Zaveza št. 16

1.1.1. Biti narod – biti eno

Pogosto se zgodi, da kak dogodek šele iz večje časovne razdalje, čeprav mu tudi ob njegovem času nismo odrekali izrednosti, spregovori s svojo resnično govorico. Šele čas, ki mu je sledil, nam daje pravico, da ga imamo za začetek ali konec česa velikega ali za prelomni trenutek kakega važnega razvoja. Zgodi se torej, da se nam spomin kdaj ustavi ob neki preteklosti, ki se, potem ko nam je povedala svojo zgodbo, dvigne visoko in osvetli celotno pokrajino našega preteklega izkustva.

Tak, s presežnim pomenom nabit dogodek se je zgodil v ljubljanski dvorani Union v petek, 12. decembra 1941. Zvečer tega dne je zadnjič nastopil Maroltov Akademski pevski zbor. Izrednost tega dogodka je prihajala iz napetosti med dvema poloma: na eni strani ponižujoča izguba narodove svobode, na drugi pa slovenska pesem, ki je najgloblja in najintimnejša govorica narodove duše in je tistega večera spregovorila o svoji užaljenosti in ponižanosti.

Nadvse slovesen je moral biti tisti večer. A to se je vedelo in čutilo že takrat, danes pa je mogoče v njem videti pomen, na kakršnega nihče od tistih, ki so takrat sedeli v dvorani, ni mogel pomisliti. Kar daje tistemu večeru tako visoko mesto in ga ovija v take barve, da ne moremo nanj misliti brez ganotja, je misel, ki nas ob njem prešine: to je bilo zadnjič, da so Slovenci sedeli v kaki dvorani ene misli in nerazdeljeni in predstavljali vse Slovence ene misli in nerazdeljene. Zadnjič, se pravi, če izvzamemo kratki intermezzo junijske vojne leta 1991. Ko je zbor začel peti Vilharjevo pesem Lipa zelenela je, so poslušalci začutili, da je to pesem, ki so jo pričakovali ves čas. In ko so glasovi v dvorano prinesli tožbo o zimi, ki je dragemu drevesu vzela »cvetje ljubljeno«, so ljudem privrele iz oči prve solze, potem pa se je čustvo razlilo po vseh in je »vsa dvorana ihtela«, kot se spominja eden od poslušalcev, in je »vse jokalo«, kot pravi drugi. A že so se glasovi spremenili v upanje: »nova pomlad zelena, novi cvet bo gnala.« In ko se je to upanje, potem ko je zajelo ljudi, izpelo v napoved: »zopet bodo ptičice, ptičice vesele, pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele,« je »dvorana vzvalovila, robci so se dvigali« in »bučanje je šlo skozi prostor«.

Tistega večera so se z odra Unionske dvorane slišale domoljubne pesmi in ljudje so jih tako tudi sprejemali. Nobene dvojnosti ni bilo v njih, bili so samo narod, ki je »v svoji bridkosti in osamljenosti čutil ponižanje in je potreboval vero«, kot se je pozneje izrazil prof. Vilko Ukmar. Kadar se v spominu ustavimo ob tistem večeru, se ustavimo z nostalgijo, kakor po izgubljeni sreči. Zakaj kmalu nato so se začele dogajati stvari, ki so povzročile, da nismo več eno. Razdeljen narod smo, bolj kot si mislimo, in [Stran 002]ko bi imeli na razpolago mnogo varnega časa, bi se lahko tolažili s časom, ki vse pozdravi. Toda prav tega obilnega in varnega časa nimamo. Naš čas je zgoščen in napet.

Pred nami je največji opravek, ki lahko doleti kak narod: zgraditi si moramo državo. Zagatnost našega položaja je v tem, da si postavljamo državo, še preden smo končali državljansko vojno. Od tod bistveno nezaupanje, ki vlada med nami, tako med ljudmi kot v tistem prostoru, kjer se odigravajo poglavitna dejanja in opravljajo odločilna dela – v državnem zboru. V vsem našem početju je nekaj nedokončanega in nedodelanega. Zakoni, ki se sprejemajo, so ali sad kompromisov, ki segajo v njihovo jedro, ali pa jih uveljavlja nasilje večine. Zato resničnost sicer urejajo, a jo hkrati tudi zapletajo. In če pomislimo, da se zakoni sprejemajo za dolgo prihodnost, se sprašujemo, ali bomo živeli dolgo prihodnost v tako nesolidno zgrajeni hiši, v večnem strahu, da jo prvi večji vihar ali prvi potresni sunek podre in nas pokoplje.

Figure 1. Biti eno – Akademski pevski zbor pod vodstvom Franca Marolta

1.1.2. Na kom je breme zadolženosti

Toda če je spor v narodu tako zelo usoden, ali se ne bi morali vsi zavzeti za to, da ga odpravimo ali vsaj naredimo znosnega? Misel se zdi na dlani, a bi se vseeno prej vprašali, ali niso za to eni bolj zadolženi kot drugi. Ali nam ne pravi naravni občutek, da bi eni morali narediti prvi korak ali pa celo stvar vzeti tako rekoč za svojo?

Mislimo, da nas nihče ne more obtoževati pristranosti, če bomo v tem, kako je do spora prišlo in kako se je končal, predvsem pa v tem, kakšne razmere so se uveljavile, ko se je končno, deloma na bojnem polju, še veliko bolj pa v prostorih politične intrige, odločil v prid ene strani, videli, da na tej strani leži poglavitno breme obnovitvenega dela – če seveda še vedno lahko računamo na razloge, s katerimi razpolaga normalna pamet. Če pa je tako, potem bi morala nekdanja zmagovita stran spričo položaja, ki ga ima in ga je imela, uvideti, da se mora brez odlašanja in nujno lotiti nekaterih del. Zakaj?

[Stran 003]

Nekdanja zmagovita stran je, v pomembnem pomenu te besede, ostala sama, zato se bo pač morala odločiti, da sama opravi nekatera dela. Njena osamelost je posledica skrajnih posegov, ki jih je naredila prav z namenom, da ostane sama, ker je mislila, da bo sama lahko nosila celoto življenja. Spomnimo se na besede enega od njenih protagonistov: Bil sem poln samega sebe. Dva ukrepa sta njeno osamelost nepreklicno in nepopravljivo utrdila: po zmagi je svoje nasprotnike eliminirala tako, da jih je ali fizično uničila ali pa pognala v tujino. S holocidnim ubojem svojega vojaškega nasprotnika in z izgonom zavestnega dela njegovega civilnega zaledja je postala izključni narodov oblastnik in lastnik – z izločanjem torej in ne morda s superiornostjo svoje misli ali svojih gospodarskih in družbenih rešitev. Svojo moč je dosegla na izrazito neustvarjalen, da ne rečemo necivilizacijski način. A to še ni bilo vse. Tudi potencialne sogovornike, tako iz svojega tabora kakor tudi iz tabora rezerviranega nasprotnika, ki ga niso bili zadeli oni radikalni ukrepi, je onemogočila tako, da ga je držala pod političnim in duhovnim skrbništvom, v ločenem področju. V tistem prostoru ideološke in politične segregacije so vzgibi samostojne misli drug za drugim zamirali, ker so se znašli v neodmevnem prostoru ali pa so bili, če so kazali večjo vztrajnost, zatrti. Tako je osamljenost zmagovalca rastla, kar je bilo za njegovo trenutno prosperiteto ugodno, ko pa se je pod težo življenja ideološka utvara, na kateri se je utemeljeval, zrušila, – po toliko krvi in po toliko krivicah, človeku narejenih! – je ta osamljenost pokazala še drugo stran: sam je bil tudi v sramoti svojega zgodovinskega poraza – z nalogo, ki se je sedaj v logiki normalnega sveta ni bilo mogoče otresti, da popravi porazne posledice svojega posega v narodovo zgodovino. Ker demokracije ni mogoče obnoviti brez udeležbe vseh ljudi, bi se vse njegove miselne in moralne sile morale osredotočiti v to, da se razreši državljanski spor in da vsi deli naroda začutijo, da ni nobenih ne političnih ne zgodovinskih ovir, da se zlijejo v naravno in delujočo celoto. Toda za tako delo so potrebne čisto druge lastnosti in spretnost, kot so bile tiste, ki so zanetile spor. Za revolucijo je bilo dovolj nagovoriti sile, ki so se odzivale na nereflektirano človekovo snov: vzeti, deliti, izločiti, ponižati, gospodovati. Z eno besedo: kdor bil si nič, postaneš vse! Zdraviti razkrojeni svet, združevati sprto hišo, pridobivati ponižane in razžaljene, da pozabijo na preteklost in se z zaupanjem oprimejo skupnega dela – za to pa so potrebne težje dosegljive in redkejše vrline.

Sedaj je morda tudi čas, da se ubranimo očitkov na račun svoje naivnosti, ki jih že slišimo. Mogoče je res, da so naše zahteve empirično iluzorne, toda misel, ki jih je postavila, ni iluzorna, ampak najbolj realna prvina civilizacije, ki smo jo nekoč zapustili in bi se radi vanjo spet vrnili.

Ko odkrivamo svoj program, se hote in zavestno postavljamo v prostor, ki mu osnovne mere določa razum. Tu moramo izpovedati svoj credo: za človeka drugega prostora ni. Za človeka obstaja samo prostor razuma. Morda se nam bodo stari in novi komunisti smejali po svojih kuloarjih. Vendar smo jih prav s svojo zahtevo poklicali nazaj v normalno in demokratično občestvo. Ne verjamemo, da bodo vsi mogli ostati ravnodušni.

1.1.3. Postkomunistična levica v luči zgodovinske odgovornosti

Če smo torej ugotovili, da so komunisti zaradi narave svoje vpletenosti v slovensko zgodovino dolžni, da izpeljejo družbeno in politično prenovo, kakšna slika se nam pokaže, če se ozremo nanje v logiki tega spraševanja. V ljudeh, ki smo jih opremili s tako veliko odgovornostjo, očitno še vedno ni prostora, da bi se v njem naselila lucidni uvid in možnost krivde. V tem vidimo bistvo stvari. Ob petdesetletnici njihove dvoumne zmage je bila mogoče zadnja priložnost, da se soočijo z moralnimi zahtevami, ki jih postavlja njihov angažma v slovenski zgodovini. Sedanjost je že v posesti zanesljivega vedenja o poglavitnih prvinah njihovega nastopa: vemo, kateri duh ga je spočel in uresničil; obstajajo spomini in dokumenti o tem, kako mu je uspelo, da se je uveljavil; skoraj nepregledna je literatura o fizičnem in duhovnem trpljenju, ki ga je prinesel. Ob vsem tem bi človek pričakoval, da se bodo ljudje, ki so ta sistem uveljavljali in uresničevali, prepustili tisti notranjosti, ki človeku ne dovoli, da bi se vdal kaotičnemu slučaju, ampak hoče imeti stvari urejene. Poleg tega pa so tu ljudje, ki so se sistemu pridružili pozneje in so, čeprav iz snovi, ki jim ni branila povezovati svoje politične kariere z ljudmi tako obremenjene tradicije, vendar svobodnejši in v posesti boljših možnosti za izdelavo končne bilance. Da tu ni zaslediti nobenih ugodnih znakov za naše pričakovanje, nas preseneča. Nikoli nismo povsem verjeli – in če po pravici povemo, ne verjamemo niti sedaj – da obstajajo ljudje s tako trdnimi živci. Stavek, ki je bil 27. decembra lani povedan na TV Koper, nam je na skrajno preprost način predočil, kako mislijo in kako so se odločili: »Ne bo nobenih analiz!« Enostavno tako: ne bo nobenih analiz.

Sedaj že vemo, da tudi letošnji jubileji na postkomunistični levici ne bodo sprožili nobenih premikov. Ne samo da ne bo brezpogojnega soočenja s preteklostjo, ampak smo tu še priča novi fazi ideološkega preoblikovanja. Gre zato, da se civilizira NOB. Zato je treba iz nje odstraniti revolucijo. V nekem besedilu, o katerem bomo še govorili, stoji: »Slavimo osvoboditev in ne zmage revolucije!« To je tako kot pri Orwellu: če hočeš dostojno obstajati, moraš neprestano spreminjati preteklost. Sedaj je torej vse NOB, mogoče pa bo prišel čas, ko bo spet vse revolucija.

1.1.4. Zgodba o nekem jeziku

Besedilo, ki smo ga omenili zgoraj, je poslanica, ki jo je naslovilo ZZB na državni zbor Republike Slovenije. To je znamenito besedilo. Ne moremo sicer reči, da takega pisanja nismo vajeni, a tu je neki način pripeljan do take perfekcije, da si človek ne more kaj, da ga ne bi občudoval, hkrati pa je [Stran 005]globoko vznemirjen nad tem, kaj se dogaja z jezikom, ki ga imamo za materin jezik. Ali ni v vsakem jeziku uskladiščena osnovna racionalnost, ki govorečega molče opominja, da se ji pokori? Ne moremo ostati neprizadeti, če pomislimo, da je to isti jezik, v katerem ljudje izrekajo svoje najintimnejše in najdragocenejše reči. Tu se bomo morali omejiti na nekaj okvirnih ugotovitev in vzorčnih ilustracij.

Najprej načelno in okvirno: to je besedilo, ki, v podobi povedano, porabi štiri petine svojih stavkov za to, da nekoga ubije, eno petino pa za to, da se nad ubitim razjoka. Še to: to ubijanje se dogaja brez hrupa, tu ni slišati strelov in udarcev, vse je zamolklo in pridušeno, vsa orodja so vatirana in ovita. To sicer, kakor smo rekli, ni novo, je pa izpeljano nenavadno inventivno in talentirano.

Kakšen je argumentacijski slog tega besedila, se bo nekoliko videlo iz naslednje ilustracije. Nekje se trdi, da so »voditelji slovenske kolaboracije« sodili, da je komunizem bolj nevaren kot fašizem »zaradi sodelovanja [Stran 006]komunistov v OF«. Ko bi komunisti v OF samo »sodelovali«, ne bi bilo nobene »slovenske kolaboracije« in tudi ne njenih voditeljev. Toda problem je bil v tem, da so komunisti v OF ne samo »sodelovali«, ampak so jo tudi ustanovili in vodili na način, ki ni dovoljeval ne videti, da je to del Projekta. Tako so slovenski voditelji upravičeno imeli komunizem za bolj nevaren kot fašizem, saj je bil fašizem očitno nekaj prehodnega, komunizem pa je kazal vso voljo in imel vse možnosti, da ostane. Take in podobne trditve resnično samo oplazijo, kar jim da zven nekakšne resničnosti, nepazljivega bralca pa speljejo v napačno smer.

Sem spadajo tudi polresnice, kot je na primer ta, da je konec druge svetovne vojne »prinesel mir in olajšanje milijonom trpečih ljudi«. Da, toda kolikim je prinesel novo in še ne izkušeno gorje! Potem pa sledijo čiste neresnice, ki so seveda bolj vidne in zato manj nevarne. Ena od njih je ta, da so si nacisti oblast nad Nemci »nasilno prisvojili«; ali ta, da ima malokateri narod v Evropi »toliko razlogov za praznovanje te obletnice kot naš«; ali ta, da je bila ogroženost slovenskega naroda »neposredna«.

S tem besedilom je tako, da skoraj vsak stavek kliče po interpretaciji. Na primer dvoglavi stavek, ki je hkrati trditev in zahteva, da se »slovenska država nedvoumno opredeli do vloge slovenskega NOB na strani svetovne protifašistične koalicije«. To se pravi, naj se država vpreže v ideološko mašinerijo. Tu je tudi stavek, ki pomeni, če ga razvijemo, norčevanje iz tragike politične emigracije, da so namreč politični emigranti »enakopravni dediči pridobitev, ki jih je omogočila zmaga nad fašizmom«. Koliko vzvišenega sarkazma je v tem stavku in koliko potvorbe. Ali ni bilo tako, da je nad fašizmom zmagalo njemu enakovredno nasilje? Kot norčevanje občutimo tudi trditev, da je 9. maj 1945 prinesel Slovencem »možnost državotvornega življenja«. Očitno avtorji niso računali na to, da je še kdo, ki loči med državo in njeno karikaturo. Sploh so se morali sestavljalci tega besedila mnogo smejati. Kako bi sicer mogli zapisati, da sedaj, po petdesetih letih, obnašanje v pretekli vojni ni več »poglavitno merilo za državljanski status posameznika«. Saj je vendar jasno, da jih je večina že zdavnaj odšla, redki ostali pa so na robu, kjer jim malo pomeni, kakšen »državljanski status« imajo. Vendar se tudi ti pozivajo, naj se nehajo spominjati preteklosti, namreč kaj naj bi spominjanje bilo, če ne »obnavljanje spopadov in netenje maščevalnosti«. Govoriti o preteklosti dovoljujejo avtorji samo zgodovinarjem, zakaj drugi ljudje delajo to zlonamerno: izkoriščajo zgodovinske teme za »sprotne politične potrebe, za osebne ali strankarske diskvalifikacije«.

Nadalje so tu dogmatske trditve, na primer, da je »zgodovina že izrekla svojo sodbo«. Ta stavek se iz teh kvartirjev tako dosledno ponavlja, da v nas že deluje efekt naveličanosti in se nanj človeku ne da več odgovarjati. Vzročno vrednost imajo stavki, ki služijo za mehčanje ali redčenje zgodovinske resničnosti, kot je tisti, ki govori o delitvah, do katerih je »prišlo med Slovenci v drugi svetovni vojni«. To so stavki-amortizerji: kar »prišlo« je do delitev, na lepem, meni nič, tebi nič, nepovzročeno. V istem slogu je rečeno, da se je po 9. maju 1945 začelo obdobje »revolucionarnih sprememb«. Ah, kako mimogrede in neopazno! Ali so jih ljudje sploh opazili?

Nekateri stavki zaslužijo pozornost zato, ker so zgrajeni na neki subtilni in neulovljivi logiki. Eden od njih pravi – naš povzetek bo seveda zelo grob – da je zaradi zmage nad fašizmom »po 50 letih« v Evropi »stekel proces«, ki je pripeljal do demokracije. To je vse res, a zakaj je v eni polovici Evrope demokracija nastopila takoj po odhodu okupatorjev, v drugi, kamor spadamo tudi Slovenci, pa šele po petdesetih, zelo neprijetnih letih? Ko ta stavek še in še prebiramo, se spomnimo Alice v čudežni deželi: »Ah, kako sem vesela, da ne maram belušev. Ko bi mi bili namreč všeč, bi jih morala jesti, tega pa nikakor ne bi prenesla.« Takšno govorjenje sramežljivo vzbuja sum, da je tu zato, ker se nekatere stvari ne morejo naravnost povedati.

V tem spravnem tekstu je sicer mnogo izrazov nekdanje napadalnosti: »voditelji slovenske kolaboracije«, »služabniki tujih zavojevalcev«, »soodgovornost za zločinska dejanja«, »izvrševanje tujih povelij«, »poveličevanje kolaboracije«. Onstran dopustnosti pa je trditev, da je bila povojna morija v »popolnem neskladju z duhom NOB«. Za tem stoji ali nesposobnost ali nepripravljenost nositi zgodovino. Preprosta resnica je namreč ta, da je umor spremljal to gibanje tako zelo, da ga smemo imeti za enega njegovih osnovnih orodij. Morda bi lahko celo rekli, da je bil veliki val umorov spomladi in poleti 1942 in jeseni 1943 zgolj zlovešči preludij v krvavi junij 1945.

Po vsem, kar smo povedali, je mogoče tudi bralcem jasno, da to ni besedilo, na katerem [Stran 007]bi bilo mogoče graditi. Kljub nekaterim »usmiljenim« stavkom je v njem toliko besedi, ki jih nismo videli vstopati skozi glavna vrata, ampak so prišle v hišo bogve skozi katere line in dušnike in ne prinašajo, to smo kmalu videli, duha spravljivosti. Zdi se, da tako uporabljati jezik pomeni dvojno škodo: človeku je žal ljudi, ki postavljajo na kocko svoj ugled, potem pa tak način tudi prispeva h kontaminiranosti našega miselnega prostora.

Duhovna zmeda prihaja od besede, a se z besedo tudi zdravi. Ko je pesnik Dane Zajc zapuščal predsedstvo DSP se mu je zdelo primerno opozoriti, da se bo zaradi splošne zmede, ki je nastala, treba »posvetiti odkrivanju resnične besede, takšne, ki ima vsebino in težo«. Težko bi našli kakšno mesto v sedanjem slovenskem govorjenju, ki bi ga podprli z večjim veseljem. Pesnik pravi tudi, da je treba resnične besede »odkrivati«, s čimer hoče mogoče povedati, da resnične besede ni kar na površju, v dosegu prve roke, ampak moramo iti za njo po nekih sledeh, ki jih vedno imamo, v globino, dokler se središče naše zavesti ne umiri v védenju, da je najdena. Čim več je v kulturi takšne hoje za pravo besedo, tem več je v njej resničnosti in svobode. Resničnost in svoboda pa predstavljata odlično podlago za gotovost, ki jo morajo imeti, če hočejo obstajati, vas in mesto in vsa dežela, kot bi se mogoče izrazil Solženicin.

Če se bralec strinja z nami, da nas pretekli sistem še daleč ni pustil nedotaknjene – predvsem z ukinitvijo osnovne politike – potem bi mu tudi radi predlagali misel, da bomo najvarnejšo pot nazaj k sebi našli v jeziku. Čeprav ne izključujemo možnosti, da obstajajo ljudje, ki »z zavestno lažjo pripovedujejo o dobrem, delajo pa hudo«, le mislimo, da je o taki možnosti treba govoriti z veliko zadržanostjo. Zoper jezik se greši, tako kot drugod, iz nevednosti, da uporabimo Sokratovo misel. S tem pa nikakor ni rečeno, da je nevednost vsakokrat opravičljiva.

Tako smo prišli do misli, da je kultura predvsem kultura jezika. To, kar ljudi ne samo žali, ampak jim jemlje pogum in veselje do obstajanja, to, kar načenja njihovo osnovno zaupanje v svet, je to, da se v središču izrekajo neresnične stvari ali pa stvari, ki jih nosi arogantna zavest moči. Nikoli ne moremo preveličati pomena tega, kar se govori v duhovnem, kulturnem in političnem središču naroda. Ljudje smo v ta središča obrnjeni, bolj kot se zdi, in od njih odvisni, bolj kot se zdi, celo tedaj, kadar se delamo, da jih ne priznavamo. Mogoče bi lahko celo rekli, da je kriza sedanjega slovenskega časa v poroznosti jezika, ki se tam izreka.

V ilustracijo bi radi navedli primer iz zelo pomembnega središča: iz urada predsednika republike. V nekem nedavnem intervjuju (Delo, 13. jan. 1995) je Milan Kučan na pripombo spraševalca, da so se ljudje pred dvajsetimi leti bali hoditi v cerkev, priznal, da je to res, a je takoj dodal, da se je to dogajalo »v času takoj po vojni« in da je to treba [Stran 008]povezati »z ravnanjem dela Cerkve pred in med vojno«. Mislimo, da si tako prozornega iskanja moralnega in političnega alibija človek na takem mestu ne bi smel dovoliti. Hoditi v cerkev je prav do leta 1990 bilo povezano z določenimi posledicami in ničnost izgovarjanja na »ravnanje dela Cerkve pred in med vojno« pokaže že bežen pogled na liberalno Češko, kjer so se ljudje še neprimerno bolj bali hoditi v cerkev kot pri nas. Milanu Kučanu so ta dejstva vsaj tako dobro znana kot vsakemu drugemu Slovencu, a čemu potem to izmikanje? Človek pomisli, da tako pomembni ljudje ne bi smeli zahajati v trgovine s cenenimi artikli.

1.1.5. Nova levica in sprava

Z uvodnim spominom na zadnjo demonstracijo slovenske enotnosti v Unionski dvorani decembra leta 1941 smo hoteli povedati, kako boleče čutimo razdvojenost, ki se je nato naselila v narodovi zavesti. Njene porazne posledice so nam posebno pred očmi ob letošnjih jubilejnih spominskih slovesnostih. Čas sam nas sili, da nanjo bolj intenzivno mislimo. Ugotavljamo, da se naša sprtost ni zmanjšala, dobiva le vedno nove oblike, ki pa se vse napajajo iz one davne ločitve. V resnici je tako, kakor smo že večkrat rekli, da smo še vedno v stanju državljanske vojne. To je že samo po sebi paralizirajoče, v vsej ostrini pa se pokaže, če pomislimo na naloge, ki so sedaj pred nami. Ob tem je na dlani, da bi se morali nujno narediti nekateri koraki, da se zgodi tisto, kar je leta 1990 izjavil predsednik prvega demokratičnega parlamenta pred očmi vseh Slovencev in v imenu vseh Slovencev: S tem dnem se končuje slovenska državljanska vojna.

Takrat smo mislili, da so stvari tako preproste in da je to dovolj. Sedaj, po petih letih, vidimo, da ta zgodovinska naloga ostaja v bistvu nerešena. Pred petimi leti smo še mislili, da se bo nekdanji zmagovalec v svoji osamljenosti spričo presežne naloge, pred katero se je znašel, ustavil. Izhajajoč iz splošnega človeškega občutja, smo mislili, da se je med tem civiliziral in normaliziral. Nič takega se ni bilo zgodilo. Malo se je sicer pritajil, a je obdržal staro pretkanost, ki je bistveno prispevala k zgodbi o uspehu, o njej pa smo govorili v komentarju k prejšnji številki Zaveze. Ko so nove demokratične sile z močjo, kakršno so imele, gradile državo, je nekdanji zmagovalec in sedanji poraženec mislil predvsem na svoj Projekt: obdržati dominantno moč v institucijah civilne družbe, hkrati pa se pripravljati na ponovno osvojitev politične sfere. To se je po dobrih treh letih z zlitjem vseh političnih sil komunistične provenience v dve levi stranki tudi zares zgodilo. Čeprav so bile izvorno demokratične sile leta 1990 iz razlogov, ki smo jih že navedli, šibke, bi bile lahko dosegle več, ko bi bile tako prisebne, da bi vedele, za kaj gre. Te prisebnosti pa tedaj ni bilo in je je vedno manj, danes pa so te sile skoraj nepopravljivo razbite. Neokomunistična levica se bolj kot česarkoli drugega zaveda, da se je njihova zgodba o uspehu zgodila na teh razbitosti. Zato lahko pričakujemo, da bo še dolgo tako ostalo.

In kaj se trenutno dogaja? Trenutno ima združena levica na programu dva cilja: utrjevati politično oblast in storiti vse, da se vzdrži latentno stanje državljanske vojne, se pravi, da se prepreči velika slovenska razprava o preteklosti.

Politično oblast utrjuje nova levica tako, da pospešeno sprejema zakone, ki bodo tako formalizirali družbene odnose, da jih bo lahko obvladovala tudi, če bi se za kak čas zgodilo, da ne bi bila v posesti politične moči. To so zakoni, ki urejajo kazensko področje, sodstvo, javno tožilstvo, medije, finančno inšpekcijo, predvsem pa zakon, odnosno zakoni o šolstvu. Ti bodo, če bodo sprejeti – in kako bi bilo mogoče, da ne bi bili [Stran 009]– mogoče najusodnejši, ne samo zato, ker bo organizacijo šolstva, ko se enkrat ustali, težko spreminjati, ampak tudi zato, ker bi z njimi levica dobila v roke možnost, da oblikuje nosilce bodočega življenja. Tega se levica dobro zaveda, demokratična javnost pa sploh ne, saj bi sicer šla na cesto v stotisočih, kakor se je to zgodilo v Franciji, ko [Stran 010]so bile v nevarnosti zasebne šole. Zdi se, da se na tej ravni tekoče odvija določen program.

Druga stvar, ki se zdi levici, da je nikakor ne sme dopustiti, je kakršnakoli koncesija in puncto državljanska vojna. Državljanska vojna je tisto, na čemer temelji oblast nove levice. Zato mora trajati. Tu ne gre za politično legitimnost – to si je levica pridobila na demokratičnih volitvah. Tu gre za globljo, zgodovinsko legitimnost njene sedanje družbene vloge. Radikalna kritika enobejevske tradicije pa bi jo tako omajala, da tudi politična legitimnost ne bi bila več samoumevna ali pa sploh ne bi bila več dosegljiva. Zato je treba nekdanje nasprotnike in njihove naslednike držati v temi. Zakoni, ki so koncipirani v ta namen, so tile: zakon o vojnih veteranih, zakon o vojnih invalidih, zakon o vojnih žrtvah, zakon o vojnih grobiščih in zakon o popravi krivic. Vsi to so zelo pomembni zakoni, skupno pa jim je, da so nekdanji pripadniki protikomunističnih sil in njihovi nasledniki izključeni od pravic, ki jih ti dokumenti prinašajo. Za domobrance je najbolj pomemben zakon o grobiščih, ki bo, če ga bodo sprejeli, užalostil celo kaka občutljivejša vlakna na oni strani. Saj so »sektašili« celo nad mrtvimi: enim grobovom bo namreč priznaval status »vojaških« grobišč, drugi, na primer domobranci, pa bodo počivali, če se bo zanje sploh poskrbelo, na »vojnih« grobiščih, ki ne bodo enaka prvim.

Zakon o popravi krivic pa je bil bolj kot zaradi svoje vsebine pomemben po tem, kar je levica v parlamentarni debati pri tem povedala. Njeni protagonisti so jasno in ponovno povedali in poudarili, da »ne pristajajo na to, da se … kakorkoli politično vrednoti obdobje druge svetovne vojne in polpretekle zgodovine« in da »cilj zakona ni nova zgodovinska in politična kvalifikacija medvojnega obdobja«. V parlamentarni debati se je pojavljala sintagma »žrtve vojne«, niso pa se omenjale žrtve revolucije. Mnogo se je govorilo o »izgnancih, ukradenih otrocih, taboriščnikih, internirancih«, niti enkrat pa ni bil omenjen slovenski holokavst, ki se dviga nad vse s svojo milenarično velikostjo. Debata je dovolj jasno pokazala, da je ena od poglavitnih prioritet leve politike ohraniti stanje državljanske vojne. Da je demokratični del državnega zbora razumel, za kaj gre, dokazujejo besede dr. Zagožna, enega od promotorjev zakona: če ta zakon ne bo sprejet, »potem ne pričakujem razvoja v smeri sprave in demokracije, ampak razvoj v smeri vedno večje prizadetosti velikega dela prebivalstva in v smeri vedno večjih notranjih napetosti«.

Levica, ki se, kakor smo videli, tako zelo utemeljuje na NOB-ju, ne kaže nobene pripravljenosti na uravnoteženo gledanje na preteklost. Z vsemi sredstvi in dosledno se temu upira. Eno od njih je diskvalifikacija zgodovinskega spomina. Raziskovanje preteklosti je ožigosano za nemoč spoprijeti se z življenjem in sedanjostjo. Ljudje pa večidel ne vidijo, da se jim tako jemlje to, kar je za narodovo življenje normalno in nujno. Pri nas se je ubadanje s preteklostjo označilo z eno od najodurnejših jezikovnih zvez, ki se je kdaj oblikovala v jeziku: »pobiranje kosti«.

Toda če ne narediš v sebi prostora za spomin, si že napol mrtev. Tudi spomin na temne sence zgodovine človeka ohranja. Elie Wiesel, eden redkih, ki so preživeli Auschwitz, pravi: Pripadam ljudstvu, ki ga spomin na preteklost ohranja. Narodi, ki imajo spomin in voljo, da ostanejo v spominu, so med izbranci. Neki kronist iz varšavskega geta je zapisal: Vsi pišejo in pišejo: rabini, učenjaki, trgovci in čevljarji, vsi hočejo služiti zgodovini kot priče.

Sedanji slovenski usmerjevalci javne misli pa hočejo spominjanje, to žilo življenja, postaviti v somrak nenormalnosti. Vedo namreč, da spomin ne samo ohranja tistega, ki ga goji, ampak relativizira tudi vse ostale. Češki predsednik Vaclav Havel pravi nekje, misleč na iluzije, ki so utirale pot komunizmu: »Katere katastrofe – spet z najboljšimi nameni – pa se pripravljajo sedaj?« Tudi zato se morajo ljudje spominjati, da se, vedoč, kako se je dogajala preteklost, čutijo odgovorne. Delov novinar Damijan Slabe je v poročilu o petdesetletnici zračnega napada na Dresden zapisal, da je »praviloma čredno evforične množice« treba odvezati od krivde za preteklost: »Le tako je namreč mogoče preprečevati na starih neumnostih nastajajoče nove.« Po naši pameti je resnica ravno obratna: z razbremenjevanjem množic se pripravlja teren za nastajanje novih neumnosti. Nujno moramo uveljaviti misel, da moramo biti za svet odgovorni vsi. Če pa odgovorni, tudi krivi.

Demokracija omogoča, vsaj v načelu, transparentnost političnega prostora. Če vse ali vsaj večina ustanov demokratične politike in kulture deluje, se ne v politiki ne v civilni družbi ne morejo neopažene oblikovati črne luknje, iz katerih bodo nekoč planile pošasti. Naše stoletje nas je poučilo, da se to dogaja.

[Stran 011]

Zato ne moremo reči, da nismo bili opozorjeni. To pa je misel, ki nas pelje nazaj na začetek našega razmišljanja: na tisti večer v Unionu 12. decembra 1941.

1.1.6. Pred zaveso in za zaveso

Podoba, ki smo jo tam dali, je resnična, a ne celotna. Ljudje v dvorani in na odru tistega večera »niso vedeli v večini, kako in kaj vse je«, kakor se je pozneje izrazila ena od udeleženk. Ta namig kaže na zakulisje večera. Nastop Maroltovega Akademskega pevskega zbora je namreč organizirala OF. Na sestanku z Borisom Kidričem je bilo določeno, da se upravni odbor zbora sestane s Prežihovim Vorancem in uredi vse potrebno. Eden od teh organizatorjev v ozadju je pozneje glede sporeda povedal, da so morali paziti: »Seveda nismo mogli postaviti v program tudi Internacionale ali pa Rdečih pionirjev, ki jih je ravno takrat skomponiral Pahor« Vedeli so, komu pojejo: »Hoteli smo s preprostimi slovenskimi pesmimi, ki smo vedeli, da bodo najbolj vžgale, doseči čim večji uspeh.« Vsem tem stavkom je zgodovina dala interpretativno možnost, ki daleč presega značaj tistega decembrskega večera v Unionu. V slovenski zgodovini so se pojavili ljudje, ki so šli za tem, kar so izražale pesmi, kot sta bili Internacionala in Rdeči pionirji, a teh pesmi niso peli. Rajši so peli »preproste slovenske pesmi«, ker so vedeli, da bodo samo z njimi dosegli uspeh. To je, poenostavljeno povedano, zgodba o slovenski revoluciji in slovenskem narodnoosvobodilnem boju.

Toda ljudje takrat vsega tega niso vedeli. Mislili so, da so eno: bili so kakor veliko srce naroda – v bolečini in upanju. Zato človek, kadar sliši pripovedovati o tem večeru, ne more uiti ganjenosti. A potem ne more, da ne bi tudi pomislil, da je za tistim večerom že sedel pajek.

2.1.1.

Bilo je sredi avgusta leta 1944. Nemci so se že nekaj dni spopadali s partizani po moravških hribih. Vaščani Križevske vasi in Zagorice so se zaskrbljeno ozirali proti Murovici, Ciclju in Sv. Miklavžu. Partizani so se iz šole in župnišča pri Sv. Križu pred nemško hajko umaknili v gozd in niti svojega prateža niso odpeljali s seboj. Ko se je 18. avgusta močna nemška kolona približala Križevski vasi, so partizani s hriba nad cerkvijo oddali nanjo nekaj strelov, nato pa so se na hitro premaknili proti Vačam. Nemci so vdrli v vas in začeli preiskavo po hišah. V šoli in v župnišču so našli dovolj dokazov, da so se tu dalj časa mudili partizani. Na domovih v Zagorici in v Križevski vasi so pobrali osem mož in jih odgnali v kamniške zapore. Lojzeta Povirka iz Zagorice pa so ubili blizu doma, ker so ga obdolžili neposredne zveze s partizani.

Ljudje so že upali, da je nevihta mimo, toda 24. avgusta sredi dopoldneva so Nemci, pravzaprav so bili to vlasovci, spet prišli. Obkolili so Zagorico in Križevsko vas. Vse vaščane so nagnali v dolinico med Križevsko vasjo in Zagorico. Preiskovali so izpraznjene hiše in ropali. Nekako po treh urah so ukazali ljudem, naj gredo domov in vzamejo nekaj najnujnejših potrebščin, ker bodo morali iti z njimi. Živino in prašiče in še kaj so pobrali vlasovci. Komaj so se vaščani spet začeli zbirati na določenem mestu, so že zagorele prve hiše in gospodarska poslopja. Dolga procesija pregnancev se je nato v spremstvu vojakov uvrstila po poti proti Vrhu in naprej v Dolsko. Za njimi se je valil dim gorečih poslopij. Ognjeni zublji so neusmiljeno požirali njihove domove, gorele so tudi cerkev, šola in župnišče. Preden sta hrib in gozd ljudem zakrila to sliko groze, so nekateri še videli, kako se je zrušila streha zvonika s križem. Ko so prišli v Dolsko, so jih vojaki pustili. Dovolili so, da se nastanijo pri sorodnikih in znancih v Dolskem, Dolu, Ihanu in v okoliških vaseh. Do konca vojne pa se niso smeli vrniti domov.

Tale žalostni dogodek nas spominja na težko poletje leta 1942, ko so Italijani po Notranjskem in Dolenjskem požigali vasi, pobijali talce in vodili ljudi v internacijo. Požar revo[Stran 012]lucije se je v Ljubljanski pokrajini razplamtel mnogo prej kot na Gorenjskem in Štajerskem, kjer je »skrbel za red« nemški okupator. Meja med italijanskim in nemškim okupacijskim področjem je razdelila tudi Ljubljano, saj je potekala med Šentvidom in Šiško, južno od Črnuč in nato po desni strani Save proti Litiji. Zaradi meje so nekateri kraji, kot Dol in Dolsko, ki so bili prej povezani z Ljubljano, prišli pod vpliv Gorenjske in včasih celo Štajerske. Temu primerno so se potem v teh krajih odvijali tudi medvojni dogodki.

K predvojni občini Dol pri Ljubljani so poleg Dola spadali še kraji Dolsko, Laze pri Dolskem, Klopce, Vinje, Vrh, Zagorica, Križevska vas in drugi. Cerkvenoupravno sta Zagorica in Križevska vas do nedavnega spadali pod moravško župnijo. Zaradi velike oddaljenosti od farnega središča so v Križevski vasi in v sosednjih vaseh začeli razmišljati, da bi imeli pri Sv. Križu svojega duhovnika. Leta 1859 so poleg cerkve postavili še župnišče in kmalu nato so dobili stalnega duhovnika ekspozita.

Figure 2. Požgana cerkev Sv. Križa, križevska šola in župnišče

Zadnji ekspozit pri Sv. Križu je bil Anton Komlanec. Nemci so ga kmalu po zasedbi leta 1941 kot toliko drugih duhovnikov pregnali in potem se za stalno ni več vrnil k Sv. Križu. Komlanec je za svoje vernike naredil veliko dobrega. Takoj po prihodu k Sv. Križu se je lotil ureditve pokopališča ob cerkvi. Do tedaj so Križevci nosili pokopavat na uro in pol oddaljeno pokopališče v Moravče. Pot po hribovskih stezah in kolovozih je bila posebno v zimskem času težka in naporna.

Z veliko vnemo je Komlanec skrbel za vzgojo otrok. Malo pred začetkom vojne je dokončal gradnjo enonadstropne cerkvene šole, ki je obenem postala tudi prosvetni dom. Pod njegovim vodstvom je v teh hribovskih krajih zacvetela katoliška prosveta. Križevci so igrali razne ljudske igre in imeli celo svojo godbo. Ob prosvetnem delu so se mladi in starejši tudi izobraževali. Njihov duhovnik je bil dovolj razgledan, da jim je znal pojasniti dogodke v Rusiji in v Španiji, o katerih so brali v Domoljubu in Bogoljubu. Ko se je leta 1941 zvedelo za nemško okupacijo, je Komlanec primerjal Nemce z vlomilci in opozarjal ljudi, naj ne dovolijo ponemčevanja. Morda tudi zato nemški učitelj Maier, ki je julija 1941 prišel v Križevsko vas, potem ko so Nemci zaprli domačo učiteljico Ano, učitelj Bogomir pa jim je pobegnil na Dolenjsko, ni zdržal več kot tri tedne. Pobral je svoje stvari in odšel in s tem je bilo konec pouka nemščine v Križevski vasi. Šola je ostala prazna, dokler je leta 1942 niso začeli uporabljati partizani, ki so tu kmalu imeli nekakšno oporišče za prehod preko Save.

Ko so jim Nemci pregnali duhovnika, so Križevci in okoličani spet hodili k maši v Moravče, kjer je vso vojno deloval župnik Jernej Hafner, eden redkih slovenskih duhovnikov na nemškem zasedbenem področju, ki je lahko ostal v svoji službi. Glede posvetnih zadev so pa bili vezani na zasavsko stran. Tam so imeli občino pa tudi železniško postajo. Kar precej dolga je bila pot iz Zagorice na postajo v Laze pri Dolskem, le malo krajša pa iz Križevske vasi v Jevnico. Nemci so od Laz pri Dolskem mimo Črnuč do Šentvida zgradili novo železniško progo in tako mimo Ljubljane vzpostavili neposredno zvezo z Gorenjsko.

