Zaveza št. 17

1.1.1.

V enem od svojih prejšnjih obdobij je Spomenka Hribar zapisala, da je bila Osvobodilna fronta za partijo »kulisa«, za katero je igrala svojo zakulisno igro za (Nad)oblast (Dolomitska izjava, Ljubljana 1991, 44. stran). »Kulisa« je bila torej Osvobodilna fronta, njen »vsenarodni značaj«, poudarjanje narodnostnega osvobojenja in demokratične ureditve prihodnje družbe. Na te parole so »padli« vsi tisti, ki so najteže prenašali nemško in italijansko okupacijo, in vsi tisti, ki so si želeli drugačnih družbenih in političnih razmerij, kakor pa so bila v Jugoslaviji« (i.d., 12. stran).

Komunistična partija je tako vodila dvojno igro: na odru pred kulisami za ljudstvo osvobodilni boj, za kulisami pa boj za svojo absolutno oblast. Ko je zakulisna igra uspela in je partija s krvjo in terorjem za pol stoletja dobila v roke popolno oblast nad življenjem in smrtjo, igra pred kulisami ni bila več potrebna. Revolucija se je iz zakulisja preselila na oder. Sredi Ljubljane so revoluciji in njenim vodjem postavili zmagoslavne spomenike. Na njih osvobodilni boj ni več omenjen.

Petdeset let pozneje, maja 1995, so v Ljubljani spet postavili veliko kuliso. Ni je postavila ilegalna partija, postavila jo je samostojna slovenska država. Niso je postavili pred revolucijo, postavili so jo za spomenik revoluciji in njenemu usmerjevalcu. Kulisa revolucije ni zakrivala, ampak jo je triumfalno povzdignila v območje državnega.

Na odru pred to zmagoslavno kuliso so se v poslednjem naporu s simboli revolucije zbrali njeni vojaki. Tudi vojakom slovenske vojske so ukazali, da so stali tam v čast revolucionarnim brigadam in njihovim praporom, katerih vojaško, politično in ideološko naslednico so pred štirimi leti z bojem pognali iz Slovenije.

Zakulisna igra se je odigrala že na večer pred zmagoslavjem. Na drugi strani trga, pod zastavo slovenske samostojnosti, so bili v miru in tihoti zbrani tisti, ki so ob vrčih zemlje s številnih morišč, na katerih so med vojno in po njej umirali takšni ali drugačni Slovenci, prižigali svečke v njihov spomin. Medtem ko je v bližnjem Cankarjevem domu nekdanji in sedanji prvi vojak Milan Kučan govoril, da je čas za demokracijo, za dialog in sodelovanje, so tisti, ki naj bi demokracijo varovali, v varstvu teme z grobo silo poteptali temeljno človeško in ustavno pravico, da javno in svobodno izraža svoje misli tako z nežaljivo besedo kot z neškodljivim dejanjem, da se javno spominja svojih pokojnih in da javno manifestira svoje poglede na preteklost, sedanjost in prihodnost. S krvjo slovenskih mučencev prepojeno prst so zmetali na smetarski voz, v spominu zbranim pa brez opravičljivega razloga vzeli osebno svobodo. Vse samo zato, da drugi dan revolucionarjem ne bi vznemirjalo njihovega zakrnelega spomina.

Nekoč so zgodovino določali in prirejali zmagoviti revolucionarji. Sedaj to zanje opravi kar policija in obrambni minister, predsednik državnega zbora in minister za lokalno samoupravo. Ti odločajo, kaj je bilo v slovenski zgodovini dobro in prav, kaj je treba pokazati in počastiti, kaj pa je treba počistiti in skriti. Oni proti ustavi, ki ne pozna ne partizanov in ne domobrancev, ampak pozna samo enakopravne slovenske državljane, odločajo, s katerimi državljani bo država slavila, kateri so vredni triumfalne proslave in katere je treba zatreti in odstraniti.

Za takšno zagatno stanje v slovenski državi so odgovorni najvišji oblastniki. Tu ima posebno mesto predsednik republike, ki ve, kako potrebna je sprava, saj o njej govori doma in v tujini, in ki ve in govori, da je ustanovitev samostojne Slovenije mejnik in temelj za dialog in sodelovanje, vendar tega dialoga in sodelovanja ne zna, ne more ali noče spodbuditi. Nasprotno, od vsega začetka se priklanja eni strani, ob vsaki priložnosti se brati s tistimi, ki so vzpostavili in izvajali prejšnji totalitarni režim. Niti v slavnostnem govoru ni mogel brez izrecne pohvale komunistični stranki, ni obsodil njenih pokolov neoboroženih Slovencev med vojno, ampak jih je povzdignil v možato »nepopustljivost« partije do okupatorja in njenih nasprotnikov. Povojne poboje desettisočev je seštel v »več kot tisoč« in prevzem oblasti s krvavim terorjem v imenu svetovne revolucije je zameglil v vzpostavitev socialističnega sistema mimo demokratičnih pravil »v imenu sanj o pravični družbi«.

Čeprav je predsednik države že v napovedi letošnjega praznovanja obletnice konca dru[Stran 002]ge svetovne vojne v Novi Gorici povedal, kakšno bo to praznovanje, ko je medvojne Slovence razdelil na tiste, ki so se uprli okupatorju, in na tiste, ki »so se odločili za kolaboracijo«, in s tem pokazal, da je še vedno vojak revolucije, bi morali drugi, manj osebno prizadeti, pri tem opravilu pokazati več modrosti. Tu je treba omeniti zlasti predsednika državnega zbora in predsednika častnega odbora za 50. obletnico Jožefa Školjča. Pričakovanje je bilo preveliko, predsednik parlamenta tolikšne modrosti ni zmogel. Ostal je na ravni svojega izvora. Zanj je maj 45 praznik zmagoslavja, spomnil pa se je, da se je takrat Slovencem demokracija odmaknila daleč v prihodnost. Tega, da jo je nekdo odmaknil, ni povedal, saj ni lepo govoriti grdo o svojih.

Najlepše je govoril predsednik vlade Janez Drnovšek, ki je obema stranema na nasprotnih bregovih priznal vsaj enake sanje o svobodi. Žal je tako samo govoril, ni pa poskrbel, da bi se teh sanj o svobodi obe strani lahko skupaj spominjali in skupaj praznovali. Njegovi ministri in policija so poskrbeli, da so se teh sanj skupaj z državo lahko veselili samo na enem bregu. Drugi breg je počistila policija s smetarji, brez države se je moral zbrati na pokopališču.

Cerkev se je končno toliko zbrala, da je spoznala neizprosna dejstva, nehala »hoditi na partijske sestanke«, jim zagotavljati legitimnost in dajati videz demokratičnosti. Dala je svojo izjavo o preteklosti in sedanjosti, njeno jasnost še moti stara težnja po simetriji, kjer simetrije ni, dejanskemu ravnanju cerkvenih predstavnikov, ki se niso udeležili enostranskih proslav, pa ni mogoče odrekati jasne odločnosti, ki je doslej nismo poznali.

In kako so se ob državniško in politično nezrelem triumfu vedle politične stranke? Ob tem vprašanju seveda ne mislimo na stranke leve ideološke koalicije, saj to je bilo njihovo praznovanje, praznovanje pod rdečo zvezdo, ki so jim ga podarili njihovi predstavniki v državnih vrhovih. Mislimo na stranke slovenske demokratične pomladi. Najbolj jasno in odločno so nastopili Slovenski krščanski demokrati, ki imajo tudi drugače kot stranka najbolj jasen pogled na preteklost. Enoumnih državnih proslav se niso udeležili, ampak so obletnico konca druge svetovne vojne in zmage nad fašističnim totalitarizmom proslavili sami na tak način in s takimi besedami, da je bila sprejemljiva za vse Slovence. Pokazali so, kakšne morajo biti in kakšne bodo slovenske obletnice takrat, ko jih ne bo več določal enostranski um in omejen spomin.

Slovenski socialni demokrati so ravnali podobno, čeprav ne s tako jasnostjo in odločnostjo. Tudi oni se niso udeležili nobene državne slovesnosti, ker niso bile prirejene za vse Slovence. Bolj oportunistično so ravnali v Slovenski ljudski stranki, ko so odločitev o udeležbi prepustili vsakemu članu samemu. To je očitno posledica njihovega ne dovolj jasnega in enotnega pogleda na slovensko preteklost med drugo svetovno vojno. Se bolj žalostna je posledica takšne (ne)odločitve: Skoraj vsi poslanci te stranke so se združili s poslanci levih strank pri poslušanju neporavnanih besed na slavnostni seji državnega zbora, kako se je po vojni demokracija kot sramežljiva deklica kar sama odmikala od Slovencev, dokler niso prišli borci proti fašizmu in po 45 letih Slovenijo še enkrat osvobodili.

Različno vedenje strank demokratičnega izvora ima najbrž vzrok v različni sestavi in mišljenju njihovih članov. Na vprašanje, ali je petdesetletnica zmage nad fašizmom obletnica, ki jo je v Sloveniji smiselno proslavljati, je v neki raziskavi z NE odgovorilo 61,1% vprašanih članov SKD, 26,3% članov SDSS in samo 9,5% članov SLS. Na drugi strani je mišljenje, kot se za revolucionarje spodobi, monolitno: z DA je odgovorilo 100% vprašanih članov ZLSD, 91,7% članov SNS in 90,1% članov LDS (Dnevnik, 19. 5. 95).

Sedaj Slovenci ne bodo mogli več prepričljivo govoriti, da za revolucijo niso nikoli slišali. Revolucija sedaj ni več zakulisna igra, kot je bila med vojno. Sedaj bi moralo biti vse jasno, saj se je vse odigralo pred kuliso: Državni politični vrh je na odprtem odru pred srepečim obličjem s slapom rdečih nageljnov ozaljšanega velikega revolucionarja pod neštetimi revolucionarnimi simboli in prapori slavil zmago skupaj z ostarelimi revolucionarji. Drugačne so potisnili za kulise.

2.1.1.

Hribovska vas Št. Jošt nad Vrhniko, zdaj Šentjošt nad Horjulom, je bila pred drugo svetovno vojno malo znana, čeprav je bila središče občine in župnije. Ljudje so se večinoma ukvarjali s kmetijstvom, zato jim slabe prometne zveze z Vrhniko in z Ljubljano niso povzročale posebnih težav. Sicer pa so iz Šentjošta vodile poti na vse strani: proti Horjulu in proti Polhovemu Gradcu, proti Podlipi in Vrhniki, proti Rovtam in Zaplani, proti Gorenji vasi in Škofji Loki. Po teh poteh so bili Šentjoščani povezani s svetom in so bili vedno na tekočem z dogodki iz bližnje in daljne okolice.

Posebnost šentjoške vasi sta dve cerkvi. Starejša je iz 12. stoletja in je posvečena sv. Joštu; po njem je kraj tudi dobil ime. Novejša, večja cerkev je posvečena sv. Janezu Evangelistu in nosi letnico 1664. Šentjošt je najprej spadal v prafaro Šentvid nad Ljubljano, pred sedemsto leti je postal podružnica polhograjske župnije, samostojna župnija pa šele leta 1862.

Med obema cerkvama je precejšen prostor, nekakšen trg, kjer so se stoletja zbirali Šentjoščani in okoličani ob nedeljah, ob praznikih in ob drugih posebnih priložnostih. Dve mogočni lipi še danes dajeta temu prostoru posebno obeležje. Kolikokrat so se tukaj med pritrkavanjem zvonov in veselimi melodijami godcev že zbrali svatje in se potem uvrstili v sprevod, da so pospremili ženina in nevesto v cerkev k poroki. Kolikokrat se je prek tega prostora že pomikal žalni sprevod, ko so nesli mrliča iz farne cerkve na pokopališče ob mali cerkvi. Tedaj so zvonovi zvonili drugače kot ob poroki, jokali so in plakali z žalujočimi. Zvonovi so bili glasniki veselja in žalosti v kraju in v fari. Drugačen je bil njihov glas o božiču, drugačen o veliki noči in spet drugačen na vernih duš dan in na pepelnično sredo. Le na veliki petek so zvonovi molčali, in če je kdo ta dan umrl, se navček ni oglasil. Toda tudi tišina je imela svoje sporočilo.

Na tem prostoru med obema cerkvama se je nekega poletnega dne okrog leta 1940 ustavil profesor Ernest Tomec s svojimi fanti in baje prinesel v Šentjošt nevaren virus protikomunizma. Verjetno so stali pri mali mrtvašnici na vogalu pokopališča, kajti prišli so po stezi iz Kurje vasi. Na tistem vogalu smo se navadno v nedeljo po maši zbrali fantini, se pogovarjali in prikrito pogledovali za dekleti, ko sta šla iz cerkve. Ta prostor je imel v mislih tudi dr. Cene Logar, ki je imel velike težave, ko je hotel Šentjoščane pridobiti za »naprednejšo« kulturo: »Po vojni mi je France Petre povedal o Šentjoštu zanimiv podatek. Več let pred vojno je pripravljal študijo o mladosti Ivana Cankarja, zato je moral obiskati vse kraje, od koder je izviral Cankarjev rod po materini in očetovi strani. Tako si je ogledal tudi Šentjošt in njegovo okolico. Da bi bolje videl ta hriboviti svet, se je nekoč povzpel tudi na zvonik cerkve v Šentjoštu. Od tod je opazoval okolico. Kar je pred cerkvijo zagledal veliko skupino mladih fantov, ki so obkrožali starejšega moža. V njem je prepoznal profesorja Ernesta Tomca, ki je bil že od zgodnjih tridesetih letih organizator klerofašistične organizacije Mladci. Ti so se potem med vojno izkazali kot najhujši organizatorji bele garde … Kaj je privedlo Tomca prav v Šentjošt? Prav gotovo tedanji dijaki iz teh vasi … O vsem tem v drugi polovici 1941 nisem še nič vedel, in tudi učitelj Jože Mivšek ne. Tudi on se ni zavedal, da tu deluje trdno organizirana kontrarevolucija« (Borec, 1989, št. 9, str. 954.).

Predvojna mežnarija, majhna in skromna hišica, je stala blizu cerkve, nekoliko bolj odmaknjeno pa je bilo župnišče na samem sredi lepega sadovnjaka. Ni bilo pretirano veliko, toda že od daleč se je videlo, da je to trdna stavba, ki z debelimi kamnitimi zidovi in oboki lahko kljubuje zobu časa in daje varno bivališče šentjoškemu dušebrižniku.

Na vzhodnem koncu vasi se je razvilo gospodarsko in kulturno središče kraja. Velika Možinetova hiša, kjer je bila gostilna, se je naslonila na vznožje Brinovca. Poleg gostilne je bila majhna hišica, v kateri se je stiskala občinska pisarna. Predvojna občina Šentjošt je imela iste meje kot fara in je po štetju iz leta 1937 štela 928 prebivalcev. Ne daleč od gostilne je med obema vojnama zraslo mogočno poslopje, v katerem je v pritličju dobila prostore Kmetijska nabavna in prodajna zadruga, zgoraj pa je bila prostorna dvorana šentjoškega prosvetnega društva.

[Stran 004]

Tako je ta hiša postala središče zadružništva in prosvete. Tu so se zbirali fantje Fantovskega odseka in dekleta Dekliškega krožka, tu je delovala igralska skupina in prirejala ljudske igre, ki so bile vedno dobro obiskovane. Mladi in starejši so v tej dvorani poslušali predavanja in se izobraževali.

Pri delu prosvetnega društva je včasih bolj, včasih manj pomagala tudi šola. Šolsko poslopje je bilo v Šentjoštu zgrajeno v letih 1889 in 1890, vendar so pretekla še skoraj tri desetletja, preden je prišla v vas prva učiteljica. Do tedaj je moral župnik poskrbeti tudi za pouk v šoli. Zadnja leta pred drugo svetovno vojno so bili na šentjoški šoli trije ali štirje učitelji. Ne glede na prepričanje so se vključevali v življenje vasi in vas jih je spoštovala in znala ceniti njihovo delo.

Šentjoško župnijo je od leta 1908 do aprila 1942 vodil župnik Jože Nagode. Dr. Cene Logar, ki je pod neposrednim vodstvom Borisa Kidriča skušal v Šentjoštu organizirati OF in se je imel za dobrega poznavalca šentjoških razmer, ni mogel razumeti, kako so Šentjoščani postali taki verski fanatiki, ko je bil vendar njihov dolgoletni župnik daleč od vsakega fanatizma. Župnik Nagode res ni bil fanatik, pa tudi njegovi farani ne. Starejši Šentjoščani se še spominjajo velikega tedna 1941, ko se je začela vojna. Proti večeru 9. aprila so se vojaki že umikali z Rupnikove obrambne linije. Stotnik Jeglič se je s svojo topniško enoto ustavil na cesti med Suhim Dolom in Šentjoštom. Ukazal je usmeriti topove prek obrambne črte proti italijanski strani in ob prvem svitu 10. aprila dal povelje za ogenj. Po nekaj salvah je tudi on zapovedal umik. Baje so ti streli povzročili med Italijani velik preplah. V Šentjošt so prišli Italijani na veliko soboto, 12. aprila zjutraj. Z naperjenimi puškami in strojnicami so vdrli tudi v farno cerkev, kjer je župnik ravno zaključeval obrede. Ko je nekaj vojakov šlo po sredi cerkve v zakristijo, se je župnik obrnil od oltarja in jih ošinil s takim pogledom, da je brez besed obsodil okupacijo. Manj kot dva meseca kasneje je župnik že prosil škofijo, naj mu pošlje pomočnika, da bo skrbel za vernike onstran meje, kjer so Nemci pregnali vse duhovnike. Na škofiji so določili za Šentjošt kateheta Srečka Hutha. Julija je bila v Šentjoštu nova maša, ki jo je opravil domačin Roman Malavašič, Možinetov iz Potoka.

Figure 1. Šentjoški fantje in dekleta pred drugo svetovno vojno

Novomašnik Malavašič in bogoslovec Vinko Žakelj sta v začetku počitnic leta 1941 dala [Stran 005]pobudo, naj bi nekateri njuni sošolci in prijatelji iz bogoslovja, ki zaradi nemške zasedbe niso mogli domov na Gorenjsko, šli z njima v Šentjošt. Tako je tisto leto v Šentjoštu preživelo počitnice več bogoslovcev. Pobudo so lepo sprejeli tudi po drugih župnijah in precej bogoslovcev in študentov je tedaj v okolici Ljubljane dobilo drugi dom. Ker meja tedaj še ni bila strogo zaprta, so Gorenjci prihajali na obisk k svojim fantom in sklepali poznanstva z družinami, ki so jim dale zatočišče. Vsi ti dogodki pa so farane zbližali tudi med seboj, saj so začutili stisko ljudi pod nemškim okupatorjem in se zavedeli, da živijo v usodnem času. Razlike med gruntarskimi in bajtarskimi so v tem težkem času skoraj izginile. Na vse je brez razlike pritiskal strah pred negotovo prihodnostjo.

2.1.2. Vojni se pridruži tudi revolucija

Mejna črta med italijanskim in nemškim zasedbenim področjem je najprej potekala po šentjoški občinski meji, ki je bila na tem delu obenem tudi meja ljubljanskega in škofjeloškega okraja. Po kasnejšem dogovoru so Nemci mejo premaknili tako, da je prišla pod Nemčijo cela soseska Planina in nekaj hiš soseske Butajnova. Malovrhovo domačijo v Butajnovi so zaradi meje celo porušili in družino preselili. V sosednji župniji Lučine so Nemci že maja 1941 odpeljali župnika Viljema Pipa in nekaj gospodarjev, med njimi tudi Jakoba Žaklja, ki je imel rojstni dom v Šentjoštu. V knjigi Belogardizem je Franček Saje o Žaklju takole zapisal: »Nemci so Žaklja kot starega politikanta izselili v Srbijo, od koder je v jeseni 1941. leta prišel na svoj rodni dom v Št. Jošt. Po prihodu v Št. Jošt je odklonil povabilo za vstop v OF in postal kolovodja skrivne bele družbe« (F. Saje, Belogardizem, str. 377.).

Medtem ko so v Šentjoštu obhajali novo mašo svojega rojaka Malavašiča in skrbeli za gorenjske begunce, je Kidričev horjulski sodelavec pripravljal načrte za vključitev Šentjošta v mrežo OF. Že pri prvih poskusih je čutil, da bo Šentjošt trd oreh. V svojih spominih in pogovorih se je do konca življenja kljub grenkim izkušnjam Golega otoka znova in znova vračal na Šentjošt in ni mogel razumeti, zakaj je ta kraj tako odločno odklonil OF. Zdi se, da so na »pravi« in »nepravi« strani Šentjoštu skoraj pretirano pripisovali zaslugo za nastanek vaških straž in legalnega protikomunističnega odpora.

Ko so se jeseni 1941 v Lesu nad Horjulom pojavili prvi partizani, so jih mnogi domačini imeli za četnike. Nekako ob istem času je Jakob Žakelj prišel iz izgnanstva v Srbiji. S seboj je prinesel zanimive izkušnje, kako so ponekod spomladi 1941 Nemci in komunisti sodelovali pri izseljevanju Slovencev. Z njegovim prihodom je oživela zveza med Šentjoštom in Ljubljano, zveza z vodstvom Slovenske ljudske stranke in Slovenske legije. Decembra 1941 je OF onstran meje izvajala mobilizacijo in kmalu nato je prišlo do prvih spopadov med partizani in Nemci. Ljudi je tedaj motilo, da so med organizatorji OF opazili tudi take, ki so pomladi 1941 zagovarjali preganjanje duhovnikov Začelo se je šušljati, da se za OF skrivajo komunisti. O komunizmu so ljudje vedeli dovolj, da so ga že naprej odklanjali tudi zaradi njegovega brezboštva. Spomnim se, kako me je kot desetletnega otroka vselej streslo, kadar so v cerkvi pri večernicah molili: »Najhujšega zla sedanje dobe, organiziranega brezboštva – reši nas, o Gospod!« Nekateri šentjoški učitelji niso skrivali, da so za OF. Nagovarjali so vaščane, naj se jim pridružijo. Naleteli so na precej gluha ušesa, zato so poklicali na pomoč organizacijo iz Horjula in z Vrhnike. Za dan novega leta 1942 je bil v Šentjoštu v šoli sklican sestanek za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge, po kateri naj bi OF prišla v Šentjošt. Čeprav so prišli z Vrhnike vidni predstavniki OF, sestanek ni uspel. Od tedaj sta se obe strani gledali z nezaupanjem in čakali na razplet dogodkov.

2. marca 1942 so partizani iz taborišča v Lesu napadli italijansko patruljo pri Koreni nad Horjulom. Italijani so potem na Koreni požgali več hiš, ljudi pa odpeljali v internacijo. Italijanska obmejna straža, ki je bila od leta 1941 nastanjena na Ljubljanici blizu Šentjošta, se je tedaj strahu pred partizani preselila v neposredno bližino meje v hišo Žakljevih. Pri vseljevanju je prišlo do spora med Italijani in domačimi, zato so aretirali Pavleta in Stanka Žaklja in ju odpeljali v koprske zapore.

13. aprila je umrl župnik Nagode, ki je kar 34 let deloval v Šentjoštu. Pokopali so ga v sredo, 15. aprila. Nekaj več kot dva meseca pred tem je škofija poslala v Šentjošt g. Jožeta Cvelbarja, da bi pomagal obolelemu župniku. Po Nagodetovi smrti je Cvelbar postal župni upravitelj v Šentjoštu. Komaj nekaj dni po pogrebu, v soboto, 18. aprila, pozno zvečer je prišla v Šentjošt večja skupina partizanov. Razkropili so se po hišah in začeli pozivati vaščane na sestanek v gostilno pri Možinetu. Jakoba Žaklja so s pol ure oddaljene kmetije pripeljali zvezanega in ga [Stran 006]posadili k posebni mizi pred občinstvo. K tej mizi so poklicali tudi župnega opravitelja Cvelbarja. Govoril je mlad partizan in v svojem govoru pribil, da je sodelovanje z OF edini način boja proti okupatorju. Kdor nasprotuje OF, je izdajalec in kazen za izdajalca je smrt. Po govoru so trdo prijeli župnega upravitelja zaradi pridig proti komunizmu. Žaklja so obtožili, da zbira orožje in ustanavlja belo gardo. Odgovoril jim je, da za belo gardo še nikoli ni slišal. Po koncu sestanka so vse odpustili domov, le Žaklja so spet zvezali in ga odpeljali v noč. Ponovno so ga zasliševali in mu grozili, proti jutru pa so ga vendarle izpustili.

21. aprila so partizani v Zaklancu pri Horjulu ustrelili trgovca Janeza Erbežnika. Italijani so spet pobrali nekaj ljudi iz okolice in jih odpeljali v internacijo. Še huje je bilo 7. maja, ko je narodna zaščita ob cesti Polhov Gradec–Dobrova pri Hrastenicah postavila zasedo in udarila po Italijanih, ki so se vračali s pohoda na Ključ. Med padlimi Italijani je bil tudi neki polkovnik. Italijani so tedaj po dolini pobrali vse moške in jih dvanajst ustrelili, druge pa odpeljali v internacijo.

V zgodnji pomladi 1942 je v Šentjoštu nastala Slovenska legija, ki je štela okrog petdeset mož in je segala tudi na nemško zasedbeno področje. Jedro te skrivne organizacije je bila manjša skupina Šentjoščanov, ki je bila že od konca leta 1941 povezana z vodstvom Slovenske legije v Ljubljani in je imela tudi nekaj orožja.

19. junija zvečer so se partizani spet oglasili v Šentjoštu. Opravili so več rekvizicij in odpeljali v taborišče v Lesu nekaj Šentjoščanov. Dr. Logar je o tem v tipkopisu 4. aprila 1986 takole zapisal: »Tako na osnovi mojih informacij kot na osnovi obveščevalne službe odreda, ki je prišla do enakih konkretnih podatkov, se je odred 19. junija 1942 odločil za aretacijo najbolj aktivnih nasprotnikov (v Šentjoštu). Pri tem pa glavnih organizatorjev sploh nismo dobili. Za župnika so rekli, da je šel po opravkih na Vrhniko. Aretirat smo prišli ponoči, torej naj bi prenočeval na Vrhniki« (Borec, 1989, št. 9, str. 962). Knjiga Dolomiti v NOB to poročilo dopolnjuje: »Aretirane voditelje so po aretaciji pripeljali v taborišče z namenom, da jim bodo sodili zaradi protinarodnega delovanja. Temu se je odločno zoperstavil sekretar okrožnega komiteja Vrhnika Stane Kavčič. Poveljstvo bataljona jih je na izrecno zahtevo komiteja kljub prepričanju, da so to voditelji bele garde, izpustilo.«

Naslednjo nedeljo so Italijani med mašo obkolili butajnovsko cerkev. Po maši so aretirali vse moške, ki so jih dobili, in jih odvedli v Horjul. Duhovnik Srečko Huth je šel z njimi in se zavzel zanje pri italijanskem poveljstvu. Dosegel je, da so vse razen enega izpustili.

Nekako ob istem času je na železniško postajo Drenov grič prispel vagon usnja, blaga za obleke, sanitetnega materiala in drugega za partizane. Vse to blago so naložili na vozove, ki so se v zgodnjem nedeljskem jutru pomikali mimo Horjula, skozi Vrzdenec proti Šentjoštu. V gozdu blizu Šentjošta so blago »uskladiščili«. Italijani v Horjulu so bili slepi in gluhi in niso nič opazili.

Na nočnem sestanku pri Možinetu so partizani jasno povedali, da bodo nasprotnike OF kaznovali s smrtjo. Nekateri možje in fantje se od takrat niso več upali spati doma. Kmalu se je izkazalo, da so bile grožnje zelo resne. V noči med 13. in 14. junijem so na Brezovici ubili očeta Antona Mravljeta in sinova Vinka ter Franceta, sina Toneta pa odgnali s seboj na Ključ, od koder se ni več vrnil. Samo eno noč kasneje so v bližini Ljubgojne na krut način ubili horjulskega župana Bastiča in njegovo ženo Marjano. Na Drenovem Griču so v noči na 7. junij 1942 umorili načelnika železniške postaje Franca Tarkuža in njegovo ženo.

Napetost se je še povečala, ko so partizani II. grupe odredov 28. junija pri Verdu prekoračili železniško progo in še isto noč prišli v bližino Žažarja in Korene. Pravkar ustanovljeni Dolomitski odred je od Glavnega poveljstva dobil nalogo, naj zavaruje prehod II. grupe in naj zato mobilizira vaško zaščito in vse za delo sposobne moške v starosti od 15. do 60. leta. Že prvega julija so partizani streljali na Italijane pri Ljubgojni blizu Horjula. Naslednji dan so Italijani požgali celo vas in tudi domačijo župana Bastiča, ki je malo prej padel kot žrtev komunistov. Pri Ligojni na cesti Vrhnika–Horjul je prišlo do spopada 8. julija. Italijani so bili tudi pri Dobrovi in Polhovem Gradcu. Tedaj so Italijani požgali Belico, Gabrje in nekaj poslopij na Dobrovi ter ubili več ljudi.

Močna italijanska kolona je 1. julija prodrla iz Rovt do Šentjošta. Na nekaj strelov, ki so jih partizani oddali iz bližnjega gozda, so Italijani odgovorili z nekajurnim streljanjem. Grozili so, da bodo požgali vas. V knjigi Dolomiti v NOB dobimo o tem sporočilo, da »je 1. julija okoli 500 Italijanov, ki so prišli iz Rovt, v Šentjoštu brezobzirno teroriziralo prebivalce in kradlo. V župnišču so vlomili v blagajno in iz Hranilnice odnesli ves denar.«

[Stran 007]

Figure 2. Julij 1942 – Nova maša Romana Malavašiča – Od leve Jakob Šubic, njegova žena in novomašnikova sestra Marjana, novomašnik, mati Marija, njegova sestra Albina – Leto za tem so komunisti umorili Jakoba, Marjano in Albino

Ti Italijani so ostali v Šentjoštu še nekaj dni in njim je prišla v roke učiteljica Beta Nagode, ko se je iz Verda vračala v Šentjošt. O tem in o uboju štirih sodelavcev OF iz Šentjošta smo obširneje pisali v 16. številki Zaveze pod naslovom Šentjoški zgodbi na rob. Okoliščine, v katerih je bila prijeta Nagodetova in potem ustreljena v Rovtah skupaj z Mivškom, Vrhovcem in Lebnom, potrjujejo, da so razlage režimskih zgodovinarjev o tem tragičnem dogodku neutemeljene. Upamo, da bodo nadaljnje raziskave odkrile dokumente, ki bodo našo trditev potrdili.

Enaindvajsetletnega Andreja Tominca so Italijani ustrelili 10. julija blizu njegovega doma pod Kožljekom. Tudi ta zločin je pristranska zgodovina pripisala šentjoški vaški straži, čeprav tedaj vsaj uradno še ni nastopila. Znano je, da je mladi Andrej postal žrtev Italijanov, ki so šli na pomoč italijanski posadki v Polhovem Gradcu, ki so jo napadli partizani II. grupe in narodna zaščita iz okoliških vasi. Tisto noč je narodna zaščita prekopala tudi cesto v bližini Tominčevega doma in jo zasekala z drevjem. Trije Tominčevi sinovi so 10. julija dopoldne v bližini zaseke sušili seno. Ko so se približali Italijani, sta dva brata pravočasno zbežala, Andreja pa so opazili, ko je bežal, in začeli nanj streljati. Kaj je imela pri tem opraviti šentjoška vaška straža, ki je še ni bilo?

Vsi ti dogodki so s svinčeno težo pritiskali na Šentjošt in na okolico. Ljudje so se bali Italijanov, saj bi vsak dan lahko nastopile nove represalije, bali pa so se tudi partizanov. V tej situaciji je prišlo do odločitve, da Slovenska legija v Šentjoštu, ki je bila organizirana že nekaj mesecev prej in delno tudi oborožena, nastopi kot vaška straža. Ustanovitev vaške straže je odobrilo vodstvo Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke v Ljubljani. Vaško stražo v Šentjoštu so dovolili tudi Italijani, ki so baje iz Logatca pripeljali štirideset grških pušk in nekaj streliva. Uradno je vaška straža v Šentjoštu nastopila 17. julija 1942, ko je petintrideset oboroženih mož in fantov pod vodstvom Franca Kompareta – Igorja prišlo v vas ter se naselilo v župnišču in v šoli.

2.1.3. Napad na šentjošt

Najkasneje v nedeljo 19. julija je za šentjoško vaško stražo zvedelo cela okolica. Ljudje so prišli k maši, po njej pa je bil nekakšen dan odprtih vrat vaške straže. Komunisti so na nastop vaške straže v Šentjoštu [Stran 008]izredno hitro reagirali. Drugi bataljon dolomitskega odreda je tedaj taboril v Češirkovem gozdu. Karel Leskovec v svoji knjigi pove, kako so se na hitro premaknili čez podlipsko dolino v taborišče nad Kajndolom in se tam nekaj dni pripravljali za napad na Šentjošt. Prvi bataljon dolomitskega odreda in najbrž tudi štab odreda se je pred napadom zadrževal v Lesu nad Horjulom. Mobilizirane so bile tudi enote narodne zaščite iz horjulske in dobrovske doline.

V petek, 24. julija, je šentjoški poveljnik Igor dobil iz Rovt pisno povelje, naj tisti večer pošlje v Rovte močno patruljo, da bo sodelovala v neki nočni akciji. Povelje je podpisal kapetan Juš Lesjak – Lampe, obveščevalni oficir majorja Karla Novaka, poveljnika jugoslovanske vojske v Sloveniji. Šentjoščanom se je zdelo to povelje čudno, saj je njihova četa tedaj štela samo petintrideset mož in so se zavedali, da bi vsi skupaj imeli dovolj opraviti, če bi prišlo do napada. Vedeli so, da je v Rovtah že organizirana Slovenska legija in poznali so moža, ki je prinesel povelje, zato so se kljub pomislekom odločili za odhod v Rovte. Poveljnik Igor je sestavil patruljo in pozno popoldne so se odpravili na pot. Niso še prehodili četrtine poti, ko so srečali dva otroka ki sta prinesla iz Rovt novo sporočilo, da bo isto noč napad na Šentjošt. Ko je poveljnik prebral sporočilo, je takoj ukazal povratek v postojanko. Do trde noči so stražarji še uredili nekaj zaklonišč okrog župnišča in nato napeto čakali, kdaj se bo začel napad.

Figure 3. Razvalina Brežnikove hiše

Okrog desetih se je iz oddaljenih zaselkov zaslišal pasji lajež. Kmalu so zalajali psi tudi v neposredni bližini vasi. »Napad se je začel 24. julija točno ob 23. uri, kot je bilo določeno« (R. Hribernik, Dolomiti v NOB). Petintrideset vaških stražarjev je pričakalo napad na položajih okrog šole in župnišča. »Okrog polnoči so že zagorela prva poslopja, ki so jih zažgali partizani. Branilci so bili primorani zapustiti šolsko poslopje in se umakniti proti župnišču, kjer je bilo središče obrambe. V šolsko poslopje so vdrli partizani in od tam uspešneje napadali župnišče« (Jakob Žakelj, Spomini). Karel Leskovec o začetku napada piše takole: »Napadati smo začeli šele okrog polnoči, čeprav smo obkolili postojanko že pred enajsto. Naloge posameznikov niso bile dovolj jasne. Uro in še več smo se le obstreljevali. Šele nato je Gad s svojo četo pritisnil v prvo stavbo, kjer so bili beli, tu pa se je naenkrat znašel ves prvi bataljon« (K. L., Križpotja, str. 183.).

Napadalci so vdrli tudi v zadružno poslopje, izropali trgovino in skladišče, poslopje pa zažgali. V ognju je bil tudi Možinetov hlev in mežnarija. Pošastni ognjeni zublji so osvetljevali bojišče in okoliške hribe. Vaški stražarji so bili prisiljeni odstopati položaj za položajem in se umikati proti župnišču. Ko je branilcem že skoraj zmanjkalo streliva, je pritisk ob jutranjem svitu popustil in napadalci so se umaknili. Pred odhodom so še zažgali šolsko poslopje in Možinetovo hišo, toda ogenj se ni prijel.

Izmed petintridesetih šentjoških stražarjev ni bil nihče ranjen. Koliko so imeli izgub napadalci, ni bilo mogoče ugotoviti, ker so vse odpeljali razen enega, ki je s strojnico v roki obležal v pšenici na njivi pod šolo.

Šentjoška vaška straža je tako komaj en teden po ustanovitvi vzdržala napad veliko močnejšega nasprotnika, ki takega odpora prav gotovo ni pričakoval. Vodstvo dolomitskega odreda je spoznalo, »da bi bile pri dnevnem napadanju žrtve prevelike. Enote tudi niso imele težkega orožja, razen tega pa so se bale intervencije italijanskih posadk iz Horjula, Polhovega Gradca, Rovt in z Vrhnike. Ta bojazen pa je bila, kot se je kasneje pokazalo, neupravičena, ker Italijani iz vseh teh postojank niso intervenirali niti drugi dan po partizanskem napadu, in to kljub temu, da se jim je zdel rezultat boja za šele ustanovljeno postojanko že od vsega začetka negotov … Kasneje se je pokazalo, da je ostala posadka skoraj brez municije … « Tako je o neuspelem napadu na Šentjošt zapisal Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB. Spomnimo se, kako so se Italijani ob prehodu II. grupe odredov takoj dvignili iz svojih postojank in začeli požigati vasi ter streljati talce. Ko pa so slišali in videli, kaj se dogaja v Šentjoštu, so mirno počivali in čakali, da bi partizani opravili s šentjoško stražo. Kakšen cilj je torej imel napad na Šentjošt? Ali je bil to boj za osvoboditev izpod okupatorja?

[Stran 009]

Pogosto slišimo, da je zgodovina o dogodkih iz leta dvainštiridesetega že povedala svoje in da je ni mogoče spreminjati. To naj bi veljalo tudi za šentjoške dogodke. Pri tem pa ne upoštevajo, da so bili mnogi dogodki petdeset let prikazovani popolnoma drugače, kot so se v resnici zgodili. Zanimivo je, kako opisujeta napad na Šentjošt Franček Saje in Karel Leskovec. Saje pravi, da so partizani branilce z jurišem pregnali iz cerkve, šole in nekaterih okoliških stavb, ki so jih potem zažgali, župnišča pa niso zavzeli, ker je bil napad slabo pripravljen. Leskovec pa piše, da so partizani zažgali župnišče in da so nato »beli pobegnili v veliko, prostorno trdnjavo – farno cerkev. Veliko napako smo napravili, ker nismo preprečili, da nam belčki ne zbeže v cerkev.«

Farna cerkev nikoli ni bila trdnjava in v zvoniku ni bilo nobenega »mitraljezca, ki je z visokega mesta obvladoval okolico«. Res je, da sta bila tisti večer pred napadom v zvoniku na straži dva starejša moža, ki pa sta že ob prvih partizanskih strelih zapustila zvonik, saj jima odprte line niso nudile primernega zaklonišča. Celo noč sta potem preždela v cerkvi za korom. Nista vedela, da so v cerkveno lopo iz goreče mežnarije pribežali Mežnarjevi: mama Jelka, njena osemdesetletna mati in otroka Rafko ter Albinca. Ker sta moža cerkvena vrata zaklenila od znotraj, mežnarjevi niso mogli v cerkev in so trepetaje čakali, kdaj bodo v lopo vdrli partizani. Nobenega ni bilo in jutro jih je rešilo strahu.

Staro župnišče z debelimi zidovi in majhnimi okni je nudilo dobro zavetje branilcem, svetloba požara pa je napadalce odkrivala. Še poseben strah pa jim je vzbujal trdnjavski mitraljez, ki je zarohnel zdaj s tega, zdaj z drugega okna župnišča. Vsi branilci niso bili junaki in ne vešči obrambe, toda vsi skupaj so bili dovolj pogumni in vztrajni, da so vzdržali napad. Najbrž tudi napadalci niso bili vsi enako bojeviti. Morda je kdo od njih celo pomislil, zakaj napadajo domače ljudi v Šentjoštu, namesto da bi se obrnili proti Italijanom v Horjulu ali v Rovtah.

Kaj bi se zgodilo s šentjoško patruljo, če ne bi bila dobila sporočila iz Rovt in bi nadaljevala pot? Koliko časa bi se prepolovljena posadka v Šentjoštu lahko upirala napadu? Nimamo natančnega podatka, kje je rovtarski župnik zvedel, da bo zvečer napad na en Jošt. Še najbolj verjetna je razlaga, da mu je za napad povedal italijanski oficir, s katerim se je slučajno zapletel v razgovor. Baje so tedaj Italijani v Rovtah imeli vsaj občasno zvezo s partizani. V naglici je župnik napisal kratko pisemce in odhitel k družini, ki je imela sorodnike blizu Šentjošta. Dve deklici sta takoj odšli na »obisk« k teti in se srečno prebili mimo vseh zased.

Do danes ni nihče pojasnil, s kakšnim namenom je bilo poslano povelje, naj se 24. julija zvečer patrulja iz Šentjošta odpravi v Rovte. Ali je Lesjak, ki je bil obveščevalni oficir, vedel, da se pripravlja napad na Šentjošt? Precej nekdanjih aktivnih oficirjev je tedaj sodelovalo z OF, zato ne bi bilo nič čudnega, če bi bil Lesjak s kom povezan. Ko je bil Lesjak nekaj mesecev kasneje v prepiru s poveljnikom vaške straže na Bizoviku ustreljen, se je govorilo, da se je to zgodilo tudi zaradi Šentjošta.

Figure 4. Šentjošt avgust 1942 – Otroci pomorjenih staršev: (od desne) Bradeškovi Pavle, Lojze, Marija, Rezka, Francka; Šubicova Marjanca in France; Jesenovcov Ludvik; Šubicova Ivan in Tone

Za neuspeh napada na Šentjošt so nekateri dolžili takratnega okrožnega partijskega sekretarja Staneta Kavčiča, češ da je zaustavil napad, ko je že kazalo, da bodo partizani zmagali. Kavčič se je branil, da on ni mogel zaustaviti napada, ker ga je vodilo poveljstvo dolomitskega odreda, ki je nazadnje tudi ukazalo umik. V odnosu do Šentjošta je Kavčič res bil ves čas nekoliko popustljivejši, toda z napadom se je strinjal, saj je bil prepričan, da »je bela garda politična in vojaška kontrarevolucija, ki sta jo spočela in vodila kapital in cerkev« (Citat Kavčičeve pisne izjave z dne 30. 5. 1985 v članku T. Kebeta O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem, Borec, 1989, št. 9, str. 946). Stane Kavčič in dr. Cene Logar se glede Šentjošta nikoli nista dogovorila, bila pa sta oba v tesni zvezi s šentjoškimi dogodki. Vemo, da je dr. Logar že od začetka zagovarjal najostrejše ukrepe.

2.1.4. Po napadu na Šentjošt

Po 25. juliju partizani Šentjošta niso več napadli, čeprav so ostali v bližini. Pri dolomitskem odredu je bila ustanovljena posebna udarna četa, »ki naj bi se stalno gibala v bližini postojanke, napadala ter uničevala njene patrulje in jim na ta način preprečevala vsakršno aktivnost« (R. H., Dolomiti v NOB, str. 225.). Poveljnik te čete je postal Peter Cefuta – Gad, ki je že pri Mravljetovih na Brezovici pokazal, kako brezobzirno zna nastopiti proti drugače mislečim. Naslednji dnevi, še bolj pa noči, so bili za Šentjošt in okolico polni strahu in groze. Maloštevilna vaška straža v napol požgani vasi je bila skoraj brez streliva. Pričakovala je ponoven napad, saj so se nasprotniki pojavili zdaj na tej, zdaj na drugi strani vasi. Napada ni bilo, dvignil pa se je silen vihar krvave revolucije, ki je z ognjem in mečem uničil celo okolico.

V noči med 25. in 26. julijem so partizani pobrali več mož in fantov v Smrečju, Podlipi in okolici. Odvedli so jih v taborišče 2. bataljona v Češirkovem gozdu onkraj Smrečja. Dolžili so jih, da so se pripravljali za odhod k vaški straži v Šentjošt. Nekateri od teh mož in fantov so pred tem delali za OF in bili celo člani narodne zaščite. Baje so tudi sodelovali pri prevozu blaga z Drenovega Griča v skrivališče blizu Šentjošta. Po zaslišanju so nekaj mož in fantov izpustili, druge pa so kruto pobili v bližini taborišča. Žrtve krvave revolucije so tedaj postali naslednji: Valentin Malovrh, Smrečje, Lovro Kogovšek, Smrečje, Jakob in Jože Filipič, Podllipa, Peter Šinkovec, Zaplana, Franc Bogataj in Pavle Lukan, Rovte. Karel Leskovec je v Križpotjih po svoje opisal izvršitev te smrtne obsodbe, ki naj bi jo ukazal štab dolomitskega odreda. O Češirkovem taborišču so marsikaj povedali tudi tisti, ki so imeli srečo, da so se vrnili domov, nekaj pa se je zvedelo celo od »izvajalcev«, med katerimi so baje bili najbolj zagnani nekateri domačini. Med ljudmi se je do danes ohranila zgodba o krutem pokolu njihovih mož in fantov, ki je sledil napadu na Šentjošt.

Ponoči 26. julija je partizanska patrulja prišla tudi k Smrekarjevim v Smrečje. Menda so nameravali odpeljati starejšega sina Janeza. Uspelo mu je, da se jim je skril. Njegov tridesetletni brat Tone je v strahu skočil skozi okno in hotel zbežati. Rafal iz mitraljeza je njegov beg ustavil in Tone je izkrvavel ne daleč od domače hiše.

