Zaveza št. 20

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1. Danajsko darilo

Spet smo imeli priložnost videti, da velik del slovenskega parlamenta ne misli državniško. Vsi vemo, da obstajajo vprašanja, ki se jim je treba nemudoma in z vso pozornostjo posvetiti, če hočemo, da bo državna ladja – da uporabimo to prastaro podobo – lahko varno nadaljevala svojo pot. Za misel, ki ta vprašanja vidi, jim prizna prioriteto in jim posveti ustrezno skrb, pravimo, zlasti če je pri tem še kompetentna, da je državniška. Pogosto pri tem še dodamo, da k državništvu spada daljnovidnost.

Spričo neodložljivih nalog, pred katerimi stoji država Slovenija, vprašanje, ki zadeva obseg, način in intenziteto prisotnosti krščanstva v slovenski šoli, ni pravo vprašanje, ampak je narejeno vprašanje. Zakaj je to narejeno vprašanje? Zato, ker je za krščanstvo, ob tem, k čemur je šola poklicana, po vsem gotovo in onstran vsakega razumnega dvoma, da ne more škoditi, ampak, nasprotno, lahko samo koristi. Ljudje dobre volje – normalni ljudje, ljudje, ki ne zahtevajo, da se jim dokazuje mokrost vode – velika večina ljudi torej, bi se s tem, če bi se jim dovolilo, da stvar sami zase razmislijo, strinjali.

Kdor torej danes postavlja mesto krščanstva v šoli kot vprašanje, s tem že dokazuje, da je zunaj okvira avtentičnih interesov države. Ne nosi ga skrb za državo, ampak ideologija v eni od dveh vlog: kot način, kako podaljšati duhovni vpliv določene skupine v družbi, ali pa kot način, kako utrditi parcialno politično moč. Zlasti velja to za sedanji izredni čas, ko se okoli nas gnetejo vprašanja, od katerih so si nekatera nadela podobo zahtevnih in grozečih pošasti.

Samo po sebi je sicer vprašanje o mestu krščanstva v šoli lahko tista točka, na kateri je mogoče organizirati najdalekosežnejši razgovor sedanjega časa, razgovor, ki meri v samo bistvo sedanje in prihodnje politike: Kaj je država? Ali je država, kot jo je koncipirala liberalna misel, sama sebi zadostna in je v stanju, da se nosi iz svojih lastnih moči, ali pa je – in v kateri meri – odvisna od energij, ki niso izvorno njene, ampak prihajajo od zunaj, iz drugih virov. In če je res to zadnje, ali bo treba to dotekanje od zunaj priznati javno in brez pridržkov, tako da se bo vedelo, kako stvari stojijo, ali pa se bo država še naprej delala, da živi iz sebe, to pa kar prihaja od zunaj in jo omogoča v pomembni, če ne bistveni meri, pa bo ostajalo še naprej nepriznano in sprejemano z vprašanji in sumi. V neki prihodnji dobi se bo to vprašanje zagotovo tako zaostrilo, da se bo moralo razrešiti. Kakor se je ideja liberalne, samozadostne države spočela v misli, tako se bo tudi nova integralna politeja morala roditi iz misli. A še prej se bo moral človek vrniti k sebi, k svoji celosti.

Danes pa za to razmere še niso zrele. Kriza našega obstajanja kot posameznikov in kot skupnosti še ni dovolj akutna. Vsak človek, vsak človek dobre volje pa, kot smo že rekli, ne glede na to, iz katere strani moralnega obnebja prihaja, lahko že ve, da je krščanstvo 2000 let naš del sveta vzdrževalo v stanju, ki mu pravimo civilizacija. Vsi tudi lahko vedo, kaj beseda civilizacija pomeni, pa tudi to, katero besedo rabimo za njeno nasprotje. Za vse bi moralo biti jasno vsaj to – če sklenemo krog svojega dokazovanja – da se krščanstva v šolo ni treba bati in da zato na njem ne more biti nič bistveno vprašljivega. Če se postavlja kot problem, je to umeten, od resničnosti nenarekovan problem. Z drugimi besedami, je problem za ideološko zavest in ideološke interese. In res, kdor je vsaj nekoliko spremljal parlamentarno debato o mestu krščanstva v šoli, kakor je bilo koncipirano v sklopu novih zakonov, je kmalu dobil dovolj trdne dokaze, da to debato vodijo sile, ki jih žene ideološka napetost. Človek in njegova usoda, narodova kultura in njena usoda, država in njena usoda – resničnost skratka – tu ni imela ne prve ne druge besede.

Morda je bralec opazil, da vseskozi govorimo o mestu krščanstva v šoli in ne morda o verstvih in etiki, kakor se bo imenoval predmet, ki bo pokrival področje religije v novi šoli. To delamo namenoma, saj mislimo, da bi samo pouk o krščanstvu, njegovem nauku in njegovi kulturi bilo pravo ime za tisto, s čimer bi se morala seznanjati slovenska mladina. Tudi o drugih verah, tudi o etiki, a le obrobno in okvirno!

Samo krščanstvo je namreč tisto, kar slovenski človek lahko intimno razume, samo njemu lahko svobodno in celostno pritrdi, samo krščanstvo lahko tudi utemeljeno in kritično odkloni. Razlog za to je en sam, preprost in neizpodbiten: samo krščanstvo je namreč v njegovem jeziku. Nemogoče je namreč govori[Stran 002]ti slovenski jezik in ne biti kristjan. Seveda se natanko zavedamo, kaj mislimo, ko v tem kontekstu rabimo besedo kristjan. Ne mislimo pri tem človeka, ki sam stopa v misterij, ki ga ohranjuje in oznanja Cerkev, ampak mislimo človeka, ki sprejema dediščino tiste kulture, ki jo je zmogel, znal in hotel ustvariti človek, ki je sam osebno še vstopal v oni misterij. Toda – in to je središčnega pomena za temo, ki jo obravnavamo – te kulture ni mogoče sprejeti na način, ki pritiče človeku, na avtentičen in ustvarjalen način, se pravi, resnično človeški način, razen če ni človek poučen o misteriju, ki to kulturo nosi, od tistih, ki vanj še vstopajo, ali če ni sam zaslutil njegove resnice, čakajoč na njegovem pragu, da uporabim znano podobo. Evropski človek – tudi današnji, tudi slovenski – ne more s polno upravičenostjo trditi, da je kulturen človek, če kultura, h kateri se prišteva, ni krščanska.

To velja za vse, tudi za tiste, ki odklanjajo krščansko transcendenco kot osebno duhovno izbiro. V Danteju, Palestrini, Fra Angelicu so formalne prvine, ki jih ne moremo razumeti, če ne razumemo duhovne podstati, iz katere so zrasle; kakor ne moremo razumeti formalnih prvin pri Homerju, Ajshilu ali Praksitelu, ne da bi razumeli duha, iz katerega so nastale. Sama forma je premalo! Stvar, kot so duh ali duhovna podstat pa niso stvari, ki bi bile človeku dostopne v modusu kritičnega uma, ampak je za to potrebna drugačna država. Ne da bi se

Skladnost v različnosti

Figure 1. Skladnost v različnostiMirko Kambič

[Stran 003]podrobno ukvarjali s tem, bi rekli, da sta potrebna poslušnost – v izvornem pomenu te besede – in pripravljenost.

Duhovni svet današnjega človeka je pluralen. To se pravi, da je več razumetij sveta in da obstaja več načinov, kako je mogoče vstopiti v njegovo ojkonomijo. V nekem zelo pomembnem oziru – o vrednostni stopnji tega ozira danes bolj ali manj utemeljeno govorimo, neka prihodnost pa bo morda empirično razkrila, če ta ozir ni središčen in brezpogojen – pa današnji svet ni pluralen. Ni pluralen v pomenu, ki je skrit v Crocejevem retoričnem vprašanju: »zakaj ne moremo reči, da nismo kristjani?«. Vemo, da na ravni najsplošnejše kulture tega ne moremo reči. In da bi to kulturo mogli razumeti, bi morali intimno – po slovensko se to pravi na najbolj notranji način – razumeti, kaj to kulturo nosi.

Kdor se je v bistvenih potezah mogel strinjati z nakazanimi izpeljavami, se bo lahko pridružil tudi naši misli, da bi se predmet, ki bi v šoli pokrival tisti del človekove kulture, ki mu pravimo vera, moral hic et nunc imenovati »krščanstvo, njegov nauk in njegova kultura«. Predmet »verstva in etika« pa je seveda zasmeh in ga ni mogoče razumeti drugače kot tako, da si je nekdo privoščil hudobno šalo z nami, najprej pa seveda s tako odlično skupnostjo, kot je državni zbor.

Med parlamentarno debato o tem vprašanju so se pokazale zelo zanimive in zelo poučne stvari. Skoraj boleče smo najprej in predvsem začutili skromen domet večine nastopov. Ob nečem tako splošno dostopnem, ko se je tu govorilo, smo ga lahko začutili vsi. Najprej so nam dali krščanski demokrati – ne vem kolikič že – priliko za nemajhno začudenje. Če ima naše uvodno razmišljanje količkaj veljave, potem je jasno, da bi se morali odločno zavzeti za tako prisotnost krščanstva v šoli, kot smo ga na kratko zarisali zgoraj. Toda ne samo da tega niso naredili, ampak so navdušeno pomagali valiti podtaknjeno eldeesovsko jajce. Stvari so šle prav do absurda: Predmet »verstva in etika«, ki bo zasedel v šoli mesto, ki po naravi pripada, kot smo ugotovili, krščanstvu, in bo tam postal učinkovito orodje za določena opravila, so celo pripeli na prapor svojih pridobitev in odšli z njimi na tiskovno konferenco. Mogoče bodo z njim celo propagirali svojo stranko na prihodnjih volitvah. Da je to res absurdno, izhaja iz tega, da so to nazadnje krščanski demokrati. Prva misel, ki je ob tem človeka obšla, je bila: Ali ne bo vsaj komu prišlo sedaj na misel, da bi morali po vsem tem, kar se je zgodilo, nemudoma spremeniti ime? Vsaj komu! Toda nič od tega se ni zgodilo in brez moči smo morali gledati, kako se veča praznina v prostoru, kjer bi morala biti kulturna in politična prisebnost.

Malo manj šokantno je bilo mnenje, da bi o religiji morali pravzaprav govoriti pri vseh predmetih, kolikor se je pač kateri dotika. Izrekovalec tega mnenja je očitno v tem trenutku pozabil na izjemni pomen religije. Religija je bila v zgodovini in je v veliki meri še danes poglavitna nosilka kulture in duha, da ne omenjamo presežne vloge, ki jo igra v celotnem zadržanju ne tako maloštevilnih posameznikov. Bolj odločilno tu pa je nekaj drugega: da je namreč jezik, s katerim je mogoče doseči religijo, sui generis, kar pomeni, da jo z jezikom, ki ga uporabljamo za druge segmente človekove kulture, dosežemo le površinsko. To je približno tako – kakor vse primere je seveda tudi ta šepasta – kakor če bi kdo predlagal, naj se slovenščina kot poseben predmet ukine, saj je priložnost, da o njej govorimo pri vseh predmetih, zlasti pa jo pri vseh predmetih uporabljamo. In uporabljati jo moramo vešče, sicer bi bilo nekaj narobe z našim komuniciranjem, z njim pa, kot je znano, šola stoji in pade.

Take so razdirali med tisto debato o šolstvu zelo učeni gospodje. Zato tistim, ki so govorili o »ideološko nevtralni šoli«, ne bi smeli tako zelo zameriti, čeprav je to seveda mit, ki »tako dolgo življenje« pripiše lahko samo dejstvu, da nihče dosledno ne dožene misli, kaj bi ta besedna zveza mogla pomeniti. Tudi liberalna laična šola ni ideološko nevtralna, pa naj se še tako ponaša s svojimi aseptičnimi kopelmi. Zlasti pa ni nevtralna tista šola, v kateri učenec spoznava »nekaj krščanstva in nekaj budizma in nekaj islama in nekaj vsega tega, kar je krivo, da imamo že v tej mali Sloveniji kar 27 raznih verskih skupnosti«. Če bo kdaj res tako, da bo v naši slovenski šoli učenec spoznaval »nekaj krščanstva in nekaj budizma«, bo to eo ipso ideološka šola, saj bo daleč od resničnosti, od tistega življenja, ki ga je treba živeti na območju, ki ga določa križišče med 46. vzporednikom in poldnevnikom na 15 stopinji vzhodne dolžine.

Za razpravljanje o pouku o religiji v šoli je bila posebej značilna velika emocionalna napetost pri tistih, ki so bili celo proti temu, da se pojavi v šoli v obsegu in načinu, ki ga je predvidel predmet »verstva in etika«. Ko smo rekli emocionalna napetost, bi morali reči pravzaprav nekaj drugega. Tisto, kar je razodeval jezik postkomunistične levice, je bilo neprikrito sovraštvo. Temu smo se nemalo čudili, saj so gotovo vedeli, da bo predmet – spričo kulturnih in političnih razmer – večji del kritika religije. Zakaj torej taka jeza? Kaj jih je tako [Stran 004]visceralno vznemirilo? Ali je to bila možnost, da bi se le utegnil najti kdo, ki bi religijo z besedami in življenjem prikazoval tako, da bi izvabljal pritrdilne odzive? Komaj verjetno.

V ozadju – ali v osnovi – je moralo biti nekaj drugega. Kar se je z uvedbo tega sicer tako razvodenelega in razsoljenega predmeta kljub vsemu zgodilo, so ti ljudje imeli za znamenje, ki je napovedovalo konec neke čiste totalitete. Majhen košček na robu se je odkrhnil, odprlo se je majhno mostišče, kjer lahko zastavi svoje delo korozija sistema. Ta mala možnost, ta mala nevarnost, ta mala senca jih je bila globoko vznemirila. Morda se tega niso zavedali, a to, kar je bilo prizadeto, je bil temen spomin nase. Zatresle so se vezi nereflektirane identitete.

Za vsem je torej bilo sovraštvo, ki je, kakor vemo, najmočnejše takrat, kadar prihaja iz teme neznanega. Kadar nima zunanjih, empiričnih razlogov, ampak jih mora, ker so pač potrebni, iskati v fikciji – kadar jih z nasiljevanjem resničnosti v muki iznajdeva. To sovraštvo je bilo, a je bilo še nekaj drugega.

Za vsem je bilo jasno vedenje, da bo samo razkristjanjenega človeka mogoče obvladati v nekdanjem slogu. Nasprotje do krščanstva je

Stvarno in simbolično

Figure 2. Stvarno in simboličnoMirko Kambič

[Stran 005]

Povabilo svetlobe

Figure 3. Povabilo svetlobeSimon Dan

zgodovinsko povezano že z delom slovenskega liberalizma. To nasprotje je na določenih mestih prihajalo tudi v sovraštvo, a nikoli v celoti, nikoli večinsko, ker je stvari držal v okviru normalnosti splošni kulturni kodeks. Ko pa se je pojavil leninski profesionalec kot realizator tipičnih novoveških možnosti, ki so se ponujale v polju afirmacije subjekta, so se stvari bistveno spremenile. Pojavil se je doslej neznani gon po oblasti, ki se je v svoji lucidni silovitosti in prisebnosti dvignil nad vse, kar je doslej postavila na oder zgodovina.

Veliko odkritje novega političnega demiurga je bila nova antropologija. V njenem jedru je bilo to, čemur bi lahko rekli opranost. Naravno polivalentnost človekove duhovne in družbene biti je bilo mogoče, kot se je izkazalo, s posebnimi postopki, ki so v preštudiranem ritmu segli zdaj po nasilju, zdaj po utopičnih obetih, zdaj po ugodju vsedovoljenosti, postopoma odpraviti, dokler nova politična volja ni imela v boju za človeka več nobenega naravnega tekmeca. Idealni človek za novo politejo je bil razdomovinjen človek, raznarojen človek, razzgodovinjen človek. Tudi razkristjanjen človek.

Predmet verstva in etika je bil torej v državnem zboru sprejet. Toda njegovi nasprotniki, pa naj je njihovo nasprotovanje izhajalo že iz ideološkega sovraštva ali pa iz političnega računa, niso izgubili še vsega upanja. Verstva in etika je nazadnje samo ime, vse je odvisno od tega, kaj se bo pod tem imenom učilo, predvsem pa, kdo bo učil. Poraženci iz prvega dejanja niso skrivali, da so polni dobrih upov. Sam resorni minister je izjavil, da bo glede tega »potrebno še veliko dela«. Kaj je s tem mislil, ni do kraja jasno. Morda je hotel potolažiti razočarane prijatelje. Tudi eden od protagonistov nekdanjih komunistov je izjavil, da »o tem predmetu še ni bila izrečena zadnja beseda«. Šele ko bodo vsa dopolnilna opravila končana, se bo videlo, kakšen je ta »maček v žaklju«. Niti malo ne mislimo, da so to prazni upi. Kot smo v tem razmišljanju že nekajkrat opazili, obstajajo skrajno prisebne sile, ki bodo stvar pilotirale tako, da bodo tistim, ki bodo to hoteli opaziti, demonstrirali eno od prvih načel prastare strategije: korak nazaj pomeni dva koraka naprej.

Da so se ustvarile razmere, v katerih je bilo postkomunistični levici, imenovani liberalni, dano koncipirati novo šolsko zakonodajo, ki jo moramo označiti za nič manj sekularno stvari, to dejstvo lahko označimo, ne da bi stvar ka[Stran 006]korkoli napenjali, za nemajhno nesrečo. Ne gre samo za to, da šola mladega človeka ne bo seznanjala z najmočnejšo prvino narodove kulture, s krščanstvom. Ne gre samo za to, da so to šolo koncipirali ljudje, ki ne verjamejo v vrednostno polúto sveta, predvsem pa ne verjamejo, da je sprejetje vrednot in poslušnost vrednotam umetnost – Platon bi rekel znanost – ki jo je treba študirati in se je je treba učiti. Najbolj dalekosežen in najbolj usoden udarec je zadel slovenskega intelektualca. Šola kot zavestna družbena ustanova jih ne bo več ustvarjala. Zdaj bomo odvisni samo še od sreče. Toda ta je pregovorno negotova in slepa.

Množični slovenski človek se za politiko ne zanima. Tudi to, kar se je v parlamentu dogajalo s šolstvom, ga globlje ni vznemirilo. Kaj naj mu rečemo? Predlagamo, da mu rečemo tole: Spričo tvoje ravnodušnosti sklepamo, da misliš, da bo to, kar se je zgodilo v državnem zboru, ostalo daleč proč od tebe, v območju abstraktnih zakonov in predpisov. Zelo se motiš. Vse to, kar stoji v tistih papirjih, bo nekoč stvarno in resnično stopilo v tvoje življenje: v ulico, po kateri boš hodil, v ljudi, s katerimi se boš srečeval, stopilo bo v tvoj dom, v tvojo kuhinjo, v tvojo sprejemnico, v tvojo spalnico. Glede tega si ne smeš delati nobenih utvar.

Ali bi to kaj pomagalo?

V parlamentarni debati o mestu in vlogi religije v šoli je nastopil tudi dr. Jože Pučnik. Edini od govornikov je govoril o smislu, bil je edini, ki je sploh uporabil to besedo. Govoril je o tem, da mora šola sprejeti vse, kar človeka utemeljuje in utrjuje tako, da mu odpira pota do smiselnega obstajanja. S tem je, spet edini, pokazal, da globoko razume krizo sodobnega človeka. Toda dr. Jože Pučnik je na lestvicah priljubljenosti, ki jih od časa do časa prinašajo časopisi, na dnu, tako da vedno obstaja možnost, da bo naslednjič izginil iz polja slovenske pozornosti. Človek se spomni Cicerona: Ubinam gentium sumus!

Quam rem publicam habemus! Kje na svetu pa živimo! Kakšno državo pa imamo!

2. Kako se je začelo

2.1. Srce, ki je bilo za svobodo – Anton Oven

Janko Maček

2.1.1. Med Gorjanci in Kolpo pred letom 1941

Ko govorimo o Beli krajini, deželici med Gorjanci in Kolpo, navadno vidimo lepoto njenih vinogradov, belih brez in steljnikov, ne pomislimo pa na trdo življenje, s katerim so se spoprijemali prebivalci teh krajev.

Pisatelj Ivan Matičič je kmalu po prvi svetovni vojni izdal povest Na mrtvi straži, kjer je opisal trpljenje Belokranjcev ob turških vpadih. Skozi dolga desetletja se je belokranjski tlačan noč za nočjo oziral v hribe onkraj Kolpe in zaskrbljen čakal, kdaj bodo zagorele grmade. Bil je na mrtvi straži, kajti ko so zagorele grmade, je bila nevarnost že blizu. Reka Kolpa je morda nekoliko upočasnila prihod napadalcev, ni pa jih mogla zaustaviti. Ljudje so v naglici bežali v zavetje, toda večkrat so bili prepočasni in so padli v roke razbojnikov, ki so starejše pobili, mlajše pa odvedli v sužnost. Tisti, ki so se vendarle rešili, so se vrnili na pogorišča svojih domov, jih za silo obnovili in v strahu čakali naslednji napad.

Pretekla so stoletja in nevarnost z one strani Kolpe je prenehala. Belokranjski kmet je postal svoboden. Z veliko ljubeznijo je obdeloval svojo skromno zemljo in zvesto ohranjal starodavne narodne običaje.

V času prve svetovne vojne je bil bojni spopad daleč od Kolpe, toda kljub temu je morala tudi Bela krajina plačati svoj krvni davek. Po vojni je zaživela v vsaj na videz svobodni domovini. Šole in prosvetna društva so tudi na podeželje prinesla več izobrazbe in slovenske zavesti. Kar nekaj velikih mož je v tem času izšlo iz skromnih belokranjskih domov in po njih je Bela krajina postala znana ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetu.

Pred začetkom druge svetovne vojne je bilo v Beli krajini okrog 27.000 prebivalcev, ki so se v glavnem preživljali s kmetijstvom. Zaradi gospodarske krize je marsikateri kmet zabredel v dolgove in prišel na rob propada. Tedaj in že prej so mnogi odšli v Ameriko in s svojimi prihranki reševali zadolžene domačije. Ni čudno, če so v teh težkih razmerah tudi nekateri kmetje z zanimanjem prisluhnili govoricam o novem družbenem redu, ko bo za pošteno delo vsakdo prejel pošteno plačilo, ko ne bo več oderuških obresti. Nekoliko jih je sicer [Stran 007]

Anica v domačem gozdu, ko se je že oglašala bolezen

Figure 4. Anica v domačem gozdu, ko se je že oglašala bolezen

motilo pisanje in govorjenje o nemogočih razmerah v prvi deželi socializma, toda tolažili so se, da je to le propaganda in škodoželjnost tistih, ki se boje za svoje bogastvo in družbeni položaj.

2.1.2. Ovnovi iz Stranske vasi pri Semiču

Cesta, ki se v Semiču s trga pri farni cerkvi sv. Štefana spusti na ravnino in se nato usmeri proti jugovzhodu, nas po treh kilometrih pripelje v Stransko vas. V neposredni bližini Stranske vasi je izvir reke Krupe in razvaline nekdanjega gradu Krupa, blizu pa je tudi Moverna vas, znana po ostankih kamenodobne naselbine. Skozi Stransko vas hiti cesta naprej v Gradac, kjer se potem z enim krakom obrne proti Črnomlju, z drugim pa mimo Podzemlja in Primostka vodi v Metliko. Zanimivo bi se bilo razgledati po naravnih in zgodovinskih znamenitostih teh krajev, toda naš namen je danes drugačen. Radi bi čim globlje prodrli v življenje in delo moža, ki je bil rojen v preprosti kmečki hiši pri Ovnovih v Stranski vasi in mu je krvava komunistična revolucija že v začetku svojega pohoda po Beli krajini nasilno presekala življenjsko pot. Ne moti nas, če bodo spet rekli, da zgodovine ni mogoče popravljati. Res ni mogoče spremeniti dogodkov in dejstev, toda mogoče in nujno potrebno je raziskati in zapisati dogodke, ki so bili dolga leta zamolčevani, in je zato zgodovina, ki je bila zapisana brez njih, neresnična ali pa vsaj zelo pomanjkljiva.

V začetku našega stoletja je Prešarjeva kmetija v Stranski vasi zašla v težave. Gospodar si je zaradi neuspešnega kupčevanja z živino nakopal velike dolgove. Na nekem živinskem sejmu je slučajno srečal Antona Ovna, ki se je malo prej s precejšnjo mošnjo denarja vrnil iz Amerike. Beseda je dala besedo in Oven je malo po tistem obiskal Stransko vas. Všeč mu je bilo Prešarjevo posestvo in še posebej hčerka Ana, ki ga je kljub njegovi brazgotini imela rada. Kmalu so ju oklicali in Oven je za stalno prišel v Stransko vas.

Anton Oven je bil doma iz vasi Vino pri Grosupljem. Ko je kot mlad fant doma pasel živino, ga je napadel podivjan vol in ga grdo pobodel. Od tedaj mu je ostala na levem licu velika brazgotina in kmalu se je odločil za odhod v Ameriko, da bi se umaknil pred radovednimi in pomilovalnimi pogledi domačinov. V novem svetu ga iznakaženost ni ovirala pri delu, družbi se je pa izogibal, zato so njegovi prihranki hitro rasli.

Tudi v belokranjske razmere se je Anton hitro vživel. Z ženo Ano sta se dobro razumela in leta 1905 se jima je rodil prvi otrok Anton, nato pa jih je sledilo še osem: Janez, France, Ana, Štefan, Jurij, Marija, Lojze in še Anica, ker je Ana kmalu po rojstvu umrla. Tudi Jurij je umrl kmalu po porodu. Ko je bil oče Anton leta 1914 poklican v vojsko, je bila pri hiši že kopica otrok in mati je morala prevzeti težko breme skrbi za dom in družino.

[Stran 008]

Oče Anton je na Prešarjevini skrbno gospodaril. Veliko veselja je imel z gozdom, saj ga je znal pametno izkoriščati. Poplačal je dolgove, ki so ob prevzemu kmetije padli nanj in obnovil hišo ter gospodarska poslopja. Bil je zelo delaven. Pravijo, da je ob košnji zjutraj še po temi šel na travnik in s tipanjem ugotovil, kje je prejšnji večer odložil koso. Sovaščani so ga cenili in spoštovali, saj je rad pomagal sosedom, pa tudi pri gradnji gasilskih domov ali drugih javnih delih ga ni nikoli manjkalo. Njegovo pridnost in vztrajnost so podedovali tudi otroci in jo gojili vsak v svojem poklicu. Očetovo pridnost je dopolnjevala mati z dobroto in ljubeznivostjo. Čeprav je bilo do Semiča daleč, je redno šla k maši tudi ob petkih, oče se je pa držal nedelj in praznikov.

Najstarejšega Ovnovega je »uka žeja« že v rani mladosti speljala iz varnega domačega zavetja v Ljubljano. Po končani gimnaziji se je mislil vpisati na medicino, toda nazadnje se je odločil za slavistiko. Študiral je v Ljubljani in v Pragi. Menda je bil posebno vesel, da je lahko študiral tudi češčino. Marsikateri slovenski študent je v tistem času želel priti na univerzo v Prago. Med počitnicami in ob vsaki priložnosti je študent Anton prihajal domov v Stransko vas. Na dom in na domače je bil zelo navezan. Doma se je takoj znebil mestne utesnjenosti in sproščeno zadihal. Pastirji so bili tedaj navadno bosi in tako je tudi Anton bos šel z živino na pašo ali zvečer k potoku. Z veseljem je očetu vodil vole in pomagal pri delu na njivi ali v vinogradu. Iz te sončne preprostosti in pristnosti je črpal in hranil energijo za meglene, hladne dni študija in poklicnega dela.

Poseben dogodek v družini je bil, ko je brat Janez odšel ali bolje rečeno pobegnil v Argentino. Bilo je leta 1927. Janez je prišel na dopust od vojakov. Služil je nekje v Dalmaciji. Na hitro se je odločil, da se ne bo vrnil nazaj v enoto. Vzel je potni list brata Franceta, ker svojega ni imel, in odšel. Orožniki so ga iskali. Prijeli so očeta in ga odpeljali v zapor. Čez nekaj časa so očeta izpustili, za sinom pa razpisali tiralico. Janez še sedaj živi v Argentini.

Junija 1933 se je poročil France s Slavo Bezek, ki je po svoji teti prevzela gostilno v Srednji vasi, dobrih 100 m od Ovnove domačije. Anton, ki je bil tedaj že profesor, je bil ženinu za druga. Ko so po poroki prišli domov, je prenesel novoporočenko čez prag in ji slovesno rekel: »Glej, Slava, po tebi bo šel naš rod naprej! Tedaj seveda ni niti slutil, da bo čez nekaj let kot begunec stanoval v njeni hiši in da bo marsikateri dogodek ob koncu njegovega življenja povezan s to hišo.

Anton je do konca ostal povezan tudi z rojstnim domom. Oče in mati sta bila res vesela njegovih obiskov, saj sta se počutila osamljena, ko sta še Štefan in Lojze odšla na Hrvaško v službo. Anica, najmlajša Ovnova, je v Ljubljani obiskovala gimnazijo. Anton ji je poskušal

Stranska vas 1925 – Prešarjeva domačija – pisateljeva rojstna
                        hiša

Figure 5. Stranska vas 1925 – Prešarjeva domačija – pisateljeva rojstna hiša

[Stran 009]omogočiti kar najboljše pogoje za študij, pa je kljub temu zbolela za tuberkulozo in s pomladi leta 1940 komaj dvajset let stara umrla. Ker tudi pri ustanavljanju lastne družine ni imel sreče, ga je sestrina smrt težko prizadela. Tedaj pa so se na obzorju že zbirali temni oblaki in napovedovali hudo uro.

2.1.3. Profesor in publicist

Anton Oven je diplomiral leta 1930. Isto leto jeseni je nastopil službo profesorja na državni klasični gimnaziji v Mariboru. Že naslednje leto je pri Tiskovni založbi v Mariboru izšla njegova knjiga Ksaver Meško – njegov razvoj v življenju in literarnem udejstvovanju. Na koncu knjige najdemo voščilo pisatelju za njegovo šestdesetletnico, ki se zaključuje takole: »Ko bo naša domovina, edino njegovo življenjsko vodilo, za katero je delal in trpel vse svoje življenje, velika in močna, bo v njej tudi vse bolj upoštevano njegovo (Meškovo) delo.« Iz knjige tudi izvemo, koliko krajev je profesor Oven pri zbiranju virov in gradiva za to knjigo obiskal in kakšne kupe papirjev je prebral. Očitno je, da sta si bila Meško in Oven zelo blizu predvsem zaradi ljubezni do slovenstva.

Pred veliko nočjo leta 1935 je Belokranjska knjižnica izdala drobno knjižico z naslovom Dr. France Prešeren, Krst pri Savici. Natisnila jo je Mariborska tiskarna, saj je profesor Oven, avtor knjižice, še deloval v Mariboru. Belokranjska knjižnica se je tedaj s posebnim malim letakom obrnila na Slovence: »Prav za stoletnico izida Prešernovega Krsta pri Savici Vam za pisanke, ki so pri nas v Beli krajini še običaj, pošiljamo študijo o Krstu pri Savici, v kateri naš rojak na nov način tolmači in osvetljuje to najdaljšo Prešernovo pesnitev, v kateri tako lepo žive ovekovečeni prelepi kraji naše domovine z našimi predniki vred. Upamo, da boste to našo kulturno pisanko za velik jubilej iz male Bele krajine sprejeli z razumevanjem.« Za svoj Učbenik češčine Oven dolgo ni našel založnika. Končno mu ga je leta 1937 izdala Jugoslovansko-čehoslovaška liga v Ljubljani.

Prva številka lističa Mrtva straža je izšla z datumom 1. 1. 1937. Na zadnji strani revije najdemo naslednji podatek: »Urejuje in izdaja Anton Oven, profesor v Ljubljani. Uredništvo in uprava Ljubljana, Hudovernikova 37.« Na istem naslovu v Ljubljani je bila tudi Belokranjska knjižnica. Profesor Oven naj bi tedaj že poučeval na realni gimnaziji za Bežigradom, vendar je pri njegovi premestitvi v Ljubljano prišlo do nenavadnih težav, ki jih bomo pojasnili kasneje.

V prvi številki je skušala Mrtva straža predvsem pojasniti svoj namen. »Zakaj se pojavljamo? Ker nas kliče čas in notranji glas.«

»Kaj torej hočemo? Storiti vedno in čim bolj svojo dolžnost. Monopola na narodno vodstvo ne priznamo prav nikomur. Narodni voditelj je za nas tisti, ki za narod do slednjega človeka dela in skrbi za danes in jutri. Potrdilo so le dejanja, ki pa morajo biti taka, da obstanejo tudi pred zgodovino.«

»Česa se posebno zavedamo? Tega, da je izobraženstvo, inteligenca odgovorna za usodo svojega naroda. Izobraženstvo je vedno velika manjšina. Zato je še posebno nemoralno, ako zaradi njene malomarnosti trpi velika večina.«

»Naše ženstvo vabimo še posebej, da bo vedelo, da nanj računamo.«

2. številka Mrtve straže je izšla v maju 1937. V njej nas pritegne razprava o demokraciji, ki se zaključi takole: »Živela bo in izpopolnila se bo, da izpolni svoje poslanstvo v srečo sveta. Demokracija, prava demokracija!«

V 3. številki svoje revije je Oven objavil zgodovinski zemljevid slovenskega ozemlja. S slovenskimi mejami se je tudi kasneje veliko ukvarjal in bil v svojih predlogih vedno zelo zahteven.

4. številka Mrtve straže je izšla decembra 1937. V njej med Paberki najdemo tudi tole: »Nov član komunistične družine, slovenska komunistična stranka, pomeni po pisanju sovjetskih časnikov eno izmed najbolj značilnih etap v izvedbi nacionalne politike,« piše Slovenec 4. novembra po Courier de Geneve in zaključuje: »Zapeljive klice komunizma bomo nadvladali le, ako bomo borbo proti njemu vodili z vso jasnostjo slovenskih in katoliških načel in ako se slovenskemu narodu priznajo njegove pravice v celoti in brez pridržka, da bo komunistična kritika izgubila svoje osnove. Prvi del bomo že mi izvedli, drugi del pa ni v naših močeh.

V 1. številki drugega letnika nas razveseli glosa O srajcah: »O vsem se danes piše, zakaj bi se še o srajcah ne?! Pokaži, kakšno srajco imaš, in povedal ti bom, kaj si!

Prosim! Črna srajca: Evviva! Rjava: Heil! Sinja – to je naša barva. In tako dalje. Tudi rdeča. Rdeče imajo sokoli po garibaldincih, drugi pa vrag vedi po kom, jaz nisem zgodovinar. Imajo jih pa.

Človek brez srajce danes sploh ni človek. Srajca mora biti na vsak način. Edinole za barvo bi se morali zmeniti in zediniti. Za barvo bo namreč nerodno, ko so že vse oddane. Da bi jo

Nedeljsko popoldne ob kozolcu v Stranski vasi – Sedita profesor Anton in
                        žena Mimica, v drugi vrsti so oče Anton, hčerka njegove sestre iz Vavte
                        vasi, Micka in mati Ana, v latah so Šetefan, Anica in brat Tonetove
                        žene.

Figure 6. Nedeljsko popoldne ob kozolcu v Stranski vasi – Sedita profesor Anton in žena Mimica, v drugi vrsti so oče Anton, hčerka njegove sestre iz Vavte vasi, Micka in mati Ana, v latah so Šetefan, Anica in brat Tonetove žene.

[Stran 010]kratkomalo komu pouzmali, naa. Kaj pa imamo mi skupaj s fašisti, nacisti, reksisti, ksaristi, falangisti, marksisti in vsemi ostalimi Antikristi? Mi Slovenci smo skromen in priden in ponižen in bogaboječ narod že od nekdaj in danes še sploh – nič tujega nočemo, mi smo zadovoljni, če nas sploh puste živeti.

Bodimo korajžni optimisti. In za svojo barvo si vzemimo rožnato. Rožnate naj bodo naše srajce! In naša srca polna dobre volje! Demokracijo hočemo! In dosegli jo bomo!«

Lep in pomemben je Verujem v oktobrski številki leta 1938. Navajamo le nekaj stavkov: »Verujem v svobodo in pravico. Po njih se človek loči od živali. Verujem v besedo Odrešenikovo, ki je na gori Tabor rekel: Blagor lačnim in žejnim pravice, ker bodo nasičeni. Verujem v svetovno demokracijo, ki bo zmagala, ker drugače biti ne more in ne sme. Verujem v človeka, ki hoče mir, ampak ne mir na kolenih. Verujem v silo, ampak ne v silo laži in surovosti, temveč v silo večnih vrednot. Verujem v svoj mali narod in njegov tisočletni sen ter v vse njegovo največje in najpreprostejše … «

V isti številki se je urednik razpisal o Matičičevem romanu Živi viri in ga toplo priporočil. Poleg Živih virov je pa priporočil v branje tudi knjigo Franca Grivca, Slovenski knez Kocelj.

Zanimivo je opozorilo v 3. številki leta 1939, ko pravi, da »je v našem narodnem življenju zopet izreden čas, izredna prilika. Ali bomo sedaj na mestu ali bomo tudi to pot v odločilnem trenutku odpovedali. «

Za leto 1940 je Mrtva straža izdala ličen žepni koledarček, ki je poleg podatkov za vsakdanjo rabo na več kot petdesetih drobno tiskanih straneh prinesel tudi obilico domoljubnega branja. V njem ponovno naletimo na razpravo o slovenskih mejah in na podatek o številu Slovencev. Kar 5.023.000 naj nas bi bilo v Sloveniji in v še neosvobojeni Sloveniji, v ostali Evropi in izven nje. Med knjigami, ki jih priporoča v branje, so spet Živi viri in druge Matičičeve knjige, pa tudi Finžgarjeva Pod svobodnim soncem, Prežihova Požganica, Pregljevi Tolminci, Slovenska nacionalna čitanka in celo Speransov (Kardeljev) Razvoj slovenskega narodnega vprašanja.

Ob 5. številki Mrtve straže leta 1940 čutimo resnobo časa in urednikove življenjske situacije. Že na naslovni strani nam pade v oči poziv: »Vsem Slovencem! Ponosni bodimo, da smo tu v veliki dobi in lahko živimo, delamo in trpimo za velike stvari! Tudi vihar je koristen: Loči zrno od plev! Pazite! Sovražnik prisluškuje.«

Članek Alpe šume je urednik posvetil sestri Anici, ki je malo prej umrla, in priobčil je tudi dve njeni pesmi.

Zadnja številka Mrtve straže je izšla marca 1941. V njej najdemo misli iz Prežihovega

Anton Oven pri knežjem kamnu

Figure 7. Anton Oven pri knežjem kamnu

[Stran 011]Doberdoba: »Bodi ponosna, mati, da je tvoj sin umrl za pošteno slovensko stvar! – Če človek stori smrt za kako idejo, potem ima smrt smisel in ni tako huda, kakor se nam zdi.« Prežihovim mislim je Oven dodal še navodilo Sv. pisma: »Ne skrbite, kaj boste jedli in pili! Iščite najprej – in vse drugo vam bo navrženo.«

Z odlomki iz posameznih številk Mrtve straže smo želeli vsaj površno prikazati duha revije in njenega urednika. Ni težko razumeti, da se tak duh ni mogel vključiti v tok komunistične revolucije, ko se je z njo neposredno srečal v Beli krajini.

Prešarjeva domačija

Figure 8. Prešarjeva domačija

Povedati je treba, da je profesor Oven že več let pred začetkom revolucije imel težave s takratno šolsko oblastjo. V začetku šolskega leta 1935/36 je dobil že nekaj časa pričakovani dekret o premestitvi v Ljubljano. Toda komaj je nastopil službo na III. realni gimnaziji, je bil že prestavljen na II. realno gimnazijo in januarja 1936 spet v Maribor. Zvedel je, da ga imajo zaradi njegovih naprednih idej za komunista. Odkar se je vrnil iz Prage, ni več redno hodil v cerkev, kar so mu nekateri zelo zamerili. Ko je dr. Kulovec jeseni 1935 na nekem sestanku JRZ omenil profesorja Ovna kot možnega kandidata za poslanca, so navzoči temu nasprotovali, češ da je Ovna pokvarila Praga. Kljub temu je oktobra 1936 le nastopil službo na II. realni gimnaziji v Ljubljani in začel izdajati Mrtvo stražo.

Omenili smo že, da Oven ni imel sreče pri ustanavljanju lastnega družinskega ognjišča. Zaradi vztrajanja pri ločitvi oziroma razveljavitvi kratkotrajne zakonske zveze je spet prišel v nemilost in »pridelal« premestitev v Ptuj. V začetku šolskega leta 1940/41 ga že najdemo na ptujski gimnaziji, kjer je poučeval slovenščino in srbohrvaščino. V 5.B razredu je bil tudi razrednik.

Anton Oven z Mrtvo stražo

Figure 9. Anton Oven z Mrtvo stražo

[Stran 012]

Kljub premestitvi v Ptuj je Oven še naprej urejal Mrtvo stražo in vzdrževal stike s krogom svojih znancev in sodelavcev v Ljubljani. O njih zelo malo vemo. Iz Mrtve straže je razvidno, da sta bila dobra znanca s pisateljem Ivanom Matičičem. Nekaj podatkov smo dobili iz prispevka Milana Kravanje za nedavni simpozij o znanem londonskem Slovencu Dušanu Pleničarju. Gospod Kravanja pove, da je sam sodeloval v narodno zavedni skupini, ki jo je nekaj let pred drugo svetovno vojno zbral Anton Oven. Bili so to večinoma študenti, ki so se že prej med seboj poznali kot skavti ali člani telovadnih društev in raznih krožkov. Lahko si mislimo, da je profesor v tej skupini skušal prenesti v življenje mladih ljudi svoje ideje iz Mrtve straže. Za novo leto 1941 je zapisal v dnevnik: »Dro 1941. Kar bo od mene odvisno, bo šlo! Šlo, dokler bom dihal.«

2.1.4. Okupacija in domači kraj

Dogodki, ki so se z veliko naglico vrstili proti koncu marca 1941, so dali vedeti, da bo tudi Slovenijo kmalu zajel vihar vojne. Vse več mož in fantov, med njimi tudi mnogo učiteljev in profesorjev, je bilo vpoklicanih v vojsko. Šolska oblast je zato odredila, da se za gimnazije in druge srednje šole velikonočne počitnice začnejo že 1. aprila. Seveda je to veljalo tudi za Gimnazijo Ptuj. Profesor Oven je zadnje ure slovenščine vpisal v ponedeljek, 31. marca, pouk srbohrvaščine je pa zaključil že 28. marca in najbrž ni bil zgolj slučaj, da je pri zadnji uri govoril o junaštvu kraljeviča Marka. (Zgodovinski arhiv v Ptuju, Fond Gimnazija Ptuj, Dnevniki 1.a, 4.b, 5.b in 8. razreda).

Po 1. aprilu je Oven ostal v Ptuju. V vojsko ni bil vpoklican, ker zaradi rahlega zdravja sploh ni bil služil vojakov Pospravil je svoje zapiske in jih skril v ptujskem gradu, kjer je stanoval. V Maribor so prve nemške enote prišle že 8. aprila, 14. aprila je šef civilne uprave za t. i. Spodnjo Štajersko prevzel oblast in takoj nato so začeli zapirati Slovence. Že pred nemško zasedbo Ptuja se je Oven umaknil z gradu in stanoval pri prijateljih. Vedel je, da ga imajo Nemci na posebnem seznamu in da ga bodo iskali. Ko se je vrvež zasedbe nekoliko polegel, se je preoblekel v kmeta in se s kolesom odpeljal domov v Belo krajino. Brez posebnih težav je prišel v Stransko vas in se nastanil v hiši brata Franceta in njegove žene Slave.

Pogled proti gradu Krupi od domače hiše

Figure 10. Pogled proti gradu Krupi od domače hiše

V Beli krajini so se nemške motorizirane enote pojavile na velikonočno jutro, 13. aprila. Italijani so prišli v torek, 15. aprila, in hiteli naprej preko Kolpe. V začetku je bilo videti, da bo Bela

krajina pripadla nemškemu področju, toda konec aprila so Nemci čez noč odšli in Italijani so deželo zasedli šele 4. maja. Nekateri so se tedaj zavzemali, da bi Nemci ostali, celo podpise so zbirali v ta namen in izobešali zastave s kljukastim križem. Baje je med agitatorji za Nemce bilo kar nekaj takih, ki so kasneje postali vneti častilci komunistične revolucije. Nekaj preveč glasnih Hitlerjevih privržencev so Italijani po zasedbi Bele krajine celo zaprli. Hitler in Stalin sta tedaj še imela prijateljski pakt, zato je bila čisto sprejemljiva razlaga, da nemško osvajanje sveta ni imperializem, saj je za tako misleče Sovjetska zveza bila vzor novega družbenega reda, ki naj bi prinesel raj na zemljo.

Take so bile razmere v Beli krajini, ko je profesor Oven prišel domov iz Ptuja. Že pred njim se je iz Like vrnil Štefan, Lojze je ostal v Zagrebu, France je pa kot vojak doživel razpad jugoslovanske vojske blizu Tesliča v Bosni. Nemci so ga odpeljali v ujetniško taborišče Krems an der Donau blizu Dunaja. Ker je Bela krajina za časa Jugoslavije spadala pod vojno okrožje Karlovac, se je France prijavil za državljana Paveličeve Hrvaške in po nekaj mesecih mu je uspelo priti domov. Profesor Anton se je vključil v vsakodnevno življenje v Stranski vasi. Pomagal je pri delu na domači kmetiji in v gostilni, obenem pa v svoji sobi nad gostilno bral, študiral in pisal. Rad se je zadržal v pogovoru z gosti, ki so prihajali v gostilno. Včasih je tudi on dobil kak obisk. Nekajkrat je prišel zdravnik dr. Lojze Klemenčič in dolgo ostal pri profesorju. Prišli so učitelji iz Semiča in tudi učitelj Ahačič s Štrekljevca. Iz Ljubljane je profesor zvedel, da so ga gestapovci v civilu samo nekaj dni po italijanski zasedbi iskali na njegovem ljubljanskem naslovu, zato ga niti najmanj ni mikalo, da bi šel v Ljubljano.

Tisto poletje so v vasi nekaj časa bili italijanski vojaki. V Ovnovi gostilni so imeli kuhinjo. Na visoko lipo blizu gostilne so obesili italijan[Stran 013]sko zastavo, ki je veselo plapolala v poletnem vetru, čeprav je že od začetka bila napoti vaškim fantom. Dogovorili so se in neke noči so jo sneli, namesto nje pa obesili jugoslovansko. Zjutraj so Italijani zagnali vik in krik. Takoj so odstranili jugoslovansko zastavo in začeli iskati krivce. Tedaj je nastopil profesor Anton, ki je govoril italijansko. Uspelo mu je prepričati Italijane, da so to naredili neki zlikovci s Hrvaškega, saj vse domače fante on osebno pozna in zanje garantira.

