1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1. Moč in nemoč kulture
Kultura predstavlja duhovno vez med posameznikom in skupnostjo. Po tej vezi poteka dvosmerni promet, tako da sta tako posameznik kot skupnost hkrati izvor in prejemnik oblikovalnih vrednostnih impulzov. Kultura je navezana predvsem na energijo, ki prihaja iz spoznavnih in moralnih uvidov obdarovanega posameznika. Hkrati pa, tako ohranjana, vzdržuje večinskega posameznika, v katerem do takšnih uvidov ne prihaja, na ravni, ki vendarle ostaja v določenem sorazmerju z obdarovanim posameznikom. Kultura predstavlja torej nekakšno mrežo, katere vozlišča tvorijo najsplošnejše sprejeta pojmovanja – rekli bi načela, a bi s tem preveč poudarili razumskost njenega obstajanja. Za kulturo je pojem sprejetosti, čeprav je njena vsebina v neprestanem gibanju, tako bistven, da smemo reči, da je kultura način življenja. V kulturi živeči posameznik ne živi več le od lastnih vzgibov, ampak se vedno naravno in samodejno ozira tudi na to, kar priporoča ali odsvetuje širši svet njegove kulture. Zato je tako važno, kakšen je ta svet: kakšno stopnjo občutljivosti daje in zahteva, in iz kakšne snovi je sestavljen: ali se je v njem naselilo to, kar je površinsko, sentimentalno in trenutno, ali pa to, kar kaže v smeri proti središču, kjer se oblikujejo trajnejša spoznanja; ali se torej giblje v smeri absolutne antropologije. Od kulture je odvisno, ali bodo v njej nastajala spoznanja in slutnje, ki bodo utemeljevale človekovo človeškost, ali pa bo človek uhajal na obrobje k temu, kar je posebno, enkratno in različno. Od duhovne obdarovanosti posameznika je torej odvisna kultura, takoj zatem pa tudi od množice anonimnih odzivov in posegov. Tako jo v odločilni meri zaznamuje delo vseh ljudi.
1.1.2. Kultura v času krize
Vrednost kulture se izkaže predvsem v času krize, skozi katero mora od časa do časa vse, kar je živo. Tudi narod. Tedaj se dramatično pokaže, ali si je narod zgradil kulturo, ki je v stanju obvarovati človeka, ali pa mu dovoli, da ga premamijo ignes fatui – blodni polnočni ognji, in se vda utvaram.
Dvakrat v tem stoletju je slovenska kultura doživela, da ni bila kos času. Prvič je bilo to med vojno, ko so nastopili komunisti s projektom, za katerega je bilo dovolj jasno, da nas bo za dolgo dobo vrgel iz območja civilizacije. Kultura bi kot način narodovega duhovnega obstajanja to nevarnost morala videti. Če bi zdaj o sebi hoteli kaj vedeti, bi se morali prepustiti sistematičnemu spraševanju, zakaj tega videnja ni bilo. Če bi bili natančni in vztrajni, bi se nam morda nekoliko odkrilo, kako se je to zgodilo: na katerih od sedmih mestnih vrat je sovražnik najprej vstopil in kako se mu je to posrečilo; ali je straža spala ali pa je bila v tihem dogovoru z njim. Ta vprašanja niso važna samo zato, ker je sovražnik potem, ko je vdrl v mesto, uprizoril veliko morijo in je moralo pasti mnogo malo krivih ljudi, ampak bi morali vztrajati pri njih predvsem zato, da bi izvedeli kaj o tem – zavedujoč se seveda, da se stvari nikoli ne ponavljajo povsem enako – kako takšne stvari potekajo. Da bi vedeli za drugič.
Nato pa je kultura odpovedala še v naših časih. Ko je tista tema časa minila in je bilo treba o njej kaj povedati, se kultura ni mogla zbrati za to naravno in potrebno dejanje. Do vsenarodnega samospraševanja ni prišlo in mimo nas je šla priložnost, da izvemo o sebi bistvene reči. Zato smo negotovi in ranljivi in v nas obstaja upravičena bojazen, da ne bomo vzdržali, ko se bo spet kdaj preizkušala naša odporna moč – morda na mestu, kjer tega ne pričakujemo. Na dlani je, da smo kot razumna bitja dolžni, da izvemo ne samo, kaj se je zgodilo, ampak tudi, kako se je vse zgodilo, in da to, kar najdemo, zapišemo v osnovne dokumente narodovega spomina. Naravno in logično bi bilo, da bi po totalitarnem času tvorne narodove sile stopile na potovanje k sebi: da bi v razmerah poostrene pozornosti, ki izhaja iz spoznanja, da so nam bile odvzete stvari, za katere nikoli nismo mislili, da jih je človeku mogoče odvzeti, v času torej, ki je čas refleksije par excellence, poglobile svoje vedenje [Stran 002]svetu, o človeku in sebi. V tem, da noče živeti svojega časa, vidimo neavtentičnost kulture. Nič čudnega bi ne bilo, če bi se odrivana vprašanja nekoč maščevala.
1.1.3. Posledice neprisebnosti
Bližnja in otipljiva posledica tega, da se vprašanj, ki bi morala s svojo moralno in intelektualno vznemirljivostjo tolči ob nas, nismo dotikali s tisto zahtevnostjo, ki je v njih, je tudi ta, da se včerajšnji časi na svoj način vračajo. Nenadoma – nenadoma za nas, ki nismo bili pozorni – smo spet tako brez moči, kakor smo bili nekoč. Občutek imamo, da se, kot nekoč, lahko spet zgodi vse. Nova parlamentarna večina, ki je nastala z združitvijo na levici, bo lahko uveljavila vsako zakonodajo, ki se ji bo zdela primerna. To je seveda velika moč, ki je najmanj skrita njej sami. Naglica, s katero si utrjujejo tla za sedanjost in za prihodnost – saj kasneje zakonov ni tako lahko spreminjati – je lahko odraz zavesti te moči. To so stvari, ki jih lahko opažamo na najvišji ravni – v državnem zboru.
Toda tu so tudi zelo majhne in preproste reči, ki pripovedujejo isto zgodbo o obnovljeni moči. Nedavno smo na T V gledali in poslušali nastop znanega pripovednika Ivana Jana. Samo po sebi nič novega, ko ne bi bilo dveh spremljajočih okoliščin. Partizanstvo ima vsekakor svoje slavne strani, čeprav nazadnje vedno obstane pred nami v svoji historični vrednosti: kot komunistična gverila, ki ji zločin nikoli ni bil tuj. A vendar je mogoče govoriti o njej bolj ali manj elegantno, z večjim ali manjšim dopuščanjem resničnosti in verjetnosti. Toda gospod Jan je govoril, blago rečeno, v preprosti enobejevski retoriki, s pogostim izklicevanjem stereotipnih mitskih prvin. Niti na misel mu ni prišlo, da bi upošteval sodobne gledalce, za katere bi lahko vedel, da jim je vse, kar se ni sprijaznilo z “očaranostjo”, tuje. Ko smo poslušali njegova modrovanja, smo enostavno pomislili, da bi bilo partizanski stvari težko bolj škoditi, kot to dela zdaj ta gospod pred nami. Pogovor je vodil in gosta spraševal urednik Lado Ambrožič. In to je druga stvar. Čeprav se je videlo, da mu je kakovost nastopa njegovega gosta povsem jasna, ga je vendar kar naprej vzpodbujal, mu dajal poklone in priznanja. Zakaj? Je tu igral neko vlogo? So to od njega zahtevali? Za nas je imel celoten nastop to sporočilo: Zdaj se ne bomo več [Stran 003]trudili, da bi redigirali enobe po zahtevah normalnega okusa. Odslej boste sprejemali enobe tudi v takšni degenerirani obliki. Skratka, za nas je to bila majhna demonstracija moči.
Pravkar povedani zgodbi je v nečem že na zunaj podobna naslednja. Tudi v njej nastopa priletni gospod v pokoju, sicer pa znani pisec in partizanski vojskovodja Lado Ambrožič Novljan. Ta je v prispevku za anketo v Razgledih, ki je hotela zvedeti, “kaj se je zgodilo s slovensko zgodovino”, napisal tudi naslednje stavke: “Ko so poraženi italijanski vojaki leta 1943 razoroženi in osramočeni zaradi nasilja, ki so ga izvajali nad našim narodom, zapuščali Slovenijo, jim slovenska vojska v maščevanje ni skrivila niti enega samega lasu na glavi. Narod jim je uslužno kazal pot v njihovo domovino. Prav tako se je godilo nemškim armadam, ko so se poražene in z velikimi dvomi v srcih vračale proti domovini ter na Štajerskem in Koroškem pred slovensko osvobodilno vojsko polagale orožje.” To besedilo ima z gornjim televizijskim nastopom skupno to, da je na videz izredno naivno. Lahkomiselno namreč razgalja eno najbolj varovanih mest v enobejevski ideološki citadeli. Sedaj vemo: vse so izpustili, ne glede na to, kaj so počeli. Pobili so samo Slovence in s tem pokazali, proti komu so se zares borili – kdo je bil njihov resnični sovražnik. Tudi v tem primeru ne verjamemo, da se avtor ne bi bil zavedal enostavne nujnosti zgornjega sklepa. Njegova kretnja se nam zdi zato razumljiva samo iz zavedanja velike moči: spet je vse, kakor je bilo nekoč, odveč je vsaka mimikrija.
Obe zgornji zgodbi imata nekaj skupnega z odstavljenim direktorjem RTV Žarkom Petanom. Tu ne mislimo na to, da je bila njegova odstavitev s proceduralnega stališča vprašljiva. V mislih imamo neko rahlejšo in mogoče manj opazno stvar. Petan je v svojih nastopih, pa tudi v svojem pisanju ponovno dokazoval, da je človek demokratskega prepričanja in da ima čut za stvari, ki zadevajo moralno zadržanje. Vedno pa je bilo možno tudi razbrati, da so, mu tuje radikalne rešitve tudi pri uveljavljanju načel, za katerimi sicer stoji, in da se nagiba k “racionalnim rešitvam”. To pa ni tako strašno daleč od tega, čemur pravimo kompromis. Izrazitejši korak v to smer je naredil v nekem televizijskem pogovoru, ko se je že vedelo, da bo ponovno voljen.
Rekel je namreč, da se mu zdi naravno, da strokovnjaki, ki so servisirali prejšnji sistem, ostanejo na svojih mestih tudi v novem. Nekateri smo tedaj imeli vtis, da je hotel s tem pokazati, da je pripravljen na pogovor in da z njim morda navsezadnje le ne bi bilo tako zelo težko. Toda vseeno je moral oditi. Tudi to imamo lahko za majhno demonstracijo moči.
Tisti, ki so se vrnili – na neki način seveda nikoli niti odšli niso – imajo svojo vrnitev za gotovo in dokončno reč. Vendar mrzlično zasedajo vodilna mesta s svojimi ljudmi, ki imajo – na to se lahko zanesemo – razvito sposobnost vkopavanja. Ne smemo pozabiti na besede enega vodilnih: »Mi ne govorimo, mi delamo.« Tako bo stvari še malo težje premakniti, če bi se kdaj le pokazala kakšna možnost. Vse to jim omogoča, kot smo rekli, večina v državnem zboru. A ne samo to. Tu je tudi javno mnenje in njegov okus. Tako smo spet pri kulturi.
1.1.4. Degeneracija javnega mnenja
Eden od sadov avtentičnega snovanja kulture je tudi občutljivo, in nič napačnega ne bi bilo, če bi rekli, vzgojeno javno mnenje. Javno mnenje je tista oblika skupinske zavesti, ki nima svoje tribune; obstaja kot oblika zavesti in jo je po raznih znakih možno deloma ugotavljati. Tisti, ki se z javnimi zadevami ukvarjajo, ga v grobem poznajo in ga v svojih odločitvah in v svojih nastopih upoštevajo. Čim bolj je javno mnenje občutljivo, tem bolj se morajo ljudje, ki čutijo, da jih le-to ocenjuje, nanj ozirati. Če je javno mnenje v deželi izraz kulturne doletnosti, potem je že vnaprej jasno, da nekaterih dejanj in nekaterih besedi javnost ne prenese. Tudi ko ni nobene vidne reakcije v oblikah, ki so za to v navadi, se javno mnenje vendar spoštuje, ker se ve, da je tudi njegova zapoznela roka močna.
Javno mnenje je danes pri nas tako, da prenese tako rekoč vse. Prva reč je ta, da nima neke lastnosti, ki je za njegovo delovanje nujno potrebna. To je pogum. Danes se seveda ni treba bati tako, kot se ljudje bojijo v avtoritarnih in totalitarnih sistemih. Sedanji strah prihaja bolj od znotraj kot od zunaj. Pogum je danes potreben že za to, da se sploh opredeliš. Ideal je postal biti skrit, biti v anonimnosti. Lep dokaz za povedano dajejo javne televizijske oddaje, kjer se ljudje takole predstavljajo: “Boris iz [Stran 004]Dravograda” ali : “Franc pri telefonu”. In nikomur v studiu ne pride niti na misel, da bi kaj rekel ob tej državljanski nebogljenosti.
1.1.5. Breztežnost javnega prostora
Potem pa sledi še cela vrsta stvari, ki si jih pri količkaj razvitem javnem mnenju ne bi mogli niti zamisliti. Taka reč je npr. znameniti in sramotni “Ne vem”, “Se ne spominjam”, v katerega se pogrezajo policijski izvajalci nekdanjega totalitarnega nasilja. Ljudje, ki se tako ponižujejo – ponižujejo se najprej pred seboj – so dobro stoječi ostareli gospodje, ki imajo gotovo znance, s katerimi se srečujejo, saj včasih zahajajo na sprehod tudi oni. Pri tem pa jim gotovo tudi ni neznano, da jih berejo ali poslušajo ljudje, ki si ne morejo kaj, da jih ne bi zaradi tega prezirali. In prav to, da te nekdo po pravici prezira, bi moralo biti neznosno. A oni ponavljajo z umitim obrazom, včasih celo izzivalno in ironično: Ne vem. Se ne spominjam. Javno mnenje, ko bi ga kaj bilo, bi tu odločno reagiralo. Saj pri tem ni šlo samo za hiše, stvari, tovarne, polja, tu je šlo za ljudi in njihovo trpljenje – živo, ponižujoče, neznosno, leta trajajoče trpljenje.
Potem je tu, denimo, ignoriranje javnih pozivov. Predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije je že nekajkrat predlagal predsedniku republike, da bi se na televiziji v javni debati pogovorila o nekaterih rečeh, ki so za našo preteklost in sedanjost važne. Če bi imel naslovljenec spoštovanje do javnega mnenja, ki bi v tem izmikanju lahko videlo izraz šibkejše pozicije ali celo strah, da se tam ne bi odkrilo kaj, kar se še ne ve ali se samo nejasno sluti, bi bil predsednik na tako soočenje, čeprav tvegano, priznamo, šel. Sodimo, da bi se državnik v okolju z razvitim javnim mnenjem takšnim srečanjem, potem ko bi bil izzvan, ne mogel odtegniti, če ne bi hotel tvegati, da izgubi osnovno kredibilnost. Pri nas si to lahko nekaznovano privošči.
Nadaljnji dokaz, kako se ni treba nič ozirati na javno mnenje, še vedno dajejo tisti, ki so nekoč veliko govorili o svojih revolucionarnih dejanjih, kar v odprtem besednjaku pomeni le to, da so se zelo trudili, da bi uvedli totalitarni komunizem, danes pa se hočejo oportunistično preleviti v čiste borce za narod in domovino. Ravnodušnost in prezir do javnega mnenja se kaže v tem, da so si ljubezen do naroda in domovine dajali in si jo še dajejo plačevati. Ne vidijo in ne čutijo, da v normalnih očeh to človeka strašno degradira. Ali bolje rečeno: tega jim ni treba vedeti. Res bi nas zanimalo, ali je kdo od njih v sebi že odkril, da tega neznosnega bremena ne more prenašati, in je kdaj poslal tisti denar, od koder je prišel. Razume se seveda, da imajo bolni in prizadeti vso pravico do posebne pomoči. A vsi vendar niso bolni, predvsem pa niso bili bolni že od začetka. Očitno ni treba računati s tem, da je javno mnenje zmožno teh razlikovanj.
Pričakovali bi, da bo razvito javno mnenje izraz naravnega človekovega občutja. To je tisto občutje, ki ni nikoli povsem zasedeno od oblikovalne volje različnih ideoloških sil, ampak se odziva v imenu nenapisanih pravil, ki jih človek nosi v sebi. Mogoče je danes človek že tako pregneten, da se ta naravni čut v njem več ne oglaša. Če je tako, potem bi morala kultura ta glas zavestno prebuditi, saj je nemogoče, da bi bil povsem odmrl. Kultura tega seveda ne bo hotela ne mogla narediti na način moralističnega propagiranja. Kultura bo to dosegla na ta način, da bo resnična. Čim bolj bo namreč resnična, tem dlje bo prišla v smeri iskanja absolutne antropologije, ki jo izražajo nepisani zakoni, o katerih smo rekli, da so na dnu človeške duše. In čim bolj bo kultura dovoljevala, da jo vznemirjajo bistvena vprašanja, tem bolj bo postala jasna pozerska narava tega, kar hoče za vsako ceno biti drugačno – alternativno – in vleče človeka v ekstravaganco. Tam, na robu, ima v težnji po drugačnosti pravico do obstoja vse, saj se drugačnost uveljavlja ravno v odstopanju od norme. Tam se gotovo ne bo vzpostavilo tisto umerjeno in umirjeno občutje, ki bi moglo in hotelo, da se stvari, ki zadevajo vse, dogajajo na pravičen način. Na poti k normi si naši pogledi postajajo podobni; na poti od norme proč, na poti v razpršenost, pa postajajo naši pogledi vedno bolj drugačni, dokler končno ne dosežejo tiste točke, ko zrelo javno mnenje ne obstaja več. Obstaja sicer neka oblika kaotičnega javnega mnenja, ki ga ustvarja bodisi gola korist bodisi strast ali zadnji impulz najmočnejšega javnega občila. Ob takem javnem mnenju lahko računa s sprejetjem ali z izgonom karkoli.
V takih razmerah se lahko dogajajo stvari, ki jih normalna pamet ne more razumeti. [Stran 005]
[Stran 006]Nedavno je državni zbor razpravljal o “vojnih” zakonih, kamor spadajo zakon o vojnih invalidih, zakon o žrtvah vojnega nasilja in zakon o vojnih veteranih. Pred o očmi vse slovenske javnosti se je dogajala krivica, ki bi morala vzbuditi val protestov, ko bi obstajalo javno mnenje z minimalno stopnjo občutljivosti. Ljudi, ki so se borili zoper totalitarno nasilje takrat, ko je še nastajalo, v njegovi teroristični fazi, in potem ko je, podprto s strani nekaterih mednarodnih dejavnikov, že grozilo, da po vojni vpelje sistem, ki bo ljudem vzel osnovne človekove pravice, ljudi, ki so bili v svoji osamljeni borbi izdani od svojih naravnih zaveznikov in ki je bil nad njimi izvršen največji vojni zločin, totalni masaker ali holocid, demokratična država ne sprejema za žrtve vojnega nasilja in jim ne priznava statusa vojakov, da bi mogli postati enakopravni člani veteranskih in invalidskih organizacij. Isto velja tudi za njihove potomce in svojce, ki so štirideset let prenašali nasilje, ki ga današnja, po ideologiji krojena pamet razume le, če opozorimo na to, da je bilo identično s fašizmom. Vsa zaščita, vse bonitete in vse pravice, ki izhajajo iz zakonodaje, pa gredo ljudem, ki so začeli s terorizmom in potem ta terorizem preko totalitarne partije prenesli kot način upravljanja na celotno državo. Nobenih pravic torej tistim, ki so po najboljših močeh hoteli to preprečiti. Pri tem ne smemo pozabiti, da tako ravna država, ki je nastala iz velikega bankrota totalitarne politike in ki bi logično morala narediti samo eno: odpraviti fevdalne privilegije, ki si jih je zagotovila nekdanja komunistična elita, in vzpostaviti novo, na demokratičnih temeljih zgrajeno vojno zakonodajo. Tako pa je novolevičarska večina v državnem zboru z novim dokazom podprla neokomunistično tezo, ki jo v naših uvodnikih dokazujemo praktično že ves čas: da gre za obnovo oblasti novega razreda v okviru formalne demokratične politike. Pri tem vidimo tudi, da jih ni zapustil duh revolucinarne taktike, ki se tu kaže v dejstvu, da so dopustili nekaj sprememb – v družbo zakonskih upravičencev so pripustili mobilizirance v nemško, italijansko in madžarsko vojsko, ohranili pa so to, kar je bistveno: nekdanji nasprotnik iz državljanske vojne je ostal zunaj zakona. V bistveni točki je kotinuiteta uveljavljena. Ob tem legalnem, političnem in moralnem absurdu ni površje javnega mnenja niti za hip vzvalovilo. Pri tem ne gre za to, da je bila s tem še enkrat udarjena skupina, nad katero je bil izvršen holocidni umor, ki bi zaradi svoje presežne velikosti moral globoko vznemirjati tudi manj odzivna človeška tkiva; tudi ne gre za prastaro občutje, da gredo naše simpatije temu, ki je doživel krivičen poraz in potem prenašal njegove posledice; niti ne gre pri tem za to, da bi bilo naravno pričakovati, da mu bo potem, ko je poraženi doživel moralno zmago in mu je to zmago priznala zgodovina sama, država to priznala. Kakor so vse te stvari pomembne, je vendar bolj pomembno nekaj drugega: tu je bilo prizadeto samo počelo demokratičnega obstajanja, ki pravi, da smo vsi ljudje pred zakonom enaki. Glede tega bi moralo javno mnenje ne glede na to, od kod njegovi posamezni nosilci prihajajo, vstati in protestirati.
Ob javnem mnenju, kakršno imamo, si celo javne ustanove lahko privoščijo, da se ne pokoravajo temu, kar jih določa, da so namreč javne, nacionalne ustanove. Taka ustanova je denimo Radio Slovenija in njegov prvi radijski program. V nedeljo, 26. junija, je pri poročilih o dnevnih dogajanjih ob 19.00 takole uveljavil svoje nacionalno poslanstvo. Tistega dne so potekale tri spominske slovesnosti: Rog ’94, potem neka partizanska slovesnost na avstrijskem Koroškem in nazadnje spomin na partizanski napad na vlak v Baški grapi 1944. Najprej je bila na vrsti slovesnost na Koroškem. Tja so poslali posebnega poročevalca, ki je slovesnost razmeroma podrobno opisal in dovolil govorniku povedati nekaj stavkov. Potem je sledila Baška grapa. Tudi tja so poslali posebnega poročevalca, ki je posvetil nekaj toplih besed temu medvojnemu dogodku, posebno pa je bil naklonjen govorniku, upokojenemu generalu Ambrožiču. Obilno je navajal njegov govor, ki mu stari gospod ni posvetil dovolj pozornosti, saj je v slogu predvojnega liberalnega učitelja kmalu srečno, a daleč od teme pristal na kritiki slovenske Katoliške cerkve. In nazadnje je prišel na vrsto Rog. Tja, prvič, niso poslali posebnega poročevalca. V studiu so enostavno prebrali – dobesedno so jih citirali – tri ali štiri stavke iz vabila na slovesnost, ki ga je Nova slovenska zaveza poslala občilom. To je bilo vse. Sporočilo tega načina je bilo nedvomno: Rog ni naša stvar, o njem nimamo nobenega mnenja. Tako je Radio dokazal svojo vseslovensko vlogo. Pri tem je morda vendarle pomembno, da je bilo v Rogu šest do osem tisoč ljudi, kar je desetkrat več, kot na obeh drugih slovesnostih. Ljudje na Radiu bi mogoče rekli, da število ne pomeni veliko. A s tem bi povedali pravzaprav nekaj drugega: da jim ljudje ne pomenijo veliko. [Stran 007]Pri tem naj bolj v oklepaju povem še, da imajo nekatera slovenska občila ideološke težave s štetjem: TVS je na Rogu naštela dva tisoč ljudi. Časnik Republika jih je radodarno priznal tri tisoč.
Če se v javnem prostoru vsem na očeh godijo stvari, ki nosijo v sebi možnost, da izmaličijo značaj nekega zgodovinskega obdobja, določenega zgodovinskega dejanja ali odločitve, potem je to čas, ko bi kompetentno javno mnenje moralo poseči vmes. Če se to zgodi na primeren način, je s tem kulturi izkazana velika usluga. Tak primer se je nedavno pripetil v Nemčiji v zvezi s spominom na ljudi, ki so bih vključeni v upor proti Hitlerju, ki je doživel tragičen razplet 20. julija 1944. Ta upor ima, ker se je pripravljal v svetu, ki zanj še ni bil zrel, na sebi posebno moralno veličino in človeško zanimivost. Kar nas posebej prevzame, je njegova osamljenost. V tem je stična točka med njim in mnogimi znanimi in neznanimi uporniki zoper boljševiško strahovlado v povojni srednji in vzhodni Evropi. Zato ta upor ljudje, ki so se v našem prostoru prebijali skozi tista leta, posebej razumejo. A v našem primeru gre za nekaj drugega. V Berlinu namreč že od 1989 prirejajo v spomin na te dogodke razstavo, ki je koncipirana tako, da zajema celoten nemški protinacistični upor. To pa pomeni, da so na razstavi prikazane tudi antinacistične organizacije, ki jih je Stalin s pomočjo v Moskvi živečih komunistov, Ulbrichta in Piecka, organiziral 1943 v ruskih taboriščih za nemške vojne ujetnike. To sta bila zlasti Neodvisni komite svobodne Nemčije in Zveza nemških oficirjev. Na razstavi je torej mogoče poleg fotografij Stauffenberga, Goerdelerja, Becka, veleposlanika Hassela in drugih ljudi 20. julija, ki so hoteli obnoviti Nemčijo kot pravno državo in s svojo osamljeno in tvegano akcijo izbrisati madež, ki jo je zadel, videti še portrete nemških moskovskih komunistov Ulbrichta in Piecka. Protesti, ki se širijo in med katerimi predstavlja najmočnejši glas Stauffenbergov sin, ki je tudi poslanec Evropskega parlamenta, nočejo, da bi se izbrisala črta, ki teče med ljudmi, ki so se borih in umrli za demokratično državo, in ljudmi, ki so se pripravljali, da po nacizmu zgradijo totalitarni boljševiški imperij: “Med demokracijo in diktaturo je nepomirljivo nasprotje.”
Te proteste poganja občutek za osnovno spodobnost, ki je predragoceni temelj vsake politike. Zgornji primer iz nemške sodobnosti smo navedli zato, ker je v nekaterih potezah podoben poglavitnemu vprašanju naše sodobnosti. Ko delajo naši borci za svobodo reklamo za svoj osvobodilni boj, kar naprej pozabljajo, da so z vsakim, tudi najmanjšim dejanjem v tem boju postavljali temelje bodoči nesvobodi. Tako je njihov zgodovinski nastop v osnovi in v vsakem vlaknu protisloven in ta protislovnost je tako jasna in očitna, da se samo čudimo, da iz njega še niso potegnili nujnih sklepov. Vendar že čutimo, s kako veliko težavo vzdržujejo ta v osnovi protislovni položaj.
1.1.6. Dvoje politik – dva jezika
Naše javno mnenje pač ni opremljeno s senzorji, ki bi ga legitimirali kot verodostojnega razsodnika tekočega dogajanja. Zato tudi ne zna ceniti, kadar se na pomembnih mestih zaslišijo resnični in izjemni stavki. Nekaj takih stavkov je bilo izrečenih v državnem zboru med debato o vojnih zakonih. Povedal jih je poslanec Jože Pučnik: “Pri celi stvari mi gre manj za osebno krivdo posameznikov. Gre mi za to, da dojamemo, kaj je to dogajanje bilo. Ne gre mi za to, da obtožujemo posameznike, zavedati pa se moramo, da je bil to totalitarizem in da so bile človekove pravice ukinjene. V predlaganem kazenskem zakoniku moramo zagotoviti, da zločina ne bo mogoče prodajati za legitimno dejanje.” To je bilo jasno, prizadeto govorjenje in, po starinsko bi rekli, pošteno. Kakor bi rekel Leopardi: “ob glasu tem srce se potolaži”.
In vendar je bilo v neki ekspertizi o govorici politikov rečeno za Pučnika tole: “Primer slabega govorca je Pučnik, ki na poti pretvorbe misli v besede zaide, zanj so značilni nedokončani stavki.” Dalje stoji tu zapisano še: “Kučan sodi med politike, ki znajo logično speljati govor in to tudi v zelo zapletenih situacijah.” Nobenega dvoma ni, da predstavljata Pučnik in Kučan dva zelo različna govora: pri enem se vidi, da so šle njegove misli skozi snov in da so na tej poti dobile težo, trdnost in gotovost; pri drugem pa se misli gibljejo v svojem avtonomnem svetu in jih snov ne obremenjuje, zato so gibke, gladke in lahke. Občutek imamo, da so že vnaprej pripravljene odgovoriti na vse. Želeli bi samo, da bi javno mnenje to razliko zapazilo. Toda, kot smo rekli že nekajkrat v tem razmišljanju, se to verjetno ne bo zgodilo. Človek se nehote spomni na pesnika T. S. Eliota [Stran 008]in njegove Vaje za pet prstov:
Kako prijetno srečati gospoda Hodgsona! Njega bi res radi srečali vsi, z njegovim melodičnim glasom. Vse natakarice ga občudujejo. Kako neprijetno pa srečati gospoda Eliota z njegovim govorom, tako fino vloženim med “Kako točno, prosim?” in “Če” in “Morda” in “Toda”.
Z njim se res nihče ne bi hotel srečati.
Za sklep bi se želeli povrniti k neki ugotovitvi, ki smo jo v teh komentarjih večkrat navajali in zadeva razliko med politiko na eni strani in civilno družbo ter javnim mnenjem na drugi strani. V družbah, ki so šle skozi totalitarno komunistično obdobje, je dejanje za normalizacijo družbe najbolj smiselno zastaviti v polju politike, ki je zavesti bolj transparentno in zato bolj obvladljivo. Tu so sile prepoznavne in je zato organizacija preporodnih energij lažja in zanesljivejša. V civilni družbi pa so stvari nepregledne in neobvladljive že po sebi, poleg tega pa je totalitarna volja njene ustanove prepojila v celoti. A ker narave nikoli ni mogoče povsem izključiti, so te ustanove živele dvojno življenje, naravno in ideološko. Ta dvojnost je bila v času totalitarne oblasti še razločljiva, sedaj, po njenem formalnem padcu, pa ni mogoče več povsem jasno videti, kaj zastopa življenje in njegove zahteve in kaj zastopa nekdanjo ideologijo. Nikoli ni povsem jasno, zlasti pa ne na prvi pogled, ali določen ukrep, denimo v šolstvu, izhaja iz interesov šole kot šole ali pa so ga narekovali kaki drugotni nagibi in je morda povezan z ideološkimi interesi – recimo nove levice. V civilni družbi so torej razmere nejasne in bodo take še dolgo. Vsa problematičnost Državnega sveta na primer je ravno v tem. Nekaj takega, kot je Državni svet, je mogoče za delovanje politeje koristno, a ga je mogoče avtentično oblikovati šele tedaj, ko so se raznovrstni interesi v naravni tekmi porazdelili po različnih centrih družbene moči. Dokler pa se civilna družba ne konstituira na naraven način, tako dolgo ustanova, kot je Državni svet, ne more predstavljati civilnega, se pravi neideološkega vpliva na družbene odločitve.
Tudi javno mnenje ima s civilno družbo skupno to, da je nepregledno in težko obvladljivo. Tudi javno mnenje izkazuje bistveno obremenjenost s totalitarno preteklostjo. Bistvo te obremenjenosti je v tem, da javnega mnenja, oblikovanega po naravni poti, sploh ni bilo. Imeli smo njegovo izprevrženo obliko, ki jo je izsilila partija kot nosilka totalitarne družbene moči. Ljudje so kmalu odkrili pravila igre in se začeli po njih ravnati: morali so se delati, da verjamejo, da se določene stvari dogajajo in da obstajajo na določen način: ko so npr. omejevali in preganjali neko skupino, so ljudje te skupine morali verjeti, da se to godi v interesu te skupine; ko so, denimo, ljudem vladali, so ljudje morali govoriti in verjeti, da vladajo oni. Postavke ideološkega sistema se niso skladale s postavkami, ki jih je uveljavljalo življenje. A treba je bilo pritrjevati ideološkemu sistemu in ne življenju. Ljudje so to zmogli, a jim je to početje jemalo osnovno normalnost. Posledice so vidne danes. V zadevah, ki ostajajo v mejah hiše ali vrta, se ljudje obnašajo racionalno. V zadevah splošnega pomena, ki se nadzoru najosnovnejšega interesa izmikajo, pa se kaže nemoč, ki je bila spočeta v totalitarni preteklosti.
Ko smo že mislili, da stvar ni čisto taka, se je spet izkazalo, da je pototalitarno družbo mogoče začeti zdraviti predvsem s sredstvi, ki jih je mogoče izdelati v okolju politike. To je polje, ki se od prostora, v katerem [Stran 009]se oblikujejo ustanove civilne družbe in javno mnenje, loči po tem, da ni snovno vezano. V tem polju se namreč pišejo pravila politične igre, kar je nazadnje podvrženo zgolj volji in umu. Tu je mogoč poseg, ki je celoten in brez ostanka. V tem polju bi se bili morali napisati osnovni dokumenti za demokratično igro; nanje bi morali udariti žige, ki bi ponazarjali voljo, da se ta igra uveljavi. Te izostrene politične zavesti pa ni bilo ne tedaj, na prehodu, in je ni danes.
Če bi kdo rekel, da je to zato, ker nimamo politične kulture, bi se bilo mogoče s tem strinjati, če bi se prej domenili, kaj je politična kultura: da to ni morda pripravljenost na kompromis, kot se danes nasploh misli, ampak volja in sposobnost dognati stanje družbene biti v njeni zgodovinski danosti in na podlagi ugotovljenega stanja identificirati cilje ter dognati način, po katerem bi te cilje dosegli. Skratka, misliti politično misel!
Pojmovanje politične kulture kot pripravljenosti na kompromis se končno izteče v to, čemur pravimo pragmatizem. Pragmatizem je pravzaprav nadaljevanje javnega obnašanja, na katero so bili ljudje navajeni pod totalitarno oblastjo: poizkušati uveljaviti svoje interese v igri, ki so ji pravila pisali drugi. Zagovarjati politični pragmatizem torej pomeni odpovedati se pisanju temeljne politične igre. Kompromis je sicer življenje političnega življenja, a šele na podlagi temeljnega uvida v zahteve, ki jih čas postavlja pred skupnost.
V komentarju k prejšnji številki smo ugotovili, da je danes stanje pri nas tako, da obstajata dve politiki in dva politična jezika. Tisti, ki hočejo prepeljati moštvo in pratež z nekdanjih položajev na nove, morajo zaradi globalne nelegitimnosti svojega početja uporabljati jezik, ki ima to nalogo, da spušča nad pokrajino zaščitno meglo. Tisti pa, ki so odgovorni za narodov prehod v demokratično politiko in kulturo in imajo v rokah potrdila, ki jim jih je izstavila zgodovina, imajo to prednost, da lahko govorijo v odprtem jeziku. V nasprotju s prvimi ne smejo molčati, ampak čim več govoriti, tako da se bo nazadnje ves prostor napolnil z njihovimi besedami. In ker bodo te besede nazadnje odkrivale od vseh ljudi skušano resničnost in bodo prihajale iz najglobljega možnega uvida, se ne bo moglo zgoditi, da nazadnje ne bi mogle vstopiti v zavest večine slovenskih ljudi. Možnost uporabljati odprt jezik je neznanska prednost. Neznanska je tudi škoda, da v demokratičnem taboru, predvsem v njegovem večinskem delu, nimajo o tem niti najmanjšega pojma.
2. Kako se je začelo
2.1. Naredite, da se bodo ljudje bali
Janko Maček
2.1.1.
Če se iz Ljubljane peljemo po Tržaški cesti proti Vrhniki, komaj opazimo, kdaj pridemo na Brezovico. Vas Brezovica je razpotegnjena ob obeh cestah, ki od Ljubljane vodita proti Vrhniki in Postojni; na severu sega na pobočje Brezovškega hriba, na jugu pa do železniške proge; onstran te se že začnejo Vnanje Gorice. Na Brezovici se odcepi stranska cesta, ki nas skozi Vnanje in Notranje Gorice popelje v Podpeč, nato pa se z enim krakom nagne na vzhod proti Igu, z drugim pa na jugozahod proti Borovnici.
Vnanje in Notranje Gorice ležijo sredi Ljubljanskega barja, pa vendar tega skoraj ne opazimo. Hiše in domačije obeh vasi so strnjene delno ob vznožjih, delno pa na pobočjih dokaj visokih osamelcev, ki kot otoki štrlijo iz prostrane barjanske ravnine. Del Plešivice nad Notranjimi Goricami je celo poraščen s pravim gozdom. Plešivica ni samo ime hriba, ampak tudi vasi, ki je raztresena delno po hribu, večinoma pa okrog le-tega. Zadnji zaselek Plešivice na severozahodu so Bluše. Od tu je samo nekaj sto metrov do Loga, ki tako kot Brezovica leži pod pobočjem gozdnatega slemena, onkraj slemena pa je že Horjulska dolina. Ob cesti Notranje Gorice–Log blizu Bluš stoji Kušlanov grad, ki je bil baje zgrajen že v 15. stole[Stran 010]tju, in se je v Valvasorjevem času imenoval Za blatom, saj je bil dostopen samo od Plešivice, drugod pa ga je varovalo neprehodno močvirje. Odkar so zahodno od Plešivice skopali Kušlanov graben, ki je pri Blušah spojen z Velikim grabnom in blizu Podpeči povezan z Ljubljanico, se na mestu nekdanjega močvirja raztezajo rodovitne njive in travniki.
Vse vasi, ki smo jih omenili, so do leta 1977 spadale k župniji Brezovica. Med obema vojnama je bila na tem področju občina Brezovica, sedaj pa so ti kraji del občine Ljubljana Vič–Rudnik. Leta 1977 je bila za Notranje Gorice in Plešivico ustanovljena nova, samostojna župnija. Sicer pa je v Notranjih Goricah že prej bila ob nedeljah in praznikih redno vsaj ena maša in večkrat je tu stanoval tudi duhovnik. V letih 1934 do 1938 je v Notranjih Goricah služboval pisatelj Janez Jalen. Prav v tem času je nastala njegova znana povest Bobri.
Leta 1858 je bila dograjena južna železnica, ki je povezala Ljubljano s Trstom in Reko. Gradnja proge prek barja je bila zelo zahtevna. Veliko tujih delavcev je tedaj stanovalo v Notranih Goricah v lesenih barakah. Vrhniška železnica je bila dokončana leta 1899. Še po prvi svetovni vojni se je večina prebivalcev teh krajev ukvarjala s kmetijstvom, zato ni bilo nič čudnega, če so sinovi revnejših družin služili pri večjih kmetih kot hlapci ali pastirji. Ko sta stekli obe železnici, so se tem krajem odprla vrata v svet, toda zaposlovanje je kljub temu le počasi napredovalo. Za šolanje je bilo sedaj vendarle nekoliko bolje, saj so dijaki in študenti lahko stanovali doma in se tako izognili nevzdržnim stroškom življenja v mestu. Zlasti na Brezovici je bilo veliko »vagonarjev«, ki so se vsako jutro z vlakom vozili v Ljubljano in obiskovali srednje šole, pa tudi univerzo.
Po delavcih in nekaterih študentih so začele iz mesta prihajati »napredne« ideje. Vznemirile so tradicionalno življenje, ki so ga bile vajene te do tedaj pretežno kmečke vasi. Delovanje obeh političnih smeri – katoliške »klerikalne« in liberal[Stran 011]ne »napredne« ter njunih organizacij je postajalo vse bolj intenzivno. Poleg Orlov in Sokolov se je v Notranjih Goricah ustanovilo še društvo Svoboda, ki je delovalo pod okriljem Samostojne kmečke stranke. Tudi Društvo kmečkih fantov in deklet je imelo sedež v Notranjih Goricah. Ustanovil ga je domačin dr. Janže Novak. Prirejali so tekme koscev, oračev in žanjic. Bili so levičarsko usmerjeni.
Še pred začetkom vojne 1941 je bila v občini Brezovica tudi organizacija Komunistične partije. Njen najvidnejši član je bil Jože Kopitar, komunist od leta 1938. V letih 1924 do 1932 je bil Kopitar pismonoša za področje občine Brezovica. Leta 1932 so ga orožniki aretirali. Sodišče za zaščito države ga je obsodilo na dve leti zapora v Sremski Mitrovici. V tem zaporu seje Kopitar izoblikoval v pravega revolucionarja. Ni čudno, da mu je partija leta 1940 zaupala prenos svoje tiskarne iz Tacna v Vnanje Gorice; delovala je v hiši rezbarja Viktorja Novaka od oktobra 1940 do aprila 1941. Tu so tiskali Ljudsko pravico, Kmečko slogo, Staro pravdo, Glas delavca, brošure o državljanski vojni v Španiji in drugo. V Novakovo hišo so tedaj prihajali Tone Tomšič, Tomo Brejc, Lovro Kuhar in drugi, ki so že tedaj razmišljali, kako bodo v bodoči vojni speljali revolucijo.
11. aprila 1941 je Ljubljano zasedla italijanska vojska. Nekaj italijanskih vojakov se je nastanilo tudi na Brezovici. Ljudje Italijanov niso marali, zato so v začetku z zanimanjem poslušali vesti, da se pripravlja nekakšna fronta za boj proti okupatorju. Le redki so bili že tedaj zaskrbljeni. Vedeli so, da imajo vse ključne položaje te nove fronte v rokah komunisti; zato ji niso zaupali.
Konec junija 1941 je bil ustanovljen odbor OF za Vič, h kateremu so spadale tudi Brezovica, Vnanje in Notranje Gorice. Za sekretarja tega odbora je bil določen Jože Kopitar. Že pred tem je Kopitar prevzel tudi vodstvo na novo organiziranega odbora Komunistične partije za Vič. V nadaljevanju bomo videli, da so skoraj vsi usodni dogodki leta 1941 in 1942 na področju Brezovice do Notranjih Goric potekali s posredovanjem iz Ljubljane ali pa s Polhograjskih Dolomitov. Med prvimi takimi dogodki je bila akcija Zajčja Micka, pri kateri je sodelovalo okrog sto večinoma mladih članov OF s področja viškega odbora. Pred tem so imeli v Notranjih Goricah sestanek, katerega sta se med drugimi udeležila tudi Herman Geoheli in Lado Mavsar. Podobne sestanke in zaprisego narodne zaščite so imeli tudi v Vnanjih Goricah in na Brezovici. Namen akcije Zajčja Micka je bil prenos večje količine orožja in municije iz skrivališča na Brdu pri Ljubljani. Nosači so se zvečer zbrali na Brdu, spraznili skladišče in kar po cesti odšli do Dobrove ter še naprej proti Polhovemu Gradcu. Na dogovorjenem kraju so jih čakali partizani in prevzeli orožje.
Le malo po tej akciji in samo en dan po partizanskem napadu na preserski most je štirinajst fantov z Brezovice, iz Vnanjih in Notranjih Goric odšlo v partizane. Med njimi je bil tudi Herman Geoheli. Zbrali so se 6. decembra zvečer pri Drpaležu, južno od Vnanjih Goric, se prepeljali prek Ljubljanice in nato odšli proti Kožljeku. Baje je njihov odhod pospešila vest, da so Italijani zvedeli marsikaj o prenosu in nosilcih orožja.
V noči med 4. in 5. decembrom so partizani napadli železniški most pri Preserju. Ukaz za rušenje tega mostu je dalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanov v Ljubljani.
