Zaveza št. 29 – Temeljna dejstva slovenskih ločitev – analiza


§

Če drugega ne, je predložena in z večinskim glasovalnim strojem zavrnjena lustracija,
ki sta jo predlagala prvaka SDS in SKD, vsaj malo odškrnila vrata parlamentarnih razprav
in omogočila presenečenim gledalcem in poslušalcem RTV zvedeti nekaj več o zamolčanih
rečeh naše polpretekle zgodovine; o takšnih, o katerih se je moralo – vzlic »žametni
revoluciji« in »pomladi« – molčati kot o najbolj skrivanih narodnih tabujih: o njih
ni govora ne v šolskih knjigah ne v enciklopedijah niti v zgodovinah ne. In to so
tabuji, ki naj bi očitno ostali takšni še za naprej, zakaj režimska TV se je zavedela
nevarnosti odkrivanja teh skrivnosti in na hitro prekinila poročanje iz parlamenta
menda z izgovorom, da za ponavljajoče se dolgoveznosti nima denarja. Sile kontinuitete
pač docela obvladujejo medijski prostor in koalicijsko njim pridružena SLS tudi če
bi hotela – a že večkrat se je pokazalo, da je zminirana z »rdečimi trojanskimi konji«
– ne bi mogla storiti nič: nasprotnima koalicijskima partnericama LDS in DESUS se
praviloma v zares pomembnih merjenjih politične moči vedno pridruži »opozicijska«
stranka kontinuitete ZLSD.

Toda vsemu temu navkljub nas kar naprej priganja Evropa – naš neogibni, nezamenljivi
strateški cilj – in vlada, ki ve, da brez Evrope ni naše ne njene prihodnosti, mora
hočeš [Stran 007]nočeš ugrizniti tudi v kislo jabolko: dokazati mora, da misli zares prekiniti s popkovino
nekdanjega komunističnega režima. Seveda je zanjo pri tem pomemben le videz, ki naj
bi preslepil Evropejce, njej pa še naprej ohranil oblast in privilegije. Zato sedaj
obe glavni stranki kontinuitete na glas ponujata nekakšni svoji različici dokončne
prekinitve s preteklim enoumnim režimom, pri čemer pa skrbno pazita, da ne bi bili
prizadeti vodilni položaji in v revoluciji doseženi privilegiji zmagovite rdeče strani.
Prav jima pride že preizkušena taktika, ki se jima je tako odlično obrestovala ob
začetkih »pomladi«, ko sta – ob politični naivnosti in kratkovidnosti tedanjega Demosa
– dosegli konsenz, naj bi se kritične debate o naši polpretekli zgodovini ne vračale
do začetkov vojne, ampak le do leta 1945 po njej. Na ta način bi se, so zvito trdili,
izognili vsem prerekanjem o krvavih medvojnih obračunih – ta del naše zgodovine pa
da je treba prepustiti našim zgodovinarjem. Prebrisani načrt jim je uspel, tragični
začetki naše polpretekle zgodovine so bili tako zablokirani, vsa vrednotenja in debate
so se poslej začenjale z letom 1945, torej s časom, ko je bil slovenski narod že dokončno
razpolovljen na » hrabre, nesebične borce in osvoboditelje partizane« pa na »zavržene,
zločinske belogardiste, prodane sluge okupatorja«.

Od tega vzorca naše pretekle stvarnosti niti dediči rdeče kontinuitete še danes ne
odstopijo niti za ped, vedoč, da bi se brez takšnih »osvobodilnih zaslug« njihove
pa »sramotne kolaboracije švabobrancev« druge strani sesulo v prah njihovo dokazovanje
lastne zaslužnosti, večvrednosti, upravičenosti na vladanje in privilegije. S takšno
plus in minus bipolarnostjo je mogoče enoumno razlagati vsa dejanja in početja, opravičevati
vse zločine, celo tako vnebovpijoče, kot je nečloveški roški holokavst, zakaj: res
je bila to obsodbe vredna napaka, toda na koncu koncev so bili le izdajalci! – se
je zapisalo njihovemu peresu.

Enako prozorna ukana je tudi izgovarjanje na zgodovino in zgodovinarje – nanje se
sklicujejo od predsednika države do zadnjega »bivšega«, trdeč, da je ta že vse povedala,
zato pa dajte že enkrat mir; zgodovine se ne da spreminjati, ne more biti drugačna
– po vaši volji. In pri tem nočejo videti, da so ti njihovi »objektivni« zgodovinarji
grešili že proti temeljni zakonitosti vsakega zgodovinopisja: Že od Herodota je to
etiološko raziskovalna veda, se pravi, da od tedaj, ko se je nehala sklicevati na
»moiro« bogov, raziskuje izvorne razloge in povode, ki so posledično pripeljali do
zgodovinskih faktov, do odločilnih dogajanj. Naši uradni zgodovinarji pa se komaj
dotaknejo prav teh najzgodnejših vzrokov ali pa jih zbagatelizirajo, prekvalificirajo
v nepomembne, za razvoj sledečih dogodkov nične. Prav ta notorična podcenjevalnost
»rdečih« zgodovinarjev o pravih začetkih naše tragedije nas obvezuje, da se vrnemo
k tem izvirom narodne nesreče, ne zato, da bi, kot nam očitajo, spreminjali zgodovino,
marveč da bi jo »razbarvali« neobjektivnosti; da bi raziskali in ovrednotili tudi
tiste dogodke iz obdobja 1941–1942, ki o njih molčijo, ker so jim očitno v hudo nadlego.
(V podobni zagati so se znašli tudi pri KP Francije, kjer so nedavno odprli za javnost
svoje arhive. Toda značilno, le do leta 1944 nazaj: resnica o njeni kolaboraciji s
stalinskim zaveznikom Hitlerjem očitno še zdaj ne sme na beli dan!) A bodimo bolj
zgodovinski od njih in začnimo pri samih začetkih teh najusodnejših let v slovenski
zgodovini, ki nas že pol stoletja delijo na več vredno in manj vredno polovico naroda.

Nihče ne bo mogel zanikati dejstva, da je bila Slovenija ob napadu sil Osi na Jugoslavijo
aprila 1941 daleč naokrog edina dežela, ki ni premogla nobene, niti najmanjše pronacistične
ali profašistične stranke. (Tu kajpa ne jemljemo v poštev »kulturbunda« ali kočevskih
Nemcev, ki nista bili »stranki« slovenskega rodu.) Hrvatje so imeli fašistoidne ustaše,
Srbi Ljotića, Madžari Puščičaste križe, Romuni Železno gardo, Slovaki Hlinko, Belgijci
Degrella, Norvežani Quislinga, Francozi Action Frangaise in še bi lahko naštevali.
Že preden so te države okupirali Nemci, so omenjene pronemške stranke spodkopavale
obrambno moč lastne države, ob napadu pa postale njihova »peta kolona«. Pri nas pa
je tudi največja SLS, ki se je borila proti srbskemu unitarizmu in ji je uspelo na
zadnjih volitvah zbrati prek 70% glasov volivcev, spodbujala k odporu proti Hitlerjevemu
napadu in ob nemškem vdoru vabila v prostovoljstvo. Komunistična partija je imela
tedaj še vezane roke zaradi Stalinove kolaboracije s Hitlerjem in se zvito reševala
z geslom, da »se gnile Jugoslavije ne splača braniti«. Tudi marionetna ponudba dveh
komunističnih liderjev ljubljanski vojaški komandi za sodelovanje – komuniste je prav
zelo mikalo orožje! – se pokaže zaigrana, saj so se njihovi člani povečini distancirali
od uporniškega prostovoljstva. Trdno so rajši verjeli v Stalinovo »genialno« politiko
taktičnega sodelovanja z nacisti: naj se najprej imperialisti in kapitalisti potolčejo
med seboj, potem pa bo izmozgano Evropo zlahka preplavila revolucionarna sovjetska
armada!

