Zaveza št. 24

1.1.1.

Ko se za potrebe vsakokratnega komentarja v tem časopisu razgledujemo po naši kulturni in politični pokrajini; ko iščemo, kateri od dogodkov bi se smel potegovati za mesto v sliki, ki jo kanimo izdelati o svojem času, da bi bil predstavljen čimbolj resnično in čimbolj pravično; ko to počnemo, zavedajoč se menjajoče se sreče, se kar naprej ustavljamo ob spoznanju, da ima vsak od opaženih dogodkov sicer svoje lastno življenje – svojo lastno oblikovanost in zgradbo – hkrati pa ima vsak še nekaj, kar ni samo njegovo, ampak pripada vsem. Ob tem vedno tudi bolj ali manj jasno zaslutimo, da je tisti skupni nekaj tako pomembna reč, da bomo posamezen dogodek razumeli ne samo zelo nepopolno, ampak mogoče tudi povsem napačno, če ne bomo prej v sebi poiskali toliko miru, potrpežljivosti in vztrajnosti, da bomo dognali, kaj tisti skupni nekaj pravzaprav je.

Tisti nekaj, ki nam odpira pot do resničnosti dogajanja, je temeljna struktura časa. Njej je podrejeno vse, kar se zgodi. Ko bi bila temeljna struktura časa drugačna, bi se vse, kar se dogaja, dogajalo drugače. Mogoče lahko gremo še dlje in tvegamo trditev, da se zaradi časa, kakršen se je konkretno uveljavil, nekatere stvari sploh ne morejo zgoditi. Za védenje o tem, zakaj se stvari godijo, kakor se godijo, pa tudi za védenje o tem, kaj pomenijo, je potrebno – sprva tipajoče, potem pa vedno bolj preverjeno in zanesljivo – védenje o času kot o prostoru dogajanja. Da bi torej čas doumeli, po vrsti postavljamo domneve in jih zavračamo, dokler ne naletimo na tisto, ki nam omogoči, da stvari sestavimo v razumno celoto, ne da bi bilo treba nad njimi izvajati nasilje. Z razumetjem časa se nad stvari razlije svetloba, v kateri jih gledamo umljive in resnične.

Slovenija se je znašla v prostoru, v katerem se mešata dva časa: splošno evropski moderni ali pomoderni čas in naš specifični posocialistični čas. Redke so stvari, ki bi bile tako čiste, da bi zanje lahko rekli, da so pod oblastjo zgolj enega ali drugega; večidel izkazujejo, v različnih sorazmerjih, prvine obojega. To dela stvari zelo zapletene, čeprav je tudi res, da soobstajanje elementov raznorodnega časa – evropskega modernega ali pomodernega in posocialističnega – načeloma in vnaprej ni nerazločljivo in nerazrešljivo. Čeprav bi bilo to delo zanimivo in potrebno, se bomo v tem komentarju omejili na posocialistični čas – specifično slovenski posocialistični čas – in skušali dognati, kaj je v njegovi srži in kako določa našo sedanjost.

1.1.2. Dvojnost posocialističnega časa

Nekdanji socialistični čas in prihodnji demokratični čas sta v izključujočem se odnosu. Ko se bodo nekoč uveljavili aksiomi demokratičnega časa v celoti, bo socialistični čas izginil povsem. Sedanji posocialistični čas pa ni čist, ampak se v njem prepletata stari socialistični čas in nastajajoči demokratični čas. To je torej njegova bistvena faktura, da je to dvojni čas ali čas v neidentiteti. V njem so najprej idejne prvine, ki se zavedajo izključnosti obeh časov in v celoti podpirajo logiko, ki jo ta izključnost terja: to so sile, ki jih moralni, kulturni in politični vzgon žene iz območja zaukazane socialistične misli v območje svobodne demokratične misli. Ker so te sile skladne z zgodovino, je njihov angažma pokrit s seboj in enovit; to, kar so na zunaj, so tudi na znotraj; v njih je naravna možnost enotnosti misli, besede in dejanja. To so sile, ki so zmerom lahko to, kar so, in so zato bistveno svobodne. Nesvobodne so samo toliko, kolikor ne razumejo svojega zgodovinskega položaja.

V posocialističnem času – v našem, slovenskem posocialističnem času posebej – pa so tudi prvine, ki izključnost med preteklim socialističnim in prihodnjim demokratičnim časom sicer vidijo, a nanjo ne pristajajo. Vidijo, v katero smer teče zgodovina, a mislijo, pohujšani od impozantnih uspehov v preteklosti, da bo zgodovino mogoče prevarati, tako da v njej hkrati bodo in ne bodo. Pri tem jih podpira njihovo specifično umevanje zgodovine: zgodovina zanje ni poslušno, naporno in odgovorno delo za obstoj civilizacije v času, ampak je zgodovina takšno gibanje, na katero se je mogoče predvsem vkrcati in v njegovem okviru uresničiti voljo do moči. Toda te sile, kljub veščosti in izvedenosti, s katero lovijo ravnotežje v vedno menjavajočem se prostoru, niso svobodne – kljub drugačnemu videzu. Svobodne niso zato, ker ne morejo vzpostaviti naravnega odnosa do resničnosti.

Posocialistična slovenska polis teče torej v ritmu dvojnega časa. Dve temeljno [Stran 002]različni misli se bojujeta in tekmujeta za oblast, ki bi jima omogočila, da dasta času integralno podobo: postkomunistična levica in reformne sile izvorne demokracije. Tu ne gre za bodočnost države. Prej ali slej se bo država ujela v enoten ritem, ki ga bo določala zavest, ki se bo napajala iz demokratične kulture. O tem imamo pravico dvomiti. Postkomunistična levica, ki se natanko tako kot komunistična levica, iz katere je izšla, utemeljuje na volji do moči, bo prej ali slej uvidela, da volja do moči ne more soobstajati z demokratično kulturo. Ko smo rekli »uvidela«, smo ji pripisali preveč. Nobene avtohtone refleksije ne bo, ničesar ne bo »uvidela«, pač pa jo bo »duh zakonov«, ki jih bo uveljavila demokracija, onemogočil v njeni tujosti. Takrat bo dosegla država osnovno in nujno identiteto.

Danes pa je država v neidentiteti in njena dvojnost je tako globoka, da je ni mogoče premostiti z nobenimi mostovi. Govorjenje o grajenju mostov med obema deloma razdeljene države ni samo prazno, ampak tudi zavajajoče, saj zakriva temeljno danost politične sedanjosti. Stanje te sedanjosti pa je tako, da ga ni mogoče imenovati drugače kot državljanska vojna. Sentimentalne in »dobre« duše se ob tej besedi seveda zdrznejo. Toda preprosto dejstvo, da mir po državljanski vojni še ni bil sklenjen, dokazuje, da državljanska vojna še traja. Stran, ki je lansirala revolucijo in s tem sprožila državljansko vojno in ki je zaradi specifičnih, deloma notranjih, predvsem pa zunanjih okoliščin dosegla zmago, ki jo je izkoristila tako, da je uveljavila svoj bizarni politični projekt, ni pripravljena (potem ko se je izkazalo, da je bila vpletena v krvavo zunajcivilizacijsko avanturo), sesti za mirovno mizo. Ve namreč, da bi se tu pojavili papirji, ki bi razkrili njeno pravo podobo. Postkomunistična levica je v natanko isti meri, s katero sedaj utemeljuje svojo vsakovrstno moč na pozicijah, pridobljenih v totalitarizmu, vpletena v globoko krivdo ali bolje sokrivdo. Njena sokrivda je v tem, da je v sporu z lastnim narodom. Sile, ki so ji naredile politični prostor, se namreč s tem, da so sprožile revolucijo v času, kakršen je bil čas med 1941 in 1945, naredile dejanje, ki ga ni mogoče označiti drugače kot napoved vojne lastnemu narodu. Te sile so po zmagi vladale narodu pol stoletja. Kako globoka je ta sokrivost in sovpletenost, vidimo bolje, če pomislimo še na nekoristnost, zastonjskost, praznost, ničnost, ki se drži komunističnega nastopa v zgodovini. Lahko bi bilo namreč tako, da bi bila sicer kri, a bi bila tudi cvetoča prihodnost; da bi bilo nasilje, a bi bila tudi sijajna svoboda. V resnici ni bilo nič od tega: bila je samo kri, bilo je samo nasilje.

1.1.3. Zveza: komunizem – moderna – intelektualci

Komunizem je bil, kakor vemo, vedno dvignjen nad svoje neugledno totalitarno sorodstvo. Da je imperij poskrbel za trume plačanih apologetov, je, če upoštevamo razmere, razumljivo. Manj razumljivo in celo bizarno pa je to, da jih ni imel nič manj v deželah, ki niso bile neposredno pod njegovo upravo. Razlogov, zakaj komunizem ni bil izprašan z enako rigoroznostjo, kot sta bila fašizem in nacizem, je več. Med poglavitnimi je vendar ta, da je komunizem projekt moderne – nelegitimen, a vendar sprožen iz duhovne situacije, ki jo je ustvarila moderna. Intelektualec je bil kot služabnik moderne prisoten pri rojstvu tega nelepega otroka; spremljal je njegovo doraščanje, vendar pomislekov, ki so v njem gotovo nastajali, ni izrazil. Vedel je namreč, da komunizem opravlja neko nalogo, za katero je čutil, da jo moderna, če naj bo polnopravna naslednica svoje predhodnice – predmoderne –, mora opraviti. Predmoderna je namreč človeku omogočila popolno rešitev ali odrešitev. Moderna je bila v precepu, ker take rešitve, če je hotela biti zvesta svojim duhovnim izhodiščem, ni mogla ponuditi, po drugi strani pa je zaradi te pomanjkljivosti čutila določeno nezadostnost. Komunizem pa je popolno rešitev ali odrešitev imel v programu in intelektualec ga je zato, sicer z določenim nelagodjem, vzel v zaščito in mu ponudil svoje usluge. Podprl ga je tako rekoč od zunaj, in to je bilo natanko to, kar je komunizem želel. Okoristil se je z dobrim imenom, ki ga je intelektualec kot služabnik v templju moderne imel, hkrati pa je bil varen pred njegovimi manirami, ki bi utegnile biti zelo neprijetne, če bi ga imel v hiši. Tako smo dobili pojav, nekakšno simbiozo, ki je, začenši s tridesetimi leti pa tja v šestdeseta in sedemdeseta leta, odločilno soustvarjala evropsko kulturno-politično sceno. Pojavile so se besede, ki so pokrivale ta pojav: sopotniki, compagni di strada, Mitläufer, fellow travellers in tako dalje. To je bila velika, dobro izurjena, skrbno negovana pomožna armada, ki je komunizmu odločilno pomagala v času njenega vzpona. Nekateri intelektualci so se vpletli celo na tak način, da se jih zgodovina spominja kot »inženirjev odvratnih prizorov«. Samo pričakovati je bilo torej, da bodo intelektualci stali komunizmu ob strani tudi v času »njegovega zgrmetja«. Sedaj so se evropski intelektualci še bolj zave-[Stran 003]deli bodisi očetovskih instinktov bodisi botrskih dolžnosti. Začela so se različna teoretska prizadevanja, ki so komunizmu želela odvzeti nekaj zle slave.

Skraja, se pravi, v prvih povojnih desetletjih, je seveda veljala teorija totalitarizma kot sprejemljiva razlaga komunizma. Razvila in utemeljila jo je predvsem Hannah Arendt. S to teorijo je bil komunizem postavljen v isto vrsto kot fašizem in nacizem. Že v šestdesetih letih pa so se začeli oglašati sociologi in politologi s teorijami, ki so hotele komunizmu odvzeti totalitarni značaj in ga vključiti v civilizacijske tokove.

Najprej se je pojavila teorija, ki je v komunizmu hotela videti varianto svetovnega procesa modernizacije. Bila je željno sprejeta in je cvetela eno, dve desetletji, potem pa so jo porazila dejstva. O teh pravi zgodovinar Andrzej Paczkowski z Instituta za politične vede v Varšavi tole: »Glede tega je Evropa najboljši primer. Kljub največjim naporom in celo žrtvam se ni niti ena komunistična država na »tablici modernizacije« dvignila v primerjavi z letom 1939. Posamezne države, kot na primer Čehoslovaška republika, in posamezne družbene skupine, na primer inteligenca, pa so celo znatno padle. »Marksistični« režimi v Etiopiji, Angoli in Mozambiku – da ne govorimo o Kubi – gospodarsko niso mogli prehiteti Nigerije ali Sudana. Z eno besedo, ta paradigma je služila zgolj kot sredstvo zelo preprostega falzificiranja dejstev.«

Ko je ta teorija izgubila verodostojnost, se je pojavila druga. Hotela je zmanjšati totalitarni naboj komunizma s tezo o notranji pluralnosti enopartijskih sistemov, zlasti v postalinistični dobi. Glede te teorije profesor Paczkowski sicer priznava, da so tudi v teh sistemih obstajali zelo različni skupinski interesi, a jih je bilo mogoče artikulirati in braniti samo v okviru partijske strukture in samo ob priznavanju sistema klika – klient. Za ilustracijo je uporabil primer ameriške demokracije: »Če bi človek sledil advokatom teze o pluralnosti v komunističnih sistemih, bi bilo – z malo pretiravanja, priznam –, mogoče trditi, da predstavljajo lobistične skupine temelj ameriškega pluralizma, ne pa dejstvo, da je tam svoboda govora in zbiranja in da so tam v rednih razmikih demokratske volitve.«

Opisani poizkusi, dati komunizmu sprejemljivo podobo, nekoliko tudi pojasnjujejo, zakaj komunizem odhaja neocenjen. To dejstvo – da ostaja komunizem neocenjen – pa je tisto temeljno dejstvo, ki omogoča radikalno dvojnost posocialističnega časa.

1.1.4. Obremenjenost posocialističnih ustanov

Kdo pa bi komunizem – recimo, slovenski komunizem – lahko ocenil? Najprej so to institucije, ki jih vzdržujeta narod in država, da čim bolj objektivno raziščejo, v kakšnem stanju tadva sta in kako je do tega stanja prišlo; da raziščejo duhovne, kulturne, politične in gospodarske vidike njunega sedanjega stanja. Zakaj tega ne naredijo? Zakaj so pri nas tako redke knjige, ki bi govorile o komunistični preteklosti? O njej ne vemo tako rekoč nič. V Nemčiji je izšlo na tisoče knjig – dobesedno – ki govorijo o tem, kako je delovala nacistična država, tako da so pokrita ne samo vsa poglavitna področja (šolstvo, sodstvo, znanost, policija, kultura) ampak tudi tako bizarna, da bi nanja človek komaj pomislil. Tem se v zadnjih letih v naraščajočem številu pridružujejo knjige, ki govorijo o tem, kako je delovala komunistična Vzhodna Nemčija. V ta tako obsežen in tako razvejen kolektivni spomin je vedno mogoče vstopiti in se poučiti o področju, ki človeka zanima. Pri nas nimamo praktično ničesar. Ne samo zato, ker smo maloštevilna skupnost, kar je brez dvoma resna in težko premagljiva ovira, ampak predvsem zato, ker obstajajo mogočne sile, ki hočejo na vsak način preprečiti, da bi pred nami zrastla resnična podoba naše preteklosti in sedanjosti. O tem, kako vztrajno, dosledno in rafinirano te sile delujejo, bo tudi mogoče napisati napeto knjigo.

Če hočemo razumeti umanjkanje moralnega in intelektualnega vzgona, ki bi omogočil, da se opravijo potrebne analize preteklega in sedanjega časa, se moramo vsaj bežno dotakniti stanja duha v znanstvenih, pedagoških, kulturnih in medijskih institucijah, v prostorih, v katerih naj bi se dogajalo narodovo samozavedanje. Pri tem bomo morali opozoriti na dva momenta.

Najprej so bile v preteklosti te ustanove skrbno nadzorovane. Vanje so bili praviloma pripuščeni ljudje, ki so bili iz take snovi, da so lahko podpisali določene partijske papirje in so potem igrali vlogo elitne ideološke manjšine, potem pa ljudje iz zelo širokega in pisanega, a v bistvu neopredeljenega liberalnega območja, nazadnje pa, redko in le izjemoma, tudi ljudje iz ideološko nasprotnega tabora. Tako je prišlo do tega, da so poglavitne institucije poleg ljudi iz ideološkega aparata večinsko naseljevali ljudje liberalnega miselnega razpoloženja. Vmes je bilo tudi nekaj katolikov, a ti so vedeli, da so zgolj tolerirani, in so se temu primerno vedli – včasih dokaj neugledno. Takšna sestava je omogočala razmeroma stabilne razmere. Pravo vpra-[Stran 004]Melanholična politična igra v treh dejanjih

Figure 1. Prvo dejanje – Četrtek, 9. januarja

Figure 2. Drugo dejanje – Četrtek, 6. februarja

Figure 3. Tretje dejanje – Petek, 14. februarja

šanje, ki pri tem nastaja, se glasi: Zakaj so liberalci – kot povsod so bile tudi tu izjeme – podprli komuniste tako pri njihovem vzponu na oblast kot tudi pozneje, ko je šlo za to, da se zagotovi funkcioniranje oblasti?

1.1.5. Komunizem in slovenski liberalizem – stari in novi

Med komunizmom in liberalizmom – zlasti med slovenskim liberalizmom, ki je bil, kot smo že nekajkrat naglasili, izrazito provincialen in se je izčrpaval in použival v nereflektiranem antikrščanstvu – je obstajalo sorodstveno razmerje, ki je bilo samo na videz paradoksno. Po žilah obeh nazorov se je pretakal nihilizem. Tako liberalizem kot komunizem sta bila pod oblastjo ene od dveh nihilističnih ideologij: prvega je obvladoval racionalizem, drugega pa marksistična eshatologija. V zadevah človekovega moralnega zadržanja sta bila oba, komunizem in liberalizem, permisivna. Za liberalizem je bila poljubnost osebnega moralnega zadržanja, ki ga je komunizem oznanjal, poglavitni razlog za njegovo dvomljivo in nikoli dognano in domišljeno politično zavezništvo s komunizmom. Diktatura je liberalce sicer motila, rajši bi videli svojo varianto nihilizma realizirano v bolj salonski obliki, toda pri tehtanju med svetom, ki so mu vladale vrednote, zlasti če so bile utemeljene v katoliški tradiciji, in med praktičnim komunističnim libertinizmom, so večinsko uvidevali, da se bodo tu počutili bolj doma. V ozadju vsega pa je bilo seveda še tisto, kar je najgloblje: ustvariti kraljestvo božje na zemlji, kakor je to ambicijo formuliral Heine. Ustvaril naj bi ga človek – solus homo, človek sam. Slepota slovenskega liberalizma je bila v tem, da ni opazil, da bi človek utegnil biti pri tem poizkusu zelo prizadet. Ali pa mu ni bilo mar! Toda vsa dolga, pa tudi grozljiva slovenska zgodba s komunizmom je bila mogoča zaradi te osnovne odločitve v liberalnem taboru: od sokolov in kulturnikov in liberalnih »boljših ljudi« po vaseh in trgih leta 1941 pa do eldeesovske politične substance jeseni 1996. Ker bi resnica o naši preteklosti in sedanjosti vse to razkrila in pri tem koristila silam, ki hočejo svet postaviti na vrednote, te resnice še dolgo ne bo. Ker bi resnica o preteklosti in sedanjosti razkrila vpletenost liberalnega slovenskega sveta v nedovoljene igre z narodom in njegovo omiko, te resnice še dolgo ne bo.

[Stran 005]

Druga stvar, o kateri moramo razmisliti, če hočemo razumeti stanje v institucijah, kjer se dogaja narodovo samozavedanje, pa je pojem služenja: kaj se pravi služiti? Ali je hlapec vezan na gospodarja samo za čas, ki je zapisan v pogodbi, ali pa vezanost traja še potem, ko služba preneha. Ali služenje že po sebi pomeni globljo vpletenost in ni vse v tem, da si najet in plačan? Predvsem pa, ali ni služenje gospodarju, ki se ga drži nelegalnost in nelegitimnost, obenem tudi že več: ne zgolj služenje, ampak tudi kompliciteta – sovédenje in sokrivost? To se zdi zdaj pravo vprašanje: ali je mogoče to reč kar tako odvreči in pozabiti, potem pa še začeti raziskavo, ki bo nedovoljeno vpletenost in sokrivost razkrila in razgalila? Tudi zaradi tega resnice o naši preteklosti in sedanjosti še zlepa ne bo. Mogoče nekoč, ko bodo prišli mladi ljudje in rekli: Čakajte malo, kako pa je s to rečjo pravzaprav bilo?

Pri tistih, ki liberalno misel mislijo tako rekoč zavestno in v zgodovinskih razsežnostih, pa obstaja še drug, močan in morda najmočnejši nagib, da preteklosti in sedanjosti ne bodo postavili na tehtnico preiskujočega razuma. Za vsem je namreč čutiti neko spoznanje, o katerem se javno in odkrito ne govori, a ga je čutiti iz ozadja kot nekaj, česar ni mogoče ne videti. Gre za naslednjo reč. Liberalizem je bil pri Slovencih – vsaj politično, če že ne miselno – vselej manjšinska stvar. Z revolucijo in državljansko vojno pa se je ustvarilo stanje, ki je liberalizmu odprlo možnosti, da zasede teren, na katerega sicer nikoli ne bi bil mogel upati – večinski teren. Vzporedno s postopnim degeneriranjem komunistične ideologije je poleg tega naraščala narodova liberalna substanca, dokler ni bilo doseženo sedanje stanje, ko bomo mogoče morali reči, da smo Slovenci postali liberalen narod.

Pri tem je treba reči naslednje: če bi se ta transformacija dogodila po naravni poti, posledice ne bi bile tako hude, ker evolutivna pot vrednot, ki so v liberalizmu izvorno vendarle bile, ne bi uničila; ker pa je do temeljne zamenjave sil prišlo zaradi nasilja in liberalna premoč ne stoji na naporu misli in duha, je stanje, ki se je uveljavilo, nenaravno. Nenaravnost ekspanzije sedanjega liberalizma je v tem, da ni prenesel v sedanji čas svoje kulture, da je vrednostno izpraznjen. Poleg tega pa sile, ki vanj dotekajo, delajo njegovo podobo še bolj problematično. To so komunisti, ki, pohujšani od zgodovinskega poraza in izgubljene vere, niso mogli pristati drugod kot v nekakšnem liberalizmu. Prave spreobrnitve pa, kakor vemo, ni bilo. Posocialistični liberalizem ni kulturotvoren v pravem pomenu besede, zaveda pa se svoje politične možnosti, da na stanju, kakršno se je zgodovinsko vzpostavilo, utemelji svojo epoho, ki bo liberalna epoha slovenske zgodovine. To je velik projekt, nikjer oznanjen in razgrnjen, a zanj in proti njemu se zdaj preliva črnilo, zanj in proti njemu vzletavajo in pristajajo »krilate besede«. V njem najde pravi smisel tudi znamenito »ustavljanje desnice«.

Posocialistični čas se torej dogaja na dveh ravneh. Na eni uveljavljajo svojo misel tisti, ki v preteklosti ne vidijo nič posebnega, nič izstopajočega, nič nenormalnega, nič takega, s čimer bi bilo treba v imenu osnovne človečnosti radikalno prekiniti, nič takega, kar bi moralo priti pred sodišče narodove moralne, kulturne in pravne zavesti; na drugi pa so se znašli ljudje, ki v preteklosti vidijo izstop iz civilizacije z vsemi posledicami, ki jih je ta izstop imel za življenje in usodo posameznikov in za življenje in usodo vsakega naroda, in ne vidijo nobenih pravih možnosti za prihodnost, če se o tej preteklosti ne bodo izrekle določene besede duhovne, kulturne in politične narave in naredila tem besedam ustrezna dejanja. Dva časa torej tečeta skozi slovensko polis, v njej je prostor za dve zgodovinski zavesti in dve politiki. Ljudje, ki so obdarjeni za zgodovinsko relevantnost, so v območju ene ali druge politike. Obstajata namreč samo dve osnovni možnosti: nobene tretje ali četrte ali pete možnosti ni. Pač pa obstaja vprašanje, s kako prisebnostjo služijo svojemu času eni in s kako drugi.

1.1.6. Taktika posocialistične levice

Akterji posocialistične levice igrajo svojo vlogo skrajno prisebno, natanko tako, kakor jim ukazuje njihova situacija. Ta pa terja, da stvarnosti, kakršna je, odvzemajo njeno resničnost in ji nadevajo nadomestno resničnost. V skladu s to nadomestno ali fiktivno resničnostjo pa predvsem ni dvojnega časa, o katerem smo govorili. Najbolj napadana beseda je torej »delitev«. Delitve so posledica različnosti in različnost je za demokratično družbo in demokratični parlament nekaj najbolj naravnega – še več, je znak njune avtentičnosti. Stranke morajo delovati v skladu s tem, kar so, in v skladu s tem, kar njihovi volivci od njih pričakujejo, zato pa nujno ustvarjajo »delitve«. S tem, da ustvarjajo delitve, stranke uresničujejo osnovna načela demokratične družbe. Zato je napad na »delitve« napad na demokracijo samo.

Toda v glavah ljudi, ki se ne vprašujejo, kaj besede pomenijo, ampak se odzivajo na bese-[Stran 007]de tako, kakor so bili kondicionirani v enoumnem socialističnem času, se beseda »delitve« samodejno povezujejo z nečim, kar je neučinkovito, neekonomsko, neracionalno, nelepo in hudobno. In res, kaj je nazadnje bolj racionalno kot monolitna partijska država? Kam je torej usmerjena ta kritika? Nesmiselno bi bilo reči, da nazaj, v smeri partijske države iz prve polovice stoletja. Nedvomno pa nekam drugam: k slabljenju avtentičnih demokratičnih vzgonov in k večanju veljave izbranih posameznikov, ki se jim tako s pomočjo medijev nabira okoli glave avreola racionalnosti. Nekateri posamezniki so prišteti k zboru legitimnih izrekovalcev kompetentnih sodb in čim bolj je njihovo mesto v javnosti izpostavljeno in utrjeno, tem večji vpliv imajo te sodbe. Ustvarja se specifično javno mnenje, ki ga je v medijski monokraciji mogoče po volji ustvarjati in ohranjati.

Jezik, ki se pri tem ustvarja, je posreden: ni vprašljiva na primer demokracija, vprašljive so stranke: stranke postavljajo zidove v parlamentu, stranke so nesposobne za politični dialog, stranke nimajo moči, da bi prestopile meje, ki so si jih same zarisale, stranke si umetno ustvarjajo pregraje, stranke so krive, da bomo žrtve večnih delitev. Nazadnje pa pride »bipolarnost«, s katero se začne crescendo, ki se na koncu povzpne v »politično mrhovinarstvo«. Govori se samo o strankah, brez imen, po načelu nomina sunt odiosa (imen se je treba varovati). A se vendar govori tako, da je zadnjemu političnemu komentatorju pri zadnjem slovenskem šanku jasno, da gre za pomladne stranke. Visok državni uradnik je to, na očitek, da ne uporablja imen, v nekem nedavnem intervjuju takole utemeljil in upravičil: »V razporeditvi političnih opcij, o katerih govoriva, pa se lahko prepozna marsikdo, pa tudi drugi lahko vsakogar prepoznajo.«

Včasih pa, če je stvar zelo urgentna, pa časnikarji odvržejo vsak sram in tedaj beremo v odprtem tekstu o krivdi pomladnih strank za konfliktnost politične situacije, o veselju nad tem, da »pomladna fronta poka«, o zadovoljstvu, da se veča »razpoka, ki jo je prvi usekal Pucko«, o tem, da je njegova odločitev »v trenutku izvotlila velike ambicije pomladnega trojčka«. In tako dalje.

V tem in takem govorjenju je malo normalne človeške neposrednosti; vse je velika igra, tako značilna za postkomunistično stvarnost. Sem spada tudi sprenevedanje glede levega bloka. Jasno je, da levi blok obstaja še iz časov pred demokratičnim obratom in da obstaja med strankami komunističnega nasledstva globok, zgodovinsko utemeljen sporazum, nekakšna entente cordiale, ki končno večno jamči za akcijsko enotnost. Jasno je, da levi blok ne samo da obstaja, ampak da ima dvojno povezavo, z zgodovinskim spominom in interesom, s sedanjim današnjim političnim ekonomskim interesom, pri čemer je treba vedeti, da je interes beseda, ki ima pri ljudeh marksistične provenience nekakšen metafizični status. Levi blok je torej že obstajal, še preden so se začele prebujati prve sile, ki so pozneje uvidele, da imajo skupno težišče v demokratični ideji. In vendar je naše javno mnenje takšno, da je mogoče reči, da je bilo treba zaradi grupiranja pomladnih strank narediti tudi »na levici nekaj nasprotnemu bloku podobnega« in da je prvo »zlo v tem, da se je vzpostavil pomladni blok«.

Tako smo v postkomunističnem svetu soočeni z veliko igro, katere poglavitni cilj je ta, da se, kot smo videli, stvarem nadene nadomestna, fiktivna resničnost. Samo v taki resničnosti morejo namreč sile komunističnega nasledstva upati na trajnejši obstoj. Ko smo govorili o tem, kako spretno vodijo svojo igro, smo morda malo pretiravali. Ni njihova igra tako spretna, kot je igra njihovih protiigralcev nespretna. Res pa je, da je ljudi, ki so vpleteni v igro na levici, veliko in da so imeli dolgo in udobno učno dobo.

1.1.7. Sence dvojnega časa in dvojne igre

Bolj pomembno pa je na vsej stvari nekaj drugega. Zaradi manipulacije z videzom in resničnostjo, ki je dramaturški koncept igre na levici, je prizadeta primarna nevprašljivost življenjskega sveta okoli nas. Igralci na levici zabrisujejo resnično morfologijo časa tako, da zanikajo njegovo bistveno dvojnost, poleg tega ali pa prav zato pa so prisiljeni v dvojnost svoje lastne specifične igre. Netransparentnost nastopa jih drži v neidentiteti, toda to, da niso v identiteti, da niso to, kar so, ampak morajo biti vedno nekaj drugega, ne prizadene samo njih, ampak vso skupnost. Vsa družba postaja bolj in bolj nepregledna in nepredvidljiva in neobvladljiva: predvsem pa negotova. Negotovost je določilno stanje postkomunističnega sveta. Jósef Tischner takole zgoščeno opiše krizno stanje te družbe: »Obstaja dobro in obstaja zlo, nobeno pa ni gotovo. Obstajata resnica in neresnica, a ni gotovo, da je resnica resnica in da je neresnica njena potvorba. Obstaja lepota in njeno nasprotje, zaradi vsesplošne negotovo-[Stran 008]sti pa se med seboj zamenjujeta; negotovo je pravo, pa tudi nepravo; isto velja za moralo in nemoralo, za pekel in nebo. Kdo še zna razločevati med pogumom in silaštvom, med ironijo in cinizmom, med vero in bolno fantazijo? Kako je moglo priti do tega, da je izginila vsaka gotovost? Izginila je tedaj, ko je sočlovek postal lažnivec. Ko sem namreč enkrat obdan od samih lažnivcev, izgine tudi ‘moj čisti jaz’, zakaj tudi ta je osumljen laži. Celo prvinski vzgib gotovosti, ki nam je dan ob pogledu nase, nujno razpade.« Kar nam Tischner razkriva, je to, da vsesplošna dvojnost in manipulacija ob odsotnosti radikalnega spraševanja po resnici dela tudi našo lastno identiteto za vprašljivo.

1.1.8. Komunizem in vprašanje zaupanja

To je namreč naša osnovna izkušnja s komunizmom: da mu ne moremo zaupati, še več, da mu ne smemo zaupati. Zaradi njegove bistvene in permanentne dvojne igre. V našem kolektivnem spominu sta shranjeni dve podobi komunizma: ena ga prikazuje kot svetovno gibanje, ki je trdilo o sebi, da prinaša odrešenje, a je povsod, kjer se je uveljavilo, prineslo sužnost; druga pa pripoveduje o njegovem medvojnem posegu v slovenske razmere, ki je uspel zato, ker je zmogel prepričati dovolj ljudi, da se bori za narodovo svobodo, a se je potem izkazalo, da se bori za oblast. Tako strašne in izrojene igre s svetom si do sedaj ni upal začeti še nobeden. Ljudje s komunistično inspiracijo so si to upali. Dmitri Volkonogov pravi v biografiji o Trockem tudi tole: »Kljub nekaterim pomembnim razlikam so vsi trije, Lenin, Stalin in Trocki, imeli skupno vero v družbeno nasilje, prepričanje v absolutno gotovost samo ene ideologije in zavest, da imajo pravico do razpolaganja z usodo narodov.« »Razpolagati z usodo narodov« je tista oblika nihilizma, za katero bi bilo mogoče reči, da presega človeške možnosti. To je drznost (hybris), ki ukinja zadnjo človekovo razdaljo do sebe. Odslej je človek v celoti in brez ostanka pokrit s svojo voljo.

Natanko tako, z isto dramaturško veščostjo, so komunisti zaigrali tudi svoj odhod iz zgodovine. Ko jim je bilo milostno sporočeno, kaj so, niso hoteli razumeti časa obiskanja – poraz je vedno čas obiskanja – in niso hoteli vzeti na znanje sporočila zgodovine. Bila je to velika prilika, pretresljivo velika priložnost: kaj bi bilo bolj naravno kot to, da bi, brutalno soočeni z resničnostjo, to resničnost tudi priznali? Njihovo priznanje bi moglo biti moment – začetek premikanja – na gledanje na vsako vpletenost v zgodovino. Lahko bi ponudili svoje moči za obnovo opustošene duhovne in politične pokrajine! Toda namesto tega so prav na prizorišču te opustošene duhovne in politične pokrajine začeli z novo igro – z natanko isto predrznostjo kot vedno.

Spet so nas opozorili, da jim ne moremo zaupati. Zaupati jim tudi ne smemo, zakaj človeku ni dovoljeno biti neumnemu. To nezaupanje dosega dramatične razsežnosti. Denimo, da bi slovenska mesta zadel uničujoč potres, ali pa, da bi nad državo prišla kaka druga ujma; denimo nadalje, da bi – o čemer niti malo ne dvomimo – bili med prvimi in najbolj požrtvovalnimi reševalci ravno komunisti. Toda, ali bi bili v celoti in do kraja prepričani, da svoje pomoči ne bodo izkoristili za uresničenje katerega od svojih skrivnih načrtov? To nezaupanje ni samo dramatično, ampak tudi tragično, saj ni dvoma, da bi veliko, če ne večina teh reševalcev pritekla brez skrite misli. Toda, ali bi jim vseeno mogli zaupati? Enkrat so to namreč že naredili in noben zanesljiv znak – zanesljiv v pomenu ustrezen velikosti one prevare – še ni bil poslan iz njihovih kvartirjev.

1.1.9. Sodelovanje s komunisti – nikoli premagana skušnjava

Pametno, razumno, racionalno in modro bi torej bilo sprejeti praktično načelo, da komunistom (danes s tem imenom mislimo ljudi, ki jim je bila zaupana duhovna in politična očetna dediščina in ki so to dediščino na neki način tudi sprejeli) nikakor in pod nobenim pogojem ne gre zaupati. Toda pri tem se srečamo s paradoksom, pred katerim vsakič brez moči obstanemo, čeprav vidimo, da ga čas še ni nehal potrjevati. Vedno znova se najdejo posamezniki, skupine in gibanja, ki se prepustijo varljivi misli, da bo s komunisti mogoče enakopravno sodelovati. Ljudje, ki so hodili v šole, in ljudje, ki niso hodili v šole, učeni in neuki, posvetni gospodje in duhovni gospodje, zasebniki in politiki: vedno se pojavi kdo, ki se, prezirajoč smrt, vda ambiciji, da mu bo uspelo tam, kjer ni uspelo še nobenemu. Sled, ki jo komunizem na poti skozi čas pušča za sabo, je posuta s trupli neuspešnih ljubimcev, ki so pogum – močnejši kot vsa svarila pameti in vse izkušnje – plačali s smrtjo. Simpatije, ki jih je bila komunistična avantura deležna na začetku, še nekako razumemo, a sedaj – koliko let že pravi Cankar, da je ta burka stara – sedaj je to mnogo teže razložiti in opravičiti.

[Stran 009]

Tudi v Sloveniji. Najprej se je odtrgal od skupine in stekel naprej Kocbek – in padel. Potem je, ko se je po dolgem času ponudila prva priložnost, volontiral Peterle – in padel. Potem pa se je, še preden je utihnilo žalovanje za njegovim predhodnikom, odločil, da se žrtvuje, Podobnik, ne meneč se za rotenje, naj se za božjo voljo ustavi. Difficile est saturam non scribere!

1.1.10. Ne bi se bilo smelo zgoditi

V resnici gre za vprašanje, kako peljejo svojo igro sile na demokratski desnici. Za politiko na posocialistični levici smo že rekli in deloma tudi pokazali,– da je virtuozno prisebna. V nemogočem položaju so iz velike podrtije naredili kar čedno stavbo, čeprav se ji pozna, da je in da bo ostala provizorij. Njihov največji dosežek je to, da so preteklost, ki bi jih bila morala pokopati, preuredili tako, da sedaj od nje živijo. Za demokratsko desnico tega ne moremo reči. Specifična oblika njene nezadostnosti je v tem, da ne sprejema temeljne strukture časa, mogoče je tudi ne pozna. Temeljna struktura časa je njegova dvojnost in glede tega so si interesi levice in desnice koničasto nasprotni: za levico je življenjskega pomena, da se dvojnost časa pozabi, za desnico pa je življenjskega pomena, da dvojnost časa, ki je njegova temeljna resnica, stopi v zavest večine ljudi. Politična elita izvorno demokratičnih sil bi na tej dvojnosti morala graditi svojo politično praktiko. Tako bi uresničila dva pogoja, ki sta nujna, da ostane v soju zgodovinske resničnosti; vzdrževala bi svojo identiteto, vedno bolj bi vedela, kaj je, hkrati pa bi tako bistveno prispevala k preglednosti celotnega političnega prostora. Politika mora biti, kakor antični Antej z zemljo, povezana z resničnostjo. Njena zveza z resničnostjo je v nevarnosti zlasti takrat, kadar njena prisebnost degenerira v sentiment in iluzijo. To pa je tudi že klic k misli, k mišljenju, k razmišljanju. Tu ne moremo, da ne bi spet spomnili na Tischnerja: »Kdor misli, rešuje ljudi in njihov svet v njegovi resničnosti.«

Tu je sedaj na vrsti vprašanje, kako to, da prvaki Slovenske ljudske stranke, če ne drugega, niso postali pozorni na agresivni ton, s katerim so mediji na levici tirali stranko v zvezo z LDS. Ali niso opazili, da jih tako malo cenijo, da so jih v isti sapi, ko so govorili, da je »Peterle svojo priložnost za lep čas zakockal«, vabili nje same v zvezo, v kateri jih komaj kaj more obvarovati, da se ne bo z njimi zgodilo isto? In ko so govorili o veliki koaliciji iz leta 1992 kot o »politično briljantni ideji«, ali niso pomislili na končni facit te »briljantne ideje«? Ali niso postali pozorni, ko so se jim posmehovali, da so se »nesmiselno zacementirali v pomladnem trojčku«? Ali niso opazili, da je za vsem slabo prikrit parcialni interes, daleč od »ustvarjanja kritične javnosti«, za katero naj bi se novinarji po mnenju nekega urednika trudili? Predvsem pa, kako to, da se niso prebudili ob nekem gorostasnem stavku, na videz slučajno vrženem: »Sedaj, ko je tranzicije konec.« Konec tranzicije namreč pomeni konec dvojnega časa in konec upravičenosti obstoja demokratičnega bloka. S kakšnimi arijami so si dovolili polniti ušesa, da niso ničesar slišali?

Za prihodnost velja predvsem to, da je nenapovedljiva. Ne ve se natanko, kakšne posledice bo imel nepričakovani korak, ki ga je naredila SLS. Včasih je zgodovina usmiljena. Kakor življenje ne kaznuje čisto vsake avanture, tako je ne kaznuje tudi zgodovina. Vendar ne bomo ničesar olepševali, spomnili se bomo vsega, kar smo v tem komentarju napisali, in rekli: Zgodilo se je nekaj, kar se nikakor ne bi bilo smelo zgoditi. A se hkrati ni zgodilo nič takega, kar bi bistveno prizadelo slovensko pomlad. Samo malo pozneje bo zato prišel čas, ko, kot pravi Prešeren, »veselje spreleti naturo celo«. Škoda, a nič hudega.

2.1.1.

DR. JANEZ PODOBNIK

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE

LJUBLJANA, ŠUBIČEVA 4

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

1000 LJUBLJANA, RESLJEVA, 14/V

6. JANUARJA 1997

Spoštovani gospod predsednik!

Nova slovenska zaveza je sklenila, da Vas seznani s svojimi pogledi na nekatere stvari politične narave, ki so posebej vezane na Vašo visoko službo in bi utegnile nemalo vplivati na prihodnost slovenske države in njene demokratične kulture. Vemo, da ste do vratu zasuti z neodložljivimi opravili, a Vas vseeno prosimo, da toliko časa posvetite temu besedilu, da bo moglo stopiti v Vas s svojim sporočilom. Še preden pridemo k stvari, bi Vam radi izrazili svoje človeške in državljanske simpatije, ki izhajajo iz spoznanja o zahtevnosti in odgovornosti službe, ki ste jo pogumno vzeli nase. Vse, kar bomo v naslednjem rekli, je dobronamerno, tako kakor vemo, da so dobronamerne tudi Vaše odločitve in Vaša dejanja.

Ko boste prebrali to besedilo, Vas prosimo, da ne pozabite, da se je Nova slovenska zaveza odločila zanj zato, ker živi v soju nekega zgodovinskega dogajanja, ki se visoko dviga nad gabarit naše preteklosti in ki njegova tragična velikost dovoljuje, da ga nosimo v sebi samo tako, da se spomin nanj spreminja v skrajno izostreno zavest prisebnosti, zrelosti in odgovornosti. Tako oblikovana zavest naj bi bila norma vsake prihodnje slovenske politike. Ne nazadnje pa smo se odločili za to pisanje tudi zato, ker je veliko, morda večina naših članov in simpatizerjev Vaših volivcev in volivcev Vaše stranke.

Politika je igra moči. Politika je sicer tudi stvar poštenosti, dobronamernosti, miru in pravičnosti, a bo vse to politika lahko dosegla samo v posesti moči. Zadnji človek in zadnji volivec na dnu duše to ve in zadnji človek in zadnji volivec pričakuje in zahteva, da to vedo tudi ljudje, ki so se ponudili in jim je bilo dovoljeno, da stopijo na kapitanski most. Ljudje, ki se bavijo s politiko, se morajo naučiti politično misliti in politično govoriti. In ker je mišljenje kakor feniks, ki se lahko dvigne in vstane iz lastnega pepela, se je za tako misel in tak govor vedno mogoče odločiti. A odločiti se je treba, zakaj samo političen govor, ki izhaja iz politične misli, daje ljudem varno zavest, da je krmilo države v poklicanih rokah.

Gospod predsednik. Vaš govor na slavnostni akademiji ob dnevu samostojnosti v Cankarjevem domu 26. decembra lani nas ni pustil brez nekih želja po drugačnem in boljšem. Čeprav je bil pri občinstvu lepo sprejet, Vam vseeno predlagamo, da ne dovolite, da Vas prevzamejo površinski odzivi. V notranjosti, tam, kjer se stvari dogajajo zares, so ljudje realisti in umanjkanje stvari, ki jih določen čas in določen prostor zahtevata, ne ostane neregistrirano. Vaše prizadaevanje, da bi bili sprejemljivi za vse strani, ste morali plačati tako, da ste za gradbeni material svojega govora uporabili tako imenovane dobre besede, a je to šlo na škodo profila, ki je za politika predragocen, če ne že nepogrešljiv. Posebej je bil tako prizadet Vaš ekskurz v zgodovino, ki je bil nujno šablonski. Manjkal mu je dinamizem novega in svežega uvida, manjkala je nova organizacija narodove preteklosti, ki bi izhajala iz intenzivnega razumetja sedanjega časa. Morda si niste zastavili pravih vprašanj. Vprašanja so pobožnost uma, kot je nekdo rekel, in pogoj za prihod rodovitnih misli.

A to so splošne zadeve. O okviru stvari, ki posebej zanimajo Novo slovensko zavezo, pa bi Vas radi opozorili na tri konkretne stvari v Vašem govoru, ki ne bi mogle obstati pred kritično in preiskujočo mislijo. Vse tri so povezane z interpretacijo preteklosti.

Ko ste govorili o naši zgodovinski poti, ste našteli njene standardne postaje, pri čemer niste pozabili na “osvobodilni boj, ki nas je uvrstil v krog protifašističnih držav”. Če bi rekli, da smo ob taki oceni imeli pomisleke, bi rekli premalo, saj je interpretacija “osvobodilnega boja” v obliki, kot ste jo ponudili, ena od prvin komunistične ideologije. Slovenci smo, gospod predsednik, bili v “krogu protifašističnih držav” že pred vsakim “osvobodilnim bojem”, saj nas je napadla fašistična Ital-[Stran 011]

Figure 4. Svetli in temni loki Mirko Kambič

ija in nacistična Nemčija in smo imeli v Londonu begunsko vlado v krogu “protifašističnih držav”. Noben enobejevski “osvobodilni boj” ni bil potreben za dokazovanje naše protifašističnosti. “Osvobodilni boj” je bil potreben nekim ljudem. Potrebovali so ga in na noge so ga postavili “demoni revolucije”, da so nas spravili pod oblast tretjega od totalitarnih bratov, ki so določili usodo dvajsetega stoletja. Slovenci smo bili protifašisti po svoji tradicionalni kulturi, pa tudi po svojih političnih odločitvah prej in takrat.

Ko ste v govoru prišli do novejšega časa – in to je druga reč, na katero bi Vas radi opozorili – ste omenili “sinove in vnuke” nekdanjih nasprotnikov, ki so “ne glede na svetovnonazorska, ideološka in politična prepričanja tako na plebiscitu kot v osamosvojitveni vojni za Slovenijo skupaj, enotno nastopili in izkazali enotno državljansko voljo”. Ta trditev na prvi pogled ni v nasprotju z dejanskim stanjem, če pa jo pogledamo natančneje, pa daje zamegljeno ali premaknjeno sliko, ki je mogla nastati samo v odsotnosti analitične in razločevalne volje avtorja. Trditev namreč enači vse “sinove in vnuke” in jih postavlja v isto vrsto in daje vsem enako priznanje za njihovo patriotsko in državljansko vedenje. V resnici pa logika njihovih položajev še zdaleč ni bila enaka. Za tiste “sinove in vnuke”, ki so bili žrtev takšne ali drugačne, večje ali manjše totalitarne represije, sploh ni bilo vprašanje, kako se bodo odzvali na dilemo, ki seje pojavila. Balkanska komunistična država ni bila njihova država. Poklon bi morali dati “sinovom in vnukom” revolucionarjev, ki so bili nosilci represije. Njim bi morali dati priznanje – in na ta način izraziti presenečenje – da so se v zadnjem trenutku premislili in podprli plebiscit in da so se nazadnje le odločili, da osvobodilni vojni vsaj nasprotovali ne bodo, če je že ne bodo podprli.

Tretja in najvažnejša reč pa je bila ta, da v zgodovinskem delu govora, v katerem ste govorili o tem, kako smo prišli Slovenci v sedanji čas, niti z eno besedo niste omenili slovenskega holokavsta. To lahko pomeni le dvoje: ali je nad Vami zmagala za trenutek oportunistična misel ali pa holokavst ni stopil pred Vas v svoji grandiozni in presežni obliki. Holokavst tako zelo izstopa iz območja skušenega in predvidljivega, da ga ne moreta zajeti ne filozofski diskurz ne umetniški uvid. Vsak poizkus, da bi ga človek doumel, se konča v nemoči. Samo čutimo, da je bil in da je. Vemo tudi to, da je bil holokavst velika slovenska biološka rana in zato politično dejstvo, če je sploh kdaj bilo kako dej-[Stran 012]stvo politično. Sprašujemo se zato, kako to, da se Vas ni dotaknil – kot človeka in kot politika. Kako to, da niste nikoli pomislili, da bi bil lahko – kot extremus necessitudinis casus – v svoji presežni velikosti edinstveni vzgon k očiščenju in utrditvi slovenske zavesti?

Nazadnje je tu še neka reč, o kateri pravzaprav govorimo neradi. Ne moremo je namreč razumeti kot nekaj, kar človek v naglici pozabi ali opusti, kot nekakšen spodrsljaj, ki gaje mogoče opravičiti, saj se človeku navsezadnje lahko vse zgodi. Tu smo namreč že na črti, kjer zadenemo ob krivico, na meji, kjer se začenja območje krivde. Na slavnostno sejo Državnega zbora ob dnevu samostojnosti ste povabili predstavnika ZZB, nobenega povabila pa ni dobila NSZ. Zakaj ste to naredili? Res, zakaj? V Državnem zboru seje tako vzpostavilo groteskno stanje: NSZ, ki se bori za ponižane in razžaljene, za človeške pravice tisočev, ki ne morejo govoriti; ki je, tako nekoč kot danes, storila vse, da zmaga stvar demokracije, NSZ je bila brutalno odrinjena. Pač pa so bili tam predstavniki sil, ki so, polaščene od demonov, revolucije tirale narod v dolgotrajno in akutno nesrečo, katere posledice še trajajo in so nepredvidljive. Kako seje to moglo zgoditi? Kako to, da predsednik, ki izhaja iz izvirno demokratične stranke, ni imel v sebi te moči, da bi vsaj na simbolni ravni pokazal z neko gesto, da je pripravljen končati državljansko vojno. Ali bi bilo bistveno drugače, če bi zboru predsedoval Potrč? Vi ste bili vzgojeni, blagi in ste gradili mostove. Toda na čigav račun? In ali so ti mostovi taki, da peljejo do kakšnih cest na oni strani? V mislih imam stavek, ki ga je zapisal Leszek Kolakowski v razpravi Moderna na zatožni klopi: Čisto mogoče je, da sta spoštljivost do mrtvih in spoštljivost do živih – do življenja sploh – nedeljivi. In kaj potem?

