Zaveza št. 28 – Pogovor z dr. Jožetom Pučnikom


‘Slovenska javnost vas pozna po različnih vlogah, ki ste jih opravljali, bodisi da
ste jih izbrali in jih vzeli nase sami bodisi da vam jih je naložil čas. Mogoče se
z vsemi oznakamo ne boste strinjali, a za nas ste bili oporečnik, politični zapornik
in emigrant, na vas mislimo kot na filozofa, na socialnega in političnega misleca,
predvsem pa nam boste ostali v spominu kot človek, ki je svoje znanje in svoj talent,
ves politični in človeški kapital, ki si ga je nabral v letih samotnega vztrajanja
najprej doma in potem v tujini, vložil v dve nalogi, ki jih je zgodovina postavila
pred slovenski narod: doseči državno samostojnost in obnoviti narodovo duhovno in
politično svobodo. Zato je razumljivo, da si človek, ki bi rad izčistil svoje védenje
o sedanjosti in o preteklosti, ki je pravkar minila, zaželi pogovora z vami. Zaželeli
smo si ga tudi mi in se vam zahvaljujemo, da ste vanj privolili. Postavili vam bomo
nekaj vprašanj, ki zadevajo zanimivejša mesta na loku, ki smo ga nakazali zgoraj.
Še prej pa bi radi izvedeli nekatere stvari, ki so povezane z vlogo, ki je bila v
zadnjih letih vašega parlamentarnega življenja, vsaj za nas, posebej vidna. Tri leta,
od septembra 1993 pa do septembra 1996, ste vodili parlamentarno raziskovalno komisijo
za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti.
Za začetek bi nas zanimalo, zakaj ste prevzeli predsedniško mesto v komisiji. Gotovo
ste videli v tej komisiji posebne možnosti. Katere?’

Pobuda za ustanovitev preiskovalne komisije za komunistične zločine je prišla iz vrst
poslancev krščanskih demokratov, socialdemokratov in ljudske stranke. Maja l993 smo
začeli zbirati podpise. Bilo je potrebno pridobiti vsaj 30 poslancev, ker po poslovniku
ena tretjina vseh poslancev lahko izsili sprejem odloka o ustanovitvi preiskovalne
komisije. Seveda sem bil tudi sam med podpisniki. Zbrali smo 34 podpisov in Državni
zbor je moral sprejeti sklep o ustanovitvi preiskovalne komisije.

Razprava o vsebini dela komisije oziroma o konkretnih nalogah, ki jih naj opravi komisija,
je bila v parlamentu zelo burna. Nasprotja so se pokazala v vsej ostrini. Kljub nekaterim
drugim predlogom v razpravi je večina v parlamentu sklenila, da se delo preiskovalne
komisije omeji na povojno obdobje. Prav tako je večina določila, da je bila vojna
končana šele 15. in ne 9. maja l945.

Dr. Jože Pučnik

Figure 35. Dr. Jože Pučnik

Sestava komisije je bila določena po poslovniku, ki je za primere, ko poslanci s podpisi
izsilijo ustanovitev preiskovalne komisije, predvideval, da predlaga vsaka poslanska
skupina po enega člana, pri čemer imata isto pravico tudi poslanca narodnosti. Svojega
predstavnika so dobili tudi neodvisni poslanci, t. j. skupina, ki je zapustila Jelinčiča.
Preiskovalna komisija je tako imela na začetku deset članov, v zadnjem letu pa se
je pridružil še en član. Razmerje sil je bilo od vsega začetka neugodno: na začetku
štiri proti šest, v zadnjem letu pa pet proti šest. To pomeni, da je tako imenovana
Potrč – Jelinčičeva skupina imela v komisiji vseskozi večino.

Z mojim predsedovanjem v komisiji pa je bilo tako, da me je eden od članov Komisije
za imenovanja (Kviaz) predlagal in večina je na moje začudenje brez vseh komplikacij
ta pre-[Stran 053]dlog sprejela in kasneje me je brez razprave potrdil tudi parlament.

Velikega pomena te preiskovalne komisije sem se zavedal od vsega začetka. Glede na
stanje v slovenskem sodstvu, ki doslej ni izvedlo niti enega sodnega postopka o povojnih
komunističnih zločinih, se je lahko teh okrutnih dejanj povojne oblasti lotevala samo
parlamentarna preiskovalna komisija. Četudi je bilo očitno, da bodo težave velike
in oviranje dela sistematično, sem bil prepričan, da bo v komisiji mogoče začeti javno
razpravo o zločinskih metodah komunističnega režima na Slovenskem. Res pa je, da velikih
iluzij o delu te komisije nikoli nisem imel.

‘Tudi zunanji opazovalci smo čutili, da delo v komisiji ne teče gladko. Kakšne težave
– tehnične, strokovne, politične – ste srečevali pri svojem delu?’

Za razumevanje težav pri delu v komisiji je potrebno povedati, da v času imenovanja
te komisije parlament še sploh ni sprejel niti zakona niti poslovnika za delo preiskovalnih
komisij. Tako imenovana Polajnarjeva komisija, ki je delovala v letih l990-l992, je
bila “raziskovalna” komisija z zelo nezadostno določenimi pristojnostmi. Ko je novi
sklic Državnega zbora sprejel poslovnik, je v njem določil tudi postopek za ustanavljanje
preiskovalnih komisij. Najprej je bila ustanovljena preiskovalna komisija o Hitu in
drugih podjetjih, kot druga pa je bila ustanovljena preiskovalna komisija za raziskovanje
povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti,
kakor se je glasilo njeno nekoliko dolgo ime.

Prve težave so se začele, ker še ni bilo poslovnika za delovanje preiskovalnih komisij,
druge pa so nastajale zaradi različnih razlag Zakona o preiskovalnih komisijah, ki
pa je tudi začel veljati šele 4. decembra l993. Ta zakon je določil, da preiskovalna
komisija uporablja določila, kakor so za sodne postopke določena v Zakonu o kazenskem
postopku, istočasno pa so bile konkretne pristojnosti povsem drugačne. To je sprožilo
neskončne razprave o pravnih vprašanjih. Njihov namen je bil zavlačevati in oteževati
delo komisije.

Imeli smo tudi mnogo tehničnih težav. Tako je trajalo skoraj leto dni, da je komisija
dobila ustrezne prostore za delo, omare za zaklepanje občutljivega gradiva, administracijo
itd. Oba strokovna sodelavca (pravnica in zgodovinar), ki sta delala zelo prizadevno,
sta bila slabše plačana kakor njuni kolegi v drugih delovnih telesih parlamenta. Razgovori
z generalnim sekretarjem parlamenta o vseh teh vprašanjih so bili utrujajoči in večinoma
brez učinka. Lahko rečem, da vodstvo parlamenta od vsega začetka ni pokazalo posebnega
razumevanja za delo te komisije. Lahko bi celo rekel, da je delo komisije namerno
oteževalo.

Politične težave so v veliki meri izvirale iz same sestave komisije. Večinoma so se
pojavljale v obliki proceduralnih zapletov, povzročanja nesklepčnosti, sprejemanja
nekaterih absurdnih sklepov, ki smo jih šele po nekajdnevnih razpravah uspeli zopet
razveljaviti, itd. Dejstvo, da večina članov komisije ni kazala posebne prizadevnosti
pri razkrivanju povojnih komunističnih zločinov, bi povsem onemogočilo delo komisije,
če ne bi bilo v zakonu določila, da more dokazne postopke uveljaviti že tretjina članov
komisije. Že od vsega začetka pa so nekateri člani komisije povsem odkrito zavračali
sam namen našega dela. Najbolj izrazito je bilo stališče poslanca Zmaga Jelinčiča,
ki je vedno znova zagovarjal tezo, da so bili vsi po vojni pobiti očitno izdajalci,
ki niso ničesar drugega zaslužili. Prav tako je trdil, da še vedno velja načelo, ki
so ga uporabili Rimljani, ko so razrušili Kartagino: zmagovalci smejo storiti s premaganci,
karkoli hočejo! To naj bi pomenilo, da se komisija ukvarja s problemom, ki ga sploh
ni! Poslanec Miran Potrč tem stališčem seveda ni ugovarjal, vendar je uporabljal povsem
drugačno metodo, namreč metodo kompliciranja in zavlačevanja.

Politične težave v komisiji so se stopnjevale in dosegle svoj višek, ko mi je večina
članov izrekla in tudi podpisala nezaupnico ter zahtevala moj odstop.

‘Znano je, da je ob koncu mandata komisija ugotovila, da ni končala dela. Zunanji
znak te nedokončanosti je tako imenovano vmesno poročilo. Še važnejše pa je morda
to, da se komisija ni mogla zediniti za enotno besedilo zaključkov in sklepov, ampak
jih je državnemu zboru ponudila v dveh variantah: v večinski, ki jo je podprlo šest
članov (Potrč, Predan, Lavrinc, Simšič, Jelinčič, Pozsonec) in v manjšinski, pod katero
stojijo podpisi petih članov (Pučnik, Polajnar, Metelko, Lap, Lenarčič). Kje je v
komisiji tekla razpoka in kaj je izražala?’

Dovolite mi najprej nekaj besed o splošnih pogojih dela v parlamentu, še posebej v
[Stran 054]

Dr. Jože Pučnik in Alfred Brežnik, častni konzul Slovenije v Avstraliji

Figure 36. Dr. Jože Pučnik in Alfred Brežnik, častni konzul Slovenije v Avstraliji

preiskovalnih komisijah. Predsednik komisije ima sicer pravico sklicevati seje, vendar
mora upoštevati s poslovnikom in s sklepi kolegija določene okvire dela. Poleg plenarnih
sej parlamenta nenehno zasedajo tudi delovna telesa (odbori, komisije), ki jih je
v mojem času bilo okrog trideset. Ker večina poslancev ne dela le v eni komisiji (sam
sem bil član šestih delovnih teles), je bilo zelo težko najti dan in uro, ki bi omogočila
udeležbo večine članov komisije in s tem njeno sklepčnost. Šele proti koncu mandata
je predsednik parlamenta določil, da preiskovalne komisije prednostno zasedajo drugi
in tretji ponedeljek v mesecu, torej dvakrat v mesecu. Že splošni pogoji dela v parlamentu
so bistveno omejili število sej komisije in s tem njeno učinkovitost.

V Odloku o ustanovitvi preiskovalne komisije so bile določene tri glavne naloge: povojni
množični poboji, pravno dvomljivi procesi in druge tovrstne nepravilnosti. To je seveda
ogromno področje in že od vsega začetka je bilo očitno, da tega dela v enem mandatu
ni mogoče opraviti. Zato se je že zgodaj uveljavila misel, da bi komisija do konca
mandata predložila zgolj vmesna poročila. Večino dela je komisija posvetila množičnim
povojnim pobojem, o katerih je predložila dvoje različnih poročil.

