Zaveza št. 28

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove slovenske zaveze

1.1. Temeljna dejstva slovenskih ločitev

Justin Stanovnik

1.1.1.

Spet je na površje sedanjosti prišla preteklost. Vse politične skupine čutijo, da se morajo udeležiti debate, ki daje možnost, da uveljavijo svoja gledanja nanjo. Vse sedanje politične sile so vezane na preteklost. Ta je bila takšna, da so bile v njej nekatere od njih žrtve, druge pa so žrtve proizvajale. Zato sta v sedanji debati o preteklosti opazna dva napora: eden gre za tem, da razkrije preteklost v njeni resnični podobi – saj nima česar skrivati, razen morda svojega premajhnega odpora proti temu, da je bil potisnjen v položaj žrtve – drugi napor pa ne gre prvenstveno v smeri odkrivanja preteklosti, ampak v smeri njene interpretacije – saj mora na neki način dejstvu, da je proizvajal žrtve, obrusiti njegove ostre robove. Vse sile, tako tiste, ki so igrale nezavidljivo vlogo žrtev, kot tiste, ki so to igro režirale in žrtve proizvajale, se potegujejo za avtentično pravico, da nastopajo v novi demokratični igri. Ta igra pa je taka, da sile, ki so bile nekoč žrtve, vanjo brez težav vstopajo, sile, ki so žrtve proizvajale, pa v to igro, strogo vzeto, sploh ne bi smele biti pripuščene, saj prihajajo iz prostora, ki je bil tej igri vseskozi ne samo tuj, ampak tudi sovražen. Da so v to igro vseeno smele vstopiti, so jim tisti, ki so uveljavili novo demokratsko politično igro, omogočili, ker so imeli pred očmi višje izmere – izmere, ki so postavljale na prvo mesto interese nove države.

V parlamentu, kjer se nova demokratska igra odvija, se politične sile glede odnosa do preteklosti torej delijo v dve skupini: ene se v preteklost brez težav vračajo, saj v njej najdevajo moralni energetski vzgon za sedanje delo, druge pa so v domala neznosnem položaju, da se ne morejo vračati v svojo preteklost, saj je ta v preveč kričečem nasprotju s prostorom, v katerem so se sedaj znašle. Če se hočejo vrniti v preteklost, jo morajo vsakič prej spremeniti. Zato smo rekli, da sta tu dve politični skupini, ena vidi v odkrivanju preteklosti velike možnosti, druga pa vidi v preteklosti nekaj, kar jo ogroža, in nekaj, kar je treba kar naprej prirejati, da je z njo sploh mogoče soobstajati; ena vidi v preteklosti področje, ki ga je treba razumeti, druga pa področje, s katerim je treba vedno znova in neprestano manipulirati. Opisano stanje ni kakšna zgodovinska slučajnost, ampak se globoko sklada z duhovnim značajem obeh sil, ki se je obilno izkazal tudi v njunem zgodovinskem nastopu: ene se čutijo tem močnejše, čim bolj razumejo resničnost, za druge pa je resničnost zgolj snov, ko jo je treba predelovati v vsakokratne ideološke in politične projekte. Dogajanje v državnem zboru potrjuje našo analizo. Potrjuje pravzaprav še nekaj bolj pomembnega. Sile, ki so nekoč proizvajale žrtve, so bile pripuščene v demokratično igro s tiho predpostavko, da bodo svoj odnos do preteklosti uredile tako, da ne bodo več v temeljnem sporu z njo. To bi bilo mogoče doseči tako, da bi tudi one začele preteklost predvsem raziskovati – ne glede na to, kaj bo ta raziskava prinesla. Prinesla bi jim seveda mučna vprašanja, a bi jim nazadnje ponudila možnost svobode. Bistvo pa je v tem, da bi svoboda, ki bi jo te sile dosegle, dopolnila svobodo vseh: svobodni od preteklosti bi se slednjič vsi lahko obrnili v prihodnost.

To se, kot vsi prav dobro vemo, ni zgodilo. Sile, ki so nekoč proizvajale žrtve, našega tihega pričakovanja niso izpolnile. Nasprotno. Najprej so vse storile, da bi preteklost kot preteklost diskreditirale, da bi preteklost kot eno od dimenzij človekovega obstajanja izključile iz političnega diskurza, da bi človeku vzele njegovo zgodovinsko bistvo; ko pa se je izkazalo, da to ni mogoče, so se umaknile na rezervne položaje – na stare pozicije spreminjanja stvari. Stara igra se torej nadaljuje, pred nami je nova interpretacija preteklosti.

Ko sta dve od pomladnih strank, SDS in SKD, poslali v parlamentarno razpravo svoje prvo lustracijsko besedilo, je postkomunistični levičarski blok zbral svoje sile in besedilo ni bilo sprejeto. Potem pa je šel v protinapad. Ko sta SDS in SKD vložili novo besedilo, sta se tudi LDS in ZLSD odločili, da vložita vsaka svoje. Tako so sedaj v neke vrste parlamentarni obdelavi trije osnutki besedil, ki imajo različna imena, predmet pa je vsem isti: preteklost, za katero je bilo, kot smo rekli, najbolj pomembno to, da so bili v njej eni žrtve, drugi pa so žrtve proizvajali. O neke vrste parlamentarni obdelavi smo govorili [Stran 002]

Veliko znamenje

Figure 1. Veliko znamenje Simon Dan

zato, ker se zaenkrat o njih pogovarjajo samo prvaki treh strank na posebnih sestankih. SLS, ki te sestanke vodi, ima ambicijo – v skladu s svojo graditeljsko reputacijo – da bi se vse stranke uskladile tako, da bi parlament končno lahko sprejel eno samo, enotno izjavo o preteklosti.

Nova slovenska zaveza se zaveda, da gre za izredno važno stvar. V hudi slutnji, da bo sprejeto besedilo – na tako visoki ravni, s takimi pečati opremljeno, da se bo nanj vedno mogoče veljavno sklicevati – ki ne bo ustrezalo zgodovinski resničnosti, čutimo, kot nekaj najbolj neodložljivega in nujnega, da tiste, ki se sedaj o njegovi vsebini pogajajo in ki ga bodo potrdili s svojimi podpisi, opozorimo, na nekatere stvari, mimo katerih bodoče besedilo nikakor ne sme iti.

Od bistvenih stvari, ki so se Slovencem v tem stoletju ali zgodile ali pa so se zanje odločili; ki so bile tako važne in usodne, da so jih postavile v povsem nove okvire bodisi svobode bodisi nesvobode; ki so jim zato postavljale ali možnosti ali zahteve po novem samoutemeljevanju; ki so tako osnovne in razvidne, da jih lahko sprejme vsak Slovenec – vsak posameznik in vsaka politična skupina, ki se utemeljuje na zgodovini kot zgodovini: od teh bistvenih in osnovnih in elementarnih stvari so po gledanju Nove slovenske zaveze posebej važne naslednje:

– odločitev Slovencev za Jugoslavijo leta 1918 pomeni dejanje narodove rešitve; v tej luči je treba gledati na Jugoslavijo kot prostor, v katerem je kljub omejitvam bilo mogoče uveljavljati osnovne narodne in človeške pravice;

– druga svetovna vojna je razbila to Jugoslavijo in postavila Slovence v položaj, ki je zahteval skrajno prisebnost in skrajno zvestobo sebi in svoji zgodovini; to je bil čas, ki mu je bilo usojeno, da pokaže, ali smo že postali narod, ki svoje duhovne, kulturne in življenjske interese razume tako, da se ima pravico imeti za skupnost, ki jo vodi suvereni politični um;

– odločitev KPS, da izkoristi okupacijo za izvedbo svojega revolucionarnega projekta, je bila, v obliki, v kateri je bila postavljena in realizirana, politični zločin in zato radikalen izziv suverenemu političnemu umu;

– enobe je bil poglavitna naprava, s pomočjo katere je partija izvedla svoj revolucijski projekt in se polastila oblasti; izkazana in dokazana abortivnost revolucijske utopije in [Stran 003]

Malo znamenje

Figure 2. Malo znamenje

izkazana in dokazana protislovnost narodnoosvobodilnega boja dokazujeta, da sta oba bila od začetka zunaj političnega uma;

– enobe, v obliki, v kateri je bil voden in uresničevan, ostaja in bo ostal, kljub dobri veri, v kateri so premnogi Slovenci vložili vanj svoje duhovne, kulturne in življenjske moči, v osnovi sporno dejanje; to je mogoče zanikati le za ceno osnovnega političnega uma;

– državljanska vojna je bila neizogibna posledica revolucije in je ne bi bilo brez totalitarnega vstopa partije v slovensko zgodovino; tudi ne bi bilo toliko obsojanega soobstajanja z okupatorjem, s katerim so sile protikomunističnega upora plačale narodovo preživetje;

– vse narodnoosvobodilne sile in vse avtentične revolucionarne sile so po vojni, ko je partija vzpostavila totalitarno razredno diktaturo, pozabile na svoj osvobodilni odnosno revolucionarni vzgon in tako pokazale na vprašljivost svojega angažmaja od začetka;

– holocidni umor slovenske domobranske vojske je dejanje, ki izstopa iz vse slovenske zgodovine; njegova presežna velikost bi morala vznemiriti narodovo najglobljo duhovno, kulturno, moralno in politično občutljivost;

– slovenska politična emigracija je na tuji zemlji vzdrževala kontinuiteto narodove svobode v desetletjih njene eklipse v domovini; politični pomen njenega samotnega in napornega vztrajanja mora nova demokratična država priznati s politično obveznimi dokumenti;

– potem ko so sile, ki so izšle iz enobeja in revolucije, povsem odpovedale, sta za človekom in njegovimi pravicami stala samo še avtentična umetnost in Cerkev; desetletja so bili katoličani edini, ki so na javen in neskrit način relativirali totalnost totalitarizma; zato so jih preganjali nekoč in zato jih, s sodobnimi sredstvi, preganjajo še danes sile nove politične in kulturne totalitete;

– velik del naših ljudi se je s presenetljivo lahkoto podredil monokratski biti komunizma – po slovenski navadi ne samo na zunaj, ampak tudi na znotraj; ko ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let ne bi bil na sporedu tudi odhod iz Balkana, do odhoda iz komunizma morda sploh ne bi bilo prišlo; naša revolucija je zastala na pol poti.

Tako smo opozorili na nekatere momente, ki bi po našem mnenju morali dobiti strukturalno ključna mesta v načrtovanem slovesnem besedilu o slovenski preteklosti. Prepričani smo, da izvorno demokratske stranke ne bodo dovolile, da ti momenti tega mesta ne bi dobili. Prepričani pa smo tudi, da jih stranke novolevičarskega pokomunističnega bloka ne bodo sprejele. Iz tega sledi to, kar je v podtoku vse slovenske tranzicijske politike: boj za zgodovino – in s tem tudi za sedanjost in prihodnost – bodo morali odločiti volilci.

V enem boljših trenutkov je Delov novinar Vladimir Vodušek uvidel: “Stare elite pa lustracije ne bodo sprejele, tudi če bi se proti njim zarotila Nato in Evropska zveza.” Ko prebiramo Deklaracijo o narodni spravi, ki je prišla iz pisarne ZLSD, ali Izjavo o diskontinuiteti, ki jo je zložila LDS, ne dvomimo več o veljavnosti Voduškove ugotovitve. Iz besedil, v katerih smo končno pričakovali novih, svežih in dinamičnih spoznanj in gledanj, zaveje v bralca dolgočasnost že videnega in že slišanega. Samo ena stvar je nova: vse staro in ad nauseam ponavljano je razporejeno v nov red in nov vzorec. Ko ti dve besedili odložimo, nam je jasno: pred nami je nov manever. Komunizem je mrtev, živela enobe! Enobeja pa brez komunistov ne bi bilo, mar ne? Torej se pravilni stavek glasi: Komunizem je mrtev, živel komunizem!

Pri branju Deklaracije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega sistema, [Stran 004]

Hiša na robu

Figure 3. Hiša na robu Simon Dan

ki sta jo podpisala predsednika Janez Janša in Lojze Peterle, smo opazili, da revolucija in državljanska vojna nista omenjeni. Komunizem se pojavi po koncu vojne, brez vzroka, kot potres ali poplave, kot nekaj zunaj zgodovine. Čeprav razumemo politične ali, bolje rečeno, oportunistične razloge za to veliko opustitev, vendarle upamo, da bosta prav ti dve stranki po premisleku vztrajali na celotni zgodbi. Že nekajkrat smo videli, da je oportunizem vabljiv, a tudi varljiv zaveznik. Za ti dve stranki bi srčno želeli, da bi ohranili nedotaknjen teren za čas, ko bodo volilci dali dokončno oceno o preteklosti.

1.2. Lepo je grdo in grdo je lepo

Justin Stanovnik

1.2.1.

Kam drvite, kam, prekleti!

Horac, Epoda 7

1.2.2.

V dveh sobotnih prilogah, 24. in 31. januarja, je Delo objavilo spis dr. Spomenke Hribar O odgovornosti Cerkve. Spis je takšne narave, da bi lahko pričakovali, da bo dobil širok odmev v tistih medijih, ki omogočajo, da pride, na primer v pismih bralcev, do besede najširša javnost. Čudno se nam je torej zdelo, da tu ni bilo nobenega glasu, vsaj do sedaj ne. Nenavadna se nam je videla tudi velika razlika med molkom v pismih bralcev in pogostostjo, s katero se je že prvi del pojavljal v pogovorih med ljudmi.

Če bi kdo rekel, da se je o tem članku veliko govorilo, bi to bilo sicer samo deloma res. Ljudje so ga pogosto omenjali, govorilo, v pravem pomenu te besede, pa se o njem ni veliko. Po premisleku se bi upali reči, da zato ne, ker so ljudje instinktivno čutili, da o njem pravzaprav ni mogoče govoriti. Morda je kdo poizkusil, a je kmalu uvidel, da ne gre, in umolknil. Zato, če si prisluhnil slučajnemu pogovoru, zvečine nisi slišal tistih oblik govora, ki izražajo izdiferenciran odziv na prebrano: na vidike, pod katerimi [Stran 005]so posamezne teze sprejemljive in pod katerimi niso; na zadostnost in nezadostnost argumentov za novo interpretacijo ustaljenih pogledov; za umestnost in neumestnost aplikacije doseženih spoznanj na živo okolje sodobnosti; na smotrnost ali nesmotrnost postavljanja nekega predmeta na raven javnega pogovora. In podobno. Zato so bili pogovori o tem pisanju sicer pogosti, a so se vedno hitro končevali: pogosti so bili, ker so se ljudje ob njem čutili prizadete, kratki pa so bili zato, ker niso vedeli, kako to prizadetost izraziti. O tem, kam kaže glavna ost spisa, ni bilo sicer nobenega dvoma, tudi ni bilo dvoma, da želi ta ost predvsem prizadeti. Zato so bili ljudje ali zadovoljni ali nezadovoljni, v kakršnem notranjem odnosu so že bili do cilja, kamor je ost merila – na slovensko katoliško Cerkev in na slovensko katoliško kulturo.

Avtorica si je metodo zamislila zelo preprosto. Postavila je traso in jo označila z zastavicami – vse so bile ene barve, da bi bil bralec tako po njihovem mestu kakor po njihovi barvi vseskozi opozarjan, kam gre. O tem, po kakšni pokrajini gre pot, o tem, kakšne možnosti odpirajo križišča, mimo katerih hodi, o tem, kam peljejo odcepi, ki jih trasa pušča za sabo, na to avtorica bralca ni opozarjala – mogoče bi morali celo reči, da je o njih zavestno, namenoma in hote molčala. Tako da sta nazadnje ostala sama, bralec in pot. Ta je imela še eno, ne nepomembno posebnost: na njej je bilo toliko točk, na katerih se je bralec moral ustaviti, na toliko momentov je bil opozarjan – vedno na kratko in bežno – da je tako bila ne samo izključena vsaka možnost, da bi se razgledal levo in desno, ampak je, ob obilici bežnih doživetij, vse sproti pozabljal, tako da nazadnje že ni več dobro vedel, kaj je doživel, skozi kaj je šel, kje vse se je ustavil. Vedel je samo to, da je sedaj na cilju, in kaj avtorica želi da si o cilju misli.

Še vedno pravzaprav govorimo o tem, kakšne odzive je spis O odgovornosti Cerkve povzročil in doživel. Hoteli smo na kratko pokazati na to, da se je o njem predvsem govorilo in da se je govorilo le v omejenem in skrčenem pomenu besede. Da praktično nihče ni napisal pisma za to ali ono rubriko pisem bralcev, je tudi mogoče razumeti iz tega.

Nad dejstvom, da spis ni povzročil večje vznemirjenosti v zavestnih plasteh javnosti, smo lahko vseeno upravičeno presenečeni. Stvari, ki so v njem če že ne povedane, pa vsaj nakazane, zadevajo posredno ali neposredno večino ljudi in sicer v tistih območjih, v katerih se človek vzpostavlja kot človek. Čeprav je polstoletni zagon komunistične ideologije šel v to smer, da človek ne bi več mislil na

V pričakovanju pomladi

Figure 4. V pričakovanju pomladi Mirko Kambič

[Stran 006]bistvenega človeka; čeprav je njen dedič, iz pokomunističnih strateških uvidov rojeni liberalizem, nadaljeval nakazano smer in tudi skušal doseči, da bi človek pozabil na bistvenega človeka; čeprav sta torej oba, tako komunizem kakor postkomunizem, hotela doseči – vedoč, da je prvi pogoj njunega obstanka človekova osamitev – da se prekinejo vitalne vezi med človekom in njegovo avtentično preteklostjo; čeprav vsa ta dejstva našega obstajanja, preteklega in sedanjega, upoštevamo, je vendarle čudno, da se spričo toliko izzivalnih kretenj, narejenih v obsegu tega spisa, ni sprožilo več odzivov človeške občutljivosti.

Kaj pa če je za vsem neka nemoč ali celo obup, ki se na koncu usede v bralca in mu vzame voljo, da bi se s tem, kar je tu doživel, resneje spoprijel. In ta nemoč, ki smo jo tako na hitrico, a ne povsem samovoljno, predpostavili, od kod naj bi izhajala?

Ko še enkrat preberemo besedilo, upajoč, da nas bo lastna nelagodnost pripeljala do nemoči, ki obide bralca na koncu besedila, se ustavimo ob misli, da nemoč izhaja iz nečesa, kar smo v spisu vseskozi pogrešali. To, kar smo pogrešali, je bila racionalnost ali posebna oblika racionalnosti. Če bi se naša domneva potrdila, bi nemoč, ki jo skušamo razložiti, postala umljiva.

Če kake stvari ne razumemo, ker čutimo, da je v nerazrešenem sporu z našim osnovnim izkustvom, potem nas kmalu mine veselje, da se z njo ubadamo in pri njej sodelujemo. In kaj je sedaj tista posebna oblika racionalnosti, ki je v tem besedilu nismo našli? Z eno besedo, to je dvom – kar nas je motilo, je bila odsotnost dvoma. Mogoče smo s tem povedali celo premalo. Vsili se nam še misel, ko prebiramo te stavke in te trditve, kaj pa če človek, ki jih je postavljal, sploh ni prijatelj dvoma v tem smislu, da bi bil dvom njegov habitualni spremljevalec, tako da bi si samo to dovolil izreči in napisati, kar bi dokazalo, da je sposobno prenesti pogled dvoma. Dvom je mogoče utemeljen v misli sami – vedno ostaja še negacija, negacija je komplementarni del celotne misli – še bolj pa nas je vanj izučila neka druga reč: naša zmotljivost. In prav izkustvo zmotljivosti nam tudi svetuje razdaljo do sebe: šele ko smo si iz te razdalje poleg stvari ogledali tudi sebe, smo nekoliko bolj varni, da se ne motimo.

Iz dvoma v sebe povzročena razdalja do sebe ima to sposobnost, da nam pokaže drugega. In šele avtentična prisotnost drugega prepreči nevarnost, da naredim sebe za orodje neizprašanih ciljev. Z drugim pa stopi v polje mojega zavedanja tudi njegova stvar – njegova causa. Odslej smem svojo stvar misliti samo ob prisotnosti njegove: čutim, da je misel o moji stvari, ne da bi se hkrati oziral na njegovo, neveljavna. Vsakič moram misliti na obe strani. To je del človekove racionalnosti.

Spis, ki ga tu skušamo nekoliko razumeti, pa se odvija v logiki “J’accuse” – obtožujem. V njem drugi ne pride do besede. In prav odsotnost drugega in njegove stvari je tista oblika neracionalnosti, ki večini jemlje pogum, da bi se vpletli v pogovor.

Posledice so pravzaprav porazne. Recimo, da je v spisu petdeset ali sto trditev, združenih v nekaj deset trdilnih sklopov – in ali je sploh kateri, ki bi mimo njega človek lahko šel, ne da bi začutil, da ga takega, kakršen je, ne more sprejeti. Ali je kaj čudnega, če se na neki točki na poti skozi spis vprašamo, kaj avtorico žene? Misel, si pravimo, ne. Vsi imamo v spominu besedila izpod njenega peresa, ki so nas zadovoljevala s svojo korektnostjo, navduševala s svojo prodornostjo, osvajala s svojo človečnostjo. Tam je bila misel, kaj pa je tu? Razumljivo se nam torej zdi, da se ljudje, kot smo rekli na začetku, ne ubadajo z vsebino, ampak z vprašanjem, kaj je zadaj. S tistim vedno ponavljajočim se vprašanjem, kaj je zadaj, in ki bolje kot karkoli drugega kaže na sedanjo slovensko shizofrenijo. Kdo ustvarja razmere, da se ta bolezen tako veselo razvija? Ali bomo sedaj morali v spisu O odgovornosti Cerkve videti nov prispevek k ustvarjanju razmer, ki nas utrjujejo v veri o bistveni dvojnosti našega javnega življenja? Pustimo sedaj ta vprašanja in poskušajmo z nekaj primeri pokazati na logično ali stvarno nezadostnost posameznih elementov tega spisa.

Najprej teza, da je holokavst rezultat “krščanskega antisemitizma”. Poleg dr. Hribarjeve so stali za to tezo tudi drugi, na primer Claude Lanzmann, režiser filma Šoah. Tej tezi se je uprl nobelovec Czeslaw Milosz. V intervjuju z nekim judovskim časopisom je rekel, da se mora kot kristjan tej tezi upreti in da ima za to tri razloge: da se je dvesto let pred genocidom začelo v Evropi razkristjanjevanje in relativiziranje vrednot; da je velik del krivde na kvantitativnem gledanju na naravo in človeka, ki sta ga prinesla naravoslovje in tehnika; da človeška bitja nikoli doslej niso bila obravnavana zgolj kot statistične enote. Po mnenju Czeslawa Milosza, ki je do Cerkve, kot znano, kritičen, je najti končno pojasnilo za holokavst “v zastrupljenosti in zatemnjenosti človeškega mišljenja”.

[Stran 007]

Mnogim v spomin

Figure 5. Mnogim v spomin Mirko Kambič

Zanimivo mnenje o vzrokih za holokavst je zagovarjala Hannah Arendt, ki je trdila, da poti do “dokončne rešitve” ni iskati v prvi vrsti v kontinuiteti antisemitskih tokov, ampak so notranja nujnost totalitarnega režima, da razvije podobo sovražnika. O vzrokih holokavsta so možna različna gledanja, najmanj, kar lahko rečemo, pa je to, da jih ni mogoče naprtiti Cerkvi. To bi bilo nedopustno in tendenciozno. Drugo pa je vprašanje krščanskega poguma in krščanske doslednosti.

Ko avtorica nadalje omenja Rožmanovo obsodbo znanega stavka iz Kocbekovega Premišljevanja o Španiji, s slabo prikritim namenom, da vzpostavi zvezo med Rožmanom in fašizmom, bi bilo najbrž prav, da bi obsojeni stavek navedla v celoti, da bi se videlo, kaj je škof obsodil. Stavek se glasi: “Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico.” Stavek je mogoče gledati na dva načina. Po svoji osnovni logični strukturi predstavlja tavtologijo: herezija je herezija, heretiki so heretiki. Toda atributi, s katerimi so opremljene prvine tavtološke strukture, pa so vrednostno pozitivni (očita dejanja, prepričani ljudje, večja resnica, boljša resnica), zato ima stavek kljub tavtološkosti svojo predikacijo: herezija je dobro. Toda ali je herezija res dobro, vedno in povsod? Komunizem je heretični izstop iz evropske demokratične politike, kakor se je ustalila z razsvetljenstvom. Odločanje po vesti je temeljna človekova pravica, a ni brez problemov – sploh ni brez problemov. Kaj na primer, če se odloči, da bo po vesti ravnal in se odločal “brezvesten” človek? Kako mu boste dokazali, da je nima? Na vest se je mogoče zmeraj sklicevati.

Na zelo negotov teren se avtorica poda, ko spregovori o farnih spominskih ploščah. Tu jo moti vrsta stvari. Na primer napis “žrtvam komunističnega nasilja” ne bi mogel stati nad imeni, med katerimi so tudi imena teh, “za katere ljudje vedo, da so bili izdajalci oziroma zločinci”. Beseda “izdajalec” je pomensko zelo negotova in se je ljudje zato, če niso slučajno v službi v agitpropu, raje izogibajo. “Zločinec” je lažje dokazljiv epiteton, a je tu druga težava. Tudi na partizanskih spomenikih so namreč imena, ki jih ljudje povezujejo s to besedo. Avtorica sicer misli, da ima vsakdo pravico do spomenika – “a ne z neresničnim napisom”. Kako pa ve, da je kak napis neresničen, saj naj bi bilo vendar več resnic? Ali je kaj neresnično zato, ker ne ustreza avtoričini resnici – ki se je tako povzpela na višino Resnice, od koder razsoja, kaj je resnično in kaj ni.

[Stran 008]

Za imena “po vojni likvidiranih domobrancev in med vojno pobitih izdajalcev in krvnikov” naj tudi ne bi veljal napis “žrtvam komunističnega nasilja”. Tu se odpira kar nekaj vprašanj: ali avtorica misli, da so bili tisti, ki so bili med vojno pobiti, vsi “izdajalci in krvniki” ali samo nekateri. Tu bo morala svojo obsodbo precizirati. Ali misli, da po vojni likvidirani domobranci niso bili “izdajalci in krvniki” ali pač. In spet, ali vsi ali samo nekateri? Zdi se, da se avtorica ne zaveda prav dobro, kaj pomenijo besede, ki jih brez premisleka – lahkomiselno – dodeljuje ljudem. Čudimo se temu, tem bolj, ker gre za človeka, ki nekaj da na svojo humanistično reputacijo. Na ljubljanskih spominskih ploščah je zapisanih 918 ljudi. Zanimalo bi nas, koliko in katere od teh se bo upala obsoditi za “izdajalce in krvnike”.

Iz besedila izvemo nadalje, da se je “državljanski spopad začel že pred vojno” in da je zanj sokriva Cerkev. Obe trditvi spadata v železni repertoar pokomunistične levičarske apologetike. Najprej trditev, da je Cerkev sokriva za državljanski spopad. O krivdi Cerkve je tu res mogoče govoriti samo ironično. V takem pomenu je mogoče govoriti o krivdi pešca, ki ga je na označenem prehodu podrl avto. Kriv je bil preprosto zato, ker je tam bil. Tudi Cerkev je bila kriva, ker je “tam bila”. Da je ne bi mogel doleteti očitek krivde, je tam preprosto ne bi smelo biti. Že nekaj let je od tega, ko smo prvič slišali za tezo, da sta se med vojno v Sloveniji spopadla dva univerzalizma: katoliški in komunistični. To zveni tako, kakor da bi obstajala dva univerzalizma, ki sta se domenila, da se spopadeta in sta za to izbrala Slovenijo. V resnici pa je bila med njima velika razlika. Katoliški univerzalizem je temeljil na veri in je bil tisoč let bistven del kulture naroda, ki je živel na tem prostoru; komunistični univerzalizem pa je temeljil na ideologiji in je prišel – podobno kot okupator – od zunaj in napadel narodovo duhovno in politično kulturo, s tem pa je nujno napadel tudi “katoliški univerzalizem”, ki je bil del – bistveni del – te kulture. Bistvena razlika med obema univerzalizmoma je bila v tem, da je katoliški tisoč let nosil narodovo kulturo – in jo v pomembnem oziru še – komunizem pa je že petdeset let po zmagi napovedal bankrot in podal demisijo. Cerkev je torej bila napadena in je bila “kriva”, da je bila napadena zato, ker je tam bila. Da pa je tam bila, je imela legitimno, od zgodovine podeljeno pravico. Da je tam ne bi bilo, bi seveda tudi lahko dosegla – tako da bi se odpovedala sama sebi. Toda, čemu? Predvsem pa, ali bi to mogla in ali bi to smela?

Trditev, da se je državljanski spopad začel že pred vojno, je mogoče sprejeti v pomenu, da

Pomlad v vinogradu

Figure 6. Pomlad v vinogradu Mirko Kambič

[Stran 009]se je ta spopad začel pripravljati že pred vojno. Tu stoji nedvomno dejstvo: Cerkev ni pripravljala nobenega spopada, pripravljali pa so ga komunisti. Eno takšno pripravo je opisal pisatelj Milan Apih v knjigi Enajsta šola Andreja Klasa. O tej knjigi je 1986 tudi predaval v Dragi. Šola, ki jo Apih opisuje kot Rdečo univerzo, je bila v zaporu v Sremski Mitrovici. Po šoli, ki je trajala – toliko časa kot je trajal zapor – 2, 4, 8, 10 ali več let, so odhajali na delo na teren elite profesionalnih revolucionarjev, prekaljeni, pripravljeni na vse. Obljudili in osvojili so “ljudske fronte”, “delavsko enotnost”, “delavsko kmečka društva”, premišljeno in preračunano. In potem je, ko je čas dozorel, prišla ustanovitev Protiimperialistične fronte in potem še Osvobodilne fronte: “Ta je imela ves čas, bi rekel, že v zametku samem … namen revolucije, edinole revolucije.” Vse je bilo usmerjeno v en cilj: “Šlo je za to, da se afirmira, da se do kraja utrdi oblast komunistične partije, oziroma boljševiška oblast, popolnoma po ruskem vzorcu.” Komunistov torej nikakor ni motila, ne kolaboracija, ampak identifikacija s tujo, agresorsko silo. Govorec v Dragi, sam nekdanji prebivalec Sremske Mitrovice, je poslušalcem hotel razložiti, zakaj se je vse izteklo, kakor se je izteklo: “Važno je to, da vas opomnim na to, kako je bilo mogoče, da je stalinistična oblast, oblast partije, revolucija, zmaga revolucije, ostala na oblasti in je še na oblasti.”

Kako prav ima dr. Hribarjeva: državljanski spopad se je začel že pred vojno! Vemo, kdo ga je začel in kdo se je branil; vemo tudi, kako so to počeli eni in kako drugi; vemo tudi, kakšen je bil končen izid. Neznaten a prepričljiv dokaz za civilnost branilcev sta reviji Dom in svet in Revija Katoliške akcije, ki sta, sicer vedno bolj poredkoma, izhajali tudi med vojno. Zanimivo je to: čeprav sredi revolucije in državljanske vojne, ni v prvi praktično nobenega članka, ki bi kazal na to, kaj se dogaja, v drugi pa v vseh petih letih eden ali dva – v reviji, ki jo dr. Hribarjeva stigmatizira kot višek katoliške bojevitosti in intransingentnosti. V partizanskih listih in brošurah pa je vse, od prve do zadnje črke, posvečeno boju. Tudi iz tega primera se vidi, kako avtorica besedila O odgovornosti Cerkve predstavlja stvari – tako, kakor se predstavljajo stvari v ideologiji in propagandi – v stisnjenih in vnaprej izdelanih vzorcih.

Premajhno spoštovanje do sveta, ki ga prikazuje in ocenjuje, je vzrok, da nekaterih spodrsljajev sploh ne opazi. Med drugim pravi tudi, da je bila “Cerkev pred vojno eden največjih lastnikov slovenskega premoženja” in da je bila zato odgovorna za “bedo večinskega dela ljudstva”. To naj bi bilo, kot pravi, “logično”. To ravno ni logično. Če naj bi bila Cerkev eden največjih lastnikov, potem jih je moralo biti več, recimo sto. V tem primeru je bila Cerkev odgovorna za en odstotek “bede slovenskih ljudi”. Če pa naj bi bila odgovorna za bedo večinskega dela ljudstva, bi morala biti vsaj petdeset ali šestdeset odstotni “fevdalno-kapitalistični lastnik” slovenskega premoženja. Poleg tega je treba vedeti, da je bil velik del cerkvenega premoženja del župnijskih ekonomij in se je izčrpal v okviru župnij.

Avtorica pravi nadalje, da je “socialna beda” gnala ljudi v komunizem. Tu je nasedla – kar rada, bi človek rekel – nekemu dovolj razširjenemu, a zmotnemu mnenju. Komunizem v Sloveniji ni mogel sam ustvariti izhodiščnih pogojev za revolucijo. Čakal je na vojno, saj mu je ta omogočila, da je v njenem trebuhu razvil svoje revolucionarne potenciale, predvsem pa mu je omogočila, da je organiziral nekaj tako čudovitega kot je narodnoosvobodilni boj – enobe. A tu se je pokazalo nekaj nepričakovanega. Vedelo se je, da tako partizanstvo kot tudi Osvobodilno fronto vodijo komunisti, a se začuda tu niso znašli tisti, ki bi se po učbenikih morali, plebejci vseh vrst, ampak tisti, ki jih tam, spričo dejstva, da je bil to del komunističnega projekta, sploh ne bi smelo biti: intelektualci, uradniki, predvsem pa trgovci, večji posestniki in obrtniki. Dr. Hribarjeva je očitno še pod vplivom marksističnega scenarija zgodovine, zato bi bile zanjo mogoče zanimive besede, ki jih je 12. junija lani v spomin Françoisa Fureta povedal zgodovinar in sociolog Tony Judt. Govoril je o njegovih zaslugah za povratek k političnemu, intelektualnemu in kulturnemu umevanju preteklosti: “Spet je postalo mogoče razpravljati o politiki in politični filozofiji, o mestu države in družbe, ne da bi se bilo treba kar naprej zatekati h kategorijam revolucionarnega katekizma: k buržoaziji, proletariatu, razrednemu boju, zgodovinskim procesom in tako dalje. V Furetovih besedilih je Francoska revolucija spet postala “kompleksen spopad svetovnih nazorov ter političnih in filozofskih pojmovanj oblasti in politike”.

Tudi revolucija v Sloveniji je bila takšen “kompleksen spopad” in je zajela celega človeka, z dušo in telesom. Poleg tega, da je potekala v okviru zunanje vojne, je bila tudi – in to je bilo mogoče najvažnejše – boljševiška. To dvoje je kompleksnost spopada zelo, zelo zamotalo, a so ljudje v globini le vedeli, za kaj gre: za omiko in proti omiki, za um in proti umu, za temeljno, v tradiciji utrjeno razu-[Stran 010]metje sveta in življenja in proti temu razumetju. “Vzeli bomo”, “delili bomo” je bilo sicer mogočno geslo, a je dobilo pravo moč šele potem, ko se je človek umestil v krogu prvih odločitev. Torej “socialna beda” ni bila niti edina niti poglavitna reč, ki je Slovence pognala v revolucijo.

Poleg tega pa ta beda ni bila “neizmerna” – “beda slovenskega življa” kratkomalo ni bila neizmerna. Malo ljudi je sicer živelo v udobju in izobilju, za večino ljudi je treba reči, da je bilo njihovo življenje trdo, dostojno preživeti je bil po nekaterih krajih že uspeh, toda revščina, kjer bi se o njej moralo govoriti, ni bila, razen izjem, ponižujoča – “neizmerna”. Pol stoletja so nam govorili o “neizmerni” predvojni revščini in nazadnje smo to začeli ponavljati tudi sami. Tako se je v zavesti ljudi utrjevala sodba o nekem času, ki ni bila resnična. Pri tem pa je jasno, komu je koristila. S takim govorjenjem je partija poniževala slovenskega človeka, ki si je z izredno pridnostjo in spretnostjo v pogosto neugodnih razmerah znal ohraniti tudi zunanje dostojanstvo. To je bilo v njegovi naravi, tega ga je učila kultura. Partijski parveniji pa so ga hoteli prepričati, da so ga šele oni naučili živeti. Smešno, predrzno!

Veliko se je torej govorilo o predvojni revščini – in se še govori, docet spis O odgovornosti Cerkve – malo pa o neki drugi stvari. O tem, kako velik razvoj je bil z revolucijo – ne z vojno – prekinjen. Malo se govori o predvojni gospodarski ekspanziji, o naraščajočem zagonu industrije in velike obrti, o cvetoči socialni organiziranosti delavcev, obrtnikov in kmetov. Ko se bo zgodovinarjem zazdelo vredno, da raziščejo to področje – ko se bodo toliko osvobodili, da bodo zagledali bistvene reči – bomo šele videli, kaj je revolucija Slovencem vzela. Videli in razumeli bomo, da je revolucija kriva, da danes tamovci – to pot že na robu resnične revščine – hodijo prosjačit pred vlado in državni zbor; videli bomo, mi in oni, da bi pravzaprav morali iti pred CK, in če bodo malo pomislili, bodo tudi vedeli, kam se je preselil.

Nadaljna reč, s katero je po mnenju avtorice treba obremeniti predvojno Cerkev, je kulturno in duhovno nasilje. Katolištvo naj bi se vzdrževalo z nasiljem. Pustimo ob strani takšne eksotične oblike nasilja, kot so spovedni listki in njihova koristnost pri iskanju službe – še več, nujnost – in se rajši ustavimo pri nedeljski maši. Nedeljska maša naj bi bila tisto sredstvo, s katerim je Cerkev krotila ljudi – ali bolje, s katerim so ljudje krotili sami sebe. Tiste, ki niso hodili ob nedeljah v cerkev, naj bi skupnost – avtorica verjetno misli na vaške skupnosti – na tih ali glasen način izločila. Ob tem nam stopijo pred oči prizori, ki jih poznamo iz socialističnih filmov: množica poneumljenih kmetov, ki z vilami podi iz vasi svobodoumnega in nepokornega sovaščana. S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da v predvojni Sloveniji takega prizora ni bilo mogoče videti, možno pa je, da so se kje takega posameznika začeli izogibati, samo nekateri, včasih pa tudi vsi. Bolj verjetno se je to zgodilo v primeru, če je prizadeti posameznik kršil tudi vedenjske in moralne norme, ki se jih je držala skupnost.

Torej nedeljska maša. Gotovo je bilo povsod nekaj ljudi, ki so hodili ob določenih dneh v cerkev zato, ker so to počeli vsi: zato, ker se je k maši enostavno hodilo. Koliko od teh bi cerkev pustilo, če nenadoma družbenih norm ne bi bilo več, se ne ve, ker je maša tudi notranja človekova stvar, notranjosti pa ravno ni mogoče videti. V nekem smislu je možnost za tak eksperiment priskrbela ateistična revolucija, a res samo v nekem smislu, ker je sedaj namesto nekdanje družbene norme nastopila nova, ideološka, ki pa je delovala v nasprotni smeri. Laboratorijski pogoji za poizkus tako spet niso bili čisti.

A nas tu zanima nekaj drugega: ali smemo imeti vpliv družbenih kulturnih norm – ena od njih je bila tudi obisk nedeljske maše – pod opisanimi pogoji za nasilje. Tu se nam zdi potrebno uvesti neko distinkcijo, razlikovanje med silo in nasiljem. Mnogi ljudje, če primera ni preveč banalna, v ponedeljek ne bi vstali – nekateri ob sedmih, nekateri ob šestih, ob petih in še prej – in odšli v službo, če ne bi na neki način morali. Toda takoj nam je jasno, če le malo pomislimo, da to ni nasilje. Nekaterih reči ne bi počeli, če jih ne bi nekako morali, a jih vseeno ne moremo imeti za nasilje. Zato Župančič govori o “sili življenja” in ne o njegovem nasilju. Mislimo, da v razmerah predvojne slovenske kulture obiskovanje nedeljske maše ni imelo nobene zveze z nasiljem, kvečjemu je to bilo za nekatere ljudi tisti legitimni del življenja, ki mu pritiče beseda sila. Velika večina ljudi pa je “hodila v cerkev” iz prepričanja, ker je to bilo del občestveno žive krščanske kulture.

Ko smo na začetku skušali dognati, zakaj je bil ta spis sicer pogost predmet pogovora, pisalo pa se je o njem bore malo ali nič, smo našli vzrok v nekem umanjkanju, ki smo ga precizirali kot odstotnost racionalnosti. Ta odsotnost ne izhaja iz nobene nepopolnosti avtoričine miselne opreme, ampak iz tega, da avtorica, bogve iz kakšnega razloga, ni vzpo-[Stran 011]stavila razdalje do sebe, od koder bi nujno zagledala drugega v njegovi avtentični situaciji: ko bi iz razdalje videla svojo avtentičnost, bi jo nujno zagledala tudi v drugem. Toda obsedela je v sebi in, brez kanca dvoma o svojem mestu, začela deliti nagrade in kazni. Tako je imel drugi dostop v spis samo v jurisdikciji avtoričine ideologije in je bil obravnavan, kakor smo videli, da je bil obravnavan. Ob takih premisah se krivičnost ni dala več preprečiti, bralec pa je v njem še videl bistveno necelost in nedokončanost.

Zelo se tudi čudimo, da je avtorica s tako zahtevnimi akademskimi kvalifikacijami bila tako nezahtevna – tako neizbirčna – do virov informacij, s katerimi se je odločila, da podpre svoj pristop in svoje trditve. Grgičevi knjigi sta, milo rečeno, nezanesljivi – do take mere, da sta neuporabni. Mogoče se bodo nekoč zgodovinarji zavedeli, da so odgovorni za del slovenske kulture, in začeli delati red. Zaenkrat oportunistično molčijo. Zaenkrat v registru “del in nalog” še nimajo zapisano ocenjevanje borčevskih izdelkov. Bolj pomembno pa je nekaj drugega. Nedavno tega je neki zgodovinar prišel s predlogom: naj partizani napišejo svojo zgodbo in svojo domobranci, potem pa bomo videli. Domobranci ne bodo napisali svoje zgodbe, preprosto zato, ker jih ni. O domobrancih pišejo in bodo pisali drugi. V tem je problematičnost Grgičevih dveh knjig in tisoče drugih knjig. V podobi povedano: prideš, pobiješ družino, požgeš hišo, potem pa prirejaš zborovanja in nemoteno pripoveduješ, kakšni ljudje so to bili. Izprevržena pokvarjenost tega početja je na dlani. Da dr. Spomenka Hribar tega ne samo ni videla, ampak se je s tem, kar je tako na smetišču našla, celo okoristila, predstavlja eno najnižjih mest v njenem spisu. Država, ki je naslednica države, ki je nad domobranci zagrešila genocidni zločin in jih kot skupino izbrisala, bi morala ustanoviti poseben institut, ki bi z znanstveno akribijo in z moralno odgovornostjo – ki bi izhajala iz dejstev, ki smo jih tu opisali – poskrbel, da se bodo o njih uveljavile samo objektivno dokazljive trditve. Demokratična država bi morala, če bi hotela dokazati in izpričati, da stoji na pravnih in moralnih temeljih, zakonsko zagotoviti, da se pobiti še po smrti ne bi ubijali – z njeno denarno podporo.

Avtorica pravi nekje v svojem spisu, da ima na zalogi še veliko gradiva. Verjamemo, da ga ima, posebno če pri tem upošteva takšno prepustljivost znanstvene zavesti, kot jo je pokazala tu. Kaj vse bo imela na razpolago! Nekaj tisoč knjig, na deset tisoč člankov in razprav, nekaj deset filmov, najmanj dva tisoč oddaj Še pomnite, tovariši, nekaj deset časopisov in revij – koliko uporabnega materiala se je v pol stoletja nabralo tukaj! Predvsem pa bo imela na razpolago poslušalstvo, kakršno je izdelovala socialistična šola, v kateri je bilo uporabljenih milijone ur zato, da so se v slovenski mladini utrdili pravilni pogledi na preteklost – to se pravi, na revolucijo in enobe.

Čim dlje premišljujemo o tem spisu, tem večkrat se v nas oglasi misel – vedno spremljana z nemajhno začudenostjo – da je avtorica z njim nemalo tvegala. Nikakor namreč ne dvomimo – prevečkrat nam je to dokazala – da zna uravnoteženo misliti, da zna meriti in tehtati. V tem spisu pa se je predala nekemu drugačnemu delovanju misli, merjenje in tehtanje pa je zanemarila do take mere, da ne bi bilo nerazumno pomisliti, da je s tem postavila v nevarnost svojo kredibilnost – nekaj, kar je za javnega besedovalca absolutni primum. Upravičeno se torej vprašamo, kaj mora biti v njej ali za njo, da je šla preko nekih ozirov, ki dajejo in jemljejo veljavo ljudem, ki se pri svojem delu sklicujejo na misel. Ker mislimo, da je nedopustno iskati vzroke za dejanja ljudi v tem, kar bi utegnilo biti za njimi, skrito in vodeno – politične razmere so sicer takšne, da se moramo vzgibu, da bi to počeli, kar naprej upirati – se bomo temu izognili in raje vprašali, kaj utegne biti v njej.

V njej je po našem mnenju nekaj tega, kar je v mnogih evropskih intelektualcih preteklosti in, začuda, tudi sedanjosti. Zaradi določenih psiholoških, miselnih in političnih razlogov namreč niso mogli in ne morejo dovoliti, da bi to, v kar so verovali, vstopilo vanje v tem, kar v resnici je, v osnovni nedovoljenosti in nedopustnosti. Mislijo, da ne bi mogli prenesti, če bi v žarišču zagledali, kako je v komunizmu soobstajalo lucidna logika zgolj interesa in suvereni prezir tujega trpljenja. Ljudje, ki so vedno trdili, da je hipoteza meja njihovega sveta, so se izkazali za trdovratne vernike. Nedavno je eden prvih pesnikov te dežele rekel za svojega očeta: “Najbrž pri svoji veri v komunistične ideale ostaja zato, ker bi se mu drugače vse življenje – retroaktivno – porušilo.” Človek lahko in mora simpatizirati, a ostaja vprašanje: Saj vendar ni sam! Kaj pa tistih nekaj deset milijonov, ki se jim je življenje tudi porušilo, ne “retroaktivno” in v podobi, ampak dejansko, na mestu, takoj.

Marsikdo od nas se še spominja avtoričine pripovedi o tem, kako se je – moralo je to biti enkrat v poznih osemdesetih letih – prebujala od groze pred tem, kaj se utegne z njo zgoditi. Čeprav vemo, da to ni bila nobena šala, [Stran 012]

S svetlobo mnogih upov

Figure 7. S svetlobo mnogih upov Mirko Kambič

se vseeno nasmehnemo. Kaj pa učiteljica Marica Nartnik, kako pa se je ona prebujala v majskih in junijskih nočeh v Rožnem dolu sredi belokranjskih hribov, dokler niso 23. junija prišli ponjo? Kaj pa učiteljica Darinka Čebulj, kako se je v majskih in junijskih nočeh prebujala v Hinjah, sredi suhokrajinskih gozdov, dokler niso 13. junija prišli in jo odvlekli? Kaj pa profesor Oven, kako se je prebujal v majskih nočeh leta 1942 v Stranski vasi pri Semiču, dokler niso 14. maja prišli in ga odgnali? Od tisoč smo navedli tri primere. Kaj pa Ehrilch, Kikelj, Župec? Kdor takrat ni znal ali mogel narediti najbolj normalnega, najbolj preprostega, najbolj samoumevnega vprašanja: Kdo pa vam je dovolil? Kdo vam je dal pravico, da to delate?, vprašanja, ki je bilo edina legitimacija, s katero si se takrat lahko izkazal za svobodnega človeka, kdor tega ni znal ali zmogel, je že izstopil iz skupnosti ljudi, ki so lahko državljani. Koliko jih je izstopilo in koliko jih je , ki niso mogli in ne morejo postati državljani!

Kdor je takrat postavil katero od teh vprašanj, je dobil odgovor: “Bili so izdajalci.” Toda če se potrudite in malo pomislite, o kom je bil ta stavek izrečen, potem vam ne bo treba prebrati nobene knjige, nobene razprave, nobene analize; če vas pokvarjenost tega stavka ni pretresla, vas ne bo premaknila nobena stvar več. Takrat so torej rekli: “Bili so izdajalci.” Pozneje, pravzaprav že v naših dneh, so rabili drugo varianto: “Revolucija nam je ukazala.” In kakor so ljudje pogoltnili prvega, so pogoltnili tudi ta stavek. Kaj pa je revolucija? Revolucija smo mi. Ali mi ne vključuje tudi mene? Torej sem jaz revolucija in mi ni nihče ničesar ukazal, ampak sem sam sebi ukazal, kaj naj naredim. Ta stavek torej ne pomeni nič, je stavek brez dna ali brezno.

Sredi lanskega leta je v Parizu izšlo delo Črna knjiga komunizma. Ko po njej listaš, ti postane jasno, kolikim ljudem je komunizem omogočil – in koliko jih je prisilil – da so postali zločinci; ko vidiš, kolikokrat so eni lahko to postali – in kolikokrat so drugi morali – si praviš, da 830 strani ni preveč za tako veliko zgodbo. Toda, pravijo nekateri, knjiga se preveč ubada s številkami in tu številke niso važne. Bolj važen je duh, ki je bil za tem, intuicija, v kateri je človek zagledal strašno možnost. In ta duh, ta intuicija je imela strukturo, ki je tako nenavadna, da se je še slutiti bojimo: da je namreč resnico možno postaviti za laž in laž za resnico; dobro za zlo in zlo za dobro. Toda vse je šlo v tem ključu, vsa zgodovina te ideje, zato smemo predpostaviti, da je bilo to že na začetku. Nacizem je [Stran 013]bil brez besede, nemo zlo, samo pokvarjeno in brutalno. Ruski komunizem pa je na začetku imel opraviti z Dostojevskim. Ustvaril in uresničil ga je pohujšani in izprijeni Dostojevski.

Nemški nacizem je izumil in uresničil pokvarjeni malomeščan, ki ni bil, kot pravi Hannah Arendt, zmožen misliti, to se pravi “karkoli si predstavljati s stališča drugega človeka”. Ruski komunizem – in potem vsak komunizem in komunizem sploh – pa je nastal iz uvida v možnost suverenega manipuliranja s fundamentalnimi človekovimi dejstvi: resnica, laž, dobro, zlo. Tako kot so pele “tri mrke sestre” na tisti škotski gmajni: Lepo je grdo in grdo je lepo.

Ko se pri listanju po knjigi srečamo tudi z njenimi fotografijami, smo pri njenem najmočnejšem delu. Te nas na mah in na neposreden način postavijo v sredo protislovnega zla, o katerem pripoveduje knjiga: v ospredju popolnoma normalni ljudje – kakor da bi pravkar stopili iz najboljšega in najdražjega pariškega krojaškega salona – za njimi pa grmade lobanj, do kosti izsušeni in sestradani otroci in najodurnejše od vsega – otrok, ki se zahvaljuje retuširanemu diktatorju za srečno otroštvo. To protislovje, ki je samó znamenje globinskega protislovja, ki je v sistemu, bi takoj razpadlo, ko ne bi bilo na neprekosljivo priseben način mediirano z lažjo. Ko je človek soočen s to sposobnostjo in to silo, rafinirano in brutalno, začuti, kako ga presega in kako proti njej ne more nič. Tako sam se človek nikjer ne more počutiti kot pred temi slikami. Sedaj razumemo, zakaj je Václav Havel dal svojemu disidentskemu poizkusu naslov Živeti v resnici.

Očitno je, da dr. Hribarjeva tega sveta še ni prav zagledala. Sicer bi vedela, katera razpoka teče čez svet in po kateri trasi.