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, 22. junija, je tudi v Beli krajini zapihal drugačen veter. Poseben pospešek je temu vetru dal Tone Šušteršič – Tine, ki ga je centralni komite poslal za inštruktorja domačim komunistom. Aprila 1941 je bilo v Beli krajini devet partijskih celic: tri v Črnomlju, po ena pa v Podzemlju, v Metliki, v Gradcu, v Krupi, v Semiču in v Vrtači pri Semiču. Že pred vojno sta bila med belokranjskimi komunisti znana Jože Mihelčič in njegov brat dr. Lojze Mihelčič iz Semiča. Matija Bahor iz Dragovanje vasi je nekaj let delal v francoskih rudnikih in od tam šel za dve leti v partijsko šolo v Moskvo. V domovino se je vrnil leta 1937 preko Skandinavije in Francije pod imenom Oskar Slatin.

Šušteršič je po nalogu iz Ljubljane oblikoval prvi okrožni odbor OF za Belo krajino. Ustanovitveni sestanek je bil konec avgusta ali v začetku septembra 1941 v gostilni pri Ovnovih v Stranski vasi. Poleg Šušteršiča kot predstavnika partije in pobudnika sestanka so bili prisotni tudi trije profesorji črnomaljske meščanske šole, ki naj bi v odboru predstavljali krščanske socialiste in sokole. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 23)

Nič čudnega ne bi bilo, če bi profesor Oven kolege iz Črnomlja osebno poznal, saj je bil že več let razmišljal, kako bi črnomaljsko meščansko šolo razširil v popolno srednjo šolo. Nobenega dvoma ni, da bi z vsem srcem pozdravil odpor proti okupatorju, ko bi le videl pravi cilj tega odpora. Poročevalci o tem sestanku ne omenjajo, če je bil prisoten tudi dr. Mihelčič. Morda je bil dr. Mihelčič že prej postavil diagnozo, da ima profesor Oven neozdravljivo bolezen, ki je menda ni imenoval »belogardizem«, ker tedaj tega imena še niso uporabljali? Ali je tak odbor res lahko predstavljal celo Belo krajino?

Ali je profesor Oven leta 1941 tudi iz Bele krajine še vzdrževal stike s skupino narodno zavednih študentov v Ljubljani? Iz že omenjenega prispevka Milana Kravanje dobimo pritrdilen odgovor. Pravi, da sta se že pomladi 1941 združili dve skupini narodno zavednih študentov: prvo je vodil profesor Anton

Družinska slika – Z desne Tone, Franc, Štefan, Janez, oče Tone, Marija,
                        med očetom in mamo Anica, Lojzek, teta Katka in sosedova deklina (ki je
                        prišla pogledat, kaj se dogaja)

Figure 11. Družinska slika – Z desne Tone, Franc, Štefan, Janez, oče Tone, Marija, med očetom in mamo Anica, Lojzek, teta Katka in sosedova deklina (ki je prišla pogledat, kaj se dogaja)

[Stran 014]Krošelj, ki je učil na Trgovski akademiji, druga pa je bila Ovnova skupina. Ko se je Kravanja jeseni 1941 vrnil s poletnih počitnic, je bila ta združena skupina že dobro organizirana in je sodelovala z organizacijo JV v D (Jugoslovanska vojska v domovini). Zbirali so se v stanovanju profesorja Krošlja, ki jih je neposredno vodil, profesor Oven pa je še vedno bil v zvezi z njimi. Treba je poudariti, da ta skupina tedaj sploh ni imela v načrtu boja proti komunizmu, ampak je bila usmerjena izrazito protiokupatorsko.

Domnevamo, da je bil Oven v drugi polovici leta 1941 vsaj posredno v stiku tudi z ilegalno organizacijo Stara pravda, ki je nastala maja 1941, konec avgusta pa vstopila v OF. Stara pravda je bila organizacija levo usmerjenih liberalnih izobražencev. Vodil jo je dr. Črtomir Nagode, rojen leta 1903 v Metliki. Nagode je bil nekaj časa celo tajnik Društva prijateljev Sovjetske zveze. V Staro pravdo je hotel pritegniti ljudi različnih političnih prepričanj, zato je imel pogovore s predstavniki raznih skupin, med drugim tudi z B. Kidričem in A. Beblerjem. Pripravljal je študije o bodoči ureditvi države in jih pošiljal tako OF kot vladi v London. Vztrajno je zagovarjal sodelovanje z Mihajlovićem in zato kmalu prišel v spor s komunisti. Dr. Ljubo Sirc, ki je tudi bil med vodilnimi člani Stare pravde, piše v knjigi Med Hitlerjem in Titom, kako so Slovenci kmalu po začetku okupacije pričakovali čudeže od zavezniške zmage. Na splošno so verjeli, da bomo lahko dobili toliko avstrijskega in italijanskega ozemlja, kolikor bomo hoteli. Vemo, da se je profesor Oven že nekaj let ukvarjal z zgodovinskimi in bodočimi mejami Slovenije in o tem pisal. Tudi dr. Sirc omenja, da je bil Oven odločen zagovornik zelo radikalnih zahtev glede naših bodočih meja. Pri Pravdi so izdelali podrobne zemljevide in predlagali ustanovitev skupne komisije za vprašanje meja, za kar pa OF ni pokazala posebnega interesa, ker jo je poleg drugega vezal tudi dogovor komunističnih partij Slovenije, Italije in Avstrije o tem vprašanju. Profesor Oven je še 1. maja 1942, le nekaj dni pred smrtjo, ki je najbrž ni pričakoval, v svojo miniaturno beležnico zapisal: »Glavno pa so meje!«

2.1.5. Prvi meseci leta 1942

Takoj po novem letu 1942 je profesor Oven odpotoval v Ljubljano in se vrnil 5. januarja pred praznikom Treh kraljev. Njegova svakinja se spominja, da je bil ob prihodu domov precej vznemirjen. Govoril je o nekakšni prekinitvi odnosov in omenil, da ji bo dal nekaj dopisnic, na katere bo sam napisal naslove. Čebi se njemu kaj zgodilo, naj na vsako razglednico napiše: » Paket odposlan,« in jih odda na pošto. Čez nekaj dni ji je res dal več razglednic z naslovi. Zapomnila si je le nekaj imen, med njimi ime pisatelja Matičiča in učiteljice Angele Vode.

Kaj je profesorja v Ljubljani vznemirilo? Ni verjetno, da bi prišel v neposreden stik s predstavniki OF Stara pravda? Okoli božiča 1941 je v odnosih med OF in Staro pravdo prišlo do vrelišča, ko je bil Kidrič na obisku pri Nagodetu in sta se sprla. Sporno je bilo vprašanje bodočih meja, začetka oboroženega odpora proti okupatorju, predvsem pa se niso mogli sporazumeti glede sodelovanja z Mihajlovićem. Konec januarja 1942 je bila Stara pravda izključena iz OF.

Nobenega dokaza ni, da je bil Oven povezan s Staro pravdo, toda izključujoče stališče OF je motilo tudi nacionalistično skupino, s katero je pa Oven bil v zvezi. Člani te skupine so že bili zapriseženi v Jugoslovansko vojsko v domovini in so morali biti vsaj obveščeni o obnašanju slovenskih častnikov. Polkovnik Jaka Avšič in major Karel Novak sta bila novembra 1941 v Srbiji pri Mihajloviću, ki je tedaj Avšiča imenoval za svojega namestnika za Slovenijo. Kmalu po povratku je Avšič dokončno prestopil v OF in odrekel pokorščino Mihajloviću, poveljstvo za Slovenijo pa je prevzel Novak.

Najštevilnejša ilegalna organizacija v Sloveniji je bila tedaj Slovenska legija, ki jo je 29. maja 1941 ustanovila Slovenska ljudska stranka in je v njo pritegnila predvsem člane Fantovskih odsekov, da bi bili pripravljeni na vojaški upor proti okupatorju, ko bi prišel čas za to. Toda tudi Slovenska legija je bila posredno podrejena majorju Novaku, kajti SLS je priznavala vlado in Slovenski narodni odbor v Londonu. V imenu tega odbora je dr. Kuhar 23. novembra 1941 po BBC Slovencem v domovini sporočil politični program, v katerem so bile tudi naslednje točke: Obnovitev Jugoslavije kot monarhije; samostojna Slovenija v obnovljeni obliki z vsem ozemljem, kjer žive Sloven

Praga 1939 – Porušeni Masarykov spomenik

Figure 12. Praga 1939 – Porušeni Masarykov spomenik

[Stran 015]ci; kralj in jugoslovanska vlada sta edina zakonita oblast, edina vojna sila pa Jugoslovanska vojska, v kateri naj se zberejo vse slovenske osvobodilne organizacije. (S. K., Stalinistična revolucija na Slovenskem, str. 201)

Na temelju tega programa je bila aprila 1942 ustanovljena politična organizacija slovenskih demokratičnih strank Slovenska zaveza. Nasprotna, totalitarna stran pa se je že od konca leta 1941 z vsemi sredstvi borila proti »beli gardi«, čeprav le te še nikjer ni bilo. Ime bela garda se je menda prvič pojavilo v Slovenskem poročevalcu decembra 1941, ko je objavil, da so na Vodnikovi cesti v Ljubljani ustrelili ing. Fanouša Emmerja.

Možno je, da se je profesor Oven med novoletnim obiskom v Ljubljani pogovarjal o sodelovanju pri nekakšnem odboru demokratičnih strank v Beli krajini. V knjigi Bela krajina joka, ki je leta 1970 izšla v Buenos Airesu, poroča F. Š. (verjetno Franc Štefanič), da se je »s Slovensko zavezo v zgodnji pomladi leta 1942 ustanovil prvi protikomunistični odpor, v katerem so bili profesor Oven, postajenačelnik Derganc in železniški uradnik Bitenc«. (F. Ižanec, Bela krajina joka, str. 101) Franček Saje pa v Belogardizmu trdi, da je »Bela krajina imela svojo okrožno organizacijsko trojko,« v kateri sta profesor Oven in po njegovi ustrelitvi Ivan Oven zastopala Pobratima.« (F. Saje, Belogardizem, 1952, str. 364) Mimogrede naj pripomnimo, da je bil Ivan – Janez Oven že od leta 1927 v Argentini in nikakor ni mogel nadomestiti brata Antona. Profesorjev dnevnik nam o tem ne pove nič oprijemljivega. Naj dodamo, da tudi če je odbor res bil ustanovljen, njegov cilj ni bil samo protikomunizem, ampak predvsem združevanje demokratičnih sil za kasnejši odpor proti okupatorju. Vendar pa komunisti v tem niso videli nobene rešitve. Vsako politično združevanje zunaj svoje organizacije so obsodili za izdajstvo domovine. To pa je bilo v direktnem nasprotju z načelom, katero je zapisal Oven že v prvi številki Mrtve straže: »Monopola na narodno vodstvo ne priznamo nikomur.« Ni dvoma, da je temu načelu do konca ostal zvest. Glavna moč demokratičnih sil v Beli krajini je bila v katoliškem taboru. Profesor je to razumel in tudi upošteval pri svojem delu, čeprav mu včasih ni bilo lahko, ker rane iz prejšnjih let še niso bile zaceljene. Tudi nedavni kritiki so začeli spoštovati profesorjevo skrb za bodočnost slovenskega naroda. Velika nevarnost in skupna skrb jih je zbližala in potisnila v ozadje manj pomembne zamere preteklega časa.

Iz skopih besed profesorjevega dnevnika je sestavljena slika tistih burnih dni. Včasih komaj razločimo, kaj je kratek povzetek slovenske oddaje BBC, kaj pa njegova misel. Vsak dan namreč kljub italijanski prepovedi posluša svojega »čmrlja«. Vrstijo se dr. Kuhar, dr. Gabrovšek, dr. Krek in sosed iz Krupe profesor Janko Lavrin, ki je že dolgo pred vojno bil v Londonu. Ponavljajo se misli, da se je treba podrediti Mihajloviću, se izogibati nepotrebnim žrtvam in uničevanju premoženja, da je edina rešitev zedinjena Slovenija v federativni Jugoslaviji. Lavrin rad opozori na potrebo notranje spremembe v človeku: Poglobite se vase in v vse človeštvo, zase in za vse človeštvo! Oven si ob tem dovoli pripombo: Mi smo za vse, ali bodo tudi oni za nas? Nekajkrat se ponovi Kuharjev stavek: OF je naša narodna nesreča. OF se igračka z narodno usodo. Ob poročilu, katere države namerava obdržati Stalin po končani vojni, pristavi Oven v oklepaju: »Jaz sem prepričan, da ima KPS nalog, da nas pripelje v SSSR.«

Med zapiski radijskih poročil najdemo telegrafske beležke, kdaj je bil Oven v Semiču, v Metliki, na Šrekljevcu, celo v Ljubljani. Nekatere zabeležke kažejo resnobo tistih dni: 10. 1. V Škofji Loki 35 ustrelili. – 19. 3. Častnike pobrali. – 20. 3. Župec Luo včeraj pokopan. – 6. 4. Obletnica vojne in Aničine smrti. – 13. 4. Komunisti mi groze. Dobil bom prej groz. pismo. Veliki petek. Vodje prvi. – 13. 5. V Metliki 12 v hribe. Kat. tabor še ni konsolidiran. Ruda vpr., če k meni tujci.

Kljub suhoparnim stavkom začutimo, kako je napetost iz dneva v dan rasla in pritiskala na profesorja. Ali je kdaj pomislil, da bi se umaknil? Vedel je, da je mrtva straža vedno izpostavljena nevarnosti.

2.1.6. Temna pomlad 1942

Prvi pohod belokranjskih partizanov proti Nemcem se je v začetku novembra 1941 nesrečno končal pri Gornjih Lazah. Tine Železnik se je kmalu po tej nesreči vrnil v Ljubljano. 11. novembra 1941 je na njegovo mesto v Belo krajino prišel novi delegat centralnega komiteja Ivan Novak – Očka, ki ga je ljubljanska VOS malo prej rešila iz zapora. Oven je čutil, da komunistična organizacija budno spremlja vsak njegov korak, toda obiskovali ga niso več. Naenkrat so med ljudmi začele nastajati nevidne pregrade. Ko so konec marca 1942 Italijani prijeli okrožnega sekretarja OF dr. Kočevarja, je njegovo funkcijo prevzel Očka. Kmalu potem je bil Matija Bahor imenovan za politkomisarja nove partizanske enote in Očka je postal še sekretar okrožnega komiteja partije. Tako je vodil tudi sestanek [Stran 016]okrožnega odbora OF v nedeljo, 12. aprila 1942, pri Vražjem kamnu med Črnomljem in Stransko vasjo. Semič in okolico je zastopal Niko Žunič, mlinar iz Krupe, ki se je v organizaciji vse bolj uveljavljal. Poleg drugih zadev so posebej govorili tudi o profesorju Ovnu. (Janez Vitkovič, Bela krajina skozi viharje k svobodi, str. 74)

Takoj po veliki noči se je v gozdu blizu Drag začela zbirati nova partizanska enota. Za komandirja enote je bil imenovan učitelj Alojz Grčar, doma iz okolice Trbovelj. Grčar je pred vojno služboval v Prekmurju. Aprila 1941 je kot rezervni nadporočnik prišel v nemško ujetništvo. Ker je Prekmurje pripadlo Madžarom, so ga Nemci izpustili in kmalu se je pojavil v Metliki, kamor se je k staršem že prej zatekla njegova žena z otrokom. Malo pred odhodom v partizane je dobil začasno službo na šoli v Radovici. Za politkomisarja enote je prišel domačin Matija Bahor – Oskar Slatin, o katerem smo že govorili. Kmalu po prvem maju se je skupina premaknila na novo lokacijo pri Dragomlji vasi. Taborišče so si uredili med skalami v precej zaraščenem delu gozda pod Županjim vrhom. Domačini so rekli kraju »Pri zdenci«, vendar pa sedaj tam ni več nobenega studenca. Tu se je enoti pridružilo še dvanajst novincev iz Metlike in devet iz Vinice in okolice.

Nova belokranjska enota je tako štela že preko trideset mož in tedaj »jih je obiskal zdravnik dr. Mihelčič in jim prinesel naročilo okrožnega komiteja za akcijo. Šlo je za aretacijo profesorja Ovna v Stranski vasi, enega pomembnejših belogardističnih zaupnikov v Beli krajini, ki se je dotlej vešče prikrival s hlinjenjem pristaštva Osvobodilni fronti, in dveh okupatorskih ovaduhov, Ivana Lojka iz Dol pri Hrastu in Pera Kolarja iz Bušinje vasi. Ko so že imeli zdravnika pri roki, je še pregledal borce. Pod noč, 14. maja 1942, so potem odšle iz taborišča nad Dragomljo vasjo štiri patrulje po tri do osem mož; tri so se odpravile aretirat omenjene osumljence, četrto pa so poslali na Kal nad Semičem po orožje.« (R. Polič, Belokranjski odred, str. 136)

O tej prvi akciji komaj ustanovljene enote imamo poleg pravkar navedenega še nekaj različnih poročil. V članku Rdeča Bela krajina, ki je leta 1988 izšel v TV-15, beremo: »Tretja skupina je šla v Stransko vas iskat organizatorja bele garde profesorja Ovna in ga pripeljala v taborišče, četrta pa na Štrekljevec po učitelja Ahačiča, ki ga ni našla.« V knjigi Janeza Vitkoviča pa piše, da je bil Oven ustreljen, ko je na poti v taborišče skušal pobegniti. Znano je, da se je Peter Kolar partizanom skril, ubili pa so njegovega očeta. Skril se je tudi učitelj Ahačič s Štrekljevca in je še danes živ.

Na praznik vnebohoda, 14. maja 1942, je profesor Oven po večerji v svoji sobi še poslušal radio in kot navadno zapisal v malo beležnico glavne misli poročil BBC: »Kuhar kmetu. Ves svet sedaj stopa v borbo, zato tudi kmet na domači, nevidni fronti. Nič nespametnega in nepremišljenega! – Ideja pravične osvete Poljske proti Nemčiji. – Madžari hvalijo Beneša in žele sodelovanja. – Manj govorjenja in več dela! «

Župnišče v Semiču – Vrata, ki se nikoli ne odprejo

Figure 13. Župnišče v Semiču – Vrata, ki se nikoli ne odprejo

Bila je lepa majska noč. Okrog polnoči je potrkalo na vrata Ovnove hiše. – Svakinja, ki je še pospravljala v gostilni, je šla v vežo: »Odprite! Vojska je tukaj!« Ko je odprla, sta dva uniformiranca vstopila in eden je rekel: »Hočemo profesorja Ovna!« Stopila je po stopnicah in ga poklicala. Zdelo se ji je, da še ni spal. Kmalu je prišel v vežo. » Komanda zahteva, da pridete na teren. Vzemite samo nujne osebne stvari.« Še enkrat je šel v sobo in se hitro vrnil z majhno torbico, daljnogledom in fotoaparatom. Svakinji je rekel, da se bo zagotovo javil v treh dneh. Nato so odšli.

Naslednje jutro se je svakinja s kolesom odpeljala v Črnomelj k zdravniku dr. Šobarju. Profesor ji je namreč naročil, naj obvesti zdravnika, če bi se njemu kaj zgodilo. Ko je zdravnik prišel iz ordinacije in jo zagledal, se je takoj prestrašil. »Kaj pa vi? Kaj se je zgodilo?« Na kratko mu je povedala. Prijel se je za glavo in rekel: »Kaj vendar so naredili? Ali smo take ljudi rabili?« Naročil ji je, naj zvečer spet pride. Na hitro je odslovil ljudi v čakalnici, vzel kolo in se odpeljal.

Zvečer je oče Oven napregel konja in oba sta se peljala v Črnomelj. Doktor ju je sprejel z besedami: »Prepozno sem prišel. Ni ga več!« Dr. Šobar je bil Ovnov sošolec v gimnaziji in tudi [Stran 017]kasneje sta ostala prijatelja. Sedaj so domači vedeli, kaj se je zgodilo. Kmalu so bili obveščeni tudi profesorjevi prijatelji v Ljubljani, saj je svakinja odposlala dopisnice, kot ji je bil naročil. Zvedelo se je, da so profesorja kruto mučili. Po hišah v bližini taborišča so tisto noč slišali čudno vpitje. Ali je bilo mučenje povezano z zasliševanjem? Sodba je bila tako že vnaprej izrečena. Naslednjo noč je enota v Dragomlji vasi priredila miting in se nato preselila v drugo taborišče.

Prej kot čez en mesec so domači že zvedeli za Antonov grob. Ženo iz Sodjega vrha, ki je grob odkrila, so partizani obdolžili vohunstva in jo umorili. Vaška straža iz Semiča je 21. decembra 1942 odšla po Antonovo iznakaženo truplo in ga prepeljala v Semič. Ležal je v kapelici sv. Terezije za farno cerkvijo in potem so ga pokopali na pokopališču pri Sv. Duhu. Ljudje so bili pretreseni, toda marsikdo se je bal iti na pogreb. Nekateri pa so bili celo veseli, in tega veselja niti niso skrivali.

Župna cerkev v Semiču – Ta vrata pa se odpirajo mnogim ljudem, mogoče
                        tudi zaradi belokranjskih mučencev

Figure 14. Župna cerkev v Semiču – Ta vrata pa se odpirajo mnogim ljudem, mogoče tudi zaradi belokranjskih mučencev

Tisto pomlad in poletje je komunistična revolucija v Beli krajini zahtevala še mnogo življenj. Kmetijskega in vinogradniškega strokovnjaka Antona Starca iz Metlike so odpeljali 27. maja, duhovnika Jožeta Kofalta 9. junija, učiteljico Marico Nartnik iz Rožnega dola 21. junija. V

dolgi vrsti žrtev tistih dni naj omenimo še Janeza Južino iz Dobravic, Jožeta Lončariča, njegovo ženo Marijo in hčerko Anico iz Rosalnic, župnika Raztresena iz Suhorja in župnika Omahna iz Dragatuša. (Grobovi tulijo, Domoljub, 14. okt. 1942)

Zastavlja se nam vprašanje, zakaj je bil prav profesor Oven prva žrtev komunističnega nasilja v Beli krajini. Nemci so ga takoj po zasedbi iskali in so ga še vedno imeli na seznamu. OF je govorila o osvobodilnem boju. Ali je bilo zaradi osvobodilnega boja potrebno moriti zavedne Slovence? Seveda se ni zgodilo prvič, da je bila prva akcija nove »osvobodilne« enote obrnjena proti domačim ljudem. Kaj pa če je profesor Oven res bil član odbora Slovenske zaveze za Belo krajino? Ali je bila Slovenska zaveza manj slovenska kot OF? Namen Slovenske zaveze je bil povezati Slovence in jih organizirati, da bi bili ob primernem času pripravljeni za upor proti okupatorju. Ali ni profesor Oven tega delal že pred vojno? Ni dvoma, da bi v primernih pogoj ih resno sodeloval tudi z OF Toda komunistična partija s Kardeljem na čelu je že zdavnaj imela načrt za vzpostavitev svoje totalitarne oblasti. Na temelju tega načrta je odločila, da je vsak odpor proti okupatorju zunaj komunistične OF izdaja slovenskega naroda, in zagrozila, da bodo izdajalci kaznovani s smrtjo. Pred oči nam stopi slika hribovske vasi na drugem koncu okupirane domovine. 18. aprila ponoči pridejo partizani in zberejo vaščane na sestanek. V na pol temni gostilniški sobi zaslišujejo enega od vaščanov zaradi ustanavljanja bele garde. Govornik odločno pove, da se igra s smrtjo, kdor nasprotuje OF.

Profesor Oven je 27. marca 1942 v svoj mali notes zapisal kratek stavek: »V Metliki shod OF.« Ali je poznal vsebino tega shoda? Ali pa vsega ni verjel. Zdi se, da je še vedno računal na nekakšen sporazum z OF, saj je vendar š1o za temeljna vprašanja slovenskega naroda. In če se je zavedal, da je v nevarnosti? Kam bi se sploh mogel umakniti? Okupatorje je vedno smatral za nasprotnike. Kako naj bi se sedaj k njim zatekel po zaščito pred domačimi ljudmi? Ostal je na mrtvi straži.

2.1.7. Epilog

Čeprav so govorili, da so z odstranitvijo profesorja Ovna odprli pot osvobodilnemu gibanju, je vojna trajala še cela tri leta, komunistična revolucija pa ni mogla zmagati, dokler se vojna ni končala. Jeseni 1942 so tudi v Semiču ustanovili vaško stražo in profesorjev brat Franc se je tedaj z družino zatekel v Semič.

[Stran 018]

Sodeloval je z vaško stražo, večinoma pa opravljal svoje pleskarsko delo. Ob razpadu Italije se je hotel umakniti, toda po nekaj dneh je prišel domov in nova oblast ga je poslala v delavsko četo. Čez nekaj časa so njega in še štirinajst drugih vrgli v zapor. 14. oktobra 1942 so vseh petnajst zvezali in jih z vozom peljali mimo Semiča v suhorske gozdove. Franceta Ovna so baje že pri Semiču vzeli z voza in od tedaj se je izgubila sled za njim. Lojze Oven je malo pred razpadom Italije prišel domov na kratek dopust. Tudi njega so mobilizirali in je bil najprej v delavski četi, nato pa v zaporu v Gradcu in v Črnomlju, dokler ga niso »premestili v 13. brigado«. Štefan se je že jeseni 1942 vključil v vaško stražo v Semiču. Ob razpadu Italije je srečno prišel v Ljubljano in tudi leta 1945 se je kot domobranec izognil vrnitvi s Koroškega. Pred nekaj leti je umrl v Argentini. Oče in mati sta bila na stara leta zelo osani1jena. Očetu je bilo hudo, ko ni imel nikogar, da bi mu izročil dom in kmetijo, v katero je vložil toliko truda. Po njegovi smrti je vse prišlo v tuje roke.

Skromno zapuščino profesorja Ovna so po vojni zaplenili. Po raznih skrivališčih so poiskali tudi njegove knjige in zapiske in vse pobrali. Na nekem masovnem sestanku se je bližnji terenec pohvalil, kako se je znašel in zakuril z Ovnovimi diplomami, da si je skuhal čaj. Za resnimi obrazi navzočih je bilo čutiti protest proti taki kulturi, toda izgovoril ga ni nihče. S požigom diplom in zapiskov je Oven izginil iz kroga kulturnih delavcev.

Njegovo ime najdemo odslej edino še v opisih nastanka »bele garde« v Beli krajini. Leta 1954 je dr. Tine Debeljak v Argentini v Koledarju Svobodne Slovenije objavil daljši sestavek S spominom na mrtve slovenske pisatelje, kjer je o profesorju Ovnu zapisal sledeče: »Ena prvih, najbolj kruto mučenih žrtev komunizma v Beli krajini je bil profesor Tone Oven, urednik nacionalistične revije Mrtva Straža, ki jo je sam pisal in sam izdajal samo iz narodoljubnega navdušenja z velikimi osebnimi stroški. Bil je moj slavistični kolega in sodelavec v Jugoslovansko-češki ligi. Po svojem prihodu iz Prage je bil navdušen masarykovec, demokrat in hipernacionalist, ki je videl nemško nevarnost s severa in proti njej postavljal »velikoslovenske zahteve«, ne samo etnografske. Ni se priključil komunistom, zato je bil silno mučen. Strli so mu roke in noge, kakor je pokazalo trup1o, šele nato so ga ubili. Nekaj tednov pred smrtjo me je še obiskal v uredništvu Slovenca. Prosil me je za neke zemljevide, nanašajoče se na slovensko zgodovinsko vprašanje.« V domovini je seveda ta Debeljakov zapis ostal brez odmeva, saj zanj nihče ni vedel. Šele letih 1989 in 1990, ko je na vrata že trkala slovenska pomlad, sta dva Belokranjca v TV-15, v Delu in v Dolenjskem listu vodila polemiko o profesorju Ovnu in o njegovi smrti in s tem vsaj opozorila nanj, toda vrata prave zgodovine so ostala še naprej zaprta.

Koliko takih vrat še čaka v Beli krajini, da bo nanje potrkal resen zgodovinar in jih sine ira (brez jeze in pristranskosti) odprl. Zares simbolen pomen imajo vrata, skozi katera so leta 1944 odpeljali semiškega župnika p. Rajnerja Erklavca, ki je kmalu po novi maši prišel v Semič za kaplana, kasneje je pa veliko let vodil semiško župnijo. Zaman so poizvedovali za njim. Nobeno posredovanje pri oblasteh v Črnomlju ni pomagalo. Niti pater Žabkar ni mogel nič narediti. Tedaj so v Semiču nehali uporabljati vrata, skozi katera je župnik odšel na svojo zadnjo pot. Do danes se nihče ni omehčal, da bi uradno povedal kje in kako je pater Erklavec umrl. Vrata njegovega nekdanjega doma v Semiču so še vedno zaprta. Kdaj se bodo odprla? Koliko časa bo še treba čakati na prepotrebno spravo?

3. Pripovedi

3.1. Vseh mojih pet bratov

Tine Velikonja

3.1.1. Vas, ki je skoraj umrla

Dogaja se nam, da leta hodimo ali se vozimo mimo opaznih značilnosti, pa jih pogledamo šele, ko nas nekdo opozori nanje. Tako sem se zagledal v Sočutno na južni steni ljubljanske stolnice šele potem, ko sem bil prebral zgodbo o njeni restavraciji, ali v Merkurja na Urbančevi trgovini, ko so pisali, da ga bodo pozlatili. Tudi na zemljevidu Slovenije nam ostajajo bele lise, ki se jih ne zavedamo. Nekoga, ki se hvali, da je bil dvajsetkrat na Triglavu in ima vse slovenske hribe v malem žepu, je treba samo vprašati, če je bil na Mrzli gori, pa ga imaš. Namrdnil se bo, na vsako krtino pa spet ne bo [Stran 019]lezel, in se bo pustil nerad poučiti, da omenjena gora bedi tako nad Okrešljem kot nad Matkovim kotom.

Za Mišjo dolino tudi ne vemo, čeprav se nismo samo enkrat peljali po njej, ne zanjo in ne za potok, ki teče skoznjo, čeprav njegova voda poganja Trubarjev mlin. Na poti na Bloke in nazaj sem jo večkrat prekolesaril, pa je ostala zame samo nezanimiv in nezahteven prehod med Rašico in Lužarjevim klancem. Ko sem zavil na desno na slabo zvoženo cesto proti Robu in Karlovici in s tem obšel Velike Lašče, mi za sive in zaspane vasi na robu gričev in hribovja, skrite za krmežljavim drevjem, ni bilo mar. Vedel sem sicer, da kolesarim po zahodnem robu dolenjskih Aten in da se mora nekje blizu skrivati Stritarjeva Podsmreka, a se nisem toliko potrudil, da bi odkril, katera vas je prava. Ko sem vrtel pedale, sem si zapomnil samo cerkvico na Velikem Osolniku, ki na severu bedi nad dolino. Cesta je bila slabo vzdrževana, makadamska, ob hujšem deževju poplavljena, vendar manj luknjasta kot glavna čez Malo Slevico. Tisto, kar se dviga zahodno, je bilo zame samo Mohorje, s cerkvico sv. Primoža in razvalinami cerkvice sv. Ožbolta, z vsemi hribi in dolinami z Mačkovcem vred.

Podbojeva mama

Figure 15. Podbojeva mama

Domačini nazivajo to hribovje Rute. Prej nisem nikoli v Velikih Laščah zavil na desno, čeprav je vabilo, da lahko obiščem Podsmreko. S tem sem bil prikrajšan za pot po smrekovih gozdovih, katerih rast bi lahko spremljal. Ko zdaj hitimo mimo njih po ovinkasti cesti, se nam zdijo drevesa že tako visoka, da kradejo sonce. Sele pri Ulaki se odpre, ko nas najprej pozdravi cerkvica sv. Primoža na nasprotnem bregu. Od klanca do Karlovice je Gorenja, spodnji del proti Rašici pa Dolenja dolina. Imena vasi so nenavadna, podobna tistim v deželi Martina Krpana: Tomažini, Marinčki, Logarji, Adamovo, Kaplanovo, Opalkovo, Krkovo.

Sem na Adamovem na številki 6, sedim v hiši in se pogovarjam o preteklih časih s Škuljevim Janezom, čilim možakom mojih let, in njegovo deset let mlajšo ženo Ivo. Vesta prav za vse, kot da se je dogajalo včeraj, čeprav je preteklo že pol stoletja.

Na Adamovem je pred drugo svetovno vojno v devetih hišah živelo 52 ljudi, zdaj pa samo osem. Med vojno in po njej je iz vasi, ki ima devet hišnih številk, nasilno umrlo enajst fantov in mlajših moških. Žalostna posebnost je ravno Škuljeva domačija, saj se po koncu vojne ni vrnilo vanjo pet fantov.

3.1.2. Kovačevi

Hiši se reče Pri kovaču, saj sta bila praded in ded kovača. Že očetova družina je bila velika; v njej se je rodilo osem otrok. Trije so odšli v Ameriko, ena od deklet je ostala doma za teto, fantje so bili vozarji. Očetu Alojzu in materi Frančiški se je v letih 1914 do 1930 rodilo deset otrok, sedem fantov in tri deklice. Drugorojeni Alojz je star eno leto umrl za davico leta 1916, ko je bil oče v vojski. Kovaška tradicija se je nadaljevala in najstarejši Jože je bil določen, da bo prevzel obrt po očetu. Drugi so vedeli, da bo doma na četrtini grunta kruha morda še za enega, ostali pa si ga bodo morali poiskati drugje. Pravi desetnik je bil Janez, ne samo, ker je bil najmlajši, ampak je bil tudi slaboten, da so mu večkrat držali svečo. Mama je včasih potožila nad njim, kaj ga je bilo treba. Soseda, Podbojeva, ji je prigovarjala: »Franca, ta te bo varoval, drug te ne bo nobeden kot ta. Razšli se bodo po svetu, tega pa boš še dolgo imela.« Nikdar ga ni bilo veliko skupaj in se spominja bratov, ko so hodili domov kot domobranci, kako so naročali staršem: »Janeza hranite, da bo zrasel! « In zgodilo se je, da je bil opora in tolažba materi prav do 89., ki ga je še dočakala. Zadnji teden je v sredo še raztresala gnoj po njivi, v nedeljo pa je umrla in so jo našli, ko so se vrnili od druge maše.

[Stran 020]

Jože Škulj 1914 - 1945

Figure 16. Jože Škulj 1914 – 1945

V kovačiji je plenkalo ves dan, saj dela ni zmanjkalo. A kaj, ko ljudje niso imeli denarja in je bilo veliko opravljenega zastonj. Boglonaj prvič, boglonaj drugič. Oče je včasih zvečer utrujen potožil, kako naporen je bil dan in kako malo se pozna na žepu. Saj si je vse zapisal v knjigo, pa je vedel vnaprej, da ne bo nič. Poleti je bilo veliko sprotnega dela, pozimi pa so izdelovali ročne svedre, po katerih so bili znani od Iga do Ribnice, dleta, rzevnike in drugo domače orodje. Narejeno je bilo treba prodati. Ob nedeljah sta oče in Jože zapregla konjiča in z robo na sejem. Postavila sta štant in vabila. S kupci je bilo različno, včasih je kupčija cvetela, drugič pa sta vse pripeljala nazaj. Nekaj je zalegla tudi kmetija. Vedno je bilo v hlevu nekaj goveje živine, konj, prašičev, kokoši.

Med dvema vojnama se ni živelo veliko laže kot na Vidovski planoti, v Suhi krajini ali Dobrepoljski dolini. Posebno hudo je bilo, ko so Italijani nekaj let pred vojno zaprli meje in se ni dalo prodati lesa. Denarja ni bilo, a država ni bila zadovoljna z nekaj jajci in je prišla rubit. Največ se je še dobilo, če so zaklali tele. Tisti denar je šel vedno za davke, pa še drugje ga je bilo treba dobiti. V stari Avstriji se ženske niso ustrašile Trsta. Samo za Lužarjev klanec so si najele voznika, potem pa pot pod noge čez Bloke in prav do morja. Hranile so se s kašo, ki so si jo skuhale za na pot. Zdaj je bila to Ljubljana. Mimo Malega Osolnika so se po gozdnih poteh prebile v Želimeljsko dolino in čez Ig in Barje v veliko mesto.

3.1.3. Moli in delaj

Čeprav je do Velikih Lašč skoraj uro hoda, so prebivalci doline radi hodili k nedeljski maši. Za k prvi so morali vstati že ob pol petih. Fantje in dekleta so bili vsi brez izjeme pri Marijini kongregaciji. To sicer ni pomenilo prav veliko. Za Marijine praznike so imeli skupno mašo in pripravljali so prireditve. Šli so tudi na izlet na Sušak in Trsat. K mašam se je hodilo tudi med tednom, zlasti ob postu in v adventu; zelo je bila razvita pobožnost prvih petkov. V tistem neprijaznem svetu, sredi tistega trpljenja, če tako imenujemo fizično delo od jutra do večera, se je vseeno dalo zadovoljno živeti, čeprav po stari zapovedi: Moli in delaj! Ljudje so se med seboj dobro poznali, drugače kot sedaj, in se med seboj družili vsaj takrat, ko so bili prosti. A pohajkovati se je dalo samo ob nedeljah. Po kosilu so šli še k nauku, potem pa so bili prosti. Mati jim ni pozabila naročiti: »Da boste prišli k roženkrancu!« Fantje so gledali za dekleti, posedali po gostilnah samo, če jih je bilo več, da so lahko zbrali za liter, in kovali načrte. Z njimi so bili manj strogi kot z dekleti. Punca lahko kaj prinese domov, za fante tega strahu ni. Jože bi se moral poročiti, pa v domačo gnečo skoraj ni mogel pripeljati mlade. Najprej štalca …

Tri leta mlajši Korel se je izučil za peka. Najprej v Cerknici, nato v Porovi pekarni v Zeleni jami v Ljubljani. Zaposlil se je v Velikih Laščah, si tam poiskal dekle in nekaj let čakal, preden se je priženil k njej. Poročil se je januarja leta 1945. Mama mu je branila: »Kaj se ti tako mudi. Počakaj, da bo vojne konec!« Usoda je hotela, da je bil v času, ko se je rodila punčka, mladi oče že pol leta v grobu. Pekovski poklic je bil težak. Začeli so ob štirih zjutraj, kruh je moral biti pečen ob osmih. Kar ga je zjutraj ostalo, ga je bilo treba popoldne prodajati po hišah, zlasti žemlje in preste. Janez se spominja, kako so se mu cedile sline in si je želel, da bi mu brat, ki se je pripeljal mimo na kolesu, izvlekel iz koša vsaj presto, pa brez denarja ni bilo nič. Ko je Korel kot vajenec v Cerknici čistil petrolejko in zdrobil stekleni cilinder, je mojster pisal očetu, naj takoj pošlje 80 dinarjev za škodo. Brez usmiljenja, pa čeprav so bili žlahta.

France, še dve leti mlajši, je bil šibkejši. Kot otrok je nevarno zbolel. Stiskal si je tur na licu in si zastrupil kri. Moral je v bolnišnico, kjer so ga večkrat operirali. Nikdar ni bil več pravi in so ga zato oprostili vojaške službe. Četrti, [Stran 021]Alojz, ki so ga imenovali kar po umrlem bratu, je pomagal doma, zraven pa hodil na dnino. Peti, Anton, se je izučil za krojača.

3.1.4. Nemirni časi

Napad na Jugoslavijo na cvetno nedeljo leta 1941 je tri Škuljeve fante zatekel pod orožjem. A že na veliki petek popoldne je Jože, ki so ga bili poklicali na orožne vaje v Ribnico, s puško na rami prikorakal domov in še istega dne ravno tako oborožen Lojz iz Borovnice. Korel je služil vojsko v Novem Sadu. Po dveh mesecih čakanja, ko so bili že prepričani, da je ujet in ždi v nemškem vojnem ujetništvu, se je prikazal živ in zdrav. Pot je opravil peš. Vmes je pobral obleko, ki je visela na nekem dvorišču, in se znebil vojaške suknje. Veliko se je moral skrivati, zato je potreboval toliko časa. V Velikih Laščah so ga Italijani zaprli, potem pa na posredovanje župnika in župana izpustili. Spet je bila zbrana vsa družina, oče mati, devet otrok in teta Francka.

Okupacija se po vaseh Mišje doline ni veliko poznala. Po svoje je bilo videti boljše kot prej. Več se je dalo prodati, pa še hrane je bilo dovolj, zlasti makaronov. Videti je bilo, kot da se je Slovenija razširila proti zahodu. Imenitno se jim je zdelo, ko sta Jože in Korel šla po dovolilnico, se usedla na kolo in se odpeljala v Trst. Tam sta si kupila blago za obleko. Italijanski vojaki in karabinjerji so prišli v vas samo, kadar so kupovali jajca in kure. Vse je napovedovalo, da bodo ljudje po dolini in njenih gričih vojno prespali in niti ne čutili zares, kdaj je bo konec.

Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo pa se je začelo nekaj dogajati. Na kovačiji so se ljudje radi ustavljali. Pravili so o rdečih, ki se skrivajo okrog Mokrca. Kasneje so povedali, da se imenujejo partizani. V Kaplanovem, nasproti Adamovega na zahodni strani doline, se je kmečki sin Jože Bavdek povezal z nekaterimi iz Velikih Lašč. K njemu so zarotniško prihajali Brodniki, Jelenc, po domače Opaldarjev, in drugi. Posvetovali so se in kovali načrte. Včasih je v hiši še opolnoči gorela luč. Bavdkov je sicer hodil v civilni obleki, imel pa je pištolo in za pasom mu je bingljala ročna granata. Tak se je večkrat pokazal pri Škuljevih, se ustavil na pragu in prepričeval Jožeta, naj se jim pridruži. Bila sta dolgoletna prijatelja in imela stalno nekaj med seboj. Kovačev ni bil izučen, pa se je vseeno vsega lotil. Popravljal je puške, ure, vžigalnike. Včasih je šel s svojo družbo tudi na divji lov. A Bavdka je vedno zavrnil: »Ne grem, ti pa delaj, kakor se ti zdi prav.« Potem so prišli pred koncem zime leta 1942 z bloške strani ustrelit gozdnega čuvaja in logarja Križmana. Kar v hiši so to opravili, vpričo šestih otrok. Trdijo, da jih je vodil Daki. Naščuvali so ga domači divji lovci in se tako maščevali za spore, ki so jih imeli z njim. Spomladanske mesece leta 1942 so se Italijani držali na svoji postojanki v Velikih Laščah. Partizani so se lagodno sprehajali po osvobojenem ozemlju, ki se je začelo le nekaj sto metrov proč; tja je spadala tudi Mišja dolina. Aprila so ustrelili fanta na Brankovem, maja tri dekleta na Rašici. Bavdkov je še vedno čakal, kdaj se mu bodo pridružili tudi Kovačevi. Na njihovo odločitev so čakali tudi drugi fantje v dolini. Kar bodo Kovačevi naredili, bomo tudi mi. A ti niso šli v partizane. Morali bi ubijati. Zato so čakali. Jože se je bal, da bo prvi na vrsti in je imel pod posteljo spravljeno sekiro.

Karel Škulj 1917 – 1845 z nevesto Stano

Figure 17. Karel Škulj 1917 – 1845 z nevesto Stano

3.1.5. Usodni sv. Jakob

Na dan sv. Jakoba, 24. julija 1942, je bila mera polna. Takrat se je zgodilo vse. Roška ofenziva je bila v polnem teku. Partizansko poveljstvo se je v koloni voz umaknilo z Mokrca in Krima proti Slemenom in naprej na Travno goro. Kar jih je ostalo, so bili prepuščeni samim sebi. Niso čisto verjeli, da misli okupator zares. Ni jasno, zakaj so se partizani v tako nevarnem času odločili za poboj Grudnove družine. Kljub temu, da so Italijani prejšnje dni s topovi razbijali Ulako, so partizani opolnoči prišli v vas in odpeljali vseh sedem Grudnovih, kolikor so jih našli pri sosedu. Tja so se preselili potem, ko so italijanske granate razdejale domačo hišo. Bavdkov Jože je bil tudi med njimi, vodila pa naj bi jih Fric Novak in Janez Centa. Mamo so vzeli iz postelje in jo, ker ni mogla hoditi, naložili na ročni voziček. Grudnovega Jožeta niso dobili. Potepal se je po vasi in se pravočasno skril. Pobrali so vse, kar se je dalo odnesti.

[Stran 022]

Franc Škulj 1919 – 1945 – na desni

Figure 18. Franc Škulj 1919 – 1945 – na desni

Moralo je biti nekaj čez polnoč, ko se je partizanska četa z nesrečno družino spustila pri Podsmreki v Mišjo dolino in šla skozi Adamovo. Škuljev Jože je na pol bedel v hlevu, ker je moral paziti na ogenjco, da ne bi pregorela. Kovačevi so namreč sami žgali oglje, ki so ga potrebovali za svojo obrt. Kljub temi je videl sprevod, ki se je pomikal mimo hiš. Nekaj deset partizanov, družina, voziček je škripal, brez besed je kolona zavila na Kaplanovo. Ko je Jože zjutraj pravil, koga je videl, so že prišli povedat, da se je slabo končalo. Zdaj so oni na vrsti. Bavdkov se je namreč po opravljenem dejanju vrnil na Ulako, da je izropal še tisto, kar so prvič pustili. Takrat so ga slišali, kako je grozil. »Živega me ne bodo dobili!« je zatrjeval oče. Jože pa je obljubljal: »Kar tako se ne bomo pustili postreliti kot muhe.« S sosedi iz vasi so se dogovorili, da se bodo branili, če pridejo partizani v vas. Pripravili so puške, ki so jih bili skrili ob razpadu države, in čakali. Kar so zagledali italijansko kolono, ki se je čez Ulako spuščala v dolino. Z zahodnih hribov se je prikazala druga. Bavdkovega Jožeta so presenetili doma, ko je po naporni noči oblečen zaspal na peči. Oče je bil v hlevu, mama jih je opazila zadnji hip. Skočil je skozi okno, zunaj pa so ga že čakali. Grudnovo Marijo so rešili iz kleti, kamor jo je nekaj ur prej zaprl. Škuljevi so stali pri kovačiji in gledali na nasprotni breg: vojaki so fanta peljali mimo hrasta v dolinico ob cesti in ga ustrelili; potem so se spravili na vso kmetijo in še na sosedovo, vse zažgali, vzeli očeta in soseda; mati in sestra sta prišli po ustreljenega s samokolnico, ga odpeljali za hlev in tam pokopali. Vse kaže, da so Italijani vedeli, kam morajo iti in verjetno jih je obvestil kdo od slovenskih ljudi. Jože ni bil slab fant in ljudje si niso znali razložiti, zakaj se je spremenil. Prejšnje leto so še skupaj hodili k prvim petkom in ni se razlikoval od drugih.