O drugi nalogi komisije, o pravno dvomljivih procesih, je bil izdelan predlog vmesnega
poročila, ki je obsegal okrog 80 strani. O organiziranju in izvajanju političnih procesov
smo opravili zaslišanje nekaterih pravnikov in tudi nepravnikov, ki so sodelovali
pri teh procesih. Predvsem pa sta oba strokovna sodelavca pripravila ogromno gradiva,
o katerem slovenska javnost skoraj ničesar ne ve. Mislim tukaj same obtožnice in sodbe
z zelo značilnimi utemeljitvami, pa tudi redna poročila predsednikov sodišč, ki so
pristojnim “ljudskim odborom” poročali o delu sodišč, pri tem pa utemeljevali svoje
politično odvisno delo po sodiščih. Naj mimogrede omenim, da so ta poročila verjetno
najznačilnejši in tudi najbolj žalostni dokumenti o poniglavem podrejanju velike večine
sodnikov in tožilcev totalitarističnemu komunističnemu režimu. Predlog vmesnega poročila
o pravno dvomljivih procesih je bil članom komisije poslan približno pol leta pred
koncem mandata. Pri normalnih odnosih v komisiji bi ga bili lahko obdelali, po potrebi
dopolnili in tudi sprejeli. Vendar se to ni zgodilo. Ko je bil na dnevnem redu za
razpravo, je večina članov sklenila, da se ga sploh ne lotimo.

O tretji nalogi, t.j. “o drugih tovrstnih nepravilnostih” smo v komisiji razpravljali
samo na prvih dveh sejah, kjer smo okvirno določi-[Stran 055]li, kaj bi spadalo v to residualno kategorijo. Ne da bi o tem glasovali, smo brez
daljše razprave navedli, da spada sem propagandistična dejavnost režima, dirigiranje
celotne vzgoje in izobraževanja, metode v postopkih nacionalizacije premoženja, poseganje
na področje Cerkve in verskih obredov, graditev zaprtega območja Kočevske reke, delovna
taborišča na tem območju, shranjevanje arhivov politične policije, izseljevanje politično
“nezanesljivih” prebivalcev iz obmejnega pasu itd. O teh vprašanjih komisija ni sistematično
razpravljala, vendar je bilo v treh letih zbranega nekaj zelo zanimivega gradiva,
na katero smo naleteli, ko smo iskali dokumentacijo o množičnih pobojih in političnih
procesih.

Ob omenjenih okvirnih pogojih dela preiskovalne komisije se je zelo hitro izoblikovala
očitna razlika med dvema deloma komisije. Večinski del komisije, ki ste ga že v vprašanju
pravilno označili, je sprejemal nalogo komisije kot nujno zlo in se bolj ali manj
zavestno trudil, da bi se izognili razločnemu imenovanju institucij in oseb, ki so
bile odgovorne za zločine komunističnega režima. Metode so bile različne: od Jelinčičeve,
ki sem jo označil zgoraj, preko Potrčeve, ki sem jo tudi opisal, vse tja do Marije
Pozsončeve, ki je sicer kazala prizadetost (sama je bila s starši kot štirileten otrok
v taborišču Hrastovec), vendar je vedno podpirala Potrča, kadar je šlo za oceno politične,
pravne in moralne odgovornosti institucij in oseb. Manjšinski del komisije, ki sem
mu pripadal tudi sam, je opravil skoraj celotno delo iskanja in zbiranja obremenilnih
dokumentov, postavljanja vprašanj preiskovancem in oblikovanja zaključne ocene, da
je bila Komunistična partija tista, ki je te zločine zapovedala, da je bila slovenska
OZNA tista, ki jih je organizirala, slovenske enote KNOJA pa so izvedle večino teh
zločinov. O osebni pravni, politični in moralni odgovornosti za te komunistične zločine
smo ugotovili, da leži na osebah, ki so bile v istem času na vodilnih mestih Komunistične
partije, slovenske OZNE in slovenskih enot KNOJA.

‘Ali je bila takšna razdelitev v komisiji glede na razmerje političnih sil v državnem
zboru nujna, ali pa je v tem bilo tudi kaj slučajnega in bi vse lahko bilo drugače?
Končno je samo en glas preprečil, da ni bila izrečena jasna beseda o tako pomembnem
vprašanju, kakor je bilo to, s katerim se je bavila vaša komisija.’

Takšna razdelitev je bila nujna, ker je bila direkten izraz razmerja sil v slovenskem
parlamentu. To razmerje sil pa so določili slovenski volilci pri volitvah konec leta
1992.

Med socialdemokratskimi prijatelji

Figure 37. Med socialdemokratskimi prijatelji

To ugotovitev bi bilo mogoče relativirati samo, če bi ugotavljali, da Jelinčičevi
volilci ne podpirajo njegovih stališč, da volilci Zelenih Slovenije ne bi podprli
stališč dr. Janka Predana, da volilci Demokratov Slovenije ne podpirajo stališč poslanke
Danice Simšič, ki jih je zastopala v komisiji, in da volilci madžarske manjšine ne
sprejemajo podpore, ki jo je Miranu Potrču dosledno nudila njihova poslanka Marija
Pozsonec. Takšno relativiranje pa bi bilo zelo spekulativno in bi postavilo pod vprašaj
volilne rezultate. To pa ni dopustno, ker je potrebno sprejeti odločitve volilcev
ali pa dopolniti pravila demokratične igre.

Preostaja torej razprava o tem, kakšno je stanje duha na Slovenskem, zakaj je takšno
in kdaj ga bo mogoče spremeniti. In, seveda, kaj lahko pri tem stori vsakdo izmed
nas.

‘V čem je bila bistvena razlika med obema poročiloma? Kako bi bilo mogoče miselno,
kulturno, politično označiti oba dela komisije? Ali bi lahko rekli, da sta obe skupini
nekaj predstavljali? Kaj ena in kaj druga? Ali bi lahko tudi rekli, da sta obe nekaj
branili? Kaj ena in kaj druga? Saj ste morali vseskozi čutiti, da za vsem tem stoji
važno politično in moralno razhajanje. V resnici morda sploh ni šlo za preteklost,
ampak za sedanjost?’

O bistveni razliki med obema skupinama poslancev v komisiji sem že nekaj povedal.
Res je, da obe skupini nista bili ob vsakem vprašanju povsem homogeni. Gre pa predvsem
za to, kako sta se odločali ob bistvenih vprašanjih. Bistvena pa so po mojem prepričanju
vsa tista, ki direktno zadevajo temeljne vrednote naše civillizacije.

Na prvem mestu je nedotakljivost in spoštovanje človekovega življenja. Država, ki
zavestno in načrtno organizira pobijanje lastnih državljanov, ne da bi skrbno in po
pravilih evropske pravne države ugotovila stopnjo njihove individualne krivde, je
zločinska država. Politična stranka, ki tako državo vodi, je zločinska stranka. Funkcionarji
te stranke, ki so bili istočasno tudi voditelji te države, so ukazali to pobijanje,
ga sprejemali in nekateri tudi skrbno organizirali in izvajali. To so zločinci v polnem
pomenu te trde besede. Njihova krivda je kazenskopravna, politična in moralna.

To je bilo temeljno vprašanje, o katerem smo razpravljali v komisiji, ko je šlo za
oceno odgovornosti za množične povojne poboje. Sama dejstva so grozljiva. Število
pobitih ne prizadene tako hudo kakor samo dejstvo, da je država organizirala pobijanje
lastnih državljanov in kako je to izvedla. Zastavilo se je vprašanje, ali je mogoče
sprejeti olajševalne okoliščine, npr. položaj nove države ob koncu vojne. Zgoraj omenjena
večina članov komisije je take olajševalne okolnosti sprejela, manjšina jih je odklonila.
Šlo je torej za odločilno vprašanje: ali sprejemamo vrednostni model, po katerem dopuščamo
možnost takih pogojev, ki državi moralno in pravno dovoljujejo pobijanje lastnih državljanov
oziroma zmanjšujejo njeno krivdo, če to stori?

Razprava in glasovanje v komisiji je pokazalo, da večina njenih članov takšen vrednostni
model sprejema, upošteva omenjene olajševalne okoliščine in z njimi zmanjšuje pravno,
moralno in politično krivdo države, ki je organizirano pobijala lastne državljane.
S tem bi se zmanjšala tudi krivda funkcionarjev, ki so vodili to državo in njene institucije.
Zmanjševanje krivde tako države kakor njenih funkcionarjev, ki so pobijanje državljanov
ukazali, organizirali in izvajali, se razločno pokaže v dejstvu, da v Ugotovitvah
preiskave, ki jih je podpisala večina članov komisije, ne najdete ugotovitve, da je
šlo za zločine. Niti izpovedi očividcev, niti poročila OZNE, niti slike kupov okostij
v kraških jamah teh šestih poslancev niso mogle prepričati, da bi se odločili za povsem
jasno besedo zločin. Prav ta beseda je namreč tista, ki enosmisleno pove, da gre za
vsestransko odgovornost (kazenskopravno, moralno, politično) za dejanja proti temeljni
vrednoti naše civilizacije, t.j. nedotakljivosti človekovega življenja.

Vaše vprašanje tudi pravilno ugotavlja, da sta obe skupini poslancev v komisiji nekaj
branili. Kaj je kateri poslanec branil, se pokaže, če pozorno preberemo, kaj je podpisala
ena in kaj druga skupina. V mnogočem so ugotovovitve iste, v nekaterih bistvenih točkah
pa se razlikujejo kakor dan in noč. Naj navedem samo nekatere.

Potrčeva večinska skupina govori o množičnih pobojih, vendar nikjer ne omeni, da so
to bili zločini. Tako izpadejo ti množični poboji kot nekakšna zaključna vojaška operacija,
ki je bila za obstanek nove države nujno potrebna. Torej razumevajoče upoštevanje
olajševalnih okoliščin, zaradi katerih se ne zdi potrebno, da bi govorili o zločinu!
… S tem je Potrčeva skupina sprejela osnovni argument, ki so ga pri zaslišanjih navajali
tisti preiskovanci, ki so v času pobojev imeli najvišje funkcije v slovenski OZNI
in KNOJU. Pri njih se je namreč pojavljala misel, da je šlo za preventivno odstranitev
po-[Stran 057]

Ob šestdesetletnici

Figure 38. Ob šestdesetletnici

tencialnih političnih nasprotnikov. Če se zamislim, kaj vsebuje takšna izjava, me
popade groza.

Potrčeva skupina poudarja, da sta bila slovenska OZNA kakor tudi slovenski del KNOJA
sestavini centralizirane organizacije, katere sedež je bil v Beogradu. Tako ustvarja
vtis, da je za pobijanje v Sloveniji dejansko odgovoren generalštab JLA, kar naj bi
razbremenilo vodstvo slovenskega KNOJA in slovenske OZNE. Pri tem se spretno podceni
dejstvo, da sta prav ti dve organizaciji organizirali in izvedli veliko večino pobojev
slovenskih državljanov, predvsem pa izbirali konkretne osebe za poboj.