V ta namen je iz svojega taborišča nad Horjulom prišla samotorška četa, miniranje mostu pa je opravila posebna tehnična skupina iz Ljubljane s pomočjo domačinov. Italijani so se za ta napad kruto maščevali. Takoj po napadu so v okoliških vaseh pobrali 69 moških. Zasliševali so jih najprej v Borovnici, nato pa so jih odpeljali v Ljubljano in postavili pred vojno sodišče. 7. marca 1942 je bila objavljena razsodba, po kateri je bilo 28 obtožencev obsojenih na smrt, 15 na dosmrtno ječo, drugi pa so bili obsojeni na lažje zaporne kazni ali pomiloščeni. Šestnajst na smrt obsojenih so Italijani 10. marca ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani. Za obsojence se je zelo zavzemal borovniški župnik Jerina, kajti precej jih je bilo iz njegove fare, toda Italijani niso popustili. Šestnajst Slovencev je moralo pasti, ker je bila za nekaj ur pretrgana železniška zveza med Ljubljano in Postojno.
Medtem ko so Italijani v Ljubljani izrekali sodbo obtoženim zaradi napada na preserski most, je bil Herman Geoheli doma v Notranjih Goricah. Domnevamo lahko, da se je vrnil domov podobno kot Šercerjeva skupina, ki se je po napadu na Lož in Bezuljak zaradi neprestanih italijanskih hajk in hude zime odločila oditi v Ljubljano [Stran 012]in počakati lepšega vremena. Baje je bil tisto zimo nekaj časa doma v Notranjih Goricah tudi Lado Mavsar, kasnejši narodni heroj Ronko, ki je odšel v partizane 6. decembra 1941 skupaj z Geohelijem. 11. marca dopoldne se je nenadoma razširila vest, da so partizani na robu vasi v Notranjih Goricah ubili osemnajstletnega Hermana Geohelija. Tisti večer pred smrtjo je bil Herman na obisku pri krojaču Veharju na koncu vasi. Partizani so ga najprej iskali doma, nato pa so prišli za njim h krojaču. Povabili so ga, da bi šli skupaj do njegovega doma, da se bodo lahko v miru pogovorili. Takoj nad krojačevo hišo so prečkali cesto in zavili na bližnjico za vasjo. Luči v večini hiš v vasi so že ugasnile. Noč je bila mirna in tiha; le tu in tam jo je zmotilo šumenje pomladnega vetra, ki je prihajalo od nekod z barja in vznemirjalo veje dreves ob stezi. Ne vemo, kaj so se pogovarjali Herman in njegovi spremljevalci, če sploh kaj. Herman ni prišel domov. Ob tisti bližnjici blizu doma so ga zjutraj našli mrtvega.
Zakaj je moralo ugasniti to mlado življenje? Govorilo se je, da bi se Herman že zdavnaj moral vrniti v gozd ali pa sploh ne bi smel priti domov. Vaščani so čutili, da je nevarno na glas ugibati o vzrokih Hermanove smrti. Izogibali so se tiste steze in včasih tudi medsebojnih srečanj. Nekaj mesecev kasneje, ko je revolucija že na vso moč vihtela svojo krvavo koso, so na Zaplani nad Vrhniko umorili Hermanovega sorodnika, župnika Jožeta Geohelija. Ljudem so govorili, da so župnika poslali na Dolenjsko. Župnikov oče, upokojen železniški čuvaj, jim je verjel. Ko so po nekaj mesecih v gozdni grapi blizu Zaplane našli napol razpadlo župnikovo truplo, ga je prešinilo grozljivo spoznanje: »Zdaj vem, da so mi ves čas lagali. Lagali meni, staremu socialistu.«
Komaj so v zgodnji pomladi 1942 pokopali mladega Hermana, že so se vrstili novi dogodki. Partizanskim akcijam so sledile vedno hujše italijanske represalije. Med njimi je bila še posebno odmevna ustrelitev enajstih kmetov iz Bresta in Tomišlja. Ko so se Italijani 20. maja umaknili tudi z Iga, je v podkrimskih vaseh za dober teden nastalo osvobojeno ozemlje. V Brestu in Tomišlju so tedaj na javnih zborovanih volili terenski odbor OF. Za odbornike so bili predlagani sami ugledni kmečki gospodarji. V času julijske ofenzive so Italijani po domovih pobrali enajst kmetov, članov brestovskega in tomišeljskega odbora OF, in jih 23. julija v Strženu, sredi poti med Podpečjo in Notranjimi Goricami, postrelili. O teh kmetih in o vzrokih njihove ustrelitve se je tedaj in pozneje precej govorilo, še več pa razmišljalo. Dr. Ferdo Gestrin, ki je leta 1993 izdal knjigo Svet pod Krimom, piše na strani 74 te knjige, da je člane odborov izdal šolski upravitelj na Jezeru Štefan Schein, ki je bil nekaj časa pri partizanih in se je 20. julija javil Italijanom. Po kapitulaciji Italije, ko se je Schein vrnil iz internacije, so ga partizani zaradi njegove izdaje kaznovali s smrtjo.
Poboja kmetov iz Bresta in Tomišlja se je spomnil tudi dr. Janez Rotar v svoji knjigi Mora in bolečina slovenskega naroda. Takole piše na strani 70: »Kdaj bo kdo ubesedil smrt tistih desetih kmečkih gospodarjev, poldrugo uro od Ljubljane pod Krimom! Italijani so jih postrelili, ker so njihova imena našli na spisku sodelavcev Osvobodilne fronte, kar niso bili, spisek pa so naredili in podtaknili ti, ki so se mož hoteli iznebiti.« S tem je avtor na glas povedal do tedaj zamolčevane misli, ki pa so v ljudeh do danes ostale žive.
[Stran 013]
V tistem brezupnem času so ljudje postali do skrajnosti nezaupljivi. Največkrat jih niti to ni rešilo. Včasih so se pa le izognili najhujšemu. Ko so partizani v Vnanjih Goricah pobrali več glav živine, so bili kmetje zaskrbljeni, kako bodo na to reagirali Italijani. Po nasvetu modrega starejšega moža so šli na Brezovico in na občini prijavili krajo. S pomočjo občine so se potem izgovorili Italijanom, ki so kmalu zvedeli, koliko živine je bilo odvedene v gozd.
Italijanski uničevalni valjar je poleti leta dvainštiridesetega pregazil skoraj vsako vas. Ponekod so pobrali vse moške, ki so jih našli doma, in jih odpeljali v internacijo. Mnoge vasi so bile požgane. Toda prav v tem času je tudi OF pogosteje nastopala proti domačim ljudem in njen pravi namen je postajal vse bolj očiten.
V noči od 12. na 13. junij so partizani v domači hiši na Brezovici ubili očeta Antona Mravljeta in sinova Vinka ter Franca, sina Toneta pa so odpeljali s seboj v taborišče na Ključ in ga tam ubili. Mravljetovi so bili ugledna krščanska družina. Vsi trije sinovi so bili izobraženi, oče je pa bil gostilničar in mesar. Na Ključ so 15. avgusta odvedli tudi Novakova sinova Janka in Zdravka. Janko je leto pred smrtjo končal študij nemščine in angleščine na filozofski fakulteti v Ljubljani, Zdravko pa je končal gimnazijo in opravil maturo. Vemo, da so ti mladi izobraženci bili prepričani kristjani in zato nasprotniki komunizma, niso pa bili med organizatorji in ustanovitelji vaške straže na Brezovici. To je potrebno še posebej poudariti, ker so jih komunisti stalno prikazovali kot organizatorje protikomunističnega odpora. V resnici je odpor nastal šele po njihovi smrti in tudi zaradi nje. (Glej ZAVEZA št. 7 in št. 9.)
Konec avgusta 1942 so besi še tretjič vdrli prek Horjulske doline in dragomerskih hribov. Njihova pot je bila tokrat usmerjena na Plešivico pri Notranjih Goricah, kjer so kmetje kljub žalostnim dogodkom tistega poletja še delali na svoji zemlji in skrbeli za svoje družine. Ko so 25. avgusta zvečer po nekaterih hišah že polegli k počitku, so po domačijah okoli Kušlanovega gradu zalajali psi. Oboroženi možje so obkolili Rihtarjevo domačijo na pobočju Plešivice [Stran 014]in Brenčetovo pod gradom. Pri obeh hišah so takoj šli v shrambe in začeli nalagati na voz dobrote, kakršne je tisti čas premogla kmečka hiša. Pobrali so tudi nekaj živine. Pri Brenčetu so ukazali očetu Antonu Brenčiču, naj gre z njimi, da bo pričal v neki pomembni zadevi. Mater Marijo, ki je z otroki zaskrbljeno spremljala, kaj se dogaja, so pomirili z obljubo, da se bo oče kmalu vrnil. Uvrstili so se na cesto proti gradu in naprej proti Logu.
Le nekaj dni pred tem nočnim obiskom so se pri Brenčetu oglasili domači terenci. Očeta Antona so povabili na sestanek. Oče jih je zavrnil: »Moja prva dolžnost je skrbeti za družino in za domačijo.« Ko so mu oponesli: »Če bodo prišli vabit z nasprotne strani, boš pa šel!« jim je odgovoril: »Z nobenim ne bom šel, dokler ne bom primoran.« Potem ga niso več silili. Po sestanku se je nekaj udeležencev vračalo mimo Brenčetove hiše. S seboj so imeli tudi harmoniko. Tiho so šli mimo, le harmonikar je na lahko igral žalostinko. Oče Anton je to slišal in rekel ženi: »Ali je to namenjeno meni?« Zaskrbljeno ga je pogledala: »Morda bi bilo dobro, če bi se za nekaj časa umaknil!« Toda oče se ni mogel odločiti za odhod od doma. Tolažil se je z mislijo, da so ga hoteli le prestrašiti.
Rihtar je baje leta 1942 večkrat kaj dal za partizane. Vedeli so, da je njegova kašča dobro založena in so se radi oglasili. On pa je tudi raje videl, da so ga priznali za gospodarja in niso jemali s silo. Toda 25. avgusta zvečer partizani niso bili prav nič prijazni. Ne da bi kaj vprašali, so začeli nositi iz shrambe. Obnašali so se, kot da so Rihtarjevi čez noč postali sovražniki. Očetu Ivanu ni pomagal niti izgovor, da bo težko hodil, saj je že 64 let star. Moral se je obleči in oditi z njimi v noč.
Tisti večer je pri Rihtarjevih vasoval Tine Vidmar, Andrejcov s Plešivice. Bilje star osemnajst let in se je rad oglasil pri Rihtarjevih, kjer so bila doma štiri dekleta, pa tudi z Rihtarjevima sinovoma Ivanom in Vinkom so se dobro razumeli. Partizani so nenadoma prišli v hišo in se ni mogel umakniti. Moral je oditi z njimi v gozd nad Dragomerjem. Zasliševali so ga, zakaj je bil pri Rihtarju. Povedal jim je, da je skoraj sosed Rihtarjevim in da je slučajno tisti večer prišel v vas. Zdi se, da so mu verjeli. Uspelo mu je pobegniti in tako je postal neposredna priča poboja treh kmetov s Plešivice.
Partizani so namreč tedaj odpeljali še tretjega kmečkega gospodarja in družinskega očeta. To je bil Janez Vidmar, po domače Lavrinov Johan s Plešivice. Lavrinova domačija je bila prav na vrhu Plešivice, na hribu, vendar sredi ravnega barja. Janez je šele začel gospodariti na domači kmetiji. S Črnega vrha nad Polhovim Gradcem je dobil ženo Marjano, ki mu je rodila hčerko in sina, drugi sin pa se je rodil šele nekaj mesecev po očetovi smrti.
Andrejcov Tine je bil priča poboja treh plešivskih kmetov v gozdu nad Dragomerjem. Sami so si morali skopati grob. Ob sveže skopanem grobu so jih postrelili. Lavrin je bil mlad in poln moči. Skrb za družino in dom mu kar ni dala umreti. Šele po tretjem strelu je omahnil.
Tisto noč, ko so pobirali kmete na Plešivici, so iskali tudi lastnika Kušlanovega gradu Leniča. Bil je doma in se je skril v dimnik. Baje ga je partizan, ki je pogledal v dimnik, opazil, pa je kljub temu rekel: »Tukaj ga ni, gremo naprej!«
Po pobegu se je Tine Vidmar zatekel na orožniško postajo na Brezovici. Že naslednji dan so ga partizani iskali na domu. Domači so povedali, da domov ni prišel, da ne vedo zanj. Mati ga je potem šla obiskat na Brezovico. Skoraj ga ni prepoznala, saj je v nekaj dneh osivel in postal plešast. Še vedno ga je spremljala groza, ki jo je doživel v gozdu.
[Stran 015]
Ljudje na Plešivici so bili po vsem tem zelo prestrašeni. Cele družine so hodile prenočevat v Notranje Gorice. Možje in fantje, kolikor jih je sploh še bilo doma, so večkrat spali na robu koruznih njiv ali pod osamljenimi drevesi sredi barja. Zgodilo se je, da sta dva brata prenočevala v koruzi blizu domače hiše. Sredi noči je njuno rahlo spanje predramil glasen lajež domačega psa. Napeto sta prisluhnila. Slišala sta korake po dvorišču, nato pa butanje po vratih in klicanje. Vedela sta, da so partizani in da ju iščejo. Ali bodo verjeli materi, da ju ni doma? Iskali so po hiši in gospodarskih poslopjih. Približali so se tudi koruzni njivi, kjer sta se skrivala. Zadrževala sta dih in čakala. Ko so se obrnili nazaj proti hiši, sta se na smrt prestrašena splazila k drugi bolj oddaljeni njivi.
V prvih dneh septembra 1942 je bila na Brezovici ustanovljena vaška straža. Sprva je bila maloštevilna in se je nastanila pri Poku na Brezovici. Med prvimi njenimi člani je bil Tine Vidmar z Bluš. Razumel je, kaj pomeni samoobramba. Vedel je, da bo sedaj branil ne samo svoje življenje, ampak tudi življenje in premoženje vaščanov. Ko se je število stražarjev nekoliko povečalo, je prišel za poveljnika Ivan Boh iz Ljubljane. Novi poveljnik je posadko kmalu premestil v Kušlanov grad na Plešivici in v šolo na Logu. Tu je vaška straža ostala do septembra 1943.
Vaški stražarji so 29. novembra 1942 odšli v gozd nad Dragomerjem in odkopali trupla treh kmetov s Plešivice. Položili so jih v krste in jih prepeljali na Plešivico. V Rihtarjevi hiši so vse tri položili na mrtvaški oder, naslednji dan pa so jih pokopali v blagoslovljeno zemljo na pokopališču v Notranjih Goricah. Marsikdo se je ob tem pogrebu spomnil, kako so nekaj mesecev prej pokopavali Mravljetove. Tudi tedaj so v cerkev in iz cerkve hkrati nesli tri krste. Mnogim je ostala v spominu nema pridiga brezoviškega župnika Lavriča v nedeljo pri jutranji maši, ko so Mravljetovi ležali na mrtvaškem odru. Župnik je prišel na prižnico, se pokrižal in umolknil. Ljudje so napeto čakali, kako bo začel pridigo. Nekaj časa je molčal, nato pa rekel: »Danes ne bom pridigal, danes molče pridigajo Mravljetovi.«
Tudi plešivski kmetje, ki so se vrnili domov k večnemu počitku, so 29. in 30. novembra 1942 pridigali. Dokler se je samo govorilo, da so jih pokončali nekje nad Dragomerjem, je kdo še pomislil, da morda govorice le niso resnične. Sedaj ni bilo več nobenega dvoma: trije dobri očetje so bili umorjeni. Le kaj so mislili v tistih težkih trenutkih, ko so stali pred svojim grobom in čakali, kdaj bodo odjeknili streli. Gotovo so pomislili na Boga, saj so bili vsi verni. Gotovo na svoje družine in domačije. Čutili so, da se dogaja nekaj strašnega. Zakaj?
Še danes se sprašujemo: zakaj? Še danes celo od razumnih ljudi dobivamo na to vprašanje nerazumne odgovore: S pastirjem, ki je pri njem služil, je grdo ravnal, pa ga je zatožil. Hlapcu je odtrgoval pri plači, pa se mu je maščeval. Morda je med tistimi, ki so odvedli plešivske kmete na morišče, res bil kdo, ki je bil prej pri teh kmetih služil, toda njegova tožba bi bila popolnoma nepomembna, če revolucija sama ne bi odločila, da je treba kmete upogniti. Ali ni glavni ideolog slovenske revolucije jeseni leta 1942 naročil, daje treba vse kulake in njihove sinove postreliti? Vsaj on je vedel, odkod prihaja beseda kulak in kaj pomeni. Gotovo je tudi vedel, koliko milijonov ljudi je moralo umreti v letih 1929–1933 v času prisilnih razlastitev zemlje in kolektivizacije, ki je prizadela široko področje Sovjetske zveze, predvsem pa Ukrajino. Anglež Robert Conquest je posvetil veliko časa raziskovanju tega množičnega uničevanja ruskih kmetov in napisal knjigo z naslovom: The Harvest of Sorrow (Žetev smrti). Piše, da je bil presenečen, ko je v nekem ruskem romanu iz leta 1934 prebral tole izjavo o vzroku smrti milijonov kmetov: »Niti eden izmed njih ni bil nič kriv, toda pripadali so razredu, ki je bil kriv za vse.«
[Stran 016]
2.1.2. Epilog
Odkar so se vaški stražarji utrdili v Kušlanovem gradu, so bili Brenčetovi spet stalno doma. Prej so od 26. avgusta dalje prenočevali v Notranjih Goricah pri sorodnikih. Podnevi so hodili domov, da so oskrbeli živino in opravili najnujnejše delo na polju. Partizani so 27. avgusta ponoči spet prišli in iskali mater. Verjetno bi jo bili odpeljali, ko bi jo bili dobili.
Kljub žalosti za očetom so se mati in otroci trudili, da bi čim bolje obdelali zemljo, toda mala kmetija je dajala premalo kruha za številno družino. Manjkalo jim je očeta, ki je večkrat opravljal tudi kako priložnostno delo in tako izboljšal družinski dohodek. Odraščajoči otroci so še posebej pogrešali njegovo skrbnost in preudarnost. Ob zimskih večerih, ko je burja neusmiljeno divjala preko barjanske ravnine in se zaganjala v obronke Plešivice, je cela družina našla toplo zatočišče v hiši na veliki krušni peči. Ko so potem odhajali spat v nezakurjeno sobo, so se spet spomnili, kako jih je nekdaj oče pospremil s toplo odejo in jih skrbno pokril, da so kljub mrzli sobi kmalu mirno zaspali. Očeta so se spomnili tudi ob nedeljah in praznikih, saj je vsako nedeljo in praznik šel k jutranji maši na Brezovico, mati in otroci pa so šli k maši dopoldne v Notranje Gorice.
Prišel je maj leta 1945. Najstarejša sestra Marija je bila tedaj že poročena v Ljubljani. Brat Toni je bil pri domobrancih na postojanki v Notranjih Goricah. Z njimi je šel na Koroško in bil z njimi vrnjen. Mati Marija in hčere Julka, Ivanka in Francka so tudi bežale na Koroško. Imele so srečo, da so se kmalu rešile taborišča in se preselile v ZDA. Sedaj sta tam živi samo še Julka in Ivanka.
Doma pri Brenčetu so leta 1945 vse zaplenili in podržavili. Leta 1968 je bila hiša prodana in izročena novemu lastniku. Prav tedaj sta bila prodana tudi oba kozolca: dvojnik in stegnjeni. Nova lastnika sta ju razstavila in prenesla na svojo kmetijo.
Pri Rihtarjevih je po smrti očeta Ivana vsa teža skrbi za domačijo in številno družino padla na mater Ano. Bila je vajena trdega dela, saj je bila doma z velike Drpaleževe kmetije sredi barja pri Vnanjih Goricah. Tisto noč, ko so partizani odpeljali očeta, so spraševali tudi za enaindvajsetletnega sina Ivana. Ni ga bilo doma. Do ustanovitve vaške straže se je skrival na orožniški postaji na Brezovici. Najstarejša od Rihtarjevih otrok je bila Ivanka, rojena leta 1918, za njo pa so bili po vrsti Cilka, Ivan, Mici, Ani in Vinko, ki je bil takrat star trinajst let. Vsi so bili navezani na starše in na dom, kjer so preživeli lepo mladost in se pripravljali na življenje.
Z Rihtarjevo hišo in družino je povezana tudi nova maša, ki jo je leta 1944 imel v Notranjih Goricah Martin Belej, doma iz Laškega. Aprila 1941 je bil v bogoslovju v Ljubljani. Zaradi nemške zasedbe ni več mogel domov. Zato je o počitnicah prihajal v Notranje Gorice k Rihtarjevim. Marsikatera kmetija v okolici Ljubljane je tista leta nudila začasen dom gorenjskim in štajerskim bogoslovcem in študentom.
Maja 1945 so Rihtarjevi zapustili svoj dom na Plešivici in bežali na Koroško. Ivan je bil kot domobranec vrnjen v domovino. Baje so ga v Teharjah še videli, potem pa je izginil kot tisoči njegovih sotrpinov. Mati Ana, sin Vinko in vse štiri hčere so po nekaj letih življenja v taborišču odšli v Ameriko. Naselili so se v Kanadi. Mati je vzela v najem kmetijo in družina je spet imela svoje delo in svoj dom. Sedaj se je pri njih reklo pri Mrakovih, kajti Rihtar je bilo le domače ime njihovega doma na Plešivici. Danes vse štiri sestre še živijo v Kanadi, mati Ana in Vinko pa počivata v tuji zemlji.
Pri Rihtarju na Plešivici so leta 1945 vse zaplenili. Nekaj časa je bilo tu državno posestvo. Pozneje so zemljo oddali v najem, v hiši pa so se naselili razni stanovalci, večinoma tujci. O nekdaj cvetoči domačiji ni več sledu.
Pri Lavrinovih se je najmlajši sin Janez rodil nekaj mesecev po očetovi smrti. Mati Marjana je z velikimi težavami skrbela za tri otroke in za domačijo na vrhu Plešivice. Zaradi skrbi in težkega dela je zbolela in leta 1959 umrla, Lavrinov rod pa je kljub vsemu vendarle ostal na Plešivici.
Tine Vidmar je maja 1945 kot domobranec odšel na Koroško. Bil je vrnjen in morilska krogla, ki ji je poleti 1942 ušel, je sedaj pretrgala nit njegovega mladega življenja. Bog ve, kaj je mislil v zadnjih trenutkih. Mogoče se je spomnil one jame v gozdu nad Dragomerjem. Prav gotovo pa ni pomislil, kakšne težave bodo še po petdesetih letih imeli doma zaradi njegovega pobega. Tinetov oče Andrej je kot civilni begunec šel na Koroško, ker se je zaradi sina bal [Stran 017]partizanov. Čeprav se je že po enem letu vrnil, mu zaplenjene in odvzete zemlje niso vrnili. Oče Andrej je že precej časa v grobu, leta 1945 odvzeta zemlja pa še danes ni vrnjena.
Graščak Lenič je leta 1945 ostal doma. Nekaj časa je bil zaprt, dokončno pa so ga strli, ko so mu nalagali velike davke in nevzdržne obvezne oddaje. Uradnega odvzema premoženja ni doživel, ker je prej umrl v prometni nesreči.
Nanizali smo vrsto hudih spominov, da bi tako sestavili mozaik usode nekaterih družin, ob katere je val revolucije udaril že leta 1942. Zlasti po koncu vojne je komunistično nasilje povzročilo strahotno gorje tudi drugim. Za družine iz naše zgodbe pa je značilno prav to, da so bile zaznamovane že v začetku revolucije in da ta zaznamovanost še do danes ni izbrisana. V zadnjih letih je bilo izrečenih mnogo besed in porabljenega veliko črnila o popravi krivic, toda kako počasi in omahovaje se te krivice popravljajo.
Neprestano poslušamo svarila, naj ob popravljanju starih krivic ne bi povzročali novih. Toda ali ni nova krivica tudi to, da za pobite domobrance še do sedaj niso bili izdani mrliški listi in je treba ob potrebi za vsakega posameznika vložiti zahtevek ter potem čakati več mesecev ali celo leto? Država je dopustila, da so ponekod domobrancem na domačem pokopališču postavili spominske plošče in opravili simbolični pogreb, drugače pa se ni nič spremenilo. Kaj pa na primer ugotovitev državljanstva za ženo, ki so ji komunisti leta 1942 ubili moža in je leta 1945 iz strahu pred njegovimi morilci zapustila dom in domovino, leta 1990 pa umrla v ZDA! Izgovarjajo se, da ni bila vpisana v državljansko knjigo. Prav zato se postopek za vrnitev opustošene in napol razbite domačije zavlačuje v neskončnost. Vse to je menda potrebno, da bi preprečili nove krivice.
Seveda so ti podatki samo zunanji, manj pomemben del posledic tistih usodnih dogodkov iz leta 1942. Nobeno potrdilo in nobena odločba ne more popraviti škode in krivice, ki je bila povzročena, ko je bila razbita družina, ko je bil uničen dom, ki je pomenil veliko več kot še tako udobno stanovanje, kamor hodimo spat in gledat televizijo. Vemo, da je revolucija leta 1942 načrtno spodkopala mnogo naših domov, ki bi lahko bili trdna opora narodni skupnosti, ki bi tudi Evropi, od katere sedaj naenkrat vse pričakujemo, imeli kaj pokazati in dati. Če je revolucija hotela doseči svoj cilj, je morala v ljudeh zatreti samozavest in jih spremeniti v poslušno rajo, v brezoblično maso. Naši trdni domovi so jo pri tem ovirali, zato je neusmiljeno udarila po njih.
Letos se veliko govori in piše o družini. Pravijo, da je družina bolna, zato je bolna tudi družba. Morda bi tudi iz te žalostne zgodbe dobili kakšno zrno za naše družine, za njihovo trdnost in zdravje!
2.2. Umor na kobariškem
Spectator
2.2.1.
Na levem bregu Soče nedaleč od Kobarida je vas Ladra, ki je bila prizorišče bojev med prvo svetovno vojno. Cerkveno je priključena župniji Libušnje, ki ima svoje pokopališče pri Sv. Lovrencu, kjer je pokopan pesnik Simon Gregorčič. Med obema vojnama je vas kulturno zaživela kot vse vasi na Goriškem, dokler ni fašizem ukinil šol in prosvetnega življenja. Braniteljica in zagovornica slovenskega jezika je postala le Cerkev s svojimi duhovniki, ki so učili verouk po zakristijah in gojili slovensko petje po župnijskih cerkvah in podružnicah. Dekliške Marijine družbe so vzgajale dekleta v verskem in narodnem duhu in jih pripravljale za dobre matere ter vzgojiteljice.
Ker je leta 1937 papež Pij XI. izdal okrožnico o brezbožnem komunizmu, so jo duhovniki brali in razlagali po cerkvah. Liberalni krogi so temu nasprotovali in kmalu so začeli prihajati agitatorji čez mejo iz Jugoslavije in prinašali brošure z dokazi, da papež laže. Med temi so bili domači ljudje, ki so zbežali pred fašizmom v Jugoslavijo in se tam navzeli propagande, ki se je širila med delavstvom. Po nastanku OF so duhovniki nenadoma postali nasprotniki naroda, izdajalci, agenti Vatikana. Hitro je bilo pozabljeno, kar so v letih najhujšega raznarodovanja naredili za ohranitev narodne zavesti. Agitatorji so vabili na [Stran 018]tajne sestanke tudi dekleta Marijine družbe; postale so najbolj zaupne širiteljice tuje propagande. Preslepili so jih, da delajo za narod, in če jih je duhovnik svaril, da to ni prav, mu niso več zaupale. Bolj so verjele tujcem kot lastnemu voditelju, ki jim je vcepil narodno zavest. Geslo »zastonj ga že niso«, »je že kaj naredil« se je širilo od ust do ust, kadarkoli je prišla vest, da so koga umorili. Vesti, ki so prihajale iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, so imeli za laž. Tudi umor dveh cerkljanskih kaplanov je bil prikazan kot zaslužena kazen za izdajstvo. Morala je bila nenadoma postavljena na glavo. Človek ni nič več pomenil. Prislovica »Če koga dobijo na piko, ga kmalu ščedijo,« je zvenela, kot bi nekdo ubil zajca ali kokoš. Resnica je začela prihajati iz gozdov. In sprejemali so jo kot sveto pismo. Začeli so vohuniti in zasledovati ljudi, ki so kaj pomenili, drugače mislili. Kdor je mislil s svojo glavo, je postal sovražnik. In takega je bilo treba javiti in tudi odstraniti, če je prišel iz gozda tak ukaz. Nihče ni preverjal, kaj je resnica in kaj je laž ali sovraštvo, ki je nastalo iz gole nevoščljivosti. Tak ukaz za odstranitev je prišel tudi za očeta šestih otrok pri Šoštarjevih v Ladrah. Ta oče je bil Franc Sovdat, rojen 5. 4. 1890. Okusil je prvo svetovno vojno. Na fronti je bil ranjen v nogo. Bil je tri leta ruski ujetnik in je doživel prve začetke ruske revolucije. Bil je narodnjak. Zato je bil razočaran, ko se je vrnil domov. V domačem kraju je našel tuje gospodarje, Lahe, kot je sam imenoval Italijane. Leta 1925 se je poročil z Marijo Kurinčič, ki je bila devet let mlajša od njega. Ustvarila sta številno družino. Imela sta šest otrok, pet hčera in sina. In ker sta živela še stari oče in stara mati, je družina štela kar deset članov. Za vse je bilo treba skrbeti. Franc je bil skrben gospodar. Niso imeli veliko posestva, a je bilo vse skrbno obdelano. Bil je tudi čebelar. Svoje čebele je vozil na pašo tudi v Benečijo in Furlanijo, celo do Ogleja, 85 kilometrov daleč. Do Dolenjega Barnasa v Benečiji se je vozil s kolesom ali s kolesljem, v Oglej pa s triciklom. To pa je postalo nevarno, ko se je začelo partizanstvo. Osumili so ga in očrnili, da hodi izdajat Italijanom. In ukaz je prišel, da ga morajo odstraniti. Niso se jim smilili mladoletni otroci, nič družina, ki bi bila uničena. Saj so se »borili za narod«! Družina pa je celica naroda!
Zvečer 17. julija 1944 so se v Šoštarjevi hiši pojavili partizani in vprašali po očetu.
[Stran 019]
Slišal jih je in se umaknil v hlev za prašiče ter se skril. Stari oče, ki je imel 81 let, je nekaj ugovarjal, a so ga potisnili ob zid, da mu je tekla kri. Ustrelili so v strop za strah in s seboj odpeljali šestnajstletno hčerko Anico v Krnsko pogorje, kjer so imeli taborišče. Zanimivo je njeno pripovedovanje. Ponoči so jo s silo vlekli najprej na Vršno, nato v globel pod vasjo Krn, kjer so imeli postavljene šotore. Pozneje so jo odpeljali čez planino pod Rdečim robom po strmih poteh do oddaljene vasi Čadrg, kjer jim je morala prati ušive obleke. Vedno so jo imeli pod nadzorstvom. Kamor so se premaknili, je morala z njimi. Umikali so se čez Bačo na Šentviško gorsko planoto, nato čez Idrijco proti Trnovskemu gozdu, v Vipavsko dolino in na Kras. Ne spominja se več vasi, ker so hodili ponoči. To njeno prisilno partizanstvo je trajalo dobrih osem mesecev. Ko so se vrnili pod Krnsko pogorje, jim je v marcu 1945 zbežala in se skrivala doma. Služila je nato v Trstu in v Benečiji; danes živi v Rimu. Takrat ni nič vedela, kaj se godi doma.
Oče Franc je potožil ženi: »Iz nevoščljivosti pride sovraštvo in sovraštvo nima meja.« Ko je videl, da ga iščejo, se doma ni več čutil varnega; zato je zvečer odhajal spat v Kobarid. Tudi to so zvedeli. Zato so postavili stražo. Partizanu, ki je bil na straži, so domačini nosili hrano. Franc je vsak večer nakrmil krave, počistil po hlevu in se nato s kolesom odpeljal v Kobarid. 20. julija ob sedmih zvečer je zaregljala strojnica. Franc je prevozil s kolesom le nekaj metrov, ko so ga pokosile krogle in je padel pod cesto. Kolo je ostalo na cesti. Doma so slišali strele in mama je kot v slutnji rekla: »Saj ni naš tata?!«Vsi so stekli v smeri, od koder je bilo slišati streljanje in z grozo ugotovili, da so jim ubili očeta. Pretresljivo je poslušati pripovedovanje hčera in sina, ki so bili priče srečanju z okrvavljenim očetom. Vsi so zajokali. Mama se je vrgla na očeta, ga objela in klicala. Dobro se je zavedala, da je zdaj padlo težko breme na njena ramena.
Očeta so na vozičku odpeljali domov in ga položili na mrtvaški oder. Sosedje so ostali hladni. Redki so z njimi sočustvovali. Mnogi so odobravali umor. Če je bil kdo očrnjen kot izdajalec, se je glas razširil in je madež padel na vso družino. Vseh se je bilo treba izogibati.
Ko so pokopavali očeta, je bil deževen dan. Zdelo se je, da nebo joče z njimi. Postavili so [Stran 020]mu spomenik, a se nanj niso upali vklesati njegovega imena. Ostal je samo napis: Šoštarjevi. Od vseh strani so padale psovke in žaljivke: izdajalci, morilci, tako na mater kot na otroke. Doživljali so težke čase. Vrstile so se obvezne oddaje. Prvi so bili na vrsti Šoštarjevi. Konj Šimel, očetov prijatelj, jim je poginil, ker je jedel pregreto travo. Čebele, ki so bile ob umoru v Ogleju, so pripeljali domov. Mati je hodila jokat k čebelnjaku in tudi čebele so za gospodarjem kmalu pomrle. Ko so ubili očeta, je bila najstarejša hčerka Meri stara osemnajst let, Anica šestnajst, Tilka deset, Franc osem, Zora šest in Julka štiri leta in pol.
Kljub vsem težavam in nasprotovanju so vsi otroci pridno napredovali. Sin in dve hčeri živijo na Kobariškem, Meri v New Yorku, Anica v Rimu, najmlajša Julka pa je poročena v Franciji v Nici. Mlajši so se bolj malo spominjali očeta. Želeli so osvežiti spomin nanj. Zato so prosili najstarejšo sestro Meri, naj jim napiše spomine. Ker se je bližala 50. obletnica umora, jim je takole opisala očeta.
New York, 26. 1. 1993
Drage sestre in brat!
Kot najstarejša sestra sem vam obljubila, da vam malo opišem življenje našega očeta. Težko je misliti nazaj na težke in strašne dni, ki smo jih preživeli. In zakaj? Izgubili smo očeta zaradi ljudi, ki so gojili osebno sovraštvo in nevoščljivost do našega očeta in do nas. Gledali so nas in našo hišo, kot bi bili milijonarji. Niso se mogli primerjati z njim. Nevoščljivi so bili, če je oče kaj kupil ali izboljšal na kmetiji. Hudo je pomisliti, da imajo ljudje toliko hudobije v srcu. Marsikateri, ki še živi, se ga dobro spominja in ve, kakšen človek je bil. Nikomur ni storil nič žalega. Vsakemu je pomagal, kadarkoli je potreboval nasvet ali pomoč. Njegovo srce je bilo polno dobrote in ljubezni. Nič slabega ni imel v sebi. Njegova največja skrb smo bili otroci in kmetija. Ljubil je vsak košček zemlje. Ni mislil samo na danes, ampak tudi na jutri in naslednje leto, kaj bo delal in kaj bo izboljšal ter pridelal. Ni bil le dober gospodar. Bil je poštenjak in zaveden katoličan. Branil je Cerkev in vero. Bil je pravi narodnjak, saj me je naučil slovensko abecedo, preden sem šla v italijanske šole. Rekel mi je: Prej kot te bodo Lahi naučili italijansko abecedo, te bom jaz naučil slovensko. Nobena iz mojega letnika ni znala slovensko pisati. Rada bi vedela, kje so tisti narodnjaki in koliko jih je, ki so si vzeli čas za svoje otroke, da bi jih naučili slovenščine. Rečem vam, da ni takih očetov [Stran 021]na svetu, kot je bil naš oče. Bodimo ponosni, da smo imeli očeta, ki je bil za nas vse, vzgojitelj in gospodar. Zapustil nam je samo lepe spomine. Rad je hodil na božje poti: na Sveto goro, na Mengore, na Višarje. Bil je vpisan v Apostolstvo mož in fantov. Ni šel mimo pokopališča, da ne bi rekel: Molimo za naše pokojne.
Opolnoči je vstajal in hodil obiskovat svoje čebelice. Na dolgi poti mu je ponoči Šimel delal družbo. Kot otrok sem včasih šla z njim. Če sem ga kaj vprašala, ni nikdar rekel »ne vem«. Vedno je odgovoril in mi vse razložil. Poznal je vsako beneško vas in mnogo ljudi. Pokazal mi je reko Nadižo, vasi Brišča, Podbonesec, Laze, Špetar. S ceste mi je kazal, kje je vhod v Landarsko jamo. Osemnajst let je hodil v Dolenji Barnas. Poznal je tudi tamkajšnjega duhovnika Hvalico in mu je podaril panj čebel.
Z mamo sta rada brala, posebno ob nedeljah popoldne in v zimskem času. Naročena sta bila na goriške mohorjeve knjige in na Glasnik Srca Jezusovega.
Ko sem bila pred leti doma, sem obiskala grob očeta in matere. Ni imena na spomeniku. Piše samo: Šoštarjevi. Hudo mi je bilo. Na spomeniku bi morali zapisati: Tu počiva mučenik, poštenjak in narodnjak, umorjen od sovražnikov. To bi morali napisati.
Ata! Zapustili ste vdovo s šestimi otroki. Ni mogoče povedati in ne opisati žalosti, trpljenja in zaničevanja: Vse je šlo čez nas. Nismo se mogli braniti. To je bilo najtežje, kar more človek doživeti. Tata ni bilo več, da bi nas branil. Pogrešali smo vas, tata, ne samo pri delu, v vseh stvareh, tudi pri večerni molitvi. Pogrešala vas je vaša zemlja, ki ste jo tako ljubili. Vse je jokalo za vami. Vse je razpadlo in propadlo, vse je šlo za vami, ata! Bali smo se imenovati vaše ime. Brezsrčni vaščani so nas leta in leta duševno in telesno morili in zmerjali z izdajalci. Po tolikih letih je vendar prišel čas, da vsakdo spregovori resnico in mu ni treba biti v strahu, kaj govori.
To sem vam napisala, da bi našega tata nikoli ne pozabili.
Pozdrav vsem od sestre Mery.
Najbolj zgovorna priča tega zahrbtnega umora pa je preluknjana srajca, ki so jo domači očistili krvi in jo hranili kot dragocen spomin na očeta. Luknje govorijo, kako je bilo prerešetano telo tega moža, ki [Stran 022]je tisti večer mirno sedel na kolo in se odpravil k počitku. Skrita roka pa je držala brzostrelko in pokosila življenje družinskega očeta šestih otrok. Meri, Anica, Tilka, Franc, Zora in Julka žalujejo za njim. Ob petdeseti obletnici so vsi prišli domov. Na kraju umora so postavili skromno spominsko ploščo, na kateri piše: Tukaj je bil dne 20. 7. 1944 od partizanov ustreljen SOVDAT FRANC iz Ladre 6. 23. julija so se skupaj s sorodniki zbrali v cerkvici sv. Lovrenca, kjer je bila sveta maša in žalno bogoslužje na grobu pokojnega. Po tolikih letih so na nagrobni spomenik postavili tudi sliki očeta in matere.
Nekdo, ki je brez srca in še vedno poln sovraštva, pa jim je hotel zagreniti tudi te dneve srečanja. V noči med 6. in 7. avgustom je na spominski plošči razbil marmornato strešico in podstavek za rože. Kakšno sporočilo ponesejo hčerke Meri, Anica in Julka v New York, Rim in Francijo!
3. Pripovedi
3.1. Vas na meji
Justin Stanovnik
3.1.1.
Žvirče, sobota, 22. aprila 1944. Deklica, ki se je igrala na zadnjem vrtu ene od hiš, je nenadoma zaslišala glas: »Atka bodo odpeljali!« Čeprav glas ni bil noben krik, saj je pridušeno klicala ena od mlajših sestra, je bilo v njem toliko groze, da jo je kar sprožilo čez tistih nekaj stopnic v vežo in naprej na prednja vrata. Tam je stala mati z otroki. Gledali so dol na cesto, kjer sta dva oborožena človeka peljala njihovega očeta. Bil je zvezan. Nekajkrat se je ozrl nazaj, potem pa je trojica nenadoma obstala, na klic je stekel tja eden od otrok in prinesel nazaj materi očetov poročni prstan. Medtem so oni trije prišli do ovinka in čez nekaj korakov jih že ni bilo mogoče več videti.
Deklica, ki so jo poklicali od igre, je bila Vida Pugelj. Bila je to njena zadnja otroška igra, zakaj pozneje, ko se je ostrina njenega slovesa od očeta že začela počasi izgubljati, je bila prerasla leta otroškega igranja. Nekaj dokončnega je torej bilo v njenem slovesu od igre, nekaj od daleč podobnega zadnji dokončnosti, ki je ležala na poti, ki jo je tiste nesrečne sobote, tretje pred veliko nočjo, moral skozi svojo vas narediti njen oče Ignac Pugelj. Da je tista pot bila njegova zadnja, so vedeli vsi: žena in otroci, ki so gledali za odhajajočim očetom, in vaščani, ki so stali po vežah za zaprtimi vrati ali oprezali za okni. Po eni strani Ignac Pugelj ni bil kdorkoli in se je dobro vedelo, kaj je. Vedelo se je, čeprav se o tem nikoli ni govorilo, da je med njimi in ljudmi, ki so iz krajev za Smuko in Starim Logom prihajali v vas, globoko nasprotje. Da pa se bo to nasprotje tragično razpletlo ravno tedaj, o tem je pričala na videz neznatna zunanjost, ki sovaščanom, ki so že imeli izostren čut za to, kaj stvari pomenijo, ni puščala nobenega dvoma: enemu od teh, ki so prišli po Puglja, je z ramen visela usnjena štabna torbica, ki je od vsega najbolj zlovešče kazala na to, kaj se bo zgodilo. Na partizane so se ljudje počasi navadili, ljudje z usnjenimi torbicami pa so bili nekaj drugega. Bili so nevarni in nepredvidljivi, pri njih se ni dalo nič narediti.
Zato se je po tem dogodku vonju, ki so ga ljudje že tretje leto nosili v nosnicah – vonju po dimu in po ožganem – pridružil še vonj, ki ga je prineslo v kraj vsakič, kadar je šla čezenj smrt. Strah, ki se je že sicer ovijal v hiši, se je še zgostil in začel vdirati v ljudi in obležal še v tistih prostorih, ki jih je dotlej ljudem uspelo pred njim obvarovati. S Pugljem je bila na neki način namreč obsojena vsa vas. Da ta strah ni bil prazen in da se je ta obsodba, ki tedaj sicer ni bila izrečena, izrekla in uresničila pozneje, bomo povedali v nadaljevanju te pripovedi. A najprej pojdimo po stopinjah, ki jih je puščal za sabo nastajajoči strah. Kako je prišel v deželo?