[Stran 008]

Odtod torej ime dubiozne Protiimperialistične fronte – ne Osvobodilne! – saj naj bi
ta delovala proti imperialistom – a to so bile zahodne države z imperiji! – v skladu
s tedanjo stalinsko protiimperialistično taktiko, ki še ni dopuščala borbe proti trenutnemu
nemškemu zavezniku. Naj rdeči zgodovinarji obračajo besede, naslove in letnice, kakor
jih volja, ostaja dejstvo, da je bila OF ustanovljena zavoljo napada Hitlerjeve soldateske
na Sovjetsko zvezo, ko je prelisičeni rdeči generalisimus obupano pozival na odpor
vse protifašistične sile sveta. Ustanovitelji OF torej niso »prisluhnili volji našega
naroda«, da se upre nacistični in fašistični zveri, že 6. aprila ob napadu nanj niti
ne potem 27. aprila z ideološko Protiimperialistično fronto – marveč šele ob vdoru
Nemcev v Sovjetsko zvezo, torej na pozive Stalina – ti pa so bili, kot vemo, za partijce
najsvetejši ukaz.

Kaj je po kapitulaciji redne vojske Jugoslavije pomenil vsak poskus napasti okupatorje,
njihov najmogočnejši vojaški stroj vseh časov, menda ni treba razlagati. Zato lahko
človeško iskreno občudujemo vsakega, ki se je tedaj drznil upreti fašistični soldateski,
pa naj je to storil iz narodnoosvobodilnih ali iz ideološko-revolucionarnih pobud
– priznati mu velja junaštvo brez primere! Toda hkrati moramo pribiti, da je bilo
to v tedanji situaciji brezperspektivno, še malo ne na uspeh realno računajoče početje.
Čeprav v idealizmu osebnega žrtvovanja heroično veličastno, je bila to za skupnost
našega malega naroda samomorilska odločitev. S strani tistih, ki so jo sprožili, organizirali
in vodili, je bilo to brezglavo potiskanje ljudi v nesrečo – kot neodgovorni avanturisti
so mali narod – ne pozabimo na Kajuhov »samo milijon nas je«! – izpostavili tveganju,
da ga okupatorji do zadnjega uničijo.

Kakšna zares neopravičljiva avantura je bila to, se zavemo ob besedah – menda tudi
za »rdeče« zgodovinarje dovolj kompetentnega – Stalina: voditelje varšavskega upora
je javno obsodil za neodgovorne avanturiste, ki se igračkajo z usodo svojega naroda!
Kako šele bi moral obsoditi začetnike naše OF (in bi tudi jih, če ne bi bili njegovi
pokorni vazali!): koliko hujše je bilo tveganje ob uporu OF že leta 1941, ko sta bili
Nemčija in Italija na višku moči in ni bilo niti enega zavezniškega vojaka na evropskih
tleh, vse tja do Rusije – kot pa riziko ob poljski vstaji leta 1944, ko je bil Hitler
domala dotolčen in rdeča armada komaj nekaj kilometrov od Varšave!

Pa tudi Angleži, ki so prav tako pozivali evropske narode, naj se žrtvujejo v oboroženem
uporu proti silam Osi, so z lastno krvjo ravnali dosti bolj varčno: rojakom na otoku
Alderney, edinem koščku britanskega ozemlja, ki so ga v vojni zasedli Nemci, so strogo
prepovedali vsakršno upiranje okupatorju: da se ne splača, ker bi privedlo do genocida
prebivalstva! Tako so preudarjali in ravnali zreli narodi z odgovornimi voditelji
– dobro so prej pretehtali, da ne bi tekla domača kri brez pravega uspeha, po nepotrebnem.
Med nas pa je bila vržena neusmiljena demagoška parola: Žrtve morajo biti! – saj je
bilo partiji vseeno, ali bo narod preživel ali izkrvavel v spopadu z več kot stokratno
sovražno premočjo! Moskva je v boju na življenje in smrt z nacističnimi hordami terjala
takojšen upor in partija jo je ubogala, ne misleč na to, kolikšen krvni davek bo zato
moral plačati naš narod.

Kontinuiteta in njeni zgodovinarji se kajpa branijo z »močnim ugovorom«: da je bil
slovenski narod zapisan izginotju – saj so nacisti to povedali brez dlake na jeziku!
– in da brez partizan-[Stran 009]

Slovenija

Figure 4. Slovenija Simon Dan

skega upora Slovencev danes ne bi bilo več!

Najprej vprašanje: kakšno uničenje Slovencev so programirali nacisti? Fizično in takojšnje
zagotovo ne: koliko naših ljudi pa so Nemci pobili do dneva, ko je počila prva partizanska
puška? – čas bi že bil, da bi zvedeli točno številko od naših zgodovinarjev! – a zagotovo
jih niso več kot prstov na rokah, če odštejemo dejanske žrtve enajstdnevne vojne do
kapitulacije Jugoslavije. Okupatorji so hoteli po Hitlerjevi volji »napraviti to deželo
spet nemško« z etničnim čiščenjem, se pravi, z odvažanjem naših ljudi v pregnanstvo
v Srbijo, v Šlezijo, na Saško. Nekaterim izseljencem se je posrečilo priti nazaj že
v Ljubljansko pokrajino; to jim je dovolil italijanski »bolj mili« okupatorski režim,
večina pa se je vrnila na svoje domove po koncu vojne. Nemci so že v prvem valu dosegli
svoj prvi etapni cilj: odstranili so slovensko inteligenco in duhovščino, s tem preprostemu
narodu vzeli njim najbolj nevarno »duhovno hrbtenico«. Če je partizanski upor – kot
trdijo – res prekinil to nasilno izseljevanje naroda, pa so bili njegova tragična
posledica drugačni, še dosti usodnejši transporti – v nemška taborišča smrti. Ostaja
dejstvo, da so zaradi partizanstva naši ljudje umirali v nemških in italijanskih taboriščih
od mučenj in lakote, se pravi, izginjali za vedno. Nacisti pa bi z etničnim čiščenjem
mogli Slovence kot narod izničiti le, če bi v vojni zmagali – zakaj večina preseljencev
na tuje se je po nemškem porazu spet vrnila domov. Zato je zatrjevanje kontinuitete,
da bi Slovencev brez partizanstva ne bilo več, milo rečeno, neprepričljivo: nasprotno
bi lahko rekli, dosti dosti manj bi jih za vedno ostalo po številnih italijanskih
in nemških taboriščih smrti.

