Zaveza št. 3

1.2.1.

Ker želimo bralcem dati možnost, da sami presodijo, kakšni ljudje so se zbirali v Slovenski zavezi, kateri duh jih je vodil in katerim ciljem so se bili zavezali, objavljamo v naslednjem nekaj odlomkov iz ohranjenih številk. Vse so izšle maja, junija in julija 1942, v času, ko je Slovenija gorela.

Če se ozremo nazaj v zgodovino in primerjamo med sabo njena kritična obdobja, bomo začutili, da ni nobeno pretiravanje, če pravimo, da tisti trije meseci leta dvainštiridesetega pomenijo najbolj dramatičen del naše preteklosti. Mogoče z besedo dramatičen tedanjemu času že nekaj jemljemo, ker bi jo mogoče kdo povezoval z dramo kot igro. Tam namreč ni bilo nobene predstave in nobenih gledalcev. Tam ni bilo nič umišljenega, vse je bilo zares: mrtvi po dejanju niso odložili svoje oprave v garderobah; ljudje, ki so se odločili za nasprotne strani, po predstavi niso šli skupaj v kavarno. Zato je metaforična povezava z odrom mogoče zavajajoča. To življenje je bilo realno v najbolj izključujočem pomenu te besede. To življenje je bilo do skrajnosti napeto, kakor tetiva, ki brni v zadnji vzdržljivosti; bilo je nevarno tako zelo, da je ne samo vsako dejanje in vsaka beseda, že zgolj misel je lahko pomenila vpletenost, ki se je končala s smrtjo. Bilo je tudi usodno, zakaj ljudje se niso odločali samo zase in za svoj čas, ampak tudi za prihodnost, lahko bi rekli, za zgodovino.

To so bili meseci, ko je, kot smo rekli, Slovenija gorela. Gorela je najprej v podobi svojih vasi. Kamorkoli si tisto poletje šel, povsod je veter prenašal vonj po ožganem. Obstojnosti tega vonja smo se vsi čudili: segal je v pozno jesen in tudi sneg ga ni pregnal. Polastil se je dežele in legel nanjo, kot da hoče ostati za zmerom. Z vonjem, ki so ga izdihovala pogorišča, se je družil vonj po smrti. Za današnja ušesa je to mogoče tuje, a smrt ima svoj vonj, to smo takrat dokončno spoznali. Ko smo zjutraj vstali in zvedeli: »Prišli so ponoči in ga ubili,« se nas je vsakič neubranljivo polastilo občutje, da je to bila tudi naša smrt. Dobro smo namreč vedeli, da je šla mimo naših vrat in bi čisto lahko pobutala tudi pri nas. Iz tega védenja je prihajalo občutje, da je bila to tudi naša smrt. In to je imelo svoj vonj. In ko smo ga potem našli ležečega pred vrati, ko smo ga pokopavali brez duhovnika, ko smo nad njim sami okorno in zatikajoče brali dolžne besede iz knjige, ki smo jo našli v omari v zakristiji, je vse to imelo svoj vonj. Vonj po smrti torej in vonj po pogorišču. Takoj bo kdo rekel, da ima tak vonj pač vojna. Toda za nas je bila vojna čisto nekaj drugega. Kadar so prišli Italijani in odpeljali ljudi, je bila to vojna in je imelo drugačen vonj in naša jeza in zamera sta bili drugačni.

V tistih pomladnih in poletnih mesecih dvainštiridesetega leta pa je Slovenija gorela tudi v nekem drugem pomenu. To so bili namreč meseci, ko je nastopila nujnost velike odločitve. Ljudje so čutili, da so pred nekim neznansko pomembnim razpotjem in da z odločitvijo, po kateri poti naprej, ne bo nikomur prizaneseno in da bo vsakemu segla do zadnjega dna. Začela se je delati meja in je tekla in razdeljevala: vas od vasi, hišo od hiše. Nemalokrat je sekala družine. Začelo se je kazati, počasi in vedno določneje, kaj ljudje v resnici so. Izbira, pred katero so stali, se je spremenila v mero njihove zvestobe. Na površino so prihajale davno zatrte misli, oglasile so se zamere, za katere se je že mislilo, da so se bile pozabile, in nenadoma so se, spodbujeni od velike možnosti, razrastli skrivni dvomi, planili so na dan in ljudje so bili nenadoma čisto drugi. In se je zgodilo, da prijatelj ni več spoznal prijatelja, ne sosed soseda, ne brat brata. Velik čas je udaril med ljudi in ljudje so nenadoma začutili, kaj so in kam spadajo. Ljudje so se odločali, kot se niso še nikoli v zgodovini. In ker je odločanje nazadnje zmerom dejanje človekovega duha, je imel duh vedno zadnjo besedo, pa naj je šlo za še tako zunanje reči. Ko se je zaslišalo geslo »Vzeli jim bomo,« so se ljudje razdelili: »Zakaj bi jemali?« so rekli eni, drugi pa »Kar naj jim vzamejo, zakaj bi imeli nekateri več.« In ko je udarila ob jutrih vest »Ubili so ga«, se je v ljudeh dvignil upor: »Kdo jim je dal to pravico?«. Ali pa so rekli: »Prav mu je, vedno je hotel biti prvi. Nekaj je že moral storiti.« In tako dalje in temu podobno. Ljudje so bili preizkušani in vedelo se je – vsak [Stran 003]zase je dobro vedel – da gre za zelo važne reči. Zato smemo reči, da je Slovenija v tistih mesecih gorela ne samo v podobi svojih vasi, ampak da je požar zajel tudi duha njenih ljudi. Morda se nam ne bo zato zamerilo, če pravimo, da to ni bil samo strašen čas, ampak tudi velik čas. In če bi se kdo strinjal, da je to bil velik čas, potem velja še drugo: da se je dovoljeno vanj vračati samo tistim, ki so pripravljeni.

Ko pravimo, da je to bil čas preizkušnje, ko so ljudje šli kakor skozi plavže, v katerih se je izkazalo, kaj od rude je kovina in kaj žlindra, hočemo s tem povedati, da nenadoma ljudje niso bili več samo ljudje, ampak so poleg tega bili še ljudje, ki so bili ali pogumni ali bojazljivi, taki, ki so odpirali neznancem in jim dajali jesti, in taki, ki so zakopavali zase, taki, v katerih se je oglasila zgodovina in omika s svojimi ukazi in zahtevami, in taki, v katerih se ni nič oglasilo, ker v njih nikoli nič ni bilo.

Ljudje pa se niso samo odločali, ampak so tudi odločali in odločili. Dandanašnji smo se navadili misliti, da zgodovina teče zunaj volje ljudi. Resnica je diametralno nasprotna: vse se nazadnje zgodi tako, kot hočejo ljudje. Iz tega sledi, da so ljudje za svoja dejanja odgovorni in da je zgodovina delo ljudi. Odgovornosti za zgodovino ne odvezujemo nikogar, njen lok sega od najbolj neznatnega človeškega bitja do najbolj obdarjenega. Vprašanja, ki jih ima na programu zgodovina, se postavljajo pred ljudi v tako prvobitnih oblikah, da so dostopna za vsako pamet in za vsako dušo: daljnosežna zgodovinska vprašanja se namreč postavljajo pred konkretnega človeka kot vprašanja dobrega in zlega, lepega in grdega, kot vprašanja, ki zadevajo zvestobo in nezvestobo, pamet in brezumje. Za odgovore na ta vprašanja pa smo pristojni vsi.

V tistih mesecih dvainštiridesetega, ko je gorela Slovenija, smo torej odločali o svoji prihodnosti. Ni bilo vseeno, kaj si rekel ali mislil, kaj si storil in kaj opustil, ali si pokleknil ali si stal. V tistih mesecih so se mnogi Slovenci odločili za komunizem ali, kar je isto, niso”se odločili proti komunizmu. Ta odločitev ni bila brez posledic. Nastopile so določene spremne okoliščine in volja teh ljudi se je uresničila. Zato velja skrajno porazna resnica, da smo si Slovenci komunizem naložili sami. To je tisto izvorno dejstvo, iz katerega so izšle vse poznejše anomalije. Najvažnejše pa so tri posledice te prvotne odločitve: Prvič je tu naša povojna kolaboracija s komunizmom. Razumljivejša nam postane, če pomislimo, da komunizem ni bil čisti tujek, da je bil vsaj deloma tudi naše delo, zato so ljudje laže pozabili na njegovo monstruozno naravo. Drugič je tu sramoten izid prvih povojnih demokratičnih volitev, ko smo Slovenci, podobno kot narodi skrajnega Balkana, znova izvolili komunistično predsedstvo in je le za las manjkalo, da niso komunisti zmagali tudi v parlamentu. Tudi tu ni mogoče zanikati vpliva začetne odločitve med vojno in povojne vdaje. Nazadnje pa je tu dejstvo, da smo voljni prenašati civilno družbo, ki jo vodi in kontrolira permutirana partijska elita in katere edina naloga je, ovirati razvoj civilne družbe, ki bi ustrezala duhu demokracije. To ustvarja shizofreno kulturno, politično in gospodarsko situacijo, ki onemogoča, da bi narod prišel k sebi in zasnoval učinkovit projekt svoje prihodnosti.

Človek je torej bitje, ki oblikuje svojo zgodovino, in narodi si kujejo svojo usodo sami. Človek seveda lahko postane tudi predmet zgodovine, tako da dela z njim, kar hoče, kar pomeni samo, da drugi delajo z njim, kar hočejo. Če hoče narod postati posestnik svoje usode, mora živeti prebujeno življenje. Ta budnost ali prebujenost je potrebna predvsem zato, da narod ne zapade v brezumje, da ne degenerirajo senzorji, ki mu omogočajo orientacijo v zgodovinskem prostoru. V tistih mesecih dvainštiridesetega je del slovenskega naroda, velik del slovenskega naroda, zajelo brezumje.

Kot je razvidno iz odlomkov, ki sledijo, je ljudi, ki so pisali Slovensko zavezo, in ljudi, ki so stali za njo, skrbelo samo to, da ljudje ne bi izgubili pameti. Kar naprej prosijo, rotijo, vpijejo: ljudje, ne izgubite pameti! Tragično: tako so klicali, ljudje pa so se že bili odločili in zavezali.

Ko danes, prebirajoč maloštevilne strani medvojne Slovenske zaveze, razmišljamo o teh rečeh, ne moremo, da ne bi mislili na svoj sedanji čas. Ozremo se okoli sebe in si ne moremo prikrivati: spet [Stran 004] smo sredi brezumja. Odpremo radio, pogledamo na ekran, prelistamo časopis – in čutimo se napadene. In ko se vprašamo, kaj je tisto, kar je v nas ogroženo in napadano, nazadnje ugotovimo, da je to pamet. To, kar nas žali, kar tolče ob nas, ni govorjenje zoper naše interese in vrednote, ampak način, kako se govori zoper naše interese in vrednote, da se namreč napadajo na način brezumja. In ker je to brezumje prevladujoče, ker prihaja od vsepovsod in hkrati narašča, tako da ljudi preplavlja, so to tudi že njegove vsesplošne posledice: ljudem se jemlje osnovna gotovost. Etika javne besede, samostojnost medijev, avtonomnost visokih pedagoških in znanstvenih ustanov: kaj te besede sploh pomenijo? Ali niso samo način, kako je danes mogoče izrekati in širiti cinizem? Tako na primer beremo v časopisu naslednje besede: »Centralni komitet Demosa ali svčt, kakor mu pravijo«. Bralci vedo, da je »centralni komitet« astronomsko daleč od »svčta« Demosa. Če je mogoče govoriti o »centralnem komitetu Demosa«, potem je v tem prostoru mogoče reči karkoli, ker je njegova struktura vsak trenutek poljubno drugačna; potem je jezik zgubil vsako referenco in je vse lahko tudi vse drugo. In tole na primer: slovenski pisatelj in član skupščine se ob zahtevi po registraciji društva Nova Slovenska zaveza sprašuje, čemu da se predlagatelji pretvarjajo, zakaj ne bi rajši ustanovili odkrito fašistične stranke. Predlagatelji pa so svoje življenje preživeli v boju s fašizmom! Tu so stvari prignane do konca, tu ni mogoče ničesar več reči, tu je konec jezika. To je tako, kakor če poslušaš Miloševiča, Šešlja, Babiča: tu je konec jezika. A to niso nobene izjeme, takšna je faktura večinskega dela javnega govorjenja. Ljudje jezikovnih analiz ne delajo, ker tega pač niso vajeni. Ali ne varajmo se! Vsak človek je v osnovi nekaj racionalnega, zato ima javno brezumje lahko samo en učinek: negotovost, zmedo, nazadnje nemoč.

V nas vstopa temna slutnja in se izoblikuje v misel: to je natanko tako, kot je bilo leta dvainštiridesetega. V nekem učbeniku je nekoč stalo: če hočete, da se vaši načrti uresničijo, potem je najprej treba uveljaviti brezumje.

Kakor nekoč Slovenska zaveza, mora zato danes tudi Nova Slovenska zaveza, njena naslednica, klicati v polje javnega življenja pamet in razum in zahtevati, da postaneta nosilca celotne kulture. Sama bo, šibka kakor je, lahko malo naredila. A nekaj je že, če na stvari opozarja. Danes gre predvsem za to, da se začne graditi nova civilna družba. Nova Slovenska zaveza bo hotela biti ena od prvin nove civilne družbe, ne najmanj pomembna, saj ima neposredno zgodovinsko zvezo s časom, ko je bila civilna družba zgrajena na nečem, kar smo v našem stoletju spoznali kot neprecenljivo vrednoto – na normalnosti. Tu sta dve stvari: najprej pamet, ki je, kakor vemo, utemeljena v spominu, in normalnost, v znamenju katere stoji vsa velika umetnost in vsi veliki etični nauki človeštva in ki jo imata tako posameznik kot tudi skupnost, kadar resnice ne postavljata, ampak jo s spoštljivim poslušanjem odkrivata. In na ti dve besedi, pamet in normalnost, bi se morali kar naprej sklicevati tisti, ki bi radi, da izplujemo iz Uročenega zaliva na odprto in veliko morje.

1.3.1. 1. Dolžnosti Slovencev v osvobodilnem boju

Slovenska zaveza, štev. 1, 7. maja 1942

»Sovražnik v deželi mora čutiti, da je nasilnik, ki ga ne priznamo in ne sprejemamo.

Delo za narodno osvoboditev je dolžnost prav vsakega resničnega Slovenca. Nihče ne sme jemati dela za osvoboditev v zakup in si lastiti izključne pravice do njega.

Od tega dela se sam izloča tisti, ki zapušča narodne osnove in ni sposoben, da podredi strankarske koristi narodnim.

[Stran 005]

Nihče nima pravice izrabljati to delo v kake druge kakor osvobodilne namene.

Kdor bi danes trgal slovenski narod od Jugoslavije, njene zakonite oblasti in vojske, mu jemlje poroštvo za rešitev in osvoboditev, zato je tako dejanje, prav kakor ideološko vezanje z narodnimi sovražniki, izdajalsko in pogubno za naš narod.

Pripravo za narodno osvoboditev je treba prvenstveno voditi po koristih in razmerah slovenskega naroda samega. Zato je pri maloštevilnosti naroda treba varovati slovenskim ljudem življenje, dom in premoženje, kar se le da, ne da bi prodajali svojo narodnost in pomagali ali se vdinjali sovražniku.

Kdor posredno ali neposredno ovaja domače ljudi ali zadeve okupatorjem, je izdajalec.

Kdor danes iz strankarskih ali ideoloških razlogov koga ubija ali mu grozi s smrtjo, ta je sovražnik naroda.

Kdor uravnava svoje osvobodilno delo po navodilih kake nenarodne ali tuje organizacije ali sile, vprega naš narod v tujo službo, je izdajalec naroda.

Kdor zavaja ljudstvo v anarhijo ali z nepomembnim junačenjem povzroča žrtve, pogublja narod in je prav take obsodbe vreden kakor tisti, ki ruši temelje narodne države in vojske.«

1.3.2. 2. Slovenci!

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942

»Bodi demokrat ali radikal, bodi pristaš ene ali druge katoliške struje, bodi levi ali desni socialist, najprej si Slovenec. Či si si prisvojil kateri koli svetovni nazor, prečiščuj nadalje svoje prepričanje, toda najprej si Slovenec. Imej kakršne koli ideale ali misli o politični in gospodarski ureditvi družbe, vedi, da naše ljudstvo ne bo moglo uresničiti nobenega ideala, dokler ne doseže osnovnega pogoja: svobodnega narodnega življenja. Zločin bi bil, če bi se sedaj, ko je sovražnik v deželi, še prepirali o besedah, ideologijah, programih, ko pa gre zato, da si najprej rešimo in zagotovimo svobodo. Ne prepirljivci, temveč kakor zapriseženi pobratimi si postanimo Slovenci. Prav vsi brez izjeme moramo usmeriti vse svoje misli in dejanja za en cilj: Združena Slovenija v svobodni Jugoslaviji.

