Zaveza št. 29 – O odgovornosti – zlasti o odgovornosti kristjana v politiki (Justin Stanovnik)


§

Beseda bo o odgovornosti, o tem, kaj o odgovornosti mislim, ali bolje, kaj bi o odgovornosti
mogel misliti, če bi se resno vprašal, kaj je. Odgovornost je del jezika, je beseda
iz jezika, ki ga vsi govorimo, zato jo vsi uporabljamo in vsi mislimo, da vemo, kaj
pomeni. Če pa bi nas kdo ustavil in nas poprosil, naj mu razložimo, kaj beseda odgovornost
pomeni, bi se znašli pred nemajhno težavo, saj mu vsaj na hitrico ne bi mogli ustreči.
O odgovornosti torej vsi govorimo v dobri veri, da vemo, kaj delamo, in res vemo,
a le deloma in dokaj približno in nedoločno.

Najbolje je, da ostanemo pri besedi in jo premislimo. Odgovornost je povezana z besedama
odgovoriti ali odgovarjati. Potemtakem bi bila odgovornost lastnost človeka, ki določene
stvari opravlja tako, da bo pozneje lahko odgovoril na razna vprašanja. Ko pravimo
odgovoril, mislimo s tem, da bo znal pojasniti, zakaj je v določenem trenutku naredil
to in to in ne kaj drugega, zakaj je kaj naredil tako in tako in ne drugače. Ko smo
uvedli besedo odgovarjati, smo s tem tudi že uvedli nekaj ali nekoga, ki mu bomo lahko
ali morali odgovarjati. Odgovarjam vedno komu ali čemu. Povejmo že tu, da je tisti,
ki bo eventualno prišel z vprašanji, tudi človek, ki jih ima pravico postavljati,
bodisi da sem mu to pravico dal sam bodisi da so mu jo dali drugi. Tak človek je nekakšna
avtoriteta. Avtoriteta po slovensko ne pomeni nič drugega kot veljava, človek z avtoriteto
– ali na kratko kar avtoriteta – ni nič drugega kot človek, ki ima za nas določeno
veljavo. O tem bomo pozneje mogoče še govorili.

A za zdaj je važno to, da odgovoren človek ne počenja stvari tja v dan, po načelu
“kakor bo, pa bo” – če bo ploščato, bo lopata, če bo špičasto, bodo pa vile – ampak
tako, da bo mogel svoje početje, če bo treba, upravičiti. Tisti, pred katerim bomo
morali ali mogli odgovarjati za svoja dejanja, bo največkrat prišel od zunaj; človek
z zunanjo veljavo, ki nas je za delo najel, nam delo zaupal, nas za delo izvolil,
ali pa tudi človek, ki je poklican za to, da postavija vprašanja, ker je z nami v
posebnem razmerju: naš bližnji ali naš prijatelj, ki nam je, recimo, zelo zaupal.
Tisti, ki sme ali mora postavljati vprašanja, je torej lahko človek, ki prihaja od
zunaj. Lahko pa smo tudi mi sami. Ko pravimo “mi sami”, dobro veste, da mislimo s
tem svojo vest. Odgovornost torej lahko pomeni tudi to, da bom mogel ali moral kaj
zagovarjati pred samim seboj. Da si bom pozneje nekoč lahko rekel: Vse sem naredil,
kar je bilo v moji moči. Res se mi je ponesrečilo, a natanko vem, da nisem mogel drugače.
Tudi vest je torej lahko avtoriteta, ki nas sprašuje in ki ji moramo odgovarjati.

[Stran 075]

Kadar govorimo o odgovornosti, večidel mislimo ravno na odgovornost pred vestjo ali
na odgovornost pred samim seboj.

Ko smo tako malce zadostili vprašanju, kaj bi odgovornost utegnila biti, se obrnimo
k nekemu drugemu vprašanju, ki nas tudi čaka. To vprašanje se glasi: Zakaj naj bi
bil človek odgovoren? Ali je odgovornost nekaj poljubnega ali pa nas torej k njej
kaj zavezuje? Kako je s tem?

Odgovornost ni nekaj takega kot težnost. Če kaj spustimo iz rok, vedno brez izjeme
pade in se ne ustavi, dokler ne pristane na čem. Glede odgovornosti pa je tako, da
ljudje včasih smo odgovorni, včasih pa ne. Če torej postavimo pred človeka zahtevo,
da mora biti odgovoren, moramo povedati, zakaj, ali z drugo besedo, svojo zahtevo
moramo utemeljiti.