Žvirče so suhokranjska vas. Ležijo ob cesti, ki pelje iz Strug, takoj za vzpetino, na katero se je treba dvigniti, če prihajaš v vas od te strani. Cesta se potem nadaljuje do [Stran 023]Ambrusa, od koder se spusti pri Zagradcu v dolino Krke. Ta cesta je obenem zahodna meja Suhe krajine, čeprav sta onstran te meje še oba Korinja in Tisovec, ki bi ju nekateri prištevali sem. Čeprav so Žvirče le nekaj kilometrov nad Struško in Dobrepoljsko dolino, je lega te vasi taka, da usmerja pogled proč od niju na sever in vzhod, proti Žužemberku in Novemu mestu, ki pa ju tudi ni mogoče videti zaradi hribov, ki so, čeprav majhni, dovolj visoki, da zakrivajo očem oba ta znamenita kraja. Toda Žvirčani so se že od nekdaj bolj povezovali z bližnjima dolinama za hrbtom kot pa z dolino ob srednji Krki. Kakor je meja Suhe krajine na zahodu cesta, je tudi na vzhodu njena meja cesta. Ta pelje od Dvora v dolini Krke do Kočevja. Na to cesto pritekajo važne poti iz osrednje Suhe krajine. Ena se začne na Brezovem Dolu in se pod Selami razcepi, tako da levi krak pripelje čez Veliko Lip je po majhni vzpetini na Lašče in se tu poveže s cesto Dvor–
Farno središče te znamenite slovenske pokrajine so Hinje. Sem spada poleg Žvirč še osem podružnic: Prevole, Ratje, Visejec, Vrh, Sela, Veliko Lipje, Lopata in Seč. V Hinje spada tudi Smuka, a tu že dolgo ni cerkve, ker so jo porušili 1954. leta. Fara ima samo 800 prebivalcev – pred vojno jih je imela čez 2000 – pa je zelo razprostranjena. Če bi hoteli priti na primer iz Seča v Veliko Lipje, bi morali prehoditi najmanj petindvajset do trideset kilometrov.
To so seveda samo grobi in okvirni podatki, toliko da za silo umestimo kraj, ki nas bo v nadaljni pripovedi zanimal. Bolj važno bi bilo raziskati nekaj daleč bolj tankega in občutljivega, značaj pokrajine, njeno govorico, saj če smemo tako reči, dejstvo, da hoče vsaka pokrajina predvsem po svojih oblikah nekaj povedati in tudi pove, dokazuje marsikaj. Zakaj imamo rajši ene kraje od drugih? Mar ne zato, ker tam lahko poslušamo to, kar je naši duši posebej drago? Zakaj so ljudje, ki so rasli ob veliki vodi in ravnini, drugačni od tistih, ki so se od mladih nog razgledovali s hribov in gora? Zakaj so tako različne njihove pesmi, za katere lahko pravimo, da prihajajo iz najgloblje človekove notranjosti? Logiki krivulj in črt in ravnin, ki jih ima človek v očeh takorekoč noč in dan, enostavno ni mogoče uiti. Različnost med ljudmi po posameznih krajih in po posameznih pokrajinah si lahko razložimo prav s specifičnim jezikom, v katerega se je ujel svet njihove naravne okolice. Vpliv tega jezika je toliko močnejši, ker vstopa v tisti del človeka, pred katerim ne straži zavest, ampak je mogoče priti vanj neposredno in takorekoč brez dovoljenja.
Čeprav so te stvari dokaj trdne, so hkrati tudi tako tenke, da bi vam celo domačini težko o njih kaj več povedali. Tujec pa, ki sem slučajno zaide, tega gotovo ne bo mogel narediti. Če bi namreč hotel razumeti kraj, bi ga moral prehoditi peš po dolgem in počez; moral bi se zapletati v robidovje, moral bi preskakovati nizke ograje, moral bi se ogibati majhnih njiv in spet in spet postati in se predajati igri kamenja, grmovja in gozdov in vdano čakati, da se bo pokrajina odprla. Toda tudi če se slučajni tujec in obiskovalec ustavi v dragah nad Žvirčami, bo opazil, da je obdan od posebnega sveta. Ena njegovih značilnosti je ta, si bo rekel, da ni preveč razgleda, čeprav so Žvirče na dovolj visoki planoti. Pravzaprav je to razgiban, a nazadnje zaprt svet. Drugo, kar človek opazi tukaj, pa tudi vsepovsod drugod je neka vse prevladujoča skromnost. Majhne njive in majhni vrtovi; pokrajina je sicer gozdnata, a se tudi tu nevisoka drevesa pokoravajo tej osnovni črti. Prva stvar, ki jo v pogovoru z ljudmi izveš, je ta, da v teh krajih ni vode. To se vidi na rastlinju in drevesih. Krčevite oblike vej in debel pripovedujejo o pogosti žeji. Tudi zemlja je na dnu nizkih kraških dolin plitva, dosti je grmovja, od vsepovsod rastejo bolj ali manj samostojne skale, ki so dajale nekoč koscem toliko opraviti.
Danes ni težav z vodo za ljudi in živino. V pripovedovanju o nekdanjih časih pa brž vstopi voda. Prvi je nekaj let pred vojno vodovod dobil Ambrus, Žvirče pa šele precej po vojni. Sicer pa so vodo zbirali v kamnitih vodnjakih. A ker je majhne strehe niso zadosti nabrale, je je pogosto in za dolge čase zmanjkalo. In čeprav so z njo varčevali, so jo morali včasih nositi od daleč. Če so šli ponjo v Kompoljske jame, sta jim pot in čakanje v vrsti vzela cel dan. In kaj sta pomenila tista dva sodčka za ljudi in vso živino? Morda bi se morali zdaj [Stran 024]vprašati, kakšen je človek, ki ga kar naprej gloda skrb za vodo. Če pomislimo, da je voda najtesneje povezana z življenjem, potem bi si dovolili reči, da je tak človek temeljito poučen o tem, kaj človeka v resnici nosi in vzdržuje. Previden človek, bi si upal reči, in ne lahkoveren, odvisen od tolikih stvari, ki nikakor niso v njegovi oblasti.
Ena od teh stvari je bila letina. Včasih je bil kmečki človek zelo odvisen od letine. O tem današnji svet nima nobene prave predstave, včasih pa je bilo od tega, kako so bili razporejeni tisti dnevi, ko se je nebo odprlo in je deževalo, odvisno, kako bo živela družina leto in dan. Zgodilo se je, da so bili po žetvi polni kozolci snopja, zgodilo pa se je tudi, da žito zaradi suše sploh ni moglo dozoreti. Potem je bilo treba upati, da se bosta obnesla krompir in koruza.
Včasih pa se zemlja tudi v jeseni ni spomnila, da bi nadoknadila, kar je zamudila poleti. Tedaj je bilo treba pač šteti dneve in čakati na novo letino. In ko so tedaj poželi prve snope ječmena, so – čimbolj neopazno, da bi to, kar so sicer vsi vedeli, skrili drug pred drugim – omlatili nekaj za silo posušenih snopov za prvo peko.
Mnogo se je paslo predvsem na nižje ležečem svetu med Ambrusom in Ratjem, na tako imenovani gmajni, in po Prelogah, ki so segali do Prevol. Ta svet je bil sicer razparceliran, a pasti na njem ne glede na lastnino se ni smelo braniti nikomur. Divjad takrat ni bila za kmeta taka nadloga, kot je danes. Prvič je človek takrat še mnogo hodil po gozdu, v njem je grabil in sekal, bilo pa je tudi nekaj ljudi, ki so imeli puške in so pridno redčili gozdno živad.
Iz povedanega sledi, da je bilo življenje trdo. Preživeti – to je bil že uspeh. Gradilo se je takrat zelo malo. Če je komu uspelo postaviti novo peč, so ljudje, in on sam seveda tudi, lep čas govorili. Predvsem pa je bilo vedno premalo denarja. Kupovale so se zato le najnujnejše reči, po malem in za prvo potrebo. Za to se je zgodilo, da je otrok tekel v trgovino po pol litra petroleja, pol kilograma soli in pol kilograma sladkorja, po ene vžigalice in za očeta po pet cigaret. Nekaj denarja je vrgla živina, predvsem prašiči, nekaj pa se ga je dobilo tudi iz gozda, kdor ga je imel. A so tudi tu veliko pobrali vozniki in sekači, če pri hiši ni bilo domačih ljudi. Nekaj je dajala tudi dnina ali tabrh, kot so ji rekli v teh krajih. Posebno če je bil kdo priden, so ga radi vabili. Nekaj se je zaslužilo z zelišči, o čemer bomo govorili pozneje. Dober kosec je na dan zaslužil toliko, da je lahko kupil kilogram sladkorja. Danes ni to nič, takrat pa je kila sladkorja bila za marsikoga razkošje.
Posebno obleko za nedeljo so imeli domala vsi, otroci pa, dokler je niso dobili, niso hodili k maši. Moški so poleti morali za v cerkev imeti celo obleko, se pravi, tudi jopič. Če bi se kdo pojavil v cerkvi brez njega, bi bilo približno tako, če se ne bo bralec zgražal ob tej primerjavi, kakor če bi danes prišel kdo k maši v kopalkah. Toda zgodilo se je – to je bilo prvo ali drugo leto po vojni, ko so hodili k maši v Ratje – da je eden od dveh bratov pri hiši šel k šesti maši, potem pa je nekje na gozdni stezi vračajoč se preložil suknjič na onega, ki je šel k deseti. Sem spada tudi zgodba o vaški ženitni suknji. Če se je namreč ženin odločil za ženitev pozimi in ni imel svojega plašča, je lahko stopil k človeku, ki je hranil posebej za to urezan in sešit plašč, in si ga je izposodil. Spet je to bila dokaj običajna reč in ni bilo na njej nič od tiste škandaloznosti, na katero človek pomisli danes. Trdo življenje je torej to bilo in je zahtevalo pridnost, prisebnost in pozornost. Nismo hoteli reči revščina, ker so revni tam, kjer so tudi bogati, tu pa so bili vsi približno na istem, če seveda izvzame[Stran 025]mo enega ali dva sabejnikarja, ki res nista imela nič razen izposojene strehe nad glavo.
Če se današnjemu človeku, pohujšanemu od tega, da ima, to zdi črna ali celo obupna slika, povejmo takoj, da predstavlja samo polovico resničnosti in da je še druga in drugačna. Navkljub trdemu življenju – ali prav zaradi njega, kdo ve – v vasi ni bilo zavisti, agresivnosti ali celo sovraštva, ni bilo kraje ali ropov ali ubojev, kar dandanes vrli sociologi izvajajo iz pomanjkanja. Nasprotno, vas je izkazovala presenetljivo visoko raven kulture. Poskušajmo z nekaj potezami nakazati to drugo sliko.
V vasi je bilo najprej dosti vedrosti in veselja. Bilo je malo manj kot šeststo ljudi, kar je v primeri z današnjimi dvestotimi veliko. Dosti je bilo zato tudi mladih, ki so dajali življenju ton. Če sta bila le dva malo dlje skupaj, pripovedujejo danes, ni minilo dolgo in se je že zaslišalo žvižganje ali petje. Ko so se ob večerih vračali od košnje ali zvečer od žetve, niso bili nikoli tako utrujeni, da ne bi proti vasi grede zapeli. Sestra leta 1945 ubitega domobranca pravi: »Naš Miha je vedno ali žvižgal ali pel, tudi kadar je bil sam. Zato mi, kadar se spomnim nanj, prihaja tak pred oči.« Bili so tudi mnogo skupaj, posebno ob sobotah si ni bilo mogoče misliti, da bi kdo ostal doma. Tudi zamere, ki so nujno nastajale, niso mogle dolgo trajati, ker se iz skupnosti ni hotel nihče izločevati. To so bili časi, ko ti k sosedu ni bilo težko stopiti, bodisi da si si šel kaj sposodit ali pa kar tako. Pravijo – tisti, ki imajo ta talent, da se česa spomnijo – da se je kmet, ki je imel opravek na drugem koncu vasi, med potjo oglasil najmanj pri treh hišah: ali je stopil samo na prag in pozdravil ali pa prislonil sekiro ali motiko za vrata in stopil v vežo in pozdravil gospodarja ali gospodinjo ali teto ali strica, včasih pa je vstopil celo v hišo, se nekajkrat po dolgem sprehodil, malo podohtaril, in ne da bi povedal, po kaj je prišel, pozdravil in odšel. To je bil nekakšen obred in pravi del opravila samega. Tako se je vzdrževala kultura vasi.
Ko danes ljudje gledajo nazaj v tisto življenje predvojnih Žvirč, se spomnijo tudi, da ni bilo tožarjenja. Tudi za zemljo ne. Svojih meja niso prestopali, in če bi se utegnila sosedu delati škoda, so se rajši [Stran 026]ustavili že prej. Če so bile njive v strmini druga nad drugo, niso orali do meje, ampak so se rajši odpovedali tisti zadnji pol brazde, da se ne bi sosedova zemlja začela posipati. Poleg tega so se strogo držali ustaljenih navad. Do sv. Jurija se je lahko vozilo povsod, potem pa spet v jeseni od sv. Mihela. Vsak je torej lahko prišel do svoje njive. Ne bomo se sedaj spuščali v vprašanje, ali je vse to nosila kultura kot del zavesti ali pa je vse to uveljavil način življenja. Važno je to, da je ta kultura prinašala veliko varnost in je, pa naj je prihajala od koderkoli, nastopala kot skrb za človeka.
Ko smo že omenili pomanjkanje, moramo nekaj povedati še o ponosu, s katerim je ta svet pomanjkanje prenašal. To je prehajalo celo na otroke. Ko so po vojni šli fantiči v šolo v Ribnico in Stično in Ljubljano, niso mogli verjeti očem, ko so videli, da sošolec prosi sošolca, naj mu odstopi košček kruha. To se v nekdanjih Žvirčah absolutno ne bi moglo zgoditi: take sramote res ni bilo mogoče narediti hiši. Da si prosil za jabolko, to je še nekako šlo, a prositi za kruh!
Tudi so otroci bili že kmalu vključeni v delo pri hiši. S petimi leti, pravi Vida Pugelj, so morali že kaj narediti: iti po vodo, prinesti drva. Pasli so otroci še radi, bodisi krave ali koze, hudo pa je bilo ob žetvi in mlačvi. Takrat je bilo treba prebrskati vsako njivo, če kje ne leži odlomljen klas, najtežje pa je bilo od kozolca, kjer se je sušilo snopje, odganjati kokoši. To je bilo večno, nikoli dokončano delo! Kadar je kovač Maver hvalil Rusijo, češ da znajo tam tako kmetovati, da dvakrat žanjejo, so se komunistične uspešnosti najbolj ustrašili otroci.
Soobstajanje, ki je tako nastajalo in se obnavljalo, je v najosnovnejši obliki ostalo tudi med vojno. V vasi je sicer bilo nekaj terencev, tudi se je vedelo, kdo je kdo, a se je vendar nekako pričakovalo, da nihče ne bo šel prav do konca. Da kljub nasprotovanju obstajajo neke meje. Pravijo, da je v vasi bilo včasih tudi do šestdeset fantov, ki so se skrivali pred partizansko mobilizacijo, a se kljub mnogim preiskavam nikoli ni zgodilo, da bi koga našli. To si je mogoče razložiti samo tako, da ni bilo ovajanj. Razmere po hišah so bile znane vsakomur in vsakdo je vedel za vsakega drugega, kje se je mogoče skriti. Na to se je torej lahko računalo. Na primer pride partizanska patrulja in postavi mitraljez pred hišo: »Če skrivate fanta v hiši, ga bomo na mestu ustrelili.« Niso ga našli. Vedeli so torej, da so neke meje, ki jih tudi nasprotniki ne bodo prestopili. Na koncu se je tudi to zamajalo in podrlo.
Če se nam je vsaj malo posrečil poskus, predstaviti krajinski in kulturni svet, v katerega so bile umeščene Žvirče, potem bo bralec tudi imel vsaj medlo predstavo, v kakšnih razmerah se je začela pot Ignaca Puglja, pot, katere zadnji del, pravzaprav predzadnjo postajo pred njenim nasilnim koncem, smo z nekaj posnetki pokazali na začetku te pripovedi.
Kdo je bil Ignac Pugelj? Bil je seveda marsikaj, kot vsak človek. Kar pa ga je tako zelo ločevalo od drugih, je bila njegova naravna in mnogostranska nadarjenost. Spadal je med tiste, ne tako pogoste, pa tudi ne tako zelo redke slovenske ljudi, ki se naredijo iz nič. Ljudje, ki se niso ničesar učili, a se zdi, da znajo vse.
Kar je še bolj osupljivo, pa je to, da tega, česar se lotijo, ne opravijo morda za silo ali recimo povprečno dobro, ampak tako, kakor da bi za njihovimi izdelki stal izvežban mojster. Od stvari, ki jih Pugelj ni naredil in pridobil sam, je bila stara kajža, ki mu jo je v Žvirčah kupil oče. Na tistem koščku zemlje je začel z ženo, ki jo je pripeljal iz Hinj, postavljati stavbo svojega uspeha.
Kaj vse je torej Pugelj bil? Bil je najprej trgovec in gostilničar. Bil je velikopotezen. Kupoval je vino po Štajerskem, Primorskem, Dolenjskem, hodil je ponj celo v Dalmacijo. Večino poti je opravil sam s konji, za pot, ki jo danes opravi tovornjak v enem dnevu, je porabil cel teden. Ne samo da je kupoval in nabavljal, ampak je obenem pletel mrežo vsakovrstnih gospodarskih vezi. Kot dober trgovec je imel izrazit čut za to, kaj svet potrebuje in kupuje. Od tu je bil samo korak do vprašanja, ali je kaj od tega najti v njegovi lastni okolici. Česar je bilo v Suhi krajini res dovolj, so bile vsakovrstne zeli in zelišča, to, kar sta dajala gmajna in gozd. Vse to je bilo torej dano, potrebne so bile samo pridne roke, ki jih v Suhi krajini nikoli ni manjkalo. Tako se je začela znamenita trgovina z zelišči, ki je zajela velik del Suhe krajine in segla še čez v Struge in Dobrepolje. Pugelj je zbiral, sušil in skladiščil. Večino tega je šlo v izvoz. Enkrat so »šle« gobe, drugič krhlika, tretjič beladona ali volčja češnja, potem spet listje črne in bele robide, potem mahovi in lišaji in hrastove ježice, pa tudi domala brezkončna vrsta zeli, iz katerih [Stran 027]so se kuhali zdravilni čaji: lipa, bezeg, rman, tavžentrože. Krajina se je sproti odzivala na zahteve, ki jih je postavljal trg, in vneto nabirala in dobavljala, kar so naročala velika trgovska središča. Vse se je stekalo v Žvirče. Sem so tovorih peš ali vozili s samotežnimi vozički, kar so nabrali, predvsem pa to, kar je Pugelj naročil nabirati. Pugelj in njegov najstarejši sin Nace sta zapregla tudi sama, posebno če je blaga manjkalo, in kupovala tudi po bolj oddaljenih krajih. Pogosto sta tako obiskala kočevske vasi na zahodnih obronkih Roga: Rigel, Novi Breg, Stari Breg, Pugled, Cesto, Trnovec. Nace se še spominja, kako sta se ustavljala z vozom po kočevskih vaseh in spraševala: »Haben sie Lindentee?«
Posušeno robo je Pugelj spravljal v bale, jih vozil na postajo na Videm in jih odpravljal naprej. V Ljubljani sta te reči kupovala predvsem Sever in Rohrmann, največ pa je pokupil vrhniški veletrgovec z zelišči Edvard Pišler. Nace se še spominja, kako so si med seboj zaupali: Pugelj je s pismom seznanil kupca na Vrhniki, da mu je tega in tega dne poslal toliko in toliko bal tega in tega blaga, na Vrhniki so to, kar je prispelo z vlakom, stehtali in nikoli ni prišlo do nobenega nesporazuma. Včasih česa seveda tudi ni bilo mogoče prodati. Nace se spominja, da jim je nekoč v skladišču ostalo neprodanih okoli tristo kilogramov suhih gob. Potem pa seje že pozne jeseni pripeljal neki Italijan in odpeljal vse, vesel, da je sploh kaj dobil. V Žvirče ga je napotil Sever v Ljubljani. Povedal mu je takole: »Če gob ne boš dobil ali pri Puglju v Žvirčah ali pri Pečjaku v Hinjah, jih v Sloveniji sploh ne boš dobil nikjer.« Trgovina je cvetela. Kaj pa nabiralci? »Veliko nismo dobili,« pravijo, če jih vprašaš, »a za nas je bil pomemben vsak dinar.« Tisto nabiranje zelišč je tako prineslo nekoliko lažje življenje.
Kakor da bi to ne bilo dovolj, je bil Pugelj tudi odličen mesar. Vsako leto so poklali čez petdeset prašičev in izdelovali odlične gnjati in klobase, ki so jih potem kupovale boljše ljubljanske gostilne, kot sta bili Figovec in Sokol. Pri vsem je imel Pugelj tudi srečno roko in njegovo blagostanje se je večalo. Ko se je začela vojna, je bil, bi se lahko reklo, bogat človek.
Kakor vsak nadaljnji uspeh te vrste je tudi ta temeljil na pridnosti in delavnosti. Hčerka Vida se spominja, da je mati pripovedovala, kako je včasih spal komaj po dve uri. Tudi družina je morala sodelovati. Vsak dan po zajtrku so otroci dobili svoje delo, po večerni molitvi – pozimi je to bil redno rožni venec – se je pogosto zgodilo, da je oče prinesel zaboj sladkorja, ki so ga otroci vlagali v papirnate vrečke. Včasih so otroci nad delom pospali.
Pugelj je bil predvsem posloven človek. Politika ni bila njegovo področje, a je tudi tu imel izvirne in samosvoje poglede. Tako na primer ni volil Korošca, kakor domalo cela vas, ampak samostojnega kmečkega politika Velikolaščana Puclja. Vendar je bila tudi zanj cerkev absolutno središče vasi. Kakor ostali vaščani se je ob zvonjenju odkrival in se bodisi na polju ali doma ali na poti z molitvijo spominjal, da je krščanski človek. In čeprav je bilo delo velika zapoved hiše, se je do potankosti spoštovala svetost nedelje. Čeprav je bil proti koncu torej Pugelj imovit človek in se je nekaj hiš pri njem preko mere zadolžilo, ga ljudje niso sovražili, ampak je bil cenjen in spoštovan. Zavedali so se, da je njegovo poseganje v njihovo življenje koristno: povezal je vas s svetom in dalo se je kaj zaslužiti. Vedeli so tudi, da Pugljeva družina ne živi v izobilju in da je bogastvo, ki se je tu nabralo, plod dela in sposobnosti. Tudi mu ni bilo tuje sočutje. Dogodek, o katerem pripoveduje naslednja zgodba, gotovo ni bil edini v njegovem življenju. Hčerka Vida pripoveduje, da se je, potem ko so komunistični gverilci Žvirče 15. marca 1945 požgali in pregnali ljudi v dolino Strug, družina Pugljevih nazadnje ustalila pri Strnadovih v Podgorici. Nekega dne se pri njih oglasi neznana ženska. Na tla postavi veliko košaro, odgrne prt in pokažejo se za pregnano družino zelo ko[Stran 028]ristne reči: fižol, jajca, moka. »Sedaj ste v stiski,« pravi žena, »in vam bom lahko malo povrnila to, kar mi je nekoč storil vaš oče.« Nekoč, ko je ravno peljal domov moko, ki je prišla po železnici iz Banata, je na poti srečal utrujeno žensko v črni ruti. Ustavil je in jo povabil na voz. Hotel je izvedeti, zakaj ima objokane oči. Žena mu pove, da je vdova in da jo doma čaka kopica lačnih otrok, ki jim nima dati kaj jesti. Ko sta prišla do hiše, kjer je žena stanovala, je ustavil, a še preden je odšla, je vzel z voza dve vreči moke in ji jih poklonil.
Bilo je znano, da ljudi ni vabil na pogubno pot samozadolževanja. Če je bil kdo že kaj dolžan, se je branil dajati mu še naprej na up, ker je vedel, da bodo novi dolgovi človeka pripeljali v položaj, iz katerega ne bo izhoda. V tem načinu ljudje niso videli le skrbi za njegov lastni denar, ampak so iz tega sklepali, da nikakor ni bil brezbrižen do usode vaščanov. Očitno ga je bolelo, ko je videl, da nekateri ne vzdržijo tistega visokega napora, ki je potreben, da se v trdih suhokrajinskih razmerah preživi. Z vsem svojim vedenjem in ravnanjem se je zdelo, da dokazuje, kako je v tem trdem svetu kljub vsemu mogoče dostojno živeti. To je večina ljudi cenila.
To je morda čas, da uvedemo v svojo pripoved človeka, ki je predstavljal v mnogočem nazore, ki so bili Pugljevim nasprotni. To je bil kovač France Maver. S Pugljem sta bila sicer prijatelja, saj mu je pomagal, da si je v vasi kupil skromno hišo in v njej uredil kovačijo. Nekateri vaščani mislijo, da je bil Maver že pred vojno organiziran komunist. Spominjajo se, da tega tudi sam ni zanikal. »Saj že vrabci čivkajo, da sem komunist,« je imel navado praviti. Bil je drugačen od ostalih. Vidno znamenje njegove drugačnosti je bilo to, da je naročal in bral Jutro, predvsem pa je bilo seveda drugačno njegovo govorjenje: »Sedaj se mučite in tolčete revščino, a ne bo vedno tako. Prišel bo iz Rusije beli medved in potem boste imeli vsega dovolj.« Kadar ga je Pugelj slišal tako govoriti, mu je vedno ugovarjal: »Človek božji, le kdo ti bo kaj dal! Imaš samo to, kar sam zaslužiš. Samo nase in na svoje delo se lahko zaneseš.«
Tako je Ignac Pugelj pred vojno v veliki meri uresničil to, kar je v neki noči, ko je imel deset ali dvanajst let, sam v sebi slovesno obljubil. Ko je živel še v domači hiši v Strugah, ga je neko noč prebudil pogovor med staršema. Zaslišal je očetove besede: »Od vseh otrok me najbolj skrbi Nace. Ne vem, ali bo kdaj kaj iz tega fanta.« Tedaj je deček sklenil, da mora na vsak način iz njega nekoč nekaj biti.
Nekaj je torej dosegel, a to je že bil čas, ki takih ljudi, kot je bil Ignac Pugelj, ni prenesel. Prišla je revolucija in državljanska vojna in ga je vsrkala v svoj vrtinec, čeprav se zdi, da si je prizadeval, da bi ostal zunaj.
Zima 1941–42 je bila izredno huda. Bilo je toliko snega, da cele mesece niso mogli iz vasi. Če je kje zmanjkalo drv, so sekali za kurjavo drevje okoli hiš. Po hišah se je začel oglašati kovač Maver. Govoril je o tem, da bo s pomladjo zapihal čez deželo nov veter.
Konec marca ali v začetku aprila so prišli v vas prvi partizani. Vedno so prihajali iz taborišča nekje nad Smuko, ostali so v vasi dan ali dva in potem spet odšli. Medtem so priredili miting in tam pripovedovali vaščanom, zakaj se borijo in kaj hočejo doseči. Vse, kar so povedali, se je zdelo ljudem sprejemljivo. Mladina je bila seveda navdušena. Večina fantov je tedaj bila pripravljena iti v gozd. Medtem se je pomlad prevesila v poletje in italijanske postojanke so se preselile v večje kraje. Precej dežele je bilo torej, kakor so takrat pravili, osvobojene. Razmere so bile takšne, da se je navdušenje v ljudeh dvigalo, obenem pa tudi pripravljenost za neodgovorna dejanja. Ko se je raznesla govorica, da Italijani pripravljajo napad na vas, so se ljudje z živino vred preselili v gozd. Prišlo je tako daleč, da so fantje pripovedovali, da bodo, če pridejo Italijani, vas sami požgali. Na srečo ni bilo nobenega napada, Italijani so samo bombardirali Polom. Nevarnost je minila in treznejši so se oddahnili.
Vtem pa so se začele stvari korenito preobračati. Tisti, ki so obljubljali svobodo in pravičnejši svet, so nenadoma začeli pobijati ljudi, ki so jih domačini poznali in cenili. Najprej je udarilo iz Hinj: odgnali so kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj. Bilo je to 13. junija. Čez nekaj časa se je začelo šepetati, da so oba po strahotnem mučenju ubili nekje nad Starim Logom. Potem se je razvedelo, da so 4. julija v Kompoljah ubili Franca Babiča in mesec zatem je v vas prišla novica, da so v isti vasi ubili prevoznika Štefana Mustarja. Potem so v rojih začele prihajati vesti iz bližnje in daljne okolice, ki so vse vsebova[Stran 029]le iste besede: odpeljali, mučili, ubili. Ob teh novicah so se ljudje spomnili nekaterih reči, ki jih prej ali niso opazili ali niso hoteli opaziti: to so bili znaki, ki tudi zanje niso bili brez pomena: pesti, srp, kladivo. To so bile besede, ki so šele sedaj razkrile svoj pravi pomen: revolucija, Rusija, Stalin. Vas se je začela obračati, počasi in previdno, ker se je na deželo že bil ulegel strah. Nazadnje pa se je obrnila proti novim ljudem skoraj v celoti: ljudje so se spomnili besedil, ki so jih sami in njihovi predniki poslušali stoletja, spomnili so se resničnosti, ki so jo tako oni sami kakor njihovi predniki skušali in sprejemali na trdi krajinski zemlji. Zavedeli so se, kaj so. Tega jim komunisti niso nikoli odpustili.
Kakšno vlogo je Ignac Pugelj v teh in po teh dogodkih igral, nam ni uspelo točno izvedeti. Zdi se, da je hotel ostati čim bolj neopazen in se je zato, kolikor se je v teh nenavadnih časih to dalo, držal svojih opravkov. To je bila seveda edina možna igra, a ni mogla biti preveč uspešna, ker so vsi natanko vedeli, kako je z njim in kaj misli.
Prvič so ga odpeljali s sinom Nacetom verjetno junija 1942. Na videz je takrat šlo za vrečo tobaka, ki so ga našli na podstrešju Pugljeve hiše. Očitali so mu, da bi bil moral te in še nekatere druge reči prijaviti. Oba sta bila nekaj dni zaprta v smrekovem gozdu med Smuko in Starim Logom. Zakaj so ju takrat izpustili, ni povsem jasno. Sin Nace misli, da je posredovala neka visoka partizanka iz bližnjega taborišča, a je bil verjetno bolj odločilen skupni nastop vaščanov, ki so zahtevali, da Puglja izpustijo. Tudi iz sosednjih vasi so prihajale podobne zahteve. Če seveda ni bilo kaj tretjega! Mogoče je posredoval Maver ali kateri od drugih vaščanov, ki so se nagnili na partizansko stran. Naj bo že kakor koli, Pugelj in njegov sin sta se tedaj vrnila.
Iz te epizode, ki se je tako srečno končala, je Pugelj seveda potegnil osnovni nauk: da je nadzorovan in da mora paziti na vsak korak. Zato je morda razumljivo, da je sinu Nacetu, ki je bil že zdavnaj goden za vojaščino, odsvetoval, da se pridruži legistom, ki so se medtem začeli v Žvirčah organizirati. Nace pripoveduje, da se je po teh dogodkih za očeta še bolj bal, ker ga je poznal in je vedel, da povsem tiho le ne bo mogel biti. A so vsi le nekako prebili do konca leta 1942. Medtem se je bila v vasi ustanovila postojanka vaške straže in januarja 1943. doživela in odbila prvi napad. Nato je prišla kapitulacija Italije in žvirški vaški stražarji so se umaknili v Turjak. Za razliko od nekaterih drugih krajev se jih je večina vrnila domov, a so po nekaj mesecih spet odšli v domobranske postojanke, predvsem v Velike Lašče. Velika večina nekdanjih žvirških legistov je torej sedaj bila v eni od posadnih čet v dolini med Veliko in Malo goro, ali pa je tvorila jedro velikolaškega udarnega bataljona, ki mu je poveljeval Franc Grum. Po nekajmesečnem partizanskem obdobju je postal domobranec tudi Nace Pugelj. Tudi njega so končno dodelili v udarni bataljon v Velikih Laščah. Še danes se, ne brez ponosa, spominja, da so to bili dobri vojaki. Z bataljonom je prehodil podolgem in počez vso Dolenjsko in se udeležil vseh poglavitnih bojev. Posebno se spominja bitk pri Trebnjem, Medvedjega in Račjega sela. »Ej,« pravi, »gnali smo jih dol do Novega mesta, tu pa so jih prevzeli Novomeščani in jih potisnili v Kočevski Rog.« S tipično veteranskim ponosom se spominja pogumnega poročnika Janka Petriča, ki je padel v zaključnih bojih v Kočevskem Rogu. Nazadnje pa je Načeta že konec marca 1945 zadelo takorekoč doma. Ko so zavzemali [Stran 030]Štuk takoj za vasjo, ki je bil zelo razgleden in je bila tam stalna partizanska straža, je stopil na nastavljeno mino. Popolnoma slep se je le prebil do svojih v Strugah, ki so ga poslali v bolnico v Ljubljano. Medtem je šel k domobrancem tudi drugi Pugljev sin Mirko, letnik 1925. Pugljev položaj je postal tako še bolj nevzdržen. Tega se je z vso ostrino zavedala tudi njegova žena, ki je sicer dovolj dobro vedela, kaj je komunizem, a je bila drugačne narave: skušala je razumeti vse, ki so takrat prihajali v vas, po svoje tudi partizane. Vedela je, da so lačni, da jih zebe in da se bojijo. Tako je imela kar velik krog ljudi, s katerimi je lahko govorila. Pogosto je opominjala moža, naj pazi, kaj govori.
Napete in nevarne razmere, življenje na meji, na področju, kamor so segale brigade, kurirji in tajne službe s področja, ki ga je obvladoval partizanski Rog, z druge strani pa domobranci iz Stične, Dobrepolja in Lašč, so mu počasi začele izpodkopavati zdravje. Hčerka Vida se spomni, kako je težko prenašal otroke, ki jih vojna ni čisto nič motila in so se veseli podili po vasi gor in dol in kričali.
Kako se je medtem v ozadju pletla njegova usoda, seveda ne vemo. Tisti, ki so v ozadju lovili njene niti in jih povezovali, so se izkazali za zelo molčeče ljudi, tako približno kakor danes obilno dokazuje Pučnikova parlamentarna komisija. V mnogočem jih pravzaprav razumemo, zakaj to, v kar so bili vpleteni, ni bilo nobeno vojaško in politično dejanje, ampak zločin. In prav to, da o njih molčijo tako dosledno, trdovratno in zakrknjeno, ta dejanja sami, ne da bi se zavedali, najbolj obsojajo. Kako je torej v ozadju dozorevala Pugljeva usoda, tega ne vemo, ampak po znakih, ki jih je opazovala družina, je čutil, da je razplet v zraku. Do pomembnejšega momenta v tem razvoju je prišlo 1. marca 1944. Tedaj je bilo v bombnem napadu na vas šest ljudi ubitih, več pa ranjenih. V hrbtenico je bila zadeta tudi ena od Pugljevih hčera. Prevoz v bolnico je bil nujen. Pugelj sam ni bil pripravljen peljati, ker se je bal, da bi ga takoj obtožili, da je tam imel stike z domobranci. Ponudil je konje in voz in prosil sovaščane, da bi kateri od njih opravil to vožnjo. Čutil je, da nekateri ljudje čakajo na najmanjši povod. Ker nihče ni bil tega pripravljen storiti, je moral nazadnje na pot sam. Ko se je vrnil, je takoj sledilo zaslišanje, a so ga takrat še izpustili. Čez nekaj dni, 22. marca, pa se je zgodilo.
Pugelj je izginil v partizanskem svetu na vzhodu. A čisto brez novic domači le niso bili. Prihajali so v vas takšni in drugačni ljudje iz tistih krajev in pravih, da je zaprt v Beli krajini in da prosi, naj mu prinesejo raznih stvari, predvsem hrane. Nekaj časa so pošiljali, kar so imeli in mogli. Čez nekaj časa pa je žena začutila, da se z njo igrajo – vmes so bile tudi neke sanje – in odločila se je, da jim tega ne bo več omogočala. Ljudje, ki so ga nazadnje videli, so vedeli povedati, da je bil zelo zdelan in shujšan. Sin Nace pripoveduje, da je Lovričev Lojz z Vrha pri Hinjah, ki je bil z njim še zadnjo noč zaprt v Črnomlju, po vojni pripovedoval, da je Pugelj slutil ali celo vedel, kdo je povezan z njegovo aretacijo in smrtjo, ki ga čaka. Ljudje vedo povedati, da so ga mučili, da si je moral sam skopati grob. Nace misli, da oče leži v Turkovi Dragi takoj za Črnomljem.
Hčerki Vidi je po vojni mati večkrat pripovedovala o nekem dogodku, ki je, bolj kot vse drugo, pretresljiv. Mavrovi po vojni niso več živeli v Žvirčah, ampak nekje na Štajerskem. Družina ni bila srečna. Eden od sinov, Anton, je padel pri partizanih že leta 1943, drugi sin Ciril, ki je bil po vojni v nekakšni vojaški službi, je tudi kmalu umrl. Po nekaj letih pa se je pri Pugljevi materi na Viču pri Ljubljani, kjer je od 1952. živela, oglasila Mavrova žena: da je mož zelo bolan, da težko živi, da kliče Pugljevo ime. Mavrova je predlagala Pugljevi, da bi šla z njo na Štajersko in moža potolažila. Tedaj je mati odgovorila, da ne verjame, da bi njena prisotnost kaj dosti pomagala; da je rešitev samo v tem, da se človek pogovori z Bogom in očisti vest. Mavrovo je spomnila tudi na to, kako jo je potem, ko so Puglja odpeljali, prosila, naj doseže pri možu, da bi se zanj potegnil. Naj se je ta zgodba v resnici odvijala že kakorkoli, bi se nam danes, ko iz daljave stvari dobivajo druga razmerja, zdelo lepo, ko bi ji bila takrat ustregla.
Po Pugljevem odhodu so Žvirčani še celo leto živeli življenje na meji, med svetom, ki ga je obvladovala komunistična gverila na eni strani in domobranci na drugi. V vasi in okoli vasi so bile neprestane praske, pa tudi pravi spopadi. Ljudje so nedoločno čutili, da ni bil obsojen samo Pugelj, ampak je bila obsojena vsa vas. Kakor bomo videli, sta bili nad vasjo pravzaprav dve obsodbi. Prva je bila izvršena 15. marca 1945, ko se je že bližal konec vojne. Nekega jutra je velika partizanska vojska obkolila vas in jo ali požgala ali porušila.
[Stran 031]
Potem ko so januarja sredi hude zime in snežnega meteža partizani požgali Hinje, se je v vasi počasi zgoščevala slutnja, da se bo nekaj podobnega zgodilo tudi z Žvirčami. Da bi bila družina pripravljena na beg v vsakem času, Pugljeva mati ni dovoljevala, da bi se pred spanjem otroci ali sezuvali ali slačili. Zjutraj 15. marca 1945 je Vido zbudilo vpitje, in ko je prišla dol, je bila hiša polna partizanov. Vas je napolnjevalo panično vpitje: vpili so ljudje, ki so jih seganjali iz hiš, vpili so partizani, ki so hoteli, da se vse zgodi hitro, predvsem pa so hoteli preprečiti, da bi ljudje kaj odnesli s seboj. Hkrati pa so nekateri od partizanov že začeli pleniti. Pugljeva mati je na hitrico zmetala v vodnjak nekaj nujne posode, stara mati pa je zbasala v koš, ki je bil tam pripravljen, nekaj čevljev in nekaj oblek za otroke in nekaj odej, potem pa je na vrh bogve po kateri domislici dala še purmana, ki ga je zagledala tam v bližini. Mati je potem še skočila nazaj in stlačila v zaboj nekaj prašičkov, ki pa so se pozneje scvrli v eni od lesenih hiš. Partizani so seganjali ljudi v cerkev, češ da bo tam nekakšen govor, a so se temu upirali, ker so slutili, da je cerkev zaminirana. Kakor se je pozneje izkazalo, so bila zaminirana tudi ostala zidana poslopja v vasi, šola in Pugljeva hiša. Vida ima tisti prizor še danes pred očmi: mati stoji pred cerkvijo, z eno roko drži hčerko, v drugi pa kip Lurške matere božje, druga hčerka se je drži za krilo, vsi pa gledajo dol na dom in tedaj pravi mati: »Le dobro poglejte našo hišo, sedaj jo vidite zadnjikrat.« Potem je planila eksplozija, trikrat se je hiša pognala kvišku in vsakič je imela en vogal manj, potem pa je začela še goreti. Mine so pokale še potem, ko so jih že pognali iz cerkve in so že bili na poti preko drag gori na prevalu v Struge.
Zakaj so bile Žvirče obsojene, pravzaprav ni povsem gotovo. Nekateri mislijo, da so ljudem na ta način lahko vse pobrali. A to bi bili lahko naredili v vsakem primeru. Nekoliko stvari pojasni neka zgodbica – mogoče je bila tudi anekdota – ki se je zgodila že po vojni. Na občini so delili sladkor. Na vrsto pridejo Žvirče. Tedaj pravi nekdo: »Tam so pa ta beli. Za te je dovolj en kilogram.« Bili so torej »beli«, a beli so bili tudi drugod. Res je, da so partizani v vasi doživeli tudi več porazov. Danes mnogi ne morejo razumeti, da so bili tako nezavarovani: »Vedno so jih presenetili, vedno so bili že v vasi, ko so jih opazili.« Zato jih je mnogo padlo. Res je tudi, da med vaščani posebnega ugleda niso imeli. Nekoč so pastirčki, najstarejši je bil star 10 [Stran 032]let, našli nekje nekaj nabojev in jih, preden so gnali živino domov, dali na ogenj. Čez čas je začelo pokati in trije partizani, ki so bili slučajno v vasi, so jo udrli proti gozdu. Ko je vse minilo, pridejo nazaj. »Kje pa so vojaki, ki so streljali?« »Tile so tisti vojaki,« pokaže možak v vasi na tri otroke, »pred katerimi ste tekli!« Partizan te šale ne prenese, sname puško in ga na mestu ustreli. Druga slika: nekdo gre v Hinje k maši. Nasproti pripelje voz, na njem partizanska druščina, med njimi Mikuž. »Kam pa, oče?« »K maši v Hinje.« »Kar nazaj, danes bomo imeli mi mašo v Žvirčah.« »Vi jo kar imejte, k takim mašam jaz ne hodim.«
Ali je bilo vsega tega toliko, da so jim nazadnje tako zelo zamerili? Ali je bilo v ozadju kako drugo maščevanje? Ali pa je morda to bila kaka vojaška vaja? Če je tako, potem je škoda, da si je niso ogledali britanski zavezniki. Smrtno obsodbo pa so Žvirčani doživeli še enkrat. Takrat je obsodba zadela njihove sinove. Bila je množična. Zajela je nad šestdeset ljudi. Nekaj se je šepetalo že prej, bolj trdna pa je stvar postala sredi avgusta 1945, ko se je vrnilo nekaj tistih domobrancev, ki so bili pod osemnajstimi leti. Vas se je zamajala, ljudi je to vrglo povsem.
»Kje so naši fantje?« so spraševale ženske.
»Jih ni. Ali še niste opazili, da jih ni.«
»Povejte vsaj, kje so!«
»Jih ni.«
To je bilo vse, kar se je dalo izvedeti. A upanje je še tlelo. Ljudje so molili in se oprijemali vsake bilke. Nazadnje so se zatekli k čarovnijam. Nad fotografijo so podržali nit s šivanko, in če je malo zanihala na pravo stran, je pomenilo, da je njihov še živ. In potem je mati govorila in je sestra govorila: »Naš bo še prišel. Vemo, da bo prišel!« Nazadnje je vstajalo spoznanje tudi za najbolj trdno upajoče in je ljudi zasul obup, ki je pepel upanja.
Govorimo torej o dvakrat obsojeni vasi. A kako zares trdovratna reč je življenje, se je izkazalo tudi v Žvirčah. Ljudje so se še pred koncem vojne, zlasti pa po koncu, začeli vračati na pogorišča. Praznih rok in iz nič so si začeli postavljati ognjišča. (Ognjišče tu ni podoba ali znamenje za dom, ampak preprosto kraj, na katerem je mogoče kaj skuhati.) Vse je imelo veliko vrednost: vsako kladivo, vsak žebelj, vsaka žica.