Če bi kdo mislil, da spis dr. Hribarjeve škoduje slovenskemu katoliškemu svetu, se z njim ne bi mogli strinjati. Prizadel bi ga samo v tem primeru, če bi bil ta svet lupina. Ker pa ni lupina, ampak v najgloblji osnovi resničen, je to pisanje samo sunek v smeri večje resničnosti in novega samospraševanja. Normalni ljudje se na take stvari tako odzivajo.

Tudi Nove slovenske zaveze to besedilo ne more prizadeti, čeprav avtorica obilno dokazuje, da je ne razume. Tudi ta hoče namreč biti resnična. Na vseh zborovanjih, ko so njeni člani sami s seboj, pa tudi na Rogu, na Teharjah, na Orlovem vrhu, ali kje drugje stopi pred ljudi, ki pridejo tja zaradi nekega spomina, z istim sporočilom: Moramo biti resnični. Mi, ki smo videli, kar smo videli, se tega lahko spominjamo samo na resničen način. Če bi prihajali na te kraje s čim, kar ne bi prihajalo iz sredine, ampak bi bilo samo na površini, ne bi smeli govoriti, ker bi bili “ljudstvo nečistih ustnic”. Zaradi spomina, ki ga nosimo, ne moremo biti pravi ljudje, če nismo resnični.

To je naše sporočilo in zaradi tega se imajo – vsaj tisti, ki ga razumejo – za svobodne ljudi. Čudno, da ljudje tega ne vidijo. Nedavno je dr. Taras Kermauner v eni svojih zadnjih knjig – o njegovi zadnji knjigi ni nikoli varno govoriti – zapisal v fusnoti – ah, kako mimogrede – da Nova slovenska zaveza brani svoje pozicije “ideološko in slepo”. Tudi ta bizarni domislek nam ne bo škodil in se bo nekoč gotovo vrnil na avtorja. A vendar – quousque tandem – doklej še?

Torej niti slovenskemu katoliškemu svetu niti organiziranemu spominu na holocidni umor ljudi slovenskega protikomunističnega upora spis O odgovornosti Cerkve ne more škoditi. To pa ne pomeni, da ne škoduje nikomur in ničemur.

Nekje v spisu pravi dr. Hribarjeva, da je njeno pismo “politično”. Zraven daje vedeti, da je njeno pismo politično v izvedenskem pomenu. To pripombo lahko razumemo na več načinov. Ker se njeno pismo vseskozi giblje v območju konkretnega in aktualnega, smemo sklepati, da ima jasne in poznavalske poglede na to, kaj je v tem trenutku na vrhu agende slovenske politike. Tu se nam oglaša dvom, pravzaprav bi radi temu ugovarjali. Prva naloga sedanje politike je, da se konča državljanska vojna. Državljansko vojno pa je mogoče končati tako, da se da prva in zadnja beseda razumu, ki je organ polisa od začetka. Če kdaj, potem mora vzeti stvari v roke razum sedaj. V spisu O odgovornosti Cerkve pa je bil razum ponižan v absurdno trditev: žrtev je kriva za zločin, ki je bil narejen nad njo. To bi se torej reklo: z ne-razumom reševati naloge razuma.

Država mora na vsak način končati vojno sama s sabo. Mlada, neizkušena država, v vojnem stanju s sabo, je varna samo zato, ker tisti, ki urejajo svet, ne marajo sprememb – upamo, da jih res ne bodo dovolili. Po sebi, brez te srečne okoliščine, pa smo v nemajhni nevarnosti: sosedi razkazujejo svojo moč na način, ki mu ne manjka dosti do nesramnosti; doma nas ustanove, v katerih se generira moč države, ne morejo prepričati, da se je v njih naselila intenzivna ustvarjalnost, tudi ne, da jim smemo brezpogojno zaupati. O [Stran 014]

Vertikale z diagonalo

Figure 8. Vertikale z diagonalo Mirko Kambič

tem, kaj je z vojsko, kaj je s policijo, kaj je s tajnimi službami, o tem ve državljan malo, kar pa ve, mu ne vliva zadostnega zaupanja. Komaj kdo omeni šolstvo, zdravstvo, denarništvo – že se začnejo kopičiti vprašanja. In v tem stanju se zazdi neki slovenski filozofinji in publicistki, da bo največ koristila narodni in državni skupnosti, če se bo doseglo, da bo spet na kolenih – kolikič že – Cerkev! Nič ni važno, vse naj gre v nič – samo da bo ponižana Cerkev. Sanje, ki jih sanjajo slovenski liberalci že sto let! To, kar se je s Cerkvijo dogajalo zadnjih petdeset let, bi jih vendarle lahko za nekaj časa nasitilo.

To so ideologi, ki ne marajo izdiferenciranega sveta; ki bi hoteli imeti enoten, pregleden, po enem načelu delujoč svet – in pri tem sploh ne bi opazili, da bi to bil novi totalitarizem. Totalitarismo debole, nas bi morda popravil Gianni Vattimo.

Torej, politika. V spisu o odgovornosti Cerkve bi se lahko čutila prizadeta politika, ker se važna javna vprašanja niso reševala na način, ki ga terja razum: uravnoteženo, pod vidikom celote. Kjer pa ni dopuščeno, da zasedejo svoja naravna mesta razum, potem pa še resničnost in pravičnost, je vedno prizadet tudi jezik. En sam članek ne pomeni seveda nič. Kaj pa tisoč in sto tisoč? Ali smo tako zelo prepričani, da so življenjske rezerve jezika neizčrpne? Bistvo jezika – življenje njegovega življenja – je resničnost. In ko bo ta resničnost – vsa resničnost, razen najbolj grobe, potrošniške, profitarske, preračunljive – dovolj prizadeta, da bo o njej mogoče reči karkoli, da bo v njej vse veljalo in ne bo nič veljalo – ali nismo malo že v tem? – jezik ne bo imel več moči, da bi protestiral, in bomo ljudje, o stvareh, ki nas najgloblje vzdržujejo, samo še blebetali.

PS:

Vsebina Horacove 7. epode je pesnikov globoko prizadeti protest proti obnovi državljanske vojne. Ali naj po komaj sklenjenem miru – mišljen je misenski mir iz leta 39 med Oktavianom in Antonijem na eni strani in Sekstom Pompejem na drugi – rimsko ljudstvo spet preliva kri v medsebojnih bojih? Quo, quo scelesti ruitis! Kam drvite, kam, prekleti! Ali naj rimska roka, ki ga je zgradila, to mesto tudi uniči? Kaj vas žene? Slepa blaznost ali krivda? Odgovorite, zakaj molčite! Tako je to, tako: kruta usoda ali pa zločin nad bratom – kri nekrivega Rema, vnukov prekletstvo.

Navedeni moto je treba brati mutatis mutandis, to pa še ne pomeni, da z našo preteklostjo in sedanjostjo nima nobene zveze.

[Stran 015]

2. Kako se je začelo

2.1. Zakaj so komunisti zadali Beli krajini tako krvave rane

Janko Maček

2.1.1. Tri župnije ob Treh farah

Veliko cerkvic in cerkva je raztresenih po vseh delih Slovenije, vendar so tri cerkve skupaj druga poleg druge samo v Rosalnicah pri Metliki. Tem trem cerkvam rečejo Tri fare in so daleč naokoli, celo onstran Kolpe znana božja pot, obenem pa tudi najpomembnejši umetnostni spomenik Bele krajine.

Zgodovina pripoveduje, da so na tem kraju že pred letom 1200 templjarski vitezi postavili tri cerkve in tako omogočili nastanek prafare. V bližini cerkvenega središča je nastalo naselje, ki se je v začetku imenovalo Novi trg, kasneje pa dobilo ime Metlika. Celo področje je spadalo pod Hrvaško, dokler okrog leta 1200 meja Kranjske ni bila postavljena na Kolpi. Metlika je bila pomembna obrambna trdnjava najprej proti Ogrom, potem pa proti Turkom. Ti so prvič pridrli leta 1408, nato pa še petnajstkrat, zadnjič leta 1578. Ob turškem vdoru leta 1469 so bile požgane tudi Tri fare. Farno središče so tedaj prenesli v Metliko, Tri fare pa so po obnovi postale metliška podružnica. Pred dobrimi sto leti pa sta na ozemlju nekdanje metliške prafare pod Gorjanci nastali še župniji Suhor in Radovica.

Metlika je tudi danes obmejno mesto. Skozi njo teče železnica Novo mesto–Karlovac, s cestami pa je povezana z bližnjo in daljno okolico. Obkolpska ravnina se tu polagoma začne dvigati proti Gorjancem in Žumberku. Do Suhorja, ki leži ob vznožju Gorjancev, ob cesti Metlika–Novo mesto, je sedem kilometrov. Približno ista razdalja je do Radovice po cesti mimo Čuril in Slamne vasi, ali pa kar počez od Bušinje vasi pri Suhorju. Cesta, ki nas vodi iz Metlike proti Radovici, se kmalu za Čurilami razdeli na dva kraka: eden pelje na vzhod proti Drašičem, Vinomeru in naprej na hrvaško Vivodino, drugi pa proti Slamni vasi, Boldražu, Radovici in naprej na Žumberk. Okrog Drašičev in Vinomera, pa tudi drugod na tem lepem koncu, so zelo rodovitni vinogradi. Že leta 1935 je takratna Dravska banovina tu imela svoje posestvo, kjer je bila tudi drevesnica in trtnica.

Okolica Metlike je bila izrazito kmetijska, v mestu pa sta že zgodaj cveteli obrt in trgovina. Že v 16. stoletju so Metličani imeli prve cehe. Pri Treh farah so nekaj časa bili frančiškani, ki so pred Turki pribežali iz Bosne. V času protestantizma je imela Metlika šolo, kjer so poleg latinice poučevali tudi glagolico in cirilico. Največji razvoj se je pa začel v drugi polovici 19. stoletja, ko je Metlika dobila Narodno čitalnico, posojilnico in požarno brambo, ki je menda bila prva taka organizacija na Slovenskem.

Leta 1914 je stekla železnica Novo mesto–Karlovac. Tedaj je poštna kočija zadnjikrat odpeljala potnike preko Gorjancev v Novo mesto. Začela se je prva svetovna vojna in tudi v krajih med Gorjanci in Kolpo je zapihal nov veter.

2.1.2. Znamenja novega časa

Iz knjige Rudija Vogriča Boj Belokranjcev in druge podobne literature, ki je v zadnjih petdesetih letih ni bilo malo, dobimo predstavo, kako se je belokranjska mladina v času pred drugo svetovno vojno trgala iz nekdanje kmečke tradicije in začela ubirati nova, vsaj na videz naprednejša pota. Skoraj vsaka belokranjska hiša je imela kakega svojega člana v tujini in od njega dobivala ne samo gmotno podporo, ampak tudi moderne, napredne ideje. Velika večina Belokranjcev je tedaj živela v precej skromnih razmerah, le redki so si lahko privoščili udobnejše življenje. Nekdo je lepo rekel, da je tisto življenje bilo trdo, ni pa bilo ponižujoče.

Vogrič v že omenjeni knjigi pripoveduje, da so prvi glasniki socialističnih idej v Beli krajini izšli iz vrst kmečke mladine, ki je študirala. Ko so prihajali domov, so govorili o delavskokmečkem gibanju, o položaju revnega kmeta, o proletarski revoluciji. Eden takih študentov je bil Janez Marentič iz Boginje vasi pri Podzemlju, ki je kot sin izseljenskih staršev bil rojen v Clevelandu v ZDA. Kmalu po povratku v domovino sta mu oče in mati umrla in zanj je potem skrbela teta. Ker je bil marljiv in bister, mu je podzemeljski župnik priskrbel brezplačno hrano in stanovanje v križniškem zavodu v Ljubljani. Malo pred koncem gimnazije je Janez odšel iz zavoda in se sam vzdrževal z inštrukcijami. Potem je v Zagrebu študiral agronomijo in kmalu postal komunist. Leta 1932 je na Mlakah pri Podzemlju ustanovil komunistično celico, ki so ji rekli kar “celica na Mlakah”.

Shod fantovske Marijine družbe v Metliki 6. junija 1937. V sredini
                        križevniški prior pater Učak, po­leg njega duhovni vodja Marijine družbe
                        pater Božič, in prednik družbe Jože Bajuk iz Drašič

Figure 9. Shod fantovske Marijine družbe v Metliki 6. junija 1937. V sredini križevniški prior pater Učak, po­leg njega duhovni vodja Marijine družbe pater Božič, in prednik družbe Jože Bajuk iz Drašič

[Stran 016]V to celico se je vključil tudi Jakob Butala iz Gradca, ki se je prav tedaj vrnil iz mariborske kaznilnice, kjer je zaradi sodelovanja v prepovedani komunistični organizaciji odsedel tri leta in pol. Lojze Mihelčič, sin uglednega kmeta iz Vavpče vasi pri Semiču, je v Ljubljani študiral medicino. Zaradi širjenja komunističnih idej so ga leta 1930, še pred koncem študija, zaprli in obsodili na dve leti zapora, ki ga je prestajal v Požarevcu. Po prestani kazni je šel na Dunaj in tam dokončal medicino, obenem pa je bil povezan s komunističnim gibanjem. Leta 1935 je zaživela komunistična celica v Gradcu.

Obe celici, na Mlakah in v Gradcu, sta si za posebno nalogo zadali pridobivanje mladine. Ker zaradi ilegalnosti nista mogli nastopati v svojem imenu, sta izvajali program s pomočjo sokolskega društva in s pomočjo društva kmečkih fantov in deklet. Prvo belokranjsko društvo kmečkih fantov in deklet je bilo ustanovljeno leta 1935 na Mlakah na pobudo komunistov, ki so v društvu tudi imeli vodilno vlogo; sledilo je društvo v Gradcu, kjer so takoj organizirali še pevski odsek, ki ga je v začetku vodil kar organist Škorjanc. Kot zanimivost naj omenimo njihovo društveno pesem:

Kmečki fantje in dekleta,

vi ste naša mlada četa,

skup se zbirajmo,

v borbo marširajmo

za pravdo in svobodo kmečkega naroda.

Kosec koso brusi,

a žanjica žanje,

zaman kmet pravdo prosi,

nikoli je ne najde.

Zato naprej v borbo

za pravdo in svobodo kmečkega naroda.

Seveda je k temu treba še veliko dodati, če hočemo vsaj približno razumeti dogajanje zadnjih let pred vojno v Beli krajini. Poleg marksistično usmerjenih so med belokranjskimi študenti bili tudi taki, ki so ostali zvesti krščanskemu izročilu, nekateri so celo študirali bogoslovje. Tudi ti so vplivali na svoje domače in na sovaščane, ko so prihajali domov za praznike in na počitnice. Gotovo so ti študentje pripomogli k širjenju katoliške prosvete, ki je v letih pred drugo svetovno vojno skoraj povsod po Sloveniji kazala živo rast.

Črnomaljski okraj, kateremu je pripadala cela Bela krajina, je bil pred vojno razdeljen na enajst občin. V večini od njih je bilo približno 90 odstotkov kmečkega prebivalstva, ki se je na malih, pogosto zadolženih kmetijah, težko preživljalo in bilo zato zelo sprejemljivo za obljube o izboljšanju gospodarskega in socialnega položaja. Mnogi so [Stran 017]verjeli, da ima Mačkovo kmečkodelavsko gibanje tak program, da bi z njim lahko dosegli hitre spremembe. Pri nekaterih volitvah so zato mačkovci dobili visok odstotek glasov. Kljub temu pa se je v Beli krajini razmeroma hitro uveljavila “klerikalna” Kmečka zveza, ki je bila ustanovljena leta 1935 kot kmečko stanovska, nestrankarska organizacija. Mislim, da ne bo odveč, če o Kmečki zvezi spregovorimo nekoliko podrobneje.

Z uvedbo šestojanuarske diktature je bila leta 1929 ukinjena tudi Slovenska ljudska stranka. Istočasno je bila prepovedana Kmetska zveza, ki je delovala v okviru SLS. Po avgustu 1935 naj bi se delo SLS obnovilo v novi, vsedržavni stranki JRZ. Pod “streho” JRZ naj bi bila vzpostavljena Kmečka zveza kot nepolitična stanovska organizacija.

Ustanovni občni zbor Kmečke zveze je bil 22. decembra 1935 v Rokodelskem domu v Ljubljani. Dogovorili so se, da bo sedež centrale Kmečke zveze v Ljubljani in za načelnika izvolili Janeza Brodarja, bivšega poslanca iz Hrastja pri Kranju. Določili so organizacijo Kmečke zveze: Krajevne organizacije s celotnim članstvom območja imajo položaj samostojne pravne osebe, okrajni in okrožni odbori pa opravljajo samo posvetovalno in nadzorno funkcijo. Član je lahko vsak državljan, ki je dopolnil štirinajst let in se ukvarja s kmečkim delom, ali pa je s svojim delom pridobil zasluge za kmečki stan. Pri krajevnih Kmečkih zvezah bodo ustanavljali mladinske in ženske odseke ter odseke absolventov kmetijskih šol in absolventk kmetijsko gospodinjskih šol. Za izvajanje svojega programa se bo organizacija posluževala občnih zborov, zborovanj in taborov, prirejala bo razna predavanja in tečaje.

Obvestila Kmečke zveze je najprej prinašal Domoljub, ki je v ta namen uvedel posebno rubriko, decembra 1937 je pa Kmečka zveza začela izdajati svoj mesečnik Orač. Od začetka leta 1940 je bil Orač tudi glasilo Kmetijske zbornice in Zadružne zveze, zato so mu dodali kot posebno prilogo še Vestnik za organizacijska vprašanja. V 1. številki prenovljenega Orača je dr. Anton Korošec pod naslovom Oraču na pot med drugim zapisal tudi tole: Pozdravljam sklep Kmetijske zbornice, Zadružne zveze, Kmečke zveze in Zveze absolventov kmetijskih šol, ki so se odločili za izdajanje splošnega, prenovljenega, strokovnega glasila za našega kmeta – Orača. Slovenski kmet nam že dolga stoletja varuje in goji slovensko zemljo ter iz roda v rod prenaša slovensko, po svojem bistvu krščansko narodno izročilo … V področje kmetove sa-

Naslovna stran Orača, ki je prihajal tudi v belokranjske kmečke hiše

Figure 10. Naslovna stran Orača, ki je prihajal tudi v belokranjske kmečke hiše

mozaščite spada brez dvoma tudi samostojno kmečko strokovno glasilo. Zato iskreno želim, da bi Orač med slovenskim kmečkim ljudstvom kar najuspešneje širil smisel za rast samostojne kmečke skupnosti – trdno včlenjene v celotno slovensko katoliško narodno skupnost – za globoko umevanje zadružnega duha in za umno ureditev gospodarstva. (Orač januar 1940, str. 1)

Februarja 1938 je bil v Celju drugi redni občni zbor Kmečke zveze. Zbralo se je okrog 500 delegatov iz cele Slovenije. Glavni govornik je bil Janez Brodar. Iz njegovega govora kot tudi iz drugih razprav je razvidno, da se je zbor poleg drugega zavzel za novo klasifikacijo kmečke zemlje, za znižanje prevzemnih taks za dediče kmečkih posestev, za spremembo lovskega zakona z upoštevanjem interesov kmečkega gospodarstva, za odpravo mitnine na kmetijske pridelke, za pospešitev elektrifikacije celotnega slovenskega ozemlja; zahtevali so, naj se oblast zavzame za rešitev socialnega zavarovanja kmečkega stanu, naj se razširijo kmečke nadaljevalne šole, naj se kmečki mladini omogoči in olajša študij na učiteljišču …

7. avgusta 1938 je bil vseslovenski kmečki tabor na Brezjah, kjer se je po poročanju Orača zbralo okrog 15.000 slovenskih kmetov, povečini moških. Po cerkveni slovesnosti je bilo kmečko zborovanje, na katerem so [Stran 018]

Pred zadružno vinsko kletjo v Metliki malo pred vojno. Prvi z leve Anton
                        Starc

Figure 11. Pred zadružno vinsko kletjo v Metliki malo pred vojno. Prvi z leve Anton Starc

govorili tudi dr. Anton Korošec, ban dr. Natlačen in Ludovik Puš, ki je nastopil kot voditelj Mladinske kmečke zveze. Ko je Puš govoril o vzrokih odhajanja kmečke mladine z domače zemlje, je zatrdil, da se bo rešilo tudi narodno vprašanje, če se bodo začela reševati socialno gospodarska vprašanja. Ponovil je nekatere stalne zahteve Kmečke zveze, naj se na novo pravilno oceni in obdavči kmečka zemlja, naj se reši vprašanje splošnega zavarovanja za bolezen, starost in onemoglost in drugo. Nazadnje je še poudaril, da Slovenci “terjamo popolno kulturno, pa tudi gospodarsko finančno samoupravo”.

Ludovik Puš se je zelo zavzemal za sodelovanje mladih pri Kmečki zvezi. Poseben vzor pri tem mu je bila belgijska kmečka organizacija Boerenbond, ki da je zelo blizu slovenskemu kmetu, ker je zvesta narodnemu čustvovanju flamskih kmetov, sloni na katoliških temeljih, izogiblje se pa vmešavanju v dnevno politiko, ker hoče ostati le stanovsko zastopstvo. Boerenbond je veliko delala z mladino. – Kot prvi zvezek Knjižnice Kmečke zveze je izšla knjiga Razori za setev in žetev kmečke mladine, kjer je L. Puš predstavil idejne temelje za organiziranje kmečke mladine: Mladina naj se sama trudi, da bodo zagotovljeni gospodarski in socialni pogoji za obstanek kmečkega stanu, ki je glavni steber slovenstva. Ker slovenski kmečki dom “črpa svoje najžlahtnejše sile iz vere svojih očetov, se tudi od članov Mladinske kmečke zveze pričakuje, da so praktični katoličani in da sodelujejo pri delu za pravičen socialni družbeni red.” Tako L. Puš kot drugi katoliški družboslovci (Fran Erjavec in dr. Jeraj) so učili, da h kmečkemu stanu spadajo vsi kmečki posestniki z družinami in tudi posli, poljedelski delavci in podeželski mali obrtniki, ki poleg obrti tudi obdelujejo zemljo. V nasprotju s tem so marksistični družboslovci delili kmečko ljudstvo v razred posestnikov – izkoriščevalcev in v razred izkoriščanih delavcev. L. Puš je napisal tudi knjižico Kmečki stan, ki naj bi služila kot pripomoček za tečaje in predavanja za kmečko mladino pozimi 1940/41.

Zadnja leta pred vojno so po nekaterih farah na pobudo Mladinske kmečke zveze za prošnjo – križevo nedeljo in za zahvalno nedeljo pripravili posebno slovesnost. Tako najdemo v aprilski številki Vestnika – priloge Orača – za april 1940 opozorilo odsekom MKZ glede praznovanja prošnje nedelje; v januarski številki za leto 1941 pa dobimo kratko poročilo o praznovanju zahvalne nedelje v Št. Janžu na Dolenjskem, ki pravi, da so dekleta že “v soboto okrasila oltar v farni cerkvi s trtnimi mladikami, na katerih je viselo grozdje, in z jablanovimi vejicami, z zrelimi jabolki obloženimi; vmes so pa bili še šopki pšeničnega klasja, ki nam daje kruh za telesno in duhovno življenje.”

Ko že omenjamo dekleta in krašenje cerkva, se čisto na kratko spomnimo še Ženske kmečke zveze in Zveze absolventk kmečko gospodinjskih šol. Obe sekciji je vodila Franja Brodar. Zveza absolventk kmetijsko gospodinjskih šol je od leta 1937 do 1941

Obnovljeni vinogradi v Vinomeru tik pred vojno

Figure 12. Obnovljeni vinogradi v Vinomeru tik pred vojno

[Stran 019]

Uradniki črnomaljskega okraja 1937 ali 1938 – Šesti z desne Anton Starc

Figure 13. Uradniki črnomaljskega okraja 1937 ali 1938 – Šesti z desne Anton Starc

izdajala glasilo Kmečka žena, strokovni list za gospodinjstvo. Za večji razmah teh dveh sekcij je pa, žal, zmanjkalo časa.

Januarja 1941 se je več kot 500 delegatov Kmečke zveze zbralo v Frančiškanski dvorani v Ljubljani na rednem občnem zboru in ob petletnici ustanovitve. Tedaj je Kmečka zveza imela 308 krajevnih organizacij in v njih blizu 80.000 članov. V novi glavni odbor Kmečke zveze so delegati izvolili tudi Jožeta Nemaniča iz Metlike, Antona Starca iz Vinomera pa za njegovega namestnika.

Po kar predolgem sprehodu okrog Kmečke zveze, na katerem smo na vsakem koraku ugotavljali, kako skromno je naše znanje o polpretekli zgodovini, smo spet v Beli krajini. Ko so belokranjski delegati januarja 1941 bili na občnem zboru Kmečke zveze, so lahko poročali, da imajo deset krajevnih organizacij in še okrajni odbor v Črnomlju. Samo v občini Črnomelj – okolica in v Radatovičih tedaj niso imeli krajevne Kmečke zveze, v občini Metlika – okolica sta bili pa kar dve krajevni organizaciji, ena na Suhorju in ena v Radovici. (Podatke o nastanku in razvoju Kmečke zveze smo povzeli po razpravi dr. Anke Vidovič-Miklavčič Kmečko stanovsko gibanje v klerikalnem taboru na Slovenskem 1935–1941, revija Borec – januar 1990, str. 71–143 in po knjigi iste avtorice Mladina med nacionalizmom in katolicizmom, str. 137–147)

2.1.3. Orač in neobdelana zemlja

V 1. številki prenovljenega Orača, ki je izšla januarja 1940, med raznimi strokovnimi članki zbudi našo pozornost naslov Kakor celina. Ne razumemo takoj, kaj naj bi ta naslov pomenil. Toda že iz prvega stavka: Ko sem te dni oral celino in sem se veselil težkih, neizčrpanih brazd, sem se nehote spomnil nate, slovenski kmet, ki si kakor ta celina, kakor kapital, ki ne donaša – zvemo, da pisec Anton Starc tu primerja neobdelano zemljo, ledino in kmeta; očita mu, zakaj čaka, da bodo šele njegovi otroci odkrili skrito bogastvo zemlje, saj vendar ve, da “mora o Mali maši sejati, ako misli žeti o Petrovem. Bil si v Ameriki, v Nemčiji, v Belgiji, Vestfaliji in drugod in si prosvetljen … Pa vendar ne storiš ničesar zase; pa kaj zato, če ne storiš zase, za [Stran 020]svoje otroke ne storiš! … Ali niso naši predniki sadili drevje in trtje, da mi od njih danes uživamo, njih pa, ki so delali ni več? … Dela je dovolj! Kje stojimo v gospodarskem oziru, kakšne so naše zdravstvene razmere? Kako je z izseljenskim vprašanjem, vprašanjem sezonskih delavcev? Kaj delajo zadruge, ki naj res služijo malemu človeku, kako je z oskrbo vode? Kje smo z našim strokovnim znanjem, s socialnimi vprašanji našega kraja? … Delajmo vztrajno za uspeh in svobodo svojih in svoje zemlje, da je ne bo delil komunist, pa tudi ne kapitalist! Naše zemlje se drži znoj in kri naših očetov in mi smo zato tu, da jo branimo, kakor branimo vsako drevo v gozdu in vsako brazdo na njivi.”

Kdo je bil Anton Starc? Od kje je prišel, da je tako dobro razumel kmeta in tako čutil z domačo zemljo? Rojen je bil leta 1910 v preprosti kmečki hiši v Čurilih pri Metliki. Od očeta, ki je precej časa delal v Ameriki, je že kot otrok slišal o problemih izseljenstva. Morda je takrat začutil, da je treba kaj narediti, da ljudje ne bodo več odhajali v tujino. Ko je starejši brat Martin šel v škofove zavode v gimnazijo, bi se mu Tone rad pridružil, pa je razumel, da to ni mogoče, kajti dom ne bi mogel vzdrževati dveh študentov. Po eni strani je bil pa vesel, da je lahko še ostal doma, saj je bil na dom zelo navezan. Kar enajst otrok je prijokalo na svet pri Starčevih in vsi so odrasli, razen sestre, ki je pri štirih letih umrla. Oče je v Tonetovem otroškem svetu dobil posebno mesto; občudoval je njegovo veselje za glasbo, ki mu tudi trdo življenje v Ameriki ni škodovalo, saj so mu tudi tam odmevale v ušesih mogočne melodije metliške godbe, in pa vztrajnost pri pisanju dnevnika. Ko je videl očeta, kako zamišljeno sedi pri mizi in zapisuje dnevne dogodke, je čutil do njega veliko spoštovanje.

Brat Martin je leta 1930 v Metliki pel novo mašo. Tedaj je tudi Tonetova življenjska pot že bila začrtana. Prvo kmetijsko šolo je naredil na domači kmetiji, ko je po svojih močeh pomagal pri delu. Že oče je skušal modernizirati kmetijo. Po povratku iz Amerike je kupil železni plug in cela okolica je tedaj govorila, kako moderen plug imajo pri Starčevih. Tone je bil zadovoljen, ko se je lahko vpisal v kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Z velikim veseljem in voljo se je oprijel učenja in dela. Iz Novega mesta se je mladi kmetijec preselil v Maribor na vinarsko šolo in jo tudi dokončal. Njegovo poklicno izobraževanje pa s tem še ni bilo končano. Šel je na izpopolnjevanje še v Švico in si tako pridobil za tisti čas kar solidno strokovno izobrazbo.

Po povratku iz Švice je mladi strokovnjak kmalu dobil službo na kmetijskem oddelku okraja Črnomelj. Stanoval je kar doma v Čurilih in se v službo vozil z vlakom. Po službeni dolžnosti je tedaj Anton spoznal župane vseh belokranjskih občin, saj so po opravkih prihajali na okraj in se oglašali tudi na oddelku za kmetijstvo. Spoznal je tudi tega in onega naprednega kmetovalca, ki je prišel na okraj iskat podpore ali vsaj koristnega nasveta. Rad je posredoval znanje, ki ga je pridobil na domačih šolah in v Švici, in bil je vesel, ko je videl, da je belokranjski kmet dovzeten za napredek. Kmetje v Čurilih in okolici so poskrbeli, da Anton v času službovanja v Črnomlju ni pozabil praktičnega znanja, ki ga je pridobil zlasti v šoli na Grmu. Klicali so ga za pomoč pri živini. Vedno je rad ustregel. Tudi kasneje, ko je bil upravnik na Vinomeru in je imel še niz drugih obveznosti, nikoli ni odrekel pomoči.

Leta 1935 je banovina kupila zanemarjeno kmetijo na Vinomeru pri Metliki. Moderno urejena in skrbno obdelana kmetija, predvsem pa njena drevesnica in trtnica, naj bi postala zgled in spodbuda belokranjskim kmetom. Za upravnika posestva na Vinomeru je bil določen Anton Starc in sedaj se mu ni bilo več treba voziti v Črnomelj; začel je orati celino na Vinomeru. Z znanjem in mladostno zagnanostjo je kmalu izboljšal posestvo ter uredil drevesnico in trtnico. Pravijo, da je bilo na banovinskem posestvu zaposlenih dvajset do trideset delavcev, kar je za okolico veliko pomenilo, saj tedaj v Beli krajini ni bilo možnosti za službo.

Tudi v Beli krajini se je leta 1936 začela uveljavljati Kmečka zveza. Veliko je pri tem pomagal Josip Nemanič, banovinski svetnik, iz Želebej pri Metliki. Tudi Anton Starc, ki je resnično živel s problemi belokranjskih kmetov, je v tej predvsem strokovni organizaciji videl možnost za bolj strokovno delo in boljše življenje. V juniju 1936 so bili ustanovni občni zbori na Suhorju, v Metliki, v Vinici in v Dragatušu. Domoljub je poročal, da se je na Suhorju zbralo kar 110 kmetov, v Metliki pa okrog 80. Na obeh zborih je Janez Brodar govoril o zgodovini kmečkega gibanja, o važnosti zadružništva in o dogovarjanju s hrvaškimi kmeti. V Dragatušu je Anton Starc v svojem govoru razmišljal o pomembnosti Kmečke zveze za belokranjskega kmeta. (Revija Borec, januar [Stran 021]1990, str. 90). V nedeljo 26. julija 1936 sta bila ustanovna občna zbora v Podzemlju (občina Gradac) in v Radovici (občina Metlika – okolica). 9. avgusta 1936 so ustanovili Kmečko zvezo v Semiču in s tem za leto 1936 zaključili “oranje”. (Borec, januar 1990, str. 92 in 94). Že 14. februarja 1937 so imeli ustanovni občni zbor Kmečke zveze v Črnomlju za občino Črnomelj-mesto. Med zadnjimi v Beli krajini je bila 29. marca istega leta ustanovljena Kmečka zveza v Adlešičih, 4. aprila pa še okrajna Kmečka zveza v Črnomlju. (Borec, januar 1990, str. 104).

Z ustanovitvijo krajevnih Kmečkih zvez, ki so kot bistveni del programa imele tudi strokovno izobraževanje svojih članov, se je pokazala potreba po primernih predavateljih. Anton Starc je bil eden redkih, v kmetijski stroki za tisti čas dobro podkovanih Belokranjcev in je na posestvu na Vinomeru tudi praktično imel kaj pokazati. Sicer je pa že prej, kot okrajni kmetijski referent, predaval na kmetijskih in gospodinjskih tečajih. Na takem tečaju je tudi spoznal svojo bodočo ženo Olgo Kovačič iz Martinje vasi pri Mokronogu, ki je kot strokovna učiteljica vodila gospodinjske tečaje po raznih krajih na Dolenjskem in v Beli krajini. Leta 1939 sta se poročila in si uredila dom na posestvu na Vinomeru. Vsak po svoje sta tudi potem nadaljevala delo med kmečkim ljudstvom. Le kdo bi mogel tedaj pomisliti, da bo Antonovo delo kmalu proglašeno za belogardizem.

2.1.4. Prve žrtve komunistične revolucije

Tacenski čevljar Ivan Novak, ki je decembra 1941, kmalu po nesrečnem porazu prve belokranjske čete pri Lazah, kot odposlanec centralnega komiteja komunistične partije prišel v Belo krajino, je najprej napravil red med svojimi somišljeniki. Njegovo ilegalno ime je bilo Očka, toda njegova dejanja v tistih mesecih niso kazala kakih očetovskih čustev. Z ostrim pogledom in trdo roko je brezobzirno prerešetal vrste takratnih belokranjskih komunistov. Kdor je le malo pokazal pomisleke ali malodušnost glede delovanja partije, je bil takoj izključen. Tako je organizacija bila pripravljena na usodno pomlad 1942, za katero si je zastavljala velike naloge.

Prebivalci Metlike in okolice so tisto pomlad pričakovali z mešanimi občutki. Govorice, da bo pomlad prinesla marsikaj novega, so poleg radovednega pričakovanja prinašale tudi skrb in tesnobo. Veliko se je govorilo o osvobodilni fronti in nobena posebna skrivnost ni bila, da je v njenem ožjem odboru tudi metliški kaplan pater Norbert Klement. Marsikdo, ki je od začetka imel pomisleke proti OF, ker jo je sodil po nekaterih prvih članih in organizatorjih, je bil sedaj zmeden: Ali ni boj za osvoboditev domovine tako velika stvar, da lahko pozabimo na razne zamere in stopimo skupaj? Ali je res tako važno, kakšno znamenje bo na zastavi, ki jo bodo ponesli možje in fantje v boj proti okupatorju? Ali ne bo po vojni dovolj časa za dogovor o vseh teh malenkostih? No, razmišljanje o zastavi ni bilo čisto slučajno, saj so že jeseni 1941 štirje fantje, ki so z metliškega konca prišli v partizansko skupino pri Miklarjih, s seboj prinesli “zastavo, ki je imela na rdečem polju s svilo izvezena srp in kladivo. Sešile in izvezle so jo dekleta v šiviljski delavnici v Metliki”. (Rudi Vogrič: Boj Belokranjcev, str. 60). In na zastavi, ki je v jutru 1. decembra 1941 plapolala z zvonika metliške cerkve, je menda sijala velika rdeča zvezda. Ti in še drugi znaki so bili le preveč očitni, da bi mogli biti samo slučajni, toda tudi za to je bilo mogoče najti primeren in na videz celo prepričljiv izgovor.

V začetku 1942 se je blizu Drag nad Suhorjem utaborila mala skupina belokranjskih partizanov, iz katere je kasneje nastal bataljon in odred. Komandir te skupine je bil učitelj Alojz Grčar – Mitja Štajerc, politični komisar pa domačin Matija Bahor – Oskar Slatin. K tej skupini so bili 22. aprila namenjeni trije partizani z Gorjancev, med njimi znani Dušan Pirjevec–Ahac. Pri Mačkovcu je ta trojica nepričakovano naletela na italijansko patrolo. Prišlo je do spopada, v katerem sta padla en partizan in en Italijan. Zaradi tega so Italijani požgali celo vas Mačkovec.

Po prvem maju se je belokranjska partizanska skupina hitro večala. 9. maja je kar dvanajst Metličanov hkrati odšlo v gozd. 16. maja se je belokranjski skupini pridružilo devetnajst partizanov iz gorjanskega bataljona, z njimi so pa prišli tudi trije možje, ki naj bi Očku pomagali pri političnem delu. To so bili: Dušan Pirjevec–Ahac, ki je že 22. aprila bil v Beli krajini, pa se je zaradi Italijanov vrnil nazaj na Gorjance, Janez Jezeršek–Sokol in Stanko Kociper – Kosta Kositer, politični delavec krščanske skupine v OF. Na metliškem koncu je od oktobra 1941 deloval tudi Jože Borštnar, ki je opravljal službo vlakovnega odpravnika na železniški postaji v Metliki. Ob začetku vojne je ta predvojni član partije služboval na železniški postaji v Rajhenburgu, današnji Brestanici. Pred Nemci se je umaknil domov v Mokronog in po nekaj mesecih dobil službo v Metliki, kjer je tedaj bil postajenačelnik Jože Derganc, ki naj bi bil član belokranjskega odbora Slovenske zaveze.

Anton Starc je v tistih majskih dneh normalno opravljal svoje delo na posestvu v Vinomeru. Toplo sonce je spodbujalo mlado rast in se [Stran 022]

Anton Starc, konec leta 1940 ali v začetku leta 1941, ko je bil upravnik
                        banovinskega posestva na Vinomeru

Figure 14. Anton Starc, konec leta 1940 ali v začetku leta 1941, ko je bil upravnik banovinskega posestva na Vinomeru

ni oziralo na nenavadne razmere, ki so tedaj zavladale med ljudmi. Starc je morda slišal, da so 14. maja ponoči v Stranski vasi vzeli profesorja Ovna, v Dolu pri Suhorju ubili 21 letnega Ivana Lojka, v Bušinji vasi pa očeta Mihaela Kolarja. Ali je slutil, da je tudi sam v neposredni nevarnosti? Gotovo se je zavedal, da mu samotna kmetija na Vinomeru ne more niti podnevi, še manj pa ponoči, dati zaščite pred onimi iz gozda; vendar ni čutil potrebe, da bi se pred njimi skrival. Ali je s tem, ko je na kmetijskih tečajih predaval o naprednem gnojenju, o pridelovanju sortnega sadja in žlahtne črnine, ko je na posestvu sam vzgajal sadike sadnega drevja in trte in tako teorijo prenašal v življenje, komu škodoval? Ali je morda komu škodoval, ko je spodbujal kmete, naj se združijo v Kmečko zvezo, ki jim bo pomagala, da bodo rasli iz svojih kmečkih in slovenskih korenin? V zadnjem letu je na posestvo sprejel nekaj beguncev z nemškega zasedbenega področja. Bil je vesel, da jim je lahko pomagal, oni so pa bili zadovoljni, da so dobili zavetje. Tudi v zadnjih letih pred vojno je temu in onemu dal delo na posestvu, da bi ga rešil iz stiske. Ali naj ima sedaj zato slabo vest in se skriva?

Kdo v Beli krajini je tedaj vedel za vsebino poročila, katero je CK komunistične partije Slovenije 16. maja 1942 poslal CK komunistične partije Jugoslavije. Poročilo je podpisal Franc Leskošek–Lojze in govori o takratnih razmerah v Sloveniji. Ko dokaj podrobno opiše dve “formalno ločeni skupini domače reakcije – belo gardo in takozvano sredino”, nadaljuje: “Odnos OF do obeh skupin domače reakcije je naslednji: belo gardo streljamo in bomo sedaj izvedli likvidacije večjega obsega, ki stremijo že k iztrebitvi; sredino frontalno razkrinkujemo na politični način.” “(Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 75). Kdo v Beli krajini je tedaj razporejal ljudi v skupine in ukazoval “likvidacije bele garde”?

27. maja je bila že noč, ko je na posestvo na Vinomer prišla partizanska patrola. Naleteli so na preddelavca Zelnika in mu naročili, naj “pokliče šefa”. Ko je delavec povedal, kdo čaka upravnika, je družino obšla zla slutnja. Žena je z možem šla k patroli in prosila, naj ga pustijo zaradi dveh malih sinov in zaradi tretjega otroka, ki še ni rojen. Grobo so jo odrinili, vzeli iz hleva več glav živine in izginili v noč. Po raznih govoricah se je dalo sklepati, da so ga odpeljali na Peščenik nad Brezovo rebrijo.

Anton Starc je bil prva žrtev komunistične revolucije v metliški fari. Njegova smrt je marsikoga pretresla, saj je bil pri ljudeh na splošno priljubljen. Naslednja žrtev je bil Ivan Klopčar, 45 letni posestnik iz Drašič. Bil je dober gospodar, pa tudi predsednik krajevne JRZ in cestnega odbora. Ponj so prišli v noči na 23. junij. Tudi njega so odvedli proti Brezovi rebri. Kasneje se je govorilo, da so ga več dni imeli v taborišču in da so ga pred smrtjo hudo mučili. – 3. julija so pri Trnovcu na cesti prijeli Jožeta Lončariča, kmeta iz Rosalnic, ko je z volovsko vprego peljal proti domu pesek. Moral je obrniti in odpeljati na Brezovo reber, kjer so ga po hudem mučenju ubili. 27. julija so prišli na Lončaričevo njivo blizu Rosalnic, kjer so njegova vdova Marija in hčeri Anica in Terezija žele oves. Med snopjem sta mrtvi obležali 45 letna mati in 15 letna Anica, Terezija se je pa morilcu iztrgala in pobegnila. – 9. julija so odpeljali kmeta Alojza Rozmana iz Vidošič in Antona Kučiniča iz Železnikov. Nista se vrnila.

Vsi našteti so bili metliški farani. Toda napovedane “likvidacije večjega obsega” so zadele tudi metliške sosede. Že v maju je bil ubit trgovec Martin Težak iz Hrasta pri Suhorju. 10. junija so od doma na Krivoškem vrhu odpeljali duhovnika Jožeta Kofalta, ki je bil [Stran 023]kaplan v Leskovcu pri Krškem. Kmalu po zasedbi so ga Nemci izgnali na Hrvaško, od koder se je uspel rešiti v svoj rojstni kraj. – 23. junija so na Suhorju ustrelili kmetico Ivano Lojk, mater v maju umorjenega Ivana Lojka iz Dola. V noči na 21. julij so iz župnišča na Suhorju odpeljali župnika Janeza Raztresena in mu sodili na morišču pri Brezovi rebri. Župnik je slutil, kaj se bo zgodilo, zato je že prej napisal poslovilno pismo, nekakšno oporoko. – V juliju sta bila umorjena tudi Janez Južina, navdušen član katoliške prosvete iz Dobravic, in kmet Franc Tomc iz Primostka.

Take so torej bile protiokupatorske akcije belokranjske skupine, ki jo je kot vojaški poveljnik v začetku vodil učitelj Grčar. Bil je begunec pred Nemci in menda ni bil član partije, ki ga je pa kmalu tožila glavnemu poveljstvu. Bistveni del te obtožbe je bil v tem, da ni poskrbel za likvidacijo svojega kolega učitelja Ahačiča in da se je povezal s Stankom Kociprom, političnim delavcem krščanske skupine, ki je prav tako prišel v nemilost. 26. junija 1942 so oba aretirali in odpeljali iz Bele krajine, umori domačih ljudi so se pa nadaljevali. (Slovenski dom je že 15. maja 1943 objavil kopijo pismene obtožbe in Grčarjevega zagovora, v katerem je omenjen tudi nalog za usmrtitev Antona Starca).

Na julijski partijski konferenci v Kočevskem Rogu sta nastopila tudi belokranjska delegata Borštnar in Bahor–Slatin. Prvi je omenil, da se je v Beli krajini “bela garda pojavila le sem in tja v majhnih skupinah, ki pa so bile v kali zatrte. Zavezniki OF so se slabo izkazali. Vse delo je morala opraviti KP. Ti zavezniki so večinoma zato, da intervenirajo pri vsaki likvidaciji dokazanega denuncianta”. Slatin je na koncu poudaril, da bodo lahko izvršili vse naloge, če bodo zaupali vodstvu, če bodo “zaupali Komunistični internacionali in njenemu spretnemu krmarju antifašistu Juriju Dimitrovu ter velikemu strategu in voditelju narodov tovarišu Stalinu”. (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 289).

2.1.5. Upor proti nasilju in nove žrtve

Kdaj se je v Metliki rodila misel na protikomunistični odpor? Kdo je imel pri tem glavne zasluge, oziroma glavno krivdo?

Pater Norbert Klement je spomladi 1942 še delal za OF; bil je tajnik krajevnega odbora OF, zato so nekateri bili prepričani, da je celo podpisoval smrtne obsodbe. (Glej dokument št. 42 v Odprti grobovi, zvezek 2, str. 102). Nobenega dvoma ni, kdo je vodil OF v Sloveniji, in videli smo že, da tudi v Beli krajini ni bilo nič drugače. Že od doma iz Trutnove na Češkem je Klement prinesel močno narodno zavest. Vedel je, koliko so njegovi domači trpeli pod nemško okupacijo, zato ga je okupacija Slovenije še bolj prizadela. Pozivi OF za takojšen odpor proti okupatorju so tako pri njem padli na plodna tla. Morda je kje slišal, da tudi Slovenska ljudska stranka pripravlja odpor, toda vse to se mu je zdelo počasno in premalo konkretno. Zakaj bi se ne pridružil katoličanom v OF, ki so se že lotili konkretnega dela? Morda prav on kot tujec lahko pokaže Slovencem, kako je v usodnem času treba preseči nepomembne razprtije?

Ko so se v maju zgodili prvi umori, so se pojavila nova vprašanja. Ali so bili ti ljudje res krivi? Kako je mogoče, da je med temi dobrimi ljudmi naenkrat toliko izdajalcev? Ali je čas, ko ljudje trpijo pod okupatorjevim bičem, res primeren še za odpravo socialnih krivic? Ljudje so postali prestrašeni. Bali so se Italijanov, saj je že najmanjša partizanska diverzija lahko povzročila veliko represalijo. Ko je v juniju 1942 ob progi Črnomelj–Metlika prišlo do nepomembnega incidenta, so Italijani v Geršičih aretirali šest moških in potem tri od njih ustrelili. Po partizanskem napadu na Hrast v noči na 23. julij so Italijani uničili celo vas. Sicer so pa v tistih poletnih dneh in še jeseni brez kakega vidnega vzroka pobirali može in fante in jih pošiljali v internacijo.

Toda to še ni bilo vse. Nekateri možje in fantje že od začetka junija zaradi strahu pred partizani niso spali doma. Potikali so se po samotnih gospodarskih poslopjih, zidanicah in živih mejah. Kmete so prizadele “rekvizicije” in uničevanje premoženja. Ko so Jožeta Lončariča odpeljali na Brezovo reber, so ukazali okoliškim fantom, da so razbili njegovo zidanico na Vinomeru, potem so jo pa sami izropali. Mogočni grad Krupa pri Stranski vasi je gorel več kot štirinajst dni in v poletni soparici je v bližnji in daljni okolici zaudarjalo po dimu. Baje so s požigom gradu preprečili naselitev Italijanov in se obenem maščevali za trpljenje tlačanov v preteklosti. (Ivan Simonič, Šole in gradovi, 1997, str. 30). Nekaj mesecev kasneje so z izgovorom, da je treba preprečiti naselitev legionarjev, požgali župnišče in šolo na Radovici. Uničevanje Radovice so tako začeli partizani, Italijani so ga pa dokončali, saj so požgali celo vas.

Kaj vemo o protikomunističnem odporu v Metliki in okolici. Franček Saje v Belogardizmu govori o “belokranjski trojki”, ki so jo sestavljali Jože Derganc, postajenačelnik v [Stran 024]Metliki, Jože Bitenc, prometnik v Črnomlju in profesor Anton Oven. Med njihovimi pomočniki naj bi na prvem mestu bil Miha Jerman, sodni pristav v Metliki. Med zaupniki trojke naj bi bila tudi metliški prošt Alfonz Klemenčič in suhorski župnik Janez Raztresen. V metliški konec je v prvi polovici leta 1942 kot odposlanec Slovenske legije vsaj dvakrat prišel Tone Duhovnik. Prišla sta tudi profesor Krošelj in dr. Milan Bano, ki je imel v Metliki sorodnike in je pred vojno sodeloval v društvu Bela krajina. Potrebna bi bila cela raziskava, da bi vsaj površno pregledali te in še druge podatke in domneve. Za presojo začetka protikomunističnega odpora so pa važna predvsem sledeča dejstva: 1. “Belokranjska trojka” je v začetku pripravljala odpor proti okupatorju in še dolgo upala na sporazum z OF. 2. Nasprotna stran je od začetka že samo govorjenje o kakem organiziranju izven nje same obsodila za izdajstvo. 3. Do sila skromne samoobrambe je prišlo šele jeseni 1942, pred tem je pa v Metliki in okolici partija pomorila okrog 20 poštenih ljudi.

“Vesti” so poročale, da se je 21. septembra 1942 odzvalo za protikomunistični odpor 26 mož in fantov iz Metlike in okolice. V že omenjenem dokumentu št. 42 v knjigi Odprti grobovi beremo, da se je 18. septembra v Križevski vasi pri Metliki zbralo 28 fantov, ki so se potem v Stopičah priključili takratnemu, v Legijo smrti preosnovanemu Štajerskemu bataljonu. Metliški prošt Klemenčič je v pisnem zagovoru, ki ga je sredi decembra 1945 naslovil na okrožno sodišče v Ljubljani, navedel, da se je “šele konec septembra 1942 zbralo komaj 27 ljudi, od tega le kakih 15 iz metliške župnije. Pozneje, leta 1943, se jih je vključilo še nekaj, bodisi da so pobegnili od partizanov ali pa se izognili njihovi mobilizaciji.” Prošt še doda, da so že precej pred to skupino odšli k legiji nekateri posamezniki s Suhorja in Radovice. Rudi Vogrič pa v knjigi Boj Belokranjcev na strani 165 citira poročilo italijanskega civilnega komisarja Emilia Cassanego, da se je v Metliki in okolici zbralo 26 protikomunistov, ki so 25. septembra odšli v Novo mesto, kjer bodo vadili.

Kdaj je pater Klement prenehal sodelovati z OF? V začetku leta 1943 je OF izdala brošurico z naslovom Dokumenti o belogardistični in mihajlovičevski izdaji I. V njej najdemo kratko poročilo o zmagi na Suhorju, predvsem pa zapisnik o zaslišanju kapetana Vasiljeviča in patra Klementa, ki sta na Suhorju prišla v roke partizanov. Ne mislimo opisovati bitke, toda potrebno je pojasniti, kako so bili Vasiljevič, Klement in drugi ujeti, saj si bo bralec le tako lahko predstavljal, kako je izgledalo tisto zasliševanje.