Prepričani smo, da nam ne zamerite besedi, ki smo jih tu napisali. Tudi mi Vam tega, o čemer smo govorili, ne zamerimo. S svojim besedilom smo hoteli dati majhen prispevek k temu, da svet ne bi bil tako nespodbuden prostor, kot je. Ali ste tudi Vi prebrali novico, da je v prvih petih dneh tega leta šestnajst Slovencev naredilo samomor? Ali se Vam ne zdi, da je čas za novo politiko?

Nazadnje bi Vam radi zagotovili, da smo z Vami. Z Vami borno tudi takrat, kadar ne boste mogli delati tako, kakor bi mi pričakovali in želeli. Vemo namreč, da je politika prostor možnega. A vemo tudi, da je tudi v tem prostoru mogoče dostojno in celo dostojanstveno ravnati.

3.1.1. Razgledi po Menišiji

Ko se po položnem pobočju Zalake vzpenjamo od Dobca proti Kožljeku, nas pritegne lepota pokrajine, ki se odpira pred nami. Prav blizu sta vasici Dobec in Bezuljak. S snegom pokrite senožeti pod nami se bleščijo v januarskem soncu. Ob vznožju gozdnate Slivnice se stiskajo Begunje in malo naprej Cerknica. V kotu med Slivnico in Javorniki se kot kos srebrnega ogledala leskeče zaledenela površina Cerkniškega jezera. V daljavi na jugu se komaj vidi beli vrh Snežnika. Radi bi pogledali v Grahovo in na Bloško planoto, toda široka gmota Slivnice nam ju zakriva. Le nekaj serpentin nas še loči od male planote, ki se imenuje po vasici Kožljek. Na severni strani te planote se dviga skoraj 1000 m visoki Vinji vrh, na njegovi osojni strani pa izvira Borovniščica in se skozi Koželjski graben in slapove v Peklu spušča proti Borovnici.

Spokojen mir zimskega poldneva pretrga glas zvona v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Bezuljaku in kmalu se mu pridruži še zvon svetega Lenarta v Dobcu. Naše misli se obrnejo v daljno preteklost, v 13. stoletje, ko so davni predniki v Begunjah gradili prvo cerkev. Menihi kartuzijani iz Bistre pri Borovnici so bili več stoletij duhovni oskrbniki in tudi zemljiški gospodje teh krajev, zato se jih je prijelo ime Menišija, prebivalci so pa postali Meniševci. Ime se je obdržalo do danes, kot so se obdržale cerkvice po teh vaseh kljub mnogim naravnim in drugim ujmam, ki so jih v daljni in bližnji preteklosti morali pretrpeti Meniševci. Res, tudi in še posebno v bližnji preteklosti.

Starejši ljudje teh krajev še pomnijo, kako se je 27. julija 1942 ponoči nad Menišijo razbesnela strašna nevihta. Pravijo, da ne prej ne kasneje ni bilo take. Morda je podoba tiste [Stran 013]nevihte v spominu Meniševcev dobila nenavadne dimenzije tudi zato, ker se je združila s sliko krvave revolucije, ki je prav med tistim grmenjem in bliskanjem v Menišiji pokazala svoj pravi obraz. O tej nevihti in o dogodkih tiste viharne noči bo govorila tudi naša zgodba. Z njo želimo položiti vsaj nekaj kamenčkov v mozaik prave zgodovine Meniševcev, kjer manjka še marsikateri delček in čaka na umetnika, ki bo imel dovolj znanja, predvsem pa spoštovanja do resnice.

3.1.2. V Begunjah dobijo kovača

Pred prvo svetovno vojno in še tudi med obema vojnama je bila kovaška obrt za naše kmečko podeželje zelo pomembna. Kovačeva roka je bila potrebna pri kmečkih vozovih, plugih, različnem drugem orodju, pa tudi konji in voli bi brez kovača bili bosi in bi težko vzdržali vsakodnevno delo na polju ali pa naporne vožnje pri spravilu lesa iz gozdov. Begunjci so bili kar zadovoljni, ko so leta 1911 slišali, da se bo k njim priselil mladi kovač Janez Hiti iz Grahovega, ki se je obrti naučil doma pri očetu, kjer so se poleg kmetije ukvarjali tudi s kovaštvom.

Ob prihodu v Begunje je bil Janez star dvaindvajset let. S seboj ni prinesel drugega kot pridne roke, pogum in trdno vero. Najel si je delavnico in stanovanje. Skrbno je opravljal svojo obrt in varčeval prigarani denar. Tik pred začetkom prve svetovne vojne je sredi Begunj kupil skromno domačijo. Kmalu nato je bil vpoklican v vojsko. Po vojni se je vrnil v Begunje in si uredil poleg svoje hiše za tisti čas kar moderno kovačijo. Leta 1919 se je poročil s Frančiško Jurca iz Gorenja pri Postojni. Že leta 1920 se jima je rodil sin Janez, nato so se zvrstili še Vika, France, Vinko, Ana, Pavla in leta 1933 Lojze. Pri rojstvu tretjega otroka se je mati hudo prehladila in od tedaj ni bila več zdrava. Vendar je do konca marljivo delala in skrbela za številno družino. Pri zadnjem otroku so jo nekateri resno nagovarjali, naj se mu iz zdravstvenih razlogov odpove, toda ona jih je odločno zavrnila. Ko je potem komunistična revolucija pogoltnila tri sinove, je prav najmlajši, ki je bil tedaj še otrok, ostal opora staršem. Pred poroko je bila Frančiška v gospodinjski šoli pri šolskih sestrah v Šmihelu pri Novem mestu. Ta šola ji je kasneje zelo koristila. Bila je dobra gospodinja in skrbna vzgojiteljica. Otroke je navajala k delavnosti in redoljubnosti, pot vere pa jim je kazala predvsem s svetlim zgledom. Prav gotovo je bila njena velika zasluga, da je bilo ob praznikih pri hiši vedno prijetno razpoloženje, ki je kasneje, ko so otroci nekoliko odrasli, privabljalo tudi njihove vrstnike in prijatelje. Kljub obilnemu delu je večkrat vzela v roke knjigo Hoja za Kristusom in kaj prebrala iz nje. Dve njeni sestri sta bili pri zagrebških usmiljenkah in mati je otrokom večkrat govorila, kako lep poklic sta si izbrali.

Oče Janez je bil do otrok strog in so se ga skoraj bali. Od jutra do večera so iz kovačije na koncu hiše odmevali udarci njegovega kladiva. Bližnji in daljni kmetje so vodili k njemu podkovat konje in vole. Pomagali so mu pri delu, saj je bilo treba konju ali volu pridržati nogo, da je kovač nanjo lahko namestil in pribil podkev, obenem so se pa tudi pogovarjali o domačih dogodkih in o visoki politiki. Vedeli so, da je Janez razgledan, saj je imel naročene skoraj vse časopise od Slovenskega doma do Domoljuba in Bogoljuba. Bil je v odboru cerkniške Hranilnice in posojilnice, zato je bilo tudi glede denarja dobro slišati njegovo mnenje. Ko je župnik Ježek začel razmišljati o gradnji prosvetnega doma v Begunjah, je bil kovač med prvimi, ki so njegovo zamisel podprli in potem pri gradnji ves čas požrtvovalno pomagali. Zavedal se je, da bodo v tem domu tudi njegovi otroci imeli možnost za razvedrilo, predvsem pa za pravo krščansko vzgojo in izobrazbo. Vneto je sodeloval pri gradnji in kasneje tudi v ožjem odboru prosvetnega društva. Ko so otroci videli očeta, kako je sodeloval pri gradnji doma, so nehote tudi sami začutili pripadnost in jim ni bilo treba o tem več veliko govoriti.

Kljub očetovemu vsestranskemu delovanju družina in obrt nista trpeli. Kakor hitro so sinovi nekoliko odrasli, so že pomagali v kovačiji in se tudi sami naučili kovaškega dela. Seveda šole zaradi tega niso zanemarjali. S prihranki je oče kmalu poplačal dolg, ki ga je naredil ob nakupu domačije, pa še dokupil je nekaj zemlje, da so lahko redili dve kravici in tudi drva so imeli v svojem. Lotil se je prezidave hiše in jo tako preuredil, da je bilo v njej za številno družino dovolj prostora; dekleta so imela dve sobi na podstrešju, v pritličju je pa bila fantovska soba, spalnica za starše, pa še hiša, kuhinja in shramba. Sosedje in znanci so ga občudovali zaradi njegove delavnosti in ga večkrat svarili: »Kovač, preveč se ženeš. Ti ne boš učakal petdeset let.«

Toda oče Janez je garal naprej. Pred drugo vojno so mu pri delu že krepko pomagali sinovi Janez, France in Vinko. Tega je bil posebej vesel. Janez bi bil rad šel v Ljubljano v šolo, pa tedaj ni bilo sredstev. Čeprav je v ko-[Stran 014]

Figure 5. Hitijeva družina leta 1941 – Oče Jnez, Lojze, mama in Pavla; zadaj Vinko, France, Janez, Vika in Ana

vačiji delal po dvanajst ur na dan, je še vedno našel čas za knjigo. Z veliko vnemo je delal pri prosvetnem društvu. Ko so fantje ob neki slovesnosti streljali z možnarji, so bili premalo previdni. Janezu je plamen eksplozije udaril v obraz. Odpeljali so ga v bolnico v Ljubljano. Bili so v skrbeh, kaj bo z njegovimi očmi, toda vse se je dobro izteklo. Po vrnitvi iz bolnice je Janez navdušeno govoril o sestrah usmiljenkah, ki so mu stregle, in trdil, da bi zagotovo vstopil v njihov red, ko bi bil dekle. Franceta je včasih obdelovanje železa bolj vleklo kot knjige. Bil je bolj nagnjen k tehniki in športu. Pa je bil kljub temu izredno duhovit in je imel prijatelje celo med begunjskimi študenti. Dekleta so pomagala mami pri gospodinjstvu, pri varstvu mlajših bratov in sester ter pri kmečkih opravilih. Najstarejša Vika je šla včasih v dnino h kmetu, ko je bilo treba z delom odslužiti za oranje ali za dovoz drv iz gozda.

Čeprav Kovačevi niso bili revni in so opravljali važno delo v takratni begunjski »proizvodnji«, so se sami prištevali k malim ljudem. Kruha jim res ni manjkalo, toda v kašči ni bilo pšenice ne sadja na domačem vrtu in tudi svoje vprežne živine niso imeli. Zdi se, da so prav v zadnjih letih pred vojno in revolucijo polagoma začele izginjati razlike med bolj premožnimi in manj premožnimi vaščani. V prosvetnem društvu so se družili mladi iz izrazito kmečkih in manj kmečkih družin in skupaj študirali cerkveni nauk o socialnem vprašanju. Pri pevskem zboru, v Fantovskem odseku ali v Dekliškem krožku ni bil pomemben njihov premoženjski status, ampak naravni talenti in volja za delo. Očeta Kovača so tudi največji kmetje cenili, ker je pošteno opravljal svojo obrt in bil tudi sicer razgledan in preudaren.

Prazniki so bili pri Kovačevih vedno doživeti in prijetni. Kako lepo je bilo na sveti večer! Že popoldne je utihnil ropot v kovačiji in kovači so se umili in preoblekli. Zvečer so pokadili hišo, kovačijo, hlev in kozolec in odmolili rožne vence. Po večerji so vsi ostali v hiši ob topli peči. Zapeli so kako božično pesem, potem so se pa pogovarjali. Nekateri so se zabavali z branjem. V hiši je bil poseben vonj po tlečem lesu in od jaslic v kotu je prihajala božična skrivnost.

Mir in zbranost svetega večera in božičnega dneva sta se na Štefanovo sprostila v radoživem veselju. Kovačeva hiša je bila polna begunjskih fantov, Janezovih in Francetovih prijateljev. Koliko so si imeli povedati! Tisti, ki so bili v ljubljanskih šolah, so še bolj uživali v domačem ozračju kot oni, ki so bili vedno doma. Najbrž so nekatere pritegnila tudi Kovačeva dekleta, toda v svojem zadržanem obnašanju tega niso pokazali.

[Stran 015]

Nobenih razlik ni bilo med njimi; študenti se niso ponašali s svojim znanjem in kmečki ne s svojimi grunti, vse je družila mladost in iskreno veselje. Podoben »shod« kot na Štefanovo je bil pri Kovačevih tudi na velikonočni ponedeljek. Takrat so fantje sekali pirhe, zraven se pa šalili in pogovarjali. Nihče tedaj ni mislil na hudourne oblake, ki so se že zbirali na obzorju.

3.1.3. Begunjska kovačnica katoliške prosvete

Naša slika življenja meniševske mladine v času med obema vojnama bi bila brez poročila o begunjskem prosvetnem društvu zelo pomanjkljiva. Že v prejšnjem poglavju smo govorili o gradnji prosvetnega doma, ki je bila zaključena leta 1930. Seveda je bilo Katoliško prosvetno društvo v Begunjah ustanovljeno že mnogo prej. Kot zanimivost naj omenimo, da so na občnem zboru društva leta 1936 govorili o proslavi 25-letnice, potem so pa ugotovili, da je bilo društvo ustanovljeno že leta 1909. Zanimivo je tudi poročilo župnika Ježka o zatrtju Prosvetne zveze in vseh njenih društev februarja 1933. Dekret o razpustu begunjskega društva sta župniku prinesla dva orožnika iz Cerknice. Naredila sta preiskavo v župnišču in v prosvetnem domu, kjer sta predvsem želela pogledati društveno premoženje. Ko jima je župnik pokazal sklep društvenega odbora iz leta 1930 o prenosu doma in drugega društvenega premoženja na farno cerkev sv. Jerneja v Begunjah, sta z dolgim nosom odšla. Dom so tedaj začeli imenovati cerkveni dom, prireditve v njem pa so imeli pod okriljem bratovščine sv. Družine in Katoliške akcije. Ko je junija 1935 absolutistična vlada v Beogradu padla, so bila prosvetna društva v Sloveniji spet dovoljena. V Begunjah so ta dogodek proslavili s posebno slovesnostjo. Fantje in dekleta so v nedeljo popoldne prišli k večernicam v narodnih nošah, potem pa s cerkniškimi fanfaristi na čelu prikorakali v nabito polno dvorano. Sledila je akademija, pri kateri je Janez Hiti krepko recitiral pesem Vstati je čas, govorili pa so župnik Ježek, profesor Šušteršič z Rakeka in Mirko Javornik. Za zaključek je cela dvorana zapela pesmi Hej, Slovenci in Povsod Boga.

Gotovo je laže opisati razne zunanje slovesnosti kot pa notranje življenje društva, ki je predvsem vplivalo na oblikovanje mladih ljudi. Ko so na občnih zborih društva in ob drugih prilikah pregledovali svoje delo, so večkrat poudarili, da je bolj kot zunanje manifestacije važna notranja poglobitev in ozaveščanje članov. Veliko važnost so pripisovali predavanjem in knjižnici. Knjižničar je bil vedno član ožjega odbora društva. Na občnem zboru leta 1940 je o delu društvene knjižnice poročal Janez Hiti. Knjižnica je tedaj imela več kot 400 knjig. V času med dve-[Stran 016]

Figure 6. Hitijevi otroci leta 1935 – Od desne Janez, Vika, France, Vinko, Ana, Pavla in Lojze

ma občnima zboroma je bilo izposojenih 407 knjig. Iz dnevnika društvene pošte vidimo, da so 3. marca 1940 iz Ljubljane prejeli osem izvodov knjige Ukrajina joka, ki je govorila o krvavi revoluciji v Ukrajini.

Fantovski odsek so v Begunjah ustanovili leta 1932 kot del prosvetnega društva in kot nadomestilo za zatrtega Orla. Leta 1937 je takratni predsednik odseka Jože Kranjec iz Dobca takole poročal o enoletnem delu: Odsek ima 36 članov. Imeli smo 20 sestankov in 3 seje. Na sestankih je bilo 26 predavanj in 40 deklamacij. Celjski fantovski tabor je razgibal tudi nas, da smo se sredi najhujšega poletnega dela naučili novih vaj in potem z njimi nastopili v Cerknici in v Logatcu. Priredili smo dva kolesarska izleta: na Sušak in k Novi Štifti; oba sta lepo uspela. Upamo, da bomo kmalu postali samostojno društvo. Manjka nam samo še ime Orel, potem bomo imeli to, kar nam je bilo pred osmimi leti po krivici odvzeto.

Delovanje Dekliškega krožka pri begunjskem prosvetnem društvu smo omenili že v prejšnji številki Zaveze v sestavku o učiteljici Anici Drobničevi. V letu 1936/37 je na primer ta krožek imel 24 predavanj, članice so skupno poromale k Novi Štifti in obiskale v Ljubljani grob škofa Jegliča.

Pri izbiri iger, ki so jih igrali v begunjskem domu, so vedno mislili na to, da bi z njimi tudi vzgajali in plemenitili. Zabava in dobiček nista mogla biti glavni in edini namen predstav begunjskega društva. Nekajkrat so imeli igro tudi na sveti večer, toda kmalu so spoznali, da mora biti za ta večer res primerna vsebina, sicer je bolje, da podoživljajo božično skrivnost ob domačih jaslicah.

Poleg iger so se v domu vse leto vrstile prireditve in akademije, ki jih je pripravilo prosvetno društvo: miklavževanje, akademija na čast Brezmadežni, akademija na praznik sv. Jožefa, materinski dan in zadnja leta pred okupacijo tudi »narodnoobrambna« ali izseljenska prireditev na izseljensko nedeljo. Pri materinskem dnevu so se fantom in dekletom prosvetnega društva pridružili tudi šolarji. Učiteljica Drobničeva, ki je bila duša teh prireditev, je znala vse lepo povezati, da so bili zadovoljni tako gledalci kot tudi igralci. V poročilu o akademiji 8. decembra 1937 zasledimo, da je imel govor Janez Hiti, Kovačev iz Begunj. Vsako tako prireditev so popestrili pevci pod vodstvom Anice Drobničeve.

Ko so bili 28. in 29. junija 1936 v Mariboru Slomškovi dnevi, so imeli v Begunjah Slomškovo proslavo z geslom: Vera bodi vam luč, materina beseda pa ključ do prave omike. 7. novembra 1937 so imeli Krekovo proslavo; pri tej pa so se spomnili tudi v tem letu umrlega škofa Jegliča in mladega katoliškega študenta Rudolfa Dolinarja, ki je bil kot zaveden Slovenec in kristjan ubit junija 1937.

Z navedenimi podatki smo skušali bralcem vsaj površno približati delo in življenje prosvetnega društva. Seveda bi bilo treba še mnogo povedati. Pozimi so fantje in dekleta študirali socialno vprašanje v luči krščanskega nauka in v njih se je utrjevalo prepričanje, da je mogoče brez nasilja odpraviti krivične razlike v družbi.

Pri zavzemanju za življenje po krščanskih načelih so v begunjskem prosvetnem društvu večkrat omenili Katoliško akcijo. Vemo, da so imeli v Begunjah fantovsko Katoliško akcijo in da je bil njen predsednik Janez Hiti. Nehote se nam zastavlja vprašanje, kaj je pravzaprav bila Katoliška akcija in kako je delovala v podeželski fari. Če je prosvetno društvo opravilo toliko dela, če so poleg prosvetnega društva imeli še Marijino družbo, ali je Katoliška akcija sploh bila potrebna. O kmečki Katoliški akciji vemo zelo malo, kajti začela se je le nekaj let pred okupacijo in večina njenih članov je bilo potem pomorjenih, vendar si upamo trditi, da je bila to izrazito verska organizacija. Njen namen je bil vzgojiti v fari nekaj resnično globokih, doslednih in razgledanih kristjanov, ki bi potem z besedo, predvsem pa z zgledom in molitvijo vplivali na okolje, postali naj bi nekakšni misijonarji v svoji okolici. Vsi sestanki, vse izobraževanje, vsa vzgoja so vodili k temu cilju. K razgledanosti je gotovo spadalo tudi poznavanje komunizma kot veri sovražne ideje, kot organiziranega brezboštva, kar je v resnici bil. Da je bil namen Katoliške akcije izrazito duhovnega značaja, je s svojo smrtjo dokazal tudi Janez Hiti, ki je še v smrtni nevarnosti bolj skrbel za duše svojih preganjalcev kot pa za lastno življenje. Ob tej misli se lahko kdo tudi pomilovalno nasmehne, toda s tem še ne ovrže naše trditve, da je iz Katoliške akcije in prosvetnih društev, te kovačnice dobrih in plemenitih ljudi, zrasel cvet našega naroda.

3.1.4. Dva svetova ob začetku okupacije

Aprila 1941 je bila Slovenija okupirana. Menišijo so zasedli Italijani, ki so že prej bili v bližini. Mnenje Meniševcev o italijanski okupaciji so z enim stavkom povedala dobška dekleta, ko so jih italijanski vojaki vabili na ples: »Me bomo plesale takrat, ko boste vi [Stran 017]

Figure 7. Skupina begunjskih Orlov leta 1930 – V sredini župnik Ježek, v zadnji vrsti tretji z leve Janez Hiti

odšli.« Le kdo je verjel, da bo Slovenija odslej za vedno italijanska?

Življenje v fari je bolj ali manj normalno teklo naprej. Župan Kranjc je tudi pod novimi oblastniki opravljal svojo službo. Ljudje so bili zadovoljni, da na njegovo mesto ni prišel kak tujec. Učiteljica Drobničeva je še naprej učila pevce. Ker niso nastopali v dvorani, so toliko lepše peli v cerkvi. Ko je od nekod prišla vest, da bodo Italijani zaplenili društveno knjižnico, je Janez Hiti, ki je bil še vedno knjižničar, večino knjig prinesel domov. Namesto v dom so ljudje potem v nedeljo po maši hodili h Kovaču in si izposojali knjige, kot da se ni nič zgodilo. Poleti leta 1941 se je med ljudmi začelo šušljati o uporu proti okupatorju in o »četnikih«. Nekateri begunjski fantje, med njimi tudi Kovačevi, so bili navdušeni. Govorili so, da se bodo vključili v odpor, ko se jim bo ponudila prilika. Očetje so jih svarili, naj bodo previdni, naj se ne prenaglijo. Niso veliko vedeli o »četnikih«, pa so vendar po nekih znakih sklepali, da jim ne morejo zaupati.

O teh »četnikih« nam nekaj pove Stane Semič – Daki, doma z Blok. V svoji knjigi Najboljši so padli pripoveduje, kako je bil v pomladi leta 1936 poklican služit vojaški rok v planinski polk v Kraljevico pri Sušaku. Že jeseni istega leta je dobil mesec dni dopusta in šel na Gorenjsko, kjer je živel kot brezposeln, preden je odšel k vojakom. Tu je srečal znanca, ki je bil povezan s komunistično partijo. Po njegovem nasvetu je namesto nazaj v Kraljevico odšel čez mejo in se znašel v španski državljanski vojni. Po porazu španske revolucionarne vojske je septembra leta 1940 prišel v Francijo v taborišče mednarodnih brigad. Kmalu je pobegnil in po čudnih zvezah ter napornih dogodivščinah prišel prek Nemčije in Avstrije z jugoslovanskim potnim listom, ki ga je dobil v Parizu, k svoji sestri v Zagreb. »Imel sem pač le eno možnost, da se skrijem pri sestri in počakam vojno. Bil sem prepričan, da bo Nemčija kmalu napadla Jugoslavijo. Zato je komunistična partija tudi želela, da se vsi ‘španci’ čim prej vrnemo domov«

20. aprila 1941 se je Daki pred Nemci in ustaši umaknil v Ljubljano k drugi sestri, ki je stanovala v Kolodvorski ulici. Povezal se j e z organizacijo in 10. julija je od dr. Aleša Beblerja prejel navodila za odhod v partizane. Kot »španec« je bil nekoliko samozavesten in je dr. Beblerja vprašal, od česa bodo v gozdu živeli. Dobil je oster odgovor: »Saj vam govorim, da vaša naloga ni samo boj proti okupatorju, ampak tudi politično delo med kmeti in ljudmi, koder boste hodili.« Konec julija 1941 je bil že na Molniku in tam je med dvajsetimi oboroženci spet našel dva »španca«. 6. avgusta jih je obiskal Boris Kidrič. Celo uro so sta-[Stran 018]

Figure 8. Praznik begunjske prosvete leta 1940 – V sredini Janez Hiti

li na dežju, ko jim je govoril, nato pa jih je pozdravil s stisnjeno pestjo. Naslednji dan se je molniška skupina razdelila in Daki je z enim delom odšel na Mokrc. Italijani jih tedaj še niso preganjali in včasih so se skoraj dolgočasili.

Prav tedaj so zvedeli, da prideta na Kurešček škof Rožman in ban Natlačen v spremstvu karabinjerjev in civilnih policistov. Takoj so se odločili za akcijo in se naslednji dan zgodaj zjutraj odpravili na Kurešček. Imeli so nalogo, da streljajo samo na spremstvo, škofa in bana pa ujamejo živa. Ta dan so zaman čakali. Drugi dan so imeli navodilo, naj Natlačena ujamejo ali ubijejo, škofa pa spustijo v Ljubljano. Že od daleč so jih zagledali. Ko so skoraj že začeli streljati, je k zasedi od druge strani prisopihal politkomisar in ustavil akcijo, češ da je tako sklenila OF. Partizani so bili zato zelo nejevoljni.

Ne mislimo raziskovati, koliko je ta dogodek sploh resničen. Nas zanima razmišljanje fantov, ki so bili v zasedi. Očitno niso imeli nobenih pomislekov glede napada na oba dostojanstvenika, čeprav nista bila Italijana. Odkod tako prepričanje, da sta škof Rožman in ban Natlačen njihova nasprotnika? Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je nastal iz Vrhovnega plenuma OF, je 16. 9. 1941 izdal Odlok o zaščiti slovenskega ljudstva: »Izdajalci se kaznujejo s smrtjo … S smrtjo se kaznuje, kdor izda neposredno ali posredno organizacijo, osebe, ki sodelujejo v narodnoosvobodilnem gibanju; kdor izstopi ali zapusti narodnoosvobodilno gibanje in zakrivi katero izmed prej naštetih dejanj. Dejanja sodijo v posebna sodišča. Postopanje je naglo, ustno in tajno.« (Zbornik NOV VI/1, dok. št. 40).

Začel se je nov čas. Besede niso imele več istega pomena kot prej. Pojavili so se novi sodniki, ki jih nihče ni izvolil, toda vzeli so si oblast in na njihove sodbe ni bilo priziva, kajti ukrepanje je bilo naglo, ustno in tajno.

Na Kožljeku v občini Begunje so že v času utrjevanja Rupnikove linije začeli graditi prepotrebni vodovod. Vojna je delo pretrgala. S težavo so dosegli, da so ga poleti 1941 nadaljevali. Iz Ljubljane sta spet prišla dva tehnika, stara znanca Koželjčanov. Ljudje so kmalu opazili, da veliko vesta o »četnikih«. Med delavci vodovoda se je pogosto govorilo, [Stran 019]da bo vojne kmalu konec in podobno. Ljubljančana sta tu in tam prinesla tudi časopis, ki ni bil podoben Domoljubu in Slovenskemu domu, zaupala pa sta le nekaterim domačinom. Prav ti so 19. oktobra 1941 sodelovali z borovniško četo pri napadu na Italijane v Bezuljaku. Italijani so potem zaprli okrog trideset moških, vendar so jih kmalu izpustili, ker so vsi trdili, da z napadom niso imeli nobene zveze; izvedli naj bi ga neki teroristi, ki so prišli od drugod. Italijani so na videz verjeli tej razlagi, obenem pa stikali po vaseh. Ljudje so vztrajno molčali in ščitili svoje sovaščane, sodelavce partizanov, čeprav se z njimi v marsičem niso strinjali.

Oglasil pa se je župnik Turk in v cerkvi javno spregovoril o podvigih nerazsodnih ljudi, ki povzročajo samo gorje in škodo. Povabil je farane k pobožnosti prvih petkov, s katero naj bi izprosili božje usmiljenje in odvrnili pretečo nevarnost. Ljudje so prisluhnili. Ob prvih petkih sta bili odslej dve maši in pri vsaki je bila cerkev polna kot ob nedeljah. (Vesti, avgust 1942)

Kaj je župnika vzpodbudilo k temu pozivu? Napad na Bezuljak je verjetno bil eden od razlogov, toda prav gotovo ne edini. K obhajanju prvih petkov je škof Rožman povabil že septembra 1941, ker je ljudem v težkem času hotel pomagati z nadnaravnimi sredstvi. Dr. Metod Mikuž je še leta 1960 v tem povabilu videl »prvi direktni udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF«, prve petke pa je označil kot »propagando za belo gardo in kontrarevolucijd«. (Pregled zgodovine NOB, str. 329).

24. 10. 1941 je Rožman vsem duhovnikom v ljubljanski škofiji napisal posebno pastirsko pismo, v katerem je analiziral razmere v Sloveniji in dal navodila za ukrepanje: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je že itak dovolj težko. Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo nič, pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar dejansko narodu škoduje.« Ponovno jih je povabil k črpanju nadnaravnih sredstev: »Molite, molite! Na čelu vernikov, ki jih z oznanili vabite k molitvi, molite, kakor sta Mojzes in Aron molila za ljudstvo, da se ga Bog usmili.« (Griesser Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 86 in 226.)

V istem pismu je škof odločno obsodil tudi nemško nasilje nad Slovenci, ki mu je bilo dobro znano, saj je bila Ljubljana polna beguncev iz Gorenjske in Štajerske. Vedel je, da se nasilje lahko začne tudi v Ljubljanski pokrajini, zato je svaril pred nepremišljenimi dejanji in vabil k duhovni prenovi. Morda je to bilo protirevolucionarno, sodelovanje z okupatorjem pa to za gotovo ni bilo.

V tistem času je bila v Ljubljani ustanovljena VOS (varnostno obveščevalna služba) in začeli so se prvi atentati, ne na okupatorje, ampak na Slovence. Vrhovni plenum OF se je preimenoval v Narodnoosvobodilni odbor in se oklical za edino oblast v Sloveniji. Z Odlokom o zaščiti slovenskega ljudstva je Odbor »legaliziral« atentate in uboje, ki jih je v Ljubljani začela opravljati VOS, na podeželju pa skupina partizanov in domačih terencev. Nobena druga oblika odpora proti okupatorju razen OF ni bila več legalna. Kdor ni bil za OF, je nenadoma postal izdajalec. Začela se je revolucija.

V Begunjah je 17. decembra 1941 pod streli atentatorja padel še ne osemnajstletni Marjan Pregeljc, brat duhovnika Ivana Pregeljca, ki je imel novo mašo leta 1934. Menda so bile tiste krogle namenjene Marjanovemu svaku trgovcu Ladu Medenu. V Koze1jskem grabnu je bil takrat ustanovljen Šercerjev bataljon. Italijani so se z njim nekajkrat bolj od daleč spopadli in v vasi Kožljek požgali dve domačiji, nekaj ljudi pa odpeljali v internacijo. Ljudje od vodovoda so tedaj odigrali čudno vlogo. Bataljon je potem zapustil taborišče in do pomladi je bilo v fari precej mirno.

Pomlad je bila leta 1942 bolj pozna, pa vendar se je ljudem zdela prezgodnja. Možje z rdečo zvezdo na kapi so se pojavili zdaj tu zdaj tam. Po vaseh so se začeli sestanki in na njih so že grozili, da bo nasprotovanje OF kaznovano s smrtjo. Kmetom so prepovedali hoditi v gozdove in sekati les. V Loški dolini je Matevž Hace z agrarno komisijo razdeljeval zemljo agrarnim interesentom, na Menišiji pa tako daleč še niso prišli, pač pa so o tem veliko govorili in delali načrte. Prišli so k trgovcu Matičiču v Begunje in temeljito obrali trgovino, njega pa odpeljali s seboj. Čez nekaj dni se je ves prepaden vrnil. Odpeljali so tudi Jožeta Kranjca iz Dobca in bivšega orožnika Mira Koširja iz Bezuljaka. Miro se ni več vrnil. Pri trgovcu Medenu, ki so mu že decembra 1941 stregli po življenju, so iz trgovine pobrali vsa kolesa. Vse pogosteje so vabili može in fante v gozd in jim grozili. Baje je ob neki taki priliki na Kožljeku nekdo zagrozil: »Boste že dobili svoje. Od daleč bomo na Italijane spustili nekaj krogel in Kožljek bo gorel.« Grožnja se je kmalu uresničila.

[Stran 020]

Figure 9. Janez Hiti v uniformi Slovenskih fantov

Že 27. aprila so Italijani vse moške s Kožljeka segnali na Medenovo dvorišče in jih legitimirali. Večino so potem spustili domov, nekaj so jih pa odpeljali. 2. julija zgodaj zjutraj je bila vas spet obkoljena. Italijani so ukazali vaščanom, naj spustijo živino iz hlevov, nato pa celo vas zažgali. Precej živine, ki je tavala po sadovnjakih in njivah okrog vasi, so potem postrelili. Žalosten je bil pogled na gorečo vas in pobito živino, ki je v poletni vročini ležala okrog vasi. Marsikatera družina je ostala brez osnovnih življenjskih sredstev, pa so bili ljudje veseli, da so jim pustili vsaj življenje. Otavskim možem in fantom so vzeli tudi življenje. 24. julija je italijanski ofenzivni val udaril od Rakitne in se širil naprej proti Sv. Vidu in Blokam. Blizu Gornjih Otav so pri neki ženski slučajno našli partizansko prepustnico. To je bilo dovolj, da so pobrali vse može in fante in jih petnajst ustrelili. Med njimi sta bila tudi dva otavska učitelja.

Omenili smo, da so se leta 1941 ob prvih novicah o gibanju za osvoboditev izpod okupatorja celo Kovačevi fantje navduševali za »četnike«, saj so bili zavedni Slovenci. Ko so o njih zvedeli nekaj več in je še župnik posvaril pred nepremišljenimi dejanji, je navdušenje izginilo. Lahko si predstavljamo, da so novice iz Ljubljane o umorih Župca, Kiklja in še posebno dr. Ehrlicha člane begunjske Katoliške akcije in prosvetnega društva močno pretresle. Razumeli so, da oni v gozdu s svojimi grožnjami mislijo resno. To sta vedela tudi Matičič iz Begunj in Kranjc iz Dobca, ki so ju odpeljali in potem izpustili. Za Mira Koširja so slutili, da ni več živ, pa vendar so še upali. Ko so 13. julija odpeljali pet deklet iz begunjske in eno iz vidovske fare /glej Zaveza, št. 23, str. 16: Angela in Ana Juvančič, Jožefa Šivec, Ana Obreza, Ivanka Purkat, Marija Zalar/, niso takoj pomislili na najhujše, čutili pa so, da je vihar zelo blizu in da bodo kmalu tudi sami v njegovem vrtincu.

3.1.5. Viharna noč

27. julij 1942 je bil vroč in soparen dan. Nekateri kmetje so hiteli pospravljati zadnje seno. Koželjčani, ki so se pozno popoldne še znojili na senožeti, so videli skupino partizanov; prišli so od Vinjega Vrha in zavili proti Zalakam. Vročina tudi zvečer ni popustila. Nad Javorniki so se pojavili temni oblaki in iz daljave se je slišalo grmenje. Ko so se ljudje spravljali k počitku, se je že močno bliskalo in grmenje se je približevalo. Kmalu se je glasovom groma pridružilo še bučanje silnega vetra in težke deževne kaplje so završale po strehah in okenskih steklih. Nad Begunjami se je razbesnela nevihta, kot je že dolgo niso pomnili. Lilo je kot iz škafa in orkanski veter se je zaganjal v hiše ter lomil drevesa. Zmanjkalo je elektrike, toda slepeči bliski so s treskanjem parali temo.

Kovačevi so že počivali, spali pa niso. Kdo bi mogel zaspati v takem neurju. Nenadoma so zaslišali ropot, ki se ni ujemal z glasovi viharja. Ropotu se je pridružil oster klic, ki je preglasil šumenje vetra in štropotanje dežja:

Figure 10. Velikonočni ponedeljek 1941 pred Hitijevo hišo – Od leve Vika Hiti, v sredini mama, nato France Hiti, Lojze Debevec, Marjan Pregeljc, Vinko Hiti; zadaj stoji Vida Otoničar

[Stran 021] »Odpri, hitro odpri!« Fantje so bili takoj pokonci. Tudi oče in mati sta prišla iz svoje sobe. V naglici so se le napol oblekli. Vedeli so, kdo kliče. Janez in France sta že prej imela nekaj nočnih obiskov, zato sta dobro poznala grožnje, da bodo »belo gardo« pobili. Nekaj trenutkov so sinovi in starši nemo stali v veži. Oče je zašepetal: »Ne bom odprl, da si kasneje ne bom za to očital.« Janez, France in Vinko so bosi hitro stekli na podstrešje, kjer sta bili dekliški sobi. S hodnika med tema sobama so skozi ozko odprtino zlezli prav pod streho. Ne vemo, ali sta mati in devetletni Lojze že tedaj odšla v zgornjo sobo k dekletom ali so jih kasneje tja zrinili vlomilci. Razbijali so po vhodnih vratih in po hišnem oknu. Oče je stal v veži in čakal. Nenadoma so se razletele šipe hišnega okna, ki je gledalo na dvorišče. Vlomilci so spehali cvetlične lončke z okenske police in poskakali v hišo. Ni jih bilo veliko. Svetili so si z baterijami. Očeta so takoj zgrabili in ga zvezali. Suvali so ga in zahtevali, naj pove, kje so sinovi.

Janez, France in Vinko so tedaj čepeli na podstrešju in napeto poslušali, kaj se dogaja spodaj. Šumenje dežja je pojemalo in tudi veter se je umiril. Šepetaje so se pogovarjali. Vinko je obžaloval, da ni vzel s seboj kuhinjskega noža. Ne bi bilo težko spustiti kri tistemu, ki bi pomolil glavo skozi malo odprtino. Janez ga je opomnil, da to ne bi bilo prav, saj bi s tem svojega zasledovalca spravil v večno nesrečo, ker ni pripravljen na smrt. »Mi se pa lahko še zdaj pripravimo. Čeprav izgubimo življenje, ne bomo večno nesrečni.«

Vlomilci so medtem svetili po vseh prostorih in iskali fante. V dekliški sobi so svetili tudi pod postelje. Zabičali so materi in otrokom, da se ne smejo ganiti iz sobe. Ne vemo natanko, kako se je potem začela razpletati drama pri Kovačevih, zakaj so Janez, France in Vinko zlezli s podstrešja. Janeza in Franceta so prijeli in zvezali, Vinko se jim je pa izmuznil. Morda nanj niti niso bili toliko pozorni. Verjetno so nameravali očeta, Janeza in Franceta odgnati s seboj. Ko so odprli vhodna vrata in jih začeli pehati na dvorišče, se jim je Janez iztrgal in planil mimo kovačije proti sosedovemu dvorišču in sadovnjaku, da bi ušel. Zadel ga je strel v trebuh in obležal je na sosedovem dvorišču. K njemu je skočil eden od zasledovalcev in mu z bajonetom prebodel vrat. Takoj po strelu so partizani izginili iz vasi. S seboj so odgnali Franceta, ki je bil bos in v sami spodnji obleki. Očeta so v naglici spustili.

Mati in otroci so se prestrašili, ko je odjeknil strel. Kmalu nato so slišali ukaz: »Pusti hudiča starega« in spremenjen Janezov glas: »Mama, mama.« Niso vedeli, kaj to pomeni. K Janezu je prva prišla sosedova Iva, ki je bila obenem njegova sestrična, nato pa še drugi. Prenesli so ga v sosedovo hišo in ga položili na mizo. Nekdo je namignil Janezovi sestri, naj teče po župnika. Bosa je tekla po razmočeni bližnjici skozi sadovnjake in se spotikala ob veje, ki jih je vihar nametal na tla. Nevihta je bila že daleč, le posamezni bliski so se še utrinjali. Kmalu po župnikovem prihodu je Janez izdihnil. Ko je oče to videl, se je onesvestil.

Vstalo je mirno poletno jutro. Z mokrih njiv in senožeti se je dvigala rahla meglica in pod drevesi so ležale polomljene veje. Janeza so položili v krsto in ga prenesli v domačo hišo. Ljudje so že prihajali kropit, ko je s sosedovega kozolca prilezel brat Vinko. Baje mu je vaški terenec, ki je tudi prišel kropit, požugal s prstom in rekel: »Fantič, srečen si, da si ušel.« Novica o Janezovi smrti se je hitro razširila po celi Menišiji. V Begunjah so sklenili, da je o Janezovi smrti treba obvestiti Italijane. Dve dekleti sta odhiteli v Cerknico in se kmalu pripeljali nazaj z italijanskimi vojaki. Kocka je padla.

S cele Menišije so možje in fantje prihajali v Begunje. Pokropili so mrliča, potem pa sredi poletnega delavnika stali v gručah sredi vasi in se pogovarjali. Nobenega dvoma ni bilo več. Kovačev Janez je bil mrtev, umorjen na silno krut način. Vedeli so, da bi »četniki«, ki so zdaj že bili komunisti, tisto noč iz Begunj odgnali več mož in fantov, če jim nenadni strel ne bi prekrižal načrtov. Ko je tisto jutro na Kožljek neko dekle prihitelo povedat, kaj se je ponoči zgodilo v Begunjah, so možje in fantje takoj stopili skupaj. Bili so soglasni, da je bolje, da se sami prijavijo za internacijo, kot da doma čakajo, kdaj jih bodo pobili Italijani ali partizani. Domovi so že tako bili požgani in uničeni. Nekdo je povedal, da so možje in fantje iz Bezuljaka in Dobca že v Begunjah. Sklenili so, da se odpravijo tja tudi sami. Ko so Koželjčani prišli v Begunje in se ponudili za internacijo, so jim rekli: »Zakaj to? Ostanite doma in se branite!« Ali ni bila ta ponudba boljša kot internacija? Ali so sploh imeli možnost izbire? Vzeli so puške in postali vaška straža. Tudi Kovačev Vinko je bil med njimi, čeprav še ni imel sedemnajst let. Namesto kovaškega orodja je vzel v roke puško in bilo mu je žal, da tega ni naredil že prej. Mislil je, da bi Janez in France bila še živa, ko bi v tisti viharni noči ena sama puška bila v pravih rokah. Oče pa ni bil zadovoljen. Bal se je za sina. Ni se mogel sprijazniti s smrtjo Janeza in Franceta, ki nikoli nista imela orožja v rokah. Kaj bo šele z Vinkom?

3.1.6. Dva pogreba, dva opomina Menišiji

Janeza Hitija so pokopali 28. junija popoldne. Velika množica pogrebcev, med katerimi je bilo mnogo mož in fantov, ga je pospremila na zadnji poti od domače hiše v cerkev in na pokopališče. Župnik je vidno ganjen opravil pogrebni obred, pevci so zapeli ob grobu, učiteljica in zborovodkinja Drobničeva pa se je takole poslovila od svojega učenca in sodelavca: »Janez, moj ljubi otrok! Ko te polagamo v grob, nam je preveč hudo, da bi se mogli zavedati, kaj se godi okrog nas. Onemeli smo, ko smo danes zjutraj zvedeli za tvojo mučeniško smrt. Padel si na zemljo, ko je krogla predrla tvoje nedolžno telo, ko so morilci prebodli tvoje grlo, iz katerega je tolikokrat vrela pesem Bogu in Mariji na čast ali pa vesela narodna pesem. Janez, naš dragi otrok, naš fant, naš pevec, čutil si že v življenju, kako smo te vsi imeli radi. Kdor te je le kdaj videl, kako si znal odkrito pogledati v oči, kako si se znal od srca nasmejati, te ne bo nikdar pozabil. Tvoja mučeniška kri je danes pordečila našo meniševsko zemljo.

Vemo dobro, zakaj si padel. Naj umre, je sklenil satan v peklu, umorimo ga, so sklenili njegovi pomagači na zemlji. In so te umorili tako, kot bi ljudje brez satanove pomoči ne mogli umoriti. Janez, pa te niso umorili. Ti živiš! Ti že prepevaš s palmo mučeništva v roki večni sanktus med nebeškimi pevci. Spomni se tam še nas, da bomo vzdržali v tem hudem trpljenju. Naj bo tvoja mučeniška smrt seme novih, gorečih kristjanov v Menišiji.«

Janezova sestra je dan po pogrebu prala v koritu ob cesti njegove okrvavljene hlače. V hlačnem žepu je našla rožni venec z Marijino svetinjico. Torej je Janez tudi v delavniških hlačah imel rožni venec in imel ga je pri sebi tudi v smrtni uri. Franček Saje je v knjigi Belogardizem naredil Janeza Hitija za glavnega organizatorja protikomunističnega odpora v Begunjah. Če bi Janez res bil tak organizator, ne bi doma čakal na izpolnitev komunističnih groženj ali pa bi vsaj imel pri sebi kako orožje za samoobrambo. Njegov protikomunizem je bil samo idejne narave. Njegov zadnji razgovor z bratoma na podstrešju, ko so vsi čutili bližino smrti, je potrdil besede, ki jih je že prej govoril svojim prijateljem: »Če bi moral v samoobrambi uporabiti orožje proti partizanu, ga ne bi ubil, ker bi ga morda s tem spravil v večno nesrečo. Jaz imam upanje na srečno večnost, on pa nima nobenega.«

Po Janezovem pogrebu je v Begunjah nastopila vaška straža. Vanjo se je vključila večina mož in fantov vse Menišije, ne glede na pri-

Figure 11. France Hiti z dekletoma iz vasi leta 1939

padnost prejšnjim strankam. Nekdo je tedaj rekel: »Toliko časa so že govorili o beli gardi, ko je še nikjer ni bilo, sedaj jo pa imajo. Sami so jo ustvarili.« Dober mesec po ustanovitvi, v noči med 18. in 19. septembrom, je bila begunjska vaška straža že napadena. Ker napadalci postojanki v Bonačevi hiši sredi vasi niso mogli do živega, so požgali več hiš in gospodarskih poslopij okoli nje. Pogorela je tudi Kovačeva domačija in družina je nekaj časa morala stanovati pri dobrem sosedu.

Begunjski vaški straži se je javil šestnajstletni partizan Tone Mrak in povedal, kako so Franceta Hitija tri dni vlačili po gozdu, 30. julija pa so ga vrgli v Mihcovo brezno. Na dan pred vsemi svetimi se je oddelek vaške straže odpravil k Mihcovemu breznu. Zastražili so okolico, dva pogumna fanta, Jože Kranjc in Lojze Debevec, pa sta se po vrveh spustila v 40 m globoko brezno in na dnu poiskala Francetovo truplo. Položila sta ga v zasilno krsto, ki so jo spustili za njima. Najprej so potegnili iz jame krsto, potem pa še oba pogrebca. Na truplu niso našli nobene strelne rane, le nohtov na rokah ni bilo, zato so sklepali, da so Franceta živega pahnili v brezno. Stražarji so ga pripeljali v Begunje in pred požgano domačo hišo položili na mrtvaški oder. Pogreb je bil še isto popoldne.

[Stran 023]

Ob grobu je spet spregovorila učiteljica Drobničeva: »Dolgo pot si danes napravil, France. Šli so te iskat tvoji tovariši, junaki, ki se niso ustrašili nevarne poti. Pa kje so te našli? V gozdu, v globokem breznu si ležal. Še trije drugi so bili tam! /mati in hči Terezija in Pavla Knap iz Dolenjih Otav/ Spoznali so te in dvignili tvoje mučeniško truplo iz jame. Pripeljali so te domov in zadnji dve uri si ležal na domačem dvorišču.

Revež, koliko si trpel! Bos, brez vrhnje obleke, v viharju in dežju si se moral ločiti od domače hiše in iti na težko pot, na smrtno pot. Preganjali so te iz enega taborišča v drugo, te mučili in nazadnje najbrž živega, z na hrbtu zvezanimi rokami, pahnili v brezno. Koliko si trpel že na poti! Vedel si, da je bil Janez že doma ubit, ker si slišal strel. Kako ti je moralo biti grozno pri srcu, ko so te prignali do jame in so te strmoglavili vanjo! Kaj si čutil, če si bil v smrtnih mukah še živ v globočini, zapuščen od vseh?

Pa veš, France, zakaj si moral trpeti nečloveške muke? Zato, ker si bil veren, zaveden fant, ker si bil katoliški fant, ker si bil v Marijini družbi. Resnično si mučenec, pravi mučenec!

