Zaveza št. 27

1.1.1. Komunizem – tragiška igra s komedijantskim koncem

Ko vsako leto izvemo za Nobelove nagrajence v kemiji, fiziki, medicini in biologiji in so nam hkrati sporočeni tudi njihovi dosežki na posameznih področjih, nas prevzame spoštovanje pred prodornostjo človeške misli, pa tudi pred neznanskimi investicijami dela in talenta, ki so bile za vsakega od teh prodorov potrebne. Hkrati pa – toliko od tega, kar se nam sporoča, le razumemo – nas spet obide misel, kako neznansko je svet zapleten. Zakaj ni preprostejši? Ali ne bi mogel obstajati, če bi bil bolj enostaven, bolj pregleden, tako rekoč iz večjih kosov? Tako pa se nam zdi, da je stanje, ki ga vsako odkritje pokaže, takšno, da se nam zdi ustrezna pripomba angleškega biologa J. B. Haldanea, da je svet ne samo bolj zapleten kot si mislimo, ampak tudi bolj, kot bi si mogli misliti. Ko se tako privajamo misli, da je svet tudi v svoji snovnosti neizčrpen, pa seveda vemo, da je tisti svet, ki je odvzet neznanemu, trden, izmerjen, pregleden in zanesljiv; mogoče ga je uporabljati in nanj računati, na njem in z njim kaj zgraditi, biti z njim domač – ga imeti za kraj, ki mu pravimo dom.

Kaj pa svet, ki ga ustvarjamo ljudje? Takšen, od ljudi ustvarjen svet, so vsakovrstne ustanove, ki se zdi, da enostavno kar so, a je za njimi od začetka človeška misel. Takšni ustanovi sta mesto in država, ki ju je zavestno postavil človek, saj nismo čebele ali mravlje. Takšna ustanova je šola, takšne ustanove so tudi oblike človeškega obstajanja, kot sta narod in družina, za katere bi rekli, da obstajajo po naravi in da jih ni postavila misel, a se jih je, potem ko se jih je človek ovedel, tudi polastila misel in skušala nad njimi uveljaviti svojo urejevalno moč.

Posebne vrste svet je tista bitnost, ki jo ustvarja človek z jezikom: z govorjeno in pisano besedo. To je vedno nov svet, področje, ki se stalno širi in narašča z novimi in novimi izrekami. Vsebina teh izrek je tolmačenje tega, kar je najdeno v svetu stvari ali pa v repertoarju osebnega in skupinskega doživljanja. Včasih je tolmačenje vse, kar si jezik postavi za namen, včasih pa je za jezikovnimi dejanji še nekaj drugega: stvari hočemo ne samo razložiti v njihovi dejanskosti, ampak bi hoteli tudi videti, ali je za njimi kak smisel – ali je mogoče zanje reči, ali predstavljajo vrednote po sebi. Hoteli bi izvedeti ne samo, kako stvari so, ampak tudi, ali so smiselne in vredne.

Kadar si jezik privzame vlogo tolmačenja snovnega, izkustveno ugotovljivega sveta, je njegovo izrekanje pod kontrolo. Takrat je tako, kakor je rekel dr. Johnson: Če brcneš skalo, tudi skala brcne tebe. Ali drugače: za krivice, ki jih je jezik naredil stvarem s tem, da jih je napačno predstavil, se mu te nemudoma maščujejo. Če pa maščevanje iz različnih razlogov nekoliko odložijo, si utegnejo ta odlog zaračunati in se potem v svojih maščevalnih dejanjih dobesedno razbesnijo.

Čisto drugače pa je takrat, kadar jezik tolmači stvari, ki na neki način so, a ta način vsekakor ni snoven. Še zlasti je čisto drugače takrat, kadar jezik pri tem začuti, da mora raziskati stvari tudi glede njihove smiselnosti in vrednosti. Kaj je tu tista drugačnost? Ta, da stvari, če se čutijo žaljene zaradi napačne predstavitve, nimajo te moči – ali pa niso te vrste, da bi se spustile na raven obračunavanja – da bi protestirale takoj. Namesto da bi zakričale, protestirale in brcale, se zavijejo v molk in čakajo.

In ravno ta molk ima usodne posledice. Ljudje, ki so tako narejeni, da se jim nasilnost ne zdi nenaravna, in ljudje, ki niso bili poučeni ali pa nimajo v sebi tega, da je svet nevaren prostor in da se je treba po njem premikati pametno, previdno in ne prehrupno, ti ljudje so poenostavljeni tudi v tem, da si molk stvari skrajno preprosto in zelo napačno razlagajo. Poloti se jih varljiva misel, da stvari sploh ne morejo govoriti in da bo njihov molk večen. Ta misel je usodna, še bolj usoden pa je sklep, iz nje izpeljan: da so zato namreč svobodni. Usoden je ta sklep zato, ker so to tudi ljudje, ki se ne sprašujejo, kaj svoboda sploh je, ampak jo zelo preprosto umevajo tako, da jim je dovoljeno početi vse, kar se jim poljubi. To pa pomeni: večati svoj lastni prostor in ga opremljati s predmeti, ki jim delajo veselje.

Toda stvari ne molčijo večno. Ko pride njihov čas – prihajanje in odhajanje tega časa je povezano s temeljno zgodovino – spregovorijo tudi one, nikakor ne brez učinka. Če je naslovnik še tisti, ki si je sam dovolil nedopustno igro z njimi, vidimo ponovitev usode, ki je nekoč doletela Ojdipa, Kreona ali Medejo,[Stran 002]

Figure 1. Stara slovenska domačija Mirko Kambič

lahko torej govorimo o tragediji, ki je ena od arhetipskih oblik človeškega obstajanja; če pa bitni zgodovinski čas dovoli spregovoriti stvarem šele kateremu od poznejših rodov, pa imamo opraviti s katastrofo širokih, včasih najširših razmerij, ki leže na družino, na narod, na državo ali na celotno civilizacijo. Z njo nastopi čas ali topega prenašanja ali pa čas refleksije – rodovitni čas obiskanja.

Lahkotnost ali lahkomiselnost človekovega odnosa do sveta izhaja torej iz molka stvari. Če molk traja – če je čas tako ubožen, da ne premore prerokov – pride končno do stanja, [Stran 003]iz katerega se je v celoti izselil občutek za resničnost. To je stanje, v katerem in nad katerim zavlada subjekt, ki ga določata dve stvari: odsotnost razuma in patološka ekspanzija volje in moči. Kako je moglo do tega priti? V katerem uvidu se je rodila hybris – prestop v prepovedani prostor?

V začetku in osnovi vsega je res odnos do resničnosti. Ena od resničnosti je tudi človek in njegova zasnovanost. Če se človek uvidi kot zasnovano bitje, potem ne more biti sam svoj osnutek. Njegova zasnovanost je njegova najbolj temeljna resničnost in je tu in je dana. Človek ima svoje mere in kaj je hybris, če ne zanikanje mere. Zagrešena hybris je bivanje zunaj mere – nekaj bistveno neizmerjenega in nezmernega. Če bi hoteli to stanje opisati z izrazi, ki bi jih poiskali v polju etičnega in moralnega, ne bi zajeli njegovega izvirnega bistva. Etično in moralno je ontološko drugotno. V osnovi, v »temelju« je mera. Ko ne bi bilo tako, ne bi bilo tragedije. Tragedija je možna zato, ker je človek naredil nekaj, kar ni bilo v skladu z njegovimi merami in je zato prišlo do zgrmetja – zgrmetje je slovenska beseda za grški izraz katastrofa. Obstajanje zunaj mere je nekaj, kar je primarno in pred vsem drugim nekaj neestetskega. Tu je treba iskati tudi človekovo krivdo. V estetskem in neestetskem se svet odpira najpreprostejšemu človeškemu gledanju: estetsko in neestetsko ni neko zgolj notranje pulziranje duha – kot je etično in moralno – ampak je nekaj bistveno opazljivega in dostopnega. Za etično ovedenost kot nekaj najbolj notranjega in duhovnega bi morda smeli predpostaviti, da je zanjo potreben določen nagib, ki ga ne moremo razumeti drugače kot milostno opozorilo. Estetsko in neestetsko pa je nekaj veliko bolj robustnega. Lepo in nelepo ni stvar izbrancev, ampak je stvar, na katero se dejansko in resnično odziva sleherni človek.

Zapustiti mero, bivati v nemeri je nekaj grdega – nekaj opazljivo grdega. Vsi navdihi, ki ukazujejo človeku, da izstopi iz svojih mer, so zaznamovani z grdim in vsi, ki se njihovem ukazu podrejajo – ne samo tisti, ki jih odvezani od mere uresničujejo v grandioznih političnih projektih, ampak tudi najpreprostejši in najneznatnejši učenec, ki se jim da voditi v razsežnostih svojega malega vrta – vsi so se odločili za nekaj, kar se jim je od začetka predstavilo kot grdo. V tem je utemeljena človeka odgovornost ali soodgovornost.

Ko se Macbeth po zmagi vrača na svoj grad, se v njem dokončno izoblikuje zavratna misel: da pravkar izbojevana zmaga ni konec, ampak začetek; da se pred njim odpira možnost, da si osvoji neomejeno oblast, čeprav bo pot do nje možna samo prek zločina. Bistveno za moralno fakturo tragedije pa je to, da navdih, ki je v njem nastal, nosi podobo, ki bi ga s svojo odurnostjo morala opozoriti, da gre tu za nekaj nečloveškega, za nekaj, kar presega človekove mere. Shakespeare je dramsko rešil to tako, da je za prinašalke tega navdiha naredil čarovnice. Njihov gnusni, neznosni, nečloveški videz je metafora za gnusne, odurne in nečloveške zločine, ki jih bo Macbeth moral narediti, če bo hotel uresničiti to, kar se mu je v navdihu odprlo. Bil je opozorjen. Bil je opozorjen na prvinski način.

K tragediji spada kot bistvena prvina spoznanje, ki pride po katastrofi. Bistvo tega spoznanja je vrnitev v človeške mere. Človek spozna, kaj je človek. To spoznanje prinese neko odrešenost, čeprav ne more preprečiti fizičnega konca tragiškega protagonista. Z vrnitvijo v človeške mere se tragiški junak očisti; očiščenje je možno potem, ko dobi resničnost začetno veljavo. Pred zadnjim bojem izreče Macbeth znamenite besede: moja pot zašla je med suhljad in žolto listje. To je priznanje poraza, v teh besedah pa je tudi – na to nas navaja njihov lirizem – priznanje napačne odločitve in žalost nad svojo izgubljenostjo in zavrženostjo.

Dokler je človek v človeških merah, ni nikoli osamljen in zapuščen. Bolečina ga ne preplavi vsega,. Angleški pesnik William Blake je to takole izrazil:

Pod vsako žalostjo in bolečino

teče po svileni nitki sreča.

Tej nezapuščenosti, tej sreči, bi lahko rekli milost, ki je človeku dana, če ostane in dokler ostane človek. V uporu, v zadnjem in bistvenem uporu, ki je izstop iz mere, je človeku ta milost odvzeta. Odvzame si jo pravzaprav sam, ker ve, da do nje nima pravice. Po svoji odločitvi, po svojem izstopu je ostal sam – razen njega ni ničesar več. Pravico do milosti dobi nazaj, ko se vrne v resničnost.

Še preden sklenemo svoje razmišljanje o bistveni razliki med zapletenostjo snovnega sveta in zapletenostjo izrekanja o svetu in njegovem pomenu, bi radi bralce še nekoliko zadržali pri razmišljanju o tragičnosti, ki utegne zajeti posameznike in célo skupnost. Zdelo bi se nam škoda, če ne bi duhovnih prvin, ki smo jih našli na njej, preizkusili na nekem pojavu, ki je v tem stoletju tako zadel in prizadel Slovence. Pojav – natanko se zavedamo zasilnosti tega izraza – ki izstopa ne [Stran 004]samo iz tega stoletja, ampak iz vse naše zgodovine, je komunizem: skozi nekaj tako nenavadnega in nenaravnega, po svoje neznanskega, Slovencem še ni bilo treba iti. Vprašujemo se torej, ali je komunizem mogoče vstaviti v okvir tragiškega, ali je na njem kaj takega, kar bi nas upravičilo, da bi ga imeli za veliko tragiško predstavo.

Na to vprašanje bomo odgovorili takoj: komunizem je kot velik duhovni in družbeni projekt potekal tako, da bi mu lahko priznali vse elemente napete tragiške drame razen ene. Ko je namreč po mnogih katastrofah, v katere je potegnil posameznike in cele narode, katastrofa nazadnje zadela tudi njega, se ni v njem izoblikovalo nobeno spoznanje. Komunizem je bil igra na koturnih in mu ni mogoče odrekati, ne veličine, ampak velikosti, a ko je prišel konec in se je vse dovršilo, ko ga je dohitel čas, ni bilo nikogar, ki bi prišel na oder, ni nastopil nobeden od njegovih protagonistov in prebral bilanco, ki jo je izdelala zgodovina – nepreklicno, kot zadnji arbiter. Težko bi se odločili, kaj od dvojega je bilo na tem koncu več: ali je bil bolj nepričakovan ali bolj klavrn. Po igri, ki je resnično tekla po tragiški dramaturgiji, se je na koncu zgodil neslišan škandal: nosilci poglavitnih vlog so kratko in malo pobegnili. To je bila za nas velika novost: gledali smo tragedijo in smo mislili, da se bo igra kot tragedija tudi končala, pa se je tik pred koncem sprevrgla v komedijo. Tisti, ki jih je bil oder ves čas poln, so še pred koncem, ko bi se moralo vse razplesti, pojasniti, izčistiti in zapisati, kar izstopili iz igre. Videli smo jih samo še v hrbet, ko so hiteli na vse strani s težjimi ali lažjimi kovčki, preoblečeni v različne kostume svoje nekdanje služinčadi – večina jih je dajalo vtis, da so se odločili za trgovske potnike. Takega konca ni nihče pričakoval, saj so še malo pred tem povsem resno, nekateri celo navdušeno – začetnega elana seveda ni bilo več – igrali svoje vloge: nekateri so bili policijski načelniki, nekateri so bili ideološki nadzorniki, nekateri so za Podjetje kupovali in prodajali, vsi pa so pazili, da se med igralce ne bi pritihotapil kdo od tistih, ki ni imel potrjenih papirjev, ki so jih kandidati dobivali potem, ko so šli skozi ideološke komore. Vsi so skrbeli za to, da je igra tekla, kakor je bila koncipirana na začetku.

Komunisti so bili ljudje, za katere upravičeno pravimo, da so se dvignili. Bili so vstajniki v pregnantnem smislu te besede. Od začetka so imeli v sebi dve stvari, ki sta si v notranjem nasprotju, in v enem človeku ali eni skupini težko soobstajata: nenavadno silovitost in skrajno racionalnost. Imeli so to, kar je Edmund Burke že leta 1790 opazil na jakobincih: »silovit in zlosten zagon, kakršnega svet do sedaj še ni poznal«. Hkrati pa so vedeli, da morajo skrajno racionalno ravnati s svetom – da morajo biti skrajno previdni pri doziranju elementov ideologije in nasilja. Predvsem pa so vedeli – tako dobro tega ni vedel še nihče v zgodovini – da se smejo zanesti samo nase in da se zato nikoli niti za hip ne smejo vdati slepilu. Interes je bilo tisto metafizično načelo, skozi katero je šlo vse in na katerem se je vse preizkusilo: vsako govorjenje in vsako dejanje.

Imeli so sicer svojo teorijo in so mislili, da vedo, kaj sta svet in zgodovina. Imeli so svoj revolucionarni projekt, ki je obljubljal uresničiti utopično prihodnost. A so predvsem vedeli, da so novi ljudje, ki morajo najprej podreti vse, kar je bilo in kar je veljalo do sedaj. J. H. Hayes je že leta 1939 ta upor označil takole: »Totalitarizem je upor proti celotni kulturi Zahoda. To je upor zoper umerjenost in uravnoteženost klasične Grčije, proti redu in pravu starega Rima, proti ljubezni, milosti in miru Kristusovemu, proti celotni bogati kulturni dediščini krščanske Cerkve v srednjem in novem veku, proti liberalni demokraciji 19. stoletja. Zavrača vse temeljne prvine naše zgodovinske kulture in je napovedal smrtni boj vsem skupinam, ki se te kulture z ljubeznijo spominjajo.«

Nastopili so tudi v ugodnem času. To ugodnost je Hannah Arendt označila s »krizo moderne«: vrednote so še stale, a so že bile brez temeljev, ni bilo več znamenite »rimske trojice«, ni bilo avtoritete, tradicije in religije, ki so dotlej nosile svet, predvsem pa so »ljudje pozabili, da nad svetom mogoče zares gospodarijo, niso ga pa naredili«. Svet je bil v razkroju in nravi so se spremenile. Tik pred vojno, leta 1938, je francoski pesnik in esejist Paul Valéry mogel zapisati: »diktatura je danes tako nalezljiva, kot je bila nekoč svoboda.« Ljudje, ki so hoteli kaj pomeniti, so začenjali svoje programe z besedama moč in oblast.

Res je to bil ugoden čas, a to še ne razloži njihovega prometejskega nastopa. Bili so do zadnjega vlakna prepojeni z voljo do moči in niso videli pred sabo nobenih ovir – ne kakor da bi morali ovire premagovati, ovir zanje sploh ni bilo. Bili so popolnoma zunaj in popolnoma sami. Le svet je bil pred njimi, odprt in na razpolago. Pravzaprav so bili ljudje, ki se jim še danes ne moremo dovolj načuditi. Od kod so se vzeli? Ali so se rodili v trenutku divjega navdiha ali so bili pripravljeni – ali pa so jih pripravljale tihe vode, ki so tristo let udarjale ob duhovne temelje Evrope? Toda [Stran 005]

Figure 2. Novoletno zrcalo Mirko Kambič

ko so se ovedeli, kaj so, so tudi že vedeli, da so iz take snovi, da se lahko popolnoma pokrijejo z idejo. Bili so pripravljeni narediti vse, kar je zahtevala, in so vse tudi naredili: nič od tega, kar je človek kdaj označil za zločin, ni šlo mimo njih, bili so mojstri najbolj brutalnega in mojstri najbolj rafiniranega nasilja, telesnega in duhovnega. Edmund Burke je francoske jakobince imenoval »skupino oboroženih fanatikov«, njihovi duhovni in politični potomci pa so čez sto let presenetili svet z dejanji, spričo katerih ta izraz ne bi več zadoščal. Tako se v zgodovini nad človeka ni še nihče dvignil. Tako premetena in prisebna je bila njihova »politika«, da smo že mislili, da so iznašli novum organum – novo metodo, ki bo zagotavljala »večnost« oblasti – »veliko umestitev«, o kateri je govoril Bacon. Nikogar in ničesar ni bilo mogoče registrirati v horizontu obstoječih sil, ki bi se jim mogel učinkovito upreti.

Potem pa jih je nepričakovano in nenadoma dohitela zgodovina. Ko smo se še pogovarjali, v katerem od poznejših rodov se bo morda to zgodilo, se je kot v posmeh našemu šibkemu upanju zgodilo pred našimi očmi. Začel se je čas napetega pričakovanja. Saj na papirju, ki jim ga je v roke potisnila zgodovina, ni stal samo ukaz o demisiji, ampak so bila na njem navedena tudi dejanja, ki jih njihovi storilci niso mogli prebirati brez mučnega občutka krivde. Mislili smo si: dokler je strah delal zločine mutaste, dokler jih je kakor s plaščem pokrival uspeh, ki pregovorno pokrije mnogo grehov, jim je bilo z njimi živeti še znosno; sedaj pa, ko so se zločini nad duhom človekovim in nad njegovim telesom škrlatno zasvetili in jih ni bilo mogoče ne videti, sedaj, smo si mislili, jih bo veliko spoznanje kakor Kreona pripodilo na oder. Pričakovali smo konec igre v tragiškem slogu – spodoben in odrešujoč konec. Pričakovali smo, da se bodo ti, ki so se pohujšani od bogve česa, dvignili nad človekovo mero, sedaj poučeni in ponižani od zgodovine v to mero spet vrnili. V zgoščenosti časa je naše pričakovanje raslo v neznosno napetost, vedeli smo, da smo v vrtišču dveh časov: od tega, ali se bo eden končal človeško, je bilo odvisno, ali se bo drugi človeško začel. Za ljudi »dobre volje« je bilo na kocki vse.

Lahko bi se bilo zgodilo drugače! Bilo bi človeško, ko bi se bilo zgodilo drugače! A se ni in novi čas, ta naš sedanji čas, se je začel, kakor vemo, da se je začel. Mogoče je to zato, ker so naredili toliko hudega in so se tako zelo zavezali, da veliko spoznanje ni moglo odpreti težkih vrat. Toda to, da ni bilo nobenega spoznanja, da se tudi v porazu, ko je človek najbolj resničen, niso mogli pokoriti [Stran 006]zahtevam resničnosti, to je povedalo o njih zadnje in dokončne stvari. Povedano nam je bilo s tem, da so to ljudje, ki jih ne premakne nobena zgolj miselna, zgolj duhovna, zgolj moralna sila, noben uvid v to, kakšne stvari nazadnje so.

Nobena posamična stvar ni bolj določila naše sedanjosti kakor ta, o kateri sedaj govorimo: da komunisti niso spoznali, kaj je njihov angažma pomenil za narodovo zgodovino; to je največja ovira za vrnitev v demokratično kulturo, ki jo omogoča in zahteva evropska civilizacija. Brez temeljnega zgodovinskega spoznanja so se komunisti mogli odločiti za drugi veliki trik – prvega so izvedli med vojno, prav tako brez temeljnega védenja o narodovih koristih – odločili so se za kontinuiteto, kar pomeni, da bodo poskrbeli, da se bo vse tako spreminjalo, da se ne bo nič spremenilo.

Sedaj, po vsem, kar smo povedali in premislili, bolje razumemo, zakaj je končno moralo priti do parlamentarnih dejanj, ki imajo za cilj sprejeti lustracijsko zakonodajo. Jasno je, da ta zakonodaja ne bi bila potrebna, ko bi komunisti bili zmožni evropske moralne in politične refleksije. Toda, ker te refleksije niso sposobni, jim morajo povedati, kaj si o njih mislijo tisti, ki so odgovorni za demokratično prihodnost države. Jasno je tudi, da jim morajo to slednjič povedati na političen način. Jasno je tudi, zakaj pobuda za lustracijsko zakonodajo prihaja tako pozno. Sedem let so demokratske sile čakale, da se komunisti reintegrirajo v skupnost izvirno demokratičnih sil, z vsemi spremembami, ki bi jih logika takega vključevanja terjala. Sedem let jalovega čakanja je rodilo spoznanje, da je stvar rešljiva samo v polju politike.

Predlog za lustracijo ima dvoje temeljnih besedil. Resolucijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega sistema in Zakon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Obe besedili razločno kažeta, zakaj sta tu. Ko bi se komunisti odločili – zaradi razlogov, ki smo jih navedli – za temeljno samospraševanje in bi sami izdelali duhovno, kulturno in politično analizo svojega vstopa v zgodovino, ne bi bila potrebna nobena Resolucija; ko bi komunistični zgodovinarji, politologi in sociologi opisali delovanje partijske države, ko bi tudi pri nas izhajale knjige, ki bi govorile o tem, kako je delovala komunistična policija, komunistično zdravstvo, komunistična kultura, komunistična znanost, komunistično sodstvo, do takih posebnosti, kot je komunistično zgodovinopisje; ko bi komunisti razpustili sindikate, ki jih kontrolirajo, vso pisano civilno družbo, ki jo kontrolirajo; ko bi se odpovedali privilegijem, ki so jih imeli sami in ki so jih podeljevali drugim; ko bi odprli arhive, zlasti arhive tajnih služb, in jih zaupali komisijam neodvisnih znanstvenikov, ki bi jih organiziral državni zbor; ko bi se vse to zgodilo, ne bi bila potrebna nobena lustracijska zakonodaja.

V vseh državah, ki jih je zaznamoval komunizem, so uvedli takšno ali drugačno lustracijo. To pomeni, da je komunizem oblika družbenega in političnega življenja, iz katerega ni možen enostaven prehod v normalno obliko družbenega in političnega življenja. Tudi države, ki so se skraja vdajale slepilu, da je takšen prehod možen – takšna država je bila tudi Slovenija – so nazadnje uvidele, da se ta prehod ne bo uresničil, razen na način minimalne politične revolucije. Lustracija je ime za tako minimalno politično revolucijo. Lustracija pomeni pripravo dokumentov, v katerih bo slovesno zapisano, da je totalitarizem krivično, nenaravno in nečloveško stanje – podobno okupaciji – in da je vsako sodelovanje pri ohranjanju tega stanja prek razumne meje, ki jo postavlja primarno preživetje posameznikov in skupin – podobno kot v okupaciji – nedovoljeno in podvrženo določenim posledicam. Lustracija hoče s političnimi sredstvi registrirati krivičnost nekega sveta in doseči, z zakonskimi sredstvi, da tisti, ki so bistveno sodelovali pri obstoju tega sveta v njegovi krivičnosti, ne morejo sodelovati pri postavitvi nove demokratske države in njenih institucij.

Pri nas je pokomunistična politična garnitura uspešno preprečevala, da bi v zavest ljudi stopila prava podoba o tem, kako je deloval totalitarni sistem. Zadnje čase smo že nekajkrat slišali, da je Slovenija otok. Otok je tudi v tem, da je morda edina nekdanja komunistična država, ki ni ustanovila niti ene institucije za raziskovanje komunistične preteklosti. Povsod drugod se je dovolj jasno izoblikovala misel, da tega dela ne morejo opraviti stare, od partije postavljene institucije, z osebjem, ki je globalno ustrezalo nekdanjim delodajalcem, ampak so za to potrebna raziskovalna središča, postavljena na novih temeljih, z novimi cilji, z novim duhom.

Pri nas, razen Nove slovenske zaveze, ni nihče niti pomislil na potrebo po taki ustanovi. In izkazalo se je – za vsakogar, ki hoče to videti – da človek ne more služiti dvema tako različnima gospodarjema, kot sta totalitarizem in demokracija. Človek je eno in njegov spomin je jamstvo te enosti. Mučno je gledati lj-[Stran 007]

Figure 3. Svetišce v snegu Simon Dan

[Stran 008]udi, v katerih spomin opravlja svoje maščevalno delo. To so ljudje, ki nimajo v sebi te moči, da bi naredili kopernikanski obrat. Samo ta bi namreč rešil njihovo človeško in strokovno dostojanstvo. Še bolj kot žrtve svojega spomina pa so ti ljudje žrtve politike, tudi demokratske, ki ni imela toliko lucidnosti, da bi nedvoumno povedala, da je prišlo jutro novega časa in da bo dan, ki se začenja, potreboval ljudi, ki nam bodo pripovedovali o noči, ki je minila. Taka beseda, izrečena v središču narodovega samozavedanja, bi jih odvezala in odrešila.

Tako država Slovenija še naprej živi v somraku. V drugih državah nekdanje komunistične hemisfere delujejo impozantne lustracijske ustanove. V Berlinu tako imenovana Gauckova komisija s strokovnim aparatom, v katerem dela tri tisoč strokovnjakov. V Pragi obstajata dve središči, ki se ukvarjata s preteklostjo. V notranjem ministrstvu vodi, s petdesetimi sodelavci, Jan Frolik, človek iz leta 1968 in nekdanji politični zapornik, sekcijo za tajne službe in tajne arhive. Vaclav Benda, podpisnik in predstavnik Listine 77, je na čelu Urada za dokumentacijo in raziskovanje komunističnih zločinov, v katerem je nastavljeno enaindevetdeset strokovnih sodelavcev. V Dresdenu že od leta 1993 deluje Institut Hannah Arendt, ki ga je na predlog krščanskih demokratov postavil saški deželni zbor in mu za cilj določil primerjalno raziskovanje pojava totalitarizma. Njegov teren sega od leta 1933 do leta 1989 in pokriva dva totalitarizma: nacizem in komunizem. Že dosedanje delo instituta je omogočilo, da so se formulirala temeljna izhodišča. Eno se dotika primerljivosti obeh sistemov: »Razredno in rasno zakonodajo je mogoče enačiti zato, ker sta imeli podobno ideološko funkcijo – legitimiziranje totalitarne oblasti in represivnih ukrepov.« Enačiti je mogoče tudi druge stvari: tudi gestapo in Državno varnost, tudi politično pravosodje, ki je bilo tu kakor tam shizoidni poizkus, obleči krivico v čimbolj pravno podobo. Skratka, tudi tu prihajajo do zaključkov, do katerih so po besedah Vaclava Bende, direktorja že omenjenega urada, že zdavnaj prišli Čehi: »Pri nas si ne bi bilo mogoče zamisliti, da bi na kakem simpoziju govorili o vprašanju, ali so nacionalsocialistični in komunistični zločini primerljivi.«

Pravnik in zgodovinar dr. Wolfgang Schuller je decembra 1995 pred Evropskim svetom takole opisoval različna konca obeh totalitarizmov: »Po letu 1945 je bila nacistična stranka razpuščena, njeni časopisi so bili prepovedani, volilna pravica je bila omejena. Po letu 1989 se stranka komunistične diktature nadaljuje v nasledstveni organizaciji, strankini časopisi grejo naprej s starimi datumi, tako da predstavljajo kronološko nadaljevanje svojih predhodnikov. Nikomur ni bila odvzeta volilna pravica.« Potem ko je tako pokazal na velike razlike, pa je posebej prikazal neko frapantno podobnost med desno in levo diktaturo: »Tisti, ki so, dokler so imeli oblast, brez usmiljenja zatirali druge, sedaj glasno tožijo zaradi majhnih omejitev, ki so jih doživeli po padcu režima in ki niso v nobenem sorazmerju s tem, kar so sami počenjali s svojimi žrtvami.«

Podobnih žalostink pri nas ne poznamo, ker komunistični hierarhi po padcu niso doživeli nobenih »omejitev«, niti »majhnih« ne. Žalostink jim torej ni bilo treba peti, zato pa so postali prav nevzgojeno predrzni in nesramni. Ali bolje: ostali so takšni, kakršni so vedno bili. Nekdanji partijski sekretarji so nam začeli dajati lekcije o demokraciji, v medijih je zavladal sindrom Vesna Burnik. Vsaka izjava in vsak ukrep, ki je prišel iz tabora izvirnih demokratskih sil, je bil pospremljen s komentarjem zdravih sil, za katere kot nekoč komunisti tudi postkomunisti niso nikoli v zadregi, saj so kadrovske komisije nekoč skrbno bedele nad institucijami, ki so jih imeli za poglavitna živčna vozlišča ideološkega imperija. Vse je lepo in ubrano delovalo – in bilo je veselo. Slovenija je bila še naprej v stanju pomirjenosti. V dušah so se na mestih, kjer je štirideset let ležal strah, odtisi še dobro poznali in povsod je bila še njegova dlaka. Res, bilo je veselo. Stara nomenklatura se je milo nasmihala svoji mladeži, ko je videla, kako dobro vozi. In če je nastala nevarnost, je prišla pomoč od zunaj – kot da bi bila poslana. Najprej so se javili krščanski demokrati, potem pa, ko je enkrat že zadišalo po pravi nevarnosti, je voluntirala Slovenska ljudska stranka in s svojim prihodom odprla povsem nov prostor: odprle so se možnosti za pravcato frontno politiko. Kaj pa to pomeni, ve samo tisti, ki tudi ve, kako se partijskemu človeku ob tej besedi orosi oko. Da, bilo je skoraj prelepo.

Potem pa je prišla lustracija. Prišla je, simbolno, že pozno v jeseni, 5. novembra. In nenadoma so se začele dogajati znamenite stvari. Organizem, ki je zaradi ugodnih razmer v okolju že malce zadremal, je v trenutku pokazal, kako živa je vsaka njegova celica.

Najprej je počil parlament. Razpoka, ki je nastala, je tekla natanko tam, kjer je vedno tekla, kadar se je parlament razdelil v bistvenih rečeh. Še več, razpoka je nastala natanko tam, [Stran 009]kjer so Slovenci razdeljeni od državljanske vojne dalje. To pot se je sicer zgodila majhna nepravilnost. Pokazalo se je namreč, da je SLS drugačna, kot je bila SKD, ki je, kadar je šlo zares, vselej pokazala, čigava je. Slovenska ljudska stranka pa si očitno da preveč opraviti z gradnjo mostov. Čisto lahko, da bi ji kdo naredil uslugo, če bi jo mimogrede spomnil na neki most v Benetkah …

Završalo je tudi prek civilne družbe. Najbolj zanimivi glasovi so prišli iz liberalnih kvartirjev – pri čemer mislimo na eldeesovsko podvrsto. V nekem klubu so se zbrali ljudje, izučeni v znamenitih vedah, v sociologiji, v filozofiji, v pravu, v pedagogiki in bogve kje še vse. Človek bi pričakoval, da bodo takšni ljudje zavarovali žrtve, pa so se ustrašili za tiste, ki so žrtve proizvajali, nekateri masovno. Ali je to narobe svet? Ne, to ni narobe svet. Takšen je danes svet: mračen, mračnjaški. Človek bi si želel, da bi v katerem od manj razsvetljenih kotov tistega jazzovskega kluba stal moderni Ulrich von Hutten. To bi namreč bila poslanica za moderni čas: Epistula obscurorum virorum. Osrednje mesto v njej bi bilo mogoče dodeljeno gospodu, ki je podlegel zavratnemu navdihu in izjavil, da je lustracija »vampirski ugriz prejšnjega režima v vrat demokracije«. Če seveda stvari ne bi kazalo opravičiti z gledanjem težkih in hudih filmov!

Morda je sedaj že čas, da se vrnemo na začetek svojega razmišljanja. Tam smo začudeni obstali pred zapletenostjo snovnega sveta, še bolj pa nas je prizadela slutnja, da človekovemu potovanju dol v mali svet in gor v veliki kozmos ni videti konca. In čeprav je naravno, da nas molk velikih in malih prostorov spravlja v nelagodnost, smo vendar videli, da je svet, ki ga ima človek za del svojega izkustva in ga je ujel v svoje račune, toliko razsvetljen in trden, da se v njem moremo počutiti doma.

Te misli smo na začetku navedli samo zato, da smo lahko naredili neko primerjavo. Hoteli smo namreč povedati, da je poleg snovnega sveta, ki ima to v sebi, da na naše napačne izjave nemudoma reagira, še svet, ki ni tako odziven, ampak s svojim molkom dopušča, da o njem postavljamo zelo poljubne sodbe. Ravno te sodbe pa so za človekovo življenje, pa naj ga gledamo z materialnim ali duhovnim zanimanjem, edine zares pomembne. Tudi če bi rekli usodne, to ne bi bilo nikakršno pretiravanje.

In sedaj smo pri poglavitnem opažanju, ki nas je navedlo na to razmišljanje. V ta naš slovenski svet prihajajo dan za dnem, teden za tednom, mesec za mesecem besedila, ki ne kažejo niti najmanjšega rešpekta do sveta, ki ga prikazujejo, opisujejo, komentirajo in tolmačijo. Ko bi imeli do sveta spoštovanje, ki mu gre, bi se devetkrat vprašali, kakšen v resnici je – ali je zares in v resnici tak, kakršnega nameravajo naslednji trenutek postaviti pred oči svojih bralcev.

Če kako dobo obvladuje kultura, potem se to kaže predvsem v tem, da ni mogoče reči karkoli. Nekaterih stvari nikakor ni mogoče izreči. Kultura, ki obstaja v glavah vseh ljudi ali v glavah večine ljudi, ne dovoljuje, da bi se nekatere stvari sploh spočele, če pa se že spočnejo, se ve vnaprej in od vsega začetka, da zunaj v kulturnem prostoru zanje ni mesta. V današnjem svetu pa je očitno mogoče reči dobesedno karkoli. Kje je vzrok, da je tako?

Za vsem stoji izguba resničnosti. Resničnosti, razen tiste, ki se boleče odzove, če zadenemo vanjo, namreč ni. Resničnost ni več nekaj najdenega, resničnost je sedaj nekaj narejenega, izrežiranega, postavljenega. To je del evropskega miselnega razvoja, tega pa nas je naučila tudi ideologija, ki je stala za komunizmom. Pol stoletja smo bili sredi postavljenega, umetnega sveta. Videli smo, da nekaterih stvari ni, čeprav ni bilo nobenega dvoma, da so, in da nekatere stvari so, čeprav smo dobro vedeli, da jih ni. In takšna je človeška narava, da so ljudje polagoma začeli pripisovati večjo resničnost prividnemu, deklariranemu in postavljenemu svetu kot pa svetu, ki je izpričan v živem izkustvu. To je bil dodaten sunek v smeri izgube resničnosti.

In na resničnosti, ki ne obstaja kot resničnost, je mogoče narediti karkoli, mar ne? Miselni razvrat, ki danes vlada – nikakor nismo prepričani, da je »vlada« prava beseda – v velikem delu časniškega pisanja, pa tudi v širši publicistiki, je dosegel taka razmerja, da se že sprašujemo, ali je v še kaki drugi, civilizacijsko primerljivi državi mogoče tako pisati kot v Sloveniji. Morda se bo kdo spomnil in kdaj naredil naslednji eksperiment. Dal bo prevesti katega od bolj »avtorskih« člankov v osrednjem slovenskem dnevniku v madžarščino, češčino, poljščino, nemščino, italijanščino in prevod poslal tamkajšnjim centralnim listom z vprašanjem, ali bi v njihovem časniku tak članek, s tako vsebino in v takem jeziku, če bi se seveda nanašal na njihove razmere, mogel iziti. Vprašanju bo morda dodal še prošnjo, naj bodo v odgovoru izredno odgovorni in natančni, ker ga ne bomo uporabili za kakšne znanstvene namene, ampak za nekaj veliko bolj važnega: za to, da izvemo, kaj si smemo misliti o sebi.

[Stran 010]

Figure 4. Zimski spomin na Kočevski Rog Mirko Kambič

Poizkus bi koga morda zresnil. Naj ilustriram. V družbi prijateljev je učitelj matematike pripovedoval naslednjo zgodbo. Nekoč je neki gimnazijki, ki je po njegovem mnenju zelo nespodobno sedela v klopi, rekel, naj ne sedi kot … Ne bomo dokončali primere, a šlo je za zelo miroljubno domačo žival, o kateri smo se v osnovni šoli učili, da nam »daje« mleko in še nekatere druge reči. Vsem je lahko jasno, da zgodbe ne pripovedujemo zato, ker bi se nam zdelo primerno, da se učitelj v takem jeziku pogovarja z učenci, ampak zaradi nečesa drugega. Stvar se je pozneje razvijala takole. Naslednji dan so starši pridrveli nad ravnatelja, vsi skupaj pa potem nad učitelja. Učitelj je v stiski predlagal eksperiment: učenka naj se usede natanko tako, kakor je sedela v trenutku, ko je učitelj naredil omenjeno opazko, potem pa si bodo prizor skupaj ogledali in videli, če je bila učiteljeva prispodoba točna in je bil zato do nje vsaj deloma upravičen. Zaradi večje objektivnosti, je predlagal, lahko pošljejo fotografijo v kak mladinski list in vprašajo širšo mlado javnost. Starši z ravnateljem so ostali na hodniku, učitelj pa je z učenci – vsi vemo, kako pikolovsko natančni znajo biti sošolci – vzpostavil natanko tako stanje, kot je bilo v času, ko je bila izrečena usodna oznaka. Ko so starši vstopili, so že na pragu videli, da je njihova stvar izgubljena in odšli.

Ko je novi ljubljanski nadškof dr Rode prihajal v Ljubljano, je Reinhard Olt, slovenski dopisnik Frankturter Allgemeine Zeitung, napisal v uvodniku takole: »Rode se je drugič vrnil v domovino. Njegovi verniki upajo, da bo v kratkem prejel kardinalski škrlat. Upajo tudi, da bo pripomogel k ureditvi odnosov med Cerkvijo in državo. Molijo za njegove politične sogovornike, da ne bi odklonili roke, ki jo novi škof ponuja za spravo v narodu.«

Ko je novi škof prišel, je res ponudil roko za spravo, a je pri tem naredil »napako«: izrekel je nekaj stavkov v normalnem jeziku. Ni namreč vedel, ni mogel vedeti – čeprav so mu povedali – tega ni mogel razumeti – da ljudje v teh krajih niso več navajeni na normalni jezik. Morda je poznal Majcnovo pesem Jaz pa pojdem na to goro iz leta 1962, v kateri se Mojzes opravičuje:

Jaz bi že, a ljudstvo to,

glej, ta narod izraelski

vse pozabil … toliko

da še govori hebrejski.

Morda jo je poznal, pa ji ni verjel.

[Stran 011]

Prišel je torej novi nadškof, spregovoril po slovensko, a ga mnogi niso več prav dobro razumeli. Predvsem pa so dobesedno pobesneli tisti, ki so novorek ustoličili za normalni jezik pokomunistične družbe in v njem videli kulturno in politično jamstvo njenega trajanja. Če bo dežela spregovorila v normalnem jeziku, so se bali, bo to trajanje ogroženo. Videli so, v svojem izostrenem instinktu za oblast so videli, da čudaškosti pokomunistične družbe nobena stvar bolj ne razkriva kot normalni jezik. Levičarski pokomunistični idiom ni kaka zbirka neologizmov, ampak zoženje jezika v ozko ideološko grlo, ki prepušča le še eno interpretacijo sveta in zgodovine. Normalni človeški jezik pa je instrument svobode: besede so semantično odprte za totaliteto izkustva. Samo pred ozadjem te totalitete je legitimno izrekati stavke o konkretnih rečeh.

Dne 24. novembra lani je bila na pokopališču v Vojni vasi odkrita in blagoslovljena črnomaljska farna spominska plošča. Na njej je bilo 53 imen prebivalcev tega kraja, ki so izgubili življenje v revoluciji in državljanski vojni. S tem je bilo po petdesetih letih vsakemu od njih znova podeljeno dostojanstvo osebe: priznanje dejstva, da so nekoč sploh bili, in pravico do javnega spomina z vsem, kar so človeško in zgodovinsko bili. Polovica tistih, ki so bili napisani na plošči, je bilo vojakov domobranske vojske in so bili zvečine – osemindvajset – pomorjeni v pozni pomladi in zgodnjem poletju leta 1945. Razmeroma dosti je bilo takih, ki nikoli niso nosili nobene uniforme – triindvajset – in večinoma – osemnajst – so padli kot žrtve komunističnega terorja v letih 1942 in 1943. Kot brezimna skupina je bila ljudem z imeni na plošči pridružena tudi skupina štiriinšestdeset Romov iz Kanižarice pri Črnomlju, ki so jih komunisti poleti 1942 pokončali v kočevski vasi Zagradec.

Po enem letu plošča na pokopališču v Vojni vasi še stoji, a je oskrunjena. V noči od 30. na 31. oktober jo je neznano število neznanih storilcev zaminiralo in poškodovalo. Poškodba znamenj, ki nosijo imena mrtvih, ni nikoli samo maerialna, ampak vedno prizadene tudi duha posameznikov in skupnosti. Človeško izprevrženost dejanja v Vojni vasi moremo razumeti šele tako, da se zavemo, da sta od triinpetdesetih ljudi, ki so na plošči, v boju padla samo dva, vsi drugi pa so bili na bolj ali manj grozovit način pomorjeni. Enemu nasilju je sledilo drugo. Ubiti jih ponovno ni bilo več mogoče, mogoče pa je bilo oskruniti njihov spomin. Pred nami je zazijalo vprašanje: Kako se je to moglo zgoditi?

Ali je bilo to dejanje načrtovano ali ni bilo načrtovano, ali je bilo nasvetovano ali ni bilo nasvetovano, ali je bilo zaukazano ali ni bilo zaukazano, o tem bo mogoče nekoč vedela kaj povedati policija. To ni naša stvar. Tudi ni naša stvar, iskati odgovor na vprašanje, komu v tem trenutku koristi ponovna in povečana doza strahu. Nikakor pa si ne moremo dovoliti, da bi stvar šla mimo nas, ne da bi opozorili na prostor, v katerem se je dejanje v Vojni vasi moglo zgoditi: na kulturni in politični prostor, ki je to dejanje zavedno ali nezavedno pripravljal.

Dan pred napadom na spominsko ploščo v Vojni vasi je v sobotni prilogi dela izšel članek novinarja Borisa Ježa, v katerem ta govori tudi o »domobrancih in drugih kolaborantih vseh vrst, ki se sedaj ne le sprehajajo po Čopovi in lahko sleherniku pogledajo v oči, ampak si postavljajo tudi spomenike«. Reči o domobrancih, ki sedaj že pol stoletja ležijo pobiti po znanih in neznanih breznih, da se lahko sprehajajo po Čopovi, je nekaj, pred čimer jezik onemoglo obstane. Karkoli bi ob tem rekli, ne bi doseglo neokusnega norčevanja, ki stoji za tem stavkom. Ali je žaljiv? Ali je pokvarjen? Tu, čutimo, je še nekaj drugega. Dogajajo se torej stvari, ki jih jezik ne more več registrirati. A važnejše kot to je za naše razmišljanje nekaj drugega. Ježev stavek implicitno pomeni poziv na pogrom: na neke ljudi in na znamenja, na katerih stojijo zapisana njihova imena. Seveda Jež ne poziva neposredno na ubijanje in rušenje, toda vsi, ki govorimo slovensko, vemo, kaj njegove besede pomenijo: da je absurdno, da se neki ljudje pojavljajo v javnosti, in da je absurdno, da se postavljajo neka znamenja. S tem je ustvarjen prostor, v katerem so možne različne realizacije.

Novinarju Ježu bi naredili krivico, če bi v njegovem pisanju hoteli videti neposredno vzročno zvezo med njegovim pisanjem in dogodkom v Vojni vasi. Čisto lahko, da tisti, ki so udarili po črnomaljski plošči, navedenega besedila sploh niso brali. Toda Ježevo pisanje je samo majhen drobec, ki v družbi sto in sto drugih ustvarja neko klimo. V tej klimi je možno vse, tudi stvari, ki jih njihovi avtorji niso predvideli. Njihova odgovornost je zato še večja. Ploščo je nazadnje mogoče popraviti. Kaj pa če se bo nenadoma pojavil kak Smerdjakov in naredil kaj takega, česar ne bo mogoče popraviti?

V članku, iz katerega smo navedli citirani stavek, avtor na kratko opravi tudi s slovensko zgodovino in v ključnih točkah »obračuna« s pojmovanjem, ki naj bi ga o teh točkah [Stran 012]imela »Cerkev in domobranci«. Ko se po tolikšnem naporu končno upehan ustavi, naredi zaključek, ki ga imamo, po tem, kar smo pravkar prebrali, za gol v njegova lastna vrata. Pravi namreč: »Zgodovinsko dogajanje in zgodovino v celoti je torej možno obračati kakorkoli, celo glede na trenutne politične potrebe …« Seveda je jasno, da je Jež s tem stavkom hotel obremeniti svoje nasprotnike. Napaka, ki jo je naredil, je bila ta, da niti pomislil ni, da lahko velja tudi zanj. Ni bil dovzeten, kot smo že enkrat v tem razmišljanju rekli, za semantično odprtost jezika. Ko bi bil, bi v trenutku postal jezik tista skala, o kateri smo govorili na začetku. Potem bi bralci Dela imeli priložnost brati kaj drugega.