Tretja značilnost zaključkov Potrčeve skupine je poskus, da se Komunistična partija
Slovenije in deloma tudi Jugoslavije kolikor mogoče razbremenita. V ta namen se prikaže
množično pobijanje mnogih tisočev ljudi kot neko prikrito organizirano akcijo, o kateri
takratna edina oblast, t.j. Komunistična partija, ni bila obveščena in pri njej tudi
ni sodelovala. Pri tem se namerno pozabi, da je bila OZNA organ Komunistične partije,
da jo je vodil član slovenskega politbiroja in da se brez odobritve in sodelovanja
ožjega vodstva Komunistične partije niti na nivoju Slovenije niti na nivoju okrožij
ali okrajev ni moglo organizirati prav ničesar. Vse to dokazuje, da je Potrčevi skupini
šlo predvsem za razbremenjevanje Komunistične partije, kakor da ne bi bila prav ta
organizacija tista, ki je v Sloveniji že leta l941 začela s pobijanjem civilistov.

Do vseh teh vprašanj se je manjšinski del komisije, ki sem mu pripadal tudi sam, povsem
razločno opredelil. Izhajal je iz strukture takratne oblasti in iz ohranjenih dokumentov
ter na tej podlagi ugotovil, da je šlo za najhujšo obliko zločinov, da je te zločine
organizirala takratna komunistična država, da je pobijanje moglo ukazati edino vodstvo
Komunistične partije, da je v večini primerov določala žrtve in organizirala pobijanje
slovenska OZNA, izvedle pa so ga enote slovenskega KNOJA. Častniki KNOJA in OZNE so
bili člani Komunistične partije Slovenije, nekateri od njih celo v najožjem vodstvu.
Tako je upravičen zaključek manjšinskega dela komisije, da je kazenskopravna, moralna
in politična odgovornost za te najhujše zločine v zgodovini slovenskega naroda pri
vodstvu Komunistične partije Slovenije in Jugoslavije.

Seveda je delo v komisiji potekalo v spletu sedanjih interesov. Naj omenim samo to,
da je [Stran 058]Miran Potrč vodja poslanske skupine Združene liste, ki je kot politična stranka pravni
in materialni naslednik Zveze komunistov in tudi Komunistične partije, torej organizacije,
ki je odgovorna za te hude zločine. Če so mirne vesti prevzeli premoženje nekdanje
Komunistične partije, naj še moralno in politično odgovarjajo za njene zločine! …

‘Po imenu sodeč, je bilo delo komisije omejeno na povojno obdobje, na povojne poboje,
povojne procese, povojne nepravilnosti. Ali vam na ta način niso bile spodrezane korenine?
Vse se je vendar začelo že med vojno ali celo pred vojno. Ali ne v parlamentu in ne
v komisiji tega dejstva ni bilo mogoče uveljaviti?’

Že pri zbiranju podpisov za ustanovitev preiskovalne komisije so se pojavljala mnenja,
da bi morali zajeti celotno obdobje od leta 1941 do l990. Vsebinsko gre seveda za
tesno povezanost med medvojnimi in povojnimi dogodki. Glede tega vprašanja so bile
razlike med poslanci zelo velike in postalo je vprašljivo, ali bi za širši predlog
dobili dovolj podpisov. Tudi med razpravo so se pojavljala zelo različna mnenja in
predlogi. Omejitev na povojno obdobje je bila izraz takratnega razpoloženja v parlamentu.

Pri analizi ozadja za povojne poboje smo seveda kmalu ugotovili prepletenost medvojnih
in povojnih dogajanj. Ker je bil časovni okvir določen z Odlokom o ustanovitvi preiskovalne
komisije, smo se ga morali držati. Pri posameznih zaslišanjih preiskovancev in tudi
prič smo pa vedno znova naleteli na kontinuiranost dogajanja. Najbolj jasno se je
to pokazalo pri ugotavljanju, kdaj in kako je nastala OZNA. V Sloveniji je OZNA naslednica
VOS-a (Varnostno obveščevalne službe). VOS je ustanovila Komunistična partija že marca
l941 in je od ustanovitve do ukinitve februarja l944 ostal instrument komunistov,
saj so v njem smeli delati izključno člani partije. Tudi likvidacije med vojno, ki
jih je opravljal VOS, so odrejali samo komunisti, čeravno je veljal za službo OF.
V kratkem obdobju od februarja do maja l944, ko je bila ustanovljena OZNA, je isto
delo opravljal Odsek za notranje zadeve, ki so ga vodili isti ljudje (Ivan Maček,
Vito Kraigher, Dušan Bravničar, Slavko Zore, Vladimir Diehl itd.).

Kljub vsemu temu se je delo v komisiji omejilo predvsem na obdobje po letu l945. Dozorelo
pa je tudi spoznanje, da bi bila potrebna preiskovalna komisija, ki bi se ukvarjala
samo z zločini pri izvajanju revolucije v medvojnem času.

‘Pri delu v komisiji ste se ves čas srečevali z nečim, čemur bi lahko rekli “ideološka
neprobojnost”. Okoli sebe ste imeli ljudi, ki so se odločili, da ne bodo dovolili,
da vanje vstopajo argumenti s svojimi sporočili. Ali ni ta odločitev huda oblika razčlovečenosti,
predvsem pa v osnovi onemogoča demokratični proces?’

Ideološka neprobojnost, ki smo jo doživljali v komisiji, je bila povsem enaka tisti,
ki jo srečujemo v slovenski javnosti. Desetletno delovanje partijskega propagandnega
aparata je ustvarilo v glavah mnogih ljudi programe, ki učinkujejo selektivno in ne
dovoljujejo, da bi se na področju “svetih krav” prijeli kakršni koli argumenti. Če
upoštevamo metode medijske reklame, npr. za pralni prašek, potem vidimo, da delujejo
po pravilu nenehnega ponavljanja najbolj enostavnih vsebinskih vzorcev. Če se takšen
vzorec tisočkrat ponovi v najrazličnejših okoliščinah, bo nekaj ostalo. Še posebej,
če se to dogaja mladim ljudem ali celo otrokom. Komunistična ideološka indoktrinacija
je desetletja delovala prav po tej metodi.

Tako je nastala tudi šablona, da so bili vsi na nekomunistični strani “izdajalci”
slovenskega naroda, “hlapci” okupatorja in da jih je bilo potrebno “kaznovati”. Na
tej osnovi mnogi člani večinskega dela komisije niso mogli razumeti pravne in moralne
dileme pri povojnih množičnih pobojih. Niso mogli ali niso hoteli razumeti, da država
pod nobenimi pogoji ne sme usmrtiti državljana brez podlage v pravnomočnih sodbah
pristojnih sodišč. Še najmanj pa samo zaradi pripadnosti nasprotni strani. Pri nekaterih
članih komisije je pojem revolucije še vedno pozitiven pojem ali celo vrednota, ki
opravičuje nasilje. V ozadju tega vrednostnega nihilizma je seveda marksistična teorija
razredov in revolucije, ki opravičuje nasilje ene skupine državljanov nad drugo. V
Sloveniji še vedno ni mogoče uveljaviti spoznanja, da je Marx sicer opravil mnoge
zanimive analize takratne družbe, da pa je istočasno skušal znanstveno utemeljiti
upravičenost nasilja nad ljudmi samo zaradi njihove razredne pripadnosti. Kaj to konkretno
pomeni, so lahko doživeli vsi narodi, kjer je zavladal komunizem. Žal smo to morali
doživeti tudi Slovenci.

V komunističnem času vcepljeni programi delujejo v glavah mnogih ljudi še danes in
zapirajo kognitivni dostop do realnosti.

‘V treh letih se je pred vami zvrstilo kar nekaj starih poklicnih revolucionarjev,
ki so se morali pogledati v zrcalu, ki jim ga je nekoč [Stran 059]držala legenda, sedaj pa resničnost. Kako so to prenesli? To je morala biti sicer
ne prav prijetna, gotovo pa poučna izkušnja. Kar naravnost vas vprašamo: zakaj je
tako malo obžalovnja tako pri nekdanjih nacistih kot pri nekdanjih komunistih? Ali
ni v obžalovanju tudi možnost, da se človek reši?’

Med preiskovanci je res bilo nekaj zelo visokih funkcionarjev povojnega komunističnega
režima. Posebno pozornost smo namenili tistim, ki so takoj po vojni bili v vrhu slovenske
OZNE in II. divizije KNOJA, ki jo imenujem tudi slovenski KNOJ, ker so v tej diviziji
bili tako vojaki kakor častniki skoraj izključno Slovenci. Njihovi nastopi pred komisijo
so bili zelo samozavestni in včasih celo arogantni, češ, nič nam ne morete! Nekateri
so bili tudi napadalni, protestirali so proti osebi predsednika komisije in mu načelno
odrekali objektivnost.

Ožalovanja, da so sodelovali pri načrtovanju ali izvajanju množičnega pobijanja, nisem
zasledil pri nobenem od visokih funkcionarjev. Načeloma so se vsi držali pravila,
da ničesar niso vedeli, da so o tem slišali šele po dogodkih, da so o pobojih odločali
drugi in podobno. Na vprašanja, kdo je potem bil tisti, ki je dejansko odločal o teh
zločinih, seveda ni bilo odgovora. Edino ime, ki so ga nekateri omenjali, je bil Ivan
Maček.

Nenehno so se mi vsiljevale primerjave s procesi proti vodilnim nacistom v Nemčiji
po drugi svetovni vojni. Tudi tam nihče ni ničesar vedel, tudi tam ni bil nihče za
nič odgovoren. Vse so ukazali drugi, pri čemer se je večina izgovarjala na Hitlerja,
ker je pač bil mrtev. Kot Hitlerjevi nacisti tudi naši visoki funkcionarji nimajo
toliko poguma in toliko moralne moči, da bi prevzeli nase pravno, moralno in politično
odgovornost za dejanja, ki so jih storili ali pri katerih so sodelovali. S takim obnašanjem
tudi danes nazorno ilustrirajo moralni profil komunističnega režima in tudi svojo
lastno moralno podobo. Še danes se ne zavedajo, kaj so povzročili svojim lastnim vojakom,
katerim so direktno ali indirektno ukazovali streljanje rojakov, ujetnikov in civilistov,
med njimi tudi žensk in otrok. Ne zavedajo se neskončnega trpljenja žrtev. Še manj
se zavedajo, kaj so s temi dejanji povzročili slovenskemu narodu.

Naj poudarim, da rečeno velja za funkcionarje, ki so vedeli in ki so odločali.

