Zaveza št. 29

1.1.1.

Vse kaže, da vstopamo v novo obdobje; označuje ga intenzivno delo za reinterpretacijo preteklosti. Interesenti iz zbora komunističnega nasledstva so ponovno dokazali, da eno govorijo in drugo delajo. Govorijo, da se je treba od preteklosti odlepiti in se usmeriti v prihodnost, v resnici pa je preteklost predmet njihovega osrednjega zanimanja. Instinktivno namreč čutijo, da je zanje samo v preteklosti tisti prostor, v katerem lahko iščejo svojo legitimnost – upravičenost za svoj obstanek. Sedanjost je namreč prostor, ki terja zagotavljanje dobrin – stvari, ki so potrebne za obstoj posameznika in skupnost. Sedanjost terja torej ustvarjalnosti. To pa je področje, ki je bilo iz njihovega duhovnega sveta izrinjeno. Izrinila ga je neka druga sposobnost – sposobnost manipuliranja.

To sposobnost so komunisti razkazovali vedno in povsod – tudi v Sloveniji. Da se je tisoč ljudi naselilo v svetu, ki jim je bil v vseh komponentah življenja ne samo tuj, ampak celo sovražen, da so si ta svet v nekaj letih podredili, za to so morali biti tako virtuozni mojstri v ravnanju z ljudmi, da je vsako vlakno njihove biti brnelo od tega mojstrstva. Zato jim je bil uspeh zagotovljen. Toda to je bil tudi uspeh, ki mu niso mogli vliti pravega, resničnega in trajnega življenja. Vzdrževali so ga lahko samo tako, kakor so ga dosegli – z manipuliranjem. To pa ne more prav dolgo trajati. In res ni trajalo več kot pol stoletja. Nastopil je resničen čas z resničnimi problemi, ki jih z manipulacijo nikakor ni bilo mogoče več reševati. Manipulacija je zadoščala samo še za en uspeh: da so kljub vsemu, kar se je v njihovi režiji zgodilo, ostali na oblasti. Temeljev za novo življenje pa z manipulacijo ni bilo mogoče postaviti. Novi čas je namreč zahteval resnično politiko. Zanjo pa komunisti niso in nimajo talenta. Zato se morajo vračati v preteklost.

Komunisti so pol stoletja živeli od preteklosti. O njej so uveljavili dve interpretaciji ali dve razlagi, ki sta imeli sicer izhodiščno oprijemališče v resničnosti, končno podobo pa jima je dala partijska ideologija. Tej se je posrečilo, da jo je fiksirala v nepremagljivost mita. Ena interpretacija preteklosti je nosila oznako revolucija, druga pa narodnoosvobodilni boj.

Na prvi interpretaciji je gradil Kardelj. Kardelj je utemeljeval upravičenosti partije do oblasti na revoluciji. Revolucija, njena ideologija in njena pragmatika, je bila poglavitna Kardeljeva skrb, narodnoosvobodilni boj ali, bolje, enobe se je moral zadovoljevati z vlogo spremljajočega aranžmaja.

S tem se je nehote pokazala tudi določena zanimiva resničnost: Pokazalo se je, da je v središču vsega vedno bila revolucija kot način prevzema oblasti, boj z okupatorjem pa je bil nekaj drugotnega – samo način, kako je bilo mogoče mobilizirati ljudi za središčne revolucionarne cilje. Na mit o revoluciji se je Kardelj mogel opirati zaradi dveh okoliščin. Prvič revolucija za njegovega življenja v domačem prostoru še ni začela kazati vse nezadostnosti za spoprijemanje z zahtevami življenja; drugič pa je bila revolucija kot način reševanja družbenih problemov v svetovnem, tudi evropskem, merilu še vedno sprejemljiva – njen blišč je sicer že temnel, a se je bilo nanjo še mogoče legitimno sklicevati. Po Kardeljevi smrti, zlasti v poznih osemdesetih letih, pa je kriza družbe, ki jo je vzpostavila revolucija in ki je bila zgrajena na revolucionarnih premisah, napredovala do te mere, da je že začela klicati po radikalni spremembi.

S tem pa je revolucija ne samo izgubila visoko mesto razsodnice nad stvarmi – kako so in kako niso – ampak je tudi bila odrinjena na tisto obrobje, od koder prej ali slej vse izgine v zunanjo temo. Ko se je izkazalo, da revolucija niti življenja ne more več nositi, kaj šele da bi vzdrževala začetne obljube o koncu zgodovine in o izmiritvi vseh stvari, se je morala izpostaviti radikalni kritiki. To pa je bil njen konec, zakaj revolucija je živela tudi od tega, da se je kritična misel sploh ni smela dotakniti. Revolucija je bila diskreditirana, diskreditirana pa je bila tudi epoha, ki jo je revolucija odprla, potem pa jo je morala zapustiti, ne da bi ji bila podelila tisto izpopolnitev, ki jo je obljubljala. Z revolucijo sedaj ni bilo mogoče ničesar več početi.

Kardeljevski čas je minil in napočil je pokardeljevski čas. Njegovo bistveno določilo je [Stran 002]

Figure 1. Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

bilo v tem, da je narodnoosvobodilni boj ali enobe sedaj dajal poglavitno možnost za legitimiranje partijske oblasti. Kakor je bila nekoč revolucija tista, ki je komunistom podeljevala pravico do vodilne politične vloge, tako je to pravico sedaj obetal dajati boj proti okupatorju ali boj za narodovo svobodo. Vsa partijska ideološka središča, vse ustanove in vsi mediji, ki so v ta središča gravitirali, so čez noč prenehali govoriti o revoluciji in se osredotočili na boj proti okupatorju ali kar se jim je zdelo še bolj imenitno, na boj proti fašizmu. Od dveh interpretacij zgodovine je, kakor se pogosto dogaja, tista, ki je bila do sedaj tako rekoč v rezervi, prevzela, ko je prva izgubila osnovno verodostojnost, nosilno vlogo. Vse sile, ki so odgovorne za ideološki del projekta, so to interpretacijo začele opremljati z vsem, kar se jim je zdelo, da mora imeti, če naj bi opravljala svojo vlogo v novih razmerah. Treba jo je bilo modernizirati, treba je bilo adaptirati njeno celotno ikonografijo, na novo je bilo treba premisliti njene simbole. Delo kot rečeno še traja in še zdaleč ni končano, pa tudi tako lahko ni, kot se je od začetka zdelo.

Zgodile so se bile medtem nekatere reči, ki tudi tej interpretaciji preteklosti niso več puščale povsem prostega poleta. Tudi tu se je namreč pojavila kritika, prostor za interpretacijo ni bil več prazen in ni več dopuščal poljubne obdelave. Tu so sedaj že bile nekatere omejitve, mimo katerih ni bilo mogoče več enostavno iti. Pojavljala se je celo nujnost apologetike, ki je, kot znano, velika sovražnica mitske formulacije preteklosti. Čas je bil sicer še sorazmerno ugoden, doma in zunaj, a so tu že bile neke meje in omejitve, ki jih je morala ideologija upoštevati, če naj bi njeni izdelki bili sprejemljivi za trg, ki se je bil sedaj vzpostavil.

Vse torej ni šlo več, kot pravimo, gladko; poglavitna stvar pa je bila v tem, da so novi mitotvorci – novi interpreti – začeli kazati znake utrujenosti. Ta sicer še ni načela njihovega splošnega zagona in vztrajnosti, očitno pa ni bilo več tiste iznajdljivosti, ki nas je z njihove strani vedno presenečala. Nekatere rešitve in nekatere njihove kretnje so včasih že bile takšne, da smo pomislili, da so začeli usihati izviri, ki so nekoč tako bogato in razkošno napajali njihovo gibanje. Človek se ni mogel znebiti vtisa, da se je tudi na tej strani začel proces staranja: Še je bila volja – te jim sploh ni manjkalo – a je bila bolj podobna nečemu, kar je zgolj zunaj in nima več notranje moči. Ni bilo očitno več tistih sil, ki se iz notranjega navdiha, iz sebe spet in spet obnavljajo.

[Stran 003]

Potem ko so torej koristniki komunistične dediščine modro zapustili pozicije revolucije, so, kot rečeno, zagledali novo možnost v enobeju in ga sklenili narediti za nosilca nove legitimitete. Da se jim bo dejstvo, da so revolucijo nehvaležno prepustili minulosti in pozabi, zamerilo, se niso bali, ker so pravilno računali na pozabljivost ljudi. Tu torej ni bilo težav, težave pa so se, kot smo nekoliko že nakazali, pojavile v enobeju samem! Z njim so bila namreč povezana neka dejstva, ki so bila tako trdno tu, da jih ni bilo mogoče več ne videti. V zavesti javnosti ta dejstva zaradi polstoletne ideološke blokade sicer niso bila prisotna na delujoč način, natanko pa so se jih zavedali tisti, ki so bili sedaj odgovorni za ideološko obdelavo enobeja.

Ta dejstva so naslednja: prvič, narodnoosvobodilni boj ni bil boj za osvoboditev naroda, kar ta izraz v normalnem jeziku pomeni, ampak je bil to partijski projekt za izvedbo revolucije; drugič, komunistična gverila je z načrtnim izzivanjem okupatorja in s fizičnim nasiljem nad ljudmi, za katere se je upravičeno pričakovalo, da se bodo partijskemu projektu uprli, ustvarila revolucionarno situacijo, ki je nujno prešla v državljansko vojno; tretjič, državljanska vojna v Sloveniji ni mogla potekati drugače kot tako, da je stran, ki je morala braniti svoja življenja in svojo podedovano omiko, nujno terjala od okupatorja, da izpolni naloge, ki so mu naložene po mednarodnem pravu; četrtič, soobstajanje z okupatorjem, ki je tako nastalo, ni imelo nobene od značilnosti, ki veljajo za kolaboracijo; nobena od političnih sil, ki so se udeležile državljanske vojne na strani protikomunistov, ni storila ničesar, kar bi ji kakorkoli jemalo nacionalno integriteto; petič, po kapitulaciji italijanske armade so bile enobejevske komunistične sile uporabljene izključno za boj z ideološkim slovenskim nasprotnikom italijanske sile pa, ne samo, da niso bile za svoje zločine kaznovane, ampak so bile celo priznane kot vojaški in včasih celo politični zavezniki; šestič, zadnja posledica enobeja pa je bil povojni holokavst, ki je zasekal neozdravljivo rano v narodovo biološko in politično substanco, množični povojni eksodus svobodnjaških političnih sil pa je narodovo ranjenost samo usodno dopolnil.

To je nekaj poglavitnih dejstev, ki jih sploh ne bi bilo, ko ne bi bilo enobeja; vsa ta dejstva pa so taka, da bistveno izničujejo sporočilno poved, ki tiči v izrazu narodnoosvobodilni boj. Skratka, nemogoče je, da bi razumno človeško bitje govorilo o narodnoosvobodilnem boju in se hkrati zavedalo zgoraj opisane dejanskosti. Toda enobe je bil za postkomuniste zadnje ideološko oporišče in ga je zato bilo treba brezpogojno rešiti. Kaj torej napraviti?

Ni bilo mogoče napraviti nič drugega kot ta dejstva ignorirati. Čeprav so bila očitno tu, čeprav so štrlela nad vsem drugim, čeprav so vpila in kričala, se je bilo treba delati kot da jih ni. To pa ni preprosto. Človek ima v sebi vgrajen neki čut, ki mu ne dovoljuje, da bi zanikal dejstva, ki so vsem na očeh in sicer pred tistimi, ki ta dejstva poznajo. Temu čutu pravimo sram. Če hoče torej človek neka javna dejstva javno zanikati, mora prej sebe tako prirediti, da v sebi ukine, iz sebe izreže, od sebe odstrani sram. Ena od definicij človeka je namreč tudi ta, da je človek bitje, ki zardeva. Če pa je človek sebe tako ustrojil, da več ne zardeva, potem je v sebi vzpostavil stanje brez-sramnosti ali nesramnosti. To seveda ne ostane skrito, polagoma se stanje, ki se je uveljavljalo v notranjosti, začne kazati tudi na zunaj. Zato imamo v galeriji sedanjih javnih obrazov tudi takšne, ki se je na njih očitno naselila nesramnost. Res je, za svoje obraze nismo sami krivi. Obrazi so različni: zanimivi, vsakdanji, simpatični, lepi, prazni, klavrni, pa tudi tako čudoviti, da se nam zdi, da se jih nikoli ne bomo mogli nagledati. A za obraze sami nismo odgovorni. Če pa se komu na obraz naseli nesramnost, potem bi po premisleku le rekli, da je tak človek za to vsaj deloma tudi sam kriv.

So pa seveda tudi izjeme. V ideoloških sistemih, ki so se izoblikovali v dvajsetem stoletju, se je kot zgodovinska novost pojavil tudi tip človeka, ki je deloma z osebnim naporom deloma pa z dolgim obstajanjem v območju specifične miselnosti, sebe tako priredil, da je mogel videti svet kot prostor, v katerem niso več stvari, ki so nekaj po sebi in v katerem niso več ljudje, ki so nekaj po sebi, ampak so v njem vse stvari in vsi ljudje samo orodja, ki so potrebna za obstajanje sistema. Za takšne ljudi ne obstaja več nobena dvojnost. Dvojnost bi se bila vzpostavila, ko bi v svetu obstajale stvari po sebi; ker pa stvari ne obstajajo po sebi, ampak obstajajo predvsem po tem, da so orodja, so stvari v zideologiziranem svetu v bistvu enake. Ker stvari niso več naravne in različne, so možne vse kombinacije in vse stvari lahko soobstajajo, če je to v interesu ideologije. Ideološko do kraja izdelanega človeka nič ne sili, da bi zardeval, pa tudi nobene kazni mu za to ni treba plačevati. To je zdaj normalen človeški obraz, saj nad stvarmi ne dela nobenega nasilja: so takšne, kakršne so: vedno enake, vedno na razpolago.

[Stran 004]

Kar smo pravzaprav hoteli povedati, je naslednje. O enobe je na ideološki način mogoče govoriti samo tako, da se določena zgodovina ignorira. Če pa se v svetu govori, kakor da v njem določenih stvari, za katere večina ljudi ve, da so, ni; če ljudje nasploh tak govor sprejmejo, bodisi zato, ker imajo od tega idejne, politične ali stvarne koristi, bodisi zato, ker so od dolgega nasilja tako demoralizirani, da v sebi ne čutijo moči, da bi se uprli – tedaj postane nesramnost prevladujoča značilnost časa. Rekli bi lahko, da čas teče v njeni fugi. Nesramnost ni več nekaj sporadičnega, nekaj, kar se tudi dogaja, ampak postane prevladujoča spremna prvina vsega javnega govora, najprej na izoliranih področjih, potem pa vedno bolj tudi v celoti.

Pesnik in akademik Ciril Zlobec je 27. aprila zvečer v Cankarjevem domu na slovesnosti, ki ji je uspelo, da nas je znova postavila v čas mitingov, povedal nekaj pomembnega. Povedal je pravzaprav, da je stvar z enobejem že odločena. Rekel je, da je narodnoosvobodilni boj »že napisana knjiga, na razpolago v vseh knjižnicah današnjega in jutrišnjega spomina, za nas in vsakogar, ki se bo čutil negotovega«. Na kaj je pesnik pri tem mislil? Imel je na kaj misliti! Mislil je lahko na enajst zvezkov Enciklopedije Slovenije; mislil je na nekaj tisoč zgodovinskih in spominskih knjig, ki so jih napisali prizadevni uslužbenci po zgodovinskih in socioloških inštitutih in upokojeni politiki in generali; lahko je mislil na nekaj deset tisoč razprav po raznih socioloških, politoloških in kulturnih revijah; mislil je na deset ali dvajset filmov; mislil je na nekaj tisoč nedeljskih oddaj Še pomnite, tovariši; mislil je na milijone šolskih ur, ki so imele namen poučiti mladega človeka, kako je treba gledati na zgodovino; mislil je na dobesedno brezštevilne krajevne kronike. In tako dalje, in tako dalje.

Toliko je teh reči, da pesnik in akademik Ciril Zlobec ni mogel misliti na vse.

Dopustil je sicer, da bo vsakdo te stvari, ko jih bo bral, presojal po svoje, vendar samo »subjektivno«, »kot bralec in ne kot avtor«. Bralec si bo torej smel privoščiti čudaško zadovoljstvo, da se bo ob branju predajal svojim posebnim mislim, a bo vsakič kmalu ugotovil, da je zgolj prejemnik, da ni »avtor«: da je že vse napisano in fiksirano. Po vsem, kar je bilo narejeno, pravi Ciril Zlobec, »nekaterih dejstev preprosto ni več mogoče poljubno spreminjati.« Ko pravi »dejstev« gotovo ne misli na dejstva, saj tudi on, kot vsi drugi ljudje, najbrž ve, da preteklih dejstev nikakor ni mogoče spreminjati. Zato je, ko je rekel dejstva, lahko mislil samo na njihovo interpretacijo in morda še na to, da se nekatera dejstva lahko upoštevajo in druga ne. A to je po Zlobčevem sedaj mogoče početi samo še »poljubno« – argumentirano, utemeljeno pa tu ni mogoče narediti ničesar več. To je že vse narejeno. Oblast nad slovensko dušo je dokončno vzpostavljena. To nam je hotel povedati Ciril Zlobec.

Raymond Aron je nekoč rekel, da moramo na vsak način rekonstruirati avtentično podobo preteklosti, da bomo tako nekoliko več vedeli, kaj je svet in kaj je človek: da bomo tako tudi nekoliko več vedeli o tem, »kaj sploh lahko upamo«. Če je s stvarmi tako, kot nas je hotel prepričati Ciril Zlobec, je očitno, da ne moremo kaj prida upati.

Z zmagovalci iz leta 1945 se je zgodovina kruto poigrala. Najprej jih je zapeljala v misel, da so absolutni zmagovalci. Ravno toliko možnosti jim je namreč ponudila za to razlago, da so ji mogli verjeti. Ta vera pa je potem iz sebe prinesla še dve stvari. Prvič jim je dala verjeti, da zmago lahko pripisujejo zgolj sebi in svoji prisebnosti. To pa že ni bilo res in so s tem že stopili v prostor, do katerega niso imeli pravice. Drugič pa jih je zmagoslavje napolnilo z varljivo mislijo, da smejo vse. In v tej misli – ker niso videli v njej skrite pasti – so naredili stvari, ki jih za vedno izključujejo iz kroga omikanega sveta.

S tema dvema stvarema pa so se komunisti zamerili tistemu, za kar pravi grški mislec Platon, da je še pred Bitjo: to je Dobro. Dobro pa je tisti osnovni Nekaj, ki nazadnje vse postavi na svoje mesto. Govorica tistega Nekaj je počasna, tako da nekateri že mislijo, da je sploh ni, a nazadnje z gotovostjo pride. Ta prihod, gotovost tega prihoda, je veliko upanje vseh ljudi.

Počasna je torej govorica tistega Nekaj, ki ureja vse stvari, in ljudem, ki imajo izreden talent za manipulacijo, se čisto lahko zazdi, da tistega Nekaj sploh ni in da so oni tisti Nekaj, ki ureja vse stvari. Torej, ravno toliko časa se je Dobro, ki je, kot smo rekli, za vsem zakasnilo s svojim prihodom, da so komunisti že mislili, da ga sploh ne bo. Potem pa je le prišlo. A čudno, potem se je zgodilo tudi to, kar ni nihče pričakoval.

Prišel je čas, ki je terjal samospraševanje. Ta njegova zahteva je bila tu – navzoča, naravna, dramatično dopovedljiva. Vsak, ki je kdaj izrekel ali napisal en resnični stavek, jo je mogel in moral videti. Toda komunisti je niso hoteli videti. Spet so dokazali, da so drugačni ljudje. Toda za to odločitev morajo sedaj [Stran 005]

Figure 2. Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

[Stran 006]

Figure 3. Žale – Ljubljanske farne spominske plošče Mirko Kambič

plačevati. V tem komentarju nam je morda uspelo nekoliko pokazati, kako.

Zelo se trudijo, a jih bo nazadnje neslo. Ta trenutek jim gre, kot smo rekli, za reinterpretacijo preteklosti. Upajo, da jo bodo dosegli s prenosom težišča z mita o revoluciji na mit o narodnoosvobodilnem boju. V nasprotju z Zlobčevimi besedami so prepričani, da se da preteklost poljubno razlagati. Nekoliko jih je v tem mogoče potrdil odgovorni urednik Dela Mitja Meršol, ki nas je nedavno tega vse poučil, da so »vse resnice v Delu«. Ker pa je Meršol ta stavek povedal in ne napisal, smo ga nekateri razumeli kot da pomeni, da so »vse resnice v delu« – da se torej delajo. Vsem se je ta stavek zdel zelo zanimiv, komunisti pa so se ga gotovo posebej razveselili.

1.2.1.

Če drugega ne, je predložena in z večinskim glasovalnim strojem zavrnjena lustracija, ki sta jo predlagala prvaka SDS in SKD, vsaj malo odškrnila vrata parlamentarnih razprav in omogočila presenečenim gledalcem in poslušalcem RTV zvedeti nekaj več o zamolčanih rečeh naše polpretekle zgodovine; o takšnih, o katerih se je moralo – vzlic »žametni revoluciji« in »pomladi« – molčati kot o najbolj skrivanih narodnih tabujih: o njih ni govora ne v šolskih knjigah ne v enciklopedijah niti v zgodovinah ne. In to so tabuji, ki naj bi očitno ostali takšni še za naprej, zakaj režimska TV se je zavedela nevarnosti odkrivanja teh skrivnosti in na hitro prekinila poročanje iz parlamenta menda z izgovorom, da za ponavljajoče se dolgoveznosti nima denarja. Sile kontinuitete pač docela obvladujejo medijski prostor in koalicijsko njim pridružena SLS tudi če bi hotela – a že večkrat se je pokazalo, da je zminirana z »rdečimi trojanskimi konji« – ne bi mogla storiti nič: nasprotnima koalicijskima partnericama LDS in DESUS se praviloma v zares pomembnih merjenjih politične moči vedno pridruži »opozicijska« stranka kontinuitete ZLSD.

Toda vsemu temu navkljub nas kar naprej priganja Evropa – naš neogibni, nezamenljivi strateški cilj – in vlada, ki ve, da brez Evrope ni naše ne njene prihodnosti, mora hočeš [Stran 007]nočeš ugrizniti tudi v kislo jabolko: dokazati mora, da misli zares prekiniti s popkovino nekdanjega komunističnega režima. Seveda je zanjo pri tem pomemben le videz, ki naj bi preslepil Evropejce, njej pa še naprej ohranil oblast in privilegije. Zato sedaj obe glavni stranki kontinuitete na glas ponujata nekakšni svoji različici dokončne prekinitve s preteklim enoumnim režimom, pri čemer pa skrbno pazita, da ne bi bili prizadeti vodilni položaji in v revoluciji doseženi privilegiji zmagovite rdeče strani. Prav jima pride že preizkušena taktika, ki se jima je tako odlično obrestovala ob začetkih »pomladi«, ko sta – ob politični naivnosti in kratkovidnosti tedanjega Demosa – dosegli konsenz, naj bi se kritične debate o naši polpretekli zgodovini ne vračale do začetkov vojne, ampak le do leta 1945 po njej. Na ta način bi se, so zvito trdili, izognili vsem prerekanjem o krvavih medvojnih obračunih – ta del naše zgodovine pa da je treba prepustiti našim zgodovinarjem. Prebrisani načrt jim je uspel, tragični začetki naše polpretekle zgodovine so bili tako zablokirani, vsa vrednotenja in debate so se poslej začenjale z letom 1945, torej s časom, ko je bil slovenski narod že dokončno razpolovljen na » hrabre, nesebične borce in osvoboditelje partizane« pa na »zavržene, zločinske belogardiste, prodane sluge okupatorja«.

Od tega vzorca naše pretekle stvarnosti niti dediči rdeče kontinuitete še danes ne odstopijo niti za ped, vedoč, da bi se brez takšnih »osvobodilnih zaslug« njihove pa »sramotne kolaboracije švabobrancev« druge strani sesulo v prah njihovo dokazovanje lastne zaslužnosti, večvrednosti, upravičenosti na vladanje in privilegije. S takšno plus in minus bipolarnostjo je mogoče enoumno razlagati vsa dejanja in početja, opravičevati vse zločine, celo tako vnebovpijoče, kot je nečloveški roški holokavst, zakaj: res je bila to obsodbe vredna napaka, toda na koncu koncev so bili le izdajalci! – se je zapisalo njihovemu peresu.

Enako prozorna ukana je tudi izgovarjanje na zgodovino in zgodovinarje – nanje se sklicujejo od predsednika države do zadnjega »bivšega«, trdeč, da je ta že vse povedala, zato pa dajte že enkrat mir; zgodovine se ne da spreminjati, ne more biti drugačna – po vaši volji. In pri tem nočejo videti, da so ti njihovi »objektivni« zgodovinarji grešili že proti temeljni zakonitosti vsakega zgodovinopisja: Že od Herodota je to etiološko raziskovalna veda, se pravi, da od tedaj, ko se je nehala sklicevati na »moiro« bogov, raziskuje izvorne razloge in povode, ki so posledično pripeljali do zgodovinskih faktov, do odločilnih dogajanj. Naši uradni zgodovinarji pa se komaj dotaknejo prav teh najzgodnejših vzrokov ali pa jih zbagatelizirajo, prekvalificirajo v nepomembne, za razvoj sledečih dogodkov nične. Prav ta notorična podcenjevalnost »rdečih« zgodovinarjev o pravih začetkih naše tragedije nas obvezuje, da se vrnemo k tem izvirom narodne nesreče, ne zato, da bi, kot nam očitajo, spreminjali zgodovino, marveč da bi jo »razbarvali« neobjektivnosti; da bi raziskali in ovrednotili tudi tiste dogodke iz obdobja 1941–1942, ki o njih molčijo, ker so jim očitno v hudo nadlego. (V podobni zagati so se znašli tudi pri KP Francije, kjer so nedavno odprli za javnost svoje arhive. Toda značilno, le do leta 1944 nazaj: resnica o njeni kolaboraciji s stalinskim zaveznikom Hitlerjem očitno še zdaj ne sme na beli dan!) A bodimo bolj zgodovinski od njih in začnimo pri samih začetkih teh najusodnejših let v slovenski zgodovini, ki nas že pol stoletja delijo na več vredno in manj vredno polovico naroda.

Nihče ne bo mogel zanikati dejstva, da je bila Slovenija ob napadu sil Osi na Jugoslavijo aprila 1941 daleč naokrog edina dežela, ki ni premogla nobene, niti najmanjše pronacistične ali profašistične stranke. (Tu kajpa ne jemljemo v poštev »kulturbunda« ali kočevskih Nemcev, ki nista bili »stranki« slovenskega rodu.) Hrvatje so imeli fašistoidne ustaše, Srbi Ljotića, Madžari Puščičaste križe, Romuni Železno gardo, Slovaki Hlinko, Belgijci Degrella, Norvežani Quislinga, Francozi Action Frangaise in še bi lahko naštevali. Že preden so te države okupirali Nemci, so omenjene pronemške stranke spodkopavale obrambno moč lastne države, ob napadu pa postale njihova »peta kolona«. Pri nas pa je tudi največja SLS, ki se je borila proti srbskemu unitarizmu in ji je uspelo na zadnjih volitvah zbrati prek 70% glasov volivcev, spodbujala k odporu proti Hitlerjevemu napadu in ob nemškem vdoru vabila v prostovoljstvo. Komunistična partija je imela tedaj še vezane roke zaradi Stalinove kolaboracije s Hitlerjem in se zvito reševala z geslom, da »se gnile Jugoslavije ne splača braniti«. Tudi marionetna ponudba dveh komunističnih liderjev ljubljanski vojaški komandi za sodelovanje – komuniste je prav zelo mikalo orožje! – se pokaže zaigrana, saj so se njihovi člani povečini distancirali od uporniškega prostovoljstva. Trdno so rajši verjeli v Stalinovo »genialno« politiko taktičnega sodelovanja z nacisti: naj se najprej imperialisti in kapitalisti potolčejo med seboj, potem pa bo izmozgano Evropo zlahka preplavila revolucionarna sovjetska armada!

[Stran 008]

Odtod torej ime dubiozne Protiimperialistične fronte – ne Osvobodilne! – saj naj bi ta delovala proti imperialistom – a to so bile zahodne države z imperiji! – v skladu s tedanjo stalinsko protiimperialistično taktiko, ki še ni dopuščala borbe proti trenutnemu nemškemu zavezniku. Naj rdeči zgodovinarji obračajo besede, naslove in letnice, kakor jih volja, ostaja dejstvo, da je bila OF ustanovljena zavoljo napada Hitlerjeve soldateske na Sovjetsko zvezo, ko je prelisičeni rdeči generalisimus obupano pozival na odpor vse protifašistične sile sveta. Ustanovitelji OF torej niso »prisluhnili volji našega naroda«, da se upre nacistični in fašistični zveri, že 6. aprila ob napadu nanj niti ne potem 27. aprila z ideološko Protiimperialistično fronto – marveč šele ob vdoru Nemcev v Sovjetsko zvezo, torej na pozive Stalina – ti pa so bili, kot vemo, za partijce najsvetejši ukaz.

Kaj je po kapitulaciji redne vojske Jugoslavije pomenil vsak poskus napasti okupatorje, njihov najmogočnejši vojaški stroj vseh časov, menda ni treba razlagati. Zato lahko človeško iskreno občudujemo vsakega, ki se je tedaj drznil upreti fašistični soldateski, pa naj je to storil iz narodnoosvobodilnih ali iz ideološko-revolucionarnih pobud – priznati mu velja junaštvo brez primere! Toda hkrati moramo pribiti, da je bilo to v tedanji situaciji brezperspektivno, še malo ne na uspeh realno računajoče početje. Čeprav v idealizmu osebnega žrtvovanja heroično veličastno, je bila to za skupnost našega malega naroda samomorilska odločitev. S strani tistih, ki so jo sprožili, organizirali in vodili, je bilo to brezglavo potiskanje ljudi v nesrečo – kot neodgovorni avanturisti so mali narod – ne pozabimo na Kajuhov »samo milijon nas je«! – izpostavili tveganju, da ga okupatorji do zadnjega uničijo.

Kakšna zares neopravičljiva avantura je bila to, se zavemo ob besedah – menda tudi za »rdeče« zgodovinarje dovolj kompetentnega – Stalina: voditelje varšavskega upora je javno obsodil za neodgovorne avanturiste, ki se igračkajo z usodo svojega naroda! Kako šele bi moral obsoditi začetnike naše OF (in bi tudi jih, če ne bi bili njegovi pokorni vazali!): koliko hujše je bilo tveganje ob uporu OF že leta 1941, ko sta bili Nemčija in Italija na višku moči in ni bilo niti enega zavezniškega vojaka na evropskih tleh, vse tja do Rusije – kot pa riziko ob poljski vstaji leta 1944, ko je bil Hitler domala dotolčen in rdeča armada komaj nekaj kilometrov od Varšave!

Pa tudi Angleži, ki so prav tako pozivali evropske narode, naj se žrtvujejo v oboroženem uporu proti silam Osi, so z lastno krvjo ravnali dosti bolj varčno: rojakom na otoku Alderney, edinem koščku britanskega ozemlja, ki so ga v vojni zasedli Nemci, so strogo prepovedali vsakršno upiranje okupatorju: da se ne splača, ker bi privedlo do genocida prebivalstva! Tako so preudarjali in ravnali zreli narodi z odgovornimi voditelji – dobro so prej pretehtali, da ne bi tekla domača kri brez pravega uspeha, po nepotrebnem. Med nas pa je bila vržena neusmiljena demagoška parola: Žrtve morajo biti! – saj je bilo partiji vseeno, ali bo narod preživel ali izkrvavel v spopadu z več kot stokratno sovražno premočjo! Moskva je v boju na življenje in smrt z nacističnimi hordami terjala takojšen upor in partija jo je ubogala, ne misleč na to, kolikšen krvni davek bo zato moral plačati naš narod.

Kontinuiteta in njeni zgodovinarji se kajpa branijo z »močnim ugovorom«: da je bil slovenski narod zapisan izginotju – saj so nacisti to povedali brez dlake na jeziku! – in da brez partizan-[Stran 009]

Figure 4. Slovenija Simon Dan

skega upora Slovencev danes ne bi bilo več!

Najprej vprašanje: kakšno uničenje Slovencev so programirali nacisti? Fizično in takojšnje zagotovo ne: koliko naših ljudi pa so Nemci pobili do dneva, ko je počila prva partizanska puška? – čas bi že bil, da bi zvedeli točno številko od naših zgodovinarjev! – a zagotovo jih niso več kot prstov na rokah, če odštejemo dejanske žrtve enajstdnevne vojne do kapitulacije Jugoslavije. Okupatorji so hoteli po Hitlerjevi volji »napraviti to deželo spet nemško« z etničnim čiščenjem, se pravi, z odvažanjem naših ljudi v pregnanstvo v Srbijo, v Šlezijo, na Saško. Nekaterim izseljencem se je posrečilo priti nazaj že v Ljubljansko pokrajino; to jim je dovolil italijanski »bolj mili« okupatorski režim, večina pa se je vrnila na svoje domove po koncu vojne. Nemci so že v prvem valu dosegli svoj prvi etapni cilj: odstranili so slovensko inteligenco in duhovščino, s tem preprostemu narodu vzeli njim najbolj nevarno »duhovno hrbtenico«. Če je partizanski upor – kot trdijo – res prekinil to nasilno izseljevanje naroda, pa so bili njegova tragična posledica drugačni, še dosti usodnejši transporti – v nemška taborišča smrti. Ostaja dejstvo, da so zaradi partizanstva naši ljudje umirali v nemških in italijanskih taboriščih od mučenj in lakote, se pravi, izginjali za vedno. Nacisti pa bi z etničnim čiščenjem mogli Slovence kot narod izničiti le, če bi v vojni zmagali – zakaj večina preseljencev na tuje se je po nemškem porazu spet vrnila domov. Zato je zatrjevanje kontinuitete, da bi Slovencev brez partizanstva ne bilo več, milo rečeno, neprepričljivo: nasprotno bi lahko rekli, dosti dosti manj bi jih za vedno ostalo po številnih italijanskih in nemških taboriščih smrti.

Rdeča propaganda praviloma nastopa z udarnimi, demagoško sugestivnimi parolami, ki pa se razblinijo kot milni mehurčki, brž ko jih analiziramo, jim pogledamo »pod kožo«. Recimo trditev, da brez partizanskega boja ne bi bilo naše svobode! Res? Ali bi ostala Slovenija okupirana tudi po letu 1945? Le kdo bi bil njen okupator, če se je poražena Italija umaknila že leta 1943, Nemčija pa po kapitulaciji 1945? Ali niso tudi Danska, Belgija, Holandija in še katera država dosegle svobodo brez upoštevanja vrednega partizanstva? Na koncu ostaja resnica le to, da brez OF ne bi imeli »rdeče » svobode, z vsemi »epohalnimi tekovinami revolucije« – kakor so razglašali pol stoletja komunistične vladavine tisti, ki sedaj ne marajo niti slišati zanje, saj je bil menda partizanski boj zgolj narodnoosvobodilen! Brez OF bi imeli že leta 1945 »brezbarvno«, se pravi, evropsko svobodo. Že tedaj bi se pridružili demokratičnim zahodnoevropskim državam, kamor se sedaj tako zagreto silimo vsi – in še posebej potomci tistih, ki so pol stoletja anatemizirali prav to »gnilo, kapitalistično« Evropo, nas pa držali v »najnaprednejšem socialističnem družbenem redu« – kajpa z totalitarnim enoumjem in z gospodarsko zaostalostjo vred. In zato, da smo si namesto svobode priborili »rdečo svobodo«, je moral plačati mali slovenski narod strašanski krvni davek: po podatkih New York Timesa smo po vojnih žrtvah (v sorazmerju s številom prebivalstva) na tretjem mestu – takoj za Judi in Sovjetsko zvezo! Se je to splačalo komu drugemu kot partiji, ki je petdeset let uživala privilegije oblasti, njen pomladek pa še danes?

Zato očitek »nerdečim« strankam, zakaj niso šle takoj v gverilsko vstajo, ni upravičen, saj so imele zato trdne razloge prihraniti našemu narodu nepotrebne in preštevilne žrtve. Vse te ilegalne »nerdeče« organizacije so imele v programu po pasivnem odporu preiti v oboroženo vstajo proti okupatorju, vendar šele tedaj, ko bi prelita kri zagotavljala vsaj kolikor toliko sorazmerne uspehe. Čeprav so bila vsa »londonsko usmerjena«, pa tudi na angleške pozive niso hotela brezglavo tvegati takoj – pred očmi jim je bila v prvi vrsti usoda malega naroda, ne pa kot komunistom – samo slepa pokorščina Moskvi in revoluciji.

Kontinuiteta še danes posebno skrbno zamolčuje neovrgljive dokaze, kako organizatorjem OF ni šlo zares za skupen boj vseh narodnih sil proti zavojevalcem: da je že v svojih najzgodnejših pozivih na upor zagrozila s smrtjo vsakemu, ki se ne bo priključil [Stran 010]OF – pa celo če bi se zunaj nje organiziral za boj proti okupatorju! S parolo »Kdor ni z nami, je izdajalec!« je OF obsodila za izdajstvo tudi vse že obstoječe in bodoče protiokupatorske organizacije. Denimo, že v dolgoletnih bojih proti fašizmu prekaljeno organizacijo TIGR in njeno Soško legijo, (nedavno smo brali, da jih je prek dva tisoč bilo aprila v prostovoljcih in da so že 13. maja 1941 tvegali prvi spopad z Italijani na Mali gori!), Slovensko legijo in različne četniške formacije, vse ustanovljene že pred OF »Rdeča« zgodovina pa ne zapiše niti besedice o tej izvirni krivdi OF za to prvo usodno delitev slovenskega naroda na »naše in nenaše«, na »prave in neprave«, na »borce za svobodo in izdajalce«.

Ko še danes ponavljajo zlonamerne očitke, kako da pogrevamo preteklost, kako oživljamo stara sovraštva in delimo slovenski narod, je treba s prstom pokazati na to prvo razbijanje enotnosti slovenskega naroda, ki ga je zagrešila OF že takoj na svojih začetkih – a začuda to njeno izdajalsko razbijanje narodne skupnosti v najtežjih časih naše zgodovine ni bilo niti omenjeno, kaj šele obsojeno v nobeni naši »objektivni« zgodovini! OF je tako že v svojih prvih proglasih razdelila slovenski narod in se mu – čeprav manjšinska – oktroirala kot edino zveličavna! Noben pošten, profesionalen zgodovinar ne bo mogel mimo te prve tragične delitve naroda, delitve, ki nas v svojih usodnih posledicah razpolavlja še danes!

OF kajpa ni ostala le pri besedah, ampak poskrbela, da so narodna zaščita in vosovske skupine začele krvavo obračunavati z vsemi, za katere je vedela ali le slutila, da se ne bojo pokorili njenemu diktatu; da že imajo, snujejo ali nameravajo osnovati ilegalno organizacijo za boj proti okupatorju. Nihče ne more zanikati zgodovinskega dejstva, da so bile vse te ilegalne organizacije namerjene proti okupatorju; da se je vsaka tako ali drugače pripravljala za boj proti njemu. Tudi ni imela nobena namena boriti se proti OF, vsaj toliko časa ne, dokler ta ni začela v »revolucionarnem terorju« krvavo pobijati brez pravega vzroka svoje »potencialne nasprotnike«. Še dolgo po začetku teh zločinskih umorov se goloroki niso mogli postaviti v bran oboroženim in »špansko« izurjenim skupinam likvidatorjev. Nastopila je strahovlada OF, ko so v Ljubljani, po vaseh Dolenjske, Notranjske in Bele krajine padali pod streli rdečih ubijalcev nedolžni Slovenci, očetje, matere, sinovi, celo otroci. Dejstvo, ki ga ne more razveljaviti nobena objektivna zgodovina, je, da je bilo tedaj pobitih najmanj 500 ljudi (morebiti pa še enkrat, dvakrat več – le zakaj »vestni« zgodovinarji v petdesetih letih »preštevanja partizanskih kosti« niso mogli ugotoviti tudi točnega števila teh nesrečnežev?), nedolžnih, vseh slojev in starosti, tudi celih družin. In dejstvo je tudi, da se tem pobojem od jeseni 1941 pa do srede julija 1942, ko sta bili ustanovljeni prvi vaški straži, niso mogli upreti niti v samoobrambi, saj niso imeli orožja. Zatrjevanje kontinuitete, da je šlo že na teh začetkih za sistematično ovajanje nekakšnih »belih« konfidentov, ki da so odbirali pristaše OF za arest in taborišča, pa je, milo rečeno, neprepričljivo, saj bi potemtakem na veliko izdajali tudi »svoje«, ko pa jih je več kot polovica skupaj z »rdečimi« trpela lakoto po italijanskih taboriščih.

Izvirni greh bratomorne vojne tiči torej prav v teh začetkih, v teh neizzvanih rdečih zločinih, ob katerih pa ostajajo režimski zgodovinarji presenetljivo malobesedni. In to vzlic očitnemu dejstvu, da so prav ta grozodejstva po več kot tričetrtletnem nemočnem trpljenju le sprožila odpor ustrahovanih vaščanov. Zgodilo se je tisto, kar je dovoljeno po vseh človeških in mednarodnih zakonih, a kar zamolčuje naša kontinuiteta: pred zločinci je svoje življenje dovoljeno braniti na vse mogoče načine – tudi z orožjem, ki ga vzameš od oblasti! Pa tudi, če ni druge, od okupatorske! O tem jasno govori haaška konvencija.

Ko analiziramo te grozotne poboje nedolžnih ljudi že v prvem letu vojne, se sprašujemo o pravih vzrokih, ki so pripravili OF do takšne zločinske prakse. Očitno jih ne moremo opravičevati s tistim »zob za zob«, kakor se nam ponuja ob nedavnih tragedijah vojne na Hrvaškem in v Bosni: prej Hrvati Srbe, zdaj Srbi Hrvate in Muslimane – zakaj pri nas ni bilo vzrokov za kakršnakoli etnična maščevalna poračunavanja. Tudi razlaga, da je šlo za likvidacijo dejanskih in potencialnih ideoloških nasprotnikov (res so pobili največ veljavnejših osebnosti na vasi, župnike, župane, učitelje, občinske tajnike ipd.), ne pojasni vsega, saj med kruto pobitimi ni manjkalo niti žena in otrok. Misliti nam da odlomek iz Che Guevarovega dnevnika, kjer piše, da bo moral začeti z revolucionarnim terorjem, če se mu kmetje po vaseh ne bojo priključili – spomni nas na priučeno taktiko naših rdečih liderjev, šolanih za revolucijo na kominternski univerzi.

Iz tega izhaja najbolj verjetna razlaga, da se je partija v OF odločila za takšen revolucionaren teror zavoljo neugodnega položaja, v katerem se je znašla: bila je »najmanjša stranka«, ki si je šele morala pridobiti legitimnost. Njena ideologija ji je dovoljevala upo-[Stran 011]

Figure 5. Slovenija Simon Dan

rabo vseh sredstev, da doseže ta cilj. Pri tem si je pomagala tudi z očitno demagoškimi manevri. Denimo: prek svoje ilegalne »tehnike«, letakov in ustne propagande je pozvala Ljubljančane: Nikogar na ulici v popoldanskih urah! In ker so jo malone sto procentno ubogali, je potlej bučno razglašala, kako je Ljubljana »plebiscitno« potrdila svojo privrženost OF! Toda – je kdo pomislil – ali bi rezultat sploh mogel biti drugačen? Le kateri Ljubljančan bi bil tako neumen, da bi nosil svojo glavo na ulice med živčne patrulje italijanskih karabinjerjev in kvesturinov, za povrh pa še tvegal kazen, s katero je neposlušnim zagrozila OF? Da se ne bi izpostavljali, so v stanovanjih kajpa ostali vsi – tudi vsi nasprotniki OF! Pa vendar se je kontinuiteta še nedavno sklicevala na tako »plebiscitarno izraženo ljudsko odločitev« kot na dokaz o enodušno OF privrženi Ljubljani! In podobnih za lase privlečenih dokazovanj legitimnosti OF v tistih prvih mesecih ni manjkalo.

Ker pri Slovencih na začetku vojne ni bilo nobene profašistične ali pronacistične stranke, kot jih je bilo precej po Evropi, je OF s fašizmom poskušala »umazati« skupine in društva, ki so bila protikomunistična, tako zlasti Katoliško akcijo in stražarje. »Pofašistila« jih je po znani rdeči enačbi: antikomunist = fašist! Kakšni čistokrvni »fašisti«, ali ne: več kot »rdečih« skojevcev jih je šlo v prostovoljce zoper Hitlerja, povrhu pa so še prebirali papeževo protinacistično encikliko Mit brenender Sorge in poslušali predavanja dr. Basaja o protiverskem, poganskem značaju nacističnega totalitarizma!

Prej partija, zdaj njeni prebarvanci so katoliško Cerkev vedno šteli za svojo najnevarnejšo nasprotnico. Njej niso pripisovali samo idejnega obsojanja početij »rdeče« OF, marveč tudi odločilno iniciativo in organiziranje »bele garde«. Še danes pa ne marajo priznati dejstva, da je Cerkev reagirala proti komunistični OF šele po mnogih gnusnih zločinih; in da je bila kot tisočletna duhovna avtoriteta naroda dolžna povedati svojim vernikom, da se ta pod krinko boja za svobodo bojuje za revolucijo, ko z zločinskimi umori terorizira Ljubljano in podeželje.

OF se torej kot manjšinska koalicija komunistov, Kocbekovih krščanskih socialistov in »levih« sokolov z večinskostjo ni mogla uveljaviti med drugimi dosti večjimi strankami. Pa tudi s svojo oznanjano »edinozveličavnostjo« ni bila posebej prepričljiva, saj so bile tudi vse druge stranke proti okupatorju. Toda čeprav majhna, je bila trdno organizira-[Stran 012]na, z dolgoletnimi partijskimi izkušnjami iz ilegale in povrhu še z borbenimi izkušnjami svojih prekaljenih »špancev«. Predvsem pa je bila udarna, v veliki prednosti pred vsemi drugimi, ker je bila pripravljena za dosego svojih ciljev uporabiti vsa sredstva – tudi atentate in uboje. Nasprotnike je dobesedno matirala s svojo v našem političnem prostoru dotedaj neprakticirano brutalnostjo. Toda ker si na demokratičen političen način ni mogla zagotoviti prepričljive legitimnosti, si je po preizkušeni komunistični taktiki morala najti ali sfabricirati »umazanega« nasprotnika – da bi potem sama zablestela v avreoli edinega narodnoosvobodilnega gibanja. S serijo grozovitih pobojev je prisilila drugače misleče, da so se v strahu za svoje življenje zatekli po orožje k okupatorju. Še zdaleč ne zato, ker bi bili italijanski simpatizerji in renegati, marveč ker so jih meseci rdeče strahovlade prisilili v to odločitev skrajnega obupa: noč za nočjo so trepetali, kdaj pridejo in jih masakrirajo zločinski »likvidatorji«. Naj si vsak, ki se zgraža nad temi »narodnimi izdajalci«, rajši pošteno odgovori na vprašanje, kaj bi sam storil, če bi se znašel v njihovi stiski: bi pustil, da ga pobijejo kot psa ali pa bi poskušal obraniti sebe in domače? In tudi, ali se je oboroženim morilcem mogoče upreti brez orožja? Zgodovinarji prav gotovo ne bi smeli razpredati samo o dejstvu, »da so izdajalci vzeli orožje od okupatorja«, marveč bi morali pravično raziskati, ali niso to storili v obupu, ali jih niso likvidatorji prisilili v to. Namesto da samo ugotavlja tragične posledice, bo vsaka etiološka zgodovina natanko analizirala tudi njihove vzroke, od koga, zakaj in s kakšnim namenom se je prej zvrstilo toliko zločinskih umorih neoboroženega vaškega življa; in kako se je moglo zgoditi, da so ti dolenjski vaščani, ki so tako iz dna duše sovražili »Lahe«, od njih vzeli orožje? In še to, zakaj je bilo v teh pomorih toliko z ničimer razložljive krutosti, saj so pri večini ekshumiranih odkrivali znake bestialnega mučenja.

OF se ne more opravičevati s frazami, da so bili nasprotniki še bolj zverinski in krvavi; pa kazati na »Urha in belogardistične mučilnice« – tudi če bi bile vse do pike resnične, ostaja dejstvo, da jih v času teh najmanj poltisoč ideoloških zverinskih pobojev ni bilo. Izvirne krivde za bratomorno vojno se »rdeča« OF ne bo mogla nikoli znebiti. Prav strah pred smrtjo in še posebej pred njeno zverinsko krutostjo je ljudi do kraja zgrozil, jih prisilil, da so za obrambo svojih življenj šli po orožje celo k zasovraženim, še dosti huje, k zaničevanim Italijanom.