Kapetan Vasiljevič naj bi na zaslišanju izjavil, da je bilo 26. novembra 1942 v župnišču na Suhorju 128 mož pod poveljstvom poročnika Šabiča, on sam je pa bil z dvanajstimi možmi bataljonskega štaba v nadstropju suhorske šole, medtem ko je v pritličju bila učiteljeva družina. Počutili so se varne, saj so verjeli informacijam, da nikjer v bližini ni partizanov. Še preden so se dobro zavedeli, je bila šola popolnoma obkoljena in nobena povezava s četo ni bila več mogoča. Napadalci so kmalu vdrli v pritličje, izselili učitelja in pritličje zažgali. Z bombami, ki so jih metali s cerkvenega zvonika, so zažgali še šolsko streho. Ogenj se je hitro širil in branilci so imeli na izbiro le dvoje: zgoreti ali poskakati skozi okno v roke napadalcev. Odločili so se za drugo. Skakati so morali iz prvega nadstropja in kapetan Vasiljevič si je pri tem zlomil obe nogi. Spodaj so jih čakali partizani in vse prijeli. Branilci v župnišču so celo noč odbijali napade in se šele zjutraj odločili za izpad. Imeli so velike izgube in le del čete se je prebil v Semič. Člane štaba so že pred koncem boja za župnišče odgnali na Popoviče pod Gorjanci, kjer so jih zasliševali.

Kot lahko preberemo v omenjeni brošurici je Klement pristopil k legiji predvsem zaradi usmrtitve suhorskega župnika in Antona Starca. Pripomnil je, da je že nekaj časa živčno razrvan, ker so mu gestapovci ubili brata in sestro, in zato se ni mogel več upirati pritiskom prošta Klemenčiča in drugih. Dokončno se je v njem prelomilo, ko je zvedel, da je OF tudi njega obsodila na smrt. Zasliševalci so na te Klementove izjave takoj pripomnili, da je “justifikacije” kot funkcionar odbora OF tudi sam zahteval in da ga je na smrt obsojeni Klopčar iz Drašič že v začetku julija označil za organizatorja bele garde v Metliki.

Bralec naj sam razmisli, v kakšnih okoliščinah je potekal “proces” na Popovičih in koliko lahko verjame poročilom o njem. Zapisniki zaslišanj so ohranjeni v arhivu CK KPS. Kapetan Vasiljevič je imel zlomljeni obe nogi, tudi sodnik Miha Jerman je menda bil poškodovan zaradi skoka s prvega nadstropja. In kako so potem Vasiljeviča in druge sotrpine justificirali? Klementov redovni sobrat pater Žabkar je 3. decembra 1942, najbrž ne kar na pamet, zapisal v svoj dnevnik: “Naš kaplan Norbert Klement je bil na Suhorju ujet in baje tudi mučen in umorjen na zverinski način. Tudi komandant Iztok (četniško ime Vasiljeviča) je bil umorjen. Žrtev za narod in slovensko stvar! (L. Žabkar, Izpovedi, str. 63).

[Stran 025]

Pater Norbert Klement, metliški kaplan od 1937 do 1942

Figure 15. Pater Norbert Klement, metliški kaplan od 1937 do 1942

Ko je bivši metliški prošt Klemenčič decembra 1945 v tako imenovanem božičnem procesu sedel na zatožni klopi pred okrožnim sodiščem v Ljubljani, je bil med drugim obtožen, da je pritiskal na kaplana Klementa, naj preneha sodelovati z OF. V obširnem, lastnoročno napisanem zagovoru, je prošt to točko obtožnice takole zavrnil: “Na udejstvovanje kaplana Norberta Klementa nisem imel nobenega vpliva, ne prej, ko je bil tajnik odbora OF v Metliki, ne pozneje, ko je odstopil in šel v popolnoma nasprotni tabor. Ni res, da bi bil z njim v tesnih stikih. Verjetno je res, da je docela poznal vso organizacijo OF v metliškem okolišu, toda ne vem, ali je od tega kaj izdal. Po njegovih tajnostih ga nikoli nisem spraševal in mi jih ni zaupal. Ko je prišel v Metliko kot kurat legije, sem ga prosil, naj vpliva na kapetana Vasiljeviča, da se ne bo vršilo kako nasilje nad ljudmi. Obljubil je, da bo to storil.”

Če se spomnimo nastopov belokranjskih delegatov na konferenci na Cinku in njihove “previdnosti” pred krščanskimi socialisti, “da si ne bi z njimi navezali cokle na noge”, kar verjamemo, da je bil Klement že julija 1942 obsojen na smrt; že tedaj, ko je še delal za OF, hkrati pa dvomil in obsojal njene umore. Ko se je pred slabim letom odločil za sodelovanje, je mislil na resnični boj proti okupatorju, ne pa na umore domačih ljudi. Prav pri Klementu nazorno vidimo, kako veliko odgovornost so nase prevzeli tisti, ki so pod imenom osvobodilnega boja v Sloveniji odprli pot komunistični revoluciji.

V drugi, dopolnjeni izdaji Belogardizma na strani 282 beremo, kako veliko zanimanje so vzbudili Dokumenti – brošura o suhorski bitki in njenih žrtvah – celo pri Italijanih. Seveda, saj je bila napisana tako in zato, da bi škodila slovenskemu protikomunističnemu odporu. Kljub temu so mnogi Belokranjci še imeli pomisleke proti osvobodilnemu boju po navodilih Kominterne, zato je strahovanje še bilo potrebno. Naša pripoved bi bila predolga, če bi opisali vse žrtve, ki jih je revolucijsko nasilje konec leta 1942 in leta 1943 zahtevalo v Metliki in okolici; med njimi so bili krepki možje in krhka dekleta, mladi in stari. Najstarejši med temi žrtvami je bil 83-letni Marko Petric iz Bojanje vasi, rojen leta 1861. Ubili so ga zato, ker je njegov vnuk Janez odšel od partizanov in se pridružil vaški straži. Najmlajša žrtev je bila dvanajstletna Amalija Pečarič iz Drašičev. Odpeljali so jo hkrati s 37-letno materjo Ljubo in še nekaj dekleti na praznik vnebohoda 1943. 30-letnega Jožeta Pečariča, Ljubinega soseda, so ubili že konec januarja 1943.

Zakaj je med žrtvami bilo toliko deklet? Že septembra 1942 so na Dobravicah ubili Marjeto Nemanič in njeno 15-letno nečakinjo Marijo Virant, ki je iz Metlike prišla na obisk. 30. marca so bile iz Slamne vasi odpeljane:

Katarina Luzar, 54 let, samska,

Marija Nemanič, 45, vdova,

Marija Govednik, roj. Štefančič, 57 let,

Draga Štojs, 30 let, služkinja.

Nobena od njih se ni vrnila, ampak so 23. marca vzeli še 58-letno Vraničarjevo teto Nežo Plesec iz Čuril.

V noči od 25. na 26. maj 1943 so odpeljali 18-letno Marijo Šuklje in njeno dve leti mlajšo sestro Nežo iz Dolenje Lokvice pri Suhorju. Menda so se maščevali nad njima zaradi treh bratov, ki so bili pri vaških stražah. Kasneje so tudi vsi trije bratje padli kot žrtve komunizma.

3. junija 1943 je bil praznik vnebohoda, za Drašiče pa dan velikega strahu. Ta dan so odpeljali Pečaričevo mamo Ljubo in hčerko Amalijo, ki smo ju že omenili, hkrati pa še [Stran 026]Marijo Simonič, Karolino Oberman in Angelo Guštin. V gozdu blizu Drag so vsem nasilno pretrgali nit življenja. Isti dan so odpeljali tudi 20-letno Marijo Prus s Krmačine. Tudi s Krašnjega vrha nad Radovico so odpeljali dve ženi: 58-letno Ano Režek, ki so jo menda živo vrgli v kraško jamo Sulnovko, in Marijo Bojič.

Bilo je že po kapitulaciji Italije, ko so pri Kramaričevih v Rosalnicah iskali očeta Stanka. Ker njega niso našli – bil je doma, pa se je skril – so na hišnem pragu vpriču stare matere in petih otrok na krut način ubili mamo Terezijo. Z njo je umrl tudi šesti otrok, ki ga je nosila pod srcem. Oče Stanko se je potem sam javil in so ga ubili nekje pri Krašnjem vrhu.

Ob tem se nam zastavlja več vprašanj, pa na mnoga ne vemo odgovora. Zakaj smrt toliko deklet in mater? Na farni spominski plošči, ki so jo lansko jesen blagoslovili na pokopališču pri Treh farah, je med 69 imeni kar 19 žensk in štiri od njih so bile stare komaj 15 let ali manj. Je mar 15-letno dekle moglo odgovarjati za odločitve svojih bratov? In kaj so zagrešile starejše žene kot Neža Plesec, Katarina Luzar, Ljuba Pečarič in druge. Nekatere niso imele svoje družine, niso bile posestnice, ampak samo skromne, zveste delavke, ki so vse svoje moči in sposobnosti, pa tudi ljubezen posvetile kmečkemu domu in vaški skupnosti. So morda s tem škodovale boju “za pravdo in svobodo kmečkega naroda”, so jih zaradi tega uvrstili v skupino, za katero so bile že maja 1942 napovedane “likvidacije večjega obsega”?

2.1.6. “Naše zemlje se drži znoj in kri očetov”

“Naše zemlje se drži znoj in kri očetov in mi smo zato tu, da jo branimo, kakor branimo vsako drevo v gozdu in vsako brazdo na njivi.” S tem stavkom je Anton Starc zaključil svoj sestavek v 1. številki Orača leta 1940. Ko je pisal o znoju, ki se drži zemlje, je gotovo mislil na garanje belokranjskih ljudi po njivah, vinogradih in steljnikih. Hotel je pomagati, da bi to garanje bilo manj naporno in da bi več prinašalo. V izobraževanju in združevanju kmetov je videl najboljši način za obrambo domače zemlje. To naj bi bila predvsem obramba pred lastno zaostalostjo in brezbrižnostjo, pa tudi pred pohlepom tujca, ki je tedaj že grozil s severa. Na tem področju naj bi veliko naredila Kmečka zveza, katere glavni in prvi namen je bil pomagati kmetu k večji strokovnosti in gospodarski zmogljivo-

Pater Alfonz Klemenčič, metliški prošt od novembra 1937 do septembra
                        1943. 1945 je bil Klemenčič obsojen na 20 let zapora, “ljudstvo” pa je
                        protestiralo in zahtevalo smrtno kazen

Figure 16. Pater Alfonz Klemenčič, metliški prošt od novembra 1937 do septembra 1943. 1945 je bil Klemenčič obsojen na 20 let zapora, “ljudstvo” pa je protestiralo in zahtevalo smrtno kazen

sti. Gotovo vse to ni bilo možno popolnoma brez politike. Vsaj pri volitvah je bilo treba pomisliti, komu bo kmet zaupal svoj glas, saj brez podpore oblasti napredek podeželja ni bil mogoč. Ali se nam ne zdi danes to popolnoma normalno? Pa vendar je nekoč tako gledanje bilo sila nevarno in so v njem videli “organizirani belogardizem”, ki ga je bilo treba v kali zatreti.

Kdo bi januarja 1940 ob tistem Oraču slutil, da bo v naslednjih letih prelite na naši zemlji toliko krvi kot še nikoli v tisočletni zgodovini. Tudi v kotu med Kolpo in vznožjem Gorjancev ni moglo biti drugače. Tudi tu so se zgrnile nad ljudi velike stiske, na katere so različno odgovarjali in mnogi zaradi svojega odgovora izgubili življenje. Nekaj o tem smo v našem sestavku skušali povedati, zavedamo se pa, da smo na marsikatero vprašanje odgovorili zelo skromno in pomanjkljivo.

Prošt Alfonz Klemenčič, ki je bil doma iz semiške fare, je bil ob začetku vojne župnik v Metliki in zato neposredni predstojnik kapla-[Stran 027]nu Klementu. Po kapitulaciji Italije je bil v partizanskem zaporu v Črnomlju in le za las je ušel smrti, ko je partizanski stražar ob prihodu Nemcev kar povprek streljal po jetnikih v celicah. Ranjenega prošta so tedaj odpeljali v Kočevje in potem je prišel v Ljubljano. Ob koncu vojne se ni umaknil na Koroško kot toliko drugih in že 10. maja 1945 so ga zaprli. S triintridesetimi drugimi obtoženci so ga decembra 1945 vključili v “božični” proces. Tedaj je prošt sam napisal dolg zagovor, v katerem je povedal marsikaj o začetkih revolucije v Metliki in okolici.

Zelo zanimiv je njegov opis prvih dni okupacije. Takole piše: “Ko se je po zlomu Jugoslavije začela obširna propaganda za Hitlerja in so po župniji pobirali podpise za Nemčijo in so na podružnih cerkvah izobešali Hitlerjeve zastave, sem to odločno in javno s prižnice obsodil.” – Treba bi se bilo vprašati, kdo je tedaj zbiral podpise in izobešal hitlerjevske zastave. Najbrž ne tisti, ki so brali Orača.

Pa poglejmo še nekaj izjav prošta Klemenčiča: “Da se nisem priključil OF, kot so Metličani od mene pričakovali, je več razlogov: a) kot župnik sem moral upoštevati oficielno stališče cerkve, ki je prepovedala sodelovanje z OF, češ da je to komunistična organizacija ali vsaj pod izključnim vodstvom komunistov. b) nisem mogel povsem soglašati z metodami osvobodilnega boja v metliškem okolišu, ker je bilo likvidiranih več moških in ženskih oseb, o katerih se ni vedelo, da bi kaj zakrivili. c) tu je bilo likvidiranih tudi nekaj duhovnikov, o katerih ni bilo nič znanega, da bi kaj zakrivili proti OF ali imeli zveze z okupatorjem.

Vsak umor sem vedno obsojal, pa naj ga je zakrivil okupator, belogardist ali partizan.

Popolnoma neutemeljena je obtožba, da sem kriv neštetih internacij zavednih Metličanov. Znano je, da je bilo razen skupnih deportacij zelo malo Metličanov deportiranih, sicer pa vsi vedo, da sem večkrat interveniral in ljudi reševal – kot vsa ostala duhovščina v Beli krajini.

Nikdar nisem priznal in niti ne priznam v obtožnici opisanih dejanj; v kolikor nastopajo proti meni priče, so ali v zmoti, ali slabo informirane in zato njihovo pričevanje ničesar ne dokazuje.”

Kot važen dokaz krivde prošta Klemenčiča je sodišče upoštevalo izjave dr. Emilia Cassanega, ki je od začetka okupacije do avgusta 1943 bil italijanski civilni komisar v Črnomlju in ga je baje OZNA maja 1945 zaslišala v Trstu. Tudi tu bi se bilo treba temeljito vprašati, kdo in kako je sodeloval z okupatorjem.

Ko so časopisi 24. decembra 1945 objavili konec razprave in sodbo, ki je bila izrečena štiriintridesetim obtožencem, so se v Beli krajini “spontano” začela zborovanja, na katerih so protestirali zaradi premile kazni za metliškega prošta. S teh zborovanj so pošiljali pismene zahteve za “pravičnejšo sodbo”. V skrajšani obliki bomo navedli eno tako pismo: “Iz članka v Ljudski pravici smo spoznali, da ni bila izrečena pravilna sodba nad največjim banditom in največjim organizatorjem bele garde, nad največjim izdajalcem slovenskega naroda v Beli krajini, nad bivšim proštom v Metliki Alfonzom Klemenčičem. On, ki je bil največji izdajalec slovenskega naroda, je zaslužil smrt na vešalih, ne pa le 20 let prisilnega dela … Mi, ki smo občutili njegova izdajstva, mi vemo, da proti takšnim ni usmiljenja, kajti nedolžna kri naših zavednih meščanov kliče po pravični sodbi … Zato vlagamo priziv, zato zahtevamo, da se mu da smrtna kazen, kakršno je on dajal poštenim Slovencem.”

Ko bo v teh dneh spet zadišalo po sveže zoranih brazdah, se bomo spomnili, kako dragocena je ta naša zemlja, saj “se je drži znoj in kri očetov”. Prav v naši polpretekli zgodovini je kri orosila skoraj vsak košček te lepe zemlje. Ali bomo znali spoštovati žrtve naših prednikov in pravilno vrednotiti tisti čas – zaradi naše sedanjosti in prihodnosti!?

[Stran 028]

3. Pripovedi

3.1. Grob v črnem gozdu

Tine Velikonja

3.1.1.

Umor treh deklet iz vasi Lome pri Črnem vrhu nad Idrijo, dveh sestra, dvaindvajsetletne Marije in dvajsetletne Katarine Čuk, ter njune prijateljice, dvaintridesetletne Frančiške Ozbič, ni bil na videz nič posebnega, eden od številnih v času komunistične revolucije in državljanske vojne. Vendar se za razliko od večine drugih o njem ve skoraj vse, in to prav od začetka. Ni jih umorila neznana enota, ki bi po napotkih terencev opravila umazani posel, ampak so bili vmes tudi domačini. Storilce je zakrivala noč, pa se vseeno približno ve, kdo je bil zraven. A njihova imena niso pomembna. Čeprav je bilo morišče skrito visoko v gori, so grob kmalu našli, označili in zanj skrbeli. Ob slovenski pomladi so svojci ostanke prekopali in pokopali na domačem pokopališču v Črnem vrhu. A na tisti planoti, kjer živi največ tisoč ljudi, je ostalo nezaupanje in stiska na eni kot na drugi strani. Tako zaradi tega umora kot zaradi padlih ob napadu na domobransko postojanko 1. septembra 1944. leta, predvsem pa tistih, ki so se predali in so jih pomorili kasneje. Triintrideset jih še vedno počiva blizu Dolenje Tribuše. Ti še niso našli miru na domačem pokopališču. Na občini v Tolminu ne dovolijo, da bi jih prekopali. Če se boste ustavili pri farnih spominskih ploščah ob črnovrški cerkvi, boste opazili nekaj nenavadnega: pri večini imen je napisana letnica smrti 1944, samo nekaj jih je umrlo leta 1945.

Naši zgodbi boste težko sledili, pa čeprav si boste pomagali z zemljevidom, saj vseh krajev ni na karti, pa tudi imena in priimki so si sorodni. V različnih povezavah se ponavljajo priimki in imena: Čuk, Bonča, Sedej, Rudolf, Rupnik, Tominec ter Frančiška, Katarina, Ivana, Marija, Pepca, Jože, Franc, Ivan. Moraš biti domačin ali pa se potruditi, da si ogledaš te kraje, pa ne skozi avtomobilsko okno, ampak z rajžo po košeninah in gmajni po dolgem in počez ter z vzponom iz Lom na Javornik in spustom na Zadlog. Preveč ne smete biti radovedni. Če boste še tako vljudni, se vam zna zgoditi, da vam bodo pred nosom zaloputnili vrata, preden se boste zavedeli, da ste ga polomili. Brez podatkov, kaj smete vpraševati in o čem je bolj modro molčati, ne boste prišli daleč, ne omenjajte pomorjenih deklet in tistih v Dolenji Trebuši, še manj pa vprašujte po njihovih morilcih.

Tako kot vsa Primorska je tudi črnovrška planota na vzhodnem robu Trnovskega gozda pod Italijani preživljala hude čase, zlasti potem, ko so oblast prevzeli fašisti. Javno se je slovensko govorilo in pelo samo v cerkvi. Nobene industrije. Na planoti je bilo nekaj pravih kmetov in veliko bajtarjev, vsi pa so imeli številne družine. Koruza tam ne raste, je previsoko in prehladno, ob velikem trudu pa so pšenica, oves in ječmen kar bogato rodili. Žitnih polj ne boste več videli, se ne izplača, samo košenine, ki segajo visoko v pobočje Javornika. Še najbolj se je obnesel krompir in ta je preganjal lakoto. Sicer pa se je živelo iz dneva v dan, iz rok v usta. Že nedeljska maša in pohajkovanje na Gospodov dan so bili ljudem nagrada za tlako med tednom. Pri maši si moral biti lepo oblečen in obut. Le tako je šlo, da je bilo nekaj domačih pri zgodnji maši, drugi pa pri kasnejši. Na sredi poti so se nekje srečali oziroma počakali in si zamenjali obleko in preobuli čevlje. Nekaj je bilo tesačev in so delali v gozdu. Daleč za kruhom niso hodili. Tudi bližina meje z Jugoslavijo ni bila prednost. Kljub vsemu pa so se ljudje počutili varne in upali, da se bodo časi obrnili na boljše. Edino, česar zares ni primanjkovalo, so bili otroci. Samo v osnovni šoli v Lomeh jih je bilo čez petdeset, pa so bile na planoti še štiri šole. V Črnem Vrhu je bila do kapitulacije Italije karabinjerska posadka, pa tudi obmejna straža. Ko se je začela vojna, so se razmere vsestransko poslabšale.

Lome so najbolj raztegnjeno naselje. Čeprav ima zdaj samo sto prebivalcev, je njegovih enaintrideset hiš razmetanih po razgibanem severnem predgorju Javornika pet kilometrov daleč. V Spodnih Lomeh je živel čevljar Jože Čuk. Delal je doma in hodil po hišah. Zaradi poklica so mu rekli Šoštarjev. Kljub temu, da se je trgal na vse konce, ni prišel na zeleno vejo. V družini se je namreč rodilo štirinajst otrok. Od tega so trije umrli mladi, najstarejši dekleti pa so ubili partizani in bo o tem govorila naša zgodba. Živih je še osem Jožetovih sinov in hčera. Šoštarjevi so bili bajtarji, gostači pri kmetu Rudolfu. Samo soba in kuhinjica. Zlasti pozimi je bila gneča. Kakor hitro se je otoplilo, se jim je ponujala prijazna narava, tudi udobno ležišče se je dalo najti na senu ali stelji. Gospodar Rudolf je bil med najbolj premožnimi kmeti, vendar [Stran 029]

Marija Čuk 1920 – 1944

Figure 17. Marija Čuk 1920 – 1944

za bajtarje ni imel pravega čuta. Sam si je kar privoščil in takole so o njem modrovali: “Radio mu gode, vina si natoči, pršuta si nareže. Pa saj ta ima nebesa že na tem svetu!” Poleti je moral Šoštarjev oče za skrommno stanovanje pomagati pri vsej košnji, otroci so priskočili na pomoč, kakor hitro so to zmogli. Fantje so pasli, dekleta pa pomagala pri pletvi, žetvi, grabljenju. V kleti hiše je bil hlev in tam so imeli bajtarji kravo in vsako leto zredili prašiča. Potem se je gospodar domislil in hlev preuredil v sobo, vzel še eno družino pod streho in si s tem pridobil novo delovno silo. Za kravico ni bilo več prostora v hiši. Šoštarjevi so ji uredili zasilni hlev na koncu hiše, skupaj s steljnikom in drvarnico. V hiši, bolj bajti, so se kar nekaj časa stiskale tri družine, tako da je v njej, ko je bila najbolj poseljena, živelo enaindvajset ljudi. Še petčlanska družina Poženel in ženski, ki sta se pisali Šemrl in imeli vsaka po dva nezakonska otroka.

Vsaj enkrat so imeli srečo. Vžgale so se saje v dimniku in je gorelo. Čeprav je bila streha slamnata, se je ogenj ni prijel. Spominjajo se, da so bili zadovoljni in so se imeli radi. Najstarejša Marija je šla za deklo h kmetu Oblaku v Zgornje Lome, druga po vrsti Katarina je pomagala mami, tretji, France, je šel desetleten za pastirja h kmetu Tiču na Šajsno Ravan pod Javornikom. Radi so ga imeli, kot da je njihov. S hvaležnostjo se jih spominja. V šolo je hodil še malo više v Kajni Dol. Paša ni bila huda, saj je bilo toliko gmajne, da so jo krave komaj popasle. Vsak pastir ve, kaj je najhujše: njiva repe ali pese v bližini, v katero ti žival potuhnjeno plane, ko najmanj pričakuješ. Za celoletno delo ni bilo plačila v denarju, samo obleka in čevlji. Po petih letih se je začel pri očetu učiti za čevljarja. Hodil je že z njim po hišah, nato pa je šel k domobrancem. Franceta je po vojni zamenjal Andrej in ostal na Šajsni Ravni štiri leta. Četrti po starosti Matej pa je šel za pastirja h kmetu Tomincu v Spodnjih Lomeh. Velikokrat je moral namesto v šolo, ki je bila pri istem kmetu, gnati živino na pašo. Ko se je tako enkrat vrnil in so krave veselo krožile okrog poslopij, je iz hiše vsa zasopla pritekla italijanska učiteljica in ga rotila: “Nascondi Matteo, prego! E arrivato inspettore … ”

Socialno razlikovanje je bilo včasih hudo, odvisno od ljudi. Slabo je bilo pri Rudolfu. Tam je imel hlapec, kot tudi marsikje drugod v tistem času, prostor samo v hlevu. Tam ni samo spal. Celo kadar ga je namočil dež, ni imel dostopa v hišo. Tudi omara z nedeljsko obleko je stala v hlevu. Ni bilo pravega zaupanja v dano besedo. Matej se spominja, kako so imele sestre in gospodar preklane letvice; nanje je gospodar vsak teden preko obeh polovic zažagal črte in s tem označil opravljene šihte.

Katarina Čuk 1922 – 1944

Figure 18. Katarina Čuk 1922 – 1944

[Stran 030]

Frančiška Ozbič 1911 – 1944

Figure 19. Frančiška Ozbič 1911 – 1944

Žito so vozili mlet v Zalo, v grapo, kjer se spušča cesta od Godoviča proti Idriji. Tam so stali trije mlini. Potem so po vdaji Italije partizani zaminirali cesto. Nemci so se maščevali tako, da so mline požgali. Prvi vozovi z žitom v mline v Hotedršici so končali kot plen partizanov. Zato so pšenico, oves in ječmen nosili, tudi Čukovi najstarejši dekleti, predvsem za kmete, Katarina in dekla Pepca za Rudolfa, Marija pa za Oblaka. Za ženske je bila taka pot bolj varna kot za moške. Vsaka si je naložila na ramo dvajset do petindvajset kilogramov težko vrečo. Povzpele so se na Lebanov grič in spustile v Novi svet. V dveh urah so bile na cilju. Včasih so v mlinu počakale, da je bilo žito zmleto, ali pa so dobile moko v zameno. Že prej so imeli prebivalci stike čez mejo, zlasti z župnikom, pri katerem so dobivali knjige Slovenčeve knjižnice, Glasnik Srca Jezusovega in drugo čtivo in ti stiki so bili po kapitulacije Italije še pogostejši.

Štajerec s partizanskim imenom Slavc je bil glavni. Ne vedo, kako mu je bilo ime, ali pa nočejo povedati. Prišel je kot predhodnica in poverjenik VOS-a za črnovrško območje. Velik in rdečeličen. Čeprav naj bi organiziral narodno vstajo, ki jih bo rešila fašizma, so se ga bali. Čutili so, da je nevaren. Katarina je nekega večera, ko je stala na balkonu domače hiše, ujela pogovor med njim in terenko s partizanskim imenom Darinka. Pogovarjala sta se o njej. Ko se je vrnila v kuhinjo, je jokala, vendar ni hotela povedati, zakaj. Da je imela ponoči hude sanje. Enkrat je prišel Slavc do nje osebno in ji pretil. Vodil je tudi skupino, ki je prišla k Tominčevim v Spodnje Lome po domačega sina Ivana. Fant se je takrat grel na peči. Preden je mati odklenila, je stekel po stopnicah navzgor, počakal, da so vstopili v hišo, nato pa skočil z balkona bos in v sami srajci na plano in se zatekel k stricu v Črni Vrh. Pepo Kavčič, nekdanjo terenko iz Zadloga, so vprašali: “Ali se spomnite Slavca.” “Seveda.” Kako mu je bilo ime?” Ni hotela povedati in pogovora je bilo konec. Po vojni je bil na visokih položajih Ozne in morda še živi.

Ko so vaščani decembra leta 1943 malo pred božičem čakali po zorni maši pred zaprto trgovino v Črnem Vrhu, če se bo slučajno odprla in bodo dobili hrano na nakaznice, se je stara Cuntovka iz Zadloga obrnila na Čukovo mlajšo: “Katarina, kdaj boš šla v mlin? Vedve nosita tja dol. No, če boš kaj šla, mi prinesi mašne knjižice Molimo.” Deklica je pristala. Ko so bili že v Hotedršici z žitom za v mlin, je skočila še k župniku po molitvenik. Oče ga je

Na nedeljskem pohajkovanju

Figure 20. Na nedeljskem pohajkovanju

[Stran 031]

Gospodinjski tečaj v Lomeh 1938

Figure 21. Gospodinjski tečaj v Lomeh 1938

po nedeljski maši izročil tisti ženski. Vse kaže, da je šlo za past, kajti knjižica je prišla v roke partizanom na komandi VOS-a v Zadlogu. Služila bi naj kot kronski dokaz, da sta dekleti povezani s hotedrškim župnikom. Njega so imeli na piki, veljal je za nasprotnika komunizma in kot tak za sovražnika. Pa še ena zamera je bila. 23. decembra leta 1943 so se na Javorniku spopadli Nemci in partizani. Padle in ranjene nemške vojake je morala Marija z vozom peljati v Godovič. Oblakova kmetija, kjer je služila, je namreč čisto pod goro. Z Godoviča je nato peljala nekaj domobrancev v Hotedršico. Da se ne bi vračala v temi, je tam prenočila. Frančiška Ozbič pa se je zapletla v besedni spor s terenko Cvetko. Dvomila je namreč, da so Nemci na tleh in da bo partizanska zmaga tako lahka in hitra. Ko so se partizani ob oktobrski ofenzivi leta 1943 izgubili pred nemškimi tanki, ji je poočitala: “Kaj imaš od vojske, ki te ni sposobna braniti?”

Petega januarja leta 1944 popoldne so prišli ponje. Dva partizana s šestnajstletnim vodičem Francem Rupnikom iz Zadloga. Najprej po Marijo v Gorenje Lome. Morala je z njimi. Podali so se kar počez in navzdol k Ozmičevim. Tam so imeli tri dekleta: “Katera je Frančiška?”, so vprašali. Potem so se odpravili še v Spodnje Lome k Šoštarjevim. Kar v kuhinjo so prišli: “Čuk Katarina, greste z nami!”

Ni znano, kam so jih peljali. Najmanj do Vojskega, morda celo v Cerkno. Poudarjamo, da je bilo to nekaj mesecev po vstaji na Primorskem. Po nemški ofenzivi se je število partizanov osulo, še vedno pa jih je v Trnovskem gozdu in njegovi okolici ostalo približno dvatisoč, torej za polk, pa so se vseeno imenovali IX. korpus. Še vedno velika vojska, ki pa se je zavedala, da je vojna zanjo dobljena. Zato se partizani posebnih vojaških akcij niso lotevali. V Vipavsko dolino so se spustili šele ob koncu vojne. Tisto na koncu ob nemški ofenzivi za veliko noč 1945 je bilo eno samo skrivanje in bežanje. Med največje akcije lahko štejemo uničenje domobranske postojanke v Črnem Vrhu, miniranje železniških mostov v Baški grapi in pohod v Benečijo. Ko se je nato v Črnem Vrhu naselila posadka šestdesetih nemških policistov, so jih pustili pri miru. Bilo pa je živahno delovanje na terenu, širjenje najrazličnejših mrež, obveščanje, povezovanje, izobraževanje. Koliko dela so si samo naložili s temi tremi dekleti. Ve se, da so jih del poti vozili. Z njimi so imeli opravka pravi preiskovalci in sodniki. Ker na dekletih niso našli krivde, so jih oprostili.

Izvedelo se je, da so spet na črnovrški planoti in da jih imajo v Zadlogu pri Tomincu na poveljstvu komande VOS-a. Pri nedeljski maši v župnijski cerkvi je to povedala očetu Tominčeva gospodinja, ki je bila materina sestrična: “V naši hiši jih imajo. Naj že nehajo nositi pošto v Zadlog!” Mislila je domače terence iz Zgornjih Lom, ki da prihajajo k njim z lažnimi ovadbami. Tudi sosedi Jožefa Rupnik in Katarina Grom sta kasneje povedali, kako je bilo. Ko sta peljali v Zadlog svinjo k merjascu, sta šli obiskat dekleta. Smeli sta do njih. Marija je prišla vsa bleda iz kamre, da jo boli glava, Katarina je nekaj likala, Ozbičeva pa je ležala na peči. Niso bile zgovorne. Eden od partizanov jima je pravil, da so šli tistega dne po zadnje informacije na teren in potem se bodo odločili. Ko sta obiskovalki odhajali, ju je poklical poveljnik in jima zabičal, naj bosta tiho, sicer bo slabo zanju.

Ker hčera ni bilo domov, se je v dve uri oddaljeno vas odpravil oče pogledat, kaj se dogaja. Ustavil se je pred Tominčevo hišo. V tistem se je prikazala na pragu Katarina z mokrim perilom: “Oče, ne hodite noter! Saj bomo itak prišle domov. Oproščene smo.” Tako druge hčere niti ni videl, obrnil se je in odšel.

Čakali so še nekaj dni, a deklet od nikjer. Prve dni v februarju se je na oglede odpravil trinajstletni Matej. Zjutraj je šel k maši, potem pa jo je ubral naravnost po cesti proti Zadlogu. Snega je bilo 20 cm, burja je brila, zeblo je. Samo približno je vedel, kje se mora oglasiti, v Podtisovem vrhu v eni od hiš na koncu zadloške ravnice. Malo je zgrešil in prišel tako že pod hrib. Videti so ga morali, samotno postavo sredi zasnežene ravnice, in ga prepoznati. Matej je tako zagledal sošolca Ivana Bonča, iz hiše pa sta prišli tudi njegova sestra Francka in soseda Fanči Zajc. Skupaj so prišli pri štirni. Matej je povedal, da je prišel pogledat, kaj je s sestrama in Ozbičevo. Vprašani so se spogledali in umolknili. Poka-[Stran 032]

Šoštarjeva bajta s senikom in hlevom v Sp. Lomeh

Figure 22. Šoštarjeva bajta s senikom in hlevom v Sp. Lomeh

zali so, kam naj gre. Tominčeva hiša stoji na polju dobrih sto metrov nazaj proti Črnemu Vrhu. Ko je pred kratkim sošolca ponovno srečal, mu je poočital: “Ivan, se spomniš, ko smo se pogovarjali pri vaši štirni in ste rekli, da ne veste za naši?” Matej jo je ubral k Tominčevim naravnost po snegu tja, kamor so ga napotili. Tam da je štab. Hotel je v hišo, vstopil v vežo, naprej pa ga niso pustili. Ko je vprašal po sestrah, ni dobil pravega odgovora. Naj gre kar domov, bodo že prišle za njim. Opazil je, kako gospodinja joka. Ko se je vračal domov, so se solze ulile tudi njemu.

Gospodinja iz Zadloga jim je kasneje povedala, kako je bilo, vendar samo na kratko. Dokler je bila še živa, se nihče od Čukovih ni odločil, da bi jo vprašal in zapisal podrobnosti, kdo so bili, kaj so govorili, kako so jih peljali v smrt. Le toliko so izvedeli, da so bili med njimi tudi domačini, enega je imenovala. Bilo je zvečer 31. januarja 1944. Ko so se odpravljali, jih je vprašala: “Ali jim ne boste dali večerje?” “Bodo že večerjale tam, kamor bodo prišle!” Prejšnjega dne je ujela besede s posveta, ki so ga imeli s terenci: “Pospraviti jih bo treba!” Slutila je, da se bo zgodilo najhujše. Ko so odšli, je šla stara Tominka gor v spalnico in odprla okno. Videla jih je, kako gredo čez polje in poslušala. Čakala je, da se bo zgodilo. Več kot pol ure je trajalo, preden je visoko na pobočju Male gore zagledala bliske ognja iz orožja in nato zaslišala strele. Bila je jasna noč in ocenila je, da mora biti nekje v Curkovem gozdu. Naslednje dni je šla pogledat, pa ni našla groba. Iskala je prenizko.

Lahko si približno predstavljamo, kako je bilo. Niso jim povedali, kam jih peljejo. Verjetno so jim rekli, da morajo na poveljstvo mesta. Tam bodo odločali, kaj z njimi. Obute v poletne čevlje so šle po zasneženi poti. Noč je bila jasna. Niso se upirale. Vdano so stopale in upale, da se ne bo zgodilo najhujše. V hrib so šli po kolovozni gozdni poti, nekaki bližnjici, ki pelje na Malo goro. V gozdu je bilo snega še manj kot na čistem. Vzpona je bilo dvesto metrov. Hodili so po temi. Potem pa so nenapovedano padli streli. Mrtvih niso slačili in jih ne sezuvali. Pod potjo so v kotanji izkopali plitvo jamo, jih zvlekli vanjo, nametali čez nekaj zemlje in odšli.

A tega leta je bila zgodnja pomlad in upokojeni gozdar Zajc, zdaj zaposlen kot upravitelj Curkovega gozda, je naletel na grob, ki so ga razkopale lisice, in na obgrizena trupla. Ena od glav je bila odtrgana. Dogovoril se je s Kosmačem, s sosedom, ki je vzel še sina. Naložili so si lopate in motike, kot da gredo popravljat cesto. Jamo so poglobili, vanjo položili ostanke deklet in jo zasuli, na grob pa naložili kamenje. Do konca vojne niso po-[Stran 033]vedali nikomur. Verižico in prstan, ki ju je nosila Katarina, so izročili črnovrškemu župniku Ivanu Kobalu, ta pa je dal oboje očetu. Čukova mama do smrti ni izvedela, kaj se je zgodilo njenima dekletoma. Potem pa je med prvimi šel gor oče. Postavili so križ in zasadili smreko. V začetku je hodil za vse svete od družine samo on. Za grob je skrbela družina Zajc iz naselja Mala Gora, kasneje tudi sestra Pepca, ki se je poročila z domačim sinom Marjanom. Ta se spominja tistih strelov. V njihovi hiši je bila komanda mesta Črni Vrh. Ko je počilo, so partizani v paniki stekli na prosto in se, ker je bilo tiho, brez poizvedovanja vrnili v hišo.

Čez teden dni je Anton Poženel, brat Klavžarjeve žene, prišel kot partizan povedat: “Odšle so prostovoljno na Dolenjsko. Hočejo se izogniti obrekljivim jezikom.” Mateju je še danes žal, da ga ni, dokler je bil ta še živ, vprašal, kdo ga je poslal. Ozbičeva Albina se je odpravila k župniku, da bi mu plačala za mašo za sestrino srečno vrnitev. “Saj so mrtve! Ubili so jih!”, je vzkliknil in zatrdil, da to ve zanesljivo. Eden od domačinov, s partizanskim nazivom Božič, mu je poročal. Tudi za tistih triintrideset, ki so jih postrelili v Dolenji Tribuši, potem ko so se jim bili 1. septembra 1944 predali ob napadu na postojanko v Črnem Vrhu, mu je povedal. Župnik je tako izvedel zanje še pred sorodniki in jih vpisal kot mrtve v matično knjigo. Ko je šla Rupnikova Ivana iz Predgriž kmalu po tem napadu k župniku po neki dokument, je mirno napisal: “Rupnik Ivana, mož: pokojni Rupnik Franc”, ko ta sploh še ni vedela, da so moža ubili. Spremljal je dogajanje, vendar se je toliko zavaroval, da je nepreverjene ali nevarne podatke pisal s svinčnikom in ne črnilom.

Umor treh deklet je bil za ljudi nekaj nezaslišanega. Fašisti v vseh dvajsetih letih svoje vladavine, dokler se ni začela vojna, na tej planoti niso ubili nikogar, partizani pa zdaj kar tri naenkrat. Zato so ljudje, naklonjeni partizanom, dejanje tajili. Ko je Albina nosila črno ruto, jo je sovaščanka iz Spodnjih Lom napadla: “Kaj nosiš tole na glavi? Saj so šle na Dolenjsko!”

Ko se je čez pol leta, avgusta 1944, ustanovila domobranska postojanka v Črnem Vrhu, so se domobranci ponudili, da bi raziskali zločin. Oče jim je odvrnil: “Bog je sodnik živih in mrtvih. Zaradi nas nočemo ničesar.” Za nobenega ni hotel povedati. Vedel je, da je za vsem Slavc, pobudnika pa Ivan Sedej, krojač, doma iz Zadloga, in njegova žena. Že pred vojno so ga v Jugoslaviji zaprli kot komunista. Tudi Italijani so mu hitro prišli na sled in ga konfinirali v Potenzi. Po kapitulaciji Italije se je spet znašel na Lomeh. Tudi Rupnikove, ki so stanovali z njim v isti hiši,

Črnivrška planota: raztresene hiše, redke njive, košenice, gozd

Figure 23. Črnivrška planota: raztresene hiše, redke njive, košenice, gozd

[Stran 034]

Prva lopata na samotnem grobu

Figure 24. Prva lopata na samotnem grobu

je vpletel v svoje mreže. Po svoje je bilo nenavadno, da ni šlo za sovraštvo, naperjeno proti premožnejšim kmetom, ampak proti vaškim proletarcem, ljudem, ki so mislili drugače, predvsem tistim, ki so bolj zvesto hodili v cerkev in bili člani verskih organizacij. Nekak odbor so ti ljudje ustanovili že med Italijo, po njeni kapitulaciji pa so udarili. Krojač in žena nista hodila v cerkev. Proti koncu vojne je postal komisar v bolnici Pavla. Od tam se ga dobro spominjajo. Ko se je bilo treba zavrteti pri plesu, je bil najbolj uren, ko pa je bilo treba nositi ranjence, ga je zabolel hrbet. Po vojni se je smrtno ponesrečil z motorjem.

Planota je vedela, kaj se je zgodilo in kdo je bil zraven. Prvi so smeli govoriti, drugi so morali biti tiho, a molčali so vsi. Ostala je senca in nezaupanje. Tudi tam, kjer ni bilo državljanske vojne, ni po naseljih več tiste prisrčnosti med ljudmi, čeprav je življenje lažje. Tak je svet in razvoj. Če so ostali neporavnani računi, pa je toliko slabše. Dobro se ve, katere hiše in celo katere vasi so bile bele in katere rdeče. Če so ljudje o tem tiho, še ne pomeni, da so pozabili.

Matej pripoveduje o uničenju domobranske postojanke in napadu na Črni vrh:

“Župnik jim je svetoval, naj bežijo. Kraj ni pravi za postojanko. Ni ga mogoče braniti. Bilo je v petek, zjutraj se je začelo, popoldne pa je bilo že konec. Pri Tominčevih smo kosili otavo. Nič se ni čutilo, da se pripravlja nekaj tako velikega, čeprav so Lome oddaljene samo nekaj kilometrov. Potem so se zaslišali streli in zabobneli topovi. Odšli smo domov in molili. Pa nismo vedeli, da gre nanje taka sila. Ves IX. korpus, celo brigada Garibaldi. Pa še izdajstvo je bilo. Vse so vedeli. Eden od zajetih domobrancev je šel celo v Trebče po vrv, do so ujetnike zvezali. Prvi je padel poveljnik Jožko Jakoš in se zato niso pravočasno odločili za izpad. Gospodar me nato v nedeljo ni pustil k maši v Črni Vrh, šel sem v Godovič.”

Mama ni prebolela izgube hčera. Brat, ki se je sedemnajstleten pridružil domobrancem, je prišel s Teharij s tifusom. Ležal je v bolnišnici v Vipavi. Ko je v pozni jeseni istega leta zbolela z visoko vročino tudi mama, so najprej mislili, da ima isto. Šlo pa je za prehlad in pljučnico. Gospodarica si ni upala pomagati, ker se je bala, da bi se nalezla. Soseda Pepca se je je usmilila, jo umila in preoblekla. “Vidite, še danes sem živa!” A oslabela in brezvoljna mama bolezni ni bila kos. Umrla je 25. novembra. Ostal je oče z devetimi otroki, starimi od enega do sedemnajst let. Štiri leta, do svojega osemnajstega leta, dokler ni zrasla ena od sester, je bil Matej glavni kuhar. Vsemu se je privadil, soseda ga je celo naučila peči kruh. Kravica, ki so je imeli že med vojno, je bila zlata. Čeprav majhna in koščena, jih je bogato zalagala z mlekom. Vsak teden so pridelali iz njega tri kilograme masla, za kilo masla pa se je po čudnih poteh dalo dobiti v Ljubljani deset kilogramov moke.

Grob v gozdu pa je ostal. O nekem času in dogodku sta pričala križ in pritlikava smreka. Ker ji je primanjkovalo sonca, smreka ni rasla. Ob slovenski pomladi so svojci prosili oblast, da dovoli prekop. Odločala je uradnica higienske izpostave. Ko je izvedela, da gre za umrle pred desetletji, je samo zamahnila z roko in izdala dovoljenje. “Saj mene zraven ne potrebujete, boste že sami!”

Matej je v Črnem Vrhu naročil krsto. Ko je šel v Idrijo urejat dokumente za prekop, je srečal znanca, ki mu je rekel: “Ni treba, da je velika. Če so pokopane na peščenem, bo kosti komaj za pest.” A kosti je bilo veliko in je bila krsta premajhna. Čevlje, po katerih so jih prepoznali, so morali zakopati nazaj. Marijini so bili podkovani, Katarinini so bili okrašeni s posebnimi gumbi, kajti rada se je lepo oblačila in obuvala, Frančiškini pa polvisoki.

Pogreb je bil lep. Škof Pirih je svetoval, naj o tem ne razglašajo na ves glas. Še danes jim je žal, da so ga poslušali. Res je prišlo veliko gospodov, pa tudi domačinov, vendar bi prišli tudi Colčani, Podkrajci in Hotenci. Zamerili so, ker so nanje pozabili. Leto 1991 je bilo leto upanja. Takrat se je še dalo. Zdaj vsa tri dekleta počivajo skupaj na črnovrškem pokopališču.

Z mrliškimi listi pa se ni izšlo. Kljub nespornim dokazom, da so bile ubite, se je zataknilo, in to lani, leta 1997, ko je že veljal zakon o poenostavitvi postopka. Na upravni enoti v Idriji so imeli opravka z isto žensko, ki je [Stran 035]urejala dokumente za izkop leta 1990. Najprej je bilo videti, da bo šlo gladko, sama prijaznost in uslužnost. Čez nekaj dni pa je zadeva postala zapletena. Videti je, da zaradi tega, ker so bile umorjene med vojno. Zanje zakon ne predvideva olajšav. Da so potrebne priče in izjave. Tako še danes ni mrliških listov, čeprav so umorjene napisane tako na farnih ploščah kot na nagrobniku. Če bi verjeli matični knjigi, so še vedno žive.

Nekam v zadregi smo, ko hočemo najti razloge, zakaj je bila potrebna smrt teh deklet. Že res, da je šlo za umetno ustvarjanje sovražnika, za zastraševanje. Vseeno pa je čudno, da domači komunisti niso upoštevali navodil poveljstva in se odločili za umor. Zakaj so svoje dejanje skušali zakriti? Domnevamo, da so šli z dekleti predaleč in so preveč vedele. Prepoznale so domače partizane in terence, celo po imenu, vedele za njihova zla dejanja, vedele za njihova zbirališča in javke, za njihove zveze in povezave, ni znano, kaj vse so z njimi počeli, skratka: bali so se, da bodo spregovorile. Treba jim je bilo zapreti usta.

3.2. Usoda Remškarjeve družine z Brezovice pri Ljubljani

Ivanka Kozlevčar

3.2.1.

Če bi danes spraševali za Remškarjevo domačijo, bi morda le redkokateri od starejših vedel, kje je bila, saj je vse tako narejeno, da o njej ni niti sledu, kot da ni ničesar bilo in se ni nič zgodilo. Bili so taki časi, da se je zdelo potrebno, da se nekatere stvari izbrišejo tudi iz spomina ali se vsaj zabrišejo, postanejo nedoločne in se zato lahko poljubno prikrajajo. Celo mnogi domači niso negovali izročila družine in ga prenašali, bodisi da jim je bilo preboleče ali se jim je zdelo v določenih okoliščinah obremenjujoče ali pa so ga zaradi neobveščenosti in mladosti premalo poznali. Zato je prav, da se mladi rod ove svojih korenin in skuša razkriti, kako je pravzaprav z njim. Pozabljenje prinaša miselno in življenjsko praznino in iluzijo, da se vse z nami začne in konča.

Remškarjevi so nekdaj imeli lepo kmečko hišo z gospodarskimi poslopji blizu železniške postaje. Preživljali so se s kmetijstvom. Imeli so kakih 5 ha zemlje, nekaj dohodkov pa jim je dajala tudi gostilna. Med vojno je na domačiji gospodarila vdova Alojzija Remškar, mož, Franc Remškar, je umrl 1928. leta.

Imel je brata duhovnika in tri sestre redovnice, kar kaže na duhovno usmerjenost družine. Mati Alojzija je bila tedaj že priletna (roj. 25. 2. 1879) in je imela otroke, razen dveh, že preskrbljene. Imela je 3 sinove in 4 hčere, bili so torej vitalna družina, kakršne v tistem času niso bile redke. Sin France je bil mornariški oficir, Ivan duhovnik (12. 7. 1942 je imel novo mašo), Karel pa je bil določen za gospodarja. Dve hčeri, Marica in Pepca, sta bili poročeni, Ivanka je bila učiteljica, najmlajša Tončka pa je živela še doma in pomagala pri gospodinjstvu. Med okupacijo se je mirno življenje zelo spremenilo. Na postaji je

Alojzija Remškar ob vrnitvi 1962

Figure 25. Alojzija Remškar ob vrnitvi 1962

bila italijanska postojanka, v Remškarjevi hiši pa so vojaki imeli menzo, zato so bili Remškarjevi zelo izpostavljeni, OF so se zdeli sumljivi in začeli so jim groziti. Franceta je doletela usoda drugih oficirjev jugoslovanske vojske in je bil interniran v Gonarsu. Z naraščanjem revolucionarnega gibanja so se čutili čedalje bolj ogrožene zlasti po poboju Mravljetovega očeta in fantov v noči z 12. na 13. junij 1942 in Novakovih fantov, s katerimi so bili v sorodu, 15. avgusta 1942, [Stran 036]

France Remškar

Figure 26. France Remškar

(Remškarjev oče in Novakova mama sta bila brat in sestra) pa tudi drugih v okolici (prim. Zaveza št. 7, 9, 14). Tončka se spominja, da je bil strop pri Mravljetovih še krvav, ko so šli kropit pomorjene. Remškarjev dom se je napolnil z vračajočimi se otroki. Hči Pepca por. Gruden je z družino pribežala iz Mirne Peči, ker je bila železniška postaja, na kateri je mož delal, požgana in so si sami le z begom rešili življenje. Doma je živela tudi hči Marica por. Puc z dvema otrokoma. Moža so ji Italijani obsodili na 6 let ječe. Domov je prišla tudi Ivanka. Po italijanski kapitulaciji se je iz taborišča vrnil še France. Nastalo je vprašanje, kam naj gre. OF je zahtevala, da gre k partizanom in doma ni mogel ostati. Zaradi omenjenih dogodkov se je umaknil v Ljubljano in se pridružil domobrancem. K domobrancem je šel tudi Ivan kot kurat, Karel pa je ostal doma in delal na kmetiji. Tako so se prebijali skozi vojni čas v neprestanem strahu tudi pred bombardiranjem, ker so bili blizu železniške postaje.

Ob koncu vojne je po Tončkinih spominih Ivan prišel domov in jim rekel, naj bežijo, ker jih bodo sicer pobili. Glede na grožnje so opozorilo vzeli zares, se na hitro pripravili, naložili najnujnejše na voz, zapregli konja in pognali. Mama in Pepca sta bili z otroki na vozu, Tončka in Ivanka pa sta se peljali s kolesi. Karel se je pridružil domobrancem. Doma je ostala le najstarejša hči Marica z otrokoma in možem, tako da hiše niso zaprli. Umikali so se čez Ljubelj. Na avstrijski strani so jih dali najprej v Celovcu v neko šolo, nato pa so živeli pod milim nebom na Vetrinjskem polju. Konja so izpustili, ker ga niso mogli nahraniti. Jedli so, kar so imeli s seboj. V Vetrinj so prišli tudi njihovi moški. Najprej sta bila vrnjena France in Karel, Ivan pa dva dneva za njima. Ko so prišle prve vesti, da jih izročajo partizanom, sprva niso verjeli, vendar je mama svetovala Ivanu, naj se preobleče in umakne iz taborišča. On pa ji je odvrnil, da mora biti kot duhovnik pri svojih tovariših, ker ga bodo v stiski potrebovali. Ko so taboriščniki spoznali usodo svojih moških, so jokali in molili, bilo je grozno ob zavesti, da jih čaka smrt. Vsi so imeli že take izkušnje iz svojega okolja, da so vedeli, da ni rešitve. Pravzaprav se niso bali toliko smrti kot mučenja. To so bili dnevi nepopisne groze.