Namesto k abstraktnemu umovanju bi rajši povabil, da si ogledamo neko podobo ali,
bolje rečeno, neko umišljeno situacijo. Recimo, da ste slučajno navzoči, ko se skupina
ljudi odpravlja na neko pot. Nekatere v skupini poznate, drugih pa ne. A to ni važno,
važno je nekaj drugega. Pot, na katero se ta skupina odpravlja, dobro poznate. In
sicer samo vi. Samo vi veste, da pot, na katero se ta skupina odpravlja, pelje tudi
čez področje, ki je bilo nedavno tega tako na gosto zaminirano, da praktično živ človek
ne pride čez. A to veste, kot rečeno, samo vi. Če o tem skupine ne obvestite in ne
opozorite, bodo vsi ti ljudje čez nekaj ur na grozovit način pokončani. Sedaj ste
pred tem, da se odločite: ali jih boste posvarili ali ne, ali jih boste zavarovali
ali ne. Njihovo življenje je v vaših rokah.

Recimo, da se odločite, da jih pustite, da gredo svojo pot. Kaj se bo sedaj zgodilo?
Zgodilo se bo najprej to, da bo nekaj ljudi umrlo: nekateri takoj, nekateri pa bodo
v hudih mukah izkrvaveli pozneje. A se ne bo zgodilo samo to, zgodilo se bo še nekaj
drugega. Ne bo umrla samo skupina ljudi, ampak bo v nekem smislu konec tudi z vami.
V pomembnem pomenu te besede bo to tudi vaša smrt. Ne boste namreč imeli več prave
pravice, da se imenujete človek. Da ste namreč mogli molčati, ste morali prej v sebi
nekaj zadušiti, zatreti, ubiti. Ubili ste nekaj, na kar po navadi mislimo, kadar rabimo
besedo človek. V nekem pomembnem, najpomembnejšem smislu vas ne bo več. Nekaj časa
boste morda še hodili naokoli, mogoče do konca svoje naravne smrti, a bo v vas, tam,
kjer bi moral biti človek, praznina.

Skušajmo dokazati, zakaj se človek ne more izogniti odgovornosti. Dokaz, ki smo ga
navedli, ni matematičen. A na drugi strani ne vemo, kako bi mu človek mogel odreči
veljavo. Toda, boste rekli, primer, ki ste ga navedli, je izjemen in dramatičen, skonstruiran
je tako, da je pritisk ene od možnosti tako velik, da skoraj nima izbire – če pa nimate
izbire, pa morda sploh niste več svobodni. Odgovarjam: res je primer izreden in dramatičen,
a smo ga izbrali zato, da bi mogli vsaj na enem primeru dokazati, da je nemogoče ne
biti odgovoren, in sicer iz realnih razlogov, ki so v človekovi naravi, ki si jih
nismo izmislili. S tem pa smo pokazali, da gre nepokorščina odgovornosti samo na račun
ukinitve bistvenega človeka. To, kar smo dokazali na enem primeru, velja tudi za vse
druge: vsaka neodgovornost, tudi banalna, tudi vsakdanja, je okrnitev človeka. Če
je tako, pa sedaj lahko postavimo splošno izjavo: človek je po naravi odgovorno bitje.

Še en primer. V tem stoletju sta izšli dve knjigi, ki sta v nekem medsebojnem odnosu
in sta obe imeli velik vpliv. Prvo je napisal Ernst Bloch konec petdesetih let in
ima naslov Načelo upanja. Drugo pa je napisal Hans Jonas in nosi ime Načelo odgovornosti.
Prvi je bil marksist in je v svoji knjigi pripovedoval o veri, da bo nazadnje prišlo
do sprave med človekom in naravo, da je torej vse rešljivo na zemlji. Njegovo veliko
upanje je bila velika utopija o zgodovinski odrešljivosti človeka, utopija, ki ni
odrešila človeka, ampak mu je vzela bistveno svobodo in se nazadnje, po več kot pol
stoletja nasilja in zločinov, leta 1989 zrušila sama vase. Dobrih dvajset let pozneje,
v začetku osemdesetih let, pa je Hans Jonas tedaj, ko se je že dobro vedelo, kakšnemu
praznemu in protislovnemu upanju se je izročil človek, potem ko je zapustil Boga,
postavil pred svet novo načelo. To je bilo načelo odgovornosti: nič se v zgodovini
ne bo do konca rešilo; svet je prostor, ki ga je mogoče sicer urejevati, nemogoče
pa ga je spremeniti in do kraja urediti. Brž ko smo se namenili, da ga popolnoma spremenimo,
smo ga že začeli uničevati. Svet v celoti torej ni rešljiv, zato pa je stalni predmet
naše skrbi in naše odgovornosti. Za vse smo odgovorni: za zemljo, za prst, za vodo,
za zrak, za družbo, za državo, za naravo in za kulturo, za jezik, za domovino, za
družino in zase.