Figure 6. Žetev Mirko Kambič

[Stran 013]

Danes, ko se kontinuiteta na vse kriplje trudi, da zmije z NOB sleherno sled komunistične ideologije, opažamo, da ne brišejo le revolucionarnih ostankov v imenih, spomenikih, društvih in organizacijah, marveč tudi v označitvah nasprotnikov. Skoraj ne slišimo več govoriti o »belih« ali »belogardistih«, kar je bilo petdeset let njihovo najbolj priljubljeno zmerjanje; ne, zdaj naenkrat govorijo samo o domobrancih in kolaborantih, o hlapcih okupatorja. Celo o kvizlingih zelo redko, saj je postalo že malce neprepričljivo naše prisiljene vojne kolaborante enačiti z okorelim, že predvojnim norveškim rasističnim nacistom. Kot vse pri komunistih pa je tudi zdajšnje početje natanko preračunano: preudarili so, da bi, če bi še naprej govorili o »belogardistih«, kazali s prstom na njihov nepogrešljivi nasprotni pol – na »rdeče gardiste«; in s tem hkrati potrjevali zgodovinsko dejstvo: »rdeča revolucija« je vedno zaplajala »bele«, svoje ideološke nasprotnike – teh si brez poprejšnjih »rdečih« niti zamisliti ne moremo. Ker pa menda revolucije v naši NOB ni bilo in se je po padcu komunizma in prebarvanju kontinuitete ne spodobi več niti omenjati, je seve treba opustiti tudi utečeni ideološki žargon o »belogardistih« – ti so namreč ostali poleg rdeče zvezde in rdečih komisarjev najprepričljivejši dokaz za rdeči značaj naše OF! Danes so že sintagmo »rdeči gošarji« postavili na spisek žalitev, kajpa zavoljo motečega »rdečega« atributa, saj odkriva, da je v OF že od začetka o vsem odločala komunistična partija.

»Partijsko železna« disciplina članov kontinuitetnih strank se ne izkaže samo pri domala stoprocentnem sodelovanju na volitvah, ampak tudi na drugih področjih politične aktivnosti. Kot na ukaz začenjajo širiti izbrane propagandne parole, hvaliti »naše« izbrance in napadati, polivati z gnojnico proskribirane nasprotnike. V njihovem »možganskem trustu« brž natanko razčlenijo vse dogodke, na novo nastale situacije, da jim potem poiščejo najprimernejše, demagoško najbolj priostrene, najbolj uspešne replike, razlage in gesla. Ni težko opaziti, kako že čez nekaj dni njihovi disciplinirani pristaši z njimi zapolnijo slovenski eter. Če so predvčerajšnjim še na ves glas slavili rdečo revolucijo, smo morali včeraj poslušali tirade samo še o osvobodilnem boju; a temu že danes spletajo nov venec: ni bil samo osvobodilen, ampak kar »državotvoren« – res, brez njega menda sploh ne bi bilo vseslovenskega upora jugoslovanski okupaciji! In pri tem računajo, da so ljudje že pozabili, kako smo se morali navsezadnje upreti prav »rdeči«, ne »beli« JLA!

Pozabili naj bi tudi to, kako so se v tistih prelomnih dneh nastajanja slovenske države obotavljale stare komunistične oblastne strukture, cincale med zvestobo narodu in privzgojeno pokornostjo rdeči Jugovini. Pa kako je borčevska organizacija na sodelovanje s strankami »pomladi« pri plebiscitu za samostojno Slovenijo obotavljaje se pristala šele pod pogojem, da ji vse zagotovijo »neokrnjene pridobitve NOB« – povedano po domače – da bo še naprej obdržala svoje privilegije! Vemo tudi za takšne mlade in stare »junake«, ki so se iz previdnosti – ne verujoči v možnost zmage in rešitve Slovenije iz objema Balkana – v kritičnih dneh zatekli na varno v tujino. In namesto da se zdaj toliko prsijo s svojim »doprinosom« nastanku slovenske države, hkrati pa izničujejo vlogo Janše, njegovih teritorialcev in policistov, naj rajši odgovorijo, zakaj se naši novi nastajajoči vojski – zdaj že trdijo: naslednici partizanske vojske! – niso pridružili slovenski »rdeči« JLA generali, ne aktivni ne taki v pokoju – kot so se, denimo, pri očitno bolj narodno zavednih Hrvatih in Bošnjakih. Če bi bila vsa naša »rdeča vrhuška« res toliko borbeno domoljubna, bi morala Sloveniji pomagati – ko je bila potreba najhujša – prav s to svojo »železno pestjo partije«, s svojo »rdečo« profesionalno vojaško elito, ne pa da se ta šele zdaj puli za visoke vojaške penzije.

Ta prebarvana kontinuiteta nastopa presenetljivo »monolitno« – kot nekdaj partija. V vseh dosedanjih političnih kampanjah je streljala iz vseh topov na določene cilje, pa naj je to bil Pučnik, Peterle, Janša ali zdaj nadškof Rode. Da je vse programirano in vodeno iz enega centra kot nekdaj v partiji, postane jasno ob enakih reakcijah in odgovorih, trditvah, napadih in sramotitvah, ki se dobesedno enake pojavljajo v istem času. Sedaj ne bomo niti v pismih bralcev več našli prispevka, v katerem ne bi njihova »dežurna peresa« izrekla obvezne obsodbe o cerkveni »gozdni požrešnosti« in cerkev poučevala, kakšna je resnična krščanska duhovnost. In kot na ukaz noben pišoči borec ne pozabi posebej podčrtati, da on kot pravi narodnjak v vsem partizanstvu o kakšni partiji še slišal ni, kaj šele da bi jo opazil ali občutil. In če se je do včeraj govorilo samo o zločinski kolaboraciji nasprotnikov, so danes že zaslutili, odkod jim grozi nevarnost: da so namreč lahko kolaboracije različne vrste, tudi »prisiljene«, pa zato ne vse »zločinske« – in že nas bojo poslej indoktrinirali z lažjo o »prostovoljni kolaboraciji«, ki naj bi jo zagrešilo domobranstvo. No, prav s tem pa končno indirektno le priznavajo, da je bolj od vseh dru-[Stran 014]gih bistveno vprašanje, kako se je pravzaprav začelo – prav tisto, čemur se je do zdaj izogibala uradna zgodovina.

Kakor koli že obračamo, ti grozoviti začetni poboji niso bile nikakršne obžalovanja vredne »napake«, katere da je OF iskreno obsodila, ker naj bi napravile veliko škode narodnoosvobodilnemu gibanju – tako bi zdaj radi te gnusne zločine v »politične napake« prekvalificirali »rdeči« zgodovinarji. Edino pravi besedi za te pomore: zločini – pa se dosledno izogibljejo. Tudi temu, da jih ni zagrešilo samo nekaj samovoljnih »rdečih vojvod«, kot hitijo zatrjevati, da jih je vodstvo OF hitro odkrilo, onemogočilo in kaznovalo. Ne, stotine teh umorov kažejo, da je moralo biti teh morilskih »vojvod« več, kot uradno priznavajo, povrhu tega pa se je kazni izognila velika večina zločinskih likvidatorjev. Koliko je bilo partiji in OF v škodo in zato v resnici žal, da je zagrešila te zločine, pa najbolje odkriva zapis iz Kocbekovega dnevnika: Naši partijci v bazi 20 danes triumfirajo – nasprotniki so vzeli orožje od okupatorja!

Le kdo si bo upal trditi, da triumfira tisti, ki mu je žal? – Ne, triumfira tisti, kateremu se je izpolnilo, kar je planiral! OF je dosegla, kar ji je manjkalo: z »umazanjem« nasprotnika si je pridobila lastno legitimnost! Postala je edina »čista« borka za svobodo slovenskega naroda, nasprotnike pa je z zločini prisilila v »kolaborantstvo«, v »izdajstvo«. To, da si je s tem nakopala na glavo državljansko vojno, je bila sicer lepotna napaka, po njenem računu pa se ji je splačala: nihče ji poslej ne bo mogel oporekati legitimnosti! Tudi tu je torej obveljalo juridično načelo: Is fecit, cui prodest!

V uradni razlagi nastanka »belih« vaških straž po pravilu obtožujejo za iniciatorje in organizatorje cerkvene ljudi, od Katoliške akcije, kaplanov in župnikov, do cerkovnikov in organistov. Cerkvi je pripisana tolikšna krivda, da bi brez nje »bele garde« pravzaprav ne bilo. A ni bilo tako. Vsaj na Dolenjskem in Notranjskem se je kmečka srenja v prvih mese-[Stran 015]

Figure 7. Hoja pod belimi kostanji Mirko Kambič

cih po kapitulaciji – ne iz ideoloških, ampak iz socialnih nagibov – navduševala za Hitlerja in privoščila »guspudom« – brez razlike, svetnim in duhovnim – da jih je zapiral, poniževal in odvažal v Srbijo. Po tradiciji so bili našemu človeku Nemci vedno bližji kot Italijani; te so sovražili in zaničevali tudi zaradi še živih spominov na soško fronto. Priložnostni štajerski kmečki delavci, ki so pred vojno hodili na delo v Nemčijo, pa so bili polnih ust hvale, kako dobro se tam godi kmetu in delavcu. Zato so nejeverno sprejemali opozorila duhovništva, da je vsaka okupacija za narod nesreča, da pa je italijanska trenutno manj nasilna kot nemška in zato za preživetje našega naroda v vojni situaciji manj akutno nevarna. Duhovniki so v tem času izgubili večji del vpliva na sociološko zrevoltirani kmečki živelj. Pojav »naših fantov gošarjev« po gozdovih, »ki bojo že pokazali tem makaronarjem«, je ljudi polnil s ponosom in z upanjem – s simpatijami so gledali nanje vsi brez razlike.

Toda kmalu se je začelo po malem šušljati, na tiho, zgroženo, med štirimi očmi: da so ponoči prišli in odvlekli, ubili, masakrirali gospodarja, sina; ali očeta, mater, ali ženo, hčer; kar celo družino. Podnevi so partizani tu pa tam napadli kakšno italijansko patruljo, večjo kolono ali ponoči vojaško postojanko in se potem hitro umaknili v gozdove. Maščevalna italijanska soldateska se ni spuščala za njimi, rajši je prihrumela nad vas, požigala hiše, postavljala moške pred puške, stare in mlade obeh spolov odpeljavala v taborišča. Obstajajo pričevanja, da je bila takšna partizanska taktika programirana, saj je bila za OF koristna: preden se je okupatorska vojska približala vasi, so iz nje pobegnili vsi za orožje sposobni moški. Na ta način je okupator sam izvajal »prisilno mobilizacijo za partizane«, saj prestrašenim ljudem ni preostalo drugega kot zatekati se k njim v gozdove.

Dolenjske, notranjske in belokranjske vasi sta preplavljala strah in groza. Dvojna: podnevi so se ljudje skrivali pred italijanskimi »rastrellamenti«, ki so v praksi pomenili požgane in izropane hiše, v internacijo odpeljane vaščane, postreljene moške. Ponoči pa so se skrivali, trepetali, kdaj bo zaropotalo po vratih in bodo »znani neznanci« odpeljali v noč kdove česa krive ali nekrive – njihove sledi so se največkrat izgubile v gozdovih Roga. Partizani so imeli po vaseh organizirane mreže terencev, ti so postali oči in ušesa njihove vojske. Javljali so premike okupatorja, bili sli, vodiči, ki so natanko poznali domači teren, zbirali hrano, potrebni material, skrivali ranjence in novince odpremljali na določene javke. Kot obveščevalci so nedvomno dosti tvegali, zakaj vojni zakoni so bili za »špijone« skrajno neusmiljeni ne glede na spol ali starost. Če so za takšna nevarna početja uporabljali celo otroke, to samo dokazuje, kako neodgovorni in nečloveški so bili tisti, ki so jih rekrutirali. Toda pri vseh »domoljubnih« nalogah terencev po pravilu zamolčijo, da so prav oni odločali tudi o tem, h komu bodo šli »rekvirirat« pa kdo bo »ponoči zginil« – in vse to že v tistih prvih mesecih vojne, ko ni bilo nikjer oboroženega »domačega nasprotnika«. Terenci so poznali svoje sovaščane in pri odločanju za likvidacijo so nemalokrat prišle na vrsto mimo ideoloških tudi osebne zamere in maščevanja. Terenci so se pokazali izjemno okrutni že po italijanski kapitulaciji, še posebej pa ob samem koncu vojne. Kdo bi vedel, koliko nesrečnežev iz »rdečih« povojnih lagerjev so domači terenci »pospravili« s svojo »negativno karakteristiko«, če jih niso kar osebno prišli izbrat »za odstrel«. In koliko tistih po večini mladoletnih domobranskih fantov, ki so se po objavljeni amnestiji polživi vračali domov, so tako rekoč na domačem pragu neusmiljeno potolkli vaški terenci. A vse to že v miru – ne v vojni, kot nasprotna stran očita domobrancem! – za povrh pa še po bučno razbobnani amnestiji!

In spet smo se dotaknili še ene značilnosti taktike partizanov: laž zanje ni bil »greh«, negativna moralna postavka, ki bi se je bilo treba izogibati, marveč narobe, odlično taktično sredstvo za varanje nasprotnika. Nobena dana beseda, obljuba, dogovor, celo podpisana pogodba ni veljala dlje, kot se jim je zdela koristna. Koliko posameznikov in skupin vaških stražarjev na Turjaku, v Grčaricah in še kje je odložilo orožje na trdna zagotovila, da se jim ne bo nič zgodilo, a so bili potem kruto pobiti. Pa še dosti huje, tako niso lagali samo »nasprotnikom« in »izdajalcem«, marveč že prej, ko teh še ni bilo. Vzemimo primer po večini mladih internirancev, ki so jih partizani na Verdu v juniju 1942 osvobodili iz italijanskega transporta. Še živeče priče vedo povedati, da so jim velikodušno ponudili tri možnosti: vstopiti v partizansko vojsko ali v delovno četo – lahko pa se odločijo tudi za vrnitev domov. Naivni nesrečniki, ki so verjeli, da so partizani mož beseda, in se javili za domov, so izginili kdove kje v gozdovih Krima.

Ob evforičnem slavljenju partizanskih zaslug velja pobliže pogledati tudi pravo vsebino t. i. partizanske osvoboditve. Osvoboditi pomeni po Laroussu oprostiti, rešiti deželo sovražne okupacije. Je bil to dosežek partizanov? Dokler so bili pri moči italijanski okupatorji, so partizani obvladovali gozdna kočevska področja, večino dežele pa so za kratek čas zasedli le po kapitulaciji Italije. In skoraj isto se je ponovilo vdrugič: tudi Nemci so vladali vsej Sloveniji razen gozdnim predelom Roga, Pohorja, Jelovice in Bele krajine. Dokler od tam niso huje motili njihovih strateških načrtov, se niso posebno trudili, da bi jih pregnali in te kraje zasedli, marveč [Stran 016]so jih le občasno »prečesavali z Einsatzi«. Ob zadnji ofenzivi aprila 1945 so celo zadržali domobranske udarne bataljone, ki so hoteli zasesti celo Belo krajino, pa se to ni skladalo s takratnimi nemškimi načrti. Po kapitulaciji je bil Nemcem edini cilj priti čim prej čez Alpe in se predati Angležem. Hude končne borbe, katere na ves glas hvali naše zgodovinopisje, se torej niso vnemale zavoljo okupatorjeve trdovratnosti, da bi še naprej zasedal slovensko zemljo – saj je komaj čakal, da pride na Koroško – marveč prav nasprotno: le zato, ker so partizani Nemcem skušali preprečiti umik k Angležem, ampak jih prisiliti, da se njim predajo. Vojna se je pri nas zavlekla za nekaj dni dlje kot v Evropi, ker se nemška vojska ni hotela predati rdeči JLA, ne pa, ker bi hotela še naprej okupirati Slovenijo. Zagrizeno se je upirala zavoljo strahu, kaj se ji bo zgodilo, če se razorožena prepusti na milost in nemilost verolomnim komunistom.

Po takem razmisleku se nam kažejo končne partizanske vojaške akcije le zasedanje naše zemlje za umikajočo se okupatorsko vojsko: partizani je niso mogli prisiliti k umiku, dokler tega zavoljo porazov na glavnih frontah ni storila sama. Torej nekaj podobnega, kot je bilo »osvobajanje« po italijanskem Vittorio Veneto: Avstrija je razpadla in italijanska vojska je brez težav zasedala deželo za avstrijskimi armadami, ki so se po kapitulaciji umikale v razsulu. Tako ali malo drugače, vsekakor pa tisti pravi, čisti zven besede osvoboditev, ki pomeni pregon okupatorja iz svoje dežele (najbrž še preden je že na vseh frontah kapituliral), hudo zbledi ob teh zadnjih partizanskih vojnih naporih. Ostaja dejstvo, da ne prve ne druge okupatorske vojske partizani niso premagali in napodili z naše zemlje, dokler ju niso prej zavezniki primorali, da sta dokončno kapitulirali.

Treba pa je priznati, da so partizani skoraj štiri leta držali vsaj dele osvobojenega ozemlja sredi okupirane Evrope. Toda trditi in pretiravati, koliko divizij so morali imeti, denimo, Nemci na tem slovenskem področju, ni realno. Vemo, da so nemške elitne vojaške formacije nastopile po italijanski kapitulaciji, ko so ponovno »spravile deželo v zadovoljivo stanje«; a naprej so »red vzdrževale« policijske in zaledne formacije, tudi divizije, ki so se prišle »oddihovat« s fronte.

S tem pa smo se približali hudo spolitiziranemu vprašanju, koliko je NOB v resnici pomagala vojaškim naporom zaveznikov. Prave teže tega doprinosa ne velja presojati samo po pohvalah in priznanjih tedanjih angleških vojaških misij in politikov ali zgolj po pisanju njihovih časopisov. Angleži, tipični zagovorniki makiavelističnega načela, da v zgodovini preživi samo sebičen narod, so bili kajpa hvaležni za vsakega tujega vojaka v boju z Nemci, vedoč, da je nadomestil njihovega, pa zato niso varčevali z besedami priznanja. V tistih za osamljeno Anglijo presodnih letih je bila visoko cenjena vsaka pomoč in sodelovanje. Že misel, da se tudi tam nekje na Balkanu nekdo bori proti Hitlerju ali Mussoliniju, je krepila odločenost naroda za boj do zmage.

Toda dejanski efekt vsake pomoči se na koncu koncev vedno meri po tem, koliko škode je prizadejala sovražniku, pa naj se štejejo vojaške človeške ali materialne izgube. In prav ta bilanca je pri naši NOB, vsaj kar zadeva zavezniške koristi, dokaj skromna. G. Urbanc je iz dosjejev v Beogradu izpisal, da je bilo v slovenski NOB pobitih skupaj manj kot tisoč okupatorskih vojakov, od tega nekaj več italijanskih kot nemških. Kajpa mednje ni štel nemških vojnih ujetnikov, teh je bilo po kapitulaciji zločinsko pobitih dosti več. Tudi če ti podatki niso dovolj natančni in je bilo sovražnih izgub nekaj več, pa preseneča, da se iz naših vojnih zgodovin ne dajo izluščiti dokončne številke pobitih okupatorjev. Toda celo če bi vsem tem okupatorjevim izgubam v ljudeh prišteli še partizanske diverzantske akcije, miniranja prog, bunkerjev in mostov, vse to ne bi zapolnilo niti tretjine časa, ki ga je partizanska vojska namenjala svojemu »notranjemu sovražniku«, ideološko nasprotnim domobrancem.

Če drži, da so partizani reševali sestreljene zavezniške letalce, pa ni res, da bi jih domobranci izročali Nemcem. Še so žive priče, kako so«beli« nosili hrano skrivajočim se zahodnim aviatikom in kako so prek »četniškega odreda«, celo prek partizanov pošiljali zavezniške letalce na varno. Zahodne zaveznike so domobranci ves čas šteli za svoje zaveznike, ki se bojo po porazu fašizma prej ali slej postavili po robu nič manj zločinskemu in totalitarnemu komunizmu. Prav zavoljo dokazanega reševanja sestreljenih zavezniških pilotov niso Angleži v Pliberku maja 1945 partizanom predali komandanta Rupnikovega bataljona Vuka Rupnika.

Partizani, ki so po sporazumu Tita s Churchilom začeli dobivati kot priznana zavezniška vojska izdatno pomoč, so kajpa morali z akcijami dokazati, da so je vredni. Vendar je bila njihova moč po ustanovitvi domobranstva in še posebej njegovih udarnih bataljonov hudo omejena, v zadnjem letu praktično skrčena na Belo krajino. Res se je bakla [Stran 017]

Figure 8. Večer Mirko Kambič

vstaje medtem prenesla tudi na Gorenjsko in Štajersko, a brez večjih uspehov. Najbolj naglo se je partizanstvo razvilo na Primorskem, kjer je zavedni narod že od prve vojne vztrajal s TIGR-om v ilegalnem boju proti italijanski oblasti. OF se je tam toliko laže skrila za osvobodilni boj – ni ji bilo treba izvajati »revolucionarnega terorja«, ker je »umazanega nasprotnika« že imela. Primorci, podobno kot Štajerci in Gorenjci, niso nič ali zelo malo vedeli za stotine »rdečih« pobojev nedolžnih v Ljubljanski pokrajini, zato so povečini iz prave narodne zavednosti vstopali v partizanstvo in obsojali »kolaboracijo«. OF tudi ni poskušala kolektivno očrniti primorskega klera z »izdajstvom«, ker bi ljudje kaj takega neradi verjeli, saj ga je prav njegova duhovščina dvajset let bodrila v uporu proti potujčevalcem. Brez »rdečih« okrutnosti pa tudi tu ni šlo, ne samo pri pobijanju nasprotnikov, marveč tudi pri podrejanju regionalnih, že prej obstoječih uporniških skupin »pravovernemu« partijskemu centru. Še vedno ostaja v skrivnost zavita smrt Vojka Premrla, slovitega borca za podjarmljeno primorsko ljudstvo.

Da OF in komunistom v njej v resnici ni šlo v prvi vrsti za osvoboditev naroda, ampak predvsem za zmago komunistične revolucije, nam postane očitno, ko analiziramo njihove odnose do okupatorske vojske. Ne samo da so na skrivaj večkrat paktirali z njo, kadar jim je to prinašalo koristi (h »kravji kupčiji« s kapitulirano italijansko vojsko se bomo vrnili malo pozneje), celo dogovor o nenapadanju z Nemci so si privoščili na Primorskem leta 1944. In to v času, ko je bil ta prehodni teritorij življenjskega pomena za vzdrževanje nemške fronte proti zaveznikom na italijanskem škornju! Takšno ravnanje razkriva, kaj je bil ves čas njihov glavni cilj: na vsak način preživeti, pričakati svobodo v gozdovih kot edina oborožena sila, da bi lahko po koncu vojne zavladali deželi. Zato niso smeli dopustiti nobene »nerdeče« ilegalne vojske. Tudi niso nikoli privolili v kakršnokoli enakopravno sodelovanje z drugimi grupacijami za boj proti okupatorju, denimo, ne z »belim« Štajerskim bataljonom ne z odredom »plave garde« – oba so morali uničiti, če so hoteli ostati edini gospodarji slovenskih gozdov. Skrajno cinično zato izzveni duhovičenje stare kontinuitete, da je bilo v hostah dovolj prostora za vse, ki bi se hoteli upreti okupatorju. In nič manj ni zavajajoča trditev, češ tudi v Franciji so se lahko skupaj borili proti Nemcem »rdeči in nerdeči«! Kot da ni vsem znano, da so bili ob zlomu francoske države degolisti tisti, ki so začeli upor – komunisti pa so se jim pridružili šele dosti kasneje, šele takrat, ko jim [Stran 018]je dovolil Stalin, se pravi, po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo. Francoski časopisi so v nekrolog za rdečim liderjem Thorezom zapisali, da se je ta v poznejšem junaškem »makijevstvu« le odkupil za začetno kominternsko sodelovanje z nacisti. Če pa bi – obratno – imeli uporniško prvenstvo komunisti, bi kot učenci iste moskovske šole bržčas ravnali enako »edinozveličavno« kot naša partija – se pravi, za vsakršno sodelovanje bi zahtevali zase absolutno oblast in komando.

Kako je OF vedno mislila predvsem na revolucijo in na njene cilje, se nam nedvoumno razgali ob italijanski kapitulaciji 1943. Partizani so imeli v rokah vso zbegano italijansko soldatesko, a namesto da bi pred sodišče postavili vsaj najbolj odgovorne višje šarže in jih obtožili za zločine proti človeštvu, so z njimi rajši sklenili daj-dam: spustili so jih nekaznovane domov, potem ko so jim oni prepustili topove in topničarje za uničenje utrjenih postojank nasprotnikov! In to ne samo »belega izdajalskega« Turjaka, ampak tudi »plavih« Grčaric: šele italijanske topovske granate so prisilile k predaji »odred jugoslovanske vojske v domovini«, takrat še uradno priznane od zahodnih zaveznikov. In tudi od Stalina! Rajši so brez kazni spustili domov v Italijo te resnične »požigalce slovenskih domov«, samo da so jim prej pomagali razorožiti in pobiti ideološke nasprotnike! Ali je potlej čudno, če sedaj našim politikom ob nenehnih italijanskih izsiljevanjih niti na misel ne sme pasti, da bi Italiji vrnili z našim stokrat bolj zabeljenim obračunom zločinov med italijansko okupacijo: saj bi se jim prekanjeni italijanski diplomati zarežali v obraz, češ vse ste jih imeli v rokah, vse vojne zločince, generale in kolonele, ki so dali požigati vasi, streljati nedolžne talce in vaško srenjo vlačiti v taborišča lakote – le zakaj jim hočete soditi po tolikih letih, ko pa ste jih takrat spustili brez kazni?

Ko skušamo presoditi resnično težo prispevka slovenske NOB vojnim naporom zaveznikov, najbrž ne bo brez pomena spomniti, kako zahodni zavezniki danes ocenjujejo to vojno obdobje našega partizanskega boja. A ne morebiti v besedah in pisanju, ampak kar v eksplicitnem dejanju. Ob petdesetletnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji, ki je pomenilo začetek nemške kataklizme, so povabili na proslavo pomembna odporniška gibanja v Evropi. Nismo še pozabili, kolikšna je bila tedaj užaljenost naše borčevske organizacije, ko so jo povsem prezrli! Ugibamo lahko, zakaj – ali namenoma ali iz pozabljivosti – ali pa se jim je zdel njen vojaški doprinos zavezniški stvari premajhen, da bi bil vreden tolikšne pozornosti?

Kakorkoli razglabljamo o pravih vzrokih te najhujše tragedije v slovenski zgodovini, vedno se vračamo na začetek, na teh poltisoč nedolžno pobitih v prvih mesecih »revolucionarnega terorja«. Brez njega bi ne bilo ne vaških straž ne domobranstva ne vsega drugega hudega in najhujšega, kar je sledilo. Kontinuiteta se dobro zaveda, da je v tem njena izvirna krivda, zato jo skuša pozabiti, zabrisati z molkom. Celo bolj se je boji kot povojnega holokavsta: pri njem se lahko nekako jeguljasto izvija, češ zagrešila ga je JLA in »prenapeta« jugopartija v njej – razumljivo, krivdo je danes najpriročneje zvrniti na nesimpatični jug. Toda lastne krivde za te najzgodnejše žrtve ne more preložiti na nobenega drugega grešnega kozla, saj je na dlani, da je idejo revolucionarnega terorja vpletla že v sam začetek OF in z njo zanetila krvavo bratomorno vojno.

Prej ali slej bo prišel čas, ko bo »rdeča« kontinuiteta izgubila oblast in ne bo mogla še naprej z glasovalnim strojem preprečevati, da bi objektivna, »neobarvana« zgodovina zapisala vso resnico o tej do zdaj enostransko obravnavani slovenski tragediji. In tudi o njeni izvirni krivdi zanjo, za katero bo morala dajati račune rdeča partija v OF. Šele takrat bo resnična lustracija omogočila tudi resnično spravo. In vstop resnično demokratične Slovenije v Zvezo evropskih držav.

2.1.1. Lepšega kraja ni, kot je Šentjern

»Ako greš iz Novega mesta po državni cesti proti vzhodu, pelje cesta precej časa po nič prijetnem svetu. Grič, dolina pa jarki in klanci se neprenehoma vrste. Zato si pa toliko bolj očaran, ko prideš do Mokrega polja ter se nenadoma pred tabo razgrne lepa in obširna šentjernejska ravan. Št. Jernej meji na zahodni strani na Brusnice, na severu na Belo cerkev in Škocjan, proti vzhodu na Kostanjevico, na jugu je pa naravna meja gorjansko pogorje. Od novomeške strani stopiš v faro na kamnitem mostu pod brusniškim klancem in jo zopet zapustiš pri cestnem kantonu 90,4 km na Prekopi. Meri torej na daljavo približno dve uri hoda.« Tako je župnik Anton Lesjak leta 1927 opisal zemljepisni položaj svoje fare. Tedaj o moderni cesti Novo mesto–Zagreb še ni bilo sledu. Glavna prometna žila je bila speljana ob desni strani Krke do Kostanjevice in nato po levem bregu naprej proti Čatežu.

Šentjernej je kar velik kraj in leži sredi rodovitnega Šentjernejskega polja. Skozi trg teče proti Krki potok Kobila, ki izvira visoko v Gorjancih. Številne večje in manjše vasi ter zaselki so raztreseni po ravnini in po položnih pobočjih Gorjancev, ki so s svojo skrivnostno odmaknjenostjo nekoč navdihovali pisatelja Janeza Trdino, bili med drugo svetovno vojno priča krvave revolucije, v sedanjosti pa vzbujajo pozornost zaradi meje s Hrvaško.

Župnik Lesjak je leta 1927 zapisal, da njegova farna občina šteje 56 vasi s 6.500 prebivalci, in precej podrobno opisal župnijsko cerkev in 13 podružnic. V Družini smo leta 1991 brali, da ima vinograd sv. Jerneja 14 cerkva – farno in 13 podružnic – in 54 vasi.

Tudi število prebivalcev se kljub ujmam, ki so v polpreteklem času pustošile po »vinogradu,« ni zmanjšalo. Izraz vinograd svetega Jerneja pa ni samo simboličen, saj je tu veliko pravih vinogradov, na primer Tolsti vrh je od vznožja do cerkve sv. Roka dobesedno prekrit z njimi.

Ko govorimo o Šentjerneju, ne moremo mimo kartuzije Pleterje, kamor je davnega leta 1403 prišel prvi kartuzijanski menih. Kartuzija je potem skozi stoletja doživljala dokaj pestro zgodovino in delček le te so bila tudi leta druge svetovne vojne, ki jih je tedanji pleterski prior dr. Leopold kasneje ovekovečil v knjigi Kartuzija Pleterje in partizani, kakor jih je bil pač sam doživel in se jih potem spominjal.

Mnogo pomembnega in zanimivega bi še lahko povedali o prijazni dolini pod Gorjanci in o njenih prebivalcih. Zanimivo bi bilo vedeti, kako so že leta 1731 v leseni mežnariji v Šentjerneju organizirali cerkveno šolo, ki je seveda bila prostovoljna, pa so jo osemdeset let kasneje spremenili v redno šolo. Leta 1902 je bilo zgrajeno za tisti čas moderno šolsko poslopje. V Krajevnem leksikonu Slovenije iz leta 1971 beremo, da »je šentjernejska šola konec leta 1943 pogorela in da je kraj šele dvajset let kasneje dobil novo šolo«. Sestavljalcu podatkov je bilo pač nerodno zapisati, da so šolo požgali partizani. Kako nerodno bi šele bilo, če bi zapisal, da je bila v fari tudi cela tisočnija domobrancev, ki so večinoma izgubili življenje. Pa niso padli v boju, ampak so jih lastni bratje – zmagovalci pomorili po koncu vojne.

Kaj se je vendar zgodilo v dolini, kjer so že toliko let imeli cerkve in šolo, kjer so ljudje ljubili svojo zemljo in s ponosom govorili, da »lepšega kraja nej, ku je Šentjern«? Kako je bilo mogoče, da so se nekateri sami oklicali za sodnike, tisoč drugih pa obtožili in obsodili za ničvredne izdajalce. Škof Lenič, domačin iz sosednjih Cerkelj, je menda rad poudarjal, da »je Šentjernej bil vselej steber katolištva na Dolenjskem – z močno in dolgo tradicijo«. Ali ni bila to tradicija dobrih, poštenih ljudi? Le kam se je ta dolga in močna tradicija naenkrat izgubila? Ali pa so bile obtožbe samozvanih sodnikov neresnične in krivične? O teh in podobnih vprašanjih bomo skušali nekaj povedati v naši zgodbi.

2.1.2. Razmere v dolini med obema vojnama

Prva svetovna vojna je mnogim družinam v deželici med Krko in Gorjanci zasekala hude rane. V svoji knjigi Zgodovina Šentjernejske fare, ki je izšla 1927, je župnik Lesjak namenil temu težkemu času celo poglavje. Kar 134 žrtev je kruta vojna pobrala med njegovimi farani; za nekatere je lahko navedel podatke o njihovi smrti, za druge pa samo povedal, da so pogrešani. Doma sicer niso občutili rušilne moči orožja in trpljenja ujetništva, pestile [Stran 020]

Figure 9. Šentjernej okrog leta 1927 – V sredini šola, ki so jo partizani konec leta 1943 požgali

pa so jih gospodarske težave, ki jih je povzročila vojna in iz katerih je nastala velika kriza, ki ji ni bilo videti konca. Zaradi težke situacije so se ljudje spet odločali za delo v tujini, če so ga sploh mogli dobiti. Ni čudno, če je v takih razmerah nekatere privabljala ideja o novem družbenem redu, ki naj bi tudi »malim ljudem« omogočil človeka vredno življenje. Vendar so tisti, ki so v ruskem ujetništvu imeli priliko od blizu videti revolucijo in z njo povezane spremembe, imeli o njih zelo različno mnenje: eni so bili navdušeni in so bili prepričani, da je treba tak družbeni red uveljaviti tudi v domovini, drugi pa so bili zgroženi in so pred njim svarili.

22. decembra 1918 je Slovenska ljudska stranka v Šentjerneju priredila shod Kmečke zveze, na katerem naj bi kot glavni govornik nastopil dr. Lovro Pogačnik, ugleden član stranke. Domači nasprotniki so se na to pripravili in ob začetku zborovanja je v dvorani nastal pretep. Posredovali so orožniki in rešili dr. Pogačnika napadalcev, toda shod je bil zaradi tega razbit. Ljubljanski škof Anton Jeglič je ta dogodek nekaj dni kasneje takole omenil v svojem dnevniku: »Stranke so po vsej deželi razvile silno agitacijo. JDS ima po deset shodov vsako nedeljo. O shodih SLS se ni kaj čulo; edino o gibanju orlov in o kaki predstavi naših društev. Le sem ter tja se je slišalo o kakem shodu, toda nasprotniki so shode na več krajih razbili, da se ni mogel ustanoviti krajevni odbor SLS. Najbolj surovo so naš shod napadli v Št. Jerneju. Dr. Lovra Pogačnika so fantje od 17. do 25. let pognali iz dvorane, ga večkrat povalili na tla in ga pretepali s palicami, da bi ga bili kmalu ubili. Tukaj je delovalo sovraštvo vojakov do njega, ker je kot častnik presurovo z njimi postopal. Toda ko so nastopili duhovniki, so se slišali glasovi: ‘Far naj gre v cerkev, tukaj nima besede; farji nam ne bodo več zapovedovali.’« (Nova revija, št. 75–76, str. 1100)

Obširno poročilo o tem dogodku najdemo v knjižici Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918–1941, ki jo je leta 1983 v Novem mestu izdala Skupnost borcev gorjanskega bataljona. Tu zvemo, da »so se takoj po najavi shoda nanj začeli pripravljati tudi šentjernejski boljševiki in levičarji v okrilju Jugoslovanske demokratske stranke, ki so poskrbeli za udeležbo svojih članov in klerikalnih nasprotnikov. Ozračje je že pred otvoritvijo shoda bilo naelektreno, kajti na poti proti prosvetnemu domu je nekdo od domačinov v dr. Lovru Pogačniku, poverjeniku za narodno obrambo v Deželni vladi za Slovenijo, spoznal nekdanjega avstrijskega oficirja«. V opombi je pojasnjeno, da je poročilo povzeto po ustni izjavi Franceta Jereleta, ki je bil med najbolj zagretimi nasprotniki shoda. Jerele je kasneje postal eden [Stran 021]najbolj vnetih organizatorjev komunistične stranke v šentjernejski dolini. Skupaj z Antonom Majzljem in Jožetom Pirkovičem je v Šentjerneju leta 1920 ustanovil krajevno organizacijo KPJ.

Komunistična stranka se je vključila v pripravo na volitve v ustavodajno skupščino, ki so bile določene za 28. november 1920. V Šentjerneju so organizirali predvolilni shod v nedeljo 21. novembra. Že pred tem je Rdeči prapor, takratno glasilo komunistov v Sloveniji, objavil dopis iz Šentjerneja, ki je volilce vabil k razmisleku, ali so »za vlado mogotcev in monarhijo ali za sovjetsko republiko Jugoslavijo. Rešitev je v združitvi delavcev in kmetov, ki morajo zato oddati svoj glas za komunistično stranko in se zavzemati za brezplačno razdelitev privatnih in cerkvenih veleposesti tistim, ki zemljo obdelujejo, ter za podržavljanje bank, naravnih bogastev in proizvajalnih sredstev«. (Anton Štampohar, Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918–1941, str. 19)

In kakšen je bil po vsem tem volilni izid? V Šentjerneju se je od skupnega števila 801 oddanih glasov 158 volilcev odločilo za komuniste, zmagala je pa Slovenska ljudska stranka s 356 glasovi. V podgorjanskih občinah: Sv. Križ (Podbočje), Kostanjevica, Šentjernej, Orehovica, Brusnice in Šmihel-Stopiče je bilo oddanih 2.730 glasov; Samostojna kmetijska stranka je dobila 1.039 glasov, Slovenska ljudska stranka 1.010, na tretjem mestu so bili pa komunisti s 355 glasovi.

Ker je bila 30. decembra 1920 razglašena Obznana, s katero je bila komunistična stranka prepovedana, so šentjernejski komunisti na občinskih volitvah naslednje leto nastopili kot Delavsko kmetsko republikanska skupina in po volilnem izidu prišli na drugo mesto. Dobro leto kasneje je bila izvolitev kandidatov na listi republikanske skupine razveljavljena in izvoljeni so s tem izgubili mandat.

Na občinskih volitvah leta 1928 je bil na listi Slovenske ljudske stranke v Šentjerneju izvoljen za župana Franc Vide, kmet iz Žvabovega. Živkovičev režim mu je leta 1933 odvzel županski mandat, toda leta 1936 je bil spet izvoljen na listi JRZ in potem je vodil občino do maja 1941.

Zadnje parlamentarne volitve v stari Jugoslaviji so bile 11. decembra 1938. V novomeškem okraju je največ glasov dobil kandidat JRZ dr. Franc Kulovec, v krškem okraju pa dr. Miha Krek. V Šentjerneju je od 1187 volilnih upravičencev glasovalo 792; za JRZ jih je oddalo svoj glas 738 in samo 54 za opozicijo.

Kaj pa društveno življenje v podgorjanskih vaseh? Malo pred začetkom prve svetovne vojne so zgradili v Šentjerneju Društveni dom in tedaj je bilo tudi ustanovljeno društvo Orel. Pod okriljem orlovskega društva je prav kmalu začela delovati godba na pihala, ki je že v začetku imela 25 godbenikov, pa jo je vodil tedanji šentjernejski organist Jakob Čadež, ki je nekoč sam služil pri vojaški godbi. Največ zaslug za organizacijo godbe je imel kaplan Ivan Drešar, ki je že prej zbral 16 deklet v tamburaški zbor. V času diktature je bilo delovanje orlovskega društva prepovedano, zaživelo je pa spet zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne, ko so se fantje zbirali v Fantovskem odseku, dekleta pa v Dekliških krožkih.

Proti koncu leta 1933 je bilo v Šentjerneju ustanovljeno tudi Društvo kmečkih fantov in deklet. Zbralo je pod svojim okriljem precej članov in članic, posebnih uspehov pa ni doseglo. Bolj vplivno je bilo sokolsko društvo, ki je sicer bilo številčno šibkejše, je pa zaradi jugoslovanske usmerjenosti tudi v času diktature nemoteno delovalo.

Mladi ljudje, ki so bili vključeni v ta društva, se v njih niso samo zabavali, ampak tudi oblikovali svoj svetovni nazor. Namen Orla in kasnejših Fantovskih odsekov ter Dekliških krožkov je poleg zabave gotovo bil tudi vzgoja članov v krščanskem duhu. Morda je prav ta vzgoja pri nekaterih odločila, da so se v času revolucije odločili za protikomunistični odpor, drugi pa so se kljub tej vzgoji v usodnem trenutku znašli na nasprotnem bregu. Morda se v začetku niso niti zavedali usodnosti svoje izbire, ko pa jih je deroča reka potegnila v svoj tok, se niso več mogli rešiti iz njega.

2.1.3. Kaplan Vinko Kastelic in Katoliška akcija

Zakaj je bila Katoliška akcija že od leta 1941 tako zelo na poti »osvobodilnemu« gibanju? Zakaj so v njej videli tako nevarnega nasprotnika in zato od zgodnje pomladi 1942 morili njene člane? Na božičnem procesu leta 1945, na katerem je bil med drugimi na smrt obsojen tudi šentjernejski župnik Cerkovnik, so tožilci in sodniki imeli veliko opravka tudi s Katoliško akcijo. Časopisi, ki so o procesu obširno poročali, so se tedaj razpisali »o pravi vlogi Katoliške akcije, ki je med vojno imela namen vršiti špijonažno in ovaduško službo in je zato prirejala posebne tečaje, da bi svoje člane pripravila za prevzem gospodarske in politične oblasti nad slovenskim[Stran 022] ljudstvom«. (Slovenski poročevalec, 23. decembra 1945) Pa na ta način niso razmišljali samo novinarji v zvezi z božičnim in drugimi podobnimi procesi, tudi kronisti in zgodovinarji so še desetletja kasneje pisali »o vohunski organizaciji, v katero so poleg drugih pritegnili zavarovalne agente in brusače, ki poklicno blodijo po deželi, ter klerikalne fanatike, ki so jim vcepili mahničevski prezir narodne zavesti in strli prirodni gnus do ovaduštva. Nemajhno vlogo so prihranili »poročnikom bele protirevolucije«, ki so jih vzgojili na zimskem tečaju Katoliške akcije v ljubljanskih Križankah. Saj je tudi Karel Švalj iz Ostroga po povratku iz tiste šole pohitel najprej z ovadbo svojih rojakov.« (Ivo Pirkovič, Vstaja pod Gorjanci, str. 26) In Pirkovič, ta zares delavni šentjernejski zgodovinar, piše leta 1982 v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci, kako so Italijani že aprila 1942 zapirali ljudi. »Sami ne poznajo nikogar, za vsako aretacijo se plazi senca domačega ovaduha. Gre za izdajstvo plačanih in neplačanih špijonov, ciganov, vlačug, iz zaporov izpuščenih zločincev, pustolovcev, od jeseni tudi že gojencev Katoliške akcije, izšolanih na tečaju v Križankah v Ljubljani, in navsezadnje še za mrežo vohunov, ki jo je spletal agent reške lesne trgovine Raitano Ivan Superina.« (Svobodna republika pod Gorjanci, str. 96)

Večkrat nam povedo, da je zgodovina napisana in se je ne da spremeniti. Iz citiranega vidimo, da je res napisana in kako je napisana. Kaj pa resnica? Pogosto slišimo, da je več resnic. Pa povejmo še našo resnico o Katoliški akciji v dolini pod Gorjanci, kolikor smo jo po skromnih močeh uspeli razbrati iz obledele podobe tistega časa!

Škof Rožman je v začetku leta 1939 pisal duhovnikom ljubljanske škofije in posebej opozoril, da so izšla pravila Katoliške akcije za kmečko mladino. Naročil je duhovnikom, naj po vseh župnijah ustanavljajo skupine Katoliške akcije: »Imamo sicer celo vrsto mladinskih društev, ki stoje bolj ali manj odločno na katoliških načelih, a Katoliška akcija zaradi tega ni nepotrebna. Katoliška akcija je kvas za vse druge katoliške organizacije.« (Jakob Kolarič, Škof Rožman II, str. 199) Marsikje niti duhovniki niso imeli pravega razumevanja za Katoliško akcijo, zato je dr. Odar, ki je veljal za ideologa slovenske Katoliške akcije, že leta 1938 napisal Katekizem o Katoliški akciji z razlago, ki naj bi pomagal pri ustanavljanju in razumevanju njenih organizacij po župnijah. Sinoda ljubljanske škofije leta 1940 – torej je zadnja sinoda v Ljubljani bila pred 58 leti – je Katoliško akcijo uzakonila. Precej določil iz Odarjevega katekizma so vnesli v Zakonik ljubljanske škofije in tudi v knjigi Pastoralnih inštrukcij dali potrebna navodila glede Katoliške akcije. Vse to pa se je zgodilo tik pred prihodom okupacije in z njo revolucije.

V členu 259 Zakonika iz leta 1940 je povedano, da Katoliška akcija izvršuje v škofiji apostolsko delo z lastnimi organizacijami, z organizacijo »Molitvene pomoči« in s pomožnimi organizacijami.

V členu 263 omenjenega Zakonika je opisan značaj in namen Katoliške akcije: Slovenska katoliška akcija je cerkvena ustanova, v kateri so verniki v obeh slovenskih škofijah udeleženi pri apostolatu Cerkve z namenom, da se vse zasebno, družinsko in socialno življenje osvaja za Kristusa. Katoliška akcija, njeno delovanje in njene organizacije so izven političnih strank. Stoje pod neposrednim vodstvom cerkvene hierarhije.

Glede na našo temo nas še posebej zanimajo pravila Zveze katoliških kmečkih mladcev. Dobimo jih na strani 98 omenjenega zakonika: »Zveza katoliških kmečkih mladcev vodi apostolsko delo med kmečko mladino in šola svoje člane za to delo. Namen Zveze je:

a) Izoblikovati po verskih in nravnih načelih novega kmečkega fanta, ki bo resen, značajen, močne volje in čist, požrtvovalen, podjeten in željan dejanj;

ki bo svoje kmečko delo krščansko pojmoval;

ki bo nadnaravno mislil, živel stalno v milosti božji ter skušal v sebi in drugih upodobiti Kristusa;

b) Osvojiti kmečko mladino za Kristusovo kraljestvo;

prepojiti s Kristusovim duhom njihovo osebno in domače življenje ter vse kmečko okolje.

Iz opisanega namena izvirajo temeljne naloge Zveze katoliških kmečkih mladcev:

a) Vse delo in življenje nadnaravno usmerjati.

b) Mišljenje članov očiščevati od sodobnih zmot in izgraditi v njih močno katoliško načelnost.

c) Buditi in šolati vest, zlasti v stvareh, kjer so sodobne zmote in zablode otopile moralno čutenje.

č) Gojiti krščanski idealizem proti življenjskemu materializmu.

d) Boriti se proti vsem oblikam surovosti in proti pijančevanju.

[Stran 023]

Figure 10. Šentjernejska orlovska godba – Okoli leta 1925

e) Izšolati čim več voditeljev – laikov za lastno organizacijo.

f) Šolati za akcijo v kmečkem in družinskem okolju.

g) Priprava za lastno družinsko življenje.

h) Delati za mir v družini in med sosedi.

i) Pridobivati kmečke družine za Kristusa in Cerkev.

Čas je že, da se od teh abstraktnih pravil, ki so pa seveda bila potrebna, preselimo v konkretno vsakdanje življenje v vinogradu sv. Jerneja, kamor je v začetku avgusta 1941 prišel Vinko Kastelic na prvo kaplansko mesto. Mladi duhovnik je po novi maši, ki jo je julija 1940 opravil v rojstni župniji Šmihel pri Žužemberku, še eno leto nadaljeval bogoslovne študije. Pri novi maši mu je pridigal brat Anton, tedanji župnik na Jesenicah, drugi brat Jože je pa bil izseljenski duhovnik v Argentini in se je malo prej ponesrečil v argentinskih gorah.

Novi kaplan se je z vnemo lotil dela v Šentjerneju. Bil je dober pridigar in pevec, rad je učil verouk in delal z mladino, prevzel je pa tudi skrb za komaj začeto Katoliško akcijo kmečkih fantov. Dolenjske fare, kjer je pod italijansko zasedbo še bilo možno kolikor toliko normalno delo, je poleti 1941 obiskoval duhovnik Janez Kopač, ki je pred Nemci pribežal v Ljubljano in ga je Zveza katoliških kmečkih mladcev naprosila, da bi šel po župnijah vzpodbujat za Katoliško akcijo. Nekateri duhovniki se za njegovo animiranje niso veliko zmenili in so ga celo opozarjali, da bo za tako delo čas po vojni. (Jakob Kolarič, Škof Rožman II., str. 199 in 486)

Janez Kopač je jeseni 1941 prevzel skrb za šolo, ki jo je organizirala Zveza katoliških kmečkih mladcev in je potekala v času od 25. novembra 1941 do 30. marca 1942 v prostorih križniškega konvikta v Ljubljani.