V Vetrinju so bili kaka dva meseca na prostem, nato pa so jih odpeljali v barake. Tedaj so začeli dobivati tudi skupno hrano, in to zastonj. Prizadevali so si dobiti kako delo, saj so bile potrebe hude. Tako je Tončka pospravljala in pri tem spoznala svojega bodočega moža Joeja Harrisona, se poročila in se nato z njim preselila k njegovi materi v Anglijo. Kasneje sta si uredila dom v Birkenheadu pri Liverpoolu, in tam živita še sedaj. Ima pet otrok, tri sinove: Richarda, Karla in Johna, ter dve hčeri: Marijo in Silvijo. Vsi so že osamosvojeni.

Mama in hčeri Ivanka, ki se je v begunstvu poročila, ter Pepca z družino so ostali v taborišču do 1947. leta, ko so se preselili v Gilbert v Minessoto. Tam so begunci imeli svojo organizacijo, ki jim je preskrbela garancijo za posojilo v času, ko se še ne bi mogli sami vzdrževati. Začetek je bilo zelo hud. Stanovali so v živinskih barakah in tudi stradali. Do-

Pepčini otroci 1997 – Z leve Valči, Marija, Mirko in Janez

Figure 27. Pepčini otroci 1997 – Z leve Valči, Marija, Mirko in Janez

[Stran 037]

Nova maša 13. jul. 1942 – Z leve Marica, Ivanka, Vida, Ivan, Pepca in
                        Tončka

Figure 28. Nova maša 13. jul. 1942 – Z leve Marica, Ivanka, Vida, Ivan, Pepca in Tončka

bili so delo v rudniku železove rude. Med seboj so si pomagali in počasi so prišli do svojih hiš. Zelo so bili prizadeti zlasti otroci, saj so zaradi neznanja jezika morali začeti s prvim razredom, čeprav je bil najstarejši star že 12 let. Kasneje so v šoli dobro napredovali. Mama se je julija 1962 vrnila na Brezovico in tam je 1965 umrla. Tudi obe hčeri v Ameriki in njihovi možje so že mrtvi. Ostali so še štirje Pepčini otroci: Valči, Marija, Mirko in Janez. Fanta sta bila rojena še v Sloveniji.

Po osvoboditvi so dom in zemljo Remškarjevih zaplenili. Z odločbo 10. 1. 1946, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Ljubljani, “vsled poročila KNOO Ljubljana okolica”. Zaplemba je utemeljena z naslednjim: “V smislu čl. 28 zakona o zaplembah se izreče zaplemba celokupne premičnine in nepremičnine imovine Remškar Alojzije, gost. in posest. Brezovica 18. Utemeljitev: Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovana sodelovala z okupatorjem in je ob osvoboditvi pobegnila.” Za zaplembo je bilo dovolj poročilo, nikogar niso zaslišali in nič ni pomenilo, da je imela Alojzija Remškar ob koncu vojne že 66 let, tako da med vojno ni mogla biti preveč dejavna ne tako in ne drugače. Prizadevanje Pucovih, da bi ohranili vsaj stanovanje v domači hiši, je bilo brez uspeha, čeprav je Karel Puc podpiral partizane in bil zaprt pod Italijani in Nemci. Gostinske prostore je dobila I. P., Marica pa se je kmalu morala preseliti v zasilni prostor v nedograjeni hiši. Novi naseljenci so kasneje hišo podrli in na njenem mestu postavili novo. Prav tako so pozidali vso okolico. Ko se je mama Alojzija 1962 vrnila na Brezovico, ji je oblast povratek dovolila, saj ji ni imela pravzaprav česa očitati, vzeti pa tudi ne več kaj. Zatočišče je lahko dobila le pri hčeri Marici, doma ni imela več. Za novo priseljence je bila tujka, morda celo malo neprijetna, ker so tedaj vendarle že vedeli, kje je bil njen dom in da je svet, na katerem stojijo njihove nove hiše, pravzaprav njen. Toda to

Tončka z nečakinjo in pranečakom v Birkenheadu 1961

Figure 29. Tončka z nečakinjo in pranečakom v Birkenheadu 1961

[Stran 038]je bil brezčuten čas, ko se je mnogim zdelo, da je prav tako, kot je, že zaradi ugodnosti, ki so jih bili deležni. Na čigav račun je to šlo, je bilo nadležno pomisliti. Bil je čas začetkov porabniške miselnosti. Nihče ni pomislil, kako je pri srcu njej, stari ženi, ko je zanjo zaprt dom, ki je poznal njene skrbi, delo in ritem njenih korakov, ki je hranil jok in smeh njenih otrok in obraze prednikov. Ni ji bilo tudi dano postati pred brezni, kjer so ležali njeni fantje in jim prižgati svečko, takrat so bila še prikrita, pa saj bi bilo preveč za njeno staro srce. Dano pa ji je ležati ob domači cerkvi med njenimi ljudmi.

Od vseh članov Remškarjeve družine živi samo še Tončka. Z možem je nekajkrat obiskala Slovenijo, svoj rojstni kraj, sestro in sorodnike. Njena vedra narava in družina ji pomkagata ohranjati ravnotežje, vendar ne more skriti bridke bolečine zaradi izgube doma, smrti dragih in razkropljenosti družine. Ko mi je pripovedovala njihovo zgodbo, so jo premagovale solze. Težko se trga ob slovesu in s pogledom objema svojo domačijo, kot bi jo hotela odnesti s seboj. V njej ni niti malo sovraštva, o katerem zdaj zmagovalci toliko govorijo, morda malo čudenja ljudem zaradi njihovega ravnanja in globoka žalost.

4. Spomini primorskih domobrancev

4.1. Umik

Jože Velikonja

4.1.1.

Primorski domobranci, po večini na postojankah v Vipavski dolini, so malo vedeli, kaj se godi drugod po Sloveniji. Dogodki so kazali, da se bliža konec vojne. Boj na Otlici 26. aprila je pokazal večjo prodornost partizanov. Že novembra 1944 je prišel na Notranjsko Srbski dobrovoljski korpus, ki mu poveljeval general Mušicki. V njem so bili predvsem Ljotiæevi politični somišljeniki. S poveljstva v Ilirski Bistrici je obvladoval Pivko in okolico. Po Krasu in spodnji Vipavski dolini so se v februarju 1945 nastanili srbski četniki, begunci iz Srbije in Bosne, pod poveljstvom svojih vojvod. Medtem ko je Dobrovoljski korpus nastopal kot urejena vojska, so bili četniki manj disciplinirana družina, bolj opazna po svojih dolgih laseh in bradah kot po vojaški strumnosti.

Zadnje dni aprila 1945 so se skozi Vipavsko dolino pomikale trume Srbov, civilnega ljudstva, družin in otrok, ki so se dotlej zadrževali v Pivki. Informirani smo bili, da se premikajo proti Soči samo civilni begunci, da ne bodo v pričakovanih bojih na Notranjskem v oviro, vendar je bilo med umikajočimi tudi precej vojakov.

Slovenski domobranci so imeli svoje središče v Ajdovščini. V bližini so bile stalne postojanke še v Vipavi in oddelek pri Št. Vidu (Podnanos), začasne postojanke so pa bile v Lokavcu in Slokarjih, pri Sv. Križu in občasno pri Vrtovinu.

V Ajdovščini so bili domobranci nameščeni po vojaških kasarnah in delno tudi v mestu. Poleg lahkega orožja so imeli na razpolago nekaj težkih strojnic in minometalcev, ob koncu celo manjši top, ki so ga zajeli partizanom. Okrnjene postojanke so bile še v Ilirski Bistrici in Postojni. V Idriji je vodil domobransko postojanko stotnik Cuderman. Poleg teh so obstajale postojanke na Veharšah in v Gornji Soški dolini. Domobranci v Gorici so bili predvsem zaposleni s kulturnim delom.

Vodstvo primorskih domobrancev v Trstu (polkovnik Anton Kokalj) je zaradi slabih zvez prepustilo dokaj avtonomije stotniku Janku Debeljaku, ki je poveljeval oddelkom Slovenske narodne varnostne straže (SNVS) v prvem udarnem bataljonu v Vipavski dolini. Odkar se je spomladi 1945 pri Šempetru pri Gorici nastanil general Miodrag Damjanoviæ, ki je veljal za poveljnika jugoslovanskih vojaških sil s pooblastili generala Mihailoviæa, je bilo videti, da se poveljstvo dejansko nahaja v Šempetru in ne v Trstu. Kazalo je, da je skupno delo primorskih, ljubljanskih in gorenjskih domobrancev kakor tudi dobrovoljcev in četnikov usklajeno in v soglasju z Mihailoviæevimi navodili o pripravah na konec vojne.

Končna faza se je začela v nedeljo, 28. aprila 1945. Major Debeljak je popoldne sklical sestanek vseh oficirjev v oficirski menzi v Ajdovščini. Tam je razložil, da partizani silovito pritiskajo s Hrvaške. Zato ni zanesljivo, da jih bodo srbski dobrovoljci lahko zadržali in preprečili njihovo prodiranje na zahod. V načrtu je utrditev postojank v Vipavski dolini in zavarovanje poti za morebitni umik v Furlanijo. Sam se je odpeljal v Šempeter po nadaljnja navodila. Čeprav je dobil od srbskih dobrovoljcev zagotovila, da so njihovi [Stran 039]

Domačija (1939)

Figure 30. Domačija (1939) Marijan Tršar

oddelki še na Razdrtem in v Postojni, je hotel biti o tem prepričan. Po nadaljni poizvedbi se je pokazalo, da so se dobrovoljci že umaknili iz Pivke in da je gornja Vipavska dolina že v rokah partizanov.

Popoldne so prišli skozi Ajdovščino nemški oddelki iz Idrije, za njimi tudi idrijski domobranci. Veharška posadka, čeprav je spadala med primorske domobrance, se jim ni pridružila. Ostala je na Veharšah in kasneje odšla na Koroško skupno z domobranci iz Rovt – in bila vrnjena. Nemci so hoteli uporabiti prosto pot za umik v Furlanijo. Domobranci so pričakovali, da bodo ostali v Vipavski dolini. Zato so od Nemcev zahtevali orožje in opremo. Razoroževalno akcijo je vodil poročnik Bogo Sluga. Nemci so predali nekaj orožja ter avtomobilov in motorjev. Ko se je proti večeru vrnil iz Gorice Janko Debeljak, je nadaljnje razoroževanje prepovedal. Nemci so nadaljevali pot proti Gorici, idrijski domobranci so prenočili v Ajdovščini.

Pozno zvečer je Janko Debeljak ponovno sklical vse oficirje in naznanil, da je naslednje jutro, to je v ponedeljek, napovedan odhod vseh čet iz Ajdovščine proti Gorici, ker je nujno preiti Sočo in priti v Furlanijo, tam pa dobiti stik z angleško vojsko. Ukazal je, da naj vzame vojska s seboj le osebno opremo.

Umik se je začel v ponedeljek ob sedmih zjutraj. Ob desetih so odšli zadnji oddelki. Ob odhodu je bilo uničeno skladišče orožja in municije ob Hublju. Pred poldnevom so se v Ajdovščini pojavili prvi partizani. Začelo je deževati in je nato deževalo ves dan in pozno v noč.

Vsa vojska se je v dokaj urejenem redu pomikala po glavni cesti proti Gorici. Pri Selih je zavila na cesto proti Dornberku in Prvačini. Na tem odseku so se pridružili hrvaški domobrani, ki jih je vodil general Parac. Bili so v nemških uniformah in urejenih odddelkih in se niso družili s slovenskimi domobranci. Na poti je kolono obstreljevalo majhno angleško letalo.

Nalog je bil preiti Sočo. Kolone so se premikale mimo železniške postaje proti mostu. Partizani so s Kalvarije obstreljevali most preko Soče in zadrževali prehod. Pred večerom so jih od tam pregnali srbski dobrovoljci in odprli neoviran prehod preko Soče. Nismo vedeli, kaj se godi v Gorici.

Pozno ponoči je večina umikajoče se vojske prešla v Furlanijo in se tam ustavila. Med tisoči vojakov je bilo tudi nekaj civilnih oseb iz Vipavske doline in tudi iz Gorice. Most preko Soče pri Ločniku je bil na goriški strani v rokah partizanov, zato se tam ni dalo čez. Nekaj ljudem je uspelo priti čez Sočo po mostu v Pevmi.

Vse vojaštvo in civilni begunci so se razporedili po krajih od Gradiške do Krmina in čakali. Tu in tam so bili še nemški oddelki, ki so čakali na predajo. Primorski domobranci so se v torek razporedili ob cesti od Gradiške do Ločnika.

Pozno zvečer (v torek) je po cesti od Gradiške pripeljajo nekaj angleških oklepnih avtomobilov in se ustavilo pri Šlovrencu (San Lorenzo). Karel Rakovec je bil tolmač ob prvih stikih z Angleži. Ti so postavljali osnovna vprašanja: “Kdo ste? Koliko vas je? Koliko hrane imate?” Četniški vojvode pa so razglašali, da so Angleži sprejeli vso vojsko v svoj sestav. Angleži so tudi odredili, da se vsi oddelki odmaknejo od Soče in da bodo preprečili vsake spopade s partizani. Naslednje jutro je po cesti iz Gradiške pripeljal osebni avto. Domobranska patrulja ga je prestregla. V spopadu je bil ubit partizanski major Matejka (Pemc). Ustrelil ga je mladi Terčelj, doma iz Lokavca.

V četrtek je potekal premik do taborišča pri Palmanovi. Šele tam se je začelo odlaganje orožja.

Vseh primorskih domobrancev, ki so se umaknili iz Vipavske doline, je bilo okrog 600. Kasneje so se jim pridružili posamezniki, ki so se prebili iz Trsta in Soške doline, tako da je število naraslo do 800. Srbskih prostovoljcev je bilo okrog 6000, četnikov pa preko 10 000. Precej mladih slovenskih domobrancev je ostalo doma in se niso umaknili. To velja posebno za ostanke postojank v Ilirski Bistrici in v Postojni.

Polkovnik Kokalj se je hotel pridružiti vojakom in je zato v nedeljo 28. aprila s spremstvom odšel iz Trsta in prišel do Gorice. Nameraval je nadaljevati pot do Ajdovščine. V ponedeljek je s presenečenjem ugotovil, da so na cestah partizani. Iskal je pomoč pri nadškofu Margottiju, ki mu v tistih razmerah ni mogel pomagati. Kokalj ni vedel, da so se prav takrat dobrovoljski in domobranski oddelki premikali skozi Gorico proti Furlaniji. Naslednje dni so njegovi spremljevalci našli pot v Furlanijo, on sam pa ni hotel bežati. Tako so ga v Gorici zajeli partizani in ga ustrelili.

Slovenski četniki so se pojavili kot svoja skupina v taborišču pri Palmanovi. Tam so domobranci izvedeli, da spadajo v okvir slovenske narodne vojske z generalom Prezljem na čelu. Četniška skupina je obstajala iz oficirskega šštaba. V njem je bil tudi “obveščevalec” Dušan Pleničar, kasnejši urednik in izdajatelj Klica Triglava.

4.2. Dnevnik

Zvone Žitnik

4.2.1.

Zvone Žitnik je bil kulturni referent pri primorskih domobrancih v Ajdovščini. Maja 1945 se je s svojo četo umaknil v Italijo na področje, ki ga je držal 13. britanski korpus. Ta je izvajal drugačno politiko do slovenskih domobrancev in drugih jugoslovanskih protikomunistov kot 5. britanski korpus na avstrijskem Koroškem, čeprav sta oba spadala v isto, osmo armado.

Tu objavljamo nekaj vpisov iz 2. dela njegovega dnevnika, ki pripovedujejo o njegovi poti. Žitnik se je nazadnje ustavil v begunskem taborišču v Eboliju, kjer je postal duša publicističnega življenja. Izdajali so šapirografirano revijo Mi in svet in tiskali nekaj pesniških zbirk. V Eboliju se je njegovo življenje tudi končalo – nekega dne je pri kopanju utonil.

4.2.2. Nedelja, dne 29. aprila 1945

V najini sobici brli slaba žarnica. Radio igra vesele melodije iz bogve katerega mesta. Deževen, popolnoma navaden dan je danes. Nobene spremembe v naravi, nobenega posebnega razpoloženja v stvarstvu Vsemogočnega.

Okna najine izbe so zatemnjena. Prek enega sem obesil star, raztrgan temnordeč namizni prt, prek drugega pa sem napel velik lepak, ki prikazuje notranjščino amerikanskega velebombnika, iz katerega se bedasto režita dva črnca – pilota; pod letalom leži razbita in požgana vas ter napis: USA blagoslavlja Evropo.

[Stran 041]

Beg dreves (1939)

Figure 31. Beg dreves (1939) Marijan Tršar

In vendar, današnji dan ni tako navaden dan, kajti danes je radio objavil kapitulacijo Nemčije. Nemška vojska na vseh frontah v popolnem razsulu. Rusi, Amerikanci in Angleži vdirajo v nezasedene kraje z blazno naglico. Zdajle, prav zdajle – ura je pet minut pred deseto zvečer – čujemo nabijanje fronte pri Monfalconu blizu Trsta. To morajo biti ogromni ladijski topovi, kajti stekla v oknu nenehoma zvenijo.

Že danes dopoldne sem opazil, da se je polastilo Ajdovcev neko čudno razpoloženje. Opazil sem tudi, da Nemci vlačijo vozove, nabito polne vojaškega materiala, proti Gorici. Na cesti, ki drži mimo ajdovškega bloka proti Gorici, pa se je proti poldnevu kolona zabasala. Ogromni tovorni avtomobili so stali po sredi ceste in onemogočali promet. Vojaštvo je postavalo poleg ceste ali pa posedalo po razmočeni travi in kamenju. S poročnikom sva hotela okoli tretje ure popoldne proti našemu štabu, ko naju je prehitel na kolesu neki podnarednik iz 10. čete: “Pojdita po pištole! Nemce razorožujemo!” Pospešila sva korake. Stalno sva se morala izogibati ljudem, ki jih je bila polna cesta.

“Šarcev kolikor hočeš!” je vpil neki domobranček in vlekel po njivi cel kilometer dolgo municijsko “žnoro”. Ob jarku poleg ceste je stala dolga vrsta nemških mitraljezov in se vsak trenutek večala. Naši so odklopili prikolico ogromnega kamiona, ki je bila polna motornih koles. Nemci so strmeli. Opazil sem prestrašene poglede. Toda našim in četnikom je šlo samo za orožje. Na bloku so trgali nekega Nemčka: puško, naboje, pištolo, bombe in drugo. Šla sva naprej. Mlad in simpatičen nemški podoficir se je prepiral z mojim kolegom s propagande Vavtarjem, ki mu je hotel “ukrasti” bicikel. Nemec mu je dopovedoval, da je kolo že last nekega četniškega oficirja, toda Vavtar ni odnehal. Ker me je zanimalo, kako bo stvar potekla, sem se ustavil ob strani in opazoval. Nemec je pričel klicati nekega srbskega oficirja, Vavtar pa ne bodi len, pograbi Švaba za vrat, mu izpuli kolo in mi od daleč pomaha z roko. Šla sva ob koloni naprej. Poleg voza, nabito polnega municije, je stal nemški podoficir. Ko sva prišla do njega, mi je sam od sebe ponudil Browning z dvema rezervnima magazinoma. Kar takole na lepem.

V tistem momentu mi je bilo teh ljudi žal, prav zares žal. Zamislil sem se v njihov položaj. Pred Stalingradom so že bili. In danes, danes jih mi razorožujemo. Njihov ponos je moral v tistem času silno trpeti. Nemci na tleh. Je mogoče, je mogoče, da se je vojna takorekoč končala? Je mogoče, da je zaključena dolga, ah predolga doba vojne? Je mogoče, da je šest let minilo in da teh šest let človeštvo – preživelo človeštvo – ne, skoraj je nemogoče.

[Stran 042]

Današnji dan je končan. Ura je tri četrt na dvanajst. Na okenski polici nasproti mene leži pištola, ki sem jo dobil danes od Nemca. Nisem se še zavedel trenutka, ki je šel danes mimo nas. Vem pa eno in to je, da se bo za nas v bližnji prihodnosti odprl pekel. Partizani so zasedli Idrijo, Postojno in Št. Peter na Krasu ter vasice okoli. Popoldne sem govoril z nadporočnikom Pušenjakom, ki je pribežal z gospo iz Idrije. Povedal mi je žalostno novico, da se je Koškin – raznašalec časopisja s postojnske propagande iz leta 1944 – nevarno ranil pri odhodu iz Idrije. Ročna bomba mu je padla izza pasa na tla in ga nevarno ranila po nogah.

V pričakovanju velikih dogodkov grem spat. Upam, da nam bo Bog milostljiv tudi naprej. V skrbeh sem za Ludvika, ki ima visoko vročino. Huda influenca. Prehladil se je, ko je za četnike kupoval vino po bližnjih vaseh.

Včeraj sem mislil v Postojno po mojo in Ludvikovo mesečno plačo. – Vlak bržkone ne vozi več. – Skrbi me, kaj je z domom. Kupil sem dve tablici neke “čokolade” in plačal 200 lir. Denar že dolgo nima nobene veljave več.

Toda, vojne je konec, tako rekoč konec.

4.2.3. Internacijsko taborišče Visco, dne 5. maja 1945, sobota

Pravzaprav bi moral začeti lepo od kraja, kajti od 29. aprila pa do danes sem veliko veliko doživel. Naj torej pričnem:

4.2.4. 30. april – Ajdovščina – ponedeljek:

Zjutraj ob 1/2 2h naju je prebudil propagandist in najin kolega. “Zvone, hitro vstani, da mi boš pomagal spakirati na propagandi! Vsi domobranci, Srbi in četniki bežimo iz teh krajev!” Šla sva po temnem drevoredu proti hiši, v kateri smo imeli propagandni urad. Cesta je bila natlačena z volovskimi vpregami in vojaštvom. Počasi sva se prerinila skozi gnečo. Med potjo sva tekla do štabnega poslopja, če bi mogoče zvedela kaj novega, toda poslopje je bilo temno in zaklenjeno. Na propagandi sva pričela pospravljati vrednejše stvari, kakor ciklostil, katerega sem vedno z veseljem vrtel, potem radio, pisalni stroj, nekaj papirja in barve. Vso komunistično in nemško propagando pa sva sežgala. Uničila sva vse, kar bi utegnilo koristiti rdečim, če bi prišli. Povezala sva kakih petnajst paketov. Ob 3h sva konmčala. Stekel sem proti domu, hočem reči tja, kjer sem z Ludvikom stanoval, da pripravim še svoje in Ludvikove stvari. S svojim sem kmalu končal, toda Ludvikove stvari so bile precej razmetane. On sam je imel tisto jutro 39.50C in skrbelo me je, kaj bo z njim. Stekel sem po mračnih stopnicah na cesto, da najdem našega zdravnika (dr. Vrčon). Zunaj je lil dež kot iz škafa. Zdravnika sem našel prav pred najino hišo in mu povedal, kako je z bolnikom. Ne pomaga nič. Z nami mora, kajti nevarnost pred rdečimi je velika. S težavo sem pripravil Ludvika, da se je oblekel. Svoj radio sva darovala grofici, češ če se vrneva, bova plačala za sobo, če ne, je radio vaš. Bila je seveda zadovoljna. Družina, ki stanuje nasproti naju dveh, je tudi pripravljala stvari za beg. Zunaj je še vedno močno deževalo, ko sem pomagal Ludviku na voz, zmetal nekaj svojih in Ludvikovih nahrbtnikov na razne že precej prenapolnjene vozove in se postavil ob voz, kjer je v debel koc zavit ležal Ludvik. Krenili smo ob 10h dopoldne v najhujšem dežju. Kam, ni nihče vedel. Nekaj časa sem bil dobre volje, toda pot po dežju mi je kmalu zavezala jezik. Grumova Micka je junaško stopala poleg mene. Nebo je bilo temno in iz oblakov je stalno lilo. Vetrovka je sicer držala vodo, toda v čevljih in po hlačah sem bil kmalu “tam”. Cesta je bila asfaltirana vse do vasi Selo, kjer smo z glavne ceste zavili na blatno in umazano poljsko pot. Pri Batujah so nas iskala Titova letala, pa je vsa kolona na srečo tičala v nekem gozdnatem kotičku. Razbežali smo se na vse strani. Sam sem popolnoma pozabil na Ludvika in sem jo pobrisal, kar so me noge nesle, med skalovje. Od tam sem opazoval šest lovskih bombnikov, ki so se v neredu prevažali nad nami in iskali. Kot sem že omenil, pa smo bili zelo dobro skriti. Po kakih petih minutah so odleteli naprej po dolini in so kakih pet kilometrov pred nami mitraljirali cesto. Po nadvse mučni hoji, ki jo je belil dež, smo prišli do vasi Dornberk. Ogromno vojaštva je že bilo tam. Jugoslovanska vojska v domovini je šla sprejemat svojega kralja. Naš tren se je počasi premikal skozi gnečo. Ob cesti je stalo naše vozilo s strtim kolesom. Na njem polno. orožja, zraven pa je klel podnarednik – vodja voza. Dež kot iz škafa. Odvrgel sem municijski trak, ki sem ga imel ovitega okoli sebe. Vetrovka se mi je že na nekaj mestih premočila. Na kolesu nas je prehitel kolega Javornik in vpil, naj se propaganda po naročilu g. stotnika drži skupaj. Ob cesti je v jarku ležal v glavo ustreljen partizan. Obraz spačen. Titovka mu je žalostno visela na razmočenih in razmršenih laseh. Stisnilo me je ob pogledu nanj. Tudi mene lahko nekoč nekaj takega doleti kot njega. Hodil sem ob vozu zdaj na levi, zdaj na desni in opazoval ljudi ter pokrajino, ki je bila zaradi dežja pusta in siva. Voli in konji so se mučili v hrib in težko obremenjena vozila so stokala pod ogromno pezo. Begunci, ki so marširali z nami, so se s topimi pogledi ravnali po naših nasvetih. Gledal sem mater s štirimi majhnimi otroki. Obraz ves rdeč in od skrajne živčne napetosti razvnet. Brž ko je potolažila enega, že je zajokal drugi. Pomagati nisem mogel. Ludvik je ves premočen še vedno sedel vrh voza, polnega muni-[Stran 043]

Most in grad (1939)

Figure 32. Most in grad (1939) Marijan Tršar

cije in min. Vedel sem, da bo huda z njim. V čevljih sem imel mokro, da bolj ne bi mogel imeti in voda mi je s čelade tekla za vrat. Stisnil sem zobe in marširal, marširal. Dalje, naprej, neznano kam. Pri Volčji Dragi je stala na progi vrsta razbitih železniških voz, proga je bila vsa razrita. Prispeli smo do Št. Petra pred Gorico.

Hiše ob cesti so bile razdrte in požgane. Od tod so namreč Nemci hajkali na partizane in zato porušili hiše. V Gorico smo prispeli ob 5h popoldne. Dež je za trenutek ponehal pa spet pričel še bolj silovito. Gorica nas je sprejela popolnoma tiho. Z razvitim praporom smo vkorakali. Mrak je že padal, ko smo dospeli do srede trga. Ceste so bile od bojev, ki so divjali med našimi in rdečimi, vse razrite. Opazil sem mnogo krvavih mlak. Tren je počasi napredoval in se vsak hip ustavil ter zopet krenil. Na levi strani ceste je na pločniku ležal vznak v glavo ustreljen laški gasilec. Odprte oči so strmele v sivo in vedno mračnejše nebo. Malo naprej je na desni ležala mrtva žena, stara čez 60 let. Pozneje sem slišal, da je bila ustreljena zato, ker je nesla rdečim pošto. Iz goriškega gradu so regljale strojnice. Fašisti so se utrdili in streljali na naše kolone. En vod Srbov je zlezel v hiše nasproti grada. Krogle so udarjale pod vozove in cesto, da se je krušila in so kamenčki odletavali po nas. Med kletvinami vozarjev in prerivanjem vozov ter vreščanjem žensk smo pričeli obračati kolono. Skoraj temno je že bilo, ko smo kolono malo ustavili v neki stranski ulici. Dež je lil, lil, lil. “Zvonko,” me je prav po nevojaško poklical nadporočnik Janežič. “Steci nazaj na trg in pripelji enajsto!” Hm, sam naj napravim po tej peklu zapisani Gorici dva kilometra poti. Ceste so bile sicer popolnoma prazne, toda lahko … Vzel sem revolver v roko, ga napel in stekel do trga. Tam sem ujel zadnjega moža od enajste, ki je v koloni prodirala – v smrt. Zavpil sem na ves glas. “Stoj! Nazaj! Fašisti v gradu! Za menoj! Levo okrog!” Ko smo prišli do tam, kjer mi je Janežič dal povelje, sem ostrmel. Naših nikjer. Kaj sedaj! Na srečo pa sem z baterijo lahko osvetlil cesto toliko, da sem pazil na kolesnice vozov, ki so se v blatu dobro poznale. Spotaknil sem se v nekaj mehkega! Posvetil sem. Bil je crknjen ali ustreljen velik pes. Prispeli smo do bloka, kjer so rdeči naredili barikade. Prevrnjeni vozovi, sodi, španski jezdeci, prevrnjeni avtomobili in [Stran 044]kamioni. Ob cesti je ležal ubit konj. In malo naprej vznak – ustreljen partizan. Na bloku smo zavili pod viaduktom na cesto, ki držI proti Vidmu. Na obeh straneh so gorele hiše in osvetljevale žalostno okolico. Naš tren je komaj dobro odšel iz tega žalostnega kraja, že so pričeli fašisti metati težke mine prav na blok. Menda so nas v svitu požara opazili. Zažgali so še nekaj hiš v okolici. Nagnali pa so nam le malo novega strahu v kosti, drugega nič. Kmalu smo ujeli naše čete. Dež se je zopet ulil. Do smrti utrujeni so se vojaki, pomešani s civilisti, vlekli po cesti naprej. Tudi meni so odpovedale noge. Za nami je gorelo že celo predmestje Gorice. Postalo je hladno, da sem ves trepetal. Spomnil sem se matere z otroki in hudo mi je bilo, da ji nisem mogel pomagati. Ob enajstih ponoči smo dospeli do Moše. Zapihal je mrzel veter in mi nosil težke deževne kaplje v obraz. Šestnajst tisoč do kože premočenih vojakov je zmrzovalo in stalo na cesti in voda je kar tekla po njih. Eden od teh sem bil jaz. Vas je bila mirna in niti eno okno ni bilo osvetljeno. Napol mrtev sem pričel butati na vrata prve stavbe. Odprla so se, to sem že vedel, ne vem pa, kako je bilo potem. Zjutraj sem se, moker kakor sem bil, zbudil na cementnih tleh. Zbudil me je mraz. Zbit in utrujen sem se dvignil. Soba je bila nabito polna vojakov in civilov. Spali so vsevprek, duševno in telesno utrujeni. Po vsem životu sem trepetal, tako da niti cigarete nisem mogel prižgati. Zunaj je dež ponehal. Jutranje sonce me je malo ogrelo. Menjal sem skoraj segnite nogavice in pričel sušiti mokre cunje na ograji nasproti hiše, v kateri sem spal.

Cesta je bila polna vojaštva, ki se je pripravljalo na nadaljnji marš. Opoldne smo odrinili. Spet je pričelo deževati. To je bilo dne 1. maja. Oficirji so nam rekli, da bomo počakali Angleže v bližnji vasi. Res smo dospeli do Villa Nuova. Ludviku se je poslabšalo. Namestili smo se v neki laški letalski vojašnici. Prispeli smo ob 3h popoldne. V potoku sem si umil noge in obraz. Za trenutek sem se pogledal v ogledalo in ostrmel. Gledal me je umazan, prepadel, bled, neobrit obraz. To naj bi bil jaz – strašno. Ludviku sem pripravil posteljo na prazni podstrehi. Zrušil se je nanjo in zaspal kot ubit. Ker se je govorilo, da bomo vsak hip krenili, sem svoje stvari zopet pospravil skupaj in jih zanesel pod obok bližnje kapelice, kjer je bila zbrana propaganda. Neki duhovnik – begunec se je spomnil, da je danes 1. maj, zato smo se pripravili na šmarnice. Sredi litanij pa vstopi v kapelo naš kurat stotnik in pove velenovico: “Angleži so tukaj!” Planil sem skoz vrata. Pred vojašnico so stali štirje oklopniki in mladi Saksonci so se nam smejali. Imel sem vtis, da se je zemlja za trenutek ustavila, da bi lahko dobro opazoval prve Angleže, prve osvobodilce. In obenem z Angleži se je ulil dež. Posadili smo tankovce na rame in jih odnesli v majorjevo sobo. Major jih je sprejel kot pravi vojak: “Zaenkrat prisrčno pozdravljeni, naprej pa bomo govorili, ko bodo prišli vaši oficirji!” Napol neumen od raznih občutkov sem se zavlekel spat v šolsko poslopje, kjer so spali civilisti. Prespal sem vso noč. Zjutraj smo kmalu odrinili, toda prišli smo samo do Moše in čakali povelja za naprej. Ker le-tega ni bilo, smo se zgodaj popoldne vrnili v Villa Nuova di Farra. V neki civilni hiši smo si propagandisti pripravili “posteljo” iz slame kar na tleh. Večerjal sem bel kruh in ocvrta jajca pri dveh starejših Furlanih. Ljudem v teh krajih je vojna skoraj povsem prizanesla. Samo sladkorja in kave jim je primanjkovalo. Nadporočnik Pušenjak je ostal s svojo ženo kar pri obeh dobričinah, sam pa sem odšel spat v naš “hotel”. Ponoči, hočem reči, proti jutru sem imel eno uro straže. Tudi stotnik in en poročnik sta stražila, toda noč je bila mirna. Naslednji dan, 3. maja, smo krenili na pot spočiti, toda večinoma prehlajeni. Dospeli smo v mesto Krmin. Tu smo pogrešili Pušenjaka, Vavtarja in Javornika. Kje so? Zvečer so prišli vsi nasmejani. Pušenjak je pravil, da so prišli v sredo laških partizanov, ki so jih na moč prijazno sprejeli. Peljali so jih v dva gradova in jim pokazali najlepše sobe za prenočišče. Seveda so bili to laški partizani, ki so imeli o komunizmu bolj malo pojma. Rdeče zvezde so pa le nosili. Pušenjak jih je navlekel, da Angleži razorožujejo vse partizane. Takoj so zginile laške fane, okrašene z rdečo zvezdo, s streh in celo partizani sami so jih pometali proč. Noč smo prespali v neki kuhinji kar na tleh. Radio je poročal, da sta Hitler in Goebbels napravila samomor. Stotnik nam je rekel, da gremo drugi dan s kamioni naprej. Ludvika smo spravili v krminsko bolnišnico. Drugo jutro, dne 4., smo zopet na maršu. Srečavamo laške partizane in partizanke. Naši se jim smejejo in Lahom se “fržmaga”. Neki tak rdečkar me je tako hudo pogledal, da sem se moral smejati. Srbi bi jih najraje “pomalicali”, toda povelje: “Sovražnost med nami in partizani je ustavljena” je imelo svojo moč. Prehitela, oziroma srečala nas je angleška motorizirana enota. Mogočni tanki so hlastali cesto in težka vozila so z neverjetno naglico drvela mimo. Pogledal sem revne volovske vprege našega trena in nasmehnil sem se. Toda če nas oborožijo, lahko računajo na nas. Kolona se je ustavljala na vsakih sto metrov. Po trudni hoji smo prikorakali do reke Nadiže. Prav na mostu smo počivali. Letala so v prejšnjih časih bombardirala dolg most prek Nadiže, toda niso zadela. Ogromen lijak je zijal prav pod mostom. Vojaki so metali ročne bombe v vodo. Ogromni vodni stebri so se videli in močan grom se je slišal precej daleč. Major Debelak je grozil, da bo tistega, ki meče, na mestu ustrelil, pa ni nič zaleglo.

Veliki angleški kamioni znamke Dodge so nas prehitevali. Prevažali so vojastvo v ogromno koncentracijsko taborišče Visco, kjer so pred dvema letoma trpeli Slovenci pod Italijani. Po-[Stran 045]dpolkovnik Ferenčak, ki je s svojo soprogo pribežal peš iz Postojne v Ajdovščino in je od tam vedno z nami, ter nadporočnik Pušenjak s svojo soprogo in ogromnim tovorom smo se ob cesti ustavili, da počakamo na prevoz. Avtomobili so švigali gor in dol po cesti in pobirali od zadaj vse. Ob sedmi uri zvečer smo prišli tudi mi na vrsto. Naložili smo se v voz in s silno hitrostjo nas je avto popeljal zadnjih nekaj kilometrov do taborišča. V njem je že mrgolelo antikomunistične vojske. Ko sem si taborišče pobliže ogledal, sem bil razočaran. Barake so bile opustošene, šipe na oknih razbite in o kakih ležiščih ni bilo sledu. Z nadporočnikom Pušenjakom sva pričela pripravljati prostor, kjer naj bi spala propaganda. Z združenimi močmi sva sklatila z nekega oboka nekaj desk, potem sva “organizirala” nekje malo slame in ležišče je bilo tu. Naša, hočem reči propagandna klapa šteje zdaj 17 mož. Spali smo v neki ogromni avtodelavnici in sicer v prvem nadstropju. Sam spim med Pušenjakom in g. stotnikom. Zgodaj zvečer smo polegli spat, kajti luči ni.

4.2.5. 5. maj – sobota.

Zgodaj zjutraj so nas postrojili z orožjem. Major nam je v kratkih besedah razložil zunanjepolitični položaj. Danes se je končala vojna. Nemčija je dokončno kapitulirala. Potem so nas razorožili. Svojo puško sem že včeraj oddal, danes sem pa položil angleško brzostrelko in Efenko, ki sem jo pred nekaj dnevi dobil od Nemca. Razorožitev ni potekla popolnomka mirno. Neki srbski dobrovoljec je potegnil nemško “štilarco” in legel nanjo, da ga je razneslo. Drugi se je ustrelil pred angleškim vojakom v čelo. Seveda je bilo Angležem močno žal vsega tega, toda jasno je, da zaradi nas ne morejo tvegati političnega spora z Rusijo, ki podpira Tita, kateri je zahteval izročitev nas vseh partizanom …

Danes smo dobili prvič angleško hrano. Prepečenec iz Avstralije, konzervo mesa in zelenjave iz Argentine in mleko iz neke newyorške tovarne. Vojaki so nam delili cigarete in čokolado, pravo čokolado.

Zjutraj so naši zaklali vola. Vsi, četniki, mi in dobrovoljci ga bomo imeli za dva dni.

Dela nimamo nobenega, samo jemo. Ne jemo – žremo. Žremo na debelo. Imamo skoraj 1 kg surovega masla, ki se mi bo gotovo pokvarilo.

4.2.6. 6. maj – nedelja.

Zjutraj smo navsezgodaj vstali in pripravili oltar za sv. mašo. Na nekaj praznih vojaških zabojev smo postavili neko kovaško mizo, vse skupaj smo pregrnili z državno zastavo in oltar je bil tu. Svečniki so bile prazne angleške konzervne škatle. K maši se je zbralo precej ljudi, ki so vneto sodelovali. Potem smo oltar posodili hrvaški legiji, ki je bila “ložirana” nekaj barak naprej.

Tudi danes smo “fasali” hrano iz angleškega magazina. Sploh so Angleži od sile prijazni z nami. Obiskal nas je neki njihov general. Zdi se mi, da nas bodo v kratkem preoblekli in znova oborožili, kajti konferenca v San Franciscu se je razbila.

Danes je precejšnje število angleških kamionov pričelo prevažati naše vojaštvo naprej v Italijo. Kam, ne vemo, vemo samo to, da gremo v bolj urejene razmere. Slovenci pridemo baje jutri na vrsto.

4.2.7. 7. maj – ponedeljek.

Še vedno v Viscu, ura je poldne. Ravnokar sem dobil “Donald Cook’s” konzerve in “Sunshine–Ballarat” prepečenec. Valjamo se po slami ali pa kar po prašnih tleh in jemo, jemo. Stotniku Kunstlju sem dal knjigo Vozniki in zdaj jo bere sedeč na avtomobilskem kolesu brez gume. Stavba, v kateri smo se nastanili, je kakih 60–70 metrov dolga, bivša avtomehanična delavnica. Spimo kar med neuporabnimi motorji, vijaki, žarometi, bencinskimi tanki, blatniki, vzmetmi, žicami, gumami in vsem mogočim železjem. Vsak spi tako, kakor si je postlal.

4.2.8. 8. maj – torek.

Tudi danes ni bilo avtov po nas. Zapravljamo čas po slamnatih ležiščih. Pravkar smo bili v zboru. Poročnik Potočnik, poveljnik posadne čete, nas je vprašal, če ima kdo še orožje. Baje so Angleži zaprli dva Srba, ki sta še nosila revolverje. Nekateri pravijo, da samo zaradi tega ne gre naš transport naprej. Drugi spet, da so partizani razrušili neki most v bližini. Najbrž nič ne drži. Razmere pač niso še urejene in Angleži rabijo avtomobile zase. Pričeli bomo izdajati časopis za slovensko vojaštvo, in sicer v treh izvodih., Pač svojevrsten časopis, toda razmere ne dopuščajo večje naklade. Nimamo razmoževalnega aparata, samo tipkalni stroj. Z Javornikom sva dne 30. aprila pustila vse stvari, ki sva jih v propagandni pisarni spokala, v Ajdovščini, ker ni bilo prostora na vozu. Tudi moja letna vojaška oprema in tri odeje so ostale tam. Zdaj jih gotovo uporabljajo partizani. Škoda, da nisem prestrelil ciklostila, kajti zdaj komunisti gotovo tiskajo nanj.

4.2.9. 9. maj – sreda – Visco.

Danes se je pet, oziroma eno minuto po polnoči končala vojna v Evropi. Na vseh evropskih bojiščih so bile ustavljene sovražnosti. Vojna na Pacifiku še traja.

Tu pri nas je že par dni precej vroče vreme.

[Stran 046]

5. Iskanja in besede

5.1. Pomladna sreča

Karel Mavser

Nič ni lepšega
kakor s prvim cvetjem jablane
v jasni noči govoriti.
Tako težko čakam na to
in vem:
po razgovoru
bom tih in smehljajoč se
cel dan srečen sedel pod drevesom.

[Stran 047]

Sreča na domačih tleh

Figure 33. Sreča na domačih tleh Mirko Kambič

[Stran 048]

5.2. Moj maj 1945

Alojzij Ambrožič

5.2.1.

To spominsko razmišljanje je bilo prvič objavljeno v Celovškem Zvonu 1985/3. Za dovoljenje za ponovno objavo se kardinalu lepo zahvaljujemo.

5.2.2. I

Včasih bi želel še enkrat prehoditi pot, ki sem jo prehodil od Gabrja do Vetrinja v drugem in tretjem majskem tednu leta 1945. Da bi se ustavil v Čepljah pod Utikom, kjer nas je čakal oče, ki je malo pred nami odšel na Dobrovo, in nam od daleč z vso silo mahal, naj hitimo; da bi se ustavil na polju pred Šenčurjem, kjer smo prebili prvo noč od doma; nad cesto v Tržiču, kjer so nas Nemci, hiteči na sever, zadržali dva dni; na vrtu zapuščene gostilne nekje pod Ljubeljem, kjer smo v naraščajoči paniki čakali skoro vso noč, da bi smeli na pot proti tunelu. Rad bi si priklical v spomin petnajstletnika, ki sem bil. Seveda za to zmeraj zmanjka časa, najbrž predvsem zato, ker je želja le želja. Ali bi sploh mogel najti tisto polje in cesto in gostilno? Bi še mogel najti sebe? Bi mogel še enkrat doživeti sončno popoldne na dan, preden smo odšli, ki me je tako prevzelo, da sem pozabil, kaj se dogaja? Našel sem pač melino na avstrijski strani Ljubelja, kjer smo se neprespani ustavili, potem ko smo pričakali osemletnega brata, ki se je ločil od nas v tunelu. Oče je začel kuhati kavo, mama in sestri so zaspale na travi. Toda nenaden krik: “Partizani, partizani,” nas je spet pognal v beg.

Ljubeljski tunel: blato čez gležnje, polno odvrženih nemških ročnih granat, konji in vozovi in mule in ljudje in tema in gneča. Vsem se mudi, vsi hitimo na drugo stran, tunel se zagolsne. Mislim, ki se vsiljujejo, ne dovolim do besede. Pred tunelom goreča skladišča, eksplozijie, mali kozaški konjički kot gamsi na vzpetinah, v cestnih jarkih prevrnjeni avtomobili, tovornjaki in vozovi. In ljudje, ljudje vseh vrst, Srbi in Rusi in Nemci in seveda Slovenci, vojaki in civilisti, otroci in odrasli. Kako uro po našem odhodu iz Tržiča so na bežeče začeli streljati z minometalci – občutek zbegane nemoči, ko so nas dotekli s svojo novico. Na drugi strani Ljubelja spet cesta, ki se zdi neskončna. Ob njej poginuli konji in mule, ki nabrekajo in se razpočijo v strašen smrad. Na drugi strani Drave prvo srečanje z Angleži, ki civilistom jemljejo zapestne ure in razorožujejo domobrance – vse drugače od srečanja, po katerem smo hrepeneli vso vojno. Razpadajoči svet postaja vse bolj čuden in nerazločljiv.

Tiste tedne sem spoznaval svojega očeta. Tudi njegov svet se je podiral, tudi on ni imel odgovorov, to sem jasno čutil, toda molčal je, nikdar izgubil kontrole nad seboj in nad nami, vlekel je voziček s hrano in obleko, bil z nami in hitel, hitel, hitel. Njegov “Ali gremo vsi ali nihče” nas je primoral oditi od doma, ker smo vedeli, da bi njega komunisti ubili prvi dan. S tem je mamo rešil skoro gotovega zapora in zgodnje smrti, nas pa šikan in dolgoletnega zapostavljanja : še leta pozneje nam je pisal sosed, “Pri nas je najslabše to, da te sme vsaka baraba brcniti.” Tudi v momentih najostrejše upornosti mi ni zbledela podoba očeta na poti proti Borovljam.

Spominjam se strahu, pravzaprav groze, ki sem jo pozneje redko, če sploh kdaj, doživel; groze, ki se je vračala vse do leta 47, ko so bili Angleži zadnjič na tem, da nas vrnejo Jugoslaviji. V sanjah sem jo doživljal še pet let po prihodu v Kanado in njene odmeve sem našel še leta 60, ko sem se prvič vrnil na Dobrovo in slišal ljudi, partizanske in domobranske, instinktivno zašepetati, kakor hitro so zinili besedo proti ljudski oblasti. V literaturi jo najdem pri Izaiju (10: 28–32), ko opisuje bližanje asirskih hord Jeruzalemu, in pri Grahamu Greenu, ko redkobesedno kot zmeraj opisuje Tontons Macoutes (The Comedians).

Prva dva tedna v Vetrinju, pravzaprav manj kot dva tedna, mi ostaneta v spominu kot intermezzo, ki nima para v mojem življenju. Šotori, driska, obeljene smreke ob robu polja, katerih lubje je šlo za strehe na šotorih, nemški napisi vsepovsod, čeprav so ljudje vsaj z nami govorili slovensko, cerkev s svojo Pietá. Kako lep je oltar z gotskim oknom, sem odkril šele trinajst let pozneje. Kmalu po prihodu smo začeli s šolo – v treh tednih sem pozabil skoro vso grščino. Mobilizacija še preostalih mladih civilistov v domobrance, domobranska parada na polju. Krener, ki salutira, poročila, ki jim nismo verjeli, pa so bila vendar tolažljiva: “Angleški tanki vozijo med Trstom in Ljubljano.” Do zadnjih majskih dni sem na partizane v Ljubljani gledal kot neke vrste pomoto, ki se mora kmalu popraviti. Da, prikradla se je misel, da so morali prav tako upati ruski begunci v letih 1917–21, pa sem jo spodil.

In nato nenaden konec sveta – vrnitev domobrancev. Da bodo pomorjeni, o tem nismo dvomili. Suh obup v glasu mlade žene z [Stran 049]

Moji domovini

Figure 34. Moji domovini Mirko Kambič

dojenčkom na rokah, “Moj mož je včeraj odšel.” Smrt sijočih mladih mož, smrt sosedov, znancev, družinskih prijateljev, smrt do tedaj trdnega dela osebnega sveta. Topa bolečina, ki kričati ne more, ker ne ve, komu. Brezbeseden občutek poraza in osamljenosti: ves svet je proti nam, nihče nas ne mara, nihče nas ne razume. Bog ne razloži. Toda Bog razume in ostane; samo Bog ostane.

Edino, kar nam je lajšalo žalost nad usodo drugih, je bil strah, da bi jim sledili. Čeprav je intervencija dr. Meršola, ki je skoro edini znal angleško, preprečila našo vrnitev, se nismo mogli otresti nezaupanja do Angležev. Hvala Bogu, da nismo vedeli, kako dobro osnovano je bilo naše nezaupanje.

Nad vsem tem in v vsem tem pa se jasno spomnim močnega občutka, da je “našega” sveta konec. Ne bi vedel več, kako sem si ga formuliral, toda kakor hitro sem zvedel za vrnitev domobrancev, sem čutil, da stare, dostojne, hieratične, rožmarinove, baročne Slovenije ni več. Kar je bilo včeraj samo po sebi umevno, je danes preganjano in zaničevano. Nove osnovne premise sedijo na tronu. Brez dvoma je pri vsem tem imelo svojo vlogo nenadno slovo od mladosti; brez dvoma je bila “moja ” Slovenija do neke mere mit, toda prijatelj, ki je ostal v Ljubljani, mi je povedal leta pozneje: “Devetega maja zjutraj sem šel na ulico in začutil, da sem v drugem svetu.”

5.2.3. II

Vendar konec ni prišel popolnoma nepričakovano. Čeprav prepoznam stopnje njegovega prihoda danes mnogo jasneje, kot sem jih videl tedaj, so mi te stopnje brez dvoma ostale v spominu prav zaradi nemira, ki so ga povzročile.