Ljudje so prve partizane, nekateri so jim rekli goščarji, ki so se pojavili poleti 1941, z navdušenjem sprejeli, saj niso marali Nemcev, ki so takoj v začetku svojega vladanja izselili skoraj vse duhovnike, učitelje in druge ugledne Slovence. Toda Nemci so takoj v začetku ostro ukrepali. Zagrozili so, da bo pokončan vsak, kdor bo kakorkoli dvignil roko proti Nemčiji. Pa ni ostalo samo pri grožnjah. Že leta 1941 so streljali talce. Julija 1942 je na Gorenjskem stopila v veljavo odredba o delovni in vojaški obveznosti, na Štajerskem se je to zgodilo že nekaj mesecev prej. Tistim, ki se pozivom ne bi odzval, in njihovim svojcem, so napovedali najhujše kazni. Mobiliziranci niso imeli nobenega razloga, da temu ne bi verjeli. V celjskem Starem piskru so 22. julija 1942, dan pred odhodom prvih mobilizirancev iz Celja, postrelili več ljudi. Ponekod so že preganjali tudi sorodnike partizanov. Med mobiliziranci v nemško vojsko je prevladalo mnenje, da je bolje, da gredo v nemško vojsko in tam [Stran 013]padejo sami, kot pa da gredo v partizane in bi bile preganjane tudi cele družine. Nekateri so se tedaj v strahu pred mobilizacijo zaposlili pri železnici ali v vojaških tovarnah, vendar jih je kasneje mobilizacija vseeno zajela.

Prvi Gorenjci letnikov 1923 in 1924 so bili vpoklicani januarja 1943, večina letnikov 1916 do 1926 pa v prvi polovici tega leta, le posamezniki še leta 1944. Na Štajerskem se je mobilizacija začela že leta 1942 in se nadaljevala vse leto 1943. Alojzij Žibert iz Suhe pri Kranju je v knjigi Pod Marijinim varstvom opisal svoja tragična doživetja od mobilizacije do ruske fronte, ujetništva in surovega udbovskega sprejema ob povratku domov leta 1945. V epilogu je zapisal tudi tole: »Največ junakov in največ pametnih je po vojni. Tudi meni sedaj po vojni nekateri očitajo, da nisem dovolj ljubil svoje domovine. Očitajo mi, da sem ubijal sovjetske ljudi, da sem še živ.« Partizani in OF naj bi namreč preprečevali nemško mobilizacijo s svojo protimobilizacijo. O tem Jože Dežman takole piše: »Partizanska razlaga zgodovine je temeljila na predpostavki, da so imeli mobiliziranci v nemško vojsko možnost, da bi se mobilizaciji izognili z odhodom v partizane. V začetku leta 1943 ni bilo na Gorenjskem niti tristo partizanov. V zgornji savski dolini, okoli Jesenic in na celotnem levem bregu Save razen peščice borcev ni bilo partizanskih enot. Gorenjsko partijsko in vojaško vodstvo se za prisilno mobilizacijo ob vpoklicu prvih letnikov v nemško vojsko ni odločilo predvsem zaradi slabih izkušenj iz leta 1942, ko je večina novincev dezertirala, in tudi zato, ker jih niso imeli s čim oborožiti. Partizani so na Gorenjskem začeli s prisilno mobilizacijo samskih moških do 40. leta starosti in družinskih očetov do 35. leta starosti maja 1943, torej potem, ko so nacisti vpoklicali večino rekrutov razen letnika 1926. Večini v nemško vojsko vpoklicanih Gorenjcev tako ni preostalo drugega, kot da so se vpoklicu odzvali. Torej mobilizirancem ne moremo očitati, da so prostovoljno odšli v nemško vojsko.« (Zbornik posveta o nemški mobilizaciji Slovencev v 2. svetovni vojni, 1992 str. 102).

Te splošne podatke o razmerah na nemškem okupacijskem področju na Gorenjskem in Štajerskem smo navedli za boljše razumevanje naše zgodbe. Na ta ali oni način so te razmere prizadele tudi ljudi in vplivale na njihove odločitve. Pri svojih odločitvah so pogrešali duhovnike in druge vodilne ljudi, ki so jih pregnali Nemci takoj po zasedbi in s tem naredili uslugo komunistom. Začetno navdušenje za partizane se je umirilo, ko so ljudje spoznali, da se za OF skriva še marsikaj. O tem priča tudi dogodek, ki se je leta 1942 dogodil pri Sv Križu. Nekaj partizanov se je oglasilo v vasi. Želeli so se pogovoriti z organistom Vincencem Povirkom in Ivanom Vodnikom. Oba sta med vaščani uživala velik ugled. Razvil se je razgovor o OF in o delovanju proti nemškemu okupatorju. Pravzaprav sta govorila dva obiskovalca, domačina pa sta v glavnem poslušala. Čez nekaj časa se Povirk le ojunači in vpraša: »Pa imate vi kaj vere?« »Ne, to pa ne. Pa saj to vendar ni važno,« je bil odgovor. Brez razmišljanja je organist nato zaključil: »Če je pa tako, se bomo težko dogovorili.«

Figure 3. Anton Komlanec – priljubljeni križevski duhovnik

Kmalu se je izkazalo, da se res niso dogovorili. Komunistični likvidatorji so tudi v teh krajih začeli svoje delo. Tudi Vincenc Povirk in njegov brat Lovro sta bila že obsojena na smrt. Imela sta srečo, da so ju iz nekega taborišča nad Trojanami vendarle izpustili in organist Vincenc je pred nekaj leti končal svoje življenjsko popotovanje v Clevelandu v ZDA. Ena prvih žrtev prevratniškega nasilja v dolski občini je bil tridesetletni Jože Lobo[Stran 014]da iz Podgore. Čeprav mu starši niso mogli omogočiti šolanja, si je pridobil temeljito izobrazbo. Takoj po osnovni šoli se je zaposlil v Jugoslovanski (prej) tiskarni v Ljubljani, obenem pa je obiskoval razne večerne tečaje, se sam učil in veliko bral. V domači dolski fari je delal pri Fantovskem odseku, v prosvetnem društvu in tudi pri Slovenski ljudski stranki. Ko so bile leta 1932 v Dolu demonstracije proti Živkovićevi diktaturi in v podporo dr. Korošcu, je bil med glavnimi manifestanti. Zaradi tega so ga zaprli. Na posebnem procesu v Beogradu je bil obsojen in odsedel je devet mesecev v Sremski Mitrovici. Po povratku iz zapora je neutrudno nadaljeval prosvetno in politično delo. Ko je bila v Dolu ustanovljena Katoliška akcija, je Jože postal njen predsednik. Že pred vojno je prevzel službo občinskega tajnika v Dolu. Kot po mnogih drugih občinah so Nemci tudi v Dolu odstavili župana, pustili pa drugo upravno osebje. Jože je bil velik nasprotnik Nemcev, zato se je le s težavo odločil, da tudi pod nemškim komisarjem ostane občinski tajnik. Naredil je veliko dobrega za ljudi. Jože je dobro razumel pravi pomen OF. Ni skrival svojega prepričanja. Večkrat je javno rekel: »Komunizem, nacizem in fašizem so največje zlo za človeštvo.«

Figure 4. Križevska vas 1947 – Prva obnova cerkve in šole

Partizani so Jožeta 29. maja 1943 ponoči prišli iskat na dom v Podgori. Odpeljali so ga nekam v moravške hribe. Potem so govorili, da so ga odpeljali na Hrvaško v štab, kjer rabijo take ljudi. Toda Jože se ni več vrnil.

Lovro Štefančič iz Zagorice je skupaj z očetom delal na železnici Laze–Šentvid. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko. Odločil se je, da gre raje v partizane. Ker je bila njegova enota v bližini domačega kraja, je po nekaj tednih partizanskega življenja prosil, da bi ga pustili domov po nekaj obleke in hrane. Dobil je dovoljenje. Na pot sta se odpravila skupaj s prijateljem Antonom Strmlanom, s katerim sta prej skupaj delala na železnici. V enoto sta se vrnila v določenem času, toda za njima ali že pred njima je prišlo tudi neko sporočilo domačih terencev. Po hitrem postopku so ju obsodili na smrt. Rabelj je bil takoj pripravljen, da ju odpelje na morišče in umori po svoji običajni metodi z nožem. Nekaj mesecev kasneje je Štefančičeva mati srečala rablja in ga s solznimi očmi vprašala: »Jovo, kje je naš Lovro? Ali je še živ?« Odgovoril ji je, da so ga poslali na Dolenjsko. Mati je še vprašala: »Ali res?« Jovo je zatrdil: »Glavo stavim, da je res.« Partizan Jovo je res izgubil glavo na [Stran 015]pepelnično sredo 1944, ko je njegova enota, utrujena od pustnega veseljačenja, blizu Voklega pri Ihanu padla v roke Nemcev.

Samo nekaj dni pred usodnim dogodkom v Voklem so Jovo in njegovi partizani odpeljali Ivana Ramšaka, znanega prosvetnega delavca iz Dolskega. Ramšak je bil daleč naokrog najboljši telovadec. Baje so ga pobili prav tisti fantje, ki jih je učil telovadbe. Tudi pri tem uboju je bil glavni rabelj Viktor Janež–Jovo iz Dolskega. Njega je Ramšak pred grobom, ki si ga je moral sam skopati, prosil, naj ga zaradi žene in otrok pusti pri življenju, toda Jovo se za njegove prošnje ni zmenil.

Odstranjevanje načelnih in vplivnih mož in fantov je bilo bistveni del velikega programa za uvedbo novega družbenega reda. Po tem programu so odpeljali v gozd tudi bivšega župana v Dolu Zorka in predvojnega župana iz Dolskega Janeza Zajca, po domače Horvata. Nista se več vrnila.

Franca Kuharja, kovaškega mojstra iz Vidma pri Dolu so ubili kar doma in s tem ljudi še bolj prestrašili. Kovača so vsi poznali kot odličnega obrtnika in razgledanega, pokončnega moža. Komunistom se je še posebno zameril, ko je po uboju Lobode in drugih večkrat javno obsojal njihovo početje. Tistega jesenskega popoldneva je prišel h Kovačevim neki terenec in naročil, naj bosta pred hišo pripravljeni dve kolesi, ker ju bodo zvečer rabili za neko akcijo. Večerilo se je že, ko sta prišla dva partizana v civilni obleki. Kovačevi so oba poznali. Poklicala sta očeta iz kovačnice. Eden je ostal z njim v kuhinji, drugi pa je porinil mamo in otroke v sobo in jih tam strahoval z veliko pištolo. Kmalu so v kuhinji odjeknili streli. Morilca sta zapustila hišo, vzela pripravljeni kolesi in se odpeljala. Spotoma sta na drugem koncu Vidma kar skozi okno ustrelila komaj dvajsetletno Micko Gregorin, nato pa odbrzela proti Ihanu.

Ko so prihiteli domači, je oče Kovač ležal v kuhinji na tleh v mlaki krvi. Dobil je pet strelov v glavo, pa je kljub temu ostal živ. Zdravnik ga je poslal v bolnico na Golnik. Po nekaj mesecih je za silo okreval. Mama je dobila zagotovilo domačih partizanov, da se oče lahko brez skrbi vrne domov. Verjel jim je in se res vrnil. Zvečer 28. decembra 1943 pa so partizani spet prišli in obkolili Kovačevo hišo. Družina se je ravno pripravljala za večerjo. Oče je sedel v kuhinji pri mizi. Vstopil je samo partizan, ki je ob prvem »obisku« strahoval mamo in otroke. Zagrmel je strel iz njegove velike pištole in oče se je mrtev naslonil na mizo. Brez besed je morilec odšel iz hiše in z drugimi izginil v temno noč.

Trije Kovačevi sinovi so bili tedaj v nemški vojski. Obvestilo o očetovi smrti je doseglo samo mlajšega Jožeta, ki je prišel na pogreb. Kmalu potem je bil Jože poslan na rusko fronto in se je za njim izgubila vsaka sled. Simon in France sta se v Franciji priključila odporniškemu gibanju in z njegovim posredovanjem prišla v jugoslovansko prekomorsko brigado. Preko Barija so prišli v Bosno. Kot vojak te brigade je France nekje pri Bihaču padel v boju z Nemci. Domači so po vojni brez uspeha skušali zvedeti za njegov grob. Simon je s partizansko vojsko maja 1945 prišel v Trst in na Koroško. Ko se je potem vrnil domov, je našel domačo hišo zapečateno, kajti mama je z nekaj otroki bežala na Koroško, ker se je upravičeno bala osvoboditeljev.

V Križevski vasi se nekateri še spominjajo žene, ki je prišla nekje od Kresnic. Partizani so jo osumili, da je vohunka, in jo zaprli. Neko noč so jo odgnali v gozd nad cerkvijo in jo ustrelili. Njen grob v rebri nad križevsko cerkvijo je bil le površno zagreben. Kasneje se je zvedelo, da je bila mati več otrok, ki je po hribovskih vaseh nabirala živež.

V gozdu pri Klopcah je bil leta 1944 umorjen tudi enaindvajsetletni Martin Povirk iz Križevske vasi. Nekaj časa je bil pri partizanih, toda kmalu je sprevidel, da ne spada k njim. Vrnil se je v domači kraj in se skrival na nekem kozolcu. Po hrano je hodil ponoči k sorodnikom. Komaj teden dni je tako preživel, pa so ga že odkrili. Prijeli so ga in odpeljali na morišče. Tam sta mu rablja čez glavo zavezala suknjič in ga nato tolkla s sekiro. Potem sta se hvalila, kako trdo delo sta imela, da sta s sekiro pokončala neko zver.

Ko so bile leta 1944 tudi na Gorenjskem ustanovljene domobranske postojanke, so se fantje, ki so iz nemške vojske prišli na dopust, začeli zatekati v te postojanke. Čeprav po juniju 1943 niso več dobili dovoljenja za dopust na domačem slovenskem ozemlju, so mnogi na ta ali oni način vendarle prišli domov. Tedaj so bili postavljeni pred odločitev, ali naj gredo k partizanom ali k domobrancem. Nazaj na fronto se gotovo niso želeli vrniti. Nekateri so se raje skrivali okrog doma, kot da bi se odločili za eno ali drugo stran. K odločitvi za domobrance so [Stran 016]večkrat pripomogli poboji, ki so jih zagrešili partizani po njihovih vaseh. Kljub vsemu pa je bila večina fantov po prihodu iz nemške vojske najprej pri partizanih. Mnogi od teh so ostali pri partizanih le malo časa, nato pa so se zatekli v najbližjo domobransko postojanko. Domžalska postojanka je bila ustanovljena avgusta 1944. Štela je okrog 200 mož in fantov in je tako spadala med večje gorenjske postojanke. Največ »nemških vojakov« je v to postojanko vstopilo januarja 1945. Domobranska postojanka v Št. Vidu pri Lukovici je nastala decembra 1944. Postojanki v Kresnicah je poveljeval Jože Povirk iz Križevske vasi. Njegovega brata Martina so partizani ubili, ko se je skrival blizu doma. Prav gotovo nihče od domobrancev, še najmanj pa tisti, ki so prišli iz nemške vojske in s fronte, niso verjeli v nemško zmago, saj so dobro vedeli, da je nacistični vojaški stroj na koncu svojih moči. Verjeli so v zmago zahodnih zaveznikov in v demokratično ureditev Slovenije po vojni. Skupaj z ostalimi so se ob koncu vojne umaknili na Koroško in bili vrnjeni.

Poglejmo na kratko, kako so tudi križevski fantje šli po tej poti. Anton Korimšek bi leta 1943 moral iti v nemško vojsko. Odločil se je za partizane in postal partizanski kurir. Bil je dober z ljudmi. Tudi v domači vasi je marsikomu pomagal. Proti koncu leta 1944 je prestopil k domobrancem. Z njimi je maja 1945 šel na Koroško in bil vrnjen v Celje. Med potjo od celjske železniške postaje proti Teharjem ga je prepoznal mlad partizan, ki še danes živi v Ljubljani. Potegnil ga je iz kolone in ga začel obdelovati s puškinim kopitom. Domobranec, ki je bil s Korimškom skupaj v koloni, je kasneje kot mladoletnik prišel domov in povedal, da ga po tistem ni več videl. Pripovedujejo, da se je oni partizan ob raznih priložnostih in celo na večer, ko je bil z vaščani ob mrtvaškem odru svoje matere, hvalil, koliko jih je »poslal na drugi svet«.

Antonov brat Jakob Korimšek je bil znan v Križevski vasi in v okolici. Rad je pomagal pri cerkvenem gospodarstu in pri prosvetnem delu, vodil je križevsko godbo. Bil je pri domobrancih in potem so ga videli med vrnjenimi trpini v Kočevju.

Večina gorenjskih domobrancev je namreč bila vrnjena 28. maja 1945 s 4. polkom, ki ga je vodil major Mehle. Skozi Podrožco, Jesenice, Kranj in Škofjo Loko so prišli v Šentvid. Njihov križev pot se je končal v Kočevskem Rogu. Po pričevanju preživelih je v Rogu izginil tudi Anton Tekalec. Ko je dobil poziv za nemško vojsko, je šel k partizanom. Ob kapitulaciji Italije je bil na Dolenjskem. Kasneje je pobegnil od partizanov. Vstopil je k domobrancem in do konca delil njihovo usodo.

Pred kratkim sem v Dnevniku ponovno bral misel, da je brskanje po preteklosti neumnost, ki ni vredna človeškega dostojanstva. Baje je vsakemu normalnemu človeku jasno, da so vsi protikomunisti imeli krvave roke in da so bili na napačni strani. Prav tako je popolnoma jasno, da so komunisti osvobajali slovenski narod tudi tedaj, ko so pobijali njegove najboljše sinove in hčere. Naši zgodovinarji so to že potrdili, saj je tisoč knjig zgodovine NOB že napisanih, kakšno podrobnost bodo sčasoma še dodali, vendar bistvenega v ničemer ne bo spremenila. Ob tem sem nehote pomislil na duhovnika Komlanca, o katerem sem mnogo slišal, ko sem zbiral podatke za tale zapis. Nemci so ga leta 1941 pregnali iz Križevske vasi na Hrvaško. Že po nekaj mesecih se je vrnil v Ljubljano, od koder je živo spremljal medvojne dogodke v svoji duhovniji. Kmalu po koncu vojne so ga prvič zaprli. Ko je leta 1946 prišel iz zapora, se je naselil v samostanu sester sv. Križa v Mali Loki pri Ihanu. Rad bi šel v Križevsko vas, pa mu niso dovolili. Vsako nedeljo je zjutraj maševal pri sestrah v samostanu, nato pa se je peš po bližnjicah odpravil na dobsko podružnico Sv. Trojice. Tako je tudi v nedeljo, 26. decembra 1951, maševal pri Sv. Trojici in v pridigi kritiziral novo oblast: da so pomorili domobrance, da ropajo privatno in cerkveno lastnino, da so prepovedali verouk v šolah, da so izgnali usmiljenke iz bolnišnic.

Še preden je v ponedeljek zjutraj končal mašo, so že prišli oznovci. Na grob način so ga aretirali in odpeljali v Kamnik. Ko so ga zasliševali zaradi nedeljske pridige, jim je med drugim rekel: »Kar sem povedal, je čista resnica. Pomor 12.000 vrnjenih domobrancev: po mednarodnih pravilih nobena oblast nima pravice ubijati vojnih ujetnikov. Ujeti so zaščiteni in morajo biti izpuščeni, če so nedolžni.« Po dolgem zasliševanju so ga uklenili in odpeljali v umobolnico v Polje, kjer je bil potem zaprt skoraj petnajst let.

Komlanca so zaprli v umobolnico z izgovorom, da je neprišteven in nevaren okolici. Ali je bila ta diagnoza postavljena zaradi njegove obsodbe poboja domobrancev? Vsekakor je bil Komlanec zaradi tega nevaren komunistični oblasti, ki ni želela, da se o njenih zločinih govori v javnosti. In danes, ob petdesetletnici konca druge svetovne [Stran 017]vojne? Zdi se, da je še vedno nevarno in nespametno govoriti o komunističnih pobojih, medtem ko »prava stran« lahko dela vse, kar hoče. Pravijo, da se zgodovina ne da spreminjati, pri tem pa pozabljajo, da zgodovina ne more biti prirejena trenutnim potrebam nekaterih.

V Zagorici, manj kot en kilometer od Sv. Križa, kjer je grob duhovnika Komlanca, je Vehovčeva domačija. Tu je bil leta 1754 rojen slavni matematik Jurij Vega. Njegova rojstna hiša je avgusta leta 1944 hkrati s celo Zagorico in Križevsko vasjo pogorela, kot smo opisali na začetku naše zgodbe. Na obnovljeni Vehovčevi domačiji sedaj živijo Pokovčevi in v hiši je urejena tudi spominska soba, kjer je mogoče videti marsikaj iz življenja in dela znamenitega Zagoričana. Pred kratkim smo obiskali Vegov dom zaradi pogovora s petinosemdesetletno Vehovčevo mamo Ivano. Čeprav sama pravi, da govori, »kot bi iz otrobov štrik pletel«, čutimo v njenem pripovedovanju pravo zakladnico spomina in modrosti.

Komaj dvajset let ji je bilo, ko je iz Križevske vasi prišla v Zagorico. Doma pri Mežnarju je bilo dvanajst otrok. Živeli so skromno in Ivanka je vedela, da se mora poročiti ali pa iti za deklo. Odločila se je za poroko. Z možem Francetom sta trdo delala in skrbno gospodarila. Drug za drugim so prihajali otroci. Z njimi sta imela mnogo skrbi pa tudi obilo zadovoljstva. Nesreče pri živini so se vrstile, toda nista obupavala. Vedno sta se nekako izkopala iz težav in domačija je lepo napredovala. Toda prišla je vojna. Hudo je bilo, ko so jim Nemci pregnali duhovnika in učitelja. Tedaj so preko hribov in skozi gozd hodili k maši v Moravče, tudi potem, ko so v gozdu že bili partizani, ki »so pa raje imeli tiste, ki k maši niso hodili«. Februarja 1944 so partizani v šoli pri Sv. Križu sklicali sestanek zaradi nekakšne obvezne oddaje. Vehovec se je vedno branil hoditi na sestanke. To pot so ga odvedli s silo in bogve kako bi se končalo, če se zanj ne bi zavzel sosed, ki je bil pri partizanih.

Češnje so leta 1944 bogato obrodile. Navadno so jih Križevci in Zagoričani nosili prodajat v dolino, da so dobili kak dinar za vsakdanje potrebščine. Tisto leto so partizani prepovedali prodajati češnje v dolino. Naročili so ljudem, naj jih oberejo in dajo partizanski vojski. K Vehovcu sta prišla po češnje dva mlada partizana iz enote, ki se je zadrževala v Veliki vasi. Bilo je nekega dopoldne konec junija. Poleg petnajstletne Micke je bil doma še desetletni brat, vsi drugi Vehovčevi pa so ne daleč pod hišo obirali češnje. Slišali so strele, pa niso bili vznemirjeni, saj v tistih časih to ni bilo nič nenavadnega. Prestrašili so se šele, ko je k njim pritekel partizan in povedal, kaj se je zgodilo. Micka je partizanoma že izročila češnje. Eden od njiju je zahteval še vrečo. Zdi se, da je iskal priložnost, da bi se približal brhkemu dekletu. Baje ji je rekel: »Če ne, te bom pa kar ustrelil.« Potem mu je bilo zelo hudo in je jokal ob mrtvem dekletu. Tudi desetletni brat je takoj povedal: »Saj je ni nalašč, saj sta se oba smejala.«

Figure 5. Križevska vas 1978 – Druga obnova cerkve. Na njej je bila lani odkrita spominska plošča medvojnim in povojnim žrtvam

Oče in mati sta verjela, da je bila nesreča. Oče je modro odločil: »Micka je mrtva. Ne moremo ji več pomagati. Niti njej niti nam ne bo koristilo, če bodo sedaj ubili še tega mladega fanta.« Naročil je drugemu partizanu, naj pove v štabu, da je bila nesreča in da starši ustreljenega dekleta prosijo, naj se nič hudega ne zgodi nepreudarnemu mlademu fantu.

Petinosemdesetletni mami glas še danes zadrhti, ko pripoveduje o tem žalostnem dogodku. Micko so imeli vsi radi, saj »je bila brhko in bistro dekle pod celo goro«. Še posebno hudo je bilo očetu, vendar na zunaj tega ni pokazal. Kljub bolečini je ostal pokončen in preudaren.

Po spopadu s partizani 18. avgusta 1944 so Nemci med osmimi možmi iz Zagorice in Križevske vasi odpeljali tudi Vehovčevega očeta. Domači so bili v velikih skrbeh. Mati Ivana je tedaj z otroki mnogo molila. Nekateri so ji prigovarjali, naj bi se za nekaj časa umaknila v gozd, saj so pričakovali, da bodo Nemci še prišli. Mati jih je zavrnila: »Križ božji, z osmimi otroki naj grem v hosto!« Ko so vlasovci požgali vas in izgnali ljudi, je mati z otroki prišla v Dolsko in se potem [Stran 018]zatekla k sorodnikom v Ihanu. Večkrat je šla v Kamnik in prosila za moža. Po dveh mesecih je le prišel iz zapora in se pridružil družini v Ihanu.

Koliko dela in trpljenja je bilo, ko so obnavljali uničeno domačijo. Poleti je še nekako šlo, toda prišli so hladni in deževni jesenski dnevi. Peč v požgani hiši je ostala, grela pa ni, ker je bilo vse mokro in surovo. Ko so naredili barako, so imeli vsaj zavetje pred dežjem. Veliko delavcev se je zvrstilo, preden so obnovili hišo in hlev, in vsem je v nemogočih razmerah kuhala in pekla kruh. Ob delu za obnovo domačij so Križevci in Zagoričani skrbeli tudi za obnovo križevske cerkve, čeprav je nova oblast temu nasprotovala. Vsega tega se spominja mati Ivana, pa kljub težkim spominom v njej ni sledu zagrenjenosti. Ko zbrano pripoveduje o predvojnem času, o sreči in nesrečah pri živini, o dobrih letinah in ujmah, čutimo, da je to njej svet, ki ga obvlada, kjer se počuti doma. Nekoliko drugače je, ko se pogovarjamo o vojni in revoluciji, ko pridemo do vprašanj, na katera človeška pamet komaj najde odgovor. Tedaj začutimo, da to ni bil normalen čas, saj je v ustaljeno življenje ljudi vdrlo nekaj tujega in začelo rušiti stavbo, ki so jo prej leta in leta gradili.

Kaj se zgodi s človekom, da nenadoma pozabi na svoje dostojanstvo in postane zver? Kaj je nagnilo slabotnega fanta z angelskim obrazom, da je v času najhujše narodove stiske začel pobijati svoje sosede in sovaščane zaradi njihovega prepričanja? Ali so žrtve v Vinjskem gozdu, pri Klopcah, pri Mušonovi jami in drugod padle zaradi boja proti okupatorju? Kakšna ironija, če primerjamo duhovnika Komlanca, ki v svoji pridigi obsodi poboj domobrancev, in mladega partizana, ki na poti proti Teharjem kruto pokonča svojega sovaščana; duhovnika zaradi njegove pridige spoznajo za družbi nevarnega in ga zaprejo v umobolnico, medtem ko se resnični iztirjenec hvali z družbi koristnimi poboji in uživa sloves zaslužnega državljana. In Križevec, ki je tistega majskega dne leta petinštiridesetega obležal nekje ob cesti proti Teharjam? Ali bo njegova smrt tudi po petdesetih letih še zamolčana? Ali bo tudi v bodoče nenormalno povedati, da pod tistimi strupenimi odpadki ležijo kosti mož in fantov in žena, ki so se uprli komunističnemu nasilju, ne pa osvobodilnemu boju. Oni, ki so omahnili v smrt v Vinjskem gozdu, pri Klopcah in podobnih krajih, pa niso prišli do upora, ker jih je nasilje že prej uničilo, tisto nasilje, ki ga sedaj nekateri enačijo z osvobodilnim bojem. Nekoč bodo vendarle morali priznati, kako in kdaj se je začelo tisto nasilje, nekoč bo napisana resnična zgodovina osvobodilnega boja in protikomunističnega upora.

3.1.1. 1. Na primorskem je bilo drugače

Dr. Rudolf Klinec, škofijski kancler v Gorici, v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) obravnava, kako je bilo s Cerkvijo in duhovščino pod fašizmom. Čeprav so italijanske oblasti po vojni izgnale 150 duhovnikov in 77 redovnikov, med temi dva škofa (Mahniča in Karlina), jih je še vedno bilo toliko, da so župnije ostale središče verskega in kulturnega življenja. Zlasti je to postalo očitno po nastopu fašizma. O tem piše Jožko Kragelj v Zavezi, ko obravnava umor Iva Brica (Zaveza, 8, 13–18, 1993). Leta 1932 so poitalijančili vse slovenske šole, ukinili vsa društva in gospodarske ustanove in skušali uničiti ves slovenski tisk. Slovensko se javno ni smelo govoriti, še v cerkvi ne. A duhovniki se tega niso držali in tako niso po cerkvah samo pridigali slovensko, ampak se je razlegala tudi slovenska pesem. Duhovščina je namreč kljub vsemu ohranila neko samostojnost, istočasno pa je katoliška inteligenca organizirala zborovanja po različnih krajih na Vipavskem in Goriškem.

Komunistov pod fašizmom ni bilo čutiti. Kar jih je bilo, so bili včlanjeni v italijansko partijo in niso skrivali, da so za Rusijo, kjer naj bi se cedila mleko in med. Pripravljali so sovjetsko republiko v internacionalnem [Stran 019]sožitju s podobno urejenimi sosednjimi državami. Tudi za TIGR ni vedel nihče. Deloval je konspirativno kot IRA ali Rdeče brigade v zametkih. Vsenarodno gibanje so ustvarili in vzdrževali samo katoliški duhovniki in izobraženci. O tem v prispevkih Slavka Černigoja, upokojenega primorskega župnika, in Jožeta Breclja.

»Dvajset let suženjstva – v zraku je viselo eno samo vprašanje: kdaj se jih bomo rešili? Ali nam bo kdaj uspelo, da se osvobodimo? Že prva leta vojne je kazalo, da bo more konec. Ko se je leta 1943 fašizem sesul, smo vsi začutili, da je napočil pravi čas.«

Pravijo, da je bilo na Primorskem drugače kot na Dolenjskem in Notranjskem. Res je bilo drugače, ker so bile okoliščine drugačne, a pod pokrivalom se je dogajalo isto. Samo na Primorskem so komunisti med vojno in po njej ubili dvajset duhovnikov. Lotili so se tudi uglednih rodoljubov, ki niso skrivali, da niso samo Slovenci ampak tudi katoličani, in to v času, ko se je na obzorju že videla zarja svobode. Političnih nasprotnikov se laže znebiš med vojno kot v miru. Poleti 1943 je padel pod streli partizanskih fantičev Ivo Bric. Leto kasneje se je zgodilo podobno z Brecljevimi. Na domu so pobrali in pobili štiri člane te številne družine: očeta Jožeta, starega 49 let, hčerki Marico, 29, in Angelo, 27, ter sina Martina, 13. Drugih fantov ni bilo doma. Pustili so samo mater. Sin in brat Bogomil, župnik v Nabrežini, nam bo povedal njihovo zgodbo. Včasih so pobijali iz navade. Tako so na Ravnah nad Črničami izropali in odpeljali petčlansko družino italijanskih kolonov. Bili so krščanski ljudje, ki so si svetopisemsko v potu svojega obraza služili vsakdanji kruh. Najmlajši, ki je bil star 12 let, je hodil vsak dan ministrirat v župno cerkev. Našli so jih površno zakopane na polju pod Osekom. Da so se jih morali znebiti, ker bi sicer izdajali.

Medvojne razmere na Vipavskem, Goriškem in Cerkljanskem opisujeta Ljubo Marc v knjigi Črepinje (Mohorjeva družba v Celju, 1994) in Alojzij Novak v Črniški kroniki (Goriška Mohorjeva družba, 1992). Posebej bi opozoril na predstavitev avtorja, ki jo je v Novakovi knjigi napisal Boris Mlakar, in na predgovor Marčevi knjigi, zapis prof. dr. Toneta Požarja. Izbira ni slučajna. V knjigi Domobranstvo na Primorskem (B. Mlakar, Borec, Ljubljana, 1882, str. 18) je citiran VOS-ovski dokument, iz katerega izvemo, da je bil Požar med 2. svetovno vojno kaplan in kurir goriške katoliške sredine. Svojemu šefu Engelbertu Besednjaku naj bi pošiljal poročila o položaju na Primorskem, ki so bila prikrojena po željah Šolarja in bele garde (ZA CK, VOS 1943). Ob tem se ne bi toliko ustavljali, če ne bi Požar v tem uvodu, torej petdeset let kasneje, napisal sledeče:

Ob vdoru Nemcev in Italijanov v našo deželo so šli slovenski fantje in možje množično v hribe – zlasti pri nas na Primorskem – iz čistega domovinskega ponosa in želje, izgnati vse tujce iz domovine. Namesto da bi jih bila tedaj organizirala vseslovenska politična oblast (iz vseh strank) ter jih vojaško izurili aktivni oficirji jugoslovanske vojske, so oboji odpovedali. Voditelji slovenskih strank so se onemogočili, ko so se 3. maja 1941 v Ljubljani poklonili Grazioliju, oficirji jugoslovanske vojske pa so se vrnili na svoje domove in ostali nedelavni. To je temeljito izrabila KP.

Opozarjam, da je to nepoglobljeno pisanje staro komaj eno leto. A treba je samo prebrati zgodovino Stare pravde ter proučiti Nagodetov proces in vsakomur postane jasno, da niso komunisti trpeli poleg sebe nikogar, ki bi namesto nepodpisanih menic, s katerimi so se zadovoljili krščanski socialisti, zahteval transparentno delovanje in sodelovanje (J. Stanovnik, Cena za samostojnost, Zaveza 8, 1983, 25–38). Mihajlovičeva usoda pa nam dokazuje, da za dve ilegali ni bilo prostora in je zmagala tista, ki je bila bolj brezobzirna. Karkoli bi poskušali, ob koncu vojne bi v Slovenijo vkorakala Titova vojska in vzpostavila svoj režim.

V Ajdovščini so imeli Nemci po kapitulaciji Italije in zatrtju primorske vstaje močno posadko. Domobranci so prišli šele decembra 1944. leta. Večinoma niso bili domačini in so bili bolj okupatorjev privesek kot narodna vojska.

Komunistično vodstvo se je znalo prilagoditi splošnemu zmagoslavnemu vzdušju in je zato na začetku skrivalo svojo pravo naravo. Skušalo je vzdrževati čimbolj pristne stike z duhovniki. Partizani so skupinsko hodili k nedeljskim mašam, se poročali v cerkvi, tudi pri pokopu padlih so obred vodili duhovniki. Prelomno obdobje je nastopilo na Primorskem v pozni jeseni leta 1944 po osvoboditvi Beograda. Kakor je bilo takrat konec slepomišenja na vrhu, ko je Tito jasno pokazal, kako si predstavlja demokracijo, je prišel s pravo barvo na dan tudi zadnji politični komisar v Trnovskem gozdu.

Ob koncu vojne je zato s področja, kjer ni bilo partizanov, bežala večina duhovnikov in drugi krščanski ljudje, ki so se bili kakorko[Stran 020]li izpostavili. Duhovnike z osvobojenega ozemlja so najprej pustili pri miru, potem pa se spravili tudi nanje. Jožka Kraglja so zaprli že leta 1948 in obsodili celo na smrt (Moje celice, Družina, 1990). Ljubo Marc je bil med vojno kaplan in nato župnik v partizanskem Cerknem in je veljal za partizanskega duhovnika. Kljub temu so ga leta 1951 zaprli in obsodili na deset let zapora, od katerih jih je odsedel šest.

Sin in brat Jože Brecelj nam bo opisal, kakšna je bila Brecljeva družina. Bili so plemiči po srcu in duši. Vse, česar so se lotili, jim je uspevalo. Oče Jože je bil brat zdravnika dr. Antona Breclja.

Vest, da so jih našli mrtve in jih izkopali, je dvignila vso dolino. Čeprav je bila vojna čisto na koncu in so partizani oprezali z roba Trnovskega gozda, ljudje niso skrivali svoje žalosti in jeze. Množično so jih hodili kropit v Marijin dom. Pogreb 10. aprila 1945 je bil tako veličasten, da takšnega Šturje še ni videlo. Sprevod se je vil skozi Ajdovščino in zavil nazaj na šturško pokopališče. Prisotni so bili trije duhovniki: stotnik Ignacij Kunstelj, vojni kurat, domači župnik Srečko Gregorc in župnik iz Ajdovščine Dušan Bratina.

Številne okoliščine tistega dogajanja so ostale nepojasnjene. Izvedeli bomo, kako je prihajala vest o izgubi do italijanskega vojaka v ujetništvu in nato ameriškega vojaka Jožeta Breclja. Dela smo se lotili brez posebnih pričakovanj, potem pa se nam je počasi začela razkrivati tančica in na koncu bomo izvedeli, kako so bile razdeljene vloge v tej drami, kdo so bili protagonisti in kdo statisti, kdo ubijalci in kdo žrtve.

3.1.2. 2. Pričakovanje, ki se ni izpolnilo

Slavko Černigoj

So dogodki v življenju kakega kraja, ki ostanejo neizbrisni. Mednje spada poboj Brecljeve družine iz Žapuž leta 1944. Nobeno opravičevanje ali razlaga, da je bilo to nujno potrebno in neizbežno, nista zalegla. Vnebovpijoč zločin je bil storjen, a čemu? Vprašanje je ostalo brez odgovora. Slabo je raziskan, zato je prav, da se o njem piše, preprosto zato, KER SE JE ZGODIL. Za civilizacijo je sramota geslo, ki kroži zadnja leta: Ne preštevajte kosti, kar je bilo, je bilo. V svetopisemski knjigi Pridigar (3, 1–22) beremo: zgodilo se je. Najbolj podla pa je beseda, ki jo nekateri v tej zvezi brez sramu ponavljajo in pišejo, da je namreč spominjanje na naše pokojne revanšizem.

O Cerkvi na Primorskem med obema svetovnima vojnama in po koncu zadnje so že mnogi pisali in bodo še. Vsi resnični zgodovinarji ji priznavajo, da je bila nosilka slovenstva, pribežališče in zagovornica narodne biti. Primorska je bila vedno na prepihu, na robu slovanskega sveta tudi njena Cerkev. Ta se ni zato nikoli spuščala v postranske zadeve, saj zanje ni imela časa. Ostala je strogo pastoralna. Tudi ugotovitev, da je bila z narodom in za narod, izvira iz dekaloga, iz četrte božje zapovedi: Spoštuj očeta in mater in vse, kar sta ti posredovala: zemljo, kulturo, navade, predvsem pa jezik. Znamenita paradigma: mati, domovina, Bog je bila glavna os delovanja Cerkve na Primorskem. MATI (družina!): primorske družine so bile številne. DOMOVINA označuje prostor, ki ga Primorci neizmerno ljubimo in težko zapuščamo. Med obema vojnama je veliko primorskih izobražencev odšlo v Jugoslavijo, a bili žal v določenih predelih zelo hladno sprejeti. Mi nismo poznali nezadovoljstva, ki so ga imeli Slovenci v predaprilski Jugoslaviji. Šturska župnija je imela srečo, da je dobila za župnika msgr. Srečka Gregorca. Rojen je bil v Mengšu 6. 4. 1894 in umrl v Gorici 16. 10. 1972. V Šturjah je župnikoval 18 let, od 11. 5. 1927 do 29. 4. 1945.

Figure 6. Kot da so zrastli iz zemlje – Družina Jožeta Breclja okrog leta 1932 – Na tleh Bogomil, Pavel in Tone; sedijo oče Jože, babica z Martinom, mama Emilija; stojijo Angela, Jože in Marica.

Bil je rojen organizator. V sodelovanju s profesorjem Lipčetom Terčeljem, domačinom iz bližnjih Grivč (Palme mučeništva, Mohorjeva družba v Celju, str. 266), karizmatičnim narodnim in verskim organizatorjem, je ustanovil fantovsko in dekliško Marijino družbo. Da bi to delo moglo zaživeti, je postavil pri šturski cerkvi Marijin dom. Še danes služi župniji in škofijskim potrebam. Postal je središče verskega in narodnega življenja ne samo za Šturje, ampak za vso [Stran 021]zgornjo Vipavsko. Vrstile so se pevske vaje, družabne igre z vzgojno vsebino, družbeni shodi in še druge dejavnosti. Župnik je pred oblastjo igral pavliho. Delal se je, da ne zna italijansko in ne more izpolnjevati navodil, saj jih ne razume. Škof Sedej ga je ščitil. Ob zelo živahnem kulturnem utripu smo zlasti mi, šolska mladina, čutili dvotirnost.

Na eni strani agresivni italijanski vpliv, ki smo ga čutili zlasti v šoli, v uradih in ob njihovih manifestacijah. Na vse kriplje so se prizadevali, da bi v nas zbudili ponos pripadati višji italski rasi, kajti Slovani so sužnji – sciavi. Otroci smo nosili iz šole domov fašistične uniforme, ki naj bi jih oblačili ob praznikih in paradah. Všeč so nam bile. A starejši bratje in starši so nas hitro streznili: To nesi nazaj ali pa vrzi v stranišče, samo tja spadajo te cunje! Šolske potrebščine smo dobili zastonj, med vojno tudi enolončno kosilo – mineštro. Zaslužili smo si jo tako, da smo v vrsti eden za drugim korakali mimo Mussolinijeve slike in jo pozdravljali s fašističnim pozdravom.

Ne vem, koliko časa bi ostali narodno zavedni, verjetno ne dolgo, če ne bi bilo močnega in odločujočega vpliva Cerkve. V Cerkvi in v stiku z njo smo doživljali narodno zavednost, sicer po otroško, a dovolj živo, da smo se stalno zavedali, kdo smo. K nauku smo hodili v cerkev. Po katehetovem obnašanju, mirnem ali nervoznem, smo čutili, kakšne so težave in skrbi, ki ga težijo. Italijanov nismo marali.

Figure 7. Ljubljanski Breclji septembra 1939 na družinski slovesnosti v Marjanišču – Sedijo sin Marjan, nevesta hčerka Magda, ženin Elko Kocjan, priča ženinov brat, veterinar; stojijo v srednji vrsti hčerki Vera in Lička, oče Anton, med ženinom in pričo mati Alice Casagrande, zadnja hčerka Vida; v zadnji vrsti stojijo zeta Drago Ulaga in Aleš Stanovnik, sin Bogdan, hči Marinka, sin Tone, hči Cveta, dr Jože Pogačnik

Z velikim hrepenenjem smo si želeli svobode. Z navdušenjem smo sprejemali vse in vsakogar, ki nas je v tem podpiral. Za zgled, kako preprosti in naivni smo bili, bi omenil dogodek iz svojega življenja.