Nemec in Italijan sta naša sovražnika; in to vsak Nemec in vsak Italijan, pa naj bo fašist ali nacist, desničar ali centrumaš, komunist ali meščanski demokrat.

Za eno nas smatra tujec, eno hočemo biti tudi mi nasproti sovražniku. Vse, kar nas med seboj razdvaja, je manjše od tega, kar nas loči od tujca.

Iz teh misli je zaživela »Slovenska zaveza«. Težko smo jo pričakovali, pozno se je rodila, pa ne prepozno. Sklenile so jo vse struje, ki jim je življenje in svoboda slovenskega naroda najvišji cilj. »Slovenska zaveza« je največji dogodek v naši zgodovini po usodnem velikem petku.

Dano besedo si hočemo držati, odkrito in brez zahrbtne misli. Struje bodo tekmovale z delom, vsaka v svojem okolju, pa brez zavisti ali škodoželjnosti. Danes ni čas za strankarsko taktiko. Uspehi enih bodo vsem v prid, zaradi zagrešenih napak bomo vsi trpeli.«

1.3.3. 3. Doklej še?

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942

»Dne 26. maja je v Streliški ulici v Ljubljani morilčeva krogla podrla univ. prof. dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca akademika Viktorja Rojica; dve uri kasneje je bil v svojem uradu v Vzajemni zavarovalnici smrtno nevarno obstreljen Ivo Peršuh, ki je umrl dan kasneje.

S človeškega, narodnega in kulturnega stališča »Slovenska zaveza« najostreje obsoja umor kot sredstvo strankarsko političnega boja. Prav posebno ga še obsoja v času splošne narodne nesreče, ko more samo širokogrudna strpnost in medsebojna pomoč lajšati gorje in zagotoviti narodu rešitev. Spričo gorja in žrtev, ki jih našemu malemu narodu povzroča sovražnik, ima »Slovenska zaveza« državljansko vojno za največjo nesrečo, ki nas more sploh zadeti. Ta bi pokončala še tisto malo življenja, ki ga bomo rešili pred sovražnikom, in nas onesposobila za vsako osvobodilno delo.

[Stran 006]

Profesor dr. Ehrlich je bil 1. 1919 v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu ekspert za Koroško in se je z živo in pisano besedo trudil za pravično razmejitev v svoji ožji koroški domovini. Zanimal se je tudi za mejo na Štajerskem in v Prekmurju ter skušal po osebnih stikih, ki jih je zaradi znanja jezikov dobil, vplivne osebe poučiti o upravičenosti slovenskih zahtev. Po mirovni konferenci je ostal z jugoslovanskim delegatom dr. Žolgerjem še več mesecev v Parizu. V tem času je zbral in uredil vse gradivo o pogajanjih za slovensko zapadno in severno mejo. To gradivo obsega več dokumentov in mnogo zapiskov, ki niso ohranjeni nikjer drugje. Od onih dni dalje ga je spremljalo vprašanje, kako zavarovati severno slovensko in jugoslovansko mejo, ki je ostala sovražnemu sosedu na stežaj odprta. Edino rešitev, ki naj bi jo dala prihodnja ureditev Evrope, je videl v tesni politični in neposredni teritorialni zvezi med Slovenijo in Jugoslavijo ter severnimi Slovani: le z njo bi se dala zapahniti vrata germanskemu imperializmu proti jugu in jugovzhodu.

Kot voditelj dela katoliškega akademskega dijaštva je vodil odločen boj proti komunizmu. Bil je načelno oster, a ni segal po sredstvih, ki bi kogar koli opravičevala, da nastopi z orožjem proti njemu.«

1.3.4. 4. Ob petindvajsetletnici majniške deklaracije

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942

»Danes, dne 30. maja, je poteklo 25 let, odkar je v dunajskem parlamentu jugoslovanski klub predložil zgodovinsko važno majniško deklaracijo, ki je bila in je v poznejših mesecih postala še bolj vojna napoved vseh tlačenih južnih Slovanov črno–žolti dvojni monarhiji.

Kot močan vihar je tedaj šel preko slovenskih dežel en sam val narodnega navdušenja in rodoljubja. In visoko pod nebo je švignil odrešilni in osvobodilni krik iz ranjenega narodovega srca: Jugoslavija!

Vse, vse, česar do tedaj še nismo imeli! In danes? Danes v tej nesreči in stiski, kakršna nad naš narod doslej še ni bila prišla? Težko je bilo leta 1917 in 1918. Toda danes je neprimerno, je tisočkrat

hujše! Ni dovolj, da smo izgubili najdražje, kar smo sploh izgubiti mogli, svojo lastno državo, svoj skupen državni dom! Dvignil se je celo brat nad brata in ga mori in kolje iz strankarskega sovraštva kot svojega največjega sovražnika! Vas se za vasjo spreminja v pogorišče in pepel. Eni nesreči se pridružuje druga. Ena večja kot druga. Iz tisoč in tisoč ran krvavi slovenski narod! Povsod teče slovenska kri! Trezni ljudje, pravi rodoljubi in voditelji naroda, vsi zaskrbljeni zro v bodočnost. Vsi, ki jim je blaginja in sreča ljudstva res pri srcu! V bodočnost, ki bo, če se bo sedanje bratomorno klanje še nadaljevalo, postala še temnejša, ker vodi samo v grob, in to ne samo poedinca, temveč tudi ves narod.«

1.3.5. 5. Mrtvi nam zapovedujejo

Slovenska zaveza, štev. 2, 30. maja 1942

»Mrtvi nam zapovedujejo! Za slovenski narod gre. Narod, kaj naj pomeni ta beseda? To ne pomeni ne kmetov v nasprotju z meščani, ne delavcev v nasprotju z gospodarji, niti danes živečega rodu, niti samo tega, kar pravi leksikon: celota, skupnost ljudi, ki prebivajo v isti deželi in govore isti jezik. Narod pomeni mnogo več: pomeni obsežno zgodovinsko skupnost, celo verigo rodov, ki jo je skovala enaka usoda. Vera v naše ljudstvo nas združuje z našimi očeti in pradedi; mi živeči se združujemo z mrtvimi v eno samo veliko ljudstvo. Nobena stranka, nobena struja, nobena ideologija nas ne razrešuje dolžnosti nasproti tistim, ki so nam dali vse življenje, ime, ognjišče, osebnost, rod in ki nam zapovedujejo, da povrnemo zemljo potomcem rodu, ki je tisoč let trpel za njo in jo blagoslavljal s svojo krvjo in s svojim znojem.«

1.3.6. Poziv vsem Slovencem

»Ob nesrečah, ki jih doživljajo naši prebivalci po deželi, ob silnih žrtvah, ki jih doprinaša slovensko ljudstvo vsled nesmiselnega izzivanja nečloveških okupatorjevih represalij, je dolžnost slehernega Slovenca, da prepreči še hujše gorje. Dasi se izzivanje posameznih partizanskih oddelkov pojavlja v raznih oblikah in so tudi represalije okupatorja v različnih krajih različne, je vendar po dose[Stran 007]danjih izkušnjah upanje, da je možno preprečiti še večje gorje, če se ljudstvo ravna po sledečih navodilih:

1. Rešitev življenja, doma, vasi in podeželja v tem, da se ljudje drže doma in opravljajo svoje delo. Kdor pa je bil odveden ali zapeljan v hribe, naj se zaveda, da je prisegel kralju in Jugoslaviji in da ga od te prisege nične ni odvezal.

2. Nikar ne bežite iz vasi, ko se vojska bliža, ker okupatorski vojaki po dosedanjih izkušnjah streljajo na vsakega, ki beži, pa naj bo otrok ali žena ali mož. Tudi ne sledite partizanom, ki se umikajo iz vasi, če Vas vabijo, da pojdite z njimi. Partizani Vas tudi na begu ne bodo zaščitili. (Primer: Stari trg, Lož, Sodražica, Ig, Kamnik pri Preserju, Bloke itd.)

3. Ne nasedajte brezvestnemu zapeljevanju, da smo pred koncem vojne, ali da je celo že konec vojne. Preuranjena borba z nezadostnimi sredstvi pomeni uničenje slovenskega naroda.

4. Proglašenje nekakih enodnevnih republik ali prevzemanje oblasti za par ur na jugoslovanskem ozemlju je neresno, prinaša pa ljudstvu grozne posledice.

5. Neresnico govori, kdor trdi, da vrhovni poveljnik Draža Mihajlovič že kliče pod orožje in k mobilizaciji. Čas za narodno osvobodilni nastop bo ob pravem času dala jugoslovanska vlada po zakonitem poveljniku.

6. Bodite složni, pomagajte drug drugemu z nasvetom in dejanjem, s premoženjem in življenjem proti vsakomur, ki Vam dela nasilje in krivico!

7. Kdor bi v teh dneh dajal drugačna navodila, nima čistih namenov in si je treba vsakega zapomniti, da bo ob času dajal odgovor.

Ta razglas naj zanesejo vsi pravi zavedni Slovenci do slehernega Slovenca in v sleherni kraj pod enim geslom:

ŽIVELA ZDRUŽENA SLOVENIJA V VELIKI JUGOSLAVIJI!

V Sloveniji, dne 29. maja 1942 »Slovenska zaveza«

1.3.7. 6. Slovenski mrliški list

Slovenska zaveza, štev. 3, 20. junija 1942

»Mrliški list je vedno večji in vedno žalostnejši. Vsled divjanja okupatorjev padajo dan za dnem slovenska življenja po Štajerski, Gorenjski, Dolenjski, Koroškem in v Primorju. Da pa bo trpljenje naroda še večje, se iz dneva v dan pojavljajo bratomori iz političnega sovraštva. To je zločin in sramota. Pisec slovenske zgodovine se bo zgrozil ob imenih Mravlje, Bastič itd. Zgrozil se ko bo pisal: Slovenci so umorili očeta Mravljeta in tri sinove; umorili so 64 letnega župana Bastiča in njegovo 62 letno ženo, mater 7 otrok. Kot vzrok teh umorov bo mogel pisati samo to: Kako strašna bila slepota je človeka!

1.3.8. 7. Vsem Slovencem

Slovenska zaveza, štev. 4, 29. julija 1942

»Preživljamo strahote, hujše od turših časov: ljudje umirajo po domovih, vaseh, poljih in gozdovih in izgubljajo vse premoženje. Tisoči ginejo od pomanjkanja in brezdelja po ječah in taboriščih. Le malo nas je, da še nekaj imamo in da uživamo še nekaj prostosti. Naša človeška in narodna dolžnost je, da vsi in prav brez izjeme vsi napnemo vse sile in pomagamo prizadetim v njih bedi. Ni ga izgovora in vsaka brezbrižnost je greh zoper ljubezen do bližnjega in naroda. Zavedati se moramo, da je vse zasebno premoženje danes le toliko vredno, kolikor pomaga reševati narodno celoto. Kdor bi hranil svoje bogastvo le zase, bo pogubil bogastvo in samega sebe.

Zato pomagaj sosed sosedu s hrano, streho, obleko, denarjem in delom! Prav danes je treba, da pride do živega izraza naša zgodovinska zaveza da bomo drug drugemu pomagali z nasvetom in dejanjem, s premoženjem in življenjem!«

1.3.9. 8. Med mlinskimi kamni

Slovenska zaveza, štev. 4, 29. junija 1942

Kako si Lahi čiščenje predstavljajo, so že nekajkrat pokazali pri krajevnih nastopih. Zaradi posameznih incidentov in sabotaž niso iskali krivcev, kakor bi morala oblast, ki je odgovorna za red in varnost v deželi, marveč so se znosili [Stran 008]nad neprizadetimi prebivalci bližnjih naselij, kakor da so ti varnostna oblast, zapirali in streljali moške, požigali hiše in vasi, uničevali premoženja in življenja. Če je najvišja oblast obljubila, da se lahko vrnejo preplašeni begunci v vasi, da se jim ne bo nič zgodilo, so svojo besedo verolomno požrli, če so jim kje verovali. Kaj čuda če so si ljudje reševali golo življenje z begom v gozdove. Lahi sami so polnili gozdove, sami množili partizanske oddelke s svojim bedastim nastopanjem. Potem ko so bili gozdovi polni, so napravili pohod nanje, da jih uničijo. Kakor dogovorjeno: poženimo čim več ljudi v hribe, da bomo imeli vzrok, da jih čim več pobijemo! Tako sedaj na tisoče mladih moči hira in propada v brezdelju po ječah in konfinacijah v Gonarsu in Trevisu, drugi pa po gozdovih.

Občutje javnosti ob teh čistkah in nesrečah je kaj mešano. Kakor bi bili radi iz srca veseli narodnega odpora v tem hudem položaju, kakor bi radi brez pridržka občudovali žilavost, drznost in podjetnost mnogih mladih ljudi med partizani, tako branijo to velike napake v taktiki njihove akcije, še bolj pa vsak obsoja in obžaluje strašno prelivanje domače krvi, ko se vse sprevrača iz narodnega boja v krvavo komunistično revolucijo, kakršna naroda rešiti ne more. Narodni idealizem premnogih doživlja strašno razočaranje in nam je iskreno hudo za vso to mlado moč, če naj propade, ne da bi dosegla svoj pravi namen, da bi se žrtvovala za narodno osvoboditev. Pobijanje in mučenje odločno slovenskih ljudi samo zato, ker ne odobravajo partizanskega dela, marveč so za osvoboditev pripravljeni delati z drugačnimi metodami, je največja slovenska narodna tragedija, zločinska zabloda odgovornih partizanskih voditeljev. Najhujše pa je občutje, da vse trpljenje in žrtvovanje navdušenih slovenskih narodnjakov po krivdi vodilnih faktorjev ne služi narodni osvoboditvi, marveč mednarodni revoluciji komunizma, kakor zmeraj jasneje kažejo njih lastne izjave in je zmeraj očitneje iz vsega dela. Narodna osvoboditev nam je tako vzvišena in sveta, da ne moremo sprejemati ničesar, kar jo stavlja v nevarnost, zato bi nam bilo trikrat hudo, če bi sila po naših gozdovih tirala narod v pogubo namesto v odrešenje. Iz tega je ena sama pot: zahtevajte jasnost od svojih voditeljev! Dovolj je razočaranj! Naj po vseh teh razočaranjih vendar jasno in določno zavlada povsod eno samo dokončno spoznanje: rešitev je samo v veliki Sloveniji v prenovljeni Jugoslaviji.«

1.4.1. Pogovor z zgodovinarjem mag. Borisom Mlakarjem

Boris Mlakar spada med najvidnejše zgodovinarje za obdobje druge svetovne vojne na Slovenskem. Njegovo zanimanje velja prvenstveno silam, ki so nastopile proti Partiji in Osvobodilni fronti. Ker smo vedeli, da je to občutljivo in skrbno nadzorovano področje, nas je pri Mlakarju vedno presenečala nenavadno visoka stopnja objektivnosti in distanca do ideološke interpretacije preteklosti. Tako je že v zgodnjih osemdesetih letih mogel reči, da je »bela garda izpolnjevala navodila iz Londona, računala na zavezniško zmago in bila tako v nekem smislu protifašistično naravnana«. Takrat skoro verjeti nismo mogli, da beremo te, sicer dokaj previdne stavke, kar mnogo pove o tem, kakšni časi so to bili. Ni dvoma, da bo pozoren bralec tudi v njegovih odgovorih na naša vprašanja našel obilo zanimivih podatkov, hkrati pa iz njegovega duha lahko razbral tudi, koliko se je slovensko novejše zgodovinopisje približalo ali kako daleč je še od »kopernikanskega obrata«.

Mag. Mlakar je napisal čez sto razprav in nekaj knjig, v prvih mesecih naslednjega leta pa bo pri Državni založbi izšlo obsežno monografsko delo Slovensko domobranstvo. Z napetostjo ga čakamo, saj nas zanima, ali bomo v njem končno videli svojo podobo.

[Stran 009]

ZAVEZA: Ali je mogoče na kratko povedati, kaj je SZ in katere slovenske politične sile so se združile v njej? Kateri je bil skupni imenovalec teh sil in katera je bila poglavitna razlika med njimi in silami, ki so privolile na sodelovanje z OF?

