Zaveza št. 2 – Doumeti Rog (Justin Stanovnik)


§

Ko se je sredi osemdesetih let začel v javnosti – skraja plaho in zelo poredko – omenjati
povojni poboj slovenskih domobrancev, se je v zavesti ljudi utrdila tudi že njegova
lokacija. Takrat je Kočevski Rog spremenil svojo jezikovno vlogo, iz zemljepisnega
imena je postal metafora. Čeprav je skoraj gotovo res, da večina domobrancev ne leži
na Rogu, ampak je tistih, ki so jih morili in metali v jame, ki se povezujejo s kraji
kot so Škofja Loka, Teharje, Laško, Hrastnik in tako dalje in tako naprej, več, je
vendar v jeziku ostal Rog kot ime in znamenje za njihovo usodo v celoti. Kočevski
Rog je postal podoba, simbol za fizično uničenje neke velike človeške skupnosti in
je torej znamenje ne za uboj, ampak za ubijanje.

S pobojem, ki se je zgodil v tako imenovani krvavi slovenski pomladi leta petinštiridesetega,
se je zgodovinsko izkustvo slovenskega naroda povečalo za neko prvino, ki je bila
nova v posebnem pomenu te besede. To, kar se je zgodilo, ni bilo novo v pomenu drugačnega,
ni bilo samo nova različica v vrsti analognih pojavov, ampak je bilo novo v pomenu
neznanega, še ne slišanega, še ne umišljenega, torej niti v domišljiji spočetega,
kaj šele v resničnosti udejanjenega. Lahko bi rekli, da je to bil ontološki novum.
Ničesar si ne moremo zamisliti, kar bi bilo bolj novo, kakor je bilo to, kar je jezik
poimenoval z besedo Rog.

Ker je Rog torej nekaj tako zelo novega, si z zgodovino pri njegovi interpretaciji
ne bomo dosti pomagali. Prepustiti se bomo morali samo njemu in dovoliti, da vstopi
v nas z vsem, kar o njem vemo, in potem čakati, da se v nas oglasi verbum interius,
kakor bi rekel Sv. Avguštin, notranja beseda, ki seveda ni nobena beseda, ampak bolj
območje, zaenkrat še prazno, a vendar toliko zamejeno in določeno, da vemo vsaj to,
kaj vanj ne spada. Besedo Rog torej imamo, a še ne vemo dobro, kaj pomeni. Vemo, s
katerimi dogodki jo povezujemo, vemo nekaj o tem, kako so ti dogodki potekali, a neodgovorjeno
ostaja vprašanje, kaj se je dogajalo tako rekoč za temi dogodki ali kaj je bila njihova
globlja resnica. Kakšen pomen, kateri smisel imajo ti dogodki v polju zadnjih človekovih
zadev. Kaj bomo po teh dogodkih rekli, da je človek, kaj zgodovina, kaj kultura in
kaj civilizacij a. Ali bomo morda po vsem morali postaviti zahtevo po novi antropologiji?
Ali po novi filozofiji zgodovine?

Preden nadaljujemo, moramo zavrniti neko misel. Ko se je namreč začelo o Rogu govoriti,
so v ideoloških centrih partijske države na mah zaznali nevarnost. Govorjenju o Rogu
je bilo treba vzeti njegov naravni momentum, smer gibanj a, in ga preusmeriti na področje,
kjer ne bo nevarnosti, da se razkrije njegov pravi pomen. In takrat se je pojavila
znamenita sintagma »znanstvena interpretacij a Roga«. Zdi se, da takrat temu nihče
ni ugovarjal, čeprav je bilo jasno takrat kot je jasno sedaj, da česa takega, kot
je znanstvena interpretacij a Roga, enostavno ni.

[Stran 007]

V najboljšem primeru obstaja znanstven opis Roga, ki pa, tudi če je znanstven, se
pravi točen in korekten, še zdaleč ni njegova interpretacija. S to besedno zvezo so
enostavno upali, da bodo govorjenje o Rogu spravili v pozabljene in odmaknjene meandre
zgodovinske analitike, v polje menjavajočih se etioloških hipotez, na vsak način pa
ven iz tistega sveta, ki ima edini pravo svetlobo za vprašanja te vrste. To pa je
polje človekove moralne zavesti in svet filozofske refleksije.

