Zaveza št. 19

1.1.1.

Če bi se v moči spomina, ki ga človeštvo premore, sprehodili od davnine do sedanjosti, bi kmalu opazili, da je med stvarmi, ki se spreminjajo, tudi – in morda predvsem – hitrost časa. Za sedanjost, ki jo mogoče nekoliko bolje razumemo, že vemo, da je ta hitrost tako velika, da je v nevarnosti naša osnovna stabilnost. Za stvari, ki hitijo mimo nas, pa ni značilna samo vsak dan večja hitrost, ampak tudi njihova zahtevnost. Ko se za trenutek ustavijo pred nami, terjajo od nas vso pozornost, ki jo zmoremo zbrati v sebi. A še preden si jih utegnemo nekoliko bolje ogledati in o njih kaj reči, nam že izginejo izpred oči in na njihovo mesto stopijo nove in potem se vse spet ponovi. Ne da bi se mučili z vprašanjem, kam bo v bližnji ali daljni prihodnosti ali »tam na koncu« vse to pripeljalo, lahko že danes rečemo, da postajamo vedno bolj določeni od tega, kar so nam stvari pripravljene sporočiti na svoji površini. Svet postaja enodimenzionalen, ali kakor pravi pesnik: »Senca goloba je ves golob.« Počasi, ne da bi se tega prav dobro zavedali, se spreminjamo v civilizacijo, ki se utemeljuje na videzu.

Zgornje stavke smo napisali zato – le upamo lahko, da jim ne bodo očitani premočni registri – da bi opozorili na neko stanje v slovenski politiki, ki se nam odkrije, brž ko začnemo o njej resno ali, recimo, prizadeto razmišljati. Tu se pred ljudmi, ki stojijo v političnem prostoru, pojavljajo stvari z zahtevnostjo, ki ne dopušča nobenega odlašanja. Stvari, ki zahtevajo, da se z njimi ubadajo, spadajo na področje upravljavske politike. Na komer je skrb, da država funkcionira, se pred njimi res nikakor ne more umikati. Toda ali je to vse? Ali bi tisti, ki bi se v celoti pokoril temu, kar stvari terjajo tu in sedaj, že tudi stal v celotnem toku politike, tako da bi začutil tudi gibanja, ki se dogajajo v njegovih nosilnih prvinah – v njegovem podtoku – če nam je dovoljeno tako reči? Ali bi smeli reči, da bi, ako bi zgolj pragmatično reševal stvari, ki vanj udarjajo, pravzaprav nehal biti politik, ne da bi to sploh opazil? Zakaj površina je res samo površina in videz res samo videz in senca goloba samo njegova senca. Na površini, na videzu in na senci pa uprizarja, kot vemo, svoje igre prevara. Zato se nam zdi razumno reči, da imamo Slovenci sedaj svojo državo in je zanjo treba od dne do dne skrbeti. Toda ta skrb postane modra, pametna, učinkovita samo v razumetju globalnega ali integralnega političnega časa.

Ontologija evropskega političnega prostora je ustaljena in utrjena. Ob vsakem novem preurejanju se politični elementi sami od sebe razporedijo v vzorce, ki jih je omogočila in ustvarila zgodovina. Novi vzorci se uveljavljajo samo z novo zgodovino, ta pa se ne dogodi, dokler ti vzorci ne določijo svojega razmerja do aksiomov civilizacije. Bizarne politične domislice nimajo dolge sape. Na današnji stopnji zgodovine se tako vedno in praviloma uveljavljajo različne variante ali liberalne ali konservativne ali socialne smeri. Za vsako od njih vemo, kako je nastala, vemo pa tudi, da je vsa v tem, kar je. Vsem je skupno samo sprejetje demokratične politične igre. Ta predstavlja sedaj njihov civilizacijski podtok.

Slovenski politični prostor je drugačen. Tudi tu nastajajo gibanja in skupine, ki so analogne onim v Evropi. A to so samo imena. V integralnem razumetju pa sta v Sloveniji možni samo dve politiki. Če bi tu kdo zbral v prgišče prvine obstoječe politične zavesti in jih vrgel v prostor, bi jih njegova logika vedno in redno in praviloma razporedila v dva vzorca. V Sloveniji imamo dvoje politik in dvoje ljudi. Kdor si vzame čas in malo natančneje opazuje, kako se dogajajo javne kretnje in javna dejanja – politična pa tudi nepolitična – je vedno znova lahko priča te prezanimive igre: temu ponovnemu in ponovnemu oblikovanju dveh vzorcev. Kakor da bi neka nevidna sila ukazovala ljudem, da vedno znova dokazujejo, kam v resnici spadajo in kaj v resnici hočejo.

Obe politiki si stojita v svoji osnovni naravnanosti koničasto druga proti drugi. Ena hoče graditi politične ustanove na evropskih temeljih in jih napolniti z opremo, ki sta jo koncipirala evropska misel in evropski okus, to je politika, ki hoče pripeljati neko izprevrženo stanje nazaj v kanon normalnega in naravnega, ali kakor je to s podobo izrazil Sinjavski, »spremeniti piramide v Partenon«. Druga od obeh politik pa hoče prenesti osnovne odnose moči in oblasti v novi čas in se pri tem ravna po [Stran 002]spoznanju, ki ga najdemo klasično izraženega v Lampedusovem romanu Leopard: Da je treba nekatere stvari spremeniti, da se nič ne spremeni.

Tako je, globalno in zgodovinsko razumljeno, sedanja slovenska politična situacija skrajno preprosta. Stara vprašanja glede tega, kaj je levo in kaj je desno, so tu do skrajnosti poenostavljena: vse sile politične, kulturne in duhovne prenove, pa naj jih evropska politična geometrija razvršča že kamorkoli, so na desnici; vse sile politične inercije so na levi, pa naj bi jih po tradicionalnih kriterijih kdo še tako hotel postaviti na desnico. Današnje politično dogajanje v Sloveniji lahko torej označimo za boj desnice z levico za normalizacijo življenja. Ko pravimo normalizacija, mislimo s tem na sprejeta načela obnašanja v politiki, pravu, gospodarstvu in kulturi. To so načela, ki niso nikoli do pike zapisana, ampak so v svoji zadnji in subtilni, pa tudi najobstojnejši obliki vdelana v okus, ki kot instrument najširše kulture uravnava zapleteno igro med načelnostjo in strpnostjo.

Kakor je v osnovi politični prostor pregleden in dovolj jasno razkriva dvojno politiko, ki jo narekuje sedanja zgodovina, tako je na površini veliko nejasnosti, dvoumnosti in nedoslednosti. Za to so različni vzroki. Najprej je nastop nosilcev obeh politik zelo različen. Nova levica, ki si je zadala nalogo, da prenese moč in oblast nekdanjega upravljavskega razreda v novi čas, dela to na način, ki ga moramo občudovati. Občudovanja ne vzbuja toliko njihova izučenost, saj je bila pričakovana, bolj nas je presenetila njihova skrajna prisebnost, ki se kaže v tem, da natanko vedo, ne samo za kaj gre, ampak tudi to, kako je treba ravnati s časom; kje je mogoče popustiti in kje je treba držati osvojeni teren do milimetra; kaj jih samo na videz podpira in [Stran 003]kaj predstavlja sine qua non njihovega obstanka. Da bomo to razumeli, moramo pomisliti samo na to, kako krčevito se oklepajo NOB-jevske interpretacije državljanske vojne. K virtuoznosti njihove igre prispeva velik delež tudi zavest o enem in skupnem interesu. Zato je govorice o dokončnih sporih, ki naj bi nastajali med njimi, o disidentskih strankah, ki naj bi se na njihovem političnem polu oblikovale, treba že vnaprej zavrniti. Nasprotja med njimi so, a jih vedno znova razrešuje zavest, da je rešitev v podrejanju enemu in skupnemu interesu. Komuniste je vedno odlikoval čut za resničnost in ta čut je nova levica dobila in sprejela za dediščino, ko se je iz varnih partijskih pristanišč podala na samostojno plovbo. In res nas nova levica prepričuje, da vdajanje iluzijam nikoli ne bo njena slabost.

Vse to je postkomunistično levico usposobilo, da je neverjetno uspešno opravila nalogo, za katero še pred nekaj leti nihče ni verjel, da je izvedljiva. Malokdaj v zgodovini je bilo kako gibanje tako zelo obremenjeno s političnimi in fizičnimi zločini, s kulturnim in duhovnim nasiljem, kot so bile komunistične partije v tem stoletju. Toda to jih ni oviralo, da se ne bi potem, ko so nonšalantno razglašale konec svoje dobe, pomešale v skupnem prostoru z najspodobnejšimi ljudmi. Da ne govorimo o tem, kako so jih poučevale, kako se je treba sedaj vesti! Toda vse bi bilo lahko tudi povsem drugače. Lahko bi bilo tako, da bi jim spomin na preteklost ne dovoljeval ponovnega prihoda na forum, ampak jih razposlal po periferiji mesta. Kaj bi bilo bolj naravno kot to!

Da se to ni zgodilo, je dokončno pokazalo na to – kar smo sicer že dolgo slutili – da so nenavadni in izredni ljudje. Tu gre za neke globinske in še ne povsem razumljene stvari. Tako imamo opraviti s politiko, ki jo na eni strani vodijo izredno prisebni in izredno izučeni ljudje na način, ki nam nikoli ne dovoljuje varne zavesti, da smo jih do kraja spregledali.

Izredni ljudje vodijo torej to politiko, pomagajo pa jim tudi ugodne okoliščine, ki jih predstavlja splošno stanje slovenske kulture, predvsem pa značaj in osveščenost protagonistov demokratične akcije. Na stanje v slovenski kulturi bomo z nekim primerom pokazali pozneje. Zdaj si oglejmo politiko, ki ima, kakor smo rekli, za cilj celotno prenovo življenja. Nekoč smo govorili o Demosu, sedanjemu stanju se zdi, da bolj ustreza izraz stranke slovenske pomladi. Mi pa jim bomo za potrebe tega komentarja rekli preprosto demokratične stranke, da bi tako jasno poudarili, kakšna je ali kakšna bi morala biti njihova prava narava in njihov pravi cilj.

Morda se nam bo ob tem, kar bomo o tej politiki povedali, očitalo, da smo pozabili, da so sile, ki v njej delujejo, bistveno povezane z ustanovitvijo slovenske države. Ničesar nismo pozabili! Vemo za imena in poznamo dejanja, ki bodo za zmeraj vpisana v slovenskem spominu. Toda prav kmalu je nastala podoba, kakor da so ta dejanja izčrpala njihove moči; da bi opravili še drugi del naloge, ki jo je prednje postavil konec tisočletja, jih niso imeli več dovolj. Morda je bilo tudi tako, da jih je pri ustanavljanju države in izhodu z Balkana podpiral vzgon samodejne narodove volje, ki ga pozneje, ko je šlo za mnogo zahtevnejše in finejše stvari, ni bilo več čutiti v tako prvinski moči. Tu pa se je pokazalo, da v vodilni plasti gibanja za restavracijo demokracije ni bilo tako zavezujočega uvida v to, iz česa izhajamo in v kaj moramo priti, da bi iz njega mogli zrasti lucidni in prepričljivi koncepti. Predvsem pa se je kmalu pokazalo, da ljudje, ki so stopili na čelo gibanja za demokracijo, še daleč niso ene misli. Niso namreč vsi prehodili enake dolžine poti, na kateri so zorela dokončna spoznanja. Le redki so prehodili celo, večina le polovico, nekateri pa so bili šele na začetku. Izkazalo se je tudi, da so ljudje začeli to pot z zelo različno miselno opremljenostjo. Tako so se pojavljala gesla, ki so s svojo nedognanostjo in nedozorelostjo na pozornejšega opazovalca delovala kot zlovešče znamenje. Eno od njih – »Dovolj je bila ena revolucija!« – je zgovorno dopovedovalo, da v njegovem izrekovalcu ni pravega vedenja ne o tem, kaj je revolucija, in ne o tem, kaj je bilo treba napraviti.

K vsemu so prišle še potrebe vsakodnevnega življenja, ki so dobile tako premoč, da se je globalna politika – tisti podtok, o katerem smo uvodoma govorili – skoraj povsem pozabila. Pozabilo se je, ne pri vseh enako, kakor nas prepričuje vsakodnevna praksa demokratičnih strank, za kaj v resnici gre. In v tem osnovnem pozabljenju so se novi politiki – spet ne vsi enako – gibali v nekem prostoru, ki so ga imeli za političnega, čeprav bi jim, ko bi bili malo bolj pozorni, moralo biti jasno, da so se znašli v območju psevdopolitičnega. Mučili so se in trudili – tega ne bomo zanikali – da bi stvari, kakor [Stran 004]so prihajale, sproti reševali, a je bilo vse brez pravega haska, ker se je vse dogajalo na predpostavkah, ki jih ni nosil uvid v osnovne zahteve časa.

Ponekod je pozabljenje globalne politike zavzelo taka razmerja, da se je politična misel povsem sploščila v pragmatizem, ki ni kot načelo nič drugega kot druga beseda za politično životarjenje. Namesto politike smo potem gledali neslavno prebijanje iz dneva v dan. Kjer pa je pragmatizem degeneriral v koalicijsko soobstajanje z novo levico, je prišlo nujno in neizogibno do zamračitve politične prozornosti celo na ključnih postajah v razvoju novejših slovenskih zadev. Mi se bomo dotaknili dveh.

Parlament, ki je v začetni prisebnosti – v daljnem letu 1990 – še zmogel dati izjavo o koncu državljanske vojne, je pet let pozneje sprejel dokumente, ki uzakonjajo njeno nadaljevanje. To so bili tako imenovani vojni zakoni: zakon o vojnih invalidih, zakon o veteranih in zakon o žrtvah vojnega nasilja. V nadaljevanju bodo sprejeti še zakon o žrtvah komunističnega nasilja, zakon o popravi krivic in nazadnje morda še zakon o grobiščih. Toda to so samo imena. Prava vsebina je ena sama: državljanska vojna in njene posledice.

Z vojno zakonodajo je nova levica fiksirala to, kar se je zgodilo leta 1945; udarila je nov pečat na papirje, ki jih je napisala in oktroirala zmagovita partija ob koncu vojne. Grotesknost tega dogajanja je v tem, da se je demokratski parlament svobodne države uklonil sili, za katere negacijo se ima. Čas je zahteval nekaj drugega: da se ugotovi, opiše in oceni povojni holokavst; da se ugotovi, opiše in oceni narava totalitarne komunistične države; da se ugotovi, opiše in oceni dejstvo slovenske politične emigracije. Ko bi se bilo to zgodilo, bi bilo s tem napisano že poglavitno besedilo za spravo. Ko je postkomunistična levica to preprečila, je s tem pokazala dvoje: da ji ni mar ustava, ki zahteva politično enakost državljanov, in da ji ni mar sprava, ki je pogoj za to, da se država konstituira ne samo formalno, ampak tudi dejansko.

Pa ne samo postkomunistična levica, ampak tudi tisti del demokratičnega bloka, ki s to [Stran 005]levico v vladi sodeluje. Tu je šlo za tako osnovne, ne samo politične, ampak tudi moralne in človeške reči, da bi spričo nezaslišane in žaljive arogance svojega partnerja to zvezo moral prekiniti. Iz tega, da se to ni zgodilo, lahko razberemo dvoje: ali ne vedo natanko, kaj se dogaja, ali pa sicer vedo, a jih to ne moti tako zelo, da bi jih prisililo narediti odločilni korak.

Drug primer, morda ne tako dramatičen, po svojih posledicah nič manj usoden in daljnosežen, predstavljajo novi šolski zakoni. Šolstvo je bilo drugo področje, ki ga je nova levica za vsak primer hotela osvojiti še pred volitvami. Kakor vojni pomenijo tudi šolski zakoni njihovo strateško zmago. Tudi če bodo kdaj v prihodnosti dobile premoč v parlamentu demokratične stranke, bo šolsko organizacijo, ki jo bodo uveljavili novi zakoni, zelo težko spremeniti. Šolstvo je ogromno podjetje in spreminjanje njegove temeljne ureditve je bilo v zgodovini vedno stvar stoletja. Zato pravimo, da je to bila njihova strateška zmaga.

Središče nove zakonodaje je tisti njen del, ki onemogoča gimnazijo, kakor se je naravno izoblikovala v evropski tradiciji. Gimnazija namreč ni samo šola, ki pripravlja za študij na univerzi. Gimnazija je tudi edina šola, ki človeka opremi s tisto širino znanja in globino duha, ki ga dela sposobnega, da bo pozneje kompetentno in vzorno posegal v najširša področja življenja. Posegati v najširše področje življenja pa je ravno politika. Ko je nova levica uveljavila pohabljeno gimnazijo, je na najučinkovitejši način preprečila oblikovanje politično kompetentnega izobraženca. Morda se sliši paradoksno, toda izobražencev ne ustvarja univerza ampak gimnazija. Ob okrnjeni gimnaziji je univerza malo več kot visoko zahtevna obrtna šola. To pa gre najbolj na roko novi levici: imeti ljudi, ki bodo lahko prevzeli vlogo funkcionalnih elementov tehnološko razvite družbe, v vprašanjih celote pa se bodo čutili tako nebogljene, da bodo odločanje o njej radi prepuščali drugim.

Oni dan je dopisnik Die Welt v Zagrebu pokazal na malo opaženo okoliščino, da je ena od težavnosti, s katerimi se srečujejo postkomunistične države na poti v demokracijo tudi ta, da njihovo prizadevanje sovpada s krizo političnih strank v Zahodni Evropi. Pot, na katero so te države stopile, vodi namreč v svet, ki je izgubil nekaj svoje nekdanje gotovosti. Nelagodnost se je ponekod že tako poglobila, da je mogoče govoriti o krizi demokracije. Nekatere debate, ki so se sprožile na primer v Avstriji, so pripeljale do ugotovitve, da je ta kriza predvsem kriza vodstva ali menedžmenta. Povsod se čuti pomanjkanje političnih voditeljev. Kje so ljudje, kot so bili Kreisky, Palme, Brandt, se sprašuje nekdanji minister Jankowitsch. In kje so Schumann, Adenauer, De Gasperi, se sprašujejo drugi. Današnja specialistična in funkcionalistična družba je sposobna vzgajati in šolati vrhunske menedžerje v bančništvu, znanosti, gospodarstvu, v upravi, ne more pa ustvarjati vodilnih ljudi, ki bi imeli tako kompetentno vedenje o celoti, da bi jih bili pripravljeni imeti za državnike. Taki ljudje nastajajo samo v klimi, ki priznava, podpira in daje veljavo ustanovam, ki gojijo in poglabljajo splošno kulturo. Toda medtem ko opisani položaj demokratsko kulturo zelo vznemirja, vidi v njem postkomunistična levica veliko možnost. Nenavadna vnema in naglica, s katero je potiskala šolsko zakonodajo skozi skupščino, je govorila o tem, kaj ji pomeni. Na tiskovni konferenci 27. septembra je minister Gaber z vidnim olajšanjem že lahko izrazi veselje, »da so bistveni elementi celotnega sistema izobraževanja ostali taki, kot jih je predlagala vlada«. Še bolj zgovorna je skupščinska fotografija, ki jo je še istega dne objavilo Delo: Pred predsedniškim pultom stoji poslanka Vika Potočnik (LDS) in domala v religioznem zanosu sklepa roke, čez pult se sklanja k njej Lev Kreft (ZLSD), katere besede so se takrat izrekle, ne vemo; iz slike dihata veselje in zmagoslavje s pridihom začudenja. Ali nam je zares uspelo! Slika nas spomni na neki drugi prizor. Ko so leta 1987 za petdesetletno obletnico ustanovitve komunistične partije Slovenije prihajali na Čebine, kjer se je ta reč zgodila, še živeči ustanovni člani, so jih, kakor so prihajali, klicali pred televizijske kamere. Tudi tam smo ob veselju in zmagoslavju občutili nekaj drugega. Zdelo se je, daje vsak govoril: Ali je mogoče, daje to, s čimer smo tu začeli, uspelo?« Se po tolikih letih, potem ko je očitno stvar uspela, tega niso mogli prav verjeti. Upravičeno občutje, bi rekli, tam in tu.

Če se nam je naše občutje o pomembnosti šolske zakonodaje posrečilo vsaj malo posredovati, potem se bralci ne bodo čudili tudi misli, da bi SKD ob njenem sprejemu morala pretrgati koalicijsko zvezo z levico. Toda ne samo, da ni bilo nobene prekinitve, ampak so šolsko zakonodajo, kakršna je bila sprejeta, označili celo za svojo zmago. Njihove kulturne zavesti ni mogla vznemiriti amputirana gimnazija in tudi ne pre[Stran 006]poved opravljanja »konfesionalnih dejavnosti v javnih šolah in šolah s koncesijo«. Svojo zmago so videli v tem, da je državni zbor izglasoval možnost izbirnega predmeta »nekonfesionalni pouk o religijah«. Kako je s tem?

Če bi se izbirni predmet imenoval na primer »krščanstvo in njegove kulturne razsežnosti«, bi bilo veselje, a ne zmagoslavje, deloma na mestu. V tem primeru bi mlad človek bil seznanjen z vrednotami, ki so omogočile civilizacijo. »Nekonfesionalni pouk o religijah« pa bo seveda »znanost«. O tem, kaj sta vera in religija, pa znanost, celo če je dobronamerna, pove bore malo, predvsem pa ne pove tega, kar je bistveno. Že s tem, da nastopa zgolj kot znanost, svoj predmet nujno deformira. Vero je mogoče razumeti samo od znotraj. Zato se je tudi reklo: Credo, ut intellegam – Verujem, da bi razumel. »Znanost o veri in religiji« pa se je zgodovinsko začela kot kritika religije in taka tudi v splošnem obstaja. Ta kritika poleg tega nikoli ni bila samo nastop preiskujočega uma, ampak vedno tudi boj za človekovo dušo.

Marko Crnkovič je v nekem nedavnem časopisnem članku rekel tudi tole: »Verstva temeljijo na nekoč globokih, a dandanes plitvih človekovih potrebah.« Da pisec povezuje verstva s »potrebami«, kaže, da jih razume enostransko: ne kot nekaj primarnega, ampak nekaj izpeljanega. Človek ima pač določene potrebe in si zanje omisli ustrezne korelate. Tako človek občuti »kruto željo po večnem trajanju« – »durum desiderium durandi« – in zato izumi nebesa in Boga. Prikaz je enostranski in zato ideološki. Crnkovič ni opazil, da je njegova razlaga verstva samo ena od možnih misli, domnev, hipotez. Samo po sebi namreč večno trajanje ni nujno potreba, ampak uvid, ki ni povezan z nobeno potrebo, temveč je neko začetno stanje duha. Samo po sebi je možno, da človek preprosto uvidi, da je neuničljivo bitje. Tako spoznanje sije na primer iz knjige filozofa Emmanuela Levinasa Čas in drugi. Tu ni sledu o kakšni potrebi. Lahko je tudi tako, da je spoznanje o dokončni ali metafizični človekovi neuničljivosti pri kom celo v nasprotju z njegovimi »potrebami« in željami. Drugače povedano: tega si ne želi, a ker je spoznanje pač spoznanje, ga je treba registrirati.

Morda je kdo rekel, da Crnkovič ni predstavnik znanosti, ki je kompetentna za razlago religije. To je res; res pa je tudi, da je Crnkovič predstavnik tistega duhovnega okolja, iz katerega izhajaj o in bodo izhajali »znanstveniki«, ki bodo poučevali izbirni predmet »nekonfesionalni pouk o religijah«. Da bo slika bolj cela, moramo navesti še stavek, ki sledi temu, ki smo ga citirali: »Na njih (na teh plitvih potrebah, op. avt.) parazitirajo Cerkve.« Tako vidite, tu imamo razloženo, kaj sta religija in Cerkev, malo pa tudi to, kako bo videti novi predmet »nekonfesionalni pouk o religiji in etiki«.

In kdo bo lahko poučeval ta predmet? Ali bodo lahko to počeli teologi? Samo slutimo lahko, kakšen bo odgovor na to vprašanje, ko se bo prebil skozi vzdraženo laicistično zavest ministrstva za šolstvo, zavoda za šolstvo in strokovnega sveta. A tudi če ga bodo lahko poučevali, bodo teologi skrbno nadzorovani, da ne bi pri tem kazali svojega pritrdilnega odnosa do predmeta. Za to imamo izjavo avtoritet. Minister Gaber: da ostaja v zakonodaji člen, ki bo »onemogočil, da bi si nekonfesionalni izbirni predmet o religiji in etiki kaka skupnost ali skupina prisvojila in izrabila za ideološki indoktrinacijski namen«. Državna sekretarka Teja Valenčič: »Jasno pa je, da je pogoj določena izobrazba in nikakor ne svetovnonazorska pripadnost učitelja, saj je to predmet, ki se ne razlikuje od ostalih obveznih ali izbirnih predmetov.«

Za vso to znanostjo in strokovnostjo pa je očitno lahko politika. Na neko vprašanje, ali se v novem konceptu šole tudi ne kažejo neki politični interesi, je minister Gaber odgovoril, da je bolje, da se ti »pogledi, interesi in moči artikulirajo sedaj, kakor da bi ostali preveč v ozadju in bili še naprej element negotovosti«. Sapienti sat!

Tako je sedaj konec negotovosti, kakšnega človeka si je omislila nova šola. To bo človek, ki ne bo tratil časa, če si dovolimo formulacijo novinarke Zorane Baković (Delo, 15. 9.), z moralnimi zadržki matere Tereze, ampak se bo posvetil »vprašanjem, za katere išče rešitve svoboden, civiliziran in razumen človek«. Marko Crnkovič je gotovo svoboden, razumen in civiliziran človek. Takšni bodo tudi učitelji izbirnega predmeta »nekonfesionalni pouk o religiji in etiki«. Lahko domnevamo, da bodo to predvsem sociologi, ki se bodo za potrebe novega predmeta v kratkem začeli prav nedostojno razmnoževati. Na to, kakšne krvave igre so nam »svobodni, razumni in civilizirani ljudje« priredili, seveda ne bo nihče pomislil.

Ontologija sedanjega slovenskega političnega prostora je takšna, da sprejema samo dve politični opciji: levico in desnico. V tem [Stran 007]

[Stran 008]komentarju smo si poskušali priklicati v zavest veliko razliko, ki je med tistimi, ki sledijo eni ali drugi izbiri. Medtem ko promotorji levice igrajo svojo igro z virtuozno prisebnostjo in doslednostjo, se igralci na desnici v pozabljenju zgodovine predajajo pragmatičnim utvaram. To je velika, morda nepopravljiva škoda, zakaj nove levice se ne glede na osebne vrline njenih akterjev držijo razlogi za veliko nezaupanje. Kredibilnost ji jemljeta predvsem dve stvari: prvič njihov duhovni svet ne priznava avtonomnih vrednot, drugič pa ne moremo z gotovostjo vedeti, da ne bodo, kakor nekoč njihovi očetje, ki se jim niso še dokončno odpovedali, tudi oni sami kdaj žrtvovali skupnost za svoje sebične interese.

Toda, kot pravi Horac: Iliacos intra muros peccatur et extra – Greh se dela znotraj obzidja Iliona, pa tudi zunaj. To, na kar mislimo pokazati z naslednjim razmišljanjem, nas kot toliko drugih stvari predvsem navaja na misel o enotnosti kulture. Zdi se, da se hočejo iste ali enake tendence uveljaviti na vseh področjih življenja. Nekaj podobnega, kar smo opazili v politiki, je možno opaziti tudi v kulturi v ožjem pomenu besede. To nas vendar preseneča, saj vemo, da kultura uporablja finejša orodja kot politika in zato sega tudi v prostore, kamor politika ne more. Vemo, da so ti prostori tako skonstruirani, da v njih ne more dlje obstajati disonanca med mislijo in resničnostjo. Kultura zahteva od človeka poudarjeno resničnost.

Čeprav smo nedavnemu simpoziju o Josipu Vidmarju sledili samo po tem, kar je bilo o njem objavljeno, se nismo mogli ubraniti vtisu, da njegova pomembnost presega pomen običajnih prireditev te vrste. Po našem mnenju se je ta simpozij izšel v izrek, ki v celoti neposredno ni bil nikjer izrečen, a ga je bilo mogoče vseeno iz vsega razbrati in slišati. Za kaj gre?

Vsi vemo, da so bili na Josipu Vidmarju darovi duha in značaja, ki ga delajo izrednega človeka. Brez dvoma tudi izrednega Slovenca. Spada v tisto generacijo Slovencev, ki so preživljali mladost v času, v katerem se je iztekel starodavni avstrijski svet. To je bila obdarovana, a nezapletena generacija. Lahko bi rekli tudi preprosta v žlahtnem pomenu te besede. (Žlahten je Vidmarjev izraz!) Neevklidski labirinti duha te generacije niso vznemirjali. To je bilo dobro, pa morda tudi ne tako dobro.

Kako je do tega prišel, natanko seveda ne vemo, a Vidmar ni samo prefinjen estet in presajevalec umetnostnih besedil, ampak tudi človek, ki je na nekem, ne tako nepomembnem mestu podpiral stavbo, v kateri so se dogajali fizični, politični in duhovni zločini v velikem obsegu. Tudi tega ne vemo, ali se je tega zavedal ali ne; tudi ne, kako je s tem v sebi obračunaval. Toda dejstvo ostaja, da intelektualec, če postane član monokratske partije, prizadene svoj status nepopravljivo. Postane javno pohujšanje v citadeli, kjer ima prvo besedo misel.

Toda za naše razmišljanje predstavlja Vidmar samo izhodišče. Važnejše je to, kako so o njem na simpoziju govorili. Tega, čemur bi lahko rekli problem Vidmar, ravno niso postavili v žarišče spraševanja. To je škoda, zakaj s središčnim naporom mnogih misli bi se problem lahko razrešil. To bi imelo nemajhen pomen za vseslovensko kulturo. Toda ne, rajši so govorili o onem drugem, neproblematičnem in civilnem Vidmarju, tisto zevajočo praznino, ki se je na sredi kar naprej odpirala, pa so za silo sproti zapirali z girlandami njegovih dobrih del.

A v zadnji analizi tudi to ni važno. Važno pa je to, kar so na ta način naredili, ali bolje, povedali. Ko so dali odvezo Vidmarju, so ti intelektualci dali odvezo tudi sebi. Ne samo sebi, ampak na znamenjski način so jo dali vsem, ki se upravičeno ali neupravičeno prištevajo v ta krog. Takoj moramo seveda povedati, da niti od daleč ne mislimo, da je na katerem od njih kaka krivda, zagotovo pa vemo, onstran vsakega dvoma zagotovo vemo – zaradi lastnih izkušenj – da so od preteklosti vsi ranjeni.

V tem je izjemen pomen Vidmarjevega simpozija. Na način, na nedramatičen, a zelo učinkovit način, bi morda morali reči, je tam bil narejen sklep, da se o preteklosti ne bo govorilo. O preteklosti se bo seveda vse mogoče govorilo, a o nekaterih bistvenih stvareh se ne bo govorilo. To pa tudi pomeni, da smo se na nekem izredno pomembnem področju življenja odločili, da ne bomo živeli svojega časa avtentično. Zato smo rekli uvodoma, da se ne greši samo za zidovi Iliona, ampak tudi zunaj njih.

Toda tako ali drugače je treba vse plačati. V sredo 4. oktobra sta se v Gorici srečala predsednika italijanske države Oscar Luigi Scalfaro in avstrijski državni predsednik Thomas Klestil. Sestanek je hotel biti več kot običajno uradno srečanje dveh državnih predsednikov. Hotel je biti v znamenju sprave med dvema državama, ki sta druga proti drugi tu nekoč bili krvave boje. Osrednje dejanje tega srečanja se je zgodilo [Stran 009]na soškem mostu v Gorici, odkoder sta predsednika vrgla v reko šopek rdečih vrtnic. Predsednika države Slovenije gospoda Milana Kučana ni bilo tam. Odsotnost predsednika države Slovenije je presenetljiva iz več razlogov. Gorica je bila še ne tako daleč eno prvih slovenskih mest. Srečanje italijanskega in avstrijskega državnega predsednika se je dogajalo na terenu, ki ni samo zgodovinsko slovenski, ampak je tam slovenstvo še živo in močno. Državnopravno je to za Slovenijo izgubljen prostor, ni pa to še izgubljen prostor za slovensko narodno telo. V času, ki sta se ga najvišja uradnika sosednjih držav spominjala, pa je bila Gorica še večinsko slovenska. Ne samo Gorica, ampak tudi reka, po kateri so prišli v zgodovino boji med njunima državama. Glavno pa je to, da so v teh bojih – med največjimi v zgodovini – poleg drugih avstrijskih narodov padali tudi Slovenci in morda predvsem Slovenci.

Res je, da Slovenci takrat še nismo imeli svoje države. Ljudje, ki so se takrat tam bojevali in padali, so naravno pripadali samo narodu, država, ki jih je pošiljala v te boje, pa je bila v nekem pomenu tuja. Toda ravno tu je prišlo do bistvene spremembe. Nekdanji zgolj narod ima danes svojo državo, samostojno, neodvisno, mednarodno pravno državo. Tu smo sedaj pri bistvu zadeve. Tisti, ki so organizirali srečanje med italijanskim in avstrijskim predsednikom 4. oktobra, so s tem, da predsednika nove države Slovenije niso povabili, na zelo jasen, skoraj bi rekli brutalen način povedali, da novega stanja ne priznavajo.

Odsotnost Slovenije 4. oktobra v Gorici ni dogodek, ki ga je mogoče odpraviti s časopisno novico in priložnostno kolumno, ampak je tako nenavaden in zaradi ravnine, na kateri se je dogodil, tako pomemben, da bi se politična misel države in naroda morala potruditi, da razloži, kaj pomeni. To, da predsednik slovenske države ni bil povabljen v Gorico, moramo imeti za kretnjo Evrope, s katero nam je hotela nekaj na zelo jasen način povedati. Toda kaj?

Da v Ljubljano ni prišlo povabilo predsedniku Kučanu, naj pride v Gorico, najprej ni osamljeno dejanje nekega protislovenskega resentimenta. Splošno vprašanje se glasi: Zakaj ima Slovenija take težave z vstopanjem v Evropo? Na eni strani ji priznavajo, da je od vseh nekdanjih komunističnih držav gospodarsko najbolj sprejemljiva za Evropo, na drugi pa ji vstopanje na vsakem koraku preprečujejo, tako da so pred nami celo države, kot sta Romunija in Bolgarija. Ne smemo si delati utvar, da Italija ni podprta od ostale Evrope, ko postavlja žaljive zahteve po reviziji nekdanjih pogodb kot pogoj za vstop v Evropo. Človek dobi vtis, da nas Evropa nekako ne mara. Ob tej ugotovitvi se moramo takoj vprašati, zakaj.

Na to vprašanje bomo vsaj delno odgovorili, če pokažemo na dve važni okoliščini. Na državi Sloveniji sta dva odija ali dvoje hudih zamer.

Najprej nas imajo za posredne krivce za to, kar se je štiri leta dogajalo na Balkanu in se deloma še dogaja. V očeh Evrope in sveta smo bili Slovenci tisti, ki smo dali začetni in najbolj učinkovit sunek v stavbo, ki se je imenovala Jugoslavija, iz katere so, potem ko se je sesedla, iz njenih ruševin planile sile sedanjega zla. To mnenje je redko povedano naravnost, ni pa zato nič manj trdno, vztrajno in delujoče. Ustanovitev lastne države je v očeh ne samo politične ampak tudi široke javnosti izraz ne do kraja premišljene sebičnosti. To je prva zamera. Zanjo lahko upravičeno rečemo, da nima več take moči, ki jo je imela skraja. Da tu prihaja do nekega globljega razumevanja, dokazujejo tudi izjave nekdanjega ameriškega veleposlanika v Beogradu Zimmermanna, ki jih je dajal ob nedavnem obisku v Sloveniji in ki se močno razlikujejo od tega, kar je o slovenskem osamosvajanju ta politik govoril v začetku devetdesetih let. Ta zamera v globini še traja, a se že kažejo znaki, da raste vednost o tem, kaj je nekdanja Jugoslavija v resnici bila, na dramatičen, grozljiv in vsega obžalovanja vreden način demonstrira sedanja balkanska vojna. Tudi zaradi tega, kar je to vojno omogočilo, smo Slovenci od tam odšli.

Druga zamera, ki jo svet in Evropa gojita do nas, je hujša in bolj odločujoča. Pravzaprav to ni toliko zamera kot neka sodba, ki je za nas, ko jo razvijemo in se je zavemo, zelo neugodna, tako neugodna in tako v jedro stvari segajoča, da bi nas morala prisiliti v skrajno samospraševanje. Za kaj gre? Na nas leži sum politično ne povsem prisebnega naroda. Čas okoli leta 1990 je bil za nas čas velike skušnje. Ponudila se je možnost, da izstopimo iz obdobja politične, gospodarske in duhovne nesvobode v čas odgovorne svobode. To je bil čas, ki je zahteval zavestno odločitev za demokratično kulturo. Ali drugače povedano, odločitev za povsem nov začetek. In tedaj v tej preizkušnji nismo imeli prisebnosti, jasnovidnosti in moči, da bi to [Stran 010]odločitev naredili tako, kakor se od politično zrelih ljudi pričakuje. Zunanji znak te osnovne nepripravljenosti so bile prve in druge volitve, na katerih se je toliko polnoletnih državljanov te države odločilo za tiste, ki so ali nosili ali podedovali sistem petdesetletne nesvobode, da imamo danes na vseh treh ključnih političnih mestih ljudi iz njihovih vrst.

Svet – tu mislimo predvsem na Evropo – je to dejanje seveda videl in ocenil. Kaj naj bi si sicer mislili o ljudeh, ki so priložnost, ki je končno prišla, pustili iti mimo. Še več, kakor da bi se bili hoteli kaznovati in ponižati, so tistim, ki so jim v preteklih desetletjih zaklepali in odklepali prostore svobode, spet dali ključe v roke. Naj smo potem govorili o sebi, kar smo hoteli, naj smo še tako klicali na pomoč slavno preteklost in svojo kulturo, je dejanje, ki ga je svet z osuplostjo gledal, prevpilo vse. To dejanje stoji sedaj v dosjeju, ki ga vodi svet o nas. Ta dosje ni javna knjiga, toda vlade ga v svojih političnih odločitvah upoštevajo, kakor vidimo in čutimo.

To je bila, z drugimi besedami, izguba obraza. Pokazali smo, da nismo kompetentni na tistem področju, kjer se kaže narodova zrelost. Nismo še izstopili iz nedoletnosti, da uporabim izraz, ki ga je uporabil Kant v eni svojih najbolj znanih razprav. In zakaj nismo od tam izstopili? Zato, ker nismo imeli »odločnosti in poguma«, kot še pravi isti avtor v isti razpravi. Evropa je namreč kljub vsemu in poleg vsega demokratična skupnost držav. Nove je pripravljena sprejeti samo tedaj, če lahko s papirji dokažejo svojo politično zrelost.

Srečanje avstrijskega in italijanskega državnega predsednika v Gorici 4. oktobra je doživelo dobre tri tedne zatem v soboto, 28. oktobra majhen odmev. Predsednik državnega zbora Slovenije se je tedaj srečal v Kobariškem muzeju z italijanskim in avstrijskim veleposlanikom v Sloveniji. Tudi tu so se spominjali prve svetovne vojne in jo obžalovali. Srečanje ni moglo skriti, da je nadomestek. Enako je izzvenel Kučanov kratki skok v severno Italijo. Majhni koraki so dobri koraki, malenkostnost pa ostaja malenkostnost.

V četrtek 5. oktobra je Jože Horvat v Delu objavil pogovor s koroškim pisateljem Florjanom Lipušem. Govorila sta o usihanju slovenstva na Koroškem. Horvat je ponudil misel, da je temu kriv »nacionalni pritisk večine«. Nato je Lipuš odgovoril: »Ta je tudi kriv, a v glavnem smo sami krivi.« Težko bi našli stavek, ki bi bil bolj primeren za današnji čas.

2.1.1.

Črni Vrh nad Polhovim Gradcem je ena od župnij, ki so nastale na področju nekdaj zelo obširne polhograjske župnije. Pred drugo svetovno vojno je bil Črni Vrh tudi samostojna občina. Po slemenih hribov onkraj njega poteka ločnica med polhograjskimi in poljanskimi vodami in tu je že od nekdaj bila tudi meja med ljubljanskim in škofjeloškim okrajem. Ta meja se pozna tudi v krajevnem narečju. Domačini radi pokažejo hrib onkraj Pasje ravni, do katerega teče zajec, tam pa se nenadoma spremeni v zejca.

Številne samotne kmetije in hiše so raztresene po vrhovih, pobočjih in grapah tega hribovskega sveta med Jernejčkovim grabnom, Veliko in Malo Božno tja do Sela, Pasje ravni, Zadobja in Planine. O lepoti teh krajev bi se dalo marsikaj povedati; ob vsakem letnem času se kaže v drugih barvah, ob poletni nevihti ali viharnem snežnem metežu pa pokažejo tudi svojo temno stran.

Središče fare in sedanje krajevne skupnosti je skupina hiš pod cerkvijo sv. Lenarta. Cerkev in ob njej pokopališče stoji na vrhu hriba in se razgleduje po vsej okolici. Predhodnica sedanje cerkve je bila ob potresu leta 1895 močno poškodovana in so jo zato morali podreti. Že leta 1900 je bila nova cerkev toliko dokončana, da so jo blagoslovili. Cela fara se je združila in pomagala pri gradnji. Na čelu občine je tedaj bil Josip Trobec, ki je županoval v Črnem Vrhu celih oseminštirideset let, od leta 1888 do leta 1936. Kronika pripoveduje, da je župan Trobec dobil za črnovrško cerkev poseben dar od samega avstrijskega cesarja, ko [Stran 011]se je med njegovim obiskom v Ljubljani pogumno prerinil do njega in se mu predstavil kot župan hribovske občine, kjer je potres razmajal farno cerkev. Župan Trobec je imel veliko zasluge tudi pri gradnji ceste iz Polhovega Gradca oziroma iz Zaloga do Črnega Vrha. Veselje nad novo cesto, kije leta 1925 končno le segla do župnišča v Črnem Vrhu, je že naslednje leto padlo v vodo, ki je odnesla dobršen del ceste med Polhovim Gradcem in Zalogom.

Ko so kljub povodnji in vsem težavam le dogradili cesto, so se lotili gradnje šole, toda dokončali so jo šele leta 1938, ko je Hitler že začel svoj osvajalni pohod. Pri volitvah leta 1936 je bil za župana izvoljen Franc Košir, ki je ostal na tem mestu do leta 1945. V noči od 25. na 26. januar 1938 so tudi v Črnem Vrhu opazovali nenavadno rdečo svetlobo na severni strani neba. Čeprav so potem zvedeli, da je bil to severni sij, je marsikdo vzel to nebesno znamenje kot napoved težkih časov. Občutek preteče nevarnosti so potrjevale tudi vesti o pospešeni gradnji vojaških utrdb na Žirovskem vrhu in pod Blegošem in vse številnejši vpoklici mož in fantov na orožne vaje.

Kljub vsemu pa je življenje v črnovrških hribih v tistem času teklo po svojih stalnih kolesnicah. Župnik Janez Dovč, ki je bil v Črnem Vrhu od leta 1927, je dobro poznal svoje hribovce in vedel, da se pod njihovo včasih nekoliko robato zunanjostjo skriva dobro srce. Z veseljem je učil njihove otroke. Vsaka birma je bila praznik za župnijo, zanj pa skrb, če bodo otroci dovolj pripravljeni. Videl je, kako so se ljudje dan za dnem pehali po bregovih in robovih, da bi od skope zemlje izsilili kos kruha. Ob nedeljah in praznikih pa je delo počivalo in slovesno tišino so motili le zvonovi, ki so vabili ljudi k cerkvi na vrhu hriba. Najprej se je oglasil veliki zvon. Tedaj so se ljudje s Srednjega Vrha po raznih bližnjicah že spustili v Potrebuježev graben in se zagnali v strmino proti cerkvi sv. Lenarta. Ko so se potem v zboru oglasili vsi zvonovi, so bili prvi že pri cerkvi, drugi pa so še hiteli po hribu. Od vseh strani so se pomikale skupine praznično oblečenih faranov; prihajali so od Pasje ravni, iz Petačevega grabna in s Smolnika. Prihajali so poleti in pozimi, ob lepem in slabem vremenu, mladi in stari. Po maši so žene in otroci hitro odšli domov, možje in fantje pa so se še pogovorili o delu in gospodarstvu, o občinski in širši politiki.

[Stran 012]

Bile so nedelje in prazniki, ko so zlasti fantje in dekleta radi šli k maši na Planino, v Lučine, predvsem pa na Selo k sv. Ožbaltu in v Bukov Vrh. Za nekatere je bila ta pot skoraj krajša kot v domačo cerkev. Po kmetijah in zaselkih onkraj Pasje ravni nad Poljansko dolino so poznali mnogo ljudi, saj so bili sosedje, toda tesnejše povezave z njimi so bile le redke, kajti cesta, občina in druge niti so Črnovršce vezale s Polhograjsko dolino. Nemška okupacija je Črni Vrh upravno sicer priključila k Poljanam in Škofji Loki, toda tudi v tem času je marsikateri vpliv še prišel iz Ljubljane in pripomogel k usodnim odločitvam, ki so zadevale tudi prebivalci teh hribov.

2.1.2. Prvi meseci okupacije

Ko so si aprila 1941 Slovenijo razdelili okupatorji, je Črni Vrh prišel pod Nemčijo, vendar pa prebivalci še cel mesec niso videli okupatorskih vojakov. Šele 4. maja je v vas prišlo nekaj obmejnih finančnih stražnikov. Naselili so se v župnišču. Ljudje so jih sprejeli zadržano. Le nekateri starejši možje, ki so bili služili avstrijsko vojsko in se tedaj celo naučili nekaj nemščine, so bili skoraj navdušeni.

Nemci so kmalu po prihodu opozorili župnika Davča, da ne bo mogel dolgo biti na fari, zato je dal nekaj svoje oprave odpeljati h kmetu Omejcu, od koder je bila doma njegova kuharica. 10. maja je nemški poveljnik naročil župniku, da mora do večera zapustiti Črni Vrh, sicer ga bodo drugi dan odpeljali v Škofjo Loko. Župnik je vzel pripravljeni nahrbtnik in odšel v Polhov Gradec in naprej na svoj dom v Ljubljano. Tako je Črni Vrh ostal brez duhovnika.

Med ljudmi se še ni poleglo vznemirjenje zaradi odhoda župnika Dovča, ko so Nemci aretirali učitelja Maksa Fojkarja. Nekaj tednov kasneje je črni avto pripeljal učitelja nazaj, da so vzeli še njegovo ženo in potem oba preselili v Srbijo.

Konec maja so Nemci pobrali vse duhovnike sosednjih župnij, med njimi tudi Viljema Pipa iz Lučin in Matevža Tavčarja iz Poljan. Ne samo župnije Poljanske in Selške doline, ampak skoraj vse gorenjske župnije so tedaj ostale brez duhovnikov. Poleg duhovnikov, učiteljev in drugih izobražencev so izselili tudi precej slovensko zavednih kmetov, trgovcev in obrtnikov. V Črnem Vrhu razen župnika in učitelja niso nikogar preganjali. Ljudje so večinoma obsojali preganjanje duhovnikov in drugih Slovencev. Celo tisti redki »avstrijski vojaki,« ki so v začetku hvalili Nemce, so sedaj utihnili. Onkraj Pasje ravni pa se je že tedaj čutil drugačen veter. Tu in tam je bilo slišati pripombo, da je kar prav, da so »črnuhom« pristrigli peruti. V Poljanah je Maks Krmelj že poleti 1941 organiziral prvo celico komunistične partije. Kasneje je bila organizirana tudi OF s posebno mladinsko skupino.

Ob obilici kmečkega dela so Črnovršci v tistih poletnih mesecih skoraj pozabili na okupacijo. Lepega poletnega dne v začetku julija pa je nastal preplah, da bodo Nemci selili, kajti v Poljane naj bi že prišlo petdeset avtobusov. Novico so prinesli otroci iz Bukovega Vrha in neverjetno hitro se je razširila po samotnih kmetijah in zaselkih. Delo je zastalo. Ljudje so v naglici pograbili nekaj najnujnejšega in bežali v gozd. Ko pa do večera Nemcev ni bilo, so se začeli vračati na domove. Po nekaterih domačijah se je šele naslednje dopoldne iz dimnika zopet pokazal dim. Kmalu so zvedeli, da v Poljanah ni bilo nobenega avtobusa. Ali so si otroci vse skupaj izmislili?

Najbolj so ljudje občutili okupacijo ob nedeljah in praznikih. Zvonovi niso vabili v cerkev in neka čudna praznina je visela v zraku. Tudi če so šli v cerkev in molili s cerkovnikom, to ni moglo nadomestiti nedelje, kot so je bili vajeni. V začetku junija so zvedeli, da bo za naprej ob nedeljah in praznikih redna služba božja v šentjoški podružnici sv. Andreja na Planini. Planina je tedaj bila še pod Italijo in okupatorji meji niso posvečali posebne pozornosti. Ko je skupina Črnovršcev prvikrat šla k maši na Planino, so pri Lomovcovi kapelici naleteli na Italijane. Stali so pri kapelici in gledali mimoidoče, toda niso jih ustavili.

Potem so tisto poletje še večkrat šli na Planino – skoraj dve uri hoje tja in prav toliko nazaj. Duhovnik Srečko Huth se jim je že v začetku priljubil. Bil je majhne postave, toda velik duhovnik, dober govornik in pevec. 13. julija je bila na Planini slovesnost prvega obhajila za otroke iz Črnega Vrha, Lučin in Poljan. Udeležba je bila velika. Slovesno je bilo tudi, ko je šentjoški novomašnik Roman Malavašič na Planini imel ponovitev nove maše. Med pevci na koru je bil tudi organist iz Črnega Vrha in štirje gorenjski bogoslovci, ki zaradi Nemcev niso mogli domov in so zato leta 1941 počitnice preživljali v Šentjoštu. Pod oboki prostorne planinske cerkve je donela pesem Novomašnik bod’ pozdravljen in [Stran 013]zbranim vlivala upanje, da se bodo tudi na Gorenjsko spet vrnili duhovniki. Opogumljeni so se ljudje vračali na svoje domove onkraj neoznačene meje. Včasih je tudi duhovnik odšel čez mejo in po samotnih domačijah obiskoval bolnike in ostarele, ki niso zmogli dolge poti na Planino. V civilni obleki z nahrbtnikom na rami je bil videti kot domačin, pa vendar je bil v stalni nevarnosti, da ga bodo Nemci ustavili in prijeli.

1. oktobra 1941 je bila meja med nemškim in italijanskim okupacijskim ozemljem prestavljena in vas Planina s cerkvijo sv. Andreja je pripadla Nemčiji. Duhovnik Huth se je preselil v Butajnovo in v tamkajšnji cerkvi sv. Ane nadaljeval svoje delo. Sedaj so tudi Planinci hodili k maši v Butajnovo. Ko je bilo v začetku decembra v Poljanski dolini že napeto, so ljudje zvedeli, da bo maša v Bukovem Vrhu. Ob napovedani uri se je precej ljudi iz Črnega Vrha in bližnjih vasi Poljanske doline zbralo v Marijini cerkvi. Duhovnik je naprosil nekaj mož in fantov, naj bodo na straži v zvoniku in naj ga takoj opozorijo, če bi videli prihajati Nemce. Če bi se pojavili Nemci, bi se duhovnik hitro preoblekel in pomešal med ljudi, ki bi sami molili kot vedno, ko so se brez duhovnika zbrali v cerkvi. Toda vse je bilo mirno in po končanem opravilu so se ljudje tiho razšli na domove. Najbrž so med njimi bili tudi nekateri, ki so potem konec decembra postali žrtev okupatorjevih povračilnih ukrepov. Kaplan Huth je takoj po koncu bogoslužja oprtal svoj nahrbtnik in odšel nekam proti Pasji ravni. Ko se je kmalu nato začela vstaja, se je med ljudmi razširila govorica, da je v vodstvu vstaje tudi duhovnik, ki je v začetku decembra maševal v Bukovem Vrhu.

2.1.3. Nemirni božični prazniki 1941

December 1941 za prebivalce Poljanske doline in Črnega Vrha ni bil samo čas pričakovanja božiča; ob obilici novic in vesti o grozečem nemškem preseljevanju, o uporu proti okupatorju in o bližnjem koncu vojne je to pričakovanje skoraj stopilo v ozadje. Na ljudi je pritisnila skrb, da bodo Nemci izselili celo področje, kot so naredili v novembru v brežiškem okraju, ko so v štirinajstih dneh odpeljali v Nemčijo dvajset tisoč Slovencev. Poleti so v strahu pred selitvijo lahko zbežali v gozd, toda kam naj se umaknejo sredi zime. Novica, da so Rusi zaustavili nemško prodiranje in začeli protiofenzivo, je bila razveseljiva. Ali ni sedaj pravi trenutek, da se jim tudi Poljanska dolina in cela Gorenjska postavi po robu. Odpora na vseh straneh Nemci ne bodo vzdržali, morali bodo popu[Stran 014]stiti in vojna bo končana. Ljudje so vsi od kraja želeli, da bi bilo konec vojne in da bi Nemci odšli iz dežele, toda marsikdo ni verjel, da peščica slabo oboroženih ljudi lahko k temu kaj pripomore. Bali so se nemškega maščevanja.

