Zaveza št. 22

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1.

Moram priznati, da sem glede leta 1989 brezupno sentimentalen. Po letu 1945, ko je bila Nemčija osvobojena nacizma – in je moj oče, ki se je bil udeležil julijske zarote leta 1944, prišel iz ječe, ki jo je čudežno preživel – po tem letu je bilo leto 1989 druga velika zmaga svobode, ki mi jo je bilo dano doživeti. Nekatere tedanje podobe mi ne bodo nikoli zbledele: Vaclav Havel in shodi Čarobne svetilke v Pragi; Leh Walesa in Okrogla miza v Waršawi, preko katere je Solidarnost postala geslo sil, ki so se zavzemale za spremembe; madžarska vlada, ki se je uprla temu, kar se je od nje pričakovalo, in dovolila vzhodnonemškim “turistom” prehod na zahod; neverjetni prizor, ko so Berlinski zid najprej odprli, potem pa ga začeli tudi podirati. Nenadoma se je dvignila ne samo Železna zavesa, ampak tudi celotno zatohlo ozračje nomenklature in je posijalo sonce svobode. In nekateri so mislili, da bo to prineslo nazaj vse, česar môra diktature ni dovoljevala: demokracijo in vlado prava, blagostanje in cvetočo civilno družbo.

Lord Dahrendorf ob podelitvi nagrade Hannah Arendt za leto 1966

1.1.2.

Lord Dahrendorf je pred šestimi leti o Evropski revoluciji, kakor je to dogajanje imenoval, napisal majhno knjižico in v njej napovedal, da bo morala prehoditi “trnjevo pot” in bo morala skozi “solzno dolino”, če bo hotela dokončati to, kar se je z njo začelo. S to neveselo napovedjo se v celoti strinjamo tudi mi. Kako stvari potekajo v drugih deželah, ki so v to dogajanje zajete, mislimo, da lahko nekoliko sklepamo po tem, kar se dogaja pri nas, za njihove specifičnosti pa ne vemo prav dobro. O tem pa, kako stoje stvari doma, pa imamo živo izkustvo, ki bi nam lahko, če bi ga le znali prav izprašati, dalo zadovoljivo védenje o naši posebni resnici. Problem je v tem, da nimamo ne volje ne potrpežljivosti in morda tudi ne talenta, da bi se tega prevažnega dela prav lotili. Tako, čeprav, kot smo rekli, obstajajo načelne možnosti, tudi zase ne vemo prav dobro, katero je trnje, ki prerašča naše poti, in katere solze tečejo po licih tistih, katerih pretekle krivice niso niti priznane, kaj šele da bi bile poravnane. Tudi o sebi vemo malo in premalo.

A nekje moramo začeti, nekakšne odgovore moramo najti že sedaj. Poglavitna stvar je ta, da nas je premalo vzradostilo, ko se je dvignil pokrov in smo se lahko vzravnali in zadihali. Premalo smo se razveselili svobode. Svobode pa smo se tako malo razveselili, ker nismo bili dovolj užaljeni, ko so nam jo jemali. To je nekako povezano: nismo vedeli natanko, kako se moramo vesti v času nesvobode, zato tudi ne vemo, kaj smo dolžni narediti v času svobode. Prav na dnu niti glede tega nismo prepričani, ali sta svoboda in nesvoboda sploh pravi besedi – besedi za nekaj resničnega. S tem pa smo že povedali, da so stvari, ki jih tako postavljamo na mizo, zadeva duha. To je bistvo stvari: ne živimo v središču ali v slutnji središča, ampak se zadovoljujemo z bivanjem na obodu in v svetu nadomestkov.

Iz tega je sledilo marsikaj. Že na začetku je bilo veliko nejasnosti in negotovosti in pot, ki je temu začetku sledila, opotekajoča. Nismo poskrbeli, da bi se dovolj svetlobe vsulo na svet po toliki temi, in sedaj se spogledujemo in sprašujemo, ali smo sploh pravi ljudje za podjetje, ki smo se ga lotili. To že vemo, da je prav, da smo na to pot stopili, saj smo v strahu in nestrpnosti čakali, kdaj se bo svet toliko odprl, da se bo videlo, kje bi lahko tekla. Toda, ko smo že bili na njej, smo presenečeni opazili – ko smo pogledali na levo in desno, naprej in nazaj, – kako malo veselih sopotnikov imamo. Videli smo, da to niso ljudje, ki bi jih ali priganjal temen spomin ali ki bi jih prevzela svetloba novih obzorij. Dajali so podobo, ki nas je na mah spomnila pesnikovih besed: svet ni žalosten in ni vesel. Velik čas je napočil, zelo velik čas, vsako primerjanje nam to potrdi, ljudje pa se vedemo tako, kakor da ne bi o tem hoteli nič vedeti. To je, če malo pomislimo, tako nenaravno, da morajo za to biti tehtni vzroki.

Vedno več je najprej stvari, ki se stekajo v spoznanje, da so se v času nesvobode z nami dogajale stvari, ki se jih še zdaleč nismo zavedeli. Mislili smo, da vse to, kar nas utesnuje in žali, ostaja zunaj, v svoji sredici, v strženu svoje biti, pa smo nedotaknjeni. Moral je priti čas svobode, da je dokazal, da to ni res. V resnici smo bili ustrahovani do zadnjega vlakna. Ta strah je bil, kot rečeno, tako fin in je tako premeteno prihajal v nas, da nismo čutili njegovega prihajanja. Toda bil je v nas [Stran 002]

Večerno premišljevanje

Figure 1. Večerno premišljevanje Mirko Kambič

[Stran 003]in opravljal svoje delo in njegovi učinki so tu: smo svobodni, a smo svobodni samo na pol. To se kaže predvsem v tem, da si ne upamo misliti svoje misli do kraja. Ne upamo si poiskati v jeziku pravih besedi za to, kar se je z nami dogajalo nekoč in kar se z nami dogaja sedaj. Veliki uspeh komunistične elite, njen zgodovinski uspeh, je v tem, da so iz nas naredili narod spolovinarjev. Od teh obresti bo lahko še dolgo in razmeroma udobno živela.

To je prva in poglavitna reč. Predvsem zato, ker je z njo povezano spoznanje, da je vse odvisno od nas. Vse je v resnici odvisno od nas, čeprav je tu še druga reč, ki dela našo pot v svobodo tako negotovo. Ta reč zadeva ljudi, ki so tako ali drugače vzdrževali svet nesvobode. Za te ljudi, odnosno za skupine, v katerih so nastopali, imamo posebna imena, ki ne obremenjujejo vseh, ki so se znašli v njih, enako, čeprav je res, da so vsi na poseben način vzdrževali sistem. Nekateri od njih so se umaknili in molčijo in ne vemo, kaj se z njimi dogaja, a očitno nimajo te moči, da bi spregovorili. Nekateri pa so ostali in se, s podporo one molčeče večine, vrnili na forum, kakor da je vse v redu in kakor da se nikoli ne bi bilo ničesar zgodilo. Njihova neposnemljiva obstojnost in trpežnost nam vsiljuje zagonetna vprašanja.

Gre pravzaprav za to, kaj je človek. Sprašujemo se že, če ne bi, spričo še nekaterih pojavov stoletja, bilo treba misliti na novo antropologijo. Mislili smo namreč nekoč, da je človek drugačen. Mislili smo, da je v človeku – v večinskem človeku – prostor, kjer se, ko čas razpostavi stvari tako, da pokažejo pravo podobo, spočne občutek nelagodja, krivde in sramu. To je bila v resnici osnova našega vsesplošnega upanja. Mislili smo, da bo, ko bo zgodovina te ljudi soočila z nekaterimi dejstvi, v njih spregovoril tisti temeljni čut, ki človeku ne dovoljuje, da bi bil v razglašenosti s svetom. Toda nemalo začudeni smo opazili, da ta čut ali ni naraven in skupen vsem ljudem ali pa je nekaterim odvzet, bodisi da so ga s kakšnimi dejanji zapravili bodisi da je bil prostor, ki so ga naredili za svoje duhovno prebivališče, tak, da je v njem naravno odmrl.

Upali smo preprosto, da je svet bolj človeški, kot je. Verjeli smo, da bo ljudi zajel vsesplošni razvoj, da se misli in njeni logiki ni mogoče upirati, da v človeku nastajajo uvidi, ki so sicer spontani, a slej ko prej nujno pridejo in se ne zadovoljujejo zgolj s tem, da so se zgodili, ampak terjajo določena dejanja. Neko gibanje je tu sicer bilo, a mu ne bi mogli reči razvoj. To je bilo pilotirano gibanje po starem in tisočkrat preizkušenem načelu: en korak nazaj, dva koraka naprej. Naravi v ta svet ni bil dovoljen vstop, razen po delih. Vse to je imelo dokaj porazen učinek na ljudi. Tudi tisti, ki niso zavestno spremljali tega dogajanja – tako da bi vedeli, da vedo – so čutili temeljno resnico tega dogajanja. Tako so nastali tisti znameniti stavki: Saj imajo še vso moč. Saj je še vse tako, kakor je bilo. Saj se ni nič spremenilo. Ko so se ti stavki tako uveljavili, da so postali javno mnenje, je velik del slovenskega političnega sveta izgubil začetni pogum in ga je zajela sedanja brezvoljnost. Čeprav bralci gotovo poznajo razmere v deželi do te mere, da si lahko gornje načelne ugotovitve ilustrirajo sami, bi radi tudi iz svojega opažanja prispevali nekaj primerov.

Najprej bi radi opozorili na pismo, ki so ga borci pisali papežu lansko leto pred njegovim obiskom, že zato, da se to znamenito besedilo ne pozabi. Znamenito pa to besedilo ni samo zaradi svojega izprevrženega tona – ko bi se morali obtoževati, obtožujejo – ampak zato, ker je avtorjem na razmeroma omejenem prostoru uspelo zbrati zavidljivo količino prvinskih postavk standardne komunistične revolucionarne apologetike – v stereotipni obliki, tako kakor so v času nastajale, zvečine že v daljnih pionirskih časih revolucije in državljanske vojne. Avtorji so imeli živce, da so to storili, in jih pri tem niti malo ni motilo polstoletja zgodovine, čas petdesetih let, v katerih so kljub vsemu morali kaj doživeti. Nonšalantno so servirali svoje trditve, kakor da bi še tisto jutro sveže prišlo iz agitpropovskih delavnic.

Drug primer, kako na njihovem bregu ni nobenega razvoja, je nehote priskrbel Stanislav Klep. Ta pogumni človek, partizanski častnik, zgodovinar in pravnik, je z gibanjem Ob lipi sprave hotel utreti pot do vseslovenske sprave in je zato naredil nekaj distinkcij, ki so se mu zdele stvarne in potrebne: obsodil je zločinski poseg komunistov v slovensko zgodovino, obenem pa je dal priznanje tako borcem proti okupatorju v okviru enobeja kakor tudi ljudem, ki so se bodisi z orožjem bodisi z mislijo uprli komunističnemu nasilju in boljševizaciji Slovenije. Upal je, da bo njegova ideja stopila v slovensko zavest in sprožila vsenarodno gibanje. Pravi, lahko bi rekli, zgodovinski smoter njegovega dejanja – ki se ga mogoče v celoti niti ni zavedel – pa je bila diferenciacija med borci enobeja. Tu se je sedaj ponudila priložnost, da tisti med njimi, ki so radi poudarjali, da so se borili za narodovo svobodo in da so potem, ko so vide-[Stran 004]

Svetlikanje

Figure 2. Svetlikanje Mirko Kambič

li, da je njihov znoj in kri spravila v svoje blagajne partija, počutili izdane in izigrane, sedaj je bila prilika, da to pokažejo. Prišel je, kot pravimo, trenutek resnice. Pokazalo se je, kako stvari v resnici stojijo. Govorjenje o komunistih na eni strani in partizanih na drugi so bile samo lepe besede, kot toliko drugega na onem bregu. Klep je moral še naprej prirejati svoje spravne demonstracije z ljudmi s protikomunistične strani. Razumemo, da predsednika Kučana ni bilo blizu, čeprav mu je poslal javno “prošnjo”. Manj pa razumemo – ali sploh ne razumemo tega, da se razen redkih izjem njegovemu gibanju niso pridružili preprosti, človeško čuteči ljudje brez velikih političnih ambicij. Zgodovinski neuspeh Klepove akcije pa ima vendar to dobro lastnost, da nas je znova soočil z neko resničnostjo: na prepričljiv način nam je pokazal, s kakšnim svetom imamo opraviti. To je svet, ki ga ne premakne noben dokaz in ne gane nobena zgodba; to je svet vase skrčenih misli, ki jih nikoli ne bo dosegel noben dvom in se zato nikoli ne bo mogel prepustiti osvoboditvenemu razvoju.

Podobno sliko so med papeževim obiskom in po njem dajali mediji, zlasti časopisje. Nikomur, ki pozna sedanje duhovno stanje slovenskega človeka, vernega in nevernega, ni prišlo na misel – ni moglo priti na misel – da bo sedaj zaradi teh nekaj verskih manifestacij prišlo do klerikalnega enoumja, podobnega onemu, ki so ga pol stoletja vzdrževali komunisti. In vendar so razni komentatorji hiteli mirit bralce, zagotavljajoč jim, da te slovesnosti in te množice nikakor ne pomenijo, da bo odslej treba hoditi v cerkev, če boš hotel imeti službo. Ker je bila ta možnost, kot smo rekli, absurdna in je to bilo zadnjemu Slovencu jasno, je ta vnema morala imeti neki drug razlog – racionalen razlog. Ti gospodje in gospe so bili v neki vlogi: odločili so se – ali pa jim je bilo tako naročeno – da oznanijo, enim v veselje in tolažbo, drugim v opomin, da se ne bo nič spremenilo: da bo vse tako, kakor je bilo. Ti posegi so bili na sploh precej grobi – očitno so avtorji presodili, da slovenski okus tak slog prenese ali celo potrebuje. A spet niso to bili sami težaški proizvodi, med njimi so bili tudi izdelki, ki se jim je poznal finejši dotik. Tako je bilo v nekem krajšem spisu izraženo veselje, da smo Slovenci sprejeli papeža tako dostojno in dostojanstveno. Le zakaj, za božjo voljo! Naj nam bralci ne zamerijo, če jih prosimo, da odgovor poiščejo sami.

Zanimivo je, da je nekaj podobnega mogoče videti tudi v nekaterih izjemah – ali bolje, namigih – predsednika Milana Kučana. Kot smo že pogosto imeli priložnost občudovati njegovo superiorno obvladanje jezika za te potrebe, bomo morali tudi tu sporočilo samo še izluščiti, a bi se nam zdelo škoda, če ne bi vedeli, kaj nam je bilo z njim povedano. V poslovilnem govoru na mariborskem letališču je – ne brez razloga, po naši pameti – izbral za poseben poudarek papeževo misel, da je treba misliti tudi na prihodnost. Potem pa se je obrnil na preteklost, o kateri je govoril tudi papež, in rekel, da je “sprava mogoča le ob spoštovanju pravice do različnega razumevanja resnice o tej preteklosti”. Zdelo se mu je potrebno pokazati na teorijo o več resnicah, ki je postala nekakšen articulus fidei ljudi na postkomunistični levici. Čeprav ima ta teorija hude in celo usodne hibe, je postmodernemu ušesu zelo prijetna. Če jo spremenimo v odprto besedilo, pa ima v Sloveniji tale pomen: Obstaja več resnic; mi imamo svojo in vi imate svojo. Toda mi imamo oblast in, dokler jo bomo imeli, bomo na relevantnih mestih dopuščali samo svojo. V luči tega dejstva se blagoglasno sklicevanje na “pravico do različnega razumevanja resnice” spremeni v nam že znano trditev, da se ne bo nič spremenilo – da bo vse tako, kakor je bilo. Kakor odmev na to zveni zadnji stavek kratkega predsednikovega intervjuja TV Sloveniji takoj po papeževem odhodu: “Papež je povedal, kar je mislil, vse ostalo pa je prepuščeno naši odgovornosti in naši lastni vesti”. Torej spet: papež ima svojo resnico, a svojo resnico imamo tudi mi, poleg tega pa imamo še svojo odgovornost in svojo vest: Nič se ne bo spremenilo. Predsednik Kučan pozna tudi drugo sintagmo in jo je vsaj enkrat že uporabil: Nič več ne bo tako, kakor je bilo. Sedaj pa se mu je zdelo, da je čas, da je treba reči nekaj drugega: Vse bo tako, kakor je bilo. In to je povedal, kot smo že rekli, na način, ki kaže na talent, pa tudi na neko dolgo in dobro šolo.

[Stran 005]

Galerija ljudi, ki na tak ali drugačen način ilustrirajo našo tezo o odsotnosti razvoja v določenih segmentih slovenske družbe, je zares impozantna. Oglejmo si na kratko še en primer. Nedavno je imel Lado Ambrožič televizijski razgovor s predsednikom Kučanom. Povedala sta tu kup zanimivih stvari, za naše razpravljanje pa se zdi vredno pokazati na Ambrožičevo enačenje leta 1991 z letom 1941. Čeprav je novinar čutil, da je to enačenje tvegano, saj je pravilno predvidel, da bodo ob njem “nekateri poskočili”, je šel dalje in ga pogumno izpeljal. Videlo se je, da mu stvar prihaja iz srca. Torej: tako leta 1991 kot tudi leta 1941 smo imeli veliko srečo, ker se je tako napletlo, da smo obakrat imeli prave ljudi na pravem mestu. Leta 1991 smo imeli “kup mladih intelektualcev, predvsem Demosovih”, leta 1941 pa “imenitne organizatorje, talentirane ljudi, od Kidriča do Kardelja”, kamor je treba po novinarjevem mnenju prišteti še plejado perspektivnih komandantov in političnih delavcev. Ambrožič je fiksiral svojo oceno na leto 1941, samo za to leto nam je dal jamstvo: “jaz ne govorim o poznejših transformacijah teh ljudi”. Nam s to trditvijo ni treba polemizirati. To enačenje je bilo tako groteskno, da se je celo predsedniku, ki mu, tako si upamo domnevati, ni bilo neprijetno, zdelo potrebno Ambrožičevo velikopoteznost uravnovesiti s pripombo, da je med obema letoma vendar bila “bistvena razlika”. A nas zanima nekaj drugega.

Domnevamo, da je Lado Ambrožič za epske prvine tega, kar se je dogajalo leta 1941, zvedel že zelo zgodaj, verjetno že na očetovem kolenu. To je vse lepo in prav, toda vseeno se nam vsiljujeta dva pomisleka, od katerih je eden bolj postranski, drugi pa zelo, zelo pomemben. Na očetovem kolenu poslušajo otroci takšne in drugačne prigode, pripovedke in bajke, a potem pride poseben čas, ki mu pravimo puberteta, ki je pravzaprav čas dozorevanja in prečiščevanja. Dogaja se nekaj podobnega, če nam je dovoljeno uporabiti to podobo, kot pri prehajanju mošta, ki mu je še dovoljena motnost, v vino, ki pa ga vsaka skaljenost, kako bi temu rekli, diskvalificira. A to je stvar vsakega posameznika. Če pa kdo postane direktor informativnih programov nacionalne TV, potem je nenadoma zelo važno, kakšne pesmice je kot fantek poslušal na očetovem kolenu, še bolj pa seveda, kaj se je s temi pesmicami zgodilo, odnosno kako jih je premislil v dobi, ko je tisti fantek rastel v mladeniča in moža. V tem primeru to ni več poljubna stvar posameznika, v tem primeru to ni več nobena šala.

Če bi hoteli nizati primere vztrajanja v specifični postkomunistični levičarski legi, pa naj ljudi tam vzdržuje že dejstvo, da jim še nikoli ni bilo treba soočiti svoje poučenosti z radikalno in intelektualno definirano drugačnostjo, ali pa pripadnost ali vdanost silam komunističnega nasledstva, v nobenem primeru ne bi bili v zadregi. Našli bi jih v vseh sferah življenja, v kulturnih, znanstvenih in pedagoških ustanovah, v finančnih centrih, med kapitani v gospodarstvu in industriji, v interesnih združenjih in sindikatih, v sodstvu in državni upravi, v medijih, v časopisih, na radiu in na televiziji. Povsod bi jih našli, ponekod večinsko, ponekod kot bolj ali manj pomembne posameznike, pri vseh pa bi našli neko skupno potezo: nekoč so se zapisali nekemu svetu – po lastni volji in hotenju ali pa so se mu samo vdali – a jih spomin na to bremeni in ostajajo zvesti tudi še potem, ko jim je zgodovina že dala možnost, da pozabijo na tisti podpis. Med njimi je vedno več tudi povsem novih ljudi, ki nimajo s preteklostjo, o kateri govorimo, nobenega opravka. Ti so tu predvsem zaradi določenega življenjskega sloga, ki se jim zdi, da bi lahko bil tudi njihov – s politiko samo to nima nobene prave zveze, prej z banalno koristjo in interesi. A vsem se dogaja nekaj podobnega, eni ostajajo, drugi postajajo zvesti; vsi so pripravljeni braniti kontinuiteto, eni kot bojne, drugi kot pomožne sile – sile, zaradi katerih je rekel Lord Dahrendorf, da bo pot po dolini navzgor do novih obzorij “solzna”.

Podoba, ki jo je izbral Dahrendorf, se nam pravzaprav ne zdi najbolj posrečena. Rajši bi rekli, da je svet, ki ga ti ljudje ustvarjajo ali soustvarjajo, predvsem žaljiv. Za svobodnega človeka, ki vidi svojo svobodnost bistveno odvisno od količine razuma, resnice in pravičnosti v svojem okolju, je ta svet predvsem žaljiv. Čim tanjši so senzorji, s katerimi je narava koga obdarila – danes bi včasih raje rekli, obremenila – tem bolj čuti, da je njegov okus žaljen in napadan, ko vidi, da se v svetu, ki je njegov svet: njegova domovina – prostor njegovega jezika; njegova država – njegov politični dom, dela nasilje nad resnico in nad zakoni, ki uveljavljajo pravičnost. In je pri tem vseeno, ali se to dela arogantno in brutalno ali pa na način rafinirane manipulacije.

Svet, ki se tako uveljavlja, pa jemlje ljudem tudi pogum – jemlje ga ravno najboljšim ljudem. Vsako dejanje v javnem prostoru, ki pospešuje pravičnost in vsaka beseda, v kateri lahko vidimo rešpekt pred resnico, ljudi utrjuje – veča njihovo voljo delati zase in za druge. In vsako dejanje in vsaka kretnja, ki temu nasprotuje; vsakič, kadar se kakemu posamezniku in kaki skupini zgodi krivica; vsakič, kadar se kaj uveljavi, kar se ne skla-[Stran 006]

Rodovitna zemlja

Figure 3. Rodovitna zemlja Mirko Kambič

[Stran 007]da z najpreprostejšim človekovim razumom, vsakič se v nekaterih ljudeh zmanjša količina tiste snovi, ki je pogoj za skupno življenje: zaupanje. Počasi izgineva zaupanje. Pripravljeni smo na odpovedovanje, pripravljeni smo celo na revščino, če jo je povzročila “kruta nuja” ali če vodi k razumnim ciljem, a stvari hočemo prej razumeti.

Kako naj si razlagamo dejstvo, da se na mizah sodnikov ustavnega sodišča pojavlja vedno več zahtev po njihovi intervenciji? Ko bi politične in upravne institucije države delovale tako, kakor ukazujejo zakoni, ali pa, kjer teh še ni, ko bi te ustanove obvladovale nenapisane postave objektivne misli ali pa čisto navadne preproste pameti – ali bi bilo tako? Objektivni duh, ki je dokaz, da država obstaja – ne samo na zunaj, ampak tudi znotraj, v ljudeh, ki jo ali vodijo ali so v njeni službi.

Če bodo na jesenskih volitvah stranke slovenske pomladi dobile možnost, da sestavijo vlado, bodo morale uvesti nov politični slog. Tako bodo dokazale, da so iz druge snovi. Tu ne bodo pomagali nobeni prividni in fiktivni ukrepi, nobeni dnevi odprtih vrat, nobene proste telefonske linije, do premika, ki si ga želimo in je nujen, bo prišlo samo tedaj, če bodo ljudje začutili, da gre čez deželo nov duh. Glede tega se morajo stranke slovenske pomladi še pred volitvami pred volilci nepreklicno in nedvoumno zavezati. Za ozdravitev slovenske politične duše je potrebno sprejetje bistvene resničnosti, k temu pa lahko pripelje samo stvarna, trezna komunikacija z ljudmi. Samo tako bo v ljudi stopilo toliko trdnosti, da bodo lahko svobodni. Njihova svobodnost bo prihajala iz razumetja sveta, v katerem živijo.

Kakor nas prepričujejo izjave odgovornih ljudi demokratičnih strank, so v primeru zmage na prihodnjih volitvah pripravljeni povezati se v koalicijo in prevzeti odgovornost za državo. Čeprav bo večinski medijski prostor deloval v nasprotni smeri in čeprav nas bo inventivnost ljudi, ki vodijo stranke komunističnega nasledstva, spet presenetila z novimi iznajdbami, mislimo, da se lahko zanesemo na samostojno presojo tolikšnega dela slovenskih volilcev, da bo demokratičnim strankam ta možnost dana. Toda, kaj če ne bo tako?

Če demokratične stranke na volitvah ne bi dosegle večine v državnem zboru, predlaga Nova Slovenska zaveza, da se te stranke obvežejo, da bodo vstopile samo v tako koalicijo s strankami komunističnega nasledstva, da bodo imele v njej večino. V tem primeru bi se stvari seveda nekoliko zapletle. Raz mere so takšne, da bi se zapletle predvsem za krščanske demokrate. Zakaj?

Gre za dve stvari. Prvič se zdi, da je eldeesovski politiki prisotnost krščanskih demokratov v vladi zelo ustrezala, čeprav so si z njimi privoščili prečudne stvari. V tem nas podpira splošno opažanje, posebej pa nekateri namigi in izjave. Konec junija je tako komentator v Delu izrazil prepričanje, da je globalni novi red v temeljnih obrisih že utrjen, a je še vse odvisno od vprašanja, “ali bo v kakršnikoli obliki obstala sedanja krščansko-liberalna os”. To vprašanje postavlja na raven “osnovnega vprašanja”. Nekaj dni za tem je iz kvartirjev LDS prišla izjava, da so s krščanskimi demokrati tekli dolgoročni pogovori, “ker je verjetno, da bosta obe stranki v vladi sodelovali tudi po volitvah”. To ominozno napoved so potem v SKD relativizirali, a to ne zmanjšuje naše slutnje, da bi nekim silam sodelovanje s krščanskimi demokrati zelo ustrezalo in nanj računajo. Najbrž vedo, zakaj.

To je ena reč. Druga pa je ta, da je krščanski demokraciji povezava s strankami komunističnega nasledstva naredila nemajhno škodo. Pragmatičnost, ki je tam na začetku zvenela dokaj nedolžno, je sčasoma začela kazati svojo korozijsko naravo tako zelo, da je stranka danes v resni identitetni krizi. Prihodnosti, kakor vemo, ni mogoče napovedati, a bi vseeno tvegali trditev, da bo krščanska demokracija, če se bo še za mandatno obdobje izročila LDS, iz njega prišla zelo oslabljena, če bo takšno nadaljevanko sploh preživela. Bolje bi bilo, če bi se odločila za temeljito prenovo. Morala bi stopiti na pot prihajanja k sebi, tudi če bi ta pot imela peljati skozi zelo boleča obdobja, od katerih bi se eno morda imenovalo celo opozicija.

Tako govorimo zato, ker mislimo, da imamo za to pravico in dolžnost. To je zato, ker je SKD večini članov NSZ draga, poleg tega pa mislimo, da so pred slovensko politiko naloge, ki jih bo lahko opravila samo ona. Izredni kongres konec septembra bo pokazal, ali se je odločila za življenje ali za životarjenje.

Novo Slovensko zavezo vznemirja bojazen, da ne vemo, kako bi dovolj urgentno poudarili nujnost, da dobijo demokratične stranke možnost, da politično oblikujejo mlado državo. Ključno mesto pri tem oblikovanju bi tedaj namreč zasedla normalnost, ki nam pomeni skladnost reda in svobode. Mislimo, da bi država, vodena po načelih normalnosti, postala okvir, v katerem bi se vsakovrstna spontanost človekovega sveta uravnovesila v srečno soobstajanje.

[Stran 008]

NSZ pa ima za prizadevanje za zmago demokratičnih strank tudi svoje lastne razloge. Samo pod vlado demokratičnih strank namreč upa, da se bo mogla udejaniti pravna država, ki je pogoj za rešitev poglavitnih postavk iz kataloga njenih nalog. Fascikli, v katerih so opisi teh nalog, nosijo tale imena: Teharje, Rog, Orlov vrh, Brezarjevo brezno, Krimska jama; mrliški listi za padle in pobite med vojno in po vojni; slovenska politična emigracija; zgodovinski institut slovenskega protikomunističnega upora. Šele ko bodo te naloge priznane in sprejete in rešene, bo narod, razdeljen po revoluciji in državljanski vojni, začel rasti v naravno skupnost.

2. Iz sveta civilne družbe – predvolitvena besedila

2.1. Predvolitveni memorandum Nove Slovenske zaveze

2.1.1.

Nova Slovenska zaveza ima zaradi svojih izkušenj in védenja, ki se je na podlagi teh izkušenj v njej izoblikovalo, za potrebno, da oblikuje svoje poglede na sedanje stanje v slovenski politiki in jih predstavi širši javnosti.Za ta poseg se je odločila zaradi zavezanosti demokratični kulturi in politiki, ki je bila vzrok njene vpletenosti med vojno in izpostavljenosti njenih članov v času totalitarnega nasilja; zaradi spomina na veliko ceno, ki jo je zaradi svoje zgodovinske odločitve plačala; zaradi spoznanja, da demokracija in kultura nista človeku podarjeni kot nekaj samoumevnega, ampak se je treba zanju bati in zanju skrbeti in zaradi posebne in poudarjene odgovornosti, ki izhaja iz zavesti njene organske vezanosti na slovensko svobodnjaško izročilo in iz spomina na njen boj za ohranitev tega izročila.

Šest let po prvih svobodnih volitvah bolje razumemo čas, ki se je z njimi začel. V nas vstopajo nekatere nove resničnosti. Vse, kar smo pričakovali, da se bo zgodilo takoj ali hitro, se je zavleklo v današnje dni in vse, kar smo upali, da bo opravljeno z lahkoto, se je izkazalo, da nosi v sebi komaj premagljive težave. Eno od dveh nalog, ki sta se izoblikovali pred nami ob izteku stoletja, smo v ugodnih okoliščinah opravili, druga pa je ostala ne samo nedokončana, ampak nas vozli njene zapletenosti vedno znova ustavljajo in vračajo nazaj tako, da njena nerešenost že načenja uspešnost prve: samostojno državo imamo in stoji, notranja osamosvojitev posameznika in družbe pa daje podobo naraščajoče ogroženosti. Prehod iz totalitarno obvladanega sveta v svet demokracije, pojmovane v celoti njenih duhovnih, kulturnih, družbenih in političnih norm, se je izkazal za početje, ki bo mnogo težje in ki se mu bo mnogo bolj nasprotovalo, kot si je kdorkoli mogel predstavljati. Sedaj šele dobro vemo, da to ni prehod med dvema različnima sistemoma, ampak da je to prehod med dvema stanjema družbe, ki se med seboj izključujeta: iz umetnega, postavljenega, kontroliranega stanja v stanje človekove normalnosti, kakršno je izoblikovala civilizacija, ki ji pripadamo. To je prehod iz zaprtega sveta v odprti svet; iz sveta zaukazane misli v svet svobodne in dogovorjene misli; iz sveta, v katerem ni mogoče govoriti jezika, v svet, v katerem se prek jezika dogaja reševanje človeka in njegovega vprašanja; iz sveta, v katerem ne more biti politike, v svet, v katerem je lahko in zato mora biti politika. Težak prehod po sebi je torej to bil in je, predvsem pa so mu stopile na pot mogočne, izkušene in premetene sile.

Komunizem industrijskega tipa, ki je začel svetovni pohod v Rusiji leta 1917, je temeljil na dveh odkritjih: njegovi promotorji – spoznavalci Volje do moči – so odkrili proletariat in ideologijo. To je bil čas, ko proletariat politično še ni bil izkoriščen in ko so ljudje bili pripravljeni verjeti v ideologijo. Na obojem je bilo mogoče zgraditi oblast, ki je po intenzivnosti in rafiniranosti prekosila vse, kar je zgodovina v tem pogledu mogla pokazati. Predvsem pa se je tu dokončno izoblikovala in izostrila skupina ljudi, posebna upravljalska plast, ki jo je uspešnost napolnila z zavestjo moči, hkrati pa so ti ljudje prišli do uvida, da zamisel o popolnem obvladovanju ljudi ni možna samo na predpostavki proletariata in ideologije, ampak nosi v sebi možnosti, ki presegajo čas. In res, ko se je zgodba s proletariatom in ideologijo iztekla, spoznavalci Volje do moči niso z njima zapustili odra, ampak so ostali in pred za-[Stran 009]

Na mirnih vodah

Figure 4. Na mirnih vodah Mirko Kambič

prepaščenimi gledalci začeli plesti novo zgodbo. Ta zgodba je bila v resnici veliko odkritje – zgodovina bo mogoče nekoč rekla, da je bilo to odkritje epohalno – da je namreč možno soobstajanje dveh na videz izključujočih se stanj: mehanizem demokratične kontrole, ki je legitimiran v volji ljudstva, in oblast, ki je tako vseobvladujoča, da je posameznik, kljub formalni veljavi človekovih pravic, družbeno tako zagozden, da ne more napraviti nobenega odločilnega političnega dejanja. Rodila se je zamisel o novem totalitarizmu. To je bila seveda resničnost, a ni bila v ospredju, v ospredju je bila spet zgodba. Mesto ideologije je v njej prevzela teorija o več resnicah. Njena uporabnost je bila v tem: če je več resnic, potem ni nobene resnice. Če pa velja, da ni resnice, potem je zelo mnogo ljudi brez vsake moči. Stanje, ki je iz tega izhajalo, je bilo za spoznavalce Volje do moči zelo ugodno. Tak je bil pol, na katerem je bila nekoč ideologija. Drugi, družbeni pol, pa se je razcepil v dve jedri: eno so predstavljale vplivne ustanove civilne družbe, ki so jih spoznavalci imeli zasedene že od nekdaj, in je bilo treba sedaj samo skrbeti za nepretrgano nasledstveno verigo, drugo so zasedli posedovalci družbene lastnine, novi menedžerski razred, ki je bil nekoč garant socialistične lastnine, sedaj pa je določal, pod kakšnimi pogoji bodo delavci vstopali v mezdna delovna razmerja. Pri vsem pa je resnično po membno predvsem to, da se je izkazalo, da je ob razsrediščenem človeku in ob discipliniranem obnašanju nekdanje upravljalske elite in njenega nasledstva mogoče obvladati družbo na način, ki ne zaostaja za tistim, ki so ga uresničili ustanovitveni očetje industrijskega komunizma.

Pri tem ne smemo mimo nečesa, kar je za »zgodbo o uspehu«, ki smo jo tu na kratko predstavili, bistvenega pomena. Ta pomembna reč je interes. Vse ljudi žene tak ali drugačen interes, toda k človekovi normalnosti, kakor se je utemeljila v splošni kulturi, spada tudi to, da je interes opremljen z nečim, kar se z njim ne pokriva povsem, ampak ima svojo logiko, ki je včasih celo močnejša kot logika interesa. To se pokaže takrat, ko pride do sporov etične ali moralne narave. Spoznavalci Volje do moči pa niso vezani na nobeno resnico, utemeljeno v misli ali v veri, in so zato prepuščeni interesu, ki ni z ničimer omejen ali oviran – golemu, čistemu, takorekoč gostemu interesu. To jim podeljuje operativno uspešnost, s katero nas povsod in vedno presenečajo. Ob tem nam postane tudi razumljivo, zakaj tako silovito, lahko bi rekli, razdraženo nasprotujejo vrednotam. Narava vrednot je namreč ta, da imajo v sebi regulativno moč nad interesi, tako da niso popolnoma sami in podivjani.

Iz povedanega sledi, da se misel, ki vodi sile [Stran 01]komunističnega nasledstva, na poudarjen, včasih celo na izključujoč način giblje v črti mi – naš interes, pri čemer ostaja država zunaj poglavitnega zanimanja in se spreminja v prostor za uresničevanje interesov. Država je tako na poti, da postane orodje ali instrument in neha biti cilj, h kateremu sta – kot k stvari, ki zadeva vse ljudi – usmerjeni središčna misel in središčna volja politike.

Predvsem pa politika, potem ko država neha biti prvenstveni predmet njene skrbi, ni več ustvarjalna. Ta politika postane, da uporabimo staro podobo – najemniška. In ni čudno, da potem država izgublja, najemniki pa so iz dneva v dan močnejši. To je morda posebej usodno v času, ko se državi polagajo temelji. Ali smo že doživeli, da bi na primer minister za šolstvo stopil pred ljudi, in, zgrožen nad tem, kako se mladina uničuje – duhovno, moralno in fizično – razgrnil načrte, kako temu napraviti konec ali to vsaj omejiti, pri tem pa poklical vse sile, kompetentne za to področje? Podobno vprašanje bi lahko postavili pred ljudi, ki so odgovorni za družino, za pravično in razumno davčno politiko, za varovanje okolja, za ustanove, na katerih iščejo ljudje pravico. Ali nas je kdo že opozoril na to, da je za postavitev države z dvema milijonoma prebivalcev potrebno posebno védenje in posebna tehnika graditve? Ali je kdo od političnih projektantov že zahteval, da se identificirajo tiste ustanove, ki jih taka država nujno potrebuje? Ali ne bi upravičeno pričakovali, da bo v teh pionirskih slovenskih časih iz pedagoških, znanstvenih ali administrativnih ustanov prihajalo na desetine in stotine idej, osnutkov in predlogov, kako izboljšati delovanje skupne stvari? Od kod, namesto rodovitnega časa, ta klavrni siromašni čas?

Takšna je torej podoba pokomunistične Slovenije. Vodilno vlogo si je pridobila nova levica, ki jo sestavljajo sile komunističnega nasledstva s pridruženimi ustanovami v kulturi in gospodarstvu. Moč nove levice je tolikšna, da že sega, v skladu s svojim hereditarnim instinktom, po totalitarnih rešitvah v modernizirani varianti. Hkrati pa levica gleda na državo skozi prizmo svojih interesov, tako da je država kot skupni dom deležna vedno manjše politične skrbi. Ob tem in zaradi tega se manjša tudi duhovna in kulturna zavzetost in občutljivost. Javno mnenje je ali kaotično ali izginja, tako da je možno vse in nismo nad ničimer presenečeni. Že čutimo, kako po nas segajo lovke brezumja in smrti.

Moč nove levice sloni tudi na splošni politični oslabelosti ljudi pokomunistične dobe. Toda to velja za vse države v tranziciji. V Sloveniji pa vidi nova levica vir svoje moči tudi v enobeju – v njegovi enostranski, izkrivljeni in ideološki interpretaciji. Zato se tako krčevito upira, da bi ji bil ta vir odvzet in nikakor noče privoliti v konec državljanske vojne. S koncem državljanske vojne bi namreč nujno postala očitna temeljna dejstva te vojne in nova levica, ki se na njej zgodovinsko legitimira, bi izgubila svojo poglavitno oporno točko. Tako ta vojna v globini še traja. Slovenija je v latentnem stanju državljanske vojne. Večino dogajanj v javnosti si je mogoče razložiti s to trditvijo. Toda če pomislimo, da v vojnem stanju polagamo temelj novi državi, se nam odkrije inherentna težavnost ali celo nezmožnost tega početja. Tam na dnu je namreč med nami veliko nezaupanje in zastruplja naše odločitve in naša dejanja. To je razlog, da se ne moremo za nič dogovoriti; da ne dosegamo in ne bomo nikoli dosegli soglasja o temeljnih rečeh.

Iz povedanega izhaja, kako pomembne bodo jesenske volitve za demokracijo. To ne bodo navadne volitve. To bo plebiscit, na katerem se bodo ljudje odločali za demokracijo ali proti njej, pa naj bodo to že vedeli ali ne. Človek bi mislil, da bo tako vznemirljiv čas zbudil v ljudeh občutek odgovornosti in potrebe po poudarjeni prisebnosti. Toda posnetek politične sedanjosti, če bi ga bilo mogoče narediti, ne bi dajal take podobe. Namesto odgovornosti in prisebnosti so se v zadnjem času dogodili nekateri premiki, ki kažejo na ravnodušnost in negotovost.

Na eni strani so se ljudje s profilirano politično voljo – govorimo o demokratičnih strankah – umaknili vsak v svojo stranko in začeli kazati tipično obliko klubskega obnašanja: to je moja stranka, vse, kar je v njej, je dobro, vse, kar je zunaj, je sumljivo, če ne že slabo in zavrženo. Stvari so se izmaknile kontroli uma in to, kar je bilo nekoč politično, je degeneriralo v čisto pripadnost. Na drugi strani pa je tako imenovani razumniški človek zapustil prostor, v katerem se odvija življenje, in se umaknil na katero od svojih zasebnih posestev, v ustanove in inštitute, in se posvetil stvarem, ki ga ali veselijo ali je zanje plačan. Širno področje med prvimi in drugimi, področje tako imenovanega navadnega človeka, pa je prepuščeno na milost in nemilost medijski kulturi, ki po naravi stvari ne more biti drugačna kot polpismena.

Tako nerazveseljivo je okolje, v katerem se v Sloveniji oblikujejo in obstajajo politična gledanja – pred dogodkom, za katerega slutimo, da nas bo usodno določil ob vstopu v [Stran 011]tretje tisočletje. V takih razmerah se visoko dvigne vloga organiziranih političnih sil. Te predstavljajo prostor, v katerem se lahko oblikujejo in izrekajo aktualne odločitve in vodilne misli. Moderna politika je v bistvu stvar razuma in vse, kar se v svetlobi razuma vidi, je treba upoštevati, ko se odkrivajo in določajo krivulje, po katerih teče čas. Politika ni politika, če tega, kar je razumela, ni v stanju spreminjati v jasna in nedvoumna sporočila za ljudi. Kakor stvari umeva Nova Slovenska zaveza, bi v današnjem času tako sporočilo moralo vsebovati nedvoumna znamenja, da je slovenski demokratični blok, stranke slovenske pomladi, prišel do tako enotnega umevanja časa, da lahko to umevanje, v odločilnem predvolitvenem času, izrazi v obliki dveh temeljnih obvez:

1. Če stranke slovenske pomladi na jesenskih volitvah dobijo večino v državnem zboru, sestavijo koalicijsko vlado, s sodelovanjem ali brez sodelovanja katere od levih strank;

2. Če stranke slovenske pomladi ne dosežejo večine v državnem zboru, lahko stopijo v koalicijo s strankami komunističnega nasledstva samo pod pogojem, da bodo imele v njej večino.

Samo do te mere obvezen skupni nastop demokratičnih strank bo imel to moč, da bo prebudil svobodnjaškega duha slovenskega človeka, saj ne bo mogel, da ne bi v njem videl sporočila, da slednjič obstajajo možnosti, da se bo enkrat resnično kaj spremenilo.

V uvodu smo rekli, da ima Nova Slovenska zaveza pravico in dolžnost, da v razmerah, kakršne so sedanje, stori vse, da se zasliši njen glas. Nova Slovenska zaveza nosi namreč spomin na neki, sedaj že davni čas, ki ga današnji po dramatičnosti ne dosega, a mu je vseeno podoben. Ko so se v obdobju 1941-1945 kulturne in politične sile, združene v Slovenski zavezi, uprle komunističnemu revolucionarnemu projektu in komunističnemu terorju, so bile – danes to zelo jasno vidimo – v svetu, kakršen je bil, obsojene na neuspeh. Tega v nobenem primeru ne bi bilo mogoče spremeniti. Bilo pa bi mogoče – tudi to danes vemo – doseči, da izid tega boja ne bi bil tako tragičen. Med drugim ni bilo nujno, da se je izšel v tako veliko smrt. Kakor danes, je bilo tudi tedaj veliko plemenitih in pripravljenih ljudi; a kakor danes, tudi tedaj ni bilo dovolj misli in prisebnosti – zato tudi ni bilo dovolj sloge med ljudmi, ki so imeli in imajo politične poverilnice. Zato mislimo, da imamo pravico do nekaterih vprašanj: Kdaj se bomo česa naučili? Ali se bomo večno učili šele potem, ko bo prepozno? Kdaj bomo končno spoznali, s kom imamo opraviti?

Do teh vprašanj, mislimo imamo pravico, a si jemljemo pravico še do nečesa: Če stranke slovenskega demokratičnega prebujenja kljub vsemu ne bodo hotele slediti zahtevam časa, ne bomo čakali, da jih obsodi zgodovina. Obsojamo jih že sedaj.

2.2. Predvolitveni poziv uredništva revije Tretji dan

2.2.1.

Uredniški odbor Tretjega dne, revije katoliških intelektualcev, ima zaradi pričakovanj in zahtev do svoje prihodnosti, prihodnosti slovenske države in demokracije v Sloveniji dolžnost, da oblikuje svoje poglede na sedanje stanje v slovenski politiki in jih predstavi javnosti. Pri tem ga vodi lastna odgovornost in odgovornost, ki jo v zvezi s tem pričakuje od drugih.

Šest let po prvih svobodnih volitvah postaja vse bolj očitno, da samostojna slovenska demokratična država ni vzpostavljena v celoti. Dosežena je neodvisnost in demokratična državna ureditev. Ni pa v zadovoljivi meri zaživel iz načel demokracije pravni sistem, še manj pa so ta načela zaživela v zavesti državljanov Slovenije. Vse to je dosti težja naloga, kakor smo bili doslej mislili. Prehod iz totalitarne, komunistične ureditve v demokracijo je namreč prehod iz enega v drugo stanje, ki si med seboj v samem bistvu nasprotujeta. Če v takšnem prehodu ni opravljena korenita diskontinuiteta s preteklostjo, pride do soobstoja obeh stanj, ki sta si kvalitativno povsem nasprotujoči. Zato je uveljavljanje demokracije neprestano ovirano in ogroženo.

Na eni strani lahko opazimo krhke nastavke demokratičnega urejevanja države, na drugi pa vztrajanje dedičev totalitarizma pri ohranjanju moči, ki so si jo prisvojili z revolucijo. Zato je demokratičnost sistema predvsem navidezna; v zakulisju si nekdanja oblastna elita znova prisvaja vso oblast, z njo pa kratkomalo samo državo.

V zadnjem času so se zgodile nekatere stvari, ki daleč presegajo meje demokratičnega ravnanja in v samem bistvu ogrožajo obstoj demokracije. Na svojem zadnjem, izrednem zasedanju je Državni zbor kot najvišji organ[Stran 012]

Slovesnost vhoda

Figure 5. Slovesnost vhoda Simon Dan

demokratične države sprejel odločitev, da se sklic referenduma o volilnem sistemu v Sloveniji odloži na čas po novih volitvah. S tem sklepom je Državni zbor suspendiral institut državljanstva. Bistvo državljanstva je namreč to, da je vsak državljan osnovni nosilec suverenosti: ima pravico, da “neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri opravljanju javnih zadev”, kakor je zapisano v 44. členu Ustave Republike Slovenije. S svojim sklepom je Državni zbor odložil možnost dejanske uveljavitve te pravice.