V tej svetlobi pa se nam Rog pokaže najprej in predvsem kot zlo. Tam, kjer se je ideja
Roga spočela, in tam, kjer se je uresničila, so stali ljudje, ki se niso čutili vezane
po nobeni zapovedi, ki sicer $ostavljajo meje človekovim dejanjem. Cutili so se nad
Zakonom, ali drugače, postavili so se na njegovo mesto in bili Zakon. Bili so nekakšni
bogovi in, ko človek postane bog, je tudi že pošast. Natanko to se je zgodilo z njimi.
Za to mislijo bo treba še malo stopiti, ogledati si bomo morali, kaj je stalo za njimi,
da se nam odkrije zadovoljivejša slika njihovega dejanja.

Rekli smo že, da je Rog novum, odkrili smo tudi njegovo zlo naravo, sedaj pa bi radi
pokazali na enega od konstitutivnih delov, morda celo na središčni del, tega novega
in nepojmljivega zla. Zdi se, da je na zlu, ki se je realiziralo na Rogu – ne v njegovem
obsegu, ne v njegovi intenziteti, pač pa v njegovem inspiracijskem jedru – nekaj,
čemur bi morda morali reči presežno zlo. V zavesti človeka, ki malo bolj pozorno in
preiskujoče opazuje razstavo zla, ki jo je priredilo to stoletje, se namreč sama po
sebi izrisuje neka meja, ki nekatere vrste zla izključuje iz polja tradicionalnega
človeškega zla. Včasih človek naleti na kaj tako infernalnega, se pravi umu in srcu
tujega in nedostopnega, da tistega ni mogoče postavljati v polje človekove dosegljivosti.
Tisto, kar pri postavljanju te meje odloča, ni čut za mero in sorazmerje – morda je
ta čut važen na začetku, ko človeka opozori na to, da je pred njim izreden pojav,
ki po količini in kakovosti presega normo habituelnega zla. Tisto, kar daje zlu njegovo
presežno vrednost, je slutnja o njegovem izvoru, o naravi navdiha, ki ga je spočel
in sprožil. Nenadoma si namreč pravimo, da se to vendar ni moglo zgostiti v džungli
človeških strasti, ki so človekov svet; zlo, a človekov svet. Strasti so, kot vse,
kar je človeškega, omejene in končne; tudi sovraštvo je nazadnje nasitljivo. Tu pred
nami pa je zlo, ki nam pamet brani reči, da se je spočelo v končnem duhu.

Nekatere značilnosti ubijanja na Rogu kažejo na to. Tu je prvič dejstvo, da domobrance
niso enostavno eliminirali, kar bi bilo navsezadnje možno. Tu je tudi vprašanje, zakaj
pred smrtjo toliko žaljenja in toliko mučenja, da moramo govoriti o dvakratnem ubijanju.
Že tu je nekaj, kar kaže na duhovno komponento tega hudodelstva. Preden jim ubijejo
telo, so čutili, jim morajo ubiti še duha. In tu smo morda pri jedru tega tehnično
odvečnega in moralno presežnega zla. Morda bomo nazadnje morali reči, da so to bili
v zadnji analizi ubijalci duha. Zdi se, da smo tu zunaj območja človeškega zla. V
intuiciji, v globini svojega bitja čutimo, da človek s takim početjem preseže sebe.
In če človek preseže sebe, mora biti v njem neki vzgon, ki ga ne nosijo njegove lastne
energije. A o tem več pozneje.

V neznano

Figure 4. V neznano

Ko so vozili domobrance iz Kočevja na Rog – in v jame pri Šentvidu in pri Teharjih
in pri Škofjeloškem gradu, a osta[Stran 008]nimo pri Kočevskem Rogu – so se godile šokantne stvari: Žice, s katero so jim vezali
roke, so se tako zarezovale v meso, da so jim roke odmirale. Ganljivo slovenska je
tožba ene od žrtev: Saj te roke ne bodo več za delo! Potem tista kratka vožnja s kamioni,
kjer jih niso tepli, ampak ubijali; predstavljajte si, nepremične, zvezane ubijati
s koli! Tistih dvesto metrov od ceste do jame so morali teči – tedaj so že vedeli,
kam tečejo – nagi, in kar je posebno važno, bosi po ostrem kamenju in tu spet koli
in spet jih je nekaj obležalo. In potem tisto, kar se je zgodilo tik pred ustjem jame,
izbijanje zob s kladivi še živim ljudem. Te muke – ko pravimo muke, že čutimo, kako
je jezik nezadosten, kako odpoveduje – ne zaostajajo za ničemer, kar so nam sporočili
kronisti stoletja.