Figure 5. Mati Marija Malavašič – Sama je skrbela za osirotele vnuke in požgano domačijo – Dolga leta je bila v črnem

V četrtek, 30. julija, sredi dopoldneva je partizanska patrulja prišla na Možinetovo domačijo v Potok pri Šentjoštu. Možinetovi so tisti dan kosili še zadnjo travo in sejali repo. Vreme je lepo kazalo in oče Jakob je upal, da bodo delo dobro opravili. Odkar so nekega deževnega popoldneva njegovo domačijo prvič obiskali oni iz gozda, mu delo nič kaj ni šlo od rok. Res da njemu in družini tedaj niso storili nič žalega, ampak samo pobrali nekaj živeža in odgnali več glav živine, vendar so ga obhajale zle slutnje. Konec junija je prišel iz Ljubljane ženin brat Roman Malavašič, da bi po končanem teološkem študiju še zadnje počitnice preživel doma. Z njim je prišel bogoslovec Jaka Jerman, ki zaradi Nemcev ni mogel domov v Komendo. Roman je tiste tedne v Šentjoštu nadomeščal župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja, ki je odšel na oddih v Ljubljano. Tudi po ustanovitvi vaške straže in napadu nanjo sta Malavašič in Jerman vsako jutro šla skozi gozd k fari in se po maši vrnila domov. Ko sta tisto dopoldne zagledala, da se hiši bližajo partizani, sta se skozi mala vrata izmuznila iz hiše, se spustila mimo hleva v dolino in skozi gozd odhitela k sosedu. Nekaj par[Stran 011]tizanov s praznimi nahrbtniki je vstopilo v hišo, drugi pa so obkolili družino pri delu. Od doma in z dela na polju so bili tedaj odvedeni naslednji:

Jakob Šubic, kmet in oče štirih otrok, star 34 let,

njegova žena Marjana, stara 29 let (najmlajši sin Tone je bil rojen 11. junija 1942),

njena sestra Albina Malavašič, stara 32 let,

Frančiška Kavčič, služkinja, stara 17 let,

Viktor Jereb, hlapec, star 19 let,

Janez Gantar, hlapec, star 18 let,

Franz Guzelj, dninar, star 64 let

in njegov sin Jože Guzelj, dninar, star 27 let.

Odpeljali so jih take, kot so bili pri delu. Niso jim dovolili, da bi karkoli vzeli s seboj. Ko je kolona že krenila proti gozdu nad Potokom, je petletni sin Ivan stekel za njimi, se prijel očeta za roko in odšel z njim. V gozdu so se ustavili. Mamo Marjano je skrbelo za najmlajšega, komaj šest tednov starega Tončka. Prosila je, naj ji dovolijo, da ga bo šla nahranit in se potem vrnila. Niso ji dovolili. Šele v mraku so se spustili do sosedove domačije, tam pustili petletnega Ivana in nato nadaljevali pot proti taborišču nad Kajndolom. Spotoma so na njegovem domu vzeli še Janeza Kogovška, po domače Šelovsa, očeta desetih otrok. Vseh devet so potem pobili v gozdu blizu Kajndola in jih površno zakopali v skupnem grobu. Vaški stražarji iz Šentjošta so 7. novembra 1942 trupla izkopali in jih prepeljali v blagoslovljeno zemljo.

Popoldne 30. julija so se partizani pojavili tudi na naši domačiji, ki jo je ločeval od vasi le hrib in nam zapiral pogled k cerkvi. Meni je bilo tedaj enajst let in tisto popoldne sem moral doma varovati nekaj mesecev staro sestro. Oče je bil v Šentjoštu v postojanki, mama je s hlapcem in deklo na precej oddaljeni njivi žela pšenico in z njo so bili tudi štirje bratje, mlajši od mene. Naenkrat so se okrog hiše pojavili oboroženi neznanci s čudnimi kapami na glavah. Nekaj jih je takoj vstopilo. Razkropili so se po hiši. Nisem vedel, da opravljajo rekvizicijo, videl sem pa, da v njihovih nahrbtnikih izginjajo hlebci kruha, ki ga je mama spekla tisto dopoldne, kosi suhega mesa, lonci zabele, obleka in drugo. Eden od njih, po obleki in obnašanju se mu je videlo, da je glavni, me je poklical k sebi in me začel spraševati, kje je oče, kje je mama in ostala družina. Med spraševanjem se je igral z veliko pištolo in jo od časa do časa nameril proti meni, češ da bo počilo, če ne bom po pravici povedal. Odgovoril sem mu, da je oče šel v Ljubljano, mama in drugi pa na Ušteh žanjejo pšenico. Oče je kot župan res večkrat imel opravke v Ljubljani. Že nekaj mesecev pred tem »obiskom« ni več spal doma. Otroci smo vedeli, kaj naj povemo, če bi nas kdo spraševal. Strogi velikan z mojim odgovorom ni bil zadovoljen. Zarežal je nad menoj: »Lažeš! Vem, kje je. V cerkvi pri belčkih čepi.« Primazal mi je dve krepki klofuti, da sem imel potem zatečene ustnice. Nikoli prej nisem slišal za belčke in tudi tedaj nisem razumel pomena te besede. Vedel sem, da v cerkvi ni nikogar, može in fante v župnišču pa sem skoraj vse poznal. Skrbelo me je, da mama in drugi ne bi prehitro prišli domov. Vedel sem, kako je mama trepetala tisto noč, ko je bil napad na Šentjošt. Čakali smo, kdaj bo zaropotalo po vratih, toda prihajali so in odhajali mimo hiše in se niso zmenili za nas. Tudi ta dan je mama imela srečo. Prišla je z njive, ko se je zadnji plenilec spustil po bregu v bližnji gozd. Tisti večer smo že šli spat v postojanko. Mnoge družine iz okolice Šentjošta niso več spale doma, ko se je zvedelo, da so odpeljali Možinetove.

Naslednji večer smo spet šli spat v postojanko. Tihoto noči je kmalu začel rezati pasji lajež. Okrog polnoči se je na vzhodni strani Šentjošta od raztresenih domačij na Koglu zasvetilo, kot da se je nenadoma zdanilo. Najprej je zagorelo pri nas, nato pri Hribarju, pri Cveku, pri Štefancu, pri Jožetu in pri Kogušku. Naša hiša je bila pokrita z eternitnimi ploščami, ki so gorele z močnim pokanjem. Med pokanjem in prasketanjem ognja se je slišalo mukanje živine, ki se je dušila v gorečem hlevu ali pa so jo vodili proti horjulski dolini. Najhuje je bilo pri Štefancu in pri Cveku. Obe družini sta živeli v težkih gmotnih razmerah in sta imeli le malo zveze s Šentjoštom, toda prav nad njimi se je revolucija najhuje znesla. Ni jim bilo dovolj, da so upepelili njihovi skromni domačiji, ampak so pri obeh ubili očeta in mater. Štefancova, Franc in Ivana Bradeško sta imela pet otrok. Najstarejši je dokončal prvi razred osnovne šole, najmlajši pa je bil star komaj šest tednov. Cvekova, Alojz in Ivana Jesenovec, sta imela tri otroke; Ljudmila, rojena leta 1940, je ostala v goreči hiši in zgorela.

Štefancove je vznemiril sij požara, ki je okrog polnoči nenadoma razsvetlil sobo. Najprej je vstal oče Franc. Bil je zaskrbljen, saj je v prvi svetovni vojni prišel v rusko ujetništvo in je tam videl in slišal, kaj je revolucija. Mati je starejše otroke spravila pokonci, najmlajšega pa je vzela v naročje. Nagovarjala je moža, da bi šli od doma, pa jo je zavrnil: »Nič nisem zagrešil, nikamor ne grem.« Ko je tudi Cvekova hiša že zagorela, [Stran 012]je divje zaropotalo po vratih. Še preden je oče Franc utegnil odpreti, so vrata zletela s tečajev in padla v vežo. Otroci so se stiskali okrog očeta in matere. Mati je baje tedaj držala v eni roki malega Lojzeta, v drugi pa hlebec kruha. Tudi Štefancova hiša je bila naenkrat v ognju. Požigalci so otroke in starša grobo spehali skozi mala vrata. Komaj je mati Ivana naredila nekaj korakov od hiše, že je morilec streljal nanjo. Oče je obležal prav blizu hišnega praga in je bil potem ves ožgan od ognja. Osemletni Pavle in šestletna Marija sta videla, kaj so naredili očetu in mami. V silnem strahu sta začela bežati. Niso ju ustavili. Najprej sta nameravala teči k spodnjemu sosedu, toda videla sta, da po poti po bregu ženejo njihove kravice. Obrnila sta se in po strmem bregu skozi gozd prišla k drugemu, bolj oddaljenemu sosedu, kjer ni bilo požigalcev.

Ko so zgodaj zjutraj na kraj groze prišli šentjoški vaški stražarji, so naleteli na pretresljiv prizor. Pred dogorevajočo Štefancovo domačijo sta zraven umorjene mame sedeli štiriletna Rezika in dveletna Francka in držali najmlajšega. Da bi ga zavarovali pred hladno roso, sta ga pokrili z okrvavljeno mamino ruto. Francka je jokala in neprestano klicala mamo. Nedaleč od nekdanje Cvekove hiše sta ležala mrtva oče Alojz in mati Ivana, zraven njiju sta hlipala petletni Ludvik in triletna Julči, ostanke najmlajše pa so našli na pogorišču.

Pri drugih naštetih hišah morilci ljudi niso našli doma, ker so se jim še pravočasno umaknili, toda požgali so vse. Pri nas je poleg drugih poslopij pogorel tudi čebelnjak, poln čebel. Med tlečimi ogorki čebelnjaka se je zjutraj svetlikal med, ki je stekel iz satja. Neusmiljeni uničevalci so se potrudili in v ogenj spehali tudi vozove, ki so jih domači v pričakovanju najhujšega pustili zunaj kozolcev ali hlevov. V našem gozdu so poiskali celo skladovnice drv, ki so bile tam zložene, da bi se posušile, in vse požgali. Sreča, da se ni vžgal še gozd.

Skupina partizanov, ki se je 1. avgusta ob prvem svitu vračala proti taborišču, se je ustavila na samotni Brežnikovi kmetiji ob cesti Šentjošt–Smrečje. Baje so hoteli vzeti nekaj živeža. Trkali so na vrata in klicali, toda v hiši je bilo vse tiho. Ko so hoteli vdreti s silo, je skozi okno nad vrati priletela bomba in jih pregnala od vrat. Ko so se ponovno skušali približati hiši, sta jih gospodar Oblak in brat njegove žene Stanko Alič zaustavila s streljanjem. Zažgali so kozolec in hlev, do hiše pa niso mogli. Stanko Alič je bil v tej samoobrambi ranjen in je izkrvavel. Kljub temu je gospodar obranil hišo, požgana pa je bila kasneje, ko se je družina umaknila v postojanko. Tisto jutro so požgali tudi Brežnikov mlin in obstrelili triinšestdesetletnega očeta Janeza Oblaka, ki je naslednji dan zaradi rane umrl in postal sedma žrtev »osvobodilnega« pohoda na Šentjošt v noči med 31. julijem in 1. avgustom 1942.

Težki so bili tisti dnevi v Šentjoštu. Poletno ozračje je bilo prepojeno z vonjem po dimu. Zvonovi so vsak dan prepevali žalostinke za pobitimi. V nedeljo, 2. avgusta, so pokopali Cvekove in Štefancove, obenem pa z bolečino mislili na neznani grob svojih domačih. V ponedeljek, 3. avgusta, so pokopali očeta Janeza Oblaka in Stanka Aliča. Naslednji dan, 4. avgusta zjutraj, pa je zazvonilo v Butajnovi. Ob dveh zjutraj so partizani na njegovem domu vpričo žene in petih otrok ustrelili Janeza Demšarja. Nekako ob istem času so vdrli v butajnovsko mežnarijo in ubili mladega cerkovnika Janeza Trčka. Tudi v Šentjoštu je kmalu spet zazvonilo. Sredi dopoldneva so šli stražarji na patruljo. Ko so bili samo nekaj sto metrov iz vasi, so iz bližnjega gozda odjeknili streli in oče Janez Jankovec se je mrtev zgrudil. To je bil edini napad na patruljo vaške straže v tistih dneh in Jankovec je padel, še preden je uporabil puško.

Nekaj dni kasneje so sredi noči zagorele tri domačije v Potoku. Možinetov kozolec dvojnik so zažgali naslednji dan pri belem dnevu, ker so ponoči nanj pozabili ali pa se morda ogenj ni prijel. Tako so tudi osiroteli Šubicovi otroci ostali brez doma. Skrb zanje je prevzela stara mati Marija Malavašič. 9. avgusta so se morilci pojavili pri Guzeljevih na Lavrovcu. Doma so sedaj ustrelili še devetinpetdesetletno mater Marjano. Tudi hčerka Albina je zadeta od strela obležala v temni veži. Mislili so, da je mrtva in se niso več zmenili zanjo. Ona pa je bila samo ranjena in je menda nekatere morilce celo prepoznala po glasu, ko so se med seboj pogovarjali.

Tak je bil torej »osvobodilni« boj v okolici Šentjošta v času od 25. julija do 10. avgusta 1942. Rop, požig in umor so prizadeli domove in ljudi, ki z vaško stražo niso imeli prav nobene zveze. Pobijali so hlapce, dekle, dninarje, bajtarje in male kmete. Ali je morda bilo to povezano s prizadevanjem za socialno osvoboditev? Dr. Cene Logar je leta 1973 zapisal v Spominih, da se v Šentjoštu »niso delili veliki kmetje kot belogardisti in mali kmetje, bajtarji in delavci kot pripadniki osvobodilne fronte … Te okoliščine so [Stran 013]potem našim kolaboracionistom prišle kot naročene in tako je reakcija iz Šentjošta napravila pravo Vendejo: iz poštenih in delovnih kmetov so napravili fanatične belogardistične izdajalce.« Le v čem so bili Cvekovi in Štefancovi fanatiki in izdajalci? Ni čudno, da režimsko zgodovinopisje, ki sicer pogosto omenja Šentjošt, skoraj ničesar ne pove o dogodkih, ki so se dogodili v dneh po napadu na vaško stražo. Ko dr. Logar primerja Šentjošt s francosko Vendejo, ne pove, da je bilo za Vendejo značilno tudi to, kako so revolucionarji kaznovali upornike, ki so se leta 1793 obrnili proti francoski revoluciji. Ni jim bilo dovolj, da so pomorili na tisoče protirevolucionarjev, ampak so posebni oddelki vojske uničevali tudi njihova polja in gozdove. Tudi po komunističnem uničevanju okolice je Šentjošt podoben Vendeji. Zakaj so komunisti počeli taka grozodejstva nad revnimi kmeti in bajtarji, če so se borili proti okupatorju in za pravice malega človeka? Ali je bilo za boj proti okupatorju potrebno ubijati slovenske matere in jim trgati iz rok dojenčke. Na to ne morejo odgovoriti, zato se obnašajo, kot ta tistih dogodkov ni bilo. Z napadom na Šentjošt in s kasnejšim pustošenjem po okolici so komunisti popolnoma odkrili svoj pravi obraz, ki ga nobeno »maskiranje« ni moglo več spremeniti.

Figure 6. Šentjošt maja 1943 – Spokorni spravni dan – Fantje, ki nosijo Marijo, so napisani na farni plošči z letnico smrti 1945

V razmišljanjih in pogovorih o tistih usodnih tednih v Šentjoštu večkrat naletimo na vprašanje o smislu in učinkovitosti prve vaške straže. Če je bil njen namen varovati življenja in premoženje, zakaj so potem dopustili tako pustošenje in prelivanje krvi v neposredni okolici? Zakaj niso v noči med 31. julijem in 1. avgustom planili iz utrjenega župnišča in pregnali teroriste, ki so morili in požigali po Koglu in pri Brežniku? Po eni strani se zdi ta pomislek popolnoma utemeljen. Če pa se vživimo v takratne razmere, bomo razumeli tudi drugo stran. Samo en teden pred tem je vaška straža komaj vzdržala napad. Ko so 31. julija zvečer v daljni in bližnji okolici spet zalajali psi, so pričakovali, da se bo napad ponovil še z večjo silo. Stražarji so bili preprosti kmečki možje in fantje, ne pa poklicni bojevniki. Lahko si mislimo, s kakšno težo je pritiskalo nanje, ko je gorela skoraj cela okolica in so se odpirali novi in novi grobovi.

[Stran 014]

Kljub silnemu pritisku je vaška straža v Šentjoštu vzdržala. Kmalu je dobila pomoč. 12. avgusta je prišlo v Šentjošt štirideset oboroženih mož in fantov iz Rovt in Zaplane, ki jih je vodil kapetan Pavle Vošnar. V šentjoški šoli se je naselil tudi vod italijanskih vojakov. Kmalu so še po drugih krajih nastale vaške straže in razbremenile Šentjošt.

Figure 7. Šentjošt 1944 – Farani sprejemajo novomašnika Mirka Gogala iz Mojstrane na Gorenjskem – Levo letošnji zlatomašnik Vinko Žakelj

V tem času je tudi protikomunistična stran na nasilje odgovorila z nasiljem. 10. avgusta so šentjoški stražarji odšli v Lavrovec po ranjeno Albino Guzelj, obenem pa so aretirali štiri Lavrovčane: Martina Razložnika, Nikolaja Žaklja, Cirila Kržiča in Franca Klemenčiča. Vse štiri so potem Italijani odvedli v Horjul in jih ustrelili. Horjulski Italijani so 15. avgusta v bližini Šentjošta ustrelili Jožeta Gabrovška in njegovega devetnajstletnega sina Lojzeta iz Butajnove ter Janeza Šifrerja iz Polhovega Gradca. Blizu svojega doma je Italijanom, ki so šli iz Šentjošta v Horjul, padel v roke tudi kmet Jože Slovša iz Samotorice. Odvedli so ga v Horjul in ga še isti dan ustrelili.

Italijani in vaški stražarji so 28. septembra v Podlipi aretirali brate Ivana, Jožeta in Valentina Kogovška ter Vinka Možino. Odpeljali so jih v ljubljanske zapore in jih ustrelili 14. oktobra med štiriindvajsetimi talci po uboju bana Marka Natlačena.

Nasilje revolucije je rodilo novo nasilje protirevolucije. Ob tem se nam zastavlja več vprašanj: ali je bilo protirevolucionarno nasilje res potrebno za samoobrambo, za zaščito življenj in premoženja? Do katere mere je bila vaška straža, ki je izšla iz slovenske legije, zakonita naslednica predvojne oblasti? Po mednarodnem pravu je bila tudi okupatorska oblast dolžna ščititi življenje in premoženje prebivalcev zasedenega območja. Vaške straže so se torej glede tega morale povezati z njo, če so se hotele upreti revolucionarnemu nasilju. Seveda pa je okupator pogosto ravnal ravno nasprotno in celo iskal priložnost, da bi uničeval slovenska življenja in tako sledil svojemu daljnemu cilju.

Ob smrti Marka Natlačena je njegova žena posebej prosila Italijane, naj ne streljajo talcev. Niso je poslušali, ampak so v zaporih nabrali štiriindvajset mož in fantov in jih v bližini Natlačenovega doma postrelili. Med njimi so bili tudi bratje Kogovšek in Vinko Možina iz Podlipe. Ko bi bilo komunistom le malo mar slovenskih življenj, Natlačena ne bi bili ubili, saj so naprej vedeli, da bodo sledile hude represalije. Kardelja streljanje talcev ni motilo in ni prav nič skrival zadovoljstva zaradi uspelega atentata.

Ob koncu leta 1945 in v začetku leta 1946 je v Šentjoštu opravljala delo Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Očitno njen namen ni bil raziskati dogodke in ugotoviti resnico, ampak ravno nasprotno. Šentjoške protikomuniste je bilo treba prikazati kot sodelavce okupatorja in vojne zločince in s tem opravičiti komunistične medvojne in povojne zločine. Njena razlaga nekaterih dogodkov je še danes ohranjena, ne samo v arhivskih fasciklih, ampak tudi v marsikateri glavi. Kljub nekaterim prizadevanjem se to do danes bistveno ni spremenilo. Čas bi že bil, da se o vseh medvojnih pobojih pove vsa resnica, kajti le resnica lahko pripomore do sprave.

Preden zaključimo to poglavje, moramo omeniti še nekaj pobojev, ki jih je zagrešila komunistična revolucija v okolici Šentjošta. V avgustu 1942 je izginila Julijana Lešnjak iz Šentjošta. Za njen grob se ni nikoli zvedelo, govorilo se pa je, da so jo ubili nekje v bližini taborišča nad Kajndolom. V Butajnovi so partizani 14. oktobra 1942 spet nasilno pretrgali nit dveh mladih življenj. Končanovi, po domače Starkeževi so ta dan kopali krompir. Ker so se bali partizanov, so se večinoma zadrževali v Šentjoštu. Domov so šli le toliko, da so opravili nujna poljska dela. Ko so tisti dan zagledali, da se njivi bližajo partizani, so bežali proti Šentjoštu: mati in hči Francka v eno smer, sin France in hči Marija pa v drugo smer. France in Marija sta pritekla naravnost pred puško partizana – domačina; ta je oba zadel z enim samim strelom. V nedeljo, 17. januarja 1943, so partizani onkraj nemško-italijanske meje na Planini odpeljali Alojza Aliča, brata Stanka Aliča, ki je v poletni noči 1942 izkrvavel pri obrambi Brežnikove domačije. Domačin Jakob [Stran 015]Cankar je v Zgodovini planinske soseske s tem zapisal: »V torek popoldne so ga našli ustreljenega med Medvedovim mlinom in Polžem. Bil je brez srajce, štirikrat zadet in vsak zadetek je bil smrten. Ko so ga dobili, so bile na njegovih licih zmrznjene solze.« Tedaj nihče ni mislil, da bodo po koncu vojne leta 1945 padli še trije Aličevi: France, Janez in Rajko.

Ko spet in spet mislimo na žalostne dogodke, katerih smo se spomnili v tem poglavju, pred nami redno vstaja njihova poglavitna resnica: naj so pobijali partizani ali Italijani, vedno so padali slovenski ljudje. Vsaka mati, ki je izgubila sinove, je trpela, ne glede na to, na kateri strani so bili. Zato mora vsaka stran priznati svojo lastno zgodovino kljub vsem njenim bremenom. Imena naših umrlih so naša imena in skupaj sestavljajo mozaik naše sedanjosti.

2.1.5. Konec vojne ni prinesel miru

V začetku leta 1943 je bila mreža vaških straž po Polhograjskem hribovju že precej razpredena. Med zadnjimi je bila februarja 1943 vzpostavljena še vaška straža v Polhovem Gradcu. Kljub slabi izkušnji, ki so jo imeli Šentjoščani z Novakovim oficirjem Lesjakom takoj po nastopu vaške straže, so se Novakovi četniki utaborili v zgodnji pomladi 1943 v gozdu blizu Šentjošta. V presledkih so se potem tu zadrževali do julija 1943, ko so odšli na Dolenjsko. Tedaj se je že govorilo, da je kapitulacija Italije blizu. Napovedovali so izkrcanje zaveznikov v Istri. Major Novak naj bi se s svojimi četniki pridružil liškim četnikom in prek Gorskega kotarja odšel naproti zaveznikom. V ta namen naj bi odvedel v ilegalo posadke vaških straž iz Šentjošta, Rovt, Sv. Treh Kraljev in druge. Poveljnik 1. bataljona legije smrti kapetan Vošnar je svojim podrejenim že dal ustrezna navodila. Zadnji trenutek se je zvedelo za celotno ozadje Novakovega načrta in vodstvo Slovenske legije je zaustavilo odhod. Vse vaške straže so ostale na svojih postojankah, odšli so samo četniki.

Ko se je zvedelo za kapitulacijo Italije, so bile vse vaške straže na Polhograjskem na svojih postojankah. Že 9. septembra so partizani sredi vasi Vrzdenec pri belem dnevu napadli kamion, s katerim se je peljalo nekaj vaških stražarjev iz Šentjošta. Andrej Jesenovec iz Šentjošta je bil pri tem napadu ubit. Po prejemu povelja za odhod na Vrhniko se je šentjoška posadka razdelila na dva dela: nekako trideset mož je ostalo v Šentjoštu, drugi so pa odšli na Vrhniko. Vaški straži v Rovtah in pri Sv. Treh Kraljih sta kljub povelju za umik ostali v domačem kraju. Šentjoščani so se šele proti koncu oktobra vrnili z Vrhnike. Med njihovo odsotnostjo je enota, ki je ostala doma, obvladovala položaj in niti v Šentjoštu niti v okolici ni bilo težav, čeprav je bil v bližini na novo ustanovljeni dolomitski odred.

Po vrnitvi z Vrhnike je šentjoška posadka normalno opravljala svoje delo in se nato vključila v Slovensko domobranstvo kot njegova 43. četa. Ko je bilo leta 1944 ustanovljeno Gorenjsko domobranstvo, so nastale posadke v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem, v Lučinah in v Suhem Dolu; v te so bili vključeni tudi šentjoški farani.

Ko so maja 1945 domobranci in z njimi nekateri civilni begunci odšli, so mnoge vasi ostale na pol prazne. Redki moški, ki so ostali doma, so se morali iti javit in se niso vrnili. Vojna je bila končana, toda ljudje se niso oddahnili. Zmagovalci so jim že pri prvem obisku dali razumeti, da bodo kaznovani, ker med vojno niso bili na pravi strani. Vendar tedaj še niso vedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi očeti, brati in sinovi, s tistimi, ki so šli na Koroško, in s tistimi, ki so ostali doma, pa so se šli javit. Mislili so, da se bodo oboji kmalu vrnili in takrat bo šele pravi konec vojne.

Figure 8. Skupina šentjoških domobrancev. V prvi vrsti z leve je prvi neznan, potem pa sledijo Janko Žakelj, Stanko Guzelj, Franc Tominec, Janez Zdešar, Pavel Grdadolnik; stojijo Tine Kavčič, France Skvarča, Jože Kavčič, Rajko Alič, Franc Nartnik, Alojz Malavašič

Pravega konca vojne so čakali tudi možje, ki so kot zadnja protikomunistična straža ostali v gozdu blizu vasi, da bi vsaj spremljali dogodke, če že niso mogli nanje vplivati. Ti možje in njihovi domači so bili prvi soočeni s kruto resnico, kaj so zmagovalci naredili z [Stran 016]vrnjenimi domobranci in s tistimi, ki so se jim prišli javit od doma. Neke junijske noči je k skrivačem v gozd prišel Pavel Žakelj, ki mu je uspelo pobegniti iz Šentvida, in jim naenkrat razbil vse upe, da bo v nekaj tednih »drugače«. Še potem, ko jih je jesensko deževje pregnalo v Italijo, se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da je vojna res končana. Pridružili so se polkovniku Bitencu in po njegovih navodilih ilegalno prihajali nazaj v domovino. Spomladi 1946 so pomagali na varno Milanu Zajcu, ki se je rešil iz jame v Kočevskem rogu.

Po hišah so med tem hodile komisije, raziskovale »zločine« in plenile premoženje »pobeglih«. Prihajala je OZNA in iskala skrivače tudi tam, kjer jih nikoli ni bilo. Najhuje je bilo o svečnici leta 1948, ko so odkrili Bitenčevo skupino. Tedaj ljudem niso očitali kolaboracije z Nemci, ampak so grozili: »Vam bomo že pokazali vaše Angleže in Amerikance!« Marsikdo se je tedaj bolj ali manj upravičeno jezil na Bitenca in njegove sodelavce: »Le kaj rinejo z glavo skozi zid. Popolnoma nas bodo uničili; ali ne vidijo, da je konec vojne.«

Počasi se je vse umirilo. Ilegalnih obiskov ni bilo več, začela pa so prihajati pisma iz Amerike, Kanade, Argentine in Avstralije. Tisti, ki so bili obsojeni na daljše zaporne kazni, so se vrnili in spet doživljali letne čase na domači zemlji, čeprav jim lastništvo nad njo ni bilo vrnjeno. Po več letih se je v vasi spet rodil otrok in njegov jok je pomenil novo upanje. Novo upanje je tedaj prevzelo celo upognjenega starca Jožeta Grdadolnika, Piškovega očeta, kateremu je vojna vzela oba sinova, hčere so odšle v Ameriko, njega pa so oznovci hudo mučili zaradi skrivačev. Lepo ga je bilo videti, ko se mu je nagubani obraz raztegnil v širok nasmešek in je rekel: »O, saj bo drugače.« Toda marsikaj se še dolgo ni spremenilo. Leta in leta so učitelji pred dnevom mrtvih vodili otroke v bližnji gozd na grob partizana in jim govorili o njegovi žrtvi za svobodo. Med otroki so bili tudi sirote, ki so jim borci za svobodo leta 1942 pobili starše, med njimi je bilo mnogo takih, ki so leta 1945 izgubili očete ali brate. Ali je učitelj kdaj pomislil, kaj so pri tem občutili ti otroci. S plavimi čepicami na glavi in z rdečimi rutami okrog vratu so stali v gruči in navidez mirno poslušali učitelja, toda njihove misli so bile daleč, oni so svobodo razumeli drugače. Zgodilo se je, da so se tem otrokom celo sošolci v razredu posmehovali: »Sram te bodi, da nimaš staršev.« O tem tovarišica v šoli ni govorila. Še manj pa se je govorilo o tistih, ki so izginili na Teharjah ali v Kočevskem rogu. Kljub temu pa so otroci postavljali različna vprašanja in neredko z njimi spravili učitelja v zadrego. Da, tak je bil čas po koncu vojne leta 1945.

2.1.6. Po polstoletnem molku

»Kdor ni z nami, je izdajalec, kazen za izdajalce pa je smrt.« Kako grobo je odmevalo to sporočilo na nočnem sestanku 18. aprila 1942 v na pol razsvetljeni gostilniški sobi v Šentjoštu. Že takrat je bil spočet protikomunistični odpor, ki ga niti napad 24. julija niti krvavi vihar po 25. juliju nista mogla več zlomiti. Vse, kar je sledilo kasneje, je bilo samo nadaljevanje in posledica tesnobne pomladi in krvavega poletja leta dvainštiridesetega.

Ko se v teh dneh toliko govori in piše o praznovanju zmage nad fašizmom in praznovanju konca vojne, pred nami oživijo slike majskih dogodkov pred petdesetimi leti. V sončnem jutru 7. maja so šentjoški domobranci zapustili domačo vas. Zvedeli so, da so postali slovenska narodna vojska. Sicer pa se tudi prej niso čutili drugače. Na pot jih je gnala vera, prevelika vera v zahodne zaveznike. Z njimi so šli mnogi civilisti, ki so se bali »osvoboditeljev«, saj so o njih slišali vse preveč hudega in marsikaj tudi sami doživeli.

Postojmo za trenutek ob dolgi koloni in se zazrimo v vedre obraze, ki gredo mimo nas. Na njih ne vidimo posebne zaskrbljenosti, saj je večina prepričana, da se bodo v nekaj tednih vrnili. Domobranec manjše postave je zastal na ovinku in gleda proti nedograjeni hiši ob potoku, kjer ima ženo in tri otroke. Ob napadu na Šentjošt je bil med najpogumnejšimi branilci, toda zdaj ga je obšla slabost. Toliko časa je varoval dom in domačo vas, sedaj pa naj vse prepusti na milost in nemilost nasprotnikom. Toda kolona hiti naprej in kmalu se tudi on zgane in ujame korak z drugimi. Med štirimi svojimi brati stopa bogoslovec Stanko. Šesti brat, ki še ni dopolnil osemnajst let, je nekje med civilisti. Stanko je za glavo višji od drugih in uniforma se mu ne prilega najbolje. Na obrazu se mu vidi, da je v mislih nekje na poti, ki jo je prehodil v zadnjih letih. Njegovo šolanje je bilo težko, saj je bila doma velika družina, zaslužka pa malo. Italijani so ga leta 1942 odpeljali v internacijo v Gonars. Komaj je ostal živ. Ko se je vrnil, je naredil maturo in vstopil v bogoslovje. Sedaj kot slovenski vojak stopa po poti v neznano. Kje se bo končala ta pot? Na koncu kolone gre mladi [Stran 017]domobranec Alojz Malavašič, Mežnarjev, z žalnim trakom na rokavu. Žaluje za bratom Alfonzom, ki ga je pred kratkim, prav na velikonočno, jutro iz zasede pri Črnem Vrhu nad Idrijo zadela krogla. Alfonz je bil bogoslovec 4. letnika ljubljanskega bogoslovja. Le nekaj mesecev prej je šel k domobrancem. Brat sedaj razmišlja, kdo bo naslednjih štirinajst dni skrbel za Alfonzov grob na šentjoškem pokopališču, kajti tudi oče in mati sta med begunci. V sredini kolone vidimo tri Šuštarjeve iz Smrečja, kmalu za njimi so Matičkovi trije, pa Brnikovi Jože, Mirko in Matevž, Marinčevi trije s Planine, Štefancova dva in Krvinetovi štirje iz Šentjošta. Prehitro se pomika kolona, da bi mogli vse našteti po imenu. Ob vsakem obrazu, ki gre mimo nas, se nam utrne zgodba. Vse te zgodbe pa imajo nekaj skupnega: Bili so pošteni in dobri možje in fantje, ki so ljubili svojo domovino. Ko bi tisti, ki o teh možeh in fantih še vedno in znova govorijo, da so bili izdajalci, vsaj malo vedeli o njih, bi drugače govorili. Morda pa jih je strah vedeti, saj bi potem morali priznati resnico.

Figure 9. V enem od šentjoških gozdov avgusta 1945 – Spredaj od leve: Cveto Duh, Viktor Tominec, Pavel Žakelj; zadaj Albert Malovrh, Jakob Žakelj, Stanko Guzelj

Poglejmo zdaj na Vetrinjsko polje, kamor so prišli tudi šentjoški domobranci in civilni begunci. V nedeljo, 27. maja 1945, je bil za Šentjoščane poseben praznik, saj je njihov rojak Vinko Žakelj v vetrinjski Marijini cerkvi opravil novo mašo. Navzoči so bili tudi štirje novomašnikovi bratje in sestra. Novomašniku je pridigal rojak Roman Malavašič, ki je leta 1942 kot mlad duhovnik s Šentjoštom preživel čas najhujše revolucije. Za vse navzoče Šentjoščane je bil to bolj žalosten kot vesel dogodek, saj so pogrešali pritrkavanja domačih zvonov in množice domačih ljudi na trgu med obema cerkvama.

Ob tej skromni slovesnosti so še posebej občutili, da so odrezani od domačega kraja, vendar so še upali na povratek. V naslednjih dveh dneh so bili štirje novomašnikovi bratje, sestra in mnogi drugi rojaki v množici približno 6.000 mož in žena vrnjeni v domovino. Novomašnik jih je tedaj po koncu nove maše zadnjikrat videl. Letos ob svoji zlati maši se tega dogodka še posebno spominja in pravi, da mu je vtisnil pečat za celo življenje.

Med slovenskimi begunci na Koroškem je bilo tiste dni še nekaj novih maš, toda ob drugih izrednih dogodkih so ostale skoraj neopažene. Novomašniki in drugi begunci, ki niso bili vrnjeni v domovino, so se v naslednjih letih s Koroškega razkropili po svetu. V vse dele sveta so ponesli slovensko ime in se povsod uveljavili, le domovina jih celo danes po petdesetih letih sprejema s pomisleki in obotavljanjem. Ko je naš znani novinar pred leti obiskal Slovence v Argentini, je potem strnil vtise tega potovanja v knjigi Sramota umira počasi. Zdi se, da bi bil ta naslov primeren za opis nekaterih dogajanj v domovini, ne pa za opis življenja Slovencev v Argentini, ki so lahko ponosni na svoj argentinski čudež.

Na vogalu šentjoškega pokopališča, kjer se je nekoč ustavil profesor Tomec s svojimi mladci, je letošnjo pomlad zrasla kapelica. Po polstoletni odsotnosti se možje in fantje in žene, o katerih smo razmišljali v začetku tega poglavja, simbolično vračajo v domači kraj. Največ jih prihaja s Teharij in hrastniških jam. Ne ve se, kje ležijo, zato bo ta kapelica za naprej njihov simbolni grob. Na plošči v tej kapelici bodo vklesana tudi imena mož in fantov, ki 7. maja 1945 niso bili v koloni, ki je zapuščala domačo vas. Zaradi tega ali onega razloga so tedaj ostali doma. Nekateri so bili prepričani, da je zares konec vojne in da se jim ne more nič zgoditi. Šli so se javit v Logatec, toda niso se vrnili.

Marsikatera misel bo od te kapelice pohitela v Argentino, v Ameriko, v Kanado in v Avstralijo na grobove rojakov, ki so do konca življenja hrepeneli po domačem kraju, pa so morali ostati v tujini. Njihov odhod v tujino se je pravzaprav začel že spomladi in poleti 1942, ko so se odločili, da ne bodo sodelovali s komunisti. Tako se je usodnega leta dvainštiridesetega v Beli krajini odločil tudi suhorski župnik Janez Raztresen, ki je bil leta 1895 rojen butajnovskemu cerkovniku v šentjoški župniji. Komunisti so ga ubili julija 1942 na Brezovi Rebri le malo prej, kot so na njegovem rojstnem domu v Butajnovi [Stran 018]ubili takratnega cerkovnika Janeza Trčka. Ime suhorskega župnika Raztresena bo zapisano med šentjoškimi farani, ki so se leta 1942 uprli komunističnemu nasilju.

Ves čas povojnega totalitarizma je bil Šentjošt zaznamovan s posebnim znamenjem. Ni čudno, da je nastalo vznemirjenje, ko je bil na pragu slovenske pomladi, 6. januarja 1989, v Šentjoštu sklican razgovor o spravi, katerega so se udeležili vidni predstavniki takratne slovenske alternative. Koliko se je od tedaj spremenilo? Bog daj, da bi petdeset let po koncu vojne vendarle prišlo do odjuge!

2.2.1.

Ni dvoma, da so bile za Slovence posledice druge svetovne vojne hujše kot posledice prve. Prva je že po dvajsetih letih postala zgodovina. Učili smo se o bitki na Ceru, o umiku čez albanske gore, o soški fronti in Doberdobu, in to nič bolj prizadeto kot o kmečkih uporih ali bitki pri Sisku. Spomeniki padlim v tisti vojni so že stali. Plošče z njihovimi imeni na cerkvah ali v kapelicah nekje zraven so spadale in še danes spadajo v farno središče tako kot zvonik, mrliška kamra ali kaplanija. Ob njih smo se redko ustavljali, le za vse svete je tam zagorelo morje lučk. Čeprav so se padli borili za avstrijsko cesarstvo, so jim tudi v stari Jugoslaviji priznavali človeško čast, tiste na soški fronti so celo imenovali branilce Bohinja, da ne omenjam borcev za severno mejo. Posledice druge svetovne vojne pa so tako hude, da smo še danes kot narod razcepljeni in živimo v sporu. Zmagovita stran si je prilastila vso slavo in resnico. Premaganci so bili pahnjeni v smrt ali so si rešili življenje z izgubo domovine, oropani so bili imetja, vzeti sta jim bili človeška čast in pravica do groba.

Še danes naši zgodovinarji s težavo priznavajo, da je šlo poleg odpora proti okupatorju tudi za revolucijo in državljansko vojno, a še v isti sapi ju omejujejo na ozemlje bivše Ljubljanske pokrajine, komaj na Gorenjsko, še celo pa naj bi šlo za čisti boj proti fašističnemu in nacističnemu okupatorju na Primorskem in Štajerskem. Totalitarni režim, ki so ga vzpostavili komunisti po končani vojni, naj bi po njihovem padel z neba in med partizanskim bojem naj bi ne bilo nobenih znakov, ki bi ga napovedovali.

V roke mi je prišel črtast zvezek z rjavimi platnicami in porumenelimi listi, na katerih je na 117 straneh napisana kronika Poljan nad Škofjo Loko med 6. aprilom 1941 in 12. julijem 1943. Ni podpisa, ni naslova. Očitno kmet, samski, saj o ženi in otrocih ne govori. Živi z materjo na kmetiji, omenja Jožeta, za katerega do konca ne izvemo, kdo je to, brat ali hlapec. O očetu niti besede, mora biti že mrtev, nič o kakih sestrah, tetah in stricih. Čeprav očitno živi na osamljeni kmetiji na pobočju blizu Poljan, je o vsem dobro in hitro obveščen.

O sebi ne piše. Nič ne izvemo o dekletih, ki bi ga morala vendar zanimati. Kmetija je kar vpila po mladi gospodinji in nadaljevanju rodu. Matere skoraj ne omenja. Če ne drugega, je kuhala in skrbela za krave. Ne zanaša se na Boga in tudi ne razmišlja o krščanskih vrednotah, katerih veljava se je v tistem času tako majala.

Jezik je izbran, pisava lepa. Pisec spremlja splošna dogajanja, na robu pa skrbno vpisuje svoje opravke na kmetiji in ne pozabi na tako preproste reči, kot so prodaja jabolk, razvažanje gnoja ali klatenje orehov. Pri kupčijah izvemo za količino in ceno. Skrbi tudi za računovodstvo in knjigovodstvo v posojilnici in v mlekarski zadrugi v Poljanah. Imeti mora še kako dopolnilno izobrazbo. Nikjer ne beremo o načrtih za naprej, čeprav je razvidno, da gre za bistrega in modrega mladega človeka, ki bi bil sposoben kaj več kot ubadati se z neprijazno hribovito zemljo, ki ji mora dobesedno iztrgati vsak mernik pridelka.

Pogrešamo globljih ocen, razlag in razmišljanj, osebnih čustvenih vložkov. Ni opaziti pravega razvoja in ne izvemo, kako je pisec deloval navzven in kako je zorel v letih, ki jih je spremljal. Piše samo o preverjenih dogodkih. Če se po nekaj dneh zapis izkaže za netočen ali površen, ga dopolni in popravi. Morda temu botruje kmečka previdnost. V tistem času je bila vsaka beseda, ne samo pisana, ampak tudi izgovorjena, nevarna. Zvezek bi lahko prišel v roke tako Nemcem kot partizanom. Zato ni nobenih imen partizanov. Kronist skuša ostati neopredeljen, vendar se mu ne posreči. Nemcev seveda ne mara, vendar pazi, kako piše o njihovih zločinih. Partizani in komunisti so zanj eno [Stran 019]in isto, večkrat jih imenuje gošarje in celo bandite. Večina domačinov, ki so se znašli pri partizanih, je bila po njegovem zapeljana, Osvobodilno fronto ogradi z vejicami, obsoja poljansko vstajo kot nekaj norega in neodgovornega, dvomi o zmagi v Dražgošah.

Obsoja poboje, ki jih opravljajo partizani, vendar skuša pri večini žrtev odkriti vzrok: nemčur, izdaja, za Nemce, ovaduh. V tistih časih je bil umor za slovenskega človeka nekaj nezaslišanega in sad skrajne izprijenosti. Zato je bilo težko doumeti in priznati, da bi šlo lahko za čiste politične umore, za odstranjevanje ljudi, katerih krivda je bila samo v tem, da niso hoteli sodelovati. Tudi naš kronist skuša za vsako tako dejanje najti opravičilo, ki bi ga pomirilo in mu olajšalo dušo. Še nekaj opazimo. Skoraj bolj neprimerno se mu zdi partizansko ropanje po kmetijah, ko nekatere kmete puščajo pri miru, drugim pa poberejo vse, kot ubijanje.

Kaj ga navdaja ob vsem tem, ne izvemo. Nobenih stavkov tesnobe ali strahu. Živi na svojem otočku sredi burnega dogajanja, kot bi stal zunaj tega viharja.

Na splošno za partizanske akcije ne najde dobre besede. Način njihovega delovanja je zanj razbojništvo in tolovajstvo, čeprav tega nikoli ne izreče. Partizani se borijo zares samo, kadar so napadeni in si morajo reševati življenja. Drugače pa gre pri njihovih akcijah za zahrbtne napade iz zasede, brez občutka odgovornosti do domačega človeka, za uničevanje zasebne in splošne lastnine, pa naj gre za ropanje po kmetijah, požig lesenih mostov, žaganje telegrafskih stebrov ali napad na avtobus.

Kronika nam odkriva, da se je na Gorenjskem še bolj kot drugod po Sloveniji vedelo, da gre za revolucijo. Na začetku izvemo, da so se ob okupaciji in pred napadom na Sovjetsko zvezo obnašali kot nemčurji predvsem tisti ljudje, ki so šli potem prvi v hosto. Pa še nekaj je vsaj nakazano, čeprav o tem ni veliko napisanega. Izvemo, kako so živeli takrat ljudje na podeželju. Literatura in zgodovinopisje o tako imenovani NOB sta neizmerljiva. V kronikah brigad je zapisana najmanjša podrobnost, manjkajo pa realistični opisi življenja na vasi med okupacijo, z ved[Stran 020]no živim nasprotjem med zdravo kmečko pametjo v skrbi za kmetijo, za blagor družine in celotne soseske, med avanturističnim in nečistim delovanjem partizanskih skupin in grobimi in surovimi povračilnimi okupatorjevimi dejanji. Kot v grški tragediji je moralo prej ali slej potegniti v vrtinec še tako ob strani stoječega človeka.

Figure 10. Predvojna župna cerkev v Poljanah

2.2.2. Dnevnik za leto 1941

Ni napisan po dnevih kot kasnejši dnevnik, ampak celostno, kot povzetek prvega leta okupacije, in zasluži, da ga preberemo:

Na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 je Nemčija napovedala vojno Jugoslaviji. Na veliko soboto so italijanske čete že zasedle (v vojni smo bili tudi z Italijo) našo dolino in tudi druge dele Slovenije, kolikor jih niso okupirali Nemci. Na belo nedeljo 20. aprila so se Italijani umaknili in dolino prepustili Nemcem. Ti so postavili za občinskega komisarja poljanske občine gostilničarja Jožeta Tavčarja. Slovenski napisi so morali izginiti, knjižnice so zapečatili, društva razpustili. Sredi maja so deloma zaprli, deloma pregnali vse slovenske duhovnike. V začetku junija je bila registracija vsega prebivalstva, kar je povzročilo veliko razburjenja. Nekatere izobražence in druge, ki so bili zaprti, so začetek julija preselili v Srbijo. Vabijo nas v vpis v Kärntner Volksbund. Začne izhajati Karawanken Bote in Stenski časopis.