Poleti 1943 sem bil v Gorici na tečaju za sprejem na srednjo šolo. Sredi brezskrbnega in prijetnega bivanja v zavodu Don Bosco izvemo 8. 9. 1943, da je Italija kapitulirala.

Povedo nam, da nihče ne sme sam domov, spremljati ga mora eden od sorodnikov. Drugi ali tretji dan me pokliče ravnatelj: Oče te čaka, lahko greš. Izpit si izdelal. Gorica je bila opustela. Življenjski utrip je zastal. Prvič v življenju vidim nemške vojake. Nosijo rjave uniforme, sami lepi, postavni in dobro rejeni fantje. Z očetom hitiva proti Šempetru in ga na hitro preideva. Na koncu naselja pa naju ustavi skupina vojakov v bojni opremi. Na robu ceste je postavljena velika [Stran 022]strojnica. Radovedno naju gledajo: Kam pa? Oče, nekdaj avstrijski vojak, se na kratko pogovori. Lahko gresta, a na lastno odgovornost. Pohitiva in v dobrih dvajsetih minutah sva že v Volčji Dragi, kjer so že partizani. Ko sediva na kamionu in se peljeva proti Ajdovščini, me oče ves žareč potegne za rokav in pokaže slovensko trobojnico. Pripeto je imel pod ovratnikom na jopiču. Tvegal je smrt, svojo in mojo, saj bi zastavico lahko našli Nemci, če bi naju le malo preiskali. Navdušenje primorskega človeka je bilo neizmerno – svoboda se bliža. Primorci smo hrepeneli, živeli in delali za edino pravo domovino, za Slovenijo.

Leto 1944 je bilo za Šturce in Ajdovce leto streznitve, še več, neizmernega razočaranja. Brecljevi. Ljudem ni šlo v glavo, da se je kaj takega moglo zgoditi. Naša Osvobodilna fronta ne more in ne sme biti soudeležena, ne in ne! Saj ni mogoče, saj ne pokopujejo Brecljevih. Vse je samo sovražna propaganda. Počasi in z leti pa smo izvedeli za hudičevo povelje: Kulake in farje pobiti!

Pogrešiti je človeško, vsi pogrešimo, a vztrajati, da smo delali vse in vedno prav, kar je človeško neizvedljivo in nemogoče, ali da so bili zločini nujni in potrebni, so nevarne zablode. Vsaka ideologija človeka več ali manj zasužnji, je umetno in bolj ali manj skonstruirani malik. Slovenci potrebujemo skupni imenovalec, ki ne more biti ta ali ona stranka, ne ena ali druga ideologija, pač pa nekaj več – NARODNOST. Smo Slovenci, sestavne žive celice enega narodnega telesa. Ko bomo to sprejeli, nas bo zbližalo, povezalo in končno spravilo kljub različnostim – strankarskim, ideološkim, verskim in drugim.

Iz zgodovine judovskega ljudstva vemo, kako so bili Jožefovi bratje prestrašeni, kaj neki bo storil z njimi egiptovski podkralj. Ta pa se je predstavil kot meso njihovega mesa in kost njihove kosti: Jaz sem vaš brat Jožef. Ne žalostite se in si ne očitajte! (Prva Mojzesova knjiga 45, 4, 5).

Obenem pa je treba izvedeti in napisati resnico ter poravnati krivico, zlasti prizadetim vrniti človeško čast in dobro ime. Zato poslušajmo življenjsko zgodbo naših nesrečnih bratov Brecljevih iz Žapuž!

3.1.3. 3. Naša družina in življenje pod fašizmom

Jože Brecelj

Moj oče Jože se je rodil leta 1885 v Žapužah. Mizarstva se je učil pri Valiču v Šturjah.

Mojster mu ob očetovi smrti ni dal prostega dneva, ampak nalogo, da naj napravi krsto za umrlega. Nikoli ni pozabil, kako je delal in jokal. Kasneje se je izpopolnjeval eno leto v Solkanu in nazadnje na Dunaju. Od prestolnega mesta mu je najbolj ostalo v spominu, da so mu ukradli prvo tedensko plačo. Doma je odprl mizarsko delavnico in se leta 1913 oženil s sovaščanko Emilijo Brecelj. Leta 1916 je bil poklican k vojakom. Tam je pri delu v delavnici izgubil oko, a kljub temu ostal v vojski do konca vojne.

V tem času je bil že oženjen, otroci so se mu rojevali na dve leti. Sedem je ostalo živih, le Vida, rojena 1919, je mlada umrla.

Soška fronta je zapustila opustošenje zlasti po vaseh na Krasu in Gorici. Oče je sprevidel, da bo največ povpraševanja po stavbnem pohištvu. Zamislil si je, da se bo posla lotil bolj na veliko. Najel je posojilo in iz Gradca naročil stroje. Do Logatca so jih pripeljali z vlakom, naprej čez Hrušico pa z volovsko vprego. Na levem bregu Hublja je pri Brunerju, ki je bil lastnik tekstilne tovarne Ajdovščina, vzel v najem dve stavbi. V eno je postavil stroje, ki jih je poganjala voda, v drugi pa so se namestili mizarji, ki so vrata in okna sestavljali in dopolnjevali. Dela je bilo vedno več. Zato je ustanovil prvo mizarsko zadrugo na Primorskem, vanjo se je vključilo sedem mojstrov. Dokupil je nekaj njiv in travnikov in smo vedno redili vsaj nekaj glav živine. Poleg tega pa je imela mama še manjšo trgovinico v vasi.

Oče je ob vsem tem delu in skrbi za družino sodeloval v vseh kulturnih ustanovah. Bil je član Lavričeve knjižnice in čitalnice, član Katoliškega izobraževalnega društva, Obrtniškega združenja in lovske družine, telovadnega društva Orel in deloval je v občinski skupščini.

Po vojni je Italija nekaj let še pustila slovenska društva in organizacije. Vendar so se začeli že kmalu napovedovati hudi časi. Leta 1920 požig narodnega doma v Trstu, leta 1924 pa so fašisti prav pri nas v Ajdovščini hoteli razgnati narodno zborovanje in so streljali v množico. Ubili so našega vaščana iz Žapuž Antona Štrancarja.

Marica se je rodila kot prva leta 1914. Po osnovni šoli je šla v uk za trgovko k Repiču v Ajdovščino in tam ostala vseh šestnajst let, dokler niso prišli ponjo. Zaupali so ji blagajno. Delala je ves dan in med tednom smo jo videli samo zvečer, ko je prišla spat.

Bila je vneta članica Marijine družbe v Šturjah in postala tudi njena predsednica. Priza[Stran 023]devala si je, da bi dekleta ostala skupaj. Pripravljala je igrice, ki so jih vsi hodili radi gledat. Posebno je bilo posrečeno miklavževanje, ki smo ga komaj pričakali.

Ko so zaprli Filipa Terčelja, ga je hodila obiskovat in mu nosila pakete. Nosila jih je tudi v Gonars slovenskim fantom. Med njimi je bil tudi bratranec Tone Brecelj. Ko so Nemci požgali vas, je veliko svojega perila in blaga razdelila med pogorelce.

Leta 1939, preden sem šel k vojakom, je imela več snubcev. Spominjam se samo Petrovčiča iz Vipave. Imeli so gostilno in trgovino. Fant ji je bil sicer všeč, ni pa se mogla sprijazniti, da bo morala pri njem delati ne samo v trgovini, ki je je bila že sita, ampak še v gostilni.

Angela je bila dve leti mlajša. V Tomaju je pri nunah končala gospodinjski kuharski tečaj in je pomagala mami v naši trgovinici na vasi. Ona je bila tista, ki je imela čez nas pet fantov. Za mizo smo morali sedeti vzravnani, nismo smeli srebati ali se opirati na komolce. Poveljevala nam je, ko smo morali vsako soboto znositi na dvorišče vse čevlje, kar jih je bilo pri hiši, in jih očistiti. Ko smo s tem končali, smo morali s sidolom očistiti vse medeninaste žlice, kljuke in dele vzidanega štedilnika, da so se svetili kakor zlato.

Fantje smo se vsi kaj učili. Jaz mizarstva in posebej kolarstva, brat Tone je šel na izpopolnjevanje v Bolzano, Bogomir je bil gimnazijec v Ljubljani, Pavleta je zajela vojna vihra, Martina pa smo porabili za pastirja. Tistega julija je pasel naše govedo nad cesto. Pastirček iz vasi, s katerim sta bila vedno skupaj, ga je zjutraj zaman čakal in se čudil: Kako, da ni živali! Za nočni obisk so vedeli samo najbližji sosedje.

V nedeljo smo bili prosti in smo smeli po svoje. Fantje zase, dekleta zase. Na videz to ni bilo pravo življenje za mlade ljudi, ki se morajo med seboj spoznavati in brusiti. Naši dekleti sploh nista imeli časa zase. Marica je zbirala svoja dekleta in vedno so se kaj naučile in nas vabile na igre. Tako so se za prvi maj povzpele na Staro Babo in tam cvrle frtalo. Ko so se vračale, so jih pričakali karabinjerji in jih peljali v kasarno, kjer so jih imeli zaprte do večera. Obdolžili so jih, da so za komunistični praznik kurile kres.

Predvsem bi o tistem življenju želel poudariti, da se daje pretiran pomen ozkim skupinam, katerih cilj je bil z nasiljem zrušiti fašistično diktaturo, pa naj gre za komuniste, ki so se takrat vdinjali italijanski komunistični partiji, kot članom organizacije TIGR. Te skupine so delovale neopazno, občasno so prišle na dan z dejanjem nasilja, s terorističnimi dejanji, ki pa so bila slabo izpeljana in v očeh ljudi niso našla pravega razumevanja. Bidovec in njegovi so umrli pod streli na Bazoviški gmajni zaradi terorističnega dejanja, podstavili so razstrelivo v poslopje časopisne redakcije.

Figure 8. Marica Brecelj 1914–1944

Komunisti pa so imeli svojo celico v Slapah. Najbolj je padel v oči Niko Budihna. Bil je brezposeln in edino, kar je obdeloval, je bil vrt pred hišo. Kljub temu si ga srečal z grabljami ali vilami na rami, kako jo maha čez polje na sestanek. Njemu je bilo lahko, saj ga je redila žena, ki je sedela v pisarni pri tovarnarju Rizzatoju.

Opozoriti bi želel na ilegalne tabore, ki jih je organizirala katoliška stran in na katerih so bili glavni govorniki advokat dr. Janko Kralj, novinarja Rado Bednaržik in Polde Kemprle, Ivo Bric, Filip Terčelj, Lojze Bratuž, Mozetič, Mirko Brumat in drugi.

Bilo je poleti 1936. leta na binkoštni ponedeljek, ko mi oče reče: Vzemi kolo in poišči še koga zanesljivega in pojdite v Šempas, [Stran 024]tam pustite kolesa in naprej v Vitovlje, toda ne v večjih skupinah kot dva. Ko pridete do cerkve, ki je na samem vrhu, prisluhnite, ker nedaleč od tam je zborovanje v kakšni goščavi.

Figure 9. Angela Brecelj 1916–1944

Bolj ko smo se bližali cerkvi, vedno več se nas je prebijalo. Ko pridemo do cerkve, zaslišimo slovensko pesem. Šli smo za pesmijo in prišli na kraj, kjer je bilo zbranih nekaj sto ljudi. Bila je nekakšna revija slovensko-vipavskih pevcev. Dobro se spominjam, ko je napovedovalec naznanil takole: Sedaj bo zapel najmanjši in najmlajši pevski zbor iz Šempasa, in to sta dve mladi, simpatični dekleti. Ko je bilo petja konec, je nastopil kot govornik Janko Kralj. Govoril je o slovenstvu in nas bodril, da se ne smemo klanjati in hlapčevati fašistom, da slovenska beseda in petje ne smeta zamreti. Naj se po vaseh in kleteh zbira mlado in staro in poje z navdušenjem.

Med zborovanjem sem se oziral po množici, toda razen tistih, ki so se shajali pri nas in ki sem jih že imenoval, nisem poznal nobenega. Ko se je začelo temniti, smo se začeli veseli in navdušeni razhajati.

Doma sem začel očeta spraševati, kako da ni tam nobenega našega domačina, pa mi je odgovoril, da je bil tabor namenjen za spodnjo Vipavsko dolino in da bo v kratkem za gornjo. Bilo je pa res od takrat teh taborov kar precej in sicer na Planini pri sv. Pavlu, v Logu v farovžu, pri sv. Martinu v Žapužah in na Gočah pri sv. Mariji.

Največji za vso Primorsko je bil na Sv. Višarjah. Romanje je bila samo pretveza. Božjepotne Marije sploh nismo videli, ampak smo se mimo Ovčje vasi vzpeli po dolini Zajzera in se zbrali na pašniku ali travniku med velikimi smrekami in macesni.

O teh taborih nihče ne piše, čeprav so bili številni in množični in so zares dvigali narodno zavest. To mi je ležalo na srcu in sem želel povedati.

3.1.4. 4. Niso še povečerjali

Bogomir Brecelj

Samo mama je ostala, ko so odpeljali naše. Kasneje se je včasih zbrala in skušala povedati, kako je bilo. Že po nekaj stavkih se ji je začel tresti glas, oblile so jo solze in za tisti dan je bilo konec.

Čeprav smo bili oddaljeni od središča Ajdovščine komaj kilometer, v mestu pa je bila močna nemška posadka, je bila naša vas že zunaj njenega vpliva in je spadala v partizansko področje. Brž ko se je stemnilo, so se partizani in terenci nemoteno sprehajali po ozkih poteh, se zbirali na priložnostnem štabu pri mlinarju Francu Lemuthu v njegovi samotni hiši pod glavno cesto ali pri Gašperju Kovšcu v Kožmanih. Tistih senc, ki so se srečevale in zbirale, se ni dalo spregledati.

Primorsko vstajo so Nemci zatrli v krvi, nekaj tisoč partizanov se je umaknilo na Trnovski gozd in Cerkljansko, nekaj raztreslo po Krasu. Vedeli so, da dela čas zanje. Samo nekaj mesecev morajo zdržati, potem pa se bodo usuli v dolino in zagospodarili nad deželo. Terenci so postajali vedno bolj oholi in so s svojo gosto mrežo obvladovali tudi tista področja, ki niso bila zasedena s partizani.

Vse je napovedovalo bližnji konec vojne. Afriška fronta je bila preteklost. Zavezniki so prodirali po italijanskem škornju proti Padski nižini, dober mesec je minil od invazije v Normandiji, sovjetske čete so prestopile mejo Poljske in se bližale Varšavi.

[Stran 025]

20. junija 1944 so partizani streljali z Žapuškega hriba na nemško kolono, ki se je pomikala po cesti. Enega vojaka so ubili, nekaj ranili. Že; naslednjega dne, bil je praznik sv. Alojzija, so Nemci požgali vas. Začeli so na zgornjem koncu, gorela je že dobra polovica hiš, okrog trideset. Brat Pavle, ki je bil pri domobrancih, je prihitel in preprečil, da bi pogorela še druga polovica vasi z našo hišo vred. Terence je jezilo, da je naša hiša ostala.

Čez dobra dva tedna, 8. julija leta 1944, so naši ves dan pospravljali seno po pobočju Angelske gore na Klopočišču nad Slekoti. Bil je že mrak, ko so pripeljali domov in seno zmetali na skedenj. Utrujeni so sedli za mizo. Niso še povečerjali, ko so se prikazali partizani. Prišli so s Planine čez Rusnje, ne po vasi ampak pod Žapužami mimo naše brajde. Pot jim je moral kazati nekdo, ki je vas dobro poznal. Mama ni znala povedati, koliko jih je bilo. Morda dvajset, morda petdeset. Ko so vstopili, je bila hiša že obkoljena.

Niso veliko govorili. Vse so preiskali, pobrali vso literaturo, ki je bila proti komunizmu. Drugi so šli v hlev in z živino v breg. Pobrali so vse: vola, kravi in junici. Do Gorenja so si za gonjača izposodili Ceneta, ki je pomagal pri košnji. Naši so se stisnili za mizo in čakali, kako se bo razpletlo. Sledil je ukaz, da morajo z njimi na komando na zaslišanje ali nekaj takega. Uprli so se: mama naj ostane! Pomagalo je. Niso pa se dali pregovoriti za Martina, čeprav še ni imel štirinajst let. Rekli so, da jim bo kazal pot. Morda so se bali, da bo tekel po pomoč.

Na lepem so postali živčni in nevarni. Druga skupina se je namreč napotila k našemu stricu Venclju Breclju spodaj pri cerkvi. Tam ni šlo tako gladko. Naleteli so samo na ženske in te so začele kričati. Stana se je celo izmuznila iz kuhinje, stekla po stopnicah in skozi štalo na plano. Začela je na ves glas klicati na pomoč. Eden od partizanov, ki so stražili zunaj, jo je s prvim strelom smrtno zadel. Drugi so se ustrašili, da je strel opozoril Nemce v trgu, in so se umaknili.

Mama je gledala za našimi, kako so odhajali po vasi navzgor proti cesti, ki pelje na Col. Ni vedela, kako naj si pomaga. Na Nemce ni mogla računati, domobrancev v Ajdovščini še ni bilo. Obsedela je v hiši in molila. Hlev je bil izpraznjen, hiša zapuščena.

Po petdesetih letih je spregovoril domačin Bruno Samec. Veliko ni povedal. Z očetom sta se takrat skrivala na naši stali. Tam sta se zakopala v seno. Nista se umaknila pred Nemci, ampak pred partizani, čeprav sta bila njihova. Opazovala sta, kaj se dogaja, kolikor se je dalo videti. Partizanov nista prepoznala. Zunaj je bila tema, saj vas ni bila razsvetljena. Slišala pa sta mukanje živine, strel na vasi in osorna povelja nočnih obiskovalcev.

Figure 10. Stana Brecelj 1922–1944

Sodimo, da so odpeljani hodili svoj križev pot najmanj nekaj dni, čeprav storilci trdijo drugače. Povsod na tej poti jih je kdo videl. Podnevi so se z njimi skrivali, ponoči pa so jih peljali okrog doline. Najprej čez Lokavec po obronkih Čavna do Stomažev. Potem so se spustili do Ceste. Ko sem bil župnik v Sovodnjem, me je med mašo motila mlatilnica, ki je ropotala zraven cerkve. Poslal sem mežnarja s prošnjo, naj počakajo, da bo bogoslužja konec. Vedel sem, da je možak doma s Ceste in po mežnarju mi je poslal sledeče sporočilo: Reci župniku, naj bo čisto brez skrbi. Rad bi govoril z njim, ker jaz bolj poznam njegove, kakor si misli. S tem je mislil na naše, s katerimi je takrat prišel v stik in z njimi celo govoril. Nazadnje jih je videl v Velikih Žabljah. Tam je takrat župnikoval Rudolf Klinec, kasnejši škofijski kan[Stran 026]cler v Gorici. Njegova sestra Lojzka, ki mu je gospodinjila, se je ob hrupu sredi noči zbudila in jih prepoznala sredi gruče partizanov. Pisala je dnevnik in vanj vnesla tudi ta dogodek. Od tod se je izgubila za njimi vsaka sled.

Prihajale so vesti, da so živi. Čez nekaj tednov so našo in Stanino mamo klicali na Rzel z naročilom, naj s sabo prineseta živež in obleke za svojce. S kakšno radostjo je mama pohitela in odbrala najboljše. Na komandi so vzeli prineseno in obljubili, da bodo poslali naprej. Bili so neprijazni in redkobesedni, a prepričljivi. Toliko hujše je bilo razočaranje, ko so ji prišle čez čas zanesljive ženske povedat, da so videle na Planini hoditi punce v Maričinih in Angelinih oblekah. Anica Repič je priča. Mami je postalo ob tistem pripovedovanju slabo. Razodelo se ji je, da jih živih ne bo več videla.

Po devetih mesecih neuspešnega iskanja in poizvedovanja smo izvedeli, da so naše pobili in da so zakopani v Branici. Imenovana je bila tudi ženska, ki ve za grob. Mislim, da je sporočilo posredoval ajdovski župnik Srečko Gregorc.

Figure 11. Častna četa domobrancev koraka na čelu sprevoda po glavnem ajdovskem trgu

S Tonetom sva šla prosit domobrance za spremstvo. Major Janko Debeljak, ki je veljal za hrabrega vojaka, je odklonil pomoč z razlago, da je prenevarno, saj lahko padejo v nastavljeno past. Četniški oficirji, ki so stanovali v Vipavskem Križu, pa so bili pripravljeni tvegati. Ob taki sili so pristali tudi domobranci, da gredo zraven. Bilo jih je pet pod vodstvom podporočnika Langusa.

V nedeljo, 9. aprila 1945, smo se odpravili v Gabrje. Četniki so po okolnih gričih razpostavili straže, drugi pa smo poiskali tisto žensko. Ne spominjam se več, kje smo jo dobili. Pravijo, da v Kodretih. Morala je biti tista, ki je kasneje pravila, da je videla naše nekaj ur pred smrtjo. Ko sta namreč kmalu po vojni pleskarja iz naše vasi Jože Predic in Pepe obnavljala in pleskala cerkev v tisti vasi, sta hodila jest v hišo pod cerkvijo. Gospodinja ju je vpraševala, odkod sta doma. Ko sta povedala, da iz Žapuž, je začela kar sama od sebe: Tisto noč, ko so jih streljali, so bili v naši hiši. Tu so sedeli za mizo. Njihov tata je partizanom celo plačal liter vina.

Ko smo se pred dvema letoma oglasili pri tisti hiši, da bi na grobišču postavili križ, je bila najprej prijazna in se samo zaradi lepšega branila kave, ki smo jo prinesli v dar. Ko pa smo omenili, kdo smo in zakaj smo prišli, smo ji postali odveč. Vse je zanikala. Tudi njen sin je zatrjeval: Jaz sem še mlad in ne vem nič!

Takrat med vojno jo je bilo predvsem strah in je samo kazala podolgovat greben nad vasjo: Tu nekje so jih streljali. Bil sem v skupini, ki se je vzpela na grič. Med iskanjem smo naleteli na kosti, ki so štrlele iz zemlje. Pobiti so bili slabo zakopani, obžrle so jih tudi živali. Imel sem fotoaparat in vse posnel. Kjer se je kaj pokazalo, smo kopali. Trupla so bila oblečena in delno ohranjena. Predvsem so bili italijanski vojaki in karabinjerji. Po eni uri brezuspešnega iskanja pa zaslišim s podnožja klice, da so prišli do naših. Ženska, ki so jo imeli s seboj, se je namreč čudno obnašala in bili so prepričani, da nekaj skriva. Četnike je minevalo potrpljenje. Poveljnik je zapretil: Če ne pokaže, kje je grob, jo dajte pred drevo in končajte! Preveč časa smo že izgubili! Mislil je resno. Šele takrat je napravila tistih nekaj korakov s ceste navzgor. Sredi travnika na položnem pobočju je izvir, ki nikdar ne usahne in kraju rečejo Preluže. Do tja jih je peljala in pokazala proti gozdu. Šli so v strelcih po travniku do gozda in vanj in po petdesetih metrih se je na sumljivem mestu udrla zemlja. Samo malo je bilo treba zakopati z lopato. Pomagala sta dva, ki smo ju pobrali v bližnji vasi. Očeta in Martina je prekrivalo dvajset cm zemlje in listja, pod njima pa sta bili Marica in Angela. Ker sta ležali globlje, sta bili bolje ohranjeni. Marica je imela okrog vratu obešeno manjšo torbico, v njej pa zlato uro in dokumente. Našli smo tudi očetovo zobno protezo. V vasi smo prisilili kmeta, da je zapregel gnojni voz, naložili trupla in odpeljali proti Šturjam. Z vozom smo imeli težave, saj se mu je med potjo strlo kolo in smo morali poiskati drugega. Tone je pohitel naprej v mizarsko delavnico po krste. V Marijinem domu ob šturski cerkvi smo jih položili na oder, zraven pa njihove osebne dokumente in Maričino zlato uro.

[Stran 027]

Zdravnik dr. Verčon je napravil avtopsijo in ugotovil, da so očeta potolkli, druge pa ustrelili.

Kar pridejo povedat, kako se Peljhan iz Trn v gostilni Snica v Šturjah usti, da gre za goljufijo: vojaške kosti so pobrali, sedaj pa obtožujejo komuniste. Tone je zbral skupino vaščanov. Prijeli so ga za vrat in s silo privedli h krstam. Odprli so mu jih, da si je lahko ogledal mrtve in se prepričal, da nimajo samo kosti, nato pa nazaj v Snico, kjer je moral javno preklicati svoje govorjenje.

Na pogreb smo prišli vsi, kar nas je ostalo. Pavle je čez nekaj dni padel na Otlici kot domobranec. Mama nam je pravila: Pokopavali smo ga, ko so cvetele hruške. Jaz in Tone sva se ob koncu vojne umaknila v Italijo.

Poslušamo zgodbe, kako so beli preganjali terence. Pri naši nesreči so imeli ravno ti glavno besedo. Gašper je bil hišni prijatelj. Pogosto se je oglašal pri nas. Mama je pravila, kako je nekaj dni, preden se nam je tisto zgodilo, vpraševal, kaj naj ukrene, saj čuti, da ga zasledujejo Nemci. Oče mu je odgovoril: Zadosti si star in veš, kaj ti je storiti. Kasneje smo dobili v roke sledeči dokument:

Okrajni odbor OF, st. I

Na položaju dne 24. julija 1944

Komandi mesta Ajdovščina

Pri nas se je oglasil tov. Gašper Kovsca iz Zapuz, oče ene izmed tovarišic, ki jih je naša patrola ustavila med Šempasom in Ajšovico, ko se je vračala domov iz Vidma, kjer je bila začasno pri svoji sestri.

Zvedeli smo, da se obe tovarišici: Slavka Kovsca in Federika Kovsca (sestrični) ter, da se nahajata na Komandi Mesta Rihemberk.

Ker so doma v velikih skrbeh radi hčerk vas naprošamo če je mogoče, da bi nam dali kaj točnejših podatkov če pridejo domov ali ostanejo na vašo razpolago. Kako so tov. politično usmerjeni nam ni znano. Vemo pa, da so njihovi starši zelo zavedni ljudje in pristni Slovenci.

Gašper Kovsca iz Žapuž, torej oče od slavke je naš zelo dober funkcionar. Da so se Žapuže počistile belogardista Brecelja Jožefa je predvsem njegova zasluga. On je dal prvi poročilo o tistem gnezdu, kjer se je razvilo proti vsemu kar je vezano z našo borbo.

Smrt fašizmu / svobodo narodu!

Za okrajni odbor

podpis nečitljiv

Poudarjam, da je bilo pismo napisano dva tedna po tistem, ko so odpeljali naše in še mesece lagali, da so živi. Tam pa vsaj za očeta piše, da je bil likvidiran. Ko so prišli ponje, niso bili prav prepričani, da bi jih morali ubiti. A zgodilo se je.

3.1.5. 5. Pri nas teče življenje kakor na robu prepada

Jože Brecelj

Leta 1940 so me zaradi vojne v Afriki predčasno vpoklicali v vojsko. Izpolnil sem šele devetnajst let in bil za tiste čase mladoleten. Blizu Neaplja sem se usposobil za radiotelegrafista. Ko je italijanska vojska vkorakala v Jugoslavijo, so začeli popisovati tiste, ki so poleg italijanščine obvladali slovenščino ali hrvaščino. Že čez nekaj dni so odhajali za tolmače, samo name so pozabili. Vprašam, kaj bo z mano, saj bi se tudi jaz rad rešil napornih pehotnih vaj. Pokažejo mi seznam, na katerem sem bil dvakrat rdeče obkrožen, kar je pomenilo, da sem politično nezanesljiv.

Pomislil sem na Vojka Premrla. Imel sem veselje do pisanja in si tako dopisoval tudi z njim. Bil je pri vojakih v Caserti. Ko smo bili na logorovanju blizu tistega kraja, sem zajahal kolo in ga šel obiskat. Tam so del bolnišnice pregradili in imeli v njem internirane jugoslovanske oficirje. Janka je na moč mikalo, da bi prišli v stik z njimi, a mu do takrat ni uspelo.

Čez nekaj mesecev, v začetku leta 1942, me pokliče naš oficir v pisarno. Tam me začne lepo oblečen gospod spraševati, kako sem zadovoljen z vojaško službo, kakšne stike imam z domačimi, s koliko dekleti si dopisujem in s kakšnimi prijatelji. Hoče podrobno imena in naslove. Premrla in Ivana Mohorčiča iz Lož nalašč izpustim, ker nekaj slutim. Ko mu zatrjujem, da sem povedal vse, potegne iz svoje mape dve pismi, naslovljeni nanju. Zadnji pismi sta, ki sem ju poslal. Kdo je ta pisma pisal, kaj imam z njima, naj takoj prinesem njuna pisma. Izgovorim se, da sem pisma sežgal, saj se odpravljamo v Afriko.

Šele potem se predstavi, da je policist iz Gorice, in pove, da sta Janko in Ivan zbežala. Meni mora biti znano, kam sta izginila. Nazadnje me spusti iz pisarne, vendar z napovedjo, da drugi dan nadaljujeva. Ponoči sem vstal, skušal zažgati pisma, pa ni šlo. Nato sem jih v stranišču trgal na koščke in metal v luknjo.

[Stran 028]

Z menoj so bili še trije Slovenci. Vsi so bili poslani na rusko fronto. Dva od njih, Stojan Pirjevec iz Vrtovina in Rudi Trebižan iz Planine sta tam padla, vrnil se je samo Marjan Coha iz Lokavca. Mene pa so poslali v Afriko na bojno črto proti Tuniziji. Ko se je afriška fronta aprila leta 1943 sesula, sem postal ameriški ujetnik. Prepeljali so nas z ladjo do Bostona, od tam po železnici dvakrat od ene do druge obale. Končno smo obstali v Lordsburgu na mehiški meji. Prišla je novica o izkrcanju na Siciliji, pa v Kalabriji, a Italijani tega niso verjeli, dokler seveda niso prišli novi ujetniki. Potem pa je Italija čez noč postala članica zavezniške koalicije. Preselili so nas v Kalifornijo, najprej v Los Angeles, nato pa v San Francisco. Amerikanci so nas prevzeli kot svoje vojake, oblekli v svoje uniforme, niso pa nam dali še orožja. Računali so, da nas bodo poslali na evropska bojišča. Ko je bilo tam vojne konec, so nas urili za boj proti Japoncem. Temu smo se upirali. Na srečo je v tem času kapitulirala tudi Japonska.

V San Franciscu sem hodil delat za vojsko v mizarsko delavnico. Naročil sem se na slovenski časopis in tako prišel v stik z župnikom Vitalom Voduškom. Redno sem hodil v slovensko cerkev. Žal mi je, da so jo zdaj zaprli in jo namerava škof prodati. Postavljena je bila z žulji Slovencev, ki so pred sto leti šli čez lužo in se tam namestili. Ko me je g. Vital za božič leta 1944 prosil, če mu pomagam postaviti jaslice, sem mu rad ustregel. Potrebovala sva veliko mahu in morala ponj 60 milj daleč. Peljal meje v gozd z orjaškimi sekvojami. Velikodušno mi je razkazal to mogočno mesto. Posebno mi je ostal v spominu most čez Zlata vrata.

Sredi leta 1944 sem prejel:

Ljubi Joško! Dolgo se vleče ta vojna in še daljši se nam zdi čas. Nič ne prejmemo tvojih pisem, zadnje smo oktobra 1943, a danes je že maj 44. Da bi nam Kraljica tega meseca izprosila skorajšnji in dobri mir. Upamo, da si še vedno duševno in telesno zdrav. Pri nas teče življenje kakor na robu prepada, kakor v vojni. Vsako noč in tudi podnevi ostro streljajo Nemci partizane, ko se približujejo našemu središču. Doma smo še izmed moških jaz in Martin. Pavleta so vzeli Nemci, Toneta pa domobranci. Ker to je za vojno med nami. Še nikdar ni bil naš narod tako razcepljen, kakor je sedaj vse to je zasluga komunistov. Bog nam pomagaj. Prisrčne pozdrave vseh naših

Oče 2. maja 44

Figure 12. Očetova dopisnica, poslana sinu Jožetu v ZDA, vojnemu ujetniku, z goriškim žigom 11. 5. 1944 – Pri nas teče življenje kakor po robu prepada

[Stran 029]

Potem, kot da so se naši vdrli v zemljo, pisem nisem dobival, kot tudi ne drugi iz cone B. Po koncu evropske vojne sem se poslužil mednarodnega Rdečega križa in poslal pismo v angleščini. Mami so ga prinesli iz Stare Gorice. Šla je k učitelju Bratini v Ajdovščino, da ji ga prevede. Za odgovor je izbrala isto pot. Njeno pismo sem prejel poleti 1945:

Živi smo samo jaz, Tone in Bogomil.

Mama

Takrat je bila le nekaj sto metrov od naših bivališč mirovna konferenca. Spominjam se, kako mi je mojster pokazal časopis z naslovnim člankom: Jugoslovanski diplomat se je spečal z ameriško novinarko. Zalotili so ju v hotelu. Pokličem Voduška, kaj je s to sramoto. Potolažil meje, da ni bil Slovenec, ampak Črnogorec. V veliko zadoščenje mi je bilo, ko sem čez mesec dni prebral v istem časopisu: Slavni jugoslovanski znanstvenik Nikola Tesla odlikovan z najvišjim odlikovanjem.

Konec decembra leta 1945 so nas okrog dva tisoč naložili na ladjo Liberty. Med potjo je zmanjkalo vode in takoj je šlo v nič nekaj dni. Ko smo pluli skozi Panamski prekop, se je ladja pokvarila in so jo dali v popravilo. Šele po šestdesetih dneh so nas izkrcali v Neaplju. Na uradu za repatriacijo so dali Italijani dovoljenje, da se vrnejo domov vsem, z izjemo nas iz cone B. Da pa lahko gremo kam v Italijo, če imamo kakšnega sorodnika. Brat Tone se je ob koncu vojne umaknil v Italijo. Še ko je bil italijanski vojak, je delal za vojaščino v mizarski delavnici v Pistoi v Toskani in se zdaj ponovno zaposlil tam. Imel sem njegov naslov, ker sva si bila dopisovala. Dobil sem dovolilnico in karto, vendar samo do njega. S seboj mi niso dali nobenega drugega dokumenta.

Šele Tone mi je povedal vso zgodbo o naši družini. Peljala sva se v Staro Gorico in se tam sešla z mamo. Spremljala jo je teta Anica Terčelj s hčerko Marinko. Oče Lipčeta Terčlja je ovdovel in teta ga je vzela. Prepričevali sta me, naj grem domov, da bo dobila hiša gospodarja, jaz pa sem silil v mamo, naj gre z mano v Ameriko. Da imam že vse urejeno. Tam imam službo, imam punco, znam jezik. Mama mi je odgovorila: Ti greš lahko, kamor češ, jaz od tu ne grem! Onidve pa kar naprej, naj imam usmiljenje do mame, ki je toliko prestala. Končno sta me pregovorili.

Po šestih letih vojskovanja, ujetništva in negotovosti sem se 18. marca 1946 vrnil domov. Zvečer sem se čudil, ker so goreli kresovi po gričih in vrhovih, na Čavnu, Nanosu, na Planini. Smešno se mi je zdelo, ko sem izvedel, da zaradi praznika sv. Jožefa naslednji dan, ko godujeta tako Stalin kot Tito.

S seboj nisem imel nobenih dokumentov, razen razpoznavne ploščice okrog vratu, da sem ameriški vojak. Izvedel sem, da se moram kot povratnik javiti na posebnem uradu na neki železniški postaji na Krasu pred Sežano. Bil je neke oblike zapor z ležišči. Nekateri so bili tam že nekaj tednov, pa jih niso prevzeli v obravnavo. Poklicali so, če je kdo nov, in sem se javil jaz. Oficir me je najprej nahrulil, kako da nimam nobenih dokumentov. Izgovoril sem se, da sem ušel iz taborišča, saj me Italijani niso hoteli spustiti domov. Poslušal sem prostaško zmerjanje, kako da prihajam šele sedaj. Zakaj nisem šel v partizane in vse drugo. Slabo je kazalo in sem mu odgovoril, da bom šel kar v Ljubljano k bratrancu. H kakšnemu bratrancu. K Marjanu Breclju, h komu drugemu. Takoj se je omehčal, mi izdal potrdilo in dejal, naj grem hitro na vlak, ki bo vsak čas odpeljal.

France in Gašper se me nista upala srečati. Ko sta me zagledala, sta se obrnila ali zavila stran. Če se ni dalo umakniti, sta šla mimo povešenih oči. Nikdar me nista pogledala v obraz. Mama je to napovedala takoj, ko sem se vrnil: Nikoli ju ne boš srečal. S tem je mislila reči, da ju ne bom nikdar pripravil na pogovor.

Lojze Brecelj pa je moral mimo naše hiše, če je želel priti domov. Prva leta je večkrat ustavil mamo: In ti še vedno misliš, da sem bil jaz med tistimi. Mama mu je odgovarjala: Saj ti nisem nikoli nič rekla.

Ko je zbolela, je Bogdan lepo skrbel zanjo, na koncu jo je za nekaj časa sprejel v Šlajmerjev dom, kjer je bil predstojnik. Domov je prišla umret. Bilo je leta 1960.

Z ljubljanskimi sorodniki smo imeli pogoste stike, nikdar pa se nismo pogovarjali o naših štirih. Marjan se je nekajkrat pokazal na vratih kot planinec, ker je rad hribolazil po Trnovskem gozdu. Veliko se nas je zbralo leta 1975, ko so na naši hiši na pobudo sošolcev – goriških študentov odkrili spominsko ploščo v čast očetovemu bratu dr. Antonu Breclju. Pred blagoslovitvijo so se uglednejši gostje zbrali v naši hiši. Med njimi je bil neki minister, ime mu je bilo Jože, pa tudi Ribičič. Zagledal je križ na steni in se namrščil, a molčal. Po končani proslavi smo imeli piknik na našem vrtu pri Sv. Martinu.

[Stran 030]

Čez nekaj let se je zbralo vse bližnje in daljnje sorodstvo, ker so hoteli vsej družini pokazati, odkod izvira naš rod. Lepo smo se imeli, čutili smo, da jih nekaj manjka, pa se jih nismo spomnili niti z besedo.

Rodili so se mi štirje otroci, vsak ima po tri, tako da imam dvanajst vnukov, nekaj tudi za očeta, Marico, Angelo in Martina.

3.1.6. 6. Rašomon ali popolni zločin z napako

Tine Velikonja

Brž ko se je 9. julija 1944 zdanilo, je sledilo mrzlično in dolgotrajno poizvedovanje. Bilo je neuspešno in vse je kazalo, da gre za popoln zločin, pri katerem ne samo, da ne bo mogoče odkriti storilcev, ampak tudi ne posmrtnih ostankov umorjenih, kot da so se razpršili v sončni prah.

A nekaj se je vseeno dogajalo. Klic na pomoč je hitro našel Brecljeve v Ljubljani in dosegel partizansko poveljstvo v Kočevskem Rogu. Domnevamo, da je sledila intervencija, ki pa je zamudila in se iz poizvedbe spremenila v sodno preiskavo. Ohranjenih je šest dokumentov, v njih pa se zasliševalci, priče in zaslišanec sklicujejo še na vsaj deset drugih dokumentov.

Javni tožilec pri VVS IX. Korpusa NOV in POJ Božo N. je že 19. julija poslal dopis javnemu tožilcu na Vipavskem področnem vojaškem sodišču dr. Mirku Šlibarju, naj zadevo temeljito razišče in o njej poroča. Šlibarju je bil hierarhično podrejen njegov namestnik, ki je deloval kot v. d., inž Jože Gabrovšek-Svit, njemu pa krivec in morilec Medved, načelnik Okrožne izpostave tožilstva. V poročilu z datumom 27. julija 1944 Šlibar poroča nadrejenemu, kaj je ugotovil. V tem času je opravil zelo natančno preiskavo, zaslišal priče in krivca in preveril situacijsko poročilo za 10. julij 1944, ki poroča o razmerah na terenu tistega dne. Kako resno se je lotil dela, pove podatek v poročilu, da ga pošilja skupaj z vsemi zapisniki zasliševanj po posebnem kurirju. Njegovo mnenje o postopku N. N. zaenkrat še ni dokončno, vendar se mu zdi, da se je nekoliko prenaglil v postopku, vendar, da bi to storil namerno, ne bi mogel reči.

30. julija je prvič zaslišal tudi storilca Medveda, ki je likvidacijo opravil. Omenjeni zvrača krivdo na nadrejenega Svita, ki je tudi zasliševal prijete in naj bi pri tem izjavil, da so Brecljevi zakrknjeni belogardisti in da so vsi za postreliti. Na zapisnik tega zaslišanja se sklicujeta tako Svit kot storilec sam v ohranjenem zapisniku zaslišanja 8. avgusta 44.

V najbolj obširnem dokumentu, z datumom 6. avgusta 1944, Svit to zanika in pojasnjuje:

9. julija dopoldne je prišel k meni na področje tov. Bernard, član Okrožne izpostave za Vipavsko, in me naprosil, naj kot v. d. javnega tožilca pridem k njim na Izpostavo in pomagam zasliševati vse preiskovance družine Brecelj, znane belogardistične agitatorske družine iz Žapuž, ki jih zaslišuje tam že od prejšnjega večera (8. julija) od 6. ure do 6. ure zjutraj. Nalogo sem prevzel, delal 9. julija od 8–12 dopoldne in 1/1 2–1/2 5 popoldne in začeti posel dokončal. Zasliševal sem v prisotnosti neke partizanke in treh partizanov. Sproti smo pisali zapisnik. Brecljevi so povedali vse. Posebej mi je padel v oči Martin, izredno zvit in trmast dečko, kajti na koncu zasliševanja je izjavil, da je več povedal, kot so mu doma govoriti naročevali, kaj sme in kaj ne sme v javnosti izven doma govoriti. Zapisniki so še sedaj na r. st. 8.

