Zaveza št. 18

1.1.1. Selektivni spomin zmagovalcev

Jubilejno leto 1995 se je nagnilo v drugo polovico. Ker so se leta 1945 poglavitne stvari zgodile v prvi polovici, je tam bilo tudi težišče letošnjih spominskih dejanj. Stvari, ki so jih imeli ljudje za potrebne, so torej bile narejene in izrečene. Sedaj je iz sorazmerne razdalje in zatišja že mogoče jasneje videti tudi, kaj je bilo narejeno in izrečeno in kako. Ker se je vse dotikalo vseh, imamo pravico, da se ozremo na vse in vprašamo, ali smo upravičeni do tistega zadovoljstva, ki ga ljudje občutimo potem, ko po kakem delu lahko rečemo, da je bilo dobro opravljeno.

Slovenci smo se v nasprotju z drugimi evropskimi narodi spominjali dveh vojn. Vpleteni smo bili v zunanjo vojno, v vojno med državami, in v notranjo vojno, ki je divjala med nami samimi. Logično bi bilo torej, da bi se spominjali ne samo obeh vojn, ampak tudi konca obeh vojn. Tu pa so stvari pokazale vso svojo zapletenost in nerazrešenost. Izhajala je iz te temeljne dvojnosti: medtem ko je bila zunanja vojna končana v popolnem pomenu besede – orožje je utihnilo, papirji o zmagi in predaji so bili podpisani, stroški ugotovljeni in poravnani, zločini raziskani in kaznovani, je v notranji vojni od vsega umolknilo samo orožje, od papirjev pa niso bili nobeni podpisani, nobeni stroški poravnani in nobeni zločini kaznovani. V resnici je bilo tako, da zmagovalci v notranji vojni te vojne niti priznati niso hoteli. Nenavadna in čudaška miselnost, ki jih je navdihovala, osvojila in vodila, je imela v sebi tudi to, da napadenemu niso priznali niti prastare pravice, da se sme braniti. Zato notranja vojna, medtem ko se je zunanja vojna končala in je daleč – za večino ljudi je petdeset let cela večnost –, še traja in je tu. Na njeno nedokončanost opozarjata dve najusodnejši dejstvi novejše in morda vse slovenske zgodovine. Obe sta še tukaj in, nepriznani, neocenjeni in nepojasnjeni, obtežujeta duha naroda in ovirata njegov polet, predvsem pa neovrgljivo dokazujeta, da državljanska vojna še ni končana. Zmagovalec v notranji vojni je namreč že po zmagi v orožju storil dve dejanji, ki izhajata logično iz ideologije, ki se ji je bil vdal, za občutljivost omikanega človeka pa sta ti dve dejanji dva zločina, ki vzbujata odpor in prezir in grozo. Z obema je zmagovalec pokazal, da je njegova osnovna ost uperjena proti življenju. Eno od teh dejanj je bil množični fizični umor, ki je dosegel razsežnosti holokavsta, drugo pa umor narodove politične duše.

A tu je še tretja reč. Najnovejša zgodovina je dokazala, da je bila stvar, ki jo je zmagovalec v notranji vojni z zmago uveljavil, velika, lahko bi rekli, zgodovinska politična in duhovna zabloda. Ne samo, da ni mogel izpolniti odrešilnih obetov, s katerimi je novačil ljudi, ampak je na koncu moral izjaviti, da ne more zagotavljati osnovnih pogojev za življenje. Ta trenutek za nas ni pomembno, da je moral dati to ponižujoče priznanje potem, ko je v svoje podjetje investiral neizmerne količine tujega trpljenja in je zgodovina povedala, da je to trpljenje zaman izgorevalo na odročnih ovinkih daleč od glavnega toka civilizacije. Bolj pomembno je nekaj drugega: s tem priznanjem, ki ga je izsililo življenje, je zgodovina dala prav tistim, ki so svoje življenje zastavili – in tudi izgubili – zato, da bi narod, ki so mu pripadali, ostal v civilizaciji. Vloge so se zamenjale: ta, ki je bil zmagovalec, je moral priznati poraz, nekdanji poraženec pa je bil poklican na oder za zmagovalce.

Zaradi vsega tega smo se Slovenci spominjali leta 1945 kot dvoji ljudje. Vsak se je, posredno ali neposredno, čutil vezanega na eno od obeh izbir v državljanski vojni. Vsak je ravnal v skladu z možnostmi, ki jih je nudila, in z zahtevami, ki jih je postavljala ena ali druga vezanost. To sta bila dva svetova, temeljna razlika med obema skupinama pa je bila vendarle ta, da so nekdanji poraženci v državljanski vojni imeli vse razloge, da se odkrije resnica, nekdanji zmagovalci pa vse razloge, da se resnica ne odkrije. Posledica dvojnega odnosa do resnice se je nujno kazala v jeziku obeh skupin: prva se je lahko prepustila naravnemu in neprisiljenemu jeziku, druga pa je bila prisiljena – ker je govorila o stvareh, ki niso bile ali so bile samo delno resnične – da je jezik uporabljala kot sredstvo manipuliranja. Govorci prve skupine so lahko svet odčitavali, govorci druge pa so mu pisavo predpisovali.

[Stran 002]

Prvi zunanje vojne iz svojih spominov niso izpuščali, a so videli težišče vprašanja v notranji slovenski vojni, ker je ta, prvič, določala naš specifični položaj in, drugič, še sedaj predstavlja nekaj nedokončanega in nerešenega. V prvi vrsti so postavili zahtevo, da se državljanska vojna konča. Da se to doseže, jo je treba najprej opisati in dognati njene glavne konture. Zlasti pa je za končanje državljanske vojne pomembno priznanje obeh velikih zločinov, ki sta bila narejena v aranžmaju nekdanjih zma[Stran 003]govalcev: oba velika umora, fizični in politični. Priznanje prvega vključuje pokop z vsemi spremljajočimi verskimi, moralnimi, pravnimi, sodnimi in zgodovinopisnimi opravili, priznanje drugega pa opis administrativnega, sodnega, kulturnega in političnega funkcioniranja totalitarne komunistične države in radikalno prekinitev z vsemi njenimi relevantnimi instituti in institucijami.

Drugi pa so morali z raznimi nelegitimnimi jezikovnimi ukrepi spreminjati resničnost. Izkazalo se je, da se po toliko letih in po vsem, kar je bilo na njih, niso mogli odločiti za svobodo. Iz brezupnega moralnega položaja, v katerem so se znašli, jih je reševala gospodarska in politična moč. Ta jim je omogočala tisto arogantnost, ki so jo potrebovali, da so lahko briskirali trditve nasprotne in neopredeljene javnosti. Kmalu se je videlo, v katero smer kažejo njihova hotenja: od obeh vojn je bila vse pozornosti deležna zunanja vojna, v njenem okviru pa slovenska osvobodilna gverila, ki so ji bile sedaj odvzete nekdaj tako varovane in tako ljube ideološke konotacije. Revolucija in državljanska vojna sta bili sicer dopuščeni, a nikoli brez spremljave manjševalnih tonov. Iz gmote presežne krivde je nastala majhna lužica napak, ki so jih govorci z vajeno gesto in ritualno obžalovali. Obilno se je uporabljal alibi: za umor domobrancev je bila kriva jugoslovanska armada, za povojno ideološko, ekonomsko in nacionalno represijo pa zvezne partijske instance. Doma v Sloveniji so vedno obstajali – včasih celo prevladovali – svobodnjaški, reform željni komunisti, ki so nazadnje prevzeli vodstvo, prekinili z Jugom in, kot nekoč, spet stopili na čelo nacionalnih osvobodilnih sil.

1.1.2. Dve slovesnosti – dve znamenji

Način, kako so potekale spominske slovesnosti na eni in na drugi strani, je človeku, ki je bil pripravljen ne samo gledati, ampak tudi kaj zagledati, nazadnje moral dopovedati, da sta to dve različni strani in da sta različni morali biti tudi nekoč, v času, ki se ga spominjata. Kar se je nazadnje izluščilo iz vsega, je bilo spoznanje, da sta to dva različna svetova, ki ju vsakega vodi drug duh. Prireditve Slovenskega spominskega odbora niso imele nobene denarne podpore, organizirala in pripravila jih je peščica ljudi, tako da je vsak moral prevzeti po deset del – znova je zazijala praznina po velikem umoru – a vse te slovesnosti so imele na sebi znake tihe in globoke odličnosti. Dve stvari sta to odličnost povsod priklicali: to, zaradi česar so ljudje prišli, predmet njihovega spominjanja, predvsem pa ljudje sami in kultura, ki so jo prinesli s seboj in ki je povsod storila, da je spomin lahko stopil vanje na tako doživet, tragiški in slovesen način. Tako je bilo v Vetrinju, tako je bilo na Teharjah, tako je bilo predvsem v Rogu.

Kdor je bil letos 25. junija v Kočevskem rogu, je prisostvoval nečemu, kar je preseglo vse, kar je kdaj iskalo poti do njegovega središča. Noben koncert, nobena drama, nič, kar bi se v sedanjosti lahko v Sloveniji zgodilo, ne bi moglo doseči miru, zbranosti in dokončne prisotnosti, ki je zajela dvajset tisoč ljudi na tisto deževno nedeljo v Rogu. Ljudje seveda tega niso vedeli, toda zazrtost, ki je bila na njihovih obrazih, ni kazala nobene vznesenosti, ampak je izhajala iz mirne gotovosti, da je prav, da so tam; da so pri nečem, kar ima najglobljo možno podporo in jih vse presega, a je vendar del njih in na najtesnejši način njihovo. Tisti obrazi so te spominjali na vednost ikon, na katerih resnost in mir prehajata v tako tanko veselje, da ga ne izda noben utrip in ga bolj slutiš, kot opaziš. Ne verjamem, da je v Sloveniji še kraj, na katerem bi bili možni taki obrazi; mogoče jih ni dosti v Evropi, mogoče jih ni na celem svetu.

Na letošnjih spominskih slovesnostih se je videlo, da za njimi stojita dve različni kulturi. Tu ni mogoče nič prenarejati, nobeno sprenevedanje ne pomaga, še tako premetene in bleščeče kulise ne prikrijejo votlosti, kadar spregovori iz sredine. Čeprav so nekdanji zmagovalci imeli za uresničenje svojega spominskega projekta na razpolago državo, njeno avtoriteto, ustanove in denar, niso mogli zakriti bistvenega dejstva: da ljudje na teh slovesnostih niso bili ljudje, ki so bili »lačni in žejni pravice«, ampak siti in napolnjeni ljudje; predvsem pa, da za njimi ni celotne zgodovinske resnice. V odsotnosti resnice so bili strumni koraki vojakov, trenirane mišice športnikov, nastop dresiranih konj in plačani bralci poezije zgolj lepotila, ki niso mogla prikriti nekega osnovnega umanjkanja. Televizijski novinar, ki je spremljal Zmagoslavje na Trgu republike v nedeljo 14. maja, je značilno končal svoje poročilo: povedal nam je, da so sedaj nekatere stvari jasne – kaj vse je bilo temu gospodu jasno! – potem pa je čutil še za potrebno, da nas seznani, da so zmagovalci svoje nasprotnike »potolkli«. Da je zmogel to besedo, je dokazal, da je žrtev neke vzgoje in neke kulture. Da je pa le čutil, da pri celi [Stran 004]stvari nekaj ni v redu, sklepamo iz tega, da nam je nazadnje svetoval, naj se odpravimo v naravo.

S petdesetletnico je šla mimo nas izredna priložnost, da pridemo k sebi. Veliki mejniki so vedno čas, ko se človek zave minevanja in začasnosti vsega na svetu in ob tem postane bolj resničen. Prav odsotnost misli, preiskujoče misli, ki je bila za spominjanje nekdanjih zmagovalcev tako značilna, je kazala na to, da se niso pripravljeni podrejati splošnim vzgibom refleksije. Ali ni Marx nekje rekel, da se je ideja vedno blamirala, kadar ni trdno stala na interesu? Ideja [Stran 005]pomeni resnico, do katere je prišel um in ki je vredna prav zato, ker je resnica. Marx pa je bil iz take snovi, da je lahko prezrl, da je resnica osnovni človeški interes. Potem pa so prišli ljudje, ki so v odsotnosti osnovnega človeškega interesa videli možnost, da postavijo sebe za osnovni interes. Ti ljudje so z zmagovito komunistično revolucijo vzpostavili stanje, v katerem so ta interes lahko uveljavili z vsem razkošjem. In kar po letošnjem spominskem letu za gotovo vemo, je to, da se temu interesu nikakor ne mislijo odpovedati v imenu splošnega človeškega interesa. Toda samo odločitev za splošni človeški interes bi dosegla, da bi nazadnje lahko upravičeno rekli, da so »sestopili z oblasti«.

1.1.3. Posledica začetnih odločitev

Leto, ki bi nas lahko bistveno premaknilo, se torej izteka in mi ostajamo v nekaterih najvažnejših vprašanjih nepresvetljena ideološka provinca: bistvenih stvari se ne dotikamo ali pa se jih dotikamo na način, ki je daleč od svetovljanstva in duhovne odprtosti. Nekdanji zmagovalci – in ti so v veliki meri glas javnosti, nasprotniki so ali fizično ali politično izločeni – niso tvegali nobenih novosti, ampak so se držali izdelkov, ki so se krojili še v stari ideološki konfekciji. Bilo je zanimivo, pa tudi malce nespodbudno, poslušati, kako so se v loku med Trstom in Mariborom v raznih nastopih in govorih v sterilni enoličnosti ponavljale vedno iste točke: da so bili Slovenci 1941 obsojeni na smrt; da brez enobeja Slovenci kot narod ne bi več obstajali; da zgodovine ni mogoče spreminjati – kar pomeni, da je o njej mogoče misliti samo na en način; da so zmagovalci pač zmagali in da jim je svet zmago priznal – kar pomeni, da jim je že naprej dovolil vse, kar so pozneje počeli; da ti, ki so se po pol stoletja sedaj oglasili, povzročajo samo sovraštvo, razdor in nestrpnost.

Nepripravljenost »videti sebe v perspektivi« in vajenost lotevati se vprašanj z »že naprej izdelanim vedenjem« spravlja v logične težave ne samo težake, ki se predstavljajo javnosti v pismih bralcev, ampak tudi verzirane besedovalce. Navedli bomo nekaj primerov, da pojasnimo, kaj mislimo.

Tržaški zgodovinar Jože Pirjevec je v nekem intervjuju (Razgledi, 12. maja) takole odgovoril na vprašanje, zakaj so se ljudje vključevali v osvobodilno gibanje, čeprav so jim to narodni in cerkveni voditelji odsvetovali: »Rekel bi, da je bil pač narod bolj zrel od svojih voditeljev« Torej narodova zrelost. Kmalu za tem pa postavi prav to zrelost v dvomljivo luč, ko na sugestijo, da je bila odločitev za osvobodilno fronto tudi odločitev za komuniste, pravi o istem narodu: »Zvečine so to bili preprosti ljudje, ki niso imeli nobene možnosti preverjati, kaj se je v tridesetih letih dogajalo v Sovjetski zvezi.« Ali ne bi treznost, ko bi res bila, narekovala, da bi resno jemali nasvete tistih, ki so nekaj možnosti za preverjanje le imeli?

Podoben primer najdemo pri Vekoslavu Grmiču in njegovi trditvi, da je bilo tudi »zavestno sodelovanje s komunisti v osvobodilnem boju« povsem naravno, saj so kristjani že tedaj in vnaprej uresničevali 2. vatikanski koncil, ki poziva »verne in neverne«, da sodelujejo pri » pravilni graditvi sveta«. Tudi tu je neka začetna, morda nikoli pozneje temeljito izprašana odločitev dosegla, da se je neka dobra beseda – »pravilna graditev sveta« – dodelila ljubljenemu gibanju. V Grmičevi trditvi so pravzaprav tri vprašljive reči: prvič ni šlo, kot vemo, za »sodelovanje« s komunisti, ampak za podrejanje, drugič komunisti niso samo »neverni«, ampak so še kaj drugega, zelo nesimpatičnega; končno pa bi, kot rečeno, zelo mnogo ljudi podvomilo, da je revolucija, ki je v jedru enobeja, »pravilna« graditev sveta.

Včasih taka začetna odločitev povzroči, da si avtor dovoli trditev, ki jo v razviti obliki verjetno ne bi podpisal. To se je zgodilo Janezu Staniču (Delo, 29. julij), ko je opisoval klavrno usodo ljudi, ki so se uprli komunističnemu totalitarizmu. Ne samo, da so bili zaradi svoje čudaške upornosti »neuspešni, odrinjeni, neizživeti«, prava kazen jih je doletela šele sedaj, ko »ogorčeni, željni maščevanja« čakajo na ugodno priliko, da udarijo. Na teh bolnih eksistencah se vidi, da se upiranje ne izplača. Vse drugačni so oportunisti: solidni, zdravi, vedri – nanje se je vedno mogoče zanesti. Vse se zlije v stavek, ki je, če ga pogledamo v njegovi goloti, oduren: Oportunisti vseh dežel, kolaborirajte! Pri nas ni bilo dosti pravih disidentov, mogoče smo edini narod, ki jih praktično ni imel – izjema je Pučnik – nekaj ljudi pa se je le nekako upiralo, a so sedaj doživeli, da so spet v napoto in nevarni. Njihova nesreča je bila nekoč in je sedaj, da niso razumni. Kakor je študentski kolega, sicer sodelavec tajne policije, nekoč rekel nekemu madžarskemu disidentu: Praviš, da si inteligenten, toda kako naj to povežem z dejstvom, da delaš proti sebi!

1.1.4. Vloga šokov

Navedeni primeri ne segajo naravnost in brez sramu v območje absurda: so ali žrtve »neke začetne odločitve« ali pa, kar je slabše, ne do kraja izdelane in dognane manipulacije. V vsakem primeru pa je o njih treba reči dve stvari. Prvič je pisanja te vrste toliko, da se kulturni prostor od njega duši, drugič pa vsako predstavlja »rdečega slanika«, ki ima za posledico – ali nalogo – da bralca spelje na napačno sled. Širše gledano je vse povezano z vprašanjem slovenskega intelektualca. Govorica primerov, ki smo jih navedli, ni bila naravnost in zavestno šokantna. Včasih pa hoče biti prav to: zavestno šokantna. Mogoče je njen namen, da se ustvari zavest, da je svet absurden in da je v njem vse mogoče. To so ekscesni primeri. Zanje pravi časnikar Vlado Miheljak (Dnevnik, 13. junija), da gredo samo od začetka težko od rok: »da se je težko samo prvič ojunačiti, da komu, ki je drugačen, demoliraš fasado stanovanja«. Potem človek očitno dobi rutino in postane strokovnjak. Toda še v istem članku nam isti avtor dokaže, kako neprisebna je lahko z ideološkim sovraštvom prepojena duša. Sam namreč, ne meneč se za občutljivost in spomin bralca, uprizori pred nami besedni eksces, po katerem mislimo, da se ne bomo mogli čuditi ničemur več. Gre za oceno simpozija o Slovencih v novejši zgodovini, ki ga je organiziral Slovenski spominski odbor. Miheljak ga opremi s polpotovstvom; da je Nova Slovenska zaveza, ki je na njem sodelovala, »oblika organiziranega desnega polpotovstva«; da je simpozij potekal » v najbolj žlahtni polpotovski maniri«; da je bila za to prireditev značilna »polpotovska ekscesnost nastopajočih«. Pol Pot je bil, kot vemo, kamboški marksist, ki se je po nekaj letih bivanja v Vietnamu in na Kitajskem leta 1975 vrnil s skupino profesionalnih revolucionarjev domov in s pomočjo Rdečih Kmerov organiziral teror, ki bi mu – po rafiniranosti, a ne po obsegu – lahko stala ob strani samo Bleščeča pot Abamiela Gouzmana. V dobrih treh letih, od 1975 do 1978, je pokončal več kot milijon ljudi. Ob njegovem prihodu je glavno mesto Kambodže Phnom Penh štelo čez 400.000 prebivalcev. V nekaj mesecih jih je zmanjšal na 30.000. Ostale je pregnal v džunglo, tam so pomrli, ali pa jih je preselil v prevzgajališča, kjer so doživeli enak konec – po dolgih in nepopisnih mukah. Grozote, ki so se v tistih treh letih zgodile v Kambodži, presegajo vse, kar so v tem stoletju, tako nadarjenem za nasilje, uresničili pošastni genialci s komunistično in nacistično poučenostjo.

Tu nas ne zanima človek, ki je to napisal. To je vprašanje neke osebne higiene in te se iz določenih razlogov – tudi okus ima pri tem nekaj besede – ne bi radi dotikali. Pomembno je tukaj v resnici samo vprašanje prostora, v katerem je mogoče kaj takega napisati. Kakšen prostor je to? To je zdaj vprašanje: Kakšen prostor je to? Kje smo? Po vsem tem moramo prositi bralce, da si odgovorijo na vprašanje, kaj se bo že jutri lahko zgodilo na ulici, ne da bi se ljudje ustavili in izrazili vsaj minimalno nezadovoljstvo. Ali ni tako, da boste izčrpali svojo domišljijo, ne da bi se mogli česa domisliti?

V soboto 13. maja zvečer je v Cankarjevem domu predsednik Milan Kučan v slavnostnem govoru ob petdesetletnici konca druge svetovne vojne med drugim rekel tudi, da so naši zmagovalci po vojni pomorili »več kot tisoč slovenskih domobrancev«. V slovenščini »več kot tisoč« pomeni samo eno stvar: več kot tisoč in manj kot tisoč petsto. Slovenski komunisti so v resnici pobili od dvanajst tisoč do petnajst tisoč domobrancev. Torej najmanj desetkrat toliko, kot jih je priznal predsednik Kučan. A ta trenutek to ni tako pomembno. Pomembno je to, da predsednik države to ve in da to ve tudi zadnji Slovenec.

Zakaj se je predsednik odločil za to potezo? Ena razlaga bi bila, da se je enostavno zmotil, pa pozneje, ker se predsednik pač ne moti, ni hotel svoje izjave popravljati. Mogoče tudi, da je bil v ozadju trenuten navdih. Mogoče je v njegovih papirjih pisalo »več tisoč« – kar bi bil še vedno evfemizem, a nekako sprejemljiv – pa se je vdal trenutni domislici in spremenil besedo v »več kot tisoč«. Mogoče je – po tolikih uspehih – rekel: Napnimo lok, da vidimo, koliko prenese. Zanimivo bi bilo vedeti, kako se je počutil, ko lok ni počil.

Naj bo že kakorkoli, naj je bil to eksperiment ali pomota, pomembno je to, kako je reagiral prostor, v katerega je padlo tisto groteskno nasilje nad resničnostjo. Saj so ga ljudje morali čutiti, predvsem pa jih je moralo spreleteti, da gre tu za ljudi, da so to računi o ljudeh. Kako to, da ni nihče vstal, šel za mikrofon in dejal: »Gospod predsednik, za vašo čast gre. Ta madež ne sme ostati na vas.« Lahko si predstavljamo, kakšen vtis bi ta preprosta kretnja naredila, kako globoko streznjenje bi pri gledalcih in poslušalcih dosegla, kakšen terapevtski učinek bi imela. Tako pa nam ostane, da se vprašamo, ali je naša neobčutljivost dosegla že tako stopnjo, da se ljudje zganejo le, če zaslutijo, da gre za kruh in igre.

[Stran 007]

Več kot tisoč! Recimo, da bi predsednik nemške države dejal – ne v državniškem govoru, ampak na kaki polprivatni prireditvi – da je v nacističnih taboriščih izginilo več kot šeststo tisoč Judov. Spet prepuščamo domišljiji bralcev netežko nalogo, da si sami povejo, kaj bi se v tem primeru zgodilo. Pri vsem pa je to mogoče šele prva stopnja. Zdaj jih je bilo »več kot tisoč«, ob neki prihodnji obletnici jih morda sploh ne bo več. Nedavno smo brali, da se najdejo ljudje – v Nemčiji, pa tudi drugod – ki pravijo, da judovskega holokavsta sploh ni bilo, ker v arhivih ni najti nobenega dokumenta, ki bi ga posebej ukazoval. Tudi za umor dvanajst tisoč slovenskih domobrancev ni takega dokumenta!

Da, osrednje vprašanje se ne dotika preteklosti, ampak sedanjosti. Vprašajmo se, v kakšnem prostoru živimo. Ljudje dovoljujejo, da se v njihov prostor natakajo neresnice, pri tem pa vedo, da so to neresnice, in delajo primerne sklepe: nikomur ni mogoče verjeti in zaupati. Tako se veča kaotičnost prostora. In spet prepuščamo bralcem nalogo, da si odgovorijo, katerim politikom in katerim ljudem tak prostor ustreza in kdo ga potrebuje.

O ujetih vaških stražarjih jeseni 1943 na Turjaku je pred letom neki partizanski general izumil tole zgodbo: ujeli so jih šeststo petindevetdeset, od tega so jih pet postavili pred sodišče in obsodili na smrt, vse druge pa spustili. Bilo pa je takole: petintrideset ranjencev so postrelili na Turjaku že naslednje jutro po vdaji, šestdeset dan pozneje za kolodvorom v Velikih Laščah, sto petdeset do dvesto pa konec oktobra v Jelendolu in Mozlju. Glede požiganja pravi isti general: »Jaz ne vem niti za en dom našega človeka, ki bi ga partizan zažgal. « Cele vasi so požigali: docent Žvirče in Hinje. Nedvomno je ta ostareli gospod povedal tudi veliko resničnih, pretresljivih in spomina vrednih reči, a kaj, ko na vsaki od njih leži uničujoč sum!

Vsi različni načini soočanja s preteklostjo so tu zato, da se prepreči resničnosti, da vstopi v sedanjost. Po svoje jih razumemo. Nekdanji zmagovalci se natanko zavedajo moralne in politične dvomljivosti svoje zmage. Še najbolj se pa zavedajo sodbe, ki jo je nad njimi potem izrekla zgodovina. Vedo, da je ta sodba nad njimi in da bo nekoč vsem znana, a vedo tudi, da se mora na vsak način doseči, da se dan njene razglasitve odloži. Instinktivno čutijo, da jim je v korist vse, kar veča nepresvetljenost, nedognanost in kaotičnost prostora.

Tu se njihovi interesi ujemajo z interesi nove levice – te specifične postkomunistične novotvorbe – ki v splošni duhovni razpršenosti vidi pogoj za obvladovanje političnega prostora. Tako se je tu zbrala velika družbena moč, ki ji dajejo osnovo ljudje nekdanjega upravljavskega razreda, uživa pa tudi tiho podporo mlade generacije, proizvoda postmoderne, v kateri je nekdanja poljubnost izbire že degenerirala v ravnodušnost in v kateri je desetletna vzgoja dosegla demontažo političnih senzorjev.

Iz tega, kaj se v javnosti odobrava in priporoča, vidimo, kako ta enotna fronta deluje. Najprej se vzpodbujata nezanimanje in nevpletenost: nič ni, vsi so enaki, ne splača se nič tvegati. Potem pa pridejo še sentimentalnost ali površinskost, vzbujanje egoizma, ustvarjanje notranjega sovražnika: fašisti so med nami. Pozdravlja se vse, kar je dvoumno, nedorečeno, nedognano. Nasprotno pa se smeši vse, kar se poteguje za celost, dokončnost in razvidnost, smešijo se vsi, ki vidijo človekovo spopolnitev v uresničevanju naravnih, kulturnih in zgodovinskih identitetnih možnosti, ki so v narodu, jeziku, domovini, veri, tradiciji. Vse te stvari pa so takšne, da so ali za integralni um ali [Stran 008]proti njemu. Kakšna je torej tu vloga intelektualcev?

1.1.5. Liberalna intelektualna levica

Za odgovor na vprašanje, kaj se dogaja s slovenskimi intelektualci, bi bilo morda koristno, da si ogledamo, kaj se trenutno dogaja z najstarejšo slovensko kulturno ustanovo, s katoliško Cerkvijo. Tu bomo prav kmalu zadeli na sovražnost, večidel prikrito, včasih pa tudi povsem neprikrito in celo napadalno. Najbolj normalne in legitimne zahteve, ki jih ima Cerkev do države, sprejema določena javnost z apriornim nasprotovanjem. To se je dogajalo ob predlogih za novo šolsko zakonodajo, ob vračanju nacionaliziranega premoženja, predvsem gozdov, zlasti pa ob moralnih ocenah in komentarjih, ki so jih cerkveni ljudje dajali ob raznih pojavih in dogodkih v javnosti. In čeprav je Cerkev že večkrat izjavila, da obžaluje, če se je v njenem okviru in njeni prisotnosti komu zgodila krivica, se vseeno kar naprej poziva k spokorniškemu poklekanju.

To nenavadno zadržanje ima dve različici in za vsako obstaja posebna vrsta izvajalcev. Najprej je tu težaška varianta. Ta večinoma poteka po pismih bralcev, včasih pa se njena govorica oglasi tudi iz poslanskih klopi, kjer sta vedno pri roki vsaj dva specialista za kanonsko pravo. Toda to so vsa težka kladiva in se pri njih ne bomo dlje mudili.

Izredno zanimiva in za prihodnost narodne in državne skupnosti komaj precenljiva pa je druga varianta in njeni izvajalci. Med tem ko prvo ekipo mirno lahko prepustimo njenemu garanju, se moramo pri tej ustaviti in ji posvetiti vso pozornost. Tukaj se je zbralo nekaj ljudi, ki jim ne manjka informiranosti in sposobnosti s to informiranostjo razpolagati. Zdi se, da vedo, kaj delajo. Tu smo v območju slovenske intelektualne levice.

Najprej bi morali izraziti neko naravno začudenje. Zakaj sploh ti napadi? Še tako pozoren opazovalec bi namreč na Cerkvi komaj našel kaj, kar bi lahko razdražilo liberalno občutljivost. Predvsem pa je tu nekaj drugega. Kako je tem izobraženim in občutljivim duhovom ušlo nekaj tako vidnega, kot je dejstvo, da imajo opraviti z ustanovo, ki je izšla iz velikega trpljenja? Da je slovenska Cerkev mučeniška Cerkev? Tako lahko pravi vsakdo – tudi tisti, ki zavrača teološki jezik. In ali ni na trpljenju, dolgotrajnem in skrajnem trpljenju, nekaj, kar normalno vzbuja spoštovanje? Navsezadnje je ta desetletna muka imela tudi politične konotacije. Saj je bila Cerkev dolga leta edina ustanova, ki se je upirala političnemu in duhovnemu nasilju in ga omejevala. A to sedaj ni pomembno. Pomembno je to, da trpljenje človeka z normalno dojemljivostjo ne more puščati neprizadetega. Kako to, da se je v tem primeru ta nepričakovana in komaj pojmljiva stvar vendarle zgodila? Tu mora biti v ozadju neko pohujšanje.

To pohujšanje je v tem, da se je Cerkev sploh pojavila. Liberalni duhovi se ob nasilju, ki je zadelo Cerkev, sicer niso ravno dobro počutili. Včasih so se nad njim celo zjokali, a istočasno v sebi niso mogli zanikati, da jim to nasilje gre na roko in da utegne, pri vsej svoji neprijetnosti, doseči, da Cerkev nikoli več v slovenski javnosti ne bo mogla igrati tiste vloge, kot jo je nekoč imela. To je bilo tako, kakor je Friderik Veliki baje rekel ob delitvi Poljske o Mariji Tereziji: Jokala je in jokala, nazadnje pa le vzela. Tudi naši liberalci so se radi sprijaznili s tem, da sedanja zgodovina uresniči njihov stoletni sen.

Samo tako si torej lahko razlagamo sedanje napade na Cerkev in krščanstvo: iz neke komaj skrivane jeze. Slovenski liberalizem ima, kljub maniram, ki jih je včasih imel, totalitarno dušo. Tam nekje na obrobju – če že ne v zunanji temi – je še lahko kaj, kar ni po njegovi podobi, polis pa mora biti čista in njegova. Vrednote, ki presegajo čas in veljajo po sebi, so zanj nevzdržno pohujšanje. Za novo levico je obstoj vrednot še večje pohujšanje. Od tod torej jeza in bes: obstoj nečesa, kar je radikalno drugo, obstoj nečesa, kar me omejuje, ne fizično ali politično, ampak zgolj s tem, da je.

To razglabljanje nas je pripeljalo do nekega odgovora. Sedaj malo razumemo, zakaj liberalcem nikoli ni bilo tako zelo težko soobstajati s komunisti. Ko pravimo soobstajati, bi morda morali govoriti o kolaboriranju – kdo namreč ve, kje je meja. To jim je bilo mogoče zato, ker so živeli v svetu, ki jim je dovoljeval zamenjavo med dvema svobodama: med svobodo, ki je poljubnost, in med duhovno in politično svobodo. Prav zaradi te zamenjave so se mogli čutiti tudi nekoliko svobodne. Toda to ni ostalo brez kazni: Kdor je naredil to zamenjavo – kdor se je mogel odpovedati svobodi, ki jo človek doseže v pokrajinah duha in politike – se je s tem ukinil kot intelektualec.

In tu smo sedaj pri vprašanju intelektualcev. Problem je v tem, da jih ni. Katoličani so [Stran 009]zvečine izginili kot žrtve fizičnega in političnega čiščenja – res je tudi, da se Cerkev ni dovolj potrudila, da bi, ko so se časi malo zjasnili, vzgojila nove – liberalcem pa ali brezvrednostni svet ustreza ali pa jim neki spomin ali neka vezanost brani, da bi se prepustili ukazom avtonomnega razuma, ali pa ne najdejo v sebi moralne utemeljenosti za tveganje, ki je v tem, kar se od intelektualca zahteva, vedno vključeno.

To je kratek odgovor na vprašanje, zakaj ni čutiti večjega in odločnejšega posega v kaotičnost časa. To je tudi odgovor na ponavljano Slivnikovo vprašanje: Kaj je z intelektualci? Kje so intelektualci? Čeprav dopuščamo možnost, da s skiciranimi odgovori nismo povzeli zapletenosti in obsežnosti vprašanja, vendarle mislimo, da smo s svojim vpraševanjem in odgovarjanjem – kakršnokoli naj je že oboje bilo – pokazali na to, kar je onstran vsakega dvoma: v prostor, ki mu pravimo slovenski kulturni prostor in v katerem se vzpostavlja zavest narodne skupnosti, ne vstopa razum s svojimi temeljnimi zahtevami po merjenju in tehtanju in z ambicijo, ki se ne zadovoljuje z ničimer, kar ne doseže celote.

Kako redko se pred nami pojavi izdelek ali kretnja tako videnega razuma, vidimo takoj, ko pomislimo, kako redko nas kako branje navda z zadovoljstvom, ki ga občutimo, kadar se dotaknemo resničnosti. Redkost tega zadovoljstva je v grotesknem nesorazmerju s pogostostjo občutka, da nas preplavljata enostranost in pristranost, za katero nikoli ne vemo, če ju ni povzročila skrita organizirana volja. Zaradi tega ne vemo več, kaj je res in kaj ni, čemu lahko verjamemo in čemu ne. Pravijo, da živimo v informacijski družbi, toda če se na informacije ni mogoče več zanesti, pomeni, da je nezanesljiva osnovna struktura družbe. Ali lahko verjamemo statistikom? Ali lahko verjamemo izsledkom, ki nam jih posredujejo merilci javnega mnenja? Ali se lahko zanesemo, da nam vsi brezštevilni poročevalci vseh brezštevilnih dogajanj povejo vse, kar so tam videli? Ali je kaj čudnega potemtakem, če se je v ljudeh naselila negotovost in je izginilo medsebojno zaupanje? Drug drugemu več ne pripisujemo verodostojnosti, za vsakogar domnevamo, da ima kaj za bregom, in kar je najhujše, počasi začenjamo misliti, da je to normalno. Počasi in komaj opazno se iz nas oblikuje družba, ki bo mogla obstajati samo še v najbolj ugodnih okoliščinah. Toda kaj, če pridejo nenadni sunki, nepričakovana kriza?

1.1.6. Misliti celoto

Za razum smo rekli, da meri in tehta in tako deli stvari na resnične in neresnične, na pristne in nepristne. Predvsem pa zanj velja, da naravno teži po zajetju celote. Nikjer v današnjem slovenskem svetu se odsotnost razuma ne vidi bolj jasno kot v prizadevanju, ki gre za razumetjem celote. Razum, ki ga vidimo delovati, je parcialni razum, njegove ambicije se končajo z zajetjem fragmenta. Toda kje je celota? Kako misliti in razumeti celoto?

Celota je tudi država. Najboljši dokaz, da države kot celote ni na programu nobenega razuma, ne političnega ne kulturnega ne gospodarskega ne pedagoškega, je dejstvo, da nimamo splošnega koncepta, ki bi obsegal njene ambicije in trasiral pota za doseganje teh ambicij. Najbolj vidno in porazno se ta odsotnost kaže v zavesti posameznika, ki daje obilo dokazov, da vanjo še ni vstopilo dejstvo narodove državnosti. Če v vasi, ki ima sto hiš, ob največjem državnem prazniku visijo štiri zastave, si tega ne moremo razlagati drugače kot tako, da v glavah ljudi države ni. In zakaj je ni? Zato ker je ni v središču. To pa pomeni, da notranje še vedno nismo samostojni. Naši politiki imajo še vedno uradniško dušo iz časov, ko pri nas politika ni bila kaj več kot izvrševanje naročil, ki so prihajala z Dunaja [Stran 010]in iz Beograda. Uradniška duša naših politikov se najbolj kaže v tem – za kar nekateri mislijo, da je njen ponos – da je pragmatična. Če se kdo v politiki proglasi za pragmatika, se je s tem odpovedal konceptu, in če stvari do kraja premislimo, tudi politiki sami.

Po sebi se razume, da so pomembni predvsem ljudje, ki so prevzeli določene službe in nosijo prvenstveno odgovornost za državo. In ravno v njihovem govoru bomo zaman iskali državo. Ko pa bi bila v njihovi zavesti tako, da bi jo mislili, bi bilo nemogoče, da ne bi o njej govorili. Ali pa jo mislijo, a le na svoj zasebni, nedržavniški način. Taka je tudi njihova retorika: brez substance. Ali se giblje v okviru »minimalne izjavnosti« ali pa daje vtis, da so pred nami avtomati za izdelovanje stavkov.

Odsotnost domišljene predstave o celoti ima uničujoče posledice tudi za misel, ki hoče misliti del ali fragment. Ker je del pač del, se njegov pomen, značaj in vloga prav vidi šele v okviru celote. To je treba imeti za vzrok, da je vedenje o tem, kako naj se v državi Sloveniji razvijajo posamezna področja, negotovo, začasno in tipajoče: kaj napraviti s kmetijstvom ali kako obdržati slovenskega človeka na zemlji; kakšne šole je treba dati mlademu človeku in kako ga je treba vzgajati, da bo mogel in hotel živeti; kaj je treba storiti, da bo majhna država varna, ali kakšno vlogo ima pri tem vojska; kako bomo dosegli in kaj bomo za to žrtvovali, da bomo imeli zdravo vodo in zrak; kako doseči, da bodo imeli vsi ljudje delo – cilj, ki za tako majhno državo, kot je Slovenija, ni nedosegljiv. Vsa ta področja gredo, v odsotnosti misli o državi, v znamenju improvizacije.

Če ob povedanem pomislimo na politične, gospodarske in kulturne naloge, ki stojijo pred državo, ki je samo v omejenem pomenu že tu in se mora v prenekaterem smislu šele postaviti na noge, potem ne bomo mogli mimo naslednjega osnovnega dejstva: ljudje, ki predstavljajo politično krilo nove levice in so organizirani v ZLSD in LDS, ne bodo mogli opraviti teh nalog. To je prva postavka sedanje slovenske politike in mora postati lastnina vsakega politično kompetentnega človeka in državljana. Svojo trditev utemeljujemo z naslednjimi okolnostmi:

Prvič jemlje tem ljudem politično kredibilnost dejstvo, da niso pripravljeni – razločno, nedvoumno in javno, z vsemi političnimi posledicami – soočiti se s svojo totalitarno preteklostjo. Dejstvo, da morejo živeti dvojno življenje in da ne čutijo potrebe, da uredijo račune s seboj, jih ne priporoča za službo, ki pomeni urejanje računov drugih. Drugič pa politična praksa nekdanjega upravljalskega razreda, v katerem je sedanja levica ali delovala ali pa v njegovem okviru preživela učna leta in iz njega izhaja, kaže, da je njegova specifična nadarjenost v manipuliranju – v razpolaganju z ljudmi in stvarmi. Manipuliranje pa ni ustvarjanje, ampak izrabljanje že ustvarjenega. Da pa življenje nosi ustvarjanje in ne manipuliranje, drastično kaže bankrot, ki so ga stare upravljalske sile končno morale priznati. Tretjič, iz optike nove levice je izključena vrednostna stran sveta. Ne sprejema dejstva, da stvari ne samo so, ampak so tudi dobre ali slabe. Obstajajo vrednote, ki se jim v nobenem primeru in za nobeno ceno ne smemo odreči. Brez vrednot je mogoče dosegati trenutne uspehe, ni pa mogoče polagati temeljev za trajnejšo zgradbo. Nazadnje pa gre za vprašanje celote. Država in narod sta celoti. Zato jima more služiti samo tisti, ki je pripravljen in zmožen misliti celoto. Da nova levica tega noče ali ni zmožna, je dokazano z dejstvom, da noče končati državljanske vojne. V stanju državljanske vojne ne narod ne država ne moreta doseči celote.

Iz opažanj, zbranih v tem komentarju, sledi z dokajšnjo jasnostjo, v katero smer morajo iti naša prizadevanja.

Kultura si mora prizadevati, da se poveča razumnost njenega prostora. Malo je k temu poklican vsak človek, poglavitno delo pa čaka ljudi, ki se tako ali drugače ukvarjajo z zadevami duha. Razumnost kulturnega prostora je najbolj odvisna od tega, kako bodo intelektualci razumeli svojo vlogo.

V demokraciji ima vsak človek politično moč in vsak človek se mora te moči odgovorno zavedati. Konkretna oblika sedanje odgovornosti mora zrasti v spoznanje, da morajo dobiti politično moč v državi sile, ki jim nič ne brani, da opremijo državo z instituti in institucijami, ki bodo zagotovile odprto demokratično kulturo.

Posameznik bo to osnovno politično vlogo lahko izpolnil samo takrat, če mu bodo izvorno demokratične stranke to omogočile. To pa pomeni eno in samo eno stvar: oblikovanje enotnega demokratičnega bloka. Živimo v času, ki je še vedno predvsem čas politike. Upamo, da volivcem, ki se tega zavedajo, demokratične stranke ne bodo postavljale prehudih ovir.

2.1.1.

Ko po avtomobilski cesti od Ljubljane mimo Šmarja–Sap hitimo proti Višnji Gori, komaj opazimo odcep za Grosuplje. Šele ko zapustimo hitro cesto, začutimo lepoto in prostranost Grosupeljske kotline, ki je le 30 do 40 metrov višja od Ljubljanskega barja in pravzaprav podaljšuje barjansko ravnino. Izredno razčlenjena je kotlina proti vzhodu in jugovzhodu, kjer se pri Veliki Loki in Lučah približa Višnji Gori in Polževemu, proti jugu je široko odprta do Čušperka, od Št. Jurija proti Škocjanu pa je skoraj ni več. Tu so tudi speljane železniške in cestne povezave. Dolenjska železnica vodi iz Grosupljega mimo Žalne in Velike Loke proti Višnji Gori in Novemu mestu, kočevska pa mimo Čušperka proti Velikim Laščam in Ribnici.

Grosuplje je bilo do nedavnega sedež velike občine, pod katero je spadalo široko področje od Šmarja–Sap do Šentvida pri Stični in do Žužemberka. Pred drugo svetovno vojno je bilo na tem področju več občin: Šmarje pri Ljubljani, Grosuplje, Št. Jurij pri Grosupljem in Slivnica–Žalna. Cerkvenoupravno je tedaj Grosuplje spadalo pod župnijo Šmarje pri Ljubljani. Samostojna župnija v Grosupljem je bila ustanovljena šele leta 1964 in leta 1972 je bila dograjena nova cerkev sv. Mihaela, ena prvih povojnih cerkva v Sloveniji. Na širšem grosupeljskem področju so iz pražupnije Šmarje pri Ljubljani že mnogo prej nastale tri župnije: Št. Jurij s farno cerkvijo sv. Jurija, Žalna s farno cerkvijo sv. Lovrenca in Kopanj s farno cerkvijo Marije Vnebovzete na Kopanju, ki se dviga iz Radenske doline kot 70 m visoka kopa, kot otok sredi jezera. Ni čudno, da zato Kopanj nekateri imenujejo dolenjski Bled.

Največ ljudi teh krajev se je do druge svetovne vojne preživljalo s kmetijstvom. V zimskem času so si pomagali še z lesno domačo obrtjo, zlasti z izdelovanjem zobotrebcev. Kar precej Grosupeljčanov in okoličanov je našlo zaposlitev v tovarni Motvoz in platno v Grosuplju, le malo manj pa se jih je vozilo na delo v Ljubljano. Številni mladi fantje in dekleta so se vozili v Ljubljano v šole ali pa se učili raznih obrti. Marsikatera družina je imela svojce v Ameriki, kamor so odšli večinoma pred prvo svetovno vojno za boljšim zaslužkom. Nekateri so se kmalu vrnili brez denarja, toda polni naprednih idej.

[Stran 012]

Leta 1913 je odšel v Ameriko petnajstletni Lojze Adamič iz Spodnjega Blata pri Grosupljem. Za odhod v Ameriko se je odločil, ker je bil kot član revolucionarne organizacije Preporod izključen iz gimnazije v Ljubljani. V Novem svetu se je uveljavil in postal prevajalec in pisatelj. Po letu 1941 je mnogo posredoval, da bi Amerika revolucijo v Sloveniji in Jugoslaviji priznala kot boj za osvoboditev izpod okupatorja.

Leta 1932 je takratni šentjurski župan Perme v gozdu blizu Tabora odkril podzemeljsko jamo s kapniki. Ker je župan največ naredil za odkritje in ureditev jame, je v začetku dobila ime Županova jama. Po letu 1945 so jo preimenovali v Taborsko jamo, saj beseda župan ni spadala v socialistični besednjak. Po odkritju Županove jame se je začel v Grosuplju turizem, ki pa ljudem ni prinesel posebnih koristi.

Kaj pa politično in kulturno-prosvetno življenje? Med strankami je bila najmočnejša Slovenska ljudska stranka. Njeni kandidati so navadno zmagovali pri volitvah. V letih pred vojno se je tu in tam uveljavila Pucljeva Kmečka stranka; v občini Št. Jurij pri Grosupljem je tako član Kmečke stranke izpodrinil prejšnjega zaslužnega župana Permeta in zasedel županski stolček. Najbolj »napreden veter« pa je seveda pihljal iz tovarne Motvoz in platno, kjer je poleg domačinov vedno bilo zaposlenih tudi nekaj tujih strokovnjakov. K njim so prihajali na obisk še njihovi prijatelji in znanci iz Ljubljane, in ko so se v gostilni Pri Koprivcu ob kozarčku dobre kapljice nekoliko otajali, so se začeli pritoževati, kako so razmere vsak dan težje in mora zato priti do vojne ali do revolucije. Grosupeljska tovarna je bila zgrajena med 1920 in 1922 kot vrvarna z majhno predilnico, ki naj bi izkoriščala surovine z dolenjskih lanišč. Leta 1935 so jo začeli širiti. Ustanovili so še tkalnico in število zaposlenih se je s tem znatno povečalo.

Kulturno-prosvetno delo so v glavnem vodili Fantovski odseki in Dekliški krožki, vendar so na primer v Št. Juriju ustanovili še Društvo kmečkih fantov in deklet. Grosupeljski zdravnik dr. Podkoritnik je v okviru tega Društva vodil sanitetne tečaje z namenom, da bi kmečke fante in dekleta zdravstveno izobrazil, predvsem pa da bi jih dvignil iz »klerikalne zaostalosti«.

2.1.2. Vojna in okupacija

Kolikor bolj se je bližala pomlad leta 1941, toliko bolj je kazalo, da se bodo napovedi o vojni in revoluciji res uresničile. Komunistična partija se je intenzivno pripravljala na prevzem oblasti. Vsakdo je lahko vedel, da prelom pogodbe z Nemčijo in nastop mladoletnega kralja Petra pomeni neizogibno vojno. Prav to pa je partija želela, saj je v vojni videla možnost za začetek revolucije, s katero bo izpodrinila svoje nasprotnike in se povzpela na oblast.