Okupatorjeva vojska, ki je sodelovala v roški ofenzivi, je bila desetkrat bolj številna, zraven pa dobro oborožena. Zato so se partizani hitro umikali, bolj bežali, Italijani pa s topovi obstreljevali vasi pred seboj. Vanje so se upali šele, ko so bili prepričani, da je varno. Na področju zahodno od Velikih Lašč so se tega dne partizani obnašali drugače. V manjših skupinah so čakali po hišah in streljali po izvidnicah ali predhodnici sovražne kolone ter se hitro umikali. Okupator se je maščeval nad prebivalci vasi in hiš, odkoder je bil napaden: streljal je stanovalce hiš, požigal vasi, druge prebivalce, predvsem moške, pa v internacijo.

Grudnove, očeta, mater in tri fante, ter druge, padle ali pobite na dan sv. Jakoba, so pokopali za sv. Ano na velikolaškem pokopališču. Šestnajst krst so nosili, tudi pobite talce in nekaj padlih partizanov. Potem se je zgodilo, da je prišel Grudnov Jože s prijateljem po ženski, ki sta ostali na pogorišču Bavdkove domačije. Odpeljala sta ju v Velike Lašče in predala Italijanom. Bili sta takoj ustreljeni. Oko za oko, zob za zob. Ni ostalo samo pri tem. Čez nekaj tednov je Gorjupov Nande iz Borovca iz zasede ustrelil Janeza Centa. V čakanju na partizansko maščevanje so šli fantje po orožje k okupatorju, da se branijo. Nande je postal poveljnik.

K vaškim stražam so se prijavili štirje Škuljevi, dva na Veliko Slevico, dva na Karlovico. Ob kapitulaciji Italije čez eno leto so bili v skupini, ki se je prebila mimo Zapotoka in Iga do Ljubljane. Postali so domobranci. Korel je bil voznik tovornjaka, Lojz kot podoficir in Anton sta bila v Rupnikovem bataljonu, Jože kot pod

Lojz Škulj 1920 – 1945

Figure 19. Lojz Škulj 1920 – 1945

[Stran 023]oficir pa na postojanki v Pijavi Gorici in kasneje na Rakeku. France se je skril v gozdu blizu doma in tam ostal leto in pol. Šele po tistem se je prijavil k domobrancem in delal pri redarstveni policiji v Kočevju.

V vaseh v Mišji dolini je držala nenapisana pogodba, da mora biti pobijanja konec. Če se bo karkoli zgodilo, bo maščevanje nad nasprotnimi. Opalkovo, Stope in še nekaj vasi, ki jim rečejo Kukavc, so bile partizanske, Adamovo, Podsmreka in Brankovo pa bele. Prebivalci so na neki način varovali drug drugega. Kljub temu so se Kovačevi bali zase, zlasti za očeta. Partizani so ga hoteli večkrat vzeti s seboj, če so ga potrebovali ali ne. Namesto njega je šla Marija, tudi sredi noči, pa naj je bilo treba peljati voz, kazati pot ali iti po konja, ki so ga vzeli. Kadar se je čez dan izvedelo, da so zgoraj v Rutah partizani, so se na noč že spustili v dolino in ropali, vendar izključno tam, kjer so imeli sinove domobrance. Skrb za lastno usodo in usodo najdražjih je bila neznosna. Marija se spominja, kako si je takrat dopovedovala: »Ko ne bi nikoli nič imela, samo da bi brez skrbi spala.«

Ob koncu vojne je Korel ostal v Ljubljani. Ko je izvedel za razglas, naj se domobranci javijo, da jih popišejo, sta ga žena in njena sestra, ki je imela moža partizana, prepričali, da je šel tudi on. Če je bila ujma, ki je zajela druge, neizogibna, pa bi Korla lahko rešili, samo počakati bi bilo treba. Zlahka bi ga za nekaj mesecev skrili in s tem rešili. Vedno je pri obratih prvi udar najhujši. Štirje fantje in dve dekleti, Marija in Iva, so šli na Koroško in bili vrnjeni.

3.1.6. Kje so naši fantje?

Janez pripoveduje svojo zgodbo. Letnice in imena stresa iz rokava, da mu težko sledim: ne naš, ampak njihov Jože, ne naša, ampak Grudnova Micka, ne na Griču, ampak v Kaplanovem; Jože, Korel, Franc, Lojz in Anton se preoblačijo kot na odru v spremenjene vloge. Oči mi zdrsnejo na njegove roke. Na njih je napisana usoda Škuljevih otrok. Deset prstov, deset otrok. Na desni je ostal samo palec, druge mu je zagrabilo, ko je žagal les za žlice. Še so se držali, a se zdravnikom ni zdelo vredno, da bi mu jih ohranili. Leve roke, ki mu jo je potegnilo v krožno žago nedavno, manjka polovico. Trije skrčeni, okoreli in plavkasti prsti trdoživo kljubujejo. Zadovoljen je, da so mu rešili vsaj to.

Anton Škulj 1924 – 1945

Figure 20. Anton Škulj 1924 – 1945

Po očetu je prevzel kovačijo. Ko so začeli konje zamenjavati traktorji, je bilo dela vedno manj, odpovedal je obrt in se zaposlil v Velikih Laščah. Adamovo je bila bela vas in je taka tudi ostala; nikogar ni imela na drugem bregu. Ravno 25. maja leta 1945 sta prišli domov Marija in Iva. Povedali sta, da sta bili v Tržiču še skupaj s Francetom, potem pa v tisti skupini velikolaških beguncev, ki so šli med prvimi skozi Ljubelj in so jih partizani zajeli pri Borovljah. Imeli so jih zaprte nekje v Rožu in jih okrog 20. maja prepeljali skozi karavanški predor. Ko so jih gnali skozi Šentvid, so tri ženske, med njimi obe dekleti, preprosile mladega stražarja, da jih je spustil. Po nekaj dneh skrivanja pri znancih so izkoristile Titov rojstni dan, ko so odprli vse bloke, in se pomešale med druge ljudi. Kaj pa fantje? O njih nista vedeli nič. Junija se je začelo šepetati, da so domobrance izročili partizanom. No, saj je o tem na začetku pisal celo Slovenski poročevalec. Govorilo se je tudi o vlakih proti Kočevskemu rogu, o listkih, ki so jih metali, vse v temni slutnji, da se dogaja najslabše. Za Teharje so izvedeli, ko so iz tega taborišča izpustili civiliste, še bolj natančno pa, ko je bil izpuščen mladoletni domobranec iz Malih Lašč. Ta je Škuljeve, Jožeta, Lojza in Antona videl. Največ je vedel povedati o Jožetu. Da so ga pretepli do nezavesti in odvlekli v bunker. O Francetu so govorili, da je bil na vlaku, ki je peljal v Kočevje. Tolažili so se: »Že res, da jih imajo v rokah, vseh pa menda ne bodo pobili. Preživeli so razpad Jugoslavije, preživeli kapitulacijo Italije, znašli se bodo tudi sedaj.« Avgusta se je vrnilo nekaj tistih, ki so bili pri policiji, a Franceta ni bilo med njimi. Takrat se je mati oblekla v črnino, ki jo je nosila prav do smrti leta 1979. Ni ji bilo mar neprijaznih obrazov, 34 let je kazala svojo žalost. Čez nekaj [Stran 024]let je iz Amerike pisal Brlogarjev s Škrlovice. S Francetom je bil zvezan na tovornjaku na poti v Kočevski rog. Uspelo se mu je razvezati, skočiti s tovornjaka in se rešiti. France ni hotel z njim: »Ne morem nikamor.«

Ko so se zbrali v kovačiji ljudje, ki so si zaupali, so se še dve leti pogovarjali samo o tem, kakšne so možnosti, da so vrnjeni domobranci ostali živi in kje bi lahko bili. V nedogled se je ponavljala rešilna zgodba o skrivnih rovih pri Kočevski Reki. Mati še deset let ni izgubila vsega upanja. Pogledovala je proti Velikim Laščam v pričakovanju, da se bo iz gozda izlevila postava koga od njih. Tožila je: »Koliko dela je bilo z njimi, preden so zrasli, zdaj pa naj bi napravili z njimi kar tako.« Prva leta so živeli podobno, kot drugi po Dolenjskem in Notranjskem. Še danes prebiramo hvalnice obnovi, nihče pa ne ve, da je slonela na suženjskem delu tako imenovanih razrednih sovražnikov. Tudi preskrba s hrano je uspela samo zato, ker smo bili deležni ameriške pomoči, zraven pa je oblast sistematično ropala nekdanje nasprotnike. Obvezne dajatve niso bile določene na osnovi predvidenega pridelka, ampak se je oblast spravila izključno nanje in jih tako obrala, da so sami trpeli lakoto. Kar naprej so prihajali s tistimi listki, z vedno novimi zahtevami. Za bele ni bilo šolskih malic in paketov Rdečega križa. S kmetij, na katerih so se mučili starčki, ženske in mladoletni otroci, so jemali na obvezno delo še tiste, ki bi doma najbolj zalegli. Ko je imel Janez 17 let, je moral v brigado v Kočevski rog in to maja in junija, ko je bilo doma največ dela, za smreke, ki so jih podirali, pa nepravi čas. Zaradi drevesnih zajedalcev so jih obelili. Šle naj bi za izvoz. Delal je in si mislil svoje. Doma so tako drevje podirali decembra in najkasneje februarja, ko je bil les najbolj suh. Kasneje so povedali, da se zares ni obneslo. V skladiščih je les počrnel, kot da se je skuhal in ni bil za nobeno rabo. Potem ko so v jeseni pospravili pridelek, napravili drva in bi se morali zapreti v hišo, so ženske nabirale šibje po Barju prav do Notranjih Goric in pletle pisarniške koše za smeti, samo da so prišle do kakega dinarja.

Oče je umrl star 80 let, mati jih je dočakala 89, teta Francka 93. Dekleta so odšla od hiše. Trdnega rodu so. Fantje bi bili še živi, če jih ne bi pobili. Jože bi jih imel že 82, najmlajši med izginulimi, Anton, pa deset let manj. Zdaj vse kaže, da leži Jože pod debelim plaščem industrijskih odpadkov na Teharjah, Lojz in Anton na Hrastniškem hribu, Korel v Kucji dolini, potem ko so ga izvlekli iz Brezarjevega brezna, in France v Kočevskem rogu.

A hiša številka 6 v Adamovem ne sameva. Janez se kar drži, le v levo roko ga zebe in si jo pokriva z rokavico. Hči se je omožila v Podsmreko, bistri fantič, ki skače okrog kmetije v Adamovem, je njen. Sin, postaven mladenič, bo ostal doma. Vozi se v službo v Ribnico. Snaha je doma s kmetije in zna prijeti za vsako delo. Pričakuje.

Člani fantovske Marijine družbe iz Mišje doline in okoliških
                        hribov

Figure 21. Člani fantovske Marijine družbe iz Mišje doline in okoliških hribov

[Stran 025]

3.2. Anton Tepež, predsednik Slovenske dijaške zveze (1908–1943)

Marijan Smolik

3.2.1.

Življenje ing. Antona Tepeža me zanima že nekaj let, zlasti pa, odkar sem v spominih Cirila Žebota Neminljiva Slovenija (Celovec, 1988) bral pohvalne besede o njegovem delovanju. Ob blagoslovitvi farne plošče pobitim, odkrite na pokopališču v Dobu, na kateri je vklesano tudi Tepeževo ime, sem sklenil kaj več zvedeti in tudi drugim povedati o njem. Kar sem mogel ugotoviti, sporočam hkrati s prošnjo, naj še živi njegovi sodobniki dopolnijo s podrobnostmi, ki mi niso znane.

Iz vpisnega lista v I. semester tehničnega študija na ljubljanski univerzi 5. oktobra 1928, ki je shranjen v zgodovinskem arhivu univerze, sem zvedel, daje bil rojen 12. julija 1908 v Zadru, da je bil njegov oče tudi Anton, da je bil takrat pristojen v kraj Sv. Štefan občine Šmarje pri Jelšah, daje naredil zrelostni izpit (maturo) 22. julija 1928 na III. državni realni gimnaziji v Ljubljani; za stanovanje je navedel Dvoržakovo ulico št. 3, III. nadstropje. Bodoči kemik je pri prof. dr. Maksu Samcu vpisal eksperimentalno kemijo in vaje iz analitične kemije. Naslednjih vpisnih listov nisem pregledoval, le za zadnje leto študija na univerzi 1931/32 sem si izpisal, da je pri prof. dr. Salviju Jenčiču vpisal organsko kemično tehnologijo in vaje v organskem tehničnem laboratoriju. V glavni matrikuli univerze, kjer je bil vpisan pod št. 4.971, diploma ni vpisana, zabeleženo je le, da je dobil absolutorij 9. junija 1933. Iz pripovedovanja dr. Janeza Oražma, ki je študiral v istih letih, vem, da zaradi visokih taks mnogi niso prevzeli diplome, ampak so se zadovoljevali z absolutorijem. Morda bi našel ta podatek na tehniški fakulteti.

Tepeževa vloga med slušatelji ljubljanske univerze med njegovim študijem še ni raziskana, poznejše delovanje, ko je bil predsednik Slovenske dijaške zveze (SDZ) in izdajatelj lista Straža v viharju, pa daje slutiti, da se je že kot dijak (študent) vključil v tisti krog mladih, ki jih je duhovno oblikoval in vodil teološki profesor dr. Lambert Ehrlich in so pozneje dobili ime Stražarji.

Za dogajanje v različno usmerjenih študentskih društvih na ljubljanski univerzi imamo doslej na voljo le študijo dr. Slavka Kremenška; ta na Tepežev delež ni bil posebej

Dr. Ehrlich s svojimi Stražarji. Na njegovi levi v kratkih hlačah Cvetko
                        Praper, na njegovi desni Leopold Klavž, zraven pa Anton Tepež

Figure 22. Dr. Ehrlich s svojimi Stražarji. Na njegovi levi v kratkih hlačah Cvetko Praper, na njegovi desni Leopold Klavž, zraven pa Anton Tepež

[Stran 0]pozoren, morda zato, ker je v njegovih virih premalokrat zapisan. Kremenškova študija Slovensko študentovsko gibanje 1919–1941 (459 str., 15 str. imenskega kazala in 92 str. slikovnih prilog) je izšla 1972 kot izdaja Inštituta za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, vendar je avtor že 1969 glavnino izsledkov objavil v ustreznem poglavju zbornika Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (Ljubljana 1969, 93–117). Iz opomb v razpravi in knjigi je videti, da se je avtor naslanjal na takratno časopisje, študentovske tiske različnih usmeritev in na ohranjene arhive. To je uporabljal z »naprednega«, torej marksističnega zornega kota. Študija seveda kliče po ustrezni raziskavi še z druge strani, vendar to ni moj namen.

Kremenšek je Tepeža imensko omenil le v dveh opombah, po izjavah sodobnika in sodelavca Cirila Žebota pa je prav Tepež nosil glavno težo katoliške dijaške (študentovske) organizacije. V že omenjenih spominih Neminljiva Slovenija piše o njem na več mestih; v nadaljevanju jih navajam, ker nam odkrivajo Tepeževo delo. To je še toliko bolj dragoceno, ker je predvojno časopisje le izjemoma označevalo avtorje prispevkov, redno so ostajali anonimni. Morda je bila slovenska »družina« takrat še tako majhna, da so vsi tudi brez podpisa vedeli, kdo je kaj napisal, ali pa »kult osebnosti« takrat še ni bil tako razvit, kot je danes, ali pa je vsem šlo bolj za vsebino kot za podatek, kdo je kaj napisal.

Kremenšek (1969, 104) takole prikazuje katoliško delovanje med mladino v letih Tepeževega študija: »Ljubljanski škof (je) julija 1932 ustanovil Mladce Kristusa Kralja kot dijaško Katoliško akcijo. Do njihovega prihoda na univerzo si je klerikalno starešinstvo skušalo ustvariti svojo postojanko vsaj v Zarji.« V tem krogu je bila izražena »želja po pripravi poti univerzalni katoliški religiji na univerzo. Katoliške študentovske organizacije pa so hoteli graditi na osnovi verske poglobitve in trdne discipline, priznavanju avtoritete Cerkve in njenega zastopnika.«

Žebot (Neminljiva Slovenija, 124) ima več podrobnih podatkov za ta čas: »Po odhodu Marjana Dermastia, ki je bil v letu 1931/32 predsednik katoliške AZ (Akademske zveze), ko je bil že od 1930 prikrit član KP je po promociji za doktorja prav leta 1934 tudi Marjan Brecel zapustil predsedstvo SDZ, ko je le-ta še delovala podtalno. Breclja sem poznal že od leta 1930, ko je kot predsednik (takrat že prepovedane) SDZ prihajal k naši podtalni dijaški skupini v Maribor. Ko sem v jeseni 1932 prišel na univerzo, me je Marjan povabil v vodstvo SDZ za njenega podpredsednika, čeprav sem bil bruc. To je bilo dve leti prej, nego so pooblaščeni zastopniki katoliških študentskih društev namesto Breclja za novega predsednika SDZ izvolili dipl. inž. Toneta Tepeža iz kroga prof. Ehrlicha … Tepež je imel izreden dar za organiziranje prostovoljnih združenj. V nekaj letih je uradno prepovedano in od Breclja zanemarjeno SDZ prenovil v daleč najmočnejšo organizacijo na slovenskih srednjih šolah in končno dosegel njeno ponovno uradno odobritev leta 1939. Zato so ga komunisti med vojno kmalu likvidirali.« Malo dalje (str. 128) pojasni, zakaj so bila društva takrat ilegalna: »Slovenska dijaška zveza, ki je v dobi Aleksandrove diktature bila prepovedana na srednjih šolah in je skrivaj delovala iz še avtonomne univerze, je bila zakonito obnovljena šele 1939. Dejansko pa je inž. Tone Tepež sistematično pripravljal njeno obnovo, brž ko je bil izvoljen za njenega predsednika leta 1934.«

Že 1. novembra 1934 je začela izhajati Straža v viharju. »List je namenjen akademikom (=študentom), inteligenci in vsem prosvetnim delavcem v mestu in na deželi« je zapisano v prvi številki, kjer je tudi napisano, da list »izdaja Konzorcij Straže (Anton Tepež)«.

Tepež je sam opisal svoje delo predsednika SDZ 15. oktobra 1939 na Zvezni skupščini SDZ v Mariboru. Poročilo in Tepežev referat je bil objavljen v 6. številki 6. letnika Straže v viharju 19. oktobra:

Dragi tovariši in tovarišice!

L. 1931. je režim JNS dokončno zadušil vse naše krožke na srednjih šolah, ki so do tedaj že težko živeli. Sledila je doba, ki je bila na srednjih šolah v znamenju popolnega mrtvila in so se lahko vse protinarodne sile poljubno udejstvovale, dočim je na univerzi bila borba za ohranitev in rešitev kat. društev, katera je na eni strani skušala uničiti vladajoča klika, na drugi strani pa je tem društvom grozil notranji razpad od strani podtalne od komunistov podpihovane propagande. Te razmere so vzbudile končno odpor. Dvignil se je krog ljudi, ki je začel borbo na univerzi in v naših društvih ter jih v glavnem očistil in rešil sigurnega propada. L. 1934. je bil ta boj dobojevan, ko smo spomladi zavzeli SDZ in nadomestili prejšnji odbor, ki je SDZ spravil na rob propada, v kolikor se to diktatorskemu režimu ni popolnoma posrečilo. Dediščina, ki smo jo takrat prevzeli, je bila kaj žalostna: nekaj starih knjig brez vsake vrednosti, nekaj štampiljk, nekaj starega papirja in približno 18.000 din dolga. S strahom pred skoraj nerešljivo nalogo smo se lotili na videz brezupnega dela, a z velikim optimizmom in vero v zmago pravičnosti, smo to [Stran 027]pretežko breme prevzeli. Nikjer nismo našli opore: ne na srednji šoli, ki je pod neznosnim pritiskom vladajočega režima že skoraj pozabila na svojo stanovsko organizacijo, ne v akad. društvih, ki so komaj prebolela posledice hude notranje borbe, še manj pa v starešinstvu, ki za SDZ ni pokazalo prav nobenega interesa. Poštnino in vse stroške poslovanja smo takrat sami nosili. To so dejstva, ki jih je treba pribiti; vprašam, kje so bili takrat oni številni prijatelji SDZ, ki hočejo danes za take veljati.

V konzorciju, ki je ustanovil list »Straža v viharju« je upravni odbor SDZ imel svoje zastopnike in akcijo za list močno podpiral.

Šli smo naprej in osnovali prve celice na naših srednjih šolah. Previdno, a vztrajno smo to delo nadaljevali. Nekaj tednov po kresni noči julija 1935 smo prvič zbrali naše vrste na prvem taboru na gori Oljki, kjer smo delo SDZ postavili na nove, granitne temelje. Na teh temeljih smo zgradili vso današnjo mogočno stavbo SDZ. Na cvetno nedeljo 1. 1936. smo sklicali zvezno skupščino, na katero smo pozvali prvič po mnogih letih vkljub vsem nasprotnim zakonom delegate s srednjih šol. Na tej skupščini so bila sprejeta nova pravila, ki so odgovarjala sicer našim organizacijskim načelom, a smo morali na zunaj zaradi srednješolskega zakona črtati kat. in slovenski značaj SDZ. Ta odločitev nam je bila izredno težka, čeprav se smer seveda niti najmanj ni izpremenila. V imenu svojih tovarišev sem pri tej priliki obljubil zbranim delegatom, da bomo zastavili vse sile, ki jih premoremo, da priborimo dijakom srednjih šol njihove stanovske organizacije, krožke SDZ in da bomo SDZ prenovili in jo vodili do nove moči in veljave, večje kot kdaj prej. Istega leta smo sklicali drugi fant. tabor v Stično in prvi dekliški tabor na Homec.

Po tem taboru smo naše delo na srednjih šolah in borbo za obnovitev krožkov v Beogradu nadaljevali s podvojeno silo. Prav tako naše delo v inozemstvu, kjer je naš ugled stalno rasel.

Poleti 1. 1937. je bil naš znameniti nar. obr. tabor v Kočevju in dekliški tabor na Brezjah.

Istega leta so zastopniki narodov skoraj vsega sveta sklenili, da bo kongres Pax Rom. v 1. 1938. v Sloveniji; ta sklep je bil za nas ponovno priznanje.

Oktobra 1. 1937. smo predčasno sklicali zvezno skupščino, ker sestava odbora ni dala garancije za izpolnitev obljub, ki smo jih dali delegatom 1. 1936. Pri tej priliki smo pozvali vsa včlan. društva k sodelovanju, da dosežemo cilje, ki smo si jih zastavili. Do tega sodelovanja takrat žal ni prišlo.

Na skupščini, 17. okt. 1937 smo naše obljube iz 1. 1936. ponovili in izjavili, da bomo vztraja

Poroka – V prvi vrsti Leopold Klavž, Franc Casar, dr. Lambert Ehrlich,
                        Fanika in Cvetko Praper, Anton Tepež, Joža Logar, zadaj od leve Stane Pajk
                        in Matej Poštuvan

Figure 23. Poroka – V prvi vrsti Leopold Klavž, Franc Casar, dr. Lambert Ehrlich, Fanika in Cvetko Praper, Anton Tepež, Joža Logar, zadaj od leve Stane Pajk in Matej Poštuvan

[Stran 028]li v boju za pravice slov. kat. dijaštva do končne zmage. Naš obnovitveni načrt smo razdelili na 2 leti. Prvo leto smo določili zaradi kongresa P. R. predvsem za popolno obnovitev ugleda SDZ na zunaj, drugo pa za dokončno notranjo obnovitev. Prvo dobo smo sijajno zaključili s kongresom P. R. v Rog. Slatini in na Bledu avg. 1938, ki je položaj SDZ v inozemstvu izredno utrdil.

Istega leta je bil fant. tabor SDZ v Ponovičah in dekliški v Sv. Juriju, ki sta bila notranjega značaja in priprava za ofenzivo, ki smo jo začeli pripravljati.

Jeseni 1. 1938 smo temeljito preuredili ves zaupniški aparat, ustanovili nove postojanke in po novem letu 1939. z akcijo pri merodajnih činiteljih v Ljubljani in Belgradu, podprti z intenzivno tiskovno propagando v Straži in na vseh zavodih pričeli odločilni boj za enakopravnost SDZ.

Naši nasprotniki so vedeli, kaj bo lahko dobro organizirana SDZ pomenila na srednjih šolah, za to so še enkrat napeli vse sile, da ustavijo njen zmagovit pohod. V parlamentu so z divjim napadom poizkusili preprečiti sprejem §142 fin. zakona, ki je dal SDZ svobodo delovanja. Njih napad je bil odbit. Po zaslugi našega nar. voditelja, naših zastopnikov v vladi, posebno ministra Snoja in naših narodnih poslancev in senatorjev, smo postali 1. aprila t. i. legalna organizacija.

Dva meseca pozneje, 6. junija, je prosvetni minister potrdil pravila, potem ko so neprijatelji slov. kat. mladine še enkrat in poslednjič poizkusili preprečiti ali vsaj ovirati prihod naše zveze na srednje šole. Meseca julija smo sklicali fant. in dekl. tabor v Slovenske Konjice pod geslom »Sveta si zemlja slovenska«. V Slov. Konjicah smo ustanovili na srednjih in srednjestrokovnih šolah naše organizacije po vsej Sloveniji. Meseca septembra, dva dni po napovedi vojne, smo pozvali vse poglavarje na posvet v Bohinj, kjer smo določili osnove našega bodočega dela in pripravili naš prvi pohod na vse zavode Slovenije. Našemu pozivu so se kljub napetemu ozračju odzvali vsi delegati. Prva ofenziva obnovljene SDZ je že za nami. Po komaj treh tednih smo dosegli uspehe, na katere smo lahko ponosni. Lahko mirno izjavljamo: našega pohoda nihče več ustavil ne bo. Zavojevali bomo naše meščanske šole, naše srednje šole in našo univerzo Kristusu Kralju. Za to bomo napeli vse naše sile. Dali bomo narodu, kar najbolj potrebuje; versko globoko, načelno jasno, narodno in državno zavedno, vsestransko izobraženo in telesno zdravo inteligenco. Naša šola, prežeta liberalnega duha, narodu take inteligence ne more dati. Ona mora dobiti za to potrebno izobrazbo in vzgojo drugod, izven šole, v svojih organizacijah. K formiranju take inteligence hočemo doprinesti svoj delež. Toda videli smo, da naša društva, doslej niso izpolnila onega, kar bi morala. Zato smo se morali odločiti za novo pot, nove načine dela in organizacijskih oblik. To delo še ni končano. Izvedli ga bomo.

Našo organizacijo čaka torej velika naloga in odgovornost. Nihče ni odveč, vsi imajo svoj posebno določen delokrog. SDZ bo delovala predvsem na kulturno prosv. in narodno in državnem vzgojnem polju in je obenem stanovska predstavnica kat. slov. dijaštva doma in v inozemstvu. Z.F.O. in Z.D.K. bo skrbela za telesno vzgojo naših članov, kongregacija pa predvsem za globoko versko vzgojo. Kat. akcija pa ima svoje posebno poslanstvo, t. j. apostolat na naših šolah in univerzi.

S tem je tudi določen delokrog posameznih organizacij. Zdi se, da bi bilo vsako ev. trenje in nasprotstva med temi organizacijami že vnaprej nemogoče, če se bi vsak omejil na svoje delo. Med ZFO, ZDK in SDZ je že prišlo do sporazuma v tem smislu. Vodstvo SDZ bo skrbelo, da tudi z drugimi organizacijami sklene slične dogovore. Tako bomo zgradili nepremagljiv blok, ki bo lahko kos vsem stavljenim nalogam. SDZ bo to pot nadaljevala.

Zdi se mi potrebno, da na tem mestu tudi jasno opredelim naše stališče do nasprotnega tabora, bodisi levičarskega, bodisi liberalnega. Vsak kompromis z njimi brezpogojno odklanjamo. Slov. dijaštvo se še predobro spominja tabora v Kočevju, kjer so jih liberalci skupno z Nemci in nemčurji denuncirali ravnateljstvom, dobro so si zapomnili tabor v Slov. Konjicah, ko je liberalna Nova doba napadala našo tako veličastno in pomembno prireditev, prav tako pozna vso izdajstvo levičarskega tabora, s katerim odklanja vsako zvezo. Tam smo lahko spoznali v praksi način sodelovanja z njimi. To sem jasno povedal, vsako drugo stališče popolnoma odklanjamo.

V kratkih potezah sem podal sliko o naših naporih in delu za obnovitev SDZ; ostalo ste slišali iz poročil tov. referentov. Naš cilj smo dosegli, našo obljubo smo izpolnili, prva etapa našega dela, obnovitev SDZ je za nami. Da smo našo nalogo mogli kljub vsem izrednim oviram, uspešno izvršiti, gre zasluga predvsem duhu popolne edinosti v odboru in izredni požrtvovalnosti odbornikov. Posamezni referenti so žrtvovali za SDZ mnogo več, kot bi to bila njihova dolžnost. Mesece in mesece so se vrstili brez odmora večkrat tudi 12 urni delavniki. Oni so s to izredno in nesebično požrtvovalnostjo zgradili že danes tako ponov[Stran 029]no in močno SDZ. Vsem tovarišem in tovarišicam se za to na tem mestu iskreno zahvaljujem.

Pred novimi nalogami smo. Naši končni cilji so jasni: Prepojili bomo z duhom naše slovesne izjave, vse naše člane in te ideje preko njih zanesli v širše kroge dijaštva. V zvezi z ostalimi katol. organizacijami bomo izoblikovali novo mlado inteligenco, ki bo kos vsem izrednim nalogam sedanjega viharnega časa; ustvarili bomo primerne organizacijske oblike in skrbeli za ustvaritev takih pogojev, ki bodo tem našim ciljem najbolj odgovarjali; z našimi tovariši drugih narodnosti, zlasti slovanskimi, bomo ustvarili nove pogoje za trajen sporazum in mir med narodi v smislu gesla Pax Romane; Pax Christi in regno Christi.

Videli ste naše delo in izvedeli za naše načrte v prihodnosti. Z njimi gremo z božjo pomočjo na delo v novo dobo!

Na tej skupščini je duhovni voditelj SDZ prof. dr. Lambert Ehrlich govoril o Slomškovih zaslugah za slovenski narod (objavljeno v Straži pod naslovom Beseda duhovnika). Prav letos, ko se pripravljamo na njegovo beatifikacijo, je primerno, da si preberemo vsaj tiste odlomke, ki jih je povzel Ciril Žebot (str. 129–130):

Slomšek je dal sredi 19. stoletja slovenskemu ljudstvu svojstven pečat slovenskega naroda; povedal nam je, da nismo samo Kranjci, Štajerci, Korošci, Primorci in Prekmurci, ampak predvsem slovenski narod. Kakor je Devica Orleanska Francozom povedala, da so en narod, isto je nam Slovencem Slomšek povedal. V trenutkih velikih odločitev smo si izbrali Slomška za vzornika.

»Čuj, Slomšek … naše gorje: Ob meje … našega naroda butajo valovi evropske vojne! Glej, Slomšek: usoda slovanstva se dopolnjuje. Dve katoliški slovanski državi sta izginili v letošnjem letu: Velika Rusija, na katero so nekdaj naši rodoljubi gledali kot na varuhinjo Slovanov, je padla v hrbet Poljski, ko jo je napadel Nemec. Dve protikrščanski velesili sta se združili in podrli vmesni zid katoliških držav, ki so se vrstile od naše meje … do … Baltskega morja.

V teh usodnih dneh je prav naloga SDZ, da združi vso slovensko mladino pod trojnim praporom zvestobe do vere, do naroda, do domovine. Proti zlovesti rase in krvi, ki poveličuje eno raso nad drugo, proti zlovesti razrednega boja in diktature proletariata oznanjamo blagovest miru, pravice in ljubezni ter upamo, da bodo duhovne sile zmagale nad surovimi fizičnimi silami. Zato naj (SDZ)

pospešuje med svojimi člani notranje življenje in goji kreposti. Tak rod, ki dnevno nadzoruje svojo rast in stremi za popolnostjo, bo sposoben za današnje borbe.«

Tepež je v svojem poročilu v Mariboru omenil tudi kongres mednarodne zveze Pax Romana, ki je bil avgusta 1938 v Rogaški Slatini, na Bledu in v Ljubljani. Udeležilo se ga je zastopstvo katoliške študentske mladine iz 20 narodov, predavali so domači in tuji znani mladinski voditelji, med njimi npr. ustanovitelj žosistov kanonik Cardijn. Straža v viharju je po kongresu zapisala, kako odmeven je bil po svetu ta kongres, ki ga je vodil pripravljalni odbor z ing. Tepežem na čelu. Zveza Pax Romana je živa tudi sedaj, tudi slovenski zastopniki so v njej, vendar najbrž malokdo še pozna predvojno delovanje Slovencev pri njej. O tem kongresu, sedemnajstem po vrsti, pa je ostala kongresna knjižica (112 strani, opremil arh. Vlado Gajšek), v kateri so prispevki v slovenščini, francoščini, nemščini in angleščini. Tujcem so predstavili slovensko zgodovino in kulturo (F. Stele), Katoliško akcijo v Sloveniji, katoliško prosveto, Družbo sv. Mohorja (J. Pogačnik), Slovensko dijaško zvezo in Stražo v viharju (C. Žebot), revijo Regnum Christi za kongrese Kristusa Kralja in Kmečko zvezo. Ker je bila tema tega kongresa Odnos katoliškega dijaka do komunizma, je v knjižici predstavil komunizem Aleš Ušeničnik. Pokroviteljstvo kongresa je vodil apostolski nuncij Ettore Felici, člani so bili vsi jugoslovanski škofje, častno predsedstvo je vodil notranji minister dr. Anton Korošec, v častnem odboru pa je bila vrsta katoliških Slovencev (prvi po abecedi Ivan Ahčin, urednik Slovenca, zadnji pa Stanko Žitko, predsednik slovenskega narodnega odbora Katoliške akcije. Slovensko Pax Romana je takrat vodil dr. Maks Wraber, svetovno pa njen tajnik Švicar Rudi Salat.

Tepež je bil v tem času po vsej verjetnosti že v službi v Marksovi tovarni barv in lakov na Količevem v župniji Dob pri Domžalah. To je zapisano tudi v Žebotovi knjigi. Na str. 308 avtor omenja, da je v Rimu srečal dobskega župnika Janeza Beštra, ki je tam ostal tudi po vojski. Kako je bil Tepež povezan z Ljubljano v letih 1941 in 1942, ko je bilo Količevo od nje ločeno z nemško mejo, ne vem, vendar je zelo verjetno z dovoljenjem še lahko hodil prek meje. Žebot omenja, da je bil v Ljubljani tik pred smrtjo (str. 308). Ob tem se mi zdi vredno omeniti takratni Ehrlichov načrt za ilegalno delovanje katoličanov med okupacijo, ki ga je predložil voditelju Marku Natlačenu, pa ga Narodni odbor ni sprejel. Žebot kot Ehrlichov spremljevalec to opisuje na str. 201–214.

[Stran 030]

Tepeževo bodočo vlogo lahko slutimo v naslednji ugotovitvi, ki jo navaja Žebot (str. 213–214): »Za izvedbo te zgodovinske naloge (bodo) poleg drugih takoj na razpolago domala vsi člani in starešine Akademskega kluba Straža in številno članstvo SDZ iz vseh predelov Slovenije. Potrebna je le jasna politična odločitev in hitra vzpostavitev vodstvenega ustroja. V tej zvezi je prof. Ehrlich rekel dr. Natlačenu, da niti najmanj ne dvomi, da bi npr. Franc Casar … in inž. Tone Tepež, ki je iz podtalno obnovljene SDZ zgradil daleč najštevilnejšo in najbolj živahno slovensko dijaško organizacijo, znala v dogovorjeno konspirativno mrežo aktivistov podtalno obnovljene narodne oblasti hitro vključiti predane in zanesljive Stražarje in člane SDZ.«

Žebot nadalje na str. 240 v opombi 25 omenja, kako so člani Straže in SDZ tudi po umoru dr. Ehrlicha in ing. Tepeža ostali zvesti protikomunisti in da je Žebot kot predvojni podpredsednik SDZ po Tepeževi smrti prevzel vodstvo SDZ. V tej opombi in pozneje na str. 308, kjer opisuje svoje življenje v Rimu po oktobru 1943, navaja, da so Tepeža »agenti VOS umorili poleti 1942, ko je zadnji dan pred svojo (načrtovano) poroko v Ljubljani še enkrat skočil v Domžale po nekaj stvari, ki so ostale na njegovem stanovanju«.

Uradni zapis o Tepeževi smrti je v dobski mrliški matični knjigi, kjer piše, da je bil ubit na svojem domu v Dobu (v bližini Količevega) 29. decembra 1943. Žebot se v svojih spominih moti. Za to sem našel potrdilo v Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov. Del VI, knjiga 10 (Ljubljana 1963, str. 452), kjer je objavljen prevod nemškega dokumenta, ki ga hrani Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Pod št. 203 je objavljen Seznam partizanskih akcij na Gorenjskem od 21. decembra 1943 do 5. januarja 1944: »29. 12. 43 ob 18. uri so banditi v Količevem ustrelili ing. Antona Tepeža, kemika v tovarni lakov v Domžalah – okrožje Kamnik.«

Tepežev grob je bil na robu pokopališča pred kaplanijo (v njej je bila takrat nemška žandarmerijska postojanka) blizu spomenika padlih vojakov iz prve svetovne vojne. Na grobu je še po vojni stal betonski križ z imenom pokopanega. V neposredni bližini tega groba je bil 1947 pokopan moj oče Rupert, leta 1952 pa neposredno ob Tepeževem grobu moja teta Frančiška Grčar. Odtlej stoji Tepežev nagrobni križ ob »našem« grobu naslonjen na pokopališko ograjo. Zunaj ograje pa je zdaj postavljena spominska plošča ubitih in padlih Dobljanov. Že dolgo pa stoji ob spomeniku padlih vojakov še spomenik padlih partizanskih borcev. Pred obema hkrati (in nekateri so to storili tudi za Tepeža) smo cerkveni pevci vsako leto 1. novembra peli Premrlovo pesem Spavajte v Bogu, junaki …

3.3. Glosa ob sestavku Janeza Gruma v 19. št. Zaveze

3.3.1.

Dr. Stanko Kociper nam je v zvezi s člankom Predlog ali mnenje prof. Janeza Gruma poslal naslednjo Gloso, da jo “brez črtanj in popravkov” priobčimo. Kljub temu, da Zaveza – zaradi redkega izhajanja – nima polemične rubrike, bomo to storili, a si obenem dovoljujemo izraziti svoje zadržke do nekaterih izrazov, ki so bili v njej uporabljeni.

3.3.2.

Dr. Stanko Kociper

Glosa ob sestavku Janeza Gruma v 19. št. Zaveze

Ko mi bo prof. Janez Grum dokazal, v katerem citatu iz mojih zapisov, ki jih navaja v svojem sestavku Predlog ali mnenje (Zaveza št. 19/1995), ali kjerkoli drugje trdim, da je pokojni vladika dr. Gregorij Rožman na sestanku dne 15. sept. 1943 v vladni palači v Ljubljani Gauleiterju Friedrichu Rainerju predložil generala Leona Rupnika za mesto prezidenta Ljubljanske pokrajine, se bom z njim primerno pogovoril.

Do takrat pa bo zame ostal – zrak, kakršnega smo Slovenci v zvezi s slučajem generala Leona Rupnika že več kot pol stoletja (zakaj torej tudi ne prav ob 50. obletnici njegove mučeniške smrti?) navajeni vdihovati okuženega z zastrupljenimi izdihljaji zaplotnih politikantskih pritlikavcev, ki so za svoje sanjske privide znali izkoriščati tudi srčno dobroto in slovesko zaskrbljenost pok. škofa Rožmana, kateremu seveda niso dorastli niti do petá. – Nesreča je samo, da jim dobri vladika ni znal zaloputniti vrat.

Bilo bi marsikaj drugače. Mogoče tudi generala Leona Rupnika kot prezidenta Ljubljanske pokrajine ne bi bilo. Mogoče.

Z lepimi domobranskimi pozdravi

BOG – NAROD – DOMOVINA

[Stran 031]

3.4. Spomeniki, spomeniki!

Izidor Molé

3.4.1.

Ko sem prvič zagledal spomenik Borisu Kidriču na mestu, kjer še vedno stoji, me je prevzela groza. Nekaj pošastnega je izžarevala ta človeška postava v prekomerni velikosti, a brez dvignjenega podstavka. Nekoliko razkoračena, z rokami uprtimi v bok na prav poseben način, usta pa odprta kot bi hotel izgovoriti glas »o«. Oblast? Ali kaj drugega? Ali si morete predstavljati kogarkoli drugega v tej pozi, na primer cerkvenega dostojanstvenika? Zdenko Kalin, ki je ustvaril ta kip, je bil zares velik umetnik.

Spomenik Edvardu Kardelju. V nasprotju s prejšnjim ta postava vsaj na prvi pogled na kaže kakega izrednega človeka. Bolj zanimivo je spremstvo: toliko postav, ki so komaj še človeške, saj so brez obrazov Za obraz pravijo, da je zrcalo duše, te postave pa nimajo ne obraza ne duše. Dušo so prodali ali poklonili svojemu voditelju. Odslej so samo poslušni roboti.

Zadnje čase se po časopisih vrstijo članki za in proti odstranitvi teh dveh spomenikov. Tisti, ki so za to, da ostaneta, imajo pač svoje razloge. Prepričanje vsakogar je treba spoštovati, dokler ne posega v pravico drugih. Zaradi mene naj spomenika stojita, kjer sta, v spomin ali opomin nam in našim potomcem. Zelo pa me moti nedoslednost, da ne rečem krivičnost zagovornikov Prav bi bilo, da bi sredi med njima postavili še tretjega, spomenik Ivanu Mačku – Matiji. Po krivici tone v pozabo človek, ki je z ostalima dvema tvoril triumvirat, kateri je nekaj časa imel v rokah usodo Slovenije in Slovencev. Idej, kako naj bi spomenik izgledal, ne manjka, morda bi se zgledovali po kakem detajlu Brueghelovega Triumfa smrti! Umetnik, ki je tako genialno upodobil Edvarda Kardelja, še živi in ustvarja, le da je zadnje čase, po lastni izjavi, prišel tako na psa, da ne more plačati niti najemnine za atelje. Dajmo kruha umetniku! Morda bi kazalo kasneje upodobiti še druge velikane revolucije, seveda strogo po hierarhični lestvici.

[Stran 032]

4. Iskanja in besede

4.1. Tvoja dežela

Brane Senegačnik

Dežela, ki se blodnim nogam sna izmika,
kjer tečejo spominov reke in daljave
zvezdnato cveto, kjer ni besede prave:
molče skoz solze se nebo svetlika.
Dežela tvoja – v vetru ziblje se obljuba
kot sadež v čistih slepih urah nespoznanja,
a v tebi glas njen nepreklicno že oznanja:
‘Odrečem srečo ti za slast poljuba.’
Le sebi viden v svojem temnem trepetanju
se bližaš ji, kot stopal bi med: ‘Si.’ in ‘Nisi.’
in ne verjameš v to, po čemer hrepeniš.
Dežela ta – vsaksebi, daleč, kakor v spanju
se kličejo ljudje; kar je, so le obrisi,
in večnost nema in vprašanje: ‘Čemu živiš?’

[Stran 033]

Kjer tečejo spominov reke

Figure 24. Kjer tečejo spominov rekeMirko Kambič

[Stran 034]

4.2. Upanje

Jósef Tischner

4.2.1.

Upanje je iz resnice. Poleg odločitve za biti iz resnice in se tem povezanega dostojanstva je še odločitev za zunanjo resnico, ki je resnica o svetu in ljudeh, predvsem pa resnico o zgodovini. Tudi ta resnica ima moralni pomen in je ozko povezana s človekovim občutkom za dostojanstvo. To dostojanstvo izhaja iz odgovora na vprašanje: Kje se je začel poraz in pri katerem izročilu je treba zastaviti delo za prihodnjo svobodo? Besedila narodove zgodovine imajo vzgojno nalogo. Tudi ta odločitev je začetek osvobojevanja. Prva odločitev teh, ki so v nesvobodi, je namreč odločitev za nadaljevanje zgodovine. Tudi ta odločitev prinaša dostojanstvo. Občutek dostojanstva se ne začenja na točki nič. Zatirani človek znova zadobi občutek dostojanstva takrat, ko se zave veličine tistih, katerih delo bo nadaljeval. Biti v resnici se izrazi predvsem v tej odločitvi.

Človek je edino bitje na zemlji, ki more spoznati resnico o svojem stanju in ki se z odločitvijo za to resnico lahko dvigne ne samo nad snovni svet, ampak tudi nad svet laži, ki ga usužnjuje. Zato je misleče upanje samo po sebi že osvobajajoče upanje. To upanje rešuje človeka iz obupa, ker mu govori o tem, kaj obup je. Rešuje ga iz ponižanosti, ker mu podeljuje pravico do udeleženosti na najvišji časti in dostojanstvu izročila. Preden pride svoboda, mora priti čut za dostojanstvo.

Gre za vzgojo novega človeka. Kaj ga predvsem odlikuje? Kar je zanj značilno in novo, je odnos do narodove skupnosti. Narod postane njegova domovina. Ima se za otroka domovine. Njegov odnos do domovine je obsežen v eni sami besedi Služenje.

[Stran 035]

Upanje

Figure 25. UpanjeMirko Kambič
[Stran 036]

5. Slovenske teme – pomlad ’96

5.1. Osebna svoboda in naša družba

Peter Gosar

5.1.1.

Svoboda je tista magična beseda, ki je skozi vso človeško zgodovino izražala up in hrepenenje mnogih narodov in posameznikov. Resnična svoboda in enakopravnost med narodi in ljudmi je seveda vedno bolj želja in cilj kot odraz neke resničnosti. Slovenci smo končno dobili svojo državo in demokratično družbeno ureditev. Velik del slovenskega naroda živi v svobodni matični državi z moderno ustavo in družbeno ureditvijo. Smo svobodni. Velja ta trditev tudi za nas posamezne državljane? Smo resnično svobodni? Kot je razvidno že iz naslova, nameravam razmišljati o osebni svobodi v družbi, kot je naša v sedanjem trenutku.

Svoboda in njeno nasprotje nesvoboda imata mnogo obrazov. Nekatere oblike omejevanja človekove svobode, kot na primer suženjstvo, so stvar zgodovine. Suženjstvo so zamenjale drugačne odvisnosti, ki po svoji naravi morda niso tako krute, kljub temu pa pomenijo hud poseg v človekovo svobodo in osebno integriteto. Tudi v naši družbi smo priča socialnim krivicam, ko so množice državljanov oropane pravice do dela in spodobnega preživljanja zaradi nesposobnosti in zlorab vodstvenega sloja naše družbe. Svobodnega človeka brez ustrezne materialne varnosti in neodvisnosti pa ni.