2.1.1. Nekaj besed za uvod

V Črnomlju je od 22. do 25. februarja 1949 potekal proces proti sedmim obtožencem, ki naj bi v Poljanski dolini ob Kolpi med vojno zagrešili hude zločine. Slovenski poročevalec in drugi tedanji časopisi so obširno poročali, kako je »ljudstvo Bele krajine te ljudi obtoževalo že med okupacijo, še bolj pa po osvoboditvi, vendar so se znali tako spretno prikrivati, da jim dolgo niso mogli dokazati njihove krivde.« Zlasti veliko so vedeli povedati o medvojnem starotrškem župniku Alfonzu Jarcu in kaplanu Viljemu Savelliju, ki ju je obtožnica najbolj bremenila. Javni tožilec je v zaključnem govoru poudarjal, kako »je prav ta proces potrdil dejstvo, da se je pretežni del slovenske duhovščine s škofom Rožmanom na čelu na pobudo Vatikana boril proti lastnemu narodu, rušil enotnost jugoslovanskih narodov in šel brezobzirno preko neštetih žrtev, ki jih je povzročil lastnemu ljudstvu.« Oba duhovnika in Pavel Cvetko in Marija Šmalcelj iz Laz pri Starem trgu so bili »zaradi vojnih zločinov, vohunstva in izdajalstva« obsojeni na smrt, drugi pa na »odvzem svobode s prisilnim delom.« (Slovenski poročevalec, 26. februarja 1949, str. 3)

Bralec bo gotovo takoj pomislil, kakšno zvezo ima poročilo o črnomaljskem procesu z rubriko Kako se je začelo in z neposrednim naslovom tega sestavka, toda z malo truda bo sprevidel, da so dogodki leta 1942 in 1949 med seboj povezani, ker se je požar revolucije spomladi leta dvainštiridesetega začel in tudi devetinštiridesetega še ni ugasnil. Nehote se nam zbudi zanimanje, kakšna drama se je tedaj odvijala v Beli krajini in v Poljanski dolini ob Kolpi in kdo so bili nosilci glavnih vlog. Ali ni bila usodna razprava v Črnomlju le eno od dejanj te drame?

Zanimivo in več kot potrebno bi se bilo poglobiti v podrobnosti črnomaljskega procesa, toda namen tega sestavka je spregovoriti o dogodkih, ki so se zgodili že prej. Ne moti nas, če kdo misli, da je proces v Črnomlju postavil piko na i vsem opisom dogodkov medvojnega časa v Poljanski dolini in da o njih ne kaže še naprej razpravljati. Dogodki, ki so bili na procesu zamolčani ali pa prikazani drugače, kot so se v resnici zgodili, se zaradi tega niso spremenili. Sprehodimo se torej mirno in z odprtimi očmi skozi tisti čas, ko so bili Poljanci postavljeni pred hude preizkušnje in težke odločitve.

Stari trg ob Kolpi je od Črnomlja oddaljen 18 km, od Kočevja pa 30 km. Ko na poti iz Kočevja pri Livoldu zapustimo glavno cesto Kočevje-Brod, se pred nami odpre Mozeljsko polje. Dokaj dobra cesta nas vodi mimo Mozlja proti Rajndolu in Knežji Lipi.Tu in tam vidimo ob cesti vrtačaste travnike, ki se nekako sramežljivo stiskajo med gozdovi. Na severni strani se začenja Kočevski Rog. Tik pred Knežjo Lipo zapazimo smerokaz za Spodnji Log. Od tu do Spodnjega Loga je 3 km. Spodnjeloška dolina se vleče še naprej proti jugu do Kolpe, na vzhodu pa prehaja v Spodnjeloško goro, onkraj katere leži Poljanska dolina. Naša cesta se pri Brezovici razcepi na dva kraka: južni krak vijuga skozi Poljansko dolino in naprej v Črnomelj, severni pa proti Koprivniku ali mimo Miklarjev v Črnomelj.

V Poljanski dolini je več vasi in zaselkov, glavna sta pa Stari trg in Predgrad. Področje Starega trga in tudi Spodnjega Loga je pred osemsto leti spadalo pod Črnomelj. V Starem trgu je bila že zgodaj ustanovljena prafara. V fevdalni dobi se je kraj imenoval Poljane in je imel tržne pravice. Sedanja farna cerkev v [Stran 013]

Figure 5. Nedeljsko popoldne na kmetiji v bližini Starega trga – V ozadju Poljanska gora

Starem trgu je iz osemnajstega stoletja. Stoji na najvišji točki pomola na koncu vasi in dominira nad dolino Kolpe. Pred drugo svetovno vojno je bil v Starem trgu sedež občine, sedaj pa spadajo pod občino Črnomelj. Čeprav so bile Poljane trg, so tedanji zemljiški gospodje postavili svoj grad v Predgradu. V času turških vpadov je bil okrog tega gradu velik obrambni tabor in so se vanj zatekali ljudje iz širše okolice. Svoj vrh je Predgrad menda dosegel okrog leta 1850, ko je imel več kot 700 prebivalcev. Ni čudno, če je poskušal tekmovati s Starim trgom.

Konec devetnajstega stoletja in pred prvo svetovno vojno so mnogi Belokranjci in Poljanci odhajali za zaslužkom v tuji svet, največ v Ameriko. Odhajali so predvsem mlajši fantje, pa tudi poročeni možje, ki so na zadolženih domačijah pustili žene in otroke. Poleg skromnega denarja, ki so ga potem ti izseljenci pošiljali ali prinašali domov, so iz širokega sveta prihajali tudi novi nazori, ki navadno niso bili naklonjeni tradicionalnemu življenju teh krajev. Kaj pa kočevski Nemci? V poljanskih vaseh so bile potaknjene le posamezne kočevarske družine, medtem ko sta bili fari Spodnji log in Nemška Loka pretežno kočevarski. Ker je središče Kočevarjev bilo v Kočevju, je bila s tem določena tudi meja med belokranjskim in kočevskim okrožjem.

2.1.2. Novi župnik in novi časi

Državnozborske volitve leta 1935 so razgibale tudi prebivalce Poljanske doline, saj je na listi Slovenske ljudske stranke kandidiral njihov rojak dr. Juraj Koce, ki je živel v Ljubljani, kjer je bil tajnik Zbornice za trgovino, obrt in industrijo. Dr. Koce je bil rojen leta 1902 v družini posestnika in trgovca v Starem trgu ob Kolpi. Po dokončanem študiju prava se je zaposlil v Ljubljani. Kljub precej močni opoziciji – v Beli krajini je veliko pristašev imela Mačkova kmečka stranka – je bil dr. Koce izvoljen in postal je poslanec parlamenta v Beogradu. Opozicija je bila ponekod v Beli krajini tako zelo gotova zmage, da ni mogla verjeti v poštenost volilnih rezultatov, ki niso bili njej v prid. Prišlo je do javnih protestov. Posebno glasen je bil tak protest v Dragatušu. Posredovali so orožniki in med prerivanjem ustrelili nekega kmeta. Ta dogodek je odmeval po bližnji in daljni okolici.

Aprila 1937 je v Starem trgu umrl župnik Zupančič, ki je že nekaj časa bolehal. Kaplan v Starem trgu je bil tedaj Martin Radoš, ki pa ni bil pripravljen prevzeti župnije. Raje je odšel za župnika v Spodnji Log. Službo župnika v Starem trgu je tako šele oktobra tisto leto prevzel Alfonz Jarc. Rojen je bil leta 1904 v kmečki družini v Ajdovcu na Dolenjskem. Zelo skromno novo mašo je imel 30. junija 1928 na Brezjah. Preden je prišel v Stari trg ob Kolpi, je bil kaplan na Mirni in na Raki in župni upravitelj v Kočevskih Poljanah ter na Sv. Planini. Kmalu po njegovem prihodu se je v Starem trgu zaradi dotrajanosti pod snegom zrušila streha župnijskega gospodarskega poslopja. Novi župnik je bil prisiljen takoj spomladi začeti z obnovo. Za začetek del so mu nekaj denarja posodili na škofiji. Ko je za silo uredil hlev, se je lotil še župnišča. Bilo je veliko dela in stroškov, zato se je za pomoč obrnil tudi na farane. Nekateri so mu baje to nadlegovanje tako zamerili, da ob procesu niso bili pripravljeni spregovoriti zanj dobre besede.

Župnik Jarc se je seveda zavedal, da je njegova glavna naloga graditi duhovno zgradbo v srcih faranov. V življenjepisu, ki ga je napisala njegova sestra Marija in je leta 1987 izšel v Argentini, beremo, kako se je trudil za poglobitev verskega življenja v fari. K maši in [Stran 014]zakramentom je vztrajno vabil tudi moške in navkljub mišljenju, ki je bilo tedaj v Starem trgu močno prisotno, da je cerkev le za otroke in ženske, dosegel lepe uspehe. Ni mu bilo všeč, da so moški med mašo postavali pred cerkvijo in se pogovarjali, tisti maloštevilni, ki so vendarle šli v cerkev so se pa »bogaboječe« stiskali pod korom. Ženske so zato v cerkvi zasedle tudi moške klopi. Ko je neko nedeljo ob desetih v Starem trgu maševal sosednji duhovnik, je župnik kmalu po začetku maše prišel pred cerkev, prebral tam stoječim berilo in evangelij in jih povabil v cerkev k pridigi. Skoraj vsi so ga ubogali. Naslednjo nedeljo je s prižnice opozoril, da so klopi na desni strani cerkve namenjene moškim, in zapretil, da prihodnjo nedeljo ne bo pridigal, če bodo v teh klopeh še sedele ženske. Seveda ženske njegovega opozorila niso vzele zares in so naslednjo nedeljo spet napolnile klopi tudi na desni strani. Ko je župnik prišel na prižnico, se je obrnil proti moškim klopem in mirno rekel: »Ali niste poslušale? Dokler ne greste iz klopi, ne bom začel!« Ženske so se tedaj usule iz klopi in jih prepustile moškim. Potem je bilo veliko razburjenje. Posebna delegacija žensk je prišla v župnišče grozit, da ne bodo več hodile v cerkev. Župnik jih je na kratko zavrnil: »Kakor hočete!« Kmalu nato je dal narediti dodatne klopi in so tudi tiste ženske lahko sedele.

Tako je novi župnik večkrat poskrbel za popestritev vsakdana svojih faranov. Pa tudi sicer se je v tistem času vedno nekaj dogajalo. Govorilo se je o nevarnosti nacizma in vojne in o nič manjši nevarnosti komunizma. Nekateri so k temu pripominjali, da komunizem ni tako strašen, kot ga prikazujejo klerikalci, ki se boje za svoje ugodnosti. Čeprav so ti problemi navidez bili še odmaknjeni, so bili ljudje večkrat vznemirjeni.

Proti pričakovanju se je vojna leta 1941 hitro končala, oziroma je sploh ni bilo. V Starem trgu se je v začetku maja naselila močna italijanska posadka in potem tu vztrajala do kapitulacije Italije. V prvem letu okupacije je Stari trg dobil kaplana. Mnogi duhovniki, ki so jih Nemci pregnali z Gorenjske in Štajerske, so se namreč zatekli v Ljubljansko pokrajino in škof Rožman jih je skušal razdeliti po župnijah. Župniku Jarcu je tedaj pisal: »Dobili boste kaplana. Sporočite kakšnega gospoda želite!« Župnik je odgovoril, da ima glede kaplana dve želji: da bi bil organist in pevec in da ne bi bil preveč izbirčen pri hrani. Škof Rožman je nato v Stari trg poslal organista, pevca in skladatelja Savellija.

Viljem Savelli je bil rojen leta 1916. Njegov oče je bil Primorec, mati pa Štajerka. Po novi maši leta 1940 je bil nastavljen za kaplana na Ptuju. Takoj po okupaciji so ga Nemci zaprli in izselili v Srbijo, od koder se je kmalu rešil v Ljubljano. V starotrški fari se je Savelli vneto oprijel dušnopastirskega dela. Z bogatimi glasbenimi talenti in znanjem je posrečeno dopolnjeval župnika Jarca, ki ni bil pevec. V Starem trgu so tedaj imeli močan pevski zbor, ki je z lahkoto izvajal tudi zahtevnejše skladbe. Ko je bil po kapitulaciji Italije v Predgradu nastanjen partizanski garnizon, pri katerem je bil organiziran tudi pevski zbor, so starotrški cerkveni pevci in partizani nekajkrat skupaj nastopili pri cerkveni slovesnosti. Gotovo se to ni zgodilo brez sodelovanja kaplana Savellija.

Na sodnem procesu leta 1949 so se potrudili, da bi starotrška duhovnika, cerkvene pevce in Marijino družbo prikazali kot izdajalce ali pa vsaj kot bedne zapeljance. Kaj se je zgodilo, da je množica ljudi, ki je spremljala črnomaljsko sojenje, vsemu verjela in bila nad sojenjem celo navdušena? Od kod in kdaj je v ljudi prišlo tako mišljenje?

2.1.3. Leto 1942 v Poljanski dolini ob Kolpi

Božični prazniki leta 1941 se v krajih ob Kolpi niso veliko razlikovali od praznikov v predvojnem času. V Starem trgu so ljudi ogrele lepe božične pesmi, saj so se pevci pod vodstvom kaplana Savellija za praznike dobro pripravili. Kljub temu pa je bilo na ljudeh čutiti zaskrbljenost. Javna skrivnost je bila, da se pod navideznim mirom nekaj pripravlja. Ta in oni je ob pogledu na italijanske vojake namignil, da se bo spomladi marsikaj spremenilo. Nekateri so imeli pomisleke, zakaj o spremembah največ vedo posamezniki, ki pred vojno niso bili ravno na dobrem glasu. Starejši kmet, ki je bil po prvi svetovni vojni v ruskem ujetništvu in doživel oktobrsko revolucijo, je v zimskem času rad obujal spomine in večkrat pripomnil, da je revolucija hujša kot vojna. Mlajši poslušalci so se čudili, zakaj mož tako modruje, saj je v Sloveniji bila okupacija in ne revolucija. Bili so pripravljeni nekaj narediti, da bi Italijani odšli iz dežele.

Nekateri Starotržani so morda vedeli, da njihov predvojni poslanec dr. Koce ni zadovoljen z obnašanjem Slovenske ljudske stranke, čeprav je bil izvoljen na njeni listi. Pridružil se je ilegalni liberalni organizaciji Stara pravda, ki jo je maja 1941 ustanovil Belokranjec dr. Črtomir Nagode. Po nalogu Stare pravde je dr. Koce oktobra 1941 prvič poto-[Stran 015]

Figure 6. Leto 1933 – Dr Jure Koce govori na zborovanju v Crnomlju

val v Švico in od tam poslal v London nekaj njenih predlogov. V Ljubljano se je vrnil še ravno pravi čas, da je lahko od blizu spremljal spor med Nagodetom in Kidričem, ki je nastal predvsem zaradi odnosa do generala Mihajloviča. Kardelj je tedaj glede tega takole pisal v Slovenijo: »Vi se morate odločno držati načela, ki smo ga poudarili v našem zadnjem pismu: na ozemlju Slovenije ne sme biti drugih oboroženih čet razen partizanskih, ki so brezpogojno poslušne poveljem Glavnega poveljstva partizanskih čet v Sloveniji. Likvidirajte, če je treba z orožjem, vsak drug poskus.« Slovenski poročevalec je začel ostro napadati Staro pravdo in januarja 1942 so jo izključili iz Osvobodilne fronte. Dr. Koce se je leta 1942 ponovno odpravil v Švico, da bi kot predstavnik Stare pravde stopil v stik z zavezniki in jim sporočil predloge, kako naj bi v Jugoslaviji preprečili državljansko vojno.

Ko je leta 1942 nastopila pomlad, je tudi v ljudeh nastal nenavaden nemir. Italijani v Starem trgu so se začeli utrjevati, kot da se pripravljajo na pravo vojno. Ker jim je za gradnjo bunkerjev primanjkovalo kamenja, so podrli kapelice križevega pota pri Deskovi vasi. V Spodnjem Logu so karabinjerji nekega lepega dne v začetku maja nenadoma pospravili svoje stvari in odšli proti Kočevju. Že naslednji dan so prišli trije partizani in povedali, da je Spodnji Log osvobojen. 20. maja 1942 je predsednik odbora OF iz Mozlja pisal političnemu komisarju 2. bataljona notranjskega odreda. Najprej ga je obvestil, da je občinski odbor OF, ki je bil postavljen že 26. februarja 1942, prevzel politično upravo-oblast za občino Mozelj, in nato nadaljuje: »Po odloku okrožnega odbora OF je tukajšnji odbor organiziral tudi odbor OF v občini Stari trg, srez Črnomelj, čeprav ta občina spada v delokrog okrožnega odbora za srez Črnomelj. Organizacija tega odbora je izvršena zato, ker v rajonu občine Stari trg vrše akcije patrole vašega bataljona.« (Arhiv INZ 712/I.)

Taka patrola, ki jo je verjetno vodil »komandant Johan,« se je 18. maja dopoldne pojavila v Predgradu, pred nosom starotrške italijanske posadke. Iskali so kočevskega Nemca Valentina Kumpa, ki je z ženo in tremi otroki živel v skromni hišici na robu vasi. Kot zidar je hodil delat po celi okolici. Tudi tisto dopoldne ga partizani niso našli doma. Ko se je nekaj ur po odhodu partizanov vrnil, mu je žena takoj povedala, kdo ga je iskal. Zelo se je prestrašil in takoj odhitel v Stari trg.

Proti večeru je v Predgrad prišla italijanska patrola. Vaščani so vedeli, da se Italijani lahko znesejo zaradi partizanskega obiska vasi, zato so se zatekli v svoje domove, le Peter Rauh, njegov sin Peter in sosed Lojze Fortun so pred Rauhovo hišo nalagali na voz živež in druge potrebščine, da bi jih odpeljali [Stran 016]na varno. Takoj so jih prijeli. Potem so v sadovnjaku našli še Marka Kralja, očeta šestih otrok, ki se je v strahu pred Italijani nameraval izmuzniti iz vasi. Vse štiri so odpeljali v Stari trg in jih naslednje jutro postrelili pri Deskovi vasi. Ta dogodek je močno odjeknil po celi okolici. Šest Kraljevih otrok je ostalo brez staršev, kajti mati je umrla malo prej zaradi jetike. Zanje se je zavzel župnik Jarc in pomagal, kolikor je mogel.

Od tedaj so v Predgradu živeli v stalnem strahu. Vedeli so, da se Italijani nad njimi ob vsakem času lahko znesejo zaradi zadev, na katere sami ne morejo vplivati. Strah jih je bilo tudi pred partizani, posebno pred »komandantom Johanom«, ki se je včasih pojavil v vasi. Kmet, ki je še pozimi rad pripovedoval zgodbe o Rusiji, je utihnil. Le med najboljšimi znanci je še upal povedati svoje mišljenje: »To je zelo podobno dogodkom, ki sem jih doživel v Rusiji. To je revolucija. Rdeča zvezda nam bo prinesla gorje.« 1. junija 1942 so kočevski in belokranjski partizani napadli Stari trg. Italijane je rešila pomoč iz Črnomlja in iz Vinice. Po tistem napadu so bili še bolj razdraženi in so se znašali nad prebivalstvom v okolici. Stari trg so obdali z bodečo žico in niti Predgrajci nekaj časa niso smeli v vas. Brez posebnega razloga so Italijani večkrat začeli streljati na Predgrad in druge bližnje vasi.

V strahu pred obstreljevanjem so Predgrajci nekajkrat bežali iz vasi. Največji tak beg je menda bil ravno na binkoštno nedeljo, 24. maja. Tedaj so nekateri bežali skozi gozd prav v Spodnji Log. Spodnjeloški župnik Martin Radoš piše v svojih spominih, da je tedaj imel v župnišču kar trinajst beguncev iz Predgrada. Vračali so se čez nekaj dni, ko se je ozračje nekoliko umirilo. Ljudje so tudi pri teh begih bili med dvema ognjema: Italijani so zahtevali, naj se zaprejo v hiše in čakajo, partizani so pa grozili s kaznijo tistim, ki bi ostali doma. Ob nekem povratku vaščanov po takem begu je prišla v vas italijanska patrola in karabinjer je dopovedoval starejši ženi, da so bili »stupidi« (neumni), ker so bežali, toda žena ga je brez pomišljanja zavrnila: Tudi ti bi bil »stupid«, če bi ti grozili »sparare« (s streljanjem). V juniju 1942 so Italijani bombardirali tudi Spodnji Log in več drugih vasi, ljudje iz Predgrada so pa potem ostajali doma.

10. junija 1942 je italijanska granata v Predgradu ubila brata Jožeta in Ivana Mežnar. Njun oče je bil bivši orožnik, ki je po upokojitvi ostal z družino v Predgradu. Njihov dom je bil na gornjem koncu vasi. Fanta sta iz spodnjega konca vasi šla proti domu, ko so Italijani iz Starega trga začeli streljati. Zadelo ju je in obležala sta na cesti, krivdo za njuno smrt so pa kasneje naprtili župniku in kaplanu. Pravijo, da bi Jože in Ivan skoraj gotovo bila pri domobrancih, če ju tedaj ne bi zadelo. No, tudi za to bi verjetno bila kriva župnik in kaplan.

Poglejmo zakaj so se ljudje bali tudi partizanov. 7. julija 1942 je Okrožni odbor OF za osvobojeno kočevsko ozemlje pisal odboru OF v Stari trg: »Od privatne strani smo obveščeni, da je v vašem rajonu pred kratkim bilo justificiranih več oseb moškega in ženskega spola. Po nalogu izvršnega odbora OF nam takoj pošljite poročilo o tem.« Sekretar rajonskega odbora je sestavil zahtevani seznam in ga poslal okrožnemu odboru. Navedel je sledeče justificirance:

Bare Katarina, roj. 1873, vdova, Kot 1, + 22. 6. 1942

Fugina Rozalija, 34 let, mož v Nemčiji, Deskova vas 1, + 22. 6. 1942

Fugina Marija, 50 let, Deskova vas 1, + 22. 6. 1942

Gregorič Marija, 45 let, mož v Kanadi, Stari trg 2, + 25. 6. 1942

Gregorič Peter, 17 let, Stari trg 2, + 25. 6. 1942

Jonke Jože, roj. 1907, poročen, Predgrad 87, + 12. 6. 1942

Perc Katarina, 36 let, mož v Nemčiji, Stari trg 18, + 7. 7. 1942

Sertič Marko, poročen, Predgrad 42, + 15. 6. 1942

Štefanc Vincenc, 54 let, poročen, Kovačeva vas 4, + 28. 5. 1942

Verderber Marija, roj. 1923, samska, Dol 24, + 4. 6. 1942

Vsaj pri nekaterih navedenih še poglejmo, kako je poročevalec opisal njihovo politično prepričanje in vzrok justifikacije. Pri devetinšestdesetletni vdovi Katarini Bare je zapisal: »Bela garda. Grozila je ljudem, da bo izdala vse one, ki se družijo s partizani. Italijanom prodajala meso, mast in jajca.« Za Rozalijo in Marijo Fugina je zapisal, da sta bili »pripadnici fašizma in izdajalki. Rozalija je izdajala premike partizanskih čet v Poljanski dolini in imela z Italijani ljubavno razmerje.« Ljudje sedaj povedo, da sta bili Marija in Rozalija revici. Italijanom sta prali perilo, da bi nekaj zaslužili. – Pri Vincencu Štefancu piše, da je bil »hitlerjanec in plačanec fašizma, hodil je po Poljanski dolini in spraševal za partizane in za funkcionarje OF.« Ljudje se spominjajo, da je kot klepar hodil okrog za delom in da je bil precej zgovoren. Ko so mu poslali poziv, naj pride v partizansko taborišče, je mislil, da ga kličejo zaradi dela. Toda ni se več vrnil. Pri Katarini Perc je poročevalec kot vzrok »justifikacije« napisal, da je bila »zasačena na poti med Starim trgom in Črnomljem pri prenašanju privatne in uradne pošte.« Za Jožeta Jonkeja iz Predgrada je navedel, da je bil bela garda in da je ukradel 60 kg pšenice, pri tem pa govoril, da so jo vzeli partizani.

[Stran 017]

Ker je bil seznam zaključen s 7. julijem 1942, seveda v njem niso navedene žrtve, ki so bile pomorjene po tem datumu. Med njimi naj omenimo Mihaela Koceta, brata dr. Juraja Koceta. Morda starotrški sekretar zanj niti ni vedel, ker Mihael tedaj ni živel v Starem trgu, ampak je bil v Ljubljani v službi pri pošti. Po očetovi drugi ženi so Kocetovi imeli nekaj zemlje med Brezovico in Vidmom in Mihael je tja prihajal iz Ljubljane. Verjetno ni slutil nevarnosti, ko je prišel tudi tisto poletje, da bi oddal v najem travnike za košnjo. V Starem trgu se ob tej priliki sploh ni oglasil, kajti odpeljali so ga takoj po prihodu iz Ljubljane. Njegova sestra Katarina je v poročilu iz Starega trga omenjena kot Katarina Perc, ki je »bila zasačena pri prenašanju pošte.« Bila je poročena s kočevskim Nemcem. O uboju Mihaela in Katarine Koce so 1. oktobra 1942 pisale tudi Vesti. (Arhiv INZ 110/ B .)

V knjigi Rudija Vogriča Boj Belokranjcev najdemo marsikateri zapis o Poljanski dolini in o Starem trgu, vendar bi zaman iskali poročilo o umoru desetih starotrških faranov. Našo pozornost pritegne Vogričev podatek, kako so 22. junija 1942 zvečer partizani in mladina kurili kresove v počastitev prve obletnice vojne med Sovjetsko zvezo in Nemčijo. Ne vemo, če so tedaj tudi v Poljanski dolini goreli kresovi, iz poročila starotrškega sekretarja pa vemo, da so partizani 22. junija v neposredni bližini Starega trga ubili skoraj sedemdesetletno kmetico in dve revni perici. Ali so morda s temi uboji hoteli opozoriti na važno obletnico. Kresove bi utegnil kdo celo napačno razumeti in jih zamenjati s pravim kresnim večerom, saj je do njega manjkal samo en dan. V Poljanski dolini je bil namreč običaj kresovanja zelo živ in v folklori je še ohranjena pesem, ki so jo peli na kresni večer ob kresu:

Kresni Ivan kres nalaga na ivanje večero.

Ajte djeve ino fanti na ivanje večero,

zapjevajte pjesmo Bogu i Ivanu kresnemu.

– Kresni Ivan ja te prosim na ivanje večero,

nosi Bogu prošnjo našo na ivanje večero.

Srečo, slogo, Bog, dodeli narodu slovenskemu,

ljubav našo vek ogrevaj, svega zla nas čuvaj ti.

Vendar leta dvainštiridesetega ta pesem ni klicala h kresovanju. Namesto kresov so gorele hiše in vasi, ki so jih zažgali Italijani, da bi ljudi kaznovali zaradi morebitnega sodelovanja s partizani, patrole »komandanta Johana« so pa »justificirale« zgarane kmete in revne bajtarice, ker so menda nasprotovali osvobodilnemu boju. Ostarela vdova, ki gotovo nikoli ni slišala za belo gardo, še manj pa

Figure 7. Zadnja predvojna birma v Starem trgu – Kapelico vozadju so v prvih letih po vojni porušili

vedela, kaj to pomeni, je bila ubita zaradi belogardizma in izdajalstva. Na neki seji Okrožnega odbora OF za kočevsko okrožje so tedaj sklenili, naj »italijansko vprašanje stopi v ozadje, glavna pa naj bo borba proti beli gardi, kjerkoli se pojavi.« (Arhiv INZ 712). V resnici je bila ta nevarnost v Poljanski dolini zelo majhna, saj so Italijani večino moških odpeljali v internacijo, sami pa postavili močno postojanko še na Vimolju, komaj 5 km od Starega trga.

O razmerah v Poljanski dolini ob koncu leta 1942 obširno govori poročilo starotrškega odbora OF, namenjeno Okrožnemu odboru za kočevsko ozemlje. Povzeli bomo samo nekaj točk tega poročila, ki se nam zdijo važne za razumevanje tistega časa:

»Odkar so se Italijani utrdili še na Vimolju, so ljudje zelo boječi. Strah jih je okupatorskega terorja. V splošnem so pa naklonjeni OF.

Bele garde v rajonu ni. Organizacija OF je v celem rajonu dobro razpredena, posebno v zgornjem delu. V spodnjem delu ob Kolpi imamo samo posamezne moške kot naše po[Stran 018]verjenike in zaupnike, vendar se razmere tudi tu izboljšujejo. Ljudje so med seboj večinoma nezaupljivi.

Sredinskih elementov, omahljivcev, je v rajonu precej. Vas Predgrad je skoraj cela tako usmerjena, da bi dala zatočišče beli gardi, če bi se pojavila. Njihovo razpoloženje do OF je zaenkrat kljub različnim našim poizkusom negativno. Po drugih vaseh so taki sredinci večinoma premožnejši, jih pa ni veliko.

Duhovščina se v Starem trgu kar dobro obnaša. Ko ga (verjetno župnika, opomba J.M.) je nekdo nagovarjal za belo gardo, je odklonil. Ljudem je svetoval, naj ne jemljejo orožja v roke. Okupatorskih oficirjev se ne boji, ampak jim v obraz pove resnico, da pobijajo nedolžne ljudi in požigajo vasi. (Arhiv INZ 712/II) Poročevalec je pri tem verjetno mislil na župnika Jarca, ki je po svojem značaju vedno bil pokončen in neposreden. Tudi na procesu v Črnomlju se ni bal povedati, da so nekatere njegove izjave pri zaslišanju bile izsiljene.

2.1.4. »Osvobojeni« Spodnji Log

V prejšnjem poglavju smo omenili, da so italijanski karabinjerji v začetku maja 1942 zapustili Spodnji Log. Lastna varnost jim je pač bila bolj važna kot kontrola nad hrvaško mejo ob Kolpi. V vas so potem redno prihajale partizanske patrole, neposredno oblast v občini je pa prevzel domači odbor OF, ki je bil povezan z Okrožnim odborom OF za osvobojeno kočevsko ozemlje. O dogodkih tistih mesecev v Spodnjem Logu so poročale Vesti, ohranjeno je pa tudi pričevanje župnika Radoša in obširna korespondenca ter zapisniki pristojnih odborov OF.

Izvršni odbor OF je v maju 1942 izdal posebna navodila za izvajanje »odloka o postavitvi narodne oblasti«. Po teh navodilih so se ravnali tudi v Spodnjem Logu. Poglejmo, kaj naročajo glede postavitve terenskih odborov OF:

»Kjer še ni terenskih odborov OF, jih takoj vzpostavijo organi OF ali politični komisarji partizanskih čet. Na sedežih občin prevzamejo terenski odbori od prejšnjih občinskih odborov, ki s postavitvijo nove civilne oblasti prenehajo obstajati, vso občinsko imovino. Od občinskih uslužbencev se sme pridržati le zanesljive pristaše OF.«

Glede volitev narodnoosvobodilnih odborov navodilo takole naroča: »Zborovanja in volitve NOO odredi pristojni terenski odbor OF in določi najsposobnejšega izmed članov, da

Figure 8. Skupina domobrancev iz Predgrada in Starega trga: od leve Peter Šterk, Jože in Jure Majerle, Pavel Mihor.

[Stran 019]vodi organiziranje zborovanja in mu predseduje. Člani terenskih odborov naj s prepričljivo agitacijo dosegajo, da bodo kandidirane in izvoljene zavedne in zanesljive osebe, predvsem preizkušeni borci za osvoboditev slovenskega naroda.«

Posebna točka navodil pojasnjuje razlastitveni odlok izvršnega odbora in naroča, naj se takoj začne dodeljevanje razlaščene zemlje, ki je bila last veleposestnikov tuje narodnosti in tistih, ki so sodelovali z okupatorjem. Pravico do take zemlje naj bi imeli slovenski bajtarji in delavci, predvsem pa žrtve fašističnega nasilja in družine padlih partizanov.

Iz daljše pripovedi župnika Radoša skušajmo izluščiti nekaj podatkov o tem, kako so omenjena navodila izvajali v Spodnjem Logu. Župnik piše, da so Italijani zapustili Spodnji Log 11. maja 1942. Dva dni kasneje so v vas prišli prvi partizani. 14. maja je pismonoša še prinesel pošto, potem pa nič več. Župniku so že pri prvem razgovoru prepovedali pridigati. Posebej so ga opozorili, naj se z ljudmi ne pogovarja o politiki. Takoj so mu zaplenili vso živino – tri krave, tri ovce in dva prašiča – in mu jo prepustili v oskrbo, prepovedali pa odtujitev. Povedali so mu, da zanj veljajo isti predpisi kot za vse druge občane: Obvezno delo, plačevanje davka in omejitev gibanja. Za vsako pot iz vasi, daljšo kot 3 km, mora imeti dovolilnico, ki jo bo dobil pri tajniku terenskega odbora, učitelju Zupancu. Če ne bo spoštoval vseh teh navodil, ga bodo kot belogardista takoj »likvidirali.« Ni bilo dvoma, da to niso samo grožnje.

Tako se je župnik pridno udeleževal skupnega dela – okopavanja, pletve, košnje in spravljanja sena – po urniku, ki ga je določil terenski odbor. V Spodnjem Logu so se namreč odločili za kolektivno obdelovanje kočevske zemlje in ne za dodeljevanje posameznim interesentom. Poleg udeležbe pri skupnem delu je moral župnik vsak teden oddati tudi svoj delež v živilih, nekakšen davek.

V začetku so župnika pozivali na vsak miting, ki so ga priredili v vasi. Kmalu po »osvoboditvi« so na enem teh mitingov volili narodnoosvobodilni odbor. Govorili so, da so volitve svobodne, toda kdor je pogledal »komandanta Johana« in njegovo strojnico, je hitro izgubil občutek svobode. Prebrali so vnaprej določeno listo kandidatov in rekli: »Kdor je proti, naj dvigne roko!« Nihče ni bil proti in kandidati so bili soglasno izvoljeni.

V dobrih dveh mesecih »poznanstva« je komandir Johan župniku nekajkrat grozil s smrtjo, 21. julija je pa župnik dobil sporočilo, da si lahko reši življenje le tako, da na dan znak sam zažge župnišče in cerkev, nato pa z vozom, ki ga bo že prej pripravil, odpelje v gozd ves živež in obleko. Na hitro se je odločil, da tega ne bo naredil. Pod pretvezo, da gre v Vrt v mlin, je odšel h Kolpi in na hrvaško stran v Goršete. Uspelo mu je, čeprav je ob Kolpi že bila straža. (Taboriščni arhiv priča, 1. zvezek, dokument 11. str. 239)

Ko sta se župnik in njegova gospodinja umaknila čez Kolpo, sta v župnišču ostali samo dve ženski: 82 letna Magdalena Kapš, ki je zaradi bolezni že nekaj let bila priklenjena na posteljo, in njena hči Magdalena, poročena Verderber. Župnik ju je sprejel v župnišče potem, ko so »osvoboditelji« na njunem revnem domu razbili vsa okna in vrata. 26. julija pozno zvečer so ju odvlekli iz vasi in umorili. V zapisniku 1. seje NOO v Spodnjem Logu, ki je bila 17. junija 1942, najdemo sledeči podatek: »Glede izgona Kočevarjev s terena tukajšnjega odbora se ugotovi, da živita v vasi Spodnji Log dve Kočevarki, vendar odbor nima ničesar obtožujočega proti imenovanima, zato se nihče ne javi s predlogom, naj bi se katera od teh dveh Kočevark izgnala iz Spodnjega Loga.«

Tajnik NOO Spodnji Log je 28. julija takole pisal nadrejenemu odboru OF v Prerigel: »26. julija sta bili v Spodnjem Logu justificirani kočevski Nemki Verderber Magdalena in njena 82 letna mati. Imenovani sta bili oskrbnici župnišča za imetje župnika Radoša Martina, ki je pred nekaj dnevi izginil in se baje v Goršetih v Hrvatski predal Italijanom. Kdo je imenovani dve osebi justificiral, mi ni znano. Zakopani sta komaj 200 m od vasi, na kraju, kjer zakopavajo konje. Justificirani sta bili zaradi domneve, da bi mogli po zaplembi inventarja v župnišču oditi v Stari trg in zadevo sporočiti Italijanom. Na vprašanje komandanta Johana: »Ali obstoji sumnja, da bi Verderber Magdalena šla v Stari trg in zatožila Italijanom, da smo zaplenili imovino v župnišču«, sem odgovoril: »To je mogoče, vendar prosim, da ne silite, naj NOO pristane na justifikacijo. Ti pa stori, kar smatraš za pravilno.«

Izgleda, da je sekretar okrožnega odbora poiskal iz Spodnjega Loga še dodatne informacije o tem uboju, preden se je 3. avgusta uradno obrnil na političnega komisarja 1. bataljona kočevskega odreda in na poverjenika za sodstvo. Svojemu dopisu je dal naslov »Poročilo o justifikaciji stare osebe v Spodnjem Logu.« Brez olepševanja pove, da je justifikacijo izvršil poveljnik udarne čete 1. bataljona kočevskega odreda. Meni, da bi se justifikacijo 35 letne Magdalene Verderber pri ljudeh morda še dalo nekako opravičiti, toda popol-[Stran 020]noma nemogoče je to pri njeni materi, ki je bila stara 82 let in je bila zadnjih šest let priklenjena na bolniško posteljo. »Ljudje ne morejo razumeti, kaj je ta stara žena zakrivila, da se je z njo tako ravnalo.« Okrožni odbor torej protestira zaradi takega ravnanja vojaških poveljnikov, ki meče temno senco na celo organizacijo OF. (Arhiv INZ 712/II.)

Ali je k temu potreben komentar? Ni nam težko razumeti, zakaj so se ljudje bali »komandanta Johana« in njegovih patrol, zakaj je bil zaskrbljen celo okrožni sekretar. Ne moremo se pa znebiti občutka, da je poveljnik udarne čete vendarle delal po načrtu, ki je bil odobren od zgoraj. Zdi se, da je tudi učitelj Zupanc, tajnik NOO v Spodnjem Logu, to vedel. Prav njegova zgodba nam razkrije nekatera razmerja tistega soparnega poletja. Zupanc je od začetka neposredno sodeloval z novo oblastjo v Spodnjem Logu, jo v nekem smislu vodil, bil pa tudi v sporu s sodelavci. Kako in zakaj? 2. julija 1942 je učitelj poslal okrožnemu odboru daljšo pisno izjavo, s katero je pojasnil svoja stališča: »Preveč se poudarja, da smo vsi enaki. Enakost v sposobnosti posameznikov ni in ne bo dosežena. Meni se hoče pozitivnega dela. Predvsem želim delovati za cilje OF z ljudmi, ki so značajni in pošteni, ki uživajo ugled, ki znajo svoj in drugih ugled tudi varovati. Protestiram, da me žali človek, ki je na seji v Spodnjem Logu vpričo vseh odbornikov kritiziral odlok o ukinitvi kočevskega pogovornega jezika in je sam imel otroke vpisane v nemški razred, ki je napačno informiral partizane, da niso ostrigli hčerke njegovega prijatelja, čeprav je hodila z Italijani. Protestiram, da me žali član odbora, ki je po italijanskem bombardiranju govoril, naj kar bombardirajo, saj njemu ne bodo nič zrušili. On nima svojega posestva, pri drugih vaščanih pa so za posestva delale in trpele cele generacije. Kako more zavednega Slovenca tožiti človek, v čigar družini se še sedaj govori kočevarsko, njegova hčerka se pa druži z Italijani?«

Okrožni odbor je v odgovoru ovrgel učiteljeve pritožbe. Med drugim je zapisal tudi tole: »M.C. je bil za organizacijo OF do sedaj koristen. Znano je, da so italijanski vojaki imeli neke zveze z njegovo hčerko, toda takih slučajev je mnogo in odbor je mišljenja, da samo to ne more biti vzrok za izključitev C. iz dela v OF.« Zgodba se je končala tako, da sta prav dva moža od treh, proti katerim je učitelj protestiral, prinesla sporočilo, da je razrešen tajniških poslov pri NOO Spodnji Log in mu odvzela arhiv, katerega je kot tajnik imel v šoli.

V Spodnjem Logu so tedaj dobili tudi posebno pisno pojasnilo glede pooblastil narodnoosvobodilnega odbora: Vsi odbori OF so politični organi in imajo pravico in dolžnost nadzora in kontrole nad delom narodnoosvobodilnega odbora. Rajonski odbor OF je NOO v svojem rajonu v vsem nadrejen. Odbori OF niso voljeni, ampak jih postavlja višji politični organ. Tako terenskega odbora OF v Spodnjem Logu ne volijo vaščani, ampak ga postavlja in razrešuje rajonski odbor OF. – Tudi to navodilo je bilo namenjeno predvsem učitelju Zupancu, ker se je skliceval, da so ga za tajnika NOO izvolili ljudje na zboru. (Arhiv INZ 712) Zadnjo besedo je pač povsod imela komunistična partija in brez nje se nič bistvenega ni zgodilo.

Župnik Radoš je bežal iz Spodnjega Loga, ker ni mogel izpolniti ukaza, naj zažge cerkev in župnišče. Ko so med ofenzivo prišli Italijani, jim požiga nihče ni mogel preprečiti. Večina domačij je pogorela, ljudi so pa odpeljali v internacijo. Le redki so se že prej umaknili v Kočevje. Med temi je bil tudi kmet Anton Makše, ki je v začetku bil celo odbornik NOO v Spodnjem Logu, med njimi sta bili Marija Strle in Berta Lakner. Ker jih je vleklo domov, so se kasneje vrnili v Spodnji Log. 5. decembra 1942 so partizani vse tri odpeljali in rajonski odbor OF Mozelj jih je obsodil na smrt.

2.1.5. Ustanovitev vaške straže v Predgradu in razmere po kapitulaciji Italije

Starotrški sekretar OF v poročilu ob koncu leta 1942 zatrjuje, da na njegovem področju ni bele garde. Lahko si mislimo, da je bil seznanjen z nedavnimi dogodki v Beli krajini in v Spodnjem Logu, lahko si mislimo, da je poznal okrožnico izvršnega odbora OF in glavnega poveljstva: »Spričo angloameriške akcije v Afriki se je položaj tudi pri nas temeljito spremenil. Danes nam je dana vsa možnost politično in vojaško likvidirati belo gardo, razširiti bazo OF s sredinskimi elementi, izvesti novo mobilizacijo in očistiti obsežne predele Slovenije od okupatorjev in belogardistov. Defenzivno nastrojenje pri posameznih aktivistih in posamezne pojave strahu pred belo gardo je treba izkoreniniti. Belo gardo je treba potisniti v defenzivo.«

Križniški pater Lojze Žabkar za to okrožnico gotovo ni vedel, ko je tiste dni v Črnomlju pisal svoj dnevnik: 8. novembra. Zahvalna. Senzacija – ameriške čete so se izkrcale v Alžiru, Maroku in Tunisu.

– 13. novembra. Danes dopoldne so prišle v Črnomelj »Vaške straže« ali »Legija smrti« ali [Stran 021]kot jih ljudstvo imenuje – bela garda. So v vseh mogočih uniformah, močni, zastavni fantje. Ljudstvo jih gleda in se jim čudi. – 28. novembra. Napad na postojanko legionarjev na Suhorju. Likvidirali so jo, okoli sto fantov mrtvih. Borili so se od sedmih zvečer do sedmih zjutraj. Vaščani so jih izdali. Poročnik jim je dejal: Rešite se, kot veste in znate. Zbežali so iz župnišča po njivah proti Metliki. Sta komandant Iztok in pater Klement ujeta ali sta padla? – 3. decembra. Naš kaplan Norbert Klement je bil na Suhorju ujet in baje tudi mučen in umorjen na zverinski način. Tudi komandant Iztok je umorjen. Slekli so ju oba, ju navezali na vrv in ju naga peljali na Radatoviče in ju tam umorili. (Lojze Žabkar, Izpovedi, str. 59 – 63)

Kako so novice o teh dogodkih sprejeli ljudje v Poljanski dolini? Ko je odlezel sneg, so po vaseh okrog Starega trga kljub bližini Italijanov spet imeli mitinge: v Zagozdecu, v Nemški Loki, v Radencih; pripravljali so se tudi v Predgradu, pred nosom Italijanov. 27. aprila 1943 so partizani v Predgradu, požgali Auerspergov grad in še drugo poslopje, kateremu so domačini rekli kasarna. S tem naj bi preprečili ustanovitev vaške straže v Predgradu.

O ustanovitvi vaške straže v Predgradu in o pripravah na to ustanovitev imamo le skromne podatke. Do ugotovitev Frančka Sajeta v Belogardizmu moramo biti zelo kritični že zato, ker temeljijo izključno na črnomaljskem procesu. Ni dvoma, da je bil ta proces pripravljen po naročilu in da so bila temu primerno oblikovana tudi zaslišanja in izpovedi obtožencev. Dejstvo je, da so bili prebivalci Predgrada v izredno težkem položaju, saj so jih Italijani iz Starega trga stalno kontrolirali, partizani so pa kljub temu redno prihajali v vas. Kot smo že omenili, so si zahteve enih in drugih nasprotovale. Ubogati enega je pomenilo zameriti se drugemu. Ko so partizani spomladi leta 1943 pri nekaterih hišah v Predgradu pobrali skoraj ves živež, so Italijani grozili s kaznijo, češ da prostovoljno pomagajo partizanom.

Sredi maja 1943 se je v Predgradu naselila manjša italijanska posadka. Z njo je prišel tudi Slovenec Pavle Cvetko, ki je bil, milo rečeno, zelo čudna in zagonetna osebnost. K vaški straži je pristopilo kakih deset mladih fantov, vodil pa jih je štiridesetletni Ivan Smuk iz Predgrada. Odbor OF iz Starega trga je 24. maja 1943 takole poročal svojim nadrejenim: »Po najnovejših podatkih je bilo v Predgradu v Bega mobiliziranih le osem ljudi. Je pa to sama mladina in s svojim nastopom zbuja le posmeh. Kolovodja teh osmih je Ivan Smuk ali Žuti po domače. Poizkusili bomo vse, da dobimo stik s to grupo in jo povsem lokaliziramo. Po ostalih vaseh do sedaj še niso poizkušali z organizacijo Bege.« (Arhiv INZ 712/II) V poročilu so poimensko našteti tisti, ki so vstopili v vaško stražo in tudi nekateri, ki so vstop odklonili; torej lahko zaključimo, da je imela Organizacija natančen pregled nad obnašanjem vsakega posameznika. Število članov vaške straže se v treh mesecih do kapitulacije Italije ni bistveno spremenilo.

