1. Aktualni kulturnopolitični komentar nove slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1. Volitve – slava demokratskega človeka
O dogodkih razmišljamo drugače v času, ko so še pred nami, in drugače potem, ko so že minili. Tudi če je dogodek rutinske narave in že naprej vemo, kakšna bo njegova sestava, je v vsaki njegovi uresničitvi nekaj novega. To novo je lahko bolj ali manj presenetljivo, vedno pa nas sili, da dogodek znova premislimo, ne samo v njegovem enkratnem poteku, ampak tudi glede tega, kar naj bi po normi ali dogovoru bil. Čutimo, da nam to, kar je na sicer ponavljajočem se dogodku novo, daje možnost, da ga zagledamo v drugačni luči tudi v celoti.
Volitve v najvišje zakonodajno telo države so tak rutinski dogodek. Če bi človeka, ki si ne da pretirano veliko opraviti s politiko, vprašali, kaj so volitve, bi morda v njih videl potegovanje strank za naklonjenost ljudi, ki jo potrebujejo, da si pridobijo politično moč. Ko bi tako nakazal svojo misel, kaj so zanj volitve kot ustanova, bi morda dodal še kaj o tem, kaj meni o njihovi vrednosti. Tedaj bi se znašli pred celo skalo možnih gledanj, od najbolj pozitivnih do najbolj negativnih, od najbolj razumnih do najbolj čudaških, odvisnih od njegovih splošnih prepričanj.
Po demokratski politeji so volitve slava državljana. S tem, da državljan voli ali se da voliti, uresničuje svoje politično bistvo, ki je v demokraciji v tem, da je nosilec oblasti. Volilna pravica je listina, ki podeljuje človeku dostojanstvo politične odraslosti. Njegova odraslost je v tem, da ima besedo v zboru mož, ko se odloča o vojni in miru, če s tem primerom lahko pokažemo na najvišji domet njegove oblasti. Političnost je sicer samo del tega, kar človek je, a je v tem delu človek – na odru, na katerem se uprizarja “človeška komedija”- suveren igralec. Tako moderni človek vidi samega sebe in v tem samorazumetju se je moderni človek znašel v območju neslutenih možnosti in komaj znosne odgovornosti. A sedaj smo pri njegovem dostojanstvu, pri naši trditvi, da so volitve slava demokratskega človeka.
[Stran 002]
1.1.2. Volitve v totalitarizmu – orodje nasilja
Eden od načinov, kako je mogoče razumeti totalitarno petdesetletje, ki je pravkar minilo, je tudi ta, da v njem vidimo ukinitev človekove politične suverenosti. Ideološka oligarhija je potrebovala za dosego svojih družbenih ciljev enosmernega človeka. Zato je posamezniku vzela njegovo naravno političnost in si jo prilastila. Tako se je zgodilo dvoje: posameznik je bil politično izpraznjen in razosebljen, oligarhija pa se je z zaplenjenim premoženjem mnogih posameznikov začela počasi spreminjati v težko in nenaravno onkološko tvorbo, ki je v začetku še delovala normalno, počasi pa je njena patološka razraslost začela razsevati svojo bolezen v celotno telo, dokler tudi tega ni zajela metastatična obolelost. Toda to je bilo šele na koncu. Še prej pa je posamezniku v zameno za to, kar mu je vzela, poskušala pomiriti naravni gon po političnosti z nadomestki, ki jih je prikrojila tako, da niso bili samo neškodljivi, ampak zanjo tudi koristni. Tako je nastala psevdopoliteja z zelo dognano in domiselno strukturo. Komunistična družba je bila podobna ogromnemu stroju, v katerem se je vedno kaj premikalo, a nikoli nič zgodilo. Bolezenska samonaravnanost nove birokracije je bila ravno v tem, da je sama sebe postavila za edini predmet svoje skrbi. Delovanje stroja- ki ga je izdelala tako, da je iz žive človeške družbe izsrkala njej lastno življenje – pa je bilo v funkciji te osnovne skrbi.
Ena od psevdopolitičnih ustanov v totalitarni družbi so bile tudi volitve. Tudi te so dajale vtis velikega premikanja, saj se je volilna udeležba vedno gibala nad mejo devetdesetih odstotkov, odvisno od vsakokratnih potreb oligarhije. Toda kljub živahnemu videzu so bile nekaj mrtvega. Z njimi se, kot smo rekli, ni nič zgodilo, zato tudi niso nikoli prinesle nobene spremembe. To je bilo prvo razvrednotenje političnega človeka. Odrasli in resni ljudje – resnost je bistveni del odraslosti – so počeli neresne reči. Od časa do časa so bili poklicani k nekim igram, ki so jih s svojo neresnostjo spremenile v nedorasla in nedoletna bitja – v proletariat, ki je tuja beseda za nedoraslost. Druga demontaža političnega človeka pa je bila v tem, da so se ljudje teh psevdopolitičnih iger morali udeleževati. Poniževanju se je pridružilo še nasilje, ki pa za svobodnega človeka ni nič drugega kot posebna oblika ponižanja. Skraja ljudje tega ponižanja niso prenašali brez občutka sramu, potem pa, ko so se poniževanja navadili, je ta občutek začel polagoma odmirati – z njim pa tudi občutek za druge zelo pomembne človeške reči.
1.1.3. Poraženost totalitarnega človeka in negotova zmaga demokracije 1990
Kljub temu bi imeli nekaj pravice misliti, da bo pototalitarni človek – zaradi svoje ponižujoče izkušnje – na poseben način razumel pomen in vrednost demokratičnih volitev. Zdi se nemogoče, da ne bi v njih videl orodja svoje svobode in možnosti njenega udejanjanja. Vendar so bila tu naša pričakovanja prevelika. Zvedeli smo pravzaprav nekaj novega o sodobnem človeku (in morda o človeku sploh). Izkazalo se je, da je človek manj odporno bitje, kot so nas prepričevali, da je. Prosvetljenski projekt je predvidel človeka kot bitje, katerega središče je razum, ki deluje z enako preciznostjo ne glede na vremenske razmere, če nam je dovoljeno tako reči. Potem pa je prišlo na dan dvoje: prvič, da je “odčarani človek”- ne manj, temveč bolj kot nekdaj – dovzeten za utopične obljube in da je, drugič, brez prave obrambe, ko se utopija na poti k uresničitvi nujno spremeni v nasilje. Izkazalo se je, da tudi – ali predvsem – osamosvojeni razum ni utemeljil zelo trdnega človeka. V našem petdesetletju je bilo namreč mnogo več vdaje, kot so si tisti, ki veliko dajo na človeka, mislili. To stanje še ni dovolj raziskano, a nekatere stvari so jasne že danes. Tako vemo na primer, da so se stvari dodatno zapletle s tem, da je že začetna vdaja – potem pa vsaka bolj – nujno zahtevala opravičilo in zagovor. Stvari so se razvijale po vzorcu rastoče krivulje, ki je matematično še nismo identificirali, vendar že vemo, če se malo ozremo okoli sebe, da nas preteklost vse bolj ali manj bremeni. Različna je obremenjenost, ljudje pa se razlikujejo tudi po tem, kako obremenjene se vidijo in koliko so to obremenjenost pripravljeni priznati.
Kljub temu je bilo leta 1990 toliko prebujenosti, da je mogla demokratičnim strankam zagotoviti skromno večino v skupščini. Da te stranke niso dosegle več, so bile krive sence preteklosti, ki so stale tudi za njimi in jih težile in ovirale. Tudi v njih je delovala razdiralna sila spomina, ki marsikomu ni dovoljevala pozabiti, da je bil, ali samo zaradi preživetja ali pa zaradi česa bolj ambicioznega, pripravljen neki nenaravni svet priznati za naravnega, zlasti spričo tega, da je ves videz govoril, da ga ne bo nikoli konec. Žrtve tega spomina ali niso bili dovolj veliki [Stran 003]
[Stran 004]ciniki, da bi njegove glasove enostavno preslišali, ali pa niso imeli v sebi dovolj duhovnih in moralnih moči, da bi kočljivost nastalega položaja rešili z odkritim obračunom. Za to bi res bilo potrebno nekakšno spreobrnjenje.
1.1.4. “Žametna restavracija” starih sil
Nove demokratske sile so leta 1990 le dobile toliko moči, da so izpeljale nekaj nalog, predvsem seveda osamosvojitev. Potem pa so se brž utrudile: pozornost je popustila, občutek za smer se je izgubil. Z drugimi demokratičnimi volitvami leta 1992 so si sile komunističnega nasledstva že toliko opomogle, da so spet prevzele oblast in izvedle “žametno restavracijo”, kot temu pravi Adam Michnik. Izoblikovala se je dvojna podoba časa: na eni strani so bile sile levice, ki jim je zavest o enotnosti interesov dajala akcijsko strnjenost, na drugi pa sile desnice, ki so, razdeljene med vlado in opozicijo, ali izgubljale iniciativo ali pa nemočno gledale, kako se levica polašča mest v politični, upravni in civilni sferi. Ponovno smo imeli priliko opazovati komuniste in njihove učence delovati v slogu virtuozne prisebnosti. Volitve 1996 smo tako pričakali v precejšnji negotovosti glede prihodnosti demokracije. Nismo namreč zanesljivo vedeli, kaj se je med tem zgodilo z volilcem. Nismo vedeli, v kateri meri se je osvobodil bremen preteklosti, in nismo vedeli, kaj je iz njega napravilo šest let življenja v demokraciji.
1.1.5. Volitve 1996 – začetek začetka- vzgonski veter demokracije
Po volitvah pa smo videli, da je šest let življenja v demokraciji naredilo več, kot smo bili pripravljeni verjeti. Ko se je vse razkadilo, ko so rezultati bili prešteti in izračunani, ko smo po napetih dnevih spet zajeli sapo in se razgledali, so se naša različna opažanja iztekla v spoznanje: volitve sicer ne pomenijo dramatičnega preobrata v smeri vladavine demokracije, nedvomno pa pomenijo, da se slovensko javno razpoloženje premika v smeri politične zrelosti in demokratičnega čutenja.
Najprej je šest let demokracije – šest let življenja na bolj ali manj odprtem prostoru- povzročilo, da z večjo zanesljivostjo prepoznavamo ljudi in da si z večjo gotovostjo odgovorimo na vprašanje, kdo je kdo. Tolikokrat so razni ljudje morali spregovoriti, v toliko de janj so bili vpleteni, toliko odločitev so morali napraviti – in vsakič se je njihova podoba nekoliko bolj izostrila. Vedno bolj smo vedeli, kakšen človek je kdo, kaj misli, kaj hoče in kako čuti, predvsem pa smo vedno bolj vedeli, kaj lahko od njega pričakujemo. Nekajkrat smo morali temeljito popraviti podobo, ki smo jo o kom naredili po njegovih prvih nastopih. Zgodilo se je, da je kdo začel s fulminantnim vzponom, a so se, po vsem kar se je vmes zgodilo, po šestih letih volilci, ki so mu nekoč zavzeto ploskali kot izrekovalcu najbolj demokratičnih in najbolj novih reči, morali odločiti, da mu svetujejo, naj odide.
1.1.6. Prihod spomina
Tu smo pri našem prvem opažanju. Volilci so pokazali, da imajo spomin. Zapomnili so si ne samo velike stvari, ampak predvsem stvari, ki so se jim zdele pomembne, ne glede na to, kako zelo so jih posamezni politiki skušali držati v ozadju, v ospredje pa potiskati tiste, za katere so želeli, da sodelujejo pri oblikovanju njihove javne podobe. Izbor stvari, ki so jih ljudje spravljali v spomin, je bil torej razveseljivo selektiven in bistven. Tako so si ljudje ustvarili o posameznikih in strankah določeno podobo in šli z njo na volišče. Različni propagandni nastopi v predvolilni kampanji so potem imeli nad njimi malo moči. Novost teh volitev je novi volilec – volilec s spominom. To so hkrati najboljši volilci in zrelost volilnega telesa, o kateri smo govorili, je in bo odvisna od njihovega deleža.
Naj že tu pripomnimo, da ima naraščanje takšnih volilcev pomembne posledice za kakovost državnega zbora. Prvič bodo poslanci vedeli, da odločitve, ki zahtevajo ali izreden moralni pogum ali pa temeljito in poglobljeno strokovno pripravo, ne bodo šle v pesek pozabe, ampak si z njimi gradijo – tudi in poleg vsega drugega – solidno parlamentarno prihodnost. Drugič pa bodo odslej bolj svobodni v tem, da jim moralnih in načelnih izhodišč za svoje nastope ne bo treba skrivati. Vedeli bodo, da lahko govorijo odkrito in da jim to ne more škoditi, če je le to, kar govorijo, utemeljeno v življenjski resničnosti in uravnoteženo s splošnimi potrebami skupnosti. Če bo to, s čimer bodo prihajali na govorilnico, izhajalo iz njih kot del njihovega prepričanja, bodo njihovi nastopi nosili na sebi tudi pečat doslednosti, ne da bi se za to morali posebej truditi. Z drugimi besedami, poslanci bodo, izhajajoč iz tega, kar so letošnje volitve poleg statističnih podatkov še prinesle, imeli dober razlog, da vz-[Stran 005]postavijo odkrito in nepotvorjeno komunikacijo z volilci.
1.1.7. Programi strank kot nadomestek za umestitev v zgodovino
S tem v zvezi moramo omeniti še neko stvar, na kateri so nekatere stranke mnogo gradile, ki pa so jo volilci skoraj v celoti prezrli. Po našem mnenju upravičeno. Gre za tako imenovane programe. Volilci so sprevideli, da so si programi tako podobni, da predstavljajo nezadostno vodilo za izbiranje med strankami in kandidati. Kolikor so se s programi sploh ubadali, so brž opazili, da so predvsem depositum lepo zvenečih obljub, ki pa jih stranke ne mislijo resno – jih ne morejo misliti resno – in zato ne pomenijo mnogo več kot obvezen dekor. Nekatere stranke so to dobro vedele, zato smo inteligentnost strank lahko merili tudi po tem, koliko so se sklicevale na svoje programe. Volilce je bolj- ali pa celo izključno- zanimala splošna usmeritev strank in njihova splošna umestitev v čas in njegove potrebe. Pametne stranke so v tem okviru izrisavale svojo podobo.
Včasih se je celo izkazalo, da strankam program služi kot zelo potrebni alibi. Kar naprej so pošiljale volilce brat svoje programe, da bi tako skrile svojo idejno nedoslednost in nedognanost, predvsem pa nepripravljenost, da zasedejo svoje pripadajoče mesto v ontološkem razponu političnih opcij. To je bila malo učinkovita taktika, saj so volilci bistro presodili, da sta splošna usmerjenost stranke in njena notranja moč bolj pomembni kot še tako lepi programi. Na podlagi tega so potem presodili, ali se bo stranka spopadla z resničnostjo ali pa te moči nima in bo resničnost reševala tako, da se ji bo oportunistično podredila.
Politične odločitve, ki prihajajo iz državnega zbora, zadevajo namreč v večji ali manjši meri vse javno, posredno pa tudi zasebno življenje. Kompetenten volilec nikoli ne postavlja rešitve svoje družbene situacije pred interese države kot celote. Čut za celoto življenja v državi mu priporoča tiste stranke in tiste kandidate, ki se zavzemajo za urejanje celote pod nazorskimi vidiki, ki so volilcu najbližji. Zrelost volilca se kaže tudi v tem, da ve, da se bodo tudi njegova specifična vprašanja perspektivno reševala samo v okviru prosperitete celote. Iz tega izhaja, da so se stranke, utemeljene na ozkem družbenem interesu, znašle v parlamentu zaradi odsotnosti tega temeljnega védenja – torej po pomoti. Stanovske ali statusne stranke – kmetje, obrtniki, upokojenci- zato predstavljajo tujerodne prvine v moderni parlamentarni sestavi, kjer imajo avtentično mesto stanke z integralnim političnim konceptom. Stvari postanejo še slabše, če so to obenem kriptoideološke stranke, ki pod lupino socialnih interesov vnašajo v politični prostor ideološko jedro in tako večajo njegovo nepreglednost.
1.1.8. Bipolarnost kot politična resničnost in ideološko orožje
Nadaljnja reč, do katere se je slovenski volilec moral opredeliti – in se v veliki meri tudi je – je tako imenovana bipolarnost: dvojedrnost ali dvožariščnost politike sploh in parlamenta posebej. Za malokatero stvar je levica uporabila toliko energij kot za to, da bi izključila ta pojem in kar je za njim iz sprejemljivega političnega prostora. Pridružili so se ji mediji, tako da je prišlo do orkestriranega izganjanja nekega najbolj normalnega političnega dejstva, za katero pa so hoteli, da mislimo, da preti zastrupiti vse javno in posebej politično življenje.
Vsi demokratični parlamenti, kjer so se sile razmestile po naravnem političnem magnetizmu, dajejo, če njihove silnice zreduciramo na bistvene črte, bipolarno sliko. (To navsezadnje ni nič čudnega, saj je bipolarnost utemeljena v naravi – tudi človekovi!) Posebej pa je bipolarnost naravna v tako imenovanih tranzicijskih družbah, potem ko se je zgodila revolucija, katere poglavitna značilnost je ta, da je ni bilo. Tako so v takih družbah nujno in naravno politične sile – potem ko je nosilcem nekdanjega totalitarnega sistema bilo dovoljeno vstopiti v demokratski prostor – razdeljene na dva dela: na sile, ki jih predstavljajo stranke komunističnega nasledstva, ki predstavljajo en pol, ki je hkrati agregatsko središče za vse družbene sile, katerih interesne in ideološke silnice tečejo v smeri tega središča, in na izvorno demokratične stranke ali nove stranke, pri nas imenovane tudi stranke slovenske pomladi, ki predstavljajo drugi pol, ki je hkrati agregatsko jedro za vse politične, kulturne in duhovne sile, ki gravitirajo na ta pol. V družbah na prehodu se s to razdelitvijo pokriva tudi razdelitev na levico in desnico, ne glede na to, kaj ta razdelitev pomeni v etabliranih demokracijah: stranke komunističnega nasledstva predstavljajo levico, stranke demokratske prenove pa desnico, ne glede na prvine, ki bi eno ali drugo skupino v skladu z logiko starih demokracij utegnile postaviti v nasprotno območje.
[Stran 006]
[Stran 007]
Totalitarna preteklost je torej ena od utemeljiteljev bipolarnosti. To velja za vse države nekdanjega komunističnega sveta. Pri nas pa je bipolarnost še posebej in dodatno utemeljena v državljanski vojni oziroma v njeni nedokončanosti. Od vseh nekdanjih komunističnih družb velja to res samo za Slovenijo, ker je samo pri nas prišlo do prave boljševiške revolucije in do državljanske vojne, v katero je ta revolucija nujno prešla. V logiki interesov, ki podpirajo sile komunističnega nasledstva, je, da se vprašanje državljanske vojne ne razreši, ali drugače, da se državljanska vojna ne konča. Te sile so sicer pripravljene razglasiti konec državljanske vojne, a pod pogoji, ki so jih komunisti fiksirali v obdobju svoje totalitarne oblasti, na kar demokratske sile seveda ne morejo privoliti. Ker pa te sile vidijo po porazu komunistične ideologije v državljanski vojni, kakor je bila kodificirana v totalitarizmu, edini vir legitimnosti, so te sile pravi razlog bipolarnosti, čeprav jo javno napadajo. In zakaj jo tako silovito napadajo? Preprosto zato, ker bipolarnost ustvarja razmere, v katerih je velika nevarnost, da se pokaže njihova politična in zgodovinska identiteta v vsej goloti. Šele s priznanjem in sprejetjem bipolarne politične resničnosti bo veliki slovenski pogovor stekel v okvirih, v katerih se bo mogoče spoprijeti z eksistenčnimi problemi slovenstva in slovenske države. Tega pogovora pa se kulturne in politične sile komunističnega nasledstva iz utemeljenih razlogov bojijo.
Zgornji shematični razmislek kaže, da je treba zagovarjati naravno organizacijo političnega prostora, ki je v osnovi vedno, pri nas pa iz specifičnih razlogov še posebej, nujno bipolarna. Potrpežljivo moramo preganjati meglo, ki od časa do časa leže na pokrajino. V demokratičnem svetu je bipolarnost nekaj povsem običajnega in daleč od stanja, ki ga označujemo z izrazi: vojna, boji, spopadi, kri. V demokratičnem svetu se politična nasprotja – tudi najostrejša in najgloblja – rešujejo z oblikami ustaljene in dogovorjene dialoške komunikacije. To je v osnovi demokratske politike. Zato imaš lepe možnosti, da nasprotje, ki je normalno in ga je mogoče normalno rešiti, diskreditiraš, če se ti posreči, da ga prestaviš v območje fizičnega spopadanja.
V nekem ne tako davnem intervjuju je predsednik Milan Kučan izrazil veselje, da je Slovenija prešla v sedanje stanje “po mirni poti”. Prav v “mirnem prehodu” je prednost kontinuitete pred diskontinuiteto. Toda izraz “miren” je tu objektivno zavajujoč. Iz konteksta sledi, da je “diskontinuiteta” prehod, ki ga ni mogoče izpeljati na “miren” način, am pak, nasprotno, z boji in krvjo. To pa ni res. Diskontinuiteta je sicer nekaj drugega kot kontinuiteta, a je povsem možna v okviru prava in politike, torej na “miren” način. Tehnika, ki se tu uporablja, je precej pogosta in razmeroma preprosta: pojav, ki ti ne ustreza, prestaviš iz njegovega normalnega okolja v okolje z negativnimi konotacijami in pustiš – kar je zelo učinkovito – da poslušalci ali bralci sami naredijo sklep.
Boj za kontinuiteto in proti diskontinuiteti, boj za sredinskost in proti bipolarnosti ima za cilj, postaviti tako strukturo političnega prostora, ki bo pogovor o preteklosti zelo otežil, če ne celo onemogočil. Sem spada še kopičenje direktnih pozivov, ki prihajajo iz različnih kvartirjev novolevičarskih naselij, naj se ljudje, ki pristajajo na življenje, ne dajo vplivati od preteklosti. Hoče se vzbuditi vtis, da se zanimanje za preteklost in zanimanje za prihodnost izključujeta. Očitno so v preteklosti vskladiščena dejstva, ki posredno ali neporedno zelo obremenjujejo postkomunistično levico. Zato je treba raziskovanje preteklosti ali preprečiti ali osmešiti. Ali pa prepustiti zgodovinarjem!
Najprej je tu – o tem smo govorili že uvodoma – pretekli politični totalitarizem, ki je ljudem jemal politično in duhovno svobodo – osnovno človeško svobodo torej. Človekove pravice so že najmanj dvesto let v sami zasnovi evropske civilizacije, in kdor se pregreši zoper te pravice, se pregreši zoper civilizacijo samo. Kdor je s tem povezan, in sile komunističnega nasledstva so s tem povezane, pa čeprav samo tako, da je njihove začetke najti v preddverjih organizacije njihovih prednikov, in tako, da se nikoli niso povsem jasno in nedvoumno in deklarativno in zavezujoče oddaljili od njih in njihovih del, saj so vendar zagovorniki kontinuitete – nad tem je ta krivda. Da se te krivde ne zavezdajo ne oni sami ne celotna kultura, je posledica tega, da je pogovor o tem še vedno tabuiziran. Če pa bi obstajale možnosti, da se ta vidik preteklosti tematizira v kulturi, bi ta krivda dobila škrlatno barvo.
Mag. Boris Mlakar je v besedilu Obračun s kolaboracijo v Evropi zapisal tudi tole: “Za kazenski pregon kolaborantov so se odločili v vseh zahodnoevropskih državah z argumentacijo, da pravici mora biti zadoščeno, da je to moralna dolžnost do žrtev avtoritarnih režimov in da je to nujno za vzpostavitev in krepitev zaupanja v demokracijo.” Analogni odnos med situacijo, na katero se nanaša navedeni stavek, in med našo postkomunistično situacijo je jasen na prvi pogled in ni treba delati nad nikomer in ničimer nobenega [Stran 008]nasilja. Z eno izjemo seveda: pri nas se nismo “odločili za kazenski pregon”, a to še ne pomeni, da sta politika in kultura odvezani od dolžnosti, da, vsaka v svojem nomosu, postavita to preteklost v žarišče svojih raziskav. Še več, da spoznanja, ki jih bodo te raziskave prinesle, vgradita v svoje temelje. To sta dolžni zato, ker je to delo “nujno za vzpostavitev in krepitev zaupanja v demokracijo”.
Politično nasilje je ena reč, druga pa je fizično nasilje, predvsem nasilje v svoji presežni obliki. Slovenski holokavst je taka presežna oblika nasilja. Umor domobranske vojske po končani vojni je zločin, ki sega v prepadne in še ne izkušene globine zla. Zgoditi se je mogel samo v razmerah, ki jih je ustvarila partija, zato je zanj odgovorna, ne glede na to, kdo je dal odločilni ukaz. Ta zločin neznosno bremeni tudi sile komunističnega nasledstva. Njegova neznosnost je znosna samo tako, da se ne dovoli, da bi stopil v javno zavest v vsej svoji nedoumljivi izrojenosti. Ko bi namreč stopila pred ljudi moralna in človeška degradiranost ljudi, ki so ta zločin ukazali, ki so ga s svojimi rokami uresničili, ki mu desetletja niso dovolili, da bi spregovoril, ki so s članstvom v raznih organizacijah najprej omogočili, da se je zgodil, potem pa še, da je desetletja ostal mutast: ko bi vse to stopilo pred nas tako, da bi razumeli, v emfatičnem pomenu besede, kaj se je zgodilo, potem bi nastala v slovenskem političnem prostoru svetloba, v kateri bi sile kontinuitete težko vzdržale.
Sile kontinuitete imajo torej mnogo razlogov, da se preteklost in njena vprašanja potiskajo na rob družbene zavesti. To je molk, ki ga uveljavlja politični oportunizem. Samo po sebi bi kdo spričo take preteklosti zahteval tudi drugačen molk. Tak molk na primer, kot ga je zahteval Claude Lanzmann, avtor znamenitega filma o judovskem holokavstu, ki je protestiral proti zgodovinskim prikazom Hitlerja, češ da s tem poskušajo “nekaj nepojmljivega napraviti pojmljivo”. Nekaj podobnega je mislila znana slovenska novinarka, ko je ob letošnji obletnici nürnberških procesov govorila o negotovosti sodnikov, “kako soditi zločincem za dejanja, ki jih ni bilo mogoče primerjati z nobenim drugim početjem”. Zares, kako soditi takim ljudem! Bolje sploh ne soditi, ker je vsaka kazen v takem nesorazmerju s zločinom, da je smešna in za žrtve žaljiva.
Če sedaj povzamemo nit našega razmišljanja, potem lahko na točki, ki smo jo tako dosegli, rečemo, da so zadnje volitve v mnogočem normalizirale slovenski politični prostor. Med drugim tudi tako, da so volilci tako po razdelili svojo naklonjenost, da so se stranke mogle – logično in v skladu s svojim osnovnim vzgonom – oblikovati v dva polarna bloka. S tem so se ujele s temeljno resničnostjo sedanje slovenske politike. S tem je bilo narejeno prvo dejanje na neki poti, ki je osvetljena z velikim upanjem. Toliko Slovencev se je rešilo nekdanje ideološke ujetosti, da so demokratičnim silam zagotovili moč, s katero lahko enakovredno tekmujejo s pokomunistično levico. Demokratične sile so pred nalogo, katere težo si je komaj mogoče predstavljati, kaj šele nositi. Od njihove prisebnosti, pameti in modrosti je odvisno, ali bo prvemu dejanju sledilo še drugo in potem tretje.
1.1.9. Nova konstelacija – levi blok
A sedaj poglejmo, s kakšnimi silami bo demokratičnemu bloku v naslednjih štirih letih igrati parlamentarno politično igro. Predvsem je treba z gotovostjo računati s tem, da bo levi blok, vsaj njegov poglavitni del, enoten. Do sedaj je bilo tako in nobenega razloga ni, da bi bilo za naprej drugače.
Prostor levega bloka je za ene stalno, za druge pa le začasno prebivališče. Začasna sta tu, po našem mnenju, Demokratska stranka upokojencev in Slovenska nacionalna stranka, pri čemer v začasnost vključujemo sedanje mandatno obdobje. Za Upokojence smo že rekli, da kot stranka, utemeljena na stanovskem interesu, v političnem parlamentu nimajo dolge prihodnosti. Podobno velja za Slovensko nacionalno stranko, le da je tu tisto, kar ji po naši pameti ne obeta trajne prihodnosti, arhaični protikrščanski resentiment, ki je, z radikalistično retorično spremljavo, v izključujočem odnosu s prevladujočim postmodernim občutjem. Do večjih stanovanjskih investicij pa sta na levici upravičeni obe drugi stranki: Združena lista in Liberalni demokrati. Ti dve stranki imata v rokah vse papirje za stalno naselitev. Vendar se bosta, vsaka na svoj način, morali otepati z nemajhnimi težavami, predvsem pa se bosta morali, spet vsaka na svojem terenu, lotiti nekaj ne prav prijetnih reči. Skupno jima je seveda najprej to, da jima po volitvah ne manjka snovi za premišljevanje. Združena lista je na volitvah doživela udarec, ki seveda ni poraz, a vendar ni mogoče preslišati njegovih zloveščih tonov. Če na stvari pogledamo malo širše – se pravi, če pri tem pomislimo na zgodovino – potem bi v tem udarcu že lahko videli začetek konca. Ne vidimo nobenih možnosti, da bi jo na tej poti moglo kaj [Stran 009]ustaviti. S tem ni rečeno, da pred končnim odhodom ne bo doživela kratkotrajnega fulminantnega vzpona – pod vodstvom kakega slovenskega Kwasniewskega – a ne vidimo, od kod bi ta ogenj dobival gorivo za daljši čas. V zavesti ljudi stvari sicer še niso natanko izrisane, a se ve vsaj to, kam merijo, zato je stranka v dolgoročnih težavah. V nasprotju je s svojo preteklostjo in šla je skozi toliko premen, da je v nasprotju tudi sama s sabo tudi v sedanjosti. Zdi se, da je nič ne more obvarovati pred koncem, nobena nova premena, razen takšne, ki bi ji popolnoma spremenila identiteto. Za njo hodijo sence, ki bodo z novo kulturno klimo postajale vedno bolj zgodovorne.
Liberalni demokrati so tudi izšli iz volitev, ne sicer poraženi, a vendar prizadeti. Zdi se, da so izgubili tisto, kar je veljalo za prepoznavni znak stranke – izgubili so šarm. Nekaj časa je enostavno trajal – pravzaprav brez prepričljivega razloga – potem pa je njegov čas minil. Ta izguba se ni nikjer očitneje pokazala kot na slabo prikrivani povolilni nervozi strankinega predsednika. Stranka je prešla adolescentno dobo in se ji stvari ne bodo več kar tako odpuščale. Volilcem so tako obtičale v grlu nerazrešene afere, po malem pa so tudi začeli izgubljati prepričanje, da stranka tako zelo poka od znanja in opravilne sposobnosti kot se nekdaj verjelo. Vendar ima, v nasprotju z Združeno listo, velike možnosti, da postane ena najpomembnejših in trajnih sestavin političnega prostora. To mesto si bo zagotovila, če bo postala prava liberalna stranka narejena po evropskih učbenikih. Za dosego tega cilja bo morala nazadnje, pa naj se še tako upira, narediti dvoje: morala se bo posloviti od svoje vrednostne aseptičnosti in odpovedati se bo morala zgodbam, ki jih je poslušala, in naukom, ki se jih je navzela v svojih nežnih letih po socialističnih tempeljskih učilnicah. Glede prvega se bo stranka morala pogovoriti s svojimi ideološkimi učitelji, glede drugega pa se bo morala vključiti v pripravo zakonodaje, ki bo ustvarila pravno državo in pogoje za dokončanje državljanske vojne.
1.1.10. Nova konstelacija – desni blok
Demokratski blok pomladnih strank lahko vidi v volitvah – čeprav se je znašel v tehničnih težavah zaradi statističnega enačaja med glasovi, ki sta jih dobila levica in desnica – veliko vzpodbudo. Dve od treh strank demokratskega bloka sta enormno povečali število poslanskih mandatov – SLS jih doma la podvojila, SDS pa celo početverila. SKD je sicer izšla iz volitev močno oslabljena, vendar se pred njo ne odpira pot navzdol, ampak celo strmo navzgor. To je preprosto zato, ker je njen politični prostor neprimerno večji kot delež glasov, ki so jih volilci dali njej. Ta prostor trenutno sicer ni nezaseden, a je vseeno njen in čaka nanjo. Krščanska demokracija je trenutno najšibkejši člen demokratskega tročlenja, ima pa možnosti, da postane najmočnejši. Toda brez velikega in temeljitega samospraševanja ne bo šlo. Stranka se bo morala odločiti za vrnitev k sebi – k svojim zgodovinskim in idejnim izvorom. Človek namreč komaj verjame, da si je kaka stranka v stanju sama sebi storiti toliko hudega, kot si je krščanska demokracija. Če komu, potem stranki s takim imenom ne bi smela biti tuja beseda metánoia – spreobrnitev. Zakaj na to pot se bo morala podati, še tako domiseln trik ne bo deloval. V naslednjih mesecih se bo videlo, če je v stranki dovolj moči za prenovo. Ne gre namreč samo zanjo, gre za nič manj kot za sedanjo in prihodnjo demokratično kulturo slovenske države. Stave so velike!
Blok pomladnih strank, ki se je oblikoval po zadnjih volitvah, je veliko upanje slovenske demokracije in nove države. Za mnoge je to upanje zadnje – za tiste, ki so že na robu, in za tiste, ki bodo politiki, če poizkus ne uspe, za zmeraj obrnili hrbet. Če bi se izkazalo, da nova politična zveza ni kos nalogam, ki se bodo postavile prednjo, se bo veliko gibanje, ki se je s temi volitvami začelo, ustavilo ali pa celo obrnilo svoj kot. Ultra posse nemo tenetur- nikogar sicer ne zavezujemo, da naredi več, kot more. Toda zelo pozorno bomo gledali, s kakšno prisebnostjo bodo demokratske stranke in njihovi politiki peljali našo skupno stvar, in jih po tem sodili. V tem razmišljanju smo že govorili o tem, da imajo volilci spomin. Če bi se izkazalo, da je katera od demokratskih strank zaradi svojega partikularizma in egoizma kriva za neuspeh novega Demosa, se bodo začeli zbirati nad njo zelo črni oblaki.
1.1.11. Nova slovenska zaveza in politika
Nova slovenska zaveza prizadeto in zaskrbljeno opazuje razvoj demokratične kulture v državi.Za to ima več razlogov. Natanko se, prvič, zaveda, da bodo njene naloge rešljive samo v vladavini demokracije. Vse njene naloge in cilji so namreč tesno povezane s človekovimi pravicami in te imajo veljavo samo v okolju, ki se pokorava normam demokratične kulture.
[Stran 010]
Cilji Nove slovenske zaveze zadevajo neko stanje, ki pomeni brutalno kršenje človekovih pravic, in vendar v petih letih svojega obstoja ni mogla prodreti niti v eni točki. Še vedno se na grobišče v Bukovžlaku dovažajo strupeni odpadki, še vedno niso urejena poglavitna grobišča, predvsem Kočevski Rog, še vedno je oskrunjeno in zapuščeno domobransko vojaško pokopališče na Orlovem vrhu, še vedno niso zbrana in zapisana imena žrtev množične povojne morije in še vedno niso zanje izdani mrliški listi, še vidno ni nič z institutom za raziskovanje medvojnega in povojnega protikomunističnega odpora. Država se ali pogreza v arogantni molk ali pa v zakonih, ki jih izdaja, ne ravna z državljani na enak način in tako dokazuje, da je še vedno v stanju notranje vojne. Nova slovenska zaveza pa sama brez pomoči države teh stvari ne more pa tudi ne sme urejevati. Zato je razumljivo, da s skrbjo in upi spremlja razvoj demokracije v državi.
Ena stvar je torej naloga Nove slovenske zaveze, druga stvar pa je njena umeščenost v zgodovino. V njej je shranjen spomin na junaški in tragični boj za demokracijo in njene vrednote v revoluciji in državljanski vojni. V njej je shranjen spomin na može in žene, ki jih je na najkrutejši način ubijalo boljševiško vstajniško nasilje. Bili so najboljše, kar smo imeli, ti ljudje so predstavljali aristokracijo slovenskega naroda, zato se jih s hvaležnostjo in ganjenostjo spominjamo. Njihovo odsotnost boleče čutimo posebno sedaj, ko moramo brez njih in njihovih otrok postavljati državo. Ko je bila napadena omika, so vstali in šli zanjo v boj, niso hoteli, da se jim odvzamejo dragocene reči: čast, dostojanstvo, svoboda. Tisti, ki so v tem boju padli, so bili svobodnjaški del naroda, tudi zato se danes ubadamo s tolikimi težavami.
Nova slovenska zaveza ima placentarno zvezo s časom velike slovenske normalnosti. V sebi pa nosi tudi spomin na neko politiko, ki ni imela v sebi te moči, da bi živela v ritmu zgoščenega in strahotno zahtevnega časa. Ni bila sposobna sprejeti in nositi težo, ki ji je bila naložena. Nova slovenska zaveza ima v sebi spomin na neprisebnost neke politike. Zato v njeno govorjenje tako pogosto vstopajo svarilne besede.
2. Kako se je začelo
2.1. Umor še ene slovenske učiteljice
Janko Maček
2.1.1. Uvod
V 22. številki Zaveze smo govorili o mučeniški poti treh slovenskih učiteljic. Pot ene izmed njih – Ivanke Škrabec – se je avgusta leta 1942 končala na pokopališču v Hrovači pri Ribnici, kjer so jo po prekopu iz plitvega groba v gozdu nad Zamostecom položili v blagoslovljeno zemljo.
V začetku naše današnje zgodbe o učiteljici Anici Drobničevi naša misel spet hiti na pokopališče v Hrovačo. 4. oktobra 1944 so tam pokopali 119 mučencev, ki so jih bili izkopali iz treh množičnih grobov pri Jelendolu in prepeljali v Ribnico. To so bili jetniki, ki jih je revolucionarno, komunistično “sodišče” v Ribnici obsodilo na smrt in so bili pomorjeni 15. in 22. oktobra 1943. Med njimi so bile le tri ženske in ena od njih je bila učiteljica Anica Drobnič.
Nehote se nam zastavlja vprašanje: Le kaj je naredila ta drobna učiteljica, da so jo uvrstili med organizatorje protikomunističnega odpora in vidnejše branitelje Turjaka, Begunj in Nove vasi? Po svoji postavi in zunanjem videzu je bila Drobničeva precej neznatna in je bila še pri štiridesetih letih videti kot dekle zadnjega razreda osnovne šole. Kadar je bila med svojimi učenkami, je bilo na hitro prav težko ugotoviti, katera od njih je učiteljica.
Kaj je torej tako dvignilo njen pomen v očeh “osvoboditeljev”, ki so se po kapitulaciji Italije s pomočjo Italijanov vrgli na uničevanje svojih domačih nasprotnikov, “da bi preprečili državljansko vojno”. V dveh dneh obrambe Begunj, 14. in 15. septembra 1943, se jim ni mogla tako zelo zameriti. Vemo, da so jo imeli na posebnem seznamu že prej in da so jo iskali že poleti leta 1942, ko še nikjer ni bilo nobene vaške straže. Napoti jim je bila njena duhovna moč in vztrajna delavnost, s katero je odpirala ljudem oči in zlasti mladini kazala pot do prave omike.
Škof Slomšek je o šoli in učiteljih pred mnogimi leti zapisal misli, ki so še danes zanimive in aktualne: “Šolski učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, ako je [Stran 011]svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil; kaj pomaga glava prebrisana, srce pa hudobno in robasto. Skrbi, da bo tvoja šola za življenje, ne pa za šolsko klop. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. Moder in priden šolnik človeškemu rodu veliko več koristi kakor najslavnejši vojskovodja, kateri sovražnike strahuje in premaguje kraljestva. Učitelj v tihem, neznanem kraju dobro sadi in skrbi za boljše ljudi in boljše čase.”
Ali je težko razumeti, da so se pomena šole in vzgoje zavedali tudi graditelji novega družbenega reda, čeprav najbrž teh Slomškovih misli niso poznali. Med njimi je bil tudi marsikateri učitelj, ki se je v svojem poklicu čutil utesnjenega in si je želel nekoliko prepiha. Vendar se je ta na videz skromna želja spremenila v vihar, ki je prinesel veliko škodo in razdejanje. V zgodbi o življenju in delu Anice Drobničeve se nam bodo odkrivali usodni dogodki tistega časa in ob tem se nam bo spet in spet vrival razmislek: Kako morejo trditi, da je bil to osvobodilni boj? Ali ni zapisano: “Po njih deli jih boste spoznali”? Kakšno delo je uboj učiteljice, ki je vse svoje življenje posvetila vzgoji podeželskih otrok in mladine?
2.1.2. Otroška leta v hudem vrhu in šolanje
Anica Drobnič je bila rojena leta 1898 v Hudem Vrhu pri Novi vasi na Blokah. Po domače se je pri njih reklo pri Bločanu. Anica je bila najmlajši otrok v družini. Otroška leta je preživela v krogu štirih sester in brata Antona, ki je bil le nekaj let starejši od nje. Oče in mati sta trdo delala in tudi otroci so jima morali že zgodaj pomagati. Delo na kmetiji jim ni bilo nadloga, ki bi omejevala njihovo otroško svobodo, ampak jih je še bolj povezalo z domom. Kako lepo je bilo ob zimskih večerih na topli krušni peči, ko je zunaj kar škripalo od mraza, v hiši pa so ropotale statve, kjer je oče tkal platno. Še po prvi svetovni vojni so pri Bločanu vsako leto sejali lan in imeli terice, statve so tedaj že obstale. Ko je pomladi odlezel sneg, je zadišalo po osihajoči se zemlji in otroci so hodili nabirat prve cvetlice. Vsako pomlad znova jih je razveselil pogled na prostrano polje, ki se je onkraj Hudega Vrha širilo tja do Metulj pod Bloščkom in Racno goro v ozadju. Na tem polju so tudi Bločanovi imeli njive in se na njih znojili od zgodnje pomladi do pozne jeseni, dokler jih ni spet prekrila snežna odeja.
Z letnimi časi so se vrstili prazniki in z njimi združeni običaji, katerih so se otroci že vnaprej veselili in jih težko pričakovali. Čeprav je Miklavž vsako leto položil v peharje iste darove, so vedno znova že sredi noči ali zgodaj zjutraj vstajali in hodili gledat, kaj jim je prinesel, in vsakikrat znova se je napeto pričakovanje spremenilo v hvaležno veselje. Posebno zanimiv je bil za otroke kresni večer. Popoldne pred kresom so imeli posebno delo, ki se jim je zdelo silno važno. Najprej so skrbno pometli vse prostore v hiši in dvorišče. Na travniku so nabrali celo košaro cvetlic in z njimi potresli dvorišče in prostore v hiši. Na vse njive so odnesli košček butare, ki je bila blagoslovljena v cerkvi na cvetno nedeljo. Obenem so njivo poškropili z blagoslovljeno vodo. To opravilo je otroke tako prevzelo, da so skoraj pozabili na kres, ki je zagorel za vasjo, ko se je znočilo, in so pri njem glavno besedo imeli odrasli.
Vsako leto za veliki in za mali šmaren so Bločani v velikem številu romali k Mariji v Novo Štifto pri Sodražici. Na pot so se odpravili popoldne pred praznikom. Do noči so po raznih stezah in bližnjicah prišli na cilj in potem noč prebedeli v cerkvi ob molitvi in petju Marijinih pesmi. Na praznik dopoldne so bili vsaj pri dveh mašah, nato pa so se spet peš vrnili domov. Za otroke, ki so se smeli pridružiti staršem ali sorodnikom, je bilo to romanje posebno doživetje.
[Stran 012]
V takem svetu je Anica preživljala otroška leta. Prijeten družinski krog se je pri Bločanovih kmalu začel trgati in ožiti. Tri sestre: Marija, Roza in Jera so druga za drugo odšle v samostan in postale redovnice. Potem so le poredko prihajale domov v Hudi Vrh. Brat Tone je bil med prvo svetovno vojno kot avstrijski rojak na italijanski fronti in skoraj dve leti v italijanskem ujetništvu, kjer se je naučil italijanščine. Še najdlje je ostala doma Urška in bila v pomoč staršem. Tudi Anica je precej časa uživala zavetje Bločanove domačije. Verouk v osnovni šoli v Novi vasi jo je učil Matej Ježek, kasnejši dolgoletni župnik v Begunjah. Po osnovni šoli je Anica še ostala doma. Bila je vojna in razmere v mestu so bile še težje kot na podeželju. Leta 1917 je imela Anica že devetnajst let, ko jo je “uka žeja” zvabila v svet. Najprej je v Ljubljani eno leto obiskovala Krekovo gospodinjsko šolo, nato pa dve leti meščansko šolo pri uršulinkah. Jeseni leta 1920 se je vpisala na Zasebno žensko učiteljišče pri uršulinkah v Škofji Loki in ga leta 1924 dokončala. V tem času je stanovala v uršulinskem zavodu. Dobro je izrabila čas in se marljivo učila. Domov v Hudi Vrh je prihajala le ob počitnicah.
Že od doma je Anica prinesla veselje do glasbe in petja. Pri uršulinkah je imela dovolj priložnosti, da se je poleg obveznih šolskih predmetov učila še orglanja. Sodelovala je pri pevskih zborih in tako spopolnjevala prirojene sposobnosti. Na njeno nagnjenje h glasbi je vplival tudi profesor Marko Bajuk, ki ga je spoznala v Ljubljani.
Kljub vsemu je Anica ostala povezana z domom in domačim krajem. Po prezgodnji očetovi smrti je domačijo prevzel brat Tone. Le s težavo so ga prepričali, da se je poročil. Bolj kot domačija so ga vlekle knjige, bil je član cerkvenega pevskega zbora, sodeloval je pri Prosvetnem društvu. Prva in druga žena sta mu kmalu umrli. Bil je odločen, da se ne bo več poročil, pa so ga spet pregovorili. V tretjem zakonu je bilo deset otrok. Žena ni bila samo dobra mati, ampak tudi glavna delavka na kmetiji. Z Urško se nista posebno razumeli, Anica pa je bila s svakinjo vedno v dobrih odnosih. Ko je že bila na prvem službenem mestu v Kolovratu nad Izlakami, so doma v Hudem Vrhu dobili drugega sina. Anica je tedaj vzela k sebi sestro Urško in dveletnega nečaka Stanka. Urška je gospodinjila in varovala malega, kadar je bila Anica v šoli. Anica je Stanka preimenovala v Slavčka in mu postala druga mati. Le za kak teden je šla z njim na Bloke na počitnice, drugače ga je pa imela pri sebi. Ko je bila že v Begun jah pri Cerknici in je Slavček že obiskoval gimnazijo v Ljubljani, je še vedno skrbela zanj. Pri njej v Begunjah je tedaj bila nečakinja Malka; Anica in njena okolica v Begunjah so jo klicali Ljuba. Tako je Anica do konca ostala povezana z rojstnim domom in s Hudim Vrhom, kjer je v rani mladosti dobila prvo vzgojo, ki se ji nikoli ni izneverila.
2.1.3. Učiteljica v Begunjah
V Begunjah pri Cerknici je organist odpovedal službo in odšel v Ameriko. Majhna župnija mu ni mogla dati velikega zaslužka, dela pa z vodenjem dveh ali treh pevskih zborov zato ni bilo nič manj. Tako se je odločil, da gre iskat srečo v tujino. Župnik Matej Ježek se je tedaj spomnil na Anico Drobničevo, ki jo je spoznal, ko je bil kaplan na Blokah. Poznal je njeno izredno glasbeno nadarjenost. Ker so v Begunjah rabili tudi učiteljico, bi bili s prihodom Drobničeve rešeni obe službi in organistovska plača ne bi več bila pomembna. Anica se ni mogla takoj odločiti. Bila je zadovoljna v Kolovratu, kjer je lahko skrbela tudi za Urško in Slavčka, po drugi strani jo je pa vleklo nazaj na Notranjsko. Ko je bil župnik Ježek pripravljen sprejeti še Urško za gospodinjsko pomočnico, je Anica Drobnič 19. februarja 1931 končno prišla v Begunje. Takoj je dobila več kot štirideset prvošolčkov in jih potem šest let vodila po poti osnovnošolske učenosti. Leta 1943 je pripeljala do 6. razreda že drugo generacijo begunjskih osnovnošolcev.