MLAKAR: Slovenska zaveza (SZ) »za narodno osvoboditev« je od pomladi 1942 pa vsaj do poznega poletja 1943 predstavljala osrednji medstrankarski organ oziroma strankarsko koncentracijo v okviru slovenskega protirevolucionarnega tabora z namenom, da »usmerja in nadzira vse slovensko javno delovanje med okupacijo in izvrši vse priprave za osvoboditev in prevzem oblasti«. Nastopa kot predstavnik večine Slovencev v odnosu do kraljevske vlade v Londonu in hkrati tudi v odnosu do Slovencev doma. Predstavlja poskus doseči narodno enotnost v vojnih razmerah in to na nerevolucionarnih osnovah, vendar je hkrati tudi organiziran prostor za razprave o vseh temeljnih in eksistencialnih problemih slovenskega naroda. V njej so se združili predstavniki treh temeljnih »miselnih krogov« slovenskega političnega prizorišča – katoliškega, naprednega in socialističnega. To prizorišče pa je bilo že pred vojno in še bolj med njo bolj razdrobljeno in tako najdemo v okviru SZ zastopstva Slovenske ljudske stranke (SLS), Jugoslovanske nacionalne stranke (JNS), mlade JNS, radikalov, Samostojne demokratske stranke (SDS), socialistov, Stare in nove pravde ter Združenih Slovencev, pri čemer se slednji skupini tukaj le občasno pojavljata. Glavna značilnost teh političnih skupin, če jih primerjamo z onimi v okviru OF, so bile priznavanje legitimnosti londonske kraljevske vlade, potencirana skrb za ohranitev slovenskih življenj in premoženja, postopne priprave zgolj za končni obračun z okupatorjem ter strah pred komunistično partijo oziroma pred njeno revolucionarnostjo ter samooklicano avantgardnostjo.

ZAVEZA: Ali je treba SZ označiti za politično organizacijo ali pa je bila bolj politični dogovor? V vsakem primeru so bile okvir njenega nastopa izredne razmere. Kaj to pomeni za nerevolucionarno grupacijo, kot je bila SZ?

MLAKAR: Vsekakor je bila po svojem značaju bliže tistemu, kar ste označili kot politični dogovor. V medvojnih virih se zanjo uporabljajo tudi oznake, kot »zvezni odbor nekomunističnih strank in frakcij«, »unija vseh slovenskih strank«, »vrhovni slovenski osvobodilni forum«, »predstavnica združenih slovenskih strank« itd., ob tem pa omenimo še označbo iz povojne slovenske historiografije, namreč »dokončna združitev slovenske buržoazije«. Dejansko je šlo za občasno dogovarjanje predstavnikov že omenjenih strank in skupin, SZ pa je nato nastopala v imenu vseh na podlagi dosežene stopnje soglasja. Vendar pa nekatera obeležja SZ kažejo na to, da je vsaj v obdobju svojega prvega poleta v letu 1942 bila prisotna težnja po trdnejši organizacijski strukturi. Opozorimo naj zgolj na to, da je na čelu zaveze stal tričlanski izvršni odbor, ob njem pa še sedemčlanski plenum. Jeseni 1942 so se oblikovali tudi pokrajinski odbori in tu velja omeniti, da se je zato ljubljanska SZ vse pogosteje označevala kot Vseslovenska zaveza. V načrtu je bilo tudi oblikovanje okrožnih in okrajnih odborov, vendar le–ti niso zaživeli, za razliko od nekaterih strokovnih odborov, predvsem sta bila aktivna zunanjepolitični in gospodarski odbor, pa tudi obveščevalna služba. Kar se tiče drugega dela Vašega vprašanja, bi odgovor zahteval celo manjšo študijo. Na kratko bi dejal zgolj to, da so SZ tedanje izredne razmere in z njimi povezan burni razvoj dogodkov praviloma postavljale pred izvršena dejstva, ko je bila pobuda pri drugih subjektih ter je SZ lahko zgolj poskušala nadomestiti zamujeno …

ZAVEZA: SZ je delovala v povezavi s slovenskim političnim predstavništvom v Londonu in preko njega z jugoslovansko begunsko vlado. Zdi se, da je na njen nastanek močno vplival sporazum Slovenskega narodnega odbora in jugoslovanske vlade v Londonu 26. aprila 1942. Katere so nosilne točke tega sporazuma?

MLAKAR: Pravzaprav bi težko rekli, da je takrat prišlo do sklenitve nekakšnega sporazuma; šlo je bolj za dogovor, da Slovenski narodni odbor tudi v imenu kraljevske vlade pozove vse Slovence k enotnosti, pri čemer je bilo posebej podčrtano, da je jugoslovanska vlada v Lon[Stran 010]donu edina mednarodno priznana, da je zakoniti vojni minister in organizator odpora proti okupatorju Draža Mihailovič ter da nobena druga osvobodilna akcija od zaveznikov ni priznana. Za Slovence naj bi bila samo v omenjenem odporniškem gibanju dana možnost, da postanejo del osvobojene Jugoslavije, poziva pa se jih, posebej še one, ki so kakorkoli prisegli kralju, da naj se zavedajo, kje je njihovo mesto. Ta poziv je gotovo podprl in utrdil akcijo SZ, vendar bi ga le stežka lahko povezovali s samim nastankom zaveze. Natančnega datuma ustanovitve sicer ni moč ugotoviti, vendar lahko na podlagi precejšnjega števila verodostojnih virov sklepamo, da je SZ nastala predvsem na vztrajanje delegata D. Mihailoviča v Sloveniji majorja Karla Novaka in da so poglavitni dogovori o ustanovitvi tega foruma že v 2. polovici marca 1942, medtem ko bi samo ustanovitev datirali mesec dni kasneje, vendar neodvisno od omenjenega dogodka v Londonu.

ZAVEZA: Zdi se, da je Ijudi SZ vodila ideja politične kontinuitete, tako v slovenskem kot v jugoslovanskem okviru; v odnosu do okupatorja je poudarjala potrebo po odporu – da »vzdržimo in se osvobodimo« – hkrati pa svari pred neodgovornostjo. Na drugi strani pa imamo skupino okoli komunistične partije z njenim revolucionarnim konceptom in strategijo, ki nujno vključuje iniciativo in tveganje ne glede na žrtve. Ali smemo videti v konzervativnosti in specifični politični in moralni kulturi političnih sil, ki vidijo v nasprotnikovem revolucionarnem projektu sicer katastrofo, a jih prav defenzivna določenost njihove pozicije zadržuje v mejah legitimnega političnega ravnanja, tisto okoliščino, ki je končno odločala?

MLAKAR: Sami ste prej že omenili izredne razmere, v katerih so tedaj delovali in jih hkrati tudi ustvarjali vsi politični in vojaški subjekti. Šlo je za stanje vojne in okupacije in v tem okviru je odločala samo konkretna, predvsem vojaška akcija – sovražnika (okupatorja) je bilo treba uničiti na bojnem polju, š1o je le za vprašanje, ali in kdaj ter kako naj pri tem sodelujejo tudi Slovenci. OF oziroma KP se je odločila za zgodnjo akcijo proti okupatorju in tudi za revolucijo, pri tem pa odgovor na vprašanje, kaj je bil končni cilj in kaj zgolj sredstvo, v danih razmerah niti ni tako pomemben, seveda če ostajamo zgolj na območju akcije. Na ta dvojni nepričakovani izziv je protikomunistična stran odgovorila samo enojno – s protirevolucijo in to tudi ali predvsem v obliki kolaboracije, ki je bila seveda tudi eksistencialno pogojena. Ob tem je njen koncept odporništva postal neaktualen, kajti v danih konstelacijah 2. svetovne vojne je bilo moč OF/KP politično premagati le še z enako ali močnejšo vojaško akcijo proti okupatorju. Toda zaradi polnega angažiranja v protirevolucionarni vojaški akciji je za protiokupatorsko zmanjkalo manevrskega prostora, časa in verjetno tudi volje. Kar se tiče legitimnosti, se je protirevolucionarno vodstvo seveda sklicevalo na predvojne rezultate na volitvah ter na mednarodno priznano londonsko vlado ter še na večinsko podporo prebivalstva. Tudi moralnih argumentov ni manjkalo, toda s temi in s podporo prebivalstva se je postavljala tudi revolucionarna stran. Zdi se, da je v prelomnih trenutkih in v vojnih razmerah legitimnost dosti težje določiti, videti pa je, da si bomo o tem dokončno na jasnem šele tedaj, ko se bodo iztekli vsi zgodovinski procesi, ki so se tedaj pričeli.

ZAVEZA: Zdi se, da se SZ ni v celoti zavedala nepomirljive radikalnosti nasprotnika. Ob svoji ustanovitvi namreč pravi tudi tole: »Slovenska zaveza namreč ne pomeni najprej boja z OF, ker smo vsi na stališču: najprej naš skupni nasprotnik – okupator, potem šele urejanje medsebojnih odnosov. Nekateri celo menijo, da bo mogoče pridobiti kdaj glavni kader OF za skupen osvobodilni nastop. Nemogoče ni, a za sedaj še ne kaže.« Zdi se, da se tu dotikamo bistva: SZ ni vedela, da je sredi revolucije.

MLAKAR: Deloma imate prav, vendar bi lahko delali take sklepe predvsem na podlagi prvih dokumentov, ki jih je izdelala SZ. Značilno je namreč, da je prva dva meseca nekakšno »idejno vodstvo« v zavezi imela skupina Združenih Slovencev oziroma je zaveza prevzela t. i. Gosar–Šolarjevo taktiko nenapadanja OF: Tedanji vir pravi, da ravno zato tudi ni imela vpliva na razvoj dogodkov ter življenja, da pa je sedaj (28. 7. 1942) tudi SZ stopila iz dotedanje rezerve, »a je bilo [Stran 011]treba še novih umorov, da se je zavedla, da taktika nenapadanja OF nikamor ne vodi«. Kasnejši razvoj je znan, toda na pritisk iz Londona je zaveza spomladi in poleti 1943 skušala doseči nek sporazum z OF, ob tem pa opozarjala, da se v Londonu ne zavedajo, za kaj pravzaprav gre v Sloveniji, namreč za revolucijo.

ZAVEZA: Čeprav program SZ ne predvideva revolucionarnih sprememb, spet ni povsem konzervativna. Kakšne so njene zahteve glede bodoče Jugoslavije in glede globalnega nacionalnega projekta Zedinjene Slovenije?

MLAKAR: Program SZ se naslanja na program Narodnega odbora iz septembra 1941 oziroma na t. i. londonske točke iz novembra. Velika Zedinjena Slovenija naj bi bila enakopraven del federativno urejene kraljevine Jugoslavije, ki bi se sicer lahko povečala tudi s pristopom Bolgarije. Ta Jugoslavija bi bila enotno gospodarsko območje, pri tem pa tedaj vodstvo SZ zagotavlja, da nikakor nima namena po vojni vzpostaviti starih razmer, ne v javni upravi in ne v načinu vlaEianja, ter se zavzema za temeljite socialne in gospodarske reforme, s katerimi bi n.pr. zasebne interese podredili »narodnim«, važne dobrine bi podružabili, ob tem da slejkoprej delo velja kot osnovna družbena vrednota itd.

ZAVEZA: Kaj menite o proglasu, ki ga je SZ izdala ob svoji ustanovitvi maja 1942? Ali ne sledi iz dikcije tega proglasa, da so se sile, združene v SZ, čutile legitimne predstavnice slovenskega naroda? Od tod morda avtoritativni poziv k enotnosti in odgovornosti?

MLAKAR: To je nedvomno, izhaja pa iz elementov, na podlagi katerih je SZ izvajala svojo legitimnost in o katerih je že bilo nekaj govora. Proglas govori samozavestno in s samoumevno avtoriteto predstavnika celotnega slovenskega naroda, in to ne le o sedanjosti (tedanjem trenutku), temveč tudi enako o predvidenem bodočem razvoju.

ZAVEZA: Razne sredinske skupine (Katoliška sredina, Napredna skupina, Stara pravda, SDS) so pristopile k SZ potem, ko so prej poskusile sodelovati z OF. Kaj jih je pripeljalo v SZ? Ali so začutile to, česar druge sestavine OF niso mogle ali hotele? Ali je tu tista točka, kamor je treba napotiti tiste, ki danes tožijo, da so bili prevarani?

MLAKAR: No, omenjene skupine, pravzaprav le katoliška sredina, Pravda in še mlada JNS, so bile prvotne pobudnice SZ in ne morda SLS ali JNS. V okviru OF ali pa v procesu pogajanja z OF o njihovi vključitvi so se te skupine očitno počutile neenakopravne in podcenjevane ter pri tem tudi zaslutile močno roko KP v ozadju. OF in KP sta bili na prelomu 1941/1942 že tako močni, da so se jima zdele zahteve po enakopravnem statusu povrhu še obrobnih političnih skupin že smešne in jasno je bilo, da o tem ni bilo nikakršnega govora več. Namera teh skupin s SZ je bila ravno v tem, da ustvarijo močnejšo organizacijo, ki bi se nato kot enaka lahko pogovarjala z OF. Toda kmalu sta v okviru SZ prevladali SLS in JNS ter je zadobila obeležja, o katerih je bilo govora že zgoraj. Pri tem gre le omeniti, da še niso dobro proučeni odnosi med vodstvom OF in KP ter omenjenimi skupinami leta 1941 in da zato ni moč z gotovostjo reči, da so se te skupine odvrnile od OF zaradi stvari, ki jih n.pr. krščanski socialisti ali sokoli niso mogli ali hoteli videti. V zvezi s prevaro, ki jo omenjate, očitno stoji vprašanje ocene značaja in strategije KP, a to je tema za razpravo ob drugi priložnosti.

ZAVEZA: Tu je tudi vojaški del SZ: Slovenska, Sokolska in Narodna legija. Posebej bi nas zanimala prisega Slovenske legije, ker je verjetno ta verodostojen izraz občutja na protikomunistični strani in ne morda znamenita domobranska prisega, ki jo imamo upravičeno za izsiljeno.

MLAKAR: Omenjene legije so bile pravzaprav ilegalne strankarske vojaške formacije in zato so prek strankarskih vodstev v nekem smislu res spadale pod vrhovno avtoriteto SZ. Po drugi strani je v vodstvu zaveze sodeloval tudi Mihailovičev poveljnik za Slovenijo major Novak, ki je ob tem znotraj Vaških straž skušal organizirati Jugoslovansko vojsko. SZ ga je načeloma in v neki meri tudi praktično pri tem podpirala, vendar ves čas v strahu, da bodo italijanske oblasti Vaške straže ukinile. Med Novakom in posebej SLS je vladalo neke vrste »brutalno prijateljstvo« in zaveza je za kontrolo Novaka poleti 1943 ustanovila [Stran 012]poseben vojni svet, drugače pa ga je oskrbovala in deloma tudi finansirala. Prisega Slovenskega domobranstva je bila res izsiljena, pač pod grožnjo razpustitve domobranstva. V ilegali pa so tedaj bile v »uporabi« še druge prisege, n.pr. četniška ali prisega vrhovnemu poveljstvu Slovenske narodne vojske ob koncu vojne. Prisega Slovenske legije se je glasila: »Jaz … prisegam, pri Vsemogočnem Bogu, da bom od danes dalje zvest član Slovenske legije, katere namen mi je znan, da se bom boril in delal po svojih močeh v njenem okviru in po njenem programu za svobodo in samostojnost slovenskega naroda, da bom navodila, naročila in povelja vedno točno izvrševal, da ne bom nikoli izdal njenih tajnosti, njenega obstoja, njenega dela in njenih članov. Zavedam se, da me čaka božja kazen in maščevanje naroda, če bi to prisego prelomil. Tako mi Bog pomagaj.«

ZAVEZA: Kakšna je bila povezava SZ s Slovenskim domobranstvom in drugimi vojaškimi protikomunističnimi formacijami?

MLAKAR: O legijah je bilo nekaj že govora. Kar se tiče odnosa do Slovenskega domobranstva, je treba najprej poudariti, da je SZ septembra 1943 po porazu na Turjaku in Grčaricah takorekoč prenehala z delom, predvsem po »zaslugi« liberalnega tabora, ki si po Grčaricah še dolgo ni opomogel. Andrej Križman in Albin Šmajd sta pri ustanavljanju domobranstva bila angažirana predvsem kot zastopnika SLS, poleg tega pa je ta stranka v novih razmerah tedaj ustanovila nov in bolj operativen protirevolucionaren organ – Protikomunistični odbor. Po nekaterih virih je tedaj deloval le še izvršni odbor SZ in leta je 14. septembra tudi dal pristanek polkovniku Antonu Kokalju, da se pogovarja z nemškimi oblastmi o organiziranju bodočega domobranstva. Major Novak je tedaj na SZ naslovil uničujočo kritiko in je legije razpustil, toda vsaj SLS ter njena Slovenska legija se za to nista zmenili. Č1ani te legije pa so bili pozvani, da se obvezno prijavijo v novo domobranstvo. Ker je v naslednjih mesecih komaj še moč govoriti o obstoju SZ, tako tudi ni moč skoraj ničesar reči o njenem odnosu do domobranstva, razen seveda to, da mu je bila naklonjena.