V obeh knjigah smo spoznali obe načeli tega stoletja: načelo neomejenega upanja, ki
se mu je izročil sekularizirani človek in ki je nazadnje prešlo v krizo, ki je bila
kriza moderne sploh; in načelo odgovornosti, ki postavlja človeka v tak odnos do sveta,
kot ga ima kmet do svoje njive ali pastir do svoje črede – skrb in odgovornost.

[Stran 076]

A to je samo za uvod. Pri vsem smo hoteli povedati nekaj, kar spada v naše razmišljanje.
Tudi Jonas se je znašel pred tem, da mora odgovornost dokazati. Odločil se je za primer,
ki je po svoji strukturi zelo podoben našemu – temu, ki smo ga predlagali mi. Postavi
nas pred otročička, ki smo ga našli samega v mrzlem zimskem gozdu in nas vpraša, ali
ga moremo pustiti in iti dalje ali pa smo nasprotno absolutno zavezani, da zanj poskrbimo.
Vsem je onstran vsakega dvoma jasno, da se temu na noben način in pod nobenim pogojem
in z nobeno mislijo in nobenim izgovorom ne moremo izogniti – razen seveda, če smo
pripravljeni, da se odpovemo svoji osnovni človeškosti.

Tako sedaj nekoliko vemo, kaj je odgovornost, pa tudi, da je nujna in neizogibna.
Da pa bi jo malo bolje razumeli, predlagam, da si jo ogledamo še v luči dveh drugih
besedi. Prva je zrelost ali dozorelost. Zrelost pomeni dopolnjenost. To je čas, ko
stvar postane prava stvar, ko doseže tisto točko, da lahko začne opravljati svojo
vlogo, to je čas, ko na primer ljudje lahko začnejo samostojno življenje. Tako govorimo,
da so razmere zrele, zrelo je žito, zrel je čas. Zreli pa so predvsem ljudje. Ko govorimo
o zrelosti ljudi, lahko rabimo tudi besedi polnoletnost ali doletnost. Nemci temu
pravijo Miindigkeit, to je doba, ko človek lahko govori v svojem imenu, ko je sam
svoj, ko lahko odloča o sebi, ko ne potrebuje varuha ali skrbnika.

Ko človek postane sposoben, da prevzema razne vloge v življenju, ko more postati mož
ali žena, oče ali mati, ko lahko prevzame razna voljena mesta, ki jih je na tisoče,
pravimo, da je za vse to zrel.

Ko pošljemo človeka na važno pot, na kateri se pričakuje, da bo opravil pomembne,
morda zelo zapletene naloge, je jasno, da to počnemo zato, ker mu zaupamo. Poznamo
ga in vemo, da je naša skupna stvar v varnih rokah. Dopuščamo sicer, da mu ne bo uspelo,
a vemo obenem, da, kot pravijo Angleži, noben kamen ne bo ostal neobrnjen. Vemo, da
se ne bo ničesar lotil, ne da bi prej pretehtal vse okoliščine in možnosti. Vemo,
da se ne bo zaletaval, da bo znal počakati na najugodnejši trenutek, da bo rabil prave
besede, da ne bo obljubljal ne preveč in ne premalo. Ko tako s toliko besedami nakazujemo,
kaj mislimo, ko govorimo o zrelosti, hočemo povedati, da je zrelost nekaj dobrega,
nekaj, kar naj bi vsak človek in vsaka stvar dosegla. Vemo, da nekatere stvari in
nekateri ljudje nikoli ne dozorijo. To se pravi, da ne dosežejo tiste spopolnitve,
ki je v vsakem začetku: v začetku vsake stvari in vsakega človeka. Če malo pomislimo,
je res, da iz vsake nedozorelosti govori žalost.

Druga beseda, ki bi nam utegnila pomagati razumeti, kaj je odgovornost, pa je beseda
skrb. Nemški mislec Martin Heidegger je rekel, da je skrb bit bivajočega. To je strašno
učen izraz za neko zelo preprosto reč, ki jo vsi zelo dobro poznamo: človeka od vsega
najbolj označuje skrb. O treh stvareh bi morali govoriti: o skrbi za stvari, o skrbi
za ljudi in o skrbi zase. To zadnjo skrb bomo prihranili za konec. Prepričani smo,
da vsi dobro razumete, zakaj v pogovor o odgovornosti vključujemo skrb. Kako bi bilo
namreč mogoče, da skrb ne bi bila spremljevalka odgovornega človeka. Na obrazu odgovornosti
se prej ali slej zarežejo gube skrbi in ostanejo tam do konca.