Gabrovšek takole zaključuje svoje pričevanje:

Po odhodu sva z načelnikom Medvedom spregovorila še par besed in sicer me je vprašal za moje mnenje o teh ljudeh. Odgovoril sem mu, da sem prepričan, da so to skrajno zagrizeni domobranski agitatorji. Na moj odgovor je pripomnil, da se ljudje že 7 mesecev zgražajo nad njimi, ker je tam prava domobranska centrala in zakaj jih nismo že pred 7 meseci aretirali. Drugega nisva govorila. Odločno zanikam, da bi mu izjavil, da so Brecljevi za postreliti, pač pa sem takrat, ko mi je povedal, da se ljudje že 7 mesecev jezijo, ker so bili Brecljevi na svobodi, izjavil, da bodo pa sedaj po 7 mesecih, ko so prišli v naše roke, ustreljeni. Nikakor nisem tega povedal v tem smislu, da bi bilo mogoče moje besede razumeti tako, kot, da jih je treba postreliti.

Tudi zanikam, da bi Medvedu izjavil, da bi bil soglasen za kakšen izjemni ukrep. Tudi nisem N. N.-u ob tej priliki rekel, da izjemni ukrep zahteva narod, ki bi v primeru izpustitve dvomil v pravično maščevanje nad narodnimi izdajalci s strani naših narodnih oblasti. Izrecno odklanjam, da bi to svetoval v tem konkretnem primeru, saj nisem imel časa za tak dolg razgovor.

Kot sem že povedal, sem bil ves čas za to, da se jih postavi pred sodišče, ki jih bo prav [Stran 031]gotovo obsodilo na smrt. To je bilo moje prepričanje že pri zasliševanju. Da bi N. N.-u tako govoril, češ naj jih postreli, ni res, kajti moja beseda ni v tem oziru merodajna in odločujoča.

Pripominjam, da se je likvidacija izvršila šele drugi dan in ne na podlagi mojih izjav, ampak radi alarmnega stanja in ogrožanja naših položajev od okupatorja.

Vzamem na znanje, da do nadaljnje odredbe javnega tožilca ne bom vršil več poslov v. d. javnega tožilca, dokler se ta zadeva popolnoma ne razčisti.

Zasliševalec: zabrisano

Priča: nečitljivo

Svit nič ne razloži, na kakšen način mu je uspelo izvleči iz teh ubogih ljudi po 24 urah zasliševanja, da so povedali več, kot so si mislili, da bo mogoče izvleči iz njih.

N. N. že čez dva dni na ponovnem zaslišanju priznava Šlibarju, da se je v svoji prvotni izjavi zmotil, da je iz pogovora sklepal, da lahko ukrepa po svoje, in izjavi:

Nalog za likvidacijo sem izdal samo radi izrednih prilik in povem, da sem likvidacijo izvršil popolnoma sam, ker sem se znašel v tako težkem in odgovornem položaju ter sem smatral moj ukrep za popolnoma pravilen in kot edini izhod v tem trenutku.

zasliševalec: dr. Mirko Šlibar l. r.

zaslišanec: čitljiv lastnoročni podpis

Vsa preiskava je bila torej usmerjena v dvoje: dokazati, da so Brecljevi smrt zaslužili in da je šlo pri njihovem poboju za nujen ukrep, izpeljan v skladu z določili okrožnice IOOF st. 87/44–0, saj se je partizanska enota zaradi grozeče hajke znašla v zagati.

Pri prvem je bila odločilna beseda terencev, na katere se sklicuje tudi N. N., saj bi morali Brecljeve po njihovem odstraniti že pred sedmimi meseci. Šlibar je zaslišal Pipan Zmago, članico okrožnega odbora OF za Vipavsko, ki je kot najvažnejšo pričo imenovala Gašperja Kovšca in Repič Marijo, oba domačina iz Žapuž. Ohranjen je samo dokument, ki ga je podpisal sin enega glavnih žapuških terencev, in to zapisnik drugega pričevanja. Značilen je v dveh ozirih. Obtožbe so pavšalne, zgodbe o sovražni literaturi, o svarjenju, da NOB vodijo komunisti, o vabljenju med domobrance, obenem pa v znamenju gesla: ker so bili ubiti, so krivi. Tako od spodnjih Brecljevih omenja samo Stano, ki da je bila glavna organizatorica belogardistične mladine in so imeli pri njej mladinske sestanke.

Značilen je zaključek tega sicer praznega pisanja: Njihovo početje in nastopanje proti OF v vasi Zapuže je imelo za posledico, da so skoraj vso vas potegnili za seboj in je delo skoraj onemogočeno, če se pa kaj dela, pa je vse zelo nevarno, ker takoj slede ovadbe in aretacije od okupatorja in domobrancev.

zasliševalec: dr. Mirko Šlibar l. r.

priča: Bogomir N.

Kaj pa datum poboja, 10. julij 1944. Iz dokumentov je razvidno, da so imeli vse štiri Brecljeve na izpostavi in jih tam začeli zasliševati že 8. julija ob 6. uri zvečer. Domnevamo, da je bila ta nekje blizu Gabrja, kjer je bilo tudi sodišče in stalno morišče v gozdu med Staro goro in Kodreti. Šlibar se namreč čudi, zakaj jih niso pripeljali na sodišče, saj je bila okrožna izpostava le 10 minut od tuk. sodišča in je bil transport k sodišču popolnoma mogoč. Situacija kritičnega dne je bila zares precej neugodna, in so bili vsi, tako tudi komanda področja, pripravljeni za umik.

Brecljevih niso mogli pripeljati tja prej kot 10. julija, začeli zvečer z zasliševanjem, ga nadaljevali ves dan 11. julija, 12. julija pa postrelili, in to tako, da so jih imeli še zvečer v hiši pod cerkvijo v Kodretih, jih odpeljali dober kilometer daleč do Priluže, tam očeta potolkli, druge tri postrelili, izkopali jamo za vse štiri in jih plitvo zakopali. Zdi se, da bi situacijsko poročilo za 12. julij povedalo, da je na tem področju vladal mir. N. N. se je samovoljno odločil za izjemni ukrep.

Šlo je za umor nedolžnih ljudi in krivci so lagali celo lastnemu vodstvu.

4.1.1.

France Prešeren

4.2.1.

Exegi monumentum

Aleksander S. Puškin and Mile Klopčič

4.3.1.

Exegi monumentum

Q. Horatius Flaccus and Kajetan Gantar

4.3.2.

Figure 13. Pesnikov spomenikMirko Kambič

4.4.1.

Zgodba opisuje dramatične dogodke, ko so v poletju 1944, prav v začetnih dneh njenega obstoja, partizani napadli domobransko postojanko na Hotavljah pri Gorenji vasi v Poljanski dolini.

Nikoli ne bom pozabil poletja 1944. Bila je zrela, visoka trava in dolgi, lepi, sončni dnevi. Jasne noči so prehajale v meglena jutra, ko je nebo, posejano s tisočero zvezd, začelo bledeti ob prihajajoči zarji.

Stal sem na mestu, ki so mi ga bili odredili, na straži. Reka v bližini je pritajeno šumela.

V prihajajoči svetlobi dneva se je odsev lune še vedno poigraval na njenih srebrno svetlikajočih se valovih.

Nisem se počutil varnega. Dali so mi uniformo in puško. Pred štirinajstimi dnevi. Niti enkrat še nisem ustrelil z njo, pa pričakujejo, da jih bom varoval s te vodne strani. Kako le? Če bi vsaj odslužil redno vojsko kot nekateri starejši fantje.

Pred nekaj dnevi so nas poslali v ta kraj ob reki navzgor, manjšo skupino, da zavarujemo bok glavne postojanke. Namestili so nas v prazno hišo. Rekli so, da je naša mala postojanka pomembna, ker se tu križajo poti.

V gozdu na oni strani reke je zašumelo. Jutranji vetrič je zamajal vejevje, listi so zašušljali. Prešinilo me je. Kaj bi naredil, če bi se izkazalo, da gre zares? Ali bi bil sploh česa sposoben?

Ko me je zamenjal naslednji stražar, je bilo že povsem svetlo.

Tiste dni so gozdovi okoli nas zaživeli. Kadar so partizani napadali postojanko, so zbrali vse sile, ki so jih premogli. Res, da smo okna in vhodna vrata na hitrico zaščitili. Toda, da bi bili varni? Težko. Bili smo mladi, naivni in neizkušeni. Nekaj pa smo le imeli: vedeli smo, da imamo prav.

Zadnji dan pred dramatično nočjo se je nekdo spomnil, da bi nad postojanko na bližnjem hribčku izkopali nekaj jarkov. Ta zamisel je bila odločilna – rešila je posadko. Ko so v prihajajočem mraku še vedno odmevali krampi in lopate v komaj do pasu izkopanih jarkih, so že padli prvi streli in se zasvetile rakete. Kako pametna je bila odločitev, da se glavnina moštva razporedi prav v te, v naglici izkopane zaklone, se je izkazalo še v toku noči. V hiši spodaj ob cesti so pustili le nekaj mladih in starejših vojakov, vsega morda osem ali deset ljudi. Dodeljen sem bil med te.

In potem se je začelo. Pokanje pušk, regijanje brzostrelk in strojnic. Detonacije ročnih bomb so odmevale po ozki dolini. Vmes pa vpitje in preklinjanje. Nenadni in nenadejani ljudje, ki so govorili drugače. Računali so prav na ta hrib, od koder bi iz neposredne bližine pritisnili na postojanko. Sprejeti so torej morali borbo najprej za to vzpetino. Našo hišo pa so napadale druge, že vnaprej za ta namen določene enote.

Nočne ure so tekle, oni so napadali in mi smo se branili, prostore v hiši je napolnil duh po eksplozivu. Kot ujeta mlada divjad smo se nemočni in brez vodnika premikali po prostorih, iskali zavetje in čakali, kdaj bo napadalec jurišal. Proti polnoči je uglušujoč pok in udarec ob steno napovedal serijo izstrelkov težjega kalibra. Hiša se je tresla. V sosednem prostoru pa je ogenj zajel ležišča s slamaricami. Gasili smo s cunjami in kadeč in smrdeč duh po ožganini se je širil po vsej hiši.

Nenadoma tišina. Premirje. Bleda mesečina je sijala po prizorišču, čutil in zaznaval sem jo, ko je njen soj osvetljeval odprta, z branikom zaščitena vhodna vrata sicer popolnoma zatemnjenega prostora, kjer so nemočni spričo moči napadalca čakali, kaj se bo zgodilo.

Rezek klic prekine tišino: »Vdajte se! Kaj se bomo streljali med seboj, saj smo Slovenci. Vdajte se, nič se vam ne bo zgodilo!« Kratek posvet in že smo si enotni, da nam ni pomoči in da je torej najbolje, če se vdamo. Ne vedo, da so najpogumnejši gori na hribčku in da je med nami komaj eden – prav pred kratkim je prebegnil od partizanov – ki s svojim orožjem odgovarja in daje znake, da se še vedno branimo. Na ponovne klice in pozive k vdaji se oglasi prav on: »Tovariši, mi se vdamo!« Oni pa: »Pridite ven, eden za drugim, brez orožja, z dvignjenimi rokami!« Po kratkem posvetu Frenc – tako mu je bilo ime – zavpije nazaj: »Vi pridite v hišo, orožje smo odložili!« Zopet kratka pavza, pa ponovno klici in ponovljena prvotna zahteva. Bila je še vedno popolna tišina, tudi zgoraj na griču, le kaj se tam dogaja?

Potem pa zopet napadalci: »Mi prihajamo, toda če pade le en strel, vam ni pomoči! Vsi [Stran 035]boste pokončani!« Res se kmalu zaslišijo pritajeni koraki in kakih deset partizanov se nenadoma pomeša med nas v prostoru. Zasvetile so baterije, bili smo brez orožja, že prej smo ga porinili pod pograde, zbite pred nekaj dnevi. Zagledam Milana iz naše vasi, ravnokar je bil še z bratom Poldetom v nemški vojski. No, glej ga! »Ja, Metod, kaj pa tukaj?« Bil sem brez moči, zdelan in prestrašen, nisem mu znal odgovoriti. »Kaj je z našimi zgoraj?« sem vprašal. »Vse je pokošeno,« mi je odgovoril, »vi ste edini ujetniki.« Videli so, da imajo pred seboj dokaj nebogljeno in neizkušeno skupino. Na hitro so brskali po prostoru, gledali, če bi bilo kje kaj pomembnega, odpirali so kovčke, svetili z baterijami v omare. Mislim, da niso našli nič pomembnega. Dim se je že debelo valil po prostorih. Imeli so s seboj kante z bencinom, ki so ga polili po pogradih, omarah in podu, in ga zažgali. Potem so nas v koloni, pomešane s partizani, odvedli v noč.

Zunaj je bilo precej svetlo, luna je osvetljevala pokrajino, hiše v neposredni bližini so metale nočno senco na cesto pred nami. Še vedno popolna tišina. Hodili smo tiho po travi ob robu ceste, ki je vodila proti vzhodu. Tam, čisto blizu, kjer je most čez reko, nas bo sovražna vojska odvedla na svoje območje. In kaj bo tam z nami?

Spodaj pod robom ceste je tiho žuborela reka. Tik ob njej je bilo gosto grmovje. Nenadoma pok zgoraj na griču, tedaj že malo za nami, pok in značilen švist, tenka ognjena črta, nato pa svetloba, ki je zajela okolico. Že isti hip je nepretrgan rafal prekinil morečo tišino. Žvižgalo in bliskalo se je okoli mene – kaj takšnega še nisem doživel. Takrat pa se je v meni prebudilo: »Saj to so naši!« Torej tam gori le ni vse pokošeno, kot je dejal Milan. V hipu sem tako kot vsi okoli mene zdrsnil čez rob v zaklon, v brežino proti reki. Vendar me je že v naslednjem trenutku prešinilo: »Zdaj ali nikoli!« Vse okoli mene panika, vsak rešuje sebe, zdrsnem tedaj še niže, pa naprej po trebuhu do grmovja in že sem v vodi. Potopim se vanjo pa se po robu grmovja premikam nazaj, od koder smo pravkar prišli. Čepim nekaj časa med gostimi koreninami, tako da imam le glavo nad vodo. Čez čas, ko se mi zdi, da je najhujše mimo, se premaknem po bregu navzgor, pa čez cesto do vznožja griča, od koder so prej streljali naši. Maticova drvarnica je odprta, tja se priplazim, zakrijem. Čez čas zaslišim hojo in šepetanje. Ali me je kdo vendarle videl? Ves moker drhtim v negotovosti.

Ura je dve ponoči in streljanje je popolnoma prenehalo. Hiša, postojanka tam na oni strani ceste gori z vsem sijajem, ognjeni zublji ližejo že oglenelo lesovje goreče stavbe. Vem, da se ne smem premakniti. Sploh ne vem, kakšen je položaj okoli mene in preostane mi le čakanje. Potopim se vase in se predam razmišljanju.

Milan je torej partizan. Dostikrat je bil pri nas doma in se družil z mojimi starejšimi brati. Kaj se je zgodilo, da si danes stojiva nasproti?

Figure 14. Ecce homo

Prej nisem še nikoli razglabljal tako globoko o tem, kaj je prišlo nad nas. Danes, ko sem se iz oči v oči srečal z drugo stranjo, pa me je pretreslo. Saj to so moji znanci, nekateri celo sošolci, prijatelji iz moje ali sosednje vasi. Preteklo poletje smo se še skupaj kopali na Sori, se spogledovali s puncami in igrali karte. Na skrivaj so krožile novice, vsi smo vedeli, da vojna ne bo več dolgo. Navijali smo za Angleže in Američane. Vse se je zgodilo v zadnjem letu: nekateri so šli v gozdove, v meni pa je počasi prevladovalo prepričanje, da bi bila boljševiška ureditev previsoka cena za svobodo, ki se že svetlika na obzorju. Svoboda je zame bila nekaj drugega.

[Stran 036]

Skozi late v drvarnici je počasi prodiralo jutro. Vse naokrog še vedno tišina, le na oni strani ceste proti reki je kdaj pa kdaj zaprasketalo na pogorišču. Odsev pojemajočih plamenov je metal blede, rahlo premikajoče se sence po skladih butaric, ki so bile naložene v drvarnici. Kot vsako jutro v tem času je tudi današnje z gosto meglo oznanjalo lep sončen dan. Zapeli so ptički, veselo in razposajeno, kot da ne vedo za strašno noč. Še malo in zlati prameni sončne svetlobe bodo razparali megleno kopreno.

Odrinem butarico in se razgledam. Povsod tišina, nikjer žive duše. Počasi se odplazim proti izhodu drvarnice. Zdrsnem v travo. Bila je to zrela, visoka trava, vsa mokra in lesketajoča se v rosnih kapljicah, obsijanih od pravkar vzhajajočega sonca. Drsel sem po njej, pri tleh, po trebuhu, tja, kjer sem slutil svoje.

Nenadoma sem med njimi. Vsi so od prsti blatni, izmučeni, vendar živi. Od veselja me objemajo, skoraj nam gre na jok. Ubranili so svoj hrib, s slučajnim rafalom po koloni z ujetniki so me sicer spravili v življenjsko nevarnost, a mi vendar omogočili beg. Ko je čez cesto pod njimi gorela hiša, so bili prepričani, da fantov, ki so jih pustili tam spodaj, ne bodo več videli.

Po vojni sem pri mizarskem mojstru Pavletu nadaljeval z mizarjenjem. Manjkalo mi je še leto in pol do zaključka vajeniške dobe, ki jo je vojna prekinila.

Nekega dne se v delavnici pojavi Milan. Prišel je z ženo naročat opravo za novo gospodinjstvo.

»O, glej ga, Metoda! Ali si ti še živ? Zakaj si pa tisto noč pobegnil? Mislil sem takrat, da bi bil lahko moj kurir.«

»Ja, Milan,« sem mu odgovoril, »saj vendar veš, da od tistih, ki ste jih odpeljali, ni nihče ostal živ «

Nastala je tišina. Nato pa:

»Kaj pa smo mogli? Kdo jih bo vlačil s seboj? In – tak je bil ukaz.«

4.5.1.

Marjan Jakopič

4.6.1. 1
Med mrakom in zoro

4.6.2. 2
Drevo suó

4.6.3. 3
Med mrakom

Vladimir Kos

5.1.1.

V času, ko mineva:

– 50 let po vzpostavitvi komunistične totalitarne oblasti nad slovenskim narodom, usodo in premoženjem slovenskih ljudi;

– 50 let po koncu druge svetovne vojne, ki se je nadaljevala kot hladna vojna med demokracijo in komunizmom;

– 5 let po političnem preobratu in pričetku demokratičnih sprememb v Sloveniji;

– 4. leto veljavnosti ustave države Slovenije, ki pomeni prelom – s preteklostjo; žal pa so iz le-te ostale številne nepopravljene krivice in premnoge žrtve brez povrnjene časti, to pa podaljšuje razdor in onemogoča spravo med Slovenci;

zahtevamo:

– da državni zbor in pristojne oblasti države Slovenije izpolnijo dolžnost, ki jim jo nalagajo črka in duh slovenske ustave ter določila mednarodnega prava v skladu z Listino Združenih narodov, Deklaracijo Evropskega sveta in Helsinškimi listinami, tako da:

– izrecno obsodijo komunistično partijo, ker je med vojno in okupacijo zlorabila slovensko željo po svobodi in narodnoosvobodilni boj v svoje revolucionarne namene;

– obsodijo zločine, ki so jih izvajali nosilci revolucije nad slovenskim narodom pod pretvezo osvobodilnega boja, hoteč uničiti svoje idejne in politične nasprotnike;

– priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno in domoljubno dejanje;

– razglasijo poboj domobrancev in vseh drugih nasprotnikov komunističnega totalitarizma za zločin proti človeštvu;

– obžalujejo nasilje komunistične države in teptanje temeljnih človekovih pravic po končani vojni;

– sprejmejo ukrepe, da bo neodvisna sodna oblast raziskala zločine med revolucijo in po njej;

– sprejmejo zakone, ki bodo pretrgali povezavo s prejšnjo totalitarno ureditvijo in odpravili politične, gospodarske in druge privilegije nekdanjih oblastnikov in njihovih naslednikov;

– razveljavijo obsodbe, ki so jih po vojni izrekla sodišča na podlagi revolucionarnih zakonov, omogočijo poravnavo moralne in materialne škode, ki je bila povzročena premnogim Slovencem med revolucijo in po njej, in zagotovijo enake socialne in druge pravice pod enakimi pogoji vsem žrtvam vojne in revolucije;

– sprejmejo zakone, ki bodo v državi Sloveniji uveljavili pravno državo v skladu z ustavo, konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Svet Evrope) in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah (Združeni narodi).

Podpisani pričakujemo, da bodo predstavniki države Slovenije zadostili pravici!

Na slovenski zemlji in v zdomstvu leta 1995

5.2.1.

dipl. inž. Jože Strgar
Ljubljana

dr. Mate Roesmann
Cleveland

Bazilij Valentin OFM
Kev, Avstralija

dr. Peter Urbanc
Toronto

akad. dr. Peter Gosar
Ljubljana

prof. dr. Milan Komar
Buenos Aires

pisatelj Zorko Simčič
Ljubljana

Ivan Korošec
Buenos Aires

prof. dr. Janez Juhant
Ljubljana

Rudi Kolarič
Cleveland

prof. Justin Stanovnik
Ljubljana

prof. Tine Vivod
Buenos Aires

prelat dr. Janez Gril
Ljubljana

dr. Aleksander Zorn
Pariz

prelat Jože Mavsar
Helena, Montana

prof. dr. Anton Stres
Ljubljana

dr. Katarina Bogataj-Gradišnik
Ljubljana

Rudolf Smersu
Buenos Aires

akad. dr. Kajetan Gantar
Ljubljana

dr. Marko Kremžar
Buenos Aires

prelat Ignacij Čretnik
Pariz

Emil Cof
Buenos Aires

dr. Peter Klopčič
Toronto

nadškof msgr. Alojzij Turk
Novo mesto

Cvetko Palež
Fadeler, Avstralija

dipl. inž. Jernej Dobovšek
Buenos Aires

dr. Tine Velikonja
Ljubljana

Slavko Urbančič
Buenos Aires

Marija Vodišek
Ljubljana

Jože Škerbec
Buenos Aires

Dušan Lajovic
Mortlake, Avstralija

Jože Kastelic
Toronto

Janez Rihar
Ljubljana

nadškof dr. Franc Perko
Beograd

dr. Janez Zorec
Pariz

akad. dr. Stane Gabrovec
Ljubljana

dr. Jože Bernik
Chicago

pisatelj Jože Snoj
Ljubljana

Pavlina Dobovšek
Buenos Aires

dr. Peter Remec
New York

msgr. dr. Janez Zdešar
München

doc. dr. Ivan Štuhec
Maribor

dr. Avguštin Kuk
Toronto

dr. Stanislav Frank
Seaton, Avstralija

prof. Vinko Ošlak
Celovec

dr. Ivan Likar
Koper

dipl. iur. Lidija Drobnič
Ljubljana

dr. Albin Medved
ZDA

dr. Marjan Struna
Pariz

pisateljica Nada Matičič
Ljubljana

5.3.1.

Slovenski spominski odbor je v spominskem letu 1995 pripravil Poziv državnemu zboru in drugim oblastem slovenske države. Poziv je že pred njegovo objavo podpisalo 50 znanih Slovencev in Slovenk iz vsega sveta in iz vseh glavnih področij človekovega udejstvovanja. Preden bomo poziv izročili državnemu zboru, ga v naslednjih dveh mesecih dajemo v podpis še tisočem drugih znanih in neznanih Slovencev v domovini, v zamejstvu in v širnem svetu. Vsebina in namen poziva sta takšna, da ga more in bi ga moral podpisati vsak Slovenec, ki je za demokracijo in proti totalitarnemu nasilju.

Po petdesetih letih usodne razdelitve slovenskega naroda med drugo svetovno vojno je skrajni čas za temeljno ovrednotenje tega obdobja, za odpravo neomejene pravne povezanosti sedanje demokratične države s povojnim totalitarnim sistemom in za popravo krivic. To bo omogočilo, da se bomo Slovenci podali na pot sprave, na pot iz preteklosti v prihodnost.

Glavna ovira, da bi stopili na pot sprave, je očitno dejstvo, da nasilni prevzem oblasti, ki ga je deloma že med vojno, v celoti pa po vojni izvedla komunistična partija, doslej ni bil pravno obsojen, da se samostojna in demokratična slovenska država še ni ločila od prejšnjega totalitarnega sistema in ga pravno še ni spoznala za takšnega.

Poziv Državnemu zboru in drugim oblastem slovenske države, ki ga dajemo v podpis vsem demokratičnim Slovenkam in Slovencem, bo pomagal, da bo ta velika ovira za začetek slovenske sprave čimprej odstranjena. Vsem znano nasilje v medvojnih in povojnih letih je treba tudi pravno oceniti, storjene množične zločine je treba tudi pravno imenovati.

Poziv državnemu zboru je zato še posebej pomemben za vse še žive udeležence in sodelavce slovenskega protikomunističnega odpora, za njihove družinske člane, sorodnike in prijatelje, in za vse, ki so bili osebno ali kot člani slovenskega narodnega občestva kakor koli prizadeti zaradi komunistične zlorabe posameznika ali naroda. Vsi neposredno ali posredno prizadeti na katerikoli strani so še posebej dolžni dodati svoj podpis in se potruditi tudi za podpise svojih bližnjih. Naj se ve, da jih je na tisoče, na desettisoče takšnih, ki še niso izgubili ne spomina in ne časti.

Predloženo besedilo Poziva Državnemu zboru ni in ne more biti opis slovenske zgodovine, ni in ne more biti vrednotenje posameznih dogodkov, posameznih udeležencev in njihovih dejanj, noče razvrščati medvojnih dejanj in dogodkov na revolucionarno nasilje in na odpor zoper to nasilje na eni strani in na osvobodilni boj na drugi strani. To besedilo tudi ni deklaracija o spravi. Z deklaracijo slovenskega narodnega razdora ne bi odpravili.

Poziv Državnemu zboru ne zahteva, naj slovenska država v nekaj stavkih določi zgodovino Slovencev od 1941. leta dalje. Zahteva le, da država obsodi revolucionarno nasilje in nosilce tega nasilja po letu 1941; ne zahteva, da država obsodi osvobodilni boj, ampak da obsodi zlorabo tega boja za komunistično revolucijo; ne zahteva, da odobri nedovoljeno kolaboracijo, ampak da prizna obstoj in legitimnost slovenske samoobrambe in odpora proti revoluciji. Zahteva, naj država sprejme zakone, ki bodo omogočili enakopravno sožitje vseh Slovence, kar bo nekoč pripeljalo do sprave.

Obsodba zločinskega nasilja, ki ga je komunistična partija za kuliso osvobodilnega boja izvajala, da je na nedemokratičen način za petdeset let prevzela absolutno oblast, ni samo zadeva politike, ampak predvsem stvar morale, je stvar bodočnosti vsega slovenskega naroda. Kot je nujna sprava, je nujna obsodba komunističnega nasilja, saj to nasilje ni bilo nič boljše od drugih totalitarnih sistemov tega stoletja.

Poziv naj zato podpišejo vsi ljudje, ki obsojajo medvojni komunistični teror in nasilen prevzem oblasti po končani drugi svetovni vojni, vsi demokrati kakršnegakoli svetovnega ali političnega nazora, ki so prepričani, da mora biti bodočnost slovenskega naroda in njegove države položena na trden temelj resnice in svobode.

Slovenski spominski odbor

6.1.1.

Besdilo je bilo prebrano kot predavanje na 27. zborovanju slovenskih zgodovinarjev in objavljeno v priložnostnem zborniku. V prejšnji številki je bilo v kazalu že najavljeno, potem iz tehničnih razlogov ne tiskano. Avtorjem in bralcem se zato opravičujemo.

6.1.2.

Konec marca ali v prvih dneh aprila 1944 je prišlo na naslov Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva s strani štaba generala Erwina Roesenerja obvestilo, da bodo pripadniki domobranstva v kratkem morali položiti prisego. Obenem je poveljnik domobranskega štaba podpolk. Franc Krener prejel tudi že prvi predlog besedila prisege. Besedilo je sestavil na Roesenerjevo zahtevo nemški propagandist, podčastnik SS Franz Wolf, z nekaterimi popravki je vanj posegel sicer tudi sam general. Besedilo, ki ga je domobranskemu štabu predlagal Roesener, se v arhivskih virih žal ni ohranilo, ostaja pa izpričano dejstvo, da je v štabu povzročilo veliko vznemirjenje in nejevoljo, kajti sestavljeno naj bi bilo v izrazitem nacističnem duhu, poudarjalo naj bi le dolžnosti domobranstva, ne pa tudi njegovih pravic, zavezovalo naj bi ga k nečemu, kar ni bila njegova naloga, povrhu vsega pa naj bi bilo tudi »zgrešeno« z vidika mednarodnega vojnega prava. Ob tem gre poudariti dejstvo, da tedaj – to je pol leta po svoji ustanovitvi – domobranstvo v Ljubljanski pokrajini še ni imelo svojega statuta oziroma izdanih osnovnih uredb, ki bi uradno in dokončno določale njegov pravni status, njegove pravice in dolžnosti; za domobransko in tudi ilegalno protirevolucionarno vodstvo je bilo posebej pomembno, da se v takem statutu določi njegova izvorna individualnost, ki se je nedvoumno kazala v vzorčni logiki njegovega nastanka, ne glede na to, daje Roesener domobranstvo vključil v sistem nemške policije. V prizadevanju za omenjeni statut je torej šlo le še za to, da se ta posebna individualnost pravno razglasi in da se konkretizirajo osnovne naloge in načini uporabe Slovenskega domobranstva. Šlo je tudi za večjo oziroma manjšo stopnjo avtonomije, samostojnosti in svobode akcije v protipartizanskem bojevanju v odnosu do nemških oblasti, konkretno tudi za to, ali ima domobranstvo slovensko ali nemško poveljstvo; kodificirane naj bi bile tudi pravice in dolžnosti domobrancev kot posameznikov ipd. Čeprav je praksa sama že od oktobra 1943 precej teh vprašanj razrešila, pa kljub resnim prizadevanjem domobransko in protirevolucionarno vodstvo nikakor nista mogli doseči zaželenega statuta.

Ob zahtevi, da domobranci položijo prisego, ob dejstvu, da statuta še ni bilo ter ob siceršnjem prizadevanju generala Roesenerja pozimi 1944, da zmanjša pomen domobranskega štaba ter omeji samostojnost domobranstva v celoti, je Organizacijski štab presodil, da je glede na samoumevni negativni moralni in politični kontekst same prisege potrebno v zameno doseči odobritev statuta ter predvsem bistveno »ugodnejše« besedilo prisege, ki naj se kot sestavni del smiselno vnese v statut, če se že prisegi ni mogoče izogniti. V prisegi naj se odražata samostojnost in individualnost Slovenskega domobranstva, obenem pa naj v njej pridejo do izraza tudi vse obljube, ki so jih nemške oblasti dajale slovenskim organizatorjem septembra in oktobra 1943, npr. slovensko poveljstvo, slovenski jezik, zastava ter predvsem svoboda akcije proti komunistom. Brez dodeljenega statuta po mnenju domobranskega štaba ni mogoče zahtevati prisege od domobrancev. Omenjeno zahtevo je po nekajdnevnem oklevanju in pogovorih v dopisu nemškemu štabu odločno izrazil podpolk. Krener. Glede same prisege je zahteval naslednje besedilo:

»Prisegam pri vsemogočnem Bogu na slovensko zastavo in na slovenski narod, da bom hraber, svojim nadrejenim zvest in poslušen, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, proti komunističnim banditom na slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«

Sledila so pogajanja, v katerih je hotelo domobransko vodstvo v zameno za položitev prisege, kot je deloma že omenjeno, vsaj [Stran 042]

Figure 15. OljkeStane Kregar

nekaj iztržiti. Toda po nekaj dneh se je stvar končala z Roesenerjevim ultimatom – ali se prisega izvrši ali pa se domobranstvo razpusti! Glede na to, da je domobranstvo nastalo predvsem iz avtohtonih slovenskih protirevolucionarnih vzgibov in da je bilo vodstvo življenjsko zainteresirano za njegov obstoj in delovanje, je pred tako dilemo moralo popustiti. Prišlo je do kompromisa, Roesener je ponudil neke vrste statut, domobranski štab pa je moral pristati na prisego, katere besedilo je slonelo predvsem na nemškem predlogu. Tako je 16. aprila Krener svoje podrejene častnike s posebno okrožnico obvestil, da bodo pripadniki SD 20. aprila položili prisego, ki jo predvidevajo »osnovne odredbe za vzpostavitev Sl. D.« Te odredbe oziroma neke vrste statut so zelo lakonične, vendar pa so z vidika prisege delovale bolj kot nekakšen zasilen okvir, neke vrste nujno zlo za nemške oblasti. Formalno jih je izdal general Roesener, kar je razvidno tudi neposredno iz besedila: »V duhu odredbe Vrhovnega komisarja od 6. decembra 1943 o ustanovitvi Narodnih zaščitnih oddelkov v operacijski zoni Jadransko primorje’ predpisujem sledeče:

1. Narodni zaščitni oddelki v Ljubljanski provinci se imenujejo Slovensko domobranstvo.

2. Slovensko domobranstvo se za vzdrževanje reda in varnosti bori v celi operacijski zoni ‘Jadransko primorje’ in, kolikor bo potrebno, v neposrednih obmejnih krajih.

3. Slov. domobranstvo polaga sledečo prisego: Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!

[Stran 043]

4. Zgornja prisega se polaga ustmeno in se okrepi s podpisom. Vsi pripadniki Sl. domobranstva morajo zgornjo prisego na pamet znati.«

Omenjeni statut, v kolikor pač zasluži tak naziv, je dajal domobrancem zelo malo od tistega, kar so zahtevali oziroma si želeli. Prvi člen je v bistvu le ugotavljal že dolgo obstoječe in samoumevno dejstvo, da v Ljubljanski pokrajini domobranstvo obstaja in da se imenuje Slovensko domobranstvo. Toda prvič je bilo to uradno objavljeno in potrjeno od Roesenerja. Po nekih razlagah pa naj bi bilo iz tega člena razvidno, daje SD samostojna celota, formacija s slovenskim značajem. Pomembnejši je bil drugi člen, ki je na kratko označeval cilje in naloge domobranstva – to je boj proti partizanom – hkrati pa je opredeljeval ozemlje, na katerem naj bi te naloge izvrševal, to pa naj bi bilo izključno slovensko ozemlje. Slednje je bilo pomembno glede na različne diskusije in predvsem strah, da bi bilo lahko domobranstvo uporabljeno na drugih frontah, predvsem na vzhodni fronti. O tem se je tudi sicer mnogo govorilo, nekakšen višek pa so te ideje in govorice dosegle prav ob napovedi zaprisege in pripravah nanjo. Pri tem je bilo mnogo nejasnosti, s tem v zvezi pa je prihajalo tudi do panike, ki se je med drugim kazala v raznih nemirih in tudi odporih do polaganja prisege, čeprav iz virov ni mogoče natančno določiti razsežnosti teh pojavov. Videti je, da je sama notranja propaganda v domobranstvu ob tem odpovedala, seveda pa se je ob tem razvila tudi partizanska propaganda, ki je pravi zagon oziroma snov dobila šele po zaprisegi. Še pred dokončnim sklepom o prisegi je znotraj domobranskega vodstva kot tudi v povezavi z drugimi subjekti protirevolucionarnega tabora prišlo do posvetovanj in pogovorov, npr. z nekaterimi politiki, s škofom Gr. Rožmanom. Po nekaterih pričevanjih naj bi štab prek četniške radijske postaje za mnenje povprašal tudi Dražo Mihajlovića, ki naj bi odgovoril, da taka izsiljena prisega ne velja in da je za častnike – za te je šlo v prvi vrsti – še vedno v veljavi prisega kralju Petru, ki ji bodo morali slediti, ko bo seveda za to prišel pravi trenutek. Po nekaterih mnenjih, ki so se tedaj izoblikovala, naj bi v konkretnem primeru niti ne šlo za pravo prisego, temveč le za neke vrste zaobljubo, vendar o značaju domobranske prisege več v nadaljevanju.

Po zaključenih organizacijskih in drugih pripravah so bile torej 20. aprila 1944, to je na dan Hitlerjevega rojstnega dne, v Ljubljani in drugih večjih krajih Ljubljanske pokrajine slovesnosti, katerih osrednji dogodek je bila prav zaprisega slovenskih domobrancev in policistov. Pred tem so na palači pokrajinske uprave ter drugod razobesili slovenske zastave, seveda skupaj z nemškimi. Sama zaprisega se je v Ljubljani izvedla na centralnem štadionu za Bežigradom, pri izvedbi pa so sodelovale tudi nemške čete. Prisegli so pripadniki ljubljanskih in okoliških domobranskih enot, ob tem pa so podpisovali še posebno izjavo. Domobranci in policisti so prisegali na meč, po Roesenerjevi razlagi pač zato, ker Slovenci tedaj niso imeli svoje države oziroma vlade. Pred tem je škof Rožman daroval mašo, po lastni izjavi zato, ker so to od njega vztrajno zahtevali ljudje iz Rupnikove okolice. Pristal je šele zatem, ko se je prepričal, da prisega ni »naslovljena« na Hitlerja, same zaprisege pa se nato ni udeležil. Sledila je parada oziroma mimohod vseh čet pred Nunsko cerkvijo, ob tem pa naj bi prihajalo tudi do vsesplošnega ljudskega slavja. Spontanost t. i. navdušenja ljudskih množic je bila organizirana in zato seveda tudi varljiva. Istega dne so bile organizirane slovesnosti z domobransko zaprisego tudi v drugih večjih krajih, pri čemer je scenarij skušal biti podoben ljubljanskemu. Kljub vsemu pa je prihajalo do zanimivih razlik; omenimo npr. dejstvo, da je bil pri zaprisegi v Kočevju glavni govornik kar tamkajšnji dekan, medtem ko je bil to v Ljubljani seveda Roesener. V manjših krajih so bile organizirane zaprisege kasneje, tudi še v prvih tednih maja. Položitev prisege naj bi bila povsem svobodna, vendar je jasno, da je bila odklonitev zvezana z velikim rizikom. Ponekod je že pred 20. aprilom prihajalo do odporov in protestov, vendar so nemške oblasti, npr. v Kočevju in Grosupljem, na hitro opravile z uporniki. Nekoliko drugače je bilo v Polhograjskem hribovju, kjer so domobranske postojanke živele svoje življenje in videti je, da se je precejšen del domobrancev prisegi izmuznil. Za kasnejše novince so nemške oblasti 30. januarja 1945 organizirale zaprisego v Ljubljani in Novem mestu, pri čemer je bilo razvidno, da je bila to tedaj že povsem nemška rutinska zadeva in se ni več govorilo o domobranskih pravicah ali o njegovem slovenstvu ipd.

Odnos tedanjih političnih in vojaških dejavnikov na Slovenskem do domobranske prisege je bil z določenimi odtenki v glavnem odklonilen, seveda z izjemo nemških oblasti z Roesenerjem na čelu, saj je bila rezultat njihove pobude in je bila izvršena v njihovo »korist«. Velik odmev je imela predvsem [Stran 044]

Figure 16. Čas nasiljaStane Kregar

zaprisega 20. aprila, medtem ko je druga konec januarja 1945 šla skoraj neopazno mimo domače in tuje javnosti. Protirevolucionarni subjekti so jo ocenjevali v glavnem kot škodljivo za ugled domobranstva, pri čemer so iskali olajševalne okoliščine v njeni prisilnosti in v njeni »mili« dikciji. Toda med domobranskimi častniki in samimi domobranci je zaradi nje vladala velika potrtost, strah in razburjenje. Navadni domobranci, pa tudi partizanski poročevalci, ki so sledili odmevom na prisego, očitno niso natančno analizirali samega besedila, sploh pa niso poznali drugih določb statuta, sicer ne bi stalno ponavljali, da sedaj Nemci lahko prosto »razpolagajo« z domobranci in da jim skoraj neizbežno grozi vzhodna fronta ipd. Partizanska propaganda je prisego dodobra izkoristila ter je takoj nastopila z nedvoumno razlago posameznih elementov prisege, npr. da so domobranci prisegli Hitlerju, da se bodo morali bojevati tudi proti zahodnim zaveznikom itd. Zanimivo je, da je Odsek za informiranje in propagando pri Predsedstvu SNOS, ko je razpravljal o »racionalni« izrabi domobranske prisege, izrekel tudi misel, da je bila le-ta večini domobrancev »na sleparski način vsiljena«. Prav partizanska obteževalna razlaga je prispela tudi v tujino, in to tudi k takim protirevolucionarnim voditeljem, kot so bili Miha Krek, Alojzij Kuhar in Franc Snoj. Krek je kasneje izjavil, da so bile s prisego londonski emigraciji »politično in diplomatsko posekane vse korenine«, vodstvo v Ljubljani pa ni pravočasno in pravilno obveščalo »Londona« o točnem besedilu in predvsem o okoliščinah prisege.