Nekateri izmed tistih otrok so še živi in se svoje pokojne učiteljice s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjajo. Pravijo, da je imela izreden občutek za slovenski jezik in za lepo izražanje. Pri obravnavi pesmi, beril in pisanju prostih spisov je bilo v razredu posebno razpoloženje, ob katerem so otroci postali dojemljivi za spoštovanje do slovenskih pesnikov in pisateljev, za ljubezen do slovenske zemlje in rojstne Menišije. Pri zemljepisu je otroke spretno učila branja zemljevidov in orientacije v naravi, obenem pa jim odkrivala lepote ožje in širše domovine. Nevsiljivo jim je pokazala, da ima Slovenijo in Menišijo tudi sama zelo rada. Nikoli ni spraševala z redovalnico v roki, zato njeni učenci niso poznali strahu pred spraševanjem. Pa so se kljub temu pridno učili.
Begunjski šolarji so prihajali iz gruntarskih in bajtarskih družin, toda učiteljica, ki je imela velik socialni čut, je znala zabrisati razlike med njimi. V razredu jih je razporedila tako, da so bili tisti z boljšo malico poleg onih [Stran 013]
brez malice. Otroci so bili večinoma že od doma navajeni, da je treba ponuditi sosedu, ki sam nima, pa tudi učiteljica jih je od časa do časa na to opozorila. Tudi s svojim zgledom jih je k temu navajala. Deklici iz revne družine, ki nikoli ni imela malice s seboj, je naročila žemljo v bližnji trgovini, da jo je med odmorom stekla iskat in tako ni bila odvisna od sočutja sošolcev. Nekaterim učencem je plačala ali pa dodala denar za šolski izlet, ker bi sicer morali ostati doma. Za socialno šibke in nadarjene učence je iskala tudi možnosti za nadaljevanje šolanja.
Pravijo, da se je Drobničeva v razredu le malokdaj smejala, toda otroci so jo kljub njeni resnobi imeli radi. Kadar otroci pozimi zaradi visokega snega iz oddaljenih vasi niso mogli priti, jih je bilo le malo v razredu. Zbrali so se okrog peči in učiteljica je prisedla k njim ter se pogovarjala z njimi. Zunaj je zavijala burja in nosila sneg, v razredu pa je bilo toplo in domače. Marsikdo se še danes spominja, kako prijetne so bile tiste urice ob visoki peči.
Poleg dela v šoli je Anica v Begunjah prevzela tudi zahtevno službo organista in jo do konca življenja brezplačno opravljala. Sama je imela veselje in talent za glasbo, znala pa je tudi odkrivati in vzgajati pevske talente, znala je pritegniti pevce in jih držati skupaj, znala je pevske vaje tako organizirati, da so se jih pevci radi udeleževali. V Begunjah so imeli mešani cerkveni pevski zbor, moški cerk veni zbor in šolsko-cerkveni otroški zbor. Večina cerkvenih pevcev je sodelovala tudi pri pevskih zborih Katoliškega prosvetnega društva, o katerih bomo govorili nekoliko kasneje. Vodenje vseh teh zborov je vzelo Anici mnogo časa. Poleg vaj in priprave programov je bilo treba tudi prepisovati note in besedila, kajti tedaj še ni bilo fotokopiranja. Kdo ve, koliko tihih nočnih ur je Anica porabila za to delo. Včasih jo je pri tem spodbujalo fantovsko petje, ki se je skoraj vsak večer oglasilo na vasi. Begunje so bile daleč naokrog znane po lepem fantovskem petju.
Ko je oktobra 1938 v Ljubljani umrl znani duhovnik in profesor dr. Jože Debevec, “Grenkov gospod” iz Begunj, se je pri pogrebu na ljubljanskih Žalah zbrala velika množica. Vsem je do srca seglo petje žalostink moškega zbora, ki ga je vodila drobna ženska. Mnogi Ljubljančani so potem spraševali, od kod so pevci, ki so tako lepo zapeli. Ni čudno, če se je profesor Adlešič še več let kasneje spominjal tega pogreba in spraševal svojo dijakinjo z Menišije za drobno zborovodkinjo, ki je tedaj vodila moški zbor.
Kako bi se Ljubljančani šele čudili, če bi vedeli, kaj vse je ta na pogled skromna učiteljica še naredila. Na občnem zboru begunjskega Katoliškega prosvetnega društva so jo januarja 1932 izvolili za tajnico društva. Odslej je skrbela tudi za zapisnike občnih zborov in sej [Stran 012]društvenega odbora in vodila društveno kroniko. Iz njenih zapiskov dobimo precej natančno sliko o delu društva in o takratnih razmerah v begunjski fari, o ukinjanju slovenskih društev leta 1933, o bolezni in smrti župnika Ježka, o nastopu novega župnika Viktorja Turka, o begunjskih učiteljih in podobno. Nekaj časa je Drobničeva vodila društveno knjižnico, ves čas pa je bila duša pevskega odseka in zborovodja vseh pevskih zborov, ki so bili v tem odseku organizirani. Koliko dela je bilo s pripravo koncertov, kjer so pod njenim vodstvom nastopili mešani, mladinski, moški in ženski zbor. Posamezni zbori prosvetnega društva so redno sodelovali pri materinskem dnevu, pri akademiji v čast Brezmadežni in pri drugih prireditvah, ki so se vrstile skozi vse leto. Po melodijah in besedilih narodnih in cerkvenih pesmi je Drobničeva priredila razne simbolične vaje, s katerimi so potem na prireditvah nastopili njeni učenci ali pa dekleta in fantje iz prosvetnega društva.
Društvo je vsako leto priredilo tri do štiri igre. Naj jih nekaj naštejemo: Slehernik, Vrnitev, Tihotapci, Lesena peč, Njiva (po Velikonjevi povesti Višarska polena), Podrti križ, Luč z gora in druge. Čeprav se Drobničeva ni neposredno ukvarjala z režijo, je pri vsaki igri pomagala. Po narodni pesmi Sirota Jerica je sama napisala igro in otroci so jo igrali 25. marca 1939 na materinskem dnevu. Baje je kot iz rokava stresala priložnostne pesmice, ki so jih otroci recitirali na raznih slovesnostih in akademijah.
Skoraj redno je prihajala na sestanke Dekliškega krožka. Na teh sestankih je imela kratka predavanja, učila je dekleta nastopanja (vodenje sestanka, vodenje molitve, recitiranje itd.) in z njimi tudi telovadila. Na občnem zboru leta 1940 je Drobničeva poleg tajniškega in “pevskega” poročila imela tudi predavanje O nalogah in smernicah katoliške prosvete, kjer je med drugim poudarila: “Naj bo ta Dom druga cerkev, kjer se bodo vzgajali in izobraževali naši ljudje, da bodo kos težkim časom in preizkušnjam, ki nas bodo morda doletele.”
Marsikdo, ki je vsaj bežno poznal delo učiteljice Drobničeve, se je čudil, od kod jemlje energijo za tolikšne napore. Vsak njen dan je bil izpolnjen od zgodnjega jutra do pozne noči. Ker je bila organistinja in zborovodkinja, niti ob nedeljah in praznikih ni bila prosta, tudi popoldne je igrala pri večernicah. Bila je članica Katoliške akcije za učiteljice, toda zaradi prezaposlenosti se je le redko udeležila sestanka. S težavo je dobila nekaj ur časa, da je s kolesom odhitela pogledat domov na Bloke. Domači so se večkrat oglasili pri njej v Begunjah, pa so jo vedno zmotili pri delu. Nase res ni imela časa misliti. Zaradi svojih bogatih talentov in prikupne zunanjosti je bila privlačna in fantje so bili radi v njeni družbi. Ona pa je ta dar izkoristila, da je pevce in igralce držala skupaj in z njimi dosegla zavidljiv nivo pevskih nastopov. Ko so zlobni in zavistni jeziki nekoč razširili o njej neresnične vesti, se je celo šolski upravitelj Grdolj, ki je bil liberalec in zato Drobničeve ni maral, postavil zanjo. Preudarni ljudje tistim obrekovanjem nikoli niso verjeli. Učiteljica pa nikoli ni izgubila dobre volje, ampak je požrtvovalno nadaljevala svoje služenje. Najbrž nikoli ni pomislila, kako hude preizkušnje bo morala prestati v bližnji prihodnosti.
2.1.4. Okupacija in revolucija
Zanimivo je, da je med številnimi predavanji, ki jih je v zadnjih letih pred drugo svetovno vojno organiziralo Katoliško prosvetno društvo v Begunjah, samo eno bilo posvečeno razmeram v Rusiji in revoluciji v Španiji in v Mehiki. Predavatelj je bil slabo pripravljen, zato ljudje s predavanjem niso bili zadovoljni. Zelo dobro pa je na primer bilo predavanje o Abesiniji, ki ga je imel domačin Mirko Javornik. Kljub temu pa so Begunjci vedeli, kaj je komunizem, saj je že župnik Ježek tu in tam opozoril na nevarnost te zmotne ideje. Možje, ki so po prvi svetovni vojni v ruskem ujetništvu sami doživeli komunistično revolucijo, so župnikove nauke dopolnjevali s svojimi izkušnjami. Tudi v Domoljubu in drugih katoliških listih, ki so jih brali po nekaterih hišah v fari, je o tem pisalo. Redki fantje in dekleta, ki so bili vključeni v Katoliško akcijo, so imeli glede komunizma jasno stališče in ga posredovali tudi drugim.
V poletju 1941 so se po vaseh razširile vesti o Osvobodilni fronti in o četnikih. Ljudje so odpor proti okupatorju odobravali, saj niso pomislili, da so četniki tesno povezani s komunizmom. Italijanov na splošno niso marali; nekatera dekleta so kljub temu podlegla njihovim čarom in se udeleževala njihovih zabav. Večina deklet je pa italijanske prijaznosti odklanjala. “Me bomo plesale takrat, ko boste vi odšli,” so povedala dekleta iz Dobca in odločno odbila vabilo na zabavo. Seveda si še v sanjah niso predstavljala, kakšen “ples” bo na Notranjskem dve leti kasneje, ko bodo Italijani zares odšli.
Po partizanskem napadu na Bezuljak 20. oktobra 1941 so nekateri že začeli razmišljati. [Stran 015]Župnik Turk je javno opozoril na nevarnost komunizma. Prve mesece leta dvainštiridesetega pa se je začel odkrivati pravi obraz Osvobodilne fronte. Ko sta bila v Ljubljani umorjena Župec in Kikelj, je Janez Hiti, predsednik fantovske Katoliške akcije, rekel: “Začelo se je. Zaenkrat je to samo v Ljubljani, toda lahko se zgodi, da bo prišlo tudi k nam. Nič dobrega se nam ne obeta.” Enakega mišljenja je bil tudi Jože Kranjc iz Dobca, ki je kot tajnik Kmetijske zadruge pogosto šel v Ljubljano in je bil vedno na tekočem z vsemi dogodki.
Ljudje so se začeli bati. Od spopadov pri Bezuljaku in Kožljeku so vedeli, kako nevarni so Italijani, če se čutijo ogrožene. Sedaj se je strahu pred Italijani pridružil še strah pred partizani, ki so stalno pisali in govorili o beli gardi, ki da je Slovencem bolj nevarna kakor okupator. Pravzaprav ljudje niso vedeli, kaj je bela garda, toda čutili so, da Osvobodilna fronta pod ta pojem uvršča marsikaj, kar je doslej spadalo k njihovemu normalnemu delu in življenju. Kaj je narobe v tem, če župnika smatrajo za avtoriteto, ko tudi o vprašanju odnosa do okupatorja lahko kaj svetuje? Kaj je narobe, če tudi v času okupacije nadaljujejo versko in kulturno izroči
lo, kolikor je mogoče? Kulturno izročilo je pa v Begunjah bilo zasidrano na katoliških temeljih.
Ni dvoma, da je pri tem imela precej zaslug tudi Anica Drobnič, saj je od leta 1931 neumorno delala na tem področju. Zato je prišla v nemilost pri komunistih. Navidezen vzrok te nemilosti pa je bilo njeno učenje italijanščine. Kmalu po začetku okupacije si je kupila italijansko vadnico. Ko so bili v Begunjah nekaj časa italijanski vojaki, je naprosila nji-
[Stran 016]hovega kaplana (kurata), da bi ji pomagal pri učenju. Imela je veselje do jezika in gotovo je pričakovala, da ji bo znanje koristilo. Čez nekaj časa je dobila opozorilo, da je v nevarnosti, češ da se sestaja z Italijanom zaradi vohunjenja. Imela je srečo, da ni bila med prvimi žrtvami begunjske fare, ki so jih pometali v Krimsko jamo in v Mihcovo brezno.
K begunjskemu župniku Viktorju Turku je v začetku poletja 1942 prišel italijanski oficir iz Cerknice – v Begunjah tedaj ni bilo več posadke – in ga nagovarjal k sodelovanju proti komunistom. Med drugim je predlagal tudi ustanovitev nekakšne vaške straže. Baje mu je župnik odgovoril: “Mi vas moramo ubogati, ker ste naša oblast, toda sodelovali z vami ne bomo, ker ste naši okupatorji.” Oficir se je naredil, kakor da župnika ni dobro razumel, in rekel: “Ne bom vas prepričeval. Še preden bosta minila dva meseca, bodo začeli pobijati in tedaj boste sami prišli prosit za orožje.”
Napoved se je uresničila. Najprej so se partizani spravili nad dekleta, ki so se družila z Italijani. 13. julija 1942 so odpeljali sestri Angelo in Ano Juvančič, Jožefo Šivec in Ano Obreza – vse iz Begunj – in Ivanko Purkat iz Otav ter Marijo Zalar s Kožljeka. Najstarejša med njimi je bila stara 35 let, najmlajša pa 17; dve sta bili noseči. Bog ve, kaj vse so ta dekleta morala prestati, preden so jih pometali v Krimsko jamo. Tedaj je Krimska jama postala ena glavnih točk komunističnega terorja. Ljudje se niso takoj zavedeli, kaj pomeni, če si nekdo naenkrat vzame pravico odločati o življenju in smrti. Naenkrat umoriti šest mladih deklet! Ali so res zagrešile zločin, če so kljub vojni prisluhnile naravnemu klicu življenja?
Menišija se je zganila šele po smrti bratov Janeza in Franceta Hitija, Kovačevih iz Begunj. Dvajsetletni Janez je bil preprost kovaški pomočnik, ki je dan za dnem garal v kovačiji s svojim očetom, pa kljub temu še našel čas, da je bil med prvimi v katoliških organizacijah. Bil je predsednik fantovske Katoliške akcije. Veliko je bral in se sam izobraževal. Vedno si je upal vsakomur povedati svoje mnenje. 27. julija 1942 zvečer se je nad Begunjami in okolico razbesnela nevihta. Med najhujšim neurjem so v vas prišli partizani. Že prej so grozili, da bodo “likvidirali” več Begunjčanov. Razkropili so se po vasi in začeli vdirati v hiše svojih “nasprotnikov”. Pri Kovaču so zvezali očeta in starejša sinova Janeza in Franceta, mlajši Stanko pa se jim je izmuznil. Ko so Janeza in Franceta pripeljali na dvorišče, je Janez planil proti sosedu, da bi ušel, toda beg mu je preprečil strel iz puške. K ranjencu, ki se je zgrudil na dvorišče, je pristopil njegov preganjalec in ga večkrat prebodel z bajonetom. Zaradi nepričakovanega strela so se partizani, ki so imeli ukaz, naj ne streljajo,
[Stran 017]prestrašili in na hitro odšli. S seboj so odpeljali Franceta, bosega in le napol oblečenega. Janez je v mlaki krvi ležal na sosedovem dvorišču, dokler ga sosedovi niso prenesli v hišo, kjer je čez nekaj časa umrl. Franceta niso odpeljali h Krimski jami, ampak k bliže ležečemu Mihcovemu breznu in ga po mučenju vrgli v globino.
Po nevihtni noči je 28. julija vstalo mirno poletno jutro, toda Begunjčani tega miru niso čutili. V Otoničarjevi hiši je ležal mrtev Kovačev Janez, ki so ga vsi poznali in cenili. Vedeli so, da tudi Franceta ne bo več domov. Vedeli so, da bi tisto noč v Begunjah padlo še več vaščanov in morda tudi kakšna vaščanka, če Janez s poskusom bega ne bi sprožil tistega strela. Skrbelo jih je, kdaj bodo morilci spet prišli, da dokončajo začeto delo. Kam naj se skrijejo pred njimi? V gozd? Saj so vendar tam oni! K Italijanom v Cerknico? Saj je minilo komaj nekaj dni, ko so Italijani na svojem ofenzivnem pohodu od Rakitne proti Blokam pri Otavah postrelili petnajst mož in fantov, begunjskih faranov. Toda ali niso tudi za njihovo smrt vsaj posredno krivi oni v gozdu? Če sedaj še sami gredo v gozd, jih bodo preganjali tudi Italijani. In kaj bo z ostarelimi, z ženami in otroki, ki ne morejo oditi v gozd? Kaj bo z domovi? Ali ni župnik pred dobrim mesecem rekel onemu Italijanu: “Vi ste naša oblast, čeprav ste okupatorji”? Oblast je pa dolžna skrbeti za red in varnost v deželi, zato jo je treba obvestiti o umoru, ki se je ponoči zgodil v vasi, sicer se bodo še oni znesli nad nemočnimi vaščani.
Dve mladi vaščanki sta odhiteli v Cerknico. Ena od njiju je znala italijansko. Čez nekaj ur sta se pripeljali nazaj z italijanskimi vojaki. Tisto jutro so se Begunje opredelile. Nekdo je tedaj rekel: “Po vsej sili so hoteli imeti belo gardo, ko je še nikjer ni bilo. Sedaj so jo pa sami ustvarili.” Nekaj dni kasneje so v Begunjah in nekaterih okoliških vaseh nastopile vaške straže, da bi varovale življenja in premoženje prebivalcev. Neglede na pripadnost prejšnjim strankam so se vanje vključili skoraj vsi možje in fantje cele Menišije.
V noči med 18. in 19. septembrom 1942 so “osvobodilne” sile napadle Begunje. Vaška straža je vzdržala, pogorelo je pa veliko hiš in gospodarskih poslopij. Napadalci so s tem vsaj delno dosegli svoj cilj.
Kakšno zvezo ima to poglavje z zgodbo o učiteljici Drobničevi? Za razumevanje njene zgodbe je gotovo treba vedeti, kako je v Begunjah prišlo do usodne opredelitve. Ko je vodila petje pri pogrebu Janeza Hitija, ko je v prepolnem razredu gledala preplašene oči otavskih otrok, ki so jim Italijani pobili očete, brate in učitelje, ko je s kora v begunjski cerkvi videla vse več črnih rut, je tudi sama vse sodoživljala in se ponovno opredeljevala, čeprav je njena pot bila odločena že prej.
2.1.5. Padec begunjske postojanke
Vaške straže na Notranjskem so pričakovale kapitulacijo Italije, pa kljub temu za ta prelomni čas niso imele nobenega načrta, bile so popolnoma prepuščene same sebi. V Begunjah so za kapitulacijo Italije zvedeli že v sredo, 8. septembra. Naslednje jutro je šla patrola vaške straže v Cerknico. Italijani so bili že pripravljeni za odhod in večino orožja so vzeli s seboj. Cerkničani so nameravali ustanoviti svojo stražo, ki naj bi po odhodu Italijanov skrbela za red in mir, toda takoj so se začeli vmešavati domači partizani, ki so kmalu prevladali. Tedaj se je nekaj Cerkničanov odločilo, da se umaknejo v Begunje, kjer so bili prepričani, da so dovolj močni in utrjeni za obrambo. V nedeljo se je v Begunjah nenadoma pojavil nemški poveljnik z Rakeka. Zanimal se je za razmere in želel govoriti s poveljnikom postojanke. Ing. Jože Vojska, begunjski poveljnik, je bil prav tedaj s patrolo na Blokah. Ko je Nemec to slišal, je naročil, naj se Vojska drugi dan oglasi na Rakeku, da se dogovorita za sodelovanje, in odšel. Po povratku patrole z Blok so poveljnika Vojsko obvestili o obisku nemškega oficirja. Vojska je poročilo le površno poslušal in odločno pribil: “Nikamor ne bom šel! Z Nemci se ne bom pogovarjal!” Menda je tedaj celo predlagal, da bi se begunjska vaška straža umaknila v gozd.
V ponedeljek so v Begunjah že dobili prve vesti o padcu Blok. Iz Cerknice so zvedeli, da bodo kmalu napadene tudi Begunje. V torek zjutraj, 14. septembra, je straža iz zvonika zapazila, da prihajajo partizanske patrole od Cerknice in se razvrščajo okoli vasi. Branilci so takoj zaprli dohode v vas in zasedli obrambne položaje. Okrog osmih so se oglasili topovi. Granate so padale predvsem okrog cerkve, šole in župnišča, vendar niso naredile posebne škode. Branilci so brez težav odbili nekaj napadov pehote. Proti večeru je obstreljevanje prenehalo in noč je bila precej mirna. Branilci tega miru niso izkoristili, ampak so samo čakali, kaj jim bo prineslo jutro. Baje so upali, da bodo dobili kaka konkretna navodila iz Ljubljane, kamor je v ponedeljek zjutraj odšel urednik Slovenskega doma Mirko Javornik, ki je obljubil posredovanje.
[Stran 018]
V sredo okrog štirih zjutraj je topništvo spet začelo z obstreljevanjem. Tudi pehota je močneje pritiskala proti vasi. Pojavila sta se tudi dva tanka. Topovska granata iz tanka je zadela veliki zvon v zvoniku farne cerkve in ga razbila na kose. K sreči tedaj v zvoniku ni bilo nobenega branilca, ker so se malo prej vsi spustili na kor k malici. Opoldne so bila nekatera poslopja v vasi že močno poškodovana. V šoli, ki je bila večkrat zadeta, so se bali, da se bodo sesuli stropi. Poveljstvo obrambe je bilo v Bonačevi hiši sredi vasi. Zaradi močnega obstreljevanja je bila zveza med posameznimi obrambnimi položaji v razpotegnjeni vasi zelo otežena, zato centralnega vodenja obrambe, ki bi bilo nujno potrebno, ni bilo. Ko so napadalci ponudili pogajanja, se je ta neenotnost še posebno pokazala. Baje je bilo rečeno, da se za štiri ure ustavi ogenj in da medtem obe strani ostaneta na svojih položajih. Na spodnjem koncu vasi so se pojavile neke ženske iz Cerknice in kričale, da je premirje že potrjeno in naj komandirji obrambnih točk gredo na poveljstvo zaradi dogovora. Žene so tudi prepričevale župnika Turka in poveljnika Vojsko, naj ustavita boj, da ne bo žrtev. Na nekaterih obrambnih položajih so tedaj res ustavili ogenj. Paratizani so to takoj izkoristili in vdrli v vas, takoj za njimi pa sta priropotala še oba tanka. Del branilcev je bil tedaj še odločno proti pogajanjem in je vztrajal na položajih. Toda obramba vasi je bila zlomljena. Brez posebnih pogajanj so se tako Begunje v sredo popoldne, 15. septembra 1943, predale.
Vaški straži v Bezuljaku in v Dobcu – vsaka je menda štela okrog trideset mož – med obleganjem Begunj nista bili obkoljeni. Napadalci so med Begunjami in Bezuljakom postavili zasedo, ki je v torek zvečer zaustavila oddelek fantov iz Bezuljaka in Dobca, ki so se napotili proti Begunjam. V sredo je potem iz Dobca odšla patrola po pomoč na Rakitno. Ker se je posadka z Rakitne med tem že umaknila v Borovnico, je patrola odšla tja. V Borovnici so sestavili dobro oboroženo četo sto mož, ki je v noči na četrtek krenila na pot in zgodaj zjutraj prišla v vas Kožljek. Tam so našli vaško stražo iz Dobca, ki se je v sredo še pravočasno umaknila, in zvedeli, da so se Begunje že v sredo popoldne predale in da so tudi Bezuljak zasedli partizani in zajeli posadko. Četa se je zato vrnila nazaj v Borovnico, z njo je pa odšla tudi vaška straža iz Dobca.
Ko so se Begunje predale, so partizani takoj aretirali inženirja Vojsko, trgovca Matičiča, župnika Turka, cerkniška kaplana Femca in Kalana, učiteljico Drobničevo ter še nekaj drugih. Zaprli so jih v Jagrovo hišo na spodnjem koncu vasi. Navadne pripadnike vaške straže so razorožili in jih začeli vključevati v svoje enote.
Učiteljico Drobničevo so vaščani videli, ko jo je partizan vodil proti Jagrovi hiši. Na rami je imela nahrbtnik. Skozi okno Jagrove hiše je Drobničeva poklicala svojo učenko Kotnikovo Anico, ki je šla tam mimo, in jo prosila, naj prinese svoj rožni venček. Ta rožni venček je vzela s seboj in jo je potem spremljal na težki poti, ki se je končala na morišču v Jelendolu.
Kaplan Femc, ki je bil tedaj z drugimi zaprt v Jagrovi hiši, je zapisal, da so jih že čez nekaj ur odpeljali v Cerknico in jih zaprli v zapore na sodniji. Nekateri mislijo, da je bila Drobničeva s skupino aretirancev zaprta v neki lopi v Selščku, preden so jo odpeljali v Ribnico in Kočevje. Naj bo tako ali drugače, v Begunjah je po usodnem 15. septembru niso več videli.
2.1.6. Kočevski in ribniški zapori
16. septembra popoldne je jetnike v cerkniškem zaporu vznemirilo glasno govorjenje na hodniku. Kmalu so jih začeli klicati iz celic. Na hodniku sta dva partizana, vsak na enem koncu, držala dolgo vrv. Dvaintrideset jetnikov so razporedili ob vrvi, jim z zarjavelo žico zvezali roke in jih pritrdili na vrv. Nato so jih odvedli na dvorišče, kjer je že čakal kamion. Morali so se povzpeti na kamion in posesti na tla ob ograji. Kamion je odpeljal proti Blokam in naprej proti Ribnici, kjer so se za nekaj ur ustavili, nato pa nadaljevali vožnjo v Kočevje. V petek, 17. septembra zjutraj, so jih namestili v veliko sobo v drugem nadstropju dijaškega doma.
O razmerah v tej sobi in kasneje v ribniških zaporih vemo največ iz pripovedovanja kaplana Femca, ki je imel srečo, da so ga po podpisu posebne duhovniške izjave v prid Osvobodilni fronti poslali v internacijo v Stično, od koder je 10. novembra 1943 srečno prišel v Ljubljano. Ob prvi obletnici Mozlja, Jelendola in Grčaric je v Slovenskem domu v dvanajstih nadaljevanjih obširno opisal spomine na žalostno jesen 1943 in na sopotnike, s katerimi je tedaj skupaj prehodil pot od Cerknice in Begunj do kočevskih in ribniških zaporov. Femc je leta 1941 nastopil kaplansko službo v Cerknici. Čeprav ozračje v fari ni bilo posebno prijazno, je začel izdajati list Notranjec v boju proti komunizmu in pripravljati teren za ustanovitev fantovske Katoliške akcije. Ko je [Stran 019]
popoldne 16. septembra na hodniku cerkniškega zapora čakal, da ga privežejo na vrv, ni mogel verjeti svojim očem. Na koncu hodnika je zagledal fanta, enega od štirih kandidatov, ki jih je pripravljal za Katoliško akcijo. Fant je ščipal žico, s katero so jetnike privezovali k vrvi.
Med dvaintridesetimi, ki so prišli v Kočevje s cerkniško “navezo”, so bili župnik Turk, trgovec Matičič, inženir Vojska, kaplan Femc, inženir Seljak in drugi. Anica Drobnič je bila edina ženska med približno sedemdesetimi moškimi v veliki sobi Dijaškega doma. Že prvi dan jih je prišel pogledat “komandant mesta”. Ni se mogel načuditi: “Saj to je vendar sama inteligenca. Le kaj ste mislili?” Njegove posebne pozornosti je bila deležna Drobničeva. Precej časa jo je gledal in nato vprašal: “Kaj si pa ti?” Na kratko je odgovorila: “Učiteljica.” “Kaj si pa mislila? V šoli bi bila, ne pa pri beli gardi.” Še več “višjih” je potem prišlo gledat zapornike in skoraj vsak se je obregnil ob Drobničevo: “Glejte, glejte! Še tovarišice imate med seboj.” Ali pa: “Ja tovarišica, kaj pa ti tukaj delaš? Ali si bila tudi ti pri beli gardi?” Drobničeva na taka obregovanja večinoma ni odgovarjala. Sojetniki so ji skušali pomagati in so odgovarjali s šalo: “Ja veste, smo vsaj ljudje, ko imamo ženske med seboj.” Komandant mesta se je z njimi spustil v pogovor o razmerah v Begunjah. Župnik Turk se je trudil, da bi mu razložil, kako Begunje niso mogle storiti drugega kot prijeti za orožje, četudi ga jim je dal okupator. Rekel je: “Če gori hiša, ne bom gledal, ali je voda ali gnojnica, ampak pograbil škaf, zajel in zlil na ogenj, da ga pogasim, ali ne. Mi smo orožje vzeli v silobranu, kar je dovoljeno po vseh božjih in človeških postavah. Braniti smo se začeli šele, ko so nam vzeli dva najboljša fanta, kar smo jih imeli v Begunjah. Branili smo se. Nismo mogli drugače. Vsaj za leto dni smo si podaljšali življenje, če že nismo dosegli drugega.” Ko je župnik videl, da njegove besede nič ne zaležejo, o tem ni več govoril.
Drobničeva, sotrpini so ji rekli Drobníčca, je tiho ždela v svojem kotu in premišljevala ali molila. Zdelo se je, da je postala nekako brezbrižna za svet okoli sebe. Župnik Turk, ki ga umetniška žilica tudi v zaporu ni zapus-[Stran 020]tila, jo je narisal, kako je zatopljena v premišljevanje. Bog ve, kaj vse je v tistih dneh pretehtala v svojih mislih.
Nekoč je zapornike skupaj s komandantom mesta obiskal kočevski dekan Flajnik. Tedaj so prosili za dovoljenje, da bi v sobi imeli mašo. Res so 23. septembra dobili prenosni oltar in vse potrebno za mašo in naslednji dan na god Marije, Rešiteljice jetnikov, je župnik Turk že maševal. Potem so v sobi vsako jutro imeli mašo, ki je bila vsem v tolažbo, večini pa priprava na smrt. Na prvi petek v oktobru so bili v sobi že trije duhovniki, kajti k njim so pripeljali tudi bloškega kaplana Tomazina. Turk je maševal, kaplana Femc in Tomazin sta pa spovedovala vsak v enem koncu sobe. Turk se je spozabil in pri maši imel kratek nagovor. Zaradi tega so jim že tisto popoldne med hudim zmerjanjem vzeli oltar.
Komaj so naslednje jutro vstali, je prišel ukaz: “Vzemite vso opremo in se postavite v vrsto.” Ko so bili vsi v vrsti, je sledil nov ukaz: “Turk, Matičič, Vojska, Seljak, Zalar in Omerza, stopite iz vrste.” Imenovani so stopili na stran, vse druge pa so odvedli na dvorišče Dijaškega doma in jih nagnali na kamione. Zagrozili so jim, da bodo vse postrelili, če bo le eden ušel. Odpeljali so jih v Ribnico.
Po prihodu v Ribnico je Drobničeva prišla v žensko sobo v sodnijskem zaporu. Tam jo je srečala Marija Meden s Kožljeka, ki je bila nekaj časa zaprta v isti sobi. 15. oktobra je Medenova odšla domov in kmalu potem na domobranskem poveljstvu v Borovnici dala izjavo o svojih doživljajih med štirinajstdnevno aretacijo. Drobničeva naj bi ji povedala, kako je bilo v zaporu v Kočevju, kako jih je prišel gledat tudi Kardelj in se posebno zanimal za učiteljico – izdajalko. Pripovedovala ji je tudi o zasliševanju v Kočevju, ki je trajalo najmanj dve uri. Zasliševalec se je zanimal, kakšni so bili njeni starši, v kakšnih strankah in društvih je bila, koga je kdaj volila. (Vesti, 20. oktobra 1943, str. 3.)
Voditeljica ženske sobe v ribniškem zaporu je bila Mimi Petelinova, upraviteljica dekliške šole v Ribnici. V knjigi Revolucija pod Krimom opisuje nekdanji Ižanski župnik Janez Klemenčič svoje srečanje z učiteljico Petelinovo v ribniškem zaporu in dodaja: “Sosedna soba je namreč zasedena od kaznjenk. Število znaša približno toliko kot naše. Vodi jih gospodična Petelinova. Po znakih sodeč imajo določen dnevni red. Točno ob tretji uri se zasliši petje. Pojejo rožni venec, litanije, nato pa razne Marijine pesmi.” (Revolucija pod Krimom, str. 179.)
[Stran 021]
Lahko si mislimo, kako je bila Anica vesela, ko je v zaporu srečala svojo sošolko in prijateljico iz študijskih let. Žal gospa Petelinova že več let počiva v argentinski zemlji in je ne moremo več povprašati o Aničinih zadnjih dneh. Kakšen greh so ji očitali, da so jo med prvimi odpeljali na morišče. Verjamemo, da je ljubila življenje, zato se je tudi bala zanj. Gotovo je delala načrte, kaj vse bo povedala svojim Meniševcem, če se bo spet vrnila k njim. V urah tihega premišljevanja in molitve je morda še enkrat prehodila stezice okrog rojstnega doma na Blokah, na katere so se tiste dni ozirali tudi njeni domači v pričakovanju, da bo Anica nekega popoldneva prišla domov. Pri teh “sprehodih” pa je gotovo mislila na večni dom onkraj prostora in časa.
Kaplan Femc je v svojih spominih opisal dogodek, ki ga je v ribniškem zaporu doživel Aničin kolega Vinko Skubic, šolski upravitelj v Cerknici. V 16 m dolgi in 5 m široki sobi ribniške vojašnice so bili pomešani Begunjci, fantje z Grahovega, branilci Turjaka in še kdo. Podnevi so v spremstvu stražarja smeli iti na stranišče na konec hodnika, na katerem sta bili postavljeni dve strojnici. Stražar, ki je spremljal Skubica, je videl, da nima opravka z navadnim kmetom. Vprašal ga je: “Od kod si pa ti, tovariš?” “Iz Cerknice,” je na kratko odgovoril upravitelj. “V katerem bunkerju si pa bil?” je naprej poizvedoval stražar. “V nobenem,” je odrezal jetnik in stražar je zaključil razgovor s kratko ugotovitvijo: “A tako, torej si bil izdajalec!”
Če bi ta stražar govoril z Drobničevo, bi gotovo prišel do enake ugotovitve. Komaj verjamemo, da so mogli samozvani voditelji “osvobodilnega” gibanja tako hitro prepričati preproste ljudi. Še teže razumemo, da nekateri tega še danes ne vidijo. Le kdo, ki je poznal neutrudno delo Anice Drobničeve, bi mogel pomisliti, da je bila nezvesta svojemu narodu. V čem je begunjska prosveta bila škodljiva in nevarna osvobodilnemu boju? Ali so Begunjčani, ki so bili navdušeni za slovenstvo, zato bili izdajalci? Morda je Anica v tihih urah v zaporu tudi o tem premišljevala in ni ji ostalo drugega kot molitev.
2.1.7. Morišče in grobišče v Jelendolu
11. oktobra 1943 je bila v Kočevju pred “Izrednim vojaškim sodiščem” zaključena razprava proti obtožencem kočevskega procesa in izrečena sodba. Kot član izvršnega odbora Osvobodilne fronte je prošnje za pomilostitev na smrt obsojenih dobil v roke tudi Kocbek. Hotel je iti v Kočevje, da bi osebno govoril z obsojenci, toda Kidrič je zavrnil njegovo namero z besedami: “Pusti to. Je prenaporno zate.” (E. Kocbek, Listina, str. 373.)
Kje in kako je bila sojena Anica Drobničeva? Iz njenega pogovora z Marijo Meden vemo, da je bila zaslišana že v Kočevju in da so jo kmalu po prihodu v Ribnico spet popisovali. Ko je Medenova 15. oktobra odhajala domov, je Drobničeva gotovo zahrepenela po prostosti. Morda je iz srečanj z zasliševalci slutila, da lepe Notranjske in tihe rojstne vasi ne bo več videla. Ko so jo tisti večer poklicali, je bila mirna. Prosila je prijateljico Petelinovo: “Mimi, pokrižaj me. Vem, da odhajam v smrt.” Prijateljica jo je pokrižala in se tako poslovila od nje. Še tisto noč so Anico hkrati s triindvajsetimi moškimi ubili v jelendolskem gozdu.
3. oktobra 1944 so v Jelendolu, zahodno od ceste Dolenja vas-Grčarice, odkopali tri množične grobove, v katerih je bilo 119 žrtev, ki jih je eno leto prej zahtevala lažna svoboda. Že nekaj dni prej je iz Ljubljane v Ribnico prišla posebna komisija, da bi prisostvovala izkopu. Med člani komisije so bili: kanonik dr. Janez Kraljič, univerzitetni profesor dr. France Stele, dekan pravne fakultete dr. Munda, zdravnika dr. Janez Oražem in dr. Vladimir Juvan in še nekateri. Ob grobovih se je obenem s komisijo zbralo tudi precej svojcev pogrešanih iz raznih krajev, da bi pomagali pri identifikaciji trupel. Izkop sam je opravil oddelek domobrancev iz Ribnice, ki so že prej natanko raziskali situacijo grobišča. Iz prvega groba so dvignili 38 moških trupel, ki so ležala drugo čez drugo, vsa zvezana nad gležnji s telefonsko žico in po večini zvezana tudi na rokah. Iz drugega groba so izkopali 55 moških in dve ženski trupli. Nazadnje so v mali dolinici ob gozdnem kolovozu odkopali še tretji grob. V njem so našli 24 žrtev, ki so bile pomorjene 15. oktobra 1943. Ko so dvignili drugo truplo, je Anica Skobrne, rojena Debevec, v njem prepoznala svojega brata Jožeta Debevca iz Begunj. Tretja je bila učiteljica Anica Drobnič, edina ženska med 24 žrtvami. Prepoznala jo je njena sošolka in prijateljica Mimi Petelinova, ki je bila z njo skupaj v zaporu. Vsako truplo posebej so položili v krsto in sestavili zapisnik. Napisali so tudi splošen zapisnik o izkopu žrtev, ki so ga podpisali vsi člani komisije. Slovenec je zapisnik objavil v nedeljo, 8. oktobra 1944. Slovenski dom je o izkopu 119 mučencev in o njihovi poti na pokopališče v Hrovačo podrobno poročal v soboto, 7. oktobra.
Pogreb v Hrovači je bil 4. oktobra dopoldne. Vodil ga je kanonik dr. Kraljič. Od Anice Drob-[Stran 022]ničeve se je posebej poslovila šolska upraviteljica Petelinova; govorila je v imenu mladine ribniške doline in v imenu slovenskih učiteljev. Zahvalila se ji je za njen zgled nesebične ljubezni do mladine. V imenu šolske mladine se je poslovila še učenka Kozinova iz Goriče vasi. Begunjska mladina, za katero se je učiteljica Anica toliko žrtvovala, ni mogla priti na pogreb.
Kje se je končala pot drugih jetnikov, s katerimi je bila Drobničeva zaprta? Župnika Turka so hkrati s stiškim redovnikom Grebencem 24. oktobra 1943 umorili blizu Grčaric. Za grob se je kmalu zvedelo in avgusta 1944 so Turka pripeljali v Ljubljano in ga pokopali na Žalah. Nekaj Begunjčanov so našli v jelendolskih grobovih. Za grobove v Mozlju se ni zvedelo. Precej begunjskih mož in fantov so konec oktobra 1943 pobili na Mačkovcu. Njihove kosti so še vedno raztresene po temnih gozdovih nad strminami Iške in še vedno nekateri trdijo, da revolucije in državljanske vojne pri nas ni bilo.
2.1.8. Zapoznela pomlad
Menišija ni še prebolela hudih udarcev, ki so jo zadeli jeseni 1943, že se je zgrnilo nad njo novo gorje, mnogo hujše od prejšnjega. Kar 172 dragocenih življenj so “osvoboditelji” še po koncu vojne, “v svobodi” vzeli begunjski fari. V knjigi Staneta Okoliša Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem se vrsti ime za imenom, zraven pa kraj in vzrok smrti. Grozljivo veliko je število deklet, vrnjenih iz Vetrinja v Teharje in pomorjenih; iz dveh družin po dve, iz Oblakove družine v Selščku pa kar štiri sestre v starosti od osemnajst do šestindvajset let in še dva brata. Osemnajst deklet in žena iz fare je moralo leta 1945 prestati podobno in še težje trpljenje kot slabi dve leti prej Anica Drobničeva. Skoraj vsaka hiša je žalovala, toda zvonovi niso zvonili in Meniševke si niso nadele črnih rut. Molk je bil zaukazan in na zunaj je bilo videti, da je konec vojne vsem v veselje.
Šele po petinštiridesetih letih se je zavesa molka začela trgati. Prišel je dan, ko se je v nedeljskem popoldnevu ob Krimski jami zbrala velika množica. Pod smrekami ob jami je pretresljivo odmevala molitev psalma: “Iz globočine kličem k tebi, Gospod.” Ljudje ob jami so mislili na mrtve sorodnike in prijatelje v globočini in prosili za mir in spravo med živimi.
V tem času so se Meniševci glasno spomnili tudi svoje pokojne učiteljice Anice Drob-
[Stran 023]
ničeve. Na nedeljo sv. Cecilije, zavetnice cerkvenega petja, so pripravili slovesnost v farni cerkvi. Njena bivša učenka, sedaj že upokojena učiteljica, ji je spregovorila v spomin in zahvalo; o njeni skromnosti, o njenih velikih talentih, o njeni neumorni delavnosti in požrtvovalnosti. “Bila je sol modrosti, luč resnice in mesto na gori. Že osiveli njeni učenci se je danes spominjamo s hvaležnostjo in spoštovanjem.”
Kaj naj še rečemo ob koncu naše zgodbe? Da smo se spet ukvarjali s preteklostjo, ko nas čaka toliko nalog v sedanjosti in prihodnosti! Toda ali brez poznavanja preteklosti sploh moremo razumeti sedanjost? “Nepravilnosti” maja in junija 1945 se ne bi nikoli zgodile, če ne bi bilo “osvobodilnega” boja poleti 1942. Kdo more še trditi, da je bil umor Anice Drobničeve in drugih potreben zaradi zaščite osvobodilnega boja? Ali bo normalen človek še verjel, da je bilo njeno garanje v begunjski prosveti ob pripravljanju koncertov, akademij in ljudskih iger odpiranje vrat fašizmu? Kaj bi rekli zgodovinarji, če bi temeljito in pošteno preštudirali njeno delo v Begunjah od leta 1931 dalje? Morda bi pa le ugotovili, da je bilo pošteno in koristno in da je imel škof Slomšek prav, ko je poudarjal družbeno pomembnost in odgovornost učiteljev. Morda bi tudi potrdili, da so se v Begunjah leta 1942 uprli komunističnemu nasilju, ne pa osvobodilnemu boju.
2.2. Komunistični zločin na kresno noč 1942
Ančka Šimnovec:
2.2.1.
Stanovali smo v Dravljah v hiši Ivanke Bergant na Draveljski cesti. Zgoraj v mansardi: dve sobici. V eni smo spali, v drugi uredili kuhinjo. Vse je šlo za hišo v Strahinju pri Naklem. Lepa hiša. Lahko bi se preselili, pa je prišla ta vojna. Jože je bil sicer izučen mizar, vendar je delal kot agent pri Vzajemni zavarovalnici. Imel je veliko opravka z ljudmi in jih dobro poznal, zanj pa so tudi vsi vedeli. Zato je pomagal arondirati zemljišče za novo cerkev v Zgornji Šiški, ki naj bi stala v Lakotencah, da bi bila za Dravlje in Koseze. Urejal je, da so vaščani odstopali zanjo dele svojih parcel. Bil je preudaren in pravičen. Največ časa mu je vzel Marinov ata. Temu je bilo hudo zaradi kozolca, ki ga bi bilo treba podreti. Pa ga je le prepričal. Pridobil si je ugled. Odtod zamera in nevoščljivost, tudi zaradi nove hiše. Načrte za novo cerkev je imel doma. Partizani so jih pobrali, ko so ponj prišli.
Mislim, da je bil vzet 24. junija. Za dan, preden so ga vzeli, imam nekje zapisano 23. junij. Malo sem pozabila, ko pa je bilo toliko reči. Zdi se mi, da je bilo ravno na kresno noč. Tudi tisto, ko so jih po vojni v kamionih vozili proti Glincam, je bilo maja, pa nisem zapisala.
To vem, da mu je tisti dan k mojim staršem na Vodnikovo cesto nekdo pripeljal en tak drobiž, okleščke, da ni bilo niti za butare. Zmetala sta jih pod oreh na desno od ute. Ker je bilo že blizu policijske ure, že proti osmi, smo šli domov, tja, kjer smo stanovali. Jožka sva morala nositi. Anice takrat še ni bilo. Bila sem v petem mesecu nosečnosti. Bil je še dan, saj je bilo junija meseca. Že od daleč sva videla in se čudila, kaj je okrog naše hiše toliko ljudi, saj jih po navadi ni bilo. Nekaj sem jih na videz poznala, tiste iz Lončarjeve bajte. Še nikdar niso bili pri nas. Zdaj pa so stali v vrtu. Ena, Laknerjeva, ki je bila tudi od tam, [Stran 024]
nam je rekla: “Joj, kako lep večer je danes!” Mi gremo brez besed gor v stanovanje, Jožetu rečem: “Ti še nikdar niso bili tukaj.” Jože odvrne: “Kaj pa veš!” in smo šli spat.
Ponoči okrog pol druge ure slišim, da gre nekdo dol, da jim odpre. Tudi gospodarica Ivanka je slišala, da jim nekdo odklepa. Verjetno je bila Manca Ravnikar, naša soseda v mansardi. Ne potrkajo pri nas, ampak gredo k njej. Dejala sem: “Hvala Bogu, k Manci gredo.” Jožka sem še dojila, zato nisem trdno spala. Moža nisem zbudila. Tam so bili po mojem okrog eno uro. Kar naenkrat močno potrkajo pri nas. Pokličem Jožeta: “Vstani, pojdi odpret! Pri nas butajo.” Ta skoči in odklene vrata. Bili so trije. Zunaj jih je bilo še veliko, toliko jih je Ivanka videla. Jožetu rečejo: “Napravi se, greš z nami!”. Dva sta ga priganjala, tretji pa pride k meni, ki sem ležala z otrokom. Nastavi mi revolver na prsi. Vprašam ga: “Kdo pa ste? Od kod pa ste?” Odgovori mi: “Mi smo zavedni Slovenci in se borimo za svobodo! Smo pa iz Stranske vasi.” Jože je med tistim vprašal, katero srajco naj obleče. Svetujem mu črtasto. Potem nadaljuje: “Ali naj vzamem kaj za jesti?”. Jočem. Pa so rekli: “Brž, gremo!” Bilo je že blizu pete ure zjutraj, ko so odšli. Pride Manca: “Z jokom mu ne boš mogla pomagati.” Odvrnila sem ji, da bom počakala, ker bo kmalu dan in grem domov k staršem. Šla sem okrog pol sedme zjutraj. Sonce je sijalo. Pred našo potko proti domu sem srečala kateheta Kambiča. Vprašal me je, zakaj jokam. Povedala sem mu. Rekel je: “Zdaj sem pa jaz na vrsti.” Doma je bila samo mama. Oče je bil že na njivi, kjer je nakladal ječmen in ga spravljal v kozolec. Imel je Sojerjevega konja. Ko ga je peljal nazaj in hotel povedati Sojerjevim puncam, kaj se je zgodilo, so že vedeli.
Pozimi neko noč zaslišim strel. Uganila sem, da so beli tukaj. Bilo je na Miklavža. Vsa vesela sem bila. Postojanko so si uredili pri Kraščku.
Ne vem, kdaj je bilo, ko so v temi spet prišli partizani in se začeli zbirati okrog naše domače hiše, vendar že po tistem, ko sta se vrnila iz Renicija brata Tone in Ivan. Pomeni, da ob koncu leta 1942 ali na začetku 1943. Še najbolj se mi zdi, da je bilo malo pred božičem. V internacijo so ju bili odpeljali, ker sta pela pri Martincu. Takrat je bila Anica že rojena. Rodila se je na vernih duš dan. Porod je bil hud. Babica Elizabeta Božič mi je dajala [Stran 025]zdravila proti bolečinam. Spomnim se, da je bil kokain, čudno zdravilo, vendar sem si ga zapisala, pa vseeno ni šlo. Odpeljali so me v bolnico, tam pa so bili hudi, češ da babica ni ravnala prav, da bo škodilo otroku. Ko sem rodila, res ni bilo od nje nobenega glasu. Slišala sem, kako govorijo: “Ali je res živa?” Toneta in Ivana so kmalu obiskali neki fantje in jima prinesli dve puški. Oni pa so tisto noč spodaj kar čakali. Nisem spala, ker sem bila z otrokoma. Na tleh sem čepela. Samo gledala sem. Potihem sem šla v kuhinjo, kjer sta
sedela ona dva, suha in drobna. Kar naenkrat je Ivan vstal, šel pred vrata in ustrelil v zrak. Kar zbežali so proti pokopališču in se izgubili v temi.
