Zaveza št. 15 – Kaj bo varoval varuh človekovih pravic (Janez Gorenc)


§

Državni zbor Republike Slovenije je decembra 1993 sprejel zakon o varuhu človekovih
pravic. V 1. členu tega zakona je določeno, da se funkcija varuha človekovih pravic
ustanovi za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih
organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Na kratko, varuh
mora varovati ljudi pred organi državne in lokalne oblasti, kadar ta krši temeljne
človekove pravice.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so določene v ustavi. Prva med njimi je pravica
do enakosti pred zakonom: vsi so pred zakonom enaki.

Na prvi pogled je vse jasno in prav. V Sloveniji imajo po zakonu vsi enake človekove
pravice in temeljne svoboščine. V resnici je zelo drugače. V Sloveniji sta dve vrsti
ljudi: prva, v kateri so tisti, ki imajo stare pravice in privilegije, in druga, v
kateri že 50 let zapostavljeni še vedno trpijo stare krivice in nimajo niti osnovnih
človekovih pravic.

Če bi bilo takšno razlikovanje ljudi samo dejansko, bi lahko pričakovali, da bo varuh
človekovih pravic zahteval in dosegel enako uporabo zakona za vse državljane. Razlikovanje
pa ni samo dejansko, ampak je predpisano z veljavnimi zakoni. Pripravljajo pa se še
novi zakoni, s katerimi naj bi to razlikovanje potrdili in ga zagotovili še za naprej.
Ne gre torej samo za neenakost pred zakoni, ampak za neenakost pred zakonodajalcem,
ki ne odpravi totalitarnih zakonov prejšnje komunistične oblasti, ampak pripravlja
še nove, ki bodo Slovence delili na tiste, ki so bili in so zato večno na »pravi strani«,
in na druge, ki so bili na »napačni strani«.

Kljub temu da tisti na »pravi strani« krčevito zanikajo in tajijo revolucijo, kateri
so še pred nedavnim prepevali himne in ji postavljali zmagoslavne spomenike, po veljavnih
zakonih še vedno prejemajo nenormalno visoke pokojnine za revolucionarne zasluge,
torej za nasilno rušenje družbene in pravne ureditve. Njihova združenja borcev, ki
so ne samo dejansko, ampak po veljavnih predpisih vse doslej tudi uradno politične
organizacije, denar za negovanje revolucionarnih izročil pri rušenju pravne države
prejemajo iz državnih in občinskih blagajn. Številnih prireditev in slavnosti teh
izrazito političnih združenj, ki še vedno vihtijo s krvavo zvezdo oskrunjene slovenske
zastave in zborujejo pod maršalovo sliko, zahtevajo vrnitev »Titovih cest« in revolucijskih
spomenikov, se aktivno udeležujejo najvišji državni funkcionarji s predsednikom države
na čelu.

Tudi na drugi strani kljub nekdanjim obljubam z vrha, da ne bo nič več tako, kot je
bilo, ostaja vse tako, kot je bilo. Udeleženci protikomunističnega odpora, nasprotniki
revolucije in njenega nasilja, zagovorniki narodove svobode in demokratične ureditve
so še vedno samo brezpravni »izdajalci«. Zločinsko pobiti nimajo niti najbolj temeljne
in od davnine človeštva splošno priznane in sveto spoštovane pravice do groba, ne
pravice do mrliškega lista, niti pravice do časti in poštenega imena. Država ni sestavila
niti njihovega seznama niti ni popisala in označila morišč in grobišč, kaj šele, da
bi ugotovila dejstva in poiskala krivce. Grobišča so zatrpana z odpadki, ki jih še
kar naprej dovažajo. Domobranska vojaška pokopališča so oskrunjena, zbrisana in zravnana
z zemljo, spremenjena v pasja sprehajališča. Vojaški invalidi in žrtve vojne na tej
»napačni strani« nimajo nobenih pravic. Državni funkcionarji se skromnih spominskih
slovesnosti na tej strani ne udeležujejo. Zanje ta druga stran, razen kot sovražnik,
ne obstaja. V Sloveniji dovoljujejo in postavljajo pokopališča in spomenike vsem tujim
vojskam, celo fašističnim, komunističnim in nacističnim okupatorskim armadam. Samo
slovenski sinovi in hčere, ki so se iz narodne zavesti uprli zločinskemu mednarodnemu
komunizmu, nimajo pravice do imena in do urejenega pokopališča na slovenski zemlji.

Tudi predlogi novih zakonov o vojnih žrtvah, o vojaških veteranih, o vojaških invalidih,
o popravi krivic in o vojaških pokopališčih ohranjajo vse »pridobljene« pravice in
privilegije »prave strani«, drugim pa enakih pravic ne priznavajo in jih še naprej
obravnavajo kot ljudi nižjega reda.

Varuh človekovih pravic mora skrbeti, da se zakoni uporabljajo za vse enako. Kdo pa
[Stran 084]bo poskrbel, da se bodo zakoni sprejemali za vse enako? Kaj pomaga enaka uporaba zakonov,
ko pa so zakoni za eno skupino ljudi drugačni kot za drugo.

Varuh bo skrbel, da bosta dva enaka partizana dobila enaki pokojnini. Ne bo pa poskrbel,
da bi pokojnino dobila vdova umorjenega domobranca, ker zakon takšne pokojnine ne
prizna. Ne bo poskrbel za ureditev oskrunjenega domobranskega pokopališča, ne bo uredil
onesnaženih morišč, ne poiskal krivcev za zločinske poboje (tega ni storil niti kot
minister za notranje zadeve), ne poskrbel, da bi tudi to drugo stran financirala država,
da bi se tudi na njenih slovesnostih kdaj znašel predstavnik države, častna četa in
vse drugo, kar tako blagohotno obliva »pravo stran« že pol stoletja.

Z varuhom človekovih pravic si je vladajoča skupina nekdanjih vojakov revolucije zagotovila
dosledno izvrševanje njihovih v revoluciji pridobljenih pravic in privilegijev, za
svetovno javnost pa novo krinko humanosti in enakosti, kakršna je bila prej Svet za
varstvo človekovih pravic. Kot prej Svet bo tudi varuh skrbel za privilegije borcev,
za stanovanja in pokojnine oficirjev bivše JLA, za nedotakljivost levih intelektualcev,
ki nas obrekujejo pred tujci. Temeljnega razlikovanja med pravimi in nepravimi, te
velike »pridobitve revolucije«, nas varuh ne bo rešil. Za kaj takega nima ne pristojnosti
in ne sredstev. Zato bo ostal samo varuh kontinuitete med prejšnjo totalitarno in
novo, po ustavi pluralno in demokratično državo, ki je dejansko država neenakih zakonov.
Takšen varuh neenakosti ni potreben, dokler ne bo zakonodajalec zagotovil temeljne
enakosti vseh državljanov in odpravil usodno razdelitev Slovencev, ki jo je povzročila
komunistična revolucija.

Date: 2011