Za pogled v ozadje poljanske vstaje bomo vzeli nekaj podatkov iz članka zgodovinarja dr. Ferenca Množična vstaja na Gorenjskem decembra 1941, ki je leta 1971 izšel v Borcu. Dr. Ferenc pravi, da je o gorenjski in po1janski vstaji v poročilih KPS malo zapisanega. »Izjema je poročilo CK KPS z dne 5. decembra 1941, ki pri podatkih o razmerah na Gorenjskem skopo pravi: Načrt po predlogu Tita bomo skušali z vsemi silami realizirati. Vse je ugodno, razen snega.« Vstaja naj bi zajela predvsem Poljansko dolino, ker so nekateri predvidevali, da bodo nacisti izganjali tamkajšnje prebivalstvo. Zgodovinar dodaja, da ni neposrednih podatkov, da bi Nemci v tistem času kaj takega zares nameravali in da so torej nameni vstaje bili širši.

Jeseni 1941 je partiji uspelo vzpostaviti nekaj odborov OF v Poljanski dolini. Prvi in glavni organizator OF v dolini je bil Maks Krmelj. Gibanju se je pridružilo precej mladih, zlasti tistih, ki so prej delali pri graditvi Rupnikove obrambne linije. Obiskal jih je Stane Žagar in spodbujal k ustanovitvi partizanske enote, ki bi varovala ljudi in preprečevala selitve. Celo somišljeniki OF so imeli tedaj pomisleke, da je za oborožen odpor še prezgodaj, ker je okupator premočan in bi bile žrtve prevelike, toda zaradi strahu pred preseljevanjem so ti pomisleki vse bolj plahneli. 6. decembra 1941 je partija sprejela sklep o ustanovitvi Poljanske čete. Do 16. decembra se je pri kmetu Muhu v Vinharjih zbralo okrog dvajset mož, ki so se potem priključili Cankarjevemu bataljonu.

Preden se lotimo opisa decembrske vstaje, naj omenimo dogodek, ki ni bil v neposredni zvezi z vstajo, je pa zelo značilen za tisti čas in za razpoloženje ljudi s tega področja. 10. decembra dopoldne sta na domačijo Tomaža Šubica, po domače Narigarja, prišla dva finančna stražnika iz Črnega Vrha, en Nemec in en Korošec, kot so domačini rekli nemškim vojakom, ki so znali slovensko. Narigarjevi so spadali pod Bukov Vrh, toda njihova domačija je bila blizu Pasje ravni in črnovrškega področja, kjer se svet prevesi proti Potrebuježevemu grabnu. Po tem grabnu ob Veliki Božni vodi pot do Zaloga in naprej do Polhovega Gradca. To pot so uporabljali tihotapci, ki so v Ljubljansko pokrajino nosili živež, nazaj pa cigarete in tekstilno blago. Stražnika, ki sta prišla k Narigarju, sta se vračala iz Škofje Loke, kamor sta peljala na meji prijetega tihotapca. Od gospodarja Tomaža sta zahtevala, naj jima izroči maslo, ki ga je pri njih shranil tihotapec. Ko oče ni hotel priznati zveze s tihotapci, sta ga Nemca privedla pred hišo in ga začela tepsti. Eden od njiju mu je grozil s smrtjo in mu nastavil puško na prsi. Tedaj je odjeknil strel in Nemec, ki je meril na očeta, se je opotekel, ranjen v ramo. Streljal je devetnajstletni Narigarjev sin Janez, ki je ob prihodu Nemcev zginil na podstrešje, kjer je imel spravljeno puško. Ko je videl, kaj Nemca počneta z očetom, je vzel puško in pomeril skozi špranjo v opažu.

Po tem dogodku sta Janez in kako leto mlajši France odšla k Muhu v Vinharje, kjer so se zbirali vstajniki. Oče Tomaž in hčeri Angela ter Ivanka s sinom Jožkom pa so se zatekli k sosedu Nacetu na Pasji ravni. Šele 13. decembra je k Narigarju prišla večja skupina Nemcev. V gozdu nad domačijo so jo pričakali Narigarjev Janez in dva njegova prijatelja. Proti Nemcem so oddali nekaj strelov, nato pa so se umaknili. Nemci so požgali domačijo, živino pa so odpeljali k sosedu, kjer so jo kasneje pobrali partizani.

Samo en dan pred požigom Narigarjeve domačije je Cankarjev bataljon, ki je tedaj štel okrog 60 mož, v Rovtu pod Blegošem iz zasede presenetil nemško patruljo, v kateri so bili sami starejši Avstrijci, ki napada sploh niso pričakovali. Padlo je petinštirideset policistov, in to je bilo Nemcem dovolj veliko opozorilo, da je treba »gmajnarje« vzeti resno. Partizani so se nato odpravili proti Poljanski dolini in že 13. decembra prišli v Vinharje. Glas o smrti policistov je zbudil različne odmeve: »Kaj bo sedaj? Če bodo za vsakega policista ubili deset naših, bo padlo štiristopetdeset Slovencev! Kje jih bodo nabrali?« »Nemcem se tla majejo pod nogami. Zdaj je treba udariti.« Nemci so tedaj nekatere manjše orožniške posadke – med njimi tudi poljansko – odpoklicali na varno v večje centre, obenem pa so zbirali okrepitve in z budnim očesom spremljali premike partizanov.

S kmetije Pri gornjem Ostražu sta 16. decembra zvečer odšli dve partizanski patrulji. Prva je mimo Pasje ravni in zadobja pohitela proti Suhemu Dolu ob nemško-italijanski meji. Njen cilj je bila Žakljeva domačija, kjer so po preselitvi Žakljeve družine gospodarili Nemci. Jakob Žakelj je bil tisti večer na [Stran 015]svojem rojstnem domu v Šentjoštu onkraj meje, kamor se je uspel vrniti iz Srbije. Partizani so v hlevu zaklali prašiča in ga strpali v nahrbtnike, odvezali nekaj govedi in že so se vračali nazaj v Črni Vrh. Druga patrulja je »obiskala« župana Koširja v Črnem Vrhu in zasegla 500 kg pšenice. Na povratku so se ustavili pri Burjevcu in odpeljali Jurija Buha, očeta petih otrok. V bližnjem gozdu so ga zaradi izdaje obsodili na smrt in obsodbo takoj izvršili. 18. decembra ponoči so opravili rekvizicijo v Kmetijski zadrugi v Poljanah. Vdrli so tudi v izpraznjeno orožniško postajo.

Medtem so se zbirali prostovoljci, vasi in hiše v dolini in po hribih pa so obiskovale patrulje in pozivale k vstaji. Brata Pavel in Stanko Kos iz Vinharij sta se pred tako patruljo skrila in se nista udeležila vstaje. Takoj so ju proglasili za nemčurja in od tedaj sta bila zaznamovana. Pavla so leta 1942 odgnali v Žirovski vrh in ubili, Stanko je tudi tedaj ušel. Zatekel se je k vaški straži v Šentjošt, toda malo pred kapitulacijo Italije ga je iz zasede zadela partizanska krogla.

24. decembra so Nemci že prišli v Poljane, kajti zaseda pred vasjo jih ni mogla zaustaviti. Ta dan popoldne je Stane Žagar v Bukovem Vrhu zaprisegel novince. Tone Peternel pripoveduje v svojih Spominih, da je Žagar v govoru pred prisego preveč poudarjal borbo delavskega razreda za njegove pravice, ki jih bo uveljavil pod vodstvom komunistične partije, le malo pa je povedal o boju proti okupatorju. »To se je pokazalo takoj po prisegi, ko je prišlo nad mene več mož in fantov in mi očitalo, da sem jih s svojo propagando o OF in narodnoosvobodilni borbi zavedel, ker v celi stvari, kot se vidi, ne gre predvsem za izgon okupatorja, temveč za komunizem. Za komunizem se pa oni niso prišli borit. Tako mnenje je tedaj najbrž imelo kar precej ljudi. Iz tega razloga je še isti večer odšlo domov nekaj mož in fantov.« (Loški razgledi, 1971, Spomini na leto 1941 in na poljansko vstajo)

Tone Peternel v tem opisu ne omeni, da je bil v sredo 24. decembra sveti večer. Ne omeni, če je morda Žagar v svojem nagovoru tisto popoldne kaj omenil božične praznike. Večina mož in fantov, ki so ga poslušali, pa je gotovo mislila na sveti večer, ko bodo doma kadili in kropili po hiši in gospodarskih poslopjih. Na božični dan zjutraj je bilo od Poljan slišati streljanje. Ogrinov oče je ob tem zmajal z glavo in rekel: »Nič dobrega ne bo iz tega, ko na sveti dan streljajo.« Skrbelo ga je za sina Jožeta. 23. decembra zvečer so ga prišli iskat in šel je z njimi v Bukov Vrh. Marca naslednje leto bi dopolnil osemnajst let. Očeta je skrbelo, ni

[Stran 016]pa mislil, da bo Jože že naslednji dan, 26. decembra, mrtev obležal v grmovju pod Bukovim Vrhom. Na pol razpadlo truplo so našli šele pomladi, ko je odlezel sneg. Nemci niso dovolili, da bi ga prepeljali na pokopališče v Črni Vrh. Kar tam pod Bukovim Vrhom so ga položili v krsto in pokopali, leta 1945 po koncu vojne pa so ga prenesli k cerkvi sv. Lenarta.

Nemci so na božični dan preko italijanskega območja začeli dovažati svoje vojaštvo v Črni Vrh, iz Poljan pa so prodirali proti Vinharjam in Bukovemu Vrhu. V soboto, 27. decembra zjutraj, so sklenili obroč okrog Pasje ravni in Bukovega Vrha. Zadnji odpor so partizani nudili Nemcem na Skoblovi domačiji, potem pa so se 27. decembra v varstvu noči izvlekli iz obroča. Spustili so se proti Zmincu, prekoračili cesto in se usmerili proti Dražgošam. Precej novincev se je tedaj izmuznilo domov, drugi pa so odšli v Dražgoše. Med temi je bila tudi cela Narigarjeva družina. Janez je že pred začetkom dražgoške bitke kot kurir odšel čez mejo v Polhograjske hribe, vsi drugi pa so doživeli težke dni v Dražgošah in potem še nemški napad na Mošenjski planini. Komaj osemletni Ivankin sin Jožek je menda bil izredno vzdržljiv in je mami, ki je v strahu in izčrpanosti jokala, dajal poguma: »Mama, ne vekaj, saj jih bodo naši nažgali.«

Že 27. decembra so Nemci požgali domačijo Ignaca Plestenjaka na Pasji ravni. Plestenjakova družina se je pred njimi še pravi čas umaknila. Pri Jakobcu v Valterskem Vrhu so 29. decembra pred hišo ustrelili gospodarja Janeza Demšarja in hlapca Janeza Šubica, ker so pri preiskavi v hlapčevi postelji našli ročno bombo. Naslednji dan so se Nemci vrnili. V hišo, kjer sta na parah ležala gospodar in hlapec, so nanesli butar in zažgali. Hkrati z mrličema sta zgorela hiša in hlev. Pri Gornjem Ostražu v Črnem Vrhu so 28. decembra požgali domačijo, gospodarja Silvestra Buha, ženo Marijo in sina Rudolfa pa ustrelili in vrgli v ogenj.

V dneh okrog novega leta so Nemci prehajkali cel Črni Vrh in Poljansko dolino, še posebno pa okolico Pasje ravni. Po samotnih kmetijah so pobrali več moških, ki so sodelovali v vstaji, in jih odpeljali v zapore. Dvanajst od njih so potem 3. januarja 1942 ustrelili v Dragi pri Begunjah.

Kljub vsem tem žalostnim dogodkom se je skupina poljanskih partizanov 20. januarja z Jelovice odpravila proti Poljanam. 21. januarja zgodaj zjutraj je del te skupine prišel v Vinharje na domačijo Pavleta Kalana – Muhe. Nemci so jih že čakali. Komaj se je sedemnajst izčrpanih partizanov nastanilo v Muhovem hlevu, so stisnili obroč okrog domačije. Pri preboju je padlo več partizanov in Nemci so jih zmetali v ogenj goreče domačije. Pavleta Kalana in družino so odpeljali v taborišče v Nemčijo. Večjo srečo je imel oddelek, ki se je namenil h kmetu Planinšku v Kremenik. Niso šli v hišo, ampak so se skrili v bližnji gozd in od tam opazovali Nemce. Večina se je potem razšla na domove, le nekaj jih je šlo čez mejo. Med tistimi, ki so šli domov, je bil tudi Albin Oblak, Boštjancov iz Kremenika. Ni se še dobro ogrel ob topli domači peči, že so prišli Nemci. Domačijo so zažgali, Albina ustrelili in vrgli v ogenj, mater Elizabeto in njeno sestro pa odpeljali v taborišče.

Toda maščevanje zaradi decembrske vstaje s tem še ni bilo končano. 11. februarja so Nemci može in fante poklicali na sestanek v šolo v Poljanah, kjer so jih veliko aretirali. Nekatere so potem odpeljali v begunjske zapore, druge pa v taborišče.

2.1.4. Vihar revolucije je segel tudi čez mejo

Ko so vojaki, ki so preganjali vstajnike, po novem letu odšli iz Črnega Vrha, so se ljudje oddahnili in življenje se je začelo vračati v normalne tokove. Sredi marca 1942 so Nemci začeli utrjevati svojo mejo z Ljubljansko pokrajino. Najprej so mobilizirali domačine, da so v obmejnem pasu najmanj 50 m široko presekali gozd. Domačini so morali podirati domačije, ki so jih Nemci sklenili odstraniti zaradi obmejnega pasu. Prebivalce teh domačij so preselili. Maja in junija so potem nemški vojaki v obmejnem pasu postavili žične ovire.

26. julija so poljanski partizani napadli nemško obmejno posadko v Črnem Vrhu ki je menda tedaj štela okrog trideset mož. Že ponoči so partizani zasedli položaje na hribu pri cerkvi in zgodaj zjutraj začeli obstreljevati župnišče in šolo, kjer so se utrdili Nemci. Le ti so napad vzdržali. Isto jutro so dolomitski partizani v Zalogu pod Črnim Vrhom napadli vojake nemškega gradbenega bataljona, ki so šli postavljat žične ovire ob meji. V skupini so bili sami starejši Avstrijci, ki so prišli v zasedo »brezbrižno, v strnjeni koloni, v četverostopu … Zaseda je s prvimi rafali v nekaj minutah ubila 27 in [Stran 017]

ranila 9 avstrijskih vojakov« (P. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 157).

V Črnem Vrhu se je po teh napadih naselila močna policijska enota okrog sto mož. Prehod meje je postal tvegan in nevaren. V začetku julija so se enote II. grupe odredov prebijale preko polhograjskih in črnovrških hribov v Poljansko dolino in naprej na Gorenjsko. Nemci so jih zaustavljali in zasledovali. Tedaj so v gozdu nad Bukovim Vrhom ustrelili Jožeta Božnarja in Jakoba Malovrha s Planine, ki s partizani nista imela prav nobene zveze. Pokopali so ju na pokopališču v Črnem Vrhu. Njuna tragična smrt je pretresla okolico.

Toda tudi partizani so tisto poletje v Črnem Vrhu segli po človeških življenjih. Še pred napadom na Črni Vrh so v »Kolobociji« ubili štiriintridesetletnega Matevža Bogataja, sredi avgusta so pa odgnali v gozd Vinka Justina, po domače Tonkovega. Vinko se je bil ob decembrski vstaji pridružil partizanom in vztrajal pri njih do maja 1942. Prišel je domov in se skrival, saj je bil v nevarnosti pred Nemci, še bolj pa pred partizani. Nazadnje so ga partizani odkrili in ga kot dezerterja obsodili na smrt. Za njegov grob se nikoli ni zvedelo. Leta 1944 so odvedli v gozd tudi Vinkovo sestro Malko. Ni se vrnila.

Tisto poletje so tudi z one strani meje prihajale vznemirljive novice. Večkrat je bilo slišali besedo revolucija in ljudje so ob tem čutili čudno tesnobo. Zvedeli so, kako so komunisti v Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo, le malo pozneje pa so Italijani neke poletne nedelje v Butajnovi obkolili cerkev in vse moške odgnali v Horjul. Vest o tem je takoj prišla čez mejo, saj so pri tisti maši bili tudi ljudje iz Črnega Vrha. V noči med 24. in 25. julijem so najprej slišali oddaljeno streljanje, kmalu pa je nebo na jugu za Planino zažarelo v močni rdeči svetlobi. Še nekajkrat so potem konec julija in v začetku avgusta na isti strani videli rdeč sij, streljanja pa niso več slišali. Zvedeli so za vihar revolucije, ki je pustošil po vaseh onkraj meje in posebno v Šentjoštu. Kaplan Srečko Huth je od 1. avgusta dalje spet imel božjo službo na Planini. Baje so mu začasno dovoljenje za Planino dali Nemci v Lučinah, da se je iz Butajnove umaknil pred gotovo smrtjo. Neke julijske noči so komunisti v Butajnovi iskali njega in Pavleta Malavašiča, pri katerem je stanoval. Ker sta slutila nevarnost, sta se že prej umaknila, njuni zasledovalci pa so v svojem besu premetali celo hišo in razbili tudi duhovnikovo posteljo. Ljudje kar niso mogli razumeti, zakaj je duhovnik partizanom, ki se borijo za svobodo, tako zelo napoti.

[Stran 018]

Iz Črnega Vrha so po decembrskih dogodkih le poredko šli k maši v Butajnovo, saj je bila pot dolga in so se bali, da bi srečali nemško patruljo. Le z nekaterih kmetij v Srednjem Vrhu so šli v Butajnovo skoraj vsako nedeljo, saj so prav do meje prišli po svojem ali po sosedovem svetu. Na pobudo duhovnika Srečka so v nekaterih vaseh dekleta začela otroke učiti verouk, »prvi razred« pa pripravljati na prvo obhajilo. Taka šola je bila poleti 1942 tudi pri Bradešku v Srednjem Vrhu. Učila je teta Francka. Bilo je že v času košnje, ko je »butajnovski« duhovnik prišel čez mejo v Srednji Vrh. V zraku je dišalo po pokošeni travi in na zunaj je bil navaden delavnik ob košnji, v Bradeškovi bajti pa so sredi sončnega dneva zagrnili okna, da bi bila slovesnost prvega obhajila bolj nemotena. Osvobodilnemu boju slovesnost v Srednjem Vrhu prav gotovo ni nasprotovala, napoti pa je bila organiziranemu brezboštvu, ki je pod masko osvobodilnega boja začelo svoj pohod. Kaj bi rekli o dogodku v gozdu pod Žirovskim Vrhom? Bilo je menda proti jeseni 1942, ko je kaplan Srečko spet bil na Planini. Poklicali so ga k bolniku na samotno domačijo na Žirovskem Vrhu. Na ozki stezi sredi gozda ga je ustavil oboroženec in mu grozil s smrtjo. Pogumni duhovnik ga je mirno opozoril, naj bo obziren vsaj do zakramenta, ki ga nosi bolniku, in napadalec se je umaknil s steze. In kaj je bilo napačnega, ko je duhovnik šel na italijansko poveljstvo in se zavzel za može in fante, ki so jih Italijani prijeli v Butajnovi? Morda bi načrtom revolucije ustrezalo, da bi jih poslali v internacijo? Torej so imeli prav tisti, ki so 24. decembra 1941 v Bukovem Vrhu govorili, da se gre predvsem za komunizem, ne pa za osvobodilni boj!

2.1.5. Leto 1943

Kmalu po novem letu 1943 so Nemci poklicali k vojakom ali na delovno obveznost fante letnikov 1923, 1924 in 1925. Odziv je bil skoraj stoodstoten, saj so se fantje bali, da bi se v nasprotnem Nemci znesli nad njihovimi družinami. Aprila istega leta so bili vpoklicani letniki 1918 do 1921. Tedaj pa se je precej Črnovršcev odločilo, da gredo k vaški straži v Šentjošt. V nemško vojsko niso marali iti, k partizanom jih pa tudi ni vleklo. Podobno je bilo tudi avgusta, ko je bil vpoklican letnik 1926. Partizani so s svojo mobilizacijo skušali preprečiti odhod fantov v nemško vojsko, toda s tem so sprožili nemške protiukrepe in se zamerili ljudem. Ljudje so postali negotovi. Bali so se nasilja od ene in od druge strani. Niso vedeli, kako bi ohranili svoje domove in vsaj golo življenje.

V začetku septembra je prišlo do na videz nepomembnega dogodka, zaradi katerega pa so se Nemci kruto maščevali. Neki vojak črnovrške posadke, verjetno je bil Korošec, saj so mu ljudje rekli Serajnik, je nosil prat perilo k samotni bajti na robu Črnega Vrha. Ko se je tisti dan vračal od perice, je iz grmovja blizu njene hišice odjeknil strel. Streljal je mlad partizan, peričin sorodnik. Vojak je bil smrtno zadet. Domačini so obsojali ta umor, saj so vedeli, da ta vojak nikomur ni storil nič žalega. K njim ni prišel po svoji volji, kot tudi njihovi fantje niso prostovoljno šli na rusko fronto. Ko se cela dva meseca potem ni nič zgodilo, so ljudje že upali, da so Nemci pozabili na ta dogodek. Toda maščevanje je bilo samo odloženo. Prve dni novembra je posebna nemška enota tudi po črnovrških in poljanskih hribih preganjala partizane. Brez posebnega vzroka so tedaj v Petačevem grabnu požgali Polirjevo, Lužarjevo in Martincovo domačijo. Toda požig jim ni bil dovolj. Pri Polirju so našli doma mater in so jo ubili, pri Lužarju so pa ubili mater, snaho in dva njena otroka.

[Stran 019]

Martincova Lojza je bila tisti dan v Škofji Loki, zato so jo aretirali en teden kasneje in odpeljali v taborišče v Nemčijo, od koder se ni vrnila. Hkrati z Lojzo so vzeli tudi Kopača in Mežnarja in ju odvedli v škofjeloške zapore. Oba so ustrelili 9. februarja 1944 med petdesetimi talci na Kamnitniku pri Škofji Loki. V Črnem Vrhu so Nemci že novembra 1943 razglasili, da je represalija v Petačevem grabnu kazen zaradi zahrbtnega uboja nemškega vojaka in zaradi sodelovanja s partizani. Baje so že več mesecev prej z daljnogledi opazovali, kaj se dogaja okrog hiše v okolici Črnega Vrha, in zapisovali, kdaj so se kje oglasili partizani.

Nemška kazen je bila izredno kruta. Niti ženske niti uboga otroka niso mogli biti krivi za uboj nemškega vojaka. Ljudje pa so bili prepričani, da so za vse bili krivi partizani, ki so brez potrebe ubili onega Nemca.

Omenili smo že, da se je pomladi 1943 kar nekaj črnovrških fantov pred nemško mobilizacijo umaknilo k vaški straži v Šentjošt. Ob kapitulaciji Italije so potem bili v skupini šentjoških stražarjev, ki so kljub povelju za odhod na Vrhniko ostali v domačem kraju. Iz Šentjošta so vsaj s pogledom vsak dan objeli domače vrhove in spremljali življenje ob meji. Tudi po odhodu Italijanov Nemci niso odstranili žičnih ovir in min na meji z Ljubljansko pokrajino in prehod meje je bil še vedno nevaren.

Tedaj so bili v Šentjoštu tudi štirje člani Narigarjeve družine: oče Tomaž, sin France, hči Ivanka in njen sin Jože. Po vrnitvi iz Dražgoš januarja 1942 se Narigarjevi niso zadrževali v Bukovem Vrhu, kjer je bila njihova požgana domačija, ampak so takoj odšli čez mejo. Oče Tomaž se je ustavil v Pustem Vrhu, France, Ivanka in Jožek pri znancih v Butajnovi, Angelca na Prapročah pri Polhovem Gradcu, Janez je bil partizanski kurir. Že novembra 1942 so ga ujeli Nemci in ga odpeljali v taborišče, kjer je pomladi 1943 umrl. Franceta so v Butajnovi nekajkrat poiskali partizani in ga najprej zlepa, potem pa z grožnjami hoteli spraviti v svoje vrste, zato se je s sestro in njenim sinom umaknil v varstvo šentjoške postojanke. Kmalu se jim je v Šentjoštu pridružil še oče, ki je kot invalid iz prve svetovne vojne bil bolj slabega zdravja. Novembra 1944 je umrl in bil pokopan v Šentjoštu. Ni se mu izpolnila želja, da bi se vrnil na svojo zemljo v Bukovem Vrhu. Pred koncem naše zgodbe se bomo z Narigarjevimi še srečali in vsaj poskušali pojasniti nenavadno prepletenost njihove poti s protikomunističnim odporom v teh krajih, ki je »dražgoškega junaka« Jožka izpod Pasje ravni pripeljala na prostrano argentinsko pampo.

2.1.6. Velika stiska in usodna odločitev

Januarja 1944 je bila v Črnem Vrhu ustanovljena domobranska postojanka. Več mož in fantov je že nekaj mesecev prej hodilo prenočevat v bližino nemške postojanke, ker so se bali partizanov. Gotovo so ti bili med prvimi člani domobranske posadke. Vrnili so se tudi fantje, ki so leta 1943 šli v Šentjošt, in se vključili v domačo posadko. Presenetljiv je podatek, da je na območju občine Črni Vrh, ki je pred vojno štela okrog 800 prebivalcev, kar 110 moških bilo pri domobrancih. Takoj po ustanovitvi je bila posadka podrejena neposredno nemški obmejni straži, šele kasneje se je priključila Gorenjskemu domobranstvu. Brata Stanko in Pavle Žakelj iz Šentjošta sta prišla v Črni Vrh konec leta 1944 in do konca ostala na čelu postojanke.

Kmalu po ustanovitvi domobranske postojanke se je v Črni Vrh vrnil župnik Dovč in potem do maja 1945 normalno opravljal svojo službo. Nemci so postali popustljivejši, saj je njihov vojni stroj že močno škripal. Katehet Srečko Huth je že v začetku leta 1943 odšel v Kranjsko Goro in od tam obis[Stran 020]koval fare bližnje in daljne okolice. Pred Nemci se ni več skrival, toda zato ni bil manj v nevarnosti. Komaj eno leto po tistem, ko mu je neznanec pod Žirovskim Vrhom zastavil pot, so ga komunisti umorili nekje pod Koprivnikom.

Cela naša zgodba pravzaprav našteva in opisuje rane, ki jih je nemški okupator zadal prebivalcem črnovrških in poljanskih hribov, ko jim je že prve dni po prihodu v deželo vzel duhovnike in učitelje, pa do tedaj, ko je z ognjem in mečem kaznoval smrt svojega vojaka in njegov meč pri tem ni sekal po nasprotni vojski, ampak je moril žene in nebogljene otroke. Ljudje, razen zelo redkih izjem, niso bili za Nemce, niso nikoli verjeli, da bodo Nemci ostali v deželi. Kljub tehtnim pomislekom so se pridružili decembrski vstaji in samotne hribovske domačije so vstajnikom na široko odprle vrata. Ko so partizani pred začetkom vstaje v Črnem Vrhu ubili moža, ki je baje bil povezan z Nemci, ga domačini niso kaj prida pomilovali, čeprav niso razumeli, kaj je ta mož leta 1941 Nemcem sploh lahko izdal. Uveljavilo se je pravilo, da se je treba Nemcev izogibati in jih pustiti na miru, »saj bo vojske enkrat konec in potem bodo sami odšli.«

Ko je prišlo do incidenta med nemškimi financarji in Narigarjevo družino, je bilo ozračje že močno naelektreno. Janezov upor je bil sicer spontan, toda brez primernega vetra iz Poljan ga najbrž ne bi bilo. Brez oklevanja je družina z bataljonom odšla v Dražgoše, saj so v tem videli edini izhod. Morda so tedaj še upali, da bo okupator kmalu premagan. Po povratku iz Dražgoš pa se njihovo gledanje kmalu spremeni. Začno se celo bati partizanov. France, Ivanka in Jožek tudi po očetovi smrti ostanejo v Šentjoštu. Maja 1945 se s Šentjoščani odpravijo na Koroško. France se že s poti vrne domov v Bukov Vrh in se do jeseni skriva, Ivanka in sin pa ostaneta v begunstvu. Skupaj s Skvarčetovo družino, pri kateri so Narigarjevi v Šentjoštu stanovali, sta se potem odselila v Argentino.

»Nismo se prišli borit za komunizem,« so že 24. decembra 1941 izjavili nekateri vstajniki v Bukovem Vrhu. Niso verjeli obljubam o boljšem življenju v novem družbenem redu. Od leta 1888 sta bila v Črnem Vrhu samo dva župana: Trobec in Košir. Koširja so izvolili leta 1936 in je tudi leta 1944 še vodil občino. Zakaj mu ne bi zaupali, ko so ga vendar sami izvolili. Ali niso v zadnjih štiridesetih letih veliko naredili: cerkev, šolo, cesto … ? Kje so bili tedaj tisti, ki bi sedaj radi nov družbeni red? In če ta družbeni red res prinaša brezboštvo? V čem so potemtakem komunisti boljši od nacistov? Toda nacisti bodo kmalu odšli! Ali ne ve že vsak otrok, da se jim tla pod nogami močno majejo?

Karkoli že so v Črnem Vrhu razmišljali, odločili so se za ustanovitev domobranske postojanke. Velika stiska jih je priganjala k tej odločitvi. Stiska je pritiskala nanje tudi 9. maja 1945, ko so zapuščali domači kraj. Bilo je popoldne pred praznikom vnebohoda in pri cerkvi na hribu je ravno zvonilo, ko se je dolga kolona razvrščala na pot proti Škofji Loki. Vseh skupaj je bilo okrog dvesto, civilnih beguncev skoraj toliko kot domobrancev. Kakšna teža je morala pritisniti nanje, da so se odločili zapustiti dom in domačo zemljo, na katero so jih vezale tako trdne vezi. Tolažili so se z mislijo, da se bodo kmalu vrnili.

Res so se črnovrški domobranci že 28. maja vrnili v Škofjo Loko. Za nekatere je bil loški grad zadnja postaja njihovega križevega pota, druge pa so gnali naprej v Šentvid in Kočevje. Tudi brata Stanko in Pavle Žakelj sta delila njihovo kruto usodo.

Dolga je vrsta imen na ploščah, ki so jih letos postavili Črnovršci na pokopališču pri cerkvi, da bi nje in potomce spominjale na njihove drage, ki so morali iti skozi veliko stisko, ko so sprejeli nase usodno odločitev, da bi ohranili svojo narodno, versko in kulturno identiteto. Kljub vsem drugačnim trditvam te plošče »molče trobentajo« o resnični, še ne napisani zgodovini.

2.2.1. Izbruh narodove volje po obstoju

Ko se je Tito ob odkritju spomenika v Dražgošah ozrl po obronkih Jelovice, je vzkliknil: Pa zakaj se niso umaknili tja gor?

V članku Slovenska državljanska vojna in njena vprašanja očita Justin Stanovnik Viktorju Blažiču (Zaveza, št. 5, 40, 1992), zakaj v neki oceni državljanske vojne ne kritizira slovenskega upora poleti, jeseni in na zimo 1941 na Gorenjskem in Štajerskem, ampak ga ima celo podobno kot Bučar v svojem dražgoškem govoru leta 1992 za izbruh narodove volje po obstoju. Pri tem se izrecno ustavi ob Dražgošah:

O Dražgošah je mogoče govoriti z dveh vidikov: kot o mitu in kot o resnici. S tega vidika pa so bile Dražgoše samo oblika nasilja, in sicer nasilja, ki ga je organizirala komunistična partija, nasilja, vodenega in planiranega od ljudi, ki so se izšolali v Španiji in ki so imeli v primeru Dražgoš en sam cilj: da namreč prisilijo prebivalce neke slovenske vasi, ki so z obnašanjem in govorjenjem pokazali, da komunizma in partizanstva ne marajo, v to krvavo igro. Tako so jih hoteli prisiliti, da se jim priključijo.

Ni dvoma, da je bila tako imenovana narodna vstaja na Gorenjskem in Štajerskem pozimi leta 1941 in 1942 huda napaka, ki jo zgodovinarji razlagajo tako, da je pač komunistično vodstvo presodilo, da Nemcem in Italijanom pohajajo moči in da so za začetek revolucije najustreznejša tista področja, kjer je največ delavstva, največ proletariata, spregledalo pa, da je nemški okupator nevarnejši kot italijanski, posebno v obdobju, ko je bil na vrhuncu svojih moči in bil zato pripravljen upor uničiti za vsako ceno.

Kaj pa izbira Dražgoš za postojanko?

Gverilski boj se začne z zbiranjem in formiranjem skupin, ki se v svojih zametkih obnašajo razbojniško, se skrivajo, strahujejo bližnjo in daljno okolico, plenijo denar, hrano, obleko in tudi pobijajo. Ko se skupine

[Stran 022]povečajo in namnožijo, pa seveda ne morejo ostati dolgo časa skrite in neopažene. Ena možnost je, da neprestano menjavajo skrivališča, druga pa, da si izberejo kraj, za katerega je treba računati, da bo nasprotnik prej ali slej zanj izvedel, ki pa nudi možnosti za kratkotrajno obrambo, predvsem pa za hiter in varen umik. Če gledamo na Dražgoše s tega vidika, na Gorenjskem skoraj ne bi našli ustreznejšega naselja, in ne bi mogli trditi, da jih je poveljstvo partizanske enote izbralo predvsem zato, da bi na neki način kaznovalo prebivalce, ki so se partizanov otepali. Ti zares niso kazali nobene želje, da bi šli zraven, celo ne med zasedbo, ko se je partizanom pridružilo samo nekaj domačih fantov.

A Dražgoše so se naravnost ponujale. Gverilski skupini so nudile varno in toplo zavetišče s svojimi razmetanimi hišami v naselju, odmaknjenem od središč kot Škofja Loka in Kranj; obenem pa nad njim kraljuje mogočna, z gozdom poraščena Jelovica. Podobno so bile od vsega začetka zasedene vasi okrog Kureščka, kot Golo, Škrilje, Zapotok, iz katerih je bil možen umik v gozdove Mokrca in Mačkovca. Lahko bi naštevali še naprej Javorovico na Gorjancih, ki se je samo zaradi prevelike lahkomiselnosti prelevila v smrtno past, ali Angelsko Goro, planoto na robu Trnovskega gozda. Skratka, Dražgoše imajo tako lego, da so morali vaščani računati, da se bodo prej ali slej v njih pojavili partizani.

Zgodba o Dražgošah ni segla tako daleč, kot bi nam želeli dopovedati sedaj. V Ljubljani neposvečeni zanje že nismo izvedeli. V Poljanski vojni kroniki (Zaveza, št. 17, 18) navajam zapise iz dnevnika Poldeta Krmelja, ki je živel komaj 10 kilometrov zračne črte od te vasi. 11. 1. Čez Blegoš se sliši topovsko streljanje. Pravijo, da so se partizani utrdili v Dražgošah. To vas sedaj napadajo Nemci, gotovo pa tudi partizani ne mirujejo. Baje se je že včerajšnja dva dneva slišalo streljanje. 14. 1. Nov plakat: Dražgoše uničene, komunisti pokončani, enako bo povsod, kjer se bodo pojavili. 15. 1. O Dražgošah slišimo razne vesti: Nemcev pobitih baje 800?, partizanov padlo le malenkostno število.

Res pa je bilo čez dober teden, 22. januarja 1941, poslano v London poročilo Slovenske zaveze z naslovom: Dražgoše nad Selško dolino. Čeprav je iz njega razvidno, da ga ni napisal nekdo, ki bi bil zraven, je zelo verodostojen zapis o dogajanju v tej vasi. Jezik je klen in jasen, tako da domnevamo, da je pri njem sodeloval prof. dr. Jakob Šolar, doma iz teh krajev. Preberimo nekaj odstavkov!

Dražgoš, te prelepe slovenske vasi na zahodnem obronku Jelovice nad Selško dolino, ni več. Upepeljeni so domovi, požgana gospodarska poslopja. Uničena je farna cerkev s štirimi zlatimi baročnimi oltarji iz leta 1658, ki so bili najlepši tovrstni umetnostni spomenik v Sloveniji.

Dražgoše so oddaljene od Škofje Loke 22 km in imajo 444 prebivalcev in 81 hiš. Vas sama se deli na dve večji skupini, na skupino Pri cerkvi, kjer je 35 hišnih številk, ter na skupino Na pečeh, oddaljeno 10 minut od cerkve, kjer je 45 hišnih številk, medtem ko je posestnik Novak od skupine Pri cerkvi oddaljen kakih 5 km. Del hiš skupine Na pečeh se imenuje Jelenšče. V skupini Na pečeh je sokolski dom, v skupini Pri cerkvi je prosvetni dom.

Poročevalec še ni vedel, da je cerkev sicer zgorela, strop pa zdržal in so oltarje kasneje rešili. Zaključek vsebuje vodilno misel Slovenske zaveze: Ostala je samo groza in trepet; ostal je žalostni spomin, ki nas opozarja in kliče, da s svojimi človeškimi silami varčujemo in da varujmo tudi slovensko premoženje.

Zgodba o Dražgošah je znana in je ne bi ponavljali v podrobnostih. Njenih posameznih točk pa se bomo dotaknili ob razpredanju, kaj pomenijo Dražgoše za domačine, kako je vplival nanje povojni čas in kako gledajo na dogajanja v tistem času sedaj. Kronike piscev NOB opisujejo predvsem vojaške nastope enot, skoraj nič pa ne življenja in trpljenja prebivalcev. Ivan Jan v svoji obsežni publikaciji (Dražgoška bitka, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1975) posveča poboju osemnajstih domačinov v župnišču in prosvetnem domu samo odstavek.

Spominjamo se polemik po časopisih, ki so se zadnja leta razvnemale ob praznovanju. Najbolj ognjevite so bile takrat, ko je nova škofjeloška skupščina izglasovala, da datum, ko so bile Dražgoše uničene in je umrlo 41 njenih prebivalcev, ne bo več občinski praznik in skušala najti kaj bolj ustreznega in sprejemljivega za vse. Izbrala je dan, ko se loško gospostvo in s tem Škofja Loka prvič omenja v pisnih virih. Pri tem je poudarjala, da ne gre samo za spremembo datuma, ampak tudi za spremembo vsebine. Praznovanje naj ima tako obliko in pomen, da bo sprejemljivo za vse. Težko je sproščeno proslavljati in se veseliti na dan, ki je pomenil smrt za 41 prebivalcev neke vasi in [Stran 023]njeno uničenje. Zanimivo je, da so na prvi seji odbora za praznovanje občinskega praznika pobudo o zamenjavi podprli tudi člani levih strank. Kasnejši odziv med nasprotniki, predvsem gre za borce NOB, je bil srdit, čeprav so pobudniki zagotavljali, da jim nočejo jemati praznika, ampak gre za zahtevo, da se jim odvzamejo nekateri privilegiji. V Evropo pač ni mogoče s titovko na glavi in tudi ne zahtevati, da bodo hodili na naše pohode po poteh partizanske Jelovice. Kdor pa hoče zraven, mu nihče ne brani! Zasledili smo, da je tudi nekaj domačinov srdito zagovarjalo tako praznik kot praznovanje in je bilo iz njihovega pisanja razvidno, da so nekako ponosni, da so bile ravno Dražgoše tiste, ki so si prislužile tako laskavo mesto v zgodovini.

Če seveda trezno analiziramo dogodke sredi tiste zime okrog božiča in novega leta, lahko rečemo samo nekaj podobnega, kot je napisal poročevalec Slovenske zaveze, da se namreč tako ne dela. Partizanska enota je sredi trde zime zasedla razpršeno gorsko naselje, ne samo zato, da bi našla v njem nekajdnevno zavetišče in počitek, ampak da se bo šla z njegovih ugodnih položajev pravo vojno. Cilj tega bojevanja pa ni bil zadržanje ozemlja in varovanje prebivalcev, ampak demonstracija revolucionarne moči. Nuditi odpor, dokler bo šlo, potem pa umik na Goro, s tem pa izpostavitev prebivalcev nevarnemu sovražniku, za katerega je bilo treba računati, da ne bo ugotavljal krivde, ampak se bo maščeval nad tistimi, ki mu bodo slučajno padli v roke.

Normalno bi bilo, da bi prebivalcem, kolikor jih je ostalo, ki so nato nekako preživeli in po vojni z muko ponovno postavili svoje hiše in hleve, ostala grenkoba in neizrečena zamera ne samo nad Nemci, ki so se razdivjali nad njimi, ampak tudi nad partizani, ki so si jih tako brezobzirno privoščili. Še nekaj desetletij po vojni je bilo tako. Večina teh je že umrla. Takoj na začetku so Dražgošani bili trd boj za obnovitev vasi in se morali pri tem opirati predvsem nase. Pri tem so pokazali skrajno mero solidarnosti, saj so si pomagali, kolikor se je dalo. Tako daleč je šlo, da so sekali svoje gozdove in prodajali les tudi za tiste, ki niso imeli nič. Še enkrat so se zbrali in nastopili enotno po letu 1960, ko so se odločili, da bodo postavili novo cerkev. Čeprav se je tudi cerkvi zgodila krivica in je bila uničena skupaj z vasjo, je bila nova oblast proti. Zdelo se ji je, da gre za nekaj nespodobnega, kar se ne ujema s sliko partizanske vasi, simbolom narodove upornosti in svobodnjaške miselnosti.

Kako, da se tako malo piše o zares pomembni zmagi, ki jo je izbojeval Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 v Rovtu pod Mladim vrhom. Takrat so partizani presenetili nemško policijsko četo na pohodu in je padlo 45 policistov, partizani pa samo trije. Nasprotno pa se slava Dražgoš, ki so jih zravnali z zemljo in jim pobili moške v najlepših letih, partizanska enota pa je popolnoma razpadla, kuje do neba. Dražgoše, kakor so zapisane v našem spominu, so postale mit. Čas je, da ga razbijemo in napišemo resnico. Resnico namreč ne samo v opisovanju bojev v snegu, megli in hladu, ampak tudi o trpljenju naroda.

2.2.2. Nismo jih želeli, pa so kar tiščali!

Malko Šmid, gostilničarko pri Urbanu v delu naselja, ki mu rečemo Pri cerkvi, smo obiskali že leta 1993. Ob dražgoških dogodkih je bila stara 38 let, izgubila je moža in ostala sama z enoletno hčerko.

Naša gostilna je stala, še preden sem se rodila. Za partizane nismo veliko vedeli. Včasih

[Stran 024]so se spustili v vas. Oblečeni so bili v civilne obleke, bili so hudo lačni. Pojedli so in odšli. Niso veliko govorili.

Tisto v Rovtu 12. decembra leta 1941, ko so v partizansko zasedo padli nemški policisti, tisto pobijanje je krivo za nesrečo, ki je zadela Dražgoše. Selški župan Franc Benedik je poslal partizane sem gor in je kriv, da so se Dražgoše uničile. Ni se mu zdelo škoda vasi. No, saj potem so tudi njega. Ko so prišli partizani na dan pred novim letom, sem vedela, da ne bo nič. Nemci so bili premočni in vasi ne bo mogoče braniti. Pošteno smo se ustrašili, ko smo jih zagledali v takem številu. Vojske se vedno bojiš, pa čeprav je naša. To sem vedela, da so lačni in da bi jedli, mi pa nismo imeli toliko, da bi bilo še zanje. Zmeraj sem jih kregala: »Tam bodite, koder imate za bit! Kaj hodite sem noter, da končujete vas.« Glavno so napravili Nemci, a krivi so bili tudi partizani, ker so hoteli noter. Tam naj bi bili, odkoder so prišli, pa bi bil mir. Povem vam, da si jih nismo želeli, pa so kar tiščali. Vedno sem jih podila, naj gredo gor na Goro, kjer so bili. Mislili so, da jih ne maram, pa ni bilo tako, želela sem samo mir imeti. Nič ne vem, kaj se je godilo na vasi. Čim so pokali, smo šli v kevder.

Moj mož bi lahko šel dol na žago, pa so ga pobrali in sosedove ravno tako, same gospodarje. Osemnajst so jih peljali tukaj, vse sosedove fante pa tudi mojega moža. Spodaj na Rudnem je imel žago in dva, ki sta na njej delala. Tistega dne pa je mislil, da mora biti doma. Če bi šel dol, pa bi bil rešen. Rekla sem mu: »Pojdi in se skrij!« pa je ves dan pestoval Rezko. Rekla sem mu, naj gre in skrije, pa so vsi gospodarji ostali, ker so mislili, da bodo rešili domačije, če jih bodo našli doma. Pa so jih kar vzeli, pobrali in peljali gor pa uničili. Osemnajst jih je bilo, pa samo mladih. Tudi več so jih pobrali v eni hiši, pri Šimnu so tri, pa Markova, Maževa in Kopčeva po dva. Nas so gnali v dolino. Rezko sem peljala v vozičku. Bilo mi je vseeno, kaj bo z menoj. Moške so nam pobrali, za kaj se bomo potem brigali. Peljali so nas v Šentvid zapret, potem pa so nas nagnali domov. Nismo imeli nič, ne za obleč ne za v usta. Potem sem bila tri leta na Rudnem. Dve kravi smo dobili nazaj in konja.

Kako je sedaj, bi radi vedeli. Zdaj nekaj pospravljajo okrog stare cerkve in njenih ostankov. Najlepši kraj je to, kar jih je v Dražgošah, pa čeprav smo morali v breg. Tu je tak razgled. Naša mama so vedno rekli:

Tukaj je najlepše. Pa smo šli gor bolj naravnost, nazaj pa takole čez. Pa za cerkev sem vse malice dajala. Videla sem zidarje, da gredo proti domu ob desetih dopoldne, jaz pa z njive, da sem jim postregla. Takrat sem bila še čila, da me je kar neslo v breg.

Za spomenik vprašujete. Zame je ena figa. Lepega na njem ni nič. Mar bi naredili kapelo tam, kjer ležijo, in napisali imena. Ali pa bi naredili tule spodaj pri pokopališču. Piše, da je grobnica, pa ne vem, če so naši tam. Mene že niso vprašali, če smejo prekopavati. Zdi se mi, da so naši še vedno tam zgoraj, kjer je bila stara cerkev.

2.2.3. Vsi se umaknite gor na Jelovico, mi pa smo vam pripravljeni s konji voziti …

Janko Pintar, Miklavžev, je imel takrat trinajst let. Vsa družina, starša in osem otrok, se je v noči od nedelje 11. do ponedeljka 12. januarja prebila v visokem snegu na Rovtarico in se tako rešila.

Nemci so najprej odpeljali župnika; učitelj in učiteljica sta odšla sama v Ljubljano. Občina je bila v Selcih in neko dopoldne smo se morali tam popisati vsi iz Dražgoš. Bilo je kot svetopisemski popis prebivalstva. Vsa vas v dolgi vrsti pred občinsko pisarno. Dobili smo živilske karte. Za margarino prej sploh nismo slišali, sladkorja so dali toliko, da sploh nismo vsega vzeli.

Prve partizane sem videl nekega večera že poleti. Pravili so, da so ušli in jih Nemci preganjajo. Da selijo. Samo oče se je pogovarjal z njimi. Kasneje se ne spominjam, da bi se še kaj oglasili, vedeli pa smo, da so nekje zgoraj. Na Mošenjski planini so ubili župana iz Železnikov. Da je vohunil za partizani. Plakat je že napovedoval ustrelitev desetih talcev, če se krivci ne javijo. Ko so ga našli mrtvega, je njegova žena izprosila, naj tega ne naredijo.

Okrog novega leta je bilo na Jelovici že veliko snega, pri nas pa je skopnel. Prvi partizani so prišli v vas na Silvestra zjutraj od Mohorja. Pravili so, da jih je čez dvesto. Okrog smo še ceste popravljali. Nemci so dali denar zanje, tako da sem tudi jaz zaslužil, čeprav sem bil tako mlad. Partizane smo videli po dva, kako so hodili na patrole. Ustavili so se tudi pri nas na cesti, pa smo se pogovarjali. Govorili so v poljanskem narečju. Ljudi je skrbelo, kaj se bo zgodilo z nami. Menda so šli dol povedat dva ali trije županu v Selcih, da so pri nas partizani. Potolažil jih je, naj gredo mirno nazaj: »Če ne [Stran 025]

boste nič krivi, se ne bo z vami nič naredilo.«

Na prvi miting, ki je bil v prosvetnem domu, iz naše hiše nismo šli. Pikcov oče, moj bodoči tast, pa je bil tam in pravil, kako je bilo. Kar na začetku jim je na glas povedal: »Pamet imejmo! Vi se umaknite na Jelovico, mi pa smo vam pripravljeni voziti s konji hrano in vse drugo, kar potrebujete, da ne bo vas nesrečna.« Bil je odločen in korajžen človek, pa so ga kar obstopili in grdo gledali. Pri priči je vedel, da mora odnehati. Ko sem že pri njem, bi povedal, da je bil kasneje kar 26 mesecev po nemških taboriščih. Nazadnje je bil v Mauthausnu in je od tam že 15. maja leta 1945 peš prirajžal domov.

Drugi miting je bil za svete tri kralje. Umrla je Mihova mama. Prišel je nemški duhovnik iz Škofje Loke, da jo je pokopal. Sin Lenart je naprosil partizane za gospoda. Celo špalir so držali. Potem pa so še nas nagovorili, ki smo se podili tam okrog, da smo šli v sokolski dom. Spominjam se, da je bilo veliko ljudi. Prvič sem slišal partizanske pesmi. Peli so Nabrusimo kose. Govoril je Stane Žagar. Veliko se ne spominjam, kaj je povedal, le to, da hodijo Nemci spodaj s puškami, gor pa si ne upajo. Če pa pridejo, jim bodo že pokazali. Da smo že dva tedna takorekoč v dražgoški republiki. Tisto se mi je prav čudno zdelo, ker sem se prej učil o kraljevini, kaj pa je zdaj s to republiko. Ko sem prišel domov, sem povedal, kaj sem slišal. Ata niso preveč verjeli. Da so Nemci še močni, da so pred Moskvo in ne verjame, da bo kar v nekaj tednih že konec. Hodili so tudi po hišah. Prišla sta dva partizana. Ata so ju vprašal: »Kako bo z vero, ko boste zmagali?« »Vse v redu.« Povedala sta zgodbo, kako je bilo v neki drugi vasi. Tam je partizan pokazal na pobožne podobe in kipe na steni in mu je ušlo: »Ko bomo prišli na oblast, bomo takele podobe pospravili!« Bil je najstrožje kaznovan. Domačini se jim niso pridružili z orožjem. Vem samo za enega, da je nosil puško; ali je bil že prej pri njih ali pa so ga sprejeli, ko so že bili v vasi, pa ne vem.

Ravno tisto noč na petek, preden so začeli z napadom, je zapadlo 30 cm snega. Potem je bilo podobno vse tiste dni, ni bilo pravega vremena. Zlasti v soboto in nedeljo je snežilo, da se ni nič videlo, vmes je pokukalo sonce in takrat so takoj začeli streljati s topovi. Ne vemo, kako so izgledali spopadi. Kadar so tiste dni letele granate, smo bili ali zadaj v kuhinji ali pa v kleti. Partizani so jih čakali v zasedah. Ne verjamem, da bi imeli Nemci toliko mrtvih. Leta 1948 so pisali v nekem koledarju, da jih je bilo 1.200, nato se je ustavilo pri sto. Zares jih je padlo vsaj tistih 26, ki so jih pokopali v Kranju, pa še kakšen. Le zakaj bi se sicer s tako jezo znesli nad vasjo. Granate so sicer letele na vse strani, tudi zažigalne, pa so v naši vasi Pri cerkvi pogorele samo Mihova štala, Tinetova hiša in še dve. Kolikor so pravili, tudi na onem koncu Na pečeh ni veliko zgorelo.

Prvi dan napada v petek je najbolj pokalo zvečer na našem koncu, na zahodu. Tisto jutro so se namreč furmani odpravili v gozd, kjer so jih prestregli Nemci. Pod večer so jih morali peljati proti vasi. Pred njo so jih napadli partizani. Nemci so se umaknili, vozniki pa se prebili do vasi.

Čez dva dni, v nedeljo 11. januarja, so začeli Nemci napadati navsezgodaj zjutraj, ko je bila še tema. Molili smo. V vas so prišli na vzhodnem delu ravno tam, kjer se je najmanj pričakovalo. Najprej so naleteli na prebivalce, ki so se iz naselja Pri pečeh umaknili na Jelenšče in nameravali naslednji dan na Jelovico. Pod noč so nam prišli povedat, da so tam Nemci vse postrelili. Evgen Luznar je [Stran 026]ušel izpred pušk pred Šturmovo hišo. Zato smo že v nedeljo zvečer bežali in nismo čakali jutra, kot smo nameravali prej.