Pobudnik domobranske prisege, kot že rečeno, je bil general Roesener, poveljnik policije in SS na slovenskem ozemlju z izjemo Primorske. Pri tem ga je podprl tudi general [Stran 045]Rupnik, čeprav on prisege kasneje ni ocenjeval pozitivno, oba pa sta takšen akt ocenjevala za povsem normalen, saj »vsak vojak, ki se bori pod kako komando, mora priseči … « To je sicer v glavnem bilo res, toda ostaja dejstvo, da niso prisegli primorski domobranci, ki so bili pod poveljstvom generala Odila Globocnika in tudi ne gorenjski domobranci, katerih vrhovni poveljnik pa je bil prav Roesener. Očitno je, da je odločitev za zapriseganje Slovenskega domobranstva bila posledica dejstva, da je ta formacija predstavljala izrazito organsko celoto s slovenskim nacionalnim predznakom, z velikim političnim nabojem, ki je obstajala v neki meri neodvisno od nemških oblasti. Le-te so jo smatrale za neke vrste neznanko, ki jo vojaško in politično le omejeno obvladajo, in temu so skušale deloma odpomoči prav z zaprisego. Določeno težo je imelo tudi dejstvo, da so predvsem domobranski častniki že prisegli kralju Petru in Roesener je hotel vsaj na zunaj to prisego izničiti. Intimne naravnanosti z novo prisego seveda ni bilo mogoče spremeniti, toda ta zunanja manifestacija je predstavljala psihološki pritisk, s katerim je nemški general hotel med domobranstvom doseči večjo disciplino. S tem naj bi dobil skupaj s statutom tudi neke vrste pravno osnovo, na katero se je bilo moč nato uradno in tudi javno sklicevati. Dosežena naj bi bila neka zunanja domobranska lojalnost, saj je Roesener pri tem dejansko mislil tudi na razno ilegalno in »nelojalno« dejavnost znotraj domobranstva; po njegovih besedah: »da bi odstranil razne vplive, sem domobranstvo zaprisegel!«

Pravzaprav zaprisega pripadnikov Slovenskega domobranstva v razmerah 2. svetovne vojne ni predstavljala nič neobičajnega. S tem so se srečevale skoraj vse vojaške, policijske ali še drugačne uniformirane formacije oziroma tudi civilne »formacije«, ki so imele kakršenkoli skupinski predznak ter izpostavljen politični ali upravni pomen. Tu gre omeniti pripadnike odporniških gibanj, skoraj vse kolaboracionistične enote, v okviru nacistične uprave seveda še pripadnike Wehrmachta, SS, policije, organizacije Todt, železničarje, državne uradnike itd. Pri kolaboracionističnih enotah trditev o običajnosti polaganja prisege sicer ni absolutno točna, saj je posebej v kasnejši fazi vojne prihajalo do izjem, ki so bile posledica različnega statusa okupiranih ozemelj in iz tega izhajajočega različnega statusa oseb. Zelo velike razlike v tem pogledu najdemo med vojno že na jugoslovanskem in tudi slovenskem prostoru, saj smo že omenili, da npr. niso prisegli pripadniki primorskega in gorenjskega domobranstva in še prej tudi ne pripadniki MVAC pod italijansko okupacijo. Pripadniki »Waffen SS«, teh je bilo ob koncu vojne skoraj 200.000, so ponavadi prisegali Hitlerju, podobno tudi kolaboracionistične enote, ki niso imele svoje nacionalne države oiroma vlade, toda tudi tu so bile izjeme. Kot značilna primera omenimo Španijo in Bosno. Pripadniki španske »Plave divizije« so prisegli Hitlerju, ne oziraje se na obstoj španske države in njenega voditelja generala Fr. Franca. Pripadniki 13. SS Handžar divizije pa so nekako enakovredno prisegli Hitlerju in poglavniku Anteju Paveliču. Četniki in ljotičevci so seveda prisegali kralju Petru II.

Običajno je bilo, da so se pripadniki različnih formacij s posebno zaobljubo ali prisego na slovesen ter moralno in tudi pravno zavezujoč način obvezali k zvestobi, poslušnosti ali pa so potrdili svojo pripadnost k tej formaciji oziroma svoje strinjanje in istovetenje z njenimi cilji oziroma nalogami. Akt zaprisege ima najprej zunanji, manifestativni ali simbolični vidik in pomen, na drugi strani pa gre za subjektivni vidik, se pravi za osebno doživljanje in razlago vseh prizadetih. Pri slednjih seveda ločimo dva osnovna subjekta, najprej tiste, ki so prisegli, nato pa še tiste, ki so akt zaprisege odredili ali v čigar »korist« je bila prisega izvedena. Pomemben je tisti pasivni subjekt, ki neposredno ali posredno izhaja iz besedila prisege, to je tisti, ki so mu prisegajoči nekaj obljubili, skratka prisegli. Treba je torej ločiti notranjo logiko in doživljanje prisegajočih ter na drugi strani logiko in hotenje zunanjih dejavnikov. Razlage in nameni teh dveh subjektov nikakor niso nujno istovetni, lahko so si celo nasprotni. Pri pobudnikih prisege je seveda razumljiva težnja, da bi bilo subjektivno dojemanje prisegaj očih istovetno z njihovimi cilji oziroma razlagami.

Prisega je star in tradicionalen način, s katerim človek drugemu človeku ali ustanovi oziroma skupini na slovesen način nekaj zatrjuje ali obljublja. Za pričo, da bo to zares storil oziroma da je res, kar zatrjuje, pri tem po navadi pokliče Boga. Ker gre za Boga, mora iti pri tem za resnična dejstva in namene, poleg tega pa morajo biti dejanja in nameni, za katere gre, upravičeni, pravični in moralno dopustni. Poleg tega mora iti za dovolj pomembno stvar, saj je sicer neresno klicati Boga za pričo ipd. Iz tega izhajajo značilni deli besedila vsake prisege, ki omenjajo Boga. Pri prostovoljni prisegi je [Stran 045]

Figure 17. O čem razmišljaš, Antigona?

treba besedilo razlagati v pomenu, kot mu ga da je prisegajoči, toda če oba subjekta prisego razlagata različno, naj bi veljala razlaga tistega, ki mu je bilo priseženo. Zato je važno ugotavljati, kaj sta natančno ob prisegi mislila oba subjekta. V dvoumnih primerih se besedilo razlaga v ožjem smislu, restriktivno, v korist prisegajočega, ker gre pri tem pač za nekakšen njegov »odstop od prostosti«. Prisega je v bistvu le nekaj dodatnega, dopolnilnega neki prvotni že izrečeni ali prakticirani obveznosti. Če je prisega jasno izražena, je ni mogoče razlagati po svoje. Če je prisiljena, je seveda neveljavna in ne zavezuje k izvršitvi, če je prisegajoči že pred tem nekaj prisegel, prva prisega z novo ni nujno razveljavljena, če ni z njo izrecno v nasprotju oziroma če govori o povsem drugih stvareh. V primeru vojaških priseg je en subjekt po navadi navaden vojak ali častnik, ki prisegata drugemu – po navadi določenemu poveljniku ali poveljniku na splošno, toda tudi državnemu poglavarju.

Pri tem se obljubljajo zvestoba, poslušnost, hrabrost, predanost, boj do smrti …

Na podlagi gornjih in še drugih elementov, ki jih zaradi pomanjkanja prostora ne moremo navajati, lahko ugotovimo, da je bila domobranska prisega vsaj po svoji formalni strukturi prava prisega in ne morda le nekakšna obljuba, kot so nekateri že med vojno in po njej skušali ta akt označiti, ker so pač hoteli bistveno zmanjšati njegov pomen. Ob kratki analizi besedila te prisege moramo seveda poudariti, da bomo vzeli v obzir zgolj besedilo, ki je bilo končno »uporabljeno« 20. aprila 1944, pri čemer pa poznane predhodne različice besedila – poznamo štiri različice, obstajala pa je vsaj še ena, namreč prvotni predlog Roesenerjevega štaba – dokazujejo vsaj to, da so zadevni subjekti s prisego imeli različne cilje oziroma da je bilo končno besedilo zgolj kompromis. V omenjenem besedilu moramo najprej ločiti formalne in vsebinske elemente, med slednjimi pa še glavne in postranske. Formalnega [Stran 047]značaja, čeprav za značaj prisege nujni, so seveda stavki, kjer se omenja Bog, in pravzaprav tudi del, kjer se obljubljajo zvestoba, hrabrost in pokornost nadrejenim. Ob omembi Boga se sicer pojavlja mnenje, da se to ne sklada z načelno brezverskim nacističnim redom, toda poudariti je treba, da se Bog kliče za pričo oziroma na pomoč tudi pri prisegah »čistih« germanskih prostovoljcev v SS, da ne govorimo o prisegi v Wehrmacht ipd. Bolj zanimiv je izraz »svojim nadrejenim«, ki je v našem primeru nedvomno pomenil domobranske častnike in domobranski štab, toda posredno tudi nemški štab in tudi samega Roesenerja. Nikakor se to ni nanašalo na Hitlerja, kar je razvidno iz drugih elementov besedila. Seveda pa do neke mere ostaja vprašanje, kako je bil ta izraz subjektivno razumljen pri samih prisegajočih domobrancih, toda ta problem ostaja tudi pri drugih elementih in vidikih prisege.

Vsebinsko bistveni in značilni osrednji del prisege je bila obljuba, da »bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo … vestno izpolnjeval svoje dolžnosti za svojo slovensko domovino … proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom«. Najprej je torej šlo za izpolnjevanje dolžnosti do slovenske domovine, ki se je pri domobrancih gotovo razumela kot celotno slovensko ozemlje, kot njeno celotnost in vsaj simbolično združenost. Vprašljivo pa je seveda razumevanje le-tega pri Nemcih. Metode in sredstva za izpolnjevanje te dolžnosti je bil oboroženi boj, in to skupen boj z Nemci. Cilj tega boja je bilo uničenje ali onesposobitev »banditov, komunizma in zaveznikov«, kar kaže na značaj domobranstva kot policijske varnostne sile, ki so jo organizirali Slovenci sami, seveda ob dopustitvi in pomoči Nemcev. S slovenskega gledišča je šlo za protirevolucionarno formacijo, z mednarodnega in okupacijskega pa tudi za kolaboracionistično oboroženo silo. Slovensko domobranstvo je ustanovljeno za bojevanje na notranji fronti, ne pa izrecno za podporo okupatorju kot takemu. Domobranska prisega torej predvsem opredeljuje protirevolucionarni boj in s tem tudi državljansko vojno … Toda besedilo vsebuje tudi elemente, ki domobranstvo vpenjajo v mednarodni okvir. Predvsem se v njem omenja slovenska domovina »kot del svobodne Evrope«, kar je v tedanjem izrazoslovju pod okupacijo pomenilo po nemškem načrtu urejeno Evropo. Domobranci so pri tem lahko mislili na drugačno Evropo, če so pač sploh razmišljali o tem. Naslednji tozadevni problem predstavlja dostavek o »zaveznikih komunizma«. Po nekaterih virih je ta izraz besedilu na Roesenerjevo zahtevo dopisal Rupnik, oba generala, pa tudi drugi nemški voditelji so po kasnejših razlagah mislili na zahodne zaveznike. Protirevolucionarni subjekti so to razlagali z domačimi zavezniki partizanov, tudi s političnimi zavezniki komunistov znotraj Osvobodilne fronte ipd. Res je, da se ta izraz v besedilu neposredno nanaša na »komunizem« in ne morda na »bandite«, poleg tega pa do neke mere zmanjšuje razlago tega izraza kot zahodnih zaveznikov poudarjanje slovenske domovine oziroma omejevanje domobranskega boja na slovensko ozemlje. Problem vsekakor ostaja odprt. Omeniti pa gre dejstvo, da se v podobnih prisegah pri raznih kolaboracionističnih enotah nikjer ne omenja zaveznikov, čeprav so se skoraj vse dejansko bojevale proti njim! Partizanska stranje tedaj prisego takoj razlagala v zgoraj omenjenem smislu, toda pač z napačno argumentacijo, da se bodo domobranci morali bojevati tam, »kjer bo smatral Hitler za potrebno«.

Prav omenjanje Hitlerja v besedilu ter dejstvo, da se je zaprisega z vsem pompom izvedla na njegov rojstni dan, je doprineslo k vtisu in razlagi, da so domobranci prisegli Hitlerju, da so se mu podredili ipd. Iz besedila ni mogoče potegniti takih zaključkov, temveč zgolj to, da se bojujejo ob nemški oboroženi sili ali skupaj z njo, torej ob sili, ki ji poveljuje Hitler. Hitlerju niso ničesar obljubili, pa čeprav sta po vojni Roesener in Rainer trdila drugače. V tedanjem praktičnem političnem boju se je to razlagalo domobrancem v škodo, toda prav ta primer kolizije razlag predstavlja primer, kjer se mora besedilo razumeti v ožjem smislu in v »korist« domobrancem. Kljub temu je ravno ta problem med drugim tedaj vznemirjal domobranske častnike, ki so se zavedali, da bo ta prisega, neodvisno od korektne formalne razlage in njihovega doživljanja, razlagana v smislu prisege Hitlerju, in to ne le pri njihovih nasprotnikih! Če ob problemu »vloge« Hitlerja v domobranski prisegi končno le-to primerjamo z drugimi prisegami evropskih prostovoljcev na strani Nemčije, je treba ponovno ugotoviti, da je bila tudi v tem pogledu ta prisega posebnost. V vseh poznanih prisegah, razen pri italijanskih »pomožnih četah« in pri beloruskih domobrancih, se Fuehrer omenja poimensko, pri čemer se prisega neposredno njemu ali pa se mu vsaj obljublja pokorščina ipd. Neimensko se Hitler omenja seveda pri slovenskih domobrancih in tudi pri danskih prostovoljcih, toda slednji mu kljub temu prisegajo »brezpogojno poslušnost«.

6.2.1.

Pri simpoziju o OF v aprilu 1966, pri katerem je »uradna smer partije močno prevladovala« (B. Grafenauer), je od 26 zgodovinarjev, ki so bili vsi sodelavci OF, samo dr. Franc Škerl »zagovarjal svoje stališče«, ki ni bilo v skladu s partijskim ocenjevanjem. Delovanje KPS je označil z naslednjimi besedami: »Komunistična partija je vse svoje akcije uravnavala z vidika zadnje etape. Tudi njen odnos do skupin v OF je bil podvržen temu cilju … « (Naši razgledi, 14. maja 1966).

Da bi KPS dosegla to zadnjo etapo, je bila od vsega začetka odločena imeti in obdržati upor proti okupatorju izključno v svojih rokah. Se pravi, KP je ta odpor takoj monopolizirala z njej lastnimi sredstvi in taktiko. Tako so bili odločeni tudi komunisti v ostalih delih jugoslovanskega ozemlja. Milovan Djilas prizna: »Bili smo nespravljivi do drugih strank in idej« (Tito, Eine kritische Biographie, Molden 1980, str. 78).

V letu 1941 je Kominterna še vedno zastopala stališče in taktiko, da je pred proletarsko revolucijo, ki jo vodi komunistična partija, potrebna demokratsko-meščanska revolucija, ki jo KP skuša usmerjati iz ozadja. (Tak primer meščanske revolucije je bila v Rusiji vlada zmernega socialista Aleksandra Kerenskega od februarja 1917 do oktobrske boljševiške revolucije.) To taktiko je sredi leta 1935 sedmi kongres Kominterne v Moskvi spremenil v taktiko »ljudskih front«, to je sporazum med vodstvi levičarskih in radikalnih strank za prevzem vlade pod geslom protifašistične fronte.

Pa vendar zgoraj navedene Djilasove besede povedo resnico. Pri tem moramo poseči v začetek maja 1941.

Na posvetovanju ožjega odbora (politbiroja) KPJ 5. maja v Zagrebu – od Slovencev je bil navzoč Kardelj, ki je prišel tja iz Beograda takoj po nemškem zračnem napadu, iz Ljubljane pa sta prišla Leskošek in Marinko – je v svoji analizi novega položaja pod nemško in italijansko okupacijo Tito postavil novo politično tezo in s tem novo politično taktiko: da je v Jugoslaviji možnost, da Komunistična partija prevzame oblast brez vmesne faze meščanske revolucije. V soglasju s to novo tezo je na tem posvetovanju KPJ sklenila, da se morajo komunisti vojaško organizirati: da je treba zbirati orožje in ustanavljati vojaške komiteje, ki naj bodo priključeni partijskim komitejem posameznih pokrajin (kot je bilo v pripravah na boljševiško revolucijo v Rusiji); da bodo komunisti ob uničenju Nemčije pripravljeni udariti po svojih političnih nasprotnikih in bodo tako preprečili, da ne bi kaka druga politična skupina prišla na oblast. »Vse to nam je bilo jasno, pa vendar je moral nekdo to izreči. Tito je bil prvi, ki je to izrekel in nihče navzočih mu ni ugovarjal.« Djilas pristavlja k temu, da je Tito zavrgel šablono meščanske revolucije kot pragmatik (Tito, str. 20/21).

K tej novi zamisli in taktiki je vsekakor prispeval tudi Kardelj, da je tako bila ta zamisel skupno delo in skupen produkt obeh v Moskvi šolanih komunistov, ki ju je Stalin postavil na čelo KPJ.

Djilas nadalje pove, da je po svoji tajni radijski zvezi KPJ sporočila to novo politično tezo Kominterni v Moskvo. V imenu te je odgovoril njen vodja Bolgar Dimitrov s precej ostro kritiko. Poudaril je, da »mi jugoslovanski komunisti stojimo le pred narodnoosvobodilnim bojem in ne pred proletarsko revolucijo«. Kot discipliniran komunist je Tito to kritiko vzel na znanje, a Djilas pravi, da le na videz: da je zamisel direktnega prevzema oblasti bila poslej Titu stalno v mislih.

Brez pridržkov pa je Tito sprejel navodilo Kominterne, da je odpor proti okupatorju treba voditi pod geslom narodnoosvobodilnega boja. To geslo je torej bilo odločeno v Moskvi in ne pri komunistih Slovenije in Jugoslavije. Kominterna se je zavedala, da je narodna zavest pri evropskih narodih zelo močna. Zato jo je skušala usmeriti v dosego svojih revolucionarnih ciljev. Iz tega razloga so komunisti sklenili, da ne bodo uporabljali revolucionarnih gesel in fraz.

Ta posvet v Zagrebu dokazuje, da so jugokomunisti že v začetku maja 1941 razmišljali o vojaškem odporu proti okupatorju, toda od oboroženega odpora jih je zadrževala pogodba med Hitlerjem in Stalinom, sklenjena konec avgusta 1939, ki je obvezovala vse evropske komunistične partije, torej tudi KPJ.

Vendar pa je bil na posvetovanju v Zagrebu že storjen sklep, da bodo udarili proti domačim idejnim in političnim nasprotnikom. Djilas, ki je na ta posvet prišel iz Beograda, pravi: »Mi v Srbiji smo že vedeli za obstoj skupine aktivnih oficirjev, ki niso položili [Stran 049]orožja, ampak so se umaknili v hribe v zahodni Srbiji. KP je sklenila, da bodo komunisti vodili boj proti tem oficirjem« (Tito, str. 22). Torej so že v začetku maja 1941 jugokomunisti sklenili, da bodo skušali zatreti vsako drugo odporniško skupino. Tudi skupina kraljevih aktivnih oficirjev ne bo izjema. Odpor proti okupatorju bo partijski monopol.

Figure 18. Iz teme v temoVlastja Simončič

Da so tudi slovenski komunisti bili že na prvi dan nemškega napada na Sovjetsko Rusijo (22. junija 1941) odločeni zagotoviti si monopol odpora proti okupatorju, dokazuje dejstvo, da je CK KPS – in ne vrhovni plenum protiimperialistične fronte, ki je imela vsaj videz koalicije štirih skupin – že ta dan določil iz svoje srede pet članov in jim naložil dolžnost, da takoj začno s pripravami za ustanavljanje partijskih čet, ki bodo »v globokem zaledju« Sovjetske Rusije napadale nemške vojne sile. Za komandanta teh projektiranih čet je bil določen tajnik CK KPS Franc Leskošek, po poklicu železostrugar, za političnega komisarja Boris Kidrič, ki ga je kmalu zamenjal Miha Marinko, za

podkomandanta dr. Aleš Bebler, ki je imel za seboj skušnje španske državljanske vojne, kot člana pa sta bila pritegnjena Stane Žagar in Oskar Kovačič. Prvi trije so bili člani ožjega politbiroja KPS, ostala dva pa člana širšega Centralnega komiteja. To posvetovanje smatrajo levičarsko usmerjeni zgodovinarji na Slovenskem za ustanovitev »glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«, čeprav dejansko še ni bilo nobene partizanske čete na terenu. – Na prvi pogled je presenetljiva ta partijska iniciativnost. Toda če nihče drug, se je Kardelj zavedel – je bil pač šolan v Sovjetski Rusiji – kaj mora KP takoj storiti v smislu 14. člena kominternskih pravil (vseh je bilo 21), ki jih je morala sprejeti vsaka KP pri sprejemu: da mora vsaka članica priskočiti na pomoč Sovjetski zvezi, če je napadena od protirevolucionarnih sil. To je slovenska partizanska pesem izrazila z besedami: »Na klic Kominterne združite se v čete / v boj za svobodo, v boj za Sovjete. / Rdeče smo fronte bojevniki mi … / ker naše je geslo: Sovjeti sveta!« Druga pesem pa: »Naglo puško smo zgrabili / in odločno z [Stran 050]doma šli / ko sovjetski so junaki / skupni boj oklicali.« – Pripomniti pa je, da je CK KPJ postavil Tita za komandanta vseh načrtovanih partijskih oboroženih sil na vsem jugoslovanskem ozemlju pet dni kasneje, to je 27. junija v Beogradu. Slovenska KP je torej prehitevala KPJ. – Da se bodo te projektirane čete imenovale partizanske, je CK KPJ sklenil 4. julija.

Odločenost za monopol v odporu proti okupatorju dokazuje tudi uvedba političnega komisarja po sovjetskem vzorcu. CK KPS je, kot rečeno, že 22. junija določil Kidriča za političnega komisarja v projektiranih partizanskih četah, medtem ko je CK KPJ šele 4. julija sklenil, da se postavijo v vseh partizanskih enotah politični komisarji. Ti so bili v četah, bataljonih, brigadah, odredih, divizijah, korpusih in v glavnem poveljstvu. Ljubljana v ilegali II., str. 24 prizna, da »so prišla že na samem začetku v roke Komunistične partije komandna in politkomisarska mesta v partizanskih edinicah«.

Na isti seji (22. VI.) je CK KPS pod vodstvom Kardelja pripravil razglas »Slovenskemu narodu«. V njem beremo: »Delavci, kmetje, intelektualci, vse delovno ljudstvo Slovenije!« Hitlerjev napad na SSSR je »napad na delavski razred vsega sveta! … napad na kmečko ljudstvo vseh narodov v Evropi in kolonijah! … barbarski napad na kulturo vsega človeštva! … napad na celokupno človeštvo! … Slovenci! Veličastna borba, ki jo bije herojska slavna Rdeča armada … pod genialnim vodstvom svojega in našega velikega Stalina, je tudi sveta nacionalna vojna slovenskega naroda … Slovenci! Komunistična partija Slovenije vas poziva … v enotno osvobodilno borbo proti imperialističnim okupatorjem za enoten blok vseh zatiranih narodov pod vodstvom SSSR in Delavsko-kmečke rdeče armade, za popolno uničenje fašističnih zločincev … Komunisti! … pokažite, da ste dostojni velike časti biti junak v armadi, ki ji stoji na čelu naš veliki Stalin! … Živela zveza sovjetskih socialističnih republik … Živela slavna Delavsko-kmečka armada SSSR – nepremagljiva avantgarda osvobodilne vojske zatiranih narodov … Živela sveta nacionalna vojna slovenskega naroda … Živel Stalin, genialni voditelj osvobodilne borbe človeštva za svobodo, bratstvo med narodi in ljudmi, blagostanje delovnega človeka, napredek in kulturo! … « Razglas je bil izdan kot letak z datumom 22. junija 1941. – Po 35 letih so pisci obširne knjige »NOV« in njihovi številni svetovalci temu letaku prisodili izreden pomen, da je »bil vojna napoved, ki jo je CK KPS v imenu slovenskega naroda naslovil okupatorjem slovenske dežele« (str. 90). Pri tem se smemo vprašati, če je kdo pred 21. junijem pooblastil CK KPS, da je smel to storiti v imenu slovenskega naroda? To je bila uzurpacija narodovega predstavništva.

Na istem posvetu na dan 22. junija je CK KPS sklenil priobčiti gesla osvobodilnega boja, ki jih je dober teden pred tem sestavil Kidrič. Vseh gesel je sedem. Naj omenim le četrto in šesto: »Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilni borbi slovenskega naroda … « – »Brez boja proti izdajalski ‘lastni’ kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.«

Čez teden dni (29. junija) je CK KPS dal sklicati sejo vrhovnega plenuma Protiimperialistične fronte. Glavni referat je imel Edvard Kardelj. Navzoči so sprejeli sklep CK KPS, da naj se Protiimperialistična fronta preimenuje v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Torej je bila OF ustanovljena 29. junija 1941! Saj Protiimperialistična fronta organizacijsko sploh ni zaživela. V Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji in v Zborniku dokumentov ne najdemo nobenega razglasa, poziva in dokumenta sploh, ki bi bil podpisan od Protiimperialistične fronte. Pred 29. junijem so bili vsi podpisani od KPS.

Na tej seji so bili Glavnemu poveljstvu dodani trije novi člani: komunist Milan Zidanšek, krščanski socialist Marjan Brecelj in sokol Dušan Podgornik. Žagar je bil določen, da odide na Gorenjsko, Zidanšek na Štajersko, Kovačič na Primorsko. Ostalih pet članov je sestavljalo ožji del poveljstva z začasnim sedežem v Ljubljani. Komandant, politični komisar in pomočnik komandanta so bili člani CK KPS, druga dva pa iz vrst krščanskih socialistov in sokola. Glede na to sestavo pravijo pisci knjige NOV: »Takšna organizacijska sestava glavnega poveljstva kaže skrb CK KPS, da bi tudi v vojaškem poveljstvu zavaroval enotnost in širino osvobodilnega gibanja … , hkrati pa kaže, da je KPS že tedaj imela v osvobodilni vojski dejansko vodilno vlogo« (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945, 3. izd. 1978, str. 91).

Zatem so slovenski komunisti čakali na navodila od CK KPJ, ki je tiste dni po 22. juniju vsak dan zasedal v Ribnikarjevi vili v Beogradu. Dne 4. julija (1941), to je četrti dan po prejemu natančnih navodil od Kominterne, kako začeti oboroženo vstajo proti okupatorju, je KPJ sklenila, da je treba takoj [Stran 051]

Figure 19. Po nevihtiMirko Kambič

preiti v oboroženo akcijo. Ta sklep je CK KPS iz Beograda kmalu prejel, kot pravijo pisci NOV in k temu dostavljajo: »Po smernicah CK KPS« – ne po smernicah OF! – »je glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet na svoji seji, ki je bila med 14. in 16. julijem, razpravljalo o začetku vstaje po vsej Sloveniji in o prehodu k akcijam. Sklenilo je, naj se organizirane akcije začno povsod 20. julija. Toda zaradi težav pri obveščanju … so to dejansko začele 22. julija, ponekod pa še kasneje« (str. 99).

Da bi komunisti v Sloveniji, kakor tudi v ostalih predelih razbite Jugoslavije, zagotovo dosegli monopol v odporu proti okupatorju na terenu, so pozvali člane partije, da morajo oditi v gozd in ustanavljati partizanske čete. Komunistov je bilo tedaj v vsej Jugoslaviji blizu 10.000, v Sloveniji pa »nekaj manj kot tisoč«. Po končani vojski je v nekem govoru v Srbiji Kardelj priznal: »Začeli smo revolucijo z nekaj tisoč komunistov, z nekaj tisoč ljudi, ki so bili vzgojeni v marksizmu« (Charles Zalar, Yugoslav Communism, Washington D. C, 1961, str. 52). Bivši jugoslovanski diplomat, Slovenec Karel Zalar, je to študijo napisal po naročilu ameriškega senata.

Toda kot politični realisti so se slovenski komunisti tedaj zavedali, da so le neznatna politična manjšina v primeri s tradicionalnimi političnimi strankami. Da si bodo kljub temu ohranili monopol v oboroženem odporu proti okupatorju in si zagotovili dosego »zadnje etape«, so začeli osredotočeno politično gonjo proti voditeljem omenjenih strank ter proti sposobnim in vplivnim posameznikom.

Začetek te gonje smemo videti v Kidričevem članku »K dejanjem«, ki je bil priobčen 11. julija 1941 v podtalnem Slovenskem poročevalcu, v njem pravi: »Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije, je zavzela tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega predstavitelja.« Te besede izražajo partijsko odločenost za monopol odpora proti okupatorjema že v času, ko je bil OF še zelo šibka. Pristašem tradicionalnih strank pa so bile namenjene besede: »Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte slovenskega naroda, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike fašističnih zločincev« (Dok. I., str. 49/50). V [Stran 052]tem članku je prvikrat javno omenjen novi naziv Osvobodilna fronta.

Že 28. julija je na svoji seji, spet sklicani na pobudo CK KPS, vrhovni plenum OF odločil, »da je treba pripraviti norme za kaznovanje izdajalcev in za kazenski postopek proti njim«. (Na tej seji so tudi izvolili Izvršilni odbor vrhovnega plenuma OF.)

Teden dni kasneje je Kidrič napisal članek »Polet Osvobodilne fronte«. V njem so besede: »Kdor danes še ostaja izven OF, ta je suha veja na živem narodovem telesu. Kdor pa kakorkoli deluje proti OF in njeni enotnosti – ta je samega sebe izločil iz narodne skupnosti in bo nekoč polagal račun pred narodom« (Dok. I., str. 66).

V istem času je v partijskem glasilu Delo Kardelj priobčil članek »Za Osvobodilno fronto slovenskega naroda«. V njem beremo, da KPS kot najmočnejša sila slovenskega naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem (Dok. I., str. 74). Organizacijski sekretar KPS Tone Tomšič pa je zapisal v članku »Razširimo in učvrstimo partijske organizacije«: »Moti se, kdor misli, da je možna široka OF slovenskega naroda brez čvrstih organizacij KP Slovenije« (Dok. I., str. 80).

Isto Delo je priobčilo tudi članek »Izdajstvo reakcionarne gospode nad lastnim narodom«.

V njem je Kidrič udaril po bivšem banu Natlačenu in gen. Rupniku, omenjajoč »izdajalsko vlogo Natlačena« in »petokolonaško akcijo izdajalskega generala Rupnika«. To seveda po znani komunistični praksi, da je treba umazati ugled dveh priznanih avtoritet iz prejšnjega življenja. Na koncu pa udari po Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji (Dok. I., str. 76/77. – Slovenska legija je bila ustanovljena 29. maja).

V istem času, to je avgusta 1941, je CK SKOJ izdal letak, ki je bil poslan tudi v Slovenijo.

V njem so besede: »Nobenega usmiljenja s sovražniki ljudstva, z domačimi izdajalci in krvniki. Uničujmo jih na vsakem koraku, iztrebimo to kugo« (Dok. I., str. 87). – Kot krvniki so bili najbrž mišljeni hrvaški ustaši, izdajalci pa vsi idejni in politični nasprotniki komunistov.

Da komunisti zagotovo dosežejo monopol v odporu, je CK KPS ustanovil 15. avgusta 1941 varnostno obveščevalno službo (VOS), ki je imela isto nalogo, kakor jo je imela Leninova Čeka v Rusiji, namreč uničevanje političnih in idejnih nasprotnikov. O njej je Kardelj rekel: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole« (Ljubljana v ilegali III., 1967, str. 20). – V knjigi Bojevniki za mir, I. (1984) je tudi podpoglavje »Legendarna VOS« in v njem besede: »Poleg zbiranja informacij je VOS tudi uničevala ljudske izdajalce in tako izvajala sklepe slovenske osvobodilne justice.« M. Mikuž pa je zapisal: »Težko je najti v zgodovini revolucij primere, da bi s tako rigorozno tenko vestnost j o obračunavali s kontrarevolucijo … kakor ravno v narodnoosvobodilni vojni« (Pregled NOB, L, str. 207).

Malo kasneje je Delo priobčilo dva Kardeljeva članka, ki jima levičarski zgodovinarji pripisujejo precejšen pomen: »V partizane« in »Iz obrambe v napad«. Bebler pa je napisal članek »Organizirajmo vaško zaščito«. V Slovenskem poročevalcu (13. septembra) je nato Kidrič priobčil članek »Vsenarodni značaj Osvobodilne fronte« in v njem zapisal: «Skupnost v OF je danes najvišja narodna skupnost … Poskusi katerekoli druge skupine izven OF so protinarodni poskusi« (Dok. L str. 114/115).

Figure 20. Petdeset let poznejeMirko Kambič

Vsi našteti propagandni članki nedvoumno razodevajo načrte in hotenje vodilnih komunistov v poletju 1941 in pri tem krepko izražajo njihovo odločenost za monopol v odporu proti okupatorju. Članki so bili premišljena priprava in uvod k formalnemu razglasu tega monopola. V ta namen je KPS dala pobudo za zasedanje Vrhovnega plenuma OF, ki je bilo 16. septembra 1941 v Ljubljani. »Zasedanju so prisostvovali predstavniki petnajstih skupin, vključenih v OF. Glavni referent je bil Boris Kidrič, ki je ugotovil (!), da je OF že dobila elemente oblasti. Na osnovi njegovega poročila se je vrhovni plenum OF proglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO)« (Dok. I, str. 116).

Drugi člen sklepa o tem preimenovanju se glasi: »SNOO za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi [Stran 053]slovenski narod po vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.« – S tem sklepom so se slovenski komunisti formalno odločili za monopol v odporu proti okupatorju in ga štiri dni kasneje razglasili v Slovenskem poročevalcu. S tem členom so obenem razglasili, da smatrajo za izdajalca vsakogar, ki bi skušal organizirati oboroženo rezistenco proti okupatorju po navodilih begunske vlade v Londonu. In to vlado je tedaj in še naslednji dve leti priznavala Sovjetska Rusija. Presenetljivo pa je še po mnogih letih, da je bil omenjeni sklep sprejet v Ljubljani tri dni pred prvim pogovorom med Mihajlovićem in Titom v Srbiji. Tudi k temu smemo pripomniti, da je KPS večkrat prehitevala KPJ v južnih delih prejšnje države.

Ker je po Kidričevi zamisli SNOO predstavljal ljudsko oblast, je po njegovem bil upravičen izdati štiri revolucionarne odloke. Eden teh je bil »Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev Slovencev«. Odlok je določal smrtno kazen za izdajalce, kakor jih je opredelil Kidrič in z njim CK KPS. Sedmi člen tega famoznega odloka se je glasil: »Postopanje je naglo, ustno in tajno. Osebno zaslišanje krivca ni potrebno … Proti razsodbi sodišča ni pritožbe« (Dok. L, str. 119/120). In to krutost so slovenski komunisti smatrali za »novo, razvojno višjo stopnjo priprav za narodno osvobojenje«. To je bil revolucionarni cinizem najvišje mere!

Odlok je bil naperjen proti Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji ter Sokolski legiji (ust. v juliju 1941), dejansko pa predvsem proti skupini aktivnih oficirjev in podoficirjev, ki se jih je po razpadu Jugoslavije v aprilu 1941 nabralo v Ljubljani in Ljubljanski pokrajini okrog 1000. Med temi je bilo 360 oficirjev. Oboji so predstavljali močen potencial za organiziranje lastnih oboroženih oddelkov za odpor proti okupatorju – po navodilih gen. Mihajlovića in begunske londonske vlade.

Odlok, zlasti njegov sedmi člen glede smrtne kazni za »izdajalce«, je imel spomladi 1942 krvave posledice. Držeč se tega odloka, so partizanski poveljniki, »samopašni vojvode« na tako imenovanem »osvobojenem ozemlju« od začetka maja do italijanske ofenzive brezobzirno obračunavali z idejnimi nasprotniki po Dolenjskem in Notranjskem, v Ljubljani pa VOS in Narodna zaščita. In to je bil vzrok, da je na protikomunistični strani prišlo do samoobrambe v obliki vaških straž, s tem pa do državljanske vojne.

Po uglednih in vplivnih posameznikih je VOS udarila že dober mesec po objavi odloka o smrtni kazni. Izvršila je atentat na gen. Rupnika in bivšega policijskega ravnatelja dr. Hacina, čeprav so tega Italijani odstavili. (Atentata nista uspela.) Na vzhodni strani Ljubljane je ubila orožniškega stražmojstra in nepriljubljenega tovarniškega mojstra. Obstrelila je barona Šveglja in njegovo mater, ubila vso Veharjevo družino na Verdu in 4. decembra Fanuša Emmerja. To je bil mlad dinamičen inženir montanist, ki je prepoznal namene in načrte slovenskih komunistov, imel stike z aktivnimi oficirji in z majhno skupino katoliških dijakov vzpostavljal radijsko zvezo z gen. Mihajlovićem. Dne 11. decembra je bil ubit Vinko Vrankar, ki je kot predstavnik metalurškega sindikata odklanjal OF.

V tem sestavku navedeni primeri iz komunističnih dokumentov nedvomno dokazujejo, da so bili slovenski komunisti, kakor tudi drugi jugokomunisti, takoj od začetka nemške okupacije (aprila 1941) trdno odločeni, da bodo z vsemi sredstvi, s poboji vplivnih in sposobnih nasprotnikov, s propagando, pripravljeni, če bi tako kazalo, javno razglasiti imena tistih aktivnih oficirjev, ki so sicer sprejeli sodelovanje z OF, če ne bodo v tem iskreni. Tako bi preprečili nastanek druge odporniške skupine proti okupatorju, vse to pa po načrtu »zadnje etape«, da bodo ob koncu vojske samo oni dobili oblast in uvedli diktaturo komunistične partije.

V teh odstavkih bo resnicoljuben bralec našel razlago, zakaj v Sloveniji ni bilo dveh odporniških gibanj, kot sta bili na Češkem in v Grčiji. Na Češkem večje komunistično in »Obrada naroda«, organizacija aktivnih oficirjev, ki je priznavala češko vlado v Londonu. In prav tako v Grčiji večje komunistično in manjše kraljevo v stiku z vlado v Londonu. (V Franciji je bilo pet večjih odporniških skupin, ki so od srede leta 1943 priznavale, tudi komunistična, De Gaullov Conseil national de la Résistence. V Italiji so bile tri večje in štiri manjše. Bilo je sicer med njimi precej trenja – najresnejši je bil primer, ko je neka levičarska skupina skušala razbiti brigado Osoppo, ki je bila pod idejnim vodstvom Democrazie Cristiane – vse pa so priznavale Narodni osvobodilni odbor (CLN). Na Poljskem je bilo pet odporniških gibanj, ki se niso med seboj napadala, čeprav brez konfliktov med njimi ni šlo. (Poljski komunisti pa so se krvavo znesli nad [Stran 054]privrženci poljske vlade v Londonu in drugimi protikomunisti v času demokratičnih volitev 1945. Tedaj je bilo pobitih »nekaj desettisočev Mikolajczikovih agitatorjev«. Pri tem so komunisti imeli vso možno oporo v Sovjetski Rusiji.)

V sestavku »Problemi součinkovanja narodne in socialne revolucije v nastopu OF in pojavov antikomunizma« (Slovenski upor 1941) je zgodovinar Janko Pleterski zapisal tudi tale stavek (str. 219): »Stranke, ki so OF odklonile, so sicer imele svoje programe, a jih niso uveljavljale v okviru lastnega odpora proti okupatorju, ker so obenem z Osvobodilno fronto dejansko zavrnile odpor sam.« Zadnji del stavka je pač gledanje sodelavca OF! Pri prvem delu pa se vprašajmo, ali so te stranke, pa recimo vsaj deli teh strank, ki bi se odločili za odporniško gibanje, imeli možnost za to? Upam, da pričujoči sestavek dovolj jasno dokazuje, da te možnosti niso imeli, ker so komunisti bili odločeni zatreti vsako drugi odporniško gibanje. To dokazujejo tudi trije primeri na terenu. V juniju in juliju 1942 so partizani takoj začeli napadati četniško ilegalo aktivnih oficirjev na Dolenjskem. (Ker ni zdržala med partizanskim in italijanskim ognjem, se je končno legalizirala.) Naravnost kričeča pa sta bila – in sta še vedno – poboj zajetih četnikov v Grčaricah in poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku. Ta dva primera sta nadvse prepričljiv dokaz, da so slovenski komunisti bili odločeni brezobzirno uničiti vsako drugo odporniško gibanje. Grenka ironija pri Turjaku pa je (bila), da je koncentracija vaških straž tam imela v načrtu ustanovitev odporniške skupine »slovenskih goščarjev«. (Številne kritike po turjaški tragediji so upravičeno obtoževale politike Slovenske zaveze in podpolkovnika Peterlina, da septembra 1943, torej po dveh letih in pol, še niso poznali namenov slovenskih komunistov.) K tem trem primerom pa smemo dodati tudi Dolomitsko izjavo, ki je prisilila krščanske socialiste, da so se odrekli lastnemu političnemu nastopanju celo za čas po končani vojski.

V svojem članku se prof. Pleterski ne ustavlja pri tej odločenosti slovenskih komunistov. Kot da bi mu bili dokumenti, ki na njih sloni tale sestavek, neznani.

6.3.1.

Ne da bi razpolagali s podrobnejšimi podatki, lahko z gotovostjo trdimo, da je slovenski kmečki živelj plačal največji krvni davek za zmago komunistične revolucije. Po krvavem obračunu, celo že pred njegovim zaključkom, so pričeli z drugimi metodami pritiska na slovenskega kmeta, da bi si ga v celoti in čim prej podredili. Da bi vendarle celovito spoznali in dokumentirali žrtve in šikane, ki jih je moral prestati slovenski kmet, je prav, da opišemo – vsaj v grobem – tudi elemente kmetijske zemljiške politike predvsem v prvih povojnih letih kot pomemben podsistem pri podrejanju Slovencev komunistom. Mnogotere so tragične zgodbe uresničevanja te politike, ki jo bomo opisali v nadaljevanju. Prav zato, menimo, bo opis le-te zanimiv tudi za širši krog bralcev Zaveze.

Kmetijska zemljiška politika kot integralni del kmetijske politike po letu 1945 je bila vseskozi podrejena enemu samemu cilju, to je razlastitvi kmečke zemlje. Kmetova navezanost na zemljo pa je, ne glede na zgrešeni projekt socializma in boljševizma, na Slovenskem že zelo zgodaj onemogočila najbolj grobo izvajanje naloge, ki so jo oblastniki spretno prilagajali trenutnim potrebam in možnostim, vendar se cilju »podružbljanja« kmečke zemlje nikoli niso povsem odpovedali.

