Zaveza št. 16 – Odpor proti okupatorju – partijski monopol (Janez Grum)


§

Pri simpoziju o OF v aprilu 1966, pri katerem je »uradna smer partije močno prevladovala«
(B. Grafenauer), je od 26 zgodovinarjev, ki so bili vsi sodelavci OF, samo dr. Franc
Škerl »zagovarjal svoje stališče«, ki ni bilo v skladu s partijskim ocenjevanjem.
Delovanje KPS je označil z naslednjimi besedami: »Komunistična partija je vse svoje
akcije uravnavala z vidika zadnje etape. Tudi njen odnos do skupin v OF je bil podvržen
temu cilju … « (Naši razgledi, 14. maja 1966).

Da bi KPS dosegla to zadnjo etapo, je bila od vsega začetka odločena imeti in obdržati
upor proti okupatorju izključno v svojih rokah. Se pravi, KP je ta odpor takoj monopolizirala
z njej lastnimi sredstvi in taktiko. Tako so bili odločeni tudi komunisti v ostalih
delih jugoslovanskega ozemlja. Milovan Djilas prizna: »Bili smo nespravljivi do drugih
strank in idej« (Tito, Eine kritische Biographie, Molden 1980, str. 78).

V letu 1941 je Kominterna še vedno zastopala stališče in taktiko, da je pred proletarsko
revolucijo, ki jo vodi komunistična partija, potrebna demokratsko-meščanska revolucija,
ki jo KP skuša usmerjati iz ozadja. (Tak primer meščanske revolucije je bila v Rusiji
vlada zmernega socialista Aleksandra Kerenskega od februarja 1917 do oktobrske boljševiške
revolucije.) To taktiko je sredi leta 1935 sedmi kongres Kominterne v Moskvi spremenil
v taktiko »ljudskih front«, to je sporazum med vodstvi levičarskih in radikalnih strank
za prevzem vlade pod geslom protifašistične fronte.

Pa vendar zgoraj navedene Djilasove besede povedo resnico. Pri tem moramo poseči v
začetek maja 1941.

Na posvetovanju ožjega odbora (politbiroja) KPJ 5. maja v Zagrebu – od Slovencev je
bil navzoč Kardelj, ki je prišel tja iz Beograda takoj po nemškem zračnem napadu,
iz Ljubljane pa sta prišla Leskošek in Marinko – je v svoji analizi novega položaja
pod nemško in italijansko okupacijo Tito postavil novo politično tezo in s tem novo
politično taktiko: da je v Jugoslaviji možnost, da Komunistična partija prevzame oblast
brez vmesne faze meščanske revolucije. V soglasju s to novo tezo je na tem posvetovanju
KPJ sklenila, da se morajo komunisti vojaško organizirati: da je treba zbirati orožje
in ustanavljati vojaške komiteje, ki naj bodo priključeni partijskim komitejem posameznih
pokrajin (kot je bilo v pripravah na boljševiško revolucijo v Rusiji); da bodo komunisti
ob uničenju Nemčije pripravljeni udariti po svojih političnih nasprotnikih in bodo
tako preprečili, da ne bi kaka druga politična skupina prišla na oblast. »Vse to nam
je bilo jasno, pa vendar je moral nekdo to izreči. Tito je bil prvi, ki je to izrekel
in nihče navzočih mu ni ugovarjal.« Djilas pristavlja k temu, da je Tito zavrgel šablono
meščanske revolucije kot pragmatik (Tito, str. 20/21).

K tej novi zamisli in taktiki je vsekakor prispeval tudi Kardelj, da je tako bila
ta zamisel skupno delo in skupen produkt obeh v Moskvi šolanih komunistov, ki ju je
Stalin postavil na čelo KPJ.

Djilas nadalje pove, da je po svoji tajni radijski zvezi KPJ sporočila to novo politično
tezo Kominterni v Moskvo. V imenu te je odgovoril njen vodja Bolgar Dimitrov s precej
ostro kritiko. Poudaril je, da »mi jugoslovanski komunisti stojimo le pred narodnoosvobodilnim
bojem in ne pred proletarsko revolucijo«. Kot discipliniran komunist je Tito to kritiko
vzel na znanje, a Djilas pravi, da le na videz: da je zamisel direktnega prevzema
oblasti bila poslej Titu stalno v mislih.