Na pečeh so bili Nemci v ponedeljek 12. januarja zjutraj, čez nekaj ur pa že na našem koncu Pri cerkvi. Takoj so jih začeli jemati, moške zaprli čez noč v župnišče v zimsko shrambo in v prosvetni dom, zasliševali, v torek 13. dopoldne izpustili ženske ter tri starejše moške in pastirja, ostalih osemnajst pa pobili in poslopja zažgali, tudi cerkev. Nihče živ ni ostal v vasi. Prebijali smo se proti Bohinju. Življenje smo si reševali in bili pripravljeni na vse. Nismo vedeli, ali bomo prišli skoz. Tisti Na pečeh so se umikali naravnost na Jelovico še pred partizani, mi pa smo šli na Rovtarico, kjer se cesta obrne proti Bohinju. Tam so bile gozdarske koče in smo v njih prespali. Potem pa je šla manjša skupina, naša družina in še nekaj drugih, že v ponedeljek naprej do Podlonka, nekaj večjih družin na bohinjsko stran v Sotesko, drugi pa so ostali, ker so možje tam delali. V sredo so prišli Nemci in streljali v barake in pri tem ranili žensko, ki je kasneje umrla na Golniku. S Prtovča, kamor smo se povzpeli iz Podlonka, smo tisti torek popoldne skozi pretrgane oblake gledali tri dimne stebre, kako so se dvigali nad vasjo izza Novakovega griča. Veter je nosil nad nas saje zgorele slame. Ponoči pa smo v Podlonku opazovali rdeče nebo, odsev gorečih Dražgoš, kot bi bil severni sij. V vasi so nas prijazno sprejeli, čeprav tudi zanje ni bilo varno, saj so razglasili, da bo vsakdo, ki nam bo pomagal, strogo kaznovan, celo s smrtjo. Tisti ponedeljek so bili v Podlonku tudi poljanski partizani, ki so prišli pred nami iz Dražgoš.

Mrtve so pokopali šele čez teden dni. Pravijo, da so bila okostja v prosvetnem domu nametana, kot da so bili najprej pobiti, nato pa je zagorelo, v župnišču pa so bila skrčena, kot da so jih zažgali žive. Prišli so iz Selc, med njimi je bil tudi grobar. Pobrali so njihove ostanke, tudi padle partizane pri stebru tovorne žičnice, izkopali grob na pokopališču, kjer stoji njihov nagrobnik. Nekaj partizanov so pokopali na Jelenščah in Na pečeh.

Cerkev je znotraj ostala. Zažgali so v zakristiji, ki je bila v pritličju zvonika. Zvoniti se je dalo le tako, da si šel po stopnicah nadnjo. Ogenj se je razširil na prižnico, ki je zgorela, v ladji pa niso zažgali.

Tako se je dalo čez nekaj tednov rešiti oltarje, orgle, križev pot in dva zvona. Oltarji so v loškem muzeju, vendar niso popolni, saj so Nemci precej lesenih kipcev odnesli, orgle so v cerkvi v Železnikih. Požgane hiše so zminirali čez dober mesec. Prava minerska skupina. Šli so od hiše do hiše. Cerkev je prišla zadnja na vrsto. Upali smo, da bo vsaj njej prihranjeno.

Mama je doma z Jamnika, zato smo čez mesec dni odšli tja. Šest otrok nas je bilo, šest lačnih ust, ravno toliko, kolikor jih imam jaz. Zato smo šli starejši trije služit. Mene so poslali v Podnart za pastirja, sestri pa sta šli za pestrni v Zapuže in Vošče. Ata so leta 1942 za tri mesece zaprli v Begunje, tako kot druge domačine. Februarja 1944 so požgali še Jamnik in smo bili tako že drugič ob vse, samo krava nam je ostala. Prišli smo na Rudno, kjer smo ostali do konca vojne. Ata je delal kakšne koše, da se je preživelo. Rekli so: »Samo da bo mir, da človek ne bo živel v strahu, kaj bo priletelo.« Nazaj v vas smo prišli leta 1946. Vse je bilo požgano in porušeno.

Zanima vas, kako je bilo s cerkvijo. O tem je precej napisanega. Po vojni so za nas postavili barake in polovico ene od njih smo spremenili v kapelo. Ko so v Vzajemni zavarovalnici na Miklošičevi cesti v Ljubljani izpraznili kapelo, v kateri so bile pred vojno zgodnje maše za planince, sta Jakob Šolar in Maks Miklavčič uredila, da smo dobili oltarje in klopi. Od tam smo pripeljali tudi kipe Marije, Florjana in Bernarda, ki jih imamo zdaj v dvorani v novi cerkvi. Vem le toliko, da je bila vas obnovljena, potem smo leta 1960 hoteli še pravo cerkev. Ko smo pobirali podpise, ni bil nihče proti. Drugače pa je bilo z oblastjo v Železnikih. Cerkev jim ni bila všeč, čeprav je bila ravno tako uničena in bi bilo prav, da bi jo postavili nazaj. Župan, zdi se mi, da je bil Golja, je rekel: »Kaj bi imeli raje, cesto ali cerkev?« Pribil je: »Če boste cerkev zidali, ceste ne bo!« Župniku smo dali denar, potem pa so pri Urbanu miličniki popisovali, koliko je kdo dal. Načrti so bili narejeni, župnik je bil toliko previden, da je napisal, da gre za posojilo. Cerkveni denar bi kar pobrali, izposojenega pa niso mogli. Šli smo tudi v Ljubljano. Prej se jim je zdelo nezaslišano, da bi partizanska vas dobila cerkev nazaj. Pa smo jim kazali slike: Glejte, takole cerkev smo imeli, zdaj pa da je ne bi smeli imeti spet. Šele leta 1965 so odnehali. Ko se je enkrat začelo zares, ni bilo težav. Moja žena je zastonj kuhala delavcem skoraj celo leto, tri obede na dan. Zaslužili so, saj so bili res pridni.

Kako gledam na vsakoletno proslavo! Ljudje razumejo dogodke med vojno, da je moralo [Stran 027]tako biti, na proslavo pa gledajo različno. V senci je ostajala maša za padle in pobite. Tako je niso nikoli napovedali, ni bila vključena v program, prvič šele pred nekaj leti. Spomenik so postavili ravno tam, kjer smo hoteli imeti cerkev, pa so takrat rekli, da je to zaščiteno obdelovalno zemljišče. No, zdi se mi, da jo imamo zdaj na pravem kraju.

Kaj bi rekel za današnji čas. V hudem, ne samo po vojni, tudi ko smo se lotili cerkve, je vas složno delovala. Zdaj pa se včasih nekam kislo držimo, čeprav imamo vsi lepe hiše in nam nič ne manjka. Stiska ljudi druži, bogastvo pa razdvaja.

2.2.4. Vsega je kriv selški župan

Takrat je bila Rezka Šmid, Urbanova, stara eno leto, ko je izgubila očeta. Mama jo je peljala v vozičku navzdol proti Rudnemu v torek 13. januarja in se ozirala na gorečo vas, ne da bi vedela, da v eni od hiš zraven cerkve gori tudi njen ustreljeni mož.

Prav je bilo, da so se uprli. Če se jim ne bi nobeden postavil v bran, bi vse preselili. Kriv je bil selški župan, ki je v začetku decembra podpisal za tiste pobite v Rovtu. Moral je izbrati vas, ki bo žrtvovana, Lenart ali Dražgoše. Podpisal je. Da pa je kril sebe, je tistima dvema ali trem Dražgošanom, ki so ga prišli vprašat, kaj naj naredijo, rekel: »Nič se vam ne bo zgodilo.« Ko bi jim vsaj rekel: »Rešujte se po svojih močeh!« Pa se je bal, da bo pri Nemcih senca padla tudi nanj. Ti ljudje pa so bili tako nedolžni. Oče je prišel z Jelovice, hotel je biti doma. Ti ljudje niso bili nič krivi, kriv je bil tisti, ki je podpisal smrtno obsodbo za našo vas. Izdajalec je bil, pa hotel delati na obe strani. Imel je maln, pa žago, pa platno in škarje. Kaj potem, če so ga ubili. Mama in Kovačeva Neža sta očeta prosili, naj gre. Časa je bilo dovolj. Nemci so prišli v vas šele v ponedeljek. Res je bilo snega čez meter, pa bi se vseeno dalo priti na varno.

2.2.5. S tem so pokazali, da Slovenec ne misli poklekniti pred kljukastim križem

Marija Jelenc, Dobretova, je tudi izgubila moža. Ena zadnjih v vasi je, ki še zna oblikovati in peči dražgoške kruhke.

Nobeden jih ni silil, naj gredo poslušat. Rekli so, da bo miting, pa so šli. Miklavžov Janko govori drugače. On je proti, vem da je. Jaz pa pravim za te partizane, da je prav, da so bili pri nas. Domač človek ni smel priti v vas, da bi se najedel. Saj se je boril za svobodo. Ne zdi se vam prav, da niso šli že takoj na začetku na Goro. S tem so pokazali, da Slovenec ne misli poklekniti pred kljukastim križem in da se tudi ne bo pustil pohoditi od nemškega škornja. Ne in ne! Nemec pa je vedel, zakaj se je Slovenec uprl in zato pokazal tako krutost, ker je mislil, da se nobeden ne bo upal upreti. Ljudje so sicer brali in slišali, kako se obnašajo Nemci, čisto zares pa niso mislili, da je tako nevarno. Mislili smo, saj nismo nič krivi. Šimnova mati, ki so ji pobili tri, je rekla: »Če bi imeli vsak enega Nemca na vesti, pa bi bežali.«

K sosedu smo šli v klet, ker je bila tale hiša malo bolj zaščitena. Ko je bilo v ponedeljek streljanja konec, sem rekla možu: »Pojdi po butaro, da bomo zakurili peč, ko je tako mraz.« Pa je šel in ga ni bilo nikjer več. Pravili so, da so bili blizu Nemci. Ko se je prikazal na pragu, so mu pomignili in je šel z njimi. Potem je še stric šel ven, so pa še njega. Teta, ki je imela požgano zraven cerkve, je šla gor, da bi dala jesti živini, pa so obdržali še njo in še eno žensko. Imeli so jih v kuhinji v župnišču. Šimnovega očeta so izpustili, pa mojega strica in še enega fanta, ki je služil za pastirja. Pa tudi tisti ženski so izpustili, prej kot so odgnali nas. Ko smo prišli na Rudno, sta bili že tam.

Ko smo šli dol skozi, ko so nas gnali v Rudno, ravno Šimnova mama je šla pred menoj, smo srečali selškega župana, ko je šel gor. Rekla mu je: »Pohitite, naše imajo zaprte!« Odgovoril je: »Kjer se strelja, se ne rešuje.« Bil je zelo priljubljen med ljudmi, ker je bil lesni trgovec in je kupoval les. Strašno so ga imeli radi. Potem pa takole govori. Zdaj vemo, da je bilo že prepozno. Takrat je že gorela cerkev in vse okoli, takrat so bili že mrtvi. Šli smo z živino in vozmi, naloženimi z našim imetjem. Z našega voza sem vzela svoje in nekaj moževih oblek, zavezala rjuho in vse nesla v Šentvid. Tam smo bili sedem tednov.

Potem smo bili v Železnikih. Bratu sem rekla: »Kam boš šel?« »K Nemcem pa ne!« Marca 1943 je odšel v Podlonk, kjer je dobil zvezo za v partizane. Za veliko noč sem mu nesla kolač pa pirhe gor sredi Ratitovca. Otroček je bil še majhen in ga je varovala teta. Pa mi je rekel: »Snoči smo zmolili tri roženkrance.« No, vidite, in kaj mi bo kdo pravil, da so se borili za komunizem. Pa čeprav, ali nam je bilo kaj hudega pod to oblastjo. Tako smo živeli, kot nikoli prej. Prej si šel na Jelovico tja do Rovtarice, tri [Stran 028]ure daleč. V ponedeljek si šel, nesel hleb kruhka, malo krompirja in koruzno moko, pa do sobote drva sekat. Še v temi smo morali delati. V jeseni pa je bila plača, s katero se ni dalo ne živeti in ne umreti.

2.2.6. Epilog

Predstavljajmo si Dražgoše v času obletnega praznovanja. Nekaj tega nam vedno pokaže televizija. Športna tekmovanja, pohodi planincev, gasilske godbe, osiveli komandanti in njihovi vojaki, politična elita, slavnostni govorniki. Kolikor smo vpraševali domačine, to ni njihov praznik in ne pravi kraj. Zanje je resnični spomin na mrtve pri maši in njihovo zadnje bivališče na starem pokopališču. Ob šestih zjutraj se že zberejo v cerkvi. Pohodniki se takrat šele odpravljajo na pot. Žene, ki so jim pobili može, so vdove že celo večnost. Malka je lani umrla. Svojega je objokovala pol stoletja in še malo čez. Na tisto je bila vseeno ponosna, da je prišel Tito in mu je postregla v svoji gostilni. Po stenah so fotografije in na eni od njih je tudi ona in sijoči maršal. Rezka se peha na vseh koncih, a sama komaj opravi na njivah in travnikih, pa še gostilna. Očeta ni poznala, na mamo je bila zelo navezana. Dobretova Marije je povedala svoje pred nekaj meseci, žal nam je, da je nismo dobili prej. Kar je govorila zdaj, ne morejo biti misli, ki bi se izvirno porodile v njeni glavi. Ko pripoveduje svojo zgodbo, je to jezik, ki ga govorita Janko in Malka, jasen in klen. Ko pa začne z ocenami, postane gladek, naučen, posejan s tujo pametjo.

Spomenik pod vasjo zaradi svoje velikosti in betonskega ogrodja deluje v skladni krajini kot tujek, da ne govorimo o umetniški vrednosti likovne obdelave, pri čemer mislimo na mozaike in kipe. Hiše domačinov so kot nove, čeprav so jih ponovno gradili pred 50 leti. Sicer utrujeno jesensko sonce se živo odbija od njihovih sten. Ko loviš vas v fotoaparat, ostaja drugo v senci. Njive, na katerih je na starih slikah rasla pšenica, so se umaknile travnikom. Hladna jesenska sobota je in nihče se ne sprehaja. Okrog domačij vidiš moške, ki nekaj delajo, popravljajo, čistijo. Ženske so v hiši, otrok ni na spregled. Dolgo ne bo več treba čakati na sneg.

3.1.1.

Fotografije priobčene v tem sestavku je naredil neki neznani italijanski vojak ali častnik. Vse predstavljajo ali požiganje hiš in vasi ali pa streljanje neuniformiranih civilistov. Domnevamo, da so bili posnetki narejeni med veliko poletno ofenzivo leta 1942. Uredništvo ima teh fotografij še več in jih bo nekaj od njih v naslednjih številkah objavilo. Že sedaj pa prosimo bralce, da nam pišejo, če so na kateri prepoznali bodisi kraj bodisi katerega od ljudi. Hvala!

3.1.2.

V zadnjem času smo v londonskem radiu ponovno slišali naslednja svarila in pozive: »Ali smo kaos strank, nezmožnih za vsako sožitje, ali smo zrel narod? Od odgovora na to vprašanje je odvisna naša usoda.« (Lavrin)

»Kdor mori brate, je morilec, pa naj stoji na [Stran 029]

levi ali desni. Rotim vas v imenu najvišjih narodnih koristi, bodite složni, bodite eno. Ako so za slogo potrebne žrtve, jih blagoslavljamo.« (Kuhar)

»Medtem ko so vsi drugi zavezniški narodi složni, smo mi žalostno razklani, delamo sebi sramoto in ogrožamo sadove svojega žrtvovanja in trpljenja.« (Krek)

»Prenehajte z bratomorilno borbo in se vsi zberite v vrstah redne jugoslovanske vojske in pod njeno vrhovno komando!« (Jugoslovanski oficirji)

»Kralj in jugoslovanska vlada sta ponovno poudarila, da bo narod po osvoboditvi suvereno odločil o vladavini in socialnem redu jugoslovanske države, zato se v teh vprašanjih, ki trenutno niso na dnevnem redu, ne razhajajte.« (Glas Jugoslavije)

Ti pozivi in ta svarila zahtevajo jasen in pogumen odgovor od vseh dejavnikov našega naroda v domovini, ki se zavedajo svoje odgovornosti.

3.1.3. Narod v nesreči

Narod je v najbolj tragičnem položaju, ki si ga moremo zamisliti. Nimamo primera v zgodovini, da bi se šel kak narod, posebno pa tako majhen, kot je naš, državljansko vojno, ko je imel sovražnika v deželi. Velik ruski narod je izvedel svojo revolucijo 1917. leta na nezasedenem delu države in takoj nato sklenil kapitulacijski mir v Brestu Litovskem. Kakor je mogočen po številu, ni zmogel istočasne notranje in zunanje borbe. Pa tudi sicer je v zgodovini doživel vsak narod katastrofo, kadar je bil v času velikih nacionalnih dolžnosti ali zunanjih nevarnosti notranje razkrojen. Ali naj Slovenci mislimo drugače kakor veliki narodi? Mi si dovoljujemo istočasno borbo na obe strani. V tem je teža in tragika slovenskega primera, ki je prav zato že doslej terjal od nas relativno več žrtev kakor katerakoli revolucija od drugih narodov. V obupnem precepu med pretkanim osvajalcem in trockističnim nasilnikom, ki sta si podala roke v uničevanju našega naroda, se zvija naše ubogo ljudstvo, ki ga neizprosne razmere ženejo v borbi za golo življenje v najbolj tragične odiozne in nepopularne položaje in korake. V tem je največja odgovornost tistih, ki so zagrešili ta grozni izdajalski zločin nad slovenskim narodom.

3.1.4. Upali smo do konca

Naša prizadevanja so nam priča, da do konca nismo opustili upanja, da se med nami ne bodo našli zločinci, ki bi si že v času naše največje nacionalne nesreče drznili sprožiti še nesrečo državljanske revolucije. Naprej smo prekleli tistega, ki bo sprožil prvi strel iz strankarskih razlogov in s tem utrgal plaz, o katerem ne veš, kje se bo ustavil. Svarili in rotili smo, ker smo dobro vedeli, kaj pomeni sprožiti v teh okoliščinah bratomorno borbo. Vztrajali smo do konca z opomini na prizadete naslove. Nismo hoteli zgubiti upanja in nismo opustili prizadevanja, da odvrnemo od našega naroda notranjo borbo prav zaradi strahot ter nacionalne, moralne in gmotne škode, ki jo taka borba posebno v takih okoliščinah neizbežno nosi s seboj. Vztrajno smo opozarjali, da danes ne gre za volitve, oblast in režim, marveč za golo življenje naroda; da svoje politične in socialne usode ne bomo dognali s prelivanjem slovenske krvi v bratomorni borbi, ker je zvezana z usodo združenih zavezniških narodov; da se novi svet ne bo rešil iz zmede z državljanskimi vojnami, marveč s skupno zavezniško zmago in skupnim zavezniškim programom.

Zato smo v tej edinstveni zgodovinski prilož[Stran 030]nosti, da uresničimo svoje najvišje nacionalne koristi, ko bodo prvič v zgodovini združeni v skupni usodi poražencev vsi naši sovražni sosedje, odvračali poglede našega ljudstva od uličnih barikad k skrajnim mejnikom naših narodnih pravic. To je za nas najusodnejša točka dnevnega reda. Vse drugo nam bo navrženo. Nekateri mislijo drugače. Njih pogubni nauk se glasi: »Slovenci moramo skozi revolucijo.« Njih program so barikade na ljubljanskih ulicah prav v najusodnejšem trenutku naše narodne zgodovine, ko bi morali biti zreli ljudje. Ali naj z nespametjo ogrozimo nagrado za svojo žrtev in trpljenje v tej vojni? Trenutno gre plaz svojo elementarno pot. Ne obžalujemo lastnih brezuspešnih naporov. Oni nam dajejo legitimacijo in pravico! Upamo, da bo prišel ves naš narod še pravočasno skozi nesrečo do pameti. Verujemo, da se bodo razdivjane negativne sile kmalu utrujene nekje ustavile.

3.1.5. Imamo pravico pričati

Naše stališče in prizadevanja, da prihranimo našemu narodu njegovo sedanjo nesrečo, nam dajejo pravico in možnost nepristransko pričati pred zgodovino o razvoju slovenskih razmer do sedanjega tragičnega položaja, ko v navzočnosti veselečega se sovražnika »Slovenec že mori Slovenca brata – Kako strašna slepota je človeka!« Slovenci smo postali večji sovražniki med seboj, kakor smo si z osvajalcem. Višje so nam sebične strankarske kakor skupne narodne koristi. Ali je to naše prekletstvo? Osvajač nas ima tam, kjer nas je hotel imeti: v državljanski vojni. Divide et impera! Pa se najdejo med nami bedaki, ki pravijo, da se okupatorji zgražajo nad našo medsebojno borbo.

3.1.6. Kdo je kriv?

Kdo nas je pripeljal sem, kjer smo? Kdo je neposredni krivec? OF! Ti črki sta pojem največje laži in naše nesreče. OF, zasnovana na najožji trockistični strankarski osnovi, je hotela biti, kar ni mogla biti, to je splošno narodno gibanje. Še nikdar in nikjer se pri demokratičnem narodu ni na strankarski osnovi, programu in metodi vodil nadstrankarski narodni boj. Poskus, doseči edinstvo slovenskega naroda v trockizmu, se je moral izjaloviti, četudi so zlorabljali v ta namen silo in najbolj privlačen naslov. Pomembna je resnica, da je bil slovenski narod nasproti osvajalcu dostojanstveno enoten, dokler ni trockizem, precenjujoč svojo moč, odvrgel krinke, to je osvobodilni program, in prešel k odkritemu nasilju in v državljansko vojno po navodilu: Okupator bo šel, zato ni nevaren, nevarnejši je domači politični nasprotnik, ki bo ostal, zato velja borba predvsem njemu. Vodstvo OF je izdalo Jugoslavijo, zavrača njeno kontinuiteto, zakonita jugoslovanska vlada mu je »marionetna« kakor fašistom in nacistom, blati jugoslovansko vojsko, proglaša svojo komunistično »vlado« za edino oblast in zahteva brezpogojno pokorščino tudi od tistih, ki so ostali zvesti Jugoslaviji, kralju, zakoniti vladi in vojaški prisegi. S svojim prevratnim in izdajalskim stališčem so voditelji OF ne le izključevali vsako sodelovanje, marveč tudi niso tolerirali nobene druge vzporedne osvobodilne akcije. Ubijali niso samo »izdajalcev«, marveč so šli celo tako daleč, da so javno obsodili na smrt vsakogar, ki bi si drznil voditi mimo njihove strankarske borbe resnični narodni boj, in to zapretitev tudi dejansko izvajali. Kako sramotne so najnovejše denunciacije. To so dragoceni dokumenti bedne borbe. Uradno glasilo OF je najverodostojnejši dokaz in obtožnica.

Tedaj je bil sprožen prvi usodni strel, tedaj se je utrgal plaz, tedaj so se začele »republike« in »čistke«, ki so doslej zahtevale blizu 3000 bratomorov. Ali verujete, da je slovenska mati rodila toliko izdajalcev? Bilanca »osvobodilne« borbe OF nam jasno pove, kje je njeno težišče. Kako malo škode je utrpel okupator in kakšna katastrofa je zadela naš narod! Mar to ne kriči, da vodi OF borbo z lastnim narodom in ne z osvajačem, da ne gre za osvoboditev, marveč za strankarsko oblast. To je nemoralen poskus »skomunizirati« slovenski narod, kakor se je eden njih izrazil, z brezvestno zlorabo trenutnega našega nesrečnega položaja in osvobodilne pretveze. Ako bi šlo vodstvu OF res za osvoboditev in ako bi mu bilo res za narodno gibanje, bi nikdar ne mogla nastati taka besna notranja nasprotja. Čemu bi bila in kje je bil razlog zanje? V resnici so bolj mislili na oblast in barikade kot na meje, zato so se tudi šli tako hitro igrat »vlado« in »ministre«. Bolj so mislili na strankarsko diktaturo kot na narodno koncentracijo in slogo.

3.1.7. Med Slovenci se ni našel Quisling

Žalostni notranji konflikt slovenskega ljudstva ne izvira iz različne opredelitve Slovencev do sedanje svetovne vojne. Slovenci smo se 27. 3. 1941 kot celota vklju[Stran 031]čili z Jugoslavijo v skupnost svobodoljubnih zavezniških narodov. Poraz in zasedba domovine nista vplivala na to opredelitev. Med Slovenci se ni našel Quisling. Nepomemben poedinec ne šteje.

Ako smo kljub temu neizpodbitnemu dejstvu v tako žalostnem medsebojnem boju, potem ima ta svoj vzrok v drugih razlikah in interesih med nami, trockisti jih niso hoteli podrediti slogi naroda v tem usodnem času, marveč so raje njim žrtvovali to slogo.

3.1.8. Državljanska vojna je v njih programu

Smo sredi državljanske vojne. Ker se spričo njenih neposrednih in posrednih groznih posledic slovensko ljudstvo odvrača od njenih povzročiteljev, se skušajo trockisti rešiti odgovornosti zanjo in jo zvaliti na druge, ki so jih s svojim strankarskim nasiljem sami pognali v tragično in obupno samoobrambo. Trockisti se nam naenkrat predstavljajo v ovčjem oblačilu in pozabljajo, da je državljanska vojna zapisana v njih programu, da je njih metoda, kako priti do oblasti. Nobena druga stranka nima znanstvene literature o povzročanju in vodstvu državljanskih vojn kakor komunistična. Trockisti so vendar po svojem nauku in bistvu nasilniki. Ako kljub temu pripisujejo drugim krivdo za nesrečne medsebojne boje, tedaj je treba in je mogoče razumeti njihove obdolžitve le v tem smislu: državljanske vojne ste krivi, ker se nam niste mirno popolnoma predali, kajti če bi se nam predali, bi do borbe ne prišlo. Mar je kdo, ki pozna naše razmere, resno verjel, da se pod takimi pogoji zgradi in ohrani enotnost slovenskega naroda med osvobodilno borbo? Tisti, ki so s prevaro in nasiljem poskušali doseči tako enotnost Slovencev v trockizmu, so razbili našo narodno enotnost, ki bi se morala manifestirati nad strankami in nazorskimi razlikami.

3.1.9. Oskrumba jugoslovanskega orožja

S tem so trockisti storili največji zločin, ki ga je mogel kdo zagrešiti nad našim narodom v sedanjem tragičnem položaju. Temeljito vzgojeni v tujih šolah za prevratne čase so se prvi polastili vsega jugoslovanskega orožja in ga za svoje sebične strankarske namene obrnili proti golorokemu slovenskemu narodu. To je najhujša izdajalska oskrumba jugoslovanskega orožja, ki je bilo namenjeno za boj proti sovražniku. Ta monopol v orožju je trockistična manjšina brezvestno zlorabljala za nasilja in strahovanja.

3.1.10. Tragični paradoks

Spočetka smo mislili, da bo šla tudi OF zasluga za dostojanstveno vedenje slovenskega ljudstva med okupacijo, kakor se je ponovno manifestiralo v letu 1941, dokler ni prešla v dobo strankarskih zločinskih akcij. Ne za osvoboditev, marveč za namene »što gore to bolje« je plačal naš kmet vso ceho gesla »žrtve morajo biti«. Padale so žrtve zaradi žrtev, zaradi samomorilskega principa brezdomovincev, katerim Slovenci nismo majhen narod, ki mora modro ravnati s svojimi močmi, marveč število ljudi, dolžnih, da se do kraja žrtvujejo za imaginarni kolektiv. Od tod njih cinizem in nesorazmernost med trpljenjem, žrtvijo in uspehom. Povrhu pa vse to za stranko in ne za narod! Neovrgljiva je resnica, da je slovenski kmet vstal v obrambo svojega golega življenja šele po tisočih bratomorov, po tisočih ustreljenih od okupatorja, po desettisočih odgnanih v ječe in taborišča in na pogoriščih svojih domov.

Obtožujemo vodstvo OF, da je po načelu in za strankarske prevratne namene prignalo velik del slovenskega ljudstva do obupa. S tem ga kot neprizadeti obtožujemo da je kriv za sam spontani samoobrambni nastop naše vasi, ki je neposredna posledica njegovega izdajstva, in da je s svojo strankarsko nasilnostjo razbilo enotnost našega naroda ter ga v svoji usodni taktični domnevi, da bo do največje nesreče razbičano ljudstvo [Stran 032]dostopno prevratnim strankarskim geslom zapletlo v navzočnosti okupatorja in z roko v roki z njim v državljansko vojno. Ako govorimo o tem, da je slovensko ljudstvo nasedlo makiavelističnemu osvajalcem, potem ugotavljamo: nasedli so mu trockisti s svojim nasiljem. Dokumentov za to ne manjka. Izvor naše nesreče je jasen. Zgodovinar bo imel lahko delo.

Ako bomo hoteli pošteno soditi slovenskemu kmetskemu ljudstvu, bomo morali, upoštevajoč konkretni dejanski stan, rešiti načelno moralno vprašanje: ali je storilo prav, ko si je med smrtjo iz jugoslovanske puške – pa tudi nemške in italijanske – v roki trockističnega izdajalca naroda in države ter življenjem z edinim dosegljivim sredstvom, izbralo življenje. Prizadeti nesrečneži so stali pred vprašanjem nujnega zla. Vsako nujno zlo predpostavlja drugo, še večje zlo. Nedvomno bo nekoč naš narod uprizoril veliko pravdo proti krivcem njegove neizmerne moralne in fizične tragedije, ki se je mimo aretacij, internacij, požigov in umorov stopnjevala do obupnega trpnega, trpkega samoobrambnega boja s tujim orožjem. V tem vidimo najvišjo stopnjo slovenske tragike. Obžalujemo vse tiste rojake, ki jih je kruta resničnost vrgla v to nesrečo.

Poznamo primere, da je OF po znanem načelu o žrtvah pognala očeta rednika v taborišče, sestradano mater z otroki pa v Gill, kjer je dobila obleko in hrano. Zakaj vodstvo OF ne pobija več teh ljudi? Mar je spoznalo svojo sokrivdo za njih usodo. Do takih tragičnih paradoksov je to »osvobodilno« gibanje prignalo s svojim brezumnim in brezsrčnim vodstvom posamezne slovenske družine in ves naš narod. Ubogo slovensko ljudstvo poljubuje roko, ki ga tepe!

Take so stvari od blizu – ne od daleč. Tak je pogumen pogled resnici v obraz.

3.1.11. Pot iz nesreče

Smo sredi trdih in težkih dogodkov. Iz sedanjega položaja nam ne pomaga nobeno farizejsko sentimentalno ali neživljenjsko moraliziranje iz udobnega in varnega zapečka. Poglejmo stvarno in pogumno svoj položaj. Spoznajmo resnico o vzroku svoje nesreče, sicer ne bomo našli poti iz nje. Računati moramo z dejstvom, da je slovenski kmet zase že rešil vprašanje o smrti in življenju v korist življenja, brani ga z vsakim dosegljivim sredstvom. Prav tako se ni dal prepričati, da je kaka razlika med Slovencem in Slovencem v tem, da je eden izvoljen za to, da deli udarce, drugi pa da nastavlja lice, eden, da kroji po svoji strankarski koristi zakone o morali, življenju, smrti, časti in imetju, drugi pa, da je goli predmet teh zakonov. Slovenski kmet uresničuje staro modrost: klin s klinom; kdor seje veter – žanje vihar; nasilje rodi odpor … Brez trockistične strahovlade bi ne bilo tragičnega pojava vaških straž, kakor ne bo razloga za njih obstoj, brž ko stvarno preneha trockistični teror in nevarnost za njegovo ponovitev. Odstranimo vzrok in posledice ne bo. Pot iz naše nesreče vodi v obratni smeri, kakor smo prišli vanjo. Našo nesrečo je rodilo trockistično nasilje, ki je po naravnem zakonu akcije in reakcije izvir vseh drugih posledic. Ako se ne odrečemo slehernemu nasilju v medsebojnih odnosih in se ne postavimo na resnično demokratično stališče, ne vidimo izhoda iz sedanjega položaja. Prvi se mora odreči nasilju in dati vse zadoščenje tisti, ki ga je prvi zagrešil. Ako trockistov ne sreča pamet po »logiki dejstev«, bo gotovo tekla borba naprej do še neznanega obsega in posledic. Dotlej ne bomo prišli do tiste odpornosti navzven, za katero je pogoj naš notranji mir. Od tega ima in bo imel korist samo okupator. Poglejmo dosedanje rezultate te borbe, ki je pogubna za naš narod, škodljiva zaveznikom [Stran 033]

in všečna »tretjemu, ki se je veseli«. Tudi ta težka odgovornost bremeni trockiste.

Osnovna zabloda

Vse to pogubno in nesmiselno početje slovenskih trockistov izhaja iz velike osnovne zablode. Še vedno trdovratno vztrajajo pri zastareli in nazadnjaški zamisli svetovne revolucije, za katero naj bi služila sedanja vojna kot »odskočna deska«. Pri tem gredo suvereno mimo načel in dejstev, ki so jih prav vse zavezniške države sprejele za skupni program, in mimo postopkov, ki so jih določile za miren prehod iz vojnega v normalno stanje. Zaverovani v svoj teoretični nauk kratko in malo ne morejo slediti življenju, zato nesmiselno lažejo sebi in drugim brez vsakih upov na uspeh. Z lažjo ne bodo spremenili v javnosti dejstev mednarodnega pomena in njih nujnih posledic tudi za naš narod. Kakšen smisel naj tedaj ima vse njihovo početje, zgrajeno na samoprevari? Doktrinarnim prevratnežem ne gre v glavo preprosta resnica, da se glede na dogovor vseh zavezniških držav ne bo rodil nov politični in socialni red sveta in posameznih držav iz državljanskih vojn, marveč iz zavezniške zmage in programa. Zmagoviti zavezniki nimajo namena prepustiti Evropo zmedam in trpljenju revolucij, marveč jo bodo v celoti vojaško zasedli. Novi mir se ne bo sklepal prek noči in v nervoznosti. Z mirovno pogodbo bo moralo človeštvo odgovoriti na svojo sedanjo katastrofo in položiti temelj bodoči sreči. Mislimo, da si posamezni narodi ne bodo mogli dokončno urediti novega življenja pred sklenitvijo mirovne pogodbe, ki bo kot mednarodna ustava gotovo globoko posegla v njih politično, socialno in gospodarsko ureditev.

Ko tako gledamo stvari v svetu, se nam zde domači nasilniki klavrni, nebogljeni in nesodobni. Iz njihove zablode v presoji svetovnega položaja, vojne in zavezniške politike izhajajo vse druge njihove zmote glede naše države, slovenskega narodnega vprašanja, zakonite oblasti, notranje politike, socialnega vprašanja …

3.1.12. Za zavezniško politiko

Stoječ na teh osnovah, smo dosledno zastopali zavezniško politiko, to je politiko, ki je bila sposobna povezati sile z različnimi notranjimi sistemi v mogočno in nepremagljivo skupnost proti skupnemu sovražniku. Prenesena na notranjo politiko posameznih zavezniških držav, pomeni zavezniška politika politiko najširše nacionalne sloge vseh sil od leve do desne, ki so sposobne strankarske koristi podrediti skupnim narodnim in državnim. Vsaka drugačna notranja politika ni politika nacionalne ohranitve in osvoboditve, marveč strankarska, ki neizbežno vodi do medsebojnih borb v lastno in zavezniško škodo ter v sovražnikovo korist. Vse druge zavezniške države izpolnjujejo svojo zunanjo politiko s srečno politiko najširše koncentracije, ki je edina sposobna mobilizirati vse moralne in fizične sile naroda, Slovenci pa vodimo nezrelo strankarsko politiko celo v času svoje največje nesreče. Zamislimo si, kako lahko delo bi imele sile trojnega pakta, ako bi bili vsi zavezniški narodi tako notranje razrvani in zapleteni v take medsebojne nestrpne borbe, kakor smo mi.

3.1.13. Postavlja se vprašanje

Postavlja se vprašanje, ali so slovenski komunisti tudi samo za trenutek sposobni svoje posebne interese podrediti narodnim in državnim. Ali so sploh sposobni za politiko nacionalne sloge in koncentracije in ali tako politiko sploh hočejo? Njih »sode

[Stran 034]lovanje« z ljudmi, ki so jih kot svoje eksponente poslali med katoličane in sokole, tega ne potrjuje. Doslej so dokazovali, da kot prevratneži in totalitarci odklanjajo vsako demokratično sodelovanje in ne priznavajo nobene skupne točke. Ustavili se niso niti pred državo. Kam tedaj vodi njihova borba za svobodo? Kdor je zapustil Jugoslavijo, vodi Slovence samo v sužnost. Kakšne posebne namene imajo tedaj z Jugoslavijo? Mislimo, da je naslov slovenskih komunistov pravi za gornje pozive in svarila. Oni so predvsem dolžni dati odgovor, ker so oni povzročili nesrečo.

Opomba: Članek je napisala tretja, neprizadeta stran za Zarjo svobode. V bistvu zadene resnični razvoj in položaj. Objavljen ni bil. Pošiljamo vam ga v orientacijo.

3.1.14.

Zarja svobode je bil ilegalni ciklostiran časopis, ki je izhajal od 1. decembra 1921 do poletja let 1943. Kot svoje glasilo ga je izdajala liberalna mladina, organizirana v Mladi JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka). Med njenimi uredniki so bili Andrej Uršič, Branko Drnovšek in Janko Mačkovšek. Besedilo je nekdo od Slovenske zaveze poslal v London dr. Kreku, ta pa je z njim seznanil ostale člane slovenskega političnega vodstva v Londonu.

3.2.1. Prva

Plošče so debele, okrogle, tanke, kovinske, lesene, marmorne, steklene, balkonske, grobne, mizne, brusilne, fotografske, gramofonske, ledene. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika še ni farnih plošč. V Sloveniji je veliko farnih spominskih plošč.

Lani sva šla na velikonočni ponedeljek v Rovte gledat cerkvena okna in videla prvo farno ploščo. Iz Petkovca 31 zapisanih, iz Praprotnega Brda 13, iz Rovtarskih Žiberš 44, iz Rovt 147 zapisanih. Iz Judovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih, iz Rubenovega rodu dvanajst tisoč, iz Benjaminovega rodu dvanajst tisoč zaznamovanih: razodetje skrivnosti, ki se nanašajo na poslednje dogodke. Župnik je Gorenjc in se velikemu številu zapisanih sam čudi, iz maš za pokojne se ga ne vidi. Gledat sva šla sonce skozi Kregarjeva okna.

3.2.2. Druga

Sredi julija fotografiram na horjulskem pokopališču Plečnikovo pokopališko kapelo s Kraljevim reliefom. Zdi se mi, da me domačini, ki čakajo na mašo, neprijazno gledajo. Včeraj je bila kapela predstavljena v časniku kot grob poseg krajanov v harmonično celoto. Zakon poskuša zaščititi umetnostni spomenik – tu pa so sinovi naročnikov kapele prednjo postavili farne plošče in nanje zapisali imena svojih bratov in sinov.

V monografiji k retrospektivi razstavi Franceta Kralja najdem zanimiv odlomek. Umetnik je 10. avgusta 1954 protestiral pri Vrhovnem sodišču in napisal: Še danes ne more biti reprezentativne razstave brez mene. Parafraziram: ne more biti reprezentativnega spomenika brez njega. Največji spomenik za padle v prvi vojni in edinstvena umetnina v slovenskem kiparstvu stoji pred cerkvijo v Dobrepolju. Odkrit je bil v začetku septembra 1930; s podstavkom je visok sedem metrov in pol. Avtor: akademski kipar in slikar France Kralj, iz te fare doma. Vojak – zadet – pada in trpi.

Poletni večer je. Ob spomeniku je nekakšno gradbišče, betonsko in kamnito ogrodje geometrijske oblike. Starejši možak prižiga svečo: Tristo bo zapisanih, tudi moja brata. Prižiga svečo, farnih plošč pa še ni.

3.2.3. Tretja

Po prvem šolskem letu sem moral pisati dnevnik. Ne vsak dan: samo pomembne in značilne dogodke. Še se spomnim obiska pri slikarju Jami, prvega luninega mrka, kapitulacije Italije. To sem zapisal v četrtek 26. 8. 1943.: Vsak petek gremo v Bizovik. Tam smo znani s Škrjančevo družino: Kupimo fižol, krompir, kumare in mleko. Včasih prinesejo zame kruh. Škrjančeva hiša je že čez mejo. Nekoč sem bil že pri njih. Čez me je peljal Metod. Doma so imeli žrebička.

Škrjančeva fanta sta bila učenca mojega očeta. Zmeraj sem mislil, da sta bila Ciril in Metod dvojčka. Iz knjige o farnih ploščah pa sem zvedel, da je bil Metod štiri leta mlajši. Takrat, še sam ves otročji, mi je pokazal žrebička. Oba brata sta bila vojaka. Odšla sta kot dvojčka. O farnih ploščah bi se pogovoril s prijateljem Janezom Kelharjem, pa je lani nepričakovano za zmeraj odšel. Zato sem to zapisal.

4.1.1.

Ko se je Vida Wolbang v torek 29. maja 1945 že v poznih popoldanskih urah vrnila domov, je takoj videla, da se je nekaj zelo hudega zgodilo. Mati je sedela v kuhinji za mizo in jokala. Da so odpeljali Irmo, je med jokom povedala takoj, potem pa se je tudi toliko umirila, da je Vida izvedela še vse drugo. Niso je prišli iskat na dom, ampak so jo vzeli na poti iz cementarne, kjer je delala v knjivodstvu. Med potjo je hotela še nakupiti neke stvari, in ko se je ravno usmerila proti bližnji trgovini, se je za njo ustavil oznovec na motorju in zahteval, da gre za njim. Da je mati to stvar sploh zvedela, je bilo zato, ker je eden izmed Irminih sodelavcev, ki je imel isto pot, vse to videl. Ko je prišel domov, je brž naročil hčerki, naj teče na postajo povedat, kaj se je zgodilo.

Mati je bila polna hudih slutenj in se ni dala utolažiti. Vida pa stvari ni videla tako črne. Če je še tako premišljevala, ni mogla najti razloga, zakaj se vse ne bi srečno izteklo. V Trbovljah je tedaj živel le del Wolbangove družine. Poleg očeta Arturja in matere Karle sta tu bili še hčerki Irma in Vida, najstarejša hčerka Hilda pa je bila poročena v Sevnici. Bili so katoličani, a so svoje katolištvo živeli na poseben način. Bili so ne samo verni, ampak so zavestno pristali na zahteve katoliške kulture in zato do komunizma jasno niso imeli nobenih simpatij. Toda nobeden od trboveljskih Wolbangov ni nikoli naredil nič takega, da bi se moral bati teh, ki so sedaj uveljavljali svojo oblast v kraju. Zgodilo se je celo, da je kdo od Wolbangov na glas pomislil na katerega od znancev iz okolice, ki je kazal večje prijateljstvo do Nemcev, kot bi ga po splošnem občutju smel, in se spraševal, kako neki se mora sedaj počutiti. Toda nikoli niti na misel ni nikomur prišlo, da bi se njim samim lahko kaj zgodilo. Karel in Marjan sta bila res na oni strani in se borila proti komunizmu, Marjan kot domobranec celo z orožjem, a to s temi tu ni imelo nobene neposredne zveze. Svojima sinovoma oziroma svojima bratoma se Wolbangovi nikoli niso odpovedali, saj ju niso imeli samo srčno radi, ampak so iz svojega katoliškega in slovenskega umevanja njun boj globoko razumeli, čeprav je bil za to, kakor bomo videli, potreben določen razvoj. A vse to je imelo podlago v srcu in se nikoli ni izrazilo v ničemer, čemur bi lahko rekli dejanje, ne politično ne kakršnokoli drugo. Čeprav so vedeli, da nekaterim ljudem v Trbovljah njihove razmere niso neznane, jih je civilno in normalno občutje utrjevalo v misli, da so varni. Za Karla in Marjana so se sicer bali, sami zase pa ne. Tako slabo so poznali ljudi, ki jim je bilo sedaj dovoljeno, da oblikujejo novi slovenski čas!

Kljub povedanemu pa se je Vida tega večera le spomnila dveh dogodkov, ki jima družina takrat, ko sta se zgodila, ni pripisovala posebnega pomena, sedaj pa sta na neki način potrjevala slutnje, ki so jih takrat imeli za prazne in jih zavrgli. Kak teden po prihodu partizanov v Trbovlje je prišla Irma iz pisarne z novico, da ji je ena od sodelavk, zelo zadržano in zelo po ovinkih namignila, da bi bilo morda dobro, da bi se za nekaj časa kam umaknila. Dejala je še, da bi ji rada nekaj povedala, pa si ne upa. Irma je odgovorila, da ne misli nikamor hoditi, ker za to ne vidi nobenega razloga. Da se Wolbangovi s tem opozorilom niso posebno ukvarjali, spet dokazuje, da niso prav dobro razumeli novega časa.

Drugi dogodek pa je bil bolj skrivnosten in jih je tudi globlje vznemiril, čeprav je bil tak, da bi ga še lažje zavrgli kot prvega. Kak večer za tem, ko je bilo Irmi izrečeno ono opozorilo, so Wolbangove ženske: mati, Irma in Vida – oče je bil v službi v Zidanem Mostu – sedele v kuhinji pri večerji. Že od prej so poznale nočno skovikanje sove, ki je vedno prihajalo iz gozdov onstran Save in ga je bilo mogoče slišati samo v kateri od sob, ki so imele okna na ono stran. Sedaj pa se je oglasilo nekje od cementarne, glasno, grozeče in vedno bolj razločno, kakor da se približuje. Ženske so se na to odzvale, je Vida sedaj pomislila, nenavadno. Vse hkrati so vstale in odšle brez besed v sobo, a se je sovino ukanje slišali tudi tu. Za trenutek se je zdelo tako blizu, kakor da ptič sedi na kuhinjskem oknu. Potem je vse minilo, in kakor so tu brez besed stale, tako so brez besed šle nazaj v kuhinjo in nadaljevale z večerjo. Tudi potem se tega dogodka nobena ni nikoli dotaknila.

[Stran 036]

V praznoti, ki jo je naredila Irmina odsotnost, sta sedaj oba dogodka znova stopila v Vidino zavest in dobila večji pomen. Kaj pa, če jih je z nočnim skovikanjem hotel kdo skrivaj opozoriti, da so v nevarnosti. Toda čeprav je bilo sedaj jasno, da se nad njihovo hišo zbirajo neke neprijazne in sovražne sile, Vida še vedno ni našla za to pravega razloga. Tudi potem ne, ko je v spominu pretehtala dogodke, ki bi lahko povzročili položaj, v katerem so se znašli.

Vida je bila stara 22 let in je že nekaj let bolehala. Pravzaprav vse od tistega hudega prehlada v zimi 1941–1942, ki ga je prebila stoje in si zato nakopala pljučnico, iz katere se je nazadnje razvila jetika. To pa je bila v tistih časih dolga, zahrbtna in za mnoge usodna bolezen. Vida je bila tedaj v tretjem letniku učiteljišča v Ljubljani. Spomladi 1942 se je njeno zdravje tako poslabšalo, da je na praznik Marijinega oznanjenja 25. marca morala v bolnico; tam so jo obdržali kakih 11 tednov. Domači iz Trbovelj je niso mogli obiskovati, pač pa se je nekajkrat oglasil brat Karel, ki je bil 1941 posvečen za duhovnika in je sedaj opravljal kaplansko službo v Šmihelu pri Novem mestu, hkrati pa je na novomeški gimnaziji poučeval verouk. Enkrat v tem času se je nenadoma in nepričakovano pojavil tudi brat Marjan iz Trbovelj. Vida se spominja, da je dosti govoril o svobodi in o tem, da se bo, brž ko bo mogoče, tudi sam pridružil tistim, ki se v gozdovih zanjo borijo.

Wolbangova mati je imela na Logu pri Brezovici daljne sorodnike. Tja se je zatekel Marjan, nato pa, ko so jo prve dni junija odpustili iz bolnice, tudi Vida. Marjan je živel pri Jurjevih, Vida pa pri Kogovškovih. Ker sta to bili sosednji hiši, je bilo to tako, kakor da bi bila skupaj. Tu pa se je kmalu izkazalo, da so stvari precej drugačne, kot so bile videti iz Trbovelj, pa tudi Vida se je znašla v razmerah, o katerih prej ni imela niti pojma. Borci za svobodo, o katerih je prej govoril Marjan, so začeli dajati nedvoumne znake, da so najprej in predvsem revolucionarni komunistični gverilci. Začeli so se umori, ki so tako značilno zaznamovali pomlad in poletje leta 1942. V prvi polovici junija so najprej udarili po Mravljetovih z Brezovice, kmalu za tem pa tudi po nekaterih kmetijah na Plešivici. Vida in Marjan sta vedno bolj razumela brezizhodni položaj, v katerem so se znašli zavedni slovenski ljudje in ki ga je najbolje označevalo dejstvo, da sta se oba gospodarja, pri katerih sta Vida in Marjan živela, začela skrivati: podnevi pred Italijani, ponoči pred partizani.

Ko se je septembra pojavila na Logu mati z namenom, da odpelje Vido domov v Trbovlje, je bila tu že državljanska vojna. Mati tega iz svoje trboveljske poučenosti nikakor ni mogla razumeti. Saj so ljudje v gozdovih vendar naši ljudje, saj so to vendar Slovenci, je venomer ponavljala. Sorodniki so jo skušali uvesti v svojo resničnost, a Vida, ki je mamo poznala, nikakor ni bila prepričana, da jim je to uspelo. Mati ni bila samo zavedna Slovenka in verna žena, ampak je bila tudi zelo dobrega srca. Vida se spominja, da je še pozneje v Trbovljah, kadar je lilo po cele dneve ali pa kadar je pozimi pritisnil posebno hud mraz, stala ob oknu, gledala proti hribom in vpraševala: »Le kam se v takem spravijo ti ubogi ljudje?« In še prej, ko je bila še čisto majhna, je Vida opazila, da so pogosto k materi prihajali revni in zapuščeni ljudje. Včasih je kdo od njih rekel: »Nič [Stran 037]mi ne dajajte, samo malo pogovorit sem se prišel.« Čutili so, da jih razume in da jih je pripravljena poslušati. Na postaji je med vojno živela železniška družina z majhno punčko, ki je bila pogosto sama in je zato po cele dneve preživela pri Wolbangovih. In ko so deklici, potem ko se je po Trbovljah razvedelo, da je Marjan pri domobrancih, prepovedali hoditi k Wolbangovim, jo je mati, čeprav je imela svoje otroke, tako pogrešala, da je nekaj časa govorila: »Tako mi je, kakor bi mi odtrgali kos srca.«

Ko se je Vida na jesen 1942 vrnila v Trbovlje, so ji pripovedovali o tem in onem iz časa, ko je ni bilo doma. Na primer, zakaj in kako je odšel Marjan iz Trbovelj.

Dejstvo je, da je Marjan zbežal iz Trbovelj pred gestapovci. Nekoč spomladi leta 1942 – točnega datuma ni mogoče ugotoviti – je policija prišla po Marjana na dom. Marjana ni bilo doma, materi pa je med preiskavo uspelo steči v pritličje, kjer so bile železniške pisarne, in prosila nekoga, da gre opozorit Marjana, ki je bil takrat v kinu. Da je bilo opozorilo umestno, se je izkazalo malo pozneje, ko je policija po koncu predstave čakala Marjana ob izhodu iz kina. Marjan se je zatekel h Kraljevim, s katerimi se je malo bolje poznal. Ena od deklet je stekla k Wolbangovim, in ker je bila policija verjetno še v hiši, so skozi okno po vrvi spustili Marjanovo železničarsko uniformo. Ta mu je omogočila, da se je prebil čez mejo v Ljubljano. Vida se je tudi spomnila, da je ena od Kraljevih deklet ob prihodu v Trbovlje maja 1945 prišla pozdravit Wolbangovo mamo.

Na trboveljski postaji je služboval mlad prometnik Drago Glišević. Stanoval je v postajni hiši, v istem nadstropju kot Wolbangovi. Z Irmo sta postala velika prijatelja. Očetu to ni bilo najbolj po volji, pa tudi Karlu ne, predvsem zato, ker je bil pravoslavne vere. Toda ker je bil zelo prijeten človek in je lepo govoril slovensko in se v Irmino katolištvo sploh ni vtikal, so ga nazadnje – mogoče je pri vsem zadnjo besedo imela mati – sprejeli za svojega. Vsi so tudi vedeli, da ga ima Irma zelo rada.

Nekega dne v novembru 1941 je prišel Glišević k Wolbangovim z nekim partizanskim letakom. Ali ga je dobil slučajno ali pa je bil povezan z organizacijo, ni jasno, ve se le, da je potem, ko ga je zbranim prebral, mati svetovala, da ga sežgejo. Toda Glišević ga je zganil in vtaknil v zgornji žep službenega suknjiča, češ da ga tam nihče ne bo iskal. Potem pa se je zgodilo nekaj zelo nenavadnega. Še isti dan, najkasneje pa dan za tem, so Gliševića aretirali. Vidi so domači pripovedovali, da so ga zelo pretepali in da so videli, ko so ga vsega okrvavljenega odpeljali. Preiskavo so naredili tudi pri Wolbangovih. Glišević je bil od tedaj v zaporu, v januarju 1942 pa so ga v Mariboru ustrelili kot talca. Toda tu nastajajo vprašanja: zakaj je bil aretiran skoraj neposredno za tem, ko je letak dobil, in zakaj so ob tolikih somišljenikih Osvobodilne fronte v Trbovljah, ki so tudi morali imeti kaj opraviti s tistim letakom, aretirali ravno njega. Pri Wolbangovih si tega niso mogli razložiti drugače kakor s tem, da mu je bil letak podtaknjen in da so se Gliševića hoteli znebiti, ker ga niso imeli za povsem svojega in pravega. Irma je za fantom dolgo žalovala. Žalost za izgubljeno ljubeznijo si je lajšala s pismi, ki jih je še dolgo izmenjavala z Gliševićevo sestro Ljubico, ki je živela v Sarajevu.

Toda čisto mogoče je, da sta prek Gliševića na neki način bila povezana z organizacijo tudi Marjan in Irma. To bi bilo takrat zaradi političnega položaja v Trbovljah povsem možno.

