Zaveza št. 20 – Utripi 2 (Nada Matičič)


§

Kako silovito se nam mudi živeti! Ker nas je zmerom več na padajočem loku življenjskega
ciklusa, imamo tudi vedno manj časa. Mar smo nestrpni, ker nam ne gre vse lepo od
rok, kot si želimo: še malo, še malo, da ukanimo neizbežni, nepreklicni in popolnoma
nepoznani zaključek (ne veš ne ure ne dneva), ki se nam izrisuje na koncu prihodnosti.
Hitimo, da je ne bi bilo premalo. Spopadamo se s telesnimi sovražniki, s sklerozo,
revmo, rakom, ki venomer nekje preži, impotenco, izpadanjem, krčenjem in gubavostjo,
a vendar živimo zaradi skrbi, ritma, elana, skratka zaradi prezaposlenosti … Za deset,
dvajset let smo si podaljšali ta »čudoviti čas« od naših predhodnikov.

Zakaj ne bi bil čudovit? Svobodni smo. Šele zdaj smo zares svobodni, če seveda to
hočemo biti. Časa imamo na pretek, zato tako grdo ravnamo z njim. Nenehno se hudujemo
nanj, ga lovimo za rep in obupujemo, ker nismo ali ne moremo še tega ali onega postoriti,
kot imamo v načrtu. Seveda se ne zmoremo več naglo zavrteti, ne ubogajo nas roke in
noge, v glavi se prepogosto počasi zasuče kolo spomina … Toda – in tu smo presneto
na boljšem od mlajših – odvija se nam film nazaj! Zasučemo ročico časovnega stroja
na otroška leta, na prve korake in besede, na mater in očeta, na bratce in sestrice,
gremo v šolo, v prvi razred, se tam nekje v zadnjih klopeh hihitamo in suvamo s komolci,
ker je učiteljica tako čudno oblečena in pozabljiva … Kadar nas pride obiskat babica,
ji stečemo naproti, saj ji smemo seči v žep po škrnicelj nebeško dobrih sadnih bonbonov
… In preskočimo še nekaj let naprej na majhni podeželski postaji zagledam svetlolasega
mladeniča z modrimi očmi in z dozorevanjem v nevračani ljubezni preživim vesele in
žalostne čase vsaj še pet let … In kakšno raz[Stran 039]

Moj dom

Figure 27. Moj domIzidor Molé

košje spominjanja skozi zaplete in razplete dogajanj v službenih letih! Zdaj je torej
čas za pot nazaj in ta čas si moramo vzeti. Dan za dnem, celo ponoči si pišemo svojo
življenjsko knjigo, svoj roman, nekakšno rekapitulacijo preteklosti. Nič več se ne
moremo prenarejati, kot smo radi počeli v dinamičnih letih, v času vzpona in boja
za uveljavljanje. Dospeli smo na končno postajo in vlak se ustavlja. Izstopimo in
sedemo – po cankarjansko – na kanton in se zagledamo nazaj. Na srečo tudi zelo daleč
nazaj. Kajti tam je tisto najbolj privlačno in najmanj problematično: naš začetek.
Čist in jasen kot nebo. Tako sanjarimo in smo po svoje srečni.

So pa tudi drugačna počutja. Nočemo, da nas povozi čas. Ker se razmeram pač ne moremo
samo prilagajati, se jim upiramo. Mladi pravijo, da jih ne razumemo ali nočemo razumeti.
Tako se dogaja, da se drug drugemu upiramo, vsak vrti svojo ploščo. Vraga, zakaj bi
morali samo starejši razumeti mlajše, se jim prilagajati, se zanje žrtvovati, zakaj
ne more biti obratno? Toda nerodno je, če v avtobusu stojiš pred sedečim mladeničem,
saj si lahko misli, da ga izsiljuješ … Bežiš pred rokovsko »glasbo«, ker se bojiš
za sluh. Če rečeš, da se z njo pač mladi poneumljajo, ti zabrusijo: vi ste se pa ob
valčkih in polkah … Zabava je pač zabava. Če se spotakneš ob vnukinjino cunjico, ki
še komaj kaj pokriva na njej, se ti zasmeje: To je svoboda oblačenja, babi. Vse si
lahko privoščimo, ali ni to prima! Vse najkrajše in najdaljše in kakšne barvne kombinacije!
Nič več utesnjenosti in strogih predpisov in meril. Nismo več dolgočasni, kot ste
bili vi … Toda pazi, dekle moje, da si le ne boš prehladila genitalij. Lahko bodo
hude posledice … Ah, babi, to je še strašno daleč … In nasploh je bilo v naših časih
vse zelo ubogo: pomislite, brez televizije, računalnikov, mobitelov, pralnih in pomivalnih
strojev in sploh strojev, strojev, strojev … Avto in telefon sta bila dana le redkim
in prav tako je bila španska vas laserska tehnika … Pod to neznansko gmoto pragmatičnih
dobrin komajda še izjecljam: Vse je prekleto res, toda nismo se bali raket in atomskih
bomb, nismo poznali aidsa, po pločnikih smo hodili svobodno, nismo vsak dan umirali
na cestah pod avtomobili in presneto da res, boljši zrak smo dihali … Ah, babi,
je zavihala nosek, za nič na [Stran 040]svetu ne bi hotela živeti v vaših časih. Če že zaradi drugega ne, se splača biti na
svetu zaradi diska in Boba Dylana. Pa Bruca Springsteena in Davida Bowiea. Sex pistols?
Punk in techno in rave glasba? Ali kaj veš o tem, babi? Seveda, saj smo tudi mi imeli
idole. A nobenega se ne morem več spomniti …