Potem so prišli razni Dolenjci in našima povedali, kako so pobijali pri njih. Naj se počasi javita pri belih. Tone se je šel čez kak teden javit h Kraščku, vendar ga niso sprejeli in je ostal doma. Kasneje pa je šel k domobrancem, ker doma ni bil več varen. Ivan je bolj okoli hodil. Mama so jokali. Ko sem prišla domov, sem spala tako, da sem imela vsakega otroka na eni strani. Več se ne spomnim.
Brat Francelj, ki je bil v partizanih, je dvakrat prišel gor. Samo vprašal je, če sem sama, in odšel. Oče je spal v sobi zraven štale.
V internaciji je bil tudi Franci Jenko iz Dravelj. Pobožen fant. Prej je bil pri partizanih. K njim je šel, ker so bili tam tudi njegovi bratranci. Poleti 1943 me pokliče Mrvetov Stane, naj pridem s kolesom tja. Ženo je ven spodil. Pokazal mi je neko pismo iz Italije. Da mu je pisal Jenkov Franci. Berem, berem, jokam. “Za Šimnovca lahko samo kak očenaš zmolite! Jaz sem ušel. Tekel sem po tisti cesti, kjer Bartol stanuje … ”
Stane je rekel, saj bo Franci domov prišel, pa boš izvedela vse. In res se je vrnil. Brat Ivan ga je poklical, da bi pokazal, kjer je pokopan Jože. Bilo je leta 1943, ne vem katerega meseca, enkrat poleti, saj je bilo toplo. Prišel je pred našo hruško med deseto mašo. Jaz sem bila že pri sedmi. Rekel je: “Veš, Ančka, po pravici bom vse povedal. Jaz sem bil gori nad Dobrovo s svojima bratrancema. Kar vidim, da Jožeta ženejo, čeprav je bila noč. Dobro sva se poznala, oba sva v cerkev hodila. Pa kar naenkrat to. Kaj, ali bodo take pobijali, se vprašam. Jože je rekel: `Pustite me, da se rodi otrok’ So rekli: `Jamo koplji!’ Potem je počilo. Potuhnil sem se. Ušel bom. Nisem dolgo čakal.”
Franci se je z Jožetom poznal že od prej, saj sta skupaj telovadila in delala pri Orlih. Še isto noč je ob 4. uri zjutraj prišel do Dravelj, kjer je stanoval ekspozit g. Mirko Bartol. Potrkal je na okno in rekel za Šimnovca, za našega: “Samo kak očenaš še zmolite!” in se šel naprej v šolo prijavit Italijanom. Prosil je, naj ga takoj pošljejo v Italijo. On je tudi pokazal, kje je Jožetov grob. Blizu Dobrove pri Brezjah, visoko v stranski dolini. Šele ko sem v Zavezi brala o Novakovih z Brezovice, sem izvedela za Ključ. V letu 1943 smo ga odkopali. V partizanih je bil ves Krakov, razen Bezlovih. Zato so bili edini, ki so prišli k nam kropit. Jože sedaj počiva na draveljskem pokopališču. Franci je bil nekaj časa pri domobrancih. Leta 1945 ni bežal na Koroško, ostal je v Ljubljani. Ko se je šel javit, je bil baje nekaj časa zaprt. Domačim so javili, da je v zaporu naredil samomor.
Bilo je ob koncu maja 1945. Hodila sem pobirat vsakoletno zavarovalnino. Šla sem tudi v Dolnice h Gnezdovi Ani. Ne vem, kako se je pisala kot poročena. Velika enonadstropna hiša. Poznali sva se še iz Št. Vida, ko smo skupaj igrali. Zelo je bila prijazna in vedela je, kako je z mano. Ni vedela, kaj bi mi postregla. Vprašala je, ali bi jedla satje? Mož je bil čebelar. “Bi”, sem rekla. Bilo je popoldne. Vesela sem bila, saj sem ga imela rada. Prej cel dan nič, potem pa ta sladkoba. Grem domov, pa mi nekaj v želodcu ne da, še huje, pa še huje. Kaj bo z mano? Otroka majhna, tri in pet let. Spali smo gor v podstrešni sobi. Dam ju spat. Piti sem hotela čaj, pa nisem mogla požirati. Premišljujem, kako bi do zdravnika prišla, kam naj grem, pa se spomnim, da so v dvorani vojaki in Nino Tomažič tam, njihov glavni. Poznala sem ga, ker mi je večkrat vojake v cerkev pripeljal. Mi smo imeli peto pruko, bolj zadaj, in so zraven mene stali, kadar so prišli. Nino je rekel: “Zdravnik sem ne more priti. Ti greš lahko v bolnico, ampak je že deset proč.” “Bom šla, daj mi listek!” Deset proč grem peš v bolnico. Lepa, svetla noč je bila. Pridem tja. Zdravnica: “Kar tukaj počakajte, ne noter, da [Stran 026]kaj ne nalezete.” Počakam v veži. Ona gleda, pa pravi, da ni tako nevarno: “Lahko do zjutraj tu počakate ali pa če greste domov.” Jaz: “Otroka sta sama, samo luč gori. Raje bom šla nazaj.” Dolgo pot, več kot eno uro, grem sama, saj znam. Po Celovški sem šla, vse mirno. Ko sem prišla od remize proti Št. Vidu, zaslišim avto. Skočim bolj v travo, saj je bila velika. Še en avto. Še kar naprej. Spet počepnem. Bila je 2. ura. Joj, vpitje, jokanje, svetla noč. Avto za avtom. Jokali so, vpili, videla sem vse zvezane. To jih je bilo na vsakem več kot 20, 30. Grem po Sojerjevi poti in tam kar čez. Dan se je že skoraj delal. Otroka sta še spala, mama tudi.
Moralo je biti junija 1945. K Brezarju sem šla po denar za požarno zavarovalnino. Šla sem s kolesom, Anča spredaj, Jožko zadaj. Šli smo malo v hrib, ker je hiša bolj gori. Pridemo tja. Oče okrog 80 let, prijazen: “Kar naprej v hišo! Tukaj se usedite, tu je vedno vaš mož sedel k peči.” Otroka zraven. Kar mi začne pripovedovati: “Ne smemo ven. Zjutraj so prišli že ob šesti uri. So rekli: `Nikamor ne smete.’
Pripeljali so neke fante, da bodo tukaj počakali. Več fantov pa so vzeli s seboj. Mi pa ne smemo nikamor.” “Kaj bo, kaj bo?” jaz prestrašena in sem šla z otrokoma raje takoj domov. Čez par dni izvem, da so bili to nemški vojaki, tisti, ki še niso šli domov. “Smo morali iti in iz brezna ven metati”, tako so povedali ti fantje. Ata je dejal, da so jih iz Št. Vida pripeljali. Več ne vem.
Enkrat otroka peljem po Celovški s kolesom. Anica spredaj, Jože zadaj. Nas so dohitele hčerke od ene, ki je takrat pred našo hišo na straži stala. Skočile so s koles pred mene in vpile: “Le čakaj, kurba!” Otroka sta jokala. Počasi sta se naveličali, ker me nista mogli … Za kolo sta me zagrabili in žugali: “Le čakaj, boš že še videla, kar treba, ko prideš domov.” Ko sem prišla, sem dobila pismo, da se moram takoj izseliti in pustiti prazno stanovanje. Šla sem k našim domov. Mama so jokali. Dali so mi skromno sobo, kjer sem z otrokoma spala in imela vsakega otroka na eni strani. Več reči se ne spomnim.
Sojerjevega Francita so pri partizanih določili, da nam mora vso opravo pobrati. Franci je prišel. Oprava je bila k sreči v Strahinju pri Naklem v najini hiši. Franci pa dober, je rekel samo tole: “Ta veliko omaro bom odnesel in par stolov. Saj ne bodo vedeli.” Samo tisto je vzel. Saj potem je vrnil. Vzeli so mi doma vse, še uro. Ampak tam so pobrali že Italijani.
Prvič sem bila zaslišana od Vižmarjev do Save. Bilo je poleti, večer, že tema in vroče.
[Stran 027]
Nekdo je prišel s kolesom. Oče in otroka sta bila zunaj. Rekel je, da moram biti do 10. ure v Vižmarjah, to je tam, kjer so zdaj hiše. Tam je bila gmajna, še naprej greš proti Klečam. Oče je rekel: “Zdaj moraš iti, saj bom jaz otroke pazil.” Res sem šla peš, sama nisem vedela, kod moram iti. Šla sem spodaj klanca na desno, ko pridem v gmajno. Tam je čakal Malnarjev Ivan s puško na rami. Poznala sem ga. Takoj me zagrabi in reče: “Veš, stranišče boš pucala.” “Zakaj?” “Zato, ker govoriš z Dermastjevo in Komanovo!” Jaz pa: “Pa ne bom več.” “Če ne boš več, pa ne boš stranišča pucala. Zaenkrat pojdi! Ampak gorje.”
Potem sem morala iti v Vižmarje, so rekli od Žibertove Tončke hiša. Velika, visoka. Tam ni bilo nobenega doma. Bilo je poleti po kosilu. Enkrat sem morala iti na zaslišanje k Žibertovi Tinci podnevi bolj proti večeru. Takrat me je Žagarjeva Mici lepo pozdravila. Nisem se ji upala povedati, da moram iti. Tam mi je zopet rekla, da bom stranišče pucala in da ne smem več okrog hoditi.
Večkrat me je klical Bezlov Ivan ali pa listek poslal. Prvič sem šla tja z vozičkom. Bil je tak mali zapravljivček, ki mi ga je Kašurjev Albin zastonj naredil. Dala sem otroka gor in šla k Bezlovemu. Rekel mi je: “Od danes naprej ne smeš niti enkrat kam iti.” Ker jaz sem za zavarovalnino pobirala. “Dal ti bom par kil krompirja, da boš imela kaj jesti, ampak nikamor!”
Klicana sem bila tudi k Matohu. Bilo je okrog 12. ure. Ko sem noter prišla, mi je takoj rekel, da se bova pogovorila o desetih božjih zapovedih. Sem rekla: “Fajn!” Je rekel: “Veš, tudi mi jih izpolnjujemo.” Potem pa je še rekel: “Ko pelješ otroka domov na stanovanje in greš mimo sosed Rozalke in Kati, se te bojita, ko pozdraviš.” Zakaj so se me bale, ne vem, saj se me še danes ne, ko so drugačni časi! Vem zakaj, zato ker sem bila drugače vzgojena. “Nisem vedela”, sem rekla. Kmalu sem šla.
Potem sem bila bolj doma pri mami, tudi spala sem pri njej. Mulčeva mi je vedno kaj prinesla. Kosova, Guzelova gospa, me je prosila, naj pridem k njej nazaj v službo. Mama so ležali bolni, le kako naprej? Vsem so pokojnino vzeli. Nič denarja, niti za sol ne. Jože je hodil ministrirat. Dobil je 2 din. Oče ga je na cesti čakal, da mu je dal tisti denar. Govorila sem z mamo: “Kaj hočemo?” “Ata mi bo dal samo malo kofeta. Pa kar pojdi!” Vprašala sem, kje je kak Did? Pa mi nekdo reče, da je v Tivoliju. Ne vem, katera hiša je bila, pri cesti v kleti. Zelo luštni so bili. S kolesom sem jo vozila, samo Ančko. Jožko je okrog letal. To mi je povedala tista gospa, ki je zraven Mance. Kosovo podjetje, kjer sem prej delala, so podržavili in smo postali “Angora”! Sem so prišli drugi. Največ sem bila navajena jaz, to mi je bilo prav. Vse mi je ratalo, kar sem si izmislila. Mojstrica me je vedno klicala: “Ta bela”. Punce so se potegnile za mene. Vse so bile ob fante, vse so pobili. Miličniki so prišli ponje in so morale iti.
Na Karlovško so me tudi klicali. Nič niso dokazali. Rekli so: “Še podporo vam bomo dali, radi lepšega.” Bila sem pod streho, nobenega denarja, podpore nič, punce dobre, dobre! Bila sem ob stanovanje, ob hišo.
Ivan in Tone sta kot domobranca bežala na Koroško in ostala živa. Naselila sta se v Argentini. Naš Francelj se je vrnil od partizanov, pa ni imel človeške besede zame.
2.2.2. Pripis:
Ančka Šimnovec je umrla letos 30. oktobra, stara 86 let. Začela je kot šivilja in pletilja. Preden se je poročila, je delala pri Kosovi v centru mesta. Pri njej se je zaposlila tudi po vojni. Ko je bila delavnica podržavljena in se je iz nje osnovala Angora, je bila od vsega začetka zraven. Opravljala je delo modne kreatorke. Tudi po njeni zaslugi je bilo podjetje takrat uspešno, saj se je povzpelo na sam vrh v državi. Na vseh razstavah je dobivalo prve nagrade.
Gospa Ančka je začela pisati spomine na pobude dipl. ing. Ljudmile Koman, ko je bila stara že 83 let. Izročila ji jih je leto pred smrtjo. Pisala je na liste različnih velikosti, brez zaporednih številk, včasih dvakrat isto, vse skupaj na prvi pogled neugledno in zmedeno. Potem pa tak zaklad! Njeno pisanje naj bo nam vsem za zgled, kako je treba pisati. Nič ni narobe, če so stavki raztrgani, pisava okorna in slabo čitljiva, pomembno je, da je napisana resnica in da je jezik naraven. Iz njenih zapiskov smo izvedeli, kako daleč je segala morilska roka partizanov Dolomitskega odreda, vgnezdenih na Ključu. Izvedeli smo še nekaj, kar so nam pravili že drugi in nam ni šlo v račun, da namreč z ujetniki, ki so jih imeli maja zaprte v Škofovih zavodih, niso šli do Brezarjevega brezna naravnost pod hribom, po cesti, ki se sedaj imenuje po Andreju Bitencu. Izgleda, da so hoteli zabrisati sled. Zato so tovornjaki peljali naprej proti Ljubljani kar po Celovški in zavili proti Podutiku oziroma Glincam šele pri remizi.
Ančkino vdovstvo je trajalo dlje kot pol stoletja. Vzorno je skrbela za svoja otroka. Ko [Stran 028]sta onemogla njena starša, je vztrajno in z svetniškim ognjem skrbela zanju in ju negovala, da sta umrla takorekoč na njenih rokah. Po štiriinpetdesetih letih se je gospa Ančka po vseh svetih pridružila svojemu možu na draveljskem pokopališču. Nedaleč je pokopan pisatelj Ivan Pregelj. V mozaiku, ki ga je zasnoval njegov sin Marij, je vtkan stavek, ki je kot naročen zanjo:
BOG JE VIDEL IN SPREJEL!
2.3. Dobrepoljsko leto 1942
France Nučič
2.3.1. Domoznanski oris dobrepoljske doline
Dobrepolje je krajevno ime za kraško dolino v zahodnem delu Dolenjske. Leži na karbonatni podlagi (dolomitu in apnencu) v smeri severozahod-jugovzhod in je skupaj s struško dolino dolgo približno 20 km in v svojem osrednjem in najširšem delu široko največ 4 km. V bližini naselja Raščica, Trubarjevega rojstnega kraja, pri “Ščitniku” leži na nadmorski višini 500 m na jugovzhodu v vasi Podtabor, v struškem delu doline, na nadmorski višini 415 m, tam je na Kraljevi domačiji najnižja točka s kraškimi požiralniki. Dolino obdajajo hribi: na zahodu Videmsko- Podpeško hribovje z najvišjim vrhom Kamen vrh (783 m), katero preide naprej proti jugovzhodu prek Grmade (887 m), Tisovca (928 m) in Sten sv. Ane (963) nad Podtaborom kot hribovje Male gore v ribniško dolino na drugi strani. Na severu je dolina obrobljena s hribovjem Starega gradu, na vzhodu s steljnicami, lazi in Planskim vrhom (777 m), na jugovzhodu pa preide v suhokrajinsko in roško hribovje. S severozahoda priteka v dolino potok Rašca, ki v vasi Ponikve v bližini Delovega varstvenega zavoda pri Stoparju ponikne pod zemljo. Na obrobju doline so številne kraške jame. Najbolj znana je Podpeška jama, ki jo je opisal že J. V. Valvasor v “Slavi vojvodine Kranjske”. Ob večjem in dalj časa trajajočem deževju privrejo na dan podzemeljske kraške vode, zlasti podpeška, Puhovka v Podgori in kompoljska iz istoimenske jame. Tudi Rašca priteče iz Ponikev navzdol v dolino, tako da so občasno pod vodo deli vasi Podpeč, Podgora in Kompolje ter najnižji deli struške doline. Na zahodni strani doline, pred hribovjem, v isti smeri poteka geološka prelomnica med mlajšimi apnenčastimi ter starejšimi karbonatnimi kameninami, ki približno vsakih 30 do 50 let povzroča potresne sunke do šeste stopnje po Mercalliju. Zadnji taki potresi so bili v letu 1990, trajali so nekaj mesecev in povzročili tudi škodo.
V dobrepoljski dolini so očitno zaradi varovanja obdelovalne zemlje in tudi zaradi varnosti vaščanov v zgodovini razmeščene vasi in zaselki na obrobju, razen glavnega naselja Videm kot centra doline s farno cerkvijo sv. Križa, župniščem in pokopališčem. Na Vidmu so popolna osnovna šola, kmetijska zadruga, pošta, banka, zdravstvena postaja ter trgovski in gostinski lokali. Skozi Videm kot center doline pelje glavna cesta naprej v Kompolje ter se čez brezjanske ovinke prevesi v struško dolino. Ostala naselja od severa proti jugu so Ponikve, Vodice, Predstruge, Cesta, Zdenska vas, Mala Ilova Gora, Hočevje, Mala vas, Podgorica, Zagorica, Bruhanja vas, Podpeč, Podgora, Kompolje in Brezje (sedaj del vasi Kompolje). Do leta 1962 je bilo Dobrepolje samostojna občina, ustanovljena že v času cesarja Jožefa II., nato pa je dolina postala sestavni del občine Grosuplje. Prvi zapiski o dobrepoljski fari segajo v 13. stoletje, kar pomeni, da je bila kot prafara še starejša.
Občina Dobrepolje je bila ponovno ustanovljena z zakonom o ustanovitvi občin ter dolo-[Stran 029]
čitvi njihovih območij 3. 10. 1994 pod tekočo številko 19 (Ul. l. RS št. 60/94) in obsega poleg Dobrepolja še Struge, Polom, Seč, Vrbovec in Kukovo. Ima župana in dvanajstčlanski občinski svet, izvoljen na demokratičnih volitvah 4. 12. 1994. Nova občina bo, za razliko od povojnih Kardeljevih komun, resnična lokalna samoupravna skupnost. Prebivalcev šteje v skupaj 28 naseljih približno 3600. Sedež občine je na Vidmu.
2.3.2. Gibanje prebivalstva v občini dobrepolje
Iz tabele o gibanju prebivalstva je razvidno število prebivalcev sedanje občine Dobrepolje v posameznih obdobjih od leta 1830 dalje, manjka pa načrtovani in zaradi vojne aprila 1941 neopravljeni popis. Ta bi pokazal pravo sliko števila prebivalstva v župniji Dobrepolje, brez Strug in štirih kočevarskih naselij, po stanju 1941 in 1948, ob prvem povojnem popisu. Na dan napada na Jugoslavijo 6. 4. 1941 je živelo v župniji Dobrepolje nekaj nad 3600 prebivalcev, kar je okoli 400 več kot leta 1948. Analiza tega števila pokaže, da je na strani protirevolucije umrlo nasilne smrti 286 ljudi, in sicer 284 fantov in mož ter dve ženski. Vsi so vklesani na spominskih ploščah pred farno cerkvijo. Na drugi strani pa je Zveza borcev NOV na svojih spominskih ploščah evidentirala 107 Dobrepoljcev in Do brepoljk (padli borci, talci in žrtve taborišč). Precej ljudi je leta 1945 in tudi pozneje zbežalo pred komunizmom v tujino ter živijo kot politični emigranti v Kanadi, Argentini in drugod. Večina nasilno umrlih je bila v najboljših letih za delo in ustvaritev družin. Izpada prebivalstva zaradi nerojenih otrok ni mogoče točno ugotoviti. Dejstvo je, da so za možitev zrela dekleta ostala večinoma sama in brez otrok.
Glavna gospodarska dejavnost je bilo kmetijstvo z obdelovanjem zemlje in živinorejo. Pomemben vir dohodka je bilo tudi gozdarstvo in lesarstvo, ker je v bližini veliko gozdov mešanega sestoja. Skozi severni del doline je speljana železniška proga Ljubljana-Kočevje. Ljudje so hodili s trebuhom za kruhom v nemške, holandske, belgijske in francoske rudnike, nekateri pa tudi v ZDA in Kanado. Dekleta so iskala delo v Ljubljani in Zagrebu kot služkinje, sobarice, čistilke in delavke v ljubljanski tobačni tovarni. Fantje so pri lesnih trgovcih podirali les v gozdovih in ga predelovali v metrska polena, na železniški postaji v Predstrugah pa so izdelovali železniške pragove iz hrastov. Ceste so bile makadamske ter so vsako pomlad potrebovale na stotine kubikov stolčenega kamenja ali “šute”, pri katerem so zaslužili tako ljudje, ki so ga tolkli, kot tudi furmani, ki so ga v posebnih polkubičnih lesenih “trugah” vozili na ceste, zlasti banovinske. Dosti je bilo “tabrho-[Stran 030]vanja” pri večjih kmetih, kjer so si revnejše ženske kot okopavalke, plevice in žanjice prislužile ozimnico, fantje pa kot kosci in mlatiči kakšen dinar za gostilno v nedeljo in za tobak. V zimskem času so izdelovali zobotrebce in leseno kmečko orodje. Z vlakom so gospodinje s cekarji hodile v Ljubljano in prodajale domače pridelke, poleg jajc še surovo maslo v štručkah po 0,25 kg, fižol, suhe klobase, v sezoni gob pa lisičke in jurčke. Trgovci so odkupovali maline, gobe, zdravilna zelišča in v senci posušeno listje malinovja ter robidovja za čaj. Furmani so celo iz Strug vozili metrska drva v Ljubljano naprodaj. Nekaj mož in fantov je imelo zaposlitev pri apnenici v Predstrugah, nekaj pa v Drobničevi lesni industriji v Stolarni ter pri železnici. Delovala je tudi tovarna otroških lesenih igrač, dekleta pa so izdelovale punčke.
Prosvetno-kulturno in športno življenje je bilo dokaj razgibano v društvih, kot so bila Prosvetno društvo, Orel in Sokol. Šlo je tudi za prvo politično delitev na liberalce kot leve in pristaše SLS (Slovenska ljudska stranka) kot desne. Ta delitev se je leta 1941 prenesla v vojno in revolucijo ter očitno še danes ni presežena. V prosvetnem društvu, ki ga je ustanovil učitelj, zadružnik, gospodarstvenik in pisatelj Franc Jaklič na prelomu stoletja, so delovali igralci amaterji, godbeniki pod vodstvom kapelnika Janka Tislja, ki je skupaj s še drugimi Dobrepoljci ustanovil pred 60. leti godbo na pihala, in knjižnica. Igralska skupina je celo naštudirala in uprizorila Škofjeloški pasijon. Ohranjenega je tudi nekaj filmskega materiala Metoda Badjure iz predvojnega časa, zlasti posnetek množice ob posvetitvi kapele v zavodu v Ponikvah, ki zaradi nacionalizacije po vojni še danes ne služi svojemu namenu. Treba je omeniti, da je ena prvih žrtev komunizma v letu 1942 Franc Babič vozil s svojim tovornjakom ljudi na to posvetitev. Velik organizator in animator življenja v Dobrepolju je bil župnik Anton Mrkun, doma z Iga. Organiziral je izgradnjo prve faze Jakličevega doma, nadaljevanje pa je preprečila vojna.
2.3.3. Socialno-politične razmere v Dobrepolju pred vojno
Politično življenje je obvladovala Slovenska ljudska stranka pod vodstvom dr. Antona Korošca. Ludvik Hren, domobranski poročnik, sedaj emigrant v Argentini, v svojih zapiskih pove, da je bil leta 1925 velik katoliški shod orlov pri sv. Antonu na Zdenski rebri, kjer je župnik in dekan Skubic govoril o rastočem brezverstvu med mladino. Dejal je, da mladenič, ki ljubi svojo zemljo, starše in domovino, ne more biti brezverec. Takrat se je močno poznal vpliv nekdanjih ruskih vojnih ujetnikov, ki so doživeli rusko revolucijo leta
[Stran 031]1917. Eden od njih, Jožman s Ceste, je dejal župniku Mrkunu: “Bodite previdni, tudi k nam bo prišel komunizem in ne bo vam prijetno.” Župnik se mu je le prizanesljivo nasmehnil. Naslednja velika dogodka sta bila telovadni nastop orlov in kongres Kristusa Kralja v Ljubljani z udeležbo poljskega kardinala Hlonda. Takrat so postavili velike lesene križe na dominantne točke doline. Ustanavljale in utrjevale so se številne organizacije: Katoliška akcija, Marijina družba, fantovski odseki. Organizirali so jih kaplani namesto prepovedanega Orla. Stopnjevala se je diferenciacija med desnim in levim taborom, zlasti po nastopu gospodarske krize v letih 1930-1935. Zaradi zadolženosti so kmetije prihajale na boben (v prisilno prodajo) vse do uveljavitve zakona o moratoriju kmečkih dolgov. Ideološki spopad med prepovedanim Orlom in dovoljenim državnim Sokolom se je nadaljeval posebno v prosveti in športu. Prosvetno društvo je pripravilo predstavo pasijona z nad 100 igralci, sokoli pa Finžgarjevo Verigo. Grozodejstva iz španske državljanske vojne, zlasti pobijanje duhovnikov in rušenje cerkva, so hudo vznemirila ljudi. Politična nasprotja v revščini, ko so reveži jedli le močnik in krompir, so se iz dneva v dan zaostrovala in tla so postajala plodna za komunistične ideje. Na srečo je bilo nekaj kaplanov, ki so pomirjevalno vplivali na ljudi, zlasti Orehek, Presetnik in Rafko Fabiani. Vplivali so tako, da komunistični in protikomunistični obračun ni bil tako krvav kakor drugod. Pri tem imamo pred očmi razmere med vojno, ne pa povojnega pokola domobrancev, zaukazanega od Josipa Broza, Matije Mačka in drugih vodilnih komunistov. Na parlamentarnih volitvah decembra 1938 je SLS pod dr. Korošcem dobila vse slovenske mandate v Narodni skupščini Jugoslavije, Maček pa je zmagal na Hrvaškem. Politični dogodki v Ljubljani so odsevali tudi v Dobrepolju. Boj med levimi (skriti komunisti in njihovi sopotniki – liberalci, sokoli, krščanski socialisti) in desnimi, ki so jih levi zmerjali s klerikalci, je že dobival obliko fizičnih spopadov, pri čemer so bili zmeraj komunisti tisti, ki so izzivali in prvi uporabili pesti. Levi so prepevali: “Lepa naša domovina, nima kruha, nima vina” in podobne popevke. Večina teh ljudi si ni hotela služiti kruha v potu svojega obraza kot vsi ostali Dobrepoljci, svoje grunte je pa zakvartala ali zapila. Ljudje so jih imenovali lahkokrušniki, pri čemer je treba častno izvzeti njihove žene, matere in hčere, ki so se morale še toliko bolj truditi za preživetje družine. V času vojne nevarnosti so žandarji zaostrili nadzor nad ljudmi in so več takih pevcev ter kritikov režima aretirali in odvedli na sodišče v Novo mesto, kjer so bili po zakonu o zaščiti države obsojeni; eden celo na sedem let težke ječe, ob razpadu Jugoslavije pa so bili izpuščeni.
Po odhodu kaplana Franca Nahtigala, po srcu čutečega človeka za reveže in revne študente, je prišel za kaplana Ivan Lavrih. Novi kaplan se ni veliko posvečal Katoliški akciji, temveč drugim katoliškim organizacijam.
2.3.4. Vojni leti 1941 in 1942 v Dobrepolju
Italijanski okupatorji so sredi aprila 1941 zasedli tudi dobrepoljsko dolino in pometali z drevja in hiš hitlerjanske zastave, v kolikor jih niso sneli tisti, ki so jih obesili. Ti so želeli, da pride v Dobrepolje nemška oblast, ki je takrat še paktirala s Stalinom. To so bili po nazorih liberalci in kasnejši komunisti ter njihovi sopotniki. Dobrepoljski kmet s kopico otrok se v te politične igre ni spuščal. Prepustil je času čas, delal in molil ter na poziv župnika Mrkuna sprejel gorenjske in štajerske begunce pod streho in v oskrbo. Prišlo je 14 bogoslovcev, ki se zaradi nacistov niso mogli vrniti na svoje domove, med civilnimi begunci pa je bilo največ komunistov ter njihovih sopotnikov. Izpostavila sta se zlasti zdravnik dr. Pokorn in frizer Albert Puncer, imenovan tudi “Brico”. Begunci – emisarji Partije – so se morali najprej povezati med seboj, potem pa še s somišljeniki domačini, da so ustvarili hrbtenico komunističnega delovanja v OF, pred okupatorji pa so se skrili v človekoljubno organizacijo Rdečega križa. Ustanovili so strogo tajno partijsko celico, ki jo je vodil Albert Puncer, povezan s “špancem” Jožetom Nosetom. Že v jeseni 1941, še bolj pa spomladi 1942, so ga ljudje skoraj vsak dan videvali na kolesu. “Španec” je v zimi 1941/1942 skupaj z dr. Marjanom Dermastjo ustanavljal Zapadnodolenjski odred, v katerega sta povezala vse posamezne partizanske čete zahodno od dolenjske železnice, vključno s Trebnjem. Begunec Ernest Hojnik s Štajerske se je od partije “osvobodil”, vendar le za krajši čas. Še pred partizansko zasedbo doline so ga komunisti ustrelili v Zdenski vasi, kjer je živel. Že ta prvi politični umor v dolini je vrgel senco na osvobodilno gibanje.
2.3.5. Dobrepoljska “partizanska republika”
Konec aprila in v začetku maja 1942 so prikorakali v dolino prvi partizanski oddelki, na-[Stran 032]jprej na Jauhe, potem pa v Log pri Kompoljah. To je bil I. bataljon Zapadnodolenjskega odreda s tremi četami, vsaka četa pa s tremi vodi, skupaj okoli 120 partizanov s triglavkami z rdečimi peterokrakimi zvezdami. Pozneje so imeli nekateri v teh zvezdah izvezena še srp in kladivo, za vratom pa so nosili rdeče rute. Verjetno so bili to člani KPS ali SKOJ-a. Tak znak je imel politkomisar bataljona Niko Šilih – Boris Nikič, propadli študent in komunist iz Novega mesta. Komandant bataljona je bil krščanski socialist in poznejši četniški poveljnik Janez Marn – Črtomir Mrak. Tretja štabna funkcija, pri partizanih najpomembnejša, intendantska, pa je bila v rokah Franca Gašperšiča – Črednika, doma iz Trebnjega. Štab so si uredili v še ne povsem dograjeni Lukčevi hiši v Kompoljah, moštvo pa v nižinskem gozdu z jasami v Logu.
Pred prihodom partizanov je bilo treba pripraviti teren, politično obdelati ljudi v smislu zahtev vodstva OF in jih diferencirati, zlasti kmete, med njimi najti sovražnike OF, sestaviti sezname, potem pa likvidirati. S tem namenom je glavni komandant narodne zaščite Hinko Kavčič, domačin, ki ga je na to funkcijo postavila partija, samovoljno odredil mobilizacijo moških od 18. do 40. leta. Zborna mesta so bila določena v vsaki vasi. Kljub grožnjam s posledicami se je pozivu odzvalo komaj 50 moških od približno 300 te starosti. Razburjenje je bilo veliko. Domači partizani so s silo odvedli fante, ki so bili najodločneje proti njim, in jih odgnali izvrševat sabotažna dejanja na železniško progo in na ceste, ki vodijo v dolino od severa, in to na izpostavljena mesta. Španec Nose je naslednje jutro izjavil: “Bomo že pokazali tem klerikalnim hudičem, na ta način jih bomo uničili.” Komunisti so vsako noč mobilizirali več moških za uničevanje komunikacij – železnice in cest ter brzojavnih drogov. Razbili so vse, kar je dišalo po okupatorjih: fašistične embleme, drogove za zastave, dvojezične napise. Tako so v teh ponavljajočih se nočnih akcijah dolino dobesedno odrezali od ostalega sveta na severu, na jugu pa jo odprli za gibanje in promet, vendar samo s partizanskimi dovolilnicami. Italijani so ostali le v svojih dveh utrjenih postojankah, na železniški postaji v Predstrugah in pri Sv. Antonu na Zdenski rebri. V dolino so s partizansko oblastjo prikorakali partizani I. bataljona ZDO. Istočasno so organizirali narodno zaščito iz domačinov, ki so morali s puškami v rokah stražiti na izpostavljenih mestih svojih vasi in prijeti vsakega tujca, ki ni imel dovolilnice za gibanje, ter ga predati partizanski patrulji; te so križarile po dolini. Aretirani ljudje, tudi ženske, ki so prihajale po hrano za svoje družine od drugod, največ iz Ljubljane, so izginjali v partizanskem taborišču v Logu. Nikoli ne bo znano, koliko ljudi so v času rdeče republike pomorili in kje vse so zakopali njihova trupla. Najbolj je znan primer umora ženske, ki so ji prej vzeli otroka in ga dali v rejo Alojzu Mesojedcu v Kompolje, ki je bil brez otrok. Pozneje ga je vrnil očetu. Republika je imela zapore tudi v Janezovi kašči v Kompoljah, kamor so zapirali aretirane ljudi, jih na štabu zasliševali, nato pa po smrtni obsodbi odgnali v Log na “justifikacijo”. Eden glavnih “sodnikov” je bil že omenjeni begunec Albert – “Brico”. Poleg znanih domačinov je bilo umorjenih še kakšnih deset ljudi od drugod, med njimi dve ženski.
Moštvo tega bataljona je bilo sestavljeno pretežno iz Dolenjcev nekomunističnega duha. Tako je skupina partizanov na vse načine prepričevala dobrepoljskega kaplana, naj gre mednje za kurata, češ da samo njihov bataljon še nima duhovnika. Nekateri od njih so se obnašali zelo spoštljivo do župnika in ostalih duhovnikov (tudi beguncev) v fari. Ob srečanju z njimi so sneli z glave triglavke in pozdravili “hvaljen Jezus” namesto zaukazanega pozdrava “smrt fašizmu”.
Za binkoštne praznike je prišel iz Ljubljane pater Odilo kot vizitator tretjega reda. Ko je odhajal iz Ljubljane, je videl, kakor gori Ig pri Ljubljani. Na binkoštni ponedeljek je pri prvi maši s prižnice prosil žene, dekleta in otroke, naj gredo k partizanskemu komandantu in ga prosijo, naj ne izziva okupatorja s sabotažami in streljanjem v smeri obeh postojank, ker mora sprevideti, da bo za to plačalo ljudstvo. Za svarilo je povedal, da gori Ig. Številna deputacija mož je odšla h komandantu. Okoli desetih je prinesel Albert Puncer patru Odilu odredbo, da mora do petnajstih izginiti iz fare. Duhovniki so komandanta bataljona povabili v župnišče in protestirali proti izgonu, ker pater ni napadal OF. Po dveurnem pregovarjanju je dobil pater naslednji dan dovolilnico za svobodno gibanje po vsem osvobojenem ozemlju in da sme s seboj odpeljati živila, ki jih je naprosil za samostanske begunce.
2.3.6. Italijansko maščevanje. prvi vdor v “partizansko republiko”
Zaradi partizanskih akcij je v torek, 26. maja, sledilo italijansko maščevanje. Iz smeri Grosuplje je vdrlo v dolino italijansko vojaštvo, [Stran 033]
tudi fašisti, s petimi tanki in oklopniki. Streljali so na vse strani, zlasti v gozd Gorico v bližini Marijine cerkve, kjer se je tedaj zadrževal partizanski štab. Okrepili so posadki v Predstrugah in pri Sv. Antonu z moštvom, havbicami, minometi, municijo in hrano. Po hudem obstreljevanju Velikega in Malega Vidma, Gorice in Podpeči so vdrli v oba Vidma ter pričeli razbijati in ropati po hišah. Vdrli so tudi v župnišče in kaplanijo, kjer so se znesli nad župnikom Mrkunom, kaplana begunca Fekonjo pa pretepli. Privedli so 25 z vrvjo zvezanih Videmcev, ki so se skrili pred streljanjem in napadalci v Mihcovi dolini na južni strani vasi. Bili so že vsi krvavi od pretepanja. Prignali so jih do stopnic pred cerkvijo in pokopališčem in jih hoteli postreliti. Po mučnem prepričevanju župnika in kaplanov, da to niso komunisti, so v njih naperjene strojnice umaknili in odvedli vaščane s seboj v dva kilometra oddaljeno postojanko Predstruge, da bi bili med hojo varni pred partizanskimi streli z bližnjega videmskega hriba, kamor so zbežale partizanske zasede in patrole ter nekaj vaščanov. Še isti dan so Videmce izpustili in jim vrnili nekaj naropanih stvari. Skupina moških je bila tudi v cerkvi, pa je prišel za njimi pijan vojak in jih začel pretepati. Med vpitjem, da so Italijani kristjani in kulturni, vsi drugi pa komunisti in ribelli, je skočil na oltar, dokler ga ni kaplan zgrabil, izvlekel iz cerkve in izročil bližnjemu oficirju. Ta mu je s puškinim kopitom dopovedal, da ne gre na oltarju prodajati svojega krščanstva in v cerkvi pretepati ljudi.
Za partizane, ki so se vsemu temu smejali, je bil to italijanski teater, za ljudi pa žalostna resnica v njihovo škodo. Dva dni pozneje smo brali v “Partizanskem glasu” poročilo o italijanskem napadu na Dobrepolje s približno takole vsebino: Dne 26. maja je prihrumela s tanki in kamioni v dobrepoljsko dolino italijanska drhal. Naši vrli partizanski odredi so na vseh cestah in prehodih napravili številne zasede. Pripravili so ročne granate, napolnili strojnice, pripravili po vseh zasedah bencinske steklenice za napad na tanke. S stisnjeno pestjo in z gnevom v duši so nestrpno pričakovali napad tankov. Prvi je pripeljal. Posadka je streljala iz njega s topom in dvema strojnicama. Ko se je približal prvi zasedi, so se že vrgli nanj partizani z gorečimi steklenicami in tank zažgali, da je eksplodiral. Prihrumel je drugi tank. Na tega so se vrgli z ročnimi bombami, odprli oklep, z noži poklali posadko in pometali mrtvake ven. Partizani so tank obrnili v napadajoče italijanske oddelke. Enako so naredili z ostalimi tanki in oklepnimi vozili in v najkrajšem času so bili pognani v divji beg. Na bojišču so pustili mnogo mrtvih in ranjenih, zlasti pa [Stran 034]veliko orožja in municije. Po tem strašnem neuspehu si bodo Italijani dobro premislili še kdaj napasti svobodno dobrepoljsko republiko. – Ta številka Partizanskega glasa je bila očitno namenjena Ljubljani in drugim krajem Ljubljanske pokrajine, ker so se na koncu tem partizanskim lažem nasmejali tudi tisti Videmci, ki so bili nekaj dni prej pretepeni in maltretirani. To je navedeno kot primer, da če je propaganda že lažna, ne sme biti neumna in abotna.
2.3.7. Partizansko nasilje nad Dobrepoljci
Partizani so ugotovili, da je dobrepoljska zadruga dobro založena z živili. V skladiščih je bilo pet vagonov moke, zdroba, riža in fižola v vrečah. Mobilizirali so tri kamione ter zadrugo ponoči izropali. Blago so vozili v Kompolje ter še naprej v Struge. Pomagali so jim domači terenci, ki so poskrbeli tudi zase, saj je samo med prevozom od Vidma do Kompolj zmanjkalo 23 vreč bele moke. Naslednje noči so izropali privatne trgovine, občino in prehranjevalni urad. Odpeljali so nad 30 radijskih aparatov, ki so jih ljudje morali predati v hrambo Italijanom, da ne bi poslušali tujih radijskih postaj, zlasti BBC iz Londona. Treba je povedati, da je bila v večino vasi že pred vojno napeljana elektrika. Po vseh vaseh je bila postavljena vaška zaščita, tudi na Vidmu iz štirih fantov: Jožeta Prijatelja, Vinka Peterlina, Antona Kožarja in Alojzija Ivančiča. Ko so videli, da se v novem redu lahko krade, so tudi sami vlomili v zadrugo in pobrali nekaj od preostalega blaga. Po nekaj dneh so jih dobili, vse štiri obsodili na smrt in “justificirali” – politkomisar je bil Niko Šilih – 9. 6. 1942. Justifikacijo so razglasili s plakati kot nacisti na Štajerskem. S temi poboji so si naredili slabo uslugo. Večina ljudi jih ni razumela. Ljudem so se fantje zasmilili. Ob primerjavi njihovih dejanj z dejanji komunistov, ki so pred tem kradli na veliko s kamioni in bi morali biti ti vsi pobešeni.
V vsaki vasi so organizirali miting kot pripravo na volitve vaških sovjetov. Republika mora imeti tudi iz ljudstva in po ljudstvu izvoljeno oblast. Veliko je govoril Tone Fajfar, krščanski socialist, sopotnik partije. Politično bo Slovenija del Sovjetske zveze s šest-
[Stran 035]urnim delavnikom. Ob tem medklic neke ženske, da rada dela tudi šestnajst ur, samo da ima kaj jesti. Govorci so največ blata nametali na škofa dr. Rožmana, katoliške duhovnike ter na zavedne, verne in delavne dobrepoljske fante in može s pozivom, naj se ne pridružijo belogardistični zalegi. Pojasniti je treba, da takrat še nihče ni vedel, kaj je to. Poznali so le četnike kot kraljevo vojsko v domovini, ki so tiste čase tudi patruljirali po dolini, izogibajoč se konfrontaciji s partizani. Komunistični agitatorji so napadali Mihajlovi?a, komandanta jugoslovanske vojske v domovini, da njegova roparska banda krade, mori otroke in posiljuje ženske. Vaški sovjet bo oblast, ki bo pravično uredila vse gospodarske in socialne razmere v vasi. Vedno pa so govorci poudarjali, da naj bodo člani sovjeta aktivisti OF. Po nekaj dneh mitingov so bile volitve. Ljudi so s silo prignali skupaj, vse od osemnajstega leta starosti naprej. Govornik je najprej opeval pomen prvih svobodnih volitev, nato pa potegnil iz žepa list in prebral nekaj imen vaščanov, kandidatov za vaški sovjet. Vprašal je zbrane, če ima kdo kaj proti kandidatom. Iz strahu, da se ne bi zameril, se v nobeni vasi ni nihče oglasil. Tako so bili izvoljeni vsi vaški sovjeti. Nekateri tovariši so volilce kritizirali, zakaj ne ploskajo in kličejo “živio” novi oblasti. Ljudje so molčali kot grob, okoli njih pa je stala partizanska straža. Nato je voditelj volilnega sestanka vaščanom pojasnil, kaj bo delal novi sovjet. Prva naloga bo popisati premoženjske razmere vaščanov. Vsaka utaja bo kaznovana s smrtjo. Naslednji dan bi morali vsi sovjeti začeti s popisom premoženja, vendar ni bilo nikogar. Zato jih je poiskal oborožen partizan in so morali hoditi od hiše do hiše ter popisovati premoženje, zlasti živino in prašiče. Berači in delomrzneži so bili veseli v pričakovanju, da bodo kaj dobili, vendar ni bilo nič. Uršen – Hegler iz Strug je na prošnjo za pomoč, star je bil sedemdeset let in bolan, dobil kroglo v glavo. Po teh seznamih so pozneje partizani sistematično rekvirirali živino, krompir, moko, mast in druga živila. Kmetom so dajali namesto denarja bone, izplačljive tri mesece po osvoboditvi. Pobrali so tudi popisano metrsko blago v balah iz trgovin, da jim bodo krojači izdelali nove uniforme, ker so bili že precej raztrgani. Te so dobili le njihovi oficirji ter vrhovno vodstvo OF v Tisovcu. Stalni odgovor ljudem je bil, da blago in živila jemljejo zato, da jih ne bodo pokradli okupatorji, kot da bi šlo za neke vrste prisilno hrambo; vse pokradeno bodo dobili nazaj, ko se bodo razmere umirile.
2.3.8. Italijansko bombardiranje in obstreljevanje dobrepoljske doline
Italijani so dobro vedeli, kaj se dogaja v dolini. Partizani so ljudi osumili izdaje, zato so z lepaki pod smrtno kaznijo prepovedali hojo iz ene vasi v drugo. Zaradi te prepovedi so ostala polja neobdelana in trava nepokošena. Italijani so iz zablokiranih postojank nekaj časa mirno opazovali to početje. Sodu pa je izbila dno nova provokacija partizanov, ko so na obletnico Hitlerjevega napada na Rusijo in na kresni večer dva dni pozneje po vseh vrhovih zakurili kresove in metali rakete. Tako so že 24. junija ob petih zjutraj prihrumeli avioni “Caproni”, bombardirali Podgoro in Kompolje v več naletih ter streljali z letalskimi strojnicami po vaseh in bližnjih gozdovih. To so ponavljali še ves julij. Ljudje te vrste nasilja še niso bili vajeni, zato so letala vzbujala strah in grozo. Še sreča, da je eksplodiralo manj kot polovica teh po 60 kg težkih bomb. Neeksplodirane bombe so partizani pobrali in jih odpeljali v svoje orožarske delavnice. Bombardirali so tudi Ponikve in vas Pri Cerkvi. Vasi so napadli tudi s topovi iz Velikih Lašč. V Podgori je bila ubita starejša ženska, v Strugah pa poštar. Veliko hiš in gospodarskih poslopij je bilo porušenih ali požganih. Dobrepoljska dolina je doživela že drugi, veliko hujši ognjeni krst po zaslugi partizanov.
Ljudje so v strahu pred bombardiranjem in obstreljevanjem povsem spremenili način življenja. Vse gorljive predmete so znosili iz hiš in gospodarskih poslopij na polje in v gozdove. Tudi niso več živeli doma. Potikali so se po gozdovih, jamah, obokanih kleteh in si v brežine izkopavali zaklonišča, v katerih so se stiskali ure in ure ob letalskih in topniških napadih. Razen ene ženske na polju ni bil v navzkrižnem streljanju partizanov in Italijanov nihče ubit ne ranjen. Ljudem so partizani pobrali vsa kolesa, ki so se večkrat predrla in so jih morali krpati, pa niso imeli zračnih tlačilk. Partizan je najprej prosil, naj mu jo kdo posodi, nato pa jo je zadržal “v imenu partizanske vojske”. Kolo so vzeli tudi kaplanu. Ta je potem nahujskal dekleta po vaseh, da jim ne smejo dati ne kruha ne mleka, dokler kolesa ne vrnejo. Ob preklinjanju so vzdržali ta bojkot celih osem dni, potem pa so pripeljali kolo nazaj.
2.3.9. Partizansko nasilje narašča
Po osvoboditvi doline in blokadi obeh italijanskih postojank je bilo treba sicer še naprej [Stran 036]bombardirano in obstreljevano “osvobojeno ozemlje” formalno razglasiti. Dr. Brilej je prinesel z vrhovnega vodstva OF v Tisovcu župnijskemu uradu celo vrsto naredb, ki naj jih kaplan 31. maja na prižnici slovesno razglasi. Naredbe so bile sledeče: “Oklic priključitve dobrepoljske doline k svobodnemu slovenskemu ozemlju”, “Vse državljanske pravice, z izjemo volilne pravice, se suspendirajo”, “Na svobodnem ozemlju je prepovedano vse okupatorjevo in domače časopisje, razen partizanskega tiska”, “Vsem uradom je prepovedano uradovati z okupatorskimi oblastmi”, “Pošta ne sme več prihajati v dolino”, “Uvaja se partizanska cenzura”, “Prepovedani so italijanski napisi in parole”, “Iz šol se morajo takoj odstraniti slike Mussolinija in kralja”. Novi učni načrt za šole je obsegal le propagando za OF in petje partizanskih pesmi, pri verouku pa pojasnjevanje krščanskega socializma. Napisana je bila tudi naredba o večjem sodelovanju z OF, ker se bo vsaka abstinenca in vsako nerganje najstrožje kaznovalo.