A važno je nekaj drugega. Ti ljudje tega ne bi mogli delati, če na to ne bi bili pripravljeni
ali pripravljani. Ti ljudje so morali že početi podobne stvari, mogoče ne tako množično,
a kar iznenada se niso mogli spustiti na subhumano raven. Človek ne more kar tako
zapustiti sebe. Za to je potrebna šola in trening. Ta notranja požganost, ta degeneracija
v tisočletjih nabranih instinktov se ne zgodi čez noč in za eno priložnost. Za vsem
tem je moralo biti tudi sovraštvo, gojeno, zalivano, razpihavano. Hočem reči, da Rog
ni nekaj slučajnostnega, ampak da je zrastel iz določene duhovne klime, da je sad
nekega določenega drevesa. Vse celice tega drevesa so ga soustvarjale: korenine, steblo,
veje, listi, vse je sodelovalo pri proizvodnji tega sadu. Ali – da zapustimo svet
podob – gibanje, ki si je nadelo ponosno in odlično ime narodno osvobodilnega boja,
je v tem množičnem ubijanju pokazalo, k čemu je že vseskozi stremelo, v čem je bila
osnovna klica tega organizma. Ko se je ta organizem pojavil, ko se je začel razraščati,
pozornemu in neobremenjenemu očesu ni ostalo skrito, kaj pomenijo znaki, ki so se
kazali na njem. In prav te natančne in pozorne opazovalce so, v kolikor jih niso odstranili
že prej, uničili v veliki roški moritvi. Morda pa so jih tako zelo sovražili zato,
ker so jih bili prepoznali. Mogoče je iz tega zrastla zamera, ki je ni bilo mogoče
pomiriti drugače kot z ubojem.

Potem so tu še druge stvari, ki se zdi, da segajo čez rob človeškega. Ubijanje na
Rogu je bilo brutalno, s čimer hočemo reči, da so izvajalci tega ubijanja morali prej
obračunati s svojo vegetativno dušo, da so to sploh mogli početi, fizično, kot pravimo.
Spremeniti so se morali na tej najosnovnejši odzivni stopnji. Potem pa je to ubijanje
bilo tudi množično in časovno sklenjeno. Množično pomeni, da so ubili ne enega ali
dva, ampak sto in še sto in še sto; in potem tisoč in še tisoč in še tisoč. To je
en aspekt množičnosti. Drugič pa je množičnost poudarjena zaradi sorazmerne maloštevilnosti
ubijalcev: nekaj deset ljudi v prvem krogu, v drugem nekaj sto. Tvegam misel: če človek
ubije človeka, je to mogoče razumeti in je zato v mejah človeškega; če pa človek ubije
sto ali petsto ljudi, je to enostavno onstran umljivega. Tako dejstvo lahko ponovimo,
razumeti ga nikoli ne moremo. Posebej ne smemo mimo trajanja ali časovne sklenjenosti.
Trajalo je dan za dnem, od jutra do večera, kar naprej ubijati, ubijati, ubijati.
Kako to, da se komu od njih ni enostavno uprlo? Dejak pripoveduje, da mu je partizan
pred jamo ukazal: »V oči me glej!« Ali je mogoče, da od teh mnogih oči vsaj enih ni
videl, tako da bi jih zares zagledal, da bi opazil, da iz njih sije duša? Dejak pravi,
da so jih tisti dan ubili čez osem sto. Kako je peščica ubijalcev mogla prenesti toliko
oči? Ali to ne štrli čez, ali vse to ni že onstran? Gotovo, a vse to vendar še ni
središče. Morda je to že središče za te ljudi, ki so to delali tu pred tisto strašno
odprtino. Za te uboge ljudi, ki takrat gotovo niso vedeli, kako zelo se obremenjujejo.

