Zaveza št. 16 – Domobranska prisega


Boris Mlakar

§

Besdilo je bilo prebrano kot predavanje na 27. zborovanju slovenskih zgodovinarjev
in objavljeno v priložnostnem zborniku. V prejšnji številki je bilo v kazalu že najavljeno,
potem iz tehničnih razlogov ne tiskano. Avtorjem in bralcem se zato opravičujemo.

§

Konec marca ali v prvih dneh aprila 1944 je prišlo na naslov Organizacijskega štaba
Slovenskega domobranstva s strani štaba generala Erwina Roesenerja obvestilo, da bodo
pripadniki domobranstva v kratkem morali položiti prisego. Obenem je poveljnik domobranskega
štaba podpolk. Franc Krener prejel tudi že prvi predlog besedila prisege. Besedilo
je sestavil na Roesenerjevo zahtevo nemški propagandist, podčastnik SS Franz Wolf,
z nekaterimi popravki je vanj posegel sicer tudi sam general. Besedilo, ki ga je domobranskemu
štabu predlagal Roesener, se v arhivskih virih žal ni ohranilo, ostaja pa izpričano
dejstvo, da je v štabu povzročilo veliko vznemirjenje in nejevoljo, kajti sestavljeno
naj bi bilo v izrazitem nacističnem duhu, poudarjalo naj bi le dolžnosti domobranstva,
ne pa tudi njegovih pravic, zavezovalo naj bi ga k nečemu, kar ni bila njegova naloga,
povrhu vsega pa naj bi bilo tudi »zgrešeno« z vidika mednarodnega vojnega prava. Ob
tem gre poudariti dejstvo, da tedaj – to je pol leta po svoji ustanovitvi – domobranstvo
v Ljubljanski pokrajini še ni imelo svojega statuta oziroma izdanih osnovnih uredb,
ki bi uradno in dokončno določale njegov pravni status, njegove pravice in dolžnosti;
za domobransko in tudi ilegalno protirevolucionarno vodstvo je bilo posebej pomembno,
da se v takem statutu določi njegova izvorna individualnost, ki se je nedvoumno kazala
v vzorčni logiki njegovega nastanka, ne glede na to, daje Roesener domobranstvo vključil
v sistem nemške policije. V prizadevanju za omenjeni statut je torej šlo le še za
to, da se ta posebna individualnost pravno razglasi in da se konkretizirajo osnovne
naloge in načini uporabe Slovenskega domobranstva. Šlo je tudi za večjo oziroma manjšo
stopnjo avtonomije, samostojnosti in svobode akcije v protipartizanskem bojevanju
v odnosu do nemških oblasti, konkretno tudi za to, ali ima domobranstvo slovensko
ali nemško poveljstvo; kodificirane naj bi bile tudi pravice in dolžnosti domobrancev
kot posameznikov ipd. Čeprav je praksa sama že od oktobra 1943 precej teh vprašanj
razrešila, pa kljub resnim prizadevanjem domobransko in protirevolucionarno vodstvo
nikakor nista mogli doseči zaželenega statuta.

Ob zahtevi, da domobranci položijo prisego, ob dejstvu, da statuta še ni bilo ter
ob siceršnjem prizadevanju generala Roesenerja pozimi 1944, da zmanjša pomen domobranskega
štaba ter omeji samostojnost domobranstva v celoti, je Organizacijski štab presodil,
da je glede na samoumevni negativni moralni in politični kontekst same prisege potrebno
v zameno doseči odobritev statuta ter predvsem bistveno »ugodnejše« besedilo prisege,
ki naj se kot sestavni del smiselno vnese v statut, če se že prisegi ni mogoče izogniti.
V prisegi naj se odražata samostojnost in individualnost Slovenskega domobranstva,
obenem pa naj v njej pridejo do izraza tudi vse obljube, ki so jih nemške oblasti
dajale slovenskim organizatorjem septembra in oktobra 1943, npr. slovensko poveljstvo,
slovenski jezik, zastava ter predvsem svoboda akcije proti komunistom. Brez dodeljenega
statuta po mnenju domobranskega štaba ni mogoče zahtevati prisege od domobrancev.
Omenjeno zahtevo je po nekajdnevnem oklevanju in pogovorih v dopisu nemškemu štabu
odločno izrazil podpolk. Krener. Glede same prisege je zahteval naslednje besedilo:

»Prisegam pri vsemogočnem Bogu na slovensko zastavo in na slovenski narod, da bom
hraber, svojim nadrejenim zvest in poslušen, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo
silo, stoječo pod poveljstvom vodje Velike Nemčije, proti komunističnim banditom na
slovenskem ozemlju svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za slovensko domovino kot del
svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati svoje življenje. Tako mi Bog
pomagaj!«

Sledila so pogajanja, v katerih je hotelo domobransko vodstvo v zameno za položitev
prisege, kot je deloma že omenjeno, vsaj [Stran 042]

Oljke

Figure 15. OljkeStane Kregar

nekaj iztržiti. Toda po nekaj dneh se je stvar končala z Roesenerjevim ultimatom –
ali se prisega izvrši ali pa se domobranstvo razpusti! Glede na to, da je domobranstvo
nastalo predvsem iz avtohtonih slovenskih protirevolucionarnih vzgibov in da je bilo
vodstvo življenjsko zainteresirano za njegov obstoj in delovanje, je pred tako dilemo
moralo popustiti. Prišlo je do kompromisa, Roesener je ponudil neke vrste statut,
domobranski štab pa je moral pristati na prisego, katere besedilo je slonelo predvsem
na nemškem predlogu. Tako je 16. aprila Krener svoje podrejene častnike s posebno
okrožnico obvestil, da bodo pripadniki SD 20. aprila položili prisego, ki jo predvidevajo
»osnovne odredbe za vzpostavitev Sl. D.« Te odredbe oziroma neke vrste statut so zelo
lakonične, vendar pa so z vidika prisege delovale bolj kot nekakšen zasilen okvir,
neke vrste nujno zlo za nemške oblasti. Formalno jih je izdal general Roesener, kar
je razvidno tudi neposredno iz besedila: »V duhu odredbe Vrhovnega komisarja od 6.
decembra 1943 o ustanovitvi Narodnih zaščitnih oddelkov v operacijski zoni Jadransko
primorje’ predpisujem sledeče:

1. Narodni zaščitni oddelki v Ljubljanski provinci se imenujejo Slovensko domobranstvo.

2. Slovensko domobranstvo se za vzdrževanje reda in varnosti bori v celi operacijski
zoni ‘Jadransko primorje’ in, kolikor bo potrebno, v neposrednih obmejnih krajih.

3. Slov. domobranstvo polaga sledečo prisego: Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom
zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo
silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo proti banditom
in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za
svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati
tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!

[Stran 043]

4. Zgornja prisega se polaga ustmeno in se okrepi s podpisom. Vsi pripadniki Sl. domobranstva
morajo zgornjo prisego na pamet znati.«

Omenjeni statut, v kolikor pač zasluži tak naziv, je dajal domobrancem zelo malo od
tistega, kar so zahtevali oziroma si želeli. Prvi člen je v bistvu le ugotavljal že
dolgo obstoječe in samoumevno dejstvo, da v Ljubljanski pokrajini domobranstvo obstaja
in da se imenuje Slovensko domobranstvo. Toda prvič je bilo to uradno objavljeno in
potrjeno od Roesenerja. Po nekih razlagah pa naj bi bilo iz tega člena razvidno, daje
SD samostojna celota, formacija s slovenskim značajem. Pomembnejši je bil drugi člen,
ki je na kratko označeval cilje in naloge domobranstva – to je boj proti partizanom
– hkrati pa je opredeljeval ozemlje, na katerem naj bi te naloge izvrševal, to pa
naj bi bilo izključno slovensko ozemlje. Slednje je bilo pomembno glede na različne
diskusije in predvsem strah, da bi bilo lahko domobranstvo uporabljeno na drugih frontah,
predvsem na vzhodni fronti. O tem se je tudi sicer mnogo govorilo, nekakšen višek
pa so te ideje in govorice dosegle prav ob napovedi zaprisege in pripravah nanjo.
Pri tem je bilo mnogo nejasnosti, s tem v zvezi pa je prihajalo tudi do panike, ki
se je med drugim kazala v raznih nemirih in tudi odporih do polaganja prisege, čeprav
iz virov ni mogoče natančno določiti razsežnosti teh pojavov. Videti je, da je sama
notranja propaganda v domobranstvu ob tem odpovedala, seveda pa se je ob tem razvila
tudi partizanska propaganda, ki je pravi zagon oziroma snov dobila šele po zaprisegi.
Še pred dokončnim sklepom o prisegi je znotraj domobranskega vodstva kot tudi v povezavi
z drugimi subjekti protirevolucionarnega tabora prišlo do posvetovanj in pogovorov,
npr. z nekaterimi politiki, s škofom Gr. Rožmanom. Po nekaterih pričevanjih naj bi
štab prek četniške radijske postaje za mnenje povprašal tudi Dražo Mihajlovića, ki
naj bi odgovoril, da taka izsiljena prisega ne velja in da je za častnike – za te
je šlo v prvi vrsti – še vedno v veljavi prisega kralju Petru, ki ji bodo morali slediti,
ko bo seveda za to prišel pravi trenutek. Po nekaterih mnenjih, ki so se tedaj izoblikovala,
naj bi v konkretnem primeru niti ne šlo za pravo prisego, temveč le za neke vrste
zaobljubo, vendar o značaju domobranske prisege več v nadaljevanju.