Žal v kratkem času ni bilo mogoče zbrati dovolj dokumentov, da bi mogli o tej toliko obrekovani šoli obširneje spregovoriti. Nekaj več bi lahko povedati o Socialni šoli, ki jo je Narodni svet slovenske Katoliške akcije jeseni 1940 začel v Ljubljani, da bi izobrazil po raznih župnijah izbrane mlade delavce. Fantje so stanovali in poslušali predavanja v križniškem Vajenskem domu na Kersnikovi 4 v Ljubljani. Predvidenih je bilo okoli 400 ur predavanj, toda zaradi izbruha vojne je šola prehitro zaključila delo. Nas predvsem zanimajo predavatelji in tematika, ki so jo obravnavali. Naj navedemo vsaj nekatere: salezijanec Franc Mihelčič, glavni asistent Zveze mladih katoliških delavcev (delavske KA) je predaval o organizaciji Katoliške akcije in [Stran 024]

Figure 11. Dolgoletni šentjernejski župan Franc Vide

njenih temeljnih nalogah; Franc Pernišek, dr. Gabrovšek in kaplan Kremžar so razlagali papeško okrožnico Quadragesimo anno – o socialnem vprašanju; Andrej Križman je govoril o Zakonu o zaščiti delavcev, o delavskih zaupnikih, o delavskih organizacijah; profesor Alojz Strupi je razlagal Katekizem Katoliške akcije, Rudolf Smersu temelje organizacij in zakon o zavarovanju delavcev, salezijanec Franc Knific je poučeval govorništvo. V času šole so fantje opravili tudi enotedenske duhovne vaje, ki jih je vodil jezuit p. Kopatin. (Rajmund K., Mihelčičeva ZMKD, str. 40)

Tudi večmesečni tečaj Katoliške akcije za kmečke fante so sprejeli pod svojo streho križniki. V njihovem domu v Križankah v Ljubljani so fantje imeli stanovanje in vso oskrbo. Po opisu neke fotografije poznamo imena sledečih tečajnikov: Lojze Boh in Franc Cankar z Iga, Franc Vovk s Police, Franc Repar iz Preserij, Lojze Malenšek z Rake, Jože Jesih in Izidor Kastrevc iz Sostrega, Martin Petrič od Sv. Vida nad Cerknico, Jože Fifak iz Vavte vasi pri Novem mestu, Anton Hočevar in Marko Jakoš iz Šentruperta ter Janez Guštin in Karel Švalj iz Šentjerneja.

Iz istega opisa vemo, da so med predavatelji bili sledeči: banovinski uradnik Ludvik Štrancer, ki je bil predsednik Zveze katoliških kmečkih mladcev, Franc Pernišek, dr. Jože Basaj, dr. Ignacij Lenček, dr. Stanislav Lenič, Janez Kopač in Peter Golobič. Na sliki sta tudi škof Rožman in križniški prior p. Učak.

Lahko si predstavljamo, da je bila učna snov podobna kot v Socialni šoli, z nekaj več poudarka na okrožnici Divini Redemptoris, s katero je papež obsodil komunizem, in nekaj perečih kmečkih vprašanj namesto razlage delavskih organizacij, zakona o zavarovanju in podobno. Prav gotovo je šola skrbela tudi za duhovno poglobitev fantov, saj je bil njen namen usposobiti jih za apostolat v njihovem domačem okolju. Da bi mogli deliti drugim, so morali najprej poglobiti in utrditi temelje lastne duhovnosti.

Med predavatelji nismo omenili lazarista Lada Lenčka, ki je bil tedaj postavljen za škofijskega voditelja – asistenta Zveze katoliških kmečkih mladcev. Ko je več let kasneje v Argentini obujal spomine na medvojna leta in na Katoliško akcijo, je govoril o profesorju Tomcu, pa tudi, kako je sam z Ludvikom Štrancerjem obiskoval podeželske fare, da bi duhovnike in kmečke fante navdušila za Katoliško akcijo in za njeno šolo. Po njegovem spominu je bilo tedaj na tečaju šestnajst fantov. Škoda, da v lepem zborniku, ki ga je pred dvema letoma v spomin na Lada Lenčka – umrl je februarja 1993 v Ljubljani – izdala SKA v Argentini, ni kaj več povedano o njegovem delu med kmečkimi mladci. Bilo je to pač zelo kratko obdobje njegovega bogatega življenja, kot je bil kratek čas tudi za Vinka Kastelica, ki je manj kot eno leto okopaval vinograd sv. Jerneja.

O asistentih Katoliške akcije bi bilo treba povedati še kaj več. Skoraj ena tretjina knjige Pastoralne inštrukcije iz leta 1940 govori o tem, kako naj dušni pastir gleda na Katoliško akcijo in na druga verska in katoliško prosvetna društva: Katoliške akcije ni brez duhovnika, duhovnik pa brez pravega apostolskega duha ne more biti asistent. Čeprav je Katoliška akcija laiška, je vendar cerkveni asistent za vsako njeno organizacijo nujno potreben. Njegova naloga je, da vzgoji in oblikuje apostole; dobro mora poznati delovne metode Katoliške akcije in jih pri svojem delu upoštevati. V veliko pomoč pri tem delu so tečaji, ki jih prirejajo centralni odbori posameznih vej Katoliške akcije in h katerim vedno spadajo tudi duhovne vaje za notranje oblikovanje in poglobitev članov.

Nemogoče je z nekaj stavki povedati vse o organizaciji, namenu in metodah Katoliške akcije. Čeprav naj bi v sestavku govorili o ljudeh in dogodkih iz Šentjernejske doline, smo [Stran 025]odgovore na zastavljena vprašanja iskali tudi onstran njenih meja, pa so kljub temu nepopolni. Veliko dela bi bilo še treba, da bi primerno osvetlili Katoliško akcijo kmečkih fantov in deklet, ki bi zaslužili, da se z njihove podobe odstrani vsaj madež vohunstva in izdajalstva, ki ga je nanje vrgla naša uradna zgodovina.

2.1.4. V dolini je zavladalo nasilje

V dolini med Krko in Gorjanci so aprila 1941 neposredno doživeli razpad jugoslovanske vojske. V Gradišču pri Šentjerneju se je končala pot Ljubljanskega topniškega polka, v Kostanjevici pa je razpadel oddelek vojske, ki naj bi podpiral zbiranje mobilizirancev in prostovoljcev. V obeh krajih so ljudje razgrabili vojaško opremo, marsikdo pa si je, z namenom ali kar tako, prilastil tudi kak kos orožja, saj se je kar samo ponujalo. Prvi motorizirani nemški oddelki so se pojavili v dolini na velikonočno nedeljo in hiteli naprej proti Novem mestu in Beli krajini. Nemški in italijanski okupator sta se tedaj dokaj čudno pogajala, kdo bo obdržal kraje med Krko in Gorjanci. Se bolj čudno je pa bilo tiste dni obnašanje domačih ljudi, ki so se kot brez uma potegovali, da bi prišli pod oblast kljukastega križa. Po vaseh so postavljali mlaje in povsod so visele nemške zastave. V Šentjerneju je baje v trgovini zmanjkalo rdečega blaga, iz katerega so šivilje z največjo naglico izdelovale nacistične zastave.

Zakaj taka evforija za Nemce? Pravijo, da so edino komunisti v tisti splošni zmešnjavi obdržali hladno kri in načrtno skrivali orožje. Ali so kje podatki, da so se upirali navdušenju za Nemce? Ali je preveč enostavno zaključiti z ugotovitvijo, da sta bila Stalin in Hitler tedaj pač še zaveznika. Ob tem se nehote spomnimo na odstavek iz knjige Svobodna republika pod Gorjanci, s katerim Ivo Pirkovič začne svojo zgodbo: »Tri dni po napadu Nemčije na Rusijo mi je potrkal na vrata tujec s širokim, energičnim pa nekam skrivnostno mračnim obrazom. Vprašal je, ali je prišel prav k Pirkovičevim; da je kurir sekretarja Toneta Tomšiča, ki naroča naj nemudoma ustanovimo Osvobodilno fronto, je povedal neznanec in že je s svojim klicem k vstaji odhitel naprej po dolini Krke.«

Pirkovičevi so se takoj lotili dela. V njihovi hiši sredi Šentjerneja, pred nosom močne ita-

Figure 12. Župnik Franc Cerkovnik z goejnkami gospodinjske šole, ki so jo vodile šolske sestre – Okoli leta 1940

[Stran 026]lijanske posadke, so se vrstili sestanki, oglašali so se znanci iz Novega mesta in Ljubljane. Čez nekaj mesecev je iz Šentjernejskega terenskega odbora nastal rajonski odbor, ki naj bi od tu obvladoval celo področje tja do Bele Cerkve, Kostanjevice in Škocjana.

Kmalu po novem letu 1942 je iz doline odšlo devet fantov k partizanom na Kočevsko. Ko je na vrata že trkala pomlad, se je v ponedeljek, 9. marca, zbralo na Kušljanovi žagi 23 fantov, namenjenih v gozdove. Cel dan so se pripravljali, čistili orožje, ki je bilo tam spravljeno od začetka okupacije, in nosili razne potrebščine iz Valetove trgovine. Vzela jih je noč in drugo jutro so Italijani prišli preiskovat žago in okolico. Komaj en teden kasneje se je nekaj teh fantov že vrnilo; odšli so v Gorjance in postali jedro Gorjanskega bataljona, ki ga je dolgo vodil Franc Pirkovič – Čort.

Ljudje so te partizane, »ki so na kapah še nosili slovenske zastavice«, kot je v svoji knjigi zapisal Ivo Pirkovič, večinoma gledali s simpatijo. V njih so videli borce proti okupatorju. Se ko je na binkoštni ponedeljek prišla večja skupina partizanov v Lurd blizu Šentjerneja in presenetila romarje pri šmarnični pobožnosti ob Marijini kapelici, se nihče ni vznemirjal. Po šmarnicah je nastopil partizanski govornik in neki možakar iz množice je njegovim navdušujočim besedam pritrdil z vzklikom: »Živeli četniki«.

Nekateri znaki pa so vendar mnogo prej opozarjali na to, kaj se skriva za Osvobodilno fronto. Samo nekaj primerov: Zadnje mesece leta 1941 je na svojem domu v Šentjerneju preživljal tudi duhovnik Jože Cvelbar, ki je leta 1932 imel novo mažo v domači fari, ob začetku okupacije pa bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem. Že 5. maja 1941 so ga Nemci aretirali in z mnogimi drugimi duhovniki je bil zaprt najprej v Begunjah, potem pa v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Julija 1941 so jih izselili na Hrvaško, od koder je Cvelbarju uspelo priti v rojstni Šentjernej, ki je bil pod Italijani. Na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je maševal v domači farni cerkvi. V pridigi je govoril o mučencu Štefanu in omenil, kako resni so časi in da se ne ve, če ne bo tudi pri nas prišlo do preganjanja duhovnikov in vernikov. Na koncu je opozoril, naj nihče ne pričakuje, da nacizem ali komunizem lahko prinese srečo. Že naslednji dan se je oglasil pri njem znanec iz soseščine in ga opomnil zaradi pridige. Duhovnik je bil prepričan, da je svarilo prišlo iz Pirkovičeve hiše, saj sta se z Ivom dobro poznala, v nazorih se pa nikoli nista ujemala.

16. marca 1942 so vosovci v Ljubljani ubili študenta Franca Župca, dva dni kasneje pa še predsednika študentske Katoliške akcije Jaroslava Kiklja. Kikljeva smrt je zlasti med člani Katoliške akcije močno odjeknila. Njegov pogreb na Žalah je vodil škof Rožman in mu ob grobu tudi govoril. Povzetek tega govora so v nedeljo, 22. marca, brali v vseh ljubljanskih cerkvah. Da so ga brali tudi v Šentjerneju, zvemo iz pismenega zagovora župnika Cerkovnika, ki ga je v času božičnega procesa leta 1945 naslovil na predsednika senata okrožnega sodišča v Ljubljani.

Takole piše: »Po umoru Kiklja sem na prižnici v župnijski cerkvi obsodil umor z istimi besedami, kakor jih je povedal škof sam ob pogrebu. Ta govor sem prebral in nisem ničesar pristavil, kar bi moglo vsaj po mojem mnenju izzvati ogorčenje partizanov na terenu in somišljenikov doma. Zato sem tudi po tem dogodku brez strahu hodil maševat na podružnice in previdevat bolnike, če je bilo potrebno.« Med drugim je tedaj škof Rožman rekel: »Že drugič v enem tednu je morilčeva krogla ubila katoliškega akademika na ulicah našega mesta. Drugič je bilo uničeno življenje mladega dijaka, ki ni nikomur žalega storil, ni nikogar izdal, ne sebe ne nikogar drugega prodal, ki je v vzorni ljubezni služil Bogu in svojemu narodu in zato jemal nase težke žrtve. Zakaj je neki skrivni zbor obsodil ta dva sinova slovenskih mater na smrt? Zakaj se je dvignila bratska roka zoper njiju? Ne v zaščito narodove koristi, ne v blagor ljudstva, ne za lepšo njegovo bodočnost, ampak da dosežejo svoje brezbožne cilje, ki so narodu v časni in večni pogin. Bratomor je vnebovpijoč greh in temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuša z lažjo omadeževati svetla čast obeh mučenikov. Vsak kristjan in zaveden Slovenec mora take zločine obsojati kot greh pred Bogom in zločin pred narodom.« (V znamenju Osvobodilne fronte, str. 31)

V noči s četrtka 19. marca na petek so Italijani v Šentjernejski dolini lovili oficirje in tiste orožnike, ki niso vstopili v italijansko službo. Zapirali so jih v kostanjeviški grad in 22. marca so jih okrog trideset odpeljali v Novo mesto in naprej v Gonars. Dober mesec pred tem je Osvobodilna fronta po pošti pozivala vse oficirje, naj se pridružijo partizanom. Italijani so to odkrili in pohiteli z internacijo.

27. marca so se Italijani spravili nad Pirkovičevo hišo, ki so jo že nekaj časa imeli na očeh, pa vendar se je v njej neprestano odvijala revolucionarna dejavnost. Največ dela je opravil Ivo Pirkovič, ki je bil stalno bolehen in zato manj sumljiv. Brata Jože in [Stran 027]

Figure 13. Pred Guštinovim skednjem na Gornjem Mokrem Polju ob mlatvi 1941 – Z desne: Janez Guštin, znanec iz sosednje vasi, Lojze Junc, ki je leta 1943 padel kot domobranec v obrambi Kočevja in Janezova sestra Francka – Spredaj sosedova, ki je slučajno prišla mimo

Rudi sta pred kratkim prišla iz zapora, edino brat France – Čort je že bil pri partizanih. Ta dan so Italijani zaprli tudi Iva, Rudi je pobegnil, Jožeta so pa na begu prestregli in ustrelili. Od tedaj naprej področno vodstvo revolucije ni bilo več v Šentjerneju.

Marsikateri dogodek tistih pomladnih dni bi še lahko izluščili iz spomina Podgorjancev ali ga povzeli po raznih zapisih. Pleterski prior Leopold jih je nanizal v knjigi Kartuzija Pleterje in partizani. Zdi se, kot da v svojem samostanskem miru ni občutil, kaj se dogaja zunaj: »Tako je prišel maj 1942. Zemlja se je prebujala, dišalo je po pomladi, vse je zelenelo, poganjalo in cvetelo. V tem kotičku zemlje okrog Pleterij je vladal božanski mir, da človek kar ni mogel verjeti, da se je vsa Evropa pogreznila v vojno in kri. Dne 25. maja sem šel z nekim patrom na sprehod in ob tej priložnosti sem prvič videl dva partizana na poti iz Pleterij v Vrhpolje. Šla sta ob robu gozda, prijazno pozdravila in nato izginila v gozdu.« V resnici so se prav tedaj tudi okrog Pleterij pripravljale usodne stvari, bolj usodne in krvave kot vojna v Evropi. Nežno zelenje in cvetje je marsikje že pordečila kri in svetlobo majskega sonca je zagrnil dušeč dim gorečih domačij.

»Skrivni sodni zbor«, ki pa je že več mesecev prej sam sebe oklical za edino zakonito oblast, je neusmiljeno izvajal svoje obsodbe nad »sodelavci okupatorja in izdajalci«. Že aprila 1942 sta bila tako obsojena Janez Zagorc iz Gorenje Stare vasi in Anton Plantan z Vrha. Konec maja sta bila ubita brata Franc in Jože Kromar z Roj. Jože je bil nekaj časa pri partizanih. Potem je od njih odšel in z nekaj sodelavci na svojo roko opravil več »rekvizicij« v soseščini. Mnogo let kasneje je Ivo Pirkovič napisal v svoji knjigi, da je rajonski odbor zagrešil napako, ker ni odkril, da se Jože boji karabinjerjev zaradi tatvine tuje krave in je zato pristopil k partizanom. Ob tem se je Pirkoviču zapisala tudi tale trditev: »Pojavov kriminala v partizanih so bili pogosto krivi duhovniki, ki so v pridigah krivo oznanjali, da se uporniki preživljajo s tatvinami in ropanjem. To je nepoštene ljudi seveda spodbujalo k odhajanju v gozdove.« Župnik Cerkovnik je v svojem pismenem zagovoru na božičnem procesu povedal tole: »Kastelic Vinko je res ostro obsojal komunizem na prižnici in radi napačnih informacij očital partizanom ropanje. Na račun partizanov so namreč v okolici ropali bratje Kromar z Roj in tovariši, vse seveda zase. Položaj je [Stran 028]

Figure 14. Skupina mladih iz Dolenje Stare vasi spomladi 1942 – Franc Frančič, prvi z leve zadaj in Franci Golob, drugi z desne spredaj , sta bila kot domobranca umorjena po koncu vojne – Lojze Bakšič, prvi z desne zadaj, je padel kot domobranec pri obrambi Kočevja – Eden je vojno preživel, dva pa sta padla pri partizanih

bil nejasen, dokler niso partizani v Ostrogu povedali, da to delajo ti ljudje na svojo roko in da so naročili Italijanom, naj jih kaznujejo. To mi je povedal Škrjanc Janko, organist v pokoju. Jaz sem povedal Kastelicu in naročil, naj bo previden v besedah, pa me takrat še ni poslušal. Preklical pa je vse z razumljivimi besedami na prižnici takrat, ko so Kromarje in tovariše partizani polovili.« Cerkovnik je bil ob pisanju te izjave leta 1945 tako rekoč že obsojen na smrt.

Šentjernejsko trafikantko Marijo Zagorc so partizani v začetku junija prijeli na poti v Novo mesto. Morala je napisati pismo hčerki Vidi, naj takoj pride k njej na Gornjo Brezovico. Potem so obe odpeljali v taborišče in jih obsodili na smrt zaradi zvez z Italijani. Pirkovič je kasneje zapisal, da je bila trditev »klerikalno-legističnih dnevnikov, češ da sta morali pred smrtjo nagi plesati na goreči grmadi, izmišljotina in prvi poskus lažnega blatenja ugleda osvobodilne vstaje na področju Gorjanskega bataljona.« Zvez z Italijani so nekako ob istem času obtožili tudi šentjernejskega občinskega tajnika Lojzeta Šetino in komaj devetnajstletnega Vinka Frankoviča. Oba so ubili.

V soboto, 27. junija popoldne so partizani odpeljali kaplana Vinka Kastelica. Prijeli so ga na poti v Šmarje, kamor je šel pripravljat otroke na prvo obhajilo. Župnik Cerkovnik v že omenjenem zagovoru pove, da ga je ta dogodek presenetil in pretresel, vendar niti naslednji dan, ko je bila nedelja, niti v ponedeljek na praznik sv. Petra in Pavla niti v nedeljo 5. julija na prižnici tega ni omenil, 8. julija pa je že odšel iz Šentjerneja in se vrnil šele 7. novembra. Baje so sobratje v Šentjernejskem župnišču Kastelicu svetovali, naj tisto popoldne ostane doma. Čeprav je Šmarje od Šentjerneja oddaljeno komaj 1 km, se jim je pot zdela nevarna. Vedeli so, da so nekaj dni prej odpeljali v gozd tri člane Katoliške akcije: Janeza Guština, Antona Krhina in Jožeta Luzarja.

Ni dvoma, da je bil tudi kaplan Kastelic zaskrbljen, saj je te fante dobro poznal, pomagal oblikovati njihove osebnosti in jih spodbujal k delu v Katoliški akciji. Gotovo se je na nek način čutil zanje odgovornega in bi jim rad pomagal. Morda je upal, da se bo s partizani vendarle pogovoril, da bodo do fantov popustljivejši, če bodo imeli njega. V njegovem dnevniku so pod datumom 29. [Stran 029]marca 1942 našli razmišljanje, ki je verjetno nastalo zaradi smrti Župca in Kiklja. Najprej pomisli, kako morajo nedolžni večkrat trpeti za grehe drugih, nato pa nadaljuje: »Kakor mi je vse to jasno, srce ne more razumeti in se ne sprijazniti z mislijo, da bodo tile moji, ki jih tako dobro poznam, ki sem jih z vso spoštljivostjo vzljubil, trpeli po nedolžnem. V resnici se mi hudo smilijo, rad bi jim pomagal, še rajši bi jih rešil, čeprav za ceno svojega življenja.« Nekaj dni pred smrtjo pa je zapisal: »Zvedel sem, da so sinoči odpeljali tri krasne fante. Smilijo se mi, ko vem, da jih bo zadelo vse gorje po nedolžnem. Ta bolečina se še povečuje ob zavesti, da ne morem sam nič pomagati … Gospod moj, kaj ne veš, kaj sem ti ponudil? Prosim te, rotim te, prizanesi ljudem, mene udari, če že mora satan tolči po nas.«

Ali je kaplan Kastelic vsaj slutil, kaj se je zgodilo nekaj dni prej. Zgodbo o tem beremo v Sajetovem Belogardizmu, pa tudi med ljudmi je še živa. Govori o dekletu iz ugledne kmečke družine, ki je menda bila celo članica dekliške Katoliške akcije v Šentjerneju. Tiste dni je šla po opravkih v Novo mesto in se je spotoma oglasila tudi pri šolskih sestrah notredamkah v Šmihelu. Nedavno tega je bila njihova učenka in je v samostanu še vedno imela nekaj prijateljic. Prednica samostana ji je predstavila svojega nečaka kaplana Bab

Figure 15. Kaplan Vinko Kastelic

nika in oba sta jo prosila, da bi odnesla zaupno pošto kaplanu Kastelicu v Šentjernej. Dekle jima je ustregla, toda po prihodu domov pošte ni izročila kaplanu, ampak svojemu fantu, ki je takoj obvestil partizane.

Babnikovo pismo je menda partizane opozorilo na nevarnost, zato so takoj ukrepali. Iz zapisnika, ki naj bi nastal ob zaslišanju Kastelica, zvemo, da je že maja 1942 imel nalogo pridobiti šentjernejske fante za odhod v nacionalno ilegalo. Verjel je, da je pri tem mišljen odpor proti okupatorju. Ko sta s profesorjem Kekom v Novem mestu govorila o. partizanih, je menda profesor odobraval njihovo organizacijo na terenu, obenem pa bil zaskrbljen zaradi prevelikega vpliva komunistov. Luzar in Turk, s katerima je kaplan govoril o ilegali, sta tudi mislila na odpor proti Italijanom, nista se pa še hotela vključiti. V celem zapisniku niti z besedico ni omenjena Katoliška akcija. Ali se zasliševalci zanjo res sploh niso zanimali? Kaplanovi podatki o orožju so v zapisniku taki, da nas prepričajo, da se s tem ni ukvarjal. Pa vendar so njegovi sodniki izpolnili načrt, ki so ga zanj in za izbrane fante že vnaprej določili.

Kaj vemo o teh fantih? Najmlajši med njimi je bil Janez Guštin, rojen leta 1921. Guštinova domačija leži blizu podružnične cerkve sv. Vida na Gorenjem Mokrem polju. Od dvanajstih otrok v družini je bil Janez tretji po vrsti. France in Jože sta bila starejša od njega. Oče je bil čevljar in precej razgledan. V hišo so redno dobivali Slovenca, Domoljub in Bogoljub in cela družina je zajemala iz teh virov. France se je izučil za čevljarja, pa je kmalu pustil smolo in dreto in šel za orožnika. Jože, drugi po vrsti, je služil za pastirja. Kljub temu je bil v osnovni šoli odličen. Ko je ravnatelj šole priporočil očetu, naj fanta pošlje v gimnazijo, ga je oče zavrnil, češ, kje bo pa denar. Našla se je pomoč in Jože je v Novem mestu dokončal gimnazijo, potem pa šel v Ljubljano v bogoslovje.

Janez je po končani osnovni šoli pomagal doma in hodil v dnino. Zadnjo zimo je preživel v Ljubljani, kjer je v Križankah obiskoval poseben tečaj Zveze katoliških kmečkih mladcev, o katerem smo nekaj povedali v prejšnjem poglavju. Tistega junijskega dne, ko ga je doma iskal neki partizan, je Janez pri kmetu v sosednji vasi okopaval vinograd. Domači so oboroženemu obiskovalcu to povedali. Niso se prestrašili; ko pa Janez niti zvečer niti naslednji dan ni prišel domov, jih je zaskrbelo. Mlajši brat Miha je pohitel v sosednjo vas in izvedel, da je Janez prejšnji dan odšel iz vinograda z nekim partizanom. Oče [Stran 030]je hitro ukrepal. Obrnil se je na znanega partizana Vinka Paderšiča – Batreja, ki je bil Jožetov gimnazijski sošolec. Paderšič je najprej obljubil pomoč, kmalu pa sporočil, da je prišel prepozno. Menda je kasneje tudi on sam imel težave. Zvedelo se je, da so zasliševalci Janeza silno mučili in ga tako zmrcvarili, da ga tudi zato niso mogli spustiti. Kljub temu je oče ostal pokončen. Večkrat je posredoval za ljudi, ki so bili zaprti zaradi sodelovanja s partizani.

Jožeta Luzarja iz Dolenjega Maharovca naj bi Kastelic že v maju 1942 nagovarjal za odhod v nacionalno ilegalo. Bil je star 33 let in kar verjeli bi, da je glede ilegale postavil kako vprašanje, na katero precej mlajši kaplan ni vedel odgovora. Jože je bil pošten in veren kmečki fant. Tudi njega so pred smrtjo več dni zasliševali in mučili.

Tone Krhin, kmečki fant iz Dolnjega Gradišča, je bil star 29 let. V družini je bilo deset otrok in Tone je bil četrti po vrsti. Našli so ga na Ržišču v skupnem grobu z Janezom Guštinom. Ko je kaplan Mohar 1. novembra 1942 v šentjernejski cerkvi govoril ob krstah petih mučencev, preden so jih odnesli na božjo njivo, je za Guština, Krhina in Luzarja posebej povedal, da so januarja vsi trije začeli opravljati pobožnost devetih prvih petkov, prvi petek 3. julija pa zaključili z žrtvijo lastnega življenja.

S tem pa leta 1942 v Šentjerneju še ni bilo konec »protifašističnega boja«. 20. julija so odvedli v gozd mater Terezijo Lisec in njeni hčeri: 20-letno Marijo in 18-letno Nežo. Živele so na Dobravici pri Šentjerneju, kamor so pred Nemci pribežale z Rake. Njihova begunska pot se je tako žalostno končala pri Vodenicah pod Gorjanci. Skoraj ob istem času so pri Vodenicah ubili abiturienta Franca Nečimerja iz Broda pri Sv. Križu, ki je bil na počitnicah pri svoji sestri v Volčkovi vasi. »Vesti« so poročale, da so ga imeli na sumu, da bo jeseni šel v bogoslovje.

Konec septembra so »Vesti« prinesle sporočilo o smrti kmečkega gospodarja in družinskega očeta Jerneja Prhneta iz Dolenjega Maharovca. Bil je star 48 let. Od doma so ga odpeljali 28. avgusta. Baje je njegov brat, ki je bil pri partizanih v Beli krajini, malo pred tem bil doma in Jernej ga je prepričeval, da Osvobodilno fronto vodijo komunisti. V začetku septembra so odpeljali v gozd Viktorja Kupljenika iz Orehovice. Ni se več vrnil. Njegov brat France je leta 1938 v Šentjerneju pel novo mašo. Jeseni 1941 se je rešil nemškega izgnanstva in se naselil doma v Orehovici. Junija 1942 so ga partizani odgnali v

Figure 16. Janez Guštin z Gornjega Mokrega Polja pri Šentjerneju – Pozimi 1941/1942 je obiskoval tečaj Katoliške akcije v Ljubljani – Partizani so ga umorili 3. julija 1942

gozd in ga zasliševali zaradi bele garde. Dopovedoval jim je, da je doma kot begunec pred Nemci. Spustili so ga, toda moral je obljubiti, da ne bo hodil v Šentjernej. Ker se je bal, da bodo ponovno prišli ponj, se je takoj umaknil od doma. Potem pa so se maščevali nad bratom.

V septembru 1942 se je nesreča spravila tudi nad Zagorčevo družino iz Zapuž. Oče Matija je bil od pomladi pri gorjanskih partizanih in domači so bili v skrbeh, da se mu je kaj zgodilo, ker se že dolgo ni oglasil. 9. septembra se je nenadoma pojavil doma kot četnik (član nacionalne ilegale). Povedal je, kako je z nekaj tovariši pobegnil od partizanov. Nekaj dni kasneje so Zagorčevi dobili obvestilo, naj za skupino Matijevih tovarišev pripravijo večerjo. Ko se je zvečerilo, je res prišlo nekaj »legistov« in sedli so k pripravljeni mizi. Po večerji pa so glasno povedali, da so partizani. Odpeljali so Matijevo ženo Ano, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti, in njegovo 19-letno sestro Jožefo. Po hudem mučenju so ju umorili. Ko je Matija za to zvedel, se mu je skoraj omračil um in zapustil je legijo. Potikal se je okrog, dokler ga niso dobili v roke partizani in se nad njim kruto znesli. Za [Stran 031]njegov grob se nikoli ni zvedelo. Tragično usodo Zagorčeve družine je pretresljivo opisal Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala. Med ljudmi je še živ spomin na Zagorčeve in na razne pripovedi, ki so jih slišali tudi od izvrševalcev smrtne obsodbe, ko se jim je pod vplivom sadu trte razvezal jezik. Nekdo je še več desetletij po tragičnem dogodku pomenljivo gledal hčerko Matija in Ane, ki je bila leta dvainštiridesetega stara dve leti, in zamišljeno govoril: `A ti si Zagorčeva? Seveda, seveda, Zagorčeva.«

Marsikaterega dogodka, ki je v tistih mesecih groze tudi pretresel ljudi v dolini, v tem poglavju nismo niti omenili. Skoraj ob istem času kot kaplana in tri fante so partizani odpeljali še več drugih fantov. Njihovi domači so bili v velikih skrbeh, toda fantje so se vrnili. Čeprav so nekateri od njih v gozdu še videli Guština, Luzarja in Krhina, o tem sploh niso govorili. Kakšen strah je bil, ko so italijanska letala bombardirala vasi, kakšna negotovost, ko so Italijani naenkrat pobrali več kot sto mož in fantov. In kdo je bil kriv za to gorje? Ali je sploh še smiselno postavljati

Figure 17. Šentjernejski legisti leta 1943 – Z leve: Tone Frančič, Stanko Gorišek, Albin Hosta, Jože Cimerman in Franc Marinčič

to vprašanje, ko smo že tolikokrat slišali, da bi brez komunistov, ki so se že enainštiridesetega uprli, slovenski narod bil uničen. Že konec leta 1941 so jasno povedali, kdo in kako se sme boriti proti okupatorju. S tem je bilo, kot pravijo, dovolj povedano, kaj bo doletelo izdajalce. No, kljub temu je naše vprašanje še smiselno in bo treba prej ali slej nanj odgovoriti.

2.1.5. Oborožen protikomunistični odpor

Ko so prvi fantje iz doline odšli v gozd, se ljudje niso posebno vznemirjali. Marsikdo je pomislil, da je za upor prezgodaj, sicer se je pa z njim strinjal. Vsaj v začetku niso vzeli čisto zares opozoril Osvobodilne fronte, da samo ona lahko vodi upor, kot tudi ne opozoril druge strani o nevarnosti komunizma. Vendar so čez nekaj časa začutili, kako oni iz gozda spremljajo vse dogajanje v dolini, kako se zanimajo za vsak kos orožja, če bi še bil kje spravljen, kako so nezaupljivi do domačih ljudi, še bolj kot do okupatorjev. Verjetno so maja 1942 nekateri že vedeli za Slovensko legijo in za Nacionalno ilegalo, toda bili so prepričani, da je za upor proti okupatorju prezgodaj, na spopad s partizani pa niti pomislili niso. Umor kaplana Kastelica in treh fantov je bistveno spremenil to gledanje. Na zaslišanju v gozdu je bilo tedaj še več drugih fantov, ki so bili po povratku domov potrti in molčeči. Italijani tedaj niso šli v gozd reševat kaplana in fante, ampak so v nedeljo po maši obkolili farno cerkev in pobrali vse moške, ki so jih tam našli. Kljub temu pa se je v dolini začela samoobramba pred komunisti šele dobra dva meseca kasneje.

Sodba proti župniku Cerkovniku se sklicuje na podatke Ozne, da »je pri svojem delu proti Osvobodilni fronti imel okrog sebe več sodelavcev, ki so tvorili belogardistični center. To so bili: kaplan Mohar Janez, vojni kurat Kupljenik Franc, Vide Franc, Komljanec Joško, Frančič Ignac in drugi«. Se v pritožbi proti sodbi, ki mu jo je očitno pomagal sestaviti njegov zagovornik, je župnik zanikal obstoj tega centra in tudi svoje sodelovanje pri organizaciji in vodenju samoobrambe v dolini. K začetku protikomunističnega odpora so največ pripomogli komunisti sami, saj so s svojimi poboji in z izzivanjem italijanskih represalij prisilili ljudi k opredelitvi.

Že poleti 1942 so posamezni Šentjernejčani, ki se doma niso počutili varne, odšli k nacionalni ilegali. Do prave odločitve pa je prišlo v septembru, ko je v dolino prišel poročnik [Stran 032]

Figure 18. Grosupeljski pevski zbor, v katerem je pelo tudi več šentjernejskih domobrancev

Kranjc s svojimi fanti. O tem obširno piše Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala, tele naše podatke pa smo povzeli po zapisu Vilme in Franca Pirkovič v knjižici Bojna pot Gorjanskega bataljona, kjer beremo, da je 8. septembra prišel pod Gorjance major Novak in ukazal oblikovati dva bataljona. 17. septembra je Kranjc zasedel Gracarjev turn in tam ter v Orehovici pustil eno četo, ena je s štabom bataljona odšla na Brezovico pri Šentjerneju, ena pa v Kostanjevico. »Ker je grozila nevarnost še večjega širjenja belogardističnih postojank v območju pod Gorjanci, so borci Gorjanskega bataljona 27. septembra 1942 zažgali grad Vrhovo, naslednjega dne grad Prežek in Dobe, v noči na 29. september kostanjeviški grad oziroma bivši samostan, 9. oktobra pa grad na Dobravi pri Kostanjevici ter šolo v sv. Križu. Tako so preprečili naselitev belogardistov v teh poslopjih, ki ležijo na ključnih vojaških položajih. (Zgoraj omenjena knjiga, str. 26) Koliko čet bi bilo treba, da bi zasedle vse te »ključne vojaške položaje«? Ko so spomladi 1942 prepovedali izkoriščanje gozdov v Gorjancih, so s tem ščitili narodno premoženje; ali gradovi in šole niso bili narodno premoženje. Strategija protifašističnega boja?

V tistem času je tudi protikomunistična stran vzela oblast nad življenjem in smrtjo v svoje roke. 23. septembra so v Gracarjevem turnu obsodili na smrt šest terencev, za katere so menda imeli dokaze, da so neposredno krivi za uboj kaplana Kastelica in treh fantov, učitelja Zajca iz Čadraž in drugih. Ustrelili so jih v gozdu blizu gradu in površno zakopali. Guštin z Mokrega polja, oče Janeza Guština, ki je bil zadnjo zimo na tečaju Katoliške akcije in so ga partizani ubili 3. julija, se je upal opozoriti poveljnika Kranjca: »Če ste jih že pobili, bi jih vsaj dostojno pokopali.« Spomladi 1943 so jih res odkopali in prepeljali na pokopališče pri podružnični cerkvi v Gorenjem Gradišču.

Eno od opravil samoobrambne legije v jeseni 1942 je bilo poiskati po gozdovih trupla žrtev revolucijskega nasilja in jih prenesti v blagoslovljeno zemljo. Tako so na praznik Vseh svetnikov popoldne v Šentjerneju slovesno pokopali kaplana Vinka Kastelica, Janeza Guština, Antona Krhina, Jožeta Luzarja in Jerneja Prhneta. Kaplanov grob je bil v gozdu nad Vodenicami, razbita trupla treh fantov so našli v Gaju pri Ržišču, Prhnetovo pa nad Pleterjem. Župnika Cerkovnika ni bilo pri pogrebu, ker se še ni vrnil iz Ljubljane, kamor se je umaknil v začetku julija.

Okrog 300 fantov in mož iz šentjernejske doline je bilo vključenih v Legijo in šli so skozi hude preizkušnje. V bojih pri Suhorju jih je junija 1943 padlo sedem. Ob kapitulaciji Italije so urejeno odšli v Novo mesto. Združili so se z drugimi dolenjskimi vaškimi stražami in [Stran 033]preko Gorjancev kmalu spet prišli v bližino domačih krajev. Slovenski dom je maja 1944 objavil članek z naslovom Št. Jernej, domovina 1.000 domobrancev in njegove žrtve. Naslov je bil upravičen, saj so v Domobranstvo vstopili vsi legionarji, pa tudi več sto drugih mož in fantov. 22 šentjernejskih domobrancev je novembra 1943 padlo pri obrambi Kočevja in z drugimi tedaj padlimi so jih pokopali na Orlovem vrhu v Ljubljani. Največ žrtev pa je v Šentjerneju bilo po vojni, ko je drugod po Evropi že utihnilo orožje.

2.1.6. Zaključek

Ko zaključujemo ta sestavek o težkem času, ki so ga morali pretrpeti ljudje šentjernejske doline, se zavedamo, da je še veliko podatkov in zgodb, ki se jih nismo niti dotaknili. Ali smo zbrali vsaj tiste, ki so za opis začetka revolucije in državljanske vojne v teh krajih najbolj pomembne? Radi bi povedali vse o žrtvah te krute revolucije, toda morali smo se omejiti le na nekatere. Želeli smo povedati nekaj več o Katoliški akciji, v kateri je videla druga stran tako nevarnega in hudobnega protivnika. Med kmečkimi fanti se je ta cerkvena organizacija tik pred vojno in v začetku vojne šele začela. Ko so komunisti začeli z umori, so bili prav ti fantje med najbolj izpostavljenimi. Zaradi svojega prepričanja k Osvobodilni fronti niso mogli pristopiti. Morali so se odločiti, ali se dati pobiti ali začeti samoobrambo. Sicer pa so v podobnih težavah bili tudi drugi možje in fantje.

Koliko bi bilo povedati o življenju in delu šentjernejskih domobrancev. Maj 1945 jih je našel po raznih domobranskih enotah. Z njimi so se nekateri umaknili na Koroško, največ pa jih je prišlo samo do Radeč pri Zidanem mostu. Redki od teh so se potem kljub neizgledni situaciji odločili za preboj na Koroško, večina pa se je vrnila v domače kraje. Potem so se skrivali; ene so kmalu odkrili, drugi so se šli sami javit in se znašli skupaj s tistimi, ki so šli na Koroško in bili vrnjeni. V knjigi Žrtve druge svetovne vojne, župnija Šentjernej, ki jo je leta 1995 izdal župnik Anton Trpin s sodelavci, je opisanih 277 po vojni pobitih domobrancev.

Takoj po prihodu v dolino so zmagovalci prijeli župnika Cerkovnika in ga odpeljali v ljubljanske zapore. Vključili so ga v božični proces, ki so ga uprizorili decembra 1945. Ljudska pravica je 22. decembra poročala, kako je sodišče med drugim Cerkovniku dokazalo, da je bil glavni organizator bele garde v Šentjerneju in okolici ter da je pri množičnih aretacijah leta 1942 odločal, kdo

Figure 19. Trije šentjernejski domobranci – Z leve Jože Cimerman, Nace Piletič, Tone Frančič

[Stran 034]bo moral iti v internacijo, kdo pa bo ostal doma. »Na ta način se mu je posrečilo, da je v šentjernejski fari organiziral v beli gardi nad tisoč mož in fantov. Zavajal je ljudi v črno roko in zločinec Rorman je od njega prejemal navodila za ubijanje pristašev Osvobodilne fronte, nedolžnih otrok, žena in starcev.«

Kljub dokazom, ki jih je navedel na razpravi, kljub pričam, katere je predlagal v podporo tem dokazom, sodišče jih pa ni niti zaslišalo, ampak je pripeljalo svoje priče, ki so govorile v prid obtožbi, je bil župnik obsojen na smrt. Glavna priča proti njemu je bil soobtoženi Šentjernejčan Jože Rorman, o katerem je njegov odvetnik v pritožbi na sodbo zapisal, da je že na razpravi napravil vtis, da je duševno skrajno omejen in morda celo slaboumen. Na takih dokazih in na takih pričevanjih so tedaj slonele ugotovitve sodišča in zgodovinopisci so jih brez zadrege povzeli v svojem opisu medvojnih dogodkov. Podobnih dokazov se je leta 1945 in še kasneje posluževalo sodišče v Novem mestu, pred katerega je moralo stopiti tudi več Šentjernejčanov, med njimi predvojni župan Franc Vide, ki je bil tedaj obsojen na smrt, kasneje pa pomiloščen na 20 let »odvzema prostosti s prisilnim delom«. Toda naj pripoved o njegovi in drugih podobnih usodah ostane za naslednjo zgodbo.

Ivo Pirkovič, ki smo ga v sestavku večkrat omenili, je leta 1973 v pismu uredništvu Ameriške domovine zapisal sledeče: »Obsodba Vinka Kastelica je za dobrega pol leta preprečila bratomorno voj no in rešila mnogo slovenskih življenj. Z Vinkom Kastelicem se ni zgodilo nič nezakonitega. Bil je prijet in sojen po zakonu o zaščiti naroda.« (Jože Cvelbar, Spomini, Pittsburgh, PA, 1993) Toda bratomorni boj se je v dolini pod Gorjanci začel že pred obsodbo kaplana Kastelica, ko so komunisti z izgovorom upora proti okupatorju začeli revolucionarni boj za prevzem oblasti. Oni zakon o zaščiti naroda je bil naperjen proti lastnemu narodu, je bil »uzakonitev« zločina nad njim. Ali je tudi ta zgodovina že napisana?

3.1.1. Rojenice so mu napovedale dolgo življenje in bleščečo kariero

Ob nepreverjenih okoliščinah, kako je prve dni maja 1945 umrl Tonči Kokalj (živega naj bi pahnili v eno od brezen v Trnovskem gozdu), se čudimo, kako da niso partizanski sodniki uprizorili gala predstave, ki bi obvezno spadala k totalni zmagi. Že sredi leta 1945 bi lahko postavili pred sodišče čedno število političnih veljakov in vojaških poveljnikov protikomunističnega upora, ki so jim bili padli v roke, med njimi tudi Kokalja. Temu bi lahko sledilo še nekaj procesov, pri katerih bi se morali zares potruditi. Med tisoči domobrancev, ki so jim jih Angleži servirali kot na pladnju, bi poleg vodilnih oficirjev, ki bi jih odbrali že prej za prvi proces, poiskali prave zločince in morilce, črnorokce, resnične ali namišljene. Za zgled bi omenil urhovsko posadko, ki so jo dobili na Teharje in pobili, še preden so spoznali, kaj vse bi se dalo z njo početi. Nato bi padale glave kot v francoski revoluciji, ne ravno kraljev, zato pa kraljevih adjutantov, maziljenih kanonikov in dvornih dam. Sodrga, ki je ob taki priliki nikoli ne manjka, bi napolnila Kongresni trg do zadnjega kotička. Narodova jeza bi se do konca razživela in svoboda bi postala še bolj zlata. Vsem drugim bi velikodušno podarili življenje. Lahko bi celo za nekaj časa uvedli suženjstvo kot v starem Rimu, pa jim tega nihče ne bi štel v slabo. Bivšim knojevskim in oznovskim oficirjem zdaj ne bi bilo treba hoditi s sklonjeno glavo. Tako njim kot tistim, ki so morili ob breznih in jamah, ne bi bilo treba zvračati krivde drug na drugega in se oprijemati bedastih laži o pobojih v okviru zaključnih operacij.

Oče je bil poštni inšpektor, doma iz Krope. Prva žena mu je umrla na Dunaju. Druga žena Fani je izhajala iz trgovske družine Šumi iz Kranja. Rojenice so 7. junija 1892 Antonu, ko je ravno prijokal na svet, napovedovale dolgo življenje in blestečo kariero. Niso se veliko zmotile, a se je zataknilo že z očetovo smrtjo, ko je imel fant deset let. Mati se je vsa posvetila sinu. Stanovala sta v Ljubljani na Poljanski cesti v Dolinarjevi hiši, kjer je bila znana pekarna. V stari Avstriji je uspešno končal kadetnico, bil z dvaindvajsetimi leti, ko se je začela prva svetovna vojna, že poročnik in konec vojne leta 1918 dočakal s činom majorja. V najkrajšem času bi moral postati von. Otroka sta se kasneje pogosto šalila in klicala mamo Maria von Kokalj. Baje mu v Državi Srbov, Hrvatov in Sloven-[Stran 035]

Figure 20. Kokalj leta 1939 v uniformi konjeniškega polkovnika

cev zadnjega napredovanja niso priznali. Služboval je v različnih krajih. Leta 1928 ga najdemo na Sušaku, kjer dela v prosti coni na meji z Reko kot vojaška oseba, vendar v civilni obleki.

3.1.2. Meri je imela srečo, ker je imela strgan rokav

Cecilija Pincolič, gospa Cilka, je prišla leta 1941 v hišo uglednega trgovca Leskovica v Stari Ljubljani za gospodinjo po sili razmer. Hotela je odpreti manjšo trgovino, pa ji je italijanska okupacija prekrižala račune. Kokaljevi so prišli iz Beograda enkrat jeseni. Z njimi se je posebej spoprijateljila in poslušala stare zgodbe. Večino snovi za to poglavje smo našli v njenem pripovedovanju.

Star je bil 36 let, a še vedno samski. Čeprav so ga ženske obletavale, si ni znal izbrati družice za vse življenje. Pobudo je prevzela mama Fani. Poznala je družino Leskovic, zlasti gospo mamo, ki je bila tudi Kranjčanka. Vedela je, da imajo tri cvetoča dekleta, še vsa neporočena. Tako je poslala sina v hišo na Florjanski ulici 1 z naročilom za očeta. V resnici pa mu je razložila: »Tam so tri dekleta, pa boš katero dobil.«

Zavedal se je nerodnosti svojega položaja in sklenil že naprej: katera mi bo odprla, tista mi je namenjena. Pozvonilo je in odpret je šla Meri, ki je bila po starosti srednja. Pred vrati je stal postaven oficir. Nosil je uniformo konjeniškega majorja. Kasneje so se šalili, da je imela srečo, ker je bila oblečena v haljo z raztrganim rokavom in zato njena zadrega pred strumnim vojakom še bolj prisrčna in rdečica na licih še bolj naravna. Povedal je, kdo je in da prihaja k očetu. Poznali so njegovo mamo, njega pa videli prvič. Lahko si predstavljamo, kako si je ogledoval tisto bogatijo, sad stoletnega zbiranja in kopičenja. Naslednjega dne pritarna gospa Fani: »Tonči je rekel, da samo to in nobene druge!« Najraje bi jo takoj odpeljal s seboj. Meri se je branila, čeprav je bila polnoletna in godna za možitev. A imela je svojo družbo in prijatelje med študenti. Tudi gospodar je bil proti: »Tako hitro pa ne gre!« Snubec ni odnehal in čez nekaj mesecev sta bila poročena. Odpeljal jo je na Sušak. 1929. leta se mu je rodila Meri, drugo leto pa še Toni. Stanko, ki se je rodil leta 1939 v Beogradu, je umrl star tri tedne. Pobrala naj bi ga malarija.

Tonči Kokalj je služboval v Zagrebu, Beogradu, Nišu, spet v Zagrebu, potem pa so ga poklicali v Beograd za kraljevega adjutanta. Napredoval je v podpolkovnika in nato v polkovnika. Tako visok položaj na dvoru je imel od Slovencev samo še Pogačnik. Postal je tudi poveljnik konjeniškega polka kraljeve garde. Stane Potočar ga omenja v Zvestobi (Ljubljana, 1994, Društvo piscev zgod. NOB) na str. 22: Komandant Anton Kokalj, Slovenec, je bil oster oficir, a pošten človek in je prepovedal kruto ravnanje z vojaki; čeprav drilu tudi on ni nasprotoval. Enkrat je prišel k nam v učilnico, nagnal ven oficirje, nas pa vpraševal, ali nas kaj tepejo ali drugače maltretirajo.

Bil je zaveden Slovenec in katoličan. V Beogradu je šel vsako nedeljo k maši v župnijsko cerkev sv. Antona v gardni uniformi. Beograjski nadškof dr. Ujčič je pravil, da gre v Beogradu najprej h Kokaljevim, tam je njegov drugi dom.

Mene je presenetilo, da otroka tako lepo govorita slovensko in sem ju večkrat dražila, kako da ne znata po srbsko, čeprav sta se v Beogradu igrala s princema Tomislavom in Andrejem. Kako so se sploh sporazumeli med seboj? »To pa ne, tega pa oči ni pustil.« »Kako ste se pa potem pogovarjali med seboj?« »Je že šlo,« je prepričevalno odgovarjal Toni.