Mnenje Državnega zbora, da naj bi bil državljan v tako kratkem času neusposobljen za presojo o zadevah skupnega pomena, je le dodaten izraz cinične, nedemokratične zavesti parlamentarne večine. Če je državljan Slovenije v dveh ključnih trenutkih slovenske zgodovine znal presoditi zahteve časa in se pravilno odločiti – ko se je odločil za demokracijo in za ustanovitev samostojne države – ne dvomimo, da ne bi bil danes zmožen svobodne in samostojne presoje referendumskih vprašanj o volitvah v demokratični državi, katere ustanovitelj je bil. Mnenje, da naj bi bil slovenski državljan za takšno odločitev nesposoben, je zanj velika žalitev, še zlasti zato, ker mu to možnost presojanja odvzemajo predvsem nasledniki tistih, ki so mu jo nekoč za dolgo dobo že odvzeli in ki so se odločili za demokracijo in samostojnost le pod pritiskom zgodovinske nujnosti. Če je državljanom enkrat odvzeta njihova osnovna pravica, pa četudi začasno, se utegne zgoditi, da jim bodo ta in še druge pravice odvzete tudi kasneje. Z odlokom o sklicu referenduma po volitvah je Državni zbor kršil naše temeljne politične pravice. S tem koalicijska večina onemogoča uresničevanje političnih pobud iz civilne sfere in duši demokratično življenje.

Drugi vzvod, s katerim si dediči starega režima prisvajajo oblast, je proces lastninjenja. V njem so uzrli epohalno priložnost, da pozicije ekonomske moči, ki so jih osvojili z revolucijo, ohranijo in utrdijo tudi v demokraciji. Za to so pripravljeni kršiti tudi zakonodajo. Ugotovljena kraja družbenega premoženja, ki pomeni oškodovanje vseh državljanov Republike Slovenije, je dosegla komaj predstavljive razsežnosti (1,4 milijarde DEM). Pri tem žal ne gre le za nezakonito prisvajanje, temveč tudi za uničevanje družbenega premoženja z insceniranimi stečaji, zniževanjem realne vrednosti podjetij ipd., kar ne pomeni nič drugega kot uničevanje nacionalnega gospodarstva. Odsotnost vsake pripravljenosti, da bi ta kriminalna dejanja kaznovali, pomeni dejansko utrjevanje brezpravja. V njem je državljan nezaščiten.

Z vsem tem si želijo pripadniki nekdanjega komunizma zagotoviti gospodarsko moč in nadzor nad ljudmi; doseči namreč hočejo, da bodo v celoti določali pogoje, pod katerimi bodo ljudje stopali v delovna razmerja. To pa že zadošča za utemeljen sum, da gre omenjenim ljudem za oživljanje totalitarnih prvin oblasti.

Vse to se je lahko zgodilo tudi zato, ker je poglavitni vir moči “nove levice” še vedno njena mitična interpretacija enobeja, ki legitimira revolucionarni teror in opravičuje nastanek totalitarnega režima. Ker ob prehodu v demokracijo ni prišlo do javnega ovrednotenja starega režima in na tej podlagi izpeljanih pravnih postopkov, so si njegovi pripadniki lahko začeli prilaščati celoten proces slovenskega prehoda v demokracijo. Ko se govori o revolucionarnem terorju in ideološki represiji, se ju v pomanjšani obliki priznava, a kot da sta se pojavila po naključju in kot da so ju uresničevali ljudje brez imen in obrazov. Stari režim se je tako pred našimi očmi izkristaliziral v “pozitivno zgodovinsko obdobje” z določenimi manjšimi napakami. Demokracija se v tej projekciji izkaže kot naravno in logično nadaljevanje oziroma izbol-[Stran 013]jšava preteklosti. Tako je žametna revolucija v bistvu podelila prejšnjemu režimu legitimnost in odvezo za krivice in zločine, ki so bili storjeni v njegovem imenu, ter s tem iz javne zavesti izgnala smisel za pravičnost, ki je temeljno načelo demokratične kulture. Krivično stanje, ki ga je vzpostavil komunistični režim, se v bistvu nadaljuje. Zaradi tega tudi ne moremo govoriti o enakosti med državljani. Upravičeno lahko zapišemo, da smo še vedno sredi globokega državljanskega spora, ki onemogoča medsebojno zaupanje in normalno življenje demokracije. Zato sta se lahko v slovenski politiki uveljavila goli interes in volja do moči kot poglavitni gibali. Pred to neomejeno voljo do moči nima državljan, kot smo videli ob aktualnih dogodkih v politiki in gospodarstvu, ob hudi blokadi pravosodnega sistema nobene zaščite.

Vse povedano je tisto, kar se skriva za “zgodbo o uspehu”, ki je tako le zgodba o uspehu pripadnikov nekdanjega režima. S tem se je politika odtujila svojemu poslanstvu, ki je skrb za zadeve skupnega pomena in državo. Tako postaja država čedalje bolj le orodje za zagotavljanje interesa pripadnikov oblastne elite. Takšna zajedalska politika je seveda neustvarjalna in ne zmore reševati zadev, ki so pomembne za vso državo. Nima interesa, da bi zagotovila učinkovit nadzor lastninjenja, ne zmore zagotoviti učinkovitega delovanja pravosodnega sistema, nima interesa, da bi zgradila učinkovit in pravičen davčni sistem, gospodarstvu ne zna postaviti takšnega okvira, ki bi omogočal razvoj malega podjetništva, ki je blokirano zaradi neuspešnega reševanja velikih gospodarskih sistemov. Privošči si lahko popolno ignoriranje tako velikih problemov, kot so samomori v Sloveniji. Objavi tragičnih podatkov o strašljivo velikem številu samomorov v mesecu juniju letos je sledila tišina. Ali bi ne pričakovali, da bo o vsem tem spregovoril nekdo od najodgovornejših v državi, k besedi pozval tudi strokovnjake in tako pokazal, da slovenska politika še skrbi za resnično žgoče probleme?

Med razlogi za apatijo in občutek izgubljenosti je gotovo tudi ta, da postaja politika vse bolj orodje za udejanjanje privatnih interesov nekaj skupin ljudi. Zato lahko govorimo o krizi demokracije; če se namreč politika ljudem odtuji, se jim odtuji tudi njihova suverenost -možnost njihovega političnega odločanja.

Zaradi vsega tega bodo jesenske volitve odločilne za razvoj demokracije v Sloveniji. Kajti resnično vprašanje, o katerem se bodo ljudje odločali, se glasi: “Ali ste za demokracijo ali ne?” Zato bi pričakovali, da bodo stranke demokratičnega izvora v predvolilnem času v svojih izjavah in delovanju izkazovale politično prisebnost. Pričakovali smo, da se bodo jasno zavedale časa, v katerem živimo, in svoje odgovornosti za demokracijo v Sloveniji.

Ugotavljamo pa, da demokratične stranke žal ne izkazujejo takšne politične prisebnosti. Čedalje bolj imajo v ospredju svoje delne, zamejene cilje, kar je za razvoj demokracije v Sloveniji izredno škodljivo, saj je čas tako resen, da zahteva tesno sodelovanje vseh demokratičnih sil. Opažamo, da te stranke, nekatere v večji, druge v manjši meri, pozabljajo na svoj zgodovinski izvor, ki je vsem skupen – hotenje vzpostaviti demokratično slovensko družbo. Zato med njimi prihaja do nesmiselnih razprtij in ponekod do razpok med njimi in njihovim volilnim telesom.

Politika je v času, v katerem živimo, odločilnega pomena, saj bo za dolgo dobo določila način življenja v Sloveniji. Tega bi se morale zavedati tudi stranke slovenske pomladi. Potrebujemo namreč politiko, ki bo izpolnjevala svojo bistveno nalogo in bo temu podredila svoje delne interese. K temu jo namreč zavezuje odgovornost, ki jo imajo do naše skupne prihodnosti.

Člani uredništva Tretjega dne mislimo, da bi bilo jedro takšne politike mogoče izraziti v dveh temeljnih točkah:

1. Če stranke slovenske pomladi na jesenskih volitvah dobijo večino v državnem zboru, sestavijo koalicijsko vlado, s sodelovanjem ali brez sodelovanja katere od levih strank.

2. Če stranke slovenske pomladi ne dosežejo večine v državnem zboru, lahko stopijo v koalicijo s strankami komunističnega nasledstva samo pod pogojem, da bodo imele v njej večino.

Le s takšno odločitvijo lahko izkažejo skrb za skupno dobro, ki jim jo nalaga odgovornost za našo prihodnost.

[Stran 014]

2.3. Predvolitvena beseda Slovenskih katoliških izobražencev

2.3.1.

Slovence je kot narod oblikovalo krščanstvo. Formirala nas je kultura, ki jo je izoblikovala Cerkev. Po njej smo rasli v evropsko kulturo. Rasli pa smo brez svoje samostojnosti, brez države in s tem brez svojih vodilnih ustanov, ki bi bile v narodovi službi, ki bi skrbele za njegovo skupnost in jo oblikovale. Celo sama Cerkev ni bila organizirana z vidika slovenskega prostora in njegovih potreb.

Tako nismo imeli svojega vodilnega sloja, svojih političnih voditeljev.

Ko je s pomladjo narodov stopila v zgodovino narodnostna ideja, so bili spet duhovniki tisti, ki so postavili idejo zedinjene Slovenije in postali njeni prvoborci. Bili smo v politično neugodnem položaju. Opirali smo se lahko samo na svojo kulturo, na naravno pravo, naši mogočni gospodarji pa na zgodovinsko in še vzpostavljeno politično oblast.

Naše družbene organizacije, ki bi služile narodu, naše politične organizacije, je bilo treba šele postaviti na noge. Kohezivna sila kulture, predvsem jezika, ni več zadostovala. Ko pa smo stopili v areno, v strankarsko življenje, smo pogosto močneje doživljali svojo strankarsko pripadnost, kot pa narodnostno. Že takrat je to škodovalo prizadevanju za uveljavljanje naših narodnih pravic. To dobro kaže naša politična zgodovina pred prvo svetovno vojno. Svoj razkol smo znali premagati le z majniško deklaracijo, zopet po zaslugi velikega Jegliča, Kreka in Korošca.

Avstrija svojim narodom ni dala njihovih pravic in je zato propadla. Slovenci smo upali, da jih bomo dobili v Jugoslaviji, v katero smo stopili že močno okrnjeni. Tudi v tem poskusu smo bili razočarani. Zato tolikšno predvsem začetno navdušenje za NOB, ki je obljubljala prav to rešitev. Žal pa je NOB pomenila hkrati tudi vdor sil, ki so gradile in slonele na ne-kulturi in so bile v nasprotju prav s tem, po čemer smo se Slovenci formirali. Prav ne-kultura je prejšnjo oblast pokopala celo prej, kot smo si drznili pričakovati, pustila pa je za seboj razdejanje, večje, kot smo si lahko mislili.

Ni pa propadla sama slovenska misel, ki nam je pred petimi leti dala državo. To moramo sedaj graditi na kulturi in na svojih zgodovinskih izkušnjah.

Kulturo želimo oblikovati na krščanskih prvinah, v duhu koncila, v široki odprtosti za svet, v katerem živimo. V skrbi zanj, v delu zanj, v delu za slovensko civilno družbo, tudi v političnem delu. To zadnje je aktualno še posebej sedaj pred volitvami. Izvoliti moramo oblast, ki bo omogočila ustvaritev prave civilne družbe, ki bo vzpodbujala delo in rast celotnega narodnega življenja, ki ne bo le v korist posameznikov in posameznih strankarskih grup, ki ne bo služila samo preživetju prejšnjega sistema in njegovih nosilcev.

Katoliški izobraženci se zavedamo pomembnosti volitev, ki so pred nami. Po zanosu prvih let ustvarjanja naše države stojimo, žal, v razvodenelem času, ki smo mu priča.

V tem razvodenelem času se uveljavljajo in utrjujejo pod parolami demokracije stari privilegiji, ob katerih komaj ustvarjena država ni središče naših prizadevanj, ko država ni prvenstveno v službi naroda. Pokazala se je absurdnost tolikokrat ponavljanih besed, da sedaj, ko imamo državo, je skrb za narod odveč. V resnici ostaja v nas skrb za našo narodno skupnost še kako živa.

Kultura, s katero smo oblikovali svoj narod, ki je postal sedaj nacija, t. j. narod z lastno državo, zahteva neprestan napor. Naša kultura ne more živeti brez vrednot, brez iskanja resnice. Kristjani si prizadevamo za resnico, za vrednote, in se zavedamo, da zahteva pot do njihovega uresničevanja neprestan napor, iskanje, spreobrnitev, odgovornost.

Ponovni vstop kristjanov v politično življenje je dobro pokazal naše sedanje stanje. Priče smo odkritemu in skritemu sovraštvu do krščanstva, ki so ga izražale parole o revanšizmu in o novem enoumju. To sovraštvo je tudi v ozadju obnašanja vseh naslednikov preteklega enoumja, ki se kaže v odklanjanju in zavlačevanju poprave krivic, v ciničnem odnosu do množičnih umorov, do laži in kraje v prejšnjem sistemu. Prav nerazumljivo in iracionalno je to sovraštvo planilo na dan ob papeževem obisku, ki je prepričljivo dokazal, da je krščanstvo v slovenskem narodu še kako živo.

Na drugi strani pa seveda tudi vemo za neizkušenost, naivnost, tragično razbitost, nestrpnost, in ožino v lastnih vrstah. Slabo presojamo svoj položaj in ljudi. Zmotno ocenjujemo prvenstvene potrebe našega naroda in države v danem trenutku. Vemo, da je poudarjanje krščanskega etosa pogosto prazna [Stran 015]

Dva doma

Figure 6. Dva doma Izidor Mole

beseda, da nismo znali delovati z vidika resnice in vrednot, ki presegajo naše osebne in strankarske interese. Tudi nismo prišli do spoznanja, da življenje iz vrednot in resnice ne more pomeniti ponavljanja starih vzorcev, v politiki pa še posebno ne. Pogosto smo zamujali aggiornamento in hkrati nasedali vabljivim lahkim rešitvam. Tudi sami smo pogosto del tega ubožnega, razvodenelega časa, ki živi brez kompasa in si ustvarja resnico po svojih koristih.

Ko sedaj pred volitvami presojamo politične razmere v naši domovini in zgodovino naših zadnjih let, se najprej zavedamo hvaležnosti do vseh, ki so ustvarili to našo državo. Hkrati pa vemo, da še nismo ustvarili tiste osnove, da bi ta država lahko resnično živela in da nam to že ogroža sam obstoj te naše temeljne pridobitve. Ne zavedamo pa se dovolj, da se stare garniture utrjujejo in zasedajo vodilna mesta, da bodo lahko pod demokratično preobleko obdržale svojo politično in ekonomsko prevlado. Na drugi strani pa smo v odporu do njih tragično razbiti in neodgovorni, ozki in malenkostni. Pogosto ne vidimo bistva. Ponavljamo tragično razbitost iz svoje zgodovine.

Zato pozivamo demokratične stranke slovenske pomladi, da presežejo to tragično razbitost in najdejo pot v učinkovit sporazum, ki bo po uspešno pridobljeni neodvisni državi lahko uresničil tudi za ves narod plodno in uspešno delovanje. Zato naj se:

– z dogovorom odpovejo medsebojnemu napadanju in nesoglasja nadomestijo s sodelovanjem,

– izdelajo skupen proglas temeljnih programskih točk za nastop na volitvah,

– se dogovorijo, da bodo sestavile vlado ali pa sodelovale le v vladi, v kateri bodo demokratične stranke slovenske pomladi imele večino.

Trenutek je odločilen. Morda je to za zdaj sploh zadnja priložnost.

Slovenski katoliški izobraženci (SKI).

[Stran 016]

3. Kako se je začelo

3.1. Komunistični teror nad slovenskimi učitelji leta 1942

Janko Maček

3.1.1.

Ko so v začetku aprila 1941 okupatorske vojske vdrle v Slovenijo, se je začel križev pot našega naroda. Hitler je takoj po zasedbi Gorenjske in Štajerske naročil: Poskrbite, da bo ta dežela zopet nemška. Nacisti so tedaj začeli zapirati duhovnike, učitelje in druge ugledne Slovence. Vedeli so, da morajo zrušiti stebre slovenstva, če hočejo v deželi uveljaviti nemštvo. Ljudje so bili prestrašeni in mnogi so tedaj bežali v Ljubljansko pokrajino, kjer so bile pod Italijani razmere nekoliko znosnejše. Prav te razmere je izkoristila komunistična partija, ki je imela navodilo svoje kominterne, da naj zbeganost ljudi in odpor proti okupatorju obrne v svoj prid, izpelje revolucijo in uveljavi totalitarno oblast. Tudi oni so se zavedali, da prevrat lahko izpeljejo le na ruševinah slovenske stavbe, ki je že zaradi okupacije bila močno razmajana. Pri tem so jim bili še posebno napoti tisti, ki so kljub okupaciji še imeli neposreden vpliv na ljudi.

Že leta 1941 so komunisti z umori začeli svoj boj za oblast. Značilno je, da je v več krajih bil prva akcija nove partizanske enote umor Slovenca, ne pa napad na okupatorja. Pot tem umorom je pripravljal in jih zagovarjal tudi Slovenski poročevalec, vestnik Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Naj navedemo nekaj odlomkov. Slovenski poročevalec je 8. februarja 1942 takole poročal: “Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus, organizirati na slovenskem ozemlju kakršno koli vojaško formacijo izven slovenskih narodno osvobodilnih partizanskih čet in Narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski rodoljubi.”

V isti številki ilegalnega glasila beremo tudi “Pismo plenumu OF,” ki ga piše terenski odbor OF v B: “Odločno zahtevamo smrt izdajalcem slovenskega naroda in smrt beli gardi. Odločno smo proti vsakemu organiziranju izven OF. Izjavljamo, da bomo proti vsakemu takemu grupiranju izven OF nastopili z orožjem! Hočemo enotnost slovenskega naroda!”

Vsi posamezniki in skupine, ki OF niso sprejeli, ker je v svojem bistvu bila komunistična, so bili s tem proglašeni za protinarodne ele mente in za izdajalce slovenskega naroda. Duhovniki, učitelji in razne verske organizacije, ki so pod italijansko okupacijo še lahko opravljali svoje poslanstvo med narodom, so naenkrat postali “osvobodilnemu gibanju” zelo sumljivi. Celo taka pobožnost, kot so bili prvi petki, je postala sumljiva in nevarna. Zanimivo je, kako je o tem še leta 1960 v svojem Pregledu zgodovine NOB v Sloveniji zapisal dr. Metod Mikuž, ki je sam imel teološko izobrazbo in je nekaj let tudi opravljal duhovniško službo. Navajamo: “Ker je okupator razpustil vse klerikalne politične in kulturne organizacije, si je kontrarevolucija na začetku zelo uspešno pomagala s cerkvenimi organizacijami in družbami, ki so še ostale. Razen teh organizacij je vpeljal škof Rožman že leta 1941 še posebno cerkveno pobožnost devetih prvih petkov, da bi z njo dosegel organizirano in masovno obiskovanje cerkve, kjer so ob teh pobožnostih imeli tudi nagovore in pridige z vsebino, ki je ni težko uganiti. Tako je ta pobožnost postajala od meseca do meseca določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Škof jo je uvedel sredi septembra 1941, torej natanko takrat, ko se je OF razvila do tistih revolucionarnih oblik, ki so zahtevale prve odloke SNOO (slov. narodno osvobodilnega odbora), na drugi strani pa se je prav takrat slovenska buržoazija prvič zavedela, da se je treba združiti in udariti po OF. Uvedbo pobožnosti prvih petkov je treba torej objektivno imeti za prvi, čeprav ne direktni udarec po slovenskem narodu, organiziranem v OF.” (M. Mikuž Pregled zgodovine NOB str. 329.) Ko se čudimo, kako malo je duhovnik in zgodovinar dr. Mikuž razumel ali hotel razumeti o pobožnosti prvih petkov, pa iz tega odlomka začutimo moreče vzdušje pomladi leta dvainštiridesetega, ko so prve težke kaplje komunistične nevihte že tolkle po Slovencih.

V tem sestavku nameravamo govoriti o slovenskih učiteljicah, ki so postale žrtve te nevihte predvsem zaradi svoje vere, še bolj pa zato, ker so v njej vzgajale njim zaupano mladino. Kajti če je bila že preprosta pobožnost prvih petkov nevarna “osvobodilnemu boju,” kako nevarno je šele bilo, če je učiteljica v šoli vzpodbujala otroke k spolnjevanju desetih božjih zapovedi in morda tu in tam spregovorila tudi kako besedo proti brezboštvu.

[Stran 017]

21. aprila 1942 je Slovenski poročevalec prinesel protest “katoličanov v OF” proti dr. Ehrlichu, da “skuša delo OF predstaviti kot lisjaško varanje Slovencev z narodno osvobodilno borbo, medtem ko gre po njegovem le za zakrito srednjeevropsko komunistično revolucijo. Ehrlich se je za nas kristjane razodel kot človek, ki se danes najnevarneje igra z verskimi čustvi in krščanskimi vrednotami. Njegov krog predstavlja najhujšo usedlino klerikalizma, pomešanega s fašizmom. Dovolj je bilo izrabljanja krščanstva v preteklosti, danes se mora to odločno ustaviti. Zato na noge, slovenski kristjani! Postavimo se za svojo čast in za čast slovenstva in krščanstva!” “Katoličani v OF” so s tem že vnaprej dali komunistom in VOS-u soglasje za umor dr. Ehrlicha. V naslednji številki Slovenskega poročevalca, 28. aprila 1942, so se oglasili slovenski vzgojitelji, dali vso podporo delu OF in obtožili okupatorja zaradi uničevanja šolstva in zapiranja srednješolcev in študentov. 5. maja 1942 je pa Slovenski poročevalec objavil Resolucijo mater izvršnemu odboru OF: “Slovenske matere pozdravl jamo I. O. O. F. in mu izrekamo svoje popolno zaupanje. Istočasno ga pozivamo, da še bolj poostri svojo borbo proti izdajalcem in okupatorjem, ki mučijo in more naše sinove, ki mučijo in posiljujejo naše hčere. Smrt fašizmu! Smrt izdajalcem! Živeli partizani, naša narodna vojska! Živela zmagovita rdeča armada!”

Slovenske učiteljice na shodu Katoliške akcije v Rimu leta 1939 - Prva z
                        leve v prvi vrsti Marica Nartnik

Figure 7. Slovenske učiteljice na shodu Katoliške akcije v Rimu leta 1939 – Prva z leve v prvi vrsti Marica Nartnik

Taki pozivi so OF še bolj zavezali k hitremu ukrepanju proti “izdajalcem”. 29. aprila je Domoljub poročal, da so “komunisti, ki so sami sebe nazvali osvobodilna fronta in so doslej morili nedolžne ljudi v Ljubljani, začeli moriti tudi na deželi. Spravili so se na vodilne katoliške može in fante, zlasti take, ki so v verskih organizacijah. Prav posebno zasledujejo člane Katoliške akcije.”

Ognjenik komunistične revolucije je pomladi 1942 začel bruhati svojo uničujočo lavo na slovensko deželo, predvsem na Notranjsko in Dolenjsko. Udaril je tudi po ženah in materah, ki so mu bile napoti. Med njimi so bile tudi podeželske učiteljice, ki so svoje življenje posvetile vzgoji preprostih kmečkih otrok. Kljub njihovemu plemenitemu delu so jih “osvoboditelji” proglasili za “protinarodni element” in jim namenili kruto smrt. Njihove zgodbe bi radi povedali v tem sestavku, kot smo jih slišali od ljudi ali pa zbrali iz raznih zapisanih virov. Ena izmed njih je bila Marica Nartnik, šolska upraviteljica v Rožnem Dolu pri Semiču. Zapis o njej je pripravila njena pranečakinja, ki se tudi sama pripravlja za pedagoški poklic. Ivanka Novak je bila učiteljica v Sodražici. Hkrati z njo je moral umreti tudi otrok, ki ga je nosila pod srcem. Darinka Čebulj je bila šolska upraviteljica v Hinjah v Suhi krajini. Umorili so jo hkrati s hinjskim kaplanom Henrikom Novakom. Nameravali smo povedati tudi zgodbo o Anici Drobnič, učiteljici in organistinji v Begunjah pri Cerknici, ki je bila oktobra 1943 umorjena v Jelendolu. Mislimo, da je v zvezi z njeno smrtjo treba omeniti tudi nekatere dogodke po kapitulaciji Italije, zato smo to zgodbo prihranili za naslednjo številko.

Papež Pij XI. je nekoč povedal tole misel: “Šola, ki je po svojem zgodovinskem postanku in po svoji naravi pomožna in dopolnilna ustanova družine in Cerkve, ni samo svetišče znanosti, ampak svetišče Boga samega, ki je Resnica.” Čeprav ta stavek sodobnemu Slovencu zveni nekoliko odmaknjeno, je zelo globok in lahko verjamemo, da je bil učiteljicam, o katerih nameravamo govoriti, popolnoma normalno vodilo za njihovo delo in da so v tem duhu vzgajale otroke. Pravijo, da je Marica Nartnikova, sama [Stran 018]prežeta s spoštovanjem do malih prijateljev, v Rožnem Dolu tudi njihove matere večkrat opozarjala na nadnaravne vire materinske ljubezni: “Božji otroci so, ne samo vaši.” Kako bi pogledali, če bi današnja učiteljica kaj podobnega povedala na roditeljskem sestanku? Zakaj so take učiteljice bile napoti revoluciji? Vsaka posamezna zgodba tega sestavka nam bo na svoj način odgovorila na to vprašanje.

Komunistična revolucija je takoj v začetku svojega pohoda začela odstranjevati vzgojitelje, ki so jo motili pri “preoblikovanju slovenskega narodnega značaja,” saj so se njeni voditelji dobro zavedali, kako važno delo opravljajo vzgojitelji.

3.2. Umor na Kleču pod Mirno goro

Alenka Meglič

3.2.1.

Kot otrok sem odraščala doma. Na mene in moja brata je pazila in nas vzgajala stara mama Ivanka, ki nam je včasih govorila o svojem težkem življenju. Večkrat nam je omenila svojo sestro, učiteljico Marico Nartnik. Tako sem se novembra 1995 prvič odpravila v Semič z namenom, da kot sorodnica obiščem grob očetove tete. Takrat še nisem imela namena o njej pisati, čeprav so me dogodki iz preteklosti že od nekdaj pritegnili. Sicer pa sem študentka Pedagoške fakultete v Ljubljani, smeri razredni pouk. Torej bom tudi jaz, tako kot nekoč Marica, stopila pred svoj razred. Tako sem se v tej raziskavi delno seznanila tudi z njenim pedagoškim delom. Sestavek, ki ga posvečam njej, bo govoril najprej o družini Nartnik, katere edini še živeči član je naša stara mama Ivanka Meglič, potem pa vam bom bolj obširno predstavila življenje mučenke Marice Nartnik.

3.2.2. 24. maja 1915, najžalostnejši dan za družino Nartnik

Marija Rutar je bila rojena v vasi Zadlaz

Nartnikova družina - Prva z leve pri mami Andrejana, med mamo in očetom
                        Marica, sledijo Ivanka, France in Lojzka

Figure 8. Nartnikova družina – Prva z leve pri mami Andrejana, med mamo in očetom Marica, sledijo Ivanka, France in Lojzka

[Stran 019]Čadrg pri Tolminu. Izučila se je za kuharico in odšla na delo v Trst, kjer je spoznala Andreja Nartnika. Andrej je bil rojen na Notranjskem, v vasi Zaplana, in je bil po poklicu carinik. Andrej in Marija Nartnik sta se po poroki preselila na Tolminsko, in sicer sta v Kozarščah najela stanovanje. Rodilo se jima je pet otrok (Marija, Ivanka, France, Andrejana in Lojzka). Marija je bila doma gospodinja in skrbela za družino, medtem ko je bil Andrej sedaj zaradi poškodbe pri domačem opravilu invalidsko upokojen in se je priučil za krojača. Zaposlen je bil v delavnici, kjer so šivali uniforme za carinike. Kasneje je naučil šivati tudi ženo Marijo.

Kakšno leto pred prvo svetovno vojno se je družina Nartnik preselila v Ušnik, kjer so kupili staro hišo in jo delno obnovili. Naša stara mama se spomni, da sta starša znala italijanski in nemški jezik. Kadar sta želela, da otroci ne bi zvedeli vsebine njunega pogovora, sta se pogovarjala v tujem jeziku.

Mirno in srečno življenje Nartnikove družine je prekinila prva svetovna vojna. Dne 24. maja 1915 je morala družina v naglici zapustiti dom in bežati pred italijanskimi vojaki.

Na željo očeta je hči Lojzka Nartnik napisala spomine na beg pred prvo svetovno vojno. Zapis ima naslov “Beg iz rodne grude”. Delček teh spominov bom sedaj predstavila.

Zgodaj zjutraj so Nartnikove prebudili nenavadni glasovi vojakov. Čeprav so bili teh glasov vajeni, so se jim to jutro zdeli še posebno razburjeni. Mama je kot običajno vstala zelo zgodaj, da bi pripravila zajtrk za očeta, ki je moral iti v službo.

Že ob šestih zjutraj so k mami prišli vojaki. Ukazali so ji, da mora vsa družina takoj zapustiti dom. Mama brez očeta tega ni mogla storiti. Zunaj se je slišalo grmenje topov. Nedaleč od hiše se je razpočila prva granata. Šele takrat je mama začela buditi otroke. Ni jim hotela pokazati, da jo je strah. Mirno jih je spravila v kuhinjo k zajtrku. Zopet je prihitel v hišo neki častnik in mama je z njim govorila v nemškem jeziku. Menda ga je prosila, naj jih pusti doma samo toliko časa, da se vrneta oče in njena mama, ki je bila na obisku v sosednji vasi. Tedaj pa je ves prepaden prišel oče in z žalostnim glasom rekel mami, naj pripravi otroke, ker se morajo umakniti pred ofenzivo. V desetih minutah so se uredili in z najnujnejšimi stvarmi odpravili na pot. Največ problemov so imeli s Francetom, ki ni hotel hoditi. Odpravili so se proti železniški postaji. Med potjo jih je ves čas spremljalo smrtonosno bobnenje topov in valovi dima eksplodiranih granat. Ko so prišli na postajo, so zvedeli, da vlak ne vozi več. Najeli so voz in se okoli poldneva ustavili v neki drugi gostilni ob Soči. Okrog dveh popoldne so nadaljevali pot in proti večeru dobili prenočišče pri tujih ljudeh. Drugi dan so nadaljevali pot.

Odšli so do sorodnikov in se za nekaj časa naselili na Notranjskem blizu Polhovega Gradca, na majhni kmetiji, ki je bila last posestnika Božnarja. Obdelovali so zemljo in se tako preživljali. Otroci so trikrat na teden peš hodili v poldrugo uro oddaljeno šolo v Polhov Gradec. Stara mama se spominja, da je morala nekoč skoraj celo pot iz šole domov na hrbtu nesti starejšo sestro Marico, ki je bila večkrat bolehna.

Ko je družina Nartnik bežala iz Primorske, je bila mama noseča, vendar zaradi težav, povezanih z begom, otroka ni donosila. Nartnikova stara mama 24. maja ni bežala, ampak je ostala doma in preživela ofenzivo pod nekim mostom. Pri sebi je imela mladega prašička. Ko je kasneje prišla k svojim, je bilo njeno psihično stanje zelo slabo in se ni nikoli izboljšalo. Saj tudi ni čudno; kdo ve, kaj vse je preživela tiste dni pod mostom v stalni življenjski nevarnosti.

Lojzka svoj zapis končuje s stavkoma: “Nastopila je zares žalostna in brezupna doba, doba, v kateri je bilo edino sidro upanje.”

Leta 1918 so se Nartnikovi preselili na Mirno na Dolenjskem. V vasi Praprotnica so kupili majhno posestvo. Otroci so tam nadaljevali šolo. Oče in mama sta po vojni šla pogledat v Ušnik, če je kaj ostalo od njunega premoženja. Prišla sta na ruševine nekdanje hiše. Skromno zemljišče sta za majhen denar prodala sosedu. Usoda pa se tudi po prvi svetovni vojni ni prenehala poigravati s člani družine Nartnik. Na kratko bom opisala življenjsko zgodbo vsakega od petih otrok, nazadnje in najbolj obširno bom govorila o Marici, ki ji je posvečen ta sestavek.

Ivanka, moja stara mama, je bila rojena leta 1907. Poročila se je s Karlom Megličem, ki je živel v Praprotnici. Rodila je osem otrok, od katerih je danes živih le še pet. Nekaj časa so pri njej živeli tudi njeni starši, ko pa je Marica dobila službo v Rožnem Dolu, jih je vzela k sebi. Posestvo v Praprotnici je tako pripadlo Ivanki. Moja stara mama je danes zgled vsem nam; oseba, ki je preživela tri vojne, od tega dve svetovni, ki sta ji vzeli tisto, kar ji je največ pomenilo, dom, prelepo otroštvo in njene najdražje. Letos je dopolnila 89 let in [Stran 020]

Marica - prva z leve - med sošolkami pri uršulinkah

Figure 9. Marica – prva z leve – med sošolkami pri uršulinkah

lahko rečem, da ima zelo dober spomin, saj se večine stvari spominja, kot da bi se vse zgodilo včeraj. Sedaj skupaj živimo v vasi Zabrdje pri Mirni.

France, rojen 1910. Po končani osnovni šoli na Mirni so ga starši poslali v Litijo, kjer naj bi se izučil za mizarja, vendar mu tam ni bilo všeč. Vrnil se je domov, odslužil vojaščino, potem pa odšel k orožnikom. Službo je dobil v Crvenki, kjer se je poročil in imel tri hčere. Tam je živel do druge svetovne vojne, ko je prišel v madžarsko ujetništvo. Že po Maričini smrti se je rešil ujetništva in se pridružil partizanom. V spopadu med partizani in domobranci na Javorovici je padel in bil pokopan pri sv. Urhu. Po vojni so preko RK poizvedovali za njegovo družino, a je niso našli.

Andrejana, rojena 1911, je zaradi malomarnosti babice pri porodu trpela vse življenje. V šoli se je težko učila, tudi nobenega poklica ni nikoli dosegla. Delala je doma, kasneje kot gospodinja in mati. Poročila se je na Muljavo in imela štiri otroke. Umrla je pred nekaj leti in je pokopana na Muljavi.

Lojzka, najmlajši otrok, je bila rojena leta 1913. Po končani osnovni šoli je odšla v Ljubljano, kjer se je izučila za poštarico. Potem je odšla v Celovec na izpopolnjevanje nemškega jezika, štipendirala pa jo je Mari ca, ki je takrat že delala. Ko se je vrnila, je bila nekaj časa pri Marici, potem pa je odšla v Stopiče ter se poročila s Stanetom Drab. Rodila sta se jima dva sinova. Med drugo svetovno vojno so partizani odpeljali moža Staneta, ker se jim ni hotel pridružiti. Nasprotoval je njihovim pobojem, že zaradi Marice. Nekaj časa se je skrival, potem pa so ga dobili v Novem mestu. Partizani so Lojzki govorili, da so ji moža odpeljali na delo v kočevske gozdove. Sami vemo, kakšno je bilo to delo. Lojzka je dolgo upala, da se bo Stane vrnil. Ker se je bala, da bi vzeli tudi njo in otroka, je leta 1945 odšla v begunstvo v Ameriko. Umrla je leta 1977 v Chicagu zaradi raka.

3.2.3. Marija Nartnik (18. 12. 1905 – 25. 6. 1942)

Stara mama mi je pravila, da je nekoč k Nartnikovim prišel človek, ki se je izdajal za desetega brata. Marica je ležala v zibelki in ko jo je zagledal, je dejal, da je to čudežni otrok. Maričina mama tega ni mogla nikoli pozabiti, kljub tolažbam moža Andreja, naj se ne zanaša na besede človeka, ki ga ne pozna.

Prelepo otroštvo je Marici pokvarila prva svetovna vojna. Po končani osnovni šoli, so jo starši poslali v Ljubljano k uršulinkam. Stara [Stran 021]mama se spominja, da je Marica čez dan poučevala svoje prijateljice, ponoči pa se je želela učiti še sama. Starši so temu nasprotovali, zato se je učila v postelji, pod odejo s pomočjo baterije.

V času šolanja je stanovala v uršulinskem zavodu, domov je prihajala le ob praznikih. Kadar so domači prišli k njej na obisk v zavod, so lahko z njo govorili v posebnem prostoru, ki je bil namenjen za obiske, nikoli pa niso mogli videti prostorov, kjer je Marica bivala. Tu je končala meščansko šolo in dva letnika učiteljišča. Zadnji dve leti ter zrelostni izpit je napravila v zavodu sv. Josipa v Sarajevu, zaradi zdravstvenih razlogov in izpopolnitve v srbohrvatskem jeziku.

Prvo leto po zrelostnem izpitu, leta 1927, je poučevala pri uršulinkah v Ljubljani. Potem je morala nenadoma v Bosno, kjer je imela v svojem razredu prek 100 otrok, pa med njimi ni bilo nobenega katoličana. Marice to ni motilo, saj so ji bili vsi ljubi. Kasneje je prišla v Sela pri Hinjah, nato v Ribnico. Sokolski režim jo je napotil v Loški Potok. Na lastno prošnjo je potem prišla v Rožni Dol pri Semiču ter tam ostala sedem let in pol, do svoje prezgodnje smrti. Gospod župnik iz Semiča je ob njeni smrti izjavil: “Veliko je delala in se žrtvovala. Tako je spremenila ta del fare, da ga komaj še poznam.”

Marica je po končani šoli želela ostati pri uršulinkah, vendar se starši s tem niso strinjali. Morda bi bila Marica še danes med nami, če ji starši ne bi preprečili, da ostane v samostanu. Gotovo pa je tudi, da ne bi storila toliko dobrega za naš narod, kot je lahko kot učiteljica.

3.2.4. Vedno moram imeti nekoga, da zanj skrbim, sicer nisem zadovoljna

Ko se je preselila v Rožni Dol, je k sebi vzela svoje starše. Skrbela je za svojo mlajšo sestro Lojzko, da je lahko končala šolo, kasneje pa je prišla k njej še nečakinja Ivanka, hči sestre Ivanke. Stanovali so v rožendolski šoli, kjer je bila Marica šolska upraviteljica. V sami šoli je bil razred in stanovanje za učiteljico ter njeno družino. Zadnje leto se je k Marici zatekel še brat France, ki zaradi vojne ni mogel k svoji družini.

Marica je bila nečakinji kot mama, saj je zanjo lepo skrbela. Ivanka je bila vedno lepo oblečena in čista. Marica ji ni dovolila, da bi se igrala z vaškimi otroki, da se ne bi umazala. Med odmori je morala hoditi v kuhinjo, medtem ko so se drugi otroci igrali v razedu.

Ivanka se spomni, kako se je nekoč med poukom dotaknila rame neke deklice, ta pa je začela jokati. Marica je Ivanko vprašala, kaj je naredila, da deklica joka. Ivanka ji je povedala resnico, potem pa je Marica ugotovila, da je deklica zelo bolna. Po tem dogodku deklica ni več prišla v šolo, zato se je Marica odpravila k njej domov in videla, da ima tifus. V Ivankini obleki jo je odnesla v bolnišnico. Kasneje so deklico vzeli njeni botri v Uršna Sela.

Marica je pogosto obiskovala družine, še posebej kmečke matere, ki niso same utegnile hoditi v šolo povpraševat, kako je z otroki. Nikoli ni bila vsiljiva s svojimi obiski, včasih je pri kakšni hiši celo pomagala pri delu (pri žetvi, trgatvi). Vaščani so se večkrat zatekali k njej, saj je imela v šoli vedno majhno zalogo zdravilnih čajev, poleg tega pa srce, ki je čutilo z ljudmi, in dobro roko, ki je bila vedno pripravljena pomagati bližnjemu. Svoj prosti čas je izrabljala za pomoč drugim, še posebno bolnikom in starim ljudem. Bilo je tam neko dekle, Francka, stara sedemnajst let, bolehala pa je za kostno jetiko. Marica ji je prinašala juhe in lahke hrane iz svoje kuhinje ter ji obvezovala rane. To je bilo ravno med počitnicami, ko so drugi delali na poljih, Marica pa je vse popoldneve presedela ob bolnici, ji brala ali pa delala ročno delo. Francko je počasi pripravljala na “izročitev v božje roke”. Malo pred smrtjo je bila bolnica sprejeta v Marijino družbo. Zelo se je navezala na Marico, najraje bi jo imela ves čas ob sebi.

Vaščane, ki so bili v bolnišnici, je obiskovala, kadar se je mudila v mestu. Ko se je odpravila v Ljubljano, je imela vedno nekaj naročil za svoje vaščane. To je bilo pri njej čisto razumljivo, če je naredila dolgo pot ali dolgo vožnjo samo zaradi katerega svojih varovancev.

Hiša, kjer so Nartnikovi živeli na Praprotnici

Figure 10. Hiša, kjer so Nartnikovi živeli na Praprotnici

[Stran 022]

Marica s starši in nečakinjo Ivanko v Rožnem Dolu

Figure 11. Marica s starši in nečakinjo Ivanko v Rožnem Dolu

Nekoč se je ravno pripeljala z duhovnih vaj iz Ljubljane, ko jo je eden njenih učencev prišel prosit, če bi lahko šla z njim v Ljubljano, ker njegova mama nima časa. Marica mu je odgovorila: “Reci, da ne morem, saj sem komaj zdajle prišla domov!” Deček je žalostno odšel. Marica je odprla okno in ga poklicala nazaj: “Le povej mami, da bova šla v Ljubljano.” Povedal je še, s katerim vlakom bi rad šel, in vesel, brez zahvale stekel po bregu in si zažvižgal. “Glej ga, kako je vesel, da kar žvižga,” je srečno dejala.

Naslednjič je zgodaj zjutraj k njej prišel star mož, da bi mu na občini uredila glede podpore. Hitro se je odpravila v Semič z vlakom, nazaj pa je prišla peš, da bi ga čimprej razveselila, doma pa opravila delo, ki jo je tisti dan še čakalo.

Tudi nečakinja Ivanka se spominja, da so hodili vaščani k Marici, kadar so potrebovali njeno pomoč, še posebej zdravniško.

3.2.5. Bila je odlična katoličanka

Bila je nagla, odločna, bojevita. Strahu in oklevanja ni poznala. Mnenja treh katehetov njene šole o njej: “Bila je odlična katoličanka.” “Na prvi pogled je bila visoka, skoraj odbijajoča. A kdor jo je pobliže spoznal, ve, da je bila vzorno dekle.” “Bila je stoodstotno odkritosrčna. Kjer je videla napako, jo je ožigosala, prilično ali neprilično.”

Neka gospodinja iz vasi je dejala: “Bila je pobožna, a v družbi tako zabavna in kratkočasna.” Druga gospodinja je pripovedovala: “Nekaj žena in deklet iz vasi nas je navdušila za romanje na Brezje. Tako lepih in veselih ur še nisem doživela, kot so bile tiste na Brezjah. Gospodična je znala vse ob pravem času: moliti in potem se tudi pošteno nasmejati!” Poštene zabave se je rada udeleževala in jo je še sama poživljala s šaljivimi domislicami. Če je bilo kaj narobe v vasi, je vsakemu povedala, kar mu je šlo. Na človeka ni bila nikoli jezna, kritizirala je le njegovo napako ali razvado. Nagla, kot je bila, se je včasih preostro zaletela v besedi. To so ji nekateri tudi zamerili, ker je niso dobro poznali. Če je slišala otroke, da so preklinjali, jih je takoj okregala. Ko je izšla salezijanska knjižica proti preklinjanju z naslovom Njeno ime, je razdelila veliko izvodov brezplačno svojim učencem, tudi za njihove brate in sestre.

Neke nedelje bi jo na poti v Semič moral srečati kmet, ki je peljal drva. Pustil je voz in konja sredi ceste in se skril v gozdu. Marica je nasprotovala nedeljskemu delu, saj je imela nedeljo za Gospodov dan. Možu je ob drugi priložnosti povedala, kar mu je šlo.

Nekoč je pri vaškem trgovcu pokupila vse neprimerne, nedostojne razglednice in jih vpričo njega vrgla v ogenj. Rekla je: “Naši otroci ne bodo gledali teh grdobij in rožendolska dekleta naj ne pišejo takih kart!”

Učiteljica Francka Galovič opisuje v svoji knjižici Krvavi cvet iz Rožnega Dola, kako je Marica opozarjala dekleta, ki so se družila z italijanskimi vojaki. Tri tuja dekleta so se pripeljala za italijanskimi vojaki v Rožni Dol. Slučajno je prišla tudi Marica z istim vlakom iz Novega mesta. Spoznala je tujke, ker jih je nedavno videla v Trebnjem. “Kaj zdaj ste se že v Rožni Dol privlekle? Še tega nam je bilo treba!” jih je oštela v silni ihti. Lahkoživke so se seveda užaljene pritožile pri vojakih. Prihodnji dan se je pri sosedovih zglasil narednik in se zanimal, kdo je bila tista gospa, ki je tako užalila njegove tri dobre znanke. Soseda se je izvila, da narednik ni izvedel resnice. Bala se je, da bi gospodična imela sitnosti in neprilik na postajnem poveljstvu. Vendar Marica s tem ni bila zadovoljna. “Le zakaj mu niste povedali, da sem bila jaz tista gospa. Bi vsaj še njemu povedala kakšno mnenje imamo o takih dekletih!” Maričin [Stran 023]

Marica s svojim razredom pred rožendolsko šolo

Figure 12. Marica s svojim razredom pred rožendolsko šolo

nekdanji učenec, Anton Kapš, se spominja, kako je nekoč v Črnomlju oštela dekle, ki se je sprehajala z Italijanom. Leta 1941 se je namreč Anton vozil v Črnomelj, kjer je obiskoval meščansko šolo. Marica pa je tja šla zaradi službene dolžnosti. Ko je nekega dne na črnomaljski postaji čakala vlak, je zagledala dekle, ki se je sprehajala z Italijanom. Poklicala jo je k sebi in ji rekla: “Kaj pa misliš, da si ti, da se tukaj s tujcem sprehajaš? “Saj nimava nič,” je odgovorilo dekle. Toda Marica je bila odločna: “To ni za slovensko dekle! Da te ne vidim več! Italijani imajo s teboj druge namene.” Anton je takrat stal v bližini ter vse to videl in slišal, vendar pa se ne spomni, katero dekle je bilo to.

Marica je večkrat tudi sama rekla vojakom, naj ne motijo deklet iz vasi. Vedno, kadar so dekleta prihajala v šolo po knjige, jih je prosila: “Pametne bodite! Zavedne Slovenke! Doma se držite!” Ob nedeljskih popoldnevih se jim je posvečala, tako da jih je izobraževala v okviru Dekliškega krožka. Nekoč je šla v Črnomelj k procesiji. Za popoldne je imela določeno telovadno vajo. Procesija se je zavlekla in Marica je zamudila vlak. V Rožni Dol se je odpravila peš, po junijski vročini, in hodila tri ure. Kako se je potem, ko je prišla domov, prilegla telovadba! Vendar Marica se tokrat ni ozirala nase, ampak je opravila svoje delo tako, kot je bilo potrebno, saj je bila človek dejanj. Skleniti in izvršiti je bilo pri njej pravilo. Čas preko dneva je znala do bro izkoristiti. Po pouku, ki je potekal dopoldne in popoldne, je odšla v svojo pisarno in tam opravila, kar je bilo potrebno, nato pa se je lotila pranja perila, šivanja ali dela na vrtu. Veliko veselje je imela s cvetjem, kar se je dalo videti, saj so bila šolska okna vedno polna cvetja in zelenja. Tudi ročnemu delu je posvetila marsikatero prosto uro. Zavese in prti v šoli so bili večinoma njeno delo. Ljubila je petje; zabavala se je z reševanjem ugank in rebusov, celo sestavljala je uganke in jih pošiljala v Mladiko, Našo zvezdo in Vrtec. Poleg vsega se je sama, s pomočjo jezikovnih vadnic, učila tujih jezikov.