Izkazalo se je tudi, da je vsakdo kje kaj zakopal. Če je bil to lončeni lonec masti, so natanko izmerili, koliko žlic lahko porabijo na teden. Pri Pugljevih so najprej pokrili »ta staro štacuno«. Sem so sedaj hodili spat tudi drugi, tako da je včasih na obokanem stropu pod zasilno streho spalo tudi po trideset ljudi. Toda, čeprav ni bilo kaj jesti, kaj obleči in kje spati, čeprav ni bilo niti vode in so za žejo na kamnih tolkli nezrelo sadje, pravi Vida, da se ljudje še nikoli niso imeli tako radi; da so komaj čakali, da spet pridejo skupaj, da je bilo mnogo smeha v tisti neznosni revščini. Mogoče pa je bilo tudi tako, da so se ljudje, ne da bi vedeli, po toliki smrti preprosto veselili vedrosti življenja. Neznosno se nam pri vsem tem zdi le to, da edinsteni čas, ki so ga tedaj preživljale Žvirče, ostaja mutast. Ali se od tistih, ki so bili takrat tam, res ne bo našel nihče in povedal te zgodbe? Kakšni ljudje smo, da med nami ne vstajajo pripovedovalci naših zgodb? Bomo res ljudstvo brez zgodovine? Naj povemo še to, da je od Pugljevih fantov Nace prišel domov, Mirko pa čaka vstajenja, kot pravimo, sredi velike druščine vrstnikov na Rogu.
Tako je bilo nekaj prvih povojnih let. Potem pa se je začela v vas vrezovati črta. V začetku ni v vas prihajala nobena pomoč, nato tudi ne dosti, a nekaj vendarle. In to je bilo treba deliti. In tu so se začele delati majhne razlike najprej med našimi in vašimi, potem pa tudi med tistimi, ki so bili tako narejeni, da so se težko upogibali, in tistimi, ki so si to laže privoščili. Ni šlo niti za velike stvari niti za velike kretnje, a važna je bila črta, ki se je tako zarisavala. Nazadnje je bilo tako, da si se z mnogimi majhnimi dejanji nekako opredelil. V resnici se nisi nič opredelil, ampak si se enostavno znašel v določenem risu. Zelo važna postavka v tem procesu so bile volitve. Skoraj nemogoče si je bilo misliti, da kdo ne bi šel volit. Veliko je že bilo, če kdo ni volil tako, kakor se je pričakovalo. Vendar so bile tudi izjeme. Tak je bil tudi Jožkov oče, stari Blatnik. Ker je bilo takih ljudi zelo malo, naj se ta zgodba pove v njegov spomin. Ker človeka ni bilo na volišče, pride prva delegacija:
»Oče, volitve so. Zakaj vas ni?«
»Saj vem, da so volitve, ampak mene ne bo.« In delegacija odide.
Pride druga, v njej je človek z revolverjem.
[Stran 033]
»Kako je, ali boš šel volit ali ne?«
»Čujte,« de Blatnik, »ali hočete, da grem z vami in vam pokažem, kaj piše na plakatu: Prve svobodne volitve!«
Človek ne pozna šale, potegne pištolo in mu jo nastavi na prsi:
»Na volitve ali pa te počim.«
»Ti fant,« pravi Blatnik, »tisto reč pa kar spravi. Takole sem jaz nosil pred teboj.« Šok. Da bi si obranil čast, revolver še nekaj časa trepeta v roki, potem pa se počasi umakne v tok. Vrata se zaloputnejo in nastane tišina. Posledice nosi vsa družina.
Potem so začeli graditi zadružni dom. V Žvirčah taka stavba ni imela nobenega pomena, bila pa je sredstvo za preizkušanje ljudi. Kdo bo več delal, kdo bo bolj upognil kolena. Potem so prišle obvezne dajatve, pa delovne brigade. Kar naprej si bil ali za ali proti. Nekaj časa so se ljudje upirali, potem pa so obnemogli. Tu so bili tudi otroci in njihova prihodnost. Najprej je torej še bil strah.
Potem pa se je vedno bolj utrjevalo spoznanje nemoči. Prihajali so otroci iz šole z drugačnimi zgodbami, kot so zanje izvedeli doma. A ker je bil učitelj plačan za to, da dela, kar se je od njega zahtevalo, starši pa so morali početi še kaj drugega in preživljati družino in je poleg tega že tako, da v določeni dobi učitelj velja več, kot veljata oče in mati, je počasi prihajalo do kompromisa, potem pa se je dom dokončno vdal. Potem je treba povedati, da se slovenski učitelj nikoli ni preveč slabo počutil, če je vdano služil tistemu, ki mu je rezal pičel kruh. Za strahom sta torej prišla še nemoč in naveličanost. Potem je bilo tako, da je cela desetletja socializem po mili volji krojil slovensko dušo. Stvari, ki jih bomo tu povedali, veljajo ne samo za Žvirče, ampak za ves slovenski svet. Če je socializem z eno roko človeku dajal korenje, mu je z drugo žugal s palico; če je z eno roko vihtel nad njim palico, mu je v drugi kazal korenje. V bistvu je bilo tako, da je bilo dovoljeno vse, samo »drevesa na sredi vrta« se nisi smel dotakniti. Če bi kdo mislil, da je to drevo bila partija, bi radi ugo[Stran 034]varjali: to je bil komite, tovarniški, občinski, krajevni. Pravilo je bilo torej: »Glej z enim očesom na komite in delaj, kar hočeš!« In si lahko zamujal na delo, kaj malega ukradel, kaj grdega o kom rekel. Nazadnje so ljudje začutili, da je tudi veliki svet okoli njih in nad njimi prazen: lahko si se ločil, lahko se sploh nisi poročil, lahko si se znebil napovedujočega se otroka. In ker so ljudje ob tolikih novostih pozabili na stara besedila, ki so jih opominjala in svarila, in na stare izkušnje svojega rodu, so dovolili, da so se v njihovi notranjosti zgodile velike zamenjave in so nazadnje celo mislili, da so svobodni. Malo so včasih bili tudi nesrečni, ne da bi vedeli natanko, zakaj.
Potem je prišlo leto 1990. Z dežele se je dvignil težak in ponižujoč poloblast pokrov in vsi smo mislili, da bo zabučalo od velikih sprememb, pa se ni spremenila niti najmanjša stvar. Kaj šele, da bi od sreče in vznesenosti zažarela človekova duša. Čeprav se je komunizem, proti kateremu se je borilo šestdeset fantov te vasi, ki so v tem boju izgubili življenje in se zanje ve, saj so njihova imena zapisana na farni plošči na cerkvi, čeprav se je torej ta komunizem zrušil in je na njegov poraz zgodovina sama udarila svoj pečat, je vendar mogoče med mladimi slišati tudi vprašanje: »Zakaj pa niste šli k partizanom?« Tako vprašanje lahko postavljajo samo ljudje brez zgodovine. Zgodovina pa je pravzaprav spomin. In če srečate človeka brez spomina – ki ne ve zase – boste kmalu videli, pri čem ste. Ker pa v besedilu, ki se dotika tako resnih reči, kakor so naše, ne moremo rabiti preveč natančnih izrazov, pustimo stvar tu, kot je. Povejmo samo še to, da se narod brez spomina vara, če misli, da bo živel.
Veliko krivdo nosijo tudi tisti, ki so v slovenskem središču postavljali smerokaze nove demokratične politike. Na teh ni dovolj jasno pisalo, kakšen svet zapuščamo in v kakšen svet gremo. Predvsem pa krajem, ki so za tak svet, kamor so nas hoteli sedaj peljati, že nekoč trpeli in krvaveli, niso dali nobenega priznanja. Suhe krajine in njene muke niso videli, niso videli ne njene zgodovine ne njenih zaprašenih cest.
Iz nekega evangelija, ki ga nam, ne vem katero nedeljo, preberejo v cerkvi, se spomnimo tudi stavka: Jaz sem svet premagal. Vsakič, kadar ta stavek slišimo, nas potem nekaj časa spremlja. Res je, si pravimo, ni treba, da smo prebrali ne vem koliko debelih zgodovinskih knjig, samo če še enkrat pregledamo svoje življenje, se izkaže naslednje: če hočemo biti ljudje in če hočemo svobodno in spodobno živeti, moramo tudi mi malo premagati svet.
Sedaj bi vam radi povedali še neko zgodbo, ki ni iz Suhe krajine, ampak iz nekega povsem drugega okolja. Zgodba govori o kmetu, ki sedaj poleg svojih travnikov kosi še sosedove, ker tam ni nikogar več. Ko ga vprašamo, ali bo morda to posestvo tudi kupil, tako da sinu ne bo treba hoditi več v tovarno, ampak bo obdeloval veliko posestvo in živel od zemlje, pravi: »A ne, to pa ne. Rajši bi hodil v službo in malo delal še z zemljo. Kdo bi toliko garal!« Nato pa je povedal še stavek, ki zelo lepo povzema današnji slovenski problem. Rekel je: Treba je gledati, »kako svet pelje«.
Nekoliko je res treba gledati, »kako svet pelje«, a je tu kakor povsod drugod predvsem treba obdržati pravo razdaljo. Če pa bomo gledali samo, »kako svet pelje«, bomo postali ljudstvo, za katero bodo nekoč zgodovinarji, če se jim bo sploh zdelo vredno zanimati zanj, rekli, da je to bilo ljudstvo, ki ga je svet premagal.
3.1.2. Vida Pugelj–Jevnikar
Cerkev v Žvirčah je bila prvotno posvečena Janezu Krstniku. Nastopila pa je kuga in pomorila mnogo ljudi, tako da pokopališče ni moglo sprejeti vseh trupel; vozili so jih v Mezgovo dolino (v smeri Polom), ki je bila polna zasutih mrličev. V tej stiski so se ljudje zatekali k sv. Roku. V zahvalo za uslišane prošnje se je tako vaško žegnanje preneslo na 16. avgust na god sv. Roka.
15. marca 1945 je bila cerkev podminirana in je ostala v ruševinah vse do leta 1971, ko je temeljni kamen za novo cerkev blagoslovil pokojni nadškof dr. Pogačnik. Naslednje leto se je v novi cerkvi že opravljala božja služba. Cerkev je posvečena blaženemu Maksimilijanu Kolbeju, ki je bil priča velikim vojnim grozotam, luč v temi vojne in neprimerljiva ljubezen do sočloveka.
Premišljujmo, da bi globlje spoznali smisel žrtev naših dragih, da bi v tem spoznali moč ljubezni, ki je edino poroštvo za dobre medsebojne odnose in ustvarjanje pravične družbe.
Ob tem se moramo kljub naši veri vprašati pred našimi dragimi pokojniki:
– ali smo pravi kristjani
– ali smo v teh naših časih dobri do sočloveka, do vseh božjih stvari, ki vse pričajo o veličini Boga.
Obudimo željo, da bi znali in mogli vsak na svojem kraju izpolnjevati zapoved do bližnjega, ki jo je z največjim zgledom posredoval zavetnik žvirške cerkve blaženi pater Kolbe.
3.1.3. Franc Blatnik
Pri obveznih dajatvah, ki so se večkrat spremenile v plenjenja, bi se bilo vredno nekoliko pomuditi. Prej našteti delni pritiski, ki so ljudi upogibali in razdvajali, so bili skrbno vodeni, hoteli so jih napraviti nemočne in apatične. Dajatve so bile uničujoče, način izterjevanja pa, ker ljudje po teh krajih niso bili naklonjeni revoluciji, ponižujoč. Živino, kolikor je je bilo komu določene, je bilo treba gnati v dvajset kilometrov oddaljeni center. Prašiča zaklati, komur je bilo dovoljeno, se ni smelo prej, preden ni preglednik iz kloja ocenil, koliko ga sme ostati doma. Poleg pustošenja nove komunistične oblasti pa se je nad temi kraji v tistih časih zarotilo tudi nebo: na negnojenih njivah so zaporedna sušna leta dajala slabe pridelke. Na praznih poljih ni bilo »graščinskih« preglednikov, dajatve pa iste kot pri dobri letini. Te dajatve in način, kako so jih izvajali, so imele vsaj to dobro stran, da so ljudi zbliževale in ohranjale nekaj pokončnosti. Vladala je sicer domneva, da bodo tiste družine, ki bodo pri obsojanju dajatev manj glasne, morebiti izvzete iz teh postopkov, zlasti tiste, kjer ni bilo pri hiši moških rok. Dogodki pa so kmalu postavili te domneve na laž: prišli so kar na dom in ženskam s tovornjakom izpraznili hlev. Prevoz je bilo treba, kadar je bilo repov premalo, dodatno plačati. Vsa stvar bi bila mnogo lažja, če bi imeli izterjevalci bolj človeški odnos. Če bi na primer rekli: »Hudo je, ljudje, ali razumite, to je vaša pomoč, da lačni po mestih preživijo.« To bi ljudem pomagalo, ker bi le čutili, da to, kar si od ust pritrgujejo, nekomu koristi. Namesto tega pa je vsa ta opravila spremljal boljševiški besednjak. Kmet je izdajalec, dajatve pa kazen za to. Revolucija še ni bila končana.
Vasi v teh krajih so se zaradi vsega tega začele prazniti. Vse pogostejši je bil beg v mesto. V razlagi, da je to bila želja po boljšem kruhu, je nekaj resničnosti pa tudi nekaj ohlapnosti. Tudi življenje v mestu v tistem času ni bilo dosti boljše kot na vasi. Vendar pa je bila zavest, da trpim pomanjkanje, ker mi razmere ne omogočajo boljšega zaslužka, znosnejša kot pa spoznanje, da živim v enako težkih ali pa še težjih razmerah zato, ker mi oblast jemlje to, kar ustvarim. Ker so ljudje po teh krajih kazali dovolj trdne znake, da želijo ohraniti tradicionalne oblike življenja in da jim ni za nasilno uveljavljene novotarije, je bilo oblasti všeč, če je bilo vse več hiš, v katerih se na večer ni več prižigala luč.
3.2. Odrezani – novomeški domobranci ob koncu vojne
Pavel Kogej
3.2.1. Začetek konca
Četrtega maja je Novo mesto praznovalo samostojno Slovenijo. Po vsem mestu so vihrale slovenske zastave. Na poveljstvo novomeške bojne enote, ki je štela okrog 2000 domobrancev, pa so ves dan prihajale vznemirljive novice. Ne samo, da je prejšnji dan slovenski parlament na Taboru v Ljubljani razglasil samostojno Slovenijo v okviru Jugoslavije, ampak tudi, da je razrešen poveljnik slovenskega domobranstva general Rupnik in je na njegovo mesto postavljen polkovnik F. Krener, ki ga je Narodni odbor za Slovenijo istočasno povišal v generala. To mnogim, ki so poznali polkovnika Krenerja, ni bilo všeč. Še bolj zaskrbljujoče so bile vesti, da se Slove[Stran 035]niji kot klešče nazadržno približuje 4. jugoslovanska armada proti Notranjski in Primorju in 2. armada iz Hrvaške proti Štajerski in Dolenjski oziroma ob Savi navzgor. Obe armadi prodirata s popolno oborožitvijo, tudi s topniškimi in tankovskimi enotami. V te armade so vključeni tudi sovjetski oddelki.
Poveljnik novomeške bojne enote je bil v skrbeh. Stamenković je bil izkušen častnik. V stari Jugoslaviji je bil stotnik I. razreda v kraljevi gardi. Sedaj pa je poleg udarnega bataljona vodil vse velike enote od Straže, Novega mesta, Šentjerneja do Kostanjevice. Poleg teh je bila še vrsta manjših postojank v krajih pod Gorjanci oziroma ob Krki. Kaj naj ukrene s svojimi enotami, s svojimi dvatisoč ljudmi? Kaj naj naredi oziroma kako naj pomaga drugim, ki so s protikomunističnim gibanjem tako ali drugače povezani? Vsi ti nikakor niso hoteli priti partizanom v roke. Dovolj jih je poučilo leto 1943.
Odločil se je, da gre osebno po navodila na glavno domobransko poveljstvo v Ljubljano. Zjutraj 5. maja sta s kurirjem bojne enote zajahala motor in se odpeljala proti Ljubljani. Drzni, neustrašni in izkušeni sel bojne enote je bil Pavlenč, doma nekje od Šentruperta, letnik 1926. Naj takoj povem, da se je rešil vseh pobojev, da je prebil dvanajst let v Argentini, sedaj pa živi nekje v Švici. (Če mu bo to pisanje prišlo v roke, naj se nam oglasi s svojim pričevanjem!)
Tisti dan nista na poti v Ljubljano doživela nobenih presenečenj. Nikjer ni bilo partizanskih zased ali zapor. Varno sta prišla na poveljstvo slovenske domobranske oziroma narodne vojske. Tam je stotnika Stamenkovića sprejel general Krener ob asistenci polkovnika Vizjaka. Jasnih napotkov nista dala. Še vedno sta gojila upanje, da bo jugoslovansko armado prehitela zavezniška angloameriška vojska in zasedla Slovenijo. Stamenković je ves dan čakal jasnejših sporočil in navodil, vendar jih ni dočakal. General Krener mu je končno naročil, naj se vrne v Novo mesto k svoji bojni enoti in naj čaka nadaljnja navodila.
Stotnik Stamenković se je s svojim zvestim slom vrnil v Novo mesto ob tretji uri zjutraj [Stran 036]6. maja in sklenil, da se ta dan še ne bo umaknil in bo počakal navodila iz Ljubljane. Poskrbel pa je, da je ta dan odpeljal sanitetni vlak ranjence iz novomeške bolnišnice. Pot teh ranjencev pa je zgodba, ki je vredna posebne obravnave.
In res, šele 7. maja je izdal štabni stotnik Drčar operativno povelje za umik na Koroško. Naslednji dan pa je bil za novomeške enote umik preko Ljubljane že nemogoč. Prva kolona, ki je to poskušala, je bila ustavljena pri Višnji gori. Brez civilistov bi se sicer prebili, toda zaradi njih so se raje obrnili nazaj. Novomeško poveljstvo je sklenilo, da gredo po drugi poti: preko Zidanega mosta, Laškega, Celja naprej proti Koroški.
Organiziran umik novomeške bojne enote se je dejansko začel šele 8. maja. Umikajoči so dajali podobno podobo kot tisti, ki so se umikali preko Ljubljane skozi Tržič in naprej čez Ljubelj: domobranske čete s polno bojno opremo in polno naloženimi nahrbtniki, vojaška vozila, bežeči civilisti z naloženimi vozovi, vmes celo zapravljivček z domobranskim kočijažem, ki je peljal ženo in otroka enega od poveljnikov. Ljudje so bili zaskrbljeni in negotovi, mladi fantje domobranci pa dokaj brezskrbni. Eden od preživelih takole opisuje njihov odhod iz Novega mesta: »Lep in sončen je bil 9. maj 1945. Ta dan, ko je poldne zvonilo, so mesto zapuščali zadnji domobranci. V bližnjih vaseh so ob cesti stala dekleta in si žalostna brisala solzne oči. Odhajali so fantje, cvet dolenjske metropole. Nekateri, že poročeni, so bili zaskrbljeni za usodo svojih družin; mlajši pa smo bili bolj brez skrbi. Zaupali smo našemu vodstvu.«
Kolona se je pomikala počasi preko Škocjana, Mokronoga in naprej proti zasavski cesti, ki naj bi jo dosegli pri Boštanju. Skupina, s katero je potovala Lojzka Frančič, je šla skozi Škocjan 9. maja in se približala Radečam 10. maja. Enako povedo tudi drugi, da je umik do Radeč trajal dva dni. Tu se je pot končala. Zasavsko cesto so že imele trdno v rokah enote 2. jugoslovanske armade. Vsako nadaljnje prodiranje bi bilo brezupno. Prve domobrance, ki so prišli v stik z jugoslovanskimi partizani, so zajeli in njihova usoda je še danes neznana. Od te skupine ni bilo nikoli nobenega glasu. Nekateri so se ob prvem srečanju s partizani zli usodi srečno izognili, ker so partizani, kdo ve od kod doma, zamenjali slovenske domobrance s hrvaškimi, ki niso bili v taki nemilosti in so jih pognali domov.
Ko je domobransko poveljstvo spoznalo brezupni položaj, se je odločilo, da celotno novomeško bojno enoto razpusti. Izdano je bilo povelje, naj odlože orožje, ker je vojne konec, in naj v manjših skupinah odidejo domov. Nikomur se ne sme nič zgoditi. Preživel domobranec se spominja, da je videl tudi domobranskega častnika, kako si je odpel vojaški pas s samokresom in ga odvrgel.
3.2.2. Tvegan pohod na Koroško
Da se ne bo nikomur nič zgodilo, mnogi niso verjeli. Nekateri so imeli bridke izkušnje še iz leta 1943, ko so partizani pobili večino zajetih na Turjaku in v Grčaricah. V zmešnjavi, ki je nastala po razpustu domobranske vojske, se je z drugačnim načrtom oglasil nadporočnik Franc Nanut–Rade. Povabil je svoje in druge vojake, naj se mu pridružijo, da jih povede na Koroško. Preživeli, tudi tisti, ki se niso pridružili temu tveganemu pohodu, povedo, da so bili postavljeni zelo hudi pogoji vsem pridruženim. Kdor bo lažje ranjen in ne bo sposoben za nadaljnjo pot, mu bodo nudili prvo pomoč, ga oskrbeli z vsem potrebnim in ga nato prepustili usodi, da se bo sam znašel, kakor bo vedel in znal. Kdor pa bo težko ranjen, ga bodo ustrelili. Kljub takim zahtevam se je Radetu pridružilo nad 150 domobrancev in okrog 20 civilnih oseb. Glavna bolničarka na pohodu je bila Rezka. (Njenega priimka se priča ne spominja.) V sanitetni skupini so bile zdravnica dr. Kokaljeva, Lojzka Frančičeva, ki je kasneje tudi postala zdravnica, in druga dekleta.
Prebijali so se počasi in previdno po gorskih poteh. Izogibali so se vasi in glavnih cest. Lojzka pravi, da so porabili skoraj pet dni za prečkanje Save. Šli so preko zasavskih hribov in se prikradli v hribovje nad Savinjsko dolino. Ves čas niso imeli nobenega spopada, saj so se izogibali srečanj s partizani. Vso pot so izgubili le enega moža, domobranca Lojzeta Hostnika, študenta teologije. Ko so opazili pred seboj neko vojsko, je šel Lojze v izvidnico, iz katere se ni vrnil. Kakšen je bil njegov konec, ni znano.
[Stran 037]
Zadnji del pohoda je šla enota nekje pod Raduho, mimo Solčave, prek Pastirkovega vrha in se znašla pred Železno Kaplo na koroški strani. S tem je bil nevarni del pohoda končan. Od tu jih je pot vodila v Vetrinj, kjer so se priključili ostali domobranski vojski. V taborišče so prišli 24. maja, kar pomeni, da so bili na poti štirinajst dni. Prišli so oboroženi in so šele na robu vetrinjskega bajerja odvgrli orožje. Spominjam se, kako se je tisti dan po taborišču raznesla vest, da se je na Koroško prebil Stamenkovićev udarni bataljon. Resnica, kot smo videli, je bila nekoliko drugačna. To ni bil Stamenkovićev bataljon, čeprav je Stamenković prišel s to enoto, ampak domobranci, ki so se zbrali ob razpustu pri Radečah okrog nadporočnika Nanuta.
Po vsem trudu in naporih, ki jih je na poti na Koroško imela Radetova skupina, in ko so bili že prepričani, da so končno na varnem, pa jih je čakala enaka zla usoda kot večino drugih, ki so prišli v Vetrinj dolgo pred njimi. 31. maja, na dan sv. Rešnjega telesa, so se vkrcali na pogubni angleški transport, ki jih je odpeljal v Pliberk. Tu so bili predani partizanom in njihova nadaljnja pot skozi Celje v Teharje je znana.
Vojaški del te skupine je bil skoraj v celoti pokončan nekje v hrastniških jaških. Poveljnik enote nadporočnik Franc Nanut, letnik 1920, je preživel. Ostal je na Koroškem, bil učitelj v Šmohorju, leta 1949 pa je šel v Argentino. Žena, Korošica, se je hotela vrniti domov. Tako se je kasneje vrnil na Koroško, postal obratovodja v tekstilni tovarni, danes pa živi kot upokojenec v Beljaku.
Preživela je tudi Lojzka Frančič iz Dol. Stare vasi. Šla je po poti teharske kalvarije, a je bila po amnestiji spuščena domov. Ob koncu vojne je bila maturantka novomeške gimnazije. Leta 1948 ji je uspelo nadaljevati šolanje. Vpisala se je na medicinsko fakulteto in jo uspešno končala. Svoj zdravniški poklic je opravljala v Prekmurju. Poročila se je, sedaj se piše Berden, ima družino in živi kot upokojenka v Martjancih.
Preživel je tudi stotnik Stamenković; verjetno je bil na koncu vojaške poti povišan v majorja. Njegovih življenjskih peripetij ne poznam. Vem le, da je – če ni že umrl – nekje v Braziliji.
3.2.3. Pomor domobrancev
Po razpustu novomeške bojne enote so se domobranci posamezno ali v manjših skupinah po raznih poteh napotili proti domu ali k dobrim znancem. Večina je hotela priti domov čim bolj na skrivaj, kajti po vaseh so že zavladali terenci in partizani so s svojimi že prej organiziranimi službami prevzemali po večjih krajih oblast. Nekaj domobrancev se je že pred umikom poskrilo doma, kot so to naredili tudi po drugih krajih Dolenjske in Notranjske. Skupaj s temi, ki so se vrnili sedaj, se je po vaseh pod Gorjanci skrivalo okrog 1800 domobrancev. Partizani oziroma njihova politična policija Ozna si je postavila za cilj, da polovi vse in da, kot je bilo sklenjeno v partizanskem vrhu, tudi pobije vse razen redkih izjem.
Nekaj domobrancev so polovili že prve dni. Kmalu pa so nove oblasti izdale oglas, ki je dosegel vse kraje, da se morajo vsi domobranci prijaviti na komande mest. Kdor se ne bo prijavil in bo kasneje ujet, bo obsojen na smrt izven zakona. Prijavna mesta so bila predvsem v Novem mestu in v Kostanjevici. Nekateri pa pravijo, da so se jav[Stran 038]ljali tudi v Beli cerkvi. Koliko se jih je po tem oklicu predalo, ne vemo. Gotovo pa je, da je bilo po partizanskem preštevanju to število premajhno.
Do sedaj so bile v že nekaj podgorjanskih farah in farnih podružnicah postavljene in blagoslovljene plošče z imeni pomorjenih domobrancev in drugih žrtev boljševizma. Ob odkrivanju teh plošč so pripravljalni odbori izdali tudi knjižice z osnovnimi podatki o pobitih in njihove fotografije. Letnica smrti je pri večini 1945. Pogosto pa pri podatkih o smrti zasledimo takle ali podoben zapis: »Doletela ga je ista usoda kot vse tiste dolenjske fante, ki so se po koncu vojne vrnili na svoje domove, se javili na takratnih komandah, bili poslani domov, nato pa aretirani in odpeljani na zbirna mesta v Kostanjevico, od tu pa v Novo mesto in naprej v Šentvid nad Ljubljano, od tam pa v Kočevski Rog.«
To, da so tiste, ki so se prvi javili ali bili ujeti, vrnili domov, je bila prefinjena prevara in odlično načrtovana past. Pogovarjal sem se z več ljudmi, svojci pobitih, ki so tiste hude čase globoko doživljali. Vsi so mi pripovedovali, kako usodno je delovala ta vrnitev že prijavljenih domobrancev. Po vaseh in skrivališčih seje širilo: »Saj nam ne bodo nič storili, sporočilo glejte, saj so vse, ki so se prijavili, spustili domov. Vrnil se je celo Zagorčev Jože – Japetov, domobranski narednik, doma iz Brezovice pri Šentjerneju, ki je sodeloval pri popolnem uničenju 4. bataljona Cankarjeve udarne brigade na Javorovici. Če take spuščajo domov, potem se nam res ni treba bati.« Tako govorjenje je imelo na skrivače velik vpliv. In v naslednjih dneh so se začeli javljati v velikem številu. Ko se je Ozni zdelo, da so svoj cilj v glavnem dosegli, so neke noči v začetku junija po vseh krajih hkrati aretirali po domovih vse tiste, ki so jih prej spustili. Akcija je bila opravljena brezhibno in past seje neprodušno zaprla.
Vse polovljene in vse prijavljene so zbrali v Novem mestu. Vse so popisali in zbrali o njih potrebne podatke. Ko so te stvari uredili, so vse zbrane z železniškim transportom čez Mirensko dolino odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. Njihova nadaljnja usoda nam je znana. Iz popisa ujetih in prijavljenih in iz popisov terenskih služb o dolenjskih domobrancih pod Gorjanci so izdelali dovolj natančno bilanco o tem, kdo jim še manjka. Na podlagi teh podatkov se je začel neusmiljen lov po vaseh in po gozdovih na obeh straneh Krke.
Po tistem, ko je odpeljal transport domobrancev v Ljubljano, so se fantje in možje še vedno prijavljali. Mesto za prijavo je bila Turkova hiša, kjer je bil v tem času sedež Ozne. Od tu so jih spravljali v bližnje novomeške zapore. Zapori so bili v mogočni, prostrani sodnijski stavbi, ki je bila sezidana še pod Avstro-Ogrsko, kot da bi takrat vedeli, da bo Dolenjska tako stavbo res nekoč potrebovala.
Kmalu v mesecu juniju se je novomeška Ozna za likvidiranje domobrancev že osamosvojila. Našli so nekaj brezen, ki so bila najlažje dostopna iz Novega mesta in so blizu ceste Podturn–Kočevje. To je Dvojno brezno in Jama v Rogarskih klancih. Vozili so jih tudi v brezno Cinkov križ in tudi v manjše jame v Gorjancih. Za prevoz so našli posebno vozilo nemške vojske, verjetno za prevoz hrane. To je bil tovornjak z velikim zaprtim kovinskim kesonom. Zadaj je imel vrata, ki so se trdno zapirala, za zračenje pa je imel le loputo na stropu. V ta kovinski zaboj so spravili 30 do 40 zvezanih obsojencev. Ta mrtvaški voz je odpeljal iz Novega mesta dvakrat v tednu, in to vedno ponoči.
Pripoved še žive priče z Dolenjske je taka: »Star sem bil 16 let. V mesecu maju sem bil mobiliziran skupaj z drugimi fanti, starimi od 15 do 17 let. Uporabljali so nas predvsem za zunanjo stražo Ozne in zaporov. Nastanili so nas na sodniji kot pomoč notranji straži, ki pa so jo sestavljali izključno stari partizani. Vseh skupaj nas je bilo okrog 30. Pripadali smo 4. bataljonu Cankarjeve brigade. Enota, ki sem ji pripadal, se je imenovala Zora – in je bila v sestavi KNOJ-a. Naš komandir je bil Marko Saje, komisar čete pa je bil Anton Čuk iz Doba.
V juniju so nalagali jetnike na zaprti nemški furgon – »felddpost« imenovan – ob sredah in petkih. Kabina vozila je bila povečana, tako da so poleg voznika v njej sedeli tudi partizani, ki so na morišču opravili likvidacije. Za prevoz, ki je bil izključno ponoči, je bilo potrebno jetnike dobro zvezati; običajno po dva in dva s hrbtom skupaj in potem še dva para skupaj za nadlakti z žico ali vrvjo. Rekli so, da je to ruska tehnika. V gozdu, kamor so jih vozili, je bila trda tema, in če jetniki ne bi bili dobro zvezani, bi se gotovo zgodilo, da bi kdo poskušal pobegniti. Morilci so vo[Stran 039]zilo ustavili ob jami in iztovorili jetnike še vedno trdno zvezane skupaj. Nato se je vozilo obrnilo tako, da je z žarometi osvetlilo morišče. Tedaj so mladi likvidatorji posamezne pare odvezali, jih slekli in sezuli, potem pa postrelili in zmetali v jamo. Vedno, ko se je furgon vrnil z morišča, so razložili obleko in obutev. Morilci so se redno vračali v svojo bazo šele v zgodnjih jutranjih urah. Med vezanjem in natovarjanjem so jetnike pogosto pretepali. Eden najbolj krutih je bil Dolči Taborski. Večkrat so v furgon zmetali tudi mrtve jetnike, ki so umrli med mučenjem v zaporu. Smrtni mlin Ozne je redno obratoval do konca septembra 1945. Do takrat so morilci dvakrat, včasih tudi trikrat na teden odvažali jetnike v smrt. Konec septembra so začeli morišča pokrivati z zemljo. Tisti, ki so to delo opravljali, so se vračali blatni do kolen.«
Sito mlina smrti v Novem mestu je bilo zelo gosto. Le malo je jetnikov, ki so prišli skozenj živi. Le tisti, ki so se skrivali najmanj do meseca septembra, so morda imeli srečo, da so bili obsojeni le na prisilno delo. Obsodba se je navadno glasila na 10 let. Tak primer je še živeči Zevnikov Tone iz vasi Čardaže. Obsojen je bil na deset let, toda po petih letih prisilnega dela so ga spustili kot invalida, kar je postal ob delovni nesreči. Živ je prišel iz novomeških zaporov tudi prof. Dolenc, direktor gimnazije. Takih pa je bilo malo. Partizansko ravnanje z ujetniki po amnestiji nam zgovorno kaže, da je bila amnestija dejansko le pesek v oči jugoslovanski in svetovni javnosti.
Ivan Kralj navaja v svojem pisnem poročilu pričevanje gospe Karoline Guštin in njenega pokojnega moža Franceta, ki se je skrival do 13. novembra 1945. Zaradi izdaje so ga odkrili v Mokrem polju, izdala ga je znanka Pregljeva, ki je zbirala podatke o skrivačih po nalogu Ozne. Obljubili so ji, da bo rešila svojega moža Jožeta Preglja, ki so ga že imeli zaprtega. Kljub temu so ga decembra 1945 obsodili na smrt in usmrtili.
Karolina Guštin pričuje takole:
»Akcijo lova je vodil oznovec Drčar, človek visoke postave in silno krut z jetniki. Ob aretaciji je bila poleg tudi Bratkovičeva žena. Peljali smo se najprej proti vasi Vrh, kjer so izgrebli iz nekega skrivališča najprej Bratkoviča. Od tu smo se peljali naprej proti Gradišču, kjer so iz skrivališča izvlekli mojega moža. Iz tega se vidi, da je bila akcija skrbno pripravljena. Ko so mojega moža pripeljali k vozilu, je bil že uklenjen z rokami zadaj in z vrvjo okoli vratu. Objela sem ga in poljubila. Moj položaj je bil težak, kajti bila sem v osmem mesecu nosečnosti. Moža so odkrili z zvijačo. Oznovec Drčar, ki je vodil skupino, je zahteval, da bi moža in Bratkoviča ustrelili že kar na poti skozi Struško hosto. Vendar se to ni zgodilo. Vse so nas peljali v novomeške zapore. Tu je prišel nasproti kapetan Jože, ki je ukazal, da mojemu možu snamejo verigo in vrv. Odpeljali so ga v bunker, mene pa so zaprli v celico. Spominjam se, da so bile stene prostora do stropa obrizgane s krvjo. Doživetje je bilo grozljivo. Sledila so zaslišanja. Enkrat mi je oznovec Drčar pri zaslišanju vrgel v obraz: »Nimate več moža; spravili smo ga s poti.« Mnogo me je zasliševal o kaplanu Moharju. Vedno je bil zelo nasilen. V celici sem bila večinoma sama. Kapetan Jože, kakor so ga imenovali – star je bil okrog 30 let, mi je po enem tednu prinesel v celico skodelico kave. Prav ta me je pred izpustom še enkrat zasliševal. Bil je v civilni obleki. Spraševal je o vsem mojem sorodstvu. Pred seboj je imel evidenco o vseh jetnikih, ki so šli skozi novomeške zapore. To je bila knjiga, debela kot telefonski imenik. Imela je trde rjave platnice. Ob strani je bila opremljena z abecednimi oznakami. Kapetan Jože me je vprašal po mojih bratih. Pogledal je pod črko T. Rekel ni nič, samo pomenljivo me je pogledal. Rekla sem mu, da mi je Drčar povedal, da so mi moža že ubili. Poklical je dežurnega in ukazal: »Pripelji Guština!«
Naj napišem še pričevanje preživelega vaškega stražarja in domobranca Janeza. Janez že dolgo ni bil več aktivni vojak. Konec leta 1943 je bil v boju težko ranjen. Dolgo se je zdravil, nato pa je bil kot invalid odpuščen domov. Zdravniki so mu komaj ohranili nekaj vida. Tudi nanj po vojni niso pozabili. Aretirali so ga in zaprli. Janez pravi, da so bili tisti čas zapori zelo natrpani in da so bili jetniki tudi v drugih zgradbah v mestu. Najprej je bil tri tedne v samici. Srečal se je z oznovcem Mitjo Mikcem, ki je imel eno nogo krajšo. Mitja ga je peljal v celico, kjer so jetnike zasliševali.
[Stran 040]
Na klinih, nameščenih na steni, je viselo več bikovk različnih dolžin. Na koncu so bile okovane in opremljene z dodatnimi biči, na katerih je bilo privezanih še po nekaj žebljev. Mitja mu je takoj zagrozil, kaj ga čaka.
Pokazal je na biče, če ne bo govoril po resnici. Stene so bile obrizgane s krvjo do stropa. Krvave sledi na stenah so verjetno pri zamahovanju puščali žeblji. Po končanem zaslišanju je bil Janez premeščen v skupinsko sobo, kjer je bilo okrog 60 jetnikov in strašna gneča. V zapor so večkrat prihajali domači terenci in iskali znane obraze. Če so katerega prepoznali, so ga odvedli in ni se več vrnil. V nočnih urah je bilo slišati stokanje in vpitje jetnikov. Pretepanje z biči je bila ena najpogostejših zasliševalnih metod. Ob stenah so bile naslonjene tudi gorjače, pod katerimi so domobranci večkrat obležali mrtvi. Z okovanimi biči sta žrtev hkrati obdelovala po dva oznovca. Lahko si mislimo, koliko udarcev je bilo potrebnih, da so bile stene povsem okrvavljene. Najbolj so se znašali nad tistimi domobranci, za katere so ugotovili, da so bili udeleženi v akcijah, ko so partizani doživeli hude poraze in so jih imeli v slabih spominih.
Ob neki priliki, ko je skupino jetnikov gnal oznovec Mitja v nižje nadstropje, je Janez uprizoril padec po stopnicah. Delal se je bolj slepega, kot je dejansko bil. Mitja je padec videl in rekel: »Pa si res revež!«. Kmalu nato je bil Janez izpuščen. Šef zaporov je bil v tistem času neki Terlep.
In kakšna je končna bilanca pomora domobrancev ob Krki? Povedali smo že, da jih je bilo ob koncu vojne na tem področju okrog 2000, kar potrjuje tudi dokumentacija Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani. Preko Vetrinja, Teharij in na hrastniška morišča jih je šlo najmanj 140. V taborišče Šentvid in kasneje na morišča v Rog jih je šlo okrog 600. V domačem novomeškem okolju so jih pobili okrog 1000, kot ugotavlja po svojih računih Ivan Kralj (seštevek prevozov od junija do septembra). Skupaj to znese okrog 1750. Podobno bilanco najdemo tudi v emigrantskih zgodovinskih virih. V njih je zapisano, da so od tistih, ki se niso umaknili na Koroško, pobili 1574. Če k temu prištejemo še vse ostale pobite (prvi dan umika pri Radečah!), pridemo do podobne številke. Poboji pa so se nadaljevali, čeprav v manjšem številu, tudi po septembru 1945. Preživela priča Franc Jerman iz Novega mesta pravi: »Do konca leta 1948 so nas nalovili še kakšnih 100. Tudi med temi so morali nekateri umreti nasilne smrti.«
Do dovolj zanesljivih podatkov bomo prišli, ko bodo po vseh farah narejeni popisi pobitih in vklesani na farne plošče. Samo v Šentjerneju jih bo več kot 400. Veliko bolj kot bilanca pobojev pa so pomembne za to dolino družinske tragedije in duševne rane. Vrsta družin je ostala brez moških potomcev. Mnogo pobitih je bilo družinskih očetov, ki so zapustili majhne otroke in ženo, ki jih je morala ob vsem nagajanju nove oblasti spraviti na noge. Še danes, ko so od takrat že minila desetletja, pridejo pričevalkam solze v oči, ko obujajo v življenje tiste čase. Predstavljajte si: žena Jožeta Škedlja, letnik 1915, iz Dol. Brezovice, je imela tri tedne stari dvojčici Ano in Pepi. 20. maja so Jožeta doma pobrali in odvedli na morišče.
3.2.4. Zgodbe rešenih skrivačev
Franc Gril. Doma je bil iz vasi Brusinec, ki spada v faro Dolenjske Toplice. Rojen je bil leta 1913 in v času vojne je bil med najbolj izpostavljenimi letniki. Vas je bila takorekoč na partizanskem ozemlju. V njihovi hiši je bila leta 1942 partizanska bolnišnica. Tudi France je bil neke vrste partizanski mobiliziranec, saj je bil občasno dodeljen straži tretjega kroga zaščite Baze 20. V tem krogu je bila tudi njihova vas. Francetov oče je bil ugleden gospodar in v kraju je imel velik vpliv. Bil je zaveden Slovenec in kristjan. Ko se je začelo čiščenje takih pokončnih ljudi, ki so bili komunistični revoluciji v napoto, je prišel na vrsto tudi on. Že poleti 1942 so ga odpeljali iz vasi in ga umorili. Vaščane so [Stran 041]prepričevali z lažjo, da je sodeloval z Italijani. Povedali pa so lahko le to, da so se enkrat italijanski vojaki na svojem pohodu ustavili v njihovi hiši.
Razumljivo je, da France po vsem tem ni bil pripravljen sodelovati s partizani. Umaknil se je v Novo mesto in se pridružil vaškim stražarjem. Novomeška vaška straža je po kapitulaciji Italije partizansko vihro z okrepljenimi napadi in pomori razmeroma varno preživela. Fantje in možje iz teh enot so postali slovenski domobranci. Tako tudi France. Spet ga dobimo v Novem mestu kot skrbnika vojaških konj. V tej službi je dočakal konec vojne.
Pri umiku pri Radečah ga srečamo kot kočijaža, ki vozi ženo in otroka domobranskega poveljnika. Pri razpustu bojne enote se je pridružil desetim domobrancem, ki so se med seboj poznali in so bili doma z istega konca. Vodil jih je Benkovič iz Rumanje vasi pri Straži. Bil je bolničar usmiljenih bratov v novomeški bolnišnici. V zmešnjavi, ki je nastala po razpustu domobranske vojske, se je izkazal kot odličen organizator in voditelj. Varno je vodil skupino mimo Mirne in Trebnjega. Pri Ponikvah so prečkali progo, prišli do Dobrniča in mimo Ajdovca na Straški hrib. Za pot so rabili kar nekaj dni. Ker pa so bili s hrano dobro založeni, niso nikjer iskali stikov z domačini.
Na Straškem vrhu je bilo njihove skupne poti konec. Poslovili so se in razšli z načrtom, da se posamično poskrijejo in počakajo nadaljnjih dogodkov. Tolažili so se z ljudsko modrostjo, da je vsak pes, ko se strga z verige, najbolj popadljiv, potem pa se počasi umiri. Pred slovesom so si obljubili, da ne bo nobeden nikogar izdal, tudi če pade v roke partizanom.
France se je sam spustil v dolino proti Krki in bil v velikih skrbeh, kako bo prišel čez. Bil je namreč neplavalec, čez most v Soteski pa ni smel, ker je bil gotovo pod partizanskim nadzorstvom. Toda imel je srečo. Med Zgornjim poljem in Sotesko je našel splav, se prepeljal čez Krko in prišel še isto noč domov.
Za njegovo vrnitev sta vedeli le mama in sestra Rozalka. Prve dni se je skrival doma. Toda zvedel je, da so enega iz njegove skupine po krivdi otrok že odkrili in ga odpeljali v Novo mesto. Prišel je glas, da so ga že ubili. Prej pa so gotovo iz njega izvlekli imena še drugih skrivačev. Doma so opazili, da eden od sosedov opazuje hišo in domače sprašuje, kje je France, saj se je menda vrnil. Zato se je odločil, da se bo skril drugje.