Danes si se po treh mesecih vrnil domov. Ali veš, France, s kakšnim hrepenenjem te je pričakovala tvoja mama? Ali veš, da se je tvoj oče tisočkrat ozrl proti gozdu, kdaj se boš vrnil? Sedaj pa si doma med nami, ki smo te imeli radi. V blagoslovljeno zemljo bomo položili tvoje mučeniško truplo, poleg Janeza boš počival. Jutri bo praznik vseh svetnikov. Tudi tvoj praznik bo jutri in pa vseh tistih, ki so letos umrli mučeniške smrti. Koliko jih še leži v Krimski jami, koliko drugod. Tudi naši niso še vsi doma. Še pet revic – deklet in Koširjev Mirko čakajo, kdaj bodo prišli počivat v domačo blagoslovljeno zemljo. Reveži, koliko ste trpeli. Počivajte v miru!«

Tako je govorila učiteljica Drobničeva. Ni vedela, da se je vihar za Menišijo komaj začel, da bo eno leto kasneje skupaj z mnogimi Meniševci tudi sama šla na smrtno pot in da bodo dve leti kasneje tudi njeno truplo iz jelendolskega gozda pripeljali v blagoslovljeno zemljo. Kovačeva mama, ki je leta 1942 zaradi bolezni že zelo težko hodila, ni šla za pogrebom svojih sinov, toda zato njena bolečina ni bila nič manjša. Pred svojo zgodnjo smrtjo je na listič papirja s preprosto pisavo zabeležila nekaj spominov na strašno noč, ko so umorili njenega Janeza in odpeljali Franceta, ko so se začeli težki časi za njeno družino in za Menišijo. Nikoli ni pozabila Janezovega glasu, ko je v zadnji uri klical njo in pa nebeško mater Marijo. Bila je prepričana,

Figure 12. Mihcovo brezno 30. oktobra 1942 – Tako so se razdelile slovenske vloge tega leta: eni so ljudi ubijali in jih metali v brezna, drugi so jih od tam jemali in jih vozili na pokopališča – brezna nas ločujejo od današnjega dne.

[Stran 024]da ji bodo Janez, France in Vinko prišli naproti, ko se bo dopolnil čas njenega trpljenja. Morda bi naši uradni zgodovini njen listič lahko pomagal razumeti, da je bil umor Janeza, Franceta in Vinka Hitija komunistična revolucija, ne pa osvobodilni boj.

3.1.7. Še nekaj razmislekov

Ob koncu naše zgodbe se še enkrat zamislimo v viharno julijsko noč, ko je bil umorjen Janez Hiti. Ali ni normalno, da se ljudje pred viharjem zatečejo v hiše ali v druga zavetišča? Pred petdesetimi leti je pri nas na podeželju še bila navada, da so se oglasili zvonovi, kadar je grozilo neurje. Zvonjenje naj bi razbilo hudourne oblake in povabilo ljudi k molitvi. Poznam samotno hribovsko kmetijo, kjer je oče vselej vstal, če se je ponoči približevala nevihta. Skozi okno je opazoval strehe gospodarskih poslopij in molil. Tako je bil pripravljen na hitro reševanje, če bi se pojavil rdeči petelin, obenem je pa prosil Gospodarja narave, naj odvrne pretečo nesrečo.

Nevihta 27. julija nočnih obiskovalcev v Begunjah ni motila. Zdi se, da so se v njenem okrilju počutili varne in da so imeli z njo celo nekaj skupnega. Vprašajmo se, čemu je bil podoben njihov vlom v Kovačevo hišo? Od kod je Janezovemu morilcu prišla ideja in moč za tako okrutno dejanje? Od kod že leta 1942 ideja, da so Krimska jama, Mihcovo brezno in podobne jame izredno primerne za odstranjevanje nasprotnikov? Nikoli v slovenski zgodovini se do tedaj ni zgodilo kaj podobnega.

Znani slovenski zgodovinar je pred kratkim zapisal, da našo zgodovino vojnih let 1941–1945 »bremenita dve neizbrisni, a vzročno drugo z drugim povezani dejstvi. Na eni strani dejstvo, da je hudodelstvo prostovoljnega sodelovanja v vojskovanju držav, ki so napadle narod Slovencev in njegovo zakonito državo, zagrešila nikoli poprej slutena množica storilcev, končno poraženih v domačem in svetovnem merilu. Na drugi strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo zmagovalcev, zagrešeno proti človečnosti in narodu, na koncu terjalo nikoli poprej sluteno množico žrtev – Slovencev, ki so verjeli, da naroda niso izdali in da so za njihove usodne odločitve krivi Slovenci, verujoči v pooblastilo zgodovine človeku samemu«.

Vprašujemo, kdo je 27. in 28. julija v Begunjah zagrešil hudodelstvo. Tisti, ki so med neurjem vdrli v vas, kruto ubili Janeza Hitija, odpeljali njegovega brata, že prej pa pometali v Krimsko jamo šest deklet in Mira Koširja, ali tisti, ki so se nad tem zgrozili in se zbali za svoja življenja? Ali je usodna odločitev drugih za ustanovitev vaške straže po vsem tem res bila prostovoljna? Ali res lahko govorimo o njihovem sodelovanju v vojskovanju okupatorskih držav?

Ob letošnji obletnici dražgoških dogodkov je bilo med drugim rečeno, da »je hudo narobe, če slovenski osvobodilni boj vidimo samo skozi kočevske jame.« V tejle naši zgodbi smo govorili o Kovačevem dvorišču, Mihcovem breznu in Krimski jami, osvobodilnega boja pa tu nismo videli. Marsikaj bi bilo še treba povedati o Hitijevi družini in drugih Meniševcih v letih od 1942 do 1945, toda to naj ostane za naslednjo zgodbo.

4.1.1.

Reka Vipava teče skrita za Vipavskim Križem. Na njenem levem bregu, ob vznožju Školja, leži strnjena vas Velike Žablje, ki se omenja že leta 1200. Iz leta 1669 je tudi baročni grad z arkadami; le-ta sedaj propada. Prebivalci so se do druge svetovne vojne ukvarjali zgolj s kmetijstvom in vinogradništvom. Po vojni so se mnogi zaposlili po tovarnah v Ajdovščini. Iz te vasi je izšel gospodarski pisatelj Leopold Paljk (1892–1965) in strokovni pisatelj in zdravnik Josip Vrtovec (1899–1978). Tudi sinova dvojčka Dominik in Jože, ki živita v Gorici v Italiji, sta se posvetila medicini, in sicer stomatologiji.

V Velikih Žabljah pa je živela še druga družina Vrtovec, ki je imela pred prvo svetovno vojno deset otrok. Štirje so še majhni umrli. Najstarejši Venčeslav je bil med prvo svetovno vojno pilot. V Divači je vodil gradnjo letališča in montažo letal. Opravljal je izvidniške polete. Po vojni, ko so Italijani že zasedli Ajdovščino, se je s češkim pilotom Vogmarjem polastil letala in odletel v Ljubljano ter pristal na zasilnem letališču v Šiški. V Ljubljani je vstopil k [Stran 025]

Figure 13. Ciril Lisjak

jezuitom. Po študiju v Innsbrucku in Louvainu je leta 1928 postal duhovnik in se posvetil dijakom. Vodil je Marijine kongregacije in urejal glasilo Naša zvezda. Na Tavčarjevem Visokem pri Poljanah nad Škofjo Loko je vodil fantovski tabor in prirejal duhovne vaje. Napisal je več knjižic duhovne vsebine in prevajal iz italijanščine. Umrl je v Ljubljani leta 1988 v starosti 98 let.

Njegov brat Stanislav je tudi postal duhovnik leta 1935. Ko je mons. Toroš leta 1952 ustanovil verski list Družina, mu je zaupal nalogo odgovornega urednika. Pisal je verske članke in sestavljal osnutke za nedeljske govore. Po zadnji vojni se je prvi opogumil, da je začel z ljudskimi misijoni. Teh je imel okrog sto po Goriškem in v notranjosti Slovenije.

Njun brat Mario je postal jezuitski brat, sestra Ivana pa uršulinka; kot s. Celina je umrla v Brescii v Italiji.

Od vseh je doma ostala samo sestra Milena, ki se je leta 1929 poročila s Cirilom Lisjakom iz Saksida pri Dornberku. Imela sta deset otrok. Dva sta majhna umrla.

Oče Ciril je bil priden in napreden gospodar. V vasi je postavil prvi silos. V kmetijstvu je uvedel nekaj novosti. Rad je pomagal in dajal nasvete. Bil pa je tudi globoko veren kristjan. Kljub napornemu delu na kmetiji je našel čas, da je šel vsako jutro k sveti maši. Maševal je duhovnik Rudolf Klinec, ki je prišel v Velike Žablje leta 1937, takoj po novi maši. Ker je bila župnija majhna, se je na željo goriškega nadškofa vpisal na lateransko univerzo in študiral pravo. Čeprav je na željo škofa Margottija obiskoval teologijo v Bologni, je ostal narodno zaveden in povezan z vodilnimi duhovniki na Goriškem. Srečanja in predavanja na Višarjah v gimnazijskih letih so bila dobra priprava za njegovo osebno rast. Navdušen je bil nad pogumnim nastopom Janka Premrla – Vojka, saj so krožile novice o njegovem junaštvu, a tudi o njegovem krščanskem nazoru. Zato je v Žabljah zbiral okrog sebe fante in mlade može ter utrjeval v njih narodno in krščansko zavest. Toda po kapitulaciji Italije, ko je partizanska vojska izvedla na Goriškem splošno mobilizacijo, je bil župnik Klinec razočaran. Na slovenskih zastavah, ki so po odhodu Italijanov veselo zaplapolale, so partizani zahtevali še peterokrako rdečo zvezdo. To pa ni bilo v slovenskem duhu. Navdušenje, ki je prevevalo mladega župnika, je kmalu splahnelo. Že umor Ivana Brica v Dornberku ga je hudo prizadel. Slišal je tudi o dogodkih v ljubljanski pokrajini. Vse to mu je govorilo, da je OF prevara. Kako je mogoče, da so Ivana Brica obdolžili

Figure 14. Sestra Celina z bratom Slavkom

[Stran 026]

Figure 15. Trije rodovi

izdajstva, ko so ga fašisti dvakrat internirali? Župnik je bil duša vsega prosvetnega dela na južnem Vipavskem. Fantom in možem je začel odpirati oči. Razlagal jim je papeževo okrožnico o komunizmu, ki je izšla prav ob njegovi novi maši. Ko so fante, ki so se vrnili iz italijanske vojske, mobilizirali partizani ter jih odpeljali v Trnovski gozd in na Lokve, so ti kmalu zbežali, se vrnili domov in se skrivali. Eden takih je bil tudi Slavko Slejko, ki se je skrival pri Lisjakovih. Ciril Lisjak je namreč že prej sprejel v varstvo pet Slejkovih otrok, ko jim je umrl oče. Obdeloval je tudi njihovo kmetijo. Vojni časi, doma številna družina in še pet drugih; vse to je bila huda obremenitev za mladega gospodarja. Kljub vsemu je vedno našel čas za mašo in vsakdanjo družinsko molitev. Nemci so po kapitulaciji Italije kmalu zasedli tudi Vipavsko dolino. Vas Velike Žablje ni bila zastražena, zato so partizani nemoteno prihajali s Kraške planote. Slutili so, da se nekateri fantje skrivajo pred njimi. Posebno so imeli na sumu družino Lisjak. Zato se je gospodar nekajkrat umaknil v Saksid pri Dornberku. Slavko pa je imel varno skrivališče, čeprav je bilo zanj skrivanje velika muka. Tudi pri preiskavi ga niso našli.

Družini so grozili in pošiljali ovaduhe, ki naj bi odkrili vse, kar je bilo sumljivega. Leta 1944 so prišli domobranci tudi v Ajdovščino. Župnik Klinec, ki je bil prepričan, da so domobranci povezani z Londonom in kraljevo vlado, je začel nagovarjati fante, naj pristopijo k domobrancem. Partizani pa so še bolj pritiskali, da bi pobrali vse fante, ki so se skrivali ali izmikali. Tudi na družino Lisjak so pritiskali z grožnjami, ker se je vedno bolj širilo šušljanje, da se Slavko skriva pri njih. Hiša je bila tudi ponoči skrivaj zastražena. Prišel je usodni dan 10. januar 1945. Hiša je bila obkoljena in ko je gospodar Ciril stopil skozi vrata, je počil strel. Zgrudil se je pred domačim pragom. Nekdo je tekel po župnika, ta je takoj prišel in mu podelil sveto maziljenje. Nastal je preplah. Ko je Slavko v skrivališču slišal strel, se je rešil po skrivnem izhodu in zbežal. Nekaj časa se je skrival na polju, potem pa ga je neko dekle spremljala čez Vipavo do samostana v Vipavskem Križu. Odtod je šel k domobrancem in ostal pri njih do konca vojne. Z njimi se je umaknil v Gorico, od koder je prišel najprej v italijanska taborišča, pozneje pa je odšel v Kanado, kjer živi še danes v Winnipegu.

[Stran 027]

Župnik Klinec je bil prepričan, da bo po tem umoru prvi on na vrsti. Umaknil se je v Gorico, kjer je ostal mesec dni. V oznanilni knjigi je vrzel od praznika sv. Družine do 4. februarja. O umoru ni zapisane niti besedice. Pogreb je vodil pater iz Vipavskega Križa. Stricu Stanislavu, ki je bil takrat župnik v Podbrdu, niso mogli sporočiti. Stric Venčeslav, jezuit, pa je med okupacijo živel v Zagrebu. Zato je bil pogrebni sprevod zelo žalosten. Sedem otrok je jokalo za krsto, osmega pa je mati nosila pod srcem in ga rodila dva meseca po moževi smrti. V oznanilni knjigi je 4. februarja napovedano, da bo 10. februarja trideseti dan za pokojnim Cirilom Lisjakom.

Najstarejša hčerka Terezija (Zinka) je bila takrat stara petnajst let. Bila je v šoli pri uršulinkah v Gorici. Božične praznike je preživela pri stricu v Podbrdu in ko se je vrnila v šolo, so ji redovnice rekle, da mora takoj domov. Niso ji povedale, kaj se je zgodilo. Sama takole opisuje:

» … S pogrebom smo čakali, da bi prišel stric, pa mu niso mogli sporočiti. Očeta je pokopal g. pater iz Vipavskega Križa. Očeta je spremljalo ob pogrebu sedem njegovih mladoletnih otrok. Osmi otrok se je rodil 25. marca – po očetovi smrti.

Ko je po krajšem času stricu Stanku uspelo priti domov, so ravno tisti dan prišli partizani. Iz hiše so odnesli ves živež in odpeljali iz hleva vso živino. Stric jih je lepo prosil, naj pustijo nekaj za otroke, a so ga zaprli v sobo, kjer je še živela njegova mati in je bila skupaj v sobi vsa družina. Razumljivo, da komunisti ne bodo poslušali duhovnika.

Drugo jutro nam je soseda dala moko, da smo skuhali polento.

Naš pokojni oče je bil zelo dober mož in skrben oče. Skrbel je za številno družino. Tisti časi so bili zelo težki za preživljanje. Pri nas je bil glavni dohodek od prodaje vina.

Ni bil vsega kriv ubijalec, ampak komunisti, ki so mu to ukazali. Vem, da so v glavnem že vsi pokojni, zato naj jim bo Bog milostljiv sodnik.

Gospod Rudolf Klinec mi je pred leti, ko je bil še komunizem na vladi, rekel: »Ti boš še dočakala, da bo tudi komunizma konec in da boste lahko sredi vasi postavili spomenik žrtvam komunizma. Jaz ne bom tega dočakal, ti pa boš.« In res sem, hvala Bogu, to dočakala. Spomenik pa naj ostane živ v naših srcih kot hvaležen spomin na našega dobrega očeta. Preveč bi nas bolelo, če bi mu postavili spomenik in bi ga potem oskrunili, kot so

Figure 16. Lisjakovi otroci se peljejo na delo

[Stran 028]jih že dosti. Uboga naša pokojna mama. Deset otrok je rodila in postala vdova tako mlada. Njo so komunisti strahovali. Ko so prišli v hišo, so ji ukazali, naj da otroke iz rok, da bo šla z njimi. Junaško se je postavila, da otrok ne bo dala iz rok. Ni čudno, da je še mlada zbolela in tako mlada umrla.«

30. julija 1944 je župnik Klinec zapisal v oznanilno knjigo: »Ves slovenski del goriške nadškofije prične opravljati skupno devet prvih petkov in pet prvih sobot. V tem času bo najbrž konec vojne. A da bo konec res srečen, za Slovence zadovoljiv – boj za mejo bo težak – zato molimo!«

22. 4. 1945 pa je zapisal: »Ponavljam: bližajo se nam odločilni dnevi, ki nam prinesejo nov red. In kakšen bo ta? Veste, da bo držal desetletja, za vse naše življenje! A da bo dober, srečen in po Božji volji – molimo! Če kdaj, me sedaj poslušajte! Brez Boga je gorje! Z Bogom je vse!«

29. aprila je še zapisal: » … Ker pa se bodo prav te dni vršili usodni dogodki, bodo šmarnice zjutraj pri sveti maši. In to, dokler ne bo šla nevihta mimo in se spet ne vzpostavi red in mir … Molite! Molite!«

Šmarnic dr. Klinec ni dočakal. Z nekaterimi vipavskimi duhovniki se je umaknil v Italijo in okusil begunstvo. Napisal je tudi spomine na tiste dni. Bil je razočaran, ker zavezniki niso ravnali tako, kot je pričakoval. Ni se več vrnil v svojo župnijo, ostala je brez duhovnika do novembra. Iz Vipavskega Križa so jo ob nedeljah oskrbovali italijanski kapucini, ki niso znali slovenščine. Dr. Klinec je septembra nastopil službo škofijskega kanclerja v Gorici in tam ostal do smrti. Postal je steber slovenstva v Gorici. Napisal je več knjig o zgodovini goriške škofije in o delovanju duhovščine pod fašizmom.

Lisjakova hiša ni imela več gospodarja. Nosila je svoj temni pečat. Otroci so ob podpori strica Stanka odrasli in se poročili. Hiša je propadala in prišla v tuje roke. Spomin na očeta pa živi v srcih otrok, čeprav so ostali brez doma, kjer so bili rojeni in so v njem odrasli. Pet hčera in en sin se vsako leto sreča na očetovem grobu. Čim starejši postajajo, tem globlje doživljajo njegovo žrtev in skušajo v sebi izoblikovati njegov lik – lik globoko vernega Slovenca.

5.1.1. Domobranci so četnikom nudili marsikaj

Na videz je bil slovenskim četnikom septembra 1943 v Grčaricah zadan smrtni udarec. Vendar so se počasi opomogli in se iz poraza tudi nekaj naučili. Predvsem to, da so sami prešibki in potrebujejo močnega pokrovitelja. Zato so si za svoje delovanje razen Štajerskega četniškega bataljona, kjer pa je bilo partizanstvo šibko, izbirali področja, ki so jih obvladovali domobranci z mrežo svojih postojank. Še najbolj je bil izpostavljen Dolenjski četniški odred, ki mu je poveljeval Janez Marn – Črtomir. Vendar pri njegovi skupini ni šlo toliko za kraljevo vojsko kot za razbojništvo. Ne ve se, zakaj je užival tako zaupanje pri Nemcih. Ti so bili zadnje mesece leta 1944 in prve leta 1945 obsedeni od strahu, da bi se partizani, četniki in domobranci dogovorili za skupne nastope proti njim. Pisali smo že o tem, da se gestapo sploh ni ukvarjal s partizani in njihovimi sodelavci, ampak izključno s protikomunističnimi skupinami.

Notranjski četniški odred, ki je štel okrog sto vojakov, je vodil Jože Saje. Dne 11. decembra 1944 so se s Petkovca pri Zaplani odpravili na Dolenjsko in se ugnezdili v Leskovcu, hribovski vasi nad Višnjo Goro. Odhajali so neradi, saj so se v krajih okrog Rovt dobro počutili. Prebivalci so skrbeli, da so imeli streho nad glavo in polne želodce. Domobranska vojska jim je nudila posredno zaščito. Povsod naokrog so bile njene postojanke, gosto posejane in močne. Ozemlje, za katero so skrbele, so držale trdno v rokah. Kljub temu pa ni bilo popolnoma varno, kar je razumljivo. Tako so imeli četniki prav na tem področju hudo prasko s partizani, pri čemer sta bila dva njihova vojaka ubita in dva ranjena. Vse to se je zgodilo na Samiji, pred nosom domobranske postojanke v Šentjoštu. Neradi pa so dajali domobranci svojim zaveznikom hrano in obleko, še manj orožje in strelivo. Zgodilo se je, da so nemške šarce, ki so jih zaplenili partizanom, raje izročili Nemcem kot četnikom z očitkom: »Sami si jih dobite!«

[Stran 029]

Figure 17. Selo jeseni leta 1943 – oče Vrbinc (žrtev pomora leta 1945) s svojimi otroki

Četniki so premik opravili v zamahu. Čez dan so se spustili do roba Ljubljanskega barja, šli mimo Ligojne, Sinje Gorice, se splazili čez železniški most pri Podpeči, potem pa skozi Črno vas do Lavrice. Poševna pot po pobočju Molnika do Pleš in mimo Repč do Malega Lipoglava je bila zanje igrača. Proti jutru pa odvečna hoja gor in dol po hribih proti vzhodu. V Leskovec so dospeli 12. decembra podnevi. Z njimi so šli tudi trije zavezniški piloti. Najstarejši je bil izkušen letalec. Iz svojega lovca je izskočil nekje na Gorenjskem nad nekdanjo nemško-italjansko mejo. Pripeljali so ga na Sv. Tri Kralje, od tam pa na Petkovec. Znal je malo nemško in bil je doma iz Milwaukeeja. Rekli so mu Stric. Drugi je bil Charley, po poklicu profesor, doma z Nove Zelandije. Ušel je Nemcem z ujetniškega transporta. Na Petkovec je prišel preko Ljubljane. Bob je bil tretji. Tudi on je ušel Nemcem nekje med potjo, najbrž takrat kot Charley.

5.1.2. Leskovec nad Višnjo Goro

Leskovec je prijazna vasica nekaj kilometrov severno od Višnje Gore, na tristo metrov višji Leskovški planoti. Skrita je v plitvi kotlini, ki je odprta le proti jugu, toliko kolikor je potrebno za cesto, ki je tam speljana in te pripelje v sredo vasi. Cerkvica sv. Ožbolta se med dobro ohranjenimi kmečkimi hišami kar izgubi. Ni postavljena na vzpetino, kot je pri nas navada. Njive, travniki in krpasti gozdovi so nagnjeni proti naselju. Severozahodno varuje vas sto metrov višji Kucelj, jugovzhodno pa le malo nižja Škrjanščica s košenicami. Vas nima zdaj niti sto prebivalcev. Na farni spominski plošči v Višnji Gori je napisanih kar osemnajst njenih fantov in mož. Vsi so bili pobiti po maju 1945.

5.1.3. Samotna pot ranjenega bombnika B 17

Na božični dan je zgodaj popoldne nad južnim delom Posavskega hribovja omagala ameriška leteča trdnjava B 17, v kateri je bilo devet, po drugi oceni pa enajst letalcev. Bombardirali so rafinerijo v Plznu. Letalo je bilo zadeto nekje nad Avstrijo ali Čehoslovaško. Kljub okvari so se člani posadke skušali vrniti v Foggio v Italiji, odkoder so bili poleteli.

[Stran 030]

Nekako jim je uspelo prileteti do Slovenije, potem pa je zmanjkalo bencina.

Julij Vrbinc iz Sela pri Pancah je bil takrat star enajst let. Rad je gledal srebrne ptice, kako so v velikih rojih romale na sever in se čez nekaj ur vračale na jug. Dobro se spominja tistega božiča:

Zadnjega pol leta vojne se je vsak dan, kadar je bilo lepo vreme, že pred deveto uro zjutraj zaslišalo zavijanje siren v Ljubljani, kmalu potem pa brnenje visoko v zraku. Letala so se pojavljala v velikih skupinah, morda po petdeset, in se vrstila do enajste ure. Bile so leteče trdnjave B 17 in B 24, štirimotorna letala na propelerski pogon. Omenjena tipa letal sta se razlikovala po repu. Iz Slovenca sem si izrezal članek, v katerem so bila zavezniška letala opisana. Zanje sem postal pravi izvedenec. Čeprav so letela 5.000 metrov visoko na nebu, sem jih zlahka razlikoval. Prve mesece je bilo več bombnikov B 17, kasneje pa so prevladovali B 24. Popoldne okrog ene ure so se letala začela urejeno vračati in spet je trajalo dve uri, preden je bilo nebeške procesije konec.

Med enajsto in trinajsto uro je zavladal mir. Skoraj vsakokrat pa se je v teh dveh urah pojavilo vsaj eno samotno letalo, ki se je predčasno obrnilo in se mu je od nekod s kril ali trupa vil bel dim. Vsem se je posrečilo, da so odletela naprej proti jugu. A ob božiču leta 1944 se je izteklo drugače.

Tistega prazničnega dne je bilo nebo čisto kot solza. Po strupenem jutranjem mrazu se je čez dan počasi ogrelo, saj je sonce sijalo, kot bi bilo poleti. Sneg okrog naše vasi je ležal samo po osojnih legah. Gledal sem zasnežene griče, hribe in gore v bližnji in daljni okolici, prav zadaj Alpe, in čakal, kdaj se bodo spet prikazala letala. Med dvanajsto in trinajsto uro opazim visoko na nebu proti severovzhodu samoten bombnik B 17. Z običajno hitrostjo je letel na jug. A iz levega krila se je za njim vlekla tanka bela črta. Kar zagledam za letalom belo pikico, ki se je jasno ločila od modrega neba. Sledila je še ena. Videti je bilo, kot da letalo odmetava odvečni tovor, potem pa takoj pomislim, da bi bila lahko padalca. Letalo je letelo naprej v začrtani smeri, po petih prevoženih kilometrih ali več pa se je prikazalo za njim še pet pikic. Medtem sta se prva dva že toliko spustila, da sta se razločili kupoli padal, pod njima pa črni piki. V tem času se je začel bombnik strmo spuščati. Izginil je za obronkom na vzhodu, se še enkrat prikazal. Zaokrožil je po nebu in konec. Zaslišal se je močan pok in izza obzorja se je pojavil oblak dima. Kasneje

so povedali, da je letalo padlo v bližini Drage pri Višnji Gori. Za prva padalca sem ocenil, da sta padla v gozd nekje blizu Javora, in izvedel, da nisem veliko zgrešil. Našli so ju na Cirju. Za drugih pet, kolikor sem jih videl, sem sodil, da so doskočili pri Polici, tako jasno in blizu jih je bilo videti na nebu. V resnici so se znašli še enkrat dlje na drugi strani Kuclja nad Leskovcem, deset kilometrov zračne črte od prvih.

5.1.4. Izogibajte se partizanov

V letalu je v resnici bilo devet letalcev. Zdi se, da so vsi varno pristali. Oblečeni so bili v tople kožuhe. Vsakemu je ostal tudi revolver znamke Colt 45. Do večera so bili že v Leskovcu. Pripeljali so jih okoliški kmetje. Četniki Notranjskega odreda, ki so bili v tej vasi že štirinajst dni, so jim nudili gostoljubno streho in varstvo. Čez dva dni so pripeljali iz Ljubljane še Mauricea Brasha, ki je izskočil nad Savo blizu Zaloga. Takrat je bil kapetan, kasneje major. Takoj je prevzel poveljstvo nad svojimi. Vedel je, komu je padel v roke. Pravil je sledeče: »Moj predstojnik nam je pred odhodom iz oporišča v Anconi naročal, naj se, če bomo morali zasilno pristati, skušamo prebiti do četnikov ali domobrancev, izogibamo pa naj se partizanov.« V tistih dneh so pripeljali četnikom še nekaj letalcev, tako da jih je bilo skupno petnajst. V času, ko so bili v vasi, sta se pridružila še Rus in Poljak. Ni se jim godilo slabo. Razumljivo pa je, da so hoteli čim prej domov. Zato so šli med božičem in novim letom z večjo skupino četnikov gledat v dolino Temenice, če bi tam lahko pristalo letalo. Imeli so namreč radijsko zvezo z Mihajlovićevim štabom in se dogovorili, da bodo zavezniki prišli ponje po novem letu. Ko so si ogledali ravnico in ugotovili, da bo pravšnja, so se spet vrnili v hribe. Tam so se vsi čutili varni, malo zaradi lastnih moči, še bolj pa zaradi domobranskih posadk naokoli. Partizanov ni bilo blizu, čeprav se tako velika enota ni dala skriti.

5.1.5. Domobranski nočni sel

Na novega leta dan leta 1945 je stal Pavle Borštnik na straži jugovzhodno nad vasjo. Borštnik, Vičan, je maturiral leta 1944. Doma se ni dalo ostati. Nekam je bilo treba iti. Abiturienti iz imenitnejših ljubljanskih družin so se prijavili k TODT in se jim zaradi tega ni skrivil niti las. Njihovi starši so tako ali drugače podpirali OF in grehi njihovih sinov so bili že vnaprej odpuščeni. Pavle je šel [Stran 031]

Figure 18. Vrbinčevi mami so se zamerili

k domobrancem, se znašel na Ljubljanskem gradu kot signalist, že po štirih tednih pa pri četnikih. Star je bil šele devetnajst let. Poslušajmo njegovo zgodbo!

Bilo je na novega leta dan. Na stražo sem šel ob 2. uri zjutraj. Samo za dve uri, pa še to je bilo hudo. Hladna noč, snega do kolen. Moj prostor je bil nad vasjo proti jugovzhodu, zraven mogočnega drevesa. Kar že od daleč opazim nejasno senco, ki se mi počasi bliža. Naperim puško in čakam. Iz teme se izlušči postava, ki hodi kar po celem, vzravnano in vztrajno. Prvi hip mi nekaj reče, naj streljam. Potem pa le počakam in zavpijem: »Stoj!« Človek obstane. Na rami ima puško. »Ne streljati, jaz sem domobranec!« Ukažem mu, naj dvigne roke v zrak. Počasi se mi približa. Pove, da je domobranec stiškega bataljona in da ga pošilja komandant z naslednjim obvestilom: Močna nemška enota ve za Leskovec in s šentviške strani napreduje proti vasi. Takoj morate proč!

Poslal sem ga v vas k dežurnemu oficirju. Alarm. Na hitro poberemo vse, kar smo lahko nesli, in proti zahodu. Z nami seveda tudi letalci. Hiteli smo po travnikih v gozd in naprej čez Kucelj proti Polici. Prišli smo nad Blečji Vrh in ga obšli. Ustavili smo se v bližini Male Stare vasi.

Kasneje smo izvedeli, da so Nemci prodirali iz Višnje Gore, Šentvida in Grosupljega. Grosupeljsko skupino smo slišali hoditi pod seboj v dolini. Njeni vojaki so šli kar po kolovozu in se je zaradi zmrznjenega snega slišal vsak korak. Na srečo Nemci, ki so vedeli, koga imajo pred sabo, niso hiteli. Sistematično so obkolili Leskovec in s tem zaprli obroč. Ko so ga stisnili, so šele spoznali, da so udarili v prazno. Moralo je biti okrog enajste ure dopoldne. Ni jim bilo treba iskati po hišah. Globoka sled v snegu, ki se je izgubljala v gozdu, je kazala, kam se jim je izmuznil plen. Odločili so se, da brez postanka nadaljujejo pohod.

Tudi četniki Soškega odreda so se umaknili in prišli nekam nad Grosuplje. Tam so verjeli govoricam, da so Nemci že odšli. Zato so se obrnili. Z ene strani nemška kolona, ki je hitela za nami, z druge ti četniki, ki so se brezskrbno vračali. Blizu so si prišli na Blečjem Vrhu. Nemci, ki so nas zasledovali, so prišli visoko nad naselje. Spodaj v vasi so na razdalji petsto metrov zagledali vojake. V prepričanju, da nas imajo, so zapustili sled in obkolili vračajočo se skupino. Premoč je bila tako velika, da bi bil vsak odpor samomorilski. Ujetnike so peljali z Blečjega Vrha prek Police v Višnjo Goro. Med potjo so doživeli čudno srečanje. Na Polici so namreč na hišnih vratih stali četniki Marnovega Dolenjskega odreda in jih brez besed radovedno gledali.

Tako je povedal Pavle Borštnik, pa tudi večino drugega, kar piše v naši godbi.

5.1.6. V Selu pri Pancah so jih dobili Nemci

Četniki Notranjskega odreda so se čez dva dni premaknili na Barje in se ustavili v Mateni. Vaščani niso nasedli njihovi razlagi, da so čudni vojaki, ki jih imajo s seboj, bosanski četniki. Proti temu je govorilo njihovo orožje, pa oblačila in gumijasti škornji, vse prvovrstno, kot nalašč za hudo zimo. Govorica je bila neznana in v ničemer podobna srbohrvaščini. Četniki so računali, da se bodo kot enota vrnili v varno zavetje rovtarskih vasi okrog Zaplane. Tja jih je vleklo. Toda odšli so nazaj na Dolenjsko in se ustavili nekje v Troščinah blizu Leskovca. Tam se je poveljstvo 15. ali 16. januarja odločilo, da se odred zaradi neprijazne zime in prevelike opaznosti razbije v manjše skupine. Razdelili so se na enote po pet do šest fantov. Petnajstim Amerikancem, Rusu in Poljaku so dali še tri svoje vojake. Bili so to Jaka Kenk, nekdanji policaj, Milan Višnar, doma iz Polja pri Ljubljani, in še nekdo. Eden od njih je bil [Stran 032]mitraljezec. Delovali naj bi kot samostojna enota. Odšli so po svoje. Čez nekaj dni so poslali za njimi tolmača, ki je govoril angleško. Pisal se je Ivo Mavko. Našel jih je 20. januarja zvečer v Javoru. Takoj po njegovem prihodu je skupina iz nepojasnjenega vzroka zapustila varno zavetje. Ivo se ne spominja kakršnega specifičnega povelja za premik in si ne zna pojasniti, zakaj taka naglica, in to ponoči. Skupina se je odpravila v dolino Javorske Reke, nato ob Rekarski Reki do Rekarjevega mlina, od tam pa po dobro uhojeni bližnjici naravnost v breg do Sela pri Pancah.

V vas so prišli okrog polnoči in se na silo vselili v Vrbinčevo in Šuštarjevo domačijo. Vrbinčeva mama j ih ni ohranila v lepem spominu. O tem je pravila svojim otrokom. Hčerka Mira Zupančič ve povedati tole:

Prihod četnikov in njihovih varovancev v vas je bil podoben hudi uri. Tisti, ki je šel naprej, je sredi noči tolkel po težkih hrastovih vratih s tako ihto, kot da gori voda. Odpret je šla mama. S tremi mlajšimi otroki je spala v hiši, starejši trije pa pri tetah spodaj v vasi. Jaz sem prišla na svet čez dober teden, 28. januarja. Na vratih je stal vojak, naperil nanjo puško in zavpil: »Gdje je otac!«. Mama je odgovorila, da pri domobrancih. Brez besed je odšel in se kmalu vrnil z vso skupino. Kar vselili so se, ne da bi prosili, ena polovica k nam, druga k Šuštarjevim. Mama je do smrti verjela, da so bili Italijani, saj jih je nekaj za silo govorilo italijansko. Brat Julij tej zgodbi ne verjame in meni, da je mama vedela, da ima opravka z Angleži. Kar v hiši so si otresli sneg z obleke in obutve. Najbolj jim je bila všeč naša peč, ki je bila ravno prav topla in najraje bi vsi zlezli nanjo. Ko so se malo posušili, najedli kruha in napili mleka, so polegli po hiši. Mama se je z otroki umaknila v kamro. Kasneje jim je najbolj zamerila, da niso šli na potrebo ven, ampak so se pomočili kar v veži, eden se je celo otrebil.

Vse to je Vrbinčeva mama večkrat pravila hčerki Miri. Letalcem v prid vas moramo spomniti, da takrat v hiši ni bilo električne napeljave. Pot s hiše na prosto in v temo jih ni mikala. Straže niso postavili. S tem so se strinjali tudi letalci. Kdo jih bo le iskal v tej noči in zimi!

V tem času se je pomikala po cesti pod Molnikom in Pugledom gestapovska skupina dvanajstih mož, oblečena v bele uniforme. S seboj so imeli sledne pse. Zdi se, da so se do Podlipoglava pripeljali s tovornjakom, naprej pa napredovali peš in jim je tovornjak sledil. Za vodiča jim je bil domobranec domačin. Janez Grum piše, da se je kasneje govorilo, kako so v mlinih po dolini vpraševali za Selo. Zdi se, da so iskali četniški štab. Tudi kasneje v vasi so najprej zahtevali generala Prezlja. Vse kaže, da so psi pripeljali nemške policiste v dolino Rekarske Reke in do Rekarjevega mlina, kjer so se videle sledi od pravkar, in jim govorile, da je tod nedavno lezla v hrib večja skupina ljudi.

V Selo pri Pancah so prišli neopaženi 21. januarja okrog četrte ure zjutraj. Straže ni bilo in vprašanje je, kako bi se izteklo, če bi ta streljala. Zdi se, da jih je sled v snegu takoj pripeljala do pravih hiš. Potrkali so na vrata in pri Vrbinčevih jim je šla odpret spet mama, ki je bedela. Na vratih je zagledala vojaka, ki je govoril slovensko. Vstopil je v vežo, nato pa v hišo. Posvetil je po sobi in zaklical: »Fantje, nobenih neumnosti! Vdajte se!« Bil je domobranec vodič. Za njim je vstopil Nemec, ki je patruljo vodil. Zahteval je poveljujočega oficirja, pa se ni nihče oglasil. Nazadnje se je javil Mavko. Tega je najprej vprašal, kje je general Prezelj. Sele potem, ko so se obkoljeni dvignili s svojih ležišč, se izvili iz kožuhov in pokazali v uniformah, so Nemci spoznali, koga imajo v rokah. Ob nepričakovanem plenu so ponoreli. Letalce so začeli zmerjati z luftgangsterji in kazalo je že, da jih bodo kar postrelili. Nazadnje so se le umirili. Nemški poveljnik je vprašal tolmača, odkod je doma. Povedal je, da iz Domžal. »No, če je pa tako, bomo hitro ugotovili, če je res.« Poklical je gestapovca, ki je čakal zunaj. Bil je Lado Müller, tudi Domžalčan. Mavka najprej ni prepoznal, ker je imel preveč zaraščen obraz. Že po prvih stavkih pa sta odkrila, da sta stara znanca.

Julij je spal pri tetah v spodnji hiši in je šele zjutraj izvedel, kaj se je ponoči dogajalo na zgornjem koncu vasi. V hiši je po tleh opazil polno četniških in ameriških letalskih našitkov. Pobral jih je in hranil. Zdaj jih je nekam založil.

Ujetniki so se Vrbinčevi mami smilili. Vedela je, da so Nemci vsega zmožni, in se bala, da bodo z ujetimi opravili kar pred hišo. Ko se to ni zgodilo, ji ni bilo prav, da so jih obtežili z vsem, kar so dobili, predvsem orožjem in strelivom. Njihovo vpitje in priganjanje v temi, ko so jih gnali po strmi in zasneženi bližnjici v grapo, je bilo težko poslušati. Spodaj pri Rekarjevem mlinu jih je čakal tovornjak. V Ljubljani so jih izložili na dvorišču sodnije na Miklošičevi in postrojili. Amerikance na eno stran, druge na nasprotno, tudi Rusa in Poljaka. Mavko piše, da so Amerikance takrat videli zadnjikrat.

Govori in piše se tudi drugače, predvsem to, da zadeva s padalci ni tako čista. Vse okoliščine okrog njihovega zajetja res niso poja-[Stran 033]

Figure 19. Vrbinčeva hiša v Selu

snjene. Ali so vsi, ki so izskočili za božič, prišli v Leskovec? Ali je bil zares 2, januar, ko so jih Nemci prepodili iz vasi, ali se je to zgodilo kasneje? Zakaj nenadni nočni premik v najhujši zimi iz Javora v Selo? Zakaj tako maloštevilna gestapovska patrulja? H komu je hotel domobranski vojak pripeljati nemške policiste? Govori se celo, da je imel pri njihovem zajetju svoje prste Janez Marn.

5.1.7. Četniki in letalci so ostali živi

Vse zajete z Rusom in Poljakom vred so izpustili konec februarja, obenem z že omenjenimi četniki Soškega odreda. Odprli so jim vrata na cesto in zavpili: »Marsch, aus!« Nekaj dni prej sta se namreč četniško in nemško vodstvo dogovorila za premirje. Izpuščeni so odšli na Zaplano oziroma Petkovec. V tem času je bil na rovtarskem koncu že Notranjski odred, ki se je v naglici preselil tja iz vasi okrog Police. Borštnik se spominja, kako sta bila pred selitvijo s prijateljem povabljena v neko hišo na špehovko. Ravno sta se usedla za mizo, ko je pritekel dežurni stražar s poveljem: »Sprema, gremo!« Tista špehovka je pomagala, da se tako dobro spominja, da je šlo za noč med 12. in 13. februarjem, med pustnim torkom in pepelnično sredo. Namesto potice so gazili sneg v velikem krogu južno od Ljubljane. Sli so čez Barje. Na Petkovcu se niso vselili v hiše pri cerkvi, kjer so bili prej, ampak so se vgnezdili na samotni kmetiji pri Turku.

Videti je, da so Nemci šele februarja leta 1945 spoznali, kako votel je njihov strah pred vzajemnim nastopom partizanske in protikomunistične vojske. Šele takrat se jim je posvetilo, da so za Slovence nezanimivi, saj bodo odšli, pripravlja pa se boj na življenje in smrt med komunistično partizansko vojsko in njenimi vojaškimi nasprotniki. A kljub temu svojim zaveznikom po sili niso pomagali. Gestapo je delal po svoje in po dobrem tednu, 1. marca 1945, se je odpravila z ljubljanskega kolodvora kompozicija tovornih vagonov, namenjenih v Dachau. V njih je bilo nekaj sto ujetih partizanov, pa tudi cvet uporne domobranske vojske. Vemo, kako se je končalo.

Četniki Notranjskega in Soškega odreda s centralnim štabom so ostali na Zaplani dober mesec. Že 20. marca so se odločili za slovo. Pomikali so se mimo Logatca in Grčarevca do Strmce. Tam j ih je presenetila partizanska zaseda. Hitro so jo pregnali in š1i naprej na Bukovje, mimo predjamskega gradu, na Ubeljsko, od tam pa se spustili do St. Vida, sedanjega Podnanosa. Verjetno so obstali v Podbregu. Do tu je prišla tudi Marnova patrulja. Bilo jih je nekaj več kot deset. Ostali so pri notranjski in soški skupini in če bi ostali, bi se rešili. Tako pa jih je neko noč kar zmanjkalo. Vrnili so se k poveljniku in š1i v zanesljivo smrt. Marn je imel posebno moč nad svojimi. Samo on je bil zanje tisti, ki jih bo znal pripeljati na varno.

5.1.8. Ko so Američani padali z neba

Znano je, da so letalci preživeli. Že junija leta 1945 se je v taborišču v Forliju ustavila patrulja Amerikancev na džipu. Poiskali so generala Prezlja in preverili zgodbo o letalcih. Podrobneje se je o njih razpisal v Taboru Rudolf Hirschegger (Tabor, 38, 1987, 55–57). Nemci so jih imeli najprej zaprte na ljubljanskem gradu, dva dni v zaporih na Miklošičevi, nato pa jih odpeljali v ujetniško taborišče v Nemčijo. Dan pred koncem 2. svetovne vojne, 7. maja 1945, jih je rešila Pattonova ameriška armada.

Leta 1987 pa je prišel v Slovenijo eden od teh letalcev, prof. James Ashley. O njegovem obisku se je v Nedeljskem dnevniku (4. januar 1987) obširno razpisal partizanski fotoreporter Edi Šelhaus pod naslovom:« Ko so Amerikanci padali z neba … «. Ashley je med drugim povedal tole: »Odskočil sem z višine 4000 metrov. Bil je moj prvi skok s padalom. Ves sem bil zaposlen z njim, zemlja pa se mi je približevala. Srečno sem pristal na polju kakšnih sto metrov od neke kmetije. Medtem ko sem pospravljal padalo, se je pojavil pred menoj neoborožen moški. Pozval me je, naj [Stran 034]

Figure 20. Vas Selo

mu sledim na dom. Njegova družina je bila ravno pri božični pojedini. Povabili so me k mizi. Medtem so poslali ven sla in pojavil se je angleško govoreči človek, ki mi je povedal, da sem na ozemlju, ki ga nadzorujejo četniki. Ponudil sem mu cigarete, medtem pa so se navzoče ženske zanimale za moje padalo. Zadovoljen sem jim ga izročil. Pol ure nato so privedli v hišo še tistega od naših, ki je odskočil zadnji. Zelo sem se razveselil.« To Ashley. A Šelhausu ni dala žilica, da mu ne bi položil na usta še sledečega stavka: »Ko sem užival slovensko gostoljubje, sem premišljeval o odporniškem gibanju; moje temeljno znanje o dogajanju je bilo, da so četniki nemški kolaboracionisti. Usoda me je očitno poslala v napačno stran.«

Ashley je kar naprej trdil, da je bilo ime hribovskega naselja, na katerega je imel tako lepe spomine, Leskovec. Čez nekaj mesecev se je vrnil, zdaj v ženini družbi. Sklenil je, da bo šel po svoje. Najel je tolmača in voznika. Obšli so vse kraje v Sloveniji z imenom Leskovec. Teh je kar sedemnajst. Začeli so na Gorenjskem, se peljali celo na Leskovico pod Blegošem, a zaman. Končno so se obrnili proti Dolenjski in nazadnje so se odpravili tudi v Leskovec nad Višnjo Goro. Ko so se pripeljali pred vas, je Ashley že od daleč presrečen potrdil, da je to pravi kraj. Ni bilo težko najti hišo in družino. Gospodinja Terezija Dremelj, ki ga je takrat gostila, je imela celo shranjen kos njegovega padala in mu ga pokazala. Sledilo je veliko veselje domačinov in gostov. Spominjali smo se tistih časov pred 42 leti, ko je bilo kljub vojni vihri v tej samotni gorski vasici tako živahno, kot nikdar prej ali kasneje.

Končno ena redkih zgodb iz tistih časov s srečnim koncem! Četniki so dobro izkoristili priložnost, ki se jim je ponudila, kajti brezdelje uničuje. Spopadov s partizani so se izogibali, v Nemce niso silili. V krhkem zavetju domobranskih postojank so čakali konec vojne. Reševanje zavezniških letalcev je bilo tisto pravo. V naši zgodbi je središčna tema ravno usoda teh ljudi. Vseeno pa bi vas želel spomniti na epizodo z domobranskim slom. Na deset kilometrov dolgo samotno pot po snegu, ki je segal do kolen, je bil poslan v trdi zimi in temni noči. Zanjo je potreboval nekaj ur. Hoditi je moral po celem in se izogibati naselij. Vseeno bi lahko naletel na partizansko patruljo in malo je manjkalo, da ga ni prav na cilju ustrelil četniški stražar. Potem ko je svojo nalogo opravil, se je obrnil in šel nazaj, pri tem pa moral paziti še na to, da ga ne bi dobili Nemci. Poveljnik stiške postojanke poročnik Nadrah je bil četnikom naklonjen in na svojo roko določil in poslal najboljšega moža.

5.2.1. Uvod

Ko so zmagovalci po slovenski državljanski vojni, ki še ni bila končana, prevzeli oblast in odstranili nasprotnike, so imeli dovolj časa in možnosti, da so popisali vse svoje boje, zmage in poraze. Marsikateri dogodek medvojnega časa je tako ohranjen za zgodovino, prikazan pa večkrat tako, da je revolucija dobila podobo osvobodilnega boja v sodelovanju z veliko protifašistično koalicijo, njene žrtve pa so bile ali zamolčane ali pa zaznamovane s sramoto sodelovanja z okupatorjem.

Nasprotna stran, ki je bila po vojni v velikem delu tudi fizično uničena, je potem imela zelo skromne možnosti za opis svojega življenja in delovanja. V domovini je bil skozi petinštirideset let zapovedan molk, v emigraciji pa so se predvsem spominjali številnih žrtev revolucije in državljanske vojne in tragedije holokavsta, manj pa so govorili ali pisali o pohodih in bojih posameznih protikomunističnih enot.

Zavese molka so sedaj tudi v domovini odgrnjene, pa se kljub temu o nekaterih temah skoraj ne piše. Toda v sivih mapah zgodovinskih arhivov so še ohranjeni orumeneli listi dokumentov in na nezmagoviti strani so še živi redki posamezniki, ki se kljub časovni odmaknjenosti še spominjajo marsikaterega dogodka. Če se imena mož in fantov iz kočevskih jam in hrastniških jaškov po petdesetih letih vendarle vračajo v naš zgodovinski spomin, zakaj ne bi kaj napisali tudi o njihovih četah in bataljonih? Zakaj ne bi povedali, da so tudi oni bili požrtvovalni vojaki, ki jih druga stran v državljanski vojni ni podcenjevala, oziroma jih ni mogla podcenjevati.

Čas je že, da povemo, kaj nas je nagnilo k temu razmišljanju. Spodbudili so nas orumeneli listi, na katerih se je ohranil zapis komaj sedemnajstletnega domobranca iz Biške vasi pri Mirni Peči /Ignacij Kastelic iz Poljan pri Mirni Peči, Zaveza, št. 25, str. 40–49/, ki je zadnje leto pred usodnim majem 1945 preživel ali bolje rečeno pretrpel v Meničaninovem udarnem bataljonu. V redkih dneh počitka, ki so si jih fantje tega bataljona med neprestanimi pohodi in boji privoščili v svoji bazi v Šentvidu pri Stični, je ta preprosti kmečki fant opisal svoje življenje od otroških let do prezgodnje dozorelosti, v katero ga je prisilil kruti vojni čas. Bil je še skoraj otrok, pa je s soborci moral preživeti vse napore in krutosti težkih bojev ob obrambi Višnje Gore in Šentvida, med pohodi na Notranjsko, v Belo krajino in ob neštetih drugih prilikah. Včasih ga je zagrabilo veliko domotožje, rad bi bil doma pri materi in očetu, toda stalna nevarnost za življenje in čut dolžnosti sta njegove misli kmalu spet vrnila na bojno polje.

Zgodbo tega mladega domobranca bomo objavili v naslednji številki Zaveze. Za razumevanje njegove pripovedi pa naj danes nanizamo nekaj podatkov o Meničaninovem bataljonu, ki smo jih nabrali delno iz pripovedi preživelih domobrancev, večinoma pa iz arhivskih virov in druge dosegljive literature.