ZAVEZA: Vemo, da se SZ, ki je bila ustanovljena pomladi 1942, ni mogla prav razviti. Prehitela jo je skrajna narodova stiska, ki je prišla kot posledica vosovskih in politkomisarskih likvidacij na eni strani in poletne italijanske ofenzive, ki je bila pravzaprav kazenska ekspedicija proti slovenskemu kmetu, na drugi strani. Ali sta ta dva dogodka zahtevala rešitve, ki se niso ujemale z globalnim konceptom SZ?

MLAKAR: Vprašanje je, kako bi se SZ razvijala, če ne bi bilo vosovskih likvidacij – le–te so obstajale že prej – ter italijanske ofenzive. Tu smo na področju če–jev in logičnih razmišljanj. Če za merilo »globalnega koncepta« SZ vzamemo njen prvi proglas in program, potem n.pr. podpora osnovanju Vaških straž ter vojaškemu sodelovanju z italijanskimi oblastmi res ni v sozvočju z omenjenimi dokumenti. Toda SLS ter JNS, ki sta v okviru SZ kmalu prevzeli vodstvo v svoje roke, sta vsaj na deklarativni ravni že pred tem bili na stališču protirevolucije. Ko je pa poleti 1942 prišlo na terenu tudi do neke vrste spontane protikomunistične samoobrambe, SZ ni več oklevala, to akcijo je podprla ter jo tudi pospeševala. Slej ko prej pa tudi z nastankom in eskalacijo državljanske vojne še naprej ostajajo v veljavi program in pozivi SZ po narodni enotnosti, toda vse bolj le še kot želja oziroma glas vpijočega v puščavi.

ZAVEZA: SZ se je v začetku 1944 obnovila v obliki dveh blokov: v katoliškem Slovenskem Ijudskem bloku in napredni Narodni delovni skupnosti. To drugo SZ je usodno prizadel jesenski in zimski gestapovski vdor v njene organizacije. Pravijo, da je bilo aretiranih čez sto vodilnih ljudi. To sta dve vprašanji: ali je bilo kaj možnosti, da bi obnovljena SZ, ko je ne bi zadela ta nesreča, spremenila končni izid; in drugič, ali obstajajo kaki dokumenti ali vsaj indici, ki kažejo na to, da so tu sodelovale komunistične tajne službe?

MLAKAR: Omenjena bloka sta obstajala v bistvu le v stanju medsebojnih permanentnih pogajanj, toda vprašanje je, ali to lahko še imenujemo SZ: Ze konec novembra 1943 so se nekateri vodilni v protirevolucionarnem taboru odločili, da naj bi zaveza postala parlament – z [Stran 013]zastopniki s terena, medtem ko naj bi se kot predstavništvo, a hkrati tudi operativno telo, oblikoval nov narodni svet. Do tega pa do pozne jeseni 1944 ni prišlo. Neko poročilo iz junija 1944 izrecno pravi, da »Slovenska zaveza je v likvidaciji, politične razmere se čistijo, novi skupni organ pa je solidno zasnovan!« Posredno lahko omenjene aretacije s strani Gestapa res pojmujemo kot udarec SZ, toda formalno gotovo ne, sploh pa je konec leta 1944 že deloval Narodni odbor. Težko se je odločiti, toda po premišljenem tehtanju bi vendarle rekel, da tudi če ne bi bilo omenjenih aretacij, končni izid ne bi bil drugačen, vsaj v bistvenih potezah ne. Res je, da je bil protirevolucionarni tabor v personalnem pogledu hudo zadet, vendar se vsaj strukturno ni nič bistveno spremenilo, celotno domobranstvo se je podredilo Narodnemu odboru in ilegalno organiziralo kot Slovenska narodna vojska, podrejena Draži Mihailoviču in kralju Petru. Razvoj ob koncu vojne je znan, odprto vprašanje je zgolj to, ali bi aretirana ekipa res zmogla organizirati »pravočasen« in odločen upor proti Nemcem, o čemer se je govorilo, toda ne tudi resno pripravljalo. Vsaj jaz ne poznam indicev, ki bi kazali na tozadevno komunistično akcijo, znano pa mi je, da so bili Nemci ves čas dobro obveščeni o ilegali znotraj domobranstva, vsaj v bistvenih potezah. Drugače se je govorilo še o komunistični »zaroti« znotraj ljubljanskega Gestapa … Za konec velja omeniti, da je spomladi 1945 Narodni odbor uresničil omenjeni sklep o SZ kot parlamentu oziroma začasnem slovenskem narodnem predstavništvu. Tako je bilo znano zasedanje na Taboru 3. maja v bistvu prva seja nove Slovenske zaveze.

ZAVEZA: Ali je po Vaše mogoče videti neko vzporednico med medvojno situacijo, ko je SZ ali njena naslednica Ožji narodni odbor za Slovenijo skušal v Londonu razložiti bistvo zagatnega polo žaja, v katerem smo se znašli Slovenci, ogroženi po eni strani od okupatorja in od revolucionarnega nasilja na drugi, in med sedanjostjo, ko nikakor ni mogoče Zahodu razložiti upravičenosti naših narodnih ambicij?

MLAKAR: Vsebinsko je seveda ob tem komaj najti kakšno podobnost. Malce drugače pa je v pogledu – recimo temu – položajne sheme. V obeh primerih je šlo za prizadevanja predstavnikov majhnega naroda, da opozori velike sile na svoje eksistencialne probleme, te sile pa nekako tega niso hotele slišati, saj se ni skladalo z njihovimi interesi oziroma zamišljenim scenarijem. Obstajajo pa med obema položajema seveda velike in bistvene razlike: danes je slovensko ljudstvo enotno, vsaj v pogledu »narodnih ambicij«, takrat pa je bilo razcepljeno. Danes Slovenija kot celota hitro pridobiva nove in naklonjene sogovornike, takrat jih je protirevolucionarna slovenska komponenta hitro izgubljala in na koncu vsaj uradno na mednarodnem prizorišču ni imela nobenega več za razliko od revolucionarne, kjer je šel razvoj ravno obratno itd.

ZAVEZA: Gotovo veste, da se ustanavlja društvo Nova Slovenska zaveza. Ko je bilo vprašanje registracije tega društva pred resorno komisijo slovenskega parlamenta, je eden od članov rekel približno tole: »Če hočejo ustanoviti fašistično organizacijo, zakaj tega ne naredijo javno in naravnost?<< Kaj mislite Vi, ki poznate razmere v preteklosti, kako je mogoče kaj takega reči? Kdaj je jezik tako degeneriral, da je mogoče spočeti tak stavek?

MLAKAR: Pravzaprav jaz na to stvar ne gledam zelo tragično. Če jo skušamo nekako logično analizirati, se moramo najprej vprašati, kako je omenjeni mož prišel do take izjave. Logično lahko predpostavimo, da je mislil, da organizatorji dejansko nameravajo ustanoviti fašistično društvo. To je lahko sklepal na podlagi naslednjih možnih indicev: prva številka revije Zaveza, medijska polemika v zvezi z njo in društvom, govorice, stopnja poznavanja bistva in značaja Slovenske zaveze ter Slovenskega domobranstva (društvo NSZ se vsaj medijsko šteje za naslednika teh dveh organizacij), stopnja poznavanja bistva fašizma, pravilnik društva NSZ itd. Domnevam, da slednjega dokumenta ni poznal. Resna analiza pojavov SZ in Slovenskega domobranstva ter primerjava s pojavom fašizma nikakor ne navajata k sklepu, da bi NSZ imela fašistična obeležja. V prvi številki omenjene revije je res nekaj trditev, s katerimi se [Stran 014]tudi jaz ne morem strinjati, a to nima zveze s fašizmom. Ostajajo torej le še govorice ter politična in medijska polemika v zvezi z NSZ. Izkaže se torej, da je bila omenjena izjava zgolj podaljšek ali pa sestavni del teh verbalnih in časopisnih prerekanj, brez vsakršne strokovne utemeljitve. Po drugi strani pa je človek, o katerem govorimo, v slovenski literarni srenji poznan kot neke vrste humorist ter besedni karikaturist in mogoče se pa v tem dejstvu skriva nekakšen odgovor na Vaše vprašanje.

ZAVEZA: Zgodovinar sodobne zgodovine in morda vsak zgodovinar se od drugih raziskovalcev sveta loči po tem, da se ne more iztrgati iz magnetnega polja lastnih simpatij in antipatij, ki pa seveda niso irelevantne za njegove izdelke. Mislimo, da je to pomembno vprašanje za presojanje preteklosti, ki je tako kontroverzna, kot je državljanska vojna. Kaj bi lahko rekli glede tega?

MLAKAR: Da, popolne objektivnosti v zgodovinopisnem raziskovanju ni moč doseči. Stopnja možne objektivnosti je premo sorazmerna s časovno oddaljenostjo obravnavane teme ter obratno sorazmerna s politično in ideološko aktualnostjo teme ter kakršnokoli osebno prizadetostjo raziskovalca. Problematika državljanske vojne in revolucije mu nudi skoraj same »obratne sorazmernosti«. Zato je pri tem važna poštenost pri zbiranju in ugotavljanju materialnih zgodovinskih dejstev ter nato logična interpretacija teh dejstev. Logika je sicer univerzalna metoda, toda z vidika konkretnih rezultatov raziskovanja je seveda odločilno, s kakšnega izhodišča oziroma predpostavke začnemo to logično interpretacijo. Tu imajo seveda svojo vlogo tudi osebni in skupinski interesi, družinski in ideološko–politični »background« ipd. A vse to ni nič tragičnega, tudi če ob obravnavi istih zgodovinskih pojavov pride do različnih razlag, važno je, da tudi na tem področju vladata strpnost in potrpežljivost. Prihodnost ter zgodovinska znanost v njej bosta vse stvari postavili na pravo mesto, čeprav bosta pri tem tudi krivični, kajti iz izkušnje vemo, da se bosta osredotočali le na bistvo določenih pojavov, podrobnosti ter posamezne usode pa bodo utonile v pozabo.

ZAVEZA: Mag. Mlakar, v imenu uredništva in v imenu naših bralcev se Vam iskreno zahvaljujemo za odgovore.

1.5.1.

Tako v življenju posameznika kot v življenju skupnosti stojimo pred nekim pojavom, ki mu ne moremo določiti pravega vzroka, a je tako očiten, da ga kljub njegovi nenavadnosti in nerazumljivosti ni mogoče odmisliti. Zdi se namreč, da problemi, ki jih prinaša življenje, ne kažejo težnje po enakomerni porazdelitvi v času, tako da bi prihajali pred nas v razumnem redu, ampak se znajdejo pred nami v gručah, kakor da bi bila v njihovi naravi družljivost ali kakor da bi čas sam ustvarjal posebne prostore zanje, kar seveda ni nobena razlaga. Mogoče bi bilo sicer reči, da prihaja do tega zato, ker zavest bodisi posameznika bodisi skupnosti problemov ne odkriva pravočasno in da prihaja do gneče zaradi zgodovinske zamude. Ta misel se zdi razumna, a jo je treba z analizo konkretnega primera dokazovati. A kako naj se dovolj prepričljivo dokaže, da je bilo že takrat in takrat objektivno mogoče rešiti katero od vprašanj, ki so sedaj pred nami?

Pred slovenskim človekom sedanjega časa tako stojita dve nalogi, od katerih bi vsaka zase bila dovolj, morda celo preveč, za eno generacijo: izhod iz sedemdesetletne povezanosti z južnoslovanskimi narodi in izhod iz petdesetletne vladavine totalitarnega komunizma. Ali krajše: izhod iz Balkana in povratek v zgodovino.

S prvo nalogo se ne bomo posebej ukvarjali, ker je na dobri poti, da se reši. Odpor zunanjega sveta se zdi, da popušča, posebej pa je važno to, da glede tega cilja Slovenci nismo razdeljeni. Civilizacij[Stran 015]ski instinkt deluje – žal predvsem v svoji primitivni materialni občutljivosti – zaradi splošne dostopnosti domala na vso narodno skupnost. Tu vlada torej enotnost in, kjer je volja splošna, se prej ali slej najde tudi pot.

Povsem drugačne pa so stvari, ki zadevajo drugo nalogo. Prvič gre tu za narodovo notranjost, ki je že po sebi bolj zapletena kakor njegove zunanje vezanosti. Predvsem pa smo tu priča dogajanju, ki še zdaleč ni odprta igra. S čimer imamo tu opraviti, je vprašanje videza in resnice: na deklarativni ravni vlada glede izhoda iz komunizma soglasje: za sceno, v oblačilnih kabinah, pa morajo – o tem nas prepričuje dogajanje na odru – teči drugačni pogovori in dogovori. V dogajanju so namreč vpletene politične sile, ki jih je totalitarni politični angažma duhovno tako deformiral, da enostavno ne morejo biti več igralci v igri, ki ji pravimo evropska demokracija. Na zunaj se sicer podrejajo novi mizansceni, a uporabljajo oder za izrekanje besedil, ki po vsebini, še bolj pa v svojem retoričnem aranžmaju, dokazujejo, da jih vodi duh, ki je igri tuj. Prizori iz slovenskega parlamenta, kjer se ta igra odvija, so zato za demokratični okus mučni in žaljivi. Posegi nekaterih igralcev, njihova destruktivna narava, navdaja gledalce s temno slutnjo, da so tu sile, ki jih vodi želja ali skrit namen, da predstava propade.

Da je ta, malce metaforičen prikaz resničen, prepričuje politično življenje zadnjega poldrugega leta celo tiste od nas, ki imajo v parlament le toliko vpogleda, kolikor ga jim dopušča radio, televizija in časopisi. Ne vemo torej vsega, a vendar dovolj, da se je v dovolj jasnih konturah pred nami zgostilo temeljno spoznanje: problem slovenske skupščine je v tem, da nima opozicije. Za skupščino in njene naloge je opozicija prav tako važna kot njen vladni del. Opozicija vnaša element skepse; o čemer govori opozicija, je tista altera pars, ki je na vsaki stvari in na vsaki zamisli na tem svetu in brez katere ni mogoče ničesar videti tako zadostno in celostno, da bi se lahko postavljale odgovorne odločitve. Opozicija je dejavnik nujno potrebnega ravnotežja. Čim bolj je jasna, določna, zahtevna in dosledna, tem bolje opravlja svojo vlogo. Brez prave opozicije narodova politika ne more stopiti v tisto distanco do življenja, ki je pogoj za modro, nekatastrofično obstajanje v zgodovini.

Namesto take, prepotrebne opozicije so v mladi slovenski skupščini politične sile, ki sicer veljajo za opozicijo – tako se imenujejo same, tako dovoljujejo, da jim pravijo drugi – v resnici pa nas z vsakim nastopom, z doslednostjo, ki ne more izhajati samo iz zavestnega namena, ampak mora imeti svoj izvor v visceralnih globinah neke začetne odločitve, tirajo po določeni poti, od nastopa do nastopa, dokler nas nazadnje ne priženejo do spoznanja: ti ljudje niso opozicija, to so lahko samo sovražniki parlamenta. Brž ko si to rečemo, že tudi vidimo, da je to tisto, kar najgloblje določa skupščino, da je to njena usoda. Zato tudi vemo, da pred to besedo ne smemo bežati, čeprav že slišimo, kako se odpirajo zapornice njihove retorike, kako se usipajo na nas obtožbe o »novem enoumju« in »boljševiškem iskanju sovražnikov«. Sedaj, po poldrugem letu, nam res ni treba več dokazovati: ti ljudje niso »sovražniki«, s katerimi je Veliki brat utemeljeval svoj obstoj; to so ljudje, ki jih imamo domala vsak večer v svoji dnevni sobi: govorijo nam sami, mogoče jih je slišati in razumeti.

Tako stanje bi bilo nevarno celo za skupščino z utečeno demokracijo. V našem primeru, ko smo v vsem čisto na začetku, poleg tega pa še pred nalogami, ki, se zdi, presegajo naše moči, pa je to uničujoče; človek se čudi, da tisti, ki jim je naloženo, da peljejo voz naprej, ne izgubijo poguma. A ni samo uničujoče, za vsem je tudi veliko moralno vprašanje. Gre prav za prav za temeljno spodobnost. Zakaj?