V noči na 23. marec so mladi partijski somišljeniki raztresli po Grosupljem in nekaterih vaseh v okolici letake, ki jih je izdala komunistična partija proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu. Ko se je 27. marca zvedelo za beograjski prevrat, so se v tovarni takoj organizirali. Ustavili so delo. Precej delavcev in uslužbencev je iz tovarne v sprevodu šlo skozi Grosuplje in pridružili so se jim še nekateri drugi Grosupeljčani. Vsi so se zbrali v sokolskem domu, kjer sta jih nagovorila zdravnik dr. Podkoritnik in veterinar Valentinčič. Oba sta kasneje odigrala vidno vlogo pri začetku revolucije v grosupeljskem okraju.

Radko Polič, ki je bil leta 1941 študent prava in je živel pri starših v Grosupljem, pripoveduje v svoji knjigi Čudežna pomlad, kako je kmalu po italijanski zasedbi odšel v Ljubljano na naslov, ki mu ga je dal Leo Novak iz Mokronoga. Polič tedaj še ni bil član partije, bil pa je že prej v zvezi s partijsko organizacijo na univerzi. Ni vedel, da ga je Novak poslal k Francu Leskošku, tedanjemu sekretarju centralnega komiteja slovenskih komunistov. Namesto Leskoška je Poliča sprejel Miha Marinko in ga povezal s Tonetom Tomšičem: »Na tem prvem sestanku me je Tone obvestil o ustanovitvi Osvobodilne – takrat še Protiimperialistične – fronte in o naših poglavitnih nalogah: zbiranje orožja, municje in drugih vojaških potrebščin ter širjenje fronte. Obvestil me je tudi o njenem glasilu Slovenskem poročevalcu in dogovorila sva se o številu primerkov za Grosuplje« (R. Polič, Čudežna pomlad, str. 14).

Konec maja 1941 je v Grosuplje prišel Adolf Jakhel, inštruktor centralnega komiteja. Jakhel je v Ljubljani študiral slavistiko, toda večino svojega časa in dela je namenil komunistični organizaciji, kamor je vstopil še leta 1933. Njegova prva naloga po prihodu v Grosuplje je bila organizacija komunističnih celic. Polič piše v svoji knjigi, da maja 1941 v Grosupljem in ostalem zahodnem delu Dolenjske še ni bilo nobene celice komunistične partije; bila je le organizirana simpatizerska skupina z jedrom v [Stran 013]tovarni Motvoz in platno. Že junija 1941 je bil v Grosupljem postavljen okrožni partijski komite. Na čelu komiteja je seveda bil Adolf Jakhel. Kasneje so po posameznih rajonih, to ime so takoj začeli uporabljati za manjša področja, nastale partijske celice ali celo rajonski komiteji. Najbolj zvesti člani teh celic in komitejev so potem prevzeli vodstvo v organizaciji OF in tudi v prvih partizanskih enotah. Septembra 1941 je bil na sestanku v Račni, katerega sta se udeležila tudi dr. Aleš Bebler in Jože Rus, ustanovljen okrožni odbor OF za Grosuplje. Adolf Jakhel je v tem odboru prevzel dolžnost vojnega referenta. Kasneje so nastali rajonski odbori OF na Polici, v Šmarju, Grosuplju, Št. Juriju, Žalni in Račni.

Iz povedanega bi tudi slepec lahko videl, da je OF zrasla iz partije ali pa vsaj pod njenim neposrednim, skrbnim nadzorstvom. Vse smernice in organizacijska navodila so prihajala iz Ljubljane. Iz Ljubljane je prihajal tudi Slovenski poročevalec, po katerem je ljudem govorila komunistična partija in jih pridobivala za novi družbeni red. Ko se je število »naročnikov« proti koncu leta 1941 povečalo in je prenašanje prepovedane literature postalo vse bolj nevarno, so Slovenskega poročevalca razmnoževali na ciklostilu kar v Grosupljem, tekst pa so seveda dobivali iz Ljubljane. Podobno ciklostilno tehniko so jeseni 1941 razvili na Hudem pri Stični. Ta tehnika je pomladi 1942 delovala v bližini Ambrusa v Suhi krajini in celo tiskala Kratko zgodovino VKPB (Vsezvezne komunistične partije boljševikov), ki je bila očitno najvažnejša knjiga za slovenski osvobodilni boj.

Čudežna pomlad seveda že na prvih straneh govori tudi o beli gardi: »Poleti 1941 se nam je ponudila priložnost, da se nekoliko bliže seznanimo tudi s prvimi začetki bele garde v grosupeljski dolini. Uspelo nam je, da se malce poigramo z njenimi organizatorji.

Zadnje dni junija – bilo je ob košnji – me je na domu obiskal pravnik Ivan Erjavec s Plešivice, poznejši sekretar grosupeljskega okrožja. Kar brez ovinkov je prišel k stvari, prosil me je, naj ga povežem z osvobodilno fronto in mu zaupam kakšno nalogo. Kaj kmalu je zavohal, da klerikalni veljaki nekaj snujejo. Ko se je po štirinajstih dneh spet oglasil pri meni in sva ga z Dolfetom Jakhlom z odprtimi rokami sprejela, nama je mogel natresti že precej podatkov o »slovenski legiji«, ki so jo začeli organizirati po terenu. Ko smo se o tem pogovarjali, smo prišli mimogrede na misel, naj bi se poskušal vsaj za nekaj časa vriniti med organizatorje legije, pa bi znabiti utegnil dobiti več vpogleda v njihove načrte … Erjavec je res uspel prepričati župana Kastelica v svojo privrženost, tako da ga je le-ta priporočil vodstvu v Ljubljani … « (R. Polič, Čudežna pomlad, str. 24–25).

Znano je, da je bila Slovenska legija ilegalna vojaška organizacija Slovenske ljudske stranke. Njen namen je bil v okupirani deželi vzpostaviti vojaško organizacijo po vaseh in občinah, da bi mogla nastopiti proti okupatorju, ko bo čas za to dozorel. Vodstvo Slovenske ljudske stranke je smatralo, da je njegova dolžnost nadaljevati delo stranke tudi v času okupacije, seveda na drugačen, spremenjenim razmeram primeren način. Nihče tedaj ni mislil na oborožen spopad s komunisti. Toda nasprotna stran se je takoj v začetku postavila na stališča, da lahko samo ona v času okupacije predstavlja Slovence. Samo ona – partija – lahko predpisuje, kako se je v tem času treba obnašati med seboj in do okupatorja. Za dosego njenih ciljev so ji zato dovoljena vsa sredstva. V ilustracijo te preproste ugotovitve naj opišemo dogodek, ki se je zgodil v Škocjanu pri Turjaku konec leta 1941.

[Stran 014]

Škocjanski župnik Župančič je svoje farane že zgodaj opozarjal na nevarnost komunizma. S tem se je seveda zameril novi organizaciji. Škocjan je bil tedaj znan po dobrih gledaliških prireditvah, ki so bile v veliki meri sad župnikovega prizadevanja. Tudi v prvem letu okupacije so Škocjanci nadaljevali svojo tradicijo in naštudirali lepo igro. En dan pred uprizoritvijo igre je v Škocjan nepričakovano prišlo več bojevitih pristašev OF iz Št. Jurija in Velikih Lašč in razbilo vse kulise, ki so bile že postavljene za igro. Pisec, ki obuja spomine na ta dogodek v Zborniku občine Grosuplje 1974, zaključuje: »S to akcijo smo opozorili ne le župnika, ampak vse tamkajšnje prebivalstvo, da župnik v tem kraju ni edina politična sila.«

Grosupeljska partizanska četa je bila ustanovljena 30. oktobra 1941 na ukaz centralnega komiteja komunistične partije. V začetku je štela devet mož. Vodila sta jo Adolf Jakhel kot poveljnik in Rado Polič kot politični komisar, oba pa sta bila člana okrožnega partijskega komiteja. »Za prvo nalogo, ki naj bi omogočila bolj varno politično delo na terenu pa tudi povečala varnost čete, si je četno vodstvo določilo očiščenje Grosuplja in okolice od najbolj zagrizenih izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev. Tako se je 10. novembra četa razdelila v tri patrulje, ki naj bi kaznovale izdajalce v Grosupljem, Šmarju in v Lipljenih. Uspela je le akcija v Grosupljem. Naslednjega dne so se vse tri patrulje zbrale in četa je zaplenila nekaj živeža v gradu Boštanju, ki je bil last grofa Lazarinija. Nato se je 12. novembra vrnila v taborišče nad Znojilami.« (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov, str. 160.)

V Grosupljem v tovarni Motvoz in platno so tedaj ubili tovarniškega vratarja Antona Kneza, ki je bil doma na Perovem. Knez ni skrival, da se ne strinja z vsem, kar se je v tistih mesecih dogajalo v tovarni, kjer je pravzaprav vse šlo mimo njega. Menda je o tem potožil tudi grosupeljskemu orožniku, ki je po okupaciji ostal v službi, bil pa povezan z OF. Štirinajst dni po tistem razgovoru je Kneza ustrelil sodelavec iz tovarne, ki je tedaj že bil v grosupeljski četi. Vsa tovarna se je udeležila pogreba, toda mnogi uboja niso obsojali. Prepričati jih ni moglo niti dejstvo, da karabinjerji do tedaj v tovarni niso delali nobenih težav, čeprav so nekaj časa v tovarni razmnoževali celo Slovenskega poročevalca, razdeljevali so ga pa ves čas in pošiljali tudi druga obvestila v vasi grosupeljske okolice, od koder so prihajali delavci. Morda je na Knezovem pogrebu kdo le pomislil, kakšni borci proti okupatorju so to, da najprej ubijajo svoje ljudi, toda večina je šla mimo tega. Mislili so si: »Bolje je biti previden in se ne vtikati v zadevo. Nekaj je že moralo biti.« Ivan Ferlež je prav pri poročilu o grosupeljski četi takole opisal razpoloženje ljudi do partizanov konec 1941: »Dolenjsko prebivalstvo je nudilo partizanom vso podporo in jih prikrivalo. Zato italijanske oblasti niso dobile o njih nobenih podatkov in niso vedele, kam naj usmerijo svoje oborožene akcije; kadar pa so se na kaj takega pripravili, so bili partizani vedno pravočasno obveščeni, da so se lahko izognili nezaželenim spopadom.« (I. Ferlež, Druga grupa odredov, str. 165.)

2.1.3. Krvava pomlad 1942

Zima 1941–1942 je bila dolga in precej ostra. Kot vsako leto so ljudje težko čakali pomladne odjuge, po drugi strani so se je pa bali, saj so vedeli, da se pomladne sape lahko spremenijo v uničujoč vihar. V grosupeljski dolini niti zima ni bila povsem mirna. V tovarni Motvoz in platno je bilo po smrti vratarja Kneza vzdušje stalno napeto. Le nekateri zanesljivi so vedeli, da se odpremlja za partizane tekstilno blago, da v tovarni za bližnjo in daljno okolico razdeljujejo Slovenskega poročevalca, drugi pa so samo slutili, da se nekaj dogaja. Novice, ki so jih delavci zvedeli v tovarni, so prenašali na svoje domove. Vse pogosteje je bilo slišati, da bo kmalu prišlo do odločilnega spopada z okupatorjem in potem bo konec vojne. Tudi po vaseh je oživela agitacija za OF. V nekaterih vaseh so sklicali vaščane na zborovanje in z javnim glasovanjem postavljali odbore OF Povsod so organizirali enote Narodne zaščite in jih zaprisegali.

Šentjurska enota narodne zaščite je bila menda dobro organizirana. Zgodaj pomladi 1942 so zasekali in prekopali ceste proti Grosupljem in Šmarju. Št. Jurij je tako za nekaj časa postal »osvobojeno« ozemlje. Pomladni veter je zapihal tudi po drugi vaseh okoli Grosupljega. Toda ob vsem tem so se iz zimskega spanja zbudili tudi Italijani. Že konec marca so zaprli nekaj ljudi in jih odpeljali v internacijo. V Št. Juriju, Ponovi vasi in okolici so imeli Italijani racije 16. aprila 1942. Okrog štirideset ljudi so prijeli in odpeljali. Tedaj je OF dvignila grozilen glas, da bo kmalu udarila roka pravice.

Komunistična pest je res udarila, pa ne proti Italijanom, kot bi normalno pričakovali, [Stran 015]ampak proti domačim ljudem, celo proti nebogljenim otrokom. V noči od 21. na 22. april 1942 so na domu v Ponovi vasi št. 54 pri Št. Juriju pobili šest članov Jakopinove družine: štiriinštiridesetletnega očeta Jožeta, devetintridesetletno mamo Marjeto, osemnajstletnega sina Jožeta, sedemnajstletno hčerko Anico, enajstletnega Vinka in šestletnega Štefana. Novica o tem krutem, nerazumljivem umoru se je hitro razširila po celi okolici in z veliko težo pritisnila na že tako prestrašene ljudi.

Jože Jakopin se je leta 1925 z ženo in malim sinom umaknil pred Italijani z Unca pri Rakeku. Prišli so v Grosuplje. Preden so kupili skromno leseno hišico v Ponovi vasi, so nekaj časa stanovali v Žalni v Figovčevi hiši, nekaj časa pa v mežnariji v Dolah pri Polici. Oče je v Dolah prevzel službo cerkovnika pri podružnični cerkvi sv. Lucije, vendar je večino dela pri cerkvi opravila mati, oče pa je delal kot tesač pri posestniku in lesnem trgovcu Drobniču. Ob nedeljah in praznikih je seveda bil doma, in kadar je bila maša v podružnici v Dolah, je lahko opravil vse potrebno.

Tudi po preselitvi v Ponovo vas je Jakopin še naprej delal pri Drobniču na Polici. Ljudje daleč naokoli so ga poznali in mu rekli Tesač, njegove hiše se je pa prijelo ime Pri Tesaču. Pravijo, da je bil Jakopin pravi hrust. Lepo ga je bilo videti, ko je z lahkoto vihtel plenkačo, da so trske kar letele na tla. Po končani osnovni šoli se je očetu pri tesanju pridružil tudi najstarejši sin Jože. Dneve in tedne sta preživela v gozdu in vztrajno izdelovala trame. Hrano sta si pripravljala kar v gozdu; največkrat sta si v majhnem kotličku, ki sta ga imela vedno s seboj, skuhala polento. Ob nedeljah in praznikih sta bila tesača doma in tedaj je mati postavila na mizo kaj boljšega. Tedaj je bila redka priložnost, da so se med seboj kaj pogovorili. Mater je večkrat skrbelo zaradi sina Ivana. Pomladi leta dvainštiridesetega mu je bilo petnajst let. Po osnovni šoli je ostal doma in ni kazal nobene volje, da bi se oprijel kakega dela ali učenja. Gotovo so k temu pripomogle tudi vojne razmere, saj je v zraku neprestano visela negotovost, kaj bo prinesla noč ali naslednji dan. Tisto pomlad je v Jakopinovi družini bilo še neko posebno razpoloženje, saj je mati Marjeta spet pričakovala otroka.

21. aprila 1942 se je oče Jakopin pogovarjal z znancem na Polici. Ni mogel skriti zaskrbljenosti. Bolj kot italijanske racije in komunistične grožnje ga je skrbelo zaradi sina Ivana. Bog ve, kaj ga je prijelo, da je odšel k Italijanom. Le kaj je bilo petnajstletnemu otroku treba hoditi od doma v tem negotovem času. Nekateri sosedje so že povezovali Ivanov odhod in italijanske aretacije. Jakopin je še pripomnil, da najraje ne bi šel domov, toda žene in otrok ne more pustiti samih.

Že tisto noč se je zgodilo. Jakopinovi so bili pri počitku, ko je zaropotalo po vratih. Oče je vstal in šel odpirat. Komaj je odprl vrata, že je nekdo zamahnil s sekiro po njem; padel je na tla in obležal. Potem so pobili in postrelili še mater in štiri otroke. Baje je bilo truplo noseče matere še posebno zmrcvarjeno.

Ob spominu na ta strašni dogodek in na slike, ki so bile posnete naslednje jutro v Jakopinovi hiši, nam pride na misel roman velikega ruskega pisatelja Dostojevskega. Da, take krvave orgije so mogli delati samo ljudje, ki so se jih polastili besi, samo obsedenci, ki sta jih zloba in sovraštvo popolnoma prevzela in so zato izgubili vso razsodnost. Pravijo, da so krvavo rihto v Ponovi vasi opravili domačini. Ljudje so na večer pred umorom videli, da so se domači voditelji revolucije zbirali v Brinškem gradu, kjer so navadno imeli sestanke. Nekdo je s Police z motorjem pripeljal Lada Potokarja, ki je bil že znan kot neusmiljen nasprotnik drugače mislečih. Časopisi so potem pisali, da je bil tisti večer pri »sojenju« v Briškem gradu navzoč tudi grosupeljski zdravnik, ki je naslednje jutro skupaj s karabinjerji opravil mrliški ogled na kraju groze v Jakopinovi hiši.

Ljudje v bližnji in daljni okolici so bili pretreseni in prestrašeni. Zgražali so se nad nečloveškim ravnanjem morilcev, obenem so se pa bali, da ne bi podobna usoda doletela tudi njih. Zakaj so pomorili Jakopinove? Družina je vendar bežala pred Italijani. Zdaj pa naj bi bili izdajalci. Zakaj so pobili celo družino? Niti enajstletnemu Vinku in šestletnemu Štefanu niso prizanesli! Zdi se, da so se držali pravila, ki je bilo v usodnem letu dvainštiridesetem večkrat uveljavljeno: Ljudstvo mora imeti pred nami strah. Zato moramo počistiti z vsem, kar ni z nami. Tudi če je samo en član družine proti nam ali je kaj zakrivil proti našim postavam, je treba likvidirati celo družino. Ali je petnajstletni Ivan sploh bil proti njim?

S pobojem Jakopinove družine so se za Grosuplje in okolico začeli usodni meseci, ko je komunistična revolucija zavihtela svojo ostro koso in začela spodrezovati komaj [Stran 016]ozelenele poganjke katoliške kulture in napredka. Sprožil se je plaz, ki je odnesel veliko dobrih ljudi in uničil mnogo premoženja, predvsem pa povzročil težko moralno razdejanje. Posledice tega razdejanja še dolgo ne bodo odpravljene.

Kar precej žrtev je ta plaz pobral že leta 1942. Omenili bomo najprej dva šentjurska farana, ki so ju umorili doma podobno kot Jakopinove. Marija Debelak je bila nečakinja župnika Janeza Debelaka, ki je leta 1928 umrl v Št. Juriju, potem ko je osemindvajset let vodil župnijo. Marija, vsi so ji rekli Mici, je po stričevi smrti ostala v Št. Juriju. Živela je v hišici, ki sta jo zgradila skupaj s stricem. Vneto je delala pri Prosvetnem društvu in režirala igre, širila katoliške časopise in pomagala pri vsakem delu pri farni cerkvi. Čeprav se je bližala šestdesetim, je še imela velik vpliv na mladino. Morda so jo komunisti prav zato proglasili za izdajalko in obsodili na smrt.

6. avgusta 1942 malo pred polnočjo so vdrli v njeno hišico. Pri Debelakovi sta tedaj stanovali učiteljica Ana Gale in enajstletna Anica Šteh. Vse tri so se stisnile v sobo in čakale. Mici je že v začetku slutila, da se nočni obisk ne bo dobro končal. Najprej so prebrskali vse prostore in predale, kajti iskali so denar. Ko denarja niso našli, so začeli pritiskati na ženico, naj jim pokaže, kam ga je skrila. Povedala jim je, da ni bilo treba nič skrivati, saj denarja nima. Baje ji je tedaj rdeči poveljnik zagrozil, da bo streljal, če ne bo odgovorila, Mici pa mu je odvrnila: »Kar ustrelite me, če me imate za kaj.« Ko ji je še grozil, je zavzdihnila: »Bog naj odpusti moje grehe, pa tudi vaše.« Tedaj je morilec stopil k ženici za hrbet in jo ustrelil v glavo. Takoj nato so zapustili hišo.

Drugi dan je bil prvi petek v avgustu in cela fara je že zjutraj zvedela, kaj se je ponoči zgodilo. Ljudje so bili ogorčeni in prestrašeni. Celo somišljeniki OF so govorili, da so se terenci prenaglili. Šentjurski župnik Švigelj je imel pri pogrebu lep govor in se je z njim še dodatno zameril nosilcem novega reda, s katerimi je v začetku vsaj za silo shajal. Kdor se je malo globlje zamislil v vzroke tega uboja, je razumel, da Debelakova ni bila ubita zaradi denarja. Pravi vzrok nasilne smrti je bilo njeno neomajno krščansko prepričanje in neutrudna delavnost pri uveljavljanju tega prepričanja.

Ko so se župnik Švigelj in še nekaj mož novembra 1942 zaradi komunističnih groženj umaknili iz Št. Jurija, je organist Anton Kraljič ostal doma. Ni se mogel odločiti, da bi pustil ženo Ivanko s trimesečnim prvorojencem samo. Poleg tega je Kraljiču ugleden partizan, ki je prej študiral v škofovih zavodih in sta bila dobra prijatelja, zagotovil, da se mu ne bo nič zgodilo, naj kar mirno ostane doma. Pa ni bilo tako. 19. novembra 1942 so partizani opravljali rekvizicije v Ponovi vasi in v Št. Juriju. Prišli so tudi h Kraljiču. Pobrali so vso obleko in živež, njemu pa ukazali, naj gre z njimi. Mlada žena se je tedaj oklenila moža in jih prosila, naj ga pustijo. Nekaj časa so jo poslušali, nato pa so jo grobo odtrgali od moža, njega pa ustrelili. Napol mrtev je Anton obležal pred hišo, oni pa so odšli v bližnjo gostilno. Žena je s težavo spravila moža v hišo; močno je krvavel in počasi umiral. Iz gostilne se je slišalo prešerno petje in vriski. Čez nekaj časa so prišli pogledat, če je organist res mrtev, in se nato izgubili iz vasi.

Videli smo, kako so revolucionarji v Žalni in v Št. Juriju že leta 1941 odkrili Slovensko legijo in skušali prodreti v njene vrste. Od pomladi 1942 jim ni bilo več dovolj samo poizvedovanje. Začeli so odstranjevati ljudi, ki so jim iz tega ali onega razloga bili napoti. Tako so se spravili tudi na Janeza Zavržena iz Luč. Janez je bil cestar in je vestno opravljal svoje delo na cesti. Bil je član Fantovskega odseka v Žalni in verjetno je bil vključen tudi v Slovensko legijo. Nekega nedeljskega popoldneva poleti 1942 se je Janez v večji družbi domačih fantov in deklet razgovoril. Beseda je med drugim nanesla tudi na OF in na partizane. Janez je [Stran 017]tedaj pripomnil, da mu vse skupaj ni prav nič všeč, da se boji, da bo iz tega prišla večja nesreča. Nekaj dni po tistem pogovoru so ga odpeljali v gozd in ni se več vrnil. Alojz Šeme je bil tajnik na občini Slivnica–Žalna. Delo na občini je nadaljeval tudi po italijanski zasedbi. Ni se odločil za OF, zato je bil obsojen na smrt. Sredi poletnega popoldneva so prišli k njemu, ko je na travniku na Blatu nakladal seno, in ga vpričo žene kar tam ustrelili.

Zofijo Globokar z Žalne in Ludvika Rosija iz Velikega Mlačeva so odpeljali v noči med 13. in 14. avgustom 1942. Globokarjeva je delala v upravi tovarne Motvoz in platno v Grosuplju. Bila je tudi dobra cerkvena pevka. Ko so jo vzeli, so razširili govorice, da so jo morali kaznovati, ker je hodila z Italijani in izdajala. Ljudje so vedeli, da to ni res. Ko bi Globokarjeva res izdajala, bi Italijani že zdavnaj zaprli vsaj pol tovarniške uprave, ki je stalno delala za OF in partizane.

Šestindvajsetletni Ludvik Rosi, Robertov Ludve, je izdeloval vžigalnike in jih včasih prodal tudi Italijanom. Ali je bilo že to dovolj za smrtno obsodbo? Vaška straža z Boštanja je v začetku oktobra 1942 našla obe trupli v gozdu pod Polževim in jih prepeljala v blagoslovljeno zemljo.

Nekje v gozdu so poleti 1942 ubili tudi čevljarja Janeza Šemeta z Lobčka, očeta štirih otrok. Njegova žena je bila doma z Golega nad Igom. Zgodaj pomladi 1942 so Janeza zaprli Italijani. Ko so ga čez nekaj časa izpustili in se je vrnil domov, so ga partizani obdolžili, da je vodil Italijane po hribih nad Igom, kjer so konec marca preganjali partizane, predvsem pa požigali vasi in zapirali nedolžne ljudi. Janeza je od doma odpeljala domača narodna zaščita, češ da bo v gozdu partizanom popravljal čevlje. Isto noč kot Janeza Šemeta so s Šole pri Lučah odpeljali dvajsetletno Alojzijo Mohorič in jo umorili v bližnjem gozdu. Govorilo se je, da so jo pred smrtjo hudo mučili.

Poleg že naštetih naj omenimo še tri brate Pajč: dvajsetletnega Franca, osemnajstletnega Jožeta in sedemnajstletnega Stanka, po domače Žemlarjeve iz Zagradca pri Grosupljem. Enega za drugim so poklicali v gozd in jih pokončali. Zakaj? Zdi se, da je važno vlogo pri njihovem in pri marsikaterem drugem umoru odigrala domača narodna zaščita. Tudi v Jerovi vasi pri Grosuplju so tako vzeli Janeza Ahlina in Antona Cimpermana. Nikoli ju ni bilo nazaj.

Naj za konec tega poglavja navedemo misel dr. Franceta Rodeta: »Za naše komuniste je bil boj proti okupatorju priložnost za zmago revolucije in za prevzem oblasti. Zato so pohiteli z uporom ne glede na gospodarsko škodo, ki bi jo okupator – in oni sami – prizadeli deželi, in predvsem ne glede na človeške žrtve, ki bi jih ta prerani in suicidalni poseg terjal. In ker se nasprotni tabor ni zganil, ga je bilo potrebno prisiliti v spopad z »narodnoosvobodilno vojsko«. Odtod umori uglednih ljudi, župnikov in kaplanov, na stotine poštenih ljudi, ki se jim o sodelovanju z okupatorjem ni niti sanjalo. Ta nezaslišana hudodelstva so ustvarila neznosno napeto ozračje in narod se je dvignil v samoobrambo, za kar je dobil dovoljenje in sredstva od okupatorjev.« (Fr. Rode, Spomin, zavest, načrt Cerkve na Slovenskem, str. 68.)

2.1.4. Začetek protikomunistične samoobrambe in leto 1943

Grosupeljski komunisti so v svoji okolici že leta 1941 odkrivali »belo gardo«, toda do organiziranega protikomunističnega odpora je v Grosupeljski dolini prišlo šele proti koncu leta 1942. Tudi po teh krajih so se ljudje odločili za samoobrambo zaradi vse hujšega komunističnega in okupatorskega nasilja. Na Polici je nastala vaška straža v drugi polovici septembra 1942. Nekako ob istem času so se v gradu Boštanj zbrali možje in fantje iz Velikega in Malega Mlačevega, Lobčka in Zagradca ter nastopili kot vaška straža. V Škocjanu pri Turjaku je bila ustanovljena vaška straža 9. novembra 1942, v Št. Juriju pri Grosupljem pa je nastopila šele pomladi 1943. Že 10. januarja 1943 so partizani v Št. Juriju požgali župnišče in šolo, da bi s tem preprečili nastanitev vaške straže v vasi. Zažgali so tudi cerkev, toda preden se je ogenj prijel, so ga pogumni domačini pogasili. V župnišču je tedaj zgorelo precej knjig, veliko cerkvenih oblačil in prtov in tudi inštrumenti šentjurske pihalne godbe.

Ob ustanovitvi šentjurske vaške straže so nekateri že namigovali, da gre z Italijo h koncu. Te novice ljudi niso prestrašile, ampak so jih celo razveselile, saj so upali, da bo ob zlomu Italije tudi pri nas prišlo do zavezniške invazije in bo tako mnogo problemov po hitri poti rešenih. Tako so mislili in ravnali tudi septembra 1943, ko je Italija res kapitulirala. Vaška straža iz Št. Jurija je tedaj prišla na grad Boštanj. 12. septembra 1943 so partizanske enote [Stran 018]napadle Boštanj. Stražarji so tedaj po skrivnem rovu zapustili grad in večina jih je odšla na Turjak. Partizani so boštanjski grad zavzeli in ga požgali.

Topovski streli s Turjaka so tiste dni odmevali tudi v Grosupeljski kotlini. Precej fantov, ki so z boštanjsko posadko odšli na Turjak in do konca vztrajali med njegovimi branilci, se ni več vrnilo. Med njimi so bili fantje iz Žalne in Mlačevega, Št. Jurija, s Police in drugi. Iz Stranske vasi pri Grosuplju sta bila brata Franc in Marjan Bajželj; prvega je 19. septembra pri obrambi Turjaka ubil drobec topovske granate, drugega so dan kasneje ubili zmagovalci skupaj z drugimi ranjenci, ki so jih zajeli v gradu. Jože Mohar in Albin Verbič sta bila samo nekaj dni pri vaški straži na Boštanju, zato so ju po zavzetju Turjaka spustili domov, toda ko sta se vrnila v Grosuplje, so ju obsodili na smrt domači terenci. Po zakonih revolucionarnega prava so ustrelili tudi pet mož in fantov iz Žalne: Francija Habjana, Janeza Hrovata, Franca Mehleta, Antona Pajka, Janeza Potokarja ter Franca in Jožeta Zavržena iz Lobčka. Vse naštete može in fante so partizani kmalu po kapitulaciji Italije mobilizirali. Ko so nato Nemci razbili njihovo enoto, so se fantje srečno vrnili domov. Na prigovarjanje domačih terencev so se šli javit v Grosuplje. Obsodili so jih kot dezerterje in jih postrelili.

Malo pred božičem 1943 so komunisti zagrešili še en zločin, ki ga niso mogli opravičevati z dezerterstvom ali s sodelovanjem z okupatorjem. Njihova žrtev je bilo tokrat mlado dekle, ki se nikoli ni ukvarjalo z vojsko ali s politiko. Ivanka Janežič, po domače so ji rekli Ženi je bila rojena leta 1918 v ZDA. Njen oče je pred prvo svetovno vojno šel v Ameriko za zaslužkom. Tam je kmalu srečal Slovenko, ki je tudi prišla iskat večji kos kruha, in se z njo poročil. V nekaj letih so se jima rodile tri hčerke: Meri, Žosi in Ženi. Najmlajša med njimi je bila Ženi, rojena leta 1918. Ko je Ženi dopolnila tri leta, so se vrnili domov in si ustvarili prijazen dom v Spodnji Slivnici. Potem so se rodile še štiri sestre in trije bratje, en brat je umrl kmalu po rojstvu. Se danes je živih šest sester in en brat. Ženi so umorili pred božičem 1943, brat Jože pa je leta 1945 kot domobranec šel na Koroško in bil vrnjen.

Ženi se je zgodaj zaposlila v tovarni Motvoz in platno v Grosuplju. Poleg tega je šivala še doma. Pravijo, da je bila vedno lepo oblečena in urejena, pa tudi prijazna. Od očeta je podedovala veselje do harmonike. Kot samouk je kar dobro igrala.

Nekaj dni pred božičem 1943 je šla Ženi skupaj z dvema prijateljicama iz soseščine po opravkih v Ljubljano. Med drugim je v Ljubljani nakupila tudi nekaj malenkosti za jaslice, s katerimi so imeli Janežičevi otroci vsako leto veliko veselje. Bil je že večer, ko se je utrujena od dolgega pešačenja vrnila domov. Družina je ob medli svetlobi petrolejke ravno večerjala, ko je vstopil partizan in naročil, naj gre Ženi takoj z njim na komando. Ženi se je prestrašila. Na hitro se je obula v očetove čevlje in niti plašča ni ogrnila, saj je bila hiša, kjer naj bi bila komanda, blizu. Skrbelo jo je, zato je prosila mamo, naj gre z njo. Komaj sta stopili čez prag in zavili na pot, že ju je ustavil drug

partizan in strogo ukazal materi, naj se takoj vrne v hišo, dekle pa naj samo gre z njim. Ko je kmalu potem sestra šla gledat proti hiši, kjer naj bi bila komanda, je videla, da je hiša v temi. Ženi so odpeljali v noč. V samotnem hlevu pri Veliki Loki so jo obsodili na smrt. Nato so se med seboj prepirali, kdo bo izvršil obsodbo. Najprej so določili neko tovarišico, Ivankino vrstnico, pa se je izgovorila, da ona ne more. Končno se je sam javil neki domačin, skoraj sosed, in se celo posmehoval ostalim, češ da je res čudno, da imajo take probleme. Pa je tudi on potem do konca [Stran 019]imel probleme s svojo vestjo in si je nazadnje sam vzel življenje.

Pravijo, da jim je še morala igrati na harmoniko in potem so jo odpeljali v gozd, kjer si je sama skopala jamo. Menda je na kolenih prosila, naj ji prizanesejo, pa ni pomagalo. Napol živo so vrgli v plitvo jamo in jo površno zasuli. Zdaj je med drugimi imeni na plošči pri podružnični cerkvi sv. Petra in Pavla na Slivnici vklesano tudi njeno: JANEŽIČ IVANKA – ŽENI 1918–1943, spodaj pod imeni pa je napisan verz pesnika Balantiča: In lep je molk s prstjo zasutih ust.

Poleg dragocenih življenj, ki so vedno neponovljiva in jih nikoli ni mogoče nadoknaditi, so »osvoboditelji« v tistih dneh neusmiljeno uničevali tudi javne zgradbe in kulturne spomenike. Naj naštejemo nekaj primerov. V Grosupljem so požgali železniško postajo, pošto in šolo. Na Polici so 28. novembra 1943 požgali šolo, šolsko stanovanjsko hišo in še nekaj drugih poslopij. Na Kopanju so 17. decembra požgali šolo in župnišče, ki je menda po prenovitvi leta 1907 bilo najlepše v šmarski dekaniji. V župnišču na Kopanju je od leta 1807 do 1810 pri svojem stricu Jožefu Prešernu, kopanjskem župniku, živel mladi France Prešeren. Samo en dan kasneje kot šolo in župnišče na Kopanju so požgali tudi grad Čušperk in železniški postaji Predole in Čušperk. Pa še ni bilo dovolj. V noči od 15. na 16. februar 1944 je na Kopanju zagorela še cerkev. Nekaj dobrim možem, med njimi tudi cerkovniku Palčaru iz Velike Račne, je uspelo odnesti iz goreče cerkve moštranco in ciborij s posvečenimi hostijami in več kipov, toda znamenite Cebejeve slike Marije Vnebovzete niso mogli rešiti, ker se je ogenj prehitro razširil. Zvonovi so se odtrgali in obstali v zvoniku na tlaku pod linami. Od nekdaj lepe cerkve so ostale samo gole in okajene stene.

Zakaj vse to? Odgovor na to vprašanje je bil vedno enak: »Nismo smeli dovoliti, da bi se sovražnik naselil v teh poslopjih, zato smo jih morali uničiti.« Torej je imelo vse to uničevanje strateški pomen in je spadalo k osvobodilnemu boju. Toda v čem je bila ta strategija obrnjena proti okupatorju? Ali so se bali, da se na Polici ali na Kopanju naselijo Nemci? Prav brigade so družno z italijanskimi topničarji tolkle po Grčaricah in Turjaku. To pa ni bilo potrebno za osvoboditev izpod okupatorja, ampak za zmago komunistične revolucije. Pa še nekaj. Ali ni brezobzirno uničevanje ena značilnih lastnosti revolucije? Spomnimo se na francosko Vendejo, ki jo je tako rad omenjal dr. Cene Logar v zvezi s Šentjoštom.

Ko sem iskal kamenčke za tale skromni mozaik, sem v Domoljubu 5. maja 1943 prebral tole misel: »Kaj pa dosežejo komunisti s požiganjem domov, šol, cerkva, tovarn? Nič več in nič manj kot to, da se dotedanje urejeno vaško življenje konča. Ljudje naenkrat postanejo brezdomci, siromaki, šola jim ne nudi več zavetja, tudi ne cerkev. Torej hočejo s tem narod osiromašiti, da bi jim potem voljno sledil.«

Ni težko spoznati, da žrtve tolikih življenj in materialnih dobrin niso bile potrebne in niso niti najmanj koristile boju proti okupatorju. Zakaj so v Grosupljem že leta 1941 tako napeto zasledovali, kaj počno nekateri pošteni ljudje v Žalni in Št. Juriju, in zakaj so jih takoj zaznamovali z belo gardo? Ali ne bi bilo bolje, da bi za osvobodilni boj združili vse sile in jih potem usmerjali s premislekom in zdravo pametjo? Če je šlo komunistom in OF za »boj zoper nelegitimno oblast, zoper tiranijo in za zaščito življenja posameznikov in naroda nasploh,« zakaj so se najprej obrnili proti domačim ljudem, zakaj so jim domači ljudje bili bolj napoti kot okupator?

Čeprav je bil ves Kopanj požgan, se je v začetku leta 1945 na njem naselila do[Stran 020]mobranska posadka. Prav na veliko noč leta 1945 so priletela partizanska letala in bombardirala tudi cerkev, ki je bila že prej požgana in uničena. Bo morda kdo rekel, da niso vedeli, kateri vojaki so na Kopanju? Kje je tu bil osvobodilni boj?

2.1.5. Epilog

Ko sem se pred kratkim s starejšim gospodom pogovarjal o Grosupeljski dolini v letu 1942, je na koncu pogovora rekel: »Ne moreš si misliti, kako je bilo hudo. Tega ni mogoče pozabiti. Odpuščeno je, toda pozabiti ni mogoče.«

Ne more biti pozabljeno leto 1941, ko je v dolini vzklilo seme prevrata, proti kateremu se je kasneje del doline uprl in zato pretrpel težke udarce med vojno, še bolj pa leta 1945 po koncu vojne. Takrat v začetku junija 1945 so skozi dolino noč za nočjo drdrale kompozicije živinskih vagonov, v katerih so bili med drugim tudi možje in fantje iz teh krajev. Ko se je vlak na koncu Radenske doline začel vzpenjati proti Čušperku in zato voziti počasneje, se je redkim domačinom posrečilo »stopiti« z njega in se izgubiti v noč, več pa je bilo takih, ki so spustili na progo skromen listič s sporočilom, da se peljejo v Kočevje. Večina je tedaj kljub vsemu še upala, da jih peljejo na delo. Toda namesto delovnega taborišča so bila zanje določena roška brezna.

Da, vse naj bo odpuščeno, toda prej je treba povedati in priznati vso resnico o tistem času!

3.1.1. V gozdovih je bilo dovolj prostora za vse!

Če pri obravnavanju slovenskega domobranstva hote ali nehote pozabimo na njegovo predhodnico, na vaške straže, se nam prikaže v dvomljivi luči in je celo dobronamerne sogovornike težko prepričati, da je bila možna samo ta oblika protikomunističnega upora. Pri reševanju moralnega lika slovenskih domobranskih vojakov so celo naši iskreni prijatelji v zadregi in nam razla[Stran 021]gajo, da je edino, kar je zanesljivo in veliko, njihovo uničenje po končani vojni. Ta na zunaj bedna, a ponosna smrt po mučenju, lakoti in žeji, ko so jih gole ali polgole podirali milostni streli in so mrtvi ali polmrtvi padali v brezna ali opuščene rudniške jaške, jih dviguje visoko nad vse pojmljivo. Niso prosili milosti, zaradi lakote, žeje in udarcev jih je v tistih omotičnih mukah prevzemala predvsem želja, naj bo že enkrat vsega konec, in misel, ki jo je bilo mogoče takrat misliti, da božji mlini meljejo …

Zagonetna in sporna stvar, s kakršno v taki obliki še nikdar ni imela opraviti mednarodna zakonodaja, ki ureja razmere v času okupacije, in ki jo komunistična stran ponavlja kar naprej in z njo spušča umetno meglo, je in bo ostala, da so se protikomunisti naslonili na okupatorja in se bojevali sicer res mimo njega, obenem pa tudi ob njem, in to celo v času, ko je bilo očitno, da so mu dnevi šteti. Toliko več hudobije je pri takem govorjenju in pisanju zato, ker pri tem nočejo niti slišati za osnovno dejstvo, da so bili oni napadalci in da je bila nasprotna stran žrtev, ki se je branila. Obenem pa ne morejo skriti grenkobe, da so zmagali samo zaradi naklonjenosti mednarodne politike, saj so jih domobranci v vsem nadigrali. Ocenjujemo, da je bilo slovensko domobranstvo najboljša protigverilska vojska v moderni zgodovini. Pri tem ne mislimo samo na vojaško uspešnost, ki ni sporna, saj so domobranci potisnili slovenske partizane v temine Trnovskega gozda in Kočevskega Roga, Nemci pustili rezervat v Beli krajini, vse enote pa so vegetirale razpršene križem po Sloveniji ter čakale na skorajšnji konec vojne. Mislimo na čiščenje ozemlja, ki so ga nadzirali domobranci in s katerega so odstranili vaške zaupnike, terence in aktiviste. Če se ne strinjamo z načinom, kako so to marsikje opravili, pa je očitno, da ne moremo uspešno zatreti gverile, dokler ji ne spodrežemo korenin.

Razmišljanja o drugih možnostih so seveda dopustna, puščajo pa nam številne če, na katere lahko odgovorimo le s staro prislovno šalo: Če bi imela naša teta tisto, bi bila pa stric!

Govorjenje o tem, da je bilo v gozdovih za vse dovolj prostora, je laž, saj si je slovensko komunistično vodstvo že poleti 1941 upor izključujoče prilastilo in se bolj ukvarjalo s tem, kaj napraviti s tistimi, ki bi se samostojno odločili za boj proti okupatorju, kot z uporom samim. Vrhovni plenum OF se je že 16. septembra 1941 preimenoval v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) in razglasil, da edino on predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod

[Stran 022]po vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje zunaj okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo! (Dokumenti, I., str. 116). Kazen je smrt!

Druga možnost je seveda bila, da bi imeli v gozdovih dve sovražni gverili, podobno kot v Srbiji. Njuni vojaki se ne bi samo pobijali in iztrebljali med seboj, ampak se neovirano spravljali na civilno prebivalstvo. To bi ostalo brez varstva in bilo še naprej plen okupatorjeve samovolje. Če bi šli vaški stražarji v gozd po tem, ko je večina prestala hudo uro ob kapitulaciji Italije, vseh je bilo šest tisoč, pobitih pa največ tisoč, ne bi več varovali naselij in njihovih prebivalcev, ampak bi prišlo do splošne morije. Res pa je tudi, da so bili vaški stražarji iz drugačnega testa in v njih ni bilo ognja in silovitosti poklicnih revolucionarjev, da bi se bili pripravljeni preganjati po gozdovih kot plen dveh nasprotnikov. Vedeli so za izkušnje Štajerskega bataljona in četnikov v Grčaricah. O tem nekaj v prispevku Janeza Gruma o četniški ilegali v letih 1942/43 v Sloveniji (Zaveza, 12, str. 68–71)!

Zadnja možnost pa bi seveda bila, da bi se pustili pobijati. Če se je človeštvo iz zgodovine kaj naučilo, se je vsaj to, da se pretiran strah in pohlevnost ne obneseta in se je nasilju treba upreti. Upor proti nasilju ni samo pravica, ampak dolžnost!

3.1.2. Nemci so vedeli že na začetku, da se bomo obrnili proti njim

Zametek domobranske vojske sta bili dve skupini vaških stražarjev. V prvi je bilo 800 vojakov, ki so se, namesto da bi reševali obkoljene na Turjaku, prebili z Zapotoka čez Ljubljansko barje, obtičali pri šoli na Barju in se šli pogajat o svoji usodi; druga je bila novomeška skupina, ki se je pod poveljstvom Vuka Rupnika uspešno obranila partizanov pri Zameškem.

Ko se je končno organiziralo Slovensko domobranstvo, so bile za vodstvo izkušnje vaških stražarjev ob kapitulaciji Italije huda šola. Vedelo je, da dveh napak ne bo smelo ponoviti. Ne več vsak zase čakati na postojankah in prepuščati pobudo nasprotniku, ampak obvladovati zasedeno ozemlje z mrežo dobro povezanih postojank in z gibljivimi udarnimi enotami. Druga izkušnja pa je bila seveda ta, da jih bo okupator obravnaval kot potencialne nasprotnike, tako tedaj, zlasti pa ob kapitulaciji. Ker ni bilo dvoma, da je za sile osi vojna izgubljena, je bilo naravno, da se bo domobranska vojska morala prej ali slej obrniti proti zavezniku, na katerega se je po sili razmer naslonila, če se bo hotela rešiti. Nobenega dvoma pa tudi ni bilo, da se bo okupator temu upiral na vse razpoložljive načine.

Domobranci so se od vsega začetka pripravljali na upor, pri tem pa se premalo zavedali, da jih spremlja budno oko gestapa, pripravljeno ukrepati takoj, ko bi se pojavili najmanjši znaki nasprotovanja. Gestapo se na ozemlju Ljubljanske pokrajine v času nemške zasedbe sploh ni ukvarjal s komunisti, prepustil jih je domobranski politični policiji, ampak z nezanesljivim zaveznikom po sili. Varšavski upor, ki je vzplamtel 1. avgusta 1944, je Nemce presenetil in so za vsako ceno hoteli preprečiti, da bi do tega prišlo tudi pri nas. Tak upor se jim je zdel toliko bolj možen in nevaren, ker so domnevali, da bi se utegnili domobranci in partizani združiti za skupno akcijo proti njim. Na neki način so nasedli partizanski propagandi, da gre v Sloveniji prvenstveno za upor proti okupatorju in ne za revolucijo.

Že marca 1944 so za nekaj časa zaprli dr. Albina Šmajda, stotnika Berta Ilovarja in duhovnika Andreja Križmana. Poleti, jeseni in pozimi pa so aretacije sledile v valovih. Opirali se bomo predvsem na zgodbe neposrednih udeležencev domobranskega upora Martina Krannerja, Martina Žekarja in dr. Karla Vojska. Dopolnjujejo se, saj so doživljali različne usode in bili, preden jih je aretiral gestapo, v različnih skupinah. Krannerja so zaprli že 6. maja 1944 in ga po desetmesečnem zaporu marca 1945 izpustili. Žekar se je znašel v zaporu pol leta kasneje, 4. decembra. Dne 1. marca 1945 so ga z drugimi poslali v Dachau. Po koncu vojne so ga sotrpini, kasnejši obsojenci na dachauskih procesih, pripeljali v Ljubljano. Bil je obtoženec na božičnem procesu, obsojen na smrt in pomiloščen na dosmrtno ječo, od katere je odslužil osem let. Umrl je v Švici leta 1966. Vojska je bil aretiran štiri dni za njim, bil obsojen na istem procesu na petnajst let, jih odsedel deset. Pred nekaj leti se je iz Švice vrnil v Ljubljano in je edini živeči obsojenec s tega procesa. Žekarjevi spomini so bili objavljeni v Zborniku koledarju Svobodne Slovenije v letnikih 1962–1964. Vojska nam je svojo zgodbo povedal pred nekaj tedni. Lani smo objavili spomine Naceta Ahlina (Med svojimi in tujci, Zaveza, 11, str. 31–39, in 12, str. 29–[Stran 023]39), na katere se bomo sklicevali, kadar bo potrebno. V Zborniku Svobodne Slovenije 1973–1975 pa je o tem pisal Vinko Lipovec (V dachauskem taborišču, str. 106–114).

