Zaveza št. 20 – Osebna svoboda in naša družba (Peter Gosar)


§

Svoboda je tista magična beseda, ki je skozi vso človeško zgodovino izražala up in
hrepenenje mnogih narodov in posameznikov. Resnična svoboda in enakopravnost med narodi
in ljudmi je seveda vedno bolj želja in cilj kot odraz neke resničnosti. Slovenci
smo končno dobili svojo državo in demokratično družbeno ureditev. Velik del slovenskega
naroda živi v svobodni matični državi z moderno ustavo in družbeno ureditvijo. Smo
svobodni. Velja ta trditev tudi za nas posamezne državljane? Smo resnično svobodni?
Kot je razvidno že iz naslova, nameravam razmišljati o osebni svobodi v družbi, kot
je naša v sedanjem trenutku.

Svoboda in njeno nasprotje nesvoboda imata mnogo obrazov. Nekatere oblike omejevanja
človekove svobode, kot na primer suženjstvo, so stvar zgodovine. Suženjstvo so zamenjale
drugačne odvisnosti, ki po svoji naravi morda niso tako krute, kljub temu pa pomenijo
hud poseg v človekovo svobodo in osebno integriteto. Tudi v naši družbi smo priča
socialnim krivicam, ko so množice državljanov oropane pravice do dela in spodobnega
preživljanja zaradi nesposobnosti in zlorab vodstvenega sloja naše družbe. Svobodnega
človeka brez ustrezne materialne varnosti in neodvisnosti pa ni.

Ni dolgo tega, ko se je oblast najbolj bala neodvisnih in zato resnično svobodnih
državljanov. Spominjamo se strašne gonje proti kmetom in obrtnikom, ki so predstavljali
tisti del družbe, ki ni bil eksistenčno odvisen od države in s tem vladajočega razreda.
Podoben namen sta imela nacionalizacija in državno lastništvo proizvodnih sredstev.
Delavci so postali izključno odvisni od države, bili so nekakšni moderni sužnji. Praviloma
jih država sicer ni izkoriščala v materialnem smislu, niso pa bili duhovno svobodni
ljudje. Izražanje mnenj, ki niso bila pogodu partiji, je kaj hitro ogrozilo posameznikovo
delovno mesto, posledice pa so bile lahko še mnogo hujše. Velik del prebivalstva je
bil prisiljen živeti dvolično. To, kar so zares mislili v svoji duši, je bilo stvar
intime. Svobodnega pretakanja mnenj in idej o pomembnih vprašanjih človeškega sožitja,
družbene ureditve, človekove biti in svetovnega nazora ni bilo. Večkrat sem imel priliko
opazovati, kako nesvoboden in notranje prestrašen je bil marsikateri partijec, četudi
dokaj visoko v strankarski hierarhiji.

Ponovno obujanje preteklosti se morda zdi nesmiselno in že kar dolgočasno. Ta čas,
na katerega slovenski narod nikakor ne more biti ponosen, je za nami. Komunistični
sistem se je zrušil sam v sebi brez zunanjega vpliva in s tem pokazal na svojo zgrešenost
in pomanjkanje življenjske sile. Obujanje spomina na ta čas pa je potrebno iz najmanj
dveh razlogov. Iz preteklosti lahko črpamo pomembne napotke in opozorila za današnji
čas. Sedaj, ko na novo postavljamo pravila za delovanje nove demokratične Slovenije,
se lahko iz preteklosti učimo, česa se moramo izogibati, če želimo ustvariti družbo
svobodnih, nikomur podrejenih ljudi. Po drugi strani pa dosti prehitro pozabljamo
na preteklost ob dejstvu, da je vodilna garnitura sedanje družbe v veliki meri ista
kot v prejšnjem režimu. Lahko zaupamo takim voditeljem?