Ondan me je zaneslo v knjigarno. Bila sem nad vse presenečena, ko mi je nekdo potisnil
v roke kozarec. Le kaj slavijo? Misleč na kakšno pomembno domačo knjigo, če že točijo
šampanjec, mi je zmanjkalo sape ob pogledu na angleško princeso Diano in njene spomine,
ki so se šopirili na prodajni mizi. Celo igralko so si sposodili, da se je oblekla
v Diano … Začrvičilo me je v želodcu, zaškrtala sem z zobmi, celo šampanjec se mi
je uprl. Izvirne pisatelje in pesnike so pospravili pod pult, da je zablestela Diana,
ki jim bo prinesla več dobička kot vsa domača revščina z nizko naklado. Tudi izložbeno
okno je napolnil smejoči kult bogastva in afer … Za hip sem zaprla oči: vse za izvirno
knjigo! Reklame na televiziji, v časopisih in igralci vzneseno citirajo – ni se jim
treba šemiti v avtorje! – iz knjig naših stvariteljev … In ljubitelji kupujejo, kupujejo
… Zato pa imamo tržno gospodarstvo in Diane. In njim na čast točimo šampanjec.

Moj nečak je promoviral iz umetnostne zgodovine. Če bi se čudila tej tujki, bi pač
mislili, da sem premalo izobražena. Toda v zadnjih letih lahko pri nas promovira tudi
čevljar, iz svoje obutve namreč. Imamo tudi promocijo Slovenije s knjigo Lepote Slovenije. Udeležili smo se promocije nove avtomobilske znamke. Tudi princesa Diana je promovirala
s knjigo o sebi … Kljub temu, da se dušimo v angleščini in njenih spakedranščinah,
se tudi v domačem izrazoslovju obnašamo kaj nenavadno: nimamo več slovenske dežele,
domovine, marveč slovenski prostor. Namesto pisanja knjig zdaj uporabljamo kar pisavo
(ne le za črke!): imamo torej zelo bogato pisavo književnih publikacij … Tržno gospodarstvo
nas je obogatilo za menedžerje (managerje). Novosti v jezikoslovju me spominjajo na
norosti mode. Saj smo po ameriških vzorih že uvedli celo najlepše in najgrše oblečene
Slovence …

Kralj je mrtev, živel kralj! Ko je moj oče še trgal hlače po šolskih klopeh, je na
steni za katedrom visel cesar Franc Jožef. Zame je visel kralj Aleksander. Ko smo
ga izgubili, so obesili kralja Petrčka. Pozneje sta se zvrstila še italijanski kralj
in nemški führer. Več desetletij mi je v poklicu za hrbtom visel Tito. Zdaj smo v
demokraciji in kralji, cesarji, diktatorji uradnih prostorov ne krasijo več. So pa
še navzoči po ulicah in trgih in parkih. Na konjih, na piedestalih, iz brona in kamna.
Spominjajo nas na dobre in manj dobre čase, oznanjajo slavo in minljivost, predvsem
to. Usoda politikov je na srečo kratkotrajna. Celo spomenike jim podirajo.

Za partijska mogotca, Kardelja in Kidriča, se je vnel hud boj. Nekaterim sta se tako
vsadila v srce, da se borijo za njun spomeniki obstoj; drugi pa ju hočejo kar odstraniti
iz vidnega polja mimoidočih. Oblast bo pač naredila tako, da bo njej prav. Naj stojita,
saj sta zaslužna. Če za drugega ne, za kontinuiteto oblasti. Njuna krivda za tisoče
pobitih po vojni, pa Goli otok in podobna trpinčenja, vse z blagoslovom Velikega brata,
so že davna preteklost. A zato so njuna dejanja za narod tako pomembna, da brez njiju
ne bi bilo svobodne Slovenije. (V neposredni bližini obeh spomenikov se skriva Cankar
v svoji kocki. Bogve, kaj bi si mislil o Kardelju in Kidriču, o njunih zaslugah in
dejanjih?!)

Oblast, ki ni zmožna ali noče poravnati starih računov, računov iz preteklosti, ki
jih hoče preprosto zamolčati, zbrisati, ne more biti uspešna in prodorna. Sicer pa
so več desetletij učili, da pred komunizmom ni bilo nič. Prazna polja.

Date: 2010