V vseh omenjenih spominih preseneča, da se avtorji neprimerno več ukvarjajo s svojimi ječami kot z opisovanjem, kako se je del slovenskega domobranstva pripravljal na upor. Preseneča samo na začetku, potem pa se nam odpre resnica, ki seveda ni spodbudna: priprave so bile nesistematične, se omejevale na obveščevalno dejavnost, o čemer več izvemo iz dokumentov o Mačkovšku (Jera Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, Arhivsko društvo, Ljubljana 1994), in na stihijsko zbiranje in skladiščenje orožja, ni pa ne duha ne sluha o čvrsti organizaciji, ki bi bila konspirativno zgrajena od vrha do tal in bi samo čakala na povelje za upor. Nekaj se je sicer dogajalo ves čas, saj so domobranci tako na terenu kot vodstvo sodelovali z Mihajlovićevimi četniki v Sloveniji in jim pomagali, ker se je njihovo delovanje marsikdaj prepletalo. O tem smo objavili razmišljanje dr. Antona Komotarja (Spomini in tehtanja, Zaveza, 9, 21–29) in nekaj podobnega izvemo iz spominov Franca Grmeka (Orli pod Triglavom, Ljubljana 1995). Verjetno je podobne literature še veliko. Vtis imamo, da četniška stran nerada govori o tem, ker bi želela ostati na neki način neomadeževana.

Kar se tiče obveščevalne dejavnosti, bi citiral Voduškovo: V dosjeju Mačkovšek je nekaj sto imen, ki se tako ali drugače bremenijo s sodelovanjem z britansko obveščevalno službo, ‘pa še ti dve imeni sta povezani z zgodovino TIGR-a in protifašističnim bojem na Primorskem. Celo Vladimir Vauhnik in BBZ (Berliner Boersezeitung) sta, vsaj tako kaže, samodejno dajala podatke vojaške narave zahodnim zaveznikom, to pa se je med drugo svetovno vojno računalo kot čisto naravno protiosno delo (Dosje, 56). Opozorili bi tudi na prispevek Janeza Gruma o stikih demokratičnega protikomunističnega tabora z zahodnimi zavezniki (Zaveza, 9, str. 63–65).

Skratka, kdor se prebija skozi dokumente in pričevanja o delovanju skupin, ki so se že maja leta 1941 povezale v Slovensko zavezo, in zasleduje, kako so se spreminjale, priključevale in odhajale, in skozi množico ljudi, ki so pri tem sodelovali, tako iz katoliškega kot iz liberalnega tabora, se mu začne mešati v glavi. Pri tem se sicer strinjamo, da je pestrost vrednota demokracije, vendar se v tako zmedenih in nevarnih razmerah ne obnese. Nekaj o tem piše v pismu Jože Velikonja: Po aprilu 1941 so fantovski odseki izginili. Že junija 1941 smo iskali po deželi, če so fantje organizirani, če so zbrali kaj orožja, če imajo še kako skupnost. Slišali smo njihove tožbe, da so nepridipravi zbrali orožje in ga skrivajo. Res je, da so komunisti imeli pakt s Hitlerjem, a so se vseeno pripravljali na revolucijo. Od nekomunističnih organizacij o fantovskih odsekih ni bilo sluha. Edina organizacija, ki je obstajala, je bil rediteljski zbor, ki je nastal ob evharističnem kongresu v Ljubljani. Vodil ga je Ivo Peršuh, njegov namestnik pa je bil France Frakelj. To je bila edina neregistrirana organizacija, ki je bila poleti 1941 še živa. Na tem je slonela Slovenska zaveza. Zato je Peršuh pomenil več kot Natlačen, tudi Rokodelski dom s Križmanom več kot protikomunistični intelektualci.

Res je tudi, da je bila narodna vstaja, ki so jo poleti 1941 razglasili komunisti in njihova OF, polomija. Napačno so ocenili, da ima Gorenjska najmočnejši in razredno zaveden delavski razred in bo zato najbolj ustrezna za revolucijo. Proslavili so se šele leta 1942 v Ljubljani, na Dolenjskem in Notranjskem s pobijanjem političnih nasprotnikov med Slovenci in z izzivanjem okupatorja z napadi iz zasede, s tem pa spodbudili njegove povračilne ukrepe.

Ko smo že pri knjigi o Mačkovšku, bi iz nje povzeli poročilo Slovenske zaveze, ki je bilo poslano v Švico 16. 6. 1942:

[Stran 024]

Edina politična skupina, ki je ostala zunaj koncentracije, so komunisti. Tudi njim so odprta vrata vanjo, če bi mogli vsaj do časa, ko bo zagotovljena politična svoboda, zapostaviti svoje strankarske koristi in če bi mogli spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo obračunavanje med narodom in teroriziranje nemočnega naroda v resnici koristi samo sovražniku. Šibke točke OF so: Vedno napovedujejo konec vojne za prihodnje mesece. Nočejo povedati, kakšna naj bi bila bodoča Slovenija. Za izdajalca so proglasili Dražo Mihajlovića.

Skratka, komunisti so vedeli, kaj hočejo, se prenaglili z zadnjo etapo, ko so začeli leta 1942 množično pobijati svoje politične nasprotnike, ker so precenjevali moč Sovjetske zveze in zato pričakovali skorajšnji konec vojne, narod jim je bil deveta briga, pri njihovih rivalih, združenih v Slovenski zavezi, pa je šlo za slabo povezano delovanje, ki ni pomembneje vplivalo na razvoj dogodkov. Seveda bi bilo drugače, če bi se zavezniki odločili za invazijo nekje v Kvarnerju ali Istri ali se ob koncu vojne ne bi ustavili na Soči. Ko zasledujemo usodo ljudi, ki so bili vpleteni v zaroto, med njimi jih je zaradi tega mnogo izgubilo življenje, se nam odkrije, da sta pojav jemala resno predvsem njihova nasprotnika. Na eni strani gestapo, ki je v času nemškega vojaškega vojnega razsula posegel v usodo vsega domobranstva s tem, da ga je prisilil ostati z Nemci do konca. Njegov stroj je deloval, kot da se na bojiščih nič ne dogaja. Za zgled, kako težko ga je bilo ustaviti, bi omenil madžarske Jude, ki so jih vozili v uničevalna taborišča pred nosom Rdeče armade, in Ano Frank, ki so jo odkrili in z družino odpeljali v taborišče v času, ko so se že slišali v daljavi topovi napredujoče zavezniške vojske. Na drugi strani pa komunisti, ki so uprizorili po vojni nekaj spektakularnih političnih procesov, na katerih so skušali prikazati to dejavnost kot kolaboracijo z zločinsko begunsko vlado v Londonu ter kot sodelovanje z britansko obveščevalno službo, med vojno pa so, kot vse kaže, ovadili svoje rivale Nemcem in pomagali, da je bila zarotniška mreža tako kmalu in tako temeljito razbita.

3.1.3. Obveščevalna služba v prid zaveznikom

Kranner se čudi, kako ni nikjer zasledil, da bi se slovenski zgodovinarji sklicevali na dokumente ljubljanskega gestapa. Prepričan je, da morajo biti nekje na razpolago in pri tem omenja svojo prošnjo za izpustitev iz zapora, ki jo je konec leta 1944 ali na začetku leta 1945 poslal generalu Rupniku. Ta dokument mu je leta 1964 pokazal oznovski agent, ki se je predstavil kot Franc Gašperšič, ko ga je vabil na sodelovanje. Kranner nadaljuje:

Gestapo je svoje zapornike zasliševal v zaporu na Miklošičevi cesti ali pa na svojem sedežu v Slaviji. Pred nekaj leti sem po nekem njegovem predavanju vprašal zgodovinarja prof. Prunka, ali je našel v arhivih Ozne in v arhivu gestapa, ki ga je Ozna zaplenila, kaj o delovanju domobrancev za obveščevalno zavezniško mrežo. Odgovoril je, da je nekaj našel in da se bo morda o tem kaj objavilo. Prof. Boris Mlakar trdi, da teh dokumentov ni in je prepričan, da jih je gestapo uničil ali odpeljal s seboj. Upa, da se bo kaj našlo v avstrijskih ali nemških arhivih, ko bodo dostopni. Edini dokument, ki je na razpolago, je zapisnik božičnega procesa, ko obtožence vprašujejo o njihovih povezavah z zavezniškimi obveščevalnimi službami.

Kranner v poglavju Domobranski obveščevalni center – sodelovanje z zavezniki piše naslednje:

Mnogi domobranci smo ali so delali za zaveznike že takoj po ustanovitvi domobranstva: bili so obveščevali, zbirali so podatke o moči in gibanju okupacijskih (nemških) sil ter o prevozu vojaškega materiala. Nekateri smo to dejavnost opravljali že od maja 1941, najprej v ilegalnih organizacijah, kot so bile Slovenska legija, Sokolska legija in Narodna legija in še katera druga, nato pa pod okriljem vaških straž in četnikov, drugi pa šele kot domobranci, mnogokrat zamaskirani kot domobranski obveščevalni centri.

V tem sestavku bi se omejil predvsem na domobranstvo oziroma na dobo po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Že nekaj mesecev pred italijansko kapitulacijo so poveljniki VS, ki so bili povečini pripadniki ilegalne Slovenske legije ali pa so priznavali njeno politično vodstvo, prejeli navodila, kako ravnati ob razsulu ali zavezniški invaziji. Takoj še 8. septembra ali pa naslednjega dne so se VS napotile proti zbornim mestom, ki so jim bila določena v navodilih.

Kot zanimivost naj dodam svojo zgodbo: Vaška straža iz Po1ja se je umaknila čez Ljubljanico in čez Orle na Dolenjsko. Jaz pa sem se, ker sem bil vključen v obveščevalno [Stran 025]delo, odpravil v Ljubljano na sedež ilegalne SL, ki je bil v Rokodelskem domu. Spominjam se, da so bili takrat navzoči podpolk. Ernest Peterlin, stotnik Šturm, duhovnik Jože Godina, Rudolf Smersu, Ivan Avsenek, odvetnik dr. Albin Šmajd, inž. Jože Sodja, prof. Franc. Grafenauer, po rodu s Koroškega. Tam je bilo meni in Grafenauerju, zdi se mi, da Šturmu, ki je bil tudi koroškega rodu, rečeno, naj ostanemo in čakamo, da bi ob porazu nemške vojske odšli na Koroško organizirat obrambo nekaterih strateških prehodov (sic!).

Ko je bilo v drugi polovici meseca septembra oziroma v prvih tednih oktobra 1943 ustanovljeno in organizirano Slovensko domobranstvo, je organizacijski štab poleg drugih odsekov ustanovil tudi obveščevalni odsek, ki se je imenoval Obveščevalni center. Vodil ga je od vsega začetka stotnik Bert Ilovar. Ko je letega pozno jeseni 1944 zaprl gestapo in ga v začetku marca 1945 poslal v Dachau, je prevzel vodstvo njegov namestnik poročnik Kovač. V domobransko organizacijo sem bil pritegnjen tudi jaz s činom podporočnika. Ker sta Peterlin in Sodja, ki je organiziral obveščevalno službo in bil predsednik Protikomunističnega odbora, poznala moje ilegalno obveščevalno delo v okviru Slovenske legije in vaških straž, nisem bil formalno uvrščen v nobeno četo, pač pa sem bil poslan na Ljubljanski grad, kjer je poveljeval polk. Dežman. Čez dan sem se ali mudil na Gradu ali pa sem bil v stiku z Obveščevalnim centrom, še največ z ljudmi iz obveščevalne mreže Slovenske legije, s katerimi sem imel stik že prej (Sodja, Šmajd, Godina), spat pa sem hodil domov. To je trajalo do konca decembra.

V tem času, ob koncu novembra ali v prvi polovici decembra 1943, sem opremljen s prepustnico, ki mi jo je kot italijanskemu državljanu že leta 1942 izdala italijanska kvestura, potoval v Trst in nesel poročila za zaveznike časnikarju Jocotu (Jožetu) Golcu; poročila mi je izročal Sodja. Golec je bil zelo važen vezni člen v zavezniški obveščevalni mreži, ki jo je organiziral predvojni vojaški ataše na jugoslovanskem poslaništvu v Berlinu polk. Vladimir Vauhnik. To je bila že moja druga ali celo tretja pot do njega. Golec je v Trstu stanoval v neki strmi ulici, ki je peljala iz ulice Rossetti. Poročila sem mu samo prinašal, od njega v Ljubljano nisem ničesar odnašal. Imel pa sem vtis, da ima sprejemno in oddajno pisarno.

Čeprav to ne spada v dobo po kapitulaciji Italije, torej v dobo domobranstva, naj le omenim, da sem v času od jeseni 1941 do septembra 1943 prinašal in odnašal poročila, ki pa niso bila samo obveščevalne vsebine, predvsem v Gorico in največkrat dr. Janku Kralju. Pri njem v ulici Drevored XX. septembra sem večkrat prenočeval. V isti hiši je stanoval v pritličju komisar italijanske kvesture. Kralj je pošiljal poročila v Rim v Vatikan, od tam pa so šla naprej v London dr. Kreku, dr. Kuharju in jugoslovanski begunski vladi. Ker je imel dobre odnose z Vatikanom, z goriškim nadškofom Margottijem in si je znal najti prijatelje med funkcionarji italijanskih oblasti, je marsikaj važnega zvedel in mogel sporočiti v Ljubljano. Po svojih zvezah je npr. izvedel za taborišče v Gonarsu in pozneje za tisto na Rabu in se je tako mogla začeti akcija za reševanje iz njih.

V domobranskih obveščevalnih centrih so bili v službi mnogi, ki so že prej delovali v obveščevalnih mrežah ilegalnih organizacij slovenskega demokratičnega tabora. Njihov namen je bil predvsem posredovati slovenski prozavezniški špijonaži, ki jo je, kot sem že omenil, s sodelavci organiziral polk. Vauhnik, sporočila o okupatorjevi dejavnosti, posebno o njegovih premikih. Tako so nadaljevali z delom za zahodne zaveznike, predvsem za angleški Inteligence Service in za jugoslovansko begunsko vlado v Londonu.

Po božiču leta 1943 mi je Ilovar sporočil, da sem določen za obveščevalni center v Grosupljem in pozneje v Št. Vidu pri Stični. Na Grosupljem so mi dodelili narednika Vinka (Ceneta) Mehleta in Naceta Ahlina. Oba sta bila zajeta na Turjaku, peljana v smrt, a sta se rešila z begom. Ker sta bila domačina in sta poznala bližnjo in daljno okolico, sta imela dobre zveze z ljudmi in dobivala od njih zanesljiva in podrobna poročila o delovanju terencev ter o premikih in namenih partizanov. Zato je bilo naše delo zelo uspešno.

Sledijo napeti opisi njihovega delovanja, a nas zanima predvsem domobranski upor. O njem piše Kranner naslednje:

Gestapo oziroma nemška obveščevalna služba sta pravilno sklepala, da mora obstajati v Ljubljani ali nekje zunaj nje radiooddajna postaja. Zakaj? Zato, ker sta londonski in včasih tudi alžirski radio večkrat presenetljivo hitro prinesla kakšno vest z natančnim opisom dogajanja. Če pa se poročila stekajo od raznih strani s terena in prihajajo do Londona, je jasno, da obstaja organizirana obveščevalna mreža in seveda obveščevalni center. Nemci so tudi dobro [Stran 026]vedeli, da se nekje v Sloveniji skriva Vauhnik, in so bili prepričani, da je organiziral obveščevalno službo za zaveznike in obveščevalni center. Res se je skrival v Ljubljani vse do konca maja ali začetka 1994. Ko pa je gestapo odkril obveščevalni center v Zagrebu (osem aretiranih je junija 1944 postavil pred sodišče; večino so obsodili na smrt in usmrtili!), je iz Ljubljane odšel v Trst, kjer je deloval Golec, kot sem že omenil, z njegovo pomočjo pa se je proti koncu junija 1944 umaknil v Švico. Gestapo je odkril tržaški center v jeseni 1944, in sicer potem, ko je po izdajstvu aretiral nekega patra v Padovi. Golec je bil aretiran 19. septembra, pozneje usmrčen in sežgan v Rižarni v Trstu.

3.1.4. Gestapo zapira

Kranner podrobno opisuje svojo aretacijo 6. maja 1944, ko je prišel v njegovo sobo v Šentvidu pri Stični nemški nadporočnik in mu sporočil, da je prejel ukaz gestapa, da ga mora takoj odpeljati v Ljubljano. Ne bi se ustavljali ob njej, če nam ne bi odkrivala nepripravljenosti upornikov. Morali so računati, da jim bodo Nemci prej ali slej prišli na sled, in se zavedati, da bo šlo takrat za življenje in smrt. Kranner bi moral takoj uporabiti orožje ali pa vsaj izkoristiti priložnost, ki se mu je nudila v Višnji Gori, ko ga je Nemec pustil samega na stranišče. Zanimivo je, da Nemci niso imeli nobenih dokumentov ali zanesljivih podatkov o njegovi obveščevalni dejavnosti in so ga zato čez deset mesecev izpustili in da je šlo skoraj bolj za zastraševanje morebitnih upornikov kot za odkrivanje resničnih nasprotnikov.

Dobili so jih torej v pripravljalni fazi. Kako so jih odkrili, še danes ni pojasnjeno. Gestapo je tako rekoč vedel, da se domobranci od prvega dne pripravljajo na trenutek, ko bodo pretrgali nenaravno zavezništvo, zanj je bilo le vprašanje, kdaj in kako. Že najmanjši sum je bil dovolj za prve aretacije. Ker je bilo zasliševanje surovo, o tem bomo še pisali, preiskave po stanovanjih pa temeljite, so nekaj že odkrili.

Iz Žekarjevih spominov izvemo, da so bili o nekaterih rečeh dobro obveščeni. Sumi komuniste. Ker vemo, da se je vse okrog Slovenske in drugih legij pletlo v prostorih Rokodelskega doma na Komenskega ulici, je seveda možnost, da jih je izdal nekdo od tam. Veliko se govori o Milošu Kobalu, omenja ga tudi Voduškova (Jera Vodušek Starič, Dosje Mačkovšek, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana 1994, str. 7), vendar samo kot enega glavnih analitikov Mačkovškovega gradiva. Med vojno je hodil v domobranski uniformi celo v šolo oziroma na gimnazijske izpite, bil nekak kurir Andreja Križmana, ki je povezoval niti protikomunistične ilegale in deloval v Rokodelskem domu. Kobal je šel v jeseni leta 1944 v partizane, napisal obsežno poročilo o vsem, kar je vedel, po vojni je prejel priznanje kot partizanski ilegalec, sodeloval pri odkrivanju povojnih ilegalnih združevanj (Krekova skupina), postal poleg drugega tudi uradni psihiater v medicinsko-psihološkem centru Republiškega sekretariata za notranje zadeve (Enciklopedija Slovenije, 5, str. 166). Vojska je prepričan, da so morali imeti spisek, saj so prav vse iz njegove mreže aretirali istočasno.

Tudi Grumova domneva, da so obveščevalce ovadili komunisti, ni iz trte zvita. Izvedeli so za Vauhnika in kasneje tudi za druge, morda tudi s pomočjo angleških levičarsko usmerjenih članov in poročevalcev za Intelligence Service (Zaveza, 9, str. 63).

Kranner je bil zaprt deset mesecev:

Belil sem si glavo, zakaj so me zaprli in kaj imam opraviti z radijsko oddajno postajo oziroma koliko ve gestapo, da sem vedel in videl. V Ljubljani jo je imel duhovnik lazarist Jože Godina. O njej nekaj podrobnosti. Kot [Stran 027]sem že omenil, sem bil že od konca leta 1941 pa vse do kapitulacije Italije 1943 neke vrste obveščevalni kurir med Ljubljano, Gorico in Trstom. Nosil sem poročila, ki sem jih dobival pri inž. Jožetu Sodji ali dr. Albinu Šmajdu ali v Rokodelskem domu in jih oddajal v Gorici dr. Janku Kralju in dr. Antonu Kacinu ali pa časnikarju Poldetu Kemperletu (obveščevalna mreža Slovenske legije). Iz Gorice sem odnašal v Ljubljano poročila in novice, namenjene obveščevalnemu centru Slovenske legije. Ko sem proti koncu leta 1942 a1i spomladi leta 1943 oddal poročila dr. Šmajdu, je bilo to v Godinovi sobi. Ta je bil ravno zaposlen z radijsko oddajno postajo. Spominjam se, da je bilo to v sobi v prvem nadstropju Vzajemne zavarovalnice in da je ta imela okno, ki je gledalo na ulico med poslopjem in sodnijo. Naenkrat zakriči Šmajd: Iščejo nas (Nemci) z iskalnim vozom … Godina je zagrabil aparat, zaklenil vrata in vsi trije smo odšli v klet in po kletnih hodnikih čisto na drug konec poslopja in nato v sobo, katere okna so gledala proti kolodvoru. Ko sem se nekoč drugič vračal iz Gorice in Vidma, stopil z vlaka na glavnem kolodvoru in se napotil po Miklošičevi cesti, sem videl mesto kot izumrlo. Slišal sem posamezne strele in opazil, da italijanski vojaki bataljona M streljajo proti oknom v višjih nadstropjih. Nisem vedel, kaj naj napravim, ali naj skočim v kako vežo ali pa naj grem mirno naprej. Imel sem pri sebi nekaj pismenih poročil. Vojaki me ustavijo, jaz pa mirno rečem: Vengo da Udine, in pokažem vozni listek in prepustnico. Zadostovalo je!

Po ne vem koliko dnevih je nekega jutra paznik odprl vrata in me poklical na hodnik. Tam me je že čakal gestapovec in me odpeljal v sobo za zasliševanje. Oprema je bila skromna: samo miza in nekaj stolov. Na moje veliko presenečenje me je nagovoril po slovensko in tako nadaljeval ves čas zasliševanja. Pozneje sem izvedel, da se je pisal Franc Dolinar, doma nekje od Litije. Zasliševal je tudi druge zaprte domobrance, Mehleta, Ahlina, Peterlina itd. (Op.: Lipovec omenja, da so ga klical Tigel.) Naj povem, da se je po razsulu Nemčije umaknil na Koroško v Celovec in tam so ga junija ali julija 1945 spoznale žene nekaterih v Dachau poslanih domobrancev, ga obkolile, ozmerjale in poklicale angleške vojake. Baje so ga odpeljali v taborišče za naciste v Wolfsberg. Vojska in Lipovec sta od zasliševalcev dobro poznala Lada Millerja iz Domžal. Bil je Lipovčev sošolec v škofovih zavodih.

Na Krannerja so sčasoma pozabili, saj so v tem času sledile aretacije bolj pomembnih ljudi, nazadnje tudi iz domobranskega vodstva, te pa so pretepali in drugače mučili. Lipovec piše v Zborniku (1973–75, str. 111): Na vsak način je skušal gestapo pri zasliševanjih dokazati, da smo se sporazumeli z OF za skupni napad na Nemce in da je bil za voditelja skupnega vodstva določen bivši minister Ivan Pucelj. Da bi me omehčali, so pripeljali v zasliševalno sobo Milana Finca. Bil je strašno zdelan in hudo ga je bilo gledati. Pretepali in mučili so ga na vse načine, da so izvlekli iz njega nekaj priznanj. Milan me je pogledal naravnost v oči ter dejal: Vinko, vse vedo, nima smisla tajiti!

Lipovcu je bilo po nekaj dneh sprenevedanja dovolj: Rekel sem Vurniku (zasliševalcu), da dobro ve za državljansko vojno v Sloveniji. Tudi mora vedeti, da so bile vse ilegalne skupine dejansko organizirane za boj proti okupatorju, da pa je OF s tem, da je začela komunistično revolucijo, položaj bistveno spremenila. Del ilegalnih sil je prešel v legalo (slovensko domobranstvo), da prepreči komunistične načrte, medtem ko so drugi ostali v rezervi. Vojna je pri kraju, ostane samo še vprašanje, komu bo v Sloveniji uspelo prevzeti oblast, ko boste Nemci odšli: nacionalisti, ki se opirajo na Zahod, ali komunisti, ki sledijo načrtom Moskve.

Kranner nadaljuje:

Novembra ali decembra 1944 smo se sprehajali na notranjem dvorišču. Z nekega okna v prvem nadstropju me je nekdo poklical po imenu, in ko sem se ozrl tja, je priletela na tla papirnata kroglica. Hitro sem jo pobral, razvil in prebral. Podpisan je bil inž. Sodja. Tako sem izvedel, da je zaprt. Sporočil mi je, da so zaprli Golca in da ga bodo pripeljali v Ljubljano na soočenje; da Sodje in Golca ne poznam in ne vem ničesar. Papir sem spet zmečkal in ga v ustih prežvečil. Bal sem se namreč, da me ne bi izdali komunisti, ki so bili zaprti v samicah – ni jih bilo veliko – in so nam večkrat grozili: Le počakaj! Vas že imamo! Ne boste nam ušli.

Omenil sem že, da sem bil proti koncu leta 1944 premeščen v skupno sobo, katere okna so gledala na glavni vhod z Miklošičeve ceste, tako da smo mogli skoznje opazovati prihode in odhode marice in drugih vozil. Nekega dne sem videl, da so pripeljali Golca na soočenje, kot me je opozoril Sodja. Soočili so nas, toda junaški Joco ni nikogar prepoznal, ker je tako vedel, da ga čaka [Stran 028]smrt. V skupni sobi nas je bilo natlačenih več, kakor je bilo dejansko prostora. Poleg Ceneta Mehleta in Naceta Ahlina je bilo še nekaj domobrancev in nekaj civilistov. Med nami je bil tudi Srebotnjak od Sokolske legije. Zaprli so ga, ker je bil osumljen, da je sodeloval pri usmrtitvi tistega, ki je izdal njihovo obveščevalno dejavnost in čigar truplo so Nemci potegnili iz Ljubljanice. Z mučenjem so hoteli izsiliti priznanje.

Skoraj vsi zaporniki domobranci in vidnejši člani vseh treh ilegalnih legij so bili odpeljani v koncentracijska taborišča v Nemčijo ali Avstrijo, večina v Dachau, nekaj v Mauthausen, tja med drugimi Sodja, ki je preživel, se po vojni izselil v Severno Ameriko in tam umrl. Če se prav spominjam, so bili poslani v Nemčijo trije transporti zapornikov: prvi konec septembra 1944, drugi konec decembra 1944, tretji in zadnji pa 1. marca 1945. Z zadnjim sta odšla tudi Cene in Nace. Pred odhodom sem se še poslovil od njiju. Izročila sta mi v spomin svoji sliki, ki ju še danes hranim. Cene je zadaj napisal: Spomin na trpljenje v zaporu gestapa, Nace pa: Svojemu šefu v spomin 28. 2. 1945.

Ko so me kmalu potem izpustili, so me dodelili obveščevalnemu centru v Novem mestu. Od domobranskih častnikov v Novem mestu se spominjam Webleta, Mihevca, Bajca in seveda poveljnika Stamenkovića. Iz Novega mesta sem se nekajkrat odpravil v Ljubljano na domobranski štab s poročili z belokranjskega področja, nazadnje, se mi zdi, 6. maja. Takrat do Ljubljane nisem prišel, ker so partizani na Škofljici že zasedli cesto. Tako sem se 8. ali 9. maja umaknil iz Novega mesta skupaj z drugimi domobranci proti Zidanemu Mostu, doživel razpust domobranske bojne enote, nato pa se od Celja pomikal po hribih nad Savinjsko dolino vse do Železne Kaple in do Vetrinja. Nisem hodil sam, ker so se mi že v Ce1ju, ko sem še drugim povedal, da se nameravam prebiti na Koroško, pridružili še srbski četniki in pozneje še skupina članov novomeške domobranske policije. V Vetrinj sem prišel le nekaj dni pred vračanjem in izročanjem domobrancev partizanom. Tam sem našel svoje domače; zanje do tedaj nisem prav nič vedel, kje so. Hoteli so se skupaj z drugimi domobranci napotiti v Italijo. Ker sem že nad Železno Kaplo izvedel in videl na lastne oči, kako so partizani vodili zastražene četnike proti Jezerskemu, sem jih prepričal, da so ostali v taborišču. Čez nekaj tednov smo sami kot italijanski državljani odšli v zbirališče Celovec in od tam s skupino Italijanov v očetovo in mojo rojstno vas Žabnice pod Sv. Višarjami. Tako sem bil spet rešen.

3.1.5. Iz zapora v taborišče

Berimo še odlomke Žekarjevega zapisa Pričevanje, ki ga je objavil v Zbornikih – Koledarjih Svobodne Slovenije 1962–1964! Tekst je obsežen, zato smo si dovolili, da smo ga skrajšali in jezikovno priredili. Martin Žekar je bil poklicni vojak. Zaradi vojne leta 1941 ni dokončal oficirske šole. Stanoval je pri materi v župnišču pri Sv. Krištofu za Bežigradom. Tam je bila snažilka. Žekar je bil med drugim poveljnik vaške straže v Klečah, pri domobrancih pa poveljnik oklopnega vlaka na poti Ljubljana–Vrhnika in Ljubljana–Rakek.

Takole piše:

Prav tako niso držale prekrižanih rok vse tri legije, Slovenska, Sokolska in Narodna, temveč so se v sklopu Slovenske zaveze pripravljale na morebitno zavezniško invazijo, da bi v danem trenutku razorožile nemško vojsko in olajšale napredovanje proti končni zmagi, ki je bila tako rekoč pred durmi.

Kot član Slovenske legije sem imel leta 1944 nalogo zbirati orožje za mesto Ljubljana. S kapetanom Ilovarjem sva ga vozila z vseh koncev in krajev ter ga skrivala po ljubljanskih okrožjih. Ne vem, kako so za to izvedeli komunisti in se seveda na moč prestrašili. Kot sem pozneje izvedel, so imeli takrat veliko sestankov, na katerih so obravnavali to naše delovanje. Sprevideli so, da nam sami ne bodo kos, zato so se po stari komunistični navadi poslužili denunciacije. No, ta jim ni delala preglavic, saj so že vsa leta tesno sodelovali z gestapom. Tako so mu leta 1944 kratko malo predložili seznam vseh članov Legij, zlasti vseh tistih, ki so bili vidno aktivnejši. Na podlagi te ovadbe je gestapo pričel 1. decembra 1944 z aretacijami. Tako so 1. decembra aretirali Hamerška, dalje prof. Ceneta Lipovca, inž. Milana Finca in duhovnika Henrika Goričarja. Naslednji dan, 2. decembra, so prijeli frančiškane p. Klavdija Okorna, p. Bena Korbiča, p. Engelharta Štucina in druge. Ob Okornovi aretaciji so mi gestapovci nastavili past s tem, da so v njegovi sobi skrili nekaj izvodov Svobodne Slovenije in druge literature ter tudi vžigalno vrvico in vžigalnike za miniranje z eksplozivom 707. Ker so mi ljudje povedali, da imajo vtis, da pri njem gestapovci niso napravili preiskave, sem s [Stran 029]ponarejenim ključem odprl njegovo sobo. Na hitro sem pregledal, kaj bi ga lahko obremenjevalo, ter pobral literaturo, vžigalnike in vžigalno vrvico. Vse to sem odnesel na varno, da ne bi več prišlo gestapu v roke. Dne 4. decembra so naredili preiskavo tudi pri meni doma za župniščem sv. Krištofa za Bežigradom. Prišli so s točno narisanim načrtom, kje je shranjena municija in orožje. Bilo ga je za oborožitev celega bataljona. Demolirali in uničili so vse pohištvo ter s krampi razkopali zidove in tla. Mene niso dobili, ker sem bil v službi. Zato so prijeli vse moške, ki so bili tedaj slučajno v župnišču, in jih skupaj z mamo postavili ob zid. Hvala Bogu niso nikogar ustrelili, ampak so jih z mojo mamo vred odpeljali v sprevodu za vozom z orožjem in municijo v gestapovske zapore na sodišču. Nato pa so postali celo četo SS meni v zasedo. Zaseda je uspela in naenkrat sem bil obkoljen. Pomislil sem na beg, a uvidel, da je nemogoč. Zato sem ob pozivu: Herr Leutnant, Hände hoch! počakal in se dal prijeti.

Odpeljali so me na sodišče v gestapovske zapore v celico št. 155 in me takoj pretepli. Naslednje dni se je pričelo zasliševanje, a ker nisem hotel nič vedeti in povedati, se je pretepanje potrojilo. Enako se je godilo tudi drugim.

Dne 8. decembra so bili aretirani še Srečko Kristan, Boris Grad, Alfonz Thuma, Tone Jagodic, dr. Karel Vojska, N. Indihar, Janko Božič, Andrej Rous itd.

Vojska pripoveduje:

Oče je padel leta 1916 pri Doberdobu, mati je umrla čez pol leta za vodenico. Ostali smo štirje otroci, razdelili so si nas sorodniki.

Nisem bil zraven od vsega začetka. Kot jurist sem bil načelnik oddelka na ljubljanskem magistratu. Ker sem bil poročen, prva hčerka se je rodila leta 1941, druga pa leta 1943, nisem šel k vaškim stražarjem ali domobrancem. Brat Jože, rojen leta 1914, pa je bil še samski. Njega je vzel k sebi stric v Št. Juriju in je hodil na gimnazijo v Celje. Zaposlen je bil kot inženir v Cerknici. Ko so se ljudje pritoževali nad partizanskim nasiljem, se je odločil, da gre k vaškim stražarjem. Postal je poveljnik postojanke v Begunjah. Štela je 120 vojakov. Na kolena so jih spravili italijanski topničarji in so se 12. septembra 1943 vdali. Franc Popit je bil tisti komisar, ki je zagrozil, da bo vsakih deset minut ustrelil enega od postrojenih ujetnikov, če se poveljnik, ki se je skril, ne prikaže. Jožeta so ustrelili v Jelendolu. Žal mi je, da nisem bil navzoč pri izkopu.

Delali smo zelo konspirativno. Slovenska legija je delovala pod vodstvom SLS. Naša naloga je bila predvsem, da se pripravimo na partizanski puč v Ljubljani, če bi ob kapitulaciji Nemcev prišlo do njega, in da bi ob brezvladju prevzeli upravno mrežo nad Ljubljano. Morda so se nekateri zares pripravljali, da udarijo tudi po Nemcih. Imeli smo protikomunistična predavanja po Ljubljani. Organiziral jih je Ludvik Puš. Vedel sem samo za vodjo skupine, ki je delala na rakovniškem koncu; bil je Janko Božič z Rakovnika, jaz sem bil zveza za Marjana Magistra. Najino orožarno, vsaj deset mavzeric in veliko municije, ki sva jo imela v samostanu na Rakovniku, sva z Jankom na srečo skrila na varnejši kraj dan pred aretacijo. Vse so nas pobrali. Možno je, da je spregovoril kdo od naših, saj so jih mučili, bolj pa verjamem tistim, ki dolžijo komuniste.

Dokazov niso imeli in nič nisem priznal, vendar to ne bi bilo dovolj. Izpustili so me že po mesecu dni zapora. Bratranec, ki je bil v Domžalah neke vrste župan, se je šel pritožit na Bled h komisarju Rainerju zaradi župnika, ki so ga pregnali v Mengeš, pa se je potegnil še zame: Oče mu je padel v prvi svetovni vojni kot avstrijski vojak, brata so mu pred dobrim letom ubili partizani, zakaj vsaj tega ne pustite pri miru. Kako bo tak človek delal za partizane!

Ob koncu vojne, v nedeljo, 6. maja 1945, sem imel z vso družino prihranjen prostor na vlaku, da nas odpelje na Koroško, pa ni bilo nič. Sporočili so, da je predčasno odpeljal. Tako smo ostali. Hodil sem v službo. 11. [Stran 030]maja sem se vračal domov v Štepanjo vas, kjer smo stanovali, ko me preseneti na dvorišču partizan z zahtevo, da moram z njim. Izgovoril sem se, da se grem preobleč in izkoristil priliko ter pobegnil skozi okno. Tekel sem proti sotočju Ljubljanice in Grubarjevega prekopa. Nisem se prestrašil, ko se je oglasila strojnica. Skočil sem v Ljubljanico in jo preplaval, na drugi strani pa so me zagrabile močne roke našega vratarja z magistrata, za katerega ni nihče sumil, da sodeluje z OF

Zaneslo nas je predaleč. Ustavimo se še ob gestapovskih aretacijah, kakor jih opisuje Tine Žekar.

Dne 23. decembra so v Novem mestu aretirali nadporočnika Jožeta Bajca, pozneje pa še nadporočnika Staneta Zagorška, majorja Ladislava Križa in radiotelegrafista narednika Krišeja. Te so 3. januarja 1945 pripeljali v Ljubljano v zapore, v katerih smo bili že mi. Dne 6. januarja 1945 so na štabu aretirali polkovnika Ernesta Peterlina, zasliševali pa tudi polk. Krennerja in Vizjaka, a so ju pustili na prostosti. Dne 8. januarja 1945 je padel v gestapovsko zasedo tudi kapetan Aldo Ilovar. Aretacije so bile predvsem decembra, tako da nas je bilo ob božiču zaprtih že čez 150 legionarjev. Vseh imen se seveda ne spominjam. Januarja so z zasliševanji končali, zato so nas pobrali iz samic in dali skupaj v eno sobo. Takrat smo se znašli skupaj: Finec, Lipovec, Grad, Kristan, Božič, Rous, patri Klavdij Okorn, Beno Korbič, Engelhart Štucin ter svetna duhovna Nande Babnik in Henrik Goričan. Poleg teh civilistov pa smo bili še v domobranskih uniformah: Križ, Ilovar, Bajec, Zagoršek ter jaz. Druge so zaprli v drugo večjo sobo eno nadstropje niže. S tem smo bili že prebrani, mi za v Dachau, oni v 1. nadstropju pa za delo v neko taborišče na Gorenjskem oziroma v Kočevju.

Tako je bilo vse do 28. januarja, ko je iznenada prišla v sobo uradnica gestapa na sodišču (mislim, da se je pisala Cois) in nam vojakom dejala, da štab Slovenskega domobranstva potrebuje uniforme in da naj zato pišemo domov po civilne obleke. Seveda smo ji takoj povedali, da to ni res, temveč jih je le sram, če bi nas morali v uniformah odpeljati v Dachau. Napisali smo kratka pisma, ki so jih morali policaji takoj odnesti na naše domove in kar počakati, da so jim domači izročili civilno obleko. Pripomniti moram, da so Nandeta Babnika nekaj dni prej zaradi bolezni izpustili, mojo mamo pa tudi. Zvečer 28. februarja 1945 so v našo sobo pripeljali še bivšega podbana dr. Otmarja Pirkmajerja, polkovnika Ernesta Peterlina, magistra farmacije Mavra iz Maribora, Edvarda Antosijewicza ter domobrance nadporočnika Staneta Bitenca, narednika Vinka Mehleta in še enega, katerega imena se ne spomnim (op.: verjetno Naceta Ahlina), vojaka Župana ter še dva, katerih imeni sem tudi pozabil. Nato je prišla zopet Coisova in povedala, da gremo v Dachau in da smemo vzeti s seboj le perilo in obleke, ne pa hrane. Ob 11. uri zvečer so nas peljali v avlo pred sprejemno pisarno, kjer so dali vsakemu dva hlebca kruha in nekaj sira, nato pa nas zvrstili v četverostope in odpeljali na kolodvor. Gornjim so priključili še kakih sto partizanov s sodišča. Nemci so se bali domobrancev, zato so močno zastražili vse dohode h kolodvoru in napravili s SS četami obroč, ki je bil zelo velik. Nas je spremljal kordon policajev in gestapovcev. Na kolodvoru smo videli, da so pripeljali partizane iz policijskih zaporov na Poljanskem nasipu, tako da nas je bilo vseh približno sedemsto. Vlak je bil sestavljen iz devetih vagonov, v vsak vagon pa so natlačili osemdeset oseb.

Ahlin trdi, da so bili med vojaki, ki so stražili in spremljali sprevod, tudi domobranci (Zaveza, 11, str. 34). Morda je zanimiv podatek o partizanih, ki so bili na transportu in so predstavljali večino potnikov. Postavlja na laž partizanske trditve, da so domobranci ujete partizane pobijali. Vse kaže, da so večino partizanov, ki so jih ujeli ali so se jim vdali, predali policiji. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko partizanov je tako ostalo živih. O tem prizadeti ne pišejo. Upamo vsaj, da so na voljo natančni seznami vseh internirancev v italijanskih in nemških taboriščih, tako tistih, ki so v njih umrli, kot onih, ki so preživeli.

Drugo vprašanje pa je seveda, kako je prišlo do tega, da so aretirane domobranske zarotnike sploh poslali v Dachau tako rekoč na koncu vojne. V času, ko je njihov vlak odpeljal v taborišče, 1. marca 1945, je Rdeča armada že zasedla vso Madžarsko z Budimpešto vred in se bližala Dunaju, vdirala na ozemlje Nemčije, zahodni zavezniki pa vdrli čez Ren prek nepoškodovanega železniškega mostu pri Remagenu. Pri tem ne moremo mimo vloge generala Rupnika. O tem piše Žekar naslednje:

Na poti so bombardirali Jesenice in razbili železniško postajo. Gestapovec, ki je spremljal naš vlak, je odšel, češ da bo klical Ljubljano in Bled. Čez kake pol ure se je vrnil in [Stran 031]dejal, da je Bled mnenja, da bi bilo najbolje vrniti nas v Ljubljano, general Rupnik v Ljubljani pa to odločno zavrača. Naj pripomnim, da so zvedeli že prejšnji dan, da so bili pogovori v Ljubljani, kjer je general Rupnik odločno zahteval, da nas morajo odpeljati v Dachau. Baje je prav zaradi tega prišel k njemu tudi Ljotić s Primorske in ga hotel pregovoriti v naš prid, pa mu ni uspelo.

Rupnik je v Izjavi napisal tole: Podpolkovnika Peterlina so nekega dne 1944. aretirali Nemci in kljub vsem prizadevanjem nikakor nisem mogel zvedeti, zakaj so to storili (D. Željeznov, Rupnikov proces, Cankarjeva založba, Ljubljana 1980, 230). Upoštevati je treba, da je Rupnik omenjeno Izjavo pisal v zaporu. Komunisti takrat niso dopustili, da bi kdorkoli omenjal, da so se domobranci pripravljali na upor proti okupatorju.

Žekar opisuje življenje v taborišču. Dachau sicer ni bil uničevalno taborišče, vendar so se slovenski zarotniki znašli v njem v najslabšem obdobju, v času njegovega razpadanja. Po podatkih, ki so napisani na plošči, je prišlo vanj v letih 1932–1945 200.000 ljudi, umrlo pa nekaj čez 30.000. Taboriščnikov je bilo takrat 32.000, od tega 3.000 Slovencev. Razsajale so nalezljive bolezni, svoje je prispevala lakota, v boju za preživetje se je stopnjevalo nasilje med samimi taboriščniki, tako da je po Žekarjevi oceni umrlo vsak dan 300 do 500 ljudi. Pri tem seveda ne more pozabiti naših komunistov:

V času, ko smo mi stradali, smo videli skozi okna njihove barake, da dobivajo obilne obroke mesa in krompirja. Kako so prišli do tega, ne vem. Vsak dan sem opazoval dr. Žigona (poznejšega heroja in sodnika vrhovnega sodišča LRS) ter prof. Raiča, kako sta imela vedno polne sklede pred seboj. In to ne samo krompirja, mesa, testenin, ampak tudi solate in celo še kak drug priboljšek.

Dne 2. aprila so nas postrojili in v barako je prišel taboriščni zdravnik, ki nas je pregledal kot živino na trgu in odredil za transport. Kljub temu, da nas je dr. Žigon, ki je bil v glavni taboriščni pisarni, vse odredil za transport, smo se poskušali kako izmazati. Večini se je to posrečilo, le Finec, Rous, Božič in Ilovar se niso mogli in so zato odšli v neke solne rudnike. Dasi je bil Ilovar skoro najmočnejši izmed nas, smo ga tokrat zadnjič videli. Transport je odšel, nas pa so presortirali v delovne bloke. Če se ne motim, so šli duhovniki na 8. blok, Zagoršek in Antosijewicz ter Mehle pa na 16. blok. Kristana in Pirkmajerja so premestili na invalidski blok, Lipovec je nekaj dni prej zbolel in odšel v bolnišnico ali, kot smo rekli, v revir. Ostali: Peterlin, Križ, Maver, Bajec, Grad in jaz pa smo bili prestavljeni na blok 22. V zadnjih mesecih so umrli nekdanji minister Ivan Pucelj, inž. Janko Mačkovšek in dr. Franjo Žebot.

Fronta se je bližala in v taborišču je napetost naraščala. Vsak dan se je ponavljalo bombardiranje, a vedno zelo skrbno, da ne bi nobena bomba zadela taborišča z jetniki. Ponoči so zavezniška letala na vsakem vogalu taborišča s padalom spustila rdečo raketo, ki je gorela celo uro in označevala letalcem naš prostor. Vsa dela jetnikov zunaj taborišča so odpravili. V taborišču so se pojavili beli švicarski avtobusi z velikim rdečim križem, ki so dovažali Francozom in Belgijcem pakete, odvažali pa Norvežane in Švede, ki so jih Nemci milostno spustili na prostost.

27. aprila 1945 ob 18. uri so se na drugi strani taboriščne ograje pokazali ameriški vojaki.

4.2.1.

Večina obiskovalcev pograjskih hribov nikoli ne pride dlje od tega, kar se jim ponudi na začetku. Zadovoljijo se s Sv. Lovrencem in Grmado in s tem, kar se jim odkrije od tod. Ko pridejo sem, se najprej ozrejo in si ogledajo svet, iz katerega so prišli, Ljubljano in ravnino okoli nje, svoj svet tako rekoč. Zdi se jim zanimivo videti, kakšno podobo ima od daleč to, kar poznajo od blizu in dobro. Z višine, ki jo premoreta Sv. Lovrenc in Grmada, je to mogoče narediti ne samo zadovoljivo, ampak razkošno. Nato pa se, ko so opravili s seboj, obrnejo proti severu in zahodu, proti temu, kar je zanje novo in zaradi česar so pravzaprav prišli. Pred očmi se jim odpre razgibano in razčlenjeno osrčje pograjskih hribov, skraja malce nepregledno, potem pa se jim pokrajina počasi uredi v pregledne enote in pred njimi iz neurejenosti zraste vrsta vzporednih hrbtov, ki se na severozahodu zlijejo v prvo črto obzorja, ta je hkrati ločnica med poljanskimi in pa pograjskimi vodami. Če jim pogled drsi od severa proti zahodu, bodo prišli do Črnega vrha prek Srednjega in Pustega vrha do Velikega vrha. Čeprav jim ljudje pravijo vrhovi, so to podolžne vzpetine, ločene z globokimi dolinami, ki med strmimi pobočji včasih prehajajo v prave soteske ali grabne. Po njih tečeta Mala in Velika Božna s svojimi pritoki, ki se pri Polhovem Gradcu združita z Malo vodo v Gradaščico. Ta teče naprej proti Ljubljani že kot prava reka.

To je svet travnikov in gozdov, samotnih kmetij in bajt, belih poti in kolovozov, ki jih je tudi iz daljave v obrisih mogoče zaslutiti. To je svet, ki je hkrati odkrit in zakrit in bi zato v človeku, ki ga gleda od daleč, čisto lahko zbudil željo, da bi stopil vanj in si ga ogledal od blizu. Toda večina ostane pri Sv. Lovrencu in Grmadi in jih nikakor ne moti, če lepote, ki so jo gledali od daleč, ne bodo preizkusili tudi iz bližine. Kaj vse jim ostaja za zmerom zaprto!

Če se bodisi iz Božnarjevega bodisi iz Ernejčkovega grabna dvignete na Srednji vrh, boste na ravničini med Buhovo in Aličevo kmetijo ob poti skoraj gotovo obstali pred skromno kapelico. Ljudje ji pravijo Rojarska kapela. Kot večina takih znamenj je bila tudi ta postavljena zaradi zaobljube, dane v stiski. Ko se je Rojar, ki je imel tu v bližini svojo bajto, med prvo svetovno vojno vojskoval po Rombonu in so se okoli njega razletavale granate, mu je postalo jasno, da bo zelo potreboval Božjo pomoč, če bo hotel še kdaj priti domov. Zato se je med eksplozijami, ki so vsenaokrog dvigovale v zrak zemljo in skale, zaobljubil, da bo postavil kapelico v Marijino čast, če ga bo njena roka varovala, da ga kaj ne zadene. Potem je prišlo tako, da je bil sicer ranjen, a je ostal živ. Po vrnitvi mu je skromna invalidnina omogočila, da je na tej višini kupil nekaj malega sveta in na njem postavil znamenje, ki je po njem dobilo ime Rojarska kapela. Mi jo omenjamo zato, ker se tudi ona pojavlja v ozadju naše zgodbe, poleg tega pa dovolj vidno označuje pot do kraja, okoli katerega bo tekla ta pripoved.