Po odhodu Italijanov je oblast v Starem trgu in v Predgradu prevzel odbor OF. Poljanska dolina je pripadla belokranjskemu vojnemu področju in v Starem trgu se je nastanila komanda mesta z manjšo vojaško posadko. Predgrajska vaška straža se je razšla: poveljnik Smuk in še nekatri so se poskrili, drugi pa so preprosto odšli domov. Domačim skrivačem se je pridružil tudi Pavle Cvetko.

22. oktobra 1943 je od Vrbovskega na Hrvaškem prišla močna nemška enota, prekoračila blizu Starega trga Kolpo in vdrla v Poljansko dolino. Čeprav se je za nemško ofenzivo vedelo, prodora na tem kraju nihče ni pričakoval. Kar spotoma so Nemci v Lazah in v Dolu pobrali devet moških in jih postrelili. Nekateri od njih so res sodelovali s partizani. Kako so jih Nemci našli, zakaj so pobrali prav nje? Na črnomaljskem procesu so dokazovali, da so jih izdali župnik, kaplan, gostilničarka iz Laz in Pavle Cvetko; domačini se spominjajo, da je nekaj dni pred prihodom Nemcev prišel s hrvaške strani človek, ki se je izdajal za zaupnika OF. Nekateri od devetih nemških žrtev so se z njim pogovarjali, saj so se počutili svobodne in varne. Vendar ni bilo tako. Nenadoma se je iz nepredvidene smeri pojavila nevarnost in na umik pred njo niso mogli niti pomisliti.

Ko se je nemški val oddaljil proti Rogu, se je v Stari trg vrnila komanda mesta. Prvi skrivači so odšli v Kočevje, pa so se kmalu pojavili drugi. Skrivali so se pred mobilizacijo, kajti zvedeli so, koliko novincev – njihovih vrstnikov – je padlo v bojih, v katere so jih porinili naravnost iz domačega zapečka, čeprav še puške niso znali prijeti v roke in je pred njimi bil dobro izvežban in opremljen nasprotnik. Pater Žabkar v Črnomlju je 3. januarja 1944 v svoj dnevnik takole zapisal: »Peljem se v Stari trg, pozdravim župnika g. Alfonza Jarca in kaplana Vilija Savellija. Čaša vina, čaj, potica, klepet. Prišel nov komandant, da bo »naredil red v Starem trgu, kjer so čudne razmere. Polno dezerterjev je in fantje nočejo k partizanom.« (L. Žabkar, Izpovedi, str. 109.) 15. januarja se je odpravila v [Stran 022]Kočevje skupina desetih fantov, ki so se naveličali negotovosti in skrivanja v domačem kraju. Odšli so čez »mejo« na »neosvobojeno« ozemlje. Domači potem zanje do konca vojne in še dlje niso nič zvedeli, saj pošta z one strani ni prihajala, drugih zvez pa tudi ni bilo.

Zdi se, da novi komandant ni »naredil reda« v Starem trgu, kajti 25. junija 1944 je skozi gozdove odpotovalo proti Kočevju enaindvajset fantov iz Predgrada, Starega trga in drugih vasi. Najmlajši med njimi še ni bil star sedemnajst let, večina se jih je skrivala več kot štiri mesece. Ko so dobili poziv, se niso šli javit v Črnomelj, ampak so izginili. Domači so na različna spraševanja ponavljali, da ne vedo zanje, odkar so se šli javit. Vsi skrivači seveda niso imeli sreče in so jih odkrili ter odpeljali. Potem ko se je v Predgradu nastanil partizanski garnizon, je bilo v vasi stalno nekaj vojaštva in razne pomožne enote ter obveščevalci, zato je bilo skrivanje nemogoče. Sicer pa je do tedaj večina moških določene starosti že odšla na eno ali na drugo stran. Tisti, ki so odšli v Kočevje, so bili potem v raznih domobranskih enotah in so morda kdaj naleteli na partizanske enote, kjer so bili njihovi sorodniki in sovaščani, ki so tedaj stopili na drugo stran. Ko je ob takem srečanju prišlo do spopada, je ta in oni padel v boju; ob koncu vojne so eni postali zmagovalci in so se vrnili na svoje domove, druge pa so imeli za poražence in njihova usoda je bila silno kruta.

2.1.6. Epilog medvojnih dogodkov v Poljanski dolini

Sprehodili smo se po Poljanski dolini ob Kolpi in razmišljali o dogodkih medvojnega časa, o katerih je tekla beseda tudi na procesu v Črnomlju leta 1949. Podoba nekaterih teh dogodkov je v naših očeh bistveno drugačna od tiste, ki so jo prikazovali v črnomaljski sodni dvorani. Pol stoletja so ljudje to drugačno podobo hranili v svojem spominu, pol stoletja je čakala v arhivskih mapah. Prav pričevanje orumenelih arhivskih listov je za to podobo pomembno, saj so jih neposredno po dogodkih pisali ljudje s te ali z one strani, ki so bili vanje vpleteni.

Župnik Alfonz Jarc in kaplan Viljem Savelli sta celo vojno in še nekaj časa po njej ostala v Starem trgu, skrbela za župnijo, se udeleževala duhovniških konferenc v Črnomlju in nekako shajala z novo oblastjo. Konec leta 1946 sta oba odšla iz Starega trga in v drugih župnijah nadaljevala duhovniško službo.

Župnika Jarca so pregovorili, da je prevzel župnijo Dragatuš, kjer so spomladi leta 1944 Nemci z bombardiranjem porušili cerkev, poškodovano je bilo pa tudi župnišče. Obnova je bila zelo težka, toda Jarc naj bi to zmogel, saj je bil znan kot dober gospodar in gradbenik. Ko je v Starem trgu popravljal župnišče in gospodarsko poslopje in farane priganjal k sodelovanju, nekateri niso videli njegove delavnosti, ampak so se jezili in govorili: »Naj kar dela, saj dela zase.« Ob odhodu v Dragatuš je baje rekel, da gre tja tudi zato, da bodo sprevideli, da v Starem trgu ni delal za sebe. Kljub mnogim težavam je v dveh letih obnovil župnišče in se že nameraval lotiti gradnje cerkve, toda januarja 1949 so ga zaprli in dober mesec kasneje že obsodili na smrt. Morda je prav njegova zagnanost za obnovo cerkve v Dragatušu pripomogla k tej obsodbi. Po daljšem poizvedovanju so župnikovi sestri povedali, da je bila sodba izvršena 10. avgusta 1949, za grob pa sestra ni zvedela. Baje so župnika Jarca več let kasneje videli v Gotenici. Tudi o nekaterih drugih se je govorilo, da so po uradni smrti še delali nekje na zaprtem območju. Seveda teh domnev nihče ni dokazal, pa tudi zanikal ali ovrgel jih ni nihče.

Figure 9. Miklarčev hlev v Starem trgu – Partizani so ga ob napadu 1. junija 1942 požgali

[Stran 023]

Figure 10. Ko v Poljanski dolini še niso brneli traktorji

Viljem Savelli je leta 1946 odšel v Koprivnik in postal upravitelj takratnih župnij Koprivnik, Nemška Loka in Spodnji Log. Pri opravljanju te službe se je vozil s kolesom po slabih cestah in skozi samotne gozdove iz Koprivnika do Kočevja in do Spodnjega Loga. Ko se je nekoč tako peljal v Spodnji Log, se je na poti pred njim pojavil volk. Duhovnik se je nekaj metrov pred zverino ustavil, stopil s kolesa in začel zvončkljati z zvoncem na kolesu. Volk ga je nekaj časa gledal, nato se pa prav počasi umaknil s ceste. Včasih se je Savelli spotoma oglasil pri znancih in prijateljih v Poljanski dolini. Ko je pri neki hiši potožil, da ga večkrat obišče ozna, mu je mati svetovala: »Zakaj čakate? Bežite, dokler še morete!« On je pa odgovoril: »Zakaj bi bežal, saj nikomur nisem nič naredil.« Toda novembra 1948 so ga prijeli in zaprli. Na črnomaljskem procesu je bil obsojen na smrt in obsodba je baje bila izvršena 10. avgusta 1949. Tudi za njegov grob se ni izvedelo. Še isto leto so požgali cerkev v Koprivniku, leta 1951 so pa minirali mogočno cerkev Žalostne Matere Božje v Nemški Loki, kamor so tudi Poljanci radi romali. Po procesu in sodbi so Savellija pripeljali v Koprivnik, da je izročil župnijo svojemu nasledniku. Tedanji župnijski upravitelj v Kočevju Anton Golob, ki se je ob tej priliki srečal z obsojencem, se spominja, da je bil nenavadno zdelan in žalosten.

Prav takega ima Savellija v spominu tudi Predgrajčanka, ki so jo hkrati z dvema moškima in še tremi starejšimi ženami zaprli v začetku februarja 1949. Razprava proti tem obtožencem je bila 3. maja 1949 pred okrožnim sodiščem v Novem mestu. V preiskovalnem postopku so nekatere od njih soočili s kaplanom Savellijem. V razsodbi je za omenjeno Predgrajčanko rečeno, da je kriva, ker »je v času italijanske okupacije leta 1942 v Starem trgu pomagala vodji belogardistične obveščevalne službe kaplanu Savelliju Viljemu in župniku Jarcu Alfonzu pri zbiranju obveščevalnih poročil ter pod krinko članstva Marijine družbe in cerkvene pevke opazovala kretanje partizanskih edinic, zbirala podatke o pristaših NOG in o tem najmanj desetkrat sporočila kaplanu Savelliju, ki je prejeta poročila sproti dajal vsakokratnemu komandantu italijanske postojanke v Starem trgu, kar je imelo za posledico represalije v Poljanski dolini. – Sodišče obtoženki verjame, da za škodljivost svojih informacij od začetka ni vedela, ker ji Savelli verjetno ni povedal, zakaj to rabi in ker je bila tedaj še mladoletna, stara manj kot šestnajst let; vendar je kasneje morala vedeti, kakšen pomen in kakšne posledice imajo njene informacije. Savelli je izpovedal, da mu je obtoženka dajala informacije o pristaših NOG, katere je on nato dal na razpolago Italijanom. Krivda obtoženke je s tem zadostno dokazana.« In kako se ta žena, ki je bila tedaj zaradi tako dokazane krivde obsojena na štiri leta zapora, tega danes spominja? Kot cerkvena pevka je hodila k pevskim vajam, udeleževala se je shodov Marijine družbe, posebej se pa s kaplanom nikoli ni pogovarjala, zato mu ni mogla dati nobenih informacij. Tako je na zaslišanjih tudi povedala, oni pa so njene izjave obrnili po svoje.

Tak je torej epilog starotrških medvojnih dogodkov. Kaj pa skrivači, ki so odšli iz Poljanske doline 15. januarja in 25. junija 1944 in tudi ob drugih datumih? Le redki so se po vojni vrnili, drugi pa so izginili in o njih se ni niti govorilo. Najraje bi jih za vedno izbrisali iz spomina. Toda kako bi mati pozabila na svoje otroke, kako bi dekle pozabilo svojega izvoljenca in kako bi sestra mogla kar tako pozabiti svoje brate?

Tudi dr. Koce, o katerem smo govorili v začetku naše zgodbe, ni pozabil svojih bratov in sester, svojega rojstnega kraja. Od leta 1943 do 1945, ko je Poljanska dolina že spa-[Stran 024]dala pod partizansko Belo krajino, je bil v Švici in v Angliji. Kot vemo, ni odobraval oboroženega protikomunističnega odpora v domovini. Leta 1945 se je vrnil v Slovenijo in se skušal vključiti v njeno »novo stvarnost«, toda še isto leto je preko Karavank ilegalno odšel v Avstrijo in kasneje v Avstralijo. Šele po prvih svobodnih volitvah je spet obiskal domovino. Ko je bil leta 1992 ponovno doma, je 12. avgusta umrl zaradi kapi in našel zadnji dom na pokopališču pri starotrški cerkvi.

Pred kratkim so na robu Starega trga, ob križišču, kjer se od ceste proti Črnomlju odcepi cesta, ki nad Kolpo pelje proti Sinjemu Vrhu in Vinici, postavili križ. Na tistem kraju je nekoč že stalo to sveto znamenje, toda v opoju brezbožne svobode so ga zadnje leto vojne ali takoj po vojni razbili in odstranili. To je bil začetek »uradnega« rušenja križev, kapelic in cerkva v Poljanski dolini in na Kočevskem, kapelice križevega pota v Starem trgu so pa Italijani porušili že prej. Marsikoga je tisto rušenje bolelo in ga je obsojal, toda časi so bili taki, da so o tem le malo govorili in po petdesetih letih se le redki domačini še spominjajo križa ob razpotju pri Starem trgu. Ko se je sedaj tam pojavilo novo znamenje, so nekateri takoj protestirali, češ zakaj posiljujete s tem nedotaknjeno naravo, zakaj uvajate novotarije. Bila je potrebna razlaga, kakšna je bila nekoč ta narava in kdo jo je spremenil.

Tak je torej naš zgodovinski spomin! Ali naj zato dovolimo, da laž postane resnica? Ali naj dovolimo, da po krivici obsojeni in brez sodbe pomorjeni ostanejo za vedno krivi? Ali je sovraštvo in krivica, če trdimo, da pobijanje nedolžnih ni moglo biti osvobodilni boj. Morda bi dobili kak odgovor na ta vprašanja, če bi se ustavili pri novem križu pod Starim trgom in si vzeli nekaj časa za razmislek!

3.1.1.

Tomaž More: Vidim, da nosiš službeno verižico. Ali si jo lahko ogledam? Rdeči zmaj. Kaj pa pomeni?

Sodnik: Sir Richard je postal javni tožilec za Wales.

Tomaž More: Za Wales? Čuj, Richard, za ves svet ne bi smel človek dati svoje duše. Ampak za Wales!

Robert Bolt, Človek za vse čase

3.1.2.

Videl sem hlapce na konjih,

knezi pa so pešačili

Stanko Majcen, Psalm

3.1.3.

Čisto mogoče je, da imajo prav tisti, ki pravijo, da je človeški jezik bolj pripraven za opisovanje slabega kot dobrega. Če je to res, potem je tu takoj vprašanje, zakaj. Mogoče je tako, ker je slabo, bolj zanimivo. Ko pravimo slabo, mislimo seveda na ves razpon nezadostnosti, ki spremlja človekov obstanek, od banalnih pomanjkljivosti na površini do temnih prepadov, ki se skrivajo v globinah duše; od vsakodnevnih negotovosti do stisk in dvomov glede zadnjih vprašanj človekovega obstanka; to, da neznatna in nedolžna dejanja postanejo vzrok velike krivde, in spoznanje, da je sreča samo trenutek, ki, komaj se pojavi, že tudi izgine ali pa spremeni svojo podobo tako zelo, da je ne spoznamo več. Življenje, tako zajeto, dobi podobo drame, ki živi, kakor vemo, od vznemirljivosti in napetosti. Mogoče je tudi tako, da je slabo – v pomenu, ki smo mu ga dali – človeku bližje, bolj domače in bolj znano, nekaj, s čimer se srečujemo dobesedno na vsak korak in na način, ki ne mine brez boleče vpletenosti. Neko težo bi lahko imela tudi misel, da vidimo slabo ravno v tem, da neki celoti nekaj manjka, da je okrušena, razpokana, razjedena ali celo razpadajoča, kar omogoča, da se ima naša misel česa oprijeti in kam naseliti. Naj bo že kakorkoli, naj smo že zadeli pravo ali ne, naša izkušnja je, da nam gre opisovanje slabega bolje od rok kot opisovanje dobrega. Poglavitno je mogoče pri vsem to, da smo pripovedovanju o slabem – o nečem, kar je nepopolno – prej pripravljeni verjeti kot pripovedovanju o dobrem. Poučene od temeljne izkušnje o svetu nas pripoved o dobrem nikoli ne [Stran 025]

Figure 11. Učitelj Vinko Guna – Slika iz osebnega uciteljskega lista

pusti čisto brez vsake sence dvoma. To pa je ravno dokaz, da je dobrega v čistih oblikah razmeroma malo, pa naj ob tem mislimo na stvari ali na ljudi.

In vendar smo se v tem spisu namenili, da bomo govorili o nekem življenju, za katero potem, ko smo se z njim seznanili, ne moremo reči nič drugega kot to, da je bilo dobro. Govorili bomo o človeku, ki nam zanj, ko izvemo, kaj je govoril, kaj je delal, kako se je odločal, ostane samo to, da si pravimo, da je to bil dober človek. Čutimo, da moramo, kljub glasovom, ki se ob tem oglašajo, na tem vztrajati. Slutimo namreč, da bi bil ta svet še bolj ubožen, če ne bi nečemu, kar je bilo dobro – v izrednem smislu dobro – priznali visokega mesta, ki mu gre.

Človek, ki ga bomo skušali predstaviti, je bil učitelj Vinko Guna. Navadnost in nenavadnost sta se v njem tako prepletali, da je marsikdo že takrat, pozneje pa še veliko bolj, zamenjal eno z drugim. Bil je učitelj, učil je večidel na tako skromnih ustanovah, kot so podeželske dvorazredne šole, napisal ni nobene knjige, nikoli ni javno govoril, bil je poročen in je imel sedem otrok, kar je bilo tudi za tisti čas veliko, a spet ne nekaj zelo izrednega. Te stvari so bile na njem torej navadne. To navadnost je živel v celoti in ni nikoli pomislil, da bi iz nje izstopil. Morda tudi zato, ker je bil obenem tako nenavaden, da je mislil, da lahko to, kar je imel za bistveno, uresniči tudi – ali mogoče celo samo – v skromnem okolju, v katero je bil postavljen.

In tu smo sedaj pri tem, o čemer bi pravzaprav morali govoriti: o njegovi nenavadnosti. Kadar smo pri tem, da moramo kaj izrednega na kratko označiti, nam nikoli ni lahko. Ko pa o učitelju Guni malo več izvemo, tako da z nekaj pravice pravimo, da ga že nekoliko poznamo, se nam ta težava razveže in se z olajšanjem zavemo: njegova nenavadnost je bila v tem, da je bil bistven človek. S tem smo želeli povedati dvoje: da je vedel, kaj človeka postavlja in ohranja kot človeka, in da je z isto intenzivnostjo, dokončnostjo in brezpogojnostjo vedel, da se od tega ne sme ločiti. V njem se je vse tako ujelo in uskladilo, da je mogel živeti samo kot bistven človek.

Skladnost zunanjosti in notranjosti pri njem ni izhajala iz kakega načela, ki bi se mu pokoraval, ali iz kake naloge, ki bi si jo bil postavil, ali iz kake vrline, ki bi jo hotel uresničevati v imenu kakega zunanjega etičnega kodeksa. Bila je sicer vse to; ni bila dosežena brez boja in vedel je za ceno, ki jo mora zanjo plačevati, a je hkrati vedel, da ne more drugače. Ko so se ljudje okoli njega, zlasti njegovi poklicni tovariši, prilagajali brez posebnih težav, kot se je zdelo, spreminjajočim se razmeram – tudi v notranjosti, tako da se posebej pri učiteljih nikoli ni vedelo, od kod je spreminjanje seglo in ali se je sploh kje ustavilo – je to v njegovih očeh dobivalo značaj fizične nemožnosti, tako kakor je nemogoče biti istočasno na dveh mestih. Če bi se spremenil v stvareh, ki so se mu zdele bistvene, bi bilo, kakor da ga ni več: kakor da je samega sebe ukinil in odpravil. Iz brezpogojne nuje po istovetnosti s seboj je potem izhajalo to, kar je okolico osvajalo kot zvestoba in pohujševalo kot trdovratnost.

Če hočemo podrobneje spregovoriti o tej zvestobi, o tem, kako so vsakič nastajale razmere, ki so zahtevale, da se izkaže, si moramo najprej ustvariti primeren prostor. To bomo storili tako, da bomo na kratko predstavili osnovna dejstva njegovega življenja in njegove poglavitne postaje. Tako bomo dobili okvir, v katerega bomo mogli na kolikor toliko pregleden način polagati prvine svoje pripovedi.

Vinko Guna se je rodil v Zagorju ob Savi 20. decembra 1906. Oče Franc je bil rudar in je tedaj imel triintrideset let, mati Helena pa je imela majhno gostilno in je tedaj bila stara sedemindvajset let. Pri hiši je bil še starejši brat France, ki je hodil na trgovsko šolo, poz-[Stran 026]neje pa je prestopil na učiteljišče, in starejša sestra Minka, ki je bila prav tako učiteljica. Vinko se je jeseni 1922 vpisal na državno moško učiteljišče v Ljubljani in tu opravil dva letnika, zadnja dva letnika pa je končal v Mariboru in tu 1927 tudi maturiral. Usposobljenski izpit je opravil spet v Ljubljani leta 1930.

Pred vojno je služboval v štirih krajih. Najprej šest let v Motniku, nato pa po eno v Pečah in v Št. Gotardu, v začetku leta 1937 je bil premeščen v Zagorje. Najprej je bil učitelj, od konca leta 1937 do začetka vojne aprila 1941 pa upravitelj osnovne šole. Na Štefanovo decembra 1939 se je poročil s svojo nekdanjo učenko Marijo Sajovic iz Motnika, ki je tedaj živela s starši v Zemunu. Tik pred vojno se jima je rodil prvi sin France.

Po prihodu Nemcev so bili vsi učitelji razrešeni službe. Učiteljica Minka in upravitelj Vinko pa sta bila sredi maja tudi aretirana in poslana v zapor v Laško. Konec junija so ju preselili v meljsko vojašnico v Maribor, ki je bila zbirno taborišče za tiste, ki so jih nameravali izseliti v Srbijo. Tam sta že našla mamo Heleno, Vinkovo ženo Marijo s sinkom in sorodnika Albina. Gunovi so bili dodeljeni šestemu transportu in so se odpeljali proti Srbiji 27. junija. V Slavonskem Brodu so jih prepeljali čez Savo in potem po ozkotirni železnici v Sarajevo. Preko Višegrada, Užic in Čačka so nato prišli v Gornji Milanovac, kjer so jih začeli razdeljevati po raznih krajih. Gunovi so bili določeni za Ljig. Vinko in Minka sta tja tudi šla, stara mama in Albin sta dobila neko zvezo v Valjevu, žena z otrokom pa je za nekaj časa šla v Zemun.

Po štiriletnem izgnanstvu so se Gunovi vrnili v Slovenijo. V Zagorje so prispeli 15. julija 1945. Upraviteljsko mesto na nekdanji Vinkovi šoli je bilo že zasedeno. Z Minko sta dva meseca opravljala razna administrativna dela, potem pa je bil Vinko jeseni premeščen na osnovno šolo v Izlake. Že po enem letu, jeseni 1946, je prišla premestitev v Karlovico na Dolenjskem. Tu je bil šest let, do jeseni 1952, tedaj pa je dobil dekret za Ponikve, kjer je delal do jeseni 1955. Tedaj pa so stvari, ki so se že vseskozi zapletale, dosegle kritično točko. Nepričakovano je bil namreč premeščen v Štalcerje, kočevsko vas, od Kočevja oddaljeno dvanajst kilometrov. To je pomenilo ločitev od družine – stanovanje v tamkajšnji osnovni šoli je bilo za veliko družino popolnoma neprimerno – poleg tega pa je dolgoletno šikaniranje doseglo mejo, na kateri je Guna začutil, da se mora postaviti v bran. Sledil je odpust iz službe, ki sta mu jo odločbi Vrhovnega sodišča LRS in Zveznega vrhovnega sodišča sicer vrnili, a je moral iti vseeno za nekaj časa v Štalcerje. Sledilo je še marsikaj drugega iz Gunovega boja za njegovo človeško in učiteljsko dostojanstvo. A o tem bomo govorili v nadaljevanju. Iz Štalcerjev je bil že jeseni 1957 premeščen za eno leto v Kočevje, od tu pa 1958 k Sv. Gregorju nad Sodražico, kjer je delal do upokojitve 1963. Med tem se je njegova družina iz Karlovice, kjer so ji dodelili nekdanje stanovanje, preselila v Mengeš, kamor je po upokojitvi za stalno odšel tudi Guna.

Učitelj Vinko Guna je bil eden tistih slovenskih ljudi, ki so imeli v sebi to, da morajo zavestno sprejeti svet, v katerega so bili rojeni. Od vseh skupin, ki jih je zgodovina po vrsti postavljala za nosilce evropske družbe, je misel o zavestnem sprejemanju in nadaljevanju podedovane kulture v največji meri uresničevala aristokracija. Za aristokracijo lahko rečemo, da je bila od vseh zgodovinsko najbolj ozaveščen razred. Slovenci nismo imeli svojega plemstva, a v vsaki dolini, v vsaki večji vasi, v vsakem mestu je bilo vedno nekaj ljudi, v katerih se je naselil tak duh, da niso vedeli samo, kaj so, ampak tudi, da to, kar so, morajo biti. Nujno so živeli ne samo zase, ampak tudi za druge. Nujno so bili bolj vidni in to vidnost so tudi plačevali, če so prišli takšni časi. To je bila – in je – slovenska aristokracija: duhovno aristokratstvo preprostih ljudi, kmetov, obrtnikov, delavcev, izobražencev.

Od stvari, ki so Guno čakale v svetu, v katerega je bil postavljen, sta ga najbolj osvojili dve: slovenstvo in katolištvo. Ko se je zavedel, kaj je to, biti Slovenec, in ko se je zavedel, kaj je to, biti katoličan, je izrekel stavek, ki je bil hkrati njegova identitetna izjava: To sem jaz. To dvoje je vzel nase in to dvoje je v življenju nosil. Rod, iz katerega je izšel, ga je v tem podpiral. V Spominih je nekje zapisal: Gunovi smo zvesti ljudje.

Guna je bil torej predvsem Slovenec in katoličan. Potem pa je bil tudi človek. Njegova človeškost se ni izgubljala v privzdignjenem in vznesenem človekoljubju, ampak se je izražala in udejanjala v resničnosti: v soobstajanju z ljudmi. Torej: Slovenec, katoličan in človek. Tega zaporedja nismo postavili slučajno, ampak smo z njim hoteli nekaj povedati. Hoteli smo povedati nekaj, kar je danes posebno važno: da je v Guni to, kar skušamo zajeti z besedo človek, rastlo iz kulturne resničnosti, ki jo je ustvarila in preizkusila zgodovina. Zato na njegovem človekoljubju ni bilo nič samo sebi zadostnega, nič [Stran 027]

Figure 12. Dramski krožek na uciteljišcu v Mariboru – Guna sedi v prvi vrsti

umetnega, nič utopičnega. Bilo je v takšnih razmerjih, da so mu podeljevala značaj naravnosti in normalnosti.

Zaradi tega pa je bil Guna celo življenje v sporu s svetom. Ne s celim svetom, ampak z enim od njegovih delov: natanko s tistim delom, ki so ga predstavljale sile, ki so, v celoti ali posamič, napadale in skušale odpraviti njegove identitetne temelje: slovenstvo, katolištvo, človečnost. Poglejmo na kratko, kako je ta spor potekal.

V šolskem letu 1924/25 je Guna obiskoval tretji letnik državnega moškega učiteljišča v Ljubljani. Spričevalo, izdano 26. avgusta 1925, je sicer prejel, a se takoj vidi, da ni veljavno. Rubrika, ki ugotavlja, ali je učenec sposoben nadaljevati šolanje v višjem letniku, je neizpolnjena, predvsem pa je tu ocena iz vedenja: neprimerno. Pojasnilo dobimo v opombi na zadnji strani spričevala. Ta pravi, da je bil učenec »z odlokom Velikega župana ljubljanske oblasti z dne 20. avgusta 1925 izključen iz tukajšnjega zavoda«; nadalje pojasnjuje, da se je to zgodilo »zaradi udeležbe pri političnem shodu in zaradi prezirljivih izjav o razmerah v naši državi, kakršne je zapisal v šolski nalogi«. Iz šole je bil očitno odstranjen še pred zaključkom leta, saj so v spričevalu izrecno upoštevane samo ocene, ki jih je dobil do 30. aprila 1925. Kaj se je zgodilo?

Politični shod, ki ga omenja pojasnilo o izključitvi, je bil naperjen proti Organizaciji jugoslovanskih nacionalistov ali Orjuni. Ta organizacija, ki je skraja imela predvsem narodnoobrambni značaj, a je kmalu postala centralistična politična agentura z oboroženimi terorističnimi oddelki, je v slovenskem spominu ostala predvsem zaradi spopada s komunisti v Trbovljah leta 1924. Guna je bil kot zaveden katoliški dijak proti tej organizaciji, v njenem centralizmu je videl politično nevarnost, človeško pa se mu je upiralo njeno nasilništvo. Žal nam dokumenti Državnega moškega učiteljišča v Ljublljani, ki jih hrani Arhiv mesta Ljubljana, ne dajejo nobenega odgovora na številna vprašanja. Knjige zapisnikov profesorskega zbora za leto 1924/25 sploh ni, knjiga okrožnic izključitve ne omenja, iz splošnega seznama pa je razvidno samo to, da je rubrika o sposobnosti dijaka za napredovanje v višji razred prečrtana. Mogoče je tako, da takratni ravnatelj učiteljišča dr. Anton Dokler zaradi svojega političnega in človeškega prepričanja izključitve, ki jo je kot uradnik moral izvršiti, ni hotel preveč razglašati, da ne bi učencu popolnoma onemogočil nadaljnega šolanja. In res se je Guna naslednje leto s pomočjo nekih zvez znova vpisal v tretji letnik učiteljišča v Mariboru.

Ta dogodek iz srede dvajsetih let je mladega učiteljiščnika dokaj brutalno seznanil s pol-[Stran 028]itično realnostjo v Jugoslaviji. Toda to je bil šele začetek. V prvi polovici tridesetih let se je to seznanjanje nadaljevalo, ne na tako grob način, a je trajalo dlje. Sedaj se je pojavila nova oblika unitarističnega pritiska v podobi vsejugoslovanske telesnovzgojne organizacije Sokol. V posebnih ocenjevalnih obrazcih za učitelje je odslej bila posebna točka, ki je zahtevala odgovor na to, kakšen odnos ima posamezen učitelj do Sokola. Pričakovalo se je, da se učitelji v organizacijo včlanijo, brezpogojno pa se je zahtevalo, da jo podprejo tako v razredu kakor zunaj njega. Kdor ni bil član, se mu je to štelo v izračunu končne letne ocene, ta pa je spet vplivala na napredovanje in prošnje za premestitve. Katoliški učitelji so bili vsi prizadeti, saj Sokol ni mogel ustrezati njihovim kulturnim in vzgojnim predstavam, predvsem pa jih je neprestano spominjal na njihovo orlovsko organizacijo, ki je bila z ustanovitvijo Sokola odpravljena. Nasilje, ki je za vsem stalo, se jim je zdelo žaljivo in nesprejemljivo.

Lahko si predstavljamo, da Guna tu ni bil nobena izjema. V Spominih nam sam pove, da so ga v letih od 1932 do 1935 »Slovencem sovražne sile preganjale«. O tem, kakšne razsežnosti je to preganjanje zavzelo, iz dokumentov ni jasno, pa tudi iz spomina ljudi, ki so ga poznali, tega nismo mogli izbrskati. Zanimiva in zanj značilna pa je misel, ki jo je zapisal ob razpadu države aprila 1941: »Sam sem v dobi diktature doživel marsikakšno preganjanje, a niti enkrat moja užaljenost in jeza nista bili tolikšni, da Jugoslavije ne bi imel rad.« Kako uravnoteženo je bilo kljub bridkim izkušnjam njegovo gledanje, nam dokazuje tudi tale zapis o vojnih in povojnih razmerah: »Imel sem pozneje žalostne izkušnje s Sokoli, a da bom pravičen, tudi s člani katoliških organizacij.«

Zanimivo je, da nič od tega, kar je ogrožalo slovensko tradicionalno identiteto, ni šlo mimo Gune, ne da bi ga tako ali drugače oplazilo: ne centralistična in teroristična Orjuna ne unitaristični vsedržavni Sokol. A to je bil šele začetek. Že se je namreč s hitrimi koraki bližala vojna. Guno sta globoko prizadeli dve stvari: klavrna obrambna odpornost države in šokantno zadržanje ljudi tako glede obrambe kot glede tujcev, ki so se nesramno polastili domovine.

Guna zaradi šibkega zdravja ni bil vojak, vendar so ga že mesec po poroki, 1. februarja 1940, poklicali na trimesečne orožne vaje v Celje. Tu se je prvič seznanil z nekaterimi dejstvi, ki jih do sedaj ni poznal. Videl je, kako med moštvo vdirajo govorice, ki slabijo njegovo moralno moč. Vedno pogosteje so ga dohitevali defetistični stavki: »Kaj bomo s puškami proti nemški tehniki!« ali »Že vem, kaj bom naredil, če pride do vojne.« Poleg tega pa so ga žalile in mu jemale pogum krivice, ki so se dogajale preprostim vojakom. Sam je bil dodeljen izbrani in privilegirani skupini, a mu ni ostalo skrito, kako tako imenovani »boljši ljudje« ravnajo s preprostim človekom: »Vedno teže sem prenašal te ljudi.«

Vse se je samo še stopnjevalo, ko je bil konec marca, ko je bila vojna že gotova reč, znova vpoklican. Vse, kar je videl in slišal, je kazalo na slab konec. Ljudje se od tega, kar so bili dolžni dati vojaščini, pripeljali najslabše, tako opremo kot tudi vozove in živino. Vsega se jim je zdelo škoda. Pozneje se je takole spomnil: »Takrat ko je šlo za najvažnejše, za obstoj države in naroda, se jim je zdelo škoda enega voza; ko pa so čez pol leta Nemci večino teh ljudi izselili v Šlezijo, so se morali z

Figure 13. Osnovna šola v Zagorju

grenkobo spominjati izgubljene domovine, za katero se jim je zdelo škoda vsega.« Vojaki so se ali upirali ali pa so uhajali. »Tako je armada razpadla, še preden je na meji počil prvi strel.« Ko je bila njegova enota v Senovem razpuščena, se je tudi sam odpravil domov. Pozneje je zapisal: »Bil sem utrujen in žalosten.« Vračal se je po desnem bregu Save. Ko je šel mimo Zidanega Mosta, je čez reko do njega prihajalo veselje množice, ki je pozdravljala sovražno vojsko: »Saj sem to slišal pozneje še večkrat, a tako boleče in ponižujoče se mi ni zdelo nikoli več.«

Gunovi so se odeli v žalost, zlasti Vinko, France in Minka. Razočaranja so prihajala v sunkih. Najprej je bila to velikonočna procesija, ki bi takrat še lahko bila legalna manifestacija, pa je prišlo malo ljudi in še ti so se po koncu nemudoma porazgubili. Najbolj pa jih je prizadelo, ko so videli, kaj so ljudje. Ko so zaprli duhovnike – ti so bili prvi na vrsti – se je izkazalo, da so sami. Nihče se ni z ničimer postavil zanje. A najhujše in najsramotnejše [Stran 029]je šele sledilo: ko so duhovnike odpeljali, so ljudje vdrli v župnišče in ga izropali. Prišli so trenutki neke žalostne resnice. Ne najmanjši je nastopil 1. maja, ko so Nemci priredili slovesen vhod v Zagorje. Nekatere hiše so kar tekmovale, katera bo bolj slovesna: vsepovsod so visele rdeče zastave s kljukastimi križi in v oknih so stale okrašene Hitlerjeve slike. »Vse hiše razen Gunove, župnišča in šole so bile v zastavah.«

Takrat je prišel trenutek resnice tudi za učitelje. Še pred 1. majem je iz Laškega prišel nemški šolski nadzornik in učitelje razrešil z besedami: »Veliki Rajh bo sprejel kot učitelje samo tiste, ki jim bo mogel zaupati to važno nalogo.« Guna se je mnogo pozneje spomnil na te besede in pomislil: »Kdo bi bil takrat vedel, da mi bo čez mnogo let odpovedana služba z natanko isto utemeljitvijo.« Ko je nadzornik odhajal, se je večina rok dvignila v nemški pozdrav: »Razšli smo se poraženi in osramočeni. Eden drugemu si nismo mogli pogledati v obraz.«

Toda poglavitno vprašanje je ostalo neodgovorjeno: ali se udeležiti slovesne nemške parade 1. maja ali ne. Učitelji se oglasijo pri nekdanjem upravitelju, naj svetuje. Guna je odgovoril: »Vsak naj stori po svoji vesti. Vsi vemo, kako smo nekoč vzgajali otroke. Jaz še danes mislim, da je bilo tako prav. Zato jaz ne grem in moja sestra Minka tudi ne.« Na dan, ko se je skozi Zagorje razvila parada, se je Guna zaprl v svoje stanovanje. Težka skrb je legla nanj in ni mu bilo lahko. A je bil vseeno nenavadno miren, ker je čutil, da je »v eni majhni stvari ostal zvest ponižani domovini«.

Popoldne 12. maja je prišla policija po Minko. Vinko je vedel, da bo naslednji dan na vrsti sam. Še bi se lahko rešil, takrat je še bilo mogoče priti čez mejo v Ljubljano. Guna je to vedel, a se je odločil, da ostane. Z nenavadno jasno zavestjo je začutil, da mora ostati. Tudi žena Marija je mislila tako. Pozneje se je Guna tistega večera spomnil s temile lepimi besedami: »Mamica, ti moja edina sreča, edino razkošje mojega življenja! Hvala ti za tiste ure. Dale so mi moči za vse preizkušnje, ki so še imele priti nadme.« Zjutraj sta še šla skupaj k maši in po maši na kratek sprehod. Nato sta se vrnila domov in mirno čakala policijski avto.

V Laškem je poleg Minke že bilo nekaj učiteljev – šest od petdesetih iz doline. Nekateri so med tem že odšli v Ljubljano. V Laškem je postalo zares hudo šele takrat, ko so zapore prevzeli pripadniki SS. Ti so se posebej znesli nad duhovniki. Izmišljali so si vedno nove in vedno bolj rafinirane muke za telo in duha. Hoteli so jih ponižati do samopreziranja. Sramotenje in zasmehovanje se je menjavalo s plazenjem po ostrem kamenju po golih kolenih in komolcih. Hoteli so doseči, da pristanejo na prostovoljno izselitev. Guna je ne brez ponosa opazil, da je večina štajerskih duhovnikov to odklonila. Tudi sam je storil enako, ko so mu to ponudili.

Figure 14. Gunova Vinko in France, prvi na levi drugi na desni, v krojih Slovenskih fantov

Dne 27. junija nastopijo Gunovi, razen Franceta, ki je ostal v Zagorju, pot v Srbijo. Najprej skozi neprijazno Hrvaško. Guna se je čudil ustaškemu navdušenju in ga pospremil z naslednjim komentarjem: »Kaj zato, če so Italijani na Trsatu onečastili grobove Frankopanov, če so zasedli Dalmacijo in Madžari Medžimurje! V Zagrebu vladamo mi! Svobodno lahko ubijamo. Čim več bo prelite nedolžne krvi, tem več bo sovraštva in tem težje bo odpuščanje!«

Srbi so jih sprejeli prijazno, skoraj slovesno. V Gornjem Milanovcu, kjer je bila njihova končna postaja, jih je počakalo vse mesto in jih v sprevodu pospremilo do njihovega začasnega bivališča. Vse je bilo preprosto in čisto. [Stran 030]

Figure 15. Vinko Guna govori na prosvetnem taboru v Izlakah leta 1937

Gunovi so tu izvedeli, da so oddeljeni za vas Ljig. A tja sta v začetku šla, kot že omenjeno, samo Vinko in Minka, a sta kmalu prišla iz Valjeva za njima tudi stara mama in sorodnik Albin. Žena Marija s sinkom Francetom je našla začasno zavetje pri starših v Zemunu. Začelo se je štiriletno izgnanstvo v Srbiji. Na Guno je legla velika in težka odgovornost: najprej za ženo in otroka, potem pa tudi za mamo in sestro. Albin je bolj ali manj znal skrbeti zase. V ospredje so stopile bistvene stvari: stanovanje, hrana, obleka. Posebej pa seveda varnost. Začetna radodarnost domačinov je razumljivo začela počasi usihati. Treba je bilo prijeti za vsako delo, ki se je ponudilo. Ljig je imel lastno majhno bolnico in učiteljica Minka je dokazala, da zna biti uporabna bolniška sestra. Vinko je pomagal pri kmetih, zraven pa je tudi sam sadil in nekoliko tudi prideloval.

Pogosto je tudi potoval, zlasti na sever proti Beogradu, kjer je potem čakal na propustnico za prestop meje, ki je ločila Beograd od Zemuna. Te poti je opravljal na različne načine: malo z vlakom, malo z vozom, malo peš. In ko je končno prišel v Beograd, ni bilo rečeno, da bo prišel tudi v Zemun. Eno teh poti je pozneje takole opisal: »Na Veliko soboto sem prosil za propustnico, a je nisem dobil. Žalostno sem gledal čez Savo v Zemun. Samo dve uri hoda, pa nisem mogel tja. Bilo mi je težko, tako, da nisem vzdržal v Beogradu. Še istega dne sem se vrnil v Ljig.«

To je bilo življenje, ki je teklo po vzorcu: sreča v nesreči. Skoraj vsakič, ko je že slabo kazalo, se je nazadnje tako obrnilo, da so se vsi, ki jih je imel na skrbi, rešili iz položaja, ki bi se vsak trenutek lahko spremenil v katastrofo. Tako je bilo takrat, ko so Nemci bombardirali Ljig, tako je bilo takrat, ko je Vinko v Beogradu preprosil srbskega stražarja, da ga je spustil na obmejni pas med srbskim in hrvaškim ozemljem, misleč, da ga bo itak na oni strani ustavil hrvaški stražar, pa je ravno takrat pripeljal na hrvaško stražarnico neki kamion, ki je stražarjem dal toliko opraviti, da se je Vinko neopažen premotal mimo.

V Srbiji je bilo med vojno več različnih vojakov. Od tujcev so tu bili Nemci, od domačih pa četniki, partizani, ljotičevci in nedičevci. Četniki in partizani so skraja delali skupaj, zlasti v avgustovski vstaji leta 1941, potem pa se je tudi tu pokazalo, kaj kdo v resnici je, in začela se je državljanska vojna. Pred združenimi silami četnikov, ljotičevcev in nedičevcev so se partizani morali umakniti v Bosno. Za dve leti je Sandžak postal mejno področje med četniško in partizansko Srbijo. Poleti 1944 pa so komunistične partizanske sile vdrle čez Sandžak in se pod Beogradom združile s sovjetsko in bolgarsko armado. Skupaj so osvojile Beograd in nato začele prodirati v Srem in naprej. Srbija je bila osvobojena in to svobodo je Guna ocenil takole: »Bili smo osvobojeni. A odkrito povedano, svobode se nismo veselili tako, kakor bi pričakovali po vseh stiskah, ki smo jih preživeli. Mi smo verni in nameravamo verni tudi ostati. Komunisti pa niso samo nasprotniki vsake vere, ampak tudi njeni sovražniki. Dočakali smo konec, a strah je ostal v naših dušah. Čakal nas je boj, boj za Boga, ki ga ne moremo zamenjati za nič na svetu.«

Gunovi sicer niso doživeli nobene krivice od katerekoli vojske, ki je ali sama ali skupaj z drugimi vladala v medvojni Srbiji. Prej so od časa do časa začutili nerazpoloženje ali celo mržnjo od srbske okolice. Zlasti jih je začel neprijazno gledati pop Steva v Ljigu, posebej potem ko se je jel pogosteje oglašati v vasi slovenski lazarist Prebil. A tudi to se je vedno uredilo, čeprav je morala enkrat posredovati celo begunska komisija iz Beograda.

Kako so Gunovi razumeli svoj položaj v medvojni Srbiji in kako jim je to razumevanje olajšalo tamkajšnje bivanje, kaže tudi zgodba z Mihajlom Pavičeviæem. Ker jo bomo morali [Stran 031]v nadaljevanju še omeniti, naj jo v skopih potezah opišemo. Mihajlo je bil partizanski ranjenec, ki je ostal v bolnici v Ljigu tudi potem, ko so ga zasedli četniki. Minka, ki je tam delala, je problem rešila tako, da je pregovorila nekega četniškega oficirja, da je dal potrdilo, da je Mihajlo vojak njegove enote in da je bil ranjen v boju z Nemci. Toda ranjencu se je stanje tako poslabšalo, da bi ga bilo treba prepeljati v bolnico v Beograd. Minka je sedaj po neki drugi poti priskrbela potrdilo, da je bil Mihajlo ranjen v boju s partizani. S tem potrdilom sta imela z Minko, ki ga je spremljala, vstop v ljotičevski sanitarni vagon, ki ju je pripeljal v bolnico v Beograd. Minka je ostala tam tri mesece, živela je pri sestrah na Čukarici in obiskovala Mihajla. Mihajlo pa ni bil navaden partizan, ampak organiziran komunist in že pred vojno znan agitator med študentsko mladino. Med okupacijo je bila nanj razpisana velika nagrada. Minka je za vse to vedela in zato moramo njen pogum toliko bolj občudovati. Mihajla so v bolnici pozdravili, a se je pozneje spet vključil v ilegalno delo. Leta 1944, tik pred koncem, so ga Nemci prijeli in na Banjici ustrelili. Toda zgodba se s tem ni čisto končala. Med tem se je Minka spoznala z Mihajlovo sestro Ljubico, s katero so Gunovi tudi po vojni ostali v stikih.

Nekako sredi vojne se je družina v Ljigu povečala, ko se je iz Vojvodine – ustaši so jo iz Zemuna med tem preselili v neko drugo me-

Figure 16. Štefanovo leta 1939 – Poročna slika Marije Sajovic in Vinka Gune

sto – sem preselila tudi Marija, sedaj že z drugim sinkom Igorjem. Pri tem se Guna razgovori o tem, kako so njemu in drugim pomagali slovenski duhovniki. Središče te pomoči je bila Čukarica v predmestju Beograda, kjer je vse niti imel v svojih rokah čudoviti g. Tumpej. Nekoč se je zgodilo naslednje.

V Ljig je od nekod prišel slovenski zdravnik dr. Porekar in kmalu dosegel med ljudmi veliko priljubljenost. Toda nekega dne ga pokličejo k ranjenemu četniku, kar pride na ušesa nedičevskim oblastem, ki ga sklenejo aretirati. K sreči je za to zvedel orožnik Gutman, po rodu Slovenec, in opozoril Guna, kaj se pripravlja. Zdravnika so za nekaj dni skrili pri nekem kmetu, nato pa so ga po zvezah spravili v Beograd na Čukarico. Tu so ga skrivali, dokler ni dobil službe v bolnici. Guna pri tem ne pozabi povedati, da dr. Porekar ni hodil v cerkev, ne prej ne pozneje, pa tudi takrat ne, ko se je skrival med duhovniki na Čukarici. S tem je hotel pokazati na neko dragoceno lastnost slovenskih duhovnikov.