‘Spregovorili bi radi tudi o naslednjem. V komisiji se je utelesil po našem mnenju
tudi neki paradoks. Ta nastane vselej, kadar je sodnik v važnem oziru isti kot storilec.
Postavimo stvar takole. Ocenjevali ste stvari, ki so jih počeli partijci in ki so
bile mogoče v prostoru, ki ga je ustvarila partija. V komisiji pa so sedeli predstavniki
strank, ki neomajno stojijo na načelu kontinuitete – nepretrgane povezanosti s prav
to partijo. Ponovila se je torej situacija, v malo spremenjeni obliki, ki jo poznamo
iz otomanskega sodstva. Ali se je kdaj kdo prijel za glavo in vprašal, kako je mogoče
pričakovati, da bo nekdanji partijec Potrč objektivno ocenjeval nekdanjega partijca
Ribičiča? Politično in duhovno sorodstvo je tu moralo spregovoriti – bilo bi nečloveško,
ko ne bi.’

Problem, ki ga načenjate, je vseskozi oviral delo komisije. Eni kot drugi smo se teh
dejstev zavedali, vendar jih nismo mogli spremeniti. Sestava komisije je izražala
razmerje političnih sil v parlamentu in s tem rezultate volitev. Zato je večina poslancev
v komisiji v različni obliki zastopala stališča, ki ohranjajo mitos slovenskega komunizma.
S takšnim pristopom seveda ni mogoče prodreti do pravnega in moralnega bistva komunističnih
zločinov na Slovenskem.

Gre pa še za nekaj drugega, kar je pomembnejše. Cela Slovenija je razdeljena in postavljena
v absurdni položaj, v katerem politični, moralni in pravni nasledniki prejšnjega režima
na vodilnih mestih v državi vodijo in izvajajo tako imenovano tranzicijo. Če pod tranzicijo
razumemo normalizacijo, v kateri uvajamo evropske državne ustanove in normalne lastninske
odnose, potem je zopet tipični slovenski absurd, da nekdanji stebri komunističnega
režima “pridno” popravljajo svoje lastne ustanove in jih “demokratizirajo”. Ne vem,
kako se pri tem počutijo, vendar kaže, da so prav zadovoljni, saj lahko ob tem uresničujejo
velik del svojih osebnih interesov, predvsem prestižnih in finančnih …

Vzrok tega perverznega stanja je seveda dejstvo, da v Sloveniji nismo izvedli niti
najmilejše oblike lustracije. Vzroki za to so različni. Naj omenim le dejstvo, da
smo se po volitvah l990 hoteli predvsem osamosvojiti od Jugoslavije in smo zato pretirano
skrbeli za enotnost vseh Slovencev. Res pa je tudi, da bi se bil ob vprašanju lustracije
Demos razbil že leta l990, ker v njegovih strankah nikoli ni bilo večinske podpore
za takšen projekt. To bi bilo takrat morda ogrozilo projekt osamosvojitve. Vzrok za
takšno stanje v demokratičnih strankah Demosa je gotovo tudi dejstvo, da komunizem
v Slovenijo ni bil uvožen na sovjetskih bajonetih, temveč se je razvil in razširil
z domačim slovenskim terorjem, z [Stran 060]desetletno slovensko indoktrinacijo celotnega javnega življenja, in je zato razvil
zelo širok in razvejen koreninski sistem, ki živi še danes. Zato javna razprava o
pravni, politični in moralni oceni komunističnega režima še vedno traja. Zadnje mesece
je postala še intenzivnejša in ni izključeno, da bo slovenski politiki le uspelo preskočiti
lastno senco in zavzeti evropski, t.j. razločno odklonilni odnos do komunistične oblike
totalitarizma.

Utemeljenost zahteve po lustraciji seveda ni nikakršna “maščevalnost” ali celo neko
“novo mračnjaštvo”, kakor je to imenoval Milan Kučan v svojem pismu parlamentu. S
takim sprenavedanjem hočejo komunisti doseči, da Slovenci ne bi razmišljali o odgovornosti
za vzdrževanje enopartijskega režima do leta l990. Mislim na odgovornost voditeljev
in voditelja Zveze komunistov v Sloveniji, ki so vse do poloma komunizma v vzhodni
Evropi zvesto branili in vzdrževali enopartijski sistem, ki je državljanom odvzemal
temeljne človekove pravice: svobodo političnega organiziranja, svobodo sindikalnega
organiziranja, svobodo javne besede, svobodo gospodarske dejavnosti in še mnogo drugih
pravic. Za vse to so bile odgovorne konkretne osebe, ki še danes živijo. O tej odgovornosti
konkretnih ljudi, ki so jemali in kradli svobodo lastnim državljanom, slovenski komunisti
seveda ne želijo govoriti, ker bi radi, da državljani vse to čimprej pozabijo. Zato
skušajo javno kompromitirati vsakogar, ki pokaže senzibilnost in zahteva ugotavljanje
osebne odgovornosti za vzdrževanje sistematičnih kršitev temeljnih človekovih pravic.

In še nekaj v zvezi z lustracijo. Zahteva po pozabi je nesmiselna. Ničesar nočemo
in ničesar ne moremo pozabiti. Zgodovine ni mogoče brisati. Ugotovimo, kaj je bilo,
kdo je kaj storil ali omogočal in kdo je za kaj osebno odgovoren. Ugotavljam pa z
vso jasnostjo, da je perverzno poudarjati, da je bila velika krepost v tem, da so
komunisti nehali kratiti naše temeljne politične in druge pravice, ko se jim je zrušil
vzor v Sovjetski zvezi. Tudi to, da leta l988, l989 in l990 niso začeli množično zapirati
politične opozicije, si naj ne štejejo za velike moralne zasluge, saj so samo zavrnili
možnost (novih) zločinov. To se je po vsej verjetnosti zgodilo tudi zaradi strokovnih
analiz, da bi se pri uporabi hude represije znal zgoditi Ceausescu tudi v Sloveniji,
vključno z njegovim osebnim koncem. Ali naj zaradi opustitve sramotnih dejanj, ki
je najverjetneje izhajala iz taktično strateške ocene položaja komunizma v Evropi,
slavimo voditelja in voditelje Zveze komunistov?

Kakšna perverzna morala je to in kakšen perverzen odnos do osebne odgovornosti! …
In kakšno je stanje duha, ki temu naseda!

‘Bilo bi tudi škoda, če bi šli še mimo nekega pojava – ta je splošnejši – ki nas spravlja
v nemajhno presenečenje in nimamo moči, da bi ga razložili. Ljudje so videli reči,
ki jih človek more videti vsakih tisoč let, stvari presežne groze in zlobe – nekateri
so te reči tudi počeli – in vendar vsi molčijo in vendar ni nikogar, ki bi spregovoril!
Nikogar! Ali ni to čudno? Kako naj si to razlagamo? Če bi rekli zakrknjenost, že vemo,
da to ne bi bila prava beseda. Kaj, kakšna zavezanost jih drži, da molčijo – pravzaprav,
da morejo molčati?’

Na to vprašanje nimam zadovoljivega odgovora. Pogosto sem o tem razmišljal, ko sem
bral anonimna pisma ali poslušal anonimne telefonske klice. Ponudim lahko le približne
predloge, kje bi morali iskati, da bi morda kdaj našli odgovor na vaše vprašanje.

Prva skupina vzrokov je vezana na najrazličnejše oblike strahu, ki mnogim še vedno
tiči v kosteh. Kdor je doživel množične likvidacije od blizu, tega nikoli ne bo pozabil.
Pripadniki enot KNOJ-a, ki so pobijale, se čutijo morda sokrive in se bojijo morebitnih
pravnih posledic. Drugi se bojijo za svoj ugled v okolju, kjer živijo, za svoj ugled
pri sorodnikih, otrocih in vnukih. Kaj bodo rekli vnuki, ko bodo odrasli in spoznali,
da je njihov dobrohotni dedek bil vpleten v zločine, ki so podobni nacističnim? …
Sorodniki žrtev se še vedno bojijo, da bi se lahko kaj zgodilo njim ali njihovim otrokom.
Še posebej, ker vidijo hoditi morilce po cestah in ulicah, včasih celo na televiziji.

Druga skupina vzrokov je vezana na zastraševanje. Mnogi so mi pripovedovali, da dobivajo
telefonske klice z grožnjami, da “nekdanja pravila še vedno veljajo” in da naj ne
bodo “lahkomiselni”. Drugi so mi zopet obljubljali, da so stvari podrobno zapisali,
a bodo zapisi prišli v javnost šele po njihovi smrti. Brez zastrašujočega učinka tudi
ne ostajajo razprave na določenih sestankih, zelo načelne in splošne, vendar lahko
razumljive. Sredstva zastraševanja so zelo raznovrstna in včasih zelo subtilna. Naj
omenim le primer starejše gospe, nekdanje partizanke, ki se je samo enkrat pogovarjala
z menoj in že so nehali pri njej pobirati članarino za Zvezo borcev … Že to jo je
prestrašilo, saj je razumela namig, da pač ni več njihova in kaj to pomeni … – Diskretne
namige s podobnimi učinki je mogoče razbrati tudi iz nekaterih [Stran 061]okrožnic vodstva Zveze borcev, v katerih so “Vsem občinskim združenjem borcev in udeležencev
NOB Slovenije” poleg splošnih političnih smernic posredovali tudi navodila za nesodelovanje
s parlamentarno preiskovalno komisijo, “katere predsednik je Jože Pučnik” (n.pr. okrožnica
z dne 15.3. 1994). V okvir zastraševanja sodi tudi primer priče, ki je dosti izpovedala
pred komisijo. Gre za nekdanjega uslužbenca OZNE, ki je posredoval zelo dragocene
podatke tako o likvidacijah civilistov v Slovenski Bistrici kakor tudi o kasnejšem
dogajanju v Kočevskem Rogu, kjer so okrog leta l95o zasipavali kraške jame, ker so
se po miniranju sčasoma zopet odprle. S tem pričanjem se je onemogočil v svojem ožjem
stanovanjskem okolju na slovenski obali, kjer so ga na dvorišču obmetavali s kamenjem
in mu vdrli celo v stanovanje.

Poseben primer so osebe, ki še živijo in so same bile žrtve komunističnega terorja.
Poleg hvalevrednih in dragocenih pričevanj tistih, ki jim je pri likvidacijah v Kočevskem
Rogu uspelo pobegniti iz jam in so to v tej ali oni obliki objavili, je še nekaj primerov
oseb, ki so pobegnile iz teh jam in tega ne želijo javno povedati. Z enim od njih
sem se uspel izčrpno pogovoriti, vendar ni pristal niti na pričevanje pred komisijo
niti na objavo svojih doživetij. To je velika škoda, ker njegova zgodba vsebuje informacijo
o neki še neznani kraški jami, pri kateri so tudi pobijali domobrance. Po posrednih
informacijah je še nekaj takih preživelih, ki bi gotovo lahko posredovali dragocene
podatke.