Med vojno je med begunci z Gorenjskega in Štajerskega bilo precej učiteljev, njenih stanovskih tovarišev. Zanje je zbirala denar in živila, še sama kdaj dodala kakšno malenkost in nato oddala begunski organizaciji. Neka gospa ji je nekoč poslala dve deklici iz Ljubljane, da bi jima priskrbela nekaj živil. Najprej je bila nejevoljna: “Saj bi v okolici Semiča več dobili. Naši ljudje so že toliko dali, da jih skoraj več ne upam nadlegovati.” Ob pogledu na žalostni deklici, se je odločila, da le gre z njima in takrat so veliko nabrale. Vse blatne in utrujene so prišle v šolo, postregla jima je z večerjo in ju pospremila v vas, kjer ju je čakalo prenočišče, ki jima ga je priskrbela. “So pa le dobri naši ljudje!” je rekla in zjutraj še sama nekaj položila v njuno košaro ter ju spremila na postajo. Izročila ju je v varstvo znanki, ki je ravno takrat potova-[Stran 024]

Sveto obhajilo v Rožnem Dolu - Kaplan Klun, Marica in učiteljica Galovič
                        - Zadnji Maričin dan na tem svetu

Figure 13. Sveto obhajilo v Rožnem Dolu – Kaplan Klun, Marica in učiteljica Galovič – Zadnji Maričin dan na tem svetu

la v Ljubljano, “da bosta zdravi na duši in telesu prišli domov”.

Življenje je razumela in ga zdravo pojmovala. Nasprotovala je opolzkemu govorjenju in opravljanju odsotnih. Lahko rečem, da je bila globoko verna. Vsak večer je skupaj z družino molila rožni venec. Z otroki je v šoli pogosto prepevala Marijine pesmi, še posebej v mesecu maju. Rada je tudi molila križev pot, ker pa v rožendolski cerkvi takrat še ni bilo podob križevega pota, je hodila molit v Semič. Anton Kapš je povedal, da je podobe po Maričini smrti priskrbela učiteljica Francka Galovič, v spomin na Marico.

Cenila je tudi sveto mašo in sveto obhajilo, še posebno, ko je stopila v Katoliško akcijo. Odkritosrčno je priznala: “Ko sem bila v Ribnici, sem bila precej malomarna za vsakdanje sveto obhajilo. Zdaj pa pokoro delam, ko sem tako daleč od fare.”

3.2.6. Če bi mi bilo dano, da še enkrat izbiram poklic, bi hotela biti spet samo učiteljica!

Svoj poklic je imela za sveto poslanstvo, ki ji je dano od Boga in naroda. Njeno vzgojo in učno delo je temeljilo na verski in narodni zavesti. “Bila je zelo stroga in mila,” to je stavek, ki sem ga slišala kar nekajkrat, ko sem se pogovarjala z ljudmi, ki jih je Marica učila.

Rožni Dol je majhen kraj, ki spada v semiško faro. Šola, kjer je učila, je danes v ruševinah. Malo stran stoji nova šola, ki pa je prazna, ker vozijo otroke v Semič. Nekoč pa so v staro šolo hodili otroci iz bližnjih vasi: Potoki, Brezje, Preloge, Pribišje, Hrib in Gornje Laze. V razredu je bilo od 75 do 80 otrok, ki jih je Marica do prihoda učiteljice F. Galovič učila sama dopoldne in popoldne. Dnevno je učila šest do sedem ur v enorazrednici z več oddelki hkrati.

Njen nekdanji učenec Anton Kapš se spominja, da se je Marica včasih v razredu tudi razjezila; vedeli so, da bo kmalu popustila in pozabila na jezo. Bila je zelo verna, pa tudi od učencev je zahtevala, da so redno hodili k maši. Antonov oče je bil šolski odbornik, poleg tega je bilo v družini veliko otrok, zato je Marica pogosto zahajala h Kapševim.

F. Galovič v svoji knjižici pravi, da je Marica vzgajala z modro ljubeznijo. “Natanko je poznala ovire in težave, ki so včasih tako zgodaj zagrenile mladost nekaterim njenih otrok.” Še posebej so se ji smilili pastirji, ki so že tako zgodaj ostali brez matere in so [Stran 025]morali služiti pri tujih ljudeh. Za vsako dobo cerkvenega leta ter za vsak praznik je imela za otroke kakšno presenečenje. Tudi na njihove godove ni pozabila. Revnim je priskrbela obleko in obutev, da so lahko hodili v šolo in k nedeljski maši. Če je bilo potrebno, jim je obleko oprala in zakrpala.

Delo z otroki je nekako združevala s skrbjo za vaško podružnico sv. Magdalene. Kadar je bila maša v Rožnem Dolu, je bila cerkev vedno okrašena s cvetjem. Če vaška dekleta niso utegnila cerkve počistiti in okrasiti, je to storila sama.

F. Galovič se spominja, da je tisti večer, ko so jo odpeljali, nameravala namočiti “veliko cerkveno žehto”, da bi bilo za žegnanje vse oprano in lepo. Meseca maja so se vaščani na pobudo iz šole vsak večer zbirali v podružnici k šmarnicam. Marica jim je brala iz knjige šmarnic, prepevali so Marijine pesmi ter molili rožni venec in litanije. Navadno so ob nedeljah še malo pokramljali pred cerkvijo, Marica pa je take priložnosti spretno uporabila v svoje apostolske namene.

3.2.7. Človek bodi apostol neprestano, štiriindvajset ur na dan in šestdeset minut na uro (P. Plus: Izžarevajmo Kristusa)

“Vse njeno delo je prežeto s skrbjo za blagor duš,” navaja F. Galovič. Marica je bila članica Katoliške akcije za učiteljice. Iz Rožnega Dola je hodila v Ljubljano na duhovne vaje in tečaje KA. Poleg tega je obiskovala duhovne obnove za božič in veliko noč ter tečaje za voditeljice KA. Ko je postala voditeljica KA za učiteljice v Novem mestu, je na sestanke prihajala vedno pripravljena, s predelano snovjo. Nobena naloga se ji ni zdela pretežka. Na sestanke KA za učiteljice je hodila tudi v Črnomelj.

V Rožnem Dolu je z župnikovim dovoljenjem ustanovila KA za dekleta. V tej skupini je sodelovala tudi Karolina Jakša iz Pribišja, ki je bila zaposlena v Ljubljani kot služkinja ter je bila že tam včlanjena v KA. Kadar je bila doma, v rojstnem kraju, je rada prišla v Rožni Dol in se udeleževala sestankov rožendolskih deklet. Ko so jim komunisti leta 1942 začeli groziti, se dekleta niso več upala hoditi na sestanke. Marica jih je tedaj vprašala: “Ali ni to znamenje strahu, če opustimo sestanke?” Kasneje se je pokazalo, da je bil ta strah utemeljen, saj so tudi Karolino obsodili na smrt zaradi KA.

Marica se je do zadnjega zanimala za versko življenje deklet v Rožnem Dolu, kot piše Francka Galovič. Vedela je, da je živa vera in trdna povezanost s Cerkvijo najboljša obramba proti brezboštvu.

Poleg tega se je tudi veliko trudila, da bi ljudje brali dobre knjige in revije. Pridobivala je nove naročnike za nabožne, misijonske in dobre gospodarske liste. Kar je imela sama, je rada posojala, še bolj pa je prigovarjala, naj si ljudje sami kupijo dobre knjige. Dejala je: “Rajši jih boste imeli, ker bodo prav vaše.”

Rožni Dol je od Semiča oddaljen 6 km. Tja je Marica hodila k sv. maši, ki je menda v sedmih letih ni niti enkrat zanemarila. Če ni šla v Semič, se je z vlakom odpeljala v Novo mesto. Pogosto je z njo šla tudi skupina otrok. Med potjo so skupaj prepevali. V zadnjem letu svojega bivanja v Rožnem Dolu je celo dosegla, da je bila ob prvih petkih sv. maša v podružnični cerkvi. Udeležba je bila vedno velika.

Želela je, da se rožendolske družine posvetijo Srcu Jezusovemu. V mnogih družinah so prebelili notranje prostore hiše ter kupili sliko Srca Jezusovega. Bila je vesela, ko je izgledalo, da se bodo vse rožendolske družine posvetile Srcu Jezusovemu, vendar so njeno veselje kmalu prekinile grožnje iz gozdov. Ljudem so grozili, da jim bodo požgali domove, zato so odložili posvetitev na kasnejši čas. Marica pa ni odnehala. Sklenila je, da bo domačo družino in šolo kljub vsemu posvetila. Ko sta se ji pridružili še dve družini, je bila posvetitev opravljena 5. junija 1942. V času velike noči leta 1939 se je udeležila kongresa KA za dekleta v Rimu. Na veliko nedeljo so udeleženke prisostvovale slovesni papeževi maši. Tudi obisk katakomb in maša ob grobnici papežev jo je zelo pretresla. Iz Rima je poleg spominov in slik prinesla lep rožni venec. V njegovem križcu je bilo nekaj prsti iz mučeniških grobov v katakombah. Ta rožni venec jo je spremljal na njeno zadnjo pot. S kongresa je prinesla tudi himno KA.

Kot sem že malo prej omenila, je Marica v Rožnem Dolu vodila tudi Dekliški krožek, v katerega je bilo vključeno večje število deklet. Fantovski odseki in Dekliški krožki so v letih pred drugo svetovno vojno med slovensko mladino nadaljevali delo orlovske organizacije. Delo v Dekliškem krožku je Marici vzelo precej časa. Sama je navadno vodila ure telovadbe in razne izobraževalne ure v okviru krožka, saj so prirejali tudi gospodinjske tečaje, kjer so se dekleta in žene učile kuhanja in ročnih del. Marica jih je tudi na teh tečajih vzgajala, tako da jim je govorila, kako naj skrbe za prijeten in urejen dom, da morajo biti tudi same čiste in urejene. To je bila [Stran 026]Maričina “politika”, če lahko njeno delo in mišljenje imenujem s to besedo. Lahko dodam le to, da v njenem delu ne vidim nobene negativne lastnosti. Ampak nekoga je to zelo motilo!

3.2.8. Da bi le še to srečno preteklo, potem pa naj pride, kar hoče!

Marica je slutila, kaj jo čaka, vendar je kljub vsemu vztrajala pri svojem delu in prepričanju. Teden dni preden so jo odpeljali, je bila opozorjena, da je pri komunistih slabo zapisana. Po besedah F. Galovič tega ni jemala resno. Francka je v knjižici zapisala: “Samo malo plašna je postala, če je bilo treba skozi gozd.” Torej lahko sklepamo, da je prva grožnja delno vplivala na njo, le da tega ni pokazala, ker bi prestrašila tudi svoje domače. Dva dni kasneje je zvedela za določnejšo grožnjo. Domačim ni hotela povzročati skrbi, sama pa se je začela resno pripravljati na smrt. V šoli je bilo tiste dni veliko dela, ker so se pripravljali na prvo sveto obhajilo. V soboto, 20. junija, je morala v Novo mesto. Med njeno odsotnostjo so partizani pri semiškem predoru napadli Italijane in razvnela se je prava bitka, med katero so bili v nevarnosti tudi rožendolski otroci, ki so bili v leseni šoli. Zaradi partizanskega napada je vlak imel zamudo in Marica se je namesto ob 11. uri vrnila šele ob 18. uri. Zelo jo je skrbelo, kaj je v Rožnem Dolu.

Zvečer so iz Semiča prišle vznemirljive vesti. Kljub nevarnosti je Marica v nedeljo, 21. junija, odšla z nekaterimi dekleti k maši v Semič, otroci pa so zaradi nevarnosti ostali doma. Dekleta so molče stopala skozi gozd. Marica je Francki plašno dejala: “Po očalih me bodo spoznali.” Ko so prišli do območja, kjer se cesta skozi Preloge cepi na Smuk, je rekla: “Če bi nas tukajle napadli, bi naju pokopali k Svetemu Duhu!” Bila je pripravljena na smrt, čeprav je želela pospremiti svoje učence k prvemu obhajilu. Zavedala se je, da bo morala kmalu umreti, vendar je vseeno tvegala in opravljala svoje poslanstvo.

Datum prvega obhajila je bil določen za 23. junij 1942. V nedeljo popoldne je šla na Brezje in na Potoke, da je zbrala vse potrebno za zajtrk prvoobhajancev. Bala se je, zato je učiteljico Francko prosila, da sta skupaj molili rožni venec po poti skozi gozd. V ponedeljek dopoldne je pripravljala pecivo. Bila je tako dobre volje, da je domače spravila v smeh. Popoldne je s prvoobhajanci dlje časa ostala v šoli. “Kar niso hoteli domov.” Dala jim je navodila za lepo obnašanje v cerkvi, potem pa so se otroci razbežali. Vse je bilo pripravljeno. Marica je dejala: “Da bi le še to srečno poteklo, potem pa naj pride, kar hoče!”

Dan, ko so se grožnje spremenile v kruto dejanje, se je približeval. To je Marica tudi pričakovala in trpela je, ker je slutila, da bo njena smrt zelo težka. Nečakinja Ivanka je spala v isti postelji kot Marica. Spominja se, da je Marica želela spati pri steni zunanjega zidu. Upala je, da jo bo kdo ponoči ustrelil ter jo tako rešil mučenja.

3.2.9. Če bi bilo potrebno, rada dam življenje

Prišel je 23. junij, praznik njenih otrok ter zadnji dan njenega življenja in učiteljskega poklica. Vse je lepo potekalo, celo vlak je točno prišel iz Semiča. “Vsa srečna je med svojimi otroki hvaležno prejela Boga – poslednjikrat, in pela z njimi,” je zapisala F. Galovič. Popoldne, 23. junija, se je Marica peš odpravila v Semič k učiteljici Mariji Vardjan, ki je bila ravno tako članica KA. Po daljšem času so ravno takrat prispeli časopisi. V enem so bile fotografije štirih duhovnikov, ki so bili žrtve komunizma. Med njimi je bil tudi župnik Nahtigal, bivši semiški kaplan. Ko je Marica to videla, je zajokala. V semiški cerkvi je še zadnjič odmolila križev pot. Težko se je ločila od tabernaklja. Ko je prišla domov, je po vasi raznesla izposojene cvetlice.

Nečakinja Ivanka se zadnjega Maričinega dne zelo dobro spominja. V času obhajila je bila odsotna. Spomni pa se, da je bil tisti dan kres, spodaj pri neki hiši je igrala harmonika.

Bilo je okrog 22. ure. Družina je do takrat že povečerjala in molili so rožni venec. Vstopilo je pet neznancev. “Dober večer! Partizani smo. Preiskavo moramo narediti v šoli. Kje je gospodična šolska upraviteljica?” Marica se je oglasila, saj je vedela, kaj pomeni njihov prihod. Zbrala je pogum in prižgala luč, da bi z njo posvetila v razredu, domače pa je opozorila na zatemnitev. Partizani in Marica so odšli v šolsko sobo, medtem je bila prestrašena družina zastražena v kuhinji. Čez nekaj časa je Marica prišla v kuhinjo po ključe. Učiteljici Francki je zašepetala: “Kako se bojim!” Stražar je v kuhinji miril domače: “Le nič se ne bojte, saj smo domači ljudje. Naj nihče ne poskuša pobegniti, sicer bo ustreljen! Vsa vas je zastražena in obkoljena.” Te besede so domače še bolj prestrašile.

[Stran 027]

Ko so v šolski sobi končali preiskavo, so zahtevali nahrbtnik, da so vanj lahko spravili zaplenjene zvezke ter nov papir in nekatera učila. Na koncu so odšli še v stanovanje. Največ časa so porabili za preiskavo pisalne mize. Razmetali so vsa pisma. Vodja je menda našel nek osnutek za sestanek KA. “Kakšne sestanke pa ste imela? Ali ste že kdaj brala Poročevalca?” jo je vprašal. “Še videla ga nisem nikoli,” je odvrnila. Vprašali so jo tudi, če je pisala dnevnik. “Ne, nikoli nisem utegnila!” Imela naj bi samo zapisnik o sestankih, ki pa ga niso našli. Ukazali so ji, da mora z njimi. “Ne, z vami pa ne grem!” se je upirala. “Moli, moli! Marija, pomagaj!” je rekla učiteljici Francki. “Kam bo šla ponoči, ko je tako slaba,” je prosila Maričina mama. “Na štab, zagovarjati se mora, ker je osumljena! V nekaj dneh se bo vrnila. Saj je v vseh hišah preiskava. Okrog osemdeset nas je nocoj v Rožnem Dolu.” Marica se je odločno oglasila: “Če sem osumljena, potem že veste, kaj bo z mano! Kar tu opravite! Z vami ne grem in ne grem!” Glasno je začela moliti kesanje. Poklicali so poveljnika: “Juro, noče z nami!” On pa je jezno odgovoril: “Mora! Če ne zlepa, pa zgrda!” Brat France ji je prigovarjal, naj gre z njimi, saj se bo vrnila domov. Marica je obupana odgovorila: “Ti ne veš, jaz sem dekle!” Mama in drugi so jo rotili ter prosili, a ni nič pomagalo. Marica je začela moliti kesanje ter omedlela, očala so ji padla na tla. Mama in nečakinja sta jo pridržali. Nato so jo partizani položili na puške, mama ji je okoli vratu obesila njen rožni venec, potem pa so jo za vedno odnesli.

3.2.10. Saj smrti bi se ne bala, da bi me le ne odvedli v gozd, kjer bi me sramotili in mučili

Novica, da so Marico odpeljali, se je razvedela že drugi dan po vasi in Semiču. Vaščani so bili prizadeti, še posebno pa njeni najbližji. Marica naj bi v noči od 23. na 24. junij bila zaprta v neki hiši blizu rožendolske cerkvice. Potem so jo odpeljali na Kleč, kjer so ji sodili, jo mučili in na koncu ustrelili. Ljudje so morali dolgo molčati o tem dogodku. Kljub temu se je ohranilo nekaj podatkov o njeni smrti. V zapuščini pokojnega Franceta Derganca je zapisano, kako so partizani, še posebno partizanke, mučile žene in dekleta, med njimi tudi Marico.

Našel se je zapisnik, iz katerega je razvidno, da so Marico dolžili sodelovanja z belo gardo. Seveda je to zanikala, priznala je le, da je bila voditeljica KA in da je imela sestanke KA. Na zadnje vprašanje: “Zakaj ste se vedno borili proti komunizmu?” je odgovorila: “Zaradi tega, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse.”

Na koncu so podpisi Maričinih zasliševalcev, njen podpis in zaključek, ki se glasi: “Po naredbi štaba DO z dne 28. 5. 1942 točki 3. obsojena na smrt in ustreljena 25. 6. 1942.”

Domači in vaščani so dolgo brezuspešno poizvedovali za Marico. Nekateri, predvsem njena mati, so še upali, da se bo vrnila. Začelo se je govoriti, da je pokopana na Kleču. Preteklo je že skoraj eno leto, ko se je patrola vaške straže iz Semiča, 1. aprila 1943, odpravila na Kleč; med stražarji je bil tudi Kapšev oče. Izkopali so Maričine zemeljske ostanke in jih prepeljali v Semič. Do nedelje, 4. aprila, je bila njena krsta v kapelici sv. Terezije za farno cerkvijo. Ljudje so prihajali v cerkev in jo kropili, krsto pa je skoraj zagrnilo spomladno cvetje.

Na koncu pogreba je semiški župnik, ki je vodil obred, dodal: “Zdaj bomo pokopali zemeljske ostanke gospodične učiteljice iz Rožnega Dola, Marice Nartnikove. Če smo kdaj, bomo danes gotovo pokopali svetnico.”

Maričin grob v Semiču

Figure 14. Maričin grob v Semiču

[Stran 028]

3.2.11. Sled za sorodniki se je izgubila …

Leta 1945 sta se sestri Ivanka in Andrejana odpravili v Semič k Maričinemu grobu. Ko sta prišli tja, nista našli groba. Vrnili sta se domov, ker sta mislili, da je grob uničen.

Leta 1965 je umrla Marija Vardjan. Pokopali so jo v isti grob kot Marico. Grob sedaj osk rbuje Angelca Vardjan, ki je postavila ploščo tudi Marici. Skušala je najti sorodnike, vendar ji ni uspelo, dokler se ji nisem jaz oglasila.

Moje delo oziroma pisanje še ni končano. Vse, ki bi karkoli vedeli o Marici, prosim, da se mi javijo. Zaenkrat pa se zahvaljujem vsem, ki ste mi omogočili izid tega sestavka.

3.3. Umor dveh dolenjskih učiteljic

Janko Maček

3.3.1. Ivanka Škrabec Novak, učiteljica v Sodražici.

Ivanka je bila rojena leta 1915 v Hrovači pri Ribnici. Njen oče Janez Škrabec je bil nečak znanega frančiškana in jezikoslovca patra Stanislava Škrabca. Zanimivo je, da sta oče Janez in mati Angela Arko iz Zamosteca prva leta skupnega življenja preživela v Ameriki, kjer so se jima rodili trije otroci, devet jih je pa bilo še potem, ko sta se naselila v Hrovači. V Hrovači še živi Ivankina sestra Marija, v ZDA pa sestra Neža.

Po končanem učiteljišču pri uršulinkah v Ljubljani je Ivanka najprej učila v Pišecah na Bizeljskem, jeseni leta 1939 je pa prišla v Sodražico. Delo z mladino ji ni bilo samo vir dohodkov, ampak življenjska dolžnost. Pravijo, da je bila Ivanka že po naravi vzgojiteljica. Njena prikupna zunanjost, lep značaj in iskrena vernost so ji pripomogli k uspehom pri delu med mladimi. Če otroci zaradi bolezni niso prišli v šolo, se je zanje zanimala in jih obiskala. Starši otrok so se tako prepričali, da res skrbi zanje. Kaki zelo potrebni družini je tu in tam tudi gmotno pomagala. Baje je prav družini njenega učenca, ki jo je potem prišel aretirat, vsako leto dala kako podporo. Tudi svoj prosti čas je večkrat porabila za delo z mladimi v verskih in prosvetnih organizacijah.

Sodraška ljudska šola je bila na dobrem glasu. Dvonadstropna šolska zgradba z velikimi, svetlimi razredi in širokimi hodniki je dajala vtis urejenosti in trdnosti. Večina učiteljev je bila liberalno usmerjenih, le Ivanka je bila glede tega med njimi izjema. Pa so se kljub temu kar dobro razumeli. Sicer pa v Sodražici niso bili samo učitelji “napredni”, tudi mnogi drugi tržani, zlasti premožnejši, so bili člani Sokola in pripadniki liberalne stranke. Vasi, ki so spadale pod sodraško občino in župnijo, so se pa držale Slovenske ljudske stranke.

V noči med božičem in sv. Štefanom leta 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharistični kongres leta 1935. Tedaj se je med ljudmi govorilo o komunizmu in revoluciji, čeprav so le redki o tem vedeli nekaj več. Nekaj mesecev po italijanski zasedbi so se na Travni gori že pojavili oboroženi možje. Ljudje so jim rekli četniki. Konec leta 1941 se je razvedelo, da so “četniki” borci Osvobodilne fronte in da je njihovo pravo ime partizani.

V Sodražici je bila v tistih dneh za marsikoga najbolj zanimiva novica o poroki učiteljice Ivanke Škrabec, ki je bila pri ljudeh priljubljena in so se zato zanimali zanjo. Poroka je bila v začetku decembra v Ljubljani. Govorilo se je, da so bili pri poroki sami študirani ljudje, kajti Ivankin mož France Novak je malo prej postal profesor kemije. Doma je bil iz Naklega na Gorenjskem, zato po nemški zasedbi ni več mogel domov. Nekateri so vedeli povedati, da je bil Novak v času študija zelo delaven v študentskih katoliških organizacijah in da je tudi zato bil znan med izobraženci. Po poroki je mladi mož prišel v Sodražico in stanoval s svojo ženo v skromnem stanovanju pri Jurjevih. Mirno življenje novoporočencev je trajalo le malo časa. Jurjevi so kmalu dobili grozilno pismo s Travne gore, da jim bo trda predla, če bodo imeli v hiši narodnega sovražnika. Novak namreč ni skrival svojega prepričanja, da OF vodijo komunisti in da Slovencem ne bo prinesla nič dobrega. Ko so Kovačevi, ki so bili bliže središču Sodražice, na prostoru prejšnjega skednja uredili stanovanje, se je mladi par proti koncu zime 1942 preselil k njim. Brata sta Ivanki pomagala kupiti primerno opremo in tako je bilo novo stanovanje prav prijetno in domače.

Tiste zime kar ni hotelo biti konec. Po eni strani so si ljudje želeli pomladi, po drugi so se je pa bali, kajti vse bolj pogosti so bili glasovi, da se bližajo prelomni časi. Slišali so, da [Stran 029]

Učiteljica Ivanka Novak leta 1940 - Verjetno je prav ta slika leta 1942
                        bila nekaj dni pripeta na smreko, kjer so Ivanko umorili in zagrebli. V
                        smreko pod sliko je neo vrezal križ

Figure 15. Učiteljica Ivanka Novak leta 1940 – Verjetno je prav ta slika leta 1942 bila nekaj dni pripeta na smreko, kjer so Ivanko umorili in zagrebli. V smreko pod sliko je neo vrezal križ

partizane na Travni gori vodi neki Daki, ki se je že v španski revoluciji boril na strani rdečih. Včasih je Dakijeva patrulja prismučala skoraj do trga, nato pa zavila proti Slemenom ali se vrnila naravnost nazaj v zaščito zasnežene Travne gore. Ko je končno le pobralo sneg, je napetost še narasla. Zvedelo se je, da bo OF kmalu razglasila mobilizacijo in da bodo potem pregnali Italijane. Pred veliko nočjo je bil v Sodražici misijon. Bolj kot tržani so se ga udeleževali ljudje okoliških vasi. Prihajali so v trg in se spet vračali na svoje domove v upanju, da le ne bo prišlo kaj hudega. Žal ni bilo tako.

28. maja so v jutranjih urah Italijani nenadoma pobrali šila in kopita in se odpeljali v Ribnico. Kmalu po odhodu Italijanov so v trg prišli partizani. Vodil jih je Daki, ki je “osvoboditev” Sodražice kasneje opisal v knjigi Najboljši so padli. Njegovi najožji sodelavci so tedaj bili Abi, Arti in Artijev brat Matiček. Sodražica je tako postala osvobojeno ozemlje. Na vseh poteh proti sodraški dolini so postavili straže. Za navadne ljudi izhod iz doline ni bil več možen, ob vstopu pa so vsakogar pregledali in odločili o njegovi nadaljnji usodi. Takoj po prihodu v trg so “osvoboditelji” začeli iskati svoje nasprotnike.

Pri Kovačevih še niso vedeli za odhod Italijanov. Oče je nekaj urejal na dvorišču in več otrok je bilo z njim. Iz stanovanja sta pravkar prišla tudi Franc Novak in njegova žena Ivanka. Začeli so pogovor, ki pa ni dolgo trajal, kajti nenadoma se je do njih s kolesom pripeljal znan tržan in ves zadihan nagovoril Novaka: “Gospod Novak, bežite, takoj bežite.” Še preden bi ga kdo mogel kaj vprašati, se je že odpeljal. Novak je odhitel v stanovanje in se takoj vrnil. Kar na stopnicah se je poslovil od žene, ki je hotela iti za njim v stanovanje. Medtem je na dvorišče prišla tudi Kovačeva mama. Novak jo je prosil, naj pazi na Ivanko, zgrabil kolo, ki je bilo prislonjeno k steni na koncu hiše, in že je oddrvel proti Zamostecu. Samo nekaj minut kasneje so na dvorišču že bili partizani in spraševali za Novaka. Ko so zvedeli, da ga ni doma, so pogledali v hišo in v stanovanje in odšli, bolje rečeno, ostali v bližini, saj so se nastanili v prostorni sosedovi hiši, kjer je bila gostilna.

Še tisto popoldne je bilo na trgu sredi Sodražice zborovanje, na katerem je govoril Janez Hribar, partijski sekretar tega področja. Važen del zborovanja je bilo zasliševanje učiteljice Ivanke Novak. Postavili so jo pred zbrano množico in jo spraševali, kje je mož France in zakaj sta nasprotovala OF, ki se bori proti okupatorju za slovenski narod. Vmes so jo zmerjali in sramotili. Po zborovanju so jo izpustili, toda ukazali so ji, naj ostane doma, dokler je spet ne pokličejo. Nihče od zborovalcev se ni upal postaviti za učiteljico, ki je za njihove otroke naredila veliko dobrega in je bila v zadnjem mesecu nosečnosti.

Naslednji dan, 29. maja dopoldne, so prebivalci Zapotoka in Zamosteca videli, kako so partizani spremljali proti Sodražici dva voza ciganov, ki so na “bloku” pod Zapotokom, nič hudega sluteč, vstopili na osvobojeno ozemlje. Zaslišali so jih in sodnik Stante jih je po hitrem postopku obsodil na smrt. Z avtobusom sodraškega prevoznika Pšenice so jih odpeljali proti Blokam in pod Boncarjem, blizu ceste postrelili. Le malo moških je bilo med njimi, toda sodba je bila enaka za vseh šestnajst brez izjeme, tudi za žene, dekleta in dojenčke. Popoldne istega dne je Arti prišel s patrolo v Zapotok h Kozinovim. Aretirali so triintridesetletnega sina Franceta, ki so ga [Stran 030]

Poroka Ivanke Škrabec in Franceta Novaka decembra 1941 - Stojijo dr.
                        Lambert Ehrlich, na levi nevestin brat Janez, na desni Franc Casar

Figure 16. Poroka Ivanke Škrabec in Franceta Novaka decembra 1941 – Stojijo dr. Lambert Ehrlich, na levi nevestin brat Janez, na desni Franc Casar

ljudje daleč naokrog poznali in spoštovali. Arti ga je na dvorišču Kozinove hiše vpričo vseh domačih grdo pretepal, potem so ga pa odpeljali. Bil je petek in ko so ga gnali skozi vas, je v cerkvi sv. Marka nad vasjo ravno zvonilo tri. “Sodišče” v Sodražici je Franceta obsodilo na smrt in še tisto noč so ga ustrelili pod Boncarjem blizu kraja, kjer so prej podnevi pobili cigane.

V sredo popoldne, 3. junija, so Kovačevi na precej oddaljeni njivi sejali proso. Doma sta ostali samo učiteljica in štirinajstletna Magda, ki je bila tiste dni skoraj stalno z učiteljico, vsi drugi so pa odšli na njivo. Ivanka je bila tisto popoldne precej nemirna. Ni ji šlo iz glave, kako je zjutraj, ko je šla od maše, v njo bolščal partizanski komandir, ki je stal ob poti. Kar streslo jo je, ko se je spomnila tistega pogleda. Obe sta že težko čakali domačih. Šele v mraku so se vrnili. Ko so uredili v hlevu pri živini in povečerjali, so v “hiši” molili rožni venec. Tudi učiteljica je prišla iz stanovanja in z njimi pokleknila k molitvi.

Rožni venec je že šel proti koncu, ko so pred hišo najprej zaslišali težke korake, nato je pa zaropotalo po vratih. “Odprite, hitro odpri te.” Vsem je zastal dih in molitev je utihnila. Spogledali so se, kdo bo šel odpirat. “Bom jaz”, je rekla dekla Zofka, ki je bila že dolgo pri hiši in so jo imeli za teto. Vsi so vstali, le učiteljica je še klečala. Oče je stal sredi sobe in pred njega so se kot ščit postavili otroci – pet jih je bilo. Mama, teta Francka in njen mož so stali za očetom. V veži je zaropotalo in nenadoma so se v sobo pomolile puškine cevi. “Ali ste vi Novak?” je grob glas vprašal očeta. Oče je odkimal. “Ali ste gospodar te hiše?” je partizan vprašal naprej. Še preden je oče odgovoril, je učiteljica vstala, se s težavo vzravnala, rahlo odmaknila otroke in stopila naprej: “Jaz sem Novakova žena.” Za hip je bilo vse tiho in puške so se povesile. Nato so ji ukazali, naj gre z njimi v stanovanje. Stric France se je ponudil, da gre z njo, pa mu niso dovolili. Zrinili so jo v vežo in Kovačevi je potem niso več videli. Dva partizana sta ostala pri domačih in nihče se ni smel ganiti iz sobe.

Polnoč je bila mimo, ko se je iz Novakovega stanovanja zaslišal strašen hrup. Razbijali so pohištvo in posodo. Menda so medtem ubogo jetnico zmerjali in pretepali. Obleko so delno [Stran 031]pobrali, delno razmetali. Bilo je že proti jutru, ko je k domačim prišel še tretji partizan in jim zabičal, naj nikjer ne pripovedujejo, kaj so to noč doživeli. Vsi trije so potem odšli in nastala je moreča tišina.

Ko so Ivanko pripeljali v gozd nad Jagerbirtom, si je morala sama skopati grob. Nič niso pomagale njene prošnje, da bi jo vsaj toliko časa pustili pri življenju, da bo otrok prišel na svet. Zverinsko so jo pobili brez strela, zvalili njeno truplo v plitvo jamo in jo tako površno zagrebli, da je rob plašča še gledal iz zemlje. Ko se je kljub strahu zvedelo, kaj se je zgodilo v Ivankinem stanovanju in da so jo odpeljali, so bili mnogi ljudje ogorčeni, zato so “osvoboditelji” razširili govorico, da so jo odpeljali v taborišče, da bo tam rodila. Nekako čez en mesec so celo povedali, da je rodila deklico. Ko se je že šušljalo o njenem grobu, so še trdili, da to ni Novakova, ampak ona druga učiteljica, ki je iz Ljubljane prišla vohunit v Sodražico. Skoraj istočasno kot Ivanko Novakovo so namreč umorili tudi učiteljico Ivano Košorok iz Ljubljane, ki je prišla v Sodražico k sorodnikom, da bi dobila živeža. Prijeli so jo, češ da je vohunka, in jo obsodili na smrt.

Ko so se v trg vrnili italijanski vojaki, so iz Hrovače prišle Ivankina mama, sestra Neža in soseda Škrabčevih. Prepričale so se, da pod smreko nad Zamostecom res leži njihova Ivanka. Odkopali so jo in prepeljali v Hrovačo. V domači hiši je bila na mrtvaškem odru in potem so jo 8. avgusta 1942 na pokopališču v Hrovači pokopali v družinski grob Škrabčevih. Tedaj je nekdo napisal v njen spomin obširen članek, ki je bil potem objavljen v precej skrajšani obliki. Slovenski dom je na primer pisal o učiteljici Ivanki 29. avgusta 1942. V tem članku je pisec takole označil čas pred 28. majem: “Bila je pomlad, življenje sicer ni bilo brezskrbno, imelo pa je svojo mero, svojo pamet in trdna tla pod nogami – dom in domačijo.” Na koncu je opisal pogreb: “Mnogi so prišli tudi iz bivše Sodražice, ki je še pomladi imela trdna družinska ognjišča, ki so stala tudi še ob ljudskem zasliševanju na trgu 28. maja zvečer. K temu žalostnemu in obenem veličastnemu pogrebu mučenice za našo vero in narodnost so prišli iz ruševin.” V istem poročilu beremo, da so pri odkopu trupla “našli na pol strohnelo pismo za moža, ki ga je bila shranila in čuvala na prsih pod obleko.” O vsebini pisma se baje takrat ni govorilo. Šele pred nekaj leti smo zvedeli za Ivankino pismo nerojenemu otroku, ki je obšlo ves svet: Novembra 1993 ga je ob dnevu mater v Argentini objavil list Duhovno življenje, lan sko leto decembra je pa Ameriška domovina prinesla ponatis članka Kdo je zrušil komunizem, ki ga je g. Maks Ipavec objavil najprej v listu Ribniški sejalec in potem še v Slovencu – s celotno vsebino Pisma nerojenemu otroku. Naj navedemo nekaj odlomkov tega pisma: “Še nekaj ur in konec bo mojega življenja. O Bog, o Ti žalostna Mati, Mati moja. Ti veš, da umiram nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžna, kakor je umiral nedolžen Tvoj Sin. Marija, še bolj nedolžen bo umiral z menoj moj otrok, ki ga še nisem videla.

O le mirno spi moj otrok, saj si tako blizu mojega srca, ki te tako ljubi – vendar, čeprav te ljubi, te iz objema smrti, ki tudi tebe čaka, iztrgati ne more.

Vem, težka bo moja poslednja ura, toda vse bolečine bo hladila misel, da te bom zagledala čez nekaj trenutkov in vso večnost bova skupaj, nihče naju več ločiti ne more.

Ko sem te prvič začutila, sem še sanjala, kako te bom prvič ponesla v božjo bližino, da te oblije krstna voda; oblila te bo kmalu moja kri, z ljubečo krvjo lastne matere boš krščen.

Ura v stolpu že naznanja jutro, ki naju bo peljalo na poslednjo pot. Saj ne bom sama, z menoj boš ti, o moj otrok, in Marija, kakor takrat s Sinom na Kalvariji. Šla bo z nama.”

Pred kratkim sem o tem pismu govoril z ženo, ki je sama imela kopico otrok. Rekla je: “Pomisli, da je otrok morda še nekaj časa živel, ko je bila mati že mrtva.” Kako naj razumemo in razložimo neverjetno krutost Ivankinih morilcev? Ko je Kocbek 5. julija 1942 v imenu kristjanov v OF pozdravil partijsko konferenco na Cinku v Kočevskem Rogu, je med drugim rekel: “Govorim torej kot star soborec in prijatelj. Ko sem leta 1937 v Parizu govoril s španskim pisateljem in filozofom Bergaminom, ki je moral pobegni-

Na poročnem izletu blizu Polževega - V gozdu je tedaj že prežala
                        nevarnost, a se je mladi mož in žena še nista zavedala

Figure 17. Na poročnem izletu blizu Polževega – V gozdu je tedaj že prežala nevarnost, a se je mladi mož in žena še nista zavedala

[Stran 032]

Za Ivankin pogreb so izdali skromno podobico

Figure 18. Za Ivankin pogreb so izdali skromno podobico

ti pred Francom, mi je dejal: “Mi kristjani se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. Tako tudi mi, dragi tovariši. Mi zaupamo v vašo človečnost.” (E. Kocbek, Tovarišija str., 75). Le kako je pisatelj in filozof mogel zatisniti oči pred tistim, kar se je komaj nekaj tednov prej zgodilo z Ivanko Novakovo, Darinko Čebuljevo, Marico Nartnikovo in toliko drugimi žrtvami krute revolucije. Mesečnik Bogoljub je v novembrski številki leta 1942 zapisal: “Kar smo to leto doživeli, tega bi res noben človek ne bil pričakoval, četudi smo brali svoj čas o divjem početju španskih, mehikanskih in drugih komunistov, kajti vedno smo si mislili, da je otrok slovenske matere nezmožen za take strahote.”

3.3.2. Darinka Čebulj, šolska upraviteljica v Hinjah

Rojena je bila leta 1906 v Radovljici. Bila je liberalno usmerjena in je pred prihodom v Hinje sodelovala v sokolskih društvih. V Hinje je po padcu Živkovi?eve diktature prišla po kazni, ker so ji menda v Mokronogu zamerili njeno aktivnost pri Sokolu. Učitelji so bili stalno pod kontrolo. Marica Nartnik je bila na primer v času Živkovi?evega režima prestavljena iz Ribnice v Loški Potok, Darinka Čebulj pa je po prenehanju tega režima morala iti v Hinje, ki so zaradi oddaljenosti od rednih prometnih zvez veljale za težko šolo. V Hinjah so navadno bili štirje učitelji. Že pred vojno je Čebuljeva napredovala in postala šolska upraviteljica. K njenemu imenovnaju je gotovo pripomoglo dobro mnenje krajanov.

Kot učiteljica in šolska upraviteljica je bila Čebuljeva v Hinjah zelo priljubljena. V šoli je bila stroga, toda pravična. Preproste ljudi je spoštovala. Že vnaprej je pozdravljala starejše vaščane, ki jih je srečala na vasi ali pri cerkvi. Marsikatera družina ji je bila hvaležna, da je s pomočjo znancev na Gorenjskem iskala obrtnike, ki so bili pripravljeni sprejeti hinjske fante za vajence. V Suhi krajini je bilo le malo obrtnikov. Precej njenih učencev se je tako izučilo obrti in prišlo do kruha.

V začetku leta 1939 je prišel v Hinje za kaplana novomašnik Henrik Novak. Župnik Kolenc je bil bolehen in tako je mladi kaplan lahko zelo hitro pokazal svojo sposobnost in delavnost. Vestno je opravljal svoje delo v šoli, zunaj šole pa je zbiral otroke v Marijinem vrtcu. Ko je Marijin vrtec dobil nov prapor, je povabil k blagoslovitvi kateheta Srečka Hutha iz Ljubljane. Organiziral je tudi Katoliško akcijo, ki naj bi med hinjsko mladino poglabljala versko življenje (Kri mučencev, str., 23, Palme mučeništva str. 75),

Pri delu za mladino je sodeloval s hinjsko šolo in še posebej s šolsko upraviteljico Darinko Čebuljevo, ki je ob tem sodelovanju tudi sama prišla do večje načelne jasnosti. Novak se je že kot bogoslovec zanimal za socialno vprašanje in bil znan kot poznavalec življenja in dela dr. Janeza Evangelista Kreka. V Hinjah je to znanje s pridom uporabljal. Komunizem je odklanjal predvsem zaradi brezboštva. Baje je v govorih večkrat napovedoval, da bodo za Cerkev prišli težki časi, in uporabljal prispodobo, kako nasprotniki že čakajo pred cerkvijo, da bi začeli spodkopavati njene temelje.

Režimski pisci zgodovine in spominov pogosto pripisujejo Suhi krajini pretirano revščino in zaostalost in krivijo za to tudi duhovščino, češ da je s svojimi nauki preprečevala gospodarski in kulturni napredek. Seveda pri tem zamolčijo, kakšno uničenje je Suhi krajini prinesel komunizem. Zakaj je [Stran 033]

Prvo obhajilo v Hinjah leta 1940 - Desno od kaplana Novaka učiteljica
                        Darinka Čebulj, levo pa učiteljica Rozika, kasneje poročena Mokorel - Na
                        skrajni desni učitelj Ladič

Figure 19. Prvo obhajilo v Hinjah leta 1940 – Desno od kaplana Novaka učiteljica Darinka Čebulj, levo pa učiteljica Rozika, kasneje poročena Mokorel – Na skrajni desni učitelj Ladič

bilo treba do tal porušiti Hrib, Hinje in Žvirče? Ko je župnik Skebe, hinjski domačin, leta 1952 v Hinjah sredi ruševin postavil skromno kapelo, so ga zaprli, kapelo pa požgali. Pred vojno so Hinjčani kljub skromnemu življenju, ki ga je dopuščala skopa krajinska zemlja, imeli svojo dušo in svoj red. Bili so ponosni na svojo godbo, na pevski zbor in na prosvetno društvo, ki je uprizarjalo ljudske igre. Nekaj posebnega je bila v Hinjah božična noč. Zvečer so po domovih kropili, kadili in molili. Kljub skromnim razmeram je prišlo na mizo kaj boljšega. Ko je ura šla na polnoč, so se k cerkvi na hribu od vseh strani zgrinjale skupine mladih in starih k polnočnici. Svetili so si z baklami. Po polnočnici so se nekateri vrnili domov, mnogi pa so šli v dvorano prosvetnega doma, kjer je hinjsko prosvetno društvo vsako božično noč uprizorilo kako lepo ljudsko igro. Tako so pričakali zorno mašo ob šestih zjutraj. Potem so se vrnili domov in praznovali sveti dan. Spomin na lepi praznik jih je še dolgo spremljal in jim blažil vsakdanje težave.

Že jeseni 1941 se je v Hinjah govorilo o OF. Pobuda je vedno prihajala od zunaj. Niti učitelj Ladič, ki je bil liberalno usmerjen, menda tedaj še ni bil v OF. V začetku leta 1942 je bil sestanek v Žvirčah, na katerega so poklicali tudi nekaj gospodarjev iz okoliških vasi. Govorili so o boju proti okupatorju in o novem družbenem redu, ko ne bo več izkoriščevalcev. Ta in oni starejši mož, ki je v prvi svetovni vojni preživel fronto in rusko ujetništvo, je sedaj zaskrbljeno zmajal z glavo in pripomnil, da je to podobno boljševizmu. Velika večina ljudi je pa tedaj bila za OF in za partizane.

Ko so Kočevarji konec leta 1941 zapustili svoje vasi in se preselili, je njihovo zemljo in živino prevzela italijanska družba Emona. Pri Emoni so dobili zaposlitev tudi nekateri Suhokranjčani; oskrbovali so živino, ki je ostala v izpraznjenih vaseh. 24. marca 1942 so partizani prijeli tri italijanske uslužbence Emone, ki so prišli na teren, in jih ubili. Italijani so se za to maščevali nad ljudmi v Suhi krajini. Tudi v hinjski fari so tedaj pobrali več mož in fantov in jih odpeljali v Kočevje. Grozili so, da bodo vse postrelili kot talce, toda zaradi posredovanja župnika Skebeta iz Starega Loga so jih potem odpeljali v internacijo v Gonars.

Ljudi je to prizadelo. Niso razumeli, zakaj so partizani s pobojem italijanskih civilistov sprožili nasilje nad domačimi ljudmi. Začeli so dvomiti o pravem namenu OF. Novice iz [Stran 034]šentrupertske in mirenske doline so te dvome še potrjevale. Mučno je odjeknila vest o uboju žužemberškega organista Franca Požuna. 8. maja so partizani ustavili avtobus med Zagradcem in Žužemberkom. Potnikom so ukazali izstopiti, le organista so zadržali na avtobusu. Ko so jim dovolili nadaljevati vožnjo, je bil organist že mrtev na svojem sedežu. Tako so ga pripeljali v Žužemberk. Morilci so tedaj spraševali tudi za kaplana Novaka, ki naj bi potoval z istim avtobusom, pa je zaradi nekega zadržka ostal doma. Če bi ga tedaj našli avtobusu, gotovo ne bi ostal živ. Kaj bi se potem zgodilo z učiteljico Čebuljevo? Kaj sta si mislila, ko sta zvedela za smrt organista Požuna? Dogodki so si v tistih dneh tako hitro sledili, da za kako večje razmišljanje niti ni bilo časa.

Izvršni odbor OF je v Slovenskem poročevalcu 28. aprila 1942 objavil posebno opozorilo, da je OF edina slovenska narodna oblast in da bo organiziranje kakršne koli vojaške formacije izven partizanskih čet in Narodne zaščite kaznovano s smrtjo. Tako so graditelji novega družbenega reda “uzakonili” poboje svojih nasprotnikov. Zato so tudi učiteljicam, duhovnikom in drugim, ki so jih pomorili v zgodnjem poletju 1942, naprtili organiziranje bele garde. Franc Smrke-Jošt, kronist NOB v Suhi krajini, je v poročilu o kaplanu Novaku in učiteljici Čebuljevi zapisal tudi tole: “Pogosto se je dogajalo, da so kmalu potem, ko se je v vasi ustavila naša enota, prihrumeli bombniki. In to pove vse: hinjski kaplan Henrik Novak, doma iz Mačkovca pri Žužemberku, je imel v cerkvenem zvoniku postavljeno radijsko oddajno postajo, da je bil tako povezan z osrednjim vodstvom v Ljubljani, s postojankami v Kočevju, Novem mestu in tudi s sosednjimi italijanskimi postojankami. Obveščal jih je o vsem, kar se je dogajalo na terenu. V svojo mrežo je pritegnil tudi učiteljico Darinko Čebuljevo. Zaradi prejšnje politične usmerjenosti ni bila sumljiva in ravno zato je postala njegova zanesljiva sodelavka. Prenašala je razna tajna obvestila osrednjemu vodstvu v Ljubljano in Novo mesto, od tam pa prinašala navodila za nadaljnje delo. Kaplanu je tudi pomagala lepiti po vaseh razne plakate proti narodno osvobodilnemu gibanju. To njuno delovanje pa je trajalo samo do 1. junija 1942, ko je naša obveščevalna služba odkrila skrito radijsko postajo. Na podlagi zbranega gradiva so ju naše oblasti prijele in odpeljale v Rog na zaslišanje. Po sodnem postopku sta konec junija bila likvidirana.”

