Zaveza št. 28 – Moj maj 1945 (Alojzij Ambrožič )


§

To spominsko razmišljanje je bilo prvič objavljeno v Celovškem Zvonu 1985/3. Za dovoljenje
za ponovno objavo se kardinalu lepo zahvaljujemo.

I

Včasih bi želel še enkrat prehoditi pot, ki sem jo prehodil od Gabrja do Vetrinja
v drugem in tretjem majskem tednu leta 1945. Da bi se ustavil v Čepljah pod Utikom,
kjer nas je čakal oče, ki je malo pred nami odšel na Dobrovo, in nam od daleč z vso
silo mahal, naj hitimo; da bi se ustavil na polju pred Šenčurjem, kjer smo prebili
prvo noč od doma; nad cesto v Tržiču, kjer so nas Nemci, hiteči na sever, zadržali
dva dni; na vrtu zapuščene gostilne nekje pod Ljubeljem, kjer smo v naraščajoči paniki
čakali skoro vso noč, da bi smeli na pot proti tunelu. Rad bi si priklical v spomin
petnajstletnika, ki sem bil. Seveda za to zmeraj zmanjka časa, najbrž predvsem zato,
ker je želja le želja. Ali bi sploh mogel najti tisto polje in cesto in gostilno?
Bi še mogel najti sebe? Bi mogel še enkrat doživeti sončno popoldne na dan, preden
smo odšli, ki me je tako prevzelo, da sem pozabil, kaj se dogaja? Našel sem pač melino
na avstrijski strani Ljubelja, kjer smo se neprespani ustavili, potem ko smo pričakali
osemletnega brata, ki se je ločil od nas v tunelu. Oče je začel kuhati kavo, mama
in sestri so zaspale na travi. Toda nenaden krik: “Partizani, partizani,” nas je spet
pognal v beg.

Ljubeljski tunel: blato čez gležnje, polno odvrženih nemških ročnih granat, konji
in vozovi in mule in ljudje in tema in gneča. Vsem se mudi, vsi hitimo na drugo stran,
tunel se zagolsne. Mislim, ki se vsiljujejo, ne dovolim do besede. Pred tunelom goreča
skladišča, eksplozijie, mali kozaški konjički kot gamsi na vzpetinah, v cestnih jarkih
prevrnjeni avtomobili, tovornjaki in vozovi. In ljudje, ljudje vseh vrst, Srbi in
Rusi in Nemci in seveda Slovenci, vojaki in civilisti, otroci in odrasli. Kako uro
po našem odhodu iz Tržiča so na bežeče začeli streljati z minometalci – občutek zbegane
nemoči, ko so nas dotekli s svojo novico. Na drugi strani Ljubelja spet cesta, ki
se zdi neskončna. Ob njej poginuli konji in mule, ki nabrekajo in se razpočijo v strašen
smrad. Na drugi strani Drave prvo srečanje z Angleži, ki civilistom jemljejo zapestne
ure in razorožujejo domobrance – vse drugače od srečanja, po katerem smo hrepeneli
vso vojno. Razpadajoči svet postaja vse bolj čuden in nerazločljiv.

Tiste tedne sem spoznaval svojega očeta. Tudi njegov svet se je podiral, tudi on ni
imel odgovorov, to sem jasno čutil, toda molčal je, nikdar izgubil kontrole nad seboj
in nad nami, vlekel je voziček s hrano in obleko, bil z nami in hitel, hitel, hitel.
Njegov “Ali gremo vsi ali nihče” nas je primoral oditi od doma, ker smo vedeli, da
bi njega komunisti ubili prvi dan. S tem je mamo rešil skoro gotovega zapora in zgodnje
smrti, nas pa šikan in dolgoletnega zapostavljanja : še leta pozneje nam je pisal
sosed, “Pri nas je najslabše to, da te sme vsaka baraba brcniti.” Tudi v momentih
najostrejše upornosti mi ni zbledela podoba očeta na poti proti Borovljam.

Spominjam se strahu, pravzaprav groze, ki sem jo pozneje redko, če sploh kdaj, doživel;
groze, ki se je vračala vse do leta 47, ko so bili Angleži zadnjič na tem, da nas
vrnejo Jugoslaviji. V sanjah sem jo doživljal še pet let po prihodu v Kanado in njene
odmeve sem našel še leta 60, ko sem se prvič vrnil na Dobrovo in slišal ljudi, partizanske
in domobranske, instinktivno zašepetati, kakor hitro so zinili besedo proti ljudski
oblasti. V literaturi jo najdem pri Izaiju (10: 28–32), ko opisuje bližanje asirskih
hord Jeruzalemu, in pri Grahamu Greenu, ko redkobesedno kot zmeraj opisuje Tontons
Macoutes (The Comedians).