Po zaključenih organizacijskih in drugih pripravah so bile torej 20. aprila 1944,
to je na dan Hitlerjevega rojstnega dne, v Ljubljani in drugih večjih krajih Ljubljanske
pokrajine slovesnosti, katerih osrednji dogodek je bila prav zaprisega slovenskih
domobrancev in policistov. Pred tem so na palači pokrajinske uprave ter drugod razobesili
slovenske zastave, seveda skupaj z nemškimi. Sama zaprisega se je v Ljubljani izvedla
na centralnem štadionu za Bežigradom, pri izvedbi pa so sodelovale tudi nemške čete.
Prisegli so pripadniki ljubljanskih in okoliških domobranskih enot, ob tem pa so podpisovali
še posebno izjavo. Domobranci in policisti so prisegali na meč, po Roesenerjevi razlagi
pač zato, ker Slovenci tedaj niso imeli svoje države oziroma vlade. Pred tem je škof
Rožman daroval mašo, po lastni izjavi zato, ker so to od njega vztrajno zahtevali
ljudje iz Rupnikove okolice. Pristal je šele zatem, ko se je prepričal, da prisega
ni »naslovljena« na Hitlerja, same zaprisege pa se nato ni udeležil. Sledila je parada
oziroma mimohod vseh čet pred Nunsko cerkvijo, ob tem pa naj bi prihajalo tudi do
vsesplošnega ljudskega slavja. Spontanost t. i. navdušenja ljudskih množic je bila
organizirana in zato seveda tudi varljiva. Istega dne so bile organizirane slovesnosti
z domobransko zaprisego tudi v drugih večjih krajih, pri čemer je scenarij skušal
biti podoben ljubljanskemu. Kljub vsemu pa je prihajalo do zanimivih razlik; omenimo
npr. dejstvo, da je bil pri zaprisegi v Kočevju glavni govornik kar tamkajšnji dekan,
medtem ko je bil to v Ljubljani seveda Roesener. V manjših krajih so bile organizirane
zaprisege kasneje, tudi še v prvih tednih maja. Položitev prisege naj bi bila povsem
svobodna, vendar je jasno, da je bila odklonitev zvezana z velikim rizikom. Ponekod
je že pred 20. aprilom prihajalo do odporov in protestov, vendar so nemške oblasti,
npr. v Kočevju in Grosupljem, na hitro opravile z uporniki. Nekoliko drugače je bilo
v Polhograjskem hribovju, kjer so domobranske postojanke živele svoje življenje in
videti je, da se je precejšen del domobrancev prisegi izmuznil. Za kasnejše novince
so nemške oblasti 30. januarja 1945 organizirale zaprisego v Ljubljani in Novem mestu,
pri čemer je bilo razvidno, da je bila to tedaj že povsem nemška rutinska zadeva in
se ni več govorilo o domobranskih pravicah ali o njegovem slovenstvu ipd.

