Zaveza št. 28 – Jože Osana – kako se ga spominjam (Primož Ramovš )


§

Bil je leto dni pred menoj na klasični gimnaziji v Ljubljani. Kdaj in kako sva se
pobliže spoznala, se ne spominjam, gotovo pa naju je povezovala glasba in prav to
področje nama je bilo skupno in naju je pripeljajo do iskrenega prijateljstva. Tudi
stanovanjska bližina je bila gotovo pozitiven faktor najinega sodelovanja, zlasti
pa še to, da sva bila oba študenta Državnega konservatorija. Saj so tja hitele vse
najine misli, vsa moja zanimanja in vsa moja prijateljstva, in to seveda veliko bolj
kot pa vseh osem let v gimnaziji. Jože Osana je imel glavni predmet klavir, mene pa
je seveda veliko bolj privlačeval študij kompozicije, vendar pa je bil tudi Jože zelo
aktiven pri študiju kompoziciijskih veščin. Zelo se je zanimal tudi za dirigiranje,
do tega pa jaz nisem imel nikdar posebnega veselja. Če si sedaj v spomin prikličem
najina skupna konservatorijska leta, mi predvsem ostajajo živi njegovi interesi za
organizacijo tovarištva med študenti. Zelo je bil angažiran pri Društvu ljubljanskih
konservatoristov, aktivno je sodeloval pri raznih koncertnih prireditvah in tudi pri
družabnem življenju konservatoristov. Če se prav spominjam, je bil nekaj časa predsednik
tega društva. V posebnem spominu pa mi je njegova dirigentska žilica. Uspeh njegovega
prvega koncerta je bil za tiste čase naravnost fantastičen. Bil je takrat v osmi gimnaziji
(jaz v sedmi) in organiziral je šolski orkester (razume se seveda z nekaj tujimi substituti)
in izvedel naslednji program: krstna izvedba mojih Quatre pieces symphoniques, potem
krstna izvedba njegove Introdukcija in fuga, po ena skladba Osterca in Škerjanca in
za konec Mozartova Mala nočna glasba. Koncert je priredila klasična gimnazija in je
bil v polni frančiškanski dvorani. Osana je dirigiral celoten program. Koncert je
imel izjemen uspeh in je znatno pripomogel k ugledu klasične gimnazije. Leta 1938
je Jože Osana maturiral. S tem so se najine že tako ne preveč močne gimnazijske vezi
pretrgale, povečalo pa se je najino medsebojno služenje glasbi v okviru konservatorija
in drugih glasbenih prireditev. Spominjam se, da je organiziral in dirigiral več koncertov,
ki so večinoma potekali v frančiškanski dvorani. Skoro vedno sem sodeloval ali kot
pianist ali kot hornist. Koncerti so bili vedno dobro obiskani in v takratnem našem
kulturnem ozračju dobro sprejeti in odmevni. Zlasti mi je še v spominu uprizoritev
Tomčevega odrskega dela, ki smo ga kar petkrat ponovili (žal se naslova tega dela
ne spomnim).

Zadnja leta svojega gimnazijskega študija je Jože Osana tudi orglal pri šolskih mašah
v križevniški cerkvi. Po njegovi maturi je ta dolžnost pripadla meni in zapečatila
mojo usodo organista. V letih pred II. svetovno [Stran 087]

Skladateljev zadnji dom na pokokpališču Assumption v Torontu

Figure 45. Skladateljev zadnji dom na pokokpališču Assumption v Torontu

vojno je organiziral društvo Krog, v katerega me je sicer vabil, vendar pa med člane
nisem hotel vstopiti, ker sem bil vedno nasprotnik društvenega življenja; za to pa
je imel Jože Osana izreden posluh, izjemno sposobnost in neuničljivo veselje. Kakšnih
posebnih spominov na moji pomaturitetni študijski dobi na Akademiji za glasbo nimam.
Verjetno smo sodelovali na raznih prireditvah, kot se še spomnim, dvakrat na silvestrovanju
v bolnišnici na Golniku, kjer smo skušali pacientom razsvetliti silvestrski večer.
Mnogo takih podobnih koncertov je Jože Osana uspešno organiziral, na njih je sodeloval
kot pianist in če je bil kakšen ansambel, tudi kot dirigent. Vendar pa pri vsem tem
ni zanemarjal svojih skladateljskih zmožnosti. Tudi na tem področju je bil ambiciozen
in zlasti s tercetom sester Fink izvedel marsikatero svoje delo. Razume se, da se
v estetskih skladateljskih pogledih nikakor nisva ujemala, pri čemer pa seveda nisem
njegovih skladb slabo ocenil. Čeprav so bile drugačne kot moje, sem jim moral priznati
visoko vrednost, bogato invencijo in umetniško kvaliteto. Ko sem po diplomi na Akademiji
za glasbo odšel v Rim, se je najino sodelovanje kajpak pretrgalo. Po mojem povratku
sva seveda takoj obnovila stare prijateljske stike in sodelovanje, a je zaradi vojnih
razmer bilo močno okrnjeno. Ponovno najino zbližanje je bila skupna služba v domobranski
godbi, kjer sem zadnje leto pred koncem vojne bil hornist. Jože Osana pa arhivar.
V tem času si ne morem v spomin priklicati kakšnih velikih glasbenih dejanj, vendar
pa se spominjam, da smo marsikdaj sodelovali na raznih kulturnih srečanjih ali dobrodelnih
prireditvah. Prišel je maj 1945. Domobranska godba je bila razpuščena, njenim članom
je bilo dano na izbiro: ali ostati v domovini pod komunistično vlado ali se pridružiti
vojaškim formacijam, ki so odšle na Koroško. Zadnji dan odločitve me je Jože Osana
obiskal na mojem domu. Ko sem mu povedal, da nameravam ostati v Ljubljani, je bil
nad mojo odločitvijo zelo začuden. Rekel mi je, da pa on odhaja iz domovine.

To je bilo zadnje osebno srečanje, ko sta se najini dolgoletni prijateljski poti razšli
vsaka na svoj konec in se nikdar več nista srečali. Mnogokrat sem sicer o svojem prijatelju
dobil poročila in informacije, lahko sem z zanimanjem in veseljem spremljal njegovo
umetniško delovanje v Argentini in Kanadi. Večkrat sva si izmenjala pozdrave in dobre
želje, ni pa nama bilo usojeno, da bi si še kdaj segla v roke kot takrat, sedmega
maja 1945.

Date: 2009