Rdeča propaganda praviloma nastopa z udarnimi, demagoško sugestivnimi parolami, ki
pa se razblinijo kot milni mehurčki, brž ko jih analiziramo, jim pogledamo »pod kožo«.
Recimo trditev, da brez partizanskega boja ne bi bilo naše svobode! Res? Ali bi ostala
Slovenija okupirana tudi po letu 1945? Le kdo bi bil njen okupator, če se je poražena
Italija umaknila že leta 1943, Nemčija pa po kapitulaciji 1945? Ali niso tudi Danska,
Belgija, Holandija in še katera država dosegle svobodo brez upoštevanja vrednega partizanstva?
Na koncu ostaja resnica le to, da brez OF ne bi imeli »rdeče » svobode, z vsemi »epohalnimi
tekovinami revolucije« – kakor so razglašali pol stoletja komunistične vladavine tisti,
ki sedaj ne marajo niti slišati zanje, saj je bil menda partizanski boj zgolj narodnoosvobodilen!
Brez OF bi imeli že leta 1945 »brezbarvno«, se pravi, evropsko svobodo. Že tedaj bi
se pridružili demokratičnim zahodnoevropskim državam, kamor se sedaj tako zagreto
silimo vsi – in še posebej potomci tistih, ki so pol stoletja anatemizirali prav to
»gnilo, kapitalistično« Evropo, nas pa držali v »najnaprednejšem socialističnem družbenem
redu« – kajpa z totalitarnim enoumjem in z gospodarsko zaostalostjo vred. In zato,
da smo si namesto svobode priborili »rdečo svobodo«, je moral plačati mali slovenski
narod strašanski krvni davek: po podatkih New York Timesa smo po vojnih žrtvah (v sorazmerju s številom prebivalstva) na tretjem mestu – takoj
za Judi in Sovjetsko zvezo! Se je to splačalo komu drugemu kot partiji, ki je petdeset
let uživala privilegije oblasti, njen pomladek pa še danes?

Zato očitek »nerdečim« strankam, zakaj niso šle takoj v gverilsko vstajo, ni upravičen,
saj so imele zato trdne razloge prihraniti našemu narodu nepotrebne in preštevilne
žrtve. Vse te ilegalne »nerdeče« organizacije so imele v programu po pasivnem odporu
preiti v oboroženo vstajo proti okupatorju, vendar šele tedaj, ko bi prelita kri zagotavljala
vsaj kolikor toliko sorazmerne uspehe. Čeprav so bila vsa »londonsko usmerjena«, pa
tudi na angleške pozive niso hotela brezglavo tvegati takoj – pred očmi jim je bila
v prvi vrsti usoda malega naroda, ne pa kot komunistom – samo slepa pokorščina Moskvi
in revoluciji.

Kontinuiteta še danes posebno skrbno zamolčuje neovrgljive dokaze, kako organizatorjem
OF ni šlo zares za skupen boj vseh narodnih sil proti zavojevalcem: da je že v svojih
najzgodnejših pozivih na upor zagrozila s smrtjo vsakemu, ki se ne bo priključil [Stran 010]OF – pa celo če bi se zunaj nje organiziral za boj proti okupatorju! S parolo »Kdor
ni z nami, je izdajalec!« je OF obsodila za izdajstvo tudi vse že obstoječe in bodoče
protiokupatorske organizacije. Denimo, že v dolgoletnih bojih proti fašizmu prekaljeno
organizacijo TIGR in njeno Soško legijo, (nedavno smo brali, da jih je prek dva tisoč
bilo aprila v prostovoljcih in da so že 13. maja 1941 tvegali prvi spopad z Italijani
na Mali gori!), Slovensko legijo in različne četniške formacije, vse ustanovljene
že pred OF »Rdeča« zgodovina pa ne zapiše niti besedice o tej izvirni krivdi OF za
to prvo usodno delitev slovenskega naroda na »naše in nenaše«, na »prave in neprave«,
na »borce za svobodo in izdajalce«.

Ko še danes ponavljajo zlonamerne očitke, kako da pogrevamo preteklost, kako oživljamo
stara sovraštva in delimo slovenski narod, je treba s prstom pokazati na to prvo razbijanje
enotnosti slovenskega naroda, ki ga je zagrešila OF že takoj na svojih začetkih –
a začuda to njeno izdajalsko razbijanje narodne skupnosti v najtežjih časih naše zgodovine
ni bilo niti omenjeno, kaj šele obsojeno v nobeni naši »objektivni« zgodovini! OF
je tako že v svojih prvih proglasih razdelila slovenski narod in se mu – čeprav manjšinska
– oktroirala kot edino zveličavna! Noben pošten, profesionalen zgodovinar ne bo mogel
mimo te prve tragične delitve naroda, delitve, ki nas v svojih usodnih posledicah
razpolavlja še danes!

OF kajpa ni ostala le pri besedah, ampak poskrbela, da so narodna zaščita in vosovske
skupine začele krvavo obračunavati z vsemi, za katere je vedela ali le slutila, da
se ne bojo pokorili njenemu diktatu; da že imajo, snujejo ali nameravajo osnovati
ilegalno organizacijo za boj proti okupatorju. Nihče ne more zanikati zgodovinskega
dejstva, da so bile vse te ilegalne organizacije namerjene proti okupatorju; da se
je vsaka tako ali drugače pripravljala za boj proti njemu. Tudi ni imela nobena namena
boriti se proti OF, vsaj toliko časa ne, dokler ta ni začela v »revolucionarnem terorju«
krvavo pobijati brez pravega vzroka svoje »potencialne nasprotnike«. Še dolgo po začetku
teh zločinskih umorov se goloroki niso mogli postaviti v bran oboroženim in »špansko«
izurjenim skupinam likvidatorjev. Nastopila je strahovlada OF, ko so v Ljubljani,
po vaseh Dolenjske, Notranjske in Bele krajine padali pod streli rdečih ubijalcev
nedolžni Slovenci, očetje, matere, sinovi, celo otroci. Dejstvo, ki ga ne more razveljaviti
nobena objektivna zgodovina, je, da je bilo tedaj pobitih najmanj 500 ljudi (morebiti
pa še enkrat, dvakrat več – le zakaj »vestni« zgodovinarji v petdesetih letih »preštevanja
partizanskih kosti« niso mogli ugotoviti tudi točnega števila teh nesrečnežev?), nedolžnih,
vseh slojev in starosti, tudi celih družin. In dejstvo je tudi, da se tem pobojem
od jeseni 1941 pa do srede julija 1942, ko sta bili ustanovljeni prvi vaški straži,
niso mogli upreti niti v samoobrambi, saj niso imeli orožja. Zatrjevanje kontinuitete,
da je šlo že na teh začetkih za sistematično ovajanje nekakšnih »belih« konfidentov,
ki da so odbirali pristaše OF za arest in taborišča, pa je, milo rečeno, neprepričljivo,
saj bi potemtakem na veliko izdajali tudi »svoje«, ko pa jih je več kot polovica skupaj
z »rdečimi« trpela lakoto po italijanskih taboriščih.

Izvirni greh bratomorne vojne tiči torej prav v teh začetkih, v teh neizzvanih rdečih
zločinih, ob katerih pa ostajajo režimski zgodovinarji presenetljivo malobesedni.
In to vzlic očitnemu dejstvu, da so prav ta grozodejstva po več kot tričetrtletnem
nemočnem trpljenju le sprožila odpor ustrahovanih vaščanov. Zgodilo se je tisto, kar
je dovoljeno po vseh človeških in mednarodnih zakonih, a kar zamolčuje naša kontinuiteta:
pred zločinci je svoje življenje dovoljeno braniti na vse mogoče načine – tudi z orožjem,
ki ga vzameš od oblasti! Pa tudi, če ni druge, od okupatorske! O tem jasno govori
haaška konvencija.