Že kmalu so tudi v Srbijo prodrli glasovi, da je bila v Sloveniji sprožena revolucija in da tam divja državljanska vojna. Guna je začutil razsežnost tragedije, ki se je odigravala v ljubljeni domovini. Vedel je, da ima sedaj poglavitno besedo nasilje in »da bo težko tistemu, ki ima o stvari sodbo, ki se ni ujemala z ono v hosti«. Niso mu bili skriti politični cilji revolucije: »Ena stran se je za vsako ceno hotela polastiti oblasti in ji je bil boj proti okupatorjem le sredstvo za dosego tega cilja.« Začutil je človeške skrajnosti, v katere so bili pognani ljudje: »Tekla je dragocena kri maloštevilčnega naroda, kajti v gozdu so dostikrat imeli poglavitno besedo krvoločni in pokvarjeni ljudje.« Nazadnje pa se mu je misel uravnovesila v trezno sodbo, ko jo je pozneje povzel takole: »Že takrat, ko se je vse to dogajalo, sem trdil: Naj po vojni prevzame oblast kdorkoli, če bo poštenjak in bo zares ljubil domovino, bo moral znati odpuščati. Kdorkoli trdi, da je zgrabil za orožje iz ljubezni do ljudstva – in to trdijo vsi – bo moral to ljudem pokazati tudi takrat, ko bo imel neomejeno oblast.«

9. maja 1945 – konec vojne! Ko se Guna ustavi ob tem datumu in skuša presoditi pomen velikega svetovnega spopada, preseneti bralca z oceno, ki še danes stoji pred nami s svojo globinsko veljavnostjo: »Ni šlo v tem boju le za spopad med fašizmom in komunizmom. Obe ti dve ideologiji sta krščanstvu enako tuji. Obe ponižujeta človeka in mu jemljeta osebno svobodo. Odrekata mu celo pravico do razmišljanja. Z nobeno od teh dveh ne more soglašati demokratičen duh. Ves ta[Stran 032] strašni spopad je delo zavisti in delo napuha, ki se je dvignil proti Bogu.« Guna je videl bistvo te vojne: boj za krščansko civilizacijo in boj proti krščanski civilizaciji.

V Zemunu so Gunovi čakali na odhod v Slovenijo. V začetku julija dobijo vagon in začne se šestdnevno potovanje. Toda, kam se vračajo? V kakšno domovino? Kakor da bi si Guna hotel nekaj dopovedati, zapiše stavek: »Vračamo se svobodni v svobodno domovino.« Slutnjo negotovosti, ki veje iz tega stavka, potrjujejo vprašanja, ki sledijo. »Kako nas bo domovina sprejela? Kako nagradila za zvestobo, za ječo, za preganjanje, za trpljenje.« Nenavadna vprašanja, bi človek rekel, po vsem, kar se je v štirih letih zgodilo in kar so prestali, toda »novice, ki so počasi jele prihajati k nam, so bile vznemirljive, in nič dobrega se nam ni obetalo«.

Ko je v Dobovi vlak zapeljal na slovenska tla, je učitelj Vincencij Guna vstal in zmolil naslednjo zahvalno molitev: »Bog bodi zahvaljen za pomoč, varstvo in pogum. Le z njegovo pomočjo smo vse zmogli. Naj moja družina nikoli ne pozabi njegove dobrotnosti. Ko smo v zapuščenosti, bedi in strahu le še v molitvi našli upanje in tolažbo, je bil on z nami. In tebi, Marija, hvala! Tebi Brezjanski, Lurški, Fatimski in tebi, naši Svetoplaninski, hvala. Povsod isti, povsod enako dobrotni, hvala! Izprosi nam milost, da bomo mi in naši potomci vedno zvesti Bogu.«

V Zidanem Mostu in pozneje v Zagorju se je izkazalo, da Gunove slutnje niso bile prazne. Sprejem v Zidanem Mostu je bil porazen – pravzaprav ga sploh ni bilo. Vse, kar jim je tu kdo ponudil, je bilo nekaj konzerv, ki so jih dobili od Srbov, ki so se vračali iz Nemčije in čakali na zvezo. Guni ni ušla ironija, ki je tičala v tem dogodku. Zagrenjen in poučen od izkušenj drugih, ki so se od vsepovsod vračali v tistih časih v domovino, je pozneje, ne brez jedkosti, zapisal: »S seboj nismo imeli ničesar, kar bi bilo vredno odvzeti, zato nam tudi sprejema niso pripravili.« Tudi v Zagorju jih ni nihče pričakal.

Guna je kmalu spoznal, kako sedaj stoje stvari. Njegovo nekdanje upraviteljsko mesto na šoli je bilo že zasedeno. Ob tem so se mu v spominu zvrstili prizori iz aprila leta 1941. Spomnil se je na znameniti stavek: »Treba se je prilagoditi.« Hkrati pa mu je pred očmi, kakor po nasprotju, pokazala njegova lastna usoda: »Zame bo to težko, ker tega ne znam.«

Tudi njegovo nekdanje stanovanje je bilo zasedeno. Nihče mu ni ponudil ničesar v zameno, sam pa tudi ni hodil prosjačit nikamor: »Nisem se uklonil Nemcem, tudi novim oblastnikom se ne bom.« Minka je pred odhodom v Srbijo shranila na raznih krajih stvari, ki so se ji zdele, da imajo svojo vrednost. Od vsega je ostalo bore malo. Na sploh je bilo povsod dovolj znakov, ki so človeka lahko kmalu prepričali, da se ljudje spet »spreminjajo«. Guna je sedaj to reč temeljito poznal, a vseeno ni mogel, da je ne bi pospremil s sarkarstično pripombo: »Ni bilo treba dosti spreminjati: kljukasti križ dol, petokrako gor – pa smo bili spet patrioti.«

S prihodom v komunistično Slovenijo julija 1945 se začenja zadnja, najdaljša in najusodnejša doba Gunovega bojevanja za osebno svobodo. Po kratkotrajnem spopadu z Orjuno sredi dvajsetih let, po sporu z unitaristično državo v prvi polovici tridesetih, po dostojanstveni upornosti, s katero je branil svojo čast pred sovražnim tujcem in ki ni bila brez nevarnih zapletov in tveganj, je nastopil čas odkritega boja s partijsko državo, ki je trajal malone četrt stoletja. To je bila naporna in izčrpavajoča drža. Učitelj Guna se je odločil zanjo, ker se nikoli ni mogel sprijazniti s tem, da ne bi bil to, kar je bil: Slovenec, katoličan, človek. Ne biti kaj od tega trojega, bi bila zanj neznosna okrnjenost. Zato je v tem stanju, ki je imelo vse znake bojevanja, vzdržal in se pri tem neprestano zahvaljeval svoji družini, zlasti svoji ženi, za pomoč, in Bogu, ki mu ni odtegoval znamenj, da se nanj lahko zanese.

Kaj je partijska država hotela vedeti o učitelju, se nekoliko vidi iz Vprašalne pole, ki so jo učitelji morali izpolnjevati vsako leto, vsaj v začetku. Vprašalnik je zahteval odgovore na naslednja vprašanja: udeležba v enobeju, služenje v sovražni vojski in okupatorskem upravnem aparatu, bivanje v inozemstvu. Vprašalnik je hotel izvedeti te reči tudi za ožje družinske člane. Znano je, da je partijska država imela še druga sredstva, s katerimi je ugotavljala politično razpoloženje svojih državljanov. To so bila na primer uradna poročila, predvsem pa poročila v ta namen posebej postavljenih ljudi. Zlasti učitelji so imeli dovolj razlogov, da so se imeli za opazovane: da se o njih ve, kaj delajo, kod hodijo, kaj snujejo in kaj mislijo. Od učiteljev se je pričakovalo, da so lojalni sooblikovalci novega reda in novega človeka. To je pomenilo izvrševanje ideoloških navodil, posebej pa pozorno spremljanje ocen in komentarjev, ki so jih v svojih govorih dajali partijski in državni funkcionarji in pisana množica vsakovrstnih družbenih delavcev. Eno od uspešnih sredstev, ki je učitelje pravilno duhovno usmerjalo, so bili učbeniki. Tam so bile dovolj jasno zapisane osnovne resnice. In [Stran 033]učbenikov so se učitelji – kakor vedno – tudi tedaj zvesto držali. To jim je dajalo neko varnost.

Prva in poglavitna stvar pa je vendarle bila vera. Vera sama je bila seveda svobodna, ni pa bilo svobodno izražanje vere. To vprašanje se je prav kmalu zreduciralo na eno samo stvar. Tej stvari se je reklo: hoditi k maši ali hoditi v cerkev. Nekaj deset tisoč učiteljev je po vojni stalo pred težko odločitvijo: ali hoditi k maši ali ne hoditi k maši. Ne bomo se tu ustavljali, kaj je to pomenilo v celoti. Ostanimo pri dejstvu, da je nekaj deset tisoč ljudi, ki so tu zato, da učijo mlade ljudi živeti, bilo ponižanih do te mere, da niso smeli delati tega, za kar so se v notranjosti čutili brezpogojno zavezane. Vsi tisti, ki so kakorkoli vzdrževali partijsko državo in ki se danes nedolžno ozirajo okoli, češ, kaj pa smo takega počeli, bi morali pomisliti samo na to, da bi zardeli, če jim je milost zardevanja še ostala – če se niso rajši odločili, da dokazujejo, da so v partijskih učilnicah in kvartirjih izgubili temeljni človekov čut za sram. Mnogo ljudi je od takrat naprej hodilo v razrede – a niso mogli biti več pravi učitelji, ker so bili prisiljeni, da grešijo zoper sebe. Bili so zlomljeni ljudje. Nikogar ne bomo obsojali – nikogar ne smemo obsojati! – toda vdaja je bila velika. Ljudje so imeli družine, bili so bolni, bili so, kot vsak človek, obremenjeni na sto načinov, a vdaja je bila vseeno velika. Še hujše, še mnogo hujše pa je bilo to, da se je ta vdaja počasi začela utemeljevati. Vsak posameznik si je zgradil čeden domek za svojo vdanost. Še danes si redkokdo upa stopiti iz njega.

Poleti 1946 so v Celju pripravili za učitelje politični tečaj. Udeležil se ga je tudi Guna. Vrnil se je s spoznanjem, ki ga je potrlo. »Videl sem, da bom kmalu tudi med učitelji sam. Tudi taki so klonili in zapustili Cerkev, za katere si tega ne bi bil nikoli mislil.«

Guna in njegova žena sta že od začetka sklenila, »da maše ne bosta opuščala«. Že od začetka pa mu je tudi bilo jasno, da jim je tako zelo napoti predvsem zato, »ker hodim v cerkev«. Tudi glede tega, kaj ga čaka, si ni delal nobenih utvar: »Slutil sem, da bom imel v Izlakah še težke boje.« Tako pa ni bilo samo v Izlakah, ampak tudi pozneje. Pozneje v resnici še bolj. Ko je bil že v Ponikvah – tja je bil iz Karlovice premeščen leta 1952 – so ga brž zatožili na okraj v Kočevje, da »z verskim življenjem kvarim mladino«. Ko ga je tja poklical na pogovor načelnik sveta za kulturo, se je kmalu izkazalo, da ne bosta prišla nikamor, »ker sem bil odločen, da v zadevah vere ne bom popuščal«. Vendar takoj za tem preberemo v Spominih stavek, ki nas pravzaprav razveseli: Guna je opazil, da načelnik »gleda na moj težki boj za svobodo z neko simpatijo«.

V osnutku pritožbe Izvršnemu svetu LRS iz leta 1956 zoper odločbo o odpustu iz službe, v katerem prosi za zaščito, ne pušča nobenega dvoma glede tega, kateri je poglavitni vzrok njegovih težav: »Moje delo ni bilo nikoli cenjeno in priznano, ker sem tudi v sedanjih razmerah ostal pozitivno veren in izvrševal svoje verske dolžnosti. Pravico do tega mi jamčijo ustava, zakoni in, tudi od naše države sprejeta, Deklaracija o človečanskih pravicah. Vse premestitve, za katere ni bilo nikoli nobene službene potrebe, vsa zapostavljanja pri napredovanju in končno sedanji odpust so posledica krivične gonje, katerih sem izpostavljen ves čas, odkar službujem v Kočevskem okraju.«

Isto misel ponovi v osnutku pisma Visokospoštovanemu tovarišu predsedniku – ali predsedniku republike ali izvršnega sveta ali kakemu drugemu predsedniku iz osnutka besedila ni jasno – dne 6. julija, malo pred tem, ko naj bi odpoved službenega razmerja stopila v veljavo: »Dasi sem se omejil na najskromnejše, saj mi pravico do tega jamčijo ustava in zakoni, smatrajo moji delodajalci to za izzivanje.« Misli seveda na svoje versko življenje. Ko so ga poleti leta 1955 iz Ponikev premestili v Štalcerje, »čeprav za to ni bilo nikake službene potrebe«, mu je nadzornik – kakor navaja v osnutku pisma – rekel: »Pusti cerkev, pa boš lahko izbiral službena mesta.« Na to mu je Guna odgovoril s stavkom, ki daje iz tega, kako je postavljen, čutiti, s kakšnim poudarkom je bil zapisan in ki človeku ne gre iz spomina: »Tega pa jaz ne morem storiti.« In v obrambo vseh učiteljev še doda: »Tudi učitelj je državljan z vsemi pravicami.« Ali drugače: tudi učitelj je človek.

Na bistvo problema je Guna opozarjal tudi drugod. Med drugim zelo obširno v vlogi, s katero se je 15. marca 1956 pritožil na Občinski ljudski odbor v Velikih Laščah zaradi negativne rešitve njegove prošnje, da ga namesto v Štalcerje namestijo za učitelja v Karlovici, kjer je tedaj z družino tudi stanoval. Pritožil se je nad tem, da ga je Okrajni ljudski odbor Kočevje dekretiral v Štalcerje v času, ko je bil v bolniškem staležu, predvsem pa nad tem, da je bil »razlog premestitve, ki ga odločba sicer ne navaja, a ga nihče od odločujočih ni tajil, moj odnos do vere«. Potem pa se na kratko dotakne ene od utemeljitev, s katero so v Laščah podprli neugodno [Stran 034]

Figure 17. Slovenska izgnanska drušcina v Ljigu ob obisku slovenskega lazarista Prebila – Vinko Guna stoji na skrajni levi, njegova mati sedi druga z leve, žena Marija je v drugi vrsti z belim ovratnikom

rešitev njegove prošnje za službo v Karlovici. V zavrnitvi je pisalo: »Upošteval se je tudi predlog občinskih množičnih organizacij, ki predlagajo, da se istega ne namesti na to delovno mesto, ker v ideološkem pogledu ne izpolnjuje pogojev, da bi poučeval otroke članov množičnih organizacij.« Na to odgovarja Guna: Sklicevanje na sklep množičnih organizacij je neumesten in nezakonit; razlog, ki ga odločba navaja, da »v ideološkem pogledu ne izpolnjuje pogojev«, je tudi nezakonit; nasprotuje namreč ustavi in zakonu o verskih skupnostih in Deklaraciji o človekovih pravicah. »Ti zakoni pa vežejo vsakega državljana, vsako oblast in tudi množične organizacije.« V prilog svojim trditvam navede Guna nekaj členov ustave:

Člen 21: Vsi državljani SFRJ so enaki pred zakonom in enakopravni, ne glede na narodnost in veroizpoved.

Člen 23: Vsem državljanom so ob istih pogojih enako dostopne vse javne službe.

Člen 25: Državljanom je zajamčena svoboda vesti in svoboda veroizpovedi.

Po tej pritožbi so na občini v Laščah organizirali sestanek, na katerega so bili vabljeni Guna, nekateri ljudje z občine in nekateri z okraja. Tu so se pogovarjali z odprtimi kartami. Guni so povedali, da »nima kvalifikacij za učitelja v njihovi občini«. Trditev, da »nima kvalifikacij za učitelja« je Guno dvignila: on da nima kvalifikacij, kaj pa tisti, ki … In je začel govoriti o političnem oportunizmu učiteljev in učiteljic, o njihovem moralnem stanju, o njihovi strokovnosti. Vstali in zavpili so tudi oni drugi: da žali lik socialističnega učitelja, da tega tu ne bodo dovolili. Potem pa je prišlo glavno: »Očitali so mi spet, da sem bil pri župniku, da z družino hodim k maši in jih tako izzivam.« Guna se je spet skliceval na zakone in dokumente omikanega sveta in končal s političnim stavkom: »Nikjer ni rečeno, da ta svoboda za učitelja ne velja.«

Ganljiv je pri tem stavek, ki ga ob tem poročilu naslavlja na svoje otroke: »Na kolena pasti pred njimi nisem mogel, dasi so oni to pričakovali.«

Edini večji uspeh, ki ga je Guna dosegel v boju s komunistično šolsko birokracijo, je bila razveljavitev odpovedi službenega razmerja, ki jo je izdal Okrajni ljudski odbor Kočevje. Stvar je potekala na kratko takole. Ko je avgusta leta 1955 Guna v Ponikvah [Stran 035]izvedel, da ga mislijo premestiti v Štalcerje, je vedel, da je sedaj edino, kar lahko naredi, to, da se sklicuje na svoje slabo zdravstveno stanje. Ukrepal je hitro. Zdravniška komisija mu je odobrila štirimesečni bolniški dopust in dekret za Štalcerje ga je dosegel, ko je že bil v bolniškem staležu. Po koncu bolniškega dopusta januarja 1956 je Okrajni ljudski odbor Kočevje 28. marca sklenil, da se odpusti iz službe, češ da zdravniki Guni dve leti odsvetujejo delo v razredu, administrativnih služb, za katere pa je Guna po mnenju zdravnikov še sposoben, pa v okraju ni. Na to odločbo se je Guna pritožil in Kočevje je pritožbo zavrnilo. Gunova odvetnica dr. Ljuba Prennerjeva je potem pri Vrhovnem sodišču LRS dosegla, da je 29. septembra odločbo okraja Kočevje odpravilo, s pripombo, da je na to odpravo možna pritožba na Zvezno vrhovno sodišče v Beogradu. Ko je slednje 30. aprila 1957 potrdilo sklep Vrhovnega sodišča LRS, je 18. junija 1957 dr. Ljuba Prenner sporočila Guni »veselo vest, da je Zvezno vrhovno sodišče pritožbo okraja Kočevje zavrnilo«, okrajni ljudski odbor Kočevje pa je seznanila z novim stanjem, po katerem je »Vinko Guna z vami v neprekinjenem delovnem razmerju«. Guna je sicer v tem zmagal, a je moral vseeno v Štalcerje, ker so bili glede kraja namestitve krajevni šolski odbori samostojni.

Potem ko je Guna spomladi leta 1956 dobil odpoved službenega razmerja, je naredil nekaj korakov. Tako je prosil za službo v uredištvu Prosvetnega delavca. Zaman. Pripravljen je bil iti službovat v Prekmurje. V zvezi s tem mu je Svet za šolstvo LRS 10. septembra 1956 sporočil, da mu Murska Sobota nudi učiteljsko mesto ali v Bodoncih ali v Prosenjakovcih, a ga Murska Sobota že čez nekaj mesecev seznani, da ga tam v tem letu ne morejo nastaviti. Mogoče je med tem za katero od ponujenih mest res prosil, a so v Murski Soboti že zvedeli za njegove politične razmere. Oglasil se je v pisarni Vide Tomšičeve in z njeno tajnico celo govoril, obrnil se je na republiški odbor Združenja učiteljev in profesorjev Jugoslavije – nekakšen sindikat. Povsod je dobil nekaj obljub, učinkovitega posega pa ni bilo od nikoder.

Čeprav je Guna dobro vedel, da družbi, v kateri živi, vlada totalitarna ideologija, ki je proniknila in napolnila vse pore življenja, je bil vendarle take čudi, da je navsezadnje vse izvajal iz moralne narave konkretnega človeka: vse zasluge je pripisal njemu, vso hvalo je dajal njemu, njega pa je tudi krivil za vse, kar se mu ni zdelo prav. Ko v Spominih opisuje svoj spopad s komunistično šolsko nomenklaturo v Laščah, se zdi, da teh ljudi ne obsoja kot komuniste, ampak da jih obsoja predvsem kot slabe ljudi. Ob tem daje svojim otrokom tale nauk: »Otroci! Nikoli ne imejte s takimi ljudmi nobenega opravka! Ne pogovarjajte se z njimi. To niso poštenjaki, ki bi prenesli resnico in izvajali zaključke, če se jim kaj dokaže. To so hlapci. Zelo vam še enkrat svetujem: ogibajte se jih. Če pa bi se kdaj le zgodilo, da bi brez svoje krivde prišli z njimi v spor, tedaj častno branite svoje prepričanje. Boga pa prosim, otroci moji, da bi vam s takimi preizkušnjami bilo prizaneseno.«

Tak človek je bil Guna. Ko so v Ponikvah otroci pisali pri njem šolski nalogi Valentin ima ključ od korenin in Gregor ptičke poženil, se je krajevni ideološki zelot pritožil v Kočevju, »da ne more pošiljati otrok v šolo, kjer učitelj uči otroke o svetnikih«. Prišel je odondod nadzornik in se oglasil – ne pri Guni, ampak pri njegovi ženi. Prosil jo je, naj vendar doseže, da mož ne bo več hodil k maši, če pa že na vsak način mora, pa naj gre kam drugam, recimo v Ljubljano. Žena je cenila nadzornikovo dobronamernost, a ga je morala seznaniti z dejstvom, da to ne bo mogoče.

Ocenjevalni listi, kolikor jih je ohranjenih, vsebujejo dve vrsti ocen: ene so dobre in celo zelo dobre, druge pa slabe. Hvali se njegova pridnost in strokovnost, opaženo je bilo njegovo delo pri prosvetnih in gospodarskih organizacijah v kraju, daje se mu priznanje za obnovo šol, posebej v Izlakah, Karlovici in Ponikvah. Po drugi strani pa se mu marsikaj očita: da je »ideološko indiferenten«, da bi moral pouk, zlasti pouk pri zgodovini »ideološko bolj podpreti«, da ne najde pravega »stika z množicami« – verjetno je mišljen kardeljevski stik z množicami – še leta 1953 je nadzornik opazil, da »ne daje zgleda ideološko pravilno usmerjenega učitelja«. Toda nadzornik za to leto je opazil še nekaj drugega, kar je izrazil na način, ki nas prijetno preseneti: »Zahaja tudi v cerkev, kljub temu pa je dober učitelj, ker dela to iz notranje potrebe.«

Najslabše je bil ocenjen prvo leto na Karlovici, to je leta 1947. Po pregledu je nadzornik izjavil: »Za vaše delo in vaš odnos do ljudske oblasti vam ne morem dati boljše ocene kot dobro.« Na to mu je Guna odgovoril: »Moja ocena je moja vest, da sem pošteno delal. Vaše ocene pa narekujejo meni sovražni ljudje in vaša pristranost. Nikoli me ne boste, tudi z najslabšimi ocenami ne, pripravili do tega, da bi se družil z nekaterimi ljudmi več kot terja moja služba. Nikoli se ne bom družil z [Stran 036]ljudmi, ki imajo na sebi toliko političnih barv kot Krjavljeva suknja.« Nadzornik, ki se je pred obiskom na šoli oglasil na KLOju, kjer so določili oceno, je konec Gunovih besedi zelo dobro razumel. (»Nekoč je po procesijah molil rožni venec!«)

Guni so se delale velike krivice. Toda ni ga motilo to, da so se te krivice delale ravno njemu, ampak da so se sploh delale. Imel je izostren čut za tisto svobodo, ki je politična svoboda, čeprav je on ne bi tako imenoval. Njegova politika je bila tesno povezana z dostojanstvom slehernega človeka; njegovi duhovni senzorji so bili občutljivi za dostojanstvo človekove osebe. In ker je komunistični totalitarizem to dostojanstvo brutalno zanikal, je med njim in Guno nujno prišlo do nepomirljivega nasprotja. Tako je bil, proti svoji volji, vpleten v politiko.

Guna je branil nekaj zelo prvinskega in naravnega. To je treba posebej poudariti v našem ubožnem in sebičnem času. Tudi malo pokvarjenem času! Obstaja namreč nevarnost, da ta čas – prav zato, ker je, kakršen je – Gune ne bo razumel. Stavek, ki ga je Guna prvič slišal v Zagorju aprila 1941 in potem poslušal vsa leta po vojni – da se je treba znati prilagoditi – je danes postal ne samo vsesplošna, ampak tudi obvezna norma. Kdor se je namreč ne drži, dobi glas človeka, ki nanj ni mogoče prav računati. Postane pravzaprav nekako sumljiv človek. V tem je izprevrženost našega časa: Guna, ki je s svojo preprosto, prvinsko in biblijsko zvestobo »človek za vse čase«, je postal človek, ki ga čas ne samo ne mara, ampak tudi ne razume. To, da lika človeka, ki ga je postavil Guna, čas ne razume, pa je tako vznemirljivo, da bi moralo pognati na noge vsakega občutljivega človeka.

Guna je bil svoj boj iz globokega prepričanja. To se je kazalo v mirnosti njegovega nastopa. Tega vam ljudje, ki so ga poznali, nikoli ne pozabijo povedati: da je bil miren, skromen človek. Nobena stvar pa tako ne poudarja njegovih človeških mer, kot njegova družinskost. Žena in otroci – to je bil njegov prvi svet. Ko je leta 1957 pisal svoje neobsežne Spomine v pozabljenih Štalcerjih, je zapisal tudi tale stavek: »Danes, ko to pišem, sam in osamljen, v pusti, prazni sobi, prav tako pusti, kot je pust svet okoli mene. Mamica in vi vsi, ki vas ljubim, pa ste tako daleč, daleč.« Slava Vidmar iz Ponikev se spominja mičnega prizora iz njegove hiše: godujejo, Guna je pravkar zapel eno svojih priljubljenih narodnih, oglasijo se otroci: Oče, daj še eno, ko znaš tako lepo! Da je to bila srečna družina, so opazili vsi.

Figure 18. Učitelj Guna s svojimi učenci v Izlakah

[Stran 037][Stran 038]

Figure 19. Oče in sin – Novomašnik Vinko daje očetu v poljub novomašni križ – spredaj hčerka Metka

Predvsem in v prvi vrsti pa so ljudje povsod opazili, da učitelj Guna hodi v cerkev. To so si tudi zapomnili in o tem se v krajih, kjer je učil, še danes govori. Da učitelj hodi v cerkev, je bilo za ljudi tedanjega časa nekaj nezaslišanega. Guna pa je to počel, in sicer tako, kakor da je to najbolj naravna stvar na svetu. Še danes se ljudje spominjajo mest, kjer so ga vsako nedeljo videli v cerkvi: v Laščah v klopi ob oltarju, v Ponikvah na moški strani spredaj, pri Sv. Gregorju je stal ob spovednici na desni strani. Žena se še spominja: »Ne dež ne mraz ne zameti naju niso odvrnili, da ne bi šla v nedeljo k maši. Včasih sva do pasu gazila sneg, oče spredaj, jaz za njim, ko sva čez Veliko Slevico šla v nedeljo v Lašče.«

Njegova zadnja službena leta so potekala bolj mirno. Malo so mogoče k temu pripomogli tudi koraki, ki jih je zanj napravila v Beogradu Mihajlova sestra Ljubica, potem ko jo je Marija seznanila s težavami svojega moža. Po ovinkih so izvedeli, da se je nekoč v Kočevju na okraju oglasil telefon iz Beograda. Nekdo, ki se je očitno dovolj učinkovito predstavil, da so ga poslušali, je hotel vedeti, kaj se dogaja. Posebej je hotel vedeti, ali hodi Guna v cerkev iz političnih razlogov ali iz verskih. Bili so toliko pošteni, da so odgovorili, da dela to zaradi vere. »Potem pa to ni vaša stvar in se vas to ne tiče.«

Iz Štalcerjev se je leta 1957 spet potegoval za Karlovico, a so ga za eno leto dodelili v Kočevje. Leta 1958 so ga od tu premestili, a spet ne v Karlovico, ampak k Sv. Gregorju. Tu je, na dvorazredni šoli, po devet ali deset ur na dan učil do svoje upokojitve. Dokler je bila družina še na Karlovici, je k Sv. Gregorju hodil od tam vsak dan. Nikoli ni bil prav zdrav, v poznejših letih pa mu je začelo resno nagajati srce in počasi so ga začele zapuščati tudi glasilke. Pot iz Karlovice k Sv. Gregorju je postajala zanj vse težja. Ko so ga upokojili, so to naredili na način, ki se ga Guna do smrti ni mogel spominjati brez grenkobe. Pri odmeri pokojnine mu niso upoštevali nobenega od dodatkov, ki jih je dobival za težavnost zadnjega službenega mesta. Njegova pokojnina zato ni presegla tretjine plače zadnjih službenih let. Družina je bila velika in večidel še ne preskrbljena, zato od tega ni mogla živeti. Zato je morala žena Marija – pri štiridesetih – iskati prvo službo. Ker je bila Gunova, tudi to ni bilo enostavno.

Dve leti pred smrtjo so ga moči popolnoma zapustile. Žena je zato morala ostati doma. Umrl je leta 1979 in je pokopan na pokopališču v Mengšu. Ob grobu mu ni govoril mengeški župnik prof. Franc Čampa, ki je Guno poznal še s šole v Zagorju, ker bi tega, kakor je rekel, ne prenesel. Govoril mu je zato lju-[Stran 039]bljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, ki je tudi bil star Gunov znanec, še iz sodraških časov. V govoru je med drugim rekel: »Stal je kakor hrast.« Ko je žena, ki je stala ob grobu, ta stavek slišala, je pomislila: Mojbog, kako je to res, kako je to res! Zazdelo se ji je, kakor da ta stavek prvič sliši in prvič razume, kaj pomeni. Ko pa bi poznala knjigo, ki je osemnajst let pozneje izšla o človeku, ki je ta stavek izrekel, bi morda pomislila tudi na to, da mogoče tudi ni nikogar, ki bi imel večjo pravico to reči.

3.1.4. Epilog

Letos prvega maja se je majhna družba odpravila na izlet na Dobeno. Pridružila se ji je tudi Gunova najmlajša hčerka Tadeja. Med potjo je tako naneslo, da sta hodili skupaj z neko prijazno in simpatično gospo – že nekoliko starejšo. Še je tako naneslo, da je Tadeja začela pripovedovati o svojem očetu. Tu pa se je gospa zares začudila: da o čem takem prvič sliši in da se ji to zdi komaj verjetno. Morda pa je provociral, se je domislila, saj bi vendar lahko hodil v cerkev v kak drug kraj. Tadeja je skušala razložiti, da bi se to očetu ne zdelo vredno človeka. Vredno človeka? Tadeja ni bila povsem prepričana, da jo gospa prav dobro razume.

Kakšno ime že nosi naša doba? Ah, saj res! Postmoderna.

4.2.1.

Prebudila me je neznosna teža – ali nekaj, kar me je pritiskalo k steni. Vedel sem, torej niso bile več sanje, sploh nisem sanjal tudi tedaj, ko se je tisto zgodilo. Ko so nas kot pse nagnali k robu teme, a nad nami je bil svetel večer z blagim vetrom … Bili so prebliski zaznav, ki so vzniknili v trenutkih predaha med streli in vpitjem – a ko sem zletel v globino, je nastala praznina: nekje sem obvisel brez duše in telesa.

Obvladal sem paniko ob spoznanju, da me strel ni zadel, da sem pač zgrmel v globino in se ujel. In nehote sem videl rešitev prav v steni, saj sem zaznal nekakšne izrastke, kamor sem se lahko oprl. Samo tako mi bo moč premagati ali obvladati neznosen pritisk mase živih ali mrtvih ali polmrtvih teles … Samo to smo še. Ljudje nismo več. Splet teles, gmota, ki se še giblje kot sprijeta celota v klobčiču, silno počasi se giblje, odmirajoče kot potapljajoči s poslednjimi močmi … Še sem – to. Strašno živ in strašno brezupen. Morda prav zato, ker sem bolj živ od te gmote, od katere se zdaj ograjujem, ker sem bolj vztrajen in celo domiseln. A ko sem v celoti dojel, kaj se dogaja z nami, predvsem z menoj, ko sem bil spet človek misli in čustev, sem zasovražil gmoto, ki se še noče povsem umiriti in mi pomagati preživeti jo. Če se hočem rešiti, moram premagati goro teles. Moram zbrati moči in se osredotočiti na pot iz globine … Bila je noč in nad nami so sijale zvezde in bil je mir. Predvsem to. Tam gori je bil mir. Mislil sem na zunanjega sovražnika, na ukano. Boj z njim bi bil čisti samomor. Nisem mislil nanj kot na silo, ki jo moram sovražiti, ker me je pahnila v brezno; mislil sem nanj z neznosnim bolečim strahom, ki me je bolj hromel kot samo stanje ujetosti v jami. Kajti bil sem že z mislimi zunaj nje, bežal sem v temi, v svobodo. To je bil pojem, ki me je v tem trenutku povsem obsedel. Zbežati – kako, kam, samo zbežati, res ni bilo časa delati načrte, kajti v meni je vrtalo samo dejstvo: zbežati … Zavedal sem se, da je čas prekleto neusmiljen, saj je od tu do izhoda prekleto dolga in kruta pot. Hoja po sovražnih in zahrbtnih rokah in nogah, ki mi hočejo preprečiti izhod! Ki hočejo, da poginem z njimi vred! Da segnijem do kosti, do razpada tkiva, ki se še zvija v klobčič, do samih okostij, ki bodo morda nekoč oznanjala sled nekega daljnega mračnega dejanja … Bili so trenutki pritiska v možganih ko se strah meša s panično nemočjo doseči rob, srečni, rešilni rob – mejo med grobom in življenjem. Rob, ki se mi je v blodnjah prikazoval kot temna vizija svobode, za katero bi v teh trenutkih počel celo stvari, ki so bile mojemu značaju, naravi popolnoma tuje: prepustiti se samoobrambnim nagonom za dosego samoohranitvenega cilja. Vedel sem samo, da se ne smem vdajati paniki, ki se me je spričo brezupnega stanja ponovno polastila. Vsi okoli mene so obsojeni na smrt. Pač niso imeli sreče, da jih ni pokosil rafal. In prav zato, ker je vojak slabo ali površno meril, imam zdaj vso pravico do odrešilnega roba, do zvezdnatega neba in svobodnega gozda. Živ sem! Spet trezno mislim in trezno presojam. Torej sem spet človek z dušo in telesom. Morda sem po višji milosti izbran za življenje … In prav tedaj, ko sem se hotel pognati čez neko oviro proti zvezdnatemu robu, me je ovira silovito potisnila navzdol, da sem bil zagozden do pasu … Kaj zdaj? Zahropel sem, premagal krik, ki bi me utegnil izdati in na zvezdnem robu bi se prikazala roka z brzostrelko … Kot bi bil paraliziran od pasu navzdol, sem se počasi sesedal vase, v lastno nemoč. Začel sem se potiti, tresti: poskušal sem se še enkrat izvleči iz gmote, s prsti sem strgal po steni in zaman iskal oprijem. Preklinjal sem, škrtal – zbal sem se, da bom znorel in klonil … Potem bo konec … Ker sem vedel, da ne smem znoreti, sem prisluškoval srcu in njegovemu zdivjanemu bitju. Ali pa so okoli mene butala še druga srca, ne vem … Sploh sem bil strašno buden, vid in sluh sta bila naprežena do kraja, ko sem gledal v zvezdnato nebo. Tudi medlo stokanje iz tega usihajočega gibanja, me je opominjalo na čas, na bližajočo se svetlobo, ki bo zamrla zvezdnati obok … Potem je prišla mama. Mama. Edina. Na hišnem pragu z besedami: Pa kmalu se vrni, Andrej … In ne pij preveč, fant moj! Zvečer bodo štruklji … Ah, štruklji! Te imam nadvse rad. Če jih naredi mama. Bili so pred mano v skledi, vroči, zabeljeni in tresoči se, če si se jih le dotaknil z vilicami. Živahni, nič sprijeti. Čudovito so dišali, ne vem po čem. Dišali so pač … Prišel je Albin in sva šla proslavit najino vrnitev. Tudi mama je bila srečna. Saj sem se po nekaj letih vrnil iz mesta za obročem in se bom jeseni lahko vpisal na jus. Bila je ponosna name, da bom študiral, zdaj ko sva že veliko let brez očeta … Blagor tebi, oče, da me ne boš preživel … Toda mama! Silovito sem pričel butati v mehko, a trdno gmoto prepletajočih se trupel, lovil sem sapo in stiskal zobe. Mama! Edina. Sama. Ne smem crkniti kot pes v tej smrdljivi luknji! … A moč je plahnela. [Stran 043]

Figure 21. In naj bom dolgo baklja nema Ivan Bukovec

Zdelo se mi je namreč, da se pogrezamo, da je nekje pod nami nenadoma nastala nova luknja … Strah me je zgrabil za golt in se selil v možgane, kjer mi bo slej ko prej razdejal um tako, da se bom vdal … Dokler sem še lahko mislil kolikor mogoče trezno, sem hojo navzgor načrtoval med dvema možnostma: med steno na levi, od katere se nisem ločil, in grmado trupel na desni … Med počivanjem sem spet otipal nekakšne izrastke v steni, okruške in vdolbine. Toda nisem jim preveč zaupal. Če bi se opiral samo nanje, bi lahko še globlje zdrsel. Masa teles pa je bila že sama po sebi nevarna in dvomljiva: imela je lovke, ki se prisesajo name in mi onemogočijo gibanje navzgor. O, mama! Pritiskal sem v grmado, stiskal čeljusti, butal s koleni, s komolci, da je oprijem malo popustil. O, mama! Izrabil sem praznino med telesi in potegnil desno nogo toliko kvišku, da sem se z njo mogel opreti ob truplo, ne da bi razmišljal, kaj bi utegnilo biti – glava, hrbet, trebuh – srečo sem imel, da ni bila kaka zlovešča roka, ki bi me popadla … Potem sem osvobodil še drugo nogo in se s koleni oprl ob steno. Tako sem ob njej lezel navzgor. Med dvema zidovoma. Z živim zidom je bilo težje, mučneje … Počasi, a vztrajno. Moči so se mi podvojile. O, mama! Deloval sem na pol kot norec z vztrajnim premagovanjem višine do bližajočega se roba …

[Stran 044]

Figure 22. Končna postaja

Zvezde so se mi približevale! In tam je bil končno rob, ki je čakal name. Usodni, zlovešči rob, ki me je bil pahnil v pogubo, a ga bom premagal! Tako se bo zaključil krog – v mojo korist. Samouteha mi je bila zdaj nadvse potrebna. Ujel sem se za najbližjo zvezdo, ki je bila velika kot cekin in mi je pomežikovala. Zvezda – novo življenje. Slišal sem svoje srce, ki ni divje bilo le v meni, temveč ga je bilo vse polno tudi okoli mene, srce, ki je trosilo okoli blazno radost: O, mama, rešen sem! Kajti sedel sem na vrhu gore mrličev, na vrhu premaganih – samo glavo mi je bilo treba pomoliti čez rob … Treba se je bilo z zadnjimi močmi povzpeti iz jame. Postal sem oprezna in prisluškujoča žival v temi, da bi zaznal kak nevaren sovražen premik. Zavedal sem se življenjske pomembnosti tega trenutka, ko bom na robu, saj noč ni bila čisto črna. Me bo že kdo odkril … A me ni. Nikogar ni bilo, ko sem s pomočjo trebuha, rok in nog prilezel na rob – jama tu ni bila strmo odsekana, marveč se je položno razširila. Potem sem se odplazil stran, v zavetje teme. Za nekaj trenutkov sem skušal pomiriti razdivjano srce, ki ga je strah tako razvnel, da bi me lahko izdalo. Neznosno tišino so še trgali pojemajoči glasovi, ki so se od tu slišali kot zateglo, neubrano zavijanje žrtev nočnih plenilcev. A čudno, v agoniji bega – kajti beg in strah sta večna sopotnika – glasovi iz jame me niso več vznemirjali! O, mama, živ sem! Zato samo beži! Ne vem, koliko časa sem se plazil, na srečo je bila še noč, a nisem utegnil gledati po zvezdah … V globokem gozdu sem se spet človeško zravnal – zdaj je bilo lažje. Srce se je malo umirilo, jezik se je zlepil z nebom in začela me je zmagovati žeja. Kot bi imel polna usta umazanije, polna usta jame in mrličev! Vse se je zlepilo v meni v umazano kepo in me dušilo … Hodil sem dolgo in počasi, opletajoče. Načela me je utrujenost; strah je popustil. Zato sem čakajoč na jutro zdrsnil pod drevo, ki me je pokrilo z vejami. Zahvaljeval sem se drevesu, ki me je pokrilo. Čeprav me je mučila neznosna žeja. Voda! Voda mi bo izmila umazanijo iz telesa,oprala mi bo dušo, oživila možgane in vrnila moč nogam in rokam … Ne vem, za koliko časa me je vzel spanec. Ko sem se prebudil, je bil dan. Zora. In mučna žeja. Taval sem skozi nežno svetlobo, ki se je spršela med drevesi in me ohrabrila za dnevno, a zdaj manj nevarno pot med žive. Bil sem prepričan, da se le v noči lahko skotijo strašne stvari, svetloba pa jih omili. Svetloba me bo pripeljala do ljudi, ki bodo prijazni in gostoljubni, ki mi bodo dali piti in jesti! S takim trdovratnim upanjem – ali samoprevaro? – sem koračil dalje, gozd je postajal redkejši. Minil je celo strah, da bi me lahko noč pripeljala spet v bližino jame … Zmagala je fantastična logika, da se bo srečno končalo, ker me vojak ni bil zadel. Torej sem ostal živ in bom ostal živ! Tako je hotela Usoda. Sem pač usodovec … Potem sem obstal. Slišal sem vodo. Klokot. Vztrajen, nenehen šum neizmernega toka, ki nikoli ne usahne. Voda! Pognal sem se za šumenjem – in jo odkril v ozkem koritu grabna, po katerem sem zdrvel. Padel sem vanjo, jo lokal, si namakal obraz in lase, slekel suknjič in srajco, izmival pot in umazanijo, se sezul in skakal po koritu, bog se usmili, bil sem nor! Zares živ. O, mama! Legel sem k vodi in užival ob šumljanju in klokotanju, o sladko življenje! Nič me ni moglo več prestrašiti, da se ne bi mogel vrniti k tebi, mama. Potem ko sem odšel z Albinom proslavit najino vrnitev. Veš, bila nas je polna krčma in bil sem dobre volje, saj sem po letih vojne spet lahko stiskal roke svojih sošolcev. Nisem preveč pil, ker nisem hotel razočarati tebe, mama, in tvojih štrukljev! Saj mi potem ne bi več teknili … Zato sem prizor z vladnimi vojaki, ki so nenadoma vdrli v gostilno, prestal mirno in trezno – vse do trenutka, ko je vojak položil roko na Albina. Opazil sem, da je fant prebledel že v hipu, ko je zagledal brzostrelke. Kaj, hudiča, se gredo spet vojno? sem se začudeno vprašal. Albin se je sklonil k meni, neznansko prestrašen in zašepetal: Vse vprek lovijo. Kdor ni bil zanje … Več ni povedal, kajti vojak ga je že pehal proti vratom. Pritisk v možganih pa me je prisilil k nenadni odločitvi. Pazi, mi je rekla polovica glave, ne vtikaj se! Nihče ti nič noče. Prišli so po druge! … Vzmet druge polovice pa me je potisnila naprej – saj je šlo vendar za prijatelja Albina! Pustite ga! sem zavpil in vojak se je obrnil. Kdo pa si ti, a? je revsknil. Mislim, da mu je odgovoril moj obraz, mama. A, bi šel rad zraven? No, prav, kar z nami! Potem me je od zadaj zagrabil drug vojak in tako sem odšel za Albinom. Toda nisva se videla več. Tam so bili kamioni za živino in postali smo živina za zakol. Ni mi bilo treba preveč pameti, da sem [Stran 045]to zaznal. Dva dni zapora, ne da bi zalegla kakšna beseda, bodisi kot prošnja, rotitev ali ponižno vprašanje. Nič. Vsi smo bili zaznamovani. In potem so nas naložili in odpeljali … Mama, vrnil se bom! Za nove štruklje … Dan me je opomnil, da moram kreniti. Od vode v grapi se nisem več ločil. Sledil sem živahnemu toku, ki se je polagoma razširil v potok in me končno pripeljal do opuščenega kamnoloma. Gozd se je razredčil, kolovoz mi je pokazal smer proti hišam. Dali mi bodo jesti. Ne bom jih strašil z jamo. Ni me bilo strah teh ljudi ob gozdu in v samoti. Strah me je bilo onih, ki ubijajo na povelje, ki slepo izvršujejo ukaze in jim je užitek ubijanje in mučenje … Zato sem krenil proti osamljeni kmetiji. Nekdo je delal na njivi.

»Dober dan. Oprostite, ker vas motim. Veste, prvič sem v teh krajih in sem zašel …«

Figure 23. Osamela domačija

Možakar se je dvignil in se zazrl vame. Ostrmel je.

»Vaš obraz …« je izdavil in se oprl na motiko.

»Ah, to … Padel sem in se potolkel.«

»Aaa?«

Vedel sem, da je uganil. Kakšne novice že pridejo naokoli. Po tolikih žrtvah. Bil je voljan, da mi ustreže. Žena me je nahranila, lahko sem se očedil, dobil sem čisto srajco in boljšo obutev. Za nekaj ur sem se odpočil na senu. Bili smo nadvse redkobesedni. Izogibali so se mi s pogledi, a opazil sem, kako so pogosto naskrivaj strmeli vame, posebno otroci. Vedo! Strah jih je, mene in tistih, ki so mi to storili. Kako vedo? S čim sem se jim izdal? Ne vem … Proti večeru me je gospodar pospremil na železniško postajo …

Drugi dan sem se pojavil na domačem pragu. Srce mi je spet zdivjalo. Vrata so bila zaprta. Pobutal sem.

»Mama!«

Hiša je molčala. Od strahu? Tudi ona? Kaj je svet še zmeraj obseden od strahu? Ne bo nikoli konca?

»Vrnil sem se, mama. O, mama! Zaradi tebe sem vzdržal to hudičevo pot,« sem vpil in tolkel.

Potem se je nekaj premaknilo. Po stopnicah. Njeni koraki. Obstala je za vrati.