Izvajanje kmetijske in s tem tudi zemljiške politike lahko razdelimo v štiri obdobja: do leta 1948 »zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, do leta 1957 »kmečke delovne zadruge«, do leta 1970 »izgradnja industrijskih agrokompleksov« in končno »združevanje zemlje, dela in sredstev v kmetijstvu«. V našem prispevku se bomo omejili predvsem na prva tri obdobja.

6.3.2. Zemljo tistemu, ki jo obdeluje

Začasna ljudska skupščina Demokratske federativne Jugoslavije (DFJ) je že 23. 8. 1945 sprejela zakon o agrarni reformi in kolonizaciji. Z istim namenom in vsebino so [Stran 055]v Sloveniji sprejeli (SNOS) 17. 12. 1945 enak zakon, ki so ga dopolnili še dvakrat.

Zemljo so odvzemali na več načinov:

– brez odškodnine so bila razlaščena veleposestva z več kot 45 ha skupnih ali več kot 25 ha obdelovalnih zemljišč; razlastili so jih z vsem živim in mrtvim inventarjem; če niso imeli druge lastnine, so jim pustili hišo z nekaj zemlje;

– enako so bila razlaščena posestva bank, zavarovalnic in vseh drugih zasebnih podjetij;

– enako brez odškodnine so bila odvzeta vsa cerkvena in samostanska posestva, v eni župniji so lahko obdržali 10 ha zemlje;

– razlaščena so bila vsa posestva, ki so med vojno iz kakršnegakoli razloga ostala brez lastnika;

– nekmetom so bila ob malenkostni odškodnini odvzeta zemljišča nad 3 ha zemlje ali 5 ha gozda;

– razlaščeni so bili presežki kmečkih posestev nad 25–35 ha obdelovalne zemlje ter nad 10–25 ha gozda;

– odvzeta zemlja je prešla v zemljiški sklad, kamor so sodila tudi zemljišča nemške države, narodnih izdajalcev in zemlja, izločena za borce in siromašne kmete.

Figure 21. Kmečki punt 1942

V zemljiškem skladu se je znašlo skupaj 266.478 ha, od tega 63,7 % gozda, več kot 50 % zemlje je bilo odvzete nemškim lastnikom, 18,2 % pa cerkvi. V ta sklad niso sodila zaplenjena zemljišča, nujno potrebna zveznim, republiškim ali krajevnim državnim posestvom in ekonomijam, ki so jih potrebovali za oskrbo svojih uslužbencev. Agrarnim interesentom so dodelili 6,4 %, kolonistom 4,3 %, kmetijskim zadrugam pa 2,5 % odvzetih oziroma točneje skladovih zemljišč. Ostalo je bilo dodeljeno državnim posestvom oziroma socialističnemu sektorju. Tako je bilo s 15 % uresničeno načelo »zemljo tistemu, ki jo obdeluje« in jasno začrtana bodoča kmetijska zemljiška politika, to je družbeno prisvajanje in kasneje podružbljanje zemlje.

Zemljiški sklad so večali kasneje tudi z zaplembami kmetij, ki niso izpolnjevale zahtev obvezne oddaje. (Vir: M. Kreft, Od agrarne reforme do kmetijskega maksimuma, KG 12. 4. 89)

6.3.3. Kmečke delovne zadruge

Neposredno po resoluciji Informbiroja in V. kongresu ZKJ (1948) so pričeli po vzorcu sovjetskih kolhozov in v dokaz, da kljub obtožbam neomajno gradimo socializem s pospešenim in nasilnim ustanavljanjem kmečkih delovnih zadrug (KDZ). Velikanska večina kmetov je »prostovoljno in z navdušenjem« na tak ali drugačen način vstopala v zadruge. Živino so nagnali v skupne hleve, za delo na polju in hlevu so organizirali brigade in za delo priznavali trudodan. Ta naj bi bil osnova za delitev dohodka in dobička. Poleg verbalnega direktnega pritiska in groženj ter poleg policijskega pritiska in sodne represije so pričeli s pospešeno gradnjo zadružnih hlevov in domov. Posameznim kmečkim gospodinjstvom so dovolili obdržati delček zemlje za ohišnico in pridelovanje zelenjave. Kmečke fante in dekleta so množično pošiljali na gradbišča gigantov prve petletke.

Brezobzirna kolektivizacija s kolektivnim obdelovanjem zemlje je že tako nizko proizvodnjo še občutno zmanjšala, kar je, kljub pomoči iz tujine, resno ogrozilo redno oskrbo prebivalcev s hrano. Zato so že na VI. kongresu KPJ (1952) določili novo kmetijsko in s tem tudi zemljiško politiko.

Nekaj izbranih citatov bo dovolj jasno označilo tedanja dogajanja na področju kmetijstva, vključno s sistemom vladanja.

V resoluciji kongresa med drugim lahko beremo: »V pogledu socialistične preobrazbe kmetijstva se je treba orientirati predvsem na večanje produktivnih sil in storilnosti del. V kmetijstvu je mogoče najti pravilne oblike združevanja kmetov. V ta namen je potrebno sistematično nadaljevati graditev industrijske baze za kmetijstvo ter se lotiti po predelih in panogah specializiranega proučevanja in sestavljanja orientacijskih planov za razvoj kmetijstva za daljša obdobja … «

[Stran 056]

Figure 22. Predvojna vaška druščina – Škofije na Dolenjskem

Ponesrečeno epizodo KDZ je na kongresu prikazal V. Bakarič:

– … tov. Tito je poudaril, tov. Tempo pa ponovil, daje kmetijstvo najbolj zaostala panoga našega gospodarstva …

– … Po prejšnjem kongresu, zlasti pa po drugem plenumu CK, se je razvilo v naši državi široko gibanje za ustanavljanje kmečkih zadrug. Čeravno to ni bila partijska linija, je v praksi veljalo, da so KDZ temeljna oblika, s katero bomo na vasi zgradili socializem. In tu smo doživljali in preživljali razne peripetije, najprej velike uspehe, nato manjše uspehe, potem določene uspehe … (Podčrtal DK.)

– … Stvar ni v tem, da smo se zmotili … Raziskati moramo, zakaj smo se mogli zmotiti. Zakaj so nam kmetje – če hočete, da tako rečem – dovolili, da smo napravili to napako? Zakaj smo jih mogli, kakor nam pravijo kritiki, prisiliti, da ustanovijo delovno zadrugo, ki je že sama po sebi zgrešena koncepcija … ?

– … Ne pravim, da ni bilo nasilja, toda nasilja so izvajale prav tiste organizacije, ki so bile izraz teh in takih kmečkih teženj … itd. (Vir citatov: Borba komunistov Jugoslavije za socialistično demokracijo. VI. kongres KPJ, CZ 52.) (Opomba pisca: Tudi za poboje po vojni, kot pričajo pred Pučnikovo komisijo, poglavarji niso vedeli … )

Akcija KDZ je torej doživela popolno katastrofo, vendar se osnovnemu cilju niso nikoli odpovedali. Leta 1959 je E. Kardelj tako opredelil kmetijsko in s tem tudi zemljiško politiko:

» … zakaj smo vselej poudarjali, da so problemi pospeševanja kmetijske proizvodnje in problemi socialistične preobrazbe vasi en sam problem in kompleksna naloga. Smoter rekonstrukcije kmetijstva je en sam in nespremenljiv: z ustanavljanjem velikih socialističnih proizvodnih enot, ki so sposobne organizirati na temelju sodobne tehnike in znanstvenih dognanj – družbeni proces dela hkrati s postopnim podružbljanjem zemlje … «

»Pri vprašanju, ali sprejemamo kolektivizacijo ali ne, moramo najprej razjasniti, kaj razumemo pod tem pojmom: ali določeno zgodovinsko označeno metodo, ki se identificira s kolektivizacijo stalinističnega tipa, ali splošno družbenoekonomski smoter socializma na področju kmetijstva, namreč podružbljanje osnovnih proizvajalnih sredstev in podružbljanje zemlje.

Kar se prve tiče, ne vidimo v naših pogojih ne možnosti ne potrebe, da bi se je oprijeli, ter menimo, da bi dala ta metoda tako ekonomsko kakor tudi politično negativne rezultate. Kar se pa tiče druge – ne bi se mogli imenovati socialistično gibanje, ko ne bi bil prav to naš smoter in ko ne bi bila vsa naša [Stran 057]družbena dejavnost usmerjena k temu« (E. Kardelj, Problemi socialistične politike na vasi, CZ in KG, Ljubljana 1959).

Ob razpustu KDZ je bil z zakonom o kmetijskem zemljiškem skladu določen odvzem presežka zemlje nad kmetijskim zemljiškim maksimumom (Ur. l. SFRJ 22/53). Nekmetje so smeli imeti največ do 1 ha zemlje oziroma le 0,5 ha gozda ali 0.5 ha vinograda. Kmetje so smeli imeti 10 ha oziroma 20 ha v hribovitem svetu. Lastniki odvzete zemlje so sami odločali, katere parcele bodo oddali. Tako pridobljena zemljišča so okrajni ljudski odbori dodeljevali glede na lokacijo državnim in zadružnim posestvom. Že takrat in vseskozi je bilo z zakonom o kmetijskih zemljiščih določeno, da se družbena zemljišča ne morejo odtujiti privatnikom.

Neposredno po razpustu KDZ so ponovno organizirali splošne kmetijske zadruge, ki so sorazmerno hitro in dobro zaživele. Uvajali so moderne strokovne prijeme in izobraževanje kmetov in mladih. Odziv je bil dober, kar kaže na neomajno voljo takratne generacije kmetov za gospodarjenje na svojih kmetijah. Vendar je zemljiški maksimum, ki je do propada režima omejeval velikost kmetij, vseskozi v bistvu preprečeval kakršen koli dolgoročno uspešen razvoj slovenskih kmetij.

6.3.4. Izgradnja agroindustrijskega kompleksa

V letu 1958 se je ponovno pričela vsedržavna akcija za povečanje kmetijske proizvodnje, seveda vse po že navedenem Kardeljevem načelu o »ustanavljanju velikih socialističnih proizvodnih enot … in hkrati s postopnim podružbljanjem zemlje«. Temeljne smeri uresničevanja nove kmetijske politike lahko na kratko povzamemo:

– izgradnja velikih obratov za proizvodnjo mleka in govejih pitancev (odprti hlevi), prašičje in perutninske farme z industrijskimi klavnicami in mlekarnami, tovarne močnih krmil ter uvoz novih pasem živine;

– pridobivanje novih, če le mogoče najboljših zemljišč za proizvodnjo krme za nove farme, ki so sicer krmile krmo iz uvoza, največkrat v bližini kmečkih naselij in mnogokrat bivšim lastnikom do praga;

– združevanje v agrokombinate vključno s posestvi šol, fakultet, kmetijskega instituta itd.;

– podržavljanje zadrug, uvajanje kooperacijskih odnosov; zaradi česar je izobraževanje kmalu počasi zamiralo;

– širjenje zemljišč na račun kmetov, manj na račun melioracij ali krčenja ravninskih gozdov; zato so mladi množično zapuščali kmetije, ki niso imele možnosti razvoja, kmetije ob mestih pa so množično propadale tudi zaradi pospešene urbanizacije;

– ukinitev zdravstvenega oz. socialnega zavarovanja kmetov; istočasno so maksimirane cene kmetom omogočale zgolj preživetje, ostareli in osameli kmetje so umirali v bedi in brez zdravniške pomoči, obstanek so si omogočali z odprodajo zemlje za vikende;

– izločanje gozdarske dejavnosti iz kmetijskih zadrug in s tem dodatno osiromašenje kmetov in kmetijstva;

– usmeritev investicijskih sredstev predvsem v ravninske predele za družbeni sektor, kar je še pospešilo propad hribovskega kmetijstva in povzročilo intenzivno zaraščanje kmetijskih zemljišč.

Vse navedeno lahko zasledimo v bolj ali manj prikriti obliki v izjavah takratnih veljakov. Tako je na primer takratni sekretar za kmetijstvo IS SRS na posvetovanju SZDL v decembru 1959 med drugim poročal:

– z oddajanjem zemlje v najem zadrugam in posestvom – po oceni je v Sloveniji take zemlje okoli 5000 ha – razbremenjujejo poldelavci-polkmetje sebe v svojstvu garaške in malo produktivne delovne sile na svojih raztresenih parcelah …

– na tako pot razvoja stopajo tudi razni mali in nekateri bolj razgledani srednji kmetje …

– … naši aktivisti morajo torej budno spremljati razvoj gospodarskih pogojev, jih razumeti in v skladu z njimi razvijati svojo socialistično dejavnost na vasi …

Kmetijska zemljišča so v praksi pridobivali na več načinov. Arondacije, komasacije, dolgoročni zakup in odkup so bili osnova za pridobivanje zemljišč splošnega ljudskega premoženja (SLP). Lastniki zemlje, predvsem polkmetje in mali kmetje naj bi čim več zemlje prodali, in to čim več v načrtovanem kompleksu, pa tudi zunaj njega za kasnejšo menjavo. Najtrdovratnejši lastniki naj zemljo oddajo v zakup za 10 do 30 let. Ko je bilo na določenem kompleksu družbene vsaj 50 % zemlje, so ostalo zemljo z odločbo zamenjali ali pa prisilno odkupili, seveda po [Stran 058]smešno nizkih cenah. V zamenjavo so dajali celo v zakup vzeto zemljo.

Da so bili ti arondacijski postopki izredno mučni, ni potrebno posebej poudarjati. Ob skromni asistenci takrat maloštevilnih kmetijskih strokovnjakov so jih vodili predani aktivisti po svoji presoji in odločitvi. Mnogo lokacij za hleve je bilo neustreznih in so živino kaj kmalu razprodali, zemljo pa oddali v zakup kmetom. Nekateri so imeli v zakupu tudi svojo bivšo in celo v zakup oddano zemljo. Da je bilo ob tem zopet mnogo samovolje in šikan, ni potrebno posebej poudarjati. Če pa so kje imeli vplivnega sovaščana, je ta celo preprečil izvajanje arondacije.

Vseh družbenih zemljišč v upravljanju članic splošnega združenja za kmetijstvo je bilo leta 1989 62.469 ha oziroma 7,9 % vseh kmetijskih zemljišč. Po podatkih iz prikaza Kmetijskega instituta Slovenije iz leta 1991 pa je bilo v družbeni lastnini 74.000 ha obdelovalne zemlje (11,4 %).

Proti koncu tega obdobja zgrešene gospodarske reforme in zgrešene kmetijske politike, po množičnem begu mladih s kmetij brez pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja, ko so se mnoge kmetije pa tudi družbena posestva znašli v težkem in kritičnem gospodarskem položaju in ko so zemljo začeli odkupovati nekmetje, je bil v letu 1970 vendarle sprejet nov koncept kmetijstva. Kmetje postanejo najpomembnejši proizvajalci hrane. Deležni so finančne pomoči, sprosti se prodaja kmetijske mehanizacije. Ne da bi se spuščali v podrobnosti teh ukrepov, ki so vendarle omogočili oživitev najvitalnejših slovenskih kmetij, pa moramo ugotoviti, da je zakon o kmetijskih zemljiščih podrobno in z vso pedantnostjo določal pogoje, pod katerimi sme posameznik posedovati kmetijsko zemljo. V veljavi je ostal zloglasni zemljiški maksimum, po katerem sme imeti ravninska kmetija največ 10 ha obdelovalne zemlje. S tem je onemogočal prepotrebno večanje kmetij vzporedno z možnostmi obvladovanja dela z modernimi stroji. Vsi poizkusi za omilitev ali celo odpravo so bili grobo zavrnjeni. Tako so danes naše kmetije gotovo v velikem zaostanku za proizvodnimi in ekonomskimi učinki kmetij v Evropski uniji. Prav to dejstvo bodo morali pogajalci uveljavljati pri določanju pogojev ob morebitnih pogajanjih za sprejem oziroma vstop v EU.

Težko je predvideti vse posledice komunistične zemljiške politike za slovenskega kmeta in za slovensko kmetijstvo. Res pa je, da je naš kmet znal preživeti vse pritiske, kar je jamstvo, da bo tudi v prihodnje tako. Epopejo trpljenja med vojno in neposredno po njej pa velja dopolniti tudi s popisi posameznih dogodkov, ki so spremljali izvajanja kmetijske zemljiške politike.

Figure 23. Predvojna Dolenjska – Od birme

Prisilno praznjenje slovenskega podeželja z ukrepi kmetijske in zemljiške politike pa ima še širše, vsenacionalne razsežnosti, ki se jih zagotovo premalo zavedamo in jih premalo poudarjamo. Zniževanje deleža kmečkega prebivalstva v skupnem številu vseh prebivalcev je bilo izredno hitro. Za kar so v drugih evropskih deželah potrebovali 100 in več let, smo pri nas dosegli v nekaj desetletjih. Če smo imeli leta 1948 še 49 % kmečkega prebivalstva, se je to znižalo na 33 % leta 1958, na 9,1 % leta 1981 in na 7,6 % leta 1991. Če bi se podeželje praznilo enakomerno po vseh področjih naše lepe dežele, bi bil to znak zdravega napredka. Žal temu ni tako. Posledica praznjenja je dejstvo, da so slovenski gozdarji (IGLIS) že konec osem[Stran 059]desetih let ocenjevali, da se je zaraslo ali da je v zaraščanju 237.584 ha oziroma kar 27 % po katastru razpoložljivih kmetijskih zemljišč. Skoraj izpraznjena so obširna področja Slovenskih goric, Haloz, Kozjanskega, Suhe krajine, Bele krajine, Kočevske, Brkinov, tolminskih hribov, Logaško-idrijske planote in še kje. Ali sploh kdo misli na to, kaj bo, ko bo izumrla sedanja starajoča se generacija samskih kmečkih fantov in tet ter osamelih dedov in babic na teh področjih? Ali niso prazna, pa vendarle nekoč naseljena področja rezervat za ilegalno priseljevanje beguncev z Balkana? Mar bo ugotovitev, da je 60 % države demografsko ogrožene, že sama po sebi sanirala grozljive posledice dolgoročno usmerjene strategije podružbljanja slovenske zemlje?

7.1.1.

Proslavljanje 50. obletnice zmage nad fašizmom bo za mnoge Slovence in njihove družine pomenilo tudi odpiranje starih, le delno zaceljenih ran. Spominjali se bomo ne le krvoločnosti okupatorja, ampak tudi bratomorne vojne, ki nam je prinesla ogromno gorja. Konec druge svetovne vojne je povezan z največjim genocidom v zgodovini slovenskega naroda in z začetkom 45-letne komunistične diktature. Praznovanja so pristna le, če nas spominjajo na nekaj lepega in vrednega, kar nas navdaja s ponosom in veseljem. Pri državnih praznovanjih se spominjamo dogodkov, ki pomenijo prelomnico v zgodovini naroda na poti k neodvisnosti in državni samostojnosti. O tem, kateri so taki dogodki, ne morejo odločati le nekatera gibanja, združenja, stranke in politiki. Za državna praznovanja bi bil potreben konsenz velikega dela naroda. Če nočemo povzročiti s praznovanji še večjega razkola v naši družbi, bi moralo obstajati precejšnje soglasje v presoji pomembnejših dogodkov naše polpretekle zgodovine. Tega pa ni. Ni dvoma, da obstaja soglasno mnenje o pomenu zmage zaveznikov nad Hitlerjevim in Mussolinijevim režimom in o pomenu priključitve Primorske k matični domovini. Tega smo iskreno veseli in zasluži proslavljanje. Mimo tega pa je zelo malo takega, kar bi nas navdajalo s ponosom in veseljem. Tudi zmaga zaveznikov nad fašizmom je bila dosežena prvenstveno na vojaškem področju. Na idejnem in civilizacijskem na nikakor ne. Po drugi svetovni vojni se je val fašističnih in diktatorskih režimov razširil na Vzhodno Evropo, na velik del Azije, Afrike in Južne Amerike. Temu sem se vedno čudil.

Vojna in čas neposredno po njej pomenita najbolj mračno obdobje slovenske zgodovine. Ne vidim najmanjšega razloga, da bi bili ponosni na ta čas. Bil je čas bratomorne vojne, nasilne boljševizacije slovenske družbe, teptanja osnovnih človekovih pravic, predvsem pa preziranja svetosti življenja. NOB ni mogoče obravnavati le kot narodnoosvobodilni boj, pri tem pa nekako odmisliti ali pozabiti na boljševiško revolucijo, ki jo je pod krinko NOB izvajala partija. Na slovenskem ozemlju je potekala revolucija v času, ko je bil slovenski narod življenjsko ogrožen od zunanjih sovražnikov. Nad tem se je treba resno zamisliti, ko ocenjujemo dela tistih, ki so se vsa leta po vojni proglašali za osvoboditelje. NOB je dejansko vodila partija in ne vodstvo OF. Spomniti se je treba le izjav predsednika OF Josipa Vidmarja, Dolomitske izjave in še mnogih pisnih dokumentov, ki to potrjujejo.

V času vojne so odpovedali politiki in mnogi vodilni ljudje v slovenski družbi. Niso bili kos zahtevam časa. Tudi velik del inteligence, ki si je upravičeno želela sprememb v precej arhaični slovenski predvojni družbi, je odigral zelo klavrno vlogo naivnežev brez vsakršnega političnega posluha. Slepo so se predali vodenju partije in se pozneje v veliki meri prelevili v kimavce in karieriste. Partija je s terorjem in poboji preprečevala nastanek raznih oblik odpora proti okupatorju. To je bil čas, ko je [Stran 060]

Figure 24. SporočiloVlastja Simončič

namen posvečeval sredstva, ko se je sistematično sejalo sovraštvo med ljudmi in ko življenje ni bilo sveto.

Tisti, ki smo bili za časa vojne že toliko stari, da smo lahko razumsko presojali dogajanje okoli sebe, imamo danes več kot 70 let. Pri [Stran 061]tej generaciji se pogledi na vojni čas zelo razlikujejo, pač odvisno od osebnih izkušenj in doživljanj. Žrtve okupatorja in komunistične revolucije smo bili vsi, v taki ali drugačni obliki. Sam menim, da so se v tej vojni voditelji protikomunistične fronte slabo izkazali. Isto velja za vodstvo OF. Vodstvo in politika partije pa sta bila poleg vsega še zločinska. Najstrašnejši dokaz predstavljajo množična grobišča, ki so posejana po slovenski zemlji.

Zato je veliko vprašanje, ali smo upravičeni do praznovanj, ko še po 50 letih nismo spodobno pokopali sinov in hčera slovenskega naroda, ki so bili žrtve bratomorne vojne. Pobitim, žrtvam množičnih povojnih procesov in drugim žrtvam komunističnega nasilja ni povrnjena čast in spoštovanje. Krivice niso v nobenem pogledu popravljene. Grobišča niso primeren kraj za praznovanja in veseljačenje.

Naša generacija bo kmalu pomrla. Današnje mlajše generacije ne morejo praktično ničesar vedeti o vojni. V šoli so jih natrpali z mitologijo o NOB, zgodovinska veda pa je bila v veliki meri v službi politike. Ne izvajajmo še naprej nasilja nad mladimi generacijami z lažno mitologijo. Menim tudi, da nova slovenska država ne bi smela izbrati 27. aprila za svoj državni praznik. Noben datum iz časa vojne ni primeren, razen če si izberemo namesto praznika dan žalosti in opomina bodočim rodovom, kam pripelje pohlep po oblasti, totalitarizem in nespoštovanje človeških življenj.

Tudi na protikomunistični strani je bilo v drugi svetovni vojni mnogo temnih lis. Zato ne bi smeli zamenjati ene mitologije z drugo. Celotno dogajanje v tem času bo treba osvetliti čimbolj objektivno in nepristransko.

Zapisu manjka nekaj bistvenega. Vojna je čas preizkušenj. Ljudje se znajdejo v situacijah, ki jih v normalnem življenju ni. Kako se na to odzovejo, lahko bistveno vpliva na njihovo osebnost, ponos in samospoštovanje. Vojna je čas pogumnih ljudi, zglednih pokončnih osebnosti, pa tudi propalic. Če so posamezniki lahko ponosni na svoja dejanja in zadržanje v času vojne, je to lepo in vredno spomina. Gornja kritika vojnega časa v ničemer ne izničuje spoštovanja, ki ga gojim do herojskih mož in žena, pa naj so se v vojnem vrvežu znašli na tej, oni ali nobeni strani.

Namen tega zapisa ni bil presojanje dogodkov in njihovih akterjev v drugi svetovni vojni. Zanima me bolj odziv sedanje družbe, predvsem sedanje inteligence, družbenih delavcev in politikov na to mračno obdobje. Kar se tega tiče, sem zaskrbljen. Razprava o pravilnosti, napakah ali zgrešenosti ravnanja različnih gibanj, strank in politikov v tem obdobju bo še dolgo trajala. To je normalno. Zaskrbljujoč pa je odnos do zločinov, zločincev in njihovih žrtev. Zločin je zločin ne glede na to, ali ga je izvršil zmagovalec ali poraženec. Tudi sodba zgodovine, na katero se nekateri danes tako radi sklicujejo in jo tolmačijo v svojo korist, nima pri tem nič. Še vedno smo priča ciničnemu odnosu do žrtev vojne, medvojnih in povojnih pobojev, množičnih procesov, preganjanj itd. Namesto poprave krivic in obsodbe zločinov se v javnosti vzdržuje mentaliteta razlikovanja med žrtvami. Cinizem je v opredeljevanju velikosti zločina ali storjene krivice glede na to, ali je žrtev mobiliziranec v nemško vojsko, taboriščnik, partizan, domobranec, četnik, duhovnik, član partije ali druga civilna oseba. Tako razlikovanje smo med drugim lahko zelo razvidno opazili pri omizjih na to temo na RTV Slovenija. Manjka le še to, da bi pri žrtvah nemških taborišč smrti začeli raziskovati povode za internacijo posameznih žrtev in po tem ocenjevati in presojati velikost izvršenega zločina. Zastrašujoče je, s kakšno lahkoto sedanja generacija javnih delavcev sprejema dejstvo o strašnem pokolu na slovenskih tleh ob koncu druge svetovne vojne. Samo slovenske mladine je bilo pobite več kot poljskih oficirjev in vojakov v Katinskem gozdu. Strašne so tudi ocene o številu pobitih pripadnikov drugih narodov na našem ozemlju.

Če bi se sedanja, večinoma šele po drugi svetovni vojni rojena generacija, zavedala, kakšna je bila ta vojna, ne bi še vedno poslušali toliko posplošenih in neodgovornih trditev in ciničnih izjav o izdajalcih slovenskega naroda in podobnem. Kot da se niso ničesar naučili iz dogodkov v Bosni in še marsikje drugod v svetu. Nekaj mora biti jasno. Večina žrtev bi ob ponovitvi podobnih razmer ravnala in se odločala na enak način. Med žrtvami so pretežno navadni ljudje, mladina, kmetje, obrtniki, trgovci, duhovniki in druga inteligenca. Delavni in pošteni člani družbene skupnosti se v življenju odločajo, v kolikor jim je sploh dana ta možnost, prvenstveno z vidika lastne varnosti in varnosti svojih družin, poštenja, ohranjanja samospoštovanja in neodvisnosti v telesnem in duhovnem smislu. Pravica do dela in primeren življenjski standard sta pri tem tudi pomembna. Šele potem pridejo na vrsto visoko zveneče parole in cilji: boj proti okupatorju, smrt fašizmu – svobodo narodu, naj [Stran 061]živi Stalin, dol s kapitalisti, revolucija, nova družbena ureditev, samostojna država in podobno. Seveda je pogosto eno in drugo med seboj povezano, vendar ne v taki meri, da bi drugi vidik pri odločanju prevladal nad prvim. Naš narod ni bil nikoli narod izdajalcev. To velja tudi za obdobje druge svetovne vojne. Pretežna večina Slovencev ni naredila v tem času ničesar nečastnega. Pa naj gre za mobilizirance v nemško vojsko, vaške straže, domobrance, četnike, partizane ali navadne občane. Večina se lahko s ponosom spominja na zadržanje ob tedanji hudi preizkušnji. Zato je tudi skrajni cinizem nekaterih, ki bi radi naprtili krivdo za pokole kar vsem partizanom, pa tudi samim žrtvam. Ker je bila večina našega naroda katoliška, so pač katoličani pobijali katoličane! Šlo naj bi za nekakšen obračun med katoličani.

V vojni je bilo zelo malo manevrskega prostora za svobodno odločanje. Ravnanje posameznikov je bilo, kolikor so sploh lahko odločali o svoji usodi, povezano predvsem z varovanjem lastne svobode in življenja, varnosti svojih družin in osebne integritete.

Obetajo se nam nove izjave o spravi, postavljanje spomenika sredi Ljubljane in podobno. Moram priznati, da na govorjenje o spravi ne dam dosti. Še najmanj pa, kadar je s to besedo mišljena nekakšna velikodušnost do tistih, ki naj bi bili med drugo svetovno vojno zapeljani. V ta namen je treba storiti dosti več. Obsoditi je treba zločinsko dejavnost partije z odpravo privilegijev, z ugotovitvijo in sklepom državnega zbora, da nova država Slovenija ni pravna naslednica prejšnjega totalitarnega režima, in z doslednim izvajanjem pravnih posledic, ki morajo slediti takemu sklepu. Posebno poglavje pomenijo obsodbe med vojno in množični procesi med in po njej. Višek sprenevedanja je vzdrževanje mita o njihovi zakonitosti. Še bolj kot legitimnost revolucionarne zakonodaje je problematična zakonska praksa, ki jo je spodbujala in zahtevala državna oziroma partijska oblast. Tu je šlo praviloma za izredno grobo kršenje osnovnih človekovih pravic in za popolno brezpravje osumljencev. Uporabljale so se skrajne represivne metode.

Za zaključek pa še to. Nikakor ne mislim, da je bilo vse, kar je bilo narejenega v naši družbi v zadnjih 45 letih, slabo. V nobenem režimu, pa naj bo še tako diktatorski, ni vse slabo. Večina življenja v neki družbi poteka precej neodvisno od vladajočega režima. Ljudje so praviloma delavni in si v okviru možnosti, ki jih režim dopušča, prizadevajo za boljši jutri. S kritiko režima nikakor ni mišljena kritika prizadevanj množice državljanov, ki so s svojim delom ustvarjali pogoje za boljše življenje celotnega naroda.

Zdi se, kot da nas je val sprememb, ki je v preteklih letih zajel vzhodno Evropo in skoraj celotni komunistični svet, v nekaterih pogledih kar obšel.

7.2.1.

Morda sem malo neučakana s to svojo spravo. Morda hočem preveč naenkrat. Pa prav jaz, ki tako rada govorim o evoluciji, o počasnem, skoraj neopaznem razvoju. Stokrat sem že rekla, da ne maram revolucij, ampak kaj, človeško življenje je pač zelo kratko, in če hočeš videti spremembe in njihove rezultate, potem ti živci popustijo. Hočeš tudi sam videti in doživeti. In sama bi rada doživela spravo. Celovito spravo v vseh plasteh družbenega udejstvovanja. Rada bi doživela Slovenijo tako, kot bi le-ta bila, če ne bi zakorakala na stranpot komunizma.

Če sem čisto odkrita in poštena, moram priznati, da so majhni koraki v to smer vendarle narejeni. Komunizem se je na vseh področjih človekovega udejstvovanja pokazal kot skrajno neučinkovit sistem. (Dajmo, naj bo fešta, dokler imamo!) Ne samo na vseh področjih, ampak tudi na vseh celinah, v vseh državah.

Žal pa so skoraj v vseh državah ostali isti ljudje ne samo na oblastnih pozicijah, ampak tudi na vodstvenih mestih. Kot sem že napisala, so komunisti pri nas lepo nežno (doucement) sestopili z oblasti, se razlezli v vse žive stranke (v nekatere, da jih vodijo, v druge, da jih minirajo in blokirajo) in tako smo dobili večstrankarski komunizem, ki ima sicer še nekaj lepotnih napak (Janša, Podobnik, Gros), ampak se dela na tem, da se to popravi. Lepo počasi jih blatijo, da bi se vsem zagnusili. Da bomo spoštovali in volili samo še preizkušene, umirjene, profesionalne politike z veliko let delovnih izkušenj. In krasno bo obdržati popackanega [Stran 063]Peterleta, Podobnika in Janšo, da se bo nanje po potrebi zvalila krivda za neuspešnost »novega« sistema pri nas. In če ne bomo začeli gledati okrog sebe z odprtimi očmi, nas bodo zopet pošteno potegnili, češ da sistem ne funkcionira zato, ker ga nekateri blokirajo, se pravi omenjene dobrodošle lepotne napake naše mlade demokracije. Kot npr. v znanem vicu o prvem nočnem lokalu s striptizetami v bivši Sovjetski zvezi. Prvo noč je bil lokal nabito poln, drugo noč je bilo obiskovalcev pol manj, po tednu dni je zašel v bar le še kak osamljen zablodeli pijanček. In partijski vrh se je vprašal, zakaj povsod na zahodu taki lokali nosijo denar, pri njih pa ne gre in ne gre. Ustanovili so komisijo, da razišče vzroke za neuspeh. Komisija je raziskovala in končno podala poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da pravega vzroka za nedelovanje nočnega lokala ni našla, je pa ugotovila, da striptizete zagotovo niso krive, saj so vse že vsaj štirideset let zveste članice partije. Seveda pa se vsi novi – stari oblastniki zelo trudijo na vseh koncih in krajih, da bi nas prepričali o koncu komunizma. Gledam mladinsko oddajo »Male sive celice« in skoraj padem na trepalnice ob vprašanju, kaj imajo skupnega komunizem, kri in Rdeča kapica. Odgovor: rdečo barvo. Po drugi strani pa ZLSD alias … … … komunisti praznujejo svojo ustanovitev na Čebinah. Prlek bi zapel: Saj ste lüdi čisto nori! … da ne spregledate.

Torej, kot sem napisala, so žal ostali isti ljudje na oblastnih in vodstvenih mestih. Zato je razvoj počasen in celo zablokiran. (Kako kazati razvoj in napredek s statističnimi podatki, pa tako lepo pripoveduje George Orwell v svoji 1984.) In zato resnica o komunizmu, njegovih zablodah in hudodelstvih, njegovi škodljivosti za ljudi in narod tako počasi prodira na plan. Zato tudi tako počasi, s tako majhnimi koraki, prihaja narodna sprava. Če lahko sploh rečemo, da prihaja.

Ampak sem pa tja kakšen mali duhec le uide iz steklenice in se ga ne da več stlačiti nazaj. In potem straši naokrog, straši ortodoksne komuniste, straši prebarvane, preoblečene, preimenovane komuniste, straši mlado generacijo, ki jo je vzgajal komunizem in ki ni imela »nič z vsem tem«. Straši mlade ljudi, ki so dobili majhne bonitete (stanovanja, partizanska leta itd.) – strah jih je, da bi to malo, kar so dobili, izgubili. In taki mali duhci delajo grde packe (ali pa brišejo navlako z nje?) po naši »najsvetejši« in »najsvetlejši« preteklosti. In tako se bo morda enkrat ta preteklost le prikazala v pravi luči, taka kot je, oziroma kot je bila. In to bo sprava. Upam, da ne le za nazaj, ampak tudi za naprej. In vesela bom, če bom to doživela, četudi s tresočimi rokami in usihajočo pametjo. Doživela.

No, en tak duh, ki je ušel iz steklenice, je vedenje o pobojih po vojni. Tega ni mogoče več tlačiti v nevedenje. To je postalo dejstvo. Dejstvo, ki se sicer poskuša opravičiti, podtakniti zgodovinarjem kot edinim pristojnim. Ampak ne gre čisto tako, kot bi nekateri želeli. Če nič drugega, so vnebo vpijoči pričevalci tega časa, teh dejanj farne plošče, ki jih ljudje spontano postavljajo ob farnih cerkvah in kjer so zapisane dovčerajšnje neosebe – žrtve komunističnega terorja med drugo svetovno vojno. Prav tako se pojavljajo imena teh žrtev tudi na grobovih na pokopališčih. Čeprav je šele majhen del Slovenije postavil take plošče, je skupna številka že grozljiva. Da bo tudi širša javnost seznanjena z obsežnostjo tega pojava, se pripravlja knjiga z do sedaj zbranimi in preverjenimi imeni.

Tudi termin »sovražna emigracija« se je kar nekako izgubil. Počasi postaja ta še do nedavna zanikani del slovenskega naroda njegov konstitutivni del s svojim nezanemarljivim prispevkom h kulturi in umetnosti, počasi morda tudi k gospodarstvu in politiki.

In pripravlja se izvedba Debeljakove Črne maše v Cankarjevem domu. Če bo do te izvedbe prišlo in če bo obenem še izšla Črna maša v luksuzni izdaji (ne kot zvezčič pogrošnih romanov) kot epopeja trpljenja slovenskega naroda v drugi svetovni vojni, potem bomo spet lahko rekli: to pa je že spet en korak h narodovi spravi.

Naj povem o svojem srečanju s Črno mašo. To srečanje se je pripravljalo zelo dolgo. Od mojih gimnazijskih let pa do pred nekaj leti, ko je prišla ta knjižica v Slovenijo.

Imela sem srečo, da sem hodila še v osem let trajajočo gimnazijo, kjer so poučevali in vzgajali še profesorji stare generacije, ki so bili poleg velike zagnanosti za pedagoško delo tudi vsi po vrsti veliki humanisti. Skupaj z njimi smo skrbno prerešetali slovensko, svetovno, pa tudi južnoslovansko književnost. In videli smo, da so veliki dogodki v zgodovini narodov navdihnili pesnike in pisatelje, slikarje, kiparje in skladatelje, da so ustvarili velika dela. A glej, čudo prečudno, tako velika reč, kot je bila druga svetovna vojna pri nas, pa ni in ni umetnika, ki bi ustvaril veliko delo svetovne razsežnosti, veliko epopejo tragedije in zmage nekega naroda. Dlje ko seje odmikala druga svetovna vojna, [Stran 064]

Figure 25. Mineva danVlastja Simončič

več je bilo govorjenja o tem, o tem so pisali tudi časopisi in je govoril radio.

Potem je izšla Ukana. Sledilo je blazno navdušenje – imamo ga, imamo veliki roman o NOB. Vendar ni treba biti hudo učen, da veš, da je Ukana sicer »velik« roman, ni pa »veliki« roman, spada v žanr indijanaric ala Karl May. (Saj poznate tisto: Dva se pogovarjata in eden pravi: sedaj na stara leta spet berem Karla Maya, pa se mi še zdaleč ne zdi tako zanimiv kot včasih. – Katero njegovo knjigo pa bereš? – Berem Kapital. – Pa saj to ni od Karla Maya, to je od Karla Marxa. – Saj sem res nekaj zamešal. Veš, prebral sem že prek dvesto strani, pa še ni bilo govora o nobenem Indijancu.) In sem še naprej premišljevala, kot že takrat v srednji šoli: ko bom velika, bom preštudirala vse živo in bom napisala epsko-lirsko pesnitev, roman v verzih o čim več plasteh tega časa. O človeških usodah, o družinskih tragedijah, o usodnih odločitvah, o pokončnosti, o zapeljanosti, o taki in drugačni ljubezni do domovine, o predanosti neki ideologiji, o veri staršev, pa o nadčloveku – Übermenschu in avantgardi delavskega razreda. In žal mi je bilo, da nimam časa, da bi z delom kar takoj začela. Potem pa se je pojavila Debeljakova Črna maša. Neugledna broširana knjižica. Prebrala sem jo enkrat na hitro, potem vse razlage in komentarje, potem še enkrat lepo počasi. Knjiga me je do dna duše pretresla. In bilo mi je jasno: Imamo jo, Slovenci imamo epopejo časa med drugo svetovno vojno, morda ni ravno vsem po godu, ampak imamo jo. Veliko delo velikega časa, velikih preizkušenj, velikega trpljenja in ponižanj. Ta knjiga si zares zasluži luksuzno izdajo in uprizoritev. In obvezno branje v srednji šoli. In to bo korak k spravi slovenskega naroda.

Ampak (to sem se naučila od komunistov) bojim se, da je to le moje sanjarjenje. Da iz vsega skupaj ne bo nič. Jaz pač na političnem področju nimam ne sreče ne pameti. Vedno volim stranke in ljudi, ki nimajo šanse. Pa kaj hočem, če že ni drugih svoboščin, vsak ima pravico do svojih sanj. Kajti bliža se leto 1995. Petdesetletnica »zmage« NOB. Govorci (tisti, ki to znajo, tisti, ki so se tega naučili) že gromoglasno naznanjujejo leto veličastnih proslav, ki bodo spet povedale Resnico. Edino pravo Resnico. Za vse večne čase.

[Stran 065]

»NOB je najsvetlejše in najsvetejše obdobje v naši zgodovini in pika. Nikomur ne bomo dovolili, da bi pačil to Resnico, da bi jo po svoje interpretiral, da bi razglašal drugačno resnico. In petdeseto obletnico tega dogodka bomo proslavili nadvse slovesno.«

Rdeči parlament, rdeča vlada, rdeč predsednik! Ja, kaj ste pa mislili.

Sicer je pa Kocbek, ko je leta 1936 pisal o Gidovi vrnitvi iz Rusije, zapisal tudi stavek, ki se danes zdi preroški: Razpadanje komunizma bo hujše od njega samega.

Še bolj pa me skrbi prerokba moje stare mame (doslej je imela še v vsem prav). Rekla je, da bo najprej ves svet komunističen, potem bodo šele ljudje spoznali, kaj je v resnici in se odvrnili od njega.

In kje smo sedaj?

7.3.1.

V teh nekaj stavkih bi rad izpostavil nekatera dejstva, ki se dogajajo v ozadju slovenske politične scene in ki jih, kot se zdi, javnost težko opazi ali pa se jih ne zaveda dovolj.