Če boste od kapele, potem ko boste morda ugotovili, da je po tolikih letih že potrebna obnove, zavili navzdol v smeri, ki vam jo iz daljave daje visoka planinska cerkev, in se začeli spuščati v dolino, ki ločuje Srednji vrh od Pustega vrha, boste že po nekaj sto metrih naleteli na znake in znamenja, ki ne bodo puščali nobenega dvoma, da ste sredi sveta, ki je nekoč bil in ga sedaj ni več. Že pot, ki vas je do sem pripeljala, je zgolj še spomin na to, da je nekoč bila pot; tako zelo jo je že osvojila voda, ki dere z vrha, da je bolj kot poti podobna hudourniku. In po drevju, ki je na obeh straneh poti, boste hitro [Stran 033]ugotovili, da je to nekoč bil urejen sadovnjak, sedaj pa se po deblih na debelo in na visoko pase lišaj in je jasno, da teh dreves že dolgo ni nihče obžagal in obrezal. Krošnje so ali že zdavnaj odmrle ali pa se divje razraščajo in debla se brez reda nagibajo na vse strani. Sredi tega, kar je nekoč bil sadovnjak, se nato na desni za grmovjem pokažejo ostanki zidov. Ko stopite bliže, se znajdete pred nečim, kar že dolgo ni prava hiša, pa tudi ne še zgolj groblja, ampak nekaj vmes. Tu je še nekaj zidov, do polovice razpadlih, z ostanki oken. Na nekaterih se vidi, da so imela železne križe. Na tisti strani, ki je obrnjena v dolino, je odprtina, kjer so bila nekoč vrata; še so tu kamniti podboji in lok nad njimi. To so bila po vsej priliki glavna vrata, na drugi strani, obrnjeni v breg, pa je druga odprtina, do polovice zasuta, kjer so morala biti zadnja vrata. Prečni in podolžni srednji zidovi se komaj še vidijo; streha, ki se je, mogoče še ne dolgo tega, udrla in sesedla, jih je skoraj v celoti prekrila. Vse naokoli je grmovje, nekaj se ga je naselilo tudi po sredini, tako da si ni težko predstavljati, kako bo vse videti čez nekaj let.

Malo niže ob poti v dolino se, tudi na desni, pokažejo opazni znaki, da je bil tu nekoč hlev. Od tod pelje pot, ki je sedaj bolj položna in zato travnata in zaraščena, naprej v dolino. Nad hišo proti zgornjemu robu so, še vedno na desni, vidni obrisi udrtin, v katerih so nekoč stali stebri vezanega kozolca.

Ostanki vseh teh nekdanjih naprav so sredi velike travnate jase, ki sega zgoraj do Rojarske kapele, spodaj, v njenem najširšem delu pa do dna doline. Toda to že ni več pravo dno, saj se tu dolina končuje in se svet začne dvigati proti robovom, kjer se neha področje pograjskih voda. Jasa je porasla z visoko, suho travo. Vidi se, da tu že dolgo ni nihče kosil. Na spodnjem koncu je še danes studenec, a se vidi, da mu nekdanji prebivalci niso v celoti zaupali ali pa se jim je zdel predaleč. O tem govori razpadla kapnica, ki so jo izkopali nedaleč od hiše. Čisto lahko, da so na studenec gonili napajat živino, sami pa so vlekli vodo iz kapnice. Vsenaokrog so gozdovi, ki obkrožajo jaso in poudarjajo njeno celost in enotnost. Kdor je živel tukaj, je očitno imel nekaj možnosti, da se je imel za samostojnega človeka.

Vse govori o tem, da je tu bila nekoč trdna kmečka domačija. Toda, katero ime je nosila in kdo so bili ljudje, ki so na njej živeli in gospodarili? Če se boste oglasili na kateri od sosednjih kmetij, boste dobili prve drobce preteklosti, ki vas zanima, in če boste vztrajali in spraševali še drugod, bo nazadnje iz megle neznanega začela pred vami počasi rasti zgodba Pustote in njenih ljudi. Prava zgodba to seveda še ne bo; do prave zgodbe se tako hitro ne pride. Za to je potrebno veliko časa in potrpežljivosti in čakanja, da se drobci in utrinki neke preteklosti ob mnogem preverjanju izkažejo za resnične in vredne, da spregovorijo o nekdanjih ljudeh. Zato tudi pričujoči zapis ne bo drugega kot reševanje drobcev in utrinkov. Toda bralec, občutljiv za človeka in njegovo usodo, bo v njih le začutil možnost za zgodbo in dovolil, da mu jo domišljija izdela.

Najprej, od kod ime Pustota? Če bi kdo mislil, da je kraj dobil to ime zaradi svoje samotnosti in oddaljenosti od sveta, bi mu tisti, ki se je kdaj razgledoval od tod, ne mogel pritegniti. Ne samo, da je svet tu odprt in da se nad njim boči visoko nebo, tudi domačije, ki so se namestile po rebrih razvejanega zaključka doline, so, čeprav vedno onstran te ali one grape, vendar tako blizu, da jih ima človek lahko za svoje sosede. Kraj torej ni pust zaradi samotnosti, ampak je pust zato, ker je tu zemlja pusta in trda. Posebno na zgornjem delu je prst plitva in zemlja lapornata, in če gospodar ni pazil nanjo, sta se med travo hitro naselila vresje in sivka – malovredna in uporna trava. Proti dolini se zemlja sicer boljša, toda njen zgornji, večji del je pripravljen dati pridelek samo zelo pridnim rokam.

Na Pustoti so pridelali vse, kar kmet potrebuje za življenje. A prva in najimenitnejša je bila vendar pšenica. Njive so na Pustoti imele večidel sončno lego in se sneg na njih spomladi ni dolgo držal. Zato so bile dobre za ozimno pšenico, ker je tu zlepa ni napadla snežna plesen. To se je dogajalo na drugi strani na bolj osojnih legah. To je bilo pomembno, ker se je v tistih časih trdnost kmeta ocenjevala po količini pšenice, ki jo je [Stran 034]pridelal. Že v tem pogledu je bila Pustota, čeprav trda, tudi trdna. Sejali so seveda tudi druga žita – ječmen, proso, oves in ajdo. Oves in ajda sta prišla takoj za pšenico, zlasti ajda, ki je ob ugodni letini dajala velik pridelek. Toda pri ajdi je bilo treba biti posebej pazljiv. Če so kje zamudili čas pred sv. Jakobom, je potem sploh niso sejali. Vsem so bile v ušesih stare resnice, med katerimi je bila tudi ta, da je Jakobova ajda in Ožboltova repa redkokdaj lepa. Ajda ni bila samo brezpogojno potrebna, če je gospodinja hotela skuhati dobre štruklje ali žgance, ampak jo je bilo mogoče mešati z drugimi žiti, če so hoteli imeti dobro zmesno moko za kruh.

Da je bila kot druge kmetije tudi Pustota zelo odvisna od vremena, se razume samo po sebi. Zato so se tudi tu pogosto ozirali v nebo in ugibali, kaj jim bodo prinesli naslednji dnevi. Nekatere stvari pa so imele pomen tudi za prihodnost. Tako toča, ki je padla na križev teden, sama ni bila tako huda, bila pa je vznemirljivo znamenje, saj so ljudje od nekdaj verjeli, da toča na križev teden pride samo zato, da zaznamuje kraje, kjer bo poleti zares udarila.

Takih znakov je bilo nič koliko, in če so ljudje hoteli biti na tekočem glede tega, kako stvari kažejo, so morali gledati, da niso katerega prezrli. To jih je delalo natančne opazovalce narave in njenih navad. Vsak rod si je moral znova pridobiti to znanje in to bližino, če je hotel obstati. Tako je v razponu vsakega življenja prišlo do navezanosti človeka na zemljo, in ko so kmetje umirali, so se na poseben način in morda najteže poslavljali od zemlje. Za tem sta bila morda bolj kot vse drugo znoj in skrb. Človek, ki je preživel življenje na kmetiji, je vsako kepo prsti tolikokrat obrnil in se je tolikokrat dotaknil, da mu je osvojila srce za zmerom.

Na Pustoti niso imeli konj. Vozili so, kot na večini drugih kmetij v okolici, z voli. Vedno so pazili, da so imeli po dva para: enega so vpregali, drugi pa je v hlevu čakal, da prevzame njegovo mesto. Voli so veliko pripomogli k temu, da se je življenje na kmetiji odvijalo počasi in preudarno. Zato je bilo veliko časa za razmišljanje. Še več pa je k temu prispevala zima. Takrat še niso tako zelo daljšali dneva na račun noči kot danes, zato so pozimi opravljali samo najnujnejše stvari.

V zimskem času pa so prihajali v hišo tudi ljudje, ki so znali razne obrti. En teden je bila v hiši šivilja in izdelala in popravila, kar so ji naročili. Potem pa je prišel še čevljar in včasih krojač, prav gotovo pa se je enkrat čez zimo oglasil kolar in poskrbel, da so bili vozovi, ko se je začel trgati in tajati sneg, nared. Toda obrtniki niso prinesli samo svojega znanja in pridnih rok. Hiša, kamor so prišli, je bila ravno tako vesela njihove besede. Od teh ljudi so pričakovali, da znajo pripovedovati, in ker so pričakovali, so se tako ali drugače tega tudi naučili. Na kmetijah, zametenih s snegom, je bil dober pripovedovalec iskan človek. Tam so se tedaj izmenjavale novice, resnične in neresnične, in obnavljale in dopolnjevale stare zgodbe in ustvarjale nove.

Druga stvar, ki je čas na kmetiji vsakič, ko je prišla, nekoliko ustavila, je bila nedelja. Kdor pozna pravo kmečko nedeljo, ve, da je to nekoč bila ena naših največjih kulturnih ustanov. Bil je to posvečen dan in zunanji znak te posvečenosti je bila tišina, ki je bila skoraj popolna. Tudi polje in gozd sta se vključila vanjo in iz hleva so prihajali samo najnujnejši glasovi.

Poglavitni nedeljski opravek ali dogodek je bila seveda maša. S Pustote niso hodili k maši v Šentjošt, kjer je bila njihova farna cerkev, ampak v Lučine, ki so bile skoraj pol bliže. K maši človek ni hodil sam, ampak je, če se je le pokazala kaka možnost, koga počakal ali dohitel, da je imel družbo. S Pustote so šli najprej na vrh, kjer je tedaj že stala Rojarska kapela, od tod pa se jim je tudi odprl razgled, ki ga med tednom niso bili vajeni. Tu so malo počakali, da so prišli ljudje z Buhovega in Roj, včasih pa tudi z Rusovega, če so se tam odločili, da ne gredo na Črni Vrh. Družba, ki se je tako nabrala, že tu ni bila majhna, ko pa so se jim med potjo pridružili še Aličevi, jih je bila že dolga vrsta, posebno pozimi, ko zaradi ozke gazi niso mogli hoditi drugače kot drug za drugim. Ko pa so prišli do Lomovcove kapele, ki stoji na robu, kjer se svet prevesi in nato strmo pade na poljansko stran proti Lučinam, se je nedeljska družba okrepila še s tistimi, ki so prišli s kmetij in bajt na levi in desni. Lomovcova kapela je bila stičišče mnogih poti in steza in če si bil slučajno sam, si tu prav v kratkem dobil sopotnika.

Po maši se je druščina, ki je tja grede bila takšna, kot se je slučajno naredila, uredila po skupinah tako, da so se poiskale posebej matere in posebej dekleta, potem pa možje in fantje in otroci. Tako so se našli ljudje podobnih zanimanj, ki so imeli vedno kaj povedati in vedno kaj vprašati.

[Stran 035]

Popoldne se je pot do cerkve in nazaj ponovila. Skoraj tako samoumevno, kot je bilo, da si šel k maši, je bilo namreč tudi to, da si šel popoldne k nauku. Skoraj vsi so se tega držali. Samo zelo stari so ostali doma in varovali hišo. Razlika je bila samo v tem, da se popoldne od nauka ni tako zelo mudilo domov. To je veljalo seveda predvsem za mlade. Malo dlje so se zadržali že pri Lomovcovi kapeli, pri Rojarski pa so, vedoč, da se cel teden ne bodo videli, zavlačevali slovo, dokler je bilo mogoče. Nešteto velikih in majhnih skrivnosti je bilo tu izmenjanih in mnogo načrtov razloženih in zaupanih. Pogosto se je dan že začel nagibati, ko se je mladina s Pustote spustila tistih nekaj sto metrov do doma. Nekateri so šli po opravkih, za vse pa je začel temneti nedeljski dan. Poleti je sonce zašlo nekje za Lučinami, pozimi pa je imelo krajšo pot in je potonilo že za Žirovskim vrhom. Potem je na Planini zazvonilo avemarijo in družina je sedla k večerji. V mislih so sedaj že bili pri tem, kar jih je čakalo v novem tednu.

Podoba, ki smo jo tu skušali narisati z nekaj črtami, se bo utegnila komu zdeti prelepa, prelepa, da bi bila resnična. Brez dvoma je tudi po teh kmetijah in po teh bajtah in po teh robovih za ljudmi hodila skrb. Tudi tu je usoda nerazvozljivo zapletala življenja ljudi, tako da jim niso bile neznane muka in tesnoba in negotovost. Včasih je šlo celo za preživetje. Teh stvari se res nismo dotikali, a je prav tako res, da nič od tega, kar smo povedali, ni neresnično. Pravzaprav bi tu morali omeniti še dve stvari, ki v pogovoru z ljudmi teh krajev spet in spet stopata v ospredje.

Prva stvar zadeva molitev. Zdi se, da ljudje niso molili ne vem kako veliko, pač pa redno, v določenih časih in v določenem ritmu, skoraj obredno. Vedno pred jedjo in po jedi in vedno, kadar se je s Planine oglasil zvon. Če so tedaj bili zunaj, na njivi ali senožeti, se je vsak oprl na orodje, ki ga je imel v rokah, ali pa so vsi sedli, da so se med molitvijo tudi odpočili. Ob zimskih večerih, od vseh svetov do velike noči, so molili rožni venec, trikrat ali štirikrat celo vse tri dele. Klečali so tudi otroci, a ti so smeli vstati, če se je komu zdelo, da vse že predolgo traja in da ne more več. Ali so molili zbrano? Na to vprašanje ne dobiš pravega odgovora, kakor da ga ne bi bili razumeli. Posvetili so del svojega časa Bogu in izgovarjali so besede, ki so bile vsem umljive. Kaj hočete še več? A takoj pripomnijo, da se tako, kakor se je molilo med vojno, ni molilo ne prej ne pozneje. Eden od sedanjih gospodarjev pripoveduje, kako je njegova sestra molila za brata, ki sta bila po svetu in se ni vedelo, kako jima gre. Spominja se, kako je stala pred Marijinim kipom, ga nepremično gledala, sklenila roke in jih dvignila in iz njenih ust so prihajale vroče, roteče besede. Prošnje niso bile vedno uslišane. Toda zgodilo se je nekaj drugega. Ko je potem prišla v hišo huda novica, je bila sprejeta nenavadno mirno in vdano.

Druga stvar pa zadeva odnos med tistimi, ki so nekaj imeli, in tistimi, ki so tudi nekaj imeli, a malo in včasih zelo, zelo malo. Gre za odnos med gruntarji in bajtarji. Ali je bilo veliko zavisti? Ali se je čutilo celo sovraštvo? Danes, ko smo že vsi pohujšani, ti morajo ljudje, ki se neposredno spominjajo tistih časov, ponovno in ponovno zagotavljati, da zavisti in sovraštva enostavno ni bilo. Ljudje so svet, v kakršnega so se rodili, brez posebnih vprašanj sprejemali. Poleg tega je bilo v ljudeh toliko modrosti, da so vedeli, da imajo skrbi vsi, tudi tisti, ki imajo. Najvažnejše pa je bilo morda to, da se nobeden ni povzdigoval, tudi če je kdaj bilo kaj vzroka, da bi se lahko. Ali, kakor se je izrazil eden mojih sogovornikov: Nihče ni mislil, da je kaj več. V resnici so bili vsi skromni ljudje.

[Stran 036]

To je bila kultura, ki je naravno in nenasilno povezovala ljudi. Ko je v petek popoldne zazvonilo tri, so vsi vedeli, da se je povsod, kamor je segel glas zvona, delo ustavilo in da so vsi prav ta trenutek obstali v isti molitvi. Enotnost kulture je bila v tem, da so vsi ali skoraj vsi delali isto ali skoraj isto. Ne zato, ker bi jih kdo k temu silil, ampak zato, ker jih je gnala ista misel o svetu. Tako je bil vsak oporna točka drugemu in vsak je utrjeval drugega, da je mogel vlivati odrešilno misel o svetu takrat, ko je nanj legla peza in sta ga zagrnila utrujenost in dvom. Tako ni nobeden živel ne samo iz sebe in ne samo za sebe. To je bila kultura, ki je zahtevala in omogočala sooblikovanje. Vedeli so namreč, kaj je prav in kaj ni prav. Vedeli so tudi, komu gresta čast in spoštovanje. Vsak, ki se je trudil – zmerom malce proti usodi – je vedel, da mu ljudje v sebi dajejo priznanje. Vsega tega, o čemer sedaj govorimo, seveda ne bi bilo, ko ne bi bilo zadnje smiselnosti, ki so jo ljudje nosili v sebi in ki jim jo je dajala osnovna krščanska naučenost.

Del tega sveta je bila tudi Pustota. V resnici je bila več kot samo del, bila je, kot bomo videli, del, ki je ta svet zavestno nosil. Kje naj začnemo z zgodbo o njenih ljudeh?

Oče in mati zadnje družine na Pustoti sta se poročila leta 1920. Mati Ana je bila domača hči, oče Matevž pa se je na kmetijo priženil. Bil je Stržinarjev s Kremenika, iz vasi, ki je bila že »na oni strani« in je torej gledala na Poljansko dolino. Bila sta enake starosti, oba rojena štiri leta pred iztekom prejšnjega stoletja. Pred to poroko so se na Pustoti pisali Osredkar, novi gospodar pa je prinesel priimek Božnar. Pravzaprav se je tu zgodila neka zamenjava: še preden je Matevž prišel na Pustoto, se je ena od Pustotnikovih deklet poročila na Stražinarjevo na Kremenk.

Potem so začeli prihajati otroci. Sin Jože je bil rojen leta 1921, eno leto za tem hči Marija, potem pa še dve dekleti, Francka 1924 in Ivanka 1927. Potem pa se je, za tiste čase razmeroma kmalu, to prihajanje ustavilo.

Na Pustoti so že od nekdaj bili delavni ljudje, Matevžev prihod pa je delavnosti dodal še gospodarnost. Vse je hotel, da bi bilo dobro in najboljše. Ker sta bila sama in otroci majhni, sta morala najemati delavce. Prihajali so iz bajt v grabnu. Večidel jih ni plačeval, ampak jim je delo vračal z delom, tako da jim je oral in vozil ali pa jim je dajal kaj od tega, kar so pridelali na kmetiji. Bajtarske hčere in sinovi so radi prihajali, čeprav plačilo ni bilo veliko in so delali do trde noči.

Ko so otroci ravno začeli odraščati in so se njihove roke že nekoliko poznale na kmetiji, je Pustoto zadela prva nesreča. Gospodar Matevž že nekaj let ni bil zdrav, pri tem pa je delal, kot da bi bil. Ni hotel priznati, da je bolan. Rojarica, ki je na Pustoti večkrat delala, se še danes spominja, »kako je ta človek kašljal«. Umrl je 22. decembra leta 1935 in za božič je že ležal na pokopališču v Šentjoštu. Krajevni kronist Tone Oblak, mizar, čebelar in kmet, je 27. decembra tega leta zapisal v Dnevnik: »Dan pred Božičem so pokopali Pustotnika, Matevža Božnarja. Umrl je za jetiko. Bolehal je več let. Naj mu sveti večna luč.«

Pustota je bila sedaj brez gospodarja in samo kmečki ljudje vejo, kaj to pomeni. Toda oče je le bil toliko časa z otroki, da jim je vcepil veselje do dela, poleg tega pa so bili v starosti, ko se človek v nekaj letih naredi. Vsako leto je bilo občutno laže in kdor je kako leto pred vojno gledal, kako gredo ljudje s Pustote ali na njivo ali v senožet ali v gozd, si je rekel, da je kmetija v dobrih rokah. A tu je, kot rečeno, že bila vojna. Komaj se je rana, zadana Pustoti, malce zacelila, že jo je zajel nevarni in negotovi vojni čas.

Čeprav je vojna, ko je nazadnje prišla, ljudi presenetila, so jo globoko v sebi pričakovali. Časopisna poročila so govorila, da je svet v ognju. Pogoste orožne vaje so zadele tudi njihove može in fante. Više gori pri Sv. Treh Kraljih in na Golem vrhu so pospešeno gradili vojaške utrdbe. Poleg tega pa so bila še druga znamenja, ki niso imela na ljudi nič manjšega vpliva. Med 25. in 26. januarjem leta 1938 je nebo na severu neznansko zažarelo. Vse je planilo iz hiš in vse je nemo gledalo, kako gori nebo. Česa takega v teh krajih nobeden ni pomnil, zato ni čudno, da so nenavadni pojav imeli za zlovešče znamenje. Tudi Oblakov Dnevnik govori o »severnem siju«, kot so ta pojav pozneje razložili poznavalci.

Aprilska vojna je hitro minila. Pustota se je znašla na ozemlju, ki so ga zasedli Nemci. Sama skraja ni bila prizadeta, okoli nje pa so se začele dogajati stvari, ki so brutalno udarile po svetu, ki mu je pripadala. Že na začetku so Nemci pregnali slovenske duhovnike. O tem govori 15. junija 1941 Oblakov Dnevnik: »Nemci so pregnali vse duhovnike na zasedenem slovenskem ozemlju. Tisti, ki niso zbežali, so v ječi. Zaprti so v raznih krajih. Samostani so razpuščeni in redovnice in redovniki odgna[Stran 037]ni. Verniki nimajo niti enega duhovnika, da bi jim delil sveto obhajilo.« Hkrati z duhovniki ali takoj za njimi so pregnali tudi druge vidnejše Slovence, izobražence in neizobražence. Oblakov Dnevnik poroča o tem 12. decembra 1941: »Ker Nemci preseljujejo Slovence v Srbijo in Nemčijo, nekateri zbeže v gore. Če Nemci take dobijo, jih takoj osumijo komunizma in veliko postrelijo. V tujini so preseljenci veliki reveži, brez obleke in živeža. Zato ni čudno, če vsakega Slovenca skrbi, kaj bodo Nemci napravili z njim. Ker hočejo Slovence popolnoma zatreti, so jih preselili že na sto tisoče. Poljaki so doživeli enako usodo kot mi. Svojo rodno zemljo so zavijali v robce in jo kot izgnanci nosili s seboj v tujino, ko so morali zapustiti svoja ognjišča tujcem, nenasitnim Molohom.«

Najteže so ljudje prenašali odsotnost duhovnikov. Tu so si pomagali, kakor so vedeli in znali. Italijani in Nemci so si ozemlje med Šentjoštom, Lučinami in Planino razdelili dvakrat. Obakrat je črta, ki so jo tako potegnili, Pustoto dodelila Nemčiji. Prva meja je tekla po grabnu nekaj sto metrov pod njo. Šla je, kot poroča Oblak, južno od Žirov prek Sv. Treh Kraljev, Suhega Dola in Lučin do Lomovca, potem pa mimo Bersa, Sovančarja, Mravlinca v Medvedov mlin in nato naprej v Zalog. Pri tej meji je bilo najbolj važno to, da je šentjoška podružnična cerkev na Planini ostala pod Italijo in so zato tam lahko uvedli redno nedeljsko mašo. Ker je videti, da vsaj skraja prehod meje ni predstavljal posebnih težav, so tja lahko hodili tudi ljudje iz župnij na nemški strani. O tem pravi Oblak 30. junija 1941 takole: »Odkar so Nemci iz sosednjih župnij pregnali duhovnike, je na Planini ustanovljena vsako nedeljo in vsak praznik redna služba božja. Pričelo se je na binkoštno nedeljo 1. junija. Vsako nedeljo sta dve sveti maši, ob osmih in enajstih.«

Kaplansko mesto na Planini je prevzel duhovnik Srečko Huth, ki je pred vojno učil verouk v Šentvidu. Ta pogumni in iznajdljivi duhovnik je bil čez soboto, nedeljo in ponedeljek na Planini – stanoval je pri Župancu v Zameji – druge dneve pa je preživel ali v Šentjoštu ali v Ljubljani. Pod njegovim vodstvom so se dogajale tudi zelo velikopotezne stvari. Tako je organiziral za nedeljo 7. julija na Planini prvo sveto obhajilo za otroke poljanske, črnovrške in lučinske fare. Prej je otroke na ta zakrament seveda pripravil. Obhajal jih je poljanski župnik, ki je prišel na Planino s Krke na Dolenjskem, kamor je zbežal pred Nemci. To je moralo biti kar veliko podjetje, saj pravi Oblak, da je bilo razdeljenih več kot 280 obhajil, tako da je nazadnje hostij zmanjkalo in so jih »morali lomiti«.

S Pustote so sedaj hodili k maši na Planino. Meja namreč ni bila niti utrjena niti preveč natančno varovana. Toda dogajati so se začele druge stvari. Konec junija so Nemci preselili v Srbijo tri družine iz Lučin – Oblakove, Martinčičeve in Buhove – in družino Jakoba Žaklja iz Suhega Dola. To pa je že bil njihov ožji svet in ljudje, ki so jih dobro poznali. Ta poseg jim je jasno povedal, da so, čeprav še niso prišli na vrsto, kot Slovenci obsojeni. Strah se je stopnjeval in dosegel višek 7. in 8. julija, ko so Nemci začeli s preseljevanjem v velikem obsegu. O tem poroča Oblak 15. julija: »Silen strah je vzbudilo ponovno preseljevanje v dneh 7. in 8. julija. Ljudje so se reševali tako, da so, čim so se v vasi pojavili nemški avtobusi, zbežali v gore in čez mejo v Italijo. Vsak bi rajši dal vse premoženje, kot pa da ga odpeljejo dol v Srbijo. Do danes, 15. julija, so preselili okrog 80.000 Slovencev.«

Dokler je bila Planina pod Italijo, je tam lahko bila maša vsako nedeljo, ko pa je 1. oktobra obveljala nova, popravljena meja in je tudi Planina postala nemška, tam nedeljske maše niso mogli opravljati. Oblak je 4. oktobra novo stanje takole opisal: »Zadnjo nedeljo v septembru smo imeli zadnje opravilo v cerkvi. S 1. oktobrom smo pripadli Nemčiji. Cela vas Planina je sedaj ločena od Italije, ker so mejo izravnali. Sedaj teče meja mimo Piška, Jureža, čez Marinčevo planino, mimo Zamejskega mlina na grapi proti Polhovem Gradcu. Služba božja, ki je bila prej na Planini, je sedaj začasno prenešena v Butajnovo.« V Butajnovo pa s Pustote ni bilo tako lahko priti kot na Planino, poleg tega pa so začeli mejo utrjevati z žico in minami. Zato k maši sedaj niso [Stran 038]mogli več redno, ko pa je prišel v Lučine neki nemški duhovnik, so včasih šli tja. Stvar se je bistveno izboljšala, ko se je v Črni Vrh mogel vrniti pregnani župnik. Jasno je, da so sedaj hodili sem, čeprav je pot bila še enkrat daljša. Da pa so sedaj začeli hoditi v Črni Vrh, so imeli še drug, neprimerno močnejši razlog.

Med tem so se namreč že pojavili komunistični gverilci, ki so prek osvobodilnega boja hoteli izpeljati svoj revolucionarni projekt. Narodnoosvobodilna gesla so skraja imela za ljudi veliko mobilizacijsko moč. Partizani, kot so se ti gverilci imenovali, so organizirali nekaj tveganih in neodgovornih akcij. Množična božična mobilizacija, ki so jo izpeljali v vaseh pod Pasjo ravnijo, je imela najhujše posledice. Partizani frontalnega spopada z Nemci namreč niso mogli vzdržati, zato so se morali umakniti iz obroča. Pri tem so sami imeli velike žrtve, ljudi pa so sploh prepustili usodi. Nemci so streljali, požigali in odganjali v zapore. Tone Oblak opisuje to stanje takole (6. januarja 1942): »Ta čas so partizani vabili ljudi po hišah na fronto proti Nemcem. Mnogo ljudi je komunistom nasedlo, a so to plačali s svojim življenjem. To se je dogajalo v Poljanski dolini. Nemci so ujete kratko malo ustrelili. Nekaj hiš so požgali, družine pa odpeljali v zapore. Na Brdu v Vinharjih stoji sedaj prazno poslopje. Gospodarja in enega fanta so ustrelili, eden je zaprt, eden pa hodi neznano kod. Ženske so zbežale čez mejo v Italijo.«

Komunisti pa niso samo neodgovorno spravljali ljudi v nevarnost z izzivanjem Nemcev, ampak so začeli Slovence pobijati tudi sami. Tu so se ravnali po začetnem nemškem vzorcu: ubijali so vidne in zavedne ljudi, predvsem take, za katere so vedeli, da se ne bodo uklonili komunističnemu nasilju. Med temi pa so bili v prvi vrsti, če ne izključno, kristjani. To pa je bila točka, na kateri je bila Pustota že od nekdaj občutljiva. Zato že od začetka ni bilo nikakršnega dvoma, kako se bo kmetija odločila. Začele so prihajati novice in vsaka je večala vznemirjenost, čeprav se je zdelo, da jo je že prejšnja dvignila do skrajnosti. Tako so tudi na Pustoto vdirali strah, groza, vonj po krvi in ognju. Tudi na tej jasi je bilo mogoče slišati jezdece apokalipse. Prihajale so vesti o umorih na Ljubgojni, v Zaklancu, na Brezovici, v Poljanski dolini. Pa tudi o umorih, ki so se dogajali tako rekoč pred njihovimi očmi, v Zameji in Šentjoštu. Samo v juliju leta 1942 so v Šentjoštu komunisti umorili čez dvajset ljudi.

Sem spada tudi zgodba o duhovniku Srečku Huthu. Omenili smo že, da je z nastopom nove meje Huth imel nedeljsko mašo v Butajnovi. To je mogoče trajalo do pomladi ali zgodnjega poletja 1942. Toda tedaj je, kakor posnemamo po Oblakovem Dnevniku, za duhovnika v Butajnovi moralo postati nevarno. To posnemamo po tem, da ga nenadoma spet najdemo na Planini, kjer ima »vsako nedeljo in vsak praznik po tri maše«. Dovoljenje za maševanje in bivanje na Planini mu je dal lučinski orožniški komandir, a le za avgust in september. S tem mu je omogočil, da je, kot pravi Oblak, »zbežal pred komunisti z Butajnove, sicer bi bil danes že v zemlji«. Nato nas še informira: »Njegovo posteljo na Butajnovi so čisto razrezali, njega pa niso našli.«

Tak je nekako bil čas, ko je Pustoto zadela druga velika nesreča. Zadnje dni junija je nekaj elitnih partizanskih enot skušalo priti z Dolenjske čez mejo na Gorenjsko. Najprej so skušali izvesti skupinski prehod pri Planini. Ker jim to ni uspelo, so nekaj dni počakali, opravili nekaj manjših akcij, nato pa v manjših skupinah prešli mejo. Ko so se potem na nemški strani nekoliko organizirali, so se odločili za napad na Lučine. To je bilo 14. julija. Zaradi vsega tega so bile vse nemške enote v bližnji in daljni okolici na nogah. Napadenim Lučinam je prišla na pomoč celo tankovska enota iz Šentvida – kar prek italijanskega ozemlja. O tem pripovedujemo zato, ker je na ozadju tega dogajanja smrt, ki je tako pretresla Pustoto.

Nemci so torej zaradi povečanega partizanskega delovanja na področju Planine in Lučin pogosteje kot običajno pregledovali teren. Ena njihovih večjih enot je prek Planine prišla tudi na Pustoto in okoliške kmetije. Kje točno so naleteli na Pustotnikovega Jožeta, ni natanko znano. Ljudje vedo povedati, da sta s sosedovim sinom Halarjevim Jakom na eni od obeh kmetij – ali pa tudi kod drugod – obirala češnje, ko so ju presenetili Nemci. Kako natanko so se stvari razvijale naprej, je tudi zavito v meglo. Nemci so ju prijeli in ju še z nekaterimi drugimi moškimi, ki so jih med potjo polovili, zaprli v Razorsko bajto nad Bukovim vrhom in ju tam zasliševali. Za Pustotnikovega Jožeta pravijo ljudje, da je bil preprost fant, nevajen sveta, in pošten v tem pomenu, da je mislil, da je še najbolje, če pove vse, kakor je bilo. Čisto možno je tudi, da ga je oficir, ki ga je spraševal, kako ujel. Skratka, povedal je, da so tudi pri njih že bili partizani, in ko so ga vprašali, zakaj jih ni šel [Stran 039]prijavit, je odgovoril, da jih pač ni šel. To je baje bilo usodno. Pustotnikovega Jožeta in Halarjevega Jaka so potem odpeljali v gozd pod bajto in ju tam ustrelili. Čez nekaj časa ju je tam našla, nepokopana, Omejcova Micka s kmetije na Pasji ravni. Pokopali so ju na pokopališče v Črnem Vrhu. V šentjoških župnijskih knjigah stoji kot datum smrti 16. julij. Oblakov Dnevnik pa kot datum navaja 14. julij. Mogoče je s tem mislil na dan, ko so ju prijeli. Dne 30. julija je v Dnevnik vnesel tole: »14. julija so Nemci ubili Jakoba Malovrha in Jožeta Božnarja, ker so ju osumili, da držita s partizani.«

Zdaj so na Pustoti ostale ženske same. Mati je izgubila sina, edinega sina, sestre pa edinega brata. Na kmetiji ni bilo več človeka, ki je bil določen, da bo na njej nekoč gospodar. Kako so to prenašale, ne ve nihče. Ljudje se spominjajo, da so bile dolgo v črnem, ne samo ob nedeljah, ampak tudi na delovne dni. Gotovo se je pri hiši več molilo, več pa je bilo tudi dela in skrbi. Prenesle pa so to izgubo predvsem zato, ker jih je krščanstvo – ne samo nje, ampak rodove pred njimi – naučilo, da je življenje treba sprejeti in prenašati. Nazadnje se je vse končalo pri stavku: Taka je Božja volja.

Zločin, ki so ga zagrešili Nemci nad Jožetom in Jakom, je Pustoto, pa tudi vse druge ljudi naokoli, na skrajno izostren način postavil v resničnost, v kateri so se znašli. Zdaj so vedeli, da so napadeni z dveh strani, da z dveh strani prihajajo ljudje, ki so pripravljeni ubijati, ne samo ljudi, ampak tudi svet, v katerega so se rodili in ki so. ga ljubili in ki ga je bilo mogoče zajeti v dve besedi: krščanstvo in slovenstvo. Na zadnji dan leta 1942 je samotni spremljevalec tega dogajanja Tone Oblak zapisal tole sodbo: »Sedanja vojna je vojna dveh satanov, ki jo vodita naravnost proti Bogu. Preganjata duhovnike in zavedno krščansko ljudstvo ter morita in prelivata nedolžno kri. Toda zmagovalec bo Bog, kot vedno. Katoliške Cerkve ne bodo premagali. Kot je rekel Kristus: Peklenska vrata je ne bodo premagala.«

Tone Oblak je imel obilo razlogov, da je zapisal zgornje stavke. Toda že naslednji mesec, januarja 1943, sta se dogodili še dve smrti, ki sta jih na poseben dramatičen način potrdili. Na dan Sv. Jožefa, 19. marca je Tone Oblak zvedel, da je v Reniciju v Italiji 25. januarja umrl njegov brat. Italijani so ga 9. septembra 1942 odpeljali z Dobrave, kjer je v župnišču služil, najprej na Rab in nato v taborišče Renici, kjer je od lakote umrl. En teden, natanko en teden pred smrtjo v Reniciju, so partizani prišli k Meršonu v Zamejo in odpeljali sina Alojza in ga niže v dolini ubili. Bil je zaveden krščanski fant. Oblak je zapis, ki govori o tem, takole zaključil: »Sedaj sta z našim Mihom skupaj. Tudi v življenju sta bila velika prijatelja.« Kaj pa bi Tone Oblak zapisal v svoj Dnevnik poleti leta 1945, ko se je zvedelo, da so se Meršonovemu Lojzu pridružili še trije bratje, ne bomo nikoli vedeli. Od 15. maja leta 1943 namreč dnevnika iz neznanih razlogov ni več pisal.

Da se je Pustota na poseben način zavedala ne samo, kaj se dogaja, ampak kaj mora pravi človek v takem položaju narediti, kaže odločitev, da poseže vanj na edini način, ki ga je kmetija zmogla. Pustotnikova najstarejša hči Marija je še tisto zimo začela zasebno šolo. Tudi po drugih hišah v pogorju so zbirali otroke in jih učili, vendar izključno krščanski nauk. Toda Pustotnikova Marija je morala biti širšega duha, saj je predmetnik na njeni šoli obsegal tudi pisanje, branje in računanje. To je bila čisto resna šola. Otroci so prihajali dvakrat na teden v dopoldanskem času. S sabo so imeli zvezke in svinčnike, nekateri tudi stare abecednike, v katerih sta imela glavno besedo Ivo in Zora. To nenavadno šolo na Pustoti so obiskovali vsi okoliški otroci. Prihajali so z Rusovega, z Buhovega in z Roj, prihajala sta Aličeva dva in Gradiški dve, pa tudi otroci iz Grabna. Zbrali so se v največji sobi, ki so ji tudi tu rekli hiša in ki je bila za [Stran 040]tiste ure v celoti prepuščena Mariji in njenim učencem. Ta šola je bila tudi zelo moderna, saj so se otroci vsega naučili v njej. Domačih nalog ni bilo. Ko vprašam enega od nekdanjih učencev, sedanjega gospodarja na Rusovem, kako to, da se je ravno Pustotnikova Marija odločila, da začne poučevati otroke, mi po premisleku odgovori: »Bila je tak človek. Čutila je, da mora to, kar ima sama, dati tudi drugim. Bila je tudi pogumna, vsak človek se tega ne bi lotil.« Zadnjo vojno zimo te šole ni bilo več. Verjetno zato, ker se je med tem vrnil pregnani črnovrški župnik in začel otroke učiti verouk, mogoče pa je vzrok tudi kaj drugega.

Čas pa, za katerega je znano, da ga ni mogoče ustaviti, je tekel tudi med vojno. Nazadnje je bilo tudi te konec. Prišel je maj leta 1945 in vse, kar je z njim povezano. Danes o tem času že veliko vemo.

Domobranci iz Šentjošta so odšli v ponedeljek 7. maja, lučenski kak dan pozneje in še kak dan pozneje črnovrški. Takrat, med 7. in 9., se je tudi Pustota odločila, da gre. Kaj se je dogajalo takrat, ko so zadnjič sedeli v hiši za javorovo mizo, zbrani pri najtežjem pogovoru, kar so jih tiste stene slišale, razumljivo ne ve nihče od teh, ki so ostali. Ne ve se, kdo je izrekel odločilno besedo in kaj je bilo v njej. Mogoče so mislili kot mnogi takrat, da gre samo za nekaj dni. Pa tudi če so tako mislili, je bilo važnejše neko drugo globoko spoznanje, mogoče sploh ne izgovorjeno: prihaja svet, v katerem za Pustoto ne bo prostora; prihaja čas, ko Pustota ne bo mogla biti svobodna. Mogoče pri tistem zadnjem pogovoru te besede sploh niso bile izrečene, a če bi kdo dvomil, da je v teh, ki so tam sedeli, to občutje bilo, bi s tem pokazal, da ne pozna duhovne bogatije hribovskih ljudi.

Kako se je potem vse odvijalo, si ni težko predstavljati. Zložile so stvari, ki so jih na vsak način hotele imeti s sabo, v cekarje in nahrbtnike in odšle. Pri kapelici na vrhu so se gotovo še enkrat ustavile in zmolile očenaš za srečno pot in vrnitev. Nato so odšle naprej proti Aliču in nato više v gozd. Od tu se je Pustota še videla. Obstale so, se obrnile in si podobo, ki so jo imele pred sabo, zaklenile v srce. Da je že bila tam in kako zelo je bila tam, tega takrat še niso vedele. Potem so postale eden od mnogih izvirov in mnogih potokov, ki so se zbirali in nazadnje izlili v veliko begunsko reko. Mali svet, ki ga obvladuje cerkev Sv. Andreja, je bil sedaj dokončno za njimi. Reka pa je šla naprej, skozi Vetrinj in Spittal, od koder se je po raznih rokavih izlila v morje tujstva, iz katerega je potem začelo vznikati širno otočje slovenskega zdomstva.

[Stran 041]

Pustotnikovo mater, Marijo in Francko je ladja odložila v Buenos Airesu. Mati se je s srednjo hčerko Francko, ki se je kmalu poročila, naselila v kraju Castelar, ki je blizu Buenos Airesa ali kar njegovo predmestje. Marija pa je šla v samostan in postala usmiljenka. Sestra Tončka Krajnik, ki je bila z njo skupaj v noviciatu, pripoveduje o njej stvari, ki dajejo slutiti izrednega človeka. Vse so mnogo mislile na dom. Sestre niso hotele govoriti slovensko iz obzirnosti do drugih sester. Zvečer pa se je le pogosto zaslišala pesem:

Tiha luna jasno sije,

duh moj misli na svoj dom.

Daleč, daleč so planine …

Marija je tu pokazala, kakšen človek je. S Pustote je prinesla delavnost, v besedilu za vlogo, ki si jo je v življenju izbrala, pa so besede potrpljenje, skromnost, požrtvovalnost vidno izpisane. Sestra Ermina Maria Boznar je vzela nase, da te besede uresniči s smehljajem. Zdravniki in bolniki v bolnici, kamor je šla po zaobljubah, so to videli in razumeli. Štiri leta je preživela v vojaški bolnici na Ognjeni zemlji, onstran Magellanovega preliva, v kraju Ushuaia, v deželi, kjer »vedno piha«. Potem pa je bila štiriindvajset let v bolnici v Rio Gallegos v provinci Santa Cruz. Ko pa je mati leto pred smrtjo zelo zbolela – nazadnje je poleg vsega še oslepela – se je smela vrniti v Buenos Aires, da ji streže. En teden je morala delati v sanatoriju, en teden pa je smela biti pri materi. Ko pa je ta 8. aprila letos v visoki starosti devetindevetdesetih let umrla, se je vrnila na jug, da bi tam delala »za zveličanje drugih duš in svoje lastne«, kot stoji v nekem njenem pismu.

Sestra Ivanka ni šla čez morje. Ostala je v Avstriji in tu stopila v red usmiljenih sester. Življenje je preživela v bolnicah, večidel v Gradcu. Rada bere in zanima jo svet in življenje. Nečak Dominik – Franckin sin – pripoveduje, da z užitkom prebira pisma, ki mu jih redno pošilja iz Evrope sestra Latast Ivanka Boznar.

V hribovskem svetu, kamor zvon Sv. Andreja s Planine trikrat na dan pošilja svoj glas, se ljudi s Pustote še spominjajo. Ko iščejo besede, s katerimi bi izrazili to, kar imajo shranjeno v spominu, obstanejo pri delavnosti, poštenosti, pobožnosti in radodarnosti. S tem hočejo povedati, da so zemljo, ki ji je nekoč nekdo rekel pustota, tudi oni po svoje spreminjali v rodoviten svet; da so vsakomur priznavali, kar mu gre, in niso nikomur jemali dobrega imena; da so hodili v cerkev in da so delo in molitev menjavali v tistem ritmu, ki ga prenese resničnost; da se pri njih potreben človek ni oglasil zastonj. Zlasti to zadnje. Za kmečko gospodinjo ni večje pohvale kot ta, če ljudje govorijo, da je dobrih rok. In res, kadar kmečka mati reže kruh ali svojim otrokom ali tujemu človeku, je v njej nekaj kraljevskega. Kruh je znamenje kmečke radodarnosti in plemenitosti. Po njej je bila Pustota znana. Kadar je Mehuševa Marija, še kot dekletce, tekla mimo Pustote v dolino v Medvedov mlin spraševat, če je moka že narejena, se ni zgodilo, da je Pustotnica ne bi poklicala in ji odrezala kos kruha. Tega ne bo nikoli pozabila. Ali ni čudno, da spomin ohrani tako majhno dobroto! To je zato, ker je kruh nekaj posebnega.

Čeprav torej hiše na Pustoti ni več, so njeni ljudje še v živem spominu. A kot vse drugo, mine tudi spomin. Nekoč tudi tega ne bo več. Nekoč bo Pustota samo groblje in nihče ne bo vedel odgovora, če bo kdo hotel vedeti, od kod tisto kamenje. Ali niso tu nekoč živeli neki Matevž in neka Ana in neki Jože in Marija in Francka in Ivanka? Že mogoče, a o tem tu okoli nihče nič ne ve. Vse mine!

Vse mine. Samo ljubezen, s katero so na Pustoti delali zemljo, ljubezen, s katero so ljubili njive, senožeti in gozdove, ljubezen, s katero so potem ljubili svoj dom iz daljne pustote, samo ljubezen, s katero so sprejeli križ, ne mine. Zakaj ne mine? Zato, ker je kot vsaka čista ljubezen pobrana in sprejeta v Ljubezen, »ki premika sonce in vse druge zvezde«, kot pravi največji krščanski pesnik. Če pa je tako, potem je vse dobro, mar ne? Da, potem je vse dobro.

4.3.1.

Vsi poznamo ljudi, ki žive v revščini, a to skrbno prikrivajo, ker jim ponos ne da govoriti o svojih stiskah. Nekaj podobnega se dogaja slovenskim beguncem pred komunističnim terorjem, ki smo postali čez čas politični emigranti in bivamo zdaj pod splošnim plaščem »zdomstva«. Po pol stoletja življenja v širnem svetu smo kljub vsemu še vedno rod beguncev, ki si je ob koncu komunistične revolucije reševal življenje in svobodo z nehotenim odhodom na tuje.

Dolga desetletja smo po vseh celinah sveta skrbeli in delali, da si ohranimo življenje ter identiteto, hkrati pa živ spomin na pričetke in na potek revolucije na Slovenskem ter na žrtve komunizma. Spominjali smo se tistih, ki so bili pomorjeni, pa tudi teh, ki so v domovini trpeli leto za letom izgubo svobode in drugih osnovnih človeških pravic, se zapirali v molk in čakali, da mine čas, ko je bila na Slovenskem prostost – privilegij. O vsem tem pa tudi o rojakih, ki so na domačih tleh, a zunaj državnih meja morali prenašati poleg nasilja potujčevanja še ideološke pritiske iz matične države, smo govorili in pisali. O sebi pa smo najraje molčali. Govorili smo o svojih nalogah in dolžnostih, le malokdaj pa o nesreči, ki nas je prizadela. Nismo tožili nad usodo, nismo se zatekali v tarnanje. Vdano smo sprejemali križ, ki nam ga je poslal Gospod. Kot v težkih vetrinjskih dneh smo še vedno prepričani, da ima, kakor vsak križ, tudi križ našega begunstva in nehotenega zdomstva – svoj smisel.

Zdaj, na pragu petdesetletnice bega pred komunistično strahovlado, pa je prav, da spregovorimo tudi o sebi. Dolžni smo to tridesetim tisočem slovenskih beguncev, ki so tedaj v maju leta 1945 zapuščali svojo domovino in katerih večina danes že počiva bodisi po zatajevanih grobiščih slovenske zemlje bodisi v neznanih grobovih tujine.

Hudo je, če ti vzamejo dom, neizmerno huje – če te oropajo domovine. To težko krivico so slovenski komunisti prizadeli nam. Prav kakor jim v boljševiški zaslepljenosti ni bilo mar bratske krvi, ki so jo prelivali, so še danes brezbrižni, oni in njihovi potomci, do slovenske krvi, ki so jo pognali na tuje.