[Stran 036]

Figure 21. Na Sušaku leta 1929 – Kokalj z ženo Marijo in prvorojeno hčerko Marijo

Tonči je bil kot adjutant mladoletnega kralja Petra njegov varuh in skrbnik. Spremljal ga je povsod. Poleti, ko se je kraljevi dvor začasno preselil v Slovenijo, je svojo družino odložil pri sorodnikih v Ljubljani, sam pa šel za kraljem. Veliko se je zadrževal na Brdu pri knezu Pavlu.

V uniformi gardnega oficirja v modrem suknjiču in rdečih hlačah je bil za Ljubljančane prava atrakcija. Vse se je oziralo za njim, posebno v cerkvi, saj ni bila navada, da bi visoki oficirji hodili k nedeljski maši.

Ob napadu sil osi na Jugoslavijo je bil komandant 66. konjeniškega polka. Terzič navaja, da naj bi pred Zvornikom samovoljno zapustil enoto in so ga nameravali celo postaviti pred sodišče (Velimir Terzič, Slom kraljevine Jugoslavije). Nemci so ga imeli v začetku v hišnem priporu v Beogradu. Zato je družino poslal v Ljubljano, sam pa je prišel za njo čez nekaj mesecev. Spomladi leta 1942 so ga z drugimi oficirji odpeljali v internacijo, najprej v Gonars, nato v Monte Male pri Torinu in končno v bližino Padove. Decembra istega leta je bil z drugimi višjimi oficirji izpuščen domov (Boris Mlakar, Primorski biografski leksikon, 8, Gorica 1982).

Prvo polovico leta 1942 so se oficirji shajali v gostilni Kaplan ob Ljubljanici. Prihajali so Novak, Krener, Hace, kolesar Pepe, kot so nazivali poveljnika kolesarske enote, Toni in drugi. Vabil jih je tudi Vauhnik, naj se mu pridružijo. Nemočno so opazovali, kako jih komunisti prehitevajo. Njim se niso hoteli pridružiti, ravno tako pa so odklanjali kakršnokoli povezavo z okupatorjem. Kokalju, ki je bil pristaš SLS, so se zdeli četniški načrti neuresničljivi. Zato se ni pridružil skupini, ki je šla v ilegalo in se ob kapitulaciji Italije znašla v Grčaricah.

Zvečer se je vračal domov šele ob policijski uri, ki je bila ob 11. uri. Žena ga je vedno čakala. Še prej je moral čez verando, nanjo pa je gledalo okno sobice, ki je bila dodeljena gospe Cilki. Kadar je pri njej opazil luč, je vedno potrkal, malo poklepetal in zaželel lahko noč.

3.1.3. Domobranski poveljnik

Po posredovanju vodstva SLS je bil 25. 9. 1943 na lepem imenovan za glavnega inšpektorja Slovenske domobranske legije. Na videz pomembni položaj ni pomenil veliko. Takrat je domobranstvo obstajalo samo iz prebežnikov in vaških stražarjev, ki so najprej vedrili v šentjakobski in kasneje v srednji tehnični šoli. Ni kazalo, da se bo tako razširilo in dobilo toliko dodatnih sodelavcev.

Med prvimi mu je čestital vodja stražarjev Ciril Žebot. V imenu slovenske katoliške dijaške, akademske in inteligenčne mladine, združene v stražarskem gibanju in v Slovenski dijaški zvezi, ponuja pomoč, povzema do-[Stran 037]sedanje izkušnje, se spominja Ehrlicha in njegovih načrtov ter se dotakne poloma vaških straž. Sporoča mu, da mu ob tem imenovanju dajejo na razpolago vse intelektualne sile, kar jim jih je po dveletni neenaki borbi še preostalo. Pismo zaključuje takole:

Zdaj so izgledi drugačni. Lastna vojska, lastna žandarmerija, lastna policija, lastna civilna uprava, lastna propaganda. Če bomo to oblast znali dobro uveljaviti in si jo ohraniti, potem smo rešeni in slovensko ime zgodovinsko obvarovano. Ciril Žebot l. r.

Stražarji so zares prevzeli pobudo in ostali zvesti do konca, Žebot pa se je že čez nekaj dni umaknil v Rim. V Neminljivi Sloveniji (Magelan, Ljubljana 1990) razlaga, da je bežal pred Gestapom, pa to ni mogel biti edini vzrok.

Rösenerju novi poveljnik ni bil všeč in ga je baje hotel zamenjati z Vukom Rupnikom, ki je položaj odklonil, saj je bilo na voljo še več oficirjev z višjimi čini. Imenovan je bil Krener. Kokalj je postal vodja urada za obnovo.

Znano je, da sta bila ves čas domobranstva v njegovem vodstvu dva tabora: eni so podpirali Nemce, drugi pa prenašali sodelovanje z Nemci kot nujno zlo. Nemcem je verjel kapetan Kregar, podobno Rupnik. Sem je spadalo nekaj starih avstrijskih oficirjev in nekaj propagandistov, med njimi tudi Ljenko Urbančič, delno tudi Nikolaj Jeločnik. Tudi vodstvo gorenjskih domobrancev je bilo nemško usmerjeno. Pripovedujejo, da so se še v begunskih taboriščih ponašali z nemškimi uniformami in gledali postrani na druge, ki so nosili vedno bolj nerazpoznavne cape.

V začetku novembra je Kokalj odšel v Trst, da tam organizira slovensko domobranstvo. V sporazumu z nemškim poveljstvom v Trstu je ustanovil Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ), v katerem pa tudi na vrhuncu ni bilo več kot 2.000 vojakov. Pri tem so večino oficirjev in del domobrancev uvozili s področja Ljubljanske pokrajine. O vsem tem obširno in dokumentirano piše Boris Mlakar v svoji knjigi Domobranstvo na Primorskem (Založba Borec, Ljubljana 1982). Nanjo bi posebej opozoril. Če se spomnimo, kdaj je izšla, se šele zavemo, kakšen obrat je bila v dotedanji poplavi tako imenovanega partizanskega zgodovinopisja in pisanja kronik. Knjiga je v svinčenih časih hrabro napovedala, da bodo propagandiste začeli zamenjavati zgodovinarji.

Kako je Kokalj ocenjeval položaj in kakšne cilje si je zastavljal, izvemo iz poročila, ki ga je 3. 12. 1943 poslal svojemu predstojniku v Trstu SS vodji in generalporočniku Odilu Globocniku. Pismo je stvarno, brez okraskov ali izrazov hlapčevske uslužnosti:

Partizansko gibanje se krepi, partizanski napadi na domobranske postojanke so vedno pogostejši in ostrejši. Veča se teror proti posameznim osebam in celim naseljem. Snovalci propagandne vojne niso samo na področju, ki ga obvladujejo partizani, ampak celo v mestih kot sta Trst, Gorica. Voditelje tega gibanja je treba na kakršen koli način odstraniti, predvsem pa terence.

Omenja brigado Garibaldi. Opozori na skupine, ki niso komunistično usmerjene, pa stoje ob strani. Treba jih je prisiliti, da se vključijo v boj proti partizanom. Kokalj gre še dalje: Isto velja za vse Slovence, ki bi skušali ovirati ta boj in skušali pomagati drugim organizacijam in ne bi lojalno sodelovali z nemško vojsko. Vse te elemente je treba brezpogojno odstraniti. Kraje, ki jih ne ogrožajo partizani, je treba preplaviti s slovenskimi časopisi.

Odsvetuje nastavljanje slovenskih županov in učiteljev v krajih, kjer se oblast menjava, ker jih s tem preveč izpostavljamo nevarnosti. Pri izbiri je potrebno soglasje partizanske strani!

Ni pa se mu posrečilo besedilo razglasa oziroma poziva k domobrancem. Pri tem moramo seveda upoštevati, da Nemci na drugačno vsebino ne bi pristali. Besedilo je naivno, če upoštevamo, da je bilo napisano tri mesece po kapitulaciji Italije. Nemci so ravno krvavo obračunali z domoljubi, ki so nasedli komunistom in se pridružili vstaji na Primorskem. Spomin na 25 let fašističnega gospostva je bil živ, žalost nad mrtvimi in navdušenje ob vstaji nista bila pozabljena. Ob vsem tem prepričati primorske fante in može, da bodo vstopali v domobranske vrste in se tako priključili okupatorski vojski, katere meseci so bili šteti, je bila nerešljiva naloga. Nemoč take propagande je strnjena v sledečih stavkih: Mi delujemo z Nemci lojalno, ker nam samo ti hočejo in lahko pomagajo. Sodelovali bomo z njimi in bomo hvaležni za njihovo pomoč, ker hočemo ustvariti za naš narod kulturno in človeško svobodo …

Na videz ni razumljivo, zakaj se primorski domobranci niso povezali z glavnino in stopili pod vodstvo Ljubljane. Zdaj na veliko razlagajo (Franc Miklavčič), kako na ozemlju Ljubljanske pokrajine ni šlo za okupacijo, ampak za aneksijo in zato mednarodna zakonodaja, ki ureja odnose med okupatorjem in domačim prebivalstvom, ne velja. Če bi to držalo, domobranstvu ni mogoče priznati statusa redarstvene policije in tudi ni opra-[Stran 028]

Figure 22. V Beogradu ob družinskem prazniku leta 1939: žena Marija, tašča Albina Leskovic z novorojenim sinkom Stankom, Kokalj s sinom Tonijem in hčerka Marija

vičila za izjavo lojalnosti, ki so jo izrazili s tako imenovano prisego. Tudi če zanemarimo dejstvo, da okupatorjeva nasilna ozemeljska premetavanja ne morejo biti mednarodno priznana, je obenem jasno, da ta ukrep ne samo ni bil ratificiran v rimskem parlamentu, ampak ni zaživel niti toliko, da bi odpravili staro italijansko-jugoslovansko mejo. Na ohranjanju stare meje so vztrajali tudi Nemci in so Primorsko ostro ločili od Ljubljanske pokrajine. Zato tudi niso dovoljevali združevanja. Ob partizanskem napadu na Črni Vrh je bila pomoč prepozna, ker ni bilo urejeno, kako je z mejo.

Na začetku je tudi Kokalj računal, da se bo lahko naslanjal na ljubljansko domobranstvo, a do tega ni prišlo. Ostala je samo SLS, ki mu je priskrbela Martelanca, Horna, Wagnerja in Kovačiča, kar pa ni bilo dovolj. Nemci so SNVZ obravnavali tako, kot se je imenoval: varnostna straža. Razmere v Trstu in na Primorskem so bile drugačne kot v Ljubljani. Stara italijanska uprava je v celoti ostala, lokalne urade so imeli v rokah Italijani. Kokalj jim sam ni mogel do živega, uspel je samo, če so mu pomagali Nemci. Hotel je upravljati urejeno institucijo, vendar so mu manjkale organizatorske sposobnosti in vztrajnost, da bi vsaj delno uspel. Bolj so ga skrbele zaporedne številke odredb in pravilnost vlog, kot to, kako bi bilo mogoče privabiti nove ljudi v domobransko vojsko. Prizadeval si je za nekaj, kar je bilo neuresničljivo, predvsem pa glede na razvoj dogodkov kratkotrajno. Razočaranja, da nikamor ne pride, ni mogel skriti. Kot vemo, je vedno več kadil, zadnje leto pa se je vdajal še alkoholu. Kljub vsemu je ohranil nekaj koristnih navad. Tako je imel kobilo in jo je rad jahal.

Slovenec poroča 6. 1. 1944 o njegovem govoru po tržaškem radiu, 20. 4. 1944 je navzoč na ljubljanskem stadionu ob domobranski prisegi, ko izjavi, da prisege na Primorskem ne bo. 29. 6. 1944 ga vidimo sedeti na častnem odru na znanem protikomunističnem zborovanju na Kongresnem trgu. 25. 10. 1944 poroča Slovenec o apostolskem blagoslovu, ki ga je goriški nadškof Margotti podelil Kokalju in njegovim vojakom. 2. februarja 1945 izvemo v Slovencu za zakasnelo slovesnost v Trstu; proslavljali so njegovo enoletno prisotnost in funkcijo. Predvsem se je imel za kulturnega poslanika in manj vojaka. S svojimi vojaki je bil prepričan, kako bo njihova prisotnost omogočila, da postane Primorska slovenska. Vneto je podpiral šolstvo; razvoj tega so na eni strani zavirali Nemci in Italijani, še bolj pa je prihajalo v konflikt s partizansko oblastjo, ki je uvajala lastne šole. Ker so postavljali komunisti razredne koristi pred narodne, so seveda šolstvu, ki ga je organizirala in uredila protikomunistična stran, jemali vsako veljavo in ga razglašali za fašistično in raznarodovalno [Stran 039](Alojzij Geržinič, Pouk v materinščini – da ali ne?, Sij, Buenos Aires, 1972).

Domobranstvo na Primorskem je delovalo v tako neugodnih razmerah, da ni imelo možnosti, da bi tako kot v Ljubljanski pokrajini postalo slovenska narodna vojska. Primorsko ljudstvo je gledalo nanj kot na tujek, v mešanici vojska, ki so se naselile na Primorskem, je bilo le ena od njih. Ni delovalo samo kot pomožna redarstvena policija za vzdrževanje reda in miru, ampak se je včasih direktno udinjalo okupatorju. Vse prizadevanje na kulturnem in šolskem področju, z njim so partizansko stran celo prekašali, ni zaleglo nič. Nemci so jih izrabili za svoje cilje in tega niso skrivali. Kljub vsemu pa kaže, da je imel pisatelj Boris Pahor privide, ko je na tržaški postaji zagledal skozi okno tovornega vagona kot stražarje domobranske policiste. Nemci so za internacijo pripravili vlakovni transport in v njem je bil tudi pisatelj. Domobranska politična policija, vodil jo je poročnik Anton Lipovšek, ki je tudi sodelovala pri odločanju, koga bodo poslali v nemška taborišča, je v Trstu nastopila šele ob koncu leta 1944, Pahor pa je začel svojo pot v taborišče 28. februarja tega leta.

Kljub vsemu opažamo, da so primorski domobranci najbolj ranjeni in skušajo, če se le da, prikriti svojo medvojno pripadnost. Nemci so premalo spoštovali navidezno avtonomijo, za katero so se dogovorili. Domobranci so bili v očeh prebivalstva bolj kot privesek. A potrpeli so. Imeli so občutek, da z mrežo slovenskih šol in varovanjem naselij pred partizanskim nasiljem vseeno skrbijo za narod. Žal pa so delali račun brez krčmarja. Zavezniki niso zasedli vsega ozemlja, ki ga je prej obvladovala Italija, in zaradi posebnih okoliščin niso niti poskušali nevtralizirati komunistične gverile, ki se je zgrnila na ta prostor.

Primorski domobranci se niso junačili in niso gradili nove države, bili so mnogo skromnejši. Morda so zato še danes bolj zadržani, ker jim junačenje ne tedaj ne danes ne leži. Morda bolj prikrivajo svojo medvojno pripadnost tudi zato, da preživijo. Primorskim domobrancem sta namreč uspeli dve reči, ki ljubljanskim nista: niso prisegli Nemcem, kar je Kokaljeva zasluga, in pravočasno so se umaknili prek Soče in se rešili.

3.1.4. Z vojaščino ni imel nič skupnega

Za podobno, pa bolj nazorno zgodbo izvemo iz pisanja mojega brata Jožeta:

Jaz osebno sem imel z njim predvsem konflikte, ki jih raje ne bi spravljal na dan v tisku. Moji stiki z njim so bili vedno in izključno stiki s poveljnikom, do katerega sem šel v imenu čete, skupine, posadke. O njegovih načrtih, o njegovih odnosih do Nemcev, o njegovi povezanosti s političnimi krogi sem kdaj pa kdaj kaj slišal po vojni. Direktno sem samo enkrat, to je v decembru 1944, slišal odgovor na vprašanje: Kaj bo z nami? Bilo je v Postojni, kamor je prišel pregledat posadke. Moralo je biti po prvem decembru. Prvega decembra je bila v Postojni proslava, s katero so prostovoljci z nami kot gledavci v dvorani javno proslavljali kralja Petra in Jugoslavijo. Zato smo imeli ob teh nejasnostih zlasti vprašanje: »Kaj bo z nami?« Kokalj je odgovoril: »Meni zaupajte, vse bo v redu.« Odgovor seveda nikogar ni zadovoljil. Moje zadnje srečanje z njim je bilo na božični dan, 25. decembra 1944, ko sem mu prišel poročat v Ljubljano, kakšen je položaj domobrancev v Ajdovščini, da so sami in skoro brez municije in da ni mogoče dobiti pomoči od nikoder, tudi od Nemcev ne. Zmotil sem ga pri družinskem božičnem praznovanju. Njegov odgovor je bil: »Zakaj si mi prišel pokvarit praznike? Jutri grem v Trst in bom uredil.« Odšel sem domov in bil tisto noč zadnjič doma. Naslednji dan sem odšel z vlakom v Postojno, Kokalj pa z istim vlakom v Trst.

Označil bi ga za salonskega poveljnika, za paradnega oficirja, ki z vojaščino ni imel nič skupnega. Videti je, da se je bolj zavzemal za oživitev kulturnega dela kot za boj s partizani. Na terenu smo vedeli samo za njegovo ime in zapitost. Samo ob obisku Postojne decembra 1944 sem ga videl, da si je ogledal čete. V Devin, kjer je bila poleti 1944 oficirska šola, ni prišel. Tja je prišel na obisk samo Ferenčak, ki je bil tedaj poveljnik štaba, enako uradniški oficir. Nekoliko je razumeti Kokalja ob tem, s kakšnimi ljudmi se je obdal. Rudolf Wagner, šolski nadzornik, je prevzel vodstvo štaba za Ferenčakom. Jože Majce je bil informacijski oficir; Jože Kovačič, tajnik bana Natlačena, tudi nekaj takega. V štabu je bil tudi njegov sorodnik Mazi. Ti so vodili obnovo slovenskih šol, začeli slovenske oddaje na radiu, skrbeli za tisk slovenskih listov in podobno. Sklepali smo tudi, da ima Kokalj redne stike s tržaškimi predstavniki Osvobodilne fronte. Vedeli smo, da se je blizu Postojne nadporočnik Čuček pogajal s partizani, da ga za to ni od višjih nihče prijemal. Na terenu smo se čutili prepuščeni sami sebi. Edini uradniški oficir, ki bi hotel biti vojak, je bil Pero Horn. Poslan je bil z oficirskimi kandidati v Devin. Popolnoma napačno je pisati, da je bil komandant oficirske šole. Hornu so Nemci samo dovolili, da je [Stran 040]bil tam, ne pa, da bi se v karkoli vtikal. Bil je bolj tolmač kot kaj drugega. Poveljnik in vsi inštruktorji v prvem tečaju so bili SS oficirji in podoficirji. Komandant je bil sudetski Nemec. Po dveh mesecih, ko je bil prvi tečaj končan, je Horn odšel. Štirje (ali pet), ki so nas imeli Nemci za najboljše, smo ostali v Devinu za pomožne inštruktorje. Bili smo prepuščeni sami sebi oziroma Nemcem. Niti tega nismo izvedeli, kakšen dogovor je imel Kokalj z njimi glede oficirske šole. Ko smo končal, nam je diplome izročil sam Odilo Globocnik. Verjetno je to nekje na sliki v Adria Zeitung. Prvi tečaj sta med drugimi končala, če se ne motim, Jože Jakoš in Tone Grum, ki sta bila takoj določena, da ustanovita postojanko na Črnem Vrhu; tam sta končala. Jaz naj bi šel z njima, a sem ostal za dva meseca v Devinu. V zvezi z Devinom sem imel spet opravka s Kokaljem. Prvič ob koncu dvomesečnega tečaja, ko sem šel v imenu nas štirih (Janez Jenko, Bogo Sluga, Ignacij Glinšek) v Trst vprašat, kaj naj napravimo. Kokalj mi je rekel: »Napravite, kakor hočete!« Enako mi je odgovoril po koncu drugega tečaja, ko so nas Nemci povabili, naj bi se vključili v njihov SS oddelek v Gradiški, ker smo se izkazali kot dobri inštruktorji. Izgovarjali smo se, da moramo vprašati naše poveljstvo. Zato sem šel v Trst h Kokalju. Odgovoril mi je enako kot ob prejšnjem obisku: »Napravite, kakor hočete!« Vrnil sem se v Devin in rekel Nemcem, da moramo takoj v Trst, ker nas naša komanda zahteva. Po nekaj dnevih v Trstu sem bil dodeljen postojanki v Postojni.

3.1.5. Pet slik o primorskem domobranstvu

Prva slika:

Nemci konec marca 1945 vderejo čez Trnovo in Lokve v Trnovski gozd. Večja skupina prek Čavna neovirano doseže Predmejo, najvišje naselje na Angelski gori, visoki planoti nad Ajdovščino. Pade nekaj partizanov, drugi se umaknejo proti Golakom, Gorjani pa bežijo po grapi mimo kapelice v dolino. Jože Velikonja, domobranski podporočnik v Ajdovščini, piše takole:

K meni v Ajdovščino je prišel stric Lojze prosit, naj grem na Goro in poizvem, kaj seje zgodilo s sinom Nacetom, ki je izginil. Sli smo po stezi, ki pelje od Jagrovskih do hotela. Požgane hiše, na pol poti od hotela do naših na pobočju pri hišah skupina mrtvih partizanov. V naši, že prej požgani hiši, smo v kleti naleteli na shrambo partizanskega kuharja; v njej so bile vreče žita. V gozdu nad Korenino smo ujeli nekaj živine. Na Nemce smo naleteli v Bajti, ki edina ni zgorela. Klali so kravo. Nastopal sem samozavestno, da so kar zijali, in jih vprašal za pogrešane civiliste. Izvedel nisem nič. Nikjer nobenih domačinov ali partizanov. Odšli smo v dolino. Nad Slokarji so nas čakali Gorjani, tudi stric Lojze. Oddali smo jim, kar smo dobili, tako živino kot žito.

Za drugo nismo imeli moči.

Druga slika:

Rupnikov bataljon se na velikonočni teden konec marca 1945 sprehodi po Angelski gori. Čeprav se v Trnovskem gozdu skriva ves IX. korpus, ga nihče ne napade. Partizani so se raje umaknili. Bataljon se spusti v dolino proti Ajdovščini. Vojaki so utrujeni, neobriti, a ponosni. Pri Slokarjih srečajo četo ajdovskih domobrancev. Vuk oholo jezdi dalje, ne vrača pozdravov in brez besed nadaljuje pot v dolino proti Razdrtemu in Rakeku.

Tretja slika je sprejem pri Kokalju, ki ga opisuje Geržinič v že omenjeni knjigi:

V Trst sem bil prestavljen po novem letu 1945. Predstavil me je Martelanc. Ko smo odhajali, je že na stopnicah želel vedeti, kakšen vtis je name napravil polkovnik. Pohvalil sem njegovo ljubeznivost, Martelanc pa me je s prezirno ukrivljenimi ustnicami prekinil: »Ali ste opazili, da je že spet pijan?«

Četrta slika:

Sedemnajstletni Valentin Bonča, doma iz Črnega Vrha, je domobranec v Ajdovščini. Mama ga hodi obiskovat. Razkazuje ji, kako mu je dobro, da je hrane na pretek, toplo in lepo je oblečen in celo nekaj dobi za žepnino. Na sporočilo terencev, ki mu ga je prinesla, da mora v partizane, kjer ima že dva brata, odgovori: »Mama, v partizane ne grem! Tukaj sem kot v hotelu. Naj prideta tudi onadva dol, pa jima bo dobro.« Mama ga opozarja, da bodo domobranci vojno izgubili. Samozavestno jo zavrne: »Mama, ali ne vidiš, da samo čakamo, kdaj bodo Nemci opešali. Takrat bomo udarili po njih!«

Peto sliko, bolj natančno narisano, nam odkriva Franc Dragar iz Senožet pri Litiji:

Bil sem učiteljiščnik in sem stanoval blizu cerkve sv. Jožefa. S Kokaljevimi smo bili skoraj sosedje. Ko sem hodil med vojno po mleko na Hrušico, sem ga včasih prinesel tudi go-[Stran 041]spe Fani, Tončijevi mami. Njega sem spoznal šele potem, ko se je vrnil iz Gonarsa. Spomladi leta 1944 sem prejel poziv, naj se javim v organizacijo TODT. Takrat sem dopolnil osemnajsto leto. Obrnil sem se na Kokaljeve in se javil k primorskim domobrancem na postojanko pri Sv. Ivanu v Trstu. Nekaj tednov sem bil na tečaju, ki ga je vodil Pero Horn, prej ravnatelj šole v Mostah. Uril nas je nemški oficir. Avgusta 1944 me pokliče Kokalj in zaposli kot svojega ordonanca. V ulici Via Giulia nasproti tramvajske remize je bila enonadstropna vila s kuhinjo in jedilnico spodaj in stanovanjem v prvem nadstropju. Prej je v njej stanovala tržaška judovska družina. Njena usoda mi ni bila znana.

V stanovanju je bila soba zame, v drugi je bival njegov svak, poročnik Vlado Mazi, ostalo pa je zasedel poveljnik. Bil sem njegova sobarica in gospodinja. Čeprav smo imeli v hiši zaposleno snažilko, so bili poveljnikovi prostori izključno moja skrb. Obedovali smo v jedilnici; vanjo je hodilo od drugod še kakih dvajset oficirjev. Za polkovnika je skrbela tudi gospa Meri, ki ga je obiskovala, včasih perilo odnesla kar s seboj in se z opranim vrnila čez nekaj dni.

Ne samo jaz, tudi drugi vojaki, ki so delali v hiši, smo kmalu opazili, da se ne dogaja nič in da se tudi Nemci, ki so bili v Trstu, ne lotevajo nobenih akcij. Šlo je za dogovor med partizani in nemško komando v Trstu o nenapadanju. Zato so se lahko Nemci nemoteno vozili po Soški dolini prav do Trente in se jim ni bilo treba bati napadov iz zasede, v zameno pa so njihove enote pustile partizane pri miru. Kokalj je na začetku še hodil na inšpekcije. Ko se je jeseni odpravljal na pregled v Kobarid, so mu Nemci namignili, za kaj gre. Opozorili so ga, da ne sme ostati čez noč, ker ga ne morejo zavarovati. Čeprav se je tega držal, so avto na povratku napadli. Streljali so z nekega griča. Šofer je bil ranjen v nogo. Polkovnik ga je prisilil, da je kljub poškodbi peljal naprej in na varno. Kako so partizani vedeli, da v avtu ni Nemcev, mi ni jasno. Zdi se, da so imeli obveščevalca prav v nemškem štabu. V to obdobje lahko štejemo napad na domobransko posadko v Črnem Vrhu nad Idrijo 1. septembra 1944. Partizani so njeno postavitev razumeli kot kršenje pogodbe, jo napadli in uničili, kasneje pa znatno šibkejšo nemško policijsko posadko v tem naselju pustili pri miru. Proti koncu leta 1944 je prišlo nemško vrhovno vodstvo temu dogovoru na sled in dalo nekaj svojih oficirjev celo ustreliti.

Po tistem se spominjam hajke domobrancev in Nemcev v okolici Postojne pred božičem leta 1944. Kokalj je postavil začasno poveljstvo v Postojni in takrat vzel s seboj tudi mene. Padle partizane so slovesno pokopali ob navzočnosti domobranske enote, ki je izstrelila salve v slovo. Nemci so ga klicali na zagovor. Odgovoril jim je: »Zame je vojak, pa naj je padel na eni ali drugi strani. Boril se je za svoje prepričanje. Zaslužil je časten pogreb.«

Poleg brezdelja nam je zbudilo pozornost pijančevanje. Menzo so obiskovali predvsem štabni oficirji Kovačič, Martelanc, Martinjak, Majce, Treo, od mlajših Anton Lipovšek, Janez Jenko in Bogo Pezdirc, drugih se ne spominjam. Začeli so po kosilu, še huje po večerji. Pili so predvsem vino. Najhujši je bil starejši oficir z veliko sivo brado.

Nisem držal jezika in sem poveljniku včasih rekel: »Tukaj v štabu imate take ljudi, ki jim gre samo za materialne koristi. Z duhom so čisto drugje. Ne gre jim za narod.«

Odgovoril mi je: »Res je, imaš prav«

Imeli so lepe plače, igrali karte ali politizirali, vztrajali do polnoči ali pa so se odpravili drugam, nisem pa jih videl, da bi imeli opravka z ženskami. Vojaki smo se pogovarjali, kakšna druščina so ti oficirji, nedelavni in glasni. V jedilnici se jim je vedno pogosteje pridružil tudi poveljnik in počasi izgubljal mero. V sobo si pijače ni nosil. Svoje razvade sploh ni skrival in zanjo so vedeli vsi.

Na teren ni več hodil. Uradno je bil sicer poveljnik primorskih domobrancev, saj smo nosili posebne uniforme in imeli razpoznavni znak ladjico, v resnici pa je samo sedel v svoji pisarni in sprejemal obiske.

3.1.6. Brezglava pot

Dogodki ob koncu vojne so potekali najhitreje ravno na Primorskem. Vzrok je bil Trst, zanj je bila Titova vojska pripravljena žrtvovati vse. V noči med 30. aprilom in 1. majem se je ponudila zadnja priložnost za beg z ladjo.

V soboto, 28. aprila, je šel Kokalj dvakrat na nemški štab in zahteval, naj mu izročijo poveljstvo Trsta, a so odklonili, češ da bodo Trst predali Italijanom. Ob prvem obisku je še imel nemške epolete, ki jih je nosil dotlej, ko pa se je odpravil drugič, je zamenjal nemške z domobranskimi. Geržinič opisuje, kako so bili v nedeljo, 29. aprila, še vsi pri maši. Tu se Kokalj ni mogel premagati – jokal je. Vodstvo je prepustil dr. Kovačiču, sam pa je z avtom odbrzel proti Gorici. Z njim sta [Stran 042]odšla tajnik Šmid in Janez Jenko. Drugi so se čez dva dni, v noči na 1. maj skupaj z Nemci sredi bojnega trušča vkrcali na ladje in pripluli do izliva Tilmenta v Jadransko morje.

Med rešenimi je bil tudi Vlado Mazi, mož Merine sestre Hede. Ustalil se je v ZDA. Ko je bilo to dovoljeno, je nekajkrat prišel na obisk v domovino, vendar se z ženo nista mogla dogovoriti, da bi ostal. Pravil je, kako je Kokalj utemeljeval svojo odločitev: »Čakam Angleže. Z njimi se dobro poznam. Vedno so hodili na dvor. Jezik obvladam. Komaj čakam, da zagledam prvega, potem sem rešen. Se v pomoč jim bom in pomagal bom tudi domačim ljudem.«

Do konca je upal, da bo možno na Primorskem vzpostaviti uspešno obrambo pred partizani in pričakati zaveznike. Prej se nekaj mesecev sploh ni premaknil, zdaj pa se je odločil za nezanesljivo in tvegano pot. Dragar nadaljuje:

V nedeljo, 29. aprila, smo se kasno popoldne odpravili v Gorico. Vozil je tajnik Šmid, v avto sem šel jaz in štabni oficir Janez Jenko. Za pot sem pripravil tudi kovček s civilno obleko. Že v sobi je opazil, kaj nameravam, in je kovček jezno zagnal proč. Sam nisem bil tako prepričan, da civilne obleke ne bomo potrebovali, in sem kovček skril v prtljažnik pod drugo prtljago.

V Gorico smo prišli ponoči, se namestili v hotelu in šli spat. Drugo jutro, v ponedeljek, 30. aprila, zaslišimo ob pol devetih zjutraj alarm. Povedali so nam, da so Nemci zapustili Gorico in to naznanili s sireno. Preoblekli smo se v civilne obleke. Svojo sem dal Šmidu, meni pa so ostale kratke hlače in športna srajca, čevlje smo že tako imeli civilne. V hotelu smo pustili uniforme, orožje, vse dokumente razen osebnih izkaznic in poiskali vinskega trgovca, ki je stanoval v centru mesta. Na poti do njega se je slišalo streljanje. Priče smo bili, kako je trojica četnikov napadla večjo skupino Italijanov, vojakov Mussolinijeve salojske republike. Čeprav so bili v premoči, se niso upali odgovoriti z orožjem, ampak so poskakali čez ograjo na bližnji vrt.

Gospodinja je praznovala rojstni dan in smo bili deležni slovesnega kosila. Drugih gostov ni bilo, ker je bilo na cesti prenevarno. Trgovec nam je razložil, da pri njem ne moremo ostati: Dovolj prostora imamo, vendar pri meni nocoj niste varni. Če pridejo partizani,

Figure 23. Na ljubljanskem gradu: kralj Peter prejema šopek, ob njem ban Natlačen, med njim v ozdaju v civilni obleki Kokalj

[Stran 043]bodo prišli pome, če Italijani, pa nič boljše. Kasneje sem izvedel, da so vse odpeljali in zaprli. Gospodar je v zaporu umrl. Pravili so, da si je vzel življenje tako, da je z glavo butal v zid.

Popoldne je šel polkovnik s Šmidom h goriškemu nadškofu Margottiju. Ker ju do večera ni bilo nazaj, so nama svetovali, naj greva v Šempeter in najdeva prebivališče v nekem gostišču. Tam sva povedala, da se vračava iz Trsta, kjer so naju zaprli ob neki raciji. Skušala sva zaspati, pa se ni dalo, ker so spodaj že proslavljali svobodo.

Kakšna je bila zmeda in kako slaba povezava, sem izvedel šele kasneje. Tisto popoldne, 30. aprila, so se namreč valile mimo Gorice v Furlansko nižino množice najrazličnejših vojakov. Med njimi je bilo okrog 10.000 srbskih prostovoljcev (nedičevcev), ki so jih Nemci z vlaki prepeljali iz Srbije na Dunaj, od tam pa so se namestili po ozemlju med Reko in Gorico, in 8.000 razdivjanih četnikov, ki so se počasi umikali pred partizansko vojsko prek Like in se znašli na istem področju. Proti večeru se jim je pridružilo skoraj celotno primorsko domobranstvo, posadke iz Idrije, Vipave, Ajdovščine. Niti Kokalj in njegovo spremstvo, še manj domobranci, ki so hiteli nekaj sto metrov mimo, niso vedeli drug za drugega.

Po kosilu, bilo je 1. maja, je prišla v gostišče, kjer sva bila, starejša gospa in iskala mene. Takrat sva povedala, kdo sva. Bila je škofova kuharica: »Polkovnik Kokalj je naročil, da pojdite v splošno bolnišnico. Tam se dobite.«

Na pot sem šel sam. Hčerka mi je na srajco našila slovensko trobojnico. Pomešal sem se med množico. V bolnišnici sem se ustavil pri vratarju in povedal, koga iščem. Partizanov še ni bilo videti. Vratar mi je odgovoril: »Bil je tukaj in vas čakal. Prišla je narodna zaščita in ga pravkar odpeljala.«

Vrnil sem se v gostišče. Po dveh dneh so nama lastniki povedali, da postaja pri njih preveč nevarno. Zatekla sva se k jezuitom v Gorico. Tam sta bila že dva profesorja s slovenske gimnazije. Pater Javh naj bi imel nekaj z Angleži, vendar je bila Gorica tiste dni izključno v partizanskih rokah, tako da je imel v resnici zveze s partizani. Prosili smo ga, naj nam pomaga in preskrbi dovoljenja za pot prek Soče, da bi šli v Italijo. V soboto, 5. maja, nas je poklical: »Sami ste krivi. Partizani so vas že dostikrat pozivali, da prestopite k njim.« Odklonil je vsako pomoč in zahteval, da odidemo. Ironija usode je hotela, da so ga partizani čez dan ali dva zaprli in spustili šele po nekaj mesecih. Leta 1948 so ga na znanem jezuitskem procesu obsodili na devet let zapora. Napotili smo se proti Vidmu. Straže niso bile stroge. Šel sem z Jenkom. Najin edini dokument sta bili osebni izkaznici še iz časov Ljubljanske pokrajine. Razlagala sva, da je doma vse razbito in greva k sorodnikom. V Vidmu sva se javila Angležem in jim povedala, da hočeva v Italijo. Predali so naju garibaldincem, ti pa našim. Mobilizirali so naju tako, da so dali vsakemu puško, od uniforme pa samo titovko. Jenko je ušel, jaz pa sem bil za telovo že v Avčah in sodeloval pri častni partizanski straži med procesijo. Bilo je 31. maja, ko so bili Kranj, Škofja Loka in Šentvid do vrha napolnjeni z vrnjenimi domobranci, istega dne, ko so na Teharje kot prvega prignali Rupnikov bataljon.

Po čudni sreči sem se po nekaj mesecih vrnil domov. Čeprav sta bila dva brata v partizanih, so med vojno hoteli partizani očeta ustreliti, ker ni bil njihov. Tretji brat se je na po1 živ vrnil iz Mauthausna, jaz pa sem tudi veljal za partizana, le brat, ki je delal med vojno na avstrijskem Koroškem, je ostal tam. Ker je družina veljala za krščansko, so nas vseeno imeli za izdajalce. Eden od bratov me je med vojno skušal spraviti v partizane. Takoj ko sva se spet dobila, mi je priznal: »Francelj, ti si bil tak mulc, pa si mi takrat rekel: ‘Med te barabe jaz ne grem.’ Tak mulc si bil, pa si vseeno vedel. Jaz, osel, pa sem jim nasedel. In danes me je sram.«

Tudi Jenka so v Furlaniji zajeli partizani, ga mobilizirali, vendar mu je kmalu uspelo pobegniti in se je zatekel v begunsko taborišče v Trevisu. Zdaj živi v ZDA.

3.1.7. Konec stisk

Kako je umrl polkovnik? Že dan ali dva po aretaciji je bila v Slovenskem poročevalcu objavljena skromna vest: V roke pravice je prišel slovenski izdajalec Toni Kokalj. Ustreljen je bil v Gorici.

Eni so prepričani, da je naredil samomor, kot je tudi zapisano v Arhivu komisije za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Drugo poročilo opisuje, da ga je ujela Narodna zaščita na Krasu in predala Ozni. Jurij Beltram v knjigi Tukaj Jugoslavija piše na str. 39, da ga je ujela Narodna zaščita skupaj s tajnikom Šmidom in predala Ozni. Verjeti je treba govoricam, da so ga v zaporu mučili, nato odpeljali v Trnovski gozd in polživega vrgli v brezno. Drugi [Stran 044]domnevajo, da leži v množičnem grobišču pri Ustju.

Nihče ni dobro vedel, kaj se zares dogaja, o fojbah so začeli govoriti kasneje. Celo na Dolenjskem so nekateri od tistih, ki so ob razstreljevanju brezen v Kočevskem rogu slišali detonacije, govorili: »Angleži prihajajo!«

3.1.8. Neprestana mora

Sledilo je obdobje, ki so ga v Sloveniji doživljali vsi, katerih svojci so delovali na protikomunistični strani, zlasti pa žene in otroci pomorjenih domobrancev. Slo je za sistematično in neprestano mučenje, ropanje imetja, metanje iz stanovanja, izganjanje s kmetij, oderuško pobiranje davkov in obvezni živinski odkup, ob katerem so jim jemali substanco: delovno živino, vozove in orodje.

Občasno so koga ubili iz gole mržnje do drugačnih. O teh zgodbah smo nekaj že pisali, tako Ivo Žajdela o organistki v Cerknici s. Karmeli, ki so jo ubili na poti k pevski vaji, in Maček o mladoletnih fantih na Dobrovi, ki so ju umorili, ko sta se vračala od zvonjenja (Smrtni kriki v tišini miru, Zaveza, št. 4, 1992), v Palmah mučeništva pa beremo zgodbe o uboju Lipčeta Terčelja (Mohorjeva družba, Celje 1994). Teh ubojev je bilo kar nekaj in nobenega oblast ni raziskala in poiskala krivcev.

Gospa Cilka pripoveduje:

Maja navsezgodaj so se naselili v veži naše hiše. Z vrta so znesli klopi in jih postavili na cesto.

Čez tri dni se je vselil v eno od stanovanj partizanski kapetan. Pisal se je Kraljič, doma nekje blizu Šmarja pri Grosupljem. Baje je imel nedokončano vajensko šolo, zdaj pa se je šopiril po naši hiši. Privlekel je celo družino pa ne vem koga še vse. Kurili so pohištvo, popivali in razgrajali cele noči. Sedem let je trajalo, preden so se ga znebili. Ta jim je žrl živce! Kasneje je postal direktor, najprej veslaškega centra na Ljubljanici, potem drugih podjetij, a vse zavozil.

Za Tončija smo izvedeli že kmalu. Sorodniki so poizvedovali pri znancih, med katerimi so bili Brecljevi in Tavčarjevi. Niso hoteli pomagati. Vedela sem za zgodbe, kako so bili pred vojno stalno pri Leskovičevih. Zlasti Marjan je bil prej tako domač. Prišel je bos in kar po strugi Ljubljanice odhlačal proti domu, zdaj pa nič.

Sledile so preiskave, zaplemba premoženja, stalno prepričevanje in ugotavljanje, kdo je lastnik, brskanje po starih računih. Mene niso mogli več vzdrževati in sem se konec leta 1945 odselila, ohranila pa še vedno stike z vsemi, ki so ostali.

Sina Tonija se dobro spominjajo sošolci. Bil je živahen in zgovoren fant, samozavesten in glasen. Oktobra leta 1948 sta prišla med poukom v poslopje klasične gimnazije v Ljubljani policijska agenta in zahtevala od profesorja Prebila, ki je ravno poučeval latinščino v sedmem razredu, naj ga pokliče ven. Fant, ki še ni izpolnil 18 let, je zaslutil nevarnost in ker je bil razred v visokem pritličju, skočil skozi okno in zbežal. Nekaj dni se je skrival pri Juletu Šimencu. Potem sta oba izginila, čez pet dni pa se Šimenc vrne v Ljubljano in pove zgodbo:

»Sklenila sva bežati čez mejo. Prišla sva do osebnega avtomobila in se odpeljala do Šempetra na Krasu, današnje Pivke. Ponoči sva poskušala čez mejo, pa odnehala, drugo noč pa sva se priplazila tako blizu, da sva že videla žično ograjo. Toni je bil kakih 30 metrov naprej. Tik pred žično ograjo pa ga je iznenada od blizu pokosil rafal. Uspelo mi je, da sem se umaknil, nekako pritaval na bližnjo postajo, pričakal vlak in se pripeljal v Ljubljano.«

Šimenc se je šel nekako ilegalo, hodil zamaskiran in s črnimi očali, se postavljal s svojimi zvezami s tujino, silil fante, naj bodo bolj aktivni. Vse kaže, da je igral dvojno vlogo. Zato je vprašanje, kako daleč iz Ljubljane je prišel Toni. Leta 1950 je Slovenski poročevalec poročal o nočnem streljanju okrog nebotičnika. Skupina naj bi imela namen oropati Daj-Dam. Pri tem sta bila dva ubita, tretji pa je zbežal. Med mrtvima je bil tudi Jule Šimenc.

Tonijevi sorodniki vsega tega niso vedeli. Vsa poizvedovanja, kaj se je zgodilo s fantom, so bila zaman. Čez pol leta pa je dobila mati Marija telefonsko sporočilo, da je bil tistega dne, ko je izginil, pri poskusu ilegalnega prestopa meje ustreljen. Nobenih dokumentov ali potrdila in še danes je uradno pogrešan. Takrat so se v gimnaziji šli neko organizacijo, a zdi se, da Tonija v njej ni bilo. Večino so zaprli dan pred veliko maturo leta 1949 in to tako neopazno, da naslednjega dne, ko smo prišli pisat maturitetno nalogo in sedeli v veliki telovadnici vsak za svojim listom, sploh nismo opazili, da jih nekaj manjka. Med njimi so bili Tone Drobnič, Stane Štrbenk in Justin Stanovnik. Tudi zanje sorodniki pol leta niso izvedeli, kje jih imajo. Čez dobro leto so jih izpustili.

[Stran 045]

Julija 1949 je bila mati Marija povabljena na zaslišanje, od tam pa se ni vrnila domov. Kasneje je bila hčerka Meri obveščena, da je mati obsojena na tri mesece poboljševalnega dela in 24 mesecev družbeno koristnega dela, z obrazložitvijo, da je nezaposlena. V resnici je od prvega dne iskala službo. Prijavljena je bila na poverjeništvu za delo, da je izučena za slikanje in krojenje blaga. Pet mesecev se je dogovarjala, da bi jo vzeli v DOM-u, pa ni bilo nič. Končno je dobila službo pri Državni založbi Slovenije. Iz zapora so jo izpustili 27. 3. 1950.

Zdi se, da je bila njena odstranitev samo pretveza za drugo nakano. V njeno stanovanje na Florjanski 1 se je namreč zapičil miličnik Jože Baša. Hotel je izpeljati zamenjavo, vendar je celo komisija Poverjeništva za notranje zadeve ugotovila, da zanjo ni razlogov. Baša ni odnehal. Podal je lažno ovadbo, da je Marija Kokalj brezposelna in zato delomrznica. Zdaj je šlo. Hčerka Meri je morala zapustiti zavetje v domači hiši in se skupaj s podnajemnico naseliti v podstrešnem stanovanju na Mestnem trgu 11. Beremo nove dokumente, tako prošnjo M. Kokalj, naj ji vrnejo stanovanje. Piše, da je Jože Baša premeščen na Ig, ima pa že dekret za v Škofjo Loko in bo stanovanje, ki so jim ga vzeli, prazno.

Sledi odločba leta 1952, da se Kokaljevi lahko vrnejo v družinsko stanovanje skupaj s podnajemnico Valentino Šmid.

Potem vse kaže, da bo mir. Hčerka Meri se poroči, rodi štiri zdrave otroke. Zgradijo si hišo v Trnovem in se odselijo.

3.1.9. Če obstaja večnost, je večen Tito

Leta 1984 je na družino ponovno padla senca preteklosti, upajmo, da zadnja. Gregor Voje, Tončijev vnuk, pripoveduje:

Bil sem star osemnajst let in hodil v tretji razred srednje elektrotehniške šole. Kot povsod po Jugoslaviji smo 4. maja 1984 ob 15. uri tudi v našem razredu med poukom vstali in poslušali tuljenje siren, ki so naznanjale obletnico Titove smrti. Za tem se je med odmorom razvila debata, kakšen smisel ima spominjanje tega dogodka, in sem se vanjo vključil tudi jaz. Trdil sem, da Tito ni vreden take časti. Nekaj jih je potegnilo z menoj, drugi so bili proti. Izražena je bila beseda o Kočevskem rogu in pobitih domobrancih.

Kaže, da je nekdo od sošolcev v naključni družbi omenil, kaj smo se pogovarjali, tam pa se je znašel pravi, ki nas je ovadil na milico. Poklicali so nas na zaslišanje, druge hitro izpustili, mene pa zadržali nekaj ur. Hoteli so izvleči iz mene, da vem za te reči iz emigrantskega tiska in kako sem prišel do njega. Izgovoril sem se, da sem to bral v Mlakarjevem Domobranstvu in pri Dedijerju. Še drugič so me klicali na zaslišanje, nato pa so s posredovanjem trnovskih prijateljev postopek ovadbe umaknili. Kriminalisti so mi namreč rekli, da bi dobil dva meseca zapora, če bi prišlo do sojenja.

Med tem me je na pogovor večkrat klical tudi ravnatelj šole Maks Weber. Na začetku se je delal lepega, se skliceval na zaupanje in mi obljubljal, da mi bo pomagal. Zaupal sem mu vse, tako zgodbo o naši družini, da hodim k maši in orglam v trnovski cerkvi, pa tudi, kako gledam na družbeno ureditev pri nas. Kmalu sem spoznal prevaro, saj je mojo celotno izpoved posredoval notranji upravi. Ponovil jo je tudi učiteljskemu zboru na zaključni konferenci, na kateri sem bil kot obtoženec tudi jaz. Na njej je govoril o vsem najslabše, se ustavil ob naši družini, predvsem ob dedku, pozabil ni niti strica Tonija. Ni mu bilo nerodno, ko je v svoji nevednosti in gorečnosti razglasil Mlakarja in Dedijerja za ilegalna pisca in branje njunih del za sovražno dejanje proti socialistični ureditvi, narodu in državi. Kljub temu pa so bili profesorji toliko uvidevni in samostojni, da so se odločili za najmilejšo kazen, za ukor pred izključitvijo. Če bi obveljala ravnateljeva zahteva, bi me bili izključili, za 3. letnik ne bi dobil spričevala in prepovedali bi mi bili v naslednjem šolskem letu vpis v katerokoli srednjo šolo.

Kaj bi povedal za zaključek. Spomnil bi vas na razmišljanje dr. Antona Komotarja Spomini in tehtanja (Zaveza, št. 9, 1993, 22–29). Tam ocenjuje četniškega poveljnika za Slovenijo Karla Novaka, kako je bil nepravi človek na nepravem mestu. Nekaj podobnega bi smeli reči tudi za Tončija Kokalja. Rojen in vzgajan je bil v urejenih razmerah in edino v takih se je znašel, v lepi uniformi, v zlikanih hlačah in bleščečih epoletah, že skoraj debelušen in pripraven samo za štabnega oficirja. Zmeda med državljansko vojno ga je plašila, hromila in končno pokopala.