Poseben primer prizadetih svojcev so tisti, ki zaradi vsestranskega pritiska okolja
v šoli in v podjetjih niso vzdržali in so svojo življenjsko zgodbo enostavno “spremenili”.
Pred očmi imam primer dekleta, ki so ji partizani ubili mater. Ker ni vzdržala očitkov
o “izdajstvu”, je začela pripovedovati, da so ji mater ubili drugi. To jo še danes
teži. Vendar se je odločila, da svoje zgodbe ne bo spremenila. Tovrstni primeri so
pomembni zato, ker kažejo, kako kratkoviden je bil predlog nekdanjega notranjega ministra
Štera, ki je predlagal in z vladno večino uveljavil Zakon o popravi zakona o matičnih
knjigah, v katerem je za žrtve komunizma določil olajšavo le v tem, da jih na zahtevo
po skrajšanem postopku vpišejo v matično knjigo kot umrle. Odločno pa je zavrnil naše
predloge, ki so zahtevali, da država sama /po uradni dolžnosti/ opravi popis vseh
žrtev komunizma, ki vse do danes niso vpisane kot umrle. Ker zakon za vpis zahteva
vlogo z zahtevkom za vpis, ne bodo nikoli vpisani tisti, ki so svojo zgodbo “spremenili”
zaradi zunanjih pritiskov oziroma so usodo svojih staršev enostavno zamolčali. Ti
bodo molčali naprej. Vpisani tudi ne bodo tisti, kjer so pobili celotne družine in
ni nihče več ostal, da bi zahteval vpis. Seveda ne gre le za korektno evidenco države
in za red v matičnih knjigah. Ključnega pomena je dejstvo, da spremenjeni zakon o
matičnih knjigah ne prisiljuje države, da bi žrtve, katerih pobijanje je sama organizirala
in izvedla, morala po uradni dolžnosti registrirati kot mrtve. Res se vprašamo, kolikšna
je moralna občutljivost ministra, ki je to predlagal, in seveda tudi poslancev, ki
so predlog večinsko izglasovali! …

Vse to so možni razlogi za nerazumljivo molčečnost o povojnih zločinih. Tisti, ki
so te grozljive zločine ukazali, organizirali in dali izvesti, seveda molčijo. To
je edino, kar za silo razumem: odkod naj ljudje, ki so bili sposobni takih zločinov,
vzamejo pogum in moralno moč, da razložijo svoja dejanja? Ne morejo, ker so po vsej
verjetnosti še danes takšni, kakor so bili takrat …

‘Vprašanja, ki smo jih do sedaj postavili, bi kdo utegnil razumeti tako, da mečejo
senco neuspeha na delo komisije. Toda toliko truda in napora – zbiranje gradiva, eksplikacija
arhivskih virov, petinpetdeset sej – je moralo prinesti tudi kaj pozitivnega. Kateri
so pozitivni sadovi komisije in bodo ostali?’

Kljub vsem težavam in omejitvam je bilo delo komisije uspešno. Čeravno ji je uspelo
opraviti samo del tega, kar ji je bilo naloženo, je sprožila premike v slovenski javni
zavesti in “uradno” uveljavila nekatera temeljna dejstva, ki so sicer bila znana že
prej, vendar obdana z mnogimi vprašaji.

Prvo tako dejstvo je že sam nastanek preiskovalne parlamentarne komisije o povojnih
komunističnih zločinih. Pomen je v dejstvu, da najvišje zakonodajno telo, v katerem
je prevladovala prokomunistična večina, ne more preprečiti uradne preiskave. Že naslov
te komisije: “Preiskovalna komisija o raziskovanju povojnih množičnih pobojev pravno
dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti”, ki ga je moral sprejeti parlament,
je obtožil komunistično partijo in njen režim. To je bil prvi dokument slovenskega
parlamenta, v katerem se komunistični režim poveže z najhujšimi zločini, kar jih pozna
naš kazenski zakon in tudi mednarodno pravo.

Drugo pomembno dejstvo je ugotovitev, da je takratna država, ki so jo monopolno vodili
komunisti, organizirala in izvedla množično [Stran 062]pobijanje lastnih državljanov v času, ko je vojna bila že končana, torej v miru. S
to vlogo države in njenih institucij se je slovenski komunistični režim postavil v
isto vrsto s stalinističnim in tudi z nacističnim. Vloge takratne komunistične države
in njenih institucij ni mogla zanikati niti Potrčeva skupina v komisiji.

Tretje dejstvo je ugotovitev, da so nekatere vojne ujetnike in civiliste pred likvidacijo
sicer kratko zaslišali, da pa odločitve o življenju ali smrti ni sprejelo nobeno sodišče,
niti vojaško ne. Šlo je za tipične boljševiške likvidacije ali umore.

Četrta važna ugotovitev je, da je komunistična država v Sloveniji pobijala vojne ujetnike,
civiliste, ženske in tudi starce in otroke. V primerih, ko so bile pobite cele družine
(n.pr. v Slovenski Bistrici in drugod po Štajerskem), se je to pokazalo povsem očitno.
To so pa tudi po slovenskem kazenskem zakoniku dejanja, ki ne zastarajo.

Petič je pomembno dejstvo, da povojna komunistična država ni množično pobijala le
vojnih ujetnikov nasprotne strani, n.pr. domobrance, temveč tudi veliko število prebivalcev
Štajerske, kjer ni bilo domobranstva. Tako so bili pobiti nekateri Slovenci, ki so
bili v nemški vojski in se vrnili iz zavezniškega ujetništva, Slovenci, ki so prostovoljno
prevzeli nemško državljanstvo (rdeče legitimacije), mnogi Kočevarji, ki so jih zajeli
na begu iz Brežiškega območja, mnogi obrtniki, trgovci, uradniki in tudi mnogi tistih,
ki jih je kdorkoli iz kakršnega koli razloga prijavil OZNI. Življenje ni imelo nobene
cene.

Šestič, komisija je z zaslišanjem številnih prič zapisniško ugotovila okrutne podrobnosti
pri transportu na kraj umora in tudi o različnih metodah pri likvidiranju.

Sedmič, arhivski dokumenti, ki jih je proučevala komisija, nedvoumno dokazujejo, da
je Komunistična partija imela monopolno in absolutno oblast v vseh institucijah takratne
države. To pa seveda pomeni, da je njeno vodstvo bilo v celoti pravno, politično in
moralno odgovorno za vse, kar so izvrševale institucije te države. Vodstvo komunistične
partije so bile konkretne osebe z vso odgovornostjo. Vodstva državnih institucij,
konkretno slovenske OZNE in slovenskega KNOJA, so bile konkretne osebe z vso odgovornostjo,
tudi kazenskopravno, kar je pomembno, ker večina teh dejanj ne more zastarati.

Osmič, komisija je ugotovila, da so bili mnogi arhivi OZNE bodisi uničeni ali pa so
nekje skriti. Ker nova slovenska država nima niti pregleda niti nadzora nad temi arhivi,
ne moremo izključiti, da uničevanje ne poteka še danes, pač po potrebi in naročilu
… Tudi za uničevanje arhivov do danes ni v Sloveniji še nihče kazensko ali politično
odgovarjal, čeravno gre za oficialni delikt. Komu služijo današnji organi pregona?!

Še bi bilo mogoče kaj omeniti. Večina naštetih ugotovitev je bila znana že prej, predvsem
po zaslugi emigrantskega tiska v tujini in nekaterih skrajno prizadevnih slovenskih
novinarjev, ki so od leta l989 naprej odkrili in opisali večino komunističnih zločinov
na Slovenskem. Med najbolj prizadevnimi je potrebno omeniti pomembno delo Ivana Žajdele,
a tudi druge avtorje, ki pišejo v Zavezi.

‘Končno bi se za trenutek radi ozrli na predloge in sklepe manjšinske skupine, ki
ste jih podpisali tudi vi. Kako danes stojijo stvari, kot so: a) ugotovitev, da odgovornost
za povojne množične poboje nosi Komunistična partija Slovenije; b) ugotovitev, da
je Republika Slovenija dolžna pokopati žrtve, urediti grobišča, popraviti krivice;
c) zahteva, da sodne oblasti natančno določijo, v katero kategorijo zločinov spadajo
povojni poboji, in kazensko ukrepajo.’

Predlogi vseh treh sklepov, ki jih navajate, so žal ostali zgolj predlogi. Ker Državni
zbor vse do danes ni obravnaval vmesnega poročila preiskovalne komisije, je učinkovanje
teh predlogov samo v tem, da pridejo v javnost in da se v javnosti razlagajo in komentirajo.
Ignorantski odnos večine v prejšnjem DZ, ki je preprečil, da bi prišlo do razprave
o predloženih poročilih preiskovalnih komisij, je imel verjetno prav ta namen, da
se ta poročila, med njimi tudi naše, čimprej pozabijo. Če bi bilo prišlo do razprave,
bi imeli danes vsaj magnetni zapis posamezni stališč, pa tudi podatek, kako je vsak
poslanec glasoval.

‘Ali bi se v sedanjem sklicu morala obnoviti komisija, ki ste jo vodili? Zakaj se
ni?’

Na vsak način. Prvi poskus je že bil narejen in vloga nosi datum 12. 12. 1997. Sestavila
jo je poslanska skupina socialdemokratov, ki si zdaj prizadeva v razgovorih s krščanskimi
demokrati in ljudsko stranko dobiti najmanj 30 podpisov. Poslanci krščanske demokracije
so že podpisali, ljudska stranka pa se še odloča. Upam, da bo to uspelo.

‘Vedno bolj postaja jasno, da dobiva Slovenija med nekdanjimi komunističnimi državami
[Stran 063]posebno mesto. Nikjer drugod se nekdanjim silam ni posrečilo tako v celoti in tako
trdno polastiti demokratskih vzvodov oblasti. Ali smo do konca dognali, zakaj se je
to moglo zgoditi? Ali ni morda to vprašanje vzporedno nekemu drugemu? Zakaj se je
komunistični partiji samo v Sloveniji posrečilo v celoti razviti boljševiško revolucijo?
Od kod specifična slovenska neprisebnost? Kakšna je bila kakovost sil, ki so bile
poklicane varovati tradicionalno kulturo? Zakaj je sredi začetnega komunističnega
terorja spomladi in poleti leta 1942 odpovedal demokratski refleks povprečnega Slovenca?
Kako to, da anonimni prebivalec Ljubljane ni, ko so na ulicah mesta obležali Ehrlich,
Kikelj, Župec, postavil najbolj samoumevnega vprašanja: Kdo vam je to dovolil? Katere
papirje imate v rokah, da to počnete? Ta vprašanja so zelo važna, ker nas lahko pripeljejo
tudi do odgovorov na vprašanja, kaj smo in kje smo. Ali v nas ni tistega stržena,
v katerem se generirajo energije, ki ne prenesejo in ne dovolijo nasilja? Ali smo
bili predolgo hlapci? Kaj lahko iz svoje obveščenosti poveste o tem?’

Na ta vprašanja ne vem enostavnega in kratkega odgovora. Morda je nanje danes celo
nemogoče odgovoriti, ker nam manjkajo natančne in preverjene znanstvene analize, na
katere bi se naši odgovori oprli. Ob vaših vprašanjih lahko samo približno skiciram,
v katerih fazah in v katerih plasteh slovenskega dogajanja pričakujem razlago in odgovore.