»Kdo je?«

»Mama!«

»Hvaljen bodi Bog! Torej si se le vrnil! Vse mogoče so govorili. Da so vas zaprli … da bi nekaj preverili … Nič nisem razumela, kar so govorili … Strašno sem se bala … Torej so te le spustili … Le kje imam ključ? Veš, zdaj se spet zapiramo … Čisto sem zmešana … Le kam sem ga založila? Ah, tu je, v žepu ga imam. O, moj ljubi fant, si le prišel …«

Nerodno je odklepala, dokler ni v poltemni veži zažarel njen obraz. Stopila je na prag, da bi bolje videla. Ostrmela je.

»To … to ni moj fant!« je kriknila.

4.3.1. Ob tridesetletnici smrti Alojza Gradnika

Po vinogradih okrog Medane kakor že davno visijo na trtah grozdi in »v soncu omedleva breg« – tako v resničnosti, ki jo zaznavamo okrog sebe, kakor tudi v neki pesmi, ki odpira vrata v njene globine. Kakor že davno, tako tudi sedaj, trideset let po smrti avtorja tiste pesmi: velikega slovenskega in evropskega pesnika Alojza Gradnika.

Alojz Gradnik velja za klasika slovenske literature. Toda: kaj to pravzaprav pomeni danes? Ali skozi mlačni nimb klasičnosti, s katerim ga je zagrnila literarna zgodovina, seva njegova resnična podoba, njegova »tožna človeška slika«? Ali ni ostal v literarnem spominu varno shranjen v nezanimivem ovoju obvezne šolske lektire? Saj res: kaj bi z njim, »pjesnikom istarskih i kraških pejsaža«, kot ga predstavlja neki leksikon? Tradicionalizem v vseh ozirih: socialni, poetični in duhovni; schopenhauerjevsko svetožalje, nekaj ekspresionističnih popadkov in ščepec drznosti pri uvajanju telesa v slovensko poezijo – in sopotnik moderne je izčrpno znanstveno predstavljen. V odgovor na vse to bi lahko rekli pravzaprav samo eno: Gradnik živi v mnogih nevidnih intimnih srečanjih, ki so za oko medijske javnosti nezanimiva in za katere je ta javnost v mnogočem irelevantna. In če je tako, če se njegova zgodba nadaljuje v tem »naravnem« prostoru poezije, potem je vse tako, kot mora biti. To pisanje ne bo njegovi veličini ničesar dodalo ne odvzelo. Vendar pa javnost ni samo prostor, kamor prispejo ljudje in njihova dela po ključu nekakšne »objektivne selekcije« in ni samo izraz kulturnega dogajanja, temveč je tudi njegov oblikovalec. Zato je važno semtertja znova opozoriti tudi na stvari, ki sicer žive, a jih javnost ne imenuje z imenom, kakršno pritiče njihovemu duhovnemu bogastvu in pomenu za obstoj celotne kulture. Zelo zelo redke so v slovenski literaturi pesmi, ki bi s tolikšno močjo kakor Gradnikove govorile o tem, kako človek prihaja do samega sebe, in ki bi ga odnašale s seboj na to pot. In to morda upravičuje zapis ob jubileju pesnikove smrti.

Ker nas ozek prostor omejuje, ne moremo obsežneje razpravljati o raznolikih potezah

Figure 24. Pomlad v Goriških brdih Mirko Kambič

[Stran 047]

Figure 25. V tihem pristanu Mirko Kambič

celotnega pesnikovega opusa, ampak bomo skušali čimbolj strniti nekaj njegovih bistvenih, do sedaj premalo opaženih poetičnih odlik. Ustavimo se kar pri začetku. Gradnikov prvenec Padajoče zvezde je ob izidu izzval različne odzive. Posebej značilen in zgovoren se zdi – čeprav je negativen ali pa prav zaradi tega – tisti, ki ga je priobčil v Domu in svetu tedanji urednik revije Izidor Cankar, človek izvrstne izobrazbe, evropskega kulturnega razgleda in finega estetskega čuta. Zbirki je očital marsikaj: metrično trdoto; nelogično trganje stavkov zavoljo verzne sheme; zgolj umsko kombiniranje namesto pristnega občutja; pa tudi razbrzdano strastnost. Ker naj te pesmi »lenobnega hrepenenja po belih zorah« ne bi prinašale nič novega, še neizpovedanega, naj bi bil njihov izid komajda opravičljiv. Čeprav je Cankarja pri tem zapisu morda vodila ideologija, ki ji je takrat pripadal, se zdi, da je vzrok njegovega »napada« globlji: to je očitno nerazumevanje Gradnikove umetniške srčike. Pri tem se zastavlja vprašanje, ki ni omejeno zgolj na ta »konflikt« in ima splošnejši pomen za kulturo. Zakaj imajo tolikokrat ravno kulturni »grands seigneurs« v sebi nekakšen kompleks dobrega okusa, nekakšno shemo intelektualističnih konvencij, ki jih nezgrešljivo vodi k temu, da presojajo umetniška dela s sicer zanesljivih, a v bistvu irelevantnih stališč? Zakaj uglajeni prezir do »ljudske« umetnosti tako pogosto iz njih napravi nekakšne »drugotne populiste«, mrzlokrvne snobe, vernike uveljavljenih sodb in zunanjih znakov? Preprosto povedano: zato, ker ne morejo sprejeti tega, da je poezija (umetnost) v bistvu način duhovnega življenja. Od tod notranji odpor, nesposobnost čutenja, z drugo besedo antipatija do vsega, kar je zraslo iz strasti neposrednega doživetja, pa četudi s popularno »umetnostjo« nima nobene pomembne zveze.

Morda je prav tu iskati tudi vzrok temu, da je Gradnik sorazmerno nerelevanten, kar zadeva vpliv na moderno in sodobno slovensko poezijo (poleg njegove tehnopoetične »ozkosti« in filozofskega realizma starega kova). To se pravi, da so se sicer spreminjali postopki pisanja, da so se menjavale estetske perspektive in pogledi na svet, ni pa se spreminjalo nekaj bolj temeljnega: način, na katerega so ljudje zares dojemali same sebe in svet in to dojemanje uresničevali v svojem delovanju. Drugače si težko razložimo takšno in tolikšno nezanimanje. Kajti Gradnik je nespregledljiv po svoji izjemni predanosti življenju v celoti in po grenkem pogumu, s katerim sprejema svojo človeško individualnost. Z drugimi besedami: ves živi tisto življenje, ki je tega edino vredno in ki je edino resnično. Filozofsko ime za to pa je življenje globinskega jaza. Globinski jaz ali človekova oseba je tisto jedro, ki si ga človek ne more predočevati, temveč ga lahko dojema le v posebnem, celostnem spoz-[Stran 048]navnem aktu – intuiciji. (Kadar prihaja človek do jedra samega sebe ali drugega v umetniškem doživetju, govorimo o poetični intuiciji.) Ta entiteta je fundirana na posameznih »delih«, ki jih človek razpoznava po drugih spoznavnih potih: najbolj groba in preprosta je kajpak delitev človeka na telesno in duševno razsežnost. Kakor pa globinskega jaza ni moč zvesti na njegove dele in ga imeti za preprosto vsoto le-teh, pa vendarle pomenijo njegove integralne elemente: brez njih ne more obstajati. Ta jaz je torej v središču Gradnikove poezije; in zdi se, da prav od tod prihaja njena »naravnost«, občutek spontanosti in popolne neposrednosti njegovih najboljših pesmi; občutek, da mu je, kakor redko kateremu našemu pesniku, uspelo »odkriti« izvorni smisel, teleološko funkcijo pesnjenja.

Novejše analize so videle Gradnikov pomen za slovensko poezijo in njen razvoj v njegovi »vpeljavi telesa« v erotično poezijo (Poniž). Najsibo ta ugotovitev še tako utemeljena, pa še malo ne more izčrpati globine njegove pesniške misli o človeku in lahko celo zastre njeno kompleksnost. Kdor dvomi o tem, da utripa v njegovih erotičnih pesmih življenje globinskega jaza, naj si (še enkrat) prebere De profundis, Žariš in žgeš … , Fontana in vodni curek ! Ob tem pa zadenemo na še eno ključno značilnost te poezije. Vse to intuitivno, »duhovno« življenje namreč ne more potekati v samozadostni, idealistični izolaciji notranjega sveta, temveč korenini v »realnih«, otipljivih, aktualnih dogodkih, o čemer priča pravzaprav celoten Gradnikov opus, nekatere pesmi – npr. sonet Resignacija pa še posebej izrecno. Po drugi strani tok te zunanje (materialne, aktualne) resničnosti, ki je integralni del one širše, v kateri živi globinski jaz, le-temu s svojim razvojem dogodkov ne dopušča, da bi se trajno razmahnil in razživel v vsej polnosti. Zato nastane nerešljiv paradoksen položaj: svet človeku daje izkustvo lastne presežnosti, po drugi strani pa mu s svojo neozdravljivo ranjenostjo preprečuje, da bi to presežnost dokončno uresničil. Ljubezenska slast, bližina narave in religiozni zanos so zato hipna ali vsaj kratkotrajna stanja, ki se preobražajo v sanje, hrepenenje in pesem: in samo to je »duhovno posestvo«, na katerem more človek avtentično bivati. Odtod razbolena melanholija in temačnost Gradnikovih pesmi, njihova strašna eksistencialna teža, po kateri so morda širšemu krogu bralcev še najbolj znane.

Z interpretativnega vidika, ki ga ponuja misel o globinskem življenju osebe, bi lahko danes, ko so pretenciozne in pogosto ideološko obarvane teze o smrti ali neobstoju človeka pretežno že v zatonu, spet ustrezneje ocenili vrednost neposredne, ekstatične izkušnje ljubezni, posebej tiste, ki žari iz Pisem in uvodnih pesmi v Poti bolesti. Vprašanje je seveda, koliko je sodobna literarna kritika za kaj takega usposobljena, pri čemer pa ne gre v prvi vrsti za tehnično znanje, temveč za osebnostno življenjsko erotiko, ki je pogoj take »eksistencialne« metode.

In končno je vredno opozoriti še na specifično vlogo in pomen sanj v Gradnikovi poeziji. Mogoče tu ni odveč poudariti njegovih čudovitih poznejših pesmi: Tožna pesem,V megli, Konec, Zadnje zvezde, ki v nasprotju z dokaj uveljavljenim mnenjem (Kovič, Boršnikova) prinašajo še kako izrazito novo doživljajsko prvino. Sanje so namreč najplemenitejši način, na katerega se presežno jedro človekove osebe ohranja pri življenju v paradoksnem, s trpljenjem preplavljenem svetu. Iz njih raste Gradnikova izrazito samonikla vera, v njih se zrcalijo prepadi življenjske skušnje, njih odseva trpka, a vendar omamna lepota besed.

Ko tako prebiramo te pesmi trideset let po pesnikovi smrti, se težko načudimo kritiki Ivana Preglja, da »Gradnik nima oblikovnega daru in da gre v njegovih pesmih bolj za fiktivni tragos kot za resnična doživetja«. Lahko bi rekli prav nasprotno: zaradi resnične tragičnosti in poetične lepote ostajajo ne le spomenik svoje literarne dobe, temveč trajen duhovni izziv in navdih.

4.4.1.

»Življenje ne pozna usmiljenja in tudi zgodovina ne: če sam ne poskrbiš, da se uveljavljen zapišeš vanju, boš zginil bred sledu«, mi je ob priliki trpko razodeval prijatelj. »In ne delaj si iluzij, da bo po tvoji smrti kdo drug mislil nate!«

Pa vendar, ali nismo prijatelji in znanci dolžni poskrbeti prav za to: vsaj tisto malo, kar vemo o tem skromnem, zares, dosti, dosti preskromnem Jožetu Osani, zapisati in zapisano ohraniti, pustiti v vednost zanamcem in vsem, ki ga niso poznali, pa je zanje bil, je in še naprej bo zgolj ime, brez značajnih potez osebnostnega profila. Brez vsega tistega torej, po čemer smo ga razpoznavali mi, ki smo se srečavali z njim.

Čeprav ne dolgo in le poredkoma. Z Jožetom Osano sem se menda prvikrat srečal na sestanku katoliškega kulturno umetniškega kluba »Krog«, verjetno sredi štiridesetega. [Stran 049] [Stran 050] [Stran 051]Sam sem pripadal že prej našemu, rekli smo kar Kremžarjevemu krožku, a po krajšem obotavljanju sem se z obema Francetoma, Balantičem in Kremžarjem, pridružil temu društvu – če smem to zelo laksno združbo kulturnikov in umetnikov zavezati s takšnim imenom. Najbrž se spomnim prav, da je bil njena gonilna in organizatorska sila germanit in tudi sam pesnik Karel Rakovec, ki mu je uspelo pritegniti vrsto bolj ali manj uveljavljenih literatov, slikarjev, gledališčnikov in glasbenikov. Pa tudi poskrbeti za njihovo »naravno zaledje«, za vrsto ljubiteljev vseh lepih umetnosti. Kot se spomnim, sem tam srečal pesnika Mitjo Šarabona, glasbenika Simonitija, Alenko Gerlovič, Alenko Svetel, naš gledališki ideal gospo Šaričevo, in – ne nazadnje – glasbenika Jožeta Osano. Kot je razvidno, tedaj še ni bilo »ločitve duhov«, ki nas je šele s poletjem sledečega leta, po Hitlerjevem vdoru v Sovjetsko zvezo, začenjala deliti na rdeče, bele in plave.

Na sestankih smo poslušali recitacije pesmi in krajše proze naših članov, največ pa se, mimo živih debat o umetnosti in njenem mestu v našem kulturnem prostoru, prepuščal užitkom ob poslušanju vrhunske klasične pa tudi modernejše muzike. Poleg naših občasno sposojenih »društvenih« prostorov v frančiškanskem kolegiju smo se na take popoldansko večerne umetniško použiteljske sestranke zbirali tudi po domovih nekaterih članov. Spomnim se takšnega snidenja pri Osanovih, Bartolovih, Melikovih, Uraničevih, pri Rakovcu in bržčas še kje, a mi je ušlo iz spomina.

Jože Osana je bil zadolžen za glasbeni del sestankarskega programa. Dostikrat nam je sam zaigral na klavir, ne spomnim se, ali tudi katero svojih skladb ali le tuje mojstre. Predvsem pa je skrbel za sposojanje gramofonskih plošč s kvalitetnimi izvedbami vrhunskih del iz glasbene zgodovine in jih ob predvajanjih tudi strokovno komentiral, z razlagami približeval nam glasbenim laikom.

Nanj pa me veže še droben, a značilen utrinek, ki pa bi naju morebiti tesneje povezal, če se ne bi že iztekel čas za to. Prinesel mi je pesem Otona Župančiča, naslova ne vem, spomnim pa se prvega verza: Devojčica moja, ti davno že spiš … Povedal mi je, da jo je uglasbil in posvetil svoji ljubezni Zdenki Škofovi. Prosil me je, če bi ji domislil likovno spremljavo, primerno ilustracijo, morebiti kar v lesorezu, ki omogoča reproduciranje. Začel sem delati osnutke zanjo, a dokončnega nisem ne izrisal ne izrezal še ničesar. S koncem vojne in umikom na Koroško so se porazgubile tudi te idejne skice, ki so obetale ustvariti med nama trajnejše sodelovanje.

Usoda naju je ločila, nikoli več se nisva srečala.

5.1.1.

Kam bi s to pomladjo?

Nam je je preveč.

Naredimo ladjo,

odpeljimo jo preč!

Oton Župančič

5.1.2.

Lansko leto v začetku novembra sem se pogovarjala s prijatelji in znanci – pogovor je tekel o pomladni koaliciji, puckizmu, preteklih nezgodah in napakah in podobno, kar je bilo takrat pač aktualno. Izrazila sem idejo, da bi skupaj poslali pomladnikom pismo podpore za njihov skupen nastop in delovanje, da bi se končno pokazala jasna barva strank kontinuitete, da bi moral pobrati Drnovšek v vlado vse Jelinčiče, »penzioniste«, narodnosti in neodvisnega Pucka, da bi nabral trhlo vladno večino, ki pa ne bi mogla sprejeti nobenega vitalnega sklepa brez konsenza s pomladniki in seveda, bog-ne-daj, da bi kakšen njihov poslanec šprical zasedanje parlamenta, kajti takoj bi se tehtnica prevagala v nasprotno smer. Tako bi morali dejansko za vse vitalne interese oziroma zakone imeti tako rekoč splošni konsenz političnih strank. Potem smo ugotovili, da bi bilo nemara bolje, če bi vsak od nas napisal svoje pismo, ki bi ga podpisalo še nekaj prijateljev in znancev in ga poslal vsem trem predsednikom pomladnih strank. In tako sem sama napisala naslednje pismo:

Spoštovani predsedniki strank slovenske pomladi

Marjan Podobnik, Janez Janša, Lojze Peterle

Veseli smo, da so se stranke slovenske pomladi uspele povezati in tako dobile še eno priložnost. Ne zapravite je!

[Stran 052]

Vsi vemo, da DEMOS ni opravil vseh nalog, ki bi jih moral, da bi naša Slovenija dostojno zaživela. Njegovi predstavniki niso bili kos silam (predvsem so to stranke, ki predstavljajo kontinuiteto prejšnjega režima in mali ljudje, ki so v prejšnjem režimu imeli različne ugodnosti in niso razumeli propada komunizma in njegovih posledic), ki so jih poskušale razbiti in jih prikazati kot nesposobne ter jih na vse načine kompromitirati. Več ali manj jim je to uspelo, vendar ljudstva ni uspelo popolnoma prepričati o svoji zgodbi o uspehu. Zato je slovenska pomlad dobila še eno priložnost, ali pa tudi ne. To je odvisno od vas. V primeru namreč, da se bo ponovila zgodba DEMOSA, bodo imeli spet nov argument, ki bo še bolj utrdil njihovo oblast, saj razen njih ni nikogar, ki bi bil sposoben oblikovati trdno vlado, ki bi zdržala celoten mandat. Glede na to, da imajo v rokah večinski sindikat, medije, različne institucije in še in še, bo vaše delo izjemno naporno in samo združeni in usklajeni mu boste kos.

V primeru, da podležete pritiskom (se je že začelo – Francija) in se del vaše koalicije priključi edini stranki, »ki edina lahko ponudi sposobnega mandatarja, ki ima edina sposobne strokovne kadre, … ki ima skratka ključ do uspeha in blaginje vseh državljanov Slovenije«, bo ta del pomladne koalicije kratkoročno deležen slave in hvale, dolgoročno pa bo zlorabljen in kompromitiran.

Ne pustite razbiti koalicije pomladi. Čeprav bo izgledalo, da se je ves svet zarotil proti vam, se zavedajte, da imate za seboj (številčno) večino Slovencev. Če pa bi uspelo komisiji g. Podobnika prikazati svoje ugotovitve javnosti, bi bila večina, ki vas podpira, še veliko večja.

Pismo je podpisalo veliko mojih prijateljev in znancev. Ko pa bi ga morala oddati, se mi je v grlu naredila kepa, ki je nisem mogla pogoltniti. Medtem sem izvedela, da je nekaj znancev in prijateljev že odposlalo taka pisma. Pisma podpore Slovenski Pomladi. Vsi so bili prepričani, da bo končno zacvetela v vsem svojem sijaju. Ker so vedeli. da sem tudi sama napisala pismo podpore, saj so ga prebrali, so me spraševali, če sem ga oddala in zakaj nisem nič navdušena. Pa nisem mogla odgovoriti. Rekla sem le, da imam slab občutek. Spraševali so me, če verjamem govoricam, ki so se širili po medijih, da bo Podobnikova stranka vstopila v koalicijo. Rekla sem, da ničesar ne verjamem, da pa me ne bi prav nič presenetilo. Ne takšna, ne drugačna prelomljena beseda in obljuba. In ta občutek mi ni dal, da bi oddala to posmo. Zdelo se mi je (tista moja vraževernost), da je že to dovolj, da sem pismo napisala, da se bo vse sfižilo. Da bodo vsi trije pomladniki vso reč zašuštrali. In zato pisma nisem odposlala. Pa so jo res zašuštrali. In to temeljito. Najprej je Ljudska stranka prelomila dano besdo. Potem sta jo ostali dve napadli z vseh strani, tudi z nizkimi udarci, kar so seveda neodvisni mediji z največjo naslado posredovali javnosti. Pa jim to očitno še ni bilo dovolj. Popolnoma so zamočili še predsedniške volitve. Namesto da bi se tisti hip, ko jim je razpadla koalicija, začeli iskati pravega kandidata za predsednika, so mečkali in mečkali. Pa bi na državnozborskih volitvah dobili večino glasov, če ne bi imeli nekateri naši državljani dveh glasov. Na predsedniških volitvah tega ni. Vsak ima samo en glas. In če se ne bi tako noro obnašali, bi ne samo obdržali volilni rezultat, morda bi ga celo izboljšali, kajti marsikdo, ki se iz nezaupanja ni udeležil državnozborskih volitev, bi v tem primeru ugotovil, da se splača. Da bo tudi njegov glas še povečal večino. Ko pa so ljudje opazovali tako razbito pomladno trojico, so ponavljali za mediji, češ da so volitve drage, da že tako država (davkoplačevalci) nimajo dovolj denarja za najnujnejše, pa bi plačevali dva kroga volitev, zakaj ne bi kar določili se-ve-koga za predsednika.

Stari in seveda tudi novi predsednik je imel dolgo in odmevno kampanjo. Dan za dnem smo ga lahko hočeš-nočeš opazovali med poročili in se tako prepričali o njegovi dobronamernosti, dobromiselnosti in delavnosti. Za večino kandidatov je bila volilna kampanja zelo kratka. Soočanja pa so bila – tako, tako. Včasih smo rekli čemu takemu srednja žalost. In rezultat je bil pričakovan.

Zgodba se ponavlja. Med drugo svetovno vojno je bila protikomunistična stran neenotna, raznolika, obdržala je ves pluralizem demokratične družbe. Komunistična stran pa je bila povezana, kogar ni vezala ideologija, ga je vezal strah. Diktatura taka ali drugačna, trda ali žametna, očitna ali zavita v celofan, je vsekakor bolj učinkovita kot demokracija. Pa to nikakor ni vse. Tako takrat kot danes učinkovito deluje urad za dezinformacije. Polresnice in tudi laži v obliki govoric in v smislu moralne in vsakršne diskvalifikacije nasprotnikov se širijo do te mere, da je vsakomur jasno, da nasprotnik oziroma sovražnik sploh ni človek, da ga je treba eliminirati, iztrebiti. Seveda je med vojno to pomenilo njegovo smrt, sedaj pa politično smrt. Med vojno so vsakogar, ki je imel vpliv na ljudi [Stran 053]

Figure 26. V pričakovanju zvončkov in zelenih listov Mirko Kambič

in ni bil »naš«, ubili enkrat za vselej, politično pa je treba človeka kar naprej ubijati. Kajti ljudje so silno pozabljivi. Zato jih je treba vedno znova spominjati, da je Janša nevaren, da je Peterle nesposoben, da gre bratoma Podobnik samo za oblast (Kako je že rekla igralka Muhičeva: To me spominja na dinastijo Kennedy in tega ne maram, ali nekaj podobnega).

Demokratična pluralistična družba težko kljubuje diktatorski teroristični združbi, posebej še, če le-ta temelji na neke vrste religiozni pripadnosti in kultu osebnosti. Edini, ki bi ji lahko bil kos, je Cerkev, tisočletna ustanova, ki tudi tesno povezuje ljudi. Zato je bilo, je in bo še kar naprej treba privzgajati ljudem averzijo do Cerkve. Očitno petdeset let take vzgoje ni bilo dovolj. Ali pa je to za vsak slučaj – nikoli se na nič zanašati – bolje drži ga, kakor lovi ga – bolje preveč antipropagande kot premalo – itd. In tako poslušamo: Cerkev bo pobrala vse gozdove. Cerkev bo največji kapitalist. V šole bo vpeljala verouk. Zamenjava ene ideologije z drugo. Restavracija klerikalizma. Cerkev se že meša v državo, čeprav je ločena od nje po ustavi. Itd. Petdeset let pranja možganov je opravilo svoje. Ni treba dovolj, pa človek dobi izpuščaje, če mu samo omenijo Cerkev.

Na napakah se učimo. Najdražje je učenje na lastnih napakah. In Slovenci imamo očitno narodnostno posebnost, da moramo vse sami poizkusiti. Na sebi. Pa čeprav so že vsi ugotovili, da ne gre. Da se ne da. Z glavo skozi, namreč. Ampak mi rinemo. Kdorkoli se je pajdašil s komunisti, je potegnil »takratko«. Kdorkoli je prodal dušo hudiču, je drago plačal. Ampak Ljudska stranka se ne da. Morali so poskusiti. Morali so priti na oblast. Za vsako ceno. Kajti, cena ni znana vnaprej. Obračun pride pozneje.

Tisti, ki drži žakelj, je ravno tako kriv, kot tisti, ki krade. Le da ima tisti, ki krade, toliko denarja, da si lahko privošči dobrega advokata. Da mu ni treba za nič odgovarjati. Da mu ni treba ničesar pojasnjevati, ničesar razčistiti. Nobene afere. Saj narod pozabi. Nova afera spodrine staro, stara gre v pozabo, tako rekoč izgine. In lepi Marjan se je nekoč boril za to, da bi se te stvari razčistile. Pa so mu ponudili oblast. Ne veliko, čisto majčkeno oblast. To je dobra, stara finta, ki bi jo moral spregledati. Ali njegov brat ali kdo od svetovalcev. Pa ne vem, ali so padli na finto, ali pa jih tako močno daje napuh, da mislijo, da bodo oni zmogli, kar drugim ni uspelo, kar je druge skoraj pokopalo. Skratka, če so lahko [Stran 054]socialdemokrati in krščanski demokrati poskusili slast in čar oblasti (in se opekli), zakaj ne bi smeli tudi oni. Do tega imajo (tako čutijo) vso pravico. Še vedno ne opazijo (ali pa nočejo opaziti), da ima predsednik vlade dve koaliciji. Eno na pultu in drugo pod pultom. Zunanja koalicija je za »farbanje« naroda in Evrope. Evropa se pač ne da, čeprav tega ne pove naravnost. In prekleto mi gre na jetra, ko se moram na tujih letališčih postaviti v vrsto za »neevropske države« (v drugi vrsti so seveda »evropske države«) med Japonce, Kitajce in Arabce. Kaj, hudiča, se nam je bilo treba iti ta komunistični eksperiment. Sedaj bodo generacije plačevale za to. Pa ne samo eksperimenta samega, ampak tudi javni dolg in vso to revščino, ki je že tu in še večjo, ki še prihaja. Namreč bivši oblastniki, se pravi vrhuška partije, se seli med lastnike kapitala, v menidžment, v advokature, skratka tja, kjer je bogastvo in z njim moč. Potem se lahko umaknejo iz politike. Saj si bodo prej naredili zaščitno zakonodajo. Zaščiteni bodo bolj kot kočevski medvedi.

Ne morem si kaj, da ne bi še malo naložila v smislu: kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi pmladniki ostali skupaj. Pa čeprav bi se našel še kakšn pucko. In Drnovšek bi moral sestaviti gnilo vladno koalicijo iz takih in drugačnih komunistov. In ničesar ne bi mogel brez opozicije, ki bi bila močna, kot le kaj. Pomladniki pa bi usmerili vse svoje moči v promocijo svojega kandidata za predsednika. In v tem primeru bi bil Janez Podobnik imeniten kandidat. Utrgalo bi se mu, toliko glasov bi dobil. Tako so pa mečkali in zamečkali. Kandidat je bil sicer več kot primeren, slovenske korenine in svetovljansko obzorje. Česar ni zapacal razpad pomladnikov, je uspelo uradu za dezinformacije. Ne bom šel na volitve, so govorili. Koga naj volim. Podobnika ne bom, ker je prelomil dano besedo in se spajdašil s komunisti. Bernika pa tudi ne, saj je prestar, jaz pa bi rad predsednika, ki bo preživel svoj mandat. In to govorico o »silni« Bernikovi starosti so veselo širili naši neodvisni mediji, po volitvah pa so seveda »priznali«, da je bilo v polpretekli zgodovini v Evropi kar nekaj še starejših voditeljev držav, ki so bili sila uspešni. Izkušnje na tem mestu namreč precej veljajo.

Peljala sem avto k mehaniku. Tam je bilo več ljudi in pogovarjali so se, o čem neki, o volitvah.

Nima smisla, da gre toliko denarja za volitve. Naj določijo, Kučan bo predsednik, pa je.

Kaj boš ti volil Kučana?

Figure 27. Naša pomlad Mirko Kambič

[Stran 055]

Figure 28. Na te in na take bi moral misliti, kdor piše knjige Mirko Kambič

Seveda ne. Sploh pa ne bom šel na volitve. Saj moj glas nič ne šteje. Pa tudi, če bi, bodo že tako naredili, da bo on zmagal. Na teh in na prihodnjih volitvah.

Pa saj ne more več kandidirati. Ustava pravi tako.

Ja, ja, ustava. Bodo že tako naredili, da bo tako. Si bodo že kaj izmislili. Kakšne izjemne zasluge.

In podobno misel sem zasledila ničkolikokrat v zadnjem času. In ni mi dala miru. Skozi njeno optiko sem poslušala in opazovala. In v moj mozaik so se vpletle besede novega in starega predsednika. Komunistična partija (ki ji je, seveda, predsedoval) je v letih 1980 do 1990 načrtno izvedla osamosvojitev Slovenije. Seveda! Kaj pomladniki! Kje so bili oni! Oni so se samo prislinili takrat, ko je bilo že tako rekoč vse opravljeno. Ja, ja, še malo, pa se bo pokazalo, da so delali samo zmedo. Ali celo škodo. Ali samo ovirali garaško delo komunistov, ki so osamosvajali Slovenijo. Torej lahko pričakujemo, da bodo čez pet let spet zbirali podpise: Vredni smo dobrega predsednika. Pa čeprav je treba spremeniti ustavo. Pa čeprav jo je treba obrniti na glavo. Ljudska volja je najvišja volja. Demokracija je vendar vladavina ljudstva. In mi imamo Demokracijo. Že od nekdaj imamo Demokracijo. Naj živi Demokracija!

5.2.1.

Skrite in najlepše kotičke slovenske zemlje spoznaš najlažje, če se odpraviš peš na pot. Tako me je lani in letos pot zanesla v mnoge tudi bolj samotne in odmaknjene predele prelepe slovenske zemlje. Povsod naleti popotnik na obeležja v spomin žrtvam okupatorja, na pomnike bratomornega klanja med drugo svetovno vojno in znamenja, ki pričajo o tragiki povojnih pobojev. Večino obeležij so postavili odbori Zveze borcev NOB, na številne žrtve na protikomunistični strani pa opozarjajo farne spominske plošče in označena grobišča. Nekateri pomniki ostanejo popotniku v trajnejšem spominu, ker izražajo pristen in čuteč odnos do žrtev in niso izraz sovraštva in ideološke retorike ali pa zato, ker opozarjajo na vso tragiko človeških usod in dogajanj v tistem času. Tako se mi je vtisnilo v spomin obeležje padlim partizanom pri cerkvi na robu vasi Draga pod Goteniško goro. Svojevrstno pretresljivo pričevanje predstavlja tudi spominska kapelica na Javorovici pod Gorjanci z več kot sto imeni padlih partizanov. Partizansko pokopališče pri zaselku Vojašnica na robu Vojske planote ne daleč od hriba Hudournik preseneti popotnika zaradi samotne idilične lege in lepe, čeprav svojevrstne arhitektonske in skulpturne zasnove. Tu je pokopanih 305 partizanov, ki so padli aprila meseca 1945 v zadnji nemški ofenzivi. Toliko pretežno mladih ljudi ni dočakalo konca vojne in povratka na svoje domove, čeprav je bilo že čutiti v zraku skorajšnji konec druge svetovne vojne. Še bolj tragična in nadvse kruta smrt je doletela v prvih mesecih po vojni na tisoče domobrancev in civilnih oseb, ki niso bile po godu novi oblasti. Njihove kosti še vedno ležijo nepokopane po breznih, rovih in jarkih širom po Sloveniji. Na ta grobišča opozarjajo tu in tam leseni križi in prižgane sveče. Farne spominske plošče ob župnijskih cerkvah z imeni žrtev so dokaz izrednega obsega medvojne in povojne morije, ki jo je zakrivila partija.

So predeli Slovenije, predvsem področje Soške doline in okoliških hribov, kjer ostanki utrdb, strelskih jarkov in spominska obeležja opozarjajo na prvo svetovno vojno in njene številne žrtve. Visoko v tolminskih planinah popotnika iznenadi na Javorici pravi arhitekturni biser, spominska cerkev sv. Duha, ki so jo leta 1916 zgradili vojaki avstroogrske vojske v spomin na tisoče padlih vojakov. V lesene plošče ob stenah ladje so vžgana njihova imena. Med njimi je zelo veliko Slovencev. Ob vhodu v cerkev preberemo že malo obledel latinski napis »ULTRA CINERES HOSTIUM IRA NON SUPER EST« ali po naše v prostem prevodu »Prek grobov ne seže jeza sovražnikov«. Nedaleč od tod, na griču Gradič nad Kobaridom, pa stoji monumentalna kostnica italijanskih vojakov, ki so padli med prvo svetovno vojno. Spomin na velike slovenske žrtve prve svetovne vojne tudi danes ni zbledel. Agencija STA poroča 7. septembra 1997 iz Nove Gorice: »V kraju Ravnice ob vznožju hriba Škabrijel nad Novo Gorico so danes pripravili slovesnost ob odkritju spomenika padlim slovenskim vojakom v prvi svetovni vojni. Spomenik preko 1200 neznanim vojakom celjskega in ljubljanskega polka, ki so se na soški fronti borili v sestavi avstroogrske vojske, so postavili na pobudo društva Goriški rodoljubi. Navzoče na slovesnosti, med njimi predsednika države Milana Kučana s soprogo Štefko, je najprej pozdravil župan Nove Gorice Črtomir Špacapan, nato pa sta jih nagovorila še podžupan Celja Dušan Burnik in župan Ljubljane Dimitrij Rupel. Slavnostni govornik je bil Ciril Zlobec, ki je poudaril simboličen boj slovenskih vojakov za to zemljo, ki tedaj ni bila niti slovenska domovina, še manj pa slovenska država.« Ne bomo še prav kmalu doživeli, da bi najvišji predstavniki oblasti in kulture pokazali podobno spoštovanje in pieteto do žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Nasprotno, stalno smo priča žalitvam žrtev in potvarjanju dejstev v govorih, novinarskih in publicističnih prispevkih v časopisih in na televiziji ter v pismih bralcev. Gre za žalitve in obtožbe, ki spominjajo na nacistično retoriko in demagogijo ob preganjanju Židov. V naši javnosti ima, v veliki meri po zaslugi glasil javnega obveščanja, dosti večji odmev na primer najdba 45000 let stare piščali iz kosti jamskega medveda, ki so jo izkopali v Divjih babah nad dolino Idrijce, kot pa najdba okostnjakov, zvezanih z žico in s prestreljenimi lobanjami, v bližini Celja. Najdba, ki kot ena izmed mnogih priča o strašnem genocidu na slovenski zemlji po koncu druge svetovne vojne. Izključni povzročitelj in krivec tega genocida je tedanja partijska oblast. Zdi se, kot da se je javnost privadila živeti z zločinom in ga tolerirati. Morala, napisa na cerkvi sv. Duha na Javorici je očitno tuja novodobni slovenski družbi, vsaj tistemu delu, ki obvladuje javno življenje.

Ob tragični smrti britanske princese Diane smo bili priča izjemno množičnemu in pre-[Stran 057]tresljivemu žalovanju britanskega ljudstva. Žalovanje je bilo nabito s čustvi in je tu pa tam že mejilo na histerijo. Množice so bile ogorčene zaradi hladnega in v protokol in formalnosti odetega odziva kraljeve družine. Ljudje so to razumeli kot znak odtujenosti med monarhom in ljudstvom. Tu je sedaj pravo mesto, da pojasnimo naslov tega zapisa »Komu so sploh mar ljudje?« Oblast v prejšnjem totalitarnem režimu je bila odtujena ljudstvu. O bistvenih vprašanjih žitja in bitja naroda je odločala partija. Tudi danes, ko imamo lastno državo in formalno demokracijo, je odtujenost oblasti in vodilnih slojev družbe od velikega dela ljudstva še vedno zelo očitna. To so nakazali tudi rezultati državnozborskih volitev novembra 1996. Oblastne strukture nadomeščajo to pomanjkljivost v družbenem življenju in tudi utemeljujejo svojo legitimnost s potvarjanjem zgodovine, z miti o NOB in pretiranim poveličevanjem lastnih zaslug za narod, zaslug, ki so pogosto le namišljene. Potvarjanje zgodovine skupaj z miti o NOB in o vseljudskem uporu okupatorju rabi kot opravičilo za nespoštljiv in aroganten odnos do žrtev komunističnega nasilja in omogoča ohranjanje raznih privilegijev v materialnem in moralnem pogledu. Pri tem umazanem poslu sodelujejo že v pretežni meri ljudje, ki so se rodili šele po drugi svetovni vojni. Danes poskušajo sistematično izbrisati iz spomina ljudi vse nasilje partije med in po svetovni vojni ter diktatorsko naravo 45-letnega komunističnega režima. Ljudi, ki so trpeli zaradi tega nasilja ali bili celo ob življenje, pa še vedno zmerjajo z raznimi vzdevki, kot na primer sodelavec okupatorja, zapeljanec in podobno. Žrtve imajo vsaka zase svojo lastno življenjsko zgodbo. Te zgodbe pričajo o stiskah, idealih in upih posameznikov in njihovi zavezanosti družinam in narodu. Ljudi, njihovih življenj in usod ni mogoče spraviti v kalupe. Zato pomeni vsako etiketiranje pobitih med vojno in po njej v bistvu nadaljevanje tega strašnega zločina. Najmanj, kar zaslužijo žrtve, je spomin nanje z vso zasluženo pieteto. Njim bi se moral pokloniti celoten narod, tako kot množice, ki se iz leta v leto zbirajo ob spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu in Teharjih. Ravno pogled na udeležence spominskih maš, to so predvsem ljudje s podeželja, in poslušanje njihovih zgodb in spominov vedno znova vzbudi misel iz naslova »Komu so sploh mar ljudje?«

Ob osamosvojitvi v začetku devetdesetih let se je zdelo, da bo resnica in objektivnejše presojanje medvojnega in povojnega časa končno dobilo zeleno luč. Žal temu ni tako.

5.3.1.

V Književnih listih, Delo, 25. septembra 1997, smo prebrali, da bo izšel v ponatisu prvi zvezek Enciklopedije Slovenije. Novica nas je osupnila, saj je bil glavni urednik Miha Kovač priznal, da je zlasti njene prve štiri zvezke »neusmiljeno povozil čas«, in obljubil »v celoti ažurirano, uravnoteženo in svetovnonazorsko neobremenjeno nacionalno enciklopedijo.« Na novinarjevo vprašanje, kako da obljube ne bo izpolnil, navaja, da je to v zvezi z velikimi, kot razumemo, predvsem tehničnimi težavami, češ da bi popravljena in razširjena izdaja prvega zvezka onemogočila izdelavo indeksa, ker bi dobili dva različna prva zvezka sicer enotne Enciklopedije. Da bi prenovljena enciklopedija zahtevala veliko napora in truda, nam je več kot jasno. Vendar rešitev, ki jo je izbral Miha Kovač, se nam zdi nesprejemljiva. Saj to je podobno, kot da bi učitelj na dijakovo opozorilo, da mu je zapisal v spričevalo napačno oceno, odgovoril, da naj kar ostane tako, kot je, ker je spričevalo nerodno popravljati. Tu pa ne gre za spričevalo, ampak za celotno podobo naroda, ki naj bo pošten in zvest prikaz naše biti ali pa naj ga ne bo.

Urednik opravičuje svojo odločitev z besedami: » … se nam je zdelo nedopustno, da bi bila (Enciklopedija) naročniku na voljo brez prvega zvezka, saj ne dvomimo, da je v njem tudi veliko dobrega in koristnega.«

»Slovenci smo potrpežljivi osli«, vendar to najbrž ne drži do take mere, da bi v vreči med smetmi iskali nekaj nedvomno dobrih in koristnih zrn ali da bi kupili dotrajan stroj, ker je v njem še nekaj dobrih vijakov. Primerjava drži, saj čutimo skozi ves prvi zvezek prizadevanje, da bi Enciklopedija sledila napotkom, ki jih v uvodu daje Josip Vidmar, ko pravi, da je njen smisel »obujanje prave, moderne, socialistične zavesti« med Slovenci. Pod najrazličnejšimi gesli dobimo podatke predvsem o Kardeljevem in Titovem življenju in delu, Josipu Brozu pa je posebej posvečenih še enajst strani, ilustriranih s štiriindvajsetimi fotografijami. To je prav dobra uteha za nostalgike nekdanjega režima, mogoče še več, nekatere slike, kot recimo tista z dne 26. 5. 1945, ki prikazuje Tita, ko govori z balkona ljubljanske univerze, bi utegnile predramiti spomin nekaterih njegovih še živečih sodelavcev. To bi bilo zelo koristno!

[Stran 058]

Kovač pravi, da ima delo dokumentarno vrednost. Ali je s tem mišljeno, da je dokument dobe, ko nisi smel misliti s svojo glavo? To ni posebna dragocenost, saj imamo vse polno takih dokumentov iz tiste dobe. Ponatis prvega zvezka pa bi govoril tudi o našem današnjem trenutku, o kontinuiteti, o brezbrižnosti do resnice in do naroda. Mar ne bi utegnil ponatis Enciklopedije sporočiti zanamcem, da smo tudi v demokraciji pristali na tako ocenjevanje dogodkov, kot nam ga je vsiljeval socializem?

Novo obdobje, pravi glavni urednik, »je postavilo marsikatero resnico tistega časa v novo luč«, toda resnica se ob luči ne spreminja, pač pa postaja ob njej vedno bolj razpoznavna, v Enciklopediji Slovenije pa so mnoge trditve pristranske in lažne, zato luči ne prenesejo. Če je že treba zdržati »procesijo do konca« kot v pravljici o cesarjevih novih oblačilih in izdati Enciklopedijo Slovenije v celoti, čeprav je napačno zasnovana, pa bi poštenje in čast zahtevala, da je ne ponatiskujemo, tudi z dodatnimi dopolnilnimi zvezki, ki naj bi »nadoknadili pomanjkljivosti«, ne.

6.1.1.

Če vas bo pot zanesla v Knežjo vas na dobrniški planoti, blizu Baragovega rojstnega doma, vam jo bodo predstavili kot vzorno evropsko vas, ki je pod posebnih skrbstvom mednarodne skupnosti. Na zgornjem koncu vasi vam bodo pokazali mogočni toplar, ki da je še od prej, pa vseeno zelo dobro ohranjen, in če boste dobro opazovali, ne boste mogli spregledati malega križa, ki je visoko pribit nanj. Z malo truda boste na njem prebrali datum 27. 10. 1943. Vaš spremljevalec se bo morda najprej zmedel, potem pa povedal, da je napisan datum, ko so Nemci na tem kozolcu obesili nesrečnega Mežanovega Franceta. Dodal bo, da je tam visel še dva dni in da sta podobno usodo delila z njim njegova brata. Potem vam bo začel razpredati mračno zgodbo.

Za nemško ofenzivo oktobra in novembra leta 1943 se govori, da ni bila tako katastrofalna za domače prebivalstvo in da je zadala hujši udarec partizanski vojski kot roška poleti 1942. Da so spet trpeli predvsem domačini, je dokaz tragedija v Knežji vasi. Ko se je ob njihovi ofenzivi oktobra in novembra leta 1943 utrgal oblak (Wolkenbruch) in je nemška soldateska razganjala partizanske enote po Dolenjskem in Notranjskem, je pri tem streljala na vse živo in ni bilo človeško življenje vredno počenega groša. Tuja vojska ni hodila samo po dolinah, ampak zavila tudi vstran, tako tudi na dobrniško planoto.

Tja se je najprej pripeljala elitna SS enota, 1. polk 1. SS tankovskogrenadirske divizije. V severni Italiji so jih pobrali, v Milanu in Cremoni, in vrat na nos k nam. Po dolini Krke na Novo mesto, od tam do Žužemberka, potem pa počez. Pripeljali so se 26. oktobra. Podobne vojske ljudje še niso videli. Vsa motorizirana, vojaki na tankih, v odprtih avtomobilih in na motorjih s prikolicami, sami postavni fantje, stari dvajset let ali malo več. Odločni, diciplinirani, kruti in ošabni.

Domačih moških ni bilo veliko doma. Bili so pri partizanih. Mobilizirali so jih. V partizane prej niso bili šli, pač pa med legionarje. Tudi kasneje se to razmerje ni popravilo: iz te župnije je bilo pravih partizanov samo 28, domobrancev pa čez 200! Vaški stražarji so se ob kapitulaciji Italije razbežali po domovih, le manjši del jih je šel na Turjak in ti so se nazadnje prebili do Ljubljane. Tiste, ki so ostali, in druge moške so čez dober teden mobilizirali v partizane, če so bili le sposobni nositi orožje. Tisto, na kar je naletela nemška vojska, so bili starejši moški in invalidi, pa kopica otrok v vsaki hiši in zaskrbljene ženske.

V Knežji njivi se je štab naselil v Slakovi hiši, v Aščičevi, kot se je reklo po domače. Razglašeno je bilo, da morajo naslednjega dne, to je 27. oktobra ob sedmih zjutraj, priti na zborno mesto sredi vasi vsi moški med petnajstim in šestdesetim letom starosti. Kakih dvajset se jih je zbralo. Zaprli so jih v Prparjevo hišo. Povedali so jim, da jih imajo za talce: če bodo napadeni, jih bodo deset odbrali in ustrelili.

Tudi štirje prišleki so hoteli v vas, domači fantje, ki so zbežali od partizanov, Mežanovi trije, po domače Urščevi: France, Jože in Janez, in Tomšičev Tone, Žnedarjev. Samo Janez ni bil prej pri legionarjih, drugi trije so morali v partizanih plačevati svoje grehe in [Stran 059]

Figure 29. Slakov topler ne kaže let

dokazovati svojo hrabrost ter sodelovati v najhujših juriših. Tam nekje pri Temenici je šel v franže eden od bataljonov Cankarjeve brigade. Mobiliziranci so izkoristili priložnost in se razbežali na vse strani. V eni od takih skupin je bilo šest Dobrničanov. Čutili so, da so sredi ofenziv in bili so previdni. Niso šli naravnost, ampak so se ustavili na Luži, odkoder sta bila dva doma in tam ostala, drugi štirje pa so našli zavetje pri Mežanovih sorodnikih, ki so se pisali Slak. Nemcev ni bilo. Domov so poslali pošto z vprašanjem, ali je varno. O tem, kako je šlo naprej, pripoveduje vsak drugačno zgodbo. Mežanova Marija trdi, da so šli vsi štirje takoj na nemško poveljstvo v vasi, kar je malo verjetno. Po drugi razlagi je prišlo do nesporazuma in so Mežanovi prikorakali v vas naravnost do Slakovega kozolca, kjer so naleteli na nemškega stražarja s šarcem. Bolj verjetno so že ponoči silili v Smoličev skedenj. Nemci so nekaj zaslišali, udarili in skedenj zažgali. Begunci so jo začasno odnesli, pa se ob prvem svitu spet odpravili proti vasi. Tomšičev Tone se je nekaj minut pred sedmo pomešal v skupino, ki se je zbrala sredi vasi, in se znašel z drugimi talci v Perparjevi hiši. Za Mežanove tri pa je njihov oče mislil, da je bolje, če še malo počakajo. Upal je, da bo s svojo nemščino pregovoril Nemce, sedem let je bil v nemški vojski, naj jih pustijo pri miru, pa se je uštel. V Perparjevo hišo so zaprli tudi njega, še preden je lahko razložil, koga ima doma. Ob preiskavi po hišah, s katero so vojaki začeli takoj, kakor hitro so imeli moške pod ključem, pa so jih dobili.