Brez pridržkov pa je Tito sprejel navodilo Kominterne, da je odpor proti okupatorju
treba voditi pod geslom narodnoosvobodilnega boja. To geslo je torej bilo odločeno
v Moskvi in ne pri komunistih Slovenije in Jugoslavije. Kominterna se je zavedala,
da je narodna zavest pri evropskih narodih zelo močna. Zato jo je skušala usmeriti
v dosego svojih revolucionarnih ciljev. Iz tega razloga so komunisti sklenili, da
ne bodo uporabljali revolucionarnih gesel in fraz.

Ta posvet v Zagrebu dokazuje, da so jugokomunisti že v začetku maja 1941 razmišljali
o vojaškem odporu proti okupatorju, toda od oboroženega odpora jih je zadrževala pogodba
med Hitlerjem in Stalinom, sklenjena konec avgusta 1939, ki je obvezovala vse evropske
komunistične partije, torej tudi KPJ.

Vendar pa je bil na posvetovanju v Zagrebu že storjen sklep, da bodo udarili proti
domačim idejnim in političnim nasprotnikom. Djilas, ki je na ta posvet prišel iz Beograda,
pravi: »Mi v Srbiji smo že vedeli za obstoj skupine aktivnih oficirjev, ki niso položili
[Stran 049]orožja, ampak so se umaknili v hribe v zahodni Srbiji. KP je sklenila, da bodo komunisti
vodili boj proti tem oficirjem« (Tito, str. 22). Torej so že v začetku maja 1941 jugokomunisti
sklenili, da bodo skušali zatreti vsako drugo odporniško skupino. Tudi skupina kraljevih
aktivnih oficirjev ne bo izjema. Odpor proti okupatorju bo partijski monopol.

 Iz teme v temo

Figure 18. Iz teme v temoVlastja Simončič

Da so tudi slovenski komunisti bili že na prvi dan nemškega napada na Sovjetsko Rusijo
(22. junija 1941) odločeni zagotoviti si monopol odpora proti okupatorju, dokazuje
dejstvo, da je CK KPS – in ne vrhovni plenum protiimperialistične fronte, ki je imela
vsaj videz koalicije štirih skupin – že ta dan določil iz svoje srede pet članov in
jim naložil dolžnost, da takoj začno s pripravami za ustanavljanje partijskih čet,
ki bodo »v globokem zaledju« Sovjetske Rusije napadale nemške vojne sile. Za komandanta
teh projektiranih čet je bil določen tajnik CK KPS Franc Leskošek, po poklicu železostrugar,
za političnega komisarja Boris Kidrič, ki ga je kmalu zamenjal Miha Marinko, za

podkomandanta dr. Aleš Bebler, ki je imel za seboj skušnje španske državljanske vojne,
kot člana pa sta bila pritegnjena Stane Žagar in Oskar Kovačič. Prvi trije so bili
člani ožjega politbiroja KPS, ostala dva pa člana širšega Centralnega komiteja. To
posvetovanje smatrajo levičarsko usmerjeni zgodovinarji na Slovenskem za ustanovitev
»glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«, čeprav dejansko še ni bilo nobene
partizanske čete na terenu. – Na prvi pogled je presenetljiva ta partijska iniciativnost.
Toda če nihče drug, se je Kardelj zavedel – je bil pač šolan v Sovjetski Rusiji –
kaj mora KP takoj storiti v smislu 14. člena kominternskih pravil (vseh je bilo 21),
ki jih je morala sprejeti vsaka KP pri sprejemu: da mora vsaka članica priskočiti
na pomoč Sovjetski zvezi, če je napadena od protirevolucionarnih sil. To je slovenska
partizanska pesem izrazila z besedami: »Na klic Kominterne združite se v čete / v
boj za svobodo, v boj za Sovjete. / Rdeče smo fronte bojevniki mi … / ker naše je
geslo: Sovjeti sveta!« Druga pesem pa: »Naglo puško smo zgrabili / in odločno z [Stran 050]doma šli / ko sovjetski so junaki / skupni boj oklicali.« – Pripomniti pa je, da je
CK KPJ postavil Tita za komandanta vseh načrtovanih partijskih oboroženih sil na vsem
jugoslovanskem ozemlju pet dni kasneje, to je 27. junija v Beogradu. Slovenska KP
je torej prehitevala KPJ. – Da se bodo te projektirane čete imenovale partizanske,
je CK KPJ sklenil 4. julija.