Najprej slovensko zgodovinopisje. Njegova pritlehnost in servilnost v komunističnem
obdobju vzbuja upravičen dvom tudi v njegove izsledke o drugih obdobjih, še posebej
o prvi polovici 20. stoletja. To je morda krivično do marsikaterega posameznega zgodovinarja,
ki je deloval profesionalno in pošteno. Dejstvo je, da zgodovinarji niso razčistili
stanja v lastni stroki, niso napisali zgodovine slovenskega zgodovinopisja v komunističnem
obdobju. Gospodje kolegi še naprej znotraj klik pišejo drug drugemu všečne ekspertize,
ko gre za izvolitev za profesorja ali za priporočilo publikacije doma ali v tujini.
Ne poznam slovenskega zgodovinarja, ki bi z imeni in citati skušal “zgodovinsko” razložiti
priliznjeno pisunstvo cele vrste kolegov, živih ali mrtvih, ki so leta in desetletja
tekmovali v tem, kdo bo našel čim več “znanstvenih argumentov” za vrhunsko “humanost”
slovenske revolucije in slovenskih revolucionarjev. Od živih ni do danes menda še
nihče preklical ali korigiral svojih slavospevov. Prepričan sem, da tudi ne bo …
Dobro, do tega imajo pravico, vsaj v pravnem pogledu. Mi pa imamo pravico in dolžnost
ne verjeti njihovim spoznanjem …

Da ne bo nesporazumov: vse to velja v veliki meri tudi za juriste, vključno s sodniki
in javnimi tožilci, za sociologe, politologe, novinarje in celo psihologe, ki so včasih
radi posegali preko svoje strokovne ograje, da bi pospešili svojo kariero … Nobena
od humanističnih znanstvenih strok ni razčistila s svojo povojno zgodovino in tudi
ne s svojimi falzifikati … Skoraj podobno kot politiki tistega časa, tisti čas pa
še traja …

Posledice so seveda hude. Nastala je praznina, v kateri ne moreš verjeti niti tistim,
ki so v svoji stroki ostali zvesti profesionalni etiki. Ne vemo namreč, kateri so
res bili n.pr. zgodovinarji. Ne vemo, katera zgodovinska dela bi vzeli zares. To pa
pomeni, da, subjektivno gledano, nimamo več zgodovinopisja, nimamo zapisane zgodovine,
znanstveno utemeljene zgodovine slovenskega naroda. Ali drugače, morda jo imamo, ne
moremo pa je uporabljati. To je tako kakor z njivami v BiH, ki so minirane: ljudje
ne upajo stopiti nanje, saj so res nevarne. Da. Mnoge znanstvene knjige so polne zavajajočih
laži.

Kako naprej? – Ne vem. Od zunaj pomoči ne bomo dobili. Tudi stroke same ne morejo
čakati na pomoč od zunaj, od drugih strok. Zgodovinarji morajo pomesti na lastnem
dvorišču, pravniki, sociologi, novinarji itd. pa pri sebi. Tega jim tudi nihče ne
more ukazati, to morajo storiti iz lastnih moči, znotraj samih poklicnih združenj.
Ali imajo toliko notranje moči, toliko poguma? Ali imajo toliko profesionalne etike?

Če se to ne bo zgodilo, bo hudo za Slovenijo. Ostali bomo brez cele vrste znanstvenih
panog. V modernem svetu, v katerem živimo, bi to pomenilo hiter propad naroda.

Pomanjkanje ali celo odsotnost zanesljive znanstvene analize najvažnejših sestavin
življenja Slovencev v 20. stoletju onemogoča zanesljiv odgovor na vprašanje, zakaj
se je komunizem pri nas tako hitro in temeljito uveljavil. Socialni razlogi gotovo
ne zadoščajo. Pomanjkanje informacij o komunističnem “blagostanju” in “svobodi” tudi
ne, saj je bilo dovolj vedenja in podatkov o “vzorni deželi komunizma”, o Sovjetski
zvezi. Kljub temu so tik pred svetovno vojno kot gobe po dežju rasla društva prijateljev
Sovjetske zveze in to tudi v času, ko je že nastal pakt Hitler – Stalin in ko so si
Sovjeti že s Hitlerjem razdelili Poljsko in imperialistično napadli Finsko. Kako je
mogoče, da so tudi zelo ugledni Slovenci (n. pr. Josip Vidmar, Edvard [Stran 064]Kocbek in mnogi drugi) nasedali komunistom in se zavzemali za deželo političnih procesov,
lakote in terorja, ki je bil povsem enakovreden terorju nacistov?

Vsega tega ne moremo razložiti z ne vem kakšno sposobnostjo in premetenostjo komunistov.
Že takrat je moralo biti v Sloveniji nekaj hudo narobe. Imeli smo stanje duha, ki
je takšne perverznosti omogočalo. Je bila to intelektualna nesposobnost ali omejenost
Slovencev? Ali je že takrat manjkal čut za temeljne moralne vrednote, ki bi vsakomur
razločno povedal, da dežela, kjer divjajo masovni politični procesi in lakota, ne
more in ne sme biti vzor za politično prizadevanje naroda? Ali je bila takratna protikomunistična
stran brez moralne avtoritete in prepričljivosti? Ali je bila kljub jasnim spoznanjem
o komunizmu tako zelo neprepričljiva, da ji velik del ljudi ni hotel več slediti?

Kot vidite, odgovarjam na vaša vprašanja z novimi vprašanji. Dejstvo je, da že ob
začetku okupacije med Slovenci ni bilo niti močne povezanosti niti razločne predstave
o temeljnih ciljih slovenskega naroda. Če bi ta povezanost in zavest o temeljnih nacionalnih
ciljih bila v ljudeh prisotna, ne bi bili nasedli nevarnim in pogubnim balkansko romantičnim
načrtom o vstaji, o golorokem uporu proti takrat najmočnejši evropski velesili. Ni
bilo vpogleda v dimenzije in v logiko svetovnega dogajanja. Kdo razen komunistov je
takrat imel predstavo o desettisočih mrtvih Slovencev? O komunistični ceni življenja,
ko gre za revolucijo? Seveda velika večina Slovencev ni vedela, da se za temi načrti
skriva boljševiška strategija revolucije po vzoru Sovjetske zveze.

Ko so komunisti začeli v Ljubljanski pokrajini ubijati osebnosti iz slovenskega javnega
življenja in kmalu nato povsem neznane ljudi po Dolenjskem in v Beli krajini, istočasno
pa so okupatorski oficirji brez nevarnosti promenirali po ljubljanskih ulicah, bi
se bilo Slovencem moralo posvetiti. Morali bi se bili vprašati, na kakšni moralni
in pravni podlagi si je relativno majhna skupina Slovencev vzela pravico odločati
o življenju in smrti svojih rojakov. Ali je lahko sestanek desetih politikov v vili
pod Rožnikom zadostna legitimnost za tako strahotne odločitve? Za kakšne cilje? Velik
del Slovencev si takih vprašanj ni zastavljal, vsaj ne dovolj odločno. Ker si jih
ob prvih komunističnih likvidacijah ni zastavil dovolj odločno in številčno, si jih
tudi kasneje ni več mogel. Bilo je prepozno. Takrat je namreč že začel delovati mehanizem
strahu, ki je kmalu postal hujši od

Maribor 1991 – Izkazovanje časti Josipu Sim­čiku, žrtvi vojaške intervencije
                     JLA

Figure 39. Maribor 1991 – Izkazovanje časti Josipu Sim­čiku, žrtvi vojaške intervencije
JLA

strahu pred okupatorjem. Začel je delovati tudi smrtni krog načrtovane strategije
revolucije: za eno komunistično akcijo sledijo tri akcije okupatorja, ki prizadenejo
nedolžne, svojci prizadetih pa se zaradi brezizhodnosti vključujejo v nove komunistične
akcije, itd. Vse po boljševiškem načelu: “Če želiš gasiti, požigaj!” Tako se je začela
verižna reakcija, ki je bila načrtovana in je imela zavestno vračunano predpostavko,
da človeška življenja nimajo nobene cene, ko gre za revolucijo. Prepričan sem, da
po letu l942 tega načrtovanega smrtnega kroga v Sloveniji ni bilo več mogoče zaustaviti.

S tem še vedno nimava odgovora na temeljno vprašanje: Kako je to bilo mogoče? Ker
nimamo natančnih in zanesljivih analiz o stanju duha na Slovenskem v predvojnem in
medvojnem času, prihajam do ugotovitve, da moramo za razlago tega tragičnega obdobja
izhajati z dveh predpostavk. Prva je teza, da Slovenci med vojnama nismo uspeli doseči
niti visoke stopnje nacionalne povezanosti niti razločnih predstav o naših temeljnih
interesih. Oboje je seveda prepleteno in se medsebojno pogojuje. Druga pa je ugotovitev,
ki delno sloni na prvi tezi: brezobzirnost in nenadnost, nepričakovanost načrtnega
komunističnega terorja proti političnim nasprotnikom in s tem sproženi dodatni teror
okupatorja je ob nizki stopnji homogenosti slovenskega naroda povzročil hudo krizo
nezadostno artikulirane nacionalne zavesti. To so seveda pod okriljem okupacije idealni
pogoji za boljševiško revolucijo in komunisti so to dojeli ali pa vsaj tvegali in
poskusili – z uspehom, ki ga poznamo.

Pomembnejša od metode komunistične revolucije, ki je bolj ali manj enaka po celem
svetu, je v tem sklopu struktura duha slovenskega naroda, v katerem se je komunizem
lahko tako široko zakoreninil. Kaj smo strukturno bili Slovenci leta l941 in tudi
l945? Kaj smo Slovenci danes, leta l998, ko še vedno ne moremo premagati komunizma
strukturno in ne le verbalno? Zakaj stranke komunistične kontinuitete kljub vsej svoji
obremenjenosti s preteklostjo in kljub vsej svoji kameleonski spremenljivosti dobivajo
na volitvah še vedno približno polovico glasov? Kako bomo Slovenci s to svojo strukturno
danostjo duha in z zaostalostjo tehnologije in organizacijskih sposobnosti preživeli
konkurenčni spopad v Evropski uniji? Ga bomo kot narod sploh preživeli? Kot narod
z zavestno živeto identiteto in z urejenim odnosom do lastne zgodovine.

Dovolj je teh odgovorov z vprašanji na vprašanja. Očitno nisem sposoben dovolj razločno
odgovoriti na temeljne dileme našega naroda. Prav odgovor nanje pa je pogoj, da bi
lahko zastavili drugače in preprečili, da bi se tragična zgodovina še kdaj ponovila.
Dokler teh odgovorov nimamo, lahko zgolj tipamo v temo. In to dandanes tudi delamo.