Lahko bi tudi rekli, da je skrb organ odgovornosti. Da je tam, kjer je odgovornost,
vedno tudi skrb, je to zato, ker je na svetu tako, da stvari ne tečejo gladko – da
ni tako, da bi mi dali samo začetni sunek, potem pa bi vse teklo samo od sebe. Skrb
je tu zato, ker se vsak trenutek lahko kaj zgodi, ker je treba vsako stvar spremljati
in nad vsem bedeti. Prihodnost je nenapovedljiva in zato negotova.

Še bolj je razumljiva skrb, če gre za ljudi, ki jih imamo radi, ali za ljudi, za katere
smo iz kakega vzroka posebej odgovorni. Ko grejo otroci po svetu, je namesto njih
v hiši skrb. Včasih je bila – deloma je še danes – to predvsem skrb, da se ne bi kateri
izgubil. Osrednja nosilka te skrbi je mati, kakor vsi vemo iz lastne izkušnje, pa
tudi iz branja. Marsikateri od vas ve, da je pesnik France Balantič napisal tudi pesem
Materi. “Mati moja,” jo v njej kliče, “vseh noči predica”. Ni mi treba razlagati,
zakaj pravi “vseh noči predica”. Tako je nepopisno lepo prikazal njeno skrb. In še
pravi Balantič v tej pesmi: “Vidim te pred križem v kotu stati, grčave dlani poklanjaš
Bogu … ” Tudi tu ni nobenega dvoma, za koga dviga mati pred križem svoje zgarane roke.
To je, vidite, skrb.

Skrb ima na sebi tudi nekaj, s čimer osvetljuje tudi drugi dve udeleženki naše besedne
druščine: odgovornost in zrelost. Skrb je namreč lepa. Človek, ki mu je v obraz vrezala
svojo pisavo skrb, je na poseben način lep človek. Ne moremo si kaj, da nam ne bi
vzbujal spoštovanja. Morda je to zato, ker s tem dokazuje, da je sprejel življenje.
In to cenimo. Danes je kar nekaj ljudi, ki si tega ne upajo storiti. Ne upajo si vzeti
življenje nase, čeprav jih nobena zunanja stvar pri tem ne ovira. Tudi na njih se
počasi pojavi žalost nedoraslosti in tam ostane do konca. V mojih krajih pripovedujejo,
da se dekleta nočejo poročati na kmetije. Ostare-[Stran 077]

Pot v vas

Figure 37. Pot v vas Simon Dan

la mati neporočenega sina na eni od takih kmetij mi je pripovedovala, kaj je slišala:
“Rajši grem v Ljubljano na Tromostovje vbogajme prosit.” Lahko nas bi bilo malo strah,
mar ne?

To je bil torej nekakšen uvod. Preden preidemo na glavno temo – kristjanova odgovornost
v politiki – se mi je zdelo prav, da si nekoliko ogledamo, kaj je odgovornost sama
po sebi, potem pa se mi je še zdelo koristno izmeriti jo s pojmi zrelosti in skrbi.
Torej: kristjanova odgovornost v politiki. Začnimo takole. Kristjan je prebivalec
dveh svetov. Eden od njegovih dveh svetov je Cerkev, drugi pa je svet družbe, organizirane
in neorganizirane, in svet države. To sta dva zelo različna svetova, urejena po dveh
zelo različnih načelih. Na kratko bi lahko rekli, da odnose v Cerkvi postavlja in
ureja ljubezen, odnose v državi pa politika. Tudi cilji obeh svetov so različni. V
cerkvi se rešujejo zadnja in dokončna vprašanja človekove eksistence, vprašanja, ki
so prvenstvena ali celo zgolj duhovna, država pa se zavestno omejuje na to, kar je
tu in sedaj, na zemeljsko soobstajanje ljudi.

Kristjan je torej očitno prebivalec dveh svetov. In možno je – že po sebi, pa tudi
življenje nas o tem poučuje – da te naravne dvojnosti ne sprejme – dvojne domovinskosti
– da se odloči, da bo njegov pravi svet svet Cerkve, oni drugi svet pa bo sicer sprejemal,
a le kot prostor, v katerem uresničuje svoje osebne interese, interese svoje družine
in mogoče še interese ožje skupnosti. To se pravi, da se zavestno odpoveduje politiki.
Kako bo svet zunaj urejen, katere norme bodo tam veljale, kateri cilji ga bodo vodili,
kateri zakoni se bodo postavljali, v to pa se zavestno in dejavno ne bo vmešaval –
to bo prepustil drugim. V tem zunanjem svetu bo torej živel, a se ga v celoti ne bo
udeleževal. V Cerkvi bo živel celotno življenje, osebno in občestveno, v zunanji družbi
pa sicer bo, a bo tam kot zasebnik. V zbor mož – če izrazim svojo misel s podobo –
kjer se odloča o vojni in miru, ne bo hodil. Če [Stran 078]pa bo tam že moral biti, pa prav gotovo ne bo vstal in govoril in zahteval, da ga
poslušajo.