Odločenost za monopol v odporu proti okupatorju dokazuje tudi uvedba političnega komisarja
po sovjetskem vzorcu. CK KPS je, kot rečeno, že 22. junija določil Kidriča za političnega
komisarja v projektiranih partizanskih četah, medtem ko je CK KPJ šele 4. julija sklenil,
da se postavijo v vseh partizanskih enotah politični komisarji. Ti so bili v četah,
bataljonih, brigadah, odredih, divizijah, korpusih in v glavnem poveljstvu. Ljubljana
v ilegali II., str. 24 prizna, da »so prišla že na samem začetku v roke Komunistične
partije komandna in politkomisarska mesta v partizanskih edinicah«.

Na isti seji (22. VI.) je CK KPS pod vodstvom Kardelja pripravil razglas »Slovenskemu
narodu«. V njem beremo: »Delavci, kmetje, intelektualci, vse delovno ljudstvo Slovenije!«
Hitlerjev napad na SSSR je »napad na delavski razred vsega sveta! … napad na kmečko
ljudstvo vseh narodov v Evropi in kolonijah! … barbarski napad na kulturo vsega človeštva!
… napad na celokupno človeštvo! … Slovenci! Veličastna borba, ki jo bije herojska
slavna Rdeča armada … pod genialnim vodstvom svojega in našega velikega Stalina, je
tudi sveta nacionalna vojna slovenskega naroda … Slovenci! Komunistična partija Slovenije
vas poziva … v enotno osvobodilno borbo proti imperialističnim okupatorjem za enoten
blok vseh zatiranih narodov pod vodstvom SSSR in Delavsko-kmečke rdeče armade, za
popolno uničenje fašističnih zločincev … Komunisti! … pokažite, da ste dostojni
velike časti biti junak v armadi, ki ji stoji na čelu naš veliki Stalin! … Živela
zveza sovjetskih socialističnih republik … Živela slavna Delavsko-kmečka armada SSSR
– nepremagljiva avantgarda osvobodilne vojske zatiranih narodov … Živela sveta nacionalna
vojna slovenskega naroda … Živel Stalin, genialni voditelj osvobodilne borbe človeštva
za svobodo, bratstvo med narodi in ljudmi, blagostanje delovnega človeka, napredek
in kulturo! … « Razglas je bil izdan kot letak z datumom 22. junija 1941. – Po 35
letih so pisci obširne knjige »NOV« in njihovi številni svetovalci temu letaku prisodili
izreden pomen, da je »bil vojna napoved, ki jo je CK KPS v imenu slovenskega naroda
naslovil okupatorjem slovenske dežele« (str. 90). Pri tem se smemo vprašati, če je
kdo pred 21. junijem pooblastil CK KPS, da je smel to storiti v imenu slovenskega
naroda? To je bila uzurpacija narodovega predstavništva.

Na istem posvetu na dan 22. junija je CK KPS sklenil priobčiti gesla osvobodilnega
boja, ki jih je dober teden pred tem sestavil Kidrič. Vseh gesel je sedem. Naj omenim
le četrto in šesto: »Sovjetska zveza je vodilna sila in glavna opora v osvobodilni
borbi slovenskega naroda … « – »Brez boja proti izdajalski ‘lastni’ kapitalistični
gospodi se zatirani narod ne more osvoboditi.«

Čez teden dni (29. junija) je CK KPS dal sklicati sejo vrhovnega plenuma Protiimperialistične
fronte. Glavni referat je imel Edvard Kardelj. Navzoči so sprejeli sklep CK KPS, da
naj se Protiimperialistična fronta preimenuje v Osvobodilno fronto slovenskega naroda.
Torej je bila OF ustanovljena 29. junija 1941! Saj Protiimperialistična fronta organizacijsko
sploh ni zaživela. V Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji in v Zborniku dokumentov
ne najdemo nobenega razglasa, poziva in dokumenta sploh, ki bi bil podpisan od Protiimperialistične
fronte. Pred 29. junijem so bili vsi podpisani od KPS.