[Stran 038]

Za očeta je Vida vedela, da je veren katoličan in trden član Slovenske ljudske stranke. Takim so takrat pravili klerikalci. Njegova narodna zavest je bila trdna, a nikakor ne nastopaška. Nemcem je priznaval, da imajo smisel za red, vendar mu je bilo popolnoma jasno, da tekme z Angleži ne bodo zmogli. V te je imel veliko, preveliko zaupanje, kakor večina tedanjih konservativnih Slovencev. Večkrat je, ko je pogovor nanesel na vojne razmere, rekel: »Veste, Angležem se ne mudi.« Ko je zvedel, da je šel Marjan k domobrancem, novice ni bil ravno vesel, a jo je vseeno lažje prenesel kot mati, ki jo je poleg drugih zadržkov trla tudi skrb za sina. Vida se je spomnila nekega srečanja med očetom in Karlom na postaji v Zidanem Mostu. Od tistega kratkega pogovora sta ji ostala v spominu samo očetova misel, da se duhovniki v politiko ne bi smeli vmešavati, in Karlov odgovor, da boj proti komunizmu presega področje politike, saj gre za osnovne temelje človekove kulture. Sicer pa je bil oče malo doma. Čez teden je bil v službi v Zidanem Mostu, kjer je bil odgovoren za tovorni promet. Domov v Trbovlje je prihajal v glavnem ob nedeljah, čez teden pa je živel v sobici na postaji v Zidanem Mostu. Po nekem večjem bombardiranju pa je najel sobico pri Hribovškovih v Radečah. Očetu se je po svoje poznalo, da je bil rojen v Trstu. Mesto mu je dalo nekaj svojega svetovljanstva, pa tudi sicer se je videlo, da pozna svet. Služboval je na južnem Tirolskem, na Dunaju in v mnogih slovenskih krajih, v Škofji Loki, Litiji in drugod. Po naravi je bil vesel človek, človek besede. Če ga je vesela druščina hotela zvabiti v gostilno, ni imela ravno pretiranega dela.

Ker je bila Vida rekonvalescent po težki bolezni, se je skrb vse družine osredotočila nanjo. Pri vsem je bila sedaj Vida prva. Vidno vlogo je tu imel oče. Večkrat je vzel palico in odšel v kakšno od hribovskih vasi okoli Trbovelj. Od tam je prinašal ali mleko ali med ali sadje. Včasih je prinesel tudi kepo sveže smrekove smole, da jo je Vida vdihavala, ker naj bi to bilo dobro za njeno bolezen. Ti obiski po okoliških vaseh pa dokazujejo tudi to, da se mu je zdelo, da se od partizanov nima ničesar bati, sicer ne bi zahajal na njihovo območje.

Trboveljski Wolbangi so imeli s Karlom malo stikov. Niti dopisovali si niso ne vem koliko, osebno pa so se, če ne štejemo tistega bežnega srečanja na kolodvoru, srečali samo enkrat. Bilo je kmalu po italijanski kapitulaciji. Karel je telefoniral iz Šmartnega pri Litiji in izrazil željo, da pridejo domači tja, ker sam ne more v Trbovlje. Potem so res šle: mati, Hilda, Irma in Vida. Takrat so se, če izvzamemo Vido, zadnjič videli. Z Marjanom so imeli še manj stikov, dopisovali si sploh niso, na obisk pa je Marjan prišel dvakrat. Vida se je spomnila, da ji je zlasti na zadnjem obisku veliko govoril o svojem dekletu, kakšna je, kako se vede, kako se oblači in kako zelo jo ima rad. Spominja se tudi, da ji je na listek napisal besedilo takrat zelo pogosto pete pesmi Marija, pomagaj nam v vojskinem’ čas’.

Vida in mati sta noč po Irmini aretaciji preživeli bede. Vido, po kateri se je jetika še vedno pasla – zato je imela svojo sobo – je kmalu prišla iskat mati, ki se je ta večer počutila še bolj samo, saj je po navadi pri njej spala Irma, da ji je bila kot srčnemu bolniku vedno pri roki. Skupaj sta sedaj predevali dejstva in okoliščine na to in ono stran, in čim bolj sta se tako mučili, tem manj sta mogla verjeti, da bi to, kar se je zgodilo z Irmo, mogla biti prava in dokončna aretacija. Ta zaključek ju je malce potolažil.

Drugo jutro, še zgodaj, je Vida pripravila skromno malico in se odpravila poizvedovat, kaj je z Irmo. Med potjo je srečala gospo Bolatovo, za katero je že slišala, a je osebno ni poznala. Spomnila se je, da je Irma gospo večkrat omenjala in k njej tudi zahajala. Gospa ji je sedaj prizadeto povedala, da je že

[Stran 039]zvedela, kaj se je zgodilo z Irmo, in je tudi že skušala priti do nje. Toda to ji ni uspelo. Na vsak način pa mora zanjo kaj narediti, da se ji sedaj, ko je v stiski, oddolži za vse, kar je Irma v minulih letih zanjo dobrega naredila. Njen mož je bil v partizanih in je zato sama s tremi otroki tolkla hudo revščino – precej časa so bili celo brez kart. Če ne bi bilo Irme, je zatrjevala, ne ve, kako bi bilo z njo. Zato bo takoj obvestila moža, ki je v neki partizanski enoti v Ljubljani, naj pride nemudoma v Trbovlje, da tu zastavi svoj vpliv za njej tako dragega človeka. Čeprav se je pozneje izkazalo, da iz tega ni bilo nič, je tisto sočutje le povzročilo, da je Vida prišla do zaporov opogumljena. Pri vratih je bila že velika gneča; vsi so za koga spraševali, vsak je hotel komu kaj oddati. Vidinega zavitka niso hoteli sprejeti. Stražar jo je odpravil, češ da ima Irma kruha dovolj. Tudi k njej je niso pustili. Zvedela pa je, da je Irma v celici številka 8. Tedaj se je Vida prvič srečala z miličniki in oznovci. Videla je, da so vsi nenavadno mladi ljudje. Na to se je pozneje večkrat spomnila in pomislila, kako zgodaj so se v tistih časih ljudje bremenili za vse življenje. Videla je tudi, da ljudje oddajajo pakete za svojce, in pozneje, ko je bila tudi sama v zaporih, ta spomin vzporejala z dejstvom, da nikoli nobena od zapornic ni ničesar prejela.

Čeprav Vida in mati nista pričakovali novih posegov Ozne, je mati le skrila hišno zlatnino v visoko peč, ki je stala v sobi. Ali sta očeta v Zidanem Mostu obvestili, da so Irmo odpeljali, se Vida ne spomni. Vsekakor pa je bilo življenje v hiši tako normalno, da se je mati že naslednji dan, v četrtek 31. maja, odločila, da bo nadaljevala z začeto žehto. In ko se je mati v kleti ukvarjala s pranjem, so prišli tudi po njiju. Na vratih sta se pojavila dva miličnika in zahtevala, da gresta z njima na zaslišanje, kot sta se izrazila. Vida je v naglici zgrabila Pucija, malega pudeljna, ki je bil nekako njen, in ga na poti s postaje porinila eni od deklet v pisarni, ki je psička z nejevoljo vzela. Potem so odšli, a ne na Ozno, ampak na milico. Mati in Vida sta šli spredaj, miličnika z brzostrelkami pa za njima. Vsi mimoidoči so vedeli, za kaj gre. Toda deloma zato, ker taki prizori tedaj niso bili nobena redkost, deloma pa tudi zato, ker so se ljudje hitro učili in so že vedeli, da je najbolje s takimi rečmi ne imeti nobene zveze, ta neznatni sprevodek ni vzbujal posebne pozornosti. Le neka stara ženička, ki je večkrat prišla k mami po tolažbo, se je ustavila, a verjetno ni vedela, za kaj gre. Miličnika sta njeno intervencijo potrpežljivo prenašala. Sem in tja se je na oknu pokazal znan obraz, a se je vsakič hitro umaknil nazaj za zavese.

Milica je bila očitno mišljena samo kot prehodna postaja. Pravzaprav se tam zanju niso niti toliko zmenili, da bi jima dodelili celico, ampak sta bili kar v nekakšni prehodni sobi, skozi katero so vodili prihajajoče in odhajajoče. Nič posebnega se tisti dan ni zgodilo. Tudi zaslišali ju niso. Le enkrat so pripeljali dva mlada moška v civilni obleki, a se je dalo razumeti, da so ju ujeli oborožena. Toda v tem ne bi bilo nič posebnega. Posebno pa je bilo to, da so zanju dvignili s tal pokrov, ki ga prej ni bilo mogoče razločiti od podnic. Pri tem se je pokazala črna odprtina, ki je peljala nekam navzdol v prostor, ki je dajal vtis, da nima ne oken ne vrat. Ko sta izginila v tisto temo, je enemu od njiju stopila na glavo partizanka, ki jo je Vida dobro poznala, in ju pospremila z besedami: »Tako, za vaju je šusa škoda.« To se je zgodilo v četrtek, enkrat pred poldnevom, in do naslednjega dne do petih popoldne, ko so Vido in mamo odpeljali, se tista vrata, oziroma tisti pokrov ni dvignil.

Odpeljali so ju v zapore na Vodah, ki jih je Vida že nekoliko poznala. Tu je nekoč deloval gestapo, in kdor je bil take sreče, da je bil deležen že njihovega obravnavanja, je sedaj, ko jih je podedovala Ozna, lahko, če je bil spet tu in mu je ostalo od vsega kaj moči, primerjal obe ustanovi. Tudi Vida je bila nekoč poklicana sem na zaslišanje. Tedaj jo je rešil vodja pisarne, kjer je delala, in ji potem zabičal, naj drugič bolj pazi, kaj govori.

Že na hodniku, kjer sta čakali, da ju razporedijo v celice, sta videli, da je tu drugačen svet; povsod je bilo vpitje, kričanje, preklinjanje – povsod nasilje in brutalnost. Toda že tu se je Vida naučila, da videz ni vsa resnica. Za enega od stražarjev, ki je bil posebno glasen in hrupen in je že njegov obraz kazal na nasilnega človeka, se je pozneje izkazalo, da je skozi vojno in partizanska leta prinesel normalno in občutljivo človeško srce. On je bil tisti, ki jo je nekoč peljal v pritličje, da je lahko skozi okno za trenutek videla mamo; on je bil tisti, ki ji je povedal, da je oče zaprt v celici na koncu hodnika, in ji omogočil, da ga je za trenutek pogledala skozi očesce v vratih; in ko so jo nekoč pozneje po zasliševanju zaprli v temnico skupaj z nekim moškim, je on vpil po hodnikih, kdo je naredil to svinjarijo, da je žensko zaprl skupaj z moškim; in ko je bila Vida v začetku septembra od bolezni in trpljenja že tako oslabela, da je bila z eno nogo [Stran 040]

že na človekovem zadnjem pragu, jo je odpeljal v bolnico in s tem rešil. Vida misli, da je to naredil na svojo roko. To je malo verjetno. Res pa je da bi bilo, čeprav je že bilo sklenjeno, da jo izpustijo, lahko prepozno, če bi morala v zaporu čakati na papirje. Zato ima Vida verjetno prav, ko pravi, da jo je ta človek rešil.

Nazadnje so ju poklicali; Vido so peljali v zgornje nadstropje, v celico št. 2, mamo pa v celico št. 8 v pritličje. Zdaj se je Vida spomnila in z olajšanjem pomislila: saj to je celica, v kateri je Irma. Poslovili sta se lahko samo molče. Mama je neutolažljivo jokala. Sploh ni mogla razumeti, zakaj se z njo vse to dogaja. Vida pa ni dovolila solzam, da bi tistim ljudem pripovedovale o njeni nesreči. Zbrala je vse moči, ki jih je imela, da jim je vzela to veselje.

Vide dolgo niso zaslišali, mogoče cel mesec. Celica, kamor so jo porinili, je bila podolgovate oblike s štirimi enonadstropnimi pogradi. V sobi je bilo 18 žensk – največ jih je bilo 22 – zato so ležale po tleh, zvite druga ob drugi. Iz zunanjega sveta v celico ni prišlo nič. Vsak dan so za umivanje dobile trilitrsko skledo vode. Vida si od 31. maja, ko so jo zaprli, pa do 19. oktobra, ko so jo spustili, ni mogla niti enkrat preobleči perila.

Zapornice so zasliševali podnevi in ponoči. Dnevna zaslišanja so potekala dokaj mirno; kogar so odpeljali na zaslišanje podnevi, je imel to lahko za dobro znamenje. Čisto nekaj drugega pa so bila zasliševanja ponoči. Zapor ni bil velik, zato se je vse slišalo: kriki, jok in vpitje. Tisti, ki so se med seboj dobro poznali, so vselej vedeli, koga zaslišujejo, včasih so se seveda tudi zmotili. Stražarji so pazili, da se na hodnikih zapornice niso srečevale, včasih pa se je vendarle to tudi zgodilo. Ko je Slava Košenina, ki je bila poročena z domobranskim oficirjem Jožetom Čuježem, nekoč tako srečala z Vido, ji je v naglici zašepetala: »Joj, kako smo danes ponoči molile zate.« Mislile so, da so kriki, ki so jih slišale, Vidini.

Jetnice so z nočnih zaslišanj prihajale objokane in z obrazi, ki jih je bilo zaradi podpludb včasih komaj prepoznati. Vida se spominja, da se je tako nekoč vrnila z zaslišanja neka gospa srednjih let, ki je imela mesto poleg nje. Ulegla se je in ji je med stokanjem in jokom šepetala, da so hodili po

[Stran 041]njej in da ima gotovo zlomljenih nekaj reber. Čez nekaj ur so prišli ponjo in jo odpeljali. Neka druga je pripovedovala, da jo je zasliševalec udaril z bičem po hrbtu, in ko je prosila za kozarec vode, jo je polil z vinom. Bilo je mnogo zgodb. Vsaka je z zaslišanja prišla s svojo.

Včasih so katero od zapornic odvedli ven »na zasramovanje«. Ali so temu tako rekle zapornice same ali pa je bil to tehnični oznovski izraz, se danes ne da več ugotoviti. Toda vsakič se je kmalu za tem oglasilo divje vpitje in kričanje, psovke in žvižgi podivjane množice. To je bila slovenska varianta orwellovskih pet minut sovraštva, s katerim je nova oblast hranila tiste, na katerih je utemeljevala svojo moč.

Odpeljavali so jih ponoči. Po celicah se je šepetalo, da jih vozijo na Kal nad Hrastnikom. To se je dogajalo po navadi pozno ponoči po zaslišanju. V tišini, ki je nastala, se je slišalo odpiranje težkih železnih vrat, in če je bila celica blizu, so se slišala tudi imena. Vsako je bilo sprejeto ali z grozo ali s sočutjem, kakor je koga ali zadelo ali mimo njega šlo.

Očeta so zaprli še isti teden kot Irmo, Vido in mamo. V soboto je prišel v celico stražar – tisti Vidin »grobijan« – in ji povedal, da je sedaj tukaj tudi oče. Ali so ga prijeli že v Trbovljah, kamor se je ob nedeljah vračal, ali pa so šli ponj v Zidani Most ali celo v Radeče k Hribovškim, se ne ve. Če je prišel v Trbovlje, ni mogel domov, ker je bilo stanovanje zapečateno. Kakor smo že omenili, je stražnik Vidi nekoč dovolil, da ga je šla pogledat skozi linico v vratih. Stal je sredi celice in vlekel prazno pipo. To očetovo podobo nosi Vida od takrat s seboj. Neke noči, bilo je precej pozneje, so jo iz spanja prebudili znani glasovi. V trenutku je vedela, da je to oče. Od nekod so prihajali znani trzajoči kriki, ki jih je bila vajena že od doma, ko je očeta včasih v spanju tlačila mora. Kje je, kaj se z njim godi? Ni si mogla odgovoriti. Obšlo jo je občutje velike pobitosti in osamljenosti. Tu nekje je mati, ki so ji glasovi, ki od nekod prihajajo, prav tako znani kot njej; tu je nekje Irma, če je niso že odpeljali – če se ni tisto, česar se je bala, z njo zgodilo že prvo noč. A kje sta Karel in Marjan? Marjana takrat že niso več dosegli nobeni človeški glasovi. A tega Vida takrat še ni vedela.

Ko so končno zaslišali tudi Vido, je sama videla, kako ta reč gre. Zasliševali so jo podnevi. Od zasliševalcev sta bila med zapornicami znana posebna dva, komisar Stane in komisar Oto. Z Vido se je v glavnem ukvarjal komisar Oto. Na zaslišanju so veljala določena pravila. Zaslišanec je smel odgovarjati samo z da ali ne. Nobene trditve niso bile dovoljene in nobena vprašanja: samo da ali ne. Zlasti je bilo prepovedano reči: ne vem. Od Vide so hoteli zvedeti samo to, ali so imeli pri njih doma »belogardistične sestanke«. Vidi se je to zdelo smešno. Nič, kar bi bilo od daleč podobno belogardizmu, v Trbovljah sploh ni obstajalo. Najbolj značilno in zanimivo pa se Vidi, sedaj ko pomisli nazaj, zdi to, da Irme nikoli niso imenovali, komaj kdaj tudi očeta ali mater. Samo o njej so govorili.

Ko so Vido vprašali, če je bila za belogardiste, je odgovorila, da je bila, a samo zato, ker je tam Marjan. Vida in Wolbangovi so svojo politično privrženost utemeljevali osebno. Zasliševalci so hoteli tudi zvedeti, kaj je prinesel Marjan ob tistih dveh obiskih v Trbovlje. Ali je bil kurir? Vida je odgovorila po pravici: prinesel je nekaj časopisov in pripovedoval je o svojih razmerah. Toda oznovci so pritiskali. Eden od ukrepov, da bi dobili priznanje, da je bila Vida povezana z belogardizmom, je bila tudi temnica. To je bil majhen temen prostor, v katerem je spričo Vidine bolezni primanjkovalo predvsem zraka. Reševala se je tako, da je ležala ob vratih in ga lovila pri špranjah. Tako so si sledile temnica in zasliševanja. Vida je bila že pri koncu z močmi. Nazadnje je podpisala neke papirje. To je bilo takole: Ko je po nekem zaslišanju tipkarica začela tipkati, kar ji je komisar narekoval, je stražar Vido odpeljal na hodnik. Ko jo je pripeljal nazaj, je komisar pokazal mesto, kje naj podpiše, in Vida je podpisala. Samo da bi bilo enkrat konec, si je rekla. Takrat ji ni bilo mar, da je bilo besedilo, ki ga je podpisala, pokrito z nekimi papirji in ni videla, kaj podpisuje. V tistem trenutku je bila prepričana, da gre samo zanjo. Toda pozneje so začela vstajati vprašanja: Kaj je pravzaprav podpisala? Nam je jasno, da tisto, kar se je zgodilo prej in pozneje, nima nobene zveze s tistim Vidinim podpisom, toda: »To je tisto, vidite, kar me vse življenje teži.« Ob tem človek začne premišljevati o človeški občutljivosti: dva svetova – dve občutljivosti: komisar Oto, komisar Stane in Vida Wolbang!

Do tu je mogoče kolikor toliko logično slediti usodi Wolbangovih. Od tod dalje pa se stvari vedno bolj zapletajo in na vprašanja, ki si jih zastavljamo, dobimo vedno manj odgovorov. V največjo temo je zavito izginotje Wolbangovega očeta in matere. Z gotovostjo se ve le to, da sta izginila. Na vpra[Stran 042]šanja kdaj, zakaj, kako in kam, pa ni nobenega trdnega odgovora.

Vida je bila glede usode očeta in matere dolgo polna dobrega upanja. Pa tudi glede sebe. Ko so oznovci v poznih nočnih urah končevali z zasliševanji, je kdo od njih včasih stopil v katero od celic. Namen teh obiskov ni bil čisto jasen, toda Vida se spominja, da je komisar Stane na takih obiskih nekajkrat vprašal, kaj še sploh dela tu in zakaj že ni odšla. Vida je dobro vedela, da mora tu biti neka igra, saj bi jo lahko izpustil, kadar bi hotel. Toda nekaj upanja so ji tista komisarjeva vprašanja le dajala. Nekoč se je opogumila in vprašala, kaj mislijo z očetom in materjo, in tedaj je Stane dejal, da sam ne najde na njiju nobene krivde. Potem pa je dodal skrivnostni stavek: »Toda taka je ljudska volja.« Vida se ni upala vprašati, kako se je ta »ljudska volja« odločila.

Tako stanje je trajalo kar nekaj časa, morda cel mesec. Vido so uporabili tudi za kako delo. Nekajkrat so jo odpeljali v krojačnico, da je tam parala stare obleke in plašče. Nekajkrat jo je stražar peljal čistit oznovske pisarne. Čistila je tudi pri komisarju Stanetu. Na takih poteh so ji stražarji marsikaj zaupali. To je bilo zato, ker so poznali Wolbangove in so vedeli, da jim lahko zaupajo. Tako so se mnogi zgražali nad brutalnostjo nekega trboveljskega oznovca, ki ga je Vida dobro poznala. Eden se je o teh stvareh takole izrazil: »Veš, Vida, saj mi, ki smo med vojno res trpeli, tega ne bi počeli. To, kar si skusila in kar vidiš, delajo izvečine tisti, ki so se s svojimi ljubicami skrivali po bunkerjih, ko smo se mi izpostavljali nevarnostim in tvegali življenja.« Nekateri niso skrivali sočutja. Eden od stražarjev – očitno jo je kot delavec v cementarni dobro poznal – ji je nekoč rekel: »Veš, zasmilila si se mi, ko sem videl, da so vas vse zaprli.«

To je, kot rečeno, trajalo kak mesec. Potem pa je, ko je Vida nekoč čistila pri komisarju Stanetu, ta vstopil in mimogrede vprašal: »Ali si sedaj zadovoljna, ko smo ti izpustili starše?« Vidino zadovoljstvo je bilo komaj mogoče opisati. Nekako v tem času se je zgodilo še nekaj, kar ji je podprlo upanje, ki ga je prineslo komisarjevo vprašanje. Eden od stražarjev ji je od očeta prinesel odtrgan košček časopisnega papirja, na katerem je pisalo: »Vzemi Pucija in pojdi k Hildi na Studenec.« Za lažje razumevanje zgodbe naj tu povemo nekaj o Vidini sestri Hildi. V času, ko so se z Wolbangovimi dogajale tako hude in usodne stvari, Hilda ni živela v Trbovljah. Zadnje leto vojne, januarja 1945, se je namreč poročila v Sevnico. To je bila na hitro dogovorjena in sklenjena poroka, tako da so v Trbovljah zanjo komaj vedeli in je bil pri obredih od vseh Wolbangov samo oče. Tudi pozneje niso imeli s Hildo prav mnogo stikov. Njen mož je bil učitelj, a kot drugim učiteljem tudi njemu Nemci niso dovolili poučevati. Partizani pa so učitelje potrebovali in so ga takoj poslali poučevat na Studenec, v hribovsko vas na sredi med Sevnico in Rako. Verjetno je prišla Hilda na Studenec še pred aretacijami v Trbovljah. Ker pa od tam le ni bilo nobenega glasu, se je sredi junija odločila, da pogleda, kaj je doma. Oglasila se je na postaji v Zidanem Mostu, ker je upala, da bo tam dobila očeta. Njega takrat seveda ni bilo več tam, pač pa jo je sprejel neki starejši gospod in ji povedal, kaj se dogaja v Trbovljah. Vse kaže, je rekel, da so se komunisti odločili uničiti vso družino, zato je v nevarnosti tudi ona. Najbolje je, da gre takoj nazaj na Studenec, da v oddaljeni vasi morda preživi vihar, ki se je izdivjal nad Wolbankovo družino. Hilda je bila take narave, da je nasvet nemudoma uresničila.

Medtem pa je Vida dobila nesporen dokaz, da je bil oče res izpuščen. Neka nova zapornica je vedela povedati, da je pred zaporom videla očeta, ki je rekel, da tam čaka, da izpustijo »še ta malo«. Vidi sami pa ni nihče rekel, kaj se pravzaprav dogaja.

Nekak odgovor je Vida na to vprašanje našla v Radečah, kamor se je odpravila nekaj mesecev po odpustu. Oglasila se je pri gospe Hribovškovi, kjer je oče med tednom stanoval. Ta ji je povedala naslednje: Okoli 10. avgusta – to se pravi nekaj dni po znameniti amnestiji, ki je bila objavljena 5. avgusta – se je oče nenadoma pojavil v Radečah pri Hribovškovih. Povedal je, kaj se je z njim in njegovo družino vse zgodilo. Bil je že pri zdravniku v Radečah in mu povedal, kako komunisti ravnajo z zaprtimi ljudmi. Sredi tega pripovedovanja pa so nenadoma planili v sobo oboroženi oznovci. Eden od njih se obrne proti očetu in vpraša: »Ali si ti Wolbang?« Ko je ta pritrdil, ga je vprašujoči udaril tako silovito, da je odletel v oddaljeni kot kuhinje. Nato so ga odvlekli v sobo, odkoder se je zaslišalo vpitje in stokanje. Potem so ga odpeljali.

Zares, kaj se je dogajalo? Kako je oče mogel priti v Radeče, zlasti pa, kako je mogel priti tja brez prepustnice? Kaj je iskal pri zdravniku? Kje je bila medtem mati? Kam so ga odpeljali iz Radeč? Zakaj so ga sploh znova aretirali?

Prav v tem času je tudi Vida opazila spre[Stran 043]

membe v svoji okolici. Neki stražar, ki je bil do Vide vedno posebno prijazen, se je v tem času vidno ohladil. Drugi tak znak je dal komisar Oto. Nekega dne je stopil v krojačnico, kjer je Vida slučajno delala, in ji rekel: »Glej, koliko trpiš zaradi brata. Sicer pa ga imaš rada, kajne?« Vida je odgovorila, da je to pač njen brat in da ga ima zares rada. Tedaj je komisar vzkipel: »Le počakaj, hudič, saj boš še trpela, pa tudi oče in mati bosta trpela!« Nekako takrat je eden od stražarjev Vidi poočital: »Glej, Vida, komaj so očeta izpustili, že je trosil protikomunistične letake.« Vida je vedela, da je to nemogoče in za vsem slutila neko igro. Toda kakšno?

Dan ali dva zatem je do Vide prišel še en utrinek iz življenja njenih staršev. Zadnji. Ena od zapornic, ki so jo zaradi nekih zadev peljali na milico, je ob vrnitvi vedela povedati, da je tam videla očeta in mater. Povedala je, da je slišala očeta, kako se pritožuje, da so jim vse zaplenili in pobrali. Ko je poslušala, se Vida ni mogla znebiti vtisa, da zapornica ve še neke stvari, ki pa jih noče ali si jih ne upa povedati. Mati se je ves čas samo jokala. To je bila zadnja sled za Karlo in Arturjem Wolbang.

Pozneje se je Vida pogosto spraševala, ali je res mogoče – tako kot so nekateri mislili – umor njenih staršev pripisati banalnemu razlogu, da so si nekateri njuno premoženje razdelili in so se hoteli potem znebiti tistih, ki bi ga lahko kdaj terjali nazaj. Komaj verjetna domneva ima vendar nekaj materialnih osnov. Danes, ko imamo vsi vsega dovolj, komaj verjamemo, da so osvoboditelji tudi kradli. Da so bile tatvine storjene ne samo z ideološko utemeljitvijo, ampak tudi z osebno. Ko je Vida delala v krojačnici, so ji na mizo prinesli tudi plašč, za katerega je kmalu ugotovila, da je Irmin. Nekje na dvorišču delavnice je nekoč zagledala, da na vrveh visijo tudi njihove preproge, zavese in prti. Ko je nekoč čistila v sobi komisarja Staneta, je na steni zagledala svojo violino. Ena od sosed ji je pozneje pripovedovala, kako ji je šlo na jok, ko je gledala, kako vlačijo iz njihovega stanovanja lepe in dragocene kose pohištva. Ko so jo nazadnje izpustili iz bolnice, je šla, ker ni imela kaj obleči in je bilo že hladno, na tako imenovano »narodno imovino«, če bi tam našla katero od svojih stvari. Uslužbenka ji je prinesla seznam stvari, ki so jih zaplenili pri Wolbangovih – same ničvredne stvari. Edino, kar je mogla vzeti, je bil star moški dežnik in oguljen plišast ženski plašč. Uslužbenka, ki je bila njena sošolka in prijateljica, ji je izročila še nekaj fotografij, [Stran 044]ki jih je pobrala med stvarmi, ki so razmetane in raztrosene ležale po stopnicah, po veži in po rampi na železniški postaji.

Če ta domneva drži – kar pa je, kot rečeno, komaj verjetno – potem je bilo vse govorjenje zoper Wolbanga, o katerem smo poročali zgoraj, zgolj blatenje, ki naj bi prekrilo navaden umor iz koristoljubja.

Karla in Artur Wolbang sta izginila v tistih treh tednih med velikim in malim šmarnom. Okoli 10. septembra so namreč Vido premestili v bolnico; tam je ležala med drugimi bolniki. Tedaj verjetno oče in mati nista bila več živa. Vida je bila tako oslabljena, da je komaj še brlela. V bolnico je namreč prišla s tifusom. Pripeljal jo je stražnik, o katerem Vida govori kot o svojem rešitelju. Ta ji je še v zaporu prinesel gost glavnik, da si je lahko z las čistila uši. Čez nekaj časa so jo prenesli v tako imenovano izolirnico. Tako so rekli bolnici za infekcijske bolezni. Takrat so jo vodile še sestre, tako da je Vida prišla med dobre ljudi. Ko si je malo opomogla, je neka sestra prinesla pismo in znamke, da je lahko poslala pismo Hildi na Studenec. Sporočila je, da je v bolnici in da bo prišla k njej. Očitno so ji že povedali, kdaj bo izpuščena, ker je v pismu navedla datum odhoda. Prosila je, naj kdo pride ponjo 19. oktobra. Ta datum stoji na Vidini odpustnici in to je edina zares trdna točka na tragični poti Wolbangove družine.

Na Studenec pa je Vida hodila takole. Njeno pot bomo opisali tudi zato, ker je na njej srečala mnogo dobrih in sočutnih ljudi. Dne 19. 10. je torej odšla iz bolnice. Spotoma se je ustavila na milici, kjer so ji naredili odpustnico, opremljeno s tem datumom. Potem je šla na postajo. Kakor je pozneje izvedela, je svak zanjo naročil voz na postaji v Sevnici, sam pa je šel ponjo v Trbovlje. Toda prišlo je nazadnje tako, da sta se zgrešila. Vida je sama obupano čakala na postaji. Ker se je dan že nagibal, je vedela, da mora nekje poiskati prenočišče. Slišala je, da je blizu postaje nekakšen lager, kjer lahko dobijo prenočišče ljudje, ki se iz raznih krajev sveta vračajo domov. Znancev ni hotela spravljati v nevarnost. Vprašala je nekega človeka, ki ga je srečala zunaj postaje, če slučajno ve, kje je tisti lager. Vprašani jo je nekaj časa gledal, potem pa vzkliknil: »Pa menda nisi Vida! Kakšen lager neki, k nam boš šla!« Še danes se ga z veseljem spominja. To je bil Franc Pigec, ki ga je poznala kot delavca v cementarni. Pri njih so jo malo umili in tu je prespala. Naslednjega dne se je spet odpravila na postajo. Ker spet ni bilo nikogar, je šla nazaj v mesto. Tu je srečala gospo, s katero sta bili še nedavno zaprti. Šla je ravno k zobozdravniku in vzela Vido s seboj. Nato pa sta šli skupaj na njen dom, da bi tam prenočila. Ko sta obujali skupne spomine, stopi v sobo neka gospa, s katero se je Vida seznanila v čakalnici pri zobozdravniku. Videla je, da je v teh hladnih dneh brez nogavic, pa ji jih je prinesla. Slišala je, kako je v zaporih hudo. Pripovedovala je, da je bil mož pri partizanih in da sta s hčerko zanj med tednom mnogo molili. Ko pa mu je ob povratku o tem pripovedovala, se je samo smejal. Tako se je spremenil v gozdovih. Po nekaj mesecih pa je tudi sam spoznal, med kakšnimi ljudmi se je znašel. Čim prej se jih želi rešiti. Gospa je Vidi prinesla tudi topel pled.

Naslednjega dne je Vida šla spet na postajo. Ker spet ni bilo nikogar, se je odločila, da gre sama. Takrat je bilo treba imeti za pot iz kraja v kraj posebne prepustnice. Vida ni imela nič takega – zato je tudi čakala na svaka. Miličniku je molila samo vozovnico. Ta jo je sumljivo pogledal, toda ko je videl, kako je slabotna, jo je pustil mimo. Na vlak ni mogla sama. Ljudje so ji pomagali, da je lahko stopila na prvo in potem na drugo stopnico. V Sevnici je izstopila, toda tam spet ni bilo nikogar. Opotekajoč se je odpravila čez most in potem dalje po cesti, ki pelje v Krško. Šla je s težavo. Vsake toliko ji je postalo slabo, usedla se je na obcestni kamen ali na travnati rob, da si je malo odpočila. Na Logu jo je dohitela žena, ki je šla od maše – očitno je bila nedelja – in jo vprašala: »Kaj pa vam je? Ali ste bolni? »Vida ni odgovorila. A ko je prišla do ene od naslednjih hiš, je ob cesti čakala žena s skodelico juhe.

Potem je prišla do kraja, kjer se cesta odcepi na desno na Studenec. Že na začetku jo je presenetila strmina. Kako jo bo zmogla! Potem jo je nekdo prehitel in Vida ga je prosila, naj pove v šoli, da prihaja domov. Potem je videla, da tečeta dol po hribu svak in neka ženska. Obstala sta pred njo in jo gledala in nista mogla verjeti: »Ali si to ti, Vida?« Potem so z mnogimi postanki prišli do šole. Pri vratih je stala Hilda. Sprva je samo gledala, potem pa je planila v jok in zavpila: »Vida, kakšna pa si! Moj Bog, kakšna pa si!« Vsi ljudje počnemo v skrajnih situacijah nenavadne in nesmiselne stvari. In če je kdaj kdo bil tak, je to gotovo bila Hilda. Kot brez uma je začela tekati okoli šole, vila roke in vpila. Ni se dala utolažiti. A ko se je malo zatem v hiši Vida pogledala v zrcalo, jo je razumela.

[Stran 045]

Vida je dobila »začasno osebno izkaznico«. Napisal ji jo je kar svak. In čeprav je pozneje dobila pravo osebno izkaznico, je čutila, da je v svetu, v katerem se je znašla, zanjo pravi dokument samo »začasna osebna izkaznica«. V tako veliki razdalji sta si bila s svetom.

Če se na Studencu na kateri koli točki po hribu razpostavljene vasi, še najbolje na vrhu, kjer stoji župna cerkev, obrneš proti severozahodu, ti bodo oči nazadnje obstale na trboveljskih hribih. Vida je to večkrat naredila, ob vsakem času dneva. »Tam nekje,« si je takrat vedno rekla, »tam nekje so moji ljudje.« Tudi potem, ko se je preselila v druge kraje, je nesla to podobo s seboj. In tudi te besede. »Tam nekje so moji ljudje!« Karla in Artur, Irma in Marjan – štiri od deset tisoč imen mutaste slovenske žalosti.

4.1.2. Epilog

Po smrti Marije Šušteršič, matere Karle Wolbang in stare matere Vide Wolbang, ki je živela in umrla v Trstu, je nastopilo vprašanje njene zapuščine. Brat Karle Wolbang in stric Vide Wolbang Franc Šušteršič, ki je sicer živel v Beogradu in se je lotil zapuščinske zadeve, je takoj ugotovil, da je ne bo mogel rešiti, če prej ne doseže uradne razglasitve Karle Wolbang za mrtvo. Prosil je Vido, da sproži potrebni sodni postopek.

Vida je na sodišču predlagala, da se tak postopek uvede tudi za sestro Irmo, brata Marjana in očeta Arturja. Na sodišču pa so bili pripravljeni sprejeti samo postopek za Karlo Wolbang. Verjetno je na to odločitev vplivalo dejstvo, da je bila na neki način v vprašanje vpletena tudi tujina.

Vida se je torej v svojih prizadevanjih omejila na mamo. Na Občinskem sodišču v Trbovljah je dala na zapisnik ustno izjavo, da sta bili skupaj z mamo odpeljani konec maja 1945 v zapor, kjer so ju ločili in je materina usoda od takrat neznana. Še prej pa sta ju, zastraženi, videla na postaji ljudske milice miličnika Vili Detela in Franc Urlep. Ker sta oba mamo dobro poznala, ju je Vida navedla za priči.

Dne 30. avgusta 1963 je sodnik občinskega sodišča Boris Bekeš izdal sklep, da se Karla Wolbang proglasi za mrtvo. Nato pa je, nenavadno, dodal obrazložitev, ki Vidino ustno izjavo svojevoljno spreminja. Pravi namreč, da Vida »v predlogu navaja, da je pogrešana v juniju 1945 po končanih sovražnostih odšla od doma neznano kam in se od tedaj ni več vrnila niti kakorkoli javila«.

[Stran 046]

Dodaja še, da sta Vili Detela in Franc Urlep »navedbe predlagateljice potrdila«.

Tu imamo torej dve stvari. Prvič svojevoljno in nasilno spreminjanje neke uradno dane izjave, drugič pa neko vsebinsko in logično nevzdržno situacijo. Ker imamo namreč dve trditvi, eno Vidino in eno sodnikovo, se tako ne ve, katero od obeh sta oba navedena miličnika »potrdila«.

Ko je sodnik spremenil Vidino izjavo, se je zapletel tudi v neko dejansko težko razložljivo situacijo. Kako sta namreč Vili Detela in Franc Urlep mogla »potrditi«, da je Karla »odšla neznano kam in se od tedaj ni več vrnila ali javila«? Kako je to sploh mogoče trditi za kateregakoli človeka, razen če nisi z njim v zelo ozkem razmerju.

Vida je dobila tako utemeljen in opremljen sklep 18. 9. 1963. 30. 9. 1963 se je na tako oblikovan in opremljen sklep pritožila, »ker da se z nekaterimi podatki ne strinja«. Potrdila je svojo prvotno izjavo, da sta bili zastraženi na postaji milice, kjer sta ju videla oba imenovana miličnika. Dodala je še domnevo, da sta, če je bila komisarjeva izjava, da je bila mati izpuščena, resnična, utegnila mamo videti tudi pozneje, ko je prišla na milico po ključe od stanovanja. A to je bila samo domneva.

Dne 25. 12. 1963 je Vida dobila sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani kot pritožbenega sodišča, v katerem stoji, da je pritožbeno sodišče Vidino pritožbo »kot neutemeljeno moralo zavrniti«, ker »okoliščine, ki naj bi jih prvo sodišče po trditvah pritožnice nepravilno ugotovilo, za odločene stvari niso bistvene«.

Tako, ali gre človek od doma neznano kam ali pa ga državni organi primejo in brez sodb in v tajnosti in na skrivnosten način umorijo, to za sodišče ne predstavlja nobene bistvene razlike. Ali sme sodišče v svojih aktih potvarjati resničnost, čeprav tako potvorjena resničnost »za odločanje o stvari ni bistvena«? A tu v resnici gre za nekaj drugega. Če bi sodišče ravnalo po Vidini izjavi, potem ne bi uvedlo postopka, kakršen se uvede za pogrešane ljudi. Karolino Wolbang je prijela država, ki ni nekaj neznanega ali abstraktnega, ampak konkretna in aktualna politična resničnost, zato bi sodišče moralo uvesti drugačen postopek: moralo bi zahtevati od te države, da malo pobrska po svojem spominu in ugotovi, kaj se je s Karolino Wolbank zgodilo. Prav temu pa se je sodišče hotelo izogniti. Ni hotelo, da se na ta način razkrije zločinska preteklost te države. Tako se sodišče ni pregrešilo samo proti vsebini, ampak tudi formalno ali postopkovno.

Tako se je torej država izrekla o smrti Karoline Wolbang. Uradno se ve samo to, da je odšla od doma in je od takrat nihče ni videl. S tem vedenjem se država zadovoljuje še danes. V neki prihodnji analizi nekdanje komunistične države bo ta zgodba lahko nastopila v poglavju, ki bo govorilo o tem, kako je sodstvo branilo oznovske zločine.

4.2.1.

Srečko Šivic se je rodil 13. januarja 1926 v Cegelnici pri Novem mestu. Bil je še zelo majhen, ko mu je umrl oče, tudi mama je bila večkrat bolna. V šolo je hodil v Novo mesto, izučil se je za elektrikarja. S šestnajstimi leti se je jeseni leta 1942 skupaj s starejšim bratom Nikom pridružil legionarjem v Šentjoštu. Proti koncu vojne je bil ranjen v koleno. Zdravil se je v novomeški bolnici. Ob koncu vojne se mu je posrečilo prepeljati ranjence na Koroško, od tam je ušel v Italijo. Tu je srečal brata Nika, ta je kmalu zbolel in leta 1962 tam tudi umrl. Srečko je ostal z njim, vendar ga je moral 1. 1947 zapustiti in sam oditi v Argentino. Leta 1960 je v nesreči pri delu izgubil nogo. Kot upokojeni invalid je do smrti 15. 1. 1993 živel v San Isidro-Casanova v predmestju Buenos Airesa. V Slovenijo se ni nikoli več vrnil.

Ivanka Primožič – Irena se je rodila 11. maja 1910 v Šentrupertu na Dolenjskem. V času, ko se je Srečko zdravil v novomeški bolnici, je bila tam glavna sestra. V zmedi ob koncu vojne je junaško vodila transport ranjencev od Novega mesta prek Krškega do Celja in od tam z vlakom do Maribora in naprej na Koroško. Pozneje je odšla v ZDA in tam umrla spomladi leta 1993.

4.2.2.

Kar težko mi bo opisati tisti vlak izpred štiridesetih let. Rad pa bi nekaj podaril naši junakinji iz tistih dni. Na vlaku je takrat – še mlada, v tihoti, s skrbjo in v stalnem strahu bolj za nas kot za sebe, praznovala svoj rojstni dan IRENA.

V novomeški bolnišnici sem ležal med drugimi ranjenci lažje ranjen v koleno. Otečeno je bilo in povito skupaj z desko, da se ni prepogibalo.

Čudne vesti so prihajale do nas. Neki Belokranjec je povedal, da se je peljal s kolesom v Belo krajino, tja nekam blizu Marindola, kjer so pristajala angleška letala še pred nekaj tedni ali dnevi, dovažala partizanom material in odvažala njihove ranjence nekam v Italijo. Nikjer da ni naletel na partizane. Tako neverjetno se mi je zdelo, da nisem vedel, ali je zmešan ali pa ima s takimi vestmi kake posebne namene. Drugi obiskovalci so vedeli povedati, da se od Hrvaške pomikajo večje kolone hrvaške vojske. Da mnogi zamenjujejo dobro orožje za malo hrane in podobno.

No, pa je prišel dan, ko so nam povedali, da gremo. Menda 6. maj.

Ko sem bil že v tujini, sem nekaj bral o umiku ranjencev. Tako iz Ljubljane kot tudi od nas iz Novega mesta.

Po tolikem času je vse že tako megleno, da ne vem več, ali so nas v Krško prepeljali s kamioni ali z vozovi. Prepričan sem, da so nas vozili kmetje; vsaj del poti. Nekje na poti se nam je pridružil civilist Lado Lempel. Verjetno v Št. Jerneju ali Kostanjevici. Kmalu nam je bil v veliko pomoč; saj je bil edini, ki je znal nemško.

Transport so zaupali Ireni, ki ji je pomagalo nekaj angelov. Nobenega zdravnika, nobenega častnika. (Edini je bil menda Nace Penca, brez noge.) Brez kakega zaščitnega voda. Improvizacija. No, še bolje. Verjetno se nas je tako več rešilo.

V Krškem nas je Irena, menda s pomočjo starega župnika, spravila na nemške kamione, ki so se umikali s Hrvaškega. Pomagal je tudi nemški podoficir. Reditelj ali kaj. Dobro se spomnim, da je imel na aluminijasti verižici okoli vratu obešeno tablico v obliki polmeseca. Ustavljal je kamione in če je bilo kaj prostora, nas je nameščal nanje. Prepeljali so nas v Novo Celje v bolnišnico. Žal je že v Krškem ostalo več ranjencev. Spomnim se, da Žagarjev Majk in njegova sestra Vera, bolničarka, nista prišla za nami v Celje.

Tam v celjski bolnišnici je še vse funkcioniralo po nemškem redu.

8. maja zjutraj. Bolničarke so delile zajtrk. Črno kavo, košček kruha in košček margarine ali masla. Le-to je bilo pri Nemcih skoraj obvezno. Eden od tamkajšnjih bolnikov je imel prižgan radio, slovensko oddajo; izvedeli smo, da je Nemčija kapitulirala. Nisem se vznemiril. V Celju je bilo precej nemškega vojaštva in niti na misel mi ni prišlo, da se vsa ta vojska ne bi oborožena umaknila v Avstrijo.

Čez dan so naložili na odprt vagon, kjer je bilo še prostora, nekaj naših ranjencev. Spremljale so jih bolničarke Anica Novinc, Marija Žargaj, Mojca in Novinova, le-ta še skoraj otrok, druge pa mladenke, stare okoli 18 let.

Pod večer smo prišli na dolgem vlaku na vrsto mi. Irena je bila v vagonu pred nami z nekaj težjimi ranjenci. Ostali smo zasedli drugi vagon in spremljali sta nas bolničarki Dragica in Ivanka. Lempel je bil v zvezi z Ireno in nam je tolmačil vse potrebno.

Dolgi vlak z dvema lokomotivama se je cijazil proti Mariboru. Jutro nas je pričakalo na Pragerskem. Ko je vlak obstal, je bil naš vagon še daleč od postajnega poslopja. Lempel nam [Stran 048]je povedal, da so vlak zajeli partizani. In res je prijezdila partizanka. Na prsih ji je visela nemška brzostrelka in pred vsakim vagonom je po nemško ukazovala, naj spravimo vse orožje k vratom; ko bomo prišli pred postajo, naj orožje pahnemo iz vagona. Lempel pa je že tolmačil. Prišlo je novo tiho povelje. To pot od Irene: »Popolna tišina! Vsi polezite po tleh! Samo Lempel naj po potrebi nemško odgovarja!« Tiho smo oddali orožje in vlak se je počasi premikal proti Mariboru.

Iz vagona pred nami je prišlo novo Irenino povelje: »Uničite vse, kar bi nas utegnilo izdati, da smo domobranci. Oznake s kap. Ptiča z rokava. Dokumente, slike!« In res smo vse uničili. V strahu smo pripeljali na koroški kolodvor v Mariboru. Dekleta so še z večjo vnemo stregla najbolj potrebnim. Preden smo se ustavili, sem videl na bližnjem tiru naše ranjence, ki so odšli z vlakom pred nami. Bili so zastraženi in potuhnil sem se, da me ne bi izdal kak pogled.

Ivanka je šla po vodo in zelo smo se bali, da bi jo kdo kaj vprašal. Lahko bi tudi kdo prišel z njo do vagona in spoznal, da nismo nemški vojaki. Vlak se je premaknil in malo nam je odleglo. Ne spomnim se, če smo se do Dravograda še kje ustavili. Tam so odklopili sprednjo lokomotivo in jo mimo nas prepeljali za naš vlak. Ležal sem pri vratih in sem videl most pred nami. Zdel se mi je precej poškodovan od bombardiranja.

Spet smo se premaknili. Zdaj sta obe lokomotivi rinili vlak čez most. Kmalu so se začutili močni udarci odbijačev in vagon je kar poskočil – nato je vse obtičalo. Lokomotivi sta nas zapustili. Gotovo sploh nista bili pripeti k vlaku in sta ga kar tako rinili, dokler bo šlo. S strani, kjer sem ležal, se je zdaj videl le breg. Tisti pa, ki so ležali pri drugih vratih, so videli spredaj nevarno nagnjen vagon. Ne spominjam se, če se je kak vagon popolnoma prevrnil. Prepričan pa sem, da so imeli namen vlak zvrniti v Dravo. Bil je zelo dolg, lokomotivi sta komaj zmagovali in takoj za mostom ni bilo zaleta. Hvala Bogu, ni se zgodilo.

Ob vlaku so se pojavili vojaki v rjavih uniformah. Čokati, dobro rejeni, zmagovalci. Na kapah so imeli leva. Bolgari. Nad vlakom so stali na cesti s svojim topništvom. Morali smo zapreti vrata na desni strani vlaka, odprta pa so ostala proti Dravi. Videl sem tudi nekaj oficirjev. Ti so imeli oznake na ovratniku. Srp in kladivo na rdečem polju. Tudi kape so imeli drugačne. Kar rekel bi, da so bili sovjeti. Nič niso nadlegovali po vlaku in čez čas smo lahko šli po vodo k Dravi. Tudi partizani so se pojavili. Na srečo ne slovenski. Bogve kaj.

Makedonci, Hrvatje? Ti so planili po vlaku. Meni niso vzeli nič. Uro sem že na Pragerskem skril pod ovoj na nogi, kaj drugega koristnega pa nisem imel. Na vrata vagona, ki je bil za nami, so Nemci z mavcem napisali TIFUS, misleč, da bi tako nalezljiva stvar ustavila stikanje po vagonu. Naivneži. Kako naj švabski tifus ustavi južnjaško partizanko? Za nami so iz vagona privlekli dva oficirja in ju kar pred vrati ustrelili.

Nekega dne se je odločilo. Mlad nemški častnik je šel ob vlaku nazaj proti mostu. Imel je zdravniške oznake. Govorilo se je, da je šel k Bolgarom zaprosit pomoč, ker so na vlaku sami ranjenci in bolniki, ki potrebujejo pomoč. Že. Takoj.

Mislim, da smo ta dan od Nemcev iz sprednjega dela vlaka dobili malo grahove juhe; pa nisem prepričan, če se je res zgodilo. Imeli pa smo nekaj sladkorja in suhega sadja še iz Novega mesta.

Nemci so pred vlakom popravljali progo in nato smo začeli potiskati vlak. Vse je rinilo. Bosi, kruljavi, lačni. Pa je šlo; niti Bolgari niti partizani nas niso ovirali. Nekateri Bolgari so celo čutili z nami. Videl sem,’kako je vojak na skrivaj vrgel hlebec kruha v vagon. Tudi cigarete so metali. Nisem jih bil deležen, pa se mi je le dobro zdelo. Na ravnici pred nami je bila postrojena partizanska brigada. Niso nas ovirali, ko smo rinili mimo njih.

Pririnili smo vagone v Leobenthal (menda Lobelnica). Na postaji pred nami je visela avstrijska zastava. Pot naprej nam je zapiral drug vlak, ki je stal na istem tiru. Bil je težak oklopni vlak – tudi brez lokomotive. Nekateri smo šli raziskovat ta vlak; našli smo nekaj mesnih konzerv in obleke. Celo do dobrih škornjev sem prišel. Težko orožje je bilo še montirano, toda uničeno. Še enkrat sem videl tri Bolgare na konjih. Kaka izvidniška patrulja; sicer pa tam ni bilo vojaštva.

Nemci so dobili zvezo z Angleži. Morda so le telegrafirali, govorilo pa se je, da so na oklepniku našli motorno kolo in šli po pomoč.

Po progi iz smeri Dravograda se je bolj privlekel kot prišel človek. Skoraj gol. Suh, izčrpan. V roki je nesel kanglico, narejeno iz konzervne ali barvne škatle. Bos … in cape so visele od njega. Ko se mi je približal, sem ga prepoznal. Ko je naša četa ustanovila postojanko v Št. Jerneju, smo bili napadeni, še preden smo utegnili narediti nekaj zaklonov. Drugi dan je ta fant prišel iz Kostanjevice, da bi obvezal morebitne ranjence. Tudi meni je obvezal laket. Nekaj tednov prej sem bil ranjen v podgrajski fari; spomladi 1944. Pozdravil sem ga po kmečko: »No, od kod pa [Stran 049]ti?« Kar skup je zlezel. Kaj ne bi, revež. Bil sem v angleških hlačah in rjavi srajci. Prepričan je bil, da sem partizan in ga celo poznam.

Dopovedoval sem mu, da sem domobranec in da mi je nekoč obvezal rano. Ni verjel. Rekel sem mu: »Ireno poznaš?« Prijel sem ga za roko in ga peljal k njej. Počasi je dojemal. Dali smo mu obleke, nabrane na oklepniku, in jesti; pa je samo gledal in postavljal na tla. Tudi jesti ni mogel, revež. Potem je le povedal.

Umikal se je z novomeško bojno skupino. Položaje so menda zapustili 9. maja. Pri Radečah je bila domobranska vojska razrešena dolžnosti – razpuščena. Z neko skupino se je prebijal čez Štajersko. Imeli so spopade in ranjene. Njemu so naložili skrb za hudo ranjenega. Ni mu mogel pomagati, da bi šel naprej. Njega so partizani ujeli in so ga zaprli v neko barako. Ponoči je ušel. Kje in kako je prečkal Dravo, ne vem; in verjetno tudi on ne, v stanju, v kakršnem je bil. Imenovali so ga Gogo.

No, prišli so Angleži z lokomotivami, odstranili so oklopni vlak in nas potegnili v Wolfsberg. Mi smo si že nekoliko opomogli. Jedli smo, se obrili in se otresli partizanske more.

Lempel je prišel od nekod s slabo novico. Da bo namreč vlak moral v Celovec peljati čez Judenburg in da so tam sovjeti. Mi, ki smo hodili, smo se odločili, da bomo šli peš. Mislim, da je bilo kakih 60 kilometrov. Irena je popisala vse rešence in nam želela srečno pot.