Vsak ukaz se da obiti, zato je v glavni stan na položaju, ki je obstajal iz enega šotorskega krila, kmalu romal partizan s pismom sledeče vsebine: “Z veseljem smo sprejeli vaše naredbe o ureditvi na novo osvobojenega ozemlja, saj je gotovo, da ljudstvo komaj čaka, da se tudi formalno razglasi to, kar je dejansko že izvršeno. Toda, kakor je vašemu štabu zadnji zakon volja nadrejenih, tako je tudi za nas v cerkvenih stvareh zaenkrat še cerkveni zakonik merodajen. Ta pa prepoveduje s prižnice oznanjati stvari, ki niso strogo verskega značaja. Ker pa je v vašem interesu in v interesu ljudstva, da se to čimprej razglasi, prosimo, da dobite čimprej od škofijskega ordinariata tozadevno dovoljenje, da bomo mogli vaši želji in pričakovanju ljudstva ustreči. Smrt fašizmu – svobodo narodu!” Pismo mu je izročil kaplan, odgovora nanj pa ni bilo. S takimi in podobnimi ukazi duhovščine niso več nadlegovali. Povsod ni bilo tako. V struški cerkvi je bilo pismo prebrano. Ljudje so med poslušanjem jokali. Pozneje so morali v tej farni cerkvi poslušati še razna poročila in odstavke iz Poročevalca, smrtne obsodbe duhovnikov in drugih. Celo prižnica je morala biti v njihovi službi.
Zaradi prepovedi gibanja in prehoda iz ene vasi v drugo je trpelo tudi versko življenje. Očitno so hoteli komunisti ljudi odtrgati od Cerkve in vere, kjer so edino dobili spodbudo in tolažbo. Zadnjo nedeljo pred uveljavitvijo tega ukaza je kaplan zadnjič pridigal in naročil ljudem, naj se zbirajo vsak večer vsi vaščani pri vaški kapelici ali v podružnični cerkvi in tam molijo rožni venec, litanije in
[Stran 037]druge molitve ter tako potolažijo božjo jezo, izprosijo mir in rešitev domovine. Okupatorski pritisk je nekoliko popustil, zato so ljudje v svojih domovih bolj ali manj normalno živeli. Ob večerih so se zbirali k skupnim molitvam in prošnjam Bogu, tako da skoraj nihče ni manjkal. Vse ljudstvo je bilo na kolenih in molilo tudi za tiste, ki ga pehajo v nesrečo. Partizani so bili tako neumni, da so mislili, da ljudje molijo za njihovo komunistično zmago. Zato so večkrat kot častna straža asistirali tem molitvam in so morali stati v pozoru celo uro. Ob nedeljah so menjaje molili ves dan, ker niso smeli k fari k sv. maši. Tudi k spovedi in obhajilu niso smeli. Duhovniki so se znašli ter brez vsakih dovoljenj, oblečeni v talar in kolar hodili od vasi do vasi, ljudi spovedovali in obhajali. To so bili nepopisni prizori. Cela vas se je zbrala s svečami v rokah ob prvi hiši in spremljala duhovnika do sredine vasi, kjer so naredili lesen oltar. Dokler niso bili vsi spovedani, je cela vas vztrajala v molitvi pred Najsvetejšim. Molitve je spremljala sveta pesem, kar je trajalo v vsaki vasi po več ur. Ko je bilo vse končano, so prav tako v procesiji spremili duhovnika do zadnje hiše v vasi. Ko je duhovnik blagoslovil ljudstvo z Najsvetejšim, so klicali: “O Bog, zakaj greš od nas!” Na ta način je bilo za prvi petek julija nad 2000 obhajil, več kot druge prve petke. Samo v vasi Kompolje in Podgora niso pustili opisanega načina božje službe, vendar sta tudi tam na skrivaj spovedala vse vaščane dva kaplana, ki sta brez dovoljenja prišla v obe vasi. Komandant vaške zaščite ju je prišel ob enajstih ponoči iskat, da morata na zahtevo komandanta bataljona takoj v taborišče. Fant je slišal nekaj krepkih, da če ima komandant bataljona kaj opraviti s kaplanoma, naj pride na Videm št. 2, kjer kaplana stanujeta. V taborišču nista ničesar izgubila in nobenega komandanta ne bosta spraševala za dovoljenje, če smeta spovedovati ljudi. Narodni zaščitnik je nesel ta odgovor komandantu. Odnosi med duhovniki in partizanskim vodstvom so se pričeli krhati.
Razmerje med partizani in duhovniki je bilo v začetku dokaj znosno, saj so bili vodilni partizani v dijaških letih celo kolegi kaplanov. Zato proti njim niso tako surovo nastopali kot drugod. Videli so tudi, da nimajo za seboj množične ljudske podpore, posebno še po uboju štirih fantov junija 1942 in po umoru dveh premoženjskih Kompoljcev, Babiča in Mustarja 4. 7. 1942 v Logu.
V bližnjem Tisovcu se je mudil Izvršilni odbor OF s Kidričem in Vidmarjem na čelu. Razdelili so si tudi ostale funkcije: dr. Brilej je bil zunanji minister, dr. Bebler vojni, Kocbek pa prosvetni minister. Ni pa bilo notranjega ministra Stanovnika, ki je bil s provokacijo partije izdan Italijanom in ustreljen. Stanovnik se je namreč odločno uprl umoru prof. dr. Lamberta Ehrlicha. V Tisovcu so bili še drugi funkcionarji OF: Tone Fajfar, pesnik Tone Čokan, dr. Dermastja, Jože Brejc, štabni intendant Golob ter več vodilnih tovarišic partizank. Politični komisarji so bili večinoma španski revolucionarji in veliki vojvode, ki se z navadnimi partizani niso družili in ne uživali enake hrane (krompir, fižol, močnik, mleko). Bili so gospodje, zmeraj varno skriti in zastraženi. Ljudje v dolini so se zaradi partizanskega nasilja, ki je postajalo že pravi boljševiški rdeči teror, odvračali od njih. Začeli so jih sovražiti, ker so ravno toliko izzivali Italijane, da so ti z minometi od Sv. Antona in s topovi z bližine železniške postaje Velike Lašče obstreljevali vasi po dolini ter bližnje gozdove z oddaljenimi Jauhami vred. Kakor hitro se je pojavila v vaseh blizu obeh postojank močnejša italijanska patrulja (najmanj 30 vojakov s puškomitraljezi), so partizanske zasede že po nekaj strelih panično zbežale. Za hiter beg so jim služila kolesa, drugače pa tek. Podgoriški možakarji, ki so služili v prvi svetovni vojni na italijanski fronti kot avstro-ogrski vojaki, so jih celo ustavljali: “Kam pa bežite, fantje? Ustavite se tamle za bregom in naženite Lahe!” Ljudje Italijanov (Lahov, makaronarjev ali polentarjev) niso marali. Sovražili pa so tudi komuniste z njihovimi rdečimi zvezdami in rdečimi rutami za vratom.
Ob neki priliki je kaplan Lavrih v drastičnih podobah slikal trpljenje in bedo ljudstva, ki so ju prizadejali partizani. Komandir ga je mirno poslušal do konca, potem pa kaplanu odgovoril: “Že, tovariš, kaj še vedno ne razumeš? Saj prav to je naš cilj!”
Kaplana so večkrat klicali na zagovor v taborišče, češ da ustanavlja belo gardo. Bil je dober govornik in diplomat in jim je rekel, da je prav, če imajo en bavbav, saj se ne boje ne hudiča ne Boga. Komisar je bil nad tem odgovorom silno presenečen ter je kaplana opozoril, naj spodobno govori, ker mu utegne slaba presti, saj imajo proti njemu več kot 300 ovadb.
Tako je postajalo razmerje do duhovščine zmeraj bolj napeto, dokler ni prišlo do razkola. Prvi udarec je padel na komandanta bataljona in na politkomisarja. Oba sta bila odstavljena na ta način, da sta bila povišana za komandanta in komisarja Dolenjskega odreda. Novi komandant je postal trboveljski rudar, politkomisar pa mariborski gledališki igralec. Oba sta bila po opisu nekega [Stran 038]
njunega znanca popolna divjaka in organizirana komunista. Takoj ob nastopu funkcije sta na Vidmu sklicala sestanek ljudstva, kjer sta zabavljala zoper pasivno zadržanje: “Kakor na morišče tako prihajate sem!” Komisar je nadaljeva l, da bi morali priti na sestanek s pesmijo in vriskanjem in čimbolj pomagati partizanom, ki se borijo za njih. Nadaljeval je, da je nastalo neko podtalno rovarjenje, ki so ga vodili dobrepoljski vrhovi. Vse se je godilo po njihovi volji, sedaj pa jim je odklenkalo. Ta gnoj, na katerem ne more nikdar zrasti svobodna Slovenija, je treba takoj odstraniti s sveta, pri čemer morajo pomagati domačini.
Ljudje so takoj spoznali, koliko je ura. Kaplanija je dobila stražo v osebi Alberta Puncerja, komandanta vaške zaščite, ki je bil tudi odstavljen s svojega položaja. Pred nosom se mu je izmuznil kaplan Lavrih sredi noči in odšel neznano kam. Dva dni ga je iskala cela četa in pretaknila vso dolino, vendar ga ni našla. Vdrli so v njegovo stanovanje in vse pretaknili. Njegove fotografije so razmnožili in poslali vsem četam kot tiralico za njim. Začeli so proces proti komandantu odreda Janezu Marnu, češ da je on kriv, da je kaplan Lavrih pobegnil, ker ga ni dal ustreliti takoj, ko je bil obsojen na smrt. Nalog za to smrtno obsodbo sta dala Kidrič in partija. Marn je spoznal, da gre za komunistični obračun z nekomunisti v celotnem Zapadnodolenjskem odredu, ki so se kakorkoli izpostavili proti njim. Zato je s svojimi somišljeniki v odredu pobegnil neznano kam, tako da ni prišlo do oboroženega razkola v partizanski vojski. Posledica tega je bilo čiščenje z likvidacijo preostalih protikomunistov in utrjevanje partije v celotni partizanski vojski, vključno z znanim Kardeljevim poveljem o likvidaciji vseh duhovnikov v četah, kulakov itd. Povelje je nastalo tudi na dobrepoljskih izkušnjah komunističnega dela pripadnikov partizanske vojske. Partizani so na Vidmu zastražili vse ostale duhovnike, kar je trajalo do 7. julija, ko so v severni del doline, na Videm in v Podgorico, vdrli močni oddelki italijanske vojske ter se vkopali na posameznih točkah kot na fronti in v vaseh pred hišami ter hlevi. Ljudje so bili prepričani, da je prišla ura rešitve in jih bodo tuji vojaki zavarovali pred partizani. V južnem delu doline so partizani izvedli mobilizacijo ljudi obeh spolov od 18. do 40. leta. Kopati so morali jarke in postavljati barikade. Povedali so, da je ta dolina enodušno nastopila proti njim, zato se od tod ne umaknejo, čeprav bo vse uničeno. Res so z okoliških bregov ponoči streljali proti Italija-[Stran 039]nom in se jim na Vidmu celo tako približali, da so z ročnimi bombami dva ubili in jih nekaj ranili. Italijani pa so iz svojih rovov divje streljali z mitraljezi in minometalci po Podgorici in Vidmu ter po bregovih, od koder je še priletel kakšen izstrelek partizanov. Divje streljanje se je ponovilo še naslednjo noč, ko so se italijanske zasede začele obstreljevati med seboj, misleč, da jih napadajo partizani. Pred domačo hišo opisovalca teh dogodkov so imeli pod oknom skopan zaklon in streljali so iz njega. Kakšnih šeststo metrov stran proti Bruhanji vasi so imeli podobne zaklone sredi njive s koruzo, ki so jo delno pokosili zaradi preglednosti. Od tam so z minometalci in z mitraljezi streljali po vasi, tudi po domačiji, kjer so bili zabarikadirani vojaki, tako da so ti morali iskati kritje pred italijanskimi svinčenkami in minami. Po dveh dneh streljanja smo samo na strehah hiše in gospodarskih poslopij ter na dvorišču in v sadovnjaku našteli petintrideset eksplozij, v celi vasi pa na stotine. Veliko min ni eksplodiralo. Ljudje so se morali skrivati v obokanih kleteh, italijanski vojaki v vasi pa po hlevih in za zidovi. Kozolci in skednji so bili prazni, brez krme; zato ni prišlo do požarov.
2.3.10. Nove italijanske represalije
Popoldne tretji dan so Italijani naredili racijo po vasi in prijeli vse moške od sedemnajstega leta naprej. Doma so morali vzeti lopate in krampe ter so jih močno zastražene odgnali v gozd Gorico v bližini Marijine podružnične cerkve. Ženske so se zgrozile. Poklicali so župnika Mrkuna, ki se je začel pogajati in je dopovedal Italijanom, da so prijeti vaščani kmetje in ne partizani, da niso nič krivi za nočno streljanje, česar so bili obtoženi. Na koncu so jih le spustili domov. Naslednja noč je bila mirnejša, kar zadeva streljanje. Četrti dan so po begu vaščanov pobrali svoje stvari in odšli. Hkrati so ljudi zastrašili, da bodo dolino obkolili ter jo uničili s topovi in z letali. Podgoričani in Videmci so se teh groženj ustrašili in se s culami v rokah ter z govejo živino in prašiči umaknili, prvi v Zdensko vas, drugi pa na Cesto. Zavetje so našli pri dobrih ljudeh v teh vaseh, ki sta bili v varstvu italijanskih posadk v Predstrugah in pri Sv. Antonu. Izpraznjene vasi, v katerih so Italijani razbili in pokradli po hišah, preden so se umaknili, še tisto premoženje, ki je ostalo ljudem, so zasedli partizani. Jezili so se na vaščane, zakaj so nasedli italijanski propagandi in odšli pod varstvo njihovih posadk ter jih pozivali nazaj. Dolina je bila tako spet prepuščena partizan om in italijanskemu topniškemu obstreljevanju iz Velikih Lašč. Severni del doline do daljave dveh kilometrov so obstreljevali tudi s težkimi bredami. To so bile strojnice na posebnih podstavkih, ki so jih zaradi teže prenašale mule. Streljali so na vse, kar se je premikalo.
Ljudi se je loteval obup. Košnje ni bilo. Kaj bodo pokladali živini čez zimo? Konec julija je dozorevala pšenica. Kako jo požeti, povezati v snope ter vzdeti v late, da se bo posušila in bo kaj jesti. V času žetve so se zbrale žanjice iz cele vasi Podgorica, začasno živeče v Zdenski vasi, in prosile Italijane, da jih ne bi obstreljevali na polju. V nekaj dneh so požele vso pšenico od njive do njive. Otroci so vezali snope, nakladali na vozove in jih s konji zvozili do domačih kozolcev v zapuščeni vasi ter jih vzdeli. Partizani so spraševali, kje so fantje in možje, da ne pridejo delat. Tudi zanje je bila ta pšenica dragocena, ker so morali prav tako živeti od kruha kot kmetje. Podobno so poželi pšenico Videmci, ki so živeli v vasi Cesta.
Spodnji južni del doline, ki je bila v izključni partizanski posesti, so ves ta čas Italijani obstreljevali s topovi. Zaradi zažigalnih granat je zmeraj kje gorelo.
2.3.11. Začetek upora proti rdečemu terorju
Po končani žetvi in umiku ljudi s polj se je obstreljevanje nadaljevalo. V začetku avgusta so razdejali tudi Mali Videm. Župnišče je gorelo in tlelo skoraj teden dni. Zadeta je bila tudi farna cerkev. Ženske iz Kompolja so prosile župnika Mrkuna, naj posreduje pri Italijanih, da ne bodo več obstreljevali njihovih vasi. Kompolje je največja vas v dolini z okoli stodvajset hišnimi številkami. Župnik jim je svetoval, naj gredo ženske, iz vsake hiše po ena, v procesiji s križem in molitvijo k maši k Sv. Antonu, nato pa prosijo komandanta postojanke za ustavitev obstreljevanja njihove vasi. Komandant jim je obljubil, da bo prošnjo uslišal, kolikor bodo dopuščale razmere. To se je tudi zgodilo. Italijani so potem topovski ogenj preusmerili v okolici vasi in v Log. Partizani so še isti dan zvedeli, kaj se je zgodilo. S kolesi so se proti večeru pripeljali iz taborišča in iskali ženske, ki so bile pri Sv. Antonu. Hoteli so jih nekaj odvesti in ustreliti blizu ceste proti Četežu v Medvejekih, kjer so popoldne skopali jamo. Vaščani so pričakovali partizansko maščevanje, zato so se vse ženske iz procesije, okoli osemdeset, poskrile v vasi in pred njo v gr-[Stran 040]movje. Uspelo jim je prijeti dve, Kumančno in Pepno mamo, ki sta vpili na pomoč. Vaščani so se z vseh strani zgrnili v sredo vasi. Vsak je imel kaj v rokah: vile, motiko, kladivo ali drugo orodje. Ljudje so partizane obkolili in jih zrinili k lipi. Dogovorili so se, da ne bodo pustili nobene ženske odpeljati iz vasi. Njihov poveljnik je uvidel, da ne morejo ničesar proti množici, ki je vedno bolj pritiskala, zato je zavpil: “Stojte, drugače bomo streljali!” Vsi so prijeli za puške in se postavili v bran. Vaščani so obstali, partizani pa so obe ženski izpustili. Poveljnik je govoril, da niso nameravali nikogar ubiti, temveč so le hoteli zvedeti, kaj so se ženske dogovorile z Italijani. Ko so zvedeli za vzrok njihovega obiska pri italijanskem komandantu, kar so tako že vedeli, so si nadeli puške na ramena in se odpeljali.
To je bil verjetno v partizanski republiki avgusta 1942 prvi primer spontanega upora ljudi proti rdeči oblasti, ki se je za prebivalce doline končal brez posledic.
Ta opis razmer v dobrepoljski dolini do konca avgusta 1942, ko so okupatorji ponovno zasedli vso dolino, streljali talce in ljudi gonili v internacijo, je le del zgodovine. Govori nam, kaj vse so morali prestajati pod komunistično oblastjo, preden so kot vaški stražarji v začetku septembra 1942 prijeli za orožje. Tako so ljudem vse do italijanske kapitulacije septembra 1943 zagotavljali mir in varnost. To pa je že druga zgodba.
2.3.12. Viri
1. Publikacija “Dobrepoljska Hirošima”. Avtor France Nučič.
2. Publikacija “Struge, zamolčani zločini”. Urednik France Nučič.
3. “Ustanovitev in razvoj dobrepoljske republike”. Avtor N. N.
4. Pismo Ludveta Hrena, domačina in enega od poveljnikov vaških straž v Dobrepolju; sedaj Argentina.
5. Pismo Pavleta Nonceka, doma iz Kompolja; sedaj Argentina.
2.4. Tone Čokan
France Pibernik
2.4.1. Ob 80-letnici rojstva
Na rojstni hiši v Lokah pri Mozirju so 22. septembra letos domačini odkrili spominsko ploščo zamolčanemu pisatelju Tonetu Čokanu. Skromna slovesnost v odmaknjenem kraju je bila človeško topla in prisrčna in je izpričala preprosto zavest bližnjih ljudi, da so mimo javnih ustanov postavili dostojen spomenik svojemu rojaku, ki mu je življenje nasilno ugasnilo v visoki mladosti sredi vojnih grozot.
Tone Čokan se je rodil med prvo svetovno vojno, 23. decembra 1916, Francu (1871-1948) in Apoloniji (1882-1957). Oče je bil kmet in je želel svojo domačijo modernizirati. Zato se je leta 1903 odpravil v Ameriko, kmalu mu je sledila žena, tako da sta življenje nadaljevala v Milwaukeju. Vztrajala sta do 1911, nakar sta se z družino vrnila domov v Loke, kjer je oče postopoma moderniziral kmetijo, popravil hišo in dokupil precej zemlje. Po prvi vojni se je ukvarjal tudi z lesno trgovino in žago. Toda gospodarska kriza ga je močno prizadela, kar je imelo neprijazne posledice tudi za mladega Toneta in njegovo šolanje.
Čokan je osnovno šolo obiskoval v bližnjem samostanu Nazarje, jeseni 1928 se je vpisal na realno gimnazijo v Celju in bil prizadeven dijak, tako da je bil oproščen male mature. Toda v naslednjem šolskem letu so se domače razmere tako poslabšale, da je moral opustiti šolanje na celjski gimnaziji, iz hude zagate so mu pomagali frančiškani iz Nazarij. Poskrbeli so mu bivanje v svojem konviktu v Mariboru, da je lahko nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji, kjer je junija 1936 maturiral, nato pa se je vpisal na pravno fakulteto ljubljanske univerze. Po enem letu je študij prava opustil in se prepisal na medicino, jo spomladi 1941 absolviral, a zaradi vojnih dogodkov in prezgodnje smrti nikoli končal.
Kot študent medicine se je pridružil katoliškemu akademskemu društvu Zarja in zahajal v njihove prostore na Miklošičevi 5, vendar se je jeseni 1940 z Zarjani preselil v nove prostore, ki so jih dobili v Jegličevem domu na Novem trgu. Vsekakor se je pred vojno zbližal s Kocbekom in tako se je takoj ob okupaciji preko Jožeta Brejca povezal s Kocbekovimi krščanskimi socialisti, ki so se aktivno vključevali v odporniško gibanje in dejavno pomagali pri ilegalnem delu, zlasti pri tiskanju propagandnega gradiva.
Sredi avgusta 1941 se je ilegalno odpravil k domačim v Loke, da bi poizvedel za razmere, [Stran 041]
vendar se je komaj izvlekel iz težav in se vrnil v Ljubljano. Tu se je veliko družil z Dušanom Ludvikom, drugoval s slikarjem Božidarjem Jakcem, ki ga je portretiral 9. oktobra 1941 z njegovo značilno in obvezno pipo. Zbližal se je tudi s Frančkom Majcnom in se odločil, da med prvimi odide med aktivne odpornike na Dolenjsko. Postal je borec v Dolenjski četi in bil med udeleženci napada na Bučko, ki se je zaradi neuspele koordinacije partizanskih oddelkov končal s porazom.
Čokan se je kot mnogi drugi, ki so doživljali podobne pretrese, vrnil v Ljubljano in se zatekel v Jegličev dom ter nadaljeval z ilegalnim delom. Skupaj s Francem Jezo je skušal rešiti nekatere obtožene ljudi iz ljubljanske bolnišnice, toda poskus ni uspel, Jezo so celo zajeli. Čokanu se je uspelo izogniti aretaciji ob raciji v Jegličevem domu 25. februarja 1942, ko sta bila med drugimi aretirana tudi pesnika Dušan Ludvik in Jože Udovič.
Bržkone je v skupini zarjanov dozorela odločitev, da odidejo na Dolenjsko, poleg Čokana vsekakor še Ivan Klarič in Janez Tominc. Kar značilna je ugotovitev, da so vsi trije padli sredi leta 1942. O Čokanovi kratki vojaški poti je nekaj malega zapisal Franček Majcen:
“Spomladi 1942 se je priključil zahodnodolenjskemu odredu, kjer je bil kot medicinec sanitetni referent. V tem odredu (sprva verjetno bataljon) je imel odločilno besedo Marjan Dermastja – Urban; mislim, da je bil komandant. S Čokanom se nista razumela, najbrž na sektaški bazi; odnosi med njima so postajali čedalje bolj zaostreni. Potem je prišla novica, da je Čokan padel. Ker so vzniknile govorice, da je Čokana dal likvidirati Dermastja, je IOOF (verjetno tudi glavni štab in CK) sprožil preiskavo, ki je ta sum potrdila. Na vsak način je bil Urban odstavljen (v kampanji proti vojvodstvu in vojvodom), očitali so mu med drugim tudi neutemeljene likvidacije. To bi bilo vse, kar vem o Tonetu Čokanu. Podatke mi je takrat (Lj., spomladi 1942) povedal Jože Javoršek, ki me je obiskal v Krimskem odredu. Javoršek, njegovo partizansko ime je bilo Franček, je še dodal, da je Urban utemeljeval Čokanovo likvidacijo s tem, da je Čokan bojda organiziral KS (krščanske socialiste, o. p.) v odredu in na terenu in da se je v ta namen sestajal s farji. Za to trditev menda ni bilo dokazov”. (Pismo Frančka Majcna dr. Emilu Cesarju, Maribor, 11. 6. 1990)
Izginotje (uboj, justifikacija) mladega medicinca, ki se je prostovoljno vključil med aktivne člane narodnega odpora, je pri skupini krščanskih socialistov v okviru OF vzbudilo veliko razburjenje in zahtevo po razjasnitvi okoliščin pri najvišjem partizanskem vodstvu. Na njihovo zahtevo sta se sorazmerno pozno odzvala Krištof – Edvard Kardelj in Jernej Posavec – Ivan Maček s posebnim pismenim zahtevkom na štab tamkajšnjega odreda:
“Glavno poveljstvo Slovenskih partizanskih čet.
Na položaju, 9. 8. 1942.
Štabu Zapadnodolenjskega odreda – na položaju.
Po naših informacijah in na intervencijo krščanskih socialistov smo izvedeli, da je izginil neznano kam bivši partizan medicinec 1. bataljona ZDO Čokan. Govori se, da je bil ustreljen od strani partizanov. Ker so se te govorice zelo razširile in ker od nas zahteva razčiščenje tudi vodstvo krščanske skupine v OF, vam narejamo, da nemudoma raziščete to stvar. Ni mogoče trpeti, da bi se take stvari dogajale v naših vrstah.
Takoj nam odgovorite na naslednja vprašanja:
Če je res, da je Čokan ustreljen po nalogu kateregakoli partizanskega poveljstva, potem nam pošljite podrobno sporočilo in obrazložitev njegovega delovanja in razlogov, ki so [Stran 042]privedli do njegove justifikacije. V tem pismu objasnite vso preteklost Čokanovo. Če obstoje zapisniki, potem nam jih pošljite.
2. Če ni res, da bi bil Čokan ustreljen po nalogu kateregakoli partizanskega poveljstva, potem raziščite, kam je izginil. Istočasno strogo raziščite, odkod in čemu so se razširile vesti, ki v največji meri škodujejo ugledu partizanskega gibanja.
Smrt fašizmu – svoboda narodu!
Za Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet:
Politkomisar: Jernej Posavec – Za Komandanta: Krištof.
(Arhiv Slovenije, Referat 1 (arhiv CK), fond Glavni štab Slovenije, arhivska enota 5136). Direktnega odgovora na Kardeljevo in Mačkovo zahtevo ne poznamo, Jože Brejc Javoršek, ki je bil član za ta primer ustanovljene kontrolne komisije IOOF (Izvršnega odbora Osvobodilne fronte), je v svojih spominih o raziskavah okrog Čokanove likvidacije navedel naslednje:
“Kontrolna komisija Izvršnega odbora se je najprej napotila v štab V. grupe odredov k vojvodi Urbanu – Marjanu Dermastji. Dr. Jože Brilej – Boljko je bil jurist, znamenit borec v levičarskih študentovskih vrstah, izvrsten intelektualec in poštenjak kot malokdo. V meni ni zbujal samo popolnega zaupanja, ampak tudi iskreno prijateljstvo. Maks Strmecki je bil marsksistični učenjak, ki je svoje univerze opravil predvsem v jugoslovanskih ječah, kjer je preživel polovico svojega življenja. Na njem so bili neizbrisni sledovi mučenj in trpljenja, za debelimi naočniki pa se je skrival pogled, oster kot nož, znamenje njegovega nadpovprečnega intelekta. Mislim, da smo bili dostojna trojica, ki se je ujemala v pogledih na življenje in predvsem na zgodovino, sredi katere smo se znašli.
Naš prihod v Urbanovo kraljestvo je povzročil paniko. Jasno in odločno sem v imenu Komisije zahteval odgovor na dve vprašanji: Kaj se je zgodilo s Tonetom Čokanom in kaj je z govoricami, da je pod štabom zapor, kjer v svojem lastnem govnu žde ujetniki, med njimi menda krščanski socialisti. Urban je bil bled kot smrt. Pa ne od strahu, ampak od jeze. Grabil je za revolver, a ne zato, da bi nas postrelil, ampak iz navade. A ko sta odgovor na moji vprašanji zahtevala v imenu komunistov tudi Brilej in Strmecki, je dal poklicati ženo Maro. Nekaj časa na naša vprašanja sploh ni hotela odgovarjati, nato pa je s sitnim glasom pripovedovala, da je bil Čokan pri V. grupi odredov propagandist kulturnik, a da ga je ustrelila, ker je kvartal. Ni prenesla njegovih mestnih čvekarij, popustili so ji živci … pa ga je počila. Urban je prasnil v smeh, Brilej, Strmecki in jaz smo onemeli. Strahovita preprostost poročila je kriminalno dejanje postoterila. Brilej se je iz zagate rešil z zahtevo, naj nam pokaže zapor, če v resnici obstaja. V Urbanu so se sprožili mehanizmi samoobrambe, gostobesedno je začel zatrjevati, da gre za natolcevanje, za nesramno laž, da o kakršnem zaporu ni ne duha ne sluha. Vprašal sem ga, če lahko zastran zapora zaslišimo štabne stražarje: v izbo so stopili trije mladi fantje, ki so pod našimi navzkrižnimi vprašanji zašli v hude zadrege. Nenehno so obračali oči v Urbana in njegovo ženo ter skušali odgovarjati na vprašanja tako, da bi bilo njihovemu komandantu všeč. Nenadoma mi je bilo zahrbtne igre dovolj, hotel sem iz štaba … Urban se je postavil pred vrata in zarenčal: “Samo preko mojega trupla!” Tedaj ga je Brilej prijel za roko, odšla sta ven, za njima Strmecki in Mara, jaz pa sem ostal s stražarjem sam v štabu. Vrata so se zaprla. Občutek, da sem v smrtni nevarnosti, je ob misli na Brileja in Strmeckega počasi zginjal, preplavljala sta me spet jeza in žalost, predvsem pa spoznanje, da bosta tovariša iz komisije “po partijski liniji” prišla Urbanu prej do živega, kakor bi mu prišel jaz, ki mu grem v bistvu ravno tako na živce, kakor je šel nesrečni Tone Čokan njegovi ženi Mari.
Ko sta končno Brilej in Strmecki prišla pome, nisem videl nikogar od štaba, ampak takoj krenil s tovarišema proti Kamenjaku. Pripovedovala sta, da je Urban v resnici imel zapor, ampak ga je počistil že kmalu po partijski konferenci. Kako ga je počistil, mi nista znala odgovoriti. In tudi na vprašanje, kdo od krščanskih socialistov je bil v tistem zaporu, nista vedela odgovora.” (Jože Javoršek, Spomini na Slovence III, 1990, 151-152).
Danes vemo le to, da je bil Čokan med prvimi žrtvami partijskih čistk v Osvobodilni fronti in ubit verjetno proti koncu junija 1942. Njegov grob bo za vedno ostal neznan. Po vojni so Čokanovo ime vklesali med padle študente na plošči v avli Univerze in tudi na ploščo sanatorija Emona, kamor so uvrstili imena padlih zdravnikov in medicincev partizanov, medtem ko se njegovo ime ni nikoli pojavilo med padlimi književniki in njegovo ime je bilo zamolčano, pozabljeno. Domači v Mozirju niso dovolili vpisati njegovega imena na spomenik padlih partizanov, dokler se ne pojasnijo vse okoliščine njegove smrti.
Ime pisatelja Toneta Čokana je bilo prvič omenjeno v Zgodovini slovenskega slovstva [Stran 043]VII Viktorja Smoleja (Slovenska matica, 1971, 33), in sicer pod poglavjem Slovstvo osvobodilnega boja, vendar je tam zapisano zelo lakonično: “Smrt je našel nekje na Dolenjskem.” Da “je pisal izvirne pesmi, da je prevajal Claudela in pisal ocene o slovenskih, nemških in francoskih knjižnih novostih in prevodih” in da njegovo delo priča o njegovi usmerjenosti v romanske literature.
Prve konkretnejše obrise je njegovo literarno delo dobilo v kratki skici, ki je bila skupaj z manjšim izborom njegovega leposlovja objavljena v zborniku Jutro pozabljenih (1991, 72 – 93), njegovo ime je bilo kasneje uvrščeno v leksikon Slovenska književnost (Cankarjeva založba, 1996). Šele zadnja odkritja nekaterih doslej neznanih Čokanovih besedil v literarni zapuščini dr. Tineta Debeljaka, urednika Doma in sveta (Arhiv Slovenije, Priv A VII) nam omogočajo jasnejši pogled na njegovo sicer skromno ohranjeno literarno zapuščino, kajti velika večina gradiva je bila porazgubljena ali uničena.
Čokan je med vrstniki veljal za boema, za nemirnega človeka, ki se je v druščinah pojavljal za kratek čas in že odhitel dalje v svoji nestalnosti in neugnani zgovornosti. Celo Kocbek ga je nekoč hudo prijemal zaradi njegovega snobističnega in neurejenega mišljenja ter govorjenja” (E. Kocbek, Pred viharjem, 1980, 69). Medtem ko je bil nazorsko povsem opredeljen za Zarjo, je bil glede literature manj. Največ je sodeloval v predvojnem Domu in svetu, nekaj malega v Mladiki, medtem ko ga v Dejanju ne zasledimo, čeravno vemo, da je bil izrazit kocbekovec.
To, kar se nam je ohranilo iz njegovega leposlovja, nikakor ne daje trdnih izhodišč za natančnejše opredeljevanje njegove književne usmerjenosti. Šestero drobnih pesmi, ki so nam ohranjene iz naključnih objav od 1937 do 1941, in nekaj primerov kratke proze komaj nakazujejo Čokanovo literarno pot. Mnogo več bi nam povedala zasnova romana Lovski blagor, če bi se nam ohranila celota, pa žal poznamo v rokopisu le kratko poglavje z naslovom Slovenska pesem.
Medtem ko si zaman prizadevamo, da bi odkrili, kaj vse je bilo skrito v njegovi uničeni literarni zapuščini, pa z večjo gotovostjo govorimo o njegovi literarni publicistiki in njegovem prevodnem delu.
Čokan je od prihoda na ljubljansko univerzo sodeloval v Dom in svetu z literarnimi ocenami in poročili, deloma slovenskih avtorjev (A. Gradnik, Večni studenci; J. Lovrenčič, Sholar iz Trente; Prežihov Voranc, Požganica; A. Ingolič, Na splavih), deloma svetovnih, zlasti francoskih, kdaj pa kdaj celo izvirnih pariških izdaj (Francoska sodobna religiozna lirika; Paul Verlaine in današnji čas; Sodobna katoliška proza; E. Curie, Gospa Curie; G. Bernanos, Saint Dominique, Dnevnik vaškega župnika; A. Bordeaux, Strah pred življenjem; F. Werfel, Verdi; M. Mitchell, V vrtincu).
Njegovo zanimanje za moderno francosko katoliško literaturo je bilo tolikšno, da je v izvirnikih prebiral aktualne francoske avtorje, med njimi Jacquesa Maritaina, čigar knjiga Art et Scolastique mu je bila še posebej pri srcu, saj je iz nje prevedel poglavje Krščanska umetnost (Dom in svet, 1937/38, 6, 277-280). Za francosko umetnost se je navdušil med obiskom v Parizu, kot očiten znak njegovega nagnjenja do francoske literature pa moramo šteti njegovo dopisovanje z znamenitim književnikom Paulom Claudelom. Njuna korespondenca bi nam odkrila marsikatero stran Čokanovega notranjega sveta, toda Claudelova pisma so bila uničena, Čokanova Claudelu pa so za zdaj neznana.
Končno je potrebno omeniti tudi Čokanovo prevajalsko delo. Objavljenega je malo. Najprej je prevedel odlomek iz obsežne pesnitve Les Georgiques chretiennes Francisa Jammesa (Dom in svet, 1939), potem se je lotil Claudela in prevedel dve krajši stvari: Psalm 49 (Mladika, 1941) in Procesni obrednik v pozdrav novemu stoletju (Dom in svet, 1941). V Debeljakovi zapuščini sta se ohranila dva drobna, vsekakor neobjavljena prevoda: Leona Cathlina Vstajenje potopljencev na koncu časov in Gonzagueta de Reynoulda Molitev k sveti Devici v teh težkih dneh (Iz zbirke Theokos, la Mere de Dieu dans la pensée, l’ art et la vie). Najbolj pa ga je pritegnil španski dramatik Lope de Vega. V Slovenčevem koledarju za leto 1941 je natisnil prevod pesmi Marijina uspavanka, medtem ko je prevod celotne drame Modra norica ohranil Čokanov prijatelj in slikar Božidar Jakac.
Neobjavljen je ostal tudi Čokanov esej Rilke med Francozi, ki je nastal ob desetletnici Rilkejeve smrti in ki je na osnovi odmevov Rilkeja v francoski literarni publicistiki skušal približati pred vojno pri nas malo znanega evropskega pesnika, zlasti pa je opozoril na to, da bi morali prevesti vsaj njegove znamenite Devinske elegije.
Pisatelj Tone Čokan sodi med tiste mlade slovenske katoliške avtorje, ki jim ni bilo dano, da bi razvili in uveljavili svoje duhovne talente, kajti nasilna smrt sredi okupacije in [Stran 044]domače državljanske vojne, ki jo je sprožila nasilna socialistična revolucija, je uničila velik del mlade slovenske inteligence, še posebno občutno na katoliški strani. Dejstvo, da so se med vojno pobitim po vojni pridružili še mnogi, ki so končali v množičnih grobovih in po kraških jamah, samo stopnjuje tragiko, ki nas je zadela ob prelomu druge svetovne vojne. Prav v času, ko skušamo normalizirati lastne dejavnosti v novih razmah, vedno bolj čutimo, kako nam manjkajo prav ti, ki smo jih takrat izgubili.
3. Pripovedi
3.1. Odločitev – učiteljska zgodba iz leta 1945
Justin Stanovnik
3.1.1.
Vsi smo se pripravljeni strinjati v tem, da ima učiteljski poklic sebi nekaj visokostnega. V starem izreku – ne učimo se za šolo, ampak za življenje – se od ljudi, ki so se posvetili temu poklicu, pričakuje, da mladih ljudi ne bodo samo izučevali v določenih vednostih, ampak jih bodo tudi pripravljali za življenje. To pa je cilj, ki se mu po pomembnosti komaj kateri približuje. Pričakovali bi torej, da bo visokost naloge, ki jo je prevzel, podelila učitelju ne samo zunanje spoštovanje in čast, ampak povzročila, da bo v njem zrastlo občutje, da svojega dela ne bo mogel prav opravljati, če ne bo v njem zavesti o njegovi vrednosti. Ta zavest pa ni nič drugega kot zavest dostojanstva, ki mu brani, da bi si nekatere stvari ali sam dovoljeval ali pa dopuščal, da si jih drugi v zvezi z njim dovoljujejo. Biti učitelj je stvar, ki je povezana z določeno samostojnostjo in nedotakljivostjo.
In vendar je Ivan Cankar ravno na učiteljih zgradil svojo metaforo o slovenskem hlapčevstvu. Ali se je motil? Ko govori Cankar o učiteljih, misli sicer na izobražence sploh, vendar nam knjige, ki smo jih o tem področju prebrali, razni spominski spisi, dovoljujejo misliti, da je bila pisateljeva odločitev utemeljena v življenju in resničnosti. Poleg tega se v tej točki ujemajo naše polpretekle izkušnje, ko smo osupli gledali, kako so učitelji brez vidnega odpora sprejemali odloke, odredbe in navodila, ki so imeli na sebi jasne znake duhovnega in političnega nasilja.
Žal nam prostor ne dovoljuje, da bi se ustavljali ob vprašanjih, ki ob tem nastajajo. Zakaj je ravno učitelj – navzlic temu, kar smo uvodoma o njem povedali – tako nekritično in tako do pike pripravljen služiti? Še več, zakaj se učitelj ne zadovoljuje, recimo, z dolžnim sprejemanjem zunanjih posegov, za katere ve, da s šolo nimajo nobenega pravega opravka, ampak čuti za potrebno, da ob tem kaže celo navdušenje in ognjevitost. Od kod ta poudarjena želja po ugajanju? Predvsem pa, zakaj tako malo odpora zoper programske ideološke posege, za katere ni nobenega dvoma, da bodo škodili duhovni, moralni in človeški podobi odraščajočega človeka? Ali ni učitelj v skladu s tem, kar je, zaščitnik bitij, ki jim je ali bo naloženo to, da morajo živeti? Ali ni tako, da bi ga ta misel nujno morala napolniti z globoko simpatijo in odgovornostjo do teh, ki so pred njim, ali ni naravno, da bi ta misel morala izostriti njegovo pozornost do stvari, ki vstopajo v svet šole? In ali ne bi bilo razumno pričakovati, da bo v učitelju, ki se je ovedel svojega posebnega mesta, skrb za njega samega stopila v ozadje in stopila v ospredje skrb do teh, zaradi katerih je tu? In če se strinjamo z mislijo, da se je človeka tem težje polastiti, čim bolj je duhovno priseben, ali ni potem misel tista, ki mora biti v središču njegovega obstajanja: misel o njem samem in misel o svetu okoli njega.
Vsa ta vprašanja ostajajo končno brez prepričljivih odgovorov, čeprav smo se do določenih dejstev le dokopali. Vemo na primer, da je učitelj v veliki meri odvisen človek. Odvisen je od oblasti, ki mu daje plačo, odvisen je od staršev in njihovega mnenja, odvisen je od glasu, ki se je v družbenem okolju o njem ustvaril. Poleg tega je njegovo delo izredno ranljivo. Izdelki in opravila mnogih drugih poklicev so izmerljivi in jih je mogoče dokazljivo zagovarjati in braniti. Učitelju pa lahko vsak od države plačani nadzornik vsak trenutek “dokaže”, da so njegovi postopki zgrešeni, saj se učiteljevo delovanje odvija na področju, na katerem je načelno mogoče reči karkoli. To je področje – za to imamo na tisoče dokazov – na katerem je mogoče zagovarjati diametralno nasprotne teze in nazore. Učitelj pa je od zunanjega, družbenega priznanja zelo odvisen; če mu je to odvzeto, čuti, kakor da so mu spodrezane korenine, po katerih doteka njegova moč. Učitelj potre-[Stran 045]buje določen ugled in določeno veljavo, ki si jo je mogoče samo deloma pridobiti neodvisno od družbe ali celo v sporu z njo. Toda čeprav je vse to pomembno, s tem še nismo zadovoljivo razložili njegove uklonljivosti. Gotovo je tam v globini še kaj drugega, bolj določujočega. V naše vpraševanje vstopajo različni odgovori, a nobeden ne pripelje s seboj tolikšne svetlobe, da bi mogli stvari sestaviti v razumen red. Še naprej si stojita nasproti dve stvari, za kateri se ne moremo dovolj načuditi, da lahko soobstajata: učiteljeva avtonomnost, ki jo umevamo tako, da z njo učitelj stoji in pade, in presenetljiva lahkotnost, s katero učitelji sprejemajo nove zahteve, ki so s tistimi, ki so se jim morali uklanjati v preteklosti, pogosto v izključujočem nasprotju. Pred nami je spreminjanje, ki je možno samo ob dveh predpostavkah: ali tam, kjer se spreminjanje dogaja, ni ničesar, kar bi spreminjanje nosilo in se ga zavedalo; ali pa je tisto, kar se mora spreminjati, take konstitucije, da mu prehajanje iz enega stan ja v drugo ne povzroča posebnih težav. Zakaj da se ljudje spreminjajo na ukaz in od zunaj in ne morda zaradi notranjega uvida, nas ne vznemirja samo zaradi moralne vprašljivosti, ampak nas čudi predvsem to, da je fiziološko sploh možno. To si razložimo samo tako, da v človeku kaj je, kar mu omogoča, da se spreminja, ali pa česa ni, kar bi mu branilo, da se spreminja.
Ne da bi si domišljali, da smo odkrili kaj posebnega, bi se le radi dotaknili dejstva, da ustanove, ki šolajo učitelje, že od nekdaj bolj pazijo na to, da bodo njihovi gojenci opremljeni z raznimi didaktičnimi in metodičnimi prijemi in raznimi, pogosto modnimi psihološkimi doktrinami, kot pa da bi jih navajali na to, da bi se bavili s stvarmi, ki človeka notranje utrjujejo: z jezikom, z zgodovino, z umetnostjo in s filozofijo. Tako je učitelju v veliki meri odvzeta možnost, da bi se globlje utemeljil. Zato tudi ostaja brez prave obrambe, ko se predenj postavijo zahteve, ki terjajo spremembo identitete. Sem spada še znana [Stran 046]okolnost, da se večina šolnikov zaradi prezaposlenosti – deloma pa tudi zaradi nespodbudnih razmer, ki vladajo po šolskih zbornicah – kmelu neha ukvarjati s knjigami; razen morda – v najboljšem primeru – s tistimi, ki so vezane na njegovo ozko specialnost.
Eden največjih preobratov v zgodovini slovenskega naroda je bil tisti, ki so ga prinesli spomladanski meseci leta 1945. To ni bila običajna sprememba, ki so jih dotlej prinašali spreminjajoči se režimi. Sedaj naj bi se začelo takó novo življenje, da se je zdelo, kakor da se bo z njim začela nova zgodovina. Velika sprememba je to bila, a je v njej bilo bistveno protislovje: po črki ideologije naj bi bil novi človek predvsem svoboden, v konkretni resničnosti pa mu je bila bistvena svoboda odvzeta in je bil omejen zgolj na izvrševanje; svoboda, s katero ga je opremila ideologija, je bila lažna, pravo svobodo, v kolikor se je je spominjal, je nekaj časa še nosil v svoji notranjosti, počasi pa se je iztekla tudi od tod. Izkazalo se je namreč nekaj, kar se do tedaj ni tako dobro vedelo: da je namreč notranja svoboda na daljša razdobja bistveno odvisna od zunanje. Ljudje – tisti, ki so po vsem, kar se je z njimi zgodilo, še mogli misliti – so odkrili odločilen pomen politike.
Toda ena od bistvenih pridobitev novega sistema – ena od najbolj katastrofalnih – je bilo ravno izginotje politike. In v somraku, ki je po njenem odhodu nastal, se je ponovila podoba, ki jo je za stari Rim po padcu republike naslikal zgodovinar Tacit: ljudje so drli v sužnost, čim bolj je bil kdo odličen – bodisi po položaju bodisi po rodu – tem bolj je pohitel, da bi dobil mesto v nastajajočem svetu. Tudi 1945. leta je vse drlo v sužnost in učitelji niso bili nobena izjema. Večidel so pozabili na odličnost svojega poklica – ali pa zanjo nikoli vedeli niso – in so dovolili, da so jih vpregli v voz, ki so ga potem vlekli 50 let, ne da bi kdaj dodobra pomislili, kje se bo ta pot končala. In končala se je, kakor se je morala: z narodom s pomanjkljivo izobrazbo in z dvomljivo vzgojo, z ranjeno moralno in z ubito politično dušo.
V takšnem svetu, ki mu ni manjkalo vsakovrstne klavrnosti, se je na nekem koščku slovenske dežele zgodilo nekaj, kar se je tej klavrnosti uprlo na način, ki nas še danes, po tolikih letih, prevzame, s svojo izrednostjo: dve učiteljici sta se odločili, da v razmerah, ki so jih ustvarili novi gospodarji dežele, ne bosta več opravljali svojega poklica. Kraj, kjer se je to zgodilo, je bila dobrepoljska dolina in učiteljici sta bili Karolina Križaj in Ivanka Pucelj. Kaj se je zgodilo? V kroniki “spomina vrednih šolskih dogodkov” na osnovni šoli v Dobrepolju stoji takoj za stavkom, ki poroča, da se je šolsko leto 1944-1945 končalo 30. junija, tale zapis:
“Tov. Pucelj Ivana in Križaj Karolina sta podali ostavko na državno službo dne 2. junija 1945 s tem, da nista hoteli izpolniti prijave za vstop v državno službo.”