Tretji maj, ki je tik pred begom proglasil združeno Slovenijo na ljubljanskem Taboru, se mi je zdel lepa, toda že brezmočna gesta, nad katero se nisem mogel navdušiti, čeprav sem imel še precejšnjo zalogo navdušenja. Kak teden ali dva prej je Slovenec objavil Rupnikov govor, čigar vsebine se ne spomnim, spomnim pa se občutka, da sicer naravnost in pošteno govori, toda nima odgovorov na vprašanja, ki so nas vznemirjala vse bolj, “Kaj bo s Slovenijo, kaj bo z domobranci, kaj bo z nami?” V začetku aprila je, devetdesetleten, umrl stari oče, ki je imel srečo, da ni dočakal konca vojne; bali smo se, da bo prihod Rusov, ki so bili že v Prekmurju, onemogočil njegov pogreb. V marcu so zavezniška letala trosila letake s poročilom o jaltski konferenci. Dvoje mi ostaja v spominu: RAF in USAAF kot [Stran 050]založnici letaka in sklep Jalte, da bo Jugoslavija “osnovana na široki demokratični podlagi” pod okriljem partizanov. Kaj sta RAF in USAAF, nisem vedel; danes se mi zdi ironična želja po založniških pravicah nad napovedjo tolikih nedolžnih smrti. Točno pa sem vedel, kaj pomeni široka demokratična podlaga. V pozni jeseni leta ’44 je sestra, ki je hodila na uršulinsko gimnazijo v Ljubljani, pripovedovala o srbskih beguncih, ki so prišli v Slovenijo po ruski zasedbi Beograda. Danes se vprašam, zakaj me njeno pripovedovanje ni bolj vznemirilo, kot me je. V juniju nam je na balkonu frančiškanskega dijaškega konvikta povedal prefekt p. Engelhard Štucin, da je kralj Peter imenoval Tita za svojega vojnega ministra. Nič ga nismo spraševali o poročilu, ker nas je žgala njegova poraznost za nas. V aprilu nas je gimnazija poslala na ljubljanske ceste nazdravljat domobrancem po njihovi prisegi. Se se spomnim molka, ki je pozdravil četi oboroženih Nemcev, ki sta kot glava in rep spremljali parado neoboroženih domobrancev. Ta molk je bil brez dvoma izraz nasprotovanja, da, sovraštva do Nemcev, toda bil je tudi izraz, o tem sem prepričan, kolektivne zadrege. Neprijetni videz, da smo na strani okupatorja – kakor sem si dopovedoval, da je to navidezno sodelovanje neizbežno, da se ne da drugače, se nisem mogel popolnoma osvoboditi včasih večjega in včasih manjšega nemira. Vedeli smo seveda, da bodo Nemci odšli, komunisti pa ostali; prav tako smo vedeli, da se bo vojna odločila drugod. Še bolje smo vedeli, da je komunistični partiji narodnost deveta briga in da izrablja slovenski patriotizem le za dosego oblasti. Sam sem se še spominjal zastavic s kljukastim križem na bicikelskih balancah dveh ali treh mladih komunistov iz naše soseščine (morda so bili le skojevci) v letih ’40 in ’41, ko sta bila Stalin in Hitler prijatelja. Žena mojega strica, ki je bila komunistka, je delala propagando med jugoslovanskimi vojaki, naj streljajo, ko pridejo Nemci, ne Nemcev ampak svoje oficirje. Grozljivo je bilo pomanjkanje vsakega sramu pri komunistih, ko so se ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo čez noč prelevili v največje narodnjake. Toda zadrega je ostajala.

Misel, da bo morda treba bežati, se nikoli ni dolgo pomudila, bila pa mi je dovolj znana, da me ni osupnila očetova novica nekaj dni pred odhodom. Nikdar pa se mi ni porodila misel, da bi nas po begu vračali v partizanske roke. Drugim beguncem gotovo tudi ne. Je bila vzrok tega naivnost in nepoznanje sveta? Morda. Toda verjetneje je bil to poklon dostojnih ljudi svojemu svetu, kateremu pripisujejo lastno dostojnost. Verjetneje tudi je bilo to znamenje, kako globoko je padla etika evropskega sveta v konfliktu med in z dvema nekrščanskima ideologijama.

5.2.4. III

Proti koncu junija so nas razselili iz Vetrinja; naša družina je bila dodeljena v Peggez pri Lienzu. Ob prihodu tja smo slišali odmeve kozaške tragedije mesec prej, ko so Angleži z nakano ločili oficirje od moštva, nato taborišče obkolili in kozake s fizično silo spravili na čakajoči vlak, ki jih je odpeljal na vzhod.

Kdaj smo dobili prva konkretna poročila o končni usodi domobrancev? Ne bi mogel reči, toda še tisto poletje so prispeli prvi ubežniki iz različnih taborišč in iz samega Roga. Povedali so o divjanju partizanov, o mrzlem in neusmiljenem preziru partizank, o lakoti in psovkah, pretepanju, mučenju in poniževanju, o rokah, zvezanih z žico, in nočnih transportih, o lajanju mitraljezov, o plazu trupel in polmrtvih teles, o strašni žeji krvavečih in umirajočih …

Toda vse to je bilo zavito v popoln molk: Vzhod javno ni triumfiral, Zahod je molčal. Ko sem po prihodu v Kanado pripovedoval sošolcem, kaj se je zgodilo, so me ti potomci irskih priseljencev, ki so dobro vedeli, česa so Angleži zmožni, mirno informirali, da “the British couldn’t do such a thing.” Leta ’58 me je v Železni Kapli spraševala prof. Angela Piskernik, ki me je med vojno učila prirodopis, kaj se je zgodilo z domobranci. Sprva sem jo sumil, da me le skuša, toda hitro sem videl, da res želi vedeti. Pred nekaj leti sem imel pogovor s prijateljem, s katerim sva se spoznala na gimnaziji in spet srečala v Totontu 30 let pozneje. Bil je med vrnjenimi domobranci in kot mladoleten izpuščen. V Kanado je prišel leta ’65. “Kdaj si pa zvedel, kaj se je zgodilo z drugimi?” sem ga vprašal.

“Ko sem prišel v Toronto.”

“Ne prej?”

“Ne.”

“Pa nisi opazil, da nekaterih ni? Nisi govoril o tem z drugimi, ki so bili izpuščeni kakor ti?”

“O tem nismo nikdar govorili. Da je nekaterih v domači vasi zmanjkalo ob koncu vojne, sem seveda vedel, toda po njih nisem poizvedoval.”

Naj omenim še svoj pogovor s čistilko, ki sem jo srečeval na hodnikih torontske univerze. Starejša ruska Nemka, ki se je z Nemci [Stran 051]umaknila iz Rusije. “In v tridesetih letih, kaj ste delali?” “Lepo je bilo: hodila sem v šolo, živela v internatu za dekleta. Študirale smo; hodile na ples; dosti druščine. Mlade smo bile.” “Pa niso precej ljudi zaprli v tistih letih?” “No, nekatere so že zaprli – le tiste, ki so zaslužili.”

5.2.5. IV

Zdaj je štirideset let od tistega silno dolgega maja. Marsikaj sem v teh letih zvedel kot pač vsakdo, dosti bral, premišljal, predvsem pa doživel. Nisem pa nikdar pozneje tako intenzivno živel; na maj 1945 pozabiti je nemogoče. Ko z brati in sestrama obujam spomine, smo si edini, da je bil ljubeljski tunel za nas vse najbolj travmatični osebni dogodek.

Centralni dogodek pa je bila vsekakor vrnitev domobrancev. Le postopoma sem odkril kontekst te vrnitve: ista usoda je doletela kozake, vlasovce, hrvaške domobrance in še druge, s to razliko, da je Stalin pomoril le častnike, navadne vojake pa poslal v gulag, kjer jih je srečal Solženicin. To dejanje se mi zdi danes eno najvidnejših znamenj etične degeneracije celotnega evropskega sveta, ki jo je druga svetovna vojna delno povzročila, delno pa pospešila in jasno izrazila. Je dejanje zavestne kolaboracije demokratičnega Zahoda s Stalinovim klasicidom, ki je kot Hitlerjev genocid spremenil pravila, ki vodijo javno življenje evropskega sveta. Pretvarjanje, laži in ukane, ki so jih predstavniki Zahoda imeli za potrebne, da se žrtve njihove politike ne bi prezgodaj zavedele, kam gredo, kažejo, da so vsaj sumili, kakšna usoda jih čaka. Kakor hitro oseba neha biti samosvoja posestnica osnovnih pravic in postane le kolesce socialnega ali ekonomskega kolektiva, ki ji edini daje pravico do življenja, smisel in dostojanstvo, ne govorimo več etičnega jezika, ki ga je Evropa doslej govorila, čeprav morda uporabljamo iste besede.

Kako strašna je bila dilema dobrih katoličanov, ujetih v klešče nacizma in komunizma! Po štiridesetih letih je seveda marsikaj laže presoditi, toda presoji naj se ne mudi, da bi postala obsodba. Nehote in skoro nevede namreč sodimo preteklost v luči poznejših dogodkov, ki so postali neizbežni šele v momentu, ko so se zgodili. Važnejše kot to, kar bi po našem sedanjem mnenju moralo biti, je tisto, kar je bilo tedaj konkretno mogoče, ne le glede na zunanje danosti, ampak tudi glede na tedanje miselne predpostavke. Kdo si more danes, po destalinizaciji, Solženicinu, Khmer rougeu in štiridesetletni skušnji življenja pod komunisti, še predstavljati privlačnost in zapeljivost, ki jo je imel komunizem za nekatere katoličane v tridesetih letih? In kaj je mogel napraviti šentjoški kmet, z vestjo, ki mu jo je vzgojila Cerkev, in s samozavestjo in ponosom, ki ga je podedoval po očetih, ko so mu v imenu narodne osvoboditve pljuvali na vse, kar mu je bilo sveto, ljudje, katere je z vso pravico imel za lopove?

Naj končam s citatom ameriškega političnega komentatorja Williama Leeja Millerja: “Končni rezultat našega dela je češče tisti, ki se skriva v sredstvih, katera uporabimo, kot pa tisti, ki ga vsebujejo ideali, katere proglašamo” (Of Thee, Nevertheless, I Sing, str. 182). Gibanje, ki se posluži načrtne laži, hinavščine in terorja za dosego pravičnosti in enakosti, ne bo ustvarilo raja na zemlji, ampak družbo, ki se prenareja in boji.

[Stran 052]

6. Pogovori na zavezi

6.1. Pogovor z dr. Jožetom Pučnikom

‘Slovenska javnost vas pozna po različnih vlogah, ki ste jih opravljali, bodisi da ste jih izbrali in jih vzeli nase sami bodisi da vam jih je naložil čas. Mogoče se z vsemi oznakamo ne boste strinjali, a za nas ste bili oporečnik, politični zapornik in emigrant, na vas mislimo kot na filozofa, na socialnega in političnega misleca, predvsem pa nam boste ostali v spominu kot človek, ki je svoje znanje in svoj talent, ves politični in človeški kapital, ki si ga je nabral v letih samotnega vztrajanja najprej doma in potem v tujini, vložil v dve nalogi, ki jih je zgodovina postavila pred slovenski narod: doseči državno samostojnost in obnoviti narodovo duhovno in politično svobodo. Zato je razumljivo, da si človek, ki bi rad izčistil svoje védenje o sedanjosti in o preteklosti, ki je pravkar minila, zaželi pogovora z vami. Zaželeli smo si ga tudi mi in se vam zahvaljujemo, da ste vanj privolili. Postavili vam bomo nekaj vprašanj, ki zadevajo zanimivejša mesta na loku, ki smo ga nakazali zgoraj. Še prej pa bi radi izvedeli nekatere stvari, ki so povezane z vlogo, ki je bila v zadnjih letih vašega parlamentarnega življenja, vsaj za nas, posebej vidna. Tri leta, od septembra 1993 pa do septembra 1996, ste vodili parlamentarno raziskovalno komisijo za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Za začetek bi nas zanimalo, zakaj ste prevzeli predsedniško mesto v komisiji. Gotovo ste videli v tej komisiji posebne možnosti. Katere?’

Pobuda za ustanovitev preiskovalne komisije za komunistične zločine je prišla iz vrst poslancev krščanskih demokratov, socialdemokratov in ljudske stranke. Maja l993 smo začeli zbirati podpise. Bilo je potrebno pridobiti vsaj 30 poslancev, ker po poslovniku ena tretjina vseh poslancev lahko izsili sprejem odloka o ustanovitvi preiskovalne komisije. Seveda sem bil tudi sam med podpisniki. Zbrali smo 34 podpisov in Državni zbor je moral sprejeti sklep o ustanovitvi preiskovalne komisije.

Razprava o vsebini dela komisije oziroma o konkretnih nalogah, ki jih naj opravi komisija, je bila v parlamentu zelo burna. Nasprotja so se pokazala v vsej ostrini. Kljub nekaterim drugim predlogom v razpravi je večina v parlamentu sklenila, da se delo preiskovalne komisije omeji na povojno obdobje. Prav tako je večina določila, da je bila vojna končana šele 15. in ne 9. maja l945.

Dr. Jože Pučnik

Figure 35. Dr. Jože Pučnik

Sestava komisije je bila določena po poslovniku, ki je za primere, ko poslanci s podpisi izsilijo ustanovitev preiskovalne komisije, predvideval, da predlaga vsaka poslanska skupina po enega člana, pri čemer imata isto pravico tudi poslanca narodnosti. Svojega predstavnika so dobili tudi neodvisni poslanci, t. j. skupina, ki je zapustila Jelinčiča. Preiskovalna komisija je tako imela na začetku deset članov, v zadnjem letu pa se je pridružil še en član. Razmerje sil je bilo od vsega začetka neugodno: na začetku štiri proti šest, v zadnjem letu pa pet proti šest. To pomeni, da je tako imenovana Potrč – Jelinčičeva skupina imela v komisiji vseskozi večino.

Z mojim predsedovanjem v komisiji pa je bilo tako, da me je eden od članov Komisije za imenovanja (Kviaz) predlagal in večina je na moje začudenje brez vseh komplikacij ta pre-[Stran 053]dlog sprejela in kasneje me je brez razprave potrdil tudi parlament.

Velikega pomena te preiskovalne komisije sem se zavedal od vsega začetka. Glede na stanje v slovenskem sodstvu, ki doslej ni izvedlo niti enega sodnega postopka o povojnih komunističnih zločinih, se je lahko teh okrutnih dejanj povojne oblasti lotevala samo parlamentarna preiskovalna komisija. Četudi je bilo očitno, da bodo težave velike in oviranje dela sistematično, sem bil prepričan, da bo v komisiji mogoče začeti javno razpravo o zločinskih metodah komunističnega režima na Slovenskem. Res pa je, da velikih iluzij o delu te komisije nikoli nisem imel.

‘Tudi zunanji opazovalci smo čutili, da delo v komisiji ne teče gladko. Kakšne težave – tehnične, strokovne, politične – ste srečevali pri svojem delu?’

Za razumevanje težav pri delu v komisiji je potrebno povedati, da v času imenovanja te komisije parlament še sploh ni sprejel niti zakona niti poslovnika za delo preiskovalnih komisij. Tako imenovana Polajnarjeva komisija, ki je delovala v letih l990-l992, je bila “raziskovalna” komisija z zelo nezadostno določenimi pristojnostmi. Ko je novi sklic Državnega zbora sprejel poslovnik, je v njem določil tudi postopek za ustanavljanje preiskovalnih komisij. Najprej je bila ustanovljena preiskovalna komisija o Hitu in drugih podjetjih, kot druga pa je bila ustanovljena preiskovalna komisija za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti, kakor se je glasilo njeno nekoliko dolgo ime.

Prve težave so se začele, ker še ni bilo poslovnika za delovanje preiskovalnih komisij, druge pa so nastajale zaradi različnih razlag Zakona o preiskovalnih komisijah, ki pa je tudi začel veljati šele 4. decembra l993. Ta zakon je določil, da preiskovalna komisija uporablja določila, kakor so za sodne postopke določena v Zakonu o kazenskem postopku, istočasno pa so bile konkretne pristojnosti povsem drugačne. To je sprožilo neskončne razprave o pravnih vprašanjih. Njihov namen je bil zavlačevati in oteževati delo komisije.

Imeli smo tudi mnogo tehničnih težav. Tako je trajalo skoraj leto dni, da je komisija dobila ustrezne prostore za delo, omare za zaklepanje občutljivega gradiva, administracijo itd. Oba strokovna sodelavca (pravnica in zgodovinar), ki sta delala zelo prizadevno, sta bila slabše plačana kakor njuni kolegi v drugih delovnih telesih parlamenta. Razgovori z generalnim sekretarjem parlamenta o vseh teh vprašanjih so bili utrujajoči in večinoma brez učinka. Lahko rečem, da vodstvo parlamenta od vsega začetka ni pokazalo posebnega razumevanja za delo te komisije. Lahko bi celo rekel, da je delo komisije namerno oteževalo.

Politične težave so v veliki meri izvirale iz same sestave komisije. Večinoma so se pojavljale v obliki proceduralnih zapletov, povzročanja nesklepčnosti, sprejemanja nekaterih absurdnih sklepov, ki smo jih šele po nekajdnevnih razpravah uspeli zopet razveljaviti, itd. Dejstvo, da večina članov komisije ni kazala posebne prizadevnosti pri razkrivanju povojnih komunističnih zločinov, bi povsem onemogočilo delo komisije, če ne bi bilo v zakonu določila, da more dokazne postopke uveljaviti že tretjina članov komisije. Že od vsega začetka pa so nekateri člani komisije povsem odkrito zavračali sam namen našega dela. Najbolj izrazito je bilo stališče poslanca Zmaga Jelinčiča, ki je vedno znova zagovarjal tezo, da so bili vsi po vojni pobiti očitno izdajalci, ki niso ničesar drugega zaslužili. Prav tako je trdil, da še vedno velja načelo, ki so ga uporabili Rimljani, ko so razrušili Kartagino: zmagovalci smejo storiti s premaganci, karkoli hočejo! To naj bi pomenilo, da se komisija ukvarja s problemom, ki ga sploh ni! Poslanec Miran Potrč tem stališčem seveda ni ugovarjal, vendar je uporabljal povsem drugačno metodo, namreč metodo kompliciranja in zavlačevanja.

Politične težave v komisiji so se stopnjevale in dosegle svoj višek, ko mi je večina članov izrekla in tudi podpisala nezaupnico ter zahtevala moj odstop.

‘Znano je, da je ob koncu mandata komisija ugotovila, da ni končala dela. Zunanji znak te nedokončanosti je tako imenovano vmesno poročilo. Še važnejše pa je morda to, da se komisija ni mogla zediniti za enotno besedilo zaključkov in sklepov, ampak jih je državnemu zboru ponudila v dveh variantah: v večinski, ki jo je podprlo šest članov (Potrč, Predan, Lavrinc, Simšič, Jelinčič, Pozsonec) in v manjšinski, pod katero stojijo podpisi petih članov (Pučnik, Polajnar, Metelko, Lap, Lenarčič). Kje je v komisiji tekla razpoka in kaj je izražala?’

Dovolite mi najprej nekaj besed o splošnih pogojih dela v parlamentu, še posebej v [Stran 054]

Dr. Jože Pučnik in Alfred Brežnik, častni konzul Slovenije v Avstraliji

Figure 36. Dr. Jože Pučnik in Alfred Brežnik, častni konzul Slovenije v Avstraliji

preiskovalnih komisijah. Predsednik komisije ima sicer pravico sklicevati seje, vendar mora upoštevati s poslovnikom in s sklepi kolegija določene okvire dela. Poleg plenarnih sej parlamenta nenehno zasedajo tudi delovna telesa (odbori, komisije), ki jih je v mojem času bilo okrog trideset. Ker večina poslancev ne dela le v eni komisiji (sam sem bil član šestih delovnih teles), je bilo zelo težko najti dan in uro, ki bi omogočila udeležbo večine članov komisije in s tem njeno sklepčnost. Šele proti koncu mandata je predsednik parlamenta določil, da preiskovalne komisije prednostno zasedajo drugi in tretji ponedeljek v mesecu, torej dvakrat v mesecu. Že splošni pogoji dela v parlamentu so bistveno omejili število sej komisije in s tem njeno učinkovitost.

V Odloku o ustanovitvi preiskovalne komisije so bile določene tri glavne naloge: povojni množični poboji, pravno dvomljivi procesi in druge tovrstne nepravilnosti. To je seveda ogromno področje in že od vsega začetka je bilo očitno, da tega dela v enem mandatu ni mogoče opraviti. Zato se je že zgodaj uveljavila misel, da bi komisija do konca mandata predložila zgolj vmesna poročila. Večino dela je komisija posvetila množičnim povojnim pobojem, o katerih je predložila dvoje različnih poročil.

O drugi nalogi komisije, o pravno dvomljivih procesih, je bil izdelan predlog vmesnega poročila, ki je obsegal okrog 80 strani. O organiziranju in izvajanju političnih procesov smo opravili zaslišanje nekaterih pravnikov in tudi nepravnikov, ki so sodelovali pri teh procesih. Predvsem pa sta oba strokovna sodelavca pripravila ogromno gradiva, o katerem slovenska javnost skoraj ničesar ne ve. Mislim tukaj same obtožnice in sodbe z zelo značilnimi utemeljitvami, pa tudi redna poročila predsednikov sodišč, ki so pristojnim “ljudskim odborom” poročali o delu sodišč, pri tem pa utemeljevali svoje politično odvisno delo po sodiščih. Naj mimogrede omenim, da so ta poročila verjetno najznačilnejši in tudi najbolj žalostni dokumenti o poniglavem podrejanju velike večine sodnikov in tožilcev totalitarističnemu komunističnemu režimu. Predlog vmesnega poročila o pravno dvomljivih procesih je bil članom komisije poslan približno pol leta pred koncem mandata. Pri normalnih odnosih v komisiji bi ga bili lahko obdelali, po potrebi dopolnili in tudi sprejeli. Vendar se to ni zgodilo. Ko je bil na dnevnem redu za razpravo, je večina članov sklenila, da se ga sploh ne lotimo.

O tretji nalogi, t.j. “o drugih tovrstnih nepravilnostih” smo v komisiji razpravljali samo na prvih dveh sejah, kjer smo okvirno določi-[Stran 055]li, kaj bi spadalo v to residualno kategorijo. Ne da bi o tem glasovali, smo brez daljše razprave navedli, da spada sem propagandistična dejavnost režima, dirigiranje celotne vzgoje in izobraževanja, metode v postopkih nacionalizacije premoženja, poseganje na področje Cerkve in verskih obredov, graditev zaprtega območja Kočevske reke, delovna taborišča na tem območju, shranjevanje arhivov politične policije, izseljevanje politično “nezanesljivih” prebivalcev iz obmejnega pasu itd. O teh vprašanjih komisija ni sistematično razpravljala, vendar je bilo v treh letih zbranega nekaj zelo zanimivega gradiva, na katero smo naleteli, ko smo iskali dokumentacijo o množičnih pobojih in političnih procesih.

Ob omenjenih okvirnih pogojih dela preiskovalne komisije se je zelo hitro izoblikovala očitna razlika med dvema deloma komisije. Večinski del komisije, ki ste ga že v vprašanju pravilno označili, je sprejemal nalogo komisije kot nujno zlo in se bolj ali manj zavestno trudil, da bi se izognili razločnemu imenovanju institucij in oseb, ki so bile odgovorne za zločine komunističnega režima. Metode so bile različne: od Jelinčičeve, ki sem jo označil zgoraj, preko Potrčeve, ki sem jo tudi opisal, vse tja do Marije Pozsončeve, ki je sicer kazala prizadetost (sama je bila s starši kot štirileten otrok v taborišču Hrastovec), vendar je vedno podpirala Potrča, kadar je šlo za oceno politične, pravne in moralne odgovornosti institucij in oseb. Manjšinski del komisije, ki sem mu pripadal tudi sam, je opravil skoraj celotno delo iskanja in zbiranja obremenilnih dokumentov, postavljanja vprašanj preiskovancem in oblikovanja zaključne ocene, da je bila Komunistična partija tista, ki je te zločine zapovedala, da je bila slovenska OZNA tista, ki jih je organizirala, slovenske enote KNOJA pa so izvedle večino teh zločinov. O osebni pravni, politični in moralni odgovornosti za te komunistične zločine smo ugotovili, da leži na osebah, ki so bile v istem času na vodilnih mestih Komunistične partije, slovenske OZNE in slovenskih enot KNOJA.

‘Ali je bila takšna razdelitev v komisiji glede na razmerje političnih sil v državnem zboru nujna, ali pa je v tem bilo tudi kaj slučajnega in bi vse lahko bilo drugače? Končno je samo en glas preprečil, da ni bila izrečena jasna beseda o tako pomembnem vprašanju, kakor je bilo to, s katerim se je bavila vaša komisija.’

Takšna razdelitev je bila nujna, ker je bila direkten izraz razmerja sil v slovenskem parlamentu. To razmerje sil pa so določili slovenski volilci pri volitvah konec leta 1992.

Med socialdemokratskimi prijatelji

Figure 37. Med socialdemokratskimi prijatelji

[Stran 056]

To ugotovitev bi bilo mogoče relativirati samo, če bi ugotavljali, da Jelinčičevi volilci ne podpirajo njegovih stališč, da volilci Zelenih Slovenije ne bi podprli stališč dr. Janka Predana, da volilci Demokratov Slovenije ne podpirajo stališč poslanke Danice Simšič, ki jih je zastopala v komisiji, in da volilci madžarske manjšine ne sprejemajo podpore, ki jo je Miranu Potrču dosledno nudila njihova poslanka Marija Pozsonec. Takšno relativiranje pa bi bilo zelo spekulativno in bi postavilo pod vprašaj volilne rezultate. To pa ni dopustno, ker je potrebno sprejeti odločitve volilcev ali pa dopolniti pravila demokratične igre.

Preostaja torej razprava o tem, kakšno je stanje duha na Slovenskem, zakaj je takšno in kdaj ga bo mogoče spremeniti. In, seveda, kaj lahko pri tem stori vsakdo izmed nas.

‘V čem je bila bistvena razlika med obema poročiloma? Kako bi bilo mogoče miselno, kulturno, politično označiti oba dela komisije? Ali bi lahko rekli, da sta obe skupini nekaj predstavljali? Kaj ena in kaj druga? Ali bi lahko tudi rekli, da sta obe nekaj branili? Kaj ena in kaj druga? Saj ste morali vseskozi čutiti, da za vsem tem stoji važno politično in moralno razhajanje. V resnici morda sploh ni šlo za preteklost, ampak za sedanjost?’

O bistveni razliki med obema skupinama poslancev v komisiji sem že nekaj povedal. Res je, da obe skupini nista bili ob vsakem vprašanju povsem homogeni. Gre pa predvsem za to, kako sta se odločali ob bistvenih vprašanjih. Bistvena pa so po mojem prepričanju vsa tista, ki direktno zadevajo temeljne vrednote naše civillizacije.

Na prvem mestu je nedotakljivost in spoštovanje človekovega življenja. Država, ki zavestno in načrtno organizira pobijanje lastnih državljanov, ne da bi skrbno in po pravilih evropske pravne države ugotovila stopnjo njihove individualne krivde, je zločinska država. Politična stranka, ki tako državo vodi, je zločinska stranka. Funkcionarji te stranke, ki so bili istočasno tudi voditelji te države, so ukazali to pobijanje, ga sprejemali in nekateri tudi skrbno organizirali in izvajali. To so zločinci v polnem pomenu te trde besede. Njihova krivda je kazenskopravna, politična in moralna.

To je bilo temeljno vprašanje, o katerem smo razpravljali v komisiji, ko je šlo za oceno odgovornosti za množične povojne poboje. Sama dejstva so grozljiva. Število pobitih ne prizadene tako hudo kakor samo dejstvo, da je država organizirala pobijanje lastnih državljanov in kako je to izvedla. Zastavilo se je vprašanje, ali je mogoče sprejeti olajševalne okoliščine, npr. položaj nove države ob koncu vojne. Zgoraj omenjena večina članov komisije je take olajševalne okolnosti sprejela, manjšina jih je odklonila. Šlo je torej za odločilno vprašanje: ali sprejemamo vrednostni model, po katerem dopuščamo možnost takih pogojev, ki državi moralno in pravno dovoljujejo pobijanje lastnih državljanov oziroma zmanjšujejo njeno krivdo, če to stori?

Razprava in glasovanje v komisiji je pokazalo, da večina njenih članov takšen vrednostni model sprejema, upošteva omenjene olajševalne okoliščine in z njimi zmanjšuje pravno, moralno in politično krivdo države, ki je organizirano pobijala lastne državljane. S tem bi se zmanjšala tudi krivda funkcionarjev, ki so vodili to državo in njene institucije. Zmanjševanje krivde tako države kakor njenih funkcionarjev, ki so pobijanje državljanov ukazali, organizirali in izvajali, se razločno pokaže v dejstvu, da v Ugotovitvah preiskave, ki jih je podpisala večina članov komisije, ne najdete ugotovitve, da je šlo za zločine. Niti izpovedi očividcev, niti poročila OZNE, niti slike kupov okostij v kraških jamah teh šestih poslancev niso mogle prepričati, da bi se odločili za povsem jasno besedo zločin. Prav ta beseda je namreč tista, ki enosmisleno pove, da gre za vsestransko odgovornost (kazenskopravno, moralno, politično) za dejanja proti temeljni vrednoti naše civilizacije, t.j. nedotakljivosti človekovega življenja.

Vaše vprašanje tudi pravilno ugotavlja, da sta obe skupini poslancev v komisiji nekaj branili. Kaj je kateri poslanec branil, se pokaže, če pozorno preberemo, kaj je podpisala ena in kaj druga skupina. V mnogočem so ugotovovitve iste, v nekaterih bistvenih točkah pa se razlikujejo kakor dan in noč. Naj navedem samo nekatere.

Potrčeva večinska skupina govori o množičnih pobojih, vendar nikjer ne omeni, da so to bili zločini. Tako izpadejo ti množični poboji kot nekakšna zaključna vojaška operacija, ki je bila za obstanek nove države nujno potrebna. Torej razumevajoče upoštevanje olajševalnih okoliščin, zaradi katerih se ne zdi potrebno, da bi govorili o zločinu! … S tem je Potrčeva skupina sprejela osnovni argument, ki so ga pri zaslišanjih navajali tisti preiskovanci, ki so v času pobojev imeli najvišje funkcije v slovenski OZNI in KNOJU. Pri njih se je namreč pojavljala misel, da je šlo za preventivno odstranitev po-[Stran 057]

Ob šestdesetletnici

Figure 38. Ob šestdesetletnici

tencialnih političnih nasprotnikov. Če se zamislim, kaj vsebuje takšna izjava, me popade groza.

Potrčeva skupina poudarja, da sta bila slovenska OZNA kakor tudi slovenski del KNOJA sestavini centralizirane organizacije, katere sedež je bil v Beogradu. Tako ustvarja vtis, da je za pobijanje v Sloveniji dejansko odgovoren generalštab JLA, kar naj bi razbremenilo vodstvo slovenskega KNOJA in slovenske OZNE. Pri tem se spretno podceni dejstvo, da sta prav ti dve organizaciji organizirali in izvedli veliko večino pobojev slovenskih državljanov, predvsem pa izbirali konkretne osebe za poboj.

Tretja značilnost zaključkov Potrčeve skupine je poskus, da se Komunistična partija Slovenije in deloma tudi Jugoslavije kolikor mogoče razbremenita. V ta namen se prikaže množično pobijanje mnogih tisočev ljudi kot neko prikrito organizirano akcijo, o kateri takratna edina oblast, t.j. Komunistična partija, ni bila obveščena in pri njej tudi ni sodelovala. Pri tem se namerno pozabi, da je bila OZNA organ Komunistične partije, da jo je vodil član slovenskega politbiroja in da se brez odobritve in sodelovanja ožjega vodstva Komunistične partije niti na nivoju Slovenije niti na nivoju okrožij ali okrajev ni moglo organizirati prav ničesar. Vse to dokazuje, da je Potrčevi skupini šlo predvsem za razbremenjevanje Komunistične partije, kakor da ne bi bila prav ta organizacija tista, ki je v Sloveniji že leta l941 začela s pobijanjem civilistov.

Do vseh teh vprašanj se je manjšinski del komisije, ki sem mu pripadal tudi sam, povsem razločno opredelil. Izhajal je iz strukture takratne oblasti in iz ohranjenih dokumentov ter na tej podlagi ugotovil, da je šlo za najhujšo obliko zločinov, da je te zločine organizirala takratna komunistična država, da je pobijanje moglo ukazati edino vodstvo Komunistične partije, da je v večini primerov določala žrtve in organizirala pobijanje slovenska OZNA, izvedle pa so ga enote slovenskega KNOJA. Častniki KNOJA in OZNE so bili člani Komunistične partije Slovenije, nekateri od njih celo v najožjem vodstvu. Tako je upravičen zaključek manjšinskega dela komisije, da je kazenskopravna, moralna in politična odgovornost za te najhujše zločine v zgodovini slovenskega naroda pri vodstvu Komunistične partije Slovenije in Jugoslavije.

Seveda je delo v komisiji potekalo v spletu sedanjih interesov. Naj omenim samo to, da je [Stran 058]Miran Potrč vodja poslanske skupine Združene liste, ki je kot politična stranka pravni in materialni naslednik Zveze komunistov in tudi Komunistične partije, torej organizacije, ki je odgovorna za te hude zločine. Če so mirne vesti prevzeli premoženje nekdanje Komunistične partije, naj še moralno in politično odgovarjajo za njene zločine! …

‘Po imenu sodeč, je bilo delo komisije omejeno na povojno obdobje, na povojne poboje, povojne procese, povojne nepravilnosti. Ali vam na ta način niso bile spodrezane korenine? Vse se je vendar začelo že med vojno ali celo pred vojno. Ali ne v parlamentu in ne v komisiji tega dejstva ni bilo mogoče uveljaviti?’

Že pri zbiranju podpisov za ustanovitev preiskovalne komisije so se pojavljala mnenja, da bi morali zajeti celotno obdobje od leta 1941 do l990. Vsebinsko gre seveda za tesno povezanost med medvojnimi in povojnimi dogodki. Glede tega vprašanja so bile razlike med poslanci zelo velike in postalo je vprašljivo, ali bi za širši predlog dobili dovolj podpisov. Tudi med razpravo so se pojavljala zelo različna mnenja in predlogi. Omejitev na povojno obdobje je bila izraz takratnega razpoloženja v parlamentu.

Pri analizi ozadja za povojne poboje smo seveda kmalu ugotovili prepletenost medvojnih in povojnih dogajanj. Ker je bil časovni okvir določen z Odlokom o ustanovitvi preiskovalne komisije, smo se ga morali držati. Pri posameznih zaslišanjih preiskovancev in tudi prič smo pa vedno znova naleteli na kontinuiranost dogajanja. Najbolj jasno se je to pokazalo pri ugotavljanju, kdaj in kako je nastala OZNA. V Sloveniji je OZNA naslednica VOS-a (Varnostno obveščevalne službe). VOS je ustanovila Komunistična partija že marca l941 in je od ustanovitve do ukinitve februarja l944 ostal instrument komunistov, saj so v njem smeli delati izključno člani partije. Tudi likvidacije med vojno, ki jih je opravljal VOS, so odrejali samo komunisti, čeravno je veljal za službo OF. V kratkem obdobju od februarja do maja l944, ko je bila ustanovljena OZNA, je isto delo opravljal Odsek za notranje zadeve, ki so ga vodili isti ljudje (Ivan Maček, Vito Kraigher, Dušan Bravničar, Slavko Zore, Vladimir Diehl itd.).

Kljub vsemu temu se je delo v komisiji omejilo predvsem na obdobje po letu l945. Dozorelo pa je tudi spoznanje, da bi bila potrebna preiskovalna komisija, ki bi se ukvarjala samo z zločini pri izvajanju revolucije v medvojnem času.

‘Pri delu v komisiji ste se ves čas srečevali z nečim, čemur bi lahko rekli “ideološka neprobojnost”. Okoli sebe ste imeli ljudi, ki so se odločili, da ne bodo dovolili, da vanje vstopajo argumenti s svojimi sporočili. Ali ni ta odločitev huda oblika razčlovečenosti, predvsem pa v osnovi onemogoča demokratični proces?’

Ideološka neprobojnost, ki smo jo doživljali v komisiji, je bila povsem enaka tisti, ki jo srečujemo v slovenski javnosti. Desetletno delovanje partijskega propagandnega aparata je ustvarilo v glavah mnogih ljudi programe, ki učinkujejo selektivno in ne dovoljujejo, da bi se na področju “svetih krav” prijeli kakršni koli argumenti. Če upoštevamo metode medijske reklame, npr. za pralni prašek, potem vidimo, da delujejo po pravilu nenehnega ponavljanja najbolj enostavnih vsebinskih vzorcev. Če se takšen vzorec tisočkrat ponovi v najrazličnejših okoliščinah, bo nekaj ostalo. Še posebej, če se to dogaja mladim ljudem ali celo otrokom. Komunistična ideološka indoktrinacija je desetletja delovala prav po tej metodi.

Tako je nastala tudi šablona, da so bili vsi na nekomunistični strani “izdajalci” slovenskega naroda, “hlapci” okupatorja in da jih je bilo potrebno “kaznovati”. Na tej osnovi mnogi člani večinskega dela komisije niso mogli razumeti pravne in moralne dileme pri povojnih množičnih pobojih. Niso mogli ali niso hoteli razumeti, da država pod nobenimi pogoji ne sme usmrtiti državljana brez podlage v pravnomočnih sodbah pristojnih sodišč. Še najmanj pa samo zaradi pripadnosti nasprotni strani. Pri nekaterih članih komisije je pojem revolucije še vedno pozitiven pojem ali celo vrednota, ki opravičuje nasilje. V ozadju tega vrednostnega nihilizma je seveda marksistična teorija razredov in revolucije, ki opravičuje nasilje ene skupine državljanov nad drugo. V Sloveniji še vedno ni mogoče uveljaviti spoznanja, da je Marx sicer opravil mnoge zanimive analize takratne družbe, da pa je istočasno skušal znanstveno utemeljiti upravičenost nasilja nad ljudmi samo zaradi njihove razredne pripadnosti. Kaj to konkretno pomeni, so lahko doživeli vsi narodi, kjer je zavladal komunizem. Žal smo to morali doživeti tudi Slovenci.

V komunističnem času vcepljeni programi delujejo v glavah mnogih ljudi še danes in zapirajo kognitivni dostop do realnosti.

‘V treh letih se je pred vami zvrstilo kar nekaj starih poklicnih revolucionarjev, ki so se morali pogledati v zrcalu, ki jim ga je nekoč [Stran 059]držala legenda, sedaj pa resničnost. Kako so to prenesli? To je morala biti sicer ne prav prijetna, gotovo pa poučna izkušnja. Kar naravnost vas vprašamo: zakaj je tako malo obžalovnja tako pri nekdanjih nacistih kot pri nekdanjih komunistih? Ali ni v obžalovanju tudi možnost, da se človek reši?’

Med preiskovanci je res bilo nekaj zelo visokih funkcionarjev povojnega komunističnega režima. Posebno pozornost smo namenili tistim, ki so takoj po vojni bili v vrhu slovenske OZNE in II. divizije KNOJA, ki jo imenujem tudi slovenski KNOJ, ker so v tej diviziji bili tako vojaki kakor častniki skoraj izključno Slovenci. Njihovi nastopi pred komisijo so bili zelo samozavestni in včasih celo arogantni, češ, nič nam ne morete! Nekateri so bili tudi napadalni, protestirali so proti osebi predsednika komisije in mu načelno odrekali objektivnost.

Ožalovanja, da so sodelovali pri načrtovanju ali izvajanju množičnega pobijanja, nisem zasledil pri nobenem od visokih funkcionarjev. Načeloma so se vsi držali pravila, da ničesar niso vedeli, da so o tem slišali šele po dogodkih, da so o pobojih odločali drugi in podobno. Na vprašanja, kdo je potem bil tisti, ki je dejansko odločal o teh zločinih, seveda ni bilo odgovora. Edino ime, ki so ga nekateri omenjali, je bil Ivan Maček.

Nenehno so se mi vsiljevale primerjave s procesi proti vodilnim nacistom v Nemčiji po drugi svetovni vojni. Tudi tam nihče ni ničesar vedel, tudi tam ni bil nihče za nič odgovoren. Vse so ukazali drugi, pri čemer se je večina izgovarjala na Hitlerja, ker je pač bil mrtev. Kot Hitlerjevi nacisti tudi naši visoki funkcionarji nimajo toliko poguma in toliko moralne moči, da bi prevzeli nase pravno, moralno in politično odgovornost za dejanja, ki so jih storili ali pri katerih so sodelovali. S takim obnašanjem tudi danes nazorno ilustrirajo moralni profil komunističnega režima in tudi svojo lastno moralno podobo. Še danes se ne zavedajo, kaj so povzročili svojim lastnim vojakom, katerim so direktno ali indirektno ukazovali streljanje rojakov, ujetnikov in civilistov, med njimi tudi žensk in otrok. Ne zavedajo se neskončnega trpljenja žrtev. Še manj se zavedajo, kaj so s temi dejanji povzročili slovenskemu narodu.

Naj poudarim, da rečeno velja za funkcionarje, ki so vedeli in ki so odločali.

‘Spregovorili bi radi tudi o naslednjem. V komisiji se je utelesil po našem mnenju tudi neki paradoks. Ta nastane vselej, kadar je sodnik v važnem oziru isti kot storilec. Postavimo stvar takole. Ocenjevali ste stvari, ki so jih počeli partijci in ki so bile mogoče v prostoru, ki ga je ustvarila partija. V komisiji pa so sedeli predstavniki strank, ki neomajno stojijo na načelu kontinuitete – nepretrgane povezanosti s prav to partijo. Ponovila se je torej situacija, v malo spremenjeni obliki, ki jo poznamo iz otomanskega sodstva. Ali se je kdaj kdo prijel za glavo in vprašal, kako je mogoče pričakovati, da bo nekdanji partijec Potrč objektivno ocenjeval nekdanjega partijca Ribičiča? Politično in duhovno sorodstvo je tu moralo spregovoriti – bilo bi nečloveško, ko ne bi.’

Problem, ki ga načenjate, je vseskozi oviral delo komisije. Eni kot drugi smo se teh dejstev zavedali, vendar jih nismo mogli spremeniti. Sestava komisije je izražala razmerje političnih sil v parlamentu in s tem rezultate volitev. Zato je večina poslancev v komisiji v različni obliki zastopala stališča, ki ohranjajo mitos slovenskega komunizma. S takšnim pristopom seveda ni mogoče prodreti do pravnega in moralnega bistva komunističnih zločinov na Slovenskem.

Gre pa še za nekaj drugega, kar je pomembnejše. Cela Slovenija je razdeljena in postavljena v absurdni položaj, v katerem politični, moralni in pravni nasledniki prejšnjega režima na vodilnih mestih v državi vodijo in izvajajo tako imenovano tranzicijo. Če pod tranzicijo razumemo normalizacijo, v kateri uvajamo evropske državne ustanove in normalne lastninske odnose, potem je zopet tipični slovenski absurd, da nekdanji stebri komunističnega režima “pridno” popravljajo svoje lastne ustanove in jih “demokratizirajo”. Ne vem, kako se pri tem počutijo, vendar kaže, da so prav zadovoljni, saj lahko ob tem uresničujejo velik del svojih osebnih interesov, predvsem prestižnih in finančnih …

Vzrok tega perverznega stanja je seveda dejstvo, da v Sloveniji nismo izvedli niti najmilejše oblike lustracije. Vzroki za to so različni. Naj omenim le dejstvo, da smo se po volitvah l990 hoteli predvsem osamosvojiti od Jugoslavije in smo zato pretirano skrbeli za enotnost vseh Slovencev. Res pa je tudi, da bi se bil ob vprašanju lustracije Demos razbil že leta l990, ker v njegovih strankah nikoli ni bilo večinske podpore za takšen projekt. To bi bilo takrat morda ogrozilo projekt osamosvojitve. Vzrok za takšno stanje v demokratičnih strankah Demosa je gotovo tudi dejstvo, da komunizem v Slovenijo ni bil uvožen na sovjetskih bajonetih, temveč se je razvil in razširil z domačim slovenskim terorjem, z [Stran 060]desetletno slovensko indoktrinacijo celotnega javnega življenja, in je zato razvil zelo širok in razvejen koreninski sistem, ki živi še danes. Zato javna razprava o pravni, politični in moralni oceni komunističnega režima še vedno traja. Zadnje mesece je postala še intenzivnejša in ni izključeno, da bo slovenski politiki le uspelo preskočiti lastno senco in zavzeti evropski, t.j. razločno odklonilni odnos do komunistične oblike totalitarizma.

Utemeljenost zahteve po lustraciji seveda ni nikakršna “maščevalnost” ali celo neko “novo mračnjaštvo”, kakor je to imenoval Milan Kučan v svojem pismu parlamentu. S takim sprenavedanjem hočejo komunisti doseči, da Slovenci ne bi razmišljali o odgovornosti za vzdrževanje enopartijskega režima do leta l990. Mislim na odgovornost voditeljev in voditelja Zveze komunistov v Sloveniji, ki so vse do poloma komunizma v vzhodni Evropi zvesto branili in vzdrževali enopartijski sistem, ki je državljanom odvzemal temeljne človekove pravice: svobodo političnega organiziranja, svobodo sindikalnega organiziranja, svobodo javne besede, svobodo gospodarske dejavnosti in še mnogo drugih pravic. Za vse to so bile odgovorne konkretne osebe, ki še danes živijo. O tej odgovornosti konkretnih ljudi, ki so jemali in kradli svobodo lastnim državljanom, slovenski komunisti seveda ne želijo govoriti, ker bi radi, da državljani vse to čimprej pozabijo. Zato skušajo javno kompromitirati vsakogar, ki pokaže senzibilnost in zahteva ugotavljanje osebne odgovornosti za vzdrževanje sistematičnih kršitev temeljnih človekovih pravic.

In še nekaj v zvezi z lustracijo. Zahteva po pozabi je nesmiselna. Ničesar nočemo in ničesar ne moremo pozabiti. Zgodovine ni mogoče brisati. Ugotovimo, kaj je bilo, kdo je kaj storil ali omogočal in kdo je za kaj osebno odgovoren. Ugotavljam pa z vso jasnostjo, da je perverzno poudarjati, da je bila velika krepost v tem, da so komunisti nehali kratiti naše temeljne politične in druge pravice, ko se jim je zrušil vzor v Sovjetski zvezi. Tudi to, da leta l988, l989 in l990 niso začeli množično zapirati politične opozicije, si naj ne štejejo za velike moralne zasluge, saj so samo zavrnili možnost (novih) zločinov. To se je po vsej verjetnosti zgodilo tudi zaradi strokovnih analiz, da bi se pri uporabi hude represije znal zgoditi Ceausescu tudi v Sloveniji, vključno z njegovim osebnim koncem. Ali naj zaradi opustitve sramotnih dejanj, ki je najverjetneje izhajala iz taktično strateške ocene položaja komunizma v Evropi, slavimo voditelja in voditelje Zveze komunistov?

Kakšna perverzna morala je to in kakšen perverzen odnos do osebne odgovornosti! … In kakšno je stanje duha, ki temu naseda!

‘Bilo bi tudi škoda, če bi šli še mimo nekega pojava – ta je splošnejši – ki nas spravlja v nemajhno presenečenje in nimamo moči, da bi ga razložili. Ljudje so videli reči, ki jih človek more videti vsakih tisoč let, stvari presežne groze in zlobe – nekateri so te reči tudi počeli – in vendar vsi molčijo in vendar ni nikogar, ki bi spregovoril! Nikogar! Ali ni to čudno? Kako naj si to razlagamo? Če bi rekli zakrknjenost, že vemo, da to ne bi bila prava beseda. Kaj, kakšna zavezanost jih drži, da molčijo – pravzaprav, da morejo molčati?’

Na to vprašanje nimam zadovoljivega odgovora. Pogosto sem o tem razmišljal, ko sem bral anonimna pisma ali poslušal anonimne telefonske klice. Ponudim lahko le približne predloge, kje bi morali iskati, da bi morda kdaj našli odgovor na vaše vprašanje.

Prva skupina vzrokov je vezana na najrazličnejše oblike strahu, ki mnogim še vedno tiči v kosteh. Kdor je doživel množične likvidacije od blizu, tega nikoli ne bo pozabil. Pripadniki enot KNOJ-a, ki so pobijale, se čutijo morda sokrive in se bojijo morebitnih pravnih posledic. Drugi se bojijo za svoj ugled v okolju, kjer živijo, za svoj ugled pri sorodnikih, otrocih in vnukih. Kaj bodo rekli vnuki, ko bodo odrasli in spoznali, da je njihov dobrohotni dedek bil vpleten v zločine, ki so podobni nacističnim? … Sorodniki žrtev se še vedno bojijo, da bi se lahko kaj zgodilo njim ali njihovim otrokom. Še posebej, ker vidijo hoditi morilce po cestah in ulicah, včasih celo na televiziji.

Druga skupina vzrokov je vezana na zastraševanje. Mnogi so mi pripovedovali, da dobivajo telefonske klice z grožnjami, da “nekdanja pravila še vedno veljajo” in da naj ne bodo “lahkomiselni”. Drugi so mi zopet obljubljali, da so stvari podrobno zapisali, a bodo zapisi prišli v javnost šele po njihovi smrti. Brez zastrašujočega učinka tudi ne ostajajo razprave na določenih sestankih, zelo načelne in splošne, vendar lahko razumljive. Sredstva zastraševanja so zelo raznovrstna in včasih zelo subtilna. Naj omenim le primer starejše gospe, nekdanje partizanke, ki se je samo enkrat pogovarjala z menoj in že so nehali pri njej pobirati članarino za Zvezo borcev … Že to jo je prestrašilo, saj je razumela namig, da pač ni več njihova in kaj to pomeni … – Diskretne namige s podobnimi učinki je mogoče razbrati tudi iz nekaterih [Stran 061]okrožnic vodstva Zveze borcev, v katerih so “Vsem občinskim združenjem borcev in udeležencev NOB Slovenije” poleg splošnih političnih smernic posredovali tudi navodila za nesodelovanje s parlamentarno preiskovalno komisijo, “katere predsednik je Jože Pučnik” (n.pr. okrožnica z dne 15.3. 1994). V okvir zastraševanja sodi tudi primer priče, ki je dosti izpovedala pred komisijo. Gre za nekdanjega uslužbenca OZNE, ki je posredoval zelo dragocene podatke tako o likvidacijah civilistov v Slovenski Bistrici kakor tudi o kasnejšem dogajanju v Kočevskem Rogu, kjer so okrog leta l95o zasipavali kraške jame, ker so se po miniranju sčasoma zopet odprle. S tem pričanjem se je onemogočil v svojem ožjem stanovanjskem okolju na slovenski obali, kjer so ga na dvorišču obmetavali s kamenjem in mu vdrli celo v stanovanje.

Poseben primer so osebe, ki še živijo in so same bile žrtve komunističnega terorja. Poleg hvalevrednih in dragocenih pričevanj tistih, ki jim je pri likvidacijah v Kočevskem Rogu uspelo pobegniti iz jam in so to v tej ali oni obliki objavili, je še nekaj primerov oseb, ki so pobegnile iz teh jam in tega ne želijo javno povedati. Z enim od njih sem se uspel izčrpno pogovoriti, vendar ni pristal niti na pričevanje pred komisijo niti na objavo svojih doživetij. To je velika škoda, ker njegova zgodba vsebuje informacijo o neki še neznani kraški jami, pri kateri so tudi pobijali domobrance. Po posrednih informacijah je še nekaj takih preživelih, ki bi gotovo lahko posredovali dragocene podatke.

Poseben primer prizadetih svojcev so tisti, ki zaradi vsestranskega pritiska okolja v šoli in v podjetjih niso vzdržali in so svojo življenjsko zgodbo enostavno “spremenili”. Pred očmi imam primer dekleta, ki so ji partizani ubili mater. Ker ni vzdržala očitkov o “izdajstvu”, je začela pripovedovati, da so ji mater ubili drugi. To jo še danes teži. Vendar se je odločila, da svoje zgodbe ne bo spremenila. Tovrstni primeri so pomembni zato, ker kažejo, kako kratkoviden je bil predlog nekdanjega notranjega ministra Štera, ki je predlagal in z vladno večino uveljavil Zakon o popravi zakona o matičnih knjigah, v katerem je za žrtve komunizma določil olajšavo le v tem, da jih na zahtevo po skrajšanem postopku vpišejo v matično knjigo kot umrle. Odločno pa je zavrnil naše predloge, ki so zahtevali, da država sama /po uradni dolžnosti/ opravi popis vseh žrtev komunizma, ki vse do danes niso vpisane kot umrle. Ker zakon za vpis zahteva vlogo z zahtevkom za vpis, ne bodo nikoli vpisani tisti, ki so svojo zgodbo “spremenili” zaradi zunanjih pritiskov oziroma so usodo svojih staršev enostavno zamolčali. Ti bodo molčali naprej. Vpisani tudi ne bodo tisti, kjer so pobili celotne družine in ni nihče več ostal, da bi zahteval vpis. Seveda ne gre le za korektno evidenco države in za red v matičnih knjigah. Ključnega pomena je dejstvo, da spremenjeni zakon o matičnih knjigah ne prisiljuje države, da bi žrtve, katerih pobijanje je sama organizirala in izvedla, morala po uradni dolžnosti registrirati kot mrtve. Res se vprašamo, kolikšna je moralna občutljivost ministra, ki je to predlagal, in seveda tudi poslancev, ki so predlog večinsko izglasovali! …

Vse to so možni razlogi za nerazumljivo molčečnost o povojnih zločinih. Tisti, ki so te grozljive zločine ukazali, organizirali in dali izvesti, seveda molčijo. To je edino, kar za silo razumem: odkod naj ljudje, ki so bili sposobni takih zločinov, vzamejo pogum in moralno moč, da razložijo svoja dejanja? Ne morejo, ker so po vsej verjetnosti še danes takšni, kakor so bili takrat …

‘Vprašanja, ki smo jih do sedaj postavili, bi kdo utegnil razumeti tako, da mečejo senco neuspeha na delo komisije. Toda toliko truda in napora – zbiranje gradiva, eksplikacija arhivskih virov, petinpetdeset sej – je moralo prinesti tudi kaj pozitivnega. Kateri so pozitivni sadovi komisije in bodo ostali?’

