Zaveza št. 15 – Zamolčana zgodovina (Janez Janša)


§

»Njihove oči strmijo iz teme. Včasih so kot zvezdnato nebo, ki ga je nekdo zvrnil
v jamo. Drugič je en sam par. Čutim ga na hrbtu. Ko se obrnem, izgine. Ko grem zgodaj
poleti v gozd in zadiši po praproti, se v glavi premakne neki delček spomina. In zvečer
potem zagotovo pridejo. Prihajajo leta in leta nepretrgoma in sčasoma sem postal del
njih. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam
v nosnicah vonj po trohnobi. Z njimi hodim spat, namesto njih sanjam njihove neizživete
sanje in z njimi vstajam v nov dan, ki se ga že dolgo ne veselim več.«

Tako je marca 1990 pripovedoval povojni likvidator Stane. Sedela sva na zgodnjem pomladnem
soncu in kazalo je, da bo tokrat povedal več.

»Velikokrat sem že držal v roki valterja, ki mi ga je leta 1965 podaril Maček. Tistega
od takrat že dolgo nimam več. Ko me je zapustila prva žena, sem ga vrgel v jezero.«

Premolkne in njegov spomin se potopi nekam vmes, v svet med resničnostjo in onstranstvom,
v katerem ima že dolgo svoj emšo.

»Pa nisem nikoli sprožil,« nadaljuje. »Ne zaradi zasmehovanja, ki so ga bili v naši
vedno bolj redki druščini po proslavah in pijači deležni tisti, ki so to storili.«
Umolkne.

»Še najmanj zaradi tega,« ponovi čez čas, povsem prepričan v svoje besede. »Prvič
mi je neki notranji glas rekel, da še ni čas. Da ne bom tako lahko ušel. Za trenutek
se mi je zazdelo, da je moje življenje neke vrste pokora, s katero se morda lahko
odkupim.«

Gledam ga, kot bi mi pripovedoval znano zgodbo. Slišim jo prvič, vendar se mi zdi
nekako znana. Tretjič govorim z njim, in vendar se počutim, kot da bi poslušal starega
znanca, ki je bil vedno tu, ki je živel z nami, čigar dihanje smo slišali ob poteh
in čigar roko smo čutili v šoli. Govori svojo osebno zgodbo, ki pa je del nas. Brez
nje bi bil svet okoli nas drugačen in mi sami bi bili drugačni. Njegova krivda je
z leti postala porazdeljena in njena barva nekako znana, domača. Morda mu je zato
tisti skrivnostni glas dejal, naj zadrži roko na sprožilcu.

»Naslednjič sem se ustrašil tega, kar bi me lahko čakalo onkraj. Neke noči sem sanjal,
da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik. Namesto v posteljo
sem padal v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala
postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane,
tja nekam med oči in zavest. Bežno sem ga poznal še izpred vojne. Bil je zadnji na
vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo. Preden sem ga ustrelil, je klečaje
tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name, in nisem se mogel premakniti,
ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla
v usta.«

Brezbarvni stavki so prihajali iz njega in ustvarjali turobno ozračje. V meglici,
ki se je med prameni žarkov popoldanskega sonca komaj vidna vlekla med podrastjo,
sem začel vonjati kiselkast okus vlažnega smodnika in krvi. Sedela sva za leseno mizo
nekaj metrov višje v gozdu za njegovim vikendom nekje na Gorenjskem, na mestu, ki
ga pogled s ceste ni mogel doseči. Spraševal sem se, zakaj se toliko zadržuje v gozdu,
ko pa ga zagotovo spominja na tiste mračne dneve pozne pomladi in poletja 1945. Le
katera nevidna sila ga žene stran od živih in bližje k mrtvim?

»Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot to lahko povem,« nadaljuje s tišjim
glasom. »Vem, kako bo potem, in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on.«

Žal mi je, da nekje v gozdu ni kamere, ki bi posnela to pripoved, čeprav najbrž noben
filmski trak ne bi mogel prepričljivo zabeležiti ozračja, ki so ga pričarale njegove
besede.

»Okolje pa postaja vse bolj čudaško in vse manj je ljudi, ki bi kaj razumeli,« se
ustavi Stane v svoji pripovedi in jo prenese bolj v ta svet. Začne pripovedovati o
svojem nečaku: mlad in perspsektiven fant je. Pravkar se je vrnil s postdiplomskega
študija ekonomije v Nemčiji.

Pokrajina v megli

Figure 27. Pokrajina v megli Tine Velikonja

»Povsem razumem, kako se počutite danes, ko mnogi poskušajo razvrednotiti vaš [Stran 055]prispevek,« mi je dejal ob zadnjem obisku. »Toliko ste pretrpeli, zdaj pa vas zmerjajo
z boljševiki in morilci. Toda zanesite se na nas. Kučan je na zadnjem plenumu dejal,
da za nobeno ceno ne bomo dopustili razvrednotenja NOB, kajti to bi nas zbrisalo z
zemljevida antifašistične, demokratične Evrope.«

»Kje pa ste ponoči, ko dobim obiske pobitih okostnjakov? Seveda smo bili morilci,
čeprav skoraj še mladoletni. Toda ne morilci iz pokvarjenosti. Verjeli smo v novi
svet in verjeli, da ga bomo dosegli tako, da uničimo starega. Tako so nam dejali.
Toda ali ste vi ta novi svet? Kje ste takrat, ko pokopavamo sotovariše? Koliko vas
pride zraven? Kje je takrat Kučan? Uživa naše sadove, saj smo pobili tudi njegove
današnje potencialne protikandidate, da gre lahko brez veliko bojazni na volitve.
Vendar ga na naših pogrebih ni.«