Ko analiziramo te grozotne poboje nedolžnih ljudi že v prvem letu vojne, se sprašujemo
o pravih vzrokih, ki so pripravili OF do takšne zločinske prakse. Očitno jih ne moremo
opravičevati s tistim »zob za zob«, kakor se nam ponuja ob nedavnih tragedijah vojne
na Hrvaškem in v Bosni: prej Hrvati Srbe, zdaj Srbi Hrvate in Muslimane – zakaj pri
nas ni bilo vzrokov za kakršnakoli etnična maščevalna poračunavanja. Tudi razlaga,
da je šlo za likvidacijo dejanskih in potencialnih ideoloških nasprotnikov (res so
pobili največ veljavnejših osebnosti na vasi, župnike, župane, učitelje, občinske
tajnike ipd.), ne pojasni vsega, saj med kruto pobitimi ni manjkalo niti žena in otrok.
Misliti nam da odlomek iz Che Guevarovega dnevnika, kjer piše, da bo moral začeti
z revolucionarnim terorjem, če se mu kmetje po vaseh ne bojo priključili – spomni
nas na priučeno taktiko naših rdečih liderjev, šolanih za revolucijo na kominternski
univerzi.

Iz tega izhaja najbolj verjetna razlaga, da se je partija v OF odločila za takšen
revolucionaren teror zavoljo neugodnega položaja, v katerem se je znašla: bila je
»najmanjša stranka«, ki si je šele morala pridobiti legitimnost. Njena ideologija
ji je dovoljevala upo-[Stran 011]

Slovenija

Figure 5. Slovenija Simon Dan

rabo vseh sredstev, da doseže ta cilj. Pri tem si je pomagala tudi z očitno demagoškimi
manevri. Denimo: prek svoje ilegalne »tehnike«, letakov in ustne propagande je pozvala
Ljubljančane: Nikogar na ulici v popoldanskih urah! In ker so jo malone sto procentno
ubogali, je potlej bučno razglašala, kako je Ljubljana »plebiscitno« potrdila svojo
privrženost OF! Toda – je kdo pomislil – ali bi rezultat sploh mogel biti drugačen?
Le kateri Ljubljančan bi bil tako neumen, da bi nosil svojo glavo na ulice med živčne
patrulje italijanskih karabinjerjev in kvesturinov, za povrh pa še tvegal kazen, s
katero je neposlušnim zagrozila OF? Da se ne bi izpostavljali, so v stanovanjih kajpa
ostali vsi – tudi vsi nasprotniki OF! Pa vendar se je kontinuiteta še nedavno sklicevala
na tako »plebiscitarno izraženo ljudsko odločitev« kot na dokaz o enodušno OF privrženi
Ljubljani! In podobnih za lase privlečenih dokazovanj legitimnosti OF v tistih prvih
mesecih ni manjkalo.

Ker pri Slovencih na začetku vojne ni bilo nobene profašistične ali pronacistične
stranke, kot jih je bilo precej po Evropi, je OF s fašizmom poskušala »umazati« skupine
in društva, ki so bila protikomunistična, tako zlasti Katoliško akcijo in stražarje.
»Pofašistila« jih je po znani rdeči enačbi: antikomunist = fašist! Kakšni čistokrvni
»fašisti«, ali ne: več kot »rdečih« skojevcev jih je šlo v prostovoljce zoper Hitlerja,
povrhu pa so še prebirali papeževo protinacistično encikliko Mit brenender Sorge in poslušali predavanja dr. Basaja o protiverskem, poganskem značaju nacističnega
totalitarizma!

Prej partija, zdaj njeni prebarvanci so katoliško Cerkev vedno šteli za svojo najnevarnejšo
nasprotnico. Njej niso pripisovali samo idejnega obsojanja početij »rdeče« OF, marveč
tudi odločilno iniciativo in organiziranje »bele garde«. Še danes pa ne marajo priznati
dejstva, da je Cerkev reagirala proti komunistični OF šele po mnogih gnusnih zločinih;
in da je bila kot tisočletna duhovna avtoriteta naroda dolžna povedati svojim vernikom,
da se ta pod krinko boja za svobodo bojuje za revolucijo, ko z zločinskimi umori terorizira
Ljubljano in podeželje.

OF se torej kot manjšinska koalicija komunistov, Kocbekovih krščanskih socialistov
in »levih« sokolov z večinskostjo ni mogla uveljaviti med drugimi dosti večjimi strankami.
Pa tudi s svojo oznanjano »edinozveličavnostjo« ni bila posebej prepričljiva, saj
so bile tudi vse druge stranke proti okupatorju. Toda čeprav majhna, je bila trdno
organizira-[Stran 012]na, z dolgoletnimi partijskimi izkušnjami iz ilegale in povrhu še z borbenimi izkušnjami
svojih prekaljenih »špancev«. Predvsem pa je bila udarna, v veliki prednosti pred
vsemi drugimi, ker je bila pripravljena za dosego svojih ciljev uporabiti vsa sredstva
– tudi atentate in uboje. Nasprotnike je dobesedno matirala s svojo v našem političnem
prostoru dotedaj neprakticirano brutalnostjo. Toda ker si na demokratičen političen
način ni mogla zagotoviti prepričljive legitimnosti, si je po preizkušeni komunistični
taktiki morala najti ali sfabricirati »umazanega« nasprotnika – da bi potem sama zablestela
v avreoli edinega narodnoosvobodilnega gibanja. S serijo grozovitih pobojev je prisilila
drugače misleče, da so se v strahu za svoje življenje zatekli po orožje k okupatorju.
Še zdaleč ne zato, ker bi bili italijanski simpatizerji in renegati, marveč ker so
jih meseci rdeče strahovlade prisilili v to odločitev skrajnega obupa: noč za nočjo
so trepetali, kdaj pridejo in jih masakrirajo zločinski »likvidatorji«. Naj si vsak,
ki se zgraža nad temi »narodnimi izdajalci«, rajši pošteno odgovori na vprašanje,
kaj bi sam storil, če bi se znašel v njihovi stiski: bi pustil, da ga pobijejo kot
psa ali pa bi poskušal obraniti sebe in domače? In tudi, ali se je oboroženim morilcem
mogoče upreti brez orožja? Zgodovinarji prav gotovo ne bi smeli razpredati samo o
dejstvu, »da so izdajalci vzeli orožje od okupatorja«, marveč bi morali pravično raziskati,
ali niso to storili v obupu, ali jih niso likvidatorji prisilili v to. Namesto da
samo ugotavlja tragične posledice, bo vsaka etiološka zgodovina natanko analizirala
tudi njihove vzroke, od koga, zakaj in s kakšnim namenom se je prej zvrstilo toliko
zločinskih umorih neoboroženega vaškega življa; in kako se je moglo zgoditi, da so
ti dolenjski vaščani, ki so tako iz dna duše sovražili »Lahe«, od njih vzeli orožje?
In še to, zakaj je bilo v teh pomorih toliko z ničimer razložljive krutosti, saj so
pri večini ekshumiranih odkrivali znake bestialnega mučenja.

OF se ne more opravičevati s frazami, da so bili nasprotniki še bolj zverinski in
krvavi; pa kazati na »Urha in belogardistične mučilnice« – tudi če bi bile vse do
pike resnične, ostaja dejstvo, da jih v času teh najmanj poltisoč ideoloških zverinskih
pobojev ni bilo. Izvirne krivde za bratomorno vojno se »rdeča« OF ne bo mogla nikoli
znebiti. Prav strah pred smrtjo in še posebej pred njeno zverinsko krutostjo je ljudi
do kraja zgrozil, jih prisilil, da so za obrambo svojih življenj šli po orožje celo
k zasovraženim, še dosti huje, k zaničevanim Italijanom.