Ljudje, ki sedaj igrajo to pogubno vlogo, so bili namreč nosilci sistema, ki je celotni narodni kulturi, tudi in morda predvsem politični, izpil moči do te mere, da le s težavo opravlja svoje naloge. Nekateri se branijo, češ da so bili premladi, da bi sistem vzdrževali, vendar ni mogoče reči, da ne bi bili od njega zaznamovani, saj so vanj vstopali in bili od njega sprejeti kot bodoči nosilci; rastli so v tempeljski senci in niso od sistema samo prizadeti, ampak zanj tudi odgovorni. Tu je še neka druga okoliš[Stran 016]čina, na katero se sklicujejo. Odločilni ljudje v sistemu so namreč razmeroma zgodaj – takrat, ko je Srednja in Vzhodna Evropa še spala dogmatično komunistično spanje – spoznali, da bledijo zvezde njihovemu veku in da se bo treba pretelovaditi pod drugo obnebje. Spoznanju ne moremo odrekati lucidnosti in prisebnosti, z uporabo sile bi se namreč še dalo izhajati nekaj let, potem pa bi bil padec katastrofalen. Oboje, spoznanje in odločitev, je treba postaviti na mejo genialnosti, a osnovno dejstvo ostaja vseeno nedotaknjeno: odgovornosti niso odvezani, zakaj zlo, dobesedno neizmerno zlo – vsepovsod vidimo, kako ga sicer hočejo minimizirati – je že bilo uprizorjeno. Pri vsem pa i ni mogoče spregledati, da so hoteli rešiti predvsem svojo kožo. Temu se pravi, iz nuje delati krepost.

Za odgovorne jih torej moramo imeti in pričakovali bi – zdravi razum, že rudimentalni moralni vzgib bi to terjal – da se bodo v logiki te odgovornosti postavili na razpolago mladi demokraciji. Pričakovali bi, da bodo stopili v njeno službo in služeč poravnali svoj zgodovinski dolg. Da se to ni zgodilo, da nam nasprotno uprizarjajo predstave, kakršne smo skušali opisati zgoraj, kaže na kulturo in nravi, ki so se naselile v deželi.

Za ilustracijo bi morda kazalo navesti češki primer: 4. oktobra so v Pragi sprejeli zakon, po katerem »komunisti, člani in sodelavci tajne službe« za dobo petih let ne morejo opravljati funkcij v celi vrsti organizacij, kot so državna administracija, informativna služba, armada, policija, predsedniška, parlamentarna in vladna administracija, radio, televizija, tiskovne agencije – da naštejem samo nekatere. A bolj kot to, so važne besede, ki jih je izrekel Vaclav Havel, ko je zaradi mnogih protestov branil zakon: eksponenti totalitarizma so imeli veličastno možnost, da v miru zapustijo svoje funkcije, pa je niso izkoristili.

Ob tem se upravičeno postavlja vprašanje, koliko slovenskih komunistov je imelo ta uvid in to moč, da se je pokorilo ukazom, ki so se takrat, ko se je tako dramatično pokazalo, v kako zgrešeno in zlo podjetje so investirali svoj čas, tako jasno postavljali prednje. Molk, ki sledi temu vprašanju, kaže, kako zelo je naš čas degeneriral. Stvari so se tako obrnile, da se je zaslišal klic po velikih dejanjih, a se je odzvala samo – premetenost.

A klavrnost ni edini pečat na tej zgodbi. V njej se skriva večja in daljnosežnejša nevarnost. V kompleksni množici dejanj in kretenj se pred našimi očmi izrisujejo – z znaki, ki za nepoznavalca niso pomenljivi, za ljudi z našo zgodovinsko izkušnjo pa tako vznemirljivi, da bi bilo neodgovorno, ne videti vzorca – pretrgane konture neke podobe, ki bi lahko pomenila nov veliki projekt. Če zberemo fragmente te podobe, se pred nami pojavi možnost neokomunizma.

Najprej, kaj je neokomunizem? Neokomunizem je poseben izum, ki daje stari komunistični eliti možnost, da vlada v formalnih pogojih liberalne demokracije. Če bi se našla formula za kolikor toliko trajno rešitev, bi bilo mogoče namreč začeti graditi impozanten projekt, morda neprimerljiv s slavo prvega komunizma, a vendar dovolj mikaven, da bi, kot prvi, privabil zadostno število kompetentnih avanturistov. Kakšne so možnosti, da se realizira to, na prvi pogled protislovno stanje?

Za uvod moramo pokazati na neko okoliščino, ki zadeva razliko med avtoritarnim in komunističnim sistemom glede odnosa, ki se vzpostavlja med politiko in, civilno družbo. Kaj je politika, vemo vsi: to je država in njena oblast. A kaj jetčivilna družba? To je tisti pisani in ražnoliki prostor med posameznikom in državo, v katerem prihaja do domala nepregledne množice povezav med državljani: to je polje različnih združenj, gospodarskih, poklicnih, kulturnih, političnih, izobraževalnih, verskih, prosvetnih. Odnos med civilno družbo in politiko ali državo je ambivalenten: določa ga tako napetost kakor uvid medsebojne potrebnosti.

V avtoritarnih sistemih pušča država civilni družbi dokajšnjo samostojnost, če ta ne kaže političnih ambicij. Tako tu civilna družba ohranja strukturo, ki je različna od politične oblasti. Taki avtoritarni sistemi so nekateri južnoameriški, tudi totalitarni fašizem in nacizem spadata delno sem – kolikor puščata nedotaknjen institut zasebne lastnine. Če se v takih sistemih pokaže možnost, da se [Stran 017]uvede demokracija, opravilo ni tako neznansko težko. Dovolj je, da se zamenja ali spremeni politična vrhnja struktura, saj je civilna družba že ves čas tu v razmeroma avtentični obliki. Sedaj bo zaživela le svobodnejše in polnejše, a v bistvu nespremenjeno življenje.

V komunističnih sistemih pa je stvar bistveno drugačna. Tu Partija kot izključni nosilec politike prepoji civilno družbo do zadnjega vlakna. Različna združenja so sicer ne samo dovoljena, ampak celo projektirana, a so hkrati vsa kontrolirana, tako da se ne more zgoditi, da katero ne bi služilo političnim ciljem Partije. Če se v takem sistemu zamenja politična raven s pluralno demokracijo, je narejeno še zelo malo. Spodaj je ostala nespremenjena civilna družba, ki pa je sedaj v kričečem nasprotju s politiko, ki skuša biti demokratična. Kar pa predstavlja bistveno težavo, je to, da je civilno družbo neprimerno teže spreminjati kot politiko samo. V resnici sta samo dve poti: ali revolucija ali nova kultura in nova zgodovina. Civilna družba v komunističnih sistemih je psevdodružba, saj je zanjo značilna heteronomija njenih prvin. A je kljub temu izredno obstojna, ker jo do zadnjega prostora obvladuje na interesih temelječa birokracija. Ta je poskrbela, da se je v njej naselil in usidral v desetletjih gojeni, po ideoloških in policijskih službah skrbno nadzorovani in po neštetih privilegijih podpirani duh Partije.

Opisano stanje predstavlja poglavitno težavo pri prehodu iz komunizma v demokracijo. Demokracija namreč ne more prav delovati brez civilne družbe, ki je z demokracijo kompatibilna. To pa je takšna civilna družba, ki se je spletla z avtonomno delujočimi združevalnimi težnjami svobodnih ljudi. Politična svoboda in pravna država sta samo nujna pogoja za nastanek civilne družbe. Njena kvaliteta – in ker je civilna družba predprostor politike, tudi kvaliteta politike – pa je odvisna od dosežene stopnje narodove duhovne in moralne kulture. Tu pa smo pri času in zgodovini. Na hitro se tu ne naredi dosti.

Ker so poglavitne institucije civilne družbe ob politični demisiji komunizma ostale nespremenjene in se v zgodovinsko operabilnem času tudi spremenile ne bodo, predstavlja civilna družba tisto oporišče padlega sistema, katerega politične antene bodo pozorno spremljale dogajanja v sferi politike. In če se bodo tam pojavili znaki, ki bodo kazali na bistvenejši proboj permutiranih totalitarnih sil, se bo oglasila njihova istosubstancialna narava in začela delovati – ne po ukazih od zunaj, ampak po logiki duha, ki jih je že vseskozi nosil. Za to ne bo potreben noben formalen dogovor, vse se bo odvijalo v instinktivnem uvidu enotnosti interesov.

V dobi informatike, ki je tudi doba medijskega nasilja, lahko sile, ki kontrolirajo pretočne kanale informacij, družbeno zavest oblikujejo do te mere, da imajo politične odločitve ljudi tako rekoč v rokah. Dokaze za to nam taisti mediji dobavljajo vsak dan. Ob takih razmerah bodo lahko sile, ki so nastale po celični delitvi enotnega komunističnega organizma, ali, da spremenimo metaforo, sile, v katere se je razlomil enotni energetski snop komunistične ideologije, ohranile oblast, ne da bi kršile katero od pravil formalne demokracije. Lahko bodo tvegale volitve, lahko bodo rešpektirale formalno delitev oblasti, lahko bodo dopuščale tudi kritiko. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno prisebnostjo – in te ji ne bo zmanjkalo – nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo »prekrasni novi svet«. Junaki novega časa bodo po pravici lahko prezirali stari, grobi komunistični totalitarizem industrijskega tipa. To bo namreč na videz svobodna družba, če razumemo svobodo zgolj formalno kot skupek pravil liberalne demokracije; v resnici pa do kraja zaprta, če razumemo svobodo kot izvorno in začetno svobodo presežne duhovnosti človeškega bitja. V etabliranih zahodnih demokracijah komunizem očitno nima več nobenih političnih možnosti. Tudi v nekdanjih komunističnih državah ni verjetna restavracija komunizma v smislu povratka v enopartijski monizem. Mogoče pa je nekaj drugega: prav zaradi strukture v civilni sferi teh družb je možen ne samo ponovni vzpon nekdanje komunistične elite, ampak tudi njeno obnavljanje v smislu kadrovskega pomlajevanja. Vse se bo, kot rečeno, dogajalo v okviru formalne demokracije, be[Stran 018]seda komunizem se seveda ne bo slišala, celo več, komunistična preteklost bo v ritualnih zaklinjanjih politične elite obsojana, obsojana bo tudi v elaboratih s področja tako imenovane znanosti.

Žal moram priznati, da se bo spričo osnovne nepozornosti slovenske politične misli zgornja analiza marsikomu zdela prečrna, komu morda celo fantastična. Toda ne smemo se varati – zaradi naše velike izkušnje se ne smemo varati; možnost neokomunizma je realna. Upamo sicer lahko, da bodo regeneracijske sile narodove kulture tako prisebne, da se bodo nevarnosti zavedele, in tako močne, da bodo oblikovale učinkovito protisilo. Če bodo prišle zraven še srečne okoliščine, jim bo morda uspelo preprečiti neokomunizem v njegovih maksimalističnih aspiracijah. Prav gotovo pa jim ne bo uspelo preprečiti instinktivnega in globinskega sodelovanja stare in nove partijske elite z istorodnimi prvinami civilne družbe. V vsakem primeru bo to silna in mogočna zveza. Nevarna bo v vsakem primeru, ker se bo zaradi nje povratek v zgodovino bistveno zavlekel, ker ne bo mogoče izpeljati (ali bo mogoče samo polovično izpeljati) moralne obnove narodovega organizma, tako da bi lahko zaživel v znamenju velike normalnosti. Preprečiti je ne bodo mogli predvsem zato, ker ta zveza za javnost ne bo registrirana, ker je za javnost sploh ne bo. Ker bo delovala v bistvu na konspirativen način. Če pa bo kdo to sodelovanje hotel razkriti, bo takoj in morda že vnaprej ustrahovan, kakor so bili nedavno že vnaprej ustrahovani tisti, ki so hoteli povedati, kaj je komunizem, kaj je tisto, kar so prenašali pol stoletja. Zanje se je iznašla beseda revanšizem, sedaj se bo našla kaka druga, a našla se bo, taka je duša teh ljudi.

O nekaterih stvareh ni mogoče dvomiti. Iz ljudi komunistične inspiracije, tako na ravni politike kot tudi na ravni civilne družbe, se bo v prihodnosti izoblikovala močna in vplivna politična skupina. To bo nova levica, v emfatičnem pomenu te besede. Kakšna konkretno bo in kako usoden bo njen vpliv na slovensko duhovno in politično kulturo, določno ni mogoče kaj dosti reči. (Nedavno se je dosti govorilo o slovenski politični sredini. Nihče ob tem ni pomislil, da spričo te neznanke sredine v slovenskih razmerah niti približno ni mogoče določiti.) A prav gotovo to ne bo tradicionalna evropska levica liberalne in socialnodemokratske vrste, ki predstavlja najtrdnejši in najzaneljivejši člen demokracije. Kolikor vemo iz preteklosti, se je bati, da bodo v njej tisti nesrečni ljudje, ki jim je, ne ve se zakaj, odvzet talent, ki je potreben, da se kaj zgradi. Tradicionalno so to ljudje, o katerih smo dobili tole predstavo: sedijo na ogromnem stroju, kar naprej premikajo neke vzvode, a stroj se ne premakne niti za milimeter. V politiki in kulturi pa gre za premikanje stvari: za življenje. Vse ustvarjalno, se zdi, je bilo tem ljudem odvzeto, razen ene stvari: kako oblast dobiti in na njej ostati. Tudi: kako se je treba za to spreminjati. Lahko bi celo rekli, da je to nekakšna njihova karizma. V tem talentu pa delujejo tako dovršeno, da spominjajo na neko staro pogodbo. Razlika je le v tem, da je takrat šlo za spoznanja – takrat je evropski intelektualec podpisal neke papirje, ker je hotel predvsem vse vedeti; čeprav se zaradi védenja ni pomišljal pogledati celo v prepad in je zaradi tega tveganja doživel, da se je, kot se je slikovito izrazil Nietzsche, tudi prepad zazrl vanj – sedaj pa gre za oblast.

Nedavno je v slovenski prostor padla sodba, da je »Demos duhovno mrtev«. Ne »politično mrtev«, kot zveza določenih strank, kot parlamentarna sila, ampak duhovno mrtev. Če je Demos duhovno mrtev, potem je mrtva tudi slovenska demokracija, saj kar je Demos duhovno nosilo, je ravno vrnitev v evropsko zgodovino preko demokracije in njene kulture. To bi bila slika, ki bi bila neprimerno bolj črna, kot je ta, ki smo jo sestavljali mi. A če bi bila resnična, bi bil to čas, ko bi se morali oglasiti vsi alarmni zvonci.

1.6.1. 31. maj 1945
Teharje

»Sem Drago Legiša, rojen 18. 1. 1925, doma iz Devina pri Trstu. Na gimnazijo sem hodil v Gorici. Lani poleti sem bil na počitnicah kot že večkrat poprej pri stricu Ivanu Bičku v Ilirski Bistrici, pa so me mobilizirali k domobrancem.« »V skupino C!«

1.6.2. 21. junij
Teharje

Prebudili so me koraki straže. Prva nočna izmena. Ura je torej deset. Že nekaj dni ni transportov, kot da so na nas pozabili. Ostalo nas je še kakih 500. Končno imamo dovolj prostora, da ni treba paziti, kam z nogami. Polna luna na jasnem nebu. Videti smo kot črke neznane pisave, razmetane in razkrečene vsaka po svoje, z višine pa kot sivo zelena lisa sredi barak, izgubljena v temno zelenem luninem morju. Tri tedne že ležimo na tem šodru, z močmi smo pri koncu. Doslej smo pobirali zjutraj le tiste, ki so umrli zaradi udarcev ali strelov, zdaj pa tudi take, ki jih zmanjka kar tako, nenapovedano, predvsem hruste. Svet je neresničen, menjavata se vroča dnevna in hladna nočna mora. H kotlu nas ženejo dvakrat na dan. Zjutraj dobivamo rjavo tekočino brez okusa, kavo, popoldne pa vrele rumenkaste pomije, v katerih plavajo trakovi suhega zelja, juho. Lakote ne čutimo več. Zadnje dni so nam dali celo nekaj kruha, ki se nam zatika v grlu. Žeja je hujša.