Samo čakali so na kaj takega in se razdivjali. Obešali bodo. Ujetnike so zvezali in jim okrog vratu nataknili zanke. Peljali so jih do Slakovega toplarja na zgornjem koncu vasi. Tam so obesili Franceta, najstarejšega. Jože se je odločil za beg. Skočil je čez cesto na Jurčkov vrt, v tem pa so ga že pokosile brzostrelke. Najmlajšega med njimi, Janeza, so peljali na spodnjo stran vasi, ni bilo dlje kot sto metrov, in obesili na Grdenov skedenj. Skedenj je bil grobo postavljen, samo ogrodje. Zavihteli so vrv preko trama … Jožeta so domači dobili takoj, druga dva pa so sneli šele potem, ko je enota odšla. Nadomestila jo je Vlasova vojska, 314. polk Turkestanske pehotne divizije.

Tako zgodbo boste slišali, pa še to, da so Nemci prvo noč posilili domačinko in za zlobno igro usode, zaradi katere so Nemci pred Rdečim Kalom ustrelili dekana Gomilška.

Pretresljiva, kruta pripoved iz časov okupacije, vendar razvidna. Okupator je bil zares take sorte in zločin, ki ga je zagrešil, ni bil prvi in ne zadnji. Slovenski človek se je obnašal različno. Večinoma je šel vdano na morišče ali pa se skušal rešiti. Po svoje dolgočasna zgodba, zato tudi tako malo znana. Nekaj ji manjka.

Manjka ji to, kar je po petdesetih letih, ko so vsi glavni udeleženci tragedije mrtvi, napisala sestra treh fantov, Marija Mežan, poročena Anželj. Obšlo naj bi jo posebno videnje in se pri tem sklicuje na Boga, Kralja in Vladarja sveta, ter se zaklinja, da bo povedala resnico in samo resnico. Potem začne bruhati in je nič ne more ustaviti. Ne moti je, da so prav vsi, ki jih omenja, že mrtvi, tako vsi legionarji, ki jih omenja, kot tudi priče, celo zadnja, Jurčkova Mici je umrla pred dvema letoma. Kot Abigail v Salemskih čarovnicah hudobno steguje svoj maščevalni in pravičniški prst in tolče brez predaha. Pa dobro, tudi takega pripovedovanja in pisanja smo vajeni in bi ga pustili pri miru, če ne bi bilo objavljeno v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga izdaja mariborska univerza in njihovo zgodovinsko društvo (št. 2, 287-295, Založba Obzorja Maribor, 1996).

Kaj nam pripoveduje? Tistega jutra 27. oktobra leta 1943 niso bili samo Nemci tisti, ki so zakrivili zločin, ampak so sodelovali, ga [Stran 060]spodbujali in dali zanj pobudo domači legionarji Franc Koželj, Tine Tomšič, Ivan Zaletel, iz bližnje Male vasi Lovro Lah in drugi. Odkod naj bi se znašli doma? Odgovor je enostaven: dodelili so jih Nemcem za vodiče. Že tam nekje pred Novim mestom so se postavili v prvo vrsto in se na svoji morilski poti znašli v domači vasi. Izsilili so smrt svojih sovaščanov in soborcev ter sodelovali pri umoru domačega duhovnika. Ni dvakrat reči, da niso bili zraven tudi pri posiljevanju. Ko so svoje opravili, so se kot zli duhovi pobrali z Nemci vred in izginili za vedno. Samo nekaj značilnih odlomkov iz njenega pisanja:

Najhujši pa je zločin, ki so ga storili kristjani svojemu bratu kristjanu.

Vaščani so nam povedali, da so se Nemci in domači legionarji pred obešenim bratom smejali, vanj pljuvali in govorili: »Pozdravljen, Mežanov komunist!« Ti fantje! Ki smo skupaj hodili na shode v Baragov dom in v cerkev!

Domače legionarje sva s sestro prepoznali. Jaz sem spoznala Lovrota Laha, Malovaškega, ko sem nesla atu jesti ko so bili zaprti za talca v Prparjevi hiši. Legionarji so z Lovrom Lahom stali v gruči, bilo jih je šest ali sedem, pred Slakovo, Aščičevo hišo. Grdo so me gledali in pačili obraze. Ko sem se vračala in prišla do njih, so me obstopili.

… pa mu je Lovro Lah rekel: »Mi smo pa vse tri Urščeve komuniste pobesili.«

Gospoda dekana Gomilška so umorili domači legionarji. Tako so hoteli zakriti zločin.

Omenili smo, da je del dobrniških legionarjev odšel na Turjak. Med njimi je bil tudi Ivan Starič iz Dobrniča. Skoraj petdeset let ima krojaško delavnico v Buenos Airesu in ravnokar je na obisku v domovini. Trdi, da Lovro Lah ni mogel biti takrat v Knežji vasi, ker je bil ves čas z njim:

»Stotnik Viktor Glavič je bil poveljnik legionarske posadke v Dobrniču. Ob italijanski kapitulaciji jih je večina ostala doma, ker so mislili, da je vojne konec. Nekaj deset pa nas je sledilo poveljniku na Turjak. Prve dni smo se dobro držali, nagnali partizane prav do Rašice in jim zaplenili dva tovornjaka. Potem je naš poveljnik zapustil grad, naslednjega dne smo šli za njim, izpadli skozi vhod in se vrgli navzdol v zavetje gozda. Nekaj dni smo ležali v zasedi na Zapotoku in jo zadnji hip odnesli. Ko je že vsa vojska odšla, se nas je spomnil poveljnik in poslal po nas, Čatežane in Žužemberčane pa so partizani dobili. Prebijali smo se mimo Želimljega, Pijave Gorice in Škofljice. Drugim smo se pridružili pri šoli na Barju. Naprej je šlo gladko. Za kak dan smo se ustavili v domobranski kasarni, nato v šoli pri Sv. Jakobu, zelo hitro pa so nas razporedili po bunkerjih od Ljubljanice do vrha Golovca. Stanovali smo v baraki pod hribom in tam ostali vso zimo. Šele kasneje smo se raztepli. Jaz sem šel v šolo za telovadne vaditelje. Ves čas je bil z nami Lovro Lah. Drugih, ki jih omenja ta ženska, se dobro ne spominjam. Za Lovrota pa lahko prisežem, da se ni premaknil nikamor in je do pomladi zmrzoval na tistem hribu tako kot drugi Dobrničani. Nihče od nas, ki smo prišli s Turjaka, ni šel proč, ves čas smo bili skupaj. Za Tomšičevega Tineta se dobro ne spomnim, ali je bil z nami ali ne, tudi za Koželjevega Franca, brata sedanjega šentviškega župnika, ne bi mogel dati roke v ogenj, da je bil z nami. Vem pa, da sta Tomšičev Tone in Zaletelov Ivan ostala doma, kot tudi oba Mežanova. Tudi za Alojza Pograjca iz Dobrniča vem, da je bil ves čas pri Rupniku, tako v Zameškem kot kasneje v Kostanjevici. Dobrnič nas je videl šele spomladi leta 1944 po spopadih okrog Žužemberka, zares pa šele po petinštiridesetih letih, tiste, pravim, ki smo ostali živi, onih, ki jih omenja Anžljeva, pa nikoli več.«

Domačih legionarjev torej ni bilo v Knežji vasi in je štorija o njihovem obnašanju laž zmedene in hudobne ženske. Izrabila je priliko, ko se nihče od obtoženih ne more braniti in nobena od prič, ki jih navaja, oporekati, in je po petdesetih letih vrgla iz sebe to grdobijo. Hiše, iz katerih so bili doma udeleženci njene zgodbe, še vse stojijo, vse kot iz škatlice, v njih pa še vedno živijo tako svojci nesrečnih Mežanovih kot obtoženih vaških stražarjev, pahnjenih v jaške hrastniškega rudnika ali pomorjenih doma. Krivica in laž bolita.

Nismo pa še pojasnili vsega. Kako to, da so Mežane pomorili, Toneta Tomšiča pa izpustili. O tem ve povedati Stanko Slak, ki zdaj živi v Šmarju-Sap:

»Mežanov oče je bil samosvoj. Nekajletno bivanje v Nemčiji je pustilo posledice. Vse je hotel opraviti sam. Svoje je držal zase, ni dovolil, da bi hodili pomagat ali v tabrh. Vendar v vasi ni bilo sporov. S fanti smo se dobro razumeli. Tisto jutro se Nemcem ni dalo nič dopovedati. V naši hiši so imeli štab, in čeprav sem bil komaj šestnajst let star, sem moral v Prparjevo hišo. Samo jaz sem še živ od vseh, ki smo bili v tisti sobi. Zaprli so nas v hišo, v največjo sobo, in nam grozili. Stražar ni skrival, da bi takoj spustil rafal po nas, če bi kaj onegavili. [Stran 061]Kmalu smo izvedeli, da se nekaj dogaja. Slišalo se je streljanje. S težavo se je dalo videti od strani Grdenov skedenj in kaj so delali z Janezom. Po tistem je kmalu vdrla v sobo Mežanova Marija in vpila kot zmešana na očeta: Oče, vi ste krivi! Tudi Tomšičev je bil z nami, kar pomešal se je med nas in nihče ga ni izdal. Pravi čas je stopil k skupini. Za Mežanove pa je res kriv njihov oče. Branil jim je, da gredo s drugimi na vas. Naj ostanejo lepo skriti doma, pa bo že on vse uredil zanje. Ko mu je Marija povedala, kaj se je zgodilo, je padel kot snop. Nekaj ur smo kopali strelski jarek pred vasjo, po dveh dneh pa so nas izpustili. Res, da sem bil zaprt in nisem veliko videl, kaj se je dogajalo zunaj. Ko smo prišli ven, so bili Nemci v vasi še ves dan, pa naših legionarjev ni bilo med njimi in tudi noben drug ni vedel povedati zanje.

Kako pa je bilo z našim očetom, Antonom Slakom, da se mu ni nič zgodilo? Tudi njega so partizani mobilizirali. Čakal je zunaj vasi v gozdu in poslal pošto. Na dan nemškega odhoda, to je 30. oktobra, je bilo videti, da so se unesli. Gospod Gomilšek jih je prosil, če oče lahko pride domov. Da je bil prisilno mobiliziran in je pobegnil od partizanov. Dovolili so. Doma je bil pol ure prej, preden so od-

Figure 30. Križ z letnico

šli. Kako je ostal Jurčkov, Ivan Zaletel, mi ni znano. Izgleda, da je tudi on prišel v vas kasneje.«

Vinko Udovč iz Podlisca je imel takrat petnajst let. Njihova hiša stoji v ob cesti, ki pelje z Dobrniča proti Knežji vasi:

»Pripeljali so se na tankih, avtomobilih in motorjih. Sami lepi, mladi fantje. Lepo oblečeni, z SS oznakami na reverjih. Naduto in ponosno so gledali naokrog. Pri nas so se najprej samo ustavili, da bi vprašali, kam so šli tisti pred njimi. Potem so je v našo hišo naselil štab. Kaj vse so imeli za hrano. Dali so mi nekaj sira in zabičali, da se ja ne bi drznil vzeti sam. Naslednjega dne sem se vrnil k Jeričevim v Gorenjo vas, kjer sem pomagal na kmetiji. Tam me je eden od oficirjev gledal, kako krtačim konja in mi je začel praviti, da je doma blizu poljske meje in da ima ravno tako živino. Potem sem izvedel, kako so na Dobravi ustrelili mojo sošolko Anico Tomažin. Izgleda, da je iz hiše nekdo zbežal. Obrnili so tank in z nekaj topovskimi streli razbili vrata. Anica je ravno malicala v veži. Tudi za naslednje dni sem izvedel, kako so nekaj takih, ki so se prišli javit od partizanov, kar ustrelili. Po planoti je šla tudi vest, da so pobesili Mežanove v Knežji vasi, na Malnarjevem vrtu na Pluski pa partizana, ki so ga dobili na Občinah, ko je varoval strelivo. Legionarjev, tako domačih kot tujih, nisem videl in lahko trdim, da jih tiste dni pri nas ni bilo.

Zvečer čez nekaj dni sem videl, kako peljejo kneženskega župnika proti Dobrniču. Štirje so sedeli v avtomobilu, Nemci in gospod. Nisem vedel, da ga peljejo ustrelit. Tudi tam legionarjev ni bilo. Le odkod naj bi se vzel Pograjčev Alojz, ki naj bi bil tudi zraven!

Pa še tista o dveh nemških vojakih, ki so jih ustrelili samo zato, ker sta pozdravila pogrebni sprevod. Iz Dobrniča so šli čez Ogenjce na Marence. Bilo jih je za celo četo. Nisem vedel, zakaj silijo v breg. Žnidarjev oče je tam pasel krave in vse videl. Ker je znal nemško, je razumel razglas, da so ju ustrelili zato, ker sta delala sramoto nemški vojski. Da so ju zalotili pri kraji in da sta hotela posiljevati. Ustrelili so ju v opomin drugim. Bila sta Azijata, vojaka Vlasove vojske, ki je prišla za SS-ovci. Poveljevali so izključno Nemci. Vse to lahko potrdi Ivan Korelc iz Gorenje vasi, ki zdaj živi v Knežji vasi.«

Takole je bilo s to zgodbo. Razumemo staro žensko, ki v razboleli duši išče krivca. Krivde ne more naprtiti neznanim Nemcem, ampak išče znane obraze, da bo vedela, koga mora sovražiti in uničiti, pa čeprav je že po stoletja [Stran 062]pod rušo. In tako je napisala zgodbo kot v grški tragediji. Tudi scena je enotna. Gručasta vasica s cerkvijo in kapelico v sredini, kot da je tam postavljen oder, s katerega se da spremljati vse dogajanje. Zgodba o skritem sovraštvu v na videz složni vaški srenji, ki plane na dan ob prihodu tujcev, o dobrem in slabem, vse pred nami na odru, o tistem hudem na zgornjem in spodnjem koncu vasi bi deklamiral zbor. Za gledalca bi bilo pravici zadoščeno, če bi se nazadnje kot deus ex machina pokazalo še brezno v Kočevskem Rogu.

Poglavje zase je lahkovernost eminentnih slovenskih zgodovinarjev dr. Toneta Ferenca in dr. Janka Pleterskega. Gladko sta vzela njeno zgodbo za suho zlato, jo še znanstveno sfrizirala in opremila, da je bolj prepričljiva, in verjetno pomagala, da so jo objavili v tako verodostojni reviji.

Kako je to mogoče, saj je toliko znamenj, ki bi ju lahko opozorila, naj bosta previdna. Prvo je že dejstvo, da je omenjena ženska napisala svojo zgodbo pol stoletja po dogodku. Spomnimo se Vidičeve Črne roke in podobnih izdaj, ki so kar čakale, da bi lahko vključile tudi tako zgodbo. V tistih časih je vse spodbujalo tako pisanje in nič se ti ni moglo zgoditi, pa če si napisal še take laži. Zdi se, da se je Mežanova oz. Anžljeva obotavljala zato, ker ni bila prepričana, da so prizadeti mrtvi. Šele ko si je pred tremi leti ogledala farno spominsko ploščo na dobrniškem pokopališču in pred dvema letoma vrgla prst na grob Jurčkove Micke, je zanesljivo vedela, da ne bo nikogar, ki bi ji mogel stopiti na prste in ji vreči v obraz tisto, kar zasluži.

Zgodovinarjema bi morala vzbuditi sum že razlaga, zakaj sta njena brata stopila med vaške stražarje. Piše o grožnjah, o pritiskih in o pozivih, ki so prihajali iz Trebnjega. Spomnil bi ju, da se je protikomunistični upor začel šele dobro leto po nastopu revolucije in po desetih mesecih revolucionarnega terorja. Tisto, da so takoj po italijanski okupaciji pripravljali in organizirali ta upor oz. legionarje, ne drži. Dobrniška planota je bila leta 1942 osvobojeno ozemlje. Tam se je v Kremenjeku formirala in se po planoti nemoteno sprehajala 2. grupa odredov pod poveljstvom Staneta Rozmana in drugih. Če bi želel kdo od Mežanovih v partizane, mu ne bi mogel nihče braniti in se svojcem ne bi nič zgodilo. Pisanje o prisili je torej laž. Zakaj pa je šla kasneje iz Knežje vasi večina domačinov k legiji, tako kot iz drugih vasi dobrniške župnije, pa je snov za zgodovinsko razpravo.

Sum bi jima morala vzbuditi zgodba o najmlajšem Mežanovem, o Lojzetu. Njegova sestra piše, kako je moral z vprego na Koroško in se vrnil šele čez eno leto. Nemci, ki so bežali, so bili motorizirani. Nobenega nisem videl, da bi se peljal na vozu. Bolj verjetno je zato peljal domobrance. Večina takih voznikov je prišla domov po tednu ali dveh. Kako, da je Lojze potreboval toliko časa? Stanko Slak se ga spominja iz taborišča v Peggetzu. Nič ni kazal, da mu ni prav, ker se je znašel med begunci. Sicer pa bi ga lahko vprašala, zakaj se je tako obiral.

Sum bi jima morala vzbuditi zgodba o ustrelitvi dekana Gomilščka. Da so namreč pri tem sodelovali legionarji, in trditev, da so oni krivi za zločin. Nihče jih ni videl, pač pa odprti avtomobil, v katerem je sedel, in Nemce.

Sum bi jima morala vzbuditi zgodba, ki jo Anžljeva polaga na usta Tomšičevemu Tonetu, kako je namreč partizansko vodstvo svojo vojsko ob nemški ofenzivi enostavno razpustilo in vojakom svetovalo, naj se skrijejo doma. Tega ne boste prebrali v nobeni od partizanskih kronik, samo o tem, kako nezanesljivi vojaki so bili tedanji mobiliziranci, zlasti pa nekdanji vaški stražarji. Le kdo bi sredi boja razpustil svojo vojsko? Lahko, da jo razdeli v manjše skupine, določi približno smer, ne bo pa rekel adijo in se od nje poslovil. Kako je bilo v resnici, nam je povedal Jeričev Jože iz Gorenje vasi pri Dobrniču:

»Kar pobrali so nas po hišah in smo šli z brigado. Moja je bila Cankarjeva brigada. Spominjam se Janeza Vipotnika. Potem smo zares jurišali. Legionarje so vedno silili naprej, sami pa ostali lepo skriti zadaj. Najhujše je bilo tisto na Čatežu, kako so Nemci zaradi nas pobili domačine. Zmagovali smo nad posadkami ob nemški meji. Vse, kar se nam jih je podalo, smo postrelili. Samo Bogenšperk se nam je obranil. Potem smo bežali, rekli so temu umik. Ko so začeli govoriti, da gremo začasno na Hrvaško, sem spoznal, da je prišla prava ura. Čutili smo se bolj ujetnike kot vojake. Na Selih pri Šumberku sem ušel. Kar vrgel sem se v grmovje. Počakal sem nekaj dni in opazoval, kaj se dogaja. Domov sem prišel, ko so Nemci že odšli. Povedali so mi za Mežanove. Nihče ni omenil, da bi bili zraven tudi legionarji.«

Tako kot Jeričev Jože so ostali živi tudi drugi partizanski dezerterji, za katere se Anžljeva čudi, kako da jih Nemci niso pomorili. In nazadnje, tisto najpomembnejše. Kako si zgodovinarja razlagata sovraštvo legionarjev do sovaščanov in soborcev. Ti ljudje so prej živeli v slogi, ni bilo nobenih krvnih sporov, za katere bi bila vojna kot nalašč, da se jih poravna. Še nekaj tednov prej so z [Stran 063]njimi delili isto usodo, živeli kot vaški stražarji na isti postojanki, potem pa so bili eni prisilno mobilizirani v partizane, drugi pa so šli med domobrance. Zakaj na lepem tako nelogično izživljanje. Zgodbi bi se dalo verjeti, če bi padli Nemcem v roke pravi partizani in bi se pridružili še domačini, da bi uredili neporavnane račune.

Odgovor je jasen. Zgodbo sta sprejela za verodostojno in jo posvojila, ker sta si jo želela. Tako za roško ofezivo leta 1942 in nemško 1943 beremo v partizanski literaturi, kako naj bi sodelovali domačini, in omenjena zgodba to dokazuje. Tako ni težko okupatorjevih grehov naprtiti domačim. Ne gre za edinstveni dogodek v zgodovini, pri katerem so strokovnjaki tako lahkoverno padli v past. Spomnil bi vas na lažni Hitlerjev dnevnik, ki so ga pregledali izvedenci in trdili, da je izviren, čeprav bi že s kemično in fizikalno analizo papirja lahko ugotovili, da ni star petdeset let, spomnil na Modiglianijeve kipe, ponaredke, ki so jih študentje potegnili iz Ligurskega morja in trdili, da so njegovo delo. Tudi tam bi morali strokovnjaki pomisliti, odkod kipi umetnika, za katerega se je vedelo, da je bil samo slikar. Na koncu študentom sploh niso verjeli, ko so jim razkrili resnico.

Ta želja po umazanju nekoga, ki ga imaš za političnega nasprotnika, to pa je seveda nekaj nezaslišanega za znanstveno mišljenje. Da ob tej silni potrebi po takih dokazih pozabiš na prav vse in se niti ne odločiš, da si ogledaš kraj in malo povprašaš ljudi, pa je huda. Huda ob tem, ko toliko dajemo na zgodovinarje in pričakujemo, da bodo oni tisti, ki nam bodo zbistrili zgodovinsko brozgo o sedanjem času in nam nalili čistega vina. Spet se je pokazalo kot že velikokrat, da je vse odvisno od nas. Če ne bomo nekaterih nalog opravili sami, jih ne bo nihče. Še najmanj strokovnjaki!

7.1.1.

Prva oktobrska nedelja nas je spet poklicala v Teharje. Tisti, ki so se odločili, da se bo teharska spominska slovesnost obhajala jeseni, so za svojo odločitev imeli globoke in utemeljene razloge, pa naj so se jih v celoti že zavedali ali ne. Teharje so namreč prizadet in oskrunjen kraj. Na to med letom, zaradi mnogih skrbi, nekoliko pozabimo, ko pa enkrat na leto spet pridemo tja, nas znova udari v oči surovost, ki se je nesramno naselila na tem kraju. Naselila se je namreč tako, da je ni mogoče videti. Vsepovsod, kamor pogledaš, tudi tla, na katerih stojiš, vse je pokrito s smetmi, odpadki in odplakami, z vsem, kar Celje kot velik organizem izloča, vse nesnažno in strupeno so v preteklosti vozili sem in za silo pokrili. Ne tako zelo, da ne bi moglo oznanjati svoje žaljive prisotnosti.

Tisti, ki se Teharij spominjamo iz leta 1945, jih ne prepoznamo več. Ne samo, da ni več tega, kar v pokrajino postavi človek, ampak je spremenjena tudi narava, kakršna se je bila sama ustvarila. Nekoč je bil tu borov gozd, nekoč je po dolinici ob robu taborišča dol od Svete Ane v ravnino tekel potok, nekoč je po levem bregu te dolinice vzdolž potoka tekla tudi dolga jama, ki je bila skoraj do konca zasuta z rumeno ilovico. Lastniki taborišča so jo bili že domala v celoti napolnili z njegovimi prebivalci. Vsega tega ni več. In nad taboriščem, tam, kjer so se redki bori zgostili v gozd, ki je potem segal do roba grebena, na katerem je nekoliko umaknjena v desno stala cerkev Svete Ane, tam je sedaj ogromen jez, ki se s svojo velikostjo uveljavlja kot največja posamezna stvar v tem kraju. Ko ne bi vedeli, da je za tem jezom neka sila, tega občutka ne bi imeli, a vemo, da ta sila za njim je, zato se nam ta jez takoj vsili kot nekaj grozečega. Za jezom je namreč jezero, ki slučajnemu obiskovalcu kaže najbolj miroljubno podobo – tako prijazno se na njegovi površini kodrajo komaj zaznavni valovi. A tisti, ki vedo, kaj je v njem, vedo tudi, da se iz njega nobena živa reč, če vanj zaide, ne reši več. Mulj, ki se je nabral pod tenko gladino, in strupena tekočina, na videz nedolžna, mu tega ne dovolita. Zato ljudje, ki se ob slovesnostih zberejo doli ob križu, ali pa posamezen obiskovalec, ki je prišel sem zato, da v tišini razmisli in domisli teharsko dramo, začuti, da stoji v senci grožnje. Vsak čas se lahko kaj zgodi, vsak čas lahko kaj poči! Mnogo strupa je nakopičenega tu, kdo se bo iz njega rešil, če dobi prosto pot. Obiskovalec dobi občutek – če si vzame toliko časa in najde toliko miru, da njegove misli najdejo [Stran 064]

Figure 31. Letos je na Teharjah pel tudi dekliški zborček Škofijske klasične gimnazije pod vodstvom Helene Fojkar-ZupančičTine Velikonja

pravo razmerje do te in vse druge resničnosti – da ima pravico v tem videti znamenje časa, ki ga živi. Da ima to neko povezavo z vsem slovenskim prostorom.

Takšne so Teharje. Surove, hinavske in grozeče. Nikoli ne bodo mogle dobiti povsem človeške podobe, tako zelo jih je iznakazila skrita – surova, hinavska, grozeča – volja, ki jih je ukazala narediti takšne, kakršne so. Zato se na Teharjah naša misel nikoli do kraja ne umiri, zato se od tod nikoli ne vračamo do kraja potolaženi. Ko bi bila puščava – prav, bi bila puščava; ko bi bila džungla – prav, bi bila džungla; ko bi bil pragozd – prav, bi bil pragozd. To, kar je tu, pa je naredil človek s svojo zlobo – tako veliko, da se sedaj od nje ne moremo osvoboditi. Zato smo rekli, da so tisti, ki so se odločili za oktober, izbrali najboljši možen čas. Narava – toliko jo je ostalo tudi v Teharjah, še več pa je čutimo v bližnji in daljni okolici – je tedaj takšna, da se dotika naših najglobljih strun, da nas kliče k najbolj notranjemu življenju. Svet vedno bolj izginja, vedno bolj smo sami s svojim spominom. Vedno bolj smo lahko z ljudmi, zaradi katerih smo prišli sem. Noben drug čas nam tega ne bi tako dovolil.

Lansko leto je bila prva oktobrska nedelja deževna. Proti pričakovanju nas to ni motilo; pravzaprav nas sploh ni motilo. Vsak se je omejil na prostor pod svojim dežnikom in zdelo se je, da je v vsakega vstopila od nekod misel, da mora biti bolj pozoren do soseda, kot bi bil, če bi sijalo sonce. S prenašanjem dežja, ki je padal na nas, in mokrote, ki je prihajala od tal, se nam je zdelo, da prispevamo k namenu, ki ga je slovesnost imela. Nezadovoljnih obrazov zato, čudno, ni bilo videti.

Vseeno smo bili letos hvaležni za lep, sončen dan, za tiho slovesnost jesenske nedelje. Ko smo prišli, nekateri že mnogo pred začetkom, je nad pokrajino še ležala megla. Navadili smo se je tako, da smo šele potem, ko nas je škof v pridigi na to opozoril, opazili, da jo je sonce že zdavnaj popilo in da se nad nami boči široko, plavo nebo.

Zadovoljstvo nad lepim vremenom je dopolnjevalo veselje nad veliko udeležbo. Malo po deveti, ko je stari oktetovec Marijan Štefančič pred mikrofonom pri oltarju začel moliti rožni venec, se je na ravnici pred oltarjem, pa tudi na položnem bregu za njim, že nabrala skupina, ki je potem od minute do minute naraščala, dokler iz nje ni nastala spoštovanja vredna množica. En krak se je potem raztegnil navkreber do kraja, kjer se [Stran 065]gradi bodoči mavzolej, enega pa so naredili ljudje, ki so zadnji prihajali po cesti ob umetnem potoku in se, kakor so prihajali, drug za drugim ustavljali. Če velja ocena, da je bilo junija 1945 v tem taborišču 4.500 domobrancev, potem bi bili upravičeni reči, da je bilo letošnjih romarjev malo manj, a ne prav veliko. Teharski župnik je pozneje povedal, da so njegovi ljudje razdelili 3.800 spominskih podobic. Mediji so potem to številko različno zbijali, nekateri na dva tisoč, nekateri še niže. Neki člankar v Delu je ocenil, da je bilo udeležencev »slabih tisoč«. (Mogoče je upal, da bo za to posebej pohvaljen.) Razpoloženje, ki ga naredi zbrana prisotnost tolikih ljudi, se že nosi samo in ne dovoljuje izjem. Le na obrobju se je kdaj pa kdaj kdo spozabil in začel pogovor s sosedom, dokler ga ni kdo opomnil ali pa je sam opazil, da je nedopustno drugačen od drugih.

Pred mašo, ko se moli še rožni venec in berejo litanije vseh svetnikov, si nekaj podobnega privoščim tudi sam. Ne smem, si mislim, izpustiti priložnosti, da ne bi tudi letos zbral nekaj kamenčkov za teharski mozaik. Stopim do enega ali drugega na obrobju in ga prosim za kratek pogovor. Zdi se, da ljudje to razumejo in mi ne zamerijo. In spet se je izkazalo, kot vsako leto, da na Teharje prihajamo sicer ljudje ene sorte, a bi vendar vsakdo lahko povedal svojo, od vseh drugih različno zgodbo, odnosno zgodbo človeka, zaradi katerega je prišel. In drugačnost je ravno v tem, v človekovi enkratnosti, v neki poti, ki ne bo nikoli več prehojena, v nekem življenju, ki se je veselilo, žalostilo, trpelo, upalo in ljubilo tako, kakor do konca sveta ne bo nikoli več nobeno. Drugačnost je ravno v tem, spoštovanje, ki človeka pred vsako zgodbo prevzame, je ravno spoštovanje pred tem; usmiljenje, ki nas vse povezuje v veliko druščino, pa naj nam je zgodba človeka, ki stoji poleg nas, že znana ali pa jo samo slutimo, je narejeno iz tega, da vemo, da je vsakdo prišel sem s svojim lastnim žalostnim spominom.

Letos je prišlo tudi precej mladih ljudi. To so pravzaprav ljudje srednjih let, a ob nas, ki smo že na robu, učinkujejo poudarjeno mladostno. Nekateri so prišli sami, zvečine pa so pripeljali koga od svojih: očeta, mater, strica, teto.

Večina ima Teharje za zadnji kraj, za katerega imajo dokaze, da so njihovi ljudje bili še na svetu. Potem so odšli v temo in neznano. Kam so odšli, kaj se je potem z njimi natanko dogajalo, ostaja neznano. Neznanost izhaja iz tega, da tisti, ki so bili vključeni v izvedbo Načrta, molčijo. Kakšno prisego so morali dati, pomisli človek, kakšen strah jih mora imeti v oblasti, in, predvsem, kako neznansko in grozno je vse moralo biti, da vedo, da o tem človeško ni mogoče govoriti. Toda stavek, ki se kar naprej ponavlja, se glasi: »Tu so ga nazadnje videli. Videl ga je ta in ta.« Včasih je pričevanje posredno: videl ga ni dotični sam, ampak mu je o tem pripovedoval nekdo drug, preden so ga odpeljali; včasih gre to pričevanje čez dve, tri osebe. Vse se izgublja v sivini negotovega, a vsaka najmanjša vest o ljubem človeku je dragotina: vsaka kretnja, vsak pozdrav, vsako ime, poslednjič izgovorjeno, poslednjič slišano.

Kako so odhajali, kdaj so bili nazadnje doma? Prišli so na obisk za dan ali dva iz bataljona v Laščah, v Cerknici, iz Šentvida, eni so prišli marca, drugi aprila in jih potem ni bilo več. Odhajali so veseli, a kako bi odhajali, ko bi vedeli, da odhajajo za zmerom! Med drugim izvem, da je eden odšel tako rekoč z njive. Pobegnil je od partizanov in se potem skrival doma. Na dan Svete Ane sta s sestro orala in se je, ko še nista končala, nenadoma odločil, da se gre javit. »Naj se konji malo odpočijejo, takoj se vrnem.« Seveda ga ni bilo več. Baje mu je oznovec pred farno cerkvijo rekel: »Ravno tebe sem čakal.«

Večina tistih, na katere naletim, so z Dolenjskega: iz Dobrepolja, iz Ribnice, iz Lašč, iz Šentjerneja, iz suhokrajinskih vasi; potem sledi Notranjska: Logatec, Rovte, Bloke, Sveti Vid, Stari trg; nekaj jih je tudi z Gorenjskega in iz vasi, ki segajo že proti Primorski, iz Hotedršice in Cola. Nekateri so takorekoč domačini, iz Celja in Doliča. Tudi niso vsi domobranski ljudje; za enega se izkaže, da je bil v prekomorski brigadi in ima prav posebno zgodbo.

Nekateri so doživeli Teharje tudi sami. Eden od njih, tedaj star komaj šestnajst let, pripoveduje, kako so ob večerih odvažali domobrance. Klicali so jih po imenu iz množice zunaj na grušču, prihajali so mirno, se dali vezati in poriniti na kamion. »Ali so res bili vsi tako vdani in mirni?« Da, saj so pretepeni, lačni in izsušeni od žeje komaj vedeli za sebe. Vročina na pesku jim je izpila zadnje kaplje. Na vsak kamion so nazadnje vrgli še nekaj krampov in lopat. In ravno to ga spremlja vse življenje. Kadarkoli zasliši žvenketanje katerega teh orodij, ga oblije pot in se začne nemočno tresti. Nič ne more zoper to, pa naj bo sam ali med ljudmi. To so mu za spomin pustili tisti večeri, ko je v baraki, kadar se je stražar zunaj obrnil proč, toliko dvignil glavo, da je za hip lahko videl, kaj se dogaja.

[Stran 066]

Ponavadi začnem z vprašanjem, zakaj kdo prihaja v Teharje. Eden od odgovorov me preseneti. Izkaže se, da je to človek, ki raziskuje stvari, ki so se dogajale s Hrvati v dolini Gornjega Doliča. Po njegovem mnenju naj bi bilo v Doliču okoli petnajst grobišč, nekatera od njih zelo velika. V enem je mogoče okoli petsto Hrvatov, v glavnem civilistov, žensk in otrok. Hrvati so prihajali sem po dveh poteh. Ena je peljala iz Zagreba preko Zidanega mosta, Celja, Velenja, druga pa iz Zagreba preko Rogaške Slatine, Slovenskih Konjic, Vitanja; obe sta se združili v Doliču. Nekaterim se je posrečilo utreti si pot naprej v Slovenj Gradec, druge pa so pokončali tu. Glavno ubijanje se je dogajalo 11., 12. in 13. maja. Ubijali so mladi ljudje, sedemnajst, osemnajst, devetnajst let stari fantje. Govori tudi o tem, kako so ti ljudje, potem ko so odrasli, to prenašali. Ob tem pomislim: Koliko pohabljenih ljudi je ta ideologija pustila za sabo tudi v vrstah svojih! Nazadnje postavim še vprašanje, ki me najbolj muči: Ali Hrvati povezujejo to morijo s Slovenci kot Slovenci? Ali je v njihovih glavah predstava, da so njihove ljudi ubijali Slovenci. Dobim odgovor, da je na žalost verjetno tako. Takoj se spomnim na kraške fojbe. Ali je posledica tega, da smo se vdali Partiji, tudi ta, da smo dobili Slovenci glas genocidnega ljudstva. Kakšna ironija!

Ker je bilo, kot rečeno, med obiskovalci mnogo mladih ljudi, se mi je zdelo koristno, da se moja vprašanja dotaknejo tudi sedanjosti. Na primer, kako mladi ljudje gledajo na preteklost in kakšen odnos imajo do zgodovine sploh. Nekako sem potolažen, ko izvem, da se počasi le uveljavlja tudi »ona druga resnica«. Potre pa me pripoved o tem, kakšne težave jo pri tem spremljajo in kako trdo to gre. Nikoli nisem mogel razumeti, da ima čas tako velik vpliv na ljudi, da se mu dajo tako brez zadržkov gnesti. Kaj pa pamet? Kaj pa razum? Ali se bomo smeli od sedaj tako malo zanesti nanj?

Zanima me tudi odnos do zgodovine in vitalnost slovenskega zgodovinskega spomina. Tu pa me preseneti nekaj drugega: kako zreli so pravzaprav mladi ljudje, ki prihajajo v Teharje. Izvem namreč, da zgodovinskega spomina ne more biti, ker ni več skupnosti, ker se je razbila skupnost. Zgodovina se lahko, kot oblika zavesti, oblikuje samo v skupnosti. Sedaj mi je jasno, takoj pomislim, zakaj levi liberalni intelektualci tako tolčejo idejo skupnosti. Zgodovina je danes to, kar je bil nekoč mit. In ali ni bila skupnost nekoč pogoj za nastanek mita? Pa tu je še drugo vprašanje: Kaj pa je človek brez spomina in brez zgodovine? Izgubljen človek je to, na milost in nemilost izročen medijem, lahek plen prvega pouličnega guruja.

Kaj pa politika? Ali ne bodo naše stvari, Teharje, Rog, Orlov vrh, Krimska jama, dobile pravično mesto v narodovi zavesti samo tedaj, če se bo v državi uveljavila avtentična demokratična kultura? In kdo naj ustvari pogoje za tako kulturo, če ne politika? Danes se ta vprašanja konkretizirajo v vprašanje: Kakšne so možnosti za demokracijo po velikem polomu politike, za katero smo mislili, da jo bo uresničila? Ali bolj določno: Kakšno stanje je nastalo po odhodu Slovenske ljudske stranke iz tabora izvorno demokratičnih strank? Ali drugače: Ali moramo še naprej – proti upanju – delati za obnovo tabora pomladnih strank ali pa se bo treba od te ideje dokončno posloviti in se ozreti po drugi in drugačni rešitvi?

Ko sem vsakomur, s katerim sem govoril, postavil tudi katero od teh vprašanj, sem opazil, da so bili ljudje zadeti v živo. Večina je čutila ali tragičnost ali absurdnost novega stanja. V njihovih odgovorih so se mešali razočaranje, jeza in nemoč. Mnogi so rekli, da se čutijo izigrane. Neznosno se jim je zdelo, da so bili njihovi glasovi investirani v politično podjetje, za katero jih sami nikoli ne bi dali. Obhajalo jih je porazno spoznanje, da je politika degenerirala v rivalstvo in ambicioznost. Prevladovali so žalostni toni, a se je oglašal tudi optimizem: Politika je živa stvar. Nič ni večno in tisti, ki ve, kaj hoče, najde tudi prostor, da to, kar hoče, tudi uresniči. Najbolj me je razveselil stavek, ki se na mojem rekorderju kar naprej pojavlja: Rešitev je samo v pomladni politiki.

Med tem, ko se na obrobju – pridušeno, da ne bi motil celote bolj, kot je potrebno – pogovarjam o teh in podobnih rečeh, se v ozadju sliši ljudsko petje in molitev rožnega venca. Potem pa nenadoma zadoni pesem združenih celjskih dekanijskih zborov. Vsi se zavemo, da se je začela maša. Prenehamo s tem, kar smo počeli do sedaj, in se obrnemo proti oltarju. Vključimo se v molitve, ki se tam izrekajo, kot zahteva obred, potem pa prisluhnemo obema poglavitnima besediloma. Poslušamo pismo apostola Pavla Efežanom in evangelij po Luku, odlomek, ki govori o Jezusovi smrti na križu. Obe besedili se nam zdita zelo primerni za ta kraj.

Sledi pridiga maševalca mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja. Njegove besede delujejo sveže, kakor da bi bile pravkar najdene in domišljene. Čutimo, da se nas, z glasom, ki prihaja od mikrofona, dotika re-[Stran 067]sničnost. In že vemo, da je to vse, kar si želimo. »Pravijo, da je na tem mestu najbolje molčati. Tu je treba samo poslušati: zemljo, odpadni material, teharsko jezero, veter, sončne žarke. Kdor zna to poslušati, sliši tu zakopano skrivnost. Da, tu bi morali molčati in moliti.« Potem le začne, kot duhovnik in škof, razlagati evangeljsko besedilo: »tri velike resnice«, ki jih je, potem ko smo ga poslušali na tem kraju, mogoče in potrebno izluščiti iz njega.

Po maši smo poslušali še dva govora. Dr. Janez Črnej je kot domačin govoril o času, v katerem je nastajala žalostna slava tega kraja, dr. Tine Velikonja, predsednik Nove slovenske zaveze, pa je pokazal na moralne in politične energije, ki dotekajo v narodovo kulturo iz spomina na ljudi, ki so pred pol stoletja od tu odhajali v smrt.

Posebej nas je prevzela omamna lepota Balantičeve pesmi Jutro, ki jo je s finim razumetjem recitiral študent primerjalne književnosti Tone Starc iz Metlike. Nenadoma nas je obšlo: saj to je tako, kakor da bi bila ta pesem napisana posebej za te ljudi. In še: lahko bi razpisali natečaj z milijonskimi nagradami, pa ne bi imeli pesmi, ki bi bila od daleč podobna tej, ki nam jo je bil zastonj dal mladi pesnik, ki je leto in pol preden so šli ti v smrt, zgorel v neki slovenski vasi, ki jo je branil v istem boju kot so ga bili ti, ki se jih tu spominjamo. Ogenj, v katerem je zgorel Balantič, je imel v sebi to silo, da je uničeval; ogenj, ki prebiva v Balantičevi pesmi, pa je enak ognju, za katerega je pred štiristo leti zapisal veliki španski lirik in največji mistik vseh časov, da »sveti in ne boli«.

Na slovesnosti po maši je pel moški komorni zbor iz Celja. Pevci so prišli tik pred nastopom in takoj, ko so odpeli, tudi odšli. Zdi se, da so s to gesto hoteli nekaj povedati. Mislim, da jih drugo leto ne bomo več vabili. Slovesnost se je končala tako, da smo stopili k mikrofonom nekdanji domobranci, tisti, ki smo nekoč šli skozi ta kraj in tisti, ki niso, in zapeli pesem Moja domovina: tistim, ki so nekoč to prelepo pesem veselo in s ponosom peli sami, pa tudi sebi.

Potem se dolgo rokujemo z znanci. Čutimo, da naše prijateljstvo stoji na nečem trdnem. V vsakem od nas je ali misel ali zgolj občutje, da smo storili to, kar je prav in dobro. Za popotnico si drug drugemu želimo, da bi se čez leto in dan spet videli. A je nazadnje tako, da bi si posebej morali želeti še nekaj drugega: da bi odhajali predvsem boljši in bolj resnični. Zakaj če bomo resnični, prikazni okoli nas ne bodo imele nad nami prav velike moči.

7.2.1.

Bratje in sestre!

Tu, na Teharju je najbolje molčati. Tu je treba samo poslušati: zemljo, odlagališče odpadnega materiala, jezero, veter, sončne žarke. Kdor zna to poslušati, sliši zakopano skrivnost. Dá, tu bi morali samo molčati in moliti. – Pa vendar ob prebrani božji besedi se oglašajo, stopajo v ospredje tri misli, tri resnice.

1. V evangeliju smo slišali o velikem petku. Od šeste do devete ure, se pravi za tri ure, je nastala tema po vsej zemlji. Sonce je otemnelo, zagrinjalo v jeruzalemskem templju se je pretrgalo od vrha do tal, Kristus je umrl na križu.

To poročilo nas postavi v leto 1945, ko je slovenski narod na tem mestu več mesecev doživljal tri kalvarijske ure svoje zgodovine. Takratna slovenska sedanjost se je tako stemnila, da brat ni videl in ne spoznal Slovenca brata. Tu je nastalo apokaliptično jezero krvi ljudi – mladih mož in fantov različne narodnosti (slovenske, hrvaške, nemške, madžarske), vseh poklicev (od kmečkega sina do univerzitetnega profesorja), pa tudi vseh starosti (od otrok do starčkov) … Niso napadali, niso ubijali, niso imeli orožja, niso se mogli braniti; morali so umreti, ker so bili ljudje, ker so ljubili domovino. Poboja teh nedolžnih žrtev brez vsake sodbe ali sodnega procesa, tega genocida nad lastnim narodom ne more danes nihče zanikati. Takrat se je zagrinjalo slovenske zgodovine pretrgalo od vrha do tal, takrat je ideologija poteptala slovensko identiteto. Takrat je Slovenec prenehal biti Slovenec. Taka dejanja ne sodijo v naš narod.

Ne želimo odpirati polstoletnih ran, ki se še niso zacelile na narodnem telesu. Tudi ne želimo s prstom pokazati na krvnike; tudi obsojanje in maščevanje se nam kristjanom ne spodobi; ne želimo jih imenovati. Njihov priimek in ime je ZLOČINEC, kakor koli je bil med tistimi, ki so streljali, mučili, ubijali. Za vsakega izmed njih velja Kristusova beseda: Bolje bi bilo, da bi se ne rodil.

Danes želimo za žrtve moliti, za znane in neznane, slovenske ali druge narodnosti. Hoče-[Stran 068]

Figure 32. Množica med mašo Tine Velikonja

mo preseči vsako sovraštvo, hočemo priznati in izpovedati, da so žrtve na Teharju ali tudi v Rogu ali kje drugje bile nedolžne, zato se oglaša njihova kri kot resnica. Dolgo se o dogodkih na Teharju ali v Rogu ni smelo govoriti ne pisati. To nasilno skrivanje dokazuje, da so se krvniki in odgovorni za ta dejanja zavedali svoje krivde, svojega zločina. Toda resnica je skozi špranje nasilnega molka in strahu, med ukazom in prepovedjo počasi prodrla v javnost. Množična grobišča strašnega genocida nad slovenskim narodom so postala znana.

Ob vsem tem želimo izpolniti tisto, kar je napisal arhitekt Plečnik na spomenik padlim v prvi svetovni vojni v Komendi na Gorenjskem: »Molimo za zdravo pamet!« Dá, molimo za zdravo slovensko pamet, da se ti dogodki ne bi nikoli več ponovili ne v naši ne v zgodovini kakega drugega naroda.