Na tej seji so bili Glavnemu poveljstvu dodani trije novi člani: komunist Milan Zidanšek,
krščanski socialist Marjan Brecelj in sokol Dušan Podgornik. Žagar je bil določen,
da odide na Gorenjsko, Zidanšek na Štajersko, Kovačič na Primorsko. Ostalih pet članov
je sestavljalo ožji del poveljstva z začasnim sedežem v Ljubljani. Komandant, politični
komisar in pomočnik komandanta so bili člani CK KPS, druga dva pa iz vrst krščanskih
socialistov in sokola. Glede na to sestavo pravijo pisci knjige NOV: »Takšna organizacijska
sestava glavnega poveljstva kaže skrb CK KPS, da bi tudi v vojaškem poveljstvu zavaroval
enotnost in širino osvobodilnega gibanja … , hkrati pa kaže, da je KPS že tedaj imela
v osvobodilni vojski dejansko vodilno vlogo« (Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem
1941–1945, 3. izd. 1978, str. 91).

Zatem so slovenski komunisti čakali na navodila od CK KPJ, ki je tiste dni po 22.
juniju vsak dan zasedal v Ribnikarjevi vili v Beogradu. Dne 4. julija (1941), to je
četrti dan po prejemu natančnih navodil od Kominterne, kako začeti oboroženo vstajo
proti okupatorju, je KPJ sklenila, da je treba takoj [Stran 051]

Po nevihti

Figure 19. Po nevihtiMirko Kambič

preiti v oboroženo akcijo. Ta sklep je CK KPS iz Beograda kmalu prejel, kot pravijo
pisci NOV in k temu dostavljajo: »Po smernicah CK KPS« – ne po smernicah OF! – »je
glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet na svoji seji, ki je bila med 14. in
16. julijem, razpravljalo o začetku vstaje po vsej Sloveniji in o prehodu k akcijam.
Sklenilo je, naj se organizirane akcije začno povsod 20. julija. Toda zaradi težav
pri obveščanju … so to dejansko začele 22. julija, ponekod pa še kasneje« (str. 99).

Da bi komunisti v Sloveniji, kakor tudi v ostalih predelih razbite Jugoslavije, zagotovo
dosegli monopol v odporu proti okupatorju na terenu, so pozvali člane partije, da
morajo oditi v gozd in ustanavljati partizanske čete. Komunistov je bilo tedaj v vsej
Jugoslaviji blizu 10.000, v Sloveniji pa »nekaj manj kot tisoč«. Po končani vojski
je v nekem govoru v Srbiji Kardelj priznal: »Začeli smo revolucijo z nekaj tisoč komunistov,
z nekaj tisoč ljudi, ki so bili vzgojeni v marksizmu« (Charles Zalar, Yugoslav Communism,
Washington D. C, 1961, str. 52). Bivši jugoslovanski diplomat, Slovenec Karel Zalar,
je to študijo napisal po naročilu ameriškega senata.

Toda kot politični realisti so se slovenski komunisti tedaj zavedali, da so le neznatna
politična manjšina v primeri s tradicionalnimi političnimi strankami. Da si bodo kljub
temu ohranili monopol v oboroženem odporu proti okupatorju in si zagotovili dosego
»zadnje etape«, so začeli osredotočeno politično gonjo proti voditeljem omenjenih
strank ter proti sposobnim in vplivnim posameznikom.

Začetek te gonje smemo videti v Kidričevem članku »K dejanjem«, ki je bil priobčen
11. julija 1941 v podtalnem Slovenskem poročevalcu, v njem pravi: »Osvobodilna fronta
slovenskega naroda, ki ji je dala pobudo Komunistična partija Slovenije, je zavzela
tak razmah, da jo smemo po vsej pravici imenovati edinega predstavitelja.« Te besede
izražajo partijsko odločenost za monopol odpora proti okupatorjema že v času, ko je
bil OF še zelo šibka. Pristašem tradicionalnih strank pa so bile namenjene besede:
»Kdor pa bi kakorkoli želel razrušiti sveto in nedotakljivo enotnost Osvobodilne fronte
slovenskega naroda, ta bi se s samim takim dejanjem uvrstil med izdajalske pomočnike
fašističnih zločincev« (Dok. I., str. 49/50). V [Stran 052]tem članku je prvikrat javno omenjen novi naziv Osvobodilna fronta.

Že 28. julija je na svoji seji, spet sklicani na pobudo CK KPS, vrhovni plenum OF
odločil, »da je treba pripraviti norme za kaznovanje izdajalcev in za kazenski postopek
proti njim«. (Na tej seji so tudi izvolili Izvršilni odbor vrhovnega plenuma OF.)