Ko smo zapuščali dom, se nismo zavedali, da postajamo begunci, saj smo upali, da se kmalu vrnemo. Težko je bilo prestopiti mejo, a ker smo bili še vedno na slovenskih tleh, čeprav na področju sosednih držav, nismo pomislili, da smo v tujini. Kljub bednosti vetrinjskega taborišča je občutek, da nas vse zbrane pod milim koroškim nebom povezujejo vera, slovenstvo in ista usoda, storil to bivanje znosno. Hudo pa je postalo pri srcu, ko smo spoznali, da zavezniki niso to, kar smo upali, da kljub meji nismo varni, ko je udarila med nas vest o izdaji ter je skoraj vsaka družina objokovala vsaj enega svojih

[Stran 043]članov, vrnjenega v roke komunistom, ko je splahnelo zadnje upanje ter je postal zločin nad njimi – gotovost.

Taborišča so nam bila del Slovenije, kjer smo živeli ob skupni boli, svobodni in zvesti, ter bili drug drugemu v oporo. Ni bilo lahko, a gledano iz polstoletne perspektive so leta, ki smo jih preživeli v taboriščih, kljub mrzlim zimam in slabi hrani kakor svetle točke na sivi poti, ki se je pričela odpirati pred nami. Šole in delavnice, zbori in prireditve, razmnoženi časopisi in knjižice, domovi po lesenih barakah in kapela med njimi, vse je bilo delo skupnih, zastonjskih naporov ob istih narodnih in verskih vrednotah, ki so nas družile in dajale našemu bivanju smisel. Šele ko je bilo treba po odločbi ZN iz zasilnih begunskih taborišč v svet, ko so nas iz beguncev preimenovali v DP, v »razseljene osebe«, smo občutili, da lega na nas resnična teža brezdomstva. S časom smo si ustvarili domove v tujini, a teža nam je obležala na duši in nas bo spremljala do groba.

Danes je veliko govora o popravi krivic, ki so jih prizadeli komunisti. Te niso bile nikakršna zgodovinska nujnost, temveč zavestne odločitve mislecev in aktivistov boljševiške revolucije. Tudi žrtve so bile konkretne osebe. Zato je glede tega vsa simbolika, če je ne spremlja konkretna in realna volja poravnati povzročeno zlo, le izmikanje in zakrivanje oči pred problemom, ki pretresa celotno narodno občestvo prav do korenin.

Umorov ne more poravnati simbolična slovesnost niti navzočnost državnih organov na nekaterih grobiščih. Pravna obsodba komunističnih zločinov in priznanje slovenskih oblasti, da so bile žrtve partijskih revolucionarjev pomorjene zaradi svoje vere, slovenske zavesti in demokratičnega prepričanja, bi bil potreben korak v smeri poravnave. Tudi vračanje pokradenega premoženja, četudi je bila kraja izvršena po nekaki revolucionarni zakonodaji, bi bilo lahko vsaj izraz volje nove oblasti, da se poravna ne le krivica, temveč da se javno zavrne in prekliče dolgoletno delovanje nelegitimnih partijskih oblastnikov. Na žalost moramo po petih letih »prehajanja« v demokracijo še vedno pisati o vsem tem le kot o neizpolnjeni želji. Ko se nekateri slovenski politiki sklicujejo, da vseh krivic ni mogoče popraviti, (kar je na žalost res), neodkrito molče tudi o tistih krivicah, katere je še mogoče popraviti ali vsaj omiliti njihove posledice. To ni v čast slovenski demokraciji.

Med neporavnanimi in malokdaj omenjenimi krivicami totalitarizma na Slovenskem je tudi beg desettisočev v tujino. Takrat je velika večina beguncev rešila le golo življenje. V tujini so se znašle cele družine brez vsakega imetja. V svet so odhajali v oblekah, ki jim jih je priskrbela UNRRA, da niso zmrznili sredi evropske zime. Ladje ZN so jih odlagale v tujih pristaniščih, tam so pričeli iskati delo in streho nad glavo. Matere so delale kot služkinje, očetje so dobivali prve službe pri javnih delih, v tovarnah, nekateri celo v pragozdu, otroke so čuvali, kot so vedeli in znali. Izobraženci, ki so imeli srečo, so se znašli pri strojih, drugi so zagrabili za metlo ali lopato, dokler se niso prebili do pisalnih miz v množici podjetij in državnih uradov. Po več družin se je stiskalo v stanovanjih s skupno kuhinjo in kopalnico, drugod so se morale družine razdeliti, da so mogli spati vsak v svoji postelji. A nihče ni tožil in skupna slovenska nedeljska maša je teden za tednom krepila vezi in voljo. Bili so delavni in pošteni in s časom so si opomogli. Skraja so mnogi med njimi celo pošiljali svojcem v socialističnem raju pakete z obleko in s hrano, ki so si jo odtrgovali od ust. Niso dajali od preobilja, temveč od svoje revščine s čutom odgovornosti za svojce v domovini. Odgovornost, vzajemnost, ki so jo begunci nosili v sebi kot del slovenske krščanske kulture, pa je postala v socialistični Sloveniji kmalu nepoznan pojem. Ni čudno, če še danes večina rojakov v domovini ne razume, da je iz ljubezni do slovenstva mogoče žrtvovati čas in denar ter da je človeku na tujem hudo, čeprav se je s trdim delom iztrgal iz pomanjkanja in revščine.

Izguba poklica, iskanje strehe nad glavo in kruha za družino so bile preizkušnje prvih let emigracije. A kmalu so se pojavile globlje težave. Ohranjanje slovenske in katoliške identitete, jezika, zvestobe – ni bilo lahko. Vsak korak je bil naporen in povezan z žrtvami, a nas je prav zato polnil z veseljem in zanosom. Delo za slovensko begunsko skupnost je postalo samoumeven in naraven del našega življenja. O njem ni pisane kronike, le sadovi pričajo, a malokdo pozna njih ceno. Kdo more prešteti ure, ki so jih posvetili rojaki gradnji krajevnih »slovenskih domov«, kdo naj preceni napore učiteljev in profesorjev, ki se leto za letom predajajo slovenski mladini, kdo pozna tiho požrtvovalnost kulturnih in političnih delavcev? Kdo ve za skrito delo slovenskih begunskih duhovnikov, ki niso zapustili svojih ovac, četudi so se kdaj oddaljile od črede? Kdo se danes spomni deklet, ki so se prostovoljno odpovedale delu svoje skromne delavske [Stran 044]plače, da je mogel slovenski duhovnik sredi Argentine kupiti zemljo ob rečici za prvo počitniško kolonijo slovenskih otrok? Tiha vzajemna pomoč med rojaki in težko pritrgani prihranki so omogočali delo, ki je imelo za nas globok smisel, kajti po božji volji smo ostali živi, da z življenjem pričamo. »Nekoč bo … « smo upali proti upanju.

Poljski pesnik je zapisal, da je »rodoljubu na tujem umreti«. Sam je to izkusil in ni pretiraval. V starem Rimu je bilo izgnanstvo, odvzetje pravice bivanja v domovini, najtežja kazen za usmrtitvijo, kajti odrezala je človeku korenine. Mi smo se temu uprli. Ohranjamo korenine slovenstva sredi sveta za nemajhno ceno, v zavesti, da človek ne živi le od kruha in od tvarnega ugodja.

Občutek, da smo po krivem oropani domovine, je bil vedno prisoten, a boj za vsakdanji kruh in za obstoj naših zdomskih skupnosti je pomagal, da smo usodi kljubovali in našli sredi tujine pot in način za ohranjanje slovenskih vrednot. Ob rojstvu otrok na tujem je bilo veselje premnogih staršev pomešano s trpkim občutkom, da se jim rojeva rod, ki bo poznal domovino le po njihovem izročilu. Ob rojevanju vnukov je postal občutek grenkobe močnejši. Ali bomo mogli posredovati tudi njim, kar smo prejeli, ali bodo hoteli tudi oni, kot so to storili njihovi starši, sprejeti poslanstvo slovenstva v svetu? Ali jim bo slovenska dediščina le nerazumljiv križ ali tudi opora in ponos? Ali bosta tudi novim rodovom zvestoba in upanje mogočni sidri, s katerima bodo zasidrani sredi morja na skalo katoliškega slovenstva?

Z zlomom komunističnega totalitarizma, s prihodom demokracije in slovenske države je upanje postalo resnica, pa tudi razočaranje. Domovina, ki smo jo desetletja hranili v svojem srcu, ni prepoznala naše resničnosti in bolečine.

Večine rojakov v domovini ta del slovenskega narodnega telesa in naše skupne zgodovine ne zanima. Tu in tam je slišati osamljen glas kakšnega čutečega in mislečega Slovenca, ki vidi, razume in čuti, da je rod političnih beguncev prenašal na svojih ramenih križ, ki so ga organi totalitarnega režima s svojimi agenti vztrajno večali, ter da predstavlja še danes, k1jub delovanju odgovornega tajništva slovenske vlade, eno od velikih krivic revolucije.

Nekatere države, ki so izšle iz realsocializma v istem času kot Slovenija, so svoje politične emigrante javno povabile, naj se vrnejo in sodelujejo pri obnovi domovine. Pri nas so morda dobrodošli nekateri posamezniki, a zdomska skupnost je zanimivejša kot »pojav« in ne kot trdna osebna in narodna stvarnost. Celo nekateri predstavniki slovenske demokracije ob misli na nekdanje begunce, na rod slovenske politične emigracije, skomignejo z rameni, češ, kaj neki hočejo, saj niso pomrli od lakote, imajo lepe hiše in nič jim ne manjka. Ali res tako malo ljubijo Slovenijo, da ne čutijo, kako strašna krivica je izguba domovine? Pozabljajo na preteklo trpljenje beguncev pa tudi na dejstvo, da je po svetu še vedno dosti onemoglih in nepreskrbljenih rojakov, bolnikov in invalidov, ki so medtem izgubili svojce in zdaj samevajo kljub nujno omejeni pomoči svojih zdomskih rojakov? Tako mišljenje in vedenje govorita o pomanjkanju slovenske vzajemnosti pa tudi o odsotnosti naravne pravičnosti.

Ob prvem obisku predstavnika slovenske države smo morali slišati, da je politične emigracije konec. Zaman pa smo čakali, da bo tem besedam sledila izjava demokratičnih oblasti, da je konec tudi razlogov, ki so nas pognali v svet, da je konec krivične zakonodaje, konec jemanja dobrega imena, konec laži. Zaman smo čakali na povabilo, naj se vrnemo v svoje nekdanje domove, naj kot enakovredni državljani sodelujemo pri gradnji skupne domovine, naj izkušnje, nabrane v trdi šoli širokega sveta, posredujemo domovini, zaman smo pričakovali, da bi nam nova slovenska oblast javno izrekla priznanje za odpor proti komunizmu, za zvestobo demokratični tradiciji, za ohranjanje zgodovinske resnice v dobi, ko se je večina rojakov klanjala laži. Slišali pa smo razne želje, da pride v Slovenijo »kapital«, s katerim naj bi zdomci razpolagali. Ironija je, da kolikor imajo nekdanji begunci, ki so s culo v roki zapuščali dom, danes premoženja, so ga prigarali po svetu v časih, ko je v domovini realsocializem opravičeval sebe in revolucijo z obljubami gospodarskega napredka in trajne blaginje. Lastnik teh prihrankov bi se mogoče raje vrnili ali vsaj občasno vračali v domovino, če bi čutili, da so dobrodošli kot osebe, kot nekdanji begunci in ne kot morebitni vir dohodkov. Slovenija res potrebuje kapitala, a zakaj ne poskrbi, da ga vrnejo nekdanji oblastniki, ki so ga desetletja vztrajno kradli in prelivali na tuje? Ali se od članov še vedno privilegiranega razreda nihče ne upa zahtevati, naj pokažejo svoje skrite, umazane račune?

Ni mogoče trditi, da nekdanji begunci ne moremo dobiti slovenskega državljanstva, prav tako pa ne bi govorili resnice, če bi rekli, da je mlada slovenska država begunce in njih potomce sprejela z veseljem in velikodušno. Res so nekaterim priznali držav[Stran 045]ljanstvo brez zapletov, a zakaj morajo drugi zanj prositi, tretji pa na svoje prijave ne dobe niti odgovora? Mar je to le posledica napak posameznih birokratov, ali ni morda prej izraz brezbrižnosti do zdomcev ter nenaklonjenosti po obliki sicer nove, po mišljenju pa mnogokje še stare državne uprave ter kratkovidnosti demokratičnih strank, ki rojakom ne pomagajo pri iskanju pravic?

In vendar se begunci in njih potomci vračajo, obiskujejo Slovenijo in kdor more, se v njej naseli, čeprav so za zdaj le redki rojaki, ki jih velikodušno sprejmejo, tujce na domačih tleh. Naj bo Slovenija daleč ali blizu, revna ali bogata, učena ali nevedna, uklenjena ali svobodna, naša očetnjava je. In kdor se ji pazljivo in z ljubeznijo približa, prične kmalu odkrivati sredi razosebljene množice dobre in plemenite ljudi, ki žive oprti na iste vrednote, iz katerih črpamo sile tudi mi. Taki stiki krepijo življenje in upanje. Hvaležni smo zanje.

Mnogi v domovini pa, ki se nočejo psihično »obremenjevati« s preštevanjem kosti pomorjenih in zamolčanih Slovencev, si žele, da bi tudi podobno zamolčani, a preživeli rojaki, ki so raztreseni po svetu, čim prej potonili v tujem morju. Tako bo mir in zgodovinska stroka bo lahko obravnavala revolucijo in njene posledice po svoje, v skladu s petdesetletno totalitarno tradicijo. (Mimogrede: še januarja leta Gospodovega 1995 je učiteljica na slovenski šoli v slovenski državi učila, da je bil Tito »naš junak«, Stalin pa »velik in dober človek«. Kaj počne ob tem šolsko ministrstvo, kaj poslanci, kaj člani vlade: Ali nočejo, da bi slovenski otroci slišali o gulagih, o Teharjah in Golih otokih, pa o neštetih moriščih na Slovenskem, o tridesetih tisočih slovenskih beguncev in o komunistični zablodi?)

Za take ljudi med onimi v breznih in med nami v tujini ni dosti razlike. Oboje bi radi hitro odpisali in pozabili. Pomorjenim naj svojci postavijo črne spominske plošče in s tem naj bi bilo pravici zadoščeno. Nad nami pa so sami že tolikokrat naredili križ (v katerega sicer večina ne verjame), da zdaj res ne vedo, kaj početi s trmoglavo emigracijo.

Po vseh napovedih nas ne bi smelo več biti, pa smo še vedno tu. Smo »zunaj«, a vendarle toliko blizu, da motimo postkomunistično meglo in majemo dogme, podedovane iz dobe enoumja. Res smo eni in drugi, mrtvi in preživeli nepretrgoma navzoči v slovenskem miselnem in moralnem prostoru in bomo tem bolj, čim bolj nas bodo skušali potiskati v pozabo in v podzavest. Prav kakor je praznina, ki so jo zapustili mrtvi, vedno očitnejša, postaja tudi odsotnost beguncev vedno bolj očitna v narodnem občestvu.

Mi, trdoživi rod beguncev, pa bomo vztrajali, kakor smo že pol stoletja, z božjo in medsebojno pomočjo, v upanju, da se v domovini ponovno vžge ogenj pravega domoljublja, ki tli pod sivim pepelom ostankov totalitarnega internacionalizma. Prepričani smo, da bo tedaj mogoče razumeti vsem Slovencem, ne le redkim izbrancem, usodo in poslanstvo nekdanjih beguncev, pa tudi pomen Slovenije v svetu.

Takrat bo življenje zdomcev postalo lažje, občutili bodo, da so kljub razdaljam z veseljem sprejeti v veliko slovensko družino, da so prepoznani ne le kot vest, marveč kot živ ud narodnega telesa. To morda ne bo kmalu, a nekoč bo …

Medtem pa moramo še naprej nositi križ begunstva, ki smo ga sprejeli in ki ga predajamo iz roda v rod. Težak je, a Bog daj, da bo kot vsak križ tudi ta plodovit.

4.4.1.

Množični odhod Slovencev v zdomstvo ob koncu druge svetovne vojne postavlja duhovna, moralna in politična vprašanja, ki jih mora narodova skupnost sprejeti med svoja nujna opravila, če hoče doseči temeljno in celotno vedenje o sebi. Dramatične razmere, v katerih je do tega odhoda prišlo, temni vzroki, ki so ga izsilili, človeške skrajnosti, v katere so bili vrženi ljudje, ki so bili vanj zajeti, posledice, ki jih zaradi njega [Stran 046]trpi celotno narodovo telo: vse to podpira upravičenost naše zahteve. Zaradi vsega tega je ta odhod izstopajoče dejstvo naše zgodovine. Ni ga mogoče ne videti in ni se mogoče izogniti vprašanjem, ki jih postavlja. Nič primerljivega se nam še ni zgodilo.

Da morajo dostojni in pošteni in častivredni ljudje zapustiti dom in domovino, občuti človek kot veliko žalitev. Žalitev mogoče ni najboljša beseda, saj s tem, ko pravimo, da so bili ljudje žaljeni, še ne bomo mogli zajeti celotnega pojava. Toda kadar razmišljamo o slovenski politični emigraciji, prej ali slej pridemo v območje te besede. V čem pa je odurnost krivice, če ne v njeni žaljivosti? In, ali ni krivda, da mora človek zapustiti dom, da reši svoje življenje? Da mora to storiti človek, ki tako ceni svojo svobodo, da jo ima za nepogrešljiv del življenja, krivice ne manjša, ampak jo veča. Žaljivost krivice je tudi v tem, da zlo zadene nekrivega. To smo živo občutili vsi, ko smo gledali, kako po sarajevskih ulicah ljudje tečejo pred ostrostrelci. Morda se oni tega niso zavedali, mi pa, ki smo ta beg opazovali iz varne razdalje, smo občutili predvsem to, da so bili ljudje strašno žaljeni. To občutje se je še stopnjevalo, ko smo videli, da se to dogaja navadnim in preprostim ljudem. Tudi ljudje, ki so maja 1945 zapuščali svoje domove, so bili zvečine navadni in preprosti ljudje.

Zakaj smo v dejstvu, da so nekateri ljudje morali oditi iz domovine, videli predvsem žaljivost? Zato, ker je žaljivost zelo preprosta in vsakomur umljiva stvar, in vendar moramo postaviti naslednje vprašanje: Kako to, da leta 1990, ko se je odprl prostor za svobodno besedo in je preteklost začela dobivati pravo podobo, ljudje niso vstali in zahtevali, da se spričo one žaljivosti kaj naredi? Nekaj tako velikega, da bo vsaj v približnem sorazmerju z njeno velikostjo. Zakaj se ni oglasilo toliko glasov, da jih ne bi bilo mogoče preslišati, in zakaj ti glasovi niso zahtevali, da skupščina sprejme slovesno listino, s katero bi te ljudi na najslovesnejši način in pri glavnih vratih pripeljali nazaj v domovino? Kako to, da tega nikoli ni zahtevala nova prebujena politika? Ali pa kultura, ki pričakuje, da ji verjamemo, ko trdi, da je hram tankih in subtilnih občutij? Ali pa množica preprostih in navadnih ljudi, ki smo zanje vedno mislili, da so zadnje zatočišče pravega in resničnega življenja, ne da bi pomislila na tiste, ki so v njem že vedno bili za ceno, ki je bila zelo visoka, a ne nepredstavljiva?

Če bi kdo za vsem tem videl odsotnost politične zavesti, ne bi po našem mnenju videl bistvene resnice. Za vsem tem je bila odsotnost nekega mnogo bolj osnovnega človeškega občutja. To odsotnost bi kdo morda hotel razlagati z odsotnostjo moralnega vzgona, a ta izraz je zelo abstrakten. Bliže bi bili, ko bi rekli, da tu ni bilo sposobnosti vživeti se v usodo drugega; da smo tu zadeli na degeneracijo domišljije in predstavljanja. Tu ni bilo tega, kar izražamo z besedo videti. Za vsem je bila pravzaprav duhovna nerazgibanost in topost, ki je nastala od dolgega bivanja v duhovno izsesanem prostoru in od dolgega služenja zgolj sebi. Dejstvo, da slovenska kultura ni dojela visokostne tragike slovenske politične emigracije, kaže na njeno splošno nerazvitost. S tem hočemo povedati, da ne zadeva samo tega konkretnega vprašanja, ampak se nujno razkriva na vseh področjih življenja. Nerazumevanje za ljudi, ki so morali po svetu zaradi zvestobe idejam, ki vzdržujejo človeka v njegovi človeškosti, je nenavadno jasno pokazalo, kako daleč smo od polnega življenja. Noben eksakten laboratorijski poizkus, ko bi bil mogoč, ne bi mogel jasneje pokazati, kje smo. To bi nas lahko vse globoko vznemirilo.

Toda, ali je, ne glede na ta nevesela spoznanja, kaka možnost, da se usoda ali krivica ali žalitev, ki je zadela nekatere ljudi, osmisli in tako dobi svoje mesto v celoti človeških stvari: da postane razumna? Sprašujemo se, ali je mogoče usodi človeka, ki mu pravimo emigrant ali zdomec ali begunec, odvzeti njeno zgolj-dejanskost, zgolj-naloženost, njeno slučajnost in kaotičnost, njeno pezo, ki prihaja od tod, da zgolj obstaja kot factum brutum – surovo in neobdelano dejstvo. Ali je v izgnanosti, v tem, da nisi v svojem, ampak v tujem, da ti je odvzeto to, kar ti po naravi gre, kaj takega, kar je mogoče prebrati, kako sporočilo, ki bi utegnilo biti pomembno za umevanje človeške komedije v celoti? Ali je izgnanstvo kako znamenje?

Kaj so znamenja? Nekatera dejstva, nekateri dogodki, nekatera stanja so taka, da se ne použivajo sama v sebi, ampak merijo in kažejo iz sebe. Ne spadajo v svet, za katerega pravi Wittgenstein, da je natanko tak, kot je, ampak nekaj pomenijo, nosijo izjavo, imajo neko govorico. W E. Essler pravi, da »ne obstaja nobena absolutna in večna meja, ki bi ločevala jezik od nejezikovnih predmetov; da vsak predmet sveta načelno lahko postane znak za nekaj drugega; lahko postane jezikovna prvina, lahko postane izraz ali izjava nekega jezika«.

[Stran 047]

Če se torej pred nami pojavi fragment življenja ali zgodovine ali narave, za katerega intuitivno čutimo, da bi utegnil kaj pomeniti, potem se lahko ustavimo in ga poizkušamo prebrati. Do tega imamo pravico, če le sebi in drugim moremo dokazati, da ravnamo racionalno in brez miselnega nasilja; če se gibljemo v okviru splošne razumnosti. Včasih v tem, kar smo prebrali, potem najdemo kako poved ali opozorilo, za katero čutimo, da ga smemo ali celo moramo vkalkulirati v svojo oceno sveta, življenja in zgodovine. Čutimo, da nam je na neki način bilo nekaj povedano.

Eno takih dejstev, ki je iz njega mogoče izluščiti neki pomen in ga torej imeti za znamenje, je pojav taborišč. Nasilno združevanje ljudi, ki ga povezujemo z imeni, kot so Dachau, Auschwitz, Treblinka, Buchenwald, Gonars, Renicci, in z imeni pokrajin, kot so Zauralje, Sibirija, Kolima, je, če upoštevamo način, kako se je to združevanje vzdrževalo, nekaj tako novega, da daje pečat 20. stoletju. Nekoč bodo morda rekli, da je bilo 20. stoletje med drugim tudi stoletje taborišč in pri tem mislili, da so o njem povedali nekaj zanj zelo značilnega. Nekaj deset milijonov ljudi je doletela usoda, da so šli skozi enega ali več takih krajev. Mnogi so tam umrli. Veliko se je o taboriščih tudi pisalo, zato je pojem taborišča v zavesti velike večine ljudi. Ko kdo za koga pravi, da je bil v taborišču, imamo vsi bolj ali manj jasno predstavo, kaj to pomeni.

Za taborišče bi najprej morali reči, da je izjemen način človekovega obstajanja. Posameznik je vzet iz normalnega okolja in postavljen v umetno organiziran svet, katerega osnovne značilnosti so omejenost, pomanjkanje, nesvoboda, nevarnost, neizprosnost, krutost. V takem okolju je mogoče preživeti le, če se človek omeji na bistvene stvari in če ima v sebi toliko moči, da ohrani in vzdržuje stalno prisebnost, če izkoristi pičlo svobodo, ki mu je kljub vsemu dana; če si zna najti in obdržati prijatelje; če je zmožen tudi v tako skrčenih človeških možnostih oblikovati v sebi misel, na katero se bo lahko vselej oprl in ki mu bo dajala dovolj močan razlog za vztrajanje.

Taborišče je poseben način človeškega obstajanja, a je vendar pravo obstajanje in ne kaka trenutna preizkušnja. Ker traja po več let, tudi po več deset let, se lahko poteguje za podobo človeškega življenja. Tudi ne povzema samo ene strani življenja, zato ga ne moremo primerjati z boleznijo. To je celotno življenje, z vsemi momenti, a v obliki, ki to življenje delajo izredno napeto, zahtevno, zapleteno in naporno. To je čas, ki ne dovoljuje iluzij in slepila.

Za naše umevanje taborišča pa je važno tudi to, da je to prvenstveno evropska ustanova. Kot drugod, sta nam tudi tu Azija in Afrika le sledili. In ravno za sedanje evropsko brezpotje je taborišče znamenje, ki govori o neki povsem drugi predstavi sveta, kot pa je ta, ki jo je Evropa o svetu imela do sedaj, in ki nas je pripeljala v stanje, v katerem interno obstajamo, ne da bi prav vedeli, kako naprej. Nekatera izhodišča evropske razsvetljenske kulture so se namreč izkazala za varljiva. Ideja napredka, ki je stržen moderne, vedno jasneje kaže ne samo na svojo nezadostnost, ampak v obliki, v kakršni je osvojila evropskega človeka, tudi na svojo nemožnost. Nezadostnost zato, ker je že mogoče videti, da se je to napredovanje izkazalo za enostransko. V začetku se je pričakovalo, da bo zajelo človeka v celoti, sedaj pa vidimo, da je omejeno na količinsko večanje. Napredek nam daje vedno več stvari, ki jih je mogoče izmeriti in stehtati, pri tem pa vemo, da so to stvari, po katerih je človek človek. Ideja napredka pa kaže tudi svojo nemožnost, ker je vezana na nepristrano rast, ki je že zadela ob meje, ki jo grozijo ustaviti. Moderna je z znanostjo in tehniko omogočila, da se je ustvarila družba obilja. Zahodni ljudje in ljudje, ki so mogli in hoteli sprejeti zahodno civilizacijo, živimo v obilju. Obilje je tu in ga ni mogoče zanikati, a imamo občutek, da je votlo: da ni scela in da nekako ni naravno. Tudi če ta občutek še ni postal misel, ima to moč, da nas dela negotove in nervozne. V ozadju je neka globinska slutnja, da smo z obiljem izstopili [Stran 048]iz svojih osnovnih mer in da nam po naravi ne pripada, tudi ko bi ga bilo mogoče narediti trajno. To je slutnja, ki izhaja iz tistega dela človeka, ki se nikoli do kraja ne da voditi slepilom. V njem je uskladiščen spomin na človekovo osnovno resničnost: nekoč je bil raj in potem izhod iz raja v svet, v katerem rasteta trnje in osat, v svet, ki bo poslej človekov kraj na zemlji. V tem spominu je vključeno tudi vedenje, da je raj, ki smo si ga ustvarili z obiljem, ne samo potvorba, ampak tudi kraj, kjer človek zapušča samega sebe in se v napuhu in slepilom dviga v lažne razsežnosti.

Taborišče je torej kraj, ki je zločin nad človekom in njegovim dostojanstvom, a je tudi kraj, ki človeka, na absurden način, spominja na njegovo resničnost. Taborišče je ne samo nasprotje družbe obilja, ampak njeno zanikanje. To je svet, v katerem je dobrin malo in jih je treba zato skrajno preudarno uporabljati. Čeprav je to svet, v katerem vlada preštudirana brutalnost, nas vendar uči tudi osnovne tankočutnosti, ko nas na učinkovit način opozarja na dragocenost in vrednost stvari. Drugič pa nam zgodbe o taboriščih zbujajo spoštovanje do tistih, ki so jih preživeli, ne da bi pri tem izgubili in zapravili osnovno človeško dostojanstvo. To spoštovanje je drugačno, kot je spoštovanje, ki ga občutimo ob pripovedovanju o ljudeh, ki so uresničili katero od modernih zgodb o uspehu. Ko ne bi bilo tako, ne bi bralec tako prevzet odložil drobne knjižice, ki ga je seznanila z zgodbo o Ivanu Denisoviču. Ko bi si vzel čas in raziskal, zakaj ga je branje tako ganilo in osvojilo, bi nazadnje obstal pri spoznanju, da se je srečal s človekom, ki je en dan – dan je samo podoba življenja – preživel na način, ki je bil, kljub strahotam taborišča, bistven, poln in osrečujoč. In ko bi še razmišljal, zakaj ga je pritegnila ta knjižica, bi si končno rekel, da je to zato, ker mu je potrdila staro slutnjo, da je taborišče prava podoba človekovega življenja na zemlji, da se je v njej seznanil s svetom, ki je tudi njegov svet, če mu odvzame bleščeče slikarije.

Taborišče imamo torej lahko za znamenje, ki govori o tem, kaj je človekovo življenje. Pokazano je bilo to znamenje v nekem času, ki ne dovoljuje, da ga ne bi videli. To je namreč čas krize, ki zahteva od nas poglobljeno spraševanje o nezadostnosti sveta, ki ga živimo. Jasno, da taborišče ni kraj za človeka, ampak kraj, ki je proti človeku. A ni zato nič manj znamenje, ki nas spominja na neke bistvene reči.

Ali je kot taborišče tudi izgnanstvo kako znamenje?

Prvič je tudi izgnanstvo stvar moderne zgodovine. Ljudje so sicer vedno bežali pred kom, vedno so jih s silo podili iz krajev, ki so jih imeli za svoje. Toda razmerja, v katerih so se te reči godile v našem času, nam dovoljujejo, da ga imamo za pojav stoletja. Po svoje sta tudi izgnanstvo in begunstvo poraz obljub, ki jih je dajala moderna. Ali ni bilo rečeno, da bo razum, ko bo dobil vodilno vlogo, uredil človeško družbo po načelih pravičnosti? In ali niso v temelje pravičnosti zapisane človekove pravice, od katerih je gotovo prva ta, da živiš, kjer si se rodil? Ta pravica je namreč vključena v pravico do življenja, ki je v vseh deklaracij ah te vrste napisana na prvem mestu. Torej je izganjanje ljudi barbarstvo in pohujšljiv poraz ambicij, ki jih je oznanil moderni razum. Izgnanstvo – begunstvo je samo posredno izgnanstvo – je stvar stoletja, a je tudi škandal stoletja.

Dejstvo, da izgnanstvo neposredno ne pomeni konca življenja za ljudi, ki jih je zajelo, na videz jemlje izgnanstvu njegovo težo in ostrino. V dobi množičnih zločinov se misli, da so tisti, ki so izgubili dom, a ne življenja, imeli srečo in da so v posesti žalostnega privilegija manjše izgube. V dobi, ko nas samo še skrajne krutosti prebudijo, nas kolone izgnancev ne prizadenejo tako zelo, zlasti pa hitro pozabimo na njihovo tragiko, ki se z izgonom šele začne. A to kaže samo na to, kako so množična občila, ki nam gospodarijo, z nenehnim dobavljanjem novic iztisnila iz nas domišljijo.

Da kdo komu ukaže, naj zapusti kraj, ki ga ima za svoj dom, smo v tem razmišljanju že označili za veliko žalitev. Z izgonom se namreč človeku jemlje dostojanstvo osebe. Dom je mesto, s katerim se človek duhovno poistoveti in je zato dom znamenje njegove enkratnosti in edinstvenosti. Izgon je zato poizkus razosebljenja, kolikor je osebna zavest vezana na zunanje znake in simbole. To razosebljenje nikoli ni do kraja uspešno, ker ima človek spomin. Duhovno vlogo doma sedaj prevzame spomin, katerega intenzivnost se razlikuje od človeka do človeka, v najbolj pa jo določata stopnja in kakovost kulture, v kateri se je ta spomin oblikoval. Ljudje, ki prihajajo iz zelo razvite kulture, nosijo s seboj spomin, ki nima samo prostorskih, ampak tudi zgodovinske razsežnosti, kar jim omogoča, da izgubo doma nadomestijo v celoti. Spričo izgube, ki jo je človek pretrpel, se njegovo osebnostno [Stran 049]zavedanje celo poglobi in izostri. A je izgon vseeno velika krivica in žalitev, ker ne dovoljuje, da bi se to dogajalo v okolju, v katero je bil človek rojen in do katerega ima neodtujljivo pravico. Samozavedanje, ki je način specifično človeškega obstajanja, se sedaj dogaja v iztrganosti in tujstvu.

Tujstvo je torej usoda izgnanca, begunca ali zdomca. Tujstvo pomeni marsikaj. Ne vemo, ali bomo stvari navedli po vrsti, ki jo določa njihova teža, a prav gotovo je med njimi na pomembnem mestu napor. Obstati in ostati v tem, kar si, je v tujem svetu naporno. Še težja je mogoče neka dvojnost, ki jo nujno terja življenje v tujosti. Treba se je pokoriti zahtevam, ki jih postavlja svet, ki sicer postaja tvoj, a ni nikoli povsem tvoj. Nadalje ne gre brez določenih vprašanj, ki si jih človek nujno postavlja; vprašanj, ki se začenjajo z zakaj in čemu in ki lahko ne najdejo odgovorov ali pa ti odgovori niso enoznačni in obvisijo v negotovosti in dvomu. Tujstvo je težak delež, ki je dodeljen človeku. Lahko je pesek, ki stori, da v školjki nastane biser, a to ne gre brez muke in bolečine.

Toda nas zanima, ali je izgnanstvo kako znamenje? Ali je tu tudi zato, da nam kaj pove? Nekoč je pisatelj Alojz Rebula napisal knjigo Zeleno izgnanstvo. S tem je že v naslovu hotel povedati, da je zemlja zelena – lepa in naklonjena in čudovita – a je vendar kraj izgnanstva. Da ni človekova prava domovina, da je človekovo bivanje na zemlji nekakšno zdomstvo. Ne samo da je to bivanje kratko, da si ljudje postavljamo šotore za eno noč – tabernacula unius noctis – ampak je poleg kratkosti temu bivanju dodano še to, da nikoli ni polno, zadovoljno, srečno. Toda slutnja, ki jo ima človek o sebi, in obljube, ki so na njem, kažejo na to, da je njegov dom drugod. Naj to nasprotje opišemo z Newmanovimi besedami: »Ko bi videl dečka lepe postave in duha, z znaki plemenite narave, vrženega v svet brez imetja in nesposobnega povedati, od kod prihaja in kdo so njegovi sorodniki, bi sklepal, da mora biti povezana z njegovo zgodovino neka skrivnost … Samo tako bi lahko razložil nasprotje med obljubami, ki so njem, in njegovim dejanskim stanjem«. Misel, da zemlja ni človekov pravi dom, je središčna krščanska misel. Toda, odkar krščanstvo ne obvladuje Evrope v celoti, tudi ta misel ni več tako vsenavzoča. Če malo natančneje pogledamo v »ta nemirni svet«, bomo videli, da je te misli vedno manj.

A tu je še nekaj drugega. Da je ta svet vse, kar človek premore, in njegova edina domovina, je samo prva stopnja modernega razvoja. Na tej stopnji bi bilo samo po sebi še mogoče, da ima človek distanco do sveta. Ta distanca ne bi bila nič drugega kot način njegovega duhovnega in avtonomnega obstajanja. Človek bi bil še vedno svoboden. Toda v tisti prvi stopnji so bile že tudi logične prvine, ki so nakazovale ali celo uzakonjale neki razvoj. Danes je že tako, da svet ni samo vse, kar je, ampak je to vse, kar je, tudi zgolj snovno. To pa pomeni predvsem to, da človek ni svoboden. Človek je s svetom enosnoven, človek se s stvarnim svetom v popolni homogenosti brez ostanka pokriva. Mnoga vprašanja, ki so za človeka, ki hoče ostati »svoj spomin«, bistvena, sedaj nimajo pravega smisla. Ne, da se ne bi več postavljala – toliko samodejnega spomina nase človek še ima – toda odgovori na ta vprašanja so poljubni, slučajnostni, kaotični: proizvod ene od možnih jezikovnih iger.

Če ima naša misel, da je izgnanstvo pojav moderne zgodovine, kako veljavo, potem bi lahko rekli, da v kontekstu, v katerem smo govorili, to ni brez pomena. S tem svoje domneve še ne pojmujemo teološko: kakor da bi Bog, ki vodi zgodovino, hotel ali dopustil, da se z zgodovinskim izgnanstvom pokaže človeku njegova radikalna kozmična izgnanost – njegova osnovna condicio. Čeprav je teološka interpretacija mogoče legitimna, mislimo, da je že sama koincidenca dveh pojavov, med katerima je mogoče vzpostaviti neki odnos, razlog, da ta odnos tudi vzpostavimo. Ta pojav pa sta: krizna situacija in dogajanje, ki, prav razumljeno, lahko vanjo rešilno poseže. Če bi kdo iskal pot iz krize, ki smo jo na kratko nakazali, bi v izgnanstvu lahko videl znamenje, ki kaže na eno od možnih poti.

Imamo torej nekaj razlogov, da v izgnanstvu vidimo znamenje. Izgnanstvo ni nekaj, kar zgolj je, kar obstaja v sebi in zase, ampak z racionalno vsebino stopa iz sebe v svet, o katerem lahko kaj pove. Če pa je tako, potem smo našli to, kar smo v svojem razmišljanju iskali. Če je izgnanstvo znamenje, potem ga je mogoče ne samo razumeti, ampak je mogoče postati zavesten nosilec in razlagalec tega znamenja. Ali drugače: prenašanje izgnanstva je izpolnjevanje Božje volje; podpira ga tudi pisava, ki je vtisnjena v svet.

5.1.1.

5.1.2.

5.2.1.

Naslov je Hribovškov verz na koncu njegove šestdelne umetnine Pesem o deklicah, pesmi in smrti (glej za ta citat in druge Pesem naj zapojem; Slovenska kulturna akcija, 60. publikacija, Buenos Aires, 1965). Rad se ga spominjam, pesnika protirevolucije: bolj pravično – pesnika srčne revolucije. Pred seboj je imel izkustveno razgrnjen zemljevid Slovenije in v Uri 1943 našteva, kar je v njem strahotnega: udarci, izžete roke, molk, krčeviti sunki, razkopani obrazi, oči, tipajoče za lučjo, ki se brani vpiti; »obup, sovraštvo in topost in beda«. V pesmi hoče zbrati in ohraniti, kar je v svetu in v človeku vrednega in dobrega, in zato lepega; »pesem naj zapojem, ki ko v snu mračno nosim jo v iskanem dnu.« Poznal je mitološko verovanje starih Grkov, da je Palas Atena boginja umetnosti in pravične vojne, pa je drzno – in zdi se mi, smehljaje se – zapel: »Kar je bog zavrgel, človek tega ne dotikaj se … Ali … pesem naj zapojem … Potlej mirno me za vek prekolni … bil sem kakor bog, za trenutek v sebi sklenjen krog!« V pesmi Rast si otožno želi: »Skoz mene zdaj tipaje naj gredo vsa dobra semena,« In v Popotni jutranjici ugotavlja: »Kakor slepec sem se opotekel, k soncu dvigal sem obraz bolno. Kot puščice žarki so prebodli me v oči in dobro je bilo. Zdaj ni luči več in tudi ran ni več v očeh … « Strašno si želi, da bi njegova slovenska pesem postala »sonce, ki nič več ne zajde, in seme svetu, ki zdaj v nas spočet je«. Znova in znova butne skoz njegovo pesem slutnja, da je vse to zorenje »v bolečini« zorenje, ki bi nas moralo najti nekoč »pripravljene in zbrane« in ki bi razodelo končni smisel naših »blodenj« – zaman. V pesmi Ura napoveduje: »Vsi sužnji, vsi pred nami, vsi za nami … trinog nam uravnava misli, delo, besede, slutnje in življenje celo … « V svoji šestdelni simfoniji izpoveduje: » … slutnja zla, neizprosnejša kot skala je v nočni čas nad mano zastrmela. Zakaj tak grenka z lepim je zaveza, zakaj življenje … za dobrim, svetim nam iskati brani?« In proti koncu svojih zvočnih stavkov pravi: »Kakor da … več nisem zdrav« zaradi svetu poznanega gorja, »sam bom ljubil zemljo to izdano, osramočeno drago nam zemljo … voljno trohnim«, ker smrt pravzaprav ne zna umreti kot »zaročenka zvesta«. Sredi življenja imenuje sebe »davnega mrtvega, z zemljo zasutega« (Mrtvec med zidovi). Plamen je, ki »si tla nam izpodjedla«, in »poslednji zvok«, »nato nas noč zasuje« sredi otrplih sten, ni raztrgal »kovinastega mraka« in ni dosegel višav »nebes in sonce«. Srečo drevesa primerja s seboj in pri sebi ugotovi deficit: » … trudno iščemo resne poti, dokler zaman ne izkrvavi naših src hrepenenje … čutimo … bolno, da smo vedno bolj zapuščeni. « V pesmi Nada tako rekoč poslednjič vabi in kliče in prosi nado, da bi »prišla in rasla in … nas potešila«, a prosi za druge, ker je njemu le »bolna tišina« in ga zmeraj vara. Pesem Slutnja vse pove: »O ljubezen, nosim te v sebi za žalostno smrt, odšla boš tiho, počasi, s krvjo, ki tekla v prst bo nekoč.« In vendar ga ni sram, ker trpi za »vse zasramovane, izgnane v razdejani domovini«, za »to izdano, osramočeno, drago nam zemljo«, za vse v » suženjstvu«, »v uri prekušnje, ko bodo obmolknili vsi« (Trepetanje). Nekje na dnu srca ve, da njegova življenjska pesem ni zaman in da služi resnični bodočnosti Slovencev: » … kako mi je iz dna rastočemu lepo.« »Vse lepše ljubil bom iz globočin, ko bodo zemlje se oklenili prsti.« » … voljno trohnim za svojo srčno rano, za prst spokojno, ki rodila bo … Ne bo se dvigniti mi pretežko … « » … kot ponevedoma bomo odprli dremotne veke, da zalil bo dan svetlo duha in razkopano dlan, in ko na zemljo bomo se ozrli, ne bomo vedeli, da smo umrli.« » … vsa zemlja v jutri kliče: vstani!« »Ko mi bodo od vsega le ustne ostale, previdno se deklice bodo sklonile in jih prah tiho, strastno poljubile, da znenada, ko v strune zadeli bi prsti, se v meni bo velika pesem zbudila in mi bo z vonjem ves dom napolnila.« V Vrču se dotakne skrivnostne moči v sebi: » … zveneča radost mirno kaplja vame, in nove cvete v srcu mi zasaja.«

Hribovšek se je odločil za revolucijo v znamenju domobranstva, ki bi se lahko razvilo v resnično gverilstvo proti nacizmu in fašizmu, ko ne bi bilo primorano, da se bori proti še večjemu zlu internacionalnega komunizma. Kdo ne ve, da se je po kapitulaciji Jugoslavije 17. aprila 1941 vse polno nekomunističnih Slovencev skrivalo posebno po štajerskih gozdovih? Kdo bi mogel pozabiti, da je Josip Broz Tito organiziral komunistične partizane šele po nemškem vdoru v Sovjetsko zvezo 22. junija 1941? Okrožnica Kominterne 1. julija 1941 je zahtevala neposredno akcijo. Politbiro KPJ se je zbral 4. julija 1941 v Beogradu in pozval svojih okrog 10.000 članov v boj.

[Stran 053]

Mimogrede: prva okrožnica Kominterne za boj proti nacizmu, 22. junija 1941, je KPJ opomnila, da je prva naloga tega boja ohranitev sovjetskega komunizma, ne pa uvedba lastne socialistične revolucije … Pa naj navedem še zgodovinsko študijo Walterja R. Robertsa, ki jo je pred dvema letoma izdala založba Rutgers University Press v New Brunswicku, N. J.: »Nemalo spora je sprožilo vprašanje o vlogi KPJ med 25. marcem (ko se je Jugoslavija pridružila Osi) in 22. junijem, ko je Nemčija napadla SZ; eni pravijo, da so komunisti mirno gledali in izjavljali, da gre za boj med britanskimi imperialisti in Osjo; drugi pravijo, da so se bili komunisti uprli okupatorju že dolgo pred 22. junijem. Resnica je nekje na sredi. KPJ se ni uprla okupatorju, a je po raznih virih in znakih računala z nemškim napadom na Sovjetsko zvezo in se pripravljala na omenjeno akcijo. Zanimivo je, da je Tito bolj verjel takšnim poročilom kot pa Stalin, ki je v njih videl britanske manevre za razdor med Nemčijo in Sovjetsko zvezo … Jasno je, da se jugoslovanska KP čuti prizadeto, kadar ji očitajo, da jim je nemški napad na SZ pomenil več kot pa nemški napad na Jugoslavijo.« (Str. 23; glej tudi Kronologijo dogodkov na str. 35 sl.) Ali lahko imenujemo takšno ravnanje KPJ (ali konkretno KPS) ljubezen do slovenskega naroda? V uri najtežje preizkušnje, ko bi bilo treba združiti vse narodove sile v odpor proti nacistom in fašistom, ne da bi zraven delali silo demokraciji človekovih pravic, so se komunisti tolkli za hegemonijo svoje stranke, najprej v SZ, potem pa – če le mogoče – tudi na Slovenskem. Ali pa je pravilneje, če rečem v zadnjem stavku namesto »potem« – istočasno? KPJ se je tolkla za Stalina in njegov sistem. V 20. pismu Stalinove hčere Svetlane Alijujeve je zapisano: » Zdi se mi, da je bil moj oče sredi črnega kroga in kdor si je upal vanj, je izginil, poginil ali pa bil uničen tako ali drugače … Dokler je oče živel, pravzaprav zame ni moglo biti normalnega življenja.« (Citirano po angl. prevodu iz leta 1967, Harper and Row izd., str. 222–223) Naj me nihče napak ne razume: ni komunizem slab zaradi Stalina, ampak Stalin zaradi komunizma in njegove rušilne dinamike. Jugoslovanski komunizem je ostal komunizem KP tudi po zlomu s Stalinom. Primerjaj, kar pravi nekdanji slavni komunistični partizan Milovan Djilas v svoji The Unperfect Society (s podnaslovom Beyond the New Class; izšlo pri Harcourt, Braze and World, Inc. New York) v letu 1969: »Vsak, kdor je bral moj Novi razred, ve, da hočem pokazati na naslednje stvari: družba, ki so jo priklicale v življenje bodisi komunistične revolucije bodisi vojaški podvigi Sovjetske zveze, trpi zaradi nasprotij, ki se v ničemer ne razlikujejo od nasprotij v drugih družbah; torej se komunistična družba ni mogla dokopati razvojno do človeškega bratstva ne do enakosti – nasprotno, strankin aparat je ustvaril nov, privilegiran sloj (ki sem ga v skladu z marksističnim miljenjem imenoval novi razred).« (str. 8) »Pod silo svojih idej in določenih družbenih dejstev so komunisti (bili) primorani, da iztrgajo oblast – sladkost vseh sladkosti – iz rok nasprotnikov in se potem zanjo trgajo med seboj. To je usoda vseh revolucij v zgodovini.« (str. 16) Ko je bil v ječi, je začel ceniti vrednost človeškega bitja »in vsega človeškega, kolikor ni naperjeno proti človekovi ustvarjalni sili, vštevši njegova prepričanja.« (str. 35). Domobranstvo se je znašlo med ognji dvojnega zla, ustvarjenega na tujih ognjiščih v Berlinu, Moskvi in Rimu. Izbralo je boj proti večji totalitarnosti komunizma, upajoč, da tako prihrani – za določeno dobo – drobnemu slovenskemu narodu koncentracijska taborišča, pridobi čas in moč in tako postane močna šahovska figura na šahovnici vojaških dejstev. Izjava o osvobojeni Evropi, ki so jo objavili zavezniki na jaltski konferenci februarja 1945, je izrecno obljubila »demokratično ureditev hudih političnih in gospodarskih problemov« celo »nekdanjim zavezniškim državam Osi«. Kako so potem sovjeti uvajali »demokratizacijo« ne glede na Britanijo in ZDA (ki sta protestirali le diplomatsko), je lepo in zgodovinsko opisano v memoarjih tedanjega ameriškega zunanjega ministra Jamesa F. Byrnesa v knjigi Speaking Frankly (Harper and Bros., New York and London, 1947), posebno v 3. poglavju.