Z začetkom vojne s Sovjetsko Rusijo 22. 6. 1941 se preobrnejo komunisti – doslej na splošno nemčurji – v največje sovražnike Nemcev. Ustanavljajo se osvobodilna fronta in partizanske edinice. Vse to narašča. Začenjajo in ponavljajo se partizanski udari na Nemce in nemčurje, kar pa vse povzroča le zlo prebivalstvu. 14. okt. zvečer izgine nemcofil kovač Krmelj Matevž iz Loga. O njem ni več sledu. Iz oddaljenejših krajev prihajajo podobne vesti. Nemci izvajajo represalije nad prebivalstvom.

Okrog 10. decembra preiskava pri Narigarju v Bukovem vrhu. Domači sin ustreli s puško na nemškega vojaka. 12. dec. požgo zato Narigarjeve tri bajte. Ljudje so pobegnili.

Ob istem času pade v Rovtu pri Sv. Lenartu 45 Nemcev, napadenih iz zasede.

Vojaške moči se vsled teh dogodkov v dolini ojačujejo. 17. dec. pa naenkrat povedo, da so za dva dni odšli sploh vsi nemški orožniki in vojaki iz Poljan, menda stražit gauleiterja, ki je prišel v Škofjo Loko ali kaj?

18. dec. partizanski vlom v poljansko župnišče (žandarmerijo). Odnešene baje vse vredne in pomembne stvari. Obenem vlom v zadrugo – vzeta pšenica, pobrana od kmetov za Nemce in par sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih.

Nemške straže se vsled tega pojačane vrnejo, kar zbuja strah. 22. dec. pripeljejo avtomobili topove in novo vojaštvo. Ljudje se boje.

Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta komunistični klic gre od ust do ust. Posreči se komunističnim agitatorjem, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoro vse mlajše moške.

Figure 11. Polde Krmelj

Dnevi pred božičem so minuli v težkem pričakovanju nekaj strašnega.

Na sveti dan okrog pol devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti. Streljanje narašča, razvila se je prava bitka. To je trajalo neprenehoma cel dan – na praznik miru. Partizani streljajo s Hotovlje, s Kuclja, Kovčka itd., Nemci iz Poljan iz zvonika, izpod Pečna. V večernem mraku se oglase tudi topovi. Z nočjo vse utihne. Izgleda, da se partizani umikajo v hribe.

[Stran 021]

Sv. Štefan je na splošno miren. Naslednji dan zopet spopad na Kukovem vrhu in Pasji ravni. Vidi se dim, zgorelo je baje pri Kralju na Pasji ravni.

Po praznikih preiskave po hribih južno od Poljan in številne aretacije. Pri Jakobu v Valterskem vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo. Najbrž so imeli tam zatočišče partizani. Pri Brdarju v Vinharjah, kjer so ščitili partizane, so gospodarja in sina zaprli, ostali so se razbežali, na domačiji pa so ljudje – hijene – vse oropali. Na Visokem, ki je zaplenjeno, so Nemci pobrali vse dragocenosti in vse boljše stvari.

Po praznikih se ljudje vračajo domov iz partizanske vojske – razočarani. Jeze se na one, ki so jih v to zapeljali in jih spravili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo, nekateri morda tudi nočejo vrniti.

Cerkev so v božiču zaprli in do nadaljnjega molitve odpadejo. V Poljanah so utihnili zvonovi in tudi ura je obstala. Vse je mrtvo in žalostno.«

Opisan je dogodek, ki je prišel v zgodovino kot poljanska vstaja, v kroniki za leto 1942 pa prebiramo o posledicah. Napoveduje se že dražgoška bitka. Ni dvoma, da je bila prezgodnja vstaja na Gorenjskem napaka. Kaj so hoteli z njo doseči komunisti, nam še niso odkrito razložili. Zdi se, da so menili, da je treba za vsako ceno pomagati napadeni Sovjetski zvezi, obenem pa upali, da bo odziv v tem delu Slovenije množičen, ker je delavski razred najbolj številen. Izkazalo se je, da so dobili v partizane predvsem kmečke ljudi, obenem pa so bili Nemci tako močni, da so gibanje hitro in surovo zatrli. Ob poljanski vstaji so dvignili nekaj sto domačih fantov, samo del je imel orožje, drugi pa so šli v hosto z vilami in lopatami. Tam na gorskih kmetijah, kjer so se zbrali, pa so na lepem zagledali rdeče zastave s srpom in kladivom. Večina je ušla domov, brž ko se je našla prilika. Le manjši del se je za novo leto zatekel v Dražgoše. Iz kronike je razvidno, da so skoraj do konca vojne ostale v teh krajih samo manjše skupine, ki so povzročale znatno več škode domačemu prebivalstvu kot okupatorju. Večje enote so le včasih in za krajši čas prihajale čez mejo iz Ljubljanske pokrajine.

2.2.3. Leto 1942

Drugod je mir in ni takih nesreč kot v tukajšnji okolici!

Nekaj vpisov iz kronike:

5. 1. Iz Loke je prišla novica, da so ustrelili vse aretirance iz tukajšnje okolice.

6. 1. Videl sem v Poljanah nabit plakat o nesrečnih ustreljenih žrtvah. Ustreljenih je bilo 36 oseb, med njimi domačini: Pešar in Brdarjev Stanko iz Vinhar, oba Platiševa fanta iz Bukovega vrha, Rovtar iz Bukovega vrha, Marjančin Francelj iz Javorjev, Drmota Tone iz Žabje vasi, Čelik Metod iz Poljan.

7. 1. Povedali so o novih aretacijah okoli Loke (baje 15 mlajših ljudi).

11. 1. Čez Blegoš se sliši topovsko streljanje. Pravijo, da so se partizani utrdili v Dražgošah. To vas sedaj napadajo Nemci, gotovo pa tudi partizani ne mirujejo. Baje se je že včerajšnja dva dneva slišalo streljanje.

14. 1. Nov plakat: Dražgoše uničene, komunisti pokončani, enako bo povsod, kjer se bodo pojavili.

15. 1. O Dražgošah slišimo razne vesti: Nemcev pobitih baje 800?, partizanov padlo le malenkostno število?

Izvemo tudi o vremenu in kmečkih opravkih. Novo leto je bilo lepo, grabili so listje, popravljali vodovod za hišo. Deževati je začelo šele 6. 1., nato pa nekaj dni snežilo. Šele takrat je sneg pokril tudi Dražgoše.

To je vse, kar izvemo o Dražgošah. Desetletja smo prebirali in poslušali, kako se je bil glas o spopadu za to vas razširil po vsej Evropi, kronist na drugi strani Škofjeloškega hribovja pa opravi z njo v nekaj vrsticah. Sploh ne izvemo o uničenju vasi in poboju domačinov. Če vprašaš Dražgošane, kdo jih je takrat spravil v nesrečo, čeprav so jih na kolenih prosili, naj gredo proč, bodo povedali, da so tisti partizani govorili poljansko. Še nekaj vpisov:

21. 1. Skupina partizanov je prišla zgodaj zjutraj k Munhu v Vinharjah. Najbrž so tam mislili malo počivati. V pol ure pa so že prišli Nemci in jih tako iznenadili, da jim partizani niso nudili kakega odpora, temveč so bežali na vse strani. Pri tem begu so Nemci seveda nanje streljali in kolikor vemo, kakih 8 do 10, morda tudi več, postrelili. Točno se ne da ugotoviti, kajti vse te žrtve so pometali na ogenj, ko so zažgali Munhova poslopja. Le ostanke trupel so sedaj dobili na pogorišču. Na žalost so bili ti nesrečniki sami od komunistov zapeljani domačini. Padel je Platišev Pavle, Sovančarjev Ciril, en Lukov fant iz Dol. Brda, domneva se še za Šikarjevega Rudeljna, Petkovega Pavleta, [Stran 022]Kosmovega Franceljna itd. – Pet partizanov iz te skupine je baje ušlo. Kohorja so živega ujeli.

V Kremenku pa je bilo tako: Albin je bil pri partizanih in je prišel domov ter šel ležat na peč. Naenkrat se pojavijo Nemci, ga potegnejo s peči, vlečejo iz hiše in ustrelijo. Pri Kosmačarju so dobili Balantačevega Jožeta ter ga gnali proti Poljanam. Pod Kremenkom pa so ga naenkrat kar ustrelili.

26. 1. Drugod je mir in ni takih nesreč, kot v tukajšnji okolici.

11. 2. Danes ob 2 popoldne so se morali vsi, ki so bili o božiču pri partizanih, a so se vrnili domov, javiti v Poljanah. Prišli so, misleč, da bodo še zaslišani ali kaj podobnega, a Nemci so jih naložili na avtobuse in odpeljali. Bilo jih je sedem avtobusov. Nekateri vedo, da jih bodo dali na Koroško in Tirolsko na delo za nekaj časa. Gotovega pa nihče ne ve. Bilo jih je blizu 180 iz poljanske in javorske občine. Javorje in okolica je baje s tem skoro brez moških.

15. 2. Vrnilo se je pet ljudi, ki so jih bili 11. 2. odpeljali, menda zato, ker so delali prošnjo. Pravijo, da jih je enajst v Šentvidu, ostali pa so že odšli na delo na Koroško.

V nadaljevanju izvemo o zimi, ki je noče biti konec, o popravljanju ceste. Marca že vlači z Jožetom gnoj iz jame na grič. Posebnih omejitev potovanja ni. Ko kupuje vola, se vozi in hodi daleč naokrog, od Davče do Žabnice. O partizanih ne izvemo veliko, le o posameznih akcijah iz zasede in ubijanju domačih ljudi:

19. 3. Danes so pokopali Jenačevega Jožeta z Gabrške gore. 20. 1., ko so se komunisti pojavili tam, jih je baje šel naznanit. Zato so ga vzeli s seboj, za Gabrško goro pri cesti ubili in pustili v snegu. Šele sedaj, ko je sneg že precej skopnel, so ga dobili. Bil je star šele 20 let.

24. 3. Za Kovskim vrhom so dobili napol zakopanega kovača Matevža Krmelja iz Loga, ki so ga partizani ugrabili 11. 10. min. leta in nato ubili.

5. 4. Danes je velika noč. Procesije ni bilo, pač pa maša (nem. duhovnik iz Šk. Loke). Pele so tudi orgle. Najlepše pa je bilo nazadnje: »Povsod Boga, zemlja slovenska … «

Žalostna novica. Snoči je bil ustreljen doma skozi okno Palirjev Stanko v Poljanah. Kdo je zločinec, ni znano. Nekateri pravijo, da partizani, drugi da ne. Znano pa je bilo, da je simpatiziral z Nemci. Pred svojo hišo na Dobravi je bil ravnotako snoči ustreljen neki mehanik … njegovo mater so že pred dnevi ustrelili v Žirovskem vrhu iz zasede. Baje je Nemcem ovajala domačine.

1. 4. Plakat o novih usmrtitvah v osveto za Jerančevega Jožeta in še dva druga. Med ustreljenimi je tudi Jazbecev France iz Lomov.

Junija proda vola, težkega 677 kg, začne kopati krompir, vmes vesti o streljanju talcev, o početju partizanov:

7. 6. Alič iz Žabje vasi se bo z družino izselil, ker se boji zaradi pokušanega atentata. Od njega sem kupil junico, ki bo imela čez en mesec telička, za 510 RM. Jože je prinesel iz Črnega vrha enajst knjig Slovenčeve knjižnice in sebi novo uro.

9. 6. Zvedel sem, da so v noči med 7. in 8. 6. partizani vlomili pri Aliču in odnesli vse stvari, ki so jih imeli pripravljene za na pot. Pobrali so vsa živila, zaklali prašička in ovco. Ljudje so spali v Poljanah. Ko bi jaz ne bil gnal krave takoj v nedeljo 7. 6., bi bili tudi njo pobili.

Partizani iz zasede napadajo avtobus, žagajo telefonske stebre, vsak teden praske z Nemci okrog po Škofjeloškem hribovju in Polhograjskih dolomitih. Izgine evharistični križ s Kovčka, čeprav je bil velik in težak. Zraven je moralo biti najmanj deset ljudi, da so ga lahko odnesli.

Pisec kronike in še nekaj domačinov sprejetih v Wehrmannschaft kot nekakšni vodje. Dobili bodo rumeno uniformo. Nemci aprila omejijo potovanja: samo 10 km daleč, sicer posebno dovoljenje. Ko urejajo preskrbo, zahtevajo mleko in prepovedo izdelovanje masla. Zato poberejo posnemalnike in pinje. Popišejo zaloge drv. Prepovedo vožnjo s kolesom, zapro vse gostilne, uvedejo policijsko uro od 8. zvečer do 6. ure zjutraj. Otrokom je zaukazano, da morajo pozdravljati z dvignjeno roko.

10. 5. Danes dopoldne so imeli blockleiterji Volksbunda in NSV prisego. Tudi jaz sem menda en tak. Bil sem povabljen, pa nisem utegnil iti zraven, ker sem delal v posojilnici. Prisegali so s podajanjem roke predstavniku države.

24. 5. Včeraj je bil ustreljen doma v Vinharjah Jakob Frlic p. d. Adam. Zjutraj, ko je šel vrdevat, ga je ustrelil na hlevu skrit komunistični partizan. S tem se mu je maščeval, ker je baje pri zasledovanju partizanov pomagal Nemcem. Splošno pa je bilo o njem znano, da drži z Nemci. V Zadobju pri Luči[Stran 023]nah sta bila ustreljena Terminka in njen sin. Povedali so, da je bilo takole: partizan je prišel in prosil, da naj mu dajo kaj jesti. Gospodinja pa mu je baje odvrnila: »Pojdi v Lučne in se javi pri Nemcih, pa boš dobil!« Nato jo je takoj ustrelil, za povrhu pa še sina. Pri Sv. Urbanu pa so ustrelili mežnarjevega fanta.

Nekaj ljudi, ki se čutijo ogrožene, se je odselilo čez Karavanke.

11. 7. Danes je storila junica. Zelo se je mučila, ker je bilo tako veliko tele. Prišel je Jakelj, ki je na vzvod izvlekel tele. Krava ne vstane in tudi tele je pretegnjeno.

12. 7. »Banditi« so kradli v Javorjah in na Mlaki živila in konje. Novi plakati: 51 ustreljenih, dve vasi uničeni v kamniškem okraju.

Krava še vedno leži, drugače je videti zdrava. Tele je popoldne poginilo.

14. 7. Ob 10. smo morali iti vsi (od vsake hiše gospodar) v Poljane, kjer so nas poučili, kako je treba ravnati, če se kje pojavijo komunisti. Treba jih je takoj prijaviti, sicer smrtna kazen.

Medtem ko sem bil v Poljanah, so v velikem lovu, ki se je danes pričel v dolini, baje pri naši hiši na griču trčili skupaj Nemci in komunisti. Nato so Nemci prinesli v našo vežo mrtvega vojaka. Napravili so hišno preiskavo, ker so rekli, da so komunisti streljali iz naše hiše. Vzeli so akumulator, slušalke, nekaj stare manevrske municije in knjigo Srbska trilogija. Zaklenili so hišo in ključe vzeli s seboj. Z volom so padlega Nemca peljali proti Poljanam. Tudi mama je morala z njimi. Jože je prej obiral češnje, ko se je pa začelo streljanje, je bežal čez gozd k Lazarčku.

Mene so poiskali v Poljanah. Zvečer so naju z mamo odpeljali v Škofjo Loko v zapor. Z istim avtom so peljali tudi Zg. Rovtarico z Gabrške gore, Pečelarjevega Naceta in štiri kmete iz Lučin; vse te pa so peljali naprej v Begunje.

Z mamo sva bila zaprta deset dni. V tem času so Nemci lovili in iskali komuniste po dolini. Baje je čez mejo prišlo okrog 600 oboroženih partizanov z namenom, da zasedejo Poljansko dolino. V več krajih so trčili na Nemce.

31. 7. Nov plakat: 133 ustreljenih, med njimi Mežnarjev Tone in Lojze z Gabrške gore, Pešarjev Francelj, Jakovčev Pavle, Petelinov Jože, berač Pisel, trije Maticovi bratje iz Hotavelj. Nekaj je med njimi tudi tistih, ki smo bili skupaj v zaporu, na pr. Posevčnikov Janez iz Martinjega vrha. Pri njem so dobili nekaj tihotapljenega tobaka.

Figure 12. Vrsta slovenskih fantov v Poljanah

Nemci napovedo obvezno delovno službo in vojaško dolžnost, zamenjajo slovenske župane z nemškimi, vpokličejo v vojsko tiste, ki so bili potrjeni na naboru, začasno odpravijo policijsko uro, razglasijo, da imajo domači prebivalci iste dolžnosti kot Nemci, saj so se »odločili za sodelovanje«. V tem času se vračajo domov vojni ujetniki, pa tudi nekaj tistih, ki so se po poljanski vstaji vrnili domov in so jih odpeljali na Koroško, delijo nove osebne izkaznice z uvedbo ponemčenih rodbinskih in krstnih imen, napovedujejo nove nabore letnikov 1923 in 1924, nato pa še letnikov 1920, 1921, 1922 in 1925. Oddati je treba velike količine sena in žita. 13. 11. neha voziti potniški avto, ker je stalna in lahka tarča napadov iz zasede. Tudi oboroženo spremstvo ni zaleglo.

Ob zaključku leta 1942 izvemo, da je bila letina dobra, sedemdeset mernikov žita (pšenice, ječmena, ovsa, prosa in ajde), dobro so rodile hruške, češplje, orehi, kostanj, bilo je veliko gob, pet ton krompirja, samo s senom in otavo je bilo slabo.

2.2.4. Leto 1943

V primežu nemškega pritiska in partizanskega nasilja

Zgodbe se ponavljajo. Nemci zapirajo domačine, streljajo talce po Gorenjskem in med njimi je vedno nekaj ljudi iz Poljanske doline. Spremenijo taktiko in si pomagajo z lažnimi partizani:

14. 1. Zjutraj je šla policija na jago proti Srednji vasi in Brdam. Za Srednjo vasjo so dobili komunistično gnezdo. Vnela se je bitka. Ustreljeni so bili trije gmajnarji: dva tujca in Jernejcev iz Srednje vasi. Oba Jurčkova iz Poljan, Tineta in Pavleta pa so ujeli.

[Stran 024]

Ko so Tineta novembra ujeli pri Kumru, so ga kmalu izpustili in mu naročili, naj pripelje na Gestapo svojega brata Pavleta. Javiti da se mora vsake dva dni. Toda Tine se ni dosti menil za ta navodila in je šel zopet v svojo družbo nazaj, kjer so ga sedaj zopet ujeli.

18. 1. Dopoldne so dobili Nemci in njihovi »komunisti« novo taborišče gmajnarjev v gozdu med Lovskim brdom in Brdami. V spopadu je bilo sedem komunistov mrtvih, med njimi Kosmova Nada in njen fant Mlakarjev Bine, nekaj ranjenih, dva ujeta, trije pa so menda ušli. Anžaja so zaprli.

Ko so prejšnji mesec Kosmovo Nado izpustili iz zapora, so ji naročili, naj poišče svojega fanta Bineta in naj ga pripelje k Nemcem. Če bi ga pa ne dobila, pa da se mora tudi javiti. Nada ga gotovo ni mogla pripraviti do tega, da bi šel z njo ali pa ga sploh ni poskušala pregovoriti; v zapor nazaj se je pa bala iti in tako je ostala pri svojem fantu, kjer je sedaj končala.

Nemci kličejo v vojsko in policijo vedno več letnikov, končno vse letnike od 1915 do 1925. Pri tem so vedno manj uspešni. Nekateri se jim skrijejo, veliko jih poberejo partizani.

Sicer o partizanih izvemo malo. Čeprav je kmetija na samem, ni zapisano, da so se kdaj oglasili. Največ je naštevanja, koga vse so odpeljali in ubili, tako so 22. 2. prišli gošarji v Javorje in ubili »Žnidarja« in dekle, ki je bila v Javorjah pri žandarjih za kuharico. 13. 3. ubili dve dekleti (Žnidarjevi) v Podgori. Požgali šolo na Trebiji, 21. 3. požagali trideset telegrafskih drogov.

Na Logu so ubili selškega župana, nato še javorškega.

O sv. Juriju se mora vrana skriti v žito

24. 4. Danes je sv. Jurij. Pomlad je v razmahu. Že pred dobrim tednom se je začelo delati listje in cvetje. Tudi je že bilo precej toplega vremena. »O sv. Juriju se mora vrana skriti v žito,« pravi pregovor. Letos bi se lahko. Saj je pšenice na nekaterih njivah za dve pedi.

6. 5. Danes so nabori za 1. 16. do 20. za našo občino. Menda so dobili pozive, naj s seboj prineso kovčke in hrano za dva dni. Iz cele občine jih je šlo menda le kakih šest, pa še to le bolni, pohabljeni itd. Ostali so se neznano kam izgubili. Nekateri pa so zboleli. Snoči so šli poljanski orožniki v Črni vrh po regrute, da bi jih radi varnosti spremljali v Poljane, a so se vrnili sami.

K policiji v Poljane je prišlo sedaj več Slovencev, tistih, ki so bili pozimi vpoklicani. Nemci selijo družine, kjer imajo koga pri partizanih. Fantje, ki so se odzvali pozivu v vojsko, pišejo, da jih dodeljujejo v SS oddelke. Streljajo talce po Gorenjskem. Vedno novi plakati: 24. 3. o 22 usmrtitvah, 19. 5. o devetih, 29. 6. o desetih.

Belogardizem se pojavi v dnevniku prvič 16. 5.: V zadnjih dneh so v Škofji Loki ustrelili komunisti organista. Bil je baje »belogardist«. V okolici Škofje Loke so partizani pobrali več fantov in mož, ki so bili baje belogardisti. Nekdo mi je povedal, da so ustanavljali neko »klerofašistično« stranko. V Lučnah so isti ljudje ustrelili kmeta vulgo »Benedika«.

30. 5. Pred dnevi so partizani odpeljali s seboj Žirovca z Dol. Brda ter enega Lukovega in enega Petelinovega fanta. Sedaj smo izvedeli, da so Žirovca ustrelili. Baje je bil obdolžen, da je naznanil Nemcem oni bunkar, ki so ga ti razkopali pozimi za Srednjo vasjo.

8. 7. Pri Zmincu so partizani požagali trideset telefonskih drogov. Ponoči so vzeli na Visokem Kosmovo svinjo in pri Platišu v Lovskem brdu eno junico.

11. 7. Nedelja. Lepo, deloma oblačno.

12. 7. Zjutraj sem šel v Loko. Kupil pri Slugu 2.5 kg podplatov in eno telečjo kožo. Popoldne kosil gozdno seno za mejo in v grapi.

Konec kronike.

2.2.5. Leopold Krmelj, Zgornji Podborštarjev, in njegova smrt

Ko sem dobil v roke zvezek, da ga preberem in pregledam, nisem vedel o piscu nič. Odpravil sem se v Poljane, da izvem, zakaj konec pisanja, čeprav je ostalo še nekaj praznih listov, in kaj se je zgodilo z avtorjem. Želel sem si tudi ogledati kmetijo, da vidim, kje je grič, kje dolinica, kakšen je hlev in kakšna hiša.

Moj sošolec župnik Miro Bonča mi pove, zakaj tako:

14. 7. 1943 je prišlo približno dvajset partizanov na kmetijo pri Zgornjem Podborštarju v Smoldnu. Vzeli so gospodarja Leopolda Krmelja, starega 31 let, in ga odpeljali v Škofjeloške hribe. Rekli so, da gre samo na zaslišanje. Doma sta ostala mati in daljni sorodnik Jože, ki je pomagal na kmetiji. Skoraj pol leta se ni vedelo, kaj se je s Poldetom zgodilo. Terenci so materi govorili, da je [Stran 025]odšel na Dolenjsko v brigado, drugi so ga videli v Cerknem, kjer naj bi dajal dovoljenja za dopust. Potem pa so se začele širiti vesti, da so ga ubili še isto noč. Domači so po koncu vojne izvedeli, kje je pokopan. Izkopali so ostanke, za katere se jim je zdelo, da so njegovi (prepoznali so ga po gumbih), in jih skrivaj prekopali v domači grob brez prič, samo župnik je podelil blagoslov.

Figure 13. Poljanska katoliška mladina s svojim župnikom

Polde je imel tak ugled, da se partizani niso upali priznati, kaj so napravili z njim. Nemoteno pa je o uboju pisal novinar Mile Smolinsky leta 1952 v Slovenskem poročevalcu (309, str. 4), »ki je imela stike z Leopoldom Krmeljem iz Smoldnega, ki je bil leta 1943 likvidiran kot narodni izdajalec«.

Polde se je rodil leta 1912. Oče je padel v prvi svetovni vojni, ostala je mati s tremi otroki: starejši Janez se je priženil drugam, sestra se je omožila in zapustila dom. Tako je mlajši sin postal gospodar. Bil je odprte glave in bi moral postati študent. Ni bilo denarja, pa tudi mati ga je hotela imeti zase na kmetiji. Opravil je tečaj v zadružni šoli. Pripraven kot je bil, je sodeloval pri prosvetnem delu v Poljanah. V Čudetovem hlevu je bila igra skoraj vsako nedeljo, saj so naštudirali veliko predstav. Glavno besedo so imeli kaplani, ti pa so se hitro menjavali in je bil Polde tisti, ki je skrbel, da pobude niso zamrle. Čeprav kmetija ni bila velika, je dobro gospodaril in si pridobil ugled tudi med kmeti.

Veljal je za prvega med mladimi gospodarji in v njem so že videli bodočega poljanskega župana.

Kar nekaj deklet ga je lepo gledalo in upalo, da si bodo pridobile njegovo naklonjenost. A prišla je vojna, vse drugo je postalo bolj pomembno.

Že kmalu po okupaciji je prišel v stik z domačimi komunisti. Udeležil se je pomembnega sestanka, kjer je bil tudi glavni, Maks Krmelj – Krivar, priložnostni delavec, poln naprednih idej. Dogovarjali so se o sodelovanju v OF Baje se je Polde pred koncem dvignil, ker mu govorjenje ni bilo všeč, in odšel. Iz kronike izvemo, da je hodil na Črni Vrh, ne omenja pa Šentjošta. Pravijo, da je šel nekajkrat tja in se pogovarjal z vaški stražarji.

Kaj se je v njem kuhalo, kako je naraščala jeza nad partizanskim terorjem in nesmiselnim uničevanjem, kako se ga je polaščal občutek nemoči, ne bomo izvedeli nikdar. S tem, da ni hotel sodelovati, je postal sovražnik in bil sumljiv. Baje so ga opozorili: »Ti, varuj se!« »Nič nisem naredil, nimam se česa bati!« Končno se niso mogli upreti skušnjavi in moral je pasti.

Danes stoji na poljanskem pokopališču spominska nagrobna plošča z imeni žrtev poljanske fare na protikomunistični strani in padlih mobilizirancev v nemško vojsko. Na njej je tudi Polde.

[Stran 026]

2.2.6. O tem je nevarno govoriti, bodo nazaj prišli, bodo vse pobili!

Poljanci so bistre glave. Dobro so se znašli tudi v današnjih časih. Vsi kaj delajo, celo uradno brezposelni ne stojijo praznih rok. Kmetje iz mleka, ki ga ne morejo oddati, delajo sir in ga prodajajo širom po Sloveniji, kovači kujejo nože, ki gredo dobro v denar. Navzven je Poljanska dolina cvetoča in urejena, ravno pravšnja, brez smrdljivih dimnikov in razpadlih kmetij.

Ko pa se je domači župnik spomnil petdesetletnice Krmeljeve smrti in govoril o njem s prižnice, ni naletel na odobravanje. Ena od rednih obiskovalk je iz protesta nehala hoditi k maši in si še ni premislila. Izobraženi ljudje, ki se imajo za poštene in pametne, so mu prišli povedat, da jih ne bo več, če bo »izkopaval kosti«. Tudi po blagoslovitvi nagrobne plošče z imeni pomorjenih se ni oglasil nihče, ki bi pohvalil to dejanje kot pot do sprave.

Tisti, ki se še kaj spominjajo, so v manjšini. Domačin, ki so ga potegnili v svoje vrste ob poljanski vstaji in je šel z njimi prav do Dražgoš, tam pa pobegnil, pravi: »O tem je nevarno govoriti. Bodo nazaj prišli, bodo vse pobili!

Ljudje so pozabili, pod kakšnim terorjem so živeli. Zdi se jim, da je bil red. Spominjamo se še časopisne polemike pred slovensko pomladjo o slikah zaslužnih poljanskih mož v novi šoli, ko so se spraševali, ali je prav, da so med njimi kar trije duhovniki. Za Miklavčiča so še kar bili, za brata Ušeničnika pa da bo treba vprašati, če nista imela kaj z belo gardo. Brez zadreg pa sta tam sliki Maksa Krmelja, narodnega heroja, in dr. Antona Kržišnika, glavnega sodnika na Kočevskem procesu.

Res je, da so siti tudi partizanščine. Borcem niso odpustili, da je dala njihova oblast leta 1954 podreti farno cerkev, ki je bila ponos vse doline. Prizadeti, tudi Krmelj, se zdaj branijo, da niso imeli nič zraven. Freska na zadružnem domu, ki jo je naslikal Ive Šubic in je posvečena poljanski vstaji, se zdi domačinom neprimerna in odveč. Proslavo ob petdesetletnici tega dogodka so gledali od daleč, kot da se njih ne tiče. Radovedno so opazovali peščico bivših borcev, ki so večinoma prišli od drugod, kako se zbirajo okrog spomenika.

Mladih preteklost ne zanima. »Ne vemo! To se nas ne tiče!« Imajo druge skrbi, služba, izobrazba, uspeh, družina. Ne moti jih neraziskana preteklost, ne motijo krivice, ki ne bodo nikdar popravljene.

Tam na pobočju v Smoldnu pa stoji mogočna kmečka hiša, obnovljena in urejena, zraven gospodarsko poslopje z letnico 1912. Tu je živel pisec kronike, od tod je odšel na zadnjo pot. Samo tista pobočja ga pogrešajo, saj ljudi, ki so ga poznali, skoraj ni več. Življenje teče dalje …

2.3.1.

Od prvega leta svoje spominske zavesti vem za grob, obdan s treh strani z gosto cipresno ograjo, kamor smo hodili na vse svete prižigat svečke. Bil je dvojni s črnim marmornim obeliskom zadaj na sredini. Na njem je bil vklesan napis:

NATLAČENOVI

Vida, rojena Kos 1892–1914

Vladimir 1917–1919

Bogumil 1918–1919

To so imena očetove prve žene, ki je umrla ob porodu drugega otroka, in mojih pravih bratcev iz drugega zakona, ki sta umrla za špansko gripo. V župnijski matični knjigi je napisana tudi Terezija Marija 1914–1915, na spomeniku pa je ni bilo.

Očetovega pogreba se dobro spominjam. Ležal je v kapeli sv. Nikolaja. Še zdaj mi pridejo solze v oči, ko na novo doživljam trenutke, ko sem zadnjič videl in pokrižal očeta. Običajna lesena krsta je bila znotraj obložena s pločevino, ki so jo pred pogrebom zacinili. Nato so jo prenesli v stolnico k pogrebni maši. Potem vidim odprti grob, ob njem kup zemlje. Pred mano stoji škof, ki se poslavlja od prijatelja: Dr. Marko Natlačen, hvala Ti za delo in za Tvoj svetli zgled! Kaj bi nam zdaj, ko se poslavljamo od Tvojih zemeljskih ostankov, povedal in naročil Ti, ki iz božje bližine pregleduješ preteklost in bodočnost ljudstva, za katero si do konca storil vse, kar si mogel? To bi bilo Tvoje zadnje naročilo:

[Stran 027]

»Narod, zavrni in odkloni od sebe brezboštvo, to največjo nevarnost, ki te tira v časno in večno pogubo. Nobenega sodelovanja, nobene zveze z brezboštvom in tistimi, ki jim je vodilni nazor. Trdno stoj v veri v Boga, zidaj prihodnost svojo na božje zapovedi, ki so edini trdni temelj zdravega razvoja vsakemu narodu.

Figure 14. Na Jefličevem pogrebu 5. julija 1937 – Marko Natlačen, Miha Krek, Anton Korošec

Ostani živ, narod moj, ne ubijaj samega sebe in ne izzivaj ukrepov, ki te morejo zadeti v tvoji življenjski sili. Združite se vsi, ki verujete v Boga ter sebi in potomcem želite lepše življenje, lepše in boljše, kakor ga ponuja brezbožni komunizem: združite se in preprečite, da tisti, ki so z Vami sicer iste krvi, a s tujo, bolno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli pokončavati najboljših in najplemenitejših bratov in sestra, ki bi bili najbolj sposobni graditi pravičnejšo bodočnost. Takšno bi bilo Tvoje sporočilo! Razumemo ga in sprejmemo ga.«

Ko se je zemlja sesedla in je bil grob na pomlad 1943 počiščen in z rožami posajen, je dala mama vklesati pod druga imena samo: naš očka. Brez imena in letnic.

Spomladi leta 1946 me je v begunskem taborišču Peggetz poklical v svojo pisarno dr. Franc Blatnik in povedal, da so dobili obvestilo iz Slovenije o tem, kako so na veliko noč izkopali trupli našega očeta in dr. Ehrlicha in njuna oskrunjena grobova poravnali.

Mladina je leta 1990 objavila pismo škofa dr. Leniča:

»V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče na Žalah v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s tovornjaki. Najprej so jim dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim ukazali izkopati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študenta Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja. Ta je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani usmrtila v letu 1942. Ko so trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov odpeljali nekam proti Postojni in vrgli v nam neznano brezno. Zanimivo in obsodbe vredno je, da so truplo bana Natlačena, ta je počival v družinski grobnici poleg prve žene in dveh otrok, prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk. Naj povem še to: Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč ob slavnostni priliki govoril o Kristusovem grobu in vstajenju ter pri tem dejal: V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove … Poslušajoči so dobro razumeli, kaj to pomeni, in menda je še isti večer tržaški radio raznesel v svet to novico. To sem moral napisati na ljubo zgodovinski resnici. Naj bo tudi prispevek k vsemu plemenitemu govorjenju in pisanju o neznanih grobovih ob letošnjem dnevu mrtvih.«

Tako je napisal dr. Lenič. Ker nismo pozabili, kje je bil naš grob, ni ostalo neopaženo, da so kasneje v njem pokopali mlado partizanko. Mi smo si zapomnili položaj predvsem po tem, ker se je izpred našega groba lepo videl trideset metrov naprej v desno grob Cankarja, Ketteja in Murna. No, zdaj leži tam še Župančič.

Kdo nam bo pokazal, kje ležijo naši dragi?

3.1.1.

AINZ

Zbirka Izidor Cankar

Fsc. 7

Gospodje, stanje v Ljubljanski pokrajini je iz dneva v dan obupnejše. Komunistom napovedana splošna ofenziva se je obrnila proti narodu, ki so ga v celoti proglasili za komunistično zalego, ki jo je treba iztrebiti. Ker komunistom slej kot prej ne morejo, oziroma si ne upajo do živega, se je ves njihov srd obrnil proti neoboroženemu, nedolžnemu ljudstvu kot njihovim zaveznikom. Ono s svojim življenjem in premoženjem plačuje njihove račune. Kjer kak komunist ali partizan kaj zagreši, zlasti če zagreši kako sabotažno dejanje ali celo umor kakega Italijana, več ne streljajo talcev, ampak pošiljajo na lice mesta svoje sadistične gestapovce, skvadriste, ki kot pobesneli streljajo vse, kar jim pride pod puško v najbližji vasi, jo oplenijo in zažgo. Kar pa še ostane živo, odpeljejo kot deportacijski materijal. Evo Vam nekaj dogodkov iz zadnjega časa:

1. Sredi jul. je bil v bližini Viča ustreljen italijanski vojak, drugi pa ranjen. Drugo jutro je pridrvela na lice mesta četa pijanih skvadristov in v bližnjem naselju zverinsko pobila dve ženski in 13 moških, večinoma očetov številnih družin, še mrtve oskrunila, izropala naselje in zažgala, preostale pa deloma odvedla s seboj.

2. V Sv. Vidu nad Cerknico je padel en strel, ko je prišlo vojaštvo v vas. Bilo je okrog 5. avg. Zato so postrelili in pobili 24 moških in vas zažgali, ljudstvo pa deportirali.

3. Na ljubljanskem pokopališču je že 72 grobov teh žrtev. V vsakem jih leži po 6–7. Nihče ne ve za svojce, v katerem grobu počivajo. Na vprašanje oz. prošnje naj jim vsaj to povedo, odgovarjajo: nepoznani.

4. Podkrimske vasi so domala že vse pogorišča in razvaline: Iška vas, Golo, Kurešček, Želimlje, kot čujemo, je župnik rešil s svojo priznano zgovornostjo, dasi je bil z drugimi možmi vred že na smrt obsojen. Pogorišča se raztezajo tja do Dobrove. Še večja opustošenja so po Dolenjskem, zlasti v ožji in širši ribniški dolini. Sodražica je ena sama velika razvalina in več drugih okoliških vasi, ki so jih kar iz Ribnice bombardirali. Sicer pa malo vemo, kaj se je zadnje čase po deželi vse izvršilo. Dežela in mesta so zadnje čase docela ločena. Pa tudi posamezni kraji med seboj. Vse stoji: železniški, avtobusni, avtomobilski, kolesarski, vozovni, telefonski, brzojavni in dopisni promet, da, celo ljubljanska cestna železnica.

5. Med žrtvami je tudi nekaj duhovnikov. O dveh na Kočevskem se govori, da sta bila od Italijanov ustreljena. A ni moči te vesti zaenkrat overoviti. Gotovo je, da je bil župnik Skebe obsojen na 5 let težke ječe, ker je neko slovensko vlačugo prijel, zakaj se z Italijani peča. Denuncirala ga je svojemu ital. » prijatelju«, nekemu častniku, ki je bil glavna priča proti njemu. Duhovniki sami pravijo, da naj jih le še več začno preganjati, da bo ljudstvo videlo razliko med cerkvijo in fašizmom, ki je zaenkrat še ne vidi.

6. Kljub pogromu so partizani v noči med 11.–12. avg. v najbližji bližini Ljubljane izropali grad Bokalce, točasno v upravi šolskih sester in last Marijanišča oz. Vincencijevih konferenc. Nekaj živine so sicer že prej spravili v marijaniški hlev, drugo je padlo partizanom v roke.

7. Ježico strahuje par komunistov, že krvavih rok, pa kar doma prebivajo. Oblast jih ne vidi oz. noče videti. Sicer pa je dognano, da so mnogi v njihovi denuncijatorski službi. Pri sv. Krištofu je ob času lovljenja moških po cerkvah stal naš komunist v uniformi ital. vojaka in drugim kazal naše ljudi, katere naj pobašejo in deportirajo.

8. Usoda naših internirancev v Italiji, katerih število se ceni do 25.000, je v vsakem oziru skrajno žalostna. Bivajo deloma v barakah deloma v šotorih na slami. Hrana nezadostna, higiena pod vsako kritiko, versko-moralno stanje dezolatno. Nekega slov. kapucina, ki jim je bil nekaj časa v duhovno pomoč, so odstranili. Slovenskih duhovnikov, ki so se ponudili za to službo, ne marajo. Kako je moralno, si lahko mislite spričo take pisane družbe. Komunisti, propalice in kongreganisti ter Kristovi mladci skupaj, pa brez vsakega poklicnega dela. Cape kar od njih vise, ker niso mogli niti zadostne obleke s seboj vzeti. Čujemo, da je med njimi izbruhnila griža in da jih je že poldrugi sto [Stran 029]pomrlo. Se ne da kontrolirati. Obiski so zelo otežkočeni; treba je mazati ali pa biti lepa ženska.

9. Zdaj se je začela deportacija na širši podlagi: moških, žena, deklet. Vsakdanji transporti skozi Ljubljano. Pošiljajo jih na prisilno delo v razne kraje. Čujemo, da najbolj krepka dekleta na Sicilijo ital. in nemškim prascem v zabavo.

10. Iz Ljubljane je bilo doslej izseljenih 70 družin, 400 pa jih je zaznamovanih za preselitev. A pravijo, da se je s tem šele pričelo.

Kratko, naš položaj v Ljubljanski pokrajini je tak, da bi se vsaj rojak pod švabsko knuto pomišljal menjati z onim pod italijanskim bičem. Ta še huje skeli, ker žvižga po naših hrbtih pod zlorabljeno firmo krščanske kulture. Pa se enako godi tudi našim goriškim rojakom. Po vipavski dolini prav tako gore kresovi požganih slov. domov in umori so na dnevnem redu. Dom msgr. Premrla npr. je požgan, brat njegov je pa v ječi, itd.

Gospodje!

Naše mučeniško ljudstvo je prignano do obupa. Za same lepe in bodrilne besede iz Londona je postalo že apatično. Ono hoče od Vas in od Anglije dejanja. Prepričano je, da mu Anglija in Amerika morete pomagati, če količkaj hočeta, in da sta mu celo dolžni pomagati, ker sta sokrivi njegove trpke usode. Od vas, gospodje, pa pričakuje, da jima to dopoveste ter sugerirate kako, če nočete zaigrati lastnega kredita pri njem. Uverjeno je, da če bi uradna Anglija oz. njeno vojno vodstvo dalo Italiji kratkotrajni rok, v katerem mora prenehati s svojimi barbarskimi metodami proti našemu poštenemu narodu, sicer bo njihove Benetke zadela ista ali še radikalnejša usoda kot Kolin, bi se ustrašili in popustili, zlasti ko bi videli, da je resno mišljeno. Za to bi zadostovala že sama demonstracija z letaki, da naj zapusti mesto, komur je življenje drago. Sama mrtva zgodovina, še tako imenitna, pa ne sme imeti prednosti pred od nasilja umirajočim živim narodom. Če bi ga imela, bi bilo to znamenje barbarstva, ne nasprotno.

Slično bi jih lahko ustrahovala Amerika, če bi jim zagrozila, da bo internirala in zaplenila premoženje enakemu številu svojih Italijanov. Če vi sami nimate toliko vpliva, da bi ju do tega pripravili, pošljite našega kralja v boj. Zdaj je čas, da pokaže svojo dejansko naklonjenost Slovencem ter se jim oddolži za njihovo zvestobo in jih zadolži za bodočnost. Nekoliko bi bilo pomagalo, če bi tamkajšnji nemški in italijanski radio-govorniki svojim ljudem opisovali, kako naciji in fašisti postopajo z nami. Kajti ne dobromisleči Nemci ne Italijani ne verjamejo, da se kaj takega res godi. Toda učinkovita bi bila le omenjena represalija.

Toda gospodje! Se je treba sunkoma obrniti. Kajti vsak dan prinaša nove radikalnejše odredbe za uničenje našega naroda. Med pisanjem tega je došla uradna odredba dat. 18. avg., glasom katere bo vse premoženje protidržavnih elementov, med katere se štejejo vsi, ki se jim bo dokazalo, da imajo kake zveze s prevratnimi elementi, zaplenjeno in prisojeno žrtvam teh elementov. Zaplemba se razteza na premoženje vseh družinskih članov. Ker je ves narod proglašen za komunistično bando, imajo »pravno podlago« za razlastitev vsakega. Če se boste tedaj po angleškem tempu obnašali, utegne biti prepozno. Smatrajte tedaj ta naš klic kot narodni SOS klic.

Morituri vos salutant!

4.1.1. Ne vojna za Slovenijo, ampak oviranje nasprotnika pri umiku

Znano je, da Titu leta 1944 ni uspelo pretentati zahodnih zaveznikov samo s svojimi obljubami o parlamentarni demokraciji, ki jih je potrdil s sporazumom z londonsko kraljevo vlado, ampak tudi s podatki o moči svoje armade, saj jim je zatrjeval, da bo ob kapitulaciji Nemčije in ostankov Italije zlahka in gladko opravil z vsemi sovražnimi formacijami, ki bodo takrat na ozemlju bivše Jugoslavije.

[Stran 030]

Vsi poskusi Titove vojske, da bi zajezila reke umikajočih vojakov in civilnih beguncev, so bili neuspešni. Izkazalo se je, da so bile njene armade prešibke, prepočasne in premalo motivirane. Tisto, kar so počele do 16. maja, ni bila vojna za Slovenijo, ampak oviranje in uničevanje sovražnika na umiku. Ta ni imel najmanjšega namena obdržati zasedeno ozemlje. Skušal se je samo kakorkoli prebiti do zahodnih zaveznikov, da bi si rešil življenje. Priti v roke podivjani rdeči armadi ali krvi željnim Titovim partizanom je pomenilo smrt.

Nekako se še da razumeti položaj na Primorskem, kjer je partizanske generale zanimal samo Trst in jim je bilo malo mar za pisano dvajsettisočglavo sovražno vojsko, ki jim je brez večje praske ušla čez Sočo. Da pa so morali na Gorenjskem nemočno gledati, kako jim uhaja tisto, česar za nobeno ceno ne bi želeli izpustiti iz rok, namreč domobranska vojska in z njo povezani civilisti, pa je bilo poniževalno. Ves čas od prvih previdnih spopadov okrog Postojne okrog 1. maja pa do zasedbe Ljubljane zjutraj 9. maja so bili v stiku z umikajočim se sovražnikom. Potem pa jim je zmanjkalo moči in volje, da bi ga s hitrimi manevri obkolili in uničili. Razpršene skupine partizanov so z gričev opazovale človeško reko, kako se cepi v rokave in spet združuje, si dajali duška s samotnimi streli ali napadi s pehotnimi minami po čelu in repu kolone, medtem ko jim je glavnina polzela iz rok. Zato še danes nepomirljiva jeza, ker je nasprotnik tako zlahka razbil zaporo na Dravi pri Borovljah. Celo čez nekaj tednov vrnjeni domobranci niso bili prava uteha za tisto sramoto. Seveda se pa ob dilemi: Koroška ali domobranci, niso obotavljali niti za hip.