Teden dni kasneje je Kidrič napisal članek »Polet Osvobodilne fronte«. V njem so besede:
»Kdor danes še ostaja izven OF, ta je suha veja na živem narodovem telesu. Kdor pa
kakorkoli deluje proti OF in njeni enotnosti – ta je samega sebe izločil iz narodne
skupnosti in bo nekoč polagal račun pred narodom« (Dok. I., str. 66).

V istem času je v partijskem glasilu Delo Kardelj priobčil članek »Za Osvobodilno
fronto slovenskega naroda«. V njem beremo, da KPS kot najmočnejša sila slovenskega
naroda daje iniciativo v formiranju fronte odpora proti fašističnim okupatorjem (Dok.
I., str. 74). Organizacijski sekretar KPS Tone Tomšič pa je zapisal v članku »Razširimo
in učvrstimo partijske organizacije«: »Moti se, kdor misli, da je možna široka OF
slovenskega naroda brez čvrstih organizacij KP Slovenije« (Dok. I., str. 80).

Isto Delo je priobčilo tudi članek »Izdajstvo reakcionarne gospode nad lastnim narodom«.

V njem je Kidrič udaril po bivšem banu Natlačenu in gen. Rupniku, omenjajoč »izdajalsko
vlogo Natlačena« in »petokolonaško akcijo izdajalskega generala Rupnika«. To seveda
po znani komunistični praksi, da je treba umazati ugled dveh priznanih avtoritet iz
prejšnjega življenja. Na koncu pa udari po Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji
(Dok. I., str. 76/77. – Slovenska legija je bila ustanovljena 29. maja).

V istem času, to je avgusta 1941, je CK SKOJ izdal letak, ki je bil poslan tudi v
Slovenijo.

V njem so besede: »Nobenega usmiljenja s sovražniki ljudstva, z domačimi izdajalci
in krvniki. Uničujmo jih na vsakem koraku, iztrebimo to kugo« (Dok. I., str. 87).
– Kot krvniki so bili najbrž mišljeni hrvaški ustaši, izdajalci pa vsi idejni in politični
nasprotniki komunistov.

Da komunisti zagotovo dosežejo monopol v odporu, je CK KPS ustanovil 15. avgusta 1941
varnostno obveščevalno službo (VOS), ki je imela isto nalogo, kakor jo je imela Leninova
Čeka v Rusiji, namreč uničevanje političnih in idejnih nasprotnikov. O njej je Kardelj
rekel: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov partije in tega naši ne dajo iz
rok, niti ne dovolijo kontrole« (Ljubljana v ilegali III., 1967, str. 20). – V knjigi
Bojevniki za mir, I. (1984) je tudi podpoglavje »Legendarna VOS« in v njem besede:
»Poleg zbiranja informacij je VOS tudi uničevala ljudske izdajalce in tako izvajala
sklepe slovenske osvobodilne justice.« M. Mikuž pa je zapisal: »Težko je najti v zgodovini
revolucij primere, da bi s tako rigorozno tenko vestnost j o obračunavali s kontrarevolucijo
… kakor ravno v narodnoosvobodilni vojni« (Pregled NOB, L, str. 207).

Malo kasneje je Delo priobčilo dva Kardeljeva članka, ki jima levičarski zgodovinarji
pripisujejo precejšen pomen: »V partizane« in »Iz obrambe v napad«. Bebler pa je napisal
članek »Organizirajmo vaško zaščito«. V Slovenskem poročevalcu (13. septembra) je
nato Kidrič priobčil članek »Vsenarodni značaj Osvobodilne fronte« in v njem zapisal:
«Skupnost v OF je danes najvišja narodna skupnost … Poskusi katerekoli druge skupine
izven OF so protinarodni poskusi« (Dok. L str. 114/115).

Petdeset let pozneje

Figure 20. Petdeset let poznejeMirko Kambič

Vsi našteti propagandni članki nedvoumno razodevajo načrte in hotenje vodilnih komunistov
v poletju 1941 in pri tem krepko izražajo njihovo odločenost za monopol v odporu proti
okupatorju. Članki so bili premišljena priprava in uvod k formalnemu razglasu tega
monopola. V ta namen je KPS dala pobudo za zasedanje Vrhovnega plenuma OF, ki je bilo
16. septembra 1941 v Ljubljani. »Zasedanju so prisostvovali predstavniki petnajstih
skupin, vključenih v OF. Glavni referent je bil Boris Kidrič, ki je ugotovil (!),
da je OF že dobila elemente oblasti. Na osnovi njegovega poročila se je vrhovni plenum
OF proglasil za Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO)« (Dok. I, str. 116).