To noč bomo bežali. Dan smo preživeli kot izgubljenci. Sonce je zlohotno žgalo, vodo smo dobili šele zvečer. Spet so iskali oficirje. Pri vratih na severnem koncu naše ječe na prostem že preži Ivan Korošec s svojo peterico. Ure so nam začeli pobirati že Angleži in nimamo nobene. Ravnali se bomo po straži. Napadli bomo po drugi menjavi nočne straže, takoj po 2. uri. Do takrat mora naša skupina, zbrana na južnem robu, priti na drugo stran mreže. Ne bo nam treba plezati čez, v mreži bomo napravili luknjo. V žepu imam trioglato pilo. Popoldne so nam jo vrgle ženske iz barake. Nekaj so izvedele.

Pred nami so trije stražarji. Vidimo samo enega. Sedi desno pod poveljniško barako pod slepečo svetilko. Drugi mora biti nekje na levi pri stranišču za civiliste, tretji pa na stražnem stolpu v jugovzhodnem kotu taborišča. Stražar pred nami je oddaljen največ 20 metrov. Ni starejši od 17 let. Gotovo je skojevec, mobiliziran po 1. maju. Ti so najhujši. Nekaj si žvižga, poseda, vstaja, hodi sem in tja ob baraki.

Pripravljamo se na pot. Nekateri se sezuvajo, da jih ne bo slišati. Šli bodo naprej. Nase navlečemo vse, kar imamo. Roke morajo biti proste. Pavlič mi namigne, naj začnem. Plazim se k mreži. Bolščim v stražarja, ki raste in postaja vedno večji. Prehajam na prepovedano ozemlje na enometrski pas ob mreži. Prve dni so se zabavali s tem, da so streljali po tistih, ki jih je množica izrinila na rob. Zdaj raje hodijo kar med nas in si izbirajo žrtve za svoje nove igre. Danes so si privoščili kaplana Poldo. Vseeno gre z nami, čeprav je ves v modricah.

Pri mreži se obrnem, ovijem s cunjo prvo žico čisto pri tleh in pilim. Luna je v zenitu in zdi se mi, da je svetlo kot podnevi. Stražar sedi in je obrnjen proti meni. Luč ga slepi in sem zanj neviden. Ko prepilim žico do polovice, z zvijanjem lomim ostanek, trgam, razmaknem robova. »Zzzzzzz … « zapoje žica. Preveč hitim. Stražar vstaja, lovi glasove, se spet vsede in nasloni na brzostrelko. Čakam, morda bo zaspal. Zavijem v krpo naslednjo žico, pilim, zvijam, razpletam. Bojim se, da gre prepočasi. Ob dveh moramo biti čez. Za mano šepet. Kaj išče tukaj Ivan? Nadaljujem pomirjen, saj se ne mudi. Zdaj vem, da bo počakal. Stražar se prebuja, vstane in se oddaljuje ob baraki proti taboriščni cesti. Razpletam zadnje žice, zavijem konce navzven. Dovolj bo. Zlezem nazaj k skupini. Ivan je povedal, da se na njihovi strani stražar divje sprehaja in opreza, kot da nekaj sumi. Ne bo se ga dalo presenetiti. Zaslišimo ostale. Vračajo se preko spečih, ki onemoglo stokajo, zakaj ni miru.

V pol ure smo vsi nared. Luna zahaja za hribom, smo že v senci. Vsak čas se bo zamenjala straža. Eden za drugim zlezemo skozi odprtino. Otipavamo kame[Stran 020]nje. Stražar se sprehaja, se nenadoma obrne in zavpije: »Stoj!« Grabimo kamenje in se poženemo proti njemu z nečloveškim tuljenjem: »Juriš, huraaa!« Pred letečim kamenjem beži za barako. Obrnemo se v levo proti ogradi. Zagledamo tudi drugega stražarja in ga napademo s kamenjem. Komaj nam uide in se skrije za stranišče. Naskakujemo kolobarje bodeče žice in plezamo čez mrežo. Padam in se vzpenjam, trgam se od žice, ki me grabi in zadržuje. Bodeče žice na vrhu mreže ne čutim, čeprav se mi zadira v dlani. Omahnem v globino, spet na kolobarje, ki omilijo padec, pa me neusmiljeno oklenejo. Taborišče je oživelo. Streljajo vsevprek. Za nas ne vedo, od kod smo se vzeli in kam spadamo. Zdi se jim, da gre za napad od zunaj.

Bežimo v hrib in po pobočju proti vzhodu. V začetku smo bili vsi, zdaj pa nas je samo osem. Kje so ostali? Ko nam zmanjka moči, brez sape obstanemo. Opeko je zadelo v prsi in si tišči krvavečo rano. Streljanje in rakete z vseh strani. Smo že nekaj kilometrov vzhodno od cerkvice, ki nas je vabila vsak večer. Svita se. Skrijemo se po grmovju, počivamo ves dan in čakamo noči.

Figure 2. Molitev Bara Remec

1.6.3. 27. 6.
Savinja

Včeraj smo padli v zasedo in se razbežali. Z Nikom Korošcem sva ostala sama. V temi se spuščava proti reki. Preoblečen sem v civilno obleko, ki je kot urezana zame. Odkril sem jo v prazni kmečki hiši. Niko je še v uniformi. Postala sva si kot brata, čeprav vem, da bi raje bežal z Ivanom. Savinja je ozka in deroča. Na desni je večje osvetljeno naselje. Mora biti Laško. Prebijava se med grmičevjem po ozkem levem bregu nad železnico proti jugu. Rimske Toplice. Nekje za njimi se struga razširi. Sezujeva se in slečeva hlače. Bredeva brez strahu. Voda je hladna, a ne ledena. Nikjer nama ne sega nad kolena. Na suhem se oblečeva in obujeva. Oprezno prečkava cesto in v breg. Strmina je skoraj prepadna. Iščeva prehode, se oprijemava grmičevja in pritlehnih dreves. Ljubeče si podajava roke in si pomagava.

Proti jutru prideva do osamljene hiše. Starejša ženska nekaj brklja po štedilniku.

»Dobro jutro, mamca. Imate kaj za jesti?«

Da nima, pač pa je dovolj hrane v sosednji hiši.

Nadaljujeva hojo v breg. Druga hiša je oddaljena komaj 50 metrov. Kako, da je nisva prej opazila? Takoj za vogalom moški z nastavljeno puško: »Stoj!«

»Kaj vendar počenjate! Vračava se iz internacije. Z vlaka sva izstopila, da si poiščeva hrane.«

Postani opazujem Nika, kako se odmika. Moža še naprej prepričujem, da nisva v Celju dobila nič. Niko skoči, se utopi v strmini in izgine v gozdu. Možak me čvrsto zagrabi, kliče, v tem že streli za beguncem. Prikaže se jih več, vsi so oboroženi. Povežejo mi roke na hrbtu in me ženejo v Zidani most.

»Sem Drago Legiša, star 20let, doma iz Devina pri Trstu.« Pripravljeno imam še ostalo: »Pogosto sem zahajal na počitnice k stricu Ivanu Bičku v Ilirsko Bistrico. Tam so me lani poleti pobrali Nemci in odpeljali na prisilno delo v Avstrijo, Volkermarkt – Velikovec, Fischerstrasse 6. Tega človeka ne poznam. Srečala sva se na vlaku. Ne razumem, zakaj je zbežal.«

1.6.4. 7. julij
Celje

Že peti dan me imajo v Starem piskru skupaj s kriminalci. Ves dan si pripovedujejo šale, ali pa se sporečejo za nič. Od včeraj sta v celici tudi dva mladoletna domobranca. Slišal sem ju šepetati med seboj, kako so v Teharjah domobranski oficirji jurišali in pobegnili. Ne izdam se. Sumljivo se mi zdi, ker me še niso zaslišali. Ali preverjajo podatke? Postaja nevarno.

Odločim se, da grem z igro do konca. Protestiram pri stražarju, čemu me zadržujejo in naj že vendar nekaj ukrenejo. »Zakaj me imate zaprtega? Kaj ni dovolj leto prisilnega dela pri Nemcih!«

Zaleže. Vodijo me po hodnikih in stopnicah na poveljstvo mesta. Komandant, uglajen partizanski stotnik, mi nakaže z roko, naj se usedem za mizo njemu nasproti.

»No, kaj je tvoja zgodba?«

»Sem Drago Legiša … «, pripovedujem počasi in prepričljivo. Končam, kako sem svojega spremljevalca spoznal šele na vlaku.

»Hm, zakaj pa govoriš v dolenjskonotranjskem narečju?«

»Povedal sem vam že, da sem pogosto zahajal k stricu v Ilirsko Bistrico. Tam govorijo tako.«

Opravičuje se, naj mu oprostim. Pač moram priznati, da sem bil sumljiv, posebno, ker je oni drugi pobegnil. Še danes bom prost, dali mi bodo prepustnico in pravico do brezplačne vožnje do Ilirske Bistrice. V Devin ne morem, ker so tam Angleži.

1.6.5. 10. junij
Ilirska Bistrica

Skozi Ljubljano in Rakek ne smem. V Zidanem mostu pomagam nositi oficirju prtljago na vlak proti Zagrebu. Na Reki jih komaj prepričam, da je moja prepustnica v redu. Izstopim postajo prej v Jelšanah in nadaljujem peš. V Trnovem se približam hiši zobozdravnika Ivana Bička, domoljuba in komunista. Pri njem sem stanoval lani skoraj pol leta, ko sem bil tam v Mehletovem bataljonu. Potrkam. Odpre gospa: »Moj Bog, odkod ste se pa vzeli vi?« Povabi me v hišo. Sediva v kuhinji. Bleda in razdvojena prihaja k sebi. Klicat gre bratovo ženo. Brat je advokat Milan Zajc.

Skrijeta me v sobico. Sočutno me poslušata in ne moreta verjeti, da je kaj takega mogoče. Jočeta. Preoblečeta me, prekuhata perilo, vse skrbno zlikata.

1.6.6. 16. julij
Lokev

O meni nista črhnili nikomur; gospa niti hčerkama, še manj možu. Tretji dan sta me založili s hrano. Gospa me je pospremila do konca vasi, kjer sva se v pogovoru sprehodila mimo stražarja, in mi pokazala pot proti Divači in Lokvam. Tam je meja, ni pa jasno, kdo je v sami vasi, partizani ali Angleži.

Čez Brkine izbiram najbolj poraščena pobočja gostega grmičevja. Pravih dreves ni. Pot se vleče, drugič bi se jo dalo prehoditi v enem dnevu.

Pred Lokvami na travnatem pobočju čreda govedi. Starejši pastir ždi v senci. Naredim ovinek, kot da prihajam od ceste. »Sem Drago Legiša … Imam prepustnico naših. Bojim pa se, da me Angleži

Figure 3. Drevesa na Monte Cassinu Bara Remec

[Stran 022]ne bodo pustili v Devin. Ali je v vasi varno?«

»Le brez skrbi, tu so samo partizani. Blok je naprej na cesti proti Bazovici.«

Torej partizani! Počakam, da se zmrači. Vstopim skozi odprta vrata v cerkev. Prazna je. Svetijo vse luči. Le pri oltarju stoji duhovnik in nekaj ureja. Začnem kar naravnost:

»Prihajam iz Teharij in potrebujem vašo pomoč. Želel bi naprej v Italijo. Kje je najbolj varna pot?«

Župnik v zadregi razmišlja, potem pa se zravna.

»Kot kristjan ti moram pomagati in ti bom. Pojdi do ceste proti Bazovici in obidi blok. Na drugi strani boš zagledal angleške kamione, ki stalno vozijo proti Trstu. Ustavi enega, da želiš v mesto. Tudi drugi delajo tako. Ampak Rožman ni imel prav!«

1.6.7. 19. julij
Devin

Ponoči sem se skozi borovce na daleč izognil bloku, naprej pa je šlo gladko, kot je napovedal. Kasneje sem izvedel, da se piše Tone Požar.

Figure 4. Sveta Barbara Bara Remec

Devin dobro poznam. Lani spomladi sem bil tu na trimesečnem oficirskem tečaju. Pri starem gradu imajo trgovino Legiševi, kamor smo pogosto zahajali.

Pina me od daleč zagleda skozi vrata in mi zgrožena stopi naproti. V obraz je bela, kot da vidi prikazen. Vsa trepeta in se kar ne more zbrati.

»Takoj moraš bežati naprej. Tu gospodarijo partizani. Pa tudi Angleži bi te takoj izročili njim, če te dobijo. Hitro domov k očetu!«

Legiševi so premožni kmetje. Poslopja stojijo nedaleč od vasi. Pino držim za drhtečo roko in ji prigovarjam. Med potjo izvem, da je brat Drago pristopil nekaj mesecev pred koncem k primorskim domobrancem in da je na varnem.

Doma preverjamo vozni red. Ko napoči ura, napreže oče lojtrski voz, dobim cajno in sem napravljen, kot da se peljem na njivo. Železniška postaja je skoraj prazna. Vlak pripelje v četrt ure brez zamude.

1.6.8. 22. julij
Treviso – Monigo

Vstop v taborišče je prost, tudi v barako, kjer je uprava. »Sem Tone Švigelj, doma iz Bezuljaka pri Cerknici, poročnik v borovniški četi Rupnikovega bataljona …«

1.6.9. Epilog

Skozi prvo mrežo so se splazili blizu mesta, kjer stoji danes teharski križ. Čez drugo oviro so zlezli kakih 30 m vzhodno od križa, kjer se ravnica preveša v strmino. Poleg Šviglja so se rešili še poročnik Ivan Korošec, Lojze Debevc in Janez Zdešar. Že zjutraj so ujeli Toneta Opeko in Tineta Mehleta, ju privezali na sramotni steber in javno mučili ves dan, zvečer pa ustrelili. Niko Korošec je bil ujet ali ubit blizu Ljubljane, ko je poskušal čez Savo. Kaplana Toneta Poldo so ujeli pod Mrzlico skupaj z Ivanom Korošcem; drugi beg mu je spodletel. Poročnika Andreja Mehleta, ki je bežal z Zdešarjem, so ustrelili pred kmetijo v Zasavskih hribih. Za nadporočnikom Radom Pavličem in Grmekom se je izgubila vsaka sled že prve dni ob vpadu v zasedo.

1.7.1.

Na nedeljo pred praznikom Vseh svetnikov sem obiskal Teharje pri Celju, da bi prižgal svečko in pomolil pred mogočnim križem, ki stoji na mestu, kjer je ob koncu druge svetovne vojne stalo zloglasno taborišče Bukovžlak. Za tisoče slovenskih domobrancev in množico drugih je bil ta kraj zadnja postaja pred odhodom v strašno smrt. Prav malo jih je ostalo živih.

Da sem ostal živ tudi jaz, se mi je vedno zdelo kakor čudež. Nisem bil mladoleten in določili so me za smrt. A kakor bi neke dobre sile vplivale na dogodke in jih obračale v življenje namesto v smrt.

Povedal bom svojo zgodbo.

1.7.2.

Moja skupina je zapustila taborišče na Vetrinjskem polju 30. maja 1945. Naslednji dan smo preko Pliberka, Dravograda in Maribora prispeli v Celje. Bil je četrtek in praznik Sv. Rešnjega telesa. Vso dolgo in mučno pot v taborišče sva prehodila skupaj z nekim Trdanom, ki je bil doma iz okolice Trebnjega. Že pri domobrancih sva bila v isti četi, kot dobra prijatelja sva delila tudi vse tegobe begunstva. Ob prihodu v taborišče so nas popisali; naju so oba oddelili v skupino »C«. Na seznamu je Trdanovo ime stalo takoj za mojim.

Takoj ko smo prešli taboriščno ograjo, smo morali oddati vse: vso opremo in vse drobnarije, čisto vse, do najmanjšega spominčka ali dragocenosti. Kot večina drugih sem tudi jaz položil na tisto plahto vse, kar sem imel. V žepu mi je ostala samo miniaturna podobica, ki mi jo je pred odhodom na Koroško dala pobožna in srčno dobra mati mojega sošolca in pri tem rekla: »Naj te varuje v nevarnostih!« Na ovalnem koščku belega blaga je bilo izvezeno rdeče srce, okoli njega pa je bilo izpisano: »Stoj! Srce Jezusovo je z menoj.« Kaj naj naredim? Zagrozili so nam bili, da bodo ubili vsakega, pri komur bi našli najmanjšo malenkost. Da mislijo resno, ni bilo nobenega dvoma: o tem so nas trdno prepričali med potjo do taborišča, pa tudi okoli nas ni manjkalo dokazov za to. Malo sem gledal okoli sebe in razmišljal in nazadnje je prišlo tako, da podobice nisem oddal. Skrivališče sem ji našel v razpoki raztrganega čevlja.