Hribovšek se je boril za srčno revolucijo, ki skuša v tragediji naroda rešiti, kar se rešiti da, da narod pride iz izkustva trpljenja edinstveno obogaten. V pesmi Jabolko na mizi se skloni nad mizo in nad krvaveče srce jabolka, da loči »sladko upanje od sile«. V Pomladni rasti iz srca želi, »naj v višino, naj v globino se požene naša rast, naj vzkipi kot mlado vino, naj bo naša moč in slast«. Spomladi mu je veter »prešerno odkril … čudno temna razodetja … oj, človek, zdaj se mi odkrij, zrastem se v tvojo tišino in pesem bodočih bom dni. Boj nad Življenjem dobljen je … « V Strmenju opisuje naše hiše: »Hiše k zemlji sklonjene ždijo, kakor da bi hranile [Stran 054]skrivnost, v svoja brezna strmijo, v sebi nosijo novo mladost.« V Iskanju kljub trpljenju priznava: »Ko sem zašel v najhujši mrak, so se odprle mi skrivnostne duri … ko mečejo vsi vame kamne, dobivam od človeka ključ.« V Noči ne ve, kako naj dvigne zaklad na dnu zalitega brezna, a bitje lastnega srca mu je v odgovor. Tesnobo prosi, da mu kot ljubimka razodene svoje skrivnosti (Tesnoba). »Mogočne vere … ne zasuje ne kamenje ne človek ne minute … up jo napolnjuje … ko sok pomladni … « (Ura, 1942). Celo na očetovem grobu najde »prostor«, ki se »vse bolj in bolj … razteza … « (štiridelna Na očetovem grobu). Veter nosi pod nebo, »kar se ne da v besedo ukleniti; o tem viharji v grozi naj pojo … « (Razgovor). »Počasi v zrenje se zavest mi staplja« (Deževna noč, 1943, ko si želi, da bi bil tako enostaven doprinos k rasti, kot je kaplja, prav zdaj, ko ga je »tema podsula«). »Kakor obraz teh sivih skal, ki sem nanje prikovan, je veličasten moj duh.« (V pesmi z značilnim naslovom Prometej.) Štiri pesmi: Žalost, Pomladna pesem 1944, Osamelost in Molitev so strahoten opis uboge Slovenije, strahoten tudi zaradi slutnje tragedije nad zemljo, »ki sem v te položil ljubezen svojo, polno nad, strahu … Bog vedi, kaj že vse sem bil izgubil … O to prekletstvo; ko bi hotel rasti, razpeti sile … pa moraš brez besede bedno pasti.« In vendar se ne vda obupu: »Morda v molčanju mrtvega srca spet pesem vdano mi zatrepeta. Povedat pridem, ko jo bom obudil.« »O, človek … od te ure iskal boš svobodo in mir … in točil sovražnikom svojo kri.« » … dobri Bog … ozdravi me … vsega zla … Reši … me … obupa grenkega, ki se v grlo mi zaganja.«

Hribovškova Pomladna pesem 1944 se mi zdi ena najlepših slovenskih medvojnih pesmi. Obenem nekako simbolično povzema vse Hribovškovo pesniško ustvarjanje in nam v sklopu prvin pesmi razodeva Hribovškovo veličino, ko se je vzpel k pesmi kljub peklu »nasilja, kletev in izdaj«. Po japonsko se klanjam spominu in stvaritvi tega pesniškega heroja. Prav zato, ker ni mogel »razpeti sile, kot napne se lok«, je rast v pesniškem ustvarjanju najbrž ena glavnih potez njegovih pesmi; tu in tam je ostal ritem neizdelan, podobe se v isti pesmi ponavljajo, namesto da bi se stopnjevale (izvzemši seveda tiste podobe, ki prav s ponavljanjem ustvarjajo življenje pesmi), naglas je včasih prisiljen, ko bi vendar s preprosto transpozicijo besed lahko verz ohranil naravno svežino; tudi naslovi bi lahko bolj služili odkrivanju vsebine na enkraten, edinstven način. Po drugi strani pa so nekatere Hribovškove pesmi, posebno tiste o naravi, dovršeni dragulji, ki jih ni treba nikoli več popravljati in ki jim manjka le eno: častno mesto v resnično demokratično urejeni antologiji slovenske lirike.

Lahko bi zdaj končal in šel, kot po končani slavnostni proslavi, ki je tem bolj resnična, čim bolj se slavljenčev duh lahko raduje s proslavo in z navzočimi – najbrž brez vere v nesmrtnost pravih proslav sploh ne more biti. Lahko bi šel, pravim, počasi po stopnicah ustvarjalne palače, kjer skoz kristalna okna prodira luč ljubezni in svobode ustvarjanja. Zrak prenaša nevsiljivo melodijo literarnih kritikov. Toda rad bi za trenutek obstal in se obrnil k dvorani tehtnih poslušalcev. Čul sem bil, da nekateri Slovenci ne marajo ne pesnikov ne pisateljev na vrhu narodovega ustvarjanja; da baje merijo veličino vsakega naroda po številu njegovih politikov in gospodarstvenikov, znanstvenikov in tehnikov; da se menda čutijo v zadregi, ko se tujci čudijo tako velikemu številu pesnikov v tako drobnem narodu, kot so Slovenci … Toda: »možno je, da se naša tako zmagoslavna civilizacija [Stran 055]zruši, umetnikova vloga pa ostane ista … S svojim ustvarjanjem – katerekoli zvrsti – more zajeti in ohraniti resnične vrednote, četudi je doba na prelomnici, tako da postane kvas ustvarjanja v naslednji dobi, ne mrtva tradicija.« Tako je pred šestdesetimi leti zagovarjal umetnika Ralph Adams Cram pred široko ameriško javnostjo, ki je javno in zasebno oboževala predvsem materialistični napredek. (Cramove konference so izšle v knjigi The Ministry of Art, pri Houghton Miffelin Co., v Bostonu in New Yorku leta 1914, na 258 straneh. Ta citat je na str. XII.) Isti Cram pravi tudi: »Mar niso umetniki kakor preroki, ki govore v binkoštnih jezikih umetnosti, tako da jih vsak človek čuje v lastnem jeziku, čuje in razume? Vsakemu (resničnemu) umetniku je dano, da izpove, kar je najboljšega, najvrednejšega v človeku. Vsaka umetnost se poslužuje njej lastnih sredstev ustvarjanja, a vsaka je le diktat tistega skupnega jezika, ki odkriva – po znamenjih in v zmeraj enako skrivnostni lepoti – človekovega duha spoznanja v svetu Cele Resnice in Cele Lepote, ki presegata zgolj umsko formuliranje.« (str. 113) Na drugem mestu razlaga: »Pravo pojmovanje umetnosti daje čudovit vpogled v bogastvo umetniške funkcije. Umetnost razodeva, umetnost pa tudi podžiga k dejanju. Kakor cvet je umetnost, a tudi kakor seme … Najbrž je umetnost največji civilizacijski dejavnik sveta. Če pa je umetnost kakor seme, ne sme pasti med trnje in ne na skalo, pa tudi ne na zemljo, ki se ponaša z morilskim plevelom.« (str. 127) In končno: »Nekaj borih krajcarjev je morda vse, kar umetnik po navadi prejme; a nanj čaka krona zasluženja … krona za božjo službo, ker je služil bitjem, ustvarjenim po božji podobi in odrešenim … v temi Kalvarije.« (str. 139)

Tokio, 13. maja 1975

5.3.1.

Začetniki zadnjega svetovnega klanja so bili maloštevilni, povzročili pa so brez števila posameznih tragedij, za usodo vsega naroda morda celo nepomembnih. Prav vse žrtve pa še danes nemo vprašujejo: Zakaj?

Moja mati je bila preprosta hribovka, vzgojena v strahu božjem, in je tako vzgajala svojih devet otrok. Oče je prebil vsa štiri leta prve svetovne vojne na raznih frontah. Svoj odpor do nesmiselnega pobijanja je izražal s stavkom iz evangelija: »Kdor za meč prijemlje, bo z mečem končan.« Ko se je pričela druga svetovna vojna, je svojim štirim doraščajočim sinovom neprestano zabičaval to geslo. Sinovi že po naravi niso bili bojeviti, pa jim je nekako uspelo, da so se obdržali pri življenju, razen Francetu, ki je bil od vseh najmiroljubnejši. Skrbel je za živino, pometal okrog vogalov, pa so prišli belogardisti: »Zvedeli smo, da te nameravajo partizani mobilizirati, a smo jih prehiteli, te bomo rajši mi.« France se je upiral in upiral, tako da so nazadnje odšli praznih rok. Ko so čez nekaj časa Nemci hajkali po tistem okolišu, so ga zajeli doma in odpeljali kot osumljenega v zapor. Tam je čakal z drugimi, da ga odpeljejo v internacijo. Tedaj je nastopil poveljnik bele garde s ponudbo: »Vaš sin ni nič zagrešil. Lahko ga rešimo internacije pod pogojem, da pristopi k nam.«

Oče je s težkim srcem pristal. Zdelo se mu je, da bo le na ta način lahko rešil sinu življenje. Nemalo se je pa začudil in razveselil France, ko je zvedel, da je skoraj prost in da bo imel le nekaj službe v postojanki v domači vasi. Vendar se je tudi te skušal rešiti, saj je bil rekel, da ne bo streljal na človeka. Izgovarjal se je na ploske noge to mu je toliko pomagalo, da je prišel v skladišče.

Morda bi se bilo še vse skupaj srečno končalo. Prav v zadnjih mesecih vojne pa se je zgodilo, da so pri Črnem Vrhu partizani obkolili neko enoto domobrancev. Ostali so brez hrane, po cesti bi se pa morda še utegnili prebiti do njih. France je sedel poleg šoferja zvrhano naloženega kamiona. Do svoje čete so srečno prispeli, nazaj grede pa so padli v zasedo. France je bil ranjen v nogo. Odpeljali so ga v ljubljansko bolnico, od tam pa v začetku maja 1945 z drugimi ranjenci proti Avstriji. Nekje pri Škofji Loki so njihov vlak zapeljali na stranski tir, preveč je bilo namreč zdravih beguncev, ki so si izsiljevali pot čez mejo. Nič čudnega torej, če so te ranjence zajeli partizani. Od takrat ni bilo o Francetu nobenega glasu več. Nova oblast je na vsa vprašanja in poizvedovanja odgovarjala izmikajoče: »Kdor ni nič kriv, je ostal živ.« Ali: »Vsi bodo sojeni po pravici.« Tako se je v srca nas vseh [Stran 056]naselilo varljivo upanje. Začeli smo verjeti, da je France še živ, posebno ker so nekateri govorili, da so jih odpeljali v Sibirijo. Koliko muk bi nam bilo prihranjenih, če bi takoj zvedeli resnico! Negotovost podnevi se je ponoči v sanjah prelevila v najčistejšo stvarnost: France je enkrat prišel domov kot vojak, drugič kot civilist, tretjič so ga mrtvega pripeljali, toda prišel je! Če sem se po takih sanjah sredi noči prebudil ves prepoten in razočaran, ker so bile le sanje, se mi je isto noč potem še enkrat prikazal, še bolj živ in še bolj resničen.

Počasi je postajalo gotovo, da Franceta ni več med živimi, mati pa je še zmeraj verjela in upala. Prihajale so več ali manj jasne vesti, da od tistih ranjencev nihče ni ostal živ, mi smo pa te novice pred materjo skrbno zakrivali in ona nam je verjela, da še vedno upamo z njo vred.

Prva leta po vojni so bili zelo v modi masovni sestanki. Bili so dobro obiskani. Kdor se namreč dalj časa ni pokazal na takem sestanku, je postal sumljiv; dobil je črno piko in to se je takoj poznalo, če ne drugod, pa pri obvezni oddaji živil.

Mati se teh sestankov ni udeleževala. Le kdo bi si mislil kaj slabega o tej stari, zgarani ženici! In res so ji dali mir, nihče je ni silil, saj kar so na teh sestankih govorili, se nje res ni tikalo.

Neko nedeljo popoldne pa se je nepričakovano tudi ona pojavila. Molčala je do točke razno, ko se je eden od predsedujočih, ki so sedeli za mizo na odru, obrnil proti ljudstvu, ki je po njegovem bilo vse premalo živahno, z besedami:

»Tovarišice in tovariši! Na današnjem predvolilnem sestanku smo brez dvoma izbrali najboljše kandidate, ki bodo, pozabljajoč na svoje lastne, zastopali le koristi ljudstva in ljudske oblasti. Kljub temu pa bi želel, da vsakdo od vas javno pove, kaj misli; morda predlaga koga, ki bi bil po njegovem boljši, kar brez strahu. Če ima kdo kako drugo vprašanje, kar na dan z njim, zato pa smo tukaj, da se pogovorimo.«

V grobni tišini, ki je nastala, se je zaslišal glas moje matere:

»Kje so naši sinovi?«

Glas v strahu, ki ji je stiskal grlo, bi lahko primerjali s čivkanjem nebogljene ptičke, ki zaman skuša odvrniti sovražno roko od svojega gnezda.

Možje za mizo so se v zadregi spogledali, nato pa izbruhnili v krohot. Nebogljeno materino vprašanje je zazvenelo res tako otročje, skoraj bedasto, prišlo je od nekod iz njim neznanega sveta. Prav nič ni pristajalo v to svečano ozračje. Na to res niso mogli odgovoriti drugače, kot s krohotom.

Mati ni zajokala. Rahlo je prebledela, nato pa se od silne bolečine zgrbila. Ljudje so se odmaknili od nje kakor od javne grešnice in tako je tam stala, vsa majcena in sama s svojo bolečino. Krohot ji je bil najbolj jasen odgovor. V hipu ga je doumela. Preveč je bilo zanjo. Začela je nihati in padla bi bila, da je ni prestregla soseda, žalujoča za sinom kakor ona, in jo odpeljala ven.

To je bil prvi in zadnji javni nastop moje matere.

6.1.1.

V naših razmerah civilna družba nastaja zelo počasi. Vzrok temu je dolgotrajno obdobje enoumja, ki je zapustilo neizbrisne sledi ne le v gospodarski in socialni sferi družbe, ampak tudi v miselnosti ljudi, predvsem inteligence. Civilna družba je po svoji naravi pluralistična in neideološka. Povezuje posameznike in skupine, ki imajo različne interese, cilje, stremljenja in idejne opredelitve. Družba mora s svojo organiziranostjo in funkcionalnostjo ustvarjati primerno okolje za udejanje teh interesov in ciljev. Raznolikost je karakteristična za civilno družbo. Taka družba lahko obstaja le, če njene člane vežejo nekatere skupne opredelitve in pogledi. Naj navedem nekatere: spontana in ne vsiljena lojalnost do družbe, v kateri živijo, pripadnost podobnim socialnim in moralnim vrednotam, zadostna stopnja tolerantnosti do drugačnih mnenj, verskih in drugih opredelitev ter ciljev. Ko je govor o podobnih socialnih in moralnih vrednotah, ni mišljeno, da morajo imeti te vrednote enak zavesten izvir in utemeljitev. Lahko so posledica vzgoje, navad, tradicije ali pripadnosti različnim ideologijam oziroma verskim opredelitvam.

Menim, da civilne družbe v Sloveniji še ni. Javno mnenje, ki ga oblikujejo časopisi, radio, televizija in predstavniki kulturnega, družbenega in političnega življenja, je še vedno pod izrazitim vplivom ideoloških usedlin petdesetletnega totalitarnega sistema. Na splošno je opazen odpor proti pluralistični družbi, tako bi nekateri danes radi družbo brez različnih idejnih tokov, brez transcendentnih in moralnih vrednot, brez posameznikovih moralnih obveznosti do družbe in sočloveka itd. Družbo naj bi vodili idejno neopredeljeni strokovnjaki. Na pobudo je skrajni liberalizem.

Pri nas je navada, da politične opcije večstrankarskega sistema delimo na bolj leve in bolj desne, na napredne in konservativne. To samo na sebi ni nič nenormalnega, če ne bi tistega, kar je označeno kot desno ali konservativno, obravnavali kot nekaj slabega, zastarelega in reakcionarnega. Podrobnejša analiza pa kaže, da imajo desne opcije pogosto večji posluh za probleme socialne in humane družbe kot leve, ki so pretežno orientirane izrazito liberalistično in individualistično.

Velik problem sedanjega trenutka je netolerantnost naše družbe. Ta prihaja še posebej do izraza, ko gre za vprašanja morale, vere in rimskokatoliške Cerkve. Prav neverjetno, kako alergične so reakcije novinarjev in avtorjev raznih člankov in pisem bralcev v dnevnih časopisih na vse, kar je povezano z rimskokatoliško vero in Cerkvijo. Navadno gre za neokusne in tendenciozne izpade, ki med drugim kažejo na nizko kulturno stopnjo avtorjev. Tudi na TV Slovenija taki izpadi niso redki. Pri vsem pa je zanimivo, da so njihovi avtorji pretežno mladi ljudje, ki niso mogli imeti nobenega osebnega stika z idejami, naukom in življenjem Cerkve. Doraščali so in se izobraževali izključno v enopartijskem komunističnem sistemu in bili podvrženi njegovi indoktrinaciji. Takšne reakcije so morda le posledica slabega občutka, da zavračanje vsega transcendentnega le ni v celoti upravičeno. Ko razpravljamo o kulturi, športu in drugih človekovih aktivnostih, se kljub različnim pogledom pogovarjamo na popolnoma drugačen način.

Odnos naše družbe do vernikov in Cerkve ni v skladu z idejami civilne družbe. Verniki in Cerkev so enakopraven subjekt civilne družbe. Že v naši ustavi so verske skupnosti žal postavljene v posebno razmerje do drugih subjektov civilne družbe. Ustavodajna skupščina je menila, da je treba eksplicitno poudariti ločenost verskih skupnosti od države. Tega ni naredila za druge subjekte civilne družb, recimo na področju kulture, znanosti, izobraževanja in športa, ki so tudi po svoji naravi ločeni od države. Vsak moder človek seveda pozdravlja avtonomnost in neodvisnost verskih skupnosti. Le tako je zagotovljena svoboda vesti in mišljenja. Gre za nekaj drugega. Sedmi člen ustave, ki govori o ločenosti verskih skupnosti in države, dobiva v naši družbi svojevrstno tolmačenje. Namreč, da sta versko prepričanje in vsaka verska dejavnost izključno zasebne intimne narave in zato ne spadata v domeno civilne družbe. To vodi do daljnosežnih posledic. Tako okrnjena civilna družba zgubi eno [Stran 058]izmed osnovnih karakteristik. Ni več pluralna in neideološka. Postane sekularna družba z izrazitim ideološkim predznakom. Družba, ki je v celoti sekularna in zanika vsako transcendenco, ne more biti zdrava in se stalno srečuje s krizo vrednot.

Zelo občutljiv preizkus in izziv za civilno družbo je vprašanje vzgoje in izobraževanja. Naša ustava daje staršem glede vzgoje in izobraževanja vrsto pravic in dolžnosti. Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo. Starši so nadalje dolžni izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta dva stavka sta povzeta iz 41. in 54. člena ustave. Naloge države v zvezi z izobraževanjem in vzgojo so v ustavi le bežno opredeljene. V 57. členu beremo, da je osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev ter da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo. To je vse. Ni določbe, po kateri bi smela vzgojno funkcijo v javnih šolah in podobnih ustanovah vsaj delno prevzeti država oziroma njene institucije. Vemo, da življenje teče po drugih tirnicah. Državne institucije imajo izreden vpliv ne le na izobrazbo, ampak tudi na vzgojo otrok in mladine. Tudi boj za ohranitev tega vpliva je srdit. Izobraževanje in vzgajanje sta praviloma neločljivo povezani dejavnosti. Mnenje, da je naloga javnih šol le izobraževanje, je seveda zgrešeno. Učitelj enostavno ne more učencev le izobraževati, ne da bi jih hkrati hote ali nehote tudi vzgajal. To velja tudi v primeru poučevanja eksaktnih znanosti, kot so matematika, fizika, kemija, biologija. Izobraževanje ni le seznanjanje s specifičnimi dognanji posameznih ved. Je mnogo več. Učenca vpeljuje v specifičen način mišljenja in vrednotenja, ki ima svoji izvir bolj v svetu vrednot in ideološki podstati ter tradiciji družbe kot na nekih strogo znanstvenih spoznanjih. V tem pogledu je iluzorno misliti, da je izobraževanje in vzgojo mogoče postaviti na strogo znanstvene temelje. Zato o izobraževalnih programih ne morejo izključno odločati le strokovnjaki za posamezna strokovna področja v povezavi z dognanji pedagoške stroke. Neposreden vpliv na izobraževanje in vzgojo morajo imeti tudi subjekti civilne družbe, predvsem tisti del družbe, ki je pri tem najbolj zainteresiran, to so starši in učenci sami. Drugače obstaja nevarnost nadaljnje enostranske indoktrinacije mladine. Zavedam se težavnosti problema, kako zagotoviti ustrezen laični vpliv na formiranje učnih programov in smernic zanje. Vsekakor pa metoda, po kateri naj bi bili imenovani v strokovne komisije za pripravo nekaterih specifičnih učnih programov strokovnjaki z različnimi svetovnonazorskimi usmeritvami, seveda ne more zadovoljiti pričakovanj civilne družbe.

Nanizal sem nekaj opažanj, ki kažejo na to, da smo še daleč od ideala civilne družbe. Poleg vsega pa nas nerazčiščen odnos do preteklosti, mišljen je čas med drugo svetovno vojno in po njej, razdvaja v toliki meri, daje pot v normalno civilno družbo še bolj težavna.

6.2.1.

Laž je prišla še v tretjo krčmo. Tudi tukaj hote vedeti, kaj je kaj novega po božjem svetu, in Laž jim pove, da je videla goreti morje; sto oralov ga je zgorelo noter do tal. – Ti kmetje pa so bili vroče krvi in kar koj so se razvneli: »Kaj, s takimi lažmi bi nas imela za norce?« so rekli. »Počakaj no, da ti pokažemo!« in prijela sta jo dva pod pazduho, tretji je pomagal z nogo in že je frčala uboga laž čez prag na cesto.

Kmetje se niso še pomirili, pa pride mednje Prilažič. Vljudno jim vošči dober dan, sede, potem jih pa vpraša, kaj jih je tako razburilo. Kmetje mu hite povedati, kako jim je zanikrna ženščina hotela natvesti goreče morje, pa so ji koj pokazali, po čem so laži.

Prilažič jim pritrdi in jih pohvali, trčili so s kozarci in pili in potem jim je povedal, kaj je srečal na cesti: dolgo, dolgo vrsto težkih pariških voz, vsi so bili visoko naloženi s pečenimi ribami; kaj menijo, od kod so bile ribe?

Kmetje so pomislili in nazadnje uganili: »Nemara je pa ženska le govorila resnico, da je gorelo morje.«

»Kako bo morje gorelo,« je ugovarjal Prilažič, »ko je mokro!«

A kmetje so se zopet razvnemali: »Od kod pa so bili vozovi pečenih rib, kaj, če ne iz gorečega morja?« so kričali.

Prilažič se je ročno pobral in je hitel za Lažjo. Konec vasi ga je čakala in smejoč sta si segla v roko; izkušnja je bila prestana!

In gospodična Laž in gospod Prilažič sta se poročila, živela sta srečno in ugledno in sta imela mnogo, mnogo, mnogo otrok.

( Fran Milčinski, Laž in njen ženin)

6.2.2.

Spomenka Hribar je nekoč (v davnih časih) govorila o narodni spravi, o spomeniku, ki naj bi ga sredi Ljubljane postavili vsem, ki so umrli za domovino. Od vseh koncev in krajev je velo grozno razburjenje. Čeprav večina sploh ni prebrala njenega razmišljanja (saj ga pravzaprav ni mogla; rompompom okoli njenega pisanja se je začel precej prej preden je le-to ugledalo luč sveta), je vsak kdor je le imel priložnost, zlil svojo golido (ali pa golidico) gnoja nanjo (važno je, da si na liniji). Takrat so jo pregnali iz Partije.

Danes predlaga to predsednik države. Pravzaprav zveni cela reč tako, kot da se je že od pamtiveka zavzemal za tak spomenik. Za narodovo spravo. Kar pomeni, da že končno enkrat nehajmo raziskovati preteklost (!), da se posvetimo reševanju sedanjih problemov, da se zazremo v prihodnost (najbrž tisto lepšo prihodnost, ki je bila petdeset let na horizontu – saj veste, kaj je horizont: črta, kjer se navidezno stikata nebo in zemlja in ki se tembolj oddaljuje, čimbolj se ji približ o).

Prepričana sem, da bodo kar naenkrat vsi rekli, saj res, tudi drugi narodi imajo take spomenike, prav je, da ga imamo še mi. To spravo vlečemo že toliko časa, kaj vse smo že naredili zanjo, priznali smo poboje, napake Partije, imeli smo mašo v Kočevskem Rogu, ja kaj pa še hočejo. Postavimo še ta prekleti spomenik, potem ga pa ni ne boga ne hudiča, ki bi lahko rekel, da nismo naredili vsega za spravo. Če pa so posamezniki tako maščevalni, da hočejo še kaj več, jih je pa treba zatreti. Tako ali drugače.

Hudič je, če ima človek, pardon, ženska, preklemano dober spomin. Čeprav je od tega očitno že cela večnost (po rezultatih volitev sodeč so že vsi pozabili, kako so se stvari začele in kasneje odvijale; kako je bilo v starih dobrih časih komunizma in samoupravljanja), se dobro spomnim, kako se je začelo. S prvimi zahtevami po strankah. Po večstrankarskem pluralizmu, ki je edina možna znana oblika pluralizma. Seveda je bila takrat edina uradna resnica, da je edini in zveličavni pluralizem pluralizem [Stran 060]samoupravnih interesov. No, ja, gospodje (takrat seveda tovariši), ki so to teorijo do perfekcije razvili in dokazali v svojih doktoratih, se še (jih še) danes z vso spoštljivostjo imenujejo doktorji (seveda z majčkeno razliko: včasih so bili tovariši doktorji, danes so gospodje doktorji). Očitno ima stvar še danes svojo težo. In takrat so se pojavile tudi zahteve po odcepitvi. Po samostojni Sloveniji. Groza groz. Narodni samomor. Avstrijci ali Italijani nas bodo pohlapčili. Naša prihodnost, prihodnost Slovenije, slovenskega naroda, slovenskega jezika, perspektiva Slovencev, blagostanje, razvoj, znanost, umetnost Slovencev, vse to je možno le v okviru Jugoslavije, se pravi na osnovah »tekovin revolucije«, se pravi »bratstva i jedinstva«, itd., itd., itd. Potem so počasi zahteve po večstrankarskem sistemu, po odcepitvi iz Jugoslavije, začele dobivati vseljudsko (vseslovensko) podporo (še danes mi ni jasno, oziroma, čedalje manj mi je jasno, od kod se je vzela). In počasi, kakor so dobivale podporo, so se te zahteve začele seliti v programe Prenoviteljev, Socialistov in Komsomolcev, ki so kljub popolnemu prejšnjemu nasprotovanju ustanovili stranke. Ko je situacija dozorela, so nekateri vehementno, drugi jokajoč zapustili beograjsko areno in s tem dokazali vesoljnemu ljudstvu Slovenije, da so se za svoje »ljudstvo« pripravljeni odpovedati čemurkoli, skregati s komerkoli, narediti karkoli. In kakor so stranke slovenske pomladi dograjevale svoje programe, tako so jim jih kradli, ko so bili narodno verificirani. In ljudstvo kot ljudstvo, vse v hipu pozabi (v minutah sovraštva so zamenjali prijatelja in sovražnika, pa so ljudje nasedli; 1984) in nasede. In se pusti vleči za nos. Ne enkrat, večkrat. In se pusti nategniti. Stokrat na isto finto. In si pusti ukrasti vse premoženje. In pusti si ukrasti narodovo pomlad.

6.2.3. Sedaj nam bodo ukradli še spravo

Kot so si prisvojili oziroma si prisvajajo slovensko pomlad. In osamosvojitev. In se okoristili. Ampak kljub temu imamo svojo lastno državo.

Spravo pa hočejo ukrasti zato, da jo preoblikujejo po svoji meri, potem pa nerazpoznavno vrnejo nazaj. Tujo imate. To je vaša sprava.

Take sprave pa nočemo. Tako spravo imamo že petdeset let. Sobivanje da, toda kot

drugorazredni ljudje, kot črnci v Ameriki. Za povprečneže morda ni bilo razlik. Toda kdor je kakorkoli štrlel iz povprečja, je to na neki način občutil. Bil odrinjen. Onemogočen. Razen seveda, če se je prodal. Prodal svojo vest in popljuval očete, ne da bi zvedel resnico o njih.

Zanimivo je poslušati predsednika. Tako umirjeno in premišljeno govori. Kot sem že napisala, pravzaprav ne pove ničesar. Le sem pa tja nežno okrca svoje nasprotnike in prijazno pohvali ljudi iz svojega tabora. In kdor natanko prisluhne, zelo jasno razbere, kdo so mu prijatelji oziroma pristaši oziroma simpatizerji in kdo so mu sovražniki oziroma nasprotniki. Govori počasi in uspavajoče, tako da ga redko kdo lahko natanko sliši. Govori nežno, nič se ne zaganja kot kak Pučnik (ki bi seveda rad, da bi ga ljudje slišali in razumeli, kaj hoče povedati) in človek si ne more kaj, da se ne bi počutil kot otrok, ki mu mati bere ali pripoveduje pravljico za lahko noč. Saj ni toliko važna vsebina, važna je melodija in zven glasu. Vendar ga le poskušajte kdaj natanko poslušati, od začetka do kraja. In iz predsednikovih besed ali še bolje izza njih bo zazvenelo: MI smo sedaj na oblasti. Trdno zasidrani. Torej smo lahko velikodušni (kaj pa je njegov predlog o spomeniku drugega kot velikodušnost). Za nazaj. Ampak samo do določene meje. Obsojamo poboje. Ampak sveti boj je bil sveti boj. Bile so storjene napake. V preteklosti. Vse to priznamo. Dokler ne bo tega kdo povezal z nami. In z našo oblastjo. In z našo lastjo. In z našo častjo.

Spomnite se, kako se je začelo v Beogradu. Kako so začeli Srbi. Najprej so vzeli avtonomije. Ustrahovanje na Kosovu. Z vojno v Sloveniji, na Hrvaškem, sedaj v Bosni niso imeli in nimajo nič. Na koncu bo dobil Miloševič Nobelovo nagrado za mir.

6.2.4. Bivši komunisti v Sloveniji pa last, čast in oblast

Naj končam z naslovom, ki mi je padel v oči, ko sem pri znanki v Istri premetavala stare časopise. Sječanje je štit za buduče nepravde. Časopis je bil star eno leto in pod tem naslovom je bil objavljen intervju z dr. Miroslavom Volfom, profesorjem teologije in etike v Ameriki. Naj dodam še misel iz okvirčka:

»Iz nekog našeg ponosa, jer ne želimo sami sebe gledati u ogledalu, mi se selektivno sječamo. Ja mislim da je vrlo važno u svoje sječanje uključiti, koliko vlastitu pers[Stran 061]pektivu, toliko i perspektivu svoga neprijatelja. Upravi je zato i dijalog važan – izmedu mene i moga neprijatelja. Preispitujem vlastito sječanje u sučeljavanju s njegovim i tako dolazim do istine.«

Potreben je torej dialog. Dialog med enakovrednima sogovorcema. Soočenje in konfrontacija »dejstev«. Tako bi tudi mi prišli do resnice in sprava bi prišla sama po sebi. Skupaj z resnico.

6.3.1.

»V Evropo pa res, če ne kot konjušniki pa kot konji, ki s črnimi plašnicami drvijo v Kočevski rog slavit – ne državne samostojnosti, pač pa narodovo sramoto. Naj bo to narodno izdajstvo gotovo najbolj gnusno dejanje vseh kultur in civilizacij zgodovine človeštva ali pa način povojnega obračuna s to gnusobo, s tem lahko obletnico državne samostojnosti proslavlja res le kak konjušnik … In ko črede derejo v Rog, ko zvonijo vsi zvonovi in se bleščijo vsi zvoniki … «

Tako piše novinar in odgovorni urednik slovenskega tednika za naš državni praznik. Človek srednjih let, ki ga na srečo vojna ni z ničimer zaznamovala, a vendar z neverjetno lahkotnostjo ožigosa žrtve, krive in nekrive, se cinično posmehuje čredništvu, torej sorodnikom in vsem, ki jim ni vseeno zaradi tega zločina in ki »drejo« k jamam pobitih. Ti pobiti pa so zanj gnusoba, vseeno kako so bili pobiti in kdo vse so bili pobiti. Gnusoba, strašna beseda, če s tem zaznamujemo več tisočev na pol živih, umirajočih in ustreljenih – pometanih v jame. Malomarno navržena beseda. Gnusoba so vojaki, nevojaki, celo družine. Vsi, ki so po novinarjevem prepričanju na nasprotnem bregu. Mar ne bi bilo pravičneje s to besedo označiti sam genocid, tiste, ki so ga ukazali, in tiste, ki so ga izvrševali? Je novinar sploh pomislil nanje? Na naš povojni Nürnberg, ki ga ni bilo? Najhitreje in najbolj enostavno je opraviti z nasprotniki mimo vseh zakonov. Zmagovalec ima pač svojo etiko. In novinarjeva etika danes, po petdesetih letih? Mar bi z gnusobo označil mrtve v Rogu tudi tedaj, če bi bil med žrtvami njegov ded, celo oče? Morda tudi: Kajti človek s tako zmaličeno dušo gre pač »preko trupel«.

Nasploh imamo opraviti danes, ko hočemo priti zgodovinski resnici do dna, ker smo pač že dovolj odmaknjeni od dogodkov pred petdesetimi leti, z množico neverjetno lahkomiselnih, površnih, vase zagledanih in po uspehu in dobrinah hlepečih ljudi, ki v zagnanosti po osebnem ugodju hočejo zbrisati preteklost prav zato, da bi jih ne motila ali celo obremenjevala. Vpijejo: »Nehajte preštevati kosti! Dajte nam mir s to gnusobo! Kar je bilo, je bilo. Pika. Konec. Gremo naprej.«

Zgodovina človeštva nam tisočletja nenehno odkriva grozljivo podobo prelivanja krvi. Glede tega se rodovi niso prav nič naučili. Razne ideologije in vere, ki povzročajo vojne in sovraštvo, ki delijo človeštvo na nasprotne tabore, iz ozadja pa spretno manevrirajo trgovci z novci, trgovina orožja … tega ni moč ustaviti. Ni sile, ki bi to zmogla. Ker vse zlo izvira iz človeka. Iz njegovega sovraštva, ki je močnejše od [Stran 062]ljubezni. Iz njegove zaslepljenosti, sle po oblasti in denarju, egoizma torej. Odteguje se naravi, ki ji ustvarjena zanj. Uničuje jo v svoji brezvestnosti in pohlepu po ugodju. Sosed obrača hrbet sosedu, išče zdrahe in ustvarja ozračje odtujenosti.

Strašna beseda novinarja nam vsiljuje misel o pomanjkanju vesti. Kaj je torej z izpraševanjem vesti? Če je nimaš, se ti je tudi ni treba izpraševati. Človek, ujet v mašinerijo stvari, ki mu maličijo duševnost, da se samemu sebi odtuji, tudi z vestjo nima kaj početi. Pa nikar naj ne mislimo (ali upamo), da zato slabo spi!

Ena najbolj nevarnih človekovih lastnosti je brezbrižnost, neobčutljivost. Z njo lahko spočne zločin. Z njo se mu tudi lahko zapiše gnusoba. Z njo zaznamovati na tisoče ljudi, med katerimi je po najpreprostejši logiki lahko vsaj polovico nedolžnih. Mar beseda ne more biti zločin?

7.1.1.

ZAVEZA: Pater Jože Cukale, dovolite nam, da izkoristimo vaše bivanje v domovini in vam postavimo nekaj vprašanj. Kolikor vemo, niste prvič v domovini, a najprej, kako to, da ste sploh šli v tujino?

CUKALE: Ko so aprila leta 1941 Slovenijo zasedli tujci, Italijani, Nemci in Madžari, smo to vsi občutili kot hudo žalitev. Vedeli smo, da je treba proti temu nekaj napraviti. Začelo se je širiti odporniško razpoloženje. Toda kmalu se je izkazalo, da ta odpor vodijo ljudje, s katerimi ne bo mogoče sodelovati. Ne samo, da smo nekatere od njih poznali, ampak so nam tudi simboli in znaki, ki so jih sprva previdno, potem pa vedno bolj očitno uvajali, dali nedvomno vedeti, da so to komunisti. O teh smo namreč že marsikaj vedeli; vedeli smo, kaj se dogaja v Rusiji, deloma smo poznali njihov nauk, poleg tega pa smo brali okrožnico Divini Redemptoris, ki ni puščala nobenega dvoma, kakšno je stališče Katoliške cerkve do tega gibanja. Za katoličane je kmalu postalo tudi nevarno; najbolj vidni med njimi so se čutili ogrožene, nekateri so se morali začeti celo skrivati. Prve komunistične žrtve so bile medtem namreč že padle in te so nam jasno kazale, na koga komunisti merijo. Ugotovili smo, da nas ni napadel samo zunanji sovražnik, ampak da smo v še večji nevarnosti pred notranjim. Začela se je revolucija in nato, ko je revolucionarno nasilje povzročilo upor, še državljanska vojna. Takrat sem bil za kaplana v Logatcu. Z domobranci nisem bil posebej povezan, razen, da so bili fantje moji farani in sem jih vse dobro poznal. Ob večerih sem hodil v grad, kjer so imeli kasarno, in z njimi molil rožni venec. Čeprav torej nisem bil posebej vpleten, sem se tudi jaz ob koncu vojne podredil splošnemu razpoloženju in odšel čez Ljubelj v tujino. Vsi smo tedaj mislili, da bo to kratka odsotnost. Bil sem med prvimi begunci, ki [Stran 063]so prišli na Koroško, in se sploh nismo ustavili v Vetrinju, ampak smo se takoj odpeljali s kamionom prek Trbiža v Videm. Med potjo sem v množici naletel na svoja brata, ki sta se z domobransko vojsko pomikala proti severu. Starejši, France, sicer študent drugega letnika prava, je imel, se zdi, neke temne slutnje, mlajši, Ivan, učenec ljubljanske orglarske šole in odličen tenorist, pa je bil videti bolj brezskrben. Poslovili smo se, ne da bi vedeli, da se ne bomo na svetu nikoli več videli.

ZAVEZA: Ko ste prvič po mnogih letih prišli na rodno Vrhniko, ste doživeli dokaj nenavaden sprejem. Naše bralce bo gotovo zelo zanimalo, kaj se je takrat zgodilo.

CUKALE: Bilo je v daljnem letu 1970. Bil sem v Kalkuti in mislil na dom. Rad bi spet videl Vrhniko in domače. Stopil sem na konzulat in tam naletel na Slovenca, nekega Staniča iz ene od vasi pod Sveto goro. Vprašal me je, kakšno je moje politično prepričanje, in jaz sem naravnost odgovoril, da nisem na njihovi strani, kar sem utemeljil tudi z dejstvom, da sta v komunistični domovini izginila dva moja brata. Tedaj mi je postregel z razlago, ki je takrat veljala za poluradno – morda je tako še danes – da so tisto pač morali narediti, sicer da bi iz Slovenije nastal krvavi Vietnam. Toda postopek je stekel. Na poti v Evropo sem se nato ustavil v Rimu in v govoru, ki sem ga imel na radiu Vatikan, izrazil upanje, da bom lahko obiskal dom. Nekateri so mi branili, drugi so me bodrili, zadnjo besedo pa je imel duhovnik Stanko Zorko, ki me je v Trstu naložil v avto in odpeljal čez mejo na Vrhniko. Imel sem vatikanski potni list in na meji ni bilo težav. Na Vrhniki so me pričakali vsi domači, tam so bile vse štiri sestre: Pavla, Pepca, Ivanka in Mici ter nekateri sosedje. Videti je bilo, da bo vse v redu. Toda v ozadju so se dogajale, kakor je bilo pričakovati, pomembne stvari. Kakor sem pozneje izvedel, se je vnel spor med mlajšimi in starejšimi komunisti. Ti niso mogli prenesti, da sem doma. Pri tem pa nisem vedel, da so mi na občini dali dovoljenje samo za tridnevno bivanje. In dvajseti dan mojega bivanja doma se je pred hišo pojavila črna marica z miličniki. Ti so zahtevali, da takoj odidem z Vrhnike, sicer me bodo aretirali. Čeprav je sestra takoj šla na občino intervenirat in je bilo menda tudi nekaj druge podpore, sem nazadnje še tisto dopoldne moral oditi.

ZAVEZA: Kako naj si razlagamo takšno obnašanje? Tako sovraštvo po tolikih letih in po vsem, kar se je vmes zgodilo! Morda jih je bilo še najbolj strah samega sebe. Kakšen je bil odziv ljudi na splošno? A1i ste dobili kakšno javno podporo?

CUKALE: Ljudje so molčali. Večini je bilo hudo, a so seveda molčali. Ves čas sem maševal in pridigal in kar nekaj ljudi me je spoznalo in srečalo. V zakulisju pa je bil, kakor sem že omenil, kar hud boj. Baje so se na nekem večjem sestanku glede mene pogajali vso noč. Nazadnje so zmagali tisti, ki so v moji navzočnosti videli nevaren znak, da njihova oblast ni tako močna, kot so mislili, da mora biti. Mogoče so začutili, da se je z mojim prihodom začelo nekaj, za kar se nikoli ne ve, kako se bo končalo. Nekateri posamezniki so bili tu še posebej prizadeti in temu primerno dejavni.

ZAVEZA: Medvojna Vrhnika je bila razmeroma zelo naklonjena komunistični Osvobodilni fronti, okoliške vasi pa so se odločale precej drugače. Tu nastopi vprašanje slovenskega malomeščanstva in liberalizma. Predvojno Vrhniko ste kar precej dobro poznali. Kaj bi lahko rekli o njej?

CUKALE: Mislim, da je bilo precej krivde na predvojni politiki. Ta je bila, kot bi danes rekli, močno polarizirana. Delitev na tako imenovane klerikalce in liberalce je bila razmeroma ostra. Vendar je tudi res, da se je to pokazalo predvsem ob posameznih manifestacijah, recimo ob volitvah ali raznih kongresih. Sicer pa ljudje med sabo sploh niso bili sprti. To je bilo zelo zanimivo: razmeroma mirna in ubrana skupnost je vzvalovila tako rekoč obredno, ob priložnostih, ko se je od ljudi to pričakovalo. Najbolj narobe je po mojem mnenju bilo nekaj drugega. Nastajal je videz, da ljudje z enako vnemo pozdravljajo verska znamenja in verske predstavnike kakor politična znamenja in politične predstavnike. Ustvarjal se je videz, da sta ti dve stvari med sabo povezani. In to je marsikoga dražilo in odtujevalo. Na sploh pa bi rekel, da je Vrhnika bila demokratičen in sredinski prostor.

ZAVEZA: Liberalizem nastajajočega trškega meščanstva je bila ena reč. Kaj pa mislite o krščanskih socialistih, ki so ponekod imeli veliko besedo, na primer na Verdu, in imeli zlasti med revolucijo in državljansko vojno pomembno vlogo?

[Stran 064]

CUKALE: To je seveda važno poglavje predvojne slovenske politike. Socialna in zadružna ideja je bila zelo privlačna. Posebno smo bili zanjo dovzetni študentje. Jaz se v tem pogledu nisem opredelil na izključujoč način: videl sem prednosti zadružništva, pa tudi svobodnega podjetništva in konkurence. Prav kmalu se je žal videlo, da komunisti socialno bolj senzibilna gibanja izrabljajo za svojo promocijo. Za videzom, ki nas je privabljal, je obstajala druga, skrita in nevarna igra. Na zunaj pa je bila Vrhnika tedaj še zelo enotna. Ko sem 7. julija 1940 imel novo mašo, so na neki način sodelovali prav vsi: vse je pletlo vence, postavljalo mlaje ali se vadilo v petju. Inž. Stanko Dobovičnik, ki je tedaj že bil formiran komunist, je na novi maši na violini zaigral Schubertovo Ave Marijo. Tik preden je počilo, je Vrhnika dajala zelo enoten videz. Mogoče bi tu morali povedati, da predvojna Slovenija le ni bila tako razklana, kot govori sedanja leva propaganda. Ko ne bi bilo vojne, ki je prinesla stanje, v katerem so komunisti sploh lahko tvegali revolucijo, bi se sčasoma vse normaliziralo in uravnovesilo.

ZAVEZA: Ljudje, ki vas poznajo, vedo, da ste misijonar. Preden vas vprašam, kaj to je, mi na kratko opišite svojo duhovniško pot.

CUKALE: Videti je, da mora človek doživeti veliko krizo, da si postavi temeljna in radikalna vprašanja o svoji nadaljnji poti. Tako se je zgodilo z Ignacijem Lojolskim, ustanoviteljem jezuitskega reda. Ko je bil v obrambi Pamplone pred Francozi leta 1521 hudo ranjen in se je na rodnem gradu boril za življenje, si je postavil nekaj vprašanj, ki so postala pozneje tako važna ne samo zanj, ampak tudi za mnogo drugih ljudi. Nekaj podobnega se je – v neprimerljivo skromnejših razmerah seveda – zgodilo meni poleti 1945 v begunskem taborišču v Trevisu. Razmere so bile res izredne. V taborišču je vladalo vsakršno pomanjkanje. Italijansko vodstvo taborišča, levičarsko ali celo komunistično usmerjeno, je šlo tako daleč, da nam je s petrolejem zastrupljalo še tisto malenkost kruha, ki smo ga dobivali. Šele poljski vojaki Andersove armade, ki so jih naši poklicali na pomoč, so naredili red, a so morali, da so to dosegli, seči po orožju in nekaj vodilnih pred vsem taboriščem ustreliti. Po tistem so vodstvo taborišča dobili v roke Slovenci in so se stvari v tem pogledu uredile. A to je bilo samo ozadje.

Središčno vprašanje, ki me je mučilo do neznosnosti, je bila strašna vest, da so Angleži vrnili slovenske domobrance komunistom. Tu nista bila samo moja dva brata, tu ni bilo samo tistih osemdeset ali sto logaških domobrancev, ki sem jih poznal, tu je bila vsa slovenska domobranska vojska. Ob tem sem se spraševal: Kaj naj storim? Kaj to zame pomeni? Bog, kaj hočeš, da naredim?

Odgovor na ta vprašanja sem našel čez nekaj mesecev med duhovnimi vajami, ki smo jih duhovniki opravljali v rimskem jezuitskem središču Borgo San Spirito. Tu mi je postalo jasno, da bo domovino za nekaj časa preplavil komunizem in da moram v spomin na svoje mrtve prijatelje iti reševat duše drugam. Odločil sem se, da jih grem iskat tja, kjer jih, kot pravi Balantič, ni – v misijone. Tega pa nisem mogel narediti kot škofijski duhovnik, moral sem stopiti v kak red, in ker so bili edini red, s katerim sem imel nekaj zvez, jezuiti, sem se odločil zanje. Od patra Prešerna, slovenskega predstojnika jezuitov v Rimu, sem si izposloval nekaj časa za premislek. Tako sem preživel nekaj časa kot kaplan slovenskih visokošolcev v Bologni, nato so me za nekaj mesecev poslali v Pagani, slovensko taborišče južno od Neaplja; tam pa je stvar toliko dozorela, da sem stopil v jezuitski noviciat v Lonigu. Najprej sem hotel iti na Japonsko, a je nazadnje tako naneslo, da sem odšel v Bengalijo. Najprej sem se eno leto učil angleščine in bengalščine, nato pa sem že sam poučeval na neki šoli v Kalkuti. Po dveh letih pa so me postavili za župnika v nekem predmestju tega ogromnega mesta ob ustju Gangesa. Kraj se je imenoval Kidebur. Prej sem seveda še preživel hudo malarijo, a to so stvari, ki v taki ali drugačni obliki zadenejo [Stran 065]vsakega misijonarja. V Bengalijo sem prišel leta 1947, sedaj pa smo v letu 1950. Tedaj sem tudi prvič srečal mater Terezijo.