Odnos tedanjih političnih in vojaških dejavnikov na Slovenskem do domobranske prisege
je bil z določenimi odtenki v glavnem odklonilen, seveda z izjemo nemških oblasti
z Roesenerjem na čelu, saj je bila rezultat njihove pobude in je bila izvršena v njihovo
»korist«. Velik odmev je imela predvsem [Stran 044]

Čas nasilja

Figure 16. Čas nasiljaStane Kregar

zaprisega 20. aprila, medtem ko je druga konec januarja 1945 šla skoraj neopazno mimo
domače in tuje javnosti. Protirevolucionarni subjekti so jo ocenjevali v glavnem kot
škodljivo za ugled domobranstva, pri čemer so iskali olajševalne okoliščine v njeni
prisilnosti in v njeni »mili« dikciji. Toda med domobranskimi častniki in samimi domobranci
je zaradi nje vladala velika potrtost, strah in razburjenje. Navadni domobranci, pa
tudi partizanski poročevalci, ki so sledili odmevom na prisego, očitno niso natančno
analizirali samega besedila, sploh pa niso poznali drugih določb statuta, sicer ne
bi stalno ponavljali, da sedaj Nemci lahko prosto »razpolagajo« z domobranci in da
jim skoraj neizbežno grozi vzhodna fronta ipd. Partizanska propaganda je prisego dodobra
izkoristila ter je takoj nastopila z nedvoumno razlago posameznih elementov prisege,
npr. da so domobranci prisegli Hitlerju, da se bodo morali bojevati tudi proti zahodnim
zaveznikom itd. Zanimivo je, da je Odsek za informiranje in propagando pri Predsedstvu
SNOS, ko je razpravljal o »racionalni« izrabi domobranske prisege, izrekel tudi misel,
da je bila le-ta večini domobrancev »na sleparski način vsiljena«. Prav partizanska
obteževalna razlaga je prispela tudi v tujino, in to tudi k takim protirevolucionarnim
voditeljem, kot so bili Miha Krek, Alojzij Kuhar in Franc Snoj. Krek je kasneje izjavil,
da so bile s prisego londonski emigraciji »politično in diplomatsko posekane vse korenine«,
vodstvo v Ljubljani pa ni pravočasno in pravilno obveščalo »Londona« o točnem besedilu
in predvsem o okoliščinah prisege.

Pobudnik domobranske prisege, kot že rečeno, je bil general Roesener, poveljnik policije
in SS na slovenskem ozemlju z izjemo Primorske. Pri tem ga je podprl tudi general
[Stran 045]Rupnik, čeprav on prisege kasneje ni ocenjeval pozitivno, oba pa sta takšen akt ocenjevala
za povsem normalen, saj »vsak vojak, ki se bori pod kako komando, mora priseči … «
To je sicer v glavnem bilo res, toda ostaja dejstvo, da niso prisegli primorski domobranci,
ki so bili pod poveljstvom generala Odila Globocnika in tudi ne gorenjski domobranci,
katerih vrhovni poveljnik pa je bil prav Roesener. Očitno je, da je odločitev za zapriseganje
Slovenskega domobranstva bila posledica dejstva, da je ta formacija predstavljala
izrazito organsko celoto s slovenskim nacionalnim predznakom, z velikim političnim
nabojem, ki je obstajala v neki meri neodvisno od nemških oblasti. Le-te so jo smatrale
za neke vrste neznanko, ki jo vojaško in politično le omejeno obvladajo, in temu so
skušale deloma odpomoči prav z zaprisego. Določeno težo je imelo tudi dejstvo, da
so predvsem domobranski častniki že prisegli kralju Petru in Roesener je hotel vsaj
na zunaj to prisego izničiti. Intimne naravnanosti z novo prisego seveda ni bilo mogoče
spremeniti, toda ta zunanja manifestacija je predstavljala psihološki pritisk, s katerim
je nemški general hotel med domobranstvom doseči večjo disciplino. S tem naj bi dobil
skupaj s statutom tudi neke vrste pravno osnovo, na katero se je bilo moč nato uradno
in tudi javno sklicevati. Dosežena naj bi bila neka zunanja domobranska lojalnost,
saj je Roesener pri tem dejansko mislil tudi na razno ilegalno in »nelojalno« dejavnost
znotraj domobranstva; po njegovih besedah: »da bi odstranil razne vplive, sem domobranstvo
zaprisegel!«