V gozdu, kakšne tri kilometre od doma, si je naredil v goščavi mladih smrek skrivališče, nekakšno zemljanko. Za ta kraj je vedela le sestra. Hrano in obleko mu je občasno nosila vedno na drugo, prej dogovorjeno skrito mesto. Sestri je naročil, naj poizve in naj mu sporoči, če se bo kdo vrnil in če bodo koga izpustili. Oznovci so ga ves čas iskali in nekajkrat se jim je, kot je sam rekel, po čudežu izognil. Prepričan je bil, da je v Marijinem varstvu. Obiskoval ga je droben ptiček in enkrat ga je s pravočasnim opozorilom rešil pred modrasom. Čas je razpoznaval po bitju ure v zvoniku cerkve sv. Roka, ki je bila v še slišnem krogu.
Sredi avgusta mu je sestra sporočila, da so razglasili splošno amnestijo za tiste, ki nimajo nad sabo zločinov, in da so se vrnili domov nekateri mladoletniki. Prav tako pa je tudi izvedel, da so vse ostale pobili. Sklenil je, da se bo skrival še naprej. Ob koncu avgusta pa mu je Rozalka povedala, da se je iz Novega mesta vrnil neki domobranec, ki je bil prav tako skrivač in se je šel prijavit po amnestiji. In tako se je tudi France odločil, da se preda.
Sredi septembra se je prijavil v Novem mestu. Takoj so ga zaprli v celico, polno domobrancev in drugih. Vsak večer so jih zasliševali in pretepali. Mnoge so kljub amnestiji odvažali na morišča. Neki večer konec septembra je prišel v celico partizan, ki je velik del vojne preživel v bližini ali pa prav na Francetovem domu. Spoznal je Franceta in mu rekel: »Kaj pa ti tukaj delaš, marš domov!« Naslednji dan je bil odpuščen. Doma, razen nekaj groženj (»če te niso v Novem mestu, te bomo pa mi«), se mu ni zgodilo nič. Res, da je doživljal v naslednjih letih nagajanje, kot prepoved sajenja krompirja, češ da ima koloradskega hrošča na njivah. Izsekali so mu gozd. Toda vse to ni bilo primerljivo s ceno življenja.
Bernardovi fantje. Doma so bili v vasi Veliko Mraševo. Naselje spada danes pod faro Sv. Križa, sedaj Podbočje. Veliko Mraševo je na levi strani Krke, odkoder so Nemci med okupacijo izselili vse domačine in tja naselili Kočevarje. Velika družina Bernardovih, živih je bilo devet otrok, se je zatekla v Kostanjevico, ki je [Stran 042]bila v Ljubljanski pokrajini. Starejši fantje so bili Tone (1922), Albert (1924) in Stanko (1926). Kljub temu, da so bili od Nemcev pregnani, jih pot ni vodila k partizanom, ampak so vsi trije postali domobranci. Najmlajši je bil v Ljubljani v štabni četi, starejša dva pa sta ostala na Dolenjskem. Najprej sta bila v Novem mestu, proti koncu vojne pa na postojanki v Šentjerneju. Postojanka je bila v velikem enonadstropnem poslopju na robu Šentjerneja v zaselku Dolnja Brezovica.
Po razpustu domobranske vojske pri Radečah sta se Tone in Albert podala domov na Mraševo. Dom je bil prazen in opustošen. Vse okrog po hiši, v gospodarskih poslopjih in na dvorišču so bile sledi umikajoče se vojske. V vasi so bili verjetno nemški vojaki, ki so pred odhodom poklali živino in perutnino, ki so jo pustili bežeči Kočevarji. Povsod so ležali ostanki pobitih živali. Poiskala sta primerno skrivališče in čakala. Eden mlajših bratov se spominja, da sta imela skrit prostor za neko slepo steno. Po nekaj dneh se je vrnila iz Kostanjevice tudi družina. Sedaj sta se počutila po eni strani bolj varna in predvsem preskrbljena, po drugi strani pa ne, saj bi se lahko kateremu od številnih otrok kje zareklo, da se brata skrivata doma.
Kmalu sta dočakala lov na glave. Dan za dnem in noč za nočjo so v hišo vdirali oznovci in vse pretaknili. Ker je njihov prihod najavljal domači pes, so ga ustrelili. Fanta sta ugotovila, da prav dolgo ne bosta mogla prikrivati svojega skrivališča. Zato sta se preselila v bližnjo vas Gazice, kjer je bila doma mama, in tu sta našla bolj varno pribežališče. Toda stalnega skrivanja in neprestanega oprezovanja sta se počasi naveličala. Odločila sta se že, da se gresta prijavit v Kostanjevico, saj sta zvedela, da je objavljena splošna amnestija. K sreči je konec avgusta prišel kot okostnjak domov Stanko. Bil je v taborišču Teharje. Rešil se je z mnogo pretkanosti in z veliko sreče. Ne samo, da je zatajil svoj letnik (1926!), spremenil je tudi kraj bivanja. Povedal je, da je doma iz Črne vasi pri Ljubljani, kjer je res imel strica, ki ga je večkrat obiskoval. Stanko je izkusil vsa teharska grozodejstva in partizansko krutost. Zato je bratoma dopovedal, da se v nobenem primeru ne smeta prostovoljno javiti. Brata sta ga poslušala in se skrivala naprej.
Pozno jeseni se je prvi za beg v Avstrijo odločil Albert. Ljubljanski stric je pomagal najti nekaj zvez in napotkov. Po mnogih težavah je srečno prišel v begunsko taborišče pri Gradcu. Od tu je odšel v Ameriko, se kasneje vrnil v Gradec, kjer je uspešno študiral medicino in se nato kot zdravnik za stalno naselil v ZDA, kjer živi še danes.
Tone mu je sledil šele leta 1946. Najprej je bil v begunskem taborišču. V Gradcu je končal univerzo in postal inženir kemije. Leta 1950 se je za stalno odselil v Ameriko, kjer je študij še nadaljeval in postal iskan strokovnjak svoje stroke.
Najmlajši, Stanko, naš teharski sotrpin, je doma postal gospodar. Naj povem še to: vseh devet otrok je še živih.
Po branju tega zapisa, se bo oglasil morda še kdo od preživelih skrivačev. Prav zanimiva bi gotovo bila zgodba ing. Toneta Matičiča. Bil je inženir agronomije in ugleden profesor znane kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu. Med vojno je bil kot domobranski nadporočnik pribočnik na poveljstvu novomeške bojne skupine. Ni se umaknil na Koroško, ampak se je do oktobra 1945 skrival po dolenjskih gozdovih. Potem je srečno ušel iz Slovenije.
3.2.5. Čudežno rešeni
Kot bo prišlo v zgodovino slovenskega holokavsta pet čudežno rešenih iz brezen Kočevskega Roga, tako se bodo zapisali tudi naši trije pripovedovalci, ki so ubežali smrti iz brezupnega položaja. Vsi trije so doma iz Gornjih Lakovnic. Prvi je Jože Brunner, rojen 1914. Bil je domobranski narednik na postojanki na Trški gori. Ob koncu vojne mu je žena Antonija rodila otroka. Drugi je bil Johan Jenič, brat Jožetove žene, tretji pa Lojze Šurla. Zadnja dva sta že pokojna, Jože Brunner pa je izpričal takole:
Vsi trije so se skrivali doma in po gozdovih. Tudi do njih je prišla pretkana propaganda, naj se prijavijo notranji upravi, ker bodo v nasprotnem primeru likvidirani. Propaganda je našla pri naših skrivačih plodna tla. Celo nekatere žene so nagovarjale svoje može, naj se čimprej javijo, da ne bodo likvidirani. Javili so se in se znašli v novomeških zaporih. Trinajst nesrečnih dni in noči so preživeli v celicah žejni in lačni, skoraj vsako noč zasliševani, pretepani in poniževani. Po teh mučnih dneh je bilo neko noč okrog enajstih, morda je bilo 5. avgusta, poklica[Stran 043]nih na hodnik 27 jetnikov. Med njimi so bili tudi naši trije sovaščani. Z vrvjo, debelo kot prst na moški roki, so jim zvezali roke na hrbtu in jih odgnali na dvorišče. Tu so jih ponovno povezali po dva in dva nad komolci in jih naložili na star tovorni hladilnik. Ta tovornjak je bil nemškega izvora. Vse ohišje je bilo iz železa, zadaj pa se je vozilo zapiralo z dvokrilnimi kovinskimi vrati. Na tovornjaku ali hladilniku so jih ponovno povezali v nekak svitek. Šofer je vključil motor, da se je ogreval. Kabina je bila tako velika, da so lahko poleg šoferja sedeli še trije partizani. Staro vozilo je povzročalo velik hrup. Jetniki so spraševali, kam jih peljejo. Eden od jetnikov je slišal, da jih peljejo v Črnomelj. Vodnik Jože je podvomil in dejal, da bodo kmalu videli. Stražarji so zaprli dvokrilna vrata in jih zapahnili. Glasno so se zaprla še vrata kabine. Vozilo je odpeljalo izpred novomeškega sodišča, se usmerilo po Vrhovčevi ulici in se bližalo Glavnemu trgu. Vodnik Jože se je s težavo izmotal iz skupnega poveza in pritisnil uho h kovinski steni ter ugotavljal smer vožnje. Točno je vedel, kdaj so prevozili Glavni trg in kdaj so bili na mostu. Nato je začutil kratek del makadamske ceste in kako je šofer zavil na desno v smer Kočevskega Roga. Polglasno je zaklical: Fantje, ne gremo v pravo smer!
Tedaj se spomni na brata svoje žene, kako krepke zobe ima. Pokliče ga in ga prosi, naj mu poskuša pregrizniti vrv na hrbtu. Johan se je izmotal iz svitka in začel s svojimi krepkimi zobmi žagati suho, debelo vrv. Začel je takoj, ko so prevozili razkopano železniško progo pri kandijski postaji. Staro vozilo je peljalo počasi, toda za Johana prehitro. Komaj so prispeli do Volavškega mlina, je potožil, da ne bo šlo, ker mu preveč teče kri iz zobovja. Jože ga je opogumil, da mu bo kri pomagala razmočiti vlakna vrvi. In Johan se je z novo vnemo zagrizel v vrv. Volja do življenja je bila močnejša od bolečin in kri mu je zares pomagala, da so postala vlakna mehkejša. Prve niti je pregrizel do Gradišča, nato se je vrv hitreje vdajala. V Dolenjskih Toplicah je že popustil tretji snop vlaken, četrti pa je bil že tako razmočen in zrahljan, da ga je Jože s svojimi krepkimi rokami sam pretrgal. Roke so bile proste. Najprej je hitro odvezal še Johana, nato pa sta oba skupaj Lojzeta. Sedaj je ostal še problem vrat, ki so bila zapahnjena od zunaj. Vsi trije so se zagnali na vrata in jih z božjo pomočjo dvignili iz tečajev. Svež zrak je zapihal v zatohli prostor.
Ostali jetniki se za beg niso odločili. Iz vozila je prvi skočil Jože. Ker je bil nekoč v službi pri železnici, je vedel, da se mora pognati v smer vožnje, in srečno je pristal. Johan ni ujel pravega odriva in si je pri padcu zvil nogo. Več sreče je imel tretji, Lojze, ki je varno pristal. Hitro so se poiskali in Lojze je skupaj z Jožetom odnesel Johana v začasno zavetje. Poravnala in povezala sta mu zvito nogo. Tu, v zavetju so ponovno zadihali svež zrak in svobodo. Z bolečino v srcu pa so spoznali, da to ni več njihova ljubljena domovina.
Trije begunci so se še bolj oddaljili od ceste in si poiskali varen kotiček v gozdu. Skušali so si oddahniti od prestanega. Kmalu so se srečali z novo težavo: vsi trije so bili strahotno žejni. Odločili so se, da morajo še pred zoro najti vodo. Šli so proti jugu in se ves čas ogibali cest in naselij. Po več ko enournem tavanju so naleteli na samotno požgano domačijo in star vodnjak, v katerem je bilo še nekaj vode. Toda kako priti do nje, ko ni bilo nobene posode. Vodnjak je bil globok okrog tri metre. Johan se je spomnil na svoj čevelj, ki ga ni mogel obuti zaradi otekle noge. Čevelj pa je lahko posoda! Lojze je hitro našel dolg kol in na koncu z vezalko privezal čevelj. Tako so prišli do vode, da so se odžejali.
Prva noč je bila hladna in dolga. Prihajal je nov dan. Komaj so dočakali, da se je čez hribe dvignilo sonce in jim ogrelo premrle ude. Vedno bolj pa se je začela oglašati lakota. Počasi so se pomikali proti Starim Žagam. Globlje v gozdu se jim je zdelo varneje, pa tudi lakoto so si potešili z malinami, borovnicami in jagodami. Na sončni jasi so si napravili zasilna ležišča med skalami. Dva sta lahko spala, tretji pa je bil na straži. Ko je sonce zašlo, so se napotili dalje. Ubirali so jo v smeri Ljubna. Vsak dan so prehodili pet do deset kilometrov. Vsak dan so naredili novo ležišče, samo če je bil dež, so dva ali tri dni ostali na istem kraju, če se jim je zdelo dovolj mirno in varno. V deževnih dneh so si naredili streho iz smrekovega lubja. Od mesta, kjer so olupili drevje, so šli daleč stran, da jih olupljene smreke ne bi izdale.
Kljub počasnim premikom zaradi boleče Johanove noge se je končno pokazal Ljuben. Tam so se že lahko oglasili pri kaki samotni zidanici in dobili kozarec vina in [Stran 044]kos kruha. Če so jih vprašali, od kod prihajajo, so odgovorili, da iz internacije in da so doma iz Bele krajine. Nikdar se niso izdali, kdo so in od kod. Že blizu domače fare so srečali in spoznali mater, ki je imela tri sinove pri domobrancih. Zato so se odločili, da jo zvečer obiščejo. Hiša je bila na samoti. Lučka je še gorela, ko je Lojze potrkal na vrata. Mati je vsa srečna odprla, ker je mislila, da se je vrnil kateri od njenih sinov. Bila je žalostna. Vse tri je povabila v hišo in jih skromno pogostila. Opozorila jih je, naj bodo nadvse previdni, ker oznovci neprestano iščejo skrivače po vaseh in gozdovih. Previdni pa naj bodo tudi pred domačini, kajti vsem je strogo naročeno prijaviti skrivače in da jim v nobenem primeru ne smejo nuditi obleke, hrane ali prenočišča. Pred odhodom jim je obljubila, da bo obvestila njihove svojce in jim naročila, da prineso na določeno skrivno mesto, kar nujno potrebujejo. Materi mučenici so se prisrčno zahvalili ter se poslovili.
Preselili so se v Ruperške gozdove in dobili zvezo z domačimi družinami. Ti so jih oskrbovali z obleko in hrano. Veliko so pretrpeli skrivači, toda nič manj njihove družine. Največja trpinka je bila gotovo Jožetova žena z malim sinom, ki je imela poleg moža tudi brata v gozdu. Koliko noči je prečula in koliko hrane je znosila na vse strani prostranih goščav. Skrivanje namreč ni trajalo le mesec ali dva, temveč tri poletja in dve zimi. Ta doba, trideset mesecev, je tudi skrivače za vedno zaznamovala. Dve zimi so preživeli brez kurjave in brez prave strehe nad glavo; dostikrat brez hrane in vode. Stalno na begu. In vrtalo jim je v možgane, kako da se je moralo to zgoditi s slovenskim narodom, zakaj jih je Bog zapustil, saj so tako trdno verovali vanj.
Dolgo skrivanje je v vasi kljub vsemu povzročilo razna sumničenja. Govorilo se je,da se nekateri še skrivajo. Jožetovo ženo so večkrat zaslišali, a nikoli se ni izdala. Nazadnje je oblast razglasila, da lahko gredo skrivači domov in da se jim ne bo nič zgodilo. Jožetovo ženo so aktivisti tako prepričali, da jim je kar verjela. Toda Jožeta je bilo težje prepričati. Končno so se neke noči odločili in prišli domov. Počasi so se privajali na normalno življenje. Tudi oblast je zvedela, da so doma. Obiskal jih je isti oficir, ki jih je pred tridesetimi meseci poslal v smrt. S seboj je imel prijavno knjigo, vsakega posebej je popisal in preden je knjigo zaprl, je rekel Jožetu: »Povej mi, kaj si si takrat mislil, ko so vas odpeljali iz zaporov?« Jože ni nič pomišljal, ampak na kratko odgovoril: »Nič dobrega«. Oficir je glasno zaprl knjigo in brez pozdrava odšel. Lahko bi rekli, da se je zgodil čudež. Nihče jih ni več nadlegoval. Jože je spet dobil službo na železnici, kjer je bil že pred vojno kurjač. Johan in Lojze pa sta spet začela obračati brazde in kopati v vinogradu. Večkrat so se zbrali doma ali v zidanici pri obujanju spominov. Johana in Lojzeta so največkrat zalile solze in pogovor je utihnil. Oba sta že pokojna, živi pa še Jože Brunner.
3.2.6. Zahvala in pobuda
Za pisna in ustna pričevanja se lepo zahvaljujem dr. Lojzki Berden-Frančič, dr. Janezu Grilu, Franu Jermanu, Stanku Jurečiču, Ivanu Kralju in Milanu Pečjaku. Prav tako se lepo zahvaljujem svojim Šentjernejskim prijateljem, ki so mi ob večerih pripovedovali svoje zgodbe in zgodbe svojih družin. Vsi naj mi oprostijo, če se je v zapis prikradla kakšna napaka ali netočnost. Popravkov bom vedno vesel. Ob tej priliki pa dajem bralcem pobudo, da zberemo še več verodostojnih pričevanj, da bomo izpopolnili zgodovino zle usode domobrancev ob Krki, ki so bili čudoviti slovenski možje in fantje.
4. Prezrta znamenja
4.1. Umor bana Marka Natlačena
Tine Velikonja
4.1.1. Uradnik in ne politik
Umrl je star 56 let. Nanj se spomnimo, ko začnemo naštevati žrtve VOS-ovskega divjanja po Ljubljani leta 1941 in 1942. Prej je bil ban Dravske banovine, kot človek pa je ostal skoraj nepoznan. O sebi ni veliko pisal, kar pa je, se je v petdesetih letih molčanja pozabilo. Ni bil karizmatična osebnost in vse kaže, da se je vpisal v slovensko zgodovino predvsem s svojo smrtjo. Manjše postave in s klobukom na glavi, z značilnimi brčicami in lahkotne hoje je dobro skrival svoja leta. Ni vzbujal takega spoštovanja kot Korošec, ni bil tako eleganten kot župan Adlešič in ne tak govornik kot škof Rožman, a za nas Velikonjeve je bil nekaj posebnega. Potem ko smo izvedeli, da sta sv. Miklavž in Božiček ata in mama, so nam tudi povedali, da je k tistim rokavicam, čokoladi, čevljem, jopici ali krilu največ prispeval Natlačen. Naš oče je ostal po možganski kapi invalid in so ga trpeli na banski upravi samo zaradi družine, saj nas je bilo deset otrok. Ban mu je vsako zimo priskrbel nagrado ali dodatek, ki nam je pomagal, da smo se vsaj ob teh praznikih čutili obdarjene in bogate.
Kaj je napisano o njem v Slovenski enciklopediji:
Natlačen, Marko (Manče, 24. 4. 1886 – Ljubljana, 13. 10. 1942), politik. Pravo je študiral na Dunaju in tu 1912 promoviral. Od 1919 je kot odvetnik delal v Ljubljani in hkrati politično deloval v taboru SLS; bil je predsednik Orla in od 1926 podpredsednik SLS. Pod šestojanuarsko diktaturo je deloval v kulturnih organizacijah, 1933 konfiniran. Od septembra 1935 do aprila 1941 je bil ban Dravske banovine. Ob napadu na Jugoslavijo 1941 je ustanovil in vodil Narodni svet, ki si je ob neizogibnem propadu Jugoslavije prizadeval doseči čim boljši položaj Slovencev v okupacijskih razmerah. Po zasedbi in priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji je sodeloval z it. oblastmi; vstopil je tudi v konzulto (sosvet), posvetovalni organ E. Graziolija, iz katerega je jeseni 1941 izstopil. Med okupacijo je vodil delo SLS v ilegali ter po pogajanjih z vodstvi drugih strank sodeloval pri izdelavi slov. narodnega programa, ki je predvideval obnovitev Kraljevine Jugoslavije, vendar kot federativne države, v kateri bi bila velika Slovenija njen enakopravni del. Spomladi 1942 je imel pomembno vlogo pri ustanovitvi Slovenske zaveze in tudi pri nastanku oboroženih vaških straž oz. MVAC, saj je maja 1942 v tem smislu predložil it. oblastem posebno spomenico. Kot nevarnega nasprotnika in hkrati neformalnega voditelja slov. protirevolucionarnega tabora ga je po nalogu vodstva KPS likvidirala VOS. (Boris Mlakar, Enciklopedija Slovenije, 7, 344)
4.1.2. Revolucija v razmerah okupacije
V jeseni leta 1942 je začelo silam osi na vseh frontah zmanjkovati sape in samo vprašanje časa je bilo, kdaj in kako se bodo zaustavile in končno sesule, saj se jim je postavil po robu ves svet.
V primerjavi z neznosnimi razmerami na podeželju se je v Ljubljani dalo živeti. Italijanov ni maral nihče in smo jim privoščili, da bodo morali kmalu neslavno nazaj, odkoder so se pritepli. Njihovo razkazovanje je bilo izprijeno, saj smo vedeli, kako strahopetno se obnašajo. Nismo jim odpustili Gonarsa in Raba, kamor so navozili nedolžne ljudi. Narod so uničevali skupaj s partizani, kot da bi se zmenili. Za njihovo še tako nepomembno akcijo so se maščevali nad bližnjim prebivalstvom. Sicer so se vedno bolj zapirali v vojašnice, neradi so se sprehajali sami. Dekleta so postajala manj naklonjena njihovim dvorjenjem. Z vojaki so imele prej največ posla punce, ki so se začele proglašati za najbolj partizanske. »Che bella gospodicina! Che belle gambe!«, so izgubile svojo privlačnost.
Vedno bolj so se širile vesti, da se na Rabu in v Gonarsu dogajajo hude reči in da ljudje umirajo od lakote in bolezni. Na [Stran 046]Štajerskem in Gorenjskem so nehali s preseljevanjem v Srbijo. Medtem, ko so univerzo zaprli in so se študentje znašli v praznem ali taborišču, se ritem dijaškega življenja ni porušil, zlasti ne v nižjih razredih gimnazij. Šola je bila stroga, živeli smo v na videz zaprtem krogu, ki se sicer uradno ni odzival na zunanje dogodke, znotraj pa ostro cepil. Žica okrog mesta nam je branila, da bi vsaj v nedeljo skočili na bližnje griče. Hrana je bila na karte in smo bili ob njej lačni. Pazili smo na policijsko uro, ki pa nas ni ovirala, da ne bi do črne teme skakali po vrtu. Šele zima nas je nagnala v stanovanja, kjer je bila edina topla površina plošča na štedilniku in tja smo tiščali svoje zadnjice in se izrivali, saj za vse ni bilo prostora.
K maši se je veliko hodilo, tudi med tednom, v nedeljo so bile vse cerkve polne. Posebnega strahu ni bilo čutiti, zlasti pa ne, da je center revolucije v Ljubljani. Družbeno življenje se mi je zdelo živahno, zame pri Marijini kongregaciji pri Sv. Jožefu in pri Tomčevih mladcih. Klasična gimnazija je bila stroga, po dveh letih latinščine so nam navrgli še grščino, ko se še prvi jezik ni dobro usedel. Slovenščina je ostala kraljica, zgodovina čudna mešanica, zemljepis smešen, saj smo Triglavu rekli Tricorno, matematika neusmiljena, od tujih jezikov smo se učili še italijansko, vendar z odporom.
To je bilo leto, ko so bile VOS-ovske likvidacije na vrhuncu. Borci NOB in njihovi zgodovinarji najdejo razlago za vse, tudi za povojne poboje, zapre pa jim sapo, ko jih spomniš na začetek. Tudi njim je jasno, da je bila to čista revolucija in globoko v sebi čutijo, da so bili zgodnji pomori političnih nasprotnikov celo z revolucionarnega stališča napaka. Naši revolucionarji so bili učenci Kominterne, pri kateri so se usposabljali za veliki trenutek, in so delali po njenih receptih. Svoje znanje so mehanično prenesli v srednjeevropski prostor, ne da bi ga prilagodili razmeram. Delali so prvinsko, z ognjem vernikov, in če se je izkazalo, da je teorija v nasprotju s prakso, toliko slabše za prakso. Ker so se voditelji imeli za intelektualce, je danes nerazumljivo, da so si za katekizem izbrali Kratko zgodovino VKP (b) (Godeša, Sodobnost, 39, 861), slaboumni in primitivni zgodovinski priročnik, katerega odvratni stil bi moral v normalnih razmerah odbiti vsakega vsaj malo mislečega človeka. Kako so jo cenili, so dokazali po zmagi, ko je izšla v bibliofilski obliki z usnjenimi platnicami in na svilenem papirju. Napad na Sovjetsko zvezo jim je naznanil, da je napočil čas revolucije in uvozili so bese — pobijati so začeli resnične ali namišljene nasprotnike. Takega nasilja po mestnih ulicah in hišah, še bolj pa po deželi ni bilo nikjer drugod v Jugoslaviji. Različnost ravnanja je bila tako očitna, da so ob vrhuncu ljubljanske morije menili, da mora delovati v Ljubljani posebna trockistična skupina, ki se obnaša drugače in na lastno pest uprizarja revolucionarni teror v času, ko naj bi se vsaj na zunaj zdelo, da gre za narodnoosvobodilni boj.
Kominterna je že spomladi leta 1942 preklicala prvotna navodila in nehala napovedovati svetovno revolucijo. Po direktivah sovjetskega vodstva je razglasila domovinsko vojno. Spremenjena navodila naj bi prispela prek Beograda v Slovenijo s prehudo zamudo. Ker pa je malo verjetno, da bi tako pomembna direktiva potovala do Ljubljane pol leta, bo bolj držalo, da so se naši komunisti uprli in delali po svoje še naprej.
Umori Slovencev zlasti na ozemlju Ljubljanske pokrajine so bili vsakdanjik. Ni šlo za vojvodstvo, le delno za poravnavo osebnih računov. Spravili so se na mestno in vaško revščino, na konfidente, ki so se pustili plačevati, na cigane ali berače, ki so jih imeli za nezanesljive. Večinoma pa so bile njihove žrtve krščanski ljudje z ugledom, premožni kmetje in njihovi sinovi in tisti, ki so bili kakorkoli administrativno povezani z okupacijsko oblastjo, ki so torej na nek način z okupatorjem sodelovali. Šlo je za ljudi, ki so skrbeli, da je bilo kljub okupaciji življenje znosno in se je dalo preživeti, tudi za učitelje, župane in duhovnike. Spravili so se na cele družine. Skratka, iz učbenika so se naučili, da je treba za pravi teror začeti z umori pomembnih in nedolžnih ljudi.
Sodimo, da vaške straže ne bi rasle kot gobe po dežju, če ne bi bilo teh umorov. Nekaj postojank bi vseeno nastalo. Branile bi okupatorju, da se ne bi počez spravljal nad domače prebivalstvo. Tako pa je bilo vaških stražarjev na vrhuncu okrog 6000, znatno več, kot je bilo takrat partizanov. Vseeno se dozdeva, da komunistov pri tem početju ni gnala želja, da čimprej izbezajo političnega nasprotnika na plan. Veselili pa so se, da se je tako hitro razkrinkal kot sodelavec okupatorja in s tem zanje in tudi [Stran 047]v resnici postal poraženec v spopadu, ki se je komaj dobro začel.
Prej smemo domnevati, da so že od vsega začetka vedeli in čutili, da dela čas izključno zanje in da jim bo vse koristilo, česarkoli se bodo že lotili. Naroda in njegove stiske jim ni bilo mar. Precenjevali so moč Sovjetske zveze in računali, da bo vojne v enem letu konec. Treba je bilo pohiteti, opraviti s političnimi nasprotniki, še preden zavlada mir, ko ne bo šlo več tako enostavno.
4.1.3. Zdaj smo prava oblast!
Sem smemo šteti tudi umor bivšega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena, zapoznelo dejanje revolucionarnega terorja in samopašnosti. Z atentatom se ni dalo več ničesar spremeniti in zaustaviti, državljanska vojna je dosegla vrhunec. Pričeval pa je o moči frontnega gibanja, ki se je drznilo obračunati z vrhom nasprotnega tabora. Značilen je Kardeljev vzklik v pismu, ki ga je poslal Titu: »Zdaj smo prava oblast!«
Natlačen je bil odličen upravni uradnik, ki je v času svojega banovanja z veliko vztrajnostjo tesno povezal Ljubljano z deželo. Ko so mi na robu Menišije pri Krimski jami kazali stezo preko Strmca, so mi razlagah, da so tod pešačili hribovski župani v dolino k njemu, da so poročali in prejemali navodila. Živel je razmeroma skromno. Spominjam se, kako so mu komunisti očitali službeni avto. Tone je bil moj sošolec in edina reč, ki sem mu jo zavidal in zaradi katere se je razlikoval od nas, je bila harmonika.
Tisto jesen leta 1942 bivši ban ni imel nobenega varstva niti orožja, da bi se branil. Njegova hiša ni bila neprobojna trdnjava. Do hišnih vrat se je dalo priti tudi čez vrt, za kar je bilo treba samo preskočiti srednje visoko kamnito ograjo, isto, čez katero je ušel atentator na begu. Ključavnico se je dalo odpreti z enim strelom. Skratka, za večjo skupino [Stran 048]akcija ni bila težavna. Tako je potekala večina likvidacij po deželi, gladko in brez posebnega tveganja, kajti žrtve so bile neoborožene, Italijani pa zabarikadirani v svojih vojašnicah. Spomnimo se samo morilskega pohoda na Vidovski planoti 23. aprila 1942 (Zaveza, 1, 8) ali umora Mravljetovih na Brezovici 13. junija istega leta (Zaveza, 7, 17).
Zato je bil strah, da bi se akcija lahko zapletla zaradi italijanske posadke, ki je zasedala poslopja Poljanske gimnazije, namišljen. Njihov stražar je stal tudi pred stranskim vhodom v Ciril-Metodovi ulici. Dalo se je predvideti, da ne bo zapustil svojega prostora, če bo še tako pokalo, ostala vojska pa se bo odzvala z zamudo in panično. Zato vojašnica ni pomenila posebne nevarnosti in je bil uspeh že vnaprej zagotovljen. Po svoje je neodgovorno, da je ban ostal brez učinkovite zaščite. Primerjajmo njegovo varovanje s tistim, ki so ga bili deležni partizanski veljaki. Za osebno varnost so imeli na razpolago najbolj elitne enote. Kakor hitro so ljubljanski vosovci prejeli Kardeljev in Kidričev blagoslov, je bila njegova usoda zapečatena. Če ne bi uspelo s prevaro, bi pa kako drugače.
Minilo je že eno leto, odkar je opustil vse funkcije. Njegovi stiki z okupatorjem so bili neformalni, prav gotovo je po svoje deloval vsaj z nasveti pri organiziranju vaških straž, čeprav skoraj ni zapuščal stanovanja. Vzdrževal je zveze s predstavniki Cerkve, tako ljubljanskimi kot s podeželskimi. Morda je vseeno upal, da je vala likvidacij po Ljubljani konec, saj je kazalo, da so komunisti spremenili taktiko. Vendar je bil Natlačen taka osebnost, da jih je že dolgo mikalo, da bi se ga lotili. Nekaj nam je o tem napisal Josip Vidmar:
»Živo pa se spominjam zadnje seje Izvršnega odbora v prvih dneh maja 1942, na kateri smo med drugim razpravljali tudi o usmrtitvi Marka Natlačena. Ta primer bivšega bana je bil edini v celi vrsti likvidacij narodnih izdajalcev, ki je bil nemara zaradi Natlačenove politične važnosti predložen Izvršnemu odboru v razsodbo … Obtožno gradivo pa se meni ni zdelo dovolj tehtno, zato sem obsodbo odklonil. Kardelj, ki je bil navzoč, stvari ni hotel dramatizirati in je po krajšem razgovoru predlog umaknil.« (Josip Vidmar, Edvard Kardelj, Obrazi, 1985, 485)
Morda je posebnost tega pisanja v priznanju, da seznamov, koga je treba uničiti, niso sestavljali vrhovi, ampak je bila izbira prepuščena podrejenim grupam VOS-a, ki jih je obvladovala izključno partija. Pred leti smo gledali televizijsko odajo, kjer so člani ljubljanske skupine VOS-a prostodušno razlagali, kako so se zbirali v gostilni Fortuna na Brinju, od tam odhajali na akcije, za katere vemo, kakšne so bile, in se tja tudi vračali.
4.1.4. Umor v Ciril-Metodovi ulici
Kako se dogodka po 51 letih spominja Natlačenov Tone: Takrat sem bil star 12 let in pol. Hodil sem v tretji razred klasične gimnazije. Ker so jo zasedli Italijani, smo bili tisto leto gostje pri uršulinkah in imeli šolo popoldne.
V torek, 13. oktobra 1942, sem bil torej doma na Ciril-Metodovi ulici 18. Nekaj pred deveto uro sem šel v Remčevo trgovino, ki je bila na Poljanski cesti v Rdeči hiši, da si kupim zvezek ali nekaj podobnega. Bil je lep sončen dan. Tam je bil ravno trgovec s pošiljko nalivnih peres. Remčeve Lade še ni bilo, prodajalka pa ni imela dovolj denarja, da bi plačala dobavljeno robo. Zato me je prosila, naj skočim k Remčevim na dom po denar.
Ko se torej vračam v našo ulico in na pol hodim, na pol tečem ob ograji Poljanske gimnazije, zagledam pred našo hišo pri vrtnih vratih duhovnika v črni obleki s črnim klobukom in aktovko. Ko pridem do konca gimnazijskega vrta, ga kar čez cesto pozdravim. Ne vem, če s hvaljen Jezus ali pa samo pokimam z glavo.
Na vogalu pri Uršičevi hiši pod plinsko svetilko stojijo dva ali trije ljudje in me nekam čudno gledajo. Zavijam v Zrinjskega ulico. Ko se zatem ob Domu duhovnih vaj obrnem v ulico Stare pravde, opazim nedaleč pred seboj na jezuitski strani ceste tricikel. Na njem sedi mlajši moški. Ko grem mimo, me predirno gleda, da me postane strah. Preden zavijem v Zarnikovo, se obrnem. Še vedno je tam in me ne izpusti izpred oči.
Nazaj grede od Remčevih sem hotel po isti poti, pa vidim na križišču Stare pravde in Zrinjskega italijanske vojake s puškami v rokah. Ker nosim precej denarja, se ustrašim, da me ne bi ustavili in preiskali. Zato nadaljujem po Zarnikovi. Preden [Stran 049]pridem do Ciril-Metodove, približno tam, kjer smo na drugi strani ograje pri Sv. Jožefu igrali odbojko, mi pride nasproti moški. Vprašam ga, kaj se dogaja. Pove, da je bil pri Natlačenovi hiši nekdo ustreljen.
Takoj sem razumel – duhovnik pred vrati, tricikel za Domom duhovnih vaj. Ne vem, kako sem prišel domov. Naslednji spomin je jedilnica. Očka na tleh med jedilnico in salonom. Razbita očala v desni roki na prsih. Na mizi žepni nožiček, s katerim je odprl pismo. Skoraj nobene krvi. Krogla v oko, druga v vogal mize. Pater Preac, sveča ob glavi, dr. Franta Mis, Tine Debeljak, profesor Lukman, brat Marko z zavezano glavo. Mama, ki samo ponavlja, zakaj je odprla vrata. Stara mama, čez osemdeset let stara, ki so jo Nemci izgnali z njenega posestva, rožni venec v rokah, z glavo kima, da ne razume in ne more verjeti. Kupček nesreče v kuhinji, Katika, naša dobra, zvesta kuharica, jo tolaži: »Bog že ve, kaj dela.«
Pripeljejo krsto. Hišna vrata so na široko odprta. Spet mi očka odpeljejo. Ko sem bil star štiri leta, v internacijo, sedaj za vedno.
Praznota. Popoldne se peljemo s tramvajem na Žale. Ko se vrnemo in izstopimo na Poljanski cesti, je že mrak. Domov ne moremo. Italijanski vojaki so ceste zaprli. Marko govori z njihovim oficirjem, mama tudi. Brat tolmači. Grozijo mu. Nič ne pomaga. Še več slovenske krvi bo prelite. Da revolucija raste, potrebuje veliko krvi.
Zatečemo se v kapelo v Jožefišču. Mama, Neža, Marko in jaz. Mračna tišina. Molimo, tudi za nesrečne talce, Slovence. Slišimo strele. Usmili se jih, o Bog!
Stara mama in Katika sta bili doma v hiši. Sedeli sta v kuhinji, ki je zadaj na vrtni strani, in molili. Usmili se nas, o Gospod!
Ko je bilo vse končano, smo mama, Neža in jaz šli k Remčevim. Niso hoteli, da vidimo preluknjani zid in mlake krvi. Debeljakovi so nam za tisto noč odstopili svojo veliko sobo.
V Montrealu, 10. decembra 1993
Tone Natlačen
Starejši sin Marko je bil ob atentatu doma:
Ta dan se je začel kot mnogi drugi. Sedel sem pri kuhinjski mizi, zajtrkoval in bral časopis. Okrog devete ure je zazvonilo pri vhodnih vratih. Katika je zapustila kuhinjo, da pogleda, kdo je prišel. Zagledala je duhovnika. Ker ga ni poznala, kot sem izvedel kasneje, je poklicala mamo, ki je pospravljala v zgornjem nadstropju. Mami je govoril, da je kaplan dekana Tomažiča iz Trebnjega in da prinaša njegovo pismo. Pritisnila je električni gumb in mu odprla, potem pa ga peljala skozi hišna vrata v jedilnico, kjer je bil očka.
Naenkrat sem zaslišal dva udarca, kot če bi metla ali omelo padla na keramični tlak v veži, trenutek kasneje pa mamino kričanje. Ko sem odprl vrata kuhinje, sem na drugem koncu veže zagledal mamo s hrbtom proti hišnim vratom z vzdignjenima rokama, kot bi hotela preprečiti izhod neznanemu duhovniku, ki je stal pred njo z naperjeno pištolo. Obrnil se je in tekel proti kuhinji, kjer sva se spoprijela. S cevjo pištole me je udaril po glavi in kri mi je zaslepila oko. Kljub temu mi je uspelo, da sem mu jo izbil iz roke. Potisnil sem ga v Katikino sobo, od koder je skočil skozi odprto okno. Videl sem ga bežati po vrtu in skočiti čez zid med našim in Bezenškovim vrtom.
Na tleh v kuhinji pištola, Beretta 7,5 mm, in čudež: po dveh strelih v jedilnici se je tretji naboj zataknil počez med magazinom in cevjo. V duhovnika preoblečeni morilec bi streljal tudi v mamo in vame!
Popoldne smo odšli na Žale, kjer je očka počival v eni od kapelic. Vrnili smo se s tramvajem in izstopili pri Rdeči hiši na Poljanski cesti. Takoj na začetku Strossmayerjeve ulice, že pol v temi, nas ustavijo italijanski vojaki. Častniku razložim, kdo smo, in zahtevam, naj nam dovolijo domov. Zavrne nas, da ni mogoče. Na moje vprašanje, zakaj ne, izvemo, da bodo streljali talce. Z mamo protestirava, češ da je bilo ta dan prelite že dovolj krvi in zahtevava, da naklep opustijo. Vse zaman. Odidemo v bližnjo jožefinsko kapelico. Sredi molitve za očka in neznane talce pretrese grozovit rafal vsa okna. Smrtni molk.
Svetloba naslednjega jutra je pokazala, kaj so Italijani storili prejšnji večer: od krogel razbit jožefinski zid in mlaka krvi. S tem podlim dejanjem so oskrunili ime zavednega narodnjaka. Padel je samo zato, ker je želel, da bi Slovenci ponosno in srečno živeli v svobodi in ne v človeka nevredni tiraniji, pa naj se imenuje fašizem ali komunizem. Takrat so bili taki časi — do neke mere so še danes— da je bil vsak, ki [Stran 050]je verjel v ista visoka načela kot moj umorjeni očka, označen kot »sovražnik naroda«.
Ob dvainpetdesetletnici tega umora se vprašujem: kdaj bo zmagala resnica?
Concord, Massachusetts, marca 1994
Marko Natlačen
4.1.5. Ljubljana ni žalovala
Tako opisujeta dogodek sinova. Slovenija je žalovala, manj Ljubljana. Že od nekdaj je bila liberalna, in to v najslabšem smislu. Namesto, da bi širil obzorja svobode, se je velik del slovenskih liberalcev izživljal v napadih na Cerkev in zato zlahka sklonil hrbte in pomagal komunistom na oblast. Komunistična totalitarna ideologija jih ni motila, čeprav je bila v diametralnem nasprotju z njihovo usmeritvijo.
Natlačenov uboj je pomenil grožnjo vsem, ki se niso strinjali. Strah je bil velik. Kljub zahtevi OF po bojkotu se je na pogrebu 16. oktobra zbrala na Žalah množica ljudi. Vodil ga je škof Rožman.
V gneči sem se prerinil čisto zraven. Žalujoči so se mi zdeli poveličani, iz drugega sveta, izsušeni in resni. Tonetu sem hotel stisniti roko v sožalje, pa sem bil prepozen. Rožman ni skrival stiske in teže, ki mu je bila naložena. A govoril je ogorčeno in jasno: »Združite se vsi, ki verujete v Boga, ter sebi in potomcem želite življenje, lepše in boljše, kot ga ponuja brezbožni komunizem – združite se in preprečite, da tisti, ki so z vami sicer iste krvi, a s tujo blodno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo mogli več pokončevati najboljših in najplemenitejših bratov in sestra … « Tako se pove! Danes nam je žal, da ni izkoristil priložnosti in z enako jezo obsodil streljanja talcev.
Dogodku je bila posvečena celotna številka Slovenskega poročevalca (24. oktober, 111, 41). Na prvi strani imena štiriindvajsetih talcev, na drugih treh pa obsežno VOS-ovo poročilo, v katerem se opravičuje »justifikacija«. Zanimiva je zaključna misel:
»Njegova smrt je rešila nešteto slovenskih življenj, kajti padel je eden glavnih organizatorjev državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorjev.«
Ocena, da je bil Natlačen voditelj protikomunističnega upora, je dvomljiva, napoved, da bo upor zato oslabel in se morda celo razcepil, pa zmotna. Nesramežljivo pa je napisano priznanje, da gre za državljansko vojno.
Ljubljanski VOS-ovci in Kardelj so morali računati na okupatorjevo maščevanje in jih nista smela presenetiti niti število umorjenih talcev in ne način, kako je bil izpeljan zločinski spektakel. Okupatorjeva brezobzirnost do družine v nesreči, ki ji je pred hišo pripravil morilsko orgijo, presega vse meje. In ti Italijani so ob kapitulaciji zapustili naše kraje, ne da bi se jim skrivil las na glavi! Maščevanje nad talci je bil hud udarec za organizacijo OF, saj tokrat niso bili žrtve ljudje, ki bi jih na slepo pobrali po zaporih, kot so Italijani počeli prej, ampak pravi aktivisti OF.