Deset domobrancev je v Wolfsbergu zapustilo sanitetni vlak. To smo bili: Barbo, Lužar, Kos, Tone Brulc, Franc Ovniček, Fonzi Lenarčič, Anton Pungerčar, Polde Virc, Jože Gorjup (Gogo) in Srečo Šivic. Koračili smo po cesti proti Velikovcu in že po kratki hoji nas je angleški vojak napotil s ceste. Bilo je neko zbirno taborišče. Travnik ali njive. Nič ograjeno; a v ozadju so se videle barake z visoko žično ograjo. Morda zloglasno taborišče, kjer so tudi nekateri Slovenci, tudi domobranci, v negotovosti čakali, kaj bodo o njih določili vsemogočni zmagovalci.

Kmalu so po zvočniku klicali Jugoslovane k vhodu. Gogo je malo klatil nemško in smo šli tja. Tam je stalo nekaj vojakov. Večina mladi Štajerci. Naložili so nas na dva kamiona, če se prav spominjam. Eden od naših je vprašal šoferja po italijansko: »Dove andiamo?« (Kam gremo?) in Anglež je odgovoril: »Drauburg.« Sedem nas je poskakalo s kamiona, Barbo, Kos in Lužar pa niso hoteli. Žalostno. Narediti tisto grenko pot umika, priti do relativne svobode in se kar tako vrniti v trpljenje.

Pomešali smo se med vojaštvo in nihče ni stikal za nami.

Nemški vojaki so se organizirali po enotah in so prejeli nekaj hrane še iz lastne zaloge. Le nas sedem ni spadalo nikamor in nismo dobili nič. Napotili so nas k policijskim oddelkom, ker so bile naše uniforme, kolikor smo jih še imeli, podobne njihovim. Zahtevali so vojaške knjižice (Soldbuch). Nismo jih imeli in nismo dobili nič. Imeli smo srečo, da nam tisti Anglež ni odvzel nekaj večjih konzerv. Tudi sladkor smo imeli v čutaricah. Eden je našel nekaj suhega krompirja. Skuhali smo ga in pojedli. Tudi eno konzervo smo odprli. Zaspali smo na prostem.

Drugi dan so nas peljali skozi Velikovec in čez Dravo v smeri proti Dravogradu. Izstopili smo in precej časa čakali na travniku. Bogve, kje bi to bilo. Mogoče pri Pliberku, kjer je bilo kasneje predanih toliko domobrancev v trpljenje in pokol. Ponovno smo morali na kamion in smo šli nazaj v Velikovec. V mestecu smo se peljati mimo hiše z jugoslovansko zastavo in videl sem partizanko, ki se je grela na soncu. Zapeljali so nas v vznožje hribov v okolici. Ne vem, kako se je kraj imenoval; videl pa sem tablico ob cesti z napisom St. Stefan. Ustavili smo se na bregu in prav pod krajem je bil gradič. V gradu je bila komanda neke nemške divizije. Imeli so še nekaj pušk in pri vhodu so imeli stražo. Tudi generala sem videl. Nas domobrance so spet nekako izločili (Nemci namreč). Pridružilo se nam je še nekaj drugih. Nemški kapetan Albanec Tela, mladi Bosanec Ante Čule, en Madžar, nekaj Poljakov, eden od teh, menda Rudnicki, podoficir, je bil naš vodja (Gruppenführer), in morda še kdo. Nas so imenovali »Auslander«. Bili smo popolnoma prosti vseh dolžnosti.

Čule je imel nekaj tobaka. Dal je malo in z Gogom sva šla v hribe, da bi zamenjala za hrano. Le malo drobnega krompirja sva dobila na samotni kmetiji. Kraj je bil že vse preveč opustošen od tolike vojske, ki se je že pred nami naselila v okolici. Nekaj malega smo dobili od Nemcev. Navadno štiri kekse in črno kavo. Enkrat so nam dali nemški črni kruh. Bil je še topel in Poljaku je šlo na jok. Hotel je štruco pravično razdeliti na trinajst ljudi, pa se mu je vse zdrobilo. Pred neko hišo sem srečal gospo. Zdela se mi je nekam preveč gosposka za tisti kraj. Vprašal sem jo, če ima kako slovensko knjigo. Rekla je da in me vprašala, če sem belogardist. Zatajil sem to kot Peter Kristusa. Mislim, da mi ni verjela; rekla pa je, da je bolje tako, in mi prinesla knjigo. Ne vem več naslova, bila pa je povest o Koroški v času po prvi svetovni vojni.

S fanti smo se spraševali, kaj se je zgodilo z našo vojsko. Kje so? Vedeli smo le, kar je povedal Gogo; o razpustu novomeških domobrancev pri Radečah in da so si manjše [Stran 050]skupine odpirale pot čez Štajersko. Spomnil sem se partizanke v Velikovcu in gospe, ki me je vprašala, če sem belogardist, in naš položaj mi ni bil nič všeč.

Enkrat smo imeli sv mašo. Najbrž na praznik Sv. Rešnjega telesa. Skupina Poljakov je pela himno Povsod Boga in tudi mi smo peli po naše.

Nemška divizija se je selila in nakladali so stvari na kamione. Gogo in jaz sva šla v grad. Gogo je odnesel pločevinasto škatlo keksov. Ko je prišel do kamiona, jo je vrgel v koprive. Nihče ni videl. Meni pa se ni posrečilo. Nesel sem vrečo krompirja in mi je Nemec pomagal, da sem postavil na kamion. Potem si nisva več upala, da ne bi kdo odkril še škatle. Ko so odpeljali, je Gogo šel ponjo. V njej je bilo nekaj kilogramov belih makaronov. Kapetan Tela je kuhal kar v tisti škatli. Eden naših je še imel konzervo in jo je dal. Če bi imeli čebulo in malo maščobe, bi bil cel banket. Pa smo se le do sitega najedli.

Tudi nas so drugi dan selili. Ovnička ni bilo. Nekje se je z Madžarom potepal. Je že kje zasledil kako kiklo. Bil je tako nemirna duša. Izposojeno knjigo sem oddal neki ženski v gradiču in kazal proti hiši, kjer sem jo dobil, in smo šli.

Po kratki vožnji so nas pustili v pravem ujetniškem taborišču z visoko žično ograjo in stražarskimi stolpi. Pri popisovanju smo se izdali za četnike. Angleški narednik je nekaj vedel o tem. »Mihajlović,« je rekel in nekaj o E1 Alameinu v Afriki. Tam so menda sodelovali jugoslovanski vojaki in je tudi on bil tam. »Zdravo,« je rekel.

Tudi Ovnička so kasneje pripeljali. Dobili smo majhne šotore za dve osebi. Vsako jutro smo morali ob sončnem vzhodu odpreti pol šotora. Kar lačni smo bili v tistem taborišču. Prejema1i smo štiri kekse in črno kavo na dan. Sladkor nam je pošel. Nekega dne so skuhali juho. Govorili so, da so Kozaki, ki so vozili vodo v taborišče, zadrgnili muli verigo okoli vratu, in se je zadušila.

V taborišču je bilo veliko Hrvatov. Bili so oddelki »Vražje divizije«, ki so bili na vzhodni fronti. K njim je prišel duhovnik iz Rima in jim govoril. Tudi mi smo šli tja. Rekel je, če hoče kdo kaj vprašati. Tudi jaz sem prišel na vrsto. Povedal sem, da smo Slovenci in četniki in vprašal, če ve, kje je četniška vojska. Rekel je, da so četniki v Italiji v mestu Forli. Prosil sem ga, naj pove Angležu, kaj smo in kam želimo iti, in storil je tako. Poveljnik v kratkih hlačah in s pipo za nogavico je nekaj vpil nad narednika, ki je takoj prišel. Nekaj so govorili o nas in si nas ogledovali. Verjetno se je narednik spomnil, da je v taborišču nekaj četnikov. Potem je poveljnik rekel duhovniku, naj nam pove, da ne ve, če ima on moč, da nas prepelje v Forli, da pa se bo informiral. Duhovnik nam je to povedal in tudi, da je Forli zelo daleč. Zahvalil sem se in ponavljal magično parolo Forli. To je bilo naše upanje. Se enkrat so nas popisali in sedaj se spomnim, da se nam je nekje pridružil mlad Srb.

Čez nekaj dni so nas res klicali na kamione, a ža1 ne vseh. Fonzi, Pungerčar in Virc so ostali. Z nami so peljali tudi nekaj nemških vojakov bogve kakšne narodnosti. Tudi dva stražarja sta bila z nami. Peljali smo se čez Celovec v Beljak. Ni mi bilo pogodu, ker smo zavijali precej na levo – in tam je Jugoslavija. Pripravljeni smo bili razorožiti stražarje, če bi nas peljali v Jugoslavijo. Zagledal sem napis Tarvis in tudi že zastave, jugoslovanske in italijanske. Tudi partizane, a vedel sem, kje smo. Partizanov smo videli mnogo, ko smo se vozili proti jugu. V nekem zamreženem taborišču, še preden smo prišli v Udine, smo morah izstopiti. Potem se je eden od Angležev spomnil, da »Jugoslav« ne spadajo tja in smo morali spet na kamione. Tisto taborišče je bilo verjetno pri Gonarsu. Peljali so nas v Palmanovo. Tam so šli Angleži v gostilno. Le en stražar je ostal z nami. Potem so nas peljali še naprej proti Jadranu. Menda proti Monfalconu. Bila je že noč in bližala se je nevihta. Sredi polja so nas izgnali s kamiona in odšli.

Tudi mi smo šli v neznano. Na cesti je stal italijanski žandar (carabiniere); tudi nekaj velikih šotorov smo opazili, ker so bili razsvetljeni. Vstopili smo in povedal sem mlademu poročniku, kdo smo, kaj se je z nami zgodilo, kam hočemo in da smo lačni. Res tisti dan nismo nič zaužili. Menda še vode ne. Bil je zgovoren. Zaradi hrane pa je rekel, da je prepozno (tropo tardi). Ponudil pa je kavo in bel kruh. Oddelil nam je tudi šotor s pogradi. Deževalo je in zjutraj je bilo v šotoru deset centimetrov vode. Kakšno srečo smo imeli! Zopet so nam dali kavo in kruh in žandar je ustavil vozilo (landrover). Anglež je, ne da bi kaj vprašal, peljal v Udine, ustavil in čakal. Še pogledal nas ni. Gogo je rekel: »Menda hoče, da izstopimo.« Res smo in on je brez besede odpeljal. Vzvišeni zmagovalec!

Lahi so zijali v nas, ko smo korakali po mestu. Priletela je opazka: »Tedeschi sporchi!« – umazani Švabi. Še dobro, da ni kdo rekel fašisti. Rado bi jo skupil. Nekega žandarja smo vprašali, kje je postaja in kako bi šli v Forli. Rekel je, naj gremo tam blizu v zbirno taborišče. Našli smo kraj. Via Gallina 2, je rekel žandar. Bila je šola z visoko železno ograjo. Previdni Gogo je rekel: »Glejmo, če ljudje svobodno hodijo noter in ven.« Ko smo [Stran 051]se prepričali, da je tako, smo šli na dvorišče. V veži sem na stebru videl napis »King Peter«. Pri mizici je sedela gospodična in ko sem rekel: »Prego, signorina,« je rekla: »Govorite slovensko?« Mislil sem si, da se mi na koži pozna. Ko sem ji povedal, kdo smo in kaj hočemo, je vprašala, če smo lačni. Rekel sem, da že dva meseca nismo jedli. Nasmejala se je in rekla: »Dodjite,« ter nas peljala za stavbo. Naročila je kuharju, da nam mora dati jesti, kolikor hočemo. Se malo je gledala, ko smo s slastjo »žrli« dobre makarone. Nekam otožna je postala. Morda se je spomnila slabih časov, ki gotovo niso šli mimo nje. Rekla je: »Zaista niste jedli« in nato: »Posle dodjite kod mene.« In je odšla.

V taborišče je prišla brigada italijanskih partizanov. Prišli so iz Jugoslavije in se vračali domov. Hvala Bogu, da smo se mi prej najedli, sicer bi težko kaj dobili …

Gospodična je rekla, da nas bo poslala v civilno taborišče v Treviso; a mi smo želeli v Forli. Rekla je, da tja ni direktnega vlaka in da je daleč. Potem pa je napisala pismo, ki naj ga pokažemo Angležu v Mestrah (Benetke), češ naj on kaj stori za nas.

Drugi dan je odpeljal tovorni vlak partizansko brigado in nas po furlanski nižini proti Benetkam. Lahi niso delali nobenih problemov zaradi naših uniform in se tudi niso nič ošabno obnašali, kar je bilo kar težko verjeti. Na večjih postajah je italijanski Rdeči križ delil hrano in smo tudi mi dobivali. Prečkali smo reki Piavo in Tagliamento. Teh imen sem se spomnil še iz šole. Popoldne smo prišli v Treviso. Po zvočniku so javili, da vlak ne gre naprej. Da bodo ljudje s kamioni prepeljani v taborišče v Monigo, ki je oddaljeno 5 km. Mi smo šli peš. Spomnim se, da je tista gospodična še enkrat ponovila, preden smo šli iz Udin, da lahko gremo v civilno taborišče.

Pešačili smo proti Monigu. Zagledam mladeniča na kolesu. V kratkih hlačah, majci in bos je bil. Poznal sem ga, a imena se več ne spomnim. V Št. Jerneju je bil domobranec signalist. Čudno se mi je zdelo, da sem ga tam videl in tako oblečenega. Rekel je: »Ti si Srečko. Madoniš, bo Niko vesel, le pojdi tjale v lager.«

Pred vhodom je stal žandar. Nekaj deklet nas je ogledovalo in ena je rekla: »Kaj, ali ste nori? V domobranskih uniformah! Nas bodo vse poslali nazaj.« Še nisem nič razumel. Na nekem paviljonu je bila tablica »Slovenci« in druga »Pisarna«. Šli smo tja, čakalo nas je novo presenečenje. Uradnica je bila Mimi Z. in jaz sem se rodil v hiši zraven tiste, kjer je živela ona. Vpisala nas je in mi rekla: »Niko je v drugem paviljonu.« Niko je bil moj brat in našla sva se. Njemu se je zdelo čudežno, meni pa čisto normalno. Le okoliščin nisem razumel. Rekel je: »Hvala Bogu.« – »Irena je povedala, da si prišel v Avstrijo, pa sem se bal, da so te vrnili.« »Vrnili? Kam?« Vse se mi je mešalo. Barbo, Kos in Luzar. Gospa pri Velikovcu. Si belogardist? Gospodična v Udinah. Idite u civilni lager! Domobranec bos, v kratkih hlačah; in moj brat tudi. Ste nori? Nas bodo nazaj poslali? Brat me je zbudil iz blodnje. »Greva v kapelo zahvalit se za življenje!« Kasneje mi je povedal, da so domobrance vrnili iz Vetrinja pri Celovcu. Le redki so se rešili. Počasi sem dojemal. Kot takrat Gogo v Lobelnici ali kot Tomaž, ki je moral vtakniti prst v Kristusove rane, da je verjel.

Tudi Fonzi, Pungerčar in Virc so po nekaj dneh prišli v Monigo. Raztepli smo se po svetu. Bogo jo je pobrisal v Francijo in od tam emigriral v Kanado. Pungerčar je odšel v Avstralijo. Moj brat je po nekaj letih bolan in zapuščen žalostno umrl v Italiji. Drugih pet nas je odšlo v Indijo Koromandijo – v Argentino. Tone Brulc je pred leti po strašnih bolečinah umrl. Ko si je gradil dom, je po lestvi v samih kopalkah nesel na streho kanglo vrelega katrana. Spodletelo mu je in se je polil. Ovniček je imel več nesreč. Izgubil je palec in je roka ostala zelo poškodovana. Zaletel se je z avtomobilom in si razbil lobanjo. Nekdo ga je po nesreči ustrelil z lovsko puško v hrbet iz razdalje enega metra. Še sedaj je pravi svinčeni rudnik. Tudi jaz sem prejel opomine in udarce. Ubogemu bratu nisem znal pomagati. V hudi zimi mi je zgorelo vse, da sem ostal reven kot ob rojstvu. Nisem rešil niti hlač. Še izkaznice nisem mogel obnoviti, ker sem imel vse prste ožgane. Veliki brusilni kamen mi je odtrgal palec na desni roki. Nekajkrat so me okradli. Še voljo do življenja so mi vzeli. Obležal sem pod petimi tonami tirnic in vzkliknil: »Moj Bog, kaj bom pa sedaj?« Prosil sem Rusa Petruško, naj prinese sekiro, da bi odsekal nogo in me rešil. V božjem imenu sem prosil vode, ker sem bil do smrti žejen. Nato operacija. Neki uradnik mi je zapravil vse prihranke. Kasneje mi je drugi zapravil drago protezo.

No, domobranci smo hoteli graditi boljši svet. Graditi na starih izkušnjah in zamenjati z novim, kar je bilo slabega. Ni nam uspelo. Tudi nasprotnikom ne. Še večje gorje so prinesli na svet. Nova sovraštva, nasilje, laž, gorje, hinavščino. Videli smo Kubo, Biafro, Vietnam, Kampučijo, Angolo, Afganistan, Nikaragvo, lakoto, strah in gorje in še in še.

5.1.1.

Spominjenje se reče po nemško „Errinerung“, kar pomeni dobesedno ponotranjenje, in po latinsko „recordatio“, kar pomeni dobesedno vrnitev v srce.

5.1.2.

5.2.1.

Prvič sem slišala ime Bare Remec v družbi Toneta in Mare Kraljeve. Morda je bilo leta 1938. Brali smo poročilo o razstavi v Ljubljani. Pod sliko, ki je predstavljala vazo z rožami, je bilo njeno ime. Zaslutila sem, da je slikarica iz nam znane družine in sem se zanimala za sodbo o njenih delih. »Med ženskami,« je rekel Tone, »je gotovo najmočnejša, najbolj samostojna in svobodna.«

Preteklo je nekaj let, vojna nas je razmetala po svetu. Nekega nedeljskega jutra v Rimu me je blizu Via dei Colli spremljevalec opozoril: »Vidiš, to je pa Bara Remec!« Malo zmedena sem obstala pred njo, ker nisem mogla nenadoma spraviti v eno svojo Baro, kakor sem jo videla v mislih, s to drobno, plavolaso osebico, ki mi je smehljaje stisnila roko. Spregovorili sva le nekaj nepomembnih besed.

Buenos Aires. Že prve dni sem jo srečala na Retiru. Potem sva se večkrat videli, izmenjali nekaj obiskov in se v zadnjih letih pobliže spoznali.

Tako sem v jesenskem jutru potrkala na njena vrata na calle Juncal. Vedela sem, da jo bom tedaj našla, ker sem jo ob taki uri že večkrat obiskala.

Pospravljala je.

»Dobro jutro, kar naprej; sedite in, prosim, dovolite mi, da pospravim do konca. To je moj del hišnega dela, popoldan je pa ves moj.«

Že večkrat sem tako čakala, da je naredila red jutranjemu neredu, malo v sobi, nato v kuhinji. Tisti dan mi je to čakanje prav prišlo, ker je moj obisk imel poseben namen.

Medtem ko je hitela, sem ogledovala sobo. Ni ga človeka, ki bi dal svojemu stanovanju tako viden pečat, kot ga dajo slikarji.

Slike. Iz njih lahko zaslutiš slikarjevo osebnost, njegovo notranje doživljanje, njegova potovanja in dogodke, ki so ga prevzeli. Pred menoj visi motiv iz Bagnola v toplih sončnih barvah, Bagnoli, kakor ga je Bara videla in doživela. Na desni steni velika slika kopajočih se deklet, v rdečih kopalnih oblekah. Na peščenih tleh sedijo, sonce žge: lenobno razpoloženje na poletni obali.

Blizu okna visi novost, ustvarjena v minulem poletju v Barilochah. Predstavlja Capillo, skupino gora v ozadju; v ospredju jezero, nad celo pokrajino pa rahel obris obraza, kakor bi vstajal iz temnega jezera Nahuel Huapi in zavladal nad vsem. Stala sem pred sliko.

»Ali vam je všeč?« me je vprašala in izginila v kuhinjo.

Medtem ko je pripravljala kavo, je rekla: »Nekdo mi je dejal: Pri nas so bile vodne vile že bolj nežnega obraza!

To pove, se nasmehne, pa ne kakor bi koga obsodila; le ugotavlja.

Na oknu se ob zunanjem okviru vije bršljan, ki je s svojim zelenjem premagal puščobni vtis nasprotne sive stene.

Med oknom in vrati v kotu stoji visoka, ozka omarica, sestavljena iz zabojčkov, prevlečenih v siv papir. Vse mogoče stvari so v omarici.

»Gotovo ste tudi to sami naredil.«

»Seveda,« se zasmeje, »iz zabojev za pomaranče.«

Poleg mize pokriva skrinjo preproga, delo indijanskih potomcev s severa, na njej pa Barini keramični izdelki: svetilka v obliki hišice, ženska figura, pisan pladenj, poln pomaranč in jabolk, nizka vaza z jesenskim rumenkastim listjem in vršički igličastih vejic.

Miza je pogrnjena s prtom z domačimi motivi v narodnih barvah. Tudi sladkornico in skodelico iz keramike je Bara okrasila s temi motivi. Povsod in vse samo njena misel in njene roke.

Prinesla je toplo kavo in prisedla.

»Bara, ali bi mi odgovorili na nekatera vprašanja, ki me predvsem kot žensko zanimajo?«

»Intervju?« je vprašala.

»Nekoč ste dejali, da za umetniškega ustvarjalca ni važno, ali je ženska ali moški, in da vi pri svojem delu niste nikdar pomislili na to. Ker me prav to vprašanje zanima in ker nisem istega mnenja, bi vas rada marsikaj vprašala.

Obema je bilo nerodno, posebno meni. Intervju se mi zdi nekaj nevljudnega, nesramnega, kakor bi skozi ključavnico gledala v tujo sobo.

[Stran 055]

»Treba je začeti z rojstvom, kaj?« je vprašala.

»Moja mati še danes trdi, da sem rojena meseca februarja, a v krstnih listinah je napisan januar – jaz, jasno, o tem nič ne vem,« se je smehljala.

»Dober začetek za roman! Ker se že tega ne spominjate, se pa gotovo spomnite, kdaj ste začeli kazati nagnjenje do ustvarjanja.«

»Nikoli nisem o tem premišljevala,« je rekla. »Morda že v otroški dobi. Punčke me niso dosti zanimale, rada sem jih imela le zato, da sem jim šivala oblekice, zlasti narodne noše. Druga stvar,« obraz ji oživi v spominih, »ko smo letovali na Homcu, je bila moja najljubša zabava delati grobove, katerim sem sama rezljala križe.«

Ko je bila stara eno leto, je močno obolela. Bolezen se ji je tako poostrila, da so zdravniki že opustili skrb zanjo in dovolili, da so ji dali jesti vse od kraja. Povedali so ji kasneje, da je oče tedaj rekel: »Dajte ji piškotov in vse, kar želi, saj tako nič več ne pomaga! «

Istočasno sva pogledali v piškote pred seboj na mizi in se nasmehnili.

»V šolo sem rada hodila samo zaradi risanja, mi je pripovedovala, »vse drugo me ni veliko zanimalo. V Lichtenthurnovem zavodu sem imela v risanju prve uspehe. Zaradi njih so mi učiteljice pri drugih predmetih marsikaj spregledale, tako da mi je bilo včasih kar nerodno.

Pozneje sta bila moja profesorja Šubic in Šantel. Oba sta me v šoli ščitila. Šubic me je silil, naj grem v Prago. V teh letih sem bila srečna, ker sem lahko risala deset ur na dan, kar mi še danes prav pride. Doma so se iz mene norčevali, le mama me je močno podpirala in verjela v moje sposobnosti. Gostom me je vedno predstavljala: To je pa naša umetnica! Meni se je zdelo to povsem naravno, saj nisem nikdar dvomila, da bom uspela.

Spominja se, da je komaj štirinajstletna narisala v »naturalističnem« slogu Šmarno goro; risbo so izdali v Ljubljani kot barvno razglednico.

»Poleg šole sem hodila še k Šantlu in njegovi sestri Henriki. Hotela sem hitro vse znati in pri teh dveh sem se zelo veliko naučila. «

Pripoveduje mi, kako je v tistem času že skušala praktično uporabljati umetniške estetske oblike, zato jo je oče sprva hotel dati na višjo obrtno šolo v Prago. Toda ona si je želela na slikarsko akademijo. To njeno željo je podprl prof. Kambič, ki jo je prepričal, da je odšla v Zagreb in tam dovršila štiri leta slikarske akademije. Oče je bil odločitve vesel in ji ponudil za študij vso potrebno oporo.

Ko mi je to pripovedovala, se ji je obraz zresnil. Spomini na ta leta živahnega dela morajo biti v njej zelo močni.

»V tistih letih je bil na akademiji za rektorja Meštrović, za prorektorja pa dr. Branko Šenoa. Moji učitelji so bili impresionist francoske šole prof. Becić, slikar prof. Mujadjić in prof. Vanka.«

»Becić,« mi pripoveduje, »je bil zelo pozoren na moja dela. Bil je to umetnik široke svobode v likovnem ustvarjanju. Živel je samo za umetnost. Pri njem sem se naučila prezirati vse, kar bi spominjalo na obrt. Ker je v meni videl samo slikarico, mi je ob slovesu iz akademije resno rekel: »Bara, nemojte se ženit.« Tudi drugi učitelji so mi to priporočali. Lahko si mislite, da so prišli trenutki, ko ni bilo lahko slediti takim nasvetom. V meni je nastal boj. Takrat je bilo hudo – a danes mi ni žal!«

Medtem ko je pripovedovala, se je njen obraz spremenil. Poteze, ki so na bledem obrazu sicer mirne, so se poostrile, zmanjšale, obraz je postal čudovito živ, nekako tako kakor portret, ko gledaš skozi ozko odprtino samo [Stran 056]obraz. Oči so dobile poseben blesk. Gledala je nepremično v cvet, ki ga je nevede vrtela med tankimi, finimi prsti.

»Umetnica! Ali mislite, da sem umetnica? Jaz mislim, da sem le slikarica. Če sem umetnica, se bo videlo šele v bodoče.

»Poznam študentko iz Zagreba, ki je bila vaša učenka na gimnaziji. Ali ste dolgo učili v Zagrebu?«

Pove, da samo dve leti. V službo je šla samo zato, da dokaže, da se lahko sama preživlja. Včasih se je namreč brat iz nje norčeval, češ da ni zmožna sama zase skrbeti.

»Pozneje sem poučevala dve leti v Ljubljani na uršulinski gimnaziji. Veliko nisem zaslužila s tem delom. Živela sem doma in v tem času sem z očetom potovala v Italijo in dvakrat v Prago.«

»Kakšno je bilo Vaše življenje v Ljubljani; mislim, zunaj dela? Ali ste se veliko družili z drugimi umetniki?«

»Ne, sploh nič!« živo odgovori. »Bila sem daleč od njih, morda tudi zaradi različnega mišljenja. V Ljubljani, saj ste na obiskih gotovo sami opazili, smo bili v tem oziru strogo ločeni. V prostih dneh sem z domačimi veliko hodila na planine. In še nekaj! Nekaj let sem se učila violino. Mislim, da sem za ta študij imela dovolj dober posluh, a ne dovolj vztrajnosti. Večkrat si želim še igrati in brž ko si bom mogla kupiti violino, bom to storila. Se čudite, kaj?«

Prej mi tega nikoli ni povedala. Zato je videla začudenje v mojih očeh. Poznanje dveh umetnosti, zvoka in barve, je vsekakor veliko bogastvo. Gotovo je nekaj melodij prenesla v barve svojih slik.

»Kaj pa literatura?« sem vprašala. »Ste kdaj pisali? Mnogo brali?«

»Pisala? Še osebna pisma težko pišem. Le včasih napišem kratke misli, a to samo zase. Prejšnja leta,« je nadaljevala, »sem precej brala, zadnja skoraj nič, posebno ne romanov. Zanimajo me druge knjige, take, ki so mi bliže. Recimo,« stopi v sobo in mi prinese debelo knjigo o Picassu, »to! Gotovo bi tudi vas zanimala.«

Nekoliko prelistam, se ustavim ob prečudnih slikah, Bara me gleda in se smeje.

»Tako je on videl stvari,« reče, kakor bi ga opravičevala, »tako se je spreminjal, rastel in popravljal. To niso realne slike, to so njegove misli. Ali se vam ne zdi, da bi veliko takih obrazov s še več kot dvema nosovoma ali z različnimi očmi narisal, če bi človek svoje bliskovite misli in fantazije mogel ujeti in združiti v eno sliko. To so le njegove misli v slikah!

Za hip mi je prišlo na pamet, kakšne nemogoče stvari nudi človeku fantazija, ko ji pustiš svobodo: Kakor bi se neka blazna podzavestna sila zbudila v dnu človeka!

Rada bi jo še poslušala in spraševala, a videla sem, da je pogledala na uro.

»Greste z menoj?« je vprašala. »Če imate čas, vam pokažem svoj novi atelje.

Med potjo mi je pripovedovala, kako je razstavljala najprej v Zagrebu s šolo. Malo pred vojno v Ljubljani sama in kasneje s Trnkoczijevo. O svojem uspehu na teh razstavah noče govoriti. Pozneje sem iz kritik zvedela, da jo je na odprtju prve razstave mojster Vavpotič pozdravil z naravnost pesniškim zanosom. Slavil je njen energični razmah in skoraj moško izraznost v barvah. Kritika jo je dobro sprejela in ban je kupil njene Bodeče neže za vilo na Bledu, mesto pa Turjak. Njen oblikovalni svet je bil takrat pokrajina in rože.

V avtobusu po Cabildu uporabim čas in vprašam, ali je že pred vojno razstavljala tudi v tujini.

»Tudi. Leta 1938 je bila razstava ženskih umetnic Male antante in takrat smo razstavljale Jugoslovanke s Čehinjami in Romunkami najprej v Pragi, nato v Zagrebu in Bukarešti.

[Stran 057]

»Ali ste osebno bile tam?«

»Bile. V Bukarešti celo sprejete na dvor. Stara princesinja Cantacuzen, ki je bila pokroviteljica razstave, mi je izkazovala posebno pozornost. Zelo se je zanimala zame in bila z menoj posebno ljubezniva. Še danes ne vem, zakaj!

Med vojno, mi pripoveduje, je večinoma ilustrirala knjige, največ prevode. Še leta 1939 je opremila Slowackega, Očeta okuženih, v prevodu Tineta Debeljaka, Puškinove pesmi z linorezi, z vrezankami Mickiewiczev šopek, s kamnotisi Kasprowiczeve Himne in podobe na steklo, s perorisbami Erbenov Zaklad. Ilustrirala je tudi zaglavke Doma in sveta in naslovno stran knjigam Slovenčeve knjižnice. Izdala je zbirko ekslibrisov.

»Kaj pa, ko ste bežali?«

»Na Koroškem sem hodila po taborišču vedno s svinčnikom in papirjem. V Lienzu sem že prvi mesec razstavila nekaj begunskih motivov.«

Pozneje je v Rimu, skupno z begunskimi umetniki drugih narodnosti, razstavila motive iz Servigliana in s Tirolskega. Omenim, da sem v Rimu slišala, da so Poljaki prinesli v svojem listu ponatise njenih del.

»To je bilo takrat,« mi pove, »ko sem zanje ilustrirala Orzel bialy. Prinesli so intervju in ponatis vrezank iz Pana Tadeusza.

Izstopili sva in zavili po calle Pampa. Kmalu sva stali pred veliko vilo in pod močnim hrastom stopili čez dvorišče. V kotu dvorišča vodijo, zakrite z glicinijami, železne stopnice prav do vrat ateljeja. Imela sem občutek, da sem nekje daleč iz Buenos Airesa, morda v Rimu ali Parizu.

»Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj imela tak atelje,« je rekla, ko sva vstopili, »in vse to mi je padlo kar samo od sebe.«

Stopila je naprej, se obrnila in me vprašujoče pogledala.

Dvomim, da bi kdaj kak slovenski umetnik imel tak atelje. Velik, svetel, prav za atelje zgrajen prostor je razdeljen v dva dela: večji za delo, manjši namenjen za sobico, kjer se umetnica lahko spočije ali pokramlja z obiskovalci. Skoro neopažen stoji v kotu za majhno steno plinski štedilnik in vodovod. Zunaj široka terasa po dolžini celega prostora. Vzdolž stene samo okno; lesena krila nad njim na zunanji strani regulirajo svetlobo.

Sonce, ki je sililo skozi hrastove veje, je prostor tako razsvetljevalo, da so s čelne stene Barine slike kar zagorele v živih barvah.

»To je pa vse moje. Polagoma si bom tako uredila, da bo udobno za delo.

Nisem mogla odtrgati pogleda od novih platen, ki jih je minulo poletje slikala v Barilochah. Velika podolgovata slika: skupine živali, ločene po pregradah; mimo njih hodijo postave v dolgih plaščih – me je prvi hip presenetila. Pred tako nerazumljivo sliko bi bilo neumestno reči, da je lepa, bolj se prileže beseda »čudna« in izrekla sem jo.

»Čudna? Zaradi pregraj? Hotela sem s tem omejiti in odmeriti prostor živali, človeku pa ne. Te postave hodijo mimo pregrad, ker so svobodne in gredo, kamor hočejo. Taki prizori so v bariloški okolici vsakdanji. Živali se pasejo, molčeči Indijanci hodijo mimo in se zanje ne zmenijo.«

Šla je za mojimi vprašujočimi očmi.

»To je del pogorja Catedral ob sončnem zatonu. Ob desetih zvečer. Kdor ni videl tega prizora, bo morda rekel, da je podoba fantastična, neresnična. Pa ni! Tri leta sem čakala, da sem ujela na platno ta trenutek sončnega zahoda na jugu. Slikarji ne ostajajo radi v Barilochah, razen tistih, ki iščejo romantičnih, skoraj bolestnih motivov.

Bara pred menoj je bila v tem hipu Bara umetnica, Bara ustvarjalka.

[Stran 059]

Gledala sem jo in premišljevala. Tukaj stoji slovenska umetnica, se vživlja v južnoameriško pokrajino, jo doživlja, v sebi presnavlja in ustvarja iz nje nekaj svojskega, novega, nekaj, čemur je dala svoj pečat, svoje čustvo, kakor ji ga je oblikoval naš dom, vzgoja, šola in slovensko okolje. To je naša, vsa naša umetnica, tudi če danes riše in študira motive starih Indijancev, tudi če slika buenosaireške nebotičnike, Boco ali calle Corrientes. In tudi če se nikdar več ne vrne v Slovenijo, bo ostala naša, del in izraz naše kulture v tujini, samostojna in svobodna sila, ki opravlja svoje poslanstvo s tem, da iz sebe ustvarja. Vrednota je, s katero se lahko pred tujcem izkažemo. Vrednota, ki bogati kulturo naše emigracije, dragoceno dediščino za tiste, ki pridejo za nami.

Gledala sem jo, ko je stala vsa drobna pred svojimi velikimi slikami, in rada bi ji stisnila roko. Pa sem jo samo pogledala in vprašala: »Kaj pa ta kup risb na tleh?«

»To so skice iz taborišča. Hodila sem vedno okoli in iskala zanimivih motivov. Tukaj vidite ribniški kot, tukaj, kako so ljudje zgradili peči za kruh.«

»Ali ne bi bila zanimivo, če bi te skice objavili? Naše ljudi, zlasti tiste, ki so to doživeli, bi gotovo prevzele.«

»Mislila sem že na to. No, vse bo še prišlo!«

»Ne veliko,« je naglo odgovorila. »Moje slike našim ljudem niso všeč, se jim zdijo pretirane in nerazumljive. Pa to ni važno! Gledanje naših ljudi na umetnost je zelo ozko in nezrelo. Nimajo dovolj širokega obzorja, da bi svobodno presojali umetnost. Nič čudnega! Taka zahteva bi bila nespametna. Za presojevanje slike je treba vendar izobrazbe, in večina naših ljudi ni imela možnosti zanjo. Saj bi bilo tudi čudno, ako bi pisatelj pričakoval, da bi kdo, ki ne zna brati, sodil njegovo delo!«

»Se je kdo pri vas oglasil samo zato, ker so ga vaše slike zanimale?«

»Nekaj mladih ljudi se je približalo. Zelo sem jih bila vesela.«

Gledam njene keramike, ki krasijo polico vzdolž okna.

»Na Floridi ste v zadnjih letih razstavili tudi keramične izdelke, ki so vzbudili prav posebno med domačimi obiskovalci veliko zanimanje. Ali ste že doma delali v keramiki?«

»Ne. Ko sem prišla v Argentino, sem si morala poiskati zaslužek. Nisem vedela, kaj naj začnem iskati. Postala sem navadna dekoraterka v keramični tovarni. To delo je bilo prava muka. Bila sem v tistem času zelo nesrečna. Iskala sem vse mogoče načine, da bi mi delo za zaslužek ne vzelo vsega časa. Izdelovala sem nekaj časa doma razne drobne okraske iz usnja in lesa in jih ponujala po trgovinah. Prav nerada se spominjam tistega časa. Še zdaj se izognem trgovin, v katerih sem ponujala v prodajo. Te poti so me stale veliko premagovanja. Iz zadrege me je rešil Pelicarić, ki je kot poznavalec umetnosti takoj razumel moj položaj. Sprejel me je v svojo keramično tovarno kot slikarico. Takrat sem prvič začela delati v keramiki. «

»Pravijo, da se ženske rade posvetijo keramiki, ker tu dosežejo večje uspehe.«

»To ni res! Razlog je drug. Življenje slikarice je združeno z velikimi težavami. Za uspeh se mora boriti, delo samo, bolje – nabava materiala veliko stane. Nekatere se ustrašijo težav in zagrabijo za keramiko, ki jim nudi zaslužek takoj. Borba v slikarstvu je težka, zlasti za žensko.«

V tem trenutku je govorila iz nje preizkušena žena-umetnica. Spet jo vidim, šolsko [Stran 059]

dekle, ki hodi po Ljubljani, riše deset ur na dan in stopa prvič pred javnost.

»Kakšen pa je bil položaj umetnice pred vojno doma?«

»Pionirski,« je rekla z grenkim nasmeškom. »Kratko malo, niso nas priznali, zlasti ne v naših krogih. Precej boljši položaj so imele liberalke, ki so bile bolj svobodne. Njihovo okolje je to svobodo podpiralo. Zdaj je doma najbrž v tem pogledu bolje, saj je žena enakopravna možu.

Pomislim na tisoče razstav, ki se vsako leto vrstijo v tem velikem mestu. Večkrat sem obiskala razstave na Floridi, pri Wildensteinu, Van Rielu, Witcombu – vsak teden novi umetniki iz vseh delov sveta.

»Tukaj je morda za žensko laže kakor pri nas,« pravim.

»Vedno teže kakor za moškega.«

V tem mestu gre skoro vse mimo javnosti, le nekatera imena ostanejo na površju in ne vedno najboljša. Za uspeh je potrebno, da umetnika nekdo podpira ali »odkrije« ali pa da si že drugod pridobi ime. Tako sta dve ženski slikarici postali znani: Rachel Forner in Renee Denis.

»Vem, da so nekatere tukajšnje slikarice poročene. Ali je mogoče združiti obojno življenje, umetniško in družinsko, ne da bi eno ali drugo trpelo?«

Vprašanje je bilo zanimivo za žensko.

»Odvisno je največ od nje,« je odgovorila. »Če je močna in že zrela umetnica, ji zakonsko življenje ne bo moglo tega odvzeti. Če je že prej živela za umetnost, ne bo prenehala z delom in ne uvidim, zakaj ne bi mogla biti kljub temu dobra žena in mati. Če ima žena bogat svoj notranji svet, je tudi življenje v družini bolj pestro in bogato.«

Menili sva se še nekaj časa o tem vprašanju, nato sem rekla:

»Saj ne boste zamerili, če bi rada vedela, ali vam umetniško delo prinaša dovolj dohodkov«

»Toliko, da grem lahko vsako leto za nekaj mesecev v Bariloche.«

Skozi veliko okno je že prihajal prvi mrak in zajel ves prostor. Slike so obledele in se potapljale v sivino. Rada bi še ostala pri Bari in se z njo pogovarjala, a mudilo se mi je že domov.

»Če ne bi bila slikarica, kaj bi hoteli biti?« nenadoma vprašam.

»O tem nisem veliko premišljevala. Vendar bi mi bilo še marsikaj všeč, recimo: kemija me je vedno zanimala; rada bi bila tudi zdravnica. Mislim pa, da bi bil balet tisti, ki bi me najbolj privlačeval.«

Ko sem pozneje premišljevala o teh zadnjih besedah, sem se spomnila, da je Viktor Vida ob prvi Barini razstavi v Galeriji Untu na Floridi napisal, da je v njenih barvah in črtah izvor gibanja in kontinuitete ritma.

Temnilo se je že, v polmraku sem si oblekla plašč.

»Kaj pa imate novega v načrtu?«

»Pripravljam razstavo za konec leta. Vedno imam naročila za ilustracije raznih revij. V načrtu imam tudi ilustriranje Martina Fierra, ki bo izšel v prevodu Tineta Debeljaka.

»Kaj pa Vaše sodelovanje pri Slovenskem planinskem društvu v Argentini? Zakaj ste se tako zavzeli za njegovo ustanovitev?«

»Doma smo hodili vedno v planine, zato jih tukaj zelo pogrešamo. Planinsko društvo nam bo počasi omogočilo pot do njih. V Barilochah smo kupili zemljo, sčasoma upamo na njej zgraditi kočo. Ko se bo to zgodilo, bo marsikdo od naših ljudi preživel svoj oddih ali bolniški dopust pod to streho. Letos je nekaj idealnih fantov v Barilochah pripravilo bivak sredi gozda; imenovali so ga Pod skalco. Prostor je zares pod veliko skalo, [Stran 060]ki deloma oblikuje strop. Ta strop sem poleti poslikala z divjimi, arhaičnimi motivi. Osem ljudi bo lahko tam spalo in za nekaj dni popolnoma pozabilo na to strašno mesto in uživalo gozd, sonce, potok, slapove, in to sredi poletja blizu snega. Ali ni to čudovita stvar?«

To je pa Barina lastnost, ki je pri umetnikih bolj redka. Vrlina ženske duše, ki išče, da bi nekaj dobrega in lepega poskrbela tudi za druge. Nekaj presenetljivega je tudi, kako praktično uporabi, kar ji nudi okolica in trenutni položaj. Izredna je njena trdna vera v uspeh. Dalje me je pri Bari vedno presenečala delavnost in vztrajnost v prevzeti nalogi. Odlikuje jo široko gledanje na vse strani, hoče biti svobodna, a tudi pri drugih spoštuje in upošteva svobodo.

Njen poklic ni omejen ne na čas in ne na prostor, njegovo polje je neizmerno. Vse stene, ki človeka v navadnem poklicu utesnjujejo, se pri likovnem umetniku odmaknejo. Morda prav zato so ti posredovalci lepote taki ljubitelji svobode. Umetnik gre v ustvarjanju prek navadnih meja, posega že v tisti nevidni in neotipljivi svet, iz katerega prihaja vse, kar človeka v dno duše pretresa. Bara je v svojem ustvarjanju tudi že posegla v ta tajni svet in je danes zrela umetnica, ki mirno prenaša vse težave, ki živi iz sebe in ve, kaj hoče.

Prižgala je luči in iz teme je zopet vstal atelje.

»Ali si zdaj, ko imate ta krasni atelje, še kaj želite?«

»Želim si še mnogo stvari: predvsem, da bi se dobro naučila španščine; da bi šla lahko za nekaj časa v Pariz; da bi zopet igrala violino in – da bi si lahko kupila džip!«

Ob tej zadnji želji sva se obe zasmejali. Jaz sem o njeni resničnosti dvomila, ona je pa najbrž prav resno mislila.

6.1.1.

Ko sva se pred mnogimi leti z očetom vračala z Rožnika, sva obstala pred Tivolskim gradom in se ozrla na mesto. Pod nama se je sprehajališče v lahnem loku spojilo z mestom. Potem se je oče nenadoma zganil, zamahnil z roko proti železniški progi, ki jo je bilo komaj videti med zelenjem in z jeznim poudarkom zabrundal: Nič dobrega ne napovedujejo. Premaknili da bodo progo.

In res so jo. Z dvema ločnicama so silovito presekali prav to naravno kontinuiteto – gozd, park, mesto. Betonske pregrade. In tako je povsod. Iz asfalta rastejo kostanji, breze, platane, obsojeni na kratko življenje. Tu bolj ali manj drevesa umirajo stoje.

Ondan sem se povzpela na grad. Z razglednika sem strmela na mesto, a nisem videla ne trgov ne ulic, vse je bilo prekrito z raznobarvno pločevino. Samo betonske pregrade in potrošniška obsedenost.

Sploh poznamo svoje mesto? Kadar se napotimo v tujino, se seznanjamo z znamenitimi umetninami, muzeji, arhitekturo; smo v [Stran 061]

Rimu, Firencah, Parizu bolj doma kot na domačih tleh. Ko sem nekdaj svojim učencem razkazovala baročne fasade na Starem trgu, sem se pogosto začudila nad dejstvom, kako malo poznamo svoja bivalna območja.

Prestolnica naroda. Slovensko mesto? Dairy Queen. Snack bar. Medex. Domus. Boos punk. Arah consulting. Goldstar. Textil exspress. Creativ. Champion USA. Marlboro. Sweet way. Toko Line. Imobilia. Lord extra. Solidus. Osare by BPC doo. Wit Boy. Ilirija Trade. Sto Go. Sportswear Fashion. Tennisshop Wimbledon. Bleifrei jeans. Bonbonniere. Reds. Western Fashion. Mini club. Gardenia. Ars Florre. Café teater. Pepe Jeans, London. Multimedia center. Studio Express. Cleo boutique. Italco Street culture. Country club. Cremcaffé. Pizzeria Napoli. Pizzeria Triglav. Just do it …

Nejeverni trije Prešeren, Levstik, Cankar se začudeno spogledujejo. Prešeren naredi še skok v Kranj. Nič bolje. Kaj je zdaj to? Mar nismo prav v tem mestu učili Slovencev pristnega jezika, očistili smo ga tuje navlake, poskrbeli za lepo in učinkovito besedo, ki naj v narodu prebudi zavest obstoja in razvoja za danes in jutri naprej. Jezik, s katerim narod živi in umrje. Kar zdaj vidimo, je pot navzdol. Teptanje naših prizadevanj. Že razkroj? Posmeh domačnosti jezika? Zato se je treba pačiti, ker se pač nova moda vsiljuje prav z mladimi rodovi, in to je nevarno. Je bilo naše delo zaman, naj bijemo zdaj plat zvona, da se bodo spametovali? Nas bodo slišali?

Trije možje so pretreseni, žalostni, ne vedo, kako in kaj in omahujoče zakorakajo nazaj v svojo večnost.

Nasploh hodim po ulicah malo zmedena, pogosto se počutim odvečno. Zato ker hodim. Ker zmerom manj prebivalcev hodi. Ker me vozeči zrivajo s pločnikov, opletam med bicikli in kotalečo in drvečo mladino, umikam se, samo še umikam se. Hočem imeti mesto zase. Rada bi se malce odložila, se mirno zazrla v pročelja in odšla v preteklost, vdihovala vonj lipe in kostanja. Pridi! mi šepeta reka, sedi na moj breg, ti bom kaj povedala! Srce se razveseli prazne klopi pod kostanjem, a komaj se odpočijem in se zazrem v reko, da se mi odzove, sem že obkoljena. Ujeta med vozili. Mesto ne pride več k meni, naredilo me je tujca sredi neznosne industrije, ki mi odtujeva pročelja in reko, ki plaši ptice, duši rastje in duše. Zaman se oziram po rdečih kostanjih, pregnali so jih beli. Kmalu tudi belih ne bo več. V strahu pred zlikovci tiščim k sebi torbico. Kadar zaklepam svoje domovanje, mislim nanje. Strah se je zalezel vame, strah pred grobo silo, ki nas oblega, ki posega v mojo intimo. Zmerom manj časa imamo zase, zmerom manj se obračamo vase. Ujeti smo v vsesplošni obsedenosti po posedovanju materialnega »bogastva«, kajti če ga zavračam, ker mi ni preveč zanj, obstajam za »razvojem«. Na vsakem koraku se nam vsiljuje vsemogočni Merkur, z vsakim korakom se bolj oddaljujemo od sebe, od narave, ki jo je komajda dojemamo. Praznimo se in naš vsakdanjik postaja mučni dolgčas. Ne moremo se mu iztrgati, ker ni več volje, da bi se postavili pokonci, saj smo že preveč prilagojeni. Kot bi se bili že navadili živeti na nov način.

Zgodi se, da lahko nekega dne povozimo pešca ali kolesarja in zdivjamo naprej. Vidimo človeka, ležečega na pločniku in stopimo čezenj ali mimo, morda še pomislimo: nalezel se ga je, revež! Slaba vest? Sebi ne dovolimo, da bi protestirali ali se zgrozili nad svojim početjem. Služimo mašineriji časa, nevzdržno se oddaljujemo od bistva svojega poslanstva, kar naj bi kot človek bili na tem svetu – svobodno, če že ne popolno, pa polno bitje z radostno energijo do [Stran 062]življenja. Pomanjkanje radosti ustvarja nezadovoljstvo, zato se zatekamo v omamo, posvečamo se varljivi sreči, ko se vdajamo sli po oblasti in dobičku.

Radi hodimo v gore, tam je svežina, tišina; pripeljemo se čim više in potem drvimo skozi podrast, se za hip ustavimo za Oh in Ah, kako je lepo! tu je koča za počitek, jedačo in pijačo, jutri osvojimo vrh, drvimo navzdol prekleto, jutri bo znova ponavljajoči se sivi in morasti dan, posel in še posel, da bo večji zaslužek, ki zamori čas za pogled noter, vase.

Ženska ob mostu ponuja šopke ciklam. Kaj ni že pozno za ciklame? Za božjo voljo, saj dišijo! Kupim tri, da bo močnejši vonj, da mi bo v sobi ponovno zadišalo po poletju. Kakšna vrednota, dišeče cvetje! Ali veste, da rože izgubljajo vonj, da imam na vrtu nad petdeset vrtnic, diši pa samo en grm! V tem vonju je še sled božanske narave, ki izginja. Kaj nam bo še ostalo?

Dveletnega otroka spremljam čez cesto; komaj obrzdam njegov krčeviti napor, da bi mi ušel s prehoda. Tuleče oznanja svoje poznavanje avtomobilizma: opel lekold, maazdaa, subaluu, audi, melcedes … Ustavlja me pred računalniki, brez besed strmi v razstavljeno blago. Vidim, kako bodo ti prstki prav kmalu pritiskali, pritiskali … Oči, ujete na zaslonih.

Trem dekletom očitno mraz ne more do živega. Lasje jim sicer pokrivajo oči, a vendar vidijo, krilca komaj še pokrivajo tisto, sicer pa jih spodaj varujejo škorenjčki, zgoraj pa šali … Gole se še vedno razkazujejo po kioskih, a še fantalinom niso več mar, ker jih je preveč. Preveč cenenosti, seksa, prenapete mode, preveč vsestranske popačenosti, kar naj vleče … Mar se ni tu Moloh že malo utrudil? Tudi gledalci so že prenasičeni z neznosno brutalnostjo scenarijev in filmskih režiserjev na zaslonih, siti pornozvezd, naveličani ponavljajočega se poneumljanja s primitivnimi zgodbami in scenami.

Na srečo umetnost še živi, le težko jo je najti na naših zaslonih. Kako čudovito lahko potuješ skozi Kurosawove Sanje! Potuješ po človeški duši, po burni in divji preteklosti naroda, celo po van Goghovih poljanah, in se zbudiš v sijajnem pogrebnem sprevodu, brez solz in objokovanja! Starca spremljaš v grob z zvončki in bobni, s piščalkami in ritmom poskakujočega obrednega plesa, kar poudarja to plodno, razdajajoče se življenje pokojnika.

To je tisto, to je smisel Vsega! se mi utrne, ko za hip postojim prav tam, kjer sva pred leti z očetom strmela na mesto. Z očetom, na čigar sedmini smo predvsem mislili na njegovo dolgo in bogato življenje, ne da bi ga objokovali. Dvignili smo torej čaše na čast življenja, ki je močnejše od smrti.

6.2.1.

Kaj je prav za prav enciklopedija? Slovar slovenskega knjižnega jezika jo opredeljuje kot knjižno delo, ki daje zaokrožen pregled vse človeške vednosti. Od Enciklopedije Slovenije, ki je nacionalna enciklopedija, smemo torej pričakovati, da nam bo dala celosten pregled človeške vednosti o našem narodu, o vsem, kar zadeva njegovo bit, da bo prikazala, kako je naš narod gojil in razvijal skozi stoletja svoje naravne danosti. Naj bi bila torej kar najbolj zvesta in jasna podoba naše kulture. Nepristransko naj bi prikazala dogodke in ljudi, ki so pomembno vplivali na naš razvoj, in nam podala strnjen in kar natančen in realen prikaz našega duhovnega, gospodarskega, družbenega in političnega življenja.