Tako debelih in otipljivih laži ne bi bilo treba komentirati. Le kje naj bi kaplan dobil radijs ko postajo? In kakšne plakate naj bi učiteljica Čebuljeva lepila po vaseh. Tedaj še ni bilo nobene vaške straže. Nesmisel te laži je še bolj očiten, če vemo, kaj je o tistih dogodkih svojemu Dnevniku zaupal Edvard Kocbek, ki je malo prej prišel iz Ljubljane z osrednjim vodstvom partije in OF. Niti Kocbek niti Smrke pa ne omenita niti besedice, kako so “likvidirali” kaplana in učiteljico. Ko je Kocbek 27. maja zvedel, da je bil ubit dr. Lambert Ehrlich, je razmišljal o upravičenosti “revolucionarnih sankcij,” toda umora v Ljubljani ni obsodil. Prav tako nekaj dni kasneje ni obsodil umora blizu Hinj.

29. maja, bilo je v petek, so partizani v zgodnjih jutranjih urah potrkali na vrata šole v Hinjah. Zahtevali so, da šolska upraviteljica Darinka Čebulj takoj vstane in gre z njimi. Zbudili so se tudi drugi učitelji v šoli in učiteljica Rozika se je ponudila, da kolegico pospremi do konca vasi. Niso ji branili. Ko so prišli do župnišča, je druga skupina s kaplanom Novakom že čakala na odhod. Vsi skupaj so nadaljevali pot do Pleša in nato zavili proti Polomu. Učiteljica Rozika se je že prej vrnila v šolo. Po tistem jutru učiteljice in kaplana v Hinjah niso več videli. Baje sta bila nekaj dni zaprta v samotnem skednju pod Polomom. 1. junija je neka Hinjčanka videla, kako so ju v Starem Logu peljali mimo kapelice na koncu vasi.

Za točen kraj in datum njune smrti se do danes ni zvedelo, čeprav so menda še živi nekateri, ki bi to lahko povedali. Njuno sojenje in mučenje je opisal partizan, ki je tedaj moral biti zraven in je potem pobegnil. Bila je lepa mesečna noč, ko so ju okrog desetih zvečer iz nekega hleva prignali na rob bližnjega gozda. Oba sta bila brez obleke. Najprej so ju zasliševali, nato pa je kaplana pri ognju mučil rabelj Mate, učiteljico pa so odvlekli nekoliko vstran in se nad njo izživljali, dokler je niso ustrelili. Ni jim bilo dovolj, da so ju umorili, ampak so ju tudi zverinsko mučili in jima vzeli vse človeško dostojanstvo. Kaj bolj boli, telesne muke ali strašno ponižanje in odvzem človeškega dostojanstva?

Že 11. junija je Kocbek zabeležil v svoj dnevnik, da je prebral “zapisnik o zaslišanju kaplana in učiteljice s Hinj, ki sta bila justificirana.” Zapisnika o zaslišanju kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve sta bila potem najdena v nekem partizanskem arhivu in sta bila tudi objavljena. V zapisniku o zaslišanju Čebuljeve je rečeno, da je odgovorila na vprašanje, zakaj ni za partizane: “Ker me Katoliška cerkev, nezmotljiva učiteljica, uči, da [Stran 035]

Predvojne Hinje - Na skrajni desni je šola, župnišče tedaj ni bilo pri
                        cerkvi, ampak sredi Hinj

Figure 20. Predvojne Hinje – Na skrajni desni je šola, župnišče tedaj ni bilo pri cerkvi, ampak sredi Hinj

ne smem sodelovati z brezbožnim komunizmom.” (Palme mučeništva, str. 76)

Baje so se kaplanovi kriki tisto noč slišali daleč naokrog. Ni nemogoče, da bi jih slišala tudi Kidrič in Kocbek. Kocbek že od 27. maja, ko so v taborišču zvedeli za smrt dr. Ehrlicha, ni bil miren. V nedeljo 31. maja je bil v Hinjah. Nekaj dni prej je OF izdala odlok o prevzemu oblasti na osvobojenem ozemlju in o volitvah v narodno osvobodilne odbore. O srečanju s Hinjčani Kocbek takole pripoveduje: “Cerkev je bila polna ljudi. Zborovanje smo sklicali po maši pred cerkvijo. Kmetom se je takrat nekam čudno mudilo, vendar smo jih polovico zadržali. Možakarji so me gledali nezaupno. Med govorom me je večkrat obšlo mučno občutje, da sem kljub krščanstvu tujec med temi kristjani, da vlada med živimi Slovenci tragičen nesporazum, ki ga ne bo mogoče odpraviti z iskrenimi in toplimi besedami. Poleg naravne in zgodovinske nezaupljivosti, ki je kmetom že tako dana, se v današnjih mojih poslušalcih kažejo tudi sledovi podtalnega dela domačega kaplana in učiteljice.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 30).

Kocbek torej vidi važen vzrok za nezaupljivost kmetov v “podtalnem delu domačega kaplana in učiteljice,” ne razume pa, da kmete boli, ker so jim ju vzeli. Bolj zaupa človečnosti komunistov kot poštenosti hinjskih kmetov. Kljub temu pa ponovno misli na kaplana in učiteljico. S Kidričem imata v tistih dneh “dolge razgovore o beli gardi in o obliki sankcij proti njej,” razpravljata “o zaslišanju in justifikaciji kaplana in učiteljice” in zaključita, da je treba pač iskati prave krivce in “jih justificirati šele po treznem premisleku vseh okoliščin.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 33).

Baje so Hinjčani 31. maja po zborovanju Kocbeka prosili, naj bi posredoval za njihovega kaplana in šolsko upraviteljico, pa je odklonil, češ da se “diferenciacija” mora izvršiti. Ali res ni čutil, kako usodno je vzeti ljudem duhovnika in dobro vzgojiteljico, njima pa vzeti človeško dostojanstvo in življenje.

Nekateri mislijo, da je bilo komunistom nerodno priznati, da so kaplana Novaka in učiteljico Čebuljevo umorili, zato so razširili govorico o njunem skupnem življenju v gozdu, ki naj bi bilo samo normalno nadaljevanje prejšnjega razmerja. Nekaj dni po aretaciji so partizani prišli v hinjsko župnišče iskat kaplanovo pohištvo in ga odpeljali nekam proti Polomu. Tedaj so posmehljivo govorili, da kaplanu in učiteljici vozijo balo. Njihov namen pri tem je bil očiten: kot so jima pred mučeniško smrtjo vzeli obleko in ju do konca ponižali, naj bi tudi po smrti os-[Stran 036]tala brez časti in dobrega imena. Mladi naj bi se ob spominu na svoja bivša vzgojitelja ne spominjali njunih lepih naukov, ampak naj bi od sramu zardevali. Vsa njuna prejšnja vzgojna prizadevanja naj bi bila s tem razveljavljena. Ali je morda tako ravnanje spadalo k toliko opevani borbi za novega človeka, za svobodo, za pravo moralo in človečnost?

3.3.3. Nekaj zaključkov

Omenili smo že, da so od 5. do 8. julija 1942 slovenski komunisti imeli konferenco na Cinku v Kočevskem Rogu. Vsaj v začetku je bil na konferenci prisoten tudi E. Kocbek. Čeprav tedaj še nikjer v Sloveniji ni bilo vaške straže, je bila “bela garda” glavna tema konference. Vsi govorniki so se držali tona, ki ga je zasedanju dal Kidrič s svojim glavnim referatom. Samo nekaj stavkov iz raznih govorov: “Najbolj bistvena je naša notranja fronta. Zato moramo pobiti belo gardo. – Bela garda je danes naš prvi sovražnik, zato nobene popustljivosti. – Najbolj pametno je, da ne debatiramo. Bela garda je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo. – Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti.” O razmerah v Beli krajini je poročal Jože Borštnar: “O masovnem gibanju ni sledu. Sem in tja so se pojavile majhne skupine, ki pa so bile zatrte v kali. Edino organizacijsko povezanost bele garde v manjšem obsegu je bilo zaznati v Rožnem Dolu, kjer smo prišli na sled organiziranim ženskam. Središče je bila učiteljica, ki je zbrala okrog sebe skupino 5 žensk, ki so organizirale tudi kmečka dekleta. Predvsem je bila važna služkinja, ki jo je poslala iz Ljubljane KA in Poselska zveza, da bi organizirala ženske. Čeprav je bila zapeljana, smo jo likvidirali.” (I. Žajdela, S prstjo zasuta usta, str 38)

Razumljivo je, da je Borštnar pri tem mislil na šolsko upraviteljico Marico Nartnikovo in na Karlino Jakše s Pribišja. Torej tudi priprava otrok na prvo obhajilo in posvetitev Srcu Jezusovemu je bila bela garda. O drugih učiteljicah, ki so jih pomorili nekaj tednov prej, niso posebej govorili. Če bi kdo v Borštnarjevem stilu poročal o Ivanki Novak, bi moral reči: “Čeprav je bila noseča, smo jo likvidirali.”

V Listini, ki vsebuje Kocbekove dnevniške zapiske od 3. maja do 2. decembra 1943, beremo pod datumom 26. maj tole: “Slovenski dom od 19. maja še nadalje priobčuje odlomke iz stenografskega zapisnika konference KPS, ki se je bila začela lani 5. julija v Rogu in na kateri sem pozdravil komuniste v imenu krščanske skupine ter poudaril dve misli, misel, da smo kristjani v Evropi poklicani, da sodelujemo in soustvarjamo z vsakomur, ki prinaša napredek, in misel, da se ne bojimo sodelovanja s komunisti, ker zaupamo v njihovo človečnost. Italijani so odkrili zapisnik zborovanja v enem izmed naših bunkerjev in ga dali v uporabo belcem, ki ga zdaj s hrupno naslado ponatiskujejo. Iz zapisnika je razvidno, da je v diskusiji po našem odhodu nastopilo nekaj neizkušenih študentov, ki so krščansko skupino neovirano napadali in smešili, iz nevarnega strahu so nas imeli za nerešljive žrtve objektivnih družbenih zmot. Lani nas nihče od partijskih tovarišev v izvršnem odboru ni obvestil o tem stališču, ki nasprotuje vseslovenskemu značaju osvobodilnega boja in etiki medtovariškega dogovora med tremi skupinami. Po ironiji nepreračunljivih okoliščin, smo za to dvojno igro zvedeli šele danes iz sovražnikovega časnika. Pred mano se je odprl prepad … (E. Kocbek, Listina, str. 53).”

Karolina Jakša s Pribišja nad Rožnim Dolom

Figure 21. Karolina Jakša s Pribišja nad Rožnim Dolom

Iz navedenega odlomka, bi lahko razvili zanimivo razpravo, toda omejili se bomo samo na en poudarek: Konferenca je potrdila, da imajo edino besedo v OF komunisti, ki sproti določajo, kaj je napredek in kaj je človečnost. Tisti, ki so zraven, morajo to pravilo upoštevati. Če nekdo govori, da je bil že leta dvainštiridesetega zraven, se takoj postavi vprašanje, kaj to pomeni in kje je bil zraven. Ali [Stran 037]morda v Sodražici in pod tisto smreko nad Zamostecom pri umoru Ivanke Novakove, ali na Kleču pod Mirno goro, ali ob ognju na robu samotnega gozda onkraj Poloma? Kje je ločnica med revolucijo in osvobodilnim bojem? Kdo more reči, da so oni umori bili samo napaka vojvodstva?

Kakorkoli že obračamo, pridemo do ugotovitve, da so učiteljice, ki smo jih v tem sestavku skušali predstaviti, morale umreti zaradi svojega prepričanja, ki ni sprejemalo komunizma. Brez dvoma je bil tudi njim namenjen članek, ki je 12. februarja 1943 pod naslovom Kánon in kanóni izšel v Slovenskem poročevalcu. Takole se glasi: “Slovenec je dne 28. januarja objavil navodila za zbiranje dokazov mučeništva. Pribijamo, da od vseh, ki so padli pod roko ljudskih maščevalcev-slovenskih partizanov, nihče ni umrl zaradi svoje vernosti, niti zaradi svojega protikomunističnega prepričanja, marveč samo in edinole zaradi zločina proti rodnim bratom, zaradi narodnega izdajstva in zaradi sodelovanja z okupatorjem. S tem da je bela garda namerila proti partizanom cerkveni kánon, ga je pred verniki kompromitirala. S tem onečaščanjem cerkvenih določil, ki veljajo za proglašanje pravih mučencev, je bela garda nabila svoj zadnji kanón, ki ji je v tem brezupnem položaju še ostal na razpolago.”

Naj bralec sam razmisli vsebino tega članka iz začetka leta 1943 in ga primerja z nedavnim pisanjem nekaterih časopisov o Lojzetu Grozdetu. Dr. Josip Turk je leta 1944 v Reviji katoliške akcije objavil obširno razpravo z naslovom Sloves naših mučencev, kjer najprej ugotovi, da je svet z izgubo krščanske vere izgubil tudi smisel za pravilno rabo krščanskih besed, nato pa razložil, kaj je krščansko mučeništvo. Zanimivo razpravo zaključi z mislijo, da so med množico neznanih svetnikov in mučencev, ki jih pozna le Bog, tudi sinovi in hčere slovenskega naroda. Ve, da bodo morda ostali na zemlji pozabljeni, zato jim hoče s svojo razpravo postaviti vsaj skromen spomenik.

Naj ista misel velja tudi za učiteljice, o katerih smo tu govorili. Lahko verjamemo, da so tudi one med množico neznanih mučencev in da od tam spremljajo delo naših sedanjih učiteljev in vzgojiteljev.

4. Škof Gregorij Rožman in njegova pravda

4.1. Uvod

4.1.1.

V obtožnici zoper škofa dr. Gregorija Rožmana in druge “vojne zločince in izdajalce” iz avgusta 1946 je vojaški tožilec Marjan Vivoda obtožence označil za “notorične zločince”, torej za osebe, katerih zločini so splošno znani in jih ni treba dokazovati. Senat Vojaškega sodišča IV. armade v Ljubljani pod predsedstvom dr. Heliodora Modica in s članoma Milanom Lahom in Alojzijem Grčarjem je tako tudi storil. Škofu Rožmanu ni dokazal nobenega določno in jasno opisanega zločina, obravnaval ni nobenih pravno upoštevanih dokazov in zlasti ne nobenega dokaza, ki bi bil lahko v obtoženčevo korist. Niti dr. Alojzij Vrtačnik, Rožmanov zagovornik po uradni dolžnosti, se ni zavzel za škofovo obrambo in za razbremenilne navedbe in dokaze. Zgodilo se mu je celo to, da mu je OZNA, ki je režirala in vodila proces, brez odpora “zaplenila” listine, ki mu jih je škofijski ordinariat izročil za škofovo obrambo. Škof je bil torej sojen in obsojen ne za dokazana zla dela, ampak kot “notoričen zločinec”, kateremu krivde ni treba dokazati, ampak ga je treba samo obsoditi.

Škof Rožman torej ni bil obsojen zaradi storitve ugotovljenega kaznivega dejanja, ampak zaradi krivde, ki je bila splošno znana. Dr. Metod Mikuž jo je v svojem prispevku za Slovenski biografski leksikon poznavalsko strnil v sodbo, da je “Rožmanova krivda … v tem, da se je ob veliki revolucionarni prelomnici v zgodovini slovenskega naroda obrnil k reakciji in kontrarevoluciji … ”

Pravo in sodstvo je bilo zlorabljeno za to, da je s kazensko sodbo formalno pokrilo že prej izrečeno politično obsodbo, s katero je vodstvo Komunistične partije Slovenije obsodilo škofa Rožmana, ker se med komunistično revolucijo in državljansko vojno ni pridružil komunistični strani, ampak “se je obrnil h kontrarevoluciji”. Kazenski proces proti škofu Rožmanu je bil potreben politiki in sodišče je s svojo sodbo streglo komunistični partiji pri utrjevanju njene oblasti, pridobljene s krvavim nasiljem in množičnimi poboji.

[Stran 038]

Predlog za obnovo kazenskega procesa zoper dr. Gregorija Rožmana je zato nujno izzval odpor tistih političnih sil in njihovih dejanskih pravnih naslednikov, ki so kazensko obsodbo škofa Rožmana potrebovale in jo še vedno potrebujejo za skrivanje svoje zločinske preteklosti, svoje totalitarne ideologije in svojih nedemokratičnih in protinarodnih ciljev v sedanjosti. To obsodbo še vedno potrebujejo ljudje in organizacije, ki hočejo skriti svojo polstoletno zvesto služenje zločinskemu režimu in ohraniti privilegije, ki so jih za to službo dobili. Potrebujejo jo tisti, ki danes na vsa usta zanikajo revolucijo, s katero so se desetletja prav tako na vsa usta hvalili in ji postavljali spomenike, da bi obdržali vso oblast in vse druge pridobitve revolucije, med katerimi je bilo tudi “bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov” na prvem mestu.

Dr. Gregorij Rožman - Ljubljanski škof

Figure 22. Dr. Gregorij Rožman – Ljubljanski škof

Tisti, ki danes hočejo ohraniti revolucijo brez revolucije, se seveda bojijo vsake spremembe v kazenski sodbi zoper škofa Rožmana, saj v resnici ni šlo za obsodbo morebitnih kaznivih dejanj, ampak za obsodbo protirevolucije. Tako kot dr. Metod Mikuž so bili namreč prepričani, da je bila s sodbo škofu Rožmanu ta zadeva za slovenski narod “enkrat za vselej končana”, da so bili revolucionarji in njihovi zločinci za vselej oprani in povzdignjeni v herojstvo.

Predlog za obnovo kazenskega postopka zoper škofa Rožmana to komunistično dokončnost spreminja v negotovost. Grozi, da bo sodba tudi pravno razveljavljena, da se bo “vojni zločinec in izdajalec” tudi pravno spremenil v poštenega in za narod zaslužnega moža. Tisti, ki so ga obsojali in mu sodili, pa se bodo pokazali kot načrtovalci in izvajalci krvavega komunističnega terorja in nasilne polastitve oblasti nad okupiranim slovenskim narodom.

[Stran 039]

4.2. Križa teža in plačilo

Lojze Jenko

4.2.1.

Nekateri pravijo, da ni objektivne zgodovine. Velike osebnosti gotovo vtisnejo osebni pečat v dogodke svojega časa. Tako imamo dobo Aleksandra Velikega, Cezarja pa tudi Hitlerja ali Stalina. Podobno je v Cerkvi, kjer pa ne vtisnejo pečata le veliki papeži, ampak tudi velike svetnice in svetniki.

Tudi svetnike sprejema vsak človek po svoje. Končno po svoje sprejemamo tudi Kristusa, zato pa je toliko knjig za njega in proti njemu. Vsak pa se mora sam odločiti, kako ga sprejme, zato so različne sodbe nujne. Nič drugače ni, ko presojamo delo škofa Rožmana. Seveda tako osebno mnenje ni objektivno. Pokojni se tudi ne more več braniti. Prva dolžnost je, da pri svojih sodbah zavestno ne delamo krivice.

Večkrat primerjamo ravnanje vplivnih oseb z ravnanjem njihovih prednikov ali naslednikov. Dr. Rožman je bil gotovo imenovan za škofa po nasvetu dr. Jegliča, saj je bil njegov pomožni škof. Kot profesor cerkvenega prava in koroški Slovenec je verjetno čutil kako neprijetnost, vendar med duhovniki in med verniki ni bilo posebnega nasprotovanja njegovemu imenovanju. Seveda je pa bila med Jegličem in Rožmanom že na zunaj opazna razlika v načinu upravljanja škofije. Msgr. Jagodic je zanimivo opisal prakso škofa Jegliča na birmovanjih: Preštel je mlaje, prebral napise na slavolokih, spremljal nastop otrok in oseb, ki so deklamirale pozdrave, bil pozoren na obnašanje krajevnega župnika, kaplana in župana. Ljudje so to vedeli in marsikdo je zato bil na trnju. Pri škofu Rožmanu ni bilo takega pritiska. Čeprav je še nosil naslov kneza in škofa, je razumel ljudi in njihove probleme. Imel je nemalo skrbi z upravo cerkvenega premoženja in moral je razsojati v marsikateri zadevi, ko so se pojavile razlike in trenja v številnih verskih organizacijah in še bolj v političnem življenju. Sveti Pavel piše o sebi, da je hotel biti vsem vse, škof Rožman pa je moral kar kmalu ugotoviti, da vsem in vsakemu ni mogoče ustreči. Kakor sv. Pavel pa je vedno gledal na to, “kar je Kristusovega.” Zelo vestno je pripravljal svoje pridige – ob petkih v postu je bila stolnica nabito polna – in njegova pastirska pisma so bila zelo globoka.

V bodočnost je vedno gledal nekoliko pesimistično. Duhovnike je ponovno opozarjal na dejstvo, da katoliška Cerkev v Sloveniji ni imela uradnih svetnikov in da v dolgi zgodovini še ni bila preganjana in ni imela mučencev. Dobro je razumel nacizem in komunizem – oba so papeži obsodili. Verjetno je računal s tem, da bo tudi sam osebno trpel v Dachauu ali da ga bodo mučili komunisti. V času vojne in revolucije je bil postavljen pred silno težke preizkušnje. Sotrpel je z vsemi, ki so bili preganjani in so trpeli zaradi okupacije ali zaradi revolucije. Kljub neštetim težavam je tudi v tem času skrbel za mlade bogoslovce. Ko so nekateri prenapeti proti škofovi volji dosegli, da je leta 1944 veliko bogoslovcev šlo k domobrancem, ga je zelo bolelo. Pred peščico tistih, ki so ostali, je ves v solzah rekel preroške besede: “Kaj so mi naredili? Nič več jih ne bom videl živih.”

Dejstvo je, da so škofu Rožmanu mnogi očitali, da je bil premehak. Pomoči potrebnim je pomagal ne glede na njihovo prepričanje, tudi nekaterim znanim komunistom je javno pomagal. Vzemimo primer dr. Metoda Mikuža, ki je – kakor toliko drugih – bil neuravnovešen in je zato trpel. Ko sva šla nekoč skupaj na sprehod, mi je razlagal pomen zgodovine in dnevnih dogodkov. Trdil je, kakor beremo tudi v knjigi o Jobu, da sta zdaj Bog in Satan sklenila nekakšno pogodbo, zato ima Satan vso oblast, da pokaže, česa je zmožen. Že pred drugo vojno je neki francoski filozof napisal obširno knjigo “Tragika Evrope”, kjer trdi, da v Sovjetiji lahko izkustveno vidimo Satanovo delo. Komunizem uči vse isto kot katoliška Cerkev. Edina razlika je, da komunizem trdi, da ni Boga, Cerkev pa uči, da Bog je. – V semenišču Mikuža nismo vzeli resno. Znano je, da je bil že takrat nagnjen k pijači. Govorilo se je, da ga je ravnatelj semenišča hotel izključiti, toda Mikuž je dobro vedel, da mimo škofa tega ne bo mogel storiti. Škofu se je znal prikupiti in škof je imel o njem dobro mnenje. Mož je postal doktor cerkvene zgodovine in kasneje je lahko predaval zgodovino Komunistične partije. Pred promocijo me je vprašal, kaj mislim, kdo bo slavnostni govornik. Več imen sem nabral, a Metod mi je ponosno rekel: “Sam ljubljanski knezoškof dr. Gregorij Rožman. Gosti bodo pa sami liberalci in komunisti.” Mislim, da je kasneje škof Rožman Mikužu vsaj na tihem dovolil, da lahko mašuje partizanom.

Razumljivo je, da mnogi sprašujejo, v kakšni zvezi je bil škof Rožman z vaškimi stražami in z domobranci. Razmere na deželi so bile leta 1942 silno težke. Niti življenje niti premoženje ni bilo več varno. Ljudje so bili v [Stran 040]nevarnosti tako pred partizani kot pred okupatorji. Cele vasi so bile že uničene. Tedaj so se odločili za samoobrambo – za vaške straže. Škof je vse to razumel, vedel je pa tudi, da pri vaških stražah in kasneje pri domobrancih marsikaj ni bilo idealno. Nikoli se ni zanesel na iskrenost fašistov ali nacistov. Vedel je, da so tudi med vaškimi stražarji in kasneje med domobranci skriti sodelavci OF.

Problem kolaboracije še zdaleč ni razčiščen. Ko so partizani že pozimi 1941/42 hodili po vaseh, mi je dobra gospa nasvetovala, naj ne zaupam poveljniku italijanskih karabinjerjev. Povedala mi je, da obiskuje hiše znanih pristašev OF. Ko sem bil potem med nemško okupacijo v drugem kraju, je neko noč pri nas prenočila močna četa partizanov. Zjutraj sem namignil komandantu, da so bili v nevarnosti pred nacisti, saj je bila glavna cesta le dober kilometer proč. Pa mi je komandant rekel: “Kaj se bojiš? Mi pustimo Nemcem glavno cesto, oni pa nam zaledje.”

Škofa Rožmana je skrbelo, kako bo ob koncu vojne. Ni bil prepričan, da bodo zahodni zavezniki res zasedli Slovenijo. Bolelo ga je, ko je videl, kako je slovenski narod v Ljubljanski pokrajini in tudi drugod razdeljen. Spodbujal je k poglobljenemu verskemu življenju, ob tem pa zaradi partizanov v mnogih farah ni mogel opraviti birme in vizitacije.

Ni treba poudariti, da je škof zapustil Ljubljano po nasvetu škofa v Salzburgu. Kdo bi mogel opisati njegovo silno duševno trpljenje, ko je v Anrasu na Tirolskem zvedel za pomor domobrancev. Premalo vemo, kako je bil v Avstriji v nevarnosti, da bi ga Angleži predali Titu. Misel na mučeništvo ga je tedaj vedno spremljala.

Ko je škof Rožman v Ljubljani gradil novo semenišče, je iskal sredstva tudi med izseljenci v ZDA. Ni nabral posebno veliko, pač pa si je pridobil novih osebnih prijateljev, med njimi posebno msgr. Omana, župnika pri sv. Lovrencu v Clevelandu. Msgr. Oman je dobro poznal gospoda Louisa Baznika, vojaškega duhovnika ameriške vojske, ki je potem veliko pomagal škofu Rožmanu, da je lahko odšel v ZDA. V Ameriki je bil pa tedaj zelo vpliven tudi Louis Adamič. Že pred vojno je bil Adamič proti jugoslovanskemu kralju, zato ni čudno, da je med vojno in kasneje širil propagando za Tita in novo vlado v Jugoslaviji. Tudi mnogi slovenski duhovniki in drugi Slovenci v ZDA so bili tedaj za Tita. Izjema je bil senator Laushe in urednik Ameriške domovine James Debevec. Kmalu po mojem prihodu v New York leta 1948 je neka žena na našo faro prinesla ček za novo cerkev v vrednosti 500 dolarjev. Ko sem ček sprejel, sem pogledal podpis in opazil slovensko ime. Vesel sem vzkliknil: “Vi ste pa Slovenka!” Ona pa zabrusi: “Ti si pa izdajalec! Tvoj škof je pobil 10.000 ljudi.” Šele dobrih deset let kasneje mi je povedala, da je Adamičeva sestrična. Adamič je potem nesrečno zgorel v svoji hiši v državi New Jersey. Njegova žena je precej spregledala. Po koncilu ni bila navdušena za domači jezik pri službi božji. Nagovarjala me je, naj bi se pridružil “starovercem”, ki so ohranili latinski jezik, in mi celo ponudila izdatno podporo, da “bi imel dovolj za celo življenje.” To napišem v dokaz, kako škodljiva je lažna propaganda tako v Sloveniji kot v Ameriki.

Škofa Rožmana so pa v Ameriki trle skrbi za begunce, za izseljence in ne najmanj za ljubljansko škofijo. Težko je bilo, ker ni obvladal angleškega jezika. Ameriškim škofom je bil skoraj v breme. Zaradi njegovega blagega nastopa, skromnosti in lepih pridig so pametni ljudje kmalu spoznali, da škof ni mogel biti izdajalec ali kolaboracionist. Veliko breme zanj je bilo pravno vprašanje njegovega naslednika v Ljubljani. Da bi pomagal pri rešitvi tega vprašanja, je kmalu podal ostavko na ljubljansko škofijo – odpovedal se je ljubljanski škofiji. Po ovinkih je seveda dobival obvestila o položaju slovenske Cerkve, o zapiranju duhovnikov, zaplembi cerkvenega premoženja, ukinitvi verouka v šolah itn. Upal je, da bo z odstopom pomagal škofu Vovku in vernikom nasplošno. Toda papež Pij XII., ki je bil že med vojno obveščen o položaju v Sloveniji, ostavke ni sprejel. Škof je veliko trpel zaradi vseh teh zapletljajev. Obiskoval je slovenske izseljence, kjer je le mogel. V Argentini je celo ustanovil zasilno slovensko semenišče. Svoje trpljenje zaradi laži in klevet je daroval za slovenski narod in za Slovenijo. Nikoli pa ni preklical svoje škofovske službe in obsodbe komunizma. Vatikan ni sprejel ostavke, ampak je čakal na škofovo smrt. Zaradi hudega raka je leta 1959 umrl v Clevelandu. Pogreb je bil za tiste razmere kar veličasten. Pokopan je v Lemontu blizu Chicaga.

Po njegovi smrti je Anton Vovk postal redni ljubljanski škof. Uresničile so se besede, ki jih je izbral za svoje škofovsko geslo: “Breme in plačilo križa.”

Omenil sem že, da so nekateri škofu Rožmanu očitali, da je bil premehak. Zavedal se je silne zapletenosti položaja v Sloveniji. Še zdaj premalo razmišljamo o tistem usodnem času, o osebni tragiki vsakega partizana [Stran 041]in domobranca. Vsi pisatelji, umetniki, uredniki in poročevalci bi morali stalno poudarjati, da so bila leta od 1941 do 1945 tragedija za celo Slovenijo. Tisti, ki niso pozabili moli ti, bodo izpolnili naročilo, ki ga je Plečnik zapisal v Komendi na spomenik padlim v prvi svetovni vojni: “MOLIMO ZA ZDRAVO PAMET!”

4.3. Rožmanova beseda Slovencem v domovini

4.3.1.

“Bodite poslušni svojim predstojnikom: zakaj oni čujejo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo odgovor dajali.”

(Hebr 13, 17.)

4.3.2. Škofova služba

V berilu iz lista Hebrejcem, ki ga Cerkev bere na god sv. Nikolaja, spoznavalca škofa, opozarja sv. Pavel škofe in vernike na njihove dolžnosti. Verniki: poslušni bodite predstojnikom – škofom, “ravnajte se po njih veri” – škofje pa: čujte nad dušami. Varuhi, čuvarji jim morajo biti, da ne zaidejo v zmote in grehe; pastirji, ki prav vodijo zaupano jim čredo, pri tem pa naj se zavedajo, da bodo za to svojo službo Bogu odgovor dajali, verniki pa naj jim s poslušnostjo in pokorščino to odgovornost olajšujejo.

Vam, dragi verniki, je božja Previdnost v najtežjih časih, kar jih je naš narod doživel, postavila za škofa mene, brez mojih zaslug in proti pričakovanju. Služba škofova: čuvati in voditi vaše duše, je vedno težka, a v teh časih stokrat težja, in verjamite mi, da me teža škofovskega križa silno tare in me v duši žge zavest težke, pretežke odgovornosti.

Škof je postavljen na vidno mesto – na svetilnik, vsi verniki ga vidijo in opazujejo, sodijo ga dobri verniki, vdani in poslušni, pa tudi nasprotni in sovražni ga sodijo in obsojajo. Izpostavljen je kritiki, pravični in krivični.

4.3.3. Laži in klevete

Kako v teh zmedenih razmerah sodijo mene, vašega škofa, eni kakor drugi, veste le predobro. Slišite te sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tujcem uničevati lastni narod. Kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Videli so me v fašistični uniformi, npr. na pogrebu fašistinje Ariele Rea, drugič zopet v uniformi nemškega generala, ko sem pomagal voditi napade na komuniste na Goriškem in Notranjskem, drugi zopet so me videli na Bledu v razgovorih in posvetih z nemškimi oblastniki, kako bi bolj gotovo zatrli Slovence, drugi zopet so me istočasno videli v Zalogu s puško, in to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše. Na Gorenjsko stran, odkar smo v vojski, nisem prišel dalje kot do stare mitnice na Celovški cesti …

Ne bi o tem govoril, da me niso verniki sami naprosili, naj vendar proti tem klevetam kaj rečem. Doslej tega nisem storil, saj nisem bil užaljen, niti jezen niti me ni bolelo, če sem slišal nove laži. V teh težkih časih mi je v zabavo neverjetno živahna domišljija nekaterih ljudi in še bolj neumnost tistih, ki so te izrodke domišljije verjeli in še kako verjeli! In morda še verjamejo.

Sela-Šumberk - Po birmi - Škof Rožman in župan Kastelic

Figure 23. Sela-Šumberk – Po birmi – Škof Rožman in župan Kastelic

[Stran 042]

4.3.4. Gospodu gre sodba

Bral sem v tem času liste sv. Pavla, tega najbolj gorečega in najbolj svetega škofa, in sem videl, da so njega Korinčani prav tako klevetali in obsojali. Kaj jim je odgovoril? “Meni je prav malo mar, da me sodite vi ali človeško sodišče … Gospod je, ki me sodi.” (1 Kor 4, 2 in 4.) Za škofa ni merodajno in odločilno, kako ga ljudje sodijo – od ljudske sodbe ni in ne bo odvisna njegova večna usoda. Gospod Jezus je sodnik, ki bo sodil škofa in vernike, mene in vas. Njegova sodba nam mora biti mar, ne pa ljudska. Sv. Pavel prav tam pravi, da je škof služabnik Kristusov in oskrbnik božjih skrivnosti. Bog bo škofa sodil, ali je bil v svoji službi zvest, ali je bil zvest služabnik Kristusov, ali je zvesto oskrboval božje skrivnosti. In sodba božja bo veljala. – Verniki pa boste sojeni o tem, ali ste škofove nauke poslušali, sprejemali in po njih živeli ali ne! O tem bo vaš odgovor.

S sv. Pavlom si upam reči: Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti, vendar s tem še nisem opravičen, sodil me bo Gospod. Z mirno vestjo, ne da bi se bal vsevednega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, nikomur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem – hvala Bogu – mogel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi ohranjene, ki so bile že določene za požig.

Žal, da nisem mogel v vseh sto- in stoterih slučajih uspeti, v katerih so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in vseh naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj graje vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.

Dasi se sv. Pavel pred Korinčani ni maral zagovarjati, ker je imel to za nespametno, je končno le moral odgovarjati svojim klevetnikom in je ob koncu svojega zagovora zapisal: “Postal sem nespameten, vi ste me prisilili” (2 Kor 12, 11). Kako prisilili? Nasprotniki Pavlovi so s svojimi klevetami uspeli, da so vzeli Pavlu pri Korinčanih ugled in spoštovanje, tako da je bila nevarnost, da ga ne bodo več poslušali in ne sprejemali več njegovih naukov. Tu pa je sv. Pavel nastopil za svojo službeno čast, za ugled svojega apostolskega poslanstva in pokazal vso lažnivost in zahrbtnost nasprotnikov in naštel dovolj podrobno, kaj vse je storil, žrtvoval in pretrpel za vernike po toliko deželah, kjer je oznanjal Kristusov nauk, in tudi med Korinčani. Tako je sv. Pavel prisilil nasprotnike k molku, ver nike pa prepričal, da njihovim lažem niso več verjeli. To je storil sveti Pavel ne za svojo osebno čast, ampak za ugled svoje apostolske službe, da je mogel še naprej uspešno širiti kraljestvo božje tudi v Korintu.

4.3.5. Načrti nasprotnikov

In glejte, za to gre danes tudi pri nas! Malo mi je mar, kako kdo sodi ali obsoja mojo osebo; ne bi se zmenil za to, niti besedice bi o tem ne govoril, najmanj še na tem svetem kraju, a tu gre za ugled in čast škofa, ki je za pastirja in učenika postavljen. Namen nasprotnikov ni ogrditi mojo neznatno osebo, ki je brez pomena, ampak ogrditi službo škofovo, vzeti iz vaših src spoštovanje do škofa, da ga ne bi več poslušali, da bi odklanjali njegove nauke, se ne dali več od njega voditi v verskih in nravnih zadevah, ne več voditi po potu božje resnice in božje volje v srečno večnost.

“Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede” (Mt 26, 31). Te besede starozaveznega preroka uporablja tudi Kristus zase in za apostole in njihove naslednike. Udarite pastirja, to je, umažite škofa, prignusite ga vernikom, da se bodo obrnili od njega, ga zaničevali kot narodnega izdajalca, kot protinarodnega sluga tujih oblastnikov itd., pa se bo čreda razkropila in lahko jo bo ropati in uničiti.

Tako škofa oklevetajte, potem pa naj govori kar hoče, saj ga nihče več poslušal ne bo, nihče mu ne bo verjel. Tedaj bi se z vami, verniki, zgodilo ono strašno, o čemer beremo pri preroku Izaiju, ki ga je Bog poslal k njegovemu narodu, a narod, četudi je poslušal njegove besede, mu ni verjel. Bog mu je naročil:”Oslepi temu ljudstvu srce in zamaši mu usta in zatisni mu oči, da kje ne vidi s svojimi očmi in ne sliši s svojimi ušesi in ne čuti s svojim srcem in se ne spreobrne in ga ne ozdravim” (Iz 6, 10).

Tega se bojim, to me skrbi, da bi moje ljudstvo, kateremu sem za učenika in pastirja dan, ne postalo takšno; da bi imelo oči, pa ne videlo; da bi imelo ušesa, pa ne slišalo in ne razumelo, da bi imelo srce, a ne čutilo – o mnogi so že taki postali – in če bi večina taka postala, se bojim, da bi se nazadnje izpolnilo še, kar je Gospod Izaiju napovedal na vprašanje, doklej bo ljudstvo tako zaslepljeno:

“Dokler ne bodo mesta pustota brez prebivalca, in hiše brez ljudi in dežela zapuščena puščava” (ibid. 11). Ali ne gremo takemu opustošenju že naproti?

[Stran 043]

4.3.6. “Vpij in ne jenjaj!”

Moja službena dolžnost, od Boga mi naložena, je, da vam oznanjam resnico, pa naj bo komu prav ali ne, da preganjam temo zmot in laži in prižigam luč božjih resnic, da vam sveti na poti življenja. To moram delati zvesto, če ne, bom poklican na strog odgovor, bom obsojen pred sodnim stolom božjim.

Ukaz imam od Boga: Pojdi in uči … kakor apostoli. In še posebno danes, ko se širi toliko zmot, velja božje Izaiju: “Vpij in ne jenjaj” (Iz 58, 1). In ne smem se strašiti tistih, ki mi zaradi tega grozijo z mučenjem in smrtjo.

Vpiti in klicati moram, prilično ali neprilično, in zavrači zmote. Ne zmot, ki so pred 100, 500 ali tisoč leti begale vernike, ne zmot, ki so morda nevarne v Franciji ali Španiji, ampak zavračati moram zmote, ki so danes nevarne slovenskim vernikom, ki danes motijo glave in srca slovenskega naroda.

In ta nevarna zmota je brezbožni komunizem. Vpiti, klicati in učiti moram, da bi slovenski ljudje vsaj k pravi pameti prišli in se rešili pogina, če že nočejo sprejeti vsega jasnega in rešilnega nauka Cerkve.

V to me sili ljubezen do vas in do vsega naroda. In ta ljubezen, ki ima korenine v božji ljubezni, me sili, da dolžnost učenja vršim tudi tedaj, če bi moral še toliko trpeti. Pripravljen moram biti in sem! S sv. Pavlom vam ponovno zatrjujem:

“Jaz pa bom prav rad vse žrtvoval, tudi samega sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, tudi če bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim” (2 Kor 12, 15).

Bogu sem se dal na razpolago, rad žrtvujem sebe in svoje življenje za narod, da bi ga Bog ohranil v sveti veri. Če bo Bogu všeč, bo to mojo žrtev sprejel – vnaprej bodi njegova volja češčena -. Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda, ne zaradi svojih osebnih koristi, ampak za večno zveličanje duš, med katere me bo božja volja postavila. V tem smislu želim in hočem do zadnjega diha delati, moliti in trpeti, zlasti pa učiti in vedno zopet učiti, ker je to prva in glavna dolžnost škofova.

Da satan in njegovi pomočniki tudi v bodoče ne bodo mirovali, kot doslej niso, to vem, saj je tako napovedal Gospod Jezus sam, da bodo vse hudo zoper nas lažnivo govorili zaradi njegovega imena – tega se ne bojim. Bojim se samo za vas, da bi vas satanove laži ne zapeljale in bi vi svoje duše pogubili. To me skrbi in za to trpim.

4.3.7. Največje zlo, najhujša nesreča

Z božjo pomočjo hočem – in moram – vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega bom isto učil in opominjal. Naj pride tudi to, kar mi grozijo: naj me na kose razsekajo ali pa, kar ljubljanske komunistke želijo, da me na Kongresnem trgu živega zažgo – do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.

In ko že več govoriti ne bom mogel, se mi bo iz umirajočega srca še dvignila poslednja prošnja, tista, ki jo za svoj narod vsak dan ponavljam: Razsvetli, Gospod, zaslepljene, da spoznajo častno in večno nesrečo, v katero jih peha brezbožni komunizem, da se obrnejo in spreobrnejo. Privedi jih, Gospod, nazaj k resnici in v božje kraljestvo!

4.4. Rožmanova beseda Slovencem v tujini

4.4.1.

Sinajske zapovedi so nespremenljivi temelj vsaki človeški skupnosti: od družine, naroda, države do mednarodnih zvez. Poznamo jih v kratki obliki iz katekizma. Prve tri zapovedi vsebujejo najvišjo misel, jasno in kratko: Bog je med nami, naš Gospod, njemu gre največje spoštovanje in češčenje; njegovo ime je sveto tako, da ga človek ne sme brez spoštovanja in pobožnosti niti izgovoriti; en dan v tednu je izločen izmed delovnih dni in posvečen izključno Bogu, Gospodov dan, ki ga človek ne sme porabiti zase, ampak ga preživeti, kakor je ukazal Bog. (Prim. 2 Mz 20, 1-11.) Nato sledijo zapovedi, ki urejujejo človekove odnose na svetu. Najprej zapoved v zaščito družine: spoštuj očeta in mater, in šesta: ne prešuštvuj, s katero so zavarovane obstoječe in bodoče družine, da jih nebrzdana mesena sla ne uniči. (Prim. 1 Mz 20, 12-14.) Potem Bog nadaljuje: ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem. (Prim. 2 Mz 20, 13. 15. 16.) Kako kratko in modro so s temi tremi zapovedmi urejeni vsi medsebojni odnosi ljudi na temelju pravičnosti in ljubezni. Za človeka, ki v dušo ne vidi in le zunanje življenje spoznava, bi bilo to dovolj, ni pa za Boga, ki vidi v notranjost človekovo in njegove misli in želje bere kakor knjigo. Bog zahteva čistost in [Stran 044]

Škof Rožman med begunci na Koroškem

Figure 24. Škof Rožman med begunci na Koroškem

svetost tudi v mislih in željah, zakaj iz želj in misli prihajajo dejanja: dobra in sveta, krivična in grešna. Zato je dal še deveto in deseto zapoved: Ne želi ne žene ne imetja svojega bližnjega. (Prim. 2 Mz 20, 17.)

Te božje zapovedi so nenadomestljiva temeljna ustava vsega človeštva, na kateri bi morala sloneti vsaka nadaljnja zakonodaja, vsaj v tem smislu, da nobena človeška postava božjim zapovedim ne bi nasprotovala. Nad tri tisoč let stara je ta ustava, a še danes v vseh podrobnostih veljavna. Velja za vse čase, za vse narode, za vse kulturne stopnje in za vse razmere, dokler bo človeški rod živel na zemlji. Noben človeški napredek, nobena človeška modrost in filozofija ne more nadomestiti božjih zapovedi ali jih celo prekositi. V njih se izraža božja modrost, ne človeška umnost. Človeštvo je v svoji urejeni družabnosti živelo tako dolgo v pravičnosti in miru, dokler je postavljalo državo in vso dejavnost na božje zapovedi; kakor hitro so ljudstva ta temelj, ki ga je Bog postavil, zavrgla, je sledila nesreča, katastrofa. Ni treba tega iz pretekle zgodovine dokazovati, mi sami doživljamo in v svetu vidimo, da je tako; nihče nas ne more prepričati, da je za človeštvo boljše in koristnejše, če vrže božje zapovedi med staro šaro. Vidimo, kam je človeštvo zašlo, ko je zapustilo božjo podlago življenja. Ne damo se premotiti, naj kdo še tako lepe besede govori in[Stran 045]

Škof Rožman na obisku med Slovenci v Belgiji

Figure 25. Škof Rožman na obisku med Slovenci v Belgiji

še lepše obljube daje; kar smo doživeli, to nas prepričuje, da je edino v Bogu in njegovih zapovedih varnost, svoboda, pravičnost in ljubezen za vse človeštvo, ki je po teh zapovedih enotna božja družina.

Ko je izraelsko ljudstvo slišalo Gospodove zapovedi, je vpričo Mojzesa odgovorilo z enim glasom: “Vse zapovedi, ki jih je dal Gospod, bomo spolnjevali” (2 Mz 24, 3). Mojzes pa je zapisal vse besede Gospodove v knjigo, ki je bila knjiga božje zaveze z ljudstvom. Ob vznožju gore je postavil oltar in dal darovati žgalne in mirovne daritve za Gospoda. Polovico krvi darovanih živali je zlil na oltar, polovico pa v medeno posodo, potem je vzel knjigo zaveze in jo še enkrat prebral ljudstvu, ki je zopet odgovorilo: “Vse, kar je zapovedal Gospod, bomo pokorno spolnjevali.” Nato je Mojzes vzel kri in z njo pokropil ljudstvo in rekel: “Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami po vseh teh besedah.” (Prim. 2 Mz 24, 4-8.) Tako je bila sklenjena stara zaveza. Z nami, ki smo krščeni, je Kristus sklenil novo zavezo, tudi s krvjo, pa ne s krvjo darovanih živali kakor Mojzes, ampak s svojo lastno dragoceno krvjo, ki jo je prelil, in daroval samega sebe Očetu v spravo naših grehov. To novo zavezo obnavlja Jezus Kristus pri vsaki sveti maši z vsako posamezno dušo pa vselej tedaj, kadar ga prejme vredno v svetem obhajilu.

4.5. Škof Rožman in kolaboracija?

Dr. Tamara Griesser-Pečar

4.5.1.

Pet let po osamosvojitvi Slovenije še vedno ni resne diskusije o vlogi Cerkve in njenih dostojanstvenikov med 2. svetovno vojno. Tako globoko je segla indoktrinacija komunistične dobe, da je še danes skoraj nemogoče umirjeno diskutirati o tej temi. Za mnoge je neizpodbitno dejstvo, da je Cerkev med vojno sodelovala s sovražnikom, dopustni niso niti dvomi niti diferenciacija pojma kolaboracije. Tako tudi ni resne diskusije o dr. Gregoriju Rožmanu, ljubljanskem škofu, ki je leta 1945 zapustil Slovenijo in 1959 umrl v daljnem Clevelandu.

Že vrsto let, predvsem pa odkar je generalni javni tožilec pri sodišču v Ljubljani vložil prošnjo za uvedbo revizije, se v časopisih in v rubrikah Pisma bralcev ter na raznih okroglih mizah kopičijo prispevki, ki ponavljajo vedno ene in iste očitke proti škofu Rožmanu, ne da bi se komurkoli zdelo vredno, da svoje izjave preveri ali da ovrednoti celotno osebnost škofa Rožmana. In to kljub temu, da so dokumenti danes večinoma dostopni; v arhivu Ministrstva za notranje zadeve npr. je že dalj časa dostopen celoten procesni akt.