Bolj uspešni so bili na Štajerskem, ne zaradi svoje vojaške moči, ampak zaradi dogovora z zavezniki. Na Poljani jim je 15. maja po številnih pregovarjanjih šest dni po kapitulaciji padla v roke desetkrat močnejša Löhrova armada. Hrvaški vojski je v številnih juriših uspelo, da se je po ozkih in nevarnih dolinah prebila čez avstrijsko mejo, tam pa so jo Angleži, zgneteno na libuški gmajni, prepustili Titovim partizanom, ki spet niso vedeli z njo početi nič bolj pametnega, kot da so jo pobili.

Vojna v Sloveniji bi se lahko končala 9. maja. V zaključnih bojih ni Titovi vojski uspelo zasesti niti kvadratnega metra zemlje, ki bi ga ne bila dobila tudi sicer. Ni šlo za ozemlje ne za vojaško opremo in orožje, ampak za meso in kri!

4.1.2. Varljivo upanje

Varšavski upor nam bi moral biti v pouk, da se nikdar ne smeš zanesti na druge, pa če so še taki zavezniki. Pri njih večina tistega, kar obljubljajo, ni uresničljiva, predvsem pa v kritičnem trenutku niso pripravljeni napraviti nič takega, kar bi jim lahko škodovalo. Ne bodo dali od sebe nekaj, za kar se jim zdi, da bodo morda pogrešali. Še hujše je, če takega zaveznika sploh ni in smo si predstavo o njem ustvarili v svoji zmedeni glavi, namesto da bi skušali z vso odgovornostjo poiskati izhod iz zagate, v kateri smo se znašli.

Človek v stiski se oprijema najtanjše bilke; bolj se potaplja in mu leze voda v grlo, bolj upa. V kričečem nasprotju z resničnostjo se slepi, da se bo zadnji hip zgodilo nekaj odrešilnega, kakor obljublja svetopisemski rek,ki se glasi približno takole: »Kadar je stiska najhujša, je pomoč najbližja.«

Tako upanje je zavladalo v Sloveniji, zlasti pa v Ljubljani in Novem mestu, v četrtek, 3. maja zvečer, še bolj pa v petek, 4. maja zjutraj, leta 1945, brž ko so se po ulicah pojavili prodajalci časopisov. Z velikimi črkami je bila objavljena vest o slovenski vladi, ki je prevzela oblast v Sloveniji, o preimenovanju domobrancev v Slovensko narodno vojsko; natisnjena je bila tudi vsebina telegramov, poslanih voditeljema zahodnih zaveznikov Churchillu in Trumanu in morda še komu. Prebirali smo tiste stavke, kot bi bili suho zlato. Glasno in vzhičeno smo vzklikali, obrazi so se nam svetili, tesnoba pri srcu se je topila in sonce, ki je tisti pozni pomladi tako radodarno metalo svoje žarke, je bilo še bolj svetlo in toplo. Zdelo se nam je, da smo priča čudežnemu obratu, ki se nam je zdel še pred nekaj dnevi nemogoč. Sporočilo je bilo prepričljivo in samozavestno. Zahodna državna voditelja nam bosta kar padla okrog vratu, njuna vojska je že nekje na Vrhniki in Titova armada se bo pohlevno ustavila na hrvaški meji. Tistih nekaj slovenskih partizanov, kolikor jih je še bilo, pa bo ostalo na prostoru, kamor so jih zrinili udarni bataljoni. Kdo si je lahko pri vsem tem mislil, da telegrami ne bodo videli niti Trsta.

Medtem ko smo 4. maja v Ljubljani in Novem mestu slavili, so domobranci in Nemci po silovitih borbah zapuščali Kočevje in je domobranska policija morila na Turjaku. Jugoslovanska armada je bila v Trstu že nekaj dni. Primorski domobranci so se že 30. junija zvečer skupaj s četniki in vojaki prostovoljskega srbskega korpusa prebili čez Sočo in zlili v Furlanijo. Padla je Postojna, 29. [Stran 031]hercegovska divizija je nezadržno prodirala proti Planini in Rakeku, prekomorska brigada je že silila čez zasneženi Vršič v Zgornjesavsko dolino, na Notranjskem je bil dan splošni preplah, na Dolenjskem pa so izgubljali dragoceni čas in čakali na navodila.

Že v soboto, 5. maja, so se, kot smo že pisali (Zaveza, 13, 32–43), novoizvoljena vlada, škofija, člani časopisnih redakcij in Rupnikov ožji krog spravljali v avtomobile in se odpravljali čez Ljubelj in Podkoren. Ujeli so pravi čas. Nikogar pa ni bilo, ki bi dal povelje za pospešeni umik ostale vojske. Ta bi bil še vedno možen proti zahodu. Potrjena je bila vest, da so zavezniki obstali na Soči, za avstrijsko Koroško pa ni bilo jasno, kako daleč bodo prodrli Rusi.

A tri dni se je še dalo priti do Celovca. Še v ponedeljek, 7. maja, sta bila mostova čez Dravo prosta, 8. maja pa je bila pot zaprta.

Večina primorskih domobrancev se je rešila, tudi posadka iz Idrije. Napotila se je čez Črni Vrh in Col, prišla v nedeljo, 29. aprila, v Ajdovščino in se 30. aprila zvečer skupaj z drugimi prebila čez Sočo.

Žal ta podvig ni uspel posadkam iz Grahovega ob Bači, Tolmina in Kobarida, ki so se umikale po dolini Soče. Povelje je bilo, da naj se idrijskim domobrancem pridruži tudi posadka iz Veharš, ker je spadala v primorsko domobranstvo. Bila je močna, saj je štela okrog sto ljudi. Poveljnik Nace Hladnik, študent, je odločil, da ne bodo šli s primorskimi, ampak se bodo raje pridružili notranjskim domobrancem.

Že januarja leta 1945 se je bil uprl, da bi se posadka premestila na Col, kakor je zahtevalo poveljstvo v Trstu. Zato tam postojanka ni bila ustanovljena. Vojaško gre za nedopustno samovoljo, človeško pa se da razumeti. Čutili so se bolj povezane z Rovtami in Št. Joštom, odkoder so bili večinoma doma. Dvojno nepokorščino so plačali z življenjem.

Če bi ubogali povelje, bi se umaknili z drugimi primorskimi domobranci in se rešili.

Figure 15. Skozi Tržič Marjan Kocmur

4.1.3. Prevara

Zgodbe v filmih katastrofe se odvijajo po vedno istem kopitu. Omenil bi jih samo nekaj: [Stran 032]Požar v nebotičniku, Letališče, Odrešitev, Potres, Titanik, H-8, Živi in Osmi potnik. Začne se preprosto, pokažejo nam protagoniste. Nekdo se ravno ločuje, drugi ima težave v službi, tretji se nerad odpravlja v pokoj; obvezno so zraven mlada družina, novoporočeni zakonski par, moški, ki bo odigral vlogo junaka, ter seveda omahljivo in čedno dekle, ki se ga bo na koncu oklenilo za vse življenje. Domov odhajamo potešeni in zadovoljni kljub prizorom groze, ki so nam jih kazali, in ljudem, ki so izgubili življenje.

Ko sedimo v temi pred filmskim platnom, občudujemo vrtoglavi nebotičnik, hitro zračno ptico, mogočno ladjo, divjo reko. Kmalu vplete režiser v pripoved temne tone tako v glasbi kot na sliki in nas s tem opozori, da nas lahkotna zgodba ne sme zapeljati. Katastrofa ne trešči vedno z jasnega neba. Zato junaki pogosto ne spoznajo takoj, kako resen je položaj: trk v ledeno goro, rušilni potres, stoletna voda, napad pošasti, čelno trčenje, vihar, padec letala, atentat.

Tole, kar bom napisal v tem poglavju, bi bil lahko scenarij za podoben film katastrofe; za pokušnjo je podana samo ekspozicija in začetek zgodbe. Šest sošolcev 5. razreda škofijske klasične gimnazije v Ljubljani nas sklene, da bežimo na Koroško na čimbolj varen način: Aljoša Basaj, France Hočevar, Lojze Lesar, Jože Podržaj, jaz in brat Jane. Pol nas je Ljubljančanov, pol z Dolenjske. Tri dni pred koncem vojne 5. maja 1945 oblečemo uniformo vojakov poražene vojske in se ji pridružimo pri umiku. Nič pravega se ne dogaja. Spopad s partizani za dravske mostove pri Borovljah se nam zdi le prvovrstna predstava, saj ni čutiti, da spodaj na poljanah umirajo ljudje. Temnejši toni zadonijo 12. maja na bregovih Drave, ko moramo oddati orožje, po treh tednih, 29. maja, katastrofa: prevarantska izročitev sovražni vojski.

V Teharjah sta Aljoša in Lojze ubita, drugi preživimo. Samo s koncem je nekaj narobe. Kdo bo zadovoljen s filmom, v katerem se preživeli vračajo brez kančka zmagoslavja ter jih pričakajo zdesetkani svojci, izropani domovi in 45-letno suženjstvo.

Največja pokora pa je glavni junak v moji osebi, saj ni na njem nič takšnega, kar bi bilo vredno pozornosti. Skratka, junakinja bo morala biti ena od deklet, ki preživi Teharje, in kot Meta v Samorastnikih začne na svoje, rojeva otroke na pogorišču in vleče plug po izsušeni zemlji.

Aprila leta 1945 je v cvetu moškosti izkrvavel iz razjede na dvanajstniku stric France, mamin brat. Na pogrebu se je zbrala vsa žlahta, med njo tudi priženjeni stric dr. Ivan Stanovnik. Ko takole odhajamo skozi vrata cerkve pri sv. Petru, pove: »Angleži so že na Vrhniki.« Z obraza mu odsevata zadovoljstvo in sreča, pa tudi ponos. Spada v vodstvo OF in mora vedeti, kaj pripravljajo komunisti, kljub temu pa se prihoda zahodnih zaveznikov veseli. Predvsem pa se ga veselimo Velikonjevi. A Angležev aprila ni v Ljubljano, tudi maja jih čakamo zastonj. Treba bo bežati. Prvi dnevi prekucije so najbolj nevarni. Mimogrede si ob glavo.

V soboto, 5. maja, se zglasimo, France že teden dni prej, na sedežu dopolnilne čete slovenske narodne vojske v Dravljah, v sedanji šoli Valentina Vodnika. Prepričani smo, da ne odhajamo za dolgo.

Nič ne vemo za vrvež okrog nas. Občutek imamo, da smo se vselili v hišo, ki je prvotni prebivalci še niso zapustili … Ni pravega reda, nobenega zbora, moja obleka je pisana, suknjič je rjavkast, hlače prekratke. Zaposlijo nas. Inštruktorji nas urijo v topografiji. Prvič v življenju mi dajo v roke puško. Nobenih zaklinjanj. Pusto razstavljanje, sestavljanje in vaje v merjenju na cilj. Vmes spanje na pogradih. Franceta pošljejo h kmetu, da bo stražil konja, ki ju bomo potrebovali za prevoz. Izvemo, da je napodil Nemce, ki so hoteli konja zase.

Na Vodnikovi cesti se ne dogaja nič. Nihče od poveljnikov in inštruktorjev ne odpre ust, da bi nam razložil, kaj počne naša vlada in kje so Angleži. Z Vrhnike do Ljubljane pa spet nimajo tako daleč. Nismo preveč radovedni. Zdi se nam, da dela čas za nas, da je pobuda na naši strani. Če bomo že morali zapustiti Ljubljano, ne bo treba daleč in ne za dolgo.

V torek, 8. maja, me popoldne z Janetom pustijo, da greva domov po slovo. Ne vem, kako je to mogoče, če vedo, da gremo zvečer na pot. Morda upajo, da se bova premislila in ostala. Vrneva se. Očetove solze ob slovesu mi ne gredo iz glave. Nikdar jih nisem videl pri njem, pa je bilo včasih hudo. Česa se le boji? Zase že ne. Le kdo mu kaj hoče, tako staremu in zdelanemu. Midva pa bova vsak čas na varnem.

Ob 18. uri nam sporočijo, naj se v dveh urah pripravimo na pot. Imamo dovolj voz, hrane, streliva in konjev. Franceta so pobrali kuharji in gre s komoro. Naš odhod se zavleče in je že tema, ko zakorakamo po Vodnikovi cesti. Nekaj čez sto nas mora biti. Drugih ne [Stran 033]poznam, samo sošolce. Zame je puška prevelika in pretežka. Ne morem si je urediti, da me ne bi tolkla zadaj po stegnih. Obute imam očetove čevlje. Mehki so, narejeni nalašč zanj, da je laže hodil. Ni jih še veliko nosil. Čeprav je čudno opletal z nogami, se na čevljih ne pozna. Ustavimo se že pri prvih draveljskih hišah. Okna nizkih kmečkih hiš so zaprta in v temna, kot da je vse izumrlo. Z gradu se slišijo topovi, ki tolčejo nekam proti Barju. Ne odnehajo. Kje je le in kakšen ta sovražnik, da niti ne odgovarja.

Hodimo skoraj neslišno, bolj glasni so vozovi in konji, ki spočito prhajo in otepajo z repi. Pridemo do Celovške. Ustavimo se in stojimo, ko smo se komaj ogreli. Nemška motorizirana kolona nekje od Kleč ali Domžal ravno pred nami zavija proti Gorenjski. Po mojem prihaja s Štajerske. Ne vidimo, kakšna vozila so, samo luči. Noče je biti konca. Ena ura, dve uri. Zdaj morajo biti prvi že v Celovcu. Streljanje z gradu potihne. Ne vemo, da je eden od topničarjev naš sošolec Jožko Kragelj.

Ne manjka veliko do polnoči, ko se premaknemo. Priključimo se domobrancem, ki prihajajo iz ljubljanske, pred Šentvidom pa tudi iz podutiške strani. Prej smo se obirali, zdaj pa hitimo ob robu ceste, mimo nas pa v obeh smereh švigajo avtomobili. Tankov ali oklepnih vozil ni videti. Le betonska cesta, mi pa po dva in dva molče ob strani mimo Mednega. Jane je bolj vzdržljiv in mu ni nič, mene pa začne na medvoškem klancu zdelovati. Žulijo me čevlji, noge so težke, puško bi najraje vrgel v grm. Kaj naju je le prijelo, da nisva šla pravočasno na vlak. Bila bi že na suhem, zdaj pa sva zabredla v to godljo. Kako se bo končal ta nočni izlet v neznano. Vojska je vojska; imaš orožje in se lahko braniš, obenem pa si večna tarča. Star sem že šestnajst let, pa največja reva med vsemi sošolci. Kmečki fantje se držijo, kot bi šli na ohcet, vajeni so vsega, tudi dolgih poti. Stiskam zobe, tema je in hodim bolj na pamet malo po betonu, malo po bankini. Sorškega polja in njegove ceste, ki ga reže na dvoje, noče biti konca. Jeprško cerkev prepoznam v temi. Še pred šestimi leti smo hodili iz Sore mimo nje v gozd nabirat borovnice in gozdne jagode. Brž ko je imela moja šalica pokrito dno, sem se usedel in z velikim užitkom vse pojedel. Mama je bila huda, vendar ne zares. Dekleta so bila bolj pridna, zame in Janeta pa so že tako vedeli, da sva pravi zgubi.

Saj ni čista tema. Noč je jasna, lune ni videti nikjer, zvezde niso preveč svetle, a tam daleč za nami mora nekaj goreti. Še pred dvema tednoma smo kopali jarke okrog Rožnika. Začeli smo prve dni februarja blizu Brda na levem bregu Glinščice. Najprej kar čez polje, potem pa na robu gozda okrog hriba. Delali smo skupaj s fanti z realke in drugih gimnazij. Spominjam se, da so bili med njimi Brane Kratohvil, Janez Šinkovec in drugi. Kakšnih vse so se znebili. Govorili so o dekletih. Z njimi je prišel najdlje Braco Mušič. Dominik Smole je kar naprej hodil okrog in žical cigarete. Ne pravih, samo kakšen čik. Imel je sežgane prste, ker je kadil do konca. Janez Menart je pravil o svojih kupčijah z gumbi in trakovi. Nisem mogel pozabiti tiste votline na Šentpetrski cesti, odkoder je kot iz groba prihajal glas njegove mame: Janez, Janez! Všeč so mi bili, ker so bili taki frajerji. Naslanjali so se na lopate, večinoma sploh niso lezli v jarek, ampak samo nekaj poravnavali. Kasneje so se znašli in se javili v Holzkolone; sekali so drevje in žagali hlode za bunkerje. Bili so pravi mojstri. Zjutraj so podrli drevo, stalno nekaj merili in zlagali in še do kosila niso končali. Naši iz škofijske gimnazije, večinoma kmečki fantje, pa so garali kot ponoreli. Mene so proglasili za lenuha. Da sploh ne zaslužim tiste zajemalke s fižolom in makaroni. Herr Rippe se je blaženo smehljal, ko jih je gledal, kako mahajo s tistim orodjem. Kaj se le ženejo! Komu bodo služili tile jarki in leseni bunkerji?

In zdaj sem tu, na negotovi poti in sploh ne vem, kaj hočem. Nisem čisto prepričan, da si rešujem življenje. Oni fantje zdajle spijo, jutri pa se bodo širokoustili po Ljubljani in vzklikali partizanski vojski. Nekaj se jih bo odločilo za orožje, saj ne bodo nič tvegali, postavljali se bodo pa vseeno. Tiho smo, tudi z Janetom se ne pogovarjam. Niti stokati se ne upam.

9. maja ob štirih zjutraj smo končno pred Kranjem. Zavijemo na dvorišče gostilne na vrhu klanca. Takoj me zmanjka. Ko se zbudim, je sonce že visoko in pripeka. Nisem še pravi. Žulimo kruh. Po strmi poti se spustimo do Save in pijemo vodo. Prava snežnica. Noge imamo otrple od nočne hoje, vse me boli. Sezujemo se in namakamo zdelana stopala. Aljoša je ves izgubljen in vprašuje po očetu, ki mora biti nekje blizu. Mečemo kamenje čez vodo. Jožetu in Lojzetu nese na drugo stran, Janetu le malo manj, meni komaj do tretjine. Najraje bi zaspal na bregu. Pa kaj vemo, kdaj se bodo odpravili naprej. Nas bi kar pustili, saj ni nobenega nadzora, smo samo velika čreda.

Postavim se nekam nad Savo in občudujem Karavanke. Visoke grape so še polne snega, [Stran 034]vrhovi pa taki, kot bi šlo za himalajske osemtisočake. Vroče je, da bi se kar slekel.

Nikjer ne vidim naših poveljnikov. A popoldne ob dveh premik. Navzdol do Save, ki je narasla, saj vroče pomladansko sonce z vso silo topi gorski sneg. Pred vojno smo šli peš na Brezje, čez Sorško polje ob Savi, naprej pa po tejle, kjer smo sedaj. Do Kranja je šlo, potem pa me je sonce tako zdelalo, da so me morali od Podnarta naprej nositi. Naši starši niso imeli pojma, koliko prenese devetletni fant; tudi tole potovanje bi nama bilo prihranjeno, če bi se količkaj potrudili in naju prepričali, naj raje ostaneva doma.

Desno na vrhu gorijo tovornjaki in barake. Mogočna reka smo, saj ni videti čela, čeprav vidimo nekaj kilometrov daleč, in ne repa zadaj na cesti, ki se spušča proti Savi. Civilistov ne vidim, tudi ne Nemcev, samo domobrance in njihove komore. Pri Naklem na mostu eksplozija. Jože je na železniško progo zabrisal ročno granato. Smeje se, ko prestrašeno gledamo, kaj se je zgodilo. Drugi se sploh ne zmenijo.

Vasi ob cesti proti Tržiču so prazne, hodimo leno, se ustavljamo, vendar smo zvečer že v Tržiču. Sonce nam je izpilo vso tekočino, vode pa nikjer. Na začetku ozke glavne ulice potrkamo na hišna vrata. Ker se nihče ne oglasi, gremo na dvorišče, tam je vodovodna pipa in se napijemo po mili volji. Voda je hladna. Svarijo nas, da nam ne bo dobro dela.

Spet postaja. Vozovi na ozki cesti in divji klanec zunaj mesta. Udarci z bičem, kričanje, potiskanje voz. Mrači se. Naše komore ne vidim več. Gremo po travi ob cesti in se ne oziramo na nikogar. Ne vem, kako da se nismo izgubili ali raztepli. Ustavimo se pri Sv. Ani (današnjem Podljubelju) na širokem travniku. Pravi vaški sejem. Vse polno civilistov, kot bi prilezli iz tal. Izvemo, da čakajo tu že dva dni. Obupani so. Prišli so pod te mogočne gore, ki so jih s svojih dolenjskih in notranjskih gričev videli samo ob jasnem vremenu. Nikjer ni videti, da se bi dalo priti čez. Počutijo se kot miši v pasti. Čakajo na domobrance, saj so partizani že na Koroškem in ne pustijo čez Dravo.

Zaspim. Ko se zbudim, je že 10. maj. Vnebovhod je. Nihče ni slišal za predor, ki je izkopan skozi Karavanke. Ljubeljske klance in ovinke poznam iz šole. Učili smo se o motornih dirkah. Vem tudi, da je Ljubelj visok nekaj nad 1300 metrov. Ko se razgledam po dolini, me postane strah za to množico. Glava pri glavi, tam spredaj, kjer se bregova zbližujeta, pa se že vije kolona preobloženih voz, ki jih vleče živina.

Na lepem povelje, da jih moramo prehiteti. V breg skoraj tečemo. Nič ne zaostajam. Dobro se mi zdi, da sem jim kos. Barak nimamo za mar, zagledamo cerkvico in izvemo, da je tisto prava Sv. Ana. Pred nami nasipi razbitega skalovja kot nekaka ploščad. Ko se povzpnemo nanjo, zagledamo črno luknjo predora. Ta luknja nas bo rešila pred partizani, ki jih sicer ni od nikoder, a govorijo, da so nam že za petami. Oddahnemo se. Po prerekanju z Nemci se zaženemo vanjo in globoko zadihamo. Čez pol ure smo že na drugi strani. V skladišču si poiščemo boljše puške. Nato brcamo in prevračamo vreče s kakavom, s katerim si ne vemo pomagati. Dolga pot navzdol me je ožulila do krvi, ob 17. uri gala predstava nad Borovljami, ko Rupnikov bataljon izbori prehod čez mostova na Dravi.

Dovolj za ekspozicijo celotne zgodbe. Kamera bi se nato zadržala pri 12. maju in posnela pot čez reko, pokazala prihod v Vetrinj, 29. maja prevaro v Pliberku, 1. junija Teharje, 9. avgusta ob 5. uri zjutraj pa mene in brata pred našo hišo zraven šentpetrske cerkve z mamo na pragu. »Odkod pa vidva; papana so ustrelili.«

4.1.4. Predhodnico so dobili v pest že v torek, 8. maja

Milan Pečjak nam odkriva doslej neznano poglavje, da se je že 6. maja navsezgodaj odpravil na Koroško ljubljanski bataljon domobrancev. Vodili so ga štabni oficirji, med njimi poveljnik Krener. Novopečeni general je deloval klavrno, švigal v svojem avtomobilu in usmerjal kolono skozi predor. Nikoli ni povedal, kaj je imel v načrtu, ali beg na varno ali posredovanje pri zaveznikih. Vse kaže, da med našo in nemško vojsko ni bilo nobenega sodelovanja, čeprav očitajo domobrancem ravno ta greh, da so se umikali skupaj z Nemci. Nemci so mislili samo nase, odrivali svojega zaveznika, kjer se je le dalo. Spor je postal očiten pri prerivanju skozi ljubeljski predor. Neke telefonske in radijske zveze so morali imeti in biti obveščeni, da so partizani že na Koroškem. Krenerju tega niso povedali, in tako je njegova skupina nič hudega sluteč v torek, 8. maja, prikorakala do Borovelj in padla v roke partizanom. Kot vemo, je štela partizanska vojska v Borovljah in njihovi okolici največ tisoč vojakov. Obkolitev je bila tako nenadna in nepričakovana, [Stran 035]da sploh ni prišlo do pravega streljanja. Krenerju je uspelo, da je v avtomobilu pobegnil nazaj proti predoru in na drugo stran, zapuščena vojska pa je postala lahek plen partizanov. Le redkim je uspelo pobegniti, drugi so bili pobiti neznano kje.

4.1.5. Vse poti peljejo čez Ljubelj

V zapisih o umiku čez Ljubelj smo se doslej zadrževali predvsem pri civilistih in vojakih z Blok, iz Cerkniške doline, Loške doline in Menišije, le bežno pa omenili umik s področja Polhograjskih Dolomitov. Titova armada se jim je na začetku izognila, saj je prodirala predvsem po glavnih cestah. Domobranci in civilisti so imeli tako dovolj časa, da so se brez pretirane naglice umikali čez hribe v Poljansko dolino. Trije nam bodo pripovedovali, kako so se dolomitska, rovtarska in logaška skupina umikale po dveh strugah, čez Pasjo ravan na Log v Poljanski dolini ali čez Suhi dol mimo Gorenje vasi. Rokava sta se združila pred Škofjo Loko, potem pa po glavni cesti skozi Kranj in Tržič. Na zunaj je bil videti umik usklajen, nikjer niso pustili civilistov zadaj, vedno počakali, da so šli naprej. Vse kaže, da je vsaka enota delovala samostojno in nepovezano z drugimi. Da ni prišlo do katastrofe že pred Ljubeljem, ni zasluga domobranskega štaba. Bolj se je treba zahvaliti partizanski lagodnosti v osvojeni Ljubljani, da se jim ni mudilo naprej, in iznajdljivosti poveljnikov domobranskih enot.

Figure 16. Pred zadnjo strmino Marjan Kocmur

Razmišljali smo, da bi bilo boljše, če bi snov podali primerjalno in vzporedno za vsak dan, vendar bi s tem zgodbe preveč razbili. Enote iz Logatca, Rovt in Hotedršice so se odpravile na pot prej in so bile 9. maja že v Kranju. Skupina domobrancev iz Horjula in Št. Jošta se je začela takrat šele spuščati v Poljansko dolino, nato pa v pospešenem nočnem pohodu nadomestila zamujeno in prišla do jutra pred Tržič. Nato je spet čakala dva dni, a kljub temu prišla 11. 5. v popoldanskem maršu do Drave dan pred rovtarsko in logaško skupino.

Mislili smo, da je motorizirana kolona angleška

Jože Kočar iz Komende nam je izročil dragocen dnevnik. Bil je domobranec v Ravniku pri Logatcu in se umaknil na Koroško s prvo skupino. Večina doslej objavljenih spominov je pisana ali pripovedovana kasneje, Kočar pa je svoje vtise zapisoval sproti in zapisano opremil z datumi. Tako je možno na podlagi njegovih opisov povezati tudi pripovedovanje drugih, ki se sicer spominjajo dogodkov, ne pa dni in zamenjujejo zaporedje. Kako je opisal prvih trinajst majskih dni:

Vedel sem, da se je nemška armada v Italiji vdala. Samo čakali smo, kdaj bodo angleški in ameriški tanki privozili prek Idrije, Cola ali Postojne. Slišali smo, da se Nemci umikajo iz Idrije, da so boji v Loški dolini, kjer je bil tudi udarni vod iz Hotedršice, in da partizanska vojska napreduje od Reke proti Št. Petru.

Torek, 1. maja. Sneži ves dan. Opoldne se grem smučat, čeprav je snega samo za ped. V daljavi grmenje topov. Pri Postojni se dajejo.

Sreda, 2. maja. Sneg je skopnel. So že na Rakeku.

Četrtek, 3. maja. Tolčejo se pri Grčarevcu. Proti večeru pretrgana telefonska linija v Logatcu. Verjetno so na delu terenci. Z Ostrega vrha gledamo borbe v Grčarevcu. Na vsaki strani je videti po kakšen tank in protiletalski topič, flak. Vemo, da od Postojne ne prihajajo Angleži, ampak partizani. Samo to ni jasno, odkod so se vzeli.

Petek, 4. maja. So že pri Kalcah. Boji so le ob glavni cesti. Mirno čakamo Angleže, ki morajo po naših pričakovanjih priti čez Col ali Idrijo. Po cesti s Cola proti Idriji zvečer res opazimo luči večje motorizirane kolone. Z Ravnika, od cerkve sv. Barbare, jih dobro vidimo. Kasneje sem izvedel, da je šlo za motorizirani odred 4. armade JA. Zvečer pade Logatec. V mraku dobro vidno streljanje s svetlečimi se kroglami z obeh strani, ki odkrivajo bojno črto. Umaknemo se proti Rovtam. Po naše bi šli raje čez Veharše na Primorsko proti Kobaridu, vendar bi se morali tudi tam prebijati po Soški dolini (opomba: [Stran 036]omenili smo že, da so domobranci, ki so šli po dolini Soče, padli v roke partizanov). Povelje iz Ljubljane zahteva drugo smer. Okrog osmih zvečer prispe na Ravnik tudi posadka iz Hotedršice. Pridruži se nam še logaški vod, ki je držal postojanko na Ostrem vrhu. Umaknemo se proti Rovtam. Vsak dobi hlebec komisa. Odhajamo urejeno z vozovi, ki so jih vzeli s seboj domači domobranci. Nobenega streljanja ni, niti ob odhodu niti med potjo. Precej reči smo pustili v postojanki, jaz svoje knjige. Partizani se tiščijo glavne ceste in ne silijo v stran. Pri Zalčanu se z Radom priključiva na telefonsko linijo in javiva v Rovte, da prihajamo.

Sobota, 5. maja. Ob štirih zjutraj smo na Rovtah. Bernik nam skuha kavo. Vsak dobi po dve pločevinki s hrano. Telefonske aparate in drugo opremo pustimo v vasi. S seboj peljemo samo dva poljska telefona in dvonaročniško centralo. Ob enajstih dopoldne se že umikamo naprej proti Št. Joštu. Tam dobimo vino in komis, nato pa naprej čez Suhi dol in Lučine v Gorenjo vas. Prespimo.

Nedelja, 6. maja. Kava. Odidemo k maši. Opoldne južina, nato pa nazaj v Dolge njive med Lučinami in Suhim dolom. Zvečer dobimo čaj in med. Spimo kar tam. Varujemo dostop do Gorenje vasi. Nobenega streljanja, skoraj kot da je že mir.

Ponedeljek, 7. maja. Bernik skuha kavo. Dva jo neseta našim na Št. Jošt. Južina. Od tam se opoldne pripelje domobranski častnik, rekli so, da je Remec ali Remic (op. Jaka Remec). Verjetno vodi umik. Nadaljujemo pot čez Lučine, Gorenjo in Srednjo vas, Poljane, Zminec, kjer je malica, Škofjo Loko k Sv. Duhu. Na zvoniku v Škofji Loki visi zastava, slovenska ali jugoslovanska. Nima zvezde. Mirno je, kot da ni vojne. Ljudje so resni, a prijazni. Nihče nas ne nadleguje. Prime me, da bi odšel kar domov v Komendo, pa se premislim. Samo na videz je varno. Bernik nas spet preseneti z večerjo. Prespimo na nekem vrtu na desni strani ceste malo pred cerkvijo.

Torek, 8. maja. Proti večeru pridejo ostali s Št. Jošta. Ponoči poslušamo eksplozije z ljubljanske strani, nato vse utihne. Mirno počivamo pri Sv. Duhu in stražimo.

Sreda, 9. maja. Spet jutranja kava, potem odhod proti Kranju. V Stražišču, nasproti cerkve na desni strani poti, pred glavno cesto, gorijo barake. V njih so bile vojaške delavnice. Nihče ne gasi, pa tudi ljudi ni videti. Vojna torej še ni končana. Na glavni cesti dobimo udarni vod, ki je bil v Loški dolini.

Mirno po cesti do Naklega, kjer Bernik skuha večerjo. Dobimo po 100 gramov tobaka in po eno konzervo. Desno od glavne ceste, verjetno v Strahinju, gorijo blizu cerkve velika poslopja. Gasilcev ni videti. Zdi se mi, da smo med zadnjimi enotami na umiku (op. tega dne je šla po tej cesti glavnina domobranske vojske). Streljanja ni slišati nikjer, čeprav smo ves čas previdni in pripravljeni, če bi počilo. Zdi se, da so partizani preveč zaposleni s proslavljanjem zmage in se jim ne mudi za nami. Ustavimo se v naselju Babja vas. Tisto na drugi strani Tržiške Bistrice je Kovor.

Četrtek, 10. maja. Vnebohod. Ves dan stojimo pred Tržičem. Bernik kuha, da ga bo konec. Dobili smo po en komis. Vse poti so polne voz in civilnih beguncev. Vmes se gnetejo vojaki vse vrst z raznimi vozili. Čudno se nam zdi, da je kolona tako počasna. Govorijo, da je premirje, da je prehod čez Ljubelj zaprt, da so v Celovcu Angleži in podobno.

Pod cesto je na Bistrici nekak jez. Voda je hladna in prijetno grize. Vreme je vso pot lepo in toplo. Pomislim na napoved: Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Prosite, da se to ne zgodi pozimi (Mr 13,17-18).

Med begunci so tudi Kosovi, ki jih nisem videl od začetka vojne, odkar sem se 13. julija 1941 odpravil peš v Ljubljano. Takrat je kazalo, da bo v njej mirno. Italijani so bili v začetku kar pohlevni in niso tako kot Nemci brez povoda preganjali Slovencev. Prespimo na vozovih in ob cesti. Vlada popoln mir.

Petek, 11. maja. Jutranja kava, potem pa se le premaknemo malo naprej, na Pristavo pred Tržičem. Gremo na ogled v tovarno Peko. Vse odprto in razmetano, kupi čevljev brez para. Južina. Popoldne je slišati pehotno streljanje od Golnika proti Križki gori. Izvemo, da naši odganjajo napadalce z gore in zaustavljajo prodor. Hujša zmeda nastane, ko začnejo partizani s topovi ali minometi obstreljevati cesto skozi Tržič. Na njej je polno vojakov in civilnih beguncev. Granate in mine zadevajo v živo. Grmi v salvah dobro uro. Granate letijo najprej na zgornji del mesta, zdaj pa se nam nevarno bližajo.

Ob petih popoldne je spet mir in odpravimo se od Pristave po glavni cesti skozi Tržič. Takoj za Pristavo, kjer je prehod najožji, zapira cesto goreč tank, v katerem od časa do časa poka razstrelivo. Zažgali so ga namerno, da bi oviral napadalce. Beguncev ni več videti. Kam so se skrili? Mimo gorečega tanka se umikamo v bojnem razmiku, kaže, da smo zadnji vojaki. Sredi Tržiča razbiti vozo[Stran 037]vi, ubita živina, mrtvi ljudje. Povsod je razmetano borno premoženje beguncev. Tako živali kot ljudje so razmesarjeni, brez glave ali udov. Morda ne bo nihče izvedel, kdo so bili in koliko jih je bilo.

Figure 17. Maj 1945, Ljubelj – V bočno zaščito Marjan Kocmur

Iz Tržiča pridemo do neke žage. Potok je na [Stran 038]naši desni strani, gledano proti prelazu. Dohitimo enega naših voz. Tam obstanemo in čakamo vso noč. Mirno je, le nekje visoko v hribu sredi noči zaslišimo strel. Srečam sošolca U., ki ga že celo leto nisem videl.

Sobota, 12. maja. Cesta je zabita z vozovi. Zapustimo komoro in nadaljujemo umik peš. Streljanja ni slišati. Barak pred predorom ni več, ni videti, da bi kaj gorelo. Pred vhodom v predor ni nobene zapore, le vse polno ljudi in voz. Vstopimo. Popolna tema, pod seboj mešamo blato, prerivamo se in gnetemo. Ob 10-ih dopoldne smo na drugi strani, brez hrane in brez opreme. Nemška postojanka še stoji, visoko na drogu vihra nemška vojaška zastava z viteškim križem. Nihče nas ne ovira. Gremo navzdol do Podljubelja in naprej do Kožentavre. Tam spet najdemo en ali dva naša voza. Na križišču vasi, malo pred mostom čez Dravo, stoji majhen angleški tank s strojnico večjega kalibra, verjetno 12,7 mm. Na cesti ni videti sledov bojev. Polno domobrancev in drugih vojakov. Varni smo. Za večerjo kruh in konzerva. Prespimo na nekem vrtu desno ob cesti.

Nedelja, 13. maja. Končno čez Dravo. Kakih sto metrov od mostu na vzponu proti prvemu ovinku stojita dva Angleža. Tam oddajamo orožje. Marsikdo ga prej poljubi. Angleža se čudita, odkod taka ljubezen. Ne razumeta, da nam je pomenilo varnost, odslej pa bomo nemočni in ranljivi. Naprej proti gradu na obeh straneh gore orožja. Straže ni videti nobene. Nekaj se jih ponovno oboroži s kako lepo pištolo ali ročno bombo – za vsak slučaj. S ceste se spustimo na polje na levi strani. – Vetrinj. Tam je že komora našega udarnega voda in dva naša vozova. Bernik kuha. Manjka nam samo kruha. Šotor postavimo pod drevje, pod potjo ob potoku, na civilni strani srednje poti od samostana skozi taborišče. Kdor ima orožje, ga zakop1je v šotoru. Rešeni smo.

4.1.6. Bila sva vojaka v Št. Joštu

France Leben, Balksov iz Horjula, je vstopil k domobrancem v jeseni leta 1944, namesto da bi šel v TODT, kamor so ga pozvali. Star je bil dobrih 16 let. Stane Kogovšek, Jurčkov iz Žažarja, se je odločil za ta korak novembra 1944, ko še ni dopolnil 17 let. Nihče ga ni silil, tja so šli prijatelji, on pa z njimi. Njuna kasnejša usoda je različna. Oba sta pribežala na Koroško. Leben je ostal v Vetrinju, Stane pa je bil vrnjen in šel skozi Teharje.

France si je v Argentini prislužil in prihranil toliko denarja, da si je v Kanadi kupil farmo, na kateri goji 80 glav živine. Stane je preživel Teharje in komaj shajal s skromno delavsko plačo, da tudi v pokoju nima kaj pokazati. France je veliko pozabil, Stane pa se spominja najmanjših podrobnosti. Želim namreč posplošiti, da so manj zanesljivi spomini naših emigrantov kot tistih, ki smo živeli doma. Kaže, da se je bila zunaj borba za preživetje še bolj trda, zato ni bilo časa za preteklost in njene temne sence. Doma je spomin ostal živ iz več razlogov. Režim je deloval zatiralsko, ni dovolil, da bi misel privrela na dan. Kljub temu so se zgodbe premlevale po kmečkih hišah v jesenskih in zimskih večerih, ko se je dalo sedeti in nekaj početi, obenem pa ponavljati zgodbe iz časov, ko se je podiral slovenski svet. Drugi razlog so kraji, ki so bili povezani z dogodki med vojno in tistimi ob koncu vojne. Ob pogledu nanje je spet zaživel spomin na spopade s partizani, obhodne poti patrulj, pohode, umik na Koroško, pot mimo Pliberka ali skozi karavanški predor, ogled taborišč in morišč. Kot tretje bi omenil krajevno zgoščenost preživelih. Večina se nas je gibala po ozemlju bivše Ljubljanske pokrajine, ljudje smo se med seboj poznali, pogovor za zaprtimi vrati je hitro stekel, kot bi šlo za zarotniško bratovščino, saj ni bilo nikogar, ki bi vlekel na ušesa.

Opozoril bi na dve knjigi, s katerimi bi želel podpreti svojo tezo, na Teharske krvave arene, ki jo je napisal Ivan Korošec, in Ukradeno otroštvo, delo Ivana Otta. O tem, kako se lahko piše zgodba, sem že nekaj pisal v Zavezi. Ena skrajnost je strog zgodovinski zapis, okrašen z referencami in citati; vmes romansirana pripoved: na dogodke se avtor sicer opira, vendar jih svobodno razlaga; druga skrajnost pa je umetniška stvaritev, v kateri je dogodek samo povod za zgodbo, avtor pa razkriva predvsem sebe in svoje poglede. Da ponovim, umetniška stvaritev je tem boljša, čim bolj se ji je uspelo oddaljiti od faktografskih značilnosti dogodka, in bolj ji je uspelo odkriti in razviti notranjo dinamiko.

Korošec v treh tednih bivanja v taborišču ni mogel veliko videti, saj je bil ujet na taboriščnem šodru za dvojno ograjo, pa še tisto, kar je doživel, je večinoma pozabil. Za zgled bi opozoril na Zdešarjevo knjižico Spomin na težke dni (Družina, 1990), ki je prava zakladnica dragocenih podatkov in pristnega občutja. Korošec pa skuša praznine napolniti z zgodbami drugih ljudi. Pri tem se je izkazal za premalo izbirčnega. Uspelo mu je sicer ustvariti doslej najbolj pretresljivo fresko teharskega vsakdana, žal pa so naj[Stran 039]bolj odločne in opazne poteze dvomljive. Omenil bi poboj domobranskih otrok, še prej pa njihovo mučenje na soncu, množično posilstvo oficirjeve žene pred gledalci, trupla golih domobrancev, obešena za noge kot v klavnici. Zanimivo je, da so ravno ta poglavja njegove knjige najpogosteje citirana kot dokaz, kako daleč seže človeška zloba. Ko bodo nekoč pripovedovali zgodbo o Teharjah, bodo naštevali predvsem ta dejanja, podobno kot sta pri bitki na Kosovu ostala najbolj v spominu kosovska deklica in izdajstvo Miloša Obilića, manj smrt kneza Lazarja. Na Teharjah je nedvomno najpomembnejše odvažanje na morišča z vsem obredjem, ki spada zraven: klicanje imen na seznamih, vezanje z žico, nalaganje na tovornjak in odhod. A šlo bo v pozabo ali v drugi plan. Strinjam se, da je za navadnega bralca, ki je vajen filmov groze, zgodba dolgočasna, posebno če se pettisočkrat ponavlja. Ženskam na Teharjah bi morali pred smrtjo vsaj še rezati trebuhe, da bi postale zanimive.

Ott je imel takrat deset let. Kljub temu pa se vsega spominja, kot da je bilo včeraj. Del, ki opisuje razmere na Teharjah, je zmeden, očitno je, da je mož, ki je zrasel iz tistega dečka, podrobnosti pozabil. Zato se jih je moral izmisliti. Lahko bi si pomagal iz zagate, da bi se odločil za umetniško pisanje, kar pa je hudo tvegana pot in smo že omenili, da se večinoma konča neuspešno. Preostalo mu je samo, da napiše resnico, res samo tisto, kar mu je ostalo živo v spominu, tega pa seveda ne bi bilo niti za desetino knjige.

Naša domobranca 43. čete, ki je imela pol moštva v Horjulu, drugo polovico v Št. Joštu, nista poskušala ne eno in ne drugo, povedala sta tisto, kar se spominjata zares, Stane več kot France, njuno zgodbo pa sem spletel v eno, saj kaže, da sta bila na poti čez Karavanke ves čas skupaj. Večino zgodbe je povedal Stane:

Na Št. Joštu je bilo leta 1942 hudo, vendar se danes spominjajo predvsem spopada v noči med 24. in 25. julijem, ko je uspelo komaj ustanovljeni posadki vaških stražarjev odbiti silovit partizanski napad (J. Maček, Zaveza, št. 5, 7–13). Ko je nato spomladi leta 1943 kapetan Vidmar – Pavle Vošnar združil posadke vaških stražarjev v Dolomitih in razgnal Dolomitski odred, so imeli do konca vojne mir.

V Št. Joštu in Horjulu so bili na postojankah domobranci 43. čete, ki ji je poveljeval Lojze Bastič, tisti, ki je bil ob mrliškem odru, na katerem sta ležala umorjena oče in mati, glasno dejal: »Jaz se bom branil!« Spadal je v skupino oficirjev, dragocenih poveljnikov vodov in čet, kot so bili Božo Berlot, Jaka Remec, Niko Žužek, Drago Furlan in mnogi drugi. Zanje je značilno, da niso bili poklicni vojaki, a pokazali so take človeške in vojaške kvalitete, da se bo treba kdaj spoprijeti tudi z njihovo zgodbo in usodo.

Ker nam je doma zmanjkalo dela, smo hodili na pomoč drugam. Ob nemški ofenzivi marca leta 1945 na Cerkljanskem smo imeli utrjeno staro jugoslovansko mejo. Grozilo je namreč, da bodo partizani udarili v Dolomite. Na velikonočni teden so nas poslali v Trnovski gozd. Napadali smo Sinji vrh na Angelski gori. Razporedili so nas v drugo črto. Borbe smo gledali z nasprotnega griča pol kilometra daleč. Partizanov je moralo biti najmanj tisoč. A četniki, ki so napadali partizanske katakombe na tem strmem griču, so jurišali s tako silo, da so jih pognali v beg. Pravili so, da so bili tam člani poveljstva IX. korpusa, med njimi tudi Vida Tomšič. Zadnji hip so se rešili tako, da jih je domači vodič vešče peljal po neki grapi, na katero ni nihče pomislil, saj se je zdela kot past. Partizani so bili boljše oboroženi. Imeli so angleške brzostrelke, mi pa italijanske puške, tako da so bili v premoči, a jim ni bilo do borbe, saj so vedeli, da bo vojne vsak čas konec.

Potem se je ofenziva sesula, pol se nas je vrnilo domov, druga polovica pa je odšla v Loško dolino. Na postojanki nas je bilo komaj za dve desetini. Veliko tistih, ki so prišli iz borbe na Primorskem, kjer so videli partizansko moč, se je poskrilo doma. Spoznali so, da je za domobrance vojna izgubljena. Kar nas je ostalo, smo hodili na obhode, enkrat smo prišli prav nad Cerkno.