Drugi člen sklepa o tem preimenovanju se glasi: »SNOO za časa osvobodilne borbe edini
predstavlja, zastopa, organizira in vodi [Stran 053]slovenski narod po vsem njegovem ozemlju. Vsako organiziranje izven okvira OF slovenskega
naroda je v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo.« – S tem sklepom
so se slovenski komunisti formalno odločili za monopol v odporu proti okupatorju in
ga štiri dni kasneje razglasili v Slovenskem poročevalcu. S tem členom so obenem razglasili,
da smatrajo za izdajalca vsakogar, ki bi skušal organizirati oboroženo rezistenco
proti okupatorju po navodilih begunske vlade v Londonu. In to vlado je tedaj in še
naslednji dve leti priznavala Sovjetska Rusija. Presenetljivo pa je še po mnogih letih,
da je bil omenjeni sklep sprejet v Ljubljani tri dni pred prvim pogovorom med Mihajlovićem
in Titom v Srbiji. Tudi k temu smemo pripomniti, da je KPS večkrat prehitevala KPJ
v južnih delih prejšnje države.

Ker je po Kidričevi zamisli SNOO predstavljal ljudsko oblast, je po njegovem bil upravičen
izdati štiri revolucionarne odloke. Eden teh je bil »Odlok o zaščiti slovenskega naroda
in njegovega gibanja za združitev in osvoboditev Slovencev«. Odlok je določal smrtno
kazen za izdajalce, kakor jih je opredelil Kidrič in z njim CK KPS. Sedmi člen tega
famoznega odloka se je glasil: »Postopanje je naglo, ustno in tajno. Osebno zaslišanje
krivca ni potrebno … Proti razsodbi sodišča ni pritožbe« (Dok. L, str. 119/120).
In to krutost so slovenski komunisti smatrali za »novo, razvojno višjo stopnjo priprav
za narodno osvobojenje«. To je bil revolucionarni cinizem najvišje mere!

Odlok je bil naperjen proti Slovenski legiji in Prebujeni Sloveniji ter Sokolski legiji
(ust. v juliju 1941), dejansko pa predvsem proti skupini aktivnih oficirjev in podoficirjev,
ki se jih je po razpadu Jugoslavije v aprilu 1941 nabralo v Ljubljani in Ljubljanski
pokrajini okrog 1000. Med temi je bilo 360 oficirjev. Oboji so predstavljali močen
potencial za organiziranje lastnih oboroženih oddelkov za odpor proti okupatorju –
po navodilih gen. Mihajlovića in begunske londonske vlade.

Odlok, zlasti njegov sedmi člen glede smrtne kazni za »izdajalce«, je imel spomladi
1942 krvave posledice. Držeč se tega odloka, so partizanski poveljniki, »samopašni
vojvode« na tako imenovanem »osvobojenem ozemlju« od začetka maja do italijanske ofenzive
brezobzirno obračunavali z idejnimi nasprotniki po Dolenjskem in Notranjskem, v Ljubljani
pa VOS in Narodna zaščita. In to je bil vzrok, da je na protikomunistični strani prišlo
do samoobrambe v obliki vaških straž, s tem pa do državljanske vojne.

Po uglednih in vplivnih posameznikih je VOS udarila že dober mesec po objavi odloka
o smrtni kazni. Izvršila je atentat na gen. Rupnika in bivšega policijskega ravnatelja
dr. Hacina, čeprav so tega Italijani odstavili. (Atentata nista uspela.) Na vzhodni
strani Ljubljane je ubila orožniškega stražmojstra in nepriljubljenega tovarniškega
mojstra. Obstrelila je barona Šveglja in njegovo mater, ubila vso Veharjevo družino
na Verdu in 4. decembra Fanuša Emmerja. To je bil mlad dinamičen inženir montanist,
ki je prepoznal namene in načrte slovenskih komunistov, imel stike z aktivnimi oficirji
in z majhno skupino katoliških dijakov vzpostavljal radijsko zvezo z gen. Mihajlovićem.
Dne 11. decembra je bil ubit Vinko Vrankar, ki je kot predstavnik metalurškega sindikata
odklanjal OF.