V središču kritike sta predvsem dva dokumenta: lojalnostna izjava škofa Rožmana 3. 5. 1941 in spomenica 12. 9. 1942. V primeru lojalnostne izjave je treba upoštevati dva aspekta. Prvič, vprašanje odnosov Cerkve do oblasti nasploh, in drugič, konkretno vprašanje omenjene Rožmanove izjave. Stališče Cerkve do oblasti je bilo že vedno povsem jasno. Razumeti se mora v smislu Svetega pisma: “Dajte … cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega” (Mt 22, 21), oz. kot pravi sv. Pavel v listu Rimljanom: “Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti razen od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji naredbi; kateri pa se upirajo, si bodo sodbo nakopali” (Rim 13, 1. 2.). Cerkev ima posebno odgovornost do svojih vernikov in zaradi te odgovornosti ne more odobravati anarhije. Določen red je tudi v času okupacije potreben. Tako mora tudi naprej delovati zdravstvo, pošta, gasilci, preskrba s hrano itd. To je seveda tudi neke vrste sodelovanje, po mednarodnem pravu pa je nesporno. Tudi po koncu vojne leta 1945 je bilo stališče Cerkve enako. Cerkev je morala že zaradi vernikov, ki jih zastopa, najti neke vrste modus vivendi s komunistično oblastjo. Ko so komunistične sile prevzele Ljubljano, so podobno kot Italijani 1941 zahtevale lojalnost Cerkve. Generalni vikar Anton Vovk je na čelu cerkvene delegacije julija 1945 obiskal predsednika vlade Borisa Kidriča in mu v imenu Cerkve izjavil lojalnost, ne da bi komur koli prišla misel, da Cerkev kolaborira s komunistično oblastjo.

Drugo vprašanje je vsebina in oblika izjave škofa Rožmana in vprašanje, če je ta izjava, ki jo številni prispevki pridno citirajo, avtentična. Pri tem se opirajo na objave v Slovencu in Jutru maja 1941, pozabijo pa, da je v času okupacije oz. diktature na mestu podvojena kritičnost. Že sodišče je avgusta 1946 vedelo, da je objavljena izjava potvorba visokega komisarja Emilija Graziolija, in da škof Rožman 3. maja 1941 ni naslovil nobene izjave na Mussolinija, ne objavljene klečeplazne in ne kake druge. Citiram obe izjavi, [Stran 046]

Škof Rožman med slovenskimi izseljenskimi duhovniki za Zahodno Evropo -
                        Sedijo z leve Ignacij Kunstelj (Anglija), Valentin Zupančič (Francija), škof
                        dr. Gregorij Rožman, Theodor Tensundern (Westfalija) in Stanko Grims
                        (Francija); stojijo z leve Zdravko Reven (Belgija), Vinko Žakelj (Belgija),
                        Nace Čretnik (Francija), Vinko Flek (Nizozemska) in Jože Flis (Francija)

Figure 26. Škof Rožman med slovenskimi izseljenskimi duhovniki za Zahodno Evropo – Sedijo z leve Ignacij Kunstelj (Anglija), Valentin Zupančič (Francija), škof dr. Gregorij Rožman, Theodor Tensundern (Westfalija) in Stanko Grims (Francija); stojijo z leve Zdravko Reven (Belgija), Vinko Žakelj (Belgija), Nace Čretnik (Francija), Vinko Flek (Nizozemska) in Jože Flis (Francija)

pristno, naslovljeno na visokega komisarja, ki ustreza običajnim izjavam, ki so jih podajali cerkveni dostojanstveniki tudi drugod po svetu, in Graziolijevo potvorbo.

Tekst, ki ga je škof poslal visokemu komisarju, Emiliju Grazioliju, se glasi:

“Ekscelenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem Vaši Ekscelenci, da nam je tako vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva.”

Grazioli je citirano besedilo popolnoma spremenil in dal sledeče v tisk:

“Duce!

Zvedeli smo z velikim veseljem da je, po italijanski vojski, slovensko zasedeno ozemlje vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.

Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride na Vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega imperija lahko živelo in se razvijalo.”

Očividno je, da se besedili popolnoma razlikujeta, in to ne samo zato, ker se niti naslovnika ne skladata, temveč ker je dikcija ponaredbe diametralno nasprotna originalu. Generalni vikar Anton Vovk je sodišče v imenu škofijskega ordinariata že pismeno opozoril na potvorbo, toda sodišče tega ni upoštevalo. Sicer je smatralo, da je ugovor o spremembi besedila vdanostne izjave “umesten”, “vendar brezpredmeten, ker je sodišče na pismo, ki ga je prejelo od škofijskega ordinarijata dne 24. t.m. že upoštevalo tekst z novimi obtežilnimi okolnostmi na predlog tožilstva.” (AMNZ, 80-6-K, Dr. Gregorij Rožman) Zanimivo je, da je Franček Saje v Belogardizmu leta 1951 (str. 51-52) že omenil, da je izjava ponarejena oz., da jo je Grazioli “prepesnil v nabrekli italijanski fašistični [Stran 047]žargon”, poznejši pisci, ki sicer Sajeta radi citirajo, pa so predpostavljali, da je izjava pristna. Rožman se zahvaljuje Visokemu komisarju, da je po statutu avtonomije, ki je bil proglašen 3. maja 1942, “vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru”. V istem času namreč je bila situacija na nemško zasedenem ozemlju, torej na Gorenjskem, ki je bila del Ljubljanske škofije, in na Štajerskem bistveno slabša kot v Ljubljanski pokrajini. Nemci so preganjali slovenski jezik v vseh institucijah, tudi v cerkvah, odstranili slovensko inteligenco in zaprli oz. izselili večino duhovnikov, šole ponemčili itd. Škof sam je kmalu po nemški okupaciji prosil Vatikan, da bi preko italijanske vlade interveniral pri nemški vladi zaradi slovenskih duhovnikov v nemškem delu okupirane ljubljanske škofije in v mariborski škofiji. Že 16. maja je glede tega interveniral vatikanski državni tajnik pri italijanskem poslaniku in 23. maja je le-ta interveniral v Berlinu.

Drugi sporni dokument je spomenica 12. septembra 1942, ki pa ni bila predmet obtožnice avgusta 1946, ker je v italijanskih aktih ni bilo. Originala še vedno ni, obstaja le nemški prevod v Library of Congress v Washingtonu, o katerem pa seveda ne vemo, kako natančen je in kdo ga je napisal. Mladina je 27. februarja 1996 objavila tekst te spomenice, ki jo je prvič omenil leta 1975 Jozo Tomasevich v knjigi “Vojna in revolucija v Jugoslaviji”, aprila 1976 pa v Delu dr. Dušan Biber. V očeh Mladine in Bibra je spomenica pristen dokaz kolaboracije. Po mnenju avtorice, ki je napisala zgodovinsko mnenje za revizijo škofovega procesa – izšlo bo v založbi Družina skupaj z mnenjem prof. dr. Franceta Dolinarja -, pa spomenica v sedanji literaturi ni pravilno ocenjena.

V primeru spomenice je treba ponovno opozoriti na nevarnost polresnic v zgodovinopisju. Vodijo namreč do usodno napačne slike dogodkov in hote ali nehote marsikdaj služijo politični propagandi. Naloga zgodovine ni črno-belo slikanje preteklosti in naše merilo ne more biti revolucionarno pravo. V primeru spomenice pomeni to, da moramo upoštevati celotno ozadje in vse okoliščine, v katerih je nastala, ne glede na to, če ustrezajo zaželenemu mnenju. To se pravi, da moramo uskladiti grožnje italijanskih generalov Roatte in Robottija, italijanske represalije po deželi (požigi, internacije, streljanje talcev itd.), ki so pokazale, da so omenjene grožnje zelo resne, neznosno situacijo ljudi na deželi, ki so bili izpostavljeni partizanskemu in italijanskemu pritisku, komunistične likvidacije, tudi duhovnikov, sestanek v škofij skem dvorcu 12. septembra in dejstvo, da je škof Rožman 26. septembra 1942 Italijane zelo ostro napadel zaradi njihovega protipravnega delovanja v Ljubljanski pokrajini. Dokumentacija je obširna: poročila slovenskih politikov v Londonu, npr. dr. Alberta Kramerja avgusta meseca, izjave Vladimirja Šukljeta in Franca Koblarja, Koblarjevi spomini, zabeležka dr. Janka Mačkovška in dr. Albina Šmajda, poročilo Vosa 23. septembra itd. Upamo, da bomo v bližnji prihodnosti našli še več dokumentov, ker čim več dokumentov imamo na razpolago, tem bolj se približujemo zgodovinski resnici.

Povsem nevzdržne so trditve, ki so še danes odločilne v večini publikacij, da sta bila OF in NOV edina predstavnika upora proti okupatorju. Po tej logiki je bil vsak, ki je nastopal proti partizanom, kolaboracionist, ne glede na to, če je resnično sodeloval z okupatorjem ali ne. Izvršni odbor OF je 16. septembra 1941 monopoliziral upor proti okupatorju in po njegovem mnenju je bil vsak upor proti okupatorju izven OF izdaja. Izdajalce pa je lahko OF po tajnih sodbah likvidirala – in to, ne da bi jih sploh zaslišala. Tukaj se postavlja vprašanje zakonitosti. Po pravnih načelih – jugoslovanskih prav tako kot mednarodnih – OF in NOV leta 1942 nista bili legalni predstavnici. Legalni predstavnik Jugoslavije je bila v očeh zaveznikov do konca leta 1943 emigrantska vlada v Londonu oz. na predvojnih volitvah izvoljeni predstavniki.

To pa pomeni, da škofov nastop oz. nastop meščanskih politikov proti nasilju partizanov leta 1942 ne dopušča očitka kolaboracije, to pa še posebej takrat ne, če je bil tak nastop neke vrste samoobramba oz. če je imel namen obvarovati narod pred še večjim nasiljem. Če upoštevamo vse dostopne vire o spomenici in takratnih dogajanjih, pridemo do zaključka, da dosedanja literatura ni upoštevala zgoraj omenjenih okoliščin. Kot facit srečanja v škofiji omenjenega dne bi morali ugotoviti dvoje. Prvič: Italijani so ljubljanskemu škofu praktično postavili pištolo na prsi. Grozili so, da bodo v primeru, če njihove zahteve ne bodo uresničene, požgali še več vasi in prebivalstvo izselili. To pa je bilo hudo izsiljevanje, ki iz pravnega vidika ne more voditi k obsodbi. Drugič: škof Rožman se ni čutil poklicanega, da bi odločal sam. Povabil je predstavnike meščanskih strank v škofijo, med njimi tudi predstavnike eksekutive Slovenske zaveze, ter jih informiral. Sam pa ni prispeval nobenih političnih predlogov. Spomenica je datirana 12. septembra. Ni izključeno, da je bila sestavljena že pred sestankom v škofiji – in sicer od tistih, ki so med [Stran 048]

Žitno polje v Anrasu na Vzhodnem Tirolskem - Junij 1945 - Najtežji dnevi
                        njegovega življenja

Figure 27. Žitno polje v Anrasu na Vzhodnem Tirolskem – Junij 1945 – Najtežji dnevi njegovega življenja

sestankom podprli boj proti partizanom. To so bili dr. Marko Natlačen, dr. Albin Šmajd, Miloš Stare, dr. Marijan Zajc, Ivan Avsenek in Marko Kranjc. Jasno je sicer, da Rožman te spomenice ni sestavil sam, tudi Biber je leta 1976 ugotovil, da je “imela več za sedaj nepoznanih avtorjev”. Žal do sedaj dostopni viri avtorjev ne izdajo. Dopusten je tudi dvom, če je pri njeni sestavi škof sploh sodeloval, to pa zato, ker vsebina spomenice ne ustreza njegovemu mišljenju. Poleg tega je tudi vprašanje verodostojnosti prevoda. Toda dokler ni drugih dokazov, se lahko opremo samo na izjavo Robottija, ki je prevodu spomenice dodana, da je bil Rožman soudeležen. Iz spomenice je jasno razvidno, kaj so avtorji tega dokumenta želeli doseči. V prvi vrsti so hoteli preprečiti italijanske represalije, želeli pa so tudi neke vrste slovensko policijo, ki je bila po mednarodnem pravu dopustna. Prinesla naj bi več domače samouprave. Jasno so tudi kritizirali, da Italijani ne poznajo okoliščin v provinci.

Slika pa bi bila zelo nepopolna, če ne bi upoštevali tudi Rožmanovega formalnega protesta proti nedopustnim in nepravnim posegom Italijanov v nagovoru na Visokega komisarja 26. septembra 1942:

“Kot duhovni pastir vernikov Ljubljanske pokrajine prihajam k Vaši Ekscelenci kot predstavniku Kraljevske italijanske vlade, ker mi težke prilike, v katerih se nahajajo Slovenci Ljubljanske pokrajine, silijo, da Vaši Ekscelenci predočim stvarno stanje in zaprosim za primerne ukrepe. Porabljam to priliko, da Vašo Ekscelenco ponovno zagotavljam, da so Slovenci narod, ki s samozatajevanjem prenaša svojo največjo narodno nesrečo, ki je miren in lojalen do oblasti, ki ni prevraten, temveč zna realno presoditi nastalo situacijo in je navajen dajati cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega.

Priznam, da so se med Slovenci pokazali izjemni pojavi, ki bi lahko spravili v dvom točnost moje iskrene karakterizacije slovenskega naroda. … Ne samo jaz, temveč ogromna večina naroda obsoja nesrečne podvige neodgovornih elementov, ki so pod krinko narodnega osvobodilnega boja započeli teroristične akcije nad Slovenci in Italijani in nad premoženjem naroda z namenom, da spravijo narod v brezupen položaj, v katerem naj bi postal žrtev komunizma. Slovenski narod upravičeno odklanja odgovornost za strahotne zločine, ki so jih zagrešili komunisti in ogorčeno obsoja vse, ki so zakrivili nesrečo našega naroda …

[Stran 049]

Priznati moramo, da nam je Kraljevina Italija s statutom od 3. maja 1941 iz lastnega nagiba priznala naše narodno ime, zagotovila naš jezik, narodno individualnost in avtonomen položaj. Narod je dobil najnujnejšo oporo za svoj nacionalni obstoj v določbi 2. statuta, ki določa, da se bo določila ureditev Ljubljanske pokrajine, ki bo imela glede na strnjenost slovenskega prebivalstva avtonomen ustroj, upoštevajoč etnične značilnosti prebivalstva, zemljepisno lego ozemlja in posebne krajevne potrebe … Na žalost … obljubljeni statut za Ljubljansko pokrajino ni dal zaželenih rezultatov. Konzulta ni mogla izpolniti naloge, ki ji je bila po statutu namenjena, ker brez pravice pobude in soodločevanja alias upoštevanja obrazloženih nasvetov ni mogla vršiti domnevne funkcije posrednika in tolmača italijanski upravi nepoznane duše in neznanih potreb včeraj še svobodnega slovenskega naroda. Uvajanje političnih ustanov fašistične stranke, ki je vzrastla iz duha italijanskega in ima italijanski nacijonalni značaj in zaradi tega v statutu ni bila predvidena, je bilo nezdružljivo z razumljivo občutljivim duševnim razpoloženjem komaj anektiranega naroda. Težko ranjen v svojem ponosu je narod moral videti v njem začetek raznarodovanja. Razočaranje je bilo toliko večje, ker je izostala v statutu napovedana avtonomna ureditev pokrajine z upoštevanjem etničnih posebnosti prebivalstva. …

Kot reakcija na početje Osvobodilne fronte so sledili drakonični ukrepi, ki so težko udarili slovensko prebivalstvo. Uvedba kolektivne odgovornosti slovenskega naroda za dejanje poedincev, ki je prišla do izraza v obliki talcev, požigov, streljanja, aretacij, konfinacij, je hudo zadela visoko razviti pravni čut Slovencev, ki je vzrasel na tradicijah rimskega prava. To je moralo ustvariti občutek brezpravnosti in je povzročilo beg tudi korektnega ljudstva v gozdove in s tem v objem komunizma. Ni dvoma, da kolektivna odgovornost služi v glavnem komunizmu, ki jo spretno izrablja s povzročanjem incidentov, dobro vedoč, da mu bo strah pred represalijami od strani oblasti prinesel uspeh. Tako je nastalo nezaupanje v dobro voljo oblasti, ker ni bilo mogoče misliti, da bi se ne mogel narediti in vzdrževati red in mir v pokrajini z drugimi sredstvi, ki bi zadele odgovorne in prizanašale nedolžnim. Danes vemo, da je dolžnost in pravica Slovencev, da store vse, kar je potrebno, da se posamezno in kot narod ohranijo in svoje zadržanje uskladijo z realnimi prilikami. Lahko izrazim, da tako misli ogromna večina naroda, ki je lojalna in korektna; hoče pa, da varuje svojo nacijonalno čast in ohrani svoj narodni ponos in značaj. To se ne protivi nobenemu zakonu in tudi nobeni modri državni politiki … Poleg vsega tega pa veljajo v Ljubljanski pokrajini še izredni ukrepi kot posledica komunističnih akcij, ki jih kulturni človek za daljši čas prenašati ne more. Mislim, in tu prosim Vas Ekscelenca, da se mojemu mišljenju priključi, da je nastopil čas, ko je večji del izjemnih ukrepov, ki jih je izdala civilna in vojaška oblast počenši s 1. septembrom 1941, postal v sedanji trdoti nepotreben in bi se po ustrezni reviziji lahko mnogo odredb razveljavilo oziroma omililo …” (AS (prej AINZ), fasc. 122, II 0253132-4)

V 20 točkah je škof zahteval strogo pravičnost in popolno zakonitost v duhu tradicij rimskega prava, veljavnost zakonov pred 6. aprilom 1941 – razen v izjemnih primerih, zaščito osebne svobode, hišne pravice in lastništva, svobodo kulture, vesti in vere. Hotel je, da Italijani izpuste vse, ki niso zakonito zaprti, internirani oz. konfinirani. Poleg tega pa še, da naj vzpostavijo javni red in mir, zagotovijo varnost življenja in imetja, poskrbijo za primerno prehrano prebivalstva, dajo slovenskim beguncem začasno domovinsko pravico, poskrbijo za primerno zaposlitev prebivalstva, poživijo gospodarstvo, reducirajo prometne ovire, omogočijo redno šolanje, popravijo vojno škodo in dovolijo, da občine poslujejo kot samoupravne enote z domačimi predstavniki. Želel je tudi, da ne ovirajo dobrodelnih akcij, da zvišajo pokojnine javnim upokojencem in da spoštujejo samoupravo kulturnih, gospodarskih in socialnih ustanov. To je bilo izredno pogumno dejanje, ki ga lahko uvrstimo med upor proti okupatorju. Visoki komisar se je po besedah ljubljanskega škofa zelo razjezil: “Ko sem izročil spomenico visokemu komisarju, je bil ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi bil zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si bili drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo.” („Zagovor škofa Rožmana“, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires 1965, str. 65)

[Stran 080]

5. Iskanja in besede

5.1. Pesnikova molitev

Karel Mauser

O Bog,
ozri se na te moje roke,
na prste,
od Tebe ustvarjene.
Ljubili so svet in stvari,
drevesa in rože,
travo z rumenimi glavicami regrata,
gibko hojo žená
in solze samotne starke.
Ljubili so v miru in v strasti,
v grehu in svetosti.
Vendar, o Bog,
vselej so hrepeneli k Tvojim rokam.
Umazani,
vendar oškropljeni s solzami,
pokapani z voskom spokorne sveče,
ki jo je prižgalo srce
v nočeh brez sna in v samoti.
Ozri se na moje roke, o Bog,
na te moje prste,
ki so pisali poti,
ki so se križale v srcu,
ki so peli vetru in soncu,
travam in žitu.
Ne daj, o Bog, da ostanejo v prsti,
ko bodo vanjo legli.
Skleni njih drobne koščice
ob sodnem dnevu
in pusti,
da jih takrat položim
na Tvoja sveta kolena.

[Stran 051]

Peli so vetru in soncu

Figure 28. Peli so vetru in soncu Mirko Kambič
[Stran 052]

6. Slovenske teme – jesen ’96

6.1. O stanju duha na slovenskem

Ivan Klemenčič

6.1.1.

Če presojamo po prvih demokratičnih volitvah in osamosvojitvenem referendumu, potem je bil slovenski narod v času svoje politične pomladi večinsko za demokracijo, se pravi, večinsko je obsodil zatiralsko in izkoriščevalsko nekdanjo državo in komunizem in ju pomagal spravljati na smetišče zgodovine. Danes, v drugi polovici desetletja vznika slovenskega svobodomiselnega duha, kaže, kot da si te demokracije ne zna več prav natanko predstavljati, kot da je dovolj tistih, ki bi mu jo razvidno predstavili in ga vodili, in po drugi strani takšna ni bila zanj nikakor zaželena. Pod njenim poimenovanjem se je torej skrivalo vse mogoče in predvsem kontradiktorno. Vendar je značilno, da po petdesetih letih duhovne odrevenelosti ni prišel množičneje do jasnega načelnega gledanja v bistvu zaradi istih ljudi, moralnih naslednikov komunizma, ki so njegovo prvotno voljo preusmerjali v skladu s svojim novim pojmovanjem demokracije, ki je verbalno: spričo objektivnih okoliščin so sprejemali njeno novo institucionalno formo, niso pa mogli pretrgati s staro vsebino in s starimi vrednotami, prilagojenimi novi formi. S svojimi daleč večinskimi javnimi občili so močno vplivali in še kar naprej oblikovali javno mnenje, v bistvu nenehno relativizirajoč novo demokracijo, ker so jo nenehno družili z nerazčiščeno preteklostjo in s pragmatiko svoje morale in s tem prikazovali kot legitimen model. S tkašno moralo si še posebej pospešeno prisvajajo slovensko premoženje, ki so ga prej posedovali v ekskluzivni partijski, zdaj pa prehaja v njihove roke v kapitalski obliki za pomembno zaokrožitev enega in istega imperija. Danes dobro vidimo, kakšno temeljno napako je naredil Demos zgolj zato, ker ni demokratiziral vseh javnih občil, v katera je bil vložen kapital vseh Slovencev in so torej last vseh. Tako ni bil opravljen prvi in odločilni institucionalni premik v utrditev demokratične zavesti, v prekinitev s starim z načelno zavrnitvijo njegovih vrednot kot vrednot zla. Zato smo zdaj priča nevarnemu procesu, s katerim se petdeset let totalitarizma in življenja v neresnici in nemorali na novo utemeljuje in poglablja z legitimnostjo novega demokratičnega in še evropskega in natovskega, hkrati nezanemarljivo ohranjajoč globinsko deformiranost slovenskega človeka in njegovo družbeno razosebljenost, pasivnost in otopelost do skupnega nacionalnega. Tembolj se tega zavemo, ker takšne labilnosti, dezorientiranosti in nezainteresiranosti ne bomo našli pri slovenskih političnih emigrantih, pokončnih in zanesljivih demokratih in zavednih Slovencih.

Razmere v slovenski matici mora torej obvladovati v temelju drugačen duh, četudi se zdi nepozornemu, da življenje v postkomunizmu nekako pragmatično teče dalje. Ali je torej mogoče, da je z njim navzoče še izročilo nekdanje partije? Neposreden odgovor bi bil: navzoče je še vse od nekdanjega fundamentalizma do novo izdelane in prevladujoče liberalnejše kučanovske različice, preskušane v osemdesetih letih. Prav ta se je uspešno zajedla v vse pore življenja za tako rekoč popolno obvladovanje družbe, zato je še naprej uporabna. Tudi za njeno najnovejšo prilagoditev so vpregli vse dosegljive intelektualne sile in po novem mojstri iz ozadja igrajo pred slovenskim narodom brez zadržkov zdaj na levi zdaj na sredini. V primerjavi s tem dosežkom liberalnejšega in zato še nevarnejšega duha so stalinistični, hitlerjevski ali miloševičevski modeli totalitarizma delo navadnih divjakov, banavzarjev in grobijanov. Kučan s svojimi zna to delati na prijazen način po meri človeka; zato res ne more brez dvojne morale, toda zato ga daleč večinsko voljo tudi tisti, ki jih je še nedavno zatiral in diferenciral po službeni dolžnosti kot najvišji partijski vodja. In predvsem zna stvari spreminjati tako, da ostanejo nespremenjene. Tako je Slovencem pustil veselje, da so se demokratizirali in osamosvajali in ob hoteni ali nehoteni pomoči novih demokratov pristal tam, kjer je bilo še dopuščeno, pred Rubikonom. Resda je bil staro-novi režim ob napovedujoči se slovenski osamosvojitvi že v kritičnem položaju, a se je znašel, nenadoma se pretvarjajoč, da je že vprežen v voz slovenske osamosvojitve in ne le demokracije; zato ga ni odplavilo, nasprotno si je medtem prilastil celo dediščino te osamosvojitve, ki ji je od nekdaj odločno nasprotoval. In prav tu je za novo stanje duha na Slovenskem ob spremljajoči pasivnosti spet več kot značilna domala popolna izguba spomina. Demokratična večina po pičlih petih letih ne ve več dobro ne za samo izhodišče, kakor ga tudi ni pripravljena primerjati s sedanjim stanjem, [Stran 053]

Priravljen na viharje

Figure 29. Priravljen na viharje Vlastja Simončič

tj. s kar histeričnim promoviranjem Balkana in včerajšnjega agresorja na slovenskih tleh, ki je zanetil še krvavo tretjo balkansko vojno, ni ga pripravljena primerjati z odkritimi poskusi obnavljanja stikov z vsem ideološko kompatibilnim Balkanom, ki bo ob takšni [Stran 054]dvojni pozabi in ravnodušnosti ostal še naprej slovenska usoda. Tudi demokratični parlamentarni predstavniki kot da so spregledali zlorabo referendumskih pooblastil. Za slovenski narod je skoraj neverjeten pristanek na izbris tako rekoč vsega zgodovinskega spomina skrajno obremenjujočih balkanskih odnosov od srednjega veka z zavojevalnimi in roparskimi pohodi balkanskih slovanskih “Turkov” do srbskega imperializma in neokolonializma med vojnama in po drugi vojni in do nič drugačnih in življenjsko usodnih okupatorskih in agresorskih namenov tistih zavojevalcev še pet let nazaj. Zato ostajata v nasprotju z izigranim duhom slovenske osamosvojitve in pričakovane demokracije še danes Balkan in komunizem konstanti slovenskega duhovnega obzorja, točneje komunizma in zato Balkan, in ne demokracija in zato Evropa. Zadnji dve postajata nova forma prvima dvema – stari vsebini.

Kot osrednje vprašanje tega šestletnega staro-novega duha je ostalo še naprej vprašanje legitimnosti. Tu so bili prenovljeni komunisti po dobro preskušenem modelu v javnosti nenehno navzoči s svojimi ekskluzivnimi stališči kot splošnimi stališči, zaustavljali pa so vse levo in desno, kar jim je bilo na poti, in diskvalificirali vsakogar in vsakršno kritično misel, ki jih je ogrožala. Tako sprevračati resnico ni lahek posel, vendar po dolgoletni praksi so se zmogli hitro vsiliti slovenski javnosti z utrjevanjem vtisa, da Slovencev komunizem ni ogrožal in jih ne ogroža in da ni uperjen proti njihovi identiteti. Po tej poti so mu vsilili pragmatično gledanje nanj namesto načelnega. S tem so še ohranili temeljno razmerje med oblastjo in objekti njene politike, videz namesto odkrivanja bistva. Preprečevali ali marginalizirali so postavljanje načelnih vprašanj v slovenski duhovni sferi in na državni ravni. Zato še danes v javnosti ni verodostojne ocene preteklega obdobja, koliko je slovenski narod v tem prisilnem raju zaostal za zahodno stvarnostjo in kakšna je bila individualna in kolektivna cena. Ker ni kesanja, ni odgovornosti in zato tudi ni priznanja, da so bili pogoj za uresničitev ideje o novem družbenem konstruktu nasilje, začenši s polnimi jamami mrtvecev po vsej Sloveniji in nato nasilno spreminjanje slovenske identitete, se pravi tistega, kar je drugi največji zločin proti narodu. Zato namesto vnovičnega poudarjanja dobrega življenja v komunizmu – to je bilo, kakršno je že bilo, lahko le v funkciji zla – ne povedo, da je bilo njegovo bistvo sistematično jemanje v imenu visokih ciljev in odrešilne eshatologije, začenši z življenji in s svobodo in nato z odvzemanjem drugih poglavitnih dosežkov zahodnoevropske civilizacije, kar ne bi moglo opravičevati nikakršnega cilja, tem manj prevaro za osvojitev oblasti totalitarne provenience. Cena za preživete je bila odvzem človeške identitete, njihovo reduciranje v delovno silo in reduciranje naroda v brezosebno amorfno maso, da jo je lahko obvladala in vodila samozvana avantgarda.

S to moralo so še danes nenehno zraven, še odvzemajo in se polaščajo vsega za svoje legitimiranje. Zato se more njihova morala enačiti le z načelom koristnosti, ki ji je nenehno v pomoč vsakršen premočrtni miselni inženiring. Pri tem se ne ustavljajo niti pred samim bistvom, tj. pred identiteto, slovensko in lastno. Tako so najprej načrtno zabrisovali mejo med demokratičnim in totalitarnim, to nenehno relativiziranje pa so z moralo, ki vsem na očeh nima nobenih zadržkov, podprli z odpravo revolucije, ker menijo, da bodo s tem pragmatično izbrisali bistvo prejšnjega obdobja, njegovega zla, in ohranili vse njegovo “dobro”. V teh ambicijah so že tako napredovali, da so se znašli v povsem novih vlogah, ko na podlagi svojega krvavega revanšizma dolžijo demokrate revanšizma, ko kot nedemokrati učijo demokrate demokracije, ko s svojo moralo poučujejo svoje moralne kritike morale, ko kot nelegitimni odstavljajo legitimne. Po drugi strani jim je veliko do tega, da Slovence vzgajajo v nekritično ponavljanje, da niso državotvoren narod in da so svojo komaj doseženo državo dobili podobno kot pred petdesetimi leti po zaslugi komunistov. Zaradi svoje boljševistične legitimnosti in načrtnega izbrisa slovenske identitete tako Slovencem premišljeno odvzemajo zgodovinski spomin – bleščečo zgodovino najmanj srednjeveške Karantanije, ene prvih držav v srednjeveški Evropi, še precej starejše od sosednje Avstrije ali Madžarske, kjer danes s ponosnim samozavedanjem slavijo svojo tisočletno zgodovino. Slovencem so nasprotno vsilili slavo boljševistične preteklosti, na kateri utemeljujejo slovensko identiteto – tj. tragični izstop iz evropske civilizacije, medtem ko ostajajo dolga stoletja slovenske preteklosti bolj ali manj posrečen zgodovinski uvod k temu osrednjemu in poglavitnemu dejstvu. Na tej povsem sprevrženi duhovni ravni – tega ne gre spregledati – se začenjajo zločini proti slovenskemu narodu. Tako se država zlorablja za reprecijo, najprej proti najdragocenejšemu, proti posamezniku kot temeljni celici družbe, za njegovo podrejenost vse do gojenega občutka manjvrednosti namesto dostojanst-[Stran 055]va in s tem odvisnosti od eksluzivne oblasti. Že na ravni družine bi zlorabo vzgoje za privzgojo manjvrednosti, s katero bi se otroke laže obvladalo, obsodili kot moralno najbolj zavrženo dejanje. Toda posledice takšnega oblastnega razmerja so lahko seveda tudi krvavo resne.

Ker se danes oblast zaradi legitimiranja pred svetom ne more izpostavljati s skrajnostmi, mora ostajati kot prevladujoča sestavina miselne stvarnosti že dobro znani ideološki duh, zdaj le prilagojen novim razmeram. Z njim torej ne gre za mišljenje kot tako, gre za mišljenje s posebnim namenom. Zato niso slovenski komunisti brez vzroka postali najprej liberalci in demokrati in nato v duhu postmodernistične in postinudstrijske družbe že sodobni zagovorniki teze o več resnicah. Prelevili so se torej v vse dopuščajoče demokrate, v odprte ljudi, ki omogočajo nov razvoj. Težava tega novega prilagajanja duhu časa je v njihovi neprepričljivi identiteti, v dvoumnem stanju, v katerem se niso odpovedali bistvenemu, svoji Resnici. Ta Resnica torej ni nevtralna ena in edina resnica, ki se ji človeštvo bolj ali manj uspešno približuje, to je povsem določna Resnica s posebnim namenom, ki je omogočila nasilno privzeto legitimnost z mitom o enobe, tista Resnica, ki danes vzdržuje razklanost slovenskega naroda in omogoča nadaljevanje vsiljene oblasti. Z njo niso presežena trda dejstva nepokopanih mrtvecev, pobitih demokratično mislečih mož, žena in njihovih otrok, ki jim resnica druge strani k enakopravnosti prav nič ne pomaga. Tu je tudi druga stran Resnice zmagovalcev, njihovega duhovnega in stvarnega nasilja vse do tako otipljivih stvari, kot je podkupljenost svojih s privilegiji, ki jih mora plačevati ves slovenski narod. Ta Resnica tudi v načelu ne pritrjuje nasprotni strani, ki ji je s propadom komunizma čas dal prav. Je torej Resnica Totalitarne ideologije par exeellence, ki se lahko obdrži le z nasiljem neresnice in s tem nemorale. Ali če rečemo z Václavom Havlom, bistvo kontinuitete totalitarnega režima je ideološko, ne kadrovsko, ki se ideološkemu podreja.

Nova forma postkomunizma torej ne more brez stare ideologije kot oblike duhovnega nasilja, kot najbolj neposrednega vzvoda represije, če naj se ohrani prenovljena stara oblast. Zgolj demokratična forma in kapital, pa tudi klanovstvo in mafijstvo za obvladovanje javnega mnenja očitno ne zadoščajo. Kolikor bolj je pri tem moč ideologije nevidna, toliko bolj je nevarna. Vprašanje je le, kakšna je njena narava, njena vsebina, in kaj to pomeni spričo “demokratske” ugotovitve v prid tej ideologiji, da izpraznjeni prostor nekdanjih ideologij, ki so zdaj brez vsakega pomena, napolnjujejo nove, predvsem liberalistične? Odgovor poskušajmo poiskati v enem izmed aktualnih zgledov. Kaj denimo pomeni sedanja podpora ohranitvi spomenikov revolucije in njihovim krvavim kolovodjem, s katerimi se menda ponaša le še postkomunistična Slovenija? Ali lahko pri čaščenju vojnih dogodkov in oseb odmislimo podporo tistemu primarnemu ideološkemu takratnega časa – začenši z marksizmom in leninizmom, revolucionarnim boljševizmom – obenem z njegovo zločinsko aplikacijo? Ali moramo boljševistično revolucijo odmisliti, ker so jo komunisti s svojim radikalnim inženiringom nenadoma odpravili, ali ravno to opozarja, kaj hočejo skriti? Ali ni vendar njihova radikalna ideologija za dosego cilja z vsemi sredstvi podlaga vsemu, kar so počeli in kar simbolizirajo spomeniki, in ali ne izvira odtod njihova sedanja legitimnost skupaj s krvavim pohodom na oblast, ki ga niso nikoli obsodili? Ali sodi torej ta ideološka podlaga zraven in ali ne ostaja s tem del naše vsakdanjosti? Danes se je nemara kak posameznik kateri teh skrajnih ideologij odrekel, kakor vemo nasprotno tudi za javno izrekanje privrženosti tem ideologijam, medtem ko se je večina očitno potuhnila in bi jih javno nemara zanikala; če je prav zato morda to stanje težje identificirati, pri čemer ne kaže biti naiven, je ideološko staro vsekakor prevladujoče v Združeni listi, v Zvezi borcev in pri Školjčevih liberalnih demokratih kot večinskem delu te stranke. Njihove glave so ostale polne prejšnje vsebine in prejšnjih psevdovrednot, nekdanjih modelov mišljenja, nič bistvenega se ni izpraznilo in nič bistveno novega napolnilo. Danes poznamo celo drastično javno priznanje boljševistične revolucije: še premalo smo jih pobili. Vse to je zdaj prevladujoča duhovna vsebina nove demokracije. Frontalno s komunizmom na Slovenskem seveda res več ne gre kot še kje v Rusiji, možen je le postkomunistični “pragmatizem”. Najmanj in nenehno preverljivo to pomeni, da stara ideologija ni izginila na dobro znani ravni aplikacije, kot njena duhovna udarna pest ali subtilna manipulacija, torej na ravni ideološko sprevrženega odnosa do vsakršnih tradicionalnih vrednot in do družbene stvarnosti, se pravi do posameznika in naroda, do njegove preteklosti, do državljanske vojne, do Cerkve in vere, z nasilno gorečnostjo se je kot t. i. pravica do splava že institucionalizirala v novi ustavi. Tudi vsa nekdaj dovoljena sredstva so kot stalnica ostala, od prevar, kriminala in ma-[Stran 056]fijskega načina delovanja do likvidacije, kjer v opozorilo štrli primer strankarskega voditelja Ivana Krambergerja na začetku njegove predvolilne kampanje v znamenju protikomunizma. Ali se je ob novem videzu sploh kaj spremenilo?

Z inštrumentalizirano ideologijo za preinterpretiranje slovenske stvarnosti je bilo treba za izhodišče lastne legitimnosti najprej razvrednotiti nasprotnike in to skrajno obsodbo ohraniti kot način slovenskega bivanja. Pri tem so se ideologi za preprostega človeka lovili na zunanje in nasprotnike protikomuniste več kot petdeset let demoniziral kot kolaboracioniste z okupatorjem, s čimer so si dovolili obsoditi večji del slovenskega naroda. Kljub tej miselni nelogičnosti in neprepričljivosti ter obenem glasnosti, s katero so obremenjevali in obremenili slovensko dušo, se je s tem po psihološki zakonitosti zgodilo nehoteno in paradoksno, da že pol stoletja podzavestno izražajo to, kar so delali sami. Vse kar hočejo z ideološkim nasiljem naprtiti nasprotniku, je podzavestno in sprevrženo priznanje lastnega ravnanja, ki se ga hočejo znebiti, a se ga ne morejo. S tem prostodušno povedo vsem znano dejstvo, da so bili orodje Kominterne, torej sovjetskega zvijačnega imperialističnega pohoda po svetu, da jih brez Kominterne, njene ideologije in njene revolucionarne šole kratkomalo ne bi bilo. Ostali bi nemočna neznatna stranka, ki ne bi nikoli hotela ne mogla izrabiti tako težkega trenutka slovenskega naroda za uveljavitev totalitarne oblasti in nikoli obdolžiti protikomunistov kolaboracije, ne glede na to, da je ta na zasedenih ozemljih povsem legitimna. Njihova obramba, s katero so z zanikovanjem svojih grehov po otročje opozarjali prav nanje, ni bila le podzavestno priznanje te kolaboracije, marveč po zapovedi Kominterne priznanje še njim dobro znane kolaboracije z nacizmom proti “zahodnim imperialistom”. Tej dvojni kolaboraciji z dvema totalitarizmoma in dvojni izdaji vitalnih interesov slovenskega naroda za vzpon na oblast se pol stoletja pozneje pridružujeta deklarirani sestop z oblasti in osamosvojitev kot dejanji iste morale, zdaj za ohranitev oblasti. Torej še ena prevara kot temeljni način delovanja, pri kateri so že predvsem sodelovali predstavniki mlajše generacije, vzgojeni v totalitarnem duhu, se pravi z istimi vrednostnimi izhodišči in miti. Tudi pri njih ni šlo brez intelektualnih uslug nekaterih verodostojno predstavljenih demokratov, kot so denimo Z. Jelinčič, D. Rupel, S. Hribar, predstavniki stranke zelenih. S svojo takratno demokratično identiteto, s katero so prevarali člane svojih strank, pozneje volilce in vse demokratično misleče, bi bili v demokratični družbi takoj politično mrtvi in eksemplarično izločeni, toda v sedanji formalni demokraciji ostajajo in že takoj legitimirajo nov duhovni vzorec, nov model morale, ki ne pozna kazni zoper nemoralo. Tako povečujejo moralni razkroj na političnem in gospodarskem področju in že petdeset let znan občutek nemoči spričo še navzočih tradicionalnih slovenskih vrednot poštenja in časti, kakor seveda pomagajo utrjevati nasilno delitev slovenskega naroda.

Če je ohranjanje tega smrtnega sovraštva do medvojnih drugače mislečih demokratov in ohranjanje neenotnosti slovenskega naroda vse prej kot dobro za stanje demokratičnega duha na Slovenskem, je tem manj sprejemljiva nova volja starih oblastnikov, da se je treba brez soočenja posloviti od predhodnega polstoletnega obdobja. Kot vemo, je bil petdeset let komunizem, samo komunizem in nič drugega kot komunizem. Zdaj naj iz slovenske zavesti nenadoma izgine, izpuhti, kot da ga nikoli ni bilo, pri čemer še kaže, da bodo tako rekoč vsi s tem neizmerno zadovoljni, se pravi večina demokratov na eni in na drugi strani. Ali je takšen odnos za normalno delovanje duha normalen? Ali je to v njegovi naravi, ali je to v naravi narodove morale in njegove temeljne duševne higiene? V tem radikalnem izbrisu bistva preteklosti je vendar vir sedanjega temeljnega duhovnega stanja naroda, je njegova nepresežena razklanost in s tem njegova temeljna nemoč. Z nedokončano državljansko vojno se podaljšuje tragično duhovno nasprotje, stanje neidentitete, ki sui generis potrjuje, da temeljni duhovno-moralni spopad med demokratičnim in nedemokratičnim, med tradicionalnim in na silo uveljavljenim na Slovenskem ni končan. To tudi dokazuje, da po sedanji ideološki poti ni rešljiv, da je neobhoden le za podaljševanje oblasti in da lahko jutri znova izbruhne v akutno stanje.

Tu je torej temeljni odgovor, zakaj je duh komunizma še tu, da je sploh še tu in da so še tu komunisti. V zapovedanem izbrisu bistva zgodovine je njihova identiteta in kontinuiteta. Zaradi komunistov ne more priti do konfrontacije s komunizmom, in to ne na načelni intelektualni ne na državni ravni. Zato ne more priti do vrednostne ocene, kakršno zasluži vsakršno obdobje narodove zgodovine. Tako je tudi jasno, kdo se boji resnice tega polpreteklega časa, resnice, ki odvzema legitimnost. Resnično legitimnost nasproti navidezni daje le odpoved oblasti in priznanje zgodovinske odgovornosti, zgodovinske [Stran 058]

Prvo ivje

Figure 30. Prvo ivje Mirko Kambič

zmote. To bi bilo njihovo veliko dejanje soočenja z resnico, najbolje, kar lahko naredijo za slovenski narod in za kar bi si pridobili odpuščanje. Toda ker jih določuje totalirana oblast kot aksiomatično dejstvo, kot duhovno stanje brez kritične razdalje, še naprej usodno obremenjujejo svoje nasprotnike in sebe, torej ves slovenski narod. Prav zaradi te oblasti so se polastili slovenske preteklosti in jo še vedno obvladujejo, da lahko obvladujejo njegovo sedanjost in prihodnost. Od tu se torej novodobna postmodernistična in pluralistična aplikacija o več resnicah lahko nadaljuje le z nasiljem odrešeniškega mita, z vsem t. i. dobrim povojne totalitarne svobode in njene že spoznane Resnice. Tako smo ob postmodernistični formi, pri videzu, ostali pri koreninah že znane predmodernistične vsebine. Še naprej jo utemeljuje ista intelektualna nesvoboda in namesto prave odprtosti antiintelektualizem z dogmo za ohranitev oblasti. To je duhovno stanje, katerega svoboda se neha pri postavljanju enačaja med vsemi tremi totalitarizmi. In tu se naposled generira vse to duhovno nasilje kot podlaga stvarnemu nasilju, od tod izhaja nepreseženo sovraštvo namesto dobrote in ljubezni, tu je vir razdvajanja namesto povezovanja kot edina možna oblika vladanja.

Zato je slovenska polstoletna stvarnost iz temeljev velika laž. Paradoksno je, da se odločilno vzdržuje s pomočjo tistih, od katerih bi pričakoval največ kritične razdalje, največ karizmatičnosti, s katero naj bodo luč in sol naroda, se pravi od intelektualcev. Z obžalovanjem je treba najprej ugotoviti, da že verodostojnost zahodnoevropskih razumnikov ni docela prepričljiva, odkar poznamo kot eno plat njihovega duhovnega obraza kolaboracijo s totalitarizmom nacionalsocializma in fašizma, vendar celo komunizma, in potem spet pri tistih njihovih sodobnikih, ki so večinsko vzdrževali tezo o etničnih spopadih na Balkanu in niso bili pripravljeni videti srbskega imperializma in nacionalkomunizma kot izvirnega zla. Resda se intelektualcem na Slovenskem usodno pozna, da ni med njimi cveta slovenskih demokratov in njihovih naslednikov, s katerimi je slovenski totalitarizem po navodilih Kominterne radikalno in torej dolgoročno obračunal. Vendar to ne more biti opravičilo zanje, za njihovo kolaboracijo s komunizmom, za nenačelnost ali vsaj splošno mlačnost in medlost, ko gre za narodovo usodo in s tem za osrednje vprašanje demokracije in nedemokracije. Prvi iz oportunizma nočejo priznati poraza komunizma svojega poraza, zato tudi nočejo služiti narodu, marveč še naprej samozvani kliki v vseh njenih neiskrenih premenah; drugi kakor da so izšli iz zadnjega obdobja z opranimi možgani – s tem svojim poglavitnim orodjem – in jim je precej vseeno, kaj bo s slovenskim narodom in njegovo demokracijo. Vprašati se moramo, kje je ostal nekdanji slovenski svobodomiselni duh? Ali ni vendar v bistvu slovenske narave, še posebno intelektualne, tista trdoživost in vitalnosti, s katero je slovenski človek obstal na tem izpostavljenem geografskem prostoru na stiku germanskega, romanskega, slovanskega in ugrofinskega sveta? Ali ni bil ta svobodomiselni duh tudi razvidno politično utemeljen, z bistvenimi zgodovinskimi premiki in velikopoteznostjo od svobodne države Karantanije do marčne revolucije z Zedinjeno Slovenijo, od Prešerna do slovenske moderne? To je bil nedvomno tudi politični duh slovenske avtonomnosti in državotvornosti, kontinuitete, s katero smo Slovenci pred petimi leti znova stopili v samostojno življenje. Z večinskim pragmatičnim, ideološko manipuliranim duhom to ne bi bilo mogoče. Zato se tradiciji kot najvišji novodobni dosežek pridružuje duh novo preskušane demokratične zavesti, izrecno duh protikomunizma, ki se je uprl novodobnemu barbarstvu, njegovemu nasilju in nesvobodi. Tako je bil vreden naslednik svojih civilizacijskih predhodnikov, tiste razvidne slovenske kontinuitete, ki se je že zgodaj v srednjem veku utemeljevala na morali evropskega krščanstva kot njegov nedeljivi del. Hkrati se je pokazalo, da je lahko najhujši sovražnik Slovencev le Slovenec sam, kadar se pusti iztrgati iz svoje tradicije in svojega poslanstva, iz svojega temeljnega poštenja, marljivosti in ustvarjalnosti. V tem je bil vir najhujšega zla, odtod na eni sprejemanje vseh sredstev za dosego navideznih ciljev in na drugi strani največja ranljivost in prizadetost večinskega jaza, od katere si v tem neenakem boju še ni opomogel. Navzven je avtonomno zmogel prvo svobodomiselno odločitev, navznoter, pred odločilnim dejanjem, kakor da okleva pred zlim duhom v samem sebi.

Rešitev je torej le v njem samem, ključ do slovenske demokracije in novega razvoja je le duhovna pokončnost posameznika kot najvišje razvite avtonomne osebnosti. Če ga je komunizem razosebljal v političnem in ekonomskem, v celotnem osebnostnem smislu, ga lahko docela osvesti, prebudi le svobodomiselni duh resnične intelektualne elite in z njo še posebej oblikovane in institucionalizirane civilne družbe. Za duhovno-moralno katarzo slovenskega človeka edino in neiz-[Stran 059] bežno je soočenje z resnico slovenske polstoletne stvarnosti kot pogojem za njegov duhovni preporod.