Človek ima telo in dušo. Vprašanje svobode se tiče obeh. S telesom so povezani svoboda
gibanja, svoboda izbire kraja prebivanja, pa tudi življenjski pogoji, ki omogočajo
dostojno materialno in socialno varnost. V naših razmerah je to zadnje najvažnejše
in tudi problematično. O teh vprašanjih ne nameravam govoriti.

Za pričujoči zapis se mi zdi pomembnejši razmislek o duhovni svobodi, ker o tem večina
ljudi premalo razmišlja in se ne zaveda izrednega pomena te svobode za izoblikovanje
celovite osebnosti.

Zelo poznan je tretji člen augsburške mirovne pogodbe iz leta 1555, ki je dala zakonsko
osnovo soobstoju luteranske in katoliške vere v Nemčiji. Glasi se takole: »Cuius regio,
eius religio« – čigar dežela, tega vera. Na osnovi te pogodbe so morali podložniki
knezov v posameznih nemških deželah sprejeti vero svojih gospodarjev ali pa prodati
imetje in se izseliti v drugo deželo, kjer je bila njihova veroizpoved priznana. Poleg
telesnega je bilo s tem uzakonjeno tudi duhovno podložništvo. Je spominjanje na te
čase iz obdobja reformacije sploh zanimivo za naše prosvetljeno dvajseto stoletje?
Pa še kako. Omejevanje duhovne svobode, in to na dosti bolj krut način, je doživela
[Stran 037]vsa starejša in srednja generacija Slovencev. Isto velja seveda za pretežni del Evrope
pod fašističnimi in komunističnimi režimi.

Lahko bi pozabili na preteklost, če bi že izginili sledovi nekdanjega duhovnega suženjstva
in ne bi pretila nevarnost ponovnega zasužnjevanja.

Opazovanje in spremljanje našega javnega življenja na področjih politike, gospodarstva,
socialne politike, izobraževanja, umetnosti in znanosti razkriva nekatere zaskrbljujoče
posebnosti našega sedanjika. Osebni vtisi so seveda vedno precej subjektivne narave,
odkrivajo pa le nekatera dejstva, ki jih opaža in občuti širši krog ljudi.

Prevladujoča miselnost v našem javnem življenju je materialistično liberalistična.
Njen izvir lahko iščemo v nekdanjem »znanstvenem socializmu«. Ideologija znanstvenega
socializma je le maloštevilne globoko prepričala. Kljub temu je imela izredno velik
vpliv na miselnost ljudi, še posebej inteligence. To se pozna predvsem pri vprašanjih,
ki se tičejo morale, etike, odgovornosti in obveznosti do soljudi ter državotvornosti.
Prevladuje izrazito liberalistična miselnost. Učili so nas, da sta etika in morala
pogojeni s konkretno človeško družbo in družbeno situacijo in sta le rezultat razvoja
družbenih odnosov. Nimata pa nobene duhovne ali transcendentne osnove in utemeljitve.
Tako smo lahko večkrat poslušali naše eminentne univerzitetne učitelje o tem, da obstaja
več moral ali pa še celo to, da si pod pojmom morala ničesar ne predstavljajo. Moralno
naj bi bilo vse, kar zakonsko ni prepovedano. Rezultat take miselnosti je sedanje
divje lastninjenje in kraja družbenega premoženja.

V praksi je ideologija znanstvenega socializma tudi vpeljala miselnost popolnega individualizma
in liberalizma. Država je prevzela vse naloge na področju socialne zaščite in varnosti.
Državljani pa so bili s tem, ko plačujejo davke, razbremenjeni in jim ni bilo treba
misliti na sočloveka in skupno dobro.