Zanima me, v kolikšni meri je prva slovenska enciklopedija dosegla ta smoter. Sezimo kar po zadnjem zvezku in začnimo listati po njem. Enciklopedija nam veliko pove že s samim izborom gesel, saj je izbor že ocena v zametku. Obrnemo nekaj listov in že nas prevzame vtis, da listamo po nekakšnem partizanskem zborniku. Naj navedemo nekaj gesel:

Partizan

Partizanski znaki

Partizanska bolnišnica

Partizanska delavnica

Partizanska farmacija

Partizanska grafika

Partizanska knjiga

Partizanska plačilna sredstva

Partizanska veterina

Partizanska vojaška saniteta

Partizanske ciklostilne tehnike

Partizanske čete

Partizanske tiskarne

Partizanski dnevnik

[Stran 063]

Partizanski odredi

Partizanski pevski zbor

Partizanski Toti list

Partizanski zakon

Partizanski zdravstveni vestnik

Partizansko civilno zdravstvo

Partizansko gospodarstvo

Partizansko lutkovno gledališče

Partizansko novinarstvo

Partizansko vojskovanje

Partizansko zdravstvo

Partizansko zobozdravništvo

Predobro poznamo to bleščečo kuliserijo, čudimo se le, da je dogodki zadnjih let niso omajali in ne zrušili. Ali ne bi bil čas, da stopimo v zakulisje in prinesemo na svetlo tudi tisto, kar se tam trdovratno skriva. Nastala bi nova gesla, recimo: Partizansko sodišče, Prisilna mobilizacija, Partizanski terenci, Partizanski likvidatorji, Partizanstvo in KPJ itd.

Druga gesla trdno podpirajo to kuliserijo, npr.: Organizacija organov za NZ, ki naj bi po letu 45 varovala predvsem pridobitve NOB, ljudi in premoženje. Mogoče bi smeli sedaj kaj povedati o tem tudi svojci domobrancev, zaporniki, preganjanci, razlaščeni kmetje in posestniki. O partizanstvu, prikazanem v luči, ki je bila 45 let zapovedana, govore tudi druga gesla in to za vsako pokrajino posebej. Celo imena krajev so izbrana kot gesla po dogodkih, ki so jih tako ali drugače zaznamovali partizani: Oblakov vrh, Otlica. Mogoče bi bilo le prav povedati, da je Otlica znana tudi kot rojstni kraj slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, ki je bil po vojni ustreljen kot izdajalec samo zato, ker ni mogel in ni hotel sprejeti komunistične ideologije. Vmes pa kar mrgoli imen partizanskih junakov, samo med partizani so bili narodni heroji. Prav je, da priznamo junaštvo, da upoštevamo žrtve za domovino. Vendar bi morali imeti vsaj danes skupno merilo za taka priznanja. Glede takega merila se mnenja zelo razhajajo. Nekateri še vedno priznavajo kot junake le tiste, ki so padli ali pa so se samo izkazali v boju na strani, ki je zmagala z orožjem. Frankl, znani sodobni psiholog in psihiater pa pravi, da je bistvo žrtve prav v tem, da – v tem svetu uspeha – z njo na videz nič ne dosežemo. Ker gre za enciklopedijo vsega slovenskega naroda, bi bilo prav in pošteno o tem razmisliti in upoštevati tudi to drugo mnenje. Enciklopedija prinaša med biografskimi gesli tudi ime tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ne da bi omenila, da je v intervjuju z Edvardom Kocbekom, objavljenem v Zalivu, odprl vprašanje o množičnih pobojih domobrancev in tako prvi javno odkril to največjo slovensko tragedijo.

Če bodo morali današnji šolarji sprejemati prav tako enostransko in lažno podobo naše preteklosti, kot so jo sprejemali otroci v dobi komunizma, kaj pomenita potem osamosvojitev in demokratizacija? Če gredo ti procesi mimo velikih moralnih vrednot, če se omejujejo le na gospodarske spremembe, niso več to. So le preimenovanje stare ideologije, ki ni branila vseh usod, pač pa le tiste, ki so ji ustrezale, in je vse dogajanje prilagajala svoji potrebi po absolutni oblasti nad ljudmi. Tako naziranje je javno izraženo tudi v uvodu, ki ga je J. Vidmar napisal Enciklopediji Slovenije.

Vse v nji naj bi bilo zaznamovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma, ki naj bi se ravno v tej publikaciji na žalost skorja prvič pri nas uveljavil v zasnovi obsežnega in izredno pomembnega informativnega dela. Ideja tega znanstvenega nazora in njegove metode naj bi bile prisotne v enciklopediji povsod, s čimer bi postala močan faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli … Taka enciklopedija ne bi bila samo bogat vir informacij, marveč bi bila tudi dragocena vzgojna knjiga, ki bi lahko bistveno prispevala k bodoči podobi razvitega in prebujenega slovenskega človeka.

Razumljivo je, da informacije, ki imajo tak »vzgojni« cilj, ne morejo biti niti objektivne niti nepristranske.

Ni kaj dodati: »Cezarjev« duh je ostal živ. Veje iz Slovenske enciklopedije, v kateri sta, kot pravi uvod uredništva iz leta 1987, s posebno skrbjo obdelana narodnoosvobodilni boj in delavsko gibanje. V istem uvodu beremo: »Med biografska gesla so uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so med drugo svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je tu izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev in proti njej.« Mnoga imena slovenskih političnih izseljencev iz leta 1945, ki so se v tujini ne le ohranili, ampak so tudi obogatili slovenski jezik in kulturo, so izpuščena, ker so po sodbi zmagovalcev iz leta 1945 še vedno imena izdajalcev!

Ob koncu se vprašamo: mar se ni Enciklopedija Slovenije, ki naj bi bila eden najvišjih kulturnih dosežkov našega časa, s pristransko sodbo o našem narodu pregrešila zoper najvišjo vrednoto sleherne kulture, zoper Resnico? Ali more danes taka enciklopedija predstavljati slovenski narod?

6.3.1.

Poznam moža, najbrž ni čisto osamljen, ki se je z vsem srcem vključil v Demokratsko zvezo ob njenem nastanku, da bi po svojih najboljših močeh pomagal pri ustvarjanju slovenske države v smeri demokracije, svobode in narodove samobitnosti. Zastopal je stališče, da bi morali vsi, »kar nas dobrih je ljudi«, sodelovati pri ustvarjanju nove države na novih temeljih, na nacionalnih vrednotah, ki so bile nekdaj ponos slovenskega človeka. Verjel je (ves navdušen ob rezultatih referenduma) v slovenski narod, v intelektualce, ki so se združevali v Demokratsko stranko, verjel je v slovensko državo. Verjel je, da bo konec komunistične vladavine; pri tem ni mislil samo na sistem, ta je tako in tako razpadel, ampak predvsem na to, da bodo prevzeli ključna mesta ljudje, ki se niso vdinjali preteklemu režimu, ki mu niso prodali svoje duše in se, seveda, okoriščali z njim. Verjel je, da bo Demokratska zveza res postala stranka, v katero se vključujejo in se bodo vključevali intelektualci, strokovnjaki vseh strok, kulturniki, kakorkoli naj jih že imenujemo, z najboljšimi nameni in z enim samim ciljem: izvleči Slovenijo iz realsocializma in jo pripeljati v demokracijo zahodnega tipa, državo, kjer imajo besede svoj pravi pomen, kjer stare vrednote, ki izvirajo iz krščanske kulture, nekaj pomenijo. In ko bodo dosegli svoj cilj, se bodo kot stranka razšli, pustili politiko in se posvetili vsak svojim opravkom, svojim načrtom; uporabili bodo svoje talente v prid novi državi, ki se bo razvijala in cvetela in kmalu ne bo več sledu za obdobjem balkanske variante realsocializma. Če verješ, pravijo ob taki priložnosti Kungočani. Pa so se stvari seveda precej drugače zasukale. Vsi tisti, ki jih je prejšnji režim naplavil na vrh, so ne samo ostali na vrhu, ampak so se sedaj še povzpeli, postali so voditelji nove države, menagerji, strokovnjaki, veleposestniki in velekapitalisti.

In kaj počnejo prej omenjeni mož in vsi, ki so z njim delili njegovo vero, njegove dobre namene (žal predobro vemo, kam vodi pot, tlakovana z dobrimi nameni – v pekel, namreč) zdaj, ko mu je stranka razpadla. Ko so se tisti, ki so jo sesuli, v elegantni pirueti zavrteli v komsomol ali LDS ali novokomuniste, kakor hočete. Ko so si začeli graditi demokracijo atenskega tipa. Patriciji in plebejci in brezpravna raja. Kaj počno ti idealisti zdaj, ko je na položajih nova, preizkušena, prekaljena »garnitura«, ki točno ve, kam gre, kaj hoče, kaj mora storiti, da bodo že za časa svojega življenja dosegli zastavljene cilje, ki jih ne bo mogel nihče več ogroziti. Ti idealisti se ne gredo več. Nima smisla. Ljudje so buutasti. In čepijo vsak v svojem kotu in ustvarjajo. Kolikor pač morejo. Če ne za to državo, za danes, za tukaj in zdaj, pa za prihodnje rodove. Saj končno imamo svojo državo. Čeprav ni čisto po naši meri. Pa še to. Če je zares naša. Če nam je ne bodo ukradli, tako kot že marsikaj. Npr. naš jezik, naše šege in navade, naše vrednote. Ukradli in vrgli v smeti. In mi smo mirno gledali, se bali za svojo kožo, za svoje otroke, za svoje imetje. Pa da se ne bom preveč ponavljala. Saj na prvi pogled izgleda, da vsi vemo, za kaj gre. Ljudje čutijo, da je nekaj narobe. Čutijo, da živijo slabše. Ampak kaj hočemo. Vsakega od na se je nekaj prijelo. Enega več, drugega manj. Petdeset let so nam zabijali v glavo pravljico o najboljšem družbenem sistemu, najbolj pravičnem, socialnem in … ni ga olepševalnega pridevka, ki ga ne bi uporabili za čim natančnejši opis našega preteklega (poginulega) družbenega reda. Vsi smo bili delavski razred (sicer smo bili brezrazredna družba, ampak tako se je reklo) in imeli smo svojo avantgardo, ki nam je kazala pot, ki nas je peljala v lepšo prihodnost, lepšemu življenju nasproti. In ni bilo treba nič misliti (pravzaprav nisi smel nič misliti), saj so oni (avantgarda) mislili za vse nas in mi smo varno stopali za njimi in Bog ne daj, da bi kdo podvomil v njihove misli, besede in dejanja. In velika večina (po rezultatih volitev sodeč) se je navadila, da so poslušno stopali za ovni vodniki in blejali, kakor so blejali ovni vodniki. Ali ni lepo, da nekdo drug misli namesto tebe. (Ali zares misli v tvoje dobro, ali ne, to je popolnoma postranska in nepomembna stvar). Važno je, da imaš občutek, da je vse v redu, vse pod kontrolo. Da lahko spiš. Da lahko spijo tvoji možgani. Na vsake toliko časa pa zablejaš, beee, kot so te navadili vsi tisti, ki so kakor koli vplivali na tvoj razvoj, od vrtca do šole in pozneje službe, pa vseh medijev pa … Če si dobro posnemal ovna vodnika, če si znal tako dobro blebetati, če ti je vse to blebetanje prišlo v meso in kri in si verjel, ne verjel, vedel in čutil svoje poslanstvo med vsemi ovcami, si lahko prišel med ovne vodnike. Med avantgardo delavskega razreda. Torej [Stran 065]

danes, med patricije. Ampak za kaj takega je treba prodati dušo hudiču. Pa kaj. Saj je vse tako lepo in toliko je stvari, ki pomirijo tvojo vest. Ta se zbudi šele, ko pride hudič poravnat račun. In po plebiscitu in prvih volitvah se je zdelo, da prihaja hudič po duše. Ampak so očitno sklenili z njim novo pogodbo ali pa tudi hudič ni več to, kar je bil v dobrih, še bolj starih časih.

Na prvi pogled torej izgleda, da vsi vemo za kaj gre, da vemo, da je s to oblastjo nekaj narobe. Ko pa bi bilo treba ukreniti pravo stvar, je pameti konec. Ne bom šel več volit, je običajna ugotovitev razočaranih ljudi. Prav, kakor želiš. Ampak tisti, ki jim je ta novi sistem pisan na kožo, bodo prišli. Vsi do zadnjega. Da ja ne bi prišlo do kakšnega nepričakovanega izida. Nič ne sme biti prepuščeno slučaju. Ali celo temu, da začne večina ljudi misliti z lastno glavo. Pa komaj verjamem, da se jim je treba bati česa takega. Pa čeprav je zgodba o uspehu vsak dan bliže svojemu nasprotju. V nekaterih ozirih smo čedalje bolj podobni staremu režimu: obljube, globoko verjamem, »svakog dana u svakom pogledu sve više napredujemo«, pred nami je lepši jutri, itd. Zgodba o uspehu in lepši jutri veljata seveda samo za patricije. Plebejci niso še nikdar živeli tako slabo. In tudi danes ne živijo tako slabo, da ne bi mogli jutri še slabše. In želijo si komunizem nazaj. Zato volijo bivše komuniste. (Pa, da nam bo lažje, to se ne dogaja samo pri nas, to se dogaja po vseh bivših komunističnih državah.) In s tem utrjujejo njihovo oblast. Dajejo jim legitimnost. Pomagajo graditi »atensko demokracijo«. Sami pa bodo ostali samo sužnji. Ali v najboljšem primeru plebejci. Kajti eksperiment »komunizem« je končan. Zahod se ne gre več. Ni več zastonjskih pomoči. Ni več izjemno ugodnih kreditov. Postaviti se moramo na lastne noge. Ampak, namesto [Stran 066]obdobja kapitalizma, ki bi ustvaril ekonomsko bazo za demokratično in socialno državo zahodnega tipa, smo se šli komunizem, ki je pustil propasti ali načrtno uničil tisto, kar je imelo korenine na teh tleh in gradil politične tovarne, mastodonte, pošasti, zmaje, ki sedaj poginjajo s strašnim opletanjem šap in lovk in repov po naših glavah. Tisti, ki se je povzpel dovolj visoko, se ga vse to ne tiče. Tam gori sadi rožice in nam napoveduje lepšo prihodnost, ki je najbrž, kot v dobrih starih časih, že na obzorju.

In spet se gredo božje igrice. Spet zapravljajo denar ne samo za svojo korist, ampak tudi za svojo slavo. Minister za obrambo je rekel, da bomo dobili nadzvočno letalo (nekoč smo imeli celega hudiča zaradi nekega jugonačrta s supersonikom, ki bi ga po stari navadi večji del plačala Slovenija, takrat republika v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji) tisti trenutek, ko bo odpravljen embargo na uvoz orožja v Slovenijo (sedaj samostojno državo, ki počne očitno iste kozlarije, kot bi jih morala, če bi se tisto s SFRJ nadaljevalo). Kot da ni že dosedaj nabavljena aviacija več kot preveč. Včasih se je govorilo, da bomo imeli samo helikopterje. Saj en pošten avion komaj obrne nad našo malo državico. Sicer pa, kaj vse je bilo prej rečeno. Prvotno je bila vojska Slovenije zastavljena kot teritorialna obramba. Nomen est omen, pravi pogosto moj znanec. To ime, namreč teritorialna obramba, ima natanko tak pomen in tako vsebino, kot bi jo sama želela našim »oboroženim silam«. Obramba. Pa ni nosila dolgo tega imena. Po hitrem postopku so vzeli zadevo v svoje roke »pravi ljudje« in sedaj imamo slovensko vojsko. In Bog daj, da bi se motila, ampak prepričana sem, da bo prej ko slej ta vojska naperila svoje orožje v lastne ljudi.

Če bodo na primer začeli razmišljati z lastno glavo. Kajti država rabi predvsem lojalne državljane. Ne lojalne svoji državi, ampak lojalne svojim voditeljem. Kaj sposobnosti, kaj talenti, kaj pridnost, poštenost in kar je še takih kvalitet, demokracija gor ali dol, na prvem mestu je lojalnost do oblastnikov (potem pa dolgo nič, potem pa en kup gnoja, pa spet dolgo nič, potem pa v poljubnem vrstnem redu naštete in še kakšne druge kvalitete). Toliko bo že pridelala ta naša deželica, da bodo patriciji dobro živeli, ne samo dobro živeli, da se jim bosta cedila med in mleko, živeli kot v Indiji Koromandiji. Če bo šlo pa malo slabše, bodo še nekaj plebejcev prekvalificirali v sužnje in valptom povečali plačilo.

7.1.1.

Članek je bil objavljen v Frankfurter Allgemeine Zeitung. Prevedla ga je Katarina Bogataj Gradišnik

7.1.2. O boju partizanov v Sloveniji

Izmed vseh narodov iz nekdanje Jugoslavije so se zmogli Slovenci najbolj oddaljiti od te preteklosti. Posrečilo se jim je pregnati »jugoslovansko ljudsko armado« iz dežele, preden je utegnila tam narediti veliko opustošenje. Kadar se danes v svetu govori o državah naslednicah propadle Jugoslavije, Slovenije marsikdaj sploh ne omenjajo, kakor da bi ne spadala zraven.

Nič manj oddaljene od »Juge« se ne zdijo notranje razmere v Sloveniji. Parlamentarna demokracija je opremljena z vsemi potrebnimi ustanovami. Nobena izmed upoštevanja vrednih strank se z imenom in programom ne obeša na minuli komunizem. Vendar se veliko Slovencev težko sprijazni s tem, da na pomembnih položajih sedijo pretežno nekdanji komunisti, ki so sicer pretrgali z boljševiško ideologijo, ne pa v vsem s komunistično preteklostjo. Vodilno osebje obeh odločilnih vladnih strank, od katerih se ena imenuje socialdemokratska, druga pa liberalnodemokratska, sestavljajo večidel ljudje, ki so v komunizmu pripadali [Stran 067]vladajočemu razredu in se temu sistemu niso nikoli odkrito upirali, tako da bi bili zaradi tega preganjani.

Posledica tega je, tako se pritožujejo zlasti meščansko-konservativno usmerjeni Slovenci, da država očitno ne naredi nič, da bi obtožila visoke komunistične funkcionarje iz preteklosti, ki so takrat zagrešili hudodelstva. Zavoljo te nedejavnosti države veliko Slovencev verjame, da imajo oblastniki iz nekdanje strahovlade še zmerom moč. Najdejo se žrtve strahovlade, ki si ne upajo naznaniti častnika tajne policije, ki jih je pred desetletji trpinčil. Neka časnikarka je hotela raziskati enega izmed komunističnih pokolov. Nekdanji partizanski častnik, pri katerem je poizvedovala, ji je rekel, naj to rajši pusti, sicer ne bo dobro zanjo.

Ne samo, da množični poboji komunistične države iz prvega povojnega časa ostajajo nekaznovani – večini žrtev se do danes odreka tudi rehabilitacija. Ideološka podlaga za to je vrednotenje, prevzeto iz komunističnega režima: komunistični partizani so se bojevali za osvoboditev slovenskega ljudstva izpod okupatorjev; meščanski domobranci, ki so se bojevali proti partizanom (in jih je bilo zato po koncu vojne na tisoče na grozovit način pomorjenih), so sodelovali z okupatorjem. Zavoljo tega dobivajo dandanes v Sloveniji stari partizani dobre pokojnine, medtem ko jetniki, ki so prišli iz partizanskih uničevalnih taborišč s trajnimi hudimi poškodbami, pri sedanji državi ne najdejo nikakršne pripravljenosti, da bi jim dala odškodnino. Vdovam in otrokom pomorjenih domobrancev država ne izda niti uradnega potrdila, da so bili njihovi možje in očetje protipravno pobiti.

Vsi Slovenci, ki so se v letih 1941 do 1945 postavili po robu komunističnim partizanom, veljajo mogočni plasti nekdanjih komunistov še danes za »belogardiste«. To je ime, ki so ga slovenski partizani, posnemajoč ruske boljševike, takoj leta 1941 po nemški in italijanski zasedbi dežele dali vsem, ki se jim niso hoteli podrediti.

Taka podreditev je morala biti v tistem delu Slovenije, ki so ga spomladi zasedli Italijani in ga imenovali Ljubljanska pokrajina, tuja Slovencu, ki mu komunizem ni nič pomenil; še zlasti, če je bil, kakor večina, usmerjen meščansko, konservativno, katoliško. Jugoslovanski komunisti in torej tudi slovenski, tedaj neznatna manjšina v svojem narodu, so se imeli za agenturo Sovjetske zveze, ki je bila znana kot država strahovlade. Neki slovenski politik zato pravi, da so bili tudi slovenski komunisti med vojno kolaboracionisti – sovjetske oblasti.

Nekomunističnim Slovencem v Ljubljanski pokrajini se je torej zastavljalo vprašanje, kako naj se v svoji lastni pokrajini uprejo okupatorju. Predvojne stranke, ki so obstajale še naprej ilegalno, vendar ne da bi jih kaj dosti preganjali, so sestavile oborožene formacije. Oborožena roka katoliško orientirane Ljudske stranke, »Legija«, je sprva po moči le malo zaostajala za komunistično partizansko četo. Vendar so se nekomunisti vojaških akcij proti Italijanom lotevali le malo. Meščanski politiki, ki so ostali v deželi, si niso upali v boj, v katerem bi mali slovenski narod stal sam nasproti močno oboroženi zasedbeni oblasti in bi izkrvavel.

Ta oblast pa je Slovence v Ljubljanski pokrajini, drugače kakor tiste v krajih bolj na zahodu, ki so leta 1919 postali italijanski, vsekakor obravnavala tako, da narodu tukaj ni grozil narodnostni izgin, kakor je bilo to na Spodnjem Štajerskem, ki ga je anektirala Nemčija. Italijani so dopuščali slovenski jezik v šolah in na Ljubljanski univerzi. Izhajali so časopisi in knjige v slovenščini. Slovensko izobraženstvo kot tako ni bilo preganjano. V posvetovalnem političnem združenju »Consulta« so Italijani skušali zbrati Slovence, ki so z ene strani uživali med ljudstvom zaupanje, z druge pa zasedbeni oblasti niso bili sumljivi. Ko so Italijani na partizanske napade, v katerih so imeli velike izgube, odgovorili z množičnimi ustrelitvami, je veliko članov Consulte izstopilo, ta pa je s tem odmrla.

V glavnem pa so komunistični partizani Osvobodilne fronte merili manj na Italijane kakor na Slovence – ne samo na protikomuniste, temveč na vse, ki niso hoteli priznati vodstva Osvobodilni fronti, katero so docela obvladovali komunisti. Slovenski partizani so med vojno pobili več Slovencev kakor Italijanov in Nemcev. Pomorjene so dostikrat pred tem tudi mučili, iztrebili so cele družine. Kmečka posestva in cele vasi so požgali. Razredni boj, boj za oblast so hoteli izpeljati in odločiti že med vojno.

V obrambi pred morivskim nasiljem partizanov so po vaseh nastajale vaške straže, pri tem je večkrat nastopala Legija Ljudske stranke kot pobudnica in inštruktorka. Orožje je bilo mogoče dobiti samo od Italijanov, s tem pa je bilo neogibno neko sodelovanje z okupacijsko oblastjo. Nemci, ki so leta 1943 nasledili Italijane kot zasedbena [Stran 068]oblast v kranjski regiji, so združili in povečali vaške straže v majhno slovensko vojsko domobrancev. Tem je treba pripisati, da je bilo odtlej prebivalstvo varnejše pred partizanskim nasiljem. Le na nekaterih gozdnatih območjih so komunisti ves čas obdržali oblast. V odgovor na partizansko nasilje so tudi domobranske enote zagrešile poboje; vendar niso posnemale komunistov v načrtnem iztrebljanju ljudi.

Domobranci niso stavili na Nemce, zanašali so se na Angleže. Konec leta 1944 so Nemci odkrili zaroto domobranskih častnikov. Aretiranci so prišli v koncentracijsko taborišče Dachau; tam so jih ob koncu vojne komunistični sojetniki denuncirali Američanom kot »kolaboracioniste«, bili so odpeljani v Slovenijo in po montiranem procesu usmrčeni. Leta 1944 so Slovenci v jugoslovanski vladi v eksilu v Londonu pozvali domobrance, naj gredo v hribe in napadejo Nemce, se sporazumejo s partizani. Pred morilskimi rokami slednjih domobrancev to ne bi bilo rešilo.

Ali so bili domobranci slabi Slovenci? Očitno tisti čas na Kranjskem – na Spodnjem Štajerskem je bilo morda drugače – ni bilo lahko biti nesporno dober Slovenec. Večina prebivalstva je namreč imela razloge, da so se ji slovenski partizani zdeli prav tako slabi kakor tuji gospodarji.

8.1.1. Varljiva svoboda

Kakšna je bila osvoboditev taborišča in komunistični puč, podrobno opisuje Ahlin (Zaveza, 11, str. 36). V uvodu v Lipovčev članek pa so uredniki Zbornika 1973–75 napisali naslednje podatke: samozvani Jugoslovanski narodni odbor (Jugoslav National Commitee) je vodil Hrvat Oskar Juranič, člani pa so bili dr. Vlada Popovič, inž. Branko Diehl, Alojzij Žigon, Ludvik Mrzel, Miloš Pavlovič – Ceravac, dr. Alojzij Kraigher, Dimitrij Mušič, Škerl in drugi.

Komunisti bi lahko svoje sotrpine protikomuniste pobili takoj. A vse kaže, da so imeli zaradi svojega vedenja slabo vest. Zato tak trud, da jih kot odpustke za svoje grehe pripeljejo domov žive. Ni se jim čisto obneslo. Kot bomo izvedeli, so jih doma nekaj zaprli takoj, druge pa so prihranili za dachauske procese.

Kako se spominja konca vojne Žekar:

27. aprila ob 18. uri smo čuli strele s stolpa in takoj nato zunaj taborišča. Nato je nastalo veselo vpitje in kričanje. Taborišče je naenkrat zaživelo. Jetniki so vdrli v stražne stolpe in pobili vse, kar je bilo v nemških uniformah. Ob vsakem stolpu je ležalo šest do osem močno izmaličenih trupel esesovcev, okoli taboriščne ograje pa so se pokazali ameriški vojaki.

Slovenski komunisti, ki so imeli v rokah taboriščno policijo, so izrabili nered in se spravili na nas. Najprej so nam pobrali vse, kar nam je ostalo: čevlje, perilo, skratka vse, celo žlico in zobno ščetko s pripombo: Saj ne boste tega nikoli več rabili. Pozvali so nas na Appellplatz; tam smo čakali, dokler nas niso polovili. Seveda so nas pri tem pretepali. Antosijewicza, ki se jim je upiral, so tako pretepli, da je bil ves krvav. Pristopil je neki Pajk. Pljuval je po meni in me šikaniral, nazadnje pa se je še sam znašel med nami. Ne vem, zakaj. Kar porinili so ga med nas in dejali, da ni nič boljši. Nato so nas Peterlina, Križa, Zagorška, Bajca, Bitenca, Grada, Antosijewicza, Mavra, Okorna, Kerbiča, Štucina, Šeškarja, mene, Mehleta, tri domobrance, katerih imen se ne spominjam, in Pajka odvedli v prvo barako; tam smo čakali, da bi polovili še ostale. Iskali so namreč Lipovca, Kristana, Pirkmajerja in Goričana, ki so bili ves čas v bolnišnici. Končno so se pomirili ob dejstvu, da teh ne morejo dobiti, in s tolažbo, da jih bodo že še prijeli in zaprli. Nam so obljubljali vse mogoče. Eni so nam grozili, da nas bodo takoj pobesili, drugi, da nas bodo kamenjali, tretji, da nas bodo poklali. Končno je prišel sam Žigon s člani tako imenovanega Jugoslovanskega narodnega komiteja v Dachauu. Odločili so se, da nas bodo zaprli v bunkerje in nato peljali v domovino, kjer nas bodo postavili pred ljudsko sodišče, ki da je edino pristojno, da nas kaznuje.

[Stran 069]

Ko smo šli prek Appellplatza, se je pojavila v taborišču neka novinarka v ameriški vojaški uniformi in nas slikala. Za to fotografiranje smo morali vsi dvigniti roke nad glavo kot ujetniki. Rekli so ji, da smo jugoslovanska SS in da so nas zato aretirali. Peterlin je skušal pojasniti, da to ni res, a mu niso pustili do besede. Nemški kriminalec, bivši poveljnik policije, ki je sodeloval s komunisti pri naši aretaciji, mu je dobesedno s puškino cevjo zamašil usta, da ni mogel povedati, kdo in kaj smo ter zakaj so nas aretirali. Ker so se bali, da bi nas videl še kak Amerikanec, so nas brž odpeljali naprej v bunkerje za kuhinjo in kopalnico. Vsaka celica je imela ob eni strani zidu pripeto posteljo oziroma prično, na drugi strani pa umivalnik s tekočo vodo in celo stranišče s školjko na izplakovanje. Na tleh je bil parket. V nemški državi so bili tu zaprti tisti nemški vojaki, ki so bili obsojeni na smrt, prav tako pa tudi politične osebnosti kot avstrijski kancler Schuschnigg, madžarski regent Horty in bivši jugoslovanski zunanji minister Cincar-Marković ter še nešteto drugih. Nemci so jih nekaj dni pred koncem odpeljali iz taborišča v grad južno od Münchna. Nas so zaprli po šest v eno celico. Celice so bile temne, ker so imele okna zazidana, brez postelj, da smo morali ležati na golih tleh. Z menoj so bili Peterlin, Zagoršek, Okorn, Štucin in Pajk. V sosednji celici so bili Križ, Bitenc, Bajec, Šeškar, Korbič in Antosijewicz, v tretji pa Maver, Mehle in oni trije domobranci. Stražili so nas večinoma sami Primorci pod vodstvom nekega Nanuta.

1. maja ob splošnem praznovanju tam zunaj so se odprla vrata celice. Vstopili so štirje stražarji in ljubljanski kirurg dr. Venčeslav Arko v belem plašču. Tega dne je bil dežurni zdravnik. Ne morem opisati njegovega izraza, ko je zagledal v celici p. Okorna. Stopil je k njemu in ga pričel boksati in brcati, medtem pa je pripovedoval drugim komunistom, da je stanoval za Bežigradom in da ga je pater spravil v zapor in delal krivico njegovi ženi, sicer pa da ve, da je po Bežigradu moril otroke v zibelkah. Ko je zlil nanj vso ploho psovk in laži ter Okorna nečloveško preboksal, je zagrozil dobesedno: Počakajte, belčki, v Ljubljani bom prišel k vam z dvema pištolama in vas bom operiral.

Dne 3. maja so pričeli z zasliševanji. Pisarno so si uredili v podobni celici, kot je bila naša. V njej je bila miza s pisalnim strojem, ob steni dve postelji, na drugi strani pa omara.

Ob mojem prihodu je sedel za mizo moški kakih tridesetih let s svetlimi lasmi, za katerega sem izvedel kasneje, da se piše Juranič in da je Hrvat iz Zagreba. Baje je bil po poklicu jurist. Za menoj je sedel na postelji neki kapetan Kmet, ki je prišel v Dachau z istim transportom kakor mi. Na drugi postelji pri oknu pa je sedel Žigon. Zasliševanje je sprva potekalo mirno, a ker jim nisem vedel povedati tistega, kar so pričakovali in želeli, so postajali vedno bolj osorni in mi grozili s pištolo. Juranič je dejal, da nas bodo peljali v Ljubljano in nam javno sodili na Kongresnem trgu, kjer nas bodo tudi obesili in sežgali na grmadi.

Dne 8. maja so spustili vse duhovnike in civiliste razen Borisa Grada, ki ni hotel podpisati, da se bo prostovoljno vrnil v domovino. Tako smo ostali Bajec, Stane Bitenc, Grad, Križ, Mehle, Peterlin, Zagoršek in še trije domobranci. Nekaj dni po izpustu naših kolegov smo izvedeli, da je zunaj umrl apotekar Maver.

Naredil sem načrt za pobeg in pričel z delom. Treba je bilo prežagati železno mrežo na oknih. Toda kako? Saj nisem imel prav nikakega orodja. Kar mi je padlo na misel, da je steklo trše od železa. Na mojem oknu je bilo še steklo. Previdno sem ga razbil in razlomil v podolgovate kose. Nato sem začel z njimi žagati železo. Šlo je, a zelo počasi. Po prvi noči sem izračunal, da bi z vztrajnostjo v štirinajstih dneh prežagal dve železni palici ter tako napravil luknjo, skozi katero bi se lahko splazil človek. Žagal sem vse noči in zdelo se je, da bom končal prej, kot sem mislil. Napočil je zadnji dan. Vse priprave so potekale v najlepšem redu in naslednjo noč (5. junija) bi pobegnili v svobodo.

A nam ni bilo usojeno. Komunisti so morali nenadoma izprazniti ta del zaporov in so nas zato prestavili na drugo stran, to je tja, kjer so imeli prej sami sobe. Vse delo je bilo zaman.

8.1.2. Ugrabljeni in odpeljani domov kot živa odkupnina

Istega dne je odšel tudi prvi transport v domovino. Odšlo je približno tisoč Slovencev oziroma Jugoslovanov. Tega dne smo izvedeli, da je transport, s katerim so 1. aprila odšli Finec, Ilovar, Božič, Rous in drugi na delo v solne rudnike, prišel okoli 12. maja v Allach pri Münchnu in da so jih tudi tam dva dni pozneje aretirali in zaprli v bunkerje. Ilovarja so bolnega za tifusom in [Stran 070]vročino zaprli v bunker na goli cement ter ga še pretepli. Zaradi tega je dobil pljučnico in smrt ga je rešila 17. maja 1945. Pokopali so ga v skupni grob v Allachu.

Drugi transport je odšel iz Dachaua v domovino dne 7. junija. Mi smo še ostali. Videti je bilo, da nas komunisti ne bodo mogli repatriirati, kajti ameriška kontrola je bila zelo stroga. A poslužili so se prevare. Vedeli so, da vsi ameriški oficirji zapustijo taborišče ob 17. uri in jih do drugega dopoldneva ni na spregled. Zato so 8. junija po 17. uri podkupili ameriškega narednika, ki je bil po rodu Poljak, in ga pregovorili, da nas je vključil v transport. Ob 18.30 so nas odpeljali na razkuževanje in preobleko. Tako kot drugi taboriščniki smo dobili nemško vojaško perilo, vojaške jahalne hlače, škornje in kratke SS bluze, nakar so nas odvedli nazaj v zapore. Drugo jutro, 9. junija 1945, pa je že ob pol šestih prišel tovorni avtomobil, ki ga je šofiral majhen zamorec. Nanj so naložili velik zaboj in nas enajst zapornikov: Peterlina, Križa, Zagorška, Bajca, Bitenca, Grada, Mehleta in mene, poleg tega pa še beograjskega advokata dr. Zorka, nekega Božiča z Rake in nekega Celjana, ki je bil gestapovec. Pisal se je Jurič ali podobno. Drugi trije domobranci, ki so bili skupaj z Mehletom, so tiste dni zboleli. Zato so jih izključili iz transporta in poslali v bolnišnico. S tem transportom bi se moral vrniti tudi Pirkmajer, pa jim je zadnji trenutek ušel.

Ahlin (Zaveza, 11, str. 38) je mnenja, da se tisti, ki jih niso zaprli in so smeli oditi iz taborišča, niso dovolj potrudili za svoje ljudi. Lahko bi se postavili zanje, saj nihče med njimi ni bil domobranec in znali so nemško. Naše so imeli komunisti zaprte štirideset dni, pa se nihče ni resno zganil. Če bi storili kaj podobnega kot Meršol na Koroškem, jih ne bi mogli odvleči v Slovenijo.

Lipovec se nekako brani in piše naslednje (Zbornik 1973–75, str. 114): S pomočjo poljskih duhovnikov je uspelo rešiti iz zapora slovenske duhovnike. Častnikov in drugih civilistov ni bilo mogoče rešiti, četudi je bilo posebno zastopstvo pri poveljniku taborišča gen. Adamsu. Ta je dejal, da je Tito a fine man in o državljanski vojni v Jugoslaviji ni imel pojma.

Tovornjakov je bilo sto, taboriščnikov na njih pa tisoč. Bili so natovorjeni z naropano robo od blaga do pisalnih strojev, fotoaparatov in koles. Prvi je vozil ujetnike.

Peljali so se skozi porušeni München, zavili na Garmisch Partenkirchen, Innsbruck, Brenner, Lienz, Beljak, Trbiž.

Peljali smo se skozi Žabnico in kmalu zagledali dva jambora z zastavami. Na prvem je plapolala italijanska, na drugem jugoslovanska z rdečo zvezdo. Meja. Avtomobil so ustavili. Vpitja ni bilo ne konca ne kraja. Italijanski stražarji so delili cigarete tudi nam, preden so se naši spremljajoči komunisti zavedeli in lahko pojasnili, da smo v tem avtu ta beli. Džip, ki nas je spremljal od zadaj in v katerem so bili med potjo naši stražarji z brzostrelkami, je svojo nalogo opravil in videti je bilo, da se vojaki nekako boje rdečega raja. Na hitro so opravili svojo dolžnost, takoj obrnili avto in z vso naglico odbrzeli nazaj proti zahodu. Nas so prevzeli partizanski stražarji in se povzpeli z naperjenimi brzostrelkami na naš avtomobil. Na zemljo je že legel mrak, ko se je naša kolona premaknila od meje proti Jesenicam.

V Ljubljani so se na Celovški cesti ravno spuščale zapornice. Prva dva avtomobila sta prišla čez, ostala kolona je morala počakati. Mi smo nadaljevali pot mimo Figovca, nebotičnika in pošte po Šelenburgovi cesti proti Kongresnemu trgu. Povsod je bilo polno ljudi, ki so hiteli na trg, da sprejmejo povratnike. Ko smo zavili od nunske cerkve proti kinu Matica, je pričela godba igrati Hej, Slovani. Na velikem transparentu je pisalo: Dobrodošli, trpini, v naročju svobodne domovine! Čakajoči so glasno pozdravili avtomobila in ko se je naš kot prvi ustavil pred Univerzo, se je oglasil po zvočniku Kidrič, ki je bil s svojo druščino na balkonu. Pričel je s pozdravnim govorom: Tovariši trpini, vesel sem, da vas lahko v imenu slovenske vlade in KPS prisrčno pozdravim … Naenkrat je utihnil, kajti sporočili so mu, da to še ni pravi transport, temveč samo prvi avto z zaporniki. Medtem so nas obstopile ženske v narodnih nošah ter nam delile cigarete, kekse, slivovko in čaj ter celo nekaj nogavic in spodnjih hlač. V tem so se naši varuhi zavedeli pomote, takoj odstranili ljudi z našega voza ter nas močno zastražili.

8.1.3. Iz ječe na strelišče

Žekar opisuje življenje v zaporih ljubljanskega sodišča. Omenja dr. Viktorja Turnška, po rodu Štajerca, pred vojno odvetnika v Črnomlju, in Viktorja Avblja, s katerim se je poznal že pred vojno in je bil njegov glavni zasliševalec, ter druge.

[Stran 071]

Ko prebiramo njegovo hojo skozi muke, ne moremo verjeti, da človek toliko prenese, ko je obenem tako krhek, da ga ubije en sam udarec. Življenje v samici, pretepanje, stradanje, ubijanje sojetnikov, nato življenje v natlačenih celicah in končno proces: Že prvega dne so se hrupno odprla vrata in v celico je s pospeškom priletel kapetan Markovič, eden tistih, ki so se najbolj trudili, da so nas lahko odpeljali v domovino. V Dachauu si je nekje oskrbel osebni avtomobil, ga napolnil s paketi in drugim ukradenim materialom ter vse kot svojo lastnino pripeljal v Jugoslavijo. Komaj smo si malo opomogli od presenečenja, že so se zopet odprla vrata in v sobo je stražar porinil štiri moške, v katerih smo spoznali člane odbora, med njimi dr. Popoviča. Prisluhnili smo njihovim pogovorom, saj jih je bilo zdaj med nami kar sedem in so vedeli povedati marsikaj, o čemer se nam prej niti sanjalo ni. Zvedeli smo, da so že v Dachauu aretirali Juriča in dr. Zorka. Niso imeli čistih računov, zato so se tudi bali vrniti z istim transportom kot mi. Vračali so se vsak zase z avtomobili in po drugi poti. Izvedeli smo, [Stran 072]

da nas ne bi smeli repatriirati, a so nas dobesedno ukradli.

22. junija 1945: Zvečer so se odprla vrata mojega bunkerja in na vratih se je prikazala partizanska hierarhija z generalom Mačkom na čelu. Z njim so bili še kaki trije generali, sedem polkovnikov, zadaj pa še drugi oficirji. General Maček me je vprašal: Zakaj si pa ti v zaporu?

Odgovoril sem mu: Ne vem. Jaz sem iz Dachaua prišel.

Pri teh besedah se je pririnil v ospredje polkovnik Viktor Avbelj in dejal: Dovoli, tovariš general, da jaz odgovorim na tvoje vprašanje, ker ta primer dobro poznam. Obrnil se je proti meni in nadaljeval: Veš, zato si zaprt, ker ste vi domobranci hoteli več Slovencev pobiti kot okupator. Pri zadnji besedi so se vrata s treskom zaprla in vsa gospoda je odšla k drugemu bunkerju. Spomnim se datuma, ker se je tega dne začel Velikonjev proces.

Čez tri dni, moralo je biti 25. junija, so se proti 6. uri popoldne odprla vrata moje celice in stražar me je brez vprašanja po imenu potegnil ven, nato pa z bunkami usmeril po hodniku. Na drugem koncu je stalo kakih deset fantov in k tem je potisnil tudi mene. Gledal sem prestrašene obraze, a nisem nobenega spoznal. Stati smo morali proti zidu z rokami na hrbtu. Čez čas je prišlo nekaj partizanov, ki so nam povezali roke na hrbtu z bodečo žico. Ta se je s svojimi konicami močno zajedala v meso, tako da smo krvaveli. Ko smo bili vsi povezani, so nas odgnali po stopnicah na dvorišče, kjer so že čakali kamioni. S puškinimi kopiti so nam pomagali zlesti na tovornjak, kjer smo morali poleči, da nas med prevozom ne bi bilo videti. Partizani so posedli stranice in držali proti nam naperjene puške in brzostrelke. Za nami je šel še en avtomobil, toda kdo bi bil v njem, nisem mogel ugotoviti. Med vožnjo sem ugibal, kam nas peljejo, pa je bilo nemogoče, kajti ležati smo morali na trebuhu in če sem malo dvignil glavo, me je stražar sunil s kopitom pod rebra. Slutil sem, da gremo v smrt in sem hotel vsaj ugotoviti, kje bom umrl. Ker nisem smel gledati, sem skušal to uganko rešiti po tresljajih avta in njegovih ovinkih. S sodišča smo zavili na levo, to je proti severu. Toda avtomobil je vozil po toliko ovinkih, da sem kmalu izgubil orientacijo. Vozili smo gotovo kake pol ure, pa sem še vedno slišal škripanje ljubljanskega tramvaja. Nekje smo obstali in mimo je pripeljal vlak, istočasno sem začul tudi tramvaj.

Zdelo se mi je, da, je starejši voz. Zato sem izključil Moste in Šiško ter slutil, da smo na prelazu na Dolenjski cesti. Vlak je odpeljal mimo, mi pa smo nadaljevali vožnjo, prav tako tudi tramvaj, ki ga je naš voz spustil naprej. Nato smo zavili na levo in nekoliko navkreber. Kje smo? V duhu sem obnovil svoje znanje kraja ob Dolenjski cesti, a nisem mogel ugotoviti, kje smo. Avto se je ustavil, mi smo pa morali med udarci poskakati iz voza. Sedaj sem pač videl, da smo na strelišču. Le kako nisem pomislil nanj, saj sem bil kot vojak tolikokrat tu na vajah. Postavili so nas v vrsto tako, da je bilo med vsakim 2 do 3 metre razdalje. Spogledali smo se in se nemo poslovili, nato pa se je vsak poglobil v svoje misli. Spomnil sem se svoje mladosti, svoje mame, za katero nisem vedel, kje je, mislil sem na našo borbo, na prijatelje in delal obračun svojega življenja. Obudil sem kesanje in zmolil očenaš. Ravno ko sem končal zdravamarijo, je zaregljala strojnica in me zbudila iz misli. Nisem se zavedel, ali streljajo že po meni ali ne, toda pred seboj nisem ugledal nobenega mitraljeza. Poškilil sem nekoliko na desno in videl strelca, ki je premaknil svoj mitraljez za dva metra proti meni. Nisem upal obrniti glave, a s kotom očesa sem opazil, da leži eden od nas na zemlji in trza z nogami. Tako nas bodo vsakega posebej ubili. Stal sem osmi v vrsti, torej jim bo pred menoj padlo še šest. Zopet sem pričel moliti, a se nisem mogel več tako zbrati kot prej. Po glavi mi je rojilo vprašanje, kaj naj ukrenem. Zopet je zaregljala strojnica. Sekunde so bile dolge. Naenkrat začujem ropot motorja, med tem pa spet mitraljez. Partizan, ki se je pripeljal, je stopil k oficirju, ki je stal poleg strelca, in mu nekaj rekel. Oficir pokliče moje ime. Za sekundo sem premišljal, ali naj se oglasim ali je morda boljše, da molčim. Ne da bi se dobro zavedel, sem se oglasil. Vprašal me je, če sem bil res domobranski oficir in če sem bil res v Dachauu. Ko sem pritrdil, mi je velel stopiti iz vrste. Tisti trenutek mi je bilo že žal, da sem se oglasil, a bilo je prepozno. Odpeljali so me nazaj k avtomobilu, a ker sem šel prepočasi, sem dobil tako močan pospešek, da sem padel. Ker sem imel roke zvezane, se nisem mogel pobrati, zato sem zopet dobil nekaj brc in udarcev, ki so mi pomagali na noge. Pri vstajanju sem izrabil priliko, da sem se obrnil proti nesrečnikom, s katerimi bi moral deliti usodo, in poslal s pogledom zadnji pozdrav. Moral sem zopet zlesti na kamion in leči na trebuh. Pri meni je stal stražar in nisem se smel premakniti. V duhu sem bil z njimi, ki so čakali na smrt, in molil zanje. Sekunde in minute so tekle, [Stran 073]

mitraljez se je vedno znova oglašal in sejal smrt. Sam sem bil tako zatopljen v misli, da nisem opazil, kdaj sta zlezla na avtomobil še dva partizana, niti ne, kdaj je šofer pognal motor. V sodnijske zapore smo prišli, ko se je že nočilo.

Naslednjega dne (26. junija) se je zgodba ponovila. Spet so me pripeljali na strelišče. Razdelili so nas v dve skupini po dvanajst fantov. Toda preden so začeli streljati, so me zopet vzeli iz vrste z besedami: Za tega lopova pa je premajhna kazen, da bi ga kar počili, ta naj crkne slabše smrti!

Čez teden dni so zopet pripravljali streljanje. V klet sem čul, kako odpirajo gornje celice in končno so prišli tudi k nam. Na vratih se je pokazal stražar in vprašal, kako se pišem. Ko sem mu povedal, je gledal po listi in iskal moje ime. Ni ga našel, zato je kar pomolil listo in rekel: Na, poglej, če je tvoje ime gori! Hitro sem jo preletel, mene ni bilo. Videl sem, da je na seznamu bivši poveljnik policajev v jetnišnici Anton Zaman, ki je bil sojen skupaj s Hlebcem. Drugih imen nisem poznal.

8.1.4. Proces

Kako zelo se je potrudila komunistična stran za proces, ki se je začel 19. in končal 23. decembra leta 1945 in dobil ime božični proces, pove odstavek iz knjige Zgodovina organov za notranje zadeve, Ljubljana 1970:

[Stran 074]

Pomemben udarec reakcionarnim silam je bil postopek in sodni proces, imenovan božični proces, ko so bili obsojeni predstavniki liberalnega tabora in Sokolske legije.

Voduškova, ki citira omenjeni stavek v uvodu Dosjeja, nadaljuje:

Drugič, gradivo Dosjeja je bilo podlaga, izraz ali pa tudi rezultat tistega, kar pogojno imenujem anglofobija slovenske (in jugoslovanske) komunistične oblasti. Ta se je začela že med vojno, zlasti je prišla do izraza leta 1944, ko je grozila invazija zahodnih zaveznikov v Istri, ki bi lahko ogrozila izrazit partijski monopol v partizanskem osvobodilnem gibanju in posledično tudi proces v prevzemanju oblasti. Tarča te anglofobije pa so seveda bili vsi tisti, ki so se sklicevali na zahodno, strankarsko obliko demokracije in z njo simpatizirali (nasproti resnični ljudski demokraciji v povojni Jugoslaviji), katere simbol je bila Anglija, pravilneje Velika Britanija.

Prototip večine povojnih procesov je bil kočevski proces leta 1943. Pri njih se ni dalo skrito, da so prirejeni, grajeni na očitni laži ali na polresnicah, kjer se je o težini kazni odločalo drugje, in so potekali brez posebnih presenečenj. Ves čas se je sklicevalo na korektnost, pozivalo nahujskano množico, naj se umiri in dopusti, da bosta sodišče in tožilstvo do konca opravila svojo nalogo.

Tak je bil tudi božični proces. Voden je bil sramotno. Obtoženci sploh niso prišli v stik z zagovorniki, niso jim pustili do besede; prekinjali so jih, kadar se jim je hotelo, zavračali so razbremenilne priče, lažnim obremenilnim pa pustili govoriti največje nesmisle. V dvorani so s posebej izbrano publiko ustvarili peklensko ozračje, ki je doseglo vrhunec ob zaslišanju duhovnika dr. Petra Križaja. Od vsega procesa, ki ga je bilo mogoče spremljati, ker so ga prenašali po zvočnikih in tudi po radiu, so mi ostali v ušesih samo njegovi kriki, da je nedolžen, s katerimi je skušal prevpiti množico, ki je zahtevala njegovo kri.

Z obsojenci se niso posebej ukvarjali in jih tudi niso pripravljali na proces. Niso jih strli. Ob gori laži je bilo samo treba paziti, da so jim pravočasno zaprli usta in dovolili poslušalcem, da so se razživeli s svojim kričanjem. Edini, ki se je čisto sesul, je bil dr. Branko Jan. Vsi smo se čudili, od kod taka sprememba. Visok črnolasi moški, ki je še pred enim letom govoril tako zanosno, da so dekleta norela za njim, čeprav je bil poročen, je postal kupček samopomilovanja.

Kasneje je povedal Vojski, zakaj se je tako obnašal. Lidija Šentjurc in on sta bila Hrastničana in sta se dobro poznala. Nekaj časa sta celo hodila skupaj. Dan ali dva pred začetkom procesa ga je obiskala v zaporu in mu zagotovila življenje, če bo vse priznal, česar ga bodo dolžili, in se skesal. Obsojen bo sicer na smrt, a kasneje pomiloščen. Tako je igral svojo igro in ogrozil druge.

V nasprotju s tem procesom je bil Velikonjev vsaj na zunaj voden veliko bolj korektno. Nobenih poskusov z lažnimi obtožbami ali lažnimi pričevanji. A čeprav obtoženim niso dokazali posebnih grehov, so jih v slogu naglega sodišča vse obsodili na smrt in sodbo uresničili že naslednji dan. Tudi Rupnikov proces (obenem tudi Rožmanov) je bil za nestrokovnjaka videti umirjen, v resnici pa poln pravnih nepravilnosti in prevar.

Drugačni so bili seveda stalinski procesi, kamor štejemo tudi dachauske. Nanje so pripeljali kot obtožence lastne ljudi, ki so jih prej z velikim trudom pripravili, da so priznavali vsako krivdo in se tudi med seboj obtoževali za reči, ki jih niso počeli.

Žekar piše:

Dne 18. decembra so mi izročili tudi obtožnico, ki je bila razmnožena na debelem papirju. Daljša kakor obtožba je bila obrazložitev, bolj polna nesmislov in laži, pa tudi protislovij. Popoldne so nas obtožence vodili iz sob na hodnik, kjer so nas za razpravo obrili in ostrigli. Proti večeru so nas preselili iz skupnih sob v samice v prvem nadstropju. Vsakega izmed nas triintridesetih so vtaknili v drugo celico, tako da bi bil nemogoč kakršenkoli stik. V celicah so bili seveda še drugi jetniki. Vtaknili so me v celico št. 92, kjer je bil zaprt meščansko šolski učitelj Lajovic, brat Milivoja Lajovica, ki je bil soobtožen na našem procesu.

8.1.5. Sedemurno branje obtožnice

Naslednjega dne so nas po zajtrku poklicali iz celic. Vsak je moral čakati pred svojo celico z obrazom, obrnjenim proti vratom, da se ne bi videli. Pazniki so šli od celice do celice in odpirali vrata, nato pa nas vsakega temeljito pregledali. Ta proces je trajal skoro eno uro, preden smo bili vsi pregledani in pripravljeni za odhod v porotno dvorano. Nato so nas močno zastražene peljali iz trakta samic na hodnik skupnih sob, kjer so nas vklenili po dva in dva skupaj. Jaz sem bil vklenjen z Antonom Porom, pred menoj pa [Stran 075]sta stala Peterlin in Križ. Postavili so nas po vrstnem redu, kot je bilo zapisano v obtožnici. Tako vklenjene so nas zjutraj ob 7.40 peljali prek dvorišča, nato skozi stranska zadnja vrata v porotno dvorano, v kateri so visele na steni slike Tita, Stalina, Engelsa, Lenina in Marxa. Dvorana je bila še prazna, ker so poslušalce spustili v dvorano šele po našem prihodu – tik pred začetkom razprave. Za nami je bila polna vrsta stražarjev, ki so bili vsi do zadnjega oboroženi z brzostrelkami. Ko so nas posadili vsakega na svoje mesto v klopi, so nam sneli verige, nakar so pričeli spuščati publiko. Izvedeli smo, da so vstopnice za našo razpravo delili po ljudskih odborih, to je občinah, in sicer samo članom KPJ, pa še to le izbranim. V dvorani smo opazili tudi zastopstvo angleškega in ameriškega poslaništva. Počasi so prihajali v dvorano tudi zagovorniki po službeni dolžnosti in zasedli kateder na levi strani. Med njimi in nami pa je sedel stražar – paznik Hribar, ki zagovornikom ni dovolil spregovoriti z nami niti besede. Nekaj po osmi uri so prišli v dvorano trije tožilci: major dr. Jernej Stante kot tožilec LRS, major Simčič kot njegov pomočnik in vojaški tožilec, tretji pa Repovž, ki je zastopal tožilstvo mesta Ljubljane. Takoj za njima je vstopil sodni zbor, ki je štel poleg predsednika Jožeta Baričeviča še dva prisednika in dva zapisnikarja ali podobno. Porotna prisednika sta bila dva delavca komunista, eden je bil ključavničar, drugi pa, mislim, krojač (op. pisala sta se Janez Kimovec in Henrik Sotlar). Tajnika sta bila dr. Josip Vlacha in Mavricij Volgemut.