O tem piše Vidmar v nadaljevanju svojih razmišljanj:
»Toda po kasnejši likvidaciji Natlačena in po posledicah, ki jih je povzročila, sem se moral vprašati, ali sem ravnal prav takrat, ko sem za dovolj očitno stvar zahteval določnejših dokazov, ali bi takrat v maju prišlo do take italijanske morije, kakršno so s streljanjem talcev uprizorili nekaj mesecev kasneje?« (Obrazi, 1985, 485)
Iz Kocbekovega pisanja v noči atentata in dan po njem izvemo, da je bil umor Natlačena presenečenje tudi za vodstvo OF:
»V prvih nočnih urah je kurir iz Ljubljane prinesel vest, da so naši danes likvidirali Natlačena. Novica nas je iznenadila, priznati moram, da nas je vse prizadela. Mene ni prizadela kot moralna nepravilnost, temveč kot politična nejasnost. Za razvoj v Ljubljani čutim dokajšnjo soodgovornost. Moram reči, da mi zadnji čas manjkajo podatki za zadosten pogled nad ljubljansko resničnostjo. Prepričan pa sem, da je naše ljubljansko predstavništvo vsestransko premislilo svojo odločitev in pravilno izbralo trenutek za to kazen. Pričakujem podrobnejših poročil iz Ljubljane, nedvomno nam bodo razpršila nejasni občutek. Bojimo se za Kardelja, prišel je naravnost v sršenovo gnezdo. Natlačenova likvidacija je vsekakor konec prve faze boja proti domačim nasprotnikom. Z njim je padel tisti predstavnik klerikalne stranke, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati njene koristi. Lahko rečemo, da v klerikalnem taboru zdaj ni več človeka, okrog katerega bi se mogla [Stran 041]bela garda enotno zbrati. Dana je torej možnost medsebojnih trenj med njenimi manjšimi voditelji. Londonski vladi pa je padel tisti zastopnik, na katerega bi se mogla uradno obračati. V NATLAČENOVI LIKVIDACIJI DOŽIVLJAM ZAKONITO PORAVNANJE NOVEGA PRAVA, REVOLUCIONARNEGA PRAVA IN OBČUTKA ZA PRAVICO, KI SE BO RAZODELA V TEJ ZGODOVINSKI DOBI.« (Edvard Kocbek, Tovarišija, Mladinska knjiga, 1972, 41/42.)
Kocbekovo zavito pisanje bi potrebovalo pronicljivejšega analitika. O »blaženi krivdi«, pojmu, ki ga je iznašel, se je večkrat razpisala Spomenka Hribar. Njegov odziv na dejanje, ki ga po vseh mednarodnih zakonih ni mogoče označiti drugače kot politični umor, nam ga pokaže slabšega, kot je bil v resnici. Morda bi bila prava beseda »do konca uslužnega«. Zapisal se je revoluciji. Njegove duševne borbe, ki jih opisuje, so namišljene in zlagane, saj je vedel, komu se je zapisal. Projekt, s katerim so hoteli ustvariti raj na zemlji, je komunistom dajal pravico odstraniti vsakogar, ki bi jih na njihovi poti oviral.
Zanimiv je tudi stavek, kjer Kocbek omenja londonsko vlado. Takrat je bila uradna predstavnica Jugoslavije pri zaveznikih in zato komunistom trn v peti. Samo tega so se bali, da ne bi Slovenije zasedli Angloameričani in bi se ob koncu vojne vsaj pri nas zgodilo nekaj podobnega, kot se je v Grčiji. Prvi od ljudi z mednarodno veljavo, ki so se ga znebili, je bil Ehrlich, drugi Natlačen. Danes, ko poznamo usodo Mihajlovića, vemo, da bi šli dogodki isto pot. Tako kot četnikov tudi domobrancev ne bi rešile nobene mednarodne zveze, niti to, če bi se leto pred koncem vojne kolektivno podali v gozdove in napadli Nemce. Ne bi bilo povojnega poboja, ponovila pa bi se varšavska vstaja, saj bi se znašli med dvema ognjema.
4.1.6. Komunistov se ni dalo zaustaviti
Morda bi se pri tem bežno ustavili ob mori, ki že pol stoletja tlači protikomunistično stran v državljanski vojni: ali je namreč bila možnost, da bi z bolj preudarnim ravnanjem in boljšo strategijo ter taktiko preprečili komunistom, da bi se polastili oblasti. Te možnosti ni bilo!
Citiral bi J. Stanovnika:
»V resnici pa je spričo notranje slovenske situacije in spričo mednarodne situacije bilo tako, da bi se Slovenci državljanski vojni in povojnemu komunističnemu totalitarizmu lahko izognili samo in resnično samo na en način: da bi velika večina slovenskega naroda izjavila komunistom, da ne vstopajo v njihov projekt. Vse druge opcije so se končale ali bi se končale približno enako, kakor se je ta, za katero so se narodove sile odločile. Tudi če bi se Slovenci v celoti distancirali, praktično govorjeno v celoti, do komunističnega projekta, še vseeno ne bi bilo nobene garancije, da bi komunizmu ušli. Kajti toliko komunistov je na Slovenskem bilo, da bi lahko vzpostavili svojo vlado pri naših južnih sosedih in bi potem kot osvoboditelji prišli po vojni v Slovenijo. Spričo tega seveda, kako so se odločali zahodni in tudi vzhodni zavezniki. Toda gotovo je vsaj to, da bi bili v tem primeru kot narod enotni. Ne bi grešili nad lastnim narodom. (Justin Stanovnik, Slovenska državljanska vojna in njena vprašanja, Zaveza, 2, 38.)
Zato dela Žebot Natlačenu krivico, ko mu v Neminljivi Sloveniji (Magellan, Ljubljana, 1990, 207–214) očita, da je delno kriv za razmah OF. Ehrlich je namreč že v začetku maja 1941, ko je bil še v veljavi pakt Hitler–Stalin, zahteval, da vrhovna slovenska oblast, katero je predstavljal Narodni svet za Slovenijo, preide v podtalnost. Zdi se, da se Natlačen ni veliko posvetoval s sodelavci in je načrt na lastno pest odbil kot neizvedljiv. Slovenski protikomunisti niso bili sposobni, da bi se čez nekaj mesecev ravno tako brezobzirno spravili na politične nasprotnike in jih začeli sistematično pobijati. Tudi njihov odpor proti okupatorju ne bi bil kar na začetku zavzel takega obsega in oblike, saj bi se vedno ozirali na civilno prebivalstvo in čakali na pravi trenutek. Sicer pa je bila kmalu nato osnovana Slovenska zaveza s ciljem, povezati zastopnike demokratičnih strank v odporu proti okupatorju, pa vidimo, kam je prišla.
Natlačen je bil odličen uradnik, ni pa imel pravega čuta za politični trenutek. Njegove poti v Celje, na Rakek in v Rim po okupaciji 1941 in vdanostne izjave, o čemer je kasneje poročal londonski vladi (Božo Repe, Mimo odprtih vrat, Borec, 1988, 28–42), so bile pošteno mišljene. Gnala ga je želja, olajšati Slovencem breme okupacije. 12. aprila leta 1942 ni šel v Celje s prošnjo, naj Nemci zasedejo vso [Stran 052]Slovenijo, ampak, ker se je čutil odgovornega za ves slovenski narod. Med drugim je prosil, da bi izpustili slovenske vojne ujetnike. Od Mussolinija je celo zahteval, naj izpusti Slovence s Primorske, ki jih je imel v zaporu. Ni se zavedal, s kom ima opravka, saj so neuspešna pota hudo škodovala njegovemu ugledu. Nihče ni v njih videl iskrene želje, pomagati narodu v stiski, ampak hlapčevstvo prilagodljivega človeka, pripravljenega za vsakršne kompromise. Ni imel političnega občutka, kakšno sme biti ravnanje predstavnika naroda do tako surovih in brezobzirnih zavojevalcev, saj je do konca naivno upal, da bi se dalo v korist naroda s ponižnim ravnanjem kaj iztržiti.
4.1.7. Kdo so bili atentatorji?
Ljubljanska skupina VOS-a, ki jo je vodila Zdenka Kidrič, si šteje v ponos, da je izpeljala atentat. Še danes pa ni zanesljivo, kdo je bil tisti, ki je streljal. Po vojni se je v gostilniških krogih marsikdo hvalil, da je bil zraven.
Govorili so, da naj bi bil to Franc Pokovec. Pred leti mi je Zdenko Zavadlav pravil, da se je v duhovnika preoblekel Franc Stadler–Pepe in da to zanje na OZNI ni bila nobena skrivnost. Res je, da je bil Stadler pred leti vprašan na TV, če to drži, pa ni pritrdil in ne zanikal. Morda je akcijo vodil, saj so morali spadati v atentatorsko skupino tudi tisti moški, ki jih je Natlačenov Tone videl pri cerkvi sv. Jožefa. Po tistem, ko mi je DELO objavilo pismo, v katerem sem razglabljal o tem atentatu in njegovi literarni upodobitvi (Tone Partljič: Justifikacija, MGL, 1985/86), sem prejel sledeče pismo:
Na Vaš prispevek v DELU 16. 10. 1993 Vam sporočam, da ste o umoru dr. Natlačena napačno informirani. Umor sta opravila Karlo Forte in Franc Nebec. Kot ste verjetno prebrali, sta sodelovala dva VOS-ovca. Eden je vozil tricikel, drugi je šel v hišo in streljal.
Oba sta že umrla. Karlo Forte je bil visok policijski funkcionar. V bivšem Zveznem sekretariatu za notranje zadeve v Beogradu je dolgo vodil sektor za mejo in tujce. Po upokojitvi je živel v Ljubljani in tukaj tudi umrl. V knjigi, ki jo je napisal pred leti in ki nosi naslov »Nič več strogo zaupno«, je skoraj tretjino vsebine namenil nekakšni apologetiki Natlačenove justifikacije. Nekaj ga je očitno tiščalo, da je tako dolgovezno pisal o tem, zakaj je bilo treba dr. Natlačena umoriti.
Franc Nebec je bil dolgoletni generalni direktor Emone Ljubljana. Kot eden redkih je preživel direktorske čistke po Kavčičevi eri. Njegova zveza z Mačkom je bila zelo pristna.
Informacijo sem pred več kot 20 leti dobil od dr. Marjana Dermastje – Urbana, ko je nekoliko preveč popil, vendar ne toliko, da bi govoril neumnosti. Dermastja je dobro poznal vosovske zadeve, saj je njegova prva žena Mara sodila v ožji krog sodelavk Zdenke Kidrič. (Brez podpisa)
4.1.8. Epilog
Sredi junija je ministrstvo ukazalo podrejenim, naj se odstranijo in zravnajo z zemljo vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in tako izbriše vsako sled za njimi. (Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992, 226.)
V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče Žale v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s kamioni. Ujetnikom so dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim naročili ekshumirati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študentov Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja, ki je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani likvidirala v glavnem v letu 1942. Ko so vsa ta trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov morali odpeljati nekam proti Postojni in jih vrgli v nam neznano brezno. (Dr. Stanislav Lenič)
Marko Natlačen je lani poslal pismo predsedniku slovenske države, kjer ga vprašuje: »Kaj boste konkretnega ukrenili, da se čimprej ugotovi, kam so tedanji oblastniki vrgli pozemeljske ostanke mojega očeta, njegove prve žene Vide roj. Kos (matere mojega polbrata Stanka) in mojih dveh bratov Vladimirja in Bogumila … «
Na odgovor še vedno čaka …
5. Dodatek
5.1. Slike
5.1.1.
6. Iskanja in besede
6.1. Jesenski pasteli
Karel Mauser
[Stran 055]
7. Po branju
7.1. Ob izidu knjige Ivana Korošca Teharje – krvave arene
Davorin Vuga
7.1.1.
Malo je knjig, ki bi me v zadnjem času tako presunile. Knjiga gospoda Ivana Korošca, ki se je po božji pomoči rešil iz komunističnega uničevalnega pekla, je tista, ki zasluži, da se ob njej vsak resnično slovensko misleči in slovensko čuteči Slovenec resno zamisli. Kako je mogoče, da se je, spočeto v zločinski ideologiji, tako tragično nečloveško izdivjalo sovraštvo do sočloveka, drugače mislečega, drugače dojemajočega, predvsem vernega, narodu vdanega, iz srednjeevropske civiliziranosti izhajajočega? Odgovor na to ve le Bog, mi mlajši, rojeni po tem strahotnem slovenskem in vsečloveškem holokavstu se lahko le zgrozimo in s stisnjenimi zobmi ponavljamo: nikoli več, nikoli več! Morda so šele dandanes izmerljive razsežnosti katastrofe, ki jo je povzročil pomor domobranskih fantov in mož, skupaj s premnogimi svojci, da ne štejemo predhodnih nedolžnih žrtev rdečega terorja v letih 1941–42 in zlasti v jeseni 1943. Zdaj, ko oslabljeni narod meji na balkanske grozote, zdaj, ko posledice nebrzdanega priseljevanja tujerodnih in tujejezičnih prišlekov marsikje na Slovenskem resno ogrožajo nemoten razvoj našega rodu v duhu nove Evrope, ob vseh motečih uvoženih navadah in razvadah, tako zelo tujih našim izročilom, lahko še toliko bolj objokujemo izgubljeni cvet slovenstva, kateremu ni bilo usojeno pognati nove brsti, novo življenje. Na desettisoče novih družin, teh temeljnih zasnov vsakega naroda, je bilo neodpustljivo posekanih, porezanih, poteptanih, zamolčanih, zasutih z odpadki in navlako, ki jo je bilo v skoraj pol stoletja sproduciralo komunistično megalomanstvo. Vse so storili rdeči oblastniki, le spomina na nedolžne žrtve, ki so morale mučeniško zapustiti naš solzni svet, niso mogli zabrisati. V rosnih zametkih resnične demokracije na naši zemlji, ki jih tako ali drugače doživljamo ta štiri prelomna leta, so duše pomorjenih le dočakale trenutek vstajenja v narodovi zavesti in vesti, tudi po zaslugi po božji milosti preživele priče gospoda Korošca; ob tem je dobilo besedilo prav tako po čudežu rešenega gospoda dr. Janeza Zdešarja novo potrdilo, dodatno razsežnost, novo tragičnost in izpovednost. Knjigo gospoda Korošca moramo brati, ne enkrat, večkrat. Ni le oseben dokument grozovitega časa, resničnega »slovenskega Auschwitza, kot ga je zelo dobro označil dr. Andrej Vovko«, ampak je obenem dokument velike zgodovinske vrednosti, čeprav »resni« zgodovinarji navadno menijo, da takšni »memoarski« literaturi ne kaže povsem zaupati. Kaj pa je, ta Zgodovina, kot jo prenekateri tako radi naslavljajo, drugega kot en sam preplet takšnih ali drugačnih zapisov, ki ob odsotnosti »uradnih« dokumentov vendarle pomenijo mozaične kamenčke, iz katerih je moč izluščiti pravo resnico. Ta vselej pride na dan, v takšni ali drugačni obliki, tudi s tako bolečino napisana, kot v knjigi gospoda Korošca o slovenski mučilnici in uničevalnici, o žalostnih Teharjah! Ravno zato, ker seje tega pekla na zemlji rešila le peščica mož in fantov, [Stran 057]od katerih vsak je s seboj ponesel in prihodnjim rodovom ohranil svojo izpoved in videnje tragičnega dogajanja, je tako podrobno opisovanje kalvarije izročenih domobrancev in njih svojcev še posebej dragoceno. Ne le, da ljudstvo seznanja z morda najbolj žalostnim poglavjem naše sicer slavne in častivredne zgodovine, ampak bi v vsaki resnično pravni državi pomenilo dobro osnovo za začetek sodne preiskave »primera Teharje«; potem bi se verjetno našli tudi še kakšni »uradni« spisi. Tudi na podlagi ustnih pričevanj preživelih srečnih iz nacionalsocialističnih kacetov so potem morali na zatožno klop marsikateri krvoloki v (Zahodni) Nemčiji. Naj sklenem z mislijo, da knjiga Teharje gospoda Ivana Korošca vsekakor sodi v vsak slovenski dom; zaradi nizke naklade je upati, da bo hitro pošla in da ji bodo sledili ponatisi. Knjiga ni dragocena le za svojce mrtvih in mučenih na domobranski strani, ampak bi bilo dobro, da bi si jo ogledali in jo prebrali tudi tisti Slovenci, ki se z domobranskim bojem niso strinjali in ga še danes zaničujejo. O, da bi končno le spregledali, tudi s pomočjo Teharij!
8. Slovenske teme ’94
8.1. Sprava – važno je sodelovati
Blaža Cedilnik
8.1.1.
You can fool all of the people some of the time, and some of the people all of the time, but you can’t fool all of the people all of the tirne.
(Lahko vlečeš za nos vse ljudi nekaj časa in nekaj ljudi ves čas, ne moreš pa vleči za nos vseh ljudi ves čas.)
(Murphy’s Law and other reasons why things go wrong!)
8.1.2.
Moj osebni pristavek za Slovenijo: Lahko vlečeš za nos večino ljudi večji del časa, kar je za zmago na volitvah več kot dovolj.
Začelo se je lepo, prelepo. Komunisti so sestopili z oblasti, prostovoljno so se odrekli tej največji slasti – in prišle so nove večstrankarske volitve. Rekla bi, da je bil to prvi korak k osamosvojitvi Slovenije, saj je takrat Slovenija prvič naredila nekaj po svoje. (Prej smo bili »bolj papeški od papeža«; veljal je rek: V Beogradu odločijo, v Zagrebu preberejo, v Ljubljani izvajajo.) Beograd se je zelo razkokodakal, vendar je takrat Jugoslavija že močno pokala po vseh šivih, armada pa je še čakala na pravi ukaz, povod … In je šlo. Ljudje so plašno hodili na volitve in niso bili povsem prepričani, da se res lahko svobodno odločijo (brez posledic!).
Opazila sem starejšo žensko. Vzela je volilne plahte. Ni šla v kabino. Kar tam, vsem na očeh, si je nataknila očala, obkrožila SKD in naprej v tem smislu. Z odločnimi potezami. Pomislila sem na tasta. Sin mu je rekel, naj se včlani v Socialdemokratsko stranko. »To je tvoja stranka, važno je, da ima čimveč članov.« »Pa misliš, da je varno?« je vprašal tast in rekel, da bo še malo počakal. Strah je bil v večini ljudi tako zakoreninjen, da se ga niso mogli otresti. Pa vendar je zmagal DEMOS. Imel je program, pisan Slovencem na dušo. Osamosvojitev, demokracija, poprava starih krivic, itd.
Vendar so mu sproti kradli program. Na koncu se ni več vedelo, kakšna je razlika med strankami. Vse so zapisale v svoj program isto, kar je imelo očitno podporo vseh Slovencev.
Začelo se je lepo, prelepo. Čeprav niso imeli vsi iste startne pozicije. Komunisti so se prelevili v prenovitelje, zanikali povezanost s staro ZK in odgovornost za njena dejanja, napake in zablode, obdržali pa njeno premoženje in aparat. Socialistična zveza delovnega ljudstva se je preimenovala v Socialistično stranko in obdržala njeno premoženje in aparat. Ker pa Socialistična zveza delovnega ljudstva ni imela nikoli kaj prida veljave in moči, tudi stranka ni kaj prida dosegla. Še najbolje jo je odnesla ZSMS. Poistovetili so se z revijo Mladina, ki jo je bralo staro in mlado, še [Stran 058]posebej, ker je bila pogosto prepovedana, ker je razbijala tabuje … Preimenovala se je (ZSMS namreč) v LDS, trdila, da je premlada (vodilni člani so trdili, da so premladi), da bi imela karkoli s starim režimom; vsi so se šli borce za demokracijo, za novi družbeni red, za gospodarski razcvet Slovenije, skratka za »lepšo« prihodnost, iz ušes pa jim je gledala preizkušena marksistična šola (imenovali smo jih »komsomolci«). Zasegli so premoženje in aparat ZSMS.
V telefonskem imeniku se sprva ni nič spremenilo. Če pa si poklical ZK, so te poučili, da je tam SDP; če si poklical Socialistično zvezo delovnega ljudstva, si dobil Socialiste; če si poklical ZSMS, si dobil LDS. Kmalu pa so se te nedoslednosti popravile.
Nove stranke z rdečim pedigreejem so začele napadati DEMOS od zunaj, še bolj uspešno pa razžirati od znotraj. In uspelo jim je.
Za resnico se bore slabotni, amaterji in diletanti.
Na strani laži so najvitalneši in najbolj agresivni, dobro izurjeni in odlično plačani profesionalci.
Dušan Radovic
In tako so šli v nove volitve oboroženi z »neuspehi« DEMOS-a; vodo na njihov mlin so vodile govorice o revanšizmu, maščevalnosti, o veliki vlogi, ki jo bo imela Cerkev, če bo DEMOS še naprej na oblasti, predvsem pa govorice, da DEMOS zanemarja gospodarske in socialne probleme. Kdo je lansiral te govorice, si lahko misli vsak sam.
Nove volitve so bile zelo uspešne. »Slovenija je mlada, voli za njo« (in krave tudi, je dodal Radio Študent). Še uspešnejša pa je bila »velika koalicija«, tako imenovana zvezdna koalicija, kjer je LDS (alias ZSMS) uspelo z eno roko držati komuniste, z drugo pa krščanske demokrate.
Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost; kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost.
1984
Sprva so vzeli v to koalicijo še Janšo zaradi njegove očitne popularnosti v zvezi z junijsko vojno. Pa je šla njegova pokončnost v nos tako starokomunistom kot mladokomunistom. Kdor je opazoval potek dogajanja, je videl, kako ga lepo počasi žagajo. Lepo počasi svinjajo njegovo dobro ime. In na koncu. Kdo je bil tisti, ki ga je zares sklatil. Seveda Krščanski demokrati. In crknili sta dve muhi na en mah ali pa še več. Bizjak je učinkoval kot bizgec. In kakor je v kratkem času predvolilne kampanje kot popolnoma anonimen pridobil simpatije mnogih ljudi, tako je še v krajšem času te simpatije zapravil. Naredil medvedjo uslugo svoji stranki, sesul Janšo in obilno koristil LDS in ZL (Združena lista alias … alias … … alias komunisti).
Odstavitev Puharjeve – zaradi obilice in pomembnosti dela je ministrovala še dolgo in na koncu so jo spet vzeli nazaj; potem je sama odšla. … Zamenjava Janše se je zgodila čez noč. Veliko ljudi se je zbralo pred skupščino (?) v njegovo podporo. Pa se je temu reklo ulica. Ampak kdor je pošteno in nepristransko opazoval to zborovanje, bodisi na mestu samem ali pa po TV (celo tam!), je videl, da je bilo zborovanje zares kulturno, če ga primerjamo na primer z [Stran 059]obnašanjem žensk na zborovanju v podporo splavu v Ustavi … pa saj se ne da. Obnašale so se tako, da me je bilo sram, da sem ženska. Pa se temu takrat ni reklo ulica, ampak legitimna zahteva žensk. (Vedno so bila dvojna merila in kaže, da bo vedno tako.)
Spet sem »zabluzila«. Vse skupaj je tako zameštrano, kot so številke na sedežih v vlaku (včasih smo to imenovali širhakel sistem). Ali pa razporeditev tonov na frajtonerici. Ampak kot tam velja neki sistem, ki ga navaden smrtnik ne uvidi, tudi tu (v slovenski politiki namreč) poteka vse z določenim ciljem in namenom. Namreč, slovenska pomlad je naplavila na površje nekaj ljudi, ki imajo sposobnosti in vse druge kvalitete, predvsem pa resnično voljo, da bi Slovenijo popeljali v demokracijo. Vendar je nekje (ne verjamem v slučaj, v tako zaporedje slučajev) neki peklenski načrt, ki jih odstranjuje s prizorišča drugega za drugim. Tega prikaže kot nesposobnega, drugega kot nepoštenega, Krambergerja pa so kar umrli (sicer pa je na to opozoril že naš dobri predsednik, ki ga pravzaprav nismo vredni). Kot domine. In človek si ne more kaj, da ne bi pomislil na atentate v letih 1941–42, ko je OF sistematično eliminirala vse potencialne voditelje, vse tiste, ki so bili sposobni in so bili priljubljeni v širokih krogih ljudi, niso se pa strinjali s sovjetizacijo Slovenije. In da ne bi prepoznali tega satanskega načrta (Če Boga ni, hudič je prav gotovo!), je treba pozabiti na preteklost in gledati v prihodnost. Zato, da lahko eni ponovno uporabijo stare preizkušene načrte (seveda rahlo posodobljene), drugi pa se pustijo nategniti na isto finto, ki je bila že nekoč uspešno uporabljena.
Ne razumem, kako lahko kdo spregleda vse to. In tako očitna dvojna merila. Če minister, ki razkrinkava svinjarije, naredi napako ali pa mu jo podtaknejo (saj je vseeno), mora odleteti, v hipu. Janšo so odstavili, še preden se je ugotovilo, za kaj je sploh šlo. Sicer se pa še danes ne ve. Vsaj »ljudstvo« ne ve. Zadovoljilo se je s pavšalno klamfarijo. Če pa je minister tak, ta pravi, se sleherna, še tako utemeljena obtožba ali afera lepo razvleče in zabriše za nekaj časa, dokler se »ljudstvu« ne vrže nova kost. In nerazčiščene afere se kopičijo. Stare afere dajajo prostor novim in počasi ponikajo v staro šaro pozabe.
LDS in ZL sta rabili in še rabita SKD za promocijo slovenske demokracije v tujini in doma. Obenem pa spoznavajo in »eliminirajo« možne nasprotnike starega režima v novi preobleki. Obenem si pridobivajo in si bodo iz raznih strank pridobivali poslance. In na koncu bo LDS dovolj močna, da bo sama sestavila vlado. ZL bo »konstruktivna« opozicija, ki bo razbijala enotnost opozicije (kot jo zdaj razbija Jelinčič), tako da bo končno ena čreda in en pastir, oprostite, da bo »parlament« spet rdeč. Morda ne iste rdeče barve, morda malo bolj oranžno rdeče, ampak rdeče kljub vsemu.
In še pravljica za lahko noč.
Zanimiv problem je t. i. volilna igra. Še bolj zanimiva je njena simulacija na računalniku. Za tiste, ki se ne spoznajo, naj povem, da je pravokotnik na ekranu razdeljen na veliko kvadratkov, vsak kvadratek je volilec. Vsak ima svoje mnenje o tem, koga bo volil. Vsakemu volilcu (kvadratku) smo naključno priredili stranko (barvo). V vsakem trenutku nekdo (naključno izbran) prepriča enega izmed 8 sosedov, da prevzame njegovo mnenje. Na računalniku se različne volilne opcije ponazorijo z barvami, prepričevanja pa se kažejo v tem, da se barve širijo (veča se število pristašev določene stranke) in krčijo (število pristašev se manjša) po ekranu. Pri tem se dogaja, da pristašev določene stranke ni več – ustrezna barva izgine z ekrana. Po dovolj dolgem času imajo vsi volilci enako mnenje. Ekran, ki je bil v začetku igre ves pisan, je na koncu enobarven. Naredili smo več poskusov z manjšo populacijo (da niso trajali predolgo; tudi Slovenija je majhna). Na koncu je bil ekran vedno rdeč. Včasih je rdeča vlekla malo na oranžno, drugič malo na vijolično, ampak bila je nedvoumno rdeča.
P.S.: Še toooliko sem imela povedati, pa ne vem, če boste to klobasarijo, kolikor je je, lahko prebavili. Za konec naj povem le še to, da so prenovitelji (ali kakorkoli se jim že danes reče) spet ponosni na svojo komunistično preteklost, LDS na svojo komsomolsko preteklost. In zakaj je bila potrebna medigra DEMOS? Zato, da lahko vsi skupaj rečemo: Saj ne znajo! Krščanski demokrati pa ves čas vpijejo: Važno je, da smo zraven!
[Stran 060]
8.2. Bodimo bolj pozorni!
Lojze Gosar
8.2.1.
Nova Slovenska zaveza je v nekaj letih svojega obstoja veliko naredila že s tem, da je osvetlila številna dogajanja v naši polpretekli zgodovini in tudi vzroke zanje. Ko v sredstvih obveščanja naletimo na cinične pripombe, naj nehamo preštevati kosti in naj raje gradimo prihodnost, mi večkrat pride na misel izjava znanega angleškega zgodovinarja Toynbeeja, ki pravi: »Ne moremo načrtovati, ne da bi gledali naprej. Naprej pa lahko gledamo le v luči izkušenj, ki pojasnjujejo našo preteklost.« Zdi se, da je ta trditev tudi za nas zelo pomembna, saj nam njeno sporočilo, če ga prav razumemo, nakazuje ne samo, da je treba kritično presojati našo žalostno preteklost, ampak tudi vzroke zanjo.
Ob vsakem pomembnem, posebej pa še odločilnem družbenem dogajanju je torej nujno, da odkrito presojamo preteklost in sedanjost. To nam bo pomagalo opredeliti dolgoročne poglede in usmeritve, predvsem pa prav ravnati v sedanjem trenutku.
V uvodniku 13. številke Zaveze je bilo lepo povedano, »da misel o preteklosti ni bila dognana in izrečena, pa da se tudi ni mogla izoblikovati misel o tem, kaj naj bi prišlo«.
V tej reviji je bilo že večkrat ugotovljeno, da je bil komunizem pri nas že pred vojno močneje zasidran kot drugje. Verjetno so bila za to pri nas plodna tla iz objektivnih razlogov in ne samo zaradi spleta določenih okoliščin. Če pogledamo v sedanjost in opazujemo, kako se uveljavljajo najbolj kruta načela skrajnega, ne samo gospodarskega liberalizma tudi v prevladujoči miselnosti in se večajo socialne razlike, se človeka nehote polasti skrb, ali nismo morda spet na začetku.
Ob tem kratkem razmišljanju bi rad opozoril na nekatera vprašanja, za katera se mi zdi, da bi morali biti nanje še posebej pozorni, da bi se izognili miselnosti in ravnanju, ki bi lahko imela tudi težke posledice. Ob spremljanju dogajanj v teh nekaj letih se mi večkrat vsili misel, da se radi čutimo ogrožene na tistih področjih, ki niso najbolj kritična, na drugih pa nevarnosti skoraj ne opazimo.
Vzemimo za primer samo nebrzdan razvoj igralništva ob naši zahodni meji. Sprejeli smo ga več ali manj kot danost, čeprav bi lahko verjetno upravičeno trdili, da je naša identiteta na Primorskem sedaj morda bolj ogrožena, kot je bila v času italijanske okupacije. Verjetno je igralništvo povzročilo slovenskemu narodu več škode, kot jo lahko povzroči sicer obžalovanja vredno dejstvo, da toliko Slovencev išče dvojno državljanstvo. A vendar so glede tega reakcije v javnosti jasne in odločne.
Prehod družbene lastnine v zasebno je seveda edinstven poseg, pri katerem se ne bo mogoče izogniti določenim bolečinam in krivicam. Ob oživljanju grobe kapitalistične in izkoriščevalske miselnosti pa se ne smemo še čuditi, da se nekaterim toži po prejšnjem sistemu. Delo vsakega, tudi tistega, ki dela najbolj preprosta dela, je sestavni del kulture. Zato je potrebno, da delu vrnemo njegov pravi pomen. Osvoboditi ga moramo socialnih in gospodarskih razlogov, ki so spremenili človeka le v proizvajalca, zanemarili pa so nadnaravni pogled, ki oplemeniti naravni svet.
Našteli bi lahko še vrsto vprašanj, ki pri presojanju družbenega, kulturnega in političnega stanja pri nas dajo misliti, da bi morali biti bolj pozorni na globlje vzroke dogajanj. Zdi se mi pa, da tega zlepa ne zmoremo, kajti le preveč radi iščemo sovražnike in vzroke za težave zunaj sebe.
Svojo usodo bomo morali vzeti bolj v lastne roke in to najprej pri sebi oziroma pri ustvarjanju javnega mnenja, morali bi znati brati znamenja časa, kar je prvi pogoj za primerno ukrepanje. Če smo dosledni, ne moremo, čeprav se tega morda celo ne bi zavedali, sprejemati norm, ki tako poveličujejo osebno svobodo, da je ne podrejajo nobeni omejitvi, in ji pustijo, da se da usmerjati samo koristi in sili. Prihodnost slovenskega naroda bo lahko stabilna in pristna, če bo le dosledno izhajala iz trajnih vrednot. To pa bo toliko lažje, ker je narod v bistvu še vedno krščanski.
[Stran 061]
8.3. Iz kabineta boginje Klio (in pridruženih ustanov)
Justin Stanovnik
8.3.1.
Popit mu je v našem imenu izročil darilo, kopijo kovanca, ki so ga izdelali leta 300, približno tedaj, ko je Avrelij premagal Vandale. Tito je pri priči pripomnil: » Vandali, to smo bili mi.« Temu smo se vsi smejali in smo dobre volje sprejeli Titovo vabilo, naj skupaj kosimo.
M. Ribičič
8.3.2.
V peti številki letošnjih Razgledov je uredništvo prosilo več zgodovinarjev in nezgodovinarjev za mnenje o tem, »kaj se je zgodilo s slovensko zgodovino«. Odziv je bil razmeroma skromen. Od enaindvajsetih povabljenih zgodovinarjev se jih je oglasilo enajst (enega so očitno povabili naknadno) in od šestnajstih nezgodovinarjev enajst. Zato se je začetna uredniška napoved, da bodo objavili čez trideset mnenj, izkazala za nekoliko prenaglo. V dvanajsti številki so tako že bili objavljeni zadnji prispevki. Čeprav poleg tega med udeleženci manjka nekaj uveljavljenih imen iz obeh območij in je zato serija nekakšen »smehljaj z manjkajočim zobom«, moramo vendar priznati, da v določenem smislu predstavlja sedanjo »humanistično-družboslovno izobražensko združbo«, kakor se je v navalu zahrbtnega navdiha lepo in prisrčno izrazil eden od udeležencev. Z zanimanjem smo torej prebirali odgovore piscev na večplastna in razvejena uredniška vprašanja.
Razumljivo. Tema je ne samo zanimiva, ampak tudi občutljiva in vznemirljiva, saj gre za dobesedno usodno zapletenost časa, ki nas še vse zajema; gre za dramatična dejanja in odločitve ljudi, ki so šele nedavno odšli od nas in smo jih vsi poznali ali pa so še tu, poleg tega pa je to bil tudi čas, v katerem je potekala, kot pravi Veselin Djuretić, »ena najbolj napetih in uspešnih političnih iger moderne dobe«. Instinktivno čutimo, da se je v tem zgoščenem času, ki je bil krizni čas, v poudarjenem pomenu te besede, bolj določno kot sicer izkazalo, kaj je človek, in nekoliko celo, kaj je zgodovina. Ko bi nam le kako uspelo odgrniti zaveso, ki je pred njim! Zato nas je posebej zanimalo, kaj o njem mislijo in kako ga razumejo poklicni in poklicani ljudje.
Še bolj kot to, kaj ti ljudje mislijo o preteklosti, pa nas je zanimalo, kako o tej preteklosti mislijo. Če bi ugotovili – po zmožnostih, s katerimi razpolagamo – da je njihova misel o preteklosti kvalitetna –utemeljena, dognana, zdiferencirana, uravnotežena – bi bili pomirjeni, pa četudi se ne bi mogli strinjati z njihovimi ocenami. Čutili bi namreč, da smo v varnih rokah in da se bo to, kar sedaj tolče ob naše izkustvo in vedenje, nekoč, prav zaradi korektnosti misli, ki je pred nami, z njim ujelo. Poleg tega pa se čutimo upravičeni misliti, da kakovost misli o preteklosti zelo določno kaže na kakovost sedanje kulture: način, kako duh obvladuje preteklost, nam dokazljivo govori o tem, kakšen je. To pa ni samo področje, ki nas vse zadeva, ampak tudi področje, na katerem nikakor ne smemo biti hitro zadovoljni. Ne samo, da bi morali, če že ne pokazati, pa vsaj registrirati vsako ohlapnost, sentimentalnost, površinskost in provincialnost, če katera od teh stvari vstopi v prostor kulture, ampak bi se morali tudi tedaj, ko ne pogrešamo nobene formalne dognanosti, vprašati, če se stvari dogajajo »v duhu in resnici«. K tej pozornosti nas sili zgodba stoletja, ki se izteka. Golo Mann, sin pisatelja Thomasa Manna in sam ugleden zgodovinar, pravi nekje, da je predvojna Nemčija imela odlično humboldtovsko gimnazijo, kjer so se brala najžlahtnejša besedila in kjer ni manjkalo nobeno od dognanj zgodovine in matematike, pa so se mnogi učenci te šole, doktorji in profesorji, »obnašali v politični sferi bolj noro, bolj nevedno in bolj sramotno kot mnogi, ki niso nikoli slišali za Platona, Cicerona in Erazma«.
Kultura je torej področje, v katero je treba usmerjati vprašanja, ki imajo nalogo izvedeti, ali je še v zvezi z resničnostjo ali pa se je mogoče že od nje odlepila v sterilno in odtujeno polje formalne samozadostnosti in zato ne bo imela v sebi nič, kar bi ji pomagalo, da bi se mogla upreti vabljivim in primitivnim skušnjavam v času krize. O tem nas obilno poučuje to, kar se je v začetku tridesetih let zgodilo v Nemčiji in deset let za tem pri nas. Ob teh izkušnjah je skoraj nemogoče ne videti zahteve, da se mora kultura stalno podrejati samospraševanju, če naj bo to, kar se od nje naravno pričakuje: da utrjuje in brani človeka v njegovi človeškosti in človečnosti.
[Stran 062]
Preden se obrnemo k vzgibom, ki so se sprožali ob branju te zanimive ankete, se moramo piscem in bralcem glede nečesa opravičiti. Besedila so napisali konkretni avtorji, od katerih vsak odgovarja za svojo in samo za svojo izjavo ali trditev. Normalno bi torej bilo pričakovati, da bodo vse navedbe opremljene z imeni avtorjev, a je tudi res, da bi se naš prikaz tako trgal in drobil v nepreglednost. Zato bomo raje navedli posamezne fragmente, ne da bi jih avtorsko locirali. Upamo, da s to izsiljeno licenco koristimo namenu tega besedila in hkrati ne škodimo ne bralcem ne avtorjem.
Najprej nekaj misli, ki zadevajo govor o zgodovini nasploh. Nastale so v horizontu neke splošne kulturne zavesti in se nanašajo na zgodovino v okviru splošne odzivnosti na čas, ki ga živimo. Deloma pa so se oblikovale tudi ob branju prispevkov v Razgledih.
Med stvarmi, ki vidno izstopajo, bi se najprej odločili za nujnost izostrene zavesti demokratične javnosti – kritike, v prvinskem in najširšem pomenu besede. To sicer velja tudi za druga področja, a velja za zgodovino, za katero pravi eden od avtorjev, da imamo do nje vsi pravico, še posebej: samo zahtevna in kritična javnost bo imela dobro zgodovinopisje. Samo po sebi se razume, da prvenstvo ostaja na zgodovinarjevi znanstveni opremljenosti in intenzivnosti in odzivnosti njegovega duha, a je prav tako po sebi umevno, da bo pričakovanost kvalitete, dejstvo, da bo delo tehtano, razumljeno, priznano in cenjeno, stopnjevala avtorjev napor za odličnost storitve.
Neprecenljive vrednosti se zdi, pa tudi je, da se zgodovinarj zaveda svoje pomembnosti. Zgodovinarje, bi lahko rekli, pripovedovalec zgodbe svojega naroda. Ko rekonstruira in interpretira njegovo preteklost, mu na neki način izdaja identitetne listine in tako določa, v katerih mejah in v kateri podobi se more zavedati samega sebe. Od zgodovinarja pričakujemo visoko stopnjo intelektualne občutljivosti, s čimer mislimo na izšolan čut za uvid v vzročne odnose, v sorazmerja in odtenke nemirne in kompleksne stvarnosti. Pričakujemo tudi prefinjen moralni dotik, ki ga bo navdajal s spoštovanjem do tega, kar je sedaj njegov predmet, nekoč pa je bil svet živih ljudi, ki so mu sedaj izročeni. Gre torej za celotno duhovno pripravljenost, ki jo lahko povežemo s starim sholastičnim načelom, če ga prenesemo s spoznavnega področja v polje estetike in morale: Quidquid recipitur, per modum recipientis recipitur – kakovost sprejemanja je odvisna od sprejemnika.
Med splošne misli, ki jih povzroča branje teh besedil, spada tudi tako imenovano vprašanje opazovalca, ki se z vso ostrino postavlja vsaj v družboslovju. Noben zgodovinar, pa tudi noben drug o zgodovini razmišljajoč človek ni neodvisen opazovalec in vstopa v opazovano polje s svojo zgodovinsko in družbeno pogojenostjo ter opazovano polje nujno do neke mere spreminja. Zgodovina je, kot pravi E. H. Carr (Kaj je zgodovina?) nekaj neukinljivo relativnega. Zgodovinar se v procesu opazovanja ne more popolnoma otresti svoje kontingentne določenosti, ki nikakor ni brez vpliva na njegove izdelke. Medsebojnega součinkovanja zgodovinarja in dejstev opazovanega polja, kot rečeno, ni mogoče odpraviti. Mogoče pa je napraviti nekaj drugega. Mogoče se je tega zavedati in to zavedanje ne more ostati brez blagodejnih posledic na zgodovinarjevo delo. To ima posebo težo v naših razmerah in v [Stran 063]našem primeru. Prav nenavadno je, da si nobeden od udeležencev te velike ankete ni zastavil tega vprašanja, čeprav je jasno, da je velika večina starejših na tak ali drugačen način vezana na enobejevski koncept preteklosti, mlajši pa bi z malo refleksije tudi lahko vprašali, ali niso njihova pojmovanja že začetno določena po šolanju in vzgoji, ki so ji bili izpostavljeni in ki je vsaj v neki meri morala doseči svoj namen. Vprašamo se: Ali je pregled miselne opreme, ki jo je ob zatonu starega sveta vsak – ali iz lastnega nagiba ali pa zato, ker je tako zahteval prihajajoči svet – gotovo naredil, bil tako pronicljiv, da je dosegel tiste osnove duhovnega obstajanja, ki se jih človek normalno komaj zaveda ali pa sploh ne. Nikjer ne zasledimo znakov, da bi kdo za hip pomislil, da je mogoče kondicioniran: da takoj, ko se na primer oglasijo ideološke besede – enobe, kolaboracija, izdaja, kvislinštvo – začnejo samodejno delovati žleze z notranjim izločanjem. (Saj se menda tako reče?) Po vsem, kar se je z nami zgodilo, bi se vsi, predvsem pa zgodovinarji ali o zgodovini razpravljajoči ljudje, morali izpostaviti temu spraševanju, če se hočemo spet dokopati do čistejše optike.
Nevarnost provincializma
Kakor nihče od teh, ki sestavljajo »humanistično-družboslovno izobražensko združbo«, tudi zgodovinar ni nikoli varen pred nevarnostjo, da ga premagajo naravne želje po lažjih rešitvah, ki pa se nazadnje nujno iztečejo v duhovno ozkost in omejenost: v tak ali drugačen provincializem.
Ena oblika tega pojava zadeva način delovanja raziskujočega uma. Njegova naravna zahteva je ta, da ne ostane neupoštevano nobeno od relevantnih dejstev raziskovalnega področja. Če pa se misel podredi tej zahtevi, nujno začne delati protistavke. Na vsako trditev se v motrečem umu oglasijo trditve, ki prvotno trditev ali omejujejo ali zanikajo. Tako nastaja v raziskujočem duhu vedno znova napetost, ki se razrešuje na dva načina: ali tako, da se obstoječe nasprotje razrešuje, kakor zahtevajo logika in dejstva, kar je napornejša pot, ali pa se protistavki kar zamolčijo. Temu bi lahko rekli primarna oblika duhovne provincialnosti. Včasih je še tako, da je raziskujoči šel skozi tak ideološki trening, da se protistavki sploh več ne oglašajo. Boj s protistavki, ki nas, kjer je, prepričuje o korektno delujoči misli in ki bi zanj lahko rekli, da je poglavitno opravilo » humanistično-družboslovne izobraženske združbe«, je v nekaterih od prebranih prispevkov komaj čutiti.