‘Zgornja vprašanja so važna tudi zato, ker nam bodo povedala, zakaj se niso mogli
uveljaviti avtentični lustracijski impulzi. Če so se degeneracijski procesi že v politiki
razvili do te mere, da politika ne more več postaviti integralne moralne zavesti,
kako to, da se ob tem niso v narodovi kulturni substanci pojavile močnejše sile? Kako
to, da ni nastalo samodejno lustracijsko gibanje in zahtevalo, da se rešijo stvari,
ki jih zahteva ne morda dostojanstvo, ampak veliko skromnejša dostojnost? Zakaj ljudje
niso instinktivno začutili, da gre za možnost in nemožnost osnovnega samospoštovanja?’

To so v bistvu ista vprašanja, na katera sem skušal, priznam, nezadovoljivo odgovoriti
pri zadnjem vprašanju. Če bi govoril o dosedanji nemožnosti lustracije na Slovenskem,
bi se moral zelo ponavljati.

‘Nova Slovenska zaveza ima kar nekaj žalostnih izkušenj z zgodovinskim spominom –
tudi na svojem terenu. Ljudje, nad katere se je zgrnilo veliko nasilja, o tem nočejo
govoriti. Ne zahtevamo, da bi kdo kuhal jezo ali maščevanje, a kaj se je s tabo zgodilo,
moraš vedeti. Saj “biti” vendar pomeni biti zgodovinsko. Ali ste opazili, da novi
proletariat hodi demonstrirat pred institucije demokratske države. Če bi imel kaj
zgodovinskega spomina, bi moral demonstrirati pred Centralnim komitejem. Morda bo
kdo rekel, da nimajo kam iti. Ko bi imeli kaj spomina, bi vedeli, kam je treba iti.
Ali lahko kaj rečete o poroznosti našega spomina? Vedno je mogoče kaj narediti, mar
ne? ’

Tvegam tezo, da so dejanski vzroki tega, da ljudje niso pripravljeni govoriti o lastni
preteklosti, zelo podobni pri rabljih (krivcih) kakor pri njihovih žrtvah. Že v vprašanju
ste zelo precizno označili temeljni problem. Gre za sposobnost biti, torej za moč,
da si, istočasno pa za to, da si kot nekdo in da hočeš biti ta nekdo. Vsa ta abstraktna
določila so pri posamezniku zelo konkretna, vsebinsko pa se pretežno določajo iz narodne
identitete, torej v doživeti povezanosti za neke temeljne cilje. V tem smislu je sposobnost
biti zgodovinska, ker je konkretna, istočasno pa je

Pred parlamentom maja 1996 s 40.000 pod­pisi za predčasen odpoklic poslanca

Figure 40. Pred parlamentom maja 1996 s 40.000 pod­pisi za predčasen odpoklic poslanca

[Stran 066]stopnja opore, ki je lahko visoka ali nizka. Pri nas je gotovo zelo nizka, saj je
režimu uspelo relativno zlahka skozi desetletja manipulirati večino Slovencev in jim
vsiliti prazne fantazme za resnico. Zato je bilo v zadnjih desetletjih komunističnega
režima tako malo aktivnega odpora. Če primerjamo nekatere druge vzhodnoevropske države,
npr. Poljsko, Češko in Vzhodno Nemčijo, moramo ugotoviti, da je bil tam odpor mnogo
odločnejši in številnejši. Zato trdim, da je pri teh kulturno-socialnih mehanizmih
civilnega poguma ali civilne (ne)pokorščine temeljnega pomena prav vsakokratna stopnja
nacionalne identitete, in sicer kot generator sposobnosti biti. Prav tako trdim, da
je pri nas stopnja nacionalne identitete relativno nizka, na vsak način pa znatno
nižja kakor pri narodih z daljšo državotvorno tradicijo.

Če to drži, potem moramo za Slovence ugotoviti visoko stopnjo nacionalne ogroženosti.
Ne bom tukaj poglabljal specifičnega problema visoke stopnje samomorilstva, ki tudi
spada v ta sklop. Na splošnejšem nivoju me zelo skrbi naš beg v amnezijo, v splošno
pozabljanje in odrivanje, kar bistveno zožuje obseg doživljanja in s tem tudi učinkovitost
delovanja. Direktna in neogibna posledica tega je človeška in državljanska šibkost,
presenetljivo razširjena bojazljivost, nesposobnost relativiranja oblasti in posledično
strah pred avtoritetami. To pa pomeni pomanjkanje državljanskega poguma, nagnjenje
k ritolizništvu in zvijačnosti. Istočasno pa strah pred avtoritetami nadrejenih povzroča
avtoritarnost navzdol do podrejenih, torej znani model kolesarja: navzgor kimanje,
navzdol brcanje. Vse to so lastnosti, ki so idealna podlaga za totalitarne manipulacije
prebivalstva. Te lastnosti so prevladovale leta l941, leta l945 in bojim se, da tudi
leta l998.

Nepripravljenost govoriti o lastnem življenju, o njegovih lepih in grdih plateh je
beg pred samim seboj in visoka stopnja osebne nesigurnosti. Lepa lastnost to že ni.
Še huje, ker je tudi izrazito nedržavljanska. Je oblika bega pred osebno odgovornostjo
in se bliža tistemu znanemu pišmeuhovstvu. To pa pomeni, da gre za stališče, da naj
drugi naredijo, kar bi moral sam.

Ta vprašanja zadevajo tudi vzpostavljanje in vzdrževanje smisla posameznikovega življenja.
Niti rabelj niti žrtev ne bi mogla živeti, če si ne bi konstituirala širšega vsebinskega
okvira, v katerega prilepita svoje individualno življenje.

Rablji ali povzročitelji trpljenja drugih ljudi vpletajo sami sebe v tako imenovane
“velike dogodke”, pri katerih so imeli “pomembne naloge”, ki so jih “pogumno” opravljali.
Od te iluzije živijo še danes, saj jim je bila vcepljena

Voščilnica mladega navijača

Figure 41. Voščilnica mladega navijača

[Stran 067]v letih, ko so bili na višku življenjske moči in poti. Ker tega obdobja ne smejo zanikati,
saj bi izgubili smisel lastnega življenja, vzdržujejo lastno trdnost tako, da še nadalje
heroizirajo tiste “velike dogodke” in se povsem zapirajo pred vsemi zgodovinskimi
dejstvi, ki so jih dohitela. Gre torej za programirano ignoriranje dejstev, torej
za amnezijo, ki zadeva sedanjost in temelji na zacementirani preteklosti. Zato takim
ljudem ni rešitve, saj bodo do konca življenja viseli na lastni iluziji, vso krivdo
pa še nadalje pripisovali nekdanjim žrtvam. Ta oblika amnezije je huda pohaba osebnosti
in bi jo lahko imenovali kazen za zločine, če ti ne bi bili tako grozljivi. Vrhu vsega
živi ta amnezija od nenehnega poniževanja in žalitve svojih žrtev.

Amnezija žrtev poteka podobno, vendar v drugi smeri. Pozabiti hočejo tako trpljenje
kakor “velike dogodke”, ki so privedli do tega trpljenja. Smisel svojega življenja
vzpostavljajo tako, da se nenehno omejujejo od vsega, kar je vezano s tem trpljenjem.
To pa pomeni, da mora žrtev vzpostaviti drugačen okvir osmišljanja, na vsak način
pa okvir, ki je izven zunanjih dogodkov, povezanih z njegovim trpljenjem. To bo z
veliko verjetnostjo izrazito nezgodovinski okvir, vezan bodisi na družino, stroko,
poklic ali hobi. Žrtve se odpovedo govorici o “tistem”, da bi lahko živele, živijo
pa v okviru smisla, iz katerega so amputirale tisti del lastnega in zgodovinskega
življenja, ki so ga zaznamovale krivice in trpljenje. Zato pogosto ne morejo razumeti
zgodovinskega pomena lastnih pričevanj.

Izguba govorice enih in drugih pove veliko o poroznih strukturah naše narodne identitete
in o naši nemoči.

‘Nova Slovenska zaveza je vedno trdila, da je čas tranzicije tak, da daje prednost
politiki. Obnova demokratske kulture je lažje izvedljiva in hitrejša preko politike;
pot preko civilne družbe je negotova in dolga. Tu pa takoj stopi v ospredje vprašanje
politične elite – vprašanje političnega središča. Zakaj je naša politična elita tako
slabo opravila preizkušnjo, pred katero je bila postavljena? Ali je mogoče tako, da
neki narod nima prave elite tudi zato, ker je v bistvu noče? Kaj mislite o slovenskem
antiintelektualizmu?’

Antiintelektualizem je bil v slovenski javni zavesti že zdavnaj prisoten, tudi v obdobju
med obema vojnama. Komunisti so to po eni strani izkoristili v svoje namene, po drugi
strani pa so po prevzemu oblasti razvili ta antiintelektualizem do vrhunca. S to dediščino
živimo še danes.

Slovenci imamo relativno močno elito v splošni kulturi, predvsem v umetnosti. Tukaj
so mogoče primerjave z razvito Evropo. Drugače pa je na drugih področjih, predvsem
v politiki.

Skupina ljudi, ki je konec osemdesetih let organizirala nastanek demokratičnih strank
in se izpostavila na prvih demokratičnih volitvah leta l990, je že od vsega začetka
nosila v sebi klice razkola in delitev. Naj omenim nekaj značilnosti. Del teh ljudi
je prišel iz kulture in mnogi so se po volitvah tja tudi vrnili. Niso bili pripravljeni
delati v politiki. Tisti, ki so ostali v politiki, so nosili v sebi silno raznolične
ideje, kar pa v začetku ni bilo vidno, saj jih je združeval skupni program. Ta pa
je bil dokaj splošen: uveljavitev večstrankarskega parlamentarnega sistema in osamosvojitev
Slovenije. To sta bili dve temeljni točki Demosovega gibanja, ki sta združevali in
prikrili vse razlike. Čim je bil večstrankarski sistem uveljavljen in je vojaški osamosvojitvi
Slovenije sledilo tudi mednarodno priznanje, so vse razlike, ki so se pojavljale že
prej, pridrle na dan z vso silovitostjo. Skupnega programa ni bilo več, različne politične
opcije so se začele uveljavljati druga proti drugi in demokratične stranke so deloma
začele razpadati in izginjati, deloma pa se združevati s strankami komunistične kontinuitete.
Tako je blok novih strank izgubil politično težo.

Ne strinjam se z mnenjem, da je novo nastala politična elita, ki je v demokratičnih
strankah nastopila proti enopartijskemu režimu in za osamosvojitev Slovenije, bila
neuspešna. Pravzaprav je uresničila obe glavni zahtevi svojega programa. Seveda je
to bil šele prvi korak k normalizaciji razmer v Sloveniji.