Prva dva tedna v Vetrinju, pravzaprav manj kot dva tedna, mi ostaneta v spominu kot
intermezzo, ki nima para v mojem življenju. Šotori, driska, obeljene smreke ob robu
polja, katerih lubje je šlo za strehe na šotorih, nemški napisi vsepovsod, čeprav
so ljudje vsaj z nami govorili slovensko, cerkev s svojo Pietá. Kako lep je oltar
z gotskim oknom, sem odkril šele trinajst let pozneje. Kmalu po prihodu smo začeli
s šolo – v treh tednih sem pozabil skoro vso grščino. Mobilizacija še preostalih mladih
civilistov v domobrance, domobranska parada na polju. Krener, ki salutira, poročila,
ki jim nismo verjeli, pa so bila vendar tolažljiva: “Angleški tanki vozijo med Trstom
in Ljubljano.” Do zadnjih majskih dni sem na partizane v Ljubljani gledal kot neke
vrste pomoto, ki se mora kmalu popraviti. Da, prikradla se je misel, da so morali
prav tako upati ruski begunci v letih 1917–21, pa sem jo spodil.

In nato nenaden konec sveta – vrnitev domobrancev. Da bodo pomorjeni, o tem nismo
dvomili. Suh obup v glasu mlade žene z [Stran 049]

Moji domovini

Figure 34. Moji domovini Mirko Kambič

dojenčkom na rokah, “Moj mož je včeraj odšel.” Smrt sijočih mladih mož, smrt sosedov,
znancev, družinskih prijateljev, smrt do tedaj trdnega dela osebnega sveta. Topa bolečina,
ki kričati ne more, ker ne ve, komu. Brezbeseden občutek poraza in osamljenosti: ves
svet je proti nam, nihče nas ne mara, nihče nas ne razume. Bog ne razloži. Toda Bog
razume in ostane; samo Bog ostane.

Edino, kar nam je lajšalo žalost nad usodo drugih, je bil strah, da bi jim sledili.
Čeprav je intervencija dr. Meršola, ki je skoro edini znal angleško, preprečila našo
vrnitev, se nismo mogli otresti nezaupanja do Angležev. Hvala Bogu, da nismo vedeli,
kako dobro osnovano je bilo naše nezaupanje.

Nad vsem tem in v vsem tem pa se jasno spomnim močnega občutka, da je “našega” sveta
konec. Ne bi vedel več, kako sem si ga formuliral, toda kakor hitro sem zvedel za
vrnitev domobrancev, sem čutil, da stare, dostojne, hieratične, rožmarinove, baročne
Slovenije ni več. Kar je bilo včeraj samo po sebi umevno, je danes preganjano in zaničevano.
Nove osnovne premise sedijo na tronu. Brez dvoma je pri vsem tem imelo svojo vlogo
nenadno slovo od mladosti; brez dvoma je bila “moja ” Slovenija do neke mere mit,
toda prijatelj, ki je ostal v Ljubljani, mi je povedal leta pozneje: “Devetega maja
zjutraj sem šel na ulico in začutil, da sem v drugem svetu.”

II

Vendar konec ni prišel popolnoma nepričakovano. Čeprav prepoznam stopnje njegovega
prihoda danes mnogo jasneje, kot sem jih videl tedaj, so mi te stopnje brez dvoma
ostale v spominu prav zaradi nemira, ki so ga povzročile.