Ni dolgo tega, ko se je oblast najbolj bala neodvisnih in zato resnično svobodnih državljanov. Spominjamo se strašne gonje proti kmetom in obrtnikom, ki so predstavljali tisti del družbe, ki ni bil eksistenčno odvisen od države in s tem vladajočega razreda. Podoben namen sta imela nacionalizacija in državno lastništvo proizvodnih sredstev. Delavci so postali izključno odvisni od države, bili so nekakšni moderni sužnji. Praviloma jih država sicer ni izkoriščala v materialnem smislu, niso pa bili duhovno svobodni ljudje. Izražanje mnenj, ki niso bila pogodu partiji, je kaj hitro ogrozilo posameznikovo delovno mesto, posledice pa so bile lahko še mnogo hujše. Velik del prebivalstva je bil prisiljen živeti dvolično. To, kar so zares mislili v svoji duši, je bilo stvar intime. Svobodnega pretakanja mnenj in idej o pomembnih vprašanjih človeškega sožitja, družbene ureditve, človekove biti in svetovnega nazora ni bilo. Večkrat sem imel priliko opazovati, kako nesvoboden in notranje prestrašen je bil marsikateri partijec, četudi dokaj visoko v strankarski hierarhiji.

Ponovno obujanje preteklosti se morda zdi nesmiselno in že kar dolgočasno. Ta čas, na katerega slovenski narod nikakor ne more biti ponosen, je za nami. Komunistični sistem se je zrušil sam v sebi brez zunanjega vpliva in s tem pokazal na svojo zgrešenost in pomanjkanje življenjske sile. Obujanje spomina na ta čas pa je potrebno iz najmanj dveh razlogov. Iz preteklosti lahko črpamo pomembne napotke in opozorila za današnji čas. Sedaj, ko na novo postavljamo pravila za delovanje nove demokratične Slovenije, se lahko iz preteklosti učimo, česa se moramo izogibati, če želimo ustvariti družbo svobodnih, nikomur podrejenih ljudi. Po drugi strani pa dosti prehitro pozabljamo na preteklost ob dejstvu, da je vodilna garnitura sedanje družbe v veliki meri ista kot v prejšnjem režimu. Lahko zaupamo takim voditeljem?

Človek ima telo in dušo. Vprašanje svobode se tiče obeh. S telesom so povezani svoboda gibanja, svoboda izbire kraja prebivanja, pa tudi življenjski pogoji, ki omogočajo dostojno materialno in socialno varnost. V naših razmerah je to zadnje najvažnejše in tudi problematično. O teh vprašanjih ne nameravam govoriti.

Za pričujoči zapis se mi zdi pomembnejši razmislek o duhovni svobodi, ker o tem večina ljudi premalo razmišlja in se ne zaveda izrednega pomena te svobode za izoblikovanje celovite osebnosti.

Zelo poznan je tretji člen augsburške mirovne pogodbe iz leta 1555, ki je dala zakonsko osnovo soobstoju luteranske in katoliške vere v Nemčiji. Glasi se takole: »Cuius regio, eius religio« – čigar dežela, tega vera. Na osnovi te pogodbe so morali podložniki knezov v posameznih nemških deželah sprejeti vero svojih gospodarjev ali pa prodati imetje in se izseliti v drugo deželo, kjer je bila njihova veroizpoved priznana. Poleg telesnega je bilo s tem uzakonjeno tudi duhovno podložništvo. Je spominjanje na te čase iz obdobja reformacije sploh zanimivo za naše prosvetljeno dvajseto stoletje? Pa še kako. Omejevanje duhovne svobode, in to na dosti bolj krut način, je doživela [Stran 037]vsa starejša in srednja generacija Slovencev. Isto velja seveda za pretežni del Evrope pod fašističnimi in komunističnimi režimi.

Lahko bi pozabili na preteklost, če bi že izginili sledovi nekdanjega duhovnega suženjstva in ne bi pretila nevarnost ponovnega zasužnjevanja.

Opazovanje in spremljanje našega javnega življenja na področjih politike, gospodarstva, socialne politike, izobraževanja, umetnosti in znanosti razkriva nekatere zaskrbljujoče posebnosti našega sedanjika. Osebni vtisi so seveda vedno precej subjektivne narave, odkrivajo pa le nekatera dejstva, ki jih opaža in občuti širši krog ljudi.

Prevladujoča miselnost v našem javnem življenju je materialistično liberalistična. Njen izvir lahko iščemo v nekdanjem »znanstvenem socializmu«. Ideologija znanstvenega socializma je le maloštevilne globoko prepričala. Kljub temu je imela izredno velik vpliv na miselnost ljudi, še posebej inteligence. To se pozna predvsem pri vprašanjih, ki se tičejo morale, etike, odgovornosti in obveznosti do soljudi ter državotvornosti. Prevladuje izrazito liberalistična miselnost. Učili so nas, da sta etika in morala pogojeni s konkretno človeško družbo in družbeno situacijo in sta le rezultat razvoja družbenih odnosov. Nimata pa nobene duhovne ali transcendentne osnove in utemeljitve. Tako smo lahko večkrat poslušali naše eminentne univerzitetne učitelje o tem, da obstaja več moral ali pa še celo to, da si pod pojmom morala ničesar ne predstavljajo. Moralno naj bi bilo vse, kar zakonsko ni prepovedano. Rezultat take miselnosti je sedanje divje lastninjenje in kraja družbenega premoženja.

V praksi je ideologija znanstvenega socializma tudi vpeljala miselnost popolnega individualizma in liberalizma. Država je prevzela vse naloge na področju socialne zaščite in varnosti. Državljani pa so bili s tem, ko plačujejo davke, razbremenjeni in jim ni bilo treba misliti na sočloveka in skupno dobro.

Naslednja posebnost sedanjega trenutka, ki je le posredno povezana z znanstvenim socializmom, pa je pozitivistična filozofija. Pozitivizem verjame v neizmerno moč znanosti. Znanstveni pogled na svet naj bi bil nadomestilo za tradicionalne svetovne nazore in verovanja. Pozitivizma se je najprej oprijela naravoslovna in tehnična inteligenca, nato pa se je razširil skoraj na celotno kulturno področje. Takšno gledanje je nekdanji totalitarni oblasti seveda zelo prijalo. Pozitivizem v svojem najglobljem bistvu izključuje duhovni in nadnaravni svet.

Pota reke

Figure 26. Pota rekeSimon Dan

[Stran 038]

Povrnimo se k vprašanju duhovne svobode v našem okolju. Duhovna svoboda je možna le, če je družba idejno raznolika in tolerantna. Pri nas je raznolikosti na idejnem področju zaradi usedlin preteklosti premalo, še manj pa je pripravljenosti za tolerantno obravnavanje in sprejemanje različnih pogledov na svet. Javni delavec, sem prištevam tudi novinarje, se ne bi smel odzivati netolerantno na poglede in nazore sodržavljanov, z metodami smešenja ali insinuacij. Tega je pri nas na žalost še in še. Pomanjkanje kulture dialoga je bistvena ovira, ko govorimo o duhovni svobodi.

Civilna družba in žal predvsem država imata velik vpliv na izoblikovanje duhovnega sveta posameznikov. Kot v prejšnjem totalitarnem sistemu se tudi sedaj država tega dobro zaveda. Sicer ne bi bilo toliko razprav o koncesijah privatnim šolam in o šolski zakonodaji. Tu moram ugotoviti predvsem dvoje. Na volitve nismo šli zato, da bi dali izvoljenim predstavnikom oblasti pravico, da kakorkoli manipulirajo z duhovno svobodo nas in naših otrok. Naloga državnega aparata je le v ustvarjanju pogojev za normalno delovanje družbe kot celote, vključno s šolskim sistemom, in nič več.

Druga pripomba pa je povezana z obstojem velike nevarnosti indoktrinacije z učbeniki, učnimi pripomočki in pri izvajanju pouka nekaterih predmetov. Tak izpostavljen predmet je očitno zgodovina, spada pa v to kategorijo še vrsta drugih, med njimi tudi nekateri naravoslovni. Znanstveni videz učbenikov je lahko zelo varljiv še posebej, če so njihovi avtorji iz prevladujočega miselnega okolja družbe. Šola bi morala navaditi mlado generacijo zelo kritičnega odnosa do znanosti. Civilizacijski in tehnični dosežki raznih znanstvenih disciplin so izjemni, vendar ima znanost svoje omejitve in lahko da le malo odgovorov o bivanjskih vprašanjih človeka. Slavni filozof, matematik in fizik Rene Descartes iz sedemnajstega stoletja je svoj filozofski sistem gradil na uporabi metode sistematičnega dvoma. Le nekaj ni podvrženo preverjanju in dvomu, namreč obstoj lastnega jaza. Poznan je njegov izrek » Cogito, ergo sum« – mislim, torej sem. S tem je tudi postavil pri človeku svet duha na prvo mesto pred materialnim svetom. Kakšna razlika v primerjavi z materialističnim gledanjem. Ne bi škodilo, če bi učbeniki v večji meri poudarjali, da veliko stvari ne vemo in da na nekatere stvari sploh ne bo mogoče najti znanstvenih odgovorov. Najslabše je zavajanje ljudi s prikazovanjem vsemogočnosti znanosti.

Za zaključek lahko le ponovim misel in dejstvo, da je duhovna svoboda ljudi pri nas zelo ogrožena, le da se tega ne zavedamo dovolj. Ogroženost naravnega okolja je danes očitna že vsakomur. Kakšno je stanje okolja, vidimo z lastnimi očmi. Stopnjo duhovne nesvobode pa je težje razpoznati. Zato bodimo budni. Prijetno bi bilo živeti v deželi svobodnih ljudi.

5.2. Utripi 2

Nada Matičič

5.2.1.

Kako silovito se nam mudi živeti! Ker nas je zmerom več na padajočem loku življenjskega ciklusa, imamo tudi vedno manj časa. Mar smo nestrpni, ker nam ne gre vse lepo od rok, kot si želimo: še malo, še malo, da ukanimo neizbežni, nepreklicni in popolnoma nepoznani zaključek (ne veš ne ure ne dneva), ki se nam izrisuje na koncu prihodnosti. Hitimo, da je ne bi bilo premalo. Spopadamo se s telesnimi sovražniki, s sklerozo, revmo, rakom, ki venomer nekje preži, impotenco, izpadanjem, krčenjem in gubavostjo, a vendar živimo zaradi skrbi, ritma, elana, skratka zaradi prezaposlenosti … Za deset, dvajset let smo si podaljšali ta »čudoviti čas« od naših predhodnikov.

Zakaj ne bi bil čudovit? Svobodni smo. Šele zdaj smo zares svobodni, če seveda to hočemo biti. Časa imamo na pretek, zato tako grdo ravnamo z njim. Nenehno se hudujemo nanj, ga lovimo za rep in obupujemo, ker nismo ali ne moremo še tega ali onega postoriti, kot imamo v načrtu. Seveda se ne zmoremo več naglo zavrteti, ne ubogajo nas roke in noge, v glavi se prepogosto počasi zasuče kolo spomina … Toda – in tu smo presneto na boljšem od mlajših – odvija se nam film nazaj! Zasučemo ročico časovnega stroja na otroška leta, na prve korake in besede, na mater in očeta, na bratce in sestrice, gremo v šolo, v prvi razred, se tam nekje v zadnjih klopeh hihitamo in suvamo s komolci, ker je učiteljica tako čudno oblečena in pozabljiva … Kadar nas pride obiskat babica, ji stečemo naproti, saj ji smemo seči v žep po škrnicelj nebeško dobrih sadnih bonbonov … In preskočimo še nekaj let naprej na majhni podeželski postaji zagledam svetlolasega mladeniča z modrimi očmi in z dozorevanjem v nevračani ljubezni preživim vesele in žalostne čase vsaj še pet let … In kakšno raz[Stran 039]

Moj dom

Figure 27. Moj domIzidor Molé

košje spominjanja skozi zaplete in razplete dogajanj v službenih letih! Zdaj je torej čas za pot nazaj in ta čas si moramo vzeti. Dan za dnem, celo ponoči si pišemo svojo življenjsko knjigo, svoj roman, nekakšno rekapitulacijo preteklosti. Nič več se ne moremo prenarejati, kot smo radi počeli v dinamičnih letih, v času vzpona in boja za uveljavljanje. Dospeli smo na končno postajo in vlak se ustavlja. Izstopimo in sedemo – po cankarjansko – na kanton in se zagledamo nazaj. Na srečo tudi zelo daleč nazaj. Kajti tam je tisto najbolj privlačno in najmanj problematično: naš začetek. Čist in jasen kot nebo. Tako sanjarimo in smo po svoje srečni.

So pa tudi drugačna počutja. Nočemo, da nas povozi čas. Ker se razmeram pač ne moremo samo prilagajati, se jim upiramo. Mladi pravijo, da jih ne razumemo ali nočemo razumeti. Tako se dogaja, da se drug drugemu upiramo, vsak vrti svojo ploščo. Vraga, zakaj bi morali samo starejši razumeti mlajše, se jim prilagajati, se zanje žrtvovati, zakaj ne more biti obratno? Toda nerodno je, če v avtobusu stojiš pred sedečim mladeničem, saj si lahko misli, da ga izsiljuješ … Bežiš pred rokovsko »glasbo«, ker se bojiš za sluh. Če rečeš, da se z njo pač mladi poneumljajo, ti zabrusijo: vi ste se pa ob valčkih in polkah … Zabava je pač zabava. Če se spotakneš ob vnukinjino cunjico, ki še komaj kaj pokriva na njej, se ti zasmeje: To je svoboda oblačenja, babi. Vse si lahko privoščimo, ali ni to prima! Vse najkrajše in najdaljše in kakšne barvne kombinacije! Nič več utesnjenosti in strogih predpisov in meril. Nismo več dolgočasni, kot ste bili vi … Toda pazi, dekle moje, da si le ne boš prehladila genitalij. Lahko bodo hude posledice … Ah, babi, to je še strašno daleč … In nasploh je bilo v naših časih vse zelo ubogo: pomislite, brez televizije, računalnikov, mobitelov, pralnih in pomivalnih strojev in sploh strojev, strojev, strojev … Avto in telefon sta bila dana le redkim in prav tako je bila španska vas laserska tehnika … Pod to neznansko gmoto pragmatičnih dobrin komajda še izjecljam: Vse je prekleto res, toda nismo se bali raket in atomskih bomb, nismo poznali aidsa, po pločnikih smo hodili svobodno, nismo vsak dan umirali na cestah pod avtomobili in presneto da res, boljši zrak smo dihali … Ah, babi, je zavihala nosek, za nič na [Stran 040]svetu ne bi hotela živeti v vaših časih. Če že zaradi drugega ne, se splača biti na svetu zaradi diska in Boba Dylana. Pa Bruca Springsteena in Davida Bowiea. Sex pistols? Punk in techno in rave glasba? Ali kaj veš o tem, babi? Seveda, saj smo tudi mi imeli idole. A nobenega se ne morem več spomniti …

Ondan me je zaneslo v knjigarno. Bila sem nad vse presenečena, ko mi je nekdo potisnil v roke kozarec. Le kaj slavijo? Misleč na kakšno pomembno domačo knjigo, če že točijo šampanjec, mi je zmanjkalo sape ob pogledu na angleško princeso Diano in njene spomine, ki so se šopirili na prodajni mizi. Celo igralko so si sposodili, da se je oblekla v Diano … Začrvičilo me je v želodcu, zaškrtala sem z zobmi, celo šampanjec se mi je uprl. Izvirne pisatelje in pesnike so pospravili pod pult, da je zablestela Diana, ki jim bo prinesla več dobička kot vsa domača revščina z nizko naklado. Tudi izložbeno okno je napolnil smejoči kult bogastva in afer … Za hip sem zaprla oči: vse za izvirno knjigo! Reklame na televiziji, v časopisih in igralci vzneseno citirajo – ni se jim treba šemiti v avtorje! – iz knjig naših stvariteljev … In ljubitelji kupujejo, kupujejo … Zato pa imamo tržno gospodarstvo in Diane. In njim na čast točimo šampanjec.

Moj nečak je promoviral iz umetnostne zgodovine. Če bi se čudila tej tujki, bi pač mislili, da sem premalo izobražena. Toda v zadnjih letih lahko pri nas promovira tudi čevljar, iz svoje obutve namreč. Imamo tudi promocijo Slovenije s knjigo Lepote Slovenije. Udeležili smo se promocije nove avtomobilske znamke. Tudi princesa Diana je promovirala s knjigo o sebi … Kljub temu, da se dušimo v angleščini in njenih spakedranščinah, se tudi v domačem izrazoslovju obnašamo kaj nenavadno: nimamo več slovenske dežele, domovine, marveč slovenski prostor. Namesto pisanja knjig zdaj uporabljamo kar pisavo (ne le za črke!): imamo torej zelo bogato pisavo književnih publikacij … Tržno gospodarstvo nas je obogatilo za menedžerje (managerje). Novosti v jezikoslovju me spominjajo na norosti mode. Saj smo po ameriških vzorih že uvedli celo najlepše in najgrše oblečene Slovence …

Kralj je mrtev, živel kralj! Ko je moj oče še trgal hlače po šolskih klopeh, je na steni za katedrom visel cesar Franc Jožef. Zame je visel kralj Aleksander. Ko smo ga izgubili, so obesili kralja Petrčka. Pozneje sta se zvrstila še italijanski kralj in nemški führer. Več desetletij mi je v poklicu za hrbtom visel Tito. Zdaj smo v demokraciji in kralji, cesarji, diktatorji uradnih prostorov ne krasijo več. So pa še navzoči po ulicah in trgih in parkih. Na konjih, na piedestalih, iz brona in kamna. Spominjajo nas na dobre in manj dobre čase, oznanjajo slavo in minljivost, predvsem to. Usoda politikov je na srečo kratkotrajna. Celo spomenike jim podirajo.

Za partijska mogotca, Kardelja in Kidriča, se je vnel hud boj. Nekaterim sta se tako vsadila v srce, da se borijo za njun spomeniki obstoj; drugi pa ju hočejo kar odstraniti iz vidnega polja mimoidočih. Oblast bo pač naredila tako, da bo njej prav. Naj stojita, saj sta zaslužna. Če za drugega ne, za kontinuiteto oblasti. Njuna krivda za tisoče pobitih po vojni, pa Goli otok in podobna trpinčenja, vse z blagoslovom Velikega brata, so že davna preteklost. A zato so njuna dejanja za narod tako pomembna, da brez njiju ne bi bilo svobodne Slovenije. (V neposredni bližini obeh spomenikov se skriva Cankar v svoji kocki. Bogve, kaj bi si mislil o Kardelju in Kidriču, o njunih zaslugah in dejanjih?!)

Oblast, ki ni zmožna ali noče poravnati starih računov, računov iz preteklosti, ki jih hoče preprosto zamolčati, zbrisati, ne more biti uspešna in prodorna. Sicer pa so več desetletij učili, da pred komunizmom ni bilo nič. Prazna polja.

5.3. Izvirni greh

Blaža Cedilnik

5.3.1.

Kot sem že omenila, sem pripadnica tiste generacije, ki je imela v prvih dveh razredih osnovne šole še verouk kot obvezen učni predmet. V prvem razredu smo imeli precej neprijaznega kateheta, ki je zahteval učenje na pamet in pogosto je kot vzgojno sredstvo uporabljal palico. V drugem razredu pa smo imeli drugega kateheta, ki nam je skušal obravnavano snov približati, da bi jo bolje razumeli. Za vsako reč nam je pripovedoval primere in zgodbe. Tako nam je povedal tole zgodbo, ki naj bi nam pomagala razumeti pojem izvirnega greha:

V župnišče pride moški in trdi, da Bog ni popolnoma pravičen, vsaj v primeru izvirnega greha zagotovo ne. Če sta Adam in Eva grešila, se pravi, sta jedla sadove drevesa, katerih ne bi smela, bi moral kaznovati samo njiju, ne pa [Stran 041]tudi vse njune potomce. Župnik mu je odvrnil, da bi on kot njun potomec tudi naredil isti greh, če bi se znašel v istih okoliščinah, da je to pač v človeški naravi. Moški pa je trdil, da on pač ne bi tako ravnal. Če bi mu Bog zapovedal, da ne sme jesti s tistega drevesa, pač ne bi jedel. Tako sta se nekaj časa pregovarjala, potem pa je potrkalo na vrata. Župnik se je opravičil in preden je odšel iz sobe, mu je še naročil, naj si malo ogleda knjige v knjižni omari, ampak za božjo voljo naj se ne dotakne škatle, ki je na vrhu omare. Ko se je župnik čez nekaj minut vrnil, je po sobi frfotal ptič, ki ga je obupani mož zaman skušal ujeti.

Naj mi bo dovoljeno, da razpredam misli o izvirnem grehu še naprej. Pri krstu naj bi se ta greh izbrisal. Ampak, če hoče človek priti v raj, od koder je bil zaradi izvirnega greha Adama in Eve izgnan, se mora dokazovati ves čas svojega bivanja na zemlji. Zdaj smo pa tam. Pravičnost gor ali dol. Sama te pravičnosti nikoli ne bom popolnoma razumela, ali pač. Natanko tako je z izvirnim grehom, s katerim smo bili obremenjeni otroci tistih, ki se v drugi svetovni vojni niso opredelili za zmagoviti komunizem. Tvoj izvirni greh je bil sicer izbrisan, če si popljuval svoje starše in se vpisal v partijo, vendar si se moral celo življenje dokazovati (kdor se je bil pač zmožen odločiti za tako varianto), če si hotel, da si bil vsaj za silo enakovreden s tistimi, ki niso bili obremenjeni z izvirnim grehom, se pravi, z grehom, ki so ga zagrešili tvoji starši.

Zmerom me je zanimalo, zakaj so nekaj mladoletnih domobrancev vendarle pustili pri življenju. Pa je stvar pravzaprav zelo preprosta. Eno je dokaz o neskončni pravičnosti in milosti, drugo pa je potreba komunističnega režima po sovražnikih. Tako so iz mulčkov, ki so komaj začeli živeti, komaj začeli spoznavati svet okoli sebe, vzgojili sovražnike, ko so bili lepo pri roki za hude čase, ki jih lahko samo lepo uporabiš. Pa še sovražna emigracija. Pa še otroci pobitih domobrancev. Vsenaokrog polno sovražnikov. Revolucije in borbe za »tekovine« revolucije na ta način ni nikoli konec.

Potem se komunistični sistem nenadoma sesuje sam od sebe. Pride demokracija. Za najbolj demokratičnim sistemom pride demokracija. Za blazno uspešnim gospodarstvom pride zgodba o uspehu. Najbolj svobodnim in demokratičnim volitvam sledijo prve svobodne in demokratične volitve. Da se ti utrga od same svobode in demokracije.

Edino, ki v vsej tej zmedi kaj velja, je to, da imamo samostojno Slovenijo. Državo Slovenijo. Človek bi si moral te besede glasno večkrat na dan izreči, tako sladke besede so to. Čeprav je tudi v njih kaplja (samo kaplja?) pelina. Zazebe me, ko poslušam na televiziji o približevanju Belorusije Ruski federaciji. Tesnejše sodelovanje na gospodarskem področju. Tesnejše sodelovanje na nekem drugem področju. Možnost priključitve k Ruski federaciji. Stisne me pri srcu, ker so lipov list kot simbol turistične podobe Slovenije zamenjali z rožicami, ki jih zlahka zamenjaš s simbolom, ki ga ima v ta namen Srbija oziroma Najnovejša Jugoslavija. Simbol turistične podobe. Zastava. Grb. Jezik. Kot da bi se želeli utopiti v množici raznoraznih držav, kot da bi za vsako ceno hoteli skriti svojo identiteto, kot da je »biti Slovenec« sramotno ali pa šovinistično. Kot bi se bali pokazati lastno identiteto, pokazati na stvari, po katerih nas bodo ločili od drugih postkomunističnih držav.

Malo sem zašla. Ampak kar je res, je pač res. Pravzaprav sem govorila o izvirnem grehu. Hotela sem povedati, kaj se je zgodilo z njim sedaj, ko smo zajadrali v demokracijo.

Ker nismo pometli in počistili za nazaj, je izvirni greh ostal. In ostali so sovražniki. Naj spet malo razmišljam. Blazno zamerimo Italiji, ker ni obsodila fašizma in njenih tvorcev. Kaj pa obsodba komunizma? Ne, to pa ne. Da bi obsodili tvorce režima, ki nas je oddaljil od evropske kulture (mislim kulturo v najširšem pomenu besede), ki je zaustavil naš gospodarski razvoj, itd. itd., da moramo sedaj po kolenih od Poncija do Pilata, da bi nas spet sprejeli v druščino, v kateri smo bili vso svojo zgodovino. Torej komunizem ni samo posameznikov obložil z izvirnim grehom, ampak tudi ves narod in tudi našo ubogo malo, komaj porojeno državo. In spet smo tam. Kaj naj stori ta naša uboga mala, komaj porojena država, da bo zbrisala s sebe ta greh? V čem je pravzaprav ta njen greh? Lahko samo ugibam. Vsekakor v tem, da je kot del Jugoslavije odšla na komunistično stranpot. Morda tudi v tem, da se je ves čas obnašala nekako svojeglavo in končno povzročila (?) razpad Jugoslavije in s tem konec miru v tem delu Evrope. Morda v tem, da imamo še vedno komunistični režim, seveda v novi, zviti, podtalni varianti, ki se ga vidi z aviona, samo z domačega dvorišča ne. Morda pa se boje, da bi bilo treba v primeru, da se v tej naši državi vzpostavi prava svoboda, demokracija, socialna in pravna država na evropski ravni, počistiti marsikaj za nazaj, ne samo znotraj države, ampak tudi različna mešetarjenja, ki so potekala med Jugoslavijo in različnimi evropskimi državami po drugi svetovni vojni. Mešetarjenje z Angleži za vrnitev pobeglih domobrancev. Mešetarjenja z državami, ki so izgubile vojno in so morale [Stran 042]plačati vojno odškodnino, da niso plačale odškodnine resničnim oškodovancem, ampak Jugoslaviji, kar je pomenilo za te države zmanjšanje dolžnega zneska, za jugoslovanski režim pa, da denar ni prišel v privatne roke, ampak v državno blagajno, se pravi v roke komunističnih mogotcev za njihove osebne potrebe, za izgradnjo njihove slave in za izgradnjo komunistične blaginje nasploh.

In človek se vpraša, kaj čaka Evropska skupnost, kaj moramo pravzaprav narediti, da se nam ta (kateri torej?) izvirni greh izbriše. Morda obnovitev Jugoslavije v taki ali drugačni varianti. Morda ponižnost take vrste, da sklonimo glavo in pustimo, da z nami dela vsakdo, kar pač hoče. Kaj hudiča rinemo z glavo skozi zid, se pravi, v Evropo. Mi smo bili vedno tam in tega nam nihče ne more vzeti. Ponosno dvignimo glavo in jih ne poslušajmo. Vložimo vse sile v obnovo porušene domovine (kako lepo in znano to zveni, mar ne?), seveda ne porušene v smislu porušenih hiš, cest in mostov, ampak porušene civilne družbe. Porušenega gospodarstva, kulture, prava, itd. Potem bo prišla Evropa sama od sebe. Brez plazenja po kolenih.

Pred kratkim se je na internetu v konferenci »soc.culture.slovenia« sklop vprašanj, ki si jih zastavlja Slovenec, ki živi v Švici:

Kdo mi lahko razloži, za kaj gre pri problemih članstva Slovenije v Evropski skupnosti?

Kakšno vlogo ima Italija v tej zgodbi?

Kaj mislijo slovenski državljani o članstvu Slovenije v Evropski skupnosti?

Razmišljala sem, ali naj pošljem vse skupaj na zunanje ministrstvo, pa mi je bilo takoj jasno, da tega ne bi poslala tja zato, da bi izvalili kakšno pametno razlago, ampak zato, da bi jim pokazala, kako nas (pravzaprav njihove poteze) razumejo tisti, ki jim Slovenija nekaj pomeni, ki ji hočejo dobro. Ampak oni bi lahko celo odgovorili. Natresli peska v oči. Natresli klamfarij, da jih ne bi prebavil do konca življenja svojega. Kajti vedeti je treba, čemu služijo te konference na internetu. Ne za uradne odgovore. Teh so polni uradni mediji. In vsi mediji so uradni. Konference na internetu so namenjene preverjanju uradnih dejstev, uradnih resnic. (Tako preverjanje je bilo takrat, ko so naši časopisi pompozno objavili, da so slovenskemu predsedniku na neki ameriški univerzi – ime sem pozabila – podelili naslov »častni doktor«. Vsi Slovenci, posebej še študentje, ki živijo v Ameriki, so pošiljali elektronske pošte na vse strani, v vse konference na internetu, da bi kaj zvedeli o tej univerzi. Da bi zvedeli za koga, ki študira na tej univerzi. Pa so zvedeli, da te univerze pravzaprav sploh ni, da je to le neka »univerza na papirju«.) Morda mu bom sama odgovorila. Rekla mu bom, da je šlo v Sloveniji za žametno tranzicijo, da se je obdržala kontinuiteta na vseh področjih, da ne bi bilo prevelikih pretresov. Obdržala se je tudi kontinuiteta izvirnega greha, tako na individualni ravni kot tudi na ravni naroda. In kot taki nimamo kaj iskati v Evropski skupnosti, saj moramo marsikaj tega postoriti, da bomo vsaj za silo podobni narodom in državam, ki to skupnost sestavljajo. Predvsem moramo postati samozavestni. Ustvariti lastno identiteto. Se ne sramovati samih sebe.

Po svoje pa imajo s tem izvirnim grehom prav. Kar poglejte mene. Ali se obnašam kaj drugače kot moj oče? Tudi sama nisem mogla sprejeti komunističnih vrednot in balkanizacije Slovenije. Zmerom se mi je zdelo, da je potujčevanje Slovenije v tej jugozdružbi veliko bolj nevarno, kot tisto v času vojne. Vsake vojne je enkrat konec. Potem imaš mir. In delaš po svoje. Odpraviš tako in drugačno škodo, ki je bila narejena med vojno. Počistiš take in drugačne ruševine in z ljubeznijo in zanosom zgradiš vse na novo, lepše kot prej. Vesel in srečen, radosten in vznesen, da je napadalec odšel, da si spet sam na svojem, da se lahko obnašaš po svoje, nadaljuješ tradicijo svojih prednikov. In tako kot so oni skušali pomnožiti dediščino svojih očetov, jo skušaš tudi ti.

Ampak to je le en pogled na zgodbo o izvirnem grehu. Namreč, če mi (nam) ne bi obesili tega izvirnega greha, če bi bili popolnoma enakovredni z otroci partizanov oziroma komunistov, če bi bile stvari, ki so jih počeli komunisti med vojno in po vojni, razjasnjene, če bi obsodili vojne zločince na vseh straneh, dopustili demokratične volitve po vojni, potem, ja, potem bi bilo pa vse skupaj čisto drugače. Najbrž komunizma sploh ne bi bilo. In sedaj bi bili ena od držav Evropske skupnosti. Imeli bi utečeno demokracijo in pravno državo in civilno družbo. Bo1j ko si razbijam glavo, bolj se mi zdi, da je prav ta izvirni greh osnova vsega. Temelj komunističnega totalitarizma. Njegova hrana. Gorivo za njegov ogenj.

Torej se bo treba tega izvirnega greha nekako otresti. Počistiti za nazaj. Začeti znova. Vsi drugačni, vsi enakopravni.

[Stran 043]

5.4. Nekaj misli v zvezi z volitvami

Marija Senčar

5.4.1.

Prvič v življenju sem sodelovala v volilnem odboru ob prvih večstrankarskih volitvah leta 1990. Za to delo me je naprosila tajnica našega občinskega odbora Slovenske demokratične zveze. Za tem sem delala še pri volitvah decembra 1992 in na občinskih volitvah predlanskega decembra.

Ob prvih volitvah se mi je zdelo najbolj čudno to, da nisem od celotnega volilnega odbora nikogar niti na videz poznala, čeprav je bilo to volišče le sto metrov proč od mojega domovanja, kjer bivam že trideset let. Pač pa so se med seboj vsi ostali člani odbora, po mojem zapažanju, zelo dobro poznali. Med njimi sem bila popoln tujek in to mi je dala predsednica jasno vedeti. Opozorila me je, da ne bo prenašala nobenega strankarskega navijaštva. Ta opomba je bila povsem odveč, saj sem dobro poznala volilna pravila in sem delo v volilnem odboru vzela nadvse resno.

Občutek tujosti se je ponovil tudi leta 1992, le da sem takrat delala na volišču, oddaljenem od mojega doma dober kilometer. Tudi takratni člani volilnega odbora so se med seboj dobro poznali in omenjeno je bilo, da so že sodelovali na volitvah in referendumih pred letom 1990.

Pomenljiva pa je bila v mojih očeh sestava mojega tretjega volilnega odbora decembra 1995. Zopet stara zgodba: volišče v neposredni bližini doma, vsi se med seboj poznajo, le jaz sem tujek. Razlika v primerjavi s prejšnjimi odbori je bila v tem, da so bile vse članice zelo priletne, jaz sem bila s svojimi 55 leti pravi Benjaminček.

Že dan pred volitvami, ob pripravljanju volišča, so bile izredno zgovorne. Izvedela sem, da so že od nekdaj sodelovale na volitvah, in to »na tistih ta pravih NAŠIH, ne pa takih kot so sedaj. Pa kako lepo so okraševale volišča. Iz raznobarvnega krep papirja so izdelale okraske, pa zastavice, pa s pionirčki so pripravile nastope … pa za vse to jim niso nič plačali, oh, kako smo bili takrat idealni … Beseda NAŠI se je v teku dolgega volilnega dne še velikokrat ponovila, tako da sem si že kar dobro predstavljam, kdo naj bi bili ti NAŠI. Poslušanje vsega tega je bilo zame kot nočna mora, kot da sem zopet v tistih starih časih, ko je vse kazalo, da bo tako do konca sveta.

No, in sedaj, ko imam tudi jaz z volitvami nekaj izkušenj, bi prav rada članom in simpatizerjem strank »slovenske pomladi« položila na srce nekaj misli:

1. Takoj, ko je možno, se prijavite za delo v volilnem odboru. Naj v odbore pridejo novi ljudje, tudi mladi obrazi. Zavedajte se, da se zdi demokratično čutečemu volilcu zelo čudno, če vidi na čelu volilnega odbora dolgoletno tajnico krajevne skupnosti, med člani pa tovarišice iz bližnje okolice, ki se jih je dolga leta iz različnih razlogov kar malce bal.

2. Imam občutek, da mnogo članov novih političnih strank politično deluje le zato, da bi postali vsaj občinski svetniki, če ne kar državni poslanci. To je zgrešeno, pa tudi nepošteno. Jaz si predstavljam demokracijo kot uro, ki potrebuje za pravilno delovanje vzmeti in kolesca različnih velikosti. Spominjam se, kako sem po volitvah pozno zvečer z na hitro prepisanimi rezultati za moje volišče prihajala na sedež občinskega Demosa. Tam se je ob kozarčku dobre kapljice kar trlo strankarskih članov. Koliko bolje bi bilo, če bi vsaj del te množice sedel v volilnih odborih!

3. Če vam ne uspe priti v volilni odbor, je še vedno možnost, da se pojavite na volitvah kot zaupnik stranke. Te sem na voliščih videla vsakič, a kaj lahko na volišču naredi tak zaupnik, ki se pojavi, se legitimira pri predsedniku odbora, malo pogleda okoli in po petih minutah izgine. Takrat, ko je tam, je seveda vse krasno. Predlagam, da zaupniki izkoristijo možnost, ki jo daje zakonodaja, in ostanejo na volišču, za katerega imajo pooblastilo, ves čas. Tako zjutraj, pol ure pred začetkom glasovanja, nato ves čas volitev ter tudi po zaprtju volišča ob štetju glasov. Priporočila bi tudi spremljanje nošenja volilnih rezultatov na zbirno mesto v občini.

4. Ne bi vas morila z možnostmi vplivanja na volilne rezultate na vsej dolgi poti volilnega dne. Najučinkovitejše sredstvo proti temu bi bila strankarsko kar najbolj pisana sestava volilnega odbora. Tako bi si člani odborov dobro gledali pod prste in bi bila vsaka nepravilnost onemogočena že v zametku. Dokler pa velja načelo, da naj delujejo v odborih predvsem strankarsko neopredeljeni občani, nekakšna CIVILNA DRUŽBA (ki pa je žal v naših razmerah še kako opredeljena), je edini način za zagotavljanje res poštenih volitev v geslu BITI ZRAVEN.

[Stran 044]

5.5. O nekonfesionalnem pouku religije in etike

Iva Srebotnjak

5.5.1.

Po 17. členu nove šolske zakonodaje bo morala osnovna šola ponuditi pouk tujega jezika in nekonfesionalni pouk religije in etike. Ta pouk naj bi bil izbirni predmet za učence 7. in 8. razreda. Kot opozarja dr. Angelca Žerovnik v Družini (12. januarja 1996, Sprenevedanja), bodo imeli pravico poučevati ta predmet, ker sodi med družboslovne znanosti, psihologi, pedagogi, diplomanti socialnega dela, diplomanti politološke smeri, diplomanti družbenomoralne vzgoje in zgodovinarji. V času, ko se za poučevanje šolskih predmetov bolj kot kdajkoli zahteva ustrezna strokovnost, bo smel torej poučevati religijo skoraj kdorkoli. Gre za predmet, s katerim more opraviti vsakdo! Nekaj pa imajo gotovo ti učitelji skupnega: vsi so izšli iz socialistične osnovne in srednje šole, ki je tako skrbno zapahnila svoja vrata pred vero, da nisi mogel v njej dostojno razlagati ne slovenske književnosti ne likovne in glasbene umetnosti in ne zgodovine. Saj so učenci osnovne šole, mnogokrat pa tudi dijaki srednjih šol, ko si omenil Sveto pismo, pričakovali, da boš povedal tudi kaj o ovojnici, v katero so to pismo spravili. In če ostanemo pri slovenski književnosti, bi bil moral pred branjem Prešerna, Cankarja in drugih književnikov posvetiti nekaj ur pojasnjevanju pojmov iz krščanske kulture. Vendar si tega nisi smel privoščiti, saj je moralo biti tako pojasnjevanje zelo previdno in skrčeno na minimum. Velikokrat je vestni učitelj obupal, njegovo delo je bilo skoraj nemogoče, kot bi mlade ljudi učil plavati v kadi, kjer z vsakim zamahom naletiš na oviro in omejitev, namesto na širokem, odprtem morju.

Ti nekdanji učenci in danes diplomirani psihologi, pedagogi, socialni delavci, politologi, zgodovinarji in učitelji družbenomoralne vzgoje sodijo v isto generacijo kot radijski in televizijski napovedovalci, ki govore, da je škof » uprizoril mašo«, o »apostolih« in o » kiri« kot delu maše (Kyrie eleyson) itd. Gre za napake, ki so v sramoto ne le vernemu, ampak tudi nevernemu izobražencu, saj odkrivajo temeljno nepoznavanje krščanske kulture, iz katere smo posredno ali neposredno izšli vsi Slovenci, tudi tisti, ki te kulture ne priznavajo.

Sama sem preživljala otroštvo na ozemlju, ki je do leta 1943 pripadalo fašistični Italiji. Naša skrbna mama nas je pred vstopom v italijansko šolo učila moliti in brati po slovensko, da bi nas vsaj malo zavarovala pred potujčenjem. Tudi Gregorčiča nam je brala in pela je po slovensko, vendar bi mislili otroci, da je slovenščina le za domačo rabo, ko ne bi vsako nedeljo donela slovesno in ponosno iz ust domačega župnika Franca Lavrenčiča, ki je kljub prepovedi uporno pridigal v domačem jeziku. Pri pouku verouka v podružnični cerkvi pa nismo le poslušali, ampak smo si otroci, včasih prav nerodno, prizadevali, da bi v govoru namesto narečja uporabljali zborno slovensko besedo, kajti samo ta se nam je zdela primerna za cerkev in za pogovor z gospodom. Tako smo svoj jezik povezovali s samo mislijo na odrešenje in na nebesa. Po razpadu Italije smo prebirali slovenske knjige, ki so se tedaj pojavile tudi v naših knjigarnah, in jih srkali vase, kot srka žejna in izsušena kraška zemlja blagodejni dež.

Dolenjska nedelja – Od nauka

Figure 28. Dolenjska nedelja – Od nauka

Mogoče je minister Gaber mislil na to vlogo Cerkve, ko je v pogovoru o novem šolskem zakonu namignil: »Različni spektri znotraj Cerkve so ravnali na način, ki ga ni moč pozabiti!« Res, nikoli ne bom pozabila vloge, ki jo je imela Cerkev pri prebujanju narodne zavesti in ohranjevanju krščanske kulture.

[Stran 045]

In kaj naj bi bil cilj pouka o religiji in etiki?

Po besedah g. Kerševana naj bi predmet omogočil sožitje ljudem z različnimi kulturnimi vrednotami. Toda kadar gre za prave kulturne vrednote, pa naj si bodo še tako različne, ni potrebno skrbeti za sožitje med ljudmi, po pravici pa smo zaskrbljeni, ko vidimo, da kulturne vrednote propadajo. Bojim se, da nam bo načrtovani pouk o religiji prinesel prav to. Prizadevanje uvesti nekonfesionalni pouk o religiji za otroke različnih veroizpovedi, zato da bi jim olajšali sožitje, bi mogla primerjati namenu človeka, ki bi imel pred sabo sliko velikega mojstra, pa bi rekel, da posamezne barve preveč izstopajo, da jih bo zato prevlekel z enotno, recimo rdečo barvo, ki jo bo nanesel enakomerno čez in čez. Uničil bi v sliki tisto, kar ji daje življenje. Religija presega znanost in ne more govoriti o njej, kdor je globoko v sebi ne doživlja. Resnična znanost se tega zaveda.

Namen je najbrž isti, kot je bil v socialistični šoli, le uresničiti ga bodo skušali na bolj prefinjen in prikrit način, da ne bi kdo rekel, da v demokratični državi preganjamo religijo.

5.6. Ljubljana – Brandenburg

Justin Stanovnik

5.6.1.

Zgodi se, da se v krajih, ki so zemljepisno daleč vsaksebi, pojavijo stvari, ki nam s svojo podobnostjo ne dopuščajo, da ne bi pomislili na skupen izvor. Neke prvine so se morale, enako tu kot tam, ujeti v snov, na kateri se je oblikovala neka ista zgodovina, sicer te podobnosti ne bi bilo. Pomembno pri tej stvari pa je to, da nam ta podobnost, prav zato, ker se je izrazila na nečem konkretnem in jo zato lahko opazujemo in merimo, omogoča, da se dokopljemo do bolj zanesljivega vedenja o oni snovi, iz katere je zrasla. To možnost bomo s tem večjim veseljem pozdravili, ker smo tisto snov morda že kdaj poskušali razumeti, pa se je ali zaradi svoje brezobličnosti ali pa zaradi svoje zapletenosti vedno izmaknila našemu prijemu.

Lansko jesen je vlada vzhodnonemške dežele Brandenburg sklenila, da na ozemlju, ki spada pod njeno zakonodajo, verouk ne bo več reden šolski predmet. Namesto tega naj bi že v šolskem letu 1996/97 začeli uvajati nov predmet, ki bo nosil ime »življenjeslovje – etika – religije«. Verouk naj bi bil sicer še mogoč, a le zunaj rednega urnika, kot izbirni predmet, ali pa v posebnih delovnih skupnostih.

V zvezi z uvedbo tega predmeta nameravajo nekatere politične in verske institucije sprožiti ustavni spor: krščanskodemokratska unija, krščanskosocialna unija, pa tudi katoliška in evangeličanska cerkev. V deželah nekdanje Zvezne republike Nemčije velja enoten šolski red, zagotovljen z ustavno normo, po katerem je verouk reden šolski predmet v okviru rednega urnika, pri čemer pa se starši lahko odločijo, da bodo namesto k verouku pošiljali svoje otroke k, v tem primeru obveznemu, pouku etike. Temu ustavnemu redu so se podredile tudi nekdanje vzhodnonemške dežele. Z nameravano uvedbo nekonfesionalnega predmeta »življenjeslovje – etika – religije« je tako vlada v Potsdamu izstopila iz vsenemškega konsenza, ki je bil dosežen glede reševanja vprašanja »svetovnonazorske in verske pluralnosti sedanjega časa». Za novi predmet pa velja še to, da ne bi bil samo nekonfesionalen, ampak tudi v izključni pristojnosti države, čeprav sicer ustava določa, da se verouk poučuje »v soglasju z osnovnimi zahtevami verskih skupnosti, ne glede na to, da ima država pravico do nadzorstva«.

Kljub temu, da je vse videti zelo jasno, predlagatelji novega predmeta niso povsem brez možnosti. Vse je namreč odvisno od tega, ali bo ustavno sodišče sprejelo njihovo sklicevanje na tako imenovano bremensko klavzulo. Ta klavzula določa – bremenska se imenuje zato, ker je prišla v ustavo na zahtevo in za potrebe te dežele – da splošna ustavna norma glede verouka velja le za tiste dežele, kjer 1. januarja 1949 ni obstajala nobena druga zakonodaja, ki bi že urejala to področje. Take dežele naj bi bile po mnenju predlagateljev tudi nekdanje vzhodnonemške dežele, torej tudi Brandenburg. Vendar postavljata to brandenburško sklicevanje na »oprostilno klavzulo» v neugodno in dvomljivo luč dva pomisleka: da se namreč omenjena klavzula nanaša samo na tedaj že obstoječe dežele in da bo zato Brandenburg moral dokazati pravno identiteto z Bremenom; poleg tega pa ta klavzula Bremena ni odvezala od poučevanja krščanskega nauka, ampak mu je dovoljevala le drugačno organizacijo pouka. Tak približno je položaj, ki ga bo moralo ali rešiti ali prerezati nemško ustavno sodišče.

Med tem pa je problem, razumljivo, prestopil ustavnopravne okvire in prerasel v široko in pomembno politično in kulturno vprašanje.

[Stran 046]

Uveljavilo se je občutje, da se na primeru Brandenburga ne bo odločalo samo vprašanje nekega predmeta v neki nemški deželi, ampak v nekem smislu – prav kot zgled ali kot prvi prodor – vprašanje, ki bistveno zadeva celotno Evropo: »Če verouk ne bo ostal reden predmet v šoli, bo cerkvi in bogoslovni vedi odvzeta možnost uresničevati njuno vzgojnopolitično in družbeno vlogo.«

Kako važna vprašanja se ob tem odpirajo, je mogoče posneti iz uvodnika, ki ga je za Frankfurter Allgemeine Zeitung (3. 2. 1996) pod naslovom Ne misijon, ampak vzgoja in izobrazba napisala Heike Schmoll. To besedilo nas učinkovito opozarja na ključne politične premise našega skupinskega obstajanja. Predvsem pa se ob njem živo zavemo, kako vprašljive te premise postajajo – pa tudi, kako nedomišljene. Ko gremo od odstavka do odstavka, od točke do točke tega uvodnika, se vedno bolj zavedamo, da smo sredi pravih vprašanj. Čutimo, kako so neki ideološki buldožerji razrili pokrajino kulture in kako bi bila ta videti, ko bi jo oblikovala uravnotežena pamet.