Žal se v arhivu videmske šole v Dobrepoljah ni ohranil noben izvod prijavnice za vstop v državno službo, ki naj bi jo izpolnili tisti učitelji, ki so želeli nadaljevati svoje delo v novih razmerah. Kaj se je zgodilo pravzaprav? Ali je bil na obrazcu kak izraz, ki je obe učiteljici posebej vznemiril in prizadel, ali pa sta odklonili podpis iz splošnega odpora proti novemu sistemu, ki zanju ni bil nobena novost. Vseskozi sta bili namreč prebirali katoliško časopisje in periodiko in bili tako dobro seznanjeni s tem, kar se je zgodilo v Rusiji in v Španiji, poleg tega pa je tudi v Dobrepolju divjala komunistična revolucija, ki je tudi tu, kakor drugod, prinašala s sabo sadove nasilja: pogorišča, muke, smrt. Neznan jima tudi ni bil duhovni obraz sile, ki si je sedaj izborila oblast nad deželo, saj se je pred njima kar natančno izrisal v štirih medvojnih letih. Ni jima ostala skrita osnovna značilnost tega obraza: da ljudje, ki ga nosijo, eno govorijo in drugo delajo. Ker pa sta odraščali in bili vzgajani v zdravem okolju in sta poznali prava imena za stvari, sta vedeli, da se temu reče laž. Vedeli sta tudi, da to ni navadna laž, narejena le izjemoma in v sili, ampak da je to laž, ki so jo ti ljudje naredili za metodično načelo in način obstajanja. Danes to malo težje razumemo, a bili so časi, tudi pri nas, ko so ljudje čutili, da je laž pač zadnja reč in da se z njo vse neha, da za njo ni ničesar več. Poleg tega sta ti dve učiteljici umevali učiteljsko službo kot utrjevanje resnice, tako da ju je to, kar se je sedaj uveljavljalo in dobivalo veljavo, tako rekoč poklicno izločalo.
Kaj se je v njiju dogajalo, ko sta se odločali, da ne dasta podpisa na tisti papir, seveda natanko ne vemo. Obe sta bili zelo verni, a bi si vendar po premisleku upali reči, da vsaj neposredno vera ni bila poglavitni razlog za njuno zadržanje. Na šoli sta bili vsaj še dve drugi verni učiteljici, ki sta oddali prijavo za nadaljnjo službo, a vsaj na začetku vseeno redno hodili v cerkev. Vsaj na začetku je bilo videti, da njuno osnovno izpovedovanje vere ne bo ogroženo. Njuna pripadnost katolištvu, ki je bila brezpogojna in celovita, je na njuno odločitev vplivala na drug način – vplivala je posredno. Vcepila jima je zavest pri-[Stran 047]padnosti omiki, ki je po tradiciji prišla do njiju in ki sta jo sprejemali v njeni celoti: tudi kulturno, tudi politično. Katolištvo sta tako umevali in tako živeli, da ju je navdalo z občutljivostjo za tiste evropske prvine, o katerih so pozneje tudi v našem prostoru začeli govoriti kot o človekovih pravicah. Katolištvo zanju ni bil samo prostor za specifično obliko krščanskega misterija, ampak prostor, v katerem se človek utrjuje v osnovnem dostojanstvu. In to dostojanstvo, sta sedaj videli, da je v nevarnosti, da bo degradirano. To je bilo tisto – degradacija svobodnega človeka – s čimer nista hoteli imeti nobenega opravka. To je pravi razlog, da sta šli v zasebnost.
Vse to nekoliko razumemo – toda pogum, kaj pa pogum? Še mi, ki smo te čase doživeli, čutimo, da ne vemo več natanko, kako zelo mnogo ga je moralo biti, če je kdo hotel narediti tak korak. Da ne govorimo o tistih, ki o teh časih samo slišijo pripovedovati. V naslednjem bo morda tudi ta vprašanja obsijal kak žarek svetlobe, a sedaj si najprej nekoliko oglejmo poti, ki sta pripeljali obe učiteljici do odločilnega 2. junija leta 1945.
Karolina Križaj je bila doma iz Senožeč. Rodi la se je v Trstu 21. junija 1893 in bila tam, v župniji sv. Antona Padovanskega, 9. julija 1893 tudi krščena. Njen oče Franc Križaj je bil bančni uradnik v Trstu in posestnik v Senožečah, mati Helena pa je bila rojena v Idriji v znani družini Arriglerjevih. Karolina je v šali znala večkrat povedati, da se v njenih žilah pretaka nekaj plave krvi. Imenitna sta torej bila starša, a imenitna sta bila tudi botra. Henrik Wruss, direktor banke, v kateri je delal oče, in teta Leopoldina Arrigler, ki pa je bila samo namestnica: prava botra je bila baronica Carolina Sartorio. Karolina ali Lina, kakor so jo že prav od začetka vsi klicali, je hodila v osnovno šolo v Trstu in jo tam leta 1905 tudi končala; prav tam je leta 1908 končala tudi meščansko šolo. Šolanje za učiteljico je začela v Celovcu, na zasebnem učiteljišču sester uršulink, a je bila tam samo eno leto, nato pa se je vrnila v Trst, kjer je hodila dve leti na dekliški licej pri šolskih sestrah. Leta 1911 se je spet odločila za nadaljevanje šolanja za učiteljico. To pot je odšla v Ljubljano in po dveh letih končala zasebno učiteljišče pri sestrah uršulinkah in 11. julija 1913 z odliko opravila zrelostni izpit za poučevanje na osnovnih šolah s slovenskim
[Stran 048]in nemškim učnim jezikom. Strokovni izpit je opravila tri leta pozneje, 3. maja 1916, na državnem ženskem učiteljišču v Ljubljani. Dobila je “usposobljenostno spričevalo”, kjer je stalo, da “Cesarsko-kraljeva izpraševalna komisija za splošne ljudske in meščanske šole v Ljubljani gospodično Karolino Križaj za splošne ljudske in meščanske šole v slovenskem in nemškem jeziku kot sposobno določa”. Dve leti pozneje, leta 1925, je naredila z zadostno oceno izpit iz italijanskega jezika, s čimer je dobila pravico za poučevanje italijanščine “come materia” – kot predmet. S tem so bila njena učna leta končana.
Takoj po učiteljski maturi je jeseni leta 1913 nastopila službo “začasne učiteljice” v Dolenji vasi pri Senožečah. Tu je bila osem let – do leta 1921. Tedaj pa je bila z dekretom okrajnega šolskega sveta v Postojni prestavljena – od iste instance, ki je podpisala njen prvi nastavitveni dekret – v Senožeče, skraja kot začasna učiteljica, čez tri mesece pa je bila imenovana z ukazom “generalnega civilnega komisariata za Julijsko Benečijo in Zader” za “definitivno učiteljico”. Iz tega se vidi, da se je medtem središče šolskega okoliša preneslo iz Postojne, torej iz slovenskega ozemlja, v notranjost Italije. V Senožečah je bila šest let. Tedaj pa je službo v Italiji prekinila in odšla v Jugoslavijo. O tem, zakaj in kako se je to zgodilo, bomo govorili pozneje, ko bomo prišli do njenega političnega zadrževanja v Jugoslaviji, ker mislimo, da oboje meče luč na tisto, kar se je zgodilo leta 1945.
V Jugoslaviji je bila devet mesecev brez službe, potem pa je 12. decembra 1928 dobila mesto neplačane prostovoljne učiteljice na osnovni šoli v Dobrepolju. Dobra dva meseca pozneje, 23. februarja 1929, pa je sklenila s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev pogodbo o nastavitvi in postala tako imenovana kontraktualna učiteljica na isti šoli. Že jeseni istega leta – vmes je 5. junija 1929. dobila jugoslovansko državljanstvo – pa je bila z dekretom ministrstva prosvete v Beogradu postavljena za stalno učiteljico s prejemki uradnika VI. kategorije, 3. skupine, 5. stopnje, z letnim dohodkom 5.880 dinarjev in s pravico do dodatka za stanarino in s pravico do draginjskih doklad. V istem dokumentu so ji bile za napredovanje v položaju in osnovni plači priznana leta državne učiteljske službe v Italiji od 1. 9. 1913 do 1. 3. 1928, “za pokojnino in osnovno plačo pa še kontraktualna služba v naši državi od 12. decembra 1928 do 5. junija 1929”. To navajamo kot pomembno zato, ker kaže, kako je Jugoslavija podpirala Slovence, ki so iskali zatočišče v domovini, tako glede državljanstva kot glede možnosti za službe in uveljavljanje delovnega statusa. Njena plača se je počasi dvigala in leta 1940 – medtem se je začela uradno izražati v mesecih – je znašala 1.350 din.
Ivanka Pucelj je bila v primeri s Karolino Križaj tako rekoč domačinka. Rodila se je v Goriči vasi pri Ribnici 4. avgusta 1901. Tudi Ivanka je bila iz zavedne, trdne in podjetne slovenske družine. Trije otroci so študirali, poleg Ivanke je bila učiteljica še ena od sester, eden od bratov je bil zdravnik, dva sta bila v vojski, eden kot pomorščak, drugi kot letalec. Ivanka je naredila pet razredov osnovne šole v Ribnici, nato pa še 6., 7. in 8. razred v Lichtenturnovem zavodu v Ljubljani. Zatem se je vpisala v 4. razred mestnega liceja v Ljubljani, a že naslednje leto odšla na moško učiteljišče in tu končala 2., 3. in 4. razred. Zrelostni izpit je opravila na tem zavodu 21. junija 1922. Čez dobri dve leti, 12. novembra 1924, pa je pred posebno komisijo opravila še usposobljenostni izpit za osnovno šolo s slovenskim jezikom. Službeno pot je začela 1. oktobra 1922 na osnovni šoli v Št. Ilju pod Turjakom. Toda že naslednje leto, 1. septembra 1923, so jo že prestavili v Veliko Dolino pri Jesenicah na Dolenjskem. Tu je ostala do 19. februarja 1926 in dosegla vmes stalnost v državni službi. Potem je bila dve leti na osnovni šoli v Komendi, nato pa od 22. marca 1928 do 2. 6. 1945 na osnovni šoli v Dobrepolju. Ko je decembra 1928 Karolina Križaj prišla v Dobrepolje, je tu že našla Ivanko Pucelj. Postali sta prijateljici in ostali prijateljici do smrti: Ivanka je umrla 23. maja 1977 v Ljubljani in je pokopana na domačem pokopališču v Hrvači, Karolina Križaj pa je kolegico in prijateljico preživela za osem let in umrla 10. 4. 1985. Pokopana je bila na ljubljanskih Žalah in leži v grobu svoje tete Leopoldine Metschnigg.
Na prvi pogled bi človek rekel, da je to bilo dvoje učiteljskih življenj, prej nevznemirljivih kot vznemirljivih. Toda za razmeroma nedramatičnim videzom so se dogodile nekatere stvari, ki jim ni manjkalo svojske napetosti, hkrati pa so odkrivale ali kazale na neko logiko, ki se je nujno končala v tem, kar se je zgodilo junija 1945. Stvari, na katere mislimo, so bile politične narave in so bile povezane z nekaterimi vrednotami, ki so bile obema učiteljicama izredno drage: slovenstvo, politična svoboda, svetovnonazorska integriteta in vera. Začelo se je pri Karolini, v Senožečah, v tedanji Italiji.
Kakor smo že povedali, se je Karolina Križaj leta 1928 znašla v Jugoslaviji. Sama pravi nekje, da je bila [Stran 049]pregnana. O tem, da bi bila pregnana, ni v arhivu nobenega sledu, pač pa obstaja neki drugi dokument. Ta govori o njeni premestitvi iz Senožeč na osnovno šolo v Ravnici blizu Grgarja. Dekret “šolskega skrbnika za Julijsko Benečijo in Zadar” je datiran s 25. februarjem 1928 in terja, da se učiteljica Karolina Križaj zglasi na novem službenem mestu že čez tri dni, 1. marca 1928. Očitno se je mudilo, oblast je hotela neko stvar urediti takoj. Karolina Križaj tega mesta ni nikoli nastopila, rajši se je odločila za umik v Jugoslavijo. Besedilo dekreta je bilo namreč takšno, da je bilo iz njega mogoče razbrati, da Karolina Križaj v razmerah, kakršne so bile, ne bo mogla več poučevati. Dekret je bil, kakor je pisalo, izdan “z ozirom na poročilo politične oblasti v Postojni”, “na podlagi preiskave o delovanju učiteljice Križaj Karoline na šoli v Senožečah” in “na podlagi ugotovitve, da je navzočnost imenovane v omenjeni občini škodljiva organizacijam mladinskih fašističnih sil in da je njeno sedanje politično delo povod kritikam, ki so zmerom škodljive dobremu imenu šole in pouka”. Dekret je dalje govoril, da je Karolino Križaj treba odstraniti, da se “izognemo poostritvi stvarnega položaja”. Poleg tega pa je dekret zadolžil šolskega nadzornika v Postojni, naj skrbi za to, “da se učiteljico Križaj nadomesti z učiteljem, ki je zmožen baviti se z mladinskimi organizacijami”.
Katero konkretno dejanje Karoline Križaj je bilo povod za poseg fašistične oblasti, tega žal ne vemo. Toda to tudi ni pomembno, pomembna je miselnost, iz katere je to dejanje, kakršnokoli je že bilo, prišlo: Karolina Križaj je hotela biti slovenska učiteljica, ker je bila sama Slovenka in je učila slovenske otroke. Ob fašizem je torej zadela že zato, ker je bil izvorno protislovenski, do spopada med njima pa je moralo priti tudi zato, ker je Karolina Križaj fašizem odklanjala tudi zato, ker se je njeni aristokratski čudi upiral njegov vulgarni primitivizem. Boj, ki se je odigral v Senožečah v prvih mesecih leta 1928, je bil v resnici spopad dveh principov. Šlo je nazadnje za to, kaj je človek: ali je oseba ali ne, ali mu pripada svoboda – duhovna, narodnostna, politična – ali ne. Ta boj se je prej in pozneje – zlasti pozneje – odigral na dobesedno neštetih krajih fašistične in komunistične Evrope in mnogo pogumnih mož in žena je v tem boju izpostavilo sebe in svoje življenje. Fašistom se je, kot smo že rekli, očitno mudilo. Dekret je bil izdan 25. februarja 1928 in učiteljica Križajeva bi morala službo na novem službenem mestu nastopiti že 1. marca 1928. Dekret pa je pomemben še zaradi nečesa. Iz njega diha natanko ista hi navščina, kot so jo pozneje tudi pri nas izkazovala besedila komunistične birokracije. Hoče namreč vzbuditi vtis, da so bili njegovi akterji v to dejanje prisiljeni, kajti obstajajo “kritike, ki so zmerom škodljive dobremu imenu šole in pouka”. Torej: ne zaradi ideoloških interesov stranke, ampak zaradi dobrega imena šole. Tehnika, ki se je pozneje v stotisočih primerih ponovila tudi v komunistični Sloveniji, je torej tale: najprej se določi, kakšen namen ima šola; potem se ta namen proglasi za dobrega; potem sledi sklep, da so vsi, ki so v kakršnemkoli neskladju s tako aranžiranim namenom, proti šoli sploh in je zato treba z njimi ustrezno postopati. V tem je seveda stvarno moralno in logično protislovje in ne čudimo se temu, da so ga fašisti in komunisti naredili za poglavitno prvino svoje ideološke praktike, čudimo pa se temu, da ljudje tega niso opazili – tudi ljudje, ki se imajo in jih imamo za pismene, v poudarjenem pomenu te besede.
Ko je Karolina Križaj decembra 1928 nastopila svojo učiteljsko pot v Dobrepoljah, se je kmalu pokazalo nekaj, kar sicer še zdaleč ni bilo podobno onemu v Senožečah, a je vendar imelo na sebi znake, ki za Karolino niso mogli biti povsem tuji. A tu je že imela kolegico in prijateljico, ki ji je bila zvesta tovarišica tudi v tem. To je bila Ivanka Pucelj, ki je bila takega značaja, tako vzgojena in je prihajala iz take tradicije, da je bila nujno vpletena tudi sama v te dogodke, čeprav je tudi tu, kakor drugod, imela vodilno vlogo Karolina. Za obdobje 1928 -1940 je za obe učiteljici v arhivu osnovne šole Dobrepolje dovolj ocenjevalnih listov, da dobimo razmeroma natančno sliko, kako so ju šolske oblasti ocenjevale. Ocenjevalni listi so v slovenščini in latinici, le listi za pet šolskih let, od 1934/35 do 1938/39, so v cirilici in v srbohrvaščini brez slovenskih prevodov, čeprav so vpisi tudi tu v slovenščini. Nadzorniki so ocenjevali učitelje po različnih področjih. Karolina je dobivala zvečine odlične ocene: tako za strokovno delo, za poučevanje v razredu, za uspeh v “pouku nacionalnih predmetov”, za strokovno izobraževanje, za vestnost in vnemo pri delu, za vedenje “v službi in izven službe”. Šolski nadzorniki, zlasti nadzornik Batriani, so še opazili, da je “zelo inteligentna”, da ima “zelo fin nastop”, da jo “učenci iskreno spoštujejo”, da je z otroki “materinsko dobra”, da ima “siguren nastop” in “široko obzorje”, da je “vdana šoli in vzgoji”, da se udejstvuje v humanitarnih organizacijah. Spregledali niso niti tega, da “zgledno obdeluje zelenjadni in cvetlični vrt”. Proti koncu, se pravi proti letu 1940, se na vprašanje, ali jo predlaga-[Stran 050]jo za boljšo in odgovornejšo službo, že pojavljajo pritrdilni odgovori.
Tudi Ivanka Pucelj je bila zvečine lepo ocenjevana: da ima “temeljito strokovno in pedagoško izobrazbo”, da “uživa naklonjenost otrok”, da je “prav marljiva” in da “pazi zlasti na vzgojo”. V letu 1939/40 je bila tudi ona predlagana za boljše mesto. V skladu s povedanim je razumljivo, da imata večidel tudi odlične končne letne ocene. Izjema – in to je zelo vidno – so le leta od 1932/33 do leta 1935/36: v teh letih se je končna ocena pri obeh znižala na prav dobro. Kaj se je zgodilo?
V ocenjevalnem listu za ta leta se je namreč pojavilo novo vprašanje: kakšen odnos ima učitelj do Sokola in ali je član te organizacije. Ker je bil ta odnos tako pri Križajevi kot pri Pucljevi vedno ocenjen za slab (dve) ali celo prav slab (ena) in je bilo vedno ugotovljeno, da nista članici te organizacije, je negativna ocena v tej rubriki vplivala tudi na končno oceno. Torej nobenih drastičnih ukrepov, kot so bili znani iz obdobja po letu 1945, samo znižana letna ocena. A stvar vendar ni bila tako zelo preprosta.
Za unitaristično velesrbsko politiko, ki je vladala v Jugoslaviji v tridesetih letih, je bila med njenimi najpomembnejšimi vzvodi vsedržavna športna in vzgojna organizacija Sokol. Potem ko je kralj Aleksander prevzel oblast in razpustil katoliške orlovske in prosvetne organizacije, je dobil Sokol monopolni značaj. To dejstvo je bilo kasneje sankcionirano s posebnim zakonom. Članstvo v Sokolu je polagoma postalo kriterij za ocenjevanje državnih uradnikov: od tega so bile v veliki večini odvisne ugodne ali neugodne premestitve in napredovanja. Stvari so se zaostrile s koncem leta 1930, ko je kraljevska banska uprava dravske banovine v Ljubljani na ukaz ministrstva prosvete v Beogradu izdala poseben odlok o “udejstvovanju v Sokolu” v šolah. Odlok je bil objavljen v Učiteljskem tovarišu 8. januarja 1931. Iz besedila tega odloka ni težko razbrati, kako velike zahteve so se glede Sokola postavljale učiteljstvu. S tem odlokom minister “odreja” vrsto stvari: da se učiteljstvo seznanja z zakonom o Sokolu; da neposredno in posredno sodeluje pri krepitvi sokolske ideje v narodu (enem!, op. p.); da povsod širijo sokolska društva; da zlasti po vaseh organizirajo sokolske čete; da uvajajo in propagirajo telovadne vaje po Tyrševem sokolskem sistemu; da v nobenem primeru ne ovirajo dela učencev pri sokolu. Članstvo, kakor vidimo, ni bilo naravnost zaukazano, a komaj si moremo zamisliti, kako bi bilo nečlanom mogoče izvrševati vse, kar je bilo v odloku dejansko zaukazano in odrejeno. Za učiteljici Križajevo in Pucljevo – pa še za mnoge druge – so nastale razmere, ki niso bile samo politično žaljive, saj so ju silile v dejavnosti, ki so bile v nasprotju z njunim splošnim kulturnim prepričanjem, ampak so ju postavljale v boleče dileme.
Karolina Križaj je dvakrat, prvič 11. maja 1931, drugič pa 19. julija 1936, zaprosila za premestitev “na osnovno šolo v Ljubljani ali na večrazredno šolo ob železnici v okolici Ljubljane”. Obakrat je navedla kot glavni vzrok za premestitev skrb za mater, ki je – tako pravi v prošnji iz leta 1931 – stara 79 let in potrebna nege, česar pa ji ne more zagotoviti v Dobrepoljah. Iz prošnje leta 1931 je jasno čutiti težavnost glede članstva v Sokolu. Čutila je, da je od te točke odvisna uspešnost prošnje. Odločila se je, da taktizira: da je bila nekoč članica Narodnega doma v Ljubljani, da je v Dobrepoljah še niso pritegnili k aktivnemu sodelovanju, čeprav je nanj vselej pripravljena. Jasno je, da tako medlo izražanje ni zadostovalo ne za prošnjo ne za njene siceršnje ocene. Še naprej je ostala v Dobrepolju in v rubriki o odnosu do Sokola v ocenjevalnih listih je še naprej stala negativna ocena. V prošnji iz leta 1936 je morala celo priznati neko kazen: da je dne 15. 3. 1933 “dobila ukor sreskega načelstva v Kočevju, ki je sledil preiskavi zaradi moje pomoči prireditelju Slomškove proslave leta 1932”.
Za Ivanko Pucelj je nastopil tak trenutek v 2. polletju šolskega leta 1933/34, ko je bila nenadoma – 14. aprila 1934 – kazensko prestavljena v Dolenjo Toplo Reber, globoko v kočevske gozdove. Samota se ji je zdela neznosna, zato je čutila, da mora nekaj ukreniti, da mora napraviti neke korake. Ko danes prebiramo njeno poročilo “o sokolskem delovanju za drugo polletje šolskega leta 1933/34”, ki ga je napisala 12. maja leta 1934 v Dolnji Topli Rebri, se še danes čudimo, kako elegantno je to storila. Poročilo obsega dva odstavka in se glasi takole:
“1. pošiljala sem otroka Sokola redno k sokolski telovadbi;
2. dne 23. maja 1934 sem imela na otroke nagovor “Ljubezen do bližnjega” izven šolskega časa v smislu: gibanje pri telovadbi in gibanje v naravi krepi telo, v krepkem telesu pa se razvije lepa duša.”
Za razliko od Karolinine prošnje je Ivankino besedilo le imelo nekaj uspeha. Že naslednje leto jo najdemo spet v Dobrepolju. Njene ocene o sodelovanju pri Sokolu pa so bile še [Stran 051]naprej slabe ali prav slabe – ta možnost je namreč kdaj tudi bila. Ivanki je mogoče nekoliko koristilo to, da je bila članica “Pevskega zbora slovenskega učiteljstva” in da je iz Dobrepolja lažje hoditi na vaje kot iz Dolnje Tople Rebri.
Proti letu 1940 so se stvari v tem pogledu začele polagoma boljšati. Za šolsko leto 1936/37 je ocena, ki se je tikala Sokola v ocenjevalnem listu še vedno bila, a ni več vplivala na končno oceno. Sedaj sta se obe učiteljici tako svobodno razpisali o svoji zunajšolski dejavnosti. Iz obeh ocenjevalnih listov sledi: da sta bili članici prosvetnega društva Dobrepolje, da sta sodelovali v Marijinem vrtcu, da sta bili članici Slomškove družbe, da sta bili včlanjeni v Šentjakobsko knjižnico v Ljubljani, da sta vsa ta društva tudi podpirali “gmotno in moralno”.
Temu, kar se je Karolini dogodilo v Senožečah, in temu, kar sta obe doživeli v Dobrepoljah, smo namenili nekaj vrstic zato, da smo na ta način pokazali, iz kakšnega tkiva sta obe učiteljici bili. Bralcem bo tako njun upor, ki je dne 2. junija 1945 prešel točko, iz katere je še bila možna vrnitev, postal bolj razumljiv. Ko se danes oziroma nazaj, si pravimo: veliko in zares izredno dejanje. Ali pa ga moremo razumeti v vsej globini in v vsem obsegu? Če vse prav premislimo, sta s tem, kar sta storili, postali neko znamenje za tedanji in prav tako za sedanji svet. Nehali sta biti učiteljici na neki šoli in postali sta učiteljici cele doline. Učiteljici – opominjevalki!
Zadnja konferenca dobrepoljskega učiteljskega zbora, na kateri je še bila Karolina Križaj, verjetno pa tudi Ivanka Pucelj, čeprav pod zapisnikom te konference njen podpis manjka, je bila 23. maja 1945. Zapisnikarica je bila Karolina Križaj, kar je dogodku verjetno dajalo že takrat, prav gotovo pa ga daje danes, določen prizvok. Šolski upravitelj je naznanil zbranim učiteljem, da je “nastal nov red, in kakor vsi uradi in oblasti, bo morala tudi šola na novo graditi”. Na šolo so že prišla navodila, kako. Novih učbenikov sicer še ni, a “na šoli so na razpolago časopisi, v kratkem pa so obljubljene tudi brošure, iz katerih bodo učitelji črpali učno tvarino”. Za učiteljici Križajevo in Pucljevo pa je bil najbolj važen dopis Okrajnega odbora OF Velike Lašče z dne 18. maja, ki so ga tudi prebrali na konferenci. Z njim je namreč naznanjeno, da so poslali na šolo prijavnice “za sprejem v učiteljsko službo za vse učiteljske moči”. Naslednja seja učiteljskega zbora je bila 19. junija. A na njej že ni bilo več ne Križajeve ne Pucljeve. Vmes je prišel 2. junij. Na tej konferenci so prebrali tudi dopis Okrajnega odbora OF Velike Lašče z dne 8. junija, ki je ocenjeval in komentiral Karolino Križaj in Ivanko Pucelj in njuno “prekinitev pouka”. Zdi se nam velika škoda, da tega dopisa v dobrepoljskem arhivu ni najti.
Kronika dobrepoljske osnovne šole za to leto priznava, da sicer “ob prihodu naše osvobodilne vojske Dobrepoljci niso pokazali posebnega navdušenja”, a šola je delovala nemoteno dalje s to razliko, da so “takoj in vidno preusmerili učni program”. Šolo je zajelo obdobje proslav. Pred zaključkom šolskega leta so imeli 30. maja še veliko proslavo “osvoboditve domovine”. Zapisnikarica (19. 6.) je bila navdušena: ” … na slovenski trobojnici je visela slika maršala Tita. Vsa soba je bila v zelenju in zastavicah, ki so jih napravili šolski otroci sami.” Človek se ob tem zamisli: morda je to bil natanko tisti dan, ko so angleški tovornjaki že vozili brate in očete teh otrok v roke človeku, ki so ga ti otroci tu slavili, ne vedoč, da je prav ta človek že dal tajna navodila, da jih vse pobijejo. Taki ali podobni prizori odurne ironije so se potem ponavljali stokrat in tisočkrat v naslednjih desetih, dvajsetih, tridesetih letih in človek se sprašuje, ali od tega izhaja strašna bolezen, ki je legla na naš narod: biti proti sebi, dovoliti da si sam sebi v zasmeh – ali ni to že neka oblika samomora?
Med počitnicami so se organizirale razne delovne akcije, v naslednjem šolskem letu pa spet in spet proslave: proslavljali so osvoboditev Beograda dne 20. oktobra, 29. novembra so slavili obletnico AVNOJ, posebno slovesno pa je bila zaznamovana obletnica ruske revolucije 7. novembra; na predvečer so po celi dolini goreli kresovi, na sam dan je bila slovesna akademija, za zaključek pa je bila zvečer še baklada po vasi. Za naslednje jutro je bilo naročeno učiteljskemu zboru, da se zbere – kateri datum bi bil pač bolj primeren – da ustanovijo svojo svobodno sindikalno organizacijo. Slovesno in prisrčno so se spominjali tudi obletnice Leninove smrti. Zanimivo je morda to, da je Miklavžev večer sicer še ostal, a so mu že začeli izdelovati drug okvir: leta 1945 so ga postavili pod okrilje Rdečega križa, naslednje leto pa so angele in parklje zamenjale vile in palčki.
Na konferencah učiteljskega zbora se je pojavila nova redna točka: politični referat. V glavnem so ga pripravljale kar domače moči. Tu so se učitelji poglabljali v pomen mladinskega tiska, zlasti Cicibana in Pionirja; skupno so premišljevali o prakomunizmu in suženjstvu. Skušali pa so tudi doumeti in ocen-[Stran 052]iti novejšo snov, kakšna na primer je bila “vloga komunistične partije v boju proti fašizmu pred aprilskim zlomom”, pri čemer jih je najbolj prevzelo “težko in odgovorno delo, ki ga je vršila KP še pred vojno”. Ta referat je podala tov. Markuta Slavka, a kdorkoli je že ta tovarišica bila, o nečem ne smemo imeti nobenega dvoma: da v svoj referat gotovo ni vključila boja, ki ga je s fašizmom bojevala Karolina Križaj. Po zapisnikih sodeč so bili referati učiteljem všeč, zdelo se jim je, da so bile na njih “lepo podane značilnosti nove politične vzgoje”.
Učitelje so medtem zavezali s prisego “ljudstvu in domovini”. Ne vemo, ali se je kdo od njih ob tem spomnil prisege iz leta 1934: tedaj so prisegli “na edinega Boga, da bodo kralju Petru II. in domovini zvesti”. Nad učitelji sta bedeli državna administracija in politična uprava: Okrajni izvršni odbor Novo mesto in Okrajni odbor OF Velike Lašče. Prvi je dajal navodila stvarne narave, kot je bila npr. instrukcija o deponiranju prejemkov” priprtih in iz službe odstranjenih uslužbencev”, drugi pa se je osredotočil na vprašanja, ki so zadevala glavo, npr. na seznam knjig, ki jih je treba iz knjižnic izločiti. Prihajali so tudi novi nadzorniki, da bi pomagali učiteljem v nove čase. Posebno zanimiva se nam zdi pobuda nadzornika na konferenci 26. marca 1947, ki je poskušal razložiti socialistični pomen besede “strokovnost”, kajti še danes, kakor vidimo, ni izgubil svoje uporabnosti. Takole je govoril: ” … poglobiti se je treba v strokovno delo šole: vodstvo pionirjev in pionirske organizacije se mora izboljšati; šolsko delo naj bo povezano s petletnim planom – s progo Šamac Sarajevo – in s spomladansko setvijo, posebno pri pouku v višjih razredih. Junake osvobodilne borbe moramo večkrat omenjati in jih posnemati.” Tako so učitelji v toči “strokovnosti” razčistili pojme.
Šola je bila torej vprežena v voz, ki ga je, rada ali nerada, morala vleči. Tu pa so se oglasili ljudje. Na roditeljskem sestanku 16. decembra 1945, ki se ga je udeležilo nad dvesto staršev, so se stvari izostrile v spopad. Pojavili sta se dve fronti: ena je trdila, da “šola vodi politiko in da učiteljstvo ustvarja s poukom sovražno razpoloženje med mladino”; druga pa je trdila, da “prebivalstvo samo s svojim kritiziranjem in zabavljanjem ustvarja med narodom in torej tudi med mladimi nepovoljno razpoloženje”. Iz navedenih stavkov se vidi, da fronti že nista bili več jasni, da ne ena ne druga stran ni mogla več jasno povedati, kaj misli. Na sestanku se je pojavilo tudi vprašanje verouka. Starši so izjavili, da so vsi za pouk verouka v šoli in protestirali proti temu, da se od posameznikov zahtevajo pismene prijave. Nekaj mesecev pozneje je bilo ob neki priliki sproženo tudi vprašanje molitve pred poukom in po pouku. Šola – ali kdo drug – je našla salomonsko rešitev: Cerkev je ločena od šole, “zato odpade skupna molitev v šoli”. Toda “pred in po pouku se da otrokom ena minuta tišine, tako da lahko svobodno molijo ali ne”.
Učitelji so bili potegnjeni tudi v širše politično življenje. Na konferenci 21. novembra 1946 so se odločili ali so se morali odločiti, da bodo stopili v stik z organizacijami OF in LMS in se udeležili, s primernimi referati, masovnih sestankov po vaseh. Delo so si razdelili takole: za območje Videm odgovarja tov. Ludvik Andolšek, za Bruhanjo vas tov. Franca Andolšek in tov. Leopoldina Faganel, za Ceste – Predstruge tov. Marija Wolf in tov. Milka Drobnič, za območje Male vasi in Zagorice tov. Slavka Merkuta in Angelca Češnovar, za Zdensko vas pa tov. Ludovika Gosar. Vsi, ki smo nekoliko doživeli tiste čase, vemo, koliko nasilja nad slovenskim učiteljem se za temi vrsticami skriva. Tudi tisti, ki teh časov niso doživeli, lahko to vsaj nekoliko začutijo, če iz ljudi še ni povsem izginila zmožnost podoživljanja usode drugih.
Teh nekaj potez, ki govorijo o duhu nove šole, smo narisali pred bralci zato, da jim omogočimo skromno predstavo, pred kakšno šolo sta se s svojim dejanjem 2. junija 1945 učiteljici Karolina Križaj in Ivanka Pucelj umaknili.
Obema učiteljicima pa se je življenje sedaj močno spremenilo. Pred vojno so učitelji, posebno na vasi, živeli v dovolj ugodnih gmotnih razmerah. Tako tudi Karolina Križaj in Ivanka Pucelj. Za stanovanje sta najeli majhno Mehletovo hišo med Vidmom in Malo vasjo. Jedli sta, kot drugi učitelji, v gostilni, in če je bilo treba s kovčki na postajo, sta najeli koleselj. Imeli sta tudi nekakšno služkinjo. Po 2. juniju pa se je za njiju vse spremenilo. Zaradi svojega idealizma sta, kot pravi ena od njunih učiteljskih kolegic iz doline, prišli na pravo beraško palico. Hiše niste mogli več plačevati, zato sta se preselili v Videm v skromno podstrešno stanovanje nad neko kovačnico. Ker pa se je to prebivališče kmalu izkazalo za neznosno, sta po dolgem iskanju našli boljše stanovanje pri Tomaževih v Zdenski vasi. Plače ali pokojnine seveda ni bilo, še hujše pa je bilo to, da ni bilo živilskih nakaznic. Pomagali sta si, kakor in kolikor sta si mogli: imeli sta njivo, gojili sta kokoši in menda celo prašiča. Še [Stran 053]pred vojno sta kupili kar veliko senožet, na kateri sta sedaj pridelovali seno in ga zamenjevali za drva. Skraja so jima ljudje veliko pomagali, posebno nekdanje učenke in učenci. Imeli so ju za svoji in to tudi pokazali. Toda v naravi stvari je tako, da tako stanje ne more trajati pretirano dolgo, poleg tega pa so tudi oni imeli težave: imeli so velike družine in pestile so jih obvezne oddaje. Včasih je na njuna vrata trkala prava beda. Grmova Nada iz Zagorice se spominja, da jo je nekoč mati poslala k učiteljicama z veliko zeljnato glavo. Veselo sta jo pozdravili: “Ravnokar sva ugotavljali, da nimava česa dati v lonec.”
Nazadnje se je vse tako obrnilo, da se jima je preselitev v Goričo vas pri Ribnici zazdela še najboljša rešitev. To se je zgodilo leta 1952 ali kmalu zatem. V Goriči vasi je Ivanka Pucelj imela svoje stanovanje, pravzaprav celo hišo, ki si jo je do polovice delila z bratom Janezom. Do nje sta prišla tako, da sta – učiteljica Ivanka in podmorničar Janez – pošiljala očetu denar, s pomočjo katerega je počasi zrasla hiša. Janez se je leta 1946 poročil in živel s svojo družino v pritličju, Ivanka in Karolina pa sta sedaj živeli v zgornjem stanovanju. Bili sta med domačimi, tako rekoč svojimi ljudmi.
Počasi se je začel boljšati tudi njun gmotni položaj. Denar je začel dotekati iz dveh virov. Najprej je bil tu Karolinin brat Štefan, ki se je, kakor tudi ostala dva brata, preselil v Brazilijo in tu dosegel visoko in vplivno mesto v finančnem svetu. Njegove pošiljke so bile več ali manj redne. To je trajalo vsaj do njegove smrti 1966. leta, mogoče pa tudi še pozneje. Drugi vir dohodkov pa je bila pokojnina, do katere sta kmalu po letu 1970 le prišli. To jima je priskrbel Ivankin brat Janez, ki je nekje bral, da je mogoče tudi naknadno uveljaviti pokojninske zahteve. Ker je vedel, kako živita, se je nemudoma lotil dela. Za Lino ni bilo tako težko, ker je že imela dovolj delovne dobe, težje pa je bilo za Ivanko, ki jih je imela šele 23 let. Delo mu je bilo otežkočeno tudi zato, ker se učiteljici nikakor nista strinjali z njegovim namenom in je moral sam tako rekoč na skrivaj zbirati podatke in dokumente o njunih službah. Še potem, ko mu je končno le uspelo, ju je komaj prepričal, da sta pokojnino sprejeli. Potem pa, kakor sam pravi, sta bili obe zadovoljni in sta se mu zahvaljevali.
Med obširno korespondenco, ki jo je zapustila zlasti Lina, so žal samo pisma, ki so prihajala k njima. Tako se moramo zadovoljiti s posredno ali odbojno sliko obeh žena, kolikor jo je iz teh odgovorov na njuna pisma mog oče sestaviti. Skoraj vsa pisma so naslovljena na Lino. Večidel se ji ljudje za kaj zahvaljujejo: tu je župnik, ki ji je hvaležen, da mu pomaga urediti novo cerkev; tu so sestre karmeličanke, zlasti pa uršulinke, njene prijateljice in sošolke iz nekdanjih mladih ljubljanskih let, ki so sedaj preživljale stara leta v samostanu v Mekinjah, vsi se ji zahvaljujejo za denar, za kavo, za bonbone, za sladkor, za konjak, posebej in najbolj prisrčno pa za njena dolga pisma. Posebno lepa so pisma uršulinke s. Andreje, nekdanje sošolke Kristine Ovsec, npr. pismo, ki pripoveduje o pogrebu njune sošolke Francke Leben, ki je v Mekinjah umrla kot uršulinka s. Imakulata: “Imakulata že deset dni počiva v grobu, vsak dan jo obiščem, če je lepo vreme. S palico počasi korakam v hrib, večkrat počivam, po poti molim, prižgem sveče in se spet poslovim. Ona pa za nas vse moli in se zahvaljuje, da je po več kakor dveh letih dosegla svoj cilj. Za pogrebom nisem šla v vrsti, ker ne morem prav hoditi. Šla sem takoj po maši iz kapele in šla sama počasi s palico v hrib, počivala in pri odprtem grobu čakala. Prav kmalu so prišli za menoj. Bilo je pet duhovnikov, govoril je ta in oni, tudi zapele so sestre in ostale, dokler jo niso z zemljo zasuli. Naj počiva v miru.” Po teh pismih se vidi, da so sedaj, kakor nekoč, spet živele skupaj, na drug, duhovni način.
Nekatera pisma so polna občudovanja; Lina jih je presenečala s svojo izobraženostjo, s svojo radoživostjo, s svojo jasno mislijo. Nekdanja služkinja Marija ji piše, da je po dolgem času spet obiskala Senožeče, kjer je nekoč služila pri Lininih starših. Obiskala je grob “pokojne mame, prižgala sveče in nekaj pomolila”. In nadaljuje: ” … in sem pomislila tudi na vas, gospodična Lina, kako je bilo luštno tisti čas, ko sem služila pri vas: spominjam se, kako je bila vaša pokojna mama srečna in vesela, kadar sta prišli domov na dopust – pa nikoli praznih rok, vedno sta za vse kaj prinesli.” Posebno prijazna in zgovorna so pisma, ki jih je Lina dobivala od nečakinje Marijuče iz daljnega Joinvillea iz Brazilije: pripovedovala so o njeni nenavadni usodi, o njenem boju za obstanek, o njenih otrocih, o njenih tugah in o tolažbi, ki jo dobiva in črpa iz pisemskih pogovorov z Lino. Tudi tistim, ki smo samo deloma prebrali vso to obširno korespondenco, postane kmalu jasno, da je Lina s svetom, ki ga je nekoč poznala, ostala ne samo tesno povezana, ampak je zanj tudi skrbela, se z njim veselila in z njim trpela. Takšna je bila, to je bilo v njeni naravi.
Tako že iz teh pisem nekoliko zaslutimo njeno notranjo podobo in njen značaj. Bolj neposreden dostop do nje pa nam omogoča-[Stran 054]jo njeni dnevniki – drobne knjižice, kamor je od časa do časa zapisovala vsakovrstne reči. Ko jih sedaj prelistavamo, se zavemo predvsem tega, kako širok je bil lok, po katerem so se sprehajala njena zanimanja in njena radovednost. Tu so najprej stvari, ki koristijo zdravju: zakaj je roženkravt dober za bolno srce in kako ga je treba pripraviti; kako je mogoče s čebulo in sladkorjem odpraviti bronhialni katar; kako se delajo obkladki zoper astmo. A to, bi človek rekel, ni za žensko in učiteljico nič nenavadnega. Nenavadno je to, da je med te recepte, nasvete in priporočila pomešanih sto in sto drugih, včasih prav raznorodnih reči. Tako sledi zapisu, kolikšen je pri človeku pretok krvi v eni minuti, Heinejeva misel, da imajo danes ljudje namesto vere slutnje in da s slutnjami ni mogoče graditi katedral. Takoj zatem pa najdemo natančen slovarski izpis za besedo apokrifen. Na nekem drugem mestu stoji pripomba, da je električna aktivnost okcipitalnega (zadnjega) dela možganov neprimerno večja kot v drugih delih glave. Takoj za tem pa se ji je zdelo potrebno, da si zapiše misel sv. Bernarda: Sram te bodi, kristjan, da si pomehkužen ud pod glavo s trnjem kronano. Takoj za tem pa že sledi začetek neke duhovne tolažbe v nemščini: Und ist das Dunkel noch so gross … in če je tema še tako velika …
V zapisu dne 15. januarja 1976 pripoveduje o prihodu treh Dobrepoljcev, ki ji predlagajo zamenjavo njene parcele pri Vidmu, ki so jo Dobrepoljci potrebovali za zidavo nove šole, za neko drugo. Lina jim nemudoma postreže s šestimi prednostmi, ki jih ima njena parcela pred tisto, ki ji jo sedaj ponujajo, in da zato s to zamenjavo ne bo nič. A takoj zatem, mogoče še isti dan, jo nekaj vznemiri, da začne razmišljati o prednostih in pomanjkljivostih tako imenovane vzhodne politike Pavla VI.
Ko prebiraš te knjižice, resnično udari vate vsa pisanost življenja. Zdi se, da so antene v Linini glavi bile sposobne sprejeti vse: od finih in subtilnih duhovnih, predvsem verskih vzgibov, do najbolj preprostih in celo banalnih vsakdanjosti. Človeka resnično preseneča na vsakem koraku: komaj si prebral več strani dolgo molitev v čast Kristusovemu trpljenju, ki jo je po “priporočilu s. Brigite treba moliti leto in dan vsako jutro”, že te čaka zapis o obisku Rada Medena, ravnatelja tekstilne tovarne v Senožečah, in o njegovem predlogu, da vzame v najem Križajevo hišo in hlev in oboje popravi in prezida in spremeni v stanovanja za delavske družine. A takoj zatem je že stavek, ki ga je izrekel škof iz Sao Paola v neki homiliji, posvečeni pokojnemu škofu Rožmanu: Dilexi justitiam et odi iniquitatem, prop-[Stran 055]terea morior in ezilio. Ljubil sem pravičnost in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu. Mnogo zapisov se dotika njenega sorodstva, zlasti po mamini strani. Tako zvemo, kdaj je imel kdo god ali rojstni dan, zvemo pa tudi za datum smrti. V ospredju njenega zanimanja je bila “teta Mimi”, mamina sestra Marija Arrigler, ki je ostala kljub dvema zakonoma brez otrok in je bila zato na Lino posebej navezana. Najprej je bila poročena z Ignacijem Gruntarjem, ki je zaradi zvez s pesnikom Gregorčičem znan tudi literarni zgodovini, ko pa je ta 25. marca 1925. leta umrl, se je že čez dobro leto poročila z Ivanom Babnikom, predsednikom višjega sodišča, ki pa je tudi že štiri leta zatem umrl. Teta Mimi se je zato zelo navezala na Karolino, pa tudi ona nanjo. K temu se bomo pozneje še vrnili.
Vse je sedaj že ostarelo učiteljico zanimalo, vse se ji je zdelo zapisati. Nekje nam postreže celo z naslovi vseh voščilnic, ki jih je poslala ali dobila za Veliko noč; naštela je tudi tiste, ki jih je napisala in ne odposlala. Toda leta so tekla in dne 4. marca 1977 najdemo zapis, da je domači sin Andrej spremljal Ivanko z rešilcem v Ljubljano v bolnico, od koder se ni več vrnila. Umrla je 23. maja 1977. Pokopali so jo na domačem pokopališču v Hrvači. Lina je v Goriči vasi pri Pucljevih preživela še sedem let. Okoli velike noči 1984 pa so tudi z njo stvari postale takšne, da je morala v dom. Potem je živela še eno leto v domu za starejše ljudi na Koleziji v Ljubljani. Naslednje leto 10. aprila pa je umrla tudi ona. Pokopana je na Žalah, v grobu svoje tete Leopoldine Arrigler, por. Metschnigg.
Ivankin nečak Andrej Pucelj je Lino v domu v Ljubljani s svojo nevesto Andrejo večkrat obiskal. Bila je bistra in prisebna do konca. Andreja se spominja sester, ki so pravile, da se, kadar so vsega naveličane, zberejo v Linini sobi, da se pri tej čudoviti ženi malo razvedrijo in nasmejejo. Ko je Andrej Lini povedal, da se bosta z Andrejo vzela, se je zresnila: “Ali ga ljubiš?” se je obrnila k Andreji: “Le, če je ljubezen med vama, se vzemita.” Mnogo je pripovedovala o teti Mariji Babnik, kar je do smrti živela v svoji hiši v Ulici stare pravde št. 6. Marija Babnik ali teta Mimi je to hišo ali del te hiše zapustila nečakinji Lini, toda po njeni smrti se nič takega ni našlo, ki bi to dokazovalo, nobeno pisanje te vrste. Ali se je kje zgubilo ali pa je kako drugače izginilo. Mogoče ga iz kakih razlogov tudi nikoli ni bilo. Znano je, da so se za hišo potegovali tudi drugi, med njimi razne dobrodelne organizacije. A Lina je dobršen del življenja preživela v prepričanju, da je Ulica stare pravde št. 6 tisto, do česar ima pravico. Vedno je mislila,
da bo stara leta preživela na kraju, kjer jih je preživela tudi teta Mimi, in da bodo tam zanjo skrbele “francoske nune”. Gospa Andreja pravi, da se je v svojih pogovorih spet in spet vračala na “Ulico stare pravde št. 6”. Razen zadnjih nekaj tednov: zadnje tedne iz skrivnostnih, samo njej umljivih razlogov, Ulice stare pravde št. 6 ni več omenjala.
Zgodba ki smo jo tako pripeljali do konca, je – to je bralec gotovo že opazil – v nekem neravnotežju. Veliko smo govorili o Lini, malo ali celo zelo malo pa o Ivanki. To je obenem prav in ni prav. Prav je zato, ker je Lina bila voditeljski duh in je bila zato vedno v ospredju in na osvetljenem mestu, prav pa ni zato, ker je bila Ivanka v svoji odmaknjenosti lep, občudovanja in spomina vreden človek. Zato pa sklenimo ta zapis z njenimi besedami. Leta 1939, 23. septembra, je imela ob slovesnosti ob Slomškovem dnevu v Dobrepoljah govor. V njem je navedla nekaj stavkov iz Slomškovih del, ki so se ji zdeli posebno dragoceni. Med njimi tudi tale dva:
“Branite svojo materino deželo očitnih sovražnikov, ki prihajajo z orožjem hiše in mesta požigat, varujte pa svoje ljudi tudi skrivnih zapeljivcev, ki deželi čednost in poštenje spodbijajo.”
“Naj ljudje govorijo, kar hočejo, mi delajmo, kar je prav.”
“V pravici je naša prihodnost in naša zmaga.”
Nato paje, kakor navdihnjena od teh besed, zaklicala mladim in starim Dobrepoljcem še svojo misel: “Bodimo Slomškovi; to se pravi, katoliški in slovenski!”
[Stran 056]
3.2. Vztrajanje – še ena, povojna učiteljska zgodba
Justin Stanovnik
3.2.1.