Takoj vidimo, da moramo za takega človeka reči, da ne sprejema nase celotne človeške
odgovornosti. Če bi kdo za takega človeka rekel, da sprejema samo polovično odgovornost,
bi se temu morali odločno upreti. Saj se ne umika pred največjo odgovornostjo, ki
jo človek ima, pred odgovornostjo za svojo dušo. Tudi se ne izmika odgovornosti za
svoj obstanek in za obstanek svoje družbe, pozna tudi zgodbo o popotniku v Jeriho
in se po njej ravna. A takemu življenju ne moremo reči, da je celo ali celostno ali,
s tujo besedo, integralno. Če je takih le nekaj posameznikov, je to naravno, saj vemo,
da so nekateri ljudje poklicani k tisti obliki življenja, ki ji pravimo svetost. Toda
če se ta miselnost polasti celote, potem moramo reči, da je to celota, ki se je v
usodno pomembni meri odpovedala odgovornosti za svet. In – recimo že sedaj – za slovenske
kristjane ali bolje katoličane velja, da so se tej odgovornosti odpovedali do take
mere, da moramo reči, da je prevelika in celo nevarna. Škodo trpijo sami, predvsem
pa je to škoda za svet.

Škoda za svet je v tem, da v njem ni več tiste prvine, ki jo najbolj potrebuje in
ki bi jo lahko vnesli ravno katoličani. Današnji svet je v krizi. O tem so napisane
debele knjige in o tem ne bom govoril. Bistvo krize sveta je v tem, da je iz njega
izginil smisel. Zato je svet v krizi, ker tisti, ki svet misli, to je človek, sveta
ne more več tako misliti, da bi v njem zasledil smisel. Odkritje brezsmiselnosti sveta
ni nekaj takega, da bi se svet zaradi njega takoj podrl. To odkritje deluje drugače.
Najprej se nič ne spremeni, a je bila v tkivo sveta vržena klica. Potem pa klica začne
delovati, a skorajda tudi še ni nič zelo vznemirljivega. Potem pa se plesen veča in
pokriva vedno večji del sveta in življenja in tiste, ki imajo najboljše oči, ki najostreje
vidijo, prevzame sprva nelagodnost in tesnoba, potem pa groza in obup. To je takrat,
ko so se na stenah že pojavile prve črke pisave mene tekel fares. A to vidijo samo
najbistrejši, s Titanika se še zmeraj sliši plesna glasba.

Katoličani pa bi lahko v politiko prinesli smisel. Ne tako, da bi ga naravnost oznanjevali,
ampak tako, da bi sijal iz tega, kako mislijo o svetu in tako z njim ravnajo. Spet
smo pri naši osnovni besedi: videlo bi se, da ravnajo s svetom kakor tisti, ki so
zanj odgovorni. Svetu bi smisel dajali tako, da bi ga opozarjali, da je na smisel
pozabil.

Predvsem pa bi njihovo ravnanje govorilo o tem, da je svet zares in da ni igra. Če
danes odpreš vrata katerekoli predavalnice na filozofski fakulteti, ne bo dolgo trajalo,
da bo butnil vate stavek, da s svetom ni nič in da je svet igra. O tem so bili prvi
poučeni današnji liberalni politiki in zato mislijo, da je politika tudi samo posebna
igra – igra za oblast. Za krščansko ozaveščenega človeka pa je svet zares: kar boli,
v resnici boli, krivica, ki se komu dela, je zares krivica, laž, ki se o čem ali kom
izreka, je potvorba na kraju, kjer bi morala biti resnica. Predvsem pa svet ni zbirka
slučajev po pravilu: kogar zadene, pač zadene. Tudi ni treba, da vse, kar je, tudi
tako je – lahko bi bilo drugače. Tudi ni treba, da je vse, kar je bilo, tudi tako
bilo – lahko bi bilo drugače. Vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Državljanska
vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Revolucija je bila, a je lahko tudi ne
bi bilo. Nasilje je bilo, a ga lahko tudi ne bi bilo. In tako dalje in tako dalje.
Morda je bilo vse to zgolj zato, ker svet ni bil deležen dovolj velike odgovornosti.

Za kristjana pa je svet opremljen s smislom – stvari so opremljene s smislom, človek
je opremljen s smislom – zato njegova odgovornost za svet in človeka ni prazna, ampak
smiselna. Če zlo zagospodari nad svetom, se je treba vedno vprašati, če se to ni zgodilo
tudi zato, ker katoličanov ni bilo tam, kjer bi morali biti.