Najprej je tu vprašanje svobode vere in svetovnega nazora. Glede tega pravi avtorica: »Vera in svetovni nazor v državnih ustanovah nista tujca, tudi v šolah ne. Kajti prva pravica verske in svetovnonazorske svobode je ta, da se lahko uveljavlja v javnosti in javnih ustanovah. Cerkvam se s tem, ko se jim dovoljuje poučevati verouk kot redni šolski predmet, ne daje nobena posebna, času neprimerna pravica, pač pa so na ta način zavarovane njihove verske želje in potrebe. Zato je tudi udeležba pri verouku prostovoljna, zato tudi noben učitelj ne more biti prisiljen, da poučuje verouk.« Tu se na preprost način seznanimo s tem, kaj v urejeni družbi pomeni javnost in dostop do javnosti. Če ima neka stvar ustavno legitimiteto, potem je država nima pravice izganjati iz svojih ustanov.

Druga stvar zadeva pravico do obveščenosti in poučenosti iz avtentičnih virov. Cerkev ima zato pravico, da ohranja krščanski nauk kot nekaj živega in nekaj, kar je mogoče teoretsko formulirati. Cerkev ima vzgojnopolitično odgovornost: »To je posebno važno za učence, ki niso versko vzgojeni. Verouk namreč ni misijon, verouk jih bo samo seznanil z osnovnim krščanskim vedenjem. Šele tako bodo namreč mogli razumeti evropsko zgodovino, evropsko umetnost, literaturo in glasbo.«

Nadalje je v času dejansko obstoječega, pa tudi hotenega in propagiranega pluralizma zelo važno vprašanje dialoga, predvsem vprašanje, na čem temelji. Glede tega ima avtorica naslednji uvid: »Če veroučitelj stoji na določenem verskem stališču, ima učenec možnost, da se z njim poistoveti ali pa da ga odkloni. Prav to pa pri na videz pluralizmu naklonjenemu religijskemu predmetu »življenjeslovje – etika – religije« ni mogoče. Za razgovor z drugimi religijami je namreč sposoben samo tisti, ki ima svojo lastno religiozno identiteto.«

Posebno zanimive se nam zdijo avtoričine misli glede ločitve cerkve in države. Da je s tem prevažnim vprašanjem vse moderne politike in kulture mogoče uspešno manipulirati, smo imeli priložnost videti tudi pri nas. Če se to načelo razume zelo preprosto – se pravi, zelo nedomišljeno – je mogoče iz njega izvajati zaključke, ki bi, če bi se aktualizirali, lahko prizadeli obstoj civilizirane skupnosti. V sredini avtoričinega premisleka je tako imenovani Bockenfordov paradoks, ki govori o dejstvu, da liberalna država živi od nečesa, kar je zunaj nje. »Uvedba predmeta »življenjeslovje – etika – religije« je poizkus vzhodnih politikov in tistih politikov na zahodu, ki bi radi pomagali pri tem, da se uresniči dosledna ločitev cerkve in države in da se tako cerkvam odvzame vzgojnopolitična odgovornost v šoli in na univerzi. Da cerkev in država sodelujeta na določenih področjih – čeprav teoretično ločeni

Kapelica na poti od Studenca do Rake

Figure 29. Kapelica na poti od Studenca do Rake

[Stran 047]– je utemeljeno v tem, da liberalna, svobodnjaška država živi iz osnov, ki jih sama ne more ustvariti in garantirati. Država ima torej legitimen interes, da se te osnove ohranjajo žive. Tako verska svoboda posameznika kot tudi verska nevtralnost države se bosta lahko ohranili samo tedaj, če verouka ne bo izvajala država sama, ampak v soodgovornosti s cerkvami.«

Poseben pomen pa dobi – spričo izkušenj, ki jih imamo tudi mi – zaključek tega uvodnika. Promotorji predmeta »življenjeslovje – etika – religije« kakor tudi promotorji predmeta »verstva in etika« hočejo, kot pravijo, zaščititi mladega človeka pred nelegitimnimi vzgojnimi vplivi. V resnici pa hočejo pod krinko aseptične breznazorskosti poskrbeti za državljane, ki jih bo potreboval prihodnji »čudoviti novi svet«. Avtorica zaključuje takole: »Od države zaukazani predmet »življenjeslovje – etika – religije« ni združljiv niti z versko svobodo posameznika niti z versko nevtralnostjo države, pač pa bo uveljavljal določen svetovnonazorski vzorec. Ali ne kažejo na to izdajalske besede nekega poslanca: Kaj so vrednote, določamo mi.

Ko človek posluša ali prebira zgodbo, ki smo jo tu skicirali, si ne more kaj, da ne bi pomislil na naša »verstva in etiko«, na predmet, ki je bil nedavno sprejet v novo slovensko šolsko zakonodajo. Temu, kar so sklenili v Potsdamu in Ljubljani, ni mogoče odrekati podobnosti. Oba izuma sta ideološka nadomestka nečesa resničnega, naravnega in izvornega: verouka ali pa tega, kar smo na nekem drugem mestu te Zaveze predlagali mi: »krščanstvo, njegov nauk in njegova kultura«. Komaj je treba seveda pri tem dodajati, da bi bila lahko oba predmeta v sodobni pluralni kulturi samo prostovoljna ali izbirna.

Podobna pa je tudi družbena snov, iz katere sta oba tolikanj podobna modela zrasla. Ta snov je tako tukaj kakor tudi tam nova duhovna in politična podstat, ki ji v pomanjkanju pravega razumetja in zato tudi pravega imena, začasno in res zasilno pravimo postkomunistična levica. Uvodoma smo izrazili upanje, da nam bosta ti dve tolikanj slični zamisli – prav zato, ker sta konkretni – dali nekakšno smer k boljšemu razumevanju te specifične novotvorbe postkomunističnega sveta. Če velja naša analiza, da sta oba modela nadomestka nečesa naravnega in resničnega, potem smo z njima tudi že na ravni ideologije. To pa pomeni: v svetu, ki ni narejen za človeka, v svetu, ki ni njegovo pravo domovanje, v svetu, ki človeku ne dovoljuje, da bi obstajal v soglasju s seboj – v umetnem in odtujenem svetu.

V sredici postkomunistične levice je pohujšanje. Za pohujšanje je poskrbel bankrot vere njihovih očetov. Od sinov je tedaj odpadla zadnja senca iluzije. To jih dela močnejše, a hkrati tudi šibkejše. Vprašanje je samo, kaj je nevarnejše.

6. Pogovori na Zavezi

6.1. Nikolaj Tolstoy pred evropskim sodiščem za človekove pravice – pogovor z dr. Petrom Jambrekom

Janko Maček

6.1.1.

Lani /1995/ je ESČP obravnavalo pritožbo Nikolaja Tolstoja v zvezi s sodbo v tožbi, ki jo je vložil Toby Low, Lord Aldington, proti Tolstoju zaradi razžaljenja časti. Proces je potekal v Londonu jeseni 1989 in je našim ljudem dokaj znan, deloma iz tedanjega časopisja, deloma pa tudi iz intervjuja z grofom Tolstojem, ki je bil objavljen v 18. številki Zaveze. Slovenskim ljudem je bolj ali manj znano, zakaj je do procesa prišlo, okvirno vsaj tudi vedo, zakaj je Nikolaj Tolstoj povezan s Slovenci. Kot član ESČP ste ves čas sodelovali v pripravi tega primera, zato ne bi radi izgubili izredne priložnosti, da o tem, kako je potekal, izvemo kaj natančnejšega, tako rekoč iz prve roke. A še prej bi vas prosili, da nam poveste nekaj stavkov o tem sodišču: kaj ga je poklicalo v življenje, kako je sestavljeno, kako deluje in kdo se predvsem zateka k njemu po pomoč?

V nekaj stavkih bi težko odgovoril na Vaša vprašanja o strasbourškem mehanizmu. Upam, da ne bom preveč zlorabil vašega zanimanja, če bo moj odgovor nekoliko daljši. Oprl pa ga bom predvsem na zapiske s predavanja, ki ga je imel spomladi lani v Ljubljani predsed[Stran 048]nik Evropskega sodišča za človekove pravice gospod Rolf Ryssdal, in pa seveda na temeljne pravne dokumente, ki urejajo pristojnosti in delovanje evropskega sodišča. Tudi primer oziroma zadeva Tolstoj proti Veliki Britaniji je potekala natančno po postopku, ki ga bom opisal.

4. novembra 1950, osemnajst mesecev po podpisu Statuta Sveta Evrope, je bila v Rimu podpisana Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Očitno je obstajalo politično soglasje o potrebi, da se v okviru Evrope zaščitijo človekove pravice. Konvencija se v preambuli izrecno sklicuje na Splošno deklaracijo Združenih narodov, ko pravi, da so se države članice Evropskega sveta dogovorile, da »naredijo prve korake za uveljavljanje določenih pravic, zapisanih v Splošni deklaraciji«.

Kočevski rog 1995 – Nikolai Tolstoy na robu množice

Figure 30. Kočevski rog 1995 – Nikolai Tolstoy na robu množice

Konvencija je pogodba, ki je vnesla pomembne novosti v mednarodno pravo. Tradicionalno je veljalo, da je vse, kar država stori svojim državljanom in osebam brez državljanstva, v njeni izključni pristojnosti in zunaj dosega mednarodne skupnosti. V nasprotju s tem pa 1. člen Konvencije določa, da morajo države pogodbenice zagotoviti vsem, ki sodijo v njihovo pristojnost – lastnim državljanom, državljanom drugih držav in osebam brez državljanstva – pravice in svoboščine, ki jih opredeljuje Konvencija. Druga novost je bil posebni kontrolni mehanizem, ki ga je vzpostavila Konvencija, da od držav pogodbenic doseže izvajanje njihovih obvez. Konvencija daje možnost ne samo državam, ampak tudi posameznikom, da sprožijo sodni postopek proti državi pogodbenici, ki je odgovorna za domnevno kršitev Konvencije. Torej je pravno zavezujoč instrument, s katerim suverene države pristanejo na to, da imajo posamezniki pravice po mednarodnem pravu. V tem je Konvencija naredila v mednarodnem pravu korak naprej; ta korak je bil zgodovinski in brez primere. Ne more biti dvoma, da je pravica do pritožbe posameznika ključnega pomena in je jedro sistema zaščite, ki ga oblikuje Konvencija.

Trem institucijam je zaupano zagotavljanje, izpolnjevanje obvez iz Konvencije, in sicer: Evropski komisiji za človekove pravice, Evropskemu sodišču za človekove pravice, ki ju ustanavlja sama Konvencija, ter Odboru ministrov Sveta Evrope.

Konvencija je začela veljati 3. septembra 1953. Komisija je bila ustanovljena leta 1954, sodišče pa na začetku leta 1959. Vse zahteve za obravnavo po Konvenciji najprej preuči komisija. Njena naloga pa je trojna: Najprej mora ugotoviti, ali zahteva za obravnavo izpolnjuje predpisane pogoje za sprejemljivost. Potem je na razpolago strankam za zagotovitev prijateljske poravnave in končno, če ni poravnave, pripravi poročilo o dejstvih in svoje mnenje o tem, ali ugotovljena dejstva predstavljajo kršitev Konvencije. Mnenje komisije za stranki ni obvezujoče, namen je biti v pomoč telesu, ki mora sprejeti končno odločitev, to je sodišču ali Odboru ministrov.

Sodišče je neodvisna sodna institucija v običajnem pomenu besede, ima po enega sodnika iz vsake države članice Sveta Evrope ter javen postopek. Odbor ministrov, ki je izvršni organ Sveta Evrope, odloča o tem, katere zadeve se ne predložijo sodišču, čeprav bi težko trdili, da je tak postopek soden (32. člen).

Zadevo lahko predloži sodišču komisija ali država, ki se je zadeva tiče. Vendar pa po Protokolu št. 9, ki je postal veljaven 1. oktobra 1994, ima posameznik pravico do dostopa do sodišča v primerih, ki jih odobri komisija ter se nanašajo na države, ki so ratificirale Protokol št. 9.

Sodbe sodišča so dokončne in obvezujoče, vendar so le deklarativne narave. Če sodišče ugotovi, da je bila Konvencija kršena, ne more raz[Stran 049]veljaviti odločitve nacionalnih oblasti ali zahtevati posledične ukrepe. Vendar pa lahko sodišče zagotovi »pravično zadoščenje« v obliki finančne odškodnine. Sodbe se pošljejo Odboru ministrov, ki nadzoruje njihovo izvršitev.

Nekaj časa je poteklo, preden je sodišče lahko v celoti začelo opravljati vlogo, ki mu jo je namenila Konvencija. Več držav je le počasi priznalo pravico posameznika, da vloži zahtevo za obravnavo na komisijo (25. člen) in/ali obvezno pristojnost sodišča (46. člen). Poleg tega pa so tako komisija kot prizadete države nekako nerade predložile sprejete zadeve sodišču.

Danes je stanje popolnoma drugačno. Najprej, vse pogodbenice, ki so se komaj pred kratkim pridružile Svetu Evrope, so sprejele pravico do pritožbe posameznika in obvezno pristojnost sodišča. Poleg tega v sprejetih zadevah, ki obravnavajo pomembna pravna vprašanja, ne samo Komisija, ampak tudi vedno več vlad meni, da je ustrezno ali celo potrebno, da končno sodbo sprejme sodišče. Povečanje dejavnosti sodišča zelo očitno kaže dejstvo, da je bila v prvih petnajstih letih povprečno predložena sodišču le ena zadeva na leto, na začetku devetdesetih let pa je bilo predloženo že približno 60 zadev letno. Sodišče je potrebovalo 26 let – od 1959 do 1985 – za razglasitev sto sodb, pa je do konca 1994 sodišče razglasilo kar 500 sodb.

Morda je treba najprej omeniti, da ima sodišče toliko sodnikov, kolikor je članic Sveta Evrope. Vsaka država članica mora imenovati tri kvalificirane kandidate, člane sodišča pa izvoli Posvetovalna skupščina Sveta Evrope za dobo devetih let. Trenutno je približno polovica članov sodišča sodnikov nacionalnih sodišč; drugi so večinoma profesorji prava, nekaj pa je advokatov z lastno prakso.

V skladu s Konvencijo v vsaki zadevi, ki je predložena sodišču, odloča senat, ki ga sestavlja devet sodnikov. Po uradni dolžnosti sodelujeta dva člana: en sodnik iz prizadete države-stranke in predsednik ali podpredsednik. Drugi sodniki so izbrani z žrebanjem, običajno v roku enega meseca od trenutka, ko je zadeva predana sodišču.

Konvencija določa, da »pristojnost sodišča obsega vse spore v zvezi z razlago in uporabo te Konvencijo … « Sodišče je pristojno le za obravnavanje pritožb, ki jih komisija razglasi za sprejemljive. Vendar pa je v takih sporih tudi pristojno, da preskusi sprejemljivost, in torej lahko preskusi, ali lahko tožitelj zatrjuje, da je žrtev kršitve, ali so bila uporabljena vsa domača pravna sredstva.

Uradna jezika sta angleščina in francoščina, lahko pa se dovoli uporaba drugih jezikov.

Formalno predlagatelj zahtevka za obravnavo ni stranka v sporu, ki ga sodišču predloži država in/ali komisija. Vendar pa je dejansko stranka, saj sodeluje v postopku. Po Protokolu št. 9, ki je začel veljati 1. oktobra 1994, lahko predlagatelj zdaj sam predloži zadevo sodišču.

Poročilo komisije je osnova, na kateri potem sodišče obravnava spor. Poročilo vsebuje navedbo dejstev, relevantno domače pravo in prakso, in pa mnenje komisije. Če predsednik ne odloči drugače, mora biti poročilo dostopno javnosti takoj, ko je spor predložen sodišču.

Prva stopnja postopka pred sodiščem so običajno pisne vloge (»memorials«) prizadete države, predlagatelja zahteve za obravnavo in po možnosti komisije, vključno z dejstvi, domačim pravom in prakso ter pripombami mnenje komisije. Druge prizadete države ali osebe (kot so na primer nevladne organizacije, Amnesty International, sindikati) so lahko povabljene ali jim je dovoljeno, da predložijo pisne komentarje.

V skoraj vseh primerih pride do obravnave; datum določi predsednik senata. Neposredno pred obravnavo se opravi pripravljalni sestanek, med drugim, da se dopolni ali popravi seznam vprašanj ter zaprosi za dokumente, ki bi lahko bili potrebni.

V praksi se predsednik po pripravljalnem sestanku in pred obravnavo vedno sestane z delegati komisije, agentom in zagovornikom tožene države ter zagovornikom vlagatelja zahteve za obravnavo, da zagotovi, da bo obravnava potekala pravilno in učinkovito. Obravnava je javna, razen če sodišče – v izjemnih okoliščinah – odloči drugače.

Vlagatelj zahteve za obravnavo ima pravico zastopati samega sebe. V praksi pa ga v skoraj vseh primerih zastopa zagovornik. Med zasedanjem je dovoljeno postavljati vprašanja. Postopek pred sodiščem je kombiniran pisni in ustni postopek. V ustnih zagovorih se mora agent/zagovornik veliko bolj omejevati, kot pa je to navada, na primer, na norveških, danskih, britanskih ali irskih sodiščih. Pripravi se tudi stenogram vsakega zasedanja.

Po pravilniku se sodišče posvetuje za zaprtimi vrati, ko vsak sodnik izrazi svoje mnenje in ga utemelji. Senat ima prvo posvetovanje kmalu po obravnavi. Ponavadi ga ima dva ali tri dni po obravnavi, ko je sodnikom že na voljo stenogram.

Pred začetkom posvetovanja predsednik s pomočjo sodne pisarne pripravi seznam točk, [Stran 050]ki jih je treba preučiti, da se doseže odločitev o sporu. Vsak član senata mora izraziti svoje začasno (»preliminarno«) mnenje.

Med posvetovanjem so navzoči pravni sodelavci pravne pisarne, ki pripravijo neuradni zapisnik posvetovanja. Ob koncu prvega posvetovanja senat imenuje odbor za pripravo osnutka; odbor sestavljajo sodniki, ki pripadajo začasni večini (»provisional majority«).

Na osnovi zapisnika posvetovanja sodna pisarna pripravi preliminarni osnutek, odbor za pripravo osnutka pa s pomočjo vodje sodne pisarne (»Registrar«) pripravi osnutek sodbe; ta se razdeli vsem članom senata. Le-ti imajo tako možnost dajati pripombe k osnutku ter predlagati spremembe.

Po potrebi se lahko odbor za pripravo osnutka ponovno sestane ter pripravi revidirani osnutek sodbe.

Drugo – običajno zadnje – posvetovanje je načeloma najkasneje v štirih mesecih po obravnavi. Med tem posvetovanjem senat preuči osnutek sodbe in predlagane spremembe ter glasuje.

Sodba mora navajati utemeljitev za odločitev sodišča, vsak sodnik ima pravico do ločenega mnenja, v katerem izrazi svoje strinjanje ali nestrinjanje. Sodnik, ki namerava dati ločeno mnenje, mora predložiti vsaj provizoričen oris svojega mnenja; senat pa, potem ko je sprejel sodbo, mora določiti rok, v katerem mora sodnik, ki želi dati ločeno mnenje, poslati dokončno besedilo mnenja pravni pisarni.

Sodbe se pošljejo Odboru ministrov in državam strankam, komisiji ter predlagateljem zahteve za obravnavo. Sodbe se objavijo, za nadzorovanje njihove izvršitve pa je odgovoren Odbor ministrov.

Gre torej za človekove pravice. Čeprav je misel, ki jih je rodila, že zelo stara, so prišle – tak občutek imamo – v splošno zavest šele v tem stoletju ali pa celo šele po drugi svetovni vojni. Kaj jih je naredilo tako urgentne?

Varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bilo eden od ciljev ustanovitve Združenih narodov in Splošna deklaracija človekovih pravic, ki jo je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela 10. decembra 1948, naj bi bila prvi korak v procesu, ki naj bi vodil k sprejemu pravno zavezujočih instrumentov varstva temeljnih pravic in svoboščin posameznika ter k vzpostavitvi kontrolnega mehanizma za uveljavljanje teh pravic. Vendar pa so družbene razmere in pravna

tradicija v posameznih delih sveta zelo različne, in kmalu je postalo očitno, da bo v svetovnem merilu tak projekt naletel na težave in seveda na tradicionalni odpor suverenih držav, da bi se odrekle kateregakoli delčka svoje suverenosti.

Ni pa presenetljivo, da je bila v Evropi reakcija precej drugačna. Nekaj držav zahodne Evrope je 5. maja 1949 sprejelo odločitev, da ustanovijo Svet Evrope, katerega cilj je doseči večjo enotnost med članicami zaradi zaščite skupne demokratične dediščine, pravne države in ohranjanja in nadaljnjega uresničevanja človekovih pravic.

Ta cilj je zelo natančno izražen v Konvenciji o varstvu človekovih pravic iz leta 1950. Konvencija je bila odgovor na grozote in nasilje, ki jih je Evropa doživela v tridesetih in štiridesetih letih in še posebej med drugo svetovno vojno. Evropa se je naučila, da spoštovanje človekovih pravic ni izključno zadeva med državo in njenimi državljani; mednarodna skupnost v celoti je odgovorna za varstvo temeljnih pravic in svoboščin živih bitij.

Ideja pravičnosti! Ali bi bilo mogoče zelo na kratko in zelo razumljivo zarisati odnos med njo in pravom?

Kočevski Rog 1995 – Bizjak, Petrle, Tolstoy, Corsellis

Figure 31. Kočevski Rog 1995 – Bizjak, Petrle, Tolstoy, Corsellis

[Stran 051]

Vsaj po nemški ustavnosodni presoji naj bi bilo že od Aristotelove Nikomahove etike sprejeto tako v pravni filozofiji kot tudi v veljavnem pravu načelo, da je kako dejanje ali ravnanje »nepravično« v bistvu zato, ker je v nasprotju z načelom enakosti. Kršitev načela enakosti v slovenski ustavi ureja njen štirinajsti člen, po katerem so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na katerokoli osebno okoliščino, in po katerem so pred zakonom vsi ljudje enaki. Kršitev načela enakosti pa je podano, če državni organ ali kdo drug obravnava ljudi ali dejanske situacije različno, se pravi, da jih diskriminira, pa za tako razlikovanje ni možno najti stvarnih, razumnih ali očitnih razlogov. Zrcalna slika diskriminacije, torej nerazumnega razlikovanja med ljudmi, pa je samovolja oziroma arbitrarno obravnavanje. Toliko bi se morda dalo na kratko povedati o bistvu pravnega pojmovanja pravičnosti oziroma nepravičnosti.

Ali so danes človekove pravice bolj skupek načel ali pa so tudi pravno precizno in operativno formulirane?

Države, ki postanejo pogodbene stranke Konvencije, so že prej prevzele obveznost spodbujanja zaščite človekovih pravic, saj so že s članstvom v Svetu Evrope sprejele obveznost, da »sprejemajo vsa načela pravne države in da bodo vse osebe, nad katerimi imajo pristojnost, uživale človekove pravice in temeljne svoboščine« (3. člen statuta Sveta Evrope). Kot je bilo lahko pričakovati, se Evropskemu sodišču v praksi ni treba ukvarjati z obtožbami proti obsežnim kršitvam človekovih pravic, kakršne se še vedno prepogosto dogajajo zunaj meja skupnosti Konvencije in celo na njenem pragu (na primer na ozemlju bivše Jugoslavije, zlasti v Bosni in Hercegovini).

To pa seveda ne pomeni, da spori, ki pridejo pred Evropsko sodišče, niso velikega pomena za prizadete države. Vpliv judikature sodišča je očiten iz sklicevanja na zadeve, o katerih so bile izrečene sodbe. Na kratko, sodbe sodišča se vedno bolj nanašajo na vprašanja, povezana s pomembnimi vidiki družbenega, političnega in celo gospodarskega življenja v državah članicah Konvencije.

Vendar pa celotna Konvencija s svojim splošnim jezikom prej določa standarde, kot pa da bi vsiljevala enotna pravila. Način, kako se upošteva določen standard, pa se razlikuje od države do države in je odvisen od prevladujočih pravnih, družbenih in političnih razmer in tradicij. Nacionalne oblasti imajo možnost izbire, z drugimi besedami, diskrecijsko pravico, kako naj izvajajo standard, ki ga zahteva Konvencija. To stališče je bilo izraženo v strasbourški judikaturi, ki določa, da v takih primerih Konvencija pušča pogodbenicam »manevrski prostor za presojo«. V primerih, za katere pride to v poštev, morajo države, da se jim dokaže kršitev Konvencije, prestopiti meje tega manevrskega prostora za presojo.

Seveda so meje prostora za presojo različne glede na kontekst. Na področjih, kjer je v demokratičnih družbah zakonita paleta različnih mnenj, spada odločitev v območje odgovornosti nacionalnih oblasti, ki delujejo v skladu z demokratičnimi postopki.

Za presojo zadeve Tolstoj sta pomembna 6. in 10. člen Konvencije. V sporih glede svobode izražanja (10. člen) je Evropsko sodišče presodilo, da je »svoboda izražanja (je) eden od prvobitnih temeljev (demokratične družbe), eden od osnovnih pogojev za njen napredek ter za razvoj vsakega posameznika«. Ta svoboščina pa ne velja samo za »obvestila« ali »ideje«, ki veljajo za neškodljive ali nevažne, ampak tudi za tiste, ki žalijo, pretresejo ali vznemirjajo državo ali katerokoli sloj njenega prebivalstva. To zahtevajo načela pluralizma, tolerance in širine duha, brez katerih ni »demokratične družbe«.

Pravna, ne samo moralna obveznost pogodbenic je, da se ravnajo po sodbah sodišča, ki so končne in obvezujoče. Vendar pa niti sodišču niti Odboru ministrov ni podeljeno pooblastilo za izvršitev sodb. Iz tega sledi, da mora tožena država sama izvršiti sodbo, s katero je bila ugotovljena kršitev Konvencije.

Kot sem že omenil, je sodba, s katero strasbourško sodišče ugotovi kršitev, deklarativne narave. Samo po sebi ne povzroči razveljavitve odločitev nacionalnih oblasti ali razveljavitve državne zakonodaje, za katero je bilo ugotovljeno, da je v protislovju z zahtevami Konvencije. Strasbourške sodbe nimajo na temelju Konvencije neposrednega učinka na domači pravni sistem tožene države. Tožena stranka mora torej sama izbrati ukrepe, ki jih bo uporabila v domačem pravnem sistemu, da bo izpolnila svoje obveznosti.

Poleg tega je obveznost tožene države, da preneha kršiti Konvencijo in da odpravi posledice kršitve, v mnogih primerih privedla do sprememb nacionalne zakonodaje, prakse in judikature. Sodišče je tudi samo poudarilo širši pomen svojih sodb, ko je zapisalo, da sodbe sodišča ne služijo samo kot odločitve o sporih, ki so mu predloženi, ampak, splošneje, za osvetlitev, varovanje in razvijanje pravil, ki [Stran 052]jih postavlja Konvencija, in s tem prispevajo k temu, da države spoštujejo obveznosti, ki so jih sprejele kot pogodbenice.

V letih delovanja sistema Konvencije se je nabral lep sveženj prava Konvencije (Convention law), katerega vpliv sega prek meja posameznih sporov. Četudi je posamezna sodba obvezujoča samo za pogodbenice, ki so bile stranke s sporu, pa ni redko, da druge države iščejo v sodbah smernice glede skladnosti lastne domače zakonodaje in prakse s Konvencijo. Vse več je primerov, ko je sodba vzpodbudila državo, ki ni bila stranka v določenem sporu, da je izvedla popravke svoje zakonodaje ali prilagodila svojo prakso in judikaturo. Morda je prav v tem procesu kovanja skupnih standardov najpomembnejši vidik vpliva sodb strasbourškega sodišča.

Koliko časa ste že član tega sodišča in ali ste bili tja delegirani ali morda celo izvoljeni? Koliko držav in katere države so v njem zastopane? Ali so Vaši kolegi tudi člani raznih državnih ustavnih sodišč? Kako ste doživeli zahodno pravno kulturo? Ali se vidi, da ni bila prekinjena zaradi totalitarizma? Ali imajo Vaši kolegi iz nekdanjega vzhodnega bloka zaradi izkušenj bolj razvit čut za človekove pravice?

Za sodnika Evropskega sodišča me je v prvem krogu izmed treh od Slovenije predlaganih kandidatov izvolila parlamentarna skupščina Sveta Evrope 28. septembra leta 1993. Moj sodniški mandat se bo iztekel 20. januarja 2001. Trenutno sestavlja sodišče 33 sodnikov, zadnji je bil izvoljen predstavnik Andore gospod Casadevall Medrano. Seveda je vsakega od nas predlagala domača država, potem ko je bila sprejeta v članstvo Sveta Evrope, ne glede na to, ali je že ratificirala Konvencijo ali pa ne.

Pred Magistratom v Ljubljani 1995 – Conolly, zakonca Corsellis, Tolstoy
                        in dr. Katarina Bogataj-Gradišnik, ki je gostom z enodnevnim obhodom na
                        kratko predstavila Ljubljano

Figure 32. Pred Magistratom v Ljubljani 1995 – Conolly, zakonca Corsellis, Tolstoy in dr. Katarina Bogataj-Gradišnik, ki je gostom z enodnevnim obhodom na kratko predstavila Ljubljano

Trenutno je le še moj kolega Dimitar Gotchev iz Bolgarije sodnik ustavnega sodišča. Skoraj brez izjeme pa so vsi evropski sodniki vrhunski pravni strokovnjaki v svojih državah, v največ primerih so to sodniki ali predsedniki vrhovnih sodišč in profesorji prava.

Sprašujete, kako sem doživel neposredno srečanje z zahodnoevropsko pravno kulturo. Sam bi to vprašanje postavil še bolj direktno: Kakšni so bili moji prvi vtisi z Evropskega sodišča. Je že res, da je bila vsebina strokovne argumentacije zame nekaj čisto novega, saj sem Konvencijo do tedaj poznal le s teoretične razdalje, od izvolitve v Evropsko sodišče dalje pa imam čast, da sodelujem tudi pri sodnem odločanju, ki tej Konvenciji sledi in jo celo dopolnjuje oziroma jo razvija. Vendar je najmočnejši vtis name naredila pravzaprav narava, kakovost medčloveških odnosov med sodniki in osebjem Evropskega sodišča, način razpravljanja in pravna kultura v najširšem pomenu besede vseh kolegov brez izjeme. V tem pogledu moram omeniti visoko stopnjo osebnega spoštovanja, vljudnosti, olike, korektnosti, osebnega poštenja, uglajenosti, torej vsega tistega, kar štejemo za nujne prvine evropske meščanske kulture. Mislim na to, da med razpravo noben sodnik ne povzdigne glasu, da izraža popolno spoštovanje do mnenj svojih kolegov, da se na primer ob prvem srečanju vsak mesec, celo vsak dan zjutraj prijazno rokujemo in izmenjamo nekaj vljudnih besed, da ves kolektiv sodišča preveva vzdušje prijaznega zaupanja, medsebojne podpore in prijateljske pomoči, ki vsakomur daje visoko stopnjo občutka varnosti in sproščenosti. Nikoli se mi ni treba bati kakšne zahrbtnosti, polresnice, škodoželjnosti ali še tako drobnega znaka zaničljivega odnosa. Prav nasprotno.

Zato je v takem ozračju prijetno delati in živeti; razprave niso dolgovezne, ampak se iskreno lotevajo bistva vprašanj. Zato bi se strinjal z vami, da je na vsakem koraku, vsak trenutek v tem pogledu moč zaznati, da moji kolegi iz zahodne Evrope niso imeli trpkih izkušenj življenja v moralno opustošenem, nevzgojenem in neciviliziranem svetu, ki so mu gospodarili brezobzirni lumpenproletarski povzpetniki.

Glede svojih kolegov iz nekdanjega vzhodnega bloka pa bi težko dajal kakšne splošnejše ocene. Po svoje smo še premalo časa skupaj kot novinci v Strasbourgu, da bi se bolje poznali. Težko bi tudi sklepali o njihovi pravni filozofiji in pravnih vrednotah na podlagi njihovega glasovanja pri odločanju. Le slutim lahko, da se pač tudi mi delimo po podobnih oseh, ki označujejo moralne razlike in poklicno provenienco slovenskih pravnikov.

[Stran 053]

Ali ste vedeli za Tolstojev primer, še preden je vložil pritožbo pred vašim sodiščem?Ali ste tudi do tragičnih dejstev v zvezi s slovenskimi domobranci prišli šele prek Tolstoja?

O zgodovinskih delih gospoda Tolstoja in njegovi pravdi pred angleškimi sodišči sem vedel malo, nekaj bežnega in komaj omembe vrednega. Seveda pa sem precej več vedel o samih zgodovinskih dogodkih angleške predaje slovenskih domobrancev Titovi vojski in o njihovi tragični usodi neposredno zatem. Toda moje poznavanje teh dejstev je bilo zanemarljivo v primerjavi z informacijami, s katerimi sem imel možnost seznaniti se, ko sem študiral zadevo Tolstoj proti Združenemu kraljestvu. Tedaj, torej v prvi polovici lanskega leta sem z velikim zanimanjem prebral vse gradivo, ki je bilo predloženo za ta primer Evropskemu sodišču za človekove pravice, in že tega gradiva je bilo za nekaj zajetnih knjig. Primer me je zares pritegnil, tako da sem prebral še dosti več, na primer obe Tolstojevi knjig, The Minister and the Massacres (Minister in poboji, 1986) in Victims of Yalta (Žrtve Jalte, 1978), številne članke v naših in tujih revijah, in seveda temeljna dela slovenskih zgodovinarjev, ki obravnavajo omenjene zgodovinske dogodke, na primer Prevzem oblasti 1944–1946 Jere Vodušek Starič (1992), ali zbornik Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji, ki ga je uredil dr. Dušan Biber (1985). Pridobil sem tudi nekaj neobjavljenih zanimivih dokumentov.

Tolstoj nam je pravil, da ima občutek, da so mu sodniki Evropskega sodišča naklonjeni. Ali so mu bili res? Ali imate občutek, da so dobro razumeli oboje: domobranski holokavst in Tolstojevo junaško in plemenito dejanje? Ali se je na procesu kdaj uporabila beseda holokavst ali kaj podobnega? Ali se je morda kdo kdaj pozanimal, če je država Slovenija prek svojih pravnih institucij spregovorila o njem? Ali se je ob tem postopku razkril tudi del slovenske zgodovine?

Najprej naj povem, da je o zadevi odločal navadni senat (»chamber«), sestavljen iz devetih sodnikov, in ne t. i. veliki senat, na katerega se prenese odločanje o zapletenih zadevah, ki naj rešijo bodisi neko novo pravno vprašanje ali pa drugače rešijo že znano vprašanje. Tak senat sestavlja 19, po novem pa 21 sodnikov. V senat za primer Tolstoj v U.K. so bili poleg naprej določenega predsednika (g. Ryssdal iz Norveške) ter angleškega sodnika izžrebani še sodniki iz naslednjih držav: iz Irske, Italije, Švedske, Danske, Finske, Češke in jaz. Na vsa Vaša vprašanja pa moram brez pomisleka odgovoriti nikalno. Moj splošni občutek je bil, da so o primeru vsi sodniki, vključno z angleškim, razmišljali in razpravljali izključno na podlagi popolne sodniške distance in zadržanosti. Razprave so se gibale strogo v okviru natančnega pravnega argumentiranja, niti za trenutek se ni zanimanje sodnikov obrnilo k vprašanjem, ki jih omenjate. Slovenija sploh ni bila omenjena, razen seveda posredno, ko je bil pač omenjen suh podatek o dogodkih tistega maja leta 1945.

Nikolai Tolstoy s prijatelji ob Bohinjskem jezeru

Figure 33. Nikolai Tolstoy s prijatelji ob Bohinjskem jezeru

Ne morem reči niti da so bili sodniki Tolstoju naklonjeni niti da mu niso bili naklonjeni, tako da je bil v tem pogledu Tolstojev občutek varljiv. Zato je bil moj osebni interes za primer toliko bolj opazen. Vendar sem se tudi sam pri svojih razpravah omejeval na izključno pravno argumentacijo, kar je tudi prav in edino prepričljivo pri sodniškem odločanju. Vsebino in ton mojih razprav seveda dovolj natančno odraža moje ločeno mnenje, ki je dodano sodbi. V ločenem mnenju sem povzel večino glavnih razlogov, zaradi katerih sem kot edini od devetih sodnikov glasoval proti odločitvi, da Združeno Kraljestvo ni prekršilo s 6. členom Konvencije varovane pravice vsakogar do sodnega varstva, ker je bila zahtevana varščina za stroške postopka pred prizivnim sodiščem.

[Stran 054]

Glede česa se je Tolstoj konkretno pritožil in kako je koncipiral svoj nastop? Ali je imel zagovornika ali zagovornike? Ali se je branil sam? Ali oboje? Kakšen vtis je naredil na vas? In kakšnega na druge? Ali so sodniki in poslušalci začutili presežnost prvotne zadeve in groteskno krivičnost druge? Ali je mogoče na kratko povedati, kako je postopek potekal? Ali se mogoče spomnite kakega dramatičnega trenutka? Kake posebno pomembne izjave katerega od sodnikov? Ali katerega od zagovornikov ali Tolstoja samega?

Pritožbo na Evropsko sodišče je napisal za gospoda Tolstoja kot pritožnika njegov odvetnik Lord Lester of Herne Hill in njegovi trije pomočniki. Vsi štirje so g. Tolstoja tudi zastopali na glavni obravnavi pred sodiščem. Pritožba, ki je bila vložena 23. septembra 1994, obsega 33 strani, dopolnjevalo pa jo je še sedem dodatkov pravnega zastopnika in svetovalca angleške vlade. Te podatke navajam seveda zato, da bi bralcem vaše revije predočil pravniško zapletenost zadeve. V povzetku pa je mogoče reči, da je pritožnik od sodišča zahteval naslednje:

– da razsodi, da je bila prekršena njegova pravica do svobode izražanja, ki jo varuje člen 10. Konvencije, zato ker angleško pravo ne zagotavlja zadostne pravne varnosti glede na višino odškodnine, ki jo lahko dosodi porota, in pa zaradi nesorazmerne velikosti odškodnine, ki jo je v resnici določila porota, potem ko je razsodila, da je grof Tolstoj užalil lorda Aldingtona;

– da razsodi, da je bila pritožnikova pravica do svobode izražanja še dodatno prekršena zaradi čezkomerne širine sodne prepovedi nadaljnjega objavljanja Tolstojevih stališč v zvezi z zgodovinskimi dogodki na Koroškem leta 1945;

– da je bila prekršena pritožnikova pravica do sodnega varstva pred angleškimi sodišči, ki jo varuje 1. paragraf 6. člena Konvencije

– in da naj se pritožniku prizna pravično zadoščenje za materialno in za nematerialno škodo, ki jo je utrpel zaradi zgoraj očitanih kršitev Konvencije.

Kot eden od devetih sodnikov nisem imel nobenega osebnega stika s pritožnikom. Gospod Tolstoj je bil sicer na javni obravnavi 23. januarja 1995, vendar ves čas ni spregovoril. To je tudi v navadi pritožnik zelo redko in izjemoma osebno nagovori sodišče. Zato je tudi v tem primeru moj odgovor podoben prejšnjemu: grof Tolstoj preprosto ni niti poskušal narediti kakšnega vtisa, pravzaprav bi bil kakršenkoli njegov poseg v strogo pravniško razpravo odveč in brez vsake koristi za njegovo zadevo.

Javna razprava, ki je trajala približno dve uri in pol, je potekala mirno in običajno. Najprej se je zvrstil prvi krog govorov – predstavnika Evropske komisije, nato pritožnikovega odvetnika in nazadnje zagovornika države, potem je zastavil eno ali dve vprašanji predsednik sodišča, nakar se je zaključil še drugi, krajši krog razprav istih udeležencev. Obravnava, kot velika večina vseh drugih, je potekala brez »dramatičnih trenutkov«; nasprotno, kot velikokrat, je za bolj sproščeno ozračje poskrbela kakšna vljudnostna pripomba enega ali drugega govornika, na primer lorda Lesterja, ki je na začetku svojega govora najprej izrazil zadovoljstvo, da je prvi odvetnik, ki ima privilegij, da nastopi v tej »veličastni sodni palači«. Prav takrat je bila namreč v Strasbourgu odprta nova zgradba Evropskega sodišča in komisije. Potem pa je Tolstojev odvetnik nadaljeval: »Imam samo skromen predlog, da se izboljša pohištvo v tej dvorani, in sicer, da se za vami, gospod predsednik, namesti stenska ura, ki naj odvrne odvetnike, da bi bili preveč zgovorni, ko branijo svojo zadevo.«

Po drugi strani pa je res, da je bilo v poročilu sira Basila Halla, predstavnika Evropske komisije, korektno, čeprav na kratko predstavljeno tudi zgodovinsko ozadje zadeve, tako da je evropska javnost, kolikor so o sodnem primeru poročali novinarji, v resnici lahko postala pozorna tudi na nepravne, torej zgodovinske, moralne in politične razsežnosti angleške predaje ujetnikov iz Slovenije Titovim silam. Sam pa novinarskih oziroma časopisnih poročil nisem zbiral, tako da ne vem, kolikšen poudarek so dajali v posameznih državah poročanju o zadevi. Kolikor vem, je zadeva bila še posebej zanimiva za angleške medije.

Ali mislite, da je bilo sodišče načelno in pravično ali pa se je moralo ozirati tudi na kaj zunaj sebe in so zato nastajali kompromisi? Kakšno vrednost imajo izreki tega sodišča: legalno ali samo moralno?Ali temelji na kakšnih mednarodno veljavnih dogovorih? Londonski proces leta 1989 je trajal kake tri mesece. Koliko pa vaš? Takrat in sedaj je bila Slovenija močno navzoča v javnosti. Bila je torej to nekakšna promocija Slovenije, žalostna, ali vendar Ali se vam ne zdi, da ima država Slovenija neke dolžnosti do Tolstoja, saj je v nekem smislu zastopal njene ljudi?Ali ne bi morala kot pisatelju omogočiti nekajmesečno bivanje pri nas? (Nekoč mi je rekel, da bi rad tu dokončal enega svojih romanov) Ali smo lahko tako ravnodušni do njega? Če se ne bo zganila država, bomo ljudje morali nekaj napravi[Stran 055]ti. Kaj mislite? Ali mislite, da se je na vašem sodišču zgodilo nekaj, kar nam vzbuja upravičeno upanje na bolj pravičen svet? Ali ga vaša razsodba dela bolj zanesljivega? Ali nas vse dela trdnejše?

Čisto na kratko, Evropsko sodišče je s svojo sodbo povedalo angleškemu sodstvu, da je grofu Tolstoju dosodilo preveliko denarno kazen za to, kar je storil lordu Aldingtonu, ali natančneje, da tako velika odškodnina »ni bila potrebna v demokratični družbi« in je zato predstavljala kršitev pritožnikove pravice do svobode izražanja. Konec koncev je taka ocena najvišjega sodišča v Evropi lahko za katerokoli državo zelo neprijetna. Angleška država se ni le znašla na zatožni klopi, ampak ji je bilo tudi izrecno povedano, da je ravnala v nasprotju s pravnimi standardi evropske civilizacije. Da je bila torej njena raven varstva človekovih pravic vsaj v tem primeru pod sprejemljivim skupnim ali celo najmanjšim skupnim evropskim imenovalcem.

Kakšnih bolj oprijemljivih posledic v korist grofa Tolstoja pa naša sodba ni prinesla. Evropsko sodišče namreč ne more razveljaviti sodbe nacionalnega sodišča. Grof Tolstoj je na primer zahteval, naj Evropsko sodišče z nekakšno ugotovitveno sodbo zagotovi, da je dolžan plačati lordu Aldingtonu le tolikšno odškodnino, kot bi bila primerna za povrnitev njegovega ugleda. Vendar tudi za takšno ugotovitev Evropsko sodišče po 50. členu Konvencije ni pristojno. In ker pritožnik ni zahteval povračila nematerialne škode na podlagi pravične satisfakcije, mu je Evropsko sodišče priznalo le delno povrnitev stroškov sodnega postopka, in sicer 70.000 angleških funtov ter 40.000 švicarskih frankov.

Čisto na koncu pa lahko še enkrat ponovim, da je bila ta zadeva zame in seveda za vse druge Slovence, ki so globoko prizadeti zaradi zgodovinskih dogajanj, ki so v neposredni povezavi s sodnim procesom, izjemno zanimiva in pomembna. Istočasno pa moram povedati, da je bila s stališča sodišča kot celote »zgolj« ena od številnih zadev. Pravzaprav je vsaka od približno šestdesetih zadev, o katerih na leto odloči Evropsko sodišče, izjemno pomembna. Upoštevati je namreč treba, da pride v Strasbourg na Evropsko komisijo po nekaj tisoč vlog na leto. Da se pritožba uspe prebiti skozi vrsto gostih rešet vse do sodišča, mora predstavljati že po svoji naravi zelo žgoč in pravno zapleten problem. To vsekakor velja tudi za primer, o katerem govoriva.

Tudi skozi to zadevo pa je Evropsko sodišče dokazalo, da obstaja v Evropi še neka vrhovna sodna instanca, ki se lahko aktivira, če odpove sodni sistem znotraj države, ali bolje, če tak sistem ne odloči v skladu z evropskimi merili. V tem smislu vzbuja tudi sodba v zadevi Tolstoj proti Angliji, kot pravite, upravičeno upanje v pravno zanesljivejši in bolj pravičen svet. To upanje sicer ne temelji na kakem dramatičnem in korenitem ali celo zgodovinsko in moralno reflektiranem sodnem dejanju, pač pa na zaupanju v počasno, postopno, vendar v perspektivi zanesljivo utrjevanje skupnih evropskih standardov za varovanje človekovih pravic.

[Stran 056]

7. Dogajanja in dognanja

7.1. Razmišljanje o nekaterih ključnih dogajanjih v letih 1941–1945 na Slovenskem

Janez Zdešar

7.1.1.