Prve dni maja so se vrnili tisti iz Loške doline, se samo preoblekli in posušili ter odšli na Suhi Dol. Bastič je sestavil močan vod. Noč med nedeljo, 6. majem, in ponedeljkom, 7. majem, smo prebili na Kogliču, visokem griču nad Št. Joštom. Nismo imeli take oborožitve kot udarni bataljoni. Vod je imel samo en puškomitraljez in mali minometalec, brzostrelko samo desetar, drugi pa italijanske puške. Partizanom smo zaplenili nekaj angleških pušk, zanje pa nam je manjkalo streliva, imeli smo tudi nekaj mavzeric in to je vse.

V ponedeljek, 7. maja, smo se umaknili v dolino in povzpeli na Butajnovo. Od tam smo prikriti v travi gledali čez grapo na Samotorico, kjer so že bili partizani. Videli smo jih, [Stran 040]kako se nekaj pogovarjajo s kmetom, ki je oral. Stražili smo, dokler se niso umaknili vsi civilisti. Bilo jih je na tisoče, večinoma peš. Nadaljevali so pot proti Pasji ravni. Popoldne smo se premaknili do velike kmetije na samem, reklo se je pri Omejcu ali Zameja. Tam smo ostali do 9. maja popoldne, dokler niso šli mimo zadnji zamudniki med [Stran 041]civilisti. Izvedeli smo, da so partizani že v Ljubljani. Ko se nam je pridružila še močnejša skupina, ki je varovala Suhi Dol, smo se počutili tako varne, da nismo postavili niti straž. Čudil sem se, da smo tako brezskrbni. Vsaj po bližnjih gričih bi morali postaviti zasede, pa se ni nikomur ljubilo. Lahko bi nas presenetil kdorkoli.

Figure 18. Domobranci na Vetrinjskem polju Marjan Kocmur

V sredo, 9. maja, dopoldne opozorilo, naj se pripravimo na odhod. Bil sem v kuhinji, ko pride Lojz in zapove, naj gre komora naprej. Ustavijo naj se pri neki žagi v Poljanski dolini in skuhajo večerjo. Drugi smo se premaknili ob 3h popoldne. Spustili smo se globoko v Poljansko dolino nekje pri Logu, nato čez Škofjo Loko in mimo Sv. Duha. V Žabnici smo izvedeli, da partizani ropajo po Medvodah. Skozi Kranj smo šli ob 10. uri zvečer. Ko smo se spuščali proti Savi, je tik zraven ceste gorelo skladišče municije. Pokalo je manjše strelivo, verjetno samo za puške in strojnice. V mestu smo se raztepli, a na drugi strani spet zbrali. Niti toliko časa si nismo vzeli, da bi prišli do vode. Vse kar je prav! Pozvonimo pri neki hiši. Možak, ki nam odpre, gleda prestrašeno. Oddahne se, ko povemo, kaj želimo. Nato naprej po glavni cesti proti Tržiču. Od Naklega nas obstreljujejo s strojnicami. Rakete švigajo na vse strani, da je svetlo kot podnevi, po nas pa žvižgajo krogle mitraljezov. Počasi gre, saj kar naprej skačemo v cestni jarek in iščemo zavetje. Lahka tarča smo. Zjutraj ob 10h pridemo do naselja Križe. Kot da gledamo preseljevanje narodov. Civilisti in vojaki, vse pomešano. Med njimi so tudi horjulski.

Po cesti, ki vodi mimo Golnika, prihajajo udarni bataljoni. Doslej Nemcev nismo videli, zdaj pa izvemo, da nagajajo vso pot in skrbijo samo zase. Z vozovi ne moremo naprej, ker so pri Križah med dve hiši, kjer je cesta najožja, postavili tank. Naprej se je dalo šele, ko je odpeljal.

V Križah čakamo dva dni. Šele 11. maja popoldne gremo naprej. Hodim z našo komoro na dveh vozovih. Skozi Tržič gremo ob 17. uri popoldne. Mesto je že precej porušeno, nikjer pa ne gori. Ko smo nekje na sredini, začnejo spet nabijati s topovi. Granate padajo vsevprek. Kmeta, ki vozi, nekaj zadene. Obleži kot mrtev. Zaman ga poskušam prebuditi. Na lepem odpre oči, debelo pogleda in vodi naprej. Konja se plašita, saj padajo šrapneli na vse strani. Na lepem se iztrgata in zbežita nekam v grapo.

Nemci nam nagajajo, kjer le morejo. Med njimi ni pešcev, vsi so na vozilih. Nekje na sredi poti do Ljubelja stoji na mostu tank, Nemci pa za njim. Mimo ni mogoče. Naganjajo nas, naj gremo nazaj in napademo partizane. Končno se umaknejo, da gremo lahko naprej. Pred vhodom v predor ista zgodba. Na samem vhodu tank, obrnjen proti dolini. Ko hočemo naprej, šele spoznamo, da meri na nas. Ne dovolijo nam prehoda. Nekaj časa čakamo. V tem pride večja skupina četnikov. Bradati so, gledajo grdo in mahajo z rokami. Njih se Nemci ustrašijo in jih spustijo v predor, mi pa za njimi. Vidimo, da je v njem kolona tankov, ki so prižgani. Brž smo dobro notri, se zaženejo po rovu. Veliko jih je, njihove luči nas slepijo, vozijo sicer po levi, vendar se ves čas bojimo, da nas bo kateri od njih povozil. Kljub žarometom se v megli izpušnih plinov slabo vidi. Zdi se nam, da se bomo zadušili. Za tanki pritisnejo še oklopniki. Hodimo v gosjem redu tako, da drug drugega držimo za obleko. Kolona je mimo, ko smo že na polovici. Na lepem egiptovska tema. S seboj imam majhno baterijo. Dam jo vojaku pred seboj. Končno priroma do poveljnika, ki nas vodi. Na izhodu iz predora sproži Lojz manjšo mino. Ranjen je v roko. Lahko da je razneslo granato na ročni poteg. Nastavili so nam jo Nemci, morda partizani. Takoj zraven izhoda jih vidimo sedeti na desni strani v bregu. Ni jih veliko. Videti so utrujeni in razpuščeni. Gledajo nas prestrašeno.

Kasno popoldne, še pred temo, pridemo v bližino Drave. Kasneje smo videli, da smo imeli do nje samo še 2 ali 3 kilometre. Vsi umazani se raztegnemo ob cesti. Pred seboj zagledamo majhne angleške tanke. Najprej hočemo samo počivati, potem pa se posedemo in prespimo. Samo dva enodnevna pohoda, pa smo tu.

V soboto, 12. maja, se zjutraj postrojimo na cesti. Sami smo. Nikogar ne vidimo, a vemo, da imajo naši Borovlje in Dravo v oblasti. Stojimo in se pogovarjamo, kako z ene strani derejo Rusi in z druge Angleži, o Andersovi armadi, ki je prišla zelo prav. Morda bodo potrebovali tudi nas. Potem naprej. Čez pol ure smo že na mostu in čez. Vse je mirno. Orožje oddajamo na klancu. V besu zabrišem svojo puško navzdol po bregu proti vodi. Ročne bombe zadržim. Kasneje mi je žal, saj svarijo, kaj se lahko zgodi ujetniku, ki ga najdejo z orožjem. Ko nekje posedemo, jih zbezam skozi ograjo na bližnji vrt. Malo čez poldne je, ko dospemo v taborišče v Vetrinju.

Spominjam se, da sta bila tam grad in voda. Mi smo se namestili nekam med potok in vodni jarek. Še najbolj se spominjam jarka. Četniki so prepoznali partizana, ga potolkli [Stran 042]in vrgli v vodo. Čeprav je bil prizor žalosten, nisem mogel zadržati smeha, ko sem gledal, kako so ga mrtvega tiščali pod vodo, da ga ne bi opazili Angleži, ki so šli mimo. Vprašujete, če sem bil še kdaj tam. Ne, tam me ne bodo videli! Tako so se mi zamerili, da tudi drugam v Avstrijo ne grem, v Italijo pa rad. V Avstrijo bi moral. V Kotmari vesi imamo grob. Brat je bežal kot civilist in se zaposlil pri nekem kmetu v tej vasi. Poročil se je z njegovo hčerko. Čez mesece so ga izsledili terenci, morda so prišli od nas, in ga potolkli z železno štango, ko je spal na štali. Žena in hči hodita na njegov grob, mene pa naj si kar namalajo.

France je povedal še tole:

Čez nekaj dni smo v taborišču slovesno pokopali majorja Lehmana, poveljnika notranjske in polhograjske skupine domobrancev. Bil je med zadnjimi, ki se je umikal proti Ljubelju. Nekje med Tržičem in predorom so začeli partizani hudo pritiskati. Hotel je organizirati obrambo, pa ga nihče ni hotel poslušati. Še danes ga vidim na tistem rdečem konju. Ko se je ustrelil, nisem bil zraven. Naganjal je vojake, naj nehajo bežati in naj zavarujejo civiliste. Ko je spoznal, da ne bo uspel, je brez besed naperil orožje nase.

Pravijo, da smo šli ponj na slovensko stran predora. Zdi se, da tako enostavno ni šlo, saj so predor stražili partizani. Že takoj so ga morali prepeljati ali prenesti na koroško stran.

Za življenje se imam zahvaliti Lojzu. Nekaj je moral slutiti, da ni vse čisto. Pa naju je poklical, Buhovega Francija in mene. Naj si skrajšava hlače, da naju bodo imeli za civilista, in greva k horjulskim dekletom: »Bosta pa kaj pomagala zakuriti ogenj in hodila po vodo.«

Sam je šel do konca. V Hudi luknji bi zlahka ušel, a se je zavedal, da svojih v tako hudi stiski ne sme pustiti na cedilu. Zaradi njega pripovedujem to zgodbo.

4.2.1. Maj 1945

Tiste sobote, 5. maja 1945, ne bom nikoli pozabila. V našem sicer mirnem domu sta zavladala nemir in zaskrbljenost. Od desetih otrok naše družine nas je ostalo doma samo še pet. Brata Tine in Jane sta se pred kratkim pridružila domobrancem. Starejših treh: Mije, Jožeta in Ivankice že dalj časa ni bilo doma. Mija in Ivankica sta bili v Gorici, kjer sta pomagali v slovenski šoli, Jože je pa bil nekje na Primorskem pri domobrancih in je bil zadnjikrat doma za božič 1944. V soboto, 5. maja, po kosilu smo se začeli pripravljati za odhod. Kam? Različni znanci so nam prišli povedat, da ljudje bežijo na Koroško. Prihajajo menda Rusi in Kozaki, ki ropajo in posiljujejo. Čeprav so odrasli nekatere svoje pogovore skušali pred otroki prikriti, sem marsikaj ujela in si razlagala po svoje. Bili smo že pripravljeni, da gremo, ko se je s potepanja vrnila najmlajša sestra Lenka, ki je tedaj bila stara devet let, meni je pa bilo dvanajst let. Z vrstnikom in prijateljem Večerinovim Janezom sta se potikala po zapuščenih vojašnicah. Čeprav je bilo pri nas potepanje vedno prepovedano, tokrat Lenke nihče ni okregal. Vsi smo bili preveč prestrašeni. Lenka je sedla mami na kolena in začela ihteti, da ona ne gre nikamor, da bi ostala doma. Prav to je spremenilo odločitev, da bi bežali vsi. Oče je bil namreč bolan. Leta 1933 ga je zadela možganska kap. Od tedaj je imel desno stran telesa paralizirano in je pisal z levo roko. Brez prevoza ne bi prišel daleč. Bilo je sklenjeno, da bežijo tri starejše sestre: devetnajstletna Zina, sedemnajstletna Zora in štirinajstletna Ančka. Saj bo le začasno, za kakih štirinajst dni! Potem se spet snidemo in zberemo na »našem« vrtu, kot smo med seboj imenovali škofijski vrt ob koncu Sv. Petra ceste, kjer smo stanovali na številki 93. Bilo je še svetlo, ko so starejše tri sestre odšle. Za njimi je ostala praznina. V tisti stiski in praznini oče in mama z nama najmlajšima nista veliko govorila.

Ne vem natančno, kako smo preživeli naslednje dni. Oče je urejal svoje papirje in jih sežigal v peči v sobi. Ko ga je Lenka vprašala, kaj dela, ji je odgovoril, da mora sežgati papirje, da dobri ljudje ne bodo po nedolžnem trpeli. Ko sva potem z Lenko nosili pepel v gnojno jamo na vrtu, so naju spremljali čudni pogledi sosedovih. Tudi medve z Lenko sva se lotili preurejanja stanovanja. Prenesli sva knjige iz fantovske sobe v dekliško sobo. Mama in oče najinemu početju sploh nista utegnila nasprotovati, imela sta preveč svojih skrbi.

[Stran 043]

V noči med 8. in 9. majem smo skoraj celo noč poslušali ropot voz in topot konjskih kopit ter vojaških korakov, ki so se pomikali mimo hiše. Zdi se mi, da je oče opazoval dogajanje na cesti, jaz pa nisem šla k oknu. Zjutraj, 9. maja, je bilo sončno in nenavadno tiho. Ko smo pogledali skozi okno, smo opazili, da so vse sosednje hiše okrašene z zastavicami: s slovenskimi z rdečo zvezdo in z rdečim srpom in kladivom. Kmalu je prišla teta Rezka, mamina sestrična, ki je stanovala pod nami v pritličju, in povedala, da morajo imeti vse hiše zastave z rdečo peterokrako zvezdo. Spomnim se, da sta se oče in mati temu uprla. Ko pa smo prišli od jutranje maše, je že visela zastava z zvezdo tudi na naši hiši. Tisti dan nismo šli nikamor. Po ulicah v naši neposredni okolici je bilo kar mirno.

V četrtek, 10. maja, je bil za nas kar dvojni praznik: vnebohod in srebrna poroka naših staršev. Obletnico poroke staršev smo v družini vedno slovesno praznovali, tudi med vojno. Oče in mama sta se poročila 10. maja 1920. Menda je bila poroka zelo slovesna, saj sta se hkrati poročili dve sestri: Ivanka in Anka Jeglič. Poročil ju je njun stric ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Ko smo se na vnebohod zjutraj vrnili od maše, je oče mene in Lenko poslal po rože za mamo. Šli sva kar v najbližjo cvetličarno. Takrat sem prvič kupovala rože, kar je opazila tudi lastnica cvetličarne. Prav čutila sem njeno nenaklonjenost. Ne vem, ali sva ji z Lenko povedali, zakaj rabiva rože. Še danes imam pred očmi, kakšen nemogoč šopek iz vej okrasnega grmičevja z razcvetenimi snežnimi kepami nama je prodala. Oče se je ob pogledu na šopek zgrozil. Nič ni rekel in ni naju okregal. Sam je odšel v cvetličarno in prinesel mami spodoben šopek. Ne spominjam se, da bi bilo čez dan kaj posebno svečano. Z obrazov je bilo razbrati skrb in negotovost. Oče, mama, teta Rezka in njen mož Jožko so popoldne sedeli pod kuhinjskim balkonom. Ne vem, o čem so se pogovarjali. Kljub prazniku zvečer nismo šli v stolnico k večernicam, ki jih drugače ob nedeljah in praznikih nikoli nismo zamudili.

Figure 19. Pisatelj Narte Velikonja

Zdi se mi, da smo tisti večer šli zgodaj spat. Ponoči me je prebudila prižgana luč. Videla sem, da so v sobi tuji ljudje. Mama je prišla k meni in mi povedala, da so prišli po očeta, da ga bodo odvedli v zapor. Iskala sem dolge očetove dokolenke, ki sem jih pred kratkim zašila, pa jih nisem našla. Bilo mi je težko ob misli, da bo očeta v zaporu zeblo. Odkar je bil bolan, ga je vedno zeblo. Ponoči si je grel posteljo s prižgano nočno lučko, podnevi je pa hodil po stanovanju v podlogi dežnega plašča in v slamnatih copatih in se poskušal ogreti.

Ne vem, kaj so med preiskavo premetali in koliko so odnesli. Preden so odšli, so zapečatili dekliško in fantovsko sobo. Mama je pozneje večkrat pripovedovala, kako jo je bilo strah, ko so med brskanjem po fantovski sobi v zgornjem predalu omare našli težko škatlo. Preiskovalci so takoj napovedali, da so našli orožje in strelivo. Pri fantih, starih petnajst in šestnajst let, to ne bi bilo nič nenavadnega. Ko so škatlo odprli, si je mama oddahnila. V škatli so bili namreč kamni z žigi slovenskih vrhov.

Tako smo ostale same: mama, devetletna sestra Lenka in jaz. Doma in v mestu se mi je zdelo prazno. Precej znancev in prijateljev naše družine je odšlo na Koroško. Že po očetovi aretaciji so se nas začeli ljudje izogibati. Po obsodbi in izvršitvi obsodbe je bilo to izogibanje še bolj izrazito. Mama je včasih, ko je prišla iz mesta, povedala, da se je kdo pred njo umaknil na drugo stran ceste ali pa se zagledal v izložbo, da mu je ne bi bilo treba pozdraviti. Takrat so te lahko zaprli in obsodili že zato, če si nekoga poznal. Bili smo vedno bolj osamljeni. Ta osamljenost nam je pustila posledice tudi za poznejši čas.

[Stran 044]

Na razglas za oddajo praznih sob je mama prijavila papanovo sobo. To je bila prijetna sobica poleg kuhinje, v kateri je oče popoldne po službi počival ali delal. Kmalu smo dobili podnajemnico, suho dekle pri tridesetih letih, ki je bila kuharica v oficirski menzi. Od časa do časa je naša podnajemnica prinesla mami kakšno hrano. Zdi se mi, da tedaj nisem bila več tako lačna kot med vojno in še zlasti zadnjo pomlad. Mama je namreč skrbno izkoristila živilske karte. Vsaj v začetku je dobila živilske karte tudi za tiste družinske člane, katerih ni bilo doma. Živo se spomnim, kako smo v trgovini na karte dobili goriške češnje. Takrat sem se prvič v življenju najedla češenj.

Kmalu po očetovi aretaciji se je na dvorišču v nekdanji šupi naselila družina Pavlovčič. Gospod Pavlovčič je bil menda v službi pri policiji, zato so družino prisilno izselili iz stanovanja. Ne vem, zakaj so prišli prav na naše dvorišče. Gospa Pavlovčič je bila doma iz Trsta. V družini so bili štirje otroci: Gizela je bila že skoraj odrasla. Tone je bil star nekako petnajst let, Anka je imela dvanajst let kot jaz, najmlajša Lucija pa je bila stara štiri ali pet let in so jo klicali Cija. Teta Rezka je Pavlovčičevim odstopila eno sobo, in vanjo se je vselila Gizela. Me pregnancem nismo mogle pomagati, saj smo se vse tri stiskale v eni sobi, dve sobi sta bili zapečateni, v papanovi sobi je pa že bila »partizanka«, kot smo jo imenovali. Pavlovčičevi so se zato vselili v del šupe, kjer je bila prej nekakšna delavnica. Tam so menda prebivali vse do leta 1960, ko so šupo podrli zaradi gradnje stolpnic. Gospa Pavlovčič se je kar hitro udomačila v naši kuhinji. Mami je bilo to všeč, meni in Lenki pa ne. Male Cije nisva marali. Zdela se nama je preveč razvajena, saj je za vsako malenkost jokala. Gospa Pavlovčič jo je vedno zagovarjala, zato sva jo medve z Lenko imenovali »Čija-mama«. Družina je žalovala za najstarejšim sinom Mavricijem, ki je umrl v čudnih okoliščinah.

Figure 20. Stari dobri tramvaj in stara dobra hiša nasproti šempetrskega župnišča

Mislim, da po nastopu » svobode« nismo več hodili v šolo. Jaz sem bila tedaj v drugem razredu klasične gimnazije, Lenka je pa hodila v tretji razred osnovne šole. Našo gimnazijo so vodile šolske sestre in pouk smo imele v Lichtenthurnu. V novem šolskem letu je Lenka obiskovala četrti razred. Takoj v začetku je imela težave. Tovarišica jo je prestavila v prvo klop, kjer je morala sedeti sama, in pred celim razredom jo je ožigosala za hčerko vojnega zločinca. Moji profesorji so bili dobri in nisem imela nobenih podobnih težav.

Nekega dne naju je mama peljala v trgovino s čevlji na Čopovo ulico. Lastnica trgovine nama je ponudila, naj si izbereva čevlje po želji. Vsaka od naju je dobila po dva para imenitnih letnih čevljev, kakršnih še nikoli nisva imeli. En par čevljev je bil lešnikove barve, en par pa bel.

Z Lenko se ob gospe Pavlovčič, ki je bila pogosto v našem stanovanju, nisva dobro počutili. Nisva razumeli, zakaj je mama tako malo doma in naju prepušča gospe Pavlovčičevi. Prav zato sva se radi zatekali na naš vrt, ki je bil lep in prostran kot vedno. Vsako jutro ali že kar dopoldne sva šli k maši v stolnico, potem pa prek tržnice počasi domov. Le redko sva imeli kaj denarja za sadje. Tako sva se spomnili na »zaposlitev«. Cerkovniku Šešlju pri sv. Petru sva se ponudili za »vajenca«. Najino delo je bilo, da sva opoldne in zvečer zvonili, ob sobotah pomagali pri čiščenju in krašenju cerkve in sploh bili na razpolago, kadar bi naju rabili. Župnišče pri sv. Petru je bilo tedaj skoraj prazno. Župnik Košmrlj je odšel in tudi katehetov g. Starca in g. Škrbca ni bilo več. V župnišču sta bila samo še g. Pavlin in dr. Demšar, katehet Janko Mlakar je pa stanoval v Ilirski ulici.

4.2.2. Junij 1945

Ne vem, kolikokrat in kam je mama hodila spraševat o očetu. Nikoli naju ni vzela s seboj, niti kadar je šla k sestri Anki. Prav tako ne vem, kako in kdaj je mama kaj zvedela o svojih otrocih, ki so se pred »svobodo« umaknili od doma. V prvi polovici julija so se začele širiti vesti, da so domobrance vrnili s Koroškega in da jih pobijajo na Kočevskem, da jih na pol žive mečejo v jame. Vse je zajela groza. V obupu in stiski so se ženske obiskovale in se med seboj pogovarjale o svoj[Stran 045]cih, ki so bežali, in o aretirancih. Zelo dobro se spominjam gospe Vladke Žele, ki je ostala sama s tremi majhnimi otroki. Stanovali so na Ambroževem trgu pri gospe Roegerjevi, ki je tudi pogrešala moža-domobranca. Z njimi smo se veliko družili. Z Lenko sva popazili na male otroke, da so se starejši lahko nemoteno pogovarjali.

Dobro se spominjam eksplozije streliva na ljubljanskem kolodvoru. Bilo je 9. junija zvečer pred začetkom II. kongresa protifašistične ženske zveze. Ko se je zmračilo, so začeli spuščati rakete v počastitev kongresa. Da bi rakete bolje videla, sem šla na kuhinjski balkon, ki je bil obrnjen proti kolodvoru. Nenadoma je nebo prelila slepeča svetloba. Trenutek kasneje je močno počilo. Prišla je mama in me odvedla z balkona. Ker grmenje ni prenehalo, smo stanovalci »z vrta« odšli v klet sosednje Dobovškove hiše, ki je imela trden, obokan strop. Mama je bila v velikih skrbeh zaradi Lenke, ker je ni bilo doma. Vedeli smo, da je šla s Pavlovčičevim Tonetom na Žale, ko je nesel rože na Mavricijev grob. Čim bolj je pokalo, tem večja je bila skrb za Lenko, pa tudi za očeta. V zaporih jim verjetno niso dovolili oditi na varno v klet. V kleti smo ostali skoraj vso noč. Mislim, da sem v kleti celo zaspala. Zjutraj sva si z mamo oddahnili, ker je Lenka srečno prišla domov. Njo in Toneta so eksplozije zatekle še na pokopališču, zato sta ostala v kleti stavbe pokopališke uprave. Razdejanje je bilo kar veliko. Na streho naše hiše je padel del železničarskega kolesa. Prebil je le streho. Razbilo je stekla na cerkveni uri. Od tedaj so številčnice ure na cerkvi Sv. Petra ponoči temne.

Pred tem si lahko sredi noči pogledal na zvonik in od daleč videl, koliko je ura. Pogledat smo šli, kaj je s tetko Marico, ki je stanovala tik ob progi v tovarni baterij. Poslopje tovarne Zmaj je imelo razbite šipe, drugače pa ni bilo poškodovano. Povsod po mestu so bila razbita okna. Vsepovsod so ležali večji in manjši kosi železja. Tedaj ni bilo težko postati rekorder v zbiranju starega železja in s tem udarnik pri obnovi domovine.

Iz časopisa je mama izvedela, da bodo očetu sodili pred vojaškim sodiščem. Razprava je bila javna. Prenašali so jo po radiu in prek zvočnikov pred sodiščem. Mama ni smela v sodno dvorano. Meni in Lenki mama niti ni dovolila, da bi razpravo poslušali po radiu. Prihajale so mamine znanke in pripovedovale o razpoloženju pred sodnijo. Me nismo šle tja, ker smo se bale, da bi nas poslušalci napadli.

V ponedeljek, 25. junija, zjutraj je mama meni in Lenki naročila, naj greva h gospe Remčevi in tam počakava, da pošlje po naju. Res sva šli k Remčevim. Gospa naju je nadvse prijazno sprejela, naju pogostila, zabaval naju je pa njihov sin Mitja. Bili smo na dvorišču, se igrali in klepetali. Ne vem točno, kako sva proti večeru prišli do stolnice. Tam naju je čakala mama. Prijela je vsako za eno roko in naju peljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskega vhoda nama je v veliki stiski rekla: »Sedajle bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo in tudi obiska duhovnika niso dovolili.« Vse tri smo klečale pred Križanim, molile in jokale. Ne vem, kako dolgo. Tudi ne vem, kdaj in kako smo prišle domov. Naslednje dni mame ni bilo doma. Odšla je k prijateljem v Šentvid nad Ljubljano. Dr. Matej Justin je bil dolgoletni očetov prijatelj in krstni boter vsem desetim otrokom. Mama se je zatekla tja, da v miru in samoti, stran od radovednežev in hinavcev objokuje svojo nesrečo.

Figure 21. Takrat so bili otroci zastonj

Ohranjeno je pismo, ki ga je mama 2. julija 1945 o dnevu očetove smrti pisala v Rim svojemu bratrancu Antonu Prešernu: »Ves tisti strašni dan sem se trudila, da bi se mogla od njega posloviti. Uspelo mi je, da sem prišla prav do predsedstva vojnega sodišča in do državnega tožilca. Videla sem vse strahotno razdejanje, ki ga povzroči v dušah komunizem, videla sem ljudi popolnoma brez Boga in brez srca, videla sem prav od blizu sovraštvo do vsega, kar je božje in kar ni komunistično. Tako silno sem se zbala tega sovraštva, da sem samo molila, naj Bog vse blagoslovi in razsvetli. Tako težko je to. Mnogo sem se borila. Nočem sovražiti, nočem, da bi sovražili moji otroci, zato sem Bogu hvaležna, da jih sedaj ni tukaj. Bojim se jim povedati vso krutost, s katero se je [Stran 046]vse to zgodilo. Niso me pustili k njemu, niso mu hoteli dati mojega pisma, niso mu dovolili duhovnika, niso mi dali mrtvega, niso mi povedali, kje je njegov grob. Tako sem si želela vsaj besedo od njega, če ga že videti nisem smela. Želela sem si njegov rožni venec in prosila za to duhovnika, če bi mu uspelo priti do njega.«

Zaradi tega pisma je bila mama kasneje zaprta in obsojena. Trinajst mesecev je prebila na prisilnem delu v Rajhenburgu.

4.2.3.

Slovenski poročevalec je v soboto, 23. junija 1945, pod naslovom Krvniki slovenskega naroda pred sodiščem poročal tudi o obtožbi proti Narteju Velikonji:

Narte Velikonja, pravnik in književnik iz Ljubljane, med okupacijo pokrajinski inspektor. Obtožnica ga obtožuje, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodno osvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih »Slovencu« in »Domoljubu« profašistične članke, ker je objavil v »Dom in svetu« novelo »Zanjka« in izdal brošuro »Malikovanje zločina«, da je nadalje kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in Zimske pomoči delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodno osvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik Zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden izmed vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma.

Ljudska pravica je 26. junija 1945 na strani 5 sporočila:

V imenu narodov Jugoslavije so bili vsi obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja … Višje vojaško sodišče je sodbo za vse obtožence v celoti potrdilo.

Nekaj o izvršitvi te obsodbe in o smrti Narteja Velikonje zvemo iz članka Alenke Puhar v Delu od 12. 7. 1990: Pisateljeva drža na morišču. Pričevanje.

Spis o Narteju Velikonji, objavljen pred dvema tednoma je ostal brez zaključnega akorda, se pravi podatkov o smrti. Toda eden od tistih, ki so ga brali, prgišče teh podatkov pozna. Bil je namreč zraven, ko so izvršili sodbo na smrt, stražil je obsojence in eksekutorje.

Zaključni akordi so torej takšni:

Četa vojakov je bila proti večeru poslana pred zapore na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Na dvorišču so na kamione spravili neuklenjene obsojence, med njimi je bila tudi ena ženska, in jih odpeljali proti Rudniku, kjer je ob vznožju Golovca strelišče. Vojak (ki danes o tem priča) je slišal, da se eden od obsojencev pogovarja z oficirjem: »Naredite mi uslugo in preberite mojo knjigo Višarska polena!« »Bom,« je odgovoril oficir.

Vojaki so se razpostavili v bližini velike jame in ta, ki želi danes spregovoriti, priča: »Od jame sem stal nekako 30 metrov, prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazito srebrnimi okviri očal. Pred jamo je snel očala, ponudil jih je človeku, ki ga je spremljal do jame, ta pa jih je zagnal v jamo. Po obnašanju tega sem opazil, da ga je to pretreslo bolj kot bližnja smrt.« Govorice še vedo povedati, da so kasneje med urejanjem strelišča skupne grobove prekopali.

4.2.4. Vroče poletje 1945

Medtem ko je bila mama po očetovi smrti v Šentvidu, je za Lenko in zame skrbela gospa Pavlovčičeva. Čeprav mi to ni bilo všeč, sem se morala sprijazniti. V znak žalovanja sva z Lenko nosili črne šolske halje, saj drugega primernega nisva imeli. Najina revščina je udarila v oči Tozonovim. Gospa Mirjam in njena sestra Marjana sta doma poiskali črne slamnike, ki sta jih nosili še kot dekleti. Peljali sta naju k modistki, da nama je slamnika preuredila. Obe sta bili veseli, da sva bili z Lenko po videzu malo bolj spodobni, pa kaj, ko samo slamnika, ki ju nisva bili vajeni nositi, nista mogla skriti najine zapuščenosti. Ko si je Lenka nekoč privezala v lase belo pentljo, jo je teta Fani hudo okregala in jo obtožila, da je ona kriva, da so papana ustrelili. Za devetletno deklico je bilo to veliko preveč.

Poletje je bilo vroče. V cerkvi sv. Petra, kjer sva z Lenko pomagali cerkovniku, smo po žegnanju pospravljali velike zaboje s cvetjem. Nekaj smo jih naložili na voziček in peljali na škofijski vrt, ki je bil prav blizu cerkve, toda treba je bilo prečkati cesto. Ko sem se vrtela ob vozu, je mimo pripeljal motorist in me podrl. Čutila sem bolečino okoli ust in bila sem vsa krvava. Sama sem vstala in stekla domov. Pavlovčičeva Gizela me je [Stran 047]spremila v bolnico. Tam so mi zašili spodnjo ustnico, ki je bila presekana, in me poslali domov. Mislim, da je že naslednji dan prišla mama, ki je bila do tedaj pri Justinovih v Šentvidu. Kuhala mi je tekočo hrano, da sem jo lahko sesala s slamico. Nekako po štirinajstih dneh sem odšla v Šentvid k dr. Justinu, da mi je pobral šive. Šele takrat sem videla, da sem si pri »srečanju« z motoristom polomila tudi zgornje sprednje zobe. Povedali so mi, da bom zobe lahko uredila šele, ko bom odrasla.

Mama je po moji nesreči ostala doma. Kmalu je zvedela, da je najstarejša sestra Mija zaprta v Ljubljani. Bila je že obsojena na tri mesece prisilnega dela. Preden so jo odpeljali na Kočevsko, ji je mama še oddala paket, nekaj najnujnejših potrebščin in malo hrane. Ob tem se je pojavljalo še več drugih vprašanj: Kje sta Ivanka in Jože? Ali so s Koroškega vrnili tudi Tineta in Janeta? Kako se imajo Zina, Zora in Ančka? V pismu svojemu bratrancu v Rim, zaradi katerega je bila potem zaprta, je mama tudi prosila, naj poskuša kaj poizvedeti o njenih razkropljenih otrocih. Za Ivanko je kmalu zvedela, da je v taborišču v Riminiju v Italiji. Ko so 3. maja na ulici v Gorici »osvoboditelji« prijeli Mijo, je bila Ivanka doma v stanovanju, kajti v tisti zmešnjavi je bila ranjena v nogo. Potem je z velikimi težavami zbežala v Italijo. V Italijo se je srečno umaknil tudi Jože. O vsem tem nama mama ni govorila. Bala se je, da se ne bi kje zagovorili, pa tudi obremenjevati naju ni hotela. Kot dobra mati je razprla svoj plašč in naju po svojih močeh branila pred krutimi dogodki.

Zjutraj, 8. avgusta, je zelo zgodaj, še v mraku pozvonilo pri vhodnih vratih. Mama je najprej pogledala skozi okno. Spodaj sta bila Jane in Tine. Prišla sta iz Teharij. Mama je odhitela po stopnicah in odprla vhodna vrata. Pred njo sta bila dva živa mrliča, suha, slabotna in v nemogočih vojaških capah. Mama ju je spravila v posteljo, saj je prav hitro ugotovila, da sta izstradana in resno bolna. Imela sta tifus. Seveda potem v postelji zame in za Lenko ni bilo več prostora. O Teharjah tedaj doma nismo govorili. Jaz sem šele leta 1988 izvedela, kaj se je leta 1945 tam dogajalo.

Figure 22. Počitnice na Sori 1937 – Spredaj od leve sedita Marjan in Tine, za njima Ančka, v maminem naročju Alenka, ob njej stoji Metka: naslonjen na zid oče Narte, ob njem Zina, Ivanka in zadaj Jože; desno trije otroci iz družine Brajša

[Stran 048]

Tri dni kasneje, 11. avgusta, je prišla domov s Kočevskega Mija. Tako je bila zbrana že polovica družine, pet otrok in mama. Meni se je zdelo čudovito, da smo bili zopet družina, sicer ranjena in zmanjšana, pa vendar skupaj. Kmalu so nam odpečatili in vrnili obe sobi, da se nam ni bilo treba preveč stiskati.

Od tu dalje naj bi o letu petinštiridesetem pripovedoval kdo od starejših, ki je bolj čutil in razumel dogajanja tistega časa. Vem, da so se mnogim ljudem tedaj dogajale še hujše stvari, toda kljub temu sem želela ohraniti spomin na tiste mesece, ki so bili za našo družino tako zelo težki. Da ne bi pozabili našega očeta in mame in moje najmlajše sestre Lenke, s katero sva skupaj preživljali ne le prve tri mesece »svobode«, ampak celih šestinštirideset let do njene smrti.

Letos, 10. maja, smo se nekateri sorodniki zbrali ob 75-letnici poroke naših staršev v škofijski kapeli v Ljubljani. Od devetih še živih Velikonjevih otrok nas je prišlo sedem. Petdesete obletnice očetove smrti pa se bomo 25. junija spomnili v Kočevskem Rogu, kjer bomo ob množičnih grobovih pomorjenih domobrancev mislili tudi na našega očeta. Ali nam bodo vsaj po petdesetih letih povedali, kje je njegov grob?

4.3.1. Vetrinjsko polje

Ko smo se v maju 1945 begunci vsaj nekoliko uredili, je bilo že potrebno misliti na najmlajše – na otroke. Družine z majhnimi otroki so dobile streho in zatočišče v prostorih starega gradu, tedaj že opuščene tovarne, ter po samostanskih hodnikih.

Na dvorišču pod košatim drevjem so učiteljice začele zbirati otroke. Tam so peli, poslušali povesti, rajali.

Taboriščno vodstvo je že sredi maja imenovalo ravnatelja Marka Bajuka za prosvetnega načelnika. V prostorih šole na polju pred samostanom je začel zbirati gimnazijce. Začel je zbirati tudi pevce in pevke, organiziral pevske vaje; vsaj enega nastopa se dobro spomnim.

Morali smo premagovati revščino, vremenske neprijetnosti, lakoto, malodušje, obup, ko smo ob koncu maja zvedeli za usodo domobrancev – naših bratov, mož, očetov. Morali smo premagovati tudi skrb, kaj bo z nami. Še vedno smo se bali prisilne vrnitve v Jugoslavijo. Šele po posredovanju dr. Valentina Meršola in kanadskega majorja Barreja pri Britanskem vojaškem poveljstvu smo dočakali obljubo, da civilnih beguncev ne bodo vračali. To nam je dokončno potrdil maršal Alexander, ko je 4. junija obiskal taborišče. Šele tedaj smo se oddahnili in zaživeli nekoliko bolj sproščeno.

Že v vetrinjskih dneh smo uživali pomoč mednarodnega Rdečega križa in angleških kvekerjev. Med nami ne bo nikoli pozabljeno ime Johna Corsellisa, ki se je zavzel za nas in posredoval pomoč, ko je bila stiska najhujša. Najprej je deloval v Vetrinju, pozneje še v drugih taboriščih. Dobili smo vsaj skromno in preprosto zdravniško službo, nekaj dodatkov k hrani ter higienskih potrebščin.

Na resno delo pa nismo mogli misliti. Zavedali smo se, da je tukaj samo naše prehodno bivanje. Proti koncu junija so nas začeli deliti na različne skupine. Upoštevali so naše želje, da so vaške skupnosti, sorodniki, prijatelji ostali skupaj.

4.3.2. Odhod iz Vetrinja

Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, se je vetrinjsko polje skoraj izpraznilo.

Manjša skupina se je odpeljala v Judenburg na Štajerskem, druga v Št. Vid ob Glini. Taborišče Judenburg je obstajalo prav do konca leta 1948, ko se je večina ljudi začela izseljevati v prekomorske dežele.

Št. Vid je bil staro vojaško taborišče, neprimerno za družine. Že pred zimo so ljudi preselili v novo, čisto taborišče Kellerberg blizu Beljaka, južno od Drave. Barake so bile nove, lesene, toda zelo mrzle.

4.3.3. Peggetz pri Lienzu

Številčno najmočnejša skupina se je odločila za taborišče Peggetz na vzhodnem Tirolskem, družine s srednješolci, ravnatelj Marko Bajuk z vso družino, velika skupina Ljub[Stran 049]ljančanov, profesorji in več duhovnikov. Že tedaj so načrtovali ne samo osnovno šolo, temveč tudi gimnazijo. Po velikih začetnih težavah in s prizadevnostjo najboljših organizatorjev so ta cilj res dosegli.

4.3.4. Spittal ob Dravi

Velika skupina okrog 2000 ljudi se je preselila v taborišče Spittal ob Dravi. Barake so bile dolge, trdne, vsaj deloma zidane. Kdo je pred nami bival tukaj? Sprva so bile to vojašnice, proti koncu vojne so tu živele družine iz najrazličnejših evropskih dežel, ki so jih nacisti preseljevali. Še nekaj tednov smo opazovali skupino otrok – sirot, ki so jih oskrbovale in vodile učiteljice. Bili so doma iz baltskih dežel.

V taborišču je bila v začetku strašna gneča. Naši horjulski skupini je bil odkazan del velikega praznega prostora. Vsak je pogrnil na tla svojo odejo, ob vzglavje postavil nahrbtnik ali torbo. Tam smo podnevi sedeli, ponoči spali. Skromno hrano smo dobivali v skupni kuhinji.

Slovensko in angleško taboriščno vodstvo se je takoj lotilo dela za izboljšanje stanovanjskih prostorov. Delavci so začeli čistiti izpraznjene barake in delati preprosto pohištvo, mize, stole, postelje itd.

V takih razmerah smo sredi vročega poletja začeli z begunsko šolo; otroci niso potrebovali počitnic, temveč šolo, pouk in nadzorstvo. Mnogi možje so hodili delat na okoliške kmetije. Vsak krompir ali kos kruha, ki so ga prinesli svoji družini, je bil dobrodošel.

Vodstvo je imenovalo profesorja Franceta Novaka za voditelja šole. Začel je zbirati učitelje in učiteljice, da smo za silo uredili šolsko barako. Delavci so prinašali mize in klopi, črne stenske table, mi pa smo vpisovali učence in jih razdeljevali na oddelke.

Kaj nas je nagibalo k vsemu temu delu? V začetku predvsem skrb za mladino, da bi šolarji dokončali tekoče šolsko leto, pomoč družinam, da smo zaposlili otroke, jih nadzorovali, jih učili poleg obveznih šolskih predmetov tudi zborovskega petja, nastopanja na odru.

Pozneje, ko smo se počasi sprijaznili z dejstvom, da ne moremo misliti na vrnitev v domovino, smo pač želeli šolski mladini dati dobro jezikovno podlago, zdravo narodno zavest, poznanje verskih resnic in jih pripraviti na zakramente.

4.3.5. Iz nič smo začeli

To so besede pokojnega ravnatelja Marka Bajuka. To velja za vse begunske šole. Največ pač vem iz lastnih izkušenj. Kdo nam je preskrbel svinčnike in papir in kredo, več ne pomnim. Pomnim pa, da nam je bil vsaj na začetku glavni učni pripomoček naš spomin. Pesem, ki sem jo znala na pamet, sem napisala na tablo. To je bila najprej vaja za pisanje, branje in razlago besed. Potem smo jo ponavljali, da so se je učenci naučili na pamet. Vsak dan eno kitico. Vmes smo kaj zapeli. Tudi računstva nismo zanemarili. Kaj več pa v začetku ni bilo mogoče.

Bili smo lačni. Kolikokrat so se mi proti koncu popoldanske šole šibila kolena! Toda v razredu nisem imela niti svojega stola, kaj šele mizice, da bi sedla ali se vsaj naslonila. Nekoč sem prišla prav trudna in lačna iz šole. Kar sesedla sem se na svoje ležišče. Ob vzglavju začutim zavitek. Kakšno presenečenje! Kolegica Mija Markež mi je prinesla dar: nekaj krompirjev, lonček malin, pol štruce kruha in škatlico saharina. Prišla je iz dobro uro hoda oddaljene vasi Sv. Peter. Tam je njena družina stanovala, ker se je moral oče že pred meseci umakniti z Jesenic zaradi partizanskih groženj.

Kaj je tak dar pomenil v tistih časih, razume samo človek, ki je trpel lakoto!

Učiteljski zbor se je od časa do časa sešel na posvetovanja. Bolj izkušeni so nam mlajšim svetovali, obravnavali smo želje staršev, posebno tistih, ki so prišli iz gorenjskih in drugih krajev, kjer so nacisti preprečili vsak pouk slovenščine, tudi veroučiteljev niso imeli. Takoj so se nam pridružili še duhovniki – kateheti in začeli poučevati verouk.

Proti koncu poletja so se stanovanjske razmere začele izboljševati. Samske učiteljice smo prosile za svojo sobo, kjer bi se lahko v miru pripravljale na šolo, brale, korigirale naloge itd. V deveti baraki so nam odkazali prostorno sobo z desetimi ležišči, veliko mizo z nekaj stoli in pečico. Kar kmalu smo jo lepo po dekliško uredile, prav tako majhen vrtiček pod okni. Zato so ljudje šaljivo imenovali naše stanovanje »učiteljski gaj«.

Uredili so otroško kuhinjo. Nekaj časa so delili samo dodatke za predšolske otroke, kmalu pa je bila urejena kuhinja in obednica za vse šolarje. Tam so jedli trikrat na dan, sredi popodneva dobili tudi malico. V začetku smo morali učitelji skrbeti za red pri mizah. Pozneje so za pomočnice v kuhinji in obednici zaposlili druga dekleta.

4.3.6. Šolsko leto 1945–1946

Po poletju smo imeli nekaj dni oddiha, nato pa začeli novo šolsko leto. Nižje razrede smo razdelili na manjše oddelke, višji razredi so bili številnejši. Začetnice smo poučevale nižje razrede. Nekatere družine so imele s seboj kako čitanko ali mladinsko knjigo. Iz teh smo prepisovale krajša berila, pesmi, uganke in jih uporabljale pri pouku. Zelo smo poudarjali petje. V začetku smo peli samo v razredih, pozneje pa organizirali tudi otroški zborček. Učenci pevci, ki jih je vodila učiteljica Angela Gospodarič, so nam pričarali marsikako prijetno uro. Starši so se veselili uspeha.

V oktobru 1945 smo imeli prvo sv. obhajilo. To niso bili prav majhni otroci, temveč tisti, ki poprej niso imeli možnosti za pripravo. Socialno skrbstvo nam je preskrbelo nove plaščke za deklice, jopice za dečke, da je bila tista nedelja zares praznična.

4.3.7. Božič beguncev

Začeli smo se pripravljati na zimo, tudi na zimske praznike. Med salezijanci je bilo veliko muzikalnih talentov. Z njihovo pomočjo smo pripravili Miklavžev prihod, božično igrico in koncert. Vse taborišče je sodelovalo, da smo uredili oder, napravili primerne kostume in napeljali razsvetljavo. Učenci so nastopali z veseljem, starši so vsakokrat napolnili dvorano do zadnjega kotička.

Dogodek, ki ga želim opisati, ne spada samo v šolski okvir, temveč v okvir splošnega begunskega življenja. V angleškem vodstvu taborišča je bil najbolj priljubljen mož poljskega rodu, bivši oficir, tedaj pa zastopnik UNNRE za naše taborišče. Imenoval se je Stadnik.