Do prihoda in razporeditve v skupino »C« sem bil le eden v nepregledni množici na smrt obsojenih. A moja usoda se je že po prvih dneh začela drugače odvijati. Skupina »C« je bila nastanjena med barakami, kar na grušču in pesku pod milim nebom. Midva s Trdanom sva ležala tik ob baraki, v katerih so bili mladoletni. Med njimi je bil tudi fant iz naše doline, celo moj sošolec. Ker so bile noči mrzle, sem ga vprašal, če bi se v baraki našlo kaj prostora zame. Pomagal mi je, da sem zlezel skozi okno in se zagozdil med ležeče. Za zgodbo je važno, da ta baraka še ni bila popisana. Popisali so jo naslednje jutro po mojem »prestopu.

Tako sem bil zapisan kar dvakrat, v skupini »C« in v skupini »A«, med mladoletniki. Dežurni oficir me je postavil za sobnega starešino, verjetno zato, ker sem bil velik in močan. Ker sem moral zvečer čakati na raport – dežurni je prihajal iz Celja včasih zelo pozno ponoči – sem imel pravico stati pokonci, kar mi je omogočilo, da sem noč za nočjo lahko opazoval, kaj se dogaja na prostoru med barakami. Tam so »cejevci« pod vedrim nebom, večidel brez hrane in vode, čakali, da jih odpeljejo. V začetku sem mislil, da jih vozijo kam na delo. Skoraj sem jim zavidal; tam, sem si rekel, bodo bolj prosti in bodo dobili več jesti. Toda vse večja brutalnost – že drugi, tretji dan so jih začeli vezati z žico in surovo metati na kamione – je spremenila moje misli. Sedaj jim nisem več zavidal in počasi se je v meni zgostila temna slutnja, da odhajajo v smrt.

Ne vem več, kateri dan oziroma katero noč po prihodu v taborišče se je zgodilo. Kot običajno so tiste reveže nakladali in kot običajno sem iz temne barake skozi okno opazoval dogajanje pred seboj. Sedaj nisem več samo slutil, sedaj sem že vedel. Nenadoma zaslišim svoje ime, oficir s seznamom v roki kliče moje ime. Vedel sem, da bo enkrat do tega prišlo in nisem imel namena, da se ne bi javil. Hotel sem reči »tukaj«, a me je nekaj stisni[Stran 024]lo v grlu – dobesedno stisnilo – in nisem mogel reči ničesar. Nastopila je tišina, zame se je ustavil čas. Potem je tisti, ki je klical, ponovil moje ime. Tedaj se mi je bilo grlo že razvezalo, mogoče je manjkala samo sekunda, mogoče manj kot sekunda – in bi se sodba nad mano izvršila. Tedaj pa se zasliši iz množice: »So ga že odpeljali.« Bil je prijatelj Trdan, poznal sem ga po glasu. Takoj za mano so poklicali tudi njega, oglasil se je, stopil naprej, videl sem, kako mu vežejo roke, videl sem, kako ga vežejo še z nekom. Kmalu nato je kamion odpeljal. Izza tistega okna sem gledal, kako izginja v temo.

Figure 5. Varšavska kolednica Bara Remec

A meni je rešil življenje, sam je šel v smrt, meni pa je rešil življenje. Vedel je namreč, da sem se pretihotapil v skupino »A«, vedel je tudi, da me bodo kako našli, če bom ostal na seznamu. Kaj ga je nagnilo, da je spregovoril tiste rešilne besede? Tega mogoče nikoli ne bom vedel, a dosegle so svoj namen: oficir, ki je vodil pripravo transporta, je molče prečrtal moje ime. Kadar pomislim nanj, sem mu globoko hvaležen za njegovo velikodušnost, prijateljstvo in zvestobo. Ne vem, katera ura dneva ali noči bi lahko bila, da nisem v letih, ki so od tistega dogodka minila, pomislil nanj. In sedaj pride tista nenavadna reč – mogoče me je reševal celo življenje. Če ti kdo izkaže tako dobroto, preko tega enostavno ni mogoče iti, tega ni mogoče pozabiti. To hodi s teboj. Tiste Trdanove besede so hodile tako z menoj in bile luč tudi takrat, ko je bilo vsenaokoli temno.

Kak mesec potem so še trajala najprej množično in potem posamična ubijanja. Posebno nas je prizadelo, ko so kak poldrug mesec za tem odpeljali še vse tiste mladoletnike, ki so bili pri domobrancih več kot eno leto. Tudi njih ni nihče nikoli več videl.

Preostali pa smo sestradani in ušivi v prvi polovici avgusta dočakali amnestijo. Za slovo od taborišča smo dobili za zajtrk zajemalko makaronov, toliko da smo lahko prišli do doma. Nekateri so bili že na smrt bolni in so kmalu umrli, a videli so še dom in svoje.

A meni se je, preden sem odšel iz taborišča, še nekaj zgodilo. Tisto jutro, ko sem imel iti na celjski kolodvor, je tista svetinjica iz blaga, ki sem jo skrbno varoval skozi vse preizkušnje, na nepojasnjen način izginila. Še prejšnjo noč sem jo dal v skrivališče v čevelj, zjutraj pa je ni bilo niti ne tam ne kje drugod. Ali je bila njena naloga opravljena?

1.8.1. Poljska narodna

Prevedel dr. Tone PretnarPripomba: Pesem je ob letošnji žalni svečanosti na Rogu pel prof. Marjan Štefančič ob spremljavi trobente, ki jo je igral Jože Žitnik.

1.8.2.

Figure 6. Deklica in odmev Bara Remec

1.9.1.

Prevedel dr. Tine Debeljak

1.10.1.

Prevedel Justin Stanovnik

2.1.1.

Letos smo drugič javno obhajali spominsko slovesnost z obletno mašo za pobitimi domobranci v Kočevskem Rogu. Dan komemoracije je bil zaradi vojne premaknjen na jesen – 6. oktobra. Vsi, ki smo se te spominske slovesnosti udeležili, smo občutili, da žalujemo za našimi dragimi v družinskem, domačem krogu. Ne da bi hoteli, smo izpolnili naročilo, ki ga je zapisal prof. Justin Stanovnik v Slovenski spravi in se glasi: »Glejte, če imaš koga za zločinca, ga ti ne pokopavaj, če ima svoje! Za določene obrede so po moji misli nekatere roke svete in druge nesvete. Te naj se mrtvih ne dotikajo. Nič nimamo proti njim, a v tej sveti uri naj nas pustijo same. Naj si dekleta in žene, ki imajo za to posvečene roke, dajo na glave še enkrat črne rute in naj pridejo: iz Dobrega Polja, iz Šentjerneja, iz vasi ob Krki, z Blok, s kmetij po polhograjskih hribih. Od vsepovsod naj pridejo in naj se zberejo nad enim breznom, ne nad vsemi, in tam žalujejo nad svojimi.«

In res, na to lepo oktobrsko nedeljo smo se zbrali tik ob jami sami domači ljudje. Svojci in prijatelji. Bilo nas je več tisoč. Med ljudmi sem iskal znane obraze z lanske spravne slovesnosti. Mislim predvsem na našo humanistično elito, ki se zbira okrog Nove revije in je imela na lanskem, prvem srečanju, glavno pobudo. Niti eden ni letos prišel med nas. Bil sem žalosten in sem se spraševal, ali je to lahko le slučaj, ali so lani ti ljudje igrali le na karto političnega prestiža, ali pa, kar je najverjetneje, ne čutijo, kot mi, globine slovenske tragedije, ki se je odigrala ob koncu vojne.

Spominska slovesnost, ki smo jo doživljali letos, je vsem segla globoko v srce. Začeli smo jo s sveto mašo, ki jo je daroval gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar. Naj omenim, da sta bila med somaševalci duhovnika dr. Janez Zdešar in litijski dekan gospod Anton Masnik; oba sta se kot domobranca rešila smrti teharskega taborišča. Tudi bralec berila ing. Jože Prhavc je eden od rešenih. Simbolično je bilo, da je lansko leto spremljal sveto daritev pevski zbor iz Dobrega Polja, letos pa čudoviti zbor iz Šentjerneja.

[Stran 027]

Ta zbor je s posebno pripravljenim programom povezoval tudi kulturno–komemoracijsko slovesnost po maši. Tudi v tem delu so sodelovali med drugimi trije preživeli domobranci: dva govornika in starosta Slovenskega okteta prof. Marjan Štefančič, ki nam je zapel prelepo poljsko domoljubno pesem. S trobento ga je spremljal glasbenik g. Jože Žitnik. Z recitacijami Balantičevih pesmi pa je sodelovala igralka ga. Marjana Jaklič–Klanšek.

Mnogi udeleženci in tisti, ki se slovesnosti niso mogli udeležiti, so izrazili željo, naj jim posredujemo besedila govornikov. To željo vam izpolnjujemo in skoraj v celoti objavljamo njihove nagovore pri sv. maši in po njej.

2.2.1.

Zbrani smo v katedrali v naravi, sredi gozdov v Kočevskem Rogu ob grobišču pod Krenom. Tu bomo opravili obletno sv. mašo za po vojni pobite domobrance in druge žrtve nasilja. Kočevski Rog, ena izmed mnogih slovenskih Kalvarij – simbol slovenskega mučeništva.

Kraj, za katerega bi upravičeno rekli: brat – sestra, sezujta si čevlje, zakaj zemlja, kjer stojita, je SVETA ZEMLJA! Zemlja, oprana s krvjo, kajti tu so stopale bose, pa tudi krvave noge tisočev bratov pred teboj.

Zato je tudi tukaj, kakor pred dva tisoč leti na Kalvariji, marsikomu sredi dneva »sonce otemnelo«, – skale so pokale in zemlja se je tresla nad trupli domobrancev zaradi miniranja. Iz mnogih ust je bilo slišati kakor odmev »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«.

Da, dragi bratje in sestre, na tem mestu se je v resnici ponovila Kalvarija, opravila mašna daritev junija ’45, kakor na križu. Toda zakaj, za koga? Morda za mene, tebe, za ves slovenski narod, za naš čas … Ne vemo, to ostaja skrivnost.

S krvjo so bile zalite krščanske korenine slovenskega naroda, da bi se ne posušile.

Da bi, čeprav šele po 46 letih, pognale nov cvet ODPUŠČANJA, SPRAVE, EDINOSTI, novega UPANJA ZA PRIHODNOST slovenskega naroda.

2.3.1.

Na rožnovensko nedeljo v mesecu oktobru smo se spet zbrali na tem kraju, kjer smo pred enim letom prvikrat obhajali spominsko bogoslužje za naše rajne domobrance in za vse druge žrtve, ki so bile pobite v teh krajih. Obletnico smo hoteli obhajati v začetku julija, a vojna je to preprečila. Danes po naših cerkvah obhajajo rožnovensko nedeljo, saj nas mesec oktober prav posebej vabi k molitvi rožnega venca. Prepričani smo, da je veliko domobrancev, pa tudi drugih vernih, kjerkoli so našli smrt, nosilo s seboj rožni venec in ga velikokrat molilo.

Primeren je odlomek iz Lukovega evangelija, da poživi našo vero, ki jo izražamo v molitvi. Božja beseda nam govori o Jezusovi smrti. V najhujšem trpljenju na križu je Kristus v pokorščini Očetovi volji izgovarjal besede: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo« (Lk 23,46). Tudi vsi, ki so v veri v Kristusovo odrešenje našli tu nasilno smrt, so z njim izgovarjali besede: »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.« Samo Bog ve, katera je bila njihova zadnja beseda. Prepričani pa smo, da jih je Bog sprejel v svojem usmiljenju.

Jezusova smrt na križu je bilo javno dogajanje. Kot nam poroča evangelij, so velike množice gledale umiranje na križu. Dogajanje v Kočevskem Rogu v tistih strahotnih dnevih je bilo skrito in dolga leta popolnoma zamolčano. Šele danes odkrivamo žrtve in od blizu in daleč prihajajo znanci in sorodniki na te kraje, da bi spoštljivo počastili kraj njihove smrti, molili za svoje rajne in se utrdili v odločenosti, da se kaj takega nikdar več ne sme zgoditi med nami.

Neločljivo je s sporočilom o Kristusovi smrti povezano poročilo o njegovi zmagi nad smrtjo in o njegovem vstajenju. V veri ne smemo ločiti enega od drugega. To velja tudi za rajne v Kočevskem Rogu, na Teharjih in za vse druge, ki so verovali v odrešenje. Smrt, pa naj bo še ta[Stran 028]ko krivična, kruta in nasilna, je prehod v novo življenje. To pot je šel Kristus pred nami v trpljenju in smrti in nam odprl vrata v novo življenje.

Ker verujemo v vstajenje in v novo življenje, zato se naš pogled ob spominu na rajne obrača v prihodnost in v življenje. Danes na tem kraju z vsem zaupanjem prosimo Boga, da ne bi nikdar več doživeli take morije, in to v trenutkih, ko na Hrvaškem divja tako kruta in nesmiselna vojna. Bog bo uslišal našo prošnjo, če smo tudi sami pripravljeni zastaviti vse svoje moči, če od srca odpuščamo, kakor nam Bog odpušča, če presegamo preteklost, ki je ne moremo pozabiti, a jo skušamo razčistiti pred Bogom in pred ljudmi, v svojem srcu in pred zgodovino in se podamo na pot v boljšo in lepšo prihodnost.

V teh zgodovinskih dnevih slovenskega naroda naj nas današnja spominska slovesnost za naše rajne še bolj poveže med seboj. Premagajmo vendar razprtije, osebno in skupinsko sebičnost, v medsebojnem spoštovanju in razumevanju združimo vse svoje moči in vsa prizadevanja. V povezavi z našimi rajnimi nadaljujmo pot sprave med živimi in z vsemi močmi gradimo boljšo prihodnost. To je naročilo, ki nam ga na tem kraju dajejo naši rajni na pot v novo življenje.

Ko bomo tu vse izročili Bogu, se bomo vrnili s tega kraja smrti spet v vsakdanje življenje. Kot v jeseni zorijo sadovi, tako tudi mi doživljamo zorenje dolgih let, zorenje tistega semena, ki je bilo med vojno in po vojni vsejano v našo slovensko zemljo, zalito s krvjo, a tudi z močno in živo vero. Še se bomo vračali na ta kraj, na Teharje in na druge spominske kraje. Ne bomo pozabili svojih rajnih, ki so se žrtvovali za slovenski narod in za njegovo resnično svobodo. Še bomo iskali poti naprej v poštenem in iskrenem sodelovanju, v medsebojnem spoštovanju, odpuščanju, spravi in prijateljstvu. Kajti večja kot vsa človeška slabost je naša odločenost za novo življenje in naše zaupanje v Boga, ki je vir življenja in ki ostaja z nami na naši poti v prihodnost. Božja Mati Marija ostane naša spremljevalka in naša priprošnjica, kot v vseh hudih časih slovenskega naroda. Zato gremo polni poguma, odločenosti in zaupanja naprej. Bog z nami!

2.4.1.

Na tem svetem kraju smo se zbrali, da bi počastili spomin na skoraj v celoti pomorjeno slovensko domobransko vojsko, katere večji del leži v breznu poleg nas. Spominjamo se tudi vseh drugih, katerih smrt je povezana z državljansko vojno in komunistično revolucijo in nimajo groba. Vendar ima le pomor domobrancev mitične razsežnosti, saj so v njem vse prvine mogočne groze, tu je množičnost, izjemna krutost, tu so mladi ludje, brat brata, tu je zaukazani molk 45 let.

Kdo so ti možje in fantje, ki počivajo v tem breznu, in kakšno je njihovo sporočilo?

Slovenski katoličani, vključeni v Slovensko ljudsko stranko, so že leta 1918 spregledali, kam so prišli, in da to ni tista Jugoslavija, v katero so hoteli. Odtod njihov avtonomizem, ki naj bi jih vodil v suvereno Slovenijo. Slovenci smo bili na najboljši poti, da postanemo v nekaj desetletjih suverena demokratična država v zvezi z drugimi državami na ozemlju sedanje Jugoslavije, z uspešnim gospodarstvom kot drugod po Evropi.

Vse to je okupacija postavila na glavo, ne pa želje naroda po svobodi in samostojnosti. Ljudje, ki tu ležijo, se niso borili samo proti temu, da bi Slovenci po končani vojni v komunizmu zgubili politično kulturno in duhovno svobodo, ampak tudi zato, da bi Slovenci kot narod zaživeli samostojno življenje. V resnici, ko stvari do kraja premislimo, smemo ali celo moramo reči, da so domobranci kljub drugačnemu videzu prva slovenska vojska, ker se je borila za zgodovinske interese slovenskega naroda. Borila se je za socialdemokratsko, za liberalno, krščanskodemokratsko Slovenijo. Hotela je, da Slovenci ostanemo v svobodni Evropi.