Pravzaprav zaprisega pripadnikov Slovenskega domobranstva v razmerah 2. svetovne vojne
ni predstavljala nič neobičajnega. S tem so se srečevale skoraj vse vojaške, policijske
ali še drugačne uniformirane formacije oziroma tudi civilne »formacije«, ki so imele
kakršenkoli skupinski predznak ter izpostavljen politični ali upravni pomen. Tu gre
omeniti pripadnike odporniških gibanj, skoraj vse kolaboracionistične enote, v okviru
nacistične uprave seveda še pripadnike Wehrmachta, SS, policije, organizacije Todt,
železničarje, državne uradnike itd. Pri kolaboracionističnih enotah trditev o običajnosti
polaganja prisege sicer ni absolutno točna, saj je posebej v kasnejši fazi vojne prihajalo
do izjem, ki so bile posledica različnega statusa okupiranih ozemelj in iz tega izhajajočega
različnega statusa oseb. Zelo velike razlike v tem pogledu najdemo med vojno že na
jugoslovanskem in tudi slovenskem prostoru, saj smo že omenili, da npr. niso prisegli
pripadniki primorskega in gorenjskega domobranstva in še prej tudi ne pripadniki MVAC
pod italijansko okupacijo. Pripadniki »Waffen SS«, teh je bilo ob koncu vojne skoraj
200.000, so ponavadi prisegali Hitlerju, podobno tudi kolaboracionistične enote, ki
niso imele svoje nacionalne države oiroma vlade, toda tudi tu so bile izjeme. Kot
značilna primera omenimo Španijo in Bosno. Pripadniki španske »Plave divizije« so
prisegli Hitlerju, ne oziraje se na obstoj španske države in njenega voditelja generala
Fr. Franca. Pripadniki 13. SS Handžar divizije pa so nekako enakovredno prisegli Hitlerju
in poglavniku Anteju Paveliču. Četniki in ljotičevci so seveda prisegali kralju Petru
II.

Običajno je bilo, da so se pripadniki različnih formacij s posebno zaobljubo ali prisego
na slovesen ter moralno in tudi pravno zavezujoč način obvezali k zvestobi, poslušnosti
ali pa so potrdili svojo pripadnost k tej formaciji oziroma svoje strinjanje in istovetenje
z njenimi cilji oziroma nalogami. Akt zaprisege ima najprej zunanji, manifestativni
ali simbolični vidik in pomen, na drugi strani pa gre za subjektivni vidik, se pravi
za osebno doživljanje in razlago vseh prizadetih. Pri slednjih seveda ločimo dva osnovna
subjekta, najprej tiste, ki so prisegli, nato pa še tiste, ki so akt zaprisege odredili
ali v čigar »korist« je bila prisega izvedena. Pomemben je tisti pasivni subjekt,
ki neposredno ali posredno izhaja iz besedila prisege, to je tisti, ki so mu prisegajoči
nekaj obljubili, skratka prisegli. Treba je torej ločiti notranjo logiko in doživljanje
prisegajočih ter na drugi strani logiko in hotenje zunanjih dejavnikov. Razlage in
nameni teh dveh subjektov nikakor niso nujno istovetni, lahko so si celo nasprotni.
Pri pobudnikih prisege je seveda razumljiva težnja, da bi bilo subjektivno dojemanje
prisegaj očih istovetno z njihovimi cilji oziroma razlagami.

Prisega je star in tradicionalen način, s katerim človek drugemu človeku ali ustanovi
oziroma skupini na slovesen način nekaj zatrjuje ali obljublja. Za pričo, da bo to
zares storil oziroma da je res, kar zatrjuje, pri tem po navadi pokliče Boga. Ker
gre za Boga, mora iti pri tem za resnična dejstva in namene, poleg tega pa morajo
biti dejanja in nameni, za katere gre, upravičeni, pravični in moralno dopustni. Poleg
tega mora iti za dovolj pomembno stvar, saj je sicer neresno klicati Boga za pričo
ipd. Iz tega izhajajo značilni deli besedila vsake prisege, ki omenjajo Boga. Pri
prostovoljni prisegi je [Stran 045]

O čem razmišljaš, Antigona?