2. Druga misel današnjega slavja je odpuščanje in sprava. Tisti, ki so preživeli teharsko grozo pravijo, da so taboriščniki, ko so spoznali, da zanje ni več rešitve, da so določeni za smrt, prosili pričujoče duhovnike za zakrament sprave in odpuščanja. Boga so prosili za odpuščanje in odpuščali so. To je veliko sporočilo tega mesta. Na to nas je spomnil in opozoril tudi papež Janez Pavel II. ob svojem obisku: Za odpuščanje je treba prositi in tudi odpuščati. To nas uči Kristus s križa. On nas je s svojo smrtjo na križu odrešil. On je naš mir. On je dva sprta dela združil v eno in ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl. Vse nas je spravil z Bogom po križu in tudi usposobil za spravo med seboj (berilo, Ef 2, 13-18). Dá, sprava! Narodna sprava! O njej se veliko govori in piše. Toda tu v Teharju povejmo resnico: Sprava, posebej narodna sprava ni filozofija, ne beseda, tudi ne slovesnost, obred ali razglas, sprava ni enkratni slovesni dogodek; sprava je dogajanje, je zgodovinska naloga ali napor vsega naroda, vseh generacij. Sprava mora postati sestavni del vzgoje, naše kulture, naše vere, našega vsakdanjega življenja. Samo tako bomo v tretjem tisočletju narod bratov in sestra, narod s prihodnostjo brez strahu.

3. Tretja misel današnjega slavja je misel o veliki noči in končni zmagi. Evangelij, ki smo ga poslušali, se ne konča z dogodkom na veliki petek ali s smrtjo na križu, marveč prehaja v velikonočno zmago življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom, luči in svetlobe nad temo.

Kot kristjani verujemo v Božjo pravico in Božjo sodbo, zato gledamo na dogodke v Teharju in Rogu z druge strani. Za slovenski [Stran 069]narod so in še bodo v prihodnosti te žrtve vir duhovnih moči. Prepričan sem, da se moramo zahvaliti tudi tem žrtvam za velike zgodovinske spremembe, za padec tistega strahovladja, za tisto osvoboditev iz duhovnega in miselnega ujetništva, za slovensko osamosvojitev in mednarodno priznanje samostojne Slovenije. To niso prazne besede, saj verujemo, da zgodovino vodi Bog. On začenja nova poglavja in daje nove naslove. Te žrtve so temelj duhovne in moralne moči Cerkve na Slovenskem in celotnega slovenskega naroda. Zato kristjani nimamo razloga za malodušnost. Zmaga dobrega nad zlim, odpuščanja in sprave nad maščevanjem, zmaga resnice nad lažjo in luči nad temo je zagotovljena z zmago Kristusovega vstajenja, ki se ji pridružujejo tudi žrtve na Teharju. Amen.

7.3.1.

Na tem teharskem prostoru, na tem smetišču polnem strupov in odpadkov smo se zbrali, da bi razmišljali o usodi tistih, ki so ob koncu druge svetovne vojne upali, da je morije konec in da imajo osnovno človeško pravico – živeti dalje. To jim je bilo tukaj nečloveško preprečeno – bili so pobiti.

Belo mesto Celje v polnem civilizacijskem in življenjskem razmahu, prometno vozlišče železnic in cest je v letih 1941-1945 postalo nemška utrdba, obdana s kilometre dolgimi protitankovskimi jarki, z močno protizračno zaščito in prepredena s strelskimi jarki. V zgodovinsko prelomnem in za zahodno Evropo srečnem letu 1945, v najlepših pomladnih in poletnih mesecih, pa je Celje doletela strahotna zla usoda. V njegova od Nemcev razkopana nedrja so bila pometana trupla pobitih vojnih ujetnikov, starcev, žena in otrok. Celjska zemlja je bila posiljena z veliko več trupli, kot je bilo živih Celjanov. Potoki so bili krvavi in kri je izvirala iz zemlje.

V začetku druge polovice maja je bilo v tej dolini, ki je danes prekrita s strupenimi odpadki, in dolini, kjer stoji današnja Cinkarna, ter na obrobju Mlinarjevega Janeza okoli 15 000 zastraženih in še živih ljudi. Prav tako okoli celjske vrtnarije in okoli Joštovega mlina, je bilo število še živih žrtev večje kot 10 000. Prihajali pa so vedno novi transporti in kolone zastraženih pešcev. Do 25. maja – Titovega rojstnega dne – so bili vsi ti ljudje pobiti in prekriti s tanko plastjo zemlje. Celjski travniki in njive, razbrazdane od Nemcev, so bile zravnane. Tako je Tito koncem maja v Celju lahko ugotovil, da je prvi del morije izvršen. Prihajali pa so novi tisoči žrtev z vlaki, peš ali na tovornjakih. Vse izstradane, izsušene in nečloveško izmučene. Potrebne so bile nove jame in nova morilska iznajdljivost. Žrtve so prevažali v brežiške in brestaniške jarke, v rudniške jaške Hrastnika in bunkerje v Krškem. Tu žrtev niso več posamično ubijali, ampak žive zminirali in zasipavali. Uporabljeni so bili hudourniški jarki in

Figure 33. Govori dr. Janez Črnej Tine Velikonja

globeli, zamočvirjene doline, zapuščeni ribniki, gramozne jame ter oddaljeni gozdovi. Medlog, Golovec, Bezovica, Marija Reka, Dolina zvončkov pod Homom, ribniki v Libojah, na Proseniškem, skrita dolina v Košnici, gramozna jama pod Bežigradom, v Višnji vasi in še in še …

Morilski obredi so se nadaljevali še vse leto 1945 in so se v Celju končali leta 1946 v hudourniškem jarku nasproti mestnega pokopališča. Žrtve so bile poleg Slovencev iz vseh narodnosti naših bližnjih in daljnih sosedov.

Morilski obredi so poleg že mrtvih žrtev povzročali še druge žrtve in tragedije. Nerojeni [Stran 070]otroci nosečih in pobitih žena, otroci pobitih staršev od nič do štirinajst let, katerih zastraženo in z bodečo žico ograjeno taborišče pri Petričku je pravi simbol človeške bestialnosti. Deklica stara štirinajst let in dva fanta, ki so molili za usodo svojih staršev na Teharjih ter hoteli pobegniti, so bili pretepeni do nezavesti, nato pa pobiti. Žrtve so bili tudi pobiti partizani, ki so se uprli moriji, preganjani sorodniki pobitih, osameli, zapiti, zamorjeni in samomorom podvrženi izvajalci pobojev. Velika žrtev pa so postali kraji, Teharje, Bukovžlak, Slance, Vrhe, katerim je bilo usojeno počasno umiranje, saj je bila prepovedana vsaka gradnja, zaprta ja bila šola in prebivalstvo se je zmanjšalo skoraj za polovico. Tudi mesto Celje, kateremu so za desetletja zavladali neceljani, poslani od drugod, da bi prikrili zločine, je postalo ena od takih žrtev.

Po neprestanem nekajmesečnem streljanju, vpitju, joku in strahu je zavladal molk, ki je trajal petinštirideset let in delno traja še danes. Celjska zemlja pa je kljub molku ljudi spregovorila. Pokazale so se kosti v močvirjih, v rečnih strugah in gradbenih jamah. Pijančevanju podvrženi ubijalci pa so začeli govoriti. Celje, knežje mesto, slovenski Katyn, je začelo ukrepati. Na grobovih so začeli zidati šole, stanovanjske zgradbe, poslovne stavbe, tovarne, železniške tovorne postaje, železniške proge, ceste in regulirati reke.

Za dolino pod sveto Ano in vzporedno dolino levo od tega križa, pred katerim stojimo, pa je bilo potrebno nekaj več, nekaj takega, da se bodo ljudje teh krajev izogibali, da se jim bo kraj gnusil ter da jih bo strah. Ta več so našli v smeteh, v gnojnici in strupenih cinkarniških odpadkih. Smeti je dovolj, cinkarniških odpadkov pa ne. Zato je Celje dobilo titanovo proizvodnjo in s tem dovolj strupenih odpadkov, da prekrijejo to dolino.

V tridesetih letih so tako uspeli prekriti teharska grobišča, trajno uničiti petsto ha zemljišč in trajno zastrupiti dvanajst tisoč ha zemljišč, posledično zasejati rakasta obolenja, poškodbe dednih zasnov, povečati kronična obolenja in umrljivost. Ljudem knežjega mesta Celja pa so poklonili v ta namen 2200 zastrupljenih delovnih mest in gospodarsko uničenje. Tako so Celje in njegovi prebivalci zadnja žrtev mrtvaškega plesa iz leta 1945, ki pa še ni dokončna.

Celje in njegova sedanja oblast šest let po osamosvojitvi o teh grobovih in o teh dogajanjih še vedno mrmrajoče govori, mesto pa proglaša za zdravo knežje mesto.

Zato vas prosim, naj danes izrečene molitve in prošnje veljajo tudi za neštete neposredne žrtve teh dogodkov. Prav tako pa za razbistritev razuma, za odkritosrčnost in resnicoljubnost Slovencev in sedanjih oblastnikov.

7.4.1.

Sedem let je preteklo od našega prvega srečanja na tem prostoru. Danes smo se zbrali že osmič in še bomo hodili. Vprašujemo se, kaj je tisto, kar nas privablja na kraj, ki ga je človek tako spremenil, da je podoben pokrajini po izbruhu vulkana, z jezerom in kadečim vrhom in plini, ki zaudarjajo po žveplu in razkroju. Usedlin tekočih industrijskih odpadkov, ki so se nabrale za pregrado, je toliko, da bi lahko iz njih zgradili Keopsovo piramido, in tudi smeti, ki jih navažajo sem iz vse Savinjske doline, bo vsak čas toliko, da bi lahko postavili še eno.

Res je, prihajamo na ta neprijazni kraj in moramo prihajati. Prihajamo iz spoštovanja do tistih, ki so ostali tu za vedno ali pa je bil ta kraj njihova zadnja postaja pred smrtjo. Naša dolžnost je, da se spomnimo tistega časa, da se spomnimo teh ljudi, kako so bili žaljeni, kako poniževani. Večinoma so bili vojaki, ki so imeli svoj ponos in svojo čast, pa so se na lepem znašli tu razoroženi, vzeli so jim častnike, bili so zapuščeni od vsega sveta, osameli, tako kot so osameli še danes. Prišli smo, da jim povemo, da niso sami, da je še mnogo takih Slovencev, ki razumejo njihovo ponižanje.

Poskušamo podoživeti, kako je to bilo. Naša domišljija ne dosega tistega, kar se je dogajalo na tem kraju. Čeprav nas je nekaj ostalo, ki smo bili zraven, težko najdemo prave besede, s katerimi bi dogodke prepričljivo opisali.

Ves svet jih je zapustil. Tule, kjer vas stoji večina, so čakali po milim nebom v soncu in mraku, v dežju in vetru, v poletni vročini in nočnem hladu, čakali na trenutek, ko se bo po taborišču razleglo njihovo ime in s tem poziv na odhod. Bili so lačni, žejni, pretepeni. Kot je rekel France Dejak: »Res je bilo, da je tudi njim manjkalo hrane, vode pa je bilo dovolj. Zakaj nam je niso dali?« in druga: »Vedeli so, da nas bodo pomorili. Zakaj so nas še mučili?«

Domobranci niso vedeli čisto zares, da jih čaka smrt, so pa slutili. Na pot so šli vdano in [Stran 071]

Figure 34. Domobranske zastave na Teharjah

mirno. Kako je to mogoče? Hanna Arendt opisuje Eichmanov proces in zasliševanje preživelih prič. Javni tožilec je po vrsti vpraševal vsako pričo: «Zakaj se niste uprli? Če ste videli, kaj se pripravlja, zakaj se niste uprli?« Kajti tudi Judje do zadnjega niso verjeli, da je to mogoče. Ko so stali takorekoč pred vrati krematorija, ko so zrli v plamene, so še verjeli, da ne gre zanje.

Tak je človeški optimizem, do zadnjega se ne moreš istovetiti s smrtjo in do zadnjega upaš, da se s teboj kaj takega ne bo zgodilo. Tudi naši niso verjeli čisto zares, prav do jame so upali, da se bo našla rešitev.

Sem prihajamo zato, da smo nekaj časa s temi ljudmi tako in s takimi, kot so bili takrat, da jim naknadno delamo družbo, in jim s tem izkazujemo spoštovanje in čast. Ko hodimo na ta prostor, nas ob trpljenju, za katerega vemo in ga živo občutimo, navdajata strah in usmiljenje, ki očiščujeta. Sem hodimo, da preko usmiljenja postanemo boljši.

Danes so taki časi, da ni nič trdnega in vsako stvar je mogoče obračati po svoje. O nekaterih podrobnostih se da razpravljati, a nekaj dejstev stoji kot kamen:

V najhujšem trenutku, ko smo bili napadeni od Italijanov in Nemcev, so napovedali narodu vojno še komunisti. To je dejstvo. Ne samo, ker so nam grozili. Saj smo jih poznali in nismo dvomili, da bodo, če bodo zmagali, uvedli svojo oblast. A komunistični teroristi so začeli z uboji in umori takoj. Ljudje, ki se jim poklanjamo danes, so napravili gesto, ki se zdi nekaterim še vedno sporna, čeprav gre za nekaj najbolj naravnega, da se namreč človek, ki je napaden, brani. Uprli so se komunizmu v času, ko ga je častil ves svet.

Dejstvo je torej, da so komunisti to napravili. Dejstvo je tudi, da ob kapitulaciji Italije niso napadli Italijanov in pobrali iz njihovih kolon vsaj nekaj najhujših zločincev, tistih, ki so odrejali streljanje talcev, odvažanje v taborišča in požige slovenskih vasi. Pustili so jih, da so do zadnjega odkorakali proti Furlaniji, le toliko so jih še uporabili, da so jim pomagali napasti političnega nasprotnika in je lahko s terorjem izvežbana in izdisciplinirana revolucionarna milica opravila svoj posel v Grčaricah, na Turjaku, v Velikih Laščah, v Mozlju, v Jelendolu, na Travni gori in na Mačkovcu.

In končno veliki uboj po koncu vojne, ki je še danes nepojmljiv, in zadnje, da so vpeljali ne samo diktaturo, ne samo avtarkijo, ampak totalitarno oblast, ki je petdeset let niso hoteli izpustiti iz rok. Pobrali so vse človekove pravice in tako dolgo je to trajalo, da je večina slovenskega naroda že pozabila, kako izgleda svoboda. To so dejstva in ta jih obtožujejo.

Ob slovenski pomladi smo pričakovali, da se bo narod osvobodil, da se bo prebudil in si rekel: »Kakšen svet je to bil«, da bi se v njem vzbudilo najosnovnejše čustvo za čast in dostojanstvo. Kako je mogoče, da se to ni zgodilo? Krivo je polstoletno suženjstvo. A ne samo to. Pobili ali pregnali so najboljši del naroda, tistega, ki se je upiral. Ostal je tisti del, ki je bil zmožen pokoriti se. Zgodilo se je podobno, kot so nekateri rekli po kmečkih uporih, to kar je ostalo, je bilo pripravljeno služiti. In danes, ko se je vse odprlo, ko imamo vse možnosti, še vedno ne vejo, kam bi s svobodo.

Danes smo na meji med tem, kaj bomo napravili. Ali se dogovorili in poskušali preko zmage pomladnih strank vpeljati v Slovenijo pravo demokracijo, demokratično kulturo in normalno življenje, ki ga ta država nujno potrebuje, ko se bo morala vsak čas soočiti s [Stran 072]svetom, ali pa se bomo spričo slabih izkušenj krščanskih demokratov in slovenske ljudske stranke vdali obupu in pustili, da se uveljavi frontovska politika.

Lahko rečemo, da se je z dejanji teh dveh strank končala tista doba, ko smo bili vsi politiki. Vseh teh sedem do osem let se je vsak zanimal, po svoje sodeloval, če ne drugega, je lepil plakate in vzklikal na predvolilnih zborih; vsi so upali, ko pa so njihove glasove investirali v podjetje, na katerega niso volilci nikoli mislili, so bili razočarani, si rekli: »Vsi so isti in nič se ne izplača,« iz zaprli vrata svojega doma.

Potruditi se moramo in ne odnehati. Od nas je odvisno, ali se bo v narodu gojilo tisto tkivo, se krepile tiste sile, ki ga bodo lahko ohranjevale v soočenju s kakršnimkoli svetom, ali pa se bo ta moč v frontovski politiki izgubila in narod ne bo vzdržal pritiska in skušnjav, ki jih za nas predstavlja Evropa. Zavedamo se, da je za slovenski narod edina rešitev ponovna vzpostavitev bloka pomladanskih strank. Na volitvah, ki so pred nami, mora vsakdo razmisliti, kako bo njegov glas vplival na razplet bistvenega vprašanja slovenske politike, ki je obstoj pomladnega bloka.

Ne bo lahko! Iz teharskega taborišča moramo odhajati kot boljši ljudje, ki se ne bomo vdajali iluzijam, ampak bomo postali politično trdni, človeško trdni in moralno trdni. Ti, ki se jih spominjamo, nam bodo dali moč in pogum.

8.1.1.

V Zavezi 26 smo izrazili upanje, da bodo kljub težavam, ki se spet in spet pojavljajo, ljubljanske farne spominske plošče odkrite in blagoslovljene v soboto 25. oktobra. Naše upanje se je izpolnilo, ne sicer 25. oktobra, ampak tri tedne pozneje, 15. novembra. Plošče stojijo na prelepem mestu med Plečnikovimi Žalami in cerkvijo Vseh Svetnikov, nekoliko umaknjene od prometa in hrupa, ne ravno vsem na očeh, ko pa jih obiskovalec enkrat zagleda, se pred njim pokaže podoba, ki je ne bo lahko pozabil.

Plošče stojijo druga ob drugi, z ravno tako velikim razmakom, da je vsaki dopuščena samostojnost, hkrati pa vsaka z vsemi drugimi ustvarja sklenjeno in enotno podobo. Čeprav je celotna naredba velika – razpon med obemi krili znaša osem metrov – ji prav nevezanost plošč jemlje težo in ji podeljuje svobodnost. Obiskovalec ima občutek, da je pred njim nekaj živega – kakor da bi nekaj, kar se je še ta hip premikalo, začudeno obstalo in onemelo. Iz sredine rastejo plošče na obe strani v dve krili tako, da je vsaka naslednja višja od prejšnje. Na obeh koncih se plošče upognejo v polkrog. Obiskovalca obide misel, da je to tako, kakor da bi kak angel ali kaka druga dobrotna moč jemala v zavetje imena, ki so izpisana na ploščah. Ko pa nad srednjo, najnižjo ploščo zagleda majhen kamnit križ, takoj vidi, katera je ta dobrotna moč – da je to samo božje usmiljenje.

Črke, iz katerih so sestavljena imena in napis na sredi, niso ne pretenke in ne preširoke, tudi ne previsoke, ravno toliko moči je v njih, da te spomnijo, da so bili ljudje, ki so ta imena nosili, zvečine sredi cvetoče mladosti. Zlatnina črk se utaplja v temno globino plemenitega brazilskega granita. Človeka obide ganotje, ki ga daje tiha, čista lepota. Napis na srednji plošči je iz črk, ki so le toliko večje, da je opazovalec opozorjen nanj, ne da bi se hkrati zavedel, da so kaj drugačne od črk, iz katerih so imena. Besedilo napisa je sestavil pesnik in pisatelj Zorko Simčič in se glasi:

DEVETNAJST STOLETIJ

IN POL PO KRISTUSU

IN DVANAJST STOLETIJ

POTEM KO SMO GA

SLOVENCI SPOZNALI

JE KRI ZALILA NAŠO

DOMOVINO –

RDEČE REVOLUCIJE IN

DRŽAVLJANSKE VOJNE

KRUTI SAD

TI KI ZREŠ SEDAJ

NAVPIČNI DREVORED

ENAKIH SMRTNIH LETNIC

NE IŠČI NAS

[Stran 073]

Figure 35. Zbrani pred spominskimi ploščami Tine Velikonja

NE BOŠ NAS NAŠEL

STROHNELI SMO

ČEMU BI NAS ISKAL

UMRLI SMO

DA TI BI ŽIVEL

IN PADLI SMO

DA TI BI VSTAL

POSLUŠAJ

IZRAEL SLOVENSKI

NE POZABI

ODSLEJ SI TUDI TI

IZVOLJEN NAROD

ODKUPLJEN ZDAJ

ŠE ZA CENO SVOJE KRVI

Pred temi ploščami, s temi imeni in tem napisom, smo se zbrali v soboto 15. novembra, da bi bili zraven, ko se bodo odkrile in blagoslovile, in da bi počastili ljudi, ki so v njihov spomin bile postavljene. Še prej pa smo bili v cerkvi pri maši, ki jo je bral nadškof Alojzij Šuštar. Tam smo poslušali tudi njegovo pridigo, ki je objavljena v nadaljevanju tega spominskega zapisa. Uporabil je besede, ki se v liturgiji berejo na ta dan, in namen, ki nas je tam zbral, in spregovoril o najglobljih človeških rečeh. Ko smo prišli iz cerkve, smo molče gledali dejanja, ki se opravljajo ob posvetitvi plošč, in poslušali besede, ki se ob tem izrekajo. Začutili smo, da je sedaj tudi to posvečen kraj. Dvakrat posvečen: po ljudeh, ki so dali največjo žrtev, ki jo človek lahko da, in po besedah, ki so bile izročene Cerkvi in jih sme izgovarjati samo ona.

Po blagoslovu so se zgodile še nekatere stvari, ki naj bi povzdignile slovesnost. Najprej petje. Skupaj sta nastopila dva zbora, Consortium Musicum in cerkveni pevski zbor župnije Trnovo. Zapeli so Doberdob Zorka Prelovca, V snegu Emila Adamiča, psalm Tiste dni skladatelja Alojzija Mava, nazadnje pa še Mojo domovino. Tako v cerkvi kakor zunaj je zboroma dirigiral Srečo Grum. Vmes pa sta se zgodili še dve prelepi drobni stvari, kakor da bi se pred nas zatrkljala dva dragocena bisera. Tone Starc je povedal Balantičevo pesem Jutro, Marta Močnik pa je zapela koroško narodno Pojdam pa v Rute, najlepšo slovensko ljubezensko sago. Če je bila med petjem obeh zborov tišina in prevzetost poslušalcev, je sedaj šla čez množico ganjenost in na marsikaterem obrazu so se zasvetile solze – takšne, ki si jih človek ne obriše.

Govori so bili trije, vsi trije so tu tudi objavljeni. Najprej je predsednik sveta mesta Ljubljana Dimitrij Kovačič prebral pozdravne besede, potem je tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk opisal, kako so potekale priprave za postavitev spominskih plošč, na-[Stran 074]zadnje pa je državni tožilec Anton Drobnič spregovoril o njihovem pomenu. Na koncu se je Marija Zgonc, ki je pripravila tudi prošnje, ki so se prebrale v cerkvi, s prisrčnimi besedami zahvalila vsem, ki so sodelovali pri slovesnosti.

Vsa slovesnost, tako v cerkvi kakor tudi zunaj pred ploščami, je bila tako sestavljena in s takim čutom in tako skladnostjo izvedena, da so ljudje čutili, da je to slovesnost v posebnem pomenu te besede. Vse je potekalo v meri, ki je dajala dogajanju slovesno plemenitost. To se je videlo na obrazih ljudi, to se je videlo na tem, kako so odhajali. Vse je bilo tako dobro, da je bilo skoraj popolno, in nikogar ni bilo, ki tega ne bi hvaležno čutil.

Vsi vreščeči glasovi, ki jih je nekaj tednov pred odkritjem in še na sam posvetitveni dan nesramno proizvajala Ljubljana, na Žale niso segli. Ostali so tam, kjer so nastali, v močvirju sovraštva in neokusa. Nekoč, če bomo imeli toliko časa in volje, bomo nekaj teh glasov zbrali, da z njimi pokažemo podobo neke politike in nekih ljudi. Mogoče bo koga sram. Ni verjetno, a je mogoče.

Plošče pa stojijo in obiskovalci se sedaj in se bodo prihodnje predajali njihovi govorici. V nedeljo dopoldne, ko tam sicer ni bilo nikogar, je bilo mogoče pred njimi videti naslednji prizor. Prišel je preprost človek – to se je videlo po obleki in hoji – stopil je prav do plošč in ko se je prepričal, da tam stoji zapisano ime, ki ga je iskal, je stopil spet nazaj, malo postopal, potem pa dvignil kapo in odšel. V tej najpreprostejši kretnji, v tem, kako je spoštljivo dvignil kapo, je bilo nekaj kraljevskega.

Naj končamo z besedami, ki jih je v zadnjem pismu zapisal o ljudeh na ljubljanskih farnih spominskih ploščah naš prijatelj Nace Ahlin iz Avstralije: »Res niso bili izkušeni v boju in pobijanju. Bili so skoraj izključno študentje in so pustili šole, varne in udobne domove. Šli so med kmete in prestali brez pritoževanja nešteto težav, nas pa z zgledom, vnemo in korajžo vzpodbujali k vztrajnosti. Že pred dolgimi leti se mi je utrnila misel: če bi bilo obratno in bi mi kmečki fantje morali iti branit Ljubljano pred ponorelimi partizani, koliko bi se jih odločilo, da izpostavijo svojo glavo? Ta plošča bo še dolgo pričala, da so tam v Ljubljani nekoč živeli pogumni, nesebični in plemeniti ljudje.«

8.2.1.

Dragi bratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Spet smo se zbrali na tako boleči slovesnosti, ki nas spominja na težke čase. Zbrali smo se že v Kočevskem Rogu, potem v mnogih župnijah, in danes tukaj, v cerkvi Vseh svetih, da blagoslovimo spominsko ploščo za tiste, ki drugod še nimajo spominskih plošč, da se jih spomnimo v molitvi in jih priporočimo božjemu usmiljenju. Naša iskrena želja je, da bi se nikdar več ne ponovilo kaj takega, kar smo doživljali v povojnih letih, temveč da bi se zares spremenilo življenje, mišljenje in delovanje ljudi in bi mogli z novim zaupanjem in z novim pogumom gledati v prihodnost.

V evangeliju smo slišali Kristusove besede, da je pripravil bivališče tistim, ki so odšli v večno domovino. »Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega očeta je mnogo bivališč. Če ne bi bilo tako, bi vam povedal, ker odhajam, da vam prostor pripravim« (Jn 14,1-3). Prepričani smo, da je Bog tudi tem, ki so odšli v večnost v tako hudih razmerah zaradi nasilne smrti, Bog pripravil prostor, in da so že našli večno življenje pri Bogu. Če pa še potrebujejo našo molitev, se jih hočemo vedno znova posebej spominjati.

Spominjati se hočemo v molitvi tudi tistih, ki so zagrešili ta nasilna dejanja, saj najbrž oni še bolj potrebujejo našo molitev. Bog je edini pravični sodnik in vsi zaupamo v božje usmiljenje.

Smo v cerkvi Vseh svetih in blizu pokopališča. Cerkev in pokopališče nam še posebej govorita, kako je Bog tisti sodnik, ki odloča o usodi in večnosti vsakega človeka. On izreka dokončno, nepreklicno sodbo o človekovi krivdi ali njegovi nedolžnosti.

Bog pa je vedno pripravljen tudi odpuščati. Kristus je molil na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!« (Lk 23,34). Zato je tudi naša krščanska dolžnost, da odpuščamo in prosimo odpuščanja. Tako bo prišlo do resnične sprave, krščanske ljubezni in prijateljstva.

Ko je bil sveti oče pri nas v Sloveniji, nas je posebej spodbujal, naj si vendar prizadevamo za to, da bi se v naš narod vrnila mir in sprava in da bi premagali težke čase ter grozote druge svetovne vojne v Sloveniji in po njej.

[Stran 075]

Figure 36. Nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslavlja plošče DRUŽINA

Dragi bratje in sestre, zbrali smo se tu v cerkvi Vseh svetih, da bi opravili evharistično daritev za naše pokojne brate in sestre, katerih imena so na spominskih ploščah, pa tudi za vse druge, kjerkoli počivajo. Nato bom blagoslovil te plošče z imeni, ki naj nas vedno spominjajo, kaj se je hudega zgodilo, ter nas opozarjajo in vabijo, da bi mogli narediti, kar nas uči Kristus: odpuščati iz vsega srca.

Zaupajmo v božje usmiljenje in tudi sami izkazujmo usmiljenje vsakemu človeku. Samo tako bomo mogli drug drugemu pomagati na poti v lepšo prihodnost. In Božja Mati Marija, ki je Mati usmiljenja, naj nam pomaga, da bi mogli po božjem naročilu in zgledu živeti in iti na pot v prihodnost.

Sedaj bomo opravili mašo zadušnico za naše pokojne brate in sestre in prosili Gospoda, naj jim da mir in pokoj pri sebi v večnosti. Amen.

8.3.1.

Spoštovani sorodniki žrtev revolucije, katerih imena so vklesana na teh spominskih ploščah, spoštovani Ljubljančani in vsi, ki ste na to slovesnost prišli od drugod, g. nadškof ter drugi ugledni gostje.

Mesto Ljubljana sprejema svojo zgodovino takšno, kakršna je bila, čeprav marsikdo temu nasprotuje in je bila mnoga leta zamolčana ali pa izkrivljena. Zato mi dovolite, da v imenu Mestnega sveta MOL in seveda tudi v svojem imenu izrazim hvaležnost vsem, ki ste si prizadevali, da se spominske plošče z imeni zamolčanih žrtev revolucije postavijo. Zlasti gre tu zahvala Novi slovenski zavezi.

Na teh spominskih ploščah je vklesano 918 imen zamolčanih žrtev revolucije. Skoraj toliko jih je vklesano še na spominskih ploščah na Rudniku, v Polju, v Stožicah, na Ježici in v Šentvidu. Precej pa je še vedno žrtev, katerih imen ni na obeležjih.

Ker je šlo v večini primerov za mlade ljudi, študente, gimnazijce, pred katerimi je bilo še vse življenje – bili so polni načrtov in upanja – lahko govorimo o cvetu potencialne ljubljanske in slovenske inteligence. Med zapisanimi imeni so zamolčani pesniki in pisatelji.

Predstavljajte si, koliko je bilo zaradi brezobzirnih pobojev v imenu revolucije in komunizma preprečenih novih slovenskih družin, koliko potomstva, ki bi lahko danes sooblikovalo naše bivanje in soustvarjalo našo, pred nekaj leti končno dočakano svobodno in neodvisno državo.

Še dolgo bomo čutili to veliko praznino, pravo vrzel v družbi, ki bi morala biti resnično demokratična in pluralistična. Del te družbe zato manjka. Na neki simbolen način je ta vrzel, hote ali nehote, prikazana na ploščadi pred slovenskim parlamentom, kjer na spomeniku revolucije manjka njegovo desno krilo.

Ker je stvar kulture in etike, da so mrtvi deležni dostojnega spomina in spoštovanja, je današnja komemorativna slovesnost tudi majhna izpolnitev dolga, ki je v Ljubljani in Sloveniji dolga desetletja ostajal neizpolnjen do vseh krivično pobitih, pa tudi neizpolnjen do nas samih. Je pa tudi korak k spravi, kajti šele z razkritjem doslej zamolčanega lahko ljudje to, kar je bilo do tedaj zamolčano, obžalujejo, odpustijo in se med seboj spravijo. Pozabiti tega pa gotovo ne morejo.

Figure 37. Množica posluša pozdravne besede predsednika mestnega sveta Dimitrija Kovačiča Tine Velikonja

8.4.1.

Slovenski spominski odbor pri Novi slovenski zavezi je prevzel nalogo in odgovornost za postavitev ljubljanske spominske plošče žrtvam revolucije na protikomunistični strani, ki so živeli v Ljubljani oz. so imeli zadnje bivališče na območju ljubljanskih župnij.

Postavitev je bila zahtevna naloga, v prvi vrsti glede ugotavljanja žrtev, katerih imena naj bi napisali na to ploščo, dalje glede simbolne arhitekturne rešitve, lokacije in finančnega vprašanja. Postavitev plošče je bila tudi odgovorna naloga tako napram svojcem in prijateljem žrtev, napram mestu Ljubljana in ne nazadnje zgodovini.

Slovenski spominski odbor je v obdobju več let iz različnih virov evidentiral okrog 1.300 oseb, ki naj bi bile žrtve komunističnega nasilja iz območja mesta Ljubljana. Vendar je iz arhivov, zgodovinskih dokumentov, osebnega poznavanja in verodostojnega pričevanja ljudi, večkrat v postopku od vrat do vrat, od teh do sedaj zbral zanesljive identifikacijske podatke le za 918 žrtev, katerih imena so izpisana na tej plošči. Za ostale bo poizvedovala naprej in dopolnjevala imena na tej plošči.

Za vse žrtve smo izpolnili popisne liste z identifikacijskimi podatki, katerih resničnost so s podpisom potrdili svojci, prijatelji, znanci, sosedje oz. druge osebe, ki so žrtve in njihovo usodo osebno poznali. Popisni listi so tako zgodovinski dokumenti medvojnega in povojnega obdobja.

Od 918 je na plošči 206 imen civilnih žrtev, 30 vaških stražarjev, 595 slovenskih domobrancev, 80 pripadnikov formacij jugoslovanske vojske in 7 partizanov, ki jih ni na partizanskih spomenikih.

Spominska plošča ni spomenik, je le nagrobna plošča simbolnega groba tistih, ki trohnijo v breznih, rudniških jaških in neznano kje drugod po Sloveniji, pa še nimajo groba in spomina. Od tega odstopa le 20 žrtev, za katere so svojci izrazili željo, da vsaj simbolično počivajo skupaj s sožrtvami na tem kraju. Na tej plošči pa ni 25 imen upravičenih žrtev, katerih svojci iz različnih razlogov tega niso dovolili.

Spominska plošča je zaradi svojih dimenzij in pričakovanega števila občasnih in stalnih obiskovalcev, zahtevala izjemen prostor z

Figure 38. Govori tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk DRUŽINA

[Stran 078]izjemnimi razsežnostmi. Tega nismo mogli zagotoviti v okviru ljubljanskega pokopališča. Z velikim razumevanjem in dobrotno gesto nam je Župnijski urad Sv. Križa dovolil tukaj postaviti to veličastno spominsko ploščo.

Zavedajoč se velike odgovornosti pred javnostjo, je Slovenski spominski odbor razpisal dva javna natečaja za arhitekturno oblikovanje te plošče. Od devetih ponudb je strokovna žirija izbrala ponudbo arhitekta Popek Franca iz Spodnjih Pirnič, ki je tako arhitekturni avtor te spominske plošče. Na podlagi zbiranja ponudb je izbral za izvajalca gradbenih del SCT Stanovanjski inženiring iz Ljubljane, ki je ta dela opravil v rekordnem času. Za izvajalca kamnoseških del pa je izbral podjetje Kunovar – marmor granit, tudi iz Ljubljane. Parkovno ureditev je izvedlo podjetje Parkovno vrtnarstvo Jože in Andrej Strgar iz Črnuč.

Avtor posvetila na osrednji plošči je slovenski pisatelj in pesnik gospod Zorko Simčič.

V postopku za pridobitev soglasij in dovoljenja za postavitev smo imeli nekaj nasprotovanj in težav, tako načelnih, kot konkretnih glede lokacije. Po prvotnem načrtu naj bi plošča stala sicer ravno na tem zemljišču, vendar na obstoječem betonskem podstavku nasproti te plošče, na hrbtni strani Plečnikove molilnice. Te težave so povzročile zakasnitev dokončanja in blagoslovitve.

Kljub vsemu, danes imamo tudi v Ljubljani to spominsko ploščo, ki se pridružuje 180-tim spominskim ploščam v Sloveniji z okoli 9.000 imeni.

Za pokritje stroškov so do sedaj prispevali: svojci in prijatelji žrtev iz domovine in tujine okrog 50%, Nova slovenska zaveza okrog 25%, Mestna občina Ljubljana 5%, nepokritih pa je ostalo še okrog 20% stroškov.

Slovenski spominski odbor meni, da je ta spominska plošča stvar mesta Ljubljane in njena postavitev oddolžitev žrtvam revolucije z območja mesta Ljubljana. Zato naj bi tudi nosila ime: ljubljanska spominska plošča.

Pričakujemo, da jo bo mesto Ljubljana sprejelo in jo prevzelo v skrb in vzdrževanje.

V imenu Slovenskega spominskega odbora se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli sodelovali in prispevali k postavitvi te spominske plošče. Še posebej se v imenu svojcev in prijateljev žrtev in prepričan sem, da lahko tudi v imenu žrtev, iskreno zahvalim župnijski skupnosti Sv. Križa, ki je sprejela te žrtve-brezdomce in jim ponudila tu kraj njihovega poslednjega doma. Spoštovanemu župniku župnije Sv. Križa gospodu Antonu Rojcu, ki je danes kljub bolezni, tu med nami, pa še posebej iskrena hvala za nesebično izkazano dobroto, ko je tem žrtvam dovolil, da smejo vsaj simbolno počivati tu ob Cerkvi Vseh Svetih in s svojimi imeni pričati, da so tudi ti nekoč živeli. Vsem in za vse – Bog povrni!

8.5.1.

Na teh velikih ploščah, ki se kot kamnit cvet odpirajo proti Ljubljani, je vklesana množica imen: imen delavcev in kmetov, gospodinj in učencev, uradnikov in izobražencev, vaških stražarjev, slovenskih domobrancev in drugih vojakov Slovenske narodne vojske. Ob množici imen bi morala biti množica grobov: tisoč grobov in tisoč cvetov, tisoč plamenov in tisoč spominov.

Vendar tukaj ni nobenega groba. Tukaj ne počiva nihče. Možje in žene, dekleta in mladci s teh plošč in desettisoči drugih žrtev rdečega nasilja ne počivajo nikjer. Nimajo ne groba in ne znamenja na grobu. Njihova trupla in še živa telesa so bila nečloveško zavržena v neznane jame in v skrita brezna, njihovi grobovi so bili oskrunjeni in uničeni. Zlo in sovraštvo je slavilo zmago: neomejeno, absolutno sovraštvo je bilo vzpostavljeno kot najvišja vrednota, kot najvišje merilo resnice in pravice, kot vodilo za delovanje države in od države povsem obvladovane družbe.

V sistemu sovraštva in laži je bila tistim, ki mu niso hoteli služiti, odrejena ne samo mučeniška smrt, ampak tudi tema popolne pozabe. Desettisoči Slovencev vseh stanov in starosti so bili izbrisani iz javnega spomina in uradnih knjig, kot da bi se nikdar ne rodili in nikdar ne živeli, kot da niso bili ljudje z veseljem in žalostjo, s starši in otroki, z domom in domovino. Naravne barve življenja so bile zadušene, zakon molka je materi prepovedal solzo za sinom, je očeta oropal ponosa, je dekletu strl srce. Sovraštvo, laž – potem molk, to so zakoni zločina vedno in povsod!

[Stran 079]

Figure 39. Slavnostni govornik je bil državni tožilec Anton Drobnič DRUŽINA

V zarji slovenske svobode, ko so se v Evropi rušili betonski in miselni zidovi, je tudi v hladna in temna brezna zavela pomlad. Sredi kočevskih gozdov se je okrog njih zgrnilo trideset tisoč črnih rut in sivih glav iz vseh slovenskih dežel. Velika množica mater, bratov in sester, otrok in njihovih otrok je prišla v tišini in dostojanstvu k veliki maši našega objokovanja. Slovenski duhovni knez z veliko množico ljudstva se je poklonil spominu tisočev bratov in sester. Priznana jim je bila čast, vrnjeno jim je bilo ime. Cerkev je svoje mrtve vernike javno priznala in sprejela. Skozi slovenske ljudi sta šli radost in svetloba. Polstoletni zakon molka je izgubil svojo moč. Bil je velik praznik!

Na tisto svetlo nedeljo novega upanja so se nad brezni zbrali tudi slovenski oblastniki. Slišali smo jih govoriti: Bil je čas vojne in čas smrti, takrat smo morili. Zdaj je čas miru, je čas pozabe in sprave.

Res je, v vojnah vedno morijo, smrt in razdejanje sta lastna vsaki vojni. Ali pa je s tem res pojasnjeno in opravičeno vse gorje, ki smo ga Slovenci trpeli pred petdesetimi leti? Ali besede, da so pač morili v vojni, res zadoščajo, da nam zopet ukažejo molk, da nam podtikajo revanšizem in očitajo povzročanje novega razkola? Da ponovno ustavljajo tiste, ki mislimo drugače, in se v strahu pred resnico zatekajo k brezumni misli, da je več resnic?

Ne, imena na teh ploščah in na stotinah drugih plošč, groza in dogodki, ki so za vsakim od teh imen, govorijo drugače. Čez tisoč Slovencev je bilo zverinsko umorjenih, preden je prvi vaški stražar prijel za puško. Ti niso padli v vojni. Niso bili vojaki, niso bili v nobeni bitki. Komunistični komisarji in VOS-ovski atentatorji so jih morili po poljih in vaseh, v kmečkih izbah in v mestnih vilah, v gozdovih in na mestnih ulicah, otroke in starčke, žene in dekleta, kmete in bajtarje, duhovnike in delavce, profesorje in študente, župane in

politike, župnike in kaplane. Niso bili sovražniki, morili so jih, ker se niso pokorili ukazom komunistične partije, ker niso sprejeli ideologije neomejenega sovraštva, ker so mislili drugače. Pognali so jih v Krimsko jamo, v Žiglovico pri Ribnici, na morišče pri Brezovi rebri in na nešteta druga morišča po dolenjskih in notranjskih gozdovih.

Niso umrli v vojni vaški stražarji – mučenci iz Ajdovca, branilci Turjaka, Grčaric in drugih svobodnih dolenjskih in notranjskih krajev v septembru in oktobru 1943. Komunistični [Stran 080]revolucionarji so prelomili dano besedo, jih zajeli in pobili kot ranjence, brezmočne bolnike, z žico zvezane in do smrti izmučene vojne ujetnike, moške in ženske, duhovnike, učiteljice, zdravnike in bolničarje. Niso padli v bitkah in vojnih spopadih, bili so zločinsko umorjeni.

In kako naj z vojno opravičijo bleščečo se večino, deset tisoč imen mladcev in deklet, pri katerih se na ploščah kot skrivnostno apokaliptično znamenje ponavlja letnica 1945? Niso padli v vojni in tudi umorili jih niso med vojno. Sestradane, mučene in zaničevane, gole, z žico zvezane so žive ali mrtve zmetali v brezna potem, ko vojne v Evropi že dolgo ni bilo več.

Ne, tega ni mogoče opravičiti z nobeno vojno, tudi z osvobodilno vojno ne. Pravi bojevniki za svobodo napadajo sovražne vojake in ne svoje rojake. Za svobodo zastavljajo svoja življenja in ne življenja talcev, internirancev in drugih sorojakov, ki so brez obrambe na milost in nemilost prepuščeni sovražnikovemu zločinskemu maščevanju. Danes pa se izgovarjajo na osvobodilno vojno tudi vojaki revolucije, ki so do včeraj z besedo in knjigo, v kamnu in bronu peli slavospeve revoluciji in zagotavljali, da ne razume ničesar, kdor ne razume, da je šlo za revolucijo.

Od tiste nedelje naprej govorijo, da je bila sklenjena sprava in naj o preteklosti ne govorimo več. Kdo, s kom in kako se je spravil, ne vedo povedati. Na Rogu pa niso videli ponujene roke miru in sprave. Slepo so strmeli v tla, svoje roke so tiščali k sebi. Ostali so takšni, kot so prišli, brez očiščenja in brez spoznanja. Niso stopili z rdeče preproge, niso pristopili in vrgli cveta v zevajoča brezna in ne prižgali svečke na njihovih s krvjo prepojenih robovih. Zakonov sovraštva, laži in molka niso premagali. Še naprej prirejajo triumfe in rdeča slavja. Še naprej so zmagovalci nad zvezanimi, sebe pa niso premagali. Zamudili so čas milosti, ki jim je bil ponujen, izneverili so se svoji življenjski nalogi in ostali zakrknjeni.

Pomorjenih niso prešteli in jim niso vrnili njihovih imen. Njihovih kosti niso pobrali iz temnih brezen in širnih gozdov, jim niso dali grobov in znamenj, tudi po petdesetih letih jih niso pospremili k večnemu počitku, kot gre vsakemu človeškemu bitju. »Ne dovolimo!« kričijo kot tedaj, ko so imeli vso oblast. Še vedno sovraštvo, laž in molk!

Tudi Ljubljana dolgo ni spoznala stiske svojih meščanov in ne trpljenja svojih vaških sosedov na Notranjskem in Dolenjskem, ko so jih ustrahovali in pobijali italijanski fašistični okupatorji in domači komunistični politkomisarji. Ničesar ni hotela videti, dokler tudi nje ni zalila slovenska kri. Pravzaprav čudno, še tedaj se je sprenevedala! Tako se tudi danes na svojih prihodih kiti s častnim imenom »mesto kulture«, v svojem osrčju pa skriva sramoto, kakršne ne bi počeli niti barbari: onečaščeno in uničeno počivališče slovenskih domobrancev na Orlovem vrhu, pokopališče slovenskih vojakov, ki so pred internacionalnim nasiljem branili dom in krščansko kulturo. Bo to mesto še naprej molčalo?

Farne plošče govorijo in obtožujejo, plošče slovenskega holokavsta so zlomile zaroto molka in kličejo Ljubljani, Sloveniji in svetu!

9.1.1.

V 26. Številki Zaveze smo objavili zapis gospe Mare Kolman o spominski slovesnosti na Orlovem Vrhu v Clevelandu, danes pa objavljamo še poročilo iste dopisnice o spominski slovesnosti v Milwaukeeju blizu Chicaga in povzetek poročila o slovesnosti v Midlandu v Kanadi, ki nam ga je poslal predsednik kanadskega Tabora Blaž Potočnik. Njegovemu poročilu je dodan kratek spomin na Ludvika Jamnika, ki je letos spomladi umrl v Torontu.

V Milwaukeeju imajo domobransko slovesnost vsako leto na Spominski dan, ki je tudi državni praznik. Naša poročevalka takole piše:

Vsa ta leta, odkar smo v tujini, ki je naša nova domovina, se na Spominski dan spominjamo vseh naših mučencev, ki spe nevzdramno spanje v Rogu in v drugih jamah in gozdovih po celi Sloveniji. Dali so življenje za Boga, narod in domovino. Letos je bila naša slovesnost posebno lepa, saj so se nam pod vodstvom profesorja Rusa pridružili tudi rojaki iz Chicaga.