Če odtod stvarneje pregledujemo slovenske demokratične možnosti, tj. politično razvitost svobodomiselstva, ne moremo mimo nekaj izjav, pobud in stališč iz zadnjega, predzadnjega leta, ki kažejo na trenutni slovenski duhovni in politični doseg. Za razmerje moči ne naključno je tudi pobuda odkrito na strani tistih, ki želijo še naprej usmerjati slovenski narod po utirjenih kolesnicah. Zbornik devetih levih intelektualcev od Rupla prek Hribarja do Žižka Slovenska smer bi lahko poimenovali kar smer razvidne kontinuitete, ki pod demokratično formo utemeljuje postkomunistično smer prenovljenih komunistov. Nekateri med njimi so že prej kot demokrati prevarali svoje strankarske člane in volilce ali zgolj demokratično misleče Slovence, denimo napovedujoč razgraditev komunizma, zato pri tistih posameznikih ne moremo govoriti o moralni verodostojnosti. Kot rdeča nit njihovih razmišljanj se vleče poziv pozabiti komunizem in njegovo zločinskost in ohraniti legitimnost njegovih sedanjih naslednikov. Mnoge kot novorojene pragmatike izdaja nehotena in s tem kontradiktorna delitev na naše in nenaše, torej v bistvu kontinuiteta nekdanjih moralno-političnih, torej znanih ideoloških kriterijev. Nekateri so še posebej zavzeti in prevzeti s preinterpretiranjem komaj iztekajočih se zadnjih let v kontinuum partijske zgodovine. Tako je ponekod še posebno čutiti, da so podaljšana roka svojih političnih delodajalcev, da so dosledni bojevniki proti protikomunizmu, medtem ko sami s komunizmom seveda nimajo nič. To je kar dvakratno vprašljiva moralna drža, ki s poudarjanjem tega ali zamolčevanjem drugega najbolje govori o miselni verodostojnosti takšnega načina razmišljanja in prispeva k temu, kar bi imenovali nadaljnje ideološko onesnaževanje slovenskega duhovnega okolja.

6.1.2. Kdo se torej boji protikomunizma, če ni več komunizma?

Vsekakor večja so bila demokratična pričakovanja ob Pobudi za ponovno presojo slovenskega narodnega položaja, ki jo je podpisalo prav tako devet vidnih intelektualcev zlasti blizu Novi reviji, po abecedi začenši s Francetom Bučarjem, ki je nemara prispeval končno kompromisno redakcijo besedila pobudnika Petra Jambreka. Prav zaradi takšnih pričakovanj je razočaranje svobodomiselne ga duha veliko, saj se spis ob spoštovanju kontinuitete loteva le pragmatičnih ciljev. Samo ugibamo lahko, če je nemara prav kompromisna redakcija (navaja jo Delo) izničila morebitno prvotno načelno zastavljeno besedilo. Ključna misel Pobude je namreč ugotovitev, “da so bile narodnoosvobodilne ideje osemdesetih let potrošene”. To pomeni še drugače, da podpisniki izenačujejo doseženo formalno demokracijo pod nadzorstvom prenovljenih komunistov z vsebinsko demokracijo, s čimer se obenem izenačujejo tudi s stališčem prenovljenih komunistov. Še nadalje to pomeni, da se v besedilu ves čas skrbno izogibajo načelnemu soočenju s prejšnjim obdobjem, se pravi s komunizmom, kot da ga ni bilo in kot da ni potreben vrednostni obračun z njim in z vsem, kar je povzročil. To umanjkanje seveda ne more biti intelektualna drža. Če bi bral pobudo nepoučen človek, tujec, ne bi zvedel tako rekoč nič o usodnosti zadnjega petdesetletnega obdobja na Slovenskem, nič o njegovem bistvu in o posledicah in predvsem nič, ali je bil njegov totalitarizem sploh odpravljen ali ne.

V zameno za prvo in najnujnejše, za poziv k resnični demokraciji, se besedilo ukvarja z vrsto pragmatičnih vprašanj, pri čemer ugotavlja, da nova slovenska država nikjer ne deluje. Naravno bi bilo torej vprašanje, zakaj tako, to pa bi zahtevalo dvig na načelno raven in s tem konfrontacijo s kontinuiteto komunizma. Ker podpisnikom ne manjka lucidnosti, je za besedilo odločilno tisto, česar v njem ni. Za demokratično misel naraven bi bil sklep, da demokracija na Slovenskem ni možna, dokler bo obstajala politična, ideološka in kadrovska kontinuiteta. Nasprotno se podpisniki bojijo le ideologij nacionalizma nekaterih dosedanjih velesil, s čimer usmerjajo pozornost bralca navzven, kar je tudi dobrodošla podpora dosedanjemu režimu in oblika bega od eksistenčnih problemov. Zato je še posebno značilna zaskrbljenost pred zahodnim kapitalom, ki da bo pokupil slovensko zemljo, niti besede za zavarovanje slovenskega habitata, kot ga imenujejo, pa ni ob dejstvu, da priseljenci z Balkana poseljujejo demografsko opustela slovenska področja in spreminjajo njihovo idenfiteto. Ali je torej še mogoče verjeti v iskrenost Pobude, ali ni izhodišče na isti valovni dolžini s prenovljenim komunizmom? Ali torej res nikogar ne skrbi, da gre v temeljih za oblikovanje države na ohranjeni neresnici? Kje izrecno je ostalo vprašanje dekomunizacije Slovenije, ki ga je Jambrek kot možnost sploh prvi navajal? Le sprašujemo se lahko, ali je v kompromisnem besedilu prevladala volja tistega ali tistih, ki [Stran 060]so še zmeraj del politične kontinuitete in željo pomagati preživetju starega s kritiko znotraj sistema, pa čeprav za ceno narodove svobode in za ceno sprave? Pobuda v tem odločilnem času ne more biti dejanje demokratičnega duha, zdi se, da je njen temeljni smisel izbris komunizma in z njim paraliziranje, omrtvičenje resnične pobude za demokarcijo. V tem je bil cilj nedvoumno dosežen, kar seveda ni vzpodbudno dejstvo za stanje duha, zlasti svobodomiselnega, na Slovenskem in za slovensko prihodnost.

Posledica izraženega in zamolčanega pomeni tudi na intelektualni ravni podporo nelegitimnemu, ki ima z nasprotne strani dvakratno težo. Seveda si nelegitimno zna dajati tudi samo podporo, sklicujoč se na znana dejstva, kot so bile najprej demokratične volitve. Vendar je mnogo prepričljiveje, če za demokracijo zavzeti, kot je denimo novinar Danilo Slivnik, ki odstira pogled v nemoralo oblastnega zakulisja, hkrati dajejo legitimnost predstavnikom tega režima s stališčem, da je boj za oblast nekdanje partijske nomenklature v večstrankarskem sistemu legitimen. Ali je takšno gledanje utemeljeno? Ker vsa slovenska stvarnost teče po dveh političnih tirih, po formalnem in vsebinskem, po demokratičnem in nedemokratičnem, je treba upoštevati oba. Sklicevanje na legitimnost prvih demokratičnih volitev je torej možno, upoštevajoč najprej okoliščine. Prva izjava predsednika slovenske države, prejšnjega partijskega, po njih, njegov prvi stavek je bil, da so bile volitve demokratične. Tako se je naposled lahko oklenil forme, ne da bi jo mogel potruditi s pripadajočo vsebino. Pri tem se kaže najprej spomniti, da je na volitve stopil z izpeljanko kulta osebnosti, ki so jo prefinjeno ustvarjala njegova javna občila pred navinimi in dovzetnimi Slovenci. Poleg tega je bil v volilno kampanjo ene strani vložen kapital vseh Slovencev, mafijsko odtujen iz Slovenije za takšne namene, vanj so bile nadalje enostransko vključene raziskave javnega mnenja, namenjene vsem Slovencem, uporabljala pa jih je stara oblst in posamezniki, ki so se hoteli nepošteno povzpeti nadnje. Hkrati je bil prejšnji in sedanji predsednik tista zadnja oseba v ozadju, ki je načrtovala ali je morala vsaj dokončno podpreti strankarske prevare za dosego oblasti. Ali sta torej predsednik države in parlament že po kriterijih formalne demokracije legitimne?

Ko presojamo vsebinsko legitimnost, ne moremo mimo dejstva, da celo komunisti sami poudarjajo kontinuiteto s totalitarno državo. Ni torej sporno, da so legitimni, legalni in moralni nasledniki svojih začetnikov in predhodnikov, ki jih nenehno branijo, da so nasledniki edine stranke. Bistvena razlika je pri vprašanju odgovornosti. Če pristajamo na evropska civilizacijska načela, je treba za zločine in genocid prevzeti odgovornost in soodgovornost. Zanje po demokratičnih merilih ni legitimnosti, je le sodba in obsodba. V prispodobi lahko rečemo, da ni legitimnosti ne za tatove ne za njihove pomagače, oboji so prav tako po slovenskem pojmovanju poštenja krivi in sokrivi. Ali neposredno povedano: tudi s hipotetično doseženo popolno formalno legitimnostjo ni verodostojno na zločinih in genocidu nad slovenskim narodom graditi lepšo prihodnost slovenskega naroda. A že zdrava kmečka pamet in poštenost zadoščata za sklep, da po tej poti ni nobene rešitve za slovenski narod. Tisti, ki so spravili voz v blato, ga iz njega ne bodo rešili. Zato je treba vse, ki so delali zločine, in tiste predstavnike, ki jih vse v najnovejši čas podpirajo, kot škodljivce slovenskega naroda izločiti iz javnega delovanja in odločanja. Demokratično zaupanje so nepreklicno izgubili, prav tako zločinska stranka in njene zločinske vrednote, kar so nam za zgled v demokratični Češki že spoznali in si s tem omogočili najhitrejši razvoj med postkomunističnimi državami. Ker morala komunistov temeljne samokritike in odhoda z oblasti ne pozna, pozna le obratno pot, mora spoznati slovenski narod, da je to v njegovem vitalnem interesu. Ne gre torej za raven, ki so jo predstavniki zločinskega revanšizma vsilil najprej Demosovom demokratom kot diskvalifikacijo z revanšizmom, gre za neizbežnost procesa razgraditve starega, gre za dekomunizacijo Slovenije kot legitimen interes slovenskega naroda za vzpostavitev evropske demokracije ter za normalen razvoj celotne nacije.

Če izhajamo iz temeljne volje slovenskega naroda na prvih demokratičnih volitvah in iz osamosvojitvenega referenduma, izhajamo iz podpore prvotnemu Demosovemu načrtu osamosvojitve Slovenije in uveljavitve demokracije. Za demokrata ne more biti nobenega dvoma, da je bil prvi cilj dosežen, drugi ne. Tisti, ki danes trdijo, da so velike zgodbe končane in da se začenja čas postmodernistične pragmatike, varajo slovenski narod. Smo še vedno v risu nasilja predmodernizma in njegove ekskluzivnosti. Zato izraža v tem začasnem somraku slovenskega duha zaenkrat edinole Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije, ki ga je po končanem petdestletnem obdobju komunistične revolucije pripravil Slovenski spominski odbor pri Novi slovenski zavezi, prvotno [Stran 061]voljo volilcev po demokraciji. Z njim se vzpostavlja tradicija slovenskega svobodomiselstva. To pomeni kajpada izrecno obsodbo komunistične partije, obsodbo njenih zločincev, priznanje slovenskega odpora proti komunizmu med drugo svetovno vojno kot samoobrambno in domoljubno dejanje, razglasitev poboja domobrancev in drugih nasprotnikov za zločin proti človeštvu in kot ključno sprejetje zakonov, ki bodo pretrgali povezavo s prejšnjo totalitarno ureditvijo, vključno z odpravo privilegijev in uveljavitvijo pravne države. To je stvaren in načelen Poziv v duhu razvidne evropske demokracije in vračanja Slovenije v njeno civilizacijsko območje. To je pot k resnici in spravi. Še drugače to prizadevanje pomeni, da čaka slovenski narod ena največjih zgodb v njegovi zgodovini, ki mu je ne pripovedujejo ne vsakršni “demokrati” in ne stranke slovenske pomladi, namreč osvoboditev samega sebe od notranjega okupatorja. Šele to dejanje bo lahko slovo od totalitarizma, od polsto letnega življenja v neresnici in nemorali, šele s tem bo spopad med komunizmom in protikomunizmom, potekajoč od 1941, končan. Z njim bo končno mogoče preseči narodovo duhovno razklanost v njegovo novo samozavest. Če bo slovenski narod zmogel veliki preobrat, ga čaka nesluten razvoj, če ne, bo navznoter in navzven životaril in še naprej poslušal pravljice o vsestranskem in nadaljnjem razvoju in napredku ali zgodbe o uspehu. Letošnje volitve so v tem pogledu odločilne. Nedemokratom so dovoljena vsa sredstva za osvojitev oblasti, demokratom le demokratična, torej poštene volitve. Z njimi se bo za dalj časa odločila slovenska usoda. Od osveščenosti slovenskega človeka, od prevlade njegovega svobodomiselnega in demokratičnega duha, ki so mu na poti vsemogoče ovire, bo odvisno, ali bo iz njih izvirala nova moč slovenskega naroda ali še naprej njegova nemoč. Ali bo naposled zmogel končati iztirjenost iz tisočletne evropske duhovne tradicije in se vrniti k svoji duhovni identiteti.

6.2. Očetje in sinovi

Blaža Cedilnik

6.2.1.

Očetje in sinovi. Saj jo poznate, to televizijsko oddajo, kaj ne. Pred kamere povabijo očeta in sina. Oba poznana, družbeno priznana, uveljavljena človeka. Tam potem ob pomoči voditelja oddaje obujata spomine, predvsem pa se nenehno hvalita. Mlajši očetovo vzgojo, njegov vpliv na njegov poznejši razvoj in kariero. Starejši pa sina, kako je bil priden, vesten, spoštljiv, samostojen, in oh in sploh in tako naprej. Včasih vpleteta v pogovor še mater, ki je tudi kaj malega dodala k sinovi vzgoji in očetovi karieri. Pa sem pa tja kakšen dedek, ki je tudi stal ob strani, ki je bil tu, kadar so ga potrebovali. Skratka, povest o dobrih, poštenih, sposobnih, pametnih, nadarjenih, in kar je še takih pridevkov, ljudeh.

Ja, ja, zanimivi so taki pogovori, le prav jih je treba poslušati. No, sama se vedno spomnim na tisti stokrat prežvečeni izrek: “Najboljši so padli.” In spomnim se na mojega očeta in deda. In pomislim, kako bi bilo šele to zanimivo, če bi se tadva srečala pred kamerami. In najbrž bi imela kaj povedati. Pa sta žal oba umrla v cvetu življenja. Komaj sta se poznala. Pa je zares škoda. Škoda takih LJUDI.

“Profesor Anton Rabuza (starejši) se je porodil 16. prosinca 1881 v Podgorju, prijazni vasici blizu Št. Jurja ob južni železnici. Njegovi starši so imeli tu majhno posestvece in so se, akoravno niso imeli nikakršnega pre moženja, po svojih slabih močeh vestno trudili, da bi vzgajali svoje otroke kar najboljše in jim pripravili boljši kruh. Ko je dovršil domačo ljudsko šolo, poslali so ga njegovi roditelji leta 1894 na celjsko gimnazijo, katero je že pohajal njegov starejši brat. Ker ga niso mogli zdoma podpirati, se mu je zlasti v začetku godilo zelo slabo. Bil je skoro popolnoma odvisen od podpore raznih dobrotnikov, katerim se je kmalu priljubil skromni, marljivi in nadarjeni dijak. Leta 1902 je prebil na celjski gimnaziji zrelostni izpit ter šel nato na graško vseučilišče, kjer se je posvetil klasičnemu jezikoslovju. Le raznim dobrotnikom in denarnim zavodom se je imel zahvaliti, da je mogel, četudi je moral mnogokrat pretrpeti veliko bede in pomanjkanja, dovršiti svoje študije. Pa s svojo žilavo vztrajnostjo je premagal končno vse zapreke. Naj bo v tem oziru zgled učeči se mladini, da ne sme sredi svoje težavne poti, če se ji godi v gmotnem oziru slabo, obupati in omagati.”

Tako piše o njem Bogoljub, cerkveni list za Slovence v majski in junijski številki v letu 1917, kjer mu je bilo odmerjenega kar precej prostora. Po končanem študiju je učil na gimnazijah v Ogrskem brodu, v Trstu in v Mariboru. Leta 1912 je dobil službo blizu svojega doma, na celjski gimnaziji, kjer je poučeval do februarja leta 1915, ko so ga [Stran 062]

Večerna tišina

Figure 31. Večerna tišina Mirko Kambič

poklicali k vojakom. Istega leta, 15 oktobra je padel, star štiriintrideset let. Zapustil je ženo in dva majhna otroka, hčer in sina. Moj oče je bil takrat star komaj dobro leto.

Seveda piše tudi o njegovi ljubezni do žene in otrok, katerim se je posvečal v največji možni meri, o njegovi ljubezni do domovine, za katero je tudi umrl, in o njegovi globoki veri. Pa o njegovem vestnem in požrtvovalnem delu z dijaki, ki jim ni bil samo odličen profesor, ampak tudi očetovsko razumevajoč prijatelj, revnejše dijake pa je tudi gmotno podpiral. Pa še o tem, da je bil literarno aktiven; dopisoval je sprva v dijaški list Mentor, potem pa v stanovski časopis in v razne časopise in revije in prevajal iz različnih jezikov, saj je zelo dobro govoril in pisal v sedmih jezikih.

Seveda je še mnogo napisanega o njegovem življenju, o njegovi poštenosti, o njegovem čutu odgovornosti, o njegovi ljubezni do družine in domovine in seveda o njegovi veri.

Kaj pa o njegovem sinu, o profesorju Antonu Rabuzi (mlajšem), ali se sploh kaj ve o njem? Rodil se je 29. septembra leta 1914 v Šentjurju. Tudi ta ni imel lahke mladosti. Njegov oče in mati sta sicer gmotno poskrbela za svoja otroka, saj sta imela v Šentjurju kar veliko posestvo, pa je bila usoda dobesedno kruta z njim in njegovo družino. Ko je bil star komaj kaj več kot eno leto, v najnežnejši dobi življenja, je izgubil očeta. Mati je morala sama skrbeti za posestvo in otroka. Pa vendar je dokončal šole, najprej ljudsko šolo v Šentjurju, potem maturiral na celjski gimnaziji in končno diplomiral na ljubljanski univerzi (ko je študiral njegov oče, je še ni bilo) iz klasičnega jezikoslovja (kot njegov oče). Učil je na klasični gimnaziji v Ljubljani. Posvečal se je dijakom in jim pomagal. Lahko bi kar prekopirala skoraj vse, kar piše o njegovem očetu. Govoril in pisal je celo vrsto jezikov in se še kar naprej učil kakega novega. Pisal je pesmi in se ukvarjal z glasbo. Veliko je hodil v hribe. Z veseljem je tudi kuhal (stara mama, mama moje mame, nona smo ji rekli, je vedno pripovedovala o tem, kako je bilo z njim “luštno” kuhati). Veliko se je ukvarjal z mano, ki sem bila stara blizu dve leti in pol, z mojo sestro pa ne kaj dosti, saj še ni imela pol leta, ko se je končal njegov križev pot: Vetrinj, Teharje, mučenje do smrti. Še preden se je rodila, je odšel k domobrancem, kjer je vodil postojanko, ki je čuvala Štampetov most. V njegovi enoti so bili skoraj sami mladi fantje, ki so ga ohranili v zelo lepem spominu, saj je skrbel zanje po očetovsko, pazil je, da se jim ne bi kaj zgodilo. Ko so se umikali pred prihajajočo rdečo armado, jim je najbrž rešil življenje, ker so bili sami prezeleni, da bi se sami tako znašli.

[Stran 063]

In zdaj si zamislite, da bi se pojavila v oddaji Očetje in sinovi, vsak na svojem oblačku. Mislite, da bi se tako hvalila, vsak sebe in eden drugega, kakor se hvalijo ti naši vrli očetje in sinovi. Ne verjamem. Bila sta namreč zelo kritična do sebe. Bolj kot do drugih. Nikoli nista bila zadovoljna s tem, kar sta naredila, kako sta naredila, kar sta dosegla. Ko sta poučevala, sta ves čas študirala in tuhtala, kako bi obravnavano snov približala dijakom, da bi le-ti uživali v učenju latinščine in grščine in drugih jezikov. Kar sem napisala, so o Antonu Rabuzi (starejšem) pisali drugi in o Antonu Rabuzi (mlajšem) govorili drugi. Sama sem poznala seveda le mlajšega in še tega predvsem kot toplino, varnost, zavetje in ljubezen. In kot ime v krstnem listu. Ime s križcem.

Je pa ena bistvena razlika med njima. Pa to ni toliko razlika med njima, ampak med okoliščinami, v katerih sta se znašla. Starejši se je znašel v vojni, ki jo je lahko razumel kot vojno za domovino. Z velikim navdušenjem se je odzval pozivu v vojsko in je bil že od vsega začetka pripravljen za svojo domovino žrtvovati tudi svoje življenje. Mlajši pa se je znašel v državljanski vojni, v kateri nikakor ni mogel najti sebe. Večina njegovih kolegov je odšla čez mejo in se po vojni potihem vrnila (ali pa tudi ne). In potem so pohlevno služili novi oblasti. Ko so odhajali, so tudi njega vabili s seboj. Pa ni šel. Ne morem pustiti družine. Ne morem pustiti žene z dvema majhnima otrokoma. Pa bi najbrž bolj “pragmatično” ravnal. Pustil bi jih samo nekaj let, potem bi se vrnil. Tako pa je njo in otroka zapustil za vedno in jih poleg tega še obremenil z izvirnim grehom. Pa to ni očitek. To je le ugotovitev. Prav gotovo, kolikor se poznam, če sem poštena do same sebe in do drugih, tudi sama ne bi ravnala drugače. So stvari, ki jih narediš, in so stvari, ki jih nikakor ne narediš. Med dvema zlema po svoji vesti, po najboljši možni presoji. In izbereš. Ne glede na poštenost, visoko moralo, izbereš zlo.

Razlika pa je tudi v njuni smrti. Starejši je še tik pred smrtjo pisal, da se mu zdi veličastno darovati svoje življenje za domovino in v dobri veri, da je storil tisto, kar je bilo edino prav. Mlajši pa je bil najprej razočaran, tako kot vsi, nad tem, kar so z njimi storili Angleži, prav gotovo niso vedeli za barantanja, ki so bila posredi in katerih predmet so bili oni sami. Potem pa križev pot s transportom v neposredno bližino rojstnega kraja, skozi Celje, kjer je preživel gimnazijska leta, ki so tako rekoč najbolj brezskrbna, če ne najlepša leta v življenju. Kot široko razgledan intelektualec se je precej jasno zavedal, kako je bil zlorabljen odpor ljudi do okupacije in okupatorja in kako perfidno so bili ljudje zapeljani v bratomorni vihar, pa pravzaprav niso mogli ničesar. Če ne bi stala za njimi rdeča armada, bi se vse drugače zasukalo, pravi eden tistih, ki je intenzivno doživljal tiste dni. Morda je tako razmišljal tudi moj oče in se počutil prodanega, ogoljufanega.

6.2.2. Krst pri Savici,

France Prešeren

… kri po Kranji, Korotani
prelita, napolnila bi jezero …
… Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva. …
… kdor hoče se podati, mu ne branim;
kdor hoče vas dočakat’ temne zore,
neproste dni živet’, nočem enake, …
… tje bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vol’jo vero in postave.
Ak pa naklonijo nam smrt bogovi,
manj strašna noč bo v črne zemlje krili,
kot so pod svetlim soncem sužni dnovi! …

6.2.3.

Najbrž je tudi on razmišljal, kaj se bo zgodilo z nami vsemi, ko je doživljal Teharje. Kako bo živeti v državi, kjer vladajo tisti, ki so ljudi pobijali po tekočem traku. Pa ne samo to. Pred tem so jih zverinsko mučili. In tako je umrl. Po hudem mučenju. Mučenju do nespoznavnosti. In nad njegovim grobom je odlagališče odpadkov. In postal je neoseba. Ne oseba.

Tako si zamišljam nekatere misli iz oddaje Očetje in sinovi, kjer bi nastopala, kot sem že rekla, vsak na svojem oblačku. Le kaj bi rekla v zvezi s tem, kar se je zgodilo s posestvom. Ker se je očetova sestra bala, da jim bodo kaj hudega naredili in jim vse pobrali, je dala za kmetijsko šolo v Šentjurju en lep kos posestva. Pa so ji kljub temu še vzeli. Sestrična ni mogla dokončati šol, ker je njen oče hudo zbolel in so jo kar potegnili iz šole. Mene, ki sem želela nadaljevati tradicijo (pa ne samo zaradi tradicije; jezikoslovje me je vedno zanimalo in me še vedno zelo zanima), ki sta jo vpeljala ded in oče, niso vzeli na klasično gimnazijo (bila sem najboljša na šoli, ampak bila sem obremenjena z izvirnim grehom – takih pa ne gre vključevati v elitne šole), ko sem se po končani gimnaziji hotela vpisati na klasično jezikoslovje, me je dekan dobronamerno (bolje rečeno blagohotno) opo-[Stran 064]zoril, da je to fakulteta za take, ki imajo zagotovljen materialni položaj. Ker niti slučajno ne dobijo ustrezne službe. Ker se niti slučajno ne morejo preživljati. Ker morajo opravljati vsa mogoča dela, le tega ne, za kar so se izšolali. In sem odnehala. Ker nisem bila tako vztrajna kot onadva. Morda vseeno nisem iz takega testa. Ali pa je postal zid trši, ko sem prišla sama na vrsto, da z glavo izvrtam luknjo vanj.

Za konec lahko zapisem reklo: “Kogar bogovi ljubijo, umre mlad.” Oba sta umrla krute smrti v najlepših letih. In nista mogla spremljati svojih otrok ob njihovem odraščanju, nista jim mogla pomagati v težavah in stiskah, nista se mogla veseliti njihovih uspehov. In nista se mogla veseliti vnučkov in jih razvajati.

6.3. Jaz, partizani in drugi

Mira Dobravec

6.3.1.

Takole moram začeti – s spominom na globoko užaljenost in ponižanje ob spoznanju: Poglej, za kakšno neumnico me pravzaprav imajo, za kakšno manjvredno bitje! Ne smem vedeti, ne smem razmišljati! Res preveč za trmasto dekle, ki si ni nikoli dovolilo, da bi mislilo, da misli, kar domislijo tuji možgani.

Dekletce je vzklikalo: Kje pa so dokazi, da Amerika res je? Lahko mi kažejo sliko potočka v sosednji vasi in me prepričujejo, da je deset tisoč kilometrov daleč. Težaven otrok, je vzdihovala mama in me pošiljala na krožke in k starim učiteljem, ki naj bi zadostili mojim tečnim, nenasitnim vprašanjem in seveda tudi dvomom nad vsakim odgovorom. In – ga najde nazadnje, ki bil ji je kos! Vso našo bližnjo zgodovino je otrok požrl s kožo in kostmi, niti najmanjša iskrica se ni pojavila, da bi zanetila požar dvoma! Bilo je vendar tako zelo lepo, tako polno domoljubnih, ponosnih misli, povzdignjene sreče, da živi v svobodni, delovnemu človeku na kožo pisani družbi. In koliko nasprotnikov je naša svoboda imela, preden je nastala, koliko narodnih izdajalcev, in to celo izobraženih in bogatih! Aha, v tem je odgovor – to so bili izkoriščevalci delovnega človeka, tako nekako kot graščaki, ljudje, ki niso nič delali in so hoteli živeti na račun tujih žuljev! In izdajalski kralj, še sreča, da je pobegnil in vsa njegova vlada z njim! Zdaj imamo deželo delavcev in kmetov, delu čast in oblast! Zdaj imamo deželo, kjer smo združeni bratski narodi in gradimo nov, pravičen svet!

In pesmi! Pesmi o materi treh partizanov, češnjev cvet, samo milijon nas je, domov bom šel, na oknu glej obrazek bled, oh, pesmi! Kolikokrat si je dekletce otrlo solzico, potočeno ob vsej tej žalosti in lepoti! Ne, nekaterih pesmic pa že takrat ni maralo, rop, požig, umor, kri ni bencin, krvi ne zmanjka nikoli … ne, nekaterih pesmic dekletce ni prebralo več kot enkrat!

In filmi! Nančika in njena nesrečna ljubezen, Tildika in njene sanje: takrat bo krog in krog svoboda … in postelje in štruklji in mlad fant, ki v snegu zakopan, lačen in napol mrtev sanja o materi … In ne joči, Peter, prišla bo svoboda! Našli bomo dolino miru, mi ponosni, pošteni ljudje! Ne, Temnikarja, Nejčeve mame in izdajalskih duhovnikov pa dekletce res ni maralo! Kako more slovenski človek pasti tako globoko!

Ne, tudi desantov in mostov ni maralo, njeni junaki bi morali biti popolni, miroljubni, razneženi branilci domače zemlje. Pač izmišljija petošolke, ki hoče dobrega in nežnega viteza, kot da se zmaju glava odseka z robčkom ali cvetlično bilko!

Komaj se je dekletce naučilo pisati, je že tudi sama pisalo partizanske pesmi, kaj pisalo, celo recitiralo jih je na krajevnem pokaži kaj znaš! Le oče ni imel časa, da bi jo prišel poslušat … Najbrž ni mogel, prav tako, kot ni mogel biti partizan, ker so ga odvlekli Nemci in je v Franciji bolan ležal v bolnišnici …

Toda dekletce je raslo, z neugnano mladostno radovednostjo požiralo knjige in spoznavalo svet. Skozi debelo kopreno šolskih učenosti je tu in tam posvetil žarek, ki se ni ujemal v mavrico znanega in tako preprosto razumljivega. In počasi je popolna podoba kazala vedno več pomanjkljivosti, vedno več drobnih kamenčkov v mozaiku je bilo napačnih, na silo zlepljenih in ponarejenih, prve zanke v prelepi tkanini, izvezeni v podobah poguma in ponosne domoljubnosti, so se začele spuščati in lepota je bledela.

Ko ga je vprašala, oče ni več molčal. Pred šotorom ob obali ji je nekega poletnega večera povedal svojo različico zgodbe, oh, tako zelo drugačno od vsega, kar je dotlej vedela! In njen oče vendar ne laže – in zakaj bi si izmišljeval take grozote? Vsako nedeljo skupaj z njo stopi k obhajilni mizi in ona ve, da je pošten, resnicoljuben mož!

[Stran 065]

Po boju

Figure 32. Po boju

Kaj naj zdaj s tema dvema podobama, tako popolnoma različnima – in ena je znana vsem, za drugo pa vesta samo oče in ona!

“Mami to ve?” ga je takrat pretresena vprašala, kot da je očetova podoba samo njegova stvar, ne pa nekaj, kar so vsi doživeli! In če so vsi doživeli in če njen oče ne laže, ampak govori resnico, potem to resnico vedo vsi! Potem lažejo drugi, lažejo v šoli, laže tisti mili glas še pomnite tovariši, lažejo šolske knjige, lažejo pesmi in filmi, lažejo, lažejo …

Zmedeno se je po počitnicah vrnila v šolo in v njej je kar naprej odmevalo: lažejo, lažejo, lažejo … in neustavljiva želja, da bi vprašala še druge, še koga, če to ve, če pozna ono drugo podobo, tako strašno drugačno. Knjige! V njih bo vendarle morala biti zapisana resnica, ljudje umrejo, njihove knjige pa ostanejo, stoletja ležijo na policah in sporočajo o času, ki ga ni več.

Težaven otrok, zmedeno dekletce v svetu, ki je videti, da ni, kar hoče biti, v svetu, kjer oče in mati govorita eno, vsi drugi pa drugo … Ubogo dekletce!

V knjižnicah je bilo knjig veliko in vse so očeta postavljale na laž.

Pri dedu na podstrehi so bili stari časopisi, stare revije in tudi kakšne večernice – iz vsega tega je dekletce sicer spoznalo osupljivo veliko presenetljivih dejstev – da je pred vojno, s katero je mislilo, da se je začelo kulturno in socialno urejeno življenje, bilo že marsikaj, bila so tudi otroška in mladinska združenja, pa skrb za siromake in celo za zamorčke, pa telovadna društva, pa amaterska gledališča, oh, videti je bilo, da se narodovo življenje ni začelo malo pred njenim rojstvom, pač pa je bilo bogato in plodno že prej. Aha, vse tisto je bilo vedno povezano tudi z duhovniki, ti so hodili kar v šolo in imeli tam obvezno mašo, hodili so na stadione in po mestih so bile procesije – zato, seveda, ker so se duhovniki tako vtikali v javno življenje, zato zdaj o tem nihče ne govori! Da duhovniki in maše sodijo samo v cerkev in naj tja hodi, kdor že mora, so jo vendar dobro poučili. In kot se je dekletce naučilo, da jemo v kuhinji, spimo pa v spalnici, se je naučilo tudi to, kako naj bi otrok podvomil! Vsaka stvar na svoje mesto! Tako je stari časopisi niso naredili nič pametnejše in niso odgovorili na njeno vprašanje, kako je pravzaprav šlo tole med vojno – tako kot pravi oče ali tako kot govorijo drugi.

[Stran 066]

Imela je tisoč tudi prav navadnih vprašanj: zakaj so morali partizani zažgani tisto vas, pa tisto šolo, pa tisti grad z vsemi knjigami in starinami, zakaj so morali lepemu kipu Matere božje odbiti glavo in od vrha do tal prestreliti vse naslikane svetnike v kapeli na Turjaku, zakaj so raznesli dragocenosti iz lepih hiš neznano kam, zakaj so imeli v bazi 20 dva kotla, enega za navadne partizane in drugega za voditelje, zakaj zdaj, v svobodi, hišo, v kateri živijo voditelji, varuje miličnik – pred kom, zakaj hodijo partizanski otroci na morje in v toplice, ona pa ne … in še tisoč drugih, prav tako navadnih vprašanj. Vendar nanje ni nikjer dobila odgovorov, oče pa jo je opominjal: Bodi tiho in se uči!

In ker niti v knjigah ni našla odgovora, ga je nehala iskati, opustila je branje zgodovinskih del in se lotila pesmi. Pesem je nad vsemi temi rečmi, pesem je vsečloveška, velja za vse ljudi in vse čase.

Pesmi! Da je neki Balantič pisal v slovenščini in da ga ne more prebrati? Oh, prosim vas! Ne mi take nakladat! Mi vendar spoštujemo svojo literarno dediščino, samo neki zagrizeni škof, ki o poeziji ni imel pojma, si je dovolil in onemogočil goriškega slavčka! Pa seveda še prej, ko so zažigali knjige, še celo Cankarja! To je vendar sramota, ki si jo je privoščila duhovščina, ker pač ni imela nobenega posluha za jezik in umetnost in se je bala, da bi se ovčice pokvarile! Mi pa vendar človekovemu ustvarjalnemu navdihu namenjamo vso skrb in pozornost! Gotovo je tale Balantič pisal kakšna nepomembna skropucala, ki jih ni vredno tiskati!

Da je pisal sonete in to celo dobre? Lepo vas prosim!

Kje? Kdo je izdal njegovo zbirko? Kje pa je to, Buenos Aires? Argentinci so tiskali slovenskega pesnika? Kakšni Slovenci? Koliko da jih je? Zakaj pa ne pridejo domov?

Tako se je zagrinjalo pretrgalo na dvoje.

Vidiš, dekletce, ki ni verjelo, da je morda tudi kakšna Amerika, je končno spoznalo, da svet res ni tak, kakršnega prikazujejo šole in knjige v knjižnicah.

Dobila je Balantičevo zbirko. Še zdaj se spomni hvaležnosti, ki jo je čutila do pogumnega človeka, ki je drobno knjižico kot sovražni material skrivaj prinesel čez mejo. In spomni se tudi sramu, ki ga je občutila ob tem novem poglavju svojega spoznavanja sveta. Take pesmi! Tak pesnik! O ti moj ljubi Bog, ves mozaik svoje domovine bo morala zgraditi na novo, sama postaviti kamenčke tja, kamor sodijo, vse ponarejene in goljufive pa zavreči.

Ljudje pod bičem – ne, to nista učitelja, ki sta odšla, to sem jaz, ker ne smem poznati prošnje za besede, ki naj se razbolijo v molitev; ne smem vedeti, da je imel deklico, ki ga je zapredla v žarke sanjanih obljub in ki bo ostala sama na meji grobov, on pa bo miren onkranj iskanj, ko bo nehal v ognju groze plapolati in bo lep molk s prstjo zasutih ust …

Po tistem ni nikoli več nikogar nič spraševala. Odrasla je in vedela, da je svet okoli nje zgrajen na pesku laži.

Ne samo rop, požig, umor, tudi in predvsem laž.

Laž ima vendar kratke noge! O, poglej, v tej deželi celo pregovori ne držijo! Toliko let, tako popolna, nepremagljiva laž!

Kaj pa more proti njej ona sama?

In ker z odraslostjo pridejo tudi zaljubljenost, ljubezen in prebujena želja po materinstvu, se je kakor v zavetje popolnoma potopila v toplo majhnost svoje družine, v družbo pa hodila le delat za denar.

Če že ne more spremeniti lažnjivega sveta, lahko vsaj okoli sebe naredi otoček miru, ljubezni, dobrote, poštenosti in resnice.

Tako se je zaprla v svoj ozki krog in ji še za mar ni bilo, da bi poiskala, ali so morda vendarle še drugi taki otočki, ki so spoznali zlaganost in se zaprli pred njo v svoj dom.

Srečevala je seveda mnogo ljudi v cerkvi, ne le starih, ki bi se mamili s tem opijem za preprosto, neuko ljudstvo, ampak tudi mladih, pa izobraženih svetovljanov in modrijanov …

No ja, mi smo pač drugačni, svet pa drugačen, da le imamo mir in vsakdanji kruh …

Potem ji je Jožica zaupala pretresljivo zgodbo svojega življenja: ko jo je mati še nosila pod srcem, so prišli nekega lepega dne v zlati svobodi in povabili očeta na kratek pogovor. Zdaj je Jožica že zelo odrasla gospa, pogovor pa še kar traja …

Morda ima oče v Kočevskem rogu novo življenje, novo družino – kako naj bi desetletja živel sam, zvest materi? In pravijo, da so tam cela mesta, tovarne za vojaške potrebe, in v njih delajo vsi ti zaprti ljudje. Pravijo … Šepetanja, šepetanja …

In potem je svoboda izbruhnila drugič. Nocoj so dovoljene sanje, je bilo rečeno in vsi smo sanjali.

Zdaj bo konec laži, zdaj bo Jožičin oče, sicer res star, utrujen in zagrenjen, prišel končno domov – če ima še eno družino, no, nič hudega, da bi ga le smela videti in objeti, vsaj enkrat!

[Stran 067]

Deček s piščalko

Figure 33. Deček s piščalko Izidor Mole

Zdaj se bodo ljudje izpod argentinskih hribov lahko vrnili na domače livade, zavriskali na vrhu naših gora in zapeli: Domov bom šel … in v meni več ne bo nobenih zapletenih misli, le ena sama sreča: svoboden ljubim svobodno zemljo!

Ah, vsi sanjači, tako zlahka pripravljeni sanjati, so spregledali eno samo besedico, eno samo! Nocoj! Samo nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan. Pride dan in človek se zbudi!

Seveda, sanjači si krmežljavo manejo oči in spet, še enkrat, nočejo verjeti v aroganco in v laž in v sprenevedanje … In jutro mine, mine pomlad, in v žgočem poletju so spet, kjer so bili! In ko pride jesen, bodo drugi pobirali sadove skupne setve in jih spravljali v svoje trdno zgrajene, samo zase postavljene kašče.

Kulturni, svetovljanski, popustljivi nadškof, navajen evropskih manir pa ljudi, ki jim dana beseda pomeni neovrgljiv imperativ, nadškof bo pač že petič maševal ob ubogi lipi sprave in namenil nekaj spodbudnih besed peščici poštenih in dobromislečih ljudi, ki sejejo v veter svoje besede in svojo pripravljenost.

Kajti lipa sprave je vendar tako popljuvana, simbolično in v resnici tolikokrat izruvana, tako onečaščena, da je samo božja volja, da se revica ne posuši, tokrat nepopravljivo. Spavaj, spavaj, lipica, večno ne boš spala …

Tisti, ki so desetletja dolgo v vsak dogodek, v vsako nedeljo, v vsako šolsko knjigo, v vsako otroško prireditev, v vse naše dejanje in nehanje vpletali našo slavno revolucionarno preteklost z večnim refrenom še pomnite tovariši, zdaj kar naenkrat nočejo več gledati v preteklost. Glej naprej, nazaj ne glej nikoli! Glej naprej! Kot da smo postali lebdeč narod, ki ga veter nosi, ker noče več imeti korenin. Ko čez zemljo zatulijo viharji, drevesa se svojih korenin zavedo! Aja, te korenine so v naši poganski preteklosti, preden nas je ta imperialistična in fevdalna Cerkev v krvi in solzah pokristjanila! Te naše korenine so Trubar in njegovi – pa ne le jezikovno in kulturno, ampak predvsem versko! In slovenski narod ne more nadaljevati spravljen med seboj, dokler Cerkev odpadniškega duhovnika spet ne sprejme vase! O, hvala Bogu, da Galileo Galilei ni bil Slovenec! Vse težave naše sedanjosti in prihodnosti bi bile povzročene z dejstvom, da ga Cerkev noče priznati za svetnika!

Domobranci? Neznani grobovi? Mrliški listi tisočev? Odvzeto premoženje, pohojena čast, ponos? Odvzeta domovina? Prosim vas! Glejmo naprej!

Laži in prevare, potvarjanje resnice in na tem grajena družba? Prosim vas, koga pa še zanima preteklost!

Odstranjevanje spomenikov? Prosim vas! To počno samo barbari, mi pa smo kulturen narod! Če že, potem s spomenikov izbrišimo, da so namenjeni revoluciji, ki je vendar ni bilo, toda pustimo jih tam, da bodo še poznim rodovom oznanjali našo slavno preteklost!

Ko zdaj že res odraslo dekle iz dneva v dan gleda to našo, spet “novo” stvarnost, se v njej občutek sramu in neresničnosti vzdiguje do neba. In si reče: hvala Bogu, da nihče mojih ni bil ne partizan ne domobranec! Hvala Bogu, da nihče mojih ni bil ubit in ne leži v kakšni neznani grapi brez križa nad sabo! Hvala Bogu, da mojim ni bilo odvzeto nobeno premoženje! Hvala Bogu, da se me vse to osebno ne tiče!

Kajti tako mi je dana možnost, da neobremenjeno kričim na ves glas: povejte vendar končno resnico, vso resnico in samo resnico! Pravico imamo do tega! Nočem, da bi še kakšno dekletce tavalo v takih temačnih labirintih, da bi še kdo po tako zavitih, skrivnostnih in prepovedanih poteh iskal resnico o svojem narodu! Ne morem dovoliti, da zgodovina ne bi bila napisana po resnici – briga me, če se [Stran 068]bodo tako končale lažnive pravljice, ki so si jih pripovedovali zmagovalci.

Najprej resnico!

In vendar vem, da se to ne bo zgodilo, dokler ne bodo pred lipo sprave stali vsi, prav vsi predstavniki naše države. In seveda brez fige v žepu.

In prosim Boga, naj nadškofu in peščici ob lipi nakloni potrpežljivost, ko vendar že tako dolgo ponujajo roko, ki ni sprejeta. Naj jim da moč, da se ne umaknejo, zagrenjeni in prizadeti, ob spoznanju, kako omalovažujoče oni drugi prezirajo, sramotijo in zaničujejo poskus sprave.

Kajti resnica vedno pride na dan, pa če je zasuta še s takimi gorami odpadkov! Mrtva usta kričijo in nihče jih ne more utišati, laž in krivica kričita do neba in nihče ju ne more spremniti v resnico in pravico.

Počakati je samo treba na pogum, ki ga potrebujejo, da si bodo upali pogledati resnici v oči in jo izgovoriti.

Potem samo še stisk roke, odpuščanje in mir.

In takrat bo krog in krog svoboda. Za vse.

In vsako dekletce bo vedelo, da je treba nekatere stvari v življenju pač verjeti, čeprav jih ne vidiš na svoje oči. In bo živelo mirno, z varnim občutkom trdnosti in resničnosti sveta okoli sebe.

7. Pred petdesetimi leti

7.1. General Leon Rupnik

Tine Velikonja

7.1.1.

Pred petdesetimi leti, 4. septembra 1946, je umrl general Leon Rupnik. Umrl je junaško. Preden so ga pokosile krogle strelskega voda, je zaklical: “Naj živi slovenski narod!” Izstradano in trpinčeno telo ga ni ubogalo, še stati ni mogel brez opore. S pomočjo neznanih sil je vseeno glasno izpovedal tisto, kar je čutil. Kako neutrezen se je moral zdeti njegov vzklik ljudem, ki so nadzirali zadnje dejanje. Besede, ki so si jih lastili izključno oni, je zavpil človek z dna, zanje skupek fizične in moralne bede.

Ko se oziramo nazaj in razmišljamo o vlogi, ki jo je Rupnik igral v tako usodnem času, smo v zadregi. V predvojnem življenju ga Slovenija ni poznala. Vedelo se je, da imamo Slovenci generala in da se po njem imenuje utrjena bojna črta proti Italiji. Ob napadu na Jugoslavijo je zasedal visok vojaški položaj v Zagrebu, se po ustaškem puču znašel na cesti, se po razpadu za nekaj tednov ustavil v Celju, nato pa prišel v Ljubljano. Spomladi leta 1942 je bil skupaj z drugimi oficirji interniran v Italiji, se po dobrem mesecu vrnil in kmalu postal ljubljanski župan. Zasedel je mesto, ki ga je izpraznil dr. Juro Adlešič. Ta je odstopil, ker je spoznal, da je njegova vloga nenaravna in tvegana. Rupnik z vaškimi stražami ni imel posebnih stikov.

Ko je nastala po kapitulaciji Italije na ozemlju Ljubljanske pokrajine praznina, ni bilo dvoma, da je nekaj treba napraviti. Nazaj se ni več dalo. Partizani so v tistih šestih tednih, ko je bil okupator tako rekoč odsoten, pokazali, da jih zanima samo revolucija. Zato tako silovit obračun z domačim nasprotnikom. Vaški stražarji so kljub hudim izgubam in porazom vseeno bili še tu. Ohranili sta se dve močni bojni skupini, skupina Vuka Rupnika, ki se je v borbi pri Zameškem ubranila partizanov, in skupina, ki je pritavala iz Zapotoka čez Ljubljansko barje v Ljubljano. Obenem pa so ostale nedotaknjene močne posadke vaških straž v Polhograjskih Dolomitih in na robu Ljubljanskega barja. Upanje, da se bodo zahodni zavezniki v kratkem pojavili v Istri ali Kvarnerju, je splahnelo. Preostalo je samo, ali iti v gozd ter se na žive in mrtve tolči s partizani, ali pa doseči dogovor z nemškim okupatorjem in skrbeti za red in mir na ozemlju, za katerega so upali, da ga bodo lahko obvladovali.

Veliko je pisanja o tem, kdo je bil tisti, ki je pokazal na Rupnika. Ni bistveno, kako je prišlo do tega, da je ravno on postal prezident Ljubljanske pokrajine. Vsem je bilo razumljivo, da nekdo to nalogo mora prevzeti in da so se vsi, ki so delovali v Narodnem odboru, oddahnili, ko je bil izbran on. Drugo dejstvo pa je, da Nemci ne bi pristali na kogarkoli in Rupnik je bil eden redkih, ki je bil na nek način sprejemljiv za obe strani, morda celo edini. Zanje je bil visok oficir stare avstrijske šole z odličnim znanjem nemščine.