Prav gotovo pa to, o čemer sedaj pripovedujem, ni bila središčna reč tam gori, v prostoru,
kjer se je rodila zamisel, kjer je zamisel v najglobljem smislu že vedno bila. Tam
stvari, ki smo jih tu opisovali, niso štele. Tam j e bila idej a. V računskem središču
te ideje je bilo vedenje, v tistem plavkastem in hladnem in lucidnem središču je bil
od vsega odvezani, na nič ozirajoči se um in njegovo vedenje: če hočemo realizirati
novi svet, ga z zgodovinskim človekom ne bo mogoče. Fiat totalnega upora je vključeval
tudi novega, za predvideni svet prirejenega človeka. Človeku je torej bilo treba zamenj
ati dušo. In ker je misel, ki je vodila ljudi slovenskega protikomunističnega odpora,
bila izraz slovenske tradicionalne duše, so z odstranitvijo teh ljudi videli možnost,
da se [Stran 009]ustvari prazen prostor za novo dušo. Ko so pobili vse domobrance, v sociološko relevantnem
pomenu vse domobrance, so, v kulturnem in političnem jeziku govorjeno, ubili domobransko
dušo. Vedeli pa so, da s tem ubijajo tudi narodovo dušo, kakor se je oblikovala v
naravnem razvoju civilizacije. To v bistvu ni bil samo biološki uboj, ampak uboj duha.
In tu smo sedaj pri jedru stvari. Presežnost zla, ki se je zgodilo na Rogu, je prav
to: poskus ubiti duha celega naroda.’ To je v osnovni celici te ne-človeškosti: upor
proti človeku samemu. V tem je presežnost tega zla. Sedaj vemo, zakaj so morali dobiti
domobrance in njihove somišljenike iz Koroške: da ubijejo dušo, ki so se je bali.

Duha naroda jim, kakor vemo, ni uspelo ubiti, a kako hudo so ga ranili, vidi vsak,
ki ima za to oči. Po Rogu se je ubijanje seveda še nadaljevalo. Sedaj ne več fizično,
ampak duhovno, s sredstvi ideološkega . posega in kontrole. V tem ni samo akt vseprisotne
volje. V komunizmu samem, je namreč že smrt, v najlonski kvaliteti njegovih idejnih
vlaken se razumljivo nikoli ne more naseliti življenje; ker je njegova osnovna resnica
ta, da je umeten, od življenja in narave odtrgan konstrukt, je smrtonosen že njegov
dotik. Komunizem in življenje sta sprta od začetka: od ubojev dvainštiridesetega,
preko infernalnega izbruha na Rogu, skozi leta graditve nove družbe, ki je pomenila
postopno izrinjanje naravnega življenja.

Ko govorimo o naravi zla, ki se je realiziralo na Rogu, bi morda kazalo povedati še
nekaj. Z Rogom se e na poseben način povečalo zlo sveta. Ce se bo v prihodnosti kdaj
zgodilo kaj podobnega, bodo ljudje namreč rekli, aha, to je tako, kakor je bilo na
Rogu. Imeli bodo referenčno točko, Rog bo postal usus zgodovine. Ne vemo, katero zlo
je v svetu še in potentia – v možnosti. Zlo, ki se je zgodilo na Rogu, gotovo ni,
ker se je že realiziralo. Rog je postal repertoar zgodovine. V eventualnih reprizah
bodo ljudje vedno manj začudeni. Tudi zato je prva realizacija specifičnega zla na
poseben način usodna – presežna, ker pomnožuje inventar zla v svetu v kategorialnem
smislu. To je pomen besede proton kakon – prvo zlo.

O vsem tem govorimo predvsem zato, ker bi se radi približali tisti notranji besedi
za Rog, o kateri smo govorili v začetku. Nekaj smo že našli: zdi se, da Roga ne bomo
dobro razumeli, če v njegovem zlu ne bomo videli presežnosti. A ta analiza, to odkrivanje
presežne narave zla, še zdaleč ni zgolj spoznavno vprašanje, ki bi nas zanimalo zgolj
po sebi. V vsem tem prihaja na dan tudi neka resnica o človeku. Spet se oblikuje pred
nami spoznanje, kako smo obremenjeni. Kaj je človek? Kaj človeka lahko doleti? Orodje
kako neznanskega zla človek lahko postane! Niso bile namreč samo žrtve ljudje, ljudje
so bili tudi ubijalci. In tudi mi smo ljudje. Nazadnje je tako, da je, potem ko smo
o Rogu vse povedali, v nas tudi sočutje in usmiljenje, na poseben način za ubitega
in na poseben način za ubijalca.