3.2.1. Različne predstave o županih

Če je malo večji osnovnošolec ali pa celo gimnazijec pred dvajsetimi leti slišal besedo župan, se je počutil kot takrat, ko je bral zgodbo o krivičnem valptu, ki je strahoval uboge tlačane. V mislih je naenkrat zagledal bogatega kmeta, ki se je zrinil na županski stolček, da bi laže izkoriščal revne kmete, bajtarje in delavce. V ta namen sta si z župnikom podredila tudi zadrugo in hranilnico, o katerih so sicer govorili, da sta ustanovljeni za pomoč vsem prebivalcem kraja. Ni čudno, če so se ti »gospodje« v svojem pohlepu in klerikalni omejenosti med vojno vdinjali okupatorju in organizirali belo gardo, zato je ljudstvo z nekaterimi opravilo že med osvobodilnim bojem, z drugimi pa po vojni, če niso pred pravično kaznijo že sami pobegnili v tujino. Včasih se ta predstava ni čisto ujemala s podobo konkretnega človeka, o katerem je otrok slišal govoriti, pa se zaradi tega ni vznemirjal, saj je vedel, da je pri vsakem pravilu tudi kaka izjema. Danes je tisti osnovnošolec že zrel mož ali žena, pa mu posebno pred kakimi volitvami še pride pred oči predstava o tistem županu: »Vsi so enaki. Samo za oblast in izkoriščanje jim gre!«

Toda koliko ima ta predstava zveze z resničnostjo? Nenavadno hitro je iz našega spomina izginilo vedenje o ljudeh, s katerimi smo bili še včeraj skupaj, o njihovem delu in življenju. Včasih sicer pomislimo, da morda res niso bili tako črni, kot so nam jih kasneje slikali, vendar se zdi, da nam v našem času za vzor najbrž ne morejo biti.

Le kdo bi se danes zgledoval po županu z notranjskih hribov, ki je vstal ob treh zjutraj in več ur z laterno hodil skozi gozdove do železniške postaje, da je ujel jutranji vlak in prišel v Ljubljano na glavarstvo skoraj hkrati z uradnikom, ki je stanoval v sosednji ulici. Celo dopoldne je trkal na vrata po glavarstvu, hitel na Zadružno zvezo in še kam, popoldne ga je pa spet čakala dolga pot skozi gozdove. Čim prej bi rad bil doma pri družini in pri delu na kmetiji, ki se brez njega ni kdove kaj premaknilo. Pa tisti župan s Polhograjskih hribov, ki je iz domače drvarnice s košem nosil drva za občinsko pisarno, njegov ostareli oče se je pa nad njim jezil, ali ni dovolj, da zanemarja delo na kmetiji, sedaj pa še drva odnaša. Še mnogo težji problemi so se pa začeli z okupacijo. V začetku se je ljudem zdelo kar prav, da župan tudi pod novimi oblastniki skrbi za normalno življenje v občini, potem je pa vstal vihar, ki je takoj vzel življenje nekaterim županom, po koncu vojne so pa eni presedeli dolga leta v zaporu, drugi so za vedno odšli v tujino in le redki so lahko ostali doma.

3.2.2. Župan Anton Kastelic

Anton Kastelic, po domače Kravcarjev oče iz Dolnjega Podšumberka, je bil eden tistih županov, ki jim vihra vojne in revolucije ni prizanesla. V tej zgodbi bo pravzaprav le malo povedano o njegovem županovanju. V času njegovega županovanja namreč županova uradna služba in domače delo nista bila tako zelo ločena, ni bil župan samo nekaj ur na teden v občinski pisarni, ampak tudi v nedeljo in vsako popoldne in večer. Ob vsakem času so ga ljudje poiskali na njegovem domu in prav nič nenavadno ni bilo, če so ga zmotili pri njegovem kmečkem delu ali pri počitku. Tako ga niso poznali samo kot uradno osebo, ampak tudi kot kmečkega gospodarja in družinskega očeta.

Anton Kastelic je bil rojen leta 1891 v Logu, majhnem zaselku, približno 3 km oddaljenem od farnega in občinskega središča Sela pri Šumberku. Na Selih so tedaj že imeli enorazredno ljudsko šolo, kjer se je Anton naučil brati in pisati. Celih pet let je nosil vojaško suknjo. Ob začetku prve svetovne vojne je bil na služenju vojaškega roka, potem so ga pa poslali na italijansko fronto in v Galicijo, kjer je bil ranjen. V petih letih vojaščine je marsikaj doživel in se tudi veliko naučil. Njegov oče je medtem kupil zapuščeno domačijo pri Kravcarju v Dolnjem Podšumberku. Anton in njegova mlada žena sta morala preliti veliko znoja, da sta iz te podrtije sebi in svojim otrokom naredila spodoben dom. Sreča pa ni dolgo trajala, kajti žena je zbolela in leta 1937 umrla. Ko je začutila, da so ji dnevi šteti, je predvsem mislila na otroke. Kako se bodo znašli brez matere? Tone, ki je bil najmlajši, je bil tedaj star pet let, najstarejša Katarina petnajst let, vmes sta bili pa še Ivanka in Minka. Oče Anton je dobro razumel ženino skrb in jo vzel kot nekakšno oporoko. Ni se več poročil. Otrokom je večkrat rekel: »Nič se ne bojte. Vem, da Vam ne morem dobiti druge mame, kajti mama je samo ena.« Ob ženini smrti je bil star šestinštirideset let in maloprej je bil izvoljen za župana občine Sela pri Šumberku.

Zaradi županskih dolžnosti je moral Anton [Stran 047]včasih potovati tudi v Ljubljano. Od doma se je odpravil zgodaj zjutraj in dve uri pešačil do železniške postaje v Radohovi vasi, popoldne se je pa po isti poti vrnil. Dokler otroci niso postali samostojni, je ob takih dneh prišla pomagat mamina sestra. Ljudje so videli županovo skrb za občino in za dom in so ga zato spoštovali. Zaupali so njegovim odločitvam, saj so vedeli, da je s trdim delom v kratkem izboljšal Kravcarjevo kmetijo. Ker je pri hiši imel par konj, je v soseščini večkrat pomagal pri oranju in pri raznih prevozih. Ko so povsod v okolici še mlatili s cepci, je on že imel mlatilnico in jo potem tudi posojal v bližnje vasi. Konec leta 1936 je bila na Selih ustanovljena organizacija Kmečke zveze, ki naj bi zdramila kmete in jim pomagala, da bi začeli napredneje obdelovati svojo hribovsko zemljo in si polagoma zagotovili boljše življenje.

Slika župana in očeta Kastelica ne bi bila popolna, če ne bi omenili njegovega veselja do petja. Se preden je šel k vojakom, je postal član cerkvenega pevskega zbora na Selih in mu je z nekaterimi neprostovoljnimi presledki ostal zvest skoraj do konca življenja. Pravijo, da je prepeval v zboru celih osemdeset let.

Po aprilu 1941 je Kastelic še naprej ostal župan. Italijani ga niso odstavili, domačini so mu pa itak zaupali in trdno držali skupaj. Spomladi leta 1942 je na Kremenjeku blizu Sel taboril štajerski partizanski bataljon. Ljudje so tedaj zvedeli za poboje poštenih ljudi in to jih je odvrnilo od OF. Ko se je avgusta 1942 bližala italijanska ofenziva, so možje pritiskali na župana in na župnika, naj vendar kaj storita, da Italijani na Selih ne bodo pobijali in požigali. Z nekaj možmi sta tedaj šla v Žužemberk na italijansko poveljstvo in res preprečila represalije. Malo kasneje je na Selih nastopila vaška straža.

Župan Kastelic ni bil član vaške straže, vendar je ob kapitulaciji Italije odšel od doma. S številnimi drugimi begunci z Dolenjskega je prišel v Ljubljano in tu ostal do konca vojne. Menda je bil član begunskega odbora in ob neki priliki so se slikali s škofom Rožmanom. V zaporu so mu potem pokazali tisto sliko in ga spraševali, če jo pozna. Seveda jo je poznal. Ko so se drugi odpravljali na Koroško, je Kastelic odšel domov v Podšumberk. Kot da se ni nič zgodilo, je naslednjo nedeljo šel na Sela k maši. Nekateri so ga začudeno gledali in mu dobrohotno svetovali, naj se umakne, dokler je še čas. On se je nasmehnil in rekel: »Zakaj bi se skrival, saj nikomur nisem nič naredil. Če bo po pravici, mi nič ne morejo.«

Figure 24. Anton Kastelic in njegova bodoča žena Katarina – Tik pred prvo svetovno vojno je Kastelic v Ljubljani služil vojaški rok

Kljub ponovnim svarilom je ostal doma – na svoji zemlji in pri svojih otrocih.

Bilo je v začetku julija in pšenica po njivah okrog Sel je bila godna za žetev. Pri Kravcarjevih so se je tisti dan lotili na veliki njivi v dolini pod hišo. V tisti dolini, ki se položno spušča proti Logu, so imeli vse svoje njive in menda nobena ni bila tako daleč, da do nje ne bi segel glas od domače hiše. Na drugem koncu doline pa se je v Logu belila Trunkljeva domačija in okrog nje njive in travniki. Bližala se je prva obletnica smrti Trunkljeve mame Marije. V nedeljo, 16. julija 1944, so jo odpeljali od doma in jo naslednje jutro zgodaj zjutraj ubili pri Zaliscu. Tisto leto je bila pšenica zrela nekaj dni kasneje, kajti želi so šele po pogrebu Trunkljeve mame. Oče Trunkelj, Kasteličev sosed in prijatelj, ki se je ob kapitulaciji Italije tudi umaknil od doma, je maja 1945 odšel v tujino. Kravcarjevi so torej v dolini med Logom in Podšumberkom želi pšenico, ko so se na vogalu domače hiše pojavili miličniki in je eden od njih poklical očeta, naj takoj pride domov. Kastelic je vedel, kaj to pomeni, zato je prosil otroke, naj gre-[Stran 048]do z njim. Pustili so delo in odšli domov. Miličniki so očetu takoj povedali, da je aretiran in da mora z njimi v Žužemberk. Na prošnjo otrok so dovolili, da je ena od hčera napregla konja in odpeljala očeta ter njegove »varuhe«. V Žužemberku so ga zaprli v neki pod k mnogim drugim jetnikom in ko se je poslovil od hčere, ji je vedro rekel: »Veliko nas je, najbrž bomo kmalu šli domov.«

Očeta so odpeljali v sredo in naslednje dni so otroci nestrpno pričakovali, kdaj ga bodo zagledali na poti med Logom in Podšumberkom. Ni ga bilo, dobili so pa sporočilo, da so ga odpeljali v Novo mesto in da bo postavljen pred vojaško sodišče. Na hitro so sestavili prošnjo za pomilostitev, ki jo je potrdil tudi KLO (krajevni ljudski odbor). Trije možje so odhiteli s prošnjo na Dobravo k uglednemu kmetu, ki je med vojno sodeloval z OF in zato tudi v novem redu imel nekaj veljave. Tudi on se je zavzel, saj je Kastelica dobro poznal in vsi štirje so se odpeljali v Novo mesto. Njihova pot ni bila zaman. Kastelicu je bila smrtna kazen spremenjena v dvajset let prisilnega dela. »Odslužil« je šest let po raznih zaporih: v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nazadnje pa še v Ferdrengu na Kočevskem. Ali ni bilo dovolj šest let zapora za dobrih šest let županovanja, šest let kazni zaradi nesebičnega dela za druge!

3.2.3. Zvestoba domu in življenju

Kasteličevi otroci so tako ostali sami na kmetiji. Pri gospodarstvu jim je pomagal stric, očetov brat, pomagali so dobri sesedje, veliko dela pa so postorili tudi sami. Prišle so nesreče pri živini, pa očetu niso nič povedali, da ga ne bi vznemirjali, ker je že tako imel dovolj trpljenja. Mučile so jih obvezne oddaje, kajti pridelek je bil skromen, predpisane obveze pa velike. Skrbno so pazili na vsak dinar, pa še je včasih bilo težko. Vsak mesec je bilo treba za očeta pripraviti paket in iti na obisk. Na obisk bi radi šli vsi skupaj, pa to ni bilo mogoče. Nekdo je moral čuvati dom in tudi denarja za vožnjo ni bilo za vse. Do Maribora je že vožnja vzela precej denarja, plačati je pa bilo treba še prenočišče, kajti obiski so bili samo v dopoldanskem času. Ko je ena od sester prvič prišla v Maribor, je bila v zadregi, kje bi dobila prenočišče. Slučajno je naletela na kapucinskega patra Vilibalda in mu zaupala svoje težave. Odpeljal jo je k dobri družini in poslej Kastelčevi niso več imeli težav, kadar je bilo treba v Mariboru prenočiti.

Figure 25. Kot danes so imeli Kasteličevi tudi nekoč vinograd na Liscu

Poleg vseh naravnih sredstev, s katerimi so otroci skušali očetu pomagati, so zanj in zase iskali moči in tolažbe tudi v nadnaravnem svetu. Vsi štirje hkrati so poromali na Zaplaz k Mariji vnebovzeti. Hodili so peš, zadnji del poti od Čateža do mogočne cerkve in Marijinega oltarja so pa drsali po kolenih. Za tisti čas to ni bilo tako nenavadno, saj je bilo romarjev veliko in marsikdo se je že pred cerkvijo spustil na kolena. Prihajali so s svojimi bolečinami in prošnjami, obenem pa z veliko vero in ljubeznijo.

Vsa leta, ko je bil oče zaprt, so romali tudi k sv. Antonu Padovanskemu v Štango pri Litiji. Od doma so navadno šli v soboto popoldne, ko je zvonilo delopust, skupaj z drugimi romarji s Sel. Pot jih je vodila do Radohove vasi in nato po dolini Temenice. Žejo so si gasili z bistro studenčnico, ki je ob poti ni manjkalo, prigrizek so pa imeli s seboj od doma. Ko so prišli k sv. Antonu, se je že spuščal mrak. Noč so ob molitvi in petju prebedeli v cerkvi, zjutraj so bili najmanj pri dveh mašah, potem so se pa v prazničnem, nedeljskem razpoloženju vračali proti domu. Romanje v Štango je bilo pri Selanih v navadi že pred vojno. Oče Kastelic je imel ime po [Stran 049]Antonu Padovanskem, zato se je tega romanja skoraj redno udeleževal. Tudi po vrnitvi iz zapora je šel v Štango. Tedaj so se selski romarji že modernizirali. Niso več hodili peš, ampak so se naložili na velik lojtrski voz, ki ga je vleklo par močnih konj. Pot ni bila več tako naporna in bilo je več prilike za skupno molitev in petje, pa tudi za prijateljsko kramljanje.

Bilo je julija 1951. Kasteličevi so v dolini med Podšumberkom in Logom spet želi pšenico. Sklanjali so se nad zlato žito, ki je valovilo pred njimi, zato niso vedeli, da je nekdo s parom konj pripeljal na domače dvorišče. Šele, ko so zaslišali glas, naj pridejo pozdravit očeta, so se zravnali in odhiteli domov. Oče se je namreč do Radohove vasi pripeljal z vlakom in tam slučajno naletel na znanca, ki se je takoj ponudil, da ga odpelje domov. Za očetov prihod so zvedeli tudi sosedje in kljub delavniku je bila hiša kmalu polna ljudi. Oče se jim je zahvalil za pozdrav in opomnil, da se je treba za srečno vrnitev zahvaliti Bogu.

Zdaj se je oče popolnoma posvetil družini in domači zemlji. Kot da bi hotel nadoknaditi tista leta, ko je bil na silo ločen od doma. Ko so se hčere ena za drugo poročile, je ostal z njimi povezan, najbolj je pa seveda živel z družino sina Toneta, kateremu je prepustil domačijo. Kadar je bilo kako delo pri cerkvi, je bil oče vedno zraven. Čeprav je bil že v letih, je krepko poprijel za vsako delo. Rad je rekel, da ga prav delo in veselje do življenja držita pokonci. Vsak dan je občutil, kako se vse, kar je v naravi živega, veseli življenja. Veselje do življenja je izražal tudi s petjem in ko je pel v cerkvi, je bilo to veselje še popolnejše. Ko se je v devetindevetdesetem letu končno poslovil, je bil njegov obraz veder, saj je verjel, da odhaja v novo življenje, kjer bo srečal tudi svojo pokojno ženo.

Naj tu omenimo tudi dolgoletnega selskega župnika Jožefa Podlipnika. Z očetom Kastelicem sta se vedno dobro razumela in v času italijanske ofenzive leta 1942 sta skupaj šla posredovat v Žužemberk. Prav gotovo tista pot ni bila lahka, toda stiska je bila velika in oba sta bila istega mišljenja, da ne moreta držati križem rok in čakati, kdaj se bo okupator znesel nad ljudmi, za katere sta bila dolžna skrbeti, eden kot od Cerkve postavljeni župnik, drugi kot od ljudi izvoljeni župan. Misel na reševanje ljudi je premagala pomisleke, kajti izbire ni bilo in časa za odlašanje tudi ne. Nista mogla vedeti, da bodo može in fante, ki sta jih tedaj rešila pred fašističnimi okupatorji, po koncu vojne pobili domači komunisti.

V zelo težkih razmerah je župnik Podlipnik skozi celo vojno vztrajal na Selih in tudi leta 1945, ko so zaprli župana, so župnika pustili pri miru. Morda ga je nekoliko varovala njegova starost. Leta 1951 je imel zlato mašo in tisto leto se je oče Kastelic vrnil domov po šestih letih zapora. Naslednje leto so pa zaprli tudi župnika. 12. junija so na Selih imeli telovsko procesijo, ki je šla po običajni poti kot vsako leto. Pri tretjem oltarju je župnik še normalno odpel evangelij in dal blagoslov, pot do četrtega oltarja je pa procesiji zaprl avtomobil z oznovci, ki so se nenadoma pojavili v vasi. Župnik se je z Najsvetejšim in s spremstvom po drugi poti vrnil v cerkev, potem se je pa hudo razburil nad prišleki zaradi grobega motenja verskega obreda. Odpeljali so ga in bil je obsojen na dvanajst let zapora. Po enem letu in pol pa so ga izpustili in prišel je nazaj na Sela. Oseminsedemdesetletnemu starčku je zapor zrahljal že itak šibko zdravje in dve leti kasneje je umrl.

Figure 26. Sela v času, ko se je že pripravljala revolucija – Župan Kastelic in štajerski begunec Konrad Mejač

[Stran 050]

Figure 27. Leta 1951, kmalu po Kasteličevi vrnitvi iz zaporov, se je poročila hčerka Minka – Levo od novoporočencev sedi Kastelic, desno pa župnik Podlipnik, ki je tisto leto imel zlato mašo, naslednje pa odšel v zapor

Morda bo kdo pomislil, zakaj se v tem sestavku nismo spomnili katerega od županov, ki jim je komunistična revolucija vzela življenje že spomladi ali poleti 1942, ali pa katerega tistih, ki so ob koncu vojne odšli od doma in potem še naprej delali v kateri od slovenskih skupnosti v tujini. Ni jim bilo treba v zapor, bili so svobodni, toda občutili so grenkobo tujine in brezdomstva. Toda ali ni vsako posamezno življenje in tudi cela zgodovina sestavljena iz mnogih drobnih delčkov? Med temi delčki so tudi taki, ki so na prvi pogled manj važni, pa vendar brez njih ni celote. Veseli smo, da smo med zmagovalci v letu 1945 našli tudi take, ki so bili pripravljeni pomagati v stiski, ki so spoštovali človeško življenje. Gotovo je prav, da se spomnimo ljudi, ki so v času zapovedanega molka tiho služili domu in družini, ki so kljub težkim preizkušnjam vztrajali na zastavljeni poti in s tem pomagali, da brlivka upanja na boljši čas nikoli ni ugasnila. Župan Kastelic, Kravcarjev oče iz Dolnjega Podšumberka, je s svojim delom in življenjem tej brlivki krepko dolival olja.

4.1.1.

Včasih nam kdo od naših bralcev pošlje droben, zanimiv spomin, za katerega nam bi bilo žal, če bi se izgubil. Dva taka nam je nadavno poslal naš bralec Stane Pajk. S tem, ko smo ju objavili, smo želeli vzpodbuditi še druge, da store isto. Vse, kar zahtevamo, je to, da je dogodek v sebi zaključen – da pripoveduje o eni stvari – in da je zanimiv in širše pomemben. Nekaj takega, da si bralec potem reče: A, tako je torej to bilo! Nekaj takega, kot je utrinek, ki za trenutek razsvetli prostor in nas razveseli.

4.2.1.

Bil sem bolničar na Turjaku in sem večino časa prebil v ambulanti. Tako nisem neposredno videl bojev med obleganjem gradu. Morda bi opisal dogodek, katerega del sem. Na gradu smo imeli nekaj ujetnikov; če se prav spominjam, so bili študentje iz Ljubljane. Kako so prišli na grad, ne vem. V neprestanem ognju min in topovskih granat je bil eden od teh študentov ranjen. Rane so bile manjše, površinske. Ko sem mu čistil rane in ga obvezoval, sem mu zastavil vprašanje, kako bi bilo, če bi se najini vlogi zamenjali, da bi bil jaz ujetnik in on bolničar. Odgovoril mi je, da bi storil popolnoma isto, kar delam jaz. Ne dolgo potem, ko smo bili v Ribnici v vojašnici njihovi ujetniki, je prišel mlad študent v italijanski uniformi. Kričal je in nas zmerjal z belogardisti. Bil je tisti študent, ki sem ga obvezoval na Turjaku. V Ribnici je prišel nad nas celo Edvard Kardelj, nas ozmerjal ter dejal, da se imamo veliko predobro. Dobili smo enkrat na dan malo črne vode, morda s koščkom gnilega krompirja. “Vi se imate preveč dobro. Ako bi bil jaz komandant tukaj, bi vas pognal ven in bi morali teči; ako bi kdo padel, bi ga dal ustreliti.” Tega se še dobro spomnim.

Bili so zares težki časi. Ko si šel zjutraj od doma, nisi nikoli vedel, ali se boš zvečer vrnil. 16. marca je padel Franc Župec, 18. marca Jaroslav Kikelj, ki je bil moj sošolec na mariborski klasični gimnaziji. 26. maja je bil ustreljen dr. Ehrlich in z njim Viktor Rojc, isti dan tudi Ivan Peršuh. 9. junija sem bil odpeljan v Gonars; po zaslugi škofa Rožmana sem bil septembra izpuščen. Z menoj je bil tudi študent Franc Zemljič, ki bi bil moral iti 29. junija v bolnico, ker je imel možganski tumor. Vsa posredovanja niso imela nobenega uspeha in tako je Franc Zemljič, ko se je zjutraj zbudil, bil slep. Tumor je tako napredoval, da je prizadel vidni center. Takoj po vrnitvi je bil sprejet v bolnico, vendar se mu vid ni povrnil in je aprila v domu slepih v Kočevju umrl. Bil sem na njegovem pogrebu v Ljubljani. Tiste dni sem veliko premišljeval, kaj bi naredil. Veliko je bilo govora o strahovladi partizanov na Dolenjskem. Vsak dan so padale nove žrtve. Bile so tudi že vaške straže in tako sem se odločil, da grem kot bolničar k njim. Prav na Zemljičevem pogrebu sem se po odločitvi, da se pridružim vaškim stražam, zelo slabo počutil. Imel sem vtis, da se bo nekaj zgodilo.

30. aprila sem se odpravil v Šentrupert pri Trebnjem za bolničarja na postojanko vaške straže. Pričakovali so napad na postojanko. Vse okoli so goreli kresovi za prvi maj, ki so jih prižigali partizani. Proti večeru prvega maja so se nam začeli približevati. Umaknili smo se v kaplanijo, ki je bila izbrana za dom posadke. Ko se je znočilo, se je začel napad. Mislim, da je bilo okrog enajstih, ko je padla mina na streho. Slišal sem ječanje ranjencev. Poskušal sem priti do njih in na tej poti meje zadela krogla. Zlomila mi je ključnico, prestrelila pljuča in pri izhodu še zlomila lopatico. Koliko časa sem bil v nezavesti, ne vem. Bolečine so bile hude in moje delo je prevzel komandant Viktor Bajc, ki je bil tudi študent medicine. Počasi se je zdanilo. Bilo je veliko streljanja; partizani so napadali kar naprej. Bila naj bi proletarska brigada. Blizu postojanke so imeli tudi top. Mislim, da je bil majhen, vendar pa so izstrelili granato, ki je naredila veliko luknjo v prednji steni kaplanije. Začelo nam je primanjkovati municije in slišal sem pogovor, da bo treba narediti izpad. Zbral sem vse moči in se umaknil iz prvega nadstropja v pritličje, da bi mogel ven, ko bo treba. Vedel sem, da ne bi prišel daleč. Po pogovorih sta se javila Marko Jakoš in Franc Gorenc, da gresta ven in obvestita sosednjo postojanko na gradu Rakovnik, ki je bila oddaljena po zračni črti kilometer ali dva. Bila je ravnina, grmovje, kakšen jarek, torej težak teren; vendar sta Marko Jakoš in Franc Gorenc srečno prišla do Rakovnika in [Stran 052]tam opisala položaj topa, ki je bil blizu gasilskega doma. Po tem opisu je padla mina ravno na top in ga uničila. Šest fantov rakovniške posadke se je prostovoljno javilo, da gredo v Šentrupert in so tudi prišli do nas. Pri prehodu čez našo žico je bil eden ubit, eden ranjen, ostali štirje pa so prišli noter in prinesli municijo. Tako so v noči med drugim in tretjim majem partizani prenehali z napadom. Še med vojno sem slučajno dobil v roke njihovo poročilo o napadu. V njem je bilo zapisano, da so izgubili 29 mož. Naša posadka je imela dva mrtva; eden od obeh je bil Mavsarjev, iz znane družine. Tretjega maja zvečer sem prišel v novomeško bolnico. Dobil sem injekcijo morfija proti bolečinam.

Mislim, da sta si s tem pohodom Marko Jakoš in Franc Gorenc zaslužila najvišje priznanje slovenskega protikomunističnega boja. Prav tako si zasluži isto priznanje vseh šest, ki so prišli z Rakovnika.

5.2.1.

Figure 28. Slišim šumenje vode Mirko Kambič

6.1.1.

Letos 21. junija bomo že devetič stali v Rogu in skušali domisliti, kaj je in kaj pomeni. Na vsak način moramo nekaj narediti, da bo vstopil v nas. Narod, v katerem se je zgodil Rog, je zaznamovan narod. To zaznamovanost moramo razumeti in sprejeti. Lahko nam pove najgloblje stvari o svetu in življenju. Mar nam niso bile dane zato, da se ne bi izgubili? Včasih se že zdi, da je Rog zunaj slovenske zavesti. Ali že postajamo nesveto ljudstvo v najtemnejšem pomenu te besede? V tolažbo tistim, ki si v strahu postavljajo to vprašanje, objavljamo nekaj premislekov ljudi, ki vidijo Rog v osrčju narodove zgodovine in v središču njegove moralne drame.

6.1.2. Rog – središče narodovega samospraševanja

France Cvelbar

Rog, sinonim za doslej največjo nesrečo slovenskega naroda. Ko sem te obiskal prvikrat, se mi je med potjo, od velike ceste v neznane temine gozda, trgalo srce. Na eni strani sem občutil, kaj pomeni pot brez povratka, na drugi pa me je nekaj pritiskalo, da bi čim prej videl tisti nesrečni kraj, ki je bil desetletja zamolčani in prepovedani kraj zločina. Ko sem prišel na cilj, mi je odleglo. Napetosti ni bilo več. Iz tišine gozdov je vela posvečenost tega kraja. Vleklo me je na kolena, da bi molil.

Takrat sem bil prepričan, da bo Rog postal duhovno središče Slovenije. Kraj, kamor bodo Slovenci še stoletja hodili iskat duhovno tolažbo. Danes naj bi nekateri romali tja kot na grob drage osebe, ki je povrhu še tragično preminila, drugi pa kot na kraj očiščevanja in nazadnje tudi očiščenja. Rog naj bi tako danes postal središče narodne sprave, v prihodnje pa vir duhovnih energij. Te pa se najlaže pretakajo skozi monumentalnost in obredne slovesnosti. Pričakoval sem, da bo o tragediji v Rogu kmalu pričal tudi mogočen spomenik. Spomenika (še) ni, vendar predolgo čakati nanj ne smemo. Ob njem naj bi starejša generacija predala duhovno štefetno palico mlajšim. Zanamcem in svetu naj bi povedal, da smo kot narod toliko dozoreli, da smo se s svojo nesrečo sposobni soočiti. Spomenik naj bo zgodovinski miljni kamen, ki naj priča, da smo vse začeli znova.

Rog je v naši zavesti ostal svet kraj, kraj zbranosti in plapolajočih svečk. Ni pa postal središče našega narodnega, kulturnega in zgodovinskega samospraševanja. Ni postal granitni blok, ki zapira vstop v dolino nasilja, ki mora biti prepovedana za vse prihodnje generacije. Ni postal duhovno središče Slovencev in še manj središče sprave. Za mnoge je nekaj čisto obrobnega, skoraj napaka, ki bi jo radi odpravili z zamahom roke: “Češ, kaj bi tisto.” Demokracija v naši domovini namreč še ni dosegla stopnje, da bi v njej antikomunizem, ki je bil v Rogu neusmiljeno zatrt, dobil mesto, ki mu pripada. Po zaslugi medijev, ki so samo deklarativno neodvisni, so antikomunisti pri nas še vedno nekaj nepotrebnega, nazadnjaškega, ne pa to, kar v resnici so: branilci evropske kulture. Zaradi tega se nam vsenarodna sprava vse bolj odmika. Zamujamo zgodovinsko priložnost, da bi ob gradnji nove države gradili tudi duhovno središče. Zato velja apel ustvarjalcem vseh vrst: mislite na to, da uspešne slovenske države ne bo brez duhovne stavbe, katere en steber mora biti spomin na Kočevski Rog.

6.1.3. Rog v moji zavesti

Vinko Beličič

Izza prostranih gorskih gozdov, kjer so več ko pol tisočletja živeli Kočevarji, so v moje otroštvo in mladost na obronkih med trto prihajali pomladni viharji, nevihte, prvi sneg. Pa so ti naši tuji sosedje v nekem čas prisluhnili klicem, verjeli obljubam, podleg prividom in se v kruti zimi na leto 1942 vzdignili – 11.747 duš – z jezikovnega otoka “domov”; ugasnilo je 1951 ognjišč.

Izpraznjena Kočevska, odljudna in težko pregledna deželica, je ponudila zavetje, varnost in skrivališče nasilnemu spreminjevalcu sveta. In ko mu je omogočila uspeh, si je – pijan od zmagoslavja revolucije – 1945 sam vsekal rano do globokih žil. Omamljen od napuha, da bo večen, je ni čutil. In neobvezana rana se ni zacelila niti zarasla. Nista prišla priznanje in kesanje in za njim odpuščanje, a sovraštvo je trajalo in še traja. In iz rane kar naprej, že drugo polstoletje, tiho polzi življenjska moč malega narodi. Deklamirajmo, pojmo, plešimo, tekmujmo – nekdanje veselje se mu ne vrne.

[Stran 057]

Da grem še kdaj na one obrobne poseke Roga nabirat maline, kaj bi mi šumele krošnje stoletnih bukev, smrek, javorov in brestov? Slišal bi o ljudstvecu, ki ga je iz raztresenih vasic pognala množična psihoza, in mnogi moji znanci so bili vmes, in o enakem številu mlade vojske, in nešteti moji prijatelji so bili v nji, ki je bila vrnjena z umika. V bohotni zgodnjepoletni mračini Roga z žico povezana in na robu brezen s streli pokončana je bila pahnjena v temo in molk. Pod tistimi pečinami in koreninami čaka, da ji Angel vstajenja zatrobi na rog.

6.1.4. Zakaj hodim v Rog

Blaža Cedilnik

V nedeljo grem v Rog.

Ali imaš tudi ti med tvojimi koga med po vojni pobitimi?

Seveda, očeta.

A v Rogu?

Ne, v Teharjih. Dvakrat na leto grem tja, na spominsko slovesnost in za Vse svete, da prinesem cvetje in prižgem svečo.

Zakaj pa potem hodiš v Rog?

Teharje so oskrunjene in zmaličene do nespoznavnosti. Okrog in okrog jih obdajajo odlagališča odpadkov. Prav ničesar ni, kar bi spominjalo na tiste čase. Saj urejajo spominski park, ki bo nekaj impozantnega. Ampak na tisti ravnici se človek bodisi sam bodisi v še tako številčni skupini izgubi. In koga obliva smrad s smetišča in ko mu oči potujejo po kupih odpadkov, ne more biti zbran. Obhaja ga le onemogel bes.

Rog pa je povsem nekaj drugega. Tam je divja narava, ki ji človek s svojim uničevalskim pohodom ni mogel do živega. Ko se potopiš v globine tega pragozda, se počutiš kot v mogočni katedrali. Počutiš se nekako slovesno. Hrup avtomobila se ti zdi popolnoma tuj zvok v tistem okolju. Človeku se zdi, da bi moral hoditi po prstih, da bi slišal zven gozda, ko šelesti svoj pianissimo.

In ko se znajdeš v trumi ljudi, ki se zgrinja proti jamam, se ti groza, ki jo nosiš v prsih zaradi zverinskega dogajanja, ki je na tem mestu doseglo svoj fortissimo, razraste do bolečine. Nepojmljiva groza. Le kako … Le zakaj … Ali je to sploh mogoče … Pogled ti potuje od obraza do obraza, do skrušene postave, do ustnic, ki mrmrajo molitev, do prstov, ki ubirajo jagode na rožnem vencu. In vmes se ti pogled ustavi na skupini, ki malica in brezbrižno klepeta. In groza v tebi še bolj zaboli. Skušam si dopovedati, da imajo morda prav, da je treba iti preko tega, kar in kakor se je tu zgodilo, da se je to pač zgodilo, da nima smisla pogrevati vsega tega, da pač prideš sem zaradi spomina na pokojnega deda, očeta, brata, moža, da so pač ti umrli, mi pa živimo svoje življenje naprej, …

To je morda mogoče v Teharjih, v Rogu to ni mogoče. Ta kraj je svet. Čeprav se je tu dogajal najgnusnejši zločin, je to sveta zemlja. Ko zaplava pesem nad jamami-grobovi v globini gozda, se zazreš v to mogočnost, jo poslušaš in groza v tebi te manj boli. In premišljuješ, kako bi posredoval to grozo vsem ljudem v domovini, ne zato, da bi tudi njih bolelo, zato, da bi dojeli vso grozo tega, kar se je tu dogajalo, zato, da se kaj takega zagotovo ne bi ponovilo. Nikoli več.

Če bi vsi dojeli to grozo, če bi se zgrozili ob misli na to dogajanje, ki nima imena, ker ga nobena beseda ne more v polnosti izraziti, ker besede v primerjavi s tem dogajanjem nenadoma postanejo tako uboge, ker tudi misli ne morejo tega opisati, le groza, nepopisna groza, težak kamen na duši … Če bi vsi … potem bi morda prišlo očiščenje, kajti potrebno je očiščenje vsega naroda, kajti to je bil tako velik zločin, da na vsakem od nas leži delček.

Nekoč pojdem sama v Rog. Ko bom stopila na to sveto zemljo, se bom sezula. Bosa bom hodila med jamami in pustila grozi v mojih prsih, da se bo napihnila do zadnjega kotička. Potem jo bom izkričala med stoletna drevesa in nad jame. Zase in za vse tiste, ki ne dojamejo, kaj se je tu dogajalo. Česa vsega je zmožen človek. Naš človek, sin mojega naroda, v srcu naše nebeško lepe domovine.

6.1.5. Delati z vero v zmago resnice

Vincencij Demšar

Verjetno se bo kdo od bralcev spomnil pravega naslova knjižice malega formata, verjetno rdeče barve s približno takim naslovom. Tako ležimo v Bogu pobiti. Mogoče je bil tudi malo drugačen naslov. To za tole razmišljanje sedaj ni bistveno. Spominjam se, da sem okoli leta 1970 ali malo kasneje v Celovcu kupil to knjižico in jo s strahom nesel čez mejo. Vedel sem za zasliševanja in neprijetnosti mnogih, katerim so mejni organi zasegah razno literaturo, čeprav je bila v slovenščini.

Ne tedaj in ne danes ne vem za vse razloge, vendar sem vedel, da se socialistična država [Stran 058]boji piscev, ki so odkrivali še drugačno resnico, kot so nam jo ponujali domači zgodovinarji in profesorji na Filozofski fakulteti. Kakšna so bila tedanja sporočila, ki se jih je tedanja oblast tako bala in jih preganjala? Predpostavljam, da so se zavedali, da je bilo sicer moč pobiti na desettisoče mladih fantov in mož, veliko tudi deklet in žena, toda ubiti ni bilo moč duha, tistega duha, ki je te ljudi tudi dvignil proti revolucionarnim krvnikom. Ali in koliko je še tega duha v sedanjem slovenskem narodu? Ali se je ta duh kaj spremenil? Kakšne so “posode”, v katerih je ta duh oz. kakšne bi morale biti? Včasih bi človek obupano dvignil roke in resignirano zaključil: saj ni vredno. Veseli pa me, da mnogi niso obupali, da mnogi Slovenci tudi danes doma in na tujem z veliko vero v zmago resnice vztrajno delajo za kulturno in duhovno vredno človeško življenje. Da starejši delajo za omiko Slovencev tudi na osnovi izročila tistih, ki so bili pobiti po nedolžnem in jih simbolno imenujemo pobiti v Rogu, je nekoliko logično. Kaj pa mlajši? Ali tem pojem Kočevski rog kaj več pomeni kot le geografski pojem? Odgovor ni tako enoznačen. Mnogi mladi se res pehajo za tem, da bodo prišli na čim vplivnejše položaje, toda mnogi tudi iskreno iščejo niti narodovega življenja skozi zgodivino in presenečeni ugotavljajo, da jim manjka vedenje o svojem narodu za zadnjih 50 let. Zato iščejo, za sedaj morda še vedno malo boječe. Moderno pa to še ni tako, kot je npr. že moderno potovati v Argentino k Slovencem. Kdo si bi bil to upal misliti pred 40-imi ali 20-imi leti?

Prepričan pa sem, da so mnogi od pobitih že med svetniki. V času osvobajanja Slovenije poleti 1991 sem se mnogokrat spomnil na te številne nedolžne žrtve in nekako čutil, da so bile na slovenski strani tedaj ne le naše fizične in umske moči doma in na tujem živečih, temveč tudi vse nedolžne žrtve druge svetovne vojne in revolucije. Jih lahko imamo za svetnike? Zame in še za mnoge so. V spodbudo nam je lahko tudi to, da so svetniki zmeraj moderni – sodobni, samo če jih hočemo tako videti. Če uradno še niso priznani, so zame isto kot poznamo japonske in druge mučence. Veseli smo lahko vseh, ki se trudijo odkrivati nesrečno dvojno pomlad teh mučencev v Kočevskem rogu (mišljeno tudi kot Teharje, Crngrob, Zasavje, itd.)

Resnica bo prišla na dan, če se je nekateri še tako otepajo. Strah pred njo je tako velik, da lani ni uspela lustracija. Blizu pa je dan, ko bo razgaljeno vse to sovraštvo in poboji. Mi kot narod bomo več imeli, če se bomo resnično trudili za njeno odkrivanje, sicer bomo ostali osramočeni pred njo in mladimi, ki nam bodo očitali, da jim o krvavi pomladi leta 1945 nismo povedali resnice. Če so razni velikani slovenskega duha in dela stalna opora narodu za njegovo osamosveščanje, so in nam bodo tudi ti kot kažipot v ljubezni do Resnice in domovine.

6.1.6. Bakla nema, ki potnikom samotnim v noč gori

Mira Dobravec

Kadar lunin sij obsveti zapuščena drevesa ob breznih in se v tišino noči oglasi klic samotne ptice, neslišno zašepetajo mrtvi svojo molitev: Za domovino, o Bog, za narod! Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!

Ko pride jutro, je čar mimo, spet so samo brezna in na njihovem dnu od let pobeljene kosti prepletenih rok in teles, pobeljene lobanje, ki ne kažejo več sledu ne groze in ne molitve.

Mučenci slovenske razdvojenosti in bratske morije! Mučenci za domovino in Boga, za vero. Mučenci za zvestobo.

Zdaj vsaj počivajo v miru, po spravni in pogrebni maši, zdaj jim včasih ostarela mati ali sestra prižge svečko na robu brezna, ne le za zidom pokopaliških cerkva, kjer gorijo sveče mrtvim, ki ležijo neznano kje. Vemo, kje ležijo.

Vsak narod ima kakšen posvečen kraj, kakšen svet kraj, kjer se stikata preteklost in sedanjost in se prepletata v večnost zgodovinskega spomina. V opomin. V opozorilo. Tudi v zadoščevanje. In v zorenje.

Koliko svetnikov imajo drugi narodi, mi pa nobenega, včasih slišiš pobožen vzdih, da bi tudi Slovenci imeli svetniške vzornike, priprošnjike prav pri nebeškem prestolu.

O, imamo jih, nimajo sicer papirja in oltarja, pa kaj bi! Vsa slovenska zemlja je oltar, na katerem se je darovalo toliko zvestih duš! In mučeniška smrt je neprecenljivo bogastvo v doti za nebesa in za zgodovino. Tudi za zgodovino. Ko bo vnuk ali pravnuk zaslutil silno bolečino izgube, bo puščava slovenske hladnostim posmehljivosti, pustinja posvetnosti, ponarejenosti in praznega teka zacvetela s tisoč cvetovi. Deset tisoč? Dvajset tisoč? Duhovni zakladi se ne seštevajo, merijo se drugače; torej neskončno mnogo!

Ne sina ne hčere ni za njimi. Le spomin, potlačen na dno narodove zavesti, najprej namenoma in nasilno, zdaj pa zaradi lagod-[Stran 059]

Figure 29. Klicanje Mirko Kambič

[Stran 060]nosti in vseenosti. A živi. Ujet je v večnost z nami vsemi, del naše skupne usode je, usode krivih in nedolžnih, vseh. Vzhodnjaki temu rečejo skupinska karma. Skupna usoda neke skupnosti.

Nedolžna žrtev je neprecenljivo bogastvo skupnosti – ne vpije do neba po obsodbi in maščevanju, prav nasprotno, vsej skupnosti se daje v odrešitev. Le čas za spoznanje mora dozoreti, da bi skupnost lahko zajela iz tega bogatega studenca, spoznala in sprejela svetlobo, da ji ne bi bilo treba tavati v temi krivde in zanikanja in prepirov in strahov. Da ne bomo več vsak posebej samotni potnik, ampak skupnost. Narod, ki je ob preizkušnjah dozorel in si odpustil. Kot pravi pesnik, nedolžna žrtev:

Razgaljeno srce zdaj mirno čaka,

da rož in trav semena v njem vzkalijo,

prečudne dobre sile v meni spijo.

Balantič

6.1.7. Z Rogom smo zaznamovani za vselej

Vanja Kržan

Kaj predstavlja Kočevski Rog meni, ki sem bila maja 1945 stara štiri leta in mi tam niso ubili nobenega od svojcev? Se me Bog potem res nič ne tiče?

Že v železnih letih komunizma, ko je bila prepovedana literatura o zgodovinski resnici zločinskih medvojnih in povojnih dogodkov, sem se z njimi seznanila, kolikor je bilo mogoče. Vsak človek živi tudi iz narodove zgodovinske preteklosti. Če nas ta v čem omadežuje, tega ne moremo blatiti še naprej! Ljubezen do svojega naroda nas povezuje s preteklostjo, z našimi predniki in med seboj, zdaj in v prihodnje. Prav zaradi domoljubja, ljubezni do resnice, sovraštva do laži in želja, da Slovenci v svoji državi končno sproščeno zadihamo, me Kočevski Rog vedno znova nagovarja. Moji prvi spomini na Kočevski Rog so povezani z nedeljskim jutrom, ko sva z možem peljala svojega sina do gozdarske koče v osrčje Roga, kjer je s svojimi prijatelji-skavti želel narediti skavtske zaobljube. Kako lepa je bila vožnja z avtom po zeleni in sončni Ribniški dolini do Kočevja! Na nekem odseku se cesta približa železnici. Prav po tej progi so jih peljali maja 1945 v smrt … V kakšni grozi so doživljali svojo pot na Kalvarijo?

V Kočevju smo zavili levo proti Rogu. Prvič v življenju gledam to pokrajino. Opazujem stare hiše ob cesti skozi Šalko vas in Željne. Katere od njih so bile neme priče voženj kamionov, ki so vozili žrtve na morišča? Kako so se počutili njihovi prebivalci, ki so tesnobno prisluškovali za zapahnjenimi vrati?

Bukve v gozdu so ravno pričele zeleneti. Čedalje manj nas je zanimala koča nekdanjih kočevskih gozdovnikov, ki to jutro gosti skavte. Ustavili smo se, toda najprej na enem od grobišč. Bog ve, koliko jih je! Tako dolgo zamolčana skrivnost Kočevskega Roga je končno spregovorila tudi naši družini. Zdaj, ko ni več zamolčana, ni nič manj skrivnostna. Za nas postaja posvečena. Posvečena so tla, po katerih stopamo, posvečena je katedrala zelenih bukev in smrek, posvečena je daritvena žrtev teh, ki trohnijo pod nami.

Ko enkrat stopiš v to posvečeno skrivnost, ostaneš z njo zaznamovan vse življenje … Pripeljali smo se do koče. Vrvež mladih in veselih skavtov se je umirjal okrog lepo okrašene mize, pripravljene za – mašno daritev. “Skavtska maša”, pa vendar, ponovna daritev prvega velikega petka in velikega petka Kočevskega Boga pod neskončnim svodom nebes … Živi venec mladih okrog oltarja odgovarja tej ponavljajoči se, a vedno novi skrivnosti: Tvojo smrt oznanjamo in Tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi!

Ta skrivnost zaživi na oltarju, dogaja se tukaj in zdaj, v nas in med nami. Ali ji znamo in hočemo prisluhniti, da končno naš narod, našo mladino prebudi v vstajenjsko jutro?

6.1.8. Tudi sam bi bil lahko med pobitimi v Rogu

Ivan Merlak

Vsako leto se udeležujem spominske slovesnosti v Kočevskem Bogu. Čutim, da moram iti tja. Še vedno se živo zavedam, da bi mogel biti tudi sam med domobranci, ki leže pobiti v Bogu.

Kot ranjenec maja 1945 nisem mogel bežati na Koroško, zato sem se moral javiti na partizanski komandi v Logatcu (!). Velika večina vaških stražarjev in domobrancev, ki so se, zanašajoč se na obljube, da se jim ne bo nič zgodilo, sami javili, je potem končalo svojo življenjsko pot v roških breznih. Ne da bi za svojo rešitev kaj posebnega storil, po skrivnostnih božjih načrtih nisem bil med njimi. 5. avgusta pa je prišla amnestija.

Svoj odgovor na zastavljeno vprašanje vežem na zgornji spomin. Ko sem namreč pr-[Stran 061]išel pred mladega partizanskega oficirja, Slovenca, šepajoč s palico v roki, me je ta takoj nahrulil: “Kaj pa je to?” Odgovoril sem po resenici: “Neki domobranec me je po nesreči obstrelil v nogo.” Oficir je takoj osorno odvrnil: “Škoda, da te ni zadel v glavo.” Ostal sem brez besed. Toda o njegovi besedi sem pogosto premišljeval in razmišljal še posebej letos, ko stojim pred svojo zlato mašo.

Slovenec obžaluje, da je Slovenec ostal živ, čeprav ne ve o meni ničesar slabega. On je bil pijan zmage, jaz sem bil žrtev, niče; človek, ki bi ga ne bilo treba na svetu. Škoda, da ga ni že njegov soborec po nesreči ubil. Bomo zdaj mi poskrbeli, da bi takšni “tipi” več ne tlačili zemlje. Potem bomo imeli raj …

Letos se bom udeležil spominske maše v Rogu s posebno mislijo na sošolce, ki bi tudi lahko imeli zlato mašo, pa počivajo njihove kosti po kočevskih in drugih breznih. Znova bom odpustil vsem, ki so krivi njihove nedolžne smrti, – pa tudi tistim, ki še danes ta “holokavst” opravičujejo in celo odobravajo.

Dokler mi bo zdravje dopuščalo, se bom teh slovesnosti udeleževal in vedno znova odpuščal krivcem. Vabim, da tudi drugi tako storite, zakaj odpuščanje je božja moč. Le-ta pa more vsemu narodu vedno bolj odkrivati pravo resnico o Rogu in ozdravljati njegovo oslabljeno, bolno, moralno in politično tkivo.

6.1.9. Slovenski narod se je odločil za vrednote, za katere so se oni borili

Ivan Oman

Rog 1990. Tisoči, desettisoči se zgrinjajo v Rog. Črna zastava. Črne rute. Da; tokrat prvič smemo vedeti, kje in kako so umrli slovenski vojaki protikomunističnega odpora. Da; nepremagani poraženci v pomladi 1945 postanejo zmagovalci petinštirideset let po svoji smrti. Da; slovenski narod se je, čim mu je bila dana možnost, odločil prav za tiste vrednote, za katere so oni umrli: za Svobodo. Za politično, kulturno, versko, gospodarsko svobodo. Spominu pobitih bojevnikov za Svobodo se klanjajo tisoči.

Rog 1998. Množice še vedno, leto za letom romajo v Rog. Tako kot leta 1990. Takrat smo rekli: spravna svečanost. Sprava? Velja omeniti in se zamisliti ob misli, ki jo je izrekel pomemben slovenski mislec in politik krščanske usmeritve: “Dokler se bomo Slovenci zmerjali z izdajalci in banditi, tako dolgo bomo vsak na svoji strani prepada – torej sprave med nami ne bo?”