Tretji maj, ki je tik pred begom proglasil združeno Slovenijo na ljubljanskem Taboru,
se mi je zdel lepa, toda že brezmočna gesta, nad katero se nisem mogel navdušiti,
čeprav sem imel še precejšnjo zalogo navdušenja. Kak teden ali dva prej je Slovenec
objavil Rupnikov govor, čigar vsebine se ne spomnim, spomnim pa se občutka, da sicer
naravnost in pošteno govori, toda nima odgovorov na vprašanja, ki so nas vznemirjala
vse bolj, “Kaj bo s Slovenijo, kaj bo z domobranci, kaj bo z nami?” V začetku aprila
je, devetdesetleten, umrl stari oče, ki je imel srečo, da ni dočakal konca vojne;
bali smo se, da bo prihod Rusov, ki so bili že v Prekmurju, onemogočil njegov pogreb.
V marcu so zavezniška letala trosila letake s poročilom o jaltski konferenci. Dvoje
mi ostaja v spominu: RAF in USAAF kot [Stran 050]založnici letaka in sklep Jalte, da bo Jugoslavija “osnovana na široki demokratični
podlagi” pod okriljem partizanov. Kaj sta RAF in USAAF, nisem vedel; danes se mi zdi
ironična želja po založniških pravicah nad napovedjo tolikih nedolžnih smrti. Točno
pa sem vedel, kaj pomeni široka demokratična podlaga. V pozni jeseni leta ’44 je sestra,
ki je hodila na uršulinsko gimnazijo v Ljubljani, pripovedovala o srbskih beguncih,
ki so prišli v Slovenijo po ruski zasedbi Beograda. Danes se vprašam, zakaj me njeno
pripovedovanje ni bolj vznemirilo, kot me je. V juniju nam je na balkonu frančiškanskega
dijaškega konvikta povedal prefekt p. Engelhard Štucin, da je kralj Peter imenoval
Tita za svojega vojnega ministra. Nič ga nismo spraševali o poročilu, ker nas je žgala
njegova poraznost za nas. V aprilu nas je gimnazija poslala na ljubljanske ceste nazdravljat
domobrancem po njihovi prisegi. Se se spomnim molka, ki je pozdravil četi oboroženih
Nemcev, ki sta kot glava in rep spremljali parado neoboroženih domobrancev. Ta molk
je bil brez dvoma izraz nasprotovanja, da, sovraštva do Nemcev, toda bil je tudi izraz,
o tem sem prepričan, kolektivne zadrege. Neprijetni videz, da smo na strani okupatorja
– kakor sem si dopovedoval, da je to navidezno sodelovanje neizbežno, da se ne da
drugače, se nisem mogel popolnoma osvoboditi včasih večjega in včasih manjšega nemira.
Vedeli smo seveda, da bodo Nemci odšli, komunisti pa ostali; prav tako smo vedeli,
da se bo vojna odločila drugod. Še bolje smo vedeli, da je komunistični partiji narodnost
deveta briga in da izrablja slovenski patriotizem le za dosego oblasti. Sam sem se
še spominjal zastavic s kljukastim križem na bicikelskih balancah dveh ali treh mladih
komunistov iz naše soseščine (morda so bili le skojevci) v letih ’40 in ’41, ko sta
bila Stalin in Hitler prijatelja. Žena mojega strica, ki je bila komunistka, je delala
propagando med jugoslovanskimi vojaki, naj streljajo, ko pridejo Nemci, ne Nemcev
ampak svoje oficirje. Grozljivo je bilo pomanjkanje vsakega sramu pri komunistih,
ko so se ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo čez noč prelevili v največje narodnjake.
Toda zadrega je ostajala.

Misel, da bo morda treba bežati, se nikoli ni dolgo pomudila, bila pa mi je dovolj
znana, da me ni osupnila očetova novica nekaj dni pred odhodom. Nikdar pa se mi ni
porodila misel, da bi nas po begu vračali v partizanske roke. Drugim beguncem gotovo
tudi ne. Je bila vzrok tega naivnost in nepoznanje sveta? Morda. Toda verjetneje je
bil to poklon dostojnih ljudi svojemu svetu, kateremu pripisujejo lastno dostojnost.
Verjetneje tudi je bilo to znamenje, kako globoko je padla etika evropskega sveta
v konfliktu med in z dvema nekrščanskima ideologijama.

III

Proti koncu junija so nas razselili iz Vetrinja; naša družina je bila dodeljena v
Peggez pri Lienzu. Ob prihodu tja smo slišali odmeve kozaške tragedije mesec prej,
ko so Angleži z nakano ločili oficirje od moštva, nato taborišče obkolili in kozake
s fizično silo spravili na čakajoči vlak, ki jih je odpeljal na vzhod.

Kdaj smo dobili prva konkretna poročila o končni usodi domobrancev? Ne bi mogel reči,
toda še tisto poletje so prispeli prvi ubežniki iz različnih taborišč in iz samega
Roga. Povedali so o divjanju partizanov, o mrzlem in neusmiljenem preziru partizank,
o lakoti in psovkah, pretepanju, mučenju in poniževanju, o rokah, zvezanih z žico,
in nočnih transportih, o lajanju mitraljezov, o plazu trupel in polmrtvih teles, o
strašni žeji krvavečih in umirajočih …

Toda vse to je bilo zavito v popoln molk: Vzhod javno ni triumfiral, Zahod je molčal.
Ko sem po prihodu v Kanado pripovedoval sošolcem, kaj se je zgodilo, so me ti potomci
irskih priseljencev, ki so dobro vedeli, česa so Angleži zmožni, mirno informirali,
da “the British couldn’t do such a thing.” Leta ’58 me je v Železni Kapli spraševala
prof. Angela Piskernik, ki me je med vojno učila prirodopis, kaj se je zgodilo z domobranci.
Sprva sem jo sumil, da me le skuša, toda hitro sem videl, da res želi vedeti. Pred
nekaj leti sem imel pogovor s prijateljem, s katerim sva se spoznala na gimnaziji
in spet srečala v Totontu 30 let pozneje. Bil je med vrnjenimi domobranci in kot mladoleten
izpuščen. V Kanado je prišel leta ’65. “Kdaj si pa zvedel, kaj se je zgodilo z drugimi?”
sem ga vprašal.