Danes dobivamo Slovenci svojo državo, pred našimi očmi se uresničuje to, za kar so se borili ti, ki ležijo v breznu pred nami. Kako bedno in krivično je torej, da je pri nas večina še vedno v zadregi, kadar izgovori njihovo ime. Dolžnost in naloga nas vseh je, da se bodo imena teh častivrednih mož in fantov izgovarjala s spoštovanjem.

2.5.1.

Pred dnevi so na 2. programu slovenskega radia v oddaji z naslovom Izjava tedna prebrali ultimat JLA Republiki Hrvaški, njenim branilcem in vsem drugim prebivalcem. Na ta ultimat so se ljudje dokaj burno odzvali in se zgražali nad spremenjeno armado. Dolga leta so zanjo delali in jo vzdrževali, nekateri so bili tudi zaposleni v njej, skratka – imeli so jo za svojo, živeli so z njo. Zato zdaj ne morejo razumeti spremembe.

Očitno je, da vsem tem ljudem manjka delček zgodovine, prav tisti del, ki lahko razloži vso nerazumljivost armade in njenega sedanjega početja. Če je ta drobec zgodovine tako pomemben, je jasno, da ljudje zanj ne vedo zato, ker so ga armada in njeni voditelji namenoma prikrivali. Zakaj? Odgovor poznamo! To namreč ni bila le kaplja krvi na njihovih brezmadežnih oblekah, ki bi jo bilo še mogoče opravičiti. To je bilo jezero, napolnjeno s krvjo tisočev slovenskih domobrancev in drugih, za katere je t. i. svoboda pomenila neizogibno nasilno smrt. In za ta nerazumljivi zločin nihče ni bil kaznovan.

Tako kot so »zmagovalci« pahnili v temo brezna in smrti vse tiste, ki so jim bili na poti, so morali tudi svojemu »zmagoslavju« nameniti temo zgodovinske pozabe, kajti njihov zločin je bil preveč v nebo vpijoč. Težo teme, ki so jo morali nositi v svojih srcih, so preložili na ramena vse družbe, ne da bi se ta tega zavedala. In ta tema je zglodala na videz nepremagljivo stavbo njihovega peklenskega pohlepa po oblasti. Vendar je zaslepljenost še vedno v marsikaterih očeh: v očeh tistih, katerih roke še niso oprane krvi, in v očeh tistih, ki zaradi zločina še vedno nosijo sovraštvo v svoji notranjosti.

Zaradi te uničujoče tesnobe se moramo vsi zavedati dvojega. Odstraniti je treba temno liso v slovenski zgodovini in jasno povedati, zakaj so morali slovenski domobranci končati svoja življenja v breznih in jamah povsod po slovenski zemlji. Temu sledi težja, a nujna naloga – da se v resnici, globoko in iskreno spravimo najprej sami s seboj, potem pa tudi z drugimi. Da pa bomo lahko zares odpustili, k čemur nas zavezuje tudi naše prijateljstvo z Jezusom, moramo najprej vedeti, komu in kaj odpuščamo.

Šele takrat, ko bosta izpolnjeni obe stvari, bo sonce dokončno premagalo noč, v kateri še živimo. Takrat bomo Slovenci zares obrnili list zgodovine, ki se je zataknil ob krvavem koncu pomladi leta 1945.

Figure 7. Roža, gozdovi in svet Bara Remec

2.6.1.

Prišli smo, da se poklonimo žrtvam komunističnega barbarstva. Kdo so ti fantje in možje, ki kot mrtve čete in bataljoni v tisočih leže po breznih na Rogu, v opuščenih hrastniških rudnikih, v jarkih in jamah na vseh koncih Slovenije? Dobro jih imajo v spominu njihove sestre (starši so že pomrli), poznajo jih dekleta in žene, ki so z njimi drugovale v letih mladosti. Poznajo jih njihovi znanci. Predvsem jih poznamo mi, peščica preživelih, ki smo skupaj nosili uniformo slovenske domobranske vojske.

Novi rodovi, rojeni med vojno in po njej, jih niso poznali. To je danes zrela generacija na višku moči in naša mladina.

[Stran 030]

Figure 8. Križi Bara Remec

Vsi ti niso o domobrancih slišali nič dobrega. Vsa povojna desetletja so bili po uradni in stokrat ponovljeni verziji le kvizlingi, izdajalci in nemški hlapci. Bil sem med njimi in sem jih dobro poznal. Naša enota je bil naš slovenski svet v malem: kmečki fantje, obrtniški pomočniki, dva učitelja in precej študentov, doma s podeželja, nekaj pa tudi Ljubljančanov. Množično smo se za domobranstvo odločali po kapitulaciji Italije, ko je bilo slehernemu popolnoma jasno, da se nacistični zveri nezadržno bliža konec. Zato je absurdno govorjenje, da smo šli okupatorju na pomoč. Resnica je, da si okoliščin, prostora in časa za komunistično revolucijo nismo izbrali mi. Res pa je, da so bile te okoliščine za protikomunistične borce skrajno neugodne. Vsi, ki sem jih poznal, so bili sovražno razpoloženi do okupatorja. Veselili smo se vsake zavezniške zmage, vsakega nemškega poraza. Bili smo zavedni Slovenci in veliki domoljubi. Poznali smo le lepo slovensko pesem in slovensko govorico. Ljubezen in zvestoba do domovine je prepričljivo izpričana na preživelem ostanku našega eksodusa, ki je našel svoje zatočišče v Argentini. Njihovo zvesto slovenstvo, ki se prenaša iz roda v rod, je pravi čudež.

Nepristranski raziskovalec bi dobil zanesljivo podobo teh mož in fantov iz zbirke predmetov, ki smo jih morali položiti na razgrnjene plahte pred naše rablje, ko smo bili prisiljeni še zadnjikrat do konca izprazniti naše žepe. Med mnogimi rožnimi venci in svetinjicami, ki so jih matere stisnile v roke sinovom ob odhodu, so bili razni molitveniki, spominske slike domačih in najdražjih, nekaj poročnih in drugih prstanov in neredko so na teh kupih ležale drobne, rdeče vezane poezije Franceta Prešerna.

Praznina po izruvanih koreninah se čuti še danes in se bo še dolgo. Manjka nam klenih pokončnih, krščanskih narodnih mož. Življenja, ki jim je bilo v imenu ene najbolj nesmiselnih zmot tega stoletja vzeto nasilno, jim ne moremo vrniti. Moramo pa jim vrniti dobro ime, kajti bili so nadvse pošteni ljudje. Sleherno nasprotno zatrjevanje je neresnično.

3.1.1. Je to merilo demokracije pri nas?

Skupino najmlajše generacije preživelih slovenskih domobrancev je 45 let glodala »krivda« preživetja povojne slovenske tragedije. Nismo mogli razumeti, zakaj je bilo prav nam prizaneseno z Rogom. Bili smo v dvomih, ali zato, da naše pobite soborce, ki so se od nas razločevali le v tem, da so bili starejši, maščujemo, ali pa da kot priče časa povemo resnico o njih in da prenesemo z njihovih ust besedo: odpuščamo. Dolgo je tlela misel o maščevanju, kajti zločin nad njimi je bil prevelik, da bi ga lahko mirno obšli. Ker pa imamo med drugim tudi dokaze, da so pobiti sprejeli smrt kot žrtev za zmago, ki je v vojni niso mogli doseči, z odpuščanjem, z molitvijo ter vdanostjo v božjo voljo, smo prepričani in mirne vesti, da [Stran 031]nimamo ne dolžnosti ne pravice do maščevanja.

Ker smo preživeli domobranci kristjani, ki jih odpuščanje veže in ker zaradi sebe kot udeležencev državljanske vojne nimamo razlogov za maščevanje in revanšizem, smo mnenja, da pobitim dolgujemo vsaj to, da s pričevanjem in argumenti razgrnemo resnico o državljanski vojni in s tem dokažemo krivico in zločin, ki sta bila storjena nad njimi.

Kot drugi dolg smo sprejeli zavezo, da bomo poiskali posamične in množične grobove in grobišča, ugotovili imena padlih v državljanski vojni in pobitih po vojni ter tiste, ki še nimajo groba, krščansko pokopali, zaznamovali njihova imena na pokopališčih ali cerkvah, z izrecno zavezo, da bomo skrbeli in vzdrževali njihova grobišča, spominske plošče in druga obeležja.

Kot tretji dolg smo sprejeli zavezo, da bomo evidentirali civilne in vojaške udeležence državljanske vojne tudi na protikomunistični strani in ugotovili socialno in zdravstveno stanje še živečih udeležencev ter jim v okviru možnosti pomagali materialno in strokovno pri uveljavljanju njihovih pravic, tako tistih v domovini kot tistih v tujini. Poznamo namreč vrsto socialnih problemov zlasti ostarelih udeležencev, izhajajočih prav iz udeležbe v državljanski vojni.

In še četrti dolg smo sprejeli. To je zavezo, da bomo ohranjali ideale, za katere so padli in pobiti dali svoja življenja, ter jih prenašali v novi čas in na nove rodove z namenom, da se dogodki državljanske vojne ne bi nikoli več ponovili.

Preživeli udeleženci državljanske vojne smo menili in menimo še danes, da so navedene štiri zaveze naša človeška, moralna in pripadniška dolžnost. In če kdo še danes meni, da je njihovo opravljanje oživljanje fašizma in belogardizma, ne ve, ali noče vedeti, kaj je evropska kultura življenja, ne ve, kaj je evropska demokracija, in zavestno odklanja spravo med slovenskim narodom.

Da bi preživeli soborci te naloge lahko opravili, zlasti pa, da bi nasprotni strani ponudili enakopravnega sogovornika v morebitni dobri volji za dosego medse

bojne sprave, smo se preživeli udeleženci protikomunistične strani v državljanski vojni povezali in ustanovili svoje interesno društvo z imenom, ki delno izhaja iz medvojnega protikomunističnega gibanja v Sloveniji in iz naših novih štirih zavez, to je »Nova Slovenska zaveza«.

Ob odločitvi za ustanovitev društva smo bili trdno prepričani, da je le nastopil čas, ko lahko stopimo v javnost s problematiko državljanske vojne in jo zaključimo s spravo ob obojestranskem priznavanju napak in spoštovanja. Menili smo tudi, da smo ob splošnem spoznanju zmot komunističnega sistema že dosegli toliko svobode in demokracije, da lahko tudi »obdolženec« vsaj nekaj reče v svojo obrambo. Pa smo se ponovno zmotili. Ko smo namreč 22.•_maja letos predložili pristojnemu republiškemu upravnemu organu vso potrebno dokumentacijo za vpis društva v register društev, kar je pogoj za začetek poslovanja društva, nam je bilo rečeno, da je ta celotna in da jo bodo v roku 14 dni pregledali ter nas pozvali, da jo dopolnimo ali spremenimo, če bo potrebno. Po preteku tega roka smo osebno povprašali, kako je z dokumentacijo. Odgovorili so nam, da so jo površno že pregledali, in da imajo sicer nekaj le formalnih pripomb ter da nas bodo v kratkem povabili na razgovor. Po preteku zakonskega roka (30 dni) za rešitev zadeve v upravnem postopku smo ponovno osebno intervenirali za razgovor ali izdajo odločbe. Odgovorili so nam, sicer malo nejevoljno, da je skrajni rok za izdajo odločbe 90 dni in da je vzrok za neizdajo odločbe časovna stiska in politične razmere v Sloveniji, ki jim narekujejo prednostne naloge. Razumeli smo. Vseeno pa smo vprašali, kdaj lahko ponovno pridemo povprašat. Povedano nam je bilo, da naj ne hodimo več spraševat, ker nas bodo pač pozvali na razgovor. Ker nam je tako odlašanje postalo že sumljivo, smo postali nestrpni in vsak teden najmanj enkrat povprašali o stanju postopka. Vsakokrat je bil dan, sicer prijazen, a isti odgovor: nimamo časa.

Šele iz sredstev javnega obveščanja smo zaznali, da za tako zavlačevanje ni vzrok čas, pač pa še vedno, sicer »ilegalno«, delujoča subordinacija državnih institucij [Stran 032]političnim institucijam prejšnjega totalitarnega sistema.

Ob takem dejstvu in ko so tudi potekli že vsi zakoniti roki za izdajo odločbe, smo se pozanimali pri registrskem organu, kaj to pomeni. Zdaj so nam povedali resnico, da so našo registrsko dokumentacijo predložili. na nekoliko naslovov v predhodno mnenje in da čakajo na odgovor. Zaradi takega postopka je NSZ vložila protest in pritožbo na organ druge stopnje, ker odločba prve stopnje ni bila izdana v zakonitem roku. Druge izbire pač nismo imeli.

Iz navedenega se da sklepati, da se upravni organ, ki je pristojen zadevo rešiti sam v lastni pravni in strokovni pristojnosti na podlagi zakona, ni upal ali ni želel zadeve rešiti sam. Po lastni odločitvi je namreč predložil registrsko dokumentacijo organizacijam ZB NOV, Predsedstvu in Skupščini Republike S1ovenije v mnenje in stališče, skratka politično presojo. Le–ti so zadevo predložili tudi pristojnemu skupščinskemu odboru in političnim strankam s predlogom, da se opredelijo do registracije NSZ in ob tem o predlogu za razrešitev javnega tožilca Republike Slovenije Antona Drobniča zaradi domnevnega članstva v NSZ. Ob tem so javno izražali nasprotovanje registraciji NSZ z utemeljitvijo, da gre za oživljanje belogardizma, fašizma, revanšizma in za vrsto organizacije, kakršno je po niirnberških dokumentih prepovedano ustanavljati, in grozili z Russelovim sodiščem. S tem so želeli ali ne, vplivali na rešitev zadeve v upravnem. postopku oziroma jo kar narekovali, s čimer so kršili ustavo in zakon. In nihče ni za to odgovarjal.

Društvo NSZ je v taki situaciji zamrznilo vsako javno delovanje, vključno včlanjevanje in prejemanje članarine. To tudi zato, da nam ne bi prilepili še etikete nezakonitega dela in nespoštovanja obstoječega pravnega reda. Pa tudi zato, da ne bi kandidatom za včlanitev povzročali nelagodnosti in oživljanja strahu ob občutku včlanjevanja in delovanja v sporni organizaciji. Za primer naj navedemo samo en primer globoko zakoreninjenega strahu, ko je neki visoko izobražen in razgledan človek, ob telefonskem vabilu na neko konkretno sodelovanje, ves razburjen izjavil: »Pustite me pri miru, saj veste, da mi prisluškujejo!« In to konec maja 1991!

V takem postopku se je mlela naša zadeva celih 5 mesecev. Republiški upravni organ je na našo pritožbo in na podlagi pozitivnih stališč pristojnega skupščinskega organa in večine strank Demosove koalicije ter ob podpori številne javnosti izdal dne 21. oktobra 1991 odločbo o vpisu NSZ v register društev, z naslednjim izrekom:

3.1.2. ODLOČBA

V register društev, ki ga vodi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije v Ljubljani, se vpiše pod zaporedno številko 853 društvo Nova Slovenska zaveza s sedežem v Ljubljani in delovanjem na območju Republike Slovenije.

S tem je bila zadeva NSZ upravno zaključena, društvo pa je dobilo pravico enakopravno, kot vsa ostala registrirana društva in organizacije, javno nastopati in opravljati svoje naloge kot pravna oseba s pravicami in dolžnostmi po zakonu in svojih aktih.

Izvršni odbor NSZ se je takoj po prejemu odločbe o registraciji sestal in razpravljal o trenutni situaciji ter sprejel program za nadaljevanje društva. Med drugim je sprejel sklep o ponovnem včlanjevanju v društvo in vplačevanju članarine in naročnine za glasilo »ZAVEZA« za leto 1991.

Izvršni odbor je sprejel še sklep o najemu poslovnega prostora na Gospodinjski 4, Ljubljana (Šiška) in odprl žiro račun društva št. 50104–678–85679 pri SDK v Republiki Sloveniji, podružnica Ljubljana, ter s tem zagotovil najosnovnejše pogoje za delo društva.

Izvršni odbor je tudi določil, da bodo uradne ure društva na sedežu NSZ (Gospodinjska 4, Ljubljana) vsak četrtek od 16. do 18. ure za člane, od 18. ure dalje pa bodo seje predsedstva, izvršilnega odbora in delovnih skupin.

Vabimo vse člane NSZ, da še naprej sodelujejo z nami in da nas v uradnem času obiščejo; takrat jim bomo na razpolago za pogovor, nasvete ipd.

Izvršni odbor NSZ, tajnik Stane Štrbenk

3.2.1.