Ko se je učiteljica Tončka Grm konec avgusta 1951 peljala na prvo službeno mesto v Spodnji Log v kočevskih gozdovih, ni bila v nikakršni nevednosti glede tega, v kakšnem svetu živi. Predvsem je vedela, da si je s tem svetom v temeljnem nasprotju. Nekaj je prebrala, predvsem pa je imela izkušnje, ki dekletu, ki je bilo rojeno v Zagorici v dobrepoljski dolini leta 1930, niso dovoljevale nobene izbire, ampak so jo nujno gnale v spoznanje, iz katerega je svet, v katerem je rasla, dobival poteze nečesa tujega in nevarnega. Ne da torej ne bi vedela, kako je z njo in s svetom, jo je tista vožnja z avtobusom iz Kočevja v Spodnji Log po svoje presenetila, saj jo je seznanila z nečim, česar od doma ni bila vajena. To so bile kapelice ob poti, ki so, posebno potem, ko so prešli Mozelj, bolj in bolj dokazovale, da so se v teh krajih morale sprostiti neke temne, poganske, nekrščanske moči. Kljub temu torej, da ni bila več tako zelo mlada in je imela svoje izkušnje, se je, ne brez tesnobe, začela spraševati: “V kakšen svet pa se vendar peljem? Ali je sploh prav, da sem postala učiteljica?”
Tončka Grm skraja ni hotela postati učiteljica. Ko je konec vojne leta 1945 končala nižjo realno gimnazijo pri uršulinkah v Ljubljani, je sicer pomislila na to, da bi šla na učiteljišče, a je tedaj to misel zavrgla, vedoč, da bo zanjo, kakršna je bila, tam prenevarno. Zato je ostala na gimnaziji in se vpisala v 5. razred. Gimnazija je bila sedaj uršulinska samo še po imenu, vodili so jo drugi in deloma drugačni ljudje in drugi in deloma drugačni ljudje so na njej učili. Vendar je bilo tu življenje še dokaj normalno, na učiteljišču pa so se začele dogajati stvari, ki so jo potrdile v njenih predvidevanjih. Iz Dobrepolja je namreč prišla novica, da so nekaj deklet iz doline vrgli – to besedo so sedaj začeli uporabljati – iz učiteljišča: iz Podgorice Kristino Zevnik in Albinco Šteblaj in iz Zdenske vasi Anico Levstik. Ukaz za čistke je seveda dala Organizacija, izpeljale pa so jo sile zunaj in znotraj učiteljišča. Razredni komiteji so dali učiteljskemu zboru predloge za odstranitev, ta pa jo je formalno izpeljal. Vse skupaj pa je podprla ulica; to so predstavljali dijaki in dijakinje drugih ljubljanskih šol, ki so se zbrali zunaj na cesti in z glasnim vpitjem zahtevali čisto in napredno učiteljišče.
Podobni prizori so se v naslednjih nekaj letih zvrstili pred vsemi ljubljanskimi katoliškimi dijaškimi domovi. Uspeh tudi tu ni izostal, di jaškim pogromom, ki so jih organizirala in izsilila skojevska jedra po šolah, je vedno sledila uradna ukinitev zavoda.
Tudi na nekdanji uršulinski gimnaziji, kamor je sedaj hodila Tončka Grm, so razredni sekretarji pozivali dijake na te kulturnobojne pohode. Ponavadi z uspehom, dogajale pa so se tudi drugačne in presenetljive stvari. Včasih se je namreč kdo uprl, javno, kar tedaj nikakor ni bila preprosta reč. Tončka se je še pozneje z veseljem in hvaležnostjo spomnila sošolke Duše Rojina, ki je bila med temi, tedaj redkimi samostojnimi dekleti: izjavila je, da se takih pohodov že ne bo udeleževala. To je bilo toliko bolj nevarno – pa tudi dragoceno – ker je bila Duša leto prej sama v nevarnosti, da jo odstranijo iz šole. Tedaj je prišla na šolo njena mati in z učiteljicami sestrami uršulinkami stvar hitro uredila. Morda je njena družina simpatizirala z OF in je deklica v šoli to kdaj pokazala, a tega Tončka ni vedela. Spominjala pa se je tega, kaj je tedaj rekla mati, ko je prišla na šolo: “Ali bodo sedaj otroci, ki še niso prav stopili iz plenic, odločali, kdo bo smel hoditi v šolo in kdo ne?” Značilnost za različnost onih in sedanjih časov pa je bilo to, da je tedaj ta argument bilo moč izreči in da je našel razumne poslušalce.
Tončka je srečno končala 5. in 6. razred gimnazije. Potem pa je zbolela. Zaradi bolezni dve leti ni mogla v šolo. Bilo je že tako hudo, da so klicali gospoda, toda ko je kriza dosegla vrh, ji je nenadoma odleglo in je ozdravela – za zmerom. Bolezen ni v njej pustila nobene grenkobe, dala pa ji je dragoceno darilo – veselje do življenja, hvaležnost, ki jo človek občuti, da je in živi. To občutje je bilo odslej tisti podtok, ki jo je nosil skozi vse, tudi takrat, ko se tega ni zavedala.
Sedaj je bila stara že devetnajst let in bi rada čimprej v službo. Poskusila je s srednjo medicinsko šolo, ki je bila v isti stavbi kot njena nekdanja gimnazija, a so jo tam odklonili. Potem pa se je v njej ponovno oglasila misel, da bi morda le postala učiteljica. Nabavila si je knjige in se pripravila na diferencialne izpite iz pedagogike in psihologije. Jeseni 1949 se je vpisala v 3. razred učiteljišča in čez dve leti, junija 1951, tam tudi maturirala. Ko je stopila prvič v razred med součenke na učiteljišču, je vedela, kam je prišla. Poznala ni nikogar, zato se je usedla kar v prvo klop. Kot se je pozneje izkazalo, je tam sedela tudi razredna sekretarka. A to ni bilo nič posebne-[Stran 057]
ga, saj je v vsaki drugi klopi sedela učenka, ki je vzela nase – ali pa so ji to naložili – poleg drugih šolskih dolžnosti in opravil še to, da je bolj pozorno spremljala svojo okolico.
Kot za druge so tudi za Tončko počasi vsi vedeli, kako je z njo, posebno tudi, kako gleda na vero in Cerkev. Pazila je, da se v politične pogovore ni spuščala. Na koncu 4. letnika je razredna sekretarka napisala karakteristiko, a je hotela biti tovariška in uvidevna. Na tistem papirju je Tončka potem prebrala, da z vero sicer še ni razčistila, a to nikakor ni njena krivda; to da je zato, ker prihaja iz takih krajev in iz take hiše. Sošolka, ki je to napisala, je gotovo mislila, da ji je s tem pustila vrata v življenje vsaj priprta, če že ne odprta. Mogoče je potem tudi to besedilo, ki je sedaj postalo eno njenih osebnih dokumentov in je bilo vloženo v njeno mapo, malo pripomoglo k temu, da so jo razporedili v kočevski okraj, kjer bodo razmere takšne, da jo bodo silile, da bo malo bolj intenzivno mislila na tista vrata. Ko so v Kočevju na “svetu za prosveto in kulturo” njeno karakteristiko prebrali, so se odločili, da jo pošljejo v Spodnji Log. Predvsem seveda zaradi potreb, malo pa tudi zato, ker so menili, kakor so ji pozneje povedali, da bo odmaknjeni kraj ugodno vplival na njene nadaljnje odločitve.
Postala je torej učiteljica, a so jo sedaj tiste žalostne, napol razdejane kapelice na poti v Spodnji Log ponovno postavile pred vprašanje, ali ni morda ravnala lahkomiselno, ko se je vdala želji, da gre v ta poklic. Družba na avtobusu je bila majhna, tako da so se potniki kmalu spoznali med seboj. Nekatere stvari je tako zvedela že tam: da je bil Spodnji Log nekoč velika slovensko-kočevarska vas in farno središče z vsem, kar spada zraven, s cerkvijo, šolo, župniščem in trgovino. Potem pa so se izselili najprej Kočevarji, za tem pa še nekateri Slovenci, tako da na tistem avtobusu niso mogli našteti več kot dvanajst otrok, ki jih bo lahko poučevala. V Knežji Lipi so Tončka in nekateri potniki izstopili. Avtobus je odpeljal naprej čez Predgrad in Stari trg v Belo Krajino, ti pa, ki so izstopili, so zavili na cesto, ki je peljala na desno po stranski dolini v Spodnji Log. Med njimi sta bila tudi neki moški in neka ženska, ki sta imela v Knežji Lipi kripo, na katero so sedaj naložili Tončkino prtljago. In potem so odšli: onadva sta vlekla spredaj, Tončka pa je voziček potiskala od zadaj, zlasti če je bilo [Stran 058]treba premagati kako strmino. Spreljevalci so bili veseli in so se šalili; hoteli so novo učiteljico na njeni prvi poti malo razvedriti. Pot je tekla med gozdovi, včasih se je svet odprl v pašnik, a jih je prav kmalu sprejel vase spet nov gozd.
Ko so tako premerili tiste štiri kilometre od Knežje Lipe do Spodnjega Loga in prišli v vas, sta učiteljico razveselili dve stvari. Najprej je bila že takoj na začetku vasi kapelica, ki ji je bilo videti, da zanjo skrbijo krščanske roke: bila je ne samo nepoškodovana, ampak so bile v njej tudi rože in sveče. Nedaleč od nje – in to je bilo drugo veselje – pa je stalo dekle, ne dosti mlajše od Tončke, ki jo je prijazno sprejelo in izročilo ključe od šole. To je bila Škofova Justina, hčerka vaškega moža. To je bilo njuno prvo srečanje – srečno srečanje, zakaj pozneje sta postali prijateljici in nekakšni zaveznici. Šola je bila na drugem koncu, zato je morala skupinica skozi celo vas, ki je sedaj dajala vtis votlosti in izpraznjenosti. Nedaleč od šole je bilo na drugi strani poti župnišče in za njim, malo više cerkev s pokopališčem in obzidjem. Do cerkve si prišel skozi obok, ki se mu je poznalo, da so ga naredile roke, ki so hotele ustvariti skromno vaško imenitnost.
Šola sama je bila v klavrnem stanju, ne zaradi starosti, ampak zaradi delovne brigade, ki je v njej pustila obilne sadove svoje prisotnosti. Brigade so bile, kot je trdila ideologija, “kovačnice novega človeka”. Po svoje so to tudi bile, a so s svojimi okornimi kladivi marsikateri značaj, namesto da bi ga skovale, pohabile za zmerom. Na vsak način je bilo v “kovačnici” toliko razbijanja, da je bilo treba, če so sedaj hoteli, da bo spet šola, krepko prijeti za delo. Poleg tega šola ni imela ničesar: ne table ne krede ne zemljevidov. Table je nekdo razbil in z njimi zadelal okna. Tu je posegla vmes Škofova mati in pripeljala iz šole v Mozlju tablo, ki je v tem trenutku tam niso potrebovali. Kredo in zemljevide in še nekatere druge stvari pa je za denar, ki ji ga je za na pot in za prvo silo dala domača hiša, kupila Tončka. Tega denarja, je potem včasih pomislila, ji niso nikoli vrnili, čeprav je dala Kočevju natančen račun.
Toda kljub vsemu – ali prav zaradi vsega – je mala šola v Spodnjem Logu zaživela. Otroci so bili veseli, da jim ni bilo treba več hoditi v šolo v Laze ob Kolpi. To je bila dolga in posebno pozimi tudi malce nevarna pot skozi gozdove, včasih v jutranjem, včasih v večernem mraku. Sedaj pa so stopili v šolo tako rekoč z domačega praga. Posebej pa so bili otroci veseli mlade in prijazne učiteljice. Tončka se je še dolgo potem z veseljem spominjala pogovora, ki je stekel med Škofovo materjo in nadzornikom, ko je prišel na prvi obisk na šolo: “Naši otroci so čisto neumni na novo učiteljico!” “O, pa ona nanje tudi!”
Otrok res ni bilo treba siliti v šolo. Bili so radovedni in so hoteli vse vedeti. Včasih so jo spravili s svojimi vprašanji v pravcato zadrego: Kako pa se zrak čisti pozimi, ko listje odpade? Zakaj pa sol poka, če jo daš na ogenj? Itd., itd. O naravi so vedeli več kot ona. Po glasu so prepoznali vsakega ptiča, natanko so vedeli, kdaj se je kateri vrnil in kje gnezdi. Zjutraj so še pred šolo gnali na pašo in potem je učiteljica v sobo, kjer se je pripravljala na šolo, lahko slišala klice vračajočih se pastirjev: Siva, Siva! Kam pa greš? Nazaj!
Vsi bi tudi radi za šolo kaj naredili. Ko je mali Lojze opazil, da nimajo metra, je rekel: “Naredil ga bom jaz, doma imam obliče in ga bom naredil; na štiri vogale in s centimetri.” In ga je res naredil. Neko jutro so otroci gledali skozi okno in vpili: “Franci gre z novo grebljo!” Videl je, da je za peč potrebna greblja, in jo je, ne da bi kaj rekel, naredil. Nekdo drug je bil posebno imeniten zaradi kape, ki jo je imel: “To je angleška kapa, veste.” Še danes ima Tončka pred očmi neko sliko: dežuje, deček v tisti angleški kapi, žene živino domov in v rokah nese jagenjčka, ki se je skotil na paši. S posebno barvo glasu se Tončka spominja teh otrok. Nekateri so potem šli po svetu, v Kanado, v Avstralijo. Lojzek, ki je naredil tisti meter, je umrl nekje v Avstraliji. Lepa in po svoje srečna šola je to bila. Bila je nekakšen vrt, nekakšna oaza v tistem krutem in surovem svetu. A kmalu so začele prihajati druge in drugačne stvari.
Pravzaprav se je vse začelo že prvo nedeljo. Za Tončko nedelja ni prinesla s sabo vprašanja, ali k maši ali ne – v sebi je vedela, da je na to vprašanje že davno odgovorila – ampak predvsem vprašanje, kam. S Škofovo Justino sta se dogovorili, da gresta v Stari trg. Bila je sreča, da je imela za spremljevalko domačinko, ki je dobro poznala pot. Najprej sta morali iti malo po gozdni cesti, malo po gozdnih stezah, po rahlo vzpenjajočem se svetu proti jugu do roba, od koder je bilo mogoče v dolini videti vijugajočo se Kolpo, potem pa se je bilo treba spustiti k reki. Tako sta dosegli Laze. Potem pa sta šli po kolovozu ob reki čez Dol do Kota, tu pa sta zavili na levo in se po kratki strmini povzpeli v Stari trg. Spomladi in jeseni je bila pot lepa, v prvem delu in na koncu razgledna, v sredini, ob komaj zaznavno premikajoči se reki, pa pomirjujoča, primerna za prijateljici, ki sta si imeli kaj [Stran 059]povedati. Pozimi je bilo drugače: težki naporni poti se je pridružila še nevarnost. Učiteljica Tončka je to pot večkrat premerila tudi sama. Če je bila maša ob desetih, je morala od doma ob sedmih in se ni vrnila dosti pred tretjo popoldne. Sprva, ko je bilo še vse na karte, se ni imela kje ustaviti, pozneje pa je lahko šla v Starem trgu na kosilo.
Ko smo rekli, da se je vse začelo že prvo nedeljo, smo s tem mislili na dejstvo, da je šla k maši. S tem je pokazala, kdo je in kako gleda na svojo službo. Toda za svet, ki jo je opazoval in o njej odločal, je bil to upor. Prekršila je tiho, nikjer napisano, a skoraj v celoti uveljavljeno pravilo, da učitelj ne hodi v cerkev. Mogoče v kak skrit kraj, kjer ga nihče ne vidi! Celo otroci so vedeli, da njihova učiteljica počenja nekaj, česar ne bi smela. To so vedeli tudi odrasli in, za razliko od otrok, čakali, kaj bo reklo Kočevje.
V Kočevju je bila tedaj načelnica oddelka za prosveto in kulturo neka tovarišica, ki si je bila pridobila obilne zasluge za novo oblast. Nekoč je bila šivilja in pobožno dekle, potem pa se je znašla v kovačnici novih ljudi in prešla po nekaj letih iz nje takšna, kakor je prišla. Njena naloga je bila, da uredi zadeve s samosvojo učiteljico v Spodnjem Logu. Dela se ni nemara lotila s prizadevnostjo uradnika, ampak je s svojim nastopom dala čutiti, da se zaveda odgovornosti, s katero jo je obvezovala revolucija. Začela je dokaj mirno: da imajo vesti, da v Spodnjem Logu dobro dela; da so ljudje in otroci z njo zadovoljni. Toda zakaj kvari to lepo in ugodno sliko s tem, da hodi v cerkev? Kaj je treba letati v cerkev? Preneumno, da si tako kvari prihodnost! Na sestanku je bil tudi šolski nadzornik. Tudi on je začel s tem, da vidi v njenem obnašanju predvsem nerazsodnost, neumnost in zaostalost. Potem pa se je na široko pohujševal nad tem, kaj se v socialistični deželi, ki gradi na razumu, vse ne dogaja. Da bi ilustriral svojo misel je – morda tudi zato, ker je vedel, da je Tončka doma iz Dobrepolja – navedel primer Jakličeve Vide, hčerke učitelja in pisatelja Frana Jakliča, ki v ne vem katerih hribih, v ne vem kako visokem snegu leta nedeljo za nedeljo k maši. Kje pa smo? Če bodo tako delali učitelji, kaj pa bo reklo ljudstvo? Ali nič ne pomislite na ljudstvo? Oba zasliševalca sta bila edina v tem, da je to, kar delajo taki učitelji, kot sta Tončka in Vida, res morda neumnost, a nikakor ne tako nedolžna neumnost. Na koncu sta prišla na besede, ki so v sebi skrivale grožnjo: “To, kar delate, ni samo slab zgled, ampak izzivanje.”
Tončka je nekaj časa poslušala, potem pa jo je prevzelo čustvo, ki je bilo zanjo novo; zajelo jo je nekaj, česar do sedaj še ni nikoli občutila. Na posebno jasen način jo je obšla podoba, kakor da neke tuje in odurne roke segajo v prostor, ki je samo njen in se ga nikomur ni dovoljeno dotikati. V tisti sobi se je, z ostrino, ki je ni občutila ne prej in ne pozneje, zavedela, kaj je dostojanstvo človeka in kaj je nedotakljivost osebe. Ko ne bi bilo tistega pogovora, tega morda nikoli ne bi bila tako dobro vedela. Od neke slovesne vznemirjenosti skraja ni mogla govoriti. Ko pa je zaslišala besedo “ljudstvo” – da dela proti “ljudstvu”, jo je užaljenost prebudila in opogumila, da je rekla: “Kar naprej govorite o ljudstvu. Kaj pa sem jaz? Mar jaz nisem iz ljudstva? Tudi jaz delam za ljudstvo.” Po tistem se je pogovor končal. Učiteljica Tončka je odšla nazaj v Spodnji Log in še naprej ob nedeljah hodila v Stari trg.
Tončka je imela delo na šoli rada, prava mora pa so bile zanjo učiteljske konference. Bala se jih je že vnaprej, preganjale pa so jo tudi pozneje, saj jo je vsa notranjost bolela od besedi, ki bi jih bila morala tam izreči. Tako so njeni dnevi, zlasti pa njene noči, potekali v izčrpavajočih besednih bojih z nevidnimi sovražniki.
Učiteljske konference so bile v Kočevju, a pot tja nekako ni bila enostavna. Tudi če ji je uspelo ujeti priložnostni kamion, je bila vožnja, posebno v dežju in mrazu, vse prej kot udobna. Včasih pa tudi te možnosti ni bilo. Načelnica v Kočevju je tudi za take priložnosti imela odgovor: “Pa naj gre peš. Če lahko leta vsako nedeljo v Stari trg, bo prišla tudi v Kočevje.” V Kočevje pa je bilo iz Spodnjega Loga 20 km in pot je peljala skozi predele, skozi katere človek v tistih časih ni hodil rad sam. Tak predel je bil predvsem mračen in neprijazen gozd med Knežjo Lipo in Mozljem, ki so mu domačini, gotovo ne brez razloga, dali ime Pekel. Najmanj enkrat je Tončka to pot premerila peš.
Na konferencah so se obravnavala sicer tudi strokovna vprašanja, a vendar ni bilo nikogar, ki ne bi vedel, kje je njihovo pravo težišče. To so politične teme in referati, v katerih se je od učiteljev pričakovalo, da bodo “razpravljali”. Še večje teže in še bolj aktualni pa so bili dogodki iz boja z razrednim sovražnikom. Razredni sovražnik je bil krajevni župnik, njegov nasprotnik pa učitelj, ki se je v boju z njim ali odlikoval ali pa delal napake, včasih celo hude napake. Zgodilo se je celo, da je učitelj s svojim nasprotnikom ne samo sklenil premirje, ampak je z njim celo sodeloval. Ob takih primerih načelnica pred [Stran 060]zborom učiteljev ni in ni mogla izliti gneva in jeze: “Ali vas ni sram! Kakšno zavest pa imate! Namesto da bi učitelj nosil zastavo, nosijo zastavo farji.” Hude napake na terenu so se na konferenci javno obravnavale. Učiteljico Nado Klun iz Štalcarjev so npr. obtožili, da je silila otroke k verouku. Zaman se je učiteljica branila, da jih nikakor ni silila, ampak jih je na začetku leta samo obvestila, da se morajo, če hočejo obiskovati verouk, za to prijaviti. Toda učiteljica Nada je s tako obrambo samo pokazala, da ne razume duha novega časa. Jezik je izgubil objektivno vrednost, sedaj je bilo vse odvisno od interpretacije. Torej ne več dejstva, ampak interpretacija. Nad interpretacijo pa so imele izključno oblast zavestne sile.
Na konferencah so postopali vzgojno. Izredni dosežki niso bili pozabljeni. Še najbolj zaželeno pa je bilo, če je kdo vstal in sam spregovoril o izkušnjah iz boja proti nazadnjaški miselnosti in njihovih nosilcih. Tončki se je vtisnila v spomin neka učiteljica iz Fare ob Kolpi. Skoraj ni minila konferenca, da ne bi vstala in širokogrudno seznanila poslušalce z virtuoznimi domisleki iz svoje najnovejše prakse.
Na takih konferencah se je učiteljica Tončka počutila zapuščeno in izgubljeno. Zdelo se ji je, da ostaja vedno bolj sama. Videla je, da se ljudje uklanjajo in drug za drugim odstopajo. Zato ji je vsaka vest o samotni zvestobi katerega od kolegov iz bližnje ali daljne okolice prišla kot dragocena pomoč. Tako je bilo, ko je zvedela za prof. Miloša Humeka in njegovo ženo, tako je bilo, ko je slišala za učitelja iz Livolda, Rudolfa Pipa in njegovo ženo. Nekoč je z njima govorila, potem pa se je še mesece in mesece opirala na stavek, ki je bil v tistem pogovoru izgovorjen: “Midva z ženo sva pa takega mnenja, draga kolegica, da se je Boga treba bolj bati kot ljudi.”
Tudi Kočevje ni bedelo nad učitelji samo med šolskim letom. Bili so natanko obveščeni o tem, kako se zadržijo med počitnicami. Nekateri so namreč naivno mislili, da se morajo držati nenapisanih pravil, v katere je uokvirjena njihova služba, samo v času, ko so pod pozornim očesom “Sveta za šolstvo in kulturo” v Kočevju, počitnice so pa pač počitnice – čas svobode in prostosti. Na resnična tla socialistične stvarnosti jih je potem postavilo vabilo na pogovor, ki jih je čakalo, ko so se vrnili na službeno mesto. Ali pa so po ovinkih zvedeli, da so na partijskem sestanku razpravljali o tem, kako so zlorabili počitnice. Tončko je s tem seznanjala nova kolegica, učiteljica v Mozlju, Hedvika Lisac, ki je bila sicer partijka, a je imela o svojih političnih prijateljih izdelano mnenje. Ni ji bila všeč njihova visokostnost; ni ji bilo všeč, da si jemljejo pravico, da odločajo o ljudeh: “Kaj pa mislijo, da so? Nazadnje bomo vendar vsi umrli.” Tončka je Hedviko zaradi njenega normalnega odzivanja zelo cenila. Mozelj sicer ni bil tako blizu, toda potem, ko si je Tončka prihranila denar za kolo, sta se večkrat videli.
Konec drugega in v začetku tretjega leta je odšla iz Kočevja načelnica sveta za prosveto in kulturo. Govorili so, da je našla novo službo v Domžalah. Novi načelnik je bil njen nekdanji učiteljski kolega iz Nemške Loke, invaliden človek, sicer pa nič manj neprijeten kot njegova predhodnica. Tončko je prav dobro poznal, zato je udaril že ob prvem srečanju: “Ali še vedno hodite tja dol? Dajte, pustite vendar tistega `Bogca’! Nič ne pomaga, tovarišica, treba se bo prilagoditi!” Potem je še vprašal, če pozna primer učitelja Vinka Guna iz Ponikev. Učiteljica Tončka ga je seveda dobro poznala. Imel je veliko družino, deset otrok, in bil je dober učitelj, pa je moral, ker se je držal svojega, iz službe.
Do pravega spopada med njo in novim načelnikom pa je prišlo v začetku četrtega leta. Z učenci je pripravljala uvodno slovesnost, na katero sta prišla tudi načelnik in župan. Po slovesnosti ji je načelnik ukazal, naj pošlje otroke domov. Potem pa je prišel naravnost na stvar. Začel je mirno: “No, sedaj pa povejte, po kateri poti hodite k maši v Stari trg.” Tončka je prav mirno dvignila roko in zamahnila v smer proti Lazam. Tedaj pa je planilo iz njega: “Bela vrana ste. Noben drug ne hodi k maši!” Tedaj pa se je, ne da bi pomislila, postavila tudi Tončka: “Pred desetimi leti so še vsi hodili. Bojijo se. Iz strahu ne hodijo.” Pogovor je bil s tem končan, a Tončka je čutila, da se krog okoli nje nevarno oži.
Čeprav se Tončka ni posebej menila za okolico, so vendar do nje prihajale razne vesti in novice. O nekaterih stvareh se je bolj šepetalo kot govorilo. O njih celo otroci, ki sicer niso poznali zavor in ozirov kot odrasli, niso tako govorili kot o drugih rečeh. To so bile zgodbe o tem, kako so se v prvih junijskih dneh leta 1945 večer za večerom slišala sem od koprivniške smeri detonacije. Kako so ljudje po njivah ob teh detonacijah vsakič postali, se zravnali in spraševali, kaj bi to bilo. Potem pa je le prišel nekdo iz Kočevja in nekomu povedal – potem je seveda kmalau vedela vsa vas – da tam streljajo slovenske domobrance in jih potem mečejo v brezna, ki jih nato z razstreljevanjem dvakrat na dan [Stran 061]zasipavajo. Tončka se ni upala spraševati, a je vendar ob drobcih, ki so prihajali do nje, vedno napeto prisluhnila, saj je vedela, da gre za njene ljudi – tudi za njena dva brata.
Čeprav so bili takrat – in še dolgo potem – na Kočevskem nenavadni in nevarni časi – še so se rušile cerkve, še so obstajala taborišča, vedno več je bilo krajev, ki so se jih ljudje na daleč izogibali – čeprav je torej Tončka živela sredi nevarnega in skrivnostnega sveta, se zase ni bala. Razen morda enkrat. To je bilo po tako imenovanih koprivniških dogodkih. Takrat so ji nekateri ljudje svetovali, naj svoje nedeljske poti v Stari trg za nekaj časa opusti, ker se ji med potjo sicer utegne kaj pripetiti. In res je Tončka potem eno ali dve nedelji ostala doma. A ko se je ravno odločila, da bo naslednjo nedeljo spet šla, je, ne da bi to kakorkoli vplivalo na njeno odločitev, na eni od mnogih konferenc v Kočevju visok funkcionar dal izjavo, da se partija proti religiji ne bo več borila na “koprivniški način”. To bo sedaj počela s pospeševanjem znanosti: Ko bo dobila znanost mesto, ki ji pripada, bo religija izginila kot spomladanski sneg. Toda kaj je to, “koprivniški način”?
Odkar na Koprivniku ni bilo več stalnega župnika, je vsak mesec enkrat hodil tja maševat kočevski kaplan Anton Golob. Ponavadi je prespal od sobote na nedeljo v edini sobi, ki je še ostala v župnišču. Nekoč v poletju 1952 – istega leta, ko so na novomeški postaji polili z bencinom in zažgali škofa Vovka – pa so v sobo vdrli trije neznanci, oboroženi s palico, pendrekom in z bodečo žico, in ga začeli pretepati. Bil je že hudo ranjen in je krvavel po obrazu in rokah. Tedaj pa je eden od napadalcev po nesreči razbil svetilko, tako da je nastala tema. Duhovnik jo je izkoristil, se vzpel na okno in skočil v globino. Tu se je pritajil za nekim zidom, a je, kar je bila nevarnost, da ga bodo tam odkrili, skočil v drugo zaklonišče, pri čemer ga je eden od napadalcev udaril z leseno ročico po glavi tako močno, da je omedlel. V tem trenutku pa je že počil strel, prišli so miličniki in ljudje, ki so se bili medtem prebudili. Nezavestnega so prepeljali v Ljubljano, kjer so ga sicer rešili, a je potem še mnogo let nosil hude posledice. Nekaj mesecev zatem je bila v Novem mestu sodna obravnava, na kateri so napadalce strahovito kaznovali. Bili so obsojeni na zaporno kazen – vsak na en mesec pogojno.
Dogodek je neprijetno odjeknil po Kočevskem, zato je partija dala izjavo, da se bo odslej boj z religijo humaniziral. Kljub temu pa je učiteljica Tončka vedno jasneje videla, da se bo treba posloviti. Takrat je mnogo mislila na svoje otroke. Zapustila jih bo, a ni vedela, komu. Proti očitkom, ki so se oglašali v njej, si je odgovarjala: Pa vendar, tu pred mano so, pa jih ne morem dajati iz tega, kar je v meni. Ali sem jim sploh lahko prava učiteljica? V dvomih, ko se je zdaj že odločila, da gre, pa jo je potem misel, da zapušča ljube ljudi, ljube otroke, spet naredila negotovo, v tej odločenosti in neodločenosti jo je rešila neka okrožnica, ki ji je kot edinemu učitelju na šoli prišla v roke. Na njej je pisalo, da bodo za vse verne učitelje uvedli osebne kartoteke, v katere bodo nadzorne osebe vnašale podatke, kako kateri od njih uspešno ali neuspešno razčiščuje z religijo. V trenutku ji je bilo jasno, da si tega ne sme in ne bo dovolila.
Ko je potem med poletnimi počitnicami pometala hišo, je zagledala na tleh košček zavrženega časopisa. Sklonila se je in ga pobrala. Na njem so objavljali, da v arboretumu Volčji potok potrebujejo računovodjo. Namesto na Kočevsko se je na jesen odpeljala v kamniški konec.
Kaj pa imena, gospa Tončka, kaj pa imena? Imena ljudi, ki jih je Partija pošiljala v boj z Vami. Načelnice in načelniki, nadzorniki in vsi mnogi opazovalci in poročevalci so vendar imeli imena?
Ah, imena! Naj se nad njimi milostno spusti zavesa.
4. Iskanja in besede
4.1. Žalost za poletjem
France Balantič
[Stran 063]
[Stran 064]
4.2. Sporočilo talcev
Izidor Mole
4.2.1.
… Kmalu bo konec vojne, čeprav nas na svetu več ne bo … prej …
… Ivanka K. … obsojena na smrt … doma iz Ihana pri Domžalah …
Marija mi bo pomagala in me rešila tega trpljenja …
Jože, Tone, Janez, Peter in Miha so vsak ob svoji svetilki trudoma prebirali sporočila na smrt obsojenih. Drobni vrezi v belež, narejeni s kakim ostrim predmetom, s kamenčkom, koščkom lesa ali celo samo z nohtom, so zapustili komaj zaznavne sledove na stenah jetniških celic v Begunjah, pa še ti so bili večkrat prebeljeni, tudi po dvakrat na leto, a k sreči vsakokrat z nekoliko drugačno barvo. Sedaj, po desetih letih, se je ljudska oblast spomnila, da bi bilo dobro te napise odkriti. Menila je, da bo tako prišla do neizpodbitnih dokazov za napredno politično zavednost na smrt obsojenih. Pet mladeničev je z ostrimi nožki previdno odstranjevalo posamezne plasti. V posameznih vrezih se je ohranila barva vrhnjega sloja in napisi so ob primerni svetlobi postali vidni. Ne le, da je bilo delo skrajno natančno in naporno, mlade fante je najhuje pretreslo sporočilo teh napisov. Prvemu se je utrgalo Mihu. Njegovi živci niso vzdržali. Kar na kratko se je poslovil in odšel domov.
“Štirje fantje špilajo, za eno mlado kelnarco … ” so po napornem dnevu prepevali v gostilni pri Joževcu. “Dajmo, žrebajmo!” Točajka Štefka je bila koj voljna pridružiti se njihovi igri. V gostilni, ki je bila takrat še podržavljena, se ni ravno drenjalo gostov, zato se je rada pridružila njihovi zabavi. “Žrebala boš pa kar sama.” Z Jožetom sta si že prej skrivaj pomežikovala. “Ko bi vsaj potegnila iz klobuka njegovo ime.” A na listku je bilo Petrovo ime. Ta je zardel kot vrtnica, saj doslej ni imel z ženskami še nobenih izkušenj. Za vse na svetu pa ni hotel pokazati, da se jih v resnici boji. Iz najhujše zadrege ga je rešila Štefka sama, ki mu je takorekoč ukradla poljub. “Za aro.”
Fantje so bili glasni, preveč, da bi zvenelo pristno. Z narejeno razposajenostjo so skušali pregnati spomin na usode, ki so jih odkrivali v celicah, podobno kot si zdravniki v odmorih med operacijami sproščajo živce z robatimi šalami.
… Tako sem sam … Ne pozabite na moje male otroke in vzgojite jih v poštene in značajne ljudi … Kriv moje smrti je … da boš vedela …
… Dr. Sattler Alojz … obsojen na smrt …
… Brayer Rudolf 31. 8. 41. …
“Slabo mi je,” izdavi Peter ves bled in odide. Čez kake pol ure se vrne in začne pospravljati svoje stvari. “Za noben denar me ne obdržite pri tem delu. Še danes grem domov.”
… Moja Angelca S. … Janez ujet 4. 5. 44, obsojen 30. 6. 44. … je razbral Janez in si pomel utrujene rdeče oči. Ozrl se je po ostalih dveh. Planil je proti Tonetu, a je bilo že prepozno. Tudi temu je bilo že vsega preveč in je otopel. Z mislimi bogvekje je vrezal v belež srce, prebodeno z marelo, z obveznima Janezom in Micko v sredini. In to prav na mestu, kjer je bila prej narisana dogorevajoča sveča z napisom: … Luč … Ostalo je bilo že uničeno.
“Saj sem tako nameraval nehati, to delo me ne veseli, očka mi bo priskrbel boljšo službo. Bodite pozdravljeni!” In že ga ni bilo.
“Kje je moj ljubček?” je vprašala Štefka pri kosilu.
“Ne bo ga več in Toneta tudi ne, boš morala kar med nama izbirati,” je odgovoril Jože.
“Ni treba nič izbirati, jaz odstopam,” ga je prekinil Janez, ki mu še na kraj pameti ni bilo, da bi se zapletal v bežno ljubimkanje, saj ga doma čaka dekle, s katerim si že spletata gnezdo. Sicer je pa opazil, da sta onadva na tihem že zmenjena.
Jože še ni izživel svoje, včasih malo preveč lahkomiselne mladosti, letal je od cveta do cveta, pri tem pa mogoče zamudil najlepše. Ne, Janez je bil prepričan, da je dobil najboljše, odkar hodi z Marico. Toda prava ljubezen je krhka in občutljiva, z eno nepremišljeno potezo bi lahko vse podrl. Včeraj je pisal Marici, naj ga obišče prihodnjo soboto. Njenim staršem je zagotovil, da so lahko brez skrbi za Maričino dobro ime. Čeprav je bila Joževčeva gostilna podržavljena, je za depandanso s prenočišči še vedno skrbela domača gospodinja. Prepričana je bila, da se bodo razmere sčasoma spremenile in da mora skrbeti, da se ugled hiše ohrani.
… Tudi jaz prenašam usodo Slovencev, Minka M. … 25. 2. 42 … sama sem, obsojena na smrt … kje je moj mili dom, moja ljuba mamica … S. Jože, Praproče št. 2, zapustil sem dva zlata otroka … na smrt pripravljen, Ludvik M.
Marica je držala besedo. Prišla je s popoldanskim vlakom. Kako ljubka je bila v smučar-[Stran 065]
skih hlačah, rdeči jopici in kapici s cofkom. Zardela lica so izdajala rahlo zadrego, ko se je rokovala z Jožetom. Začutila je njegov ocenjujoči pogled. “Domišljavec,” si je mislila, “prav vsaka se ti pa tudi ne bi podala.” Jože je očitno uganil njeno misel. Zdaj je bil on v zadregi. Skušal se je častno izvleči iz nerodnega položaja s svojo staro zgodbo o dveh nizkih plotovih, ki ju raje preskoči kot enega visokega.
Bilo je še prezgodaj za večerjo in počitek, zato sta si Janez in Marica šla ogledat opravljeno delo v jetniških celicah. Po krajšem obotavljanju se jima je pridružil še Jože, “da bi jima svetil in za varstvo”.
– Tu čakam smrti … H. Franc … ure čakanja so težke … a tudi tvoj se ne bo več vrnil … tvoje so ubili, a jaz sem ujet … bom poginil tu … tu je kakor grobnica. Žena, ne obupaj, prišel bo dan veselja in svobode. Zapisal A. A. Primskovo pri Kranju … Tovariši, maščujte nas* … Zdaj pa gremo, kaj pa kam ne vemo nič …
Taki in podobni napisi so se nahajali na stenah vseh dvanajstih celic, ki so imele vhod s skupnega hodnika. Marica se je krčevito držala Janezove roke, kot bi se bala, da se bodo iz teme zdaj zdaj pojavili oboroženi uniformiranci in odpeljali njenega ljubega pred puške.
“Vrnili smo se iz pekla,” je izdavila, ko so za njimi zaškripala težka vhodna vrata.
“Da, to je bil pravi pekel za uboge reveže, saj so menili tisti redki, ki so jih poslali v internacijo namesto na morišče v Drago, da hujšega pekla ne more biti,” je odvrnil Janez, “potem si lahko misliš, koliko hudega so morali prestati. Po svoje so trpeli huje od Kristusa. Kristus je imel vsaj zadoščenje, da njegova smrt služi odrešenju ljudi, ti ljudje pa največkrat niso vedeli niti tega, po čigavi krivdi umirajo. Hoteli so samo mirno preživeti hude čase, ničesar niso zakrivili, zato so z mirno vestjo čakali doma, ko so po končanih spopadih vdrli v njihove domove vojaki in jih odvlekli v ta pekel.”
“Koliko je med njimi žensk! Ali se niso mogle skriti, dokler ne bi minilo najhujše?”
“Morale so čuvati dom pred požigom ali ropom. Danes postavljajo spomenike herojem, ki so okupatorja največkrat samo zdražili, potem se pa čim hitreje umaknili. [Stran 066]Zame so bile večje junakinje one, ki so varovale domače ognjišče.”
Le kaj je tisto, kar sproži v nekaterih ljudeh brezumno zlo po uničevanju. Ko bi vsaj ne ubijali. Požgane in izropane hiše se dajo na novo pozidati, mrtvega človeka pa ni mogoče oživiti. – Ali res ne?
Ko sta se poslavljala pred njeno sobo, se ga je Marica strastno oklenila. Objemala ga je in poljubovala, kot bi se bala, da ga bo izgubila. Hotela je biti z njim eno bitje, ki ga nobena sila ne bo mogla več razdvojiti. Tudi njega je popadla divja sla. Oba sta bila vedno bolj prepričana, da bosta le na ta način odgnala grozljivo pripoved s sten jetniških celic. Nocoj bosta šla do konca. Nobena ovira, ne fizična ne psihična, ju ne bo zadržala. Mrtvih res ni mogoče obuditi, lahko pa jih je nadomestiti z novimi življenji.
Novimi življenji? Janez se je iztrgal iz njenega objema. Ali je prav, da v zameno za padlega ustvariš drugega, skrbiš zanj in se žrtvuješ, da bi ga vzgojil v poštenega človeka, pa se bodo od nekod spet pojavila poživinjena bitja in tega poštenjaka ubila? Kakšen smisel ima vse skupaj?
Začudeni Marici je izpovedal svoje dvome. “Sicer sva pa tudi staršem obljubila, da ne bova izgubila pameti. Midva pa sva nocoj na tem, da jo izgubiva. Ves ta začarani krog nima pametnega opravičila. Res bova v trenutkih zanesenosti pozabila na vojne grozote, obenem pa prispevala svoj del tistim, ki se bodo čez nekaj desetletij ponovile.”
“Morda imaš po svoje prav. Nekako si me zmedel. Moram vse še enkrat pretuhtati. Se mi zdi, da le mora obstajati pot iz tvoje črnogledosti.”
S skrajnim naporom volje sta se odtrgala drug od drugega in odšla vsak v svojo sobo.
*
Jutro je bilo mrzlo, a jasno. Nebo kot umito. Že prejšnji večer so se domenili, da se vzpnejo na Begunjščico, če bo lepo vreme. Čeprav se je bližal konec januarja, snega še ni bilo, zato so jo še po mraku mahnili kar po bližnjici: Janez z Marico ter Jože z nekim svojim “nizkim plotom”, h kateremu se je izgubil prejšnji večer. Dekle je bilo menda iz Radovljice.
Malo so zašli, preden so našli pravo pot, ki jih je pripeljala iz gozda do Roblekovega doma. Tu so le za hip počili in se kar zunaj na klopi okrepčali, nato pa so jo mahnili po zmerno strmen grebenu proti vrhu. Morali so iti v gosji vrsti, za dva vštric na ozkem robu ni bilo prostora. Čeprav je bila pot na videz varna, bi bil en sam nepreviden korak lahko usoden. Na južni strani je bila gladka strmina, porasla z gladko suho travo. Po njej bi lahko zdrsnil prav v dolino, če se ne bi že prej mrtev ustavil ob kaki osamljeni štrleči skali. Na severni strani pa so se iz razdrapanih, ostrih skal kuhale in valile goste megle, ki so se na grebenu topile v zimskem soncu. Za trenutek so bili priča nenavadnemu, redkemu prizoru: Na nižje ležečih oblakih je videl vsak svojo senco in avreolo okrog glave. Korak do smrti – korak do nebes! jih je prešinilo. Smrt v takem okolju ne bi bila bridka, kot je bila bridka za talce pred deset in več leti. Gore od časa do časa res zahtevajo svoj davek kot plačilo za vse lepote, ki jih je deležen preveč drzen obiskovalec. Zares do kraja pa doživi te lepote samo človek z neobremenjenim srcem, človek, ki je poln ljubezni do narave in do bližnjih. Za to pa je vredno živeti, in če tako nanese, tudi umreti.
Z vrha bi lahko nadaljevali pot proti Zelenici, ker pa je ni nihče dobro poznal, so se raje vračali po isti poti. Naravnost pred njimi se je košatil Stol. Velika zajeda je opravičevala njegovo ime. Še bi se razgledovali, toda dan je bil kratek, zato so pohiteli proti dolini. Janez se je zapletel v pogovor z Jožetom. Nekam zaskrbljen se mu je zdel.
“Ne boš verjel,” je rekel Jože, “toda sinoči sem povsem izgubil glavo, kar se mi pri dekletu še ni pripetilo. Ves čas so me obletavale bridke zgodbe obsojencev iz celic. Na vsak način sem jih skušal pozabiti. Bo, kar bo. Ves mesec bom v skrbeh. Ali mi je bilo tega treba?”
“Tudi nama z Marico bi se lahko pripetilo isto,” je pomislil Janez, rekel pa ni nič.
Kljub vsakdanjim skrbem in jutrišnjim novim tragičnim zgodbam so se vračali z gore olajšani in pomirjeni. Dolga pot jih je očistila in pomirila. Spotoma so se za hip ustavili še pri cerkvici svetega Petra nad Begunjami. V njej so občudovali slikarijo Jerneja iz Loke. Vso severno steno je poslikal s freskami Kristusovega trpljenja. Vendar v tej slikariji ni bilo sledu žalosti ali obupa, barve so bile mestoma celo vesele. Rane po Mučenikovem telesu so se spremenile v arabeske, nekakšne ornamente. Slikar izpred skoraj petsto let je hotel naslikati evangelij, veselo sporočilo, da smo odrešeni. Torej tudi talci v Dragi niso padli zaman.
Poleg cerkvice stoji mogočno drevo. Obiskovalce je presenetilo to, da so korenine tega drevesa poiskale na videz brezupno pot pod temelji zidov, se razrasle pod cerkvenimi tla-[Stran 067]ki in jih na več mestih dvignile. Še en dokaz, da se včasih brezupno početje nazadnje izplača, dobi svoj smisel.
Nazadnje, že ob sončen zahodu, so se ustavili v sami Dragi. Vrsta lepo poravnanih in zglajenih trikotnih nizkih kamnov je učinkovala prav s svojo preprostostjo pretresljivo lepo. Samo osnovni podatki o človeku, ki je tukaj končal svojo življenjsko pot, in nič drugega.
Zapihljala je rahla sapica. Janezu in Marici se je zazdelo, da iz grobov prihaja tih šepet: “Vama, ki sta imela to srečo, da sta preživela brezumni pokol, in ki vaju je usoda pripeljala skupaj, je naloženo, da nas maščujeta. Ne z novimi spopadi ali celo novim pobijanjem. Ljubezen, ki prihaja od zgoraj, vaju bo družila v ljubezni, da bosta izvrševala tisto, za kar smo bili mi prikrajšani. Rojevajta otroke, ljubita jih in jih učita ljubiti, kajti le ljubezen daje in ohranja življenje, sovraštvo mori. Le tako bosta preprečila, da bi otroci doraščali le kot bodoča topovska hrana. Življenje se ne sme ustaviti, narava in zakoni skušajo čimprej zapolniti vrzeli, to morajo priznati tako verni kot neverni.”
“Čimprej morava urediti formalnosti,” sta v mislih odgovorila oba, “dokler sva še mlada. Res nama manjka še cela vrsta osnovnih stvari, pa bova že kako. Ljubezen naju bo vodila preko vseh težav. Jože je morda v slepi strasti s svojo ljubico spočel otroka. Gorje mu, če bo odraščal brez ljubezni. Prav iz takih, slučajno spočetih otrok največkrat zrastejo nasilniki in rablji. Prisegava, da bova rojevala otroke samo v ljubezni. Samo tako lahko upava, da se tragedija talcev ne bo več ponovila.”
* Po pripovedi takrat še žive priče je ta napis nastal po maju 1945. Celice so bile zadnjikrat prebeljene v začetku leta, torej še pod okupacijo, zato so bili poslednji napisi vrezani pod eno ali drugo oblastjo, vsebinsko pa se napisi bistveno ne razlikujejo, kar je bilo za naročnike odkrivanja teh napisov hudo razočaranje.
5. Slovenske teme – december `96
5.1. Volitve `96
Blaža Cedilnik
5.1.1. Zbogom in hvala za vse ribe
“Veš, ta robot prihaja iz starodavne demokracije … ”
“Misliš iz sveta kuščarjev?”
“Ne, tako preprosto pa spet ne. To bi bilo preveč enostavno. Na njegovem svetu so ljudje ljudje. Kuščarji pa so voditelji. Ljudje sovražijo kuščarje in kuščarji vladajo ljudem.”
“Saj sem jo. Saj je.”
“Čudno, sem pa mislil, da si omenil demokracijo.”
“Ja, kako pa, da se ljudje ne znebijo kuščarjev?”
“Po pravici povedano, ne pride jim na misel. Vsi imajo volilno pravico in zdi se jim, da je vlada, ki so si jo izvolili, bolj ali manj vlada po njihovi želji.”
“Hočeš reči, da v resnici volijo kuščarje?”
“Če ne bi izvolili kuščarja, bi lahko prišel gor napačni kuščar.”
– – – – – –
“Nekateri ljudje trdijo, da so kuščarji najboljše od vsega, kar jih je kdaj doletelo. To je kajpak bedarija, popolna in brezupna bedarija, vendar jo je nekdo moral izreči.”
[Stran 068]
5.1.2.