Nadaljujemo z objavljanjem fotografij, ki smo jih nekaj že priobčili v številki 19 Zaveze na straneh 28–34. Če ponovimo, gre za fotografije, ki jih je verjetno naredil neki italijanski oficir med veliko poletno ofenzivo 1942. Na vseh sta samo dva motiva: ali požiganje slovenskih vasi ali pa streljanje neoboroženih kmetov. Za nas so dragocene zato, ker nam z zelo določno govorico pripovedujejo, kako je bil, v nasprotju s splošnim prepričanjem, italijanski okupator krut, obenem pa nas soočajo s stisko slovenskega, predvsem podeželskega človeka, ki je bil napaden od dveh strani: od komunistične gverile – ki na teh fotografijah razumljivo ni predstavljena – in italijanske okupacijske vojske. Zelo bi bili veseli, če bi lahko katero od fotografij časovno, krajevno in personalno določili. Prosimo za vaše sodelovanje! Hvala!

7.1.2.

Sleherno zgodovinsko dogajanje ima svoje vzroke in svoje posledice, vzroki sami so obenem posledica prejšnjih vzrokov. V tem prepletanju dogodkov so nekateri pomembnejši od drugih, ker močneje vplivajo na poznejše odločitve in na dogajanja ter se globlje vtisnejo v zgodovino posameznika ali skupnosti in jim določijo smer. To so ključni dogodki, ki dajejo jasneje razumeti kako dobo in čase, ki ji sledijo.

Tudi dogajanje na Slovenskem v letih 1941 do 1945 ima svoje ključne dogodke. Skoraj vsi so se zvrstili že v usodnem letu 1941: okupacija, organiziranje protiokupatorskega odpora (POO), odločitev KPS za takojšnji oboroženi POO, monopoliziranje upora, začetek revolucije. Leto 1942 je prineslo vrhunec revolucije v Ljubljanski pokrajini, nastanek vaških straž, leto 1943 Zbor odposlancev slovenskega naroda in nastop domobranstva, leto 1944 upad partizanske vojaške moči ter politično-vojaško pomoč zaveznikov, leto 1945 veliki holokavst.

V razpravi skušam osvetliti nekatera teh dogajanj. Ne gre mi za faktografski opis, dogodki so bolj ali manj znani. Na podlagi ugotovljenih dejstev bi rad ocenil njih pomen in težo. Pravzaprav gre bolj za skupek posameznih premislekov kot pa za zaokroženo razmišljanje. Ugotovitve podajam v obliki kratkih tez, ki so hkrati podnaslovi.

Ne gre za nova odkritja, bolj za ovedenje nekaterih dejstev, ki so bila hote ali nehote v pozabi in po nezasluženem postavljena bodisi v ospredje bodisi v ozadje zgodovinske zavesti. Razmišljanje bo zato pripeljalo do demitologizacije nekaterih postavk režimskega zgodovinopisja. Zgodovina se sicer ne da potvarjati, še manj zanikati. Pač pa je zgodovinopisje, ki ga je doslej – z majhnimi izjemami – pisal le zmagovalec, potrebno revizije in bistvenih dopolnil.

7.1.3. I.

Po okupaciji Slovenije aprila 1941 je večina predvojnih političnih strank organizirala ilegalni POO, KPS je bila le ena od njih.

Vedno znova slišimo trditev, da je KPS/OF bila pravzaprav edina odporniška skupina. Da ni tako, pokaže že seznam ilegalnih skupin – resnično le seznam, ker ni prostora za obsežno razpravljanje.

Iz katoliško-ljudskega tabora so izšle:

1. Slovenska legija. Vodja je bil Rudolf Smersu, organizacijski referent Albin Šmajd, vojaški Ernest Peterlin. Ustanovni sestanek je bil že 29. maja 1941 v Ljubljani. Do konca leta 1941 je sistem organizacije Slovenske legije prepletal vso tedanjo Ljubljansko pokrajino, poleg tega pa so ustvarili odbore za Primorsko, Gorenjsko ter Štajersko s Prekmurjem. Imeli so ca. 5.000 članov.

2. Prebujena Slovenija. Ustanovil jo je julija 1941 Ivo Peršuh. Po programu se člani niso dosti razlikovali od Slovenske legije, zato so se že decembra 1941 z njo združili.

3. Akademski klub Straža, ustanovljen že pred vojno. Voditelj je bil dr. Lambert Ehrlich, po umoru Ciril Žebot. Straža je kot skupina vstopila v Slovensko legijo, sredi leta 1942 pa iz nje kolektivno izstopila – zaradi programskih razlik.

4. Slovensko narodno gibanje je vodil Fanouš Emmer. Imelo je izrazito vojaški značaj, idejna [Stran 057]usmeritev članstva pa je bila precej heterogena: od bivših mladcev prek sokolov do mlajših jugoslovanskih oficirjev.

5. Združeni Slovenci iz prve polovice maja 1941. To je bila skupina, ki jo je vodila tako imenovana »katoliška sredina«, med njimi Andrej Gosar in Jakob Šolar. Niso se hoteli pridružiti niti že naštetim ilegalnim skupinam niti OF. V svojih načrtih in programu so nihali med obema taboroma.

Nacionalno-liberalni tabor je organiziral:

1. Sokolsko legijo. Vanjo so se rekrutirali na temelju predvojne politične povezanosti v JNS. Po organizacijski strukturi so bili podobni Slovenski legiji. Vodilni organ – njega člani so bili mdr. Albert Kramer, Avgust Praprotnik – se je imenoval Sokolski vojni svet.

2. Mlada JNS, tudi Nova Jugoslavija je nastala kot opozicija proti starejšim politikom v JNS. Predsednik je bil Jože Rus, tajnik Andrej Uršič.

3. Samostojna demokratska stranka je od vsega začetka nihala med vstopom v OF in samostojnostjo. Politično ni imela posebne teže.

4. Staro pravdo je vodil Črtomir Nagode. Nastala je aprila ali maja 1941, bila je močna skupina liberalnih izobražencev, med njimi je bil Ljubo Sirc. Avgusta 1941 so se formalno pridružili OF, a bili januarja 1942 izključeni zaradi zahtev po koalicijski sestavi znotraj OF.

Vojna in revolucija

Figure 34. Vojna in revolucija

Dejstvo, da je takoj po okupaciji, spomladi in poleti 1941, iz demokratičnega tabora zraslo devet večjih ali manjših protiokupatorskih skupin, dokazuje, da je bil slovenski narod tiste težke dni politično enoten: Sprejet je bil konsenz o POO. Podobno kot sočasno ali pozneje v okupirani Evropi – v Franciji je bilo pet večjih, v Italiji tri večje in štiri manjše, na Poljskem pet odporniških organizacij – Slovenci tuje okupacije nismo sprejeli kot nekaj dokončnega, usodno nespremenljivega, temveč kot izziv za odpor in upor.

Vse naštete skupine so imele isti cilj: priprava na oborožen izgon okupatorjev in osvoboditev domovine na dan X, obenem z zavezniki, v zadnji fazi vojne. To je njihov skupni imenovalec v tej točki pa se tudi razlikujejo od KPS, ki po 22. juniju 1941 prek OF razglasi totalni takojšnji oboroženi odpor na vsem slovenskem ozemlju.

KPS, ki je pred vojno štela le okoli 1000 članov, je »dala pobudo« za ustanovitev OF. Okoli tega dogodka se spletajo legende in miti. Do danes ni znan niti točen dan ustanovitve – 26. ali 27. april 1941 – ni znano, koliko je resnično bilo ustanovnih skupin – tri ali štiri – koliko jih je bilo in kdo je bil navzoč pri ustanovitvi, ne koliko je bilo poznejših plenumskih skupin, ne kdo je koga v OF predstavljal – nekateri zagotovo le sebe … Tudi ime samo, OF, ni prvotno, prvikrat se omenja šele julija 1941, pred tem se je imenovala Protiimperialistična fronta. Bila je izrazito protizavezniška, saj je bila KPS vezana na nemško-sovjetski pakt iz avgusta 1939.

Poudariti je treba dejstvo, da je bila OF od začetka do konca instrument KPS in ga je ta popolnoma obvladala. Prerekanje o koalicijskem ali nekoalicijskem značaju OF je le prepir o oslovi senci. KPS je iz taktičnih razlogov v različnih obdobjih organizaciji OF dala ali vzela koalicijski videz, jo po potrebi odpirala novim članom ali zapirala, taktizirala s SZ, pri tem sama odvisna od navodil v KPJ in Kominterne. Ta nihanja so včasih tudi izraz nejasnosti v KPS sami, ali že ali še ne – ali pa spet ne ali pa spet že – je v drugi ali prvi fazi revolucije.

Značilno za vse ustanovne in plenumske skupine v OF – razen KPS – je totalno pomanjkanje politične zrelosti, zanesenjaštvo in naivnost:

a) povezuje jih nezadovoljstvo s socialno in nacionalno politiko predvojnih strank in ne [Stran 058]konkretna vizija slovenske prihodnosti. Predstavniki teh skupin niso prominentni člani prejšnjih strank, marveč njih disidenti in oponenti: Kocbek, Rus …

b) javno se odpovedo lastnim političnim organizacijam in organiziranju in pristanejo na poenotenje v okviru OF, ki ga zahteva in z Dolomitsko izjavo dokončno izpelje KPS;

c) zavestno se odpovedo snovanju lastnih političnih programov za povojno notranjo ureditev Slovenije. To imajo za nalogo časa po vojni, ne takratnega trenutka, ter zaupajo KPS: »Po narodni osvoboditvi uvede OF dosledno ljudsko demokracijo« (7. temeljna točka OF);

d) pristanejo na takojšnji totalni oboroženi odpor proti okupatorjem.

7.1.4. II.

Odločitev KPS/OF za »takojšnji oboroženi odpor« je bila v razmerah tistega časa iracionalno in neodgovorno dejanje, škodljivo življenjskim interesom slovenskega naroda.

Upor proti okupatorju je v zasedenih državah Zahodne Evrope imel različne oblike, načine in značilnosti. Predvsem je treba razlikovati med oboroženim in neoboroženim, civilnim odporom. Organiziran in koordiniran oboroženi odpor se je v zahodnih deželah razvil šele v letu 1943, civilni odpor pa se je začel že kmalu po vsakokratni nacistični zasedbi.

Civilni odpor, torej neoboroženi, je lahko simboličen: okupatorju s simboličnimi gestami in dejanji pokazati, da ima opravka s ponosnim, samozavestnim narodom. Lahko je tudi polemičen: s protesti pokazati okupatorju, da nismo premaganci in na različne načine sabotiramo njegove ukrepe in odločbe. Lahko je končno defenziven, a še vedno neoborožen. Vanj spada organiziranje ilegalnih stalnih skupin in priprava oboroženega odpora. Totalni oboroženi odpor je smiseln samo, če je popolna osvoboditev okupiranega ozemlja možna v doglednem času, tudi z žrtvami, morajo pa biti v sorazmerju z dosežkom, to je končno zmago. Upor zaradi upora, brez upoštevanja teh pogojev in okoliščin, je iracionalno in neodgovorno dejanje. Tudi če oborožen odpor načrtujemo kot stalne gverilske akcije vznemirjanja in posamičnega slabljenja okupatorskih vojaških sil, je tak odpor poguben, samouničevalen, ker ali če izziva k represalijam, ki narodu povzročijo neprimerno večjo škodo, kot pa je škoda, povzročena okupatorju, ki je bil leta 1941 na vrhuncu svoje moči. Dolžnosti, boriti se proti okupatorju, ne gre razumeti tako, da sebe žrtvujemo čez mero in ogrozimo lastni narodni obstoj.

Zakaj se je KPS kljub vsem pritiskom, ki jih je morala predvidevati, odločila za takojšnji oboroženi odpor?

Odgovor ni težak: k odločitvi jo je gnala fanatična vera, osnovana na zgrešeni oceni, da bo vojne v nekaj mesecih konec, da bo SZ najpozneje do zime premagala nacistično Nemčijo. Ta vera je temeljila na ideologiji in ne na realnih ocenah takratnih analitikov.

Še en razlog je silil KPS/OF k odločitvi za takojšnji oboroženi odpor: zavedala se je, da bo po končani vojni imela možnost za uveljavitev politične moči in teže, končno za prevzem oblasti le s pogojem, če takoj stopi v vojaško akcijo in si z nastalo oboroženo silo zagotovi povojno politično oblast – prek revolucije …

7.1.5. III.

KPS/OF je z ekskluzivnim monopolom na oboroženi POO začela obenem revolucijo, in sicer tako, da je tako imenovani narodnoosvobodilni boj podredila lastnim interesom, to je, prevzemu totalitarne oblasti po vojni.

Končni cilj KPJ in KPS po zmagi Sovjetske zveze je bil prevzem totalitarne oblasti v Sloveniji, potem ko bi onemogočila druge politične stranke in likvidirala vodilne nasprotnike. Ta cilj je slovenska KP uresničevala že med vojno in ga obenem – prikrivala, včasih bolj včasih manj, pač z ozirom na zaveznike v OF, pa tudi na KPJ in Kominterno. Večkrat je pri tem sektašila, to se pravi, zamenjevala ali prehitevala fazi revolucije, pa tudi revolucije same ne več tako skrivala.

Vojna in revolucija

Figure 35. Vojna in revolucija

CK KPS je že avgusta 1941 ustanovil VOS, ne da bi se o tem domenil s svojimi zavezniki v OF. Z VOS-om in skupino likvidatorjev si je KPS zagotovila nadzor in revolucionarni teror nad drugimi organizacijami POO. Že mesec dni pozneje, 16. septembra 1941, je Vrhovni plenum OF izdal sklep in odlok, brez imen in [Stran 059]podpisov, anonimno, da SNOO v okviru OF »za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi ves slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. »Vsako organiziranje izven okvira OF je … škodljivo borbi za narodno svobodo.« Zato je vsak, »ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste … pod političnim in vojaškim vodstvom OF, narodni izdajalec. Izdajalci pa se kaznujejo s smrtjo. Sodijo posebna sodišča, naglo, ustno in tajno, osebno zasliševanje krivca (NB: ne obtoženca) ni potrebno, smrtna kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče (NB: isti organ je sodstvo in eksekutiva). Ta določila proti narodnim izdajalcem veljajo »v sedanjem izrednem stanju«.

S temi sklepi in odloki je KPS/OF dokončno razbila – načrtno in zavestno – sleherno možnost za povezavo POO vseh slovenskih političnih sil, ki bi bil tako nujno potreben. S svojo monopolistično, absolutistično samopostavitvijo, za katero ni imela nikakršne legitimacije, se je sama izključila iz sistema političnega pluralizma in se javno izkazala za nedemokratično, totalitarno stranko po zgledu fašizma, ki stranko enači z narodom: »Pojem OF in pojem slovenskega naroda postajata istovetna« in »Kdorkoli danes kakorkoli napada KPS, ta vrši protinarodno delo … « (Kidrič, avgust 1941).

Z omenjenimi sklepi je KPS/OF začela novo obdobje v zgodovini slovenskega naroda: nikdar do tedaj namreč ni nobena politična stranka na Slovenskem uveljavljala in sankcionirala svojih ciljev in zahtev z umori, poboji in likvidacijami nasprotnikov. To zgodovinsko breme si je KPS/OF naložila 16. septembra 1941, zato smemo ta dan upravičeno imeti za začetek revolucije na Slovenskem – in ne šele poletje 1942, ko se organizira upor proti revoluciji.

Ker je KPS/OF s psihofizičnim terorjem in likvidacijami idejno in politično drugače mislečih in delujočih Slovencev dejansko prevzela usmerjanje dogajanja, je postala – in ostaja za vedno – njegov glavni zgodovinsko odgovorni dejavnik: glavni akter dogajanja je KPS/OF, vse drugo je bolj ali manj le reagiranje na njeno agiranje. Zato KPS nosi soodgovornost tudi za odločitve, vsiljene nasprotnikom. Vse, kar se je dogajalo po 16. septembru 1941, se je dogajalo v znamenju KPS/OF, za vsakim dogodkom stoji – revolucija …

S svojimi sklepi je KPS/OF razdvojila in razdelila slovenski narod. Slovencev ni razdelil okupator, razklala jih je revolucija. Iz strankarske sebičnosti je KPS zapostavila narodne interese in se z oboroženim nasiljem najprej in predvsem obrnila proti idejnim in političnim nasprotnikom. Bojevanje proti okupatorju je instrumentalizirala in se oprla na nacionalno navdušenje poštenega slovenskega domoljuba. Njegov pogum, zagon in požrtvovalnost v partizanskih enotah je izrabljala in zlorabljala za totalitarni prevzem oblasti po končani vojni, v diktaturo komunistično upravljane družbe in države. »Po narodni osvoboditvi prevzame na slovenskem ozemlju oblast OF v celoti« (6. temeljna točka OF). Tudi prihodnost je bila monopolizirana …

Vojna in revolucija

Figure 36. Vojna in revolucija

7.1.6. IV.

Komunistična revolucija se je z Dolenjske in Notranjske razširila v druge slovenske dežele in se končala šele po vojni.

Revolucionarni proces se je na Slovenskem razvijal različno, v časovnih razmikih, z večjo ali manjšo krutostjo. Proti nekaterim novejšim trditvam je treba poudariti, da ni šlo na primer za »dolenjske zdrahe«, temveč za izvajanje načrtovanega nasilnega preobrata na vsem Slovenskem.

Intenzivnost revolucije je bila po deželah odvisna od (ne)navzočnosti VOS-a, od vojaške moči ali nemoči partizanskih enot, od tega, ali je bilo kako ozemlje vsaj nekaj časa »osvobojeno« (dolomitska, ižanska republika … ), od reakcije okupatorjev, od taktike vodstva KPS in KPJ, in ne nazadnje od odpora vaških straž in domobrancev.

Revolucija se je začela v Ljubljani z likvidacijami vodilnih nasprotnikov, se spomladi in poleti prenesla na Dolenjsko in Notranjsko ter se vžigala na Gorenjskem in Štajerskem. Po italijanski kapitulaciji se je vnela zlasti na Primorskem in na novo na Dolenjskem, od konca leta 1943 do spomladi 1945 pojenjala zaradi domobranskih akcij, dokler ni nekaj mesecev [Stran 060]pred koncem vojne in po njej ponovno zagorela v pošastni holokavst v vseh slovenskih pokrajinah.

Poleg »likvidacij« in pobijanja nasprotnikov – v vseh slovenskih pokrajinah – je bil za revolucionarni teror značilen tudi način prilaščanja in osvajanja oblasti. Takoj po 16. septembru 1941 je SNOO izdal dva odloka o »posojilu svobode« in »narodnem davku«. VOS je zlasti po mestih z grožnjami likvidacij izsiljeval premožne, da so se z denarnimi vsotami odkupovali – spomladi 1942 se je pri vodstvu KPS nakopičilo nad 10 milijonov lir, približno 25 milijonov predvojnih dinarjev. Nato so sledili odloki o razlastitvi tujih veleposestev, po postavitvi narodne oblasti na osvobojenem ozemlju itd., itd. V obdobju od konca aprila 1941 do začetka maja 1945 je bilo izdano 162 odredb, odlokov, razglasov itd. nastajajoče »ljudske oblasti« v Sloveniji.

Po vojni pa so se zvrstili zakoni, ki so nacionalizirali privatno lastnino, v montiranih procesih »sodišč narodne časti« in drugih so na podlagi novega revolucionarnega prava sodili ljudskim sovražnikom, to je političnim in idejnim nasprotnikom, duhovnikom, gospodarstvenikom, uradnikom, lastnikom tiskarskih podjetij, urednikom in sodelavcem časopisov, obtoženim narodnega izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Z manipuliranimi volitvami so konec leta 1945 dokončno legitimirali »ljudsko oblast« ter zapečatili revolucijo.

Slovenski narod je bil dokončno pokoren …

7.1.7. V.

KPS/OF je na partizanskih ozemljih oklicala volitve in uprizorila Zbor odposlancev slovenskega naroda, da bi revolucionarni ljudski oblasti dala legitimnost in izpričala demokratičnost.

KPS/OF je od vsega začetka imela težave z utemeljevanjem legitimnosti, saj se je brez volitev ali referenduma samozvano proglasila za edino silo, ki odslej vodi slovenski narod. Politikom predvojnih slovenskih strank, ki naj bi bili krivi, da je Jugoslavija propadla, je očitala pobeg v tujino oziroma propalost, kapitulantstvo in klečeplazenje pred okupatorjem, hkrati pa se sklicevala na množičnost in številčnost svojih pristašev.

Da bi si dala zunanji videz legitimnosti in demokratičnosti, se je KPS/OF že leta 1942 zatekla k volitvam odposlancev v NOO. Volitve so se ponovile leta 1943 za Kočevski zbor, leta 1944 so bile ponovno volitve odposlancev v NOO, leta 1945 po »osvoboditvi« v ustavodajno skupščino. Preseneča pogostnost volitev. Morda se je bilo treba privaditi na nov sistem volitev, to je na dejstvo, da ni bilo možno izbirati in voliti med vsaj dvema političnima opcijama oziroma strankama. Vedno je bila predstavljena le ena sama lista, lista OF (NB: nikoli KPS). Izbirati je bilo možno – ne vedno – kvečjemu med več kandidati te edine liste, ki naj bi bili, eden bolj kot drugi, zaslužni za tako imenovani narodnoosvobodilni boj.

Poleg tega so bile volitve leta 1942 in 1943, sredi najhujšega divjanja revolucije, »manifestativne«, to se pravi javne, s ploskanjem in dviganjem rok. »Za tajno glasovanje praktični pogoji niso bili dani, ker ni bilo volilnih imenikov ne volilne aparature, komisije itd.« (Šnuderl). Volitve leta 1944 so bile z lističi, kandidatna lista je bila spet le ena, leta 1945 pa so volili v skrinjice z zloglasnimi kroglicami …

Od omenjenih volitev prve tri niso zajele celotnega slovenskega ozemlja, temveč le njegove dele. Kot pravilo velja, da so bile volitve le na kontroliranih partizanskih področjih.

Jasno je, da so te in takšne volitve bile zgolj velika norčija, ki je razgalila cinizem in politično podlost KPS, in obenem javno poniževanje slovenskega človeka.

Za Kočevski zbor posebej je treba poudariti, da prav tisto ni bil, za kar ga je razglasilo partijsko zgodovinopisje: ni bil ne vseslovenski, ker odposlancev ni bilo ne iz Primorske ne Gorenjske ne Štajerske in ne iz Ljubljane. Vse te pokrajine so zastopali od vodstva OF določeni predstavniki. Ni bil niti demokratičen, ker so bili na predvolilnih zborovanjih njegovi odposlanci izvoljeni z dviganjem rok in ploskanjem, javno in ne tajno. Niti ni postavil temeljev slovenske suverenosti, saj se je šel z 42 poslanci takoj ponujat v Jajce, kjer so polagali temelje centralistični nedemokratični Jugoslaviji.

Kočevski zbor je bil montirana odrska predstava, ki jo je organizirala KPS/OF, da bi se ponovno, tokrat javno in ne več anonimno, oklicala tudi pred zavezniki za edino politično in vojaško silo, ki sme voditi slovenski narod. Zbor je zato že v medklicih poslancev, nato pa v posebni resoluciji zahteval, da je treba nasprotnike OF uničiti. »Slovenski narod je preko svojih odposlancev na zboru enodušno obsodil plavo in belo gardo ter zahteval, da ju slovenska narodna oblast neusmiljeno iztrebi.«

Kočevski zbor je dal prosto pot holokavstu v Kočevskem Rogu 1945.

Odprl jo je Kardelj na koncu svojega programatičnega govora: »Naj živi sveta osvobodilna vojna slovenskega naroda!«

[Stran 061]

7.1.8. VI.

Revolucija na Slovenskem je bila »ljudska«: narodno je bilo podrejeno razrednemu.

Teza dopolnjuje dosedanje razpravljanje o medvojni revoluciji. Ni bila narodna, nacionalna, slovenska, kakor si jo je npr. zamišljal Kocbek, ki naj bi prečistila značaj slovenskega naroda, tudi ne meščanska, ki bi jo vodile politične skupine, zastopane v OF, temveč po boljševiškem zgledu iz leta 1917 vodena »ljudska« revolucija.

Marksistična revolucionarna teorija razlikuje med narodom in ljudstvom. »Pojem ljudstva ni identičen s pojmom naroda. Narod je zgodovinska kategorija, stalna skupnost jezika, ozemlja, gospodarskega življenja in psihične sestave, ki se izraža v skupnosti kulture (Lenin). Ljudstvo pa je trenutno živi substrat naroda, ki pa obsega samo delavne ljudi, torej ne gospodarskih izkoriščevalcev, nacionalnih zatiralcev, fašističnih zasužnjevalcev in njihovih razredov … Ti razredi in te plasti so v veliki manjšini, delovne ljudske množice pa so v ogromni večini naroda« (Šnuderl).

V medvojnem in povojnem partizanskem tisku se izraza ‘narod’ in ‘ludstvo’ pogosto mešata, verjetno iz taktično-propagandnih razlogov, da bi razredna, ljudska revolucija ne bila tako opazna. »Srbohrvatski izraz ‘narodni’ naj bi se bil najprej prevajal kot ‘ljudski’, potem ‘narodni’, kmalu po volitvah leta 1945 pa spet kot ‘ljudski’« (Vodušek). Geslo » Smrt fašizmu, svoboda narodu« bi se moralo pravilno glasiti » … svoboda ljudstvu«, kar je dejanski pomen tega gesla v srbohrvaškem jeziku (Cepič).

»Ljudska revolucija« torej – po Engelsu je revolucija akt, v katerem en del prebivalstva vsili svojo vlogo drugemu delu s pomočjo orožja – z nasiljem prevzema oblast v dobro razredu, ne narodu. In to tako, da uresničuje dialektični proces po načelu ‘rušenja-graditve’, to je, da uničuje, podira in likvidira prejšnji družbeni sistem z nosilci vred in istočasno gradi novo oblast, ki naj bi ustrezala volji delovnega ljudstva, delavskega razreda, to je ogromni večini naroda.

Vojna in revolucija

Figure 37. Vojna in revolucija

To je delala revolucija na Slovenskem: likvidirala, ubijala je nasprotnike, vodilne idejne in politične predstavnike slovenskega naroda, ki so bili v njenih očeh »sovražniki ljudstva«, in obenem začela vsepovsod graditi »ljudsko oblast«, novo totalitarno ureditev na temeljih socializma-komunizma: z odbori vseh vrst, izjavami, odloki, uredbami, opozorili, razglasi itd., ki so razveljavljali celotni prejšnji družbeni sistem. Olepšavati pomen nasilne ljudske razredne revolucije in govoriti le o »socialni noti partizanskega boja« (Šolski zgodovinski atlas) je zato slaboumno pretvarjanje.

Iz marksističnega razlikovanja med narodom in ljudstvom nujno sledi, da na Slovenskem ne moremo govoriti o pravi državljanski vojni, temveč samo o njenih elementih … V Sloveniji so razredni izkoriščevalci, to je vsi dotedanji politiki in gospodarstveniki, s svojimi pristaši in zaledjem sestavljali najmanjši del. Priklonili so se okupatorjem, postali njegovi hlapci in pomagači, z eno besedo izdajalci slovenskega naroda. Postali so »prirepek« okupatorjev, se z njim in njegovimi interesi identificirali, postali eno z njim. Zmaga nad zatiralskimi okupatorji je pometla tudi z njimi … Zmagal je razred!

7.1.9. VII.

Vaške straže in formacije slovenskega domobranstva so nastale kot spontana reakcija na teror komunistične ljudske revolucije.

Revolucija na Slovenskem je prvi vrhunec dosegla v zgodnjem poletju 1942, in sicer na Dolenjskem in Notranjskem. Partizanske enote so likvidirale, mučile in pobijale vodilne in vplivne može, duhovnike, župane, cele družine. Italijanski okupatorji so kot represalije na vojaško nesmiselne partizanske napade požigali vasi, streljali talce in prebivalstvo pošiljali v taborišča. V tem neznosnem položaju so se poleti začele po ogroženih vaseh organizirati obrambne skupine mož in fantov. Primera take samoiniciativne obrambe sta Loški Potok in Šentjošt nad Vrhniko. Po zgledu teh dveh postojank so se vaške straže – tako so jih začeli imenovati – v naslednjih mesecih kot ogenj razširile po Notranjski in Dolenjski. »Dne 28. februarja 1943 so v Ljubljanski pokrajini štele 5145 mož … dvakrat več kot partizanov« (Klanjšček).

[Stran 062]

Da je bil to spontan pojav, govori dejstvo, da so nastale na različnih krajih, brez organizacijske povezave, ločeno druga od druge. Šele pozneje je prišla organizacijska pomoč in posredovanje Slovenske zaveze. Vaške straže so torej nastale »od spodaj«, v prebivalstvu samem, in ne »od zgoraj«, kakor je na primer KPS od zgoraj začela, organizirala in vodila ljudsko revolucijo. »Ostane dejstvo, da do oboroženega odpora proti partizanom ni prišlo zaradi odločitve Slovenske zaveze, pač pa predvsem kot samostojen odgovor … na teror in likvidacije, ki so jih partizani izvajali« (Bučar). V tem smislu lahko celo rečemo, da je vaške straže »ustanovila« s svojim terorjem KPS/OF sama. »Čisto jasno je, da smo komunisti glede na svoje želje … bili ‘veseli’ bele garde … samo pojav bele garde je omogočal hegemonijo KP … Ni šlo za to, da bi nastala prava državljanska vojna … potrebne so bile le zadostne količine bele garde … Samo državljanska vojna je lahko povsem in v celoti potrdila projekcijo in samozasnutek KP … in odpirala zanesljivo perspektivo zmage in prevzema oblasti … kajti treba je vendarle že enkrat razumeti, da je (bil) bistveni cilj KP oblast, in samo oblast« (Pirjevec).

Partijsko zgodovinopisje šteje revolucionarni teror, pokole in mučenja v Ljubljanski pokrajini poleti 1942 za napake tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja. Vendar v strategiji in taktiki KPS/OF pri teh pobojih ne gre za napake, kvečjemu za prezgodnjost – tudi Kardelj je očital le način usmrtitve, mučenja ali kak »nepotreben« uboj – temveč za zavestno načrtovana dejanja, ki naj izzovejo in prikličejo na dan reakcijo, v našem primeru vaške straže. Šele ko je sovražnik razpoznan in identificiran po številu in obsegu, ga je možno likvidirati oziroma »neusmiljeno iztrebiti«.

Nekateri vaškim stražam priznavajo moralno upravičenost samoobrambe in za to potrebno povezavo z okupatorjem, domobranstvu pa ne (Bučar). Vendar to ni logično in ni razumljivo. Domobranstvo v Ljubljanski pokrajini, na Primorskem in na Gorenjskem je nastalo iz istih vzrokov in zaradi istih ciljev (preživetje, varovanje golih življenj, imetja), kot so jih imele vaške straže. Vojaške in operacijske izboljšave ter številčno povečanje domobranstva so sicer pomemben dejavnik, a moralna upravičenost oziroma neupravičenost samoobrambe – defenzivne in ofenzivne – samo po sebi ni odvisna od njih.

7.1.10. VIII.

V silobranu od okupatorja sprejeto orožje ni bila izdaja življenjskih interesov slovenskega naroda.

Odločitev za sprejem orožja od okupatorja ni bila svobodna, temveč vsiljena. Ni šlo namreč za poljubno izbiro zunaj področja življenja in preživetja – kjer odločanje ali neodločanje ni življenjsko pomembno – temveč v silobranu. Odločiti se je bilo treba: ali se branim in imam tako vsaj nekaj upanja za preživetje ali celo izgon napadalca ali pa se ne branim in pustim da me likvidira. Odločitve za sprejem orožja ni narekovala simpatija do okupatorja, temveč življenjska nuja, obramba življenja.

Takšna odločitev je bila moralno upravičena, ker ni temeljila na načelu, da namen posvečuje sredstva, temveč na načelu o dvojnem učinku, dobrem in zlem, ki lahko sledita kaki odločitvi. S sprejemom orožja od okupatorja je bilo možno braniti in varovati slovenska življenja in imetje pred terorjem komunistične revolucije – čeprav je bila s tem obenem storjena tudi usluga okupatorju, katerega poraz je bil sicer že gotov.

Kljub moralni upravičenosti pa ta odločitev politično ni bila perspektivna. Šlo je za oborožen boj, za varovanje življenj. Ni pa ta boj imel pozitivnega političnega programa, vsaj na zunaj ne. Po svojem bistvu je bil kratkoročen, šlo je za preživetje do konca vojne.

Končno je bila odločitev za sprejem orožja od okupatorja popularna in odiozna hkrati. Popularna za tiste Slovence, ki jih je kakorkoli prizadela komunistična revolucija, odiozna predvsem za tiste, ki jih je prizadel okupator.

Iz navedenega je razvidno, da je bil sprejem orožja od okupatorjev izdaja kvečjemu – ljudske revolucije, ne pa slovenskih narodnih interesov.

Tu ni časa, da bi razpravljal še o domobranski prisegi. Opozoril bi rad na dve študiji (Peršič in Mlakar), ki sta bili napisani doma, ne v emigraciji. – Čeprav to ni bila prisega Hitlerju, pa je iz okoliščin in poteka razvidno, da je za domobranstvo pomenila velik politični minus.

Vojna in revolucija

Figure 38. Vojna in revolucija

[Stran 063]

Od KPS/OF pogojeno in vsiljeno sprejetje orožja in povezavo z okupatorjem najustrezneje označimo tako, da povemo to, kar je res bila: vsiljena povezava.

Izraz ‘kolaboracija’, sodelovanje, je za naše razmere neustrezen, ker ta izraz splošno razumemo kot ideološko pogojeno sodelovanje z okupatorjem – kar je v nekaterih drugih deželah tudi bilo, na primer v vichyjski Franciji in italijanski Repubblica di Salò.

7.1.11. IX.

Komunistična revolucija je pod plaščem tako imenovanega narodnoosvobodilnega boja posredno ali neposredno pohabila in uničila neprimerno več slovenskih kot okupatorjevih življenj in imetja, po zmagi onemogočila uresničitev Združene Slovenije, slovenski narod za desetletja izključila iz Evrope in negativno oblikovala slovenski narodni značaj.

Menim, da je po 50 letih mogoče ugotoviti in napisati zgodovinsko resnico o medvojnem dogajanju. Ugotovitve na primer o nacifašizmu so danes splošno sprejete, bistvenih razhajanj med historiki ni. Prav tako so si mnenja o evropskem komunizmu danes zelo blizu, zato ocena in sodba o revoluciji na Slovenskem ne more biti prenagljena – razen če se postavimo na stališče, da je resnic več, pravzaprav ima vsak svojo (Hribar), in »ene same, edine zgodovinske resnice pač ni« (Fischer). Taka mnenja seveda niso izraz samo zgodovinskega, temveč tudi moralnega relativizma.

Prehajam od razmišljanja o ključnih dogajanjih k zgodovinskemu obračunu, zgodovinski ocenitvi.

Se je revolucija splačala?

V partizanskih enotah vseh vrst, v taboriščih in zaporih ter kot žrtve nacističnega terorja je izgubilo življenje okrog 46.000 oseb (Klanjšček). V tem številu so dosti številnejše žrtve med civilnim prebivalstvom, približno 30.000 oseb, v bojih jih je padlo okrog 16.000 (Klanjšček). Na protikomunistični strani je izgubilo življenje okrog 15.000 oseb (Zaveza). Skupno je bilo torej uničenih čez 60.000 slovenskih življenj. Bralce seveda opozarjam, da sem si pri številkah o žrtvah okupatorjevega nasilja pomagal s partizanskimi viri. Po mojem so previsoke in jih je treba jemati s pomislekom.

Od okupatorjev je italijanska vojska izgubila okrog 1.200 v Ljubljanski pokrajini (Ferenc), na Gorenjskem je padlo okrog 1.100 Nemcev (Dežman), za Štajersko in Primorsko nikjer ni dobiti podatkov. Samo hipotetično in zgolj po analogiji (!) navajam 2.500 izgub, torej skupno nekako 5.000 življenj. Ponavljam: številka je zgolj hipotetična!

Facit: nad 60.000 slovenskih življenj proti 5.000 okupatorjevih; dvanajstkrat več uničenih slovenskih življenj.

Dodati je treba še 22.000 partizanskih ranjencev (in domobranskih?), okrog 35.800 zapornikov, cca. 29.000 v KZ in cca 80.000 nasilno izseljenih. Sami telesno in duhovno, bolj ali manj, posredno ali neposredno leta in desetletja pohabljeni Slovenci!

To smo si dovolili Slovenci zaradi »takojšnjega totalnega oboroženega odpora proti okupatorju«, ko nas je bilo le dober milijon, Italijanov in Nemcev pa čez 100 milijonov.

O uničenem slovenskem imetju imamo še manj podatkov in cenitev, kot o življenjskih izgubah. Ni nobene obsežnejše raziskave, ki bi ugotovila te izgube. Ropal je okupator, rušila je revolucija. Eno je mogoče zanesljivo trditi: partizanske enote so poleg stalnih plenitev, zaplemb, rekvizicij premičnin in nepremičnin Slovencev načrtno rušile in uničevale tudi objekte, za katere ni bilo nobenega vojaško-strateškega opravičila: gradove, graščine, šole, prosvetne domove, cerkve … Bilanca je torej za slovenski narod očitno negativna. Življenjske in materialne izgube niso v nikakršnem razmerju z doseženimi uspehi, to je z zmago, še posebej ne, ker leto 1945 ni prineslo osvoboditve, temveč le prehod iz enega totalitarizma, nacifašizma, v drugega, komunističnega. Kdor zmaga, ni nujno osvoboditelj …

Tudi narodno-ozemeljska bilanca je negativna. Program Združene Slovenije, zasnovan dobrih sto let pred tem, se ni uresničil. Po analogiji s povojnim evropskim prostorskim urejevanjem si upam postaviti tezo, da bi Sloveniji pripadel Trst – vsaj kot kondominij – in Gorica. Avstrijsko slovensko Koroško pa je zapravilo – ironija zgodovine – koroško partizanstvo samo. »Če v Avstriji ne bi bilo upornikov in partizanov, potem bi bila velika verjetnost, da bi zavezniki priključili južno Koroško Jugoslaviji … « (Neugebauer). V moskovski deklaraciji 1. novembra 1943 so namreč zavezniki zahtevali za povojno obnovitev Avstrije v starih mejah tudi prispevek Avstrijcev samih k osvoboditvi izpod nacizma. Slovenski partizani so bili »najuspešnejši in vojaško najvažnejši upor na avstrijskih tleh … Vzpostavitev Avstrije (v starih mejah) je neločljivo povezana z avstrijskim odporom« (Neugebauer).

Zmaga komunistične revolucije pa ni pomenila samo okrnitve slovenskega narodnega pros[Stran 064]tora in zožitev državnih meja, temveč tudi izgon iz Evrope. Desetletja smo bili izrinjeni in izločeni iz zahodnega družbenega, političnega in gospodarskega sistema, odrezani od antično-krščanskih korenin, kot balkanska provinca prisilno vključeni v evrazijski boljševiški prostor. O tej izključitvi iz Evrope in o tragičnih posledicah bo treba pisati knjige, tu vse problematike niti nakazati ni mogoče.

Zato preidem na zadnjo ugotovitev: zmagovita komunistična revolucija je negativno oblikovala slovenski narodni značaj.

KPS/OF je 8. novembra 1941 objavila Temeljne točke OF slovenskega naroda. Točka 4 se glasi: »Z osvobodilno akcijo in aktivizacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj.« Sodbo o tem, ali je revolucija res preoblikovala slovenski narodni značaj, prepuščam kompetentnejšim. Zagotovo pa je revolucija po zmagi resnično desetletja oblikovala slovenskega človeka, vendar negativno. Ne smemo vsega, kar je bilo po 1945 v slovenskem življenju negativnega, pripisati revoluciji, vendar v slovenski družbi ne vidim niti ene strukturne izboljšave ali uspešne sistemske kvalitete, ki bi jo uvedla medvojna revolucija in bi specifično pogojevala. Govorjenje o »kontinuiteti pozitivnega« iz dobe pred letom 1990 oziroma da je bilo v omenjeni dobi več pozitivnega kot negativnega, je perverzno, saj je bil sistem sam v sebi antihuman in totalitaren.

Vojna in revolucija

Figure 39. Vojna in revolucija

Naj na kratko povzamem in poudarim vodilne misli svojega razmišljanja.

– Za odpor proti okupatorju so se – večinoma pred nastankom OF – odločile vse predvojne politične stranke. To dejstvo je izrednega pomena: slovenski narod je bil v svojih političnih predstavnikih odločen, da se okupatorju upre in ga prežene. Poznejša interna politična nesoglasja ne zmanjšujejo vrednosti te odločitve.

– Vse ilegalne skupine, devet po številu, so se odločile za civilni, neoboroženi odpor in za pripravo na oboroženega v zadnji fazi vojne.

Vojna in revolucija

Figure 40. Vojna in revolucija

– Le ena skupina, KPS/OF, razglasi po napadu na SZ takojšnji in totalni oboroženi odpor – v tistih razmerah iracionalno dejanje – ga monopolizira in začne sankcionirati z umori in likvidacijami vodilnih predstavnikov drugih ilegalnih skupin.

– To odločitev in politične umore KPS/OF formalno legitimira z odlokom 16. septembra 1941; v njem se postavi za edino silo, ki sme vojaško in politično voditi slovenski narod. Politični nasprotniki postanejo s tem avtomatsko izdajalci slovenskega naroda, ljudski sovražniki, in se kaznujejo s smrtno kaznijo.

– Odlok 16. septembra 1941 pomeni začetek ljudske, razredne revolucije na Slovenskem, njen glavni interes je likvidacija nasprotnikov. Protiokupatorski odpor (p)ostaja njen privesek: KPS ga podredi razrednim interesom, to je prevzemu totalitarne komunistične oblasti po vojni.

– V protiokupatorskem odporu KPS/OF izrablja in zlorablja pogum, zagon in nacionalno navdušenje slovenskega domoljuba, v tako imenovanih volitvah in na Kočevskem zboru skuša javno legitimirati ljudsko, razredno oblast.

– Odpor proti revolucionarnemu terorju, ki se je spontano začel v vaških stražah in se pozneje razvil v domobranstvo, je bil moralno upravičen in kljub povezavi z okupatorjem ni izdal ali ogrozil življenjskih interesov slovenskega naroda.

– Vaške straže in domobranstvo se zaradi vsiljene samoobrambe življenj in imetja ne morejo primerjati in še manj enačiti z ideološko kolaboracijo, sočasnim pojavom v nekaterih zasedenih evropskih deželah.

– Komunistična revolucija je bila samouničevalna in je slovenski narod za desetletja pohabila ter osiromašila.

[Stran 065]

7.2. Mlini meljejo počasi

Mlini meljejo počasi
– kaj le meljejo?
To je zunaj, izven vási,
kjer se kola peljejo.
Škripajo pod mehi zrnja,
skozi skril se meljejo,
to je zunaj, izven vási,
kjer se kola peljejo …
Meni pa život hiti kot ptica,
davno je kar sem živél,
veter je premešal lica,
svet ni žalosten in ni vesel.
Čakajo me moji mlini,
čakajo konec vasi,
kaj pripeljem jim pod kamne,
kaj nasujem na osi …

Stanko Majcen

8. Prevodi

8.1. Antigona je odšla

8.1.1.

Besedilo Antigona je odšla se nam je zaradi njegove moralne prizadetosti zdelo tako pomembno, da smo ga za uredniške potrebe preslikali in arhivirali. Ko pa smo se pozneje odločili, da ga prevedenega objavimo v Zavezi, nam knjiga ni bila več dosegljiva. Upamo, da bomo v eni prihodnjih številk Zaveze lahko bralcem postregli z virom in avtorjem.

Besedilo je prevedla Katarina Bogataj – Gradišnik.

8.1.2. Ob dnevu narodnega žalovanja

Kakšni mrtvi so to, ki po njih ljudstvo žaluje na dan žalovanja? Žalovanje je najprej osebna stvar, dejanje posameznikov, ki velja posameznikom. Ljudje, po katerih žalujemo, so zapustili starše, brate in sestre, žene in otroke, prijatelje in učitelje. Sleherni pokojnik je otrok svojih staršev. Toda ta krog zasebnega žalovanja naj bi bil danes presežen, dan žalovanja naj bi tudi občestvu dal neko zavest o njegovih mrtvih. Najprej so to narodovi mrtvi, na katere mislimo; njihovemu krogu pa pripadajo ravno tisti, katerih se nihče več ne spominja – padli edinec vdove, ki je medtem že umrla, otrok, ki je zmrznil na begu in katerega starše so ustrelili ob vkorakanju Rdeče armade, družine, ki so zgorele v mestih, vsi tisti torej, po katerih prav nihče več ne žaluje.

Pojem narod uporabljam zato, ker bi rad pritegnil tiste Nemce, ki mislijo, da nimajo nikogar objokovati – mrtvi so namreč mrtvi nas vseh. Sramoval bi se uporabljati ta pojem glede na mrtve same, ker ni nemških, ruskih ali judovskih mrtvih. Ljudje rečemo »tam leži mrtev Poljak«, vendar jezik ne dopušča, da bi rekli »poljski mrtvec« ali »nemška mrtvakinja«. Narodnostne razlike spričo smrti zbledijo. Za mrtve so neustrezne. Tako so torej narodovi mrtvi tisti, po katerih – kot narod – žalujemo, in ne: mrtvi nemške narodnosti. Drugače povedano, narod je subjekt žalovanja, ne njegov objekt. Kdo pa je tedaj objekt žalovanja? Kdo so pravzaprav to – naši mrtvi?

Danes mislim na svojega najstarejšega brata, ki je bil pred dvajsetimi leti v ruskem ujetništvu, bil naj bi izpuščen, pa je med transportom domov v tovornem vagonu umrl za grižo. Lahko bi ga bili rešili, kakor še nešteto drugih – in naravna reakcija na to dejstvo sta zagrenjenost in mržnja. Ne zdi se mi dobro, če se ta čustva sčasom obrabijo in se umaknejo topi resignaciji – »je bila pač vojna«. Še druga pot je, po kateri se žalovanje spremeni. Na svojega brata ne morem več misliti enako kakor prej, odkar vem za usodo ruskih vojnih ujetnikov v nemških taboriščih: Od 5,7 milijonov ujetnikov je po najvišjih cenitvah preživelo 1,8 milijona ljudi, skoraj štirje milijoni so pomrli od lakote ali bili pomorjeni.

[Stran 066]

Kočevski rog – Križ ob cesti po Krenom

Figure 41. Kočevski rog – Križ ob cesti po Krenom

[Stran 067]

Tudi ti Rusi, ki so delali pri Kruppu ali na državni železnici, ki so živeli in umrli v mestih in pokrajinah, ki so zame povezane z besedo domovina, tudi ti so torej moji, so naši mrtvi. Vem, da nekje v Ukrajini neka sestra žaluje za svojim bratom, ki je pokopan v Nemčiji, in ki bi bil prav tako kakor moj brat rajši jedel, poljubljal in študiral. »Naši mrtvi« – to besedo lahko slišim le še v dvojnem pomenu – to so tisti, ki so nam umrli, in so tisti, ki so umrli zaradi nas.