Druga oblika pojava, ki smo se odločili, da ga obremenimo s pojmom provincializem, pa zadeva velikost zornega kota ali širino zgodovinarjeve perspektive. Pomen ali značaj nekega zgodovinskega dejstva ali dogajanja je odvisen od velikosti opazovanega polja. Lahko si kdo zastavi nalogo, da opiše slovensko državljansko vojno ali del te vojne ali katerega njenih pogledov. V tem primeru bo njegov opis lahko šel v zavidljive podrobnosti, a če svoje teme ne bo postavil v širši kontekst, če se ne bo na primer vprašal, kakšen smisel bi utegnila imeti druga svetovna vojna v celoti, za kaj je v njej šlo, katero delo je opravila in katerega ni, bo njegov prikaz nujno nosil pomanjkljivosti, ki izhajajo iz perspektive mravlje, če se smemo izraziti v tako izostreni podobi. Če hoče zgodovinar bolje razumeti predmet svoje raziskave, se mora odločiti za večji časovni zajetek. Ta mu bo namreč omogočil interpretativno hipotezo, na kateri bo svoj specifični predmet sploh strukturiral. Če se na primer odločite, da boste videli cilj druge svetovne vojne v uničenju totalitarizmov, ki so bili tipičen proizvod stoletja – kar je povsem racionalna hipoteza, čeprav je čisto mogoče, da bo nekoč kdo iz večje oddaljenosti lahko postavil bolj veljavno in verjetnejšo – potem vam bo dana možnost, da vidite slovensko državljansko vojno v ritmu velikega časa. Videli boste na primer ne samo, da je zadnja svetovna vojna trajala točno petdeset let, od 1939 do 1989, ko se je s padcem Zidu zrušil tudi zadnji od treh totalitarizmov (vsaj na zunaj), ampak se vam bo odkrila tudi pomembna značilnost njenega prvega ali »vročega« dela. Tedaj so namreč Američani sodelovali z enim od totalitarizmov v boju z drugima dvema. Lahko bi rekli tudi »kolaborirali«, zakaj če pomislimo, da je politični, gospodarski in kulturni temelj ameriške družbe demokracija in da je bila Sovjetska zveza tedaj monolitni totalitarni kolos, potem moramo pač reči tudi, da so Američani sodelovali s svojim protiprincipom. Ta njih samih sicer ni ogrožal, ogrožal in končno podjarmil pa je velik del svobodnega, v nekem smislu bi lahko rekli, ameriškega sveta. To sodelovanje so Američani morda imeli za koristno ali celo za nujno, a kljub [Stran 064]temu nosi znake mrzke in tolikanj razvpite kolaboracije.
Tretja oblika vdora provincialnosti v zgodovino pa je sprejemanje pojmovnega instrumentarija, kakor ga je izdelal splošni jezik ali pa kako ideološko mislilišče – frontisterion, da uporabim Aristofanovo satirično poimenovanje Sokratove filozofske delavnice. V ta sklep razmišljanja spada trditev znanega slovenskega zgodovinarja: »Vsi vemo, kaj je kolaboracija.« Kar »vsi vemo«, je tudi za strokovnjaka sicer izhodišče, nekakšna jezikovna surovina, a je iz nje treba napraviti uporabno in zanesljivo orodje v skladu z zahtevami in potrebami stroke. Zlasti pa je treba biti previden z orodji, ki so ostala po zapuščenih ideoloških skladiščih. Treba je vedeti, da so bila izdelana prej za zakrivanje kot za razkrivanje resničnosti. Pogosto so to zelo umetelna sredstva za ustvarjanje nejasnosti in dvoumnosti – za »zapletanje preprostih zadev«, da uporabim Dickensov obrat. Takšna je na primer beseda izdajalec, izdajstvo, izdajalstvo. Tisočkrat, morda desettisočkrat se je ta beseda uporabila v preteklih desetletjih – in se še. Velika duhovna in kulturna gibanja, pa tudi mrtvi in nemočni ljudje so se z njo izganjali iz območja človeške spodobnosti, pa se vendar nihče ni ustavil in vprašal: Kaj pa to sploh pomeni, koga izdati? Tako se moramo vprašati, katera od naslednjih dveh možnosti bo nazadnje ostala: Ali bo obveljal pomen izdajalec, ki izhaja iz nekega Mikuževega stavka iz leta 1974: »NOB je bil uspešen le zato, ker so se v njem borili vsi pošteni ljudje in so stali ob strani samo izdajalci.« Ali pa bomo vzeli v pretres tudi interpretacijo te besede, ki jo nakazuje neko svarilo, ki ga je ob prvih partizanskih akcijah proti koncu leta 1941 poslal iz Londona Krek: da je treba ravnati v skladu z našimi možnostmi in da je vsako drugačno ravnanje »v današnjih razmerah resnično izdajstvo«. In če sedaj vratolomnim partizanskim akcijam proti koncu leta 1941 in v začetku 1942 damo pravo ime, da so namreč spričo možnosti poldrugmilijonskega naroda pomenile nič manj kot odprtje »druge fronte«, to torej, kar si je največji in najbogatejši vojaški stroj tedanjega sveta dovolil šele dve leti in pol pozneje, potem se s tem razkrije ne samo značaj teh akcij – komičen, bi rekli, ko ne bi bil tako tragičen in neodgovoren – ampak tudi kar se da jasno pokaže, kaj je bil primarni cilj partizanskega boja: mobilizacija za izvedbo revolucionarnega projekta. In če sedaj pomislimo še na to, kaj pomeni izigrati tisto, kar je v narodu najgloblje: gon po istovetnosti in svobodi – njegovo »pračulo«, kot pravi Djuretić — potem nam ne more nihče nič očitati, če dopuščamo možnost Krekove interpretacije.
Naša anketna nadaljevanka seveda dokazuje, da je nastala leta 1994. V njej ne boste več našli grobih ideologizmov, kot je bil na primer tisti, da je bil Ehrlich »fašist belgijskega tipa«. Danes je to res težko zapisati. Tudi ne boste več našli zahtev, kakršno se je še leta 1974 zdelo nekemu slovenskemu zgodovinarju primerno postaviti, da je namreč treba »praznično vsebino nekdanjega dogodka povezati z revolucionarno vsebino naše sedanjosti«. Tudi se zdi, da si današnji zgodovinar ne bremeni več srca s tako težkimi vprašanji, kot si ga je še leta 1986 zastavil eden od njih, ali bo namreč »našel odgovor na velikokrat zastavljeno dilemo, ali je bila naša partija v določenem času stalinistična«. Tudi v njej ni več najti romantične navdušenosti nad vzorniki, kot veje še iz stavka, da je Kardelj »tudi v zgodovinopisju zapustil tako globoke sledove kot malokateri od zgodovinarjev«.
[Stran 065]
Tudi ne več tiste pionirske vznesenosti nad možnostmi, ki jih daje stroka in na katere je opozoril Sperans, ko je »pokazal slovenskemu zgodovinopisju in zgodovinarju še eno pot, pot napovedovanja prihodnosti … « Sedaj pač ni več tistega, za mnoge nedvomno nedolžnega časa, ko je zgodovinar mogel, ne da bi mu za vrat sedali neprijetni pomisleki, občudovati Kardeljevo marljivost, ko je »razkrinkaval slovensko protiljudsko reakcijo«, in njegov smisel za delikatnost časa, ko je sicer istovetil narodnoosvobodilni boj s socialistično revolucijo, a »tega pojma takrat ni pogosto uporabljal«. Idejo revolucije pa je vseskozi spremljal, vodil in izpopolnjeval, tudi še potem, ko ga je leta 1973 Zgodovinsko društvo proglasilo za »prvega častnega člana«, a se vendar o njej ni nikoli tako zadeto, takorekoč klasično izrazil kot leta 1976, ko so promovirali Josipa Broza –Tita za »doktorja vojaških ved«. A to je preteklost. Prišlo je leto 1990, leto »velikih sprememb«, ki je vrglo na čas po 1945 novo luč: ta je sedaj veljal za čas »evforij, shizofrenije in paranoje«. Toda tudi nova sedanjost ima hude pomanjkljivosti, saj se je ravno tedaj »v večjem obsegu« pojavila »memoarska in politično tendenciozna literatura«.
Besedila ankete v Razgledih iz leta 1994 so torej drugačna. A se tudi iz njih dovolj jasno vidi, da se iz znatnega dela naše zavesti še ni izcedila ideološka usedlina preteklosti. Kje so razlogi za to? Prebiranje teh besedil nas pravzaprav navaja na misel, da je bila državljanska vojska mnogo več kot enkraten politični in vojaški spopad, ki pride in gre. V državljanski vojni so se ljudje odločali v skladu s svojimi najširšimi gledanji na politična, kulturna in duhovna vprašanja sveta in življenja. Ena ali druga možnost v državljanski vojni je bila tista konkretna zgodovinska danost, ki je na neki način povzemala celoto posameznega človeka. Vsako od žarišč v tem velikem sporu je bilo kot sema – kot znamenje, ki je vabilo in klicalo ljudi, ki so mu implicitno pripadali. Zato problema državljanske vojne ne bomo razrešili, če se ne bomo ločili od konkretnih ciljev bojujočih se strani in poiskali najširše duhovne možnosti, ki sta jih predstavljali. Tu mislimo seveda na poglavitne izmere pojava in puščamo ob strani banalno okolnost, da je marsikoga zanesla na to ali ono stran veriga naključij. Na sploh pa so se ljudje v državljanski vojni odločali celostno in celo globinsko, in sicer tako takrat, ko je potekala, kot tudi danes, ko gre za njeno mesto v zgodovini. Hkrati pa ta besedila obilno dokazujejo, da so te odločitve, tako tedanje kot sedanje, odločitve v najčistejšem pomenu te besede, to se pravi, neobdelane od suverenega uma. Včasih se zdi, da je posameznik že naredil korak ali dva v smeri višjega razgledišča, a ga njegova specifična teža brž pokliče nazaj v njegovo pravo izhodišče. Državljanska vojna je torej bila odločitev in taka tudi ostaja. Temu se nam je dovoljeno tudi nekoliko čuditi. Ne samo, da je zgodovina že ocenila aspiracije promotorjev državljanske vojne, ampak je ta spopad potisnil človeka v takšne skrajnosti fizičnega in moralnega obstajanja, da si ne moremo predstavljati ničesar, kar bi z večjo oblastjo zaukazovalo intervencijo misli.
Še preden pa si ogledamo nekatera mesta v naših besedilih, naj opozorimo na dve kretnji uredništva, ki nikakor nista prispevali k čistosti uvodne intonacije, hkrati pa ilustrirata ali celo dokazujeta zgornje trditve. Najprej je tu izbor fotografij, ki dovolj jasno kaže, na kateri strani so simpatije organizatorjev te ankete. Ko uredništvo sprašuje, kaj se je zgodilo s slovensko zgodovino, se zdi, kakor da hoče z enostranskim izborom že vnaprej odgovoriti na lastno vprašanje: ta zgodovina se je posiljevala. Stvar bi bila mnogo bolj uravnotežena in realistična, ko bi nam pokazali tudi kak posnetek vosovskih storitev. Druga stvar pa je ta, da nam je uredništvo dokazalo, da razpolaga z naivnim ali vsaj pomanjkljivim umevanjem političnega položaja. Glede povojnega pobijanja in vzdrževanja političnega nasilja pravi namreč, da »je treba samo zbrati materialne dokaze in vpreči sodni aparat«. Bistvo stvari je ravno v tem, da tega ni mogoče narediti –in dejstvo, da tega nikakor ni mogoče narediti, najbolj določa slovensko politično, pa tudi siceršnjo sedanjost.
Prispevki sami pa so zanimivi predvsem zato, ker nas spominjajo na neko značilnost, ki jo poznamo iz obdobja, ki ga je obvladovala ena pamet. To velja predvsem za enobejevski spekter besedil, ki je, kot se brž izkaže, večinski. Kakor je nekoč nekdo visoko na vrhu izrekel stavek, za katerega se je čutilo, da hoče dati ton, se je ta stavek v skoraj nespremenjeni obliki [Stran 066]začel kotaliti dol po stopnicah partijskih in državnih ustanov, prav do zadnjega komiteja. Tako se tudi v teh prispevkih ponavljajo mnenja, pogosto izražena v istih besednih zvezah, ki so tudi sicer znana iz propagandne mašinerije, pa naj jo poganja že kaka skrita in organizirana volja ali pa samodejen instinkt nove levice.
Najbolj se človeku vtisne v spomin ponavljajoča se misel, ki bi jo lahko označili za hermenevtični dogmatizem ali za doktrino o dokončnosti vsakokratnega zgodovinopisja. Oceno o zmagovitih in poraženih silah, beremo, je že »izrekla Zgodovina«, pri čemer nam velika začetnica daje slutiti metafizično nespremenljivost te entitete. Drugje spet beremo, da se enobejevska stran lahko opira na »splošno sprejeta spoznanja« in da razumljivo ne bo odstopila od »že dolgo jasne politične in zgodovinske opredelitve kolaboracije«. Nekoč izdelana podoba torej ostane, dejstev ni mogoče »interpretirati drugače«. Mogoče jih je sicer »napisati drugače«, a to pomeni samo: kje kaj dodati, pokriti kako prazno liso, kako barvo malo zasenčiti ali razsenčiti, pokazati na kako napako – dovoljeni so skratka postopki gledališke garderobe. Tako gledanje na preteklost je važno tudi za pravo pojmovanje sprave. Ker za preteklost velja, da »je bila, kakršna je bila« in da »tu ni kaj spreminjati in revidirati«, sprava ne more biti stvar preteklosti, ampak je vsa obrnjena v sedanjost in prihodnost. A ker v prihodnosti ne sme biti »tako, kakor je bilo v preteklosti«, bi človek rekel, da je sprava vsaj nekoliko tudi stvar preteklosti. A tu je predvsem važno, da je preteklost obstala in da ni glede nje »kaj revidirati«. (Za preteklost kot čisto dejanskost seveda velja, da »je bila, kakršna je bila«, toda za vsako od zavesti registrirano dejanskost velja, da je obenem tudi že interpretacija in je glede nje mogoče kaj revidirati.)
Ozko povezano z zgornjim je tudi sumničenje, da ljudje, ki govorijo o preteklosti, delajo to z nečednimi nameni. Kadar na primer govorijo o žrtvah na svoji strani, služi to »ponovnemu vzbujanju sovraštva« in vodi k »novi politični konfrontaciji«, kar utegne povzročili »novo državljansko vojno«. Tu smo že na meji, kjer se kultura preveša v svoje nasprotje. To, kar je bilo od davnine spoštovano in nedotakljivo, spomin na mrtve in pripovedovanje njihove zgodbe, se v pozabljenju temeljev človečnosti sramoti kot nekaj zavrženega.
Nadalje je stavek, da stranke in Cerkev manipulirajo s preteklostjo, mogoče razumeti samo kot grožnjo in vnaprejšnje diskreditiranje. Vsakomur je namreč jasno, da se tako Cerkev kot stranke dotikajo preteklosti, če sploh, samo obrobno. Ta grožnja je tu očitno samo zato, da se iz kredibilne javnosti izključijo stranke, ki so konstituent demokratične kulture, in Cerkev, ki je med ustanovami mogoče edina sposobna v demoralizirano narodovo substanco vliti nekaj normalnega življenja.
Ob tem tudi ne moremo mimo očitka, daje bil medvojni protikomunizem katoliške Cerkev »anahronističen«. Ko se sprašujemo, kaj bi to sploh lahko pomenilo, nam ostaneta nazadnje dve možnosti: ali je bil ta antikomunizem anahronističen – se pravi, v nasprotju s časom – zato, ker je njegova nevarnost že minila, ali pa zato, ker je še nikjer ni bilo, kar je oboje absurdno; ali pa je bil anahronističen zato, ker so bili takrat vsi zanj, tako domači kot tuji svet, in biti anahronističen pomeni biti proti nečemu, kar vsi podpirajo. To pa se tudi pravi: bolje se je vključiti in postati antikomunist šele takrat, ko je to varno in koristno – leta 1990! Ta očitek je seveda navadno obmetavanje, neverjetno se nam zdi samo, da se s takim načinom komuniciranja zadovolji človek, ki očitno spada v »humanistično-družboslovno izobražensko združbo«.
Rekurentno arijo predstavlja tudi objokovanje mladih, češ da se jim vsiljujejo »pretekla nasprotja«. Mladi da zanje niso nič krivi. Nihče še nikoli ni trdil, da so, toda kaj je bolj naravno od tega, da mladi poznajo preteklost svojega naroda? Tudi za usmerjeno izobraževanje niso nič krivi in za dolgove in za roparsko politično elito in za to, da delavec dobi 20.000 tolarjev na mesec, in za očete, ki so kolaborirali z najodurnejšo ideologijo, ki se je kdaj pojavila na planetu, tudi za politični idiotizem, ki ga je zapustilo komunistično petdesetletje, niso nič krivi. A je vendar prav, da vse to poznajo, da si bodo znali kaj reči, ko bodo nenadoma opazili, da nimajo od česa živeti.
Najbolj destruktivno pa na bralca deluje defetistična teorija o več resnicah, kvintesenca postmodernega brezupa. Jasno je, kateri ljudje so to teorijo, ki je sicer tu in leži tako rekoč na cesti, najbolj hlastno zagrabili. To so ljudje, ki so se brez pomi[Stran 067]sleka vpletli v zgodovino na način, ki presega in zanika vse človeške norme, in potem doživeli, da se je ta angažma izkazal za to, kar je bil: za zablodo, ki se ni izživela v polju misli in zgolj možnosti, ampak je postala zgodovinska resničnost, ki ji ni manjkal noben zločin, ki ga pozna človekovo izkustvo, ali ga je zmožna spočeti človekova domišljija. In ko so to doživeli, niso imeli ali poguma ali moči ali preproste spodobnosti, da bi uvideli, kaj je sedaj edino, kar jim ostaja – spreobrnitev: Moj Bog, kaj smo svetu naredili! Pač pa so odložili zadnji sram, v katerega je narava oblekla človeka v tisočletjih, in šli spet na oder, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. Drugi pa so začeli oznanjati nauk o več resnicah, ki ima vse možnosti, da postane temelj za novo blaznost. Zakaj če je več resnic, bo že jutri ali pojutrišnjem nekdo vstal in oklical svojo resnico za Resnico in jo uveljavil ali na način, ki ga nam je demonstriralo to stoletje, ali pa si bo izmislil novih v še ne raziskanih pokrajinah zla.
To, kar se tu oznanja za resnico, je zgolj resničnost, ki je res last posameznika in od človeka do človeka drugačna. Zavedajoč se omejenosti svoje resničnosti in negotovosti, ki jo obdaja, mora človek iskati nekaj, za kar mu bosta misel in srce povedala, da se približuje Resnici. To približevanje se lahko dogaja samo v naporu in napor je sinonim za kulturo. Če pa bomo vztrajali na ležiščih lastnih resničnosti in jih udobno proglašali za majhne resnice, si bomo večni tujci in bomo samo čakali, kdaj bo kdo v svoji osamljenosti podivjal. V enem od besedil najdemo tudi tale stavek: »In kdo in v imenu kakšne Resnice bi imel pravico zahtevati od kogarkoli, da se odpove svoji resnici, za katero je morda veliko prestal ali celo krvavel?« V imenu Resnice, vendar! Nazadnje je tako, da so med stvarmi analogni odnosi. Mogoče je, da si med sabo kaj dopovemo in kaj spoznamo, kar presega našo resničnost.
A včasih se zdi, da je razdalja, ki doseže, da vidimo podobnost med stvarmi, žalostno odsotna. Nekje lahko preberemo tale stavek: »Komunizem je tipična, na (razrednem) sovraštvu temelječa politika – ali naj jo sedaj zamenja antikomunistična, ki ji je v bistvu enaka?« Če namesto komunizma vstavimo besedo nacizem, lahko naredimo tale stavek: »Nacizem je tipična, na (rasnem) sovraštvu temelječa politika – ali naj jo sedaj zamenja antinacistična, ki ji je v bistvu enaka?« Čeprav bi bilo treba ob tej zamenjavi še marsikaj povedati, mislimo, da nam nič ne brani, da jo naredimo.
Precejšnja mera nerazumevanja fundamentalnih razlik med totalitarno in demokratično organizacijo kulture diha tudi iz dveh primerjav nekdanje Zgodovinske komisije pri CK ZKS in sedanjo parlamentarno Komisijo za raziskovanje povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih nepravilnosti. Prva primerjava zadeva vprašanje, ali je sedanja parlamentarna komisija »kaj manj politično obarvana« in »bolj uvidevna do stroke in njene avtonomnosti«. Avtorju te primerjave je verjetno ušla ne tako neznatna okoliščina, da je ona komisija bila organ CK, ta pa organ pluralnega demokratičnega parlamenta in da ima beseda »političen« zato v obeh primerih zelo zelo različen pomen.
Druga primerjava vidi med obema komisijama neko ravnotežje, ki ga takole izrazi: »Tako kot so ohranjevalci in negovalci revolucionarnih izročil smisel zgodovine videli le v razrednem boju in v revolucionarnih procesih, tako je namen Komisije vzpostaviti vsebinsko in politično selektivno, prejšnji režimski nasprotno interpretacijo zgodovinskega razvoja.« Neverjetno, kakšna megla se je tu spustila! Saj je vendar tudi ljudem, ki nimajo nobenega vpogleda v delovanje te komisije, nadvse jasno, da ji niti na misel ne pride, da bi se ubadala z »interpretacijo zgodovinskega razvoja«, zlasti ne takšno, ki bi bila v kakršnem koli sorazmerju z interpretacijo zgodovine, ki temelji na »razrednem boju in revolucionarnih procesih«. Katere začetne misli so bile tu na delu, da je bilo mogoče spregledati take disonance? Ko človek išče globljih vzrokov, se ustavi ob stavku, ki bi lahko dajal neko razlago. Govori namreč o tem, da je bilo za zadnje generacije zgodovinarjev »opredeljevanje do politike in njenih zahtev (lahko že) stvar predvsem osebne odločitve«. Če je tako, potem odsotnost cele vrste najbolj urgentnih tem v času, ki so ga strokovno obvladale »zadnje generacije« zgodovinarjev, pomeni, da je bilo »osebnega« odločanja za partijsko politiko zelo veliko, morda bi morali reči, večina.
Še ob nečem bi se radi za trenutek ustavili. Gre za dokaj izvirno razmišljanje o spravi. Pisec misli, da sprava ni mogoča, mogoča pa je »državljanska pomiritev«. Kako si [Stran 068]zamišlja to reč? Ker »državljanske pomiritve« ni mogoče izvajati »na moralni ravni in v okviru civilne družbe«, naj jo izpelje država »na pravni ravni«. Toda kako? Tako, da bo poskrbela »za enakopravnost zmagovalcev in nezmagovalcev«, in tako, da bo s sankcijami preprečila »moralno in politično agresivnost enih in drugih«. To so tako resne reči, da moramo ob njih nujno izraziti svoje pomisleke. Kako naj prvič država poskrbi za »enakopravnost zmagovalcev in nezmagovalcev«, ko pa so za zmerom in v celoti neenakopravni: eni namreč ležijo že pol stoletja pobiti, drugi pa se počasi, v oskrbi posebnih ambulant, z bolj ali manj neprijetnimi boleznimi poslavljajo s tega sveta, potem ko so pol stoletja neomejeno eksploatirali narodno gospodarstvo. Hkrati pa onega drugega, že ubitega, z vsemi sredstvi totalitarne države še naprej ubijali in obenem vzgajali naslednike in skrbeli za kadre, ki naj bi to delali še po njihovi smrti, kar v neki meri – preveliki – dokazuje tudi seriala v Razgledih. Enakopravnosti država, tudi če bi jo hotela, ne more vzpostaviti. Bolj nenavaden in celo nevaren pa je drugi del predlaganega postopka: s sankcijami preprečiti »moralno in politično agresivnost enih in drugih«. Naj to sintagmo še tako prekladamo iz roke v roko, naj si jo še tako ogledujemo, se moramo nazadnje le odločiti, da, ne glede na to, da zanjo velja vse, kar je bilo rečeno zgoraj, v demokratičnih razmerah ne more pomeniti nič drugega kot konec svobode govora. Torej ukinitev ene najpomembnejših pravic – vrnitev za desetletja nazaj. Avtor tega predloga je očitno velik pesimist in v človeka ne verjame prav dosti. V svojem globokem pesimizmu ali celo obupu vidi, da so stvari rešljive samo z nasiljem in se zato odpoveduje delu »na moralni ravni in v okviru civilne družbe«.
Morda nam bo kdo od bralcev očital, da smo prišli do ulova, katerega del smo tu razstavili, zato, ker smo metali zanj posebej pripravljene mreže. Čeprav bo v tem, že po nujnosti stvari, nekaj resnice, moramo ponoviti prevladujoče občutje, ki nam ga je dajalo branje: kako počasen in obotavljiv je tudi tu sestop v resničnost. Pravzaprav smo se vdajali občutku presenečenosti nad tem, da je v ljudeh, ki se poklicno srečujejo z najbolj dramatičnimi realizacijami tega, čemur pravimo Usoda človekova, tako malo vzgona k temu, da bi si po marionetni predstavi v jami ogledali še igro na soncu, če se nam je dovoljeno poigrati s Platonovo metaforo.
Prispevki so seveda zelo različni tudi s tega gledišča. Kaj sprejemljivega je najti povsod, tudi v besedilih, ki so sicer pretežno pisana v enobejevski retoriki v novolevičarski fakturi. Z nekaterimi pa stopa bralec v svet, ki ga kmalu prepozna za resničnega. Ti mu prinašajo svežino, veselje in upanje. Serijo je zaključilo uredništvo tako, da moramo to obžalovati. Izrazilo je upanje, da bodo med ljudmi, ki bodo od branja kaj pridobili, »predvsem politikanti«. Zelo se namreč bojimo, da s tem niso mišljeni pravi ljudje.
9. Spominske Slovesnosti
9.1. Domobranske Spominske Slovesnosti V ZDA
Janko Maček
9.1.1.
V ZDA imajo vsako leto v ponedeljek po zadnji nedelji v maju državni praznik, spominski dan v počastitev svojih padlih vojakov in vseh pokojnih. Slovenci, ki so po letu 1945 kot begunci prišli v ZDA, so na ta dan začeli obhajati spomin na medvojne in povojne žrtve komunističnega nasilja v Sloveniji. Ta spomin je bil še posebno živ pri redkih preživelih domobrancih, saj so se nekateri od njih rešili z morišč, kjer je bilo spomladi in v začetku poletja 1945 pomorjenih na tisoče njihovih soborcev, prijateljev in vrstnikov. Ameriški spominski dan je tako postal vsakoletna obletnica največje slovenske tragedije.
Od naših dopisnikov smo dobili nekaj poročil o letošnjih praznovanjih spominskega dneva. Iz njih živo začutimo duha naših rojakov v deželi onstran Atlantika.
Slovenci iz Milwaukeeja in okolice so pripravili spominsko slovesnost na praznik [Stran 069]30. maja. Zbrali so se na svoji pristavi, ki jo imenujejo Triglavski park, pri kapelici sv. Cirila in Metoda. Slovesnost so začeli z mašo, ki jo je daroval pater Vendelin Špendov. Med mašo je bila pridiga o slovenskih mučencih in še posebej o Lojzetu Grozdetu. Pri maši in pri komemoraciji je prepeval pevski zbor slovenskega društva Triglav. Glavni govornik pri komemoraciji je bil Franjo Mejač, predsednik milwauškega Tabora. Jože Rus je pripovedoval, kako je škof Rožman leta 1945 v Tirolah s skrbjo in bolečino spremljal poročila o tragični usodi domobrancev. Za konec so vsi zbrani zapeli znano pesem Oče, mati, bratje in sestre.
Obširno poročilo o praznovanju spominskega dne v Chicagu nam je poslal g. Jože Rus. V nedeljo, 5. junija, se je zbralo v farni cerkvi sv. Štefana izredno veliko domačih faranov in drugih Slovencev iz Chicaga in okolice. Sv. mašo je opravil pater Kalist. V pridigi se je spomnil praznika presv. Rešnjega telesa in množice slovenskih domobrancev, ki so stanovitni v veri darovali največjo žrtev, žrtev svojega življenja. Pri maši je prepeval farni zbor pod vodstvom Janeza Arka.
Cerkvenemu opravilu je sledila kulturna prireditev v dvorani pod cerkvijo. Pevci, recitatorji in številno občinstvo so se zbrali ob skrbno urejenem domobranskem grobu, ob katerem je bila podoba Marije, Kraljice Slovencev in Kraljice mučencev, nad celo dvorano pa je razprostiral roke Dalijev Križani in tolažilno prigovarjal z besedami škofa Sheena: »Vse hudo in zlo, ki vas je zadelo, je le senca mojih prebodenih rok, ki vas ljubeče objemajo.« Komemoracijo je začel moški pevski zbor s pesmijo Lipa zelenela je, otroški zborček Slomškove sobotne šole je zapel dve pesmici svojega svetniškega zavetnika, dekliški zbor pa narodni pesmi: Pismo belo in Glejte, že sonce zahaja. Vmes so se vrstile recitacije, mlajši govornik je prebral govor Pavla Kogeja s slovesnosti v Rogu leta 1992, starejši domobranec pa je ponovil naročilo iz Slovenske sprave: »Glejte, če imaš koga za zločinca, ga ti ne pokopavaj, če ima svoje. Za določene obrede so nekatere roke svete in druge nesvete. Te naj se mrtvih ne dotikajo … V tej sveti uri naj nas pustijo same,« da žalujemo za svojimi dragimi …
Ko se je slovesnost že nagnila h koncu, je še enkrat na kratko spregovoril pater Kalist. Otroci so medtem prižgali svečke ob simboličnem grobu. Na povabilo patra Kalista je cela dvorana zmolila Gospodovo molitev. Na koncu so vsi pevci in občinstvo skupaj zapeli: Oče, mati … Spominska slovesnost je izzvenela v odločno izpoved: Junaki – mučenci, vaš spomin je živ med nami. Vedno bolj ste nam pri srcu. Verjamemo, da bo vaša žrtev kmalu dozorela in prinesla Sloveniji pravo svobodo in pravičnost.
V Clevelandu, ameriški Ljubljani, imajo vsako leto ob spominskem dnevu kar dve slovesnosti. Društvo SPB (slovenskih protikomunističnih borcev) pripravi spominsko mašo v cerkvi Lurške Matere božje v predmestju Clevelanda že v nedeljo pred praznikom. Nekaj o tem smo brali v Pismu iz Amerike v 12. številki Zaveze, o letošnji slovesnosti pa nismo dobili poročila. Drugo spominsko slovesnost pa vsako leto priredi društvo Tabor na Orlovem vrhu na slovenski pristavi. Letos so jo obhajali 18. in 19. junija. Naš dopisnik o tem takole piše: »Že 49 let se na Orlovem vrhu vsako leto zberemo z vseh koncev sveta. Že od daleč nas pozdravi slavolok z napisom: Bog, narod, domovina. Male smrečice so postale mogočne smreke, med njimi vihrajo številne zastave: ameriške, slovenske, kanadske, argentinske in domobranski prapori. Na vrhu hriba je lepo okrašena kapelica s podobo Marije Pomagaj z Brezij. Na beli steni te kapelice so izpisana imena vseh znanih morišč v Sloveniji. Že v soboto zvečer tam prižgemo svečke in pomolimo, nato pa zagori velik kres in slovenska pesem odmeva po pristavi. V nedeljo pride dolga kolona avtomobilov iz Clevelanda s slovenskimi in ameriškimi zastavami in prižganimi lučmi kot pri pogrebu, nato pa se začne slovesnost.«
Tudi letos je bilo tako. Pred začetkom maše je pred kapelico prikorakala skupina do[Stran 070]mobrancev z zastavami in vencem. Zadoneli sta ameriška in slovenska himna, nato pa je Milan Zajec, predsednik clevelandskega Tabora, pozdravil vse navzoče in se v svojem govoru spomnil treh velikih Slovencev: škofa Rožmana, generala Rupnika in zdravnika dr. Meršola, ki je v Vetrinju s svojim odločnim nastopom in s pomočjo kanadskega majorja Barrea rešil civilne begunce, da niso bili vrnjeni v domovino in pomorjeni, kot se je to zgodilo z domobranci, katerih kosti sedaj leže po breznih in drugih neznanih grobovih širom po Sloveniji. Sledila je maša, pri kateri sta somaševala g. Kosem, ki je bil kot deček begunec v Vetrinju, in g. Šimenc, lanski novomašnik iz Dola pri Ljubljani, ki je v pridigi med našo poudaril pomembnost gesla: Bog, narod, domovina. Tudi slovesnost na Orlovem vrhu so zaključili s pesmijo: Oče, mati, bratje in sestre. Večina udeležencev je potem še ostala na skupnem kosilu, ki se je ob prijetnem pogovoru zavleklo v pozno popoldne. Ob slovesu so si zaželeli, da bi se ob petdesetletnici prihodnje leto spet srečali na Orlovem vrhu.
V zadnjih letih se tudi v domovini sme javno govoriti o pomorjenih domobrancih in drugih žrtvah komunističnega nasilja. Marsikatera fara je že postavila spominsko obeležje, da bo še bodočim rodovom govorilo o usodnem času slovenske zgodovine, ko je strupena slana revolucije in državljanske vojne uničila toliko dragocenih življenj. Upamo, da bodo tudi v Rogu in Teharjah zrasla primerna znamenja, ob katerih bodo ljudje lahko v tihoti in zbranosti premišljevali in molili zase in za svojo domovino. Ameriški spominski dan pa bo tudi v bodoče združeval Slovence z vseh strani sveta. Naj ta praznik še naprej ostane glasnik resnice, brez katere ne more biti zdrave in svobodne prihodnosti!
9.2. Rog 1994
Pavel Kogej
9.2.1.
V nedeljo, 26. junija, smo se letos že petič zbrali v Kočevskem Rogu, da smo obhajali vsenarodni spomin na slovenske domobrance, nad katerimi je novo nastala partijska država v junijskih dneh leta petinštiridesetega zagrešila zločin množičnega umora. Obisk slovenskih »romarjev« je bil enak kot vsa štiri leta, odkar se zbiramo na morišču pod Krenom, slovenska televizija pa je število letošnjih udeležencev več kot razpolovila. Kasneje so na več protestov obljubili, da bodo poročilo popravili, to pa, kot vem, se ni zgodilo. Nekateri prav želijo, da bi se množičnost obiska iz leta v leto manjšala. Zato naj bo bodoča kapela čim manjša. Prepričan pa sem, da bo z Rogom tako kot s slovenskimi Brezjami. Saj je vendar Rog v naši domovini najbolj svet kraj, kjer leže v breznih slovenski mucenci.
Kot vsako leto je sveto daritev s številnimi somaševalci opravil nadškof in metropolit gospod Alojzij Šuštar. V svojem mašnem nagovoru je razgrnil krščanske razsežnosti in moralno sporočilo te velike smrti.
Po maši se je razvil še kulturni del slovesnosti. Govore in recitacije je povezoval s čudovito ubranostjo zbor Rafko Fabiani pod vodstvom Toneta Šinkovca. Enkratno je bilo doživetje ob poslušanju Polifonega korala pesnika Tineta Debeljaka (iz Črne maše), ki jo je po stari poljski vojaški pesmi notificiral Jože Trošt, pel pa zbor ob spremljavi tria rogistov in solo vložkov Roka Lapa.
V program so bili vpleteni trije govori oziroma pripovedi. Prvo, v srce segajočo pripoved o tem, kako so otroci doživljali vesti o pobitih očetih na Rogu, je izpovedala gospa Marija Stavanja. Toliko solz med poslušajočo množico še nisem videl. Drugo je bilo sporočilo pomorjenim na Rogu iz jame rešenega domobranca Franceta Ko[Stran 071]zine. Takole je zaključil: »Dragi mrtvi soborci! So noči, ko mi ne daste spati. Moral sem priti sem in tu pred vami, kot priča in očividec, povedati o vas vso resnico. Prišel sem, da se vam poklonim in počastim spomin na vas tukaj, ki niste bili [Stran 072]deležni moje sreče. Preden odidem, moram na tem istem mestu, kot pred devetinštiridesetimi leti, vrniti klic v slovo Mihi Benčini, Mojškrnemu iz Vinic, naše bližnje vasi. Bila sva si prijatelja. Tudi na poti k breznu sva bila zvezana skupaj. Ko sem prvi od naju odhajal na zadnjo pot, mi je zaklicali »Na svidenje nad zvezdami!« Tedaj mu tega krika nisem mogel vrniti. Vračam mu ga danes na ves glas: »Na svidenje nad zvezdami, dragi Miha!«
Tretji govor je imel tajnik NSZ, dipl. pravnik Stane Štrbenk. Iz govora naj navedem le dva pomembna poudarka:
»Pobijali jih niso zato, ker bi hoteli ubiti telo. Pobili so jih zaradi nečesa drugega. Ubili so jih, ker so hoteli ubiti tisto, kar so ti ljudje nosili v sebi, to je svobodo misli, svobodo duha, svobodo ideje, vero v Boga. Pobili so jih zato, ker so v sebi nosili vse, kar je bilo slovensko, krščansko in svobodnjaško. Če hočeš ubiti idejo, moraš ubiti človeka.« Druga, pomembna ugotovitev pa je: »Pred petimi leti je bila tu, na prvi spominski slovesnosti, obojestransko ponujena roka sprave. S strani uradne države je bila izražena tudi dobra volja za popravo krivic in želja za vseslovensko spravo med živimi in mrtvimi. Izražena je bila tudi obljuba, da bo država uredila območja morišč tu v Kočevskem Rogu s centralnim spominskim objektom in enako tudi na območju taborišča Teharje. Danes lahko z obžalovanjem ugotovimo, da od vsega tega ni bilo nič. Država Slovenija kot pravna naslednica države, ki je državni zločin storila, še do danes ni priznala in obžalovala tega zločina; zlasti pa še ni storila ničesar, kar bi ustvarilo razmere za resnično spravo. Nasprotno, vsa dosedanja prizadevanja, da bi se zadeve iz državljanske vojne že vendarle enkrat uredile na temeljih resnice in pravice, kategorično zavrača. Pri sprejemanju zakonov o vojnih veteranih, vojnih invalidih, popravi krivic in o žrtvah vojnega nasilja v nasprotju z novo ustavo še vedno postavlja branilce pred revolucionarnim nasiljem zunaj zakona. Veljali naj bi za vse, razen za borce proti komunizmu. Če bosta vlada in parlament vztrajala pri takih odločitvah, bomo to razumeli kot zavestno zavrnitev ponujene roke sprave in nadaljevanje, ne več ideološke, pač pa moralne konfrontacije.«
Slovesnost na Rogu je zaključil zbor z domobransko himno Moja domovina in z državni himno Zdravljica.
9.3. Teharje 1994
Justin Stanovnik
9.3.1.
Ko malo pred pol deseto pridemo do podružnične romarske cerkve Sv. Ane nad Teharjem, je tam že toliko ljudi, da se lahko nadejamo lepega obiska. Smo 31. julija in vročina je še prizanesljiva, a vseeno vemo, kako bo, ko bo zares pritisnila. Ljudje še hodijo sem in tja, se ustavljajo, si stiskajo roke in iščejo z očmi tiste, ki bi jih radi pozdravili. Vsenaokoli se čuti sproščenost, a nikjer ni običajnega poletnega hrupa; če bi prišel mimo kdo, ki bolj malo ve o zgodovini, bi vseeno morda pomislil, da morajo biti ljudje, ki se tu zbirajo, nekaj posebnega. V zvoniku začnejo pritrkavati, saj je navsezadnje to Anina nedelja in žegnanje.
Potem se pritrkavanje nenadoma prelije v slovesno zvonjenje, ki naznani, da se bo vsak čas začela maša. Začnemo se pomikati proti oltarju, ki je za to priložnost postavljen pod šotorom v dolinici za cerkvijo. Ko pridemo toliko naprej, da nam nič ne zapira razgleda, vidimo, da so duhovni gospodje že okoli oltarja pod šotorom: ministranti, subdiakoni in diakoni in sredi med njimi visoki maševalec, mariborski škof. dr. Franc Kramberger. Ko se ljudje dokončno umirijo, povzame škof besedo in pozdravi po vrsti vse navzoče, sobrate duhovnike in nato ljudstvo: te, ki so prišli iz bližnjih krajev in tiste, ki so prišli bolj od daleč, in nato še one, ki so imeli zelo dolgo pot in so prišli iz daljnih dežel in celin. Zaželi jim, da bi doživeli svetost svete maše in da bi tisti, ki jih je sem pripeljal žalosten spomin, odšli domov potolaženi. Mešani zbor celjske župnije Svetega Duha zapoje znano vstopno pesem in ljudje se spočetka negotovo, potem pa vedno bolj pogumno vključujejo. Pisana množica, ki se je razporedila po strmini, in duhovniki pod šotorom se zlijejo v enoto, ki jo povezuje izmenjavanje obrednih besedi in branje in klicanje z ene in petje in poslušanje z [Stran 073]druge strani. Ljudje so tesno drug ob drugem, obrobja se včasih malo zakrhajo, sem pa tja se kdo oddrobi, a pride kmalu kdo od prihajajočih in se prepusti moči središča pod šotorom. Ob pomembnih delih obreda se po tukajšnji navadi oglasi zvon, ki je tu očitno izgubil vlogo opozorila in je samo še slovesna spremljava.
Ko preberejo obe berili in evangelij, se pripravimo na škofovo pridigo. God sv. Ane je to, kot smo rekli, in takoj se vidi, da se je gospod odločil, da bo govoril o materinstvu. Kaj je mati? Vsemu, kar človeka hrani in vzdržuje, vsemu, kar ga nosi in podpira, je jezik omogočil reči mati: domovina jemati, zemlja je mati, upanje je mati. In človeška mati? Najlepše stvari, ki so bile kdaj koli o čem izrečene, so bile izrečene o materinstvu. To je zato, ker je mati samo druga beseda za ljubezen.
In potem pride to, na kar vsi čakamo: na vrsto pridejo ljudje, ki ležijo v dolini tam za nami, in tisti, ki so jih od tu odvažali v smrt. Kot odmev na uvodne besede o materi slišimo: »Tam na tistem kraju zemlje slovenske so mnoge matere in z njimi Slovenija kot naša skupna mati doživljale veliki petek svojih otrok. To je bil tisti čas, ko je slovenski človek omadeževal svojo zgodovino.« Z dvema preprostima stavkoma izrazi govornik pred nami eno najmonumentalnejših dejstev naše preteklosti. A takoj za tem njegova duhovniška beseda postavi to dejstvo v krščansko luč. Pred nami se odpre perspektiva, ki ni zgodovinska: ne bomo sodili, na nikogar ne bomo kazali. »Nismo za to poklicani. Te račune bo naredil Bog, ki vse vidi, ki vse ve, ki je edini pravičen sodnik.« Ni naša stvar, da kažemo na herode, ki so v prostoru od Bukovžlaka do hribov okoli Hrastnika »umorili cvet slovenskega naroda«. Naša stvar pa je, da za te žrtve molimo, da jim izkazujemo spoštovanje in da spet in spet povemo, »da so in bodo naši bratje in del naše slovenske zgodovine«. Naša stvar je tudi, da se sprašujemo, kako se je to sploh moglo zgoditi. Od kod je to zlo prišlo? Govornik odgovarja: »Na tem koščku posvečene slovenske zemlje hočemo, bratje in sestre, izpovedati tudi to, da srce slovenskega človeka vendar ni tako hudobno in krvoločno. Kar je slovenski človek tam in takrat storil, je v resnici storila ideologija.« Ta ga je zaslepila in mu vzela razsodnost. Na koncu nas škof še povabi, da izrečemo skupno prošnjo, da se to v naši zgodovini ne bi več ponovilo: »Samo tako bomo prišli iz teme v luč, iz sovraštva v ljubezen, iz maščevanja v odpuščanje.« To je tudi edini način, da stopimo kot trdno ljudstvo v tretje tisočletje.