Spet so za nami še ene svobodne demokratične volitve. Spet se je pokazalo, kako nas preteklost preganja, kako smo razcepljeni na dva pola, ki sta enako močna. En pol predstavljajo stranke slovenske pomladi, ki skušajo presekati gordijski vozel, v katerega smo se zapletli. Drugi pol pa je pravzaprav ta gordijski vozel, ki ga pooseblja Janez Drnovšek s svojimi besedami, češ, če bo mandatar on, bodo vladali ljudje z izkušnjami, ljudje, ki znajo vladati, organizirati, ki imajo program. Dobro bi sicer bilo, da bi se mu pridružila kakšna stranka tako imenovane slovenske pomladi, da bi bila vlada trdna in bi imela v parlamentu močno večino. Na ta način bi dobili v vlado nekaj novih ljudi, ki bi se seveda ob njem učili, vendar brez njega ne gre, ne bo šlo, ne v Evropo, ne v NATO, ne v gospodarski razcvet, sploh nikamor. Pravi še to, da če bodo vlado sestavile tako imenovane stranke slovenske pomladi, nam bodo vladali neizkušeni avanturisti, ki jim gre samo za oblast, ki nimajo programa, ki niso usklajeni med seboj, ki ničesar ne znajo. Pri tem se sklicuje na polovico izvoljenih poslancev v parlamentu, kolikor naj bi ga podpiralo. V to natančno polovico pa seveda šteje tudi oba predstavnika manjšin. Tu pa se ob poštenem premisleku pojavi kamen spotike. Tudi na kraj pameti mi ne pade, da bi odrekala manjšinam predstavnika v parlamentu. Ampak nikakor se mi pa ne zdi prav, da imajo pripadniki manjšin po dva glasova (nepošteno je to, da imajo nekateri državljani po dva glasova) pri volitvah v državni zbor. Z enim volijo parlamentarne stranke tako kot mi vsi ostali, z drugim pa svojega predstavnika, ki gre neposredno v parlament. Če oba predstavnika manjšin podpirata Drnovška, potem so tudi sicer pripadniki manjšin volili stranke, ki podpirajo Drnovška. Na ta način so mu torej ti ljudje zaradi svoje specifičnosti prispevali dva dodatna poslanca. Kar nikakor ni pošteno. Oba predstavnika manjšin po mojem mnenju (ki pa, seveda ni samo moje) ne bi smela šteti pri tej strankarski aritmetiki, kajti vsi volilci so izvolili oseminosemdeset poslancev (nekateri od njih pa še dodatna dva). To pa pomeni, da ima koalicija strank slovenske pomladi večino in pika. Stranke slovenske pomladi res niso podpisale koalicijskega sporazuma pred volitvami, so se pa zato njihovi voditelji nedvoumno pred volitvami izjavili za tako koalicijo, kar nekaj šteje. Med poštenimi ljudmi velja tudi izrečena oziroma dana beseda in ne samo tisto, kar je črno na belem, kot so lepo včasih rekli. Po drugi strani pa je skrajni čas, da prevzame krmilo nekdo (skupina ljudi), ki ni obremenjena s preteklostjo, namreč s preteklostjo teh naših petdesetih let v smislu prepojenosti in zraslosti z režimom, ki je tako lepo žametno sestopil z oblasti, seveda z namenom, da bi v novi preobleki spet žametno zdrsnil nazaj. Edini, ki zna, edini, ki zmore, za vse večne čase. Posamezniki, ki se jim bodo pridružili (ali bolje, ki jih bodo pridružili), pa bodo seveda skrbno izbrani (kadrovanje je bilo v prejšnjem režimu ena najpomembnejših stvari, če že ne najbolj pomembna). In tako na vekov veke, amen.
Žarko Petan je v oddaji “Obraz tedna” pripovedoval o svojem navdušenju po koncu druge svetovne vojne, ko je bil sam, z njim pa seveda še tudi veliko ljudi (razen tistih, ki so neposredno ali posredno na lastni koži občutili ,med samo vojno ali po njej, teror, ki ga je prinašal vzhajajoči komunizem, prepričan, da lahko spremeni svet in ga reši oziroma ga tako rekoč obrne na glavo. Po slovenski osamosvojitveni vojni pa nikakor ni bil tako poln entuziazma, ne zaradi svojih let, ampak zaradi svojih izkušenj in razočaranj. In ta rezerviranost starejših generacij in seveda nezainteresiranost mladih generacij (vseh teh naših petdeset let se je v mladih ljudeh omalovaževala in ubijala ljubezen do Slovenije, do slovenstva, do korenin) in skorajšnja ugotovitev, da se ni nič spremenilo, pa so povzročile, da se nismo lotili izgradnje nove države (svoje države) tako, kot bi se je morali, in počasi, korak za korakom, izgubljamo vso prednost, ki smo jo imeli pred drugimi državami, v katerih je vladal komunistični režim.
Bodi mi dovoljeno, da ponovno napišem, da smo imeli vseh teh naših petdeset let najbolj poštene, svobodne in demokratične volitve, kar je sploh mogoče. In se od volitev do volitev ni nič spremenilo. Ista stranka, isti ljudje na oblasti, enake, če že ne iste parole in obljube, skratka isti režim. In sedaj smo imeli že tretje poštene, svobodne in demokratične volitve v novi državi. In še vedno v največji meri, v odločilnih vlogah, na skoraj istih mestih, isti ljudje in stranke kontinuitete prejšnje edine stranke in prejšnjega režima. In ljudje počasi postajajo malodušni. Čedalje manj jih gre volit (volitve niso več obvezne, terenci ne hodijo več po domovih prepričevat ljudi in jih skoraj vleč na volišče kot v dobrih starih časih), saj se tako nič ne spremeni. Namreč na bolje. Čedalje več jih je prepričanih, da ne morejo vplivati na rezultate volitev. Čedalje več jih je prepričanih, da ne more biti tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše. In vsaj pri volitvah bomo kmalu dosegli razvite države, namreč v abstinenci volitev.
[Stran 069]
Pa kdo poreče, češ, kako da nimam vpliva na volilni izid, saj sem v kabini (za zaslonom) sam, obkrožim lahko, kogar hočem, nihče mi ne gleda pod prste, nihče me ne more prisiliti, kako naj volim, nihče ne more in ne sme vplivati name, koga naj volim, katero stranko naj [Stran 070]volim. No, ja, tam pač res ne. Vendar prej, pred volitvami, v predvolilni kampanji, v medijskih predstavitvah strank in kandidatov za poslance, tam se pa da dosti storiti. Koliko priložnosti imajo eni ali drugi, da se predstavijo, da predstavijo svoje načrte in svoj program, kakšna vprašanja jim postavljajo novinarji v intervjujih in soočanjih, koliko besede oziroma koliko časa jim dajo na voljo, da pojasnijo svoja stališča in svoje načrte, kdo lahko nekaznovano vpada v besedo in kdo je takoj po vseh medijih obsojen, da se že pred volitvami ne zna kulturno obnašati, kaj šele bo. Dvojna merila so še vedno lepo v veljavi. Kdor je le malo bolj natanko opazoval, je videl, da člani strank kontinuitete, predvsem pa seveda LDS, vedno vpadajo v besedo sogovornikom (vsa čast tistemu izmed njih, ki tega ni počel; žal pa je bil v taki manjšini, da ga nisem opazila; žal mi je in se mu na tem mestu opravičujem), pa nič. Pri TV omizju Gros sploh ni mogel izreči ene same misli do kraja in se je zato pritoževal voditelju, ki seveda ni nič naredil, da bi to preprečil. Misel je kljub vsemu temu skušal izpeljati, vendar je bila večkrat prekinjena in raztrgana in zato ni dosegla poslušalcev oziroma gledalcev. Kot primer naj še navedem soočenje Krefta in Zorna. Če je Kreft kaj očital Zornu, se je reklo češ, poglej, kako ga je dobro zabil. Če je bilo obratno pa, poglej Zorna, kako nima nič povedati, pa napada. In tak komentar dogodkov in obnašanja bodo masovno sproducirali mediji in ljudje bodo kot papagaji ponavljali za njimi. Zato čakam in, prekleto, zmanjkuje mi potrpljenja, moj racionalni jaz me prepričuje, da sem bedasta, da tako in tako vem, da čakam zaman, pa vendar moj čustveno religiozni jaz čaka in čaka, da bodo začeli ljudje misliti z lastno glavo, da bodo začeli poslušati, opazovati in si na ta način ustvarjati lastno mnenje, ne pa da kot papagaji ponavljajo za tistimi, za katerimi so ponavljali teh naših petdeset let, oziroma za njihovimi nasledniki in dediči. Zakaj, hudiča, ne bi že enkrat naredili nekaj za osvoboditev – osamosvojitev sebe, svojega razuma in s tem prispevali k osvoboditvi svoje države izpod kontinuitete komunističnega režima. In na volitvah stavili na prave konje. In skrbno pazili, da jim kdo ne zavda pred tekmo. In pazili, da jih kdo na kakršen koli način ne izloči iz tekme. In pazili, da jih kdo ne spotakne med tekmo, da zaostanejo. In tako naprej. Ker sicer tekma ne bo v resnici poštena, ampak se bodo z njeno poštenostjo hvalili tisti, ki so jo napravili nepošteno.
Kot ni bila poštena takrat, ko so prelivali kroglice. Seveda zdaj več ne prelivamo kroglic. Zdaj imamo bolj sofisticirane metode. Kontrolor DEMOSA mi je pripovedoval, kako je bilo na zadnjih volitvah za predsednika države. Žal je bilo kontrolorjev premalo. Ljudje so se bali (saj se še danes bojijo – strah malega človeka pa je nedvoumen znak nepravne in nedemokratične države) in se niso upali izpostaviti. No, ta kontrolor je pred zaprtjem volišča za hip “skočil ven”, in ko se je vrnil, je bilo že vse prešteto, zapisnik napisan. Komaj si je uspel izsiliti pravico, da je malo pokukal v “Kučanov kup”, ki je bil seveda precej višji. Vmes je našel kar precej “Pučnikov”. Potem je pogledal še v “Pučnikov” kup, kjer je bilo prav tako precej “Kučanov”. Dobil je vtis, da so preprosto zložili glasovnice na dva kupa, večji za “Kučana”, manjši za “Pučnika” in zato je zahteval ponovno štetje. Komisija (ista komisija kot na vseh “najbolj demokratičnih volitvah” in referendumih za samoprispevek, skratka “preverjeni kadri”) je ponorela, češ, morda smo se kaj zmotili, ampak še enkrat pa ne bomo šteli, Saj ne more biti velike razlike. En glas gor ali dol. Pa vidiš, zmotili smo se pri obeh. Pa natipkali smo zapisnik. In je klonil. Potem pa mu je bilo neskončno žal. Da ni odločno zahteval,da se vse skupaj še enkrat prešteje. Da ni poklical ne vem koga, neke nadkomisije, tujih opazovalcev, policije, kogarkoli. Da ni tako tudi on prispeval k višjemu volilnemu rezultatu sedanjega predsednika države. Podobno mi je pripovedoval kontrolor z volitev za ljubljanskega župana. Ko so zaprli volišče, so stresli glasovnice iz skrinjic na mizo in jih začeli šteti. Dva mlada fanta sta pograbila pol kupa in rekla, da bo šlo hitreje, če bodo šteli v dveh skupinah. Kontrolor je ostal pri obeh starejših gospeh, ki sta delovali kot dve prevejani terenki izza časa po drugi svetovni vojni. Skrbno je pazil, kako sta šteli, in rezultat: “Bučar” je krepko vodil pred “Ruplom”. Oba fanta sta skoraj istočasno končala s preštevanjem svojega kupa in vprašala za rezultat. “Rupel je zmagal, Rupel je zmagal”, sta navdušeno kričala in skakala od veselja. In tudi ta kontrolor ni imel moči, poguma, kaj vem česa, da bi pregledal še oba kupa, ki sta jih naštela fanta. Takih zgodb je še vse polno. In vsi ti kontrolorji so tiho. Saj za nazaj ne moreš kaj dosti storiti. Takrat so naredili napako, zaradi katere se žrejo. Pripovedujejo svojim prijateljem, da si malo olajšajo dušo. In ker so tiho, se napake ponavljajo. Od enih volitev na druge. In tako, kot so bili ljudje tiho, čeprav so vedeli za prelivanje kroglic, za goljufije pri samoprispevkih, so tiho zdaj, čeprav vedo za drugačne goljufije.
Morda bi bil izid prav tak, kot je bil. Morda pa tudi ne. Tega ne bomo vedeli, ker nismo zares poskusili. Ker nismo zares imeli poštenih [Stran 071]volitev, ampak samo “poštene” volitve. In kot vseh petdeset let nazaj: demokratične in svobodne.
Vsak lahko voli, kakor hoče, ampak nekateri lahko volijo tudi za druge – tako, da listek z enim imenom dajo na drug kup, da s svinčnikom obkrožijo še eno ime na glasovnici, ki tako postane neveljavna. (Mimogrede, ali ste opazili, koliko neveljavnih glasovnic je pri naših volitvah?) In če se to dela namenoma, je izid volitev lahko znan že vnaprej. Ali pa dirigiran vnaprej. In vedno zmagajo “naši”, ki se borijo za “pravo stvar”. In čez čas se ljudem ne da več na volitve. Vedno zmagajo tisti, ki jih nisem volil, ne sam, ne nihče od mojih prijateljev in znancev. Pa teh ni malo. Vsi smo volili isto stranko, pa na koncu sploh ni prišla v parlament. In zato ne bom več volil, pravijo. Ampak tisti, ki so na pravi strani že petdeset let, bodo prišli na volitve. In končno ne bo treba več goljufati. Končno bomo dobili legalno in legitimno oblast, izvoljeno na poštenih volitvah, kajti volili bodo skoraj izključno tisti, ki so ves čas volili “prave ljudi” in se veselili njihove zmage.
5.1.3. Malo revolucije tu pa tam je potrebno.
Komunistična partija je s krvavo revolucijo prevzela oblast v svoje roke med drugo svetovno vojno. Vsakomur je jasno, da nosilci te oblasti ne bodo dali iz rok, vsaj zlepa ne. Čeprav se vsaka stoječa voda usmradi, vsaka diktatura omehča, pa vendarle je bil prehod iz komunističnega režima preveč žameten. Potrebno bi bilo narediti določen rez, pretrgati s preteklostjo, kar bi pomenilo neizpodbiten in očiten konec komunistične vladavine. Tako pa so se naredili samo bolj ali manj kozmetični popravki. Bolj navzven kot navznoter. Saj imamo stranke, večstrankarski sistem, neodvisnost sodstva, itd. A to je le zunanja podoba. Družbena lastnina je bila prej od vseh, a pravo kontrolo in upravljanje so imeli v rokah vodilni pripadniki “avantgarde”. Sedaj pa so le-ti postali njeni uradni lastniki. V petdesetih letih so si spletli mrežo, ki sega v vse pore civilne družbe in pravne države. Zato civilna pobuda in pravna država ne moreta zaživeti.
Pred nami je referendum o volitvah. Prihodnje leto so predsedniške volitve. Kdor ima le malo spomina, komur komunistična skleroza še ni popolnoma zbrisala podatkov, mu mora biti jasno, da je prav zadnji čas, da postavimo na krmilo države ljudi, ki jim je uspelo ohraniti jasen razum in čisto vest in srce. In kako jih spoznamo. Spoznamo jih po odnosu do preteklosti oziroma do resnice.
V IMENU PRIHAJAJOČIH RODOV SE ISKANJE RESNICE NADALJUJE.
Zaključna misel iz filma JFK
5.2. Panem et circenses
Nada Matičič
5.2.1.
“To je čisto navaden ljubljanski firbec, otrok.” S temi besedami je oče naredil konec moji otroški radovednosti, da bi še rinila v množico, kadar se je kje kaj dogajalo. Ne, firbec zares nočem biti! Ta beseda mi je namreč postala na moč zoprna in se mi je tako vsadila v glavo in srce, da sem z njo sprejela tudi veliko mero vzvišenosti nad “firbci”. Polagoma se mi je razvil odpor do vsega, kar me je kakorkoli hotelo “spraviti na kolena”. Če mi je bilo ukazano stati v špalirju in mahati s cvetjem in zastavicami mimovozečim se imenitnikom, sem se skrila za sošolkami ali pa jo ucvrla po stranpoteh domov. Tisti mogočniki se mi sploh niso zdeli imenitni, ampak prejkone iz podzavestnega nagiba smešni prav zato, ker si dovolijo, da jim vzklikamo in se jim klanjamo; torej hočejo (oni ali tisti, ki so jih naredili za mogočnike) iz mene naredi ti poslušno bitje, človeka iz množice, ki se hote ali nehote podreja neki višji sili in ji poje hvalo in slavo … V teku let, ki so minevala med učenjem, študijem in pisateljevanjem, me je režimsko pojmovanje kolektivnega podrejanja voditeljem še močneje odtujevalo in mi narekovalo hoditi po lastnih poteh in se po svoje odločati. Seveda tega zlahka, brez incidentov ni bilo mogoče doseči … Režimi se vrstijo in poneumljajo množice. Zgodovina se pač ponavlja.
Množični človek je v bistvu šibak in veliko prej izgubi svojo nepodrejeno osebnost v urbanih naseljih, v mestih in predmestjih – medtem ko svojo bolj osebnostno podobo ohranjata kmet ali človek, ki se rad zateka v samoto in se izogiba množičnosti. V takih ljudeh totalitarni režimi vidijo nasprotnike, ki jih ni moč zlahka ali sploh podrediti.
[Stran 072]
Zgodovina seveda potrjuje, kako so se s pomočjo množic uveljavljali ali padali režimi vse do danes, tudi z revolucijami, prevrati, vojnami. To je logično, človeško razvojno. Spominjam se, kako je padel berlinski zid. Oči so se mi prilepile na ekran, trepetala sem za žensko z Vzhoda, ki je skozi luknjo v zidu zrinila svojega otroka na vozičku in sebe v – svobodo. “Posrečilo se ji je!” sem zavpila in zaploskala in hip potem so množice navalile na zid in ga pomagale rušiti. To je bil velik trenutek, trenutek zgodovine. In rekla sem si: Za tako dejanje bi tudi jaz splezala na zid. In če bi bilo vse moje premoženje v otroškem vozičku, bi za svobodo žrtvovala tudi ta podvig.
Žal pa ima množičnost le premočan negativen zven. Posebno v meddobjih vojn, v času navideznega miru, napredka in blagostanja. Je človek zares rojen za svobodo? Verjetno jo najbolj ljubi takrat, ko jo izgubi – v ječi ali v deželah totalitarizma. V vsakdanjem življenju se pogosto obnaša, kot da se svobode boji. Pomeni mu samoto, praznino, dolgčas; ne znajde se in postane ga strah. Razvila se je prava histerija množičnosti, posebno med mladimi. Zaradi dolgega časa išče človek rešitev v združbah, sektah, udeležuje se množičnih pohodov, obletnic, rad ima ceremonije, rituale, shode … Ne prenese tišine, se zateka v disco, ne moti ga hrup motorjev, uživa v skrajni glasnosti, se razdaja v ritmu prepotenih teles, kar naj bi bil ples … Nastopil je čas nove mode, ki je obnorela ves svet, čas rocka. Spet novi idoli. Celo znanost se je pričela resno ukvarjati z njim, o njem pišejo knjige in presneto si zaplankan, če bi zdvomil o njegovih vrednotah. Če bi si drznil oporekati “znanstvenim” zagovornikom, da rock sploh ni glasba, da je zgolj sestavina ropota, miganja, zviranja – torej posnemanje obrednih navad primitivnih ljudstev. Kajti civiliziranim množicam mladih, bolj ali manj razvajenih, zdolgočasenih dedičev utrujenih in ostarelih generacij pomeni vzpon rocka pravo revolucijo: ne le za razvedrilo, pred-[Stran 073]vsem za nadomestek praznine, za omamo, ki jo lahko podvojijo še z mamili, kar jim utira pot v višje sfere, v lažno brezdelje nekakšnega lebdenja. Ob tem postajajo bolj samozavestni (samozadostni), kar junaško se počutijo. Pomeni jim nov zagon, eliksir za bojevite podvige, posebno na ulicah: Hočemo nov red! Spremembe! Dol s kifeljci! – Kult rocka je torej prevzel pozicije mladih, da se z njim uveljavljajo njihove “pravice”, so za nekompromisni boj z državno avtoriteto. Uporniki brez razloga. Zmerom drugačni, samo da so drugačni …
Pri uveljavitvi jim vsestransko pomagajo mediji. Ti jim v prid množičnemu razvedrilu dajejo prvenstveno mesto, takoj za politiko, gospodarstvom in športom. Pop zvezde, popevkarstvo, narodno zabavne prireditve z zlagano narodno sceno, z nošami, s popačeno glasbeno govorico, s poskočnim ritmom in besedilom, kar seveda nima s pristno narodno pesmijo oziroma značajem nič skupnega več … to prednjači. Množičnost gledalcev in poslušalcev ima pač prednost kot povsod, saj polni blagajne.
Množice morajo imeti idole. Ker niso bogovi, jih naredijo za bogove. Novodobni svet še zmerom močno spoštuje in goji tradicijo z negativnimi učinki. Tako kot se je nekoč v rimskih arenah pretakala kri gladiatorjev ali krščanskih mučencev, se še danes naslajajo množice ob bikoborbah; na Kitajskem se po novem zabavajo s piščančki, ki jih mečejo v bazene s krokodili …
Geslo Zdrav duh v zdravem telesu se je v nadvse množični športni histeriji sprevrglo v prid kultu telesnih zmogljivosti, kar se predvsem na olimpijskih igrah tako veličastno, megalomansko razkazuje. Narodi in države so prevzele vlogo gostiteljice športnikov in gledalcev celega sveta, ker s tem potrujeje lastno moč in veljavnost v svetu. Vsemogočni športno industrijski trust ima vlogo spodbudnika in finančnika tekmovalnega boja. Najstnice natezajo svoje telesne zmogljivosti do skrajnih meja … Množice strmijo v ekrane in navijajo za svoje … Plemeniti šport? Zdrav duh v zdravem telesu? Mar se ni to geslo že davno spridilo? Množice hočejo samo zmagovite športnike, boksarje s polomljenimi nosovi, do zadnjega diha spehane tekače, zaprašene dirkače … če jih pri tem kaj umre, če se kdo pobije ali zgori – je še bolj razburljivo. Arena in plemenitost sta pač nezdružljiva pojma!
Množica ima svojo lastno dušo, vedno odprto navzven. Svoje junake časti v njihovih vnanjih sposobnostih, lepoti, drznosti, napadalnosti, časti jih zato, ker so se uveljavili, zma gali. Znajo nastopati, imajo glas, gromkost in patos. Množična duša vzkipi ob pevcu, ki mu je podarila zlato odličje, ker jo je fasciniral njegov glas. Če si športniki niso priborili zlate medalje, so si srebrno. Dovolj, da se zbere navdušena množica ob njihovem prihodu v domovino … Volilne glasove bodo množice oddale svojemu liderju, ki jih je prevzel z nastopom, govorom, vznemirljivimi in hkrati pomirjujočimi obljubami.
Množična duša je tudi strahopetna, koristoljubna. Vzklika voditelju, ki vlada s sleparstvom in lažjo, da si pridobi svoj kos kruha, se poteguje za vladarjevo naklonjenost, ker se ga boji. Kadar tej množični duši le prekipi, postane nevarno aktivna. Tedaj potepta vse pod seboj, če že ima ali nima svojega pastirja … Zato tudi nima lastne volje, je v podrejenem položaju; nagonsko se namreč podreja skupnosti, zato uspevajo totalitarni režimi, ker z njo lahko manipulirajo po mili volji.
Množična duša je nepredvidljiva. Nikoli se ne ve, kje in kaj jo bo zanetilo in raznetilo. Politiki si jo skušajo pridobiti pač s svojimi bolj ali manj diplomatskimi sposobnostmi. Če ne s poštenostjo, pa s prevaro in praznimi obljubami. Seveda ta duša prej nasede slednji politiki kot tisti, ki naravnost, preprosto nakaže, kaj zmore in hoče. Nasploh množična duša ne časti preveč politikov, ki nimajo dlake na jeziku …
Množična glava se ne muči z razmišljanjem, kaj je bolje in kaj ne. Se ne poglablja, ne razčlenjuje. Svoje liderje si izbira po splošnem: Koga boš volil? Iksa? Ne, Ipsilona … Jaz tudi … Ti je všeč Iks? Ja. Meni pa ne … No ja, po pravici povedano, tudi meni Iks ni všečen …
Množična duša je pasivna. Če ji ukažejo na cesto demonstrirat, pač gre. Če jo sprašujejo za anketo, se ne opredeljuje. Njen najljubši odgovor je: Ne vem. Me ne zanima … Mar ne tiči izvor take pasivnosti v petdesetih letih enoumja, kot danes pravimo? Dovolj, da se je razkrojila moč osebnosti, ki se je polagoma topila v indolenci: ne vem; vseeno, kdo nas vodi; vsaka oblast je slabša od prejšnje; naj bo, kakor že mora biti …
Mar je res le za hip ta duša leta enaindevetdesetega pogledala vase, se odprla zaradi narodne zavesti in se osvobodila pasivnih vezi petdesetih let? Ali se znova predaja stihiji nemoči zato, ker se ji je zazdelo, da so se nove sile Oblasti poigrale z njenim zaupanjem? In se požvižga tudi na volitve, na usodo narodove prihodnosti. Najvažnejše so mate-[Stran 074]rialne ugodnosti, zabava, telesne zmogljivosti, kajti živimo za danes, za trenutke, uživajmo, dokler moremo …
Množična duša je uživaška, lahka in kupljiva, ljubi cenenost, plitkost, blišč, ljubi kič namesto lepote, mami jo seks namesto ljubezni, nezvestoba namesto zvestobe, lov za denarjem in uspehom … In klanja se svojim idolom, ki ji krajšajo čas in izpopolnjujejo praznino. Svet je obseden s spolnostjo, tekmovalno his terijo, s strahom pred rakom in aidsom, z vsesplošno nestrpnostjo in nasilstvom …
Pisanju me iztrga sanjski privid: Množica, ki je še pravkar vzklikala srebrnima medaljama iz Atlante, ki je norela ob popevki V tvojem naročju in na koncertih Cowboy junkies, se je silovito usmerila na ljubljanski kolodvor. Z vlakom se je iz Nemčije pripeljal slovenski pisatelj, ki je dobil mednarodno priznanje za svojo knjigo …
6. Po branju
6.1. François Furet – Konec neke iluzije
Katarina Bogataj – Gradišnik
6.1.1. Komunizem in antifašizem
François Furet v 7. poglavju svojega “eseja” Konec neke iluzije pod naslovom Komunizem in antifašizem analizira preobrat, do katerega je prišlo v propagandni strategiji Kominterne v 30. letih. Za dva največja dosežka sovjetske propagande v tem času šteje ustanavljanje Ljudske fronte v zahodnih deželah in še zlasti prenovljeno podobo stalinizma, ki se je pri tem tudi preimenoval v antifašizem. Avtor vzporedno s tem dogajanjem oriše premike v sovjetski zunanji politiki, ki so bili s propagandno dejavnostjo najtesneje povezani; težišče sovjetskih zunanjepolitičnih interesov se je namreč v tem času prestavilo iz Nemčije najprej v Francijo, nato še v Španijo.
Zasuk v propagandni vojni Kominterne sega v leto 1933; priložnost za novi, “antifašistični” slog sta ponudili Italija in Nemčija, zlasti še slednja ob Hitlerjevem vzponu na oblast. Prej so bili fašisti kratko malo vsi imperialisti, še posebno podpisniki versajskega miru, zdaj pa je utelešenje fašizma postal Hitler. Kominterna je zlasti po l. 1935 izoblikovala svoj koncept fašizma: to je pozna oblika kapitalizma, torej logični nasledek meščanske demokracije. Ko bo uničen fašizem, bo to pomenilo tudi konec kapitalizma. (Ta logika se je pozneje udejanjila v deželah Srednje in Vzhodne Evrope v t. i. “ljudskih demokracijah.” V tem času je Kominterna dopuščala dva pogleda na boj proti fašizmu. Prvi je bil radikalnejši: ker je fašizem ena izmed oblik kapitalistične buržoazije, je treba uničiti oboje, kapitalizem in njegovo nosilko, buržoazijo. Pri tem je glavna ovira na poti v diktaturo proletariata evropska socialdemokracija, ker hoče organizirati delavstvo z reformnimi cilji, torej brez revolucije.
Druga različica boja proti fašizmu pa je pripravljena taktizirati in začasno sodelovati z meščanskimi demokratičnimi strankami, dokler bi ji bile te še potrebne, ter jih zavreči šele pozneje, ko bi bila trdno na oblasti.
Prenovljena strategija je bila Sovjetski zvezi v tem času že prav nujno potrebna. V 30. letih, se pravi kakih 15 let po oktobrski revoluciji, so se namreč pokazala prva znamenja obrabljenosti. Revolucionarni zagon je uplahnil, boljševizem se je ustalil kot “socializem v eni deželi”. Boljševizem v tem času svoje moči in privlačnosti ni mogel več zajemati toliko iz lastnih virov kakor iz velike gospodarske krize, ki je takrat zajela kapitalistični Zahod. Lenina je nasledil Stalin, Trocki je bil v pregnanstvu, med privrženci in simpatizerji Sovjetske zveze so se začeli oglašati prvi razočaranci.
Kominterna je bila dotlej neke vrste mednarodni forum, vodili so jo Stalinovi tekmeci, kakršna sta bila npr. G. Zinovjev in N. Buharin; zdaj pa ji je Stalin postavil na čelo svoje ljudi (Molotova, Manuilskega) in si jo v kratkem času povsem podredil. V vse KP po drugih deželah so bili podtaknjeni sovjetski emisarji, ki so nadzorovali njihovo delo in o vsem njihovem početju poročali v Moskvo. S tem je komunistično gibanje v Evropi – in drugod po svetu – postalo vezano na eno samo centralo v Kremlju, od te je bilo v veliki meri odvisno tudi v denarnem pogledu. Sestrske KP so videle svojo glavno nalogo v obrambi Sovjetske zveze, domovine socializma in utrdbe proletariata, ki naj bi jo nenehno ogrožali zahodni imperialisti, zlasti Anglija in Francija. Komunistične partije na Zahodu so se v zgodnjih 30. letih kremeljski centrali podredile do poslušnosti, ki nima primere v ev-[Stran 075]
ropski zgodovini, in so ostale Stalinu zveste tudi v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi in celo l. 1939, ko je sklenil pakt s Hitlerjem.
V Leninovem času je bil prednostni cilj sovjetske politike zanetiti proletarsko revolucijo v Nemčiji; vprašanje pa je, ali si je tudi Stalin v resnici želel veliko nemško komunistično državo, ki bi Sovjetski zvezi utegnila postati tekmica. Vsekakor je bil ta priljubljeni načrt boljševikov pokopan, ko je v Nemčiji položaj kanclerja zasedel Hitler; tudi na evropski [Stran 076]šahovnici so se s tem razmerja sil docela spremenila. Vendar do odkritih sovražnosti ni prišlo takoj; novi kancler je posredno dal razumeti, da si ne želi sporov s Sovjetsko zvezo, boljševiki pa so se še vedno vdajali upanju, da bo zmaga nacionalsocializma v Nemčiji celó pospešeno pripeljala do proletarske revolucije v tej deželi: fašistična diktatura bo pri množicah končno le zatrla socialdemokratske iluzije in tako odprla pot revoluciji.
Takih in podobnih upov je bilo kmalu konec, ko so se po požigu rajhstaga februarja 1933 začele represalije: proti domnevnim storilcem je bil uprizorjen proces v Leipzigu, nemška KP je bila prepovedana. Stalin sam je v letu 1933 ostajal v ozadju in prepuščal Kominterni propagandno kampanjo, ki se je sprožila ob leipziškem procesu. Kominterna je enega izmed obtožencev, bolgarskega agenta Georgija Dimitrova, povzdignila v junaka in mobilizirala v njegovo obrambo velik del javnega mnenja na Zahodu; pri tem je dobila široko podporo zlasti v razumniških krogih.
Stalin je medtem pravilno presodil, da boljševiške revolucije v Nemčiji v bližnji prihodnosti ne bo, in je svojo politiko preusmeril v Francijo. Ta je v letih 1932-33 pospešeno postajala prednostno polje delovanja sovjetske zunanje politike. Zbliževanje Sovjetske zveze s Francijo je okronal sporazum maja 1935, ki ga je s francoske strani podpisal tedanji ministrski predsednik Pierre Laval. Tega podpisa sicer ne kaže precenjevati, šlo je namreč za dokaj ohlapno in nezavezujoče zagotovilo in ne za pravi vojaški pakt, kakor so se bali francoski pacifisti.
Po ugotovitvah F. Fureta je prav na francoskem zgledu najbolj razločno razviden zasuk v taktiki Kominterne v letih 1934-35. Avtor prikazuje Francijo kot vzorčni primer dežele, v kateri je Kominterna izoblikovala in preskusila svoj novi propagandni slog in v kateri je imela v tem času tudi največje uspehe. Berlin tedaj ni bil več druga metropola komunizma na svetu – takoj za Moskvo – temveč je to naglo postajal Pariz. V francosko prestolnico so se v zgodnjih 30. letih umaknili nemški komunisti, to mesto je bilo odprto tudi italijanskim beguncem pred fašizmom ter preganjanim komunistom iz Srednje Evrope.
Francija, ki je bila sicer med zmagovitimi silami prve svetovne vojne, je za zmago plačala previsoko ceno; po vojni je bila gospodarsko izčrpana in ohromljena dežela, brez prave politične volje in z zelo glasnim pacifističnim gibanjem. Pacifizem je pritegnil v svoje vrste ljudi najrazličnejših političnih prepričanj, od radikalnega do zmernega (“malomeščanskega”) krila. Tako ozračje je bilo kakor nalašč za delovanje Kominterne, ki si je za svoj kongres v Amsterdamu l. 1932 omislila geslo “proti fašizmu in vojni”. Oboje je namreč sodilo v temačni repertoar kapitalizma, sovjetski agenti pa so vztrajno širili bojazen, da se imperialistični Zahod pripravlja na vojno proti Sovjetski zvezi. Zato pa so se meščanski bojevniki za mir obrnili proti komunistom ob sporazumu med Stalinom in Lavalom, ker so se bali, da bi jih ta povezava utegnila potegniti v vojno proti Hitlerju; tej so se hoteli izogniti tako rekoč za vsako ceno.
Francoska KP, ki je po letu 1920 stagnirala, je v letih 1932-1933 dobila z antifašizmom nov zagon; že od l. 1931 je bila to povsem stalinistična stranka in zvesta podložnica Moskve. Hitler je bil v času najhujšega terorja v Sovjetski zvezi šele vajenec velikega mojstra. Pokol Röhmovih paravojaških odredov SA l. 1934 je bil v primerjavi z množičnimi likvidacijami v Sovjetski zvezi še nekoliko skromen dosežek, vendar je na Stalina naredil vtis; odslej je Hitlerja jemal zares in ga primerno cenil.
Avtor skuša najti odgovor na vprašanje, kako je mogoče, da francoske levice ni motil niti najhujši teror v Sovjetski zvezi v letih 1935-1938, ko so bili milijoni “sovražnikov ljudstva” deportirani, v zaporih ali pomorjeni; kako da je pokazala razumevanje tudi za stalinske čistke in spektakularne procese, v katerih so bili ob najbolj absurdnih obtožbah obsojeni in usmrčeni nekdanji Leninovi sobojevniki in ne morda le brezimni ukrajinski “kulaki” kakor poprej. Avtor vidi razlago za tako gledanje in ravnanje v okoliščini, da je francoska levica ohranila izročilo domače, francoske revolucije iz l. 1789 in da je te predstave brez težav projicirala na oktobrsko revolucijo. Že od prej je bila francoska veja Kominterne vajena opravičevati jakobinski teror z zarotami kontrarevolucije; saj je moral tudi Robespierre razkrinkavati sovražnike revolucije v svojih lastnih vrstah – kaj naj bi torej imeli zoper čistke izdajalcev v Sovjetski zvezi? Tudi ruski boljševizem sam se je rad skliceval na jakobinsko izročilo in razglašal oktobrsko revolucijo za naslednico francoske. Mit revolucije iz l. 1789 je bil tako vnovič obujen in prirejen za sodobno rabo.
Verjetno je bilo prav to domače revolucionarno izročilo eden od glavnih vzrokov, zakaj je propagandni aparat Kominterne v zgodnjih 30. letih imel svoje največje uspehe ravno v Franciji. Osrednja osebnost tega aparata, neke vrste tajni propagandni minister Kominterne, je bil izjemno zmožni Willi Mün-[Stran 077]zenberg.* (Münzenberga je pozneje po vsej verjetnosti umorila sovjetska tajna policija na begu iz taborišča v Franciji; njegovo truplo so našli v nekem gozdu l. 1940.) V 30. letih se je Münzenbergu posrečilo organizirati obveščevalno mrežo, ki je preprezala državne aparate zahodnih demokracij, zajela pa je tudi kulturniške in razumniške kroge prav do vrhov. T. i. ” Münzenbergov koncern” je obvladoval mednarodno področje navidezno nepolitičnih ustanov, tako knjižne klube, založbe, časopisne hiše, pisateljska društva, humanitarna združenja, filmske kroge, gledališča. Münzenberg je v svoj propagandni voz vpregel mnogo slovečih imen med intelektualci in umetniki, zlasti med književniki, in to od Zahoda do Japonske. Ti “sopotniki” in simpatizerji sami večidel niso bili komunisti in so marsikdaj nevede sodelovali v sovjetski propagandni vojni; prav zato so bili toliko manj sumljivi in še posebno uporabni za pridobivanje simpatij do Sovjetske zveze. Bili so tudi bolj vplivni od običajnih državljanov, neredko tudi bolj nečimrni in častiželjni, zato laže ulovljivi; Münzenberg se je posebno skrbno ukvarjal prav z njimi in imel pri tem izredne uspehe. Mobilizacija demokratične javnosti na Zahodu ob leipziškem procesu je bila le eden izmed Münzenbergovih dosežkov. O metodah Münzenbergovega delovanja med razumniki in umetniki v času leipziškega procesa se je ohranilo zanimivo poročilo Arthurja Koestlerja, ki se je prav tedaj po daljšem bivanju v Sovjetski zvezi – že nekoliko streznjen – vrnil v Pariz in delal v Münzenbergovem uradu.
Propagandnemu aparatu Kominterne se je prav pod Münzenbergom posrečilo, da je nadel stalinizmu nov obraz in novo ime: antifašizem; priložnost za to pa se mu je ponudila s Hitlerjevim vzponom na oblast. Dotlej namreč fašizem ni bil nekaj specifično nemškega, temveč lastnost vseh kapitalistov, imperialistov, meščanskih demokratskih strank, zlasti socialdemokratov. Po represalijah, ki so sledile požigu rajhstaga, pa je Hitler postal pravi sovražnik svobode in miru na svetu. Dotedanji nekoliko abstraktni cilj komunistov, braniti pred izkoriščanjem človeštvo nasploh, se je zdaj konkretiziral v boj proti Hitlerju in dobil s tem tudi moralni okvir. V Franciji pa je imelo izenačenje Hitlerjeve Nemčije s fašizmom še poseben učinek: ta predstava se je namreč lepo ujemala s klišeji, utrjenimi v francoski zavesti, namreč s klišeji Nemčije kot dedne sovražnice Francije. Antifašizem je tako dobil v Franciji nacionalno vsebino. Prav zavoljo takih utrjenih obrazcev v zavesti povprečnega Francoza se je KP Francije posrečilo, da je za svoj koncept fašizma/anti fašizma dobila v javnosti široko podporo.
Drugi veliki dosežek francoske levice med obema svetovnima vojnama je bila ustanovitev protifašistične Ljudske fronte. Ta je na začetku povezovala celo pahljačo najrazličnejših, celo med seboj nasprotujočih si političnih strank, skupin, prepričanj – tu so bili poleg komunistov še socialisti, demokrati, patrioti, anarhisti, katoliki, radikali, republikanci, celo nekatere meščanske stranke – torej karseda pisana združba. Toda vodstvo si je znala pridržati KP, ta je sčasoma tudi prečistila vrste v Ljudski fronti in odstranila nenaželene ali moteče elemente. Tako je npr. Maurice Thorez že l. 1934 obsodil nastope proti fašizmu, v katerih bi sodelovali tudi socialdemokrati. – Ljudska fronta je bila dokaj uspešna celo na državni ravni; l. 1936 so na volitvah zmagali tudi kandidati treh izmed tistih strank, ki so bile združene v Ljudski fronti.
Leto 1936 pa je tudi leto ključnega dogodka v zgodovini protifašističnega gibanja pred drugo svetovno vojno: tega leta se je začela državljanska vojna v Španiji. Bila je to druga velika preskušnja za novo politično linijo Kominterne, druga velika priložnost, da dobi “antifašizem” svetovno odmevnost. Sovjetski politiki se je v Španiji odprlo novo področje delovanja. Kakor ironija zgodovine se zdi okoliščina, da je bila sovjetska politika tako uspešna ravno v deželi, ki je še najmanj ustrezala obrazcu fašizem/antifašizem. Španija je bila namreč zelo drugačna od zahodnoevropskih držav; v primerjavi z njimi je bila to arhaična dežela, razmerja med družbenimi sloji, narodnostmi in političnimi skupinami so bila tu dosti bolj zapletena in nerazčiščena. V vojaškem udaru, ki je pod vodstvom generala Franca julija 1936 skušal vreči republikansko vlado, so izbruhnila nasprotja, nakopičena skozi več generacij. Ta nasprotja so bila veliko starejša od konflikta med fašizmom in antifašizmom in samo s hudim poenostavljanjem jih je Kominterna lahko zreducirala na ta obrazec.
Državljanska vojna v Španiji pa je imela v resnici dosti več obrazov, kakor bi se zdelo spričo takega obrazca, ki deli nasprotni si strani na fašistični in antifašistični tabor. Fašistični oziroma komunistični element v španski državljanski vojni sta bila sprva šibka in nepomembna, vendar je prvi služil kot pretveza za poseg Stalinu, drugi Hitlerju in Duceju: Španijo je bilo treba obvarovati pred fašizmom oziroma pred komunizmom. Fašistična struja med Francovimi privrženci je bila v ostankih falange in njenega socialnega programa, t. i. “nacionalsindikalizma”. Vendar je to krilo v Francovem taboru postopo-[Stran 078]ma, a nezadržno izgubljalo svoj vpliv; vodja falangistov Primo de Rivera je bil ustreljen že med državljansko vojno l. 1936. Na drugi strani pa je bila tudi KP Španije sprva neznatna, tudi precej anarhistična stranka; okrepila in disciplinirala se je šele ob sovjetski podpori, ki jo je republika dobivala od Moskve. Velika in močna je postala zlasti potem, ko je na pobudo Kominterne ustanovila “Frente popular”, Ljudsko fronto, in postala trobilo sovjetske propagande.
Tabor generala Franca je bil dokaj enovit, zavezan tradicjiji; v njem je ostala armada, pa tudi velik del policijskega in upravnega aparata. Franca so poleg monarhistov podprli tudi veleposestniki in Cerkev; slednje je zbudilo dosti zgražanja v francoskih katoliških krogih (odmev teh pogledov je segel tudi na Slovensko). V republikanskem taboru pa so bile zbrane prav raznorodne politične opcije – anarhisti, trockisti, socialisti, komunisti, liberalni meščani, delavski revolucionarji; pridružili so se sindikati, regionalna in avtonomistična gibanja, zlasti tista med Katalonci in Baski, skratka, zelo heterogene, neenotne sile. Republikanska vlada je bila prisiljena pošiljati v boj neizurjene, marsikdaj tudi nedisciplinirane pomožne čete, po mestih so dostikrat skrbele za red slabo oborožene milice, ki so se rekrutirale iz vrst anarhistov in anarhosindikalistov.
Tragedijo velikih razsežnosti pa je iz španske državljanske vojne naredila nesrečna konstelacija nekaterih zunanjih dejavnikov. Silnice, ki so ustvarile tak položaj, so bile v glavnem naslednje: italijanska in nemška intervencija, sovjetska podpora republikancem ter pasivnost zahodnih demokratičnih držav. Te zunanje sile so povzročile – ali pa s svojo nedejavnostjo omogočile – da je Španija postala vežbališče, na katerem so velike sile merile svojo moč in preskušale orožje in vojaško tehniko. Bile so to neke vrste priprave na 2. svetovno vojno, v katerih je npr. Nemčija preskusila učinkovitost svojega letalstva nad majhnim mesto Guernico v baskovski provinci in s tem naredila iz njega legendo.
Mussolini in Hitler sta Francovo vstajo pograbila kot priložnost, da razširita svoj vpliv na Pirenejski polotok in hkrati preskusita politično voljo Francije in Anglije. Generalu sta poslala vojaško pomoč, čeprav v njem nista gledala sebi enakega voditelja; sicer pa jima tudi on pozneje, med 2. svetovno vojno, ni ostal zvest. Stalin se v začetku ni izpostavljal z dejansko pomočjo; organiziranje internacionalnih brigad v podporo republiki je prepustil Kominterni. Anglija in Francija sta dali vedeti, da se ne nameravata vmešavati, in sta s tem dali proste roke tako Duceju in Hitlerju kakor tudi Stalinu. V tem sramotnem ravnanju dveh velikih sil se je že tedaj razkrila moralna šibkost zahodnih demokracij; v hinavščini take politike se je že napovedoval duh Münchna, poznejšega vojaškega in političnega kapitulantstva pred nacistično Nemčijo. Kominterna je tako dobila priložnost, da to nevmešavanje okliče za izdajo demokracije. Ni trajalo dolgo, da je Španija postala poceni kupljen izvesek sovjetske propagande.
Stalinu v resnici ni bilo toliko do tega, da bi zmagali republikanci v neki odročni deželi; hotel je predvsem to, da bi državljanska vojna trajala karseda dolgo in se, če bi bilo le mogoče, razširila čez španske meje. Bolj jasnovidno kakor večina zahodnih državnikov je namreč spoznal nekaj, česar zahod ni hotel videti: da je vojna velikih razsežnosti neogibna, ker je to sestavni del Hitlerjevega programa. Zato bi bil rad Hitlerjevo napadalnost usmeril proti zahodu in v španski državljanski vojni je videl priložnost, ki bi se morda dala razpihniti v spopad med imperialisti; ti naj bi se, če le mogoče, pobili med seboj.
Jeseni 1936 je Sovjetska zveza začela republikancem pošiljati oborožitev, vendar je bilo manj pomoči v orožju kakor v ljudeh, svetovalcih v vojski in diplomaciji. Še do danes ni do kraja razjasnjen tabu, kakšno ceno je Stalin terjal – in tudi dobil – od republike za te usluge. Vendar pa so že znana nekatera dejstva. Vpliv Kominterne na špansko vladno politiko je naglo rastel; od jeseni 1936 naprej se je španska država čedalje bolj uklanjala ukazom iz Moskve. Sovjetski agenti so prepredli španski državni aparat, vanj so se na ključna mesta vtihotapili Stalinovi ljudje kot sodelavci na poslaništvih, zlasti pa kot vojaški svetovalci. Španska republika je morala Stalinovim emisarjem dajati nekatere privilegije pri državnih zadevah. Imeti so smeli npr. svojo lastno policijo, sodišča in celo zapore, nekaznovano so smeli uporabljati sovjetske metode mučenja, izsiljenih priznanj, političnih umorov itd. pri tem, ko so postopoma spravljali s poti nekomunistične republikance in revolucionarje. Tako so l. 1937 umorili Andrésa Nina, enega od voditeljev POUM-a, marksistične frakcije, ki je veljala za trockistično. Druge spet so pometli na stranski tir ali jih odstranili iz političnega vodstva, tako npr. preveč samostojnega socialističnega voditelja Larga Caballera. Značilen zgled za to, kako je Stalin obvladoval špansko republiko, je bilo surovo zatrtje avtonomistične revolucije v Kataloniji, ki jo je zanetila nekomunistična levica spomladi [Stran 079]1937. George Orwell, ki se je vstaje udeležil kot prostovoljec v internacionalnih brigadah, si je komaj rešil glavo s pobegom v Francijo. Njegovo pričevanje o teh dogodkih v knjigi Poklonitev Kataloniji (1938) se po stvarnem poročevavskem tonu močno razlikuje od romantiziranih prikazov španske državljanske vojne v delih nekaterih drugih pisateljskih udeležencev iz internacionalnih brigad. Le redki med njimi so prelomili tabu tako temeljito kakor Orwell, čeprav so nekateri znani pisatelji, tako Hemingway ali Malraux, izgubili veliko svojih poprejšnjih iluzij. Prostovoljci iz zahodnih dežel, od katerih so mnogi prišli z internacionalnimi brigadami v Španijo z iskrenim namenom obraniti demokracijo pred fašizmom, so večidel dejavno – ali pa tudi z molkom – sodelovali pri ustvarjanju antifašističnega mita, ki ga je iz španske državljanske vojne naredila sovjetska propaganda in v katerem je bila zajeta vsa revolucijska romantika. Nasprotna stran si kljub vojaški zmagi nikoli ni znala nadeti primerljive glorije, sicer pa general Franco tudi ni bil karizmatičen vodja; diktatura, ki jo je postavil po porazu republike, se loči tudi od Ducejeve ali Hitlerjeve v tem, da si ni znala pridobiti opore v ljudskih množicah.