Rupnika zmotno ali zlonamerno primerjajo s Quislingom in Petainom, pa tudi Pavelićem [Stran 069]

General Rupnik na enem od mnogih protikomunističnih taborov

Figure 34. General Rupnik na enem od mnogih protikomunističnih taborov

in Tisom. Omenjeni štirje so zasedli svoje položaje takoj, ko so njihove države zaradi nemškega napada razpadle, in to v času, ko je bila Nemčija na vrhuncu svojih moči. Med njimi je Quisling prišel zraven zaradi politične sorodnosti svojega gibanja z nacifašizmom, Petain po sili, da bi vsaj delu okupirane Francije napravil življenje bolj znosno; Paveli? in Tiso sta bila nacionalista, ki sta izkoristila nastale razmere in oklicala nacionalni državi. Rupnik pa je postal prezident na ozemlju Ljubljanske pokrajine v času, ko je bilo jasno, da je za sile osi vojna izgubljena, da pa se pri vzdrževanju reda in miru ni mogoče zanesti na okupatorja. V uporu proti komunističnemu terorju mora sodelovati tudi domače prebivalstvo. Zdaj mu sicer očitajo, da je do konca verjel v zmago sil osi, kar pa je za prekaljenega vojaka neverjetno. Nekaj je retorika, drugo pa ocena dejanskega položaja. Šlo mu je za dobro Slovenije in Slovencev. Odločal se je iz čistih pobud in mu moramo priznati, da je ravnal kot pravi rodoljub.

Nemško vojaško poveljstvo je za razliko od Hitlerja in njegovih najbližjih sodelavcev, ki so skoraj do konca verjeli v čudež, takrat že spoznalo breizglednost položaja. Zato je bilo hitro pripravljeno na dogovore s partizani. Ne smemo pozabiti, kako sta se spomladi leta 1944 Djilas in Popovi? v spremstvu nemških generalov sprehajala po Zagrebu. Samo Hitler je preprečil, da se niso do konca pobotali. Obenem pa so bili Nemci skrajno nezaupljivi do svojega zaveznika po sili. Samo po sebi se jim je zdelo umevno, da jim bodo slovenski domobranci prej ali slej pokazali vrata in se postavili na lastne noge. Varšavski upor jim je dodatno nagnal strah v kosti. Kaj podobnega so skušali preprečiti na vse načine. Zato stalni pritisk gestapa na domobransko vodstvo in tako silovito ukrepanje, čim se je razvedelo, da iščejo domobranci pot iz dotedanje druščine.

Rupnik bi se moral bolj zavedati, kako nezanesljiv zaveznik je okupator. Ob kapitulaciji Italije je italijansko vojaško vodstvo v Sloveniji takoj našlo skupni jezik s partizani, obenem pa gladko pustilo na cedilu svojega zaveznika. Vedeti je moral, da se Nemci ob porazu ne bodo obnašali drugače. Tako kot Italijani bodo morali tudi oni prej ali slej odi-[Stran 070]

Na Orlovem vrhu na domobranskem pokopališču

Figure 35. Na Orlovem vrhu na domobranskem pokopališču

ti, domobranci pa bodo ostali sami. Ko je torej gestapo zaprl njegove oficirje in vojake, ker so se skušali povezati z zahodnimi zavezniki, bi moral ukrepati. Nekaj je že vedel, kakšen je mednarodni položaj in da se protikomunistični strani ne piše dobro. Prihajala so opozorila, da je treba ukrepati, če se hočejo domobranci rešiti, pa ni napravil nič. Celo nasprotno. Dopustil je, da je šel glavni transport njegovih oficirjev v Dachau, in to prvega marca 1945, ko se je vojna že skoraj končala. Takrat bi moral zahtevati njihovo izpustitev in pri tem zagroziti z odstopom.

Nemci so hoteli lojalnostno izjavo in zato izsilili domobransko prisego, ki bi se ji morda dalo izogniti. Smemo reči, da je Rupnik mejo, ki jo določa mednarodna zakonodaja za obnašanje med okupacijo, večkrat po nepotrebnem prekoračil. Ustavil bi se samo ob njegovem slovarju, predvsem o komunizmu kot židovski zaroti. O tem ni govoril nekje na začetku, ampak tudi kasneje in celo zadnje mesece vojne. Početi kaj takega v času, ko je nemški uničevalni stroj sistematično iztrebljal judovsko prebivalstvo v deželah, ki jih je obvladoval, in je šlo število pomorjenih v milijone, pomeni najmanj pomanjkanje političnega čuta.

Še najlaže mu odpustimo njegov zagovor na procesu. Bil je posledica polletnega pranja možganov v oznovskih zaporih. Takrat smo bili razočarani, ko smo poslušali njegove odgovore, da so bili duhovniki, ki so jih partizani pobili, obsojeni na smrt zato, ker so bili izdajalci, in ne, ker so bili duhovniki; da so se vaški stražarji in domobranci borili za oblast, da so vodili borbo proti ljudstvu; da domobranski borci niso bili plemeniti borci in da se za svoj upor niso odločili iz ljubezni do naroda. Posebno nas je prizadel njegov zaključni govor, ki ga je prebral iz svojega notesa, v njem je izrazil obžalovanje, da se je dal zapeljati na napačno pot. Ko pa smo čez dve leti poslušali samoobtoževanja obtožencev na dachauskih procesih, smo zaslutili muke, skozi katere so ga gnali, preden so ga pripravili za nastop.

Naš zaključek bi bil, da se je slovensko politično vodstvo izognilo odgovornosti in ponudilo vodilno mesto nepolitičnemu vojaškemu človeku. Podobno kot to vodstvo se tudi on v času, ki ga je dvignil, da se je v lastnih očeh spreminjal v očeta naroda, a se nazadnje uničil, ni znašel. Slovensko politično vodstvo, ki je skušalo zaustaviti komunistični projekt, je delovalo zmedeno in neenotno. Če [Stran 071]se že ni dalo ustaviti navala Rdeče armade in jugoslovanskih vojaških enot, ki so drvele proti Sloveniji, bi vendar bilo treba napraviti korake, ki so se ponujali, da bi vsaj rešili tisto, kar bi se moralo, domobransko vojsko. Rupnikova zamisel, da bi zgradili na Gorenjskem nekako protikomunistično trdnjavo, v kateri bi kljubovali nasprotnikom nekaj tednov, s tem pa spodbudili zaveznike, da pridejo na pomoč, ni slonela na realni oceni položaja. Nedavni dogodki v Bosni so nam pokazali, da bi zavezniki obstali in čakali, dokler ne bi Rdeča armada in njeni zavezniki opravili svoje. Podobno kot ob kapitulaciji Italije, ko zaradi neodgovornega ravnanja vodstva Italije niso vedeli, kako naj ravnajo, čeprav kapitulacija ni prišla iznenada, so se ob zlomu Nemčije domobranci znašli osamljeni in jim ni preostalo drugega kot beg v neznano in zaupanje v vojaško obljubo prevarantskih Angležev.

Politiki so se Rupniku odpovedali. Tako kot je bil osamljen takrat, ko je neprevidno taval po italijanskih taboriščih in iskal pomoči, je osamljen tudi danes. Ostali so samo njegovi vojaki, ki so ga ljubili in mu zaupali. Ni jih pustil na cedilu. Okoliščine so bile take, da so bili žrtvovani. Domobranci ga imamo za svojega. Za preživele je ostal naš, domobranski in kot tak je delil našo skupno usodo. V tem je njegova veličina, ki ne bo nikoli pozabljena.

7.2. Strelišče na Dolenjski cesti

Tine Velikonja

7.2.1.

Zakaj sta se 4. septembra 1946 oskrbnik strelišča na Dolenjski cesti Franc Jager ter njegov prijatelj in pomočnik Stane Galič znašla pod češnjo v Indofovem sadovnjaku na severnem grebenu enega od stranskih podaljškov Golovca, ki oklepata ozko dolino, nista vedela niti sama dobro povedati. Saj nista bila otroka. Nista odšla domov kot drugi. Zdaj sta ležala skrita v travi in oprezovala, kaj se dogaja spodaj. Če bi ju zalotili, bi bilo hudo narobe. Eden od vojakov, ki so stražili, je bil samo za lučaj oddaljen od njiju. Gledala sta ga, kako se je usedel in jima delal skomine. Prižigal si je cigareto za cigareto in lagodno puhal v zrak.

Na strelišče se pride z Dolenjske ceste z zahodne strani. Glavno poslopje zdaj popolnoma zakriva pogled na trideset metrov široko dolino. Ta se nadaljuje med dvema jezikoma Golovca tristo metrov daleč, kjer jo zapira hrib. V stavbi je bil takrat nastanjen vod knojevcev. Stari so bili okrog dvajset let, črnolasi in temnejše polti, kar je pričalo, da so doma iz trikotnika med Črno Goro, Bosno in Sandžakom. Poveljevala sta jim dva oficirja. Zanje je skrbel še eden, ki se je prikazoval ob posebnih priložnostih. Vojaki so bili oholi in surovi. Dela niso imeli veliko, stražili so dostop z Dolenjske ceste, predvsem pa sodelovali pri ustrelitvah. Sicer so se prerivali med seboj in popivali. Športnih strelcev, članov predvojnih strelskih družin, samo prve mesece niso pustili zraven. Potem so jim določili nekaj strelnih ležišč. Samo prijaviti se je bilo treba dežurnemu oficirju, potem pa si lahko vadil, kolikor se je komu dalo. Streliva je bilo na pretek. Pripeljali so ga od bogvekod kot vojni plen. Zaboji so bili naloženi v visoke kupe. Od tam si lahko neovirano odbiral strelivo različnih kalibrov in oblik, od navadnih, svetlečih, dimnih, do nabojev dum-dum.

Ko se je tega dne ob treh popoldne pripeljal na motociklu oficir, ki je skrbel za zvezo, je bilo zgodnje jesenske idile konec. Prišel je z ukazom, da morajo civilisti takoj zapustiti strelišče. Povelje je povelje. Med civilisti so bili strelci različnih starosti. Ubogljivo so pobrali svojo robo in odšli. Jager in Galič sta se nekaj zamudila z orožarskimi opravili. Ni jima bilo prav pustiti delo nedokončano. V upanju, da bo hitro konec, sta ušla skozi stranska vrata in se med akacijami neopazno splazila po pobočju. Na grebenu sta si v sadovnjaku poiskala češnjo, da sta imela senco in obenem lep razgled na strelišče in poslopje. Grizla sta travo in šepetala. Tekanje, klici in povelja so napovedovali, da se bo zgodilo nekaj posebnega. Vedela sta, kaj bo. Streljali bodo. Nista vedela koga. Deset vojakov je obkolilo strelišče tako, da so najbolj oddaljeno polovico proti Golovcu pustili prosto. Drugih deset se je s puškami v rokah naveličano postopalo in brezbrižno čakalo, da pridejo na vrsto za svoj posel.

Pri usmrtitvah na tem prostoru še nista bila. Franc je postal oskrbnik že prve dni, takoj ko so ga demobilizirali. Niso ga izbrali slučajno. V hribih je marsikaj počel. Razgovoril pa se je samo v zaupni pivski druščini, kadar so šli na kozarček pijače čez cesto na vrt gostilne [Stran 072]pri Marenčetu. Za prvo streljanje 25. junija 1945 so izkopali jamo v stranski dolini kakih sto metrov levo, v kateri je bilo kasneje strelišče za hitrostrelne pištole. Naslednjega dne se je dalo priti do gomile. Lastnik sadovnjaka na levem pobočju strelišča jima je pravil, da so pripeljali okrog petnajst ljudi. Še nekaj streljanj večjih skupin je bilo. Kar na kraju so pokopavali samo na začetku. Kasneje so streljali na koncu doline in trupla odvažali. Dogodkov se ni dalo skriti, saj so na začetku ostajale zasute jame, kasneje pa poteptana trava in črnikasta kri. Nemški vojaški tovornjak značilne barve je zavil z Dolenjke na dvorišče in se ustavil pod borovci zraven poslopja. Z njega so skočili oficirja in civilista. Potem sta zagledala generala Leona Rupnika z značilno brado, suhega in prosojnega. Nerodno je pridrsal na rob in se usedel tako, da so mu noge bingljale. Naprej ni šlo. Dva oficirja sta mu pomagala sestopiti, vendar je kar zdrsnil v travo. Razvezali so mu roke in ga dvignili. Nekaj se je menil z oficirji. Ni mogel stati, še manj hoditi. Ko so ga spustili, se je sesedel in mežikal v nebo. V tem času se je pripeljal še osebni avtomobil, v katerem so bili trije uniformirani in dva v civilnih oblekah, med njimi sta bila verjetno sodnik in zdravnik. Dva oficirja sta dvignila generala vsak na svoji strani. Noge je vlekel po travi. Ni se branil. Sto metrov v polju je stala prva vrsta kolov za strelske tarče za vojaško puško. Visoki so bili meter in pol, debeli okrog petnajst centimetrov, oddaljeni eden od drugega pet metrov. Naslonila sta ga ob prvega na desni strani, tik ob stezici, ki je na robu strelišča peljala proti hribu navzgor, in samo toliko privezala, da ne bi padel.

Slika je bila preprosta in spokojna. Jesensko sonce, ki je počasi zapuščalo nebo, tako da je senca postajala vedno daljša, bujno zelenilo samotne doline in strelska vrsta. Oficir je dajal zadnja navodila deseterici vojakov. Postavili so se kakih petnajst metrov pred moža, naslonjenega ob kol. Neprizadeto jih je gledal, kot da se ga nič ne tiče. V isti razdalji kot strelci se je ob robu strelišča zbrala skupina oficirjev in civilistov. Tišino je zmotilo glasno povelje oficirja, ki je stal poleg generala: “Prinesite trugo!” Pripeljali so jo z istim tovornjakom. Vojaka, ki sta bila prosta, sta skočila do vozila, izvlekla krsto in jo prinesla prav do obsojenca, kjer sta jo položila na travo. Jagru se je zdelo kasnejše pisanje, da Rupnik ni vedel, kaj ga čaka, na moč čudno,

Čas, v katerega je bil postavljen general Rupnik

Figure 36. Čas, v katerega je bil postavljen general Rupnik

[Stran 073]saj je vendar ta že na tovornjaku lahko seštel ena in ena in vedel, koga bodo dali v krsto.

Ko so bili vojaki postavljeni v vrsto, je general nenadoma z izredno močjo zavpil na ves glas: “Naj živi slovenski narod!” Nepovabljena gledalca sta samo gledala in se čudila, odkod ta sila, saj je še malo prej izgledalo, da je na koncu svojih moči. Čez nekaj minut so sledila so povelja :

“Na gotovs!”

“Nišani!”

“Pali!”

General je do zadnjega odločno in brez strahu gledal v cevi. Ob strelih se je sesedel ob kolu in obležal negiben. Krvi je bilo nenavadno veliko. Ker teren visi, je tekla po poti navzdol.

Šele po desetih minutah so se opazovalci približali mrtvemu in ga obkrožili. Civilist, verjetno zdravnik, je kimal z glavo in razlagal. Truplo so položili v krsto in naložili na kamion. Tovornjak je naglo odpeljal na cesto in zavil proti Dolenjski. Strelski vod se je v neredu počasi in neprizadeto napotil v stavbo. Straže so se spustile s pobočij. Avtomobil je odpeljal. Tudi drugi so zapustili strelišče. Nepovabljena gledalca Franc in Stane sta neopazno odšla. Samo potoček krvi, ki se je strjeval, je pričal, da se je na kraju nekaj dogajalo. Življenje je teklo dalje, kot da se ni nič zgodilo. Kri na stezici ni motila nikogar. Naslednje dni je postajala vedno temnejša in se spajala z ilovnato zemljo. Izpralo jo je šele deževje.

Knojevska enota je naslednje leto odšla, Jager in Galič sta že dolgo mrtva, dogodek pa ni ostal pozabljen. O njem so predvojni strelci, kadar so se zbrali pod Marenčetovimi kostanji, vsaj še eno leto šepetali in razglabljali o podrobnostih. Naduta morilska vojska jim je šla na živce. Oddahnili so se, ko so leta 1947 strelišče prevzeli civilisti. Pred sedmimi leti so ga za nekaj tednov zaprli. Odpovedali so vsa tekmovanja in srečanja. Pripeljala se je vojska z gradbenimi stroji in opravila zemeljska dela. Dolino so poglobili tako, da so zemljo odvažali neznano kam, nekaj pa odrinili v dolinico na levi strani, kjer so bili prej pokopavali. Odhajajoča jugoslovanska vojska je naredila slovenskim komunistom še zadnjo uslugo, da je razkopala in z buldožerji razrila ves teren in s tem zabrisala sledi nekdanjih pobojev, predvsem grobove. Ni treba biti zgodovinar za domnevo, da so zadnje dejanje pripravili in vodili iz istega centra.

Zdaj vidimo s ceste mogočno poslopje. Od starega ni ostalo nič. Daje vtis, da je za njim življenje. Ko stopiš bliže, vidiš, da prostore oddajajo. Gostišče, trgovine, agencije. Ob glavnem vhodu table z napisi strelskih organizacij. Govori se, da bodo lastninili. Noter me ne mika. Raje po parkirišču na desni strani naprej. Po petdesetih metrih ograja. Vrata so zaklenjena, mrežasta ograja pa šibka. Ker ni pritrjena k tlom, jo je mogoče dvigniti in zlesti noter. Pogled je nepričakovan. Mrtva dolina, zapleveljena, z močvirnatimi lužami. Levo v stranski dolini deset metrov visoko nanesena in odrinjena ilovnata zemlja, pomešana s peskom. Ravno tu naj bi ležal moj oče. Slika je taka, kot bi imel pred seboj teharsko taborišče pred leti. Glavna dolina je izravnana, vendar se še vedno komaj opazno dviga. Nekaj nizkih zemeljskih pregrad je samo na začetku, v zapuščeno ravnico pa se s pobočij steguje divja rast. Prava goščava. Na desni strani se da vzpeti po ravni kolovozni poti navzgor. Zaraščena je s travo in plevelom. V zgornjem delu ovira prehod polomljeno drevje. Na vrhu v gostem gozdu mrežasta ograja z veliko luknjo. Najprej ne veš, kaj je notri in kaj zunaj in kam pelje. Ker je na drugi strani mreže dobro uhojena pot, spoznaš, da se skozi luknjo v mreži pride ven. Zložno naprej po pobočju Golovca do Lurške Marije na Rakovniku.

[Stran 074]

8. Po branju

8.1. François Furet – Konec neke iluzije

Katarina Bogataj-Gradišnik

8.1.1. Komunizem in fašizem

Konec neke iluzije je naslov obsežnega, več kot 700 strani obsegajočega dela francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta, s podnaslovom Komunizem v 20. stoletju, ki je izšlo lani, leta 1995 v Parizu. Knjiga je takoj po izidu zbudila veliko pozornost tudi zunaj francoskih meja, doma se je naglo vzpela na prvo mesto med uspešnicami. Pri nas je mesečnik Tretji dan že lani prinesel predstavitev avtorja izpod peresa Igorja Senčarja ter prevedene odlomke iz dveh poglavij: Revolucionarna strast in Druga svetovna vojna (Tretji dan XXIV/1995, št. 5. in 6/7). Uredništvo Zaveze se je odločilo, da objavi povzetek treh poglavij: Komunizem in fašizem, Komunizem in antifašizem ter Kultura antifašizma; posamezna poglavja so namreč preobsežna, da bi jih revija mogla objaviti v celoti. Povzetek se opira na nemški prevod Furetove knjige, ki je izšel letos pri založbi Piper v Münchnu; ocenjevalci so ta bleščeče in elegantno napisani “esej” iz duhovne zgodovine 20. stoletja uvrstili ob dela Hannah Arendtove, Raymonda Arona, Georgea Orwella in Arthurja Koestlerja. François Furet (rojen 1927, zdaj profesor na Univerzi v Chicagu) je eno najvidnejših imen med sodobnimi zgodovinarji, znan predvsem po raziskavah francoske revolucije. Prav to daje posebno globinsko razsežnost tudi njegovi inovativni analizi totalitarnih sistemov našega stoletja – komunizma, fašizma in nacionalsocializma v njihovem medsebojnem učinkovanju ter v njihovem razmerju do meščanskih demokracij.

Avtorjeva velika prednost pri osvetlitvi “velike iluzije”, ki je odločilno zaznamovala 20. stoletje, je nedvomno v tem, da je komunizem poznal iz prve roke, tako rekoč od znotraj. Bil je namreč v mladosti sam član francoske Komunistične partije, in to v letih 1949-1956, ko je bila komunistična ideja na Zahodu najbolj razširjena in uspešna. Kakor pravi avtor sam v uvodu v svoj “esej”, gleda iz razdalje 40 let na svojo mladostno zaslepljenost brez prizanesljivosti, a tudi brez zagrenjenosti; brez prizanesljivosti, ker po njegovi presoji nevednost ne more biti opravičilo, in brez zagrenjenosti, ker je prav ob tej izkušnji prišel do marsikaterih spoznanj. Prav njegov komunistični angažma mu je naposled spro žil celo vrsto vprašanj, na katera skuša odgovoriti v svoji najnovejši knjigi.

Novost in posebnost Furetovega “eseja” je v tem, da se ne ukvarja z zgodovino komunizma, kakor je vzniknil in se udejanjal v Evropi 20. stoletja, še manj z zgodovino Sovjetske zveze. Njegovo delo se sicer opira na obsežno znanstveno literaturo z zgodovinskega področja, na pričevanja sodobnikov in dokumentacijo, vendar je predmet njegovega zanimanja “velika iluzija”, tj. učinkovanje komunistične ideje v duhovnem in kulturnem prostoru Evrope, zlasti med izobraženci na Zahodu. Zgodovina komunistične ideje je pomembnejša od njene politične moči in ozemeljske razširjenosti. V Evropi je ta ideja živela v dveh različnih okoljih: v deželah, kjer je postala državotvorni koncept, in v tistih deželah, kjer je živela podtalno v javnem mnenju meščanskih demokracij. In prav na Zahodu, kjer komunistična ideja ni bila v službi represivnega državnega aparata, je obdržala svoj čar in privlačnost dlje kakor na Vzhodu, kjer so jo državljani občutili na svoji lastni koži. Komunistična ideja je segla tudi k neevropskim ljudstvom in civilizacijam, vendar se avtor omeji na Evropo kot na rojstni kraj komunizma, ki je tudi glavno prizorišče njegovega udejanjenja in središče njegove zgodovine. V Evropi je komunizem tudi propadel, postal preteklost in s tem predmet zgodovinske raziskave.

Avtor v uvodu spregovori posebej prav o tem dogajanju, o razkroju in zatonu sovjetskega oblastniškega sistema, ki je v klavrnem nasprotju z njegovim spektakularnim vzponom in razmahom. Povsem drugače kakor nacionalsocialistična Nemčija in fašistična Italija Sovjetska zveza ni bila poražena na bojišču, nasprotno, bila je med zmagovalkami 2. svetovne vojne. Tudi po vojni je ostala do zob oborožena vojaška sila, ki so jo morali nasprotniki zelo upoštevati, njeno ideološko mesijanstvo pa je imelo vsepovsod na Zahodu občudovalce in privržence. Komunistični svet torej ni bil pokončan v vojni, temveč se je sesul sam v sebi; ta proces je trajal vsaj tri desetletja, ustaviti ga niso mogli nobeni reformni poskusi, za kakršne sta si prizadevala Hruščov in Gorbačov ali v kratki epizodi “češke pomladi” Dubček. Osupljivo je tudi dejstvo, da je komunistični sistem po svojem [Stran 075]

Vijuga

Figure 37. Vijuga Mirko Kambič

padcu pustil za seboj tolikšno praznino, čisto drugače kakor francoska revolucija in Napoleonovo cesarstvo. Napoleon je sicer izgubil vsa osvojena ozemlja, po njem pa je ostala dediščina (delno revolucijskih) idej, zakonov in ustanov, ki so jih nato prevzeli celo njegovi nasprotniki. Lenin ni zapustil nobene primerljive dediščine. Po propadu Sovjetske zveze se je razkrilo, da je bila ta svetovna sila brez civilizacije, ki bi jo lahko zapustila naslednjim rodovom. Ostalo ni tako rekoč nič – pač, ostali so ljudje iz oblastniškega aparata, in ti so brez težav prestopili v novi red ter se prelevili v zagovornike tržnega gospodarstva, podjetniške svobode, zasebne lastnine, demokratičnih volitev in celo človeških pravic. Ostalo pa je tudi ljudstvo, ki je v novi red odneslo s seboj svoje stare šege in navade; ljudstvo, razpršeno in otopelo do te mere, da ni zmoglo niti toliko moči, da bi staro nomenklaturo pregnalo s položajev.

Avtor sklene z ugotovitvijo, da je komunizem v Sovjetski zvezi in njej podložnih deželah končal v niču, da v evropski zgodovini 20. stoletja ni pomenil preboja v prihodnost, temveč eno izmed velikih reakcij na evropski liberalizem in demokracijo. Ena od velikih skrivnosti njegovega uspeha na zahodu pa je bila njegova temeljna teza, da odrešitev človeštva biva v zgodovini: diktatura proletariata je torej nujna stopnja v nezadržnem razvoju in napredku človeške zgodovine. Tako je marksizem podelil znanstveni značaj tej iluziji, ki je bila sorodna religioznemu verovanju in je med privrženci zbujala globoko predanost. Bila pa je to tudi izredno prožna iluzija, ki se je na Zahodu nenehno prilagajala spreminjajočim se okoliščinam in tako tudi preživela.

8.1.2. Komunizem in fašizem

Primerjave med komunizmom in fašizmom (italijansko in nemško, tj. nacionalsocialistično obliko) so se začele pojavljati že med [Stran 076]obema vojnama. Bile so pogostne v vseh tedanjih političnih smereh, zlasti med liberalnimi misleci. Eden najbolj daljnovidnih, Elie Halévy, je leta 1936 sprožil burno polemiko, ko je v svojem predavanju primerjal in analiziral vse tri “tiranije”. Tako primerljivost so zapažali tudi levo usmerjeni avtorji, kakor je bil Karl Kautsky, z ugotovitvijo, da Stalinov cilj v deželah zunaj Sovjetske zveze ni sesutje kapitalizma, temveč uničenje demokracije in delavskega gibanja. Po drugi svetovni vojni, ko je bila Sovjetska zveza kot zmagovalka na vrhuncu svoje slave in vplivnosti, pa so se take primerjave zazdele skoraj blasfemične. Tudi zgodovinarji so jih začeli izrivati kot konstrukt hladne vojne, ki da hoče Sovjetsko zvezo diskreditirati s tem, da jo vzporeja s Hitlerjevo Nemčijo. Ta primerjava je bila namreč neprijetna tudi za zahodne zmagovalke, ki so leta 1945 Stalina sprejele v demokratični tabor. Ker pa ni bilo nobenega pozitivnega koncepta, ki bi mogel povezovati zahodne demokracije in stalinizem, je prišel v rabo negativni izraz: antifašizem. Ta koncept je bil dovolj nejasen, da je Stalin lahko v njegovem imenu v osvojenih deželah zatolkel demokracijo, vendar pa dovolj razločen, da je izključeval sleherno primerjavo med Stalinovo in Hitlerjevo obliko vladanja. – Seveda pa te ugotovitve ne zanikajo, da je primerjava med stalinizmom in fašizmom v času hladne vojne tu in tam rabila tudi v propagandne namene kot svarilo proti sovjetski grožnji. Med misleci, ki so bili dovolj drzni, da so si upali vztrajati pri tej primerjavi, je bila na vidnem mestu protinacistična bojevnica Hannah Arendt.

Velika težava sodobnega zgodovinopisja, ki se loteva raziskovanja fašizma in komunizma, je poleg sprotnega pritiska današnjih političnih strasti in javnega mnenja popolna novost teh dveh pojavov. Komunizem in fašizem sta v obeh svojih pojavnih oblikah, kot gibanje in kot sistem države, nastala v 20. stoletju; pred našim stoletjem je bila ta oblika vladavine popolnoma neznana. Zgodovinarjem zato manjkajo vzporednice in izhodišča iz preteklosti, zato tudi neredko podležejo skušnjavi enačenja novega z že znanim; lotevajo se novega časa iz zornega kota 19. stoletja in tako boj antifašizma s fašizmom enačijo z nekdanjem bojem za demokracijo ali proti njej. Prav izenačevanje komunizma z antifašizmom je v nekaterih deželah, zlasti v Franciji in Italiji, dolgo časa prav onemogočalo kakršno koli stvarno analizo komunizma, hkrati pa je otežilo tudi raziskave fašizma. Ta pojem je namreč v takih okoliščinah naglo razvodenel in se je začel na široko in zelo ohlapno uporabljati za kateri koli avtoritarni režim. Pri tem se je zabrisala tudi razlika med italijansko Mussolinijevo in nemško Hitlerjevo varianto fašizma. – Zlasti pa je fašizem preživel svoj dejanski zaton v domišljiji svojih zmagovitih nasprotnikov. Ta pošast se v zavesti evropske javnosti prebudi vedno znova takrat, kadar antifašisti začutijo, da morajo spet strniti svoje vrste, pri tem pa jim je očitno začelo zmanjkovati konkretnih povodov.

Spričo novosti komunizma in fašizma in skrivnosti njunega uspeha manjka sodobnemu zgodovinopisju ustrezen instrumentrij. Grozote takih neslutenih razsežnosti se z običajno verigo vzrokov in posledic pač ne dajo pojasniti. Manjka pa tudi ustrezna terminologija za predelitev take novosti, kakor je družba, ki jo vodi ena sama državna stranka in kateri vladata ideologija in teror. Izraza “despotizem” in “tiranija” iz klasičnega besednjaka ne zadoščata več za te vrste moderno izvajanje oblasti, ki je zavoljo tehničnega napredka neprimerljivo popolnejše, kakor je moglo biti kdaj v preteklosti. Za tovrstne nove pojave se je naposled uveljavil izraz totalitaren, totalitarizem. Izraz izvira iz italijanskega fašizma – Mussolini se je leta 1925 pred somišljeniki v govoru ponašal z “našo neupogljivo totalitarno voljo” – in pomeni dvoje: podreditev družbene ureditve politični volji ter ključno vlogo diktatorske odločitve znotraj nekega političnega gibanja. Ne pomeni samo absolutne oblasti kakega diktatorja, ampak tudi državo, ki nadzoruje celotno družbeno življenje v taki meri, kakor je despotske oblasti iz prejšnjih časov niso zmogle. Konec 30. let so izraz že začeli uporabljati nemški emigranti in opozicijska inteligenca za obtoževanje Hitlerjevega režima. Med obema vojnama je prišel pojem totalitarizma v rabo tudi v znanosti kot označba enostrankarskih držav s Sovjetsko zvezo vred. Analitično natančnost pa je ta termin dobil šele po 2. svetovni vojni pri Hannah Arendt in ameriških politologih, ki so ji sledili.

Pojem totalitarizem pomaga k osvetlitvi temačnega četrtstoletja med obema vojnama, ki je ostalo še po 2. svetovni vojni dalj časa neraziskano. Opisuje posamezne stopnje, ki so jih nove oblike oblasti dosegle med svojim nastajanjem, vendar ima vsebina tega izraza neke meje: ne pove namreč nič o tem, v kakšnem razmerju so bili totalitarizmi do zunanjih okoliščin svojega nastanka in vzpona, nič tudi o njihovi medsebojni odvisnosti in skritih povezavah. Razmerje med komunizmom in fašizmom je bilo namreč silno zapleteno, pri tem se posnemanje in sov-[Stran 077]ražnost ne izključujeta. Furetova knjiga pa skuša dognati prav to, kaj imajo vse tri oblike totalitarne oblasti – dve fašistični in ena komunistična – skupnega in kaj vsaka izmed njih posebnega. Razkriti skuša njihova medsebojna razmerja, takó mržnjo in spopade kakor tudi izposojanje idejnega blaga in metod, tiha zavezništva in zlasti skupne sovražnike. Kronologija nastanka treh totalitarizmov je opozorljiva – Lenin prevzame oblast leta 1917, Mussolini leta 1922, Hitler leta 1933 – vendar bi linearna vzročnost lahko vodila do pretirane razlage: zmago ruskega boljševizma bi lahko prikazovala kot izhodišče verižne reakcije, v kateri bi se kot odgovor na sovjetsko grožnjo skotila italijanski fašizem in nemški nacionalsocializem. Sovjetska grožnja je sicer bila eden od dejavnikov pri nastanku slednjih dveh, vendar ne edini; tudi ne more teh dveh pojavov pojasniti v celoti.

Vsi trije totalitarni sistemi imajo skupni izvir: vojno. Prva svetovna vojna ima za zgodovino 20. stoletja enako inovativen značaj kakor francoska revolucija za zgodovino 19. stoletja. Iz nje so izšla gibanja, ki so pripeljala do nastanka vseh treh totalitarnih sistemov. Vojna je namreč zapustila rodovitna tla za nastanek takih gibanj. Premaganci so bili zagrenjeni, njihov narodni ponos ponižan, zmagovalci pa izčrpani in razočarani. Italiji se po napol izgubljeni vojni niso uresničile vse ozemeljske zahteve; še bolj kritičen je bil položaj v Nemčiji, kjer je velik del javnega mnenja obtoževal podpisnike versajske pogodbe, češ da so izdali nacionalne interese. Vojna je dala ljudskim množicam, ki zdaj prvikrat dobijo odločujoč vpliv na politiko, najslabšo državljansko vzgojo. Vstop množic na politično prizorišče bi v drugačnih razmerah lahko pomenil napredek demokracije, v povojni Evropi pa to ni bila več civilizirana tekma za oblast. Množice so se privadile nasilja, utrdilo se je bojevniško tovarištvo iz strelskih jarkov, ki prezira sleherno avtoriteto. Iz vojne se je porodila primitivna oblika politične civilizacije, ki zavrača občutljive mehanizme ustavne vladavine, zaničuje parlamentarizem in s tem eno glavnih sestavin moderne demokracije. Notranjepolitični boji ne potekajo več po pravilih, ki so veljala v ustanovah Evrope v 19. stoletju, nagoni in strasti dobijo prosto pot. Povojno politično prizorišče je odprto za politično gangstrstvo. Mržnja obubožanih množic se obrne proti meščanstvu in kapitalu, iz težnje po enakosti vseh ljudi in po nekem novem redu se izoblikujeta dva velika mita 20. stoletja: novi svet kot diktatura proletar iata ali kot nacionalna občestvena drža. Obe obliki druži sovraštvo do meščanske demokracije in njenih ustanov.

Vsem trem totalitarizmom je skupno to, da so se njihove kolektivne strasti utelesile v osebnostih z izjemno voljo do moči. Velik del sodobnega zgodovinopisja skuša to dejstvo zamegliti in v skladu z marksističnim modelom prikazati komunizem in fašizem kot zgodovino razrednega boja: za Leninom naj bi stal delavski razred, Mussolini in Hitler pa naj bi bila marioneti kapitala. Vendar njihovega početja ni mogoče poenostaviti na interese kakega družbenega razreda; genocid nad Judi npr. zagotovo ni bil v interesu nemškega velikega kapitala. Eden izmed redkih avtorjev, ki so osvetlili veličino zla v teh osebnostih, je bil Alan Bullock s prepleteno biografijo Hitlerja in Stalina. Podobno kakor Lenin sta imela tudi Mussolini in Hitler opravka s šibkim, obotavljivim nasprotnikom, z vlado meščanskih strank, ki niso pravočasno spoznale nevarnosti in so z napadalcem skušale sklepati kompromise, sicer pa tudi niso imele moči, da bi se bile učinkovito uprle. Furet ugotavlja, da še nikdar poprej ni bila velikanska politična volja tako grozljivo zgoščena ob istem času na tako tesnem prostoru.

Tako komunizem kakor fašizem temeljita na dvojnem političnem sistemu: na filozofiji zgodovine in na politični praksi; prvo sestavljajo ideje, te so pri obeh različne, drugo pa sredstva, ki vodijo do cilja – ta pa so načeloma enaka: vsa so dovoljena, če le služijo ideji. Če so boljševiki postrelili buržuje, so fašisti razbijali glave delavcem, oboji pa so postavili vladavino ene stranke na laž o enotnosti ljudstva. Obljube revolucionarjev v obeh taborih so različne, oblike vladanja pa že po nekaj letih povsem primerljive.

V razvoju totalitarnih sistemov sta razvidna dva velika kompleksa: prvo etapo oznamujeta Lenin in Mussolini, drugo Stalin in Hitler. Lenin in Mussolini prihajata iz sorodnega političnega okolja, tj. iz revolucionarnega socializma. Skupna jima je subverzivna vehemenca, nagnjenje k nasilju, obsedenost z močjo, podrejanje vseh moralnih kriterijev političnim ciljem. Vendar ima Mussolinijev politični ekstremizem druge izvire in je kot ideologija zelo eklektičen; Mussoliniju se je posrečilo združiti raznorodne prvine, celo take, ki si nasprotujejo. Izšel je iz skrajno levega krila socialističnega tabora, iz revolucionarnega sindikalizma, oprl se je na izročilo risorgimenta in izrabil razočarani italijanski nacionalizem povojnega časa. Pozneje, ko [Stran 078]je bil Mussolini poražen in diskreditiran zavoljo svojega zavezništva s Hitlerjem, so zmagoviti komunisti vsilili svojo razlago dogodkov in pri tem zabrisali dejstvo, da je bil fašizem revolucionarno gibanje milijonskih množic, ki so v njem videle utopijo novega reda in konec meščanske ere; zameglila se je tudi samobitnost tega pojava. Posebnost Italije je bila npr. v tem, da je tu prvikrat potekal politični boj na treh frontah: med revolucionarno desnico (fašisti), zvezo meščanskih strank (socialisti, liberali, “populari”) ter revolucionarno levico. Slednja, tj. mlada KP Italije, pomeni začetek “antifašizma” v tej deželi; zanjo je fašizem vse razen nje same – država, demokracija, meščanski razred, vendar se bojuje proti Mussoliniju le z verbalnimi izpadi. Italijanska partija se je prav kakor vse druge podrejala ukazom Kominterne in je svoj resnični boj usmerila v uničenje socialistične stranke. S tem in z gesli, ki so oživila strah pred boljševizmom, je bistveno pripomogla k zmagi fašizma v Italiji.

Avtor v glavnih potezah oriše okoliščine, v katerih se je Mussoliniju posrečil spektakularni “pohod nad Rim” oktobra 1922, njegove surove metode političnega boja (demagoška retorika, masivna propaganda, paravojaške tolpe, obvladovanje občil), začetne kompromise s staro elito, dokler ni dve leti pozneje pometel s parlamentom in s starimi strankami ter vzpostavil absolutno oblast. Položaj v povojni Nemčiji, ki je omogočil Hitlerjev vzpon, je do neke mere primerljiv s tistim v Italiji, le da so razmere še bolj zaostrene. Gospodarska kriza povzroči, da se javnost obrača k obema skrajnima poloma političnega prizorišča in zoper socialno demokracijo, ki je nosilna sila Weimarske republike. Tudi v Nemčiji se formirajo paravojaške skupine, ki jih druži čisto drugačen duh, kakor je bil tisti v stari cesarski armadi. Iz okolja takih nacionalističnih in revolucionarnih združenj izide Hitler, predsednik majhne delavske stranke.

Kljub takim in podobnim vzporednicam med Mussolinijevim in Hitlerjevim prihodom na oblast pa ne gre enačiti italijanskega fašizma z nemškim nacionalsocializmom. Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza sestavljata povsem novo politično kategorijo popolne podreditve posameznika “totalni” oblasti in nadzoru ene ideološke stranke. Mussolinijeva Italija v to kategorijo še ni uvrstljiva, pomeni le predigro k tragediji neizmerno večjih razsežnosti; italijanski fašizem še ni zmogel tako temeljite rušilne moči kakor boljševizem in nacionalsocializem. Medtem ko Stalin in Hitler sesujeta državo z njenimi ustanovami vred, si jo Mussolini podredi; dopušča tudi nekatere ustanove, kakor sta monarhija in Cerkev, le da nimata več besede pri odločanju. Meščanski stan pod Mussolinijem izgubi sleherni delež pri upravljanju države, ohrani pa nekaj svobode. Tudi preganjanje Judov v Italiji ni primerljivo s tistim v Nemčiji; Mussolini je privolil v protisemitske zakone iz diplomatskih razlogov, vendar se niso izvajali dosledno. Sovjetski zvezi in Hitlerjevi Nemčiji, ki sta sicer dva povsem različna svetova, pa se je posrečilo, da sta do temeljev podrla državni red in vpeljala teror enostrankarskega režima. Mitologija enotnega ljudstva je v obeh primerih terjala milijone žrtev. Revolucionarna cilja teh dveh režimov sta bila različna – eden ga vidi v naciji oz. rasi, drugi v osvoboditvi delavskega razreda po vsem svetu – skupno izhodišče obeh pa je sovraštvo do meščanske družbe. Boljševizem je sicer pod Stalinom dobil nacionalističen zasuk: geslo “socializem v eni deželi” pomeni, da je zmaga Rusije prvi pogoj za osvoboditev proletariata drugod po svetu. Že pod Leninom pa je bila prav Nemčija tista dežela, kjer bo treba najprej zanetiti revolucijo, če naj se ta razširi po vsej Evropi.

Obe obliki državnosti, komunistična in nacionalsocialistična, sta enkratna novost v zgodovini človeške civilizacije, sistema brez pravil, v katerih je absolutni oblasti ene stranke vse dovoljeno. Oba pojava sta izšla iz moralne krize in nemoči meščanstva v povojni Evropi; vendar ostaja uganka, kako se je skupini političnih pustolovcev posrečil prevzem oblasti v Nemčiji, eni najbolj civiliziranih evropskih dežel z izobraženo in številčno močno elito.

Ob vseh navedenih vzporednicah med komunističnim in nacionalsocialističnim totalitarizmom pa je treba opozoriti na idejne razlike med njima. Leninova komunistična ideologija se je v vseh gospodarskih, filozofskih in zgodovinskih vprašanjih oprla na marksizem, torej na znanstvena dognanja. Hitler pa ne potrebuje nobenega velikega filozofa, je popoln nihilist in cinik, pripravljen razdejati celotno evropsko izročilo. V svojih geslih je spojil raznorodne prvine, kar se je posrečilo že Mussoliniju – idejo nacionalne enotnosti združi z idejo socialne enakosti, poleg teh dveh še neke vrste socialni darvinizem (močni naj vladajo šibkim). Vendar Hitler ni samo nacionalist, kakršen je v teoriji rase. Ta zamisel ni nova, marsikaj skupnega ima tudi s pangermanstvom iz začetka 20. stoletja, vendar je pri Hitlerju dobila sistematično izvedbo, postala je jedro njegovega političnega [Stran 079]programa. Isto velja za Hitlerjev antisemitizem; sovraštvo do Judov v evropski zgodovini ni bilo nič novega, judovski bogataš je veljal za parazita v družbi. Hitler mu je dodal še novo vlogo, potem ko je uporabil vse obdolžitve iz antisemitskega repertoarja: Jud je boljševiški agent. Hitlerjeva posebnost je patološka mržnja do Judov, in to radikalna. Judje so poleg boljševiških Slovanov glavna ovira na poti arijske rase, ki je zavoljo svoje večvrednosti poklicana, da obvlada svet. Hitler načrtuje in uresniči uničenje Judov, tako kot je Stalin načrtoval in izpeljal uničenje “kulakov”. S Hitlerjem in Stalinom se prvikrat pojavi v evropski politiki kot načelo nihilizem. Res je bilo tudi dotlej v politiki dovolj nemorale, vendar so rivalstva med narodi ostajala v nekih mejah, postavljenih s pripadnostjo isti evropski kulturi. Tudi notranjepolitični boji so dotlej potekali po nekih splošno priznanih pravilih. S Hitlerjem in Stalinom pa je moč povzdignjena v religijo, vsa sredstva so dovoljena.

Avtor ob koncu poglavja načne še eno vprašanje v razmerju med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo, namreč njuno podtalno zavezništvo, ki ni omejeno le na skrite gospodarske in vojaške stike (Rusi so od Nemcev kupovali industrijske izdelke, Nemci od Rusov surovine, Rdeča armada je po stari tradiciji za šolanje svojih vojakov najemala nemške častnike itn.). Gre za eno najbolj skrbno varovanih skrivnosti komunistične politike. Sovjetska politika namreč ni niti malo poskušala ustaviti Hitlerjevega pohoda na oblast, nasprotno, skušala ga je usmeriti proti skupnemu sovražniku, nemški socialdemokraciji. Nemška KP, ki jo je manipulirala Moskva, naperi vse sile proti temu sovražniku. Delavske množice v Nemčiji so namreč po vojni še ohranile zvestobo socialdemokratski stranki; ta je bila vodilna v Weimarski republiki in do leta 1930 zastopana v vseh vladah, pluralistično in prozahodno usmerjena. Uničenje Weimarske republike je bil skupni cilj nacionalsocialistov in boljševikov. Pod “antifašizmom” nemške KP se je torej skrivala povsem drugačna politika, ki je močno škodovala protinacistični koaliciji. Vendar ta politika ni nič nenavadnega, saj za komuniste vprašanje: parlamentarna demokracija ali fašizem ni pomenilo resnične alternative; zanje sta bili to le dve različici kapitalistične diktature.

8.2. Stane Okoliš: Žrtve druge svetovne vojne na ožjem notranjskem

Tine Velikonja

8.2.1.

Knjiga je nastajala kot delo Komisije za raziskavo množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti pri donedavni občini Cerknica. V komisiji je bilo od skupno devetih članov kar šest diplomiranih zgodovinarjev.

Glavno delo je opravil Stane Okoliš, ki ga je komisija imenovala za strokovnega sodelavca. Pripravil je celovit pregled vseh medvojnih in povojnih žrtev in s tem tudi tisto, kar smo drugi pri popisovanju nasilno umrlih na protikomunistični strani zanemarili, popisal je tudi umrle na nasprotni strani. Samo tak popis nam omogoča primerjavo in orientacijo. Ker tega za vso državo nimamo, so možne sedanje manipulacije.

Gre za prvo tovrstno knjigo pri nas, belo knjigo za ožjo Notranjsko, v kateri je zajetih šest župnij bivše občine Cerknica. Njena posebna vrednost je ravno v tem, da obravnava širše področje. Ker bo nekaj takega treba napraviti za vso Slovenijo, nam spremno besedilo nazorno nakaže, na kakšne čeri bomo naleteli.

Predvsem bi omenil birokratsko nagajanje na matičnih uradih. Tam so se sklicevali, da so v Odloku o ustanovitvi, nalogah, sestavi in številu članov komisije navedeni izključno povojni množični poboji, ne pa žrtve vojne. Za te naj bi veljala zakonodaja o varovanju osebnih podatkov.

Ko je komisiji vseeno uspelo dobiti soglasje Ministrstva za notranje zadeve, se je vse ustavilo pri uslužbenki na matičnem uradu. Kljub temu je Okolišu uspelo, ne vemo, koliko s pomočjo drugih članov komisije, da je prišel do zelo natančnih podatkov. Uporabil je vse možne vire in uspelo mu je. O tem nas podrobno obvešča v začetnem delu. S tem nam je dal tudi napotke, kako delati naprej.

Ob predstavitvi smo izvedeli, da so bile težave že pri izrazoslovju, zlasti kako označiti žrtve komunističnega nasilja. Nekateri člani komisije so zahtevali podrobnejšo označitev civilistov, ki so bili pobiti na protikomunistični strani (ovaduh, propagandist, kurir), kar je večina članov zavrnila. Tudi kratica MVAC, ki se uporablja za vaške [Stran 080]

Nad mnogimi grobovi

Figure 38. Nad mnogimi grobovi Mirko Kambič

straže, je pač formalna okupatorska označba za vaške straže – prostovoljna protikomunistična policija. Take jih je videl okupator. Potem bi morali biti dosledni in tudi za druge skupine uporabljati okupatorjeve izraze. Vprašanje je tudi, zakaj so posebna skupina v partizane mobilizirani vaški stražarji. Morda je smiselno zato, da se razloži, zakaj so jih kar 36 ustrelili partizani sami, le 10 jih je padlo v boju z Nemci ali umrlo v internaciji.