V neznano

Figure 5. V neznano

To pa je že misel, da je Rog tudi pridiga. Ko ga namreč gledamo, ko slutimo, da smo
v bližini presežnega zla in nadčloveške obremenjenosti, se nam, ko gremo k sebi nazaj,
v novi luči odkrije tudi naše banalno, vsakdanje zlo. Naše oči, poučene od one velike
freske, vidijo sedaj, kaj je namreč naše vsakdanje zlo – da je namreč zlo. In mogoče
bomo pretreseni nad tem, kar smo še včeraj imeli za malenkost. Tako postane Rog, če
smo ga pri[Stran 010]pravljeni sprejeti v zavest, memento. In ni daleč misel, da bi lahko postal pot za
nravstveni preporod dežele.

Na Rogu smo torej odkrili dve potezi, ki ga ločujeta od stvari našega izkustvenega
sveta: njegova novost in njegova presežnost. Oboje pa se povezuje s težavo, ne samo
kako ga razumeti, ampak tudi kako o njem govoriti. Vseskozi nas namreč spremlja občutje,
da besede niso pravo orodje za ravnanje s tem pojavom. Začnemo delati stavke, a komaj
katerega izgovorimo, že vidimo, da ni opravil svoje naloge. Kot neuspešni ribiči mečemo
mreže v morje jezika in jih razočarani prazne vlečemo na krov. Polasti se nas bojazen,
da je Rog s svojo temo in svojo neznanskostjo zunaj jezika.

Ali to pomeni, da moramo molčati? Ali moramo slediti Wittgensteinovemu priporočilu,
da moramo o stvareh, o katerih ni mogoče govoriti, molčati? A tedaj moramo upoštevati
še enega njegovih stavkov, da so meje mojega jezika tudi meje mojega sveta. V tem
primeru bi Rog nehal biti del mojega sveta, s čimer se ni mogoče sprijazniti. Rog
se je zgodil, o tem ni nobenega dvoma, in je del zgodovine. Kot ljudje in kot Slovenci
smo z njim povezani in z obeh naslovov postavlja pred nas svoje moralne zahteve. Torej
je del našega sveta. A kako se mu približati, kako vanj stopiti, če je nekaj presežnega?
V preambuli naše civilizacije stojijo stavki, po katerih je Rog brezumje, zato nemara
ni mogoče do njega z logosom tradicionalnega jezika. Pred nami sta, se zdi, dve možnosti:
ali molk ali nov jezik.

V neznano

Figure 6. V neznano

Da je molk način govora, je davna vednost. Da se je z molčanjem mogoče posvečati stvarem
in ljudem, je v območju splošnega izkustva ljudi. Ravno v trenutkih, ki jih imamo
za vrh doživljanja, umolknemo. Ravno najintenzivnejša duhovna stanj a paradoksno spremlj
a molk. Horacov Favete linguis! – Umolknite! slišimo vsakič, ko dospemo do tiste meje,
ki zahteva zbranost, ki bi jo motila izgo vorjena, mogoče celo neizgovorjena beseda.
Lahko se tudi spomnimo, kakšno tišino zahteva pesnik Poe: Srce, za hip utihni, da
raziščem to skrivnost! Intenzivnost popolne tišine je nadalje morda najadekvatnejši
način obstajanja pred svetim. Vprašanje je torej, če ni molk tisti način govora, ki
ga zahtevajo presežna razmerja Roga.

Toda molk, o katerem govorimo tu, ima svoje naravno mesto šele na koncu, na meji,
potem ko so bile povedane možne besede in opravljena zahtevana in izvedljiva miselna
dejanja. Šele tam more molk uresničiti to možnost, da je nadaljevanje govora. Šele
ko smo besedam izmerili njihov obseg in videli, da jih ne moremo siliti v prostore,
za katere niso bile narejene, jim lahko dovolimo, da sedejo pred vrata neznane hiše
in potrpežljivo čakajo in čakajoč zorijo, dokler kateri od njih ni dovoljeno, da vstopi.
Gre torej za molk po besedah in ne za molk pred besedami. Važno je, da se pred vstopom
v molk preiščejo vse možne besede. Tam na meji, pred molkom, se bo verjetno izkazalo,
da moramo začeti izdelovati nove besede. Ko pravimo nove besede, ne mislimo na slovarske
vpise, ampak na novo predikacijo, na nove zveze, na širjenje in preurejanje konotacijskega
polja, na ustvarjanje novih aluzij, na nove asociativne domete, nov ritem: z eno besedo,
na aktualizacijo še ne izrabljenega.