Najprej je tu medijski prostor, ki je dosti bolj zaprt in enostranski, kot bi si kdorkoli lahko mislil. Imamo šest dnevnikov, od katerih sta le dva naklonjena demokratičnim strankam. Delo res prinaša vsak dan obilje informacij, če pa pogledamo njihove komentarje, potem lahko ugotovimo, da jim manjka kritično spraševanje o slovenskem političnem prostoru, predvsem pa o koaliciji. Glavni Delov komentator, ki pokriva področje LDS–SKD, ga v svojih komentarjih obdeluje izključno iz eldeesovskega zornega kota. Za časnikom Slovenec stoji stranka SKD, zato uredniki skrbno pazijo, da se politika te stranke v njem ne bi prikazovala v kritični luči. Cenzura je tu tako rekoč popolna, včasih – govorim iz svoje prakse – dobiva prav absurdne oblike. Časnik je bil po dveh uredniških zamenjavah konec decembra 1991 na dobri poti, da postane tisto, kar si je desnica želela in za kar naj bi sploh bil. Takšen je v prvi polovici leta 1992 tudi postajal. V tem času pa je padla Peterletova vlada in SKD se je naenkrat znašla v opoziciji, vlado pa je prevzela Drnovškova levica. Danes je že jasno, da se je poleti 1992 vrh SKD odločil, da se bo povezal z LDS. Očitno pa je bil pogoj tej zvezi ta, da se vedno bolj uspešnemu časniku porežejo krila in se izločijo najbolj ostra peresa. Sredi avgusta 1992 je tako sledila čistka v uredništvu, slab mesec pred začetkom volilne kampanje. Uredništvo sta prevzeli politično povsem neprimerni osebi, kar se je takoj za tem zelo poznalo na vsebini časnika. Namesto da bi naklada še naprej strmo naraščala, kot je do takrat, je začela padati. Odtlej časnik, ne glede na to, da sta se odtlej zamenjali že dve novi uredniški ekipi – sedanja je že šesta – životari. Ker v njem ni kritičnih analiz, ki bi opozarjale, kaj pomeni naslonitev SKD na levico – da je to bistvena oslabitev desnice – javnost, se pravi volilno telo nekaterih desnih strank, predvsem SKD, na to ni sposobna reagirati. Volilni rezultati z lokalnih volitev decembra 1994 so dovolj zgovorni. Potem ko smo mnogi pričakovali, da bo katastrofalna politika SKD doživela slabe volilne rezultate, se je zgodilo nasprotno: SKD je zasedla celo prvo mesto, čeprav je tudi ona zgubila precej volilcev v primerjavi z volitvami leta 1992.

Mnogi smo pričakovali, da bo z volilnimi glasovi najbolj nagrajen tisti, ki je največ delal, ki se je najbolj izpostavljal in se je tako rekoč edini boril s postkomunistično mafijo, to je Janez Janša, vendar se pričakovanja niso izpolnila. Res je njegova stranka bila od vseh daleč najuspešnejša, vendar bi bilo logično, da bi jo nagradili mnogi, ki so na koncu podprli Peterleta. Kako si to razlagati? Glavni vzrok za to je zmeda, ki jo povzroča prej omenjena medijska blokada, ko javnost ne dobiva dovolj relevantnih informacij in analiz političnega prostora. Za to so tisti, ki medije vodijo iz ozadja, dobro poskrbeli.

Druga značilnost, na katero bi rad opozoril, je bila na videz zelo nerazumljiva odločitev Lojzeta Peterleta, ki je septembra 1994 odstopil z mesta zunanjega ministra. Naj opozorim na nekaj elementov. Prav takrat se je začenjala predvolilna kampanja za lokalne volitve, njegova stranka pa je bila zaradi Janševe brutalne odstranitve iz koalicije v veliki nevarnosti, če ne pred razpadom, pa [Stran 066]vsaj pred močnim osipom. Spomladi, takoj po Janševi odstranitvi, so jo uspeli ohraniti z različnimi krili, s katerimi so zadušili nergače ter jih tako zadržali v stranki. Peterle septembra ni odstopil zaradi protesta, ker se je LDS vedno bolj polaščala pomembnih funkcij, temveč zato, da bi se posvetil delu v stranki, ki jo je bilo potrebno obvarovati pred razsulom. Tu pa so bile tudi volitve. Nato je deloval na dveh ravneh. Navzven je ostro nastopal proti Drnovšku, s čimer si je pri volilnem telesu pridobival pomembne točke, po drugi strani pa je s svojo vlogo po Školjču in Ogleju pri volilcih izpadel kot žrtev komunistov, s čimer si je nabral še nekaj dodatnih točk. Takšna politika je bila očitno več kot uspešna, saj niti stranka sama ni pričakovala takšnega odstotka na volitvah.

Ko so bile volitve mimo, se je Peterle znova posvetil glavni strateški usmeritvi stranke, torej sodelovanju v koaliciji s postkomunisti. Pri vsem tem je SKD žrtvovala zunanje ministrstvo ter nikoli resno mišljeno zahtevo, da Združena lista gre iz vlade, kar kaže le na to, da strankinih vodilnih ljudi očitno tudi podoba stranke več ne zanima. Tu pa smo spet pri medijski blokadi, ki omogoča tudi takšne deformacije. Že januarja 1995 so vse poškoljčevske in pooglejske rane zaceljene in koalicija spet lepo mirno deluje in vlada naprej.

Figure 26. DeloSimon Dan

In kje je tu Janez Janša, ki je ostal na desnici tako rekoč edini zaupanja vreden politik? Če Peterleta odštejemo, saj se je že zdavnaj prodal postkomunistom, sta od liderjev tu ostala le še Marjan Podobnik in Janez Janša. Podobnik se je leta 1993 dobro držal, saj je zelo tvorno sodeloval pri razkrivanju mafijskih poslov, septembra 1994 pa je povlekel nerazumljivo potezo, ko se je takoj za tem, ko je skupaj z drugimi vodji strank slovenske pomladi podpisal ostro pismo vodstvu SKD, od pisma ogradil. Druga, zelo nesram[Stran 067]na poteza, ki ima lahko usodne posledice, pa je bila tik pred lokalnimi volitvami objava pisma izstopnikov iz Jelinčičeve SNS, v katerem so ti protestirali, ker naj bi jim Janša to dejanje očital. Čeprav je Janša že naslednji dan, ko je bilo pismo objavljeno v dnevnem časopisju, odgovoril, da so se zaleteli, saj jim nikoli ni očital nič takšnega, so deset dni kasneje Podobnikove Brazde to isto pismo objavile, celo brez Janševega odgovora. Šlo je za zelo podel udarec, ki nima nobenega opravičila, pač pa hude posledice. Pri objavi tega pisma nikakor ne more iti za spodrsljaj, saj je lahko bilo vsakomur jasno, kaj to dejanje lahko pomeni. Kaj je torej Podobnik s tem hotel povedati? In komu vse?

Tako je Janez Janša ostal edini zaupanja vreden politik, ki je ostal desnici. Vendar je njegova vloga in pozicija na neki način tragična. Zgradil si jo je le s kristalno jasno analizo in kritiko postkomunističnih barabij, to pa je pri mentaliteti slovenskih ljudi zelo nehvaležno početje. Resnica namreč vedno boli. Človeška podzavest vpliva na človekovo zavest, ki potem do človeka, ki vedno znova razkriva resnico, zavzame hladno razdaljo. Slovenec ima rad lahkotne teme in ljudi, ki te teme ponujajo. Tako delata Kučan in Drnovšek.

Janez Janša je že dolgo časa tako rekoč nenehno prisoten s svojo jasno analizo in kritiko. Vendar tudi zadnje čase, ko bi človek pričakoval, da so vremena že dovolj jasna za nekatera ključna spoznanja, ni deležen tiste podpore, kot bi bilo to potrebno. Potrebno ne le zaradi njega, ampak zaradi stanja, v katerem se je znašel desni politični prostor. Tiste, ki računajo na poslednjo odrešilno bilko, ko naj bi se Peterle pred naslednjimi parlamentarnimi volitvami pridružil ostali desnici, naj opozorim, da takrat to njegovo dejanje ne bo nič več pomenilo, saj se gospodarstvo lastnini in utrjuje zdaj. Takrat bomo lahko dobili le bledo ponovitev Demosovega časa, ko je ta sicer vladal, gospodarstvo in vse ostale institucionalne funkcije pa so imeli v svojih rokah komunisti.

Zato se mi zdi nerazumljivo, da tu Cerkev, kot glavna moralna ustanova, ne nastopa bolj odločno in bolj ne podpre Janševe politike. Vendar poleg nje tudi nekatere druge desne ustanove Janšev boj s komunisti le opazujejo. Ne zavedajo se dovolj, da bo tako neenak boj izgubljen, s tem pa je izgubljena tudi stvar tistih mnogih Slovencev, ki jih je komunizem pol stoletja preganjal in zatiral.

7.4.1.

Preden je predsednik države Milan Kučan odšel na Poljsko, da bi se tam udeležil slovesnosti ob petdesetletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz, je v posebni izjavi, ki jo je dal za to priložnost, povedal tudi naslednjo misel: »Lahko se zgodi, da bodo čez petdeset let novi rodovi evropskih državnikov znova obžalovali preteklost, ki je naša sedanjost, in nato pozivali k miru, k spoštovanju človekovih pravic in pravičnosti.« Ta izvirna misel se nam zdi tako zanimiva in pomembna, da bi jo radi naredili za izhodišče našega razmišljanja

V navedeni misli se sicer omenjajo državniki, a ni nobenega dvoma, da svarilo, ki ga prinaša, velja za vse ljudi, saj do neke mere vsi ustvarjamo zgodovino. Predsednik nas je hotel opozoriti, da moramo svojo sedanjost živeti pozorno, sicer se utegne zgoditi, da bomo čez nekaj desetletij mi sami ali pa tisti, ki bodo prišli za nami, z obžalovanjem ugotavljali, da je naša neprisebnost dovolila, da so se začele dogajati stvari, ki so nazadnje pripeljale do nove katastrofe.

Natančno spremljanje časa, ki ga živimo, je toliko bolj potrebno zato, ker se stvari s hudim koncem pogosto začenjajo komaj opazno in tako, da samo zelo natančnemu opazovalcu dajo slutiti, da bodo iz njih nazadnje izstopile pošasti, ki bodo prinesle mnogo bridkosti in pokončale mnogo ljudi.

Ko so se v dvajsetih letih tega stoletja začeli po münchenskih kleteh zbirati možje v rjavih srajcah in oznanjali nenavadne ideje, je marsikateri Nemec mislil, da je to pač ena od anomalij, ki jih je povzročila vojna. In ko so pozneje začeli razgrajati tudi po ulicah in ko so razbili prvo židovsko trgovino na koncu nekega mesta, se je še vedno marsikomu uspelo potolažiti z mislijo, da je to pač izbruh, ki ne more trajati. Toda takrat in samo takrat je bil čas, da bi se ljudje temu uprli. Ko so potem ti isti ljudje zanetili ogenj, od katerega je zagorela vsa Evropa, ko so v nemške družine začele prihajati vesti o smrti njihovih sinov z ruskih in afriških bojišč, ko je vsaj v nekatere od Nemcev morala vstopiti grozna slutnja, da bo ime njihovega [Stran 068]naroda za dolgo dobo, če ne za zmeraj, zaznamovano od sramote, ki se je dogajala po taboriščih, kjer so uničevali ljudi v stotisočih in milijonih: takrat se je dalo narediti malo ali nič.

In ko so se leta 1937 v neki aprilski noči zbrali na Čebinah mladi slovenski komunisti in ustanovili svojo partijo, je za to komaj kdo vedel. Vedelo se je za tistih nekaj lističev, ki so se po tistem začeli pogosteje pojavljati, ljudje so slišali za agitatorje, ki so prikrito hodili po deželi, se javno sestajali na shodih, govorilo se je o tajni organizaciji, a malokdo je vedel, da bodo ti, ki sedaj sejejo ta nenavadna semena, nekoč tudi želi svojo peklensko žetev. A takrat in samo takrat se je še dalo kaj narediti. Ko pa so po pičlih desetih letih, po zmagoviti revoluciji, ki so jo izpeljali v vročici medvojnih razmer, imeli v rokah vse vzvode politične oblasti in gospodarske moči, tedaj se je dalo narediti malo ali nič. Ko se je na deželo ulegel vonj po zločinu, ko so ljudem jemali ne samo to, kar so si oni sami in njihove družine z delom pridobile, ampak so jim jemali nekaj neprimerljivo bolj dragocenega, pravice, ki jim gredo kot ljudem in državljanom, se pravi osnovno svobodo; ko so morali celo tisti, ki so jim pomagali do oblasti, brez moči gledati, kako zapirajo njihove prijatelje in jih pošiljajo v pekel nekega dalmatinskega otoka: tedaj se je dalo narediti bore malo ali nič.

To stoletje nas je obilno poučilo, kako potekajo stvari, in nobene pravice nimamo, da bi te šole ne jemali resno. A bi pri tem tudi mi tvegali neko opozorilo. Prav je, da se ponavljajo klici Nikoli več Auschwitza! in Nikoli več Roga! Vendar moramo vseeno vedeti, da se zgodovina do zadnje potankosti le ne ponavlja. Zelo verjetno je, da bo zlo prihodnosti nosilo druga imena in se oblikovalo iz drugih začetkov. Da bi teh ne spregledali, moramo na Auschwitz in Rog gledati ne samo kot na del zgodovine, ampak moramo v njiju videti metaforo za človeško slepoto.

Predsedniku Kučanu se moramo torej zahvaliti za opozorilo, da moramo pozorno in prisebno obstajati v svojem času. To opozorilo je bilo izrečeno z visokega koturna, a ga upravičeno razumemo tako, da se nanaša tudi na stvari, ki ne razodevajo presežnih razmerij njegove formulacije. Prisebni moramo biti tudi glede teh preprostejših reči, ker se nikoli ne ve, kaj nosijo v sebi in kje se bodo končale. Ali že sedaj lahko rečemo, kakšne posledice bodo imeli predlogi za novo šolo, če se jim posreči, da postanejo zakon? Ali lahko z gotovostjo trdimo, da lahko izmerimo pomen, ki ga ima zadnji komunistični manever z revolucijo in enobejem? Kaj se za tem skriva, kaj hočejo s tem doseči? Ali niso ljudje, ki ga izvajajo, vedno eno govorili in drugo delali? Imamo vse razloge za pozornost in prisebnost. Nič nam ne sme uiti, a nas tudi nič ne sme tako prevzeti, da bi izgubili zmožnost zdravega presojanja.

Ko se je predsednik Kučan odpravljal na Poljsko, nas je torej opremil s koristnim opozorilom, a smo vendar nečesa pogrešali. V njegovi izjavi smo zaman iskali odstavek, v katerem bi povedal, da prihaja iz dežele, v kateri se je zgodilo nekaj podobnega, kot se je zgodilo v kraju, kamor odhaja: da so se tudi tu našli ljudje, ki so se tako zelo oddaljili od svoje človeške snovi, da so lahko ukazali in izvedli umor neke celote; da smo tudi mi imeli svoj holokavst. Ali ni imel te moči ali tega poguma ali pa je to prišlo od dolgega gledanja v eno samo smer? Toda mi imamo občutek, da je šla mimo nas velika priložnost. To lahko obžalujemo že sedaj.

8.1.1.

Delo Lojzeta Udeta (1896–1982) je vsaj med kulturnimi in zavednimi Slovenci dovolj znano. Že od mladih nog se je zapisal obrambi slovenstva, in ta dejavnost je dajala pečat vsemu njegovemu poznejšemu delu, o tem govorijo njegove knjige, njegova siceršnja publicistična dejavnost in službe, ki jih je opravljal. Kar je premislil in zasnoval, je lahko povečini tudi objavil. Med redkimi izjemami so njegovi spisi iz let 1940–45, ki večidel niso bili natisnjeni, vsaj tako ne, da bi bili dostopni širši javnosti. Te vrzeli se je Ude zavedal in jo skušal zapolniti, zato je v 70. letih pripravil gradivo za knjigo, ki bi »predstavila njegovo delovanje in njegov pogled na nekatere specifične probleme obdobja tik pred okupacijo Slovenije in med njo« (B. Mlakar). Del te knjige naj bi bila Udetova korespondenca z levičarskim ideologom Dušanom Kermaunerjem v letih 1939 in 1940 – to je pred nedavnim objavila Nova revija. Preostalo gradivo je ostalo neobjavljeno. Izšlo je zdaj pri Slovenski matici z nekoliko nenavadnim naslovom Moje mnenje o položaju, Članki in pisma 1941–1944. Knjigo je uredil zgodovinar Boris Mlakar, napisal ji je uvod in spremno besedo, v opombah pod črto pa je med besedilom sproti pojasnil »neznane ali manj znane zgodovinske dogodke ali osebe«. Knjiga obsega 172 strani.

Figure 27. Turjaško oknoSimon Dan

V uvodu Mlakar pojasnjuje, zakaj Ude te knjige ni mogel sam izdati: »Čas, založbe in recenzenti mu takrat niso bili naklonjeni,« zdaj pa je »prišlo do bistvenih duhovnih in političnih sprememb«. Današnjemu bravcu je dovolj, da prebere nekaj strani te knjige, pa bo povsem razumel, da v sedemdesetih letih ni mogla iziti: preveč je še bilo na oblasti in drugod na odločilnih mestih ljudi, ki bi jim takšna knjiga zbujala slabo vest. Spisi, zbrani v njej, kar po vrsti pričujejo o tem, kako goreče si je njihov avtor prizadeval preprečiti usodne odločitve in usodna dejanja, ki so v tistih letih porajala vedno hujša nasprotja in vedno hujši razkol med Slovenci.

Slovenski biografski leksikon piše o Udetu, da je bil v osnovi njegovih nazorov demokratični humanizem. V knjigi, ki jo obravnavamo, je nekajkrat izrazil tudi svojo pripadnost krščanskemu pogledu na svet, seveda pa te pripadnosti nikoli ni izrazil s kako strankarsko povezavo, saj je leta 1927 v tedanji Mladini celo opozarjal na nevarnost klerikalizma. Ne ena ne druga izmed teh dveh označb pa ne izraža jedra, ki je podlaga vseh Udetovih dejavnosti. To jedro je bila zvestoba svojemu narodu, zvestoba slovenstvu. Življenjepisni podatki pričujejo, da je bil Ude v prvi svetovni vojni na treh frontah, na eni je bilo celo ranjen. Ko pa se je v pozni jeseni 1918 vrnil v domači Tržič, je že po nekaj dneh »šel v novo vojno, to pot za slovensko Koroško, za severno mejo« (Mlakar). Koliko je ljudi, ki bi storili kaj takega? Takšno dejanje lahko zraste le iz gorečega domoljubja, in to domoljubje je navdihovalo Udetovo delovanje v vsem poznejšem življenju. To čustvo ni redko, pri Udetu pa je bilo vendarle nekaj posebnega: bilo je čisto, brez kakršne koli primesi sebičnosti, želje po položaju ali kakršnih koli koristih. Mož takega kova zasluži vse naše spoštovanje.

[Stran 070]

Ko že govorim o Udetovi pokončnosti in nesebičnosti, naj tu dodam majhen spomin iz dosti poznejšega časa, iz sredine 70. let, edine dobe, v kateri sem imel stike z Lojzetom Udetom. Tedaj smo izdajali revijo Prostor in čas, ki jo je tedanja oblast nerada dovolila in ji kmalu začela streči po življenju. Priložnost, da revijo zatre, se ji je ponudila z novim zakonom o javnem obveščanju (1975), ki je predpisoval glasilom vrsto reči (ustanoviteljstvo, potrditev vsebinske zasnove itn.), pri katerih je bila udeležena SZDL. Te reči so bile Prostoru in času nedosegljive, ker mu jih SZDL ni hotela dati. Kazalo je že, da revija niti ne bo mogla končati zadnjega letnika (1974). V času, ko sem tudi sam kot glavni urednik že obupal, je Lojze Ude vzel nase velik del bremena, sprejel odgovorno uredništvo in si z nekaj tovariši iz uredništva revije prizadeval, da bi jo ohranil pri življenju. To slednje se sicer ni posrečilo, smo pa vsaj v drugi polovici junija 1975 izdali poslednjo, trojno številko za leto 1974, v kateri se nismo smeli niti posloviti od naročnikov in drugih bravcev.

Figure 28. Turjaško oknoSimon Dan

Naj se zdaj vrnem k vsebini knjige. Po zlomu Jugoslavije in okupaciji Slovenije leta 1941 se je Ude iz domačega Tržiča kmalu preselil v Ljubljano in začel misliti na oborožen odpor proti italijanskemu okupatorju. V družbi z Edvardom Kocbekom in drugimi prejšnjimi prijatelji, zlasti iz Slovenskega društva, je snoval Organizacijo delavcev za svobodo Slovenije. Iz različnih razlogov se mu ustanovitev ni posrečila in pridružil se je Osvobodilni fronti (zanjo je prvič slišal šele konec julija 1941!). Deloval je predvsem v t. i. »koroškem odboru«, imel pa je tudi širok krog znancev in prijateljev, s katerimi si je živahno izmenjaval informacije in mnenja. Spisi v tej knjigi prepričljivo kažejo, kako zelo ga je skrbelo, da bi bila odporniška dejanja moralno utemeljena in koristna za ves slovenski narod. Kakor piše Mlakar v spremni besedi, je »kritično opozarjal vse strani na njihove napake in na škodo, ki jo povzročajo temeljnim interesom slovenskega naroda v celoti. Osnovno usmeritev OF je podpiral, toda z mnogimi rezervami in opozorili, od katerih so marsikatera objavljena prav v tej knjigi … Kritiziral je neutemeljeno forsiranje boja ter se spraševal po vzrokih in posledicah takega ravnanja.«

Kolikor bolj se je razkol med OF in njenimi nasprotniki zaostroval, toliko bolj si je Ude prizadeval, da bi enim in drugim odprl oči za pogubnost njihovega ravnanja. Pri tem se ni bal stikov z »belo gardo« – in pri tem pač tvegal očitke, da izdaja OF in da bi zaslužil kazen (avgusta 1942 mu je član Vrhovnega plenuma OF sporočil, da je obsojen na smrt, pa Ude tega ni mogel verjeti). Zlasti si je prizadeval preobrniti Albina Šmajda, znanega kot enega izmed vodilnih ljudi protirevolucionarnega tabora, vendar so bili vsi poskusi brez uspeha (vsa ta korespondenca je razvidno izpričana v tej knjigi).

Lahko si zamislimo obup domoljuba, kakršen je bil Lojze Ude, ko je videl, kako Slovenci vse bolj tonejo v brezna državljanske vojne. V pismu Albinu Šmajdu piše 21. aprila 1943: »Za vsak narod je državljanska vojna zlo, za narod v taki situaciji, kakor smo Slovenci, pa je državljanska vojna blaznost, samomor … V tej situaciji je državljanska vojna izključno samo medsebojno uničevanje, samo usluga okupatorju, utrjevanje njegove oblasti, duhovna kapitulacija.«

Vsakdo bi moral brati te Udetove spise, da bi videl, kako je med bratomorno vojno živel sredi Ljubljane človek, ki je videl vso njeno »blaznost«, pa si je zaman prizadeval, da bi preprečil najhujše ekscese, ki so jo podžigali. Bil je pač »človek brez odločajoče moči«, kakor je zapisal o sebi dne 20. avgusta 1943 v Poročilu o akciji za premirje. To poročilo je bilo, kakor pravi Ude na koncu, [Stran 071]namenjeno za Izvršni odbor OF in ga je poslal nekaterim njegovim članom, pa tudi Albinu Šmajdu. Dosegel ni z njim nič, ker je bil pač »človek brez odločajoče moči«, proti sebi pa je imel mogočne mašinerije političnih sil. In dogajanje je teklo naprej, kakor so si ga zamišljali v teh mašinerijah.

Manj zanimivi so spisi, objavljeni na koncu knjige, ki jih je Ude sestavil že po odhodu med partizane po 10. kimavcu 1943. Zato pa so tisti iz Ljubljane tudi danes branje, ki človeka prevzame in mu da misliti.

Zanimivo je, kako je dalo misliti Edvardu Kocbeku, Udetovemu staremu znancu in sodelavcu. Ko mu je Ude konec leta 1946 dal brati svoje gradivo, si je Kocbek pretresen zapisal (20. 12. 46): »Prebiram gradivo, ki mi ga je dal Ude. Njegovi zapiski, beležke, pisma in študije iz let 1941–1943. Vse to čtivo me pretresa. Zakaj? Ker vidim v tem zrcalu ne samo slovenske, osvobodilne napake, ampak tudi svoje lastne in skupinske. Predvsem pa postajam izredno resen zaradi spoznanja, da mi to prebiranje pripisuje dovršeno zgodovinsko vlogo, ki je nisem dobro opravil.«

Boris Mlakar je svoje uredniško delo zelo dobro opravil. Prav koristne so njegove opombe pod črto. Pojasnjeno je skoraj vse, pozabil pa je na str. 36 pojasniti atentat na Draškovića, ki ga današnji bravci gotovo ne poznajo.

O Udetovem jeziku urednik pravi, da je nekoliko pravniško zapleten in tudi ponekod starinsko zveneč, vendar v osnovi povsem razumljiv, zato da je popravil le avtorjeve očitne lapsuse. Lahko pa bi bil popravil nekaj več, vsaj nekatere zastarele izraze in hrvatizme: trdokornost (tega že zdavnaj ni nihče zapisal v slovenščini), pozornica, postopanje (v pomenu ravnanje), zaviselo od tega, proglašati, borba, ako. Zanimiv je lapsus na strani 21: namesto »naenkrat seveda brez Bolgarov« bi moralo seveda biti »zaenkrat brez Bolgarov«, to je očitno iz konteksta, a tako je bilo že v Zborniku 1942 (v ponatisu 1945).

8.2.1.

Na mnogih slovenskih, predvsem družinskih in osebnih knjižnih policah se iz leta v leto množi literatura, ki globlje posega v obdobje državljanske vojne. Pred kratkim sta izšli dve knjigi: Sodni procesi na Celjskem 1944–1951 (Milko Mikola) ter Non cogito, ergo sum (Jože Dežman). V ponatisu – in dopolnjena – pa je sedaj spet prišla obsežna knjiga »Palme mučeništva« (372 strani) v založbi celjske Mohorjeve. Ko prebiramo te strani, osupnemo. To je torej moj včerajšnji slovenski narod. To so torej tisti grozoviti časi, ko je Slovenec moril Slovenca – brata. V vojnem in povojnem času, kakor govorijo raznoteri viri, je v Sloveniji bilo pobitih blizu 38.000 drugače mislečih ljudi. Bili so naši ljudje – otroci, starčki, žene, matere, sinovi, hčere. Bili so naši ljudje!

»Palme mučeništva« je knjiga, ki vsebuje zapise o 240 žrtvah nasilja; od teh je bilo ubitih 124 duhovnikov ter 70 bogoslovcev. Knjiga je neovrgljivo pričevanje o domoljubju in poštenosti duhovnikov, bogoslovcev, redovnih bratov, pokončnih Martinov Čedermacev, ki jih je odpisalo smrtonosno rezilo, z boljševizmom – ali po Cankarju s »tujo učenostjo« – zastrupljeno. Med smrtnimi žrtvami so bile tudi redovne sestre.

V podnaslovu knjige sta avtorja (Anton Pust in Zdravko Reven) zapisala: »Ubiti in pomorjeni slovenski duhovniki, redovniki in bogoslovci in nekateri verni laiki.« Dediči nekdanjih ubijalcev bodo vsemu navkljub še vedno imeli za izdajalce vse, ki niso hoteli z roko v roki s stalinistično-titoističnimi klavci. Namen, ki so ga zapisovalci teh imen in njihovih življenj imeli s to knjigo, je le »blag spomin našim duhovnikom«, žrtvam v različnih okoliščinah, pričevalcem zvestobe svojemu narodu. V kratkem uvodu, ki ga je h knjigi napisal ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, je med drugim poudarjena misel: »Naj vsaj zdaj veje iz te knjige globoko spoštovanje do njih in do njihove žrtve.«

Lahko bi se prepustili gomazenju strahu, groze, maščevanja, ko listamo po tej obsežni knjigi in gledamo fotografije žrtev, ljudi v cvetju mladosti, življenjske vedrine. Lahko bi se prepustili tudi človeškim krikom v sebi, ki dajejo netiva, da bi se v nas razbohotilo slo maščevalnosti. Trije zbiralci in urejevalci smrtnih žrtev, povzetih sedaj v knjigo, so imeli dovolj smisla za odrešenjskost tega velikega dejanja. Na mnogih mestih so zvrstili ustrezne izpovedi mučencev in apostolov prve Cerkve, izpovedi posameznih [Stran 072]žrtev, iz papeževih pisem, nekaterih pesnikov beguncev. Utemeljena je trditev, ki je zapisana ob koncu knjige, da si namreč Cerkev v Sloveniji zasluži naziv »Cerkev mučencev«. Iz ljubezni do Boga, iz hotenja po tem, da bi bil slovenski narod srečen, so se naši ljudje podali na nevarno pot, ki je vodila v smrt. »V tem smislu imamo tudi mi svoje krščanske mučence in jih moramo častiti. Zavzemati se moramo tudi za to, da bi bili vpisani v uradni seznam svetnikov. Dejstvo, da pripadamo Cerkvi mučencev, zavezuje kajpada sedanji – in prihodnji slovenski rod za vrsto nalog.« Za njihovo uresničitev se bo morala zavzemati slovenska katoliška mladina!

9.1.1.

(Frankfurter Allgemeine Zeitung, 1. september 1994, št. 203)Note: Prevedla Katarina Bogataj-Gradišnik

V koncentracijskem taborišču Buchenwald je obstajala dvojna oblast. Formalno sta bili taboriščna straža in jetniška samouprava podrejeni SS, v vsakdanjosti pa sta ji bili dostikrat kar enakovredni. Obe organizaciji je držala v rokah ilegalna KPD, kateri se je s spretnim taktiziranjem posrečilo izpodriniti kriminalce. Meje med spretnostjo preživetja, kolaboracijo in golim terorjem je bilo pri tem težko določiti, v mnogih primerih so bile prekoračene. NDR, ki je v Buchenwaldu slavila svoj ustanovitveni mit, je naredila vse, da bi bile temne strani taboriščnega življenja zamolčane. Avtor pričujočega članka je bil eden prvih, ki so si jih mogli ogledati v celoti.

V »Buchenwaldski prisegi« so se nemški komunisti le nekaj dni po osvoboditvi iz koncentracijskega taborišča na Ettersbergu pri Weimarju zaobljubili: »Boj bomo ustavili šele potem, ko bo zadnji krivec postavljen pred sodišče narodov!« To je bilo v aprilu l. 1945. Toda ko naj bi bili dve leti pozneje krivci iz Buchenwalda postavljeni pred sodišče, so se prav isti komunisti, ki so bili medtem zasedli visoke položaje v SED, odzvali s »protiukrepi«. Buchenwaldski proces naj bi potekal pred ameriškim vojaškim sodiščem v Dachauu – »kljub temu, da leži Buchenwald v sovjetski coni«, kakor je opozarjala neka interna informacija z dne 10. februarja 1947. Vendar temu ni bilo mogoče ugovarjati. Američani so bili aprila 1945 osvobodili Buchenwald in pri tem pozaprli precejšnje število oseb. Interniranci so čakali na obtožnico v osrednjem »War Crimes Enclosure« v Dachauu, ki je medtem postal kraj sojenja v več taboriščnih procesih.

SED se ni bala preblagih sodb, za to tudi ni imela nobenega razloga. V glavnem procesu proti obtožencem iz taborišča Mauthausen, ki so ga Američani izpeljali l. 1946 v Dachauu, je bilo npr. od 61 obtoženih 58 obsojenih na smrt. V procesu iz taborišča Flossenburg, ki je sledil, je bilo izrečenih »samo« 15 smrtnih obsodb, pri tem pa je treba upoštevati, da je bilo med 52 obtoženci veliko nekdanjih jetnikov. Velikopoteznost, s katero so Američani kot sokrivce kaznovali tako imenovane jetniške funkcionarje, ki so opravljali pazniška dela, je že poprej zbudila najhujše bojazni, s katerimi je SED pričakovala bližajoči se buchenwaldski proces. Ni kazalo izključevati možnosti, da bi utegnili Američani proces proti vojnim zločincem izrabiti za to, da bi »sprožili tudi nekaj napadov na nekdanje taboriščne funkcionarje, ki so bili prej včlanjeni v KPD in ki zdaj opravljajo odgovorne partijske in vladne funkcije«, je bilo zapisano v alarmantnem sporočilu glavnemu tajništvu SED.

Navedenih je bilo deset imen, tako najvišjih funkcionarjev sovjetske zasedbene cone, kakršna sta bila Ernst Busse in Robert Siewert, takrat namestnika ministrskih predsednikov v Turingiji in Sachsen–Anhaltu, kakor tudi imen vodilnih »tovarišev« iz zahodnih sektorjev, med njimi Roberta Leibranda, člana deželnega zbora iz Württemberga, in Emila Carlebacha, urednika časopisa [Stran 073]»Frankfurter Rundschau«. V KZ Buchenwaldu so kot taboriščni starešine, blokovski starešine ali kapoji opravljali višje nadzorniške funkcije v jetniški samoupravi, ki jo je postavila SS. Walter Bartel, ki je pripadal troglavemu vodilnemu krogu ilegalnega vodstva KPD v taborišču in je zdaj opravljal funkcijo osebnega referenta pri Wilhelmu Piecku v centralnem sekretariatu SED, je zavoljo tega opozoril, da se je treba za vsak primer pripraviti na »eventualnosti« buchenwaldskega procesa.

9.1.2. Preparirane priče

Preostala dva meseca pred začetkom »komunističnega procesa«, ki ga je pričakovala SED, sta bila zaznamovana z mrzličnim razsvetljevanjem. Mnogi nekdanji jetniki iz Buchenwalda naj bi se bili udinjali v Dachauu »samo zavoljo preskrbe, 4 zavojčkov tobaka na teden in dnevnega zaslužka 10 nemških mark«, kakor se je zgražal neki interni spis SED z dne 17. 3. 47. »Pri pričah je treba preveriti, ali so vse zanesljive,« je bilo izdano povelje iz partijske centrale. V Weimarju so na krizni seji sklenili, da pridejo kot priče v poštev samo taki tovariši, ki na dachauskem procesu »ne bodo uporabni za nasprotni napad«. Sestavili so ustrezen seznam prič.

V vzhodnem Berlinu so s polno paro potekale priprave na začetek propagandne »nasprotne kampanje«. Preko »Zveze preganjancev nacističnega režima« (VVN), ki jo je vodila SED, so od nekdanjih buchenwaldskih jetnikov iz tujine izterjavali pisma in izjave, ki so pričale o čistosti nemških komunistov v taborišču. V Weimarju in drugih vzhodno-nemških mestih so na dan, ko se je začel proces, uprizorili manifestacije. V Buchenwaldu samem pa takih sprevodov ni moglo biti, ker so medtem KZ začeli uporabljati Rusi. Tisoči od lakote in dela v kamnolomu izmozganih jetnikov bi bili v tem primeru kulisa manifestacij na Ettersbergu.

Dne 11. aprila 1947 na drugo obletnico, odkar so Američani osvobodili koncentracijsko taborišče, se je v Dachauu naposled začel buchenwaldski proces. Nemški časniki so o njem poročali le sporadično. Edino informacijska služba SoPaDe SPD (predsedstvo SPD v eksilu) je med potekanjem procesa grozila: »Obstaja tajno poročilo ameriških služb, ki naj bi vsebovalo skrajnje vznemirljiva dejstva o strahovladi, katero so v KZ Buchenwaldu izvajali ljudje iz KP« SED je nameravala, kakor se glasi neki zaznamek v uradnem spisu, to grožnjo »postaviti na pranger« spričo tega, kakšen »prikaz mednarodnega odpora pod vodstvom nemških komunistov je bilo pričakovati« med potekom procesa. Ko pa je le nekaj dni pozneje informacijska služba SoPaDe vzela zadevo zares in pod naslovom »Komunistične grozovit osti v Buchenwaldu« ponatisnila poročilo iz lista »American Mercury« iz oktobra 1947, so vendarle rajši molčali, namesto da bi koga postavljali na pranger. Z razglasitvijo sodbe 11. avgusta 1947 pa je bil tisti del predstave, pred katerim so trepetali, končan. Resnice, katerih so se bali in katere so nameravali gromko zavrniti kot protikomunistično obrekovanje, niso prišle na dan. Za naslednjih štirideset let obstoja NDR so zatonile v temo »Tajnih aktov SED iz Buchenwalda«. Prvi del teh aktov osvetljuje, kaj je bilo tedaj na kocki.

Kakor gotovo v nobenem drugem koncentracijskem taborišču se je v Buchenwaldu komunistom posrečilo, da so s svojimi lastnimi ljudmi zasedli jetniško samoupravo, ki jo je SS ustanovila po načelu »deli in vladaj«. Kos za kosom so kriminalnim jetnikom, ki jim je SS dotlej dajala prednost, iztrgali položaje od preddelavca navzgor do taboriščnega starešine. »Rdeča samouprava« v Buchenwaldu pa je hkrati pomenila, da se je neka politična združba, ki je imela glavni delež v odporništvu zoper nacionalsocializem, znašla v položaju esesovskega pomagača.

Kaj je to pomenilo v posameznem primeru, ilustrira poročilo o usodi nekdanjega komunističnega jetnika, ki je l. 1945 pod lažnim imenom Rolf Marchert poniknil v Dresdnu in so ga Američani zaman iskali za buchenwaldski proces. Kot bolniški strežnik je bil v taborišču udeležen pri tako imenovanem »škropljenju«, pri katerem je SS z injekcijami pomorila na tisoče jetnikov. »To opravilo« bi bil sicer lahko odklonil, se je pred SED opravičeval nekdanji kaznjenec, vendar ga je ilegalno partijsko vodstvo v taborišču opozorilo »na nujnost te naloge«. »Bilo mi je vnaprej jasno, kaj to tudi v prihodnosti lahko pomeni zame,« je zapisal v svoji izjavi, vendar »se je vprašanje za nas zastavljalo nekako takole: Ali odklonimo to delo in ostanemo sicer človeško čisti, ali pa se odrečemo temu položaju« (ki bi ga potem prevzeli kriminalni jetniki) »in postanemo tako posredno morivci naših lastnih tovarišev … Ker pa so nam bili naši tovariši vredni več kakor vsi drugi, smo torej morali narediti ta korak skupaj z SS.«

[Stran 074]

Toda kakor lahko beremo v naslednjem stavku, so šli še korak naprej in niso ostali le pri izvrševanju usmrtitvenih ukazov, ki so jih odrejali esesovski zdravniki. Jetnik je to formuliral takole: »Čeprav je bilo čisto človeško gledano težko vse to opravljati, pa smo zato uničili sleherno nevarnost, ki smo jo zapazili v taborišču … Ni bilo zastonj, da se je partija lahko vsa ta leta obdržala v ilegali, ne da bi se bil celotni aparat raztreščil«. Na ta način niso bili »likvidirani« samo vohuni in ovaduhi, temveč naj bi na željo »ruskih tovarišev« umrlo tudi 1000 jetnikov, ki so bili v taborišču izrekli pripravljenost, da se pridružijo armadi Vlasova, ki se je bojevala na Hitlerjevi strani. »Uničili smo lahko kakih 176 mož,« je povedal nekdanji jetnik. Tovrstna morivska samoiniciativa je veljala kot partijsko delovanje, kolikor je bila upravičena z odloki ilegalnega komunističnega vodstva v taborišču. Partijska komisija v taboriščnih barakah se je zato, da bi razkrila sivo cono terorja, ukvarjala z zadržanjem tovarišev v preteklosti. Preverili so okrog 800 buchenwaldskih članov KPD, 59 so jih iz partije izključili, 15 »opomnili«.

Figure 29. Ždeča bitjaSimon Dan

Izključitve iz partije so bile v ustreznem revizijskem poročilu, ki ga najdemo v »tajnih aktih SED«, pojasnjena le skopo. Škodoval je »ugledu partije«, je lakonično zapisano, ali: »ni značajsko čist«, pa tudi: »slovi po črnoborzijanskih poslih z SS«, ali »najožje prijateljevanje z SS«. Kot utemeljitev za izključitev iz partije so zadostovale tudi formulacije, kakor »pasiven«, »tipičen nergač« ali »tipičen kritikaster«. O hamburškem članu KPD Heinu Hauptmannu je bilo kratko povedano: »bil bolj negativen kakor pozitiven«. V poročilu SoPaDe, s katerim je SPD 1. 1947 podprla buchenwalski proces v Dachauu, se je bralo o kapoju Hauptmannu kot o »sadistu«, ki je jetnike brcal in tepel po modih. Bil naj bi ponosen na ravnanje, »s katerim smo to taborišče disciplinirali«, je navedeno po nekem ameriškem poročilu.

Kot eden izmed »vodilnih funkcionarjev« ilegalne organizacije KPD v Buchenwaldu je bil pri tej prvi partijski preiskavi, ki je bila izpeljana še v taborišču na Ettersbergu, izključen wurttemberški tovariš Toni Waibel z utemeljitvijo, da niso pri njem videli »niti najmanjše mere organiziranega delovanja«. Leto dni pozneje, oktobra 1946, so ga vnovič povabili pred preiskovalni odbor, tokrat k SED v vzhodni Berlin. V tem postopku, ki je bil protokoliran v obliki »soočenja«, in v več kakor ducat zaslišanjih, je nepričakovano dobilo vlogo hudega političnega prestopka [Stran 075]neko dejstvo, s katerim so še pred enim letom opravili bolj mimogrede s partijskimi opomini: posebno poslopje.