Slabo je rešena zadrega, kako označiti izvajalce povojnih pobojev. V knjigi je kot taka označena jugoslovanska vojska v duhu znanega Ribičičevega stavka, ki ga je zapisal še pred slovensko pomladjo:

“V okviru zaključnih bojev smo pobili nekaj tisoč najhujših zločincev.” V resnici se je pri pobojih domobrancev izkazal partijski talent za organizacijo. V akcijo so vpletli najbolj zanesljive in najbolj sposobne kadre. Povelje za poboj je moralo priti z najvišjega državnega vrha, saj je znano, da je bila praksa partijskega vodstva taka, da se je vtikalo v najmanjše podrobnosti in ni mogoče verjeti, da bi pri tako pomembni reči, kot je obračun s političnim nasprotnikom, stalo ob strani. Seveda povelje ni bilo pisno, ampak ustno. Celotno akcijo je vodila OZNA (nadzor nad taborišči, seznami, vozni red vlakov, tovornjakov), taborišča so upravljale in izvrševale poboje predvsem tiste enote KNOJ-a, v katerih so bili partizani nekdanjih slovenskih partizanskih brigad. Na splošno se govori, da so na Teharjah gospodovali vojaki iz partizanskih brigad, ki o spadale v XIV. divizijo, na Kočevskem Rogu do prvih junijskih dni hrvaška enota, ki sta ji poveljevala Simo Dubaji} in Milka Planinc, kasneje pa Gubčeva brigada. Če se zdi, da je pojem partizani preveč splošen, bi najbolj ustrezalo, da bi za povzročitelja povojnih pobojev imenovali komunistično oblast.

Za nas je seveda najpomembnejša rubrika o povzročiteljih. Umrlih na protikomunistični strani med vojno in pobitih po vojni je bilo skupaj 1026, kar je v odstotkih skoraj polovica, 48,4% vseh žrtev

V internaciji je umrlo 251 ljudi. Sedaj namreč govorijo o tem, da je v nemških in italijanskih taboriščih umrlo 16 000 Slovencev, [Stran 081]kar pomeni 1% prebivalstva. Številka se nam zdi pretirana. Kolikor vemo, da je bilo daleč največ ljudi odpeljanih v internacijo ob Roški ofenzivi. Ljudje z Notranjske in Dolenjske so napolnili taborišče na Rabu, ki je bilo vsaj za Slovence najbolj usodno, saj jih je tam umrlo 3 000 do 4 000. Če zdaj računamo v odstotkih, pomeni teh 251 ljudi pri prebivalstvu 17 000, 1,5% prebivalstva. Za primerjavo bi omenil Šentjernej, kjer je v taborišču umrlo samo devet ljudi. Po naših ocenah je umrlo v vseh taboriščih približno 6 000 Slovencev, od tega polovica na Rabu.

Kar pogrešamo v tej knjigi, je podrobnejša razčlenitev za obe strani: ni posebej napisano, koliko partizanov je padlo v boju in koliko vaških stražarjev oz. domobrancev, manjka tudi podrobnejši pregled žrtev med civilisti. Iz številk ne moremo razbrati, koliko teh civilistov so ubili partizani, koliko vaški stražarji in domobranci, koliko je bilo moških in koliko žensk, pomemben bi bil podatek, koliko civilistov je bilo ubitih, še preden je bila organizirana na območju postojanka vaških stražarjev.

Seveda lahko to napravi vsak sam, saj je v knjigi na razpolago popoln seznam z vsemi podatki, in nekaj tega sem se lotil.

Zanimiva je razčlenitev padlih v boju. Vso operacijo sem napravil na pamet, zato so možne manjše napake. Tudi sicer se številke popolnoma ne ujemajo. Nisem namreč upošteval civilistov, ki so se nehote znašli v vojnem metežu in pri tem izgubili življenje, ampak samo vojake. Izpustil sem padle Nemce in Italijane, čeprav jih je nekaj poimensko napisanih, vendar ne vsi. Upravičeno pa sodimo, da je njihovo število zanemarljivo.

V boju je padlo 380 vojakov, od tega partizanov 315. Sem sem prištel tudi v partizane mobilizirane vaške stražarje in tudi tiste, za katere ni jasno, kdo je bil povzročitelj smrti in kako so umrli. Vaških stražarjev je po naših seznamih padlo 112, ker smo v to rubriko šteli vse, ki so umrli v tistem času. Po podatkih v tej knjigi jih je v boju padlo samo 23, kar pomeni, da so bili drugi pobiti večina ob italijanski kapitulaciji. Domobrancev je padlo v boju 53 in so tu všteti tudi pobiti in v ogenj pometani domobranci v Grahovem, mi smo jih našteli 67, toliko jih je namreč umrlo kot vojakov domobranske vojske. Če sedaj prištejemo še 560 po vojni pobitih domobrancev, je očitno, da večina protikomunističnih vojakov ni padla v boju, ampak je bila pobita. Od 739 vaških stražarjev ali domobrancev, ki so izgubili življenje, jih je samo 76 padlo v boju.

Oglejmo si podatke za partizane:

Povzročitelji Italijani:

boju 46

likvidacije, represalije 37

internacija 4

drugo(bomb., nesreča) 6

skupaj 93

Povzročitelji Nemci:

v boju 132

likvidacije 13

internacija 18

drugo 3

skupaj 166

Povzročitelji vaški stražarji:

v boju 15

likvidacije 1

skupaj 16

Povzročitelji domobranci:

v boju 82

likvidacije 14

skupaj 96

Povzročitelji partizani:

likvidacije partizanov 48

likvidacije v partizane mobil. V Š 36

skupaj 84

Drugi povzročitelji(ustaši, četniki, bolezen, samomor, nesreča, posledica vojne), neznan povzročitelj 18 Če ne drugega, pade v oči, da je trikrat več partizanov padlo v boju z Nemci kot z Italijani in da so partizani likvidirali več svojih borcev, kot so jih Nemci, Italijani, vaški stražarji in domobranci skupaj!

Na pamet sem preštel in razčlenil tudi civilne žrtve in dobil sledečo sliko:

[Stran 082]

Likvidacije repres., talci Internacija Drugo Skupaj

Italijani 297 140 17 454

Nemci 18 78 28 124

Vaške straže 2 2

Domobranci 23 8 31

Partizani 173(113+60) 15 188

Ustaši 2 2

Grki 1 1

Drugo(pozvročitelj neznan, angl. bombardiranje, samomor, nesreča) 48 48

Skupaj 516 238 116 850

Iz pregleda razberemo, da so civiliste pobijali predvsem Italijani in partizani, skoraj nič vaški stražarji, nekaj domobranci in Nemci znatno manj, kot se jim pripisuje. Najhujše je bilo, dokler so si neko področje podajali Italijani in partizani. Vaški stražarji in domobranci so dejansko varovali civilno prebivalstvo pred vojnim nasiljem. Do civilistov so bili najhujši Italijani, saj jih je zaradi njih (likvidacije, represalije, talci, internacija) umrlo več, kot zaradi vseh drugih skupaj.

Avtor je popisal, kolikor je mogel, tudi partizane in nekaj domobrancev od drugod, ki so padli na obravnavanem področju.Verjetno bi se našel še kdo. Seveda lahko te podatke uporabimo samo kot gradivo za belo knjigo področij, kamor so spadali. Sicer se bo zgodilo kot na partizanskih spomenikih, kjer so kot žrtve napisani dvakrat, enkrat na področju, kjer so umrli, drugič pa tam, kjer so prej živeli. Za zgled bi omenil partizanski spomenik v Žužemberku na Cviblju, kjer je med čez tisoč napisanim imeni samo nekaj deset ljudi doma s tega območja Suhe krajine.

Če uporabimo še podatke za župnijo Šentjernej, dobimo že precej jasno sliko o žrtvah na območju nekdanje Ljubljanske pokrajine. V tej župniji je na protikomunistični strani umrlo 429 ljudi, na partizanski (vštete tudi žrtve bombardiranja, talci) 186.

Ožja Notranjska Šentjernej Skupaj

Število prebivalcev 17.120 6.069 23.189

Umrlo na protikomunistični strani 1.103 429 1.532

Umrlo na partizanski strani 1.011 186 1.197

Skupaj umrlih 2.11 4.615 2.729

Slika je jasna. Na ozemlju nekdanje Ljubljanske pokrajine je v času vojne in revolucije ter neposredno po njej umrlo okrog 12% prebivalcev. Partizani in povojna oblast so jih pobili več, kot jih je umrlo zaradi Nemcev, Italijanov, vaških stražarjev in domobrancev skupaj.

Zgodovinarju Okolišu čestitamo za njegovo knjigo. Izšla je pravočasno in zanjo se moramo zahvaliti spletu srečnih okoliščih, ki jih drugje ni zaznati. Prva je resnična želja nekaj narediti in druga poklicna usposobljenost sodelujočih. Treba bo pohiteti tudi za druge slovenske pokrajine. Če namreč tega ne bomo napravili mi, ne bo nihče. Nam pa se čas izteka.

Knjiga stane 2 600 tolarjev. Nabavite jo lahko na naslednjih naslovih:

Stane Okoliš, Slovenski šolski muzej, Plečnikov trg 1, 1000 Ljubljana,

tel. 213 024 in 213 127

[Stran 083]

8.3. Štirideset let star drobec

Marijan Smolik

8.3.1.

V Argentini je pred 40 leti izhajala revija Slovenska beseda, ki je v slovenskih knjižnicah praktično neznana. Odkar je dr. Janez Arnež svojo ustanovo Studia Slovenica iz New Yorka prenesel v svobodno Slovenijo in je zanjo dobil prostor v šentviškem Zavodu sv. Stanislava (p. pr. 28, 1210 Ljubljana-Šentvid, tel. 1521513), oskrbuje knjižnice z informacijami o redkih tiskih povojnih slovenskih skupnosti v zdomstvu, o čemer poroča v glasilu Pogledi (doslej 7 številk). Objavlja seznam knjig in revij, ki jih lahko proda tistim, ki bi jih radi dobili, pa v povojnih letih tukaj nismo niti smeli vedeti, da izhajajo.

Ta uvod je bil potreben, da razložim, kako sem dobil v roke revijo Slovenska beseda, ki je devet let izhajala (1950-1958) kot kulturna revija, v kateri so zdomci objavljali leposlovne in zgodovinske prispevke. Ob listanju posameznih številk sem bil posebej presenečen ob članku dr. Miha Kreka, ki je bil objavljen v začetku 8. letnika 1957. Bivši minister je v njem poročal o članku iz ameriške revije, v katerem pisec toži, kako nedostopne so ameriške oblasti, če kdo išče arhivske podatke o ravnanju ameriških osvoboditeljev, ki so leta 1945 nasilno vrnili Sovjetom tiste Ruse, ki so se zatekli pod ameriško in angleško varstvo. Dr. Krek je takrat z objavo svojega članka hotel spodbuditi preživele slovenske domobrance, naj bi poskrbeli za ohranitev čimveč zanesljivega gradiva o tem, kaj so doživljali slovenski begunci na Koroškem in v Italiji.

Zakaj po tolikih letih spet prebiramo ta članek? Ker tudi zdaj kar naprej doživljamo, da slovenski oblastniki nikakor ne dopuščajo preveč vnetega “brskanja” po arhivih ali spominih – stališče vsakršne oblasti je torej predvsem skrb zase, ne pa zavzetost za resnico.

8.3.2. Po zadoščenju vpije kri

“The American Mercury” mesečna revija, ki izhaja v New Yorku, je v svoji številki za januar 1957 objavila članek o prisilnih izročanjih sovjetskih državljanov po drugi svetovni vojni. Članek vsaj v neki meri osvetljuje razmere, ki so tedaj vladale, da je bilo mogoče izvesti zločinske izročitve tolikih protikomunističnih borcev. V tistem strupenem vzdušju, ki je krivo, da so bili izročeni slovenski protikomunistični borci iz Vetrinja, je izgubilo življenje po krivdi zapadnih sil tudi več tisoč ljudi drugih slovanskih narodnosti. Članek odkriva zopet del strašnih tedanjih razmer. Zato se nam zdi, da je ta članek važen tudi za nas Slovence. Takole piše “The American Mercury”:

Kar se je godilo v povojnih letih, je sicer že spravljeno v zgodovinskih arhivih in spada tja, toda izbrisati iz zgodovine tega ne bo mogoče. Slej ko prej je dolžnost, da ameriški narod zahteva, naj se stvari razčistijo, naj se preišče temeljito in popolnoma vse, kar se je zgodilo v zvezi s prisilnim vračanjem ljudi. Kongres bi moral izvesti to preiskavo. Očitek in obtožba za tiste ostudne zločine in dejanja, storjena zaradi brezprimerne neumnosti, naj se končno prilepi na tiste osebe, ki to zaslužijo. Izgleda, da bo to huda naloga. Treba bo premagati velikanske ovire. Kadarkoli kdo v Washingtonu skuša priti blizu in odkriti presenetljivo in sramotno sliko dogodkov po drugi svetovni vojni, naleti na tajne pa neskončno močne vplive, ki se prizadevajo, da bi to vprašanje pokopali v pozabljenje. Razlog je očit: Resnica bi zadela doslej nedotakljivo dobro ime nekaterih prejšnjih in sedanjih visokih in najvišjih uradnikov.

Najbolj značilen dogodek v tem vprašanju je resolucija kongresnika Bosch-a (H-137). Kongresnik Albert Bosch iz New Yorka je dne 8. februarja 1955 predlagal, naj se takoj sestavi izbrana komisija – Odbor poslanske zbornice, ki naj bi preiskal vso zgodovino prisilnega vračanja. V utemeljitev svojega predloga je kongresnik navajal tudi tole:

“Prisilna izročitev in prisilno vračanje milijonov protikomunističnih ljudi je povzročila smrt in nesrečo neštetih tisočev.

Prisilne izročitve ne more opravičiti niti jaltska konferenca.

Prisilna izročitev je bila v popolnem nasprotju z vsemi odredbami našega lastnega ministrstva zunanjih zadev glede izvrševanja jaltskega sporazuma.

Prisilno izročanje je bilo v nasprotju z mnenjem glavnega državnega odvetnika naše voj-[Stran 084]ske, kakor je bilo to mnenje ponovno povedano v zadnjih štiridesetih letih.

Prisilno izročanje je neizbrisna packa na našem ameriškem izročilu, da moramo namreč biti pripravljeni dati azil političnim izgnancem.

Prisilno izročanje še vedno zastruplja naše duhovne odnose z živahno-odločno zunanjo politiko.”

Boscheva resolucija je bila takoj poslana v glavni odbor za določanje nadaljnega postopanja. Odbor ni storil ničesar. Resolucija je obležala tam. Ker brez dovoljenja tega odbora ne more nobena stvar v zbornico, je resolucija tako zatrta.

Niti zunanje ministrstvo niti ministrstvo za vojsko ne bi marala kake preiskave strahovitih zločinov, ki so se zgodili v zvezi z vračanjem protikomunistov proti njihovi volji, s silo.

Dobro ime premnogih generalov, državnih tajnikov direktorjev pomožnih organizacij bi bilo za vedno pokvarjeno, če bi ameriško ljudstvo kdaj zvedelo to resnico. Ker je demokratska vlada edina odgovorna za vse dogodke v letih 1945 do 1947, je demokratska večina uporabila vsa mogoča sredstva, da je pokopala resolucijo Boscha.

Kaj pa je najvažnejše v celi zadevi. Vsega ni mogoče tu navajati. Za to bi bila potrebna cela knjiga. Za naš namen pa bo zadostovalo, če ugotovimo naslednja dejstva, ki so dokazana izven vsake sumnje in dvoma:

1) Vse do 1. februarja 1945 je bila naša stalna politika, da nismo dovoljevali prisilnega vračanja sovjetskih državljanov, tudi če smo jih dobili v nemških uniformah, kot so bili Vlasovi vojaki. Ta dan je še pisal tedanji poslovodeči državni tajnik Joseph C. Grew noto g. Novikovu, sovjetskemu zastopniku v Washingtonu, da bi vsako prisilno izročanje takih vojnih ujetnikov, ki so v ameriških rokah, pomenilo grobo kršitev Ženevske konvencije.

2) Ta zdrava politika pa je bila v Jalti zavržena in naša delegacija je tedaj podlegla Stalinovemu pritisku.

3) Ko pa niti jaltski sporazum ni izrecno omenjal uporabe sile pri vračanju sovjetskih državljanov, so ga člani našega skupnega generalnega štaba, posebno general Marshall, vendar tako tolmačili.

4) Med dokumenti, ki so še vedno označeni kot “skrajno tajni” in ki potrjujejo to resnico, je zlasti “Navodilo za ravnanje z razseljenimi osebami v Nemčiji”, ki ga je izdala G5 divizija, oddelek za razseljene osebe, Vrhovno poveljstvo zavezniških sil, ki ga tu navajamo prvič. Na strani 22 dobimo poglavje: “Osvobojeni sovjetski državljani”. Točka c) se glasi:

“Ko bodo sovjetski zastopniki za repatrijacijo ugotovili sovjetsko državljanstvo, bodo dotične sovjetske razseljene osebe vrnjene brez ozira na njihove osebne želje”.

5) Prisilno vračanje sovjetskih državljanov je bilo izvršeno. Izvedle so ga ameriške vojaške oblasti na najbolj okruten način, ki si ga je mogoče misliti. Naša vojaška policija je razbila lobanje stoterih, če ne tisočerih sovjetskih vojnih ujetnikov. Veliko ujetnikov je naredilo samomor, ko so ameriški vojaški tovorni avtomobili obkolili posamezna taborišča, drugo za drugim. Poklekali so pred ameriškimi vojaki in prosili, naj jih raje ustrele kot izroče sovjetskim mučiteljem. Pa ni bilo nikakega usmiljenja. V mnogih primerih so se ujetniki zatekli v cerkve ali barake, ki so jih zažgali. Naši vojaki so mirno stali in gledali, ko so Stalinovi agenti vlekli svoje žrtve, svoje “osvobojene” državljane.

6) V mnogih primerih se je v mnogih taboriščih zgodilo to potem, ko so ameriški častniki slovesno zagotovili ujetnikom, da nikdar ne bodo nasilno vrnjeni. To je bilo zlasti v Plattlingu na Bavarskem.

7) Mi nismo le prisilno vrnili milijonov protikomunistov v roke Stalinovih rabljev, vrnili smo celo junake ruskega pokolenja, ki so se bojevali v naših vrstah proti nacistom v Italiji. Mnogi med njimi so dobili naša odlikovanja za “izvrstno opravljena dela preko vsega, kar so bili dolžni storiti”. Ti ruski državljani niso nikoli bili vojni ujetniki. Po pravu jih ni bilo mogoče uvrstiti pod določbe jaltskega sporazuma. Pa vendar so bili izročeni. To je bil zločin in nič drugega kot zločin. Lt. general Edvard M. Almond je pričal pred kongresom, da je moral izročiti takega junaka, ki se je zval Tinio in celo skupino njegovih tovarišev. Odlok za izročitev je podpisal general Joseph T. McNarney.

8) V juliju 1945 so naše vojaške oblasti v Fort Dix, N. J., omamile okoli 200 sovjetskih vojnih ujetnikov, da so mogle premagati njihovo upornost in jih omamljene izročiti. V nezavesti so bili, ko so jih prenesli na krov sovjetske ladje v New Jersey.

9) Sramotna zgodovina prisilnega izročanja je zapisana v uradnem dokumentu naše vojske: “383.7-14. 1 Prisilna izročitev razseljenih oseb, sovjetskih državljanov, operacija [Stran 085]Keelhaul”. Listina je “skrajno tajna” in celo senator Eastland se je zastonj trudil, da bi jo dobil. Je pa še več drugih dokumentov, ki slikajo to sramoto. Vojno ministrstvo ni nikdar pustilo vpogleda v nobeno teh listin, kljub temu da je predsednik odredil, da naj bodo listine tajne le, če je ogrožena varnost ameriškega državljana ali ameriške države.

10) Ni mogoče dvomiti, da se je Trumanova vlada dobro zavedala pravega značaja prisilnih izročitev. Posredni dokaz za to je sijajno nastopanje državnega tajnika Deana Achesona v zboru Združenih narodov proti vsakemu prisilnemu izročanju protikomunističnih ujetnikov na Koreji. Tedaj smo raje podaljšali vojskovanje za celih 14 mesecev, kot da bi silili vojne ujetnike nazaj kot so zahtevali sovjeti. Dean Acheson je imel tedaj resnično velik govor in je utemeljil trditev, da je prisilno vračanje bilo vedno zločinsko, zločin proti človeku in kršitev Ženevske konvencije. Na žalost je ta velik nastop in odločno ameriško stališče vsebovalo tudi obtožbo proti nam samim, je bilo priznanje naše lastne krivde. Achesonovi argumenti niso bili veljavni samo leta 1952, ampak tudi v letih 1945, 46 in 47.

11) Nič se ni zgodilo v naši zgodovini, kar bi tako temeljito užalilo naše tajne zaveznike za železno zaveso, kot zločin prisilnega izročan ja. To je skoraj popolnoma zastrupilo odnose, duhovne zveze s temi narodi, kot je pravilno trdil kongresnik Bosch, ko je utemeljeval svojo resolucijo.

Užaljenost teh milijonov je toliko hujša, ker nismo niti mi niti Britanci, ki imajo prav tako temno zgodovino, nikdar skušali dati kakega zadoščenja za ta zločin. Prav nasprotno: Ameriška in britanska vlada sta storili vse, kar sta le mogli, da sta preprečevali uradno odkrivanje teh zločinov in sta skrivali dokumente, ki jih izkazujejo.

Pa ni drugega sredstva kot priznanje, obžalovanje, zadoščevanje. Ameriško ljudstvo mora zahtevati popolno preiskavo v kongresu, kot je to zahteval kongresnik Albert H. Bosch. Nadaljno molčanje samo dodaja staremu zločinu še nove.”

Članek, ki smo ga v vseh njegovih glavnih delih tu prevedli, je napisal Julius Epstein. Za Slovence je članek važen, ker dokazuje, da so vendar še ljudje v svobodnem svetu, ki mislijo na one strahovite krivice, ki so se zgodile po drugi svetovni vojni, ki so povzročile smrt slovenskih protikomunističnih borcev. Vetrinjsko tragedijo bo treba objaviti v tujih jezikih z vsemi dokumenti, ki so dosegljivi, in z vsemi pričevanji.

Dr. Miha Krek

8.3.3.

Zanimiva je tudi prošnja dr. Mihe Kreka, ki jo je zapisal v isti reviji nekaj mesecev pozneje (na ovitku št. 4-6/1958), naj vsi, ki kaj vedo, pomagajo zgodovinarju vetrinjske tragedije, da bi mogel v svoja raziskovanja vključiti čimveč zanesljivih podatkov o vrnjenih Slovencih. Krek tega zgodovinarja ne imenuje, verjetno pa gre za grofa Tolstoya, ki smo ga v naši reviji že imeli priložnost spoznati.

Čeprav ni tukaj pravi prostor, da bi več pisal o bogati vsebini argentinske revije, ki je na približno 1200 straneh v tistih že tako oddaljenih letih povezovala slovenske pisce in bralce ne samo v Argentini ampak tudi drugod po svetu (le doma ne). Ob koncu leta 1949 jo je začel izdajati duhovnik in bivši poslanec Karel Škulj (rojen 10. aprila 1883 v Dobrepolju), ki je z drugimi Slovenci med prvimi prišel v Argentino in tam v San Martinu že 1948 začel izdajati Šmartinski vestnik – Glasilo domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, ki ga je 1953 preimenoval v Vestnik. Ko je 1957 postal glasilo Zveze bivših slovenskih protikomunističnih borcev, razkropljenih po vseh državah sveta, so se uredniki zahvalili gospodu Škulju (str. 5 v štev. 1 letnika VIII), “ki je dal življenje temu našemu glasilu, ki ga je hranil in vodil preko vseh težav, ne meneč se za ovire … Kakor glas vpijočega v puščavi je bil njegov klic v dneh, ko se je zdelo, da je vse pokopano. Ni se strašil nemega odziva, ne velikega dela, ki je čakalo pred njim. Silnejše kakor to je bil krik mrtvih iz neznanih grobov, krik zasutih ust mladosti, s katero je živel tako tesno, se veselil njenih zmag in jokal ob silnem izdajstvu v oni pomladi … Samo on, preč. g. duhovni svetnik Škulj bi nam mogel govoriti o težavah, skozi katere je morala revija, on bi lahko govoril o silni volji, ki je bila potrebna, da je glasilo dočakalo to novo leto 1957 … Za vse to, za vse neprecenljive zasluge, za veliko poslanstvo glasila, prejmite preč. g. svetnik naše skromno, a iskreno priznanje!” Revija je zato mogla izhajati vse do leta 1991 (ena številka) in celo 1993 – bila je glasilo skupine, ne posameznika.

[Stran 086]

To je bilo treba napisati, da bi lažje razumeli, zakaj Slovenska beseda po smrti g. Škulja (22. julija 1958) ni več izhajala. Kulturni ustvarjalci, ki jim je Škulj takoj po preselitvi v Argentino dal priložnost in jim vlival pogum, da so v njej objavljali, so v naslednjih letih še zbudili k življenju druge primerne revije. Zbrali so se v Slovenski kulturni akciji (20. februarja 1954), ki je začela izdajati revijo Meddobje, znanstvene prispevke pa so že prej objavljali v reviji Vrednote, ki je v 5 zvezkih izšla od 1951 do 1968. V vseh teh pri nas zelo malo znanih revijah in še mnogo drugih je polno gradiva, iz katerega bi bilo koristno še kaj objaviti tudi našim sedanjim bralcem. Ob tem bi bolj začutili, kakšen silen prepad je v tistih desetletjih zijal med slovenskimi zdomci in domovino, res ni čuda, da ga ni mogoče premostiti v nekaj letih in brez prizadevanja. Ponatiskovanje besedil, ki so bila pri nas zamolčana, pa bi bila vsaj simbolična poklonitev tistim, ki so se kljub vsakdanjemu boju za fizično preživetje, hoteli ukvarjati z leposlovjem, zgodovino in drugimi znanostmi. Le malo je še živih, o rajnih pa večina ne pozna niti imen, kaj šele da bi lahko o njihovem življenju in delu mogli kaj zvedeti v naših leksikonih in enciklopedijah.

[Stran 087]

9. Imeli smo jih

9.1. Domobranski major Ivan Boh

Janez Grum

9.1.1. Ob petletnici smrti

Na mali šmaren (1991) je v kraju Lethbridge v kanadski provinci Alberta umrl major Ivan Boh. Bil je eden najbolj udarnih domobranskih oficirjev.

Doma je bil z Iga, kjer se je izučil za ključavničarja in avtomehanika. Vojaški rok je služil pri letalcih v Kraljevu sredi Srbije in postal rezervni narednik.Kmalu po ustanovitvi Fantovskih odsekov (1937) je postal njihov telovadni in športni vaditelj. Zato je obiskoval razne kraje, ne le okrog Ljubljane, ampak tudi po delu Dolenjske in Notranjske. Ko se je v začetku junija 1941 prebil iz Srbije, kamor je bil mobiliziran, nazaj v Slovenijo, se je takoj pridružil Slovenski legiji in postal eden vidnih in aktivnih članov. Zato je bil v tesnih stikih z njenim predsednikom Rudolfom Smersujem in večkrat tudi z dr. Šmajdom. Ko nas je osem ali devet Poljcev zaradi ustanovitve VS v domačem D. M. v Polju v noči od 14. na 15. september 1942 prišlo v “Smrekce”, tj. k vodovodu v Savljah, kjer je bila že ena prvih VS (poveljnik Janez Kos), je bil Boh že tam. Takoj zjutraj mi je rekel: “Zgleda, kot da so fantje prišli sem le taborit.” Zato je energično zahteval urjenje in ga sam prevzel. V oktobru je postal poveljnik VS na Brezovici. Večkrat je obiskal sosednje postojanke in sodeloval pri ustanavljanju novih. Spomladi 1943 je pomagal majorju Karlu Novaku pri ustanavljanju četniškega odreda v prostoru med Zaplano in Rovtami, a na Dolenjsko z Novakom ni odšel. Ob italijanskem zlomu se je s posadko v Podpeči (v njej je bilo več Brezovčanov) pridružil VS Ig in VS Tomišelj in skupaj s tema že 9. septembra pozno popoldne prišel na Turjak. To skupino je stotnik Cerkovnik drugi dan poslal na Zapotok. Tudi tam je Boh pokazal iniciativnost. V živem spominu ga imam, da je stopil na zahodni rob prostora pred šolo (12. septembra) in skupini oficirjev in vojakov zavpil, prav za prav zarjul, kot je znal le on: “Mi se tu razgovarjamo, debatiramo, tamle dol v dolini pa grejo cele vrste partizanov proti Golemu in Kureščku.” Takoj nato je stotnik Cerkovnik ukazal sestaviti večje zasede v smeri proti Osredku in Kureščku. In še sedaj se čudim, da Boh na Zapotoku ni postal poveljnik bataljona namesto Branka Jana. V tem je bilo bolj malo vojaka.

V nedeljo 12. septembra proti večeru je na Cerkvenikovo željo Boh z majhno patruljo odšel v Želimlje, da bi dobil zvezo z Ljubljano. Ker je kot Ižanec dobro poznal širšo okolico, je neopazno prišel tja in tam pridobil svojo svakinjo, da je v Ljubljano nesla Cerkvenikovo poročilo o položaju poveljniku vseh VS podpolkovniku Peterlinu. Ker pa Peterlina ni našla, je pismo drugi dan zgodaj oddala dr. Šmajdu. V pismu je bila tudi zahteva, naj pride Peterlin na teren prevzet glavno poveljstvo, kar se ni zgodilo.

Pri vračanju na Zapotok (13. septembra) je Boh izvedel od ljudi, da so na Škofljici prejšnji dan terenci ubili nekega civilista. Šele po umiku z Zapotoka in po prihodu v Ljubljano smo izvedeli, da je bil ta civilist Franc Casar. (Tega je vozil dr. Arko na motorju. Tudi tega so kasneje partizani ubili nekje južno od Trebnjega.) Zato so na Turjaku zaman čakali na Casarjevo vrnitev, kar je veliko pripomoglo, da so turjaški odklonili povelje za izpad iz gradu. (Več o tem v 8. pogl. I. dela Stalinistične revolucije na Slovenskem.)

Pri umiku z Zapotoka proti Želimljemu je udarni Boh vodil dobro oboroženo predhodnico. V njej so bili tudi drugi Ižanci (na pr. Janez Benko), ki so poznali teren. Tik pred Želimljem so razbili partizansko zasedo ter tako odprli zapotoški skupini (okrog 700 vaških stražarjev in nekaj civilistov) pot proti Barju in Igu, ob močnem partizanskem ognju z brega na levi strani.

Kot komandir 22. domobranske čete je bil Boh v začetku 1944 poslan v Velike Lašče. Večkrat je bil poslan v pomoč drugim četam v akcijah, npr. na Velikih Poljanah, kjer je prevzel poveljstvo in uspešno izpeljal operacijo proti partizanom. Konec pomladi je bila Bohova četa poslana v Ribnico, ker je bila nezasedena razdalja od Lašč do Kočevja prevelika. Pa vsaj del Ribničanov je želel dobiti domobransko postojanko. Iz Ribnice je šel večkrat v akcijo proti partizanom na Notranjskem.

Tudi kot domobranski oficir je Boh zastopal gledanje, da mora domobranstvo računati z zmago zahodnih sil. Zato je podpiral ilegalne priprave v tej smeri in bil v zvezi s stotnikom Bertom Ilovarjem, ki je bil glavni domobranski obveščevalni oficir ter član angleškega [Stran 088]Intelligence Servica. V spominu imam snidenje dr. Šmajda, Ilovarja in Boha sredi jeseni 1944 v Leonišču. (Sem jih le pozdravil in odšel!) Kot mehanik je bil Boh pritegnjen tudi k tajni radijski oddajni postaji, ki je leta 1944 nekaj časa delovala v stavbi Vzajemne zavarovalnice in za katero so vedeli le štirje ljudje, morda pet.

Zaradi uspešnih vojaških akcij je tajnik NO dr. Šmajd predlagal na seji NO 6. aprila 1945 povišanje Boha v majorja. V stotnika je bil povišan že prej. Boh je bil po svoji naravi res vojak. Bi pa rekel, da je bil bolj uspešen kot izredno pogumen poveljnik, in sicer bolj s svojim močnim glasom, kakor pa strateško načrtno.

Pri umiku iz Ljubljane je bil Boh v bataljonski zaščitnici, ki je v Tržiču in nad njim morala odbijati partizanski pritisk od vzhodne strani in terenskega od zahodne. Skozi ljubeljski predor je šel s to zaščitnico v noči na 12. maj. V Vetrinju je bil postavljen za poveljnika enemu bataljonov 1. (Cofovega) polka. Dne 31. maja je bil že na tem, da odide z zadnjo skupino domobrancev, čeprav je bilo že znano, da Angleži izročajo domobrance Titovim partizanom. Sestra in njena prijateljica sta ga pregovorili, da je stopil z angleškega kamiona, in ga zapletli v pozgovor. Med tem so kamioni odpeljali. Očitki, ki jih je zaradi tega kasneje slišal, so bili zanj grenki.

Na zahtevo komunističnega režima so Angleži Boha prijeli proti koncu l. 1946 in imeli zaprtega v Wolfsbergu 5 mesecev. Nekoč mi je povedal, da so ga Angleži trdo zasliševali in da je začutil nevarnost, da ga vrnejo v Jugoslavijo. Da se je rešil te nevarnosti, je sprejel angleški predlog, da gre v Slovenijo izpolnit neke naloge. Mejo je prekoračil od italijanske strani, prišel do Brezovice in tam s pomočjo prijateljev skušal izvedeti podatke, ki so jih Angleži želeli. Srečno se je vrnil na Koroško v Wolfsberg in bil nato izpuščen.

Iz spittalskega taborišča je skupaj z družino, ki jo je sredi decembra 1948 iz Ljubljane pretihotapil pri Dravogradu na avstrijsko stran, nato v marcu 1949 odšel v Kanado in se naselil v provinci Alberta. Tam je po končanem obveznem delu za Kanado ustanovil svoje podjetje za ogrevanje in hlajenje hiš, kasneje pa skupaj s sinom športno trgovino. Saj telovadec in športnik je res bil.

Z Bohom sva si dvakrat ali trikrat na leto pisala, ob koncu tedna pa včasih spregovorila po telefonu. V začetku pomladi 1991 je bil njegov glas še vedno glas vojaka, v juniju pa se je v glasu čutila slabost. Bolezen mu je hitro razjedala pljuča in končno podrla tega udarnega domobranskega oficirja.

10. Naša spominjanja

10.1. Združeni z roškimi mučenci

Bogomir Štefanič ml.

10.1.1.

Spominska slovesnost z obletno mašo za pobite domobrance ter druge žrtve vojne in revolucije je v nedeljo, 23. junija ob breznih Kočevskega roga kljub slabemu vremenu zbrala več tisoč ljudi, ki so združeni z roškimi mučenci na daritveni oltar položili desetletja prisilno zamolčevano trpljenje in prošnje za milost odpuščanja.

Šest let po prvi slovesnosti, ki je v slovenski spomin priklicala tragično podobo bratomornega nasilja, glas roških brezen znova opozarja na zablode revolucionarne norosti; jasno govori o tragični zgodovinski resnici, s katero pa se nekateri še vedno nočejo sprijazniti in zato izumljajo zgodbo o več resnicah, kot je v osrednjem govoru prireditve dejal predsednik Nove slovenske zaveze dr. Tine Velikonja. Roška slovesnost je tako izzvenela kot potrditev sporočila, ki ga je v Slovenijo med svojim obiskom le dober mesec prej prinesel papež Janez Pavel II.: “V zgodovini je bila vaša krščanska skupnost izpostavljena težkim preizkušnjam, nedavno tudi grozotam obeh svetovnih vojn. Kako naj bi pozabili na nasilno komunistično revolucijo? Trpljenju, ki ga je povzročila tuja okupacija, se je pridružila še državljanska vojna, v kateri je brat dvignil roko nad brata.”

Kočevski rog je kraj trpkega spomina. Kako drugače bi bilo lahko v tej današnji samostojni Sloveniji, ko bi roškim mučencem ne bili zaprli ust, jih ne odstranili zgolj zato, ker so pričali o življenju po večnih vrednotah, ne takih kratkega veka, “rojenih iz sebičnih namenov in blodne vere, da je življenje mogoče rešiti v celoti tu in zdaj”. Tako pa – zidamo [Stran 089]

Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar med pridigo

Figure 39. Nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar med pridigo

novo državo, a na skoraj slehernem koraku, na vsakem področju družbenega življenja ugotavljamo, da pravih ljudi ni, saj ležijo v breznih Roga in drugih postaj slovenskega med- in povojnega križevega pota. “Vemo, da bi bil svet pri nas drugačen, ko bi bili še živi” (dr. Tine Velikonja). Tudi podoba slovenstva bi bila verjetno drugačna, saj so roški mučenci padli prav zaradi zavezanosti vrednotam, kot so dom, domovina, narodove korenine. V desetletjih totalitarizma in vcepljanja stalinistične teorije o izginjanju malih narodov ob stapljanju z velikimi so bile te vrednote načete. Žal pa se trgovanje s slovenstvom nadaljuje še tudi danes – podrejamo se tujcem, “ko svoj jezik podrejamo tujemu, ko svoj denar zametujemo v korist drugega, ko brezglavo zbiramo tujo porabniško kramo”. Hlapčevanje ostaja hlapčevanje, pa naj bo komurkoli že, “samo kot ponosni Slovenci bomo našli svoje pravo mesto kot enakovredni člani mednarodne skupnosti” (dr. Janez Arnež).

Kočevski rog pa je tudi kraj sprave, hotenja po miru in slogi v našem narodu. Dolga je pot do te sprave, daljša, kot smo sprva – morda nekoliko naivno – upali. Dostikrat čutimo, kako malo je pripravljenosti zanjo, “za odpuščanje in premagovanje vsega hudega, kar se je dogajalo”, kot je v mašnem nagovoru dejal ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar. Toda dolgotrajnost celjenja

Rog 1996 - Med mašo

Figure 40. Rog 1996 – Med mašo

[Stran 090]narodovih ran nam ne sme vzeti poguma, zato dr. Šuštar – skupaj s svetim očetom – poziva: “Ne bojte se, ne bojte se ljudi, ne bojte se vsega, kar nas čaka v življenju.” V zavesti odrešilne moči križa moramo stopati tudi po poti sprave, najprej z Bogom, saj je to podlaga vsake sprave, nato s svojim bližnjim, z različnimi skupinami v družbi, kajti šele tako bo možna tudi narodova sprava. “Naj bo slovesnost v Kočevskem rogu izraz prav posebne pripravljenosti, da se spravimo med seboj, da prosimo odpuščanja, da drug drugemu odpuščamo, kajti le takrat nam bo tudi Bog odpustil,” je zbrane povabil ljubljanski nadškof.

V spomin na pobite v Kočevskem rogu je izvenel tudi kulturni pogram, v katerem so zbrani prisluhnili pesmim Ivana Korošca in Pavla Kogeja ter glasbi v izvedbi Marka in Veronike Fink ob spremljavi Nataše Valant ter mešanega pevskega zbora iz Ribnice pod vodstvom Lojzeta Osvalda.

10.2. Spominske slovesnosti med rojaki v ZDA in Kanadi

Janko Maček

10.2.1.

V začetku julija smo dobili pismo iz ZDA. Prijatelj nam piše, da so v nedeljo, 23. junija, imeli slovensko mašo v Triglavskem parku v Milwaukeeju. “Mislili smo na vas, ki ste bili v Rogu. Kako lepo je bilo lani, ko smo bili tudi mi tam. Ko boste pisali o slovesnosti v Rogu in Teharjah, dodajte še kaj o naših slovesnostih. Prav je, da tudi pri vas nekaj veste o tem.

Res je prav, da tudi Zaveza kaj pove o spominskih slovesnostih med našimi rojaki, zato v skrajšani obliki povzemamo nekaj njihovih poročil.

Društvo Tabor je tudi letos pripravilo osrednjo slovesnost na Orlovem vrhu v Clevelandu. Orlov vrh je bil za to priložnost praznično okrašen. Na slavoloku, ovitem s slovensko trobojnico, je visela slika generala Rupnika in pod njo velik napis: Ob 50 letnici mučeniške smrti generala Rupnika. Kapelica brezjanske Marije je bila vsa v cvetju in v njej je gorelo nešteto svečk v spomin pokojnim.

Na lepo razsvetljenem hribu se je že v soboto zvečer, 15. junija, zbralo precej ljudi. Program so vodili člani Tabora iz Toronta, ki so v lepem številu prihiteli v Cleveland. Po uvodnem pozdravu in recitaciji so zbrani zmolili rožni venec za vse pobite in umrle domobrance, nato pa je spregovoril predsednik torontskega Tabora g. Blaž Potočnik. S spoštovanjem se je spomnil škofa Rožmana in generala Rupnika, ki sta v najhujših časih okupacije stala na braniku naroda. Pripomnil je, da vlada v samostojni Sloveniji ni naredila ničesar, da bi bile pobitim domobrancem vrnjene pravice in dobro ime. Zaključil je s pozivom: “Samo peščica nas je še, zato se strnimo in vztrajajmo. Bodimo zvesti našemu geslu: Bog, narod, domovina.” Ob kresu so še dolgo v noč odmevale domobranske pesmi. V nedeljo, 16. junija, so se v velikem številu spet zbrali na Orlovem vrhu k sloves ni maši, kateri je sledil še kratek kulturni program.

Društvo SPB v Clevelandu se je kot vsako leto spomnilo povojnih in medvojnih žrtev komunizma že v nedeljo, 26. maja. Zbrali so se v cerkvi Lurške Matere Božje v Euclidu, kjer je daroval spominsko mašo g. Jože Borštnar, župnik fare Sv. Vida. Popoldne so obiskali še pokopališče vernih duš in tam molili za rajne.

V nedeljo, 26. maja, so imeli spominsko slovesnost tudi v Chicagu. Dopoldne so se udeležili spominske maše pri fari Sv. Štefana, popoldne pa so poromali na ameriške Brezje, k Mariji Pomagaj v Lemont, kjer so se po šmarničnem govoru in petih litanijah kar v cerkvi poklonili vsem, ki so pred enainpetdesetimi leti širom slovenske zemlje trpeli in umirali. Vrstile so se recitacije in občuteno zapete pesmi. Profesor Jože Goršič je v spominskem govoru poudaril, da je edina pot v srečno, pravično in krščansko prihodnost iskreno priznanje, kaj se je v Sloveniji med vojno in po vojni v resnici zgodilo. Na koncu so ob simboličnem domobranskem grobu prižgali svečke in zapeli domobransko himno.

V ponedeljek, 27. maja, je bila spominska slovesnost v Milwaukeeju. Tako nam pišejo: Odkar stoji kapelica v Triglavskem parku, se vsako pomlad bere prva sveta maša na spominski dan v glavnem naših po vojni pobitih domobrancev, danes po enainpetdesetih letih pa se že tudi spominjamo cele vrste Triglavanov, ki so se jim pridružili v večnosti.

Sv. mašo je tudi letos daroval g. dr. Jože Gole. Med mašo je pel Triglavski zbor. Takoj po maši se je g. Galič spomnil vseh medvojnih in povojnih žrtev komunizma in prebral imena vseh rajnih članov Triglavskega društva. Sledili sta pesem in recitacija, potem je pa [Stran 091]prevzel besedo g. Franjo Mejač, predsednik milwauškega Tabora. Glavni del svojega govora je posvetil življenju in delu generala Rupnika ob petdesetletnici njegove tragične smrti. Slovesnost smo zaključili z domobransko himno.

Za konec tega našega skromnega zapisa naj omenimo še vesel utrinek iz življenja slovenskih izseljencev v Torontu. V znani restavraciji, ki je last nekdanjega domobranca iz Dobrepolja, so priredili banket ob devetdesetletnici kanadskega majorja Paula H. Barreja, ki je leta 1945 v Vetrinju odločilno pripomogel, da okrog 6000 slovenskih civilnih beguncev ni bilo prisilno vrnjenih v domovino. Na slovesnosti se je zbralo okrog 170 Slovencev. Mnogi od njih so maja 1945 bili v Vetrinju. Počastili so visokega jubilanta in se mu zahvalili za njegovo pogumno dejanje, ki je tedaj tisočem rešilo življenje. Prav ta rešena vetrinjska družina je potem ponesla slovensko ime na vse strani sveta, prav oni so prvi začeli praznovati spominske dneve.

Njim vsem, tudi mnogim, ki se jih v tem kratkem sestavku nismo posebej spomnili, naj velja naša misel. Predvsem pa hiti naša misel v Rog, v Teharje in na druge, z mučeniško krvjo posvečene kraje naše zemlje, k vsem medvojnim in povojnim žrtvam komunizma, ki se jih ob spominskih slovesnostih vsi spominjamo.

Cleveland 16. julija - na poti k spominski kapelici na Orlovem vrhu

Figure 41. Cleveland 16. julija – na poti k spominski kapelici na Orlovem vrhu

10.3. Pred izidom

V zgodnji jeseni pričakujemo izid eseja K slovenski istovetnosti s podnaslovom Leta tečejo, slovenski narod, ki iščeš odvzeto izkaznico, ali stopaš z njimi v korak?

Avtor napovedane knjige je diplomirani inženir Jože Hubad. Že desetletja živi v Švici, kamor je emigriral pred komunističnim režimom v Sloveniji. S prodornim prikazom pol stoletja slovenske zgodovine, zaznamovane z okupacijo, komunistično revolucijo, pobojem slovenske narodne vojske in z vladavino rdečega carstva, nakazuje pisec temeljne pogoje za svetlejšo prihodnost Slovenije, ki so – sprava, pravica in resnica. Nedvomno gre za tehtno pisanje, za izostren pogled na usodno medvojno in povojno dogajanje v Sloveniji.

[Stran 092]

10.4. Srečanja

France Papež

Najprej smo se srečali na cesti,
ki gre iz Ljubljane proti Kranju
in se nato med polji in gozdovi
obrne
v planino –
takrat smo se zavezali za to vstajo,
pustili vse, kar je bilo v preteklosti,
mah se je razraščal po skalnih stenah
gorovja, ki nas je združilo
v skupni usodi.
Nato smo sedli, pogrnili mize
na polju, pod zvezdami
in se spet srečali.
Skupaj smo premagovali začetni strah
po cestah, ob morju, v gorah.
Srečanja so se razraščala,
spoznavali smo nov svet,
tudi sebe videli v drugi luči,
v povojnih taboriščih.
O, tista srečanja
v Lienzu in Spittalu,
v Monigu, Serviglianu, Senigalliji,
kjer smo prebirali Prešerna in Balantiča,
poglabljali spoznanja o ljubezni in smrti,
se predajali hrepenenju,
govorili o usodi,
kako je biti zdoma,
skušali doumeti skrivnost prelite krvi,
prestane groze pekla.
Mar ni bilo to kljubovanje?
Še vedno se srečujemo,
bolj ali manj zreli,
v času, ki zažiga nov ogenj,
ko je skrivnost noči blizu
v mestnih okameninah,
po ameriških ravneh,
govoreč o stvareh svobode
in človeškosti.
Srečanja so nam v obstanek,
v možnost biti –
sestanki ob sobotah, nedeljah,
skupna romanja,
kjer se najdejo prijatelji in znanci,
in ne morem misliti, da bi prišel dan,
ko bi ne bilo več srečanj,
ko bi se več ne zbirali,
ne kljubovali,
takrat bi ne bilo več besed
med nami,
ne bilo bi več biti.

(MEDDOBJE xvi/3)

Dodaj komentar