Žetev

Figure 6. Žetev Mirko Kambič

[Stran 013]

Danes, ko se kontinuiteta na vse kriplje trudi, da zmije z NOB sleherno sled komunistične
ideologije, opažamo, da ne brišejo le revolucionarnih ostankov v imenih, spomenikih,
društvih in organizacijah, marveč tudi v označitvah nasprotnikov. Skoraj ne slišimo
več govoriti o »belih« ali »belogardistih«, kar je bilo petdeset let njihovo najbolj
priljubljeno zmerjanje; ne, zdaj naenkrat govorijo samo o domobrancih in kolaborantih,
o hlapcih okupatorja. Celo o kvizlingih zelo redko, saj je postalo že malce neprepričljivo
naše prisiljene vojne kolaborante enačiti z okorelim, že predvojnim norveškim rasističnim
nacistom. Kot vse pri komunistih pa je tudi zdajšnje početje natanko preračunano:
preudarili so, da bi, če bi še naprej govorili o »belogardistih«, kazali s prstom
na njihov nepogrešljivi nasprotni pol – na »rdeče gardiste«; in s tem hkrati potrjevali
zgodovinsko dejstvo: »rdeča revolucija« je vedno zaplajala »bele«, svoje ideološke
nasprotnike – teh si brez poprejšnjih »rdečih« niti zamisliti ne moremo. Ker pa menda
revolucije v naši NOB ni bilo in se je po padcu komunizma in prebarvanju kontinuitete
ne spodobi več niti omenjati, je seve treba opustiti tudi utečeni ideološki žargon
o »belogardistih« – ti so namreč ostali poleg rdeče zvezde in rdečih komisarjev najprepričljivejši
dokaz za rdeči značaj naše OF! Danes so že sintagmo »rdeči gošarji« postavili na spisek
žalitev, kajpa zavoljo motečega »rdečega« atributa, saj odkriva, da je v OF že od
začetka o vsem odločala komunistična partija.

»Partijsko železna« disciplina članov kontinuitetnih strank se ne izkaže samo pri
domala stoprocentnem sodelovanju na volitvah, ampak tudi na drugih področjih politične
aktivnosti. Kot na ukaz začenjajo širiti izbrane propagandne parole, hvaliti »naše«
izbrance in napadati, polivati z gnojnico proskribirane nasprotnike. V njihovem »možganskem
trustu« brž natanko razčlenijo vse dogodke, na novo nastale situacije, da jim potem
poiščejo najprimernejše, demagoško najbolj priostrene, najbolj uspešne replike, razlage
in gesla. Ni težko opaziti, kako že čez nekaj dni njihovi disciplinirani pristaši
z njimi zapolnijo slovenski eter. Če so predvčerajšnjim še na ves glas slavili rdečo
revolucijo, smo morali včeraj poslušali tirade samo še o osvobodilnem boju; a temu
že danes spletajo nov venec: ni bil samo osvobodilen, ampak kar »državotvoren« – res,
brez njega menda sploh ne bi bilo vseslovenskega upora jugoslovanski okupaciji! In
pri tem računajo, da so ljudje že pozabili, kako smo se morali navsezadnje upreti
prav »rdeči«, ne »beli« JLA!

Pozabili naj bi tudi to, kako so se v tistih prelomnih dneh nastajanja slovenske države
obotavljale stare komunistične oblastne strukture, cincale med zvestobo narodu in
privzgojeno pokornostjo rdeči Jugovini. Pa kako je borčevska organizacija na sodelovanje
s strankami »pomladi« pri plebiscitu za samostojno Slovenijo obotavljaje se pristala
šele pod pogojem, da ji vse zagotovijo »neokrnjene pridobitve NOB« – povedano po domače
– da bo še naprej obdržala svoje privilegije! Vemo tudi za takšne mlade in stare »junake«,
ki so se iz previdnosti – ne verujoči v možnost zmage in rešitve Slovenije iz objema
Balkana – v kritičnih dneh zatekli na varno v tujino. In namesto da se zdaj toliko
prsijo s svojim »doprinosom« nastanku slovenske države, hkrati pa izničujejo vlogo
Janše, njegovih teritorialcev in policistov, naj rajši odgovorijo, zakaj se naši novi
nastajajoči vojski – zdaj že trdijo: naslednici partizanske vojske! – niso pridružili
slovenski »rdeči« JLA generali, ne aktivni ne taki v pokoju – kot so se, denimo, pri
očitno bolj narodno zavednih Hrvatih in Bošnjakih. Če bi bila vsa naša »rdeča vrhuška«
res toliko borbeno domoljubna, bi morala Sloveniji pomagati – ko je bila potreba najhujša
– prav s to svojo »železno pestjo partije«, s svojo »rdečo« profesionalno vojaško
elito, ne pa da se ta šele zdaj puli za visoke vojaške penzije.

Ta prebarvana kontinuiteta nastopa presenetljivo »monolitno« – kot nekdaj partija.
V vseh dosedanjih političnih kampanjah je streljala iz vseh topov na določene cilje,
pa naj je to bil Pučnik, Peterle, Janša ali zdaj nadškof Rode. Da je vse programirano
in vodeno iz enega centra kot nekdaj v partiji, postane jasno ob enakih reakcijah
in odgovorih, trditvah, napadih in sramotitvah, ki se dobesedno enake pojavljajo v
istem času. Sedaj ne bomo niti v pismih bralcev več našli prispevka, v katerem ne
bi njihova »dežurna peresa« izrekla obvezne obsodbe o cerkveni »gozdni požrešnosti«
in cerkev poučevala, kakšna je resnična krščanska duhovnost. In kot na ukaz noben
pišoči borec ne pozabi posebej podčrtati, da on kot pravi narodnjak v vsem partizanstvu
o kakšni partiji še slišal ni, kaj šele da bi jo opazil ali občutil. In če se je do
včeraj govorilo samo o zločinski kolaboraciji nasprotnikov, so danes že zaslutili,
odkod jim grozi nevarnost: da so namreč lahko kolaboracije različne vrste, tudi »prisiljene«,
pa zato ne vse »zločinske« – in že nas bojo poslej indoktrinirali z lažjo o »prostovoljni
kolaboraciji«, ki naj bi jo zagrešilo domobranstvo. No, prav s tem pa končno indirektno
le priznavajo, da je bolj od vseh dru-[Stran 014]gih bistveno vprašanje, kako se je pravzaprav začelo – prav tisto, čemur se je do
zdaj izogibala uradna zgodovina.

Kakor koli že obračamo, ti grozoviti začetni poboji niso bile nikakršne obžalovanja
vredne »napake«, katere da je OF iskreno obsodila, ker naj bi napravile veliko škode
narodnoosvobodilnemu gibanju – tako bi zdaj radi te gnusne zločine v »politične napake«
prekvalificirali »rdeči« zgodovinarji. Edino pravi besedi za te pomore: zločini –
pa se dosledno izogibljejo. Tudi temu, da jih ni zagrešilo samo nekaj samovoljnih
»rdečih vojvod«, kot hitijo zatrjevati, da jih je vodstvo OF hitro odkrilo, onemogočilo
in kaznovalo. Ne, stotine teh umorov kažejo, da je moralo biti teh morilskih »vojvod«
več, kot uradno priznavajo, povrhu tega pa se je kazni izognila velika večina zločinskih
likvidatorjev. Koliko je bilo partiji in OF v škodo in zato v resnici žal, da je zagrešila
te zločine, pa najbolje odkriva zapis iz Kocbekovega dnevnika: Naši partijci v bazi
20 danes triumfirajo – nasprotniki so vzeli orožje od okupatorja!