Kljub vsem težavam in omejitvam je bilo delo komisije uspešno. Čeravno ji je uspelo opraviti samo del tega, kar ji je bilo naloženo, je sprožila premike v slovenski javni zavesti in “uradno” uveljavila nekatera temeljna dejstva, ki so sicer bila znana že prej, vendar obdana z mnogimi vprašaji.

Prvo tako dejstvo je že sam nastanek preiskovalne parlamentarne komisije o povojnih komunističnih zločinih. Pomen je v dejstvu, da najvišje zakonodajno telo, v katerem je prevladovala prokomunistična večina, ne more preprečiti uradne preiskave. Že naslov te komisije: “Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti”, ki ga je moral sprejeti parlament, je obtožil komunistično partijo in njen režim. To je bil prvi dokument slovenskega parlamenta, v katerem se komunistični režim poveže z najhujšimi zločini, kar jih pozna naš kazenski zakon in tudi mednarodno pravo.

Drugo pomembno dejstvo je ugotovitev, da je takratna država, ki so jo monopolno vodili komunisti, organizirala in izvedla množično [Stran 062]pobijanje lastnih državljanov v času, ko je vojna bila že končana, torej v miru. S to vlogo države in njenih institucij se je slovenski komunistični režim postavil v isto vrsto s stalinističnim in tudi z nacističnim. Vloge takratne komunistične države in njenih institucij ni mogla zanikati niti Potrčeva skupina v komisiji.

Tretje dejstvo je ugotovitev, da so nekatere vojne ujetnike in civiliste pred likvidacijo sicer kratko zaslišali, da pa odločitve o življenju ali smrti ni sprejelo nobeno sodišče, niti vojaško ne. Šlo je za tipične boljševiške likvidacije ali umore.

Četrta važna ugotovitev je, da je komunistična država v Sloveniji pobijala vojne ujetnike, civiliste, ženske in tudi starce in otroke. V primerih, ko so bile pobite cele družine (n.pr. v Slovenski Bistrici in drugod po Štajerskem), se je to pokazalo povsem očitno. To so pa tudi po slovenskem kazenskem zakoniku dejanja, ki ne zastarajo.

Petič je pomembno dejstvo, da povojna komunistična država ni množično pobijala le vojnih ujetnikov nasprotne strani, n.pr. domobrance, temveč tudi veliko število prebivalcev Štajerske, kjer ni bilo domobranstva. Tako so bili pobiti nekateri Slovenci, ki so bili v nemški vojski in se vrnili iz zavezniškega ujetništva, Slovenci, ki so prostovoljno prevzeli nemško državljanstvo (rdeče legitimacije), mnogi Kočevarji, ki so jih zajeli na begu iz Brežiškega območja, mnogi obrtniki, trgovci, uradniki in tudi mnogi tistih, ki jih je kdorkoli iz kakršnega koli razloga prijavil OZNI. Življenje ni imelo nobene cene.

Šestič, komisija je z zaslišanjem številnih prič zapisniško ugotovila okrutne podrobnosti pri transportu na kraj umora in tudi o različnih metodah pri likvidiranju.

Sedmič, arhivski dokumenti, ki jih je proučevala komisija, nedvoumno dokazujejo, da je Komunistična partija imela monopolno in absolutno oblast v vseh institucijah takratne države. To pa seveda pomeni, da je njeno vodstvo bilo v celoti pravno, politično in moralno odgovorno za vse, kar so izvrševale institucije te države. Vodstvo komunistične partije so bile konkretne osebe z vso odgovornostjo. Vodstva državnih institucij, konkretno slovenske OZNE in slovenskega KNOJA, so bile konkretne osebe z vso odgovornostjo, tudi kazenskopravno, kar je pomembno, ker večina teh dejanj ne more zastarati.

Osmič, komisija je ugotovila, da so bili mnogi arhivi OZNE bodisi uničeni ali pa so nekje skriti. Ker nova slovenska država nima niti pregleda niti nadzora nad temi arhivi, ne moremo izključiti, da uničevanje ne poteka še danes, pač po potrebi in naročilu … Tudi za uničevanje arhivov do danes ni v Sloveniji še nihče kazensko ali politično odgovarjal, čeravno gre za oficialni delikt. Komu služijo današnji organi pregona?!

Še bi bilo mogoče kaj omeniti. Večina naštetih ugotovitev je bila znana že prej, predvsem po zaslugi emigrantskega tiska v tujini in nekaterih skrajno prizadevnih slovenskih novinarjev, ki so od leta l989 naprej odkrili in opisali večino komunističnih zločinov na Slovenskem. Med najbolj prizadevnimi je potrebno omeniti pomembno delo Ivana Žajdele, a tudi druge avtorje, ki pišejo v Zavezi.

‘Končno bi se za trenutek radi ozrli na predloge in sklepe manjšinske skupine, ki ste jih podpisali tudi vi. Kako danes stojijo stvari, kot so: a) ugotovitev, da odgovornost za povojne množične poboje nosi Komunistična partija Slovenije; b) ugotovitev, da je Republika Slovenija dolžna pokopati žrtve, urediti grobišča, popraviti krivice; c) zahteva, da sodne oblasti natančno določijo, v katero kategorijo zločinov spadajo povojni poboji, in kazensko ukrepajo.’

Predlogi vseh treh sklepov, ki jih navajate, so žal ostali zgolj predlogi. Ker Državni zbor vse do danes ni obravnaval vmesnega poročila preiskovalne komisije, je učinkovanje teh predlogov samo v tem, da pridejo v javnost in da se v javnosti razlagajo in komentirajo. Ignorantski odnos večine v prejšnjem DZ, ki je preprečil, da bi prišlo do razprave o predloženih poročilih preiskovalnih komisij, je imel verjetno prav ta namen, da se ta poročila, med njimi tudi naše, čimprej pozabijo. Če bi bilo prišlo do razprave, bi imeli danes vsaj magnetni zapis posamezni stališč, pa tudi podatek, kako je vsak poslanec glasoval.

‘Ali bi se v sedanjem sklicu morala obnoviti komisija, ki ste jo vodili? Zakaj se ni?’

Na vsak način. Prvi poskus je že bil narejen in vloga nosi datum 12. 12. 1997. Sestavila jo je poslanska skupina socialdemokratov, ki si zdaj prizadeva v razgovorih s krščanskimi demokrati in ljudsko stranko dobiti najmanj 30 podpisov. Poslanci krščanske demokracije so že podpisali, ljudska stranka pa se še odloča. Upam, da bo to uspelo.

‘Vedno bolj postaja jasno, da dobiva Slovenija med nekdanjimi komunističnimi državami [Stran 063]posebno mesto. Nikjer drugod se nekdanjim silam ni posrečilo tako v celoti in tako trdno polastiti demokratskih vzvodov oblasti. Ali smo do konca dognali, zakaj se je to moglo zgoditi? Ali ni morda to vprašanje vzporedno nekemu drugemu? Zakaj se je komunistični partiji samo v Sloveniji posrečilo v celoti razviti boljševiško revolucijo? Od kod specifična slovenska neprisebnost? Kakšna je bila kakovost sil, ki so bile poklicane varovati tradicionalno kulturo? Zakaj je sredi začetnega komunističnega terorja spomladi in poleti leta 1942 odpovedal demokratski refleks povprečnega Slovenca? Kako to, da anonimni prebivalec Ljubljane ni, ko so na ulicah mesta obležali Ehrlich, Kikelj, Župec, postavil najbolj samoumevnega vprašanja: Kdo vam je to dovolil? Katere papirje imate v rokah, da to počnete? Ta vprašanja so zelo važna, ker nas lahko pripeljejo tudi do odgovorov na vprašanja, kaj smo in kje smo. Ali v nas ni tistega stržena, v katerem se generirajo energije, ki ne prenesejo in ne dovolijo nasilja? Ali smo bili predolgo hlapci? Kaj lahko iz svoje obveščenosti poveste o tem?’

Na ta vprašanja ne vem enostavnega in kratkega odgovora. Morda je nanje danes celo nemogoče odgovoriti, ker nam manjkajo natančne in preverjene znanstvene analize, na katere bi se naši odgovori oprli. Ob vaših vprašanjih lahko samo približno skiciram, v katerih fazah in v katerih plasteh slovenskega dogajanja pričakujem razlago in odgovore.

Najprej slovensko zgodovinopisje. Njegova pritlehnost in servilnost v komunističnem obdobju vzbuja upravičen dvom tudi v njegove izsledke o drugih obdobjih, še posebej o prvi polovici 20. stoletja. To je morda krivično do marsikaterega posameznega zgodovinarja, ki je deloval profesionalno in pošteno. Dejstvo je, da zgodovinarji niso razčistili stanja v lastni stroki, niso napisali zgodovine slovenskega zgodovinopisja v komunističnem obdobju. Gospodje kolegi še naprej znotraj klik pišejo drug drugemu všečne ekspertize, ko gre za izvolitev za profesorja ali za priporočilo publikacije doma ali v tujini. Ne poznam slovenskega zgodovinarja, ki bi z imeni in citati skušal “zgodovinsko” razložiti priliznjeno pisunstvo cele vrste kolegov, živih ali mrtvih, ki so leta in desetletja tekmovali v tem, kdo bo našel čim več “znanstvenih argumentov” za vrhunsko “humanost” slovenske revolucije in slovenskih revolucionarjev. Od živih ni do danes menda še nihče preklical ali korigiral svojih slavospevov. Prepričan sem, da tudi ne bo … Dobro, do tega imajo pravico, vsaj v pravnem pogledu. Mi pa imamo pravico in dolžnost ne verjeti njihovim spoznanjem …

Da ne bo nesporazumov: vse to velja v veliki meri tudi za juriste, vključno s sodniki in javnimi tožilci, za sociologe, politologe, novinarje in celo psihologe, ki so včasih radi posegali preko svoje strokovne ograje, da bi pospešili svojo kariero … Nobena od humanističnih znanstvenih strok ni razčistila s svojo povojno zgodovino in tudi ne s svojimi falzifikati … Skoraj podobno kot politiki tistega časa, tisti čas pa še traja …

Posledice so seveda hude. Nastala je praznina, v kateri ne moreš verjeti niti tistim, ki so v svoji stroki ostali zvesti profesionalni etiki. Ne vemo namreč, kateri so res bili n.pr. zgodovinarji. Ne vemo, katera zgodovinska dela bi vzeli zares. To pa pomeni, da, subjektivno gledano, nimamo več zgodovinopisja, nimamo zapisane zgodovine, znanstveno utemeljene zgodovine slovenskega naroda. Ali drugače, morda jo imamo, ne moremo pa je uporabljati. To je tako kakor z njivami v BiH, ki so minirane: ljudje ne upajo stopiti nanje, saj so res nevarne. Da. Mnoge znanstvene knjige so polne zavajajočih laži.

Kako naprej? – Ne vem. Od zunaj pomoči ne bomo dobili. Tudi stroke same ne morejo čakati na pomoč od zunaj, od drugih strok. Zgodovinarji morajo pomesti na lastnem dvorišču, pravniki, sociologi, novinarji itd. pa pri sebi. Tega jim tudi nihče ne more ukazati, to morajo storiti iz lastnih moči, znotraj samih poklicnih združenj. Ali imajo toliko notranje moči, toliko poguma? Ali imajo toliko profesionalne etike?

Če se to ne bo zgodilo, bo hudo za Slovenijo. Ostali bomo brez cele vrste znanstvenih panog. V modernem svetu, v katerem živimo, bi to pomenilo hiter propad naroda.

Pomanjkanje ali celo odsotnost zanesljive znanstvene analize najvažnejših sestavin življenja Slovencev v 20. stoletju onemogoča zanesljiv odgovor na vprašanje, zakaj se je komunizem pri nas tako hitro in temeljito uveljavil. Socialni razlogi gotovo ne zadoščajo. Pomanjkanje informacij o komunističnem “blagostanju” in “svobodi” tudi ne, saj je bilo dovolj vedenja in podatkov o “vzorni deželi komunizma”, o Sovjetski zvezi. Kljub temu so tik pred svetovno vojno kot gobe po dežju rasla društva prijateljev Sovjetske zveze in to tudi v času, ko je že nastal pakt Hitler – Stalin in ko so si Sovjeti že s Hitlerjem razdelili Poljsko in imperialistično napadli Finsko. Kako je mogoče, da so tudi zelo ugledni Slovenci (n. pr. Josip Vidmar, Edvard [Stran 064]Kocbek in mnogi drugi) nasedali komunistom in se zavzemali za deželo političnih procesov, lakote in terorja, ki je bil povsem enakovreden terorju nacistov?

Vsega tega ne moremo razložiti z ne vem kakšno sposobnostjo in premetenostjo komunistov. Že takrat je moralo biti v Sloveniji nekaj hudo narobe. Imeli smo stanje duha, ki je takšne perverznosti omogočalo. Je bila to intelektualna nesposobnost ali omejenost Slovencev? Ali je že takrat manjkal čut za temeljne moralne vrednote, ki bi vsakomur razločno povedal, da dežela, kjer divjajo masovni politični procesi in lakota, ne more in ne sme biti vzor za politično prizadevanje naroda? Ali je bila takratna protikomunistična stran brez moralne avtoritete in prepričljivosti? Ali je bila kljub jasnim spoznanjem o komunizmu tako zelo neprepričljiva, da ji velik del ljudi ni hotel več slediti?

Kot vidite, odgovarjam na vaša vprašanja z novimi vprašanji. Dejstvo je, da že ob začetku okupacije med Slovenci ni bilo niti močne povezanosti niti razločne predstave o temeljnih ciljih slovenskega naroda. Če bi ta povezanost in zavest o temeljnih nacionalnih ciljih bila v ljudeh prisotna, ne bi bili nasedli nevarnim in pogubnim balkansko romantičnim načrtom o vstaji, o golorokem uporu proti takrat najmočnejši evropski velesili. Ni bilo vpogleda v dimenzije in v logiko svetovnega dogajanja. Kdo razen komunistov je takrat imel predstavo o desettisočih mrtvih Slovencev? O komunistični ceni življenja, ko gre za revolucijo? Seveda velika večina Slovencev ni vedela, da se za temi načrti skriva boljševiška strategija revolucije po vzoru Sovjetske zveze.

Ko so komunisti začeli v Ljubljanski pokrajini ubijati osebnosti iz slovenskega javnega življenja in kmalu nato povsem neznane ljudi po Dolenjskem in v Beli krajini, istočasno pa so okupatorski oficirji brez nevarnosti promenirali po ljubljanskih ulicah, bi se bilo Slovencem moralo posvetiti. Morali bi se bili vprašati, na kakšni moralni in pravni podlagi si je relativno majhna skupina Slovencev vzela pravico odločati o življenju in smrti svojih rojakov. Ali je lahko sestanek desetih politikov v vili pod Rožnikom zadostna legitimnost za tako strahotne odločitve? Za kakšne cilje? Velik del Slovencev si takih vprašanj ni zastavljal, vsaj ne dovolj odločno. Ker si jih ob prvih komunističnih likvidacijah ni zastavil dovolj odločno in številčno, si jih tudi kasneje ni več mogel. Bilo je prepozno. Takrat je namreč že začel delovati mehanizem strahu, ki je kmalu postal hujši od

Maribor 1991 – Izkazovanje časti Josipu Sim­čiku, žrtvi vojaške intervencije
                     JLA

Figure 39. Maribor 1991 – Izkazovanje časti Josipu Sim­čiku, žrtvi vojaške intervencije JLA

strahu pred okupatorjem. Začel je delovati tudi smrtni krog načrtovane strategije revolucije: za eno komunistično akcijo sledijo tri akcije okupatorja, ki prizadenejo nedolžne, svojci prizadetih pa se zaradi brezizhodnosti vključujejo v nove komunistične akcije, itd. Vse po boljševiškem načelu: “Če želiš gasiti, požigaj!” Tako se je začela verižna reakcija, ki je bila načrtovana in je imela zavestno vračunano predpostavko, da človeška življenja nimajo nobene cene, ko gre za revolucijo. Prepričan sem, da po letu l942 tega načrtovanega smrtnega kroga v Sloveniji ni bilo več mogoče zaustaviti.

S tem še vedno nimava odgovora na temeljno vprašanje: Kako je to bilo mogoče? Ker nimamo natančnih in zanesljivih analiz o stanju duha na Slovenskem v predvojnem in medvojnem času, prihajam do ugotovitve, da moramo za razlago tega tragičnega obdobja izhajati z dveh predpostavk. Prva je teza, da Slovenci med vojnama nismo uspeli doseči niti visoke stopnje nacionalne povezanosti niti razločnih predstav o naših temeljnih interesih. Oboje je seveda prepleteno in se medsebojno pogojuje. Druga pa je ugotovitev, ki delno sloni na prvi tezi: brezobzirnost in nenadnost, nepričakovanost načrtnega komunističnega terorja proti političnim nasprotnikom in s tem sproženi dodatni teror okupatorja je ob nizki stopnji homogenosti slovenskega naroda povzročil hudo krizo nezadostno artikulirane nacionalne zavesti. To so seveda pod okriljem okupacije idealni pogoji za boljševiško revolucijo in komunisti so to dojeli ali pa vsaj tvegali in poskusili – z uspehom, ki ga poznamo.

Pomembnejša od metode komunistične revolucije, ki je bolj ali manj enaka po celem svetu, je v tem sklopu struktura duha slovenskega naroda, v katerem se je komunizem lahko tako široko zakoreninil. Kaj smo strukturno bili Slovenci leta l941 in tudi l945? Kaj smo Slovenci danes, leta l998, ko še vedno ne moremo premagati komunizma strukturno in ne le verbalno? Zakaj stranke komunistične kontinuitete kljub vsej svoji obremenjenosti s preteklostjo in kljub vsej svoji kameleonski spremenljivosti dobivajo na volitvah še vedno približno polovico glasov? Kako bomo Slovenci s to svojo strukturno danostjo duha in z zaostalostjo tehnologije in organizacijskih sposobnosti preživeli konkurenčni spopad v Evropski uniji? Ga bomo kot narod sploh preživeli? Kot narod z zavestno živeto identiteto in z urejenim odnosom do lastne zgodovine.

Dovolj je teh odgovorov z vprašanji na vprašanja. Očitno nisem sposoben dovolj razločno odgovoriti na temeljne dileme našega naroda. Prav odgovor nanje pa je pogoj, da bi lahko zastavili drugače in preprečili, da bi se tragična zgodovina še kdaj ponovila. Dokler teh odgovorov nimamo, lahko zgolj tipamo v temo. In to dandanes tudi delamo.

‘Zgornja vprašanja so važna tudi zato, ker nam bodo povedala, zakaj se niso mogli uveljaviti avtentični lustracijski impulzi. Če so se degeneracijski procesi že v politiki razvili do te mere, da politika ne more več postaviti integralne moralne zavesti, kako to, da se ob tem niso v narodovi kulturni substanci pojavile močnejše sile? Kako to, da ni nastalo samodejno lustracijsko gibanje in zahtevalo, da se rešijo stvari, ki jih zahteva ne morda dostojanstvo, ampak veliko skromnejša dostojnost? Zakaj ljudje niso instinktivno začutili, da gre za možnost in nemožnost osnovnega samospoštovanja?’

To so v bistvu ista vprašanja, na katera sem skušal, priznam, nezadovoljivo odgovoriti pri zadnjem vprašanju. Če bi govoril o dosedanji nemožnosti lustracije na Slovenskem, bi se moral zelo ponavljati.

‘Nova slovenska zaveza ima kar nekaj žalostnih izkušenj z zgodovinskim spominom – tudi na svojem terenu. Ljudje, nad katere se je zgrnilo veliko nasilja, o tem nočejo govoriti. Ne zahtevamo, da bi kdo kuhal jezo ali maščevanje, a kaj se je s tabo zgodilo, moraš vedeti. Saj “biti” vendar pomeni biti zgodovinsko. Ali ste opazili, da novi proletariat hodi demonstrirat pred institucije demokratske države. Če bi imel kaj zgodovinskega spomina, bi moral demonstrirati pred Centralnim komitejem. Morda bo kdo rekel, da nimajo kam iti. Ko bi imeli kaj spomina, bi vedeli, kam je treba iti. Ali lahko kaj rečete o poroznosti našega spomina? Vedno je mogoče kaj narediti, mar ne? ’

Tvegam tezo, da so dejanski vzroki tega, da ljudje niso pripravljeni govoriti o lastni preteklosti, zelo podobni pri rabljih (krivcih) kakor pri njihovih žrtvah. Že v vprašanju ste zelo precizno označili temeljni problem. Gre za sposobnost biti, torej za moč, da si, istočasno pa za to, da si kot nekdo in da hočeš biti ta nekdo. Vsa ta abstraktna določila so pri posamezniku zelo konkretna, vsebinsko pa se pretežno določajo iz narodne identitete, torej v doživeti povezanosti za neke temeljne cilje. V tem smislu je sposobnost biti zgodovinska, ker je konkretna, istočasno pa je

Pred parlamentom maja 1996 s 40.000 pod­pisi za predčasen odpoklic poslanca

Figure 40. Pred parlamentom maja 1996 s 40.000 pod­pisi za predčasen odpoklic poslanca

[Stran 066]stopnja opore, ki je lahko visoka ali nizka. Pri nas je gotovo zelo nizka, saj je režimu uspelo relativno zlahka skozi desetletja manipulirati večino Slovencev in jim vsiliti prazne fantazme za resnico. Zato je bilo v zadnjih desetletjih komunističnega režima tako malo aktivnega odpora. Če primerjamo nekatere druge vzhodnoevropske države, npr. Poljsko, Češko in Vzhodno Nemčijo, moramo ugotoviti, da je bil tam odpor mnogo odločnejši in številnejši. Zato trdim, da je pri teh kulturno-socialnih mehanizmih civilnega poguma ali civilne (ne)pokorščine temeljnega pomena prav vsakokratna stopnja nacionalne identitete, in sicer kot generator sposobnosti biti. Prav tako trdim, da je pri nas stopnja nacionalne identitete relativno nizka, na vsak način pa znatno nižja kakor pri narodih z daljšo državotvorno tradicijo.

Če to drži, potem moramo za Slovence ugotoviti visoko stopnjo nacionalne ogroženosti. Ne bom tukaj poglabljal specifičnega problema visoke stopnje samomorilstva, ki tudi spada v ta sklop. Na splošnejšem nivoju me zelo skrbi naš beg v amnezijo, v splošno pozabljanje in odrivanje, kar bistveno zožuje obseg doživljanja in s tem tudi učinkovitost delovanja. Direktna in neogibna posledica tega je človeška in državljanska šibkost, presenetljivo razširjena bojazljivost, nesposobnost relativiranja oblasti in posledično strah pred avtoritetami. To pa pomeni pomanjkanje državljanskega poguma, nagnjenje k ritolizništvu in zvijačnosti. Istočasno pa strah pred avtoritetami nadrejenih povzroča avtoritarnost navzdol do podrejenih, torej znani model kolesarja: navzgor kimanje, navzdol brcanje. Vse to so lastnosti, ki so idealna podlaga za totalitarne manipulacije prebivalstva. Te lastnosti so prevladovale leta l941, leta l945 in bojim se, da tudi leta l998.

Nepripravljenost govoriti o lastnem življenju, o njegovih lepih in grdih plateh je beg pred samim seboj in visoka stopnja osebne nesigurnosti. Lepa lastnost to že ni. Še huje, ker je tudi izrazito nedržavljanska. Je oblika bega pred osebno odgovornostjo in se bliža tistemu znanemu pišmeuhovstvu. To pa pomeni, da gre za stališče, da naj drugi naredijo, kar bi moral sam.

Ta vprašanja zadevajo tudi vzpostavljanje in vzdrževanje smisla posameznikovega življenja. Niti rabelj niti žrtev ne bi mogla živeti, če si ne bi konstituirala širšega vsebinskega okvira, v katerega prilepita svoje individualno življenje.

Rablji ali povzročitelji trpljenja drugih ljudi vpletajo sami sebe v tako imenovane “velike dogodke”, pri katerih so imeli “pomembne naloge”, ki so jih “pogumno” opravljali. Od te iluzije živijo še danes, saj jim je bila vcepljena

Voščilnica mladega navijača

Figure 41. Voščilnica mladega navijača

[Stran 067]v letih, ko so bili na višku življenjske moči in poti. Ker tega obdobja ne smejo zanikati, saj bi izgubili smisel lastnega življenja, vzdržujejo lastno trdnost tako, da še nadalje heroizirajo tiste “velike dogodke” in se povsem zapirajo pred vsemi zgodovinskimi dejstvi, ki so jih dohitela. Gre torej za programirano ignoriranje dejstev, torej za amnezijo, ki zadeva sedanjost in temelji na zacementirani preteklosti. Zato takim ljudem ni rešitve, saj bodo do konca življenja viseli na lastni iluziji, vso krivdo pa še nadalje pripisovali nekdanjim žrtvam. Ta oblika amnezije je huda pohaba osebnosti in bi jo lahko imenovali kazen za zločine, če ti ne bi bili tako grozljivi. Vrhu vsega živi ta amnezija od nenehnega poniževanja in žalitve svojih žrtev.

Amnezija žrtev poteka podobno, vendar v drugi smeri. Pozabiti hočejo tako trpljenje kakor “velike dogodke”, ki so privedli do tega trpljenja. Smisel svojega življenja vzpostavljajo tako, da se nenehno omejujejo od vsega, kar je vezano s tem trpljenjem. To pa pomeni, da mora žrtev vzpostaviti drugačen okvir osmišljanja, na vsak način pa okvir, ki je izven zunanjih dogodkov, povezanih z njegovim trpljenjem. To bo z veliko verjetnostjo izrazito nezgodovinski okvir, vezan bodisi na družino, stroko, poklic ali hobi. Žrtve se odpovedo govorici o “tistem”, da bi lahko živele, živijo pa v okviru smisla, iz katerega so amputirale tisti del lastnega in zgodovinskega življenja, ki so ga zaznamovale krivice in trpljenje. Zato pogosto ne morejo razumeti zgodovinskega pomena lastnih pričevanj.

Izguba govorice enih in drugih pove veliko o poroznih strukturah naše narodne identitete in o naši nemoči.

‘Nova slovenska zaveza je vedno trdila, da je čas tranzicije tak, da daje prednost politiki. Obnova demokratske kulture je lažje izvedljiva in hitrejša preko politike; pot preko civilne družbe je negotova in dolga. Tu pa takoj stopi v ospredje vprašanje politične elite – vprašanje političnega središča. Zakaj je naša politična elita tako slabo opravila preizkušnjo, pred katero je bila postavljena? Ali je mogoče tako, da neki narod nima prave elite tudi zato, ker je v bistvu noče? Kaj mislite o slovenskem antiintelektualizmu?’

Antiintelektualizem je bil v slovenski javni zavesti že zdavnaj prisoten, tudi v obdobju med obema vojnama. Komunisti so to po eni strani izkoristili v svoje namene, po drugi strani pa so po prevzemu oblasti razvili ta antiintelektualizem do vrhunca. S to dediščino živimo še danes.

Slovenci imamo relativno močno elito v splošni kulturi, predvsem v umetnosti. Tukaj so mogoče primerjave z razvito Evropo. Drugače pa je na drugih področjih, predvsem v politiki.

Skupina ljudi, ki je konec osemdesetih let organizirala nastanek demokratičnih strank in se izpostavila na prvih demokratičnih volitvah leta l990, je že od vsega začetka nosila v sebi klice razkola in delitev. Naj omenim nekaj značilnosti. Del teh ljudi je prišel iz kulture in mnogi so se po volitvah tja tudi vrnili. Niso bili pripravljeni delati v politiki. Tisti, ki so ostali v politiki, so nosili v sebi silno raznolične ideje, kar pa v začetku ni bilo vidno, saj jih je združeval skupni program. Ta pa je bil dokaj splošen: uveljavitev večstrankarskega parlamentarnega sistema in osamosvojitev Slovenije. To sta bili dve temeljni točki Demosovega gibanja, ki sta združevali in prikrili vse razlike. Čim je bil večstrankarski sistem uveljavljen in je vojaški osamosvojitvi Slovenije sledilo tudi mednarodno priznanje, so vse razlike, ki so se pojavljale že prej, pridrle na dan z vso silovitostjo. Skupnega programa ni bilo več, različne politične opcije so se začele uveljavljati druga proti drugi in demokratične stranke so deloma začele razpadati in izginjati, deloma pa se združevati s strankami komunistične kontinuitete. Tako je blok novih strank izgubil politično težo.

Ne strinjam se z mnenjem, da je novo nastala politična elita, ki je v demokratičnih strankah nastopila proti enopartijskemu režimu in za osamosvojitev Slovenije, bila neuspešna. Pravzaprav je uresničila obe glavni zahtevi svojega programa. Seveda je to bil šele prvi korak k normalizaciji razmer v Sloveniji.

Trdim, da Demos, kakor je bil sestavljen in kakršno usmeritev so imeli ljudje v vrhu novih demokratičnih strank, ni bil sposoben uveljaviti normalizacije razmer na gospodarskem, upravnem in izobraževalnem področju. O teh vprašanjih nista soglašali niti po dve stranki, velike razlike pa so bile tudi znotraj posameznih strank. To je prvo dejstvo. Drugo je v tem, da že pred formalnim razpadom Demosa, t.j. po oktobru l991, ta koalicija v parlamentu ni imela več večine. Po razpadu Demokratične zveze na Bavčarjev in Pirnatov del smo imeli le še manjšinsko vlado, saj so Bavčarju kmalu sledili tudi Zeleni. Tega krutega dejstva takratni predsednik vlade ni hotel dojeti. Tudi formalni razpad Demosa decembra l991 ni bil dovolj močan signal. V listini o razpadu Demosa smo pod-[Stran 068]pisali tudi sklep, da izvedemo do aprila l992 nove volitve. Dve stranki bivšega Demosa (SKD in SLS) sta to kljub podpisu sklepa striktno zavrnili, ker nista dojeli spremenjenega razmerja sil. Sledil je padec manjšinske vlade.

Gotovo so bile tukaj storjene tudi hude politične napake in za nekatere se čutim tudi sam odgovornega. Takrat sem videl edino rešitev v razpisu predčasnih volitev, kar bi preostale demokratične stranke prisililo v pogajanje in omogočilo morda celo skupen nastop na volitvah. Danes menim, da bi bil moral sklicati kongres vseh Demosovih občinskih odborov in tako s pritiskom od spodaj izsiliti kompromis med vrhovi demokratičnih strank. To je bila vsaj rahla možnost za drugačno rešitev. Zaustavilo me je to, da takšnih pristojnosti sploh nisem imel in da statut o delovanja Demosa takih oblik sploh ni predvideval. Kljub temu bi bil moral poskusiti.

Nadaljnji razvoj preostalih demokratičnih strank dokazuje, kako globoke so bile med njimi razlike o temeljnih vprašanjih normalizacije v Sloveniji. Kar se je pokazalo leta l993, l994 in l997 v pogovorih med preostalimi strankami slovenske pomladi, je delovalo pod površino in za javnost nevidno že v času obstoja Demosa. Kdor je bil blizu, je to razločno videl – če je sploh hotel videti …

V celoti gledano imate prav, ko pravite, da slovenska elita ni prestala preizkušnje. Vendar je potrebno takoj dodati, da je v prvih dveh letih, ko je vsaj globalno uveljavila večstrankarski parlamentarni sistem in izvedla osamosvojitev Slovenije, delovala dobro in učinkovito, ko pa so pridrle na dan razlike o temeljnih vprašanjih nadaljnjega razvoja Slovenije, je odpovedala in se ni znala dogovoriti o sodelovanju in o novem skupnem programu.

Potrebno pa je omeniti tudi to, da demokratične stranke niso imele na vrhu niti enega poklicnega politika, ker jih pač izven partije ni bilo. Manjkalo je torej pomembno profesionalno znanje, ki odloča prav pri dogovarjanju in iskanju skupnega imenovalca med različnimi strankami. V koliki meri je to bilo odločilno za razpad demokratičnega bloka, danes ne bi znal odgovoriti.

‘Ali se vam zdi sprejemljiva teza Nove slovenske zaveze, da pomeni vstop Slovenske ljudske stranke v koalicijo s strankami komunističnega nasledstva (samo naivneži mislijo, da ta blok ni enoten!) začetek frontovske politike? Z uveljavitvijo frontovske politike si bodo sile kontinuitete zagotovile vodstvo političnega prostora za daljše obdobje. Ali stojijo, če ta teza drži, stranke izvorno demokratičnega naboja pred novimi strateškimi odločitvami?’

Ne v celoti. To moram nekoliko podrobneje razložiti. Dosedanje izkušnje s strankami kontinuitete so take, da skušajo vsakega partnerja nategniti. To smo doživeli socialdemokrati, nato v še hujši obliki krščanski demokrati, zdaj je žal na vrsti ljudska stranka. Mimogrede so na ta način opravili tudi z Združeno listo in z Jelinčičem, kljub tesni idejni in moralni povezanosti. Zato je še vprašljivo, ali bo liberalcem uspelo ohraniti toliko skupnega s Podobniki, da bi iz tega nastala dolgoletna politična zveza. Velika verjetnost je, da bodo liberalci po svoji navadi “lastninili” kredibilnost ljudske stranke v lastno korist. V takem primeru seveda do trajnejše “frontne” povezave s Podobniki ne bo prišlo.

Na slovenskem političnem odru je le malo realnih kombinacij. Kar zadeva program demokratizacije in normalizacije razmer v Sloveniji, ki ga je skušal uveljaviti Demos, je treba ugotoviti, da je še daleč od uresničitve. V kombinaciji s strankami kontinuitete tudi ni mogoče pričakovati temeljnih reform, ki jih potrebujemo. Analiza današnjih razmer v Sloveniji kaže, da smo pred podobnimi izzivi in nalogami kakor leta l989. Tudi takrat je bilo temeljno spoznanje, da dogovarjanje in pogajanje za Smoletovo “okroglo mizo” ne more pripeljati niti koraka naprej. Zato smo takrat prekinili dogovarjanje s Smoletom in začeli pogajanja za ustanovitev predvolilne koalicije Demos.

Razmere v Sloveniji pa so danes v mnogih pogledih celo slabše, kakor so bile leta l989. Bistvene strukturne prednosti so le parlamentarni sistem in lastna država. Slabše pa so v tem, da se je v javni zavesti razblinil odpor proti kršenju temeljnih človekovih pravic v komunističnem režimu, ne da bi te kršitve bile odpravljene. Privatizacija družbenega premoženja poteka tako, da privilegiranci iz prejšnjega režima postajajo premožni ali celo bogati, večina državljanov pa je odrinjenih, čeravno nosijo glavno breme “sanacije”. Tako se socialne razlike povečujejo, niso pa rezultat uspešnejšega ali pridnejšega dela, temveč predvsem privilegiranega položaja v prejšnjem režimu. Ta perfidna operacija “tranzicije” se ob pomoči medijev razlaga kot pravična posledica “tržnega gospodarjenja”, v katerem pač uspevajo tisti, ki so “učinkovitejši in sposobnejši”. Ime te skrbno organizirane goljufije stoletja je [Stran 069]“zgodba o uspehu” liberalne demokracije. Istočasno skoraj nimamo demokratičnih sindikatov, ki bi morda lahko organizirali odpor. Kljub temu se gre ljudska stranka “mostogradnjo” ali “mostiščarstvo” s tistimi, ki so v največji meri odgovorni za to stanje. Po vseh strankarskih izkušnjah v obdobju po letu l989 je to razkroj slovenskega političnega uma in pritlehna odpoved demokratizaciji Slovenije.

V tem smislu smo zopet pred novim začetkom, podobno kot leta l989. Vsi vemo, da je rešitev iz tega položaja samo korenita sprememba razmerja političnih sil v Sloveniji. Ta projekt gotovo ni izvedljiv kratkoročno, temveč kvečjemu srednjeročno, pri čemer je potrebno začeti takoj. Zastaviti je potrebno široko in radikalno, razvijati jasne civilizacijske kriterije pri organiziranju sindikatov, pa tudi v civilnih gibanjih o socialnih in ekoloških vprašanjih in pri razkrivanju zatohlosti v znanstvenih institucijah, sodstvu, v državni upravi in tudi pri ugotavljanju nečednih mahinacij in organizacijskih nesmislov v paradržavnih finančnih ustanovah, v še vedno državnih bankah in v ministrstvih. Natančno moramo analizirati potek pogajanj z Evropsko zvezo in sproti ugotavljati, kje se zanemarjajo ali prodajajo slovenski interesi.

V Sloveniji potrebujemo normalizacijo in demokratizacijo na vseh nivojih, saj se samo tako lahko poslovimo od naše dolge balkanske zgodovine. Za to pa je potreben kulturni premik, ki je dolgoročen. Kljub temu brez premika v političnem razmerju sil ne bo šlo, saj je eno z drugim neločljivo povezano.

Naš zaveznik je realnost, ki se ne pusti blefirati niti “zgodbam o uspehu” niti karieristični “mostogradnji”. Slovenska ekonomsko socialna realnost se kaže v vedno ostrejši luči in neusmiljeno demantira verbalne konstrukte in prazne obljube. Dejstvo je, da nam niti izdatni krediti od zunaj ne bi pomagali, saj je celoten sistem gospodarjenja z javnimi sredstvi v veliki meri brez odgovornosti in korupten. Podoben je preluknjani posodi, s katero se prenaša voda, seveda dokler je še kaj je. Tuji krediti bi poniknili v organizacijskih absurdih in v nastavljenih žepih. To bodo prej ali slej opazili tudi volivci.

‘Toda naj bo frontovska politika formalno še tako uspešna, prej ali slej bo novolevičarsko jedro, ki jo je organiziralo in jo nosi, moralo demisionirati – tako so to morali narediti predhodniki komunisti. Ne ti ne oni namreč niso v stanju nositi življenja. Ali se bodo demokratske sile vsaj za ta čas pripravile – strokovno, moralno, politično? Kako?’

Demokratične sile v Sloveniji so se zadnja leta marsičesa naučile. Predvsem pa so dojele, da se za solzavim spravaštvom in perfidnimi svarili pred “delitvijo” naroda skrivajo predvsem banalni gospodarski in oblastniški interesi. Kdor zanika kruta dejstva zgodovine, se ne želi spraviti, saj sprave brez resnice ne more biti. Kdor po potrebi interesov svojih klientov množi resnice, brani laži. Kdor hinavsko svari pred delitvijo naroda, prikriva razdelitev, pri kateri je desetletja predano sodeloval. Kdor hoče graditi mostove med demokratično modernizacijo Slovenije na eni in “lastninjenjem” po meri “zgodbe o uspehu”, se je odpovedal razliki med mojim in tvojim. Ali se ne zaveda, da drži vrečo, ko drugi krade?

Vse te in podobne zanke, spretno nastavljene tako v mnogih medijih kakor v izobraževalnem sistemu, tako v politiki kakor v poslovnem svetu, nas ne prepričajo več. Ne verjamemo lepim besedam, merimo dejanja. Zato je le mogoče reči, da se gospodarske in socialne razmere v Sloveniji zares nevarno slabšajo, da se pa zboljšujejo naše sposobnosti dojemanja. To ni tako slabo, za začetek …

‘Dr. Jože Pučnik, zahvaljujemo se vam za pogovor. Še to, če vas je že kdaj obšla misel, da bi napisali Spomine – kako bi bilo mogoče, da vas ne bi – bilo škoda, tako za nas kot za prihodnost, če bi se ji pretirano upirali. ’

[Stran 070]

7. Slovenske teme – pomlad ‘98

7.1. Iz parlamentarne razprave o predlogu resolucije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima

Janez Janša and Lojze Peterle

7.1.1. Janez Janša

4. in 5. december 1997

Tisto, kar se moram vprašati najprej v zvezi s temo, ki jo obravnavamo, je, zakaj pravimo, da je ta resolucija potrebna? Zakaj pravimo, da je ta zakon potreben? Zakaj pravimo, da je potreben ravno sedaj? Zakaj ni do tega prišlo že prej ali kdaj pozneje? Zakaj pravimo, da je potrebno, da se stvari uredijo, tako kot je zapisano? In ali je Slovenija res tako drugačna od druge postkomunistične Evrope in v čem je ta drugačnost, da smo edini v tem delu Evrope, ki se doslej še nismo soočili s temi vprašanji tako, da bi preteklost uredili na pravni način?

Ko so znanega ruskega disidenta Solžencina leta 1992 vprašali, kako on, ki je bil izgnan in imel celo srečo, da je bil izgnan iz Sovjetske zveze, gleda na vse te spremembe, na Gorbačova, na perestrojko, na volitve in na to, kar se dogaja v nekdanji komunistični državi po teh spremembah, kako ocenjuje te razmere, v katere se je vrnil z Zahoda, se je zamislil in rekel približno takole: “To, kar se sedaj dogaja v tem postkomunizmu, se ni dogajalo še nikjer in nikoli doslej v zgodovini. To je nekaj novega. To je čas, v katerem se staro prepleta z novim, to je čas, v katerem še vedno vladajo nekatere mafijske naveze, to je čas, v katerem se agenti KGB-ja skušajo preleviti v podjetnike in demokratične uradnike, to je čas, v katerem se nova hotenja borijo s starimi silami.” In je dejal na koncu:” Nobene garancije nimamo, da bi lahko napovedovali, kako se bo ta boj končal. Ali bo zmagala demokracija ali bomo dobili hibrid, ki bo morda še slabši od tistega, kar smo imeli prej.”

Enako opozorilo, kot ga lahko zasledimo v mnenju sovjetskega disidenta Solženicina iz leta 1992, lahko zasledimo na nekaterih mestih tudi v resoluciji, ki jo je parlamentarna skupščina Sveta Evrope pod številko 1096 sprejela 27. junija lani. Ta resolucija nosi naslov: Resolucija o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov. V tej resoluciji med drugim piše:” Civilizirano pravno državo lahko dosežemo le ob spremembi miselnosti. Strukturam starega režima ne bi smeli dopustiti, da preživijo v političnem življenju, gospodarstvu ali v vedenju posameznikov in skupnosti. Totalitarnim subjektom, kot so komunistične politične organizacije, partija ali tajne službe, se ne sme dovoliti, da se ponovno vključijo v nove pluralistične družbe, dokler uporabljajo demokracijo le kot sredstvo za povratek na oblast in na nikakršen način ne prispevajo k napredku demokracije. Sicer postane žametna obnova kot zgodovinska past več kot le možnost – žametna obnova totalitarnega sistema.”

“Nevarnosti v primeru neuspešnega prehodnega procesa je veliko. V najboljšem primeru bodo vladali oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto vladavine prava in organizirani kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi bila posledica lahko žametna obnovitev totalitarnega režima, če ne celo strmoglavljenje porajajoče se demokracije”

“Neodvisne institucije demokratične družbe, kot na primer svobodni tisk in neodvisni raziskovalni centri in univerze, imajo temeljno oziroma ključno vlogo. Neodvisna občila se lahko obravnavajo celo kot četrti del oblasti, ki zagotavljajo ravnovesje moči v pravni državi.”

Po mojem mnenju je tisto, kar je bilo odločilno, da v času po prvih volitvah ni prišlo do lustracijskih predlogov, bilo prepričanje in dobronamerno pričakovanje večine ljudi v Sloveniji, pa tudi nove vlade in Demosa, da se bodo stvari uredile same po sebi, da je partija sestopila, se pokesala, da je komunizem propadel po celem svetu, da je pot v demokracijo neizbežna, gotova in nepovratna; da se bo ukradeno vrnilo, da bodo krivice popravljene, da bodo sodišča krivce kaznovala, da bodo privilegiji odpravljeni, da bodo tajne službe prenovljene, da se bodo mediji pluralizirali in da bomo od privatizacije imeli vsi koristi.

S to resolucijo skušamo predlagatelji, kot je bilo rečeno že včeraj, na pravi način, na načelni ravni opredeliti odnos nove slovenske države in tega državnega zbora do pre-[Stran 071]

Usmeritev na pravi tir

Figure 42. Usmeritev na pravi tir Mirko Kambič

teklosti in obsoditi posameznike, ne ljudi ne osebe, ampak sistem kot tak v tistih točkah, kjer je predstavljal kršitev človekovih pravic na sistemski ravni. In šele potem, ko naredimo tako načelno razmejitev, je možno tudi v praksi ločiti dobro od slabega in razmejiti odgovornost

Obdobje, o katerem govori ta resolucija, je imelo v bistvu tri sklope oziroma bi lahko rekli, da je bil ta sistem, tako kot se je kazal navzven ali tako, kot ga je čutila večina državljanov, razdeljen na tri obdobja. Za prvo obdobje je značilno, da je šlo za zločinski totalitarni sistem, za katerega so bili značilni množični izvensodni poboji, moritve brez kakršnegakoli ugotavljanja krivde in druge stvari, ki so značilne za totalitarne sisteme v prvih obdobjih. V drugem obdobju je šlo za klasično socialistično represijo, ki je obračunavala tudi z notranjimi frakcijami v vladajoči komunistični partiji, če so se pojavljala nasprotna razmišljanja. No, v tretji fazi, še posebej v 80-ih letih, je šlo v Sloveniji za enostrankarski sistem z dvojnim obrazom. Z zunanjim obrazom, ki so ga poimenovali z besedami socializem po meri človeka in ki je skušal vsaj z enim očesom simpatizirati z nekaterimi klasičnimi civilizacijskimi vrednotami, in z drugim, notranjim obrazom, za katerega je značilen vzporedni pravni sistem s posebno izdelanimi uredbami za primer izrednih razmer, ki bi nadomestile kompletno zakonodajo, ki je bila objavljena.

Zakon o obrambi, zakon o vojaških zadevah in obrambnem proračunu; vse te tri akte smo sprejeli marca in aprila leta 1991 z nekaj pičlimi glasovi Demosove večine. Tukaj bi lahko, ker magnetogrami teh razprav obstajajo, vzel ven razprave na 13. in 16. seji Družbenopolitičnega zbora in na seji Zbora občin in na skupni seji, kjer smo te stvari sprejemali; vse to se je dogajalo marca leta 1991, ko je bil tudi ta barometer narejen in citira, kaj je kdo zagovarjal. Citiral bom gospoda Jakiča, ki je rekel recimo: “Denar naj gre namesto za vojaško usposabljanje slovenskih fantov za razvoj, ceste in železnice” itd.

Kako naj jaz obsojam tukaj gospoda Jakiča, če so istočasno, ko je on to govoril tukaj v parlamentu, trije člani vrhovnega poveljstva gospod Kučan, gospod Zlobec in gospod Kmecl podpisali tako imenovano deklaracijo za mir, kjer je pisalo. “Slovenija ne potrebuje vojske!” – tri mesece po plebiscitu, ko smo vedeli, da se je treba na nekaj pripraviti in ko je bilo z mnogo višjega mesta to blokirano in nasprotovano.

Besedilo resolucije, ki ga obravnavamo, je podobno, kot je bilo sprejeto v mnogih parlamentih postkomunističnih držav. Če bo kdo [Stran 072]delal konkretno primerjavo, bo videl, da je še najbolj podobno resoluciji, ki je bila sprejeta v češkem parlamentu. Ta resolucija razmejuje odgovornost med storilci in žrtvami ter opredeljuje naravo sistema, ki ni temeljil na svobodnih volitvah, temveč na z nasiljem pridobljeno ter z ideološko in fizično represijo vzdrževano oblastjo.

Prva od teh dilem se nanaša na vprašanje, ali lahko lustracija kot upravni oziroma administrativni ukrep zadene tudi voljene funkcije. To je tudi vprašanje, ki je bilo v slovenski javnosti najbolj poudarjeno, tudi zato, ker je bilo pač nekaterim v interesu.

V izhodiščih za to resolucijo je priporočilo, naj lustracijski ukrepi ne bi direktno prizadeli funkcij, ki se volijo neposredno. Piše tudi, v isti resoluciji, da pa morajo biti ljudje, volivci, ki odločajo, o teh stvareh obveščeni.

Mi smo predlagali samo administrativne ukrepe, se pravi, tisto drugo najmilejšo obliko, vendar resolucija Sveta Evrope priporoča tudi kazenski pregon in kakšen hrup bi nastal, če bi mi to predlagali. Resolucija Sveta Evrope pravi, da je možno podaljšati zastarele roke za tisto kršitev človeških pravic, ki je bila že po zakonodaji, ki je takrat veljala, opredeljena kot kaznivo dejanje, se pa to ni sankcioniralo. Skratka, za vsa ta kazniva dejanja je možno podaljšati zakasnele roke in to ni v nasprotju s pravno državo in to ni v nasprotju z evropskimi standardi. Resolucija Sveta Evrope pravi, da je možno za tiste stvari, ki v stari zakonodaji niso bile opredeljene kot kazniva dejanja, za nazaj opredeliti to kot kaznivo dejanje, v če gre za stvari, ki so v nasprotju s konvencijami in ki so v nasprotju s splošnimi civilizacijskimi normami.

Jasno je, da lahko tisti, ki so zavračali predloge, mirno rečejo in so to tudi rekli: “Sodno preganjajte tiste, dajte ovadbo, dajte, naj tožilci sprožijo postopke zoper tiste, za katere menite, da so kršili človekove pravice!” – ker vedo, da je večina teh stvari na podlagi te zakonodaje, kakršna je bila in kakršna je, že zdavnaj zastaralo. Zanima me, kdaj bo kdo od teh predlagal, da se ti zastaralni roki podaljšajo, tako kot so to naredili v Nemčiji, kot so to naredili na Češkem, tako kot so to naredili v večini postkomunističnih držav in tako kot to priporoča Resolucija Sveta Evrope. V tej resoluciji tudi jasno piše, da delovanje na ukaz ali pa delovanje na direktivo posameznika ne odvezuje kazenske odgovornosti.

14. točka parlamentarne skupščine Sveta Evrope pravi: “V izjemnih primerih, v katerih je vladajoča elita nekdanjega režima dodelila pokojninske pravice, ki so višje od pravic navadnega prebivalstva, naj se te pravice znižajo na običajno raven.”

7.1.2. Lojze Peterle

Začel bom s trditvijo, da noben narod, nobena družba ali država ne more preživeti ali stabilno in zdravo živeti, če se odpove spoštovanju človekovega dostojanstva, temeljnim moralnim načelom, kulturno-civilizacijskim standardom demokratičnosti in pravnosti. Nedemokratični totalitarni komunistični režim je vse to desetletja počel, začenši z revolucijo, ki se je z uboji nedolžnih civilistov začela v prvih letih svetovne vojne. Revolucija, ki jo je izvedla Komunistična partija in s tem zlorabila borbo proti okupatorju z nedemokratičnim prevzemom oblasti, je tisto ključno in nesrečno dejstvo, ki je razdelilo Slovence.