Dolgo smo imeli za »naše mrtve« samo tiste, ki nam jih je prezgodaj in nedoumljivo vzela usoda. Vendar v Nemčiji zdaj ne moremo tako govoriti o »naših mrtvih«, ne moremo več poskušati, da bi dognali njihovo temno usodo, ker vse preveč natanko vemo, kako tako usodo ljudje za ljudi poznajo in hočejo, načrtujejo in izpeljejo. Med naše mrtve sodijo prav tako tisti, ki smo jih pomorili mi. In narod je, če tedaj žaluje kot celota, tudi kolektivno odgovoren za to, kar se je zgodilo v njegovem imenu. Čas je, da nehamo mrtve razločevati – na tiste, ki so padli na polju slave, in na tiste, ki so našli smrt v taboriščih sramote in v barakah zarotnikov. Kdor toži nad narodovimi mrtvimi, zataji pa od naroda pomorjene, ta še vedno dela razlike, ta taji egalite, edino enakost mrtvih, ki jo v tem našem svetu poznamo. Kdo so torej mrtvi, po katerih ljudstvo žaluje? To so tisti, ki jih objokujemo, to so tisti, ki smo jih pozabili, so tisti, ki so umrli zavoljo nas.

Kakšna je ta žalost, ki jo ljudstvo na dan žalovanja izkazuje svojim mrtvim? To je pozabljena, zamujena žalost. V našem vsakdanjem življenju imajo mrtvi osupljivo majhno vlogo v primerjavi s prejšnjimi časi: z industrijsko revolucijo je bila smrt izrinjena na rob življenja – pokopališča ležijo v zunanjih okoliših, ne v središču mest, umira se v bolnišnici in spominu na mrtve so namenjeni določeni dnevi. Starejši običaji pokopavanja in žalovanja izhajajo iz sobivanja, iz soudeležbe mrtvih, da, ob začetkih človeške zgodovine so se najbrž preživeli branili pred posegi mrtvih, ki so jih ogrožali. Plačevali so visoko ceno, da bi imeli mir in da bi pomirili nezadovoljne in razsrjene mrtve. In še grški mit navezuje blaginjo vseh državljanov na pomirjene, potešene mrtve. Pokopati pomeni potešiti, umiriti, spraviti se. Tako je moglo biti žalovanje po umrlih v prejšnjih časih sestavni del življenja, ki je teklo naprej. In prav to manjka današnji zavesti. Z mrtvimi ravnamo tako, da jih pozabljamo in izrivamo iz zavesti.

Če ima beseda pokopati prvotni pomen spraviti se, pomiriti, tedaj lahko rečemo: naši mrtvi niso pokopani. Tako je, kakor da bi trohneli pod sladoledarnami na novo vstalih mest, tisti, ki so ostali v Stalingradu, se niso nikdar vrnili domov, in dim iz Auschwitza visi nad deželami. Mrtvi se ne pomirijo, dokler jim ne dopustimo, da nam zastavijo svoja vprašanja. – Zakaj? In za koga? In dokler puščamo, da ta vprašanja izzvenevajo v temno usodo, ki ne daje nobenega odgovora. Narodovim mrtvih se krati njihova pravica, pravica, zastavljati vprašanja.

Nepokopani, nepotešeni ležijo tukaj; nobene prihodnosti nimajo, nobene dejavne moči nad živimi. Pri brošuri protiletalske zaščite Vsakdo ima možnost ni bila najhujša njena olepševalna neumnost, temveč prav to: da so bili mrtvi izdani. Kakor da bi jih ne bilo. Kakor da bi nam ne imeli nič povedati. Kakor da bi bila nekakšna nepotrebna nezgoda, da so umrli, tako npr. tistih dvajset tisoč Kölnčanov, ki so izgubili življenje pri bombardiranju med vojno.

V starejših časih so dajali mrtvim s seboj v grob zaklade, da bi jih pomirili. Mi pa smo jim svoje zaklade odrekli in jih rajši porabili zase: kot pravico do domovine in kot ponosno žalovanje ter polje slave. Kakor da bi pravica ne bila zapravljena, ponos ne spremenjen v sramovanje in kakor da bi polje slave zdaj ne ležalo v Buchenwaldu in Maidaneku in Plötzenseeju.

Mrtvi so izrinjeni, in če se z njimi sploh še kaj dogaja, tedaj je to izrabljanje. V nekem pismu bralca iz leta 1965 piše: »Nemškemu ljudstvu sploh ne bi bilo treba nič plačevati, ne za vseh minulih dvajset let ne v prihodnje. Saj je trpelo prav tako kakor drugi.« To ni mnenje kakega posameznika, temveč je tipično za tiste vrste žalovanje, kakršno je pri nas v navadi: ker smo trpeli, nam ni treba nič več plačati. Trpljenje in krivda se spretno poračunavata med seboj, trpljenje nemočnih se uporablja kot neke vrste zasluga, kot nekakšno naplačilo za krivdo. Pri takem govorjenju postaja na lepem krivica čedalje manjša, trpljenje čedalje večje. Naposled se zazdi tisto, kar so nekateri povzročili ob pomoči vseh, kakor kaka naravna ujma, ki je zadela enako pravične kakor krivične. Tako se v žalovanju manipulira z mrtvimi: uporabljamo jih, da se ognemo premišljanju, da trpljenje delajo še večje. Trpljenje dobiva tržno vrednost: kdo bo imel več od njena? To je tu vprašanje, in to vprašanje pomiri samo sebe, namesto da bi oblikovalo politično zavest. Da je 22 odstotkov poljskega prebivalstva v zadnji vojni izgubilo življenje, se pozablja in izriva, in to s pomočjo drugih mrtvih, tistih iz nočnih bombardiranj.

Kakšno ljudstvo je to, ki na dan žalovanja žaluje po svojih mrtvih? To je ljudstvo, ki ima [Stran 068]po največji narodovi katastrofi od tridesetletne vojne do svoje lastne zgodovine hudo nalomljeno in razdvojeno razmerje: med izrinjanjem storjenega in neprikritim hrepenenjem po minulem – od neoporečnega kina do enorazrednice. Želi si tradicije, prikriva pa si svojo zgodovino. Dela se, kakor da ne bi bilo napadlo sosedov in jih pahnilo v morje krvi in solza, temveč kakor da bi bilo že stoletja povsem miroljubno sedelo v svoji podeželski domačiji. V tem begu pred zgodovino in svojo lastno zavestjo je ljudstvo, ki na dan žalovanja žaluje za umrlimi, ljudstvo brez mrtvih, ker samo sebi mrtve zamolčuje in jih pušča brez odgovora. Ne pokoplje jih, mrtvim ne daje miru, za katerega so bili prevarani že v življenju.

Ljudstvo pa, ki svojih mrtvih ne pokoplje, se spremeni, izgubi svoj obraz. Ne govori več z mrtvimi in izgubi svoj jezik. Ne sliši jih več in postane gluho. Ne pogleda jih več in oslepi. Nima usmiljenja z njimi in zato izgubi usmiljenje s samim seboj. Mrtvim jemlje njihovo pravico in se živim laže o pravici, pri tem ko na primer kroji pravico do domovine, ki naj bi veljala samo za tiste, ki so bili rojeni v določenem času pred letom 1945. Pozablja polovico mrtvih, ki so naši, in duši glas teh milijonov. Kdor ne sprejema svojega lastnega narodnega položaja, kdor noče vedeti, da smo vojno po pravici izgubili, ta mrtvim ne pusti, da bi se umirili. Le kaj hočejo od nas? Le kaj govorijo? Ti, ki jim je bilo življenje odvzeto, nas prosijo, naj njihova smrt ne bo zaman. Prosijo, naj ne terjamo ozemelj, ki jih je danes mogoče dobiti samo za tako ceno, da se ljudem vnovič vzameta delo in življenje. Prosijo za mir.

Antigona, grška kraljeva hči, je pokopala sovražnika dežele, ki je bil njen brat, in kralja Kreona opozorila na to, da delitev na prijatelje in sovražnike pod zemljo nima nobenega smisla več. Kreon, ki je zastopal pravo in oblast države, ji je očital, da sramoti čast padlega brata, če drugega, emigranta in izdajavca, obravnava prvemu enako. V tem trenutku, v dramatično priostrenem položaju, ki se konča za Antigono z obsodbo na smrt, se Antigona sklicuje na to, da ji tudi mrtvi brat, ki je mesto branil, daje pravico zoper kralja, ki si tega mrtvega prilašča. Antigona z mrtvim prijateljem terja pravico za mrtvega sovražnika. Ona, ki je omadeževala svoje lastno gnezdo, kakor nenehno ponavlja Kreon in njemu podobni, ustvarja in ohranja v spominu neki drugi red, v katerem prijatelj in sovražnik nista več edini označbi, po katerih se ljudje spoznavajo.

Kakšna dežela je to, v kateri so mrtvi brezpravni in ne najdejo miru? To je dežela, iz katere je Antigona odšla. To je dežela nepokopanih mrtvih. Tu je glas državno-tehničnega razuma, tu je Kreon, ki prevpije mrtve, ni pa več tu Antigone, ki bi mu stanovitno ugovarjala. Mrtvi so nepomirjeni, umrli so za nič in za nikogar, nihče se ne zavzame za resnico, za katero so bili v življenju prikrajšani in prevarani. Nihče se ni od njih učil, nihče jim ne pomaga. Tudi Bog jim ne more pomagati, dokler mi nič ne naredimo zanje.

9. Borci pišejo

9.1. Okrogla miza na TV3 1. februarja 1996

9.1.1.

Dne 1. februarja letos je bila na TV 3 okrogla miza, ki jo je vodil Janko Tedeško, novinar in direktor programa. Na strani Zveze društev borcev NOB so sodelovali Vladimir Kavčič, pisatelj in publicist, urednik Svobodne misli, Franc Miklavčič, upok. sodnik, Tone Poljšak, nekdanji diplomat; udeležence protikomunističnega odpora so predstavljali Branko Rozman, duhovnik, dr Tine Velikonja, zdravnik in član Nove Slovenske zaveze, Justin Stanovnik, profesor; urednik Zaveze.

Snov podajamo v skrajšani obliki, vendar upamo, da smisla nismo spremenili.

9.1.2.

Janko Tedeško je v uvodu pojasnil, zakaj okrogla miza. Povod je bilo pismo, ki ga je Zveza združenj borcev NOB poslala svetemu očetu in ga tudi objavila v svojem glasilu Svobodna misel. Vodja oddaje je nato prebral nekaj odlomkov iz tega pisma: Del predstavnikov rimskokatoliške cerkve pri nas je v posameznih svojih ravnanjih še vedno pod vplivom določene miselnosti in politike, ki sta bili pogubni za razmere v delu naše domovine med drugo svetovno vojno, ko je bila ob aktivnem sodelovanju nekaterih duhovnikov kolaboracija z okupatorjem predstavljena kot boj za verske vrednote. Del cerkvenih predstavnikov in z njimi povezane politične sile danes pojmujejo vse to kot priložnost za revanšizem in za opravičevanje ter celo čaščenje kolaboracije s [Stran 069]silami osi brez pridržkov. Še več, ti krogi pojmujejo spravo celo kot izhodišče za blatenje upora proti okupatorju in narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda in njegovih udeležencev.

Nato se je osredotočil na dejstvo, da je papeški nuncij tega dne v Slovencu izrazil svoje nezadovoljstvo nad pismom s stavkom, da ton in vsebina poslanice nista v skladu z ozračjem prisrčnosti in pripravljenosti na dialog, ki ju je bilo čutiti med pogovorom.

Nato je sledil pogovor:

Poljšak: Namen pisma je bil umiriti neko polemiko, depolitizirati papežev obisk pri nas. Pismo je večplastno, namenjeno več strukturam, tudi našemu članstvu.

Tedeško: Vendarle iz tega stavka, ki ga je napisal papeški nuncij in objavil v Slovencu, nekako veje naslednje: da namreč papeški nuncij ni vedel za vsebino pisma, vsebino je spoznal šele kasneje, po tistem ko ste mu ga izročili. Nekako pa je v diplomaciji običaj, da se pismo po kanalih že naprej posreduje v vednost in ko ga nekdo sprejme, hkrati ve za njegovo vsebino.

Stanovnik: Meni se le zdi potrebno ugotoviti, da je nastala neka frapantna razlika med tem, kar se je na sestanku govorilo, in med tem, kar je stalo v pismu. Ne verjamem namreč, da bi izkušen diplomat načenjal probleme tam, kjer jih ni. Gotovo je gospod nuncij potem, ko je pismo prebral, ugotovil, da je v močni diskrepanci s tem, kar se je ustno odigralo na tem sestanku. To se sicer lahko zgodi nehote, to se lahko zgodi po pomoti, lahko pa je tudi nekako avtomatični izraz neke privajene politike, neke privajene dikcije, nekega načina obnašanja, nekega duktusa misli, ki kar avtomatično pride na dan tudi tam, kjer ga človek ne bi želel. Zdi se mi, da je to tudi že en element našega današnjega pogovora.

Kavčič: Mislim, da ne bi smeli po tej poti, razen če je kdo pooblaščen, da govori v imenu nuncija. Naj gospod nuncij sam pove, kaj je s tem mislil.

Velikonja: Ko sem bral to pismo, mi smo takega pisanja vajeni, sem takoj zaslutil, začutil, da berem nekaj tisočkrat slišanega in videnega. Tukaj se je pokazalo, kar zmeraj pravim, kaj so namreč borci, kaj je Zveza borcev. Obnašajo se kot otrok, ki je zaostal v rasti in se krčevito drži krila svoje krušne matere – NOB, sploh pa noče slišati, noče vedeti za pravo mater, za komunistično partijo in njeno revolucijo. Revolucija je v pismu imenovana samo enkrat in še to pod narekovaji, malo zasmehljivo, češ da borcem očitamo, da je šlo v slovenskem odporu za protiversko boljševiško revolucijo, in ne za domoljubna čustva. Nekaj je zanimivo, a to se ne tiče nas, ampak Poljske. Morda lahko začnemo kar konkretno. Ko govorijo o tem in se sklicujejo na papeževe izkušnje na Poljskem, omenjajo, da je tudi on pretrpel vse tegobe nacistične okupacije, z besedo pa ni omenjeno, da je bila ta okupacija za pol Poljske nacistična, za pol Poljske komunistična, nič se ne omenja izdaja druge strani, ni omenjen Katyn, nič seveda ni omenjeno, da so papež in vsa Poljska oziroma Poljški podobno kot vsi Slovenci prestali 45 let totalitarne diktature.

Poljšak: Naš namen ni bil poučevati papeža zgodovine. To pismo je treba znati brati. Branje dokumentov zahteva neko znanje. Pismo je treba jemati kot celoto, dati papežev obisk v primerne okvire, mu zaželeti dobrodošlico. Zaželijo mu jo vsi borci, namenjeno je tudi našemu članstvu, namenjeno je tudi tistim, ki v papeževem obisku ne vidijo drugega kot samo pastoralno dejanje. Kar je v pismu napisano, je bilo pretehtano in niso prazne marnje, treba ga je gledati v celoti.

Rozman: Omenjate za papeža, da ima izkušnje z nacizmom in fašizmom, zakaj nikoli, da ima izkušnje s komunizmom, ko je veliko dlje živel pod komunizmom in tudi veliko več pretrpel. Zdi se mi naivno, da papeža o nečem obveščate, čeprav je to človek na svetu, ki je najbolj obveščen. Naivnost vidim tudi v tem, ko omenjate Slomška in ga hvalite. Najbrž ne veste, da je poklical v Maribor lazariste prav zato, da bi pridigali proti komunizmu. Če bi to vedeli, bi Slomška izpustili. Zame je pismo denunciacija predstavnikov Rimskokatoliške Cerkve, Slovenske škofovske konference in, kot pravite, prenapetežev tudi iz cerkvenih krogov. Ta denunciacija je po mojem najboljšem prepričanju polna neresnic. To so lahko ali zmote ali laži, so pa neresnice. Tukaj ne bomo prišli nikoli skupaj. Mi, ki smo se uprli revoluciji, smo pač videli to revolucijo. Takrat sem bil dijak Škofovih zavodov, bil sem pri Katoliški akciji in so nam 14 dni po začetku rekli: »Fantje, roke stran! To je čisto navadna revolucija v imenu Stalina!« Zato se mi kot Slovenci in kot katoličani temu nismo mogli pridružiti. Ko se je ta revolucija začela, se je usmerila predvsem proti katoliškemu taboru. Dobro bi bilo dati papežu knjigo o mučencih. Ni bilo drugega kot se temu upreti. Vi poznate naše stališče kot mi vaše. Morali bomo eni in drugi pomreti in mogoče, da bodo pozneje prišli do sprave. Sprave brez resnice ni. Tudi naša stran mora priznati vse, kar je bilo napačnega. Vemo pa, da [Stran 070]se je 45 let pisala zgodovina po nareku partije. Za režim moramo priznati, da je bil totalitaren. Nikomur ne zamerim, če se je zmotil in se v svojem mladostnem navdušenju stvari pridružil. Razlikovati pa je treba objektivno in subjektivno krivdo. Večina se je pridružila uporu iskreno, ampak tisti partijski vrh je vedel, kaj hoče. Kardelj je dve leti po Čebinah napisal: »Če pride do vojne, se bomo komunisti vojne udeležili samo, če bo možnost za revolucijo.« In to se je potem zgodilo.

Tedeško: Omenili ste knjigo o mučencih. V tem pismu se tudi omenja neki mučenec, ni sicer imenovan z imenom: V nasprotju z resnico o dejstvih ter izvirnimi verskimi nagibi za proglasitev svetnikov, blaženih in mučencev je tudi Vam znana pobuda, da bi se na podlagi

Trdovratna zima

Figure 42. Trdovratna zimaSimon Dan

[Stran 071]izmišljenih in nepreverjenih podatkov o okoliščinah smrti določene osebe med drugo svetovno vojno le-ta predstavil kot verski mučenec.

Rozman: Osebno sem ga poznal. To je Lojze Grozde. V tistem času, ko je bil mučen in potem ubit, smo imeli pri Katoliški akciji absolutno prepoved političnega delovanja. Dr. Anton Strle je o njem napisal knjigo. Strle je človek, ki ne pozna laži. Zdaj pišejo, da to ni res.

Poljšak: Mi mislimo, da gre za nepreverjene in izmišljene podatke. Dokaz nam je to, da se ni nihče oglasil na preverjene podatke in na izjave prič, ki so bile navedene v pisanju g. Kocjana, objavljenem v Delu.

Velikonja: Jaz sem se oglasil s precej dolgim pisanjem, vendar prispevka Delo ni objavilo. Tam sem napisal tole, kar bom povedal, po mojem dovolj trezno. Strinjam se s Kocjanom, da je pisanje o tem, kako so Grozdetu iztaknili oči in rezali ušesa, malo verjetno. Bolj bi verjel, da so to napravile divje živali, ko je ležal šest tednov zmrznjen in napol gol, preden so ga našli. Meni je približno jasno, kaj se je zgodilo. Grozde je padel v Mirno v času, ko sta bila tam poleg drugih Maček in Ivo Lola Ribar. Tam je bil takrat center slovenskega partizanstva. Sem se je pripeljal na vozu v sredo trga. Ko so odkrili pri njem misale in druge verske knjige, so mislili, da ga imajo. Mislili so, da ga imajo, ravno zato, ker je nosil s seboj verske knjige. Kar vidim ga, kolikor sem ga poznal, kako jim je bral lekcijo in ta predrznost se jim je zdela nezaslišana. Nekako jih je utrdila v prepričanju, da imajo pred seboj vohuna in zato so ga mučili do konca in ubili. Vse to sem napisal, pa mi Delo ni objavilo.

Kavčič: Zahajamo na literarno področje, dragi gospodje. Nobeden ni bil priča tem dogodkom. Vsi smo samo brali. Kdor misli, da podatki, objavljeni v Delu, niso točni, niso natančni, naj še enkrat prebere, pa se bomo dobili in pogovorili.

Velikonja: Saj ni bilo nobenih konkretnih podatkov, kdo je mučil, kdo ga je ubil.

Stanovnik: Zanimivo je, kako se debata odvija. Najprej lahko ugotovimo to, da pravzaprav Cerkev za ta obisk ni predlagala Grozdeta. In vendar se je borcem zdelo potrebno, da to temo načnejo v svojem pismu. Cerkev se je odločila, da bo kanonizirala Slomška. Ta pavšalna trditev, nasilna, zunaj potrebe konteksta, je izraz neke želje, da se stvari napnejo, da se gmota napadalnih elementov poveča. Zdi se mi, da je to eden od znakov tega pisma. Se pa strinjam z g. Poljšakom, da bi bilo prav, da, še preden se poglobimo v konkretne momente tega pisma, malce le na sploh podamo vtis, ki ga je človek imel ob tem pismu. Ko sem bral to pismo, sem bil po svoje presenečen, in to nad preprostim dejstvom, da je tako napisala neka organizacija, ki predstavlja in je del nekega velikega gibanja, ki ima s to institucijo, h kateri je prišla, hude in obremenjujoče hipoteke. Glejte, to gibanje je pomorilo 180 profesionalnih članov te ustanove, to se pravi Cerkve, toliko in toliko let je njihova oblast te ljudi zapirala, skoraj vsak drugi slovenski duhovnik je bil zaprt ali dve leti ali pet ali deset let. In potem pride neka organizacija, ki ima placentarno zvezo s tem gibanjem, k eminentnemu predstavniku te ustanove in niti besede ne reče o tem, kar se je zgodilo. Po mojem je to iz človeškega stališča nerazumljivo. Ko sem to videl, sem si mislil: Aha, to pa so ljudje tiste inspiracije, ki so na tak način dobivali fizične in politične boje. Tako, da so šli prek nekih osnovnih manir. Recimo, če sem s sosedom v sporu. Ko pridem z njim skupaj, se mu opravičim, mu razložim, pokažem, da mi je nerodno. Ljudje, ki so ta obisk naredili, pa niso pokazali najmanjšega znaka, da jim je kaj nerodno, nasprotno, to isto ustanovo so prišli tožit. To se mi je zdelo nekaj nenavadnega in v skladu z dušo tega gibanja. To je moje začetno, splošno in najbolj globalno doživetje ob tem pismu.

Poljšak: Mislim, da je prav, da ne dajemo na mizo podatkov, kaj je kdo komu storil, ker ne bomo prišli daleč. Zveza borcev se je v zadnjih letih prekvasila. Iz družbenopolitične organizacije smo postali del slovenske civilne družbe. Opravljamo svoj delež v afirmaciji Slovenije v tujini. Menimo, da smo precej naredili za pomiritev. O tem smo sprejeli dokumente.

Rozman: Dolničar je izjavil: Med partizani in domobranci ni sprave.

Poljšak: Pred dobrim letom smo poslali državnemu zboru našo spomenico. Ocenjujemo, kaj je 50-letnica osvoboditve in konca druge svetovne vojne. V njej smo povedali, kako gledamo na povojne poboje: Borci in udeleženci NOB smo že večkrat, med drugim tudi že v omenjeni spomenici državnemu zboru, javno obžalovali ta dejanja. Obsojamo jih kot nekaj, kar je v popolnem neskladju z duhom NOB, v katerem smo se dosledno prizadevali omejevati in kaznovati izbruhe maščevalnosti, nečloveškega odnosa do nasprotnikov, ki jih samodejno poraja surova vojna.

Tedeško: Rad bi prišel do korenin tega zla, do korenin bratomorne vojne. Kajti nesporno je bratomorna vojna v nekem momentu in nekih delih Slovenije bila. Izhajala je iz ideološkega razrednega prepričanja na eni strani, da je tre[Stran 072]ba ustvariti neko novo državo, novo nacijo, na drugi strani pa so bili ljudje, ki so branili neke tradicionalne vrednote, katoliške vrednote. In tu je prišlo do usodnega tragičnega medsebojnega spopada. Ali je možno razčiščevanje in osvetljevanje teh vzrokov ali pa boste stali na dveh bregovih.

Kavčič: Rekel bi, da je ta pristop nezadosten, vaš pristop je ideološki. Polarizacija je bila seveda ideološka, na koncu. A v osnovi je šlo za socialne frustracije, ki jih je bil deležen večji del Slovencev, ki ni dobro živel v sistemu, v katerem je živel, ki se je čutil prikrajšan za svoje pravice in mu ni uspelo realizirati svoje življenjske poglede. To dokazuje množična emigracija, v nadaljevanju pa dolgotrajne priprave na socialno revolucijo. Mislim, da se te besede ni treba popolnoma nič sramovati; socialna revolucija je proces, v katerem se spreminjajo družbeni odnosi v korist večine.

Tedeško: Se pravi, vi ste želeli postaviti temelje nekemu novemu svetu. To je nekako še razumljivo. A v teh temeljih novega sveta, če gledamo že od oktobrske revolucije, ni bilo mesta za religijo, za vero, za Cerkev. To je tisto, kar je del Slovencev izredno motilo.

Kavčič: Tudi zdaj je ta problem isti. Dokler vera deluje kot intimno spoznanje, intimna lastnina vsakega človeka, nikogar ne moti. Dobrih ljudi ni nikoli preveč na svetu. Ko pa te stvari začno dobivati politične dimenzije, ko vodijo v politično diferenciacijo, pa stvari postanejo drugačne. A potem ne gre zgolj za vero, ampak gre za politiko, na strani katere stoji vera.

Stanovnik: Zdi se mi bolj primerno, da govorimo o pismu in zraven o stvareh, ki se jih pismo dotika. Ne morem namreč prek dejstva, da je to pismo v nekem smislu dober politkomisarski tekst. Je zapleten, ko pa tisto odpletaš, vidiš pravzaprav, da ni drugega kot blatenje nasprotnika. To je značilno za ta stil. Poglejte, v celem tekstu najdem samo eno refleksijo na svojo krivdo, in še to z izrazom izvensodni poboji. Temu pravi pomota in eksces. Napake in ekscesi. Stvari, ki so gromozanske, ki presegajo človeško domišljijo, ki presegajo realizacije zla v zgodovini skoraj, da taki stvari rečeš eksces – kot neke vrste gostilniški pretep – ali pa pomota kot slab, neuspel nedeljski izlet. Zdi se, da je to značilno, da to ni slučajno. Še enkrat ponavljam: to je atribut nekega duha, ki je prav na ta način zmagoval v političnih in fizičnih bitkah. To, kar sem prej omenil, da so ti ljudje prišli k predstavniku Cerkve, potem ko so Cerkvi to in to napravili, je povezano s tem, o čemer pravkar govorim. Pomota! Ni se jim zdelo primerno, da bi papežu odkrito povedali, kaj vse se je dogajalo, da bi govorili o holokavstu, o tem, koliko ljudi je moralo leta in leta preživeti v strašnih ječah, v hudih taboriščih, da bi – recimo – ob tem povedali, da so ljudje, ki so iz tega gibanja prišli in do te oblasti prišli, vozili smeti in odpadke na teharsko pokopališče, da so iz grobov jemali leta 1945 in 1946 kosti odličnih slovenskih politikov in uglednih mož, da je na ljubljanskem gradu še vedno onečaščeno pokopališče. Zdaj pa bomo mi, ki smo zdaj prišli k vam, vse to uredili. Vidite, zdaj je napočil nov čas. To mene najbolj boli, da vztrajajo na dikciji iz leta 1945.

Miklavčič: Pol ure govorimo samo o stvareh, ki niso v pismu. Opomnil bi na besede, ki jih je dobesedno izrekel gospod nuncij. Prikazati smo hoteli, da sta tukaj dve opciji, ki sta drugačni. Da naj razume tudi našo, recimo, partizansko opcijo, in ne samo domobranske. Danes se v nekih dokumentih piše podobno, kot se je pisalo pred 50 leti, ko je vodil škofijo dr. Rožman. Nuncij je razumel, da gre za dve opciji. Rekel je: »Cerkev predstavljajo papež, škofje, duhovniki in vsi krščeni ljudje. Vsi ti ljudje se lahko motijo in lahko izberejo napačno pot.« Razumel je, da mu hočemo prikazati svoje stališče, ne zaradi ne vem kakšne politike, ampak da bomo tudi borci deležni tega obiska, da ne bomo izključeni iz tega obiska in da ne bomo obrekovani. To je bil naš namen v tem pismu. Predlagamo, da gremo analitično skozi to pismo, da vidimo, kaj smo rekli, kaj drži in kaj ne drži.

Tedeško: V tem pismu vi nekako obsojate izjavo slovenske škofovske konference ob 50-letnici konca druge svetovne vojne, ki je bila objavljena lani. Pripisujete ji neko enostranskost. Če dovolite, bom citiral nekaj misli iz te poslanice, recimo: da se premalo upošteva, da so dogodki in dejanja med seboj povezani in si je samo iz te povezave mogoče ustvariti pravilnejšo podobo in pravičnejšo sodbo; da ena stran uporablja stare zmerljivke in sramotilne besede; da je partija zlorabila domoljubje borcev, ko je osvobodilni boj izrabila za izvedbo revolucionarnega prevzema oblasti; da velikanska večina domobrancev ni hotela nič drugega kot svobodno in demokratično Slovenijo in tako naprej. Konkretno v vašem pismu to obsojate. Naj se debata razvija torej v tej smeri. Ali je pravilen tak pristop škofovske konference za to spravo, ali pa je po vašem mnenju to zmotno, zgrešeno, škodljivo?

Stanovnik: Gospod Miklavčič je rekel, da to pismo ne napada. V pismu je polno tega. Tako niste šli prek revanšizma. Vi dobro veste, da je revanšizem navadna ideološka beseda. Nastala je leta 1988 na nekem partijskem CK-jevskem sestanku, na katerem so se vpra[Stran 073]ševali, kako bi prešli v demokratično družbo, in tam je neka gospa rekla, da se bo to zgodilo, če ne bo revanšizma. V tistem trenutku sem natanko vedel, da se je rodila nova ideološka beseda. To je tipična komunistična beseda. Kaj pomeni revanšizem? Revanšizem pomeni maščevanje. Ko pa je ta gospa rabila besedo revanšizem, ni mislila na maščevanje, fizično, pravno, politično, ampak je mislila na to, da bodo prišli ljudje, ki bodo govorili, kaj je partija v resnici bila, kaj pomeni zgodovinski nastop partije. To pa so zgolj besede. Beseda revanšizem je v tem pismu uporabljena. Revanšizem so obesili nasprotnim silam, ko se nikomur niti sanjalo ni, da bi karkoli lahko počel.

Kavčič: Rad bi vseeno vnesel nekaj podatkov v to razpravo. Žrtve te vojne so bile ogromne, na eni kot na drugi strani. Na strani osvobodilnega gibanja je bilo 46.000 mrtvih, 15.000 padlih partizanov, v nemških koncentracijskih taboriščih je umrlo čez 12.000 ljudi, v italijanskih skoraj 6.000, 3.000 žrtev je zahtevala tržaška Rižarna, skoraj 3.000 obešenih in ustreljenih talcev, 80.000 slovenskih domov uničenih, v zaporih 80.000 ljudi, v internaciji 40.000, izgnanih 62.000 in skoraj 1.000 ukradenih otrok. Zakaj in kako so te žrtve nastale?

Stanovnik: Preden odgovorim, bi tole rekel. Zelo zanimivo je to, da so imeli partija, Združenje borcev in druge organizacije, ki so tukaj vključene, 40 ali 50 let časa, da to strašno knjigovodstvo revolucije raziščejo, pa ga niso. Kako to, da do zadnjega ni bilo praktično nobenih podatkov: koliko jih je padlo pri partizanih, koliko pri domobrancih, koliko so jih pobili na domovih, koliko jih je umrlo v lagerjih, zakaj ne? Ker se je očitno ta skupina bala, da bodo rezultati neugodni. Drugače si tega ne morem razlagati. Kajti to, koliko ljudi je na kateri strani padlo, je nekaj tako osnovnega, da bi se vsaki skupini najprej porodila misel na to. A nobenemu zgodovinarju še na misel ni prišlo, da bi zahteval, naj se stvar razišče, ker je že naprej vedel, da ne bo uspel in bo samo sebe spravil v neprijeten položaj.

Kavčič: Vi neprestano izhajate iz nekih čustvenih pozicij. Govorimo o dejstvih!

Stanovnik: To je dejstvo, da 50 let niso povedali, koliko ljudi je padlo.

Kavčič: Če to očitate nasprotni strani, potem bi človek pričakoval, da ste vsaj vi na svoji strani to naredili, pa se vam knjigovodstvo tudi ne izide.

Stanovnik: Oprostite, kako bomo mi, saj se niti vstati nisi upal, ko nisi smel niti povedati. Kako morete to reči?

Kavčič: Postavili ste farne plošče po vsej Sloveniji.

Stanovnik: To je pet let, ko sami delamo brez dinarja, medtem ko vaša stran uporablja finančne rezerve države 50 let in so ji bile na razpolago vse znanstvene institucije. In nas primerjate s tem. Oprostite, to je nedopustno.

Miklavčič: Škofovsko pismo 19. aprila 1995 govori, da je OF pobila že med vojno toliko in toliko in po vojni brez sodbe toliko in toliko Slovencev. Pučnikova komisija to raziskuje in vemo, katere ustanove prihajajo v poštev. OF ni dala direktive za povojne poboje. Govori se o zlorabljanju domoljubja nekaterih ali večine partizanskih borcev, ki so bili nekako zapeljani v revolucijo. Jaz sem bil tudi med tistimi borci in vem, zakaj sem šel v hribe in zakaj sem se boril. V izjavi pa manjkata dve stvari, dve zelo važni ugotovitvi: nikjer ne piše sintagma NOB, nikjer se ta boj ne priznava pri sestavljavcih te izjave in kaj se še ne omenja: tudi kolaboracija domobrancev z Italijani in Nemci.

Tedeško: Če vlečemo citate iz tega ali onega dokumenta, smo lahko enostranski. V škofovski izjavi piše: Nobenega dvoma ni, da je večina partizanskih borcev, ki so delovali v okviru OF, šla v boj iz domoljubja in volje po osvoboditvi slovenskega naroda. To je po mojem priznanje NOB ja.

Poljšak: Po strukturi škofovske izjave je napisana brošura Slovenija 1941–1945, ki vsebuje polno abotnih zgodovinskih navedb in poziva na revanšizem.

Miklavčič: Dodatek k temu pismu je Poziv državnemu zboru, izjava, ki se je rodila v Argentini, na katero se je podpisalo petdeset dovolj znanih osebnosti, razumnikov, iz emigracije in tuzemstva, med njimi je enajst duhovnikov, od teh dva škofa, dva monsinjorja, trije teološki univerzitetni profesorji.

Stanovnik: Pa tudi 25.000 drugih Slovencev.

Miklavčič: V njem je nekaj trditev: pod pretvezo osvobodilnega boja so pobili toliko in toliko ljudi, druga trditev: slovenski upor proti komunizmu je bil domoljubno in samoobrambno dejanje in nič o NOB.

Rozman: Govorite o kolaboraciji. Berite partizansko literaturo od začetka revolucije, ko pozivajo v boj pod vodstvom genialnega Stalina in Rdeče armade. Brez revolucije ne bi bilo protirevolucije. Revolucijo so začeli v imenu stalinizma. Kaj to ni bila kolaboracija? Ne strinjam se z g. Kavčičem, da so bili ljudje socialno tako zapostavljeni in tako na koncu, da [Stran 074]jih je gnalo v upor. Komunistov ni bilo niti tisočinko, a imeli so načrt, železno disciplino in so dvignili upor. Šlo je za prelivanje slovenske krvi brez haska in to zaradi neodgovornosti revolucijskih voditeljev. Brez tega bi bila današnja zgodovina čisto drugačna. Subjektivno so šli mnogi partizani z najboljšo voljo v hribe.

Stanovnik: Moti vas, da je v škofovskem pismu napisano, da je OF pobila. Tako se pač govori. Poglejte, mi dostikrat ne rečemo, da so jih pobili med vojno esesovci ali pa ne vem kakšni oddelki, ampak: Nemci so jih pobili. Mislim, da se ta sintagma rabi tisočkrat, desettisočkrat, pa s tem nič ne mislimo, da so jih Nemci pobili. Dejansko so bili ti ljudje tudi Nemci. Tako mi govorimo, morda manj precizno, ampak to je v nekem smislu v človeškem jeziku utemeljen način govorjenja. Kar pa zadeva to, da ne govorijo o NOB, ampak govorijo o socialni revoluciji, gre pa za tole. Croce je rekel v znani knjigi Zgodovina kot misel in zgodovina kot dejanje naslednje: Glede moralne in politične ocene kakega gibanja v zgodovini je važno samo to, kakšne institucije je to gibanje za sabo pustilo. To pravi Croce. In to gibanje je pustilo za sabo komunistično hegemonijo. Borilo se je tudi proti okupatorju in se je borilo tudi za to, da smo lahko govorili slovenski jezik. Zdaj bi rad nekaj povedal, nekaj po mojem mnenju zelo važnega: Res smo govorili slovenski jezik, ker smo rabili besede kozarec, miza, nismo pa smeli delati svojih stavkov. Vsi bistveni človeški stavki so bili prepovedani in cenzurirani. Zato je treba besedo NOB gledati v tej realni distinkciji.

Kavčič: Gospodje sistematično in vztrajno spregledujejo, kar se je ves čas ponavljalo in stalno obstajalo, namreč tista osnovna družbena politična razmerja, ki so v določenem trenutku vladala, in zaradi katerih se je zgodovina razvijala tako, kot se je. Evropa je bila že vsa pod nacizmom, Anglija je bila tik pred zlomom. V tisti situaciji je celo Churchill izjavil, da je pripravljen sodelovati s hudičem, če bo pomagal reševati Anglijo. Šlo je za civilizacijo, za reševanje evropskega kontinenta in gospodje, ki pri tem niste sodelovali, seveda ne boste tega primanjkljaja nikoli pozabili.

Stanovnik: Gre za nekaj drugega. Tudi Francija je bila okupirana, tudi Holandija, Danska, Belgija, Norveška, in seveda Češka in Slovenija. Pred kratkim je zgodovinar, imena ne bom povedal, pri neki okrogli mizi povedal nekaj zelo važnega: Naši komunisti so bili drugačni. To je povedal človek, ki se bavi s temi zadevami dvajset, trideset let. In to je res. Poglejte, nikjer v Evropi ni imela komunistična partija v sebi tega duha, da bi se povzpela, uzurpirala vodilni položaj, prepovedala pod smrtno kaznijo komurkoli drugemu delovati v smislu upora proti okupatorju. To je bila samo slovenska partija. In če bi vi borci hoteli razčistiti položaj, bi se najprej vprašali, kaj pa je bilo s to partijo, ki nas je vodila. Kakšna skupina ljudi je to bila. To je bistveno vprašanje. Slovenska je bila drugačna, drugačna kot češka, drugačna kot italijanska, drugačna kot francoska. V Franciji so imeli krovno organizacijo Conseille generale de resistence. In v tisti krovni organizaciji so bili enakopravno zastopani razni politični segmenti francoske družbe. Pri nas pa ne! Pri nas je bila nekaj posebnega. In to je zanimivo zgodovinsko vprašanje, na katerega bi strašno rad znal odgovoriti.

Kavčič: Če berete zgodovinarja Pirjevca, vas bo poučil, da je bila jugoslovanska partija bistveno drugačna od sovjetske in da je bila tudi slovenska bistveno drugačna od jugoslovanske.

Stanovnik: V kolikor poznam Pirjevca, hoče ekskulpirati slovensko partijo, da ni bila tako partijna. Jaz pa ravno dokazujem, da je bila bolj partijna, kot so bile zahodne partije. To je razlika. Pirjevec bi govoril zame.

Kavčič: Če pogledamo nasprotno stran, pa lahko ugotovimo, da je bila edina v Evropi slovenska cerkev, ki je štela za dolžnost, da se bori proti komunizmu, ves svet pa se je boril proti nacizmu,

Stanovnik: Ker je bila edina v to prisiljena. Ker so jo prisilili prvič z grožnjo totalitarizma, katoliška cerkev pa je stala na pozicijah evropske civilizacije, in ker so jo preprosto prisilili s terorjem in z umori.

Kavčič: Če bi ameriška Cerkev in ameriški politiki tako razmišljali, potem bi morale ZDA leta 1941 napasti Sovjetsko zvezo. Potem bi se moral Vatikan pridružiti križarskemu pohodu proti Sovjetski zvezi.

Stanovnik: Ameriški farmar ni bil nič življenjsko ogrožen. Vam predlagam, gospod Kavčič, pojdite enkrat zvečer v Hinje in počakajte, da se zmrači. Hinje so vas v Suhi krajini, ki je 25 km oddaljena od vsakega večjega mesta, od Žužemberka, Kočevja, od Novega mesta. Od Kočevskega roga pa je oddaljeno mogoče 8 do 10 km. In en človek, kaplan ali učiteljica, sta bila na milost in nemilost izročena ljudem, ki so prihajali z one strani, iz Kočevskega roga. Lahko je teoretizirati, ampak tu je šlo za življenje, tu je šlo za pravo življenje. In to, domač človek ti je grozil, kar je bilo nekaj nezaslišanega.

[Stran 075]

Kavčič: Pustiti toplo stanovanje, toplo okolje, iti v gozd, tvegati vse svoje življenje, biti leto in dan lačen, preganjan, to je bila kardinalna odločitev, to je bila moralna odločitev, to je bilo veliko tveganje.

Stanovnik: Tudi to!

Kavčič: Biti na toplem, biti oborožen s sovražnikovim orožjem, oskrbovan z njegovo intendaturo, oprostite, to je bilo preveč lahko.

Rozman: Partizanstvo bi bila največja epopeja slovenskega naroda, ko ne bi šlo za boj proti enemu totalitarizmu za vpeljavo drugega. Partija je najbolj izigrala partizane, tiste, ki niso bili komunisti. Pravite, od okupatorja so dobili orožje. Partija jih je v to prisilila. Meni v Ljubljani ni bilo nič hudega, ampak po deželi so pobijali ljudi. Naši ljudje so bili našim bolj nevarni kot tujci.

Kavčič: V celi Jugoslaviji je bilo 4.000 komunistov.

Stanovnik: Tule piše, da so bili komunisti v manjšini. Ad nauseam se to ponavlja. Res so bili v manjšini, a nazadnje so se vsega polastili, kako pa to? Pri tem svobodoljubnem naboju večine Slovencev se je peščica ljudi totalno polastila vsega.

Kavčič: Odgovor je tudi v prejšnjem vašem razmišljanju, ko pravite, da ste lahko ponavljali slovenske besede, slovenskega stavka pa ne. Zakaj pa ga niste?

Stanovnik: Jaz sem delal prave stavke in sem zaradi tega šel v zapor. Dan pred maturo so me zaprli. To je važno, ker sva bila na isti gimnaziji; on ni šel, jaz pa sem šel. Namesto, da bi šel pisat slovensko nalogo, sem šel v taborišče. Zato, ker sem delal prave slovenske stavke.

Tedeško: Govorimo o kolaborantstvu. To je nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi pri kakemu narodu. Kaj je bilo tisto, da jih je v to prisililo?

Rozman: Partijski teror. Nihče od zunaj jih ni prisilil v to. V Loškem Potoku in Šentjoštu so začeli sami. Fantje so prinesli puške, ker so njihovi kmetje padali. Tudi takrat sem slišal besede: »Tudi s hudičem gremo v zvezo. Ne bomo se pustili partiji pobijati kot mački.«

Stanovnik: Dovolite mi še nekaj pripomniti, ker se mi zdi, da je to važno vprašanje. Po mojem mnenju sta bila dva momenta, ki sta vplivala na to, da nasprotniki komunistične intervencije niso šli samostojno v boj brez povezave z okupatorjem. Prvič se je izkazalo, da Slovenija ne prenese dveh gveril. Kaj bi se takrat zgodilo? Ker poznamo naravo komunističnega genija, vemo, kar so dokazali septembra 1943. leta, da bi vse sile usmerili proti Slovencem v gozdovih. To se je takrat dokazalo in to je prav gotovo res. V tem primeru bi bili v gozdovih dve gverili, ki bi se na smrt borili druga proti drugi. Okupatorji bi se mirno sprehajali po dolinah, vozili po železnicah in cestah. To je bila ena stvar. Druga stvar, ki je tudi zelo važna, pa je tale. Protikomunisti po svojem osnovnem vzgonu niso bili vojaki, bili so branitelji. Potrebovali so leto in pol vaških straž, preden so postali pravi vojaki. V začetku pa se niso hoteli boriti. Loški Potok je tak zgled. Kazali so vse znake, da se mislijo samo braniti, absolutno nimajo nobenega namena ofenzivno se boriti. Pripovedoval mi je prijatelj na Turjaku, da je poznal kmečke fante, ki niso hoteli streljati na ljudi, ki se niso hoteli boriti. To sicer ni prav zgledno za vojake, a tudi to se je dogajalo. Tak slovenski svet se je uprl komunizmu; ni bil preveč bojevit.

Miklavčič: Kolaboracija se je začela že prve dni okupacije z Natlačenom in nadaljevala z Rožmanom.

Rozman: Kar se tiče Rožmana, upam, da berete Slovenca. Na skoraj vsako trditev sodišča, ki ga je sodilo v odsotnosti, je dejal, da to ni res. Reči pa moram, da še nisem bral takega napada na Rožmana kot ravno od vas, g. Miklavčič. Bilo mi je res hudo. Rožman izrecno pravi, da tistega telegrama, ki ste ga omenili, ni poslal, da ga ni napisal. Šele po 30 let se objavlja, kako ga je tisto sodišče sodilo.

Miklavčič: Ali smem prebrati pismo, ki ga je škof Rožman 12. 9. 1942 poslal generalu Roatti? Bom skrajšal:

Predlaga razširitev mreže vaških straž; izpust zanesljivih bivših jugoslovanskih oficirjev iz internacije; uporabili bi jih v zbirnih središčih kot MVAC; zahteva pooblastilo za ustanovitev tajne policijske enote, ki bi štela 500 mož, oboroženih z revolverji, ki bi v šestih tednih očistili Ljubljano komunistov. Ali je to operativno delo, stvar nekega nadpastirja?

Tedeško: Vemo, da zgodovino pišejo zmagovalci. Vemo, da smo 45 let nosili s seboj neke obrazce in da se ti obrazci še vedno ponavljajo. A mi bi vendarle radi prišli do resnice, tudi v zvezi z Rožmanom. Nekateri zgodovinarji bi želeli isto. Nova zgodovinska odkritja govorijo, da ni bil tak, kot so nam ga risali. Tako je celo poskušal rešiti iz zapora Tomšiča.

Stanovnik: Seveda, zgodovinska resnica je dosegljiva. Ni dosegljiva takoj, je pa dosegljiva s časom. Laže je dosegljiva z velikim moralnim naporom kakor z majhnim. Spričo dejstva, da so bili zgodovinarji v naši pretekli komunistični družbi posebej štrapacirani, je razumljivo, da zgodovina ni bila ne vem kako [Stran 076]svetla veda, čeprav je v posameznih segmentih gotovo bila. Bo pa vedno bolj. Prihodnost ima zgodovina. Med slovenskimi humanističnimi vedami se bo v prihodnje, čim bolj bo družba demokratična, tem bolj razvijala zgodovina. Zgodovinski um bo postal objektiven vedno bolj. Jaz, ki sem na strani premaganih, se tega veselim. Ker naša šansa so samo dejstva, je samo resnica.