Toda sedaj se rajši vprašajmo, zakaj je udeleženost slovenskih kristjanov v politiki
tako obotavljiva, negotova in nepričevalna. Nikakor si ne domišljam, da bom iz zamotanega
klobčiča izbral glavno nit, a se mi zdi, da je treba tvegati.

To, kar zelo, morda najbolj tlači političnost slovenskega katoličana, je pomanjkanje
identitete. Kaj je identiteta? Preprosto: biti to, kar si. Politični človek je tisti
človek, ki ve, kaj je, in hoče to, kar je – tudi biti. V zgodovini so našo usodo urejali
drugi. Njihovi cilji niso bili naši cilji: bili so, a ne prvenstveno in v celoti.
O nas so odločali drugi. Zato smo morali z enim očesom vedno gledati na Dunaj ali
na Beograd. In če smo hoteli kaj doseči, smo vedeli, da tega ne bomo dosegli, če bomo
zahtevali, da smemo biti to, kar smo – v celoti in javno, na velikem odru. Vedeli
smo, da bomo bolj uspešni, če bomo svojo identiteto ogrnili v plašč popustljivosti
in vdanosti. Tega smo se tako zelo naučili, da se je nazadnje polastilo naše duše.
Iz navade smo potem vedno razmislili, če se splača biti to, kar smo, ali ne.

Biti to, kar si – obdržati svojo identiteto – ni nikoli brez tveganja. Tudi če ravnaš
modro, pametno, razumno, vedno je v tem nekaj tveganja. A če hočeš biti pravi človek,
moraš to tveganje vzeti nase. Na dolgo roko se to izplača. Prihodnost pripada Ijudem
z identiteto – ljudem s strženom.

[Stran 079]

Na vasi

Figure 38. Na vasi Simon Dan

Slovenci med obema vojnama nismo imeli svoje države. Slučaj pa je nanesel, da smo
kljub temu imeli veliko samostojnost. Jugoslavija je bila razdeljena na banovine in
Dravska banovina je pokrivala skoraj vse narodno ozemlje, kar ga je bilo v Kraljevini.
Banska oblast je bila tako nekakšna slovenska vlada, zato smo lahko izpopolnjevali
kulturne, znanstvene in gospodarske institucije, ki jih narod potrebuje, da stopi
v fazo državnosti. Vzporedno s tem je rastel tudi narodni ponos. Potem pa se je zgodilo
dvoje.

Prvič so komunisti sprožili revolucijo; prišlo je do državljanske vojne in katoličani,
ki so se je večinsko udeležili, so to vojno izgubili. Izgubili smo jo na strahoten
način. Ne vem, če bi zmogel besede, da bi z njimi opisal razočaranje nad tem koncem.
Za našega človeka je to bilo neznosno: Borili smo se za dobre reči: za delo, za poštenost,
za zvestobo, za demokracijo, predvsem pa za krščanstvo in njegove vrednote, a smo
bili vseeno poraženi in v veliki meri uničeni. Nihče ni bolje izrazil nepojmljivosti
tega udarca kot neko slovensko dekle v Vetrinju, ko je izvedela, da so Angleži izdali
slovensko domobransko vojsko in jo predali komunistom. Rekla je tole: “O, da bi bil
že sodni dan.”

Potem je prišlo komunistično petdesetletje. Komunisti – najboljši manipulatorji v
zgodovini – so vedeli, kaj morajo narediti: vzeti Slovencem identiteto. V cerkev so
ljudje še lahko hodili, a niso smeli reči, da so kristjani. Tudi ni bilo varno poudarjati,
da si Slovenec ali da si kaj drugega. Tako se je začelo lupljenje ljudi, tako da se
nazadnje niso počutili nič več in se niso imeli več na kaj sklicevati. Rabili so še
slovenske besede, a niso z njimi smeli delati svojih stavkov. Vsi veste, kaj je naredila
šola, kaj mediji, kaj časopisi, kaj film in kaj radio, predvsem pa, kaj so naredili
partijski in oznovski vohuni. Takšni smo dočakali leto 1990. Tako oslabljenim je bilo
naloženo, da naredimo državo, da odslovimo komunizem ali se ga odvadimo.