Med mašo smo v prošnjah molili za naše pokojne domobrance in za vse žrtve komuni-[Stran 081]

Figure 40. Letošnja slovesnost na Orlovem vrhu

stičnega nasilja, za škofa Rožmana, za svetega očeta, za našo domovino onstran morja, da bi v njej zmagala resnica in pravica. Po maši smo imeli lepo in občuteno komemoracijo. Pevci so zapeli Vigred se povrne, nato pa je spregovoril Franjo Mejač, ki je cel govor posvetil domobranskim materam: kaj vse so pretrpele med vojno, ko so se njihovi sinovi borili proti komunizmu, in še več ob koncu vojne, ko so izvedele za usodo svojih pobitih otrok. Povedal je tudi zgodbo o materi, ki je v gozdu našla kosti svojega umorjenega sina in jih skrivaj hranila doma. Ko je potem umrla stara mama, je sinove kosti položila k njej v krsto, da so končno bile pokopane v posvečeni zemlji. Govoru je sledila pesem Mati piše pismo belo, ki je močno pretresla navzoče, saj pripoveduje, kako je ptiček odnesel pismo v Kočevski Rog k njenemu umorjenemu sinu.

Spored so nadaljevali Chicaščani pod vodstvom gospoda Rusa. Lepo so recitirali besedilo pisatelja Zorka Simčiča: dvainpetdeset let, dolgih let zamolčevanja in zaničevanja, ne samo za mrtve, ampak tudi za žive, za nas vse. Toda prišel je dan, ko so zagorele lučke okrog kraških jam od Triglava do Kolpe, od Trsta do Šentilja. Mrtvi nas opominjajo, naj jih ne pozabimo. Tudi pesem Mrtva srca govorijo, ki jo je zapel zbor, nam je prinesla glas mrtvih: Molite za nas in za tiste, ki so nas pobili! Dobro veste, zakaj smo živeli in zakaj smo umrli. – Mala Lidija je nato recitirala pripoved o otroku, ki je gledal skozi okno, ko so v temni noči odpeljali očeta. Nikoli se ni vrnil. Kje je sedaj? Kje je njegov grob?

Slovesnost je zaključila recitacija pesmi Oče, mati, ki jo je zbor potihem spremljal, pri zadnji kitici pa s podporo vseh navzočih prešel v mogočno petje: Zemlja moja rodna je tako … Smrt več kot deset tisoč pomorjenih je rana na narodnem telesu, ki se ne da zaceliti. Vsako leto se jih z ljubeznijo spominjamo. Ne iščemo maščevanja, ker ga prepuščamo Bogu. Mi hočemo živeti za naš dom, za nov slovenski dom, ki bo postavljen na skalo resnice in pravice.

Slovenci v Kanadi za spominsko slovesnost vsako leto poromajo v Midland, severno od Toronta, kjer je znana božja pot Kanadskih mučencev.

Letošnje romanje so imeli v nedeljo, 7. septembra. Ob pol enajstih se je kar velika množica zbrala pri domobranskem križu blizu cerkve. Poseben poudarek so slovesnosti dali gostje iz stare in iz nove domovine: Anton Drobnič, pater Tomaž Podobnik, stolni župnik in kanonik Vinko Vegelj, rešenec iz kočevskega brezna Franc Kozina, Jože Rus iz Chicaga, Lojze Gregorič in soproga, ki sta pred kratkim praznovala zlato poroko, in drugi. Program je povezoval ing. Ciril Pleško. Dva bivša domobranca sta h križu položila venec. Pozdravni govor je imel predsednik kanadskega Tabora Blaž Potočnik, glavni govornik je pa bil dr. Peter Urbanc iz Toronta. Spregovorila sta še Anton Drobnič in pater Podobnik, ki je tudi zmolil molitve za pokojne domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja. Odlomek iz Debeljakove Črne maše je recitiral Blaž Podobnik, združena moška zbora obeh župnij sta pa zapela dve pesmi. Ob koncu slovesnosti se je vsa množica združila v pesmi Moja domovina.

Takoj po spominski slovesnosti so romarji imeli križev pot ob postajah pred cerkvijo, ob enih pa so se zbrali v mogočni cerkvi k mašni daritvi. S patrom Podobnikom je somaševalo več duhovnikov. Po maši so bile še pete litanije Matere Božje, čisto na koncu pa darovanje za obnovitev cerkve sv. Jožefa v Ljubljani. Pozno popoldne so se romarji duhovno obogateni in zadovoljni vrnili na svoje domove.

Pri letošnji slovesnosti v Midlandu so pogrešali Ludvika Jamnika, ki je skozi desetletja z govori in recitacijami zvesto sodeloval pri prireditvah kanadskih Slovencev. 26. maja, prav ob petinpetdesetletnici mučeniške smrti njegovega učitelja dr. Lamberta Ehrlicha, je Ludvik Jamnik umrl v Torontu. Rojen je bil leta 1921 v Mirni peči na Dolenjskem v desetčlanski družini. Njegov starejši brat Jože je bil duhovnik. Malo pred začetkom vojne je Ludvik dokončal gimnazijo in se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Postal je član študentske Marijine kongregacije, katere duhovni vodja je bil dr. Ehrlich. Med vojno se je pridružil protikomunistični strani. Bil je član znanega domobranskega pevskega zbo-[Stran 082]ra, eden redkih, ki so leta 1945 ostali živi. Po prihodu v Kanado si je ustanovil družino in lepo skrbel zanjo. Poleg tega je požrtvovalno sodeloval pri Taboru in pri drugih slovenskih društvih. Skozi desetletja je pomagal pri reviji Slovenska država, zadnjih deset let pa je nosil tudi breme njenega uredništva. Bil je dober govornik in recitator, zato skoraj nobena domobranska slovesnost ni šla mimo njega. Sedaj je za vedno zastalo njegovo pero in utihnil njegov glas in njegovo delo bodo nadaljevali drugi.

10.1.1. Frankfurter Allgemeine Zeitung – 12. Marec 1996

Svetu Evrope je bilo v začetku leta 1995 predloženo poročilo o ureditvah prehoda iz komunističnih sistemov v svobodno in pravno državo v nekaterih vzhodno- in srednjeevropskih državah. Poročilo je svarilo pred maščevanjem, sovraštvom in protikomunističnimi čustvi, pred težnjami po kršenju osnovnih državljanskih pravic in svoboščin, pred kolektivnimi kaznimi in retroaktivnimi zakoni. Posebej je očitalo Nemčiji, da naj bi bili učitelji odpuščani na osnovi vprašalnikov o njihovem prejšnjem položaju v NDR. To poročilo je naletelo na najrazličnejše proteste. Zato je bilo decembra 1995 ponovno organizirano zaslišanje; na njem naj bi zastopniki Romunije, Češke republike in Nemčije pojasnili stališča, za katera so bili naprošeni. Nemškega zastopnika, pravnika in zgodovinarja Wolfganga Schullerja, so zaprosili za kratko primerjavo med ukrepi po 1945. in po 1989. letu; tu jo objavljamo v nekoliko predelani obliki.

Da bi lahko govorili o načinu obvladovanja, moramo najprej očrtati, kaj je treba obvladati. Nujno je treba upoštevati načela liberalne pravne države, vendar pa samo to ni dovolj. Jasno mora biti tudi, na kakšni osnovi naj se jih vzpostavi.

Nacionalsocialistična diktatura je vladala v vsej Nemčiji in med drugo svetovno vojno v velikem delu Evrope. Trajala je dvanajst let, od tega pet in pol let med totalno vojno, ki jo je povzročila sama. Uvedli so jo Nemci sami po predhodnih volitvah in z neznatno podporo intelektualcev; odstranili pa je niso sami, ampak nasprotniki v vojni po brezpogojni kapitulaciji Nemčije. Nacionalsocialistična stranka razen ohlapnih načel ni imela izgrajene ideologije; imela je sicer monopol nad oblastjo, ni pa bila disciplinirana revolucionarna skupina; tako ni bilo – z eno izjemo – med njeno vladavino nikoli čistk ali znotrajstrankarskih spopadov med posameznimi krili. Ni bilo volitev, ampak samo priložnostna javna glasovanja; pred njimi ni bilo kontroverznih diskusij, ampak le režimska propaganda.

Nacionalsocialistična oblast je bila položena nad obstoječo meščansko-liberalno družbo in je začela vanjo polagoma prodirati; le malo ustanov je bilo popolnoma odstranjenih ali ustanovljenih čisto na novo. Tudi osebje je ostalo, z izjemo odstranjenih Judov, v veliki meri isto in ga niso sistematično zamenjevali. Pravni sistem so obdržali in so ga le deloma spremenili z novimi zakoni ali novimi razlagami. Represija je hudo prizadela dejanske ali namišljene nasprotnike, Judje kakor tudi Romi in Sintiji so bili med vojno v največji tajnosti uničevani. ustna in izpostavljena veliki nevarnosti.

Komunistična diktatura je vladala le v enem delu Nemčije, vzpostavila jo je tuja sila z delno podporo prebivalstva in mnogih intelektualcev, brez volitev. Trajala je več kot štirideset let in odstranilo jo je samo ljudstvo v trenutku, ko je zaradi notranje slabosti popustil prijem vladajoče sile, Sovjetske zveze. Komunistična partija je bila visoko ideologizirana stranka s trdno notranjo disciplino in s strogimi čistkami; te so kasneje popustile. Bila so glasovanja, imenovana »volitve«, ki pa niso bila tajna in pred njimi ni bilo kontroverznih diskusij, ampak samo režimska propaganda.

Partija je razbila dotedanjo zgradbo države in družbe, postavila se je na njuno mesto, najpomembnejše ustanove je zgradila na novo in jih zasedla z novim ali prešolanim osebjem. Tudi pravni sistem je bil ustvarjen na novo. Represija je dejanske ali namišljene nasprotnike hudo prizadela. Mnoge državne ukrepe so obdržali v tajnosti. Ni bilo svobode [Stran 083]

Figure 41. Obnova od strehe do tal Mirko Kambič

mišljenja, torej nobene javnosti, v kateri bi se lahko odkrito razpravljalo o politiki ali zavzemalo stališča do nepravilnosti. Vsakršna politična komunikacija, ki je presegala oficialno, je bila ustna in izpostavljena nevarnosti.

Ker je v NDR vladala le diktatura, ki je bila vzpostavljena od zunaj in imela svoje vzporednice v vzhodnoevropskih državah, morajo biti pravi predmet za primerjavo te države; obratno pa bi predmet za primerjavo z nacionalsocialistično diktaturo v Nemčiji ne smela biti diktatura v NDR, ki poleg tega ni zagrešila nobenih množičnih zločinov, ampak izvirna in intenzivnejša diktatura v Sovjetski zvezi.

Državni ukrepi, ki so bili po različnem koncu vsakokratne diktature sprejeti proti njunim nosilcem, so imeli namen spet vzpostaviti civilizirano liberalno pravno državo. V skladu s tem so se morali v načelu uporabljati tudi njeni načini ravnanja. Teoretično bi si bilo mogoče predstavljati tudi, da bi izvajalce diktature obravnavali tako, kot so oni sami obravnavali svoje nasprotnike, da bi jih torej brez možnosti za obrambo vtaknili v taborišča ali zapore ali fizično uničili, na skrivaj in brez možnosti, da bi se obrnili na javnost. Po mojem védenju je bil tak postopek uporabljen samo enkrat, namreč pri usmrtitvi zakoncev Ceausescu.

Kazenskopravne ukrepe proti nosilcem nacionalsocialistične oblasti so v začetku izvajali tako, da so zasedbene sile ustanovile posebna sodišča, ki so na podlagi deloma retroaktivno delujočih novih zakonov obsojala vodilne osebe režima; najbolj znani so nürnberški procesi. Na njih in na drugih procesih so bile izrečene in nato izvršene tudi smrtne obsodbe. Sovjetska zveza je šla posebno pot toliko, da je svoj sistem nepravne države prenesla na svoj del Nemčije. Obsojala je ljudi, katerim so očitali nacionalsocialistična dejanja, na navideznih procesih in jih je spravljala ali naravnost v lastni sistem gulagov ali pa v gulagom podobna taborišča v Nemčiji; v obeh primerih je bil očitek nacionalsocialističnega delovanja samo pretveza, da so lahko obsojali nekomuniste; v taborišča so prišli tudi ljudje, ki sploh niso bili obsojeni. Leta 1950 so bila razpuščena zadnja taborišča; o njih trenutno vemo manj kot v zadnjem času o sovjetskih taboriščih.

Sčasoma je prešlo kazenskopravno preganjanje nacionalsocialističnih storilcev na nemško sodstvo, ki mu je bila v začetku sodna oblast na tem področju prepovedana. V naslednjem se bom omejil na pravosodje stare Zvezne republike, kajti pravosodje NDR kot nepravne države ne more biti merilo za primerjavo. Zahodnonemško pravosodje je [Stran 084]uporabljalo normalno kazensko pravo; zastaralne roke le-tega so seveda deloma podaljšali. Pravna težava je bila v tem, da so morali grozovite množične zločine in druge kršitve človekovih pravic, ki so bili storjeni v okviru in v razmerah totalitarnega aparata, obravnavati kot normalna kriminalna dejanja. Pojavili so se npr. problemi delovanja na povelje; pri tem so našli rešitev, da pri očitnem kršenju človekovih pravic tudi povelje ne izključuje niti kršenja zakonov niti individualne krivde.

Pri razsojanju o dejanjih iz obdobja komunistične diktature se pojavljajo podobni problemi. Da ne bi uvajali retroaktivnih zakonov, sodijo storilcem po kazenskem zakoniku NDR; pri tem nastopi težava, ker se je v njem dikcija zakona, pogosto namenjena prevari, razlikovala od dejansko veljavne volje partije. Tako je bilo kršenje pisemske skrivnosti uradno kaznivo, vendar ga je ministrstvo državne varnosti sámo načrtno, čeprav skrivaj izvajalo. V splošnem so tu našli rešitev, da je ravnanje, ki očitno krši človekove pravice, kljub morebitnim nasprotnim ureditvam NDR kaznivo. Tako se streljanje beguncev na meji kaznuje kot uboj, čeprav so interni predpisi NDR te uboje celo pospeševali. V posameznostih je tu še zelo mnogo spornega; sodna praksa še ni ustaljena.

Administrativne ukrepe za obvladovanje nacionalsocializma zunaj kazenskega pravosodja so v začetku uporabljale tudi zasedbene sile. Predvsem v ameriški coni se je to dogajalo v obliki načrtne denacifikacije. Posameznik je moral izpolniti obsežen vprašalnik in posebni odbori, ki jih je imenoval zavezniški urad za denacifikacijo (Spruchkammer), sestavljeni iz Nemcev, so ga uvrstili v eno od petih kategorij. V peti kategoriji so bili neobremenjeni, druge štiri so predvidevale različno hude kazenske ukrepe, kot odvzem prostosti, prepoved opravljanja poklica ali odvzem volilne pravice.

Take denacifikacije v sovjetski coni ni bilo. Tam so z eno potezo odstranili s položajev ne le tiste, ki so bili obremenjeni z nacionalsocializmom, ampak sploh vse nezaželene. Kasneje so v sovjetski coni uvedli novo partijsko diktaturo z njenimi lastnimi pravili. V stari Zvezni republiki je učinkovalo dejstvo, da je bila nacionalsocialistična diktatura razmeroma kratka in da je bilo njeno prežemanje v substanci ohranjene meščanske družbe šele na začetku. Zato so po koncu diktature spregledali marsikatero kompromitiranost konservativnih kolaborantov in navezali na stanje pred letom 1933. Z ustanovitvijo Zvezne republike je bila denacifikacija polagoma ustavljena, vendar so na posameznih področjih, npr. v zunanjem ministrstvu ali armadi, delovali odbori, ki so preprečevali dostop obremenjenim osebam.

Pri obvladovanju komunistične diktature po l. 1989 je pomembno dejstvo, da je ta vladala le v enem delu Nemčije, vendar pa se je lahko vzpostavila mnogo radikalneje in je trajala mnogo dlje kot nacionalsocialistična diktatura. Ker je NDR po svobodnih volitvah, ki jih je izvedla po osvoboditvi, doseženi z lastno močjo, pristopila k Zvezni republiki, je sedaj del pravne liberalne skupne države, ki se lahko ozira na dolgo tradicijo civiliziranega javnega reda – nemška zgodovina se ni začela šele 1933 ali 1945. To ima posledice tudi za državne ukrepe zunaj kazenskega pravosodja.

V soglasju z ogromno večino prebivalcev NDR se je izkazalo za nujno, ob upoštevanju pogojev pravne države, izmenjati skoraj vso elito. Komunistični kadri se niso mogli navezati na tradicijo pravne države, prekinjeno šele pred kratkim; nasprotno, bili so popolnoma preoblikovani po dolgo trajajoči, strogo disciplinirani in ideološko intenzivni totalitarni partijski oblasti. Zato sedaj v kazenskem pravu sicer ni retroaktivnih zakonov, vendar pa se pri administrativnih ukrepih lahko sprejmejo retroaktivni predpisi pod pogojem, da ne povzročajo čezmerne škode. Prav tako ni dovoljeno ravnati pavšalno, ampak je treba preštudirati vsak primer posebej, pri čemer je treba ovrednotiti nekdanje funkcije v represivnem aparatu. V skladu s tem se osebe, ki so imele pomembne funkcije v diktatorski stranki ali v državnem aparatu ali katerim se lahko dokaže individualna udeležba pri represiji, odstranijo iz državne službe. Ne pridejo v taborišča, ampak dobijo pokojnino.

Vzporednice z denacifikacijo ni; tak ukrep bi bil v nasprotju s pravno državo. Vendar pa je bil na iniciativo gibanja za državljanske pravice v NDR, kljub odporu na zahodu, ustanovljen urad, v katerem hranijo akte ministrstva za državno varnost in jih dajejo na vpogled. Tu se lahko prizadeti avtentično poučijo o dejanskem stanju v zvezi z represivnim aparatom. To preprečuje, da bi negotovost in govorice zastrupljale politično klimo. Prav tako je nemški zvezni parlament ustanovil anketno komisijo o zgodovini komunistične oblasti v NDR in njenem vplivanju na vso Nemčijo; v njej sodelujejo vse v parlamentu zastopane stranke, pri čemer je poslancev s področij, ki so bila prej NDR, rela-[Stran 085]tivno več. Ta komisija je razvila obsežno dejavnost in objavila izčrpno poročilo ter številna posamezna gradiva; pred kratkim je bila vnovič konstituirana.

Sovraštva ali maščevalnosti po letu 1989 niso ugotovili nikjer, prej neke vrste prezir, vsekakor pa pogosto razočaranje nad tem, kako malo lahko pravna država stori za dejansko pravičnost. Osnovne človekove pravice po letu 1989 v Nemčiji niso kršene, ni nobenih kolektivnih kazni in retroaktivnih kazenskih zakonov. Tudi visoki dostojanstveniki diktature sodelujejo pri političnem življenju, a da ne pridejo več do vzvodov oblasti, je odločitev volivcev. Ne bi se pač smelo imeti za pomanjkljivost nemške demokracije, da drugače kot mnogokje v vzhodni Evropi države ne vodijo več vodilni partijski sekretarji.

Vrh tega se zanimanje javnosti v tem oziru osredinja prej na nosilce diktature, tako da se natančno pazi, da se jim ne bi zgodila kaka krivica; pri tem ima vlogo dejstvo, da so mnogi intelektualci podpirali komunistično oblast. Mnogo manjše pa je zanimanje za žrtve. Po letu 1945 je bila nacionalsocialistična stranka razpuščena, njeni časopisi ustavljeni, morebitna organizacija naslednica je bila prepovedana, volilna pravica je bila omejena. Po letu 1989 stranka komunistične diktature še naprej obstaja v organizaciji naslednici, ona in njen časopis se ne datirata na novo, ampak se imata tudi kronološko za nadaljevanje svojih predhodnikov. Nikomur ni bila odvzeta volilna pravica. V enem pa so si pripadniki desne in leve diktature enaki: tisti, ki so v času svojega gospodovanja neusmiljeno zatirali druge, se posebno glasno pritožujejo zaradi majhnih neugodnosti, ki jih morajo po svojem padcu prenašati in ki niso v nikakršnem sorazmerju s tem, kar so sami storili svojim žrtvam.

11.1.1.

Udeležil sem se ustanovnega zbora Združenja svobodnih partizanov. Predvsem sem z zanimanjem prisluhnil nagovoru Viktorja Blažiča, ki ga kot izrednega analitika zelo spoštujem. Z zanimanjem tudi zato, ker je obdobje 1941–1945 edino, kjer je v preteklosti prihajalo med nama do nekaterih različnih pogledov. Moram reči, da je Blažičevo besedilo, v celoti gledano, zanimivo, na nekaterih mestih so celo zelo dobre formulacije, toda nekaj stavkov je tudi takšnih, da se z njimi ne morem strinjati in so zaradi teže Blažičevega besedila vredna, da nanje odgovorim.

Blažičev nagovor je bil objavljen v Demokraciji 28. avgusta 1997. Poglejmo nekaj spornih mest. V poglavju Opombe in odzivi je najprej v prvi točki premalo jasno poudarjeno, v čem je tista najhujša zloraba Komunistične partije Slovenije Osvobodilne fronte, partizanstva in osvobodilnih gesel. Poleg zlorabe izredno občutljivega obdobja, kot je bila okupacija, kot so osvobodilna gesla in organizacijske oblike odpora je tisto ključno, kar so komunisti s svojo revolucijo izvajali, za temi prvinami. To pa je revolucija oziroma teroristično pobijanje političnih nasprotnikov znotraj naroda. Kasneje je Blažič sicer omenil »posamične politične umore kakor tudi množične pomore med vojno …«.

Prav gotovo bi moral prvo točko izpopolniti z obsodbo zelo številnih umorov od poletja 1941 do 1942, šele potem bi si lahko privoščil ostre besede, ki jih je uporabil v četrti točki, ko omenja Novo slovensko zavezo in domobranstvo. Tam je namreč uporabil nekaj ostrih besed: »Tudi na njihovi strani ni mogoče tajiti terorističnih in izdajalskih dejanj, zakaj prepogosto so bojevniki protikomunističnih milic jemali pravico v svoje roke ter z okrutnimi mučenji in poboji na najhujši mogoč način na kraju samem obračunavali z ujetimi ali osumljenimi pripadniki nasprotne strani. Zlasti pa se mora v njihovih vrstah zgoditi decidirana moralna ločitev od domobranske prisege na Hitlerjev rojstni dan. Zavračamo in obsojamo nekritično zagovarjanje te narodne sramote z vsemi mogočimi pravniškimi zvijačami in izgovori na okupatorjevo prisilo«.

11.1.2. Pomembnost prisege

S to nesrečno prisego nikakor ne moremo opraviti samo tako, da jo obsodimo. Seveda gre za negativno in neprijetno zadevo, ki je na načelni ravni ni mogoče zagovarjati, toda pri domobranski prisegi je vendarle treba pogledati vse elemente, ki so jo spremljali. Eno je načelna raven, povsem nekaj drugega v slovenskem primeru pa je kontekstualna raven. Prav gotovo je druga pomembnejša in šele upoštevanje obeh ravni nam da popolnejšo sliko. Veliko vprašanje je, če se je domobranski prisegi dalo izogniti. Če smo realni in pošteni, potem moramo ugotoviti, da se ji ni dalo izogniti, saj so bili domobranci z njo postavljeni pred dejstvo. Če bi se temu obredu kdorkoli uprl, bi verjetno za to nosil kar hude posledice, tako pa je šlo za formalizem (o nesprejemljivosti lahko le moraliziramo …), pri katerem se ni nobenemu zgodilo nič hudega. Res, verjetno bi se lahko od te nesrečne prisege danes tisti redki preživeli domobranci tudi ogradili in jo obsodili, toda poglejmo vendar celoto. V tej celoti je ta prisega izrazito minorna zadeva. Kaj je ena prisega proti strahotam revolucije, prisiljenja mnogih, da so se branili in bili pahnjeni v izrazito slabe situacije (tudi v pri-[Stran 086]sego kasneje), ki jim ni bilo dano, da se tudi oni kakor koli organizirajo proti okupatorju, ki jih je bila večina po koncu vojne pobita, da je petdeset let ležal molk s strahovlado nad temi dejstvi, da je danes čez sto množičnih grobišč širom po Sloveniji še naprej zaraščenih in zapuščenih, da država in vsa ta demokracija, ki jo imamo, doslej ni skoraj nič naredila za popravo krivic, da je naš politični in moralni življenjski prostor še vedno izrazito onesnažen z lažjo, nepoštenostjo, goljufijo in krivicami itd. Itd. Kje je v tem kontekstu neka nepomembna prisega? Vsak, ki jo potegne na plano in jo ponuja kot nek zelo pomemben element pri vsem dogajanju, samo kaže svoje nerazumevanje za ostale neprimerno dosti bolj hude problematike.

Vsa ta leta lahko opažamo, da nekateri celo vztrajno uporabljajo termin »prisega Hitlerju«. Ta termin je seveda konstrukt, s katerim manipulirajo komunisti, toda vsak, ki prisego pozna in še posebej vsak, ki pozna številne strokovne obdelave domobranske prisege, ve, da ni šlo za nikakršno prisego Hitlerju. Pri prisegi je zato pomembno omeniti predvsem pet elementov:

– za nobeno prisego Hitlerju ni šlo;

– šlo je za povsem nepomembno zadevo (v primerjavi z mnogimi drugimi dogodki in procesi);

– šlo je za povsem izsiljeno zadevo, ki so jo morali domobranci opraviti, če so se hoteli izogniti hudim nevarnostim;

– šlo je za izsiljenost iz dveh strani: na eni strani so komunistični partizani izsilili protirevolucijo, in jo nato posledično pahnili v situacijo, ko so jo Nemci prisilili v prisego;

– šlo je tudi za bojazen, če bi se prisegi uprli, bi jih Nemci lahko začeli drugače obravnavati, jih, tako kot mobilizirance na Štajerskem in Gorenjskem, pošiljati na vzhodno in še kakšno fronto, in to leta 1944, ko je lahko bilo vsakemu jasno, da bi bili uporabljeni izključno za »hrano topovom«, družine in vasi pa bi ostale s tem same, nezaščitene in podvržene na milost in nemilost nasilju komunističnih partizanov.

O nesrečni prisegi je precej pisala naša politična emigracija. Naj omenim predvsem knjigo Staneta Kosa Stalinistična revolucija na Slovenskem II. (samozaložba, Buenos Aires, 1991, tiskano pri Mohorjevi v Celovcu), strani od 117 do 124; knjigo Cirila Žebota Neminljiva Slovenija (1. Izdaja Celovec 1988, 2. Izdaja Magellan, Ljubljana 1990, strani od 297 do 302, in študijo Božidarja Finka Slovensko domobranstvo in prisega, Vestnik, št. 1, 1984, Buenos Aires.

Če pa koga zaradi kakršnih koli predsodkov pisanje o domobranski prisegi v emigrantski literaturi ne bo zadovoljilo, mu še bolj priporočam literaturo dveh slovenskih profesionalnih zgodovinarjev, ki sta bila izšolana in svoji delovni mesti zasedla pod komunizmom. Prvi je Janez Peršič, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti, ki je iz domobranske prisege diplomiral. Njegova študija je bila objavljena v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja XIII, Ljubljana 1973, str. 211-228. Drugi je Boris Mlakar, zgodovinar na Inštitutu za novejšo zgodovino, specializiran za temo slovenskega domobranstva oziroma slovenske protirevolucije. Mlakar je svojo študijo Domobranska prisega objavil v Zavezi, št. 16, 1995, str. 41–47. To so vse zelo izčrpne študije, ki problem domobranske prisege obdelajo na semantičnem kot tudi na zelo pomembnem kontekstualnem nivoju.

Danes komunisti oziroma njihovi miselni potomci s protirevolucionarno stranjo (kjer so domobranci le eden od delov) poskušajo opraviti predvsem z dvema očitkoma. Eden je kolaboracija, drugi pa domobranska prisega. Seveda sta obe temi v pomembnostnem smislu skrajno minorni – v primerjavi z vsem ostalim, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Sloveniji. Eno so predvojna politična (verbalna) nasprotja, ki so značilna za demokracijo, povsem nekaj drugega pa je sistematično pobijanje političnega nasprotnika (in to v času okupacije in pri zlorabi uporniških gesel), kar je del naroda prisililo v neke vrste (izsiljeno oziroma funkcionalno) kolaboracijo. Prisega je zato malo pomembna zadeva, ki (kar se življenj tiče) ni nikomur škodovala, ampak v tistem konkretnem trenutku na nek način življenja reševala. Zato očitka o kolaboraciji in prisegi nista resna in sta zgolj diskvalifikacijsko sredstvo.

11.1.3. Revolucija in odpor

Komunisti so s svojo krvavo revolucijo na začetku okupacije onemogočili mnogim ostalim različnim skupinam, da bi tudi one lahko prispevale svoj delež v odporu, tako pa so se morale zaradi izredno krvavega komunističnega nasilja ukvarjati s tem nasiljem oziroma so se morale pred tem nasiljem improvizirano braniti. Improvizirano zato, ker je bila ta obramba nenadejana, izsiljena, predvsem pa je bilo zanjo izredno malo manevrskega prostora, saj jo je oklepala na eni strani mašinerija revolucije, na drugi pa okupator, ki je tudi neprodušno pritiskal, saj je imel svoje interese in je zato hotel imeti položaj čimbolj pod svojim nadzorom. Po bestialnih orgijah komunistične revolucije (partizanske enote so bile tu, pa če kdo to hoče ali ne, zelo dejavne, izpostavljene in zlorabljene!), ki so kulminirale junija 1942, in se potem nadaljevale tudi v naslednjih mesecih, so nastale situacije, ko se ni več gledalo, kaj je dobro in kaj ne in kaj je taktično modro oziroma sprejemljivo in kaj ne. V točno določenih situacijah okupator (predvsem italijanski v ljubljanski pokrajini) za ogrožene ni predstavljal življenjske nevarnosti, pred seboj so imeli le izredno agresivne teroriste in takrat se ni prav nič gledalo, kako si pri tej eksistenčni situaciji, za katero ni bil nihče pripravljen in usposobljen, pomagati. Lovile so se vse bilke, ki so omogočale rešitev in preživetje. Sam sem v večletni publicistični dejavnosti na tej temi obdelal zelo veliko konkretnih primerov, da odmev bi bil predolg, če bi jih navajal, sicer pa so bili publicirani in so tako vsakemu, ki ga ta tema, predvsem pa argumentacija zgoraj zapisanega zanima, dostopni. Zato samo nekaj dejstev.

11.1.4. Usodni začetek

Prva žrtev slovenskih komunistov je bil Viktor Jagodic, ki ga je partijska Vos ustrelila že 10. avgusta 1941. Do konca leta 1941 so komunisti postrelili okrog 40 Slovencev, do poletja 1942 pa najmanj 400. Pri veliki večini pobitih je šlo za povsem nedolžne ljudi, takšne, ki bi partiji na pohodu na oblast po njenem mnenju lahko stali na poti.

Sredi septembra 1941 je komunistična partija prek Osvobodilne fronte razglasila monopol na oblast in na odpor proti okupatorju. Ta monopol je v naslednjem letu večkrat javno razglasila. Toda ni šlo za »mrtvo črko na papirju«, ampak je ta monopol od vsega začetka uresničevala tudi v praksi. Vsi tisti, ki danes govorijo, da se je med vojno vsak lahko uprl proti okupatorju, da je bilo v gozdu dovolj prostora ipd. ignorirajo ali pa ne poznajo osnovnih zgodovinskih dejstev. Glavni cilj komunistične partije, njene OF ter njenih [Stran 087]vojaških enot (Varnostno obveščevalna služba, Narodna zaščita, partizani) je bil vsak, ki je karkoli politično ali vojaško organiziral mimo OF. Tako je Vos ustrelila v Ljubljani 4. decembra 1941 Fanouša Emmerja, ki je organiziral prvo nekomunistično vojaško ilegalo. Sredi marca 1942 sta pod streli vosovcev padla Franc Župec in Jaroslav Kikelj, 26. maja pa še dr. Lambert Ehrlich. Sledil je morilski junij, s tem pa je bila usoda Slovenije zapečatena.

Aprila 1942 so pri Sv. Vidu na Blokah partizani na domu ustrelili župana Antona Tekavca, občinskega tajnika Franceta Strleta in občinskega svetovalca Valentina Strleta, tri najuglednejše ljudi v občini. Nimam prostora, da bi našteval naprej – okrog 400 ljudi. Namesto, da bi se ljudje organizirali v različne odporniške dejavnosti, so se bili prisiljeni braniti pred »bratovo roko«. 17. maja 1942 sta vzeli orožje v roke dve skupini, fantje in možje v Loškem Potoku in v bližini Sv. Urha pri Ljubljani. Slednji so se odpravili proti Dolenjski, tiste v Loškem Potoku pa so še isti dan napadli in uničili partizani. 27. maja so bile tarča spet vasi pri Sv. Vidu. Fantje in možje so pobrali puške, vendar so se raje umaknili, nekateri celo proti Ljubljani in na Dolenjsko, kot pa da bi se morali spopasti z agresivnimi partizani. Ko so partizani pod Gorjanci izvedeli, da se tam nahaja četniška ilegala, so jo takoj napadli. Tudi prvo vaško stražo, ki se je po številnih partizanskih umorih ustanovila 17. julija 1942 v Šentjoštu, so že naslednji teden napadle združene partizanske enote. Ker niso mogli uničiti postojanke, so se znesli nad nedolžnimi ljudmi. Strašne stvari so počeli! Zaradi omejenega prostora moram pisati v telegrafskem slogu, sicer pa je večina teh stvari že podrobno objavljena v številni literaturi, ki je v Sloveniji izšla po letu 1990. Vsakomur je dostopna. Spomladi in poleti 1942 so Italijani požigali slovenske vasi. Nikjer jih niso motili partizani. Takoj pa so bili zraven, če se je kje pojavil kdo, ki se je vojaško organiziral (izven OF). Zaradi nevzdržnega partizanskega terorja so se jeseni 1942 v mnogih krajih Dolenjske, Notranjske in Polhograjskih Dolomitov organizirale postojanke vaških straž. Te so bile izrazito nenapadalne. Toda za partizane okupator tako rekoč več ni obstajal. Vse svoje sile so usmerjali v napadanje vaških straž.

11.1.5. Med kladivom in nakovalom

Na eni strani so bili partizani oziroma brutalna komunistična revolucija, toda na drugi strani je bil še okupator, ki pa tudi ni vsega tega gledal samo od strani. Imel je svojo računico, ki jo je dosledno izvajal. Dopustil je vaške straže, vendar le pod svojim budnim nadzorom. Izsiljena protirevolucija ni imela nobenega manevrskega prostora. Lahko je bila samo takšna, kot je bila, vse ostalo je pomenilo njeno uničenje. To, da je kakšna skupina (četniki oziroma plava garda) odšla v gozd in ohranila relativno samostojnost, je pričalo samo o izjemnosti takšne pozicije. Množičnost tu ni bila mogoča. Vsak tak poskus bi v kali zatrli tako partizani kot okupator. Vsak, ki danes sanja, kaj vse bi bilo mogoče, se moti. To, kar sem malo prej zapisal, da se ni dalo nič drugače, je dejstvo, ki je edino preverljivo z množico konkretnih podatkov. Vse ostalo je prazno govorjenje, ki je plod nepoznavanja osnovnih dogodkov in tudi plod izredne večdesetletne komunistične indoktrinacije. Seveda, lepo bi bilo, če bi … Toda vse te naše želje so takrat v kali zadušili komunisti. Danes nekateri pravijo, da bi ločili partizanski boj od komunistične revolucije. To si lahko seveda želi samo nekdo, ki je še vedno pod vplivom polstoletne komunistične propagande, pri kateri so bile poglavitne deklaracijske sheme, pri katerih ni bilo prostora za kakšne poglobljene strukturne analize. Vse se je začelo že na samem začetku. Če so komunisti hoteli v Sloveniji izvesti revolucijo, so morali izkoristiti situacijo, ko je bil narod zaradi okupacije skoraj povsem paraliziran. Začeli so s takojšnjim organiziranjem odpora, s čimer so za seboj potegnili številne svobodoljubne Slovence. Mnogi od teh niti slutili niso, v kakšen pošastni stroj so vpreženi. Ko so komunisti začeli s pobijanjem Slovencev, so takoj zatem razglasili monopol nad oboroženim organiziranjem in s smrtno kaznijo grozili vsakemu, ki bi se organiziral izven OF. Komunisti so vedeli, da so sami prešibki za revolucijo, zato so si spretno izmislili organizacijo, ki se je imenovala Osvobodilna fronta, skozi katero so pihali na duše Slovencev z odporniškimi gesli. Kljub strahoviti medvojni in povojni propagandi o pluralnosti OF, so od vsega začetka imeli vse popolnoma pod nadzorom. Komunisti so ustanovili OF, organizirali in vodili Narodno zaščito, Varnostno obveščevalno službo OF in partizane. Žrtve, ki so nastajale zaradi mnogokrat povsem neodgovornih akcij in izzivanj okupatorja za komuniste nikoli niso predstavljale problema. Celo zaželene so bile. Poleg tega je okupator zaradi partizanskih izzivanj s povračilnimi akcijami nad nedolžnim prebivalstvom potiskal ljudi v pozicijo (samo)obrambe, k partizanom torej. Partija je nadzorovala vse.

11.1.6. Življenja niso bila pomembna

Partizani so bili klasična partijska vojska. Na kakšno neodvisnost partizanskih enot ni bilo niti misliti. Komunisti so jih obvladovali skozi več ravni. Ena je bila skozi vodstveni kader, pri čemer so bili na komandnih položajih v izraziti večini izgrajeni partijci. Druga raven je bila funkcija politkomisarja, ki je skrbno bdel nad pravovernostjo in nad ideološko vzgojo. Tretja raven je bila vojaška obveščevalna služba, s katero je partija skrbno bdela nad mogočimi odkloni in jih tudi eksemplarično »kaznovala«.

Premalo je reči, da je šlo med partizani in komunistično revolucijo za takšno tesno prepletenost, da je v veliki večini težko ločiti eno od drugega. Vsak, ki se bo poglobil v to temeljno problematiko, bo lahko spoznal, da je resnica še hujša. Tako rekoč vsi podatki napeljujejo na sklep, da so bili partizani čisto navadna partijska vojska. Zaradi silne propagande velika večina ljudi še danes tega dejstva ne sprevidi. Morda je v prvih mesecih med prvimi partizanskimi skupinami še bilo nekaj spontanosti in avtonomnosti, toda od leta 1942 so bile partizanske enote pod popolnim obvladovanjem partijske politike. Bili so samo navadna vojska, izvrševalci, ki nikoli niso vedeli oziroma razumeli celote in bistva. V nasprotju z njimi je partijsko vodstvo imelo ves čas pred očmi le komunistično revolucijo. Okupacija jo je le omogočila, »narodnoosvobodilni boj« pa je bil uspešna krinka za njeno izvedbo. Berimo na primer le tretji del Križpotij Karla Leskovca, kjer zelo podrobno opisuje delovanje Prešernove brigade leta 1944. Ves čas lahko spremljamo, kako je vse, kar je brigada počela, bilo ukazano iz štaba 9. Korpusa. Ta pa je bil seveda le transmisija partije v ozadju. Enako je bilo pri vseh drugih partizanskih enotah. Partizani (vsaj velika večina) so bili torej ves čas izrabljani, ne da bi vedeli, za kaj se v resnici borijo. Prvič zato ne, ker niso imeli pregleda nad dogajanjem, drugič pa zaradi močne propagande politkomisarjev.

11.1.7. Partija nad vsem

Vsak, ki ga vse to zanima, lahko dobi natančno podobo skozi literaturo, ki je vsakemu na razpolago. Borčevski zgodovinarji so v monografijah o glavnih partizanskih enotah nehote prikazali resnico. Pa če so še tako zamolčevali mnoge hude stvari, je vedno ostajala generalna podoba. Tu so štiri zajetne knjige Francija Strleta o Tomšičevi brigadi, Lada Ambrožiča-Novljana o Gubčevi, Cankarjevi in Dvanajsti brigadi ter o Petnajsti diviziji, Milana Gučka o Šercerjevi brigadi, Stanka Petelina o Prešernovi brigadi, spomini Karla Leskovca Križpotja, Staneta Semiča-Dakija Najboljši so padli in mnoga druga tovrstna literatura. V obsežnem arhivskem gradivu, ki so ga zapustili glavni partijci Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Zdenka Kidrič itd. je vse to, o čemer pišem, povsem jasno razvidno.

Zgodba zase so tudi naši zgodovinarji. Ti se za ključno obdobje, to je prvo leto in pol okupacije Slovenije, opirajo predvsem na pisne vire, ki pa omogočajo predvsem pisanje na deklarativni ravni. Alfa in omega vsega pa so dejanja, nasilje, umori. Komunistično nasilje iz leta 1942 je zaznamovalo vse in je osnova vsemu kasnejšemu. Dogodkov v kasnejših letih ne moremo objektivno obravnavati, če nimamo nenehno pred seboj konteksta iz leta 1942. Pri nas pa je tako, da še nisem bral ene same razprave katerega od profesionalnih zgodovinarjev, ki bi ta kontekst upošteval tako kot bi ga moral. Ni dovolj namreč, da se to nasilje samo omeni z nekimi splošnimi izrazi, da je bilo. To je za objektivizacijo konteksta premalo. Premalo zato, ker je nasilje bilo glavno in odločilno, deklarativnost pa je pri tem manj pomembna. Tudi danes lahko v politiki vidimo velik razkorak med besedami in dejanji. Še bolj izrazito je bilo to med komunistično revolucijo. Tako pa naši zgodovinarji pišejo predvsem na osnovi arhivskih listin, ki so se ohranile. Za to oportunistično držo sta značilni dve stvari: idejno jim to ustreza, saj lahko na osnovi uporabe predvsem arhivskih listin pišejo pristransko podobo (tega seveda ne bo nihče priznal), če pa bi upoštevali tudi dogodke (izvajanje komunistične revolucije), o katerih bi lahko dobili informacije predvsem od še živečih prič, bi pri tem morali iz kabinetov na teren. Zato se raje ravnajo po liniji najmanjšega napora. Toda tudi v arhivih je marsikaj, kar ni uporabljeno. Obstaja arhiv Ministrstva za notranje zadeve, kjer je veliko še neizkoriščenega gradiva. Gre za ukaze, smernice, navodila in poročila Vosa, Narodne zaščite, VDV, Ozne, Knoja ipd.

11.1.8. Najprej je bilo leto 1942

Viktor Blažič je zapisal: »Obsojamo tako posamične politične umore kakor tudi množične pomore med vojno in še posebej povojne pomore ujetnikov domobrancev ter njihovih svojcev«. Pri tem naj še enkrat poudarim, da kakor koli analiziramo celotno dogajanje, povojnih pobojev domobrancev, in »okrutnih mučenj in pobojev na najhujši mogoč način na kraju samem« na domobranski strani v zadnjem letu in pol vojne, ne bi bilo, če ne bi bilo vsaj okoli 400 pobitih Slovencev do poletja 1942, zagrizenih partizanskih napadov na postojanke vaških straž, potem ko so se te oblikovale in izrazitega osredotočenja proti protirevoluciji septembra 1943, v katero je partizansko komunistično vodstvo osredotočilo večino svojih partizanskih enot.

Blažiču se je zapisala tudi v primerjavi z zgornjo temo nekoliko manj pomembna trditev: »Vedeti moramo tudi, da so bili malone vsi komunisti, ki so bili v prvi vrsti Slovenci in iskreni privrženci naše socialne prenove, v letih sovjetizacije in balkanizacije izločeni iz političnega stroja in tudi kruto preganjani«. Le kako se je lahko takšnemu analitiku zapisalo kaj takega? Ali je pri pisanju tega nagovora res bil pod vplivom tako močne evforije, da se mu je zapisalo nekaj tako nemogočega?

Poglejmo te Blažičeve trditve. Najprej naj opozorim na sintagme oziroma posamezne sklepe, kot so: »vedeti moramo«, »malone vsi komunisti«, »ki so bili v prvi vrsti Slovenci«, »in iskreni privrženci naše socialne prenove«, »izločeni iz političnega stroja in tudi kruto preganjani«. Prvič: zakaj bi v današnjem kontekstu nekaj takšnega »morali vedeti«? Drugič: kdo so to »malone vsi komunisti«? Tretjič: zakaj se je Blažiču zdelo pomembno tu poudariti, da so bili »vsi v prvi vrsti Slovenci«? Kdo pa ni bil v prvi vrsti Slovenec? Četrtič: kakšna je bila ta »socialna prenova«? Ali tistemu, kar se je dogajalo od leta 1941 naprej res lahko rečemo, da je šlo za socialno prenovo? Zanimati bi nas morala dejstva, ne pa načelnost (brez teh dejstev). Ta dejstva pa govorijo o izredno krvavi komunistični revoluciji, katere sredstva so bila laž, manipulacija ter umor. Socialna prenova je bila potrebna, toda ta bi nekaj veljala le, če bi bila izvedena skozi nenasilna politična dejanja. Kakšna socialna prenova pa je to, če se je najprej na veliko pobijalo (da se je prišlo na oblast), čemur je sledila vsesplošna kraja in lažniva demagogija, podprta z nasiljem in ozračjem popolnega totalitarizma, nakar je privilegirani (politični) sloj živel ob podpori zunanjih posojil, danes pa potomci nekdanjih »socialnih prenoviteljev« na veliko kradejo tako imenovani družbeni kapital in postajajo izraziti kapitalisti (brez podpore ustrezne socialne regulative)? In na koncu: kdo je bil »izločen iz političnega stroja in tudi kruto preganjan«? To vprašanje bi sicer lahko letelo tudi na začetno sintagmo »malone vsi komunisti«, toda v tem primeru je to nemogoče, saj nas zanima, kateri vidnejši komunist je sploh bil kakor koli preganjan, kaj šele »izločen iz političnega stroja« in celo »kruto preganjan«? Ali so bili izločeni ali kruto preganjani naslednji komunisti:– Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Franc Leskošek, Miha Marinko, Zdenka Kidrič, Ivan Maček-Matija, Mitja Ribičič, Boris Kraigher, Sergej Kraigher, Vida Tomšič, Lidija Šentjurc, Josip Vidmar, Tone Fajfar, Viktor Avbelj in tako dalje in tako naprej, tako rekoč v neskončnost! Komu od vidnejših komunistov je bilo kakor koli karkoli hudega, kaj šele, da bi bil – razen seveda velikega služabnika krvave revolucije Edvarda Kocbeka, ki pa naj ne bi bil komunist – kakorkoli »izločen iz političnega stroja« in »kruto preganjan«. Zdaj pa to zadnjo ugotovitev povežimo z začetnimi sintagmami v tem spornem stavku in videli bomo, da ne gre za kakšno nedolžno trditev, ampak za misel z občutno razsežnostjo. Za misel, ki se ne bi smela kar tako zapisati, vsaj ljudem Blažičevega kova ne.