Bližali so se božični prazniki; radi bi napravili vsaj malo veselja temu starejšemu vrlemu Poljaku. A s čim? Profesor Franc Cigan, salezijanec, je našel poljsko družino in jo prosil, naj mu zapojejo najljubšo božično pesem. Ko so peli, si je zapisoval note, nato so mu napisali besedilo in ga naučili izgovarjati. Vse to je pevovodja Cigan posredoval nam cerkvenim pevcem in naučili smo se poljsko božično pesem na pamet. Na koncertu, ki se ga je udeležilo tudi vodstvo, smo jo zapeli. G. Stadnik je bil globoko ganjen, srečen, solze so mu tekle po obrazu, ko se nam je zahvaljeval. Za angleško govoreče smo zapeli latinsko Adeste fideles.

Po mnogih letih sem v lanskem božičnem času poslušala po radiu nastop varšavskega opernega zbora. Zapeli so tudi pesem: Wšrod nocnej ciszy … (Sredi nočnega miru … ) Solistka je pela refren: Przywitać Pana … (Slavite Gospoda … ) Tedaj sem pela tudi jaz z njimi, prvo kitico še vedno znam. Pred oči mi je stopila slika tistega davnega, revnega begunskega božiča, obšla me je misel na moje tedanje učence, kolegice, misel na vse begunce, ki še danes po svetu doživljajo isto usodo. In v srcu sem ponavljala prošnjo, naj Novorojeni prinese svoj mir vsemu svetu.

4.3.8. Taborišče Kellerberg se nam pridruži

Vrhovno vodstvo begunskih taborišč v južni Avstriji si je prizadevalo, da bi bila taborišča čim bolj narodnostno enotna. V februarju leta 1946 so se nam pridružili slovenski begunci iz taborišča Kellerberg. Ob robu starih spittalskih barak so začeli graditi nove lesene. Tam so nastanili predvsem odrasle samske ljudi. Družine z otroki so dobile prostore v trdnejših zidanih barakah. Mednarodna organizacija za pomoč beguncem nas je močno podpirala. Dobivali smo odeje, obleke, plašče. Skladišče se je včasih napolnilo z najrazličnejšim blagom, ki so nam ga pošiljale ameriške dobrodelne ustanove. Zato je bilo nujno organizirati trgovino, šivalnice, čevljarske delavnice, ker je bilo treba marsikaj popraviti in predelati. Tudi mizarska delavnica je bila zelo uspešna. Tako se je zaposlila predvsem doraščajoča mladina pod vodstvom spretnih obrtnikov.

Šola je kar hitro vključila nove učence in pridobila tudi nekaj učiteljskih moči.

Po končanem šolskem letu junija 1946 smo učitelji prvič imeli poletne počitnice. Izrabili smo lepo spittalsko okolico in bližnje hribe za prijetne izlete. Drava je bila blizu, mrzla in deroča, sedeli smo ob bregu in valovom izročali pozdrave za domovino, ki se nam je zdela tako neskončno oddaljena, čeprav smo z vrha najbližje gore Goldeck videli vse vrhove gorenjskih gora.

4.3.9. Leto 1946/47

Pred pričetkom novega šolskega leta smo izpopolnili učne načrte. V tem času smo že dobivali nekaj literature in učnih knjig iz Celovca od obnovljene Mohorjeve družbe. V taborišču smo že imeli razmnoževalni stroj, nismo bili več odvisni samo od prepisovanja. Tudi poštne usluge so bile bolj redne, iz Slo[Stran 051]venije smo poleg pisem prejeli včasih tudi kako knjigo. Tako smo sestavili in razmnožili preproste čitanke in katekizem.

4.3.10. Preselitev Peggetza

Proti koncu jeseni smo že vedeli, da bomo v naše taborišče sprejeli tudi slovensko skupino iz Peggetza, in se začeli pripravljati na to. Vlaki so jih pripeljali 26. novembra 1946. Spet so postavljali nove barake in preurejali prostore v starih. Našo učiteljsko sobo smo pregradili z dvojno lepenko od tal do stropa. Na eni strani smo še vedno stanovale učiteljice, na drugi strani Markeževa družina. Vsi smo pač morali malo potrpeti in dati prostor drugim.

Število učencev se je podvojilo. Za osnovno šolo smo uporabljali isto šolsko barako; višji razredi so imeli pouk zjutraj od 8. do 12. ure, nižji pa popoldne od 1. do 4. ure. Za tri oddelke otroškega vrtca je bila izbrana posebna stavba.

Gimnazija je dobila učne prostore v stari, slabi baraki. Prvo zimo so prenašali vlago, mraz in mnoge neugodnosti. Toda pouk se je kljub vsemu nadaljeval. Poleti so strokovni delavci zgradili novo, dobro urejeno gimnazijsko stavbo.

S pritokom novih talentov je tudi kulturno življenje postalo zares živahno, posebno v zimskih mesecih leta 1947. Gledališka skupina je igrala ne samo preproste slovenske igre, temveč tudi najbolj zahtevne svetovno znane, npr. Slehernika. Vrstili so se koncerti, pri božji službi so sodelovali pevski zbori, odrasli, mladinski in otroški. Šolski pouk se je nadaljeval tako resno, da nas je včasih obiskal celo šolski nadzornik. Ocenil je nas učitelje, naše metode, uspehe in pomanjkljivosti in nam dajal strokovne nasvete.

Naj dodam dve prijetni zgodbici iz te dobe:

V tretjem razredu smo začeli nauk o stavku. Proti koncu učne ure sem hotela učence nekoliko preizkusiti. Zato so morali povedati vsak po en stavek. Spodbujala sem jih z vprašanji: kaj dela mama, oče, kaj se godi zunaj, kaj delamo v šoli itd. Lojzek v tretji klopi se ponuja in mu dam priložnost, naj pove. »V šoli je učiteljica žleht.« Razred je kar osupnil, morala sem premagovati smeh. Začela sem pogovor, če je prav rekel, če smemo tako govoriti, če je beseda žleht lepa beseda. Vsi učenci so soglašali, da ne. Medtem se je tudi Lojzku zasvitalo, da nekaj ni v redu in si je prizadeval, da bi popravil svojo napako. Dam mu dovoljenje. Glasno se odreže: »V šoli so učiteljica žleht!« K sreči je tedaj pozvonilo.

Katehet Boris Koman je učencem v postnem času razlagal Jezusovo trpljenje in smrt. Ker ni imel slike, da bi poživil pouk, je potegnil iz žepa škatlico barvastih kred in začel risati na tablo. Bil je talentiran risar. Naslikal je Jezusovo glavo, trpeče poteze na obrazu, trnovo krono, kaplje krvi, vse zelo nazorno in živo. Ob koncu ure je razred obnavljal pouk in znanje. Zastavi jim vprašanje: »Zakaj vsak petek ob treh popoldne zvoni?« Ponuja se več rok, besedo da malemu Martinčku, ki pove: »Zato, da tečemo po malico.«

Čakala sem pred vrati, da bom nadaljevala pouk; ko je g. Koman prišel iz razreda, se je glasno smejal. Kmalu je vsa šola zvedela za tako brihten odgovor.

4.3.11. Leto 1947–1948

Ko smo v septembru začeli novo šolsko leto, je bilo pred nami že vprašanje, kam se bomo izselili. Zastopniki različnih prekomorskih dežel so zbirali prijavljence. Mnogi so odlašali s to odločitvijo, dokler se je dalo. Opravljali smo vsakdanje dolžnosti. Šola se je nadaljevala po zdaj že kar uglajeni poti. Prejemali smo vedno več šolskih potrebščin. Tako je pouk uspešno potekal. Pred zaključkom šole v juniju 1. 1948 sem se tudi jaz že prijavila za naselitev v Kanadi. Moja sestra, ki se je v taborišču poročila, je z možem že odšla v Kanado. Prav tako tudi nekaj skupin fantov in deklet. Poletje smo izrabili za izlete, tudi za hribolaštvo, saj so bile Tirolske gore in Visoke Ture tako blizu. Ko smo se ob koncu avgusta vrnili s takega izleta, me je že čakalo obvestilo, da bo odšla velika skupina deklet iz taborišča 8. septembra. Tudi jaz!

4.3.12. Razhajanje in slovo

Posloviti se je bilo treba od šole, učencev, kolegic, rojakov. To drugo slovo je bilo težje kot odhod iz domovine. Tedaj smo upali, da se bomo kmalu vrnili, zdaj smo pa vedeli, da odhajamo za vse življenje.

Učencev je za šolsko leto 1948/49 ostalo skoraj enako število. Družine z otroki so se začele izseljevati šele pozneje, pozno spomladi in v poletju.

Naslednje leto je število otrok že močno upadlo, taborišče se je praznilo. Ob sklepu šolskega [Stran 052]leta, junija 1950, se je begunska šola v Spittalu končala. Učence, ki so še čakali v taborišču na odhod, so v septembru sprejeli v nemške spittalske šole. Nekateri so jih obiskovali samo nekaj mesecev, drugi vse šolsko leto.

Samo nekaj družin z otroki se je odločilo, da ostanejo na Koroškem, starejših ljudi pa več. Od učiteljic sta se dve vrnili v domovino iz ljubezni in dolžnosti do ostarelih staršev. Štiri so ostale v Avstriji, napravile potrebne tečaje in poučevale pozneje na dvojezičnih šolah na slovenskem Koroškem.

Največ se nas je izselilo s svojimi ljudmi v prekomorske kraje. Kjer so se osnovale večje narodnostne skupine ali dvorane – tam so se kaj kmalu ustanovile slovenske sobotne šole. Te še zdaj delujejo. Prva leta so poučevali in jih vodili poklicni učitelji in učiteljice. Počasi so pristopili tudi drugi sodelavci, vneti in sposobni za kulturno delo. Vzgojili smo nov rod, da zdaj že naši učenci v mnogih krajih vodijo slovenske šole. Tudi drugi rod rojenih v novi domovini še vedno vneto in redno obiskuje šole, se druži v pevske zbore in nastopa pri igrah.

Svetujejo in pomagajo pa še marsikje učiteljice, ki so začele svoje poklicno delo v spittalski begunski šoli.

4.3.13.

Ker slika lahko pomeni več kot mnogo besedi, sem se odločila, da svojo pripoved opremim z nekaterimi fotografijami, ki so se mi ohranile iz tistih treh koroških let. Vse, ki se bodo na njih prepoznali, pozdravljam in jih obenem prosim, da mi katero od njih opišejo: mogoče je še čas, da se ugotovi kdo je kdo.

Figure 23. Najmlajši pred vetrinjsko cerkvijo – Vrtnarica Lali Sešek

Figure 24. Prvoobhajanci, 7. oktober 1945 – Katehet Štefan Kraljič in učiteljici Marica Bastič (levo) in Francka Bolha (desno)

[Stran 053]

Figure 25. Maj 1947 – Trije otroški vrtci in učiteljice Lali Sešek (levo), Angela Klanšek (v sredini) in Martina Krajnik (desno)

Figure 26. Učiteljski zbor maja 1947 – Ravnatelj Aleksander Majhen na skrajni levi

[Stran 054]

Figure 27. Maja 1948 – Osnovnošolski drobiž

Figure 28. 1. junij 1947 – Prvoobhajanci vse osnovne šole – Kateheta Gregor Mali in Boris Roman, učiteljice levo Stana Zdešar in Anica Šemrov, desno Polona Pezdir in Marica Bastič

Figure 29. 30. junij 1948 – Del učiteljskega zbora – Sedijo od leve Marica Bastič, Tončka Mravlje, Angela Gospodarič, Viki Holozan, Francka Bolha; za njimi stojijo Angela Klanšek, Mija Markež, Anica Benedik, Marija Arnež, Cvetka Grmek, Pavlina Lovšin, Polona Pezdir, Anica Goršič, Martina Krajnik; v zadnji vrsti Anica Šemrov, Martin Mizerit, Fani Mrak, Slavko Oven in Stana Zdešar

[Stran 055]

Figure 30. 30. junij 1948 – Tretji razred – Učiteljica Marica Bastič

Figure 31. Junij 1948 – Učenke tretjega razreda, katehet Boris Koman in učiteljica Marica Bastič

Figure 32. Otroci pri igri med barakami – Učiteljici Lali Sešek in Anica Benedik

5.1.1.

Gospod John Corsellis je Anglež, ki je prvič prišel v stik s Slovenci v begunskem taborišču v Vetrinju maja leta 1945, na predvečer velike tragedije. Posebnosti v značaju naših ljudi, njihova pridnost, potrpežljivost, globoka vernost, po drugi strani pa vloga uradne Velike Britanije v tistih usodnih dneh, so naredile nanj tolikšen vtis, da vsa povojna leta ni nehal misliti nanje. Zadnjih pet let, odkar je v pokoju, se intenzivno ukvarja s temi stvarmi in piše o njih knjigo. Tu objavljamo nekaj odlomkov iz daljšega pogovora, ki smo ga imeli z njim v uredništvu Zaveze.

5.1.2.

Gospod Corsellis, kolikor vemo, je to vaš prvi obisk v Sloveniji. Z veseljem vas pozdravljamo v deželi, ki se je nedavno uvrstila v krog mednarodno priznanih neodvisnih držav. Vemo, da vas je usoda povezala z našimi ljudmi v času, ki bi ga lahko označili s podobo Roberta Conquesta kot »žetev gorja«. To se je zgodilo v taborišču za begunce iz Slovenije v Vetrinju pri Celovcu. Kaj vas je pripeljalo na Koroško tistega maja leta 1945?

Najprej vas moramo popraviti: nisem v Sloveniji prvič. Vašo deželo sem obiskal ali vsaj potoval skoznjo šestkrat ali sedemkrat, ko sem v petdesetih letih vodil društvo za izmenjavo učiteljev in dijakov med Veliko Britanijo in drugimi državami. Vsakokrat sem ostal pri vas dan ali dva. Spominjam se Ljubljane in seveda Blejskega in Bohinjskega jezera in zdi se mi, da sem obiskal tudi Celje. Drugače pa imate prav: na Koroško sem prvič prišel maja leta 1945. Kako? Bil sem član majhne organizacije pod okriljem Britanske kvekerske družbe. Kvekerji so majhna protestantska skupnost, ki je nastala v 17. stoletju v Angliji. Njen ustanovitelj je učil, da se moramo dosledneje držati Kristusovih naukov. Da ne smemo ubijati. Zato so bili kvekerji vedno proti nošenju orožja in ubijanju. V vojnih časih pa so, kolikor so le mogli, lajšali trpljenje ljudi. Tako nas je kakih tisoč fantov in deklet služilo v neoboroženi kvekerski reševalni službi (Friends’ Ambulance Unit – FAU). Kakih 25 nas je prišlo v Avstrijo.

Ko sem prišel v Celovec, so mi povedali, da bom delal v dveh taboriščih, pol dneva v enem in pol dneva v drugem. Prvo je bilo blizu celovške železniške postaje, v njem so bili v glavnem nemško govoreči begunci, verjetno folksdojčerji. Drugo taborišče pa je bilo v vasi dve milji jugozahodno od Celovca: to je bil Vetrinj. Ko sem prišel tja, sta bila tam že upravnik taborišča, kanadski major Barre (izgovori »beri«), in bolničarka britanskega Rdečega križa, gospodična Balding. Pred tremi leti je žal umrla. Pisala je zelo zanimiv dnevnik, katerega fotokopijo imam, tako da ga bom lahko uporabil v svoji knjigi.

Svojega prvega dne v Vetrinju se ne spominjam natanko. Vem pa, da sem se najprej javil majorju Barreju in ga vprašal, kako lahko pomagam. Odgovoril mi je, da so najbolj žgoč problem higienske razmere v taborišču. »Svetujem vam, da poiščete dr. Valentina Meršola, ki tekoče govori angleško. On je vodja taborišča in bo najbolje vedel, kaj bi bilo treba najprej storiti.« In Meršol mi je kot zdravnik povedal isto: da je najnujnejša stvar urediti higienske razmere.

Figure 33. John Corsellis

[Stran 057]

Bili ste dodeljeni upravi taborišča za civiliste. Verjetno ste kmalu prišli v stik z zastopniki Slovencev. Se morda spomnite kakšnega imena?

Da. Kot sem povedal, sem najprej spoznal Valentina Meršola. Njega se živo spominjam, kmalu sva postala prava prijatelja. Poznal sem tudi njegovo ženo in njune štiri otroke. Ko sva z dr. Meršolom govorila o urejanju taborišča, sem mu povedal, da znam nekaj malega hrvaščine, precej dobro italijansko in za silo nemško, in ga vprašal, ali mi lahko dodeli tolmača, ki bi bil obenem moj pomočnik, da bi laže delal z ljudmi. Odgovoril mi je: »Tu imamo fanta, ki bi bil idealen za to. Je le malce starejši od vas, študent medicine, in gladko govori italijansko, tako da bosta imela skupen jezik.« Ta fant je bil Jože Jančar in ostal je moj tolmač, dokler smo bili v Vetrinju.

Takoj sva organizirala manj še ekipe močnih mož in fantov, vajenih krampa in lopate, da so naredili, kar je bilo treba za boljšo higieno in lepši videz taborišča. Ko je bilo to urejeno, sem se – ne vem več, ali na svojo pobudo ali po nasvetu koga drugega – posvetil šolstvu. Tako smo si mi trije, major Barre, gdč. Balding in jaz, kar uspešno razdelili delo pri upravljanju taborišča. Jaz sem postal nekakšen referent za šolstvo in tako sem pri svojih »zrelih« 22 letih nadzoroval delo ravnatelja Marka Bajuka, ki bi mi bil po starosti lahko stari oče. Ta gospod je bil odličen pedagog. V nekaj dneh so že delovali otroški vrtci in osnovna šola in sredi junija tudi gimnazija, znamenita slovenska gimnazija. Vse to že v Vetrinju.

Našteli ste že nekaj imen. Se spomnite še katerega? Poleg Meršola, Bajuka in Jančarja je bil ena najvidnejših osebnosti dr. Franc Blatnik, salezijanski duhovnik.

Mlajši človek?

Ne, ne. Bil je že ravnatelj neke gimnazije in imel za sabo pester življenjepis. Bil je ponosen, da je bil nekaj časa zaprt v zloglasni rimski ječi Regina Coeli kot žrtev fašistov. Bil je malce skrivnosten mož; rad je namigoval, da ima zveze z britansko obveščevalno službo. Taborišče je veliko dolgovalo njegovi podjetnosti in iznajdljivosti. Po njegovi zaslugi smo že v Vetrinju začeli izdajati dnevni informacijski bilten. Za begunce v taborišču je namreč zelo pomembno, da so obveščeni o najvažnejših dogodkih v zunanjem svetu. Major Barre se spominja, da je že prve dni dobil od nekod radio …

Gospod Blatnik?

Ne, major Barre. Taborišču je priskrbel radio in časnikarska ekipa je potem lovila poročila in jih zapisovala. Priskrbel je tudi star pisalni stroj, Blatnik pa, kdove po kakšnih črnoborzijanskih zvezah, velike količine kopirnega papirja in primitiven ciklostil, tako da so lahko razmnoževali ne le biltena, ampak kmalu tudi šolske knjige.

Iz Vetrinja se spominjam še nekaterih ljudi. To so bili France Pernišek, tajnik taboriščnega odbora, monsinjor Matija Škrbec, monsinjor Jagodic … in Jože Lekan, ki je že v prvih dneh organiziral službo za razdeljevanje hrane. V spominu se mi že malce mešajo znanci iz Vetrinja z ljudmi, ki sem jim bolje spoznal kasneje v Peggetzu. Iz Peggetza bi lahko naštel kakih petnajst imen. No, iz Vetrinja moram omeniti še g. Ambrožiča, nadškofovega očeta. Delal je v odboru za socialno pomoč, mislim, da je bil predsednik. Njega se živo spominjam. Bil je močan mož, resen in redkobeseden. V najlepšem spominu imam tudi Marka Kremžarja. Zelo aktivna je bila tudi neka učiteljica, trenutno se ne spomnim njenega imena, verjetno pa ga imam v svojih zapiskih. Stara je bila blizu 40 let, plavolasa, gladko počesana nazaj. V taborišču je vodila otroški vrtec.

Če prav razumemo, ste prišli v Vetrinj okrog 20. maja, le teden dni, preden so začeli izročati domobranske enote jugoslovanskim partizanom. Se kaj spomnite nadaljnjega poteka dogodkov?

Zdi se mi, da sem spomine na to v veliki meri potlačil. Podobno kot ženska potlači spomin na porodne bolečine. Če jih ne bi, ne bi več imela drugega otroka. Mislim, da je bila vloga britanske vojske pri tem zame tako travmatičen šok, da sem ga potlačil. Res si ga ne morem priklicati v spomin. Planinšek piše v svojem dnevniku, da »nam John Corsellis priznava, da je britanske vojake sram tega, kar se dogaja«.

Sami se pa tega ne spomnite?

Ne. Čeprav je povsem verjetno, da sem to rekel. Kolikor se poznam, bi bil reagiral tako. Jože Jančar mi je zatrdil, ko sem ga spraševal po njegovih spominih, da se jasno spominja, kako me je odpeljal na samo in me vprašal: »John zakaj nam nisi povedal?« Imel je občutek, vsi Slovenci so imeli občutek, da sem jih izdal. Da sem vedel, kaj se dogaja, pa [Stran 058]jih nisem opozoril. Tudi Jože je bil v mučnem položaju. Vsi so vedeli, da sva prijatelja: vedno sva bila skupaj in med seboj govorila italijansko. Jaz sem mu menda odgovoril: »Nisem vedel, res nisem vedel, da se to dogaja.« Tudi to se mi zdi čisto verjetno. Vsak dan sem delal pol dneva pri njih in bil tako zaposlen v civilnem taborišču, da nisem imel skoraj nobenih stikov z vojaškim taboriščem.

Nečesa pa se jasno spominjam. Že prve dni sem v Vetrinju vzpostavil prisrčne odnose s Slovenci v taborišču. Videli so, da skrbim zanje, da jim skušam pomagati in njihov odziv je bil temu primeren. Radi so imeli tega mladeniča, ki stalno teka naokrog in se trudi, da bi zboljšal razmere v taborišču. Po nekaj dneh tega toplega, prijateljskega ozračja pa nenadoma začutim ohladitev. Ljudje so naenkrat postali hladni, zadržani in skoraj sovražni. Priznam, da v tistih dneh nisem bil preveč občutljiv in rahločuten. toda ta nepričakovana sprememba me je vseeno prizadela. Zdaj jo seveda popolnoma razumem. Nosil sem uniformo britanske armade in ti ljudje niso mogli vedeti, da sem pravzaprav civilist, neborec, kar naj bi razodevala rdeči križ in kratica FAU na moji epoleti in podobna oznaka na kapi. Toda to je v bistvu vse, česar se spomnim iz tistih dni. In ta spomin je v meni zelo živ.

Ste kaj vedeli, kaj se je dogajalo v Sloveniji med vojno, preden so ti ljudje prišli na Koroško? Teden dni je bil gotovo premalo, da bi se seznanili s politično resničnostjo za sceno. Kaj pa drugi Britanci v upravi, zlasti vojaki, če ste sploh imeli kakšne stike z njimi?

Z vojaškimi osebami nisem imel nobenih stikov, razen z majorjem Barrejem. Toda oba sva bila tako zaposlena vsak s svojo službo, da nisva imela časa za klepetanje.

Ste vedeli, kaj se je dogajalo v Sloveniji med vojno?

Nekaj sem vedel. O tem je dokaj korektno poročal resnejši tisk. Do julija ali avgusta 1944, ko sem šel iz Anglije, sem bral The News Chronicle, vodilni liberalni časnik, ki je imel zelo dobre dopisnike iz tujine. Mislim, da so precej točno poročali o državljanski vojni v Jugoslaviji.

In posebej v Sloveniji?

Za Slovenijo sem komaj vedel. Tako kot vsi drugi – razen Slovencev samih. No, nekaj malega sem vedel. Pazljivo sem prebral knjigo, ki jo je, mislim da leta 1943, objavila oboževalka Jugoslavije Rebecca West: »Črno jagnje in sivim sokol«. Toda v knjigi govori skoraj izključno o Srbiji in Hrvaški. Sloveniji posveti le nekaj strani s precej prezirljivo sodbo o banu in … tistem politiku duhovniku … kako se je že pisal? Korošec!

Prezirljivo?

Da. O njem govori s prezirom. Domnevam, da je imela dobre prijatelje med Hrvati in Srbi in je zato gledala na Korošca skozi oči zelo sovražnih Hrvatov ali Srbov. Omenja ga kot ozkosrčnega in ne preveč sposobnega državnika. Ko sem prej rekel, da skoraj nihče ni vedel niti za obstoj Slovenije, sem nekoliko pretiraval. Vsak bolj razgledan človek je vedel, da je Slovenija severozahodni delček Jugoslavije, tehnično veliko bolj razvit in z višjim življenjskim standardom kot drugi deli države. Zato pa manj zanimiv. Nekakšna mala Švica ali Avstrija. Hrvaška in Srbija sta bili veliko bolj romantični, eksotični.

Domobranci so verjeli Britancem, da jih vozijo v severno Italijo. Toda počasi je ljudem postajalo jasno, da jih pošiljajo v komunistično Jugoslavijo. Tisti, ki so ostali na Koroškem, večinoma civilisti, so dobro vedeli, kaj to pomeni. Nam lahko poveste kaj o tem? Njihov občutek, da so izdani, je moral biti porazen.

Osebno se spominjam le tega, kar sem že povedal: očitne zgroženosti med mojimi Slovenci in nenadne ohladitve v njihovem, prej tako prijateljskem razpoloženju do mene. Vse drugo pa vem iz svojih kasnejših raziskav. Na primer to, da so brez premora molili v cerkvi in da se je vse taborišče, kot poroča nadzornik britanskega Rdečega križa za južno Avstrijo, »zagrnilo v žalost«.

Zdaj, ko gledamo nazaj, vidimo, da je šlo za prelomen trenutek. Nedoumljivost udarca, ki je zadel te ljudi, bi bila lahko načela njihove verske temelje. To pa se, kot vemo, ni zgodilo. Kaj bi lahko rekli o tem? Če bi nam njihova takratna drža lahko pomenila neko novo zavezo, bi bilo to velikanskega pomena za prihodnost našega naroda.

Moje mnenje o tem temelji na spoznanjih, do katerih sem prišel v petih letih intenzivnega [Stran 059]raziskovanja. V tem času sem natančno preučil dnevnik enega begunca in spomine štiridesetih drugih, ki sem jih, vsakega posebej, sam izprašal in posnel na trak. Na podlagi tega sem si ustvaril dokaj jasno podobo o tedanjem dogajanju in vaše vprašanje je bilo eno izmed prvih, ki sem si jih postavil tudi sam. Kako je mogoče, da so se ti ljudje tako hitro opomogli od tako strašnega, dvojnega udarca? Da niso zapadli v klinično depresijo ali kronično melanholijo?

Mislim, da je za to več razlogov. Daleč najpomembnejši pa se mi zdi tale: kvaliteta in globina njihove katoliške vere in tipično slovenske pobožnosti. Meni se je zdela ta vera v nekem smislu zelo preprosta, poenostavljena, toda bila je tako živa in resnična, da jim je dajala ogromno moč.

V oporo sta jim bili še dve srečni okoliščini. Ena je bila ta, da so Britanci skoncentrirali vse različne skupine beguncev na poljani ob samostanu, pri katerem je bila stara vetrinjska cerkev, za Slovence zgodovinskega pomena, tako da so jo vzeli kar za svojo in dobili v njej svoje versko središče. Druga pa je bila ta, da je bilo med begunci veliko duhovnikov, ki so tako kot oni morali bežati. Tako so bile v cerkvi vsak dan maše, verjetno kar vsako uro. V tistem času stiske, še preden se je zvedelo za prisilne repatriacije, so se ti duhovniki odlično izkazali kot vestni pastirji svoje črede in blagodejni tolažniki.

Ko so se pojavili prvi dvomi o tem, ali domobrance res pošiljajo v severno Italijo ali pa jih izročajo titovcem, in po strašnem odkritju, da je slednje res, so se ljudje spontano zatekli v cerkev. In tu je nastala neka nova, pretresljiva oblika kolektivnega žalovanja. Ko človek žaluje, je važno, da lahko svojo bolečino izrazi in jo deli z drugimi, namesto da bi jo zapiral vase. V Vetrinju so se ljudje zbirali v cerkvi, molili naglas, ječali na glas, skupaj prosili Marijo za pomoč. Tako je vsak posameznik slišal, da drugi čutijo isto kot on. Neka slovenska zdravnica, takrat 17-letna begunka, pravi, da je bilo to skupno, občestveno žalovanje nekaj zelo zdravilnega. Toda posebnost vetrinjske žalosti je bila v nečem drugem: da ljudje niso vedeli, ali objokujejo mrtve ali žive. Nihče ni vedel, ali je draga oseba živa ali mrtva, ali kje je. Ta strašna negotovost je po mojem ena najhujših oblik duševne torture. Premagali so jo le zato, ker so znali deliti svojo bolečino z občestvom in se skupaj soočiti z njo. Tako so se rešili nevarnosti, da bi boleči dogodek potlačili vase in ga izrinili iz zavesti.

To je psihološka plat situacije, stvar duševne higiene. Jaz pa mislim na nekaj drugega. Na to, da se niso odvrnili od Cerkve, četudi je vse kazalo, da so jih izdali ne le Britanci, ampak tudi sam Bog. To se mi zdi važno.

Strinjam se z vami, to je tudi mene presenetilo. To pa lahko spet pripišem edino kvaliteti in globini njihove vere. Vedeli so, da trpijo s Kristusom, da ponavljajo njegov križev pot. Ne bi rad poučeval ljudi, ki poznajo te stvari veliko bolje kot jaz, toda občutek imam, da je bilo v njihovi drži nekaj zakramentalnega. Tako kot Kristus so darovali svoje trpljenje Očetu …

Kot svoj prispevek za rešitev sveta.

Tako je. Pri tem pa so vedeli, da se je Kristusovo trpljenje končalo v velikonočnem jutru. To jih je, ob dragoceni podpori duhovnikov, obvarovalo dokončnega obupa.

V ravnanju Britancev s slovenskimi begunci zlahka prepoznamo elemente cinizma, ki je tako značilen za človeka ob uri triumfa. Iz tega bi se lahko vsi kaj naučili. Ali se je v Angliji kdaj resneje razpravljalo o tem dogodku? Zlasti od angleških katoličanov bi upravičeno pričakovali, da bi rekli kakšno besedo k temu, kar se je zgodilo na Koroškem leta 1945.

Vsa zadeva je prišla v širšo britansko javnost pred petimi ali šestimi leti po zaslugi velike publicitete in pisanja resnejših dnevnikov in tednikov pred in med procesom Aldington proti Tolstoyu. Ta proces je Tolstoy zavestno izzval, ker je hotel, da bi se o stvari čim več pisalo – in v tem je bil nadvse uspešen. Njegova glavna teza, da sta za prisilne repatriacije osebno odgovorna Harold Macmillan in lord Aldington, ni prepričala sodnika in porotnikov, tako da je Tolstoy pravdo izgubil. Pri tem pa tisti, ki so branili Macmillanov in Aldingtonov ugled, niso nikoli zanikali, temveč so v bistvu priznali to, kar se mi zdi za Slovence najpomembnejše: da je armada res lagala in prevarala domobrance, da jim je res zatrjevala, da jih pošiljajo v Palmanovo, v resnici pa jih je izročala Titovi vojski. Da je to sramoten madež na britanski armadi, so priznavali vsi in na veliko razpravljali o tem. Ljudje torej vedo za to stvar.

Nekaj ljudi se je zelo izpostavilo s protesti zoper to nemoralno dejanje. Najpomembnejši med njimi je po mojem Nigel Nicolson. Bil je intimno vpleten v to stvar (ker je [Stran 060]moral po ukazu od zgoraj sodelovati pri prisilnih repatriacijah – op. urednika), o čemer podrobno poroča v dveh intervjujih. Oba sta posneta na trak in shranjena v Britanskem imperialnem vojnem muzeju. Meni sta se zdela tako pomembna, da sem si trakova izposodil in si tekst zapisal, da bi bil dosegljiv tudi v pisni obliki. Eno kopijo sem obdržal zase, drugo pa podaril knjižnici tega muzeja.

V enem intervjuju ga izpraševalec vpraša, ali je pomislil na to, da bi se uprl. In Nicolson mu odgovori zelo pošteno in odkrito, da je pomislil na to, da pa si tega ni upal storiti. In da se še danes sprašuje, ali je bilo prav, da se ni uprl. Toda v tem primeru bi bil povelje izvršil kdo drug, njega pa bi aretirali, postavili pred vojaško sodišče in zelo verjetno pred zid. Jaz mislim tudi, da njegov upor ne bi imel nobenega učinka v javnosti, ker bi bilo sojenje najbrž tajno in o njem sploh ne bi poročali. Nigel Nicolson se torej ni uprl, bil pa je tako pošten, da je že v tistem času protestiral, in to pismeno, kar je bilo že samo po sebi zelo pogumno dejanje. Za to je bil ostro grajan.

Je g. Nigel Nicolson delal za obveščevalno službo?

Nigel Nicolson je bil stotnik v elitnem polku The Guards. To je bil zelo imeniten polk, v njem je bila zbrana smetana družbe. Tudi on je bil iz zelo ugledne hiše, študiral je v Etonu. V polku je bil obveščevalni častnik pri svoji enoti. Kot tak je imel dvojno nalogo: zbirati podatke in obveščati predstojnike o dogodkih na terenu, po drugi strani pa prenašati njihova povelja navzdol in skrbeti za to, da so se izvrševala. Njegovi spomini iz tistega časa so zelo zanimivi, veliko bolj živi kot moji. Moje spomine iz Vetrinja prekrivajo jasnejši in podrobnejši spomini iz Peggetza in od drugod. Nicolson pripoveduje, kako so britanski vojaki vzljubili domobrance v Vetrinju, kako so bili ti fantje prijazni in delavni, da z njimi ni bilo nikoli težav, kako so bili vedri in veseli, radi so peli, prirejali so razne igre, konjske dirke in take reči. Skratka, britanski vojaki so se med temi ljudmi prav dobro počutili.

Koliko je bil Nicolson takrat star?

Ne vem natančno, kakih 25 ali 26 let. Med vojno ljudje hitro napredujejo. Rekel bi, da je bil nekaj let starejši od mene. Po vojni je postal poslanec v konservativnem krilu parlamenta. Ob sueški krizi je ostro nastopil proti politiki svoje stranke, bil je tako pogumen, da se je uprl svoji vladi – in zato izgubil sedež v parlamentu. Z njim pa tudi priljubljenost v višjih krogih in veliko prijateljev iz visoke, zelo zaprte družbe.

Se osebno poznata?

Ne poznava se prav dobro, toda poznava se. Z njim si dopisujem v zvezi s svojo knjigo. Prosil sem ga za dovoljenje, da citiram daljše odlomke iz njegovih pripovedi, in odgovoril mi je zelo naklonjeno in spodbudno …

Druga taka oseba je Tony Crossland …

Tony Crossland? Anthony Crossland? Znameniti socialist?

Točno. Bil je vodilni socialistični mislec in na koncu kariere zunanji minister. Domnevam, da si je skrajšal življenje, ker je preveč pil, tako kot mnogi drugi britanski politiki. Mislim, da je med vojno služil v polku Welsh Guards, ki je bil tudi eden izmed boljših. Njegova žena, vrhunska in uspešna novinarka, je po moževi prezgodnji smrti napisala njegov življenjepis, lepo in bogato dokumentirano delo. Ko piše o njegovem koroškem obdobju, omenja pretresljivo pismo, ki ga je pisal svojemu dobremu prijatelju iz oxfordskih študentovskih let. V njem pravi, da je v Južni Avstriji »britanska armada razdeljena na dvoje«. Kako zgroženi in besni so vojaki, ker morajo izvrševati to povelje. Kako se jim to upira. In da armada še nikoli ni bila bliže uporu kot tedaj.

Navedel sem le dva primera. Toda v moji knjigi, pa tudi že v Tolstoyevi zelo pomembni knjigi, Minister in pokoli, boste našli še vrsto ljudi, ki so si že takrat upali protestirati. Pol ljudi v armadi je bilo morda res ravnodušnih, nekateri izmed teh so bili tudi cinični in brezbrižni, vsi ostali pa, ki so morali izvajati to prevaro, so bili globoko zgroženi in pretreseni. Anthony Crossland piše v tistem pismu prijatelji, da sta ga v življenju doleteli dve zares hudi reči. In da je ena izmed teh spomin na obraze mož in fantov na vlaku, ki je peljal v Jugoslavijo.

6.2.1.

Figure 34. Sama Mirko Kambič

6.3.1. Špalirna brana

Pred menoj se širi in zelo rahlo vzpenja gozdna reber, porasla z nizkim, redkim drevjem. Po sredi gozda, skoro od naju pa do vrha, je odprta poseka, očiščena in široka približno štiri korake. Po njeni sredini vodi pot, za dva moža širine, nasuta s kamenjem, za pest debelim.

Kamenje za pot so najbrž nadrobili kar tam. Tu in tam še vedno štrle iz zemlje majhne skale. Kdo je to kamenje nasekal in kje je končal svoje dneve, je tudi zanimivo vprašanje, vendar to ne spada v analizo Temeljev Osvobojenja.

Pot skozi gozd ima gotovo strateški pomen. Izza vrha se čuje neprestano streljanje. Tam mora biti prava fronta in pot je zgrajena, da olajša dohod in dovoz vojnega materiala do nje. Pri načrtovanju poti je bila skoro gotovo upoštevana tudi njena raba za taktične potrebe ofenzive Temeljev Osvobojenja.

Načrtovanje se je zares izkazalo! Na tej poseki in na tej poti se je izvojeval odločilni udar za končni uspeh ofenzive Temeljev Osvobojenja.

Na obeh straneh poti stoje v parih, eden nasproti drugemu Narodnoosvobodilni Borci, dobro opremljeni za Osvobodilne Napade. Do kakšnih dvajset jih je na vsaki strani, toda štel jih nisem.

Med temi borbenimi pari pa se po poti, nasuti z ostrim kamenjem, od časa do časa v sunkih pomikaj o zvezani in bosi pari domobrancev. Vsak od teh se lahko premakne naprej samo, kadar se naredi prostor pred njim.

Mož proti možu!

Dobro opremljeni junaški partizani nasproti zvezanim domobrancem!

Strateški koncept uporabe junaštva Narodnoosvobodilnih Borcev za dosego zmage Upora proti Nacizmu in za Narodno Osvobojenje je v Špalirni Brani prišel do najvišjega izraza!

6.3.2. Naloga Špalirne Brane

Špalirna Brana je novo spoznavno ime za doslej neznan osvobodilno borbeni manever. Sam sem moral izbirati za to iztočnico med besedama braniti in branati. Brani prehiter prehod zajetih in temeljito prebrana zvezane pare.

O njej ni sledu v delih tovarišev zgodovinarjev. Tudi slični postopki niso nikjer omenjeni. Podoba je, da Špalirna Brana še vedno velja kot strogo tajno orožje v taktiki NOB. Predstavlja tisti zmagoviti udar, ki je odločil končni uspeh Temeljev Osvobojenja in z njim končno zmago NOB.

Špalirna Brana je očividno zadovoljivo polnila vrzel v arzenalu NOB. Temelji Osvobojenja za ofenzivne namene niso mogli uporabljati letalstva in topništva.

Pri neosvobodilnih vojaških operacijah sta ti dve vojaški veji uporabljani, da s svojimi silovitimi udarci čimbolj razredčita sovražnikove vrste in mu uničita njegov fizični in moralni odpor. Končnemu udaru se potem ne more več resno postavljati po robu.

Špalirna Brana je izredno učinkovito izpolnjevala takšno ofenzivno nalogo.

Ni moglo biti drugače, saj je bil njen napad zaupan tistim Narodnoosvobodilnim Borcem, ki so že prej izkazovali svoje rodoljubno navdušenje in prizadevanje. Vsi so se hoteli prav postaviti s svojim junaštvom nad tistim zvezanim sovražnikom, pred katerim – oboroženim – so morali prej samo begati. Tudi fizično so bili to res pravi borci od svoje osvobodilne fare.

Pri svojem ofenzivnem delu je bil vsak špalir par pravzaprav samostojna borbena enota. Če ne bi bilo špalirja, bi moral en sam par opravljati nalogo predhodnega uničenja sovražnika.

Toda veliko število sovražnikov in izredna zmogljivost herojev na fronti sta povzročili, da se je udarnost borbe morala razdeliti na špalir, pri katerem so posamezni pari med seboj tekmovali, se med seboj izpopolnjevali in stopnjevali v udarnosti.

Število špalirnih parov je bilo po mojem mnenju za uspeh Špalirne Brane mojstrsko načrtovano s treh pogledov:

– Špalirni par na izhodu je bil tisti, ki je usklajal hitrost človeškega traku zvezanih sovražnikov za potrebe fronte. Izpuščal je iz špalirja samo tisto število sovražnikov, ki sta ga zmogla hitrost in junaštvo herojev na fronti.

– Sovražniki so smeli zapuščati Špalirno Brano šele tedaj, ko so bili že čisto onesposobljeni za nadaljnjo borbo in tudi razvezani nič več nevarni junaštvu NOBorcev.

[Stran 065]

– Sovražniki so morali ostati na nogah, da ni bilo težav z dostavo na fronto.

6.3.3. Strategija Narodnoosvobodilne Vojske

Kot sem že prej dejal, se je v tej sijajni taktični dispoziciji Špalirne Brane izkristalizirala vsa genialna strategija Narodnoosvobodilne Borbe med tujo okupacijo.

Osnovna teza te strategije je bila, da je junaštvo NOBorcev tako pomemben in tako dragocen zaklad, da bi bil veliki strateški pogrešek, če bi ga po nepotrebnem trošili za kakšne resne napade, bodisi proti tujemu okupatorju bodisi proti domačemu sovražniku. V takih primerih ne bi junaštvo NOBorcev prinašalo nobenih uspehov za Upor proti Nacizmu. Zato da je treba to herojstvo uporabljati samo proti golorokim domačinom, proti tistim, ki jih je tuji okupator pustil pri miru. Na ta način naj bi borbeni duh NOBorcev ostal do konca vojne svež, izurjen, neokrnjen.

Sprevod trdo zvezanih domobrancev skozi Špalirno Brano junaških in oboroženih NOBorcev, dobro opremljenih za mehčanje sovražnika, ni bila nobena trenutna domislica kakšnega krajevnega NOV genija. Bila je neizbežna taktična uporaba osnovnega strateškega načela NOV in OF.

Na svetlo dajem skrivnost tega najbolj tajnega in najbolj uspešnega orožja NOB. Pri tem moram pa zavrniti že naprej vsak poskus, da bi me kdo spet proglašal za izdajalca.

Na eni strani je patent na konspirativnost NOB že zdavnaj zapadel. Na drugi strani pa bi bodoči slovenski rodovi brez mojega opisa Špalirne Brane ne mogli v polno dojeti vse veličine in slave Narodnoosvobodilnih Borcev, njihovega junaškega Upora proti Fašizmu in njihove zavzetosti za spoštovanje človekovih pravic.

6.3.4. Napad

Kam me je zavedlo to vojaško teoretiziranje! Toda upira se mi roka, ko moram začeti z opisovanjem udarnosti Špalirne Brane nad seboj samim.

Tudi takrat nama je z Mihom zastajal korak, ko sva gledala na divji metež in rjovenje pred seboj. Pa še prvi par v špalirju naju je že čakal s povešenimi gorjačami.

Toda nov Kurbin Hura in Osvobodilni Napad s strani najinih spremljevalcev naju je kar pognal prav v žrelo Špalirne Brane same.

Njen sprejem je bil en sam tuleč Kurbin Hura. Kazalo je, da je bilo to najbolj pripravno geslo za zvezo med posameznimi stopnjami ofenzive.

»Stoj! Tu je blok! Odkod sta pa vidva doma?! Kje sta pustila Rupnika in Rožmana??!!«

Vprašanja bruhajo kot iz strojnice.

Ni, da bi odgovarjal. Saj odgovora nihče ne čaka.

Že pada po naju, po hrbtu, po glavi, po nogah ob spremljavi vseh mogočih blagoglasnih pridevkov osvobodilnega slovenskega jezika v tuleči obliki.

Herojstvo dveh Narodnoosvobodilnih Borcev naju obsipava z vso svojo nadčloveško strokovnostjo in zagrenjenostjo.

Mislim, da mi ni treba razlagati, kaj sva z Mihom občutila. Najhujši so bili udarci v obraz. Umikal sem glavo pred njimi, dostikrat brez uspeha. Kaj pa moreš storiti drugega, bos na ostrem kamenju, ki te reže v živo v podplate, in z žico, ki se ti zajeda v zapestja in komolec. Toči udarcev ni bilo videti konca, telo je postajalo ena sama bolečina.

Ne bi rad nadaljeval s podrobnostmi. Mrzlo me stresa, kadar pomislim na Špalirno Brano in ko tole pišem. Bila pa je to šele prva prečka na lestvi, po kateri sva morala. Vse se je samo večalo in krepilo od stopnje do stopnje, od enega špalirnega para do drugega. Za naju ni bilo nobenega presledka, tudi tedaj ne, ko nekje na sredi špalirja enega špalirnega para ni bilo na mestu.

Dva zvezana domobranca sta se tam zrušila pod udarci. Padla sta na levo, skoraj v gozd. Tam se sedaj dva osvobodilna špalirneža sitita nad njima, ju mlatita in rjoveta nad njima svoje Kurbine Huraje.

Enega od padlih prepoznam po brkih in po zlatem zobu, ki se mu od časa do časa posveti iz krvavečih ust. Anton Marolt je, kakšnih 40 let star, iz Brinja pri Krki doma, kjer je bil za mežnarja in za grobarja. V naši enoti je bil za kuharja in kot tak prijatelj nas vseh.