Dovolite, da v tej zvezi navedem tri značilne izjave, ki nam bodo pomagale razumeti, zakaj se trudimo z resolucijo, ki je predmet te točke dnevnega reda. Najprej citat iz leta 1937. Gre za tovariša Kardelja, ki je poslal po čebinskem kongresu vodstvu Kominterne naslednji stavek: “Mi bomo šli v boj, če bomo vedeli, da je to priložnost za revolucijo.” Drugi citat, Dolo-

Obnova z igro svetlobe in sence

Figure 43. Obnova z igro svetlobe in sence Mirko Kambič

[Stran 073]mitska izjava konec februarja leta 1943; ne bom navajal vseh besed, to si lahko preberete pri Metodu Mikužu, ki je bil moj profesor; takole se to sliši: “Komunistična partija Slovenije je sestavni del Komunistične partije Jugoslavije, ki je sekcija komunistične internacionale. Glede na to in na dejstvo, da je Sovjetska zveza vzela v roke usodo zatiranih narodov, je bila za prihodnost slovenskega naroda edina rešitev v tem, da prevzame Komunistična partija Slovenije iniciativo v Osvobodilni fronti. In da je za slovensko nacionalno prihodnost pravilna samo pot, ki jo je že prehodil veliki ruski narod. Avantgardna vloga v slovenskem osvobodilnem boju zato pripada Komunistični partiji Slovenije. Posledica vsega tega je, da se KPS, ki je zgrajena na načelih boljševizma, razvija in utrjuje povsod na slovenskem ozemlju in na vseh področjih slovenskega javnega življenja.”

Potem pa, spoštovane poslanke in poslanci, poglejmo citat triindvajset let kasneje. Gospod Mitja Ribičič pravi leta 1966 tako: “Točna definicija narodnoosvobodilnega gibanja mora naglasiti, da je bilo ljudsko gibanje od vsega začetka revolucionarni proces, ki je hkrati z narodno osvoboditvijo moralo privesti do bistvenih sprememb v družbenopolitični strukturi Jugoslavije. Kdor tega ne razume, ne razume ničesar!” Tako Mitja Ribičič na ljubljanskem simpoziju ob petindvajsetletnici OF leta 1966.

Torej kot sopredlagatelj predlagam, da bi se pogovarjali o tem, kar je predmet resolucije, ki vzpostavlja formalen odnos do tega, kar se je nesrečnega, brezpravnega, napačnega ali zločinskega godilo na Slovenskem, da s tako izjavo oziroma s to resolucijo na neki način končamo dobo, ki nas je zaznamovala z res nepotrebnimi delitvami, s trpljenjem, s posledicami, na katere tudi ta parlament bistveno ne bo mogel vplivati, kajti kar se je zgodilo tem, ki ne živijo več, ali njihovim bližnjim, tega nobena resolucija ne more rešiti.

7.2. Orkester ali udbomafije pri nas zagotovo ni

Blaža Cedilnik

7.2.1.

Pred približno štirirmi leti je bila v naši ljubi mladi samostojni državi, pravzaprav v njenem glavnem mestu, se pravi v prelepi beli Ljubljani, silna gonja proti tedanjemu županu dr. Strgarju, češ da je nesposoben, pravzaprav je navaden vrtnar, še bolje vrtičkar, ki nikakor ne zna županovati, ki dela sramoto naši prestolnici, če pa že kaj dela, dela samo za lastne koristi in za svojo stranko. Ob taki priložnosti se lepo vidi, kdo je »naš« oziroma »tapravi« in kdo to ni. Iz vseh lukenj prilezejo, tako rekoč spontano, vsemogoči ljudje, vseh slojev, vseh vrst, vseh prepričanj in veroizpovedi in, kot sem že večkrat rekla in »seveda« tudi napisala, že se oglasi veličasten orkester, ki prevzame vse medije, ti ljudje nenadoma začutijo v sebi pisateljsko žilico in rubrike »pisma bralcev« se napolnijo s takimi in drugačnimi, odkritimi in skrbno prikritimi napadi na določeno osebo oziroma na njeno izjavo ali dejanje. In takrat so se spravili na župana Strgarja. Čeprav je bilo sem ter tja zaslediti skromno vestičko, da je kakšen zdomec ali celo tuji turist, ki je po nekaj letih spet prišel v Ljubljano, opazil, da se v Ljubljani nekaj dogaja, da se spreminja na bolje. Ampak ti ljudje tega niso opazili. Venomer so gonili svojo. Novinarji so jim pri tem izdatno pomagali, saj vendar niso mogli iz kože, ki so jo nosili »teh naših petdeset let«. In tako je prišlo na RGL do oddaje, ki je pravzaprav običajna, da so ljudje sporočali po telefonu svoje mnenje o tedanjem županu, ali naj ostane do konca mandata, ali pa naj se ga predčasno umakne, da ne bo naredil še več škode. Takoj se je oglasil orkester in žolčno napadel župana. Nekateri v stilu nizkih udarcev, drugi pa bolj filozofsko, kako je najbrž naredil nekaj dobrega, ampak zdaj je pa čas, da gre, da odstopi svoje mesto nekomu drugemu, bolj sposobnemu, bolj primernemu za voditelja prestolnice naše države. Po precej časa trajajoči kanonadi pa je, tako je bilo videti, nekaterim poslušalcem pregorelo (med drugimi tudi meni, pa sem zaman pritiskala na gumb za ponovno klicanje telefonske številke radijskega programa, ves čas je bilo zasedeno), pa so še oni poklicali in se postavili gospodu Strgarju v bran. Voditeljica (žal sem pozabila, katera je takrat vodila to oddajo) je delala veliko razliko med tistimi, ki so bili za odstavitev župana, in tistimi, ki so bili proti. Tiste, ki so napadali gospoda Strgarja, je lepo pustila, da so povedali svoje, jih morda še kaj povprašala, one druge pa je zelo na kratko odpravila, včasih celo grobo prekinila. (Tak odnos se tudi sicer večkrat kot ne opazi pri oddajah, npr. raznih omizjih, bodisi na radiu bodisi na televiziji, kjer nastopajo pripadniki »stare garde« in njihovi simpatizerji in tudi njihovi nasprotniki oziroma »pomladniki«. Prvi si brez sramu in brez slabega občutka in z izdatno podporo voditelja sami jemljejo be-[Stran 074]

Pomlad v Kočevskem Rogu

Figure 44. Pomlad v Kočevskem Rogu Mirko Kambič

sedo, imajo dolge govore kot na kakem partijskem kongresu, podučujejo svoje »sogovornike« o demokraciji, itd. Bognedaj, da bi si kak »pomladnik« vzel besedo sam. Voditelj bi ga krepko oštel, naslednji dan in še druge dni bi bili vsi časopisi polni njegove »nesramnosti« in kakor se že reče v takem primeru.) Potem pa je nekoga, seveda takega, ki je bil trdno na stališču, da »mora Strgar iti«, vprašala, koga bi predlagal za novega župana. ‘Viko Potočnik’, je kar stresel iz rokava. Potem se je šele začelo. Čeprav proti gospodu Strgarju so bili prav tako skoraj vsi proti Viki Potočnik. Nekateri z argumenti, drugi kar tako, ampak skoraj enoglasno proti.

In ko sedaj razmišljam o tej oddaji, imam občutek, da je bila stvar zrežirana. V bistvu je bila neko merilo javnega mnenja o tem, kakšen odnos imajo ljudje do Vike Potočnik. Kajti potem se je začelo delati na njenem imidžu. Kretek intervju na televiziji, da bo za nekaj časa izstopila iz politike. Potem postane predsednica Društva prijateljev mladine. Vika Potočnik pri otrocih v bolnišnici. Kamere so jo zasledovale vsepovsod, razen v kozmetičnem salonu in pri frizerju. Ne vsiljivo, ampak samo tako, mimogrede. In lepo počasi je ljudem zlezla pod kožo.

Pa se nihče ni vprašal, kdo je pravzaprav ona, da mora vsak njen migljaj spremljati nekdo s kamero. Za kakšne druge dogodke pa televizijcev ne dobiš, pa če se razpočiš. Ko so naši mladi matematiki in fiziki osvajali kolajne na matematičnih in fizikalnih olimpiadah širom po svetu in so po vseh državah predvajali podelitve kolajn, predstavljali dobitnike teh odličij, se naša televizija še zmenila ni zanje. Da ne govorimo o srečanjih Društva matematikov, fizikov in astronomov, ko so nam sicer obljubili, da bodo prišli, pa ni bilo nikogar. To je pač moje področje in ga dobro poznam. Vem pa tudi za celo vrsto pomembnih dogodkov, kjer televizijcev prav tako ni bilo mogoče dobiti. Spet se vprašajmo, zakaj, za vraga, so spremljali prav njo? Bom pa malo prevzetna. Mene v bolnišnici ni nikoli zasledovala kamera. Res da sem šla tja v glavnem, kadar je bil kateri od mojih otrok bolan. Ampak pravljice sem pripovedovala in zabavala sem prav vse otroke. Vsi od kraja so me vse sorte spraševali in sem jim odgovarjala in pojasnjevala. Prav vsi otroci so me težko čakali in spraševali medicinske sestre, kdaj bom prišla. Pa tudi medicinske sestre so me bile zelo vesele. Vedele so, da bodo nekaj časa proste, za kavico in za klepet. Čeprav so me prvič postrani pogledale, ko sem prišla z do-[Stran 075]volilnico predstojnika, ki mi je omogočala obisk tudi izven uradno določenih ur. ‘Spet ena, ki ima zveze’, so rekle kar na glas. Ko so pa videle, da jih za nekaj časa popolnoma razbremenim, so me vse naslednje dni izredno prijazno sprejele in se me očitno razveselile. In sladkarije sem prinesla vsem otrokom. In vsi so me spremili do vrat in me spraševali, če bom naslednji dan spet prišla. Pa bodi dovolj o tem. Kdo sem vendarle jaz, da bi me opazovala kamera. Koga brigajo otroci, kako se počutijo, kaj delajo, kako se imajo. Važno je, kdo jih pride obiskat. Važna je Vika Potočnik.

In vse je šlo v tem smislu naprej. Tudi soočenja. Najbolj zanimivo je bilo zadnje soočenje, pred drugim krogom. Vika Potočnik si je vzela čas in na dolgo in široko razpredala, kaj vse je treba narediti, kaj vse je v Ljubljani narobe, pa najsi bo to samo mesto ali pa odnosi v mestnem vodstvu. Na dolgo in široko. Nihče je ni prekinjal ali ustavljal. Popolnoma drugače je bilo z Jegličem. ‘No, vi ste tako že vse povedali, odgovorite samo na kratko, v enem stavku, z da ali ne’, in tako naprej. Poslušalci in gledalci so jasno videli in doumeli namige.

Seveda pa je tu še nekaj drugega. Če ste prebrali moje pisanje o tem, kaj mi je pripovedoval eden od kontrolorjev na volitvah Kučan – Pučnik, potem me razumete. In kdor ve, kako se je popravljalo rezultate referendumov v dobrih starih časih, pa prelivalo kroglice v še bolj starih časih, ve, da je za vsem skupaj natančen načrt. Da obstaja poleg plana A, še plan B. In najbrž še C. Pa morda še D in E in … Nič ni prepuščeno naključju. Tudi začasna izvolitev DEMOS-a ne. Seveda le za kratek čas. Da se vidi, da ne znajo, ne zmorejo, niso sposobni, nimajo pojma. In tudi izvolitev Strgarja ne. Ampak od takrat naprej nič več. Nič ni prepuščeno slučaju. Nobene zares pomembne funkcije ne sme dobiti kader, ki ni skoz in skoz preverjen. Skoz in skoz »naš«. Poklicala me je znanka, ki je tako rekoč oziroma hočeš nočeš sodelovala pri nekem takem popravljanju. Menda ji je neka znanka iz istega vica rekla, da sedaj, v dobi računalnikov, tako popravljanje rezultatov volitev ni več mogoče. No, ja, sem ji odgovorila, računalnik ne dela ničesar sam. Nekdo mu da podatke. Podatke, ki jih je preštela neka komisija. Dovolj si mi povedala, je rekla. Torej sedaj ni nič drugače. Računalniki le seštevajo to, kar dobijo od komisij. Hvala, že vem, že razumem.

Poznam pa tudi kar nekaj ljudi, ki bi radi vse glasovnice (ne samo s teh županskih volitev, ampak tudi prejšnjih, pa predsedniških Kučan – Pučnik, pa še katerih, na lastne oči prešteli. Ker ne verjamejo »uradnim rezultatom.

Osnovni moto, ki ga je ven in ven ponavljala kandidatka za županjo, Vika Potočnik, je bil, da bo našla skupen jezik, sodelovanje, dialog, … z mestnim svetom. Kajti ona je za dogovarjanje, za dialog, za sodelovanje, … In kaj je najprej naredila kot županja? Najprej se je spravila nad Sodržnika, ki je sicer iz iste stranke, se pravi komsomolec, ampak očitno ni čisto ta pravi. Očitno se v njegovih žilah ne pretaka rdeča plava kri. Zato ga je treba zamenjati z nekom takim, tapravim. Glede na to, kako so ji ustvarjali imidž, ji bodo najbrž lepo počasi pomagali sesuti Sodržnika. Če ni uspel plan A, bo pa B, ali C ali … Ob tem mi pridejo na misel besede nadškofa Rodeta, češ, če sedaj ni prave volje za spravo, bomo pač počakali … In nadškof je govoril v imenu neke vesoljne institucije. Človeško življenje je kratko in zato človek nima časa, da bi prav dolgo čakal. Cerkev kot dvatisočletna ustanova pa ima dovolj časa. Ona pa sama, pha!

Mimogrede bi rekla še to, da me moti, da ni Ljubljančanka. Morda tu komu delam krivico, mapak mislim, da nihče ne more imeti Ljubljane tako rad kot tisti, ki se je v njej rodil in živel vsa nežna in rosna in kar je še takih let. Moj prvi spomin je vezan prav na Staro Ljubljano, ko me je oče nosil na ramenih z Mirja do bolnišnice na prevezovanje. Kadar koli grem to pot ob Ljubljanici, mi je vedno toplo pri srcu. In nekje v meni je kot fotografija shranjena podoba nabrežja ob Ljubljanici. In vsaka hiša, ki jo obnovijo, da zažari v svoji lepoti, me dobesedno osreči. In vsaka smet, ki odvržena leži na cesti ali na zelenici, me skoraj boli. Zato si želim, da bi imel ljubljanski župan ali županja prav take spomine in prav tak odnos.

To je bilo res samo mimogrede. Kajti tu gre za nekaj več. Gre za orkester. Pa ni važno, kako ga kdo imenuje. Udbomafija. Kučanov klan. Kakor-koli-že. Važno je, da deluje. Da se ga povsod čuti, pa nikjer ne vidi in ne sliši, skoraj kot prst božji. Kot da se ne da dokazati njegovega obstoja. Vidiš samo njegove učinke. Nekaj takega kot elektrika. Saj je ne vidiš, ko teče po žicah. Ampak, če se dotakneš, je pa hudič. In s partijo je bilo vedno tako. Če si mislil, govoril in delal, kot je bilo treba, nisi opazil nobene diktature, nobenega komunističnega režima. Če pa si mislil z lastno glavo, to povedal na glas in delal po svoje, potem je bil pa hudič. In če si tak samosvoj in pokončen hotel napredovati v družbi, je bil tudi hudič. In če hočeš paktirati s hudičem, mu moraš zastaviti svojo dušo.

[Stran 076]

In ta orkester deluje. Brezhibno. Vedno in povsod. Saj ni vse v njegovem načrtu. Ampak to ni noben problem. Preden začnejo zidati hišo ali graditi cesto, najprej naredijo načrt. Ob gradnji pa je treba delati izvedbeni načrt. Kajti nobene stvari ni mogoče vnaprej v celoti do potankosti predvideti. Zato je treba načrt, ki sicer v globalu ostaja nespremenjen, v mnogih detajlih prilagoditi novonastali situaciji. In imeti vedno rezervne variante. Če te kaj zelo hudo preseneti, pač prešteješ do deset. Ali do sto. Pa če je treba, tudi do tisoč. Da se ti misli uredijo, da upoštevaš vse nove okoliščine, da prilagodiš načrt, da se spet vse ujema. Do najmanjšega detajla.

Pa smo spet pri spravi. Pravzaprav pri lustraciji. To je ena od najbolj zasranih zadev Demosove vlade. Takrat je bil čas. Takrat so imeli oni žogo. Takrat so imeli čarobno paličico. Takrat bi orkester štel do stotisoč. Medtem bi bila zadeva opravljena. Zares bi lahko rekli:«Zdaj je konec revolucije.« In seveda konec komunizma. Pri čemer seveda ne pojmujem komunizma kot neke lepe utopične ideje, ki je zavedla toliko ljudi. Komunizem je ta orkester. Komunizem so ljudje, ki skupaj mislijo, ki se prepoznajo v množici. Ki začutijo, da spadajo skupaj, da so eno, da so izvoljeno ljudstvo, joj, oprostite, avantgarda. Pa če se temu reče tako ali pa ne. In spravo so lepo ukradli. In umazali lepo besedo, tako kot so v vsej zgodovini svoje vladavine umazali in razvrednotili toliko lepih besed: svoboda, demokracija, domovina, če bom vse naštela, ne bom prišla do konca, toliko je teh besed. Sedaj so ukradli še lustracijo. Besede nič ne stanejo. Zato pač lahko rečejo, da je bil prejšnji režim zločinski, pa še celo vrsto takih grdih in hudih besed. In seveda nekaj ljudi je treba žrtvovati. Zaradi verodostojnosti. Najprej Lidijo Šentjurc. Kdo pa je to, so rekli tamladi. Pa Janeza Stanovnika. Pa najbrž bo treba še koga. Da bo stvar prepričljiva, tako kot je bilo to že večkrat. Dobro se še spomnimo »trde« in »mehke« linije v partiji. Takrat so žrtvovali Franca Popita. Kar se pa lustracije tiče, je bila stvar zamujena. Čeprav je bila ob osamosvojitvi, kot se radi izgovarjajo demosovci, cela vrsta pomembnih nalog, je bila morda ta še najpomembnejša. Osamosvajanje oziroma oblikovanje nove države bi nujno moralo vsebovati tudi lustracijo, ali z drugimi besedami, takrat bi morali napraviti dvojni rez, prerezati vezi z Jugoslavijo in prerezati vezi s starim, se pravi komunističnim režimom in njegovimi nosilci. To drugo bi bila lustracija. Sedaj pa lustracijo izvajajo nasledniki, lahko bi rekli dediči tega istega sistema. Vse skupaj izgleda kot posmeh vsem človeškim vrednotam. Kot če bi sin mafijca, ki je podedoval neizmerno premoženje od svojega očeta, ki ga je le-ta dobil z mafijskimi posli, izjavil, da se popolnoma ograjuje od mafije, pri tem bi pa vse to premoženje lepo obdržal. Seveda pa gre tudi za krajo imena socialdemokratski. Sedaj se lepo govori povsod, da imamo dve socialdemokratski stranki. Ampak ena je podedovala mafijsko premoženje in zato ima veliko moč. Pa to je dolga zgodba.

Ampak orkester bo pod nevidno taktirko odigral svoje. In ljudje, ki so se v »teh naših petdesetih letih« naučili, da nekdo drug misli namesto njih, da nasedejo na plohe lepih besed, da vedno znova padejo na isto finto, bodo nasedli znova. In človeka prime, da bi se preselil na luno. Da ne bi gledal vsega tega, kar se dogaja. Vedno znova se sprašujem, zakaj, za vraga, imajo ljudje možgane, če pa ne mislijo z lastno glavo. Zakaj imajo oči, če ne gledajo, zakaj imajo ušesa, če ne poslušajo. Zakaj imajo spomin, če pa vse pozabijo skoraj čez noč. Saj je vendar več kot očitno, da se ponavlja situacija izza druge svetovne vojne. Lepo počasi izrinjajo s pomembnih položajev vse tiste, ki niso preverjeni kadri. In pri tem govorijo, da se bojijo, da bi prišlo do novega enoumja. Jasno, saj je treba obdržati oziroma ponovno ustoličiti staro enoumje. Ki je vsem ljudem tako domače, da niti ne opazijo, da gre za enoumje. Zato bi morali vsi tisti, ki mislimo z lastno glavo, ki imamo izostren pogled in uho, te svoje misli in poglede posredovati drugim, pa ne zato, da bi sedaj oni zamenjali en pogled z drugim, ampak zato, da bi primerjali oba pogleda, da bi začeli razmišljati, opazovati in poslušati. In si oblikovati lastno mnenje, lastno prepričanje, ne pa da preprosto privzamejo vse, kar jim noč in dan vbijajo v glavo »neodvisni« novinarji preko medijev, ki so mediji kontinuitete. Izkopljimo iz svoje podzavesti »ljubezen do domovine« in delajmo vsi na tem, da ta domovina ne bo samo neka nova država, ampak bo res naša domovina, taka kot jo želimo, lepa navzven in navznoter, lepa in prijazna za vsakega državljana. Vsak njen praznik naj bo tudi naš praznik, zato se vsi potrudimo, da bo zares naša, da bo za praznike še posebej lepa, zato vsi izobesimo zastave in praznujmo z njo!

[Stran 077]

7.3. Pismo uredništvu Enciklopedije Slovenije

Kajetan Gantar

7.3.1.

Prejel sem vaš dopis z dne 8. januarja t. l., v katerem predlagate, naj vam posredujem svoje predloge morebitnih gesel, ki naj bi jih zajel dopolnilni zvezek Enciklopedije Slovenije.

Po tehtnem razmisleku vam pošiljam (po abecednem zaporedju) predloge nekaterih gesel, ki naj bi bila zajeta in obravnavana v dopolnilnem zvezku ES. Pri tem se nisem omejil samo na svoje ožje strokovno področje, ampak sem se razgledal malo širše po tem, kar sem večkrat pogrešal v ES.

Med drugim pogrešam npr. tale gesla:

Ambrožič Alojzij, teolog, nadškof v Torontu, kardinal.

anakreontika, pojav lirične poezije, ki je bil odmeven tudi v slovenski književnosti ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja.

Babič Matjaž, klasični filozof, jezikoslovec.

Bajuk Marko, do l. 1945 ravnatelj klasične gimnazije v Ljubljani, organizator slovenskega šolstva v emigraciji, pisec šolskih komentarjev k latinskim klasikom, skladatelj in izdajatelj slovenskih narodnih pesmi in napevov.

beatifikacija – prizadevanja slovenske Cerkve za proglasitev nekaterih osebnosti (Baraga, Gnidovec, Slomšek) za blažene ali svetnike.

Chraska Anton, po rodu Čeh, za slovenske evangeličane (skupaj s sodelavci) poslovenil celotno Sveto pismo, ki je v letih 1914–1967 doživelo sedem ponatisov.

Divus Andreas iz Kopra (16. stoletje), avtor prvega latinskega tiskanega prevoda Homerjevih epov.

Ekvorna (ali Aequorna), predrimsko božanstvo, ki so ga častili avtohtoni prebivalci naših krajev.

Felicijan Jože, zgodovinar, (zdaj že pokojni) univerzitetni profesor v ZDA, avtor pomembne (v angleščini napisane) knjige o ustoličevanju koroških vojvod, kjer med drugim dokazuje vpliv ustoličevanja koroških vojvod na Lincolna pri sestavljanju ameriške ustave.

Geržinič, domobranski častnik (brat Leva in Nede Geržinič, prim., ES 3, 210), skladatelj (zlasti zelo popularnih otroških in mladinskih pesmi in igric).

Gnidovec Franc, škof v Skopju, v katoliški Cerkvi svetniški kandidat.

Grozde Lojze,.dijak proletarske provenience, asketska in pesniška osebnost, med vojno umorjen.

Hermann(us) de Carinthia (deloval v 12. stoletju v Franciji in v Španiji), prevajalec nekaterih grških besedil, ki so ohranjena samo v arabskih prevodih (npr. Ptolemaja), iz arabščine v latinščino. Iz arabščine prevedel v latinščino tudi koran, napisal izvirno filozofsko delo De essentiis in več traktatov astrološke vsebine.

Jaklič Franc, pisec molitvenikov, veroučnih in nabožnih knjig, predvsem pa doslej najtemeljitejši raziskovalec življenja in dela škofa Friderika Baraga.

Jere Frančišek, klasični filozof in biblicist, soavtor šolskih učbenikov za latinščino, prevajalec Svetega pisma.

klasična gimnazija, tip gimnazije, ki je odigral pomembno vlogo v slovenskem šolskem sistemu pri širjenju antične in humanistične kulture, pa tudi širše izobrazbe, saj se je v njem poldrugo stoletje oblikovala elita slovenskega izobraževanja; po drugi svetovni vojni je bil odpravljen, a ga skušajo s sedanjo šolsko reformo (v nekoliko okrnjeni obliki) obnoviti.

Kvas Jožef, ljubljanski pomožni škof.

likvidatorji, med drugo svetovno vojno izvrševalci izvensodnih pobojev in usmrtitev političnih nasprotnikov po nalogu Komunistične partije (zlasti na ozemlju Ljubljanske pokrajine)

Marinčič Marko, klasični filozof, prevajalec P. Claudela, Evripida, Vergilija.

mikenologija, najmlajša disciplina klasične filologije, v kateri se uspešno uveljavljajo tudi nekateri Slovenci (Fedora Ferluga, Matjaž Babič).

Močnik Franc, apostolski administrator slovenskega dela tržaške škofije v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.

Omerza Franc, klasični filolog, prevajalec Homerja, Sofokla, Aristofana, Horacija, Marciala in drugih antičnih avtorjev.

papežev obisk v Sloveniji, obisk papeža Janeza Pavla II maja 1996 v Ljubljani, Mariboru, Postojni.

Peggez pri Lienzu, najpomembnejše taborišče slovenske politične emigracije v letih [Stran 078]1945/46, z organizirano slovensko gimnazijo, z razgibanim kulturnim življenjem, dnevnim časopisjem itd.

sapfiška kitica, priljubljena lirična oblika, zlasti v obdobju razsvetljenstva.

Dovolite, da izkoristim priložnost in ob tem opozorim uredniški odbor še na nekatere stvari, ki me motijo v Enciklopediji Slovenije!

Gesla v enciklopediji bi morala biti napisana objektivno in nepristransko, brez subjektivnih ocen in žaljivih oznak. Neokusno in nesprejemljivo je, da se npr. domobranske in četniške vojaške formacije v geslih ES večkrat etiketirajo kot “kolaboracionistične” ali “kvizlinške sile” (prim. npr. geslo “Sklepni boji za osvoboditev Slovenije” v zadnjem zvezku ES). Dolžnost zgodovinarja je, da piše z objektivno distanco, sine ira et studio, in da dosledno uporablja uradne oznake vojaških formacij. Diletanti v pismih bralcev in demagogi na političnih srečanjih se lahko zmerjajo s kvizlingi, izdajalci itd. in s tem dokazujejo nivo svoje kulture, ne bi pa si smela takšnega žargona privoščiti nacionalna enciklopedija.

Ne bi bil rad do koga krivičen; priznam, da si veliko piscev ES ob takšnih občutljivih geslih iskreno prizadeva za objektivnost. Moral pa bi k temu težiti tudi osrednji uredniški odbor, predvsem s strategijo prostora (število stolpcev ali vrstic, fotografij in drugega slikovnega gradiva), ki ga odmerja posameznim pojavom ali osebnostim. Vem sicer, da se teh stvari ne da tehtati z lekarniško tehtnico. Pa vendar uredništvo preveč očitno kaže določeno opredeljenost, neobjektivnost in pristranskost. Tako je npr. geslo Komunistična partija Slovenije za tri stolpce daljše kot geslo Slovenska ljudska stranka (pri tem imam seveda v mislih prvotno, Krekovo SLS), čeprav je SLS delovala skoraj celo stoletje, KPS pa polovico krajše obdobje. In poleg tega je ob geslu KPS objavljeno še nič manj obsežno geslo Komunistična partija Jugoslavije, ob tem pa še gesli Komunistična partija Avstrije in Komunistična partija Italije: v celoti je torej fenomenu Komunistične partije odmerjeno trikrat toliko prostora kot Slovenski ljudski stranki!

Podobna pristranskost se kaže tudi v objavljanju slikovnega materiala. Opazil sem, da ima npr. skoraj vsak t. i. “narodni heroj” (“herojstvo” nekaterih od njih pa je seveda zelo vprašljivo!) poleg gesla tudi fotografijo. Po drugi strani pa npr. na isti strani kot neki narodni heroj nima fotografije Matija Slavič, ki ni bil samo ugleden učenjak in prevajalec Svetega pisma, ampak ima tudi velike zasluge za to, da je Prekmurje danes v okviru slovenske države (bil pa je tudi dvakrat rektor ljubljanske univerze). Zanimivo je tudi, da npr. nobeden od živečih rezidenčnih slovenskih škofov, se pravi, najvišjih predstavnikov katoliške Cerkve na Slovenskem, ni predstavljen s fotografijo, kakršno si je zaslužil Vekoslav Grmič, sicer naslovni škof, prav tako je brez fotografije geslo o Francu Perku, ki ni samo beograjski nadškof, ampak tudi metropolit katoliške Cerkve v okviru sedanje ZR Jugoslavije. Na splošno se kaže v takšnih – na prvi pogled morda skoraj neopaznih – odtenkih mačehovski odnos Enciklopedije Slovenije do katoliške Cerkve in njenih predstavnikov (v primerjavi z zajetnostjo in ilustrativnostjo gesel, ki so posvečena članom KPS). In vendar je katoliška Cerkev, kot priznavajo tudi nekateri neverujoči objektivni zgodovinarji, odigrala ne zanemarljivo vlogo v zgodovini slovenskega naroda in je tudi danes pomembno navzoča v našem družbenem in kulturnem življenju, še bolj pa v moralni zavesti posameznikov, ki se k njej priznavajo.

S spoštovanjem

Ljubljana, 3. februar 1998

7.4. Otto Habsburški, sin zadnjega avstroogrskega cesarja in poslanec Evropskega parlamenta

dr. Tamara Griesser-Pečar

7.4.1.

“V zadnjem četrtletju 20. stoletja bo na cesarskem prestolu usmerjal zgodovino svojih narodov,” je ob rojstvu prvega sina nadvojvode in poznejšega cesarja Karla I. in cesarice Zite, napisala Neue Freie Presse 20. novembra 1912. Danes, ko se 20. stoletje bliža koncu, sicer potomec te v prejšnjih časih zelo mogočne družine ne sedi na prestolu, ampak na trdi klopi Evropskega parlamenta. Že 18 let je poslanec bavarske CSU v Evropskem parlamentu in prav gotovo eden najbolj razglednih, spoštovanih in vestnih. Ob petkih popoldne, ko so že skoraj vsi poslanci na poti domov, je Otto v. Habsburg eden redkih, ki ostane do konca zasedanja. Vztrajen, neumoren, spodbudnik številnih evropskih zakonov in resolucij, obvlada 12 jezikov. In ko je italijanski komunist provociral parlament z govorom v latinščini, je bil Otto v. Habsburg edini, ki mu je mogel odgovoriti, seveda tudi [Stran 079]v latinščini. Težave so nastale samo, ker ni bilo ustreznega prevajalca.

Je predsednik mednarodne Panevropske unije in odločen Evropejec. Prepričan je, da mora tudi Slovenija čimprej postati del Evropske skupnosti (ES). Članstvo v ES pomeni varnost. Sploh pa je po njegovem mnenju Slovenija že zdavnaj zrela za sprejem v ES. V svojih številnih predavanjih je večkrat izjavil, da Slovenija zgledno ravna s svojimi narodnimi manjšinami. Sprejem Slovenije pa je po njegovem mnenju ne samo v slovenskem interesu, temveč predvsem tudi skupnosti same. To pa že zaradi njene zemljepisne lege, saj tečejo preko slovenskega ozemlja važne trgovske poti. Otto v. Habsburg je bil eden redkih evropskih politikov, ki je od vsega začetka podpiral slovensko osamosvojitev in se za njo zelo zavzemal. Predsednik Kučan se mu je zahvalil s telegramom v slovenskem jeziku. Že dolgo pred prevratom je bil prepričan, da Slovenci ne spadajo v jugoslovanski sistem.

Čil in pokončen, srednje visok in vitek, s srebrnimi brki in z večno nemirnimi očmi je Otto von Habsburg podoba počasne, naporne poti k zmagi resnice nad tem, kar Nemci imenujejo Zeitgeist (duh časa). In prav zato je v današnjem času, ko so že na pol zgubljene vrednote zopet odkrivajo, spodbuda za tiste, ki imajo svoje lastno stališče, ki temelji na vrednotah. Že zdavnaj so onemeli glasovi tistih gorečnežev, ki so ga proglasili za reakcionarja in zastopnika desničarjev. Oboje nikoli ni bil. Je prepričan demokrat, ampak brezkompromisen nasprotnik komunizma. In celo južnonemški časopis Süddeutsche Zeitung je ob njegovem 85. rojstnem dnevu objavil celostransko laudatio. Še pred nekaj leti je v tem časopisu veljalo, da se njegovo ime ne sme niti omeniti. V avstrijskih časopisih je bilo mogoče brati, da se vsi avstrijski politiki lahko skrijejo pred njegovo sposobnostjo. Resnično je težko tajiti, da so se njegove napovedi in svarila uresničile. V nasprotju z vsemi politiki, ki so mislili, da bo komunizem trajal še celo večnost, je zastopal mnenje, da se železna zavesa maje in da se lahko kmalu poruši. Svaril je pred nevarnostjo na Balkanu, poudarjal, da nastopajo večji konflikti predvsem tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Tako se je 1. svetovna vojna npr. začela v Sarajevu. V svoji knjigi “Macht jenseits des Marktes” (oblast onstran trga) je že 1988. leta navedel, da je v prenesem pomenu Jugoslavija tisto, kar je nekoč bilo Sarajevo. Prepričan je bil, da Jugoslavija razpada, izrazil pa je tudi zaskrbljenost za svetovni mir. V njegovih očeh je umetna država Jugoslavija potrjevala, da trajni mir brez samoodločbe narodov ni mogoč. Narodom Jugoslavije je bila sicer obljubljena samoodločba po 1. in 2. svetovni vojni, vendar nikoli uresničena. In ko je do predvidenega konflikta v prejšnji Jugoslaviji prišlo, je od vsega začetka pozival zahodne sile, naj hitijo na pomoč.

V mnogočem se popolnoma razlikuje od šefov drugih prej vladajočih družin: je izredno političen, nesentimentalen, pisec mnogih pomembnih knjig, intelektualec, ne da bi se za to posebno trudil, nešporten – in kot pravi, prav zato zelo zdrav. Otto v. Habsburg je odličen govornik, govori prosto, jasno, preudarno in z veliko humorja. Odkar je avstrijska republika družino popolnoma razlastila, Otto nima kdove kakega premoženja, vendar je eden redkih, ki zaradi tega ni nesrečen. Njegovo družinsko življenje je brez vseh škandalov. Leta 1950 se je poročil z Regino v. Sachsen-Meiningen. Spoznal jo je ob bolniški postelji nekega begunca. Ima sedem otrok, pet hčerk in dva sinova. Najstarejši sin Karl je avstrijski poslanec v ES, drugi sin Paul Georg je diplomatski predstavnik Madžarske v ES. Hčerka Walburga je kandidatka za švedski parlament. Leta 1989 je prav ona organizirala tisti znameniti evropejski piknik v Sopronu, ki je skozi prerezano bodečo žico vzhodnonemškim beguncem odprl pot v svobodo.

Otto von Habsburg je večino svojega življenja preživel kot begunec. Najprej ga je pregnala Avstrija. Iz Belgije, kamor se je zatekel, so ga pregnali nacisti in je preko Francije šel v Ameriko. Po 2. svetovni se je vrnil v Avstrijo, vendar so ga izgnali. Prav zato se je celo življenje zavzemal za preganjane. 1. maja 1961 se je odpovedal vladavini, kakor so zahtevali habsburški zakoni. Ampak šele upravno sodišče mu je leta 1966 omogočilo ponovni vstop v Avstrijo.

Seveda misli včasih na smrt, je povedal v samostanu Andechs ob 85. rojstnem dnevu, vendar ga te misli niti najmanj ne vznemirjajo. Pokaže na svoje vnuke, ki se med njegovim govorom igrajo na odru, in pravi, da je pri mladini svet dobro shranjen. In kot vernik ve, da je božja milost neskončna. Potrebno je poudariti, da celotno njegovo delovanje, vse njegovo življenje ostaja nerazumljivo, če ne upoštevamo njegove globoke vernosti.

[Stran 080]

8. Ali bo svet končno razumel

8.1. Stephane courtois o zločinih komunizma

Davorin Bažec

8.1.1.

Zaveza je v treh številkah (22, 23, 24) objavila obširne povzetke treh poglavij iz zdaj že znamenite knjige Françoisa Fureta Konec neke iluzije, delo o vzponu in padcu komunistične ideje. Tokrat želimo na podoben način predstaviti uvodno poglavje iz Črne knjige komunizma, ki je lani izšla v Parizu in takoj po izidu zbudila veliko pozornost v evropskih razumniških krogih. Ta zajetna knjiga večjega formata, ki obsega brez kazal blizu 830 strani, je verjetno doslej najobširnejša zbirka pričevanj in dokumentov o zločinih komunizma. Sestavila jo je skupina levo usmerjenih intelektualcev – zgodovinarjev, politologov, urednikov revij – pod vodstvom Stéphana Courtoisa. Ta je tudi avtor uvodnega spisa, Zločini komunizma, ki ga skušamo predstaviti v (žal) zelo skopem povzetku. V originalu obsega namreč kar 30 strani. – Avtorji posvečajo svoje delo spominu Françoisa Fureta, ki je sredi lanskega leta nenadoma umrl, ne da bi bil mogel izpolniti obljubo, da bo napisal knjigi predgovor.

Stéphane Courtois začenja svojo razpravo približno takole: Raymond Queneau je zapisal, da je zgodovina “veda o nesreči ljudi”, in zdi se, da naše stoletje nasilja to misel zgovorno potrjuje. Res, da tudi v preteklih dobah ni manjkalo množičnega nasilja (trgovina s sužnji, kolonializem, zasužnjevanje črncev, iztrebljanje Indijancev … ), toda videti je, da naše stoletje prekaša v tem pogledu vsa prejšnja. Pogled nazaj nas pripelje do porazne ugotovitve: to je bilo stoletje velikih človeških katastrof – dve svetovni vojni, nacizem in cela vrsta tragedij v Armeniji, Biafri, Ruandi in drugje. Turčija je začela genocid nad Armenci, Nemčija nad Judi in Romi. Mussolinijeva Italija je množično pobijala Etiopce … In še bi lahko naštevali.

V tej dobi, prepolni tragedij, zavzema osrednje mesto komunizem. Komunizem, ki je obstajal pred fašizmom in nacizmom in ju preživel ter v tem kratkem stoletju, zaznamovanem z letnicama 1914 in 1991, segel na štiri velike celine.

Kaj pravzaprav pojmujemo pod imenom “komunizem”, se vpraša avtor in pojasni: Treba je razločevati med doktorino in prakso. Kot politična filozofija obstaja komunizem že stoletja, celo tisočletja. Mar si ni že Platon v svoji Državi zamislil idealne družbe, v kateri ljudi ne bosta več kvarila denar in oblast, temveč bosta v njej vladala razum in pravičnost? Ali pa Thomas More v svoji znameniti Utopiji? Utopični pristop je lahko povsem legitimen kot orodje za kritiko družbe. Udeležuje se debate idej, ta pa je kisik naših demokracij. Toda komunizem, o katerem govorimo tu, ne lebdi v višavah idej. Predmet naše knjige je otipljivi, praktični komunizem, ki je obstajal v konkretnem času, v konkretnih deželah, utelešen v slavnih vodjih, kot so Lenin, Stalin, Mao, Ho Ši Minh, Castro …

Ne glede na delež komunistične doktrine izpred leta 1917 v praksi realnega komunizma neizpodbitno drži, da je le-ta uvedel sistematično represijo in povzdignil teror v obliko vladanja. Pa je pri tem ideologija nedolžna? Zagrenjenci ali sholastiki lahko še vedno trdijo, da ta realni komunizem ni imel nič skupnega z idealnim komunizmom. To je do neke mere res, vseeno pa drži, kar pravi Ignazio Silone: da se revolucije, tako kot drevesa, spoznajo po svojih sadovih.

Komunistični režimi se niso zadovoljili s posamičnimi zločini, z občasnimi pokoli, marveč so zato, da bi si utrdili oblast, uvedli množični zločin v svoj sistem vladavine. Res da je sčasoma – v vzhodni Evropi po nekaj letih, v Sovjetski zvezi in Kitajski pa po nekaj desetletjih – teror nekoliko popustil, ljudem pa je vseeno ostal strah v kosteh, kar je omogočilo tem režimom prenesti represijo v vsakdanje življenje s cenzuro vseh občil, zaporo mej in izganjanjem disidentov. Nobeden izmed komunističnih eksperimentov, ki so bili nekaj časa priljubljeni na Zahodu, se ni izognil temu vzorcu: ne Kitajska Velikega krmarja ne Kim Il Sungova Koreja, niti Vietnam “prijaznega strička” Hoja ali Kuba ognjevitega Fidela, pa tudi ne Mengistujeva Etiopija, Netova Angola ali Nadžibulahov Afganistan.

Zločini komunizma še niso bili ocenjeni, četudi bi bila to legitimna in normalna stvar tako z zgodovinskega kot z moralnega stališča. Ta knjiga je verjetno eden izmed prvih poskusov v tej smeri. Po mnenju avtorjev gre za osrednje in hkrati globalno vprašanje. Od zagovornikov komunizma pogosto slišimo, [Stran 081]da so bili ti zločini “legalni”, v skladu z zakoni režimov, ki so bili mednarodno priznani in katerih poglavarje so zahodni državniki sprejemali z vsemi častmi. Toda, mar ni bilo isto z nacizmom? Zločinov, ki jih obravnava ta knjiga, ne opredeljuje jurisdikcija komunističnih režimov, temveč nenapisani kodeks človekovih naravnih pravic.

Zgodovina komunističnih režimov in partij, njihove politike, njihovega odnosa do domače družbe in do mednarodne skupnosti seveda ni zgolj zgodba o zločinu ali terorju in represiji. V Sovjetski zvezi in “ljudskih demokracijah” se je po Stalinovi smrti, na Kitajskem pa po Maovi, teror unesel, vsakdanje življenje je začelo postajati znosnejše, “miroljubna koeksistenca” (četudi je bila le “nadaljevanje razrednega boja v drugih oblikah”) je postala stalnica v mednarodnem življenju. Kljub temu pa arhivi in številna pričevanja kažejo, da je bil teror od vsega začetka ena izmed temeljnih sestavin modernega komunizma. Ne slepimo se z mislijo, da so bili posamezni primeri streljanja talcev, posamezni pokoli zrevoltiranih delavcev ali hekatomba od lakote umrlih kmetov le občasne “zlorabe”, omejene na določeno deželo ali določeno obdobje. Ta knjiga hoče pokazati, da je zločin bistven element celotnega komunističnega sistema v vsem času njegovega obstoja.

O katerih zločinih bo govorila? Komunizem jih je zagrešil ogromno: najprej zločine proti duhu, pa tudi zločine proti univerzalni kulturi in proti nacionalnim kulturam. Stalin je dal podreti na stotine cerkva v Moskvi; Ceaucescu je porušil zgodovinsko središče Bukarešte, ker si je tam zamislil nove stavbe in megalomanske bulvare; Pol Pot je dal razgraditi – kamen za kamnom – katedralo v Phnom Penhu in prepustil angkorska svetišča džungli; rdeči gardisti so med maoistično kulturno revolucijo razbili ali požgali neprecenljive zaklade. Toda, najsi bo škoda zaradi tega pustošenja še tako huda za prizadete narode in za vse človeštvo, je to le malenkost v primerjavi z množičnimi umori ljudi, moških, žensk, otrok.

Pisci te knjige bodo zato obravnavali le zločine proti ljudem, zločine, ki so bistvo fenomena teror. Tem zločinom, ki so jih delali vsi komunistični režimi, so skupne iste tehnike, le pogostnost ene ali druge variira od režima do režima: eksekucije na razne načine – streljanje, obešanje, utapljanje, bastonada; v nekaterih primerih bojni plin, strup ali prometna nesreča; odtegovanje hrane – umetno povzročena lakota; deportacija – ko je človek lahko umrl že med transportom ali pa na prisilnem delu od izčrpanosti, bolezni, gladu ali mraza, in tako dalje.

Po minimalnih ocenah raziskovalcev bi bila bilanca teh zločinov taka:

– Sovjetska zveza: 20 milijonov mrtvih;

– Kitajska: 65 milijonov mrtvih;

– Vietnam: 1 milijon mrtvih;

– Severna Koreja: 2 milijona mrtvih;

– Kambodža: 2 milijona mrtvih;

– Vzhodna Evropa: 1 milijon mrtvih;

– Latinska Amerika: 150.000 mrtvih;

– Afrika: 1,7 milijona mrtvih;

– Afganistan: 1,5 milijona mrtvih;

– mednarodno komunistično gibanje in komunistične stranke, ki niso bile na oblasti: približno 10.000 mrtvih.

Skupno število se bliža stotim milijonom.

V teh številkah se kažejo velike razlike v proporcih. Tu vsekakor nosi zastavo Kambodža, kjer je Pol Pot v treh letih in pol na grozovite načine – z lakoto, torturo – iztrebil četrtino vsega prebivalstva. Po absolutnem številu žrtev nas presune maoistični poskus. Pri leninski in stalinski Rusiji pa se zgrozimo, če pomislimo, da je bila tolikšna morija le “eksperiment”, do kraja premišljen, logičen, političen.

Ta faktografski pristop je treba dopolniti s “kvalitativno” oceno, temelječo na definiciji zločina. Ta mora upoštevati “objektivne” in juridične kriterije. Vprašanje zločina, ki ga zagreši država, so z juridičnega vidika prvič obravnavali leta 1945 pred nürnberškim sodiščem, ki so ga ustanovili zavezniki za sojenje nacističnih zločinov. Naravo teh zločinov opredeljuje statut sodišča v 6. členu, ki navaja tri kategorije zločinov: zločine proti miru, vojne zločine in zločine proti človečnosti. Površen pregled zločinov, storjenih pod leninskim in stalinskim režimom, potem pa v komunističnem svetu nasploh, pokaže, da so v njih zastopane vse tri kategorije.

Zločini proti miru so definirani v členu 6a in zadevajo “vodenje, pripravljanje, sproženje ali nadaljevanje napadalne vojne ali vojno v opreki z mednarodnimi sporazumi ali udeležbo pri načrtovanju ali zaroti za izvršitev katerega koli od naštetih dejanj”.

Stalin ima na vesti več takih dejanj: tajno dogovarjanje s Hitlerjem, ki je pripeljalo do razdelitve Poljske, priključitev baltskih držav, Severne Bukovine in Besarabije, napad na Finsko. Nepričakovani napad Severne Ko-[Stran 082]reje na Južno Korejo 25. junija 1950 in močna intervencija komunistične Kitajske sodita v isto kategorijo. Subverzivne akcije nekaterih komunističnih partij, ki jih je financirala Moskva, bi tudi lahko prišteli med zločine proti miru, ker je njihovo delovanje vodilo k vojnam; tako je komunistični državni udar v Afganistanu pripeljal 27. decembra 1979 do silovite intervencije Sovjetske zveze in tako zanetil vojno, ki še ni pogašena.

Vojne zločine definira člen 6b kot “kršitve vojnih zakonov in običajev. Te kršitve obsegajo – pri čemer niso izključene morebitne druge – ubijanje civilnega prebivalstva na zasedenih ozemljih, surovo ravnanje z ljudmi, deportacije na prisilno delo ali deportacije s katerim koli drugim namenom, ubijanje vojnih ujetnikov ali oseb na morju ali surovo ravnanje z njimi, eksekucije talcev, ropanje javne ali zasebne posesti, z ničimer izzvano rušenje mest in vasi ali pustošenje, ki ga ne narekujejo vojaški razlogi”. Vojni zakoni in običaji so zapisani v konvencijah, izmed katerih je najbolj znana haaška iz leta 1907. Le-ta določa, da morajo prebivalstvo in vojskujoče se strani v času vojne spoštovati pravila vedenja, ki izhajajo iz prakse omikanih narodov in zakonov človečnosti.

Stalin je zaukazal in dovolil številne vojne zločine; eden najbolj znanih je skoraj popolna likvidacija poljskih častnikov, ujetih leta 1939. Katinski gozd, kjer so odkopali 4.500 žrtev, je le eno od prizorišč tega poboja. Neopaženi pa so ostali zločini veliko večjih razsežnosti. Več stotisoč nemških vojakov, ujetih med letoma 1943 in 1945, je bilo pomorjenih ali pa je umrlo v gulagih. K tem zločinom lahko prištejemo tudi množična posilstva žensk v okupirani Nemčiji in sistematično ropanje industrijske opreme v državah, ki jih je zasedla Rdeča armada.

Izraz “zločin proti človečnosti” je bil prvič uporabljen 18. maja 1915 v deklaraciji Francije, Anglije in Rusije, ki obsoja Turčijo zaradi pokola Armencev; to dejanje je v deklaraciji označeno kot “nov zločin Turčije proti človečnosti in civilizaciji”. Nürnberško sodišče je ta pojem natančneje opredelilo v členu 6c, ki navaja kot primere: “umore, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportacijo in vsako drugo nečloveško dejanje zoper civilno prebivalstvo, storjeno pred ali med vojno, ali preganjanje iz političnih, rasnih ali verskih razlogov ( … )”

Francois de Menthon, francoski tožilec na nürnberškem procesu, je poudaril ideološko dimenzijo teh zločinov:

“Dokazati želim, da táko organizirano, množično zločinstvo izvira iz nečesa, kar bi si dovolil imenovati zločin proti duhu, to je iz neke doktrine, ki zavrača vse duhovne, racionalne ali moralne vrednote, ki so tisočletja vodile ljudstva v prizadevanjih za boljši svet; doktrine, ki hoče pahniti človeštvo nazaj v barbarstvo, toda ne več v naravno in nedolžno barbarstvo primitivnih ljudstev, temveč v zavestno in zato demonsko barbarstvo. Pri tem uporablja vsa materialna sredstva, ki jih sodobna znanost ponuja človeku. Ta prekršek zoper duha je tisti izvirni greh nacionalsocializma, iz katerega izvirajo vsi njegovi zločini. Ta pošastna doktrina je doktrina rasizma.”

Vse obremenilne izjave na nürnberškem procesu so poudarjale eno izmed značilnosti zločina proti človečnosti: to, da se moč države vpreže v službo zločinske politike in zločinske prakse. Toda pristojnost nürnberškega sodišča je bila omejena na zločine, storjene med drugo svetovno vojno. Zato je bilo treba ta pravni pojem razširiti na situacije zunaj te vojne. Novi francoski kazenski zakonik iz leta 1992 definira zločin proti človečnosti takole: “deportacija, zasužnjevanje ljudi ali množično in sistematično ubijanje brez sodnega postopka, ugrabljanje zasledovanih oseb, če po ugrabitvi izginejo, tortura ali nečloveška dejanja iz političnih, filozofskih, rasnih ali verskih nagibov kot del organiziranega načrta zoper kakšno skupino civilnega prebivalstva.”

Vse te definicije, posebno zadnja francoska, so uporabne za številne zločine, storjene pod Leninom in zlasti pod Stalinom, potem pa v vseh komunističnih državah. Glavni pogoj za tako kvalifikacijo je neizpodbiten: komunistični režimi so delovali “v imenu države, ki je izvajala politiko ideološke hegemonije”. Prav v imenu neke doktrine, logičnega in nujnega temelja sistema, so pobili na desetine milijonov nedolžnih ljudi, ne da bi jim mogli očitati kakšno krivdo – razen če ni kaznivo biti plemič, meščan, kulak, Ukrajinec ali celo delavec ali … član komunistične partije.