5.2.2. Šentviški bataljon

Slovensko domobranstvo, ki je bilo ustanovljeno jeseni 1943, se je do pomladi 1944 že dobro organiziralo in okrepilo. 16. maja 1944 je Organizacijski štab Slovenskega domobranstva s posebnim ukazom ustanovil štiri udarne bataljone, ki naj bi poleg posadnih čet delovali na štirih področjih Ljubljanske pokrajine, označenih s črkami: N-severno, W-zahodno, M-srednje in O-vzhodno področje. Predvsem v dokumentih in raznih zapisih so nekaj časa tudi novoustanovljene bataljone označevali s temi črkami, kmalu so jih pa začeli imenovati s številkami, z imenom kraja, kjer so imeli sedež, ali pa z imenom poveljnika bataljona. Tako je bataljon W postal drugi udarni bataljon, ko je pa julija 1944 poveljstvo nad njim prevzel stotnik Vuk Rupnik, se je začel imenovati po poveljniku. Za bataljon O se je uveljavilo ime četrti ali šentviški bataljon. Ime Meničaninov bataljon se je prijelo šele po smrti poveljnika Meničanina, ki je 9. decembra 1944 padel v bojih pri Občinah.

V šentviški bataljon sta bili z ukazom o ustanovitvi 16. maja 1944 odrejeni 31. in 32. četa, naknadno, po zaključenih vajah, pa mu je bila dodeljena še 39. četa. Vsak udarni bataljon je v začetku dobil tudi težki vod, ki so ga kasneje povečali v četo. V ukazu o ustanovitvi je bilo naročeno, naj bo sedež bataljona v Trebnjem, vendar je potem to vlogo prevzel Šentvid pri Stični.

Iz dnevnega poročila poveljnika četrtega bataljona za 10. junij 1944 razberemo, da so ta dan ob desetih iz Novega mesta v smeri Mir-[Stran 036]

Figure 21. Bataljonska izvidnicaFoto: Arhiv RS

na Peč – Trebnje – Veliki Gaber odšle 31., 32. in 55. četa, skupno 299 mož. Zdi se, da je bila 55. četa v sestavu bataljona do prihoda 39. čete, vendar pa sta ofenzivne akcije v tem času opravljali le 31. in 32. četa. V Veliki Gaber so prišli 11. junija. Komaj so se ustavili v vasi, že so okrog njih začele padati mine iz težkih minometov. En domobranec je padel, trije pa so bili ranjeni. Zvečer je bataljon zavzel položaje na črti Škoflje – Grm – Selo – Zaboršt. Štab bataljona se je nastanil v gradu Selo. Na teh položajih je imel četrti bataljon oporišče do 29. junija. Poročilo za 29. junij nam pa pove, da sta se tega dne štab bataljona in 55. četa iz Sela preselila v Šentvid pri Stični, kjer so takoj začeli kopati strelske jarke in se utrjevati. Od tedaj pa do začetka maja 1945 je imel četrti bataljon stalno oporišče v Šentvidu. Nekaj dni pred prihodom četrtega bataljona v Veliki Gaber se je v Višnji Gori naselil tretji bataljon pod poveljstvom stotnika Stamenkoviča, v Stični pa prvi bataljon, ki mu je najprej poveljeval major Križ, ko je pa ta bil prestavljen na drugo dolžnost, je poveljstvo prevzel stotnik Emil Cof.

Z nastopom teh treh bataljonov so se razmere na Dolenjskem začele močno spreminjati, vendar je trajalo še precej časa do vzpostavitve redne povezave med Ljubljano in Novim mestom po cesti Ljubljana – Grosuplje – Višnja Gora – Trebnje. Na tem področju so bile tedaj skoncentrirane močne partizanske enote. Celo domobranska posadka na Škofljici, ki jo je do odhoda na Dolenjsko vodil stotnik Meničanin, je v prvih mesecih leta 1944 še imela pogoste »stike« s partizanskimi brigadami.

Kdo je bil Dušan Meničanin? Rojen je bil 10. maja 1904 blizu Dvora ob srednjem toku reke Une. Po narodnosti je bil Srb. Po končani pehotni podčastniški šoli je vstopil v aktivno vojaško službo in se obenem še naprej izobraževal. Postal je častnik. Nekaj časa je služboval v Srbiji, zadnjih deset let pred vojno pa kot planinec v Ljubljani in v Škofji Loki, kjer se je spoprijateljil tudi z Vukom Rupnikom. Po zlomu jugoslovanske vojske leta 1941 je ostal v Sloveniji. Vabila k sodelovanju z OF ga niso pritegnila, zato so ga Italijani hkrati z drugimi aktivnimi častniki in podčastniki odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil po kapitulaciji Italije.

Kot smo že omenili, je bilo prvo službeno mesto stotnika Meničanina po vstopu v Slo-[Stran 037]vensko domobranstvo na Škofljici pri Ljubljani, potem pa je prevzel šentviški bataljon. Kot vojak in častnik je bil zelo odločen in trd, kot človek pa skromen in vedno dobre volje. Kadar je bil v Šentvidu sredi noči ali zgodaj zjutraj sklican zbor bataljona, so vojaki spraševali, če bo poveljnik šel z njimi. Ko so zaslišali njegov globoki bas, so bili zadovoljni. Na kratko se je posvetoval s komandirji čet in nato navadno ukazal: »Dovolj. Gremo! Dvaintrideseta naprej in brez besed!« Na pohodu je vedno bil na čelu kolone, oblečen v navadno obleko brez častniških znakov. Ob nenadnem spopadu je mirno in izredno hitro ocenil položaj, izdal kratko povelje in tudi sam med prvimi posegel v boj. Prav zato so ga njegovi vojaki imeli radi in mu zaupali, nasprotniki so se ga pa bali. Posebno odgovornost je čutil za ranjence. V neki bitki blizu Žužemberka se je njegova skupina s težavo prebila iz obkolitve in več fantov je bilo pri tem ranjenih. Eden od ranjencev je obležal na čistini in zdelo se je, da ga ne bodo mogli izvleči. Tedaj se je poveljnik sam podal k ranjencu in ga rešil. (Slovenski dom, 16. decembra 1944, Tabor, 1965, št. 1–2.)

Z ukazom Organizacijskega štaba 4. novembra 1944 je bil za vojaškega kurata pri šentviškem bataljonu imenovan Jakob Mavec, »s tem da vrši kuratsko službo tudi pri prvem (stiškem) bataljonu.« Stotnik Meničanin je tedaj kurata predstavil pred zborom bataljona in baje fantom tudi sam priporočil, naj kljub boju ne pozabijo na svoje duše.

V času pred kapitulacijo Italije je bil Jakob Mavec vojaški kurat vaških straž v Beli krajini. Po 8. septembru se je znašel na Turjaku, bil z drugimi zajet in odpeljan v Kočevje. Na znanem kočevskem »sodnem procesu« so mu predvsem očitali organizacijo hujskaške pobožnosti prvih petkov. Zelo mirno se je zagovarjal in bil zaradi »pomanjkanja dokazov o veleizdaji« obsojen samo na prisilno delo. Poslali so ga v konfinacijo v Stično, od koder pa se je kmalu rešil in prišel v Ljubljano. Novembra 1944 je prišel v šentviški bataljon in potem do konca ostal z njim. (Palme mučeništva, str. 206–207.)

Eden redkih preživelih se spominja, da je bil kurat »Jaka« z njimi tudi na pohodih in v boju. Pomagal je ranjencem, ne glede na to, s katere strani so bili. Škof Rožman je večkrat poudarjal, da je naloga vojaških kuratov samo dušnopastirska in da naj tudi na bojišču nudijo duhovno pomoč ranjencem in umirajočim brez razlike. Z nastavljanjem kuratov so pa bile težave. Nemci jih v svojih enotah niso imeli, nasprotovali pa so tudi zato, ker so slovenske duhovnike smatrali za anglofile. (Griesser Pečar, Dolinar, Rožmanov proces, str. 275.)

Zanimivo bi bilo ugotoviti, od kod so bili fantje, ki so popolnjevali čete šentviškega bataljona. Iz že omenjenega zapisa mladega domobranca iz Biške vasi vemo, da je bilo večina fantov 32. čete iz mirnopeške fare. Z njimi je prišel tudi poročnik Šušteršič, ki je bil že pri vaški straži v Mirni Peči in potem do konca v šentviškem bataljonu. Med moštvom bataljona so bili fantje iz Dobrniča, iz Mirne, iz Toplic, iz Šentjerneja in drugi. Precej častnikov se je zvrstilo v vodstvu posameznih čet in na drugih odgovornih dolžnostih v bataljonu. Poleg poročnika Šušteršiča, ki smo ga že omenili, so bili med njimi še poročniki Jože Gorenc, Stanko Babič, Stanko Judnič, nadporočniki Karel Slabe, Franc Ratej, Franc Kompare, Ferdinand Gorjup, stotnik Miloš Šabič in drugi.

Z nemške strani je kot inštruktor spremljal bataljon od ustanovitve do svoje smrti 21. januarja 1945 stotnik Schumacher, ki je v času Meničaninove odsotnosti in po njegovi smrti včasih prevzel neposredno vodstvo kake akcije. To neposredno vodstvo je za bataljon nekajkrat imelo usodne posledice. Mnogi vojaki so bili prepričani, da Nemec to dela namerno in so ga zato prav sovražili.

5.2.3. Meseci pohodov in bojev

Prav gotovo v kratkem zapisu ni mogoče niti površno pregledati pohodov, bojev, naporov in zmag šentviškega bataljona. Samo za primerjavo naj povemo, da na primer monografija Gubčeve brigade obsega več kot tisoč strani. Omenili smo že, da bi v tem kratkem zapisu želeli nekaj povedati o naporih in trpljenju fantov tega bataljona, ki so dneve in noči, tedne in mesece preživeli v dolgih pohodih in težkih bojih. Ko je nepopolni bataljon 11. junija 1944 prišel na svoj novi teren, je bil njegov položaj vse prej kot ugoden. Oporišče si je moral šele poiskati in ga utrditi. Ponoči in podnevi je pretila nevarnost dobro oboroženega nasprotnika. Z vsakodnevnimi patruljami v okolico svojih zasilnih položajev je bataljon polagoma dobil vsaj delno kontrolo nad nasprotnikom, toda kljub temu je moral ostati v stalni pripravljenosti.

• junija zgodaj zjutraj so partizani napadli položaje tretjega bataljona v Kriški vasi in v Višnji Gori. Glavna ost napada je bila obrnjena proti Kriški vasi. S pomočjo dveh tankov in protitankovskih pušk so napadalci[Stran 038] razbili več bunkerjev, zato se je 63. četa, ki je branila Kriško vas, odločila za umik v Višnjo Goro. Umaknili so se sicer urejeno, toda v Kriški vasi so morali pustiti svoje mrtve in precej orožja. Naslednji dan ob prvem svitu so napadalci začeli pritiskati na Višnjo Goro. V oblasti so imeli vse okoliške hribe, od koder so brez težav nadzorovali vsak premik v trgu in okolici. Kljub temu pa se je domobranski patrulji iz Višnje Gore posrečilo prebiti do Grosupljega. Branilci so se oddahnili, ko je pozno zvečer prišel v Višnjo Goro četrti bataljon. Na svoji poti od Stične proti Višnji Gori je moral razbiti močne partizanske zasede. Ko je 23. junija zjutraj oblegancem prišla še pomoč iz Ljubljane, so se napadalci umaknili. Domobranci so spet zasedli Kriško vas, četrti bataljon pa se je popoldne kar po glavni cesti Višnja Gora–Ivančna Gorica vrnil v svojo oporišče. S seboj so odpeljali tudi padlega Stanka Sajeta iz Mirne in ga 24. junija pokopali na stiškem pokopališču. Saje je bil med spopadom z zasedami hudo ranjen in je umrl, še preden so prišli v Višnjo Goro. Trije vojaki četrtega bataljona so bili v teh bojih lažje ranjeni.

26. junija ob dveh ponoči je bataljon krenil na pohod v smeri Lučarjev Kal–Sušice–Muljava–Znojile–Zgornja Krka. Pri Znojilah se je spopadel s XV. brigado. V tem boju je bil lažje ranjen takratni komandir 32. čete Stanko Bitenc. Prenočili so na Muljavi, drugi dan pa že ob šestih odšli na pot, pregnali nasprotnike z Zgornje Krke in se nato vrnili v oporišče.

4. julija ob enajstih ponoči so 31. in 32. četa ter 28. četa iz stiškega bataljona odšle iz Šentvida čez Lučarjev Kal, Kitni Vrh in Tolčane do Drašče vasi na desnem bregu Krke med Zagradcem in Šmihelom. Tu so po krajšem spopadu odkrili dva tanka, menda prav tista, ki sta sodelovala pri napadu na Kriško vas. Ker ju ne bi mogli spraviti preko Krke, so z njih demontirali težke strojnice, pobrali strelivo in ju razstrelili.

12. julija je iz Šentvida spet odšla dolga kolona, ki so jo sestavljale 31. in 32. četa, 71. četa iz prvega bataljona in kombinirana težka četa iz prvega in tretjega bataljona, skupno 350 mož. Preko Velike Loke so popoldne prišli v Trebnje. Privoščili so si počitek do polnoči, nato pa se preko Grmade, Dobrniča in Dobrave usmerili na Sadinjo vas. Okrog desetih so že bili na cilju. Od tu sta 31. in 32. četa napadli partizanske enote pri Dvoru, popoldne pa je ves bataljon odšel proti Žužemberku in ga po boju tudi zavzel. Domobranci so ostali v trgu samo nekaj ur, nato pa preko Dobrave in Dobrniča odšli na Občine in 14. julija dopoldne so bili spet v Šentvidu.

Lahko bi naštevali pohode in boje za vsak teden in skoraj vsak dan, pa se bomo omejili le

Figure 22. Bataljon na pohoduFoto: Arhiv RS

[Stran 039]na nekaj pomembnejših. V septembru je šentviški bataljon dvakrat prišel na Notranjsko. 10. septembra se je nepričakovano pojavil v Loški dolini. Dolgo pot od Šentvida pri Stični mimo Sodražice in Racne gore do Starega trga so prehodili s polno opremo. Po opravljeni nalogi so se z vlakom peljali z Rakeka v Grosuplje in se nato peš vrnili v Šentvid. Drugič je šentviški bataljon prišel na Notranjsko preko Velikih Lašč in Lužarjev. V noči na 27. september se je kot strela z jasnega pojavil na Vidovski planoti in udaril po komori VII. korpusa. Čez dan se je premaknil proti Dolnjim Otavam in Begunjam. Po enem ali dveh dneh so se šentviški fantje preko Blok peš vrnili v svojo oporišče.

Štab VII. korpusa je 23. oktobra 1944 izdal povelje za napad na četrti domobranski bataljon v Šentvidu pri Stični. Neposredni napad naj bi izvedli Šlandrova in Zidanškova brigada, ki sta v ta namen posebej prišli iz IV. operativne cone z druge strani Save in nemške razmejitvene črte.

Brigadi naj bi ob podpori težkega orožja in topništva najprej prodrli skozi žične ovire in uničili bunkerje ob njih, nato pa vdrli v postojanko. K uspešnemu prodoru skozi žico naj bi pomagalo tudi presenečenje. Brigadama je bilo naročeno, naj za lažje uničevanje bunkerjev in oporišč v notranjosti postojanke sami formirata dve bateriji s po tremi težkimi minometi, dve bateriji s po petimi lahkimi minometi, dve bateriji s po štirimi protitankovskimi minometi, en oddelek z dvema partopoma in en oddelek z enim partopom. Orožje in pripadajočo strelivo za formiranje baterij je morala že 24. oktobra dati na voljo XV. divizija, brigadi pa naj bi z vsemi baterijami samostojno razpolagali.

Za neposredno pomoč obema brigadama pri uničevanju utrdb je štab VII. korpusa določil še svoje topništvo (eno havbico 100 mm, eno havbico 75 mm in en gorski top 75 mm). Topništvo VII. korpusa naj bi začelo z ognjem ob zori 25. oktobra. Vse za napad določene enote naj bi bile 25. oktobra ob petih zjutraj na odrejenih položajih. Brigadam XV. divizije je štab korpusa dodelil naslednje naloge: Gubčeva brigada, okrepljena z enim bataljonom XII. brigade, je morala onemogočiti prodor sovražnika iz Novega mesta, Cankarjeva brigada blokirati postojanko v Stični, jo demonstrativno napasti in uničiti domobransko zasedo v Ivančni Gorici; XV. brigada pa je bila v rezervi. XVIII. divizija je za zavarovanje proti Višnji Gori in za demonstrativni napad določila Levstikovo in Ljubljansko brigado, IX. brigado pa za zavarovanje proti Kočevju. Dolenjski odred naj bi napad na Šentvid zavaroval z zasedami proti Tržišču in proti Litiji, Notranjski odred pa naj bi demonstrativno napadel domobransko postojanko v Velikih Laščah. (Dr. M. Stiplovšek, Šlandrova brigada, str. 561–562.)

Domobranci so zvedeli, da se pripravlja napad na Šentvid, zato se je poveljstvo odločilo, da bo napadalcem vsililo boje na odprtem zemljišču in s tem preprečilo neposredni napad na postojanko. Sklenilo je že v noči na 25. oktober poslati dve bojni skupini v okolico Šentvida. Tako sta 25. oktobra ob dveh po polnoči iz postojanke odšli proti Radohovi vasi ena pehotna četa in težka četa četrtega bataljona. Že čez eno uro je na četi naletela kolona Šlandrove brigade, ki se je bližala Šentvidu, da bi pravočasno zavzela določene položaje. Vnela se je bitka in šlandrovci so zato šele popoldne prišli na položaje, ki bi jih morali zavzeti zjutraj.

»Ob 12. uri je iz doline potoka Bukovica iz smeri Dobrava prišel pratež in skupina borcev Cankarjeve brigade. Z njimi je bil tudi komandant brigade Dragan. Bili so vsi upehani, ker so se morali hitro umikati pred domobranci. Zasledovala jih je skupina 16. čete iz Stične, ki se jim je že tako približala, da so partizane že kar lovili za nahrbtnike. Komandant brigade je pripovedoval, da so domobranci enote Cankarjeve brigade pričakali prav na tistih položajih, ki bi jih morala zasesti brigada. Imela je nalogo demonstrativno napasti in blokirati Stično, vendar naloge ni mogla opraviti. Pretrgala se je zveza med bataljoni, poveljevanje je odpovedalo, domobranci pa so povsod srdito napadali.« (Jože Peskar, Dolenjski odred, str. 374.)

Istočasno kot skupina iz Šentvida je ponoči iz Stične odšla močna domobranska kolona, sestavljena iz prvega in tretjega bataljona brez dveh čet, v smeri Temenica–Moravče–Sv. Križ. Ko so po radijski zvezi zvedeli za napad na Šentvid, so se po isti poti vrnili in vse do Praproč pri Temenici niso nikjer naleteli na partizane. Pri Prapročah so se spopadli s Šlandrovo brigado, ki se je z veliko zamudo pomikala na svoje položaje, k umiku pa so prisilili tudi bataljon Dolenjskega odreda, ki naj bi preprečeval prihod pomoči oblegancem od Litije.

Tudi Zidanškova brigada z napadom ni uspela. Na izhodiščne položaje je sicer prišla zjutraj ob šestih, toda s splošnim napadom je začela šele ob enih popoldne, ko so enote XVIII. divizije, ki so zapirale ljubljansko smer, že popustile pritisku motorizirane kolone iz Ljubljane, ki je nato prodrla v Šentvid [Stran 040]in okrepila postojanko. Topništvo sploh ni prišlo do izraza, ker se je napad izjalovil že v začetku. Domobranci so uresničili svoje načrte in brigade vezali v bojih na odprtem zemljišču, namesto da bi napadale postojanko. Pobuda je torej popolnoma prešla na stran domobrancev, ki so se iz oblegancev spremenili v napadalce.

»Že v začetku napada je štab korpusa videl, da domobranske enote neprestano manevrirajo okrog postojanke in iščejo cilje, da bi jih napadle. Sklenil je nastaviti past, v katero naj bi se ujela kaka sovražnikova kolona. Takoj po neuspelem napadu na Šentvid je vse brigade osredotočil na sektor med cestami Ivančna Gorica–Občine–Žužemberk: Krška vas–Ivančna Gorica. To je bila do takrat največja koncentracija na tako majhnem prostoru, saj je bilo druga ob drugi kar sedem brigad. Štab korpusa je pričakoval, da bo to za sovražnika vabljiv cilj in da bo poslal kakšno kolono med položaje brigad.« (J. Peskar, Dolenjski odred, str. 376.) Toda domobranci niso nasedli in 26. oktobra proti brigadam niso usmerili nobene akcije. Do nameravane ponovitve napada na Šentvid ni prišlo in tudi načrt za napad na Višnjo Goro ni bil uresničen.

Iz knjige Šlandrova brigada še zvemo, da je imela brigada 25. oktobra osem mrtvih in prav toliko lažje ranjenih, pogrešali pa so zasedo petnajstih mož s tremi puškomitraljezi. Ko je brigada 29. oktobra odhajala proti Žužemberku, je med potjo dezertiralo 19 borcev. (Dr. M. Stiplovšek, Šlandrova brigada, str. 572.)

Dolenjski domobranski bataljon se po dogodkih okrog Šentvida še ni oddahnil, ko je bila pred njim že nova naloga, pohod v Belo krajino od 12. do 15. novembra. O tem pohodu je tudi na domobranski strani ohranjenih več zapisov, ki pa se v nekaterih podatkih precej razlikujejo. Ni naš namen, da bi se spuščali v te pomanjkljivosti, ampak želimo podati le kratek opis udeležbe šentviškega bataljona pri tem pohodu. Na Martinovo nedeljo, 12. novembra, okrog desetih dopoldne je bil v Šentvidu zbor bataljona. Vojakom so napovedali velik pohod in jim razdelili suho hrano za štiri dni. Popoldne so v polni bojni opremi krenili na pot. Stotnik Meničanin ni šel z njimi zaradi bolezni in tako je bataljon vodil nemški inštruktor stotnik Schumacher. V Ivančni Gorici se jim je priključil še stiški bataljon pod vodstvom stotnika Cofa. Ob enajstih ponoči so prišli v Grosuplje. Po triurnem počitku so nadaljevali pot v Velike Lašče, se vkrcali na vlak in odpeljali v Kočevje. S kolodvora so takoj odšli v Šalko vas in si spet privoščili nekaj počitka. Čez dan je zapadlo okrog 20 cm snega.

Pozno popoldne so se zvrstili v kolono. Na čelu je šla 39. četa in z njo stotnik Schumacher. Za šentviškim bataljonom se je uvrstil vod Nemcev, nato pa stiški bataljon. Smer njihove poti je šla preko Cvišlerjev na Koprivnik, Hrib, Ovčjak in Mavrlen. Seveda vojaki niso vedeli, kam gredo skozi temo in sneg. Šele proti jutru se je po koloni razvedelo, da je cilj njihove poti Črnomelj. Zvedeli so tudi, da po drugi poti iz Kočevja proti Črnomlju prodira Rupnikov bataljon, ki je 13. novembra odpotoval z Rakeka z vlakom v Ljubljano in nato s kamioni v Kočevje. Njihova kolona je šla po cesti Dolga vas–Livold–Knežja Lipa–Nemška Loka–Dobliče. Vodil jih je stotnik Vuk Rupnik in se kljub temi in snegu strogo držal dogovorjene smeri.

4. novembra okrog štirih zjutraj se je Rupnikov bataljon približal Miklarjem, kjer je na gozdni jasi stala gozdarska hiša. Manjšo partizansko enoto, ki je varovala to hišo, so brez težav pregnali. Ker so bili glede na program dovolj zgodnji, niso takoj hiteli dalje. Do Doblič niso imeli več daleč. Ob 6.30 je prišlo do nepričakovane katastrofe. Kolona, v kateri sta bila šentviški in stiški bataljon, je bila v temi in snegu zašla z določene smeri in se znašla na isti poti, po kateri je malo prej do Miklarjev prišel Rupnikov bataljon. Ali sta za usodno napako res bila kriva samo noč in sneg? Nekateri so kasneje verjeli, da je Schumacher, ki je neposredno vodil kolono, to spremembo naredil namerno.

Rupnikov bataljon niti najmanj ni pričakoval prihoda šentviškega in stiškega bataljona po poti, po kateri je malo prej sam prišel do Miklarjev. Stražar je v grmovju na robu jase začutil sumljivo premikanje in zaklical: »Stoj, kdo tam?« Dobil je odgovor: »Partizani.« Vnel se je hud spopad. Zaradi silovitosti boja sta obe strani takoj zaslutili, da nekaj ni v redu, toda preden sta se sporazumeli, da so vsi domobranci, so imeli že veliko mrtvih in ranjenih. Poskrbeli so za njihovo zavarovanje in potem kljub izčrpanosti nadaljevali pohod po določenem programu. Črnomelj je bil prazen. Načrtovano presenečenje je odpadlo, saj so domobranci z medsebojnim bojem pri Miklarjih še dodatno opozorili na svoj prihod.

Ob štirih popoldne 14. novembra se je začel povratek proti Kočevju. Pred utrujenimi domobranci je spet bila dolga, naporna pot in že tretja noč brez počitka. Treba je bilo poskrbeti za ranjence in za mrtve. Nekaj jih je pri Nemški Loki počakalo na kamione, ki naj bi prišli iz Kočevja, druge pa so z vpregami peljali s seboj. Začel je padati leden dež, pomešan s snegom. V temi so nekajkrat zašli s [Stran 041]

Figure 23. Enota težke čete na pohoduFoto: Arhiv RS

prave poti. Nekaterim se je od utrujenosti in izčrpanosti že bledlo in niso več hoteli iti dalje, drugi bolj prisebni pa so jih dramili in vzpodbujali, da so se vendarle z muko vlekli naprej. Ko je 15. novembra večina domobranskih enot že bila v Koprivniku, so okrog poldneva pri vasi Hrib enote XVIII. divizije napadle nekaj zaostalih oddelkov in kolono kamionov z ranjenci. V boj so potem posegli vsi domobranski bataljoni in kljub utrujenosti odbili napad. R. Polič poroča v knjigi Belokranjski odred, da je XVIII. divizija tisto popoldne pri Koprivniku imela 11 mrtvih, 17 ranjenih in 10 pogrešanih. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 593.)

Izčrpani, premočeni in lačni domobranci so proti jutru in dopoldne 16. novembra končno prišli v Kočevje. Na poti so se nekateri zaradi izčrpanosti izgubili od kolone in potem posamezno tavali po gozdu. Nekaj se jih je po par dneh vrnilo, drugi pa so prišli v roke nasprotniku in za vedno ostali pogrešani. Šentviški bataljon je 17. novembra spet bil v svojem oporišču v Šentvidu pri Stični. Njegov poveljnik Meničanin je potem v poročilu zapisal, da »so fantje bolni, prehlajeni in ožuljeni, poleg tega pa živčno popolnoma uničeni. Potreben bo pravi odmor, da bi se bataljon ponovno usposobil za večje in napornejše akcije.«

5.2.4. Boji pri Občinah in Meničaninova smrt

Že vzpostavitev postojank v Višnji Gori, Stični in Šentvidu pri Stični je bila važna za obvladovanje povezave med Ljubljano in Novim mestom in vsega področja med Savo in Krko, pa tudi onstran Krke. Tem strateško pomembnim točkam so konec leta 1944 sklenili dodati še Občine kot ključno postojanko ob cesti Veliki Gaber–Novo mesto.

V knjigi Cankarjeva brigada najdemo takole poročilo o začetku domobranske postojanke na Občinah: »Ker je bilo očitno, da bo postojanka na Občinah najvažnejša, ker leži na centralnem delu povezovalnih točk med Stično in Novim mestom in ker je najbolj napoti komunikacijam v smeri jug–sever, so sem poslali največ čet. Postojanko je začel graditi 3. bataljon iz Višnje Gore z 21. in 22. četo, kakih 200 mož. Za zavarovanje so uporabili 1. in 4. bataljon slovenskih domobrancev, bojno skupino iz Novega mesta in od časa do časa 5. alarmni bataljon slovenskih domobrancev iz Velikih Lašč. Sedmi korpus je nemudoma opozoril na sovražno akcijo in tako so se začele pri Občinah dolgotrajne borbe, ki so se zavlekle tja v leto 1945.«

Iz poročila poveljnika 32. čete o akcijah v času od 5. do 14. decembra 1944 vemo, da je [Stran 042]bila četa v tem času na Občinah. Iz podatkov je razvidno, da sta bili tedaj na Občinah tudi 31. četa in težka četa šentviškega bataljona. Poglejmo, kaj piše poročnik Stanko Babič iz 32. čete: 5. december 1944. Ob šesti uri zjutraj je odšla 32. četa v jačini 100 mož v smeri: Sv. Rok Veliki Gaber–Korenitka–Občine. Takoj po prihodu na Občine je zasedla položaj južno od vasi, koto 366, in začela z utrjevanjem, z gradnjo bunkerjev.

7. december 1944. Ob deveti uri dopoldne je odšla patrulja 32. čete v moči enega voda v smeri Občine–Luža–Knežja vas–Valbča vas, kjer je opazila dve partizanski brigadi. Vrnila se je na izhodiščni položaj, ne da bi sprejela borbo. Ostalo moštvo čete je nadaljevalo z utrjevanjem položaja.

8. december 1944. Ob 8. uri 30 minut so partizani začeli obstreljevati naše položaje z mitraljezi in težkimi minometi od zahodne strani. Moštvo čete je bilo ves dan na položaju.

Primerjajmo to kratko poročilo z zapisom v knjigi Cankarjeva brigada: Štab korpusa je odločil, naj 8. decembra napadeta Šlandrova in Zidanškova brigada. Ves dan sta se tolkli zlasti z enotami 4. bataljona slovenskih domobrancev ter poskušali zavzeti utrdbe pri Občinah. Zvečer so boji prenehali, ne da bi bili brigadi dosegli kak uspeh. 9. decembra je bila akcija že bolje organizirana. Cankarjeva brigada se je vklinila med Trebnje in Občine. Dobila je tudi top. Zahodno od Cankarjeve brigade je bila XII. brigada. Z juga sta se spustili v boj obe štajerski brigadi. Izdatno je pomagalo topništvo sedmega korpusa.

Poveljnik 32. čete v poročilu za 9. december omeni obstreljevanje svojih položajev z mitraljezi in enim topom, potem pa govori o patrolah, ki jih je četa ta dan poslala v okolico. Eno od patrol je vodil sam poveljnik šentviškega bataljona stotnik Meničanin. Že na Luži so se spopadli z večjo enoto, pa so vseeno nadaljevali pot do Knežje vasi. Na povratku iz Knežje vasi so bili napadeni z mitraljezom z levega boka. Stotnik Meničanin je bil zadet in je ranam kmalu podlegel. Ostali člani patrole so se srečno umaknili in prinesli poveljnikovo truplo na Občine. Nato je proti Knežji vasi odšla druga močnejša patrola in se spopadla s Šlandrovo brigado. V tem boju je padel domobranec 32. čete Anton Vidic.

Stotnika Dušana Meničanina so pokopali v Ljubljani. Za poveljnika šentviškega bataljona je bil potem imenovan stotnik Leopold Tomic. Poveljstvo nad bataljonom je prevzel že 13. decembra, ko so boji na Občinah komaj bili končani. Šentviški domobranci so novega poveljnika sprejeli z mešanimi občutki. Meničanina so spoštovali zaradi njegove velike hrabrosti in požrtvovalnosti, vedeli pa so, da je prav zato tudi od svojih vojakov izredno veliko zahteval.

Boji na Občinah so se vlekli do 13. decembra. Kot smo omenili, je v njih sodeloval cel šentviški bataljon brez 39. čete. V noči med 11. in 12. decembrom je napad trajal celo noč. Partizani so postojanko obstreljevali z mitraljezi, težkimi minometi in z dvema havbicama. Koti 366, ki jo je branila 32. četa, so se nekajkrat približali do žičnih ovir, toda bili so vedno odbiti. Tudi čez dan 12. decembra so napadalci ostali v bližini postojanke. Kljub temu je 32. četa poslala patrole proti Trebnjem in proti Knežji vasi. Obstreljevanje s težkim orožjem se je s presledki nadaljevalo cel dan. V noči na 13. december sta XV. brigada in Šlandrova brigada spet skušali prodreti skozi žične ovire. Kljub utrujenosti so branilci vzdržali tudi te napade. 32. četa je še 13. decembra zjutraj zaradi obstreljevanja z Grmade imela dva ranjenca. Potem so se napadalci umaknili in zavladala je tišina. Štab Meničaninovega bataljona je 17. decembra poročal, da »so fantje zelo utrujeni in izčrpani zaradi neprestanega deževja, neprespanih noči, obilice dela in partizanskega obstreljevanja s havbicami.«

Tudi mladi domobranec iz Biške vasi v svojem zapisu pripoveduje o bojih na Občinah: »Pet dni je trajal napad. Močno je deževalo. V bunkerjih je bilo že precej vode. Spodaj sem stal v luži, zgoraj pa mi je lilo za vrat. Podnevi se ni dalo gibati po postojanki, ker so bili napadalci v neposredni bližini.«

Njegovo zgodbo bomo brali v 25. številki Zaveze.

6.1.1.

Konec lanskega leta sta se zgodila dva pomembna dogodka: založba Družina je izdala knjigo Rožmanov proces, v kateri sta dva priznana zgodovinarja Tamara Griesser Pečar in France Martin Dolinar predstavila zgodovinska dejstva, ki jih je obravnaval ta proces, okrožno sodišče v Ljubljani pa je objavilo sklep o zavrnitvi zahteve po obnovi procesa.

Zahtevo po obnovi kazenskega postopka zoper dr. Gregorija Rožmana je konec leta 1995 vložil generalni državni tožilec Republike Slovenije Anton Drobnič na osnovi ugotovitev omenjenih zgodovinskih razprav, katerih izdelavo je pred časom prav on naročil. Razen teh elaboratov je generalni državni tožilec priložil zahtevku za obnovo procesa še:

– pripombe škofa dr. G. Rožmana na obtožbe zoper njega na procesu leta 1946, ki jih je napisal po končanem procesu in jih poslal v Vatikan Apostolskemu sedežu, objavila pa jih je tudi Nova revija leta 1990 v številki 96–99,

– poročilo tedanjega škofovega tajnika, kasnejšega pomožnega škofa dr. Stanislava Leniča, prav tako objavljeno v isti številki Nove revije,

– izjavo Ivanke Tomšič, matere Toneta Tomšiča, o tem, kako in kolikokrat je škof Rožman posredoval za njenega sina,

– knjigo Ljerke Bizilj Cerkev v policijskih arhivih, v kateri je tudi navedena že omenjena izjava Ivanke Tomšič,

– knjigo dr. Franceta Bučarja Usodne odločitve in

– znanstveno poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929 do 1955, ki ga je izdelala skupina zgodovinskih strokovnjakov po naročilu Državnega zbora RS.

Senat okrožnega sodišča v Ljubljani je »po presoji vsega gradiva zaključil, da novo predlagani dokazi in dejstva, kot jih navaja zahteva za obnovo, ali niso novi dokazi ali niso taki, ki bi utegnili sami zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi v pravnomočno končanem postopku, povzročiti oprostitev ali obsodbo po milejšem zakonu. Zato je zahtevo za obnovo zavrnil.«

Iz dnevnih poročil vemo, da se je generalni državni tožilec na ta sklep okrožnega sodišča že pritožil na višje sodišče.

Velja pripomniti, da mora sodišče pri presoji krivde upoštevati le z dokazi ugotovljena dejstva. Zato mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in dokaze skupaj ter na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Upoštevati pa mora tudi okoliščine, v katerih je bilo neko dejanje storjeno. Pri tem pa sodišče ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ni z njimi omejeno.

Iz navedenega je razvidno, kako pomembne so objektivnost, nepristranost ter potrebna razgledanost sodnikov. Ni pa treba na široko navajati, kakšna je bila pri nas leta 1946 struktura in nepristranost sodnih senatov. Na to je tedaj pri nas veliko vplivala sovjetska kazensko procesna teorija in praksa, katere izumitelj je bil prosluli Višinski in katere osnovno vodilo je bilo, da mora kaznovalna politika služiti političnim ciljem.

To se je odražalo tudi v procesu zoper škofa dr. Gregorija Rožmana. Cerkev ni imela pravice niti možnosti, da bi mu preskrbela ustreznega odvetnika – zagovornika. Sodišče mu je postavilo zagovornika po službeni dolžnosti – dr. Alojzija Vrtačnika. Ta je v začetku izjavil, da ima »težko nalogo … ker nima nobenih informacij od obtoženca in tudi ne ve, kako bi se ta zagovarjal«.

Ob tem velja citirati, kar je dr. Lenič navedel v svojem poročilu (gl. Nova revija, št. 96/99, str. 894): »Pri tem procesu škofija načrtno ni hotela ničesar storiti, saj so rekli, da bodo sodili tako, kakor se jim zdi prav, in zato bi bilo brez pomena, da bi mi kaj posegali vmes. Toda sredi procesa je prišel k meni pokojni ljubljanski teološki profesor dr. Franc Lukman, ki je bil tudi zastopnik mariborskega škofa celo vojno v Ljubljani. Zelo veliko je sodeloval tudi z Rožmanom in je vedel za vse njegove proteste pri raznih oblasteh in za vse drugo njegovo veliko prizadevanje. Rekel mi je: »Gospod tajnik, imate vi kje vse to shranjeno?« Rekel sem: »Imamo.« Profesor Lukman nato: »Dolžni ste takoj dati advoka-[Stran 044]tu ex officio, ki so ga dali Rožmanu, da bo on te dokumente lahko pri procesu uporabil kot razbremenilne, potem pa jih bo vrnil. Seveda mora podpisati reverz.« Profesor Lukman je sam poslal po tega advokata. V zapisniku procesa je navedeno njegovo ime, sam se ga sedaj ne spominjam. Advokat je res prišel, podpisal reverz, da bo vrnil vse akte. Izročil sem mu vse in rekel je, da jih bo vrnil. Ko pa je prišel na sodišče in povedal, da ima kup razbremenilnega materiala, so mu takoj vse zaplenili in niso dovolili nič uporabljati. Aktov niso nikdar več vrnili. Kam so izginili in ali sploh še obstajajo, ne vem.«

Za kaj je bil dr. Gregorij Rožman obsojen?

1. Vojaško sodišče mu je očitalo, da je ob svojem prvem obisku visokemu komisarju E. Grazioliju 20. aprila 1941 zagotavljal »popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo«.

Zahteva za obnovo procesa zatrjuje, da to ni res. Zgoraj citirano izjavo je vojaški tožilec povzel iz dnevnih časopisov. Ve pa se, da so dnevni časopisi tedaj izjave o uradnih dogodkih morali prinašati, kot so ukazovali Italijani. Pravo besedilo je zapisano v Škofijskem listu od 31. julija 1942: »V razgovoru z ekscelenco komisarjem sem poudaril hvaležnost duhovščine in vernikov, da je vojaštvo mirno zasedlo pokrajino, ohranilo red in pustilo svobodo ljudstvu zlasti v verskem oziru. Kar pa se tiče sodelovanja predstavnikov Cerkve z novo oblastjo fašistične Italije, je za nas katoličane merodajna božja beseda, ki pravi: ‘Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene’ (Rim 13,1). S tega stališča priznavamo oblast, ki je nad nami, in bomo po svoji vesti radi sodelovali v časno in večno korist ljudstva, med katero nas je božja Previdnost za duhovnike postavila.«

Okrožno sodišče bi to pravo škofovo izjavo nekako toleriralo, ko bi škof kasneje bil nevtralen. Tako pa jo – kot vojaško sodišče – skupaj z drugimi škofovimi izjavami smatra kot »odobravanje okupatorjevih ukrepov in javno manifestiranje lojalne kolaboracije«.

2. Vojaško sodišče je štelo za kaznivo Rožmanovo izjavo Mussoliniju ob ustanovitvi Ljubljanske pokrajine 3. maj a 1941.

Zahteva za obnovo procesa zatrjuje, da izjava, ki je bila uradno objavljena, ni Rožmanova, temveč je tudi ta Graziolijeva potvorba. Škofovo besedilo, ki ga je Grazioliju izročil mons. I. Nadrah, se je glasilo: »Ekscelenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem vaši Ekscelenci, da nam je tako vsaj na tem teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.«

To izjavo je Grazioli čisto prenaredil in jo naslovil na Mussolinija. Taka izjava je bila tudi objavljena v časopisju.

V času samega procesa je generalni vikar Vovk preko Rožmanovega zagovornika predložil vojaškemu sodišču avtentično Rožmanovo izjavo. Sodišče je torej vedelo, da je objavljena izjava potvorjena.

Okrožno sodišče ugotavlja, da je vojaško sodišče sicer upoštevalo naknadno predloženi dokaz, vendar je vojaški tožilec vztrajal pri tej točki obtožnice, ker jo je opremil z novimi obtežilnimi okoliščinami.

3. Vojaško sodišče je škofa Rožmana obsodilo, ker je s »svojimi izjavami lojalnosti, s poseti pri fašističnih oblasteh, z udeležbo pri slavnostni proslavi na čast člana fašistične vlade Bottaia ter s hlapčevskimi izvajanji vseh fašističnih odlokov že v prvi dobi okupacije meril na razbijanje enotnosti slovenskega naroda in slabitev njegove uporne moči ter podžigal razne domače izdajalce in zagovornike sodelovanja s fašističnimi oblastniki k mnogoštevilnim izdajam in zločinom proti svojemu narodu. Za svoje izdajalsko sodelovanje je bil obtoženi Rožman dne 4. oktobra 1941 na Mussolinijev predlog odlikovan s komturskim odlikovanjem reda italijanske krone.«

Zahteva za obnovo procesa ugovarja: Res se je Rožman vsaj v letu 1941 večkrat udeleževal raznih sprejemov, ki so jih prirejali Italijani, prvič, ker je bil najvišji predstavnik Cerkve v Ljubljanski pokrajini, Italijani pa so imeli že po tradiciji navado na take prireditve vabiti tudi cerkvene predstavnike in drugič, ker je želel, da se mirno sožitje z okupatorjem nadaljuje, predvsem glede na to, kar so na svojem okupiranem ozemlju počenjali Nemci.

Rožmanu je bilo odlikovanje podeljeno brez vsake obrazložitve. Sam škof ga je razumel, kot da ga hočejo navezati nase. Škof je kasneje zapisal: »Po nekaj mesecih so fašistični krogi izrazili razočaranje, da podelitev odlikovanja ni imela zaželenega uspeha.«

[Stran 045]

Dr. France Bučar je zapisal: »Zavrnitev odlikovanja bi namreč izbrisala vse njegove pomirjujoče geste do Italijanov. Če se je premišljeno odločil za tako pot, tudi odlikovanja ni mogel zavrniti.«

Okrožno sodišče na vse te in številne druge pripombe priznava, da je škof moral imeti stike z okupatorjem, če je hotel delovati humanitarno; da to ne bi bilo kaznivo, ko bi škof bil sicer nevtralen. Ker pa se je v svojem delovanju opredeljeval zoper brezbožni komunizem, mu je »mogoče očitati naklep, torej tudi zahtevani subjektivni element krivde«.

4. Vojaško sodišče je škofa obsodilo, ker je »na pobudo italijanskih okupacijskih funkcionarjev, generalov Roatte in Robottija, skliceval v škofijskem dvorcu razne predstavnike bivših strank v cilju, da pod krinko borbe proti komunizmu obsodijo napore slovenskega naroda za svobodo, neodvisnost in obstoj«. Obtožba se nanaša na akt iz divizije Isonzo, v katerem je navedeno, da so udeleženci na sestanku v škofijskem dvorcu dne 16. 2. 1942 ustanovili neke vrste komite, ki naj bi bil posrednik med narodom in italijanskimi oblastmi. V aktu je navedeno, da se je te seje udeležil tudi škof.

Škof Rožman v svojih pripombah k sodbi pravi, da dne 16. februarja 1942 ni bilo pri škofu nobene seje in nobenega posvetovanja: »ne seje z v obtožnici navedenimi sklepi ne kake druge. Če obstoji kako tozadevno sporočilo od strani soške divizije, sloni na napačnih podatkih. Če je obstajal kak odbor Vaških straž, ne vem; vsekakor mi ni bil poznan in tudi ni imel pri meni ali v moji hiši nikoli nobene seje.«

Okrožno sodišče vztraja na dokazni vrednosti te listine kljub temu, da gre za listino ki ni preverjena glede resničnosti oziroma točnosti navedb.

5. Vojaško sodišče se je pridružilo obtožnici, da so po sestanku 16. 2. 1942 sestavili pismo kardinalu Maglioneju, v katerem navajajo napake, ki jih je storil okupator, ker je dovolil bivšim oficirjem jugoslovanske vojske bivanje v Ljubljani, ker nudi slovenskim beguncem iz nemške okupacijske cone azil v Ljubljanski pokrajini, ker ni uvedel osebnih izkaznic itd.. Te obtožbe so bile poslane 11. 3. 1942 po nekem duhovniku v Rim. Posledice so bile internacija oficirjev, zaplemba radijskih aparatov, uvedba osebnih legitimacij, odpusti uslužbencev.

Škof Rožman na to: »V obtožnici navedena vsebina je popolnoma izmišljena. Dokaza, odkod ta spomenica, ne prinaša niti obtožnica niti ni bil ta pri obravnavi doprinesen.«

Okrožno sodišče ne verjame škofu, temveč poročilu iz divizije Isonzo, češ da je 11. 3. 1942 neki prelat le nosil pošto v Rim. Škof Rožman je za časa italijanske okupacije imel precej redne zveze z Vatikanom. Nekajkrat je bil osebno tam, pa tudi po kurirju je pošiljal svojo korespondenco v Vatikan. Škof Rožman: »Če je dne 11. marca 1942 v resnici kak kurir nesel moja pisma v Rim, ne morem več vedeti. Nikakor pa ni nesel v obtožnici navedenega poročila: ne dne 11. marca 1942 ne kdaj prej ali pozneje. Če pa bi bilo prišlo na papeško državno tajništvo poročilo z vsebino, kakor ga navaja obtožnica, tega poročila jaz nisem niti podpisal niti odposlal, marveč je poročilo potvorba z namenom poznejšega izigravanja proti meni.«

6. Vojaško sodišče: »Z namenom, da preslepi ljudske množice in da pridobi čim večji krog izdajalcev, je obtoženi Rožman prikazal borbo slovenskega naroda za svobodo in obstanek kot borbo proti veri in Kristusu Kralju. Tako je v svojih številnih govorih, poslanicah in pastirskih pismih obtoženi Rožman v gornjem smislu ostro obsojal osvobodilno gibanje slovenskega ljudstva in pozival vse katoličane svoje škofije k sodelovanju z okupatorjem in v borbo proti osvobodilnemu pokretu.«

Škofov odgovor: »Vsi moji pastirski listi, nagovori in tudi pridige so izšli (z malimi izjemami) v tisku in so bili vsem dostopni. V nobeni teh ni mogoče najti kakega poziva h kolaboraciji itd.. Tudi javni tožilec, ki je vrsto teh razprav prebral, ni mogel dokazati svoje trditve iz mojih besed.«

Okrožno sodišče vztraja: Obsojenec je osvobodilno gibanje prikazoval kot borbo proti veri in s tem povzročal razdor med Slovenci ter pod parolo »za vero« pozival k sodelovanju z okupatorjem!

7. Vojaško sodišče: Škof Rožman je spoznan za krivega, da so se vaške straže in MVAC pričele ustanavljati pod vplivom njegovih govorov in njegovega delovanja ter da je prisostvoval in vodil sestanke odbora vaških straž. Člane vaških straž in MVAC je dejansko organizirala in novačila prav duhovščina.

Škof Rožman v svojem odgovoru: »Vaška straža ali MVAC nista bili ustanovljeni pri škofu, tudi ni imel famozni komite v škofijskem dvorcu nikoli kake tozadevne seje. Jaz nisem ustanovil Vaški straž, nisem bil pri ustanovitvi nič udeležen, nisem nikdar izdal kake naloge ali kakega povelja in nikdar delal kake propagande zanje. Da bi bili duhovniki dobivali od mene navodila za ustana-[Stran 046]vljanje oboroženih edinic ali celo ukaze za rekrutiranje, je popolnoma neresnično in se tudi ni moglo dokazati.«

Okrožno sodišče: S stališčem zahteve za obnovo procesa, naj bi vaške straže in MVAC bile ustanovljene zaradi samoobrambe pred akcijami osvobodilnega gibanja, se ni mogoče strinjati. Tem enotam ni mogoče priznati narave samoobrambe, saj je šlo za boj ob podpori samega okupatorja, torej napadalca.

8. Vojaško sodišče: Obtoženi Rožman je dajal pomoč Ehrlichovemu akademskemu društvu »Straža«, katerega člani so sodelovali pri racijah in blokadah v Ljubljani in kot konfidenti izdajali zavedne Slovence ter jih pošiljali v zapore in internacijo. Vse to se je dogajalo z vednostjo in ob podpori obtoženega Rožmana in njegovih najožjih sodelavcev … od njega so dobivali navodila za svoje protinarodno delovanje.

Škofov odgovor: Škof je bil do te skupine v enakem razmerju kot do vseh drugih katoliških dijaških organizacij. Ni res, da bi bila ta dijaška skupina organizirala lastno policijo, imela lastne zapore, in to celo v semenišču.