Poljšak: Naša organizacija je zelo zato, da se ugotovijo objektivna dejstva. Ne more pa zgodovinska resnica temeljiti na zgodbah in na poenostavljenih rečeh. Temeljiti mora na dokumentih in preverjenih stvareh. Nove zgodovine ne moremo pisati. Predvsem ne smemo vnaprej satanizirati nasprotne strani. Smo zato, da izključimo žaljivke, poenostavljene ocene, ideološke okraske.

Velikonja: V praksi pa je drugače. Naša sedanja želja je bila zelo skromna, samo popis vseh žrtev. Resnično smo želeli, da se popiše vsaj del resnice. Želeli smo, da se popišejo umrli na protikomunistični strani in sploh vsi. Predlagano je bilo parlamentu, naj odredi, da bi izdali mrliške liste za umrle in vpisali njihovo smrt v matične knjige; to pa jasno tako, da bi popis prevzel Inštitut za novejšo zgodovino in vse skupaj vodila država. Ni uspelo, ker niti tega ne želijo. Mislimo, da je zadaj Zveza borcev, ki je zaslutila veliko nevarnost, da bodo prišle na dan ogromne številke, ki bi demantirale tistih 7.000. Kar vemo zdaj, so samo ocene, Angleži niso dobili nobenih seznamov, sami pa nas tudi niso šteli. Številko 9.342 so si izmislili kar pavšalno, na podlagi števila transportov in tovornjakov …

Stanovnik: Ne verjamem, da bi Zveza borcev pomagala iskati resnico. Imamo en sam primer. To je gospod Klep. Zame je ta trenutek eden najbolj plemenitih Slovencev. Priznava partizanom njihov boj za zgodovino in narod, obenem pa trdi, da so bili naši partizani pot, s katero se je pri nas uveljavil komunizem. Zanimivo, da Klep v partizanskem moštvu ni dobil niti enega človeka, ki bi šel za njim. Vsaj javno ne. Klep, kadar ima kake slovesnosti, dela z ljudmi iz našega tabora. To se pravi, iz vaše skupine ni nikogar, ki bi bil pripravljen iti na objektivne pozicije. Jaz se vam za vašo uslugo lepo zahvaljujem in bi bil vesel, če bi bila možna. Prosil bi vas za nekaj drugega. Da bi zastavili svoj veliki vpliv in morda tudi denar, da bi se ustanovil samostojen inštitut. Kajti naša stran je deprivilegirana. Zadnjič sem neki gospe zapisal v časopis: Domobranci so bili po vojni pobiti in ti ljudje ne bodo mogli uveljaviti svoje resnice. To je tako, kot če bi kako družino totalno eliminiral, nato pa začel o njej širiti razne vesti. Mi, ki smo ostali, smo okrušek, ne moremo opraviti tega ogromnega dela. Zato bi pričakovali uvid v našo deprivilegiranost z vaše strani. Da bi šli, ker imate dobre zveze s Kučanom in Drnovškom, pa bi rekli: Konec je s tem. Ti ljudje morajo dobiti svoj inštitut. In mi bi rekli: Poslušajte, novi časi so prišli. Ampak teh gest ni. Ravno to se mi zdi tako strašno: biti tako obremenjen s svojim nasprotnikom, pa nič zanj napraviti, ampak samo na vsakem koraku gledati, kje bo naredil kakšno napako.

Kavčič: Slišal sem o tem inštitutu, da bi popisali vse žrtve. To so naredili v Furlaniji Julijski krajini. Na potezi je država.

Stanovnik: Pa tudi institucije. Direktorju znanega slovenskega zgodovinskega inštituta sem rekel, naj da uradno izjavo, da podpira naše zbiranje imen padlih po deželi, ko postavljamo farne spominske plošče. Tista oseba mi je rekla: »Tega ne bom naredila, ker bi bila to propaganda za Novo Slovensko zavezo.« Si predstavljate. Tako je stanje. Zato mi čakamo politične rešitve. Dobro vemo, da ne bomo uveljavili osnovnih človeških stvari, dokler ne bomo dosegli politične rešitve. Dokler ne bo v parlamentu taka demokratična zavest, ki bo to videla, pa še nekatere druge stvari. Če bi vi samo pogledali tista besedila, ki so bila izrečena letos ob sprejemanju vojnih zakonov, o vojnih veteranih, žrtvah vojnega nasilja, vojnih invalidih, bi videli s kakšno adamantno neprobojnostjo so se leve stranke postavile tukaj v bran. Niti milimetra. Meni je takrat postalo jasno: na tem terenu branijo svojo politično legitimiteto.

Kavčič: Mislim, da je to generacijski problem. Nove generacije so vse manj zainteresirane za to, kar se je dogajalo v preteklosti in nas imajo enih in drugih čez glavo.

Tedeško: S tem se ne bi strinjal. Sem del mlade generacije, mislim da spadam zraven. Vi imate v tej družbi še vedno veliko moralno moč, če že ne več politične, in vaša naloga je, da pridemo do resnice, čeprav je mogoče krvava, in bi komu tudi škodila …

Stanovnik: Rad bi še nekaj. Nedavno sem bil na Koroškem in tam videl umiranje slovenskega človeka in slovenskega jezika. Vprašal sem se, kako je z nami tukaj. V resnici me je zaskrbelo. Pri nas se uveljavljajo sile, ki nimajo v sebi osnovnega moralnega naboja, ki je potreben za vsako človeško eksistiranje, kaj šele za eksistiranje majhne človeške skupine, kot je slovenski narod. V resnici bomo potrebovali močan stržen, če bomo sploh hoteli eksistirati. Tega pisma sem bil v resnici žalosten, ker nisem videl te osnovne zavesti. Kar natančno ga preberite. Vzemite filološko pin[Stran 077]ceto, pojdite od stavka do stavka in boste videli, da je to napadalen tekst. To se ne bi smelo zgoditi.

Tedeško: Vsem se zahvaljujem. Hvala za misli, ki ste jih posredovali, hvala gledalcem, ki so spremljali omizje.

10. Po branju

10.1. Silvo Grgič – Zločini okupatorjevih sodelavcev

10.1.1.

Lansko leto je izšla prva knjiga že nekaj časa napovedane monografije Zločini okupatorjevih sodelavcev. Avtor Silvo Grgič je knjigi dal podnaslov: Izven boja pobiti in na druge načine umorjeni, ranjeni in ujeti slovenski partizani. S tem je že nakazal težo in občutljivost teme, ki jo knjiga obravnava. Izdalo jo je Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije kot 15. knjigo Partizanskega knjižnega kluba in 87. knjigo Knjižnice NOV in POS. V 2.000 izvodih jo je natisnila Tiskarna Novo mesto, izdajo so pa podprli Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Republiški odbor Zveze združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije.

Knjiga obsega 554 strani, od tega uvodni del 50 strani, poimenski opis pobitih partizanov 240 strani, pregled skupin in posameznih neznanih partizanov po krajih pobojev 90 strani in sklepni del 100 strani. Na koncu je še pregled uporabljene literature in drugih virov, razlaga kratic, kazalo osebnih imen in kazalo krajevnih imen.

Avtor takoj v začetku pove, da bo v tej knjigi obravnaval samo tiste vojne zločine, ki so jih pripadniki Legije smrti in vaških straž, Slovenskega in Gorenjskega domobranstva, Slovenskega narodno varnostnega odbora (primorskih domobrancev), slovenskih četnikov – plavogardistov in Črne roke zagrešili nad ujetimi in ranjenimi partizani. Vse imenovane in neimenovane žrtve potem razdeli v dve skupini: skupino, kjer so poboje izvršili vaški stražarji, domobranci ali drugi v samostojnih akcijah, in skupino, kjer so bile akcije izvedene skupno z italijanskimi ali nemškimi enotami. Vso odgovornost za naštete in opisane poboje pripiše slovenskim nasprotnikom ne pa okupatorju, četudi so bili ujeti partizani navadno izročeni okupatorskim enotam in so jih potem postrelili kot talce ali jih poslali v koncentracijska taborišča. V prvi skupini je tako opisanih 1.780 žrtev, v drugi pa 704, skupno torej 2.484 žrtev. Vsaj približno točne podatke naj bi avtor zbral za 1.390 žrtev, medtem ko jih 1.094 ostane brez imena in drugih podatkov. Naj navedem dva primera takega opisa: Birčna vas. Marca 1945, dan ni znan, so trije domobranci v Birčni vasi ujeli in ubili dva intendanta Gubčeve brigade. Vir Komisija za ugotavljanje vojnih zločinov (S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 298). Mirna Peč. Od 1. aprila 1943, ko je bila ustanovljena postojanka MVAC v Mirni Peči, katere jedro so sestavljali pripadniki tako imenovanega štajerskega bataljona, do konca avgusta 1943, torej v kratkih petih mesecih so mirnopeški vaški stražarji pobili najmanj dvajset ujetih in ranjenih partizanov, katerih imena niso znana. Vir: Franček Saje, Belogardizem, str. 612 (S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 320).

Avtor sam takole našteje, katere partizane je uvrstil med žrtve, ki jih opisuje v knjigi:

a) ujete partizane, ki so jih pobili okupatorjevi sodelavci,

b) pripadnike Narodne zaščite,

c) partizane, ki se okupatorjevim sodelavcem (zlasti pripadnikom MVAC in domobrancem) niso hoteli predati in so si rajši sami vzeli življenje,

d) partizane, ki so jih zahrbtno napadli, npr. ko so počivali, in pobili okupatorjevi sodelavci (po navadi oblečeni v partizanska oblačila),

e) partizane, ki so jih okupatorjevi sodelavci pobili, ko so poskušali pobegniti iz njihovega ujetništva,

f) ranjene partizane, ki so kot ujetniki umrli v ujetništvu MVAC oziroma slovenskih domobrancev,

g) partizane, ki so v ujetništvu pripadnikov MVAC in slovenskih domobrancev izginili neznano kam in brez sledu.

(S. Grgič, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 16)

Posebno poglavje v uvodnem delu knjige je [Stran 078]avtor namenil mednarodnemu vojnemu pravu in razlagi, kako naj bi vaški stražarji in domobranci kršili pravila haaškega sporazuma iz leta 1907 in tudi ženevske konvencije in s tem zagrešili vojne zločine. Do še posebno težkih kršitev naj bi prihajalo pri napadih na partizanske bolnišnice in zavetišča ranjencev. Niti vaški stražarji niti domobranci ujetim partizanom niso priznavali statusa vojnih ujetnikov, čeprav bi bili po mnenju avtorja to dolžni storiti, kajti zahodni zavezniki in Sovjetska zveza so NOV in PO Slovenije priznali in so tako postali mednarodno priznana osvobodilna vojska na strani velike protihitlerjevske koalicije. Iz tega avtor zaključuje, da so vaške straže in domobranci bili kvislinške formacije, ki so sodelovale z okupatorjem oziroma mu bile neposredno podrejene in so se zato borile tudi proti zahodnim zaveznikom in Sovjetski zvezi.

V sklepnem delu knjiga prikaže nastanek vaških straž. Tudi odred prve slovenske ilegale obdolži sodelovanja z okupatorjem. V okolici Šentjošta pri Novem mestu naj bi pripadniki tega odreda pomorili najmanj petinštirideset ujetih partizanov, ki so se večinoma »ustavili pri njih v dobri veri, da so prišli k svojim«. Avgusta 1943 naj bi bilo na Dolenjskem in Notranjskem sto šest postojank MVAC (vaških straž), v knjigi pa je opisanih petinšestdeset postojank, ki naj bi zagrešile zločine nad ujetimi partizani. Na strani 408 beremo citat iz knjige Lada Ambrožiča Pol stoletja kasneje, da »bi lahko za državljansko vojno označili boj plavogardistične bojne skupine v Grčaricah ali boj belogardistov na Turjaku in odpor belogardističnih postojank na Notranjskem. Toda to so bile le kratke nekajdnevne bojne epizode, ko je oblast v Ljubljanski pokrajini po italijanski kapitulaciji prevzela OF.«

Grgič nato piše o Slovenskem domobranstvu. Ustavi se pri Sv. Urhu in ugotavlja, da se za marsikatero od petsto žrtev ne ve, kje je pokopana, ker zemljišče takoj po vojni ni bilo dovolj raziskano. Skoraj za vsako domobransko postojanko odkrije kakšno »specifičnost«, celo za gorenjske postojanke v Lučinah, Suhem Dolu, Črnem Vrhu, Škofji Loki itn. pove, kdaj so nastale in kaj so zagrešile. Seveda ne more mimo domobranskih udarnih bataljonov in mimo zadnje bitke, 11. maja 1945 pri Borovljah, kjer naj bi domobranci še vedno bili pod neposrednim nemškim poveljstvom. Njihovo kršenje pogojev kapitulacije, ki so jo podpisali Nemci, naj bi pripomoglo k temu, da so Angleži domobrance nekaj tednov kasneje vrnili v domovino in s tem odprli rano, ki še danes ni zaceljena.

V sklepni besedi se avtor spotakne ob farne spominske plošče žrtvam komunističnega nasilja in citira 10. točko Spomenice ZZB iz leta 1995. »V skladu z umiritvijo niso pojavi, ko se ob postavljanju nagrobnih plošč padlim domobrancem javno razglaša, da so padli kot nekakšni mučenci za vero. Sprašujemo se: ali se lahko slovenska katoliška Cerkev odpoveduje vsem tistim številnim kristjanom in tudi duhovnikom, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem boju ali ki so zaradi svojega prepričanja kot Slovenci in protifašisti izgubili življenje ali trpeli v fašističnih in nacističnih ječah in taboriščih« (S. Grgič, Zločini … , str. 476).

K temu naj dodamo še tole avtorjevo pojasnilo: »Storilcev zločinov v knjigi nisem omenjal z imeni, čeprav so v večini znana, oziroma jih navajam le z začetnicami. Menim, da to sodi k pomirjenju oziroma prispeva k temu, da se vsaj še bolj ne zaostrujejo že tako ne preveč dobri odnosi v vsakdanjem družbenem in političnem življenju na Slovenskem« (S. Grgič, Zločini … , str. 479).

Med množico virov, ki so omenjeni v knjigi, najdemo številna poročila Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov iz časa med vojno in takoj po vojni, knjige Franček Saje, Belogardizem, Štefanija Podbevšek Ravnikar, Sv. Urh, Karel Leskovec, Križpotja, številne monografije brigad, divizij in odredov raznih avtorjev, Vesti TOS, poročila domobranskih posadk in drugo. Kar začudimo se, ko beremo, da »je OF nekatere zločine slovenskih nasprotnikov med vojno prikrivala, ker se je bala, da bi to demoraliziralo partizane in privržence OF. Po končani vojni pa se je o tem vse premalo govorilo in pisalo, nikakor pa ni bilo celovitega prikaza pretresljivega obsega zločinov nad ujetimi partizani. Ko je bil leta 1950 izveden popis žrtev, ki bi bil lahko osnova za tako delo, ni bil dokončno obdelan in objavljen« (S. Grgič, Zločini … , str. 479).

Težko verjamemo, da zmagovalci po vojni niso povedali o premagancih, kar so o njih vedeli slabega. Gotovo pa so navedbe in trditve v marsikaterem dokumentu tistega časa take, da jih nobeno normalno sodišče ne bi moglo sprejeti za dokaz zločinskega delovanja in da jih tudi resen zgodovinar ne more sprejeti.

K skromnemu mozaiku, ki smo ga poskušali sestaviti iz kamenčkov Grgičeve knjige, bi radi dodali še nekaj vprašanj in misli, ki se nam ob tem vsiljujejo. V celi knjigi menda ni omenjeno, da je bila v okupirani Sloveniji, predvsem pa v Ljubljanski pokrajini, komunistična revolucija, ki se je začela že leta 1941, pomladi 1942 pa se je razplamtela v pravi požar. Ali se ni OF [Stran 079]v začetku imenovala protiimperialistična fronta? Zakaj je komunistična partija prepovedala kakršenkoli odpor proti okupatorju izven OF? Koliko Slovencev, nasprotnikov okupatorja, je bilo že pobitih, preden je 17 mož prve nacionalne ilegale 17. maja 1942 odšlo proti Dolenjski. Kdaj so Nemci že pobijali neoborožene kmete in jih metali v plamene njihovih domačij? Kdaj in zakaj so se začele italijanske represalije? Kaj je zares osvobodilni boj?

Vsako človeško življenje je nekaj neponovljivega in ga je treba spoštovati. Zločin ostane zločin, pa naj ga naredi kdorkoli. Tu se ne da nič spremeniti. Toda ali je nekdo zločinec, če brani svoj dom z orožjem, ki ga je dobil od sicer sovražne, toda legalne oblasti? Kako in kje je bilo treba upoštevati določila haaške in ženevske konvencije za slovenske medvojne razmere? Pobijanje ranjencev in zdravstvenega osebja je gotovo zločin, kdorkoli že to naredi, bodisi da se to zgodi v Turjaku ali pri Podvolovjeku ali celo na bolniškem vlaku po koncu vojne.

Šele ko so podani vsi elementi zločina, ko je zločin dokazan, lahko nekoga obsodimo, ali pa trdimo, da je nad nekom bil zagrešen zločin. V naslednjem bomo vzeli nekaj konkretnih primerov iz Grgičeve knjige in jih podali tako, kot so jih opisali naši pričevalci.

10.1.2. Moje srečanje s politkomisarjem Viktorjem Kragljem

Pavel Kogej

Poleti 1944 sem z domobranskim oklopnim vlakom sodeloval v znanem spopadu z Dakijevimi brigadami (osma in deveta), ki so imele v načrtu onesposobiti Šmarski predor. Mi smo z oklopnikom prišli tik do predora in preprečevali dostop partizanskim minercem.

Zjutraj, ko se je že popolnoma zdanilo, smo pregledovali prizorišče spopada. V zaraščeni dolinici, desno od predora (gledano proti Ljubljani), smo našli težko ranjenega partizana. Najprej smo mislili, da je mrtev, bil pa je le nezavesten. Desno nogo je imel na dveh mestih prebito od kosov granate iz minometa »82«. Že takrat in pozneje sem občudoval njegovo junaštvo, odgovorno vedenje in prisebnost. Gotovo že v agoniji je hotel uničiti oziroma skriti svojo komisarsko dokumentacijo. Skoraj v čistem krogu, v radiju kakšnih sedem metrov, so bili raztreseni razni papirji. Med njimi je bilo tudi spričevalo partijske šole z njegovim imenom in priimkom. Takrat sem si njegov priimek za vedno zapomnil. Zelo smo bili veseli, ko smo med drugimi papirji našli ciklostiran priročnik o miniranju. Kragelj je bil namreč politkomisar minerske čete. Tu smo našli vse tehnike miniranja. Že večkrat se nam je zgodilo, da smo bili pri pobiranju min neuspešni. Poskrbel je tudi, da ne bi izkrvavel. Stegno ranjene noge je imel tesno zavezano s pasom. Sumljivo na debelo pa je imel z nekimi cunjami povit gleženj. Ko smo pobliže pogledali, smo ugotovili, da ima ob gležnju skrito pištolo. Morda jo je imel pripravljeno za obrambo, morda pa za samomor, če ga soborci ne bi rešili. Toda ostal je nepomagano sam in brez zavesti.

S soborcem Tonetom Pangercem sva ga položila na šotorsko krilo in ga odnesla v najin vagon. V tem času je prišel k zavesti. Edino, kar je spregovoril, je bila prošnja za vodo. Iz izkušenj sem vedel, da ranjence, ki izgubijo dosti krvi, muči silna žeja. Takoj sem se spomnil, da imamo na parni lokomotivi rezervoar čiste vode. Vzel sem menažko, jo napolnil z vodo in mu dal piti. Ko smo se vrnili v Grosup1je, sem skočil po nosila in na njih sva ga z drugim soborcem odnesla v vojaško ambulanto. Bil sem prisoten in videl, da je dobil vso možno zdravniško oskrbo. Kasneje je bil odpeljan v ljubljansko bolnišnico.

Od takrat naprej se mi je izgubila vsaka sled za njim. Prepričan sem bil, da je ostal živ in da je vojno srečno preživel, kot mnogi drugi ujetniki. Po vojni sem se hotel kdaj z njim srečati. Toda v spominu sem imel le priimek Kragelj. Kragljev pa je v Sloveniji veliko. Nikakor nisem uspel priti na njegovo sled. Spraševal sem tudi nekatere bivše partizanske borce, če bi kaj veseli o njem. Dobil sem obljubo, da bodo poizvedeli; toda nič od tega. Zadnjikrat sem po njem spraševal lansko leto. Bil sem v Münchnu in prespal v predmestnem hotelčku, katerega lastnik je Kragelj. V pogovoru sem zvedel, da je bil res partizan, toda ne ta, ki ga iščem.

Letos pa sem dobil v roke knjigo Silva Grgiča Zločini okupatorjevih sodelavcev. Na strani 128 sem našel, kar sem iskal. Zapisano je, da »je bil Viktor Kragelj, politkomisar minerske čete 9. brigade, težko ranjen pri Škofljici. Ujeli so ga domobranci, pozneje je umrl v Ljubljani. Iz tega zapisa sklepam, da je težkim ranam in verjetno tudi zastrupitvi v bolnici podlegel.

Nerazumljivo mi je, zakaj ga Grgič prišteva med domobranske zločine!

10.1.3. Partizan Matija je padel v boju

Janko Maček

Na strani 95 knjige Zločini okupatorjevih sodelavcev je tale zapis: »Grog Matija, partizan [Stran 080]Dolomitskega odreda. Rodil se je na Logarščah pri Prapretnem Brdu. Ob napadu na postojanko MVAC Šentjošt nad Vrhniko julija 1942 so ga legionarji ujeli in ga drugi dan na pokopališču v Šentjoštu ustrelili. Vir: Karel Leskovec, Križpotja, 1. knjiga, stran 109.

V knjigi Križpotja je Karel Leskovec opisal svoje spomine na napad na Šentjošt, pri katerem je tudi sam sodeloval. Za boljše razumevanje njegove zgodbe poglejmo najprej nekaj misli iz uvoda v Križpotja: »Revolucija ni zabava. Marsikateri korak, pa četudi je bil natanko pretehtan, je rodil dostikrat čisto drugačne sadove, kot smo si jih bili zamislili … Vse dogodke sem opisal tako, kot sem jih sam doživljal, videl ali občutil. Morda se jih kdo spominja drugače, saj kadar se je boja udeležila večja skupina, se je zvrstilo toliko različnih dogodkov, kolikor je bilo ljudi v enoti.«

O sovaščanu Matiji Leskovec ne govori pri opisu napada na Šentjošt, ampak se ga spomni že v poglavju o partizanskem taborišču na Vranjih pečinah. »Proti koncu maja smo preselili taborišče iz Žibrš na Vranje Pečine, v bližino Zaplane … Tu so bili bolj doma Češmelovi fantje in Grogov z Logarš pri Praprotnem Brdu. Grogov je padel julija še istega leta, ko smo napadli belogardistično postojanko v Šentjoštu. Pravzaprav so ga tamkajšnji beli domačini ujeli in ga drugi dan ustrelili na pokopališču. Matija je bil miren, pošten in skromen človek, star okrog dvajset let. Doma iz siromašne, mnogoštevilne družine, je moral že kot otrok s trebuhom za kruhom« (Križpotja, str 109).

Zdaj pa poglejmo še odlomek Leskovčevega opisa napada na Šentjošt. »Napadli smo ponoči med 24. in 25. julijem. Za napad beli niso vedeli. Vso noč smo hodili po vasi in nas še vedno niso opazili. Lahko bi jih popolnoma presenetili … Napadati smo začeli okrog polnoči, čeprav smo obkolili postojanko že pred enajsto. Naloge posameznikov niso bile dovolj jasne. Spominjam se, da se je že danilo, ko naša četa še ni vedela, kaj hoče in kaj naj pri tem napadu napravi. Uro in še več smo se le obstreljevali. Šele nato je Gad s svojo četo pritisnil v prvo stavbo, kjer so bili beli, tu pa se je naenkrat znašel ves prvi bataljon … Župnišče smo zažgali. Beli so pobegnili v veliko, prostrano trdnjavo – v farno cerkev. Zdaj je bila akcija tako rekoč končana. Ob belem dnevu smo zapustili vas, no, to ni bila več vas. Vse sam plamen in dim, ki se je valil proti nebu. Belogardisti so imeli dva mrtva in nekaj ranjenih.« (Križpotja, str 183–184).

Še je živih nekaj takratnih branilcev Šentjošta, pa tudi mlajši se spominjamo tiste noči in še posebno jutra po napadu. Vaška straža je za napad vedela, saj je zvečer dobila sporočilo iz Rovt. Napad se je res začel ob enajstih ponoči. »Prva stavba«, v katero je vdrl Gad, je bila šola, oddaljena od župnišča manj kot 50 metrov V šoli ni bilo nobenega branilca, pač pa so imeli na zahodnem koncu šole dve zasilni zaklonišči. Ko so napadalci prišli v poslopje, so se branilci umaknili za trdne zidove župnišča. Župnišče ni bilo zažgano in nihče se ni umaknil v cerkev. Branilcem je zmanjkovalo streliva in če partizani zjutraj ne bi odšli, bi župnišče res gorelo. Popolnoma izključeno je, da bi v taki situaciji kdo ujel partizana Matijo.

Branilci niso imeli nobenega mrtvega in ne ranjenega. Zjutraj so previdno prišli iz župnišča in se razgledali po vasi. Več poslopij je gorelo. Skoraj zrela pšenica na severni strani šole je bila na več krajih pomendrana. Tu so našli mrtvega partizana Matijo. Ob njem je bila lahka strojnica tipa mauser. Verjetno je bil Matija zadet, še preden so partizani vdrli v šolo. Do jutra je bilo tedaj še nekaj ur, njegovi pa ga niso pogrešili ali pa ga ponoči v visoki pšenici niso našli. Pogrebni obred za padlim partizanom je na šentjoškem pokopališču opravil duhovnik Roman Malavašič in ga tudi vpisal v mrliško knjigo.

To je resnična zgodba o partizanu Matiji, ki je padel v boju proti komaj ustanovljeni šentjoški postojanki. Njegovo pravo ime je Matija MALOVRH. Po domače so pri njihovi hiši rekli pri Grogu, zato ga je Leskovec poznal kot Grogovega Matijo. Logarše in Praprotno Brdo sta zaselka blizu Rovt. Pisatelju se je zapisalo več »netočnosti« o napadu, zato se ne čudimo, če mu je nekako ušel tudi stavek, da so Šentjoščani Matijo ujeli in ustrelili. V tistih časih tako pisanje ni bilo nič nenavadnega. Sicer pa je Leskovec že v uvodu v Križpotja opozoril, da je dogodke opisal po svoje.

Če bi že nekako razumeli Leskovca, da je v svojih spominih leta 1971 opisal dogodke drugače, kot so se v resnici zgodili, pa ne moremo razumeti Grgiča, ki je leta 1995 po sedmih letih raziskav izdal dokumentarno knjigo, da je v njo vključil površno prepisan Leskovčev zapis kot dokaz šentjoškega zločina nad Matijo Malovrhom. S tem cela Grgičeva knjiga postane močno vprašljiva.

10.1.4. Nekaj pripomb iz Šentjerneja

Silvester Golob

Že površen pregled knjige daje vtis, da se avtor trudi prikazati čim več žrtev, zato se zateka k navedbam »avtentičnih poročil«, kjer pa ni niti najbolj osnovnih podatkov, imen, kraja [Stran 081]dogodka itn. Taka avtentična poročila so nam poznana, kot na primer tole poročilo 4. bataljona Gubčeve brigade štabu brigade dne 20. decembra 1943: »Tovariš Cimperman Jože iz Dolenje Stare vasi nam je ponudil 200 litrov vina za praznike in vrečo bele moke, da bomo lahko spekli potice« (Monografija Gubčeve brigade, str. 536). Dogodek je resničen v toliko, da so partizani vino in moko res dobili in še peljati so jim morali vse to v Mihovo pod Gorjance; seveda to ni bilo darilo, ampak prisilna oddaja. Ni bilo samo enkrat, da so partizani v mlinu v Dolenji Stari vasi pobrali vse žito, moko, kruh, sol, meso in živino, čeprav to gospodarju, ki je bil odločen protikomunist in je imel sina Jožeta pri domobrancih, ni bilo prav nič všeč.

Navajam nekaj pripomb k primerom, ki naj bi se dogodili v Šentjerneju in okolici.

Na strani 101 Grgičeve knjige Zločini okupatorjevih sodelavcev je sledeči zapis: Hosta Metod, partizan 1. bataljona 15. brigade. Rodil se je 24. avgusta 1922 v Dolenji Stari vasi, Šentjernej, kolar. 4. oktobra 1944 so ga v Hinjah ujeli domobranci in ga ubili (Arhiv Dolenjskega muzeja).

S. K, ki je bil 14. oktobra 1944 skupaj z Metodom, je o tem dogodku povedal drugače. Ko so se partizani začeli umikati, je on bežal v eno smer, Metod pa v drugo. Potem je slišal, da je Metod padel med bojem oziroma pri umiku, nikoli pa ni slišal, da bi ga domobranci ujeli in potem ubili.

Stran 180: Sabadin Severin, partizan Belokranjske brigade. Rodil se je 26. maja 1922 v Marezigah pri Kopru, delavec. 1. maja 1944 so ga v boju za Šentjernej domobranci pri Stari vasi ujeli in ga na mestu ustrelili (Poročilo 15. brigade).

Pisec teh pripomb je doma iz Stare vasi in je maja 1944 tam živel. Nikoli ni videl in ne slišal, da bi domobranci pri vasi ubili kakega partizana.

Str. 239: Hudoklin Jože, partizan, pripadnik enote VOS. Rodil se je 15. februarja 1912 v Gorenjem Vrhpolju. 18. februarja 1944 je bila pri Vrhpolju pri Šentjerneju presenečena patrulja VOS. Napadli so jo Nemci in domobranci. Padli so partizani Jože Hudoklin, Rudolf Pirkovič ter Srečo. Vsi trije so se sami ustrelili, da ne bi živi prišli v roke domobrancem in Nemcem. Potočar je kasneje umrl v nemškem koncentracijskem taborišču Mauthausen (Erna Muser, Spomeniki naj govore, Zbornik Novo mesto).

Hudoklin Jože, Pirkovič Rudolf in Srečo – njegov priimek ni znan – so se ustrelili sami. Vsi trije in še Potočar Karel so bili člani VOS. Potočar se je predal in ostal živ toda potem je žal umrl v taborišču. Če nekdo naredi samomor, njegov nasprotnik zato ne more biti kriv vojnega zločina.

Str. 309: Javorovica – 16. 3. 1944

Boj na Javorovici je v knjigi prikazan na način, kakor ga je opisal Ambrožič v monografiji Cankarjeve brigade, str. 379. Gre za neresničen prikaz dogodkov, zlasti tistega dela po končanem boju. Ni bilo 126 žrtev na partizanski strani in ne 12 na domobranski, ampak 107 (Ambrožič) ali 113 (Dokl) na partizanski in 6 ali 5 na domobranski strani. Nemcev je takrat bilo na Javorovici vsega en vod, ne pa 400. Po boju ni bilo nobenih masakrov. Za to imamo še žive priče, ki so na Jožefovo, 19. 3. 1944, pod partizansko stražo morale pokopavati žrtve tega boja.

10.1.5.

Tako pričevalec iz Šentjerneja. Med viri za opis boja na Javorovici navaja Grgič tudi Zavezo št. 9/1993, toda v resnici podatkov iz članka Ivana Kralja in Tineta Velikonje sploh ne upošteva. Vztrajno ponavlja, da so domobranci 16. marca 1944 načrtno pobili triintrideset ujetih partizanov. »Spravili so jih v jarek pod cerkvijo sv. Ožbolta in jih postavili v vrsto. Morali so se sezuti … Prvi je začel streljati skupino triintridesetih razoroženih partizanov komandir 32. domobranske čete, domobranski poročnik D. F. Potem so se mu pridružili še nekateri drugi domobranci … Padle v boju in tiste ujete partizane, ki so jih ustrelili v skupini, so domobranci oropali, mnogo mrtvih oskrunili, slekli in jih drugače onečaščali … «

Iz Zaveze št. 9/1993, zvemo, da poročnik Drago Furlan tedaj sploh ni bil na Javorovici. Streljanje z domobranske strani naj bi se začelo, ko je eden izmed zajetih partizanov z rafalom iz hitrostrelke pokosil domobranskega mitraljezca in še dva druga domobranca. Še so žive priče, ki vedo, kaj se je dogajalo na Javorovici potem, ko je utihnilo orožje, toda Grgič kljub temu ponavlja zgodbo o skrunjenju in onečaščanju trupel padlih partizanov. Očitno je, da hoče tudi za ceno neresnice prikazati domobrance v najslabši luči in jih narediti za vojne zločince.

Pri primeru politkomisarja Kraglja, s katerim se je srečal Pavel Kogej, vidimo, da avtor ve, da so ga domobranci obravnavali kot ranjenca in mu nudili medicinsko pomoč, toda ker je ranjenec za posledicami ran umrl, so domobranci zagrešili vojni zločin. Po istem pravilu kategorizira tudi vse podobne primere ranjenih in ujetih partizanov.

[Stran 082]

Člani VOS Hudoklin, Pirkovič in Srečo so raje naredili samomor, kot bi se predali domobrancem. Knjiga obravnava okrog štirideset takih primerov in opozarja, da so partizani, ki niso dovolili, da bi jih nasprotniki prijeli žive, naredili junaško dejanje, tiste, ki so partizane »prisilili« k samomoru, pa uvrsti med vojne zločince. Jože Javoršek v svoji knjigi Spomini na Slovence opisuje dogodek, ki se nam zdi tako značilen, da ga bomo v nekoliko skrajšani obliki povzeli namesto komentarja o samomorih. Bilo je med italijansko ofenzivo, poleti 1942. Javoršek je z malo skupino partizanov taval po roških gozdovih. Ko se je tisto jutro zdanilo, so ugotovili, da so od vseh strani obkoljeni. »S tega hriba ni rešitve. Zdaj smo dokončno v pasti. Bilo nas je sedem: štirje moški in tri ženske. Partijski aktivist Feliks, ki se je zdel nekakšen vodja naše prestrašene skupine, je odločil, da se moramo postreliti, ker nas Italijani živih ne smejo dobiti v roke. Preveč vemo. Vsi so mu kimali, vsi so se z njim strinjali. Že tri dni ni nihče ničesar zaužil. Prišli smo na konec poti, če nas ne bodo pobili Italijani, je skoraj bolje, da se sami.« Tedaj je Javoršek prišepnil Feliksu: »Boljše bi bilo, če bi se borili. Kdor bo padel, bo padel, kdor se bo rešil, se bo rešil. Položaj ni nikdar brezupen.« Feliks ga je kratko zavrnil, da je navodilo partije treba izpolniti. »Italijani so začeli divje streljati in še bolj divje vpiti. Feliks se je nenadoma kot mesečen dvignil, izvlekel revolver ter ustrelil prvo, nato drugo in nato še tretjo žensko. Vsaka je sprejela strel kot kako duhovno opravilo. Obležal sem na tleh od groze in gnusa. – Italijani so prodirali proti vrhu. Lomili so vejevje in preklinjali. Partizan, ki je že ves čas molčal in brezizrazno gledal, kaj se dogaja, je vzel pištolo in se ustrelil.« Drugi je prosil Feliksa, naj ga ustreli. »V zraku je brnela blaznost. Videl sem blazne Feliksove oči, ki so se mi približevale. Pograbil me je smrten strah, kaj če bo ustrelil tudi mene.« Toda Feliks je ustrelil samo sebe in Javoršek je ostal živ. Pobral je pri mrtvecih vse orožje in čakal Italijane. »Toda ni jih bilo in njihovi glasovi so se začeli oddaljevati. Zdaj bi moral zbuditi Feliksa in vso njegovo mrtvo četo, zdaj bi šli lahko mirno v dolino in se v noči pretipali na pot v svobodo. Ne vem, ali me je mučila žalost ali spoznanje, da so totalitarne miselnosti človeku kot človeku smrtno nevarne.« (Jože Javoršek, Spomini na Slovence III., str. 163–165).

V knjigi je opisanih precej primerov, ko naj bi bili partizani najprej ujeti in potem kot ujetniki ustreljeni, toda domačini, od koder so bili ti partizani doma ali kjer so umrli, vedo drugače. O tem smo že govorili v zgodbi o Matiji Malovrhu in v pripombi o Metodu Hosti. Podobno je bilo tudi s Francem Špeličem iz Korit pri Dobrniču. Na strani 195 Grgičeve knjige najdemo podatek, da so 29. oktobra 1944 Nemci in domobranci napadli kurirsko postajo TV-4 v Šahovcu. Domobranci naj bi v neki hiši opazili Franca Špeliča in začeli streljati. Ustrelili naj bi ga » na begu«. Priče pripovedujejo, da je Špelič res padel, ko je bežal pred domobranci. Prav tedaj je bil ujet kurir Glavan Franc iz Gorenje vasi pri Dobrniču, toda niso ga ubili, ampak je ostal živ in je umrl naravne smrti več let po vojni. Če bi Špeliča zares ujeli, zakaj ne bi ravnali z njim tako kot z Glavanom? Koliko je še takih primerov?

Ta sestavek je mnogo prekratek, da bi bilo mogoče v njem pregledati celo knjigo in vključiti vse pripombe, ki smo jih že dobili. V naslednji številki Zaveze bomo nadaljevali.

Večina vaških stražarjev, domobrancev in drugih, ki jih knjiga dolži zločinov, ima že več kot petdeset let »s prstjo zasuta usta«. Njihovi svojci in somišljeniki jih niso mogli braniti, ker niso smeli govoriti. Zmagovalci so pisali zgodovino po svoje in so se za dokazovanje zločinov nasprotne strani v državljanski vojni večkrat zadovoljili z nedokazanimi govoricami. Toda še vedno so žive priče, ki poznajo dogodke izpred petdesetih let in ki brez težave lahko razjasnijo prenekateri primer iz Grgičeve knjige. Samo resnica je lahko temelj prave zgodovine!

10.2. Tone Brulc – Judeževi groši

Marijan Ozvald

10.2.1.

Urednik: Andrej Rot, samozaložba, Ljubljana 1996

Skoraj štiristo strani obsegajoče pripovedno delo zdomskega avtorja Toneta Brulca je postavljeno v usodni čas druge svetovne vojne in v zgodnja povojna leta. Dogajanje je locirano v svet pod Gorjanci, v kraje ob Krki. Krajevna imena so nekatera spremenjena, druga zopet nespremenjena. Enako je z imeni v pripovedi nastopajočih junakov. Pred nami je romansirana kronika velikega časa, ki je slovenski narod usodno zaznamoval.

[Stran 083]

Obširni tekst je razdeljen v tri dele in oseminštirideset poglavij. Naslovi le-teh so premišljeno izbrani, večkrat simbolno pomenljivi.

Dogajanje se začne z napadom sil osi na kraljevino Jugoslavijo. Italijani okupirajo Notranjsko in Dolenjsko – tudi Šmarje. V primerjavi z brutalno nemško okupacijo je italijanska, vsaj v začetku, bolj znosna. Do prve zaostritve pride, ko domači fantje kaznujejo gostilničarjevo hčer za njeno druženje z Italijanom. Ti aretirajo fante, jih pretepejo in odpeljejo v internacijo. Šmarčani gredo iskat Nemce, da bi zasedli njihovo vas. Zato Italijani ustrelijo štirinajst vaščanov. Na pogrebu govorita kaplan in učitelj Rakar. Ta ob koncu vzklikne: »Smrt fašizmu!« Potem zbeži iz vasi. Začel se je usodni razcep.

V gozdu blizu vasi se utaborijo partizani. Domači se znajdejo med dvema ognjema. V taborišče privedejo kaplana in še nekaj ljudi. Revolucija zahteva prve žrtve. Nasilje se stopnjuje in v samoobrambi se formirajo vaške straže. V obkrški hosti se nastani odred slovenskih četnikov.

Po kapitulaciji Italije okupatorji odkrito sodelujejo s partizani. Legionarji so v hudi stiski. Na Krškem polju se odigra velika bitka. Vaške straže in legionarji prerastejo v slovensko domobranstvo, ki v bitki na Javorovici potrdi svojo udarno moč. Postojanke nastajajo po vsej Dolenjski. Te pa čedalje bolj občutijo pritisk partizanskih brigad. Vrste se boleči porazi: Žužemberk, Trebnje, Mirna Peč. Formirajo se domobranski udarni bataljoni, ki z naglimi premiki zajezijo prodore brigad.

Vojna se bliža koncu. Pred silovitim pritiskom Titove vojske z juga se domobranci z množico beguncev napotijo na Koroško k Angležem, v katere so upali. Po zadnjem spopadu z Bračičevo brigado pri boroveljskem mostu se utaborijo na Vetrinjskem polju, v senci starodavnega samostana. Vsi pričakujejo prevoz v Italijo – v Palmanovo.

Pod koncem maja petinštiridesetega se začno transporti. V taborišče udari zlovešča vest: ne v Italijo, temveč v Jugoslavijo gredo transporti – »in manus inimicorum«, kot je vklesano na spominski plošči v Vetrinju. Za dvanajst tisoč domobrancev se začne križev pot: Kranj, Škofja Loka, Šentvid. Zgodijo se teharske krvave arene. Odpre se pekel roških brezen. Vsa ta nedoumljiva groza je opisana realistično, zares impresivno. Avtor spremlja rešenca iz Kočevskega roga na njegovi nevarni, tvegani poti domov – v materin objem.

Iz vseh teh infernalnih grozot vodi pisec begunce in domobrance, ki jim je uspelo rešiti se nasilnega vračanja, v begunska taborišča v Italijo: Treviso, Servigliano, Sinigallia. Tu se kljub tegobam nakazuje novo upanje. Stil pripovedi postane lahkotnejši. Plastično, večkrat prav duhovito so opisani utrinki iz življenja med taboriščnimi barakami. Begunci vedo, da vrnitve domov ni in jih čaka novo življenje v novem svetu; za večino na južni polobli – v Argentini. Ko opiše težke začetke slovenske emigracije, ki je v nekaj desetletjih obrodila tako bogate in žlahtne duhovne sadove, sklene svojo epsko pripoved s preprosto slovesnim stavkom: Tako in podobno so nastajale prve naselbine zdomstva v Argentini.

Kot ni čutiti izrazite fabule – vsako poglavje je nekakšna zaključena celota – tako tudi ni v pripovedi nastopajočih junakov, ki bi jih bralec spremljal od začetka do konca. So bolj epizodni liki, ki se pojavijo v posameznih poglavjih. Njihovi značaji in usode so le bežno nakazani.

Tako se učitelj Rakar, ki postane partizanski komandant, in nastopa v začetku pripovedi, pozneje zopet pojavi v teharskem taborišču. Enako nekdanji rudar, zagrizen revolucionar, poln razrednega sovraštva. Šmarski kaplan Cvek, ki skuša rešiti domače fante in jih spremlja v internacijo v Italijo, mora umreti med prvimi žrtvami revolucije. – Na partizanski strani je bežno okarakteriziran stremuški četni politkomisar Dinko. – Izrazito negativen lik je kmečki fant Žan Vodopivec, pretepač in ženskar, ki zagreši kot partizan mučenje in posilstvo. –Posebej tragičen junak je rešenec iz roških brezen Stane Murn, ki so mu strahotna doživetja vtisnila neizbrisan pečat. – Kot pogumen, odločen človek je prikazan domobranec Jože Mihič, ki v begunskem taborišču v Italiji zasnubi Lenčko, ki je nekoč rešila njegovo enoto velike nevarnosti. Poročita se in snujeta novo življenje v Argentini. Prav tako se v taborišču zbližata Ivan Žurga in Kristina, ki nosi v sebi bolečo izkušnjo: posilili so jo Kozaki. Kot protiutež tem tragičnim likom je duhovito prikazana stara Gregorka, ki v begunskem taborišču v Italiji kar najprej deli moralne nauke mladim.

Jezik pripovedi je tekoč, klen, s čutom in posluhom za vsebino posameznih poglavij.

Na zavihu platnic so v lapidarnem stilu nanizana dejstva o avtorjevi življenjski poti in o njegovem delu. Leta 1928 v Hrušici ob vznožju Gorjancev rojeni Tone Brulc je med vojno izgubil očeta in šestnajstletna brata (umrla sta kot žrtvi revolucije).

Z valom povojnih emigrantov se je znašel v Argentini, kjer danes velja za najplodo[Stran 084]vitejšega zdomskega pisatelja. Pisati je začel v osemdesetih letih. Dobival je literarne nagrade Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Objavljal je v Meddobju, Svobodni Sloveniji, Slovenski državi, Taboru, Vestniku, Ameriški domovini, pa tudi v Celovškem zvonu in tržaški Mladiki. V Sloveniji zasledimo njegove objave v Dialogih ter v Zborniku Doma in sveta.

Leta 1993 je v Ljubljani izšel izbor črtic Vardevanje angelčka. V prepričanju, da mora razumnik, posebno še pisatelj, braniti resnico, se zavzema za kritičen pretres novejšega slovenskega zgodovinopisja. V svojih delih je kritičen tako do nekdanjega jugoslovanskega sistema kot do emigracije.

Judeževi groši vsekakor niso roman v strogem, klasičnem smislu, tudi ne monumentalna freska; so mogočen mozaik, sestavljen iz dolge vrste dogodkov in usod. So kronika velikega časa – časa usodnih odločitev in delitev, ko je bila narodova nesreča zlorabljena z revolucionarnim nasiljem. Vse to je rodilo samoobrambni odpor. Usodni polstoletni razkol, ki hromi narodov ustvarjalni zanos Slovenci še danes boleče občutimo.

10.3. Majniška 1950

Videl sem osla ob cesti,
stal je in čakal,
v tla strmel.
Da je bil lačen,
sem bil prepričan.
Pa se približam
in ga pobaram:
»Na tovor, na jelo
čakaš, osliček, na delo?«
Dvignilo glavo,
z repom pomahalo
skromno osle.
»Kakor dejal bo tovariš,
kakor bo želel tovariš,
kakor namignil tovariš,
da, da,
ia, ia, ia … «
»Ti si pač osel,«
šepnem v uho mu.
Z glavo pomigne osle,
milo se name ozre,
na desno, na levo nastavi uho,
če morda posluša še kdo.
Potlej počasi,
resno in modro mi de:
»Dragi tovariš, da, da,
morda kaj rano
kmalu za mano
še ti boš ponavljal ia, ia, ia … «

Lojze Žabkar

Dodaj komentar

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.