Figure 17. O čem razmišljaš, Antigona?

treba besedilo razlagati v pomenu, kot mu ga da je prisegajoči, toda če oba subjekta
prisego razlagata različno, naj bi veljala razlaga tistega, ki mu je bilo priseženo.
Zato je važno ugotavljati, kaj sta natančno ob prisegi mislila oba subjekta. V dvoumnih
primerih se besedilo razlaga v ožjem smislu, restriktivno, v korist prisegajočega,
ker gre pri tem pač za nekakšen njegov »odstop od prostosti«. Prisega je v bistvu
le nekaj dodatnega, dopolnilnega neki prvotni že izrečeni ali prakticirani obveznosti.
Če je prisega jasno izražena, je ni mogoče razlagati po svoje. Če je prisiljena, je
seveda neveljavna in ne zavezuje k izvršitvi, če je prisegajoči že pred tem nekaj
prisegel, prva prisega z novo ni nujno razveljavljena, če ni z njo izrecno v nasprotju
oziroma če govori o povsem drugih stvareh. V primeru vojaških priseg je en subjekt
po navadi navaden vojak ali častnik, ki prisegata drugemu – po navadi določenemu poveljniku
ali poveljniku na splošno, toda tudi državnemu poglavarju.

Pri tem se obljubljajo zvestoba, poslušnost, hrabrost, predanost, boj do smrti …

Na podlagi gornjih in še drugih elementov, ki jih zaradi pomanjkanja prostora ne moremo
navajati, lahko ugotovimo, da je bila domobranska prisega vsaj po svoji formalni strukturi
prava prisega in ne morda le nekakšna obljuba, kot so nekateri že med vojno in po
njej skušali ta akt označiti, ker so pač hoteli bistveno zmanjšati njegov pomen. Ob
kratki analizi besedila te prisege moramo seveda poudariti, da bomo vzeli v obzir
zgolj besedilo, ki je bilo končno »uporabljeno« 20. aprila 1944, pri čemer pa poznane
predhodne različice besedila – poznamo štiri različice, obstajala pa je vsaj še ena,
namreč prvotni predlog Roesenerjevega štaba – dokazujejo vsaj to, da so zadevni subjekti
s prisego imeli različne cilje oziroma da je bilo končno besedilo zgolj kompromis.
V omenjenem besedilu moramo najprej ločiti formalne in vsebinske elemente, med slednjimi
pa še glavne in postranske. Formalnega [Stran 047]značaja, čeprav za značaj prisege nujni, so seveda stavki, kjer se omenja Bog, in
pravzaprav tudi del, kjer se obljubljajo zvestoba, hrabrost in pokornost nadrejenim.
Ob omembi Boga se sicer pojavlja mnenje, da se to ne sklada z načelno brezverskim
nacističnim redom, toda poudariti je treba, da se Bog kliče za pričo oziroma na pomoč
tudi pri prisegah »čistih« germanskih prostovoljcev v SS, da ne govorimo o prisegi
v Wehrmacht ipd. Bolj zanimiv je izraz »svojim nadrejenim«, ki je v našem primeru
nedvomno pomenil domobranske častnike in domobranski štab, toda posredno tudi nemški
štab in tudi samega Roesenerja. Nikakor se to ni nanašalo na Hitlerja, kar je razvidno
iz drugih elementov besedila. Seveda pa do neke mere ostaja vprašanje, kako je bil
ta izraz subjektivno razumljen pri samih prisegajočih domobrancih, toda ta problem
ostaja tudi pri drugih elementih in vidikih prisege.