Okrožno sodišče: Škof je s svojimi izjavami in delovanjem kot tudi s tesnimi stiki s stražarji vzbujal prepričanje, da je delovanje proti osvobodilnemu gibanju v okviru MVAC pravilno, ker je v skladu z načeli katoliške vere in v interesu vere in Cerkve. S tem pa je nedvomno odločilno spodbujal njihovo delovanje in njihove akcije.

9. Vojaško sodišče: Škof je s svojimi govori in delovanjem spodbujal sebi podrejeno duhovščino, da je organizirala »aktiven boj proti komunizmu« v obliki oboroženih enot, in sicer najprej v vaških stražah in kasneje slovenskem domobranstvu.

Pripomba: Enake obtožbe so bile že v prejšnjih zaporednih točkah.

10. Vojaško sodišče dolži škofa, da je dobival bilten obveščevalne službe TOS. To je zunanji izraz okupatorjevega prepričanja, da spada tudi škof Rožman med njegove sodelavce. Dolži ga tudi sodelovanja z gestapovci Hartlom, Lachmannom in Wienerjem.

Škof: Človeka s priimkom Hartl sploh nisem poznal. Enkrat se je na avdienco prijavil »Schriftsteller Lachmann«, ki je želel s škofom govoriti o nekem verskem vprašanju. Škofu se je zdel sumljiv, zato mu je na vprašanja odgovarjal le skopo. Škof je poznal v Ljubljani nekega Wienerja, ki je bil judovskega porekla. Za gestapovca z istim imenom ni nikoli slišal.

Okrožno sodišče: »Senat poudarja, da je tudi očitke pod točko deset izreka sodbe potrebno ocenjevati kot celoto z uvodnim delom izreka, torej kot konkretne oblike obsojenčevega sodelovanja oziroma spodbujanja sebi podrejene duhovščine v sodelovanje z okupatorskimi silami. V tem smislu je potrebno razumeti tudi očitek, da je škof Rožman prejemal od informacijskega urada nemških okupacijskih oblasti izvod zaupnega ovaduškega biltena: Vesti.«

Opomba: TOS je bila slovenska obveščevalna služba ene protikomunističnih frakcij in ne del Gestapa.

11. Vojaško sodišče: Škof Rožman je 20. aprila 1944 in 30. januarja 1945 sodeloval pri domobranski prisegi v cilju – kot je sam zatrjeval – da Slovencem pokaže, da popolnoma soglaša z nacistično politiko.

Škof Rožman: Pred zaprisego domobrancev dne 20. aprila 1944 sem na prošnjo oficirjev in moštva na Stadionu daroval tiho mašo, pri kateri ni bil noben nemški vojak navzoč. Po maši sem ostal na slavnostni tribuni Stadiona, kjer je bil postavljen oltar, sam s svojim kaplanom, dokler ni bila pospravljena mašna obleka. Mašo sem opravil zato, ker je bilo moštvo iz moje škofije in dotlej še niso imeli dodeljenih lastnih kaplanov. Ko sem bil naprošen, naj pred zaprisego opravim mašo, sem si dal najprej predložiti besedilo zaprisege, da bi se prepričal, če ne bodo slovenski domobranci zapriseženi na Hitlerja. Če bi bilo to v načrtu, bi maše ne opravil. Besedila zaprisege formalno nisem potrdil.

Okrožno sodišče: Glede njegove udeležbe pri obeh zaprisegah je očitno, da je soglašal s tistim delom nemške politike, ki se je nanašala na odnos oziroma boj proti komunistom oziroma narodnoosvobodilnemu gibanju.

12. Vojaško sodišče je smatralo škofa Rožmana za krivega, da je 28. aprila 1945 pozval generala Rupnika na sestanek Narodnega odbora, ki se je vršil v škofovi sprejemnici, 3. maja 1945 pa je Narodni odbor v navzočnosti škofa Rožmana ustanovil vlado, katere predsednik Kremžar je poslal brzojavko predstavnikom zahodnih zaveznikov na okupacijo proti zmagoviti JA.

Škof Rožman: Narodni odbor ni nikoli imel svojih sej pri škofu Rožmanu razen 28. aprila 1945. Bil sem pri tem posvetovanju navzoč kot priča, kaj se v moji hiši dogaja.

Okrožno sodišče: Pritrditi je, da delovanje Narodnega odbora smiselno ni mogoče uvrstiti pod sodelovanje z nemškim okupa-[Stran 047]torjem oziroma spodbujanje sodelovanja z nemškim okupatorjem. Vendar pa ga je tudi po oceni senata utemeljeno šteti za obliko dušenja narodnoosvobodilne borbe. Narodnoosvobodilno gibanje je na slovenskem ozemlju porazilo nemške okupacijske sile brez sodelovanja zahodnih zaveznikov. Zato je vojaško sodišče upravičeno štelo pozive Narodnega odbora za okupacijo slovenskega ozemlja s strani zahodnih zaveznikov kot napad oziroma borbo proti narodnoosvobodilnemu gibanju.

13. Vojaško sodišče: Obtoženi Rožman je preko dela duhovščine širil zmešnjave in lažno propagando med ljudstvom, da Jugoslovanska armada vrši pokole civilnega prebivalstva, in je s tem zapeljal izvestno število ljudi, da so zapustili svoje domove in se umaknili v inozemstvo.

Zahteva za obnovo postopka: Škof Rožman in drugi niso širili lažne propagande o nevarnosti pokola civilnega prebivalstva s strani Jugoslovanske armade, saj se ve, kaj se je dogajalo med vojno in kakšna grobišča so nastala od Kočevskega roga do Teharij.

Okrožno sodišče: Trditve zahteve za obnovo niso točne, ker so citirana grobišča nastala po 31. 5. 1945, torej mesec dni po Rožmanovem odhodu iz Slovenije. Je pa škof Rožman spoznan za odgovornega tudi zaradi kasnejše usode civilistov, ki so zbežali pred JA.

To so glavni razlogi za in proti obnovi procesa proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. Odločilno besedo pri tem je imelo okrožno sodišče, ki se je izreklo proti. Senat okrožnega sodišča v Ljubljani je napisal kar 43 tesno pisanih strani, da je opravičil svoj sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka zoper dr. G. Rožmana. Skozi vse točke njegovega zagovora se vleče ena rdeča nit: skoraj vsa očitana dejanja ne bi imela znaka kaznivega dejanja, ko bi se škof Rožman ponašal med drugo svetovno vojno nevtralno do komunizma in osvobodilnega gibanja. Ker pa je imel do njih negativno stališče (zakaj, sodišče ne razmišlja), so vsa očitana dejanja kazniva dejanja.

Iz pismenega odpravka senata okrožnega sodišča veje skoraj ista mentaliteta, kot je uradno prevladovala leta 1946.

Tako ostaja škofu dr. Rožmanu še enkrat tolažilna beseda, kot jo je zapisal že leta 1946: »Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike »Divini Redemptoris«, največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda … Če sedaj pred Bogom prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka: Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.«

Zahteva za obnovo kazenskega postopka zoper škofa dr. Gregorija Rožmana na prvi instanci je tako propadla in se bo nadaljevala na stopnji višje. Istočasno pa poteka tudi drug postopek obnove, še pomembnejši, pred velikim sodiščem zgodovine, kjer gre za to, do kdaj naj še ostane pri življenju vse krivo in napačno – čeprav zdaj že v zelo skrčenem obsegu –, kar so pri nas povzročile napačne teorije in zablode, ki so jih v večini prinašali k nam krivi preroki z vzhoda. Koliko nasilja, trpljenja in življenj, koliko gospodarskih polomov in krivic so te zmote pri nas zahtevale. No, obnova v tem velikem procesu nezadržno napreduje, saj smo skoraj že tam, kjer smo bili pred letom 1941.

Ko bo ta proces dokončan, tudi ne bo težav za obnovo procesov, kot je proces zoper dr. Gregorija Rožmana.

6.2.1.

Po letošnjih novoletnih praznikih je Okrožno sodišče v Ljubljani javno objavilo, da je zavrnilo zahtevo državnega tožilstva za obnovo kazenskega postopka zoper škofa dr. Gregorija Rožmana, ki ga je v avgustu 1946 obsodilo vojaško sodišče v Ljubljani. Razlogi za zavrnitev niso bili navedeni, češ da so preobširni. Zato pa je sodišče javnim občilom ponudilo in razdelilo pismeni odpravek sodnega sklepa z obrazložitvijo na 43 straneh.

Takšno nenavadno trženje še ne pravnomočnega sodnega izdelka je vzbudilo splošno radovednost in ni bilo javnega glasila, ki ne bi o njem kaj objavilo. Poročila in razlage so bile različne, vse pa so bile skladne v misli, da je sedanje sodišče popolnoma osvojilo sodbo povojnega vojaškega sodišča. Ta enotna ugotovitev je časopisni razpravi o tem, ali bi obnova kazenskega postopka pomenila politično ali pravno rehabilitacijo škofa Rožmana, dodala mnogo pomembnejše vprašanje: ali sedanji sodni sklep pomeni pravno rehabilitacijo povojnega političnega sodstva?

Zavrnitev zahteve za obnovo sama po sebi ne daje odgovora na to vznemirjajoče vprašanje. Odgovor je treba poiskati v sodni obrazložitvi zavrnitve, v načinu in metodah, s katerimi je sodni senat prišel do svoje odločitve in izdelal zavrnilni sklep. Obrazložitev sodnega sklepa vzbuja sum že s svojo zelo nenavadno obsežnostjo, njena vsebina pa nam pokaže prav zastrašujočo razsežnost in globino revolucionarnih usedlin v našem sodstvu.

Sodba vojaškega sodišča, s katero so komunistični sodniki po nasilnem prevzemu oblasti in vzpostavitvi totalitarnega režima obsodili škofa Rožmana, ker je nasprotoval komunizmu in obsojal njegovo nasilje in zločine, je ena največjih zlorab kazenskega prava v politične namene. Je najbolj tipični izdelek tedanjega angažiranega političnega sodstva, udarne pesti revolucije, katere cilje je določalo enoumno politično vodstvo, tempo pa tajna policija – Udba, kot je značaj tega sodstva določil njegov ideolog in oblikovalec Vito Kraigher. V dejanskem pogledu je ta sodba zbir nejasnih in v izrazito političnem jeziku napisanih propagandnih izmišljotin in sporočil. V procesnem pogledu je sodba povsem nezakonita, ker sodišče za to sojenje ni bilo pristojno, postopka ni vodilo po veljavnih predpisih in ni dovolilo nobenega dokaza v korist obdolženca. Vsebinsko pa je sodba protipravna, saj dejanja, za katera je bil škof Rožman obsojen, po kazenskem zakonu niso bila kazniva dejanja.

Okrožno sodišče v Ljubljani je kot sodišče pravne in demokratične države takšno sodbo ideološkega sodišča brez kakršnegakoli pomisleka posvojilo in jo v celoti odobrilo. Se več, napake prvotne sodbe je še razširilo in ji dodalo nove ugotovitve v enakem ideološkem propagandnem jeziku. Do teh ugotovitev in stališč je prišlo na prav tako nesmiseln način in z enakimi nedovoljenimi miselnimi postopki kot nekdanje politično sodišče. Je to storilo zaradi neznanja, zaradi prešibke zavesti o svoji odgovornosti ali zaradi malomarnega in nekritičnega razmerja do zgodovinske resnice?

Za sodišče bi bil slab katerikoli pritrdilni odgovor, pravni in demokratični državi, svobodi slovenskega naroda grozeč pa bi bil odgovor, da ni šlo niti za nevednost, niti za neodgovornost in ne za malomarnost ali nekritičnost. Sodni sklep vzbuja strah, da gre za nekaj drugega.

Sodišče v svojem sklepu dosledno uporablja medvojno komunistično propagandno besedišče, revolucionarna stališča in pojme. Priznava samo narodnoosvobodilni boj v pomenu NOB. Kdor ni odobraval NOB, je narodni sovražnik, kdor je NOB nasprotoval ali nasprotovanje odobraval, je brezpraven zločinec, ki ga je smel kdorkoli ubiti, pregnati, oropati. Kdor se je pred revolucijskim nasiljem branil, je narodni izdajalec, obsojen na smrt, saj je vendar nasprotoval osvobodilnemu boju. Braniti se pred nasiljem osvoboditeljev, ni obramba pred nasiljem, je nasprotovanje osvobodilnemu gibanju in zato narodna izdaja.

Sodni sklep za vse medvojno dogajanje dosledno uporablja besede osvobodilni boj ali narodnoosvobodilno gibanje. Zanj ni ne OF in ne partizanov in še zlasti ne Komunistične partije Slovenije, VOS in revolucije. Ta osvobodilni boj z malo začetnico je brezmadežno vseljudsko gibanje brez poveljstev, forumov ali organizacij s svojimi posebnimi interesi in pogledi. Vsako nasprotovanje takšnemu angelsko čistemu osvobodilnemu boju je zato samo po sebi podlo, zločinsko in izdajalsko.

Iz takšnih ideološko političnih stališč seveda ni težko videti škofa kot izdajalca. Sodni sklep je poskrbel, da bi bil takšen pogled še jasnejši. Kjerkoli je v sklepu omenjeno škofovo [Stran 049]nasprotovanje komunizmu, je sodišče dodalo: »ali/in/oziroma osvobodilnemu boju«. Sodni sklep je tako škofovo idejno in versko nasprotovanje komunizmu spremenil v politično in vojaško nasprotovanje osvobodilnemu boju proti okupatorju.

Ker sodni sklep ne priznava revolucionarnega nasilja, ki ga je Komunistična partija Slovenije z izkoriščanjem osvobodilnega boja izvajala nad Slovenci, da bi si nasilno pridobila oblast, seveda tudi ne priznava pravice do samoobrambe pred »osvobodilnim« nasiljem in ne ve za državljansko vojno, ki je iz tega nastala. Ker ne priznava revolucije, ne priznava obrambe pred njenim nasiljem; pozna samo osvobodilni boj in izdajo tega boja. Škof, ki je obsojal vsako nasilje in je zagovarjal tudi obrambo pred komunističnim nasiljem, je zato kriv zločina.

Sodni sklep se tako kot prvotna sodba niti z besedo ne ustavi pri vprašanju, kaj so bile Vaške straže in kaj Slovensko domobranstvo, Slovenska zaveza, Slovenska legija, Narodna legija in Sokolska legija, kaj je bil Narodni odbor in druge legalne ali ilegalne organizacije in institucije Slovencev-nekomunistov med drugo svetovno vojno. Sodišču zadošča vedenje, da vse to ni bila NOB, torej je to moralo biti nekaj izdajalskega in zločinskega. Po katerem zakonskem predpisu bi bile Vaške straže in Slovensko domobranstvo kot domače varnostne enote nekaj nedovoljenega, se niti povojno niti sedanje sodišče nič ne vpraša. Zakaj ne bi smele poleg NOB delovati druge slovenske ilegalne organizacije, sodišču ni mar. Tako kot povojno sodišče, za katero je po njegovi revolucionarni naravi in namenu razumljivo, je tudi sedanje sodišče, za katero pa je to povsem nerazumljivo, saj gre za neodvisno sodišče pravne države, štelo vse, kar ni NOB, za narodne sovražnike. V skladu s takšnim totalitarnim pristopom je odločalo o posameznih predlogih.

Iz sodnega sklepa je očitno, da se je zgodovinopisje o času druge svetovne vojne v Sloveniji za sodišče končalo s politično propagandnimi traktati partizanskih opisovalcev njihovih podvigov še v trdem komunističnem režimu. Za številne drugačne ugotovitve kasnejših, politično in ideološko neobremenjenih strokovnih zgodovinarjev sodišče noče nič vedeti. »Tega nočem poslušati!« je zaklical vpraševalec zgodovinarki, ki je ob predstavitvi knjige Rožmanov proces hotela odgovoriti na njegovo vprašanje, in odšel iz dvorane. Druge strani in drugačne resnice ni hotelo poslušati vojaško sodišče in je noče poslušati niti sedanje sodišče. Resnica lahko tudi boli!

To pojasni nedovoljeno, vendar zelo očitno dvojnost v sodnih stališčih do zgodovinarjev. Temeljiti strokovni zgodovinski poročili o Rožmanovih dejanjih med zadnjo svetovno vojno, ki sta ju po pravilih zgodovinskih znanosti napisala dva neprizadeta, mednarodno priznana zgodovinarja, in ju kasneje izdala tudi v knjižni obliki in s tem svoje delo in svoji imeni izpostavila presoji strokovnjakov in javnosti, sta za sodišče samo njuna neupoštevana osebna ocena, ker pač ne potrjujeta ugotovitev sodbe zoper škofa Rožmana. V potrditev njegove krivde pa se sodišče v istem sklepu kar nekajkrat sklicuje na »zgodovinopisje« kar tako, brez navedbe avtorjev, njihovih del in besedil, kar bi omogočilo preverjanje sklicevanja na zgodovinopisje. Sodišču se ni zdelo, da bi moralo pojasniti, zakaj gre pri znanih zgodovinarjih samo za osebno oceno, ki je ni treba upoštevati, pri neimenovanih zgodovinopiscih pa za objektivno resnico, o kateri ni dovoljeno dvomiti. Za takšno ravnanje je edino znano opravičilo načelo marksističnega filozofskega materializma, da je merilo resnice samo korist avantgarde delavskega razreda, da je resnica to, kar koristi komunistični partiji.

Sodba Rožmanu očita izdajalski pomen njegovih izjav, danih med okupacijo. Zgodovinarja sta v svojih poročilih po strokovni oceni vseh sedaj znanih dejstev in okoliščin prišla do drugačnih ugotovitev o vsebini in pomenu škofovih izjav. Sedanji sodni sklep teh strokovnih ugotovitev, ki so v korist obsojenca, noče upoštevati, češ da gre za njuno osebno razumevanje. Nasprotno pa v škodo škofa Rožmana brez pomisleka navaja, kako so njegove izjave lahko razumeli okupatorji. Kako Rožmanove izjave po strokovni oceni razumeta priznana slovenska zgodovinarja, je za sodišče njuno subjektivno mnenje, kako pa so te izjave lahko razumeli okupatorji, je objektivna resnica. Seveda, prvo bi bilo v korist obsojencu, drugo je v korist partiji!

Sodišče v svojem sklepu ne verjame niti Rožmanu, ne škofu Leniču niti dr. Blatniku in drugim očividcem takratnih dogodkov in tudi ne dr. Bučarju in drugim sedanjim opisovalcem zgodovinskih dogodkov, niti ne tistim, ki so zgodovino opisali po naročilu Državnega zbora in niso ravno naklonjeni dr. Rožmanu in njegovi pravici. Ne verjame nikomur, ki pove karkoli, kar ni v breme dr. Rožmanu; ne verjame ničesar, kar bi lahko koristilo obsojencu. Nasprotno pa verjame vse in vsem, ki so ali so baje povedali kaj takega, kar je mogoče šteti škofu v škodo. Tako zavrne vse pomisleke zgodovinarjev o pismu, ki naj bi ga škof poslal v Rim, in brez [Stran 050]zadržka na golo besedo verjame fašistu Orlandiju, ki je odrejal streljanje talcev, brez pomisleka verjame italijanskemu generalu Robottiju in fašističnemu šefu pokrajinske uprave Grazioliju, če sta povedala kaj takega, kar je možno izkoristiti proti Rožmanu. Zelo nejasna izjava nacista Rösenerja je za sodišče sveta, seveda samo tisti delček, ki ga je mogoče obrniti proti Rožmanu. Neštetih drugih izjav in dokumentov istih oseb, ki bi lahko bile v obsojenčevo korist, sodni sklep ne omenja. Zakaj bi jih, saj je znano, kaj je za komuniste kriterij resnice.

Sodni sklep očita škofu Rožmanu, da je »manifestiral lojalno kolaboracijo«, in to, kar je bilo nuja za preživetje ljudstva, v nasprotju z domačimi in mednarodnimi zakoni šteje za zločin. Kot zločin mu očita »aktivno nastopanje proti komunizmu«, kar po zakonu sploh ni bilo kaznivo. Rožmanovo izjavo aprila 1941 razlaga tako, kot da bi že tedaj obstajale partizanske brigade in narodnoosvobodilni boj, čeprav tedaj ni bilo niti Protiimperialistične fronte, kaj šele OF in partizanov. Tedaj so vsi še mirno spali v zavezništvu s Hitlerjem in nacisti. Sodni sklep časovne komponente precej svojevoljno spreminja in zamenjuje, jih poljubno komprimira ali razteguje. Ni videti, da samo zaradi neznanja.

Zelo manipulativna je ugotovitev, da je Rožman nastopal »zoper del naroda«. Seveda je nastopal, če so morilci in ustrahovalci bili »del naroda«. Ali škof ne sme nastopati zoper nasilje in umore in zoper tiste, ki to delajo? Ali danes ne smemo preganjati slovenskih roparjev in morilcev, ker so del naroda? Ali pravo velja samo za tujce, ne tudi za domače zločince? Zopet se je pokazalo marksistično merilo pravice in resnice: Vse je dobro, kar koristi revoluciji, in vse je zločin, kar škoduje revoluciji. Rožman je zločinec, ker je nastopal zoper ubijalce, ker so bili ti del naroda, ki se je boril proti okupatorju.

Rožmanove dokazane pomoči zaprtim in interniranim sodišče ne šteje v njegovo korist, češ da je to od katoliškega škofa pričakovano. Nasprotovanje komunizmu in njegovim zločinom, ki je za katoliškega škofa še bolj pričakovano in normalno, pa sodišče Rožmanu šteje za vojni zločin.

Škof Rožman je bil med drugim obsojen, ker da je »organiziral, odrejal, izvrševal in zasnoval … odvajanja v koncentracijska taborišča«. Za takšno obsodbo ni bilo prav nobenega dokaza. V zahtevi za obnovo je bila predložena vrsta dokazov o nasprotnem, o škofovem prizadevanju za izpustitev internirancev in zaprtih. Sodni sklep priznava, da je škof »dejansko pri okupacijskih oblasteh posredoval za številne aretirane, obsojene in internirane«, tudi »za osebe, ki so bile pripadniki nasprotne strani – narodnoosvobodilnega gibanja«. Vse to pa šteje za pravno nepomembno, ker je takšna dejavnost za škofa običajna. Pri tem pa škofu šteje v krivdo, ker je internirance, za katere je prosil, označil za nasprotnike komunizma, in ker so nekateri od izpuščenih kasneje vstopili v Vaške straže. Očitno sodišče meni, da bi škof smel posredovati le za komuniste. Izpuščenim pa bi moral ukazati, da morajo iti v partizane. Zopet pravo marksistično merilo resnice!

Sodni sklep nam tudi pove, da tiste civilne osebe, ki jih je OF štela za nasprotnike (dr. Natlačen, dr. Ehrlich, Kikelj), niso bile civilne osebe in jih je zato VOS upravičeno postrelila. To opraviči z željo vsake nasprotne strani »na vse možne načine eliminirati člane in pomembne pristaše nasprotnika«, kar sodišče brez vsakega zadržka šteje za značilnost vsake vojne. Kaj bi se mudili z mednarodnim vojnim pravom, ki omejuje načine bojevanja (če gre za korist revolucije: na vse možne načine!) in med vojno še posebno ščiti civilno prebivalstvo (civilista preprosto razglasi za nasprotnika in ni več zaščiten; eliminirati je dopustno vsakega člana in pomembnega pristaša nasprotne strani, ne samo vojaka). Tako preproste so te stvari za sodišče.

Sodni sklep pravi, da je Rožman lagal, ko je opozarjal na poboje in nasilje osvobodilne vojske nad civilnim prebivalstvom. Z lažno propagando naj bi zagrešil vojni zločin. Sodišče uporabi celo množične povojne poboje za dokaz, da je škof lagal, ko je govoril o nasilju osvoboditeljev, ne pa za dokaz, da njegovo govorjenje ni bilo lažno, kot bi sklepal normalen um. Takšna je pač marksistična logika, ki jo je zelo spretno in uspešno uporabilo tudi naše sodišče.

V sodnem sklepu je še cela vrsta drugih manipulacij z zgodovino in pravom, protislovij in polresnic, meglenih in nerazumljivih pojmov in formulacij. Za odgovor na začetno vprašanje pa zadošča že povedano: Ta sklep pravno opravičuje povojno politično sodstvo in medvojno komunistično nasilje.

7.2.1.

Figure 24. Povabilo pomladi Mirko Kambič

7.4.1.

Kaj se nam je bati, kdo to ve; ko pa ne more naše visokosti nihče klicati na odgovor.
Lady Macbeth

7.4.2.

Nekateri dogodki so takšni, da nas že takrat, ko se dogodijo, ali pa pozneje, ko se pokaže, kako daljnosežne posledice so imeli, prizadenejo s svojo izrednostjo. Kar te dogodke dviga nad raven njihovega časa, je ali njihova fizična velikost, ki jo vidijo vsi in ni nikomur skrita, ali pa jedro, ki je skrito v njih, a ima v sebi takšno količino energije, ki nas tudi preseneti s svojo velikostjo, toda šele potem, ko ji čas dovoli, da se sprosti. S takimi dogodki in dogajanji je vedno povezana tudi določena neznanskost, nerazumljivost in skrivnostnost. Ali ni neznanskost samo druga beseda za presežno velikost? Ali neznanskost ne pomeni, da nam je kaj neznano in neumljivo, ker česa takega še nismo srečali v polju svojega izkustva?

Filozofi pravijo, da je čudenje izvor človekovega raziskovanja sveta in sebe. Če pa se človek znajde pred nečim še ne skušenim, še ne videnim, še ne slišanim, se njegovo čudenje nujno stopnjuje in postane zahtevno. Ne zadovolji se s stanjem notranjega zretja, vznemirjenega in zavzetega, ampak prej ali slej preide v vprašanja: od kod je prišlo to, kar se je zgodilo; kaj sploh je, kaj je v njegovi sredici in kaj pomeni; kakšen je svet sedaj po dogodku, do katere mere in v katerem pogledu se je spremenil; predvsem pa, kakšen prostor je svet, izvorno ali po sebi, da se je to v njem sploh moglo zgoditi; ali bomo morali poslej drugače misliti o svetu. Iz velikosti, iz neznanskosti, iz neumljivosti izhaja čudenje; čudenje prehaja v vprašanja. Dogodek hočemo razumeti, želimo ga zagledati v njegovi resničnosti in resnici, odkriti hočemo njegov pomen.

In potem, ko se dogodku, ki nas je vznemiril, skušamo približati, ga moramo, če hočemo zadovoljiti svojo vznemirjenost, opazovati iz različnih kotov in smeri, moramo mu določiti sestavine, osredotočiti se moramo na to, kar zaslutimo, da je v njem bistveno.

Zanemariti pa ne smemo tudi tega, kar dogodek spremlja.

Prav to, kar se z dogodkom časovno ujema, nam utegne biti v nemajhno pomoč, zlasti če se nam posreči dognati, ali je spremljajoča okoliščina zgolj slučajna ali pa je z dogodkom v vzorčnem ali kakem drugem odnosu. Mogoče se bo nazadnje izkazalo, da bo treba opustiti misel na vzročno vezanost med dogodkom in opazovano spremljavo, a bomo v zameno našli kaj drugega. Odkrilo se nam bo, da to, kar z dogodkom zgolj soobstaja, ni sicer ne njegov poglavitni ne stranski vzrok, a zato nikakor še ni z njim brez vsakega odnosa ali zveze. Odkrilo se nam bo, da je bilo tisto, kar je dogodek zgolj spremljalo, takšno, take narave, tako oblikovano, da nam je na neki način pomagalo dogodek razumeti.

Kadar se človeku pripeti kaj zelo izrednega, se stanje, ki smo ga tu nakazali, na neki način vedno pokaže. Ko se ljudje spominjajo ali kake velike sreče ali kake velike nesreče, česa, kar je njihovo življenje bistveno spremenilo, smrti človeka, ki jim je veliko pomenil, ali pa vrnitve koga, ki so ga že dolgo imeli za izgubljenega, ne pozabijo hkrati omeniti kake na videz nepomembne podrobnosti, ki je dogodek spremljala. Spomnijo se, kaj je takrat kdo rekel, s kom so še tik pred tem govorili, kje je kdo stal, ko se je tisto zgodilo, ali je bilo jutro ali je bil večer ali so bili sami ali so bili v družbi, celo na kaj so tisti hip kakor po naključju pomislili. To so, kakor smo rekli, na videz postranske in nepomembne stvari; na tisoče in stotisoče jih je in sestavljajo bogato scenerijo, pred katero poteka življenje slehernika. A to je le varljivost videza. Če bi imeli možnost vpogleda v dogodek in v človeka, ki ga je doživel, bi videli, da človekov spomin ne izbira slučajno in tjavdan. Tisto, kar so si ljudje – na videz slučajno in brez pravega razloga – zapomnili, bi dobilo, če bi stvar natanko raziskali, poseben pomen, ki ga je doživljajoči pripisoval ali dogodku samemu ali njegovemu nastanku ali vlogi, ki ga je v njegovem življenju odigral. Pri dobrih in nadarjenih pripovedovalcih je izbira spremljajočih okoliščin lahko tudi zavestna. Ustvarjalni čut jim pravi, da bo dogodek dobil določeno podobo in povedal to, kar želijo, samo tedaj, če ga bodo opremili z izbranimi prvinami iz njegovega prostora in časa.

To so posebej dobro vedeli umetniki – veliki pripovedovalci življenja. Tak je bil pesnik in [Stran 056]dramatik William Shakespeare. V igri Julij Cezar pripoveduje o umoru junaka, po katerem je igra dobila ime. Julij Cezar se je pravkar vrnil z uspešnega pohoda v Španijo. Njegov vzpon se bliža vrhu. Že si je prisvojil pravice diktatorja in po Rimu se govori, da se bo zdaj zdaj dal oklicati za kralja. Med rimskim plemstvom se zbere skupina zarotnikov, ki sklene, iz zavezanosti stari republikanski svobodi, Cezarja usmrtiti. V noči, preden naj bi zarotniki na Kapitolu uresničili svoj načrt, se v neki ulici v Rimu srečata plemiča Kasij in Kaska, prvi začetnik in utemeljitelj zarote, drugi navdušen republikanec, a ne še povsem pridobljen. Prizor prikazuje pripravo umora. Kar je važno, je to, da gre za umor velikega Cezarja, predvsem pa za umor nekoga, ki je tudi Rimljan. Gre torej za reči, ki jim ne manjka nevarnosti in tveganja, pa tudi ne notranje napetosti in strasti. Zarotniki se gibljejo na črti, ki jo zarisuje skrajni domet njihovih človeških in moralnih moči. Temu ustreza prostor, v katerem se je zarota skovala in dobila dokončno podobo. Nad mestom se razdivja vihar. Morilski naklep pospremi pesnik z nenadnim izbruhom naravnih sil. Kakor je umor, ki se pripravlja, takšen, da ga Rim še ni videl, tako je tudi noč, v kateri se umor tako rekoč spočne, zaznamovana z nenadnim in nenavadnim premikanjem neba in zemlje.

Kaj se dogaja, izvemo iz opisovanja obeh zarotnikov. Iz načina, kako stvari opisujeta, izhaja tudi razlika, ki je med njima: Kaska je poln spoštovanja do dogajanja, ki ga presega in ki ga ne razume, Kasij pa je predrznež in izzivalec. Kaska pravi, da je sicer v življenju videl že marsikaj,

»a nikdar do nocoj, nikdar doslej

še nisem hodil skozi dež ognjen.«

Sprašuje se, kaj neki bi moglo povzročiti strašno noč. Ali je nebo v sporu s seboj ali pa se je zemlja zamerila nebu:

»Ali v nebesih notranji je boj

ali je svet s prešernostjo bogove

razpalil, da poslali so razdor.«

Zdi se, da se je narava razdivjala prek meja, ki so ji postavljene. Kasko ta misel navda s strahom, zboji se, da te stvari:

»znane strahoto

pokrajini, na katero merijo.«

Kasij je drugačen človek. Tudi on je šel skozi dež in vihar, skozi bliske in strele, a je ob njih začutil vznesenost:

»Kadar bliska zvita je modrina

razkrila grud neba, sem se nastavil

naravnost ji za tarčo in za cilj.«

Kaska ima tako početje za nedovoljeno predrznost:

»Ljudem trepet in groza pristoji,

kadar bogovi močni take sle

pošiljajo v svarilo nam in strah.«

Kasij vidi v tem znake neodločnosti in pomanjkanje možatosti. Sprašuje se, ali Kaskove besede še kažejo pravega Rimljana. Sam je pripravljen na vse, čeprav konča pogovor s priznanjem, da je med tem, kar se dogaja okoli njiju, in naklepom, ki ga snujejo, sorodnost:

»vsa prikazen elementa

je kakor delo, ki ga snujemo,

krvavo, vse ognjeno in pregrozno.«

Figure 25. Cerkev pred nevihto Simon Dan

Zgodba o Macbethu – to je naslov druge Shakespearove žaloigre – je na zunaj ena od mnogih krvavih škotskih zgodb, njena notranja pripoved pa sega v neko globinsko, mogoče nikoli dosegljivo vprašanje. Govori namreč o spočetju zločina: kje in kako in zakaj se zločin spočne. Res, spočne se v človeku, a kako in zakaj? Ali je zločin avtohton in so bile v človeku možnosti zanj že od nekdaj – in so zmeraj – ali pa se človek da polastiti od nečesa, kar stopi vanj in ga v trenutku neprisebnosti tako prevzame, da se mu ukloni, mu dovoli, da zagospodari nad njim in ga predela v žalostno – tragično – orodje svoje strašne logike.

Kaj je Macbetha potisnilo na pot zločina? Shakespeare se je odločil za drugo od zgoraj omenjenih možnosti, a, kakor bomo videli, le [Stran 057]na videz. Zgolj zato, da je temu, kar se je dogajalo znotraj, dal ustrezno zunanjo podobo in tako ustvaril možnosti za dramsko dejanje. V ta namen je uporabil podobo, ki je s svojo grozljivostjo kazala na značaj navdiha. V igri nastopijo tri odurne čarovnice, tri bitja, ki prihajajo iz teme, tri nečloveška bitja iz nekega nečloveškega sveta. Prvič se dobijo na divji, samotni gmajni že na začetku, ko se dogovorijo, da počakajo Macbetha, ki se vrača z zmagoslavnega pohoda proti plemiču, ki je odrekel poslušnost kralju. Eden naslednjih prizorov jih kaže, spet na pusti in prazni škotski planjavi, kako prerokujejo Macbethu, da bo dosegel še visoke časti, nazadnje pa postal celo kralj. Tako je vrženo seme. Ko Macbeth dobi prvo potrdilo, da ima napoved treh čarovnic realno osnovo – izve, da mu je kralj dal za storjene zasluge višji plemiški naslov – se odloči. Sklene, da bo storil vse, da se napoved »treh mrkih sester« izpolni do konca. Pot, na katero je tako stopil, pa vključuje tudi celo vrsto zločinov. Macbeth ne opazi, da je sam edini pobudnik in izvajalec krvavega načrta: da je napoved pravzaprav prišla iz njega in je njegovo delo.

Čarovnice se potem pojavijo še dvakrat, tik preden se začne zadnje dejanje pred obratom. Sedaj niso več same, z njimi je njihova gospodarica Hekate, boginja lova in zasledovanja in smrti. Če naj Macbeth dokonča svoje delo, mora dobiti novo spodbudo v novih prerokbah in napovedih. Tudi to pot so uspešne in Macbeth zagreši še zadnje zločine, ki dokončno zapečatijo njegovo usodo. Nazadnje spozna, da je poražen in da je bilo vse zaman: »Moja pot zašla je med suhljad in žolto listje.«

Ko znova prebiramo to pretresljivo tragedijo, ki je pravzaprav zgodba o samouničevalski naravi zločina, zadenemo ob misel, da je Macbethova krivda v tem, da ni opazil, da so čarovnice, ki so ga zvabile na prepovedano pot, odurna, ogabna, nečloveška bitja. To pomeni, da ni opazil, da je misel, ki je stopila vanj po začetni zmagi, odurna, ogabna in nečloveška. Ni se ovedel izrojenosti in spačenosti tega, kar se je v njem oglasilo – njegove neleposti in njegove grdosti. Ni bil toliko pazljiv, da bi ga obšlo, da je s tem, ko je to misel sprejel, stopil iz bistvenega človeškega sveta. Mi pa, ki tragedijo spremljamo, vidimo, da mu je bila pot, na katero se je odločil stopiti, prepovedana na najučinkovitejši možni način, na način, ki bi ga moral razumeti in se nanj odzvati: ustaviti bi ga bili morali znaki spačenosti, razobličenosti in brezpodobnosti.

Toda zločinski navdih, ki je osvojil Macbethovo notranjost, je imel na sebi tudi notranje, iz besedila izhajajoče, znake nečloveškosti. Čarovnice, ki so zunanje podobe tega navdiha, uporabljajo jezik ironije in cinizma. To dvoje sicer človeku ni tuje, vedno pa kaže v smeri niča, izničenja in smrti. Na prvem sestanku pravijo čarovnice, da se snidejo spet, ko bo trušč na bojnem polju končan, ko bo »bitka izgubljena in dobljena«. To pomeni: Macbeth bo sicer zmagal, a bo prav ta zmaga hkrati tudi klica pohujšanja, ki ga bo končno pogubilo. Ali drugače: bitko bo hkrati dobil in izgubil. Tako je že v proemiju nakazana ironična struktura celotne igre. (Zdi se, da je Oton Župančič, ki je frazo »ko bo bitka dobljena in izgubljena« prevedel s frazo »ko bo boj dobojevan«, pustil neizkoriščeno neko možnost, ki jo je ponujalo besedilo.)

Še bolj kot ironija in cinizem kaže od človeka proč, v smeri niča in izničenja, protislovje, ki ga oznanijo čarovnice, preden poletijo »skozi nečisti zrak in meglo«, s stavkom: »Lepo je grdo in grdo je lepo«, kar pomeni tudi »Dobro je zlo in zlo je dobro«. To je natanko tisto, kar je Macbeth moral uveljaviti v sebi, preden je mogel stopiti na pot zločina: Dobro je zlo in zlo je dobro. Tak brezvrednostni nihilizem mora človek uveljaviti v sebi, da se more uspešno udeležiti podjetja, za katero so se odločali ljudje od časov, ki jih opisuje škotski narodni ep, do modernih totalitarnih despotij. Nekaj tolažbe so imeli in imajo vendar vsi. Izrazila jo je Macbethova žena Lady Macbeth na gradu Dunsinane, ko ji je kri, ki jo je pomagala preliti, že vzela pamet: »Kaj se nam je bati, kdo to ve; ko pa ne more naše visokosti nihče klicati na odgovor.«

Za naše razmišljanje je najbolj pomembno, da je veliki dramatik opremil dogajanja, ki potekajo v notranjosti njegovih junakov, z zunanjimi podobami, ki so z notranjim dogajanjem v intimnem sozvočju in se zlivajo z njim v estetsko celoto. Sem spadajo tudi prvine časa in prostora, ki jih je pesnik izbral v skladu z estetsko ekonomijo drame.

Kadar nastopijo čarovnice, ki so, kakor vemo, pobudnice Macbethovih dejanj, se to vedno zgodi med bliskanjem in grmenjem. Že na začetku se sprašujejo med sabo, kdaj se snidejo spet »v gromu, blisku in dežju.« S tako spremljavo pesnik doseže, da začutimo, da se tu pripravlja nekaj, kar človeku nasprotuje in ga ogroža; da so tu na delu sile, ki prihajajo iz temnih predelov sveta. Zvočni kuliseriji ustreza tudi izbira prostora. Medtem ko se v Juliju Cezarju umor pripravlja sicer v razviharjeni noči, a vendar med ljudmi, v mestu, ki je poleg vsega središče civilizacije, izbirajo »polnočne črne vešče« za kraj [Stran 058]svojega sestajanja z Macbethom pusto in neobljudeno planjavo, enkrat – zadnjič – tudi jamo ob reki Aherontu, ki žene svoje valove proti izgubljenim votlinam Hada. Torej vedno tam, kjer je človek brez pomoči sočloveka – sam s seboj in prepuščen sebi. Ko pride Macbeth sem zadnjič po nasvet, kako naj ravna naprej, mu »mrke sestre« na vprašanje, kaj delajo, ko plešejo okoli kotla, odgovorijo: »Dejanje brez imena.« Macbeth je že tako daleč, da ne zasluti daljnosežnosti tega, kar je zajeto v teh besedah. Za celoto našega razmišljanja pa je ta odgovor zelo pomemben in se bomo k njemu še vrnili.

Umetnik, kakor smo videli na primer pri Shakespearu, uvede podobe razbesnele narave zato, da z njimi podpre patos notranjega dogajanja in tako zviša napetost dramskega dejanja. To, kar se dogaja zunaj, poudari to, kar se dogaja znotraj: ritem notranjega spora se ujame z ritmom zunanjega spora, iz obeh nastane novo, enotno gibanje, ki zajame celoto sveta. Z neustavljivo silo potem prikuje nase pozornost gledalcev, spremljevalcev igre. Zunanji efekti so v službi bistvene dramske ekonomije. Toda ko umetnik vključi v organizacijo dramskega dejanja tudi sile, ki prihajajo iz podzemlja, in sile, ki prihajajo izpod neba, pokaže še nekaj drugega. Pokaže, da to, kar se dogaja v njegovih protagonistih – njihovi načrti, njihove ambicije, njihova dejanja – presegajo to, kar je človekova norma: da so prestopili svoje meje in postali večji od sebe. To je nazadnje njihova krivda – njihova tragiška krivda, ki nosi ime hybris: prestop meje.

Tak elementaren prestop meje je tudi povojna komunistična odločitev za holocidni uboj nasprotnikov. Holocid je tuja beseda in pomeni dobesedno uboj celote. Ta uboj je imel en sam cilj: uničiti nasprotnika fizično in duhovno, izbrisati s sveta ljudi določenega političnega gledanja in politične angažiranosti – nje same in njihov spomin. A to je samo nekaj abstraktnih izrazov, ki ne morejo drugega kot registrirati neko dejanje in njegov obseg. Te besede nimajo moči, da bi nam približale ogromnost in neznanskost dejanja, ki je bilo tedaj izvršeno. Če bi hoteli to, bi morali dati svoji domišljiji konkretno nalogo. Najprej bi morali pomisliti, da je vsak od tistih stotisočev moral pretrpeti svojo lastno nasilno smrt. To je sto tisoč ponovitev največjega nasilja, ki ga je mogoče uprizoriti na svetu – zadnjega in najvišjega nasilja, ker za njim ni nobenega nasilja več. A tu ni bilo samo sto tisoč umorjenih, ampak tudi nekaj sto, mogoče nekaj tisoč morilcev, ki jih moramo tudi šteti med žrtve. Nemogoče je namreč, da od pogostega ponavljanja ti storilci ne bi počasi postali avtomati in da ne bi z vsakim ubojem iz njih izteklo nekaj človeške substance. Na neki način so umirali tudi oni. Šele če hočemo z mislijo priti do živih ljudi, ki so bili ali nakovalo ali kladivo v velikem podjetju smrti, ki je bilo maja in junija leta 1945 z nekaj centralami in domala brezštevilnimi izpostavami postavljeno in organizirano po vsej Sloveniji, šele če napnemo domišljijo in skušamo – nekaj nemogočega – pomisliti na vsakega od njih, šele tedaj, ko bi se utrudili in bi se naše človeške mere začele trgati in pokati in kričati, da tega ne morejo sprejeti, šele tedaj bi morda zaslutili grandioznost tolikega ubijanja.

To, kar se je v Sloveniji dogajalo maja in junija leta 1945, še najbolje izrazimo z besedo presežnost. Običajne besede, s katerimi opremljamo dejanja, ki pomenijo napad na uveljavljeni moralni in kulturni red, nimajo v sebi moči, da bi prek njih razumeli to, kar se je takrat dogajalo. Ko te besede drugo za drugo postavljamo ob to, kar o tistem času vemo, morajo druga za drugo priznati, da nalogi, pred katero smo jih postavili, niso kos. Zato dogajanje tiste pomladi in tistega poletja ostaja zunaj jezika. To pa pomeni, da ostaja v temi. Če je v jeziku vse, kar je človeško, pomeni to tudi, da je onemu dejanju prepovedan vstop v človeški svet: jezik stoji kot strašni angel z gorečim mečem pred njegovimi vrati in ga brani. V tem je presežnost dogajanja tiste pomladi in tistega poletja. Ne samo po količini zadane in prejete bolečine – tudi po njej, ker je je toliko, da človeku, ko vstopi vanjo, ne da dihati – ampak predvsem po tem, da jemlje svetu to, kar je najbolj njegovega, da je namreč prostor svetlobe – prostor, v katerem je stvari mogoče videti in razumeti.

Toda kje se je zločin spočel, kje se je rodil, kdo ga je negoval, od kod se je napajal, da je zrasel do take velikosti? Prst, iz katere je rasel, je bil leninski kompleks. Ta pa se je sestavila iz marksizma, iz evropskega, zlasti ruskega anarhizma, iz emancipiranega uma – a se ne bi sestavila, ko ne bi bilo prostorov, ki jih je odprl Nietzsche. Važna postaja na poti nastajanja in dozorevanja zločina je bilo leto 1903, ko je leninski vzgon dobil politično podobo. Pri nas se je to zgodilo pred drugo vojno na Čebinah, potem pa na začetku vojne, ko so agenti leninskega kompleksa sklenili izkoristiti narodovo nesrečo za realizacijo svojega projekta. Novih moči so zločinu dali umori komunističnih teroristov spomladi in poleti leta 1942, zrelostno dobo pa je dosegel jeseni 1943, ko je uspešno opra-[Stran 059]

Figure 26. Po boju Simon Dan

vil zadnjo skušnjo. Zdaj je bil pripravljen na vse.

Zločin je bil leta 1945 torej že tu, a kdo mu je dal nalogo, ob kateri se je tako dvignil, da je prerasel vse, kar se je do tedaj vedelo in slišalo? Kdo je bil »skrita mati zla«, kot pravi Shakespeare v Macbethu? Vemo, da je bila v zadnji analizi to komunistična partija, ki je zrasla, kot smo rekli, iz leninskega humusa. A nas zanima tudi zgodovina; radi bi izvedeli, kdo je bil tisti, ki je podpisal ukaz, na katerem je pisalo, kaj naj se naredi.

Tega verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Od drugih političnih zlikovcev tega stoletja se komunisti namreč ločijo tudi po tem, da so imeli ambicijo, da bi bili njihovi zločini popolni: brez papirjev, brez dokumentov, brez sledu – anonimni za zmerom. Vse, kar imamo, je torej osnovni zgodovinski in miselni okvir, v njem pa nekaj dejstev, ki s svojo posredno govorico kažejo na ljudi, ki gotovo niso bili zunaj igre, kako pomembno vlogo pa so pri koncipiranju zločina imeli, tega natanko ne vemo. Milovan Djilas pravi v Vojnih spominih, da se brez Titovega vedenja to ne bi bilo moglo zgoditi.

Josip Broz, imenovan Tito, je prišel na prvi povojni obisk v Ljubljano 26. maja 1945. V zgodnjem sobotnem jutru se je najprej ustavil v Kumrovcu – dan prej je praznoval rojstni dan – potem pa se je prek Celja odpeljal v Ljubljano. Njegov prihod je napovedoval in spremljal radio Svobodna Ljubljana. Na Ježici so Tita pričakali njegovi partijski prijatelji, ki so bili sedaj že dobrih štirinajst dni gospodarji nad mestom. Prvi med njimi je bil gotovo Boris Kidrič, posebej omenjan pa je bil tudi generalmajor Lado Ambrožič, komandant vojne oblasti IV. armade. Zadnji, a nikakor ne najmanj pomemben pa je bil med navzočimi generalmajor Ivan Maček, »načelnik Odseka za zaščito naroda za Slovenijo«. Njegova pomembnost je bila poudarjena ob dejstvu, da je z Brozovim spremstvom v avtomobilu » pribrzel« tudi Aleksander Ranković.

Kidrič je pozdravil visokega gosta, Tito mu je odgovoril in podčrtal željo, ki jo je bil vedno gojil, da bi na ulicah Ljubljane s svojimi prijatelji »proslavili naše veliko delo«. Potem se je »ves nasmejan« popeljal s prijatelji skozi špalir na Kongresni trg in se povzpel na balkon Univerze. Od tam je nagovoril množico Ljubljančanov spodaj na trgu. H govoru in temu, kar je govor spremljalo, se bomo še vrnili, saj predstavlja osrednje mesto v naši pripovedi. A že sedaj povejmo, da je bilo navdušenje ljudi – prekipevajoče. V očeh se jim je lesketala »nepopisna sreča«. Pisatelj Miško Kranjec, ki se je tudi potopil v množico, je podlegel navdihu, ki ga je dobil ob otroku v naročju preproste matere, »ki je doslej znal dve najdražji besedi tega sveta, besedi mama in atek. Sedaj jima je pridružil še tretjo … še večjo, še lepšo, pa tudi usodnejšo, besedo Tito«. Da je podlegel navdihu, imamo pravico reči tudi zato, ker je povedal več, kot je hotel, ko mu je na usta prišla beseda o Titovi usodnosti.

Po govoru je Tito odšel v vladno palačo in tam so mu v »slavnostni dvorani« priredili slovesno kosilo. Po kosilu se je z izbrano družbo sprehodil po Tivoliju, nato pa so ga zapeljali na Grad, da bi si mesto ogledal tudi z višine. Tu se je zadržal malo dlje, saj pravi poročilo, da je »šel peš po vseh grajskih poteh in drevoredih«. Vodstvo je prevzel sedaj general Maček in razlagal gostu stvari na Gradu in pod njim. Čisto mogoče je, da so med sprehodom »po grajskih poteh« zadeli tudi na domobransko pokopališče na Orlovem vrhu. Če je pokopališče bilo že razdejano, je Maček dal samo primerno poročilo, če pa je bilo pokopališče še nedotaknjeno, je, spričo značaja sprehajalcev, samo razumljivo, da so bila izrečena in prejeta določena navodila. Mogoče ni brez pomena, da se je skoka na Grad udeležil tudi Aleksander Ranković.