Občutek, ko si sam v mučilnici, pa moraš gledati prijatelja in njegovega sozvezanca, kako se na tleh krčita, zvijata, bočita hrbte in obračata glavi, da bi odvrnila vsaj udarce od oči in obraza, kako poskušata vstati, a ne moreta, proseči pogled Maroltov vame, prijatelj, ki mu ne morem prav nič pomagati, ta občutek je srhljiv, nepopisen.

Da bi z Mihom vsaj lahko preskočila naprej, saj je pred nama prostor. Ne! Nalašč naju najina špalirneža z udarci od spredaj zadr[Stran 066]žujeta. Prisiljena sva gledati tudi obraza Maroltovih mučilcev, divja od zlobe in škodoželjnosti, ponosno prevzeta od zanosa Narodnoosvobodilnih Borcev za utrjevanje človekovih pravic.

Maroltov obraz pri vsem tem vzbuja še posebno pozornost.

Zaradi zlatega zoba.

Lahko si mislim, da niti Marolt niti njegov sozvezanec nista prišla živa do fronte. Zlati zob pa da je končal v žepu enega izmed špalirnežev kot trofeja za njegovo junaštvo v odporu proti že pobitemu nacizmu.

Končno le smeva z Mihom naprej. Toda proseči Maroltov pogled mi ne gre izpred oči.

Česa je prosil? Milosti ali hitrega konca?

Glede milosti je že dobil svoj nauk v kočevski veži!

Hitrega konca torej!

To me še bolj potlači. Kolena začnejo klecati, prsti na nogi udarjajo ob ostro kamenje.

Zavedam se, da z Mihom ne smeva pasti. Še hujše bo! Miha pa je manjši in slabotnejši od mene. Sedaj moram s svojim komolcem podpirati še njega.

Čutim, da mi zateka obraz, posebno okrog oči. V tej toči udarcev, v tem metežu, v tej razpihani žerjavici sovraštva in besov izgubljam vsak smisel za čas, še za bolečine. Preveva me samo ena misel:

Z menoj bo kmalu vsega konec!

In želja:

Da bi bilo to čim prej in čim hitreje.

V takem stanju se premikava naprej, prav nič se ne zavedam koliko časa. Končno le zmanjka hrbtov pred nama. Od spredaj še vedno lete po naju udarci, toda vid postaja pozornejši.

Le zakaj naju ne spuste naprej!

Nazadnje pa vendarle zagledam dva Narodnoosvobodilna Borca, ki nama prihajata nasproti. Eden z naperjeno puško, drugi s puško čez hrbet in z gorjačo v roki.

Od zadnjih dveh špalirnežev še par udarcev v slovo, pa naju že pahneta v roke novodošlecev.

6.3.5. Razvezavanje in slačenje ujetnikov

Prvo, kar je nad nama, je spet Kurbin hura in Osvobodilni napad.

»Marš naprej!«

Ni daleč. Po nekaj korakih že naletiva na kupe uniform in perila, razmetanih kar po tleh, pod milim nebom.

»Stoj!«

Tisti z naperjeno puško naju straži, oni z gorjačo naju razvezuje.

V komolcu začutim olajšanje, bolečine v zapestju se pa še povečajo, ko mi potegne krvavo žico iz zajedenih ran.

Vidim, da se blizu slačijo trije pari domobrancev. Dva sta že čisto naga. Eden od njiju se pod udarci opoteka in pravkar odhaja. Na njegovi koži bi težko našel kakšno zaplato beline. Vse je nekam modrikasto, oteklo, zabuhlo. Od drugih dveh eden pade, ko si slači hlače. Kurbin hura in Osvobodilni napad sta takoj nad njim.

Figure 35. Na poti v večnost
ste vojaki slovenski
tukaj obstali
in ste pred nami Milan Prešeren

Ne smeš pasti!

Ko en par odide, se njegova spremljevalca vračata k ustju Špalirne Brane po novega. Vse je vzorno urejeno, da se človeški tekoči trak, tok, ki hrani fronto, ne ustavi niti za hip.

[Stran 067]

»Slecita se!«

Slačim se kot robot, brez volje. Saj je v meni ni nič več ostalo, tako sem zbit. Komaj še stojim. Bluza, hlače, srajca vse na kup. Ko si odpenjam še kratke spodnje hlače, se zadere tisti z naperjeno puško:

»To pa tako ni nič vredno!«

Vredno ali ne, občutek hvaležnosti me prevzame. Vem, da ne bom imel mrtvaškega prta, toda ne bo mi treba umirati brez vsega in mrtev razkazovati vse svoje golote.

Tudi Mihova srajca ni »nič vredna«. Zato mu ostane. Njegove spodnje hlače pa gredo na kup.

Ko danes to premišljujem, se mi zazdi, da je bil to končni pregled kakovosti za fronto. Tja je smelo samo to, kar »ni bilo nič vredno«, bodisi v materialu, bodisi v ljudeh. Zato naj bi tisti domobranec, ki je prišel v slačilnico za mano, odšel pa oblečen pred nama, ostal zvezan zato, ker bi po oceni stražarjev pridobil vrednost, če bi ga razvezali. V nadaljnjem postopku bi utegnil postati nevaren za junaštvo Narodnoosvobodilnih Borcev.

Cenilci vrednosti v slačilnici so morali imeti ostro strokovno oko in široka pooblastila!

Pred menoj sta še dva za odhod. Čakati moram. Razgledujem se.

Gonja nagih ujetnikov na fronto.

6.3.6. Fronta

Pred mojimi očmi se koplje v jutranjem soncu nevelika gozdna jasa, porasla s precej visoko travo-reso. Ob moji levi strani in naprej ta resa prehaja v praprot in v mlado, sveže zeleno bukovje. Na koncu, spredaj, se začne svet dvigati, čisto na desni od mene pa pada strmo v dolino, iz katere štrle samo vrhovi temno zelenih smrek.

Sonce sije, pomlad je v zraku, manjka pa ptičje žvrgolenje.

Ni čuda! Saj to slovensko pomladno gozdno idilo razblinja treskanje pištol in napol človeško, napol zverinsko tuljenje.

Ne od medvedov, ki so v Kočevskem rogu doma.

Rjovenje prihaja v glavnem od zadaj, izza najinih hrbtov. Od Špalirne Brane. Kurbini Huraji so to.

Junaški partizani še kar naprej izlivajo ves svoj osvobodilni zanos nad zvezanimi pari domobrancev. Topi udarci gorjač po telesih, pridušeni stoki zvezanih nama še vedno mučijo ušesa. Toda to je že za nama. Pečate pa nosiva po celem telesu.

Streli prihajajo od brezna, desno pred nama.

Njegov rob je trata samo na tej strani. Potem se pa začne dvigati in je na nasprotni strani za dva moža višji, porasel s sveže zelenim grmičevjem ali mlado bukovino.

Skalna stena nasprotnega brega je očitno na sveže odsekana. Raz vrh, iz zelenja, visi ob njej žrdna vrv. Na tej je na pol pota prevezana vreča, kot od krompirja, na videz natlačena s slamo.

Brezno je približno 40 metrov oddaljeno od naju in ima kakšnih 15 metrov v premeru.

Na našem robu vztraja ob njem pet partizanov v popolni uniformi, kakšna dva metra vsaksebi, s svojo levo stranjo pravokotno na rob. Na desni strani vsakega je postavljen odprt zabojček, verjetno od municije.

7.1.1.

Kulturni forum si predstavljam kot združbo ljudi, ki bi neprestano, na vseh ravneh skrbela po eni strani za ohranjanje, po drugi pa za poglabljanje in širjenje kulture v najširšem pomenu te besede. Pri tem seveda ne mislim na kakršno koli kulturo, ampak na kulturo, ki temelji na zgodovinskih izhodiščih, se pravi na tradiciji slovenstva kot integralnega dela Srednje Evrope. Kmalu bo osemdeset let tega, kar so nas pripeli na Balkan, vendar mislim, da je bilo in je, žal, še vedno zares usodnih »teh naših petdeset let«.

Morda nisem najbolj poklicana, da govorim na kulturnem forumu, pa mi vendar dovolite, da povem nekaj besed v duhu predvsem človeške in delno tudi zgodovinske resnice [Stran 068]s stališča današnjega in polpreteklega trenutka.

Svoja razmišljanja sem nekako strnila v tri sklope: kultura v širšem pomenu besede, kultura v ožjem pomenu besede, slovenska pomlad. Osnovni misli okrogle mize bi dodala še misel, ki sem jo pobrala v TV oddaji o univerzi v Cambridgeu: So we are here. Using the past to build the future.

7.1.2. Kultura nasploh, ohranitev slovenstva, ohranitev slovenskega jezika

Čeprav sem se v življenju mnogo ukvarjala s kulturo v ožjem pomenu besede in se zavedam njene pomembnosti, saj mi pomeni nepogrešljivo protiutež pri ukvarjanju z eksaktnimi vedami, menim, da je za človeka, za narod, za človeštvo še bolj pomembna kultura oziroma kulturna tradicija v splošnem, najširšem pomenu te besede. Zato je za vsak narod pomembna velika splošna in stalna skrb za ohranjanje narodove kulture. Pod tem razumem najprej kulturno obnašanje, ki se je že v času mojega življenja izredno spremenilo. Najbrž nisem pristojna, da bi sodila, ali se je spremenilo na bolje ali na slabše, vendar lahko rečem, da se je spremenilo pod vplivom Balkana in zapustilo kulturno dediščino in tradicije Srednje Evrope, kamor smo bili v vsej zgodovini vraščeni.

Pa naš jezik – celo vrsto slovenskih besed so izrinile besede z juga, pa ne samo besede, tudi besedne zveze. Nekje spotoma se je izgubilo tudi, vsaj meni se tako dozdeva, etimološko načelo, za katerega smo se v šoli učili, da se Slovenci pri pisanju naslanjamo nanj, in sedaj tudi pri nas vse bolj velja: »Piši kao što govoriš.« Kaj nam pomaga, da smo se osamosvojili, če pa se obnašamo kot Balkan in govorimo že skoraj isti jezik. (Na pomembnih mestih so Srbi, ki pa ne bi smeli biti na mestih, kjer imajo stike z javnostjo, če ne znajo jezika; da ne govorim o tem, da ga v osnovni šoli, ko se jezik razvija, sploh ne bi smeli učiti itd … ). Spomnimo se znamenitih »skupnih jeder« in dežurnega šovinista Janeza Menarta, ki je ozaveščal javnost in jih napadal. Kje je danes kak tak dežurni šovinist, ki bi dajal besede in besedne zveze, s katerimi nas zastrupljajo mediji, na rešeto in ločeval pšenico od ljuljke. Naši eminentni slavisti – kar vprašajte študente slavistike – napadajo drug drugega, namesto da bi strnili svoje vrste za ohranitev jezika. Ne razumite me čistunsko. Jezik se mora razvijati, spreminjati, rasti, saj je živ, vendar si majhen narod, kot je slovenski, ne more privoščiti, da zanemari svoj jezik, da ga pomeša in poenoti z večjimi sosedi.

7.1.3. Kultura v ožjem pomenu besede

Ta je zelo pomembna za ohranitev in dobro ime vsakega naroda, posebej majhnega, kot je slovenski, saj velika kulturna dela trajno zapišejo vedenje o njem po vsem svetu. Pri opravljanju tega svojega poslanstva pa ima sveto dolžnost, da v našem primeru neguje slovenstvo, slovensko zgodovinsko in kulturno dediščino ter tradicijo, njen besedno izrazni del pa poleg tega še slovensko besedo. Ali jo tudi res, pa je drugo vprašanje. Mislim, da se mlada kultura premalo zaveda svojega poslanstva.

Po vsebinski plati pa naj kultura v ožjem pomenu besede išče resnico, pravico, poštenost, skratka vrline, ki jih je nekdaj premogel slovenski človek. Žal pa ni čiste resnice, čiste pravice, čiste poštenosti, kajti vse omenjene in še druge neomenjene čednosti so odvisne od okoliščin, od zornega kota, s katerega gledamo na to resnico, pravico in poštenost. In tu sem pri namenu današnje okrogle mize: namenu iskanja naše človeške in zgodovinske resnice.

Kadar v matematiki rešujemo kak problem, ga seveda najprej skušamo rešiti popolnoma splošno. Če pa se to ne da, ga obravnavamo, se pravi, rešujemo za posamezne parametre oziroma množice vrednosti posameznih parametrov, tako da končno zajamemo vse vrednosti vseh parametrov. Tako dobimo splošno rešitev problema kot sintezo vseh delnih rešitev. Na podoben način bi se morali lotiti iskanja oz. odkrivanja resnice o naši polpretekli zgodovini. Pogledati in analizirati bi jo morali iz vseh zornih kotov in ko bi krog zaključili, bi se pred nami najbrž znašla neka abstraktna resnica, ki morda ne bi bila všeč drugim kot matematikom in filozofom, menda tudi zgodovinarjem, a vsak drug bi v množici zornih kotov, s katerih bi bila osvetljena, lahko našel svoj zorni kot in svojo svetlobo in bil na neki način zadovoljen. Ne pa, da je resnica ves čas osvetljena le iz enega zornega kota, pa še to s posebno lučjo, da je videti taka, kakršna je pač videti. Za vsakogar, ki jo je kdaj koli videl od drugod in v drugačni luči, popačena do nespoznavnosti. Moja podoba o njej se je ustvarila kot mozaik iz spominskih prebliskov prvih let življenja, iz ujetih šepetanj odraslih v naslednjih letih, [Stran 069]iz nerazumljivih »izločanj«, ki so me doletela, iz nerazumljivih ugodnosti, ki so jih bili deležni nekateri vrstniki, in kasneje iz sinteze vsega tega ter opazovanja ljudi in dogajanja okoli mene.

In kulturniki, predvsem umetniki, naj bi držali družbi, v kateri živijo, ogledalo. Če so hoteli ti kulturniki in umetniki uživati družbeno veljavo, so morali odslikavati družbo v zapovedanem zornem kotu in ob zapovedani svetlobi. Zato bi jih sama imenovala kulturniki in umetniki z napako. Dopustili so namreč, da so njihov talent vpregli v voz komunistične ideologije in so tako pomagali oblikovati izmaličeno podobo resnice ne samo o času med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ampak tudi kasneje vse do današnjih dni. In moje mnenje je, da je njihova krivda še večja od krivde nas drugih, ki smo bili neme priče teh dogajanj, ker se tudi sedaj, ko se podobne – če ne celo enake – reči spet oziroma še vedno dogajajo, ne oglasijo, ne odrečejo javno svojih zlih del (glej Brižinske spomenike). Zakaj končno svojega talenta ne uporabijo v prid prave resnice, svobode in demokracije, ne pa, da je še vedno v prid izmečkom, ki so bili v preteklosti in so še sedaj poimenovani s temi besedami.

Za primer bodi nacionalizacija in denacionalizacija. Povejmo že enkrat, da je bila nacionalizacija kraja in naj se vrne ukradeno imetje vsem, ali pa recimo, da ni bila kraja, da je bilo pravilno in pošteno dejanje in naj se ne vrne nikomur. Ne pa, da se razpravlja, komu vrniti in komu ne, kdo je prišel nekje v daljni preteklosti do tega premoženja pošteno in kdo ne, da se kar naprej vračamo k srednjemu veku in sežiganju čarovnic. Če se bomo ukvarjali s čarovnicami tukaj in zdaj, se bodo ukvarjali z dogodki med drugo svetovno vojno in po njej naši prapra … pravnuki čez štiristo let. Vmes pa se jim bodo dogajale podobne »napake«, sama bi jim rekla katastrofe, kot so se dogajale moji generaciji, pa tudi generacijam pred menoj in za mano. Zdaj je čas, da naše otroke in vnuke osvobodimo bremena raziskovanja teh časov in to naredimo sami. Za primer: menda ne bo pra-pravnuk nekega razlaščenca dokazoval pra-pravnuku nekega povojnega veljaka, da je njegov prapraded ukradel njegovemu pra-pradedu premoženje.

Pesnik, ki ga zelo cenim kot pesnika, saj se za njegovimi robatimi besedami skrivajo prefinjene lirične note, je zapisal epigram, ki se je končal nekako takole:

Partizani so se vpisali med klavce,

a klali so vendar izdajalce.

7.1.4. Problem prehoda iz komunističnega totalitarizma oziroma slovenska pomlad

Totalitarizem, tak ali drugačen, vendar mislim, da še posebej komunistična varianta, je skrbno izbiral svoje kadre in pristaše in seveda nasprotnike, da jih je spretno onemogočal, v za to ugodnih razmerah tudi fizično odstranil.

Kdor je vsaj malo študiral (seveda brez plašnic okrog oči) razvoj dogodkov v letih 1941–1942, bi se mu morale določene stvari razjasniti. Žal pa so se voditelji slovenske pomladi naučili malo ali nič in so dopustili, da so jim stranke od znotraj razbili nekdanji komunisti, ki so sicer menjali dlako, čudi pa ne.

Slovenska pomlad nas je, pobožno upam, rešila Jugoslavije, ni pa nas rešila Balkana in komunizma. Slednji se je potuhnil, se preselil v ilegalo, kjer se je že od nekdaj najbolje počutil. In od tam nam v začetku bolj ali manj prikrito, zadnje čase pa bolj ali manj odkrito kroji življenje za danes in za prihodnje rodove. In to zato, ker se, kot sem že rekla, voditelji slovenske pomladi iz zgodovine niso kaj dosti naučili. Predvsem se niso naučili izbirati prijatelje in spoznavati nasprotnike. Niso se naučili prepoznavati komunistične metode.

– Kje si bila pa ti, me lahko z vso pravico vprašate. Vedno sem bila zraven, vendar nekje ob strani, nisem se hotela izpostavljati, da ne bi spravila svojih otrok v zadrego, v neugoden položaj. Sedaj pa mi prav ti otroci očitajo, da nisem odkrito z vsemi svojimi močmi in sposobnostmi pomagala slovenski pomladi. Lahko samo rečem: Je m’accuse, kot je dejal univerzitetni profesor fizike, ker se ni z vsemi svojimi močmi boril proti usmerjenemu izobraževanju. Vendar mu je takoj odgovoril drug univerzitetni profesor, ki se je boril z vsemi razpoložljivimi argumenti na vsakem koraku, pa prav tako ni nič dosegel. Pa vendar, če pustiš stvari, da se razvijajo same od sebe, vedno zavržeš boljšo možnost in nikoli ne zveš, če je sploh bila. Zato je najbrž res: če bi se jaz (pri tem ne mislim samo sebe, ampak vse sebi podobne), torej če bi se jaz borila na strani slovenske pomladi, bi ta morda imela večjo šanso.

Zato, bolje pozno kot nikoli, strnimo svoje vrste, vsi, kar nas dobrih je ljudi, prilezimo iz anonimnosti in rešimo, kar se rešiti da.

7.2.1.

V Trg republike preimenovani nekdanji ljubljanski Trg revolucije je bil v letih trnovega prehoda iz komunističnega totalitarizma v z mnogimi otroškimi boleznimi obremenjeno slovensko demokratično državo priča precejšnjega števila zborovanj »novega tipa«. Spomnimo se le sneženega zborovanja v prid takrat še enotne slovenske četverice (danes je pač še trojka), svečanosti ob proglasitvi samostojne slovenske države in velikega, bolj ali manj spontanega protestnega shoda ob postkomunističnem žaganju dosedaj edinega resničnega slovenskega obrambnega ministra Janeza Janše.

V primerjavi s temi in še nekaterimi drugimi prireditvami na trgu, ki ga kljub minuli peti obletnici slovenske demokracije še vedno »krasita« spomenika sicer kot kafra »izginuli« revoluciji in »očetu socialističnega samoupravljanja« Edvardu Kardelju, ki ima še vedno edini pravico do obraza sredi gruče bivših samoupravfjalcev, je bil »triumf« 14. maja 1995 po svojem duhu in svoji scenografiji pač »star«. Tisti, ki nas ni zapustil spomin, se »veličastnih manifestacij« bolj ali manj podobne vrste še dobro spominjamo iz naše jugoslovanske preteklosti. Ponovno smo lahko občudovali znano scenografijo, prapore z rdečo peterokrako zvezdo, ki so jo, da bi bila ironija še večja, nosili pripadniki nove slovenske vojske, ki so se zmagovito borili proti njej med našo vojno za neodvisnost leta 1991. Kot je bilo razbrati s televizijskih zaslonov, je triumfalna kuliserija uspešno poudarila Kardelja in tovariše in tudi spomenik revoluciji.

Celo uradni televizijski napovedovalec triumfalnega spektakla z bivšega Trga revolucije je moral ugotoviti, da je med njim in slavnostmi po evropskih mestih bistvena razlika. Medtem ko so bile proslave v Londonu, Parizu in celo v Moskvi v duhu prijateljskih srečanj pripadnikov obeh v vojno vpletenih strani, tako zmagovite kot poražene, in so po francoski prestolnici celo skupaj s francoskimi paradirali pripadniki nemške vojske, pa je bil ljubljanski »triumf« izpeljan v tradicionalno boljševističnem slogu poveličevanja zmagovalcev izpred petdesetih let. V glavnem so v podobnih tonih in piskih izzvenele tudi prejšnje »državne« manifestacije v Topolšici, na Orlah, v Cankarjevem domu, v slovenskem parlamentu … Predsednik slovenske vlade si kot tretjega zla poleg nespornih nacionalsocializma in fašizma ni

»upal« imenovati tudi komunizma, pač pa se je zatekel k stalinizmu. (No, tudi izpričanega zločinskega Stalina je v teh dneh skušal rehabilitirati predsednik »demokratične« gruzinske vlade Ševarnadze).

Vedno bolj neprepričljivemu »predsedniku vseh Slovencev se v svojem nastopu« ni posrečilo kaj prida otresti desetletja zaukazanega besedovanja o tragični slovenski zgodovini 1941–1945. Nedvomno je pomenljivo, da g. Kučan še ni zmogel simboličnega dejanja poklona žrtvam in obžalovanja na kakem komunističnem medvojnem in povojnem množičnem morišču, in to niti v letu 1990, ko je bil zelo blizu kočevskih brezen. G. predsednik je pregovorno dobro poučen in nedvomno ve, da je bilo po vojni pobitih vsaj desetkrat več kot »nad tisoč«, kot se je sprenevedal v svojem govoru.

Slovenci smo imeli torej uradno državno praznovanje, kot so nam ga vsilili z za demokratične norme nesprejemljivim preglasovanjem dediči bivše vsemogočne komunistične partije. Tem si je, kot je dovolj znano, uspelo z raznimi rjavo-rdečimi in podobnimi trojanskimi konji na volitvah 1992 in s kasnejšimi nakupi poslancev in poslanskih skupin zagotoviti učinkovit glasovalni stroj, ki je med drugim poskrbel, da ostajajo tisti, ki so se pred petdesetimi leti borili na protikomunistični strani, brez vsakega moralnega in materialnega zadoščenja za prestane krivice. V naši državi se tako tudi po formalnem koncu prejšnje totalitarne države v posmeh demokraciji nadaljuje svojevrsten »rdeči apartheid«, ki se med drugim kaže tudi v besni medijski vojni, v besednih in celo fizičnih napadih na vse tiste, ki so si drznili na glas povedati, da ne mislijo proslavljati konca vojne po zaukazanem scenariju, ki hudo spominja na čase, ki bi morali po vsej pravici že na smetišče zgodovine. Nekateri postopki, ki smo jim bili priča ob praznovanju 13. maja, tako »civilizirani« postopek policijskih oblasti ob odstranitvi prsti z desetin in desetin slovenskih morišč, zbuja boleče spomine na čase, ko takrat še javno razglaševane revolucionarne oblasti svojega zmagovalnega ideološkega sovraštva niso zaustavile niti pred grobovi svojih nasprotnikov.

Kdor še vedno hrani zgodovinski spomin, ve tudi, na kakšnih majavih nogah je zaklinjanje na »protifašistično koalicijo«, ki je [Stran 071]nadomestilo nekdanje malikovanje revolucije. Ves komunistični predvojni, medvojni in povojni tisk lepo priča, kako so bili v očeh vodstva partizanskega gibanja uvrščeni »zavezniki«: na čelu Sovjetska zveza, Rdeča armada in Stalin, na repu Angleži in Američani. Ni še tako dolgo, ko so si vrhovi partizanskega gibanja prizadevali kar najbolj zmanjšati, če že ne zatajiti vojaško pomoč zahodnih sil. Zanimivo bi bilo videti, kakšen bi bil slovenski »triumf« leta 1995, če bi se recimo Angloameričani izkrcali v Istri leta 1943 in se takrat spopadli z zavezniškimi silami Nemcev in partizanov ali če bi se uresničila leta 1945 načrtovana Operacija Everest: načrtovani vojaški spopad med Angloameričani in Titovo armado za Trst in Julijsko krajino. Podobno bi bilo zanimivo vedeti, ali so bili med sodelujočimi ameriškimi veterani tudi taki, ki so se spopadli s komunizmom bodisi na Koreji ali v Vietnamu, in ali so Američani, ki so menda zelo hvaležni partizanom za svoje rešene letalce, pozabili na posadki tistih dveh letal, ki so ju leta 1946 sestrelili nad Slovenijo.

Maj 1995 bo šel v slovensko zgodovino kot tragično neizrabljena priložnost. Nihče od Slovencev dobre volje ne zanika zaslug tistim partizanom, ki so odšli v boj z iskrenim domoljubjem in ki niso tega boja umazali z boljševistično revolucijo in z njo povezanimi zločini nad civilisti, ranjenci in ujetniki. Vsaj tisti, ki so iz tega svojega dejanja niso skovali dolgoletnih dobičkov kot njihove vodje, bi morali, podobno kot redke izjeme med njimi, vsaj zdaj dobiti moč, da bi se vsaj na stara leta, če se niso mogli ali znali med vojno, otresli obnašanja, zaukazanega od komunističnih politkomisarjev, in sodelovati na resnični vseslovenski spravni svečanosti. Namesto tega pa smo doživeli »triumf«, ki je pomenil nadaljevanje tradicije rimskih triumfov nebrzdanega slavljenja zmagovalcev in znašanja nad premaganimi. To je nov dokaz, da dobivamo tisti, ki nam je samostojna Slovenija resnično pomenila prvo lastno državo, od padca Demosove Peterletove vlade aprila 1992 in sestave nesrečne koalicije januarja 1993, vedno grenkejši občutek, da ta država postaja vedno manj naša. Na taki rakasti poti »triumfov«, ki obujajo strahove v svetu bankrotiranega komunističnega sistema, nas vodi vedno bolj stran od Evrope, tudi od nekaterih naših sosedov v balkanskem prostoru. Prav v času dvomljivega triumfa se je na pliberškem polju uradna [Stran 072]Hrvaška spominjala povojnih žrtev komunističnega nasilja in na spominskih svečanostih konca vojne so drugo ob drugi enakovredno omenjali obe vanjo vključeni vojskujoči se hrvaški strani: ustaško-domobransko in partizansko. Pri nas je zveza borcev bojkotirala resnično spravno zamišljeno svečanost v Kranju, ki jo je za vse v vojno vpletene strani in kategorije organiziral sin partizana Vitomir Gros. Tistim, ki se opajajo s »triumfi«, pač ne more biti do sprave. Kot so ponovno pokazali majski dogodki, do tistega dela sprave, ki bi moral biti častna obveznost slovenske države do vseh njenih državljanov brez desetletja podedovanih ideoloških diskriminacij, ni niti sedanji oblastni večini, sestavljeni iz strank, recikliranih iz bivše zveze komunistov. Če volitve leta 1996 ne bodo bistveno spremenile teh razmerij, se nam utegne kaj lahko zgoditi, da bomo, namesto da bi nas sprejeli v Evropo, ostali na idejnem Balkanu in odšli nespravljeni in v medsebojnem sovraštvu v naslednje tisočletje.

Figure 36. Svetloba in sence na Rogu Mirko Kambič

8.1.1. Na primorskem ter v ljubljanski pokrajini

Na Primorskem je bil 9. partizanski korpus z operativnim področjem na Banjški planoti ter na Trnovskem gozdu. Zadnje dni aprila se je korpus zadrževal predvsem na jugovzhodnem delu tega gozda.

Korpus sta sestavljali 30. in 31. divizija. Vsaka teh dveh je štela »komaj tisoč mož« (NOV na Slovenskem 1941–1945, str. 935), torej je bilo v njem 2000 partizanov.

Zadnje dni aprila sta se diviziji spustili s Trnovskega gozda v Vipavsko dolino. 30. divizija je bila poslana proti Trstu. Ko je bila pri Repentabru, se je Kosovelova brigada te divizije prebila v tržaško predmestje Rojan, pred tem pa presekala komunikacije med Trstom in Tržičem (Monfalcone). Z ostalim delom (pribl. 750 partizanov) je napadla nemško oporišče na Opčinah, a brezuspešno. Naslednje tri dni je pri tem sodelovala s tremi moderno oboroženimi brigadami 4. jugosl. armade in te so nosile glavno težo bojev. In na splošno velja, da so daleč največjo težo za zavzetje Trsta nosile brigade 4. jugoslovanske armade. Slovenskih partizanov je pri tem sodelovalo le 1000.

31. divizija 9. korpusa je bila poslana proti Tržiču in ga zavzela, nato pa proti Gorici. Tam je nasprotna četniška stran dajala nekaj večji odpor le pri glavni železniški postaji, ker je šlo za železniški most čez Sočo. Pri Zagradu in Ronkah se je pred tem srečala s predhodnico angleške novozelandske divizije. Solkan, severno od Gorice, kjer je važen železniški most, je zavzel škofjeloški partizanski odred brez boja.

Operativno področje 7. partizanskega korpusa je bilo predvsem Dolenjska. Zanj je zapisano v Pregledu NOV 1941–1945: »Tudi taktične enote 7. korpusa so v tem obdobju (v marcu in aprilu, J. G.) zelo oslabele, ker jim od nikoder niso mogli dati popolnitve … ki je bila vedno bolj pereča in nujno potrebna« (str. 302). Zato so okrog 20. aprila porazdelili moštvo 5. prekomorske, izurjene in dobro oborožene brigade, ki je štela 2386 borcev in starešin, po brigadah 15. in 18. divizije (str. 313). To je bila krepka injekcija z borci, ki niso bili partizani (vsi pa Slovenci ali Hrvati). Pred to injekcijo je bilo v 7. korpusu »za boj na voljo le okoli 4000 mož« (NOV str. 965). Proti koncu aprila je korpus dobil nalogo, da brani smer Kočevje–Ljubljana proti poskusu prodora obkoljenega nemškega 97. korpusa (zahodno od Ilirske Bistrice) proti Savi ali Ljubljani.

Zadnje dni aprila in prve dni maja je bil 7. partizanski korpus v boju proti domobranskim, četniškim in nemškim četam na ozemlju med Kočevjem in Kolpo. Tretjega maja je bil v hudih bojih za mesto Kočevje. Domobranske in nemške čete so odbile vse napade, a so se v naslednji noči iz taktičnih razlogov umaknile.

[Stran 073]

»Umik sovražnika iz Kočevja je očitno pospešil prodor 29. divizije (4. jugosl. armade) v smeri Postojna–Ljubljana, ki je 3. maja osvobodila Cerknico, Rakek in Planino ter po trdem boju zlomila odpor proti Grčarevcu in nadaljevala prodor proti Kalcam. Naslednjega dne so se srditi boji nadaljevali. Sovražnik, ki se je naslanjal na utrdbe ob stari jugoslovanski državni meji, se je umaknil proti Logatcu šele tedaj, ko sta dve brigadi te divizije obšli njegove obrambne položaje na severu v smeri Rovt in jugovzhodno čez Laze. Enote 29. divizije so v naletu zavzele Logatec, ena brigada pa je čez Menišijo prodirala iz Cerknice proti Borovnici. Ta globoki prodor številčno močne in dobro oborožene 29. (hercegovske) divizije na smeri Postojna–Vrhnika do obrobja ljubljanske kotline je hudo zmanjšal sovražnikove upe, da bo mogel uspešno braniti Ljubljano, če se bodo njegove sile zadrževale še globoko na jugu pri Kočevju in Ribnici. Začel se je umikati« (NOV str. 971).

Zaradi bojnih uspehov hercegovske divizije v sosednji Loški dolini so se domobranske in nemške sile umikale na črti Kočevje–Ljubljana. Za zavzetje Grosupljega je 7. korpus imel manjši spopad z umikajočimi se domobranci, končno pa je korpus ustavila domobranska artilerija z Golovca in ljubljanskega gradu ter ogenj topniškega diviziona na Barju.

Medtem ko so se domobranske in nemške sile umikale iz Kočevja proti Ljubljani, sta se tudi domobranska in nemška skupina v Novem mestu (blizu 3000 mož) morali umakniti iz taktičnih nujnosti, ker sta bili globoko na Dolenjskem izolirani. Njun umik se je začel, ko sta začutili pritisk dveh divizij 2. jugoslovanske armade, ki sta prišli čez Kolpo, torej iz Hrvaške. Domobranci so se umaknili k Radečam, k mostu čez Savo. Tam so domobranski poveljniki dali svojim četam na razpolago dve izbiri: ali da se prebijajo skoz Štajersko na Koroško ali pa se vrnejo v domače kraje in se tam skrivajo. Večina domobrancev se je odločila za vrnitev domov. Zato smem reči, da domobrancev pri Radečah niso razbile enote 2. jugosl. armade, kot pravi NOB.

Naj preidem na zadnja dva dneva bojev okrog Ljubljane.

Na umiku obrambnih enot iz Ljubljane in okolice proti Kranju in Ljubelju – zadnji so bili domobranci, pred njimi trije majhni Ljotićevi polki, pred temi Ruski korpus nekdanjih carskih belogardistov ter nemške sile – je na to skupino od Kranja naprej (nekaj malega že prej od škofjeloške strani) pritiskala omenjena hercegovska divizija. Komanda Titove jugoslovanske vojske za Slovenijo seje zavedala, da je v tej umikajoči se skupini še vedno udarna sila, saj je štela vsaj 17.000 mož, a verjetno precej več, zato je poslala za njo udarno divizijo Hercegovcev. Vendar je bil umik na obeh straneh Save precej počasen, saj so se domobranci zadrževali v Kranju 9. maja skoraj do večera. (Morda je zmagoslavje v Ljubljani omogočilo domobrancem in drugim pred njimi sorazmerno počasen umik.) 7. partizanski korpus pa je bil poslan, da zasede Trojane in Kamnik, od koder so enote nemške policije že prej odšle.

Glavni del domobrancev je bil 10. maja že na Ljubelju. Bojni stik s predhodnico 29. hercegovske divizije je v Križah pri Tržiču imela le zaščitna domobranska enota pozno 10. maja ali zgodaj zjutraj 11. maja. Ta dan popoldne je hercegovska divizija preprečila nadaljnji umik večji skupini kmečkih voz s šibkim domobranskim spremstvom, okoli 300 mož. Pozno popoldne pa je začela obstreljevati položaje zaščitne domobranske enote pod sv. Ano ter med njo in predorom.

Nekaj besed o 29. hercegovski diviziji: Ta je zaslužila ime udarna. Imela je 6600 mož in moderno oborožitev: 28 topov, 52 minometov, 41 težkih in 405 lahkih strojnic. Ta divizija je sama predstavljala veliko večjo udarno silo kot 7. in 9. korpus skupaj. (K temu naj pripomnim: Na vetrinjskem polju je angleški obveščevalni oficir spraševal podpolk. Vuka Rupnika, ki je bil zahodno od Ljubljane v bojih s to hercegovsko divizijo, kakšen vtis je napravila nanj in kakšno oborožitev naj bi imela. Vuk je odgovoril: Hitro smo začutili, da imamo opraviti z moderno oboroženo vojsko in ne več s partizanskimi odredi. Angleži so želeli vedeti, kakšna je oborožitev novih jugosl. enot za primer spopada na Koroškem in Primorskem.)

Kolikšno silo je predstavljala 4. jugoslovanska armada, pove Pregled NOV str. 314: Imela je 13 divizij, med temi tri za čelne napade, pet manj prodornih je bilo določenih za obkolitev nemškega 97. korpusa, pet lahkih divizij pa je bilo za fronto v sovražnikovem zaledju. To so bile 15. in 18. ter 30. in 31. ter italijanska partizanska divizija, torej 7. in 9. korpus, ki sta bila 27. aprila postavljena pod poveljstvo te armade. V boju za Trst in Ljubljano je sodelovalo 50 partizanskih brigad, 9 artilerijskih divizionov, 13 inženirskih bataljonov in deset partizanskih odredov. Vse te sile so štele okrog 75.000 [Stran 074]borcev in starešin. Sicer jemljem s pridržkom vse te podatke (npr. kolikšen naj bi bil en inženirski bataljon), eno pa je zunaj dvoma: da so slovenski partizani predstavljali le desetino borcev v teh silah in da so bile njihove divizije označene kot lahke po moštvu in po oborožitvi.

8.1.2. Na štajerskem

Kakšen in kolikšen je bil ob koncu vojske bojni prispevek slovenskih partizanov proti nemškim silam na Štajerskem? Za bojne operacije so bile sposobne le tri brigade 14. partizanske divizije: Tomšičeva, Šercerjeva in Bračičeva, precej manj Šlandrova in Zidanškova divizija. Ti sta bili v začetku maja v Zagorju in Trbovljah ter končno tam razorožili izolirane nemške posadke za varstvo železnice in rudniških naprav. Glede števila mož v brigadah je zapisano v NOV (str. 982), da »so nekatere imele komaj 250–350 mož. Če so hotele izpolniti naloge … so morale sproti mobilizirati novince«. Medtem ko so prve tri brigade imele po nekaj več mož, je 14. divizija štela nekaj nad 2000 partizanov. Te brigade kakor drugi partizanski oddelki, raztreseni tudi vzhodno od železnice Celje–Maribor, npr. Kozjanski odred, so v zaledju nemških sil »rušile« prometne komunikacije, »vznemirjale« nemške kolone ter »ovirale« njihov umik. (Izrazi vzeti iz omenjenih dveh knjig, NOV na Slovenskem 1941–1945 in krajši Pregled te.)

Glede položaja v Celju je rečeno v Pregledu, da so tam »že 9. maja vzpostavili ljudsko oblast, (vendar) enote 4. operativne cone niso mogle obvladati in razorožiti ogromne nemško-ustaške vojske«. Nato so Šlandrovi brigadi prišli na pomoč oddelki Kozjanskega in Kamniškega zasavskega partizanskega odreda in bataljon 3. brigade Narodne obrambe, ki so »oteževali« premik sovražnikovih čet v celjsko kotlino in iz nje. Na splošno pa: »Divizije jugoslovanskih armad so čedalje bolj pritiskale na začelje umikajočih se nemško-kvizlinških kolon ter jih razoroževale« (Pregled, str. 323). Primer: Pri Slovenski Bistrici je pred 17. divizijo 3. armade položila orožje nemška bojna skupina Fischer.

Ko je 4. operativna partizanska cona (štajerska) 2. maja 1945 zvedela za nemško vdajo v Italiji, je še isti dan poslala Tomšičevo, Šercerjevo in Bračičevo brigado na Koroško. Prvi dve sta hoteli najprej pregnati nemško postojanko iz Dravograda, a jima ni uspelo (tam sta dva važna mostova čez Dravo), nato pa sta se obrnili proti nemškim postojankam v Črni, Kotljah in Žerjavu. V tem zadnjem sta uničili nemško postojanko. Nato so te brigade odšle proti Železni Kapli, zaprle cesto na Jezersko in se zapletle v boj s 14. nemško SS divizijo Galizien. Nemško zaporo ob Dravi so te brigade trikrat poskušale predreti, a jim ni uspelo. Zato Bračičeva brigada ni prišla v Celovec 8. maja, kot je imela v načrtu, ampak 9., torej dan po razglašeni nemški vdaji.

Po tej vdaji sta dva bataljona Tomšičeve brigade sodelovala pri napadu na Dravograd, da bi preprečila umik nemškim in hrvaškim silam na Koroško. A pred bojem in med njim se je na avstrijsko stran prebil kozaški korpus ter ena hrvaška divizija. (Te so Angleži namestili pri Grebinju.) Tomšičevi brigadi sta prišla na pomoč dva bolgarska polka, Prekmurska partizanska brigada, tri majhne brigade Narodne obrambe in še nekaj enot 3. jugosl. armade. Ker so te sile končno obvladale mostova pri Dravogradu, so bile hrvaške sile, ki so se skoraj v celoti prebile do tja, prisiljene zaviti proti Guštajnu (Ravne) in Prevaljam ter dalje proti Pliberku, da bi se tam vdale Angležem. Toda na angleško zahtevo so se morale predati partizanom, pri čemer je tem vojaško pomagala angleška zapora s tanki. V tem primeru, na Libušni gmajni (14. in 15. maja 1945), ni šlo za tujega okupatorja, ampak za domačega (jugoslovanskega) idejno-političnega nasprotnika.

V tem času je Bračičeva brigada zaprla dravski most dva kilometra zahodno od Borovelj, torej most na glavni cesti Ljubelj–Celovec. (To je bil stari leseni most, ki ga že več let ni. Namesto njega je višji in širši betonski. Zato tudi ni več majhnih serpentin pod Humperškim gradom.) Boj za ta most se je za Bračičevo brigado končal katastrofalno. Tudi zato, ker je bilo v njej veliko neizkušenih novincev. Sedaj se omenja 180 padlih partizanov. Tudi v tem primeru je šlo za ustavitev (jugoslovanskih) idejnih in političnih nasprotnikov, slovenskih, srbskih, ruskih. Pregled NOV pravi: »Boji po 9. maju so se spreminjali v boje za obrambo revolucije jugoslovanskih narodov, za enotnost Jugoslavije in za zmago ljudske oblasti na vsem jugoslovanskem ozemlju« (str. 322).

Dne 9. maja se je pri Topolšici delu zaščitnega bataljona 14. oper. cone posrečilo zajeti vrhovni štab nemške armade (balkanske) s poveljnikom gen. Löhrom. Ponoči nato je gen. Löhr podpisal vdajo vseh nemških enot, ki so bile pod njegovim poveljstvom.

[Stran 075]

Ko ga je eden od njegovih oficirjev vprašal, kakšna usoda ga čaka v ujetništvu v Jugoslaviji, je odgovoril: Gotova smrt! Kot kaže, se je te usode popolnoma zavedel šele po podpisu. Kakorkoli že, s svojo izbrano bojno skupino se je izmuznil budnosti partizanskih straž in se prebil na avstrijsko stran v Podjuno. Čez dobra dva dneva so ga Angleži vrnili partizanom.

Löhrov podpis vdaje je bil za 4. oper. cono in za partizane povsem nepričakovan uspeh. Predvsem uspeh dialoga. Ta formalna vdaja nemških sil na Štajerskem je padla partizanom v roke kot zlato jabolko. Zato je vprašanje, ali naj bo ta uspeh predmet velike proslave po 50-letih v Topolšici. Je na dlani: če bi bila nemška kapitulacija razglašena dva dneva kasneje, bi bile nemške sile brez večjih ovir prispele na avstrijsko ozemlje, kjer bi imele opraviti samo z Angleži.

Kot je izraženo v naslovu, je namen tegale kratkega sestavka – seveda ni popoln – prikazati, kolikšna je bila v zadnjih dveh tednih druge svetovne vojne bojna dejavnost slovenskih partizanov, in jo primerjati z dejavnostjo in vlogo štirih rednih jugoslovanskih armad, oboroženih z modernim ameriškim orožjem. Samo te so bile, kot omenjeno, »sposobne čedalje bolj pritiskati na začelja umikajočih se nemških kolon«. V edinem večjem boju z ustaško enoto pri Doliču je odločila bitko 17. udarna divizija 3. jugoslovanske armade. Pri vsem tem je 3. in 1. armadi izredno služil deprimirajoči učinek splošne nemške vdaje na njihove čete na Štajerskem, ker je zanje vdaja prišla dva dni prekmalu. In svojo vlogo je imela tudi jasna odločitev angleškega 5. korpusa v Celovcu, dana načelniku Löhrovega štaba, naj se nemške sile na Štajerskem ustavijo tam, kjer trenutno so.

Ti dejavniki so imeli glavno vlogo v dneh med 8. in 15. majem (1945) na Štajerskem. Partizanska dejavnost je opravila le stransko vlogo.

9.1.1.

Ko so prvaki slovenske politične emigracije, med katerimi sta bila tudi dr. Jože Bernik in dr. Marko Kremžar, lani jeseni Slovenskemu spominskemu odboru, ki je že tako omagoval pod težo naloženega programa, ponudili tekst Poziva državnemu zboru in izrazili željo, naj ga podpiše čim več Slovencev, smo se naloge lotili z veseljem, obenem pa s skrbjo, ali bomo zmogli. Tekst smo vsebinsko uravnovesili v odboru, jezikovno pa nam ga je izbrusil prof. Janez Gradišnik. Če bi državni zbor razpravljal o Pozivu in ga sprejel, bi napravil s tem odločilni rez v prehodu iz totalitarnega komunističnega režima v parlamentarno demokracijo v suvereni državi Sloveniji. Ne bi moglo ostati samo pri besedah, ampak bi s tem država in njeni predstavniki na vseh ravneh prevzeli obveznosti in morali tudi z dejanji izpričati, da je državljanske vojne konec.

Kaj Poziv pomeni, pišemo v drugih prispevkih, opozorili bi le, da je bila v prvotnem tekstu zahteva, naj krivce medvojnih in povojnih pobojev postavijo pred sodišče in obsodijo. Ker se nam je zahteva zdela nerealna, če bi se jo dalo uresničiti, pa bi imela nasprotni učinek, smo jo črtali. Izkazalo se je, da je vsebina Poziva za ljudi, ki imajo vgrajen čut za pravičnost in resnico, sprejemljiva. Samo z eno ugotovitvijo in zahtevo se nekateri niso strinjali in so imeli zaradi nje resne pomisleke:

Četrtič:

Zahtevamo, da državni zbor in pristojne oblasti države Slovenije priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno in domoljubno dejanje.