ZAVEZA: Zdaj že dolgo živite v Indiji. Kaj je to Indija?

CUKALE: Jaz bom govoril o Bengaliji, ker to nekoliko bolje poznam. Predvsem je to zelo velika dežela, prostor mnogih ver in kultur. Vsem pa je skupna odprtost do drugih ver in kultur. To je neka posebna gostoljubnost. Skupna duhovna podstat vsem je pobožnost. To velja tako za hindujce kot za muslimane in budiste. Čeprav so tehnično zaostali in revni, jim je treba priznati visoko kulturno raven. Še tako preprost človek ti zaigra čudovito pesem na piščalko in če imaš uho in pripravljenost, da ga poslušaš, ti bo znal pripovedovati zgodbe, da boš samo strmel. V ta prvobitni in preprosti svet pa je sedaj začela vdirati Evropa s svojo tehniko.

ZAVEZA: Indija je za slovensko versko, kulturno in pokrajinsko občutje nekaj zelo tujega. Kako na človeka deluje tujost in kako jo sprejema in prenaša? Kaj se s človekom zgodi v tujem svetu? Ali se nujno v čem spremeni tudi sam ali pa se morda še bolj zave, kaj je? Ob tem bi lahko prišel do zanimivih duhovnih zaključkov.

CUKALE: Sedaj ko gledam nazaj, mi je vedno bolj jasno, da sem v srečanju z Indijo več pridobil, kot izgubil. Ti ljudje imajo namreč tako lahek pristop do človeka, da sem se med njimi manj in manj počutil tujca in postajal bolj in bolj integralen del njihovega sveta. Kmalu sem opazil, da sem zanje zanimiv. Vse jih je zanimalo: Od kod prihajaš? Kje in kakšna je tvoja domovina? Zakaj si sploh prišel sem? Poglej, so govorili, mi pojemo in plešemo, ali tudi vi pojete? In ko sem jim zapel kako slovensko pesem, so navdušeno ploskali in vzklikali, kako je to lepo. Ko pa sem pozneje, ko sem že malo znal bengalsko, zapel pesem v tem jeziku, so vljudno kimali, a mi tudi takoj povedali, da se iz mojega petja vidi, da nisem Bengalec.

ZAVEZA: Gotovo ste v stiku z Indijo globlje doživeli svoje krščanstvo in katolištvo. Vrednost katerih njunih prvin ste tako posebej odkrili?

CUKALE: Po štiridesetih letih bivanja v Indiji sem prišel do spoznanja, da velja tisti stavek, da je človeška duša po naravi krščanska. Misijonarji smo opazili in sami Indijci tako pravijo, da je njihovih štirideset tisoč bogov samo množica predstav istega Boga. Pojem o enem Bogu se je izraziteje oblikoval seveda s navzočnostjo krščanstva, a v osnovi je bil že tam. V pogovorih s hindujci, ob odkrivanju osnovnega sozvočja, sem tudi sam nekako zorel. Ob teh srečanjih so mi globinske prvine krščanstva na poseben način prihajale v zavest. Pri tem je seveda imela veliko vlogo njihova odprtost. Tako mislim, da imam nekaj pravice misliti, da se to ne bi bilo zgodilo, ko bi bil ostal doma. V Indiji sem na novo in na poseben način odkril krščanstvo.

ZAVEZA: Za krščanskega človeka so vsi ljudje bratje in sestre in gleda na vse z neko osnovno simpatijo. Za misijonarja to velja še posebej.

CUKALE: To osnovno značilnost nosi krščanstvo tudi v Indiji. Tudi tu se je obrnilo posebej k ponižanim in razžaljenim, k tistim, ki so zapostavljeni in na robu. Misijonarji se pri svojem delu, duhovnem in karitativnem, posebej posvečajo manjšinam. Taka manjšina so na primer Adibasijci. To je avtohtono indijsko ljudstvo, ki je naseljevalo Indijo še pred prihodom Arijcev, ki so tu uveljavili svojo braminsko mentaliteto in organizacijo. Take manjšine so še Tripura in Asamci na vzhodu. Vsem tem se krščanstvo bolj posveča kot večinskim Bengalcem.

ZAVEZA: Znano je, da je Indija – širše pa ves vzhod – že nekaj desetletij duhovni cilj mnogih Evropejcev. Torej tudi kristjanov Ali ste katere od teh ljudi srečali in ali ste opazili, da jih je to, kar so tam našli, osrečilo in umirilo ali pa so se razočarali?

CUKALE: V Indijo res prihajajo zahodnjaki, ponavadi razočarani ljudje, ki se sami ne znajo rešiti iz zagat in duhovnih protislovij visokega standarda. V Indiji, mislijo, bodo dobili lahko rešitev za svoje težave. Obstaja zanimiva in z globokim smislom nabita zgodba. Indijski sonjasi, bosonogi menih – med njimi so tako hindujci kot jezuiti – sreča bogatega Američana. Američan mu, vprašan, čemu je prišel v Indijo, odgovori, da bi rad tu našel mir; da ga preganja preteklost, da za njim hodi dolga senca, ki se je ne more rešiti. Sonjasi ga pelje pod veliko in košato drevo in ga vpraša: Kje je sedaj tvoja senca? Hotel mu je povedati, da je rešitev v normalnem in naravnem življenju.

[Stran 066]

Mnogo takih potovanj pa se konča žalostno. Prenekateri od teh novodobnih iskalcev se lahkoverno prepusti kateri od sekt, od koder je pot včasih zelo težka, če ne celo nemogoča. Zanimivo je pravzaprav, da indijska kultura prihaja na Zahod prav v obliki teh sekt – v degenerirani in popačeni obliki. Tudi v Sloveniji je nekaj tega.

ZAVEZA: Kako ocenjujete dejstvo, da ljudje hodijo iskat svoj duhovni dom v tuj in dokaj nerazumljiv svet, ne da bi prej naredili nekatere potrebne reči, da bi zares spoznali svojo lastno duhovno kulturo? Ker so to ponavadi šolani ljudje, bi lahko rekel, da hodijo brat indijske avtorje, še preden so prebrali katero od del Avguština, Tomaža, Pascala, Newmana, da omenim samo nekatere.

CUKALE: V ozadju vsega je neznosna želja po lahkih rešitvah, kot sem že omenil. Ljudi žene iluzija, da je nekje svet, kjer se stvari razrešijo tako rekoč po sebi. To je samo oblika vsesplošnega utopizma, ki je spremljevalec evropske moderne. In ko ti ljudje pridejo v Indijo, spoznajo, da lahkih rešitev ni. Ali bolje, ničesar ne spoznajo, samo razočarani so. Mnogi gredo naprej in nazadnje končajo na severu, v Nepalu, pogosto v še hujšem duhovnem in moralnem močvirju, kot je bilo tisto, iz katerega so poskušali zbežati. Nekatere potem izženejo, nekateri se iz brezizhodnega položaja rešujejo celo s samomorom. Hindujci te ljudi že kmalu prepoznajo in jih ne cenijo preveč. Po vsem videzu tudi podvigi večjega obsega ne kažejo dobrih obetov. Sem je že mogoče šteti poizkus sina ameriškega finančnega magnata Forda, ki je tudi član neke sekte – mislim, da je to Hare Krišna harera – in poizkuša s komaj predstavljivo velikim denarjem postaviti na noge v bližini Kalkute cel Vatikan, kot temu pravijo. Toda ker ni pravega temelja, tudi ta grandiozni načrt ne kaže najbolje.

ZAVEZA: Indijski mislec J. L. Mehta takole reagira na heideggerjanski pojem »evropeizacije zemlje« in na »globalno prisotnost zahodne znanosti in tehnologije«: »Mi na vzhodu nimamo nobene druge možnosti, kot da gremo skozi to »evropeizacijo«. Samo na ovinku skozi to, kar je tuje, kar je prišlo od zunaj, lahko spet dobimo svojo samosvojost; tudi tu je, kakor mnogokje drugod, mogoče to, kar leži na dosegu roke, dobiti nazaj samo z dolgim ovinkom.« To je zanimivo vprašanje tudi zato, ker se v nekem smislu postavlja tudi Evropi: Ali bo postala spet krščanska samo z dolgo dolgo potjo skozi to, kar ji je tuje? Skozi to, čemur pravi Heidegger tehne, skozi to, kar je zgolj postavljeno in nima utemeljenosti v biti. Skozi to, kar je velika evropska skušnjava?

CUKALE: Če prav razumem, gre za tezo, ki zadeva civilizacijo, ali bolje, zgodovino. Tej misli ne odrekam zanimivosti, vendar jaz gledam na te stvari predvsem z očmi vere. Kristjani smo deležni večnih obljub in Cerkev bo tako ali drugače preživela čas. Kaj pa se bo zgodilo s posameznimi kulturami, je drugo vprašanje.

ZAVEZA: Gospod pater, Slovenci vas ne poznamo samo kot misijonarja, ampak tudi kot pesnika. Kaj se pravzaprav to pravi, biti pesnik?

CUKALE: Biti pesnik se pravi biti človek, ki mora izdelovati pesmi. Rilke je nekoč v nekem pogovoru rekel, da človek, ki pravi, da bi lahko preživel, četudi ne bi pisal pesmi, s tem že pove, da ni pesnik. Pesnik mora pisati pesmi, tako globoko je to v njem. Nekateri kritiki in estetski teoretiki, zlasti v Franciji in v Angliji, so zadnje čase začeli odrekati Tagoreju vrhunsko mesto v poeziji, češ da v njem ni bilo prave osredotočenosti. Da je bil preveč stvari hkrati: pesnik, pisatelj, slikar, prerok. Da zaradi tega ni mogel biti eno na poseben in edinstven način. Tudi jaz sem nekaj slikarja, a vseeno čutim, da pesmi moram pisati. Prva stvar je in ostane seveda talent. Tako kot pravi Puškin: Če ti Apolon svojega duha ne da, ti duša v mrtvem snu živi.

ZAVEZA: Za pesnika velja, da mora biti resničen. Ali to pomeni, da je tudi že na poti k resnici? Kakšna resničnost se je kot pesniku odkrivala vam?

CUKALE: Vsak pesnik je mistik. To velja za vse kulture. Tak pesnik in mistik je bila znamenita Mira Bai iz 16. stoletja. To je bila princesa iz Radžistana, ki je v poročni noči zbežala od moža in se vsa posvetila bogu Krišnu. V svoji mistični resničnosti je videla – v nasprotju s tedaj vladajočim sistemom kast – osnovno enakost in bratstvo vseh ljudi. Tak mistik je bil tudi pesnik in filozof Kabir, ki je živel stoletje pred njo. Oba sta pisala v hindiju in oba je Tagore prevajal v bengalščino. Na njiju gradijo danes vsi pesniki.

[Stran 067]

ZAVEZA: Na katerem duhovnem območju se naseli vaša domišljija najpogosteje, če ji dovolite, da deluje tako, kot je ustvarjena? Mi vas imamo vsi za nadarjenega lirika.

CUKALE: Bog je ljubezen. Meni je bil vedno najbliže evangelij sv. Janeza. Potopiti se v to skrivnost, v to morje in občutiti božjo pričujočnost! Na vprašanje, kje je Bog, odgovarja hindujec: v notranjosti, v srcu. Tako bi rekel tudi Avguštin. Mislim, da je to dober odgovor. Tudi kot misijonar bi bil rad misijonar ljubezni. Čeprav vem, da spreobrača Bog, imam tudi jaz nekaj spreobrnenj, kot pravimo. A ne veliko. Kot mati Terezija tudi jaz predvsem pomagam ljudem – vsem ljudem.

ZAVEZA: Nedavno so vam izdali pesniško zbirko. Z eno od vaših pesmi bi radi seznanili svoje bralce. Za katero bi se odločili?

CUKALE: Mogoče bi se nazadnje le odločil za pesem, ki nosi naslov Srni. Naj jo preberem?

(Pesem najdete na koncu razgovora.)

ZAVEZA: Vsak duhovnik je malo osamljen človek, mar ne? Res se, kot Don Camillo, pogosteje kot drugi ljudje hodi pogovarjat z Bogom, toda ljudje smo ljudje in kot človek je duhovnik bolj osamljen. Ali imamo prav, če mislimo, da je duhovnikova osamljenost v tujini poudarjena. Ali pa je v tem tudi svojevrstno bogastvo?

CUKALE: Da, osamljenost je veliko vprašanje, ki zadeva vsakega človeka. Če kdaj v vsakodnevni meditaciji ne dosežem stika z Bogom, se zatečem po pomoč k ljudem. Tedaj posebej potrebujem človekovo besedo in bližino in toplino. To se pogosteje dogaja takrat, kadar sem ali moram biti zelo dejaven. Potem je treba iti vase in stvari premisliti. To se dogaja na duhovnih vajah. Strinjam se tudi s trditvijo, da je osamljenost, sprejeta in doživeta, duhovno produktivna.

ZAVEZA: Kako vas je zadela novica o pomoru vrnjenih domobrancev? Ali se spomnite, kdaj je to bilo in kje?

CUKALE: To so bili mogoče najtežji trenutki v mojem življenju. Toliko mladih življenj uničenih! Tistih sto v Logatcu sem vse poznal po obrazu, mnoge kot spovednik tudi po duši. Večina jih je prihajala k prvim petkom. Zvečine so to bili kmečki fantje. Goreli so za svoj dom, ljubili so svoj kraj, svoje družine, svoja dekleta. Ali bo ta dežela še kdaj imela take ljudi? Posebej se spominjam enega od njih. Bil je član KA in izredno pogumen. Ko je poleti 1944 branil postojanko na Črnem Vrhu, je, ko je bil položaj že obupen, z mitraljezom kril umik devetim tovarišem, da jim je v nočni megli uspel preboj, sam pa je pri tem padel. Pri indijskem pesniku Tagoreju sem našel nekaj verzov, ki bi jih rad tu navedel v spomin na te izredne in tako nesrečne fante. Na primer tile:

Ne bojte se! Nikar strahu, nikar!

Kdor je položil domu na oltar

svoj zadnji dar, najvišji dar,

ta se zmotil ni, se zmotil ni.

ZAVEZA: Ali tudi vi mislite, da bo ta velika smrt postala, ko bo vstopila v zavest Slovencev, izvir velikih duhovnih in oblikovalnih energij?

CUKALE: Grobovi govorijo. Grobovi ne samo tulijo, ampak tudi govorijo. Grobovi govorijo bolj zgovorno kot živi ljudje. Poleg tega niso sami, ampak je nad njimi obljuba Vstajenja. To so mučenci in, kakor je beseda težka, moramo biti zanje hvaležni. V izredno zapletenem in nevarnem in celo obupnem položaju so vedeli, kako se morajo odločiti. Naš France je bil v taborišču v Šentvidu. Tu ga je zagledal tudi eden od vodilnih vrhniških komunistov, s katerim sta se kot nekdanja študenta dobro poznala. Vprašal ga je: Kako pa si ti prišel med te ljudi? Tedaj je France odgovoril takole: Jaz sem, kar sem, ti si, kar si. Letos sem ga obiskal na Rogu.

ZAVEZA: Kako ste našli domovino ob ponovni vrnitvi? Kaj bi ji želeli? Kaj bi ji priporočili?

CUKALE: Eden mojih verzov se glasi: Ne išči lahkih potov, narod moj! Udobnih in lahkih potov bi prosil naše ljudi, da se jih varujejo. Na njih se namreč tako lahko pozabijo preproste in osnovne stvari življenja. Ko gledam po cestah naše ljudi, se včasih vprašam: Kako to, da sem v Indiji srečeval bolj vesele ljudi, kljub revščini? Če Indijka nima za čaj, da bi ga postavila predte, si bo šla sposodit in če se boste branili, jo boste zelo užalili.

ZAVEZA: Ali imate kako sporočilo za slovenskega duhovnika? Ali pa za [Stran 068]slovenskega ustvarjalca – na primer za slovenskega pesnika?

CUKALE: Kot pesnik bi se komaj upal dajati nauke. Imam se za preprostega začetnika in hodim za vzori, ki so pred mano. Med novejšimi sta to Vladimir Kos in France Balantič, potem pa vse poglavitne zvezde z našega pesniškega neba: Kette, Murn, Kosovel, Gradnik, posebej pa seveda Prešeren. Vse te redno prebiram in, če kam grem, vzamem vedno katerega s sabo. Naukov torej ne bom dajal, a bi bil vendar vesel, če bi bilo v moderni poeziji več duha in radosti srca. Kaj ko bi pesniki spet začeli pisati za ljudi? Hoteni in lažni optimizem seveda ne gre v poezijo. Pred tem bi se moralo zgoditi spreobrnjenje srca.

Moj vzor duhovnika je Bernanosov podeželski župnik, ki se bojuje za svojo vero in vero svojih ljudi. V cadillacih naj se duhovniki ne vozijo.

ZAVEZA: Ali v tujini pogosto mislite na Vrhniko?

CUKALE: Vrhnika je edina in edinstvena. Tudi duhovniki, ki prihajajo od drugod, pravijo, da je Vrhnika samo ena in jo neradi zapuščajo. Kaj je njen mik? To je narava, vode, gozdovi in zrak, potem pa tudi ljudje, ki so zrasli med temi lepotami. Ne mine dan, da ne bi pomislil ali na Sv. Lenarta ali na Močilnik ali na Sv. Trojico ali na Sv. Pavla. Dom mi prihaja pred oči predvsem ob večerih ali pa takrat, ko mi gredo stvari narobe. Kadar sem v mislih doma, se vedno preselim na začetek, v otroška ali mlada leta. Takrat tekam po travnikih, plavam v Lahovki, igram z vrstniki odbojko ali pa grem s študenti na izlet na Vrh pri Treh kraljih.

ZAVEZA: Večkrat ste srečali mater Terezijo. Za konec bi želeli, da poveste kaj o njej.

CUKALE: Glejte, jaz imam svoje predstojnike, pa pogosto ne hodim k njim po nasvet, ampak grem k materi Tereziji. Živi v svojem samostanu v Kalkuti, in tam jo srečam skoraj vsak mesec. Po navadi govoriva tudi po slovensko, a se zdi, da se ji malo zatika. Sicer pa se v njenih samostanih načelno govori angleško. To je lingua franca njenega reda. Glede nje imamo vsi isto izkušnjo: v njeni bližini postane človek popolnoma drug. Rada sprejema ljudi, vse ljudi, duhovnike pa ima posebno rada. Ko sem nedavno pripravljal duhovne vaje za misijonarje ljubezni – red, ki ga je ustanovila sama, a je sedaj samostojen – mi je rekla: Povejte bratom, naj najdejo veselje v križu.

ZAVEZA: Pater Jože Cukale, mogoče tudi vi čutite, da bi s tem stavkom lahko primerno sklenili naš pogovor Hvala!

7.2.1.

7.3.1.

Grof Nikolai Tolstoy, britanski državljan ruskega rodu, pranečak slavnega pisatelja, je leta 1978 napisal knjigo o tragediji kozakov in drugih ruskih antikomunistov, ki so jih zahodni zavezniki po končani vojni izročili Stalinu. Ko je še naprej raziskoval to stvar, je zvedel za podobno tragedijo slovenskih domobrancev. Poglobil se je vanjo in jo podrobno opisal v knjigi Minister in pokoli, ki je izšla osem let kasneje. Knjiga je razburila britanske vodilne ljudi, ker jim avtor očita vojni zločin. Eden izmed njih, lord Aldington, ga je leta 1989 zaradi takega očitka, objavljenega v nekem kasnejšem članku, tožil zaradi »obrekovanja«. Proces je trajal tri mesece, o njem je poročal ves evropski tisk. Končal se je s sodbo, da mora grof Tolstoy plačati tožniku vrtoglavo odškodnino: milijon in pol funtov plus sodne stroške in vse lordove stroške. Tolikšna odškodnina je dvakrat večja od dotlej najvišje, ki jo je britansko sodišče prisodilo tožniku za razžaljenje časti. Ker tega denarja ni imel, je razglasil bankrot. Zdaj mu grozi, da mu zaplenijo hišo in dragoceno zasebno knjižnico. Vsota, ki naj bi jo plačal, je doslej, točneje do marca 1995, z obrestmi narasla na 2,3 milijona funtov, to je nad pet milijonov nemških mark!

Ker gospod Tolstoy v tem pogovoru z urednikom Zaveze omenja svoje štiri otroke, povejmo še, da sta starejši hčerki Aleksandra in Anastazija zdaj študentki, 16-letni Dimitrij in 14-letna Ksenija pa srednješolca. Njihovo šolanje plačujejo sorodniki.

7.3.2.

Gospod Tolstoy, zelo nas veseli, da ste spet med nami. Če se ne motim, ste zdaj v Sloveniji drugič. Se še spomnite svojega prvega obiska?

Seveda, zelo dobro. Prišel sem v začetku leta 1990, takoj po procesu v Angliji, ko se mi je ponudila prva priložnost, da obiščem Slovenijo. Takrat sem šel najprej v Beograd, potem v Zagreb in nazadnje v Ljubljano, od koder sem obiskal tudi Kočevski rog.

Odkar vas poznamo, vemo, da ste naš dober prijatelj. Kako ste prišli v stik s Slovenci? V svoji knjigi Žrtve Jalte, ki je izšla leta 1978, jih še ne omenjate. Leta 1984 pa je revija Encounter objavila članek o »celovški zaroti«, to je o tem, kako so Angleži proti koncu maja 1945 izročili slovenske domobrance jugoslovanskim komunistom. Podrobnejše poročilo o tem je leta 1986 izšlo tudi v knjigi, v vaši dobro dokumentirani študiji Minister in pokoli (The Minister and the Massacres). Je ta moja kronologija pravilna? Bi nam lahko povedali kaj več o tem?

Da. Moja knjiga Žrtve Jalte (Victims of Yalta) je izšla leta 1978, obravnavala pa je samo prisilno vračanje Rusov – sovjetskih državljanov, ki so se znašli pod »varstvom« zahodnih zaveznikov. O slovenski tragediji pa tedaj – to me je kar sram priznati – nisem vedel ničesar. Sele okrog leta 1980 me je nanjo opozoril članek v neki reviji, ki ga je napisal moj prijatelj David Floyd …

Katera revija je bila to?

Revija Now. V članku je citiral besede visokega uradnika na zunanjem ministrstvu, ki je dejal: »To je bila grozljiva napaka. « Takoj sem pomislil: torej sta se v Avstriii zgodili dve grozljivi »napaki« – ena s kozaki in druga s Slovenci. Če raziščem slovensko tragedijo, bom morda zvedel kaj več o kozaški. Začel sem jo študirati, a prav kmalu spoznal, da je slovenski primer čisto posebna, svojevrstna zgodba, ki zasluži posebno obravnavo. Prva stvar, ki me je presunila po človeški plati, so bile besede preživelega domobranca, emigranta v Walesu, prvega, s katerim sem se pogovarjal. Med pogovorom je pokazal name in rekel – mirno, brez zajedljivosti: Vi veste, da za rusko tragedijo vedo vsi, ker je Rusija velikanska dežela z veliko kulturo in tako dalje; Slovenci pa smo majhen narod, komaj dva milijona nas je, in nihče ne ve in se ne zmeni za nas. Pomislil sem: Če je pa tako, je to huda krivica in naredil bom, kar bom mogel, da bi se zvedelo za Slovence in njihovo tragedijo. Takrat sem sklenil, da bom o tem napisal knjigo.

Kasneje, leta 1989, vam je vaša plemenita zavzetost za stvar nesrečnih domobrancev prinesla hude težave. Govorim seveda o sodnem postopku, ki so ga uvedli zoper vas [Stran 071]jeseni leta 1989, ko vas je lord Aldington, nekdanji načelnik štaba britanskega korpusa v Avstriji, tožil zaradi »obrekovanja«. Če vam ni preveč mučno govoriti o tem, bi vas prosil, da našim bralcem osvežite spomin na dogodke, ki so pripeljali do procesa.

Da. Jasno je, da za dejanja, kakršno je bilo to, storjeno na Koroškem, nosijo nekateri ljudje večjo odgovornost kot drugi. Krivično bi bilo trditi, da je vsak britanski vojak, ki je moral kakorkoli sodelovati pri tem, enako odgovoren kot tisti, ki so odločali. In mene zanimajo predvsem ti. Mož, ki je bil načelnik štaba britanskega korpusa v Avstriji, mož, ki je podpisal ukaz, s katerim so bili vsi ti ljudje poslani v smrt, mora po mojem mnenju odgovarjati za to. Zato sem leta 1987 objavil letak s krajšim tekstom, v katerem sem označil lorda Aldingtona za vojnega zločinca.

Ste uporabili ta izraz?

Uporabil sem ta izraz. In zapisal sem še, da se dejanja, ki mu jih očitam, prav nič ne razlikujejo od tistih, ki so jih zagrešili nacistični in sovjetski vojni zločinci. Na tisoče ljudi je poslal v smrt; lahko bi rekli, da je bilo to dejanje še hujše, ker je bilo storjeno že po koncu vojne in to proti ukazu z vrha armade. Sprva me ni hotel tožiti, potem pa so ga pregovorili, da me je. Bil sem čisto miren. Mislil sem si: resnica je na moji strani, jasno je, kaj se je zgodilo, dokazi so neizpodbitni. Takrat še nisem vedel, kako zna angleški establišment potegniti skupaj, da zaščiti svoje ljudi. Da pa ne bom krivičen do Angležev, moram povedati, da je večji del angleške javnosti menil, da je ta sodni postopek posmeh pravici. Večina časnikov je poročala o procesu korektno in kritično. Najbolj pa se je naklonjenost ljudi pokazala, ko sem bankrotiral in je moja družina ostala brez sredstev: tedaj so nam priskočili na pomoč in nas izdatno podprli. Ne samo Angleži, toda v veliki meri Angleži.

In ta podpora še traja? Ljudje vas še podpirajo?

Da, še vedno.

Odzivi britanske javnosti na potek sojenja nas še posebej zanimajo. Mislim, da ni bilo mogoče prezreti, da gre za moralno vprašanje izrednega pomena. Na tehtnici je bila verodostojnost velike države z dolgo civilizirano tradicijo. Je bilo v časnikih in medijih kaj protestov, ko je bila sodba objavljena?

Protesti so bili bolj šibki. Večina časnikov nam je bila sicer naklonjena, toda rekel bi, da predvsem zato, ker je bilo očitno, da nimam nobenih sebičnih interesov, ko ženem svojo stvar. Kakšne prave časopisne kampanje, ki bi me podprla, pa ni bilo. Angleži so nasploh bolj krotki in ubogljivi državljani.

Res?

Žal res. Ves čas jim dopovedujejo, da živijo v najboljši, najsvobodnejši družbi na svetu, tako, da to že na pol verjamejo.

Po načelu: My country, right or wrong (Domovina ima vedno prav).

Točno tako. Ljudje, ki vladajo Angliji, so spretno prepričali ljudstvo, da je to res. Vendar pa so ljudje pokazali globoko sočutje do mene, do moje žene in otrok. Imel sem veliko srečo: nihče mi ni mogel očitati kakega koristoljubja. Morda smo prav zato dobili od Angležev veliko podpore. Podpore v gmotnem, finančnem smislu, kar nam omogoča, da se borimo naprej.

Po tem, kar ste že povedali o procesu, bi najbrž težko rekli, da je bilo sojenje korektno. Kaj mislite, ali je bilo sodišče pristransko zato, ker se je na zatožni klopi znašla britanska armada?

Sojenje nikakor ni bilo korektno; tako misli velika večina Angležev, skupaj z nekaterimi vodilnimi angleškimi pravniki. Ljudje so opazili, da se je sodnik vedel skrajno nesramno: odkrito je simpatiziral s lordom Aldingtonom, mene pa pogosto žalil z izrazi kot »samozvani zgodovinar«. Poroti je govoril, da sem obseden zaradi svojega ruskega rodu in zato pristranski. O lordu Aldingtonu pa ni nikoli rekel, da je obseden zaradi svojega angleškega rodu.

Je bil lord Aldington navzoč na procesu? Sta bila skupaj v dvorani?

Da, sedela sva prav blizu drug drugega.

Kakšne vrste človek … Ne, to najbrž ne bi bilo za objavo.

[Stran 072]

Zakaj ne? Mirno lahko objavite vse, kar povem. Preden sem prišel na sodišče, sem pričakoval, da se bom soočil s starim gospodom in da mi bo kar nerodno, da sem ga kritiziral in spravil v ta neprijetni položaj. Toda prav kmalu sem videl, da je ta gospod skrajno neprijazen, ošaben, zadirčen – natanko tak tip človeka, da bi bil zmožen dejanj, ki sem mu jih očital. In ki jih tudi je zagrešil, kar je bilo iz dokaznega gradiva jasno razvidno. Sojenje je bilo sramotno pristransko in sodnik je v sklepni besedi povsem zameglil bistvo zadeve. Ves čas je vlekel poroto za nos, kot pravimo v Angliji.

Kako je sodba prizadela vas osebno: vaš ugled, finance, poklic?

Sodba me je pripeljala do bankrota. Sodišče je namreč odredilo, da moram plačati lordu Aldingtonu milijon in pol funtov odškodnine za razžaljenje časti plus vse njegove stroške, ki so znašali okrog pol milijona, skupaj torej dva milijona funtov. Poleg tega je odločilo, da ne smem objaviti ničesar, iz česar bi se dalo sklepati, da je lord Aldington storil kdaj kaj slabega. To praktično pomeni, da ne smem pisati niti o tem, kaj je storila britanska armada na Koroškem, kajti če je armada grešila, se samo po sebi razume, da je grešil tudi on, načelnik štaba. Tako so učinkovito blokirali vsako zgodovinsko razpravo o tej zadevi in prepričan sem, da je bil to njihov namen.

In ta prepoved še …

Ta prepoved še velja. Od leta 1989 ne sme v Angliji nihče pisati o tej stvari. To je prepovedana tema. Jaz objavljam v tujini, tam me ne morejo ustaviti. Toda v Angliji je to prepovedano. Mojo knjigo so umaknili iz vseh knjižnic; celo nekatere univerzitetne knjižnice so jo uničile.

Uničile?

Uničile, sežgale! Na primer slavna oxfordska knjižnica Bodleiana. Niti profesorji zgodovine je ne smejo brati.

Kar težko verjamem.

Vem! Kadar grem v Ameriko in predavam o tej stvari, ponosno povem, da je bila moja knjiga sežgana leta 1990, natanko 200 let po tem, ko je angleška cenzura zadnjikrat prepovedala kako knjigo iz političnih razlogov. To je bila knjiga Thomasa Paina Človekove pravice. Leta 1790.

Zelo zanimivo! In zakaj, mislite, delajo to?

Mislim, da iz strahu. Iz strahu pred izzivom. Lord Aldington je sicer le en človek in pri večini ljudi ne preveč priljubljen, toda bil je podpredsednik konservativne stranke in predsednik velikanskih zavarovalniških družb, zato pozna veliko ljudi iz tako imenovanega establišmenta, ti ljudje pa ne marajo izzivov. In moja knjiga je bila hud izziv. Pokazala je nekaj nepojmljivega: da so Angleži zagrešili vojni zločin! Angleži, ki so vendar neoporečen narod! Glejte, jaz sam sem v veliki meri Anglež, rodil sem se v Angliji, vzgojen sem bil v Angliji, pa vseeno vem, da nihče ni popoln. Vsi imamo napake, tudi jaz jih imam. Naloga zgodovine je odkrivati, kaj se je v resnici zgodilo. In tu, v tej konkretni situaciji, so Angleži zagrešili nekaj strašnega. To je treba vedeti, ta dogodek bi bil lahko nauk za nas vse. A kaj, ko nam ne dovolijo, da bi zvedeli zanj.

Menda ste se zoper sodbo pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Je ta ustanova pravosodna ali zgolj moralna avtoriteta?

[Stran 073]

Tudi pravosodna. Velika Britanija je podpisala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in moja advokata sta v pritožbi zapisala, da so bile moje pravice kršene v treh pogledih. Prvič, ker so me obsodili na plačilo groteskno visoke odškodnine. Drugič, ker so mi onemogočili pritožbo na prizivno sodišče pod pretvezo, da moram vnaprej položiti denar za stroške lorda Aldingtona, ko so vedeli, da tega denarja nimam. In, tretjič, da je interdikt, očitno namenoma, formuliran tako ohlapno, da mi praktično prepoveduje pisati karkoli o tej pomembni zgodovinski stvari.

Oprostite, kaj točno pomeni ta beseda: interdikt?

To je odločba, ki jo izda sodnik in ki v mojem primeru pomeni, da ne smem napisati nič kritičnega o lordu Aldingtonu.

Kaj si obetate od evropskega sodišča? Ste se morda srečali z gospodom Petrom Jambrekom, ki je član tega organa?

Ne, nisem. Trdno pa upam, da bom na tem sodišču dosegel pravico. To pričakujem po vsem, kar sem slišal, in po tem, kako sta me sprejela tako evropska komisija kot evropsko sodišče. No, bomo videli. Sodba bo izrečena morda že julija ali avgusta.

Ste kdaj občutili skušnjavo, da bi vam bilo žal, ker ste se spustili v to zadevo? To bi bilo zelo človeško, kajne?

Ja, zelo človeško, ker sem si s tem nakopal veliko težav. Imam pa to srečo, da imam zelo dobro ženo in otroke, ki me vsi podpirajo, in veliko dobrih prijateljev. Tudi zato nisem nikoli pomislil, da bi moral ravnati drugače. Kajti, če se ne bo pisalo o teh rečeh, se bodo ti grozni zločini ponavljali. Ljudje, ki me hočejo utišati, so prav tisti, ki so dopustili, da so se zgodili. Ko ni bilo treba, da se zgodijo! To je bil čisto nepotreben zločin.

Ni bilo treba, tako je. Saj so morali videti, da imajo opraviti s povsem spodobnimi ljudmi.

Da. Angleži, ki so bili na kraju dogajanja – John Corsellis, ki ga poznate, srečal pa sem še mnogo drugih – so mi vsi pripovedovali isto: ti Slovenci so bili prijazni preprosti ljudje, ki so le bežali pred gotovo smrtjo.

Vam je med procesom in po procesu stal kdo ob strani – v moralnem, političnem ali finančnem smislu? Nekaj o tem ste že povedali …

Da. Rad pa bi posebej omenil dva moža, ki sta mi največ pomagala. Eden je Anglež, lord Portsmouth. Moderen človek, mlajši od mene, član visoke družbe, vendar brez razrednih predsodkov in s finim občutkom za dobro in zlo. Drugi pa je sedanji liechtensteinski knez; ta nas je podpiral in nas še podpira, brez njegove pomoči bi bili poraženi.

Liechtensteinski knez? Je to starejši človek?

Rekel bi, da je star kakih 50 let. Liechtenstein je bil med vojno in po vojni edina država, ki ni hotela izročati ljudi, ki so se zatekli vanjo. Ta najmanjša evropska država je bila v tem pogledu najpogumnejša.

Po zaslugi tega gospoda?

Njegovega očeta. In knez nas še vedno podpira. Tako, vidite, nisem čisto sam.

Je imela ta mučna epizoda – poleg negativnih – tudi kak pozitiven učinek? Je proces prizadel tudi vašo družino?

Seveda jo je prizadel, posebno otroke. Bili so zbegani, premladi, da bi razumeli, za kaj gre. Pri najsterejši hčerki je to slabo vplivalo tudi na šolski uspeh. Kljub temu so me vseskozi podpirali. Sirše gledano, pa je bil učinek procesa po mojem mnenju pozitiven, ker je vso javnost opozoril na britanske povojne zločine. Prav to pa je bil moj namen.

Proces je trajal tri mesece, če se ne motim. So mediji vsak dan poročali o njem?

Da, vsak dan. Tako da v Angliji vsi vedo za to stvar. V zavesti jim bo ostalo to, da je bilo na tisoče nemočnih ljudi poslanih v smrt. Izgovori za to pa so tako neprepričljivi, da jim le malokdo verjame. Tako sem pravzaprav dosegel, kar sem hotel: da bi ljudje zvedeli, kaj se je zgodilo.

Zdaj pa neko splošnejše vprašanje. Kako to, da je tako malo, tako sramotno malo ljudi pripravljenih sprejeti odgovornost za svoja nekdanja dejanja? Kam je šel ves čut za poštenje? Zakaj je med ljudmi tako malo potrebe po obžalovanju, po kesanju, po najosnovnejši človeški spodobnosti? Povsod [Stran 074]

vidimo isto zgodbo: nekdanji partijski funkcionarji, šefi tajnih policij, uradniki v ideološki mašineriji, nešteti intelektualci, ki so se brezpogojno vdali za boljši položaj – nihče ne kaže, da bi mu bilo žal. Mar jim je res uspelo vse pozabiti? Govorim seveda o naši deželi.

Vem, toda isto velja tudi za Anglijo. Tudi pri nas imamo podoben problem.

V mislih imam to sposobnost pozabljanja in nesposobnost obžalovanja – obžalovanja, ki je ne samo globoko človeška lastnost, temveč tudi eden od temeljnih kamnov civilizacije.

Da. Mislim, da je za normalnega človeka ena najosnovnejših potreb sposobnost priznati zmoto. Vsi imamo nekakšen obrambni mehanizem, da ne uvidimo svoje zmote. Tudi jaz ga imam. Prav zato pa se pri svojem delu ves čas sprašujem: Si prepričan, da je tako? Kaj, če se motiš? Motil si se že, lahko da se zdaj spet … Človek, ki ni zmožen priznati, da je naredil kaj narobe, je zame pomilovanja vreden. Kako preprosta stvar bi bila za lorda Aldingtona vstati in reči: »Storil sem nekaj groznega. Bil sem še mlad, edino to lahko povem v svoj zagovor, dejanja samega pa ne opravičujem.« In vsi bi ga spoštovali. Toda on tega ni zmogel. Mislim pa, da tudi ni smel. Ni šlo le za ošabnost in neobčutljivost; v ozadju je neka mračna zgodba. Razlogi za izročitev slovenskih domobrancev in kozakov niso še razčiščeni. Dejanje ni bilo potrebno, ni bilo v skladu z zavezniško politiko. V zgodbi so temne lise, pod njimi pa – o tem sem prepričan – stvari, ki jih hočejo prikriti in ki jih jaz nameravam razkriti. Feldmaršal Alexander je jasno zapovedal: slovenskih domobrancev in srbskih četnikov ne vračajte proti njihovi volji. In vendar so jih vrnili več desettisoč. V nekaterih primerih tudi ženske in otroke. Zakaj? V Vetrinju so bili čisto mirni, Britancem niso delali nobenih težav in nihče tudi ne trdi, da so jih delali.

In bili so pripravljeni pomagati Britancem tudi v boju, če bi bilo treba.

Da. Zavezniki so bili že na robu vojne s Titom zaradi Trsta. Po vsem tem trdim, da je bilo dejanje, o katerem govoriva, najokrutnejši in povsem nepotreben vojni zločin.

To pa odpira vprašanja …

Da. In to jim ni prav.

Dovolite še eno širše vprašanje. Ali je kakšna zveza med »umikom Boga« in izgubo moralnega spomina? Je kakšna analogija med nesposobnostjo čutiti krivdo pred Bogom in nesposobnostjo čutiti krivdo v stvareh, ki zadevajo civilizacijo?

Mislim, da je. Jasno mi je, da ljudje brez vere v Boga nimajo absolutnega metra ali oporišča, moralnega oporišča za svoje delovanje, zato lahko krojijo svojo vest, kot se jim poljubi. Seveda so tudi verni ljudje marsikdaj licemerci, ker smo pač ljudje; toda ne glede na vse to obstaja neki zakon, ki mu ne morete ubežati. Lahko ga ignorirate, lahko ga ne priznavate, toda zakon obstaja. Mislim, da je v tem groznem stoletju odmik od vere v Boga v veliki meri pripomogel, da so se zgodili ti zločini.

Je ta splošna odsotnost obžalovanja znamenje nezmožnosti videnja ali znamenje degeneracije neodvisnega moralnega čuta? Ojdip, na primer, je bil še zmožen videti. Je obžalovanje kakorkoli povezano s čutom za [Stran 075]odgovornost? Videti je, da so le neodgovorni ljudje oproščeni obžalovanja. Oprostite, da tako vztrajam pri tem vprašanju; zdi se mi namreč, da je sposobnost obžalovati svoja dejanja eden izmed osnovnih elementov civilizacije, ki jo poznamo. Spinoza je na začetku dobe razuma prvi oznanil, da je kesanje nepotrebno – zdaj pa vidimo, kam nas je razsvetljenstvo pripeljalo.

Da, strinjam sem z vami. Mislim, da je nezmožnost reči »žal mi je« znamenje ozkega, omejenega duha. Duha, ki se ne more razmahniti, napredovati. Vsi človekovi dosežki so odvisni tudi od priznavanja zmot. Tudi moralnih.

Človek se čuti svobodnejšega, če jih prizna.

Tako je. Ko sem šel na sodišče, so me prijatelji spraševali: Nimaš nič treme? Postavljali ti bodo vprašanja, na katera ne boš znal odgovoriti. Ne, sem rekel, nimam treme. Če se ugotovi, da se motim, bom rekel: motil sem se. In se ne bom razburjal.

To je čisto sokratska drža.

Hvala. Motiti se ni nobena katastrofa; zgradba mojih spoznanj se zaradi ene zmote ne bo podrla, celo dopolnila se bo, ko jo uvidim.

Če se strinjate z mano, da so bili intelektualci zadnja tri stoletja veliki duhovniki kulture, bi rad slišal vaše mnenje o tem, kako so izpolnili svoje poslanstvo. Ali so katastrofe, ki smo jim bili priča, v kakšni zvezi z njihovo vodilno vlogo? V čem je greh intelektualcev? Bi lahko rekli, da so zagrešili izdajo – »trahison«, kot bi dejal Julien Benda?

»La trahison des clercs (Izdaja učenih)«. Da, da, vsekakor.

Mislim, da je vloga intelektualcev – to je moje osebno stališče – danes osnovno vprašanje civilizacije.

Da. Zame je strašna herezija trditi, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja, kar implicitno pomeni, da resnica ni važna. Mnenja so lahko tudi neresna in neodgovorna. Bistvena značilnost »inteligence« od 18. stoletja dalje je, da je bila ločena od preprostih ljudi, za katere naj bi se baje zavzemala, v resnici pa so ji bili deveta briga. In rezultat, kot vidimo sami, je bil katastrofalen.

Vse je postalo igra. Nič ni več resnično v aristotelskem pomenu besede spudaion. Nič ni resnično, metafizično resnično, vse je le igra.

Da, da. Vse je odtrgano od resničnosti.

Ali je kakšna zveza med pojmoma »intelektualec« in »levičar«? Govorim o evropski in ameriški levici. Levo velja za moderno, kajne? Der Geist steht links! Intelektualec je bil večinoma levičar. Ali je tako?

Da. In odlikuje ga ošabnost, kot je pokazal Dostojevski v svojih Besih, ki so po mojem najsijajnejša kritika inteligence in njene puhlosti. Marx je sijajen zgled za to, kako se lahko čisti intelektualizem popolnoma odtrga od resničnosti in odplava po vodi kot mehurček. Veliki konservativni misleci moderne dobe, kakršna sta v Angliji Burke in dr. Johnson, nas nenehno opozarjajo: če se odtrgamo od resničnosti in od versko utemeljene morale, se lahko zgodi karkoli.

Ali sprejemate izraz »postkomunistična levica«? In če ga, v čem vidite razliko med staro liberalno levico iz 19. stoletja in levico, ki jo vzpostavljajo komunistični ideološki brodolomci, kar se verjetno dogaja v vseh bivših komunističnih družbah?

Mislim, da so bili ti ljudje, kakor tudi liberalci, privilegiran sloj – v glavnem so bili to ljudje s solidno ekonomsko podlago, tako da so si lahko privoščili oznanjanje fantastičnih zamisli in teorij, ki so bile zelo pogosto v nasprotju z njihovim resničnim osebnim življenjem. Je pa še nekaj hujšega: cinično manipuliranje z ljudmi. Ti komunistični aparatčiki so se vse življenje urili v veščini manipuliranja in to je edino, kar znajo. Zato je po svoje razumljivo, da so uspešni. Mislim, da so bili liberalci v veliki meri žrtve samoprevare, to je da so verjeli svojim teorijam, komunisti pa očitno ne, saj so se v svojem ciničnem pragmatizmu čez noč prelevili.

Veseli me, da vidite to razliko, kajti stari predvojni liberalci, liberalci iz 19. stoletja, so še imeli nekakšno moralo.

Da, marsikdaj zelo čvrsto moralo.

[Stran 076]

Ti novi levičarji, nasledniki komunizma, pa so, kot pravite vi, ciniki. Rekel bi, da zato, ker so izgubili vero. Kajti nekoč, čisto na začetku, so še imeli vero. Potem pa so uvideli, da je vse skupaj prazen nič. In tako so začeli živeti življenje brez obveznosti, razen te, da obdržijo oblast in denar.

Da. In prevzeli so ves besednjak demokracije, ki se je zdaj vrnila in v katero zanesljivo ne morejo verovati, saj so jo vse življenje napadali. Ti ljudje so mojstri prevare.

V čem je komunizem najusodneje prizadel družbe, ki jih je imel v oblasti?

Zanimivo je, da komunizem, ki naj bi bil zelo moderna, znanstvena doktrina, ni uspel v zahodni Evropi, v Nemčiji, Franciji ali Angliji, ampak v zaostali Rusiji. Po mojem je uspel predvsem zato, ker je bil nekakšna psevdoznanstvena religija in je zato pritegnil ljudi, ki so izgubili religiozno vero; obljubljal je vse, kar obljubljajo religije: da bodo njegovi verniki končno dospeli v obljubljeno deželo, da se bo zgodovina tedaj končala in bo na svetu zavladala trajna blaginja …

Utopija.

Da. In ni čudno, da je zamikala prav Ruse v tej velikanski brezoblični državi, kakršna je bila Rusija in kakršna je v precejšnji meri še danes.

Gotovo poznate latinska izraza »lectio facilior« in »lectio difficilior«. Ta utopija je lectio facilior, lažja izbira: vse je rešljivo, tukaj in zdaj.

Da. Da!

Lectio difficilior ali težja izbira pa je biti resničen v tem življenju, v zgodovini, sredi zgodovine, obenem pa transcendirati ta svet, živeti torej na dveh ravneh hkrati. To je veliko težje, kajne?

Vsekakor. Mislim tudi, da je nekaj v bistvu zgrešenega, lažnega v vsakem sistemu, ki trdi, da lahko zgodovino pozabimo in začnemo vse znova. Kajti ljudje smo prav to, kar je iz nas naredila zgodovina.

Gotovo se živo zanimate za dogajanja v Rusiji. Nam lahko poveste kaj o tem?

Seveda se zanimam, tako kot vsi Rusi. Sem pa v glavnem optimist. Vem, ljudem v Rusiji se zdi situacija brezupna, toda za nekoga, ki gleda iz razdalje, je rešitev izpod komunizma veličasten dosežek. Navsezadnje bi lahko komunizem trajal še eno generacijo, lahko bi padel šele po strašnem prelivanju krvi in državljanski vojni – toda vse se je zgodilo mirno in to je zame osupljiv in čudovit zgodovinski dogodek. Ljudje se morda ne zavedajo povsem njegovega pomena, ker se morajo ubadati s tegobami vsakdanjega življenja sredi opustošene družbe. Sedemdeset let so bili prikrajšani za vse moralne vrednote, moralne nauke, vse institucije civilne družbe so bile uničene, pokrajina je bila uničena, inteligenca je bila uničena ali pregnana v tujino, zato bo trajalo desetletja, verjetno dobo ene generacije, da se spet vzpostavi civilizirana družba.

Imate kaj stikov z gospodom Solženicinom? Slučajno imam njegov moskovski naslov. Kaj mislite, bi bilo preveč predrzno, ko bi mu pisali in mu predstavili našo Novo Slovensko zavezo?

Imam stike z njim. Tudi on me odločno podpira. Malo pred božičem je imel enourno oddajo na televiziji, v kateri je govoril tudi o mojem procesu, ki ga je označil za »travestijo pravice«, in izrazil svojo solidarnost z menoj. Zato sem prepričan, da bi ga zgodba o domobrancih globoko ganila. Mislim, da bi vaše pismo lepo sprejel.