Le kdo si bo upal trditi, da triumfira tisti, ki mu je žal? – Ne, triumfira tisti,
kateremu se je izpolnilo, kar je planiral! OF je dosegla, kar ji je manjkalo: z »umazanjem«
nasprotnika si je pridobila lastno legitimnost! Postala je edina »čista« borka za
svobodo slovenskega naroda, nasprotnike pa je z zločini prisilila v »kolaborantstvo«,
v »izdajstvo«. To, da si je s tem nakopala na glavo državljansko vojno, je bila sicer
lepotna napaka, po njenem računu pa se ji je splačala: nihče ji poslej ne bo mogel
oporekati legitimnosti! Tudi tu je torej obveljalo juridično načelo: Is fecit, cui
prodest!

V uradni razlagi nastanka »belih« vaških straž po pravilu obtožujejo za iniciatorje
in organizatorje cerkvene ljudi, od Katoliške akcije, kaplanov in župnikov, do cerkovnikov
in organistov. Cerkvi je pripisana tolikšna krivda, da bi brez nje »bele garde« pravzaprav
ne bilo. A ni bilo tako. Vsaj na Dolenjskem in Notranjskem se je kmečka srenja v prvih
mese-[Stran 015]

Hoja pod belimi kostanji

Figure 7. Hoja pod belimi kostanji Mirko Kambič

cih po kapitulaciji – ne iz ideoloških, ampak iz socialnih nagibov – navduševala za
Hitlerja in privoščila »guspudom« – brez razlike, svetnim in duhovnim – da jih je
zapiral, poniževal in odvažal v Srbijo. Po tradiciji so bili našemu človeku Nemci
vedno bližji kot Italijani; te so sovražili in zaničevali tudi zaradi še živih spominov
na soško fronto. Priložnostni štajerski kmečki delavci, ki so pred vojno hodili na
delo v Nemčijo, pa so bili polnih ust hvale, kako dobro se tam godi kmetu in delavcu.
Zato so nejeverno sprejemali opozorila duhovništva, da je vsaka okupacija za narod
nesreča, da pa je italijanska trenutno manj nasilna kot nemška in zato za preživetje
našega naroda v vojni situaciji manj akutno nevarna. Duhovniki so v tem času izgubili
večji del vpliva na sociološko zrevoltirani kmečki živelj. Pojav »naših fantov gošarjev«
po gozdovih, »ki bojo že pokazali tem makaronarjem«, je ljudi polnil s ponosom in
z upanjem – s simpatijami so gledali nanje vsi brez razlike.

Toda kmalu se je začelo po malem šušljati, na tiho, zgroženo, med štirimi očmi: da
so ponoči prišli in odvlekli, ubili, masakrirali gospodarja, sina; ali očeta, mater,
ali ženo, hčer; kar celo družino. Podnevi so partizani tu pa tam napadli kakšno italijansko
patruljo, večjo kolono ali ponoči vojaško postojanko in se potem hitro umaknili v
gozdove. Maščevalna italijanska soldateska se ni spuščala za njimi, rajši je prihrumela
nad vas, požigala hiše, postavljala moške pred puške, stare in mlade obeh spolov odpeljavala
v taborišča. Obstajajo pričevanja, da je bila takšna partizanska taktika programirana,
saj je bila za OF koristna: preden se je okupatorska vojska približala vasi, so iz
nje pobegnili vsi za orožje sposobni moški. Na ta način je okupator sam izvajal »prisilno
mobilizacijo za partizane«, saj prestrašenim ljudem ni preostalo drugega kot zatekati
se k njim v gozdove.

Dolenjske, notranjske in belokranjske vasi sta preplavljala strah in groza. Dvojna:
podnevi so se ljudje skrivali pred italijanskimi »rastrellamenti«, ki so v praksi
pomenili požgane in izropane hiše, v internacijo odpeljane vaščane, postreljene moške.
Ponoči pa so se skrivali, trepetali, kdaj bo zaropotalo po vratih in bodo »znani neznanci«
odpeljali v noč kdove česa krive ali nekrive – njihove sledi so se največkrat izgubile
v gozdovih Roga. Partizani so imeli po vaseh organizirane mreže terencev, ti so postali
oči in ušesa njihove vojske. Javljali so premike okupatorja, bili sli, vodiči, ki
so natanko poznali domači teren, zbirali hrano, potrebni material, skrivali ranjence
in novince odpremljali na določene javke. Kot obveščevalci so nedvomno dosti tvegali,
zakaj vojni zakoni so bili za »špijone« skrajno neusmiljeni ne glede na spol ali starost.
Če so za takšna nevarna početja uporabljali celo otroke, to samo dokazuje, kako neodgovorni
in nečloveški so bili tisti, ki so jih rekrutirali. Toda pri vseh »domoljubnih« nalogah
terencev po pravilu zamolčijo, da so prav oni odločali tudi o tem, h komu bodo šli
»rekvirirat« pa kdo bo »ponoči zginil« – in vse to že v tistih prvih mesecih vojne,
ko ni bilo nikjer oboroženega »domačega nasprotnika«. Terenci so poznali svoje sovaščane
in pri odločanju za likvidacijo so nemalokrat prišle na vrsto mimo ideoloških tudi
osebne zamere in maščevanja. Terenci so se pokazali izjemno okrutni že po italijanski
kapitulaciji, še posebej pa ob samem koncu vojne. Kdo bi vedel, koliko nesrečnežev
iz »rdečih« povojnih lagerjev so domači terenci »pospravili« s svojo »negativno karakteristiko«,
če jih niso kar osebno prišli izbrat »za odstrel«. In koliko tistih po večini mladoletnih
domobranskih fantov, ki so se po objavljeni amnestiji polživi vračali domov, so tako
rekoč na domačem pragu neusmiljeno potolkli vaški terenci. A vse to že v miru – ne
v vojni, kot nasprotna stran očita domobrancem! – za povrh pa še po bučno razbobnani
amnestiji!

In spet smo se dotaknili še ene značilnosti taktike partizanov: laž zanje ni bil »greh«,
negativna moralna postavka, ki bi se je bilo treba izogibati, marveč narobe, odlično
taktično sredstvo za varanje nasprotnika. Nobena dana beseda, obljuba, dogovor, celo
podpisana pogodba ni veljala dlje, kot se jim je zdela koristna. Koliko posameznikov
in skupin vaških stražarjev na Turjaku, v Grčaricah in še kje je odložilo orožje na
trdna zagotovila, da se jim ne bo nič zgodilo, a so bili potem kruto pobiti. Pa še
dosti huje, tako niso lagali samo »nasprotnikom« in »izdajalcem«, marveč že prej,
ko teh še ni bilo. Vzemimo primer po večini mladih internirancev, ki so jih partizani
na Verdu v juniju 1942 osvobodili iz italijanskega transporta. Še živeče priče vedo
povedati, da so jim velikodušno ponudili tri možnosti: vstopiti v partizansko vojsko
ali v delovno četo – lahko pa se odločijo tudi za vrnitev domov. Naivni nesrečniki,
ki so verjeli, da so partizani mož beseda, in se javili za domov, so izginili kdove
kje v gozdovih Krima.