Naslednja posebnost sedanjega trenutka, ki je le posredno povezana z znanstvenim socializmom,
pa je pozitivistična filozofija. Pozitivizem verjame v neizmerno moč znanosti. Znanstveni
pogled na svet naj bi bil nadomestilo za tradicionalne svetovne nazore in verovanja.
Pozitivizma se je najprej oprijela naravoslovna in tehnična inteligenca, nato pa se
je razširil skoraj na celotno kulturno področje. Takšno gledanje je nekdanji totalitarni
oblasti seveda zelo prijalo. Pozitivizem v svojem najglobljem bistvu izključuje duhovni
in nadnaravni svet.

Pota reke

Figure 26. Pota rekeSimon Dan

[Stran 038]

Povrnimo se k vprašanju duhovne svobode v našem okolju. Duhovna svoboda je možna le,
če je družba idejno raznolika in tolerantna. Pri nas je raznolikosti na idejnem področju
zaradi usedlin preteklosti premalo, še manj pa je pripravljenosti za tolerantno obravnavanje
in sprejemanje različnih pogledov na svet. Javni delavec, sem prištevam tudi novinarje,
se ne bi smel odzivati netolerantno na poglede in nazore sodržavljanov, z metodami
smešenja ali insinuacij. Tega je pri nas na žalost še in še. Pomanjkanje kulture dialoga
je bistvena ovira, ko govorimo o duhovni svobodi.

Civilna družba in žal predvsem država imata velik vpliv na izoblikovanje duhovnega
sveta posameznikov. Kot v prejšnjem totalitarnem sistemu se tudi sedaj država tega
dobro zaveda. Sicer ne bi bilo toliko razprav o koncesijah privatnim šolam in o šolski
zakonodaji. Tu moram ugotoviti predvsem dvoje. Na volitve nismo šli zato, da bi dali
izvoljenim predstavnikom oblasti pravico, da kakorkoli manipulirajo z duhovno svobodo
nas in naših otrok. Naloga državnega aparata je le v ustvarjanju pogojev za normalno
delovanje družbe kot celote, vključno s šolskim sistemom, in nič več.

Druga pripomba pa je povezana z obstojem velike nevarnosti indoktrinacije z učbeniki,
učnimi pripomočki in pri izvajanju pouka nekaterih predmetov. Tak izpostavljen predmet
je očitno zgodovina, spada pa v to kategorijo še vrsta drugih, med njimi tudi nekateri
naravoslovni. Znanstveni videz učbenikov je lahko zelo varljiv še posebej, če so njihovi
avtorji iz prevladujočega miselnega okolja družbe. Šola bi morala navaditi mlado generacijo
zelo kritičnega odnosa do znanosti. Civilizacijski in tehnični dosežki raznih znanstvenih
disciplin so izjemni, vendar ima znanost svoje omejitve in lahko da le malo odgovorov
o bivanjskih vprašanjih človeka. Slavni filozof, matematik in fizik Rene Descartes
iz sedemnajstega stoletja je svoj filozofski sistem gradil na uporabi metode sistematičnega
dvoma. Le nekaj ni podvrženo preverjanju in dvomu, namreč obstoj lastnega jaza. Poznan
je njegov izrek » Cogito, ergo sum« – mislim, torej sem. S tem je tudi postavil pri
človeku svet duha na prvo mesto pred materialnim svetom. Kakšna razlika v primerjavi
z materialističnim gledanjem. Ne bi škodilo, če bi učbeniki v večji meri poudarjali,
da veliko stvari ne vemo in da na nekatere stvari sploh ne bo mogoče najti znanstvenih
odgovorov. Najslabše je zavajanje ljudi s prikazovanjem vsemogočnosti znanosti.

Za zaključek lahko le ponovim misel in dejstvo, da je duhovna svoboda ljudi pri nas
zelo ogrožena, le da se tega ne zavedamo dovolj. Ogroženost naravnega okolja je danes
očitna že vsakomur. Kakšno je stanje okolja, vidimo z lastnimi očmi. Stopnjo duhovne
nesvobode pa je težje razpoznati. Zato bodimo budni. Prijetno bi bilo živeti v deželi
svobodnih ljudi.

Date: 2010