S kakšnim literarnim delom se ukvarjate zadnje čase? Ali še mislite na svojega Merlina? Ali pa ste kak del zamisli morda že uresničili?

Ne, nisem – zaradi tega dolgega, zdaj že osemletnega boja, ki mi je vzel veliko časa in moči. Da pa ne bi čisto otopel, raziskujem keltsko mitologijo in vero, o čemer bom kmalu, če Bog da, izdal kakšno knjigo.

Torej to ne bo roman?

Ne. En roman sem sicer že napisal, potem pa sem uvidel, da bi v svojem sedanjem položaju težko pisal romane. Zato pišem zgodovinske knjige.

Ali še hodite v muzeje in iščete arhive? So zdaj, ob 50-letnici, odpečatili kakšne nove, doslej tajne dokumente? Je prišlo na dan kaj [Stran 077]takega, kar bi pojasnilo, zakaj so bili domobranci leta 1945 izročeni komunistom?

Zelo zanimivo in obetavno je, da sem po letu 1989 odkril več pomembnega gradiva, kot sem ga imel na voljo leta 1986, ko sem pisal svojo knjigo. Marsikaj sem dobil iz ruskih arhivov, ki mi prej niso bili dostopni, obljubili pa so mi še precej novega gradiva, ki bo prineslo, tako domnevam, dramatična odkritja. Zdaj imam tudi dokumente iz ameriških arhivov, ki jih prej nisem imel. Iz nekdanje Jugoslavije nisem doslej dobil nobenega dokumenta. Lahko pa sem od leta 1990 dalje osebno govoril z nekaterimi vidnejšimi udeleženci dogodkov ob koncu vojne. Tako sem se tu pogovarjal s polkovnikom Francetom Hočevarjem (ki je medtem umrl), v Beogradu pa z generalom Basto in Simom Dubajićem, morilcem iz Kočevskega roga, in z mnogimi drugimi soudeleženci, tako da zdaj poznam zadevo veliko bolje kot prej.

Mislite torej, da bo kdaj prišel na svetlo kak dokument, ki bo razkril jedro stvari?

Da. Mislim, da bom lahko kmalu – če evropsko sodišče razsodi v mojo korist – napisal knjigo in jo objavil v Angliji, kar bo opogumilo angleške založnike. Ko bi ljudje videli dokazno gradivo, ki ga imam že zdaj, mi ne bi mogel nihče več oporekati. Mislim pa, da se bodo našli tudi dokumenti, ki nam bodo razkrili, kot pravite, jedro stvari, ki ga še ne poznamo.

Mi, ki smo bili potegnjeni v te davne tragedije, se staramo; Evropa postaja vse bolj praktična in pragmatična, se pravi stara; vsem gre dobro, in za vprašanja, ki jih načenjamo, se nihče ne zmeni. Skratka, kljub vsej elektroniki in softveru in hardveru pada na zemljo nekakšna tema. Mislite, da pretiravam? Prosim vas za zadnjo besedo, gospod Tolstoy.

Ne bi rekel, da pretiravate. Imam pa veliko zaupanje v mlajšo generacijo. Morda sem malce zaslepljen, ker imam štiri otroke, ki jih imam seveda zelo rad, toda zdi se mi, da so resnično zavzeti za dobro. Ne iz kakšnega površnega mladostniškega oporečništva, ampak iz globokega prepričanja. In takih mladih je vse več. Po njihovih prizadevanjih, kakršno je na primer uspešno gibanje Greenpeace, vidimo, da mladina ni ravnodušna do prihodnosti tega sveta, zato upam, da cinična generacija, ki ji zdaj vlada, ne bo imela zadnje besede.

Gospod Tolstoy, hvala vam za ta pogovor in za vse, kar ste storili za nas. Hvaležni smo vam ne samo mi, nekdanji domobranci; v lepem spominu vas bo ohranila tudi naša zgodovina.

Hvala lepa. Hvala.

7.3.3.

Tik pred zaključkom redakcije nam je g. Tolstoy sporočil, da je Evropsko sodišče ugodilo njegovi pritožbi v eni točki: razsodilo je, da je odškodnina, ki naj bi jo izplačal tožniku, pretirano visoka. G. Tolstoy nam piše, da je zadovoljen tudi s to, četudi nepopolno zmago, ker poslej britanska sodišča ne bodo mogla več dušiti svobode izražanja s tolikšnimi odškodninami. Razsodba Evropskega sodišča mu bo dvignila ugled v očeh javnosti in sodišč (kar se že kaže v prvih odmevih v britanskem tisku) in mu omogočila pritožbo na prizivno sodišče.

Uredništvo

8.1.1.

Kočevje, poleti. »Za avtomobile prepovedano. Pešci morajo ostati na poti.« Tako je pisalo v časih komunistične Jugoslavije na tabli ob poti od vasi Željne v roški gozd, ki se razteza na več sto kvadratnih kilometrih vzhodno od slovenskega mesta Kočevje. Zakaj so morali pešci ostajati na poti? Kdor se je oddaljil s poti, je morda iskal mrtve, na katere komunistična državna oblast ni bila rada spomnjena. Kočevski Rog skriva neštete množične grobove. V njih leži poleg drugih 5000 slovenskih domobrancev, vojakov domobranstva, ki ga je iz prejšnjih vaških straž ustanovila nemška zasedbena oblast in ki se je postavilo po robu partizanskemu nasilju nad nekomunističnimi Slovenci. Med dvema slabima izbirama, sodelovanjem z nemškim okupatorjem in podreditvijo slovenskim partizanom, so se bili neradi odločili za prvo.

Komunistični partizani so maja in junija 1945 pripeljali sem pet tisoč ujetih domobrancev iz več koncentracijskih taborišč v Sloveniji in jih pobili. Teren je bil za to ugoden. V globini odročnega gozda so lahko žrtev nezapaženi ustrelili; nihče ni slišal strelov in krikov. V globokih breznih kraških tal, na katerih stoji roški gozd, so trupla izginila brez sledu. Zlahka se je dala potem z razstrelivom sesuti čeznja debela plast zemlje, velika drevesa so se podrla z njo vred. Tukaj bi težko kdo, zlasti še po desetletjih, odkril sledove množičnih pomorov. Morda pa so svojci mrtvih iskali kako znamenje, da bi vedeli vsaj, kje se je to zgodilo.

Teh 5000 domobrancev je prišlo v jetniškem transportu – Angleži so jih bili iz južne Koroške izročili partizanom – čez Karavanke, čez obmejni kraj Jesenice. Najprej so jih zaprli v mestu Kranju, 20 kilometrov pred Ljubljano. Peš so morali potem iti v Šentvid pri Ljubljani. Od tam so jih pozneje odvažali, vsak dan ves teden, po sedem- do osemsto, po en vlak, v mesto Kočevje.

Popoldne so jih razkladali na železniški postaji, ob jutranjem svitu so jih gnali skozi mesto do neke šole. Tukaj so partizani svoje žrtve zvezali in jih nato naložili na tovornjake, kjer so se morali uleči. Že med vožnjo so stražarji nekaj jetnikov pobili. Potem je šla pot veliko kilometrov skozi roški gozd.

Na namembnem kraju so partizani najprej pometali ven trupla; živi jetniki so si morali sezuti čevlje. Če kateri na nekaj sto metrov dolgi poti navzdol do kraja ustrelitve, velikega brezna, ni hodil zadosti hitro, so mu odsekali stopalo. Enemu, ki je samo ranjen strmoglavil v globino, se je posrečilo pobegniti. Vzpel se je na rob prepada, videl v bližini partizane sedeti pri ognju in se počasi [Stran 079]odplazil. Skoraj pol stoletja pozneje je popisal morjenje in vnovič našel ta kraj.

Malo po koncu vojne so bili iznenada v bližini Ljubljane onesnaženi izviri, živina ni hotela več piti iz njih. Partizani so tisoč tistih, katere so bili pomorili, zmetali v kotanjo, ki je imela na dnu vodo. »Domobranci so zastrupili vodo,« so širili govorico partizani. Nemški vojni ujetniki so morali spraviti trupla ven in jih zagrebsti drugje. Na koncu je partizanski častnik, ki je akciji poveljeval, vprašal komunističnega republiškega notranjega ministra v Ljubljani, kaj naj se zdaj zgodi z nemškimi vojnimi ujetniki. »Spravite jih v Rog in jih pobijte,« je bil odgovor. Morda ležijo tudi ti pomorjeni tukaj v breznu.

Le-to zdaj pomeni znamenje svojcem, vsem Slovencem, ki hočejo ohraniti spomin na žrtve komunističnega pokončevanja ljudi v svoji deželi. Na kraju, kjer so se nekoč ustavljali tovornjaki, stoji visoko razpelo iz hrastovega lesa. Na poti navkreber proti smrtnemu breznu je napisano na majhnih tablah: »Tišina, na posvečenem kraju smo.« Dne 25. junija 1995 se je tu zbralo 25.000 Slovencev k spominski maši, ki jo je daroval ljubljanski nadškof Šuštar.

Nihče ne ve, koliko pomorjenih leži v Kočevskem rogu; utegnilo bi jih biti 30.000, sodijo Slovenci, ki si prizadevajo, da bi odkrili hudodelstva partizanov. Gozdno področje se je zdelo komunistom prikladen kraj za množično streljanje in množična grobišča tudi zato, ker je bilo neobljudeno.

Na Kočevskem so nekoč živeli Nemci, ki so se v 14. in 15. stoletju priselili sem iz Koroške in Tirolske. Ukvarjali so se s poljedelstvom – bilo je trdo delo na kamnitnih, apnenčastih tleh – in z gozdarstvom, redili so tudi živino. Nekaj sto tistih, ki od tega niso mogli živeti, je vsako leto nekaj tednov ali mesecev popotovalo s krošnjami po vzhodu Srednje Evrope. Od prejšnjega stoletja sem se jih je veliko izselilo v Ameriko.

Spomladi leta 1941, po zlomu kraljevine Jugoslavije, je Nemčija anektirala Spodnjo Štajersko, ki je bila leta 1919 odvzeta Avstriji; Italija je zasedla slovenska ozemlja zahodno od nje. Hitler je Nemce s Kočevskega, ki je bilo zdaj pod italijansko oblastjo, preselil v Spodnjo Štajersko, v njen najjužnejši del, brežiško kotlino, področje okrog mesta Brežice. Očitno jih je določil za prednjo stražo pred slovanskim svetom. Prišli so v vasi, katerih slovenske prebivalce je Nemčija poprej deportirala. Ob koncu vojne se je enemu delu presajenih kočevskih Nemcev, morda je bila to polovica, posrečilo, da so se rešili v Avstrijo, drugi del pa je partizanska državna oblast pokončala v pokolih. Verjetno so mnogi umrli v Kočevskem Rogu, v svoji domačiji, katero so morali pred štirimi leti zapustiti. Tam so se med vojno partizani utrdili v gozdnih taborih in v zapuščenih zaselkih. Odtlej so naselbine izginulih kočevskih nemških kmetov propadale, razvaline sta prerasla goščava in drevje. Kdor pohaja po tej krajini, spet in spet zadene na kamnitne sledi nekdanjih kmetij, vaških cerkva in pokopališč.

8.2.1.

Nekega večera junija 1945 je sedela na pobočju pred velikim dvojnim kozolcem blizu slovenske vasi Brnica skupina mladih moških. Spodaj v grapi je šumel potok Brnica. Od zgoraj z roba planote so se v presledkih oglašali streli. Moški so bili goli, na hrbtu zvezani z žico in še po dva skupaj.

Na povelje oboroženih stražarjev so vstali in odšli v breg. Vzpenjali so se po poti mimo grmičevja in sadnih dreves, dokler niso obstali pred velikim poševnim travnikom. Na drugem koncu sta stala ob jami, opuščenem rudniškem kopu, partizana in streljala. Do njiju so jih vodili po dva, kakor so bili privezani skupaj: strel v glavo in padec v jamo. Ko so vojaki posel opravili, so robove jame razstrelili. Zemlja se je zrušila na mrtve in jih prekrila.

Zraven pa je bil nekdo, ki se ni pustil pobiti brez odpora. Že med potjo si je izvlekel roki iz žice. Stražarji so ga odkrili in ga ponovno zvezali. Ko je čakal na jasi, da pride na vrsto, se je ponovno razvezal. Stražarja, ki se je vrgel nanj, je odrinil po bregu in izginil v grmovju. Iskali so ga, vendar ga v temi niso našli. Fant je dolgo čakal, se nato splazil do [Stran 080]naselja, prišel do obleke, končno pritaval do obrobja Ljubljane, prebežal v Italijo čez mejo pri Gorici in našel novo domovino v Argentini.

Tam v dolinici, kjer se od ceste cepi pot v breg, stoji še danes kapelica s Sočutno. Fant jo je videl skozi steklo. Kozolec še vedno služi svojemu namenu. Zgoraj na hribu, kjer so takrat streljali, spominjata na to dejanje dva križa. Mrači se, lovska strela iz bližnjega gozda zmotita tišino. Ravno tako je moralo biti tistega večera pred 50 leti.

Komunistični partizani, ki so postali takrat edini gospodarji Jugoslavije in s tem tudi Slovenije, so v številnih nočeh na robu zapuščenih dnevnih kopov postrelili na stotine fantov in mož. Zakaj? Pomorjeni so bili domobranci, slovenska domačijska vojska (Heimwehr), nasledniki vaških stražarjev. Na področju Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, so začeli julija 1941 komunisti sejati grozo z ropi in umori. Razglašali so, da gre za kaznovanje okupatorjevih sodelavcev. V resnici pa so za svoje žrtve izbirali razredne sovražnike, kmete, delavce, Uradnike, duhovnike, trgovce. S smrtjo so zagrozili vsakomur, ki se jim v boju z okupatorjem ni pridružil. Tako kot drugod po Jugoslaviji se je »narodna vstaja« začela poleti 1941 tudi v Sloveniji. Iz boja proti okupatorju se je sprevrgla v krvav razredni boj. Tako je ostalo do zmage leta 1945. Partizani so v tem boju proti lastnemu narodu iztrebili cele družine.

Ob enajstih ponoči, 14. junija 1942, so se pojavili v Ljubgojni nedaleč od Ljubljane. Vdrli so hišo župana Bastiča, poštenjaka in priljubljenega pri ljudeh. Najprej so brez naglice vse izropali, nato pa župana in njegovo ženo odpeljali. Sin se je zadnji hip skril v seno. Ob treh zjutraj so ju umorili na poti nedaleč od vasi. Moža so potolkli. Vaščani so slišali njegove krike: »Kaj sem vam storil? Zakaj me tolčete?« Ženo so ustrelili.

Ob mrtvaškem odru svojih staršev je najstarejši sin izjavil: »Jaz se bom branil!« Čez mesec dni so kmetje v osem kilometrov oddaljenem Šentjoštu ustanovili prvo vaško stražo v Sloveniji. Malo kasneje je sin umorjenega župana osnoval doma podobno skupino. Kmalu je Šentjošt napadlo 700 partizanov. Požgali so številne kmetije, ni pa jim uspelo zavzeti postojanke. Branilci so zdržali.

Partizani so vlačili ljudi v svoja taborišča in jih tam pred vsemi mučili, preden so jih pobili. S tem naj bi borce duševno utrdili. Leta 1942 je njihov teror dosegel vrhunec. Postopno pa so postajali vaški stražarji vedno bolj učinkoviti. Italijani so jim dali puške, čeprav zastarele. Partizanski napadi so se unesli. Včasih so namerno streljali iz zasede na italijanske vojaške enote, da bi Italijani kot povračilni ukrep pobijali talce. Tako so požgali tudi Ljubgojno, vas, iz katere so nekaj mesecev prej župana Bastiča partizani odpeljali. Ti so streljali na italijansko enoto, ki se je pomikala skoznjo.

Ko je Italija 8. septembra 1943 kapitulirala, se je njena vojska umaknila domov. V brezvladju so se vaški stražarji, sicer med seboj slabo povezani, zbrali na določenih krajih, največ – sedemsto – južno od Ljubljane na gradu Turjaku. Teden dni so odbijali partizanske napade. Ko pa so tem priskočili na pomoč italijanski topničarji, so branilci izgubili pogum in se predali. Zmagovalci so na mestu postrelili vseh 35 ranjencev, naslednje dni pa nedaleč proč drugih 60 ujetnikov. Ostale so prepeljali v Kočevje, tam pa jih pobili še 150.

Vaške stražarje so oborožili Italijani, navodila pa jim je dajala Slovenska legija, vojaško krilo Slovenske ljudske stranke. Delovala je na področju Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, in sicer ilegalno. Ko so jeseni leta 1943 prevzeli oblast Nemci, je iz vaških straž nastalo Slovensko domobranstvo. Ta vojska je bila zelo učinkovita in je uspešno varovala prebivalce pred partizani. Ponekod je na teror odgovarjala s terorjem. Povezava z okupacijskimi silami je bila vsaj na zunaj tesnejša kot prej v času vaških straž. V resnici pa so domobranci Nemce tako kot prej Italijane prezirali. Upali so, da bodo nazadnje Slovenijo zasedli Angleži in da bodo ti imeli razumevanje za nesrečo, ki je prizadela protikomunistične Slovence. Na eni strani sta bili italijanska in nemška zasedbena oblast, na drugi slovenski partizani, znašli so se skratka med kladivom in nakovalom.

Angleži niso prišli. Pač pa so ravno ti po koncu vojne slovenske domobrance, ki so se zatekli na južno Koroško, izročili Titovim partizanom, gospodarjem nad življenjem in smrtjo v Sloveniji. Komunisti so vse, ki so jih imeli za nasprotnike, pozaprli. Zloglasno taborišče Teharje je stalo pred vrati mesta Celja na Spodnjem Štajerskem, v tistem delu Slovenije, ki je bil leta 1941 priključen k Hitlerjevi Nemčiji. V bližini je partizanska vojska pobila več kot 5000 Hrvatov in jih zakopala v protitankovskem jarku.

[Stran 081]

Na koncu maja so taborišče napolnili s slovenskimi domobranci. Prav tu so postrelili šestdeset njihovih oficirjev in še veliko drugih. Večino domobrancev, ki so jih prignali na Teharje – na stotine ali tisoče? – pa so pobili daleč proč na tistem hribu nad Brnico. V taborišču so imeli zaprte tudi slovenske civiliste in pripadnike nemške manjšine. Nekega dne so odpeljali trideset deklet, od katerih so imela najmlajša komaj šestnajst let. Najbrž ležijo v množičnem grobu v sto kilometrov oddaljenih gozdovih. Kot kaže, so bili vzrok osebni nagibi: dekleta so med vojno odklanjala partizane, ki so jih zalezovali. Zdaj so svojo nenaklonjenost plačala s smrtjo.

Na kraju, kjer je nekoč stalo taborišče, so zanemarjeni travniki. Nad ostanki pomorjenih so metre visoko naloženi industrijski odpadki. Prerašča jih trava. Na zaprte in umorjene spominja velik križ. Na kovinski tabli je skica, kako in kje so stale barake. V nekaterih so bili domobranci, v drugih duhovniki, Nemci, ženske …

Nedelja, julija 1995. V Šoštanju, majhnem slovenskem industrijskem mestu, se po maši pod žgočim soncem odpravi nekaj sto ljudi na bližnji grič. Tam stoji velik lesen križ, ob njem manjša granitna piramida. Župnik govori: »Ta zemlja je prepojena s krvjo. 23. maja leta 1945 so jo komunistični partizani toliko prelili, da je še nekaj dni rdeča tekla po griču.«

V mestecu so bili takrat pobrali čevljarja, nameščence, trgovce in druge ter jih zaprli v hišo na trgu. Čez nekaj dni so jih naložili na tovornjak, jih vozili v velikem krogu po hriboviti okolici in se vrnili do bližnjega griča. Gnali so jih na vrh in jih blizu kraja, kjer stoji križ, pobili in zmetali v skupni grob. Kmetica, ki je zagledala sprevod z ujetniki, se je skrila v koruzo in poslušala krike: »Pustite nas živeti, mi smo nedolžni!« Jutranjo tišino so vznemirili streli. Ni jih hotelo biti konec. Krojačevo ženo, ki so ji odpeljali moža, so na občinskem uradu, kjer je morala izpolniti neki obrazec, vprašali, ali je vdova. »Ne vem!«, je odgovorila. Uradnik ji je odvrnil: »Napišite, da ste vdova!«

Julijsko nedeljo 1995 povzame za župnikom besedo župan: »Ali je leta 1945 zavladala svoboda, če se je dalo nekaznovano moriti? Po petdesetih letih je treba razjasniti, kdo je odgovoren. Prizadeti so morali čakati petdeset let, preden se je izvedelo za ta zločin.« Spomni se Hrvatov in Nemcev, ki so bili takrat pobiti v okolici Šoštanja. Ležijo v številnih množičnih grobovih.

Iz Ljubljane je prišel predsednik društva, ki si prizadeva, da se partizanski zločini razjasnijo in se trudi za moralno in pravno rehabilitacijo nedolžnih žrtev, zdravnik dr. Velikonja. Komunisti so po vojni njegovega očeta ustrelili, sam pa je na Teharjah kot šestnajstletnik skoraj umrl od lakote. Pripoveduje zgodbo o pobitih meščanih na tem griču, o zakasneli revoluciji.« »Slava njihovemu spominu!« Igra pihalni orkester, poje cerkveni pevski zbor. Slovenci imajo lepe glasove. Župnik škropi kamen z blagoslovljeno vodo. Molimo očenaš.

V tem slovenskem mestu je videti na vsakem koraku dobro ohranjene spomenike, posvečene padlim partizanom. Spomenik tistim, ki so jih pobili komunisti, pa stoji odmaknjen na gričku nad mestom, kamor redko kdo zaide. Nekdanji komunisti, ki so se ob preobratu preoblekli, zasmehujejo preživele in jim očitajo, da preštevajo kosti.

8.3.1.

Johann Georg Reissmuller je soizdajatelj in eden vodilnih časnikarjev nemškega dnevnika Frankfurter allgemeine Zeitung. Časopis ni prvi po nakladi, je pa gotovo med najuglednejšimi ne samo v Nemčiji, ampak tudi v svetu. Za nas je pomembno to, da je posvečal veliko prostora Sloveniji še v času komunistične Jugoslavije, zlasti pa po letu 1990, v obdobju političnega in državnega osamosvajanja. Ni minil mesec, včasih tudi teden ne, da se ne bi pojavil v tem časniku obsežen članek ali komentar, ki je razlagal in priporočal našo stvar nemški in svetovni javnosti. Vedeli smo, da ima največ zaslug pri tem ravno gospod Reissmuller. Letos sredi julija je obiskal Slovenijo. Med drugim gaje zanimalo naše medvojno in povojno življenje, predvsem pa tragični dogodki v zvezi s pobojem vrnjene domobranske vojske. Obiskal je kraje, kjer so se godili največji povojni zločini, predvsem Kočevski Rog in Teharje, in govoril z nekaterimi ljudmi, ki so s temi kraji in dogodki bodisi osebno bodisi po zanimanju povezani.

9.1.1.

Zadnja nedelja v juniju. Turoben deževen dan z novembrskim vzdušjem. Svinčeni oblaki visijo nad samotami roških gozdov. V mračni sivini jutra se zlivajo reke ljudi k največjemu slovenskemu grobu – k jami pod Krenom v osrčju Kočevskega Roga. V slovesni tišini, v zavesti svetosti kraja se bližajo prizorišču potisočerjenja Kajnovega greha. Oko uzre ljudi vseh generacij. Največ jih je iz tistih slovenskih pokrajin, ki jim je bič revolucije zadaj najgloblje rane – iz Dolenjske in Notranjske. Nemalo je med njimi naših ljudi iz velikega sveta onstran svetovnih morij. To so tisti, ki jih je eksodus ob koncu vojne odtrgal od rodne grude in jih raztepel po svetu – od Kanade do Argentine. Pa njihovi otroci in vnuki, ki so – kot po čudežu – ohranili zvestobo slovenstvu. Z obrazov sijeta globoka žalost in ponosna zavest, da ti, ki so bili na tem kraju pahnjeni v mučeniško smrt, niso umrli zaman.

Na stotine, na tisoče sveč spreminja ta kraj groze in smrti v pokrajino luči in svetlobe. Povsod plapolajo plameni žalnih svetilk: v deževnem gozdu, na blazinah mahu, na kraških skalah in v sklenjenem vencu ob žrelu brezna. In v bregu nad breznom.

Povsod so ljudje, zatopljeni v molitev in premišljevanje nedoumljivosti te slovenske tragedije. In pri maši slovesno umirjena beseda slovenskega metropolita – beseda tolažbe in osrečujoče zavesti, da velika žetev slovenskih mučencev ni bila zaman. Pa resnično doživeto petje simbolno izbranih Dobrepoljcev in Šentjernejcev, število žrtev iz teh krajev, pobitih v breznih Kočevskega Roga, je med največjimi. Beseda slavnostnega govornika je jasna, prodorna, slovesna – s poudarkom, da imajo ti, ki tukaj počivajo, prvi pravico do praznovanja slovenske državnosti.

Ob mogočnih akordih zapetih pesmi se odstrejo težki oblaki. Obrazi so resni, svečani. Ni glasnih besed, le tih, obredno slovesen mimohod ob breznu. Tisoči prisotnih ne motijo veličastne tišine roških gozdov. Množice odhajajo s kraja velike slovenske smrti z zavestjo mirne gotovosti, da je z mlado državo Slovenijo v veliki meri uresničen sen pobitih domobrancev.

[Stran 083]

Obletni zbor in daritveni spomin ob breznu pod Krenom ne sme postati dolžnostni obred. Ostati mora živ spomin in opomin našemu in prihodnjim rodovom. Iz te s krvjo slovenskih mučencev posvečene zemlje moramo zajemati moč za nas razdvojeni čas in za prihodnost.

Vemo. Pot do resnične sprave bo še dolga in težka. Vendar moramo vsi stopiti nanjo z zavestjo odgovornosti za prihodnost slovenskega naroda.

Zgodovina Slovencev, ozarjena s karantansko zarjo, je tu doživela enega svojih najbolj tragičnih vrhov. Naj ta veliki slovenski grob postane in ostane sveti kraj narodove katarze in dopolnitve.

Kako že stoji vklesano na plošči pri lipi na Žalah? »Postoj ob meni, brat, in skupaj bova našla pot … «

9.2.1.

Dobro uro hoda od zadnje vasi skozi gozd po razgibanem skalnatem ozemlju stoji na jasi nekaj korakov od brezna začasna cerkvica. Štiri debla nosijo streho iz grobih desk. Na lesenem odru oltar. Zelenje, cvetje.

Vse skupaj je usklajeno z lepoto in divjino gozda ter veličino dogodka. Dejal bi, da sta jo postavila arhitekta narava in zgodovina, saj je videti, kot da je cerkvica zrasla iz skalnatih tal, prav tako kot je zrasel iz njih prostrani gozd, ki jo obdaja. Gozd, tla, cerkvica pričajo o dogodkih …

Danes se je z njimi nekaj zgodilo, da jih komaj prepoznamo. Podrasti, praproti in razsejanih skal skoraj ni opaziti. Samo množica ljudi, obraz pri obrazu, debla, ljudje, mladi les, skale, ljudje in drevje in zopet ljudje, kamor seže oko, po gozdnih vzpetinah, po skalovitih vrtačah, zemlja, skalovje, gozd in spet ljudje. Kot da so tukaj zrasli v desetletjih, medsebojno usklajeni in dopolnjevani, vsi izraz enega in istega namena. Na desettisoče jih je, Slovenci iz vseh krajev Slovenije, iz vseh koncev sveta. Po skalnatih robovih ob breznu so prižgali na tisoče in tisoče sveč. Kočevski Rog je danes božja hiša. Na lesenem oltarju pod streho iz desk obhajajo slovenski škofje sveto mašo, prostrani gozd je prek svojih krošenj prenapolnjen z molitvijo.

V dobi najhujše narodne preizkušnje, ko je v podtaknjenem požaru gorela slovenska

misel, so se borili in umirali njeni branilci. Požigalec je zaukazal njihova grobišča križem slovenske zemlje prekriti s pregrinjalom tišine in samote.

A uštel se je, ko je spominu ukazal pozabo. Ista slovenska miselnost je pol stoletja kasneje napotila deset in desettisoče Slovencev iz domovine in sveta, da na teh krajih odstranijo pregrinjala ter se spomnijo in zahvalijo onim, ki so takrat slovensko miselnost ohranili in jo z bojem in žrtvijo branili.

Iz oči množic, ki so usklajene z naravo in duhom polnile ista polja in gozdove, so sijale misli, ki so jih ob oltarjih improviziranih cerkvic izražali z besedo in pesmijo.

V celovitosti človeka in njegove zemlje je bila na krajih, kjer se je revolucija najbolj razdivjala, narodna miselnost usmerjena k najbolj žgočim vprašanjem na duhovnem, umskem in etičnem višku, kakor je plemeniteje ne bi mogel izraziti noben narod Evrope …

Pod neznosnim moralnim bremenom, ki mu ga je naložila revolucija, tako njena izpeljava kot večdesetletno vzdrževanje oblasti in kopičenje bogastva v rokah požigalcev, pod bremenom, ki nas zaradi zasebnih interesov iste skupine, kot vsa pretekla desetletja, še danes teži in razdvaja, je slovenski narod prav v dostojanstvu junijskih spominskih svečanosti pokazal svojo zrelost in poštenje.

Kot tak – tako smemo upati – bo nekoč uresničil tudi spravo.

10.1.1.

V založbi Družine je izšla knjiga Farne spominske plošče, ki jo je ob 50-letnici konca druge svetovne vojne pripravil Slovenski spominski odbor. Uredniški odbor za prvo knjigo je vodil dr. Branko Rozman, fotografije spominskih farnih plošč pa so prispevali Vladimir Furlan, Janez Korošin, Hani in Vlastja Simončič. Medijem je knjiga bila predstavljena v petek, 7. julija, v prostorih nove knjižnice Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

Ta knjiga bo prav gotovo postala dragocena lastnina mnogih slovenskih hiš. Prof. Justin Stanovnik je v uvodni besedi med drugim upravičeno zapisal: »S to knjigo bodo v marsikatero slovensko hišo spet stopili ljudje, ki so jo zapustili pred pol stoletja: možje, žene in dekleta. Predvsem pa fantje: samo s to spominsko knjigo se bo v svoje domove vrnilo čez pet tisoč mladih slovenskih fantov. Mater, ki so jih čakale, nekatere dolgo, ne bo več, prav tako ne očetov, ki niso nič manj trdno upali. Včasih jih bodo sprejeli že čisto drugi ljudje, a jih bodo, ker so bili nekoč pač tu doma, pa tudi zaradi neznanskih stvari, ki so se jim dogodile na dolgi poti, naredili prostor v hiši in v spominu.«

V knjigi so imena 7.392 ljudi, od tega 6.234 vojakov in 1.147 civilistov (856 moških, 291 žensk). Ta imena so zapisana na 83 ploščah. Največ imen (400) je izpisanih na plošči v Dobrepolju-Vidmu.

Te knjige ni mogoče brati tako, kot beremo druge knjige. Ko jo listamo in se za trenutek zaustavimo ob izpisanih imenih, in še izmerimo kratkost življenja, nas srh spreletava, začutimo, da se je od tistih imen, izpisanih na marmornatih ploščah, zaznamovanih s križi, kakšnim verzom, k nam prikradla tiha bolečina. V nas je pustila rahle sledove, vendar ne povsem tiste grenke, temačne, tragične, uničujoče. Nekaj svetostnega se nas je dotaknilo; razprlo se je v spoznanje, da ta izpisana imena pomenijo življenje, oltar domovine so dogradila, potem je nanj stopila kot darujoča se žrtev, da bi za prihodnost prepojila to zemljo zemljico našo. Blagoslovila so temelje naše slovenske prihodnosti. Napolnila so kelih z žrtvijo odrešenja.

S takim tihim sporočilnim srhom prihaja med Slovence ta prva knjiga z mnogimi, premnogimi žrtvami. V spremni besedi Velikonja obširno, natančno in pregledno predstavi vso to medvojno in povojno morilsko dogajanje na Slovenskem. Ob koncu svojega zapisa pravi: »Ko bomo postavili spominske nagrobne plošče po vsej Sloveniji, bomo dobili bolj jasno sliko in se nam ne bo treba opirati na približne izračune. Nazadnje pa bo treba napraviti tisto, pred čemer so zmagovalci trepetali pol stoletja, ker so hoteli dokazovati svoj prav z izmišljenimi številkami, popisati namreč vse žrtve med Slovenci v času druge svetovne vojne. Upamo, da bomo z individualnim popisovanjem ter s pomočjo državne statistike in dokumentacije odkrili večino ljudi.«

Porajajoči se kalvarijski knjižni triptih je prav gotovo pogumno, zahtevno in plemenito dejanje. Kako je nastajalo in še nastaja, je Velikonja zapisal v naslednjem: »Zbrati in popisati imena ljudi, ki so umrli pred pol stoletja in imajo uničene dokumente ter so se jim sorodniki in znanci razgubili ali nočejo več slišati zanje, je utrujajoče in nadležno delo. Matične knjige, ki so jih vodili po župniščih, so nove oblasti pobrale … Zato smo večino podatkov dobili tako, da smo hodili od vasi do vasi, od hiše do hiše, trkali na vrata, vpraševali in iskali. Če smo bili prvič zavrnjeni, nismo odnehali, vztrajno smo poizvedovali po izginulih ljudeh, ki so že davno mrtvi in se jih komaj kdo še spominja. Za večino smo pomagali izpolniti tudi popisne liste. Težave so bile včasih nepremostljive. Kljub temu pa računamo, da nam je uspelo najti in popisati 90 odstotkov umrlih. Ponekod so namreč izginile cele družine, običajno tako, da je bilo nekaj družinskih članov pobitih, drugi pa so se izselili ali preselili. Prav bi bilo, da bi imensko predstavili naše popisovalce, junaške ljudi, ki so se, gnani od notranjega ognja ter predrzne in vsiljive trme, lotili nehvaležnega posla in ga nadvse uspešno opravili. Prostor v tej knjigi je žal namenjen mrtvim in tako omejen, da ga je zmanjkalo za žive.«

[Stran 086]

S kakšno pieteto in pričakovanji se je fotograf Simončič podal na pot k spominskim ploščam, je povedal na predstavitveni konferenci: »Še danes ne vem natančno, kje leže kosti šestih članov naše družine. Odhajala sva z ženo v rahlem upanju, da jih odkrijeva kje zapisane. Morebiti bo le vsaj kakšna sled za njimi. Štiri imena so zapisana v tej knjigi. Dneve in dneve sva bila na terenu; dobra dva meseca sva živela v tem nenehnem premiku. Zelo zahteven in presenetljiv je bil sv. Urh nad Horjulom. Prideva z ženo k cerkvici, bila je zaprta. Poiskala sva ključarja, ki nama je dobrohotno odprl vrata v cerkev. Kaj sem zagledal pri glavnem oltarju? Kristusa brez nog in ene roke. Kristusa razkosanega. Odtrgana roka je položena na kamnito polico nad glavo. Torej je on z vsemi nami trpel? Ob njem je zapis, sporočilen, da ne potrebuje nobene knjige, nobene razlage: Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, s čim te užalil, odgovori mi! Nekoliko nižje je drug zapis: Sveti Bog, sveti Bog, sveti Močni, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas! Pod tem zapisom je datum: 8. maja 1945. Čas, ko so Kristusa razkosali. Granata, ki je poškodovala cerkev, tudi njemu ni prizanesla. Ta slika, ki se sedaj nahaja na naslovni strani, pove vse, kar se je v tistih časih hudega dogajalo.«

10.2.1.

Med DOGODKI v letošnjem poletju, ki jih upravičeno pišemo z velikimi črkami, je bil nedvomno koncert v Cankarjevem domu 29. junija. Polna velika Gallusova dvorana je brez odmora dve uri »brnela» v sozvočju z besedili, ki so jih peli zbori in solisti ob zvokih orkestra in orgel.

Celota glasbenega triptiha, kot je v koncertnem listu predstavljen ves koncert, je bila ob petdesetletnici usmerjena v misel na tisočere slovenske pobite može in žene, ki bodo vstali v večno življenje, saj so v življenje in mučeniški nasilni smrti verovali v Tistega, ki je s svojim vstajenjem premagal smrt in človeško razumljivi strah pred smrtjo.

Slovenski spominski odbor, ki je koncert pripravil, je za tri izvirne skladbe naprosil skladatelje Primoža Ramovša, Jožeta Trošta in Sama Vremšaka. Pohvaliti je treba še to izvirno misel, da bi za slavnostni koncert izvedli hkrati tri slovenske novitete. Akademik Ramovš je v svojem značilnem slogu komponiral uvodno Simfonijo Pieta, ki sicer brez besed že z naslovom izraža bolečino slovenskih mater, ki so se v tistih letih strahu in groze mogle zatekati samo k Žalostni materi božji z mrtvim Sinom v naročju. Ta prizor smo navajeni imenovati Pieta ali slovensko Sočutna. Z vso paleto zvokov neštetih glasbil od najtišjega brnenja do eksplozije kakor ob koncu sveta so simfoniki RTV Slovenije pod umetniškim vodstvom dirigenta Marka Muniha prepričali poslušalce o strahoti preteklih dogodkov, ki se jih zdaj lahko v miru spominjamo.

Drugi del triptiha je profesor Jože Trošt zasnoval kot Rekviem, kantato za dva solista, mešani zbor in orgle. Besedilo je pisatelj Zorko Simčič izbral iz liturgične maše za rajne in Debeljakove Črne maše, ki jo je že avtor kmalu po strašnih dogodkih naslonil na liturgično besedilo takratnega rekviema. Troštov zbor Anton Foerster, sopranistka Veronika Fink – Menvielle in basist Marko Fink so ob spremljavi organista Toneta Potočnika pod skladateljevim vodstvom pretresljivo molili »Gospod, daj mrtvim večni mir in naj jim sveti večna luč« in premišljevali »Kaj nima Slovenija za nas grobov?« da navedem le dva odlomka. Latinsko mašno besedilo je pel zbor, solista pa vsa druga, bolj meditativna besedila.

Skladatelj Samo Vremšak je svojo, tretjo skladbo triptiha, naslovil z besedami preroka Ezekijela Exercitus grandis nimis valde – silno velika vojska. Po njegovih zamislih je dirigent Marko Munih za izvedbo veličastne skladbe uporabil Cudermanov zbor Consortium musicum, že prej omenjeni simfonični orkester in orgle, navedenima solistoma pa sta se pridružila še mezzosopranistka Bernarda Fink – Inzko in baritonist Marko Bajuk – torej vsi štirje v Argentini rojeni slovenski umetniki, potomci 1945. l. pobeglih glasbenikov. Besedilo kantate je Zorko Simčič sestavil iz spisa preroka Ezekijela in pesmi Franceta [Stran 087]Balantiča, Stanka Majcna in Alojza Gradnika. V krajših stavkih so se menjavali mešani, moški in ženski zbor, posamezni solisti, orkestrski in orgelski stavki. Ezekijelovo videnje, da bo Bog suhe kosti pobitih mrtvih spet oživil, prepleta celotno skladbo do veličastnega viška, ki ga vzklikajo nastopajoči vsi skupaj: »Vstal je, kakor je rekel, vstali so, kakor smo upali. Slava jim, slava na veke! Amen.«

V koncertnem listu je objavljeno celotno besedilo, ki je večinoma slovensko, za poslušalce, ki ne znajo več latinsko, pa bi bil koristen tudi slovenski prevod latinskih liturgičnih odlomkov, kakor je to navada pri drugih skladbah in koncertnih izvedbah.

Ker naš zapis o koncertu izhaja nekaj mesecev po izvedbi in ima že skoraj zgodovinski značaj, lahko omenim sodbi dveh kritikov, ki sta takoj po koncertu objavila svoje vtise.

Bogdan Učakar je v Delu 1. julija zapisal, da Ramovševa glasba »pretresa s totalnimi zvočnimi učinki«, za Troštovo kantato je bil mnenja, da je »celota bolj sestavljena in ji manjka izrazitejša doslednost, odlična pa je bila izvedba«. Vremšakova kantata pa da »je sprožila zelo dolg aplavz navdušenih poslušalcev polne dvorane Cankarjevega doma. Takšnega priznanja skladatelj najbrž še ni doživel.«

Milena Nograšek pa je v Slovencu 4. julija opisala seveda tudi vsako skladbo posebej, celoto triptiha pa sestavljajo »trije glasbeni svetovi«, ki so »vsekakor svojevrsten, zelo izrazno pretresljiv umetniški projekt«. Izvedba je bila »prvovrstni glasbeni dogodek«, saj je »ta glasba pretresljiva in čustveno nabita. Uspeh je bil tako rekoč popoln, poslušalci čustveno pretreseni. Slovenske krstne izvedbe le redko doživijo tolikšno navdušenje in odobravanje«.

Osebno sem ob koncertu premišljeval, da si tisti, ki so pred desetletji snovali in gradili naš hram kulture, niso mogli predstavljati, da bomo kdaj v njem sodelovali tudi pri takem koncertu. Namenoma sem zapisal »sodelovali« in ne samo »poslušali«, ker so verjetno tudi vsi izvajalci čutili tako kot poslušalci na sedežih, da je bil ta koncert res uvod v poveličanje in vstajenje zatrtih in zamolčanih. Hvala vsem, ki so ta DOGODEK pripravili in omogočili.

10.3.1.

Marsikdo se je verjetno spraševal, kdo oz. kaj je Slovenski spominski odbor, ko je v začetku letošnjega leta (24. februarja) prvič javno nastopil ob objavi Poziva Državnemu zboru in pristojnim oblastem v Republiki Sloveniji ter predstavitvi spominskih prireditev na tiskovni konferenci na sedežu Nove Slovenske zaveze v Ljubljani. Za tisto tiskovno konferenco in prvim javnim nastopom se je skrivalo že pol leta dela in priprav maloštevilne (posebej, če jo primerjamo s tisto v Državnem zboru), a zelo pestre skupine ljudi, ki so želeli temeljito premišljeno in organizacijsko skrbno pripraviti prireditve ob petdeseti obletnici konca druge svetovne vojne in peti obletnici demokracije v Sloveniji.

Začetki odbora segajo v prvi torek septembra 1994, ko smo se na povabilo podpisanega zbrali na uredništvu Družine zastopniki organizacij, ki kakorkoli delamo z organizacijami Slovencev po svetu: Slovenija v svetu (Marko Jerman), Katoliško središče za Slovence po svetu (Janez Rihar in dr. Branko Rozman), Nova Slovenska zaveza (Stane Štrbenk, Tine Velikonja in Justin Stanovnik) ter Družine (Janez Gril in Franci Petrič). Povod za to srečanje je bilo pismo odbora Slovensko-ameriškega sveta in zanimanje posameznih Slovencev iz različnih krajev sveta, ali bodo v Sloveniji v letu 1995 kakšne prireditve, s katerimi se bomo spomnili tragičnih dogodkov med vojno in takoj po njej. Mnogi rojaki iz Severne Amerike, Argentine, Avstralije, Zahodne Evrope in drugih krajev so načrtovali v letu 1995 obisk domovine. Posamezne organizacije so želele načrtovati obisk po skupinah, zato so morale pravočasno izvedeti datume vseh prireditev, ki naj bi bile ta čas v domovini. Ta praktični [Stran 088]razlog je spodbudil prvo srečanje, iz katerega se je kasneje razvil Slovenski spominski odbor, glavni organizator vseh spominskih prireditev v juniju 1995.

Že ob prvem srečanju in pozneje, ko smo se do novega leta srečevali enkrat na mesec, po novem letu pa na štirinajst dni, smo določili prireditve, ki jih je treba pripraviti: znanstveni simpozij v prvi četrtini leta, spominske prireditve na Teharjah, v Vetrinju, Škofovih zavodih, na Brezjah in v Kočevskem rogu ter slavnostno prireditev v Cankarjevem domu. Obenem smo se dogovorili za uskladitev izdajanja različnih publikacij v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki (sad tega so bile: knjiga Farne spominske plošče, knjižica Slovenija 1941–1945, kaseta Ura spomina s posnetki različnih prireditev v Kočevskem Rogu od leta 1990 naprej, pesniški zbirki Čas resnice, čas odpuščanja in Prepovedane besede). Ob dogovarjanju s predstavniki Slovencev po svetu je odbor prevzel nalogo pripraviti in objaviti Poziv državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije o popravi krivic. Zbrali smo več kot 26000 podpisov, ki so bili oddani v Državnem zboru, a do danes ni odgovora …

Če bi sodili po odmevih in sadovih, ki jih je v letu dni pokazal Slovenski spominski odbor, lahko zatrdimo, da je dosegel veliko tistega, kar si je zastavil. Še zdaleč pa ne vsega. Tisti, ki smo se od vsega začetka udeleževali srečanj, vemo, da so bili načrti še drugačni, v nekaterih stvareh večji, in da je bilo potrebno veliko »kresanja mnenj«, pogovorov, premišljevanja in trdega dela, preden se je izbistrilo to, kar je bilo najboljše. Že na drugem srečanju 27. septembra 1994 smo določili odgovorne za pripravo posameznih prireditev in publikacij. Ti so nato prevzeli dogovarjanja in usklajevali delo z drugimi sodelavci »na terenu«.

Prav je, da se njihova imena ohranijo zapisana, saj so nekateri vložili zares veliko truda in potrpljenja. Marijan Štefančič je od vsega začetka prevzel odgovornost za pripravo akademije v Cankarjevem domu (dogovarjanja s skladatelji, z vodstvom Cankarjevega doma, zborovodji, orkestrom … ). Društvo Slovenija v svetu se je zavzelo za pripravo in izpeljavo akademije v Škofovih zavodih 23. junija. Janez Rihar je prevzel pripravo zahvalnega romanja Slovencev po svetu na Brezje v soboto, 24. junija. Tam so Slovenci iz Združenih držav Amerike darovali zahvalno ploščo v imenu vseh, ki so morali po svetu. Pritrjena je na steno ob Marijini kapeli (za pripravo in izvedbo te plošče je poskrbel Janez Rihar). Za prireditve na Teharjah in v Kočevskem rogu so poleg članov odbora (Tine Velikonja, Stane Štrbenk, Anton Drobnič, Pavle Kogej in drugi) skrbeli župniki teh župnij s svojimi sodelavci. Tudi tu je bilo potrebno veliko dogovarjanj, posebno glede priprave programov po maši. Prireditev v Vetrinju je pripravila Krščanska kulturna zveza iz Celovca. O znanstvenem simpoziju, ki je bil prvotno načrtovan v prvi četrtini leta, je bilo več načrtov tudi pri drugih ustanovah (Teološka fakulteta, Škofovi zavodi in Spominski odbor). Nazadnje je prišlo do skupne izvedbe v začetku junija v organizaciji Teološke fakultete in njenega dekana dr. Janeza Juhanta, ki se je tudi pogosto udeleževal sej Spominskega odbora in poročal o pripravah.

Posebno področje delovanja je bila priprava publikacij, ki jih je založila Družina, pripravili pa člani odbora. Zanje so prevzeli odgovornost dr. Janez Gril, dr. Branko Rozman in prof. Justin Stanovnik. Za pripravo posebne avdio kasete Ura spomina je poskrbel v sodelovanju s p. Ivanom Rampretom (imel je posnetke s posameznih prireditev in poskrbel je za montažo) Marjan Ozvald. Pri prireditvah sta se pokazali velikodušnost in radodarnost mnogih nastopajočih in sodelavcev. Ob finančnem vprašanju lahko zatrdimo: medtem ko je Državni odbor za pripravo državne proslave ob 50-letnici in ohranjanje enoumnih ideoloških predstav o drugi svetovni vojni na Slovenskem porabil težke milijone iz državne blagajne, je Slovenski spominski odbor, kjer je bilo vse delo na ramenih prostovoljcev, prireditev pa se je udeležilo neprimerljivo več ljudi, s prostovoljnimi darovi pokril stroške, čeprav ni dobil niti beliča iz državnih virov …

Slovenski spominski odbor je sicer z izvedbo vseh načrtov končal svoje delo. Spoznanje ob koncu pa je bilo: tudi v prihodnje bo treba tako usklajeno pripravljati različne prireditve, ko gre za predstavitev ali počastitev dogodkov iz druge svetovne vojne in po njej.