Danes, deset let po tistem, ko je takrat vladajoča politična garnitura implicite priznala zgrešenost ciljev revolucije, ko se je s prevaro in nasiljem vzpostavljeni družbeni sistem sesul v vsej Evropi, še vedno zmerjajo z izdajalci tiste, ki so zablodo revolucije spoznali že v njenem začetku in se njenemu nasilju uprli. In voljo do svobode plačali z življenjem.

Ob Rogu 1998 se nam zastavlja vrsta vprašanj.

Ali je totalitarni sistem zares dokončno odpravljen? Ali se ne nadaljuje v obliki neokomunistične “demokracije”? Kje so sile, ki so uspele na volitvah 1990 in potem uspele ustanoviti samostojno slovensko državo? Ali je voditeljem novih – demokratičnih? – strank pomembneje, kdo od njih je pomembnejši, kot pa uveljavitev demokratične politične usmeritve?

In končno: ali smo pripravljeni priznati, da imamo vsi enako pravico do lastnega političnega prepričanja, tako levega kot desnega, ter da vsi “levi”in “desni” živimo v istem prostoru, da imamo eno in isto domovino, torej moramo živeti skupaj. Torej: sprava in sožitje, ne pa, kot je dejala pomembna oseba iz vrst aktivistov revolucije, da sta ti dve opciji kot “ogenj in voda”, da sprave ne more biti. Zato imamo stanje hladne (verbalne) državljanske vojne.

Doklej še?

6.1.10. Ostal je občutek zapuščenosti in nezavarovanosti

Ivanka Kozlevčar

O Rogu in tem, kar simbolizira, morem govoriti le čisto osebno, ker se ob tem vedno zavem množice mladih iz svojega otroštva, ki so na tako okruten način izstopili iz mojega življenja. Ostaja občutek zapuščenosti, nezavarovanosti, ki se ga ni mogoče popolnoma otresti. V mojem okolju so bili to sami mladi fantje, navajeni težkega življenja, pa so vendar peli in se veselili. Čez sto mladih fantov v majhni fari, kakšna življenjska energija! Koliko časa je nova oblast živela od tega, da jih je skrivala in blatila. Koliko jalovo porabljene energije za ustvarjanje videza. Ali ni prav pri-[Stran 062]zadevanje za nek videz najbolj usodna napaka, ki poraja največ zločinov. Kako da ne prenesemo, da se govori o stvareh tako, kot so. Ali niso vsi ti fantje prav žrtve te grozljive igre, ki je niso sprejeli.

6.1.11. Le to vem, da je Rog, le to slutim, da je Bog

Jože Snoj

Kočevski Rog je zame – kot človeka in Slovenca – eden od osrednjih življenjskih pretresov in – ker se mi povezuje z vprašanjem o Bogu – središčna tema mojega pisanja. V nadčloveško absurdni grozi roškega poboja mora biti – tako ga racionalno-emocionalno doživljam – neki najgloblje nedoumljiv smisel. Če tega smisla v nesmislu ne bi bilo, Boga ne bi bilo. Če pa je – in jaz ga tako dojemam – potem je lahko samo kazen biblične razsežnosti. Kazen pa je v ambivalenci take silne sinajske dimenzije zmeraj tudi že obnova zaveze med človekom (ljudstvom, narodom) in Bogom. Bog (revolucija) je, skratka, bil taka numinozna kazen za naše (zgodovinsko, osebno, klerikalistično) zlorabljanje Boga.

Do 8.julija 1990, ko so v Kočevskem Bogu roški okostnjaki iz brezen spet stopili med nas, sem mislil, da jih bo v nedogledno dolgo komunistično epoho ohranjala med nami samo pesniška beseda. To izpovedovanje sem občutil kot osebno poslanstvo in sem ga skušal uresničevati v pesmih in romanih o revoluciji – še zastrto v Hodniku (1969), že razprto v Gavženhribu (1982) in do konca razgaljeno v Fugi v križu (1986). V sanjah si nisem mogel predstavljati, da bom kdaj dočakal, kar sem. Rog tega dne sem ob pogledu na spokojno veličastje rogatega obzorja zato doživel kot čudež, epifanijo, prihod Boga. Kot dokaz njegove Previdnosti in Pravičnosti, ki je le redko dan kakemu rodu. Kdor tega ni občutil – in še danes ne občuti – tako, je maloveren in malodušen. In kdor ne občuti, da so nam vse žrtve revolucije, med njimi še posebno roške, tam zgoraj izprosile samostojnost in državo, kot nazorno čustvuje in verjame preprosta krščanska vernost, je črno nehvaležen.

Zdaj so roški okostnjaki “javno” (civilnopravno še ne!) med nami in – tako se tarna – z njimi ne vemo kaj početi. Ne le tako imenovani neverni, ampak – roko na srce – tudi tako imenovani verni. Tako je zato, ker tako prvi kot drugi, še zmeraj vsak v svojem taboru, še zmeraj mislijo, čustvujejo in ravnajo enako, kot so, preden nas je udaril bič Boga. Kazen torej še traja, zaveza še ni obnovljena. Bog nas še zmeraj drami. Bi bila popolno očiščenje in prebujenje na tem končnem svetu sploh mogoča? Kako naj, časen in enodneven, sodim o tem nadčasnem? Le to vem, da Rog je, le to slutim, da Bog je. In to je veličastno.

6.2.1.

Teharij nisem spustil iz očesa od leta 1958. Takrat so se še videli betonski temelji barak, grapa je bila zapuščena, po 1970. letu pa sem nemočno opazoval, kako ploščad nekdanjega taborišča in grobišče v grapi spreminjajo v odlagališče industrijskih in komunalnih odpadkov. Vpraševal sem se, kako kaj takega dovolijo na pragu mesta in zakaj so varuhi narave tiho. Brezarjevega brezna nisem našel čeprav sem oblezel vse grape pod Toškim Čelom. Iz opisov sem napačno sklepal, da je nekje pod strmino in ne tako blizu vasi. Šele domačin me je peljal na pravi kraj: brezno, do vrha napolnjeno s smetmi, prav na vrhu zapuščen avtomobil. Nedotaknjeni in na videz pozabljeni so ostali grobovi v Kucji dolini. Za Hrastniški hrib sem vedel samo, da so bila morišča blizu Dola, predvsem okrog Marnega in Krištandola. Šele domačinka mi je pokazala hrib iz samega premoga, preluknjan in izpraznjen tako od zgoraj kot spodaj. Po kolovozu med Brnico in Starim Hrastnikom je šla z menoj, vendar samo do sedla. Naprej sem kolovratil sam. Takoj mi je padla v oči mogočna razpoka, ki se razteza po zahodni strani hriba skoraj do sedla. A Kočevski rog je ostajal neznanka. Obsežen in nevaren. Saj nismo razlikovali med Rogom in področjem okrog Kočevske Reke in Gotenice. Za vse te kraje se je govorilo, da tistega, ki zaide, ne najdejo več. Enostavno izgine in izpuhti.

Povšetova Mara je nedavno pravila, da so komunisti radi kazali brezno, vendar samo izbrancem. Ko jih je peljal Metod Mikuž v Rog v okviru zgodovinarskega seminarja, se jih je med potjo manjša skupina izgubila v stran. Ko so se vrnili, so povedali, da jim je profesor pokazal brezno, v katerem ležijo pomorjeni domobranci.

France Dejak in Milan Zajec sta sicer znala veliko povedati, vendar malo uporabnega za [Stran 063]tistega, ki bi rad kaj našel. Razumljivo, saj je bilo sicer podnevi, vendar so morali v tovornjakih ležati in je bilo največ, kar so lahko videli, drevesne krošnje. Lačnim, žejnim, pretepenim in povezanim z žico je rojilo po glavi vse kaj drugega kot, da si morajo zapomniti pot. Nekaj bi se dalo pomagati s podatkom, da brezno od Kočevja ni daleč, samo pol ure počasne vožnje. Dejak je trdil, da so jih zanesljivo peljali skozi Šalko vas in Željne, saj je tiste kraje dobro poznal: »Med vojno sem bil pri domobranski prometni policiji v Kočevju. Do tam sem vedel, kam nas vozijo, potem pa manj. Peljali so nas čez Malo goro. Pol ure je bilo tistega premetavanja. Srečali smo tovornjak ali dva, ki sta se vračala po druge. Od ceste, kjer smo se ustavili, jama ni oddaljena več kot dvesto metrov. Če bi šel danes na oglede, ne verjamem, da bi jo našel. Moralo je biti že na Macesnovi gorici. Kasneje so mi doma pravili, da so ljudje iz Ribniške doline videli nekje za Kočevsko Malo goro, vendar pred pogorjem Velikega Roga, oblake prahu, ki so se dvigali, ko so brezna razstreljevali.«

To sem izvedel poleti leta 1987, ko sem bil na obisku v Clevelandu pri mami in sestri Zini. Macesnova gorica torej. Omenjali so jo tudi drugi, ki so ali poznali Kočevski rog ali izvedeli od domačih, zlasti gozdarjev, kje so brezna. Iz spominov rešenih je videti, da naj bi šlo za isto brezno, vsi opisujejo drevesno deblo, ki se je ob miniranju odtrgalo z roba in se spustilo v jamo. Po njem so splezali, nato pa še nekaj metrov po živi skali, da so prišli na plano. Globina brezna dvajset metrov, kratki stranski rovi, velikost po pripovedovanju Milana Zajca taka, da bi šlo vanj nekaj deset tisoč ljudi. Skratka, podzemska jama, z nekaj metrov veliko luknjo na vrhu. Kasneje so jo z miniranjem razširili. Lahko, da je brezno zdaj do vrha zasuto.

Priti bi moral torej do Macesnove gorice in jo prečesati. Prava bo cesta, ki teče od Kočevja po sredini Roga in se na sedlu pri naselju Žaga Rog prevali na drugo stran proti Dolenjskim Toplicam. Na zemljevidni karti je označena z rumeno, vendar ima številne odcepe na vse strani. Samo na enem zgrešim, pa se bom tistega dne težko izkopal iz gozda. Potem sem na zemljevidu prebarval po izohipsah vsakih sto metrov višine z drugo barvo, najvišjo najbolj temno. Pot se mi je zdaj prikazala kot manj problematična. Najprej Kočevska Mala gora, potem pa pod gričema Krenom in Ronjem in že sem na Macesnovi gorici. Držati se moram nižine, saj glavna cesta ni speljana gor in dol, ampak med griči in se vzpenja položno ob pobočju gričev samo toliko, da pripelje na sedlo oziroma prelaz.

Najprej nisem niti pomislil, da bi se dalo z avtomobilom. Preveč bi se videlo. Razmišljal sem, da bi dal na vlak kolo, ga v Kočevju iztovoril, potem pa se odpeljal čez Rog do Novega mesta. Pa sem izvedel, da vlak v Kočevje ne vozi. Proga je sicer ohranjena, vendar služi samo za tovorni prevoz.

Potem mi je Drobničev Tone povedal, da je bil pred dvajsetimi leti tam. Peljali so se z avtomobilom, prišli do brezna že v mraku, si ga ogledali, potem pa se hitro vrnili. Da, Macesnova gorica. Možno, da je na njenem območju. Ni treba skrbeti, da bi zgrešil, ker je na vseh križiščih označena Baza 20, in držati se moram samo te smeri, pa bom prišel prav. V Željnah so na koncu vasi naselili cigane. Ti majo baje telefone ravno zato, da javijo številko vsakega avtomobila, ki se je napotil v Rog. Pa nič zato. Samo za tujce je prepovedano zapuščati glavno cesto, kar je tudi označeno na vsakem razcepišču, drugi pa imamo pravico, da se vozimo kjerkoli. Od Željn je dobro uro hoje. Ob cesti so kilometrski kamni. Obenem pa so blizu telefonski drogovi, ki so verjetno napeljani prav do Baze 20. Pred breznom, ki so ga takrat obiskali, gre cesta položno naravnost navkreber, ob njej na desni strani pa je skoraj kilometer dolga in nekaj sto metrov široka poseka. Samo mlado

Figure 30. Pot na Rogu Tine Velikonja

[Stran 064]drevje. Potem so vrtače in odcep od glavne ceste na levo. Na tem razcepišču je ravnica in dovolj prostora za parkiranje. Treba je sto metrov nazaj in na desno v smrekov gozd. Na deblih so vrezani križi. Če pridem do njih, sem blizu. Kar naprej v vrtačo, še vzpon petnajst metrov in sem ob breznu. Ni globoko. So ga minirali in zasuli, vendar se vsebina seseda.

In to je vse. Narišem si potovalno smer na zemljevidu, na list si izrišem domnevno brezno z vsemi značilnostmi, ki me bodo opozorile nanj. Sobota, nekaj dni pred božičem leta 1988. Napovedujejo hladno vreme, zjutraj da bo minus petnajst stopinj, čez dan jasno in delna otoplitev. Malo od Ribnice naprej me ustavijo prometni miličniki. Neprijazno zahtevajo dokumente, jih vrtijo po rokah, gledajo nekaj časa vanje, nekaj časa mene, pokazati moram varnostni trikotnik in škatlo za prvo pomoč. Nič se ne opravičijo, tudi ne razložijo, zakaj so me ustavili. Rutinska kontrola. Čudna reč!

V Kočevju že sije sonce. Peljem se skozi mesto po poti, ki so jo prehodili domobranci takrat, ko so jih vodili s kolodvora. Zajec je pravil, da je šel s transportom iz Vetrinja v torek 29. maja, 1. junija je bil že na vlaku, v soboto 2. junija dopoldne pa se je že znašel v breznu. Šele sedaj sem izvedel, da je šel zadnji transport po železnici iz Ljubljane 9. junija in da so torej z najbolj silovitim pobijanjem končali v nedeljo 10. junija. Vsega šest, največ sedem železniških transportov. Ko so domobranci zapuščali kočevski kolodvor, niso bili zvezani in prepričani so bili, da jih ženejo v delovna taborišča. Dejak je, ko so se peljali skozi domačo vas Dolenji Lazi, vrgel listič, na katerem je sporočil, da jih peljejo v taborišče na Rog in naj pošljejo paket. Listič je mati dobila in se zato ni veliko čudila, ko ga je čez tri dni zagledala doma. Bežno si ogledam Marijin dom, kjer je zdaj občinska uprava, in gimnazijo. Tu so jih nastanili za nekaj ur, potem pa po skupinah do Doma slepih, kjer so jih vezali. Pravijo, da so tisto stavbo podrli in da stojita zdaj tam banka in avtobusna postaja. Obrnem avto in nazaj po cesti, ki pelje v Rog. Nekaj dni prej je zapadlo deset cm snega na ravno toliko starega. Šalka vas, Željne. Prvikrat grem mimo, čeprav sem tisočkrat izgovoril njihova imena. Zeljne mi zvenijo v glavi kot zlobna vrata pred pogubljenjem. Ciganskega naselja pred gozdom ni mogoče zgrešiti. Kot bi se peljal mimo skladišča zapuščenih avtomobilov. Videti ni žive duše. Sem še prezgodaj. Peljem naprej čez Malo goro. Na vrhu stoji na cesti skupina lovcev in me gleda. Umaknejo se počasi, kot da je vse njihovo in da nimam tam kaj iskati. S slabim občutkom peljem dalje. Verjetno ni nikomur od njih padlo v glavo, da iščem kočevska brezna, vseeno pa sem zanje čuden patron. Kaj le išče Ljubljančan v tem mrazu sam v njihovih revirjih. Takoj naprej je prvi odcep v desno z oznako, da je vožnja z avtomobili tujcem prepovedana in tako na vseh naslednjih odcepih. Vozim počasi, da me ne bi zaneslo s ceste. Sledi avtomobilskih koles pred menoj na cesti so jasne in ni me strah, da bi obtičal v snegu. Ko pripeljem po ovinkih navzdol, se odločim, da parkiram na večjem ravnem prostoru. Z leve se priključuje širša gozdna cesta, kažipot za Bazo 20 pa me usmerja na desno. Ravna cesta, ki se počasi vzpenja, na levi telefonski stebri, na kilometrskem kamnu berem razdaljo, osem kilometrov ali nekaj takega. Bogve, odkod je ta razdalja, verjetno od Kočevja. Tu se zdaj začenja Križev pot. Hladno je, vendar je pot prijetna. Hitim na vso moč. Sklenem, da bom na vsakem razcepišču poslikal kažipote. Hrib na levi mora biti Kren. Zdi se mi, da sem šele na začetku. Zato se vzpnem na vrh, kjer je ravnica s preprosto lovsko kočo in visoko prežo. Vse zaprto in prazno. Zlezem po lestvi na prežo, pa ni razgled nič boljši. Spustim se navzdol, novo križišče. Na cilju sem, pa se tega ne zavem. Čeprav sem samo sto metrov zračne razdalje od brezna, ni nobenega znaka, nobene steze, ne vrezanih križev. Šestega čuta ni, saj bi se morala tresti zemlja in se bliskati kot za sodni dan. Le mrzla zimska pokrajina, šibko sonce in neskončnost gozda. Ker iščem Macesnovo gorico, tam naj bi bili domobranci, niti ne pomislim, da bi se že tu izplačalo pobrskati. Za menoj pripeljejo lovci in zavijejo z glavne ceste v desno. Na tisto cesto, ki bo postala kasneje ob naših slovesnostih protokolarna pot. Hitim naprej, na levi je hrib Ronj, spodaj čisto ob cesti na isti strani hišica, kot bi bila iz Janka in Metke. Na karti preberem, da je to Križmanova koča. Vse zaprto. Naveličam se hoditi po cesti, pa si izberem bližnjico naravnost po pobočju. Visoka trava, smrečice, divjina. Ko pridem malo višje, zagledam na levi strani na drugem bregu veliko lovsko hišo. Sem vodijo telefonski stebri. Skrivnostna je, s posebnim cestnim odcepom, da se lahko do nje pripelješ z avtomobilom. Zadnje sledi koles peljejo k njej. Po glavni cesti ostajajo samo moje stopinje. Z daljave na desni se slišijo streli. Na zemljevidu preberem, da je tam Ušiva jama. Predaleč od ceste je, tam že ne more biti tistega, kar iščem.

Končno Macesnova gorica. Najti moram poseko, široko križišče, potem pa sto metrov [Stran 065]

Figure 31. Na Rogu – Drevesa in nebo Tine Velikonja

nazaj in po stezici desno od ceste. Na poseko ne smem preveč računati, saj je od Tonetovega obiska preteklo dvajset let. Cesta se strmeje vzpenja. Prvi odcep je komaj opazen, naravnost levo navzdol, nobenega prostora, kjer bi se dalo parkirati. Ne bo pravi. Nadaljujem vzpon. Ko prehodim že vse pobočje, pridem do novega razcepišča. Široko je, na ravnici. Nekje na desni mora biti brezno, lahko da jih je več. Prečešem tisti prostor, pa ne najdem ničesar. Neham iskati in se povzpnem naravnost na vrh Macesnove gorice. Samo breg in negovani gozd. Zlahka se da hoditi kjerkoli. Vrh je 770 metrov visok, čisto drugačen pa je tristo metrov višji Veliki Rog. Od daleč je neznačilen, tule nasproti pa je videti mogočen in nevaren. Na vrhu je skoraj gol in zasnežen. Naredim si načrt. Brezno mora biti v neki vrtači. Čeprav je morda zasuto in preraščeno, na tistem mestu ne morejo rasti drevesa, starejša kot petdeset let. Spiralno se spuščam v krogu in puščam za seboj sledove v snegu. Na pobočju ni nič takega, tudi ob cesti nobene prave vrtače. Tu nekje je zakopana njihova skrivnost, tu so nekateri po cele dneve umirali in čakali na priložnost za beg, ki se je posrečil samo izbrancem. Čeprav se mi zdi, da sem na pravem kraju, že slutim, da mi gozd ne bo tako rad izdal zadnje skrivnosti, a nisem razočaran. Srečen sem, povezan z umrlimi, čutim, da ne bomo nikdar več tako zase. Ne dvomim, da se bodo čez čas zgrinjale sem množice in v tistem vrvežu bo pristni stik za vedno izgubljen. Pogledam na uro. Kmalu bo poldne. Še malo kar po cesti.

Pred mano je Veliki rog. Zato jo uberem kar naravnost po celem proti njemu, najprej v dolino, nato po grmičasti ravnici in v strmi breg. Bolj ko se bližam vrhu, več je sledi živali, že kar potacano je, čeprav preženem samo nekaj srn. Največ je drobnih sledi, od zajcev in srn. Jelenove sledi so velike, zraven pa opazim še ene, zelo široke, večje kot človeška roka. Stare so samo nekaj dni. Kaj če niso medvedove? Pa saj imam palico in teči tudi znam. Morda so se živali zatekle sem gor zaradi lovcev. Kam so se skrile, da ni videti nobene, čeprav so sledi sveže? Proti vrhu je nekaj skalnih sten in s težavo najdem prehode mimo njih. Prav pazljiv moram biti. Če mi zdrsne, se ne bom ustavil tako hitro, najverjetneje ob kakšnem deblu. Kdo me bo slišal, če obležim!

Končno sem na vrhu. Šele tu je zares toplo. Sonce blešči, da si brišem solze. Gledam na prehojeno pot. Tam v daljavi je Friedrichstein, pod njim nevidno Kočevje, vse pred menoj pa je južna stran Kočevskega roga.

[Stran 066]

Zaenkrat mi ni izdal skrivnosti. Na vrhu je lesena piramida. Preberem, da sem 1.099 metrov visoko. Predstavljam si partizane, ki so med vojno stali na tem mestu. Samo gozd daleč naokoli. Ni čudno, da so se čutili gospodarje. Tule na severu je pravi partizanski Rog: baza 20, partizanske bolnišnice, obrambne črte. Spuščam se po markirani poti, ki me pripelje na sedlo. Na karti preberem, da je to Žaga Rog. Nekaj hiš, sicer pa ostanki nekdanje žage. Hitim po cesti nazaj in navzdol. Iskati moram na levi strani takoj, ko bo strmine Velikega Roga konec. Naletim na stopinje v snegu. Le kdo bi to bil? Šele čez čas se mi posveti, da so moje. To, kar se sedaj dviga, je vse Macesnova gorica. Najbolj severnega dela še nisem raziskal. Zdi se mi, da sem na pravem kraju. Tu so vrtače, nekaj globokih, brez drevja. Nič zato, če ni brezen. Ena vrtač mora biti prava. Si bom zapomnil in šel spomladi spet na pot, če se ne bo zgodilo kako drugače.

Nadaljujem kar po cesti. Tudi mimo sedaj znanega brezna na Macesnovi gorici, ki pa je na najbolj južnem delu njenega pobočja na zahodni strani ceste. Tam nisem iskal, saj ni bila prava stran. Zanima me, če bi se mi posvetilo, če bi prišel zraven. Da se je nekaj zgodilo, bi morda ugotovil, saj se je v brezno zapeljal velik kos tal z drevesi vred in to vse skupaj nemoteno raste in pokriva vhod kot zeleno pokrivalo mrtvim. Zaradi snega zagotovo ne bi opazil apna na robu kot dokaz, da so ga na koncu navozili na trupla. Tudi druga jama, nekaj sto metrov južneje od prve, ki izgleda bolj kot Potočka zijalka, kot zasut vhod v podzemeljsko jamo, mi ne bi vzbudila suma. Iskal sem brezno na dnu vrtače.

Pred Krenom me dohiti avtomobil z lovci. Zadaj imajo privezano za odbijač ustreljeno srno, ki jo vlečejo po snegu. Za seboj pušča med kolesnicami široko sled z lisami krvi. Takrat ne mislim več na nič. Pot me je zdelala. Ne toliko sama hoja, bolj stalna vznemirjenost in vzvišeni občutek, da hodim po svetih krajih. Sploh nisem razočaran, da nisem našel nič zanesljivega. Ne, tolažim se, da je važen vloženi trud in ne končni uspeh. Rog je moj. Nisem prvikrat njegov obiskovalec. Mrači se, ko pridem do avta. Nosim jih s seboj, z vsemi mukami, ponižane in pozabljene. Bogat sem in srečen.

Figure 32. Na Rogu – Kakšen znak bi moral biti Tine Velikonja

Čez nekaj mesecev je šlo gladko. Z mano bo šel nekdo, ki dobro ve za brezno. Bil je Andrej Lenarčič. Od prej ga nisem poznal. Pripeljal me je do brezna pod Krenom. Da so kmalu po vojni tja hodile ženske prižigat sveče in nosile cvetje. Ni jih bilo strah. Te so vrezale križe. Tudi zaposleni v gozdu so ves čas vedeli za to brezno. Gozdni delavec, ki mu je s ceste kazal proti breznu, je prerokoval, da bo tu stala cerkev in bodo hodili sem kot na božjo pot.

7.1.1.

Večkrat sem že napisala: zakaj, za hudiča, smo zapustili prelestni samoupravni socializem, realsocializem oziroma komunizem, ko nam je bilo tako lepo. Vsega smo imeli na pretek. Stanovanj, kolikor hočeš. Plače oziroma osebni dohodki so bili neizmerno veliki. Služba te je čakala za vsakim vogalom. Skratka, cedila sta se med in mleko. Indija Kbromandija. Svoboda, bratstvo, enakost so šli v klasje.

No, naj omenim tako mimogrede, bili smo tudi mladi. Mlad, to je v srcu vsega življenja, je zapel pesnik. Moja stara mama je vedno rekla, daje bilo najlepše pod Avstrijo. Pa sem ji vedno rekla, kajne, takrat si bila mlada. In njene oči so se sredi nagubanega obraza prav mladostno nagajivo zasvetile. V njih so se prižgali hudički. Pa sem ji rekla, naj pove, kakšne so takrat ušpičili. Pa je bila kar tiho. Kakšen vzdih morda, pa hudički v očeh. In to je povedalo več kot ploha besedi.

Kaj pomeni mlad, kaj pomeni otroštvo? Pomeni biti brezskrben, pomeni brez razmišljanja zreti v prihodnost; prihodnost je samo nekaj, kar je povezano z velikimi željami, upanjem, najlepšimi predstavami o tem, kaj bo, vsekakor nekaj zelo zelo lepega, lepega, kot so lahko lepe samo sanje … Kako pa je danes? Danes tega ni … otroci so ze zelo obremenjeni … obremenjeni s skrbmi staršev …

Kako je bilo z našim otroštvom. Lahko bi rekla, da smo bili dvoje sorte otroci. Eni so imeli vsega (saj veste: vila na Bledu, avto s šoferjem, pomaranče, bele kožuščke), drugi pa smo morali že zelo zgodaj razumeti, da ni denarja niti za hrano, da bi se pošteno najedli. Ko smo se vračali iz šole, smo se pogovarjali o hrani. O dobrotah, ki smo jih kje videli ali so nam starši pripovedovali in za katere smo bili prepričani, da so neizmerno dobre. Nekatere stvari smo videli v izložbah, druge pri nekaterih sošolcih, ki so jih prinesli s seboj v šolo za malico. In o oblekah. Prava sreča je bila, če so bile doma kakšne stare zguljene obleke, da se je iz njih naredil plašč, da otrok ni zeblo. Večina otrok ni razumela, zakaj je tako, ko so nam ven in ven ponavljali, da smo vsi enaki. Saj tudi sama nisem razumela. Ampak sama sem iz drugačnega testa, ali pa me je izvirni greh tako močno zaznamoval, da sem že kot majhen otrok skrbno opazovala in analizirala stvari okoli sebe in pazila, da ne bi česa spregledala, preslišala ali kasneje pozabila. Pa najbrž bo vsakega malo. Nekaj tega je bilo že v meni, seveda pa se je razvijalo in razvilo zato, ker je bilo okoli mene ves čas neko šepetanje, strah, da ne bi kaj preveč slišala in razumela, jok odraslih ljudi, zavest, da se je očetu nekaj hudega zgodilo, stric na prisilnem delu, pa čudne zgodbe in še bolj čudne šale, ki jih nisem razumela, ki sem jih razumela šele čez mnogo let. In iz vsega tega se je rodila najbolj demokratična, najbolj svobodna, skratka naj-naj država na svetu.

In zdaj, ko gledamo nazaj, vemo, daje bila ta država vse prej kot demokratična. Pravzaprav je bil to totalitarni sistem, ki je tistim, ki so bili pri koritu, dal vse, ostalim pa drobtinice. In kaj ga je držalo pokonci od samega začetka? To je bil strah, strah malega človeka, da ne bi izgubil še tisto malo, kar ima, da ne bi izgubil svojega življenja, da se njegovim otrokom ne bi kaj hudega zgodilo, da ne bi bili oropani prihodnosti. Ljudje so vedeli, da ni dobro govoriti o pobojih, ki so se dogajali med vojno in po njej, da ni dobro govoriti o prelivanju kroglic in o drugih goljufijah, ki so se dogajale na volitvah, … Nekateri so se prav nečloveško trudili, da bi izbrisali iz spomina vse take reči, ki bi jim lahko škodovale, če bi se jim kdaj v nepravi druščini zareklo … In nekaterim je zares uspelo, da so pozabili, da se vsega skupaj spominjajo le megleno, tako da niso več čisto prepričani, ali se je vse skupaj zares zgodilo.

In prav ta strah, strah malega človeka, pove, ali je v državi svoboda in demokracija. Ali je država pravična.

Kako hitro čas beži. Zdaj zdaj bo deset let, kar smo dočakali sanje naših očetov in dedov. Dočakali, da imamo Slovenci svojo državo, svojo lastno državo, kar je izgledalo še ne posebno dolgo nazaj čista iluzija, prazna vera, grad v oblakih, … In zamenjali smo sistem. Opustili smo naj naj demokracijo in vpeljali pravo demokracijo. Vendar ima ta demokracija eno napako. Ali pa morda cel sistem napak, ki vse izvirajo iz istega vica. Namrč, če je to demokracija, je, kot sem že napisala, “atenska demokracija”, peščica izbranih uživa vse mogoče privilegije, večina ljudi pa se bori in trudi, da bi zvezala konec s koncem. Seveda, treba se je znajti. Podjetništvo, to je tista prava beseda. Nova država naj bi popravila krivi-[Stran 068]ce, ki jih je zagrešila stara. Seveda, ampak kako. Zakaj, na primer, ni bilo stanovanj za vse, zakaj so nekateri, ki jih je razprodaja stanovanj doletela v stanovanjih, ki so bila nekoč nacionalizirana, postali državljani drugega razreda. Zato, ker je bilo vse skupaj izvedeno zelo, milo rečeno, šlampasto. Pri razprodaji stanovanj niso bili pozorni na dvojna državljanjstva. Mnogo takih dvojnih državljanov je kupilo stanovanja po razprodajni ceni, jih takoj prodalo za nekajkratno ceno, potem pa brez kakršnegakoli plačila davkov izginilo nekam na jug. Precej je bilo tudi takih, ki so na račun tega, da bodo vrnili stanovanja, dobili velike kredite za gradnjo hiše. Ko se je začela razprodaja stanovanj, so bili še v stanovanju in so ga seveda lahko kupili. Potem so z oddajanjem stanovanja najprej dokončali hišo, od tedaj naprej pa jim stanovanje prinaša lepe mesečne dohodke. Ali pa so ga prodali. Kupili za desettisič nemških mark, prodali za stopetdeset tisoč. Pri vsem tem se pa govori samo o bivših lastnikih, češ da so oni vir vsega zla. Ja, ja, pri nas imamo zares strokovnjake, da se dela gnoj iz njih.

Takih primerov se najde, kolikor hočeš. Pa bo kdo rekel, da je to slučajno, da so to napake demokratičnega sistema, ki se šele uči, ki se šele uvaja. Kaj si mislim o slučajih, sem že večkrat napisala. Kaj so pa napake, smo pa že večkrat slišali. Povojni poboji, pobiti toliko ljudi, brez kakršnekoli sodbe, brez evidenc (ha, ha), to je bila napaka. Skrbno organizirana in še bolj skrbno izpeljana napaka. In nasledniki tvorcev teh napak delajo katastrofalne napake v novi državi. In pri tem uživajo tvorci starih napak (beri: povojnih pobojev) vse privilegije, čast in slavo in zasluge za vse večne čase. Oni so pravzaprav postavili temelje naši samostojni Sloveniji. Njihovi nasledniki in učenci pa ji vladajo. Res lepi temelji. Ves čas očitajo strankam in ljudem, ki niso v njihovem taboru, da jim gre za osebne koristi in strankarske interese. V čigavem interesu je, na primer, vsestransko trgovanje z Izraelom. Saj nimam nič proti temu, da trgujemo z Izraelom. Da pa se pri njih učimo in od njih kupujemo namakalne sisteme, je pa več kot smešno. Saj nimamo puščave. Morda je pa tisti vic, ki smo si ga pripovedovali v stari državi, še vedno aktualen. (Kaj bi bilo, če bi imeli v Jugoslaviji puščavo? Uvažali bi pesek.) Pa še to. Če še nimamo puščave, jo bomo pa imeli. In takrat nam bo to znanje več kot koristilo. Zakaj se ne bi, ko smo že pri namakalnih sistemih, zgledovali po severni Italiji (Padaniji), ki ima zelo podoben padavinski režim kot Slovenija. Kako naj si človek to drugače razlaga, kot da je imel nekdo krepke koristi. Pa kaj bi o tem. Če je na pravi strani, potem se mu ne bo nič hudega zgodilo. Se je pač znašel. Znajti se je treba. Kako pa se naj znajde mali človek? Ki se bori za golo preživetje. Ki gara od jutra do večera. Ki ga je strah. Nepopisno strah. Strah, da jutri še te službe ne bo več imel, ki mu daje toliko, kot se je včasih reklo, da ne more ne živeti ne umreti. Čeprav vidi vse mogoče lumparije v podjetju, okoriščanje, kraje, prisvajanje, napačne odločitve, si ne upa nič reči. Ker ga je neizmerno strah. In prav ta strah, strah malega človeka, je pravi indikator za pravno državo. In brez pravne države ni demokracije. In ta mali človek verjame medijem, verjame predvolilni propagandi, da če ne bi bil predsednik države Kučan, če ne bi bil predsednik vlade Drnovšek, potem bi bilo še mnogo huje in mnogo slabše. In edino, kar mu polepša življenje, je gora bebavih nadaljevank na televiziji, ki mu kažejo bogastvo in moč in nasilje in še bolj bebave zabavne oddaje, kjer so obvezno tudi nagrade, do katerih prideš preko dragih telefonskih linij in ki mu izpulijo še zadnji tolar, ki mu je mogoče ostal v denarnici, in ga na ta način odvračajo od razmišljanja, daje v tej državi nekaj hudo narobe in da na ta način in s temi ljudmi na krmilu ne bo nikoli drugače in da tudi drugače biti ne more, če ne bomo enkrat rekli bobu bob. Če ne bomo “napak” raziskali, njihovih tvorcev pa kaznovali. Saj gre, za vraga, za zločinsko početje, za kriminal najhujše vrste, tako kot je to z medvojnimi, še bolj pa s povojnimi poboji. Za kriminal in zločin brez primere. In povsem očitno je, da dokler ne bomo počistili za nazaj, dokler ne bomo s prstom pokazali na krivce teh neizmernih zločinov, kako naj vendar obsodimo nekoga, ki si je prigrabil premoženje tako, da je pripeljal podjetje na kant, kako naj obsodimo nekoga, ki je napravil napačno odločitev, kako naj obsodimo nekoga, ki je v “skladu z zakonom” kupil družbeno stanovanje in pri tem zaslužil miljone? Rekla sem že stokrat, da se nič ne zgodi slučajno. Včasih nisem razumela pregovora, da brez božje volje še las ne pade človeku z glave. Zdaj pa ga še kako razumem. In presrečna bi bila, če bi ga vsaj malo tudi po moji zaslugi razumel še kdo drug. Namreč v čem je vic. (Seveda ni vse skupaj prav nič smešno.) Tako kot so po drugi svetovni vojni novi oblastniki dali nekaj drobtinic nekaterim malim ljudem, ki so bili včlanjeni v Zvezo borcev (dvojna leta, poceni počitnice, ugodne kredite, pa morda še kaj), tako so dali tisti, ki so se zares okoristili z družbeno lastnino nekaj malega tudi malim ljudem. Ena od takih reči je bila tudi ta razprodaja stanovanj. In tako so našli toliko sokrivcev pri oškodovanju družbene lastnine, da ne bo nihče hotel, da se stvari pregledajo skoz in skoz. Da ne bi [Stran 069]

Figure 33. Narava, človek in njegova dela Mirko Kambič

zgubili še stanovanja. Kajti, če bi volili koga drugega, ki pravi, da je bilo s to razprodajo stanovanj nekaj narobe, bi se jim utegnilo zgoditi prav to. Je pa hecno, da so se znašli prav vsi Kučani in Bavčarji in Školči in … v velikih lepih stanovanjih v lepih in mirnih soseskah. Slučaj? Pha! Tik preden seje vse skupaj začelo, (ali pa končalo, kakor hočete), ko so se delila zadnja družbena stanovanja, so napravili tako imenovane “verige”. Nekdo, ki je že leta in leta čakal na stanovanje, ga je končno dobil. Ampak pod pogojem, da ga takoj zamenja s Temintem. Če ne bo podpisal pogodbe o zamenjavi, tudi s stanovanjem ne bo nič. In tako je v vsaki taki “verigi”, v kateri je prvi dobil stanovanje, ga zamenjal z drugim, svoje odstopil tretjemu in tako naprej, nastopal tudi nekdo, zaradi katerega je bila “veriga” pravzaprav narejena. In danes lahko vsi mirno trdijo, da tega stanovanja, v katerem danes živijo in ki so ga prav poceni kupili na razprodaji, niso prišli po nezakoniti poti.

Takrat sem na lastne oči videla en ključni kos take verige. Vedela sem tudi za več takih verig, ko so nastajale, pa razpadale, ker kdo ni hotel sodelovati, ampak na koncu se je vse lepo pošlihtalo. In danes, ko slišim izjave teh politikov v zvezi z njihovimi stanovanji, se počutim kot Winston v 1984, ko je imel pred sabo tisto fotografijo, ki je dokazovala, da so bili »izdajalci« v času, ko naj bi sodelovali v veleizdaji, pravzaprav skupaj z Velikim Bratom. Ampak sliko so uničili in ker je ostala samo v njegovem spominu, je to natanko isto, kot da je ne bi nikoli bilo. Kot da ni vse skupaj nič res.

Saj tudi Al Caponeju niso mogli dokazati mafijskih poslov, ampak so ga zaprli zaradi utaje davkov. In naša udbomafija ni nič slabša. Če že kaj ukrade, naredi to tako perfidno, da seji ne da nič dokazati. In skrbno zabriše vse sledove za sabo. In potem nas gleda z otroško nedolžnim obrazom. In morda celo sam sebi verjame, daje bilo vse legalno in legitimno in … skratka pošteno.

In mali človek tega ne vidi. Ali pa noče videti. Ali pa vidi in ve za vse skupaj, pa se zaveda, da ne more nič storiti. Da si lahko samo škoduje. Mali človek vse skupaj pozabi. Ali pa hoče pozabiti. Da se mu ne bi v kakšnem neustreznem trenutku, v trenutku neprištevnosti, v trenutku, ko ga bo slišalo nepoklicano uho, kaj zareklo. In potem bi izgubil še tisto malo, kar ima. Morda bi se mu kaj hudega zgodilo. Ali pa bi se njegovim otrokom kaj hudega zgodilo. In krog je sklenjen. Razen tega, da imamo svojo državo (Hurrra!), se ni nič spremenilo. Ali pa se je. Na slabše. Ker človek je že tak, da se raje spominja lepih stvari. Da spomine olepšuje vsakič, ko jih pripoveduje, ko podoživlja stare čase. Ko je bil še mlad. Rosno mlad. Ko je bilo še vse lepo in prav.

Naša nova država je za Slovenijo in Slovence kot narod velika reč. Za malega človeka je vse skupaj, kot bi se lepo reklo po “naše”: “Isto sranje, drugo pakovanje.”

7.2.1.

Letos marca se je na Trojanah zgodil dogodek, ki bi ga v nekem drugem času imeli za zelo nenavadnega, v našem pa ni povzročil posebne pozornosti in je šel mimo domala neopazen. Nenavadnost dogodka ni bila v tem, da sta se dva človeka hotela polastiti denarja, ki ga je varnostnik iz gostilne na Trojanah hotel odnesti v banko, ampak nekaj drugega. Ko je varnostnik, ki ga je napadalec onemogočil z razpršilom, z zadnjimi močmi še držal za torbo z denarjem, se okoli stoječi ali sploh niso zmenili za dogajanje ali pa so obupni napor človeka, da prepreči rop, samo z zanimanjem opazovali.

Ko prebereš časopisno poročilo o tem dogodku, se pred tabo začnejo vrstiti vprašanja, dokler ne pride zadnje: Kaj pa se je vendar z nami zgodilo? Upoštevati moramo, da ni obstajala posebna nevarnost za tistega ali tiste, ki bi napadenemu skočili pomagat. Kaj pa bi se moralo zgoditi, se vprašamo, da bi ljudje za sočloveka tudi kaj tvegali? Kaj bi morali na ulici s kom početi, da bi se ljudje ustavili in začutili, da tega, kar se sedaj tu dogaja, kratko malo ni mogoče prenašati. Ko nam domišljija predlaga razne možnosti in jih drugo za drugo zavračamo, se nazadnje ustavimo pred mučnim vprašanjem: Ali je sploh še kaj takega?

Kaj se je torej z nami zgodilo? Kar se je namreč pripetilo na tistem dvorišču, bi se lahko pripetilo kjerkoli. V petek se je tisto gostilniško dvorišče na Trojanah spremenilo v znamenje za vso Slovenijo. Slovenija je postala prostor ravnodušnih ljudi. Sila, ki požene človeka na pomoč sočloveku v stiski, je naravna do te mere, da je samodejna – da je tako rekoč pred mislijo. Naravni in normalni človek ne more kar stati in gledati, ko gori sosedova hiša. Vprašanje je torej, ali je skupini ljudi, ki živi v Sloveniji, še mogoče reči družba.

Komaj spregovorimo to besedo, že vemo, da smo se dotaknili vprašanja kulture. Mar ni kultura tista, ki nas drži v polju človeške normalnosti ali človečnosti? To, kar se je 13. marca 1998 zgodilo na Trojanah, z vso ostrino postavlja pred nas vprašanje, kakšna je kultura, ki nas oblikuje. Saj se od kulture pričakuje, da nas oblikuje, mar ne? Saj je nemogoče, da kultura v nas ne bi puščala sledov, in je nemogoče, da zaradi teh sledov ne bi bili drugačni! Drugačni že, a kakšni:

Ljudje hodimo na koncerte in v gledališče – in kaj potem? Ljudje hodimo na razstave – in kaj potem? Kupujemo pesmi in romane in včasih tudi kaj preberemo – in kaj potem? Ljudje poslušamo radio in gledamo televizijo – in kaj potem? Vsi beremo časopise in njihove bralne priloge – in kaj potem? Kaj ni kultura prostor, ki nas s stvarmi, ki so v njem, spominja na to, kaj v resnici smo? Prostor, ki nam ne dovoljuje, da ne bi slišali vprašanja, kaj smo. Ali pa so gledališča, koncertne in razstavne dvorane, knjige in vse te stvari samo velika maškarada, ki je tu zato, da pozabimo, kaj smo. Tako da nazadnje, ko smo že mnogokrat bili na mnogih od teh krajev, ne vemo več, ne kaj smo ne v kaj so nas spremenili. Dokler nam neki dogodek na nekem gostilniškem dvorišču jasno ne pokaže, da smo postali tujci sebi in tujci drugim.

Ali si torej upamo postaviti vprašanje, če si je iz ljudi, ki so drug drugemu tujci, mogoče zamisliti državo. Gotovo ne mislimo, da je kultura nekaj, kar zavestno in namenoma oblikuje ljudi za državno skupnost. Kultura omogoča državo posredno, tako da kliče ljudi k sebi, k temu, kar v najgloblji globini so; kar so takrat, kadar so resnični, kar so takrat, kadar se dajo vznemiriti prvinskim vprašanjem, ki veljajo za vse: o sreči, o minljivosti, o večnosti, o svobodi, o smislu. Ravno ta vprašanja nas delajo resnične in razpoložljive za drugega človeka in druge ljudi. In samo resnični ljudje ne bodo samo opazovali, ko bo gorela tvoja hiša, ko se ti bo delala krivica, ko bodo o tebi govorili izmišljene reči.

Kultura postaja vedno bolj – zgolj beseda za neko početje, ki postaja samo sebi namen, ki ne ve, kakšen smisel naj bi imelo in kakšna merila naj bi ga vodila, če sploh katera. Toda ker je kultura okras, ki ga država po tradiciji potrebuje, država kulturo tudi plačuje. Prav gotovo je zgolj naključje, a nam nič ne brani, da v njem ne bi videli določenega pomena, da nas je časopis, ki nas je obvestil o dogodku na Trojanah, seznanil še istega dne tudi o skorajšnjem sprejetju zakona o tako imenovanem »kulturnem tolarju«: o dodatnih 23 milijardah za kulturo v naslednjih petih letih. Triindvajset milijard je velik denar, posebno v času, ko tekstilne delavke čakajo po cele mesece na ponižujočih trideset ali štirideset tisočakov, v času, ko tudi zaradi pomanjkanja denarja izgubljamo najpomembnejše pozicije v nacionalnem gospodarstvu. Najbolj važno pri vsem [Stran 071]

Figure 34. Polje, pot in vas Simon Dan

pa je to, ali bo tistih triindvajset milijard prispevalo k trdnosti slovenskega človeka ali pa bodo šle v redki zrak in bodo zaradi njih še bolj naveličani in izgubljeni. Zanimivo je, da tega vprašanja v skupščini nihče ni postavil. Saj vemo – nihče si ga ni upal. Kultura je namreč postala tudi nedotakljiv mit.

A to še ni vse. V istem časopisu smo še isti dan prebrali poročilo o neki okrogli mizi o subkulturi. Sub je latinska beseda in pomeni pod: subkultura je torej podkultura. Pomeni torej nekaj, kar ni kultura. Smisel besede »podpravo« bi bil ravno v tem, da označuje nekaj, kar ni pravo. Toda takšno je jezikovno čarovništvo s subkulturo, da je hkrati zunaj kulture in v kulturi: subkultura mora biti subkultura zato, da se ji ni treba podrejati kulturi, v kulturi pa mora biti zato, da je deležna njenega statusa in da lahko zahteva, da jo država plačuje.

Najbrž ni naključno, da je bilo omenjeno omizje v Celju in da so na njem ugotovili, da je bilo to, kar so tam naredili s podobo Matere Božje, »edino pravo subkulturno dejanje na Celjskem«. Če bi sedanji sproletarizirani delavci imeli pravi sindikat, ki bi vedel, za kaj gre, in bi bil dobro organiziran, bi hotel natanko vedeti, kako bo porabljen zadnji tolar od tistih triindvajsetih milijard – predvsem pa, koliko od tega bo dobila podkultura.

Dogodek na Trojanah pa ima še drugo vzporednico.

Ko je metropolit dr. Rode v njemu lastnem kulturnem jeziku protestiral zoper neka dejanja, ki so mogoče s svojo izrojenostjo in izprijenostjo za zmerom obremenila slovenski spomin, je bilo postkomunističnim novolevičarskim medijem dovoljeno, da pokažejo, kaj znajo. In pokazali so nam take stvari, da smo se vprašali, ali bomo sploh kdaj kulturen narod. A pri vsej stvari je važno nekaj drugega. Vesoljnemu slovenskemu svetu je bilo jasno, da se Rode bojuje za kulturo. In vendar! In vendar so ljudje – v času, ko je v mladi državi zagospodarila nesramnost, brutalna ali rafinirana, kakor je bilo kdaj treba – ljudje z bleščečimi imeni in ljudje, za katere včasih mislimo, da je celo jezik zanje pregrobo sredstvo, da bi z njim izrazili svojo fino, tanko in subtilno dušo, in vendar so prav ti ljudje od prvega do zadnjega – molčali. Ta molk nas je skraja šokiral, potem pa smo se spomnili, da ima svojo logiko.

[Stran 072]

Spomnil nas je ta molk namreč na neki že davno minuli čas. Ko je dr. Gregorij Rožman spomladi leta 1942 začel dobivati vesti, da komunistična gverila po deželi pobija nezavarovane ljudi, se je znašel v neznosnih težavah. Nazadnje je morilce obsodil, Slovence pa opozoril, da gre za njihovo duhovno in politično svobodo. Pri tem pa so ljudje, za katere je tudi takrat veljalo, da imajo tako fino in tanko in subtilno dušo, da je jezik skoraj pregrobo sredstvo, da bi jo z njim izrazili, ti ljudje so – molčali.

Tako je torej s to rečjo. Nič se ne pritožujemo; naj nihče ne misli, da koga kaj prosimo, a bi vendar želeli povedati, da vemo, kako stvari stojijo. Kakor so branili nekoč, tako branijo katoličani danes osnovne človekove reči – tudi njegovo najdragocenejšo lastnino, njegovo kulturo. Predvsem pa bi želeli, da to vejo poslušalci radia Ognjišče in da jih prevzame ponos, ki tej vednosti pristoji.