[Stran 060]

Tito je ostal v Ljubljani do četrtka, 31. maja, zjutraj. Kaj je tiste štiri dni od nedelje do četrtka vse počel, o tem so poročila prej skopa kot ne. Vemo, da je v ponedeljek, 28. maja, obiskal Gorenjsko – kjerkoli se je ustavil, je doživel navdušen sprejem – vendar je časopisno poročilo o tem obisku zelo neprecizno: ne vemo natanko za kraje, kjer se je oglasil, neznano je spremstvo, ne ve se, zakaj točno je odšel tja. Izvemo, da je prišel do Bleda – okoli 3h popoldne – potem pa je »obiskal še več krajev po Gorenjskem«. Nekaj luči meče na to pot opazka poročevalca, da je pozorno »opazoval življenje in promet«. V torek, 29. maja, si je v Operi ogledal Prodano nevesto, naslednji dan, v sredo, pa je sprejemal: delegacije ženskih, mladinskih in sindikalnih organizacij. To je vse. Za človeka, ki je bil odgovoren za nemajhno podjetje, kar je nova država brez dvoma bila, nenavadno razsipno ravnanje s časom! Praznina, ki ob tem dejstvu zazija, nujno navede človeka na misel, da se je morda – če ne celo zelo verjetno – bavil tudi s stvarmi, o katerih ni bilo mogoče poročati.

Vprašanje je toliko bolj vznemirljivo, ker v tistih dneh Gorenjska, pa tudi Ljubljana, nikakor ni bila kak miren in idiličen prostor. V noči od 26. na 27. maj se je začelo ubijanje ob Brezarjevem breznu – neposredno po Titovem nastopu v Ljubljani. Tja so iz Škofovih zavodov v Šentvidu vozili najprej domobranske ranjence, potem pa mogoče tudi pripadnike hrvaških in srbskih vojaških formacij. Očitno se jim je mudilo pripravljati prostor za tiste, ki naj bi v kratkem začeli prihajati iz Vetrinja v skladu s sporazumom med polkovnikom Ivanovičem in poveljnikom štaba petega korpusa osme armade generalom Tobyjem Lowom, sklenjenim 19. maja v Celovcu. V nedeljo, 27. maja, so Angleži v Podrožci izročili partizanom prve domobrance. To so bili člani Tehnične čete in Zbora redarstvene policije. Potem so vsak dan prihajali novi in novi deli domobranskih bataljonov. Najprej so se kratko ustavili na Jesenicah in v Kranju, nato pa odšli v izpraznjeni Šentvid ali naravnost ali pa prek vmesne postaje v Škofji Loki. Od tu so jih takoj začeli voziti v Kočevje. Milan Zajec, eden redkih, ki so se rešili iz jame pod Krenom, je bil 1. junija že v Kočevju. Ko se je Tito vozil po Gorenjski, je del tega dogajanja moral vsaj videti, saj je pozorno »opazoval življenje in promet«. Čisto mogoče pa je, da je šel tja tudi s tem namenom, da se sestane z ljudmi, ki so bili odgovorni za izvedbo Zločina. Mogoče je tudi, da si je poražene nasprotnike želel ogledati, čeprav ni bil te vrste, da bi se mu ta poteza posebno prilegala. Na vsak način pa je bilo treba poskrbeti za določene stvari.

Šlo je tudi za to, kako na odprtem in kako javno naj bi se stvar izpeljala. Izvajalci te vrste dejanj so se v 20. stoletju razlikovali od tistih, ki se jih zgodovina spominja po teh delih iz prejšnjih stoletij, zlasti tistih, ki so to počeli na robu civilizacije ali pa celo kje zunaj po izgubljenih sarmatskih prostranstvih. Ti so uničevali in trpinčili ljudi, posamično in množično, na javnih mestih, saj so pričakovali, da bo tako v mnogo ljudi segla groza, ki so jo želeli povzročiti.

Zgodovina govori na primer o Ivanu Groznem; ne samo v zgodovini, ampak tudi v ljudski domišljiji – in v romanih in filmih – pa se je ohranil spomin na Vlada Drakula, ki je pripadal uporni veji legitimnih vlaških kraljev iz rodovine Basarabov, ki si je v 15. stoletju uzurpirala oblast. Zaradi krutosti se ga je prijelo ime Hudič. Na veliko noč leta 1457 je zbral na dvorišču svojega gradu premagane uporne bojarje in njihove družine. Može in žene je obsodil na kol, mladina in otroci pa so morali, medtem ko so se njihovi starši zvijali v mukah, obnavljati in utrjevati grad. Praznike si je izbral zato, da je moglo čim več ljudi videti odurni in srhljivi prizor. Ni čudno, da je groza napolnila deželo. Zgodovinarji pravijo, da je v dobi, ko Vlaška – del sedanje Romunije – ni imela več kot 500.000 prebivalcev, bilo takih žrtev okoli 50.000.

V nekem pomenu 20. stoletje tega ni več preneslo. Ni več preneslo direktnega stika z muko, zato je bilo treba stvar opraviti spretno – za sceno, a ne povsem skrito. Nacisti so skušali zaščititi svoje ljudi, ki so sodelovali v holokavstu, »z dolgo verigo birokratske odvisnosti«. Od velikega števila ljudi, ki so sodelovali v organizaciji holokavsta, jih je bilo sorazmerno malo udeleženih v zadnji ekipi, ki je stvari tako rekoč lastnoročno izvrševala. Znano je, da je Himmler izrazil razumevanje za izpostavljenost teh ljudi in se jim je zato posebej zahvalil. Učinek pa je bil dosežen: ljudem je bilo prizaneseno s prizori, ki bi jih večina verjetno težko prenesla, obenem pa se je vedelo, kaj se z Judi dogaja, kar zelo mnogim, morda večini, vsaj s kraja, ni bilo neprijetno.

Podobno je bilo tudi v Sloveniji. Slovenski holokavst so njegovi arhitekti koncipirali tako, da je bil javen in ni bil javen. Javen ni bil zato, ker so ga izpeljali stran od ljudi, v gluhoti in slepoti noči in gozdov. Poleg tega se o njem ni smelo govoriti, ne takrat ne pozneje. Javen pa je bil zato, ker se je o njem si-[Stran 061]

Figure 27. Svečnik na robu Roga Mirko Kambič

[Stran 062]cer le šepetalo, a so zanj vedeli praktično vsi. Redke izjeme so bili le nekateri visoki oznovski in knojevski oficirji, ko so odgovarjali na vprašanja parlamentarne komisije za povojne poboje. Vsi drugi pa so zanj vedeli in učinek je bil dosežen. Ker je bil ovit v skrivnost in se je o njem samo šepetalo, se delovanju strahu v izoliranem in samemu sebi prepuščenem posamezniku ni imelo kaj upirati. Doseglo se je tako dvoje: občutje javnosti ni bilo neposredno napadeno in žaljeno, dežela pa je bila učinkovito ustrahovana. Ustrahovani so bili predvsem tisti, ki so bili odgovorni za kontinuiteto kulture.

V četrtek, 31. maja, se je Tito odpeljal na obisk v Celje in Maribor. Spet so se pokazali stari varnostni ukrepi: kot Ljubljančani so bili tudi prebivalci teh dveh krajev obveščeni o njegovem prihodu šele nekaj ur prej, osrednja časopisa Slovenski poročevalec in Ljudska pravica pa sta širšo javnost o obisku obvestila v soboto, 2. junija. Tudi kraji, kjer se je v obeh mestih zadrževal, niso navedeni. Za Celje vemo samo, a je bil sprejem triumfalen, da ga je pričakal komandant III. armade Kosta Nadj, da je obšel častno četo in da se je nato »umaknil v prirejene prostore«; da se je tu Kidrič od njega poslovil in da je gost nadaljeval pot v Maribor v spremstvu visokih oficirjev: kdaj in kje se je vse to dogajalo, o tem ne vemo nič.

V soboto, 2. junija, sta oba dnevnika prinesla poročilo o koncu Titovega obiska v Sloveniji. Tito se je po Mariboru v petek, 1. junija, prek Celja odpeljal nazaj na Hrvaško. V Celju so mu pred odhodom priredili še slovesno kosilo.

Ko danes gledamo nazaj na tisti čas, najprej pomislimo na to, da se prvi človek novonastale komunistične Jugoslavije vozil po Sloveniji v času, ko je ta postala prostor Zločina. Po mestih so ga pozdravljale množice, tam so bile tribune, zastave, cvetje, godba, za temi rečmi – ne prav daleč stran, morda nekaj sto metrov, morda nekaj kilometrov – pa so tulile sirene v na hitro postavljenih podjetjih smrti. Stotisoč smrti – kako mogočna dobrodošlica novemu gospodarju! Zakaj Tito je bil gospodar, njegov resnični status je bil status bossa: imel je v rokah vojsko, policijo, državni aparat, predvsem pa partijo. Lahko je odločal o vsaki najmanjši stvari, pazil pa je, da se je v resnično važnih stvareh to tudi v resnici zgodilo. Vladal je srečno petintrideset let in redki so ga v tem presegli: med drugimi cesarja Avgust in Franc Jožef in cesarica Viktorija. A kljub vsemu je bil n i č. Država, ki jo je postavil in vodil, se je začela z Zločinom in se je končala z Zločinom. Vmes pa je bilo nasilje, ki je iz ljudi naredilo bitja z dvojnim obrazom in dvojno mislijo – komaj sposobnih za življenje. Zato je bil nič in s tem ničem je bilo zaznamovano življenje mnogih – življenje, ki vemo, da je kratko in samo enkrat.

Tudi v Celju in Mariboru je Tito lahko, če je, kakor na Gorenjskem, »opazoval življenje in promet«, videl katerega od prizorov iz verige dogodkov, ki jih tu opisujemo. V četrtek, 31. maja, je prek Maribora prišel v taborišče Teharje Rupnikov bataljon, prav na dan, ko se je v Celju mudil Tito. Z dodatnimi četami je bataljon štel 1.500 ljudi, kar ni neopazna skupina. V petek, 1. junija, ko se je Tito prek Celja vračal v Zagreb, so kmalu po osmi uri na celjsko železniško postajo pripeljali dele 4. ali gorenjskega polka in dele 3. ali Kunstljevega polka, kakih 3.000 domobrancev. Po znanih dogodkih pred železniško postajo so domobrance vodili po celjskih ulicah proti Bukovžlaku. Pot, ki ne more biti dosti daljša od treh kilometrov, je trajala do poznega popoldneva. Težko verjetno se zdi, da Tito česa od tega ne bi bil videl, nujno pa seveda ni. Prav gotovo pa je bil o vsem obveščen, saj ga je moralo zanimati uresničevanje Načrta. Da se je v njegovem spremstvu o vsem govorilo, smo upravičeni misliti tudi zato, ker je Zločin sedaj prehajal v slovensko fazo: s slovenskimi izvrševalci in slovenskimi žrtvami. Dokumentov pa ni, ker jih teorija o popolnem zločinu ne dopušča.

Vrnimo se sedaj k Titovemu ljubljanskemu govoru. Medtem ko je govoril, so se v prostoru namreč ustvarile razmere, ki so bile že po sebi nenavadne, poseben pomen pa dobijo, če jih povežemo s tem, kar je Tito v tem govoru povedal. Med govorom se je namreč razbesnela nevihta, ki je bila tako silovita, da je ostala v spominu vseh, ki so tedaj tam bili, poseben vtis pa je naredila na poročevalce obeh dnevnikov. Se preden je Tito nastopil, »se je nebo stemnilo in oblaki so se začeli kopičiti na nebu nad trgom«. Potem se je ulilo: »Ploha je neusmiljeno bila ob množico«. Z dežjem se je iz oblakov usipala toča. Nebo nad trgom je postalo črno in lilo je kakor iz škafa. »Voda je lila od vseh strani« in v potokih drla po Kongresnem trgu. Eden od časnikarjev je svoje vtise izrazil z besedami: »Vse temne, elementarne sile so se zbrale in udarjale …« Tone Seliškar, ki je bil pisatelj, je naslednji dan sobotno dogajanje povzel v vznesen stavek: »Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom.« Tito je govoril »med grmenjem, dežjem in točo« in med ljudmi – o, vedno praktična slovenska pamet! – se je že slišalo, da »bi bilo morda dobro, da bi prekinil za [Stran 063]nekaj minut svoj govor«. Toda Titove »jeklene besede« niso nehale padati na množico, čeprav jih v divjanju razbesnele nevihte ljudje niso prav slišali in tudi govornika se je za slapovi dežja komaj videlo.

Med to govorico vzkipele narave so bili izrečeni tudi tisti trije ali štirje stavki, ki so se neposredno dotikali Zločina. Z njimi je govornik najprej obvestil poslušalce o nekem izvršenem in dokončnem dejstvu: »Kar se tiče onih izdajalcev … to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele.« S temi besedami je govornik mislil na vojake različnih armad in civiliste, ki so bili zajeti na poti od Brežic do Celja, in potem, ko se je reka razdelila, na kraku, ki je tekel od Celja do Maribora, in na kraku, ki se je raztezal od Celja do Slovenj Gradca in naprej do Pliberka. Obenem pa je mislil tudi na tiste, ki so bili tedaj že onkraj Karavank na Vetrinjskem polju. Torej predvsem na Slovenske domobrance. In glede teh je sedaj nadaljeval: »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Te ominozne besede, ki jih je malo ljudi slišalo in še manj do kraja razumelo, so se začele uresničevati zelo kmalu, v nekem smislu še isti večer ob Brezarjevem breznu.

Za nas, ki iz neke daljave gledamo na ta čas, imajo te besede poseben pomen: Napoved zločina, ki je bil izvršen nad narodom kot narodom – napoved Zločina. Ta zločin je imel značaj genocida ali, bolj natančno, politicida: uničenje dela naroda v njegovi specifični političnosti. Političnost je, v nasprotju z narodom in raso, civilizacijska komponenta človekovega obstajanja v zgodovini. Zato je uboj politične skupine civilizacijski uboj: uboj ljudi, kakor jih je oblikovala civilizacija. Ob tem dobi dejstvo, da je bil uboj objavljen z balkona narodove najvišje civilizacijske ustanove, pomen, ki nam odkriva – kolikič že! – bistveno sestavino komunističnega posega v zgodovino: odsotnost rešpekta, odsotnost sramu. Da so mogli dosegati uspehe, kakršne so dosegali – in bili so zares veliki – so morali najprej odvreči vsak sram. Domobranci so med vojno tudi imeli zborovanje na Kongresnem trgu, a niso šli na Univerzo, ampak so si postavili provizorične odre; ljudje slovenskega demokratičnega upora v letih od 1988–1990 so tudi zborovali na Kongresnem trgu, pa tudi niso šli na Univerzo, ampak so si postavili svoje tribune. S tem so oboji o sebi nekaj povedali: povedali so, da se nočejo polastiti ne zgodovine ne civilizacije. Komunisti pa so prav to naredili – a so to naredili tako, da so s tem iz civilizacije izstopili.

Takšna, daljnosežna, za toliko ljudi usodna, po izvoru temna in neznana je bila vsebina besedi, ki so prišle z balkona slovenske Univerze v soboto 26. maja 1945. Ko smo opozorili na spremljavo, ki jo je narava priredila tem besedam, seveda nismo mislili na nobeno stvarno zvezo med govorico narave in govorico besedi, ki so bile tam izrečene. Nismo hoteli na primer reči, da je bil tako dan kak omen v antičnem pomenu besede: kakor da bi se narava, ob tem, kar je bilo tam izrečeno in mišljeno, tudi sama v grozi prebudila in spregovorila. Nobene vzročne ali posledične zveze nočemo videti med enim in drugim. Še manj bi dovolili, da bi nam kdo podtaknil namero, da želimo interpretacijo razširiti z nadnaravno dimenzijo, čeprav je res, da obstajajo med nebom in zemljo stvari, ki jih še opazili nismo, kaj šele razumeli.

Vsega tega se hočemo vzdržati in ostati strogo v mejah estetike, v izvorno grškem pomenu te besede. Danes ta beseda pomeni stvari, ki imajo kaj opraviti z lepoto, nastala pa je iz grške besede, ki je pomenila zgolj čutenje, občutenje in dojemanje, pa tudi spoznavanje in razumevanje. Torej, sprejemanje sveta s čuti in razumom. Ko pravimo, da hočemo ostati v mejah estetske interpretacije, hočemo torej povedati dvoje: da lahko prvič upravičeno in brez vsakega nasilja vidimo med prvinami tega, kar je bilo tam izrečeno, in prvinami sočasnega naravnega dogajanja takšno podobnost in sorodnost, da se oba pojava povezujeta – v estetiki, se pravi, v občutenju – v celoto; drugič pa čutimo, da nam kuliserija, ki jo je narava postavila nekim besedam, pomaga, da te besede vsaj globlje občutimo, če ne že popolnoma razumemo. Seveda se je vse to lahko zgodilo šele pozneje, ko smo se, poučeni od poznejše zgodovine, v spominu vrnili nazaj k izvornemu prizoru.

V nasprotju s Titovimi besedami, ki so bile splošne, higienične, zdržane in pitijsko zavite v podobe, so bili ljudje, ki so se pred Titovim nastopom in po njem oglašali na nižji ravni, bolj določni. V članku Toneta Seliškarja Maščevanje je strašna beseda, je zaslediti zahtevo po holocidnem obračunu z nasprotniki. Pisatelj je namreč terjal, da morajo biti žrtve »tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali, in zemljo, v kateri je raslo [Stran 064]tako drevo, bomo deset klafter globoko prekopali, da ne bo ostalo za takim drevesom niti najmanjše kali.« Pisatelj svari sodobnike, da bi se jih mrtvi sramovali, če bi »sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili«.

Seliškarjev članek je pravzaprav odmev na Vidmarjev govor v soboto, 19. maja, en teden pred Titovim nastopom v Ljubljani, ob pokopu turjaških žrtev. Slovenski poročevalec ne prinaša integralnega besedila, pač pa povzema njegovo vsebino: predsedniku Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta prihaja na ustnice težka beseda: maščevanje. Toda to ne bo slepo, brezumno, bestialno maščevanje, ki je vodilo okupatorjeve hlapce in krvnike reakcije do tako strahotnega in nizkotnega zločina. Takega maščevanja borci za svobodo niso poznali in ne poznajo. Vseeno pa mora iz naroda izginiti vse, kar je podlega, gnilega, bestialnega. Zločinci morajo biti kaznovani. Zato apelira na zaveznike, naj jih poiščejo in izročijo. Vidmar je pokazal, da je angažiran intelektualec in je čisto pozabil na Turjak iz leta 1943, ko so komunisti dan po vdaji pobili 35 ranjencev. Pozabil je tudi na Velike Lašče, ko so komunisti dan za tem pobili 60 ujetnikov; na Jelendol, ko so komunisti dober mesec za tem pobili še 129 ujetnikov; na Mozelj, ko so komunisti pobili novih 114 ujetnikov. Naj bo dovolj.

Tako so nekateri vidni možje besede pomagali ustvarjati ugodno ideološko stanje. Pri tem so se zavedali, da ni dovolj, klicati na nasprotnike ogenj in žveplo, ampak je treba vzporedno povzdigovati svojo stran. K tem poskusom, ki jih v takratnem časopisju dobesedno mrgoli, spada tudi Seliškarjev stavek iz že citiranega članka: »Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov; naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva.« V tem smislu je Metod Mikuž – kot duhovni gospod je prispeval premišljevanje o binkoštih – v Slovenskem poročevalcu 23. maja izrazil bojazen, da bodo partizani ostali za zmerom nerazumljeni; da povprečni ljudje nikoli ne bodo do konca razumeli »duše in srca pravega in resničnega partizana«. Po svoje mu je to sicer razumljivo, zakaj po toliki izdaji v lastnem narodu si je »pravzaprav težko zamisliti, da ostane človek dober«.

Tako so se stvari pripravljale. Danes komaj verjamemo, da se je moglo tako govoriti, v tedanji temperaturi pa je to bilo ne samo možno in pohvalno, ampak tudi učinkovito. Ustvarjala se je tako atmosfera in se vzdrževala.

In atmosfero je bilo treba vzdrževati; 7. junija je bil objavljen zakon o Sodišču slovenske narodne časti. Tu ni šlo za »izdajalce, ki so se zvezali s sovražnikom«. Ti so bili tedaj zvečine že po jamah in breznih. Tu so bili mišljeni ljudje, ki naj bi v stiku z okupatorjem premalo pazili na svojo narodno čast: trgovci, tovarnarji, obrtniki, učitelji, igralci, umetniki. Dan za tem je v Slovenskem poročevalcu Josip Vidmar objavil svoje razmišljanje o zakonu. Takole pojasnjuje njegovo vlogo: »Pravilno in vzgojno, moško je, človeška dolžnost je, ugotoviti to nezadostnost posameznikov, jih pred obličjem naroda kaznovati ter jih s tem do nadaljnjega izločiti iz naše častne skupnosti.« Vidmarju se je zdelo pomembno, da v tem velikem podjetju narodovega očiščevanja sodelujejo vsi, saj je »vsak posameznik globoko zavezan sodelovati«. Vidmar vidi usodno pomanjkljivost v tem, da si nekateri, zlasti po mestih, pomišljajo »ovajati«, češ da se jim zdi »ovajanje nečasten poseg«. Svoje rojake hoče prepričati, da je to »ničev pomislek«.

Dan pred Titovim prihodom v Ljubljano je Josip Vidmar objavil v Slovenskem poročevalcu poglobljeno razmišljanje o gostu. Skušal je predstaviti Slovencem »lik maršala Tita«. Večkrat si je že bil zadal težko vprašanje: Kdo je Tito? Zanimala ga je »njegova človeška podoba«. Ni in ni našel odgovora, ki bi ga zadovoljil. V stiski je pomislil na velike in pomembne postave svetovne zgodovine, če bi mu morda katera od njih dala ključ do notranjosti tega človeka. Poizkusil je »z mehikanskim junakom Juarezom, z orleansko junakinjo Ivano D’Arcovo«. A je moral to metodo zavreči, ker je ugotovil, »da ni nobeden v tako težkih okoliščinah dosegel tako velikih uspehov kakor Tito«. Potem pa ga je srečal v Jajcu in to ga je odrešilo. Pogosto je bil v njegovi družbi in pri obedu in večerji je sedel »na njegovi levici«. Opazoval ga je »sproščen, skoraj bi dejal, olajšan«. Na njem je namreč ugotovil »nekaj zanosnega in vznesenega, nekaj trdo realnega in hkrati vzvišenega«. Višek njegovega postopnega doumevanja Titovega lika pa je bil trenutek, ko so mu na njegov predlog podelili naslov »maršal Jugoslavije«. Trenutek je bil važen, tako rekoč kritičen: opazoval ga je z »nenasitno, ostro pozornostjo«. Kar je videl, je bilo dokončno in je v njem ostalo: videl je ne samo, da je »vodstvo naše zgodovinske stvari v pravih rokah«, ampak tudi, da so to roke »človeka, ki je posvečen«.

To je brez dvoma navdihnjeno in prodorno besedilo. Z njim se lahko kosajo – a to nas nikakor ne preseneča – samo pozdravne besede, ki jih je 30. maja kot vodja majhne delegacije umetnikov izrekel Oton Zupančič na sprejemu pri Titu: »Tovariš maršal! Dragi [Stran 065]

Figure 28. Z molitvijo in pesmijo – Slovesnost na RoguBogomir Štefanič ml.

maršal Tito! Tukaj smo predstavniki slovenske besede. Bila je zaničevana, ponižana, oskrunjena, vzeta nam je bila. Vi ste nam jo osvobodili, Vi ste nam jo vrnili in mi Vam obljubljamo, da bomo služili isti stvari, za katero ste se Vi borili, veliki naš maršal.«

Veliko povojno morijo, ki je pokosila posameznike in cele družine in ki je usodno prizadela narod v celoti, so spremljala, kot smo videli, znamenja, ki z morijo sicer niso imela vzročne zveze, a so nas s svojo govorico opozarjala na njeno neznanskost. Spremljale pa so to morijo tudi besede ljudi, ki se na besede posebej razumejo in jih znajo umetelno postavljati. V nekem izjemnem trenutku so določeni ljudje izrekali besede, ki morije niso samo Spremljale, ampak so imele z njo realno zvezo. Ko danes gledamo nazaj, ne moremo, da ne bi videli, da so te besede hotele biti opravičilo, včasih celo poziv. To so bile besede sovraštva in strahu – dveh otrok – dvojčkov, ki nikoli ne manjkata za mizo, kjer reže kruh revolucija, »skrivna mati z1a«. A zakaj so se ji zapisali? Ali niso dovolj vdano poslušali prastare govorice svojega naroda in njegove omike? Vprašanja bi tako lahko nadaljevali, dokler ne bi končno obstali pri zadnjem in najodločilnejšem: Kaj pa je potem to, umetnost? Kaj pa je potem to, kultura?

Ne bi se nam zdelo čisto prav, če bi to razmišljanje končali, ne da bi se še prej ustavili pri tistih, ki smo jih komaj omenili, a so bili v sredini dogajanja. To bomo storili tem rajši, ker se bomo v prostoru, kamor bomo morali vstopiti, če jih bomo hoteli doseči, znašli ne v temi, ampak v svetlobi. Kaj s tem mislimo, bomo na dostojen in prepričljiv način pokazali s podobo neke žene, s podobo, ki je enako pretresljiva kot čudovita in tolažljiva.

Edith Stein, krščanska filozofinja in judovska mučenka, je študirala modroslovje pri slavnem Edmundu Husserlu. Leta 1922 je, enaintrideset let stara, stopila v katoliško Cerkev, devet let pozneje, ko je bila že znana pisateljica, pa se je odločila za karmeličanski red. Leta 1938, ko je v Kölnu, kjer je živela, postalo zanjo prenevarno, ji je red našel zatočišče v karmeličanskem samostanu v Echtu na Nizozemskem. Toda 1940 so Nemci zasedli tudi to deželo. Judom, ki so bili krščeni, skraja ni pretila neposredna nevarnost. Ko pa so konec julija leta 1942 po cerkvah prebrali pismo nizozemskih škofov, s katerim so ti obsodili preganjanje Judov, so se razmere spremenile. Že v nekaj dneh je namreč sledilo maščevanje: duhovnike in nune judovskega izvora so začeli zapirati in jih odvažati na vzhod v Nemčijo.

[Stran 066]

Dne 2. avgusta se je pred samostanom v Echtu ustavil policijski avto. Zahtevali so dve osebi: sestro Benedikto – Edith Stein – in njeno rodno sestro Rozo, ki je tudi našla zatočišče v Echtu in kot karmeličanska tretjerednica služila na samostanski porti. Sestra Benedikta je počakala, da se je Roza poslovila od prednice, potem pa jo je prijela za roko in izrekla besede, ki so vsem navzočim ostale v spominu in pozneje obšle v svet: »Pridi! Pojdiva za najin narod.«

Tri leta pred prihodom v Echt je Edith Stein ali sestra Benedikta napisala oporoko. Končala jo je takole: »Že sedaj z veseljem sprejemam smrt, ki mi jo je Bog namenil, v popolni podreditvi Njegovi najsvetejši volji. Gospoda prosim, da sprejme moje življenje in mojo smrt za posvetitev in spopolnitev našega reda, za karmel v Kölnu in karmel v Echtu; kot zadoščenje za nevero judovskega ljudstva, da bi tako tudi njegovi sprejeli Gospoda in bi njegovo kraljestvo prišlo v slavi; za rešitev Nemčije in za mir na svetu; za moje sorodnike, žive in mrtve, in za vse, ki mi jih je Bog dal, da se nobeden od njih ne bi zgubil.«

Med tistimi, ki so na teharskem pesku čakali, da jih odpeljejo na morišče, in tistimi, ki so jih v Kočevju tlačili na kamione, da jih odpeljejo v roške gozdove, prav gotovo ni bilo nikogar, ki bi ponovil besede, ki jih je v nekem drugem kraju in v nekih ne tako različnih časih izgovorila sestra Benedikta. Toda nekje na zadnjih kilometrih njihove poti se je – ne vsem, a zelo mnogim – izmučena misel rešila v natanko isti prostor smisla in svobode, kot ga je začutila in izrazila Edith Stein. Smrti niso iskali in, če bi bilo le kako mogoče, bi se ji gotovo izognili. Toda, ko so videli, da je pred njimi in da ni nikamor več nobene poti, so jo sprejeli. Na deset tisoč načinov je bilo to sprejetje izraženo. V resnici sploh ni bilo izraženo, a Tisti, ki že iz ene same črke in iz enega samega glasu ubogega človeka razbere celo zgodbo njegovega srca, je tisto, kar je v vsakem od njih zatrepetalo, razumel in sprejel. Mnogi pa so – tudi to se je ohranilo – še s človeškimi močmi, v sebi ali na glas, povedali stavke, ki so bili po obliki različni, a so se vsi stekli v en pomen: Pojdimo za naš narod!

8.1.1.

V političnem življenju naše države smo bili zadnje mesece priča burnemu vrenju, medstrankarskim spopadom in drugim dogodkom, ki so vzdramili tudi mnoge za splošna družbena vprašanja precej ravnodušne in nezainteresirane državljane. Kaj seje pravzaprav dogajalo? Zvrstile so se državnozborske volitve, referendum o izbiri volilnega sistema, konstituiranje državnega zbora, volitve mandatarja, težavno konstituiranje vladne koalicije in mandatarjev predlog za zasedbo ministrskih resorjev. Vse to je spremljala vrsta povezanih in enako ali še bolj pomembnih dogodkov.

Rezultati volitev so dajali upanje, da se bosta slovenski narod in država počasi le izkopala iz objema tranzicije na poti v normalno moderno demokratično družbo. Razvoj dogodkov po volitvah v tem pogledu ne daje dosti upanja.–

Pravo stanje stvari navadno bolje osvetlijo spremljajoči dogodki. Navedimo jih nekaj.

Mandatar dr. Drnovšek je bil izvoljen s 46. glasom poslanca SKD, ki se je takoj po volitvah izneveril stranki in volivcem. Dr. Drnovšek je poslancu čestital za to nečastno dejanje, podpisal z njim pogodbo, ki obvezuje le eno stran, in to slovesno razglasil na tiskovni konferenci.

Nacionalna stranka je volilno strategijo gradila na brezobzirnih napadih na Cerkev, in to na način, ki je sramoten za civilizirano družbo. S tem je premišljeno podirala mostove k spravi in sožitju med Slovenci. Ne bi bilo vredno govoriti o tako nepomembni stranki, na pravo mesto jo je postavil klavrn volilni rezultat, če je ne bi mandatar dr. Drnovšek vključil v vladno koalicijo in zaupal pomembno mesto ministra za notranje zadeve ravno poslanki te stranke.

Dogodki, ki so spremljali razpis referenduma o izbiri volilnega sistema, so očiten dokaz, kako so poslanci, predvsem iz vladajoče stranke LDS, izigravali referendumsko zahtevo 43.000 volivcev in kršili ustavo. Vtis je bil, kot da so poslanci izbranci, ki se jim ni treba ozirati niti na narod niti na ustavo. Sistem, ki to dopušča, ima v sebi klice diktatorskega režima.

[Stran 067]

Politične razmere, v katerih živimo, ponazarjata tudi predlog Janeza Kocijančiča za odpoklic generalnega javnega tožilca Antona Drobniča in popoln zastoj pogajanj o ureditvi odnosov med državo in Cerkvijo.

Volivci smo pri političnem dogajanju v glavnem le zunanji opazovalci in si le težko ustvarimo celostno in verodostojno sliko o stanju naše družbe. Dejanja, opredelitve in vedenje politikov ter vidnejših družbenih delavcev ob za družbo pomembnih dogodkih in pojavih žal razmeroma hitro tonejo v pozabo. Slovenci gotovo, ne vem kako je pri drugih narodih, dosti prehitro pozabljamo in oproščamo praktično vse, kar naredi vodilna garnitura naše družbe, pa četudi gre za dejanja izredno dvomljive narave, presojano z moralnega, socialnega ali pravnega zornega kota. Zdi se, da je to posledica preteklega petdesetletnega obdobja, ko je bilo vedno dobro vse, kar je naredila partija.

Volivci imamo neposreden vpliv na vodenje države le vsaka štiri leta ob volitvah poslancev v državni zbor. Z glasom za poslanskega kandidata in njegovo stranko izražamo tudi zaupanje in dajemo podporo strankinemu programu in viziji vodenja države v prihodnjih štirih letih. V razvitih demokratičnih družbah je izbira volivca, koga in katero stranko bo volil, odvisna od najrazličnejših, včasih tudi iracionalnih razlogov. Odločajo osebne kvalitete kandidata, kot sposobnost, poštenost, čut odgovornosti, zvestoba do volivcev, pa tudi osebna privlačnost, sposobnost komuniciranja in drugo. Pomembni so dosedanji uspehi stranke, ki ji kandidat pripada, pa tudi njeni načrti za prihodnost, in to predvsem v gospodarstvu, socialni zaščiti, skrbi za kvaliteto življenja revnejših slojev, varstvu okolja ter urejenosti družbe. Vidiki ideološke in svetovnonazorske narave so pri velikih strankah praktično nepomembni.

Pri nas je moderna demokracija za zdaj le ideal, ki se mu zelo počasi približujemo. Na poti v demokratično družbo nas ogrožajo ostanki in usedline preteklosti. Življenje, miselnost in ravnanje naše družbene skupnosti je zaznamovano bolj, kot si navadno predstavljamo, z mračnim polstoletnim bivanjem v izrazito nedemokratični družbi. Zato je tudi izbira našega volivca, koga bo volil, bistveno drugačna.

Svetovnonazorski in ideološki vidiki imajo v takih razmerah večjo težo. Poleg tega ima odločilno vlogo pri izbiri politične stranke njena sposobnost in trden namen, da se bo borila proti krajam družbenega premoženja, gospodarskemu kriminalu, mafiji, za pravno državo, proti družbenemu razslojevanju, za zaščito revnejših plasti in zmanjševanje brezposelnosti. So to problemi, s katerimi se morajo ukvarjati tudi razvite demokracije, vendar znatno manj. Pri nas je zanimanje volivca bolj usmerjeno k vprašanjem odpravljanja negativnih pojavov in manj k vprašanjem načrtovanja bolj perspektivne in humane družbe.

Kaj vse je narobe z našo družbo? Noben seznam odgovorov ne more biti popoln. Brez dvoma pa spada med ključne probleme našega sedanjika pomanjkanje vrednot na splošno, predvsem pa v socialni etiki in morali. Nadalje imamo Slovenci izredno šibak čut za državotvornost.

Pri človeku pripisujemo glavi poseben pomen. Tam naj bi imela svoj dom naša duševnost, razum in čustva. Tam padajo odločitve o naših dejanjih in obnašanju. Vzroke za stvari, ki so narobe v naši družbi, moramo iskati najprej v glavah tistih, ki so na družbeni lestvici postavljeni najvišje. Ti odločilno vplivajo na to, kakšen vrednostni sistem prevladuje v družbeni skupnosti, in so glavni oblikovalci javnega mnenja. Razmere, v katerih smo živeli dolga desetletja po drugi svetovni vojni, so povzročile, da so nekatere tradicionalne vrednote in vrline postopno izgubljale veljavo. Mislim predvsem na vrednote in vrline, ki izvirajo iz visoko postavljenih moralnih in etičnih norm in se med drugim zrcalijo v poštenju, nepodkupljivosti, doslednosti, pokončnosti, samozavesti, izostrenem socialnem čutu in čutu za pravičnost.

Spominjam se uglednega ljubljanskega pravnika, ki je bil po vojni nekaj časa zaprt kot politični zapornik v sodnih zaporih v Ljubljani in pozneje po pravnomočni oprostilni sodbi izpuščen. Bolj kot tegobe zapora in morebitna obsodba ali oprostitev ga je skrbelo, kako bo samo dejstvo, bil je osumljen kaznivega dejanja, vplivalo na njegovo čast in ugled v družbi. Bil je pač človek starega kova.

V sedemdesetih letih je bil nemški kancler Helmut Schmidt znan po prizadevanjih za zmanjšanje napetosti med zahodnimi državami in komunističnim vzhodnim blokom. Schmidt je bil predsednik socialdemokratske stranke in politik z izrednim ugledom in spoštovanjem doma in v tujini. Mnogi so mu očitali, da je preveč popustljiv do vzhodnega bloka. Zanimivo je stališče Franza Josefa Straussa, predsednika opozicijske bavarske krščanske socialne unije. Soglašal je, da je potrebno sožitje med Zahodom in Vzhodno [Stran 068]Evropo ter trgovanje s komunističnimi deželami. Vendar pri tem Zahod ne sme dajati kakršnihkoli moralnih ali intelektualnih koncesij komunističnim sistemom. V luči tega je poučno obnašanje precejšnjega dela naše inteligence v prejšnjem totalitarnem sistemu. Inteligenca je seveda sodelovala s komunistično oblastjo. To je bilo normalno in nujno. Žal je bil precejšen njen del tudi pripravljen na velike koncesije v duhovnem in intelektualnem pogledu. Humanistična inteligenca je filozofsko, ideološko, pravno, ekonomsko in sociološko utemeljevala nedemokratični sistem, tehniška pa je v strokovno spornih mnenjih in ekspertizah izpolnjevala in potrjevala želje oblastnikov. Tako obnašanje je značilno za inteligenco v vseh komunističnih sistemih. Razumnike je partija potrebovala za dosego svojih ciljev, nikoli pa jih ni spoštovala, ker so bili naprodaj že za majhne usluge in privilegije. Posledice so se pokazale v splošni eroziji moralnih vrednot in razbohotenju oportunizma. Čast, pokončnost, poštenost, nepodkupljivost so izgubljale veljavo. Razvita je bila teorija več moral. Posledice tega čutimo prav zelo tudi danes. Vodilni družbeni sloj je še vedno močno obremenjen in zaznamovan z vzgojo, šolanjem in delovanjem v sistemu enoumja. To opazimo na vsakem koraku. Zato bo preteklo še veliko časa, da bomo postali normalna, demokratična in tolerantna družba. V nadaljevanju bomo opozorili na nekatere nenormalnosti in nevarnosti, ki pretijo v naši družbi.

Začnimo z mitom o narodnoosvobodilnem boju. Mit o NOB se še vedno vztrajno goji in propagira. V zadnjem času še celo bolj kot pred nekaj leti. Mit pomaga pri ohranjanju privilegiranih položajev v družbi, potrebujejo pa ga tudi privrženci neobrzdanega liberalizma v boju proti vsem, ki se zavedajo, da družba ne more sloneti le na potrošništvu brez moralnih in etičnih norm. Mit o NOB je groba potvorba zgodovine. Voditelji tega gibanja so neposredni krivci za državljansko vojno pri nas med drugo svetovno vojno, ko je bil obstoj slovenskega naroda najbolj ogrožen. So pa tudi odgovorni za največji genocid v zgodovini našega naroda. Vztrajanje pri mitu o NOB je žalitev za velik del slovenskega naroda, brez dvoma za vse neposredne ali posredne žrtve zločinskega delovanja partije med vojno in po vojni, pa tudi za njihove sorodnike.

Novinarstvo ima v družbi, ki šele išče pot v demokratično ureditev, poseben družbeni pomen. Imamo pretežno le novinarje, ki so bili šolani in vzgojeni v času enoumja. To se pozna pri delu našega novinarstva. Zanj je značilna levičarska in liberalistična usmerjenost in pretežno protiverska naravnanost. Osebno politično ali drugačno prepričanje novinarja ne bi smelo sicer nikogar motiti, če bi novinar opravljal svoj posel korektno. Novinar mora predvsem objektivno poročati o dogodkih, jih kritično analizirati in komentirati. Pri tem seveda pride pogosto do izraza novinarjeva politična pripadnost in ideološka usmerjenost. Vendar je novinarjeva glavna naloga služiti resnici in nepristranosti in ne agitaciji za lastna ali sponzorjeva politična oziroma ideološka prepričanja in poglede. Povedano velja še posebej za RTV Slovenija, ki je javna ustanova in jo z naročnino vsi vzdržujemo. Menim, da vodstva RTV Slovenija in nekaterih dnevnikov premalo naredijo, da bi bila gornja načela striktno udejanjena.

V naši družbi je vprašanje izpovedovanja vere in položaja Cerkve še vedno predmet stalnih razprav, sporov in podtikanj. Tudi primerov smešenja vsega, kar je povezano z vero, ni malo. Nekateri pa bi radi zabili klin med vernike in cerkveno organizacijo ter hierarhijo. Vsega tega smo dobro vajeni še iz časov enoumja. Vzrokov za tako stanje, ki je zelo nenormalno za sodobno demokratično družbo, je gotovo več. Omenimo le enega. Vera in Cerkev sta neomejenemu liberalizmu v napoto, ker svobodo posameznika in družbe omejujeta z normami morale in socialne etike. Januarja 1997 je Bili Clinton drugič prisegel kot predsednik ZDA. Prisego je končal z besedami “Tako mi Bog pomagaj!”. Sploh si ne moremo zamišljati, da bi se v naši “napredni” družbi lahko kaj podobnega zgodilo. Vsako pomisel na stvari, ki presegajo človeka, njegov razum, zavest in voljo, je potisnjena v zasebno intimno sfero. Pojem Boga je v našem javnem in kulturnem življenju kvečjemu uporabljen kot metafora ali pa je še celo predmet posmeha. V Apostolskih delih beremo, kako je sv. Pavel spregovoril Atencem: “Možje Atenci! Povsem, kar vidim, ste zelo pobožni. Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetinje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ‘Nepoznanemu bogu’. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam. Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse” (Apd 17, 22-25). Res je Bog za nas nedoumljiva uganka in v veliki meri nepoznan. Vendar je družba, ki meni, da je samozadostna, in ne spoštuje Boga, zgrajena na človeški domišljavosti in oholosti. Se predobro se spominjamo usode znanstvenega socializma. [Stran 069]Omenimo še en pojav, ki je značilen za naš sedanjik. Posamezniki z gladovnimi stavkami in resnim ogrožanjem lastnih življenj navadno uspešno izsilijo izpolnitev svojih zahtev mimo zakonsko določenih postopkov. Takih dejanj, ki nas spominjajo na terorizem v drugačni obleki, v demokratični družbi gotovo ni mogoče odobravati. Koga vse je treba kriviti, da do tega pride, pa je drugo vprašanje.

Na koncu moramo spregovoriti o državotvorni zavesti državljanov in državljank Slovenije. Menim, da je čut za državotvornost skoraj popolnoma zamrl predvsem pri srednji in višji družbeni plasti, ki bi morala biti najbolj odgovorna za upravljanje in skupno dobro države. Vsi gledajo le na lastne ozke osebne ali stanovske interese. Praktično ni nobene politične volje za reševanje globalnih vprašanj naše družbe, ki ima poleg vsega še zelo omejene naravne in človeške potenciale. Dnevno se srečujemo z novimi zahtevki za državno finančno pomoč pri najrazličnejših projektih ali reševanju propadajočih podjetij, z zahtevki za širjenje državne uprave in ustanavljanje novih zavodov, z zahtevki za večjo podporo znanosti, kulturi, šolstvu, zdravstvu itd.. Država je postala molzna krava. Marsikateri zahtevek je seveda popolnoma upravičen. Po drugi strani pa je tudi res, da javna poraba strahovito narašča in nam zato preti siromaštvo. Ko govorimo o zahtevkih, ne smemo prezreti tistih zahtevkov, ki niso povezani z materialnimi vprašanji. V zadnjem času se na primer srečujemo z zahtevki za povečanje števila učnih ur pri posameznih predmetih ali za vpeljavo novih predmetov v osnovne in srednje šole. Država je naše skupno dobro. Bistvo državotvornosti je v taki skrbi za to skupno dobro, da bo zagotovljen skladen razvoj celotne družbene skupnosti v materialnem, civilizacijskem, kulturnem in duhovnem pogledu. V življenju naše družbe je žal mnogo premalo državotvornega razmišljanja in delovanja.

8.2.1.

V deželo prihaja pomlad. Pusta smo pokopali. Sveti Valentin je prinesel ključe od korenin. Sonce že kar pogosto posije skozi megleno tančico naše ljubljanske luknje. Samo malo še počakamo, pa bo drevje začelo brsteti, iz zemlje bo pokukalo raznovrstno zelenje, na bregovih Rožnika, Gradu in Šišenskega hriba se bodo bukve svetlo zeleno obarvale. Kupi snega s pločnikov javnih cest in najbrž še od kod bodo izginili sami od sebe. In prikazalo se bo veliko javno smetišče, kakor bi tudi lahko poimenovali našo “belo” Ljubljano. In na vsepovsod bo zrasel in vzcvetel regrat, ta sinonim za zapuščeno zemljišče.

Ko smo hodili še v šolo, je bil regrat za nas sinonim za zmedo, ki se je pojavila v naših glavah oh tem času. Kar na lepem se nam ni več nič ljubilo, nismo sledili pouku, zasanjano smo gledali skozi okna, po glavah so se nam pleteničile zmedene misli. Naš profesor je vselej rekel: “Ja, ja, smo že tam. Že regrat cvete.”

Tudi v slovensko politiko je pokukala pomlad. Vsi smo bili prepričani, da to pomeni spremembo, nov začetek. Pa smo se ušteli. Zunaj sneg, v glavah pomladnikov pa je zacvetelo. Namesto da bi pred volitvami sedli skupaj, se dogovorili in jasno in glasno in javno in črno na belem predstavili skupen program, so vsak zase nekaj pleteničili in se dogovarjali. Seveda so iz neznanega razloga vsak zase mislili, da bodo absolutni zmagovalci na volitvah. Seveda, če bi se iz zgodovine (pretekle, polpretekle in komaj pretekle) kaj naučili, bi vedeli, da ne bo tako. In vedeli bi, da imajo v svojih vrstah speče krte, ki bodo ob takih ali drugačnih okoliščinah dvignili glave in prišli s pravo barvo na dan. In vedeli bi, da je kadrovanje najbolj pomembna zadeva in bi svoje kadre preverili in prečesali po dolgem in počez. Poleg tega so se zanašali na relativno ugodne rezultate na občinskih volitvah. Po volitvah so, žal, morali ugotoviti, da so ga s tem, ko niso sklenili predvolilne koalicije, krepko polomili. Sicer so dobili več kot polovico vseh volilnih glasov, vendar imajo nekateri slovenski državljani po dva glasova in tako je bilo končno razmerje natanko pol na pol. Potem se je zgodil Pucko. Kogar so prepričali njegovi argumenti, zakaj je to storil, je, milo rečeno, malo čez les. To je bil le prvi krt, ki je dvignil glavo na dirigentov znak. Seveda pa je to dejanje očitno samo povečalo zmedo v pomladniških glavah, kajti po silnih pregovarjanjih, ko je že kazalo, da bo v vladi pač vsakdo, ki je pripravljen v njej sodelovati, se je celotna Ljudska stranka začela vesti kot krdelo Puckov. Požrli so vse besede, ki so jih izrekli na zasedanju parlamenta pred glasovanjem za mandatarja vlade. Menda jim je vse možgane prerasel re-[Stran 070]grat, pozabili so na “zgodbo o uspehu”, priključili so se komsomolcem v veri, da lahko parirajo takim in drugačnim komunistom, ne zavedajoč se dejstva, da bodo sedaj oni tisti, ki bodo legitimirali vlado in vladavino ljudi in dejanj, ki predstavljajo kontinuiteto prejšnjega režima, tisti, ki bodo požegnali zaključne operacije tranzicije.

Mal’ me p’hn’, mal’ bom pa sama padla, de na bojo rekl’, de s’m kurba.

Večina ljudi je mnenja, da je šlo pač za sodelovanje pri oblasti, za denar in za podobne reči. “Vsi so enaki. Vsem gre le za oblast. Vsem gre le za denar.” Prav gotovo je tudi nekaj tega zraven. Saj je vendar malokdo tako pošten (beri: neumen), da bi zaradi neke trmaste pokončnosti zapravil takšno priložnost, zapravil oblast in denar in slavo. Pa na srečo taki ljudje so in človeku dajejo upanje, da bo morda kdaj le prišlo do tega, da bo tako vedenje nekaj štelo v tej družbi, kot se pogosto izrazi gospod šolski minister.

Če bi človek tako premišljeval, bi seveda dopuščal, da je vse skupaj prepuščeno naključju, pravzaprav celemu nizu naključij. Pa mislim, da snovalec in dirigent vsega tega ne more kar tako prepustiti naključju tako pomembnih stvari, kot je ta, kdo bo na oblasti. In človek si ne more kaj, da ne bi pogledal malo nazaj (čeprav nas vsi svarijo pred tem; ne glejmo nazaj, glejmo naprej, v prihodnost, preteklost pa pustimo zgodovinarjem), tja, v tista leta, ko so bili “postavljeni temelji za našo sedanjo samostojno državo”, se pravi v čas druge svetovne vojne, čas NOB, čas OF. Takrat so bili “nezaželeni” vsi tisti, ki se niso strinjali s komunisti, ki so uživali široko zaupanje ljudi in so imeli voditeljske sposobnosti. Te ljudi je bilo treba po hitrem postopku eliminirati. Seveda jih je bilo treba najprej oblatiti, jim odvzeti dobro ime, potem pa, žiga, žaga, glav’co preč. Seveda se je vojna že davno končala, mi smo se medtem civilizirali in danes ne počnemo več (razen, kadar ni drugega izhoda) takšnih reči. Namreč v takšni obliki. Vendar tako danes kot takrat deluje urad za dezinformacije. In to s polno paro. Na nivoju. Če je treba koga oblatiti. Če je treba komu vzeti dobro ime. Dezinformacije se v hipu razpršijo po vseh nivojih, za vse plasti ljudi. Da ga skoraj ni, ki ne bi vzel vsega tega za suho zlato. Eliminacija potencialnih voditeljev poteka sedaj en malček drugače. Treba je samo imeti nadzor nad mediji. In žal, med najbolj, odmevnimi mediji, se pravi televizijskimi programi, ni niti enega alternativnega, opozicijskega. Tu nas prekašajo vse države, ki so nastale na teritoriju nekdanje Jugoslavije, celo Srbija. In kdor ima v rokah televizijo in poleg tega še izjemno profesionalen in seveda skrbno prikrit urad za dezinformacije, ta lahko politično eliminira najbrž prav vsakogar.