Trdim, da Demos, kakor je bil sestavljen in kakršno usmeritev so imeli ljudje v vrhu
novih demokratičnih strank, ni bil sposoben uveljaviti normalizacije razmer na gospodarskem,
upravnem in izobraževalnem področju. O teh vprašanjih nista soglašali niti po dve
stranki, velike razlike pa so bile tudi znotraj posameznih strank. To je prvo dejstvo.
Drugo je v tem, da že pred formalnim razpadom Demosa, t.j. po oktobru l991, ta koalicija
v parlamentu ni imela več večine. Po razpadu Demokratične zveze na Bavčarjev in Pirnatov
del smo imeli le še manjšinsko vlado, saj so Bavčarju kmalu sledili tudi Zeleni. Tega
krutega dejstva takratni predsednik vlade ni hotel dojeti. Tudi formalni razpad Demosa
decembra l991 ni bil dovolj močan signal. V listini o razpadu Demosa smo pod-[Stran 068]pisali tudi sklep, da izvedemo do aprila l992 nove volitve. Dve stranki bivšega Demosa
(SKD in SLS) sta to kljub podpisu sklepa striktno zavrnili, ker nista dojeli spremenjenega
razmerja sil. Sledil je padec manjšinske vlade.

Gotovo so bile tukaj storjene tudi hude politične napake in za nekatere se čutim tudi
sam odgovornega. Takrat sem videl edino rešitev v razpisu predčasnih volitev, kar
bi preostale demokratične stranke prisililo v pogajanje in omogočilo morda celo skupen
nastop na volitvah. Danes menim, da bi bil moral sklicati kongres vseh Demosovih občinskih
odborov in tako s pritiskom od spodaj izsiliti kompromis med vrhovi demokratičnih
strank. To je bila vsaj rahla možnost za drugačno rešitev. Zaustavilo me je to, da
takšnih pristojnosti sploh nisem imel in da statut o delovanja Demosa takih oblik
sploh ni predvideval. Kljub temu bi bil moral poskusiti.

Nadaljnji razvoj preostalih demokratičnih strank dokazuje, kako globoke so bile med
njimi razlike o temeljnih vprašanjih normalizacije v Sloveniji. Kar se je pokazalo
leta l993, l994 in l997 v pogovorih med preostalimi strankami slovenske pomladi, je
delovalo pod površino in za javnost nevidno že v času obstoja Demosa. Kdor je bil
blizu, je to razločno videl – če je sploh hotel videti …

V celoti gledano imate prav, ko pravite, da slovenska elita ni prestala preizkušnje.
Vendar je potrebno takoj dodati, da je v prvih dveh letih, ko je vsaj globalno uveljavila
večstrankarski parlamentarni sistem in izvedla osamosvojitev Slovenije, delovala dobro
in učinkovito, ko pa so pridrle na dan razlike o temeljnih vprašanjih nadaljnjega
razvoja Slovenije, je odpovedala in se ni znala dogovoriti o sodelovanju in o novem
skupnem programu.

Potrebno pa je omeniti tudi to, da demokratične stranke niso imele na vrhu niti enega
poklicnega politika, ker jih pač izven partije ni bilo. Manjkalo je torej pomembno
profesionalno znanje, ki odloča prav pri dogovarjanju in iskanju skupnega imenovalca
med različnimi strankami. V koliki meri je to bilo odločilno za razpad demokratičnega
bloka, danes ne bi znal odgovoriti.

‘Ali se vam zdi sprejemljiva teza Nove slovenske zaveze, da pomeni vstop Slovenske
ljudske stranke v koalicijo s strankami komunističnega nasledstva (samo naivneži mislijo,
da ta blok ni enoten!) začetek frontovske politike? Z uveljavitvijo frontovske politike
si bodo sile kontinuitete zagotovile vodstvo političnega prostora za daljše obdobje.
Ali stojijo, če ta teza drži, stranke izvorno demokratičnega naboja pred novimi strateškimi
odločitvami?’

Ne v celoti. To moram nekoliko podrobneje razložiti. Dosedanje izkušnje s strankami
kontinuitete so take, da skušajo vsakega partnerja nategniti. To smo doživeli socialdemokrati,
nato v še hujši obliki krščanski demokrati, zdaj je žal na vrsti ljudska stranka.
Mimogrede so na ta način opravili tudi z Združeno listo in z Jelinčičem, kljub tesni
idejni in moralni povezanosti. Zato je še vprašljivo, ali bo liberalcem uspelo ohraniti
toliko skupnega s Podobniki, da bi iz tega nastala dolgoletna politična zveza. Velika
verjetnost je, da bodo liberalci po svoji navadi “lastninili” kredibilnost ljudske
stranke v lastno korist. V takem primeru seveda do trajnejše “frontne” povezave s
Podobniki ne bo prišlo.

Na slovenskem političnem odru je le malo realnih kombinacij. Kar zadeva program demokratizacije
in normalizacije razmer v Sloveniji, ki ga je skušal uveljaviti Demos, je treba ugotoviti,
da je še daleč od uresničitve. V kombinaciji s strankami kontinuitete tudi ni mogoče
pričakovati temeljnih reform, ki jih potrebujemo. Analiza današnjih razmer v Sloveniji
kaže, da smo pred podobnimi izzivi in nalogami kakor leta l989. Tudi takrat je bilo
temeljno spoznanje, da dogovarjanje in pogajanje za Smoletovo “okroglo mizo” ne more
pripeljati niti koraka naprej. Zato smo takrat prekinili dogovarjanje s Smoletom in
začeli pogajanja za ustanovitev predvolilne koalicije Demos.

Razmere v Sloveniji pa so danes v mnogih pogledih celo slabše, kakor so bile leta
l989. Bistvene strukturne prednosti so le parlamentarni sistem in lastna država. Slabše
pa so v tem, da se je v javni zavesti razblinil odpor proti kršenju temeljnih človekovih
pravic v komunističnem režimu, ne da bi te kršitve bile odpravljene. Privatizacija
družbenega premoženja poteka tako, da privilegiranci iz prejšnjega režima postajajo
premožni ali celo bogati, večina državljanov pa je odrinjenih, čeravno nosijo glavno
breme “sanacije”. Tako se socialne razlike povečujejo, niso pa rezultat uspešnejšega
ali pridnejšega dela, temveč predvsem privilegiranega položaja v prejšnjem režimu.
Ta perfidna operacija “tranzicije” se ob pomoči medijev razlaga kot pravična posledica
“tržnega gospodarjenja”, v katerem pač uspevajo tisti, ki so “učinkovitejši in sposobnejši”.
Ime te skrbno organizirane goljufije stoletja je [Stran 069]“zgodba o uspehu” liberalne demokracije. Istočasno skoraj nimamo demokratičnih sindikatov,
ki bi morda lahko organizirali odpor. Kljub temu se gre ljudska stranka “mostogradnjo”
ali “mostiščarstvo” s tistimi, ki so v največji meri odgovorni za to stanje. Po vseh
strankarskih izkušnjah v obdobju po letu l989 je to razkroj slovenskega političnega
uma in pritlehna odpoved demokratizaciji Slovenije.

V tem smislu smo zopet pred novim začetkom, podobno kot leta l989. Vsi vemo, da je
rešitev iz tega položaja samo korenita sprememba razmerja političnih sil v Sloveniji.
Ta projekt gotovo ni izvedljiv kratkoročno, temveč kvečjemu srednjeročno, pri čemer
je potrebno začeti takoj. Zastaviti je potrebno široko in radikalno, razvijati jasne
civilizacijske kriterije pri organiziranju sindikatov, pa tudi v civilnih gibanjih
o socialnih in ekoloških vprašanjih in pri razkrivanju zatohlosti v znanstvenih institucijah,
sodstvu, v državni upravi in tudi pri ugotavljanju nečednih mahinacij in organizacijskih
nesmislov v paradržavnih finančnih ustanovah, v še vedno državnih bankah in v ministrstvih.
Natančno moramo analizirati potek pogajanj z Evropsko zvezo in sproti ugotavljati,
kje se zanemarjajo ali prodajajo slovenski interesi.

V Sloveniji potrebujemo normalizacijo in demokratizacijo na vseh nivojih, saj se samo
tako lahko poslovimo od naše dolge balkanske zgodovine. Za to pa je potreben kulturni
premik, ki je dolgoročen. Kljub temu brez premika v političnem razmerju sil ne bo
šlo, saj je eno z drugim neločljivo povezano.

Naš zaveznik je realnost, ki se ne pusti blefirati niti “zgodbam o uspehu” niti karieristični
“mostogradnji”. Slovenska ekonomsko socialna realnost se kaže v vedno ostrejši luči
in neusmiljeno demantira verbalne konstrukte in prazne obljube. Dejstvo je, da nam
niti izdatni krediti od zunaj ne bi pomagali, saj je celoten sistem gospodarjenja
z javnimi sredstvi v veliki meri brez odgovornosti in korupten. Podoben je preluknjani
posodi, s katero se prenaša voda, seveda dokler je še kaj je. Tuji krediti bi poniknili
v organizacijskih absurdih in v nastavljenih žepih. To bodo prej ali slej opazili
tudi volivci.

‘Toda naj bo frontovska politika formalno še tako uspešna, prej ali slej bo novolevičarsko
jedro, ki jo je organiziralo in jo nosi, moralo demisionirati – tako so to morali
narediti predhodniki komunisti. Ne ti ne oni namreč niso v stanju nositi življenja.
Ali se bodo demokratske sile vsaj za ta čas pripravile – strokovno, moralno, politično?
Kako?’

Demokratične sile v Sloveniji so se zadnja leta marsičesa naučile. Predvsem pa so
dojele, da se za solzavim spravaštvom in perfidnimi svarili pred “delitvijo” naroda
skrivajo predvsem banalni gospodarski in oblastniški interesi. Kdor zanika kruta dejstva
zgodovine, se ne želi spraviti, saj sprave brez resnice ne more biti. Kdor po potrebi
interesov svojih klientov množi resnice, brani laži. Kdor hinavsko svari pred delitvijo
naroda, prikriva razdelitev, pri kateri je desetletja predano sodeloval. Kdor hoče
graditi mostove med demokratično modernizacijo Slovenije na eni in “lastninjenjem”
po meri “zgodbe o uspehu”, se je odpovedal razliki med mojim in tvojim. Ali se ne
zaveda, da drži vrečo, ko drugi krade?

Vse te in podobne zanke, spretno nastavljene tako v mnogih medijih kakor v izobraževalnem
sistemu, tako v politiki kakor v poslovnem svetu, nas ne prepričajo več. Ne verjamemo
lepim besedam, merimo dejanja. Zato je le mogoče reči, da se gospodarske in socialne
razmere v Sloveniji zares nevarno slabšajo, da se pa zboljšujejo naše sposobnosti
dojemanja. To ni tako slabo, za začetek …

‘Dr. Jože Pučnik, zahvaljujemo se vam za pogovor. Še to, če vas je že kdaj obšla misel,
da bi napisali Spomine – kako bi bilo mogoče, da vas ne bi – bilo škoda, tako za nas
kot za prihodnost, če bi se ji pretirano upirali. ’

Date: 2009