Za tožilci sta v klopi sedela Niko Pirnat in Božidar Jakac, oba z brado – Pirnat celo v uniformi kapetana. V začetku nismo vedeli, zakaj sta ta dva navzoča in to celo za hrbti tožilcev, a pozneje nam je postalo jasno. Oba sta imela risalne bloke in ves čas razprave pridno portretirala narodne zločince. Jakčeve risbe nisem videl nobene. Pirnatove pa so bile tako narejene, da smo bili videti čimvečji ravbarji.

Po uvodnih ceremonijah in preverjanju identitete je pričel javni tožilec svoj obtožni govor. Bral je obtožnico in obrazložitev kar sedem ur. Pri branju so se tožilci menjavali tako, da je približno vsak govoril dvakrat po eno uro. Govor je zaključil zopet Stante sam in pri tem zlil vso gnojnico na nas, na ves kler, na vso reakcijo. Obsodil je vse zahodne narode, zaveznike in sploh ves svet, ki podpira svetovno reakcijo ter s tem preprečuje socializmu in komunizmu svoboden razvoj po vsem svetu. Končno pa je dejal, da ni več daleč čas, ko bo socializem zavladal po vsem svetu in bo enako kot mi sedela vsa svetovna reakcija in lažna kapitalistična demokracija na zatožni klopi.

Obtožencev je bilo triintrideset oziroma eden več, če upoštevamo dr. Vladimirja Kukmana, ki se je branil na prostosti in bil na koncu oproščen. Razdelili bi jih lahko v več skupin, ki jih je vezalo predvsem to, da so pripadale protikomunističnemu taboru.

Največja je bila liberalna skupina, vanjo so spadali člani Sokolske in Narodne legije:
Dr. Janko Koestl, roj. 1906, pravnik, pom. direktorja Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani;
dr. Branko Vrčon, 1907, pravnik, novinar Jutra;
Dušan Verbič, 1910, pravnik, uradnik pivovarne Union;
dr. Branko Alujevič, 1909, pravnik, predsednik Pokrajinske delavske zveze;
Ivan Marinčič, 1903, gradbeni tehnik (brat Rudolfa Marinčiča, obsojenega na smrt na kočevskem procesu);
Milivoj Lajovic, 1886, tovarnar;
ing. Stanko Dimnik, 1891, profesor;
Djoko Vujošević, 1900, aktivni major jugosl. vojske;
dr. Vladimir Kukman, 1902, pravnik;
inž. Jože Rus, 1904, elektroinženir;
Franc Juvan, 1906, knjigovodja;
Miroslav Matelič, 1897, trgovec;
Ivan Tonja, 1899, upravnik prometa Poštne hranilnice.
Skupina duhovnikov:
Alfonz Klemenčič, 1900, duhovnik križniškega reda, prošt;
dr. Peter Križaj, 1913, domobranski kurat;
Franc Cerkovnik, 1903, duhovnik iz Šentjerneja;
Jože Šavora, duhovni vodja vajeniškega doma v Ljubljani;
Henrik Goričan, 1915, duhovnik v Leonišču.

Skupina članov Slovenske legije, vaških stražarjev in domobrancev: Z velikimi črkami so napisani tisti, ki so bili pripeljani iz Dachaua:
Ernest Peterlin, 1903, podpolkovnik;
Ladislav Križ, 1900, major;
[Stran 076] Stane Zagoršek, 1913, nadporočnik;
Jože Bajec, 1913, nadporočnik;
dr. Stane Grapar, 1904, zdravnik, nadporočnik;
Martin Žekar, 1923, poročnik;
Pavle Kovač, 1896, poročnik;
Vinko Mehle, 1920, narednik;
Milan Finec, 1909, pravnik;
dr. Karel Vojska, 1910, pravnik, uradnik;
dr. Branko Jan, 1909, pravnik, poročnik;
Anton Por, 1912, obveščevalec;
Jože Por, 1921, obveščevalec;
Anfonz Thuma, 192 1, obveščevalni oficir;
Jože Rorman, 1920, vojak;
Božidar Rupnik, 1918, strokovni učitelj, desetar.

Obtožnica očita večini, da so:

1. idejni pobudniki, propagatorji, organizatorji in člani izdajalskih organizacij: Slovenske legije, Sokolske in Narodne legije, ki so, združene v tako imenovano redno jugoslovansko vojsko pod komando okupatorjevega hlapca in vojnega zločinca Draže Mihajlovića sodelovale z okupatorjem v borbi proti narodnoosvobodilnemu gibanju;

2. svoje člane pošiljale v belogardistično, četniško in kasneje domobransko vojsko, ki so predstavljale aktivni oboroženi kader tako imenovane redne jugoslovanske vojske; svoje člane delegirale v okupatorjevo tajno obveščevalno skužbo (TOS), ki je bila v sestavu sovražne policije in gestapa;

[Stran 077]

3. organizirale v vsaki legiji posebno široko razpredeno vohunsko mrežo, združeno v okviru izdajalske jugoslovanske vojske, v tako imenovano državno obveščevalno službo (DOS), katere namen je bil izdajati pristaše osvobodilnega gibanja itd.

8.1.6. Zasliševanje

Drugi dan procesa, 20. decembra, se je začel podobno kot prejšnji s klicanjem na hodnik, vezanjem v verige, sprevodom v dvorano skozi stranska vrata.

Po prihodu državnih tožilcev in obeh umetnikov je vstopil v dvorano tudi sodni zbor. Režiser, dr. Viktor Turnšek, takratni in sedanji zli duh zaporov po Sloveniji, je od daleč urejal potek procesa, a kljub temu kdaj pa kdaj prišepnil sodniku ali predsedniku ali javnemu tožilcu. Med razpravo je sedel največ tik za nami blizu javnega tožilca.

Sledilo je zasliševanje obtožencev. Prvega so poklicali dr. Koestla. Sodnik mu je prebral točko obtožnice in navajal dejanja, ki naj bi jih zagrešil. Obtoženi je zanikal in hotel pojasniti, da ni tako, a pomagalo ni nič. Obveljalo je tako, kot je bilo zapisano v obtožnici, in na zapisnik so dali samo tisto, kar je sodnikom prijalo in kar je obtoženca obremenjevalo. Nihče od njih pa ni hotel poslušati resnice, ki jo je izpovedoval obtoženec, niti ne razbremenilnih okoliščin. Cirkus s prvim obtožencem je trajal eno uro. Pozneje je šlo hitreje, dokler se niso spomnili in naslednjim obtožencem vsako besedo kratko malo onemogočili. Pri Fincu so zopet malo popustili in mu dovolili nekaj besed. Bil je najvidnejša osebnost Slovenske legije, ki so jo imeli na procesu, in so mu zato posvetili več časa. Pustili so ga malo govoriti, a njegovega zagovora niso upoštevali. Za njim je prišel na vrsto Vojska, ki so mu očitali, da je v zaporu rovaril, molil in celo propagiral molitev rožnega venca. Odločno je dvignil rožni venec, ki ga je imel v žepu in dejal: Da, molil sem in bom molil rožni venec še bolj goreče kot doslej!

Po njegovem zaslišanju je predsednik prekinil razpravo in jo preložil na naslednji dan. Ko se je dvorana izpraznila, so nas vklenili kot prejšnji dan in odgnali v celice, z edino razliko, da so one, ki so bili ta dan že zaslišani, ločili in jih skupno zaprli v sobo 110, ki je v tako imenovanem smrtnem traktu.

Tretjega dne, 21. decembra, je bil prvi na vrsti Branko Jan. Duševno se je zdel popolnoma strt. Priznal je vse, kar so zahtevali od njega, in še več. Izjavil je celo nekaj o justifikacijah, ki naj bi jih opravili po naročilu Milana Finca. Seveda ni Finec o tem nič vedel in je trdil, da Jan tako govori zaradi pritiska zasliševalcev. Jan je bil že čisto apatičen, saj je bil prepričan o koncu, kajti obtožnica ga je zelo obremenjevala. Duševno zmučen in strt si je želel miru, vedel pa je, da ga bo dosegel le s popolnim koncem – to je ob smrti. Lažnih obtožb se ni branil, vsemu je pritrdil, kar so ljudski sodniki zahtevali od njega. Očitno je bilo, da jim ni do resnice in pravice, temveč so želeli le priznanja – četudi neresničnega – da nas bodo mogli najhuje obsoditi. To nam je bilo jasno že od vsega začetka. Kljub vsemu pa smo bili nemalo presenečeni, ko se je Jan vrnil v svojo klop, se obrnil proti občinstvu v dvorani in glasno zaklical: Ko bo pravici zadoščeno, prosim slovenski narod, da mi zgrešeno oprosti! Občinstvo je to mirno sprejelo, nas pa so te besede zabolele, saj smo bili vendar mi vsi na strani slovenskega naroda in se borili zanj proti njegovim uničevalcem. Ne, slovenski narod nam ni imel kaj oprostiti! Janova prošnja po odpuščanju nam je težka legla na duše in nas kar nekako pritisnila k tlom. Toda pozneje smo sprevideli, da so ga prav te besede rešile smrti, saj je bil prav zaradi njih pomiloščen, in to na izrecni predlog sodišča.

Sledil mu je metliški prošt Alfonz Klemenčič. Zanj to ni bila prva izkušnja s komunističnim sodstvom. Že leta 1943 je bil zaprt v Kočevju, obsojen na smrt in streljan. Krogla je zgrešila tilnik in šla skozi desno lice, ustno votlino in pri levem licu ven. Poškodovala mu je le čeljustni sklep in izbila nekaj zob. Z njim so opravili hitro. Proglasili so ga, to je potrjevala tudi priča polkovnik Borštnar, za enega prvih organizatorjev belogardističnega izdajstva v Beli krajini, kar naj bi mu dokazali že na kočevskem procesu.

Za proštom je prišel na vrsto domobranski kurat dr. Peter Križaj. Brž ko se je pojavil pred sodnikom, je pričelo občinstvo v dvorani skandirati: Križaja na križ, Križaja na križ! Križaj je izgubil prisebnost. Očitali so mu, da je hodil v uniformi in celo nosil pištolo; še več, da je šel s pištolo za pasom na prižnico in pred oltar. Hotel je obtožbo pobiti in je seveda želel, da pride njegova izjava na zapisnik, pa ni prišel dalj, kot da je rekel: Prosim, dajte na zapisnik … pa so mu že vzeli [Stran 078]besedo. Sramotili so ga in obtoževali neumnosti, da se je v uniformi vozil z avtom, da je celo tihotapil teleta čez ljubljanski blok, da so ga videli v spremstvu deklet in da je spovedoval ljudi, preden so jih beli pobili, in jih skušal spreobrniti od OF k Bogu. Dejali so tudi, da je od teh ljudi pri spovedi izsiljeval priznanje o pripadnosti OF, kakor tudi, da se ni potegnil zanje, čeprav bi se bil kot duhovnik lahko. Kot zagrizen far je prepustil te uboge ljudi belim morilcem. Ob vsakem novem očitku in laži se je Križaj hotel braniti in zagovarjati in zahteval: Prosim, dajte na zapisnik … a sta ga sodnik ali tožilec že ustavila. Če sta tadva pozabila, je pričelo občinstvo s skandiranjem: Križaja križaj! Pri tem so ropotali z nogami in žvižgali. Trušč je bil tak, da je moral Stante nekajkrat vstati in miriti. Ker ni zaleglo, je zagrozil in prosil ljudi, naj z nedostojnim ropotom ne jemljejo ugleda ljudskemu sodišču, sicer bo moral dvorano izprazniti. Ker tudi to ni zaleglo, jih je opozoril, da nismo v dvorani sami in pri tem namignil na tuje zastopnike, ki so poslušali razpravo. Križaja so končno vsega prepotenega spustili na klop.

Šentjernejskega župnika Franca Cerkovnika so dolžili, da je naročal umore in da je osebno vzgojil obtoženega Rormana v morilsko zver in ga naučil, kako in kje naj kolje žene, otroke in dojenčke. Vse obtožbe je kratko, a jedrnato in smiselno odbil. Sodnike in tožilca je večkrat spravil v zadrego. Ponosno je stal pred mikrofonom in mirno ter preudarno odgovarjal. Hitro so ga napodili v klop in upali smo, da je s tem njegovo duševno mučenje končano. Pošteno smo se zmotili. Glavno so mu pripravili z Rormanom, ki so ga zaslišali zadnjega.

Sledila so zaslišanja duhovnika Jožeta Šavora, zdravnika dr. Staneta Graparja in duhovnika Hinka Goričana. Obtožbe niso bile prehude in videlo se je, da nameravajo biti z njimi milostni.

Ernest Peterlin je spet pritegnil pozornost. Obtožbe niso bile osebne kakor pri drugih, ampak splošne. Kot priča se je pojavil general Dušan Kveder. Ko ga je Peterlin nazval s tovariš, je bil deležen tožilčeve graje, da zločinec nima pravice reči borcu za narodno svobodo tovariš. Ker mu ni mogel reči ne gospod in ne tovariš, je umolknil. Kveder si je privoščil govor, v katerem je Peterlina kar naprej nazival gospod ex podpolkovnik in mu očital vse mogoče in nemogoče. Naslednji dan sta Ljudska pravica in Slovenski poročevalec objavila njegov članek Zveri v človeški podobi, v katerem je odkrito zahteval za vse smrtno kazen. Proti Peterlinu je pričala tudi neka priletna ženska, katere sinova sta bila sicer člana Narodne legije. Leta 1944 ju je aretiral gestapo; zaprta sta bila med nami, policija je odkrila, da sta sodelovala z OF, in 4. maja 1945 sta bila ustreljena na Turjaku. (op. verjetno gre za brata Thuma).

Ker je bil major Križ poveljnik stiškega udarnega bataljona, so se vse obtožbe tikale delovanja na tem področju in kasneje na področju Novega mesta, ko je prevzel poveljstvo novomeškega udarnega bataljona. Ko je šlo za obtožbe o konkretnih likvidacijah, jih je spodbil, saj je bil takrat že v gestapovskem zaporu oziroma celo v Dachauu. Končno je zadrego rešil Stante z razsodbo, da ni važno, ali je major Križ bil takrat na položaju poveljnika ali ne, ampak je važno dejstvo, da je pripadal zločinski domobranski skupnosti. S tem je njegova krivda dokazana.

Zdaj sem prišel na vrsto jaz. Korajžno sem stopil pred sodno mizo v zavesti, da nisem nikomur storil nič žalega. Da sem se boril proti komunizmu, to že, toda frontalna borba se ne more kaznovati, streljalo se je z obeh strani. Iz zaslišanja sem videl, da so iskali po vseh krajih, kjer sem služboval, dokaze o mojih zločinih, pa niso mogli nikjer nič najti. Se več, dobili niso niti ene priče, ki bi pričala proti meni, takih, ki bi govorili v moj prid, pa se je javilo veliko. Res so mi očitali poveljstvo na domobranskem oklopnem vlaku, česar nisem zanikal. Druga obtožba je bila, da sem bil že leta 1942 aktivno udeležen pri uporu proti NOB in POS, da sem bil edini iz vsega Bežigrada, ki je odšel na teren, za seboj potegnil še druge fante in jih tako zapeljal v zločin in narodno izdajstvo ter bil vodilni vaški stražar na postojanki v Klečah.

Potem so si izmislili, da sem bil v domobranski politični policiji pod poveljstvom Maksa Loha. Odvrnil sem, da je to laž in da Loha osebno nisem niti poznal. Res sem bi že leta 1943 priča aretaciji, ki jo je izpeljal Evgen Rupnik in prijel prestopnike, a so vsi prišli živi domov. Poklicali so kot pričo Ivana Marka, ki je bil eden od tistih prestopnikov. Na dolgo in široko je pripovedoval, kako nas je vse pometel iz stanovanja, kako smo frčali skozi vrata in kako nas je s stolom namahal. Mi strahopetci pa smo bežali, kar so nas nesle noge. V isti sapi pa je trdil, da sem bil jaz glavni in da sem celo nameril revolver. Ko sem se nasmehnil tej zgodbi, je zavpil nekdo iz dvorane: Usekaj zločinca po gobcu, [Stran 079]ko se sedaj še smeji! Marko je pljunil proti meni, da sem se komaj umaknil.

Zaslišali so še neke priče, ki so znale povedati samo, kako so se me za Bežigradom vsi bali; da sem v domobranski oficirski uniformi jezdil konja ali vozil motor; da sem jih enkrat presenetil, ko so prenašali partizanski propagandni material, da so ga morali na hitro skriti in se je njegova dostava zakasnila kar za tri dni; to je bilo v ogromno škodo osvobodilnemu gibanju.

Za menoj sta prišla na vrsto brata Pora. Oba so dolžili članstva pri protikomunistični policiji.

Sledilo je zasliševanje narednika Vinka Mehleta. Dolžili so ga neštetih zločinov v Grosupljem: v okolici tega kraja je pomagal pobiti ali je sam pobil 50 ljudi. V greh so mu šteli celo napad na grosupeljski gestapo, zaradi česar je bil aretiran, kar je bilo povod za gestapovske represalije nad prebivalstvom. Niso pozabili pripadništva slovenskemu domobranstvu in dejstva, da se je udeleževal borb okrog Grosupljega, ki so partizanom prizadejale nešteto težav in izgub. Ker so bile obtožbe splošne, jih je celo tožilec Repovž spodbijal, kljub temu pa so šle na zapisnik.«

Opomba: Tu je Žekarjevih zapiskov konec. Zbornik naslednje leto (1965) začne s spomini Ljuba Sirca, pri tem pa ne izvemo, zakaj tako nenaden konec prejšnjih. Vzrok je morala biti bolezen; kot vemo, je avtor leta 1966 umrl.

Kako je bilo z zadnjima, ki sta bila zaslišana:

Božidar Rupnik je hitro opravil. Dolžili so ga samo, da je pomagal pri božičnih racijah leta 1942.

Jože Rorman ni spadal na ta proces. Obtožba ga je dolžila številnih zločinov in grozovitosti. Bil je skratka povsod zraven, kjer se je na novomeškem področju dogajalo kaj hudega, pa naj je šlo za ujetega partizana, za porezane glave, z bajonetom prebodene otroke in celo dojenčke.

Vojska pripoveduje, da je Rorman na razpravi vse zanikal in na sodnikovo vprašanje, zakaj se je premislil, odgovoril, da so ga mučili. Izkazalo se je, da pri nekaterih dejanjih ni mogel biti zraven, ker je bil takrat drugje. Čutilo se je, da nesrečni fant ni pomemben, ampak da so ponovno postavili pred sodnike župnika Cerkovnika. Rormanovo pismeno priznanje so imeli za dokaz, da je župnik v Prosvetnem domu v Novem mestu določal osebe, ki naj bi jih soobtoženi Rorman s svojimi pajdaši v imenu črne roke usmrtil.

8.1.7. V imenu ljudstva

Sodba je bila izrečena 23. decembra

Na smrt z obešenjem so obsodili Peterlina, Križa, Križaja, Mehleta in Rormana, na smrt z ustrelitvijo pa dvanajst obtoženih: iz liberalne skupine Koestla, Vrčona, Alujeviča, Marinčiča, Vujoševića in Mateliča, iz klerikalne, kamor so spadali pripadniki Slovenske legije in domobranci, pa Jana, Finca, Bajca, Žekarja, Kovača, Antona Pora in župnika Cerkovnika. Drugi so dobili povprečno 15 let zapora, oproščen je bil Kukman, ki so ga tako in tako potegnili v proces zaradi lepšega.

Deset gosto tipkanih strani vsebuje samo sodba z obrazložitvijo. Posebno pozornost zaslužijo razlogi, ravno tako na desetih straneh. Ko jih prebiramo, nas prevzema čuden občutek, da beremo nekaj najnovejšega, čeprav so pred pol stoletja na podlagi teh besed obešali in streljali nedolžne ljudi! Z nelagodjem se zavemo, da zadnje čase poslušamo nekoga tako govoriti, pa se ne moremo spomniti, kdo bi že to bil. Potem se nam posveti, da gre za zelo razširjen pojav. Med nami živijo isti ljudje ali njihovi potomci, ki se v vseh teh letih niso nič naučili, pa naj gre za govornike ob slovesnostih, izjave, pogovore na TV ali za pisma bralcev. Njihov jezik je jezik sodnikov in tožilcev na montiranih povojnih procesih, ko je izkrivljana beseda ubijala. Tistega 1945. leta so nehali rasti. Zaostali so v razvoju in se še sedaj krčevito držijo krila svoje krušne matere, borbe proti okupatorju in NOB, nič pa nočejo slišati za pravo mater, komunistično revolucijo. Prva leta po vojni so poudarjali narodnoosvobodilni element kot najpomembnejši. Ob resoluciji informbiroja so začeli mahati z zastavo revolucije, saj so hoteli dokazati, da jih po krivem mečejo iz socialističnega tabora. Današnji s takim govorjenjem in pisanjem ne skrivajo, da zanje državljanske vojne ni konec, morda jim je žal le tega, da z nasprotniki ne morejo več obračunati s silo. Razlogi ne skrivajo, zakaj so komunisti uprizorili božični proces. Osnovni namen je bil dokazati, da je tisti del slovenskega liberalnega okolja, ki se ni odločil za OF, od vsega začetka deloval proti interesom naroda in samo na zunaj dajal vtis, da je nevtralen. Da se je skliceval na londonsko begunsko vlado in zahodne zaveznike, v resnici pa je bil tesno povezan s [Stran 080]kolaboracijo in zločinskim delovanjem proti narodu, ki naj bi jo predstavljale vaške straže, domobranci in plava garda. Politično okolje naj bi kazalo svojo protinarodno naravnanost že v stari Jugoslaviji. Spodbujalo naj bi pristop k trojnemu paktu, ki je bil podpisan 25. marca leta 1941. Razlogi se navdušujejo nad oficirskim pučem 27. marca, sumijo, da so v Sloveniji isti ljudje z Natlačenom na čelu skušali osnovati satelitsko državico, podobno kot v Franciji, Srbiji in na Slovaškem, a so jih okupatorji odbili:

»Narodno izdajstvo obtožencev in njega katastrofalne posledice je sodišče precenilo v okviru skupnega in sramotnega izdajstva združene reakcije v času okupacije.

Izdajalski krogi, ki so okupatorju pomagali pri ustvaritvi Ljubljanske pokrajine z ustvarjanjem konzulte itd., ki so se takoj v začetku izločili iz večine slovenskega naroda in razbijali narodno enotnost, so nato v svojem narodnem izdajstvu kmalu posegli po okupatorjevem orožju in padli v hrbet lastnemu narodu.

Oddelki MVAC so prvič nastopili v veliki roški ofenzivi leta 1942, ko je italijanska vojska z ogromnimi silami navalila na slovensko partizansko vojsko. Italijanske čete so požigale vasi, pobijale slovenske može, žene in otroke, na desettisoče pa odvlekle v kazenska taborišča širom po Italiji. Najstrahotnejše pa je pri tem dejstvo, da so pri tem divjanju pomagali oddelki bele garde. Ti izmečki slovenskega naroda so okupatorju z nasveti, zlasti pa z denunciacijami pripomogli do tako strašnega preganjanja slovenskega življa.

Prav ti sredinski elementi so moralno podpirali belogardistične izdajalce, da so s pomočjo nacističnega okupatorja ustvarili slovensko domobranstvo. To domobranstvo, ki je bilo v organizatornem sestavu nemških SS oddelkov, je bilo pod poveljstvom nemških oficirjev in je igralo važno vlogo na Jadranski obali tudi v strateškem oziru, to domobranstvo so nazvali za redno jugoslovansko vojsko pod komando Draže Mihajlovića. Prav tega Mihajlovića pa je sredina sprejela kot svojega predstavnika, s čimer je hotela izkoristiti zaostalost ljudskih množic ter jih zavesti v službo okupatorju.

Levji delež je doprinesel seveda zopet klerikalni tabor reakcije. Ta je po svojem izprijenem kleru s škofom dr. Rožmanom na čelu pozival v neizprosno borbo proti osvobodilni fronti. Vso pomoč je pri tem nudila katoliška akcija kot leglo vse klerikalne politike.

Vsa ta strašna in zločinska kampanja proti narodnoosvobodilnemu boju je kriva, da so se v našem narodu v takšni meri našli zločinski izvržki, ki so v vrstah slovenskega domobranstva zakrivili toliko zločinov.

Odredi slovenskega domobranstva so sodelovali že v prvi nemški ofenzivi (op. okt. in nov. 1943!). V smislu načela, katerega je zaukazala združena reakcija iz Ljubljane, so ti oddelki nastopali proti partizanskim oddelkom z vso okrutnostjo. Ujete borce za svobodo slovenskega naroda so na najbolj strahotne načine mučili, jim iztikali oči, rezali ušesa, trgali kožo s hrbtov, žive pribijali na drevesa, jim lomili kosti ter jih po strašnem mučenju usmrtili.«

In tako dalje in tako dalje …

8.1.8. Ledeni piš iz Javorovice in Sv. Urha

Čeprav za obsojene na smrt z obešenjem ni bilo veliko upanja, so vseeno sledili njihovi poskusi, pa tudi poskusi drugih obtožencev, da se jim kazen omili.

Pritožili so se vsi, tudi javni tožilec proti premili sodbi za obtožence, ki so bili obsojeni na 20 let kot na najvišjo zaporno kazen, to je za Franca Juvana, Ivana Tonja in Alfonza Klemenčiča.

Vrhovno sodišče federalne Slovenije v Ljubljani je 8. februarja leta 1946 objavilo odločbo, ki jo je podpisal dr. Helij Modic 1. r.:

Pritožbe javnega tožilca in obtožencev se zavrnejo!

Sledila je pritožba in nato še prošnja za pomilostitev na Prezidij v Beograd. Natančnega opisa, kakšna je bila ta borba za življenje, nimamo. Za obsojene na smrt z obešenjem ni bilo milosti, pač pa so bili pomiloščeni vsi, ki so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo, razen Cerkovnika.

Peterlin in Križ sta morala pasti, drugače pa je bilo s Križajem. Zanj lahko trdimo, da je bil žrtev mita, ki so ga takrat že ustvarili, ga gojili desetletja in se mu tudi sedaj nočejo odpovedati, mita o Sv. Urhu. Križaja so že 27. oktobra 1945 gnali tja kot enega glavnih krivcev. Nahujskana množica ga je hotela linčati. Danes je jasno, da so bile obtožbe proti njemu iz trte izvite, neverodostojne in smešne. Tako se je zgodilo, da je postal edini slovenski duhovnik, ki je bil obsojen na smrt z obešenjem in je bila sodba nad njim tudi izvršena. Mehle je bil obveščevalec in je kot tak dajal tudi podatke, na podlagi katerih so sledile aretacije terencev in aktivistov.

[Stran 081]

Nekateri od njih so izginili. Drugega mu niso mogli dokazati.

Rormanova krivda je sporna. Preveč vsega se je nagrmadilo nadenj, težko je verjeti, da je bil prav povsod zraven, poleg tega pa večina domnevnih žrtev ni imenovana po imenih, ampak samo opisno. A bil je s področja Šentjerneja, področja, ki je dalo tisoč domobrancev. Med drugim so mu očitali, da je ustrelil ujetega partizana ob znanem napadu na bataljon Cankarjeve brigade 16. marca leta 1944. Seveda bi bila že dokazana krivda za to dejanje dovolj, da bi ga kaznovali z najhujšo kaznijo.

Očitno se niso z njim trudili zaradi njega samega, ampak so ga pripeljali v želji, da uničijo Cerkovnika. Župniku niso mogli dokazati nič, pred sodiščem je nastopal suvereno in ovrgel vse obtožbe. Tega mu niso odpustili. Sklicevali so se na Rormanovo priznanje, po tem pa naj bi ravno župnik določal, koga naj črna roka umori. Tako se je zgodilo, da je bila nad njim izvršena sodba kot nad edinim, ki je bil na tem procesu obsojen na smrt z ustrelitvijo. Drugih enajst, med njimi tudi domobranske oficirje Bajca, Žekarja, Jana in Kovača so pomilostili in smrtno kazen spremenili v dosmrtno ječo.

Križaja so obesili na malem dvorišču ljubljanskih zaporov 20. marca 1946, verjetno istega dne tudi Peterlina, Križa, Mehleta in Rormana, na strelišču pri Rakovniku pa ustrelili Cerkovnika. Pokopali naj bi jih na Žalah in jih kasneje izkopali.

(Palme mučeništva, Celjska Mohorjeva, 1994, str. 233.)

8.1.9. Epilog

Leta 1956 sem bil na stažu v Novem mestu. Iz Ljubljane se je prišel operirat k prim. dr. Bajcu gospod srednjih let, ki se je pisal Finec. Zanj so pravili, da je bil dolgo zaprt, da je veliko prestal in da je primarijev osebni prijatelj. Imel je razjedo na dvanajstniku (Ulcus duodeni). Napravljena je bila tipična resekcija želodca. Bolnik si po operaciji nikakor ni opomogel, tožil je o bolečinah, imel je visoko temperaturo, sumili so na vnetje trebušne slinavke, na pljučnico, na pomanjkljiv imunski odgovor, predvsem pa, da gre za neustrezno reakcijo na operativni stres pri kronično izčrpanem človeku, skratka, šesti ali sedmi dan je umrl.

Takrat je bilo namreč obdobje, v katerem se je začel pripisovati pri kirurških bolnikih velik pomen stresu in njegovim fazam v pooperativnem obdobju. Spominjam se dr. Uroša Tršana, ki se je tisto nedeljo pred koncem odpravljal k mesarju po led, da bi bolnika hibernirali in s tem spremenili anabolno fazo, tipično za prve pooperativne dni, za katero so domnevali, da je vzrok za nevarni potek, v katabolno fazo, v dobo okrevanja. Vendar tudi zmrzovanje ni pomagalo, Finec je umrl.

Obdukcija je odkrila dehiscenco duodenalnega krna in difuzni peritonitis: popustili so šivi na dvanajstniku in razvilo se je vnetje trebušne mrene. Usoda mu ni bila naklonjena. Danes to komplikacijo uspešno zdravimo, če seveda nanjo pomislimo in jo pravočasno odkrijemo.

Obsojenci iz liberalnega tabora so dočakali visoko starost. Spominjam se naznanil v časopisih o smrti dr. Alujeviča in dr. Vrčona pred nekaj leti; tudi dr. Jan je dolgo živel.

Tine Žekar je odsedel skoraj deset let. Kmalu po izpustu iz zapora je odšel v Švico, kjer je živela njegova mati. Ob koncu vojne je bežala na Koroško in bila v tisti skupini starejših žensk-begunk, ki so jih prevzeli Švicarji. Najprej mu niso hoteli dati potnega lista. Pritožil se je na mednarodno institucijo, češ da mu kratijo človekove pravice, ko mu ne dovolijo obiskati bolne matere. Ko ga je dobil, se ni več vrnil. Zaposlil se je pri Swissairu, se poročil s Slovenko, v zakonu so se rodili trije otroci; umrl je leta 1966 le nekaj ur pred svojo materjo.

Vojska je bil zaprt polnih deset let, po nekaj letih so ga spet zaprli in čez pol leta izpustili. Ko bi moral odsedeti še pol leta, je pobegnil v Švico: isti bratranec, ki ga je rešil že iz gestapovskega zapora, ga je zdaj prepeljal čez mejo. Ponj je prišel z avtom in vso družino. Odstranili so zadnja sedeža in pritrdili klop. Na njej sta sedela otroka, ki nista vedela, da imata pod klopjo koga skritega, spredaj pa voznik z ženo.

Skoraj trideset let je delal pri Swissairu v ekonomskem sektorju, žena je prišla za njim, dekleti-študentki pa sta ostali v Ljubljani. Pred nekaj leti se je vrnil. Žena je lani umrla, sam pa kljub 85 letom čil in zdrav živi pri hčeri dr. Alenki Kušar in njeni družini na Barju med Ižansko cesto in Iško. Na svoje življenje gleda kot na čudež. Spominja se ljudi, s katerimi je sodeloval, in tistih, s katerimi je skupaj hodil skozi trpljenje, nekaterih bolj, drugih komaj za silo.

9.1.1.

Sredi poletja 1945 nas je v begunskem taborišču Kellerberg, v dolini Drave severno od Beljaka (Villach), presenetila novica, da so angleške okupacijske oblasti pripravljene preseliti vse študente, ki so pred ali med vojno študirali na univerzah ali končali maturitetne izpite, v mesto Gradec, da se tam vpišejo na univerzo ali tehniško visoko šolo. Ta odlok je veljal za vsa begunska taborišča v Avstriji pod angleško upravo. To je bila prva novica, ki je vsaj delno nakazala, da je še nekaj upanja za nas, ki smo se kljub negotovostim odločili za begunstvo in z vsem, kar je s tem združeno.

V Kellerbergu nas je bila le peščica slovenskih študentov. Čeprav smo izhajali iz različnih kotov Slovenije, smo kmalu navezali stike in prebili veliko prostega časa v razgovorih, kako od tu naprej. Naše osebno gibanje zunaj taborišča je oblast omejila na deset kilometrov, komaj dovolj za dober sprehod v okolico. Za to je bil tudi razlog. Tisoči beguncev so bili takrat v Avstriji, večina iz vzhodne in srednje Evrope, z izkaznicami mednarodne begunske organizacije, in pričakovali nadaljnje odločitve. Angleške zasedbene oblasti so imele interes postaviti Avstrijo čim prej na samostojne noge, zato je bila kontrola teh tujih, nepričakovanih in nezaželenih prišlekov pod njihovo upravo potrebna.

Kot v drugih taboriščih smo se tudi v Kellerbergu študentje delili v dve skupini: na tiste, ki so bili tam s starši ali družinami, in tiste, ki smo bili sami, brez sorodnikov Mi »samorastniki« smo se že v taborišču pri Št. Vidu ob Glini (St. Veit an der Glan), kjer smo bili nekaj časa po odhodu iz Vetrinja (Viktring), povezali v skupino in si med seboj ustvarili nekak modus vivendi. Poleg Kellerberga so bili slovenski begunci koncentrirani še v taboriščih Spittal an der Drau in v Lienzu, ki sta po številu taboriščnikov precej presegala Kellerberg.

Kdo je imel zasluge za to angleško odločitev bi bilo težko preveriti brez vpogleda v uradne vire. Gotovo je, da so tudi krajevne angleške oblasti podprle ta odlok. V zelo kratkem času smo se morali odločiti za fakultete, kar se brucov tiče, seveda. Pri tem smo dobili veliko pomoči od naših starejših kolegov, pa tudi drugih, ki so v lepših časih študirali na tujih univerzah.

Begunska skupnost je vedno nekaj posebnega, naj bo že ta ali ona. V Kellerbergu je bilo lepo družinsko ozračje, saj nas je vezala tragedija Vetrinja in trdna volja, da vztrajamo. Pred odhodom v Gradec smo se študentje želeli zahvaliti naši skupnosti in tudi taboriščni upravi. Večer pred odhodom smo v taboriščni dvorani pripravili klavirski in violinski koncert. Na programu so bile skladbe Beethovna, Rebikova, Čajkovskega, Schumanna, Novaka, Mozarta, Drdle, Bortkiewitza in Schuberta. Koncert so izvajali g. Kalister, bivši violinist pri orkestru kraljeve mornarice, Janez Zupančič in Metod Milač, pianista, bivša študenta zdaj že pokojnega prof. Antona Ravnika na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V imenu odhajajočih študentov je spregovoril jurist Mate Resman in se z lepimi besedami zahvalil taboriščni skupnosti. Za taborišče pa sta nam dala na pot veliko spodbude slovenski zastopnik pri angleški upravi g. Mihelčič, doktor prava, in gimnazijski profesor Janez Sever. Nobenega dvoma ni bilo, da so nam vsi želeli srečo in uspeh na novi poti. Slovo je bilo lepo in prisrčno.

Naše premoženje, ki smo ga vlekli na vlak naslednje jutro med rahlim deževjem, ni bilo nobenega zavidanja vredno. Nekaj »cul« in nekaj knjig ali not, to je bilo vse. Po poti so se nam pridružili še drugi iz bolj oddaljenih taborišč, tako da nas je bila kar lepa druščina že v Celovcu (Klagenfurt). Manjkalo ni niti tako imenovanih »starih bajt«, ki so se od nekod pojavile v kar precejšnjem številu in posebno na nas bruce napravile impozanten vtis s svojimi izkušnjami univerzitetnega življenja od Moskve prek Berlina, Pariza, Londona in Rima prav tam do Madrida. Gledano iz našega slovensko skromnega kota in zaradi naivnosti nismo prav dojeli, kako so take avanture mogoče. Kakor se je pozneje izkazalo, njihov cilj tudi tokrat ni bil študij, ampak želja po novih dogodivščinah.

V Gradcu so nas najprej nastanili v Keplerschule. Najkrajša karakteristika tega stanovanja bi bila ta, da nihče ne želi obujati[Stran 083] spominov na to mrzlo, neprijazno in mračno zatočišče. Prehrana vsekakor ni zaslužila tega imena; dobivali smo veliko manj kot prej v glavnih taboriščih. Zelo nas je stiskala lakota. Poskušali smo si pomagati s skromnimi dodatki v bližnji gostilni; ti pa so obstajali samo iz neke zelo, zelo dvomljive žolce; zato smo jo jedli – ne uživali – samo z zaprtimi očmi.

Na univerzi smo bili sprejeti ustrežljivo, kot se za take institucije spodobi. Kljub težavam z nemščino za nekatere od nas, smo vedno našli razumevanje in pomoč. Tako je vpis potekel brez težav. Tudi pri izbiri predavanj ni bilo zadržkov, saj je bil sistem študija več ali manj določen že naprej. Tu ni dosti izbire, ne pri predmetu ne kdo bo predaval. Manj pozitiven je bil naš odnos do Studentenschaft. Nekajkrat so poskušali nekateri njihovi študentje uradniki ponemčevati naša imena, kar seveda ni vodilo v kolegialno razmerje in je obujalo mučne spomine na komaj preteklo dobo. Na splošno pa je bilo med študenti dobro razmerje. Nikdar v življenju se nismo toliko rokovali kot prav na univerzi v Gradcu. V protokol vsakega srečanja in razgovora je spadal stisk roke in uvodni pozdrav »Herr Kollege … « Menda stara tradicija.

Po božičnih praznikih 1945 smo bili preseljeni v že prej »obljubljeno deželo«. Tam na južnem delu mesta, blizu radijske postaje, na malem hribčku pod zelo privlačnimi nasadi zapeljive vinske trte, je bilo majhno taborišče, ki smo ga po domače imenovali Hochsteingasse 37, čeprav je bil uradni naslov Studentenlager Hochsteingasse. S to novo rezidenco smo dobili tudi svojo stalno pokroviteljico, komandanta taborišča, Miss Margaret Jaboor. Po angleškem vzorcu so nas razdelili v sobah po strokah. S tem je taborišče dobilo še bolj mednarodni značaj. Zdaj govorimo o filozofski, medicinski, tehnični, juristični itd. sobi ali baraki. Namen je bil popolnoma jasen: s skupnimi močmi in s strokovnimi razgovori bo naš napredek še bolj učinkovit. Ker smo Slovenci v začetku imeli večino v taborišču, se je to poznalo tudi v posameznih sobah. Posebna baraka in nekaj sob je bilo določenih za študentke, tam pa zaradi manjšega števila strokovna razdelitev ni prišla toliko v poštev. V začetku ni bilo veliko študentk, v kratkem pa se je število povečalo. Strokovno so se odločile največ za medicino in filozofijo, manj za tehnične vede. Novi razdelitvi po strokah smo se kmalu privadili in to tudi sprejeli kot pozitiven prispevek k naši izobrazbi in razumevanju drugih narodnosti, njihovih običajev in navad.

Ne samo zaradi znanja angleščine in slovenske številčne premoči v taborišču, zaradi svojih diplomatskih sposobnosti je bil medicinec Jože Jančar izvoljen za prvega predsednika in zastopnika študentovske skupine v Hochsteingasse.

Z resnim akademskim delom smo začeli takoj, saj so bili prvi kolokviji obvezni že v prvi polovici novembra 1945. Brez uspešne premostitve teh zaprek ni bilo vpisa v naslednji semester. Velika skrb je bil nemški jezik – izpiti so bili ustni – ali bomo te začetne težave pravočasno premostili. Posebej je treba poudariti obzirnost naših profesorjev, ki so v veliki večini želeli, da ne bi bilo nobenega nerazumevanja zastavljenih vprašanj. Profesorji Steinwenter, rimsko pravo; Rintelen, nemško privatno pravo; Schmid, pravo slovenskih narodov; Rauch, nemška pravna zgodovina; in Radakovič, študij socialne ureditve, gotovo spadajo v to skupino. Manj prijetno je bilo soočenje s profesorjem Brandweinerjem, cerkveno pravo, kjer ni manjkalo komentarjev, ki so včasih spominjali na sarkastičnost. Med slovenskimi in drugimi študenti seveda ni manjkalo takih, ki so nemščino dobro obvladali in zato tudi hitreje napredovali.

Prvi akademski uspehi v glavnem starejših študentov so veliko pripomogli k temu, da so angleške oblasti še nadalje podpirale taborišče z denarno podporo mednarodne begunske organizacije UNRRA (United Nations Relief and Rehabilitation Administration). Med prvim in drugim semestrom so Hochsteingasse zapustili skoraj vsi »stari bajtarji,« saj zanje to ni bil primeren teritorij. V nekaj mesecih se je članstvo v taborišču nekoliko ustalilo. Nekateri so odšli iz raznih osebnih vzrokov, velika večina pa se je povsem posvetila študiju. Slovenski študentje smo vztrajali vsi, prav izjeme.

Poleg rezidenčnih barak, administracije, oskrbovalništva in dnevnih potreb je imela ena baraka veliko študijsko sobo in jedilnico, med obema pa je bila kuhinja.

Naša skupina je bila najmočnejša; sledili so Hrvati, Ukrajinci, Poljaki, študentje iz baltskih dežel, Madžari, Albanci, Rusi, Srbi, z leti pa so prihajali v večjem številu le Volksdeutsche iz Jugoslavije. Slovenski prirastek je prihajal le prvi dve leti, in sicer so bili to abiturienti slovenske gimnazije v taborišču Spittal, ki je bila uradno priznana največ po [Stran 084]

zaslugi bivšega ravnatelja klasične gimnazije v Ljubljani, Marka Bajuka.

Prehrana se je sčasoma znatno izboljšala vsaj v količini, če že ne po kakovosti. Morda je k temu pripomogel Marshallov plan, ki je takrat reševal zahodno Evropo pred gospodarsko katastrofo. Druge zunanje podpore je bilo malo. Slovenci smo dobili nekaj posebnih, a skromnih pošiljk z Irskega in še od drugod, največ po katoliških organizacijah. Koščki slanine so bili najbolj dobrodošli, z ovsenimi kosmiči pa se takrat nismo prav znašli. Najbolj uspešna je bila enkratna pomoč iz USA v obliki velike zbirke rabljene obleke, namenjene za vse taboriščnike. Bilo je za vsakega nekaj. Mnogi smo delno opremljeni s temi darili celo odpotovali na svoje nove domove tja čez ocean. Tisti posamezniki, ki so imeli sorodnike v ZDA in Kanadi, so počasi vzpostavili zveze z njimi in bili sem in tja srečni prejemniki posebnih pošiljk. Paketi CARE organizacije so bili posebno dobrodošli, a redkost v taborišču.

Ker smo se nahajali pod angleško kontrolo, so se bili kdaj pa kdaj v taborišču pojavili tudi člani angleške vojaške policije. Dali smo jim ime »rdeče kapice« po njihovem značilnem pokrivalu. Vest o njihovem prihodu se je vedno bliskovito razširila po taborišču, saj tak obisk ni prinašal nič pozitivnega, gledano z naše strani. Nihče ni takrat vedel, kakšne spiske, kakšne obdolžitve so naši novi gospodarji imeli v svojih arhivih in kdo jih je posredoval, čeprav smo si izvor takih morebitnih obtožb lahko predstavljali. Po prvem letu so tudi obiski »rdečih kapic« postali redki in nato kmalu prenehali.

Ker je naše taborišče predstavljalo nekak poseben vzorec begunskega življenja, smo bili včasih deležni visokih obiskov. Poleti 1946 so nas obiskali korespondenti zavezniških držav in si precej nadrobno ogledali življenje in aktivnosti v taborišču. Nekateri smo bili povabljeni na osebni razgovor. Kar jih je zanimalo: od kod smo, kje smo bili med vojno, zakaj smo v begunstvu in zakaj se nočemo vrniti domov. Nekam čudno je bilo slišati pripombo ameriške korespondentke, da bodo zavezniške sile garantirale normalno življenje za vse, ki se vrnemo v rodno deželo. Med skoraj polurnim razgovorom za vsakega posameznika so pridno pisali v svoje mikroskopske beležnice. Če so kdaj kaj tega objavili, nam ni bilo sporočeno. Istega poletja je Hochsteingasse obiskal angleški general Fitzroy Maclean, ki je bil na poti v Beograd na obisk v maršalu Titu. V svojem kratkem nagovoru ni bil niti diplomatski niti pozitiven glede naše prihodnosti. Kljub angleško-jugoslovanskim sporom v tem času smo dobili precej jasno sliko njegovega političnega mišljenja. Proti jeseni je – spremljan od angleških oblasti – prišel v taborišče zastopnik jugoslovanske vlade, Slovenec, ki nam je v zelo kratkem nagovoru ponujal v imenu vlade povratek domov. Poslušali smo z akademsko toleranco. Ko je padlo prvo vprašanje, kje je tistih dvanajst tisoč, ni vedel ali ni smel vedeti odgovora in je takoj odšel.

Počasi smo se navadili na novo okolje in tudi na študij v tujem jeziku.

Med medicinci začetniki je vladala prava tekma, kdo se bo najprej pretolkel prek fizike in kemije do anatomije. Tu se je večkrat zataknilo, saj je bil to najtežji izpit in najboljša izkaznica za nadaljnji študij. Težave z anatomijo so v Hochsteingasse medicinci nekako premostili s posebnimi predavanji, ki jih je v pomoč kolegom imel medicinec Hrvat Dado Valjalo. Ta je imel poseben talent za anatomijo in menda se neki poseg, ki ga je on prvi demonstriral, celo imenuje po njem Valjalo Verfahren.

Težko bi bilo posebej označiti prebivalce filozofske sobe, saj so se ukvarjali z raznimi strokami od umetnostne zgodovine, arhitekture, arheologije do literature, zgodovine, pa tudi čiste filozofije ni manjkalo. Razen enega Hrvata so bili v tej sobi sami Slovenci. Njihov balkon je imel strateški pregled v vse smeri, kar je večkrat ovekovečil z velikim smislom karikaturist Ciril Skebe – Ciko.

V sobi pravnikov smo vsi z zanimanjem sledili razpravi o ukradenem kolesu, kar je bila tema seminarja pri profesorju Wilburju.

[Stran 085]

Naši pravniki so ga reševali ves semester in prav gotovo je bila to najdaljša afera kriminalistike, ki se je kdajkoli vrtela okoli navadnega bicikla. Za protiutež tem debatam so naši sostanovalci potrpežljivo prenašali »strokovne razgovore« nas slušateljev glasbene akademije o konstrukciji štiriglasne fuge.

Tehnična baraka na spodnjem koncu taborišča je bila za nas netehnično usmerjene vedno posebna uganka. Iznajdljivosti jim ni manjkalo. Tudi opreme njihovih sob so kazale na poseben smisel za taboriščno življenje. V hudi zimi 1946–1947 smo imeli vtis, da je tam nekoliko bolj toplo kot v drugih sobah, čeprav smo vsi dobili isto količino drv. Razlog smo kmalu odkrili. Ker smo se kot juristi dobro spominjali rekla verba docent, exempla trahunt, smo se v sobi soglasno odločili za exempla, ki smo jih odkrili pri tehnikih. Med nekim nočnim snežnim viharjem je drevo za našo barako izginilo brez sledu, v sobi smo se pa kar precej pogreli. Miss Jaboor je kmalu izvedela za te nočne podvige in je z angleško doslednostjo odredila kazen: tehnikom za njihovo iznajdljivost, juristom pa za zelo nejuridično dejanje. Drva za kurjavo so nam bila odvzeta za daljšo dobo.

Kljub majhnim prestopkom je bil naš odnos do uprave in upraviteljice na najvišji ravni. Nobenega dvoma ni bilo, da je Miss Jaboor naredila za nas vse, kar je bilo v njeni moči. Mi smo se zavedali svoje edinstvene prilike za visokošolske študije. Če k temu pridamo še skrb za najnujnejše, kar človek potrebuje, je ostalo za kulturne prireditve, literarne podvige in podobno. Kljub temu smo se zavedali, da na tujem predstavljamo vsak svoj narod, zato smo po najboljših močeh delovali tudi v tej smeri.

Posamezne skupine so se trudile predstaviti, večkrat z zunanjo pomočjo, kulturno stopnjo in dosežke svojega naroda. Glavni namen je bil doseči druge narodnosti, angleške oblasti, avstrijske goste, obenem pa predstaviti kulturno moč taboriščne narodne skupnosti. Lepo zamišljen je bil ukrajinski večer, posvečen pesniku, pisatelju in slikarju Tarasu Ševčenku. Od Ševčenkovih pesnitev so zastopniki raznih narodnosti v taborišču podali zanimivo zbirko prevodov v tuje jezike, da je vpliv tega literarnega velikana prišel še bolj do izraza. V slovenskem prevodu je eno pesnitev recitiral jurist in bivši slušatelj dramske akademije Stane Šusteršič in žel za svoj nastop najlepše priznanje. Nič manj uspešen ni bil hrvaški večer. Njihova skupina je imela med seboj prav lepo družbo kulturnih osebnosti v različnih strokah. Iz svoje bogate kulturne dediščine so izbrali lep spektrum literarnih del in utrinkov.

Slovenski večeri, bilo jih je več, so bili skrbno pripravljeni tako po vsebini kot pri izvajanju. Slovenska narodna in umetna pesem je bila vedno na sporedu, saj sta za tujce petje in glasba najlaže dosegljiva. Med najbolj pomembnimi večeri je bil gotovo tisti, ki je imel za osrednjo točko Prešernov Krst pri Savici. Za to priliko je prevzel vodstvo povečanega mešanega zbora dr. Franc Cigan iz taborišča Spittal; od tam je s seboj pripeljal tudi nekaj tamkajšnjih pevcev v okrepitev domačega ansambla. Ob drugi podobni priliki je prevzel vodstvo zbora g. Silvo Mihelič, dirigent zbora v taborišču Lienz, pozneje župnik na Koroškem. Tako smo v Hochsteigasse vsaj dvakrat imeli zelo dovršene koncerte slovenskih pevskih stvaritev, ki so bile vedno zelo lepo sprejete. Vredno je še pripomniti, da je tudi pevski zbor Sraka, sestavljen iz dvanajstih pevcev, pod vodstvom slušatelja konservatorija v Gradcu, Aleša Šimenca veliko doprinesel h kulturnemu življenju v taborišču in v širši graški srenji.

Hochsteingasse so obiskale tudi sestre Finkove. Njihov tercet je v graškem taborišču doživel nadvse lep uspeh. Ob času koncerta sester Finkovih je imel prvi javni nastop slovenski moški kvartet s člani: Žižek, prvi tenor; Marjan Pograjc, drugi tenor; Rado Škofic, prvi bas; Lojze Rigler, drugi bas (po Riglerjevem odhodu ga je nadomestil Jože Lekan). Pri vajah jim je bil v pomoč Metod Milač. Kvartet se je poleg slovenskih narodnih in umetnih pesmi posvečal tudi popularni glasbi. Vsak njegov nastop je imel velik uspeh.

Težko bi bilo trditi, da so bila na teh prireditvah izvajana ali recitirana kakšna originalna dela. S tem pa ni rečeno, da take stvaritve niso prišle na dan v tem »meddobju,« v literaturi in glasbi. Prispevki k umetnosti, znanosti, humanističnim, socialnim in tehničnim vedam pa so zunaj področja tega opisa.