Vendar je tu še drugi, globlji vidik. V času skoraj popolnega razsutja sistema moralnih vrednot si privošči nekaj takega stranka, ki prisega na korenine slovenstva, na njegove etične in moralne vrednote, in je ta njena usmeritev po vseh peripetijah, ki so sledile osamosvojitvi, dajala ljudem občutek, da le ni vse tako skorumpirano, da se še najdejo ljudje, ki so pošteni, pokončni, ki imajo svoje prepričanje …

Podgane so izjemno trdoživa bitja, še bolj trdoživa pa je njihova vrsta. Preživijo vse deratizacije, ki jih ljudje stalno izvajajo z namenom, da bi jih iztrebili. Po eni strani preživijo zato, ker jedo prav vse, po drugi strani pa zato, ker so do novih stvari previdne. Pošljejo eno od mlajših slabotnih živali, da poskusi novo hrano in počakajo. Če je vse v redu z njo, potem jedo tudi druge živali, sicer se nove hrane niti ne dotaknejo.

In nehote človek pomisli na letošnja dogajanja v parlamentu. Seveda jih moramo gledati v luči zaključka pomembne faze tranzicije. Najprej se zgodi, da poslanec, ki je bil leta v vodstvu stranke, ki je tako, hočeš nočeš, sodeloval pri izostritvi njene usmeritve za nastop na volitvah in hkrati pri programu in strategiji za naslednje štiriletno obdobje, takoj po volitvah naredi nekakšen salto, totalen zasuk in stopi na nasprotno stran. In potem se ugotovi, da je to čisto legitimno dejanje, čeprav moralno sporno (to je seveda zelo nežen izraz). Mediji seveda jodlajo, da se je to pri nas že večkrat zgodilo (prestopi so že skoz in skoz požegnani) in da vse skupaj ni nič posebnega in da se to dogaja tudi drugod po svetu in tako naprej in nazaj. Potem to isto reč ponovi kar cela stranka. In to stranka, ki je uživala široko podporo poštenih, pokončnih ljudi. In ne glede na to, kako se bodo stvari razvijale v prihodnjih štirih letih, je nekaj popolnoma jasno. “Srečno smo prebrodili najhujšo fazo tranzicije. Kontinuiteta je ohranjena. Niti oziroma glavni vzvodi oblasti in vsega dogajanja in nehanja so ostali v istih rokah, se pravi v pravih rokah.” In na prihodnjih volitvah bo abstinenca izjemno velika. “Nikoli več ne grem na volitve. Nikomur ne moreš niti malo zaupati. Ne posamezniku ne stranki,” pravijo ljudje, ki so svoj glas dali Ljudski stranki. In tako bo po naslednjih volitvah tudi ta stranka lepo okleščena, njena [Stran 071]

Figure 29. Bežeči oblaki Marijan Tršar

kredibilnost bo nepomembna, obsojena bo na životarjenje, čakajoč novega voditelja, nov začetek, ki bo prišel, če sploh bo, nekoč v daljni prihodnosti.

Lahko bi napisali pravljico. Nekoč so živeli Lojze, Janez in Marjan in vsi so bili pošteni in so hoteli prevzeti oblast iz rok diktatorskega režima. Pa se je najprej prvi spentljal s hudičem in mu prodal dušo, da bi lahko vladal. Ko se je tega zavedel, je bilo prepozno. In sedaj se na vse kriplje trudi, da bi si rešil dušo. Morda mu bo to celo uspelo, a za kaj drugega bo takrat že prepozno. Drugega je hudič zaman snubil, zato se ga je bilo treba znebiti drugače. Toliko časa so teleekrani ponavljali, da je fašist, da so to začeli verjeti celo ljudje, ki so sicer veliki nasprotniki preteklega režima. Tretji je na vrsti sedaj. Pravkar je prodal dušo hudiču v zameno za oblast. Prepričanje, ali se prepričuje ali nas prepričuje, daje to storil v dobro vseh ljudi. Pa se bo, žal,

prej ali slej pokazalo, daje na ta način samo sebi škodoval, kar bo on in njegova stranka na naslednjih volitvah krepko občutila. Razočarani volivci pa sploh ne bodo odšli na volitve. Saj res ne moreš nič spremeniti. Na nikogar se ne moreš zanesti. Razen seveda na stranke kontinuitete. Te so se utrdile na svojih okopih in ni je stvari, ki bi jih premaknila. In kmalu ne bo več nikogar, ki bi jim konkuriral, ki bi jim gledal v lonec, ki bi razkrival njihove mafijske posle, nikogar, ki bi mu lahko zaupali. Da se ne bo prodal.

Pravljico o slovenski pomladi lahko zaključimo tako, kot se konča znana slovenska pravljica: Ni še vzniknilo seme, iz katerega bo zrastla smreka, iz katere bo tesar napravil zibko, v kateri bo rasel slovenskega naroda sin, ki bo popeljal Slovenijo v novo pomlad.

Projekt sestopa z oblasti z namenom, da se oblast ohrani, bo uspešno zaključen.

8.3.1.

Posvečeni dnevi, ki se vrste vse leto, dnevi za vsakršne prilike, kar naj poudarja pomembnost kake panoge, institucije in pomembnost spomina samega. V tej množici pomembnih dni, namenjenih tehniki, znanosti, zdravstvu, veri in politiki, pa še ženski in šolstvu, vojski in mornarici … imamo končno tudi kulturni praznik, posvečen Prešernu. Torej vsaj ta dan in nekaj dni tam okoli smo nasičeni s kulturo na proslavah in predstavitvah, predvsem v medijih, kajti zavedamo naj se, da brez kulture vendarle ne moremo obstajati kot narod. Veste, če mi že kateri dan ni pri srcu, mi ni prav ta dan, dan kulture. Vsiljiv je, preveč kulturen! Kot bi ravno na ta dan malo postali sredi vsakdanjosti, se potrkali na prsi, se posvetili vsaj v mislih – če že ne gremo kam proslavljat te kulture – višjim vrednotam, kot so humanost, estetika, morala. … No, enkrat na leto, pa zares v mislih s Prešernom! Torej poglejmo vase in se vprašajmo: Koliko knjig smo prebrali, kaj beremo, smo bili na kakšni razstavi, koncertu, smo kupili kakšno knjigo, koliko smo sploh pismeni, ali res spoštujemo svoj jezik, ga dovolj vrednotimo – prosim, vsaj enkrat na leto! Vse kulturne institucije odprejo tedaj vrata na stežaj, so kakor brizgajoči vodometi znanja, umetnosti, hvalnic in nagrad …

Ne bi bilo napak, če bi res ta dan in seveda vse dni potem tudi kaj koristnega storili: očistili svoje mesto neskončne tuje jezikovne navlake, prepovedali z odlokom jezikovne spake, kot nam jih vsiljujejo napisi in lepaki, predvsem pa naj bi očistili svoje lastne pismene “umotvore” vseh vrst … Toda danes je Prešernov dan, jutri ga ne bo več in bomo lahko spet živeli po svojih navadah, za knjige in kulturne prireditve pač ne bo časa ne volje. Prešeren nas ne bo več navdihoval in opominjal, sicer pa imamo televizijo in z njo raznovrstno kulturo, za oddih in kratek čas, za pozabo in celo omamo v poznih nočnih urah …

Že v osnovni šoli smo zvedeli, da kultura niso le umetniška dela, da je kultura tudi splošno obnašanje, disciplina, oblačenje, govorica, predvsem pa medsebojni odnosi v vsakdanjem življenju. Srečni smo lahko bili, če smo imeli (imamo) starše, ki so nas z zdravo pametjo vodili skozi otroštvo in mladost, če smo živeli z njimi v sožitju in brez vzgojnih metod, ki bi izkrivljale zdravi vzpon razvojnega loka … Če nam je kultura nasploh nepomembna, se nam življenje izpridi, obvladuje nas pohlep po lastnini, po uveljavljanju za vsako ceno. S pomanjkanjem kulture se izniči tudi morala, predvsem odgovornost za lastna dejanja, kajti posledičnost le-teh nas ne pesti; s tem je prizadeta vest, ki sčasoma lahko popolnoma otopi. Biti brez vesti – je biti na dnu.

Polnost življenja je predvsem v njegovem razdajanju, kar nas ne izprazni, marveč le dopolnjuje in utrjuje; kar ni prazno, ni moreč dolgčas. Kultiviran človek ne podlega množični “kulturi”, ki briljira s pompom in bliščem, ki privržence obsede s histerično plehkostjo vsemogočne objestnosti in ošabnosti. Ta se zmerom močneje, a neopazno zajeda v naš vsakdan in obvladuje predvsem mlade. Kultiviran človek se zna tudi zabavati v mejah svojega vedenja, saj se zaveda, kaj je in zakaj je. Njeni Veličanstvi Računalništvo in Ekonomija nas odtujujeta lastnemu in splošnemu blagru Duha. Danes dominirata svetu kot Oblast Lastnine, ki slepi in obseda človeštvo kot edini izhod iz krize časa. Svet se močneje kot kadarkoli prej loči na močne in slabotne, na velike in male, na bogate in revne. Srhljiva početja na ulicah, v šolah, poslovnem svetu … so le odmevne poti iz velikih pretresov in peripetij tam zunaj – primitivizem samodrštva in popolno zanikanje vseh načel nas peha iz ene vojne v drugo. Vse kaže, da se ta nevarna razmerja ne bodo polegla ali izboljšala v prid poražencev. Tragika človeštva je v prevladi svetovnega nazora Imeti, torej nazora obvarovanja in ohranjanja Lastnine za vsako ceno. Zato so revni še revnejši, bogati še bogatejši in močni še močnejši.

Moč naroda ni v njegovi ekonomski, tržni smeri, marveč v kulturni tradiciji. Koliko je v svojem razvoju zmogel ustvariti na področju umetnosti in znanosti, kako se je v svetu uveljavljal prav v teh panogah. Koliko je prispeval in še prispeva k splošni evropski kulturi, kako je zanjo odprt, saj se od nje tudi obogati.

Prešernov lik nam je le spodbuda, da se uveljavimo kot narod z vsemi atributi duhovnega in humanega, kar smo najboljšega podedovali …

Žal nam je petdesetletno samodrštvo v tem naredilo veliko škode. Prešerna smo morali razumeti po čisto drugačnih načelih, kot nam jih je izpričal v svojih Poezijah pesnik sam. Oblast nam je vsilila svojega Prešerna, idejno si ga je podredila kot vse drugo … Poudarjala je njegov “borbeni” lik; ni ga predstavljala [Stran 073]predvsem kot izpovedovalca najnežnejših čustev, zatajila je njegovo romantično vizijo svobode. V šoli je bil najmanj priporočljiv Krst, razen junaškega Uvoda, najbolj pa je blestela Zdravljica, a brez poudarka na združitvi vseh Slovencev, torej tudi onih tam čez, ki so se prav v času komunizma razseljevali … najvišje nagrade za umetniška književna dela so se pričele podeljevati že med vojno na dan Prešernove smrti, vendar že ob prvi podelitvi nagrad po vojni zamolčane, kot da je šele nova oblast spoznala potrebo po takih priznanjih.

Tradiciji kulture, ki so nam jo zapustili predniki, se nismo odrekli, še kar pridno hodimo po Prešernovih stopinjah, dovolj je imamo, dobre, zdrave in napredne, celo nadpovprečne, a žal je premalo posluha zanjo med večino našega občinstva. Tudi Prešernovi kulturni dnevi človeka ne morejo prepričati, če sam ni dovolj dovzeten zanje, če se kulturi ne odzove, če ni dovolj ozaveščen. Velika zavora je vsesplošna nizka in povprečna raven medijsko-kulturnega sporočanja in predstavitev, kar služi predvsem okusu množic, namesto da bi jih vzgajala za kaj bolj kulturnega … Tudi šola v tem smislu naredi premalo.

Povprečen Slovenec se sicer zaveda, da je Prešeren velik in pomemben za narod, da se mu je dobro enkrat na leto posvetiti s praznikom, z govori, recitacijami in petjem; lahko smo ponosni na himno Zdravljica, srečujemo se z njim po mestnih ulicah in trgih, pozdravlja nas kot kip, hodimo po njegovi ulici, v njegovo šolo … Pisal je pesmi, pil je in revež je bil vse življenje. S kulturo nasploh se res ni vredno ukvarjati, ni donosen posel … Samozadostnosti večine godi kulturni praznik, saj z njim opravi svoji kulturniško dolžnost. Kultura pač mora biti, tako kot morajo biti šport, trgovina in obrt, tehnika in računalništvo … Seveda obstaja le na obrobju potrošnikove miselnosti in delovanja. Da je bistvo kulture humanost, mu ne seže v zavest. V tem je tudi smisel vzgoje in z njo naravnanost v duhovno sfero našega bivanja. In prav z njo se je Prešeren najmočneje izpovedal.

Kadar kultura ne izhaja iz te sfere, ostaja le še kot pojem, ki naj služi zgolj zabavi. Skozi to opcijo se človek predaja nižjim potrebam samozadostnosti, kar ni več elementarno gonilo za razvoj moralnega in duhovnega življenja. V zadnjih petdesetih letih, v času preganjanja religije so zavladale nove vrednote, ki so hotele (in jim je tudi uspelo) iz človeka narediti podrejeno bitje brez svobodnega odločanja, razcepljeno osebnost, ki naj služi le interesom nove religije Partije, da se ni več zavedal, kaj pravzaprav je in zakaj je. Človekova osebna svoboda, individualno mišljenje je bilo podrejeno skupnim koristim, duhovne vrednote so postale manjvredne. Tako obremenjeni smo se znašli v novi svobodi. In zdaj mnogi ne vedo za pot, obračajo se na levo, na desno, kot bi znova iskali svojo bit, duhovno in versko mlačni in potlačeni. Duhovna odtujenost je najbolj značilna za ljudi, ki se iščejo v materialističnem odnosu do sveta, a v njem ne bodo našli duhovne zadostitve. Pač le praznino. Pomanjkanje duhovnosti jih potisne na nižji nivo, tam so plen zasvojenosti, nestrpnosti, obvladuje jih pohlep po denarju in oblasti. Imeti – postane vodilo ne le vsakodnevnih potreb za sproti, ampak alfa in ornega njihovega življenja. Zgroženi smo nad vse močnejšo agresijo, ki jo spočenja sproščujoča sla po moči, po vladanju in uničevanju vsakršnih dobrin, vse bolj uveljavljeno cinično družbo, ki se posmehuje duhovnim kvalitetam ozaveščenega človeka in tradicijam, katerim je ta še predan …

Za kaj se torej danes razdajamo? Prednjačijo telesne zmogljivosti, neverjetne akrobacije – vse za dosežek enega samega cilja: biti prvi, biti najboljši, najhitrejši, zmagati za vsako ceno. In ljudstvo navija in navija za najboljše … V končni fazi je dobitnik zmage z navijači vred tudi denarno poplačan. Za dosego cilja tvega celo življenje. Pomembno je zmagati, ne živeti. Imeti torej.

Od Prešernovega rojstva nas ločita dve stoletji. Čas pesniku pač ni bil naklonjen. Povzpel pa se je kot umetnik nad povprečje svojih rojakov. Kljub nerazumevanju in nasprotovanjem je izpovedal svoj kredo: biti zvest samemu sebi, svojemu narodu in jeziku. To je zakoličeno v njegovi poeziji, a zasidralo naj bi se globoko v našo zvest. Se je? Se je in se ni. Odvisno od posameznika. Čim več bo ljudi, ki jim bo jezik zvenel in bo postal nedeljivi del njihove kultiviranosti, kar se ne sme zapraviti, če zavoljo slovenstva ne bodo omahovali in se sprenevedali, če bodo ohranjali moralno držo, tem bolje se nam bo godilo – v vseh zvrsteh, tudi v gospodarstvu in politiki. Toda prav zaradi pomanjkanja kulture smo pogosto priča omahljivosti, izdajstvu, cinizmu, a predvsem nasilstvu. Se več! Izdajstvo sprejemamo kot nujno zlo, v politiki, ki je bolj ali manj sprostituirana, ga toleriramo kot junaštvo, pred nasilstvom smo pa nemočni.

Mar nam bodo v tretjem tisočletju zavladali teroristi in mafija? Državne institucije niso zmožne, da bi nas resnično obvarovale pred njima. Pravo je nemočno, ker njegovi zakoni še vedno tolerirajo kriminal … Ljudje, ki se [Stran 074]bore za pravičnejšo ureditev, le minimalno uspejo; procesi spreminjanja in izboljšav so dolgotrajni, saj jih zavirajo sile Oblasti. Torej se bomo morali navaditi živeti, kolikor se že nismo, s terorjem, nasilstvom vseh vrst pod mogočno Oblastjo mafijskih združb? Grozljivim podobam nečlovečnosti, ki se nam vsiljujejo ob koncu tisočletja z napovedmi še silovitejšega razmaha le-teh, se bomo lahko obranili le z močno kulturno in duhovno rastjo in si ohranili človeško podobo. Tudi s Prešernovimi načeli.

8.4.1.

Uči nas šteti naše dni, da pridemo k srčni modrosti, pravi psalmist. Kolikšna zavest o dragocenosti človeškega življenja, o njegovi enkratnosti in o odgovornosti zanj! Življenje ni dar, s kakršnim bi se mogli poigravati ali ga celo zavreči, ampak najvišja vrednota, ki nam je dana, da z njo dopolnimo svojo duhovno podobo.

Ali danes, v tem bednem pehanju za materialnimi dobrinami in za pogrošnimi užitki, ta klic sploh še pride do nas? Ali ga ni preglasila in udušila vsakdanja tekma za uspeh, za uveljavitev, za dobiček, za oblast? V divjem tekanju za prividi izgubljamo svojo življenjsko moč, dokler nam popolnoma ne upade. Nenadoma pa se zavemo, da je bil napor zaman, nesmiseln, da smo ostali s praznimi rokami in notranje izvotljeni. In kaj tedaj? Kdo še najde moč začeti znova, pride ob taki preizkušnji celo do prave poti, do prave usmeritve, nemalo pa jih – žal – stre, zavedo se nesmisla takega življenja in napravijo samomor.

Vsakič, ko kdo tako odide, obstrmimo in se zgrozimo, saj nam ostane poleg zevajoče praznine še vtis, da je ob odhodu užaljeno zaloputnil z vrati ali da smo topo stopali mimo njega, ko se je krčil v duševni bolečini. Vest se nam ob obeh primerih vznemiri in čuden strah nas prevzame, začnemo se spraševati: zakaj, pri tem navajamo najrazličnejše vzroke: brezposelnost, osamljenost, nesrečna ljubezen, krivična obsodba, alkoholizem, mamila, nerazumevanje v družini, strah pred posledicami slabega dejanja, prenizek ali previsok življenjski standard in še kaj. Kakor so različni cilji, za katerimi se človek peha, tako so različna razočaranja, zaradi katerih se mu življenje prikaže kot zlo, ki ga ne more več prenašati. V zakasnelem spraševanju po vzrokih iščemo nemara tudi pomiritev svoje vesti, saj smo vsi člani družbe, ki pospešuje ali vsaj dopušča to poslednje brezupno dejanje.

Mislim, da bi se morali o tem spraševati tudi politiki, ljudje, ki so še posebno poklicani, da skrbe za obči blagor, saj pomenita nizka rodnost in samomorilstvo za mali slovenski narod bližnje izginotje. Nehote se vprašamo, kako more narodu, ki je stoletja žilavo kljuboval vsem težavam in se ohranil na tem prepihu kultur in interesov, nenadoma tako poiti življenjska sila, da v samostojni državi skoraj množično drvi v samouničenje. Kaj bodo pomagala narodu vsa današnja prizadevanja politikov, če ga ne bo več? V ozadju tega zavračanja življenja je gotovo neko bivanjsko neugodje, neki primanjkljaj.

Vendar pa sociologi ugotavljajo, da v koncentracijskih taboriščih, ki so bila koncentracija vsakršnega trpljenja, samomorilstva ni bilo. Tam so bili ljudje najbrž tako blizu smrti, da so odkrili vrednoto življenja in se bojevali samo še zanjo. Pri mnogih je potem, ko so se vrnili na svoje domove in vsaj na videz udobno živeli, ta vrednota spet zbledela, in to tako hudo, da si je npr. italijanski pisatelj Primo Levi mnoga leta po vrnitvi iz nemškega taborišča sam vzel življenje.

To nam daje misliti. Ali ni poleg zunanjih razlogov še neki globlji vzrok za samomorilstvo?

Danes imamo do smrti omalovažujoč, naravnost prezirljiv odnos, misel nanjo potiskamo daleč proč kot napoto in nadležno šaro, namesto da bi se zavedali njene neizprosnosti in prepoznali v njej najstrašnejši, a tudi najveličastnejši trenutek življenja. Šele tedaj bi znali prav vrednotiti in šteti svoje dni. Skrbno bi jih zlagali in uporabljali z modrostjo srca. Svoje poti ne bi več usmerjali k nepotrebnim stvarem, ki nas odtujujejo same sebi in ne morejo potešiti našega hrepenenja, v preizkušnji bi krepili svojo življenjsko moč, namesto da bi se prostovoljno zatekali v smrt, kot segamo po tableti, da bi z njo umirili bolečine. Našli bi pravi smisel svojemu življenju.

Spomnimo se za trenutek zgaranega, od starosti in trpljenja izmučenega obraza matere Terezije iz Kalkute. Kdo je bolj osmislil svoje [Stran 075]

Figure 30. Vasica Marijan Tršar

življenje, na katerem obrazu sije prepričljivejši in srečnejši nasmešek? Ko so se zdravniki pred nedavnim trudili, da bi ji povrnili zdravje, je prosila, naj jo pustijo umreti, pa ne, ker bi ne ljubila življenja, ampak ker se ji je zdelo, da njenega življenja ne smejo bolj varovati, kot varujejo življenja njenih ubožcev. To pomeni najti pravi smisel življenja in smrti.

8.5.1.

Stalna razstava v Muzeju za novejšo zgodovino nas skuša nazorno in ne preveč utrujajoče seznaniti z razmerami na Slovenskem v XX. stoletju. Pri tem mislim na tisto, kar je razstavljeno, in na polurni program multivizije. Razstavni prostori spominjajo na muzej voščenih lutk madame Tussaud. Taka stvar vedno vleče. Vse drugo, kot so videoprojekcije in računalniški programi, zahteva celega človeka. Namenjeno je tistim, ki jih zgodovina zanima ali je morda celo njihov poklic, in takim, ki radi brskajo in iščejo. Zaenkrat razmišljajmo samo o navadnem Slovencu, ki ga preteklost ne zanima, ki stoji trdno v sedanjosti in vidi samo tako daleč, kolikor seže oko. Na ogled prihaja s šolsko ali izletniško skupino. Z razstavo je zadovoljen in grajske sobane zapušča z občutkom, da je brez velikega truda marsikaj izvedel.

V času pred prvo svetovno vojno in med njo smo sestavni del cesarske Avstrije. O nas odločajo na Dunaju. Vpoklic fantov v vojsko; pojejo. Vstopimo v kaverno na prvi frontni črti. Danes vemo, da smo na soški fronti kot avstrijski vojaki umirali za slovenske meje. Dvomim pa, da so to vedeli vojaki, ki jih vidimo ležati na pogradih.

[Stran 076]

Figure 31. Zaklenjeno in zapredeno Mirko Kambič

V obdobju med dvema vojnama se center premakne v Beograd. Vseeno pa se Slovenci tudi sami lotimo marsičesa in tudi marsikaj uspešno izpeljemo, tako boj za severno mejo in ustanovitev univerze. Žal se cepimo na liberalce in klerikalce, tudi sicer bolj tenko piskamo, saj ni zaslužka, vendar kruha ne stradamo.

Soba E nam pokaže razmere v drugi svetovni vojni. V njej je glavno sporočilo, ki ga lahko preberemo tudi v zloženki, da so namreč nemški, italijanski in madžarski okupatorji načrtovali izginotje slovenskega naroda in da je bil upor edina alternativa. Vidimo razkosano Slovenijo. Pobudo za upor prevzame OF. Že stoji pred nami partizan s triglavko na glavi, ob njem orožje od mavzerke do zbrojevke, pano z veliko fotografijo za drevo privezanega talca, ob njem dva taboriščnika v zebrastih oblekah, sledijo morda ne čisto v tem vrstnem redu dva italijanska vojaka, nemški esesovec in nato vojak Wehrmachta, vaški stražar z baretko in francosko dolginko na rami, za njim skupinska fotografija trebanjskih vaških stražarjev v družbi italijanskih oficirjev; domobranec in za njim fotografije prisege na ljubljanskem stadionu, fotografija Rožmana, ko se prisrčno rokuje z generalom Rosenerjem, besedilo prisege; spet partizani, ki so že lepše oblečeni in bolje oboroženi, saj zanje skrbijo zavezniki, saniteta, potem že zmaga in množice na fotografiji, ki pozdravljajo osvoboditelje.

Nobene revolucije, nobenega rdečega terorja, o komunizmu priča samo peterokraka rdeča zvezda, ki se sramežljivo skriva na tito-[Stran 077]vki. Vaške straže naj bi zrasle same od sebe kot gobe po dežju, domobranci so se do konca spajdašili z Nemci. O povojnih pobojih niti besedice. Kajti vstopamo v naslednjo sobo, ki nam pokaže deželo delavcev in kmetov. V njej je vse migalo, ne izvemo pa, da je bila to policijska država, ki je jemala svobodo in kratila človekove pravice, da je bil odpravljen parlamentarni sistem, da je nova oblast do vrha napolnila vse zapore in odprla nova taborišča; pa podržavljanje, družbeno koristno delo …

Danes je izjemno živahno. Lep dan je in so prišli. Čakamo na multivizijo, ki bo v sobi E. Pripeljejo razred šolarčkov. Poslušamo voditeljico, ki jih spremlja.

Slovenijo so zasedli trije okupatorji in si jo razdelili. Prišlo je do odpora. Vodila gaje OF. Mnogi so bili zaprti v taboriščih. Vojaki, pristaši OF, so bili partizani. Okrog vratu so imeli zavito rutico; ponavadi jim jo je dalo dekle za srečo. Imeli so tako pokrivalo, ki je imelo tri vogale, zato se imenuje triglavka. Zraven vidite njihove puške. Mnogi, ki so jim pomagali, so morali v taborišča. Ti imajo prave obleke iz nemškega taborišča Dachau. Tisti Slovenci, ki so smatrali, da OF vodijo komunisti, in se niso strinjali, so vstopili pod italijansko zaščito. Tisti z baretko je vojak bele garde, tisti naprej pa domobranec. Zadnji kot je namenjen partizanom leta 1945, ko so dobili lepše uniforme, na glavi nosijo titovke. Na koncu so dobili partizani pomoč od Anglije, Amerike in Rusije v orožju in materialu. Tako se je tudi ta vojska opremila in skupaj z zavezniki izpeljala leta 1945 osvoboditev.

Otroci so pohlevni. Tiho poslušajo. Figur se ne dotikajo, niti se ne suvajo s komolci. Ubogljivo odhajajo v sosednjo sobo, kjer jih čaka dežela delavcev in kmetov. Nismo dolgo sami. Zdaj so tu vojaki slovenske vojske, oblečeni v maskirne uniforme. Nekam mlečni so, nezdravo bledi in za spoznanje predebelušni. Pomislim: take so pobijali. Vidno se dolgočasijo. Kustosinja, ki drži roko nad njimi, z jasnim in sočnim glasom razlaga:

… in si zadali enak cilj. Izničiti Slovence kot narod. Izbrisati z obličja zemlje. Tako eni kot drugi kot tretji so začeli z raznarodovalno politiko. Nemci pričnejo mlade fante, toliko stare kot vi, mobilizirati v svojo vojsko. Vodijo jih na vzhodno fronto v Rusijo. … Koncentracijska taborišča. Okupator je dobro vedel, kako uničiti narod. Tako, da mu vzameš srčiko, in srčika naroda so zavedni ljudje in inteligenca. Začne primanjkovati hrane … Medtem pride do zelo pomembnega dogodka, do ustanovitve OF. Ko vprašujem mladino, kaj je bilo takrat, so odgovori zelo negotovi. Dozdeva se mi, zakaj. Ta dan sovpada s prvomajskimi prazniki in takrat se žurira, ni treba v šolo, službo, vse se jim pomeša, ostalo jih ne zanima. 27. aprila so se sestali predstavniki štirih slovenskih strank in ustanovili OF kot koalicijo. Bistvo je v koaliciji, namreč, da so ljudje v tistem trenutku vedeli, da mora biti vsak toliko pameten, da majčkeno popusti v svojem prepričanju, če hoče dobro slovenskemu narodu. Program te fronte, če se spomnite, je bil boj proti okupatorju. V tem boju je imela posebno mesto Ljubljana … Po Sloveniji nastajajo partizanske čete, bataljoni, vojska je vedno bolj številna … Ponovno reagirajo okupatorji, požigajo vasi, streljajo talce, Begunje na Gorenjskem, Stari pisker. Za enega z našitki se maščujejo tako, da v Frankolovem na jablane ob cesti obesijo sto Slovencev. Ljudi vozijo v koncentracijska taborišča. Kako lepo je v lagerjih, vi veste. Brali ste literaturo, gledali filme, Schindlerjev seznam, krematoriji … Taboriščniki so risali, šahirali, zakaj: zato, da so ohranili sebe in svoje človeško trpljenje. Če prenesete vse to šikaniranje in trpljenje, ste nazadnje vi moralni zmagovalec. S tako imenovano Dolomitsko izjavo je prej omenjena fronta prenehala biti koalicija in vso komando vzame v roke KP. Takrat, logično, se je oglasilo veliko ljudi: »Ali ste videli te hudiče? Vseskozi smo opozarjali, da nas bodo spravili pod Ruse, antikriste, v cerkve ne bomo smeli hoditi. Vsaka revolucija spodbudi kontrarevolucijo. Ljudje ne moremo enako misliti. Vsi Slovenci niso šli v partizane. Nekateri iščejo zaslombo pri Italijanih, to so belogardisti. Ko Italija kapitulira, iščejo zaslombo pri Nemcih. Tukaj imamo fotografijo, kije bila posneta na stadionu za Bežigradom, ko slovenski domobranci prisegajo zvestobo Hitlerju. To dejanje obsojajo OF in zavezniki. Ko se je začela druga svetovna vojna, niso vedeli, kdo pri nas pije in plača. Kar nekaj časa je preteklo, da so priznali partizane, da so pošiljali pomoč v saniteti in orožju partizanski vojski, ne pa kakšnim drugim formacijam. Leta 1944, 1945 je slovenska partizanska vojska sinhrono z zavezniki prodirala proti Nemčiji, proti Berlinu, oziroma rušila komunikacije, da čimbolj onesposobi transport. OF je utrjevala svojo oblast, postavili so parlament, vlado itd.. In ko je konec vojne, ko je Nemčija kapitulirala, pride ta vlada v Ljubljano … Še besedo o tejle sceni. Prvo vojno namenoma kažemo tako, da ločimo zaledja od fronte. V drugi vojni je situacija drugačna. Najbolj trpi slovensko podeželje: požgana domačija, ni strehe nad glavo, živine ni … žena, otroci. Kje so moški? Ne vemo, kdo je požgal. Koliko možnosti! Kje [Stran 078]je ta moški? Lahko predvidevamo, imamo pravico. Morda so ga mobilizirali Nemci, morda je bil streljan kot talec, morda je v koncentracijskem taborišču, mogoče pri domobrancih, mogoče pri partizanih, ne vemo. Ampak tudi če bi vedeli, ga nimamo pravice obsojati, da je, kjer je, ali pa ga ni. Kaj pa mi vemo, kakšna človeška notranja stiska, kakšni zunanji dejavniki so silili tega človeka, da se je odločil za tiste, za katere seje, za ta rdeče, za ta črne, za ta kodrlajsaste … Ta scena je apel, da se grozote druge svetovne vojne ne bi več ponovile.

Multivizijski prikaz bi zahteval večkraten ogled z različnih strani. V taki obliki ga odsvetujemo gledalcem, ki imajo težave z vratno hrbtenico. Slike se naglo menjavajo v kronološkem zaporedju, kažejo vse tisto, kar smo povedali, pa še marsikaj zraven, bolj podrobno in z zvočno spremljavo. Važno je predvsem tisto, česar ni. Padajo talci, ne pa vosovske žrtve po Ljubljani, streljajo ujete partizane, ne pa ranjencev po zavzetju Turjaka. Protikomunisti sicer niso demonizirani: prihranili so jim očitke s Sv. Urhom in Kozlerjevo goščo, s tem pa si vzeli pravico, da zamolčijo Kočevski Rog in Teharje.

Mi smo zgodovinarji. Ne dajemo izjav. Vse je avtentično. Vsakemu dajemo možnost, da pride do lastne ocene in razlage. Tako bodo ostali stereotipi o predvojni delitvi na klerikalce in liberalce, ki naj bi bila vzrok za medvojni spopad, o tem da je bil slovenski narod obsojen na smrt in da je bil upor nuja, pri tem pa nič, da si ga je komunistična partija izključujoče prilastila, kar se ni zgodilo nikjer v okupirani Evropi. In še in še. Ni mogoče skriti, kdo se tako krčevito drži razlage, ki jo potrebuje še danes, po šestih letih parlamentarne demokracije …

9.1.1.

Francois Furet v osmem poglavju svoje knjige razgrinja »kulturo antifašizma«, t. j. vlogo, ki so jo odigrali zahodni intelektualci, zlasti še umetniki, v propagandni kampanji Kominterne v 30. letih. Med njimi je bilo nekaj prepričanih komunistov, še več pa sopotnikov in simpatizerjev; iz vseh treh skupin so se v poznih 30. letih začeli oglašati tudi že prvi razočaranci.

Po avtorjevi presoji so bila leta 1934–1939 – od Hitlerjevega vzpona na kanclerski položaj pa do zasedbe Poljske – izredno pomembna; takrat se je namreč zarisala polarizacija političnih sil v Evropi, in prav to kratko razdobje je na dolgi rok določilo miselno in čustveno ozračje na Zahodu. Podobe sovražnikov, ki so bile dotlej bolj ali manj abstraktne, tako npr. kapitalizem, imperializem itn., so zdaj dobile konkretno uresničenje v Hitlerju. Sovjetska zveza pa je po letu 1935 uživala nov položaj in ugled, ne le kot domovina proletariata, ampak tudi kot utrdba protifašizma. Vse zgražanje zahodne kulturniške javnosti se je uperilo na Berlin, Moskva, kjer so prav tedaj potekali stalinistični procesi, je očitno ostajala zunaj vidnega polja. V tem razdobju se komunizem ni opredeljeval toliko po svoji lastni vsebini in značilnostih kakor po svojem nasprotovanju Hitlerju oziroma fašizmu. V javnem mnenju se je razširilo prepričanje, da sleherna kritična beseda o Stalinu že sama po sebi služi Hitlerjevi stvari, da torej ne more biti nobenega nasprotnika Sovjetske zveze, ki ne bi bil s tem že fašist. Tako je prišla v obtok čisto poljubna raba označbe »fašist« za vsakogar, ki bi si drznil kritizirati Stalina.

F. Furet na kratko oriše politično ozračje v Združenih državah Amerike in v Angliji, ki jo je v tem času že dosegla gospodarska kriza, in pride do paradoksalne ugotovitve: v teh industrijsko visoko razvitih deželah se komunizem ni razširil tam, kjer bi pričakovali, med delavskim razredom po tovarnah, temveč se je ugnezdil med dandyji in bohemi po univerzah. Marksizem kot filozofija sicer v tem času še ni bil tako splošno razširjen po visokih šolah Evrope in Amerike kakor pozneje po vojni, vendar je imel ponekod že skupine vnetih privržencev. Ravno ena najstarejših in najuglednejših univerz v Evropi, Cambridge, je dala Sovjetski zvezi nekaj najučinkovitejših agentov, kakor so bili Guy Burgess, Anthony Blunt, David MacLean in zlasti najbolj sloveči med njimi, Kim Philby. Aristokrati, ki so sestavljali t. i. »cambriško skupino«, so pač iz dna duše zaničevali buržuje in konvencionalni slog meščanskega živ-[Stran 079]

Figure 32. Črnina se topi v soncu in vetru Mirko Kambič

ljenja, zato ni tako nerazumljivo, da se je komunistična ideologija prijela prav med njimi.

Vendar si Furet kot vzorčni zgled za svojo raziskavo »antifašistične kulture« ni izbral angleških razumnikov, temveč francoske izobraženske kroge in kulturne ustanove, to pa ne le zato, ker so mu francoske razmere najbolj domače, ampak tudi iz nekaterih drugih razlogov. Propaganda Kominterne je namreč prav v Franciji našla posebno ugodna tla, ker je bila tu mržnja do Nemčije kot tradicionalne sovražnice še vedno živa, toliko bolj, ko je Nemčija pod Hitlerjem spet postajala močna. Živ je bil tudi mit domače, francoske revolucije, in ta se je brez težav podaljševal v mit oktobrske revolucije kot dedinje revolucionarnega izročila. Poleg tega je bila vloga kulture v Franciji vse od 18. stoletja naprej izredno močna; pisatelji, umetniki vseh področij in filozofi so uživali velik ugled, njihova beseda je imela veljavo tudi v politiki. Kot francoska posebnost lahko velja dejstvo, da je bil v Franciji idejni razcep bolj jasno razviden na kulturnem kakor na političnem področju, še posebno očiten pa je bil na literarnem prizorišču. To še toliko bolj, ker se je francoska politika v tem času ubadala prvenstveno z notranjimi zadevami, se izčrpavala v brezkončnem razpravljanju o prednostih liberalizma, v kritiziranju domačega parlamentarizma in podobnem. V času torej, ko so v Francijo že pljuskali prvi valovi judovskih beguncev iz Nemčije, so ostajala vprašanja zunanje politike nekaj drugorazrednega.

Posebno mesto ima v tej zvezi vprašanje pacifizma, ki je bil ravno v Franciji izredno močan. Narava pacifističnega gibanja in njegov položaj še zdaleč nista tako jasna in pregledna, kakor bi se utegnilo zdeti iz poznejših levo obarvanih prikazov, češ da je desničarska inteligenca zapeljala pacifiste v sodelovanje s Hitlerjem. Dejansko je bil vse do izbruha vojne pacifizem zasidran predvsem na levici, del le-te se je zavzemal celo za münchenski sporazum.

Francoska KP je imela sprva s pacifisti dobre odnose. »Odbor budnosti« je združeval več tisoč izobražencev in je pri tem zajemal tako rekoč celotni levi spekter. V Odboru je bila majhna, vendar izrazita skupina komunistov (Louis Aragon, Paul Nizan), nadalje simpatizerjev (Romain Rolland, Paul Langevin, Frederic Joliot-Curie), socialisti vseh odtenkov, radikali, veliko umetnikov (med vidnimi npr. Andre Breton). Reklamni izvesek Odbora budnosti je bila trojica levih inte-[Stran 080]lektualcev: poleg fizika Langevina profesor filozofije in radikalni pacifist E. Cj. Alain, etnolog in socialist Paul Rivet. Intelektualska levica je torej z Odborom budnosti ustanovila zvezo levih strank za boj proti fašizmu, saj naj bi bil antifašizem že po naravi miroljuben. Prav tu pa se je pacifistična inteligenca znašla v precepu, ko je v Nemčiji prevzel oblast Hitler. Medtem ko fašistična Italija svetovnega miru dotlej ni ogrožala – Sovjetska zveza je imela z njo dovolj dobre odnose – pa je nacionalsocialistična Nemčija pomenila resno nevarnost. Pacifisti so se znašli pred vprašanjem: ali mir za vsako ceno ali preventivna vojna proti Nemčiji? V Odboru je zazijala prva razpoka, ko so ga zapustili komunisti, sledil jim je Rivet s somišljeniki. Socialistično krilo s Paulom Fauréjem na čelu pa je ostalo odločno protivojno. Do 1. 1938 je imel Odbor že dovolj enotno stališče, da je lahko soustvarjal razpoloženje za münchenski sporazum.

Na kulturniškem področju je bil za duhovno ozračje v tedanji Franciji ilustrativen zlasti pisateljski kongres konec junija 1935. Tu se je zbrala smetana evropske in zlasti francoske antifašistične inteligence, da bi obsodila nacionalsocializem in se poklonila kulturnim dosežkom sovjetskega humanizma. Velikih umetniških duhov z Zahoda ni motilo, da so prav tedaj v Moskvi na spektakularnih procesih sodili nekdanjim Leninovim sobojevnikom, ali da so ruski pisatelji izginjali v zapore, v taborišča ali neznano kam. Zahodni razumniki so v nacionalsocialistih videli predstavnike starega, preživelega reda, v boljševikih pa ustvarjalce novega. Ta predstava o starem in novem je omogočala, da so nasilje z ene strani obsojali, druge pa opravičevali. Značilna za tako duhovno držo je izjava Andreja Gida v nagovoru ob protifašistični demonstraciji marca 1933: »Moje stališče, kako in zakaj tu odobravam nekaj, kar tam obsojam, je utemeljeno v dejstvu, da v nemškem terorju vidim ponovno prevzemanje in prilaščanje neke vsega obžalovanja in sovraštva vredne preteklosti – nasprotno pa v zasnovi sovjetske družbe vidim brezmejno obljubo za prihodnost.«

Poleg Gida so bili med udeleženci pisateljskega kongresa Alain, Rolland, Aragon, Henri Barbusse, André Malraux, Charles Vildrac, Heinrich Mann, J. R. Becher, Bertold Brecht, Aleksej Tolstoj, Ilja Ehrenburg, Aldous Huxley, E. M. Forster in drugi. V vsesplošno soglasje pa je le zanesla moteč ton novica, da je bil belgijski revolucionar Victor Serge deportiran v Sibirijo. Francoski pisatelji so k tej neprijetni zadevi večidel molčali ali pa so jo skušali pomesti pod preprogo; med tistimi, ki so se potuhnili, je bil tudi Gide. Drugi spet so skušali nevsiljivo posredovati za svojega kolega in res je Stalin čez slabo leto Sergea izpustil. Po vsej verjetnosti je bila to gesta dobre volje Rollandu, ki je bil prav tega leta Stalinov gost v Sovjetski zvezi.

Ena izmed posebno učinkovitih metod sovjetske propagande je bila prav ta, da so izbrane pisatelje in kulturnike z Zahoda vabili na obisk v Sovjetsko zvezo. Za organiziranje takih obiskov so bili boljševiki pravi mojstri; do nadrobnosti so obvladovali umetnost, kako je treba uglednim gostom prirejati knežje sprejeme, jim prikazovati sovjetsko stvarnost in se jim pri tem tudi prilizovati. Leta 1933 sta prišla na obisk v Sovjetsko zvezo Edouard Herriot in Pierre Cot, naslednje leto so bili gostje na kongresu sovjetskih pisateljev Malraux, Aragon in Jean-Richard Bloch. Izjemen dosežek pa se je sovjetskemu propagandnemu aparatu posrečil, ko je leta 1935 privabil velikega pacifista Romaina Rollanda, enega prvih pomembnih pisateljev, ki so pozdravili oktobrsko revolucijo. Rolland je bil ob Barbussu, Malrauxu in Gidu med najbolj znanimi pisatelji v skupini, ki je simpatizirala s Sovjetsko zvezo. Sovjeti so Rollandu priredili veličasten sprejem in ga obsipali s častmi, vrhunec obiska pa je bil dveurni pogovor s Stalinom. Ta je Rollanda pozdravil kot največjega živečega pisatelja na svetu. Stari gospod je med bivanjem v Sovjetski zvezi sicer tu in tam zaslutil, da mu postavljajo na ogled Potjomkinove vasi; ko se je mudil na dači Gorkega, je npr. zapazil, da se njegov pisateljski kolega ne sme svobodno gibati in da ga nadzoruje njegov tajnik. Tudi sicer je imel nekaj manjših pomislekov ob sovjetski stvarnosti; motila ga je npr. smrtna kazen za otroke, stare manj ko 12 let, in še kaj. Ni pa podvomil o krivdi Zinovjeva, Trockega in drugih tedanjih obsojencev, tudi ne o upravičenosti Stalinovega kulta ali o pravičnosti sovjetske stvari. Njegova knjiga Potovanje v Moskvo je kljub nekaterim osupljivo jasnovidnim mestom predvsem delo, ki je Sovjetski zvezi podelilo avreolo dežele, v kateri se rojeva prihodnost človeštva, dežele, v kateri se uresničuje demokracija brez kapitalizma, dežele, ki je pod razsvetljenim voditeljem prevzela in prenovila ideje francoske revolucije.

Precej manj sreče pa so imeli sovjetski propagandisti z drugim znamenitim pisateljem iz istega kroga simpatizerjev, iz katerega so si privabili Rollanda. Andre Gide, individualist in estet, ni bil tako lahek plen kakor malo poprej nečimrna stara veličina. Tudi Gida [Stran 081]

Figure 33. Gre za našo varnost Mirko Kambič

so ob obisku leta 1936, le malo po smrti Gorkega, sprejeli z velikim pompom, vendar se je ob tem počutil prav nelagodno, ker je čutil, da njegovo gibanje ves čas nadzorujejo. Gide, ki je odšel na obisk kot simpatizer, se je vrnil s spoznanjem, da Sovjetska zveza sploh ni tisto, za kar se izdaja. Po njegovem je laž v tej deželi ne le vsesplošna dobrina, temveč celo državljanska dolžnost. Svoje popotne vtise je v vljudnem tonu popisal v delu Vrnitev iz Sovjetske zveze, ki je izšlo leta 1936 pri Gallimardu. Objavo so mu mnogi odsvetovali in res je to po obsegu sicer drobno delo vzdignilo pravi vihar, literarno senzacijo in hkrati škandal, saj se je eden najvidnejših privržencev Ljudske fronte spozabil nad domovino proletariata. Gide je na srdite napade iz komunističnih vrst odgovoril in je pri tem bojevnikom za človekove pravice, kakršna sta bila med njegovimi literarnimi kolegi zlasti Rolland in Barbusse, očital, da molčijo ob množičnih usmrtitvah in deportacijah. Gide je bil tako eden prvih zahodnih razumnikov, ki je spoznal, da Sovjetska zveza ni del civiliziranega sveta, temveč grozljiva državna tvorba, ki skriva neko povsem novo, zahodnemu svetu nedoumljivo strukturo oblasti. Tako je Gide utrl pot, po kateri so mu s podobnimi spoznanji sledili Manes Sperber, Louis Fischer, Arthur Koestler, Malraux, Nizan in drugi.

V drugi polovici 30. let se je že začel oglašati prvi val razočarancev – ali »odpadnikov«, kakor so jih imenovali komunisti – med njimi Angelica Balabanov, Boris Souvarine, Pierre Pascal, Pierre Monate, Alfred Rosmer. Nekoliko pozneje so se jim pridružili Ignazio Silone, Angelo Tasca, Joaquin Maurin in še nekateri, katerih streznitev ni bila toliko posledica notranjih frakcijskih bojev kakor nasledek srečanja s sovjetsko stvarnostjo. F. Furet posveča posebno pozornost Souvarinu, avtorju obsežnega, temeljito dokumentiranega dela Stalin. Zapažanja k zgodovini boljševizma, ki je izšlo – ne brez zapletov – v Parizu leta 1935. Velika avtorjeva prednost je v tem, da je sovjetsko resničnost poznal iz svoje lastne izkušnje. Njegova predirna analiza je rezultat obsežnih zgodovinskih raziskav in sistematične obdelave podatkov, odlikuje se z drznimi, vendar zanesljivimi presojami. Souvarinova knjiga je prvi oris zgodovine Sovjetske zveze, ki včlenjuje tudi oktobrsko revolucijo. Loteva se pomembnih vprašanj, kakor so: razmerje med leninizmom in rusko tradicijo, temeljne značilnosti oktobrske revolucije, njeno poznejše iztirjenje v teror in [Stran 082]birokratizem, Stalinova zmaga v »boju za dediščino«, uganka njegovega značaja, neznanska cena sovjetskega eksperimenta na gospodarskem in moralnem področju.

Značilne za tedanje ozračje v francoski kulturi so ovire, ki jih je moral Souvarine premagovati pri objavi te knjige. Založba Gallimard jo je npr. odklonila, naposled jo je izdala katoliška založba Plon, in to kljub ostremu ugovoru Gabriela Marcela. Prav tako je značilno, da je imela knjiga ob izidu komaj kaj odmeva (pozneje je sicer doživela več ponatisov, tako leta 1937, 1977, 1985 in 1993; 1. 1940 je izšla izdaja, razširjena s poglavjem o kontrarevoluciji, delo je bilo prevedeno tudi v angleščino in nemščino). Res da je Souvarinovo knjigo francoska KP srdito napadla, vendar se javno mnenje ni zganilo. In kakor se rado dogaja komunistom, če pridejo do drugačnih spoznanj in jih tudi javno izrečejo, Souvarinu desnica še naprej ni zaupala, češ da je bil poprej komunist, levica pa mu je zamerila, ker to ni bil več. Vsekakor se je francoska partija potrudila, da bi njegovo knjigo javnosti prikazala kot »umazan obračun renegata«.