Ob evforičnem slavljenju partizanskih zaslug velja pobliže pogledati tudi pravo vsebino
t. i. partizanske osvoboditve. Osvoboditi pomeni po Laroussu oprostiti, rešiti deželo
sovražne okupacije. Je bil to dosežek partizanov? Dokler so bili pri moči italijanski
okupatorji, so partizani obvladovali gozdna kočevska področja, večino dežele pa so
za kratek čas zasedli le po kapitulaciji Italije. In skoraj isto se je ponovilo vdrugič:
tudi Nemci so vladali vsej Sloveniji razen gozdnim predelom Roga, Pohorja, Jelovice
in Bele krajine. Dokler od tam niso huje motili njihovih strateških načrtov, se niso
posebno trudili, da bi jih pregnali in te kraje zasedli, marveč [Stran 016]so jih le občasno »prečesavali z Einsatzi«. Ob zadnji ofenzivi aprila 1945 so celo
zadržali domobranske udarne bataljone, ki so hoteli zasesti celo Belo krajino, pa
se to ni skladalo s takratnimi nemškimi načrti. Po kapitulaciji je bil Nemcem edini
cilj priti čim prej čez Alpe in se predati Angležem. Hude končne borbe, katere na
ves glas hvali naše zgodovinopisje, se torej niso vnemale zavoljo okupatorjeve trdovratnosti,
da bi še naprej zasedal slovensko zemljo – saj je komaj čakal, da pride na Koroško
– marveč prav nasprotno: le zato, ker so partizani Nemcem skušali preprečiti umik
k Angležem, ampak jih prisiliti, da se njim predajo. Vojna se je pri nas zavlekla
za nekaj dni dlje kot v Evropi, ker se nemška vojska ni hotela predati rdeči JLA,
ne pa, ker bi hotela še naprej okupirati Slovenijo. Zagrizeno se je upirala zavoljo
strahu, kaj se ji bo zgodilo, če se razorožena prepusti na milost in nemilost verolomnim
komunistom.

Po takem razmisleku se nam kažejo končne partizanske vojaške akcije le zasedanje naše
zemlje za umikajočo se okupatorsko vojsko: partizani je niso mogli prisiliti k umiku,
dokler tega zavoljo porazov na glavnih frontah ni storila sama. Torej nekaj podobnega,
kot je bilo »osvobajanje« po italijanskem Vittorio Veneto: Avstrija je razpadla in
italijanska vojska je brez težav zasedala deželo za avstrijskimi armadami, ki so se
po kapitulaciji umikale v razsulu. Tako ali malo drugače, vsekakor pa tisti pravi,
čisti zven besede osvoboditev, ki pomeni pregon okupatorja iz svoje dežele (najbrž
še preden je že na vseh frontah kapituliral), hudo zbledi ob teh zadnjih partizanskih
vojnih naporih. Ostaja dejstvo, da ne prve ne druge okupatorske vojske partizani niso
premagali in napodili z naše zemlje, dokler ju niso prej zavezniki primorali, da sta
dokončno kapitulirali.

Treba pa je priznati, da so partizani skoraj štiri leta držali vsaj dele osvobojenega
ozemlja sredi okupirane Evrope. Toda trditi in pretiravati, koliko divizij so morali
imeti, denimo, Nemci na tem slovenskem področju, ni realno. Vemo, da so nemške elitne
vojaške formacije nastopile po italijanski kapitulaciji, ko so ponovno »spravile deželo
v zadovoljivo stanje«; a naprej so »red vzdrževale« policijske in zaledne formacije,
tudi divizije, ki so se prišle »oddihovat« s fronte.

S tem pa smo se približali hudo spolitiziranemu vprašanju, koliko je NOB v resnici
pomagala vojaškim naporom zaveznikov. Prave teže tega doprinosa ne velja presojati
samo po pohvalah in priznanjih tedanjih angleških vojaških misij in politikov ali
zgolj po pisanju njihovih časopisov. Angleži, tipični zagovorniki makiavelističnega
načela, da v zgodovini preživi samo sebičen narod, so bili kajpa hvaležni za vsakega
tujega vojaka v boju z Nemci, vedoč, da je nadomestil njihovega, pa zato niso varčevali
z besedami priznanja. V tistih za osamljeno Anglijo presodnih letih je bila visoko
cenjena vsaka pomoč in sodelovanje. Že misel, da se tudi tam nekje na Balkanu nekdo
bori proti Hitlerju ali Mussoliniju, je krepila odločenost naroda za boj do zmage.

Toda dejanski efekt vsake pomoči se na koncu koncev vedno meri po tem, koliko škode
je prizadejala sovražniku, pa naj se štejejo vojaške človeške ali materialne izgube.
In prav ta bilanca je pri naši NOB, vsaj kar zadeva zavezniške koristi, dokaj skromna.
G. Urbanc je iz dosjejev v Beogradu izpisal, da je bilo v slovenski NOB pobitih skupaj
manj kot tisoč okupatorskih vojakov, od tega nekaj več italijanskih kot nemških. Kajpa
mednje ni štel nemških vojnih ujetnikov, teh je bilo po kapitulaciji zločinsko pobitih
dosti več. Tudi če ti podatki niso dovolj natančni in je bilo sovražnih izgub nekaj
več, pa preseneča, da se iz naših vojnih zgodovin ne dajo izluščiti dokončne številke
pobitih okupatorjev. Toda celo če bi vsem tem okupatorjevim izgubam v ljudeh prišteli
še partizanske diverzantske akcije, miniranja prog, bunkerjev in mostov, vse to ne
bi zapolnilo niti tretjine časa, ki ga je partizanska vojska namenjala svojemu »notranjemu
sovražniku«, ideološko nasprotnim domobrancem.

Če drži, da so partizani reševali sestreljene zavezniške letalce, pa ni res, da bi
jih domobranci izročali Nemcem. Še so žive priče, kako so«beli« nosili hrano skrivajočim
se zahodnim aviatikom in kako so prek »četniškega odreda«, celo prek partizanov pošiljali
zavezniške letalce na varno. Zahodne zaveznike so domobranci ves čas šteli za svoje
zaveznike, ki se bojo po porazu fašizma prej ali slej postavili po robu nič manj zločinskemu
in totalitarnemu komunizmu. Prav zavoljo dokazanega reševanja sestreljenih zavezniških
pilotov niso Angleži v Pliberku maja 1945 partizanom predali komandanta Rupnikovega
bataljona Vuka Rupnika.

Partizani, ki so po sporazumu Tita s Churchilom začeli dobivati kot priznana zavezniška
vojska izdatno pomoč, so kajpa morali z akcijami dokazati, da so je vredni. Vendar
je bila njihova moč po ustanovitvi domobranstva in še posebej njegovih udarnih bataljonov
hudo omejena, v zadnjem letu praktično skrčena na Belo krajino. Res se je bakla [Stran 017]

Večer

Figure 8. Večer Mirko Kambič

vstaje medtem prenesla tudi na Gorenjsko in Štajersko, a brez večjih uspehov. Najbolj
naglo se je partizanstvo razvilo na Primorskem, kjer je zavedni narod že od prve vojne
vztrajal s TIGR-om v ilegalnem boju proti italijanski oblasti. OF se je tam toliko
laže skrila za osvobodilni boj – ni ji bilo treba izvajati »revolucionarnega terorja«,
ker je »umazanega nasprotnika« že imela. Primorci, podobno kot Štajerci in Gorenjci,
niso nič ali zelo malo vedeli za stotine »rdečih« pobojev nedolžnih v Ljubljanski
pokrajini, zato so povečini iz prave narodne zavednosti vstopali v partizanstvo in
obsojali »kolaboracijo«. OF tudi ni poskušala kolektivno očrniti primorskega klera
z »izdajstvom«, ker bi ljudje kaj takega neradi verjeli, saj ga je prav njegova duhovščina
dvajset let bodrila v uporu proti potujčevalcem. Brez »rdečih« okrutnosti pa tudi
tu ni šlo, ne samo pri pobijanju nasprotnikov, marveč tudi pri podrejanju regionalnih,
že prej obstoječih uporniških skupin »pravovernemu« partijskemu centru. Še vedno ostaja
v skrivnost zavita smrt Vojka Premrla, slovitega borca za podjarmljeno primorsko ljudstvo.