Ta zahteva je bila vzrok, da se je 60 vidnejših slovenskih intelektualcev odločilo za lastno resolucijo. Justin Stanovnik v svojem prispevku utemeljuje pravilnost naše zahteve, čeprav je na videz paradoksalna. Ponovno se je izkazalo, da je odnos do domobranstva preizkusni kamen demokratičnega čuta pri nas.

Kako smo se lotili svoje akcije?

[Stran 076]

Najprej so bile težave s prvimi podpisniki. Nekateri so to čast zavrnili, celo zadnji hip, pretežno zaradi že omenjene četrte zahteve, drugim ni bilo všeč, ker so nanje pozabili. Predvsem pa je bilo precej razširjeno mnenje, da je med njimi preveč ljudi, ki jih večina ne pozna, ker ne živijo na ozemlju države Slovenije, največ podpisov pa pričakujemo ravno s tega področja.

V Južni Ameriki so začeli s splošnim podpisovanjem zaradi počitnic in najugodnejših vremenskih razmer že okrog božiča. Pri njih je takrat poletje. V Slovenijo so sicer prišle vesti o tej akciji, pri kateri je ljudi, ki nam niso naklonjeni, motilo predvsem to, da so med podpisovalce pritegnili tudi mladoletnike, ki so dopolnili komaj 14 let. Izrabljati tako mlade ljudi in jih vpletati v politiko, se jim je zdelo nezaslišano. Odgovor, da gre za reševanje temeljnih reči, brez katerih Slovenci kljub lastni državi nimamo možnosti za življenje pod skupno streho, in imajo v tem pravico sodelovati tudi mladi, jih ni zadovoljil.

Pri nas smo počakali in razglasili začetek 24. februarja in napovedali, da bomo podpisovanje zaključili 25. aprila, nato še teden dni zbirali podpisne pole, v prvih dneh maja pa Poziv s podpisi vred izročili predsedniku Državnega zbora.

Čeprav smo se dela lotili resno, smo čutili, da se spuščamo v neznano. Koliko ljudi bo pripravljeno podpisati nekaj, kar pomeni neizbrisen vpis med tiste, ki zahtevajo, da se obsodita nasilna ideologija in totalitarni režim? Nismo pozabili na izkušnje z majniško deklaracijo. Takrat so podpis odklonili celo ljudje, ki so bili prej s svojim ravnanjem in govorjenjem javno dokazali, da spadajo v demokratični tabor. V starem režimu so veliko pretrpeli, ne samo med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, pripravljeni so bili pomagati z denarjem in spodbudno besedo, niso pa se hoteli izpostaviti z lastnim podpisom. Bridke izkušnje iz državljanske vojne so jim zlezle v kosti. Niso pozabili, kako tragično se lahko konča osebno prizadevanje, in ni jih bilo mogoče pripraviti, da se spet prikažejo na čistini.

9.1.2. S strankami si ne bomo veliko pomagali

V odboru smo predvsem računali na pomoč strank slovenske pomladi in sklicali konec marca pogovor z njihovimi predstavniki. Bil je le delno uspešen, saj je prišel samo eden od predsednikov stranke, drugi so poslali nekompetentne zastopnike ali pa ni bilo nikogar. Načelno so bili za, praktično pa so obljubili samo to, da bodo svojim krajevnim odborom priporočili, naj bodo akciji naklonjeni in naj pomagajo. Poziva niso želeli sprejeti v svoj program, ker da imajo že lastne programe, ki na podoben način obravnavajo popravo krivic in dovolj jasno pojasnjujejo strankin odnos do revolucije in državljanske vojne. Tako je naš načrt, od katerega smo veliko pričakovali, padel v vodo oziroma ni nikdar shodil. Upali smo namreč, da bodo stranke slovenske pomladi, ki morajo čutiti, da se je volilni boj že začel, izkoristile podpisovanje Poziva za dve reči: da bi s povezovanjem v ohlapnih odborih za organizacijo podpisovanja postale bolj dovzetne za skupni nastop na samih volitvah in da bi z javnim nastopom in sprejemanjem vsebine Poziva razjasnile svoj odnos do državljanske vojne in komunistične revolucije. Poziv ne slepomiši, zato ni deklaracija ampak operativni program; ni naklonjen boju za golo oblast in vladanje, ampak zahteva demokracijo. Teden dni smo čakali, da nas bodo vodstva strank obvestila o sklepih svojih izvršilnih odborov, svetov ali predsedstev. Prvi so se oglasili Zeleni Slovenije in protestirali, kako da jih sploh prištevamo k strankam, ki bi bile pripravljene podpreti tak dokument; to smo vzeli na znanje. Tudi od drugih strank pravih preciznih odgovorov nismo prejeli. Poslali so nam samo sorodne programske točke, ki vsebujejo stališča do naše boleče preteklosti, niso pa ničesar obljubili.

Spoznali smo, da bodo morali najtežje breme prevzeti člani Nove Slovenske zaveze in člani odborov za postavitev farnih spominskih plošč tako, da bodo poiskali na svojem področju krajevne odbore strank, se povezali z župnijskimi sveti in prosili za pomoč pri domačih župnikih in njihovih sodelavcih. Zaradi tega smo obiskali nadškofa dr. Alojzija Šuštarja. Prosil nas je, naj Cerkve ne vpletamo preveč v svoje načrte, saj so njene naloge univerzalne. Ker pa gre za zahteve po pravičnosti, sodelovanju duhovnikov ne nasprotuje, če se bo ob upoštevanju razmer pokazala potreba po njihovi pomoči.

Tako je Nova Slovenska zaveza v začetku marca poslala sporočilo svojim članom in župnijskim svetom, naj se zberejo in začnejo zbirati podpise tako, kot dovoljujejo domače razmere. V začetku aprila pa smo prosili tudi župnike v vseh župnijah ljubljanske nadškofije in župnike v večjih župnijah koprske in mariborske škofije, naj blagohotno pomagajo.

[Stran 077]

Držali smo se roka; 25. aprila je bilo podpisovanje zaključeno, teden dni smo še sprejemali popisne pole, preštevali podpise, napravili kopije, nato pa 6. maja izročili Poziv z originalnimi podpisi Državnemu zboru v hranjenje in obravnavo.

9.1.3. 24.346 podpisov

Listanje po popisnih listih, na katere se je podpisalo in zapisalo toliko Slovencev doma in na tujem, je srhljivo in napeto kot branje pustolovske detektivke. Pred nami se vrstijo imena kot na filmu. Izvemo, kdo se je podpisal, spoznamo pa tudi, kdo je podpis odklonil. Slika je presenetljiva, podpisalo se je veliko ljudi, ki so ob majniški deklaraciji stali ob strani, pogrešamo pa podpise nekaterih, od katerih bi ga smeli skoraj zahtevati. Res pa marsikdo ni kriv, da ga ni na podpisnih polah. Vemo, preveč smo hoteli in vrgli po Sloveniji preveč redko pleteno in prekratko mrežo.

Pri sprejemanju pol s podpisi smo napravili napako in jih vlagali v takem zaporedju, kot so prihajale po pošti ali so jih izročali osebno. Tako imamo sedaj sicer na videz vse urejeno, vsaka popisna pola ima zaporedno številko, pa čeprav je na njej en sam podpis, župnije in področja pa so pomešana in razmetana. Samo Ljubljana je na šestdesetih različnih mestih, Kranj na osemnajstih in tako naprej. Premalo smo pazili, odkod prihajajo pole, zato so na njih pogosto napisana nepoznana naselja, ne pa glavni kraj, fara ali občina. Pisava je včasih slabo berljiva, zlasti je težko uganiti, od kod so ljudje, ki so kot kraj bivanja navedli samo ulico, ni pa napisano ime kraja, ali pa je kraj eden tistih, ki jih je v Sloveniji nekaj deset kot Breg, Brezovica, Dol, Zales, Hrib. Tako kljub radovednem brskanju po telefonskem imeniku ni bilo mogoče ugotoviti, v katerem kraju imajo ulico Emila Adamiča, na kateri stoji hiša s številko 60; v njej so namreč zbrali kar 24 podpisov. Bilo je tudi nekaj zadreg. Tako so se poštarji ob kratici NSZ včasih zmotili in kljub pravilno napisanemu naslovu vrgli našo pošto v predal NZS – Nogometne zveze Slovenije. Tam pa so bili toliko uvidevni, da so preusmerili pošiljke na pravi naslov.

Kako so se odrezale stranke slovenske pomladi? Kolikor smo obveščeni, so se izkazali samo odbori krščanskih demokratov. Za akcijo so se odločili na svojo roko, saj iz centra niso prejeli posebnih navodil. Za zgled bi omenil njihov odbor v Šentvidu nad Ljubljano. Vse kaže, da imajo krščanski demokrati zasluge tudi za uspeh na Gorenjskem in Štajerskem. Nimamo pa podatkov, koliko so jim pri tem pomagali domači župniki, ki smo jih tudi zaprosili za pomoč.

9.1.4. Večina je najprej opravila v domači hiši

Napravljen je samo površen pregled, odkod ljudje, ki so se postavili s svojim podpisom. Večina izpolnjenih pol je namreč delo posameznikov, ki so se podpisali kot prvi, pobrali podpise pri bližnjih in daljnih svojcih ter znancih, nato pa šli na obisk v kraj, odkoder izhajajo, in bili delavni tudi tam. Če jim je manjkalo še kaj podpisov, so jih pobirali povsod, kamor so prišli, dokler nista bili polni obe strani. Tako so njihovi seznami izredno pestri, na nekaterih je zastopana prav vsa Slovenija, kot bi šlo za seznam predstavniškega telesa. Za tako zbiranje podpisov je potreben poseben dar, ki smo zanj mislili, da Slovencem manjka. Veseli nas, da smo se zmotili. Seveda pa bi zahtevala natančna statistika, ki bi upoštevala podpis vsakega človeka, veliko časa. Čutimo, da bi podpisniki tako pozornost zaslužili, saj so se podpisali pod dokument, ki kar sedemkrat tolče po komunizmu tako, da ga imenuje, kar je v sedanjih časih vsaj nekaj na moč nespodobnega, če že ne prepovedanega.

Če bi ocenjevali udeležbo po pokrajinah, seveda ni dvoma, da daleč prednjačita Dolenjska in Notranjska. Začutili smo, da spet naseljujejo te kraje posebni ljudje, hrabri in jasnega pogleda, spoznali, kakšna milost je kri mučencev iz teh krajev. Izjeme so bile Ajdovec, Dobrnič in Novo mesto, kar spet pomeni, da božja milost sama po sebi ni dovolj, potreben je tudi človeški trud. Niso imeli ljudi, ki bi hodili od hiše do hiše, pa bi bila žetev prav tako bogata, kot je v drugih župnijah teh pokrajin. Presenetljivo dobro se je odrezala Gorenjska, kjer imajo razen Kranjske gore številne podpisnike prav iz vsakega večjega kraja. Teh ne bi posebej naštevali. Še bolje se je odrezala Ljubljana. Nekatere ulice so bile dobesedno prečesane, pogosto pa je bila res potrebna pomoč domačega župnika, ki je pri obvestilih na koncu maše povedal tudi to, kjer in kdaj je možno podpisovanje; najbolj podjetni so postavili pri izhodu iz cerkve mizico, in so se ljudje zvrstili. Ali je to vpletanje Cerkve v politiko? Gre za ureditev temeljnih reči v družini, to pa sta tudi njena naloga in dolžnost. Brez tega bo življenje pod skupno streho nezno[Stran 078]sno. Pri tem si moramo pomagati sami, ne moremo se več izgovarjati na Dunaj ali Beograd.

Kako se je odrezala naša emigracija. Izkazali so se Argentinci, ki so zbrali 2.665 podpisov. Če vemo, po kako veliki državi so razmetani in kakšna pota so bila potrebna, da so podpisne pole dospele na pravi naslov, jim smemo samo čestitati. Iz USA je prišel paket s 675 podpisi, iz Kanade z 203. Na videz številki nista veliki, upoštevati pa moramo razbitost slovenskega življa v teh državah. Cleveland že dolgo ni več drugo ali tretje največje slovensko mesto.

Imensko bi omenili nekatere zbiralce podpisov iz krajev, ki jih imamo za težavne, kot so revirji, Štajerska, Primorska in Primorje ter zamejstvo, predvsem področja, za katera trdijo, da v njih ni bilo revolucije, še manj državljanske vojne. Tako smo dobili podpise iz Izole: Vladimir Kern jih je poslal 25 in dr. Stane Lovšin 11, župnik Ciril Turk je našel 11 podpisnikov ob obalah Vrbskega jezera, dr. Andrej Fidelj 50 v Mariboru, dr. Lojzka Berden 50 v Martjancih, ing. Janez Črnej 18 v Celju, Marjeta Nardin 40 v Dolenjskih Toplicah, Ivan Glušič 50 v Mozirju. Razveselili smo se 226 podpisnikov iz Celja, 50 iz Šoštanja, 60 iz Semiča, 61 in Postojne, 24 iz Tržiča, 70 iz Kopra, 70 iz Vranskega, 50 iz Prevalj, 82 iz Slovenj Gradca, predvsem iz Pameč, 34 iz Trente in Bovca in 55 iz ostale Primorske, 57 iz Črnomlja, 63 iz Ptuja, 23 iz Murske Sobote, 16 iz Osilnice, 70 iz Slovenskih Konjic, 84 iz Zreč, 18 iz Zagorja, 17 iz Slovenske Bistrice, 5 iz Gorice (Italija), 50 iz Žalca, 15 iz Ljutomera, 19 iz Hrastnika in 70 iz Trbovelj, 50 iz Pariza, 75 iz Stuttgarta in 21 iz Linza.

Ne smemo spregledati duhovnikov, predvsem gre za domače župnike, ki so se kot dobri pastirji postavili na čelo svoje črede. Podpisali so se prvi in z zgledom pokazali, kako je treba delati za demokracijo. Verjetno vseh ne bomo našteli, ker smo jih pri površnem prebiranju listov spregledali. Upam, da nam bodo napisani odpustili, če bomo tudi pri njih opustili častne nazive, razen pri zlatomašniku Vojku Seljaku iz Javorij nad Poljanami, ki mu je pri podpisovanju sledilo še 174 podpisnikov iz njegove fare; Franc Baloh načeluje 50 iz Šmartnega v Tuhinju, Božidar Metelko iz Šentvida nad Ljubljano je prvi na listah z 241-imi podpisniki, Vinko Šega iz Roba pri Velikih Laščah je poslal listo kot prvi podpisnik, na njej pa je 50 župljanov, Stanko Cikanek iz Londona je prvi med enakimi na listi 250 podpisi, Janez Kompare z Brezovice pri Ljubljani se je postavil pred 14 podpisov, Stanko Kapš z Vrhnike je tudi prvi na eni od list s 305 podpisi iz te župnije. P. Matej Papež s Solkana predseduje poli s 50 podpisi.

9.1.5. Od hiše do hiše

Ker nam s prvo možnostjo ni uspelo, da bi delali organizirano s pomočjo ohlapnih odborov in v soglasju in s sodelovanjem strank slovenske pomladi, smo spoznali, da bo treba od hiše do hiše. Pokazalo se je, da je tako zbiranje podpisov uspešno celo tam, kjer ljudje podpisovalca ne poznajo, če mu uspe, da po instinktu izbira prave ljudi in si vzame zanje dovolj časa.

Prav je, da damo zato besedo Fani Božič iz Škofje Loke, ki je sama zbrala 735 podpisov:

Pri tem delu sem doživela veliko lepega, pa tudi manj lepega, da ne rečem grdega. Kamor sem prišla, so me lepo sprejeli, celo pogostili, se pogovarjali in svetovali. Pripovedovali so mi svoje zgodbe, včasih tako krute, da sem obnemela. Žal, da jih nisem sproti zapisovala, saj bi jih bilo za celo knjigo.

Poznam veliko ljudi, zlasti tiste, ki so bili zaposleni, na lepem pa sem spoznala, koliko jih še ne poznam. Bila sem presenečena, koliko je dobrih ljudi, pa so žal skriti. Navezala sem toliko stikov, da se mi je vse pomešalo v glavi. Mnogi so me vabili,naj še kdaj pridem na obisk vsaj za klepet.

Mož, ki je izgubil očeta, mi je dal naslove svojih sorodnikov. Obiskala sem bolj oddaljene vasi naše župnije in cele občine. Za svoje področje sem si izbrala štiri fare. Dvakrat sem se peljala z avtobusom v Poljansko dolino, vračala pa se peš od vasi do vasi. Seveda povsod ni šlo. Nekateri niso pomišljali in podpisali takoj, brž ko sem jim razložila, za kaj gre, in so prebrali tekst Poziva, drugi pa so mi odvrnili, da bodo še pretuhtali. Nikjer me niso grobo odslovili ali žalili, čeprav sem slišala prenekatero opazko. Nekdo je rekel: Aja, to je pa za ta bele, tega pa ne podpišem! Nekateri niso vedeli, da se je bila komu zgodila krivica, nekateri pa kar na kratko: Ne podpišem, ker pri teh ljudeh nobena stvar ne pomaga. S seboj sem do konca nosila vse doslej podpisane pole, da so ljudje videli, da niso sami.

Marsikje so me sprejeli z nezaupanjem, ker me niso poznali. Treba se je bilo predstaviti. Takoj so uganili, da nisem Ločanka, in me vpraševali vse mogoče. Morala sem jim po[Stran 079]vedati, da sem doma z Bizovika, da sem se šolala na učiteljišču, pa morala šolanje prekiniti, ker nisem bila prava. V službo so me vzeli v Gorenjski predilnici, pa že čez dve leti postavili na cesto. Potem sem bila 34 let v banki. Sedaj sem upokojena in tako kot vsi upokojenci nimam nobenega časa. Z možem sva prevzela skrb za farno cerkev sv. Jakoba, tako da sem še mežnarica, v varstvu imam štiri vnuke, zdaj sem si ob vsem tem nakopala še to podpisovanje. Za vnuke skrbi mož.

Povedala sem tudi, da sem preživela Teharje. Tako sem si pridobila dodatno zaupanje. Podpisal mi je gospod, ki je bil rojen v škofjeloškem gradu. Mati – nosečnica je bila vrnjena z domobranci, njen čas se je stekel in rodila je v prenapolnjeni sobi.

Borec, na katerega sem naletela pri neki hiši, mi je rekel: Kakšne krivice neki! Vas je peščica, vse drugo smo mi! Vsi otroci belogardistov so prejemali štipendije in se šolali, kakor so hoteli. Takoj sem mu povedala svoje, da moj oče ni bil vojak, ampak kmet in župan, ugleden in spoštovan mož. Zaprli so ga in obsodili, pet let je odsedel. Zaplenili so vse premoženje. Mama se je borila za preživetje petih otrok. Vsi smo bili mladoletni, zraven pa še 85 let stara mati. Nalagali so nam obvezne oddaje, sestre so se šolale brez štipendij, popolna revščina. Ni mi verjel. Rekel je, da me kot človeka zelo spoštuje, da pa ne verjame, da se je kaj takega dogajalo. Kdo mi ni dovolil nadaljevati šolanja na učiteljišču? Ljudska oblast, konkretno Krajevni odbor Bizovik. No, ta je pa huda. Vi se jih pa znebite. Škoda za izgubo časa pa adijo!

Nepozabni bodo dnevi, ko sem obiskovala vasi Godešič in Reteče. Ljudi v njih ne poznam. Ponudila se je dobra gospa Milka in me kljub invalidnosti spremljala po vasi. Prav tako se zahvaljujem gospe Francki, ki je pobrala podpise od sorodnikov in sosedov. Hvaležna sem pevskemu kolegu Dragu, ki je poskrbel, da so lahko podpisali ljudje v Bodovljah in Podpurfelci. Lepo se zahvaljujem tudi fantu Ambrožu za dobro voljo in nazadnje tudi gospodu Mateju.

Vida Kuharič iz Male vasi v Ljubljani:

Na Ježici sem edina članica NSZ. Po pomoč sem se napotila h gospodu župniku, vendar od tega ni bilo nič. Dela sem se lotila sama in zbrala čez 400 podpisov. Podpisala mi je celo nečakinja nekdanjega političnega komisarja, ki ga je prva komisija za povojne poboje celo klicala na zaslišanje. Ljudje pa, ki gredo vsak dan k sv. maši, so podpis odklonili. Oče ministranta in raznašalca Družine je vpil, da sicer ni rdeči, podpisal pa bo šele, ko mu bodo vrnili nacionalizirano zemljo. Pri neki družini sem pobrala podpise, ko gospodinje ni bilo doma. Čeprav ni vedela, kako se pišem, me je nekako poiskala in podpisala, češ da pri taki stvari mora biti zraven. Prav tako je gospa, ki je zdravnica, nagovorila še svojega moža, inženirja kemije, ker osebno pozna nekaj prvih podpisnikov in ceni njihovo poštenje in držo.

Večkrat se mi je pripetilo, da sem jih pošteno slišala. Vseeno sem se zahvalila in odšla. Moram reči, da sem si šele dobro opomogla. Bilo je garaško delo.

V Dobrepoljah sta se izkazala Pavle Žnidaršič in Ignac Hegler s približno 1000 zbranimi podpisi, v Dravljah Ljudmila Koman, Anton Semenič iz Črnuč, v Kamniku Maksimilijan Šimenc, v Šentjerneju Stanko Hosta in Lojze Vrtačič, v Preserju Polde Pristavec, kjer so skupno zbrali 301 podpis, Vinko Zadražnik na Primskovem, Jakob Mivšek pri Sv. Treh Kraljih, Janez Krašovec in Ivan Škrlj pri Sv. Trojici, Jože Obreza v Dolenji vasi pri Cerknici, Marija Kožuh na Dobravi, Pepca Rus z Grosupljega, Jože Meden iz Begunj pri Cerknici.

Skratka, izkušnja je dragocena. Treba je spet tako kot pri starih Slovanih, lepo peš in od hiše do hiše. Če bi imeli dovolj časa, bi postopno prečesali prav vsa področja, kjer so ostale bele lise. Pravi človek na pravem mestu dela čudeže. Za to je dokaz že dosedanji uspeh. Zavedamo se, da smo zmožni nabrati 100.000 podpisov, če bi se odločili, da raztegnemo akcijo na eno leto, in če bi se naši člani lahko ukvarjali izključno s tem. Vendar se zavedamo naslednjega: če za koga 25.000 podpisov ni dovolj, da vzame zadevo resno, mu tudi štirikrat večje število ne bo pomagalo.

9.1.6. Strah je znotraj votel, zunaj pa ga ni nič

Nekateri so priložili spremno pismo in bi jih nekaj pokazali.

Tinca Novak z Brega pri Temenici piše: Tukaj vam pošiljam poziv s podpisi. Prosim Vas, da mi oprostite za zamudo, ker sem imela zlomljeno roko, tako da nisem mogla nikamor.

Nečitljiv podpis je na naslednjem pismu: V prilogi vam pošiljam podpise. Ni bilo enostavno. Ljudje so postali nezaupljivi. V njih je ostal strah …

[Stran 080]

Maksimilijan Šimenc iz Vrhpolja pri Kamniku: Župnika nisem želel izpostavljati, osebno pa mi je podpisal deklaracijo. Vedeti moramo, da je precej ljudi, ki so imeli določene koristi od še vedno delujočih sil komunističnega režima, veliko se jih še vedno boji, največ pa jih je, ki so slabo seznanjeni, ker so nenačitani. Ali pa bero časopise, ki še zavajajo svoje bralce. Kar precej sem si prizadeval …

Janeza Črneja iz Celja je pesniško zaneslo:

Pri nas v Celju je slovenska pomlad šla mimo naših vrat. Komaj sem zbral nekaj podpisov.

Valentina Kukel iz Murske Sobote je potožila:

V prilogi Vam dostavljam seznam s 23 podpisi. Zelo drago sem plačala svoje protikomunistično prepričanje, da živim prek 42 let celih 200 km daleč od svojega doma.

Milan Zupan iz Čemšenika: Sin Dominik nam jo je prinesel v podpis in odnesel naprej, da dobi novo podporo – podpise. Res je, da je bilo na našem čemšeniškem področju le nekaj malega teh povzročenih krivic, toda bile so.

S Svete Gore pri Gorici nam je pisal p. Pavel Krajnik OFM, svetogorski spovednik:

Vsi se niso hoteli podpisati. V spomin na svojega brata Pavla Krajnika, moje krstno ime je Franc, pa sem med ljudmi zbral polno polo podpisov. Štirje zaprošeni so mi podpis odrekli z različnimi izgovori: da s podpisovanjem ne bomo nič dosegli, da se v to zadevo nočejo vtikati, da obsojajo pobijanje ljudi že s tem, da hodijo v cerkev. Neki izobraženi mož pa je poziv pozorno prebral, ga dal ženi, naj podpiše, sam ga pa ni podpisal. Neki mož mi je podpis odrekel, češ da ga more oblast klicati na odgovor, ker je podpisal nekaj nepreverjenega. Moj brat Pavel je bil letnik 1928, vrnjen kot domobranec s Koroškega po mojem sklepanju na Teharje …

Župnik Alojzij Lamovšek iz Velikih Lašč zaključuje svoje sporočilo takole: Pri tem se opaža pri ljudeh strah, nezaupanje, resigniranost, nezainteresiranost … Da bi le vse to pospeševalo resnico, pravico, mir, spravo!

Vida Vrbnjak Duler, ki je, kot kaže, spodbudila večino podpisnikov iz Pameč, oče je bil domobranski oficir, ubit po vojni, piše naslednje: Uspavamo se s trditvijo, da komunistične revolucije pri nas ni bilo, ker da je bila samo na Dolenjskem in Notranjskem – na ozemlju Ljubljanske pokrajine. Vendar ni tako. Kar ni opravil Puklasti Miha in njemu podobni, je opravila Udba v roku enega meseca takoj po vojni. V rokah imam …

Ko smo zraven pri blagoslavljanju farnih spominskih plošč, govorimo, da nas bodo te plošče z imeni ljudi, ki so se uprli komunizmu v času, ko ga je podpiral ves svet, osvobodile. In česa nas bodo osvobodile – strahu! Isto smemo reči za podpise na Pozivu.

Kar iz drugega časa in sveta je pismo iz Avstralije, saj kaže, kako slabo seznanjamo svet z demokratičnimi pridobitvami v Sloveniji:

Valerian Jenko iz Marylandsa v Avstraliji je prvi podpisnik dveh podpisnih pol, na katerih je 36 podpisov. Pozneje nas je obiskal naš prijatelj Jože Košorok z zanimivim sporočilom:

Prosimo, da izbrišete podpisnico ob obkroženi številki 8 – Sonjo Cesar. Njena stara mama se boji, da bi imela težave s slovensko oblastjo, če gre v Slovenijo na obisk. Ljudje v Avstraliji mislijo, da obiskovalce slovenskega rodu še vedno zaslišujejo na Udbi, kakor so včasih nas.

Slovenski spominski odbor

9.2.1.

Nova Slovenska zaveza je tudi v letu 1995 pozorno spremljala politične in kulturne dogodke in v luči svojega programa do njih zavzemala svoja stališča ter podajala nanje svoje pripombe. Tako je sprejela in posredovala javnosti, političnim strankam in Državnemu zboru Republike Slovenije naslednje dokumente:

1. Poziv Državnemu zboru in pristojnim oblastem države Slovenije, objavljen v javnih glasilih in dostavljen Državnemu zboru Republike Slovenije z naslednjim pismom:

2. Pomen in smisel Poziva Državnemu zboru,

3. Izjava NSZ o nujnosti organiziranja slovenskega demokratičnega bloka,

4. Praznovanje 50-letnice konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom,

[Stran 081]

5. Veleposlaništvu Velike Britanije v Republiki Sloveniji,

6. Stališča NSZ do »vojnih zakonov«.

9.2.2. Poziv državnemu zboru in pristojnim oblastem Republike Slovenije

Letos mineva 50 let, odkar se je končala druga svetovna vojna. Obenem pa so se takrat na območju Slovenije polastili oblasti člani komunistične partije in vzpostavili totalitarni režim.

Leta 1990 je bila uvedena parlamentarna demokracija, naslednje leto pa nastala nova država, Republika Slovenija. Njena ustava ji poleg drugega nalaga, naj uredi nerešena vprašanja, ki izvirajo iz državljanske vojne, in zagotovi enakopravnost vseh državljanov Republike Slovenije. Slovenski spominski odbor kot neformalna skupina slovenskih državljanov meni, da lahko ta dejanja opravi Državni zbor Republike Slovenije samo in zgolj z ukrepi, navedenimi v priloženem Pozivu, tako da ga sprejme v celoti, obenem pa naloži vladi Republike Slovenije, naj pripravi zakone, ki bi vsebovali vse, kar Poziv zahteva, in jih predloži v potrditev Državnemu zboru.

Poziv je dobil veliko podporo doma in po svetu. V dobrem mesecu ga je v najbolj skromnem postopku in v skrajno neustreznih razmerah podpisalo 24346 podpisnikov. S tem je dobil značaj politične volje in ima tako težo, da Državni zbor ne more mimo njega.

Stvar, katere ureditev ta Poziv predlaga, je tako pomembna, da ima po našem mnenju prednost pred vsemi drugimi tekočimi zadevami. Zahtevamo, da poskrbite, da bo Državni zbor razpravljal o Pozivu še pred spominskimi slovesnostmi 13. in 14. maja 1995.

Državni zbor želimo z vso resnostjo opozoriti, da bi katerikoli ukrepi zakonske ali druge narave, ki ne bi upoštevali bistvenih elementov našega Poziva, ne reševali vprašanj, ki so življenjskega pomena za razvoj slovenske države. Če bi se zgodilo, da Državni zbor besedila ne bi vzel v pretres ali ne bi upošteval elementov iz Poziva, bi prišel v navzkrižje s slovensko ustavo. Predvsem pa ne bi opravil svoje temeljne politične dolžnosti, ki je v tem, da konča državljansko vojno.

Priloga: Poziv s 24346 podpisi

9.2.3. Pomen in smisel poziva državnemu zboru

Po petdesetih letih usodne razdelitve slovenskega naroda med drugo svetovno vojno je skrajni čas za temeljno ovrednotenje tega obdobja, za odpravo neomejene pravne povezanosti sedanje demokratične države s povojnim totalitarnim sistemom in za popravo krivic. To bo omogočilo, da se bomo Slovenci podali na pot sprave, na pot iz preteklosti v prihodnost.

Glavna ovira, da bi stopili na nujno pot sprave, je očitno dejstvo, da nasilni prevzem oblasti, ki ga je deloma že med vojno, v celoti pa po vojni izvedla komunistična partija, doslej ni bil pravno obsojen, da se samostojna in demokratična slovenska država še ni ločila od prejšnjega totalitarnega sistema in ga pravno še ni spoznala za takšnega.

Poziv Državnemu zboru in drugim oblastem slovenske države, ki ga dajemo v podpis vsem demokratičnim Slovenkam in Slovencem, bo pomagal, da bo ta velika ovira za začetek slovenske sprave čim prej odstranjena. Vsem znano nasilje v medvojnih in povojnih letih je treba tudi pravno oceniti, storjene množične zločine je treba tudi pravno imenovati.

Predloženo besedilo Poziva Državnemu zboru ni in ne more biti opis slovenske zgodovine, ni in ne more biti vrednotenje posameznih dogodkov, posameznih udeležencev in njihovih dejanj, noče razvrščati medvojnih dejanj in dogodkov na revolucionarno nasilje in na odpor zoper to nasilje na eni strani in na osvobodilni boj na drugi strani. To besedilo tudi ni deklaracija o spravi. Z deklaracijo slovenskega narodnega razdora ne bi odpravili.

Poziv Državnemu zboru ne zahteva, naj slovenska država v nekaj stavkih določi zgodovino Slovencev od 1941 leta dalje. Zahteva le, da država obsodi revolucionarno nasilje in nosilce tega nasilja po letu 1941; ne zahteva, da država obsodi osvobodilni boj, ampak da obsodi zlorabo tega boja za komunistično revolucijo; ne zahteva, da odobri nedovoljeno kolaboracijo, ampak da prizna obstoj in legitimnost slovenske samoobrambe in odpora proti revoluciji. Zahteva, naj država sprejme zakone, ki bodo omogočili enakopravno sožitje vseh Slovencev, kar bo nekoč pripeljalo do sprave.

Obsodba zločinskega nasilja, ki ga je komunistična partija za kuliso osvobodilnega boja izvajala, da je na nedemokratičen način za [Stran 082]petdeset let prevzela absolutno oblast, ni samo zadeva politike, ampak predvsem stvar morale, je stvar bodočnosti vsega slovenskega naroda. Kot je nujna sprava, je nujna obsodba komunističnega nasilja, saj to nasilje ni bilo nič boljše od drugih totalitarnih sistemov tega stoletja.

9.2.4. Izjava o nujnosti organiziranja slovenskega demokratičnega bloka

Izhajamo iz spoznanja, da nova levica z močjo, ki jo ima v gospodarstvu in upravi, v znanstvenih in kulturnih ustanovah, bolj odločilno pa z močjo, ki si jo je deloma na volitvah deloma pa z vsakovrstnimi manevri pridobila tudi v središču političnega odločanja, obvladuje državo do te mere, da z njo, izkoriščajoč večinsko načelo, praktično gospodari. V razmerah etablirane demokracije nas to ne bi vznemirjalo, ker pa v našem primeru gre za sile, ki prihajajo iz okolja, ki je v preteklosti zelo prizadelo našo duhovno in politično kulturo, predvsem pa izvorno nosi v sebi zli sloves dvojne igre, ki koničasto nasprotuje demokratični igri na odprtem prostoru, nas prodor na postkomunistični levici navdaja z nezaupanjem in skrbjo. Poleg tega pa nova levica z močjo, ki jo ima, preprečuje vse poizkuse, da se z vsesplošno razpravo o slovenski preteklosti razreši vprašanje državljanske vojne, ki s svojo senco spremlja in dela negotove vse naše korake. Za politično prosperiteto nove levice je stanje državljanske vojne eksistencialno nujno, za izgradnjo države, ki jo je postavila na program sedanja zgodovina, pa nevarna in mogoče nepremostljiva ovira. Ker iz tega jasno izhaja, da bodo državljansko vojno lahko končale samo izvorno demokratične sile, če bodo pridobile večino v državnem zboru, predlagamo – v tonu urgentne neodložljivosti – da v ta namen začnejo z organizacijo demokratičnega bloka. Da se to zgodi, je treba napraviti sledeče korake:

1. Izstop SKD iz leve koalicije in duhovna in politična reorganizacija stranke v skladu z zgodovinskimi in aktualnimi zahtevami prostora, ki ga pokriva.

2. Sporazum med SKD in SLS o stopenjskem zbliževanju obeh strank do končnega organizacijskega in programskega zlitja, s čimer se bo oblikovala velika desnosredinska stranka in končala nenaravna delitev krščanskega dela demokratičnega prostora.

3. Sporazum nove stranke s Socialdemokrati na levici in Narodnimi demokrati na desnici o ustanovitvi velikega akcijskega političnega bloka, ki bo imel možnosti večinske zmage na naslednjih volitvah.

Tako – in po našem mnenju samo tako – bodo podani osnovni pogoji, da se konča državljanska vojna, uvede v politično središče enoumen jezik in sprejmejo odločilni dokumenti za novo, pravno, pravično in trdno državo.

9.2.5. Praznovanje 50. obletnice zmage nad fašizmom in nacizmom

Vlada R Slovenije je ustanovila poseben odbor za organizacijo proslav zadevne obletnice. V odbor je povabila predstavnike državnih, političnih, kulturnih, verskih in drugih institucij, med njimi tudi ZZB NOV. Menimo, da slednja ne more imeti člana v tem odboru. Predstavlja namreč komunistično stran v državljanski vojni, ki se danes ne more enačiti z demokratičnimi institucijami, ki bodo v letu 1995 praznovale 50-letnico zmage v drugi svetovni vojni. V tem odboru bi namreč predstavljala institucijo totalitarnega sistema, ki ga svet primerja oziroma enači s fašističnim in nacističnim totalitarnim sistemom v drugi svetovni vojni, katerega zlom praznujemo v letu 1995.

Če predstavnik ZZB NOV ostane v odboru, pa zahtevamo, da vlada R Slovenije povabi v odbor tudi predstavnika NSZ, ki predstavlja demokratično stran v državljanski vojni, to je stran, ki je leta 1991 zmagala na svobodnih volitvah in ki bo v letu 1995 praznovala 50. obletnico zmage demokracije nad totalitarizmom.

Če vlada R Slovenije tega ne bo storila, smemo pričakovati, da bodo desno usmerjene stranke in seveda tudi naslovna odklonile sodelovanje v odboru.

Zahtevo NSZ utemeljujemo tudi s tem, da NSZ programira v letu 1995 vrsto jubilejnih slovesnosti in bi bilo prav, da bi jih v odboru usklajevali, sicer bodo neizogibno »motile« slovesnosti, ki jih bo organiziral odbor.

Imenovanje predstavnika NSZ v odbor sodi tudi v vrsto dejanj države, ki vodijo v popravo krivic, enakopravnost in vseslovensko spravo.

9.2.6. Veleposlaništvu Velike Britanije v Republiki Sloveniji

Ljubljana, Trg Republike 3

Vaša ekscelenca, gospod veleposlanik,

v zvezi s praznovanjem petdesete obletnice konca druge svetovne vojne Vas želimo, go[Stran 083]spod veleposlanik, seznaniti s svojimi pogledi na britansko udeležbo na majskih slovesnostih v Ljubljani.

Nova Slovenska zaveza je naslednica Slovenske zaveze, ki je nastala med zadnjo vojno, da bi organizirala odpor proti tujim napadalcem, a je, soočena s komunistično agresijo doma, morala organizirati obrambo proti tej. Gotovo Vam ni neznano, da se je domobranska vojska, ki je bila v ta namen ustanovljena, nazadnje vdala britanskim silam na Koroškem, a so jo te, pod slepilnim videzom, da jo bodo prepeljale v Italijo, vrnile v tedanjo Jugoslavijo, kjer so jo komunisti množično pobili, kar je bilo po vsem, kar se je o njih vedelo, mogoče z veliko gotovostjo pričakovati. Ko je bila po letu 1990 v Sloveniji obnovljena demokracija, so ostanki domobranske vojske, čeprav zdecimirani, ustanovili veteransko organizacijo in ji dali ime Nova Slovenska zaveza.

Nas prvenstveno ne zanima, kdo je v ozadju odločal o tem, kar se je zgodilo na Koroškem v pozni pomladi leta 1945. Kar pa vemo in kar je gotovo nad vsak dvom, pa je to, da je ta nedovoljena dejanja opravila britanska vojska. Zdaj ko so slovenska javna občila sporočila, da se bodo majske parade v Ljubljani udeležili ali predstavniki britanske vojske ali britanskih veteranov, se čutimo dolžne, da Vas prosimo, da neutegoma posredujete pri vladi Njenega veličanstva v Londonu, da znova premisli svoje odločitve glede nastopa v Ljubljani, če je do katerih res že prišlo.

Prepričani smo – spričo tega, kar se je zgodilo leta 1945 tako na Koroškem kakor v jamah in breznih Kočevskega Roga, in spričo tega, da sta oba dogodka med seboj vzročno povezana – da bi za mnoge Slovence, če ne za večino, nastop britanskih vojakov ali britanskih veteranov na majski paradi v Ljubljani pomenil hudo žalitev. Britansko prisotnost bi gotovo imeli za ponovitev smrtne obsodbe, ki je bila pred davnim časom izdana na Koroškem v opreki s pravili, ki veljajo med civiliziranimi narodi.

Prepričani smo, da boste našo potezo razumeli kot prispevek k reševanju problemov, ki izhajajo iz druge svetovne vojne, ki je svoj pravi konec doživela s padcem berlinskega zidu leta 1989, in k reševanju problemov, ki izhajajo iz tega, čemur z naraščajočo vztrajnostjo pravijo Evropska revolucija.

Pričakujoč Vašega odgovora, Vas lepo pozdravljamo.

Ljubljana, 6. 4. 1995

9.2.7. Stališča NSZ do »vojnih zakonov«

NSZ se pri presoji »vojnih zakonov« ne spušča v posamezne konkretne rešitve. Podaja le načelne pripombe, temelječe na ustavi R Slovenije, in sicer:

1. K predlogu zakona o vojnih veteranih: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj v svojem 3. čl. v celoti izključuje iz tega zakona protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni.

Predlog: 3. člen predloga zakona naj se črta v celoti in ustrezno dopolni 2. člen ter se s tem izenačijo vsi državljani R Slovenije v pravicah iz tega zakona, ki izpolnjujejo pogoje iz 1. člena predloga tega zakona.

2. K predlogu zakona o vojnih invalidih: predlog zakona zavrača, ker je enako protiustaven, saj v svojem 2. členu izključuje osebe, ki so dobile okvaro zdravja v državljanski vojni, to je protirevolucionarje.

Predlog: V 2. členu naj se v drugi vrstici za besedo »vojni« doda besedilo: »ali državljanski vojni«, v 3. členu pa naj se v predzadnji vrsti za besedo: »mobiliziran« vstavi besedilo: »ali v vojaških enotah protirevolucionarjev v slovenski državljanski vojni«.

3. K predlogu zakona o žrtvah vojnega nasilja: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj v svojem 6. členu izrecno izključuje protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni.

Predlog: v 1. členu naj se v drugi vrstici za besedo »vojni« vstavi besedilo: »ali državljanski vojni«, 6. člen pa naj se črta v celoti.

4. K predlogu zakona o popravi krivic: predlog zakona zavrača, ker je protiustaven, saj tudi ta izključuje protirevolucionarje v slovenski državljanski vojni v pretežni večini.

NSZ zavrača tudi le delno vključevanje protirevolucionarjev v ta zakon in zahteva izenačitev obeh strani v državljanski vojni v vseh zadevah. Tako zavrača predlog, da naj bi bili upravičenci do odškodnine po tem zakonu tudi svojci pobitih protirevolucionarjev. To zavrača zlasti zato, ker načelno odklanja barantanje o vrednosti življenja, še zlasti pa, ker za pobite protirevolucionarje, za njihove svojce in preživele zahteva enakopravnost z vsemi drugimi, ki jih zajema predlog zakona. Zahteva pa predvsem moralno popravo krivic, vrnitev časti in dobrega imena ter dostojno in teži krivice primerno ureditev grobišč in pobitih v Kočevskem Rogu, na Teharjah, Orlovem vrhu in drugod po Sloveniji.

[Stran 084]

NSZ zavrača tudi predlog, da se s tem zakonom pobitim protirevolucionarjem milostno podeljuje pravica do mrliških listov in zaznamovanja njihovih grobov. To pravico imajo prizadeti namreč že od rojstva, ker so se rodili kot ljudje in jim te pravice ni nihče odvzel. Ponujanje take poprave krivic je skrajno žaljivo izživljanje ene strani državljanske vojne nad drugo. Ta zakon mora pristojni službi le naložiti nalogo, da to sramoto čim prej odpravi in na najenostavnejši način izda mrliške liste in v tem uskladi matične knjige z dejanskim stanjem ter da poskrbi za skromno in dostojno označitev grobov in grobišč na državne stroške. Samo to želimo, da se uredi s tem zakonom.

5. NSZ zavrača tudi predlog izjave o opravičilu države za storjene krivice. To pa zato, ker je pri tem potrebno najprej ugotoviti konkretne krivice in konkretne krivce ter nato krivice – zločine priznati in jih obžalovati. Samo opravičevanja ne more sprejeti, ker je le pesek v oči in ne pove, česa se kdo opravičuje.

9.3.1.

Figure 37. Drugi domobranski tečaj, 14. septembra 1944 – Po prvi objavi v Zavezi št. 12 smo dobili precej podatkov, tako da je stanje sedaj sledeče: za nekatere oficirske kandidate poznamo samo priimke, za nekatere smo dobili po dva priimka (od katerih je lahko eden pomanjkljiv), pa se nismo mogli odločiti za nobenega; za nekatere smo dobili po dva priimka, a smo enega s precejšnjo gotovostjo izključili in smo ga zato dali v oklepaj; pri nekaterih pa se vsa poročila ujemajo tako glede priimka kot glede imena. Vsem poročevalcem in iskalcem se lepo zahvaljujemo in jih prosimo, da nam sporočijo, če imajo k priloženemu imeniku kaj pripomniti. Hkrati vam sporočamo, da iščemo tudi sliko prvega tečaja, da bi lahko tudi glede njega začeli isti postopek. Hvala!

Prva vrsta: 1.Šušteršič, 2. Fric, 3. (Orehek) Ocepek Franc, 4. Hirschegger Ernest, 5. Rožanc Matija, 6. Gostič, 7. Novak, 8. (Urh) Kovačič Anton, 9. Žužek Janez, 10. Kocmur Lojze, 11. Zamida Anton

Druga vrsta: 12. Petrič, 13. Logar Franc, 14. Cerar, 15. Grilc Slavko, 16. Volovšek Drago, 17. Aurelc, 18. Tomic, 19. (Bajc) Mrak France, 20. Cof Emil, 21. Goršič, 22. Sevšek, 23. (Zajc) Mejač Miha, 24. Pipp Dušan, 25. Kožar Stane, Kraševec Alojz

Tretja vrsta: 26. Tomec, Zabavnik Ivan, 27. Šivic Nikolaj, 28. Vižintin, 29. Praznik, 30. Kovačič Jože, 31. Žerjav, 32. Kovač, 33. Rigler Ivan, 34. Fik Milan, 35. Kovačič Jure, 36. Pirnovar Bogo, 37. Budja Stanko, Zazula Ivan, 38. Trdan Lojze

Četrta vrsta: 39. Kalan, Stariha Božo, 40. Štrukelj, 41. Karlin, 42. Zupanc, Kalin, 43. Kobal, 44. Oražem Franc, 45. Kristan, 46. Bojc Alojz, Vidmar Rudi, 47. Škerlj Stane, 48. Cerovšek, 49. Judnič, 50. Hribar Danijel, 51. Žužek Niko