Potem se berejo prošnje. Domobranec Ivan Habjan naslovi na tiste, ki so od tu odhajali v smrt, tri prošnje: da bi izprosili slovenskemu narodu duhovnega zdravja; da bi, kakor oni, znali odpuščati tudi mi; da bi sosedni narodi, ki trpijo zaradi bratomorne vojne, kmalu dočakali dan vstajenja.
Ura gre na poldne in sonce je v zenitu. Vročina je nepremična in senca visokega zvonika reže v zeleno travo. Z njo se premikamo tudi mi, ki smo se vanjo zatekli. Zgoraj pri cerkvenem zidu vidim Janeza Janšo, ki bi mu domači župnik očitno rad nekaj dopovedal. Od nekod pride majhen črn psiček, ki si z zanimanjem ogleduje množico, ki tako velike v svojem kratkem življenju še ni videl. Občutek imam, da nikogar ne moti in da tudi on opravlja neko vlogo. Visoko na nebu se pojavi letalo, nekaj glav se dvigne, a ne za dolgo, ker je tu že glas zvona, ki nas kliče k povzdigovanju. Vse utihne in se umiri, sedaj je [Stran 074]vse v tistih besedah. In potem še spomin živih in mrtvih in Očenaš in stiskanje rok. Pri razdeljevanju obhajila pozornost že popusti in ljudje mislijo, da si sedaj že lahko nekaj povejo. Za hip se zberejo še za zadnji blagoslov in odhodno pesem. Potem pa le še na pol poslušajo navodila o procesiji v Bukovžlak in o tem, kaj se bo tam doli dogajalo. Domenjeno je bilo, da bo v procesiji tak red, da bo najprej šel križ, potem škof z duhovniki in pevci, nazadnje pa vsi drugi. Dogovorjeno je tudi bilo, da se bo med potjo ali pelo ali molilo ali molčalo. Toda vročina je bila huda, težko je bilo čakati na soncu in procesija se je začela oblikovati po svoje. A v glavnem je bilo vse prav in dobro, in ko je sredina dosegla križ v Bukovžlaku, smo že zasližali glas Marjana Štefančiča, ki je preko zvočnika molil rožni venec in vodil vmesno petje. Nekateri od teh, ki so prihajali, so se razvrstili okoli njega, drugi pa so skušali ujeti negotovo senco pod revnimi drevesi. Raztreseni smo torej po planjavi in zdi se, da nas je manj, kot nas je v resnici.
Ko zadnji del procesije pride do križa, začne škof Kramberger moliti Teharske litanije. Med ljudi sedaj padajo kratke prošnje in klici svetnikom, ki imajo kaj opravit s slovenskim in krščanskim trpljenjem. Ob vsaki novi skupini smo poučeni, kako naj odgovarjamo.
Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se! Bog Oče, ki si vse narode ustvaril! Bog Sin, ki si vse narode odrešil! Bog Sveti Duh, ki si vse narode posvetil! Usmili se nas!
Marija, kraljica Slovencev! Marija, tolažba beguncev! Marija, tolažnica žalostnih! Prosi za nas!
Sveti Maksimilijan, škof in mučenec celjski! Sveti Viktorin, škof in mučenec ptujski! Sveti Maksim, škof in mučenec ljubljanski! Prosite za nas!
Vsi sveti mučenci, ki ste trpeli na slovenski zemlji! Vsi vzorni slovenski fantje in dekleta, ki ste poveličani v nebeški slavi! Prosite za nas!
Ohrani nam edino pravo katoliško vero!
Ko se litanije tako nadaljujejo, se z vsakim klicem malo bolj zavemo, da so to imena, ki se na tem mestu morajo imenovati in da so to prošnje, ki se tu morajo izreči. Po končanih litanijah škof blagoslovi še kraj in da zadnji blagoslov zbranim ljudem. Tako se konča verski del slovesnosti.
Nato prevzame besedo predsednik krajevne skupnosti Teharje gospod Ferdo Ježovnik. Najprej pozdravi vse obiskovalce in v nekaj besedah povzame značaj kraja, na katerem stojimo. Potem se razvrstijo priložnostne recitacije in pesmi, ki jih poje mešani pevski zbor župnije Svetega Duha iz Celja. Čeprav na nezavarovano poljano pritiska neznosna vročina, zbrano poslušamo. Vse nas prevzamejo lepo in naravno zapeti stari narodni napevi in že tisočkrat izgovorjene in občutene besede: Venite, rož’ce moje – Sonce že doli gre – Vsi so prihajali. Zadnja nas s svojim srečnim koncem še posebej spomni na teharsko resničnost.
Vsi napeto čakamo na slavnostni govor predsednika Nove Slovenske zaveze dr. Tineta Velikonje. Govornik nas najprej s kratkim zgodovinskim spominom opozori, kje smo: »Na kraj, kjer smo zdaj, so konec maja in v začetku junija 1945 pripeljali skoraj polovico domobranske vojske in nekaj sto spremljevalcev, moških, žensk in otrok. Večinoma so jih v enem mesecu izstradane zvozili na Hrastniški hrib in hladnokrvno postrelili. Še danes [Stran 075]vidim sive postave, kako se mukoma prebijajo do klicnega prostora. Brezizrazni obrazi so počrneli od prahu in ožgani od sonca, samo oči jim bolno sijejo iz globokih kotanj. Vdano so šli na negotovo pot. Kako se bo končala, so zares izvedeli šele nekaj sto metrov pred moriščem.« In kako so umirali? Ne bomo rabili visokih besedi in govorili o svetnikih ali mučencih. »A bili so božji otroci in Bog jih je videl in ne moremo si misliti, da jih ne bi bil sprejel. Videl je njihovo trpljenje in stisko in sprejel je njihovo smrt. Na robu brezen in rudniških jaškov niso izgovarjali globokih svetopisemskih misli in komaj verjamem, da so molili za svoje morilce. Molili pa so!« Govornik se ob tem zazre v tisti čas in svojo skušnjo: tako kakor se je tukaj molilo, se še ni molilo na slovenski zemlji! Posvečena zemlja je to, od trpljenja in molitev in zadnjega darovanja je posvečena! Zato moramo, kadar stopimo nanjo, hoditi tiho, da se ne bi pregrešili zoper to, kar nam sporoča. Nato preide govornik na moralno izprijenost tistih, ki so naročili, da se ta kraj zasuje z odpadki in zalije s strupom. Nekaj znamenjskega je v tem. Ne samo teh nesrečnih ljudi, vso slovensko kulturo, vse, kar se je v naporu naših prednikov velikega dosegalo, zlasti pa njihovo tenkočutno razlikovanje med dobrim in zlim, vse se je skušalo prekriti z naukom, da je bilo falzifikat resničnega življenja. Govornik je končal z upanjem, da se bodo slovenske demokratične stranke zavedele svoje vloge v sedanjem času; da se ne bodo dale preslepiti od kratkoročnih koristi, ampak bodo vzele za svojo nalogo, da popeljejo slovenski narod na veliko cesto, ki pelje v demokratično prihodnost. Tega pa ne bodo mogle storiti, če se ne bodo živo zavedale – navzlic duhu časa – da so fantje in možje, ki se jih danes spominjamo, za to prihodnost nekoč umirali.
Vse naše misli so sedaj pri izdani in pobiti vojski. Kako so se v prav taki vročini, kot je danes, pred pol stoletja razdivjale sile, ki so prišle iz temnih in neznanih globin človeškega podzemlja in podprte od rafiniranega in zblodelega duha, v omami zmagoslavja uničevale mlada slovenska življenja: mlade fante, še včeraj ponosne vojake, in – čudno – tudi mlada dekleta v njihovem cvetu. To je od vsega še najbolj nenavadno – tudi mlada dekleta v njihovem cvetu!
Tega ne smemo pozabiti. Dobro moramo razmisliti, na vsak način moramo odkriti, kako je mogoče, da je človek to počel. Navsezadnje je to vprašanje vseh, vsi smo ljudje.
Nazadnje še, kaj mora država napraviti z Rogom in Teharjem. Spremeniti ju mora v dva narodna parka, kjer bo vse tako urejeno, da bodo ljudje radi hodili tja in se vtapljali v najbolj nenavadno zgodbo, ki se je temu narodu zgodila in ki ga bo, če jo bo prav razumel, varovala vsega hudega tisoč let.
Na koncu zapoje zbor himno Moja domovina. Ne vem, kaj je na tem petju, a pozneje ugotovimo, da smo vsi enako čutili: tako zapete te pesmi še nismo slišali.
Nad nekdanjim taboriščem migota razžarjen zrak. Stari znanci se srečujejo in pozdravljajo. Vedno je slovesno in ganljivo snidenje s tistimi, ki smo šli skupaj skozi to. Kako daleč je že vse! Od hiše našega spomina je že počasi začel odpadati omet. Pravimo si: da, bili smo tukaj; da, ubijali so jih pred našimi očmi; da, odvažali so jih ob večerih, bolne in onemogle od lakote in brezumne od žeje; da, vse to smo videli in vse to je bilo. A kje je tisti vonj po smrti, kje je tisti strah, tista groza, tisti valovi sovraštva, ki so butali ob nas? Dejstva da, a barva in vonj – po tem zdaj segamo zaman.
Poslavljamo se. Bog vas živi, fantje – možje sedaj s težo let v nogah in s skrbjo, zarisano v čela! Bog vas živi, dekleta – matere sedaj, ki »revne vam srebri ljubezen kite«, kot pravi naš pesnik Balantič. Zbogom in zdravi ostanite in zvesti!
[Stran 076]
9.4. Horjul – govor ob odkritju farne spominske plošče
Marica Cerar–Bastič
9.4.1.
Te plošče smo postavili v spomin možem in fantom, tudi ženam in dekletom naše župnije, ki so dali življenja za slovenski narod, da bi nas obranili zmote, nasilja, brezboštva, krivičnih oblasti. Zdaj jim dajemo javno priznanje in zgodovinsko pomembnost. Neizbrisno bodo odslej zapisani v mislih in spominu ne samo sedanjih, temveč tudi prihodnjih horjulskih rodov.
Judovskega poeta Prima Levija so nekoč vprašali, kako se je rešil, kako je ubežal iz Auschwitza. Kratko je odgovoril, pa veliko povedal: Auschwitzu nihče ne ubeži.
V nas vseh ostaja neizbrisno v zavesti ime Teharje. Tudi mi rečemo: Teharjam nihče ne ubeži! Med nami so možje, ki so v svojih mladih fantovskih letih v Teharjah doživeli strahotno razočaranje, najgloblje ponižanje in teptanje človeškega dostojanstva. Poslušali so smrtne krike svojih prijateljev, poslušali smrtonosne strele in tudi sami zrli smrti v oči. Do konca dni bodo nosili pečat tega kraja in teh spominov v duši.
Večina naših mož in fantov je bila pokončana v teharski okolici. V katerem gozdu, ob katerem opuščenem rudniku, ob kateri jami – ne vemo. Ali si bodo prihodnji rodovi, vsi, ki iščejo resnico, še prizadevali za odkrivanje tistih krajev, tistih množičnih grobov?
Tudi gozdovi, ki obdajajo našo lepo horjulsko dolino, krijejo še zamolčane grobove. Tudi ta skrita dela hudobnežev se bodo razkrila. Božjim očem ni nič prikrito! Bog daj, da bi prišel čas, ko bodo tudi zemeljske ostanke teh žrtev položili v blagoslovljen grob.
Matere in žene so se našim mučencem že skoraj vse pridružile v večnosti. A ne pozabimo, koliko hudega so pretrpele v življenju. Kako dolgo so upale in se spraševale: Kje pa so Teharje? Se bodo še vrnili? Jih bomo še kdaj videli? Končno bridko spoznanje: ne bo jih več med nas.
Pomislimo na vse žrtve, težko delo in skrbi staršev, preden so vzredili in vzgojili svoje sinove. Potem pa so bili v mladih fantovskih letih kruto pokošeni kot pomladanska trava. Zato se moramo ob imenih teh fantov in mož spominjati tudi njihovih družin: kruto ranjenih, globoko krvavečih in tudi uničenih družin.
Naj naštejem družine in matere iz Ljubgojne, ki so mi najbližje po spominu in sosedstvu: Balenčeva, Košicova, Mihcova, Vovkova in seveda tudi naša – Bastičeva.
Dve materi, ki sta žrtvovali svoje sinove – domobrance, katerih imena imamo pred seboj, sta še živi. To je Glibčeva mama iz Samotorice; njeni sinovi so: Franc, Janez in Štefan Stanonik. Druga je Rožmancova mama iz Vrzdenca; njena sinova: Jakob in Pavel Rozmane.
Tema ostarelima materama se danes poklonimo in prosimo Boga, naj ju blagoslavlja in podpira do konca njunih dni.
Kakšen udarec je bil za žene z majhnimi ali doraščajočimi otroki zgodnja izguba očeta! V Martinčkovi družini na Ljubgojni je bilo šest nedoraslih otrok, sedmi še pod materinim srcem, ko so očeta odpeljali in se ni več vrnil.
Grovševa Nežka, žena Janeza Čepona, je imela tri majhne otroke. Otroci, sirote, niso užili očetove ljubezni, niso občutili očetove roke, očetovega vodstva, ko bi ga v mladih letih najbolj potrebovali.
Otroci domobrancev so bili tudi v družbi zaničevani, v šolah odrinjeni; celo na univerzi, mnogo let po teharski in roški tragediji so čutili, da so manj vredni državljani.
Znanec z Dolenjskega, sin domobranca, zdaj že osivel mož, mi je nekoč povedal: Še za čevljarskega vajenca me nihče ni hotel vzeti. Z materjo sva hodila zaman od mojstra do mojstra. Nazadnje se naju je usmilil daljni sorodnik in posredoval pri obrtniku, ne v domači, temveč v sosednji fari, da me je sprejel.
Take in podobne zgodbe bi nam danes lahko pripovedoval marsikdo.
Pa sestre in dekleta! Kako dolgo smo nihale med upanjem in dvomom, med pričakovanjem, da se bo morda le še kdo rešil, in med strahom in skrbjo – kaj se je z našimi brati, zaročenci, prijatelji zgodilo. Koliko resnih življenjskih načrtov se je zrušilo v prah in koliko lepih mladih dekliških sanj se je razblinilo kot megla v vetru … – To ve samo Bog.
[Stran 077]
In koliko mladih, neizkušenih deklet, je moralo v tuji svet, samih! Trdo je bilo življenje v mrzli tujini, brez varstva družine, brez pomoči domačega človeka. O, kako bridko smo vas, bratje, vsa ta leta pogrešali, nikoli pozabili, vedno ljubili!
Dragi naši očetje, možje, bratje, prijatelji! Tako zgodaj ste nam bili odvzeti. Zapustili ste nas v cvetju fantovskih let, mladi in zdravi, čvrsti možje in fantje. Taki boste ostali v naših srcih in naših mislih za vedno. Starost vas ne bo upognila, bolezen vas ne bo strla. In ko tudi nam sonce poslednjič zaide, vas bomo spet uzrli – ožarjene v božji vstajenjski luči. Videli vas bomo v nepreglednih trumah tistih, ki so pretrpeli velike bridkosti in so oprali svoja oblačila v Jagnjetovi krvi.
Večni pokoj in slaven spomin vam vsem, nam in naši domovini pa Bog – po vaši priprošnji – podari pravičen in resničen mir.
9.5. Govor ob odkritju spominske plošče v Ihanu
Ervin A. Schwarzbartl
9.5.1.
Morda se bo kdo začudil, zakaj govorim na tej svečanosti, saj je znano, da se srečanj, povezanih z državljansko vojno, ne udeležujem. Danes sem tu zaradi ravnovesja in da se približamo resnici o dogodkih med morijo in po moriji, ki je divjala po naši deželi med drugo svetovno vojno in po njej. Resnica o tem je bila dolga desetletja enostransko predstavljana ali celo zamolčana. Obstajale so in še obstajajo celo trditve, da je resnic več. Osebno menim, da je to poskus samoprevare in sprenevedanje, ki meji na hinavščino!
Resnica je vedno samo ena, jo je včasih težko jasno in pravočasno zaznati. Da jo spoznamo, je potrebno veliko iskrenosti, poguma, poštenja in časa in še tedaj se ji v svoji omejenosti samo približamo. Zato je nam vsem naloženo, da se resnico trudimo spoznati in jo po vesti priznavati, pa če je še tako kruta in za koga neprijetna.
Pol stoletja je od dogodkov, ki so bili za nekatere izmišljotina »sovražnikov ljudstva«, za druge uresničitev gesel revolucije. Koliko gorja, ki ga ni moč popisati, je bilo storjenega pod komunističnimi gesli v času, ko sta Evropa in svet sočasno ječala pod zločini fašističnega holokavsta. Kako usodne odločitve, ki so zaznamovale čas in nas, so bile sprejete. Zgodila se je kolaboracija, zgodila se je revolucija, zgodili so se zločini. Življenje je za nekatere postalo bivanje in ne večna vrednota; nismo ga dobili po svoji volji in ga zato nimamo pravice vzeti.
Sramežljivo in plaho danes priznavamo zmote komunistične ideologije in časa, ko življenje ni bilo vrednota, in je zaznamoval to generacijo. Zaznamoval v tolikšni meri, da še vedno ne moremo trditi, kako je sprava zaživela, kako so grehi preteklosti poplačani, žrtve razkrite in mrtvim izkazana čast, ki jim gre kot ljudem, ne glede na to, na čigavi strani so bili. Ni sprave in odpuščanja brez kesanja, brez javnega priznanja krivde, ne samo zmot in žrtev fašizma, ampak tudi komunizma.
Ali niso dogodki pred pol stoletjem botrovali izprijenosti oblasti, ki jim je sledila? Ali niso današnje afere dokaz, da stare sile še kar delujejo; da nismo zamenjali vrednot, da ne znamo ceniti prednosti urejene družine, poslanstva materinstva in dovolimo propagiranje homoseksualnosti in podobno. Ne moremo zanikati napredka zadnjih let, ko imamo mir, institucije parlamentarne demokracije, dovoljeno karitativno delo in še marsikaj. Pa bi vendar bilo lepo slišati, da so vsi zločini, storjeni proti lastnemu narodu, odpuščeni in pozabljeni. Lepo bi bilo tudi slišati, da oblast in Cerkev zgledno sodelujeta tako pri moralni prenovi družbe kot pri popravi krivic, oboji pa se iskreno in z vso gorečnostjo zavzemajo za dobro in plemenito vzgojo mladine, pravično udeležbo v medijih in propagiranje pozitivnih vrednot, ki gradijo in dajejo upanje. Znamenja kažejo, da vezi s starim režimom še niso pretrgane in je majniška deklaracija 94 upravičena.
Odločno in glasno, z vsemi častmi in simboli so protagonisti komunizma po državljanski vojni obsojali zločine fašizma, odkrivali spomenike žrtvam in slavili svoje uspehe ter molčali o svojih zločinih. Še danes si malokdo upa odločno enačiti fašistični in komunistični totalitarizem, čeprav je bil njun odnos do življenja in resnice enak.
[Stran 078]
V nasprotju s povojnim časom danes nekam skrivnostno in boječe ter v pogrebno svečanost zavito odkrivamo spomenik, do katerega imate vso moralno pravico in za katerega imate tudi podporo Komisije Skupščine občine Domžale, same Skupščine in mene kot predsednika. Ne vem, če imate podporo tudi v krajevni skupnosti. Občutek imam, kot da si ne upate javno in odločno povedati resnice, da tu ležijo žrtve tako komunističnega kot fašističnega totalitarizma. Občutek imam, kot da ste se organizatorji bali resnico zapisati na spomenik in obračunati s preteklostjo. Tako mlačno in nedorečeno zvenijo besede »žrtve vojne«, zapisane na spomenik, kot da želijo zavajati. Občutek imam, kot da nevidna roka komunistične partije še vedno diktira in prišepetava, kaj se sme in kaj ne, kaj naj bo resnica in o čem se mora molčati.
Ne, spoštovani občani, nisem danes tu zato, da molčim, ampak zato, da ob postavitvi prvega tovrstnega spominskega obeležja v občini vzpostavim ravnotežje, da vas opogumim v odkritosti do resnice, da uveljavim načelo parlamentarne demokracije, po katerem imamo vsi enake pravice in je vsako življenje vredno človeškega dostojanstva.
Morda pogrebna slovesnost, ki ste jo imitirali, res ni primeren trenutek za ta govor. Vprašam pa vas, kdaj pa bo napočil primeren čas za izpoved resnice in kdo bo dal dovoljenje, da se končno sme razkriti vzrok polstoletne omračenosti in strahu, ki je še vedno med vami. Vedno in vsi smo se dolžni boriti za resnico, pravico in demokracijo, ker ne smemo več dovoliti, da se povrne izprijenost. Boriti se moramo in znova in znova uveljavljati ter dokazovati z življenjem, kaj je dobro in prav. Dolžni smo pogumno nastopiti proti vsem, ki nas na tej poti v parlamentarno demokracijo ovirajo in so razlog, da nas svet enači z Romunijo in Bolgarijo, namesto s Češko, Poljsko in Madžarsko, kjer so ljudem iz starega režima prepovedali sodelovati pri oblasti. Ali ni to vzrok in razlog, da nas Evropa ne sprejema in nas pušča na robu v potrpežljivem čakanju za vključitev v Partnerstvo za mir, članstvo OECD in NATO, kar vse nam zapira vrata tudi v Evropsko skupnost.
Zato sem danes tu kot predstavnik oblasti, v podporo resnici, demokraciji in različnosti. Različnost je bila in bo ostala, vendar zaradi nje ne smemo zanemariti resnice; zaradi nje ne smemo ovirati demokratizacije družbe in zaradi nje ne smemo uničevati življenj. Ker se je to zgodilo, je prav, da danes zaznamujemo ta dan v opomin vsem, ki bodo prišli za nami, v dokaz vsem, da sta resnica in življenje samo ena in ju nihče nima v zakupu, ne posameznik ne oblast, ampak samo ON, ki je vladar vsega. Naj se hudo, ki je bilo storjeno, nikoli več ne ponovi!
10. Dogajanja in dognanja
10.1. Pripombe h knjigi Vetrinjska tragedija
Janez Grum
10.1.1.
Poboj slovenskih domobrancev v Kočevskem Rogu, Teharjah in na mnogih drugih krajih Slovenije junija, julija in avgusta 1945 je doslej najtemnejši dogodek slovenske zgodovine. Uvod v to hudodelstvo je bila angleška izročitev domobrancev Titovim partizanskim silam na dveh obmejnih koroških postajah, Podrožca in Pliberk, v dneh od 27. do 31. maja istega leta.
Kot mora poboj domobrancev čimprej dobiti objektivni zgodovinski prikaz, osvetljen z raznih vidikov, morajo tudi njihovi vetrinjski dnevi, to je ložiranje na vetrinjskem polju (3-4 km južno od Celovca) v dneh od 12. do 31. maja 1945, zlasti pa omenjena angleška predaja domobrancev, dobiti čimbolj realističen prikaz. (Vetrinjsko polje je danes do treh četrtin zazidano!) Kratek pregled dogodkov v Vetrinju daje knjiga Stalinistična revolucija na Slovenskem II v svojem Epilogu. Pred to knjigo je obširneje prikazala te dogodke knjiga Vetrinjska tragedija, ki jo je izdal Zgodovinski odsek ZSPE v Clevelandu leta 1960.
[Stran 079]
Dvakrat ponatisnjena v Mariboru l. 1990 je sedaj znana nekaterim tudi v Sloveniji.
Ker se naglo bliža 50. obletnica poboja domobrancev, bo verjetno marsikak časnikar ali zgodovinar vzel v roke to Vetrinjsko tragedijo in črpal iz njenega 2. poglavja razne podatke, a so nekateri teh neresnični, izmišljeni.
V preteklih letih se je že zgodilo, da so nekateri pisci in zgodovinarji jemali podatke iz omenjenega 2. poglavja premalo kritično. Npr. Franci Strle, partizanski pisec knjige Veliki finale na Koroškem (2. izd. 1977), navaja v Epilogu boroveljske bitke iz te knjige 23 trditev, od katerih nekatere ne drže, nekatere le napol. (Strle zastopa partizansko stališče, pravzaprav stališče KP, da so domobranci zaslužili usodo, kakršna jih je končno zadela.) Drug primer: Dr. Ciril Žebot v knjigi Neminljiva Slovenija (Celovec 1988) imenuje Vetrinjsko tragedijo »najcelotnejši vir o izročitvi in pokolu domobrancev« (str. 342 op.). Pri tem se je premalo kritično vprašal, ali je utemeljena tako ostra in porazna oznaka in obtožba polk. Bitenca in gen. Krenerja (str. 354/5), povzeta iz dnevnika podpolk. Drčarja, načelnika domobranskega štaba. Obtožbo povzema Žebot iz dr. Godničevega zapisa Vetrinjski črni dnevi, ki so bili glavni vir podatkov za 2. poglavje. (Priobčeni so v domobranski reviji Tabor, B. Aires 1985, št. 5/6 in 7/8, pod urednikovim naslovom Grozen spomin.) Podlaga Godničevemu zapisu je Drčarjev dnevnik, ki pa ni bil pisan v dneh izročanja domobrancev. Na str. 24 Vetrinjske tragedije je omenjeno, da ga je pisal le do 24. maja. Piscu teh stavkov je podpolk. Drčar v jeseni 1946 v spittalskem taborišču sam priznal, da v dneh izročanja domobrancev dnevnika ni pisal, da so bili to zanj preveč vznemirljivi dnevi. Drčar je svoj dnevnik, kot marsikaj kaže, dopolnil v zimi 1945/46 v begunskem taborišču Kellerberg.
Predvsem moram opozoriti na Drčarjevo trditev (ki je v Vetrinjski tragediji od 33. strani spodaj do strani 37), da je v dneh izročanja domobrancev bil dvakrat južno od Drave, prvič 28. maja, drugič 30. maja.
V prvem primeru naj bi prišel na Podrožco in tam ugotovil, da Angleži izročajo domobrance partizanom, a po vrnitvi v [Stran 080]Vetrinj mu na domobranskem štabu niso verjeli. V drugem primeru pa da je prišel do Loč, kjer je »najel nekega naivnega partizana, da se je šel zanj informirat na Podrožco«. Ta naj bi potrdil, kar je Drčar odkril dva dni prej.
Da je ta Drčarjeva trditev izmišljena, sem odkril julija 1991. K temu mi je pripomogel nekdanji domobranec (Franc Šega, živeč v Clevelandu), kateremu je Drčar poleti 1945 sam od sebe povedal, da v vetrinjskih dneh ni prišel nikoli južno od Drave, ker ni imel potrebnih dovoljenj. (Na vseh mostovih čez Dravo so bile konec maja 1945 angleške straže, ki so zahtevale posebno dovoljenje za prehod.) Ker je omenjeni domobranec mož s svežim spominom in je splošno priznan kot resen in resnicoljuben, jemljem njegovo pripoved za resnično.
Sicer pa Drčar sam prizna v svojem dnevniku, da mu je gen. Krener v Vetrinju »izrecno prepovedal, da se nimam ganiti iz štaba. Na to je pazil posebno v dneh, ko so se začeli odpravljati transporti« (Tabor 1985, 5/6, str. 109). To priznanje, ki potrjuje Šegovo pripoved, povsem pobija njegovo (Drčarjevo) prejšnjo trditev, da je bil dvakrat južno od Drave. Čudno pa je, da tudi advokat dr. Godnič ni opazil nasprotja v teh dveh Drčarjevih navedbah. Ali pa je drugo, namreč glede Krenerjeve prepovedi, izpustil zato, ker je iskal krivdo za izročitev domobrancev in jo našel, kot je razvidno iz njegovega zapisa, pri gen. Krenerju, pol. Bitencu in delno pri predsedniku Narodnega odbora dr. Basaju. Morda to pod vplivom zanj krutega dejstva (bil je takrat star okrog 55 let), da je bil tudi njegov sin edinec vrnjen kot domobranec in se je v Vetrinju poslovil od njega za vedno.
Tako kot Godnič tudi sestavljalca knjige (Franc Grum in Stane Pleško) nista upoštevala druge Drčarjeve navedbe. Tudi Žebot je ni opazil, čeprav je imel v rokah Tabor 1985, št. 5/6.
Tudi Drčarjeva trditev (str. 31), da je domobranski obveščevalec (Janko Marinšek) v nedeljo 27. maja odkril, da so Angleži izročili prvi transport domobrancev partizanom, ni pravilna. Obveščevalec je prišel na Podrožco kakšni dve uri po odvozu domobranskega transporta (kar je bilo ugotovljeno kasneje) in je tam v bližini postaje ali pa zdolaj v vasi spraševal nekega železničarja, kam je bil odpeljan transport. Železničar se je jasnemu odgovoru izmikal in prav tako neka ženska, ki je obešala perilo. Po vrnitvi v
Vetrinj pozno ponoči je Marinšek povedal Bitencu vse to in dodal: »Po mojem, kot kaže, je bil transport odpeljan skoz tunel. Za gotovo pa tega ne morem reči.« Tako mi je v ponedeljek 29. maja povedal Bitenc, dobro uro kasneje pa Marinšek sam. Bitenc, ne Drčar, je Marinška poslal na Podrožco, ker se je prejšnji večer vrnil v Vetrinj neki Srb (Vlada Ljotić, sin znanega politika), ki je skočil s transporta pred karavanškim tunelom. Njihov transport je bil odpeljan iz Vetrinja 24. maja. (Obširneje o Marinškovi poti na Podrožco pišem v domobranskem Vestniku 1993. To je edina številka tega leta in obenem zaključna. Opozorim naj, da je sredi 33. strani izpuščena nikalnica »ne«; treba je brati: » – seveda ne na postaji sami, kjer so bili Angleži in partizani«.)
Na kratko k Drčarjevi navedbi, da je »narodnemu odboru bilo stavljeno na znanje, da nas bodo smatrali za vojne ujetnike, če ostanemo v uniformi, kateri pa se preoblečejo v civile, spadajo med begunce« (str. 24) in da je to bil »jasen namig s strani Angležev, da je bolje, ako se vojaki preoblečejo v civile« (str. 25). Tako je na vojaški upravi (Military Government) omenil starejši Anglež slovenskemu civilnemu uslužbencu (inž. Vl. Remcu). Ta je to sporočil članu Narodnega odbora (dr. Bajlecu). Morda so se Angleži kje drugje res držali te prakse, toda ne na Koroškem! Saj je za las manjkalo in srečno naključje je pripomoglo, da ni bila 1. junija vrnjena prva skupina civilnih beguncev iz Vetrinja.
Je še nekaj drugih manj važnih neutemeljenih Drčarjevih trditev v knjigi, a se pri njih ne bom ustavljal.
Zaradi Drčarjevih navedb, zlasti zaradi izmišljene dvakratne poti južno od Drave, je drugo poglavje Vetrinjske tragedije manj verodostojno.
V tem 2. poglavju je še nekaj drugih netočnosti, ki niso v zvezi z Drčarjem, in bi jih bilo treba popraviti v 2. izdaji. Potrebni bi bili tudi mnogi dostavki, npr. pojasnilo ali razlaga, zakaj domobranski štab v Vetrinju in tudi NO nista verjela omenjenemu Srbu in trem drugim, ki so se vrnili v Vetrinj v noči na 28. maj.
O Drčarjevih trditvah pišem obširneje v članku Neresnični podatki iz Drčarjevega dnevnika v knjigi Vetrinjska tragedija ter v članku Pripombe h Godničevemu zapisu v že omenjenem Vestniku 1993. Ta Vestnik tudi priobčuje važno dr. Janeževo Poročilo k vetrinjskim dogodkom v maju 1945. Zdravnik dr. Janež je bil odpeljan iz Vetrinja s transportom v ponedeljek 28. maja na postajo Pliberk. Tam se je rešil iz transporta ter šele 30. maja ob enih prišel v Celovec ter Narodnemu odboru in drugim navzočim povedal kruto resnico, da Angleži izročajo domobrance partizanom. Šele njemu sta Narodni odbor in domobranski štab verjela.
10.2. Kolaboracija s stališča mednarodnih določb in prakse
Peter Urbanc
10.2.1.
V Sloveniji se zgodovinska dogajanja zadnjih petdeset let še vedno opisujejo politično tendenciozno, netočno. Tolažba, da bodo zgodovinarji pisali objektivno zgodovino, je jalova. Zgodovinar, ki nima na razpolago virov, razlag, komentarjev obeh strani, bo nehote pisal netočno zgodovino. Po dobi enoumja levičarske hegemonije še ni prišlo do dialoga obeh taborov državljanske vojne, do pomiritve in sprave. Tega premika preprosto ni. Ne najdemo skupnega imenovalca za najbolj očitna dejstva naše preteklosti. Danes, še bolj kot v času enoumja, celo resni zgodovinarji, javni delavci, politiki in sami udeleženci državljanske vojne zanikajo, da je bilo težišče dogajanj v Sloveniji med vojno v revoluciji. Do onemoglosti se poveličuje NOB. Pri tem pa častilci tega boja ne morejo pokazati ene same resne vojaške akcije, ki bi mogla služiti bistvu NOB, to je pomembni oslabitvi vojaškega potenciala okupatorjev. Pomislimo na lansko proslavo ob šestdesetletnici kočevskega zbora. Ta naj bi bil začetek današnjega demokratičnega slovenskega parlamenta, v resnici pa je kočevski zbor v vsem razen v velikih, praznih besedah, propagandi pomenil formalni začetek levičarske diktature.
V Republiki Sloveniji se še vedno uradno slavi obletnica dražgoške tragedije, izzivalne zločinske akcije. V isto vrsto spada pohod XIV. divizije, ki je bil zgolj politična [Stran 081]akcija. Rezultat obračanja zgodovinske resnice je dan narodne vstaje, ki je nastal tako, da so zainteresirani kratkomalo preimenovali Antiimperialistično fronto v OF. Ogenj enačijo z vodo.
Ravno sedaj se pripravlja v Republiki Sloveniji zakon o popravi krivic žrtvam komunističnega nasilja. Vložen je predlog, da naj bi se za to obdobje komunističnega nasilja in krivic štel čas od maja 1945 dalje. Neizpodbitno pa je dejstvo, da je bilo komunistično nasilje kruto in množično že v letu 1941. Tam je bil začetek in vsa krivda za kasnejšo državljansko vojno. Turjaške žrtve iz leta 1943 našemu zboru očitno ne pomenijo nič. Zakon, ki zanika najbolj elementarno resnico, dejstva in pravico, je slabši kot nič. V Sloveniji se danes bolj kot kdaj prej kolaboracije drži madež nezvestobe narodu ali celo narodne izdaje. Ta nesmisel se premleva med nami že nad 50 let. Da je kolaboracija nekaj povsem normalnega, da je sicer neprijetna, toda za preživetje naroda pod okupacijo nujna in ob vezna, je tema tega predavanja. V njem bom obdelal temo vaških straž, domobranstva, prisege, kolaboracijo levega bloka z Nemci do 22. 6. 1941 in kasnejše dogovore partizanov z Nemci.
Z mednarodnimi določili predvsem haaške konvencije, s komentarji in tolmačenjem le-teh, s primeri dopustne in od londonske vlade celo zapovedane kolaboracije bom skušal dokazati legitimnost kolaboracije. Če mi bo uspelo, naj bo to moj prispevek k resnici in pravici, ki nam je v Sloveniji še danes tako grozno manjka.
Pod okupacijo pojmujemo učinkovito, vse ozemlje obsegajočo tujo vojaško zasedbo. To je doletelo Slovenijo 17. 4. 1941. Do 19. stoletja je okupacija pomenila grozno tragedijo za prizadeti narod. Okupator je delal z ljudmi in njihovim premoženjem, kar se mu je poljubilo. Noben zakon ga ni oviral, nihče ga ni klical na odgovor. Rušenje mest, vasi, požiganje domov, pokoli premaganih braniteljev, posilstva, deportacije v sužnost, ujetništvo, vse to je bilo nekaj običajnega. Spomnimo se turških vpadov v Slovenijo. Zavojevalec je požigal, moril moške, delal silo ženskam, mladeniče, mladenke vlačil v Turčijo. V tistem času je bilo tako hudo, da je bila vsa Dolenjska, zlasti Ribnica in okolica, praktično izpraznjena. Grozna je bila 30-letna verska vojna v Nemčiji.
Sčasoma so nastopili vplivni državniki, predvsem pravniki, ki so hoteli ublažiti to nemogoče stanje. Eden najbolj talentiranih pravnikov Hugo Grotius je v 17. stoletju v knjigi De iure belli (Vojno pravo) zapisal: »Nič več škode se ne sme napraviti in zavojevalec ne sme ničesar odvzeti, če to ni absolutno nujno za njegovo varnost.« To Grotiusovo načelo in mnogo drugih je preživelo stoletja. Veliko njegovih določil so prevzeli mednarodni dogovori, tako tudi obe haaški konvenciji.
Naš strokovnjak za mednarodno pravo univ. prof. Peter Paul Remec je napisal knjigo Vloga posameznika po Grotiusu in Vatlerju (Haag 1968), v kateri ugotavlja: »Pravo kot skup pravil je nepojmljivo, če ni uporabno za razumno bitje, sposobno, da ga spoštuje.«
Grotius citira prevernijskega odposlanca v rimskem senatu: »Ako nam ponudite dober mir, bo držal, ako slab, bo kmalu porušen.« In Grotius pravi: »Ni mogoče, da bi narod ali posameznik ostal v neugodnem položaju dlje, kot je nujno potrebno.« Naj navedem še nekaj načel iz De iure belli, predvsem takih, ki so prešla v moderno pravo in ki zadevajo naše slovenske probleme.
»Ljudje naj ne mislijo, da ni nič dovoljeno ali da je vse dovoljeno. Po naravi imajo vsi ljudje pravico do upora, da se ubranijo nesreče. Noben ukaz ali zakon, ki je nasproten naravi ali božji postavi, naj se ne spoštuje.« Samoobramba proti veliki grozovitosti je opravičljiva za posameznika in skupine z opozorilom, da ne sme povzročiti še večjega zla. Grotius, ki je zelo omejil pravice do samoobrambe, je napravil izjemo, če gre za preganjanje zaradi vere.
De iure sepulturae – pravica pokopati mrtve je nenapisano pravilo narodov, sprejeto in upoštevano vso zgodovino. Ta pravica je merilo civilizacije.
Prvi poskusi, da bi se tuja vojaška okupacija spravila v okvir mednarodnega prava, so nastali zelo pozno. Vse predolgo je veljala neomejena pravica močnejšega. Mednarodno zakonodajo o tuji vojaški okupaciji najdemo šele v haaški konvenciji iz leta 1899, izpopolnjena pa je bila šele v haaški konvenciji leta 1907. V tej konvenciji so členi od 42 do vključno 56 namenjeni tej snovi. Večina teh členov določa pravice ali prepovedi razpolaganja z zasebno ali družbeno imovino. Temo današnje[Stran 082]ga predavanja prekrivata v glavnem samo dva člena.
Čl. 43. »Ker je legitimna oblast prešla v roke okupatorja, mora ta storiti vse, kar je v njegovi moči, da obnovi in zajamči, kolikor je to mogoče, javni red in varnost. Okupator je obenem dolžan spoštovati veljavne zakone razen tistih, ki bi ga resno ogrožali.«
Iz gornjega besedila je povsem jasno, da so v Sloveniji še vedno veljali zakoni in odredbe prve Jugoslavije. Izjema so bili odloki in zakoni, ki jih je izdal okupator zaradi svoje varnosti. Mednarodni pravni strokovnjaki so si v tem enotni. Eyal Benvenisti pravi v svoji knjigi Mednarodno pravo o okupaciji: »Okupator mora vzdrževati predvojni status quo.« Poglejmo zdaj tolmačenje haaških konvencij, predvsem čl. 43, glede na formiranje domačih policijsko-vojaških enot vaških straž in domobranstva.
Svetovno znani strokovnjak Mors Greenspan pravi v svoji knjigi Moderno pravo vojskovanja na kopnem (1959): »Po začetni vojaški fazi okupacije v deželi, kjer obstoji domača administracija, sposobna prevzeti odgovornost za civilno upravo, bo ta to nalogo običajno prevzela.« Greenspan tolmači 43. čl. haaške konvencije takole: »Ker mora okupator skrbeti za javni red in mir, sme organizirati strokovno policijsko enoto. Če je potrebno, lahko v ta namen angažira domače prebivalstvo.«
Wheaton piše v Elementih mednarodnega prava: »Odstranitev članov prejšnje administracije je kršitev haaške konvencije.«
Ernst Feilchenfeld, avtor knjige Mednarodno gospodarsko pravo v okupiranih deželah, pravi: »Okupator ima pravico in dolžnost skrbeti za red in mir. Ima tudi pravico izdajati odredbe, potrebne za njegovo vojaško varnost.« Veliki strokovnjaki v mednarodnem pravu, kot L. Oppenheimer, angleški pisec številnih knjig o mednarodnem pravu, in dr. Paul Guggenheim, avtor knjige Lehrbuch des Völkerrerchtes, prideta do enakih zaključkov.
Pravico do samoobrambe v obliki, ki je pač nujno potrebna, da bo uspešna, so priznale mednarodne konvencije že v 19. stoletju. V bruseljskem protokolu iz leta 1874 je zapisano: »Pravica do osebne samoobrambe mora biti vedno priznana prebivalcu dežele, ki jo sovražnik zaseda.« Pravico do samoobrambe sta potrdili še ženevska konvencija iz leta 1949 in ustanovna listina Združenih narodov.
V našem slovenskem primeru je bila samoobramba naroda pred rdečim terorjem, ki je že v letih 1941–1942 zahteval nad 1000 slovenskih življenj, nujna in legitimna, četudi se je morala organizirati v okviru okupatorjevih sil. To je bila nedvomno edina sprejemljiva alternativa. Druga alternativa, pridružitev levičarjem, je bila nesprejemljiva, ker levica ne bi trpela protirevolucionarjev v svojih vrstah. Ustanovitev druge ilegale pa bi pomenila izpostavitev sebe in družin likvidacijam, ki bi jih opravljala levica in okupator. V Evropi je bila vsaka pomembna gverilska akcija proti nemškemu okupatorju vse do aprila 1945 obsojena na propad in strašne represalije. Vse frontalne partizanske akcije na Poljskem, Slovaškem, v Italiji in drugod so se končale s katastrofo. Hitler je avgusta 1943 grozil Ljubljanski pokrajini z množično globalno izselitvijo! Do aprila 1945 je bil odpor smiseln le v obveščevalni službi in industrijski sabotaži.
[Stran 083]
10.2.2. Prisege okupatorju
Okupatorji Nemci, Madžari in Italijani so prisego zahtevali. Najhujše je bilo z Nemci. Ti so mobilizirali okoli 80.000 Slovencev, ki so kot nemški vojaki morali priseči po naslednji formuli: »Pred Bogom izrekam to sveto prisego, da bom brezpogojno pokoren vodji nemškega naroda in države Adolfu Hitlerju in da sem pripravljen kot pogumen vojak v izpolnjevanju te prisege žrtvovati svoje življenje.« Za večino mobilizirancev velja izgovor, da je bila prisega izsiljena. Ta izgovor velja tudi za štajerske domobrance – Wehrmannschaft, ki jih je bilo okoli 6.000, a jih naša zgodovina ne omenja. Razlog je seveda jasen; v nasprotju z domobranci Wehrmannschaft levici ni bila ideološko nevarna.
Glede prisege domobrancev, ki je v tako spotiko njihovim nasprotnikom, pa naslednje: Čl. 45 haaške konvencije iz 1907 pravi: »Prepovedano je siliti prebivalstvo zasedene dežele k prisegi zvestobe okupatorju.« Vsi strokovnjaki za mednarodno pravo pa so si edini, da je okupatorju dovoljena prisega nevtralnosti, poslušnosti. Logika je v tem, da okupator ne bo zaupal domačinom administracije, kaj šele orožja, če ne bo imel vsaj moralnega jamstva v obliki take prisege.
Domobranska prisega je bila popolnoma v okviru dovoljenega. Besedilo se glasi: »Prisegam pri vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo vestno izpolnjeval svojo dolžnost za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope proti banditom