Taborišče Hochsteingasse kot celota je pod zelo spretnim vodstvom hrvaškega študenta Bruna Dirigela in njegove zaročenke pripravilo tri kulturno-zabavne večere na leto: ob začetku in na koncu akademskega leta ter na pustno soboto. Težko bi bilo najti bolj nadarjenega človeka, polnega idej in [Stran 086]domislic, kot je bil Bruno. Za kulturni del je pritegnil domače moči, tako H. Speera, violina; M. Milača, I. Zupančiča in romunsko študentko, klavir; dr. M. Kabalina, bariton; slovenski moški kvartet; in mnoge izkušene recitatorje in igralce. Prav gotovo pa so največ uspeha žele Brunove skice ali zbadljivke, ki so v glavnem letele na naše angleške pokrovitelje in avstrijske goste. Za te stvari je bil običajno naslednji dan klican v pisarno na »prijateljski« razgovor, saj je s svojimi skicami večkrat spravil našo pokroviteljico Miss Jaboor v veliko zadrego pred njenimi predstojniki. Nikdar, prav nikdar pa niso šale letele na račun Miss Jaboor. Prav nasprotno. Bruno jo je klical kar unsere Mutter in ji je vedno izrazil hvaležnost za vso njeno skrb. Morda je prav zato ostala do konca angleške uprave taborišča naš komandant.

Kulturno-zabavnemu večeru je sledil ples. Ker takih prireditev takoj po vojni zasedbene oblasti v Gradcu niso dovoljevale, mi pa smo bili pod angleško upravo, je plesni večer pritegnil precej visokošolcev z graške univerze in tehniške visoke šole; vsaj prvo leto ali dve. Prvotno je za ples igral albanski orkester. Večina teh fantov pa je kmalu zapustila taborišče. Tu so zopet stopili v ospredje Slovenci in z ustanovitvijo Baby Kapelle oskrbeli moderno plesno glasbo za vse te prireditve. Člani orkestra so bili: Henry Perles, klavirska harmonika; Dušan Šurman, klarinet; Ivan Vrančič, klavir; Aleksander Gjud, tolkala. Ta del – plesni večer – teh prireditev je imel slab odmev pri nekaterih v slovenskih matičnih taboriščih, upravičeno ali neupravičeno, glede na našo situacijo in na tragedijo preteklih mesecev. Takšna poročila so nas od časa do časa dosegla ali so nam bila sporočena po tistih, ki so ob akademskih odmorih obiskali svojce v Spittalu, Lienzu in Kellerbergu.

Ker so bile v Avstriji po vojni ogromne množice beguncev, nas domačini na splošno niso prijazno gledali in to je vključevalo tudi nemško govoreče Volksdeutsche. Priznati je tudi treba, da je bila črna borza največ v rokah tujcev. Črnoborzijancem ni bilo treba živeti v taboriščih, njihova dejanja pa so razmerja z domačini še bolj poslabšala. Sčasoma so se zadeve tudi v tej smeri izboljšale. V nekaterih lokalnih trgovinah smo postali dobrodošli in smo jih zato po svojih močeh tudi podpirali.

Prav blizu taborišča, na Grabenstrasse, stoji karmeličanska cerkev, ki od Hitlerjevega časa ni bila več pod klavzuro. Tu smo imeli maše. Pripravili smo tudi dva koncerta slovenskih cerkvenih pesmi za farane in za taboriščnike pod vodstvom Aleša Šimenca. Po večernih vajah na poti domov smo se navadno ustavili pod okni sosednjega avstrijskega dekliškega internata in zapeli eno ali dve podoknici; pesmi so bile pri dekletih vedno z veseljem sprejete, kar pa ne gre trditi za njihove nadrejene.

Na južni strani Gradca, v bolj revnem delu mesta, je bil v zelo skromni cerkvici za župnika eden tistih skromnih in nesebičnih duhovnikov, ki so leta 1941 prostovoljno prišli na Gorenjsko po izgonu skoraj vseh slovenskih duhovnikov v Srbijo ali drugam na jug. S pevskim zborom smo se mu skušali vsaj nekoliko zahvaliti za njegovo nesebično pomoč na Slovenskem v onih temnih in mračnih letih.

Miss Margaret Jaboor, naš angleški taboriščni komandant in upravnik, zasluži našo iskreno hvaležnost za delo v dobro taboriščne skupnosti in za skrb za prav vsakega posameznika. Nikoli nam ne bo znano, kaj vse je naredila za nas pri svojih nadrejenih, gotovo pa je bilo mnogo več, kot je njena služba zahtevala. Po tragičnih izkušnjah z britanskimi vojaškimi poveljniki v Vetrinju smo našli v Miss Jaboor zastopnico Britanskega imperija povsem drugačnega kova.

Z letom 1948 so se pričele izselitve. Zastopniki raznih držav, skoraj izključno čezmorskih, so prihajali v taborišča in razlagali možnosti in obveznosti za naselitev v svojih deželah. Najbolj privlačna se nam je zdela Kanada. Po enem letu obveznega dela si bil na svojem. Kanada je sprejemala le mlade, neporočene moške in ženske. Prvi transport v Kanado je odšel iz taborišča Hochsteingasse že proti koncu poletja 1948. Med odhajajočimi je bilo precej Slovenk in Slovencev. Druga večja skupina je kmalu nato odpotovala v Argentino, največ tisti, katerih družine ali sorodnike je sprejela ta južnoameriška država. Združene države so odprle vrata nekoliko pozneje. Kot v Argentini so bile tu tudi družine dobrodošle, treba pa je bilo imeti sponzorja, ki je jamčil za prvo leto bivanja v ZDA. Poleg normalnih izselitev so nekateri srečneži dobili polne štipendije za študij na raznih kolegijih in univerzah v Združenih državah. Prilike za štipendije so bile v glavnem osredotočene le na nekatere stroke, zanimivo pa je, da so vsi prejemniki štipendij izhajali iz najmlajše generacije v Hochsteingasse. Med temi srečneži so slovenske študentke dobile največ štipendij.

Začetki emigracije so prinesli tudi [Stran 087]spremembe v Hochsteingasse. Jasno je bilo, da podpora mednarodne begunske organizacije ne bo več dolgo trajala, poleg tega pa se je število taboriščnikov stalno manjšalo. Bivanje in oskrba v taborišču nista bila več finančno popolnoma krita. Slovencem je prišla na pomoč Liga slovenskih katoliških Amerikancev. Za vse to je skrbel pater Bernard Ambrožič, župnik pri cerkvi Sv. Cirila v New Yorku. Podporo smo Ligi vrnili po prihodu in ustalitvi na ameriškem kontinentu. V Hochsteingasse je bila skrb za vzdrževanje dodatni pritisk za izselitev, posebno za tisti del študentov, ki še nismo bili blizu konca študija.

V tem času so se tudi začela manjša trenja med »novimi« in »starimi« taboriščniki. Med postopnim prehodom pod eventualno avstrijsko upravo so izpraznjena mesta zasedli največ novi Volksdeutsche iz Jugoslavije. Sčasoma so postali tudi številčno najmočnejša skupina. Njihov status v taborišču je bil drugačen, zato so tudi želeli spremembe. Ves čas našega bivanja v Hochsteingasse so bili izvoljeni zastopniki študentov v taborišču Slovenci; najprej medicinec Jože Jančar, nato kemik Polde Čop, za njim jurist Mate Resman, temu je sledil medicinec Maks Rak. Prvi trije so v glavnem zastopali študente pri upravi, Maks Rak pa je v novih razmerah imel še dodatno nalogo usklajati želje in zahteve »novih« in »starih«. Na srečo so bila različna mnenja rešena v stilu akademske debate. Nikakor pa ni bilo mogoče najti srednje poti v veliki debati glede plesnih orkestrov. Volksdeutsche so namreč imeli svoj orkester, Tangolita, ta pa ni bil pripravljen za zastonjsko delo. Slovenski orkester pa je vztrajal, da igra zastonj. Ta razdor je bil rešen prav po gordijsko: eni so igrali v severnem, drugi pa v južnem delu barake, ki je služila v te namene. Seveda naša »stara skupina« ni prispevala k plačilu novemu orkestru.

Ta doba – Interludij v Hochsteingasse 37 – je bila bistvenega pomena za nas slovenske študente v Avstriji v prvih letih begunstva. Mnogi se še spominjajo tistega odločilnega večera v Vetrinju, ko nam je profesor Jeglič naznanil odločitev mednarodne begunske organizacije, da nas bo vzela v zaščito. Kaj je bilo jedro te odločitve? V kratkih besedah je profesor Jeglič pojasnil: »v naslednjih letih bo begunska organizacija iskala države, ki bodo pripravljene sprejeti begunce z namenom, da ti sčasoma postanejo novi državljani teh dežel.« Torej pot v povsem novo, zelo nejasno prihodnost. Prof. Jeglič je h koncu še dodal: »za pridne roke je povsod dosti dela.« Bivanje v Avstriji in možnost akademske izobrazbe v Gradcu je bil za nas zelo dobro izrabljen čas čakanja na nadaljnjo odločitev, ki je prej ko slej morala priti. Čeprav v Gradcu vsem ni bilo mogoče končati študijev, je ta doba dala podlago za poznejše nadaljnje šolanje v novih domovinah. Hochsteingasse je bil edini primer, da so okupacijske oblasti, v tem primeru angleške, nudile tako možnost.

Poleg teh nekaj spominov ni prezreti dejstva, da mnoge družine, ki danes živijo širom po svetu, izvirajo prav iz tistega barakarskega taborišča Hochsteingasse 37 v Gradcu, Avstrija.

9.2.1.

Ali je škof Rožman res predlagal Nemcem generala Rupnika za predsednika Ljubljanske pokrajine?

Dr. Stanko Kociper trdi že več kot trideset let, da je to res. Škof dr. Gregorij Rožman naj bi tako ravnal na željo tedanjega demokratičnega političnega vodstva, to je Slovenske zaveze. Zgodilo naj bi se 15. septembra leta 1943, torej teden dni po kapitulaciji Italije, ko se je sestal z okrožnim komisarjem dr. Friedrichom Rainerjem.

Kolikor je meni znano, je Kociper prvič pisal o tem predlogu leta 1963 v sestavku Stvari na svoje mesto: General se je vdal prošnjam »po predlogu, ki ga je že prej in brez Rupnikove vednosti postavil škof Gregorij Rožman pri okupatorskem predstavniku« (Vestnik borcev, 1963, 3, 58). V opombi dodaja: »Glej zapisnik razprave proti Gauleiterju Friedrichu Rainerju 1. 1947 v Ljubljani!«

Približno leto kasneje je zapisal, da je Rupnik »na uradni predlog škofa Rožmana in ne, ker bi se sam silil, šel v vladno palačo kot slovenski prezident« (Tabor, 1964, 9, 180). Šest let kasneje pa izvemo bolj podrobno, da so politiki »izkoristili očetovsko dobroto in resnično zaskrbljenost škofa dr. Gregorija Rožmana za slovenski narod.«

[Stran 088]

Poslali so ga na eni strani naravnost h gen. Rösenerju (pravilneje k Rainerju), da je za prazno mesto v vladni palači v imenu vseh slojev prebivalstva priporočil ljubljanskega župana gen. Leona Rupnika … Po drugi strani pa so poslali škofa dr. Gregorija Rožmana tudi h gen. Rupniku, da bi ga pridobil za to idejo in obenem prepričal, kako ga bodo vsi podprli« (Tabor, 1970, 5/5, 150).

Leta 1978 je Kociper v Taboru (10/11, 255) svojo trditev ponovil in po stilu sodeč so njegove tudi naslednje besede v Taboru 1985 (3/4, 44), da so »slovenski politični vseznali z visokimi italijanskimi odlikovanji … v Grčaricah in na Turjaku pripravili scenarij generalke za poznejši komunistični pokol iz Vetrinja vrnjenih slovenskih borcev za svobodo, potem pa so do vratu podelani od strahu s pomočjo škofa Gregorija Rožmana potisnili v ospredje gen. Leona Rupnika«.

Kociper izkorišča vsako priložnost, da lahko ponovi svojo trditev, zadnja leta celo v glasilih, ki izhajajo v Sloveniji (Dom in svet, 1992, Večer, Slovenec, Razgledi). Na televiziji je v znani nanizanki Pričevanje o zvestobi – Slovenci v Argentini rekel naslednje: »Po italijanski kapitulaciji so bile glede vodstva pokrajinske uprave tri možnosti: da bi bil predsednik pokrajine Italijan, ki je bil že na poti v Ljubljano (Grazioli); da bi to mesto prevzel ljubljanski Nemec advokat dr. Lukmann; tretja možnost pa je bila, da bi imenovali koga od slovenskih politikov. Ker pa si od pozvanih politikov nobeden ni hotel mazati rok s kolaboracijo in ni bil pripravljen prevzeti odgovornosti za to mesto, je Rožman predlagal Rupniku, naj pokrajinsko upravo prevzame on, obenem pa ga predlagal gauleiterju na to mesto.«

Kar bi želel pripomniti k zadnji razlagi, je seveda vprašanje, zakaj Kociper celo zdaj, po petdesetih letih, ne pove imen tistih slovenskih politikov, ki jim je bilo po njegovi pripovedi to mesto ponujeno?

V že omenjenem Taboru, 1970 (5/6) je tudi zapisal, da je po odstopu ljubljanskega župana Adlešiča »gen. Rupnik na predlog Gregorija Rožmana in drugih osebnosti pri Italijanih … sprejel mesto ljubljanskega župana … « Te besede ponavlja v Taboru, 1993 (7/8).

Ker je bil Kociper Rupnikov tajnik in adjutant, ker je doctor iuris ter priznan slovenski pisatelj, so njegove trditve o Rožmanovem predlogu Nemcem sprejeli tudi nekateri zgodovinarji in pisci. Jakob Kolarič v biografiji Škof Rožman, III (Mohorjeva, Celovec 1977) navaja na str. 296 stavke iz že omenjenega Kociprovega članka v Taboru, 1970 in na str. 356 citira besede zgodovinarja dr. Toneta Ferenca iz članka Nemški okupator v Ljubljani (Ljubljana v ilegali, IV, 1970, 211): »Kaže, da v Celovcu za ta položaj niso za trdno predvideli še nikogar, saj je šele ljubljanski nadškof dr. Gregorij Rožman tisti dan dr. Rainerju predlagal na to mesto tedanjega ljubljanskega župana gen. Leona Rupnika« Tri leta prej je Ferenc zapisal malo drugače, da je Rainer po prihodu v Ljubljano povabil Rožmana v vladno palačo in ga »povprašal, kdo bi bil najprimernejši načelnik uprave v Ljubljanski pokrajini«. Škof mu je svetoval, naj na to mesto postavi ljubljanskega župana gen. Leva Rupnika« (Kapitulacija Italije in NOB v Sloveniji v jeseni leta 1943, 1967, str. 357). Ferenc sicer v 19. opombi omenja Ranerjevo zaslišanje, pri tem pa spregleda, da je Rainer vprašal Rožmana le za mnenje o Rupniku. Med predlogom in nasvetom je vsekakor znatna razlika, še večja pa med predlogom in mnenjem.

Z majhno besedno razliko navaja citirane Ferenčeve besede obsežna knjiga Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945 (3. izd., 1978, 569), da je Rainer Rožmana vprašal, kdo bi bil najustreznejši načelnik ljubljanske uprave … Škof je predlagal tedanjega mestnega župana … Rupnika.

Tudi dr. Metod Mikuž vsebinsko sprejema Kociprovo trditev. V že omenjeni knjigi Ljubljana v ilegali, IV, 1970 (323), v članku Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in njegova okolica med NOB omenja Kociprovo navedbo, da je šel Rupnik na uradni Rožmanov predlog v vladno palačo kot slovenski prezident. K temu dostavlja: »Če je seveda to res – in zakaj ne bi verjeli tej novici.« Da se je Mikuž vprašal, »če je seveda to res«, kaže, da je vedel za Rainerjevo zaslišanje in da se Kociprova trditev z njim ne sklada. Če tako trdi Kociper, ki je bil blizu Rupnika, naj bo torej po njegovem! Saj gre na Rožmanov račun! Na str. 330 pa pravi Mikuž, »da je Rupnik storil svojo dolžnost, na to mesto ga je spravil škof Rožman, kot nedvoumno trdi dr. Stanko Kociper«.

Kociprovo trditev je sprejel tudi Klic Triglava (London, 1978, 467–468), češ da je Rupnik prevzel svojo vlogo, »ki jo je zavestno in na predlog samega škofa Rožmana sprejel nase«.

Kolarič, Ferenc, Mikuž in urednik Triglava [Stran 089]Pleničar so vedeli za Kociprovo trditev, ker so o njej brali v Vestniku borcev, 1963, in v Taboru, 1970. Kot kaže, se je nanje naslonil Boris Mlakar, ki je v sestavku General Rupnik in slovensko domobranstvo zapisal, da je »Rainer po pripovedovanju predlog za imenovanje Rupnika dobil od škofa Gregorija Rožmana, katerega je bil poprosil za nasvet« (Zgodovinski časopis, 1981, 35).

Tudi Rudolf Smersu, ki je bil med vojno načelnik Slovenske legije, v politični emigraciji pa zadnji predsednik Narodnega odbora (do 1992), je zapisal v Vestniku (1986, 3, 209): »Iz tega, kar je Mikuž povedal, je razvidno, da je bil škof Rožman tisti, ki je predlagal gen. Rupnika za šefa Ljubljanske pokrajine.« Ker je Kociper tolikokrat zapisal svojo trditev in so jo drugi ponavljali za njim, jo je po letih sprejel tudi Smersu, a tako, da se je naslonil na Mikuža, ne da bi opazil, da ta (Mikuž) sprejema Kociprovo trditev. Dodaja pa: »Kot živa priča iz tistih dni zagotavljam, da takratno slovensko politično vodstvo (op. pri tem je mislil na SLS) ni prosilo gen. Rupnika niti ga ni predlagalo za šefa Pokrajinske vlade.«

Še dva pisca, politika in zgodovinarja, po letu 1987 omenjata Rožmana in Rupnika v zvezi s pokrajinsko upravo. Dr. France Bučar v Usodnih odločitvah (1988, 111) in prof. dr. Ferdo Gestrin v prikazu Svet pod Krimom (1993, 103).

Vriva se seveda vprašanje, zakaj Kociper kar naprej kaže na Rožmana kot na tistega, ki je Nemcem odprl oči za Rupnika. Pri tem skoraj vedno omenja slovenske politike in jih označuje z negativnimi in celo žaljivimi epiteti. Možnih je več odgovorov. Eden bi bil tale: Rožman, ki je idejnopolitično v odporu proti komunističnemu terorju podpiral Rupnika vso dobo njegovega predsedovanja in bil kdaj celo gost v njegovi družini, se je konec aprila 1945 in v naslednjih dneh postavil na stran Narodnega odbora in ostal na tej liniji do svojega odhoda iz Ljubljane.

Vsa ta leta sem kljub ponovljeni Kociprovi trditvi, ki jo je sprejelo toliko drugih, dvomil o njeni resničnosti. Nekajkrat sem se vprašal, ali je Rožman pri Nemcih res toliko pomenil, da bi smel predlagati ali vsaj svetovati Rupnika na tak položaj. Vedno znova je v meni prevladovala misel, da ne. Kociprove trditve sem si označeval na platnicah Taborov, seveda tudi važnejše poudarke iz drugih člankov. Leta 1987 pa sem dobil dokaz, da je moj dvom upravičen. Primorski prijatelj mi je poslal devet strani italijanskega prevoda knjige avstrijskega zgodovinarja Karla Stuhlpfarrerja Die Operationszonen Alpenvorland und Adriatisches Küstenland 1943–1945, Wien 1969. Na teh straneh je objavljen tisti del Rainerjevih izpovedi pred preiskovalnim sodnikom IV. armade v Ljubljani spomladi 1947, ki se v glavnem nanaša na položaj v Ljubljanski pokrajini v dneh po italijanski vdaji in še posebej na Rožmana:

Rožmanu sem rekel, da nameravam postaviti na najvišje mesto v ljubljanski samoupravi gen. Rupnika. Vprašal sem ga za mnenje, ker bi rad vedel, koliko bi mu ljudje zaupali. Odgovoril mi je, da bi Rupnik užival največje spoštovanje in ga opisal kot zelo sposobnega kandidata za to upravno mesto. Zahvalil sem se mu za obisk in Wolsegger ga je spremil do glavnih vrat. (Wolsegger je bil koroški vladni predsednik in Rožmanov znanec iz koroških dijaških let.)

Lani pa mi je primorski prijatelj poslal tudi nemški tekst Rainerjevega zaslišanja, ki ga je odkril v arhivu Ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani pod naslovom Vernehmungsniederschrift (zapis o zaslišanju):

Proti koncu septembra (op. Rupnik navaja 14. sept., Ferenc 15. sept. 1943) sem uradno potoval v Ljubljano, da bi uredil upravo v novi pokrajini. Takoj po svojem imenovanju za vrhovnega komisarja sem poslal landrata iz Radovljice dr. Hintereggerja v Ljubljano, da se dogovori z visokim italijanskim komisarjem za predajo oblasti. Hotel sem, da Italijani odidejo. Hinteregger mi je orisal trenutni položaj v novi pokrajini. Že ko sem se peljal v Ljubljano, sem imel v načrtih postaviti za šefa samouprave Rupnika. O njegovi preteklosti in politični liniji sem bil približno poučen, nisem pa se še dokončno odločil in sem ga hotel najprej videti in se z njim osebno pogovoriti. Že nekaj dni prej sem naročil Hintereggerju, naj ga obvesti, naj bo pripravljen, ker bi rad govoril z njim. Kot svetovalec me je spremljal Ferdinand Wolsegger. Prišla sva v palačo Pokrajinske uprave. Navzoči so bili: jaz, Wolsegger, verjetno Obergruppenfiihrer Roesener in Hinteregger. Hotel sem priti v stik s škofom Rožmanom, čigar splošno zadržanje mi je bilo znano. Ponj sem poslal Wolseggerja. Da bi rad govoril z njim in mu dajem na razpolago avto. Wolsegger se je vrnil sam. Škof je avto odklonil, sporočil je, da bo prišel peš. Tega se točno spominjam, ker mi je bilo všeč. Čez čas je prišel Rožman sam.

[Stran 090]

Z njim sem govoril pol ure. Ker ni prišel s spremstvom, sem imel za prav, da govorim z njim na samem. Razložil sem mu, kakšen je novi položaj, da je ustanovljena na Hitlerjevo povelje nova operacijska cona Adriatisches Küstenland in da sem njen vrhovni komisar. Razložil sem mu, da nameravam dati Ljubljanski pokrajini samoupravo in da bodo Italijani odšli. Obljubil sem mu, da bom ščitil vse cerkvene ustanove in bom sodeloval s tistim delom prebivalstva, ki je protikomunistično usmerjen. Dejal sem mu tudi, da je za Gorenjsko sicer boleče, ker bo ostala meja pri Ljubljani nespremenjena. Nič se ne da napraviti, tako je odločil Hitler. Dejal sem mu tudi, da sicer nisem pooblaščen dajati uradnih pojasnil, obenem pa izrazil mnenje, da se bo tudi v tej smeri skušalo stanje izboljšati.

Rožman mi je pripovedoval o težavnem položaju duhovščine na Dolenjskem, o pokolih in preganjanju duhovnikov. Na moje presenečenje mi je tudi veliko pravil o borbah belogardistov s partizani na Dolenjskem. Na steni sobe je visel zemljevid. Na njem je kazal, kje so bile. Takega prikaza doslej še nisem slišal. Videl sem, da je mož precej dobro poučen. Zdelo se mi je, da imam pred seboj škofa iz srednjega veka, podobnega onim škofom, ki so se borili proti cesarju za politično oblast, včasih pa celo skupaj s cesarji proti politični oblasti papežev. Iz te dobe izhaja tudi poseben izraz zanje in sicer »streitbar« (bojevit oz. prepirljiv). Sam pri sebi sem si tako dejal, da je to zares »ein streitbarer Bischof«.

Omenil sem mu, da mislim na najvišje mesto postaviti generala Rupnika in sem ga vprašal, če bo Rupnik užival zaupanje ljudstva. Dejal mi je, da bo užival popolno zaupanje in se o njem sploh zelo pohvalno izrazil. Orisal mi ga je kot najsposobnejšega moža za to upravno mesto.

Škofu sem se zahvalil za obisk in Wolsegger ga je spremil iz hiše. Za njim sem sprejel Rupnika, ki je že čakal na sprejem.

Kaj ste hoteli doseči s pogovorom s škofom Rožmanom?

Hotel sem ga spoznati. Nadalje sem hotel izvedeti za njegovo mnenje o Rupniku in o nameravani podelitvi samouprave. Dobil sem vtis, da se z uvedbo samouprave in postavitvi Rupnika na čelo samouprave strinja.

Ob tej Rainerjevi pripovedi kaže omeniti, da se 15. septembra 1943 nista srečala prvič. Škof je kasneje zapisal: »Še v času, ko je bil na vladi gen. Badoglio, so Nemci iskah stike z menoj.« Rožman in Rainer sta se nato dobila na Bledu. Za to srečanje ni vedela niti škofova najožja okolica. Njegov voznik, kasnejši bogoslovec Franc Gaber, je moral dati škofu častno besedo, da te vožnje ne bo nikomur omenil.

O tem srečanju je Rožman napisal poročilo, in sicer potem, ko je bila avgusta 1946 na Rupnikovem procesu prebrana obtožnica proti njemu (istočasno proti Rupniku, Roesnerju, Vizjaku, Hacinu in Kreku). Poročilo, ki je odgovor in pojasnilo na obtožnico, je poslal papežu. Nanj je opozoril zgodovinar duhovnik France Dolinar v članku Narodne odločitve škofa Rožmana v reviji Sij slovenske svobode (B. Aires nov. 1969) ob desetletnici škofove smrti. Članek je ponatisnjen v Dolinarjevi antologiji Slovenska katoliška obzorja (B. Aires 1990, 354-356). Članek je sprejel tudi Kolarič v življenjepis Škof Rožman, 3. knjiga, (357–359). Dolinar je v tistem času delal v »vatikanskem tajnem arhivu«.

V poročilu je Rožman precej skop z besedami, nič manj pa tudi Dolinar. Ne navaja niti datuma škofovega poročila, samo brez komentarja dva glavna dogodka: srečanje z Rainerjem na Bledu in obisk hrvaškega konzula.

V pogovoru z Dolinarjem malo pred smrtjo (oktobra 1983), ko je bil kljub bolezni njegov spomin še povsem svež, mi je v zvezi s tem Rožmanovim poročilom rekel, da je Rainerju brez ovinkov naštel, kaj vse so Nemci prizadejali njegovi škofiji na Gorenjskem. Na vprašanje, ali je poročilo za škofa častno, mi je s poudarkom odgovoril: »Samo častno!«

Kot kaže, je bil za nemškega okupatorja edini kandidat za načelnika pokrajinske uprave le dotedanji ljubljanski župan Rupnik. Nemški predstavniki so se hitro zedinili zanj, morda z izjemo Rösenerja in o tem še pred njegovim odhodom v Ljubljano obvestili dr. Rainerja v Celovec. Pri vsem tem Rožman ni bil vprašan ne za svet ne za mnenje. Nemški predstavniki so bili tedaj v Ljubljani: Kulturbund z nacistično usmerjenostjo, nemški generalni konzul dr. Müller, ki je bil na tem mestu od italijanske vdaje, ter nemška policijska izpostava v hotelu Miklič od začetka italijanske okupacije. Pri njej je imel važno besedo Rösener. Za položaj v Ljubljanski pokrajini se je zanimal in pošiljal svoje predloge v Berlin tudi nemški poslanik v Zagrebu Kasche.

[Stran 091]

Dejstvo je, da so Nemci v zasedenih deželah postavljali na čelo uprav bivše generale, kot Nediča v Srbiji in Petaina v južni Franciji, ali pa visoke upravne uradnike in sodnike, kot je bil Hacha na Češkem. In dosledno so v Ljubljanski pokrajini postavili Rupnika.

Predsednik koroške vlade Wolsegger je Rupnika predstavil Rainerju že na meji. Komisar je Rupnika že tam povabil na pogovor in ogled mesta za popoldne. O uradnem sprejemu na sedežu ljubljanske uprave dopoldne je Rupnik zapisal: »Za sprejem pri vrhovnem komisarju sem se pripravil kot župan Ljubljane … « in dostavil, da je bilo tam »poleg nemških funkcionarjev tudi nekaj slovenskih osebnosti, ki sem jih na videz poznal, toda ne po imenu in poklicu«. Rožmana ne omenja! Šele med ogledom mesta ga je komisar vprašal, ali bi bil pripravljen sprejeti dolžnost šefa pokrajinske uprave. Rupnik je postavil svoje pogoje: »Sprejel bi, toda prosim dva ali tri dni za premislek in dokončni odgovor.« Dne 18. septembra je Rupnik sporočil svoj pristanek Wolseggerju v Celovec. Ta ga je dva dni kasneje v Celovcu uradno imenoval za prezidenta Ljubljanske pokrajine in mu pri tem izročil Rainerjev odlok; 22. septembra se je Rupnik že namestil na sedežu pokrajinske uprave v Ljubljani. V spominih ni navedel, da bi bil pri tej slovesnosti zraven tudi Rožman, pač pa je na izrecno sodnikovo vprašanje odgovoril, da je bil navzoč tudi škof.

Za konec naj ob 35-letnici Rožmanove smrti po spominu navedem glavno misel iz pridige, ki jo je imel v Lemontu na prvo julijsko nedeljo 1958, dva tedna po svojem obisku Fatime: Komunizem in njegov kolektivizem imata izredno močan vpliv na človeka, in to negativnega. Dušita človekovo duševnost, ubijata njegovo iznajdljivost in podjetnost ter ga nujno potiskata v pasivno vedenje pri delu, v nezanimanje za potrebe skupnosti, v zatekanje k pijači in še kaj. Komunizem s svojo prakso dela škodo sam sebi, podira svoj lastni sistem. Zato bo zaradi lastnega obstoja prisiljen razrahljati spone, ki jih je nadel posameznemu človeku in družbi. Človeku bo moral dati več osebne svobode, da bo čutil odgovornost za svoje delo, da bo imel smisel za skupnost.

Preroško so mi zvenele te Rožmanove besede. Njegova napoved se je v zadnjih letih do velike mere uresničila, čeprav v nekaterih deželah bolj, v drugih manj.

9.2.2. Pripomba uredništva

Janez Grum, pisec tega sestavka, napisanega v maju, nam je poslal naslednji dodatek:

Tudi »Znanstveno poročilo« Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929–1955, ki je skupno delo dvanajstih zgodovinarjev, navaja trditev, da je škof Rožman predlagal Nemcem gen. Rupnika za šefa Ljubljanske pokrajine (str. 65). Kot kaže, noben teh zgodovinarjev ni bral Rainerjevega zaslišanja v zaporu, kar je skoraj neverjetno. Vsekakor so se naslonili na trditev zgodovinarjev, omenjenih na prejšnjih straneh.

9.3.1.

Pred tridesetimi leti se je končal proces proti zločincem taborišča Auscwitz

9.3.2.

V znanem frankfurtskem dnevniku Frankfurter Allgemeine Zeitung je Peter Jochen Winters 19. avgusta 1995 objavil svoje spomine na razmišljanje o procesu proti nacističnim zločincem taborišča Auschwitz. V času procesa je bil Winters že v službi pri Frankfurter Allgemeine Zeitung in se ga je udeleževal kot reporter. Nekatere slike tega dolgega in nenavadnega sojenja so se mlademu novinarju močno vtisnile v spomin in je o njih tudi kasneje razmišljal. Iz njegovega članka, ki ga tu na kratko povzemamo, izvemo marsikaj o duhu tistega časa v Nemčiji, obenem se nam pa odpirajo pogledi v naš čas in prostor.

Pred tridesetimi leti v Nemčiji mnogi ljudje niso hoteli slišati o zločinih, ki so jih zagrešili nacisti v letih 1933 do 1945. Mislili so, da je raziskovanje teh zločinov nepotrebno in za ugled nemškega naroda celo [Stran 092]škodljivo. Toda mladi so tedaj začeli svojim očetom postavljati vprašanja: Kaj ste vendar takrat počeli? Kako so mogli spodobni državljani krščanske države sodelovati pri tako množični moriji? Kje je bila tedaj njihova vest? Vse bolj neizprosno so mladi zahtevali razjasnitev nemške polpretekle zgodovine, h kateri je nujno spadalo tudi poglavje o uničevalnem taborišču Auschwitz, »največji ustanovi vseh časov za uničevanje ljudi«.

Nemško pravosodje se je za Auschwitz začelo zanimati šele dve desetletji po koncu vojne. Veliki frankfurtski proces je trajal od 20. decembra 1963 do 20. avgusta 1965. Da je do njega sploh prišlo, je bila v veliki meri zasluga Fritza Bauerja, ki je bil tedaj generalni državni tožilec v Hessnu. Čeprav so povsod govorili o preseganju preteklosti, je Bauer vztrajno iskal možnosti, da bi nacistične zločince pripeljal pred sodišče in jim v pravnem postopku s pomočjo kazenskega zakonika dokazal njihovo osebno krivdo. Leta 1959 mu je neki frankfurtski novinar izročil dokumente, ki jih je od pomladi 1945 imel v rokah bivši zapornik, ki je živ prišel iz Auschwitza. Pravzaprav je to bil seznam jetnikov iz Auschwitza, ki so bili »ustreljeni na begu«, in seznam esesovcev, njihovih morilcev. Generalni državni tožilec je poskrbel, da je ta seznam prišel na Zvezno sodišče, ki je potem sprožilo postopek v Frankfurtu.

Nekako ob istem času je na pobudo višjega državnega tožilca Erwina Schüleja v Ludwigsburgu začel delovati osrednji urad za ugotavljanje nacističnih zločinov. V Stuttgartu so leta 1958 odkrili esesovca Wilhelma Bogerja, ki je kljub svojim zločinom v Auschwitzu do tedaj bil na prostosti, zadnja leta celo pod pravim imenom. Tako je tudi tožilec Schüle prišel v zvezo z Auschwitzem.

Bauer in Schüle sta delala proti duhu časa, ko sta raziskovala nacistične zločine, saj je v Zahodni Nemčiji tedaj prevladovalo mišljenje, da je treba preteklost pozabiti. Morilci in njihovi pomočniki so se bili vključili v normalno življenje in postali ugledni državljani mlade demokratične države. Med dvaindvajsetimi obtoženci na frankfurtskem procesu je na primer bil tudi zdravnik Viktor Capesius, ki je v Auschwitzu vodil taboriščno lekarno, predvsem pa odbiral žrtve za plinske celice in si na veliko prisvajal njihove dragocenosti. V času procesa je bil lastnik uspešne lekarne v Goppingenu in lepotnega salona v Reutlingenu.

Zavezniki so nekaj časa izvajali denacifikacijo, toda kmalu je prišlo do bistvene spremembe. Začela se je hladna vojna in na dnevnem redu je bil drug spor, spor s stalinistično Sovjetsko zvezo. Zahodni zavezniki so sedaj potrebovali Nemce, zato so s svoje strani ustavili preiskavo o nacističnih vojnih zločinih in prenehali s procesi proti vojnim zločincem.

»Pomemben vzrok za pozno in obotavljivo dejavnost nemškega sodstva je bil v tem, da so si zahodne zasedbene oblasti v začetku pridržale sodbo nad nacističnimi zločinci, predvsem tistimi, ki so zagrešili zločine nad Nenemci. Poleg tega so ljudje vse preradi verjeli, da so zavezniki zadeve že uredili in da kaj več ni niti potrebno storiti. Končno pa so zahodni zavezniki leta 1952 v Pogodbi o ureditvi vprašanj vojne in zasedbe odredili še sledeče: »Vse sodbe in sklepi v kazenskih zadevah, ki jih je do sedaj izreklo v Nemčiji katerokoli sodišče ali sodni organ treh sil, ali bodo izrečene kasneje, ostanejo po nemškem pravu pravnomočne in jih morajo nemška sodišča temu primerno obravnavati.« Kogar je enkrat obravnavalo zavezniško vojaško sodišče, za nemško justico ni bil več dosegljiv.

Zmagovalci so se po vojni sporazumeli, da bodo Poljakom izročili vse tiste, ki jih bodo prijeli zaradi suma kaznivih dejanj v nemških uničevalnih taboriščih na Poljskem. Pred začetkom frankfurtskega procesa so poljska sodišča zaradi deliktov v Auschwitzu obravnavala približno sedemsto oseb, le majhen del od onih sedem tisoč esesovcev, ki so delali v koncentracijskem in uničevalnem taborišču Auschwitz v 1689 dneh njegovega obstoja. Leta 1947 je bil v Varšavi obsojen na smrt prvi poveljnik Auschwitza Rudolf Hoss. Isto leto je bil v Krakovu proces proti štiridesetim esesovcem iz Auschwitza, od katerih je bilo triindvajset obsojenih na smrt. Med obsojenimi in justificiranimi je bil tudi drugi komandant Auschwitza Arthur Liebehensche, ki je nasledil Hossa jeseni 1943.

Frankfurtski proces proti morilcem iz Auschwitza je bil največji in do tedaj najdaljši proces te vrste v zgodovini nemškega sodstva. Na zatožni klopi je bilo enaindvajset bivših esesovcev in en bivši zapornik. Vsi so bili obtoženi umorov in znova sem iskal odgovor na vprašanje, zakaj so večinoma neoporečni meščani – akademiki, uradniki, trgovci, obrtniki – nenadoma postali zmožni nepredstavljivih grozodejstev in po koncu vojne spet postali neškodljivi državljani.«

[Stran 093]

Taka vprašanja si je torej postavljal frankfurtski novinar leta 1964. Ali ne najdemo leta 1995 v naših časopisih zelo podobnih vprašanj? Pogosto se ponavlja, da je že zadnji čas, da nehamo misliti na preteklost in preštevati kosti, saj z brskanjem po preteklosti zgubljamo smisel za nujno potrebni napredek in škodujemo ugledu naše mlade države. Tudi pri nas nekatere ugledne državljane moti, če jih kdo vznemirja s preteklostjo, hudo jih moti, če se za preteklost zanima kak tožilec. Pa vendar mimo nekaterih vprašanj ne moremo. Ne moremo mimo slovenskega holokavsta. Le kaj se je zgodilo v ljudeh, da je do tega prišlo? Kdo je za to kriv?

9.3.3. Ali so obtoženi sploh bili krivi?

Porotnemu sodišču v Frankfurtu je predsedoval Hans Hofmeyer, ki je suvereno vodil dolgo in težko razpravo. Med tristodevetinpetdesetimi pričami iz devetnajstih držav, tudi iz Nemške demokratične republike, ki so bile zaslišane na procesu, je bilo največ nekdanjih jetnikov iz Auschwitza. Ko so pred sodiščem poročali o strahotah, ki so jih pretrpeli dve desetletji prej, so jih ponovno doživljali. Poslušalce je pogosto stisnilo v grlu. Zaradi izpovedi prič so šest obtožencev, ki so se v začetku procesa zagovarjali s prostosti, vzeli v preiskovalni zapor.

Med procesom se je jasno pokazalo, da stojijo pred sodiščem sami »mali« ljudje. Tisti, ki so celotno dogajanje programirali in ukazali, tedaj večinoma niso bili več živi ali pa so bili za sodišče nedosegljivi, ker so bili že obsojeni od zaveznikov, ali pa jih sploh niso zasledovali, ker si niso umazali rok. Obtoženci, krvniki iz Auschwitza, so se izgovarjali, da so bili samo izvrševalci povelj svojih nadrejenih, da so bili v neprestanem strahu pred hudimi kaznimi, in da je celo njihovo lastno življenje bilo v nevarnosti. Na zatožni klopi so sedeli dvajset let po svojih dejanjih in med tem so njihovi nekdanji poveljniki nastopili kot priče.

Sodišče je poklicalo mnoge nekdaj vodilne esesovce, da bi slišalo njihovo mnenje, ki naj bi pomagalo ugotoviti, ali so »mali« ljudje v Auschwitzu res morali izvršiti vsako povelje. Večina mnenj je bila za obtožence obremenilna. SS-major Gustav Nosske, ki je imel več visokih funkcij, je nekoč odklonil izvršitev nekega povelja. Nič se mu ni zgodilo. »Na to ne vem odgovora,« je rekel Nosske na procesu, ko ga je eden izmed obtožencev vprašal: »Gospod priča, vi ste vendar bili esesovski major. Ali ste prepričani, da bi jo kak manjši čin prav tako odnesel kot vi?« Nosske je bil v Nürnbergu obsojen na dosmrtno ječo, kasneje pa pomiloščen in izpuščen na prostost. Kot priča je na procesu v Frankfurtu nastopil tudi SS-general Erwin Schulz, ki je bil v Nürnbergu obsojen na petnajst let zapora, kasneje pa pomiloščen. Dr. Karl Werner Best je bil leta 1948 v [Stran 094]Kopenhagenu obsojen na smrt, pa že leta 1951 puščen na prostost. Na frankfurtskem procesu se je kot priča pojavil hkrati z bivšim visokim esesovcem Brunom Streckenbachom, ki je bil leta 1952 pred vojaškim sodiščem v Moskvi obsojen na petindvajset let prisilnega dela in že po treh letih izpuščen.

Ali torej »mali« ljudje samo zato niso bili krivi, ker dogajanja sami niso začeli? Ali niso bili kot orodje za uresničitev programa uničevanja milijonov ljudi prav tako potrebni kot tisti, ki so program načrtovali za pisalno mizo? Ali niso često naredili celo več, kot je od njih zahtevalo povelje, ko so zapornike mučili in pobijali. Sodniki v Frankfurtu so odločili, da so obtoženi za svoja dejanja polno odgovorni, da zanje ne velja izgovor, da so bili samo izvrševalci povelj in zato niso krivi za posledice povelj.

9.3.4. Odmevi po procesu

Po poldrugo leto trajajočem sojenju je porotno sodišče obtožene obsodilo na daljše in krajše zaporne kazni, trije obtoženci pa so bili zaradi pomanjkanja dokazov oproščeni. Šest obtožencev, katerim so bili umori nedvomno dokazani, je bilo obsojenih na dosmrtno ječo. Med njimi je bil tudi bivši jetnik Emil Bednarek. Sodišče mu je dokazalo štirinajst umorov, ki jih je zagrešil kot starešina oddelka, čeprav za ubijanje ni imel nobenega ukaza. Bolničar Klehr je jetnike ubijal z injekcijami strupa. Dokazali so mu 475 umorov. Wilhelmu Bogerju so dokazali 114 umorov.

Glas o frankfurtskem procesu je šel daleč prek meja Nemčije. Ljudje so govorili o procesu proti zločincem Auschwitza in že zaradi tega to ni mogel biti čisto navaden proces, čeprav je porotno sodišče vodilo navaden kazenski postopek in je bila za obsodbo odločilna samo individualna krivda posameznega obtoženca.

Proces proti zločincem Auschwitza je Nemce konfrontiral z njihovo preteklostjo. Štirje vidni sodelavci Instituta za novejšo zgodovino so med procesom objavili znanstveno razpravo z naslovom: Anatomija esesovske države. Martin Walser je leta 1965 zapisal: »Proces proti »podoficirjem« iz Auschwitza je mnogo več kot zgolj pravni postopek. Vzporedno z njim gre tudi raziskovanje zgodovine, moralno in politično ozaveščanje tistega dela prebivalstva, ki očitno na noben drug način ne bi priznalo preteklosti.«

Velikemu frankfurtskemu procesu so sledili še drugi sodni postopki. Še maja 1989 je bil v Lüneburgu obsojen na dosmrtno ječo nekdanji komandant auschwitzevega pomožnega taborišča Lagischa, Czerwinski.

Auschwitz je pozno prišel pred sodišče, toda ne prepozno. Novinar Winters je o tem prepričan. Na koncu svojega razmišljanja ob tridesetletnici procesa se še enkrat spomni apokaliptične groze Auschwitza in konča z mislijo, da bo svet to grozo le težko pozabil, Nemci je pa ne smejo pozabiti.

Uničevalni taborišči Teharje in Kočevje še nista bili pred nobenim sodiščem. Do danes ni nobenega seznama pomorjenih in ne seznama tistih, ki so morili. Toda dvanajst tisoč mladih Slovencev je bilo v Rogu in v hrastniških jamah dobesedno izbrisanih. Ali to lahko pozabimo?

9.4.1.

Midland, 11. 9. 1994

Romanje ima v duhovnem življenju pomembno mesto. Morda smo danes že izgubili izpred oči njegov pomen. Nikakor pa ne bi bilo prav, da bi mi, ki smo priromali sem v Midland, pozabili in izgubili izpred oči bistvene sestavine romanja.

Romanje je dejanje vere. Kristjani smo na tem svetu popotniki. Na njem nimamo stalnega bivališča, nekoč ga bo treba zapustiti. Sicer verujemo, da ga bomo zagledali v večnosti neokrnjenega, lepšega, očiščenega vsega zla in nepopolnosti. Romanje nas opominja, da smo na poti in ima naše življenje cilj, združenje z neskončno usmiljenim in ljubečim Bogom. Božje potništvo je povezano z žrtvijo in odpovedjo. Zlasti nekoč, ko so ljudje romali peš, lačni ali ob pičli hrani, izpostavljeni nevarnostim, mrazu in zimi, je bilo to zelo vidno. Tudi danes boste videli doma mlade, družine, pa tudi že starejše, ki romajo peš na Brezje, Sv. Goro, Ptujsko Goro ali v kakšno drugo Marijino svetišče. Mnogi hodijo celo noč, med potjo molijo. Res je marsikdaj težko, a [Stran 095]si zavestno naložijo kako težavo, da bi se na ta način očiščevali svojih napak in grehov.

Predvsem je romanje že od nekdaj dejanje sprave. Ta se povezuje s spokornostjo. Verni vseh časov so čutili, da sta njihov greh in krivda načela zvezo z Bogom. Da bi dokazali, da želijo to zvezo z Bogom obnoviti, so si nadeli pokoro, povezano že s težavno potjo, kakor da bi želeli reči: »Gospod, res smo grešili, a da se želimo vrniti k tebi, ti dokažemo tudi s tem, da prevzemamo pokoro. Prosimo, odpusti nam.« Svojo spravo z Bogom so potrdili tudi v zakramentu svete spovedi. Na božjepotnih krajih v Sloveniji vedno znova občudujem čudoviti pojav, ko romarji drug za drugim poklekajo v spovednico in se v zakramentu sprave srečujejo s svojim Bogom na najbolj oseben način.

Vemo, da so verniki prvotno romali na kraje, ki jih je posvetil naš Gospod Jezus Kristus s svojimi koraki, v Sveto deželo, zlasti na kraje, povezane z njegovim trpljenjem in smrtjo. Takoj zatem pa so začeli kristjani romati na grobove mučencev. Kakor so mučenci ostali v najtežjih trenutkih zvesti svoji veri, tako so prosili romarji, da bi tudi sami ostali zvesti veri.

Drage rojakinje in rojaki, dragi bratje in sestre! Ali niso mnoge povedane stvari o romanju podobne tudi našemu današnjemu romanju?

Priromali smo na grobove, na kraj kanadskih mučencev. Brez dvoma pa smemo reči, da imamo tudi Slovenci svoje mučence. Res je, da danes ne romamo na kraje v Sloveniji, kjer so njihovi grobovi, ki so jih njihovi mučitelji do nedavnega zakrivali. Toda v duhu romamo na tiste temne kraje, kjer se je prelivala kri naših bratov kristjanov in Slovencev. Cerkev sicer še ni uradno priznala njihovega mučeništva, toda mi se jim že lahko priporočamo in se po njih tudi zgledujemo. V primeru Lojzeta Grozdeta pa nam Cerkev celo priporoča, da molimo k njemu in ga poprosimo milosti, saj se je že začel uradni postopek za njegovo razglasitev za mučenca. Mučenci so naši priprošnjiki. Prosimo jih, naj nam pomagajo ohraniti vero, za katero so umrli. Naj nam oni, ki so Bogu ostali zvesti v trpljenju, pomagajo, da bomo tudi mi ostali zvesti v težavah življenja. Naj oni, ki so umrli iz ljubezni do Kristusa in njegove Cerkve, naši mladini in našemu narodu doma in po svetu izprosijo zvestobo Kristusu in Cerkvi.

Mučenci so tudi naši vzorniki. Ko bo Cerkev priznala slovenske mučence, ki so umrli med komunistično revolucijo na tako različnih krajih, bo izrecno naglasila, da so mučenci tisti, ki so umrli za vero iz ljubezni do Kristusa in Cerkve. Prepričan sem, da je mnogo takih. Kakšno krivdo je imel otrok, ki je umrl, ker je bil sin zavednega kristjana? Kakšno družinski oče, ki je skrbel za svojo družino, mogoče bil mežnar ali ključar pri sosednji cerkvi? Kakšno mladenič, ki je mirno hodil v gimnazijo in se vračal od spovedi in maše na prvi petek?

Toda še eno stvar nas učijo mučenci: odpuščanja. Pričevanja iz povojnih množičnih pobojev doma govorijo, da so mnogi umirali z molitvijo na ustnicah in z besedami, ki jih je izrekal Kristus, Kralj mučencev na križu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kot verniki ne bomo nikogar sodili, nikogar zapirali, nikogar morili. Država naj sama obsodi ta dejanja.

Romanje je dejanje sprave. Kot kristjani smo prvi dolžni in seveda tudi prvi pripravljeni podati roko sprave vsakomur, tudi tistemu, ki nam je storil krivico. Prepričani smo namreč, da odpuščanje prinaša v naše srce mir. Kdor ne odpušča, ta trpi. Sovraštvo razjeda njegovo srce, da otopi in ni več odprto za Boga. Kristjani, ki ob vsaki spovedi občutimo, kako odrešujoče je, ko nam Bog odpusti grehe, bomo zato tudi odpuščali svojim bližnjim. Seveda pa pri tem odpuščanju ne bomo zamegljevali resnice. Cerkev se v vsej zgodovini spominja svojih mučencev in jih ne pozabi, ker so za vse rodove zgled zvestobe Kristusu in dokaz, kaj more šibki človek, ko je povezan z njim.

Kristus v evangeliju sprašuje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« in nato doda še pomembnejše vprašanje: »Kaj pa vi pravite?« Podobno vprašanje zastavlja tudi nam. Kaj vam jaz pomenim v življenju? Kaj ste pripravljeni zame tvegati, kaj žrtvovati? Ko smo danes zbrani tu in smo v duhu poromali na grobove naših mučencev, smo videli, da so oni Kristusu s svojim življenjem odgovorili: Gospod, ti si naše vse. Tebi smo pripravljeni žrtvovati največ, pripravljeni smo ti darovati svoja življenja. Naše romanje bo neplodno, če ne bi danes še zavestneje sklenili, da bomo za vero molili in se zanjo trudili. Izdali bi pričevanje naših mučencev, če ne bi sklenili, da bomo poglobili svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi in obljubili, da bomo zvesti Kristusu tudi takrat, ko bomo v težavah in trpljenju.

10.1.1.

Zgodovinski časopis (ZČ) že skoraj pol stoletja izhaja v Ljubljani in nadaljuje tradicijo svojih predhodnic, ki sega že v leto 1846. ZČ objavlja rezultate preučevanja zgodovine slovenskega naroda in slovenskega ozemlja, študij splošnih in specialnih vprašanj zgodovine sosednjih narodov in srednjeevropskega prostora, obče zgodovine, pomožnih zgodovinskih ved, teorije zgodovine ter pouka zgodovine v šoli. ZČ objavlja pregledne razprave in krajše zapise, predavanja s kongresov in diskusijske prispevke iz vseh obdobij zgodovine od najstarejših dob do današnjih dni; pri tem nadrobnejše obravnavanje posebnih panog, obdobij, problemov in območij prepušča drugim slovenskim historičnim revijam. Vsebina prispevkov se nanaša na kulturno, politično in gospodarsko zgodovino in tudi na prikaz vsakdanjega življenja v preteklih obdobjih. ZČ poroča o kongresih, simpozijih in razstavah, o delovanju strokovnih društev in zgodovinskih inštitucij ter kritično vrednoti nove zgodovinske publikacije. Vlogo referenčne revije ZČ opravičuje tudi z objavljanjem slovenskih zgodovinskih bibliografij in s predstavitvami pomembnejših slovenskih zgodovinarjev. Jezik prispevkov v reviji ni hermetičen, ampak je razumljiv tudi nepoklicnim zgodovinarjem.

V zadnjih letih kar okoli petino razprav za ZČ prispevajo zgodovinarji, ki se zunaj meja Republike Slovenije posvečajo preučevanju slovenske zgodovine. V tujino gre tudi znaten del naklade revije, ki je presegla 2.000 izvodov.

Ob štirih rednih zvezkih posameznega letnika ZČ je uredništvo postopno ponatisnilo vse starejše že razprodane zvezke revije, ki je tako v kompletu (kar 100 zvezkov!) dostopna tudi mladim generacijam historikov in ljubiteljev zgodovinskega branja. V Zbirki Zgodovinskega časopisa pa je doslej izšlo že trinajst zaokroženih razprav ali zbornikov o posameznih vprašanjih slovenske preteklosti.

Zgodovinski časopis in publikacije iz njegove zaloge lahko kupite ali naročite na upravi ZČ: Ljubljana, Aškerčeva 2, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, tel.: 061-1769-210. Naročništvo na osrednjo slovensko historično revijo vam zagotavlja redno prejemanje ZČ (štirje zvezki v letu 1995 veljajo za zaposlene 2700 SIT, za upokojence 2000 SIT ter za dijake in študente vsega 1350 SIT), obveščenost o dejavnostih Zveze zgodovinskih društev Slovenije in članske ugodnosti (cenejši nakupi knjig pri nekaterih slovenskih založbah, brezplačni ali cenejši obiski domačih in tujih muzejev ter galerij). Cene starejših zvezkov ZČ so razprodajne, za nakup kompleta ali več številk revije uprava nudi možnost brezobrestnega obročnega odplačevanja.