Vsebinsko bistveni in značilni osrednji del prisege je bila obljuba, da »bom v skupnem
boju z nemško oboroženo silo … vestno izpolnjeval svoje dolžnosti za svojo slovensko
domovino … proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom«. Najprej je torej
šlo za izpolnjevanje dolžnosti do slovenske domovine, ki se je pri domobrancih gotovo
razumela kot celotno slovensko ozemlje, kot njeno celotnost in vsaj simbolično združenost.
Vprašljivo pa je seveda razumevanje le-tega pri Nemcih. Metode in sredstva za izpolnjevanje
te dolžnosti je bil oboroženi boj, in to skupen boj z Nemci. Cilj tega boja je bilo
uničenje ali onesposobitev »banditov, komunizma in zaveznikov«, kar kaže na značaj
domobranstva kot policijske varnostne sile, ki so jo organizirali Slovenci sami, seveda
ob dopustitvi in pomoči Nemcev. S slovenskega gledišča je šlo za protirevolucionarno
formacijo, z mednarodnega in okupacijskega pa tudi za kolaboracionistično oboroženo
silo. Slovensko domobranstvo je ustanovljeno za bojevanje na notranji fronti, ne pa
izrecno za podporo okupatorju kot takemu. Domobranska prisega torej predvsem opredeljuje
protirevolucionarni boj in s tem tudi državljansko vojno … Toda besedilo vsebuje tudi
elemente, ki domobranstvo vpenjajo v mednarodni okvir. Predvsem se v njem omenja slovenska
domovina »kot del svobodne Evrope«, kar je v tedanjem izrazoslovju pod okupacijo pomenilo
po nemškem načrtu urejeno Evropo. Domobranci so pri tem lahko mislili na drugačno
Evropo, če so pač sploh razmišljali o tem. Naslednji tozadevni problem predstavlja
dostavek o »zaveznikih komunizma«. Po nekaterih virih je ta izraz besedilu na Roesenerjevo
zahtevo dopisal Rupnik, oba generala, pa tudi drugi nemški voditelji so po kasnejših
razlagah mislili na zahodne zaveznike. Protirevolucionarni subjekti so to razlagali
z domačimi zavezniki partizanov, tudi s političnimi zavezniki komunistov znotraj Osvobodilne
fronte ipd. Res je, da se ta izraz v besedilu neposredno nanaša na »komunizem« in
ne morda na »bandite«, poleg tega pa do neke mere zmanjšuje razlago tega izraza kot
zahodnih zaveznikov poudarjanje slovenske domovine oziroma omejevanje domobranskega
boja na slovensko ozemlje. Problem vsekakor ostaja odprt. Omeniti pa gre dejstvo,
da se v podobnih prisegah pri raznih kolaboracionističnih enotah nikjer ne omenja
zaveznikov, čeprav so se skoraj vse dejansko bojevale proti njim! Partizanska stranje
tedaj prisego takoj razlagala v zgoraj omenjenem smislu, toda pač z napačno argumentacijo,
da se bodo domobranci morali bojevati tam, »kjer bo smatral Hitler za potrebno«.

Prav omenjanje Hitlerja v besedilu ter dejstvo, da se je zaprisega z vsem pompom izvedla
na njegov rojstni dan, je doprineslo k vtisu in razlagi, da so domobranci prisegli
Hitlerju, da so se mu podredili ipd. Iz besedila ni mogoče potegniti takih zaključkov,
temveč zgolj to, da se bojujejo ob nemški oboroženi sili ali skupaj z njo, torej ob
sili, ki ji poveljuje Hitler. Hitlerju niso ničesar obljubili, pa čeprav sta po vojni
Roesener in Rainer trdila drugače. V tedanjem praktičnem političnem boju se je to
razlagalo domobrancem v škodo, toda prav ta primer kolizije razlag predstavlja primer,
kjer se mora besedilo razumeti v ožjem smislu in v »korist« domobrancem. Kljub temu
je ravno ta problem med drugim tedaj vznemirjal domobranske častnike, ki so se zavedali,
da bo ta prisega, neodvisno od korektne formalne razlage in njihovega doživljanja,
razlagana v smislu prisege Hitlerju, in to ne le pri njihovih nasprotnikih! Če ob
problemu »vloge« Hitlerja v domobranski prisegi končno le-to primerjamo z drugimi
prisegami evropskih prostovoljcev na strani Nemčije, je treba ponovno ugotoviti, da
je bila tudi v tem pogledu ta prisega posebnost. V vseh poznanih prisegah, razen pri
italijanskih »pomožnih četah« in pri beloruskih domobrancih, se Fuehrer omenja poimensko,
pri čemer se prisega neposredno njemu ali pa se mu vsaj obljublja pokorščina ipd.
Neimensko se Hitler omenja seveda pri slovenskih domobrancih in tudi pri danskih prostovoljcih,
toda slednji mu kljub temu prisegajo »brezpogojno poslušnost«.

Date: 2011