Zgodovina je s porazom republike v Španiji ubrala drugo pot, kakor si jo je bil zamislil Stalin. Evropska kriza se je preselila v Avstrijo in na Sudete, Španija pa je pod Francovo diktaturo ostala na robu dogajanja, tudi med 2. svetovno vojno.
Čez dejansko dogajanje v španski državljanski vojni se je za dolgo ulegel somrak molka in laži; legenda, ki jo je ustvaril sovjetski propagandni aparat, pa kljub marsikaterim razkritjem še do danes ni zamrla. Kominterni se je tukaj, podobno kakor že prej v Franciji, vnovič posrečil véliki met: svet politike je poenostavila na dva tabora, fašistični in antifašistični. Odslej je bil vsak, tudi še tako demokratičen ali svobodomiseln poskus kritike na račun komunizma in Sovjetske zveze pri priči ožigosan kot fašizem.
* O propagandnem delovanju agentov Kominterne, še posebej o Münzenbergovi vlogi, je slovenskemu bralcu na voljo knjiga Stephena Kocha Dvojna življenja, ki je izšla letos (1996) pri Mladinski knjigi v Ljubljani v prevodu Božidarja Pahorja.
6.2. Tamara Griesser-Pečar – France Martin Dolinar: Rožmanov proces
Marijan Smolik
6.2.1.
Ljubljana 1996, 317 str. (Izdala Družina v sodelovanju z Zvezo zgodovinskih društev Slovenije.)
Glavni javni tožilec Anton Drobnič je za obnovitev procesa pred vojaškim sodiščem, ki je 30. avgusta 1946 obsodilo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, naročil zgodovinsko ekspertizo zgodovinarki dr. Tamari Griesser Pečar in cerkvenemu zgodovinarju dr. Francetu Martinu Dolinarju.
V knjigi, o kateri poročam in je bila slovesno predstavljena 29. oktobra 1996 na tiskovni konferenci v nadškofijskem dvorcu v Ljubljani, sta oba strokovnjaka objavila vsak svoje poročilo, gospa dr. Griesser Pečar na prvih 190 straneh, dr. Dolinar pa na straneh 193-317. Spremno besedo knjigi je napisal nadškof dr. Alojzij Šuštar, Rožmanov tretji naslednik. Zahvalil se je obema avtorjema, da sta pregledala ohranjeno dokumentacijo sodnega procesa, izrazil pa je željo, da bi vsi, ki se bodo oglasili k besedi, bili “tako stvarni in objektivni, kakor naša avtorja”. Pri tem je seveda mislil na tiste, ki bodo pisali s stališča “nove polemike”, ki jo bo ta knjiga po njegovem mnenju zbudila, saj je “žalostno, da je publicistika vse do danes ponarejene dokumente v napadih na škofa Rožmana uporabljala kot pristne”, je zapisal nadškof.
Prav v ugotavljanju pristnosti dokumentov, ki jih je takratno sodišče imelo na voljo, je bilo težišče dela obeh zgodovinarjev. Oba avtorja v opombah natančno navajata vire, ki sta jih imela v rokah, in tudi arhiv, v katerem so ohranjeni in dostopni.
Zgodovinarka je svojo analizo razdelila na petnajst poglavij po vrsti točk v obtožnici in Rožmanovega odgovora nanjo. V prvem z naslovom Sodstvo in politika ugotavlja, da sodišče v Rožmanovem primeru nikakor ni bilo nepristransko. V drugem prikazuje škofovo Sodelovanje z okupatorjem, v katerem analizira različne vrste kolaboracije (nevtralna, brezpogojna, pogojna, taktična). Tretje poglavje ima naslov Legalnost ali izdaja, četrto Rožman in okupatorji, v katerem av-[Stran 080]torica primerja izvirno in ponarejeno besedilo vdanostne izjave maja 1941. V 5. poglavju govori o sestankih v škofijskem dvorcu med italijansko okupacijo. Šesto poglavje ima naslov Škof Rožman, katoliška Cerkev in komunizem. Avtorica je v njem nanizala dogodke iz let revolucije, ki so Rožmana odvračali od OF. V 7. poglavju je zbrana tematika Rožmanovo sodelovanje v vojaških povezavah ter v Slovenski zavezi, tudi o duhovnikih kuratih v domobranskih enotah. Osmo poglavje Rožman in akademski klub “Straža” obdeluje ustrezno 9. točko obtožnice in škofov odgovor nanjo. Naslednje 8. poglavje ima za vsebino Povezave z nemškim okupatorjem, 10. pa govori o domobranski prisegi, predmetu 11. točke obtožnice. Rožman in Narodni odbor je naslov 11. poglavja, dvanajsto pa je naslovljeno z besedami obtožnice “Rožman širi lažno propagando”. Zelo zanimivo je 13. poglavje Intervencije, v katerem je avtorica objavila seznam ljudi, za katere je škof posredoval pri oblasteh ali preko Vatikana. Seznam še ni popoln, ker vsi arhivi še niso dostopni. Štirinajsto poglavje z naslovom Politika zahodnih zaveznikov in škof Rožman navaja dokumente iz časa po maju 1945, ko je bil škof na Koroškem v stalni nevarnosti, da ga na zahtevo Jugoslavije kot vojnega zločinca zavezniki izročijo. V 15. poglavju so navedeni arhivski in tiskani viri ter literatura o tem procesu in o škofu Rožmanu sploh.
Dr. Dolinar je svoje ugotovitve strnil v uvodu, nato je ob obtožnici in Rožmanovem “zagovoru” prikazal 1. kakšne so bile škofove politične opredelitve pred okupacijo, 2. v času okupacije, 3. kako je s pisano besedo vplival na svoje duhovnike, 4. kako je politično deloval med vojno, 5. kako je “sodeloval” z italijanskim okupatorjem, ko je interveniral za zaprte in obsojene, 6. kako v istih zadevah z nemškim okupatorjem. V 7. poglavju je avtor navedel dokumente o odnosu OF in vodstva KPS do škofa Rožmana. Na koncu je v 8. poglavju kratko povzel čas škofovega bivanja na Koroškem po vojni.
Iz tega kratkega povzetka obeh delov knjige vidimo, da sta oba avtorja vsak na svoj način ob primerjanju z doslej objavljenimi in večkrat ponavljanimi dokumenti v različnih publikacijah prišla do jasne ugotovitve, da je bilo sodišče vse prej kot nepristransko. Sodišče ni hotelo upoštevati dokumentov, ki so obtoženega škofa razbremenjevali, čeprav jih je škofija sodišču preskrbela preko odvetnika, postavljenega po službeni dolžnosti. Med njimi je tudi pismo matere narodnega heroja Toneta Tomšiča, v katerem je sodišču ponudi la svoje pričevanje, kako je škof reševal njenega sina že pred vojsko, ko je bil kot komunist zaprt v Sremski Mitrovici, in potem, ko so ga Italijani obsodili na smrt. Za sodišče to pričevanje ni bilo upoštevanja vredno, “ker bi s tem žalili najgloblje občutke slovenskega naroda” (na str. 24). Vse intervencije za obsojene so bile sodišču znane, a zanj nezanimive. Avtorja sta prikazala tudi pravno nevzdržnost skupinske obtožbe tako raznovrstnih ljudi, kot je bil nemški general Rösener, general Rupnik, minister dr. Miha Krek, škof Rožman, domobranski častnik Milko Vizjak in šef policije Lovro Hacin. Posamezne točke obtožnice so jih skoraj vedno kar skupno bremenile najhujših zločinov. Tako jih je že med sojenjem prikazovalo dnevno časopisje in knjiga, ki jo je 1946 s svojim uvodom pospremil Ivan Bratko: Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu.
Ker je bil Rožman sojen in obsojen v odsotnosti, se ni mogel zagovarjati pred sodiščem, spremljal pa je sojenje po radiu in časopisih. Na vse točke obtožnice je napisal svoj zagovor, ki smo ga doslej poznali (vsaj nekateri) samo po objavi v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1965 (Buenos Aires 1965) in v reviji Naša luč (posebna priloga leta 1966). Avtorja knjige sta odkrila Rožmanov lastnoročni v nemščini napisani zagovor, v katerem izpodbija vse točke obtožnice.
V knjigi (in na predstavitvi) sta avtorja obžalovala, da vsi dokumenti še niso dostopni, in to prav tisti, ki bi bili najbolj pomembni, kot so arhivi Gestapa in Ozne ter izvirna škofova poročila papežu Piju XII. Vatikanski arhivi so namreč redno dostopni šele 50 let po smrti papeža. Dobro pa je, da je vatikanski arhiv v izvlečkih sam objavil vsebino dokumentov iz obdobja vojne 1939-1945 in med njimi tudi o številnih Rožmanovih poročilih papežu glede stanja v Sloveniji pod nemškim in italijanskim okupatorjem. Seveda sta avtorja to uporabila, vendar bodo izvirni dokumenti sliko še izboljšali.
Dr. Dolinar je svojo študijo objavil tudi v Zgodovinskem časopisu. Prvi del v št. 1/1996 že pred izidom knjige (v knjigi so to strani 195-233), drugi del v št. 2/1996 (v knjigi strani 233-283), tretji del bo še izšel.
Kmalu po predstavitvi knjige je Ivan Puc v Slovencu 9. novembra (Sobotno branje, z naslovom Obsodba je bila zlagana v vseh 13. točkah obtožnice) napisal obširen povzetek študije obeh avtorjev. Časnikarji so oba avtorja tudi povprašali o njunem delu. Pri roki mi je pogovor z dr. Dolinarjem, ki ga je Ran-[Stran 081]ka Ivelja objavila v Dnevniku 16. novembra z naslovom Škof je bil kolaborant, ne pa izdajalec. Drugega je za Ognjišče št. 12/1996 pripravil Primož Krečič z naslovom Za resnično podobo škofa Rožmana. Ob branju obeh pade v oči prav beseda o kolaboraciji, za katero sta avtorja v knjigi in dr. Dolinar tudi v Ognjišču natančno razložil, kaj to je, v Dnevniku pa nastane vtis, da je prav ob tem vprašanju intervju kakor “odrezan”, v naslovu pa edino poudarjen.
Za našo predstavitev dragocene in bogato dokumentirane knjige mora biti to dovolj, treba jo bo vzeti v roke in poskrbeti, da ne bo ostala neprebrana na policah. Popraviti bo treba le nekaj netočno napisanih imen (na str. 106 Žavbi nam. Žavbij, 112 Kostelec nam. Kostelc, 157 Malavašič nam. Malaševič, 158 novomašnik Križaj Peter nam. Neomist Križaj, 197 Baznik nam. Blaznik, 210 Jemec nam. Jemenc, 284 Leiler nam. Leiber). Dajmo jo v roke tudi mlajšim, ki še v novejših knjigah lahko berejo samo o Rožmanovih “zločinih”, ne morejo pa dobiti celotne podobe o težkem času naše zgodovine in Rožmanovem deležu v njej.
6.3. Jože Hubad – K slovenski istovetnosti
Marijan Ozvald
6.3.1.
Založba Littera, Ljubljana 1996
Številnim knjižnim delom zadnjih let, ki obravnavajo usodni čas polpretekle slovenske zgodovine, se je nedavno pridružil esej v Švici živečega diplomiranega inženirja Jožeta Hubada “K slovenski istovetnosti”. Bistvo svojega razmišljanja je avtor strnil v spoznanju, da ” … nerazčiščena polpretekla zgodovina danes bremenilno vpliva na uveljavljanje nove slovenske države”. Zelo pomenljiv je moto knjige: Leta tečejo, slovenski narod, ki iščeš odvzeto izkaznico, ali stopaš z njimi v korak?
Delo je dragoceno tudi spričo dejstva, da ob kritičnem vrednotenju preteklosti nakazuje vizijo prihodnosti slovenskega naroda in slovenske države. Conditio sine qua non za svetlejšo, ustvarjalno in srečno prihodnost slovenstva pa je pošteno razčiščenje težke, vse preveč krvave polpretekle zgodovine. To pa je spričo usodne razklanosti Slovencev na dva malone nespravljiva pola, ki v duhovni sferi traja še v naš čas, zaenkrat, žal, utopija.
Da bi v polnosti razumeli usodno uro slovenske zgodovine, nam avtor čas tik pred drugo svetovno vojno in potek le-te postavi v evropski in svetovni okvir. V tem kontrastu zagledamo položaj Slovencev v kraljevini Jugoslaviji. Posebno težo ima zlovešči pakt med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Potem se sproži krvavi plaz vojnih grozot: napad na Poljsko, kjer v bliskoviti vojni sodelujejo Nemci in Sovjeti. Francija je poražena. Osamljena Velika Britanija se pripravlja na nemško invazijo.
Aprila 1941 sile osi pregazijo Jugoslavijo. Razkosano Slovenijo si razdelijo trije okupatorji – Nemci, Italijani in Madžari. Junija Hit lerjev vojni stroj napade Sovjetsko zvezo. Po začetnih bliskovitih prodorih se Nemci znajdejo v pasti izčrpavajoče, tisoče kilometrov dolge vzhodne fronte.
Iz vrtinca vojne na evropskih bojiščih nas avtor preustavi v od Italijanov okupirano Ljubljansko pokrajino, v žarišče za Slovence tako usodnega dogajanja. Tu v razmerah tuje okupacije vzplamti že pred vojno načrtovana stalinistična revolucija in zajame vse slovenske pokrajine. Pisec eseja jo imenuje komunistični atentat. Po KPS obvladovana OF se razglasi za edino nosilko upora in zagrozi z uničenjem vsem, ki bi se borili proti okupatorju izven njenega okrilja. Padati začno Slovenci, ki se ne morejo ukloniti revolucionarnemu nasilju; na Dolenjskem, Notranjskem, v Ljubljani. Spomladi in poleti 1942 se teror stopnjuje. Žrtvam je treba vzeti dobro ime in jih ožigosati kot izdajalce. Partizanske akcije izzovejo krvavo in ognjeno okupatorjevo maščevanje. Ljudje se znajdejo v strahotni stiski. Iz te se rodi v krvavem poletju 1942 prva samoobramba – vaške straže. Le-te nastajajo po vsej Notranjski in Dolenjski. Za to dogajanje uporablja avtor sintagmo slovenski protikomunistični upor. Iz vsega njegovega razmišljanja jasno izstopa prepričanje o upravičenosti in legitimnosti tega upora.
V septembru 1943. leta kapitulira Italija. Partizani paktirajo z Italijani, ki smejo neovirano zapustiti z mučeniško krvjo napojeno slovensko zemljo. Za to ceno ostane partizanom okupatorjevo težko orožje. Zgodi se obleganje in padec Turjaka. Temu sledi poboj malone tisoč protikomunističnih borcev. Enako usodo doživijo slovenski četniki, zajeti v Grčaricah. Plameni vojne in revolucije so požirali slovenska življenja …
[Stran 082]
Po odhodu Italijanov zasedejo Ljubljano Nemci. Potek dogajanja na svetovnih bojiščih pa že jasno in nedvoumno napoveduje zmago zaveznikov. V zraku je izkrcanje Angloameričanov v južni Evropi – najverjetneje v Dalmaciji ali v Istri. Aktualen naj bi bil prodor zavezniških armad skozi Ljubljanska vrata proti Dunaju, da ne bi v zaključnih operacijah Rusi prodrli predaleč v srednjo Evropo. V takem vzdušju se formira slovensko domobranstvo, ki že ima vse lastnosti prave vojske; navzven – kot nujno zlo – v povezavi z nemško oboroženo silo, v duhu in srcu pa neomajno zvesto slovenstvu, krščanstvu in izročilom zahodne civilizacije.
Avtor pričujočega eseja govori o etapnih in končnih ciljih v spopad vpletenih strani na Slovenskem in v svetovnih razsežnostih. Za Slovenijo po vojni se nakazujejo tri opcije: jugoslovanska, samostojna Zedinjena Slovenija in nekakšna srednjeevropska federacija, ki bi približno pokrivala teritorij nekdanje Avstro-Ogrske.
V letu 1944, ko so se zavezniki že izkrcali v Normandiji in so bile simpatije slovenskih domobrancev nedeljeno na njihovi strani, se je zgodila tako hudo sporna in tolikokrat očitana domobranska prisega. Zgodila se je pod hudim nemškim pritiskom kot veliko nujno zlo. Ob njej se pisec dolgo zadrži in jo skuša osvetliti z več zornih kotov. V tem zadnjem obdobju vojne so domobranci obvladovali večji del Dolenjske in Notranjske.
V tem času pa se je zgodila tudi Jalta. Zahod je popustil Sovjetski zvezi in vse ozemlje predvojne Jugoslavije naj bi pripadlo Stalinovemu imperiju. Na tem mestu avtor kritično osvetli državniški in diplomatski cinizem W. Churchilla. Zahodni zavezniki so obrnili hrbet Draži Mihajlovi?u in so z orožjem ter vojaškim materialom, odvrženim iz letal, podpirali samo še Titove partizane.
Prišla je usodna pomlad 1945 in z njo konec druge svetovne vojne. Angloameričanov, ki so dosegli zahodne slovenske meje, ni bilo v Slovenijo. Pred veliko premočjo z juga prodirajočih Titovih brigad se je slovenska narodna vojska umaknila na Koroško, ki so jo že zasedli Angleži. Utaborila se je na Vetrinjskem polju. In tam se je po nedoumljivi odločitvi in véliki prevari britanskih vojaških oblasti odigralo usodno dejanje največje slovenske tragedije. Začel se je žalostni pohod tisočev mladih Slovencev v mučeniško smrt. Teharje, hrastniški rovi, Kočevski rog, Brezarjevo brezno … V pozni pomladi in zgodnjem poletju 1945 so bili vsi ti slovenski Katyni že zasuti.
Sledilo je malone pol stoletja vladavine totalitarnega sistema. Avtor eseja posebej izpostavi duhovno škodo, ki jo je to obdobje prizadejalo slovenski duši in narodnemu značaju. Hudo, kar usodno je bila prizadeta narodova identiteta – slovenska istovetnost. Ob tem pisec poglobljeno razmišlja o krivdi revolucionarne strani ob spoznanju in zavedanju, da je s samostojno državo Slovenijo uresničen tudi končni cilj pobitih domobrancev.
Da bi dosegli narodno pomiritev in enotnost, je potrebno uresničenje treh velikih besed: RESNICA – PRAVICA – SPRAVA. Za udejanjenje tega velikega smotra bi se morali odločno in pogumno vzpenjati po slovenski lestvi: s priznanjem resnice o državljanski vojni in s pravico desetletja utišane strani do uveljavitve njene resnice. Simbolni pomnik sprave vidi pisec v slovenski nekropoli na Orlovem vrhu na ljubljanskem gradu.
V epilogu je še enkrat poudarjeno avtorjevo prepričanje, da nam samo vrnjena zavest slovenske istovetnosti zagotavlja srečno, ustvarjalno prihodnost v naši skupni in edini državi Sloveniji in v veliki družini evropskih narodov. V Besedi o delu, ki jo je napisal Stane Okoliš, je posebej izpostavljen klic avtorja eseja po vrnitvi k narodnim koreninam. Povsem očitno je, da si je pisec zadal veliko in zahtevno nalogo – célosten pogled v usodni čas zgodovine Slovencev in v slovensko sodobnost z jasno začrtano vizijo narodove prihodnosti.
[Stran 083]
[Stran 084]
6.4. Fotografije mladcev in stražarjev
6.4.1.
Spomladi bomo tudi v Ljubljani postavili in blagoslovili farne spominske plošče ljudem, ki so v času revolucije in državljanske vojne umrli na protikomunistični strani. Za ta slovesni dogodek pripravljamo knjigo in zato potrebujemo ustrezne fotografije. Tu vam predstavljamo štiri, na katerih so člani akademskega kluba Straža in člani katoliške akcije. Nekaj jih še živi, drugi pa so bili pobiti ali med vojno ali po njej ali pa so umrli kasneje. Precej smo jih prepoznali, vseh pa ne. Potrebujemo vašo pomoč.
[Stran 085]
7. Spomini na graška študentska leta
7.1. Študenti in taborišče
V. Klinar
7.1.1.
V graškem taborišču, ki je bilo ustanovljeno ob koncu leta 1945, je bilo daleč nad sto slovenskih študentk in študentov. Po ohranjenih seznamih jih je bilo v letu 1949, to je po času prve emigracije v Ameriko, še 73, seznam iz leta 1950 pa imenoma navaja 104 študente emigrante. Vsi študenti, ki so bili v študentovskem taborišču v Gradcu, niso končali visokošolskega študija; nekateri so diplomirali v novi domovini, spet drugi so se kasneje vrnili in napravili zaključne izpite v Gradcu.
Življenje v taborišču ni bilo lahko: imeli smo sicer stanovanje (20 fantov v eni sobi) in hrano (bila je kaj pičla) ter možnost vpisa na univerzo, vendar je bila prihodnost negotova. In prav v tem pogledu so nam bili v veliko oporo naši dušni pastirji. Sicer so tudi živeli kakor mi v pomanjkanju in negotovosti, pa so se nam posvečali z vso vnemo.
Kot pionir je deloval v začetku lazarist p. Jože Mejač, ki sedaj živi in deluje v Ameriki. Veliko je pomagal pri oblikovanju slovenske skupnosti v taborišču in pri zbližanju med mladci in stražarji.
Sledila sta mu Janez Hafner, župnik za Slovence v Gradcu, in salezijanec profesor dr. inž. Ludvik Žagar.
Župnik Hafner, eden prvih šentvidskih zavodarjev, je z veliko požrtvovalnostjo skrbel za Slovence po vsej Štajerski. Sedaj počiva na Centralnem pokopališču v Gradcu. Kako je bil priljubljen, priča njegov grob, za katerega zvesto skrbijo hvaležni rojaki v Gradcu.
Zelo blizu je bil nam graškim študentom dr. inž. Žagar. Živel je med nami, z nami sodoživljal in nosil z nami naša bremena. Trudil se je za edinost in bil nam je v pomoč kot duhovnik in tehnik znanstvenik. Na žalost ni dobil zasluženega priznanja. Prav pri svojem prizadevanju za edinost v študentovskih vrstah je naletel na nerazumevanje in kritiko. Moj prijatelj je 24. 1. 1949 zapisal: “Dr. Žagar mi je povedal, da je dobil pismo od … (nekega cerkvenega dostojanstvenika), kjer je obdolžen, da se je postavil na stran tistih, ki so v Gradcu razdrli edinost.” Namesto zahvale ali pohvale je dobil opomin! Kot vse Gradčane je tudi njega vodila pot naprej po svetu. Na uni verzi v Aachenu je bil priznan znanstvenik. In tam se je končala njegova zemeljska pot.
Z odseljevanjem se je graška skupina krčila in je po naravnem razvoju v obliki študentovskega taborišča nehala obstajati. Pisemske zveze in osebni obiski so vzdrževali našo skupnost še naprej. Zgovorne priče za to so skupinska srečanja v Ameriki in Avstriji z zelo dobro udeležbo. Omembe vredno je zlasti srečanje 84 udeležencev od 7. do 9. septembra 1989 v Celovcu in Gradcu in z izletom v Gradec povezani simpozij od 29. do 30. junija 1996 v Tinjah. O tem simpoziju je celovška Mohorjeva izdala posebno knjigo.
Od sedemnajstih graških študentov, ki smo ostali v Avstriji ob meji naše domovine, nas živi še enajst. Na praznik vseh svetih smo prižgali šest sveč za te naše pokojne:
Juš Horvat, ki je umrl v Gradcu kmalu po razpustitvi taborišča;
Franc Polanec, dr., zdravnik, ki je že kot študent z uspehom pomagal bolnim sošolcem; umrl je v Beljaku na Koroškem;
Ivan Preac, dr., predstojnik zobozdravniške ambulante pri podjetju VOST v Linzu, pokopan je v Bad Ischlu na Zgornjem Avstrijskem;
Jože Kveder, dr., zdravnik v Spittalu na Koroškem; bil je zelo ugleden in je tudi mnogo pomagal rojakom v taborišču; pokopan je v Spittalu;
Oto Prelog, dipl. inž., vodilni tehnik pri podjetju Waagner-Biro v Gradcu; pokopan pri St. Petru v Gradcu;
Lojze Povše, dipl. inž., blaga duša, solastnik tehnično-posvetovalne družbe; pokopan na pokopališču Steinfel v Gradcu.
In še eno veliko svečo smo prižgali za vse, s katerimi smo v Gradcu delili veselje in žalost, zdaj pa počivajo širom po svetu. Saj vsi naši rajni niso samo naša skupna preteklost, ampak so med nami prisotni tudi sedaj.
Študentovskega taborišča v Gradcu že dolgo ni več. Barake so podrli in postavili stanovanjske stolpnice. V našem spominu je pa taborišče še vedno tako, kot ga je ovekovečil nekdanji študent, sedaj že pokojni umetnik Ciko Skebe.
[Stran 087]
7.2. Šola za življenje
France Vrbinc
7.2.1.
Po vijugastih poteh je vodila moja pot do mature. Mamina velika želja se je bila izpolnila, ko sem bil sprejet v Zavod sv. Stanislava na škofijsko gimnazijo. Po treh letih škofovih zavodov sem uvidel, da je moje šolanje za mamo preveliko finančno breme. Obljubil sem ji, da se bom pridno učil tudi kot vozar na klasično gimnazijo v Ljubljani, stroški bodo občutno nižji, do železniške postaje pa je bil le skok. Tedanji visokošolec Lino Legiša, sin šmarskega nadučitelja, je mamo potroštal, da je klasična gimnazija tudi odlična šola.
V šesti gimnaziji se mi je končalo šolsko leto namesto z začetkom počitnic z aretacijo in šestmesečno internacijo v Gonarsu in Trevisu. Po vrnitvi je bilo moje znanje italijanščine za vodstvo šmarske Vaške straže vzrok, da sem bil mobiliziran kot prevajalec in oskrbovalec krajevne posadke. Po italijanskem razpadu je bila naša skupina na poti na Turjak na Pijavi Gorici napadena (tedaj je bil ranjen Ludvik Potokar). Po nekaj dneh sem bil ob splošni mobilizaciji dodeljen na Grosupljem v Cankarjevo brigado. Puško sem nosil štirinajst dni, potem pa sem bil kot nezanesljiv premeščen v delovno četo, kjer me je spet moja “pismenost” usposobila za četnega pisarja in sem imel namesto puške na skrbi pisalni stroj.
V začetku novembra 1943 so me Nemci na Robu pri Velikih Laščah ujeli. Moja neoboroženost me je rešila, da me niso na mestu ustrelili. Pač pa so mi sezuli dobre čevlje, ostal sem bos na snegu do kolen. Pred transportom v Dachau so me rešili v Ljubljani prijatelji in me uvrstili v domobransko četo na I. državni gimnaziji. Tam me je našel šmarski župan T. Perčič in me postavil za pomožnega občinskega tajnika v domači občini.
V drugi polovici aprila 1945 sem moral na nemški vojaški nabor. Na mojo srečo je pristojni uradnik moje službeno mesto označil kot “kriegswichtig” in mi ni bilo treba obleči vojaške suknje tri tedne pred koncem vojne.
Prve dni maja 1945 sem se hotel – kot nekateri moji prijatelji – umakniti iz domače okolice. Ne zaradi “umazanih rok”, ampak ker sem pričakoval, da bodo novi oblastniki v pijanem zmagoslavju slepi za pravico. Računali smo, da se umaknemo za nekaj dni, morda nekaj tednov … Tako sem tudi mamo tolažil.
Begunska pot me je vodila v Ljubljano, na Gorenjsko do strica, ki ga vso vojsko nisem bil videl, potem pa čez Ljubelj in v Vetrinj. S prijateljem sva se zdela sama sebi, da kot civilista nisva v pravem taborišču, najini vrstniki so bili med domobranci. Hotela sva se jim pridružiti vsaj v Vetrinju. Za sprejeme pristojni častnik pa tisti večer, ko sva ga iskala, ni bil prisoten. To naju je s prijateljem rešilo križeve poti in smrti …
V begunskem taborišču v Peggezu pri Lienzu je pod vodstvom ravnatelja Marka Bajuka delovala gimnazija, tam sem spet postal dijak. Ravnatelj Bajuk se me je spominjal s svoje šole v Ljubljani in me sprejel brez papirjev. Zaradi triletne odsotnosti iz šole sem bil najstarejši med novimi sošolci in zaradi “častitljive” starosti govornik razredne skupnosti. Naš razred je bil tretji letnik begunskih maturantov, zato smo se imenovali “tretjerojniki”. Julija 1947 smo opravili maturo in z maturitetnim spričevalom nam je bila odprta pot v svet.
Za drugimi slovenskimi visokošolci begunci smo se odpravili v Hochsteingasse v Gradec. Vpisali smo se na univerzo in začeli okušati novo študentsko življenje. Imelo je dve plati: ena je bila študij, druga pa sožitje v študentskem taborišču.
S sošolcem Matijem K. sva prišla v sobo v tretji baraki, ki je bila ob odprtju taborišča predvidena za stanovanje “filozofov”, študentov filozofske fakultete, sčasoma pa so dobili v njej streho tudi juristi, medicinci in tehniki. Posebnost naše sobe je bila, da je bila v njej že leta 1947 uresničena ideja “združene Evrope”. Skupni življenjski prostor smo si delili Estonec, dva Ukrajinca, Madžar, Hrvat, dva Rusa, Nemec iz Romunije, Nemec iz Bačke in dva Albanca (prvi katoličan, drugi musliman). Slovencev nas je bilo pet, a dva sta bila po rodu kočevska Nemca.
V starosti smo se razlikovali po nekaj let, odvisno pač od razmer, v katerih je kdo preživel vojna leta. Prišli smo z vseh vetrov, iz različnih kulturnih krogov, vsak s svojo zgodbo preživetega vojnega časa in z občutkom, da smo na pragu nove prihodnosti. Môra vojnih grozot in stisk je bila za nami, pred nami pa težko pričakovana svoboda, a neznana, negotova, bili smo pač begunci, odvisni od mednarodnih dobrodelnih organizacij in angleške taboriščne uprave. Študentje, ki so bili že v višjih semestrih, so odločneje študirali, ker je zanje obstajalo realno pričakovanje, da bodo končali v Gradcu viso-[Stran 088]košolski študij. Za nas začetnike (bruce) je bil položaj težavnejši. Upali smo vsaj, da bo z dokumenti o začetem študiju na graški univerzi nov začetek kje drugje v novem svetu lažji, saj smo imeli z njimi v rokah veljavne listine.
Moji sošolci “tretjerojniki” so že po prvem semestru s svojimi domačimi, nekateri tudi sami, v skupinah beguncev odšli čez lužo v Kanado, ZDA ali v Argentino. Zame je bil vložil prošnjo za prihod v ZDA senator W. Kennick, ko je zvedel, da sem doma v njegovem rojstnem kraju. Prednost pa so imele skupine beguncev na seznamih raznih dobrodelnih organizacij, zadeve posameznikov so se reševale po običajni počasni uradni poti. Ostal sem v taborišču še tudi po odhodu sošolcev.
Tako sem imel še dalje priložnost, da v naši sobi v praksi preizkušam idejo “združene Evrope”. Veliko je bilo pogovorov, razprav, mnenj, dokazovanja, prepričevanja. Vsakdo je čutil, da se mu je marsikaj do tedaj trdnega podrlo, da bo treba začeti znova, z novimi spoznanji, predvsem pa z upoštevanjem drugih, ki so sicer drugačni v marsičem, a enakovredni po človeškem dostojanstvu. To je bila moja šola za življenje. Odprla mi je oči in pomagala doživeti, da sožitje v skupnosti zahteva od vsakega člana njegov osebni prispevek, ne moreš se zanašati na druge, za svoj delež in prispevek si odgovoren sam.
Še danes se rad spominjam priznanja, ki mi ga je naša “združena Evropa” izkazala s svojim zaupanjem, ko me je 18. aprila 1948 – na dan volitev v Italiji – izbrala za sobnega starešino.
7.3. Nekdanji graški študenti
Stanislav Vrečar
7.3.1.
V glasilu Nove zaveze, št. 19 (1995), je nekdanji študijski kolega in prijatelj Metod Milač izčrpno in objektivno opisal življenje begunskih visokošolcev v graškem študentovskem taborišču Hochsteingasse 37. Ker pa sem bil od prvega trenutka v tej študentovski skupini, bom na željo uredništva Nove zaveze opisal svoje osebno doživljanje tega časa.
Poudariti moram, da v taborišču nismo bili samo Slovenci, ampak skoraj vse narodnosti srednje in vzhodne Evrope. Slovenska skupina je bila v prvih letih najštevilnejša. Bilo nas je več kot sto. Študenti begunci smo prišli po drugi svetovni vojni, po zmagi komunistov v stalinistični revoluciji v Sloveniji, v začetku maja 1945 na Koroško. Prva postaja je bila Vetrinjsko polje, kjer smo bivali čisto na prostem. Sledila so različna taborišča na Koroškem. Po nekaj mesecih so angleške oblasti preselile vse študentke in študente, ki smo izpolnjevali pogoje za univerzitetni študij, v Gradec (Graz). Najprej smo spali v Keplerschule, po nekaj tednih pa odšli v taborišče Hochsteingasse 37.
Tu smo bili razdeljeni po fakultetah oziroma po strokah, ne po narodnosti. V eni sobi nas je bilo do dvajset študentov. Tako smo slišali pogovore v različnih jezikih. Slovenci smo bili iz različnih krajev Slovenije. Nismo se vsi poznali. Tudi v starosti so bile razlike. Naša skupina je obsegala skoraj eno študijsko generacijo. Iz domovine smo prinesli svoje navade, dobre in slabe, svoje mišljenje, gledanje na življenje, svoj nazor, pa tudi društvene or ganizacije in podobno. Širina našega političnega gledanja je segala od liberalnega do konservativnega mišljenja, in to v pravem in pozitivnem pomenu besede. Seveda so se pojavile tudi občasne napetosti, saj to je naravno. Toda te različnosti nas niso motile ali razdruževale, prej so nas povezovale. Kolegialnost je bila v ospredju. Zavest, da smo si rešili življenje, da živimo v svobodi, da nam je bila dana možnost priti do zaželenega poklica, četudi v zelo neugodnih življenjskih okoliščinah, nas je izredno močno povezovala.
In še nekaj. Omenil sem že, da so poleg Slovencev živeli v taborišču še študenti drugih narodnosti. Vse okolje je izžarevalo multikulturnost, bodisi v sobi, v učilnici ali tudi na prostem. Srečanja in razgovori so potekali v različnih jezikih. Nikdar ne bom pozabil skupne kulturne prireditve posameznih narodnostnih skupin. Prireditev je nosila bleščeče ime “La soirée des nations”. Vsaka skupina je pokazala delček svoje bogate kulture, najsi bo v pesmi ali v govoru, glasbi, noši in narodnih običajih. Večer je bil nepozaben, ena sama velika različnost. Spoznali smo, da je ta različnost našega ožjega okolja nekaj dobrega. Spoznanje in priznanje drugih kultur, drugih narodov in njihovega jezika vodi človeka k večji toleranci, k prijetnemu sožitju, k širšemu obzorju. Nikogar ni motilo, če je pogovor v družbi tekel v različnih jezikih. Ves čas svojega bivanja v študentovskem taborišču nisem slišal slabe besede o človeku druge narodnosti, druge kulture ali vere.
[Stran 089]
Osebno sem prepričan, da smo nekdanji graški študenti v tej multikulturni skupnosti svojo lastno kulturo obogatili in slovensko identiteto utrdili. To zavestno spoznanje in prepričan je me je spremljalo vse življenje in mi pomagalo najti pravilen odnos do sočloveka. Poleg usposabljanja za poklicno življenje je to spoznanje moja največja pridobitev bivanja v Gradcu.
8. Imeli smo jih
8.1. Uvod
8.1.1.
Kadarkoli se zamislimo v našo polpreteklo zgodovino, nam stopijo pred oči možje in žene, ki so njen čas še posebej zaznamovali. Vemo, da se prav v času velikega trpljenja in stiske, ko povprečni ljudje komaj še kljubujejo zlu, kot svetilniki nad temnim morjem pokažejo močne osebnosti, ki se ne dajo prestrašiti in zmesti, ampak vztrajajo na pravi poti in pomagajo vztrajati tudi drugim. Koliko takih mož in žena smo imeli v naši bližnji preteklosti, pa se o njih v domovini sploh ni govorilo ali pa govorilo samo neresnico. Mnogi so že zdavnaj izgubili življenje, drugi pa so cela desetletja preživeli v tujini, daleč od domovine, ki je postala cilj njihovega hrepenenja. Ko se le nekaterih lahko spomnimo s posebnim zapisom, vedno mislimo tudi na mnoge neimenovane.
Nekdanji domobranec in rešenec in roškega brezna France Kozina nam je poslal svoje razmišljanje ob prvi obletnici smrti Staneta Pleška, ki gotovo spada med može, o katerih smo govorili v prvem odstavku. Kdo je bil Stane Pleško? Rojen je bil leta 1923 v Kozarjah pri Ljubljani. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Brezovici, se je vpisal na meščansko šolo in kasneje na učiteljišče, ki ga je dokončal šele leta 1945. Julija 1942 so ga Italijani odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil v začetku leta 1943 in se takoj vključil v vaško stražo na Brezovici. Po kapitulaciji Italije je bil pri domobrancih na Dobrovi pri Ljubljani. 9. maja 1945 je z njimi šel na Koroško in bil 28. maja s 4. polkom vrnjen v roke partizanov. Iz taborišča v Šentvidu nad Ljubljano je skupaj z bratom Daretom pobegnil in se potem več let skrival. Leta 1950 je prišel v Kanado, kjer je ostal do svoje smrti. Umrl je 26. decembra 1995 v Torontu.
Stane Pleško je bil med ustanovitelji organizacije Tabor in do konca življenja njen vodilni član. Kmalu po prihodu v Kanado je izdal knjigi Mimo smrti v svobodo in Umita kri. Sodeloval je pri pripravi knjig Vetrinjska tragedija in Svoboda v razvalinah. V reviji Tabor so v številnih nadaljevanjih skozi več let izhajale njegove povesti: V senci Dolomitov, Senene vile in Odmev iz Dolomitov. Zadnje njegovo delo je roman Domačija v viharju, ki še čaka založnika. Pa poglejmo še Kozinovo razmišljanje o tem zvestem Slovencu.
8.2. Ob prvi obletnici Stanetovega odhoda
France Kozina
Po angleški izročitvi si iz Vetrinja šel na težko pot, ki je vodila v gotovo smrt. Toda tvoja usoda je bila vsaj malo drugačna od usod tisočev, ki jih je Bog takoj zahteval zase. Uspelo ti je, da si z dvorišča škofovih zavodov v Šentvidu skupaj z bratom in prijateljem pobegnil. Dolgo, več kot triletno skrivanje je bilo morda hujše od hitre smrti. Končno je prišel čas rešitve in z bratom sta v tujini zadihala osebno svobodo. Vajin prijatelj te sreče ni doživel. Tako si ostal živa priča, nam vsem pa tudi zgled krščanskega moža in neomajnega idealista.
[Stran 090]
Nepričakovano si odšel od nas, ki smo še ostali v tej solzni dolini.
Takšnega idealista, kot si bil ti v svoji mladosti in tudi v zrelih letih, danes ne najdemo več. Tvoji govori in pisana beseda so morda včasih koga izmed nas nekoliko prizadeli. Vedno si govoril in pisal iz svojih lastnih izkušenj, zato si bil neposreden in se nisi bal, da bi ti kdo zameril. Tvoje neizmerljivo delo za pravico in resnico je tudi nas spodbujalo k posnemanju.
Odšel si čez široko morje v daljno tujino, kjer si se srečal s slovenskim dekletom. Tudi ona je bila begunka pred komunizmom. Postala ti je zvesta žena in dobra mati vajinim štirim otrokom. Čutila sta, da je tujina mačeha, vendar sta si, izgnanca iz domovine, tu zgradila svoj dom. Svoje otroke sta vzgojila v pravem krščanskem in slovenskem duhu.
Kmalu bo eno lelo, ko smo te spremili na tvoji zadnji zemeljski poti. V naših očeh so bile solze, čeprav smo vedeli, da odhajaš v novo življenje, kjer boš končno združen z onimi, ki jih je Bog poklical k sebi že prej, pred petdesetimi leti. Vedeli smo, da te bodo sprejeli v svojo sredo in te pozdravili z lepim domobranskim pozdravom: Slovenski domobranec, zdravo! in da boš krepko odgovoril kot pri naših srečanjih: Bog daj!
Danes, ko pišem te misli o tebi, si zopet z menoj kot takrat v Londonu, ko sva stanovala skupaj in se pogovarjala o hudobiji, ki so jo povzročili Angleži. Marsikateri rožni venec sva zmolila skupaj v trdni veri v božjo pravičnost, da bo ona odločala, kdo si je in si bo zaslužil prostor v nebesih.
Počivaj v miru, dragi prijatelj Stane, v zemlji tuje dežele, ki je postala rodna domovina tvojim otrokom. Pri Bogu pa prosi za Slovenijo, da bo poleg svoje samostojnosti posta-
la tudi svobodna, demokratična in krščanska, kot smo jo mi poznali v naši mladosti.
Bog, narod, domovina!
9. Domobranska spominjanja
9.1. Romanje v Midland
Blaž Potočnik
9.1.1.
V nedeljo, 8. septembra, smo romali v Midland. Vreme nam tokrat ni bilo naklonjeno, saj je po malem ves dan deževalo. Kljub temu pa so že od jutra prihajali avtomobili in avtobusi z našimi rojaki.
Ob pol enajstih dopoldne smo se zbrali pri domobranskem križu pod cerkvijo kanadskih mučencev k spominski prireditvi. Zvrstili so se razni govorniki, med njimi nadškof dr. Franc Perko, glavni urednik Družine dr. Janez Gril, novinar Ivo Žajdela, urednik Slovenske države Ludvik Jamnik in predsednik Tabora Blaž Potočnik. Moški zbor obeh torontskih slovenskih župnij je pod vodstvom Naceta Križmana občuteno zapel nekaj pesmi, recitator Ludvik Jamnik je kot vedno podal lepo recitacijo, v kateri se je spomnil pobitih domobrancev – mučencev. Kljub dežju je množica zbrano prisostvovala proslavi. Nato smo ob kapelicah po hribu za cerkvijo molili križev pot.
Po kosilu pa so ob 13.15 romarji do zadnjega kotička napolnili prostorno cerkev. Nadškof dr. Perko je ob asistenci slovenskih duhovnikov daroval sv. mašo. V pridigi se je spomnil številnih žrtev iz časa med revolucijo in po vojni. Vabil je k božjemu maščevanju – k odpuščanju in molitvi za ubijalce. Med mašo je prepeval mešani zbor obeh župnij pod vodstvom Naceta Križmana, ki je letos dopolnil 80 let. Po maši so bile še pete litanije Matere Božje in zbrana množica je navdušeno prepevala Marijine pesmi.
Po končanem obredu smo se zaradi slabega vremena kmalu začeli vračati na svoje domove. Vsi smo bili zadovoljni, da smo se lahko udeležili lepega romanja in spominske slovesnosti. Vsemu je še poseben poudarek dala navzočnost nadškofa dr. Perka in drugih gostov iz Slovenije.
9.2. Spominska slovesnost v Teharjah
Janko Maček
9.2.1.
Letošnja spominska slovesnost v Bukovžlaku pri Teharjah je bila v nedeljo, 6. oktobra. Že v soboto in ponoči od sobote na nedeljo je močno deževalo. Tudi v nedeljo zjutraj dež ni ponehal. Jutro je bilo sivo in turobno. Kljub temu pa so po deseti uri v Bukovžlak začeli prihajati romarji in na razmočeni zemlji ob lesenem križu, edinem znamenju nekdanjega taborišča in morišča, so zagorele sveče. Sivi oblaki so se spustili skoraj do umetnega nasipa in strupenega jezera, kot da bi hoteli zakriti nespodobnost tega s krvjo posvečenega kraja.
Okrog dva tisoč ljudi iz cele Slovenije se je zbralo pred križem in skromnim šotorom, kjer je bil postavljen oltar. Že pred enajsto uro se je izpod dežnikov oglasila pesem in molitev rožnega venca. Somaševanje je vodil celjski opat Friderik Kolšek. V pridigi je spregovoril o svetosti kraja, kjer so bili pomorjeni in v [Stran 092]smrt odvedeni možje in fantje, žene, dekleta in otroci. Bili so to pošteni, skromni in verni ljudje, zares cvet slovenskega naroda. Neki fant, ki je bil stražar v taborišču, je potem povedal, da toliko vere in molitve kot v tistih dneh groze ni nikoli videl. Teharje in drugi kraji, kjer so umirale teharske žrtve, so posvečeni z molitvijo in z mučeniško krvjo. Takratni zmagovalci so nad jetniki izvršili kruto sodbo, toda končna sodba nad žrtvami in krvniki pripada Bogu. Prav zato so tudi krvniki potrebni naše molitve.
V kulturnem programu je profesor Justin Stanovnik, urednik Zaveze, razmišljal o varljivi podobi tega sveta. Ko so domobrance v Celju nagnali iz vagonov, so morali pred postajo poleči v vrste z obrazi proti zemlji in ponavljati stavek: Poljubljam slovensko zemljo, ki sem jo izdal. “Kako to, da se tedaj ni nič zgodilo,” se je vprašal govornik. “Kako to, da je vse mirno trajalo dalje: drevesa, živali, ljudje in nebo?” – Za pot od Celja do Bukovžlaka, ki bi jo normalno lahko prehodili v pičli uri, so domobranci rabili šest ur. Celo pot so jih poniževali in tepli in ponižanje je bolj bolelo kot udarci in rane. In potem, ko so jih ob večernih urah vezali in odvažali na morišča! Ali se je res moralo vse to dopolniti? Ali so bili potem izgubljeni za zmerom? Ali so enostavno izginili v zemeljskih udorih in jaških?
Odgovor na ta vprašanja nam da sv. Pavel, ko pove, da podoba tega sveta premine. Pod navidez nesmiselno podobo Teharij se skriva resničnost, ki Teharjam in mnogim drugim nesmislom našega življenja daje smisel. Ko silno trpljenje teharskih žrtev gledamo v luči njihove in naše vere, začutimo, da iz njihovega trpljenja tudi na nas rosi poseben blagoslov, ki nas dela svobodnejše in boljše. Prav zato imamo Teharje za romarski kraj. Vemo, da moramo po tem kraju hoditi z velikim spoštovanjem, četudi je zasut s strupi in odpadki. Ta posvečeni kraj nas opominja k skrbi za našo dušo in k odgovornemu delu za slovensko državo.
Teharski domačin dr. Zabukovec je v govoru povedal, kako so mu v šoli vtepali v glavo neresnično sliko o velikem osvobodilnem boju. Čeprav je bil tu doma, je o grozotah teharskega taborišča le malo vedel, saj se o tem ni govorilo, vendar je nekako slutil resnico. Resnica o Teharjah in drugih podobnih krajih v Sloveniji ne more ostati skrita, ni je mogoče zakopati pod strupene odpadke. Treba bo sprejeti resnično zgodovino, zamol-
čanim žrtvam vrniti imena in jih priznati pred svetom. To je dolžnost naše države.
Že opat Kolšek je v pridigi poudaril, da dostojen pokop mrtvih spada med prva znamenja človeške kulture. Drugi govorniki so se pridružili njegovi misli in se zavzeli za nujnost primerne ureditve Teharij. Predsednik Teharske komisije je zagotovil, da bo komisija tudi v bodoče zavzeto opravljala svoje delo. Omenil je tudi nedavno odkrito množično grobišče na celjskem Golovcu.
Med mašo in kulturnim programom sta ubrano prepevala mešani pevski zbor iz župnije Svetega Duha v Celju in Moški komorni zbor iz Celja. Na koncu so se ob mikrofonu zbrali nekateri preživeli domobranci in zapeli pesem Moja domovina. Marsikdo iz množice jim je pritegnil.
Ko smo zapuščali Bukovžlak je še vedno deževalo, toda videli smo cerkev sv. Ane na hribu nad Teharjami in sivina oblakov nad nami ni bila več tako moreča. S seboj smo nosili delček sonca, ki večno sije teharskim mučencem.