S tem izrazom so označevali poleti 1943 ustanovljeni taboriščni bordel, v katerem se je 18 deklet iz KZ Sachsenhausen prostituiralo za plačilo dveh nemškim mark. (Jetnikom v Buchenwaldu so smeli svojci nakazovati v taborišče po 15 do 30 mark mesečno.) Druga preiskava o vedenju komunističnih jetnikov v Buchenwaldu, ki jo je uredil Ulbricht, ni brez vzroka vztrajala pri taboriščnem bordelu. Glavni obtoženec tega ponovnega notranjepartijskega postopka iz Buchenwalda je namreč prišel na zelo slab glas predvsem kot obiskovavec javne hiše v KZ. Preiskave so se ukvarjale z notranjim ministrom Turingije, Ernstom Bussejem. Kot nekdanji taboriščni starešina in kapo bolniške barake je pripadal ilegalnemu vodstvenemu gremiju KPD v KZ. Zdaj se je moral pred moralno gorjačo, ki so jo zoper njega vihteli zasličevalci SED, braniti z besedami, češ da je kot pristojni sanitetni kapo zahajal v bordel »z odprtimi očmi«, sicer pa da je smel v KZ svojo ženo samo enkrat sprejeti na obisk.

9.1.3. Gospod in gospa Busse

Druge priče so povedale, da se je v KZ o Busseju govorilo kot o »paši«, in da je cele tedne s svojo »lajdro Luizo« ki so ji pravili tudi »gospa Busse«, preživel skupaj v eni sobi. Beseda se je zasukala na »orgije«, ki jih je tam uganjala »cela vrsta tovarišev«. »Ali se je govorilo o tem, da so za ‘gospo Busse’ v bolnišniški kuhinji pripravljali najboljšo hrano?« so vprašali neko pričo. »Da, take govorice sem tu in tam slišal,« je odgovoril. Nekdo drug je izjavil, da se je med jetniki »zelo veliko« govorilo o tem, in povedal: »Prirejali so pojedine, naročali so, da so jim pekli torte, in še in še so te reči vlačili k ženskam, naši ubogi tovariši pa so morali delati v kamnolomu in niso imeli niti koščka kruha. Zavoljo takih govoric smo bili tudi pri drugih na slabem glasu.«

V nasprotju s tem pa najbrž ni bilo splošno znano dejstvo, da so »kakih 20 do 30 tovarišev« dnevno v kleti jetniške kantine oskrbovali s »posebno hrano«, kakor je izpričal pri zaslišanjih SED nekdanji kapo kantine. Izjavil je, da so razdelili »partijskemu aktivu 12.000 do 20.000 cigaret na teden«. Taboriščno življenje desettisočev jetnikov pa je bilo vse drugačno. Lakota jih je mučila vsak dan. Kakor se vidi iz nekega drugega poročila o Buchenwaldu, so judovski jetniki za kozarec vode plačevali po 50 mark.

Pri esedejevski preiskavi so obravnavali tudi paketne pošiljke Rdečega križa, ki so prihajale v Buchenwald, in pri katerih naj bi si bili »vodilni tovariši« priskrbeli »precejšnje prednosti«. Praviloma naj bi bila pakete najprej izropala SS, vendar so se utegnile potem, kakor se je izrazil neki drugi tovariš, »dogajati nekatere reči, za katere bi bilo bolje, ko se ne bi bile dogajale«. Ali je res, »da so naši vodilni tovariši del teh stvari odnašali v javno hišo«, so vprašali neko drugo pričo. »Da, to drži, to je vzdigovalo veliko prahu,« je odgovoril, vendar je hkrati opozoril na to, da so bili delovnim nadzornikom dodeljeni »posebni paketi«. »Imeli smo tudi skupine, ki so imele tako politiko, da so si z marmelado ali s salamo podjarmile druge. To je bila najbolj nečedna in sramotna zadeva v taborišču. Črne borze je bilo še in še. Da ta posega v politično delovanje, je bilo očitno.«

Esedejevska preiskava v letu 1946 pa se nikakor ne omejuje na »take govorice«. Bolj je šlo za vprašanje, ali ni šla ilegalna partijska organizacija v svojem konspirativnem prizadevanju, da bi šla »en korak skupaj z SS«, pri tem korak predaleč, in to najkasneje z udeležbo v »taboriščni straži«. Ta organizacija je zunaj in znotraj KZ Buchenwalda prevzemala nadzorniške funkcije, ki so SS rasle čez glavo. »Varovala naj bi jetnike,« je izjavil Toni Weibel l. 1946 pred esedejevskim preiskovalnim odborom, »če pa smo hoteli to izpeljati, je nujno sledilo, da moramo tudi mi sami uvesti kazni, tako kakor jih je nameravala SS.«

9.1.4. Rdeča fronta kot zgled

Neka druga priča je označila »taboriščno stražo«, ki jo je sestavljalo »50 odstotkov tovarišev, ostalo pa simpatizerji«, kot »absolutno potrebno in dobro zadevo«. Bili so »kajpada tudi neprijetni primeri«, »ko ni šlo brez udarcev«. »Zgodilo se je celo, da so nekatere pretepli do smrti,« je priznal nekdo drug, vendar: »Na naši strani je bila pravica.« Za vodja »taboriščne straže« je bil kot »vodilni človek KPD« določen neki tovariš iz Stuttgarta. Tovariš iz Dresdna, ki mu je bila zaupana ustanovitev taboriščne straže, je izjavil pred esedejevskim preiskovalnim odborom: »Moje premišljanje in prizadevanje je bilo … , kako sestaviti organizacijo, podobno naši prejšnji bojevniški zvezi Rdeči fronti.«

[Stran 076]

»Ali ti je znano, da so pripadniki taboriščne straže na novo pripeljane jetnike oskubili,« je bila vprašana neka nadaljnja priča. Da, z denarjem, ki je bil tako odvzet, je razpolagalo »partijsko vodstvo«. »Ali so se naši tovariši pri tem okoriščali?« Odgovor: »Za to nimam dokazov« Na načelno vprašanje, ali so se »vodilni tovariši iz naših vrst v taborišču okoristili«, je vprašani reagiral z nasprotnim vprašanjem: »Kako visoka je vsota, ki jo je partija dobila iz Buchenwalda?« »Nekaj tisoč mark,« so mu povedali. »Vsota bi utegnila biti znatno višja,« je odvrnil vprašani.

Aktualni sklepi, do katerih se je dokopala SED po notranjepartijskih preiskavah oktobra 1946, so bili »protiukrepi«, s katerimi se je oborožila za »eventualnosti« buchenwaldskega procesa v Dachauu. Za morebitno »obrekovalno kampanjo« proti vodilnim tovarišem je veljalo: »Takoj vrniti udarec« Na razvalinah človeških tragedij, ki so se odigrale v Buchenwaldu, so pozneje kljub vsemu, kar so vedeli, postavili oltar protifašističnih junakov in mučencev, katerih svetniški sij je NDR ovijala z žalnim trakom. Skupine šolarjev, ki so za časa NDR v programu »mladinske zaobljube« obiskovale spominski kraj Buchenwald, so dvome, ki so se jim tam gori porajali, izrazile z vprašanjem: Kako je mogoče, če je bilo tu vse tako strašno, da so komunistični odporniški bojevniki to grozo od prvega do zadnjega dne preživeli? »Tajni akti iz Buchenwalda« dajejo odgovor na to vprašanje.

10.1.1.

V letošnji 3. številki RAZGLEDOV je tri tedne po smrti dr. Ceneta Logarja izšel intervju, ki je nastal že leta 1991 za Gorenjski glas. V njem je ta zamolčani filozof, ki je preživel revolucijo in Goli otok, povedal marsikaj o svojem delu in trpljenju. Spregovoril je tudi o svojih pogledih na nekatere dogodke med vojno in revolucijo, ki jih je kot organizator partije in OF doživljal v rojstnem Horjulu. Prav temu delu njegovega intervjuja je namenjena tale glosa, zato si ga na kratko oglejmo.

Dr. Logar najprej pove, kako se je že med študijem v Pragi in v Parizu družil s komunisti in bil tesno povezan z Borisom Kidričem. Prišel je do prepričanja, da more samo povezava s Sovjetsko zvezo in njeno Rdečo armado rešiti slovenski narod pred nacističnim uničenjem, zato je bil ponosen, ko ga je Kidrič leta 1941 sprejel v komunistično partijo. Po Kidričevih navodilih je že leta 1941 v Horjulu in v okolici organiziral OF in partijo. Največji odpor proti temu deluje doživel v bližnjem Šentjoštu. Tedaj se mu ni niti sanjalo, da je v tej hribovski vasi deloval najbolj zagrizen nasprotnik OF profesor Tomec s svojimi mladci. Tomec je »bil zaklet klerikalec, ki je proti OF z vsemi silami izvajal politiko škofa Rožmana. Preprosti vaščani so mu verjeli in se z vso predanostjo vrgli na OF. Jeseni leta 1941 smo imeli v gostilni na Ljubljanici v Šentjoštu celo sestanek za aktiviste horjulskega področja, ki ga je sklical Marijan Brecelj, krščanski socialist. Naivno smo mislili, da smo tu na najbolj varnem kraju. Dejansko pa so nas prav tam opazovali naši najhujši nasprotniki, zavedni šentjoški mladci … Tako je nastala prva in najhujša »bela trdnjava« v Šentjoštu in se nato razširila po vseh Dolomitih. Poboj naših štirih aktivistov v Šentjoštu pa je bil prvi tovrsten zločin Bele garde v Sloveniji.«

Pod naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih je dr. Logar leta 1973 v reviji Borec objavil svoje spomine, v katerih seveda ni mogel iti mimo Šentjošta. »Kidrič mi je naročil, naj delo razširim na vse vasi v horjulski dolini in okolici. Da bi legalno prišel v stik s hribovskimi vasmi, sem sprejel od občine neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga v juniju 1941 ukazali Italijani. Tako sem že tedaj zvedel za veliko aktivnost jezuitov, predvsem v Šentjoštu, kjer so imeli tik pred vojno nek misijon z velikim uspehom in od tedaj dalje vzdrževali stike s temi kraji. Pozneje sem tudi zvedel, da je lemenatar, ki je izšel iz vrst zagrizenih mladcev Ernesta Tomca, širil politično fašistično usmerjenost [Stran 077]tudi med kmeti. Tik pred vojno je Ernest Tomec vodil svoje mladce sem na izlet. Od nekod se je vrnilo tudi nekaj usmiljenk, ki so bile vse povezane s to druščino.

Vse te okoliščine so mi dale že tedaj misliti, nanje sem opozoril tudi Kidriča. Na vse načine sem poskušal priti v to vas, a vse zaman. Od hiše do hiše, od družine do družine sem dobival poročila o tistih, ki so vse te ljudi poznali, toda nikjer nisem mogel dobiti oprijema za delo in vpliv. Ti fanatiki so 1942 leta z največjo brutalnostjo umorili vse, kar je bilo med njimi progresivnega: svojega učitelja in učiteljico in še dva druga. Samo verski fanatizem more pripeljati naivno verujočega človeka do česa takega …

Nekako semptembra 1941 smo imeli sestanek na Ljubljanici na gostilniškem vrtu. Organiziral sem ga po naročilu Franca Popita, ki se je tega sestanka tudi udeležil. Udeležilo se ga je tudi nekaj krščanskih socialistov iz Ljubljane (Aleš Stanovnik in Bogdan Brecelj), sicer pa domači aktivisti. Ta sestanek nas je pozneje drago stal, kajti v gostilni so bili tudi italijanski karabinjerji in financarji, katerim se je zdelo vse skupaj sumljivo. Poznejše aretacije tov. Mivška, ki je tu stanoval, gostilničarja Tomaža Vrhovca in še pozneje nekaterih Horjulcev so bile s tem v zvezi. Vse vprek so Italijani dolžili ljudi, da so se udeležili tega sestanka. Bili smo pač zelo neprevidni.« (Borec 1973 – str. 370)

Dr. Logar torej s Kidričevimi »osvobodilnimi« načrti ni mogel prodreti v Šentjošt. Vemo, da so bili Šentjoščani proti okupatorju. V Šentjoštu je bila razmeroma zgodaj organizirana Slovenska legija, ilegalna organizacija Slovenske ljudske stranke. Ljudje so tudi po okupaciji obdržali pripadnost svoji stranki in niso imeli vzroka, da bi to spreminjali. Njihova verska in politična pripadnost je bila daleč od fanatizma. Lahko bi rekli, da so trdno stali na svoji hribovski zemlji, ki so jo umno in z ljubeznijo obdelovali. Ali je kaj čudnega, če so tem ljudem prevratne ideje ostale tuje in so jih odklanjali?

Profesor Tomec je s svojimi fanti res nekajkrat prišel v Šentjošt. Te izlete je verjetno spodbudilo poznanstvo z nekaterimi šentjoškimi dijaki, ki pa so v začetku vojne že bili v bogoslovju, eden od njih pa je leta 1941 pel novo mašo. Ni pa verjetno, da bi Tomec imel neposreden vpliv na Šentjoščane, saj z njimi ni prišel v stik. Župnik Nagode, ki je bil tu od leta 1908, je bil v začetku vojne že star in bolehen, zato Katoliške akcije v fari ni ustanovil. Ko to pišemo, seveda ne mislimo, da je bila Katoliška akcija kaj slabega, saj vemo, da je vzgajala mlade ljudi v pokončne, delavne in sposobne kristjane in Slovence. Prav zato so med prvimi žrtvami komunističnega prevrata bili ravno člani Katoliške akcije.

Kaj pa jezuiti in misijon? Spomnim se našega soseda, ki je bil veren in razgledan kmet. Ko je nanesla beseda na misijon, se je nasmehnil in rekel: »Da, da. Misijon in krompir sta ravno za eno leto.« S tem je hotel povedati, da je treba za dober pridelek vedno znova poskrbeti, pa tudi duhovne sadove je treba obnavljati. Predvojni misijon ljudi prav gotovo ni učil, kako naj s silo spremenijo družbeni red, ampak je spodbujal k zvestobi verskemu in narodnemu izročilu, k spoštovanju življenja, k miru in sožitju. Ali je bil komunistom zato tako zelo nevaren?

V Logarjevih spominih iz leta 1973 beremo, da kraj sestanka na Ljubljanici zaradi varnosti ni bil dobro izbran. V neposredni bližini je bila namreč nastanjena italijanska obmejna straža: karabinjerji in financarji, ki so bili pozorni na zbiranje večjega števila nepoznanih ljudi. Šentjoščani za sestanek niso mogli vedeti, razen če bi jih prireditelji sami obvestili. Jakob Žakelj, glavni pobudnik šentjoškega protikomunističnega odpora, se tedaj še ni vrnil iz Srbije, kamor so ga z družino izgnali Nemci že maja 1941. Njegova domačija je namreč bila v Suhem dolu na nemški strani meje. Jeseni leta 1941 ljudje na splošno za OF še niso vedeli. Situacija pa se je spremenila decembra 1941, ko je OF onstran meje začela mobilizacijo in je prišlo do prvih nemških represalij. K ločitvi duhov je mnogo pripomogel sestanek, ki ga je za novo leto 1942 v Šentjoštu organizirala vrhniška OF. Dr. Logar tega sestanka ne omenja. Jakobu Žaklju so na tem sestanku še nudili funkcijo predsednika Zdravstvene zadruge, ki naj bi postala nekakšna centrala OF za šentjoško področje. Od tedaj se je začelo javno pridobivanje ljudi za OF, ki se je kasneje spremenilo v grožnje in nasilje.

Žrtve nasilja so postali tudi štirje sodelavci OF, s pomočjo katerih je dr. Logar poskušal priti v Šentjošt: Tomaž Vrhovec je bil lastnik gostilne na Ljubljanici, kjer je septembra 1941 bil oni znani sestanek. Ljudje so ga poznali tudi kot domačega živinozdravnika in so ga večkrat klicali k bolni živini. Vedno je rad pomagal, če je le mogel. Šolski upravitelj Jože Mivšek je bil brat Vrhovčeve žene in je stanoval pri njih. Na zunaj res ni bilo videti, da bi se zanimal za politiko. Najljubša tema razgovora mu je bila o lovu in o divjačini. Otroci so ga imeli radi, saj v šoli ni bil preveč [Stran 078]zahteven. Učiteljica Betka Nagode je bila doma iz Verda pri Vrhniki. Stanovala je v šoli v Šentjoštu. Delala je za OF, toda bila je verna in je gotovo bila daleč od komunizma. Mesar Leopold Leben je samo začasno stanoval pri Vrhovčevih.

Druga grupa odredov je 28. junija 1942 pri Verdu prešla železniško progo in se napotila v Polhograjske Dolomite. Namenjena je bila na Gorenjsko. Mejo naj bi prestopili pri Planini v neposredni bližini Šentjošta. Pri prehodu preko Dolomitov naj bi Drugi grupi pomagal Dolomitski odred in enote narodne zaščite, ki so bile organizirane po mnogih vaseh. V zvezi s pohodom Druge grupe so bile alarmirane vse italijanske posadke tega področja, Nemci so pa zastražili mejo. Že 1. julija je močna italijanska kolona prihrumela iz Rovt do Šentjošta. Zasedli so položaje po vzpetinah okrog vasi in začeli divje streljati na vse strani. Baje so partizani iz bližnjega gozda proti njim oddali nekaj strelov. Le malo je manjkalo, da tedaj Italijani niso požgali vasi. Tisto noč in še naslednji dan so ostali na položajih v vasi in po bližnjih hribih. Okrog poldneva 2. julija se je učiteljica Betka Nagode s kolesom vračala od doma iz Verda v Šentjošt. Malo pred Šentjoštom so jo ustavili Italijani, preiskali njeno prtljago in jo takoj aretirali. Nato so šli na Ljubljanico in prijeli še Mivška, Vrhovca in Lebna. Vse štiri so 3. julija dopoldne odgnali v Rovte in jih tam ustrelili.

Režimska zgodovina je krivdo za to ustrelitev pripisala organizatorjem šentjoške vaške straže, ki tedaj uradno še ni bila ustanovljena. Ta obsodba je bila v emigraciji večkrat zanikana, kljub temu pa vse okoliščine tragičnega dogodka niso bile pojasnjene. Sama po sebi se nam postavljajo nekatera vprašanja: Kakšne papirje so dobili Italijani pri učiteljici Nagodetovi? Zakaj do sedaj še nihče ni izbrskal iz arhivov, kaj so Italijani zapisali o aretaciji in ustrelitvi teh štirih žrtev? Ali ni bilo skrajno neprevidno, da je Nagodetova tisti dan potovala v Šentjošt? Zakaj ji njena organizacija že doma ni odsvetovala potovanja ali pa jo vsaj na poti zaustavila? Koliko je resnice na govoricah, da je partija sama pripomogla k usmrtitvi Nagodetove in drugih? Te govorice omenja tudi Tone Kebe v svojem članku O nastanku bele garde v Sentjoštu in na Rovtarskem. (Borec 1989, št. 9, str. 959) Nehote se ob tem spomnimo na krščanskega socialista dr. Aleša Stanovnika, ki je baje bil med udeleženci septembrskega sestanka. Jože Javoršek je že 2. junija 1942 zapisal v svoj dnevnik, da so Stanovnika izdali komunisti, saj razen neke vosovke nihče ni vedel, kje stanuje. (Spomini na Slovence III, str, 121.)

Kje je ločnica med osvobodilnim bojem in komunističnim nasiljem? Dr. Logar pove, da se mu je že med vojno upiralo delati vse po diktatu partije, toda tedaj se je zavedal, da je za zmago in osvoboditev potrebna disciplina. Za Dolomitsko izjavo se ni zanimal, ker ni bil nikoli politik, ampak le borec za osvoboditev izpod okupatorja. Potem nadaljuje: »Vse to sem razumel šele pozneje. Smatram, da se je že tedaj odločilo: ali parlamentarni, demokratični sistem družbe ali enopartijska diktatura, katere žrtev sem postal tudi jaz. Diktaturo je partija uvozila iz Sovjetske zveze, iz zaostale aziatske družbe. To agenturo Partije so ves čas vojne strogo prikrivali, dejansko pa so naši glavni voditelji – Kidrič in drugi – to politiko študirali v Moskvi na posebni ustanovi.« (Razgledi št. 3, str. 8)

Šentjoški kmetje so že v začetku leta 1942 vedeli, od kod prihaja OF in kaj prinaša. Njen osvobodilni program bi jih gotovo pritegnil, če ne bi čutili, da se za njim skrivajo popolnoma drugačni cilji: komunistična revolucija in diktatura. Zato niso sprejeli OF. Zaradi svojega upora so doživeli kruto maščevanje. Ni bilo dovolj, da so jim vzeli življenje, hoteli so jim vzeti tudi dobro ime, zato so jim pripisali tudi dejanja, ki jih niso nikoli storili.

10.2.1.

Mlad fant, kamnoseški vajenec, vnuk FRANCA SOVDATA, je v delavnici vzel v roke kamnito ploščo, jo začel brusiti in gladiti. Nanjo je želel vklesati ime starega očeta, ki so ga pred petdesetimi leti zahrbtno umorili. Ni ga poznal. Mati mu je o njem pripovedovala. Pokazala mu je od krogel preluknjano srajco in zraven jokala. Tudi fotografijo je videl. In njegov obraz je bil zdaj pred njegovimi očmi, ko je gladil kamnito ploščo. Želel je napraviti nekaj podobnega kapelici, ki bi stala ob cesti, kjer so ustrelili starega očeta. Saj so morali o tem molčati petdeset let! Niti njegovega imena niso dali na nagrobno ploščo. Niso si upali. Vedno so jih zmerjali in obmetavali z izdajalci. Kakšni izdajalci? Šest otrok je ostalo brez očeta. Njegova podoba, njegov značaj, njegovi nau[Stran 079]ki pa so jim vedno lebdeli pred očmi. Ostali so mu zvesti. Njegov zgled je bil magnetna sila, ki jih je vedno vodila po pravi poti. In zdaj so njemu, mlademu vnuku, zaupali to nalogo, da postavi spominsko ploščo dobremu očetu. Bil je ponosen. Na listek si je napisal: Tukaj je bil dne 20. 7. 1944 od partizanov ustreljen Sovdat Franc iz Ladri 6. Začel je klesati. Na vrhu lep križec. Razdelil je črke. Previdno jih je dolbel, da ne bi kaj odkrušil. Lepo mu je uspelo. In zdaj? Na vrhu lepa strešica, okrog okvir, vse iz marmornatih plošč. Vesel je bil, ko je na mizo polagal te kose okrog plošče. Še bolj pa so bili veseli domači. Ponosni so bili nanj. In ob obletnici sta z očetom vzidala ploščo v obcestni zid, kjer je bil oče ustreljen. Dne 23. julija 1994 so ploščo blagoslovili in v cerkvici ob grobu molili za ubitega. Vsi so se zbrali. Hčerke so prišle iz tujine. Očetova obletnica jih je po dolgem času priklicala v domači kraj.

Figure 30. Spomin in kladivo

Plošča pa je nekoga zbodla v oči. Vest? Nemir? Tisti nemir, ki ga mnogi nosijo s seboj noč in dan. Nemir, ki jim zlasti ponoči ne pusti spati. Imajo privide. Vsaka kapljica krvi jim prikliče v spomin kri, ki je tekla iz ran in se zlivala po travi in po cesti, kjerkoli je krogla koga zadela. In morda je nekdo na cesti ob spominski plošči zagledal mrtvega Franca Sovdata v mlaki krvi, sebe pa nad cesto, od koder so iz brzostrelke zdrdrale krogle, ki so Francu prebile srce? Ali pa je nekdo drugemu dal ta ukaz in ga sedaj peče, ker so otroci ostali sirote? Naj sedaj iz dneva v dan gleda to ploščo, ki mu bo očitala: Ti si kriv! Ne, plošča mora izginiti! Nočem tega znamenja, ne maram teh prividov, nočem slišati tega glasu, ki neprestano očita, zbada, peče! Kaj nam zdaj to spravljajo na dan? To so preživele stvari! Po tolikih letih bi se že morali strezniti in opustiti te spomine! In sklep se je uresničil.

V noči med 6. in 7. avgustom je sovraštvo v srcu nekoga prekipelo. Izbral je nočno tišino, temo, da se je skrivaj prikradel do plošče. Topi udarci so vznemirili nočni molk. S čim? S kladivom, s kamnom? Nekaj je padalo na tla. Strešica je pod udarci popustila. Odkrušila se je. Kosi so obležali na tleh. A plošča? Tudi po njej so padali udarci. Na štirih, petih krajih ima rane, a je zdržala. Koliko časa? Napis je ostal. Rane na marmorju pa kričijo: Vam ni dovolj, da ste uničili človeško življenje? Hočete uničiti tudi ta znamenja, ki so živa priča, da ste morili naše ljudi? Dobre, poštene, verne očete, take kot je bil pokojni Franc Sovdat, ki je že v ruskem ujetništvu spoznal, kaj je komunizem in ga ni maral privoščiti svojim otrokom. A so ga, žal, morali okusiti, najprej ob izgubi očeta in pozneje ob vseh krivicah in poniževanju. Vse so prenesli, vse so znali odpustiti, zato so njih noči mirne. Nič jih ne grize. Nikomur niso nič dolžni … Za nekatere pa bodo noči polne nemira, očitkov in prividov, ki jim ne bodo pustili spati. Razbite plošče jih ne bodo pomirile.

10.3.1.

Objavljamo odlomek iz razprave zgodovinarja in teologa Franceta Dolinarja iz leta 1961. Mislimo, da bo bralcem odkril delček poti k slovenski državi in jih tako spomnil, kako težko jo je bilo doseči in kako odgovorne se moramo čutiti zanjo sedaj, ko jo imamo.

10.3.2.

Izpovedi o slovenskem narodnem programu je treba iskati v parlamentarnih in kongresnih izjavah slovenskih voditeljev, pa tudi med dopisi s podeželja v tedanjih štirih slovenskih časopisih. Ivan Prijatelj je svoja klasična predavanja o slovenski zgodovini v petih desetletjih po 1848 osnoval pretežno na časopisnih virih, ni pa posvečal »Zgodnji Danici« tiste brižnosti, ki je z njo črpal iz drugih sočasnih časopisov. Vendar najstarejši slovenski katoliški časnik hrani toliko izrazov iskrenega narodnega čutenja in pristnega čuta za strukturne potrebe slovenskega naroda, da brez njegovih podatkov ni mogoče podati točne historiografske podobe dobe in njenih teženj.

Tak je kratki članek Pogled v prihodnje čase.

»Sanjalo se mi je, da sim vidil belo Ljubljano v novi beli obleki. Bilo je v nji, ko središču Slovenije, vikši škofijstvo. Blizo sedanjih šol sem vidil veliko, zalo hišo, in na prašanje, kaj je to prezalo poslopje, so rekli, to je nova akademija za učenost in umetnost, za malarje, podobarje in druge umetnike. Vidil sim, kako so se v nji zbirali mnogi slovenski samouki bistre glave, de bi doveršili, kar so se doma priučili. Vidil sim nekatere domače sine, ki so ravno prišli iz Rima, druge iz Monakovega, kjer so se v umetnosti popolnoma izučili in so bili doma učeniki družim rojakam. Kako se je to napravilo? Neki bogat domorodec je bil zapustil v testamentu pol milijona, trije drugi so darovali po dvajset tavžent in več druzih po menj.«

»Vidil sem neko silno imenitno napravo, katera je gojila prav poštene, moške, ravnoserčne katoličane. Iz vseh slovenskih strani, tudi iz Bolgarije, Serbije, Dalmacije in iz Hervaškega so ji sine pošiljali, ki so imeli vsaki znamnje svoje dežele. Učilo se je v latinščini in slovenščini – posebno gladki in lični. K njeni vstanovitvi je bil neki silno bogat posveten mož vse svoje premoženje zapustil in veliko duhovnov je v življenju in po smerti k njenimu začetju in cvetu pripomoglo. Njeno osnovo je naredil nek bistroumni duhoven na kmetih. «

Vse Jeranove programske točke izhajajo iz ideje Zedinjene Slovenije, samo na bazi Slovenije so tudi do kraja uresničljive. Toda ravno o tej nobena Avstrija ni hotela nič slišati.

Ni zameriti Jeranu, da se ni dvignil nad svoje sodobnike, da ni znal primeniti Lacordairjeve politične filozofije: »Svoboda se ne dobi v dar, svoboda se vzame«, saj Slovenci še sto let pozneje nismo izoblikovali znanstvene etike narodne osvoboditve.

11.1.1. Dr. Franc Zagožen

Dr. Franc Zagožen

Ob tem pa imamo več tisoč Slovencev pokopanih v Sloveniji in njihova grobišča niso urejena. Mrliški listi zanje niso bili izdani in svojci ne vedo, kje so pokopani. Če urejamo podobne zadeve z državo, s katero smo bili v vojni, z državo, ki je okupirala del našega ozemlja in naredila na tem ozemlju veliko zločinov proti našemu narodu, se nam zdi to popolnoma normalno, civilizacijsko dejanje, pri tem pa tako oklevamo, da bi uredili veliko težje stvari, ki so se zgodile znotraj našega naroda, jih priznali in z ustrezno zakonodajo tudi, na način, kot so to storili drugod, priznali to našo zgodovino tako, kot je bila, popravili krivice, kolikor jih je mogoče še popraviti, in se na tak način ne samo vpisali v družino civiliziranih narodov, ampak tudi postavili trdnejše temelje naši demokraciji. Dokler ta država, ta Državni zbor ne bo sposoben z ustreznimi akti priznati nekaterih zgodovinskih dejstev in najti zanje ustrezne rešitve, s katerimi bi se lahko strinjale tudi žrtve, toliko časa nimamo garancije, da se kaj podobnega ne bo kdaj v prihodnosti ponovilo.

11.1.2. Dr. Jože Pučnik

Dr. Jože Pučnik

Spoštovane kolegice in kolegi! Ta zakon v veliki večini ureja zadeve, če hočete, krivice, pavšalno rečeno, ki jih je povzročila slovenska država po maju leta 1945. To, kar je rečeno o dobrem imenu brezimnih žrtev, ki nimajo niti mrliških listov iz medvojnega časa, je seveda nekaj, kar je samoumevno in je za nas vse velika sramota, da to že zdavnaj ni bilo urejeno. Torej, mi smo tukaj konfrontirani s tem, kar se je delalo ( … ), kar so opravljali organi države, organizirano, načrtovano, sistematično, z vsemi silno pogubnimi posledicami tega sistematičnega delovanja komunistične države po vojni. Zato bi rad zelo jasno povedal: poslanci naše stranke ne moremo sprejeti nazorov, stališč, ki se enostavno postavljajo na to shizofreno pozicijo in rečejo: »popravimo krivice«, ne da bi seveda izgubljali besedo o tem, kdo je te krivice delal, kako se je pisal, kako se je imenovala institucija, ki je to počela. Mi bomo samo popravili krivice, ampak bognedaj, dragi kolegi, da bi se kakšna beseda izgovorila o tistih, ki so vse to načrtovali, izvajali z vso, bi rekel, švicarsko perfektnostjo nekega uničevalnega stroja.

11.1.3. Dr. Franc Zagožen

Dr. Franc Zagožen

Ne smemo pozabiti tudi, če gremo v vrednostne sodbe, kdo je začel državljansko vojno v Sloveniji. Ne smemo se delati, ko da ni bilo likvidacij že leta 1941. Ne moremo se delati, ko da ni bilo Kardeljevega povelja. Vendar ta zakon o ničemer takem ne govori. ( … ) Torej, zakon v ničemer niti ne posega v vrednostno oceno državljanske vojne nobene strani. Naj to opravijo zgodovinarji na podlagi dejstev. Zakon pa obsoja totalitarni povojni režim in v preambuli pravi, da se od tega distancira. Menim, da je to minimum, ki ga moramo storiti. Menim pa, da bomo tudi mi morali dozoreti do tega, da bomo praznovali konec delovanja tudi komunističnih koncentracijskih taborišč, tako kot nacističnih in fašističnih, in jasno povedati sebi in svetu, da se je to žal dogajalo tudi pri nas in da se kot narod odločamo, da se ne bo nikoli ponovilo. ( … )

Zelo rad bi videl, da bi zgodovinarji že opravili svoje in da bi se naši otroci pri zgodovini v osemletki, v srednjih šolah pa na univerzah učili zgodovino, tudi novejšo zgodovino, na podlagi zgodovinskih dejstev in ne neke ideološko prirejene zgodovine. Ničesar ni doslej v naših učbenikih o tem, o čemer smo danes govorili in tudi včeraj in večkrat ob razpravi o tem zakonu. Ničesar o pobojih, ne o teh ne v Rogu ne v Kočevski Reki ne v Kidričevem in drugih krajih po Sloveniji, niti ničesar o marsičem, kar deloma načenja samo ta zakon, o krivicah, ki so bile storjene in bi jih radi popravili.

11.1.4. Lojze Peterle

Lojze Peterle

Želel pa bi, da bi prešli zelo resno z razpravo na temo, ki se vleče pet let, dejansko iz območja revolucije, ker če ne bomo prišli do tega, potem ne morem drugače kot trditi, da smo še v njej in da še traja. ( … ) Za to govornico sem enkrat že dejal, da gre tukaj v osnovi za moralno vprašanje. Politični naboj pa se veča iz dneva v dan, zato ker se to moralno vprašanje noče rešiti. In čim dlje bo to trajalo, tem bolj bo to politično vprašanje in tem bolj bo verjetno tudi razdvajalo Slovence na novo.

11.1.5. Marijan Poljšak

Marijan Poljšak

To je zame poprava krivic, ker popravo krivic je potrebno narediti tako, da bo slovenski narod nazaj tisto, kar bi moral biti, ali pa, kar naj bi bil 1945. leta, če ne bi bilo vmes državljanske vojne: osvobojen, enoten, celoten in pripravljen za vzpon, za razvoj, za marš – ne za marš nazaj, kot se sedaj dogaja tudi na tem področju.

11.1.6. Dr. Jože Pučnik

Dr. Jože Pučnik

Poglejte, po vojni so odvzeli majhne otroke, stare leto, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem let; dali so jih v neko posebno zastraženo taborišče pri Celju in od tam so jih razpošiljali v posamezne domove. ( … ) Tudi tukaj ni nobene moralne občutljivosti pri Združeni listi, da bi se ta zadeva rešila. To so v nebo kričeče krivice, ki jih nekatere politične sile v Sloveniji tako rekoč zavestno tolerirajo, ker so se odločile podpirati samo svojo klientelo. Odkar se je v Sloveniji spremenila situacija v tem, da se v gospodarstvu utrjujejo pozicije bivših struktur, da se v bančništvu itn. prehaja čez zlorabo družbenega premoženja in se to sanira v obliki javnega dolga, in ko se je utrdila kadrovska politika teh sistemov, tudi v sodstvu vse tja do Računskega sodišča, vse to zbuja pogum pri tej politični usmeritvi, da gre v ofenzivo; in tako smo zadnjo soboto v sobotnem Delu prečitali prvo razpravo, ekonomsko, socialno, politično razpravo, ki ji bodo v tem letu velike obletnice sigurno sledile še mnoge druge, namreč razpravo, v kateri se končno le odprto in demokratično brani to, kar smo imenovali kardeljanstvo v Sloveniji.

Torej, ta zadeva je v ofenzivi, to nastopa, poteka v okviru pravne države, kljub pomislekom je v tem smislu, če hočete, legalna. Ampak tem bolj ostro in tem bolj jasno in tem bolj občutljivo je potrebno na političnem in kulturnem področju nastopiti proti tem poceni metodam politične, ekonomske in moralne rehabilitacije cele vrste prestopkov vse tja do izrazitih vojnih zločinov, ki so jih opravljali ljudje v službi takratne slovenske komunistične države.

11.1.7. Dr. Franc Zagožen

Dr. Franc Zagožen

Letos pa smo v času, ko bomo praznovali 50-letnico zmage nad nacizmom in fašizmom, in bojim se, da če ta zakon ne bo sprejet pravočasno in s pravo vsebino, da bomo Slovenci praznovali to obletnico razklani. Žal očitno nimamo na državnih funkcijah državnika, ki bi bil sposoben take geste, kot je je bil recimo Brandt, ki je šel v Auschwitz in se tam – mislim, da kleče – opravičil za zločine, ki jih je naredil nemški narod pod nacistično vladavino, čeprav je bil on sam seveda borec proti nacizmu. Če bo Državni zbor izglasoval predlog matičnega delovnega telesa, potem bo po mojem mnenju tudi že dal vedeti Slovencem, da tudi Državni zbor kot najvišji zakonodajni organ in v parlamentarni demokraciji tudi organ z najvišjo avtoriteto ni v stanju sprejemati državniških odločitev take vrste in ni v stanju Slovencem pomagati do sprave, do lažjega življenja, ampak pravzaprav s svojimi odločitvami in spori povzroča nasprotne učinke. Za Slovence zanesljivo ne bo dobro, če bomo letos spomladi in poleti razklani in če se bodo mnogi naši ljudje počutili ogoljufane in bodo morda iskali pravico pri pravnih institucijah zunaj Slovenije, ki pa jih kot država tudi moramo spoštovati. Zaradi tega bom torej glasoval proti temu sklepu, gospa Potočnikova pa ima možnost, da svojo, verjetno drugačno odločitev, obrazloži in ne komentira moje.

11.1.8. Lojze Peterle

Lojze Peterle

Mislim, da se da, kakršenkoli bo izid glede na ta nova dejstva, relativno kmalu priti do sprejemljivih rešitev. Če pa do tega ne bo prišlo, potem povem, da me ne bo na nobeni državni proslavi, ker mislim, da nimamo moralne osnove za to, da proslavljamo določene zadeve, če nismo v stanju narediti tega. Najmanj pa me ne bo zraven na kakšni paradi, ki se najavlja kot del scenarija ob proslavi 50-letnice zmage nad nacizmom ali pa fašizmom, in se že sedaj in tukaj oglašam proti takemu načinu proslavljanja.

11.1.9. Dr. Jože Pučnik

Dr. Jože Pučnik

V tej zvezi je bila omenjena tudi 50-letnica in vsa ta evforija, ko mi tukaj praznujemo. Globoko se strinjam s tem, da Slovenija, slovenska država, proslavi konec druge svetovne vojne in obenem tudi konec tuje okupacije. Sem pa proti temu, da bi se podvrgel tem poskusom manipulacije slovenske zavesti, da si ne bi več upal glasno povedati, da je leto 1945, kakor ga je potrebno z veseljem praznovati – tako bi bilo potrebno ob proslavi leta 1945 ob zastavah Republike Slovenije izobesiti tudi črne zastave. Kajti leta 1945 je uradno in formalno prevladala v Sloveniji komunistična diktatura, ki je po prvih dveh letih pobijanja in koncentracijskih taborišč prešla na zapiranje, na kratitev najosnovnejših človeških pravic, na prepoved opravljanja verskih dolžnosti, na prepoved samostojnega razmišljanja, na prepoved javnega nastopanja recimo novinarjev, na prepoved tiska kakršnekoli publikacije, ki ni bila v politbiroju odobrena itd. To je bilo hkrati izredno žalostno leto za slovenski narod in za slovensko kulturo.

( … ) če praznujemo, lahko praznujemo 50-letnico le z enim smejočim se očesom in z drugim, v katerem je žalost. Žalost nad tem, kar seje dogajalo v Sloveniji po vojni. Dejstvo, da se je ta režim humaniziral, liberaliziral postopoma, da je bil v 60. letih, v 70., 80. nekaj čisto drugega kakor po vojni – to dejstvo ne opravičuje zločinov, ki so jih takratna komunistična država in njeni državni organi po načrtu izvajali, in tudi ne opravičuje, da se ne bi zgražali nad tem, da funkcionarji, ki so takrat igrali vodilno vlogo v takratni slovenski državi, danes živijo ponosni z vsemi državnimi bonitetami, z vsemi privilegiji iz svojega revolucionarnega dela, in da bodo, zaradi mene lahko, z vsem tem prestižem in častjo tudi umrli. Jaz bi jim to privoščil, nimam nič proti temu. Ampak tem ljudem ne morem tega privoščiti, ker niso pripravljeni vsaj to osnovno odgovornost do slovenskega naroda občutiti in povedati za slovenske zgodovinarje, kaj se je takrat dogajalo. Naj povedo, kje so pokopane žrtve, naj povedo, kje je Nagode pokopan, kje so komunisti z dahavskega procesa pokopani. Ne, ti gospodje molčijo mirno, in če se kje v javnosti o tem le blagovolijo izraziti, delajo to z ironijo in s podcenjevanjem, ki je tipično za ta odnos podcenjevanja ljudi, podcenjevanja drugih in podcenjevanja pravne države. Poglejte, gospodje, predvsem pri Združeni listi, čeprav tudi tam verjetno niste vsi enaki: te stvari so v ozadju, ko mi govorimo o popravi krivic. Zakon ne govori o medvojnih zadevah, ne govori o razmerah v zaporih, o načinih zasliševanja. Berite malo te zadeve, kjer so te stvari natančno popisane. Govori samo o tem, da je potrebno tiste, ki se jim je po vojni dogodilo to ali ono, rehabilitirati, da je potrebno dati neko določeno odškodnino in neko osnovno zdravstveno-socialno varnost. Poglejte, samo o tem govori ta zakon, ampak to je seveda samo nekaj, kar se zavrača, tega zavračanja pa ne morem razumeti drugače, če ne postavim hipoteze, da gre nekaterim danes poleg gospodarskega utrjevanja starih struktur tudi za moralno rehabilitacijo zločincev komunističnega režima po vojni, in na to jaz, spoštovane kolegice in kolegi, ne morem in ne bom pristal. Zame ostane zločin zločin in žrtvi je vseeno, ali jo je ubil fašist, nacist ali pa komunist ali pa uslužbenec komunistične države. Dajmo mi tem stvarem odprto v oči pogledati in opravimo že enkrat s to zgodovino in nehajmo se svetohlinsko skrivati za nekimi spravnimi težnjami, če nismo pripravljeni najbolj izrazitih krivic popraviti. Poglejte, verbalne izjave ne pomenijo ničesar. Jaz sem v vseh teh desetletjih po vojni slišal ne vem kaj vse na kongresih itn. Dajmo, važno je to, kaj se opravi. In tukaj, pri teh praktičnih ukrepih, pri teh praktičnih sklepih o nekem zakonu, ko gre res za minimalne zahteve, se kaže, kako gospodje, recimo v Združeni listi, pa ne samo pri vas, resno mislite s tem ali pa samo blefirate, kot ste blefirali dolga desetletja.