Zločin proti človečnosti je kompleksen pojem, ki zajema izrecno imenovane zločine. Eden od najbolj specifičnih je genocid. Konvencija OZN, sprejeta 9. decembra 1948, ga opredeljuje takole: “Genocid je katerokoli izmed tu naštetih dejanj, storjenih z namenom, da se v celoti ali delno uniči narodnostna, etnična, rasna ali verska skupina kot taka. Ta dejanja so:

a) ubijanje članov skupine, b) napad na telesno ali duševno zdravje članov skupine , c) [Stran 083]namerno izpostavljanje skupine eksistenčnim razmeram, ki vodijo k njenemu popolnemu ali delnemu uničenju, d) ukrepi za zmanjšanje rodnosti v skupini, e) prisilno premeščanje otrok iz te skupine v drugo skupino.”

Novi francoski kazenski zakonik daje še širšo definicijo genocida: “izvrševanje usklajenega načrta za popolno ali delno uničenje narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine, definirane po katerem koli arbitrarnem kriteriju”.

Ta juridična definicija ni v nasprotju z bolj filozofskim pogledom Andréja Frossarda, ki pravi: “Zločin proti človečnosti je, če koga ubiješ samo zato, ker se je rodil.” Vasilij Grosman pa v svoji čudoviti kratki pripovedi Vse mine pravi o svojem junaku Ivanu Grigorjeviču, povratniku iz taborišča: “Ostal je, kar je bil ob rojstvu: človek”. Prav zato je padel pod udar terorja. Francoska definicija nam dovoljuje poudariti, da genocid ni vedno iste vrste – naperjen proti rasi kot v primeru Judov – ampak da lahko zadene tudi družbene skupine. Ruski zgodovinar (in socialist) Sergej Melgunov je leta 1924 v Berlinu objavil knjigo Rdeči teror v Rusiji. V njej citira Lacija, enega prvih šefov Čeke, ki 1. novembra 1918 daje navodila svojim biričem: “Mi se ne vojskujemo proti konkretnim osebam. Mi iztrebljamo buržoazijo kot razred. V preiskavi ne iščite dokumentov in dokazov za to, kar naj bi bil obtoženec v dejanjih ali besedah zagrešil proti sovjetski oblasti. Vaše prvo vprašanje naj bo, kateremu razredu pripada, kakšnega porekla je, kakšno vzgojo in šole ima, kaj je po poklicu.”

Lenin in tovariši so takoj po prevzemu oblasti sprožili “razredno vojno” brez milosti. Sklenili so politično, pa tudi fizično, izločiti iz igre vse ideološke nasprotnike, ki so se upirali, četudi le pasivno, njihovi hegemonistični oblasti. Za sovražnike so proglasili cele družbene skupine: plemstvo, meščanstvo, inteligenco, Cerkev itd. ter poklicne kategorije (častnike, orožnike … )

“Dekozakizacija” (iztrebljanje in razseljevanje kozakov) je že leta 1920 dobila vse značilnosti genocida: cela populacija, tradicionalno navezana na svojo zemljo, je bila iztrebljena – moški postreljeni, ženske, otroci in starčki deportirani, vasi pa porušene ali dodeljene novim, nekozaškim prebivalcem.

“Dekulakizacija” v letih 1930-32 je le ponovitev dekozakizacije v velikem merilu. Zapovedal jo je sam Stalin z geslom “iztrebiti kulake kot razred”. Kulake, ki so se upirali kolektivizaciji, so postrelili ali pa deportirali z družinami vred. Seveda niso vseh takoj pomorili, toda boj s kruto naravo v Sibiriji na visokem severu jim je puščal le malo možnosti za preživetje. Več stotisoč jih je tam pomrlo, natančno število žrtev pa še ni znano.

Ukrajinsko kmečko prebivalstvo, ki se je upiralo kolektivizaciji, so boljševiki v letih 1932-33 namerno prepustili lakoti; v nekaj mesecih je pomorila šest milijonov ljudi.

Tu se razredni genocid izenači z rasnim: Otrok ukrajinskega kmeta, izpostavljen od stalinskega režima smrti od lakote, je prav taka žrtev kot judovski otrok iz varšavskega geta, ki ga je na isti način umoril nacistični režim. Ta ugotovitev ne spodbija “posebnosti Auschwitza”: uporabe najmodernejših tehničnih sredstev za množično, “industrijsko” organizirano iztrebljanje “po tekočem traku”. Opozoriti hoče le na neko značilnost mnogih komunističnih režimov: sistematično uporabo “lakote kot orožja”. Oblast nadzira vse zaloge razpoložljive hrane in jo potem deli ljudem po njihovi “zaslužnosti”: enim nekaj, drugim nič. Tako ravnanje lahko povzroči velikanske lakote. Po letu 1918 so edino komunistične države poznale tako hude, da so pomorile stotisoče, celo milijone ljudi. Še v zadnjem desetletju sta dve afriški državi, ki se imata za marksistično-leninistični, Etiopija in Mozambik, trpeli od teh morilskih lakot.

Še nepopolna globalna bilanca komunističnih zločinov je taka:

– eksekucije desettisočev talcev ali oseb, zaprtih brez sodbe, ter pokoli upornih delavcev in kmetov v letih 1918-22;

– lakota v letu 1922, od katere je umrlo pet milijonov ljudi;

– likvidacija ali deportacija donskih kozakov leta 1920;

– umor desettisočev oseb v koncentracijskih taboriščih v letih 1918-30;

– likvidacija približno 690.000 ljudi v veliki čistki 1937-38;

– deportacija dveh milijonov kulakov (ali ljudi, proglašenih za kulake) v letih 1930-32;

– pokončanje šestih milijonov Ukrajincev z namerno povzročeno lakoto v letu 1932-33;

– deportacija stotisočev Poljakov, Ukrajincev, Baltov, Moldavcev in Besarabcev v letih 1939-41, potem pa še v letu 1944-45;

– deportacija povolških Nemcev 1941;

– deportacija krimskih Tatarov 1943;

– deportacija Čečenov 1944;

[Stran 084]

– deportacija Ingušev 1944;

– deportacija in likvidacija mestnih populacij Kambodže v letih 1975-.78;

– počasno iztrebljanje Tibetancev, ki ga izvajajo Kitajci od leta 1950;

in tako dalje in tako dalje …

Odgovornosti za te zločine ne nosijo samo komunistični režimi na oblasti, ampak v veliki meri tudi njihovi simpatizerji in sodelavci. Od dvajsetih do petdesetih let so komunisti vsega sveta, pa tudi številni drugi ljudje, navdušeno ploskali politiki Lenina in potem Stalina. Stotisoči so se angažirali v vrstah Komunistične internacionale in v krajevnih sekcijah “komunistične stranke revolucije”. V naslednjih dveh desetletjih so spet stotisoči prižigali kadilo “Velikemu krmarju” kitajske revolucije in peli hvalo “vélikemu skoku” in kulturni revoluciji. In še v novejšem času so se mnogi veselili, ko je Pol Pot prevzel oblast. Marsikdo se danes izgovarja, da “ni vedel”. Res je, da ni bilo vedno lahko vedeti, ker je bila v komunističnih režimih tajnost eden od pomembnih načinov njihove obrambe. Toda velikokrat je bila ta nevednost le rezultat slepe militantne vere. Kajti v štiridesetih in petdesetih letih je bilo veliko dejstev že znanih in neizpodbitnih.

Robert Conquest, eden izmed pionirjev raziskovanja komunističnih zločinov, je (o zagovornikih komunizma na Zahodu) leta 1969 zapisal: “Dejstvo, da je toliko ljudi ‘pogoltnilo’ véliko čistko, je bilo brez dvoma eden izmed faktorjev, ki so omogočili izpeljati vso čistko. Procesi bi bili prinesli le malo koristi, ko jih ne bi bili odobrili nekateri tuji – torej ‘nevtralni’ – komentatorji. Le-ti bi morali vzeti nase vsaj majhen del sokrivde za te politične umore ali za to, da so se nadaljevali, ko je prva operacija, proces proti Zinovjevu (leta 1936), dobila nezasluženo verodostojnost.” Če s tega vidika presojamo moralno in intelektualno sokrivdo nekaterih nekomunistov, kolikšna je šele sokrivda komunistov?

Joseph Berger, nekdanji funkcionar Kominterne, ki je preživel čistko in taborišča, citira pismo neke ženske, ki je po vrnitvi iz gulaga ostala članica partije:

“Komunisti moje generacije so sprejeli avtoriteto Stalina. Odobravali so njegove zločine. To velja ne samo za sovjetske komuniste, ampak za komuniste vsega sveta, in s to krivdo smo omadeževani kot posamezniki in kot skupina. Ne moremo je izbrisati drugače kot s prizadevanji, da se kaj takega nikoli več ne zgodi. Kaj se je zgodilo? Ali smo izgubili razum ali pa smo zdaj izdajalci komunizma? Resnica je ta, da smo vsi, tudi tisti najbližji Stalinu, naredili iz zločinov njihovo nasprotje. Imeli smo jih za pomemben prispevek k zmagi socializma. Verjeli smo, da je vse, kar utrjuje politično moč komunistične partije v Sovjetski zvezi in po vsem svetu, zmaga za socializem. Nikoli si nismo mislili, da je znotraj komunizma mogoč konflikt med politiko in etiko.”

Berger sam pa pravi: “Če je mogoče obsojati držo tistih, ki so sprejeli Stalinovo politiko – česar niso storili vsi komunisti – pa jim je teže očitati, da teh zločinov niso onemogočili. Kdor misli, da bi bil mogel kdo na še tako visokem položaju preprečiti njegove naklepe, ta nima pojma o njegovem bizantinskem despotizmu.” Berger ima vsaj “izgovor”, da je bil v tistem času v Sovjetski zvezi in ni mogel ubežati eksploziji peklenskega stroja. Kaj pa komunisti v zahodni Evropi, ki niso bili pod neposredno prisilo NKVD? Kakšna slepota jih je gnala, da so še naprej peli hvalnice sistemu in njegovemu vodji?

Martin Malia omenja v svojem pomembnem delu Sovjetska tragedija “ta paradoks velikega ideala, ki se konča v velikem zločinu”.

Ta paradoks skuša pojasniti Cvetan Todorov: “Prebivalec zahodnoevropske demokratične države misli, da je totalitarizem popolnoma tuj normalnim človekovim težnjam. Ko bi bilo res tako, se ne bi obdržal tako dolgo na oblasti in ne bi potegnil za seboj toliko ljudi. Totalitarizem je v resnici strašno učinkovit stroj. Komunistična ideologija ponuja podobo boljše družbe in nas spodbuja, da težimo za njo. Mar ni želja po spreminjanju sveta v imenu nekega ideala organska sestavina človekove identitete? ( … ) Poleg tega komunistična družba odvezuje posameznika odgovornosti: odločajo vedno ‘oni’. Odgovornost je često težko breme. ( … ) Mik totalitarnega sistema, ki ga nezavedno čuti zelo veliko ljudi, izhaja iz nekega strahu pred svobodo in odgovornostjo (to je teza Ericha Fromma v knjigi Strah pred svobodo); da obstaja tudi ‘prostovoljna sužnost’, je trdil že La Boétié.”

Sokrivda tistih, ki so se metali v prostovoljno sužnost, pa ni bila in tudi danes ni obstraktna in teoretična. Že dejstvo, da kdo sprejema in širi propagando, ki naj bi prikrila resnico, je bilo in je še vedno aktivna sokrivda. Kajti obveščanje je edini način – čeprav ne vedno učinkovit, kot je pokazala nedavna tragedija Ruande – za preprečevanje skrivnih množičnih zločinov.

Analiza te središčne realnosti komunizma na oblasti – diktature in terorja – ni lahka. Jean Ellenstein je označil stalinski fenomen kot [Stran 085]mešanico grške tiranije in orientalskega despotizma. Ta elegantna formula ima to hibo, da ne izrazi moderne narave tega modela, to je totalitarizma, ki po svoji radikalnosti presega vse od prej znane oblike diktature.

Nekateri začenjajo svojo razlago fenomena s trditvijo, da so Rusi že od nekdaj vajeni zatiranja. Boljševiki so se borili proti carskemu terorističnemu režimu, ki pa je le bleda senca grozodejstev boljševizma na oblasti. Pod carjem so političnim nasprotnikom sodila prava sodišča; obramba je imela pri sojenju toliko ali pa še več besede kot obtožba in je lahko računala na podporo domačega javnega mnenja (ki ga pod komunisti sploh ni bilo), predvsem pa mednarodnega javnega mnenja. Obsojenci na pregnanstvo so smeli vzeti s seboj svoje družine, v kraju bivanja so lahko brali in pisali, hodili na lov in se svobodno družili s tovariši v “nesreči”. Lenin in Stalin sta to osebno izkusila. Celo Dostojevskega Zapiski iz mrtvega doma, ki so ob izidu tako pretresli javnost, zbledijo ob primerjavi z grozotami komunizma. Res da so bili v Rusiji v letih 1880 do 1914 nemiri in vstaje, ki jih je arhaični politični sistem surovo zatrl. Toda število na smrt obsojenih političnih nasprotnikov je bilo v vsej Rusiji od leta 1825 do 1917 (to je skoraj sto let) 6.360 – od teh 3932 usmrčenih. To zadnje število so boljševiki presegli do marca 1918, ko so bili šele štiri mesece na oblasti. Bilanca carističnega zatiranja je torej neprimerljiva z bilanco komunističnega terorja.

Od dvajsetih do štiridesetih let je komunizem silovito obsojal teror fašističnih režimov. Toda tudi tu nas številke pripeljejo do mučnih spoznanj. Italijanski fašizem, ki se je odkrito proglasil za “totalitarnega”, je resda zapiral in velikokrat maltretiral politične nasprotnike, redkokdaj pa je šel do umora. Sredi tridesetih let je imela Italija nekaj sto političnih zapornikov in več sto konfinirancev, res pa tudi desettisoče političnih emigrantov v tujini.

Nacistični teror je bil pred vojno usmerjen v nekaj skupin. Nasprotnike režima (to so bili zlasti komunisti, socialisti, anarhisti, nekateri sindikati) so odkrito preganjali, jih zapirali, predvsem pa pošiljali v koncentracijska taborišča. Od leta l933 do 1939 so v zaporih in taboriščih po sodnem postopku ali brez sodbe usmrtili okrog 20.000 levičarskih aktivistov, veliko pa so jih tudi pobili v medsebojnih obračunih znotraj stranke – eden takih je bila “noč dolgih nožev” junija 1934. V drugo skupino smrti zapisanih so spadali Nemci, ki niso ustrezali rasnim kriterijem “velikega plavolasega arijca”: duševni bolniki, telesni invalidi, starci. Te je začel Hitler iztrebljati ob izbruhu vojne. Program evtanazije s plinom je zadel 70.000 Nemcev; izvajali so ga od konca 1939 do začetka 1941, ko so ga zaradi protestov Cerkva opustili. Že izdelane metode tega programa (iztrebljanja s plinom) so potem uporabili proti tretji skupini žrtev – Judom.

Ti so bili do vojne že povsem izobčeni iz družbe, pogromi proti njim pa so dosegli vrh v “kristalni noči” novembra 1938: več sto mrtvih in 35.000 odgnanih v koncentracijska taborišča. Nacistični teror pa se je do kraja razbesnel šele z izbruhom vojne, zlasti pa po napadu na ZSSR. Kratka bilanca njegovih žrtev je naslednja: 15 milijonov pobitih v okupiranih državah, 5,1 milijona Judov, 3,3 milijona sovjetskih vojnih ujetnikov, 1,1 milijona internirancev, umrlih v taboriščih, več stotisoč Romov. Tem žrtvam dodajmo še 8 milijonov oseb na prisilnem delu in 1,6 milijona preživelih internirancev.

Ne da bi se spuščali v podrobnosti te črne statistike, moramo vendar priznati neizprosno dejstvo: od zločinov komunističnih režimov je umrlo okrog sto milijonov ljudi, od zločinov nacizma pa okrog 25 milijonov. Že ta ugotovitev bi morala spodbuditi ljudi vsaj k razmisleku o podobnosti med režimom, ki od leta 1945 velja za najbolj zločinski režim stoletja, in komunističnim sistemom, ki je do leta 1991 užival vso legitimnost v mednarodni skupnosti; ki je v nekaterih državah še na oblasti in ima še danes privržence po vsem svetu. Če je mnogo komunističnih partij z zamudo priznalo zločine stalinizma, jih večina še ni opustila leninskih principov in se nič ne sprašuje o svoji vpletenosti v fenomen terorizma.

Kaj se je vedelo o zločinih komunizma? Kaj se je hotelo vedeti? Zakaj je bilo treba čakati do konca stoletja, da je bil tej temi priznan status predmeta znanosti? Na dlani je namreč, da ima preučevanje stalinskega in sploh komunističnega terorja velikansko zamudo v primerjavi s preučevanjem nacističnih zločinov.

Priče smo osupljivemu kontrastu. Zmagovalci iz leta 1945 so legitimno postavili zločin, zlasti genocid nad Judi, v središče svoje obsodbe nacizma. Mnogi raziskovalci z vsega sveta že desetletja obdelujejo to vprašanje. O njem je napisanih na tisoče knjig, posnetih na desetine filmov, med njimi nekaj slavnih: Noč in megla, Sofijina izbira, Schindlerjev seznam, in nič koliko televizijskih oddaj.

O komunističnih zločinih pa ne najdemo ničesar podobnega. Medtem ko sta imeni [Stran 086]Himmler ali Eichman znani po vsem svetu kot simbola sodobnega barbarstva, so imena Dzeržinski, Jagoda ali Ježov veliki večini neznana; Lenin, Mao, Ho Ši Minh in celo Stalin pa še vedno uživajo presenetljivo spoštovanje.

Izredna pozornost, posvečena hitlerjevskim zločinom, je povsem upravičena. Ustreza namreč volji preživelih po pričevanju, želji znanstvenikov, da bi stvar bolje razumeli, ter moralnih in političnih avtoritet, da bi potrdile demokratične vrednote. Toda zakaj se javnost tako medlo odziva na pričevanja o komunističnih zločinih? Zakaj politiki tako v zadregi molčijo? Predvsem pa, zakaj ta “akademski” molk o komunistični katastrofi, ki je v teku 80 let prizadela na štirih kontinentih tretjino človeškega rodu? Odkod ta nezmožnost, da bi pri analizi komunizma postavili v žarišče tako bistven faktor, kot je zločin, množični zločin, sistematični zločin, zločin zoper človečnost? Ali gre za nezmožnost razumetja? Mar ne prej za namerno odklanjanje vednosti, za strah pred razumetjem?

Na ta vprašanja nam bo poskusila odgovoriti ta knjiga. Kar beremo tu, je šele povzetek uvoda. Nekaj odgovorov pa so bralci Zaveze lahko dobili že iz predstavitve Furetove knjige, omenjene na začetku.

Proti koncu svoje razprave pojasnjuje avtor dva nagiba za izdajo te knjige. Prvi je želja po pravičnejši, bolj uravnoteženi obravnavi terorja v Evropi, drugi pa pieteta do žrtev. Utemeljuje jo takole: “Moralna dolžnost je počastiti spomin mrtvih, posebno kadar so bili nedolžne in anonimne žrtve vsemogočnega Moloha, ki jih je skušal izbrisati celo iz spomina.”

9. In memoriam

9.1. Jože Osana – kako se ga spominjam

Primož Ramovš

9.1.1.

Bil je leto dni pred menoj na klasični gimnaziji v Ljubljani. Kdaj in kako sva se pobliže spoznala, se ne spominjam, gotovo pa naju je povezovala glasba in prav to področje nama je bilo skupno in naju je pripeljajo do iskrenega prijateljstva. Tudi stanovanjska bližina je bila gotovo pozitiven faktor najinega sodelovanja, zlasti pa še to, da sva bila oba študenta Državnega konservatorija. Saj so tja hitele vse najine misli, vsa moja zanimanja in vsa moja prijateljstva, in to seveda veliko bolj kot pa vseh osem let v gimnaziji. Jože Osana je imel glavni predmet klavir, mene pa je seveda veliko bolj privlačeval študij kompozicije, vendar pa je bil tudi Jože zelo aktiven pri študiju kompoziciijskih veščin. Zelo se je zanimal tudi za dirigiranje, do tega pa jaz nisem imel nikdar posebnega veselja. Če si sedaj v spomin prikličem najina skupna konservatorijska leta, mi predvsem ostajajo živi njegovi interesi za organizacijo tovarištva med študenti. Zelo je bil angažiran pri Društvu ljubljanskih konservatoristov, aktivno je sodeloval pri raznih koncertnih prireditvah in tudi pri družabnem življenju konservatoristov. Če se prav spominjam, je bil nekaj časa predsednik tega društva. V posebnem spominu pa mi je njegova dirigentska žilica. Uspeh njegovega prvega koncerta je bil za tiste čase naravnost fantastičen. Bil je takrat v osmi gimnaziji (jaz v sedmi) in organiziral je šolski orkester (razume se seveda z nekaj tujimi substituti) in izvedel naslednji program: krstna izvedba mojih Quatre pieces symphoniques, potem krstna izvedba njegove Introdukcija in fuga, po ena skladba Osterca in Škerjanca in za konec Mozartova Mala nočna glasba. Koncert je priredila klasična gimnazija in je bil v polni frančiškanski dvorani. Osana je dirigiral celoten program. Koncert je imel izjemen uspeh in je znatno pripomogel k ugledu klasične gimnazije. Leta 1938 je Jože Osana maturiral. S tem so se najine že tako ne preveč močne gimnazijske vezi pretrgale, povečalo pa se je najino medsebojno služenje glasbi v okviru konservatorija in drugih glasbenih prireditev. Spominjam se, da je organiziral in dirigiral več koncertov, ki so večinoma potekali v frančiškanski dvorani. Skoro vedno sem sodeloval ali kot pianist ali kot hornist. Koncerti so bili vedno dobro obiskani in v takratnem našem kulturnem ozračju dobro sprejeti in odmevni. Zlasti mi je še v spominu uprizoritev Tomčevega odrskega dela, ki smo ga kar petkrat ponovili (žal se naslova tega dela ne spomnim).

Zadnja leta svojega gimnazijskega študija je Jože Osana tudi orglal pri šolskih mašah v križevniški cerkvi. Po njegovi maturi je ta dolžnost pripadla meni in zapečatila mojo usodo organista. V letih pred II. svetovno [Stran 087]

Skladateljev zadnji dom na pokokpališču Assumption v Torontu

Figure 45. Skladateljev zadnji dom na pokokpališču Assumption v Torontu

vojno je organiziral društvo Krog, v katerega me je sicer vabil, vendar pa med člane nisem hotel vstopiti, ker sem bil vedno nasprotnik društvenega življenja; za to pa je imel Jože Osana izreden posluh, izjemno sposobnost in neuničljivo veselje. Kakšnih posebnih spominov na moji pomaturitetni študijski dobi na Akademiji za glasbo nimam. Verjetno smo sodelovali na raznih prireditvah, kot se še spomnim, dvakrat na silvestrovanju v bolnišnici na Golniku, kjer smo skušali pacientom razsvetliti silvestrski večer. Mnogo takih podobnih koncertov je Jože Osana uspešno organiziral, na njih je sodeloval kot pianist in če je bil kakšen ansambel, tudi kot dirigent. Vendar pa pri vsem tem ni zanemarjal svojih skladateljskih zmožnosti. Tudi na tem področju je bil ambiciozen in zlasti s tercetom sester Fink izvedel marsikatero svoje delo. Razume se, da se v estetskih skladateljskih pogledih nikakor nisva ujemala, pri čemer pa seveda nisem njegovih skladb slabo ocenil. Čeprav so bile drugačne kot moje, sem jim moral priznati visoko vrednost, bogato invencijo in umetniško kvaliteto. Ko sem po diplomi na Akademiji za glasbo odšel v Rim, se je najino sodelovanje kajpak pretrgalo. Po mojem povratku sva seveda takoj obnovila stare prijateljske stike in sodelovanje, a je zaradi vojnih razmer bilo močno okrnjeno. Ponovno najino zbližanje je bila skupna služba v domobranski godbi, kjer sem zadnje leto pred koncem vojne bil hornist. Jože Osana pa arhivar. V tem času si ne morem v spomin priklicati kakšnih velikih glasbenih dejanj, vendar pa se spominjam, da smo marsikdaj sodelovali na raznih kulturnih srečanjih ali dobrodelnih prireditvah. Prišel je maj 1945. Domobranska godba je bila razpuščena, njenim članom je bilo dano na izbiro: ali ostati v domovini pod komunistično vlado ali se pridružiti vojaškim formacijam, ki so odšle na Koroško. Zadnji dan odločitve me je Jože Osana obiskal na mojem domu. Ko sem mu povedal, da nameravam ostati v Ljubljani, je bil nad mojo odločitvijo zelo začuden. Rekel mi je, da pa on odhaja iz domovine.

To je bilo zadnje osebno srečanje, ko sta se najini dolgoletni prijateljski poti razšli vsaka na svoj konec in se nikdar več nista srečali. Mnogokrat sem sicer o svojem prijatelju dobil poročila in informacije, lahko sem z zanimanjem in veseljem spremljal njegovo umetniško delovanje v Argentini in Kanadi. Večkrat sva si izmenjala pozdrave in dobre želje, ni pa nama bilo usojeno, da bi si še kdaj segla v roke kot takrat, sedmega maja 1945.

[Stran 088]

10. Iz tajništva nove slovenske zaveze

10.1. In vendar stojijo

Stane Štrbenk

10.1.1.

Nova slovenska zaveza se je ob ustanovitvi s programskimi smernicami in Pravili obvezala, da bo med drugim tudi ugotovila in popisala žrtve protikomunističnega odpora v Sloveniji in skrbela za postavitev spominskih plošč z njihovimi imeni (in drugimi identifikacijskimi podatki), in to po župnijah, na območju katerih so imele zadnje bivališče. V ta namen je najprej sprejela tozadevni pravilnik, s katerim je določila minimalna merila in kriterije za enoten postopek in tehnično izvedbo spominskih plošč. V nadaljevanju je pristopila k spodbujanju konkretnega postavljanja spominskih plošč po župnijah. Pri tem pa smo se zavedali, da so ljudje sicer imeli dobro voljo, vendar brez materialne podlage, brez podatkov in tudi brez moralne opore za sam začetek. V taki situaciji smo se obrnili na župnijske urade, ki so ponekod več, drugod manj že razpolagali z določenimi identifikacijskimi podatki. Menili smo tudi, da so spominske plošče stvar tudi župnijskih skupnosti, saj je šlo v bistvu vendarle za ugotovitev smrti in vsaj simbolični pokop bivših članov konkretnih župnijskih skupnosti. Z veseljem ugotavljamo, da smo pri veliki večini župnijskih uradov naleteli na nesebično, zlasti pa pogumno naklonjenost ter sodelovanje tako pri oblikovanju odborov za postavljanje farnih spominskih plošč kot tudi oskrbi podatkov. Župnijski uradi so bili odborom tudi v veliko moralno oporo. V vseh postopkih se je ugotavljalo, da brez sodelovanja župnijskih uradaov ni bilo možno začeti in končati postavitev farnih spominskih plošč. Kjer tega sodelovanja ni bilo oziroma ga ni, spominskih plošč še ni.

Poseben problem je predstavljala postavitev farne spominske plošče za župnije na območju mesta Ljubljana. Te namreč v večini nimajo svojih pokopališč, pač pa skupno ljubljansko pokopališče Žale. Zato se je NSZ sporazumela z župnijskimi uradi mesta Ljubljane, da se postavijo na ljubljanskih Žalah skupne spominske plošče za vse župnije mesta Ljubljana, ki nimajo svojega pokopališča, oziroma se izrečejo, da pristopijo k skupnim spominskim ploščam. Vse obveznosti iz naslova postavitve, kakor tudi operativne posle same postavitve pa je prevzela NSZ oziroma Slovenski spominski odbor, ki že več let obstaja kot posebna institucija v okviru NSZ.

NSZ se je zavedala, da bo postavitev plošč težavna in odgovorna naloga, tako glede ugotavljanja žrtev kot njih identifikacije, kakor tudi glede lokacije plošč, arhitekturne rešitve in nenazadnje glede financiranja. V vsem so bile same neznanke in védenje, da bomo pri njihovem reševanju povsod naletavali prej na nasprotovanje kot na podporo. Vendar nam je v zavesti nenehno kljuval opomin, “če tega ne bomo storili mi in sedaj, tega ne bo storil nihče drug”. To smo imeli živo pred očmi in začeli smo iz nič, tako kot neki župnik s 50.000 tolarji graditi cerkev. In izgradil jo je v nekaj letih, mi pa postavili veličastne spominske plošče.

Postavitev je bila tudi odgovorna naloga tako nasproti svojcem in prijateljem žrtev, nasproti mestu Ljubljana in zgodovini.

10.1.2. 1. Ugotavljanje žrtev

Slovenski spominski odbor je za izvedbo naloge imenoval posebno delovno skupino desetih ljudi, ki je najprej zbrala obstoječo pisno dokumentacijo, kot npr.: Bela knjiga, Črne bukve, Palme mučeništva, Tabor, seznam žrtev prof. T. Ferenca, seznam pobitih stražarjev, številne publikacije in članki, ki so izhajali v tujini izpod peres političnih emigrantov itd. Iz teh virov je izluščila imena pobitih protirevolucionarjev, katerih zadnje bivališče je bilo na območju sedanje Ljubljane oziroma ljubljanskih župnij. Delne sezname je dobila tudi na nekaterih župnijskih uradih in pri posameznikih, ki so po spominu sestavljali spiske žrtev državljanske vojne po posameznih območjih oziroma župnijah mesta Ljubljane. Tudi člani skupine, ki so bili v večini bivši domobranci, so osebno poznali vrsto žrtev in tudi sami dopolnjevali nastajajoči seznam.

Prvi rezultat dela te skupine je bil seznam 1300 oseb, ki bi po kriterijih Pravilnika izpolnjevali pogoje za vpis na ljubljanske spominske plošče. Zavedali smo se, da je ta seznam zagotovo pomanjkljiv, da so posamezni podatki nepopolni, vprašljivi in tvegani. Zato smo sprejeli odločitev, da je obvezno vsa imena preveriti in zbrati zanesljive in potrjene identifikacijske podatke. S tem si je skupina nadela ogromno in nehvaležno breme. Potrebno je bilo namreč za vsako ime ugotoviti identifikacijske podatke iz zanesljivih in verodostojnih virov. To so matične knjige, arhivi, pričevanja in v številnih primerih poizvedovanje pri ljudeh na domu po principu “od vrat do vrat”.

Prvi seznam smo dali tudi v javno preverjanje. Objavili smo ga v Družini in pozvali s tem najbolj prizadeto javnost, da preveri imena in podatke ter nam sporoči morebitna dopolnila, napake in manjkajoča imena. Rezultat poziva je bil več kot zadovoljiv.

[Stran 089]

Drugi dopolnjeni in popravljen seznam smo želeli preveriti v vsej slovenski javnosti. Objavili smo ga v dnevniku Delo, žal ni šlo drugače, kot za visoko komercialno ceno. Izkazalo se je, da objava ni bila zaman. Prišlo je še nekaj pripomb, par prav pomembnih. Pripombe smo sprejemali vse do oddaje seznama kamnoseku. Zato je težko sprejeti mnenje, da kdo ni imel možnosti podati pripomb. Tako smo v celotnem identifikacijskem postopku od 1.300 evidentiranih izpisali na ljubljanske spominske plošče le 918 imen civilnih in vojaških žrtev komunističnega nasilja med vojno in po njej z območja mesta Ljubljana.

Za vse izpisane osebe so bili izpolnjeni popisni listi z identifikacijskimi podatki, katerih resničnost so s podpisom potrdili svojci, prijatelji, znanci, sosedje oziroma druge osebe, ki so žrtve in njihovo usodo poznali. Popisni listi so tako zgodovinski dokumenti medvojnega in povojnega komunističnega nasilja.

Zavrnitev vpisa okrog 300 oseb s prvega seznama ni razumeti, kot da ti ne sodijo na spominske plošče oziroma da ne izpolnjujejo pogojev za to. Večina teh smo zavrnili le zato, ker nismo mogli do tedaj zbrati potrebnih identifikacijskih podatkov, ali pa najti oseb, ki bi s svojim podpisom potrdile verodostojnost podatkov na popisnem listu. Odločili smo se, da bomo za te nadaljevali ugotovitveni postopek in jih dodatno izpisali na spominske plošče skupaj s tistimi, ki so jih svojci ali drugi priglasili in izpolnili popisne liste po dnevu postavitve spominskih plošč.

10.1.3. 2. Lokacija spominskih plošč

Pri izbiri lokacije smo želeli tudi v Ljubljani uveljaviti v pravilniku sprejeto načelo, da spominske plošče niso spomeniki, pač pa simbolni grobovi, katerih mesto pa je na pokopališčih ali v neposredni bližini cerkva. To dejstvo nam v Ljubljani ni omogočalo dosti izbire. Od ljubljanskih pokopališč smo pač utemeljeno izbrali ljubljanske Žale. Tam smo prvo lokacijo predvideli na grobišču devetih vaških stražarjev ob vzhodnem pokopališkem zidu v neposredni bližini italijanskega vojaškega pokopališča. Vendar se je takoj izkazalo, da ta prostor ni primeren. Je v hudi gneči, je tudi premajhen, težko dostopen, zlasti za večje število ljudi. Pa tudi sicer pokopališka uprava ni dovolila nujno potrebne premaknitve grobov vaških stražarjev v skupen grob.

Po več neuspešnih tozadevnih pogovorih na pokopališki upravi smo se za pomoč in nasvet obrnili tudi na župnijski urad Sv. Križa, gospoda župnika Antona Rojca. K njemu nas je vodila misel na prostor ob zidu stare pokopališke cerkve, kjer na praznik Vseh svetih ljudje že vrsto let polagajo številne sveče v spomin žrtvam, ki nimajo znanega groba. Ob tej priložnosti nam je gospod župnik omenil že zgrajeni betonski podstavek na dvorišču nove cerkve Vseh svetih na Žalah, prvotno namenjen križu ali drugi nabožni skulpturi. Srce nam je zaigralo od veselja, ko smo v duhu že takoj videli tam impozantne spominske plošče v izjemnem naravnem in arhitekturnem okolju. Najraje bi objeli g. župnika in mu ogreli srce, da bi nam dovolil tu postaviti plošče. Ni bilo treba dosti prepričevanja in gospod župnik je z božjo pomočjo, gotovo tudi na priprošnjo svetniških žrtev, brez pogojev in pomisleka pristal na postavitev spominskih plošč pri cerkvi Vseh svetih in sprejel kot pravni zastopnik lastnika zemljišča formalno investitorstvo.

10.1.4. 3. Arhitektura spominskih plošč

Nova slovenska zaveza se je zavedala izjemnosti in odličnosti kraja, zlasti pa občutljivosti glede na bližino visoko zaščitene Plečnikove arhitekture, predvsem dominantne Plečnikove molilnice. Izvršni odbor NSZ je zato, ob sodelovanju znanih arhitektov in poznavalcev Plečnikove dediščine, sprejel tudi primerna izhodišča za arhitekturno oblikovanje spominskih plošč. Pri tem se je odločil, da morajo biti plošče usklajene tako z interesi nove cerkve, kot interesi arhitekture Plečnikovih Žal. Predvsem pa naj ne bi bila monumentalne in bahave, pač pa skromne, spoštljive, asketske in vredne ljudi, katerih imena bodo nosile. V nobenem primeru pa naj ne bi posnemale Plečnikove arhitekture ali ji konkurirale, ker smo se zavedali, da Plečnika ni možno doseči. Prav tako smo se odločili, da naj ne bi posnemale niti arhitekture nove cerkve Vseh svetih, zlasti še, ker je arhitekt te cerkve absolutno odklonil sodelovanje pri lokaciji, postopku in arhitekturni rešitvi spominskih plošč. Kot vodilo za plošče je sprejel stališča, da naj bo na ploščah poudarek na imenih in ne na arhitekturi. Te naj ne bi bile nič drugega kot nosilke imen žrtev.

Da ne bi NSZ prevzela nase celotne odgovornosti za takšne ali drugačne plošče, smo se odločili, da v postopek vključimo širšo strokovno in prizadeto javnost. V ta namen je Izvršni odbor NSZ sprejel sklep, da razpiše javni natečaj za arhitekturno oblikovanje spominskih plošč z zbiranjem ponudb in da neposredno povabi pet renomiranih arhitektov, da se udeležijo natečaja.

V postopek za izvedbo razpisa je NSZ tako povabila renomirane tozadevne strokovnjake več institucij doma in v tujini, dobre poznavalce Plečnikove dediščine, med drugim tudi Društvo arhitektov Ljubljana, katerega sodelovanje smo si najbolj želeli. Žal je sodelovanje kategorično odklonilo. Zelo znan povabljeni [Stran 090]arhitekt je na naše vabilo za sodelovanje v žiriji odgovoril: “V zvezi z vašo prošnjo, da sodelujem v žiriji za postavitev spominske plošče v neposredni bližini Plečnikovih Žal, vam sporočam, da te obveznosti iz moralnih razlogov ne morem sprejeti, ker se nikakor ne strinjam z agresivnimi – urbanističnimi, arhitekturnimi in vsebinskimi posegi na Žalah, ki bi morale ostati – kot to pove ime – zgolj počivališče mrtvih!” Spet drugi je odgovoril: “Lepa hvala za imenovanje v žirijo za spominsko ploščo. Vendarle vam sporočam, da se ne bom udeležil nobene seje.” Nekateri pa so ocenili, da na naše vabilo ni vredno niti odgovoriti.

Kljub navedenemu je Izvršnemu odboru le uspelo imenovati sedemčlansko žirijo, za katero je predsednik Društva arhitektov Ljubljana izjavil: “V žiriji je nekaj eminentnih imen in želim vam veliko uspeha.”

Žirija je na svoji prvi seji izvolila za predsednika dr. Damjana Prelovška, v Sloveniji verjetno največjega poznavalca in varuha Plečnikove dediščine.

Po imenovanju in konstituiranju žirije je NSZ dne 30. 5. 1996 objavila v več sredstvih javnega obveščanja doma in v tujini javni natečaj za arhitekturno oblikovanje spominskih plošč z zbiranjem ponudb, pet renomiranih arhitektov iz Slovenije in tujine pa je tudi povabila, da se natečaja udeležijo. Na razpis je prišlo pet ponudb. Žirija je na prvi seji ocenila, da je prišlo premalo ponudb in da nobena v celoti ni odgovarjala razpisnim zahtevam. Zato je predlagala investitorju NSZ, da javni natečaj ponovi, kar je tudi storila z objavo ponovnega razpisa v Delu dne 18. 9. 1996. Na ta razpis je prišlo ponovno pet ponudb. Izmed vseh desetih je žirija na svoji tretji seji dne 12. 12. 1996 ocenila, da ponudba pod šifro 55555, avtor Franc Popek, d.i.a., v največji meri izpolnjuje pogoje razpisa. Zato se je odločila, da predlaga investitorju, da sprejme projekt Franca Popka in ga realizira. Vsi ostali ponudniki so svoje ponudbene načrte brezplačno odstopili NSZ za ev. spominske plošče v drugih krajih Slovenije. Tudi člani žirije so se odpovedali vsakršnim honorarjem za delo v žiriji.

10.1.5. 4. Upravna soglasja

Glede na to, da naj bi po prvotni odločitvi postavili spominske plošče na že obstoječem betonskem podstavku, ki je bil zgrajen v okviru tehnične dokumentacije za izgradnjo nove cerkve in ureditev dvorišča namensko za postavitev križa ali nabožne skulpture, smo bili mnenja, da za postavitev spominskih plošč ni potrebno pridobiti soglasja pristojne upravne enote. Ker pa se je v zadevi začelo zapletati že v postopku razpisa javnega natečaja in imenovanja žirije, smo predvidevali, da se bo to nadaljevalo tudi v

Šli bomo v procesiji proti Besedi

Figure 46. Šli bomo v procesiji proti Besedi Ivan Bukovec

postopku postavljanja spominskih plošč, kar bi lahko zadevo zamotalo, odložilo ali preprečilo njeno dokončanje. Zato smo kljub navedenemu dne 4. 7. 1997 zaprosili pri Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Bežigrad za izdajo ustreznega soglasja. Vlogi smo priložili vso potrebno geodetsko, zemljiškoknjižno in tehnično dokumentacijo. Pa se je takoj zapletlo. Stvar je bila vsiljena v javnost. Nekdo je sprožil plaz protestov in poskusov, da se prepreči postavitev. Najbolj dovzeten za to gonjo je bil Ljubljanski dnevnik, ki je šest dni zapored objavljal spominskim ploščam nenaklonjene članke z namenom, da vpliva na javno nerazpoloženje do spominskih plošč in na upravne organe pri odločanju o izdaji soglasja. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad je na to takoj reagirala in zahtevala, da predhodno predložimo še strokovno mnenje Mestne občine Ljubljana, Oddelka za urbanizem in okolje ter mnenje Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. S slabim občutkom smo zaprosili obe instituciji za strokovno mnenje. Daljši molk navedenih institucij nam je dal vedeti, da se je zadeva tudi pri njih zataknila in da se bo za dalj časa najmanj zavlekla, če že ne ustavila. Zato smo že določeni rok 15. oktober, posredovan tudi javnosti, preklicali za nedoločen čas. Kljub temu nismo obupali. Na Izvršnem odboru smo potrdili svojo odločnost, da bomo spominske plošče postavili do konca leta 1997 za vsako ceno. Določili smo nov dan blagoslovitve, to je 15. november. Začela se je borba za ljubljanske spominske plošče. Prva osebna intervencija je bila namenjena Upravni enoti Ljubljana, Od-[Stran 091]delku za urbanizem in okolje, to je izključno strokovnemu organu, ki je pristojen izdati le strokovno mnenje o postavitvi spominskih plošč. Prve besede so bile kot voda na razžarjeno ploščo. “Pa to je vendar nemogoče, za take ljudi ni dovoljeno postavljati spomenike. To je vendar politična zadeva, ljudje z imeni na ploščah so bili ja izdajalci, revolucije oziroma državljanske vojne sploh ni bilo, bilo je samo izdajstvo. Ljudem, ki se bodo ob Plečnikovi molilnici poslavljali od mrtvih, se bodo obračali želodci ob pogledu na v neposredni bližini stoječi spomenik.” Samo še to niso rekli, da bo od tam tja smrdelo. Nikakor tudi niso mogli prenesti besedila posvetila na plošči, češ, da potvarja resnico, da ponovno razdvaja Slovence in jih bo tudi v prihodnosti, zlasti besede: kri, rdeča revolucija in sklicevanje na krščanstvo, češ da je bilo v zgodovini tudi krščanstvo krvavo in da nam ne more biti v ponos itd. Predlagali so naj vendar zaprosimo kakega kulturnika, da nam bo sestavil sprejemljivo besedilo. Pri tem so omenjali tudi nekaj imen. Na kraju so izjavili, da so se odločili, da mnenja ne bodo izdali, pač pa zadevo predložili naprej.

Zoper tako stališče upravnega organa smo odločno protestirali z navajanjem, da je upravni organ le strokovni organ in da zato ni pristojen presojati, kaj je politično in kaj ne ter ali je v letu 1942 do 1945 bila revolucija oziroma državljanska vojna ali ne, še manj pa, kdo je izdajalec in kdo ni pa tudi, ali je posvetilo na spominski plošči politično ali ne. Na ta protest so reagirali z izjavami, da so bila navedena stališča in ocene le osebna stališča in ne upravnega organa. Ker je kazalo, da upravni organ ne bo izdal ali pa da bo zavlačeval izdajo pozitivnega mnenja, smo se obrnili na mestnega župana, tudi kot istočasnega predsednika Plečnikovega sklada, in Mestni svet Mestne občine Ljubljana ter v kratkem prejeli pozitivno mnenje, ki se glasi: Po ogledu na terenu ugotavljamo, da je prostor nameravanega posega (postavitve plošče) izrazito enostransko naravnan (orientiran) na krožni plato pred cerkvijo in na cerkev samo in da se v nobeni obliki ne obrača na Plečnikove vežice ter molilnico. Je na njihovi “hrbtni” strani. Potemtakem ugotavljamo, da (po našem strokovnem mnenju) nameravana postavitev ne bi prizadela prostora, kompozicije in arhitekture mrliških vežic prof. Plečnika. Zato je oddelek za urbanizem in okolje Mestne občine Ljubljana predlagal naslednji sklep: “Menimo, da se na osnovi opisanega na našem mnenju lahko izda dovoljenje za nameravani poseg s tem, da se zahteva njegovo dosledno izvedbo, kar pomeni zasaditev ovalne živice, kot jo predvideva ureditveni načrt do višine svetilk na tem prostoru s primerno tlorisno obdelavo okolice. Priporočamo tudi, da se uredi okolica cerkve, ki je danes zelo skromno urejena, gradiva pa dotrajana (asfalt).

Po več intervencijah na Ljubljanskem regionalnem zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine je tudi ta izdal svoje dvoumno mnenje, ki se ga je pri dobronamernem tolmačenju dalo razumeti kot pozitivno, pri odklonilnem stališču pa kot negativnoa. Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad, ga je tolmačila kot negativno, zaradi česar je odklanjala izdajo soglasja. Neugotovljeno kdo je vpregel v tozadevni postopek še Ministrstvo za kulturo, Upravo RS za kulturno dediščino, gotovo z namenom, da podpre zavrnitev izdaje soglasja. Ta se je namreč izrazito in kar žaljivo negativno opredelila do spominskih plošč in to pisno stališče poslala Fakulteti za arhitekturo, odboru za Plečnikove Žale, ter zahtevala, da se odbor takoj sestane in o stvari razpravlja in se opredeli v smislu stališč Ministrstva za kulturo. Pri tem je ostro napadel dr. Damjana Prelovška, češ kako se je mogel pozitivno opredeliti do vandalskega posega v Plečnikove Žale. Postavil je celo vprašanje, ali lahko ta še naprej ostane član odbora za Plečnikove Žale pri Fakulteti za arhitekturo.

Odbor za Plečnikovo dediščino se je večkrat sestal ob prisotnosti tudi predstavnikov NSZ, Upravne enote Ljubljana in Ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Mnenja so bila vedno enaka. Približno polovica je bila za, polovica proti, z različnimi utemeljitvami. Ko je že kazalo, da na odboru ne bo doseženo soglasje, se je izoblikoval kompromisni predlog, ki so ga zagovarjali tisti, ki so načelno podpirali postavitev spominskih plošč. Kompromis je bil v tem, da se spominske plošče le postavijo in to kjerkoli na dvorišču cerkev Vseh svetih, samo na prvotno določenem obstoječem podstavku na hrbtni strani Plečnikove molilnice ne. Tak predlog je bil končno sprejet s kislim obrazom nasprotne strani. Ponuden je bil investitorju, da se odloči, ali ga sprejme ali ne. Odbor je predlagal, da se predstavniki NSZ, Upravne enote Ljubljana, Ljubljanskega regionalnega zavoda in Odbora za Plečnikovo dediščino sestanejo na licu mesta in določijo najprimernejšo mikrolokacijo plošče v smislu sklepa odbora. Ta se je sestal in določil konkretno lokacijo, tudi ob soglasju predstavnika NSZ, na mestu, na katerem spominska plošča stoji danes.

Ljubljanski regionalni zavod, ki je pred tem odklanjal spremembo svojega prvotnega mnenja, je na podlagi pisnega sporazuma vseh v postopek vključenih institucij izdal novo, povsem jasno in nedvoumno pozitivno mnenje za postavitev na novi lokaciji. Na podlagi tega mnenja je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Bežigrad izdala potrebno soglasje za novo lokacijo z edinim pogojem, da investitor dosledno upošteva izvedbeni projekt, zasadi ozadje spominske plošče s primernim zelenjem in primerno uredi okolico.

[Stran 092]

Ko bo vstala iz viharja, bratje dragi, zlata zarja … pridemo vas počastit

Figure 47. Ko bo vstala iz viharja, bratje dragi, zlata zarja … pridemo vas počastit Ivan Bukovec

Nova lokacija je po eni strani ugodnejša, ker stoji v bolj sproščenem odprtem prostoru, ki je parkovno urejen, umirjen in spoštljiv, kot nalašč za meditacijo, po drugi strani pa slabša, ker spominska plošča ni vidna s ceste. To pomanjkljivost bo potrebno odpraviti z ustreznim opozorilnim napisom. Sprememba pa je imela za posledico precejšnja dodatna dela in s tem precejšnje povišanje predračunskih stroškov.

Na kraju moramo še povedati, da je predsednik žirije dr. Damjan Prelovšek, kot nesporni poznavalec Plečnikove dediščine in kot resnični njen varuh, v celotnem postopku, to je v pripravi razpisnih pogojev, izbiri ponudb, določitvi minilokacije in še zlasti v spornem delu postopka, vedno imel pred očmi prvenstveno interese Plečnikovih Žal. Vendar v celotnem postopku postavitve spominskih plošč ni videl nikakega posega v Plečnikovo dediščino, nasprotno, šele s postavitvijo spominskih plošč na prvotnem mestu je videl zaključek nedokončanega dela prostora na hrbtni strani Plečnikovih Žal. S to svojo strokovno doslednostjo in avtoriteto v celotnem postopku je dr. Damjan Prelovšek odločilno prispeval, da so ljubljanske spominske plošče postavljene in da stojijo prav gotovo na izjemnem in spoštljivem mestu.

10.1.6. Stroški

Po predračunu izvajalcev naj bi stroški postavitve znesli okrog 18 mio SIT. Po finančni konstrukciji, ki je slonela na predhodnih dogovorih, naj bi te stroške krili:

Svojci 8,000.000 SIT

Mestna občina Ljubljana 5,000.000 SIT

Nova slovenska zaveza 3,500.000 SIT

4. Ljubljanske župnije 1,500.000 SIT

Skupaj 18,000.000 SIT

Zanašajoč se na navedeno dogovorjeno konstrukcijo je NSZ oddala v izdelavo oziroma postavitev ljubljanske spominske plošče najugodnejšemu ponudniku. V postopku za pridobitev upravnih soglasij je bila postavljena zahteva za spremembo prvotne lokacije, ki je imela za posledico povišanje predračunskih stroškov za 3 mio SIT. Tako so znašali celotni stroški postavitve plošče zaokroženo 21 mio SIT.

NSZ je uspelo zbrati finančna sredstva zaokroženo:

Svojci 9,000.000 SIT

Mestna občina Ljubljana 1,000.000 SIT

Nova slovenska zaveza 3,500.000 SIT

4. Ljubljanske župnije z nabirko
ob blagoslovitvi plošče 1,500.000 SIT

Skupaj 15,000.000

Kot je iz navedenega razvidno, so svojci in prijatelji žrtev v celoti plačali zanje predviden predračunski znesek. Še več. Celo prekoračili so ga za okoli 1 mio SIT. Iz računske dokumentacije je razvidno, da so skoroaj vsi znani oziroma ugotovljeni svojci prispevali svoj delež, ki je znašal 20.000 SIT na izpisano ime. Vsem pa je bilo nedvoumno povedano, da prispevek ni obvezen oziroma da NSZ vse le vabi, da prispevajo sredstva v okviru možnosti. Tako so eni plačali več, drugi manj in v nekaj primerih le simbolični znesek, kot npr. Hčerka ubitega očeta, ki nam je sporočila: “Verjetno je moj ata ‘umrl’ v Kočevskem rogu. Prispevam lahko le 500 SIT, namesto svečke na grob. Nimam več.”

V znesku 9 mio SIT so vsebovana tudi sredstva, ki so jih namenili darovalci namensko za konkretne žrtve na spominskih ploščah, ki nimajo svojcev.

Primanjkljaj v znesku 6 mio SIT je nastal zaradi povišanja stroškov v zvezi s spremembo lokacije in ker Mestna občina Ljubljana ni nakazala celotnih obljubljenih sredstev v višini 4 mio SIT.

Kolikor Mestna občina Ljubljana v letu 1998 ne bo poravnala navedenega zneska, bo morala kriti celoten primanjkljaj NSZ, ki je kot pravna oseba prevzela odgovornost za plačilo celotnih stroškov postavitve spominskih plošč.

Dodaj komentar