“Ko sem prišel v Toronto.”

“Ne prej?”

“Ne.”

“Pa nisi opazil, da nekaterih ni? Nisi govoril o tem z drugimi, ki so bili izpuščeni
kakor ti?”

“O tem nismo nikdar govorili. Da je nekaterih v domači vasi zmanjkalo ob koncu vojne,
sem seveda vedel, toda po njih nisem poizvedoval.”

Naj omenim še svoj pogovor s čistilko, ki sem jo srečeval na hodnikih torontske univerze.
Starejša ruska Nemka, ki se je z Nemci [Stran 051]umaknila iz Rusije. “In v tridesetih letih, kaj ste delali?” “Lepo je bilo: hodila
sem v šolo, živela v internatu za dekleta. Študirale smo; hodile na ples; dosti druščine.
Mlade smo bile.” “Pa niso precej ljudi zaprli v tistih letih?” “No, nekatere so že
zaprli – le tiste, ki so zaslužili.”

IV

Zdaj je štirideset let od tistega silno dolgega maja. Marsikaj sem v teh letih zvedel
kot pač vsakdo, dosti bral, premišljal, predvsem pa doživel. Nisem pa nikdar pozneje
tako intenzivno živel; na maj 1945 pozabiti je nemogoče. Ko z brati in sestrama obujam
spomine, smo si edini, da je bil ljubeljski tunel za nas vse najbolj travmatični osebni
dogodek.

Centralni dogodek pa je bila vsekakor vrnitev domobrancev. Le postopoma sem odkril
kontekst te vrnitve: ista usoda je doletela kozake, vlasovce, hrvaške domobrance in
še druge, s to razliko, da je Stalin pomoril le častnike, navadne vojake pa poslal
v gulag, kjer jih je srečal Solženicin. To dejanje se mi zdi danes eno najvidnejših
znamenj etične degeneracije celotnega evropskega sveta, ki jo je druga svetovna vojna
delno povzročila, delno pa pospešila in jasno izrazila. Je dejanje zavestne kolaboracije
demokratičnega Zahoda s Stalinovim klasicidom, ki je kot Hitlerjev genocid spremenil
pravila, ki vodijo javno življenje evropskega sveta. Pretvarjanje, laži in ukane,
ki so jih predstavniki Zahoda imeli za potrebne, da se žrtve njihove politike ne bi
prezgodaj zavedele, kam gredo, kažejo, da so vsaj sumili, kakšna usoda jih čaka. Kakor
hitro oseba neha biti samosvoja posestnica osnovnih pravic in postane le kolesce socialnega
ali ekonomskega kolektiva, ki ji edini daje pravico do življenja, smisel in dostojanstvo,
ne govorimo več etičnega jezika, ki ga je Evropa doslej govorila, čeprav morda uporabljamo
iste besede.

Kako strašna je bila dilema dobrih katoličanov, ujetih v klešče nacizma in komunizma!
Po štiridesetih letih je seveda marsikaj laže presoditi, toda presoji naj se ne mudi,
da bi postala obsodba. Nehote in skoro nevede namreč sodimo preteklost v luči poznejših
dogodkov, ki so postali neizbežni šele v momentu, ko so se zgodili. Važnejše kot to,
kar bi po našem sedanjem mnenju moralo biti, je tisto, kar je bilo tedaj konkretno
mogoče, ne le glede na zunanje danosti, ampak tudi glede na tedanje miselne predpostavke.
Kdo si more danes, po destalinizaciji, Solženicinu, Khmer rougeu in štiridesetletni
skušnji življenja pod komunisti, še predstavljati privlačnost in zapeljivost, ki jo
je imel komunizem za nekatere katoličane v tridesetih letih? In kaj je mogel napraviti
šentjoški kmet, z vestjo, ki mu jo je vzgojila Cerkev, in s samozavestjo in ponosom,
ki ga je podedoval po očetih, ko so mu v imenu narodne osvoboditve pljuvali na vse,
kar mu je bilo sveto, ljudje, katere je z vso pravico imel za lopove?

Naj končam s citatom ameriškega političnega komentatorja Williama Leeja Millerja:
“Končni rezultat našega dela je češče tisti, ki se skriva v sredstvih, katera uporabimo,
kot pa tisti, ki ga vsebujejo ideali, katere proglašamo” (Of Thee, Nevertheless, I
Sing, str. 182). Gibanje, ki se posluži načrtne laži, hinavščine in terorja za dosego
pravičnosti in enakosti, ne bo ustvarilo raja na zemlji, ampak družbo, ki se prenareja
in boji.

Date: 2009