Med zapisanimi pričevanji razočaranih revolucionarjev navaja Furet tisto že omenjenega Victorja Sergea, enega prvih, ki so spregovorili o sistemu zaporov in taborišč v Sovjetski zvezi; nadalje pomembno pričevanje istrskega Hrvata Anteja Ciliga, ki je leta 1938 izšlo pri Gallimardu pod naslovom V deželi velike laži; gre za obsežno poročilo o »gulagu«, mreži koncentracijskih taborišč. Tudi Ciligova knjiga je ob izidu tako rekoč padla v prazno in ostala brez odmeva.

Teror v daljni in tuji deželi je francoske razumniške kroge očitno prav malo vznemirjal. Eden izmed redkih močnejših odzivov je bil razkol, ki je ob moskovskih monstre procesih razdelil duhove v Ligi za človekove pravice. Ta se je porodila iz Dreyfussove afere in je pozneje prerasla v antifašistični forum, ki je združeval pravnike, profesorje in drugo akademsko izobraženstvo. Že prvi stalinistični proces, v katerem so stare boljševike obsodili na podlagi najbolj absurdnih in neverjetnih obtožb – in priznanj – je Ligo zadel ko strela z jasnega. Razklala se je na dvoje, na tiste, ki so trdili, da so lahko tako brezumna priznanja samo izsiljena, in na druge, ki so verjeli, da so verodostojna – da so bili npr. Leninovi tovariši sodelavci Gestapa. V glavnem bi se dalo reči, da Liga dogajanja v Sovjetski zvezi ni mogla doumeti in si je tudi najhujše kršitve človekovih pravic razlagala kot naključne napake, kot posamezne spodrsljaje ogrožene revolucije. Večina se je pridružila pogledom voditelja Lige, Victorja Bascha. Ta je kot Jud videl v Hitlerju največjo nevarnost za svoj narod, pri tem pa je zlahka prezrl neprijetna dejstva, kakor so bili stalinistični procesi. Pravo naravo teh procesov je spregledala le manjšina, in ta je Ligo tudi zapustila. Razdor v Ligi služi Furetu kot zgled za različne presoje tedanjega dogajanja v Sovjetski zvezi med francoskim izobraženstvom; te presoje pa razkrivajo tudi širša nasprotja v notranji politiki Francije in zahodne Evrope sploh.

Kot enega značilnih pojavov tega časa opisuje Furet tudi brezkončno polemiko o katoliški levici in njeni reviji Esprit. Ta smer, ki sega nazaj v začetek stoletja do Marca Sangniera, če ne še dlje, je prelomila z antimodernizmom v filozofskih in političnih stališčih katoliške Cerkve in je skušala navezati dialog z marksistično levico, tudi s komunisti. Tisti koncept, ki je sodelavce Esprita pri marksizmu posebej zanimal, je bil pojem »občestva«. Ta pojem je sicer starejši od marksizma in izvira že iz krščanskega izročila; označuje tako obliko družbenega življenja, v kateri je dejavnost posameznika organizirana pod vidikom obče blaginje, ta pa je spet v skladu z božjo voljo. Nasprotno pa je moderna tržna in porabniška družba od meščanskega individualizma že tako razkrojena, da ne more biti temelj za pravično družbeno ureditev. Tako družbo so odklanjali že romantiki in se pri tem ozirali v preteklost, v organsko družbo srednjega veka. Kritika socialističnih mislecev ni dosti drugačna, le da je obrnjena v prihodnost. V obeh primerih gre za neke vrste mesijanizem, ki hoče na ruševinah individualizma ustvariti novo družbo, v kateri bi posameznike povezoval isti ci1j, skupno dobro. Zamisel take družbe, ki ne bi bila le obuditev nekega predkapitalističnega reda, temveč družba prihodnosti, je posebno prepričljivo formuliral Emmanuel Mounier. Z marksizmom ima skupno kritiko kapitalistične družbe, ki da je mehaničen skupek osamljenih individuov, skupna pa jima je tudi volja, na novo ustvariti neko drugačno, svobodno in duhovno živo občestvo, katerega udje bodo v ustvarjalnem medsebojnem tekmovanju težili k skupni blaginji za vse. Filozofsko je ta koncept sicer nezdružljiv s komunizmom, vendar ima z njim skupno odklonilno držo do kapitalizma, kritično razmerje do meščanskega individualizma in do demokracije, ki se je izčrpala v zasebniških interesih. Ta novi, personalistični koncept je bil še en prispevek k neizčrpnemu inventarju protimeščanskih utopij, za nas pa je še posebej zanimiv, ker je imel precejšen odmev v krščanskosocialnem gibanju na Slovenskem pred drugo svetovno vojno in med njo.

[Stran 083]

V 30. letih je podtalno krožil še en razmeroma vpliven tok, neke vrste ničejanstvo, ki je tako pri fašizmu kakor pri komunizmu cenilo dejanja volje zoper gospodarsko prisilo. Nekaj naklonjenosti do fašističnega eksperimenta v Italiji in v Nemčiji bi se našlo skoraj v vseh tistih političnih združbah – izvzemši komuniste – ki so bile sovražne gospodarskemu liberalizmu ali parlamentarni demokraciji; antisemiti raznih dežel pa so čutili vsaj latentne simpatije do nacionalsocializma. Žalostna bilanca tega razdobja je bila ta, da se je mržnja do brezobzirnega liberalizma in meščanske zlaganosti neredko združila z modnim nihilizmom, in da se je v prenekateri glavi privlačnost fašizma spajala z nagnjenjem h komunizmu. Položaj torej ni bil tako pregleden, kakor se morda zdi v poznejših, poenostavljenih delitvah na dva pola, fašizem in antifašizem. Prepričanih fašistov v Franciji ni bilo kaj dosti, čeprav je celotna desnica v Sovjetski zvezi videla nadvse odurno državno tvorbo. Tudi francoska KP ni bila velika, bila pa je učinkovita in opirala se je na množico simpatizerjev in sopotnikov. To zapleteno stanje na francoskem političnem prizorišču, katerega razpon sega od Marxa do Nietzscheja, imenuje Furet »francoska zmešnjava« in pripominja, da duhovna zgodovina tega razdobja še ni napisana.

Kot tipičen zgled za dvojno fascinacijo, ki sta jo v letih 1934–1936 na mnoge razumnike izžarevala tako fašizem kakor tudi komunizem, opisuje avtor Pierra Drieua La Rochella. Bil je to literarni dandy z nekaterimi fašističnimi nagnjenji, kakor je npr. mržnja do Judov, prostozidarjev in parlamentarnih poslancev. Bil pa je hkrati tudi narodnjak in pacifist, nasprotnik meščanstva, kapitalizma in liberalne anarhije v gospodarstvu. Drieu je podobno kakor njegov prijatelj Malraux ljubil hrušč zgodovine – bojeval se je v prvi svetovni vojni – in cenil može dejanj. Toda Malraux je imel smisel za velike priložnosti in je iz njih naredil odlično literaturo, medtem ko je Drieu s svojim nezmotljivim čutom za napačni trenutek leta 1934 objavil knjižico Fašistični socializem, esej o revolucijah, iz katerih naj bi izšla vodstvena elita, saj ne buržuji ne proletarci niso zmožni vladati.

Tudi Georgesa Batailla je gnala radikalna mržnja do vsega meščanskega, ki je izvirala prej iz Nietzscheja in Freuda kakor iz Marxa. Skupaj z Andréjem Bretonom – tega so imenovali »Trocki literature« – je objavil poziv k svetovni revoluciji; kmalu potem pa so se njuna pota razšla. Breton je zgodaj umolknil, ker se ni hotel lagati, Bataille pa se je pomikal po majhnih, skrajnje levih skupinah intelektualcev, v katerih se v letih 1938–1939 srečujejo tudi Drieu La Rochelle, Julien Benda, Theodor W. Adorno in Walter Benjamin.

Razpad v demokratični dediščini Francije – ki je vzorčen tudi za Evropo – je malokdo spoznal in analiziral tako jasnovidno kakor mlad filozof, pozneje sociolog mednarodnega slovesa, Raymond Aron. Že ko se je v začetku 30. let vrnil iz Nemčije, je prinesel s seboj poglobljeno kritičnost do historičnega mišljenja. Zastavil si je vprašanje, kako verodostojno interpretirati zgodovino in kakšno je razmerje take interpretacije do zgodovinskih dejstev. Ob drzni analizi negotovega položaja, v kakršnem se je znašlo naše spoznanje preteklosti, je disertacijska komisija na Sorboni v Aronu že leta 1938 zaslutila nemirnega »nihilističnega« duha.

Vsekakor je Aron prišel iz drugačnega filozofskega in moralnega sveta, kakor je bil tedaj v Franciji običajen; njegova duhovna očeta sta bila zlasti Max Weber in Wilhelm Dilthey. Po politični usmeritvi je bil Aron sprva socialist s pacifističnimi nagnjenji, dokler ni v Nemčiji spoznal Hitlerjevih načrtov; odtlej je bil zanj boj proti Hitlerju brezpogojna nujnost. Od sočasne »antifašistične« levice pa se njegovo stališče bistveno loči v tem, da ni imel nikakršnih iluzij o Sovjetski zvezi in da je bil kritičen tudi do Ljudske fronte. Po njegovi presoji se je antifašizem s svojimi dvomljivimi zavezništvi skliceval na trhlo izročilo, namreč na historični optimizem francoske revolucije.

Aron je svoje poglede razgrnil leta 1939 v govoru, ki je bil za tisti čas zelo nenavaden, njegov predmet pa so bile »demokratične in totalitarne države«. Po njegovi presoji totalitarni sistemi, kakršna sta Hitlerjeva Nemčija in Mussolinijeva Italija, ogrožajo predvsem demokracije, ne toliko komunizma, in hočejo uničiti celotno kulturno tradicijo Zahoda. Aron pa je kritičen tudi do demokratičnih držav, ki se v upanju, da bodo tako ohranile svoje meščanske humanitarne in pacifistične iluzije, umikajo v defenzivnost in se oklepajo odmrle dediščine. V sklad te dediščine, ki bi jo moral demokratični konservatizem na novo preudariti, če hoče preživeti, sodijo poleg mita francoske revolucije tudi idejni ostanki 19. stoletja, tako npr. vera v napredek, abstraktno moraliziranje in navsezadnje tudi pacifizem. Aron je podvomil o veljavnosti temeljnih načel francoske revolucije za novi čas in ugotovil, da so zastarela in nezmožna dati demokraciji nov polet. Negativni dosežek Ljudske fronte in »antifašizma« [Stran 084]

Figure 34. Kotiček svetlobe Mirko Kambič

pa Aron vidi v tem, da odvračata Francijo od gospodarske in vojaške resničnosti. Tako se Francija ne loti nujne reforme svojih ustanov, si zatiska oči pred novodobnimi revolucijami, naj že bodo fašistične ali komunistične, noče videti prihajajoče vojne, zato pa se vdaja moraliziranju in pacifizmu.

Že v tej prvi veliki debati s francosko levico, iz katere je Aron izšel tudi sam, se kaže izvirnost njegove kritike. Spoznal je namreč, da so revolucije 20. stoletja neka povsem nova kvaliteta, ki je ni mogoče razumeti in razložiti s starimi, obrabljenimi predstavami in pojmi, kakršni so npr. ustaljeni obrazci o francoski revoluciji. Prav zavoljo neprijetne jasnovidnosti glede na neogibno vojno je Aron ostal v tistem času zelo osamljen; povrhu vsega je bil za desnico preveč vnet za reforme, za levico pa preoster kritik priljubljenih političnih gesel. Po Furetovi presoji je le malokateri intelektualec tistega razdobja tako lucidno spoznal znamenja časa kakor prav Aron.

***

Iz Epiloga k Furetovemu »eseju« naj bo tu navedenih še nekaj takih zapažanj in poudarkov, ki se navezujejo na tematiko obravnavanih treh poglavij. Eden izmed paradoksov je nedvomno naslednji: medtem ko so zahodni umetniki in kulturniki soustvarili sovjetski mit, pa so bili sovjetski disidenti tisti, ki so bistveno prispevali k njegovemu razkroju. Ljudje, kakršna sta bila Solženicin ali Saharov, so imeli poleg umetniškega oziroma znanstvenega slovesa tudi moralno avtoriteto, pridobljeno z osebnim pričevanjem. Tudi leva inteligenca na Zahodu njihovega glasu ni mogla več preslišati, čeprav je ostajala sama drugačnih misli. Kako zelo se je kulturno ozračje na Zahodu vendarle spremenilo, se vidi npr. iz naslednje primerjave: medtem ko je v 30. letih desetkanje sovjetske inteligence, »izginjanje« umetnikov, kakršni so bili Izak Babelj, Boris Pilnjak ali Osip Mandelštam ostajalo na Zahodu tako rekoč nezapaženo, je zdaj kulturna srenja planila kvišku že samo zato, ker Pasternakov Doktor Živago doma ni smel iziti in ker avtor ni smel po Nobelovo nagrado.

Vendar je sovjetska mitologija na Zahodu umirala le počasi, proces se je vlekel kakih trideset let. Zahodnjaki na levici so vsakokrat pokazali veliko naklonjenost slehernemu reformnemu poskusu v vzhodnem bloku, samo da je ostajal znotraj komunističnega okvirja, brez meščanskih primesi. Pozdravili so Dubčkov poskus »socializma s človeškim obrazom«, se navduševali nad »glasnostjo« Gorbačova – značilno pa sta francoska in italijanska KP madžarsko vstajo leta 1957 obsodi-[Stran 085]li in nista imeli nič proti, ko so jo pomendrali ruski tanki. Kljub zapovrstnim poskusom reformatorjev od Hruščova do Gorbačova pa se je pokazalo, da komunizem kot državni sistem obnove ni zmožen. Značilna je npr. naslednja okoliščina: ko je Gorbačov odpravil policijski teror, je med ljudstvom, vajenim prisile, ne pa discipline, izbruhnila anarhija in se razbohotel kriminal. Vsekakor pa Gorbačovu pripada zasluga, da je vsem srednje- in vzhodnoevropskim deželam utrl pot za preboj leta 1989.

Kateri vse so bili vzroki za to, da se je Sovjetski imperij sesul sam po sebi, brez zunanjega sovražnika, in to v času, ko je postal vojaška velesila, še ni čisto do kraja ugotovljeno. Furet kot enega izmed zelo verjetnih vzrokov navaja dejstvo, da se je dežela v strahoviti oboroževalni tekmi gmotno tako izčrpala, da je ljudstvu zmanjkalo za najbolj osnovne življenjske potrebe. Med obubožanim, demoraliziranim prebivalstvom se je razširila apatičnost, delomrznost in pijančevanje, vse to pa je načelo narodovo substanco.

Sovjetski zvezi je po porazu fašističnih režimov umanjkal zunanji sovražnik, da bi se ob njem lahko opredeljeval. Našla si je novega zoprnika, Združene države Amerike, utelešenje kapitalizma. Spet je nekaj ironije v tem, da si je izbrala prav državo, ki je izšla iz boja proti kolonializmu in je dedinja evropske demokracije. Ob novooklicanem sovražniku pa je Sovjetska zveza dobila tudi mogočno tekmico v svojem lastnem taboru, Ljudsko republiko Kitajsko. Komunistična ideja se je namreč po vojni polagoma osamosvajala in ni bila več brezpogojno vezana na prvotno domovino proletariata. V povojnih desetletjih se je razlezla po Tretjem svetu – po deželah Afrike, Azije, Latinske Amerike – se prilagajala tamkajšnjim razmeram in sčasoma tudi razvodenela. Sovjetska zveza je taka gibanja v tretjem svetu marsikje podžigala, ponekod, npr. na Kubi, tudi gmotno podpirala. V zahodnih demokracijah pa v povojnem času ni uživala več tako množične podpore kakor pred vojno in med njo. Marksizem tudi ni zajel delavskih množic, temveč je našel privržence predvsem v krogih študentov in izobražencev, če odštejemo nekaj terorističnih skupin na obrobju družbe (npr. Rdeče brigade ipd.). Za mlado povojno izobražensko generacijo, je bila komunistična ideja še vedno privlačna, vendar ne toliko v sovjetski različici kakor v kateri od poznejših: v kitajski, kamboški, kubanski, sandinistični itd.. Dva pozna izbruha komunističnega mesijanstva v čisti obliki sta bila maoizem ter kult Castra in Che Guevara, ki ju je zaljšal vrh vsega še čar eksotike. Po študentskih nemirih leta 1968 je marksizem zajel razmeroma širok srednji sloj, katerega ideologi so postali Marcuse, Foucault in Althusser. V teh krogih bi kljub časovni oddaljenosti zaman pričakovali kakršno koli kritično distanco do »realnega socializma«, sovjetski mit je še vedno nedotakljiv, antikomunizem še vedno nedopusten. Taka miselnost je bila posebno izrazita na ameriških univerzah po vietnamski vojni, ko so se iz nasprotovanja temu vojaškemu posegu začele vnovič kotiti iluzije o komunističnem raju v neki eksotični deželi. Sociologija je na ameriških univerzah doživela svoj veliki čas, ko so nekdanji študentski revolucionarji sami postali profesorji. Zdaj so naposled pometli s pojmom »totalitarizma«, ki ga je bila uveljavila Hannah Arendt s somišljeniki, in zabrisali razlike med sovjetskim sistemom in zahodnimi demokracijami; ta smer je v zadnjih dvajsetih letih zaznavno segla tudi v Evropo.

Zgodovina pa poteka drugače, kakor je predvidela teorija marksizma-leninizma. Obdobja si ne sledijo v takem zapovrstju, kakor bi si na predvideni »poti napredka« morala, proletarski revoluciji je namesto brezrazredne družbe spet sledila meščanska družba in z njo kapitalizem. Eno bistvenih postavk marksistične teorije, »neogibni potek zgodovine«, bi bilo zatorej treba premisliti na novo, brez iluzorne gotovosti. Zgodovina je spet postala temen predor, v katerem človek ne more predvideti, kakšne posledice utegne imeti njegovo ravnanje. Demokratični človek, ki živi brez Boga, tako v iztekajočem se tisočletju doživlja, da se božanstvo zgodovine maje prav v temeljih. Bili so to temelji, ki jih je postavil revolucijski mesijanizem v dvesto letih, od francoske revolucije pa do današnjega časa. Konec komunizma ni razkrinkal le komunistične iluzije, ampak je razkril tudi protislovnost meščanskih demokracij na Zahodu. Te namreč slonijo na pojmih, ki si med seboj nasprotujejo, kakor npr. tržno gospodarstvo in človekove pravice. Intelektualska levica se npr. tudi še danes ubada z vprašanjem, kako ločiti demokracijo od komunizma, čeprav je očitno, da sta to le dve plati iste medalje. Demokratični človek, ki je postavljal vse svoje upe na neko družbo v prihodnosti, na družbo svobode in enakosti, je moral uvideti, da je prihodnost v resnici negotova in ne odpira nobenih tovrstnih perspektiv. Do danes tudi še ni nastala kakšna nova zamisel o prihodnji družbi, čeprav demokracija že sama po sebi nosi potrebo po neki resnično človečni skupnosti.

Prevod Furetove knjige v slovenščino je napovedan pri založbi Mladinska knjiga za leto 1997.

9.2.1.

Lani je p. Miha Žužek objavil spomine na svoja doživetja pod naslovom Sredi vsega (Ljubljana-Dravlje 1996, 237 strani). Bolj mimogrede je zapisal, da se je med študijem v Zagrebu srečal s sobratom nemškega rodu iz Vojvodine, p. Vendelinom Gruberjem. »Tih, prijazen, vedno nasmejan. Hotel je biti misijonar, a mu je vojna to preprečila. Po vojni so ga poslali za župnika nekam v Vojvodino, imena vasi si nisem zapomnil. Od tam je – kot vsak jezuit – čez kakšno leto šel v tretjo preizkušnjo. V Dubrovnik. Ko jo je končal, je odpotoval z vlakom v Sarajevo, a tja ni dospel. Vsa poizvedovanja so bila brezuspešna. Čez dobro leto so nam naročili, naj zanj opravimo vse molitve kot za vsakega rajnega sobrata. Izpolnili smo to. Nato se je prikazal na sodišču v Beogradu in bil obsojen na dolgoleten zapor. Zaradi špijonaže. Čez kaki dve leti se je – spet nenadoma – prikazal v Zagrebu, odhajal je v Nemčijo. Razložil nam je svojo zgodbo.« Pater Miha je zelo kratko povzel, kaj je p. Vendelin delal v Vojvodini, da si je »zaslužil« zapor in izgon iz države. O zasliševanju v zaporu piše: »Vedel je, da nič pravega ne vedo, nič ni priznal. Nato – ga je zmanjkalo. Neznano dolgo obdobje ne obstoji v njegovi zavesti. Ko se je spet zavedel, so mu dali njegovo lastnoročno lepo izpisano izpoved: kot pri spovedi je vse natančno popisal in podpisal! Ne da bi se česarkoli spominjal. To je sodobna kemija« (str. 89–90).

Svoja doživetja je opisal tudi pater Vendelin sam v knjigi In den Fangen des roten Drachen (V krempljih rdečega zmaja) s podnaslovom Deset let pod Titovo oblastjo, ki je na 240 straneh izšla leta 1986 pri Miriam Verlag v mestu Jestetten. To knjigo mi je pred leti priskrbel nekdo iz Nemčije, a si je takrat nisem upal vključiti v Semeniško knjižnico. Ob branju Žužkovih spominov sem se spomnil nanjo in tako lahko ob njej napišem nekaj več o trpljenju vojvodinskih Nemcev (Donauschwaben). O tem ni pri nas menda še nihče pisal.

Pater Vendelin Gruber je bil rojen 1914 v Bački, v kraju Filipova (vzhodno od Apatina). Postal je jezuit in bil leta 1942 v Zagrebu posvečen za duhovnika. Takrat so njegove domače kraje zasedli Madžari (od aprila 1941 do oktobra 1944). Mnogi njegovi rojaki so bili, radi ali neradi, vključeni v vojaške oddelke SS, starejši moški, ženske in otroci pa so seveda ostali doma, večinoma tudi po »osvoboditvi« teh krajev leta 1944. Številne nemške vasi so takrat izpraznili, vanje naselili srbske družine iz Like in Črne gore, druge pa spremenili v uničevalna taborišča, v katerih so ostali še nekateri nemški duhovniki. Ko je p. Gruber zvedel za to, je iz Zagreba prostovoljno, s privoljenjem svojih redovnih predstojnikov in škofovim dekretom odšel med svoje rojake.

Svoja doživetja si je sproti zapisoval, seveda pa so mu te zapiske ob aretaciji zaplenili, vendar je po izpustitvi iz zapora 1. januarja 1956 takoj spet vse zapisal po še svežem spominu. Ker je 1963 odšel med svoje rojake – izseljence v Brazilijo, je prva izdaja njegove knjige izšla tam (oktobra 1976) v portugalščini, šele 1986 pa je izšel nemški izvirnik. Seveda ni mogoče, da bi v nekaj odstavkih povzel vse grozote, ki jih je p. Gruber doživel in opisal. Zdi pa se mi prav, da vsaj zdaj izvemo kaj o tem, kar so, sicer daleč od Slovenije, pa vendar v isti državi, doživljale množice nedolžnih otrok in starih ljudi, pa je bila skrivnost takrat tako skrbno varovana, da se večini državljanov o tem ni niti sanjalo. Izbral sem nekaj pripovedi, ki kažejo, kaj zmoreta ljubezen in pogum tudi proti najhujšemu sovraštvu.

Vendelin je izkusil zapor že takoj maja 1945 v Zagrebu, skupaj z drugimi duhovniki in laiki. Po nekaj mesecih je bil izpuščen (verjetno ob Titovi amnestiji avgusta). Leta 1946 je izvedel, kaj se dogaja v njegovi ožji domovini. Ko je dobil dovoljenje predstojnikov in je tudi nadškof Stepinac potrdil njegovo odločitev, da gre prostovoljno v kraje, ki so postali taborišča, mu je zanesljiv zdravnik povedal, kakšna zdravila naj vzame s seboj in tudi »zdravila«, s katerimi si bo lahko »pridobil« upravnike taborišč: žganje in cigarete. Seveda so mnogi »pametni« sobratje v Gruberjevi odločitvi, da gre pomagat na smrt obsojenim rojakom, videli samo nespametno in nekoristno početje mladostnega navdušenca.

V Novem Sadu je izvedel že več o razmerah, ker je srečal rojaka, ki je bil na patrovi novi maši, zdaj pa je moral služiti kot šofer poveljnika taborišča v Jareku (severno od Novega Sada, zdaj morda Čenej). Povedal mu je, da s pomočjo redovnic včasih pritihotapi v taborišče tudi hrano in pošto. V Subotici je pater pri škofu Lajču Budanoviću izprosil dekret za pastoralno službo v kraju (taborišču) Gakova, severno od Sombora.

Kljub stražam mu je v gosti zimski megli uspelo priti v vas, kjer je živela tudi njegova [Stran 087]

Figure 35. Tolle, lege – Vzemi, beri Mirko Kambič

sestra z dvema otrokoma, oče in mati pa sta mu že umrla. Našel je bolnega kaplana Johlerja, ki je po župnikovi smrti prostovoljno ostal med ljudmi, da bi jih mogel pripravljati na smrt. V kraju, spremenjenem v taborišče, je bilo takrat kakih dvajset tisoč jetnikov. Oblast nad njimi je imel neki Žuco, ki je bil gospodar nad njihovim življenjem in smrtjo. Pod smrtno kaznijo je prepovedal, da bi šel kdo v cerkev. Upravnik taborišča Gojko ni imel na skrbi hrane, ampak izstradanje prebivalcev.

Gruber je kaplana Johlerja pregovoril, da je šel za nekaj časa iskat zdravja v Filipovo. Pater je zdaj skrivaj hodil po hišah, obiskoval izstradane bolnike in umirajočim prinašal sv. popotnico. Zvedel je, kako so 4. januarja 1946, še pred njegovim prihodom, ljudje kljub prepovedi prišli v cerkev, pa so med mašo vdrli vanjo vojaki. Da bi ustrahovali ljudi, so izmed njih izbrali neko ženo Elizabeto, jo gnali k izkopanim skupinskim grobovom in jo tam ustrelili. Pater piše, da je skoraj vsak dan šel na to grobišče, kjer je star grobar skrbno zapisoval imena umrlih. Povedal mu je, da so jih januarja pokopali kakih sto, februarja pa malo manj. Zaradi zmrzle zemlje je bilo nemogoče pokopati vse sproti, trupla so zmrznjena ležala kar na kupu. Pater je videl, kako je desetletna deklica na samokolnici pripeljala v prt zavito trupelce svojega petletnega bratca. Rekla je, da ga ni hotela izročiti grobarjem, ker da ti z mrliči pregrobo ravnajo. Deklica mu je to zaupala, ko ga je prepoznala: nedavno je namreč obhajal njeno sedemnajstletno sestro, ki je medtem že umrla.

Potem ko je pater že nekaj tednov skrivaj obiskoval hiše, je poveljnik Šuco le izvedel, [Stran 088]da je tukaj tuj duhovnik. Zvečer je z oboroženimi tovariši vdrl v njegov dom, ves vesel, da so izvohali »Stepinčevega špijona«. Pater je ostal hladnokrven kljub vanj uperjenemu orožju in jih pomiril z »zdravilom za komuniste«, ki mu ga je svetoval zagrebški zdravnik. Tudi cigaret se niso branili. Opolnoči so odšli, zjutraj pa se je opogumil in poveljniku vrnil obisk, spet s cigaretami. Prosil ga je, naj dovoli ljudem prihajati v cerkev, ker da nova ustava to dovoljuje. Skoraj nepismenemu poveljniku je moral razložiti, kaj je to ustava in da jo morajo vsi, tudi on, spoštovati. Zato naj se ne sklicuje več na svoje predstojnike, ki so ga poslali v Gakovo, da izstrada ljudi, čeprav niso bili nič krivi. Ta razlaga je očitno zalegla in Šuco je dovolil ljudem, da ob nedeljah zvečer po opravljenem obveznem delu spet prihajajo v cerkev.

V nedeljo, 24. marca 1946, so po končanem delu zvonovi oznanili, da je cerkev odprta. Na ta večer pred praznikom Oznanjenja Mariji je Vendelin spodbudil trpeče vernike, naj se zaobljubijo, da bodo vsako leto romali k Mariji, če ostanejo živi (v knjigi je nekaj fotografij s teh romanj po Evropi ter severni in južni Ameriki, kjer zdaj živijo nekdanji trpini in njihovi potomci). S to obljubo povezuje pater nadaljnje dogodke, ki so prinesli v taborišče vsaj malo upanja. Začeli so namreč izpuščati tiste Nemce, ki so bili poročeni z osebo druge narodnosti. Dobili so tudi dovoljenje, da prejemajo pakete, prišel je celo zdravnik, da bi omejil epidemijo tifusa, ki je grozila okoliškim svobodnim krajem.

Ganljiv je opis nočnega obiska stražarja Slovenca, ki je prišel patra prosit za nov rožni venec, ker je svojega, ki mu ga je dala mama na smrtni postelji, izgubil. Vojak je povedal, da ga moli med nočno stražo in da je dobil pogum za to prošnjo, ko je videl, kako je pater »ukrotil« celo poveljnika. »Janez« je patru povedal, kje je njegovo stražarsko mesto, in obljubil, da ne bo oviral ljudi, ki bodo hoteli zbežati ali prinesti hrano v taborišče (str. 72–74). S pomočjo dveh pogumnih deklic, ki sta znali priti mimo straž iz taborišča, da sta svojim prinesli kaj hrane, je omogočil tudi svojemu nečaku in nečakinji, da sta varno prešla na madžarsko stran (meja je bila oddaljena kakih 10 kilometrov). Sestri takrat še ni mogel pomagati.

Brez uspeha pa je bil Vendelinov obisk v Beogradu na nunciaturi in pri mednarodnem Rdečem križu – vsi so sicer vedeli za trpljenje ljudi in tudi pomagali bi radi, a je oblast to odločno prepovedala. Ko se je vračal iz Beograda, je obiskal Filipovo in svojo rojstno hišo. V njej je našel srbsko družino iz Like.

V naslednjih poglavjih opisuje Gruber usodo otrok brez staršev, ki so jih nameravali odpeljati v prevzgojne domove, da bi iz njih naredili zavedne Titove pionirje. V tem času se je v Gakovo vrnil tudi kaplan Hohler. Začela sta s pripravo na prvo obhajilo teh otrok. Pomagalo jima je nekaj pogumnih žena in deklet. Za veliko noč (1946. leta je bila 21. aprila) so uspeli priskrbeti tudi nekaj dodatne hrane za te otroke, ki so hrepeneče pričakovali dan prvega obhajila. V cerkvi so zbrali 600 otrok. Eden izmed njih je potem mami povedal: »Mama, ne bom pustil, da bi mi iz srca iztrgali Jezusa. Ne bom ga zatajil.« To je žena povedala patru, ko je po uspelem slavju že čakal na odhod iz Gakova.

Pater Gruber je nato hotel priti za dušnega pastirja v večje taborišče Rudolfsgnad (ob Tisi, pred izlivom v Donavo, na banaški strani – verjetno današnji Kničanin). Šel je k oblastem, da bi mu to dovolile, naletel je seveda na gluha ušesa. Nadškof dr. Ujčič mu je v Beogradu napisal dekret za župnika, nato je odšel v novo »župnijo«. Spotoma se je peljal mimo Pančeva, kjer je bilo veliko žensko taborišče, kraj številnih smrti. Prek pontonskega mostu (novega so gradili nemški ujetniki) je na drugi strani reke Tise prišel v mesto, kjer je kakim dvajset tisočem izstradanih žena in otrok gospodovala poveljnica Zlata, visoka, plečata Srbkinja. Z njo je imel odkritosrčen pogovor, potem ko ji je pokazal nadškofov dekret, da je imenovan za župnika v njenem mestu. Kakor mora ona ubogati svoje predstojnike, tako mora tudi on škofa, ki ga je poslal sem. Spet je pomagala steklenica dudovače, da mu je Zlata končno rekla, naj gre, kamor hoče, ona nič ne ve zanj. Olajšan je pater odšel s polnim nahrbtnikom zdravil za trpeče rojake. Število prebivalcev je bilo v tem taborišču približno vedno isto, ker so takoj pripeljali nove, ko so prejšnji pomrli.

Cerkev so pred leti minirali nemški vojaki, ko so se umikali. Zvonik se je sesul v cerkveno ladjo in pokopal pod seboj tudi župnika. Ko je p. Vendelin poskušal razložiti prebivalcem, čemu je prišel k njim, da je torej duhovnik, so bili že preveč otopeli, da bi jih to še ganilo. Za binkošti pa si je naložil nalogo, da bi vsaj nekaj otrok in mladih pripravil za prvo sv. obhajilo, saj je sicer skrbel samo za izčrpane umirajoče stare ljudi. Kljub strahu so ljudje v velikem številu, pripravljeni s spovedjo, pri maši prejeli obhajilo, toda na robu množice je bilo že videti vojake, ki so ga po končanem opravilu prisilili, da je takoj zapustil mesto. Poskusil je priti v kraj [Stran 089]Molidorf blizu madžarske meje, a tam ni mogel ostati. Tudi v Gakovi ni smel obiskati svojih dveh sobratov, ker so kontrolo medtem zelo poostrili. Spoznal je, da v Vojvodini ne more več delovati, zato se je vrnil v Zagreb.

Javil se je svojemu predstojniku in ta ga je poslal v Bosno, da bi pri redovnicah v Banja Luki vodil duhovne vaje. Takrat je obiskal porušeni trapistovski samostan Marija Zvezda (tam so nekoč delovali tudi slovenski trapisti). Ko je to nalogo opravil, so ga poslali v Dubrovnik na tretje leto jezuitske formacije. Vmes je za božič 1946 pomagal župniji na Cavtatu, v postu 1947 pa je imel v Sarajevu ljudski misijon. Na velikonočni ponedeljek se je peljal v Rudolfsgnad, da bi obiskal zaprtega sobrata, a je lahko oddal le zavoj jestvin, ne da bi vedel, ali jih bo naslovnik dobil. Ko je v Dubrovniku vse opravil in se poslovil, je kljub pomislekom vzel v kovčku s seboj tudi dotlej skrite zapiske iz Vojvodine. V Sarajevu na kolodvoru je nato doživel aretacijo (poleti ali jeseni 1947).

Naslednje strani v knjigi p. Gruberja opisujejo zasliševanja v Sarajevu. Zaprtega so imeli kot ideološkega nasprotnika, ki je v službi tujih imperialistov s papežem na čelu. Kot zločinca so ga nato prepeljali v Glavnjačo v Beograd, kjer je preživel božične praznike 1947. Na vlaku med Sarajevom in Beogradom ga je stražil Slovenec, toda ta »Janez« je bil drugačnega kova kot tisti, ki smo ga že spoznali. Bil je podoficir in ko so stopili v oddelek na vlaku, je patru rekel: »Če boš poskušal pobegniti, bom streljal.« »Saj si vendar katoličan, pa si upaš streljati na duhovnika?« »Kaj katoličan, jaz sem prepričan partizan. Raje tvoje življenje, kakor da bi nekaj let sedel v zaporu.« Ponoči sta stražarja zadremala, patra je obšla misel na beg, saj vrata oddelka niso bila zaklenjena, pa je misel odgnal, ker ni hotel stražarjev pahniti v nesrečo (str. 165).

V beograjskem zaporu je doživel marsikaj; omenim naj samo, kako je neznancu, obsojenemu na smrt, s katerim sta se s trkanjem na zid pogovarjala, tik pred smrtjo še podelil odvezo grehov, ki ga je zanjo prosil. Naslednji dan se oni ni več oglasil. Odšel je spravljen z Bogom in tega se p. Vendelin spominja z globoko hvaležnostjo.

Za praznik 24. marca 1948, ko je bila obletnica obljube o zahvalnem romanju, dane v Galkovi, je doživel posebno notranjo tolažbo, ki ga je tako opogumila, da je v celici začel peti Marijine pesmi. Stražarji so ugotavljali, da je znorel (»On je poludeo« je v izvirniku zapisal v nemški knjigi; v njej je še več srbskih besed in stavkov).

Nato so ga uklenjenega prepeljali v Zagreb. V zaporu mu je ostala za tolažbo madžarska izdaja Hoje za Kristusom. Pretresljivo je brati opis skrajne telesne in duševne izčrpanosti, ki je že mejila na smrt ali na blaznost. Za sojenje so ga prepeljali v Novi Sad. Sodni proces 5. oktobra 1948 je podrobno opisal. Kot vatikanskega špijona so ga obsodili na 14 let strogega zapora s prisilnim delom. V preiskavi je bil preživel že 18 mesecev. Po obsodbi ga je smela obiskati le rodna sestra, ki mu je povedala, da so ga že imeli za mrtvega, ker so jim tudi na vse poizvedbe odgovarjali, da je mrtev (to si je zapomnil tudi p. Žužek, kot sem že omenil).

V novembru 1948. leta so ga prepeljali v kaznilnico v Sremski Mitrovici. Za božič je bil v mrazu in brez prave hrane, šele potem je začel dobivati pakete. Sestra mu je poslala tudi hostije v obliki tablet. Ko je bil kdaj sam v sobi, je maševal in potem sojetnikom – znancem delil obhajilo. Nekaj sozapornikov se mu je posebej vtisnilo v spomin, zlasti tisti, ki so bili izpostavljeni strahotnemu trpljenju. Omenja slovenskega odvetnika dr. Starka Barteta (če si je ime prav zapomnil), ki je marca 1950 obupal in se v celici obesil (str. 201).

Zanimivo je brati, kako so ga za nekaj časa uvrstili med tiste politične zapornike, ki so imeli posebne ugodnosti. Dobil je svojo sobo, v kateri je bil radijski sprejemnik. Dali so mu nalogo, da posluša, zapisuje in prevaja poročila Radia Vatikan. Na str. 219 je podatek, da je bilo v t. i. Tanjugovem oddelku kaznilnice kakih 300 zapornikov, ki so jih v ta namen pripeljali iz vseh jugoslovanskih zaporov. 24 ur na dan so poslušali 148 radijskih postaj v 13 jezikih. Ko je Gruber čez nekaj časa iz časopisov ugotovil, kako so njegove prevode po svoje prikrojevali, je to delo odklonil in šel raje nazaj med težake v opekarni. Pozimi tam ni bilo dela, zato je delal v vrvarni. Za božič 1952 je poskrbel, da so katoliški jetniki opravili spoved, opolnoči pa je maševal v spalnici na kavču. Pravoslavni so se veselili z njimi, osem dni pozneje pa so pravoslavni pogostili katoličane.

Poleti 1953 je ob delu v opekarni staknil hudo mrzlico. V bolniškem oddelku je bil takrat tudi dr. Radenko Stanković, profesor na beograjski medicinski fakulteti, v stari Jugoslaviji pa eden od treh regentov mladoletnega kralja Petra II. Takrat je v bolniškem oddelku delalo še nekaj nemških vojnih ujetnikov – zdravnikov.

[Stran 090]

Namestnik poveljnika kaznilnice neki Markovič je skrbel tudi za politično prešolanje izobraženih trdovratnih nasprotnikov komunizma. Tudi patra Gruberja je prigovarjal, naj zapusti svoje »praznoverje«, češ da so to naredili že mnogi drugi duhovniki. Ker ni nič dosegel, ga je za dva tedna pustil v samici brez hrane. Zasliševalec mu je povedal, da vedo, kako je za veliko noč sojetnikom delil obhajilo. Pater pa je imel še toliko moči, da je bivanje v samici uporabil za temeljite duhovne vaje.

Malo pred koncem knjige pripoveduje avtor, kakšne so bile inšpekcije tujih ustanov. Pred vsakim takim obiskom so pripravili nekaj celic s posebej zaupnimi zaporniki. Oblekli so jih v nove obleke, v dvorani, kjer so imeli večkrat kulturne prireditve, so dali na mize kup časopisov, ki jih jetniki sicer nikoli niso videli. Skupini Američanov pa se je 11. septembra 1954 le posrečilo, da je prišla nenapovedana. Takrat so obiskovalci slišali in videli vsaj nekaj resnice.

Ta dogodek je bil že blizu konca Gruberjevega zapora. Sredi dela v opekarni so ga nekoč poklicali, moral se je umiti, obriti in ostriči, potem pa mu je uradnik nemškega veleposlaništva povedal, da je posredovanje nemškega kanclerja Adenauerja doseglo, da ga izpustijo z več drugimi Nemci pod pogojem, da takoj zapustijo Jugoslavijo. Pater na koncu knjige kratko opisuje, kako se je poslavljal od večletnih tovarišev. Hudo mu je bilo, da jih zapušča, njim pa tudi, ker bodo ostali brez duhovne opore.

V predgovoru je zapisal, da je bil izpuščen 1. januarja 1956 in je torej v zaporih preživel nekaj več kot devet let, od tega v Sremski Mitrovici dobrih sedem let. Verjetno je tako kot vsi, ki so okusili jugoslovanske zapore, tudi p. Vendelin moral obljubiti, da o svojih doživetjih ne bo pripovedoval, kar je morda tudi razlog za to, da je njegova knjiga izšla šele po desetletjih.

9.3.1.

Ob spoznanju, da bodo Nemci vojno izgubili, sta se v državljanski vojni na Slovenskem oba tabora, komunistični in protikomunistični, borila za zmago v odločilnem času, ko bodo Nemci, poraženi na svetovnih frontah, zapuščali našo domovino.

Komunisti so ta boj zastrli s kuliso dveh propagandnih laži, ki sta bili istočasno propagandni bojni gesli.

Prva laž: Osvobodilna fronta slovenskega naroda – OF – se s svojo narodnoosvobodilno vojsko NOV bori za izgon okupatorja in osvoboditev Slovenije. To gibanje nosi zveneče ime narodnoosvobodilni boj NOB.

Druga laž je prvi komplementarna in se glasi: Domači nasprotniki tega gibanja se v sodelovanju z nemškim okupatorjem borijo proti narodni osvoboditvi, zato so narodni izdajalci.

Obe laži sta bili tako kvalitativno kakor glede usmerjenosti perfektno usklajeni in v logični medsebojni pogojenosti. Obe laži sta druga drugo potrebovali in potrjevali.

Ta kulisa dveh laži naj bi zastirala dve zgodovinski dejstvi.

Prvo dejstvo: Tito, Kardelj, Kidrič, Maček, Kraigher in drugi so se z enobejem borili za boljševizacijo Slovenije in njeno vključitev v sklop Sovjetske zveze. To naj bi se zgodilo ob odhodu Nemcev in vdoru rdeče armade v našo domovino.

Drugo dejstvo: Slovenski protikomunistični odpor se je boril proti temu Stalinovemu programu in za ohranitev slovenstva v svobodni Sloveniji kot delu svobodne Evrope.

To je isti cilj, katerega si Slovenci prizadevamo doseči šele danes, na pragu 21. stoletja. Vzrok te tragične, več kot polstoletne zakasnitve je v zmagi stalinistične revolucije v letu 1945. Ta zmaga ni bila zrcalo narodovih sil in volje v državljanski vojni, temveč nam je bila vsiljena od zunaj. Diskusija o tem in o povojnem razvoju bi polnila zajetne knjige. Tu naj na kratko ugotovimo:

Kakor sta bila Sovjetska zveza in svetovni komunizem motor in zaslon tako imenovanega enobeja v naši državljanski vojni, sta bila njegovemu izidu, to je Titovi Jugoslaviji, eksistenčni garant v 45-letni povojni politični igri. Logično je, da se je v trenutku zrušenja tega pola zrušil tudi komunistični režim v Jugoslaviji. Prav ta istočasnost zrušenja pa je dokončni dokaz izključno sovjetskega izvora enobeja in njegovega produkta, informbirojevske Titove Jugoslavije. Zato pa se tudi naše današnje iskanje cilja nadaljuje tam, kjer je bilo maja 1945 nasilno pretrgano.

Naš današnji cilj in cilj slovenskega protikomunističnega odpora v državljanski vojni sta identična.

Mnogi od eksponentov in nosilcev revolucije in komunističnega režima v naši domovini so še danes na visokih položajih v državnem vrhu in gospodarstvu. Da bi ohranili te privilegije, tajijo svojo neizmerno krivdo. To pa ni mogoče, ne da bi zatajevali zgodovino. S tem povzročajo ne samo krivico žrtvam svojega početja, [Stran 092]temveč tudi istovetnostno krizo v zavesti naših mladih generacij.

Naša istovetnost se ni rodila v letu 1990; tudi ne socialistična takrat, ko so drugod šteli leto 1941 in ki bi jo označili s kratico NOB. Naša istovetnost se je razvijala stoletja. Bila je duhovna osnova in moč za boj proti ogrožanju. To je bil boj proti komunizmu, ki je pod krinko NOB-ja hotel zavreči slovenske kulturne, etične in moralne norme, na njihovih ruševinah pa ustvariti novo družbo, pokorno in poslušno revolucionarnim ciljem Sovjetske zveze.

Vendar bo to, kar je zapisala zgodovina, moralo stati zapisano tudi v uradnih zapisih Republike Slovenije in v knjigah za slovensko šolsko mladino.

V mislih imam poročilo preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, objavljeno v Poročevalcu, št. 42, z dne 17. oktobra 1996.

Razkol našega naroda, ki ga je povzročila od komunistov zanetena državljanska vojna, je nehote priznal predsednik republike Milan Kučan. Na nedvoumno izjavo papeža Janeza Pavla II. maja 1996 o eni slovenski resnici je odgovoril z nevzdržnim nesmislom, češ da imamo Slovenci dve resnici.

Uradni dokument tega razkola je poročilo preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev.

Preiskovalna komisija, ki ji je bila naložena tako težka naloga, se je razcepila na večinsko skupino, ki delo zamegljuje, in popolnoma zunaj konteksta zastavljene naloge poveličuje »NOB« v starem komunističnem propagandnem lažnem besednjaku, in na manjšinsko skupino, ki pogumno in pošteno išče eno slovensko resnico. Tej manjšinski skupini je načeloval dr. Jože Pučnik.

V zaključku, točka VII, na strani 12, nam Pučnikova skupina takole poroča:

»Odločilna vloga KP je očitna tudi v različnem odnosu do ujetih vojakov okupatorja (leta 1945 Nemcev, leta 1943 pa podobno do ujetih Italijanov) in do ujetih vojakov protirevolucije. Komunistične oblasti so večino ujetih nemških vojakov po daljšem ali krajšem ujetništvu izpustile, večina vojakov nasprotne strani v državljanski vojni pa je bilo pobitih. Ta različni odnos, ki ni v razmerju z morebitno krivdo ujetnikov, kaže na ideološke kriterije, kar je narekovalo obračun s potencialnim nasprotnikom režima.« Opis postopka stalinske revolucije za dosego neomajne oblasti, kakor nam ga tu poda dr. Pučnik, je miselno identičen opisu istega postopka, ki ga je podal Winston Churchill v angleškem parleamentu 28. 12. 1944.

Ta Pučnikova formulacija je identična s Churchillovo v govoru dne 28. decembra 1944 (glej str. 167–168 v moji knjigi).

Popolnoma izključeno je, da bi ti ideološki kriteriji nastali v trenutku, ko je napočil 9. maj 1945, na dan, ki naj bi bil potemtakem tudi smrtni dan od komunistov vodenega narodnoosvobodilnega boja v pravem pomenu besede.

Ti ideološki kriteriji so nastali že najmanj deset let prej, in to v Moskvi. Od tam so bili prineseni v našo domovino. Delovali so v pripravah pred vojno in – pod lažnim plaščem NOB – ves čas okupacije ter med komunistično vladavino vse do njenega zloma.

Dokaz za to nam daje nepretrgana veriga dogajanja, ki zajema vse to obdobje. Dejanja, ki jih členi te verige simbolizirajo, izhajajo iz istih ideoloških kriterijev, katere kvalificira Pučnikova komisija kot pristojne za povojne množične poboje.

Navedimo tu samo nekaj zgodovinskih dejstev.

V letih 1941–1942 je od komunistov vodena »NOB« ubila iz zasede več kot tisoč neoboroženih Slovencev. Poudarimo še uboj vseh Slovencev, ki so se temu leto dni trajajočemu nasilju z orožjem uprli, pa so padli v ujetništvo »NOB«.

Za očitno predpodobo povojnih množičnih pobojev moramo imeti poboj 900 vojakov slovenskih vaških straž, ki so v jeseni 1943 padli v roke partizanom. Ta poboj se je zgodil na »osvobojenem slovenskem ozemlju«, v medvladju po kapitulaciji Italije.

Sem sodijo uboji stotin Slovencev, ki jih je komunistični VOS zagrešil nad nosilci slovenske demokratične misli. Iz te vrste izstopajo imena: Župec, Kikelj, dr. Natlačen, dr. Ehrlich.

V tej krvavi verigi uničevanja slovenstva po ideoloških kriterijih z zloglasnimi ukazi Kardelja in Kidriča se nam predoči njen strahotni povojni člen – predmet Pučnikove preiskovalne komisije – kot logični vrhunec divjanja rdeče revolucije.

Zato so stavki Pučnikove komisije kričeč poziv Slovencem, da zahtevajo od pristojnih organov razčiščenje celotne slovenske resnice. Le tako bo Republika Slovenija pojasnila nam in svetu naravo in vir ideoloških kriterijev, o katerih piše komisija v svojem poročilu. Ta komisija mora ponovno na delo, da nam pojasni vso grozotno logiko krvavega dogajanja. V zaključnem delu pa morajo biti navedena imena krivcev, kajti kulturnost in pravnost države, ki zahteva poravnavo krivic žrtvam, zahteva prav tako poimenovanje in kaznovanje krivcev.