Češki pisatelj Vaclav Havel, sedanji predsednik češke republike, je bil v času komunizma
disident. Leta 1975 je pisal generalnemu sekretarju češkoslovaške komunistične partije
Gustavu Husaku pismo, v katerem ga je opozoril, kam bo komunizem pripeljal Čehe in
Slovake. (Mimogrede in v oklepaju: zanimivo bi bilo izvedeti – za primerjavo, kakšnega
predsednika imamo mi : kaj je takrat delal sedanji predsednik Republike Slovenije.)
Havel je Husaku med drugim pisal: “Bojim se [Stran 080]cene, ki jo bomo morali vsi plačati za tako drastično ukinitev zgodovine, za tako
krut in nepotreben izgon življenja v družbeno podzemlje in v globine človekove duše,
za odvzem možnosti, da bi živeli kakršnokoli naravno življenje. Morda je iz mojega
pisma jasno, da me ne skrbijo samo posledice sedanje zagrenjenosti nad družbenim razpadanjem
in človeško degradacijo, tudi me ne skrbi samo težak davek, ki ga bomo morali plačevati
v obliki dolgotrajnega miselnega propada. Bolj me skrbi skoraj neizračunljivo pomanjkanje
energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo spet prišel čas za življenje in bo zgodovina
zahtevala svoje.” Naj ponovim zadnji stavek: “Bolj me skrbi skoraj neizrekljivo pomanjkanje
energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala
svoje.” Ali vas ta stavek na kaj spominja?

Od Slovencev je zgodovina, “ko je prišel čas”, zahtevala pravzaprav izredne stvari:
izhod z Balkana in postavitev države, predvsem pa izhod iz totalitarnega sistema v
demokracijo, to pa se pravi demontažo institucij totalitarne države in postavitev
institucij demokratične države. Za duhovno, moralno in politično oslabljen narod je
bila to nepredstavljivo težka naloga. Treba je bilo, kot pravi ruski pisatelj Andrej
Sinjavski, predelati piramide v Partenon.

Biti v identiteti, biti to, kar si, je mogoče samo na temelju tega, čemur pravimo
zgodovinski spomin. Človek mora vedeti, od kod prihaja: skozi kaj je šla njegova družina,
njegov rod, njegov narod. Poznati mora “očetov naših imenitna dela”, pa tudi njihove
klavrne padce. Kako so z narodom ravnali drugi in kako je ravnal sam s sabo. Kdaj
je bil priseben in zvest svoji biti in kdaj ne. Vse njegove boje mora poznati, vse
njegove zmage in poraze. Sprejeti preteklost svojega naroda – tudi njegovo kulturo,
omiko in vero – to o človeku, ki to stori, nekaj pove. Kdor namreč sprejme preteklost,
sprejme odgovornost za njeno sedanjost. Se bolj važno pa je to, da ima tak človek
zagotovljeno prihodnost. Čista misel, pogum in moralna moč mu jamčita, da se ne bo
izgubil.

Tu bi rad spomnil na neko zelo znano antično zgodbo. Med Trojanci, ki so bežali iz
Troje, potem ko so jo Grki osvojili in požgali, je bil tudi Enej, sin stare knežje
družine. Na pot se ni odpravil sam. S sabo je vzel hromega očeta Anhiza in rodovne
bogove. Pesnik Vergil, ki nam to zgodbo pripoveduje, mu zato pravi “zvesti Enej”.
Potem je s svojo ladjo dolgo blodil po Sredozemskem morju, a ga noben kraj ni obdržal
za stalno, dokler ni prišel v Italijo in tam ustanovil mesto Rim, ki je pozneje zraslo
v mogočen svetovni imperij. Iz zgodbe sledi, pa tudi Vergil nam to pove, da je bilo
prvo in najbolj temeljno dejanje njegovega uspeha sprejetje preteklosti. Ko ne bi
bila preteklost šla z njim, ko ne bi bil vzel s sabo očeta – na videz mu je bil samo
v breme – ko ne bi bil vedel, kdo je, bi se bil že davno pred svojim zgodovinskim
dejanjem izgubil v katerem od mnogih zakotij velikega Mediterana.

Ena stvar je torej sprejetje zgodovine. Druga reč, na katero bi še rad opozoril v
tem razmišljanju, pa je odgovornost za to, kar se dogaja v tako imenovanem kulturnem
prostoru. Najgloblje določa kulturni prostor to, kaj si ljudje mislijo o sebi in o
svoji vlogi v svetu. Važno je, kakšne knjige berejo, kakšne časopise jemljejo v roke,
kakšne programe spremljajo, kakšne politične govore poslušajo, s kakšnimi ljudmi se
družijo. Vse to je važno, a je važno ne zaradi sebe, ampak po tem, kako se vse pretaka,
združuje in razdružuje, kako se vse preceja skozi osebna doživetja in izkušnje in
nazadnje obstane v tistih plasteh zavesti, iz katerih potem raste človekov pogled
na svet. Ta pa se kaže v tem, kaj človek misli o sebi in svetu.

Zaradi tega torej, zaradi posrednih učinkov je važno, kaj se dogaja v kulturnem prostoru,
kakšne misli in kakšna občutja dobivajo veljavo in kakšne misli in občutja izgubljajo.
Gre za kakovost kulturnega prostora, ki je lahko dobra ali slaba, vzpodbudna ali nevzpodbudna.