To pa je hkrati vzpodbuda in zaveza, da nikakor ne bi bili samo opazovalci, če bi se kdaj primerilo kaj takega, kot se je na Trojanah prejšnji pretek. Kaj takega pa se primeri tako rekoč vsak dan.

7.3.1.

Vlada Republike Slovenije je izdelala in poslala Državnemu zboru Republike Slovenije v prvo obravnavo predlog zakona o vojnih grobiščih. Po njem so vojna grobišča skupno ime za: 1. vojaška grobišča in 2. grobišča žrtev vojne.

Vojaška grobišča so partizanska grobišča in še neznatno število drugih, ki izpolnjujejo pogoje, predpisane za določitev statusa vojnega veterana po zakonu o vojnih veteranih.

Grobišča žrtev vojne so grobišča (civilnih) oseb, ki so umrle med vojno zaradi nasilnih dejanj okupatorja oz. agresorja ali njunih sodelavcev. Za določitev oseb oz. grobišč žrtev vojne se uporabljajo določila oz. kriteriji zakona o žrtvah vojnega nasilja. Kot vemo, oba navedena zakona izrecno izključujeta udeležence protikomunistične strani v državljanski vojni. Po teh dveh določilih bi ta zakon ne veljal za slovenske domobrance.

Nekako med vrsticami oz. z obstranskimi določili pa predlog zakona le določa, da ta velja tudi za grobišča žrtev vojne, to je grobove in grobišča (civilnih) oseb, »ki so bile v zvezi z drugo svetovno vojno od 15. 5. 1945 do 31. 12. 1945, po obsodbi ali izvensodnem postopku usmrčene ali pobite od organov ali predstavnikov oblasti na ozemlju Republike Slovenije«. Ne velja pa za grobove in grobišča padlih in pobitih protirevolucionarjev med vojno v državljanki vojni.

Zgroženi ugotavljamo, da predlog zakona v času, ko ima predlagatelj zakona polna usta hvale o slovenski demokraciji, enakopravnosti, pravni državi, zagotavljanju človekovih in državljanskih pravic in ko si na vse načine prizadeva vključiti Republiko Slovenijo v Evropsko zvezo, uzakonjuje neenakost državljanov celo v smrti, torej neenakost mrtvih državljanov. Grobišča borcev NOB imajo namreč po tem zakonu status vojaških grobišč, ki so v visoko privilegiranem položaju, grobišča protirevolucionarjev pa status grobišč žrtev vojne, to je status, ki ga imajo civilne osebe kot žrtve vojne. Nesporno je namreč, da je bilo Slovensko domobranstvo povsem legitimna oborožena vojaška formacija, njeni pripadniki pa nesporno vojaške osebe. Eni so padli kot vojaki, drugi pa so bili pobiti kot vojni ujetniki in ne kot civilne osebe.

Tako razločevanje ni samo v nasprotju z ustavo Republike Slovenije in mednarodnimi normami, ampak tudi v nasprotju s prastarimi nenapisanimi normami. Zato je predlog zakona o takem razlikovanju grobišč ideološko deformiran tekst in ima razvidno protiustavno in proticivilizacijsko noto. Tudi sicer je zakon nekonsistenten in dopušča različne interpretacije. Nasploh pa pogrešamo v njem določil o ureditvi do zdaj zamolčanih grobov in grobišč. Kot tak je zakon politični konstrukt in pomeni ponovno nasilje oblasti nad delom slovenskega naroda. Nova Slovenska zaveza stoji na trdnem in nepreklicnem stališču, da bi bila naravna in prednostna naloga tega zakona, da grobišča premagane strani v državljanski vojni dejansko in v vsem izenači z grobišči druge strani, ki tudi na tem področju že nad 50 let uživa zaščito države.

Iz celotnega predloga zakona tudi izhaja, da je ta namenjen le zaščiti in pravni ureditvi grobov in grobišč NOB, saj v uvodnem delu celo izrecno navaja, da je zakon pravna podlaga »predvsem za področje varstva grobišč in grobov borcev«. Glede grobišč in grobov oseb s protirevolucionarne strani pa je pravna podlaga le za omejevanje postavljanja, oz-[Stran 073]načevanje spominskih plošč, pristojnosti, financiranja in vzdrževanja teh grobišč, skratka za ukrepe, ki zagotavljajo, da bi grobišča in grobovi protikomunistične strani ne bila v nobenem pogledu v enakem položaju kot partizanska.

Prav diskriminatoren pa je predlog zakona glede na označevanje vojnih grobišč. Določa namreč, da se posvetilno besedilo na vojaških grobiščih obvezno glasi: »Padli za domovino«, na grobiščih žrtev vojnega nasilja oz. grobiščih žrtev vojne pa samo: »Umrli kot žrtve vojne«. Besedilo spominske narave za grobišča žrtev vojne, torej tudi za pobite protirevolucionarje, določa izključno pristojni državni organ (občinski ali državni), ki ima edini pravico, da odloča tudi o sami postavitvi spominskega obeležja. Torej to pravico jemlje svojcem oz. pravnim osebam civilne družbe.

Na grobovih in grobiščih protikomunistične strani niso dovoljene oznake, ki označujejo pripadnost ali naziv pokopanih oseb. Tako na teh grobovih oz. grobiščih ne bi smelo biti napisano, da je bila pokopana oseba npr. domobranec, in verjetno tudi ne, da je bila žrtev komunističnega nasilja. Torej nič drugega, kot to, da je bila žrtev vojne.

Figure 35. Ne morejo nehati sovražiti – Poškodovana plošča v Vojni vasi pri Črnomlju

Najbolj očitna diskriminacija v predlogu zakona pa je v določbi, da obstoječi partizanski spomeniki lahko obdržijo dosedanje spominsko posvetilo in oznake, domobranski pa ne. Dosedanje besedilo na teh bi se torej moralo uskladiti s tem zakonom in to s soglasjem upravljalca, ki je obvezno državni organ, oz. lastnika, ki je vedno tudi država oz. kar predlagatelj tega zakona sam.

Predlog zakona določa tudi, da so objekti na vojnih grobiščih izključno v lasti države. K temu pripominjamo, da to ni možno pri spominskih objektih in pritiklinah v zasebni lastnini. Na pokopališčih in grobiščih so namreč tudi objekti kot npr. spomeniki, kapele ipd., ki so jih postavili in financirali sorodniki mrtvih ali druge pravne osebe civilne družbe. Ti ne morejo postati lastnina države. V obratnem primeru bi šlo za razlastitev oz. nacionalizacijo.

Predlog zakona določa, da varstvo vojnih grobišč v imenu države opravlja oz. zagotavlja ministrstvo, pristojno za vojne veterane. Menimo, da to ni primerno za varstvo grobišč in pokopališč. Zlasti pa ne more biti za zadeve s tega področja pristojno tako absolutno in vseobsegajoče. Neprimerno je tudi zato, ker vemo, kaj je to ministrstvo. To je oddelek Ministrstva za delo in socialne zadeve, ki je v bistvu bivše Ministrstvo za borce NOB in bi bilo kot tako razumljivo lahko zelo pristransko do grobišč protirevolucionarjev. Menimo, da naj bi to nalogo opravljali občinski organi, pristojni za notranje zadeve, kar bi bilo tudi v skladu s slovensko ustavo.

Predlog zakona vsebuje še vrsto spornih določil. Tu smo se omejili le na bistvena, nesprejemljiva ki najbolj zadevajo protirevolucionarno stran v državljanski vojni. Konkretne pripombe k posameznim členom zakona bo Nova Slovenska zaveza v smislu tu navedenih stališč sprejela in predložila Državnemu zboru preko strank slovenske pomladi.

Nova Slovenska zaveza meni, da je predlog zakona o vojnih grobiščih sramota za predlagatelja in da bo sramota tudi za Republiko Slovenijo, če bo sprejet tak, kot je predlagan. Meni tudi, da je protiustaven in v nasprotju z zavzemanjem za pravno državo, v nasprotju z Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Svet Evrope), kakor tudi s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (Združeni narodi). Zato Nova Slovenska [Stran 074]zaveza zavrača tak predlog zakona in bo še nadalje uveljavljala popolno enakopravnost vseh grobišč Slovencev glede na to, na kateri strani državljanske vojne so bili, tako na Ustavnem sodišču Republike Slovenije kakor tudi pri tozadevnih mednarodnih ustanovah.

Že danes pa postavljamo vprašanje, kaj bodo storile in kako se bodo opredelile v posameznih spornih vprašanjih tega zakona stranke slovenske pomladi. Ali bodo imele toliko poguma, časti in moči, da bodo zavrnile tako krivičen in necivilizacijski zakon? Kaj bo storil v zvezi s tem zakonom varuh človekovih pravic? Ali bo povzdignil svoj glas in priznal pravico do enakopravnosti tudi mrtvim Slovencem? In končno, ali bo slovenska izvršna oblast s tem zakonom upala predstaviti Slovenijo Evropski Zvezi? Če ne, jo bomo prizadeti! Zoper tako imenovane tri vojne zakone v svojem interesu iz občutka časti tega nismo storili, za mrtve pa že iz občutka dolžnosti bomo.

Figure 36. Konec dialoga Mirko Kambič

7.4.1.

Beseda bo o odgovornosti, o tem, kaj o odgovornosti mislim, ali bolje, kaj bi o odgovornosti mogel misliti, če bi se resno vprašal, kaj je. Odgovornost je del jezika, je beseda iz jezika, ki ga vsi govorimo, zato jo vsi uporabljamo in vsi mislimo, da vemo, kaj pomeni. Če pa bi nas kdo ustavil in nas poprosil, naj mu razložimo, kaj beseda odgovornost pomeni, bi se znašli pred nemajhno težavo, saj mu vsaj na hitrico ne bi mogli ustreči. O odgovornosti torej vsi govorimo v dobri veri, da vemo, kaj delamo, in res vemo, a le deloma in dokaj približno in nedoločno.

Najbolje je, da ostanemo pri besedi in jo premislimo. Odgovornost je povezana z besedama odgovoriti ali odgovarjati. Potemtakem bi bila odgovornost lastnost človeka, ki določene stvari opravlja tako, da bo pozneje lahko odgovoril na razna vprašanja. Ko pravimo odgovoril, mislimo s tem, da bo znal pojasniti, zakaj je v določenem trenutku naredil to in to in ne kaj drugega, zakaj je kaj naredil tako in tako in ne drugače. Ko smo uvedli besedo odgovarjati, smo s tem tudi že uvedli nekaj ali nekoga, ki mu bomo lahko ali morali odgovarjati. Odgovarjam vedno komu ali čemu. Povejmo že tu, da je tisti, ki bo eventualno prišel z vprašanji, tudi človek, ki jih ima pravico postavljati, bodisi da sem mu to pravico dal sam bodisi da so mu jo dali drugi. Tak človek je nekakšna avtoriteta. Avtoriteta po slovensko ne pomeni nič drugega kot veljava, človek z avtoriteto – ali na kratko kar avtoriteta – ni nič drugega kot človek, ki ima za nas določeno veljavo. O tem bomo pozneje mogoče še govorili.

A za zdaj je važno to, da odgovoren človek ne počenja stvari tja v dan, po načelu “kakor bo, pa bo” – če bo ploščato, bo lopata, če bo špičasto, bodo pa vile – ampak tako, da bo mogel svoje početje, če bo treba, upravičiti. Tisti, pred katerim bomo morali ali mogli odgovarjati za svoja dejanja, bo največkrat prišel od zunaj; človek z zunanjo veljavo, ki nas je za delo najel, nam delo zaupal, nas za delo izvolil, ali pa tudi človek, ki je poklican za to, da postavija vprašanja, ker je z nami v posebnem razmerju: naš bližnji ali naš prijatelj, ki nam je, recimo, zelo zaupal. Tisti, ki sme ali mora postavljati vprašanja, je torej lahko človek, ki prihaja od zunaj. Lahko pa smo tudi mi sami. Ko pravimo “mi sami”, dobro veste, da mislimo s tem svojo vest. Odgovornost torej lahko pomeni tudi to, da bom mogel ali moral kaj zagovarjati pred samim seboj. Da si bom pozneje nekoč lahko rekel: Vse sem naredil, kar je bilo v moji moči. Res se mi je ponesrečilo, a natanko vem, da nisem mogel drugače. Tudi vest je torej lahko avtoriteta, ki nas sprašuje in ki ji moramo odgovarjati.

[Stran 075]

Kadar govorimo o odgovornosti, večidel mislimo ravno na odgovornost pred vestjo ali na odgovornost pred samim seboj.

Ko smo tako malce zadostili vprašanju, kaj bi odgovornost utegnila biti, se obrnimo k nekemu drugemu vprašanju, ki nas tudi čaka. To vprašanje se glasi: Zakaj naj bi bil človek odgovoren? Ali je odgovornost nekaj poljubnega ali pa nas torej k njej kaj zavezuje? Kako je s tem?

Odgovornost ni nekaj takega kot težnost. Če kaj spustimo iz rok, vedno brez izjeme pade in se ne ustavi, dokler ne pristane na čem. Glede odgovornosti pa je tako, da ljudje včasih smo odgovorni, včasih pa ne. Če torej postavimo pred človeka zahtevo, da mora biti odgovoren, moramo povedati, zakaj, ali z drugo besedo, svojo zahtevo moramo utemeljiti.

Namesto k abstraktnemu umovanju bi rajši povabil, da si ogledamo neko podobo ali, bolje rečeno, neko umišljeno situacijo. Recimo, da ste slučajno navzoči, ko se skupina ljudi odpravlja na neko pot. Nekatere v skupini poznate, drugih pa ne. A to ni važno, važno je nekaj drugega. Pot, na katero se ta skupina odpravlja, dobro poznate. In sicer samo vi. Samo vi veste, da pot, na katero se ta skupina odpravlja, pelje tudi čez področje, ki je bilo nedavno tega tako na gosto zaminirano, da praktično živ človek ne pride čez. A to veste, kot rečeno, samo vi. Če o tem skupine ne obvestite in ne opozorite, bodo vsi ti ljudje čez nekaj ur na grozovit način pokončani. Sedaj ste pred tem, da se odločite: ali jih boste posvarili ali ne, ali jih boste zavarovali ali ne. Njihovo življenje je v vaših rokah.

Recimo, da se odločite, da jih pustite, da gredo svojo pot. Kaj se bo sedaj zgodilo? Zgodilo se bo najprej to, da bo nekaj ljudi umrlo: nekateri takoj, nekateri pa bodo v hudih mukah izkrvaveli pozneje. A se ne bo zgodilo samo to, zgodilo se bo še nekaj drugega. Ne bo umrla samo skupina ljudi, ampak bo v nekem smislu konec tudi z vami. V pomembnem pomenu te besede bo to tudi vaša smrt. Ne boste namreč imeli več prave pravice, da se imenujete človek. Da ste namreč mogli molčati, ste morali prej v sebi nekaj zadušiti, zatreti, ubiti. Ubili ste nekaj, na kar po navadi mislimo, kadar rabimo besedo človek. V nekem pomembnem, najpomembnejšem smislu vas ne bo več. Nekaj časa boste morda še hodili naokoli, mogoče do konca svoje naravne smrti, a bo v vas, tam, kjer bi moral biti človek, praznina.

Skušajmo dokazati, zakaj se človek ne more izogniti odgovornosti. Dokaz, ki smo ga navedli, ni matematičen. A na drugi strani ne vemo, kako bi mu človek mogel odreči veljavo. Toda, boste rekli, primer, ki ste ga navedli, je izjemen in dramatičen, skonstruiran je tako, da je pritisk ene od možnosti tako velik, da skoraj nima izbire – če pa nimate izbire, pa morda sploh niste več svobodni. Odgovarjam: res je primer izreden in dramatičen, a smo ga izbrali zato, da bi mogli vsaj na enem primeru dokazati, da je nemogoče ne biti odgovoren, in sicer iz realnih razlogov, ki so v človekovi naravi, ki si jih nismo izmislili. S tem pa smo pokazali, da gre nepokorščina odgovornosti samo na račun ukinitve bistvenega človeka. To, kar smo dokazali na enem primeru, velja tudi za vse druge: vsaka neodgovornost, tudi banalna, tudi vsakdanja, je okrnitev človeka. Če je tako, pa sedaj lahko postavimo splošno izjavo: človek je po naravi odgovorno bitje.

Še en primer. V tem stoletju sta izšli dve knjigi, ki sta v nekem medsebojnem odnosu in sta obe imeli velik vpliv. Prvo je napisal Ernst Bloch konec petdesetih let in ima naslov Načelo upanja. Drugo pa je napisal Hans Jonas in nosi ime Načelo odgovornosti. Prvi je bil marksist in je v svoji knjigi pripovedoval o veri, da bo nazadnje prišlo do sprave med človekom in naravo, da je torej vse rešljivo na zemlji. Njegovo veliko upanje je bila velika utopija o zgodovinski odrešljivosti človeka, utopija, ki ni odrešila človeka, ampak mu je vzela bistveno svobodo in se nazadnje, po več kot pol stoletja nasilja in zločinov, leta 1989 zrušila sama vase. Dobrih dvajset let pozneje, v začetku osemdesetih let, pa je Hans Jonas tedaj, ko se je že dobro vedelo, kakšnemu praznemu in protislovnemu upanju se je izročil človek, potem ko je zapustil Boga, postavil pred svet novo načelo. To je bilo načelo odgovornosti: nič se v zgodovini ne bo do konca rešilo; svet je prostor, ki ga je mogoče sicer urejevati, nemogoče pa ga je spremeniti in do kraja urediti. Brž ko smo se namenili, da ga popolnoma spremenimo, smo ga že začeli uničevati. Svet v celoti torej ni rešljiv, zato pa je stalni predmet naše skrbi in naše odgovornosti. Za vse smo odgovorni: za zemljo, za prst, za vodo, za zrak, za družbo, za državo, za naravo in za kulturo, za jezik, za domovino, za družino in zase.

V obeh knjigah smo spoznali obe načeli tega stoletja: načelo neomejenega upanja, ki se mu je izročil sekularizirani človek in ki je nazadnje prešlo v krizo, ki je bila kriza moderne sploh; in načelo odgovornosti, ki postavlja človeka v tak odnos do sveta, kot ga ima kmet do svoje njive ali pastir do svoje črede – skrb in odgovornost.

[Stran 076]

A to je samo za uvod. Pri vsem smo hoteli povedati nekaj, kar spada v naše razmišljanje. Tudi Jonas se je znašel pred tem, da mora odgovornost dokazati. Odločil se je za primer, ki je po svoji strukturi zelo podoben našemu – temu, ki smo ga predlagali mi. Postavi nas pred otročička, ki smo ga našli samega v mrzlem zimskem gozdu in nas vpraša, ali ga moremo pustiti in iti dalje ali pa smo nasprotno absolutno zavezani, da zanj poskrbimo. Vsem je onstran vsakega dvoma jasno, da se temu na noben način in pod nobenim pogojem in z nobeno mislijo in nobenim izgovorom ne moremo izogniti – razen seveda, če smo pripravljeni, da se odpovemo svoji osnovni človeškosti.

Tako sedaj nekoliko vemo, kaj je odgovornost, pa tudi, da je nujna in neizogibna. Da pa bi jo malo bolje razumeli, predlagam, da si jo ogledamo še v luči dveh drugih besedi. Prva je zrelost ali dozorelost. Zrelost pomeni dopolnjenost. To je čas, ko stvar postane prava stvar, ko doseže tisto točko, da lahko začne opravljati svojo vlogo, to je čas, ko na primer ljudje lahko začnejo samostojno življenje. Tako govorimo, da so razmere zrele, zrelo je žito, zrel je čas. Zreli pa so predvsem ljudje. Ko govorimo o zrelosti ljudi, lahko rabimo tudi besedi polnoletnost ali doletnost. Nemci temu pravijo Miindigkeit, to je doba, ko človek lahko govori v svojem imenu, ko je sam svoj, ko lahko odloča o sebi, ko ne potrebuje varuha ali skrbnika.

Ko človek postane sposoben, da prevzema razne vloge v življenju, ko more postati mož ali žena, oče ali mati, ko lahko prevzame razna voljena mesta, ki jih je na tisoče, pravimo, da je za vse to zrel.

Ko pošljemo človeka na važno pot, na kateri se pričakuje, da bo opravil pomembne, morda zelo zapletene naloge, je jasno, da to počnemo zato, ker mu zaupamo. Poznamo ga in vemo, da je naša skupna stvar v varnih rokah. Dopuščamo sicer, da mu ne bo uspelo, a vemo obenem, da, kot pravijo Angleži, noben kamen ne bo ostal neobrnjen. Vemo, da se ne bo ničesar lotil, ne da bi prej pretehtal vse okoliščine in možnosti. Vemo, da se ne bo zaletaval, da bo znal počakati na najugodnejši trenutek, da bo rabil prave besede, da ne bo obljubljal ne preveč in ne premalo. Ko tako s toliko besedami nakazujemo, kaj mislimo, ko govorimo o zrelosti, hočemo povedati, da je zrelost nekaj dobrega, nekaj, kar naj bi vsak človek in vsaka stvar dosegla. Vemo, da nekatere stvari in nekateri ljudje nikoli ne dozorijo. To se pravi, da ne dosežejo tiste spopolnitve, ki je v vsakem začetku: v začetku vsake stvari in vsakega človeka. Če malo pomislimo, je res, da iz vsake nedozorelosti govori žalost.

Druga beseda, ki bi nam utegnila pomagati razumeti, kaj je odgovornost, pa je beseda skrb. Nemški mislec Martin Heidegger je rekel, da je skrb bit bivajočega. To je strašno učen izraz za neko zelo preprosto reč, ki jo vsi zelo dobro poznamo: človeka od vsega najbolj označuje skrb. O treh stvareh bi morali govoriti: o skrbi za stvari, o skrbi za ljudi in o skrbi zase. To zadnjo skrb bomo prihranili za konec. Prepričani smo, da vsi dobro razumete, zakaj v pogovor o odgovornosti vključujemo skrb. Kako bi bilo namreč mogoče, da skrb ne bi bila spremljevalka odgovornega človeka. Na obrazu odgovornosti se prej ali slej zarežejo gube skrbi in ostanejo tam do konca.

Lahko bi tudi rekli, da je skrb organ odgovornosti. Da je tam, kjer je odgovornost, vedno tudi skrb, je to zato, ker je na svetu tako, da stvari ne tečejo gladko – da ni tako, da bi mi dali samo začetni sunek, potem pa bi vse teklo samo od sebe. Skrb je tu zato, ker se vsak trenutek lahko kaj zgodi, ker je treba vsako stvar spremljati in nad vsem bedeti. Prihodnost je nenapovedljiva in zato negotova.

Še bolj je razumljiva skrb, če gre za ljudi, ki jih imamo radi, ali za ljudi, za katere smo iz kakega vzroka posebej odgovorni. Ko grejo otroci po svetu, je namesto njih v hiši skrb. Včasih je bila – deloma je še danes – to predvsem skrb, da se ne bi kateri izgubil. Osrednja nosilka te skrbi je mati, kakor vsi vemo iz lastne izkušnje, pa tudi iz branja. Marsikateri od vas ve, da je pesnik France Balantič napisal tudi pesem Materi. “Mati moja,” jo v njej kliče, “vseh noči predica”. Ni mi treba razlagati, zakaj pravi “vseh noči predica”. Tako je nepopisno lepo prikazal njeno skrb. In še pravi Balantič v tej pesmi: “Vidim te pred križem v kotu stati, grčave dlani poklanjaš Bogu … ” Tudi tu ni nobenega dvoma, za koga dviga mati pred križem svoje zgarane roke. To je, vidite, skrb.

Skrb ima na sebi tudi nekaj, s čimer osvetljuje tudi drugi dve udeleženki naše besedne druščine: odgovornost in zrelost. Skrb je namreč lepa. Človek, ki mu je v obraz vrezala svojo pisavo skrb, je na poseben način lep človek. Ne moremo si kaj, da nam ne bi vzbujal spoštovanja. Morda je to zato, ker s tem dokazuje, da je sprejel življenje. In to cenimo. Danes je kar nekaj ljudi, ki si tega ne upajo storiti. Ne upajo si vzeti življenje nase, čeprav jih nobena zunanja stvar pri tem ne ovira. Tudi na njih se počasi pojavi žalost nedoraslosti in tam ostane do konca. V mojih krajih pripovedujejo, da se dekleta nočejo poročati na kmetije. Ostare-[Stran 077]

Figure 37. Pot v vas Simon Dan

la mati neporočenega sina na eni od takih kmetij mi je pripovedovala, kaj je slišala: “Rajši grem v Ljubljano na Tromostovje vbogajme prosit.” Lahko nas bi bilo malo strah, mar ne?

To je bil torej nekakšen uvod. Preden preidemo na glavno temo – kristjanova odgovornost v politiki – se mi je zdelo prav, da si nekoliko ogledamo, kaj je odgovornost sama po sebi, potem pa se mi je še zdelo koristno izmeriti jo s pojmi zrelosti in skrbi. Torej: kristjanova odgovornost v politiki. Začnimo takole. Kristjan je prebivalec dveh svetov. Eden od njegovih dveh svetov je Cerkev, drugi pa je svet družbe, organizirane in neorganizirane, in svet države. To sta dva zelo različna svetova, urejena po dveh zelo različnih načelih. Na kratko bi lahko rekli, da odnose v Cerkvi postavlja in ureja ljubezen, odnose v državi pa politika. Tudi cilji obeh svetov so različni. V cerkvi se rešujejo zadnja in dokončna vprašanja človekove eksistence, vprašanja, ki so prvenstvena ali celo zgolj duhovna, država pa se zavestno omejuje na to, kar je tu in sedaj, na zemeljsko soobstajanje ljudi.

Kristjan je torej očitno prebivalec dveh svetov. In možno je – že po sebi, pa tudi življenje nas o tem poučuje – da te naravne dvojnosti ne sprejme – dvojne domovinskosti – da se odloči, da bo njegov pravi svet svet Cerkve, oni drugi svet pa bo sicer sprejemal, a le kot prostor, v katerem uresničuje svoje osebne interese, interese svoje družine in mogoče še interese ožje skupnosti. To se pravi, da se zavestno odpoveduje politiki. Kako bo svet zunaj urejen, katere norme bodo tam veljale, kateri cilji ga bodo vodili, kateri zakoni se bodo postavljali, v to pa se zavestno in dejavno ne bo vmešaval – to bo prepustil drugim. V tem zunanjem svetu bo torej živel, a se ga v celoti ne bo udeleževal. V Cerkvi bo živel celotno življenje, osebno in občestveno, v zunanji družbi pa sicer bo, a bo tam kot zasebnik. V zbor mož – če izrazim svojo misel s podobo – kjer se odloča o vojni in miru, ne bo hodil. Če [Stran 078]pa bo tam že moral biti, pa prav gotovo ne bo vstal in govoril in zahteval, da ga poslušajo.

Takoj vidimo, da moramo za takega človeka reči, da ne sprejema nase celotne človeške odgovornosti. Če bi kdo za takega človeka rekel, da sprejema samo polovično odgovornost, bi se temu morali odločno upreti. Saj se ne umika pred največjo odgovornostjo, ki jo človek ima, pred odgovornostjo za svojo dušo. Tudi se ne izmika odgovornosti za svoj obstanek in za obstanek svoje družbe, pozna tudi zgodbo o popotniku v Jeriho in se po njej ravna. A takemu življenju ne moremo reči, da je celo ali celostno ali, s tujo besedo, integralno. Če je takih le nekaj posameznikov, je to naravno, saj vemo, da so nekateri ljudje poklicani k tisti obliki življenja, ki ji pravimo svetost. Toda če se ta miselnost polasti celote, potem moramo reči, da je to celota, ki se je v usodno pomembni meri odpovedala odgovornosti za svet. In – recimo že sedaj – za slovenske kristjane ali bolje katoličane velja, da so se tej odgovornosti odpovedali do take mere, da moramo reči, da je prevelika in celo nevarna. Škodo trpijo sami, predvsem pa je to škoda za svet.

Škoda za svet je v tem, da v njem ni več tiste prvine, ki jo najbolj potrebuje in ki bi jo lahko vnesli ravno katoličani. Današnji svet je v krizi. O tem so napisane debele knjige in o tem ne bom govoril. Bistvo krize sveta je v tem, da je iz njega izginil smisel. Zato je svet v krizi, ker tisti, ki svet misli, to je človek, sveta ne more več tako misliti, da bi v njem zasledil smisel. Odkritje brezsmiselnosti sveta ni nekaj takega, da bi se svet zaradi njega takoj podrl. To odkritje deluje drugače. Najprej se nič ne spremeni, a je bila v tkivo sveta vržena klica. Potem pa klica začne delovati, a skorajda tudi še ni nič zelo vznemirljivega. Potem pa se plesen veča in pokriva vedno večji del sveta in življenja in tiste, ki imajo najboljše oči, ki najostreje vidijo, prevzame sprva nelagodnost in tesnoba, potem pa groza in obup. To je takrat, ko so se na stenah že pojavile prve črke pisave mene tekel fares. A to vidijo samo najbistrejši, s Titanika se še zmeraj sliši plesna glasba.

Katoličani pa bi lahko v politiko prinesli smisel. Ne tako, da bi ga naravnost oznanjevali, ampak tako, da bi sijal iz tega, kako mislijo o svetu in tako z njim ravnajo. Spet smo pri naši osnovni besedi: videlo bi se, da ravnajo s svetom kakor tisti, ki so zanj odgovorni. Svetu bi smisel dajali tako, da bi ga opozarjali, da je na smisel pozabil.

Predvsem pa bi njihovo ravnanje govorilo o tem, da je svet zares in da ni igra. Če danes odpreš vrata katerekoli predavalnice na filozofski fakulteti, ne bo dolgo trajalo, da bo butnil vate stavek, da s svetom ni nič in da je svet igra. O tem so bili prvi poučeni današnji liberalni politiki in zato mislijo, da je politika tudi samo posebna igra – igra za oblast. Za krščansko ozaveščenega človeka pa je svet zares: kar boli, v resnici boli, krivica, ki se komu dela, je zares krivica, laž, ki se o čem ali kom izreka, je potvorba na kraju, kjer bi morala biti resnica. Predvsem pa svet ni zbirka slučajev po pravilu: kogar zadene, pač zadene. Tudi ni treba, da vse, kar je, tudi tako je – lahko bi bilo drugače. Tudi ni treba, da je vse, kar je bilo, tudi tako bilo – lahko bi bilo drugače. Vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Državljanska vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Revolucija je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Nasilje je bilo, a ga lahko tudi ne bi bilo. In tako dalje in tako dalje. Morda je bilo vse to zgolj zato, ker svet ni bil deležen dovolj velike odgovornosti.

Za kristjana pa je svet opremljen s smislom – stvari so opremljene s smislom, človek je opremljen s smislom – zato njegova odgovornost za svet in človeka ni prazna, ampak smiselna. Če zlo zagospodari nad svetom, se je treba vedno vprašati, če se to ni zgodilo tudi zato, ker katoličanov ni bilo tam, kjer bi morali biti.

Toda sedaj se rajši vprašajmo, zakaj je udeleženost slovenskih kristjanov v politiki tako obotavljiva, negotova in nepričevalna. Nikakor si ne domišljam, da bom iz zamotanega klobčiča izbral glavno nit, a se mi zdi, da je treba tvegati.

To, kar zelo, morda najbolj tlači političnost slovenskega katoličana, je pomanjkanje identitete. Kaj je identiteta? Preprosto: biti to, kar si. Politični človek je tisti človek, ki ve, kaj je, in hoče to, kar je – tudi biti. V zgodovini so našo usodo urejali drugi. Njihovi cilji niso bili naši cilji: bili so, a ne prvenstveno in v celoti. O nas so odločali drugi. Zato smo morali z enim očesom vedno gledati na Dunaj ali na Beograd. In če smo hoteli kaj doseči, smo vedeli, da tega ne bomo dosegli, če bomo zahtevali, da smemo biti to, kar smo – v celoti in javno, na velikem odru. Vedeli smo, da bomo bolj uspešni, če bomo svojo identiteto ogrnili v plašč popustljivosti in vdanosti. Tega smo se tako zelo naučili, da se je nazadnje polastilo naše duše. Iz navade smo potem vedno razmislili, če se splača biti to, kar smo, ali ne.

Biti to, kar si – obdržati svojo identiteto – ni nikoli brez tveganja. Tudi če ravnaš modro, pametno, razumno, vedno je v tem nekaj tveganja. A če hočeš biti pravi človek, moraš to tveganje vzeti nase. Na dolgo roko se to izplača. Prihodnost pripada Ijudem z identiteto – ljudem s strženom.

[Stran 079]

Figure 38. Na vasi Simon Dan

Slovenci med obema vojnama nismo imeli svoje države. Slučaj pa je nanesel, da smo kljub temu imeli veliko samostojnost. Jugoslavija je bila razdeljena na banovine in Dravska banovina je pokrivala skoraj vse narodno ozemlje, kar ga je bilo v Kraljevini. Banska oblast je bila tako nekakšna slovenska vlada, zato smo lahko izpopolnjevali kulturne, znanstvene in gospodarske institucije, ki jih narod potrebuje, da stopi v fazo državnosti. Vzporedno s tem je rastel tudi narodni ponos. Potem pa se je zgodilo dvoje.

Prvič so komunisti sprožili revolucijo; prišlo je do državljanske vojne in katoličani, ki so se je večinsko udeležili, so to vojno izgubili. Izgubili smo jo na strahoten način. Ne vem, če bi zmogel besede, da bi z njimi opisal razočaranje nad tem koncem. Za našega človeka je to bilo neznosno: Borili smo se za dobre reči: za delo, za poštenost, za zvestobo, za demokracijo, predvsem pa za krščanstvo in njegove vrednote, a smo bili vseeno poraženi in v veliki meri uničeni. Nihče ni bolje izrazil nepojmljivosti tega udarca kot neko slovensko dekle v Vetrinju, ko je izvedela, da so Angleži izdali slovensko domobransko vojsko in jo predali komunistom. Rekla je tole: “O, da bi bil že sodni dan.”

Potem je prišlo komunistično petdesetletje. Komunisti – najboljši manipulatorji v zgodovini – so vedeli, kaj morajo narediti: vzeti Slovencem identiteto. V cerkev so ljudje še lahko hodili, a niso smeli reči, da so kristjani. Tudi ni bilo varno poudarjati, da si Slovenec ali da si kaj drugega. Tako se je začelo lupljenje ljudi, tako da se nazadnje niso počutili nič več in se niso imeli več na kaj sklicevati. Rabili so še slovenske besede, a niso z njimi smeli delati svojih stavkov. Vsi veste, kaj je naredila šola, kaj mediji, kaj časopisi, kaj film in kaj radio, predvsem pa, kaj so naredili partijski in oznovski vohuni. Takšni smo dočakali leto 1990. Tako oslabljenim je bilo naloženo, da naredimo državo, da odslovimo komunizem ali se ga odvadimo.

Češki pisatelj Vaclav Havel, sedanji predsednik češke republike, je bil v času komunizma disident. Leta 1975 je pisal generalnemu sekretarju češkoslovaške komunistične partije Gustavu Husaku pismo, v katerem ga je opozoril, kam bo komunizem pripeljal Čehe in Slovake. (Mimogrede in v oklepaju: zanimivo bi bilo izvedeti – za primerjavo, kakšnega predsednika imamo mi : kaj je takrat delal sedanji predsednik Republike Slovenije.) Havel je Husaku med drugim pisal: “Bojim se [Stran 080]cene, ki jo bomo morali vsi plačati za tako drastično ukinitev zgodovine, za tako krut in nepotreben izgon življenja v družbeno podzemlje in v globine človekove duše, za odvzem možnosti, da bi živeli kakršnokoli naravno življenje. Morda je iz mojega pisma jasno, da me ne skrbijo samo posledice sedanje zagrenjenosti nad družbenim razpadanjem in človeško degradacijo, tudi me ne skrbi samo težak davek, ki ga bomo morali plačevati v obliki dolgotrajnega miselnega propada. Bolj me skrbi skoraj neizračunljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo spet prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.” Naj ponovim zadnji stavek: “Bolj me skrbi skoraj neizrekljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.” Ali vas ta stavek na kaj spominja?

Od Slovencev je zgodovina, “ko je prišel čas”, zahtevala pravzaprav izredne stvari: izhod z Balkana in postavitev države, predvsem pa izhod iz totalitarnega sistema v demokracijo, to pa se pravi demontažo institucij totalitarne države in postavitev institucij demokratične države. Za duhovno, moralno in politično oslabljen narod je bila to nepredstavljivo težka naloga. Treba je bilo, kot pravi ruski pisatelj Andrej Sinjavski, predelati piramide v Partenon.

Biti v identiteti, biti to, kar si, je mogoče samo na temelju tega, čemur pravimo zgodovinski spomin. Človek mora vedeti, od kod prihaja: skozi kaj je šla njegova družina, njegov rod, njegov narod. Poznati mora “očetov naših imenitna dela”, pa tudi njihove klavrne padce. Kako so z narodom ravnali drugi in kako je ravnal sam s sabo. Kdaj je bil priseben in zvest svoji biti in kdaj ne. Vse njegove boje mora poznati, vse njegove zmage in poraze. Sprejeti preteklost svojega naroda – tudi njegovo kulturo, omiko in vero – to o človeku, ki to stori, nekaj pove. Kdor namreč sprejme preteklost, sprejme odgovornost za njeno sedanjost. Se bolj važno pa je to, da ima tak človek zagotovljeno prihodnost. Čista misel, pogum in moralna moč mu jamčita, da se ne bo izgubil.

Tu bi rad spomnil na neko zelo znano antično zgodbo. Med Trojanci, ki so bežali iz Troje, potem ko so jo Grki osvojili in požgali, je bil tudi Enej, sin stare knežje družine. Na pot se ni odpravil sam. S sabo je vzel hromega očeta Anhiza in rodovne bogove. Pesnik Vergil, ki nam to zgodbo pripoveduje, mu zato pravi “zvesti Enej”. Potem je s svojo ladjo dolgo blodil po Sredozemskem morju, a ga noben kraj ni obdržal za stalno, dokler ni prišel v Italijo in tam ustanovil mesto Rim, ki je pozneje zraslo v mogočen svetovni imperij. Iz zgodbe sledi, pa tudi Vergil nam to pove, da je bilo prvo in najbolj temeljno dejanje njegovega uspeha sprejetje preteklosti. Ko ne bi bila preteklost šla z njim, ko ne bi bil vzel s sabo očeta – na videz mu je bil samo v breme – ko ne bi bil vedel, kdo je, bi se bil že davno pred svojim zgodovinskim dejanjem izgubil v katerem od mnogih zakotij velikega Mediterana.

Ena stvar je torej sprejetje zgodovine. Druga reč, na katero bi še rad opozoril v tem razmišljanju, pa je odgovornost za to, kar se dogaja v tako imenovanem kulturnem prostoru. Najgloblje določa kulturni prostor to, kaj si ljudje mislijo o sebi in o svoji vlogi v svetu. Važno je, kakšne knjige berejo, kakšne časopise jemljejo v roke, kakšne programe spremljajo, kakšne politične govore poslušajo, s kakšnimi ljudmi se družijo. Vse to je važno, a je važno ne zaradi sebe, ampak po tem, kako se vse pretaka, združuje in razdružuje, kako se vse preceja skozi osebna doživetja in izkušnje in nazadnje obstane v tistih plasteh zavesti, iz katerih potem raste človekov pogled na svet. Ta pa se kaže v tem, kaj človek misli o sebi in svetu.

Zaradi tega torej, zaradi posrednih učinkov je važno, kaj se dogaja v kulturnem prostoru, kakšne misli in kakšna občutja dobivajo veljavo in kakšne misli in občutja izgubljajo. Gre za kakovost kulturnega prostora, ki je lahko dobra ali slaba, vzpodbudna ali nevzpodbudna.

V kulturnem prostoru nastopajo razni ljudje. Nekateri so taki, da z neznansko strastjo napadajo vse, kar hoče postavljati in graditi.

Ne razumemo prav dobro, zakaj. Vemo, da je nekaj denar – a denar ne more biti vse; vemo, da je nekaj oblast – a tudi oblast, mnogo bolj iskana kot denar, ne more razložiti vsega. Mora biti še nekaj močnejšega – neka temna volja morda. Bog ve.

V kulturnem prostoru pa so tudi ljudje, ki bi hoteli dvigali in reševati. Saj veste, ustanavljajo se razne skupine, ki si prizadevajo za pomoč tistim, ki jih je prizadel svet ali ki so se prizadeli sami. Pred petimi dnevi sem govoril z nekom, ki vodi skupino nekdanjih alkoholikov in tistih, ki so bili že na tem, da se ločijo. Zanimalo me je, koliko jih je že rešil. Ne dosti, je odgovoril, kakih deset. Deset! Človek božji, saj to je vendar veliko!

To so ljudje, od katerih je kulturni prostor odvisen. Poleg teh pa so tu še posebni ljudje, ki so svoje življenje zastavili za to, da zlo ne bi [Stran 081]prodrlo. To so ljudje, ki so podobni Materi Tereziji, ljudje, ki so podobni Solženicinu, Havlu, Kolakowskemu, Tischnerju, našemu Pučniku. Večina od njih pa so brezimni ljudje: to so dobri učitelji, ki zavestno in hote pripravljajo mlade ljudi za življenje, to so tihi neznani duhovniki, kaplani in župniki, ki bi brez njihove besede naše doline postale puščave, to so mnogi zelo navadni ljudje, ki žrtvujejo svoj čas, svoj denar, svoj mir, da se podpre dober načrt, da se popravi dolgotrajna krivica, da se opere oblateno ime. To so ljudje, ki so podobni ženi, ki jo opisuje Solženicin v Matrjonini hiši. Tako pravi pisatelj o njej: Bila je pravičen človek, brez katerega ne stoji ne vas ne mesto, pa tudi ne vsa naša zemlja.

Vsem takim v spomin, pa tudi zato, da bi začutili, kako jih je treba podpreti, bi vam rad povedal vsebino neke pesmi. Napisal jo je tako rekoč v našem času grški pesnik Georg Seferis in se imenuje Polotok sv. Nikolaja. Izletniška ladja vozi ob obali – predstavljam si, da ob obali Male Azije – na krovu stoji kapitan in razlaga izletnikom znamenitosti, mimo katerih se peljejo. Ko se v daljavi pokažejo obrisi polotoka z belo cerkvijo in samostanom, pravi kapitan: Tam v daljavi, vidite, sta cerkev in samostan sv. Nikolaja in tale skrajni konec, mimo katerega se pravkar peljemo, je dobil ime Mačji rt. Nekoč, še v davnih časih, se je zgodilo, da se je v dolgih sušnih letih tu zaredilo toliko kač, da je bilo nazadnje ogroženo vsako življenje. Nekdo od menihov v samostanu se je domislil, da bi se mačke utegnile uspešno spopasti s kačami. Zredili so jih v samostanu nekaj sto in jih potem poslali v boj. Vsako jutro, ko je zazvonil samostanski zvon, so se mačke odpravile v boj in ko je opoldne spet zazvonilo, so se vračale v samostan. A kakšne! V začetku še cele in zdrave, potem pa z vedno številnejšimi in hujšimi ranami. Vsaka je bila prizadeta. Ene so imele raztrgane kožuhe, enim so manjkala ušesa, druge so šepale, ker so jim kače obgrizle noge. Tako so odhajale vsak dan v boj in tako so se vsak dan vlekle nazaj, vedno bolj utrujene, vedno bolj onemogle. Nazadnje so vse poginile. Georg Seferis takole konča to žalostno pesem: Preveč je bilo strupa, preveč je bilo strupa!

Ali bi lahko rekli, da je to zgodba o svetu? Tudi o slovenskem svetu? Malo že, mar ne? Povedal sem jo zato, da bi se vsi še enkrat spomnili, da smo za svet odgovorni. Saj ni treba pripovedovati kako, kajne? Čisto jasno je, da tudi politično. Zlu, ki vedno od kod prihaja, se je treba upreti. Če ne drugače pa tako, da podpremo tiste, ki so najbolj izpostavljeni.

Čisto nazadnje pa na eno stvar ne bi smeli pozabiti: ne enega ne drugega ne bomo mogli prav početi, če ne bomo hkrati želeli postati boljši ljudje.

8.1.1.

Prisrčno pozdravljeni na 8. občnem zboru Nove Slovenske zaveze. Zahvaljujem se vam, ker ste prišli v tako velikem številu. To si razlagamo kot željo, da se srečamo in se pogovorimo, obenem pa pomeni priznanje vodstvu našega društva. Lahko bi ob tem odzivu šaljivo pripomnil, da se dogaja z nami nekaj podobnega kot s člani Zveze borcev, za katere govorijo: »Bolj jih pobira, več jih je!«

Tema, ki je zadnje čase razburjala duhove pri nas, sta bila predlog resolucije o totalitarnem režimu in predlog o lustraciji. Tega se bomo dotaknili tudi v poročilu, ki ga bo prebral Stane Štrbenk. V predzadnji Demokraciji je bilo objavljeno, kako gleda Nova Slovenska zaveza na ločevanje v slovenskem narodu in da morajo kakršnikoli dokumenti, ki bodo sprejeti in postali tako na nek način obvezujoči, sloneti na resnici. Če sprejem česa takega zaradi neugodnih razmer v državnem zboru ni možen, je pač treba počakati. Čakali smo petdeset let, bomo pa še pet ali deset!

O resnici ni mogoče odločati s preglasovanjem: partija je izrabila okupacijo za polastitev oblasti, državljanska vojna je bila neogibna posledica revolucije, pomor slovenske domobranske vojske je dejanje, ki izstopa iz slovenske zgodovine, edini, ki so kljubovali totalitarni komunistični ureditvi sta bili avtentična kultura in Cerkev in še in še.

Ni nas veliko, slovenska protikomunistična vojska je bila pobita, vendar čutimo, da smo poklicani zastopniki njene pravde, in zato opozarjamo tiste, ki bi skušali s poceni rešitvami uveljaviti neko namišljeno resničnost, [Stran 082]pri tem pa nas celo prepričujejo, da nam delajo uslugo, ko gradijo navidezne mostove, naj tega ne delajo.

V kakšnih časih živimo? Sedanji medijski napadi na Cerkev so podobni tistim pred sto leti, takih potem ni bilo niti v času totalitarnega režima. Blasfemija z brezjansko Marijo pomeni nesramnost, ki presega vsako mero.

In kako poteka proces, ki naj bi nas vodil do sprave?

Sam bi vas spomnil na dva nedavna dogodka. Prvo je najvišje odlikovanje slovenske države partizanskemu generalu Ladu Ambrožiču. Ni mogoče pozabiti, da je bil eden od samozvanih sodnikov, ki so sodili vaškim stražarjem, 12. decembra 1942 zajetih v Ajdovcu in pripeljanih na Brezovo Reber. Zapisnik je ohranjen, smrtno obsodbo za dvaindvajset so podpisali Avbelj – Hrastar, Brilej – Boljko in Ambrožič – Novljan.

Drugo pa je pismo predsednika države o tem, da se moramo ogibati prepirov in živeti v slogi, pri tem pa izogibati zmerljivk in žaljivk. Ko jih našteva, opazimo, da gre za izmišljene izraze, ki naj bi jih uporabljala predvsem protikomunistična stran. Tako fantazira o »rdečih gošarjih«, čeprav tako nismo govorili niti med vojno. Tistim, ki so se poleti 1941 pojavili v gozdovih, so enostavno rekli gošarji in bili vsi zanje, ko pa so prišli s pravo barvo na dan, pa so bili partizani za ene kot za druge. Ob tem bi opozoril, da predsednik ni obsodil izrazov, ki jih izgovarjajo in pišejo tako rekoč neprestano: izdajalci, kvizlingi, kolaboracionisti.

Vemo, da je osnova za sožitje v državi, do katere smo prišli s tako veliko sreče, da se vsaj ne zmerjamo. Vendar predsednik s svojim pismom ni mislil tega, ampak obratno, da je vse dovoljeno, in da je pravzaprav upor proti temu nespodoben in pomeni nasilje nad pravico do javne besede.

Nedavno smo spremljali parlamentarno razpravo o lustraciji. Šele tretji dan se je v državnem zboru prikazal Janez Podobnik in državni zbor je pod njegovo taktirko vse zavrnil, proti lustraciji so bili prav vsi poslanci ljudske stranke. In vendar je očiščenje potrebno. Ko neka družba zapušča stanje diktature, strahovlade, totalitarizma, in se nadeva z demokracijo, je potrebno zdravljenje. V eni od prvih številk Zaveze je Justin Stanovnik opisal, kako so v srednjem veku to napravili v enem od lombardskih mest, potem ko so se znebili tirana. Popisali so vse zločine, jih teden dni prebirali na javnem mestu, potem pa zapisano spravili v javno knjižnico. Nobenih kazni, nobenega maščevanja. Nič ne vemo, ali je bilo to dovolj in kako so se počutile žrtve. Marko Natlačen, najstarejši sin med vojno umorjenega dr. Marka Natlačena, mi je poslal razmišljanje, objavljeno 22. februarja letos v New York Timesu. Nosi naslov: A Killer’s »I’m Sorry« Isn’t Enough Any More! (Morilčeva izjava »Obžalujem«, ni več dovolj!) Članek obravnava razmere v Argentini in piše o spravi. Tam so se znebili vojaške diktature in imajo demokracijo. Raziskali so zločine, jih popisali, vendar so se odpovedali kaznovanju storilcev. Nekaj podobnega se dogaja tudi v Čilu, Urugvaju in drugih državah Južne Amerike: amnestija za storilce je postala pot do narodne sprave.