Dejal pa sem le: »Seveda, Kučan je pameten. Sedaj je nadstrankarski. On zna celo politično
zmago prikazati kot žrtvovanje v dobro vseh. Desetletja socialistične vzgoje so dala
svoje rezultate. Njegovo svarjenje pred revanšizmom je padlo na plodna tla pri ponižnih
slovenskih dušah, ki se kopljejo v slabi vesti zaradi majhnih pregreh in slabih misli
o sosedu.«

»Tisto noč po nečakovem obisku nisem zaspal niti za trenutek,« nadaljuje Stane. »Razmišljal
sem, kako strašno ceno plačujemo nekateri za to, da se danes izvoljena generacija,
ki smo ji omogočili vse, spomni na nas samo še takrat, ko ima od tega koristi.«

»Vendar so to ljudje, ki ste jih vzgajali za svoje naslednike,« sem pripomnil. »V
nekem smislu so vaše delo. Hoteli ste, da bi bili deležni samo rezultatov vaših dejanj,
ne pa tudi krivde. Morda vam je to do neke mere celo uspelo.«

»Uspelo, uspelo,« je odsotno ponovil Stane. »To so prazni ljudje. Lažje bi se pogovarjal
z emigrantom iz Argentine kot pa s svojim nečakom. Bolj me razume, četudi me zagotovo
sovraži.«

»Če vam je vseeno in ne verjamete več motivom, ki so vas vodili pred desetletji,«
sem počasi prešel na bistveni cilj svojega obiska, »zakaj ne napišete knjige ali kako
drugače zaupate svojo bolečino drugim. Morda pod psevdonimom? «

Nejeverno me je gledal in nekajkrat zmajal z glavo.

»Če se javno izpovem in to podpišem, potem bom zaznamoval svoja otroka. Niti sin [Stran 056]niti hčerka ne poznata moje zgodbe niti se ne ukvarjata s politiko. S tem bi izdal
še njiju. Mislim, da sta celo bolj za Demos kot za nas. Če uporabim lažno ime, to
njih ne bo zavedlo. Ali bi me sami razkrinkali javno ali pa bi kaj storili mojim otrokom.
Ali vnukom. Maček ima dva spiska. Dokaj natančen spisek pobitih in povsem natančen
seznam nas, ki smo pobijali. Vsa ta desetletja je po mili volji razpolagal z nami.
Pa ne samo on. To skrivnost poznajo še nekateri drugi tovariši.«

Stane je umolknil le toliko, da je njegova druga žena brez besed postavila na mizo
limonado in tablete. Ko je odšla, je nadaljeval:

»Ko takega človeka srečaš, ti svoje vedenje o tebi nedvoumno pokaže. Z besedo, ali
pa samo s pogledom. Potem veš, da ti lahko ukazuje. Temu so doslej ušli le tisti,
ki so umrli ali pa so se sami ustrelili.«

»Torej je vseskozi obstajala nekakšna partija v partiji ali Udba v Udbi,« sem pripomnil.

»Ne bi govoril v preteklem času,« se je odzval Stane. »Vendar ni bilo povsem tako.
Pravijo, da je Maček skrivnost zaupal tudi nekaterim posebej izbranim, pa tistemu,
ki je bil izbran za šefa slovenske partije. Tako je ta vedel, na koga se lahko povsem
zanese. Pravijo, da je to storil vedno po posebni proceduri. Povabil ga je k sebi
v Gotenico in mu razkazal podzemne priprave in svoj volčji brlog. Potem ga je zadržal
na večerji in spraševal mnoge stvari. Šele pozno ponoči mu je naštel ljudi, na katere
se lahko stoodstotno zanese, in mu tudi povedal, zakaj. Ob tem ga je podrobno opazoval.
Nekateri so potem pripovedovali, da je bil to nekakšen krst s krvjo.«

»In zakaj potem to vendarle pripovedujete meni?« sem ponovno načel vprašanje, ki sva
ga razčiščevala že na začetku tokratnega srečanja.

»Obljubili ste, da ne boste nikoli izdali mojega imena,« je odvrnil. »Niti svojemu
prijatelju Bavčarju, ki se mi zdi zelo podoben mojemu nečaku, ne.« Potem je za trenutek
pomolčal. »Če mi ne bi na začetku odkrito povedali, da se je vaš oče rešil iz kočevskega
brezna, vam tega ne bi pripovedoval. Takrat v vaših očeh nisem videl nobenega sovraštva,
čeprav ste bolj ali manj vedeli, kdo sem. Nekako vam zaupam, še sam ne vem dobro,
zakaj,« je končal.

Ugovarjal sem, da brez Bavčarja tudi najinega pogovora ne bi bilo, saj sem zanj prvič
slišal ravno od njega, vendar se Stane ni dal prepričati.

Kmalu sem se poslovil. Stisk njegove roke je bil mlahav kot vedno. Žena je nekako
pomenljivo pripomnila, da jih spomladi in poleti najlažje dobim v Ljubljani. Takrat
ne hodijo na vikend.

Revolucionar in likvidator Stane je gledal za menoj. Spraševal sem se, ali bo tisto
noč kaj lažje spal. Po desetletjih sem bil prvi zunaj ozkega kroga znancev, ki mu
je povedal za svojo moro. Vedel sem, da ni sodnika na tem svetu, ki bi ga lahko obsodil
na strožjo kazen, kot jo že prenaša.

Date: 2011