Vse to pa bo seveda možno šele takrat, če se bodo ljudje odločili, da sprejmejo Rog
[Stran 011]v svojo zavest. Če bo Rog postal tako rekoč konstitutivna prvina narodove kulturne
in moralne zavesti, se bodo našli ljudje takšne občutljivosti, o kateri smo govorili
zgoraj. A preden se dotaknemo položaja, ki vlada na tem področju, bi želeli pokazati
na nekaj drugega.

Rog bi namreč v tem, da se nam zdi nedosegljiv za besedo, imel očišču’očo vlogo za
jezik v polju dosegljivega. Če namreč Rog v svoji globini, v tem, kar v resnici je,
presega jezik, potem je tu možnost, da ob tej presežnosti izpeljemo naslednjo misel:
Če imamo stvari, ki jih z besedo ni mogoče zajeti, če so stvari, za katere vemo, da
so naša zadeva, vendar nekako ne moremo do njih, ali ne bi bilo razumno reči, kot
nekakšen moralni kolorar k gornji ugotovitvi, da moramo na področju, na katerem čutimo,
da pa so besede kompetentne, z njimi ravnati, prav ob spoznanju, da so prostori, kamor
ne mo rejo in morda ne smejo, natančno in odgovorno, pametno in modro. Tako da jih
ne bomo silili, da govorijo o stvareh, ki v njih niso; tako da jim pustimo živeti
njihovo naravno življenje, ki je v tem, da so hkrati proizvod duha in njegov kriterij.
Da pustimo, da nas vodijo po hiši vsega in vsakega bivajočega in nam pripovedujejo
o stvareh in njihovem življenju, in da s tem, ko jih kličemo v življenje, zahtevamo,
da o njih govorijo. Ko se torej vračamo iz Roga z občutkom, da smo bili na kraju nedosegljive
presežnosti, čutimo, da moramo tu, v »teh kraljestvih«, z govorom, ki nam je dan,
ravnati odgovorno. V tem bi Rog lahko bil dragoceno in potrebno zdravilo.

In to ni malo pomembno, posebno če bi se kdo strinjal z našo oznako nekega določenega
pojava v slovenski sedanjosti. Okoli nas in v nas se kažejo stvari, ki jih gledamo
s takim presenečenjem, da komaj verjamemo, da so. Vsepovsod opažamo regresijo ali
umik uma. Polje, kjer ga je še mogoče videti, je polje gole, skrčene, zasebne in kratkoročne
koristi. Če pa se um dotakne stvari, ki to polje presegajo, se zveriži do nespoznatnosti
in postane karikatura. To pa so ravno najvažnejše stvari za človeka: vrednote, morala,
politika. Dosegli smo stopnjo, da je na področjih, na katerih se odvija boj za človeka
in njegovo usodo, mogoče reči dobesedno karkoli. Živimo v prostoru, ki je izgubil
sposobnost selektivne reakcije in prenese vse. Ali drugače: javni prostor ni strukturiran
po nobeni kulturi. In ljudje ga sprejemajo in še zdaleč ne pomislijo, da jih uničuje.
Trenutno se odsotnost uma nikjer ne kaže tako upadljivo kot v politiki. Tu ne-um prehaja
v vulgarno neumnost; tu se postavljajo sodbe, kakor da ljudje ne bi imeli nobenega
spomina in nobene skušnje, kakor da bi bili ljudje čista funkcija tiste volje, ki
stoji za radiom, televizijo in časopisi. Kakor da njih samih v resnici sploh ne bi
bilo! Odsotnost uma je še bolj groteskna ob prisotnosti, ne strahu, ampak strahopetnosti.
Ta sega tako daleč, da se ljudje celo v sebi, v intimni zasebnosti bojijo izoblikovati
mnenje. Ne zmorejo tega napora, mogoče mislijo, da nimajo do njega pravico, najverjetneje
pa se ga bojijo.