Tega so se lotili, ker so bili prepričani, da gresta resnica in sprava složno isto pot z roko v roki in da je sojenje in kaznovanje odveč.

Pokazalo se je, da tako ne gre. Martin Abregu, direktor vodilne argentinske ustanove, ki se bori za človekove pravice, je napisal sledeče: »V Argentini ni prišlo do sprave. Vzrok je, da so storilcem priznali imuniteto in jih odvezali vsake odgovornosti. Da družba postane zdrava, mora spoznati, kaj se je zgodilo, popraviti krivice in kaznovati tiste, ki so jih počeli. To ne pomeni, da morajo storilci v ječo, morajo pa priznati svoje grehe in se opravičiti.«

Drugače je v Južni Afriki. Albrightova je izjavila, da se je ta država na podlagi argentinskih izkušenj naučila, kakšen je pravi postopek. Mora biti tudi očiščenje. Imajo Komisijo resnice, ki preiskuje zločine v času apartheida in ima zakonsko moč, da zahteva od posameznikov pričevanje. Nato pa ima možnost, da se izreče za amnestijo ali pa ne, kar pomeni spodbudo kršilcem človekovih pravic, da se sami prijavijo, izpovejo, prosijo odpuščanje in imenujejo sokrivce.

Kako daleč smo še pri nas. Kakor je rekel nadškof dr. Rode: »Cerkev je potrpežljiva in zna čakati«, in isto moramo reči tudi mi.

Kaj smo naredili, kje smo in kam gremo, nam bo povedal Stane Štrbenk. Dotaknil bi se samo farnih spominskih plošč. Zlata doba je mimo. Na eni strani nas zapuščajo moči in nismo tako hitro pri volji, da pohitimo, kamor nas želijo, na drugi strani je vedno manj domačinov, ki bi bili pripravljeni napeti vse moči in nalogo izpeljati do konca. Ustavlja se celo pri nabiranju podatkov. In končno, boriti se moramo za vsak prostor, pa naj bo ob [Stran 083]cerkvi ali na pokopališču, in tudi župniki so nam manj naklonjeni, kot so bili pred leti.

Kot prva bo blagoslovitev farnih spominskih plošč v Vinici, pripravljajo jo na belo nedeljo ali teden dni kasneje. Naslednje dni bomo šli dol, da se bomo pogovorili. Kar se tiče vas, pa bi vas spodbudil, da pridete zraven, če le utegnete. Morda bi se izplačalo najeti avtobus iz Ljubljane in bi nas zanimalo, ali bi se jih dovolj prijavilo. V Beli krajini in ob Kolpi so v teku priprave v Starem trgu ob Kolpi, v Dragatušu, zataknilo se je v Semiču.

V dolini Krke in bližnjih gričih so najdlje v Sv. Petru-Otočcu, Beli Cerkvi in Škocjanu. Nekaj se pogovarjamo za Mirno Peč, na vrsto naj bi prišle Dolenjske Toplice, Brusnice, Šmarjeta, v Mirenski dolini sta ostala še Mokronog in Tržišče. Morda nam bosta o tem kaj povedala Ivana Kralj in France Hočevar.

Na Notranjskem nam je ostalo Grahovo, o njem bo kaj vedela gospa Zgončeva, ostala je tudi Podlipa, kjer imajo že ploščo v podružnici Žažar. Kočevsko ostaja bela lisa.

Kako je okrog Save, bi vam moral povedati Albin Gnidovec, ki je prevzel težavno in nehvaležno nalogo, spodbuditi delo na Gorenjskem od Bohinja do Trojan. Vendar se premika: Kamnik, Moravče, Preddvor.

Obstalo je v Škofji Loki in Selški dolini, nič se ne dogaja na Primorskem. Če ne drugega, bi se morali bolj energično lotiti popisovanja imen.

Prosim vas, da se oglasite ob razpravi, nas dopolnite, nam pomagate in svetujete!

Zaključil bi z besedami spodbude. Ponosni smo na vse, kar smo v teh letih opravili. Zavedali smo se, da če ne bomo mi, ne bo nihče, in smo uspeli.

Še enkrat prisrčne pozdrave vsem in iskrena želja, da naše srečanje uspe.

8.2.1.

Izvršni odbor NSZ je na svoji seji dne 26. 3. 1998 razpravljal o aktivnostih NSZ v letu 1997 in konkretnih nalogah, izvirajočih iz programa dela za leto 1997.

Ugotovil je, da so na delo NSZ v letu 1997 bistveno vplivale neugodne politične razmere v Sloveniji. Na državnozborskih volitvah so namreč stranke slovenske pomladi napravile zgodovinsko napako. Niso namreč razumele svojega časa in niso doumele posledic medsebojnega tekmovanja. Zato seje zgodilo najslabše, kar se je moglo. Slovenske pomladne stranke so z nerazumnim obnašanjem zapravile zgodovinsko priložnost, da bi prevzele oblast, za kar so obstajale vse realne možnosti, in s tem ustvarile pogoje za končanje slovenske državljanske vojne. Prav te so nasprotno omogočile levim totalitarnim strankam ponovno vzpostavitev in utrditev NOB-jevskega oz. liberalnega neototalitarizma v Sloveniji. Ta se je v letu 1997 tako vsidral in zapolnil vse pore državnega in javnega življenja, daje bil in je seveda še danes v stanju zavrniti vse poskuse katerihkoli subjektov desne strani, da uveljavijo kakršenkoli svoj interes. Vsak poskus jim je uspelo zavrniti. To stanje je ustvarjalo občutek absolutne nemoči in vprašanje smiselnosti zaletavanja v zid.

V taki situaciji je NSZ ocenjevala, da ni realno pričakovati uspeha nekaterih svojih najpomembnejših načrtovanih nalog. Zato se teh ni niti lotila. Uvidela je, da leva stran, vključno z vladno koalicijo, ni z nikomer pripravljena na resen dialog v zadevah, ki bi imele za cilj pripeljati do resnične in pravične rešitve in s tem do končanja slovenske državljanske vojne. Zdi se, da se mora leva stran za svojo eksistenco še vedno napajati s poveličevanjem NOB-ja in vzdrževanjem državljanske vojne. Svoje oblasti ni pripravljena izpustiti iz rok za nobeno ceno.

V taki situaciji smo se odločili, da ne bomo prosjačili nikogar in da se ne bomo poniževali ter prodajali za skledo leče.

Iz navedenih razlogov se nismo lotili nadaljevanja naloge uveljavljanja zahtev NSZ, podprtih s 24.000 podpisi, izraženih v Pozivu Državnemu zboru RS, da izpolni svojo ustavno dolžnost in sprejme ukrepe za končanje slovenske državljanske vojne. Ker nismo bili pripravljeni kakorkoli okrniti zahtev iz Poziva, se o njem nismo bili pripravljeni niti pogovarjati. Smatrali smo, da je bolje, da ostane vprašanje polpretekle zgodovine in državljanske vojne nedotaknjeno za kasnejši čas, kot da bi rešitev zadeve izsilili s formalnim aktom, na katerega bi se kot dokončnega lahko vsak skliceval. To naše stališče smo slovenski javnosti tudi posredovali.

Iz enakih razlogov tudi nismo nadaljevali postopka za sprožitev ustavnega spora zoper [Stran 084]tri tako imenovane vojne zakone, to je zoper zakon o vojnih veteranih, o vojnih invalidih in o žrtvah vojnega nasilja.

Prav tako nismo dali pobude za spremembe in dopolnitve zakona o popravi krivic. Ta je namreč zelo pomanjkljiv, saj izključuje npr. celo medvojno obdobje in niz krivic iz povojnega obdobja. Zakon je stopil v veljavo 10. novembra 1996, pravica do uveljavljanja poprave krivic pa bo potekla 5. maja letos, to je prej, kot bo kdorkoli kaj dobil iz tega zakona. Kaj več o tem zakonu bomo lahko spregovorili med diskusijo.

To so bile tri temeljne naloge lanskoletnega programa, ki jih nismo realizirali. Njihov izpad lahko sicer daje vtis, kot daje delo NSZ v tem letu teklo nekako v prazno, brez smisla. Vendar Izvršni odbor meni, daje bil ta izpad v navedeni situaciji utemeljen, nastala praznina pa je bila izpolnjena z drugo, prav tako pomembno nalogo, to je postavitvijo ljubljanske spominske plošče. To je bila veliko večja naloga, kot smo si od vsega začetka predstavljali. Na podeželju je bilo veliko manj tovrstnih problemov kot v Ljubljani. Veliko podatkov je bilo tam že zbranih, bilo je tudi veliko več še živih pričevalcev, pa tudi župnijski uradi so bili v večini primerov v veliko oporo akterjem v postopku. Vsega tega v Ljubljani ni bilo. Vse delo je padlo na breme nekaj sodelavcev, ki so vse leto posvetili samo tej nalogi. Poseben problem, ki je skoro ogrozil postavitev, je bil v Ljubljani načelni politični odpor proti sami postavitvi, pa tudi določitev lokacije. Postopek in problemi so podrobneje opisani v zadnji številki Zaveze. Kljub navedenemu je Novi Slovenski zavezi z močno voljo in vztrajnostjo v lanskem letu uspelo postaviti impozantno ljubljansko spominsko ploščo, na katero smo upravičeno ponosni. Čeprav je od otvoritve poteklo že nekaj mesecev, menimo, daje prav, da vsem, ki so iz plemenitega nagiba in globokega spoštovanja do žrtev v tej nalogi sodelovali, današnji občni zbor izreče priznanje in zahvalo.

Nekaj manj uspeha smo imeli pri postavljanju farnih spominskih plošč v drugih krajih Slovenije. Spodbud s strani NSZ je bilo danih veliko, tudi sestankov z odbori, župniki in posamezniki ni bilo malo, vendar se postopki niso vedno zaključevali. Odbori so naletavali na vedno številnejše ovire, ki so izhajale tudi iz neugodne politične konstelacije. Občutek smo imeli, da se v nekih oblikah vrača med ljudi nelagodnost pri tozadevnem javnem izpostavljanju. Ta trend je treba v bodoče zaustaviti in z vso aktivnostjo v letošnjem in naslednjih letih nadaljevati to nalogo v vsej Sloveniji, kajti NSZ verjetno lahko pri dani politični situaciji uspe samo še pri tej nalogi in s tem vsaj delno opravi svoje poslanstvo.

S ponosom pa lahko ugotavljamo, da nam je, tako kot dosedaj, več kot 100% uspela zelo pomembna naloga, to je izdajanje našega glasila Zaveza. Ne le, da je redno izhajala po planu, bila je in je še vedno v porastu tako glede obsega, kvalitete, kot tudi po številu naročnikov. Nam ni bila potrebna reklama, revija se je sama prebijala v najbolj zahtevne in resne kroge s samimi pohvalami in čestitkami, in kar je tudi pomembno, brez finančnih težav. Zato ima revija najboljše pogoje za nadaljni obstoj in promocijo dejavnosti in stališč NSZ. To še posebej v sedanji politični situaciji, ko so nam vsa sredstva javnega obveščanja nenaklonjena. Ta namreč ne objavijo ničesar, kar jim predložimo. Tako je Zaveza ostala edino in še zadnje sredstvo, s katerim lahko prihajamo v javnost in s katerim se lahko identificiramo. Zato se ga moramo tesno oprijeti in mu nuditi vse, da ga ohranimo na dosedanjem nivoju in ga ponudimo še širšemu krogu bralcev. Seveda, ko govorimo o Zavezi, imamo vedno v mislih njenega glavnega urednika prof. Stanovnika. Ker si Zaveze brez njega ne moremo zamisliti, bi poleg poklona hvaležnosti izrazili še željo, da bi mu Bog ohranjal zdravje in moči še dolgo vnaprej.

Nemalo aktivnosti smo posvetili tradicionalnim obletnim slovesnostim v Kočevskem Rogu, Teharjih in na Orlovem vrhu. Stališče NSZ je bilo vseskozi, da se te slovesnosti opravijo vsako leto in to na enakem nivoju. Tako smo tudi lani dostojno obeležili vse tri. Sodelovali pa smo tudi pri drugih, zlasti okrog praznika vseh svetih.

Članom smo lani posvečali zagotovo premalo pozornosti. Organizirali smo le enkratno potovanje s petimi avtobusi po poteh vetrinjske tragedije, ki je zelo uspelo, na kraju leta pa novoletno srečanje, ki se ga je udeležilo rekordno število članov in njihovih svojcev. Več na tem področju v lanskem letu, povsem iz objektivnih razlogov, ni bilo mogoče narediti.

Nenazadnje pa ne moremo mimo številnih skritih, včasih drobnih del, pa izredno pomembnih za uspešno opravljanje nalog NSZ. To so dežurna, računovodska in administrativna dela, ki jih je bilo v lanskem letu še posebej veliko. Zaradi dopolnjevanja in popravljanja seznama žrtev za ljubljansko spominsko ploščo in plačevanja prispevkov zanjo se je izredno povečalo število strank. Neprimerljivo prejšnjim letom seje povečalo knjigovodsko in računovodsko delo ter v zvezi s tem tudi administrativno poslovanje. Vsa ta dela [Stran 085]je opravljala trojica naših zvestih in nesebičnih članic, seveda brezplačno. Preko njihovih rok je šlo drobnih računov za preko 25 mio SIT. Tudi njim moramo pripisati zaslugo, da je NSZ v letu 1997 plačala prav vse obveznosti in začela novo leto s pozitivno razliko. Vsem daje ta občni zbor iskreno zahvalo, gospe Kocjanovi, ki trenutno preboleva zahrbtno bolezen, pa velja še iskrena želja, da bi čimpreje okrevala in se vrnila med nas.

Spoštovani člani m gostje. To poročilo zaključujem z oceno, da je NSZ v letu 1997 opravila največ, kar je bilo v danih okoliščinah možno. Lahko ugotovimo, da je kljub oviram častno vzdrževala prisotnost NSZ v slovenski družbi in edina ohranjala tradicije slovenskega protikomunističnega odpora.

Izvršni odbor predlaga občnemu zboru to poročilo, da o njem razpravlja in ga z morebitnimi dopolnitvami sprejme.

8.3.1.

Dragi prijatelji!

Če upoštevamo ustanovni zbor, smo se člani Nove Slovenske zaveze letos že osmič zbrali na vsakoletnem društvenem zborovanju. Poleg organizacijskih opravil, poleg tega, da člani organizacije na takem shodu utrdimo medsebojne vezi, poleg čistega veselja do druženja torej, je tu še kopica reči, ki se morajo na občnem zboru zgoditi. Predvsem se pričakuje, da se na občnem zboru postavijo vprašanja, ki zadevajo smisel društva: ali še obstajajo razlogi, ki so nekoč pripeljali do njegove ustanovitve ali pa so se začetnim razlogom pridružili celo novi, in, če je tako, kateri. Kakor smo že večkrat rekli, občni zbor je tudi ali predvsem čas samospraševanja. Če povzamem na kratko, ima Nova Slovenska zaveza tri cilje ali tri smeri delovanja.

Prvi cilj, ki z njim naše društvo stoji ali pade, je odgovornost za pokop mrtvih. Mogoče smo edina organizacija v zgodovini tega naroda, ki je imela ali bo imela tako čudno nalogo. To je zato, ker pripadamo veliki skupini ljudi, ki je bila žrtev neznanskega množičnega umora. Ker je bil ta zločin nepopisno velik, so ga storilci hoteli skriti. Zato so žrtve ostale nepokopane. Pokopavati smo jih začeli, kot veste, šele po pol stoletja. Toda ne tako, kot pokopavajo ljudi od pamtiveka, ampak drugače – znamenjsko. Zberemo njihova imena, jih zapišemo na plošče in pravimo, da je tu sedaj njihov grob. Na teh krajih se jih potem tudi spominjamo. Naš spomin je pristen in spoštljiv, kot bi bil, če bi to, kar je od njih ostalo, tu tudi počivalo.

Doslej smo tako pokopali približno polovico padlih in pomorjenih. Na tako imenovanih farnih spominskih ploščah je zapisanih nekaj več kot sedem tisoč imen. Približno toliko jih še čaka, da stopijo iz teme brezimnosti. Če pomislimo, da društvo obstaja že sedem let in da je torej eno od poglavitnih njegovih opravil narejeno polovično, nas bi moralo nemalo zaskrbeti. Če NSZ zadnjega od svojih mrtvih ne bo pokopala, ne bo upravičila svojega obstoja. To se bo zapisalo in vedelo: da so v deželi nekoč pobili določene ljudi, da so nekateri ostali, a niso zbrali v sebi te moči, da bi se potrudili za njihova imena, ko je to postalo mogoče, jih zapisali in proglasili za pokopane. Če bo ta narod padel v novo barbarstvo, bo to vseeno, če pa bo ostal in imel kaj spomina, bo nad nami ne samo madež, ampak tudi krivda. Tudi tisti, ki so za svoj kraj nalogo opravili, se ne morejo imeti za odvezane. Ne zamerite, da govorim tako naravnost. Dokler bo na seznamu farnih spominskih plošč manjkala ena sama fara, nima nobeden od nas pravice do miru. Tako je to. Če namreč le malo pomislimo, takoj vidimo, da je vedno in v vsakem primeru mogoče kaj narediti. Ne samo da vsakdo od nas ve, da so to bili njegovi ljudje, vsakdo bi moral vedeti še nekaj drugega: da je bil s tem, da je ostal živ, na neki način tudi izbran. Temu vedenju ni mogoče uiti. Mi smo po svoje vsi izbrani ljudje. Kdo bi mogel imeti v sebi to brezčutnost ali celo to predrznost, da bi si to izbranost upal vreči s sebe? To je ena reč.

Druga stvar, ki je tudi povezana s pokopavanjem, pa je pogum, da to dostojno in po človeško opravimo: da pod imeni svojih mrtvih prijateljev zapišemo, kdo so bili, kaj so bili, zakaj jih je doletelo, kar jih je doletelo. Ne vem, ali smo to že povedali ali ne, toda nihče jim nima pravice jemati zgodovine. Ne bojmo se nasprotnikov, ki mnogo vpijejo, v resnici pa so strahopetci, ki se bojijo samo ene stvari: poguma. Čim bolj se jih bomo bali, tem bolj bodo vpili. Takšni so ti ljudje. Ali ne čutite, da se je naredil greh nad mrtvimi, če na plošči berete: »zamolčanim žrtvam«. Ali ni neznosno, če pomislimo, da se to dela iz bojazni: ne pred tistimi, ki so jih pobili – in so po pisanih in nepisanih postavah sveta mori-[Stran 086]lci – ampak pred tistimi, ki so pol stoletja z nasiljem dušili njihov spomin. Nihče od nas nima pravice tako večati klavrnost sveta. Torej, mrtvi so naša prva skrb. Če mi ne bomo poskrbeli zanje, ne bo nobeden. Ali bomo čakali na varuha človekovih pravic? Ali morda na tako imenovani helsinški odbor? Če smo ostali sami, bomo to tudi sami naredili.

Druga stvar, zaradi katere smo v NSZ, pa je zgodovina in njena resnica. Stvari se niso dogajale na dva ali tri različne načine, ampak na en sam način. Zato ni dveh ali treh ali sto resnic, ampak je ena sama. Kdo ne mara, da bi bila ena sama resnica? Tisti, ki jim je nevarna in se je zato bojijo. To je jasno. Tisti, ki za vsakim vogalom prodajajo ideološko kramo o več resnicah, se resnice bojijo. Bojijo se je upravičeno, ker bi jih resnica, če bi se pojavila na televizijskih ekranih in v knjigah in v učbenikih, odnesla. Spričo nje kratko malo ne bi mogli več biti. Če bi svet izvedel, kaj so bili in kaj so ljudem in vsemu narodu naredili, bi se sami odločili za odhod na obrobje. Če pa je več resnic, imaš možnost, da se seliš iz ene v drugo, kakor kdaj kaže.

NSZ pa ima ta privilegirani položaj, da se lahko v miru in z vsem zaupanjem prepušča in zanaša na eno resnico. Kar poglejte članek Temeljna dejstva slovenskih ločitev, objavljen v zadnji Zavezi. Na teh točkah stoji NSZ od začetka, ne zaradi trdovratnosti, ampak zato, ker ji stališč ni treba spreminjati. Spreminjati pa jih ni treba preprosto zato, ker so v skladu z dejansko resničnostjo.

Nihče ne bo mogel nikoli, pa naj počne, kar hoče, spremeniti nekaterih preprostih dejstev. Na primer, da smo bili v letih 1941–1945 Slovenci žrtev dveh napadov: napada tujih armad ali tujih držav, istočasno pa so nas napadli tudi domači komunisti. Prvega smo pričakovali. Drugi pa je bil tako zunaj vseh norm, tako zavraten, moralno tako degradiran, da mu nič ne more vzeti značaja narodnega izdajstva. Zato ima Borut Pahor prav, ko pravi, da »ni treba spreminjati negativnega odnosa do narodnega izdajstva«. Izdajstvo je bilo in prišel bo čas – svet ne more biti tako krivičen, da tega časa nikoli ne bi bilo – ko ga bodo vsi zagledali. Neki Delov novinar je 7. oktobra po teharski spominski slovesnosti napisal v svoj časopis pamflet, ki je hotel biti zloben, pa je bil v resnici samo neokusen. Končal ga je s stavkom, da Kajuh še kar naprej zaman opozarja Slovence, da nas je samo milijon. Ob tem človek pomisli, da bi pesnik veliko bolje naredil, če bi s tem dejstvom seznanil komuniste leta 1941.

Za komunistični angažma moramo reči, da je uspel predvsem zato, ker so komunisti imeli možnosti, da so se vkrcali na medij, ki jih je skoraj nujno pripeljal na cilj. Ta medij je bil enobe. Mladi nemški in italijanski prevratniški teroristi iz šestdesetih let te sreče niso imeli, ampak so se morali zadovoljiti z bednimi surogati, kot je na primer boj proti buržoaziji. Ampak pomislite, da bi po kaki izredni sreči le zmagali! Tedaj bi tudi oni lahko izdelali razkošen mit, s katerim bi lahko upravičili in poveličali vse zločine, ki so jih pripeljali na oblast. Tako pa niso uživali ugleda, ki ga prinese zmaga, ki pokrije mnogo grehov, kot pravijo. Našim vosovcem ni bilo treba dajati defetističnih izjav, kot jo je morala dati Adriana Faranda, ko so jo vprašali, v imenu koga so Alda Mora obsodili na smrt: da so to sicer naredili v imenu tiste italijanske družbe, ki je želela revolucijo, »četudi nas v resnici ni nihče delegiral ali celo pozval na izvršitev naloge«. Da so torej to naredili na svojo roko in da je bil tisti uboj zločin!

Enobe, kakršnega je organizirala komunistična partija, dokazuje predvsem to, da ji niso bile mar življenjske koristi naroda v hudi stiski. Glede gverilskega boja je treba vedeti nekaj stvari, predvsem dve: prvič, da je včasih potreben ali celo nujen; drugič, da je to potrebnost in nujnost treba dobro pretehtati, ker je gverilski osvobodilni boj tudi zelo problematičen: civilno prebivalstvo čezmerno izpostavlja ob razmeroma skromni izpostavljenosti gverilskih enot, pri tem pa prizadeva okupatorskim silam sorazmerno majhno škodo. Naj navedem odlomek iz neke nemške študije o boju 16. esesovske oklepne divizije s partizani okoli Monte Sole v Toskani 29. in 30. septembra 1944: »Večina žrtev so bili ženske in otroci. Med 585 po imenih znanimi žrtvami, ki so bile pomorjene samo na majhnem prostoru v hribih med Monte Termine in Monte Santa Barbara, je bilo 213 otrok starih pod trinajst let.« Dodajmo še dva podatka, ki poudarjata problematičnost gverilske vojne. Prvič: »Ker bojev skoraj ni bilo (te je večidel iznašla tako nemška kot italijanske spominska literatura), je veliki večini partizanov uspelo brez izgub ubežati.« In drugič: »Nemške izgube v boju s partizani so bile izredno majhne, ker spričo premoči nemškega orožja bojev praktično ni bilo.« Ni vas treba spominjati na podobne primere pri nas. Gverilska vojna, ki jo je kot enobe organiziralo partijsko politično in vojaško vodstvo, kaže na to, da ta vojna ni bila prvenstveno povezana z narodnimi osvobodilnimi interesi.

[Stran 087]

Glede zgodovinske resnice NSZ torej vztraja na dejstvih, ki so sicer znana, a še niso postala del narodovega zgodovinskega spomina. Partijska ideološka blokada jih je neprodušno izolirala od javnega mnenja.

Poseben vidik zgodovinske resnice, na katerem je prav in naravno, da NSZ vztraja, je tudi komunistična totalitarna diktatura v letih 1945–1990. Komunistična oblast je temeljila na strahovladi. Po dveh velikih sunkih terorja nove komunistične države, po množičnem masakru domobranske vojske in njenih civilnih spremljevalcev in po množičnem ubijanju razrednih nasprotnikov v tistih delih Slovenije, kjer ni divjala državljanska vojna; po terorističnem notranjepartijskem čiščenju, po stalinskih zgledih izpeljanem, v zvezi s protiinformbirojevsko kampanjo; po teh dveh sunkih, ki sta tako do zadnjega vlakna pretresla narodovo substanco, da je bilo ohromljeno vse, kar je bilo v deželi svobodoljubnega, in ni nobena stvar več mogla nuditi odpora, je bilo treba sedaj strah samo še vzdrževati. Dežela je bila ustrahovana do te mere, da zunanje, vidne oblike terorja niso bile več potrebne.

Strah je dosegel svoj pravi uspeh šele takrat, ko se je polastil podzavesti. Od tam pregnati ga bo mogoče v njegovih subtilnih oblikah šele v nekaj generacijah. To je ena najhujših posledic komunizma: vsesplošna blokada narodovih ustvarjalnih sil.

Kako je ta strah deloval, kažejo včasih na videz malenkostne stvari, vedo povedati na primer vsi, ki so se v komunističnih časih vračali iz tujine v Jugoslavijo. Ko so se bližali meji, bodisi z avtom ali z vlakom, jih je začel stiskati strah, tudi če niso imeli kaj skrivati pred obmejno milico ali carino. Spraševali smo veliko ljudi po tem občutju in vsi so doživljali isto.

Jasno je, da ta strah ni bil strah pred čim konkretnim ali realnim. Praktično si bil lahko prepričan, da se ti ne bo nič zgodilo, a je bilo vendar tako, da se ti je vedno lahko kaj zgodilo. To je bila ta reč: živel si v svetu, v katerem se ljudem nazadnje že niso več dogajale groteskne reči, toda to je bil hkrati svet, v katerem se ti je vedno lahko kaj zgodilo.

Ameriški znanstveniki so raziskovali (Sigall in Helmreich – 1969 – FAZ, 5. 3. 1998), kako strah zmanjšuje sposobnost presojanja. Naredili so tudi naslednji poizkus. Dvema različnima skupinama ljudi sta ločeno predavala o sprostitvi tako imenovanih mehkih drog strokovnjak, profesor z univerze v Stanfordu, in laik, na slepo izbran poštni uradnik. Pogoji za obe skupini so bili popolnoma enaki razen ene stvari. Eni skupščini so naznanili, da bodo zaradi poizkusa naredili nekaj fizioloških meritev – krvni pritisk, vlažnost kože – stvari torej, ki ne povzročajo nobenega strahu; drugi skupini pa so rekli, da jim bodo zaradi poizkusa morali vzeti kri in so zato na posebni mizi, zelo vidno, razstavili injekcijske igle, alkohol, vato, epruvete; zraven so bili tudi zdravniki v belih haljah. Že pogled na te priprave je dosegel, da skupina ni razlikovala med argumenti visoko kvalificiranega profesorja in preprostimi argumenti poštnega uradnika. Skupina, ki pa ni bila pod pritiskom strahu, pa je prav dobro ločila med tem, kar je pripovedoval profesor, in tem, kar je govoril poštar. Poročilo, v katerem sem o tem bral, pravi na koncu tole: »Tako moč ima v človeku strah, da že pogled na injekcijsko iglo zmanjša zmožnost presojanja, kaj pa šele, če sliši govorice o aretacijah, pretepanju, zasliševanju, ječah in taboriščih … «

Na podzavestni strah, ki deluje, ne da bi zanj vedeli, je v nekem pismu mislil tudi sedanji češki predsednik Vaclav Havel. Pisatelj Havel je bil v času komunizma disident. Leta 1975 je pisal generalnemu sekretarju češkoslovaške komunistične partije Gustavu Husaku pismo, v katerem ga je opozoril, kam bo komunizem pripeljal Čehe in Slovake. (Mimogrede in v oklepaju, zanimivo bi bilo izvedeti, samo za primerjavo, kaj je v tistih letih delal sedanji predsednik Republike Slovenije). Havel je Husaku med drugim pisal: »Bojim se cene, ki jo bomo morali vsi plačati za tako drastično ukinitev zgodovine, za tako trd in nepotreben izgon življenja v družbeno podzemlje in v globine človekove duše, za odvzem možnosti, da bi živeli kakršnokoli naravno življenje. Morda je iz mojega pisma jasno, da me ne skrbijo predvsem posledice sedanje zagrenjenosti nad družbenim razpadanjem in človeško degradiranostjo, tudi me ne skrbi toliko težki davek, ki ga bomo v obliki dolgotrajnega duhovnega in miselnega propada morali plačevati. Bolj me skrbi skoraj nepredstavljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo na nas, ko bo spet prišel čas za življenje in bo zgodovina terjala svoje.« Naj ponovim zadnji stavek: »Bolj me skrbi skoraj nepredvidljivo pomanjkanje energije, ki nas bo težilo, ko bo prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.« Ali je treba povedati, da bi nas ta stavek moral spomniti na slovensko sedanjost?

Havlovo jasnovidno predvidevanje velja torej tudi za slovensko tranzicijo. Nenaravno ob-[Stran 088]stajanje v komunističnem veku nam je izpilo neke sile, ki ohranjajo človeka normalnega in sposobnega za spopadanje z vedno spreminjajočimi se zahtevami življenja.

Iz vsega tega sledi, da je treba preteklost premagati. Če nas je bilo strah, če smo doživljali krivice, če smo bili žaljeni, če nismo bili državljani, ampak smo smeli biti zgolj prebivalci, odvisni od milosti ideoloških gospodarjev in njihovih upravnikov, naj smo bili že karkoli, naj se je z nami dogajalo karkoli, nad vse se je treba dvigniti. Vse si je treba zapomniti, vse je treba oceniti in z novim vedenjem iti naprej. Samo bežati ne smemo pred preteklostjo. Mnogi bežijo pred preteklostjo in nočejo o njej govoriti. To je dvakrat slabo: prvič zato, ker v nas raste nepresvetljena kepa, drugi pa zato, ker je to ponižujoče in nevredno človeka – ne biti sposoben vračati se v svojo lastno preteklost.

Ljudje takole mislijo: To in to se je zgodilo meni in moji družini; zgodilo se nam je to zato, ker smo bili taki in taki. Naša hiša se je postavila na stran tistega, kar je bilo v zgodovini preizkušeno. To je bila slovenska in krščanska omika – bili smo iz take snovi, da nismo mogli, da ji ne bi bili zvesti. Vse smo tvegali in nazadnje izgubili. Tega se sedaj menda ne bomo sramovali. S preteklostjo se je treba torej spoprijeti. Potem bo videti manj neveselih prizorov in slišati manj neveselih besedi.

Spoprijemati pa se je s preteklostjo treba pošteno. Ne smemo izrivati iz zavesti tudi svoje krivde. Tisti, ki izgubi, je svoje izgube, kot pravi Joseph Tischner, vsaj deloma in vsaj v majhni meri, tudi sam kriv. Vprašanje je, ali smo bili vedno dovolj zvesti in prisebni. Obstajajo sicer določene meje, kaj se lahko od ljudi zahteva, a se vprašamo na primer, ali so bili naši voditelji dovolj odgovorni. Ali glede tega lahko kaj naredimo? Ali smo za svoje voditelje tudi nekoliko odgovorni? Smo. Vedno bolj smo zanje odgovorni. Odgovornost voditeljev mora postati prevladujoča tema političnega govora. Uveljaviti se mora mnenje, da je vodenje predvsem velika odgovornost. Potem moremo upati, da tudi bo. A se moramo tudi tu, kakor povsod, varovati histerije. Upam, da razumete, kaj mislim. Počasi moramo postati zrel narod.

Tu vam odgovarjam: morda ste res vse izgubili. Gotovo pa niste izgubili svoje časti.

Glede preteklosti bomo vse postavili na svoje mesto in potem na tem vztrajali. To bomo naredili zaradi sebe, predvsem pa zaradi ljudi, ki prihajajo za nami, da jim bomo lahko povedali, kaj je svet, kaj je življenje in kaj je človek. Redko katera generacija bi o teh rečeh lahko več vedela kot naša. Zakaj molčimo, zares, zakaj molčimo?

Preteklost nam lahko pove tudi to, da zlo pride naenkrat, predvsem pa iz majhnih začetkov. Kdo je ob času, ko je to bilo važno, vedel, kaj se dogaja v münchenskih kleteh in kaj se je zgodilo na Čebinah? Nikoli ne vemo natanko, kaj stvari skrivajo v sebi. Kateri pa je tisti preizkusni kamen, ki nam pove, kaj stvari skrivajo v sebi? Ta kamen se imenuje normalnost. Veliko spoznanje preteklosti naše generacije je, da je vse, kar ni normalno, proti človeku. Toda ali vemo, kaj je normalno in kaj ni? Vemo, to nam pove okus, ki ga moramo ubogati.

Okus nam na primer pove, ko poslušamo jezik, da z nami kar naprej manipulirajo. Ne smemo pozabiti, da so komunisti mojstri manipulacije. To je v njihovem tkivu. Tega ne znajo, to so. Komunisti so vedno delali v maskah. Vse, kar danes pride od postkomunistične levice, je treba opremiti z začetnim sumom in metodičnim dvomom. Ni nam več dovoljeno, da bi bili neumni!

Torej, jezik. Vzemimo na primer besedo depolitizacija, ki je nedavno prišla iz kvartirjev postkomunistične levice. Prišla je torej zahteva, da je treba institucije države depolitizirati. Pomislite, kakšna imenitna beseda! Mar nismo vsi za to, da se državne institucije spremenijo v strokovna telesa, ki bodo delovala zgolj v interesu države ne glede na to, katera politična skupina trenutno upravlja z njo? Zlasti, so vpili postkomunisti, je treba depolitizirati različne tajne obveščevalne službe. Zdaj pa si poglejmo, kaj beseda depolitizacija v resnici pomeni sedaj in v naših razmerah. Vlado strokovnjakov in poudarjeno vlogo strokovnosti, mar ne? Toda, kdo pa so strokovnjaki? To prav gotovo niso ne Peterletovi ne Janševi ne Podobnikovi ljudje. Teh partijski kadrovski filtri niso ne prav šolali, še manj pa so jih pripuščali v pomembne znanstvene in politične institucije, kjer človek dobi primerno začetno znanje. Strokovnjaki so torej njihovi ljudje. To pa pomeni, da zahteva po depolitizaciji pomeni prav politizacijo – če smemo s tem imenom označiti postkomunistično polaščanje institucij. V času, ko je na programu sprememba starega monokratskega sistema v demokratičnega, je mogoče institucije, ki jih je postavil stari sistem, normalizirati in demokratizirati samo z novo politiko. Sedanji čas teče v nomosu politike. Depolitizacija pa je eden od mnogih [Stran 089]ideoloških trikov postkomunistične elite, kot je bil tudi revanšizem ali pa zahteva, da je treba preteklost prepustiti zgodovinarjem.

Tako smo pri politiki. Nova Slovenska zaveza se bori za normalizacijo Slovenije. Demokratizacija Slovenije je samo en vidik njene normalizacije, a je najvažnejši. NSZ se tega intenzivno zaveda, zato je eden njenih osnovnih stavkov, da je sedanji čas čas politike. Tako imenovanega prehoda ne bo mogoče uresničiti razen v nomosu politike. Zato Nova Slovenska zaveza glede sedanje politike postavlja tri teze:

1. Med izvorno demokratičnimi strankami ali strankami slovenske pomladi ideja o prvenstvu ali primatu politike nikakor ni dovolj vidna in dovolj živa. Zato je treba v širšem političnem prostoru uveljaviti tezo, da je naš čas političen čas.

2. Vsi dosedanji poizkusi, da se uresniči prehod iz komunistične v demokratično orbito s kombinacijo levičarskih sil komunističnega izvora in novih demokratičnih sil, so dokazali samo to, da koncept ne deluje, ker postkomunistične sile izkoriščajo to kombinacijo za polaščanje pilotskih mehanizmov prehoda. To ni več politična špekulacija, ampak izkustveno dejstvo, ki so ga dokazali najprej krščanski demokrati in ga sedaj dokazuje Slovenska ljudska stranka.

3. Posledica tega spoznanja je ta, da se morajo politične sile izvorne demokracije ali pomladne stranke boriti za politične razmere, ki jim bodo omogočile, da prehod iz komunizma v demokracijo uresničijo same.

Da se ustvarijo te razmere, pa so potrebni nekateri ukrepi. Eden od njih je tudi ustanovitev dnevnika na demokratični desnici. Ko se bo začela oblikovati delniška družba, ki bo finančni in upravni nosilec projekta, se NSZ obvezuje, da se bo z vsemi silami vključila v pridobivanje delničarjev. Če hočemo, da bo ta projekt uspel, moramo pridobiti vse demokratične politične stranke, da ga podprejo – ne glede na zamere iz preteklosti. Kar najbolj nujno predlagamo, da ga sprejme in podpre tudi organizirana Cerkev. Vse bolj namreč postaja samostojen dnevnik ne samo politična, ampak tudi žgoča kulturna potreba.

Zgodilo se je namreč nekaj novega. Postkomunitična levica prehaja na novo politiko. Kaj je ta nova politika? Bistvo nove politike je prenos boja s političnim nasprotnikom – s strankami izvorne demokracije – na boj s katoliškim delom slovenskega naroda, oziroma s Cerkvijo. Kaj se je zgodilo? Zakaj ta radikalizacija boja novolevičarstva s slovenskim katolištvom?

Komunizem je združeni postkomunistični levici nekaj omogočil. Omogočil ji je nič manj kot to, da si levica, potem ko je slekla diskreditirani komunistični plašč in oblekla evropskega, zagotovi totalno oblast. Najvažnejše, tisto, kar je za vsem, pa je spoznanje, da postkomunistični levici tega načrta ne onemogočajo sile organizirane demokracije, ampak Cerkev. To so spoznali. Cerkev namreč, kot nekoč tako tudi danes, ne more, da ne bi stala za človekom, ki se ga hoče polastiti nova levica. Mogoče se bo nekoč videlo, kar se danes še ne: katoliška Cerkev že tristo let brani evropskega človeka v njegovi normalnosti. Zato se je torej slovenska postkomunistična levica spustila v boj s Cerkvijo. Izgubljen boj je to, kot so bili vsi boji te vrste v zgodovini izgubljeni, a koliko škode se bo naredilo, koliko pohabljenih bo ostalo po boju, ki se sedaj začenja. Napoveduje se namreč radikalen spopad. Postkomunisti so organizirali vse sile: od macolarjev do specialistov za polivanje z gnojnico, od tankočutnih estetov do intelektualnih prihajačev.

Tako je torej s to rečjo. Levica tudi nekoliko izgublja živce. To se kaže v tem, da njen obvladani, rafinirani cinizem prehaja v bes. Ta bes je posledica spoznanja, ki je za zdaj še v področju predpone in še ni prišlo v lucidne prostore zavesti, da je izgubila boj z zgodovino. Od tod velikanske količine jeze in sovraštva, ki se valijo proti nam. Pesnik Rainer Maria Rilke pravi nekje: Ne bojim se silovitosti nevihte; videl sem, kako je rasla. Nova Slovenska zaveza to nevihto pozna. Videli smo nekoč, kako je rasla, in videli smo tudi, kako je po velikem razdejanju kratko malo ni bilo več.

9.1.1.

V prejšnji številki Zaveze je Davorin Bažec predstavil delo Črna knjiga komunizma francoskega zgodovinarja Stephana Courtoisa. V tej objavljamo poročilo Jensa Petersena o tem, kakšen sprejem je knjiga doživela v Italiji. Bralci tega poročila gotovo ne bodo prebrali, ne da bi primerjali stanje v Italiji s stanjem pri nas. Ali Slovenija res postaja postkomunistični otok?

9.1.2. »Črna knjiga« komunizma in italijanska kultura

Iz Frankfurter Allgemeine Zeitung

Na krvavo rdečem ozadju se črno blestita kladivo in srp. Črna knjiga komunizma. Zločin, teror, zatiranje je konec februarja prišla na italijanski knjižni trg in je že v prvih dneh zavzela vrh seznama uspešnic. Založba Mondadori je izdala 800 strani debelo knjigo za ceno žepne knjige, 32 nemških mark. Prodaja je to reklamno ceno hitro upravičila. Več kot 100.000 izvodov je bilo prodanih že v prvih dveh tednih. V povojnem času je komaj kaka neleposlovna knjiga dosegla tak prodajni uspeh. Pa tudi takega odmeva ni izzvala še skoraj nobena knjiga.

Urednik knjige Stephane Courtois je prepotoval Italijo kot zvezda tiskovnih konferenc in knjižnih predstavitev. Objavljena je bila vrsta intervjujev, v katerih je poudarjal, da je treba na oktobrsko revolucijo gledati »kot na popolnoma negativen zgodovinski pojav. In sicer od vsega začetka dalje«. To sporočilo je zadelo družbo, ki je več kot štiri desetletja v znamenju protifašizma in rezistence živela v krogu kulturne hegemonije komunistov in v kateri je protikomunizem Koestlerja, Siloneja in Solženicina večinsko veljal za greh proti zdravemu razumu.

Kot zmeraj v Italiji se pri pomembnih polemikah o polpretekli zgodovini prepletata zgodovinski in politični interes. Medtem ko je predsednik »Narodne alianse« (Narodnega zavezništva) Gianfranco Fini na strankinem zborovanju v Veroni konec februarja proglasil vprašanje »komunizma« za zgodovinsko rešeno, je dal vodja stranke »Naprej Italija« Silvio Berlusconi razdeliti med delegate nekaj sto izvodov še sveže, v svoji založbi Mondadori izšle »Črne knjige« – kot dokaz za še trajajočo aktualnost komunistične nevarnosti.

Recepcija te knjige ni toliko prispevek k raziskovanju ene velikih ideologij tega stoletja kot lakmusov test za duhovne spremembe v italijanski družbi. Ali je bil svetovni komunizem pri vsej svoji raznolikosti v jedru enoten in na nasilju zgrajen sistem? Ali se lahko njegovo bistvo razloži z zločinom, terorjem in zatiranjem? Ali je bilo res neposrednih smrtnih žrtev komunističnega režima 90 do 100 milijonov, kot navajajo avtorji Črne knjige? To so globoko vznemirljiva vprašanja za vse Italijane, ki so se nekoč imenovali ali pa se še danes imenujejo komunisti.

Pri evropskih volitvah 1984 je več kot tretjina Italijanov volila Komunistično partijo Italije. Italija je imela po letu 1945 največjo komunistično partijo v zahodnem svetu. Utopija o družbi enakosti je fascinirala mnoge. Pisatelj Ignazio Silone, sam bivši komunist, je resignirano govoril, da se bo končni boj bil med komunisti in bivšimi komunisti. Partijski voditelj Enrico Berlinguer je v začetku osemdesetih let sicer govoril, da je gonilna sila oktobrske revolucije izčrpana, toda izvijanje KPI iz spon realnega socializma je potekalo mučno počasi. Še v osemdesetih letih je partija prejemala subvencije iz Moskve. Iz strahu pred državnim udarom po zgledu Čila so še takrat hranili arhive KPI v sovjetskem glavnem mestu. Ta preteklost pomeni za sedanje leve demokrate, ki so prišli s Prodijevo vlado na oblast, težko dediščino in veliko ranljivost.

Vodja partije Massimo D’Alema je zato poskušal eksplozivno moč za marec napovedanega izida Črne knjige preventivno zmanjšati. 18. januarja tega leta je objavil v listu Unita dvoumni prispevek Ideje za levico v letu 2000, v katerem je na koncu spregovoril tudi o vprašanju svetovnega komunizma. »Nobenega dvoma ni, da gre za tragedijo, ki globoko zadeva naše življenje in naše umevanje sebe. Komunistično gibanje, ki se je začelo s ciljem osvoboditi človeka, se je povsod tam, kjer je prišlo na oblast, naglo sprevrglo v zatiralno silo. Tako je nastal totalitarizem, ki je zagrešil strašne zločine.« In na-[Stran 091]

Figure 39. V ogledalu Simon Dan

prej: »Pod zastavami komunizma ni nastal novi človek, ampak zaničevanja vredna in strašna oblika zatiranja človeka po človeku.« V temnih letih stalinizma mora Togliattijeva KPI nositi soodgovornost. Ločitev od Moskve je bila »polna protislovij, zamolčevanj in neodločnosti«. Nekomunistična levica, socialisti, demokrati in levi katoličani so prej in precizneje spoznali pravo naravo komunizma. Te besede kakor da pomenijo zaključek »dolgega slovesa od KPI« (tak je naslov pred kratkim izšle knjige Nella Ajella).

Kako je italijanska kultura sprejela Črno knjigo? Odmevi segajo od navdušenega in nekritičnega pritrjevanja na postfašistični desnici (»saj mi smo zmeraj vedeli in pravili«) do radikalnega odklanjanja pri ortodoksnih komunistih iz »Rifondazione comunista«. Konservativni rimski dnevnik Il tempo je zahteval, da se mora Črna knjiga uvesti kot obvezno berilo v višjih razredih srednjih šol. Luciano Canfora pa nasprotno v dnevniku Liberazione govori o mračnem pamfletu in makabrični igri s številkami. Tu se uporabljajo izmišljeni oz. zavestno ponarejeni podatki, da bi se umazal spomin na Sovjetsko zvezo in svetovni komunizem.

Bolj diferencirane analize je prinesel dnevnik Il manifesto. Tej temi je posvetil pol ducata prispevkov, med drugimi so avtorji P. Ingrao, D. Bidussa in L. Pintor. Rossana Rossanda je v svojem članku Stoletje na grmadi imenovala Črno knjigo »skrpucano in pristransko«. Kljub temu zasluži pozorno branje. Ugotovitev je nedvomna: Kjerkoli so komunisti prišli na oblast, je bil državni monopol na uporabo sile izvajan intenzivneje in trajneje kot v katerikoli demokraciji. Komunisti niso niti pred letom 1989 niti po njem napravili bilan-[Stran 092]ce realnega socializma. Še manj so analizirali, zakaj je represija postala bistvena strukturna značilnost. To bolečo preiskavo so prepustili nasprotnikom. »Sadež je bil prezrel in nas sedaj maže s svojimi brizgljaji.«

Najpomembnejši prispevek vse te diskusije je izšel v začetku aprila. »Ne, nikoli ni bilo pravičnega komunizma … Kjerkoli je vladal, je vladal teror«. Pod tem (pred nekaj leti še popolnoma nepredstavljivim) naslovom je glasilo levih demokratov L’Unita 3. aprila objavilo intervju z Norbertom Bobbiom, uglednim nestorjem politične filozofije v Italiji. Bobbio je sedaj sprejel glavno tezo Črne knjige: neločljivo povezanost med komunizmom in nasiljem, med marksizmom in despotizmom. Komunizem je vzpostavil vlado terorja, kjerkoli je prišel na oblast. Mehanizmi terorističnega izvajanja oblasti, kvantiteta in kvaliteta žrtev se lahko menjajo, povsod pa je identična brezobzirnost, samovolja in ogromna količina nasilja pri izvajanju oblasti.

Ali lahko razlikujemo med nasiljem nacizma in komunizma? Bobbio je do pred kratkim, čeprav z vedno manjšo prepričljivostjo, vztrajal pri tem razlikovanju. Sedaj je samokritičen. Pri primerjavi ni nobene hierarhije grozot. Komunistična oblast je bila prav tako totalitarna kot nacistična. Še v svoji konec leta 1997 izišli Avtobiografiji je govoril o eksistenčno odločilnih izkušnjah odpora 1943 do 1945. Njegovo življenje je bilo zasidrano v kulturi protifašizma in rezistence. Odločilno je bilo razmerje do komunizma.

Nedavno izšla knjigi Bobbiovih članov ima naslov Niti z Marxom niti proti njemu. To bi lahko spremenili v niti s komunisti niti proti njim. Njemu – kot tudi mnnogim evropskim razumnikom tistega časa – se je zdelo zavezništvo obeh diktatorjev, Mussolinija in Hitlerja, svetovna nevarnost št. 1. Stalinova Sovjetska zveza je imela ogromno zaslugo, da je prispevala odločilen delež k zmagi nad Hitlerjevo Nemčijo. »Naša generacija je bila obsedena od nevarnosti z desne«, je napisal Bobbio 1997. Glede na teorijo totalitarizma postavljati fašizem in komunizem na isto stopnjo bi se mu še pred kratkim zdelo svetoskrunstvo. To se je zdaj spremenilo. Bobbiov intervju je imel v italijanskem tisku širok odmev. Da je morda najpomembnejši duhovni mentor nekomunistične levice prevzel glavne trditve koncepcije totalitarizma, kaže na spremembo duhovne klime v Italiji, ki je nastopila po letu 1989.