V kulturnem prostoru nastopajo razni ljudje. Nekateri so taki, da z neznansko strastjo
napadajo vse, kar hoče postavljati in graditi.

Ne razumemo prav dobro, zakaj. Vemo, da je nekaj denar – a denar ne more biti vse;
vemo, da je nekaj oblast – a tudi oblast, mnogo bolj iskana kot denar, ne more razložiti
vsega. Mora biti še nekaj močnejšega – neka temna volja morda. Bog ve.

V kulturnem prostoru pa so tudi ljudje, ki bi hoteli dvigali in reševati. Saj veste,
ustanavljajo se razne skupine, ki si prizadevajo za pomoč tistim, ki jih je prizadel
svet ali ki so se prizadeli sami. Pred petimi dnevi sem govoril z nekom, ki vodi skupino
nekdanjih alkoholikov in tistih, ki so bili že na tem, da se ločijo. Zanimalo me je,
koliko jih je že rešil. Ne dosti, je odgovoril, kakih deset. Deset! Človek božji,
saj to je vendar veliko!

To so ljudje, od katerih je kulturni prostor odvisen. Poleg teh pa so tu še posebni
ljudje, ki so svoje življenje zastavili za to, da zlo ne bi [Stran 081]prodrlo. To so ljudje, ki so podobni Materi Tereziji, ljudje, ki so podobni Solženicinu,
Havlu, Kolakowskemu, Tischnerju, našemu Pučniku. Večina od njih pa so brezimni ljudje:
to so dobri učitelji, ki zavestno in hote pripravljajo mlade ljudi za življenje, to
so tihi neznani duhovniki, kaplani in župniki, ki bi brez njihove besede naše doline
postale puščave, to so mnogi zelo navadni ljudje, ki žrtvujejo svoj čas, svoj denar,
svoj mir, da se podpre dober načrt, da se popravi dolgotrajna krivica, da se opere
oblateno ime. To so ljudje, ki so podobni ženi, ki jo opisuje Solženicin v Matrjonini
hiši. Tako pravi pisatelj o njej: Bila je pravičen človek, brez katerega ne stoji
ne vas ne mesto, pa tudi ne vsa naša zemlja.

Vsem takim v spomin, pa tudi zato, da bi začutili, kako jih je treba podpreti, bi
vam rad povedal vsebino neke pesmi. Napisal jo je tako rekoč v našem času grški pesnik
Georg Seferis in se imenuje Polotok sv. Nikolaja. Izletniška ladja vozi ob obali –
predstavljam si, da ob obali Male Azije – na krovu stoji kapitan in razlaga izletnikom
znamenitosti, mimo katerih se peljejo. Ko se v daljavi pokažejo obrisi polotoka z
belo cerkvijo in samostanom, pravi kapitan: Tam v daljavi, vidite, sta cerkev in samostan
sv. Nikolaja in tale skrajni konec, mimo katerega se pravkar peljemo, je dobil ime
Mačji rt. Nekoč, še v davnih časih, se je zgodilo, da se je v dolgih sušnih letih
tu zaredilo toliko kač, da je bilo nazadnje ogroženo vsako življenje. Nekdo od menihov
v samostanu se je domislil, da bi se mačke utegnile uspešno spopasti s kačami. Zredili
so jih v samostanu nekaj sto in jih potem poslali v boj. Vsako jutro, ko je zazvonil
samostanski zvon, so se mačke odpravile v boj in ko je opoldne spet zazvonilo, so
se vračale v samostan. A kakšne! V začetku še cele in zdrave, potem pa z vedno številnejšimi
in hujšimi ranami. Vsaka je bila prizadeta. Ene so imele raztrgane kožuhe, enim so
manjkala ušesa, druge so šepale, ker so jim kače obgrizle noge. Tako so odhajale vsak
dan v boj in tako so se vsak dan vlekle nazaj, vedno bolj utrujene, vedno bolj onemogle.
Nazadnje so vse poginile. Georg Seferis takole konča to žalostno pesem: Preveč je
bilo strupa, preveč je bilo strupa!

Ali bi lahko rekli, da je to zgodba o svetu? Tudi o slovenskem svetu? Malo že, mar
ne? Povedal sem jo zato, da bi se vsi še enkrat spomnili, da smo za svet odgovorni.
Saj ni treba pripovedovati kako, kajne? Čisto jasno je, da tudi politično. Zlu, ki
vedno od kod prihaja, se je treba upreti. Če ne drugače pa tako, da podpremo tiste,
ki so najbolj izpostavljeni.

Čisto nazadnje pa na eno stvar ne bi smeli pozabiti: ne enega ne drugega ne bomo mogli
prav početi, če ne bomo hkrati želeli postati boljši ljudje.

Date: 2011