Da OF in komunistom v njej v resnici ni šlo v prvi vrsti za osvoboditev naroda, ampak
predvsem za zmago komunistične revolucije, nam postane očitno, ko analiziramo njihove
odnose do okupatorske vojske. Ne samo da so na skrivaj večkrat paktirali z njo, kadar
jim je to prinašalo koristi (h »kravji kupčiji« s kapitulirano italijansko vojsko
se bomo vrnili malo pozneje), celo dogovor o nenapadanju z Nemci so si privoščili
na Primorskem leta 1944. In to v času, ko je bil ta prehodni teritorij življenjskega
pomena za vzdrževanje nemške fronte proti zaveznikom na italijanskem škornju! Takšno
ravnanje razkriva, kaj je bil ves čas njihov glavni cilj: na vsak način preživeti,
pričakati svobodo v gozdovih kot edina oborožena sila, da bi lahko po koncu vojne
zavladali deželi. Zato niso smeli dopustiti nobene »nerdeče« ilegalne vojske. Tudi
niso nikoli privolili v kakršnokoli enakopravno sodelovanje z drugimi grupacijami
za boj proti okupatorju, denimo, ne z »belim« Štajerskim bataljonom ne z odredom »plave
garde« – oba so morali uničiti, če so hoteli ostati edini gospodarji slovenskih gozdov.
Skrajno cinično zato izzveni duhovičenje stare kontinuitete, da je bilo v hostah dovolj
prostora za vse, ki bi se hoteli upreti okupatorju. In nič manj ni zavajajoča trditev,
češ tudi v Franciji so se lahko skupaj borili proti Nemcem »rdeči in nerdeči«! Kot
da ni vsem znano, da so bili ob zlomu francoske države degolisti tisti, ki so začeli
upor – komunisti pa so se jim pridružili šele dosti kasneje, šele takrat, ko jim [Stran 018]je dovolil Stalin, se pravi, po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo. Francoski časopisi
so v nekrolog za rdečim liderjem Thorezom zapisali, da se je ta v poznejšem junaškem
»makijevstvu« le odkupil za začetno kominternsko sodelovanje z nacisti. Če pa bi –
obratno – imeli uporniško prvenstvo komunisti, bi kot učenci iste moskovske šole bržčas
ravnali enako »edinozveličavno« kot naša partija – se pravi, za vsakršno sodelovanje
bi zahtevali zase absolutno oblast in komando.

Kako je OF vedno mislila predvsem na revolucijo in na njene cilje, se nam nedvoumno
razgali ob italijanski kapitulaciji 1943. Partizani so imeli v rokah vso zbegano italijansko
soldatesko, a namesto da bi pred sodišče postavili vsaj najbolj odgovorne višje šarže
in jih obtožili za zločine proti človeštvu, so z njimi rajši sklenili daj-dam: spustili
so jih nekaznovane domov, potem ko so jim oni prepustili topove in topničarje za uničenje
utrjenih postojank nasprotnikov! In to ne samo »belega izdajalskega« Turjaka, ampak
tudi »plavih« Grčaric: šele italijanske topovske granate so prisilile k predaji »odred
jugoslovanske vojske v domovini«, takrat še uradno priznane od zahodnih zaveznikov.
In tudi od Stalina! Rajši so brez kazni spustili domov v Italijo te resnične »požigalce
slovenskih domov«, samo da so jim prej pomagali razorožiti in pobiti ideološke nasprotnike!
Ali je potlej čudno, če sedaj našim politikom ob nenehnih italijanskih izsiljevanjih
niti na misel ne sme pasti, da bi Italiji vrnili z našim stokrat bolj zabeljenim obračunom
zločinov med italijansko okupacijo: saj bi se jim prekanjeni italijanski diplomati
zarežali v obraz, češ vse ste jih imeli v rokah, vse vojne zločince, generale in kolonele,
ki so dali požigati vasi, streljati nedolžne talce in vaško srenjo vlačiti v taborišča
lakote – le zakaj jim hočete soditi po tolikih letih, ko pa ste jih takrat spustili
brez kazni?

Ko skušamo presoditi resnično težo prispevka slovenske NOB vojnim naporom zaveznikov,
najbrž ne bo brez pomena spomniti, kako zahodni zavezniki danes ocenjujejo to vojno
obdobje našega partizanskega boja. A ne morebiti v besedah in pisanju, ampak kar v
eksplicitnem dejanju. Ob petdesetletnici izkrcanja zaveznikov v Normandiji, ki je
pomenilo začetek nemške kataklizme, so povabili na proslavo pomembna odporniška gibanja
v Evropi. Nismo še pozabili, kolikšna je bila tedaj užaljenost naše borčevske organizacije,
ko so jo povsem prezrli! Ugibamo lahko, zakaj – ali namenoma ali iz pozabljivosti
– ali pa se jim je zdel njen vojaški doprinos zavezniški stvari premajhen, da bi bil
vreden tolikšne pozornosti?

Kakorkoli razglabljamo o pravih vzrokih te najhujše tragedije v slovenski zgodovini,
vedno se vračamo na začetek, na teh poltisoč nedolžno pobitih v prvih mesecih »revolucionarnega
terorja«. Brez njega bi ne bilo ne vaških straž ne domobranstva ne vsega drugega hudega
in najhujšega, kar je sledilo. Kontinuiteta se dobro zaveda, da je v tem njena izvirna
krivda, zato jo skuša pozabiti, zabrisati z molkom. Celo bolj se je boji kot povojnega
holokavsta: pri njem se lahko nekako jeguljasto izvija, češ zagrešila ga je JLA in
»prenapeta« jugopartija v njej – razumljivo, krivdo je danes najpriročneje zvrniti
na nesimpatični jug. Toda lastne krivde za te najzgodnejše žrtve ne more preložiti
na nobenega drugega grešnega kozla, saj je na dlani, da je idejo revolucionarnega
terorja vpletla že v sam začetek OF in z njo zanetila krvavo bratomorno vojno.

Prej ali slej bo prišel čas, ko bo »rdeča« kontinuiteta izgubila oblast in ne bo mogla
še naprej z glasovalnim strojem preprečevati, da bi objektivna, »neobarvana« zgodovina
zapisala vso resnico o tej do zdaj enostransko obravnavani slovenski tragediji. In
tudi o njeni izvirni krivdi zanjo, za katero bo morala dajati račune rdeča partija
v OF. Šele takrat bo resnična lustracija omogočila tudi resnično spravo. In vstop
resnično demokratične Slovenije v Zvezo evropskih držav.

Date: 2011