Konec ceste

Figure 7. Konec ceste

Na dnu tega, o čemer sedaj govorimo, je vprašanje jezika. Če bomo hoteli zdraviti
to, čemur smo – upamo, da nikomur v [Stran 012]pohujšanje – rekli odsotnost uma, se bomo morali stalno vračati k vprašanju, kaj je
normalni jezik. To bi utegnil biti jezik, ki bi bil tako čist in določen, da bi omogočal
razumno komunikacijo. Če bomo imeli jezik, v katerem bo mogoče izjave utemeljeno sprejemati
in zavračati – to pa bo mogoče šele potem, ko bo jezik stopil iz ideološkega somraka
– bomo končno lahko začeli graditi družbo razumnih in svobodnih ljudi. Po naši misli,
bi doživetje Roga v ključu, kakršnega smo odkrili, lahko postavilo naročilo, da se
vrnemo k takemu jeziku.

A do tistega molka pred presežnim in neznanskim, od koder bi se mogli vračati, potem
ko bi nam segel do dna, spremenjeni; do tistega zdravilnega, mogoče celo odrešilnega
molka je še daleč. Zakaj? Ne moremo se dovolj načuditi, a je vseeno res, da fenomen
Roga še ni začel svoje poti v slovensko refleksijo. Ne moremo se dovolj načuditi,
pravim, ker je Rog nekaj, kar je nad vsem narodovim zgodovinskim izkustvom, nekaj,
kar bi moglo postati gravitacijsko središče narodove politične, moralne in estetske
misli, in ne samo misli, ampak najpreprostejšega občutja. Tu je nekaj, kar bi moglo
prikovati nase ustvarjalno fantazijo. Kdo bi si mogel zamisliti kaj bolj dramatičnega,
kakor je Rog; katero dogajanje bi se moglo gibati na tako visokem tragiškem koturnu;
katera freska bi mogla v trenutku skrepenelega časa ustvariti večjo napetost; in Missa
funebris Cornuensis, Roška črna maša – kakšen Kyrie, ka’__šen Agnuc Dei bi mogel zadoneti,
zakričati, zajokati iz nje? In kako to, da je tako malo od vsega tega? Da ni skoraj
nič od tega v deželi, kjer leži fizični Rog? Tu nam prihaja na misel Theodor Adorno,
ki je izključeval možnost pisanja poezije po Auschwitzu. Ali kdo ve za slovenskega
pesnika, ki bi izrazil podobno misel, da po velikem slovenskem pomoru ni mogoče več
pisati poezije? Kako naj si to razložimo? Ali je petdesetletno komunistično duhovno
nasilje res pustilo tako pogubne posledice na odzivni moči naroda? Ali so se kulturne
in znanstvene institucije res tako zelo odpovedale svojemu naravnemu smotru, da identificirajo
poglavitne narodove postaje skozi čas in jim posvetijo svoje miselne in umetniške
energije? Ali so se res tako do kraja in brez ostanka vdale v odkazano vlogo? Ali
je bila ideološka travestija središčnih dogodkov narodove zgodovine in kulture res
tako uspešna, da se je senzorski sistem njegove duše usodno zmedel? Na ta vprašanja
so možni različni odgovori, za nas pa je važno predvsem spoznanje, da je do tistega
rodovitnega molka še daleč.

A vendar upamo, da nas nekoč zajame njegova odkrivateljska logika. Saj je vendar nemogoče,
da ne bi nekoč prišel rod, ki bi ga prevzela tragična veličina junakov na Rogu, njihova
trpka zvestoba in njihov samotni pogum. Da, ko bo vse očiščeno in ko bo iz daljav
časa mogoče videti samo bistvene reči, se bo pokazalo prav to: njihova zvestoba in
njihov pogum. Če pa bi se iz kateregakoli vzroka zgodilo, da tega odziva v nobeni
prihodnji mladini ne bi bilo in bi se Rog s svojimi moralnimi, političnimi in duhovnimi
energijami izgubil v mutastih zakotjih zgodovine, potem bi imeli razlog, da se bojimo
za preživetje tega ljudstva.

Date: 2009