V tem sestavku navedeni primeri iz komunističnih dokumentov nedvomno dokazujejo, da
so bili slovenski komunisti, kakor tudi drugi jugokomunisti, takoj od začetka nemške
okupacije (aprila 1941) trdno odločeni, da bodo z vsemi sredstvi, s poboji vplivnih
in sposobnih nasprotnikov, s propagando, pripravljeni, če bi tako kazalo, javno razglasiti
imena tistih aktivnih oficirjev, ki so sicer sprejeli sodelovanje z OF, če ne bodo
v tem iskreni. Tako bi preprečili nastanek druge odporniške skupine proti okupatorju,
vse to pa po načrtu »zadnje etape«, da bodo ob koncu vojske samo oni dobili oblast
in uvedli diktaturo komunistične partije.

V teh odstavkih bo resnicoljuben bralec našel razlago, zakaj v Sloveniji ni bilo dveh
odporniških gibanj, kot sta bili na Češkem in v Grčiji. Na Češkem večje komunistično
in »Obrada naroda«, organizacija aktivnih oficirjev, ki je priznavala češko vlado
v Londonu. In prav tako v Grčiji večje komunistično in manjše kraljevo v stiku z vlado
v Londonu. (V Franciji je bilo pet večjih odporniških skupin, ki so od srede leta
1943 priznavale, tudi komunistična, De Gaullov Conseil national de la Résistence.
V Italiji so bile tri večje in štiri manjše. Bilo je sicer med njimi precej trenja
– najresnejši je bil primer, ko je neka levičarska skupina skušala razbiti brigado
Osoppo, ki je bila pod idejnim vodstvom Democrazie Cristiane – vse pa so priznavale
Narodni osvobodilni odbor (CLN). Na Poljskem je bilo pet odporniških gibanj, ki se
niso med seboj napadala, čeprav brez konfliktov med njimi ni šlo. (Poljski komunisti
pa so se krvavo znesli nad [Stran 054]privrženci poljske vlade v Londonu in drugimi protikomunisti v času demokratičnih
volitev 1945. Tedaj je bilo pobitih »nekaj desettisočev Mikolajczikovih agitatorjev«.
Pri tem so komunisti imeli vso možno oporo v Sovjetski Rusiji.)

V sestavku »Problemi součinkovanja narodne in socialne revolucije v nastopu OF in
pojavov antikomunizma« (Slovenski upor 1941) je zgodovinar Janko Pleterski zapisal
tudi tale stavek (str. 219): »Stranke, ki so OF odklonile, so sicer imele svoje programe,
a jih niso uveljavljale v okviru lastnega odpora proti okupatorju, ker so obenem z
Osvobodilno fronto dejansko zavrnile odpor sam.« Zadnji del stavka je pač gledanje
sodelavca OF! Pri prvem delu pa se vprašajmo, ali so te stranke, pa recimo vsaj deli
teh strank, ki bi se odločili za odporniško gibanje, imeli možnost za to? Upam, da
pričujoči sestavek dovolj jasno dokazuje, da te možnosti niso imeli, ker so komunisti
bili odločeni zatreti vsako drugi odporniško gibanje. To dokazujejo tudi trije primeri
na terenu. V juniju in juliju 1942 so partizani takoj začeli napadati četniško ilegalo
aktivnih oficirjev na Dolenjskem. (Ker ni zdržala med partizanskim in italijanskim
ognjem, se je končno legalizirala.) Naravnost kričeča pa sta bila – in sta še vedno
– poboj zajetih četnikov v Grčaricah in poboj zajetih vaških stražarjev na Turjaku.
Ta dva primera sta nadvse prepričljiv dokaz, da so slovenski komunisti bili odločeni
brezobzirno uničiti vsako drugo odporniško gibanje. Grenka ironija pri Turjaku pa
je (bila), da je koncentracija vaških straž tam imela v načrtu ustanovitev odporniške
skupine »slovenskih goščarjev«. (Številne kritike po turjaški tragediji so upravičeno
obtoževale politike Slovenske zaveze in podpolkovnika Peterlina, da septembra 1943,
torej po dveh letih in pol, še niso poznali namenov slovenskih komunistov.) K tem
trem primerom pa smemo dodati tudi Dolomitsko izjavo, ki je prisilila krščanske socialiste,
da so se odrekli lastnemu političnemu nastopanju celo za čas po končani vojski.

V svojem članku se prof. Pleterski ne ustavlja pri tej odločenosti slovenskih komunistov.
Kot da bi mu bili dokumenti, ki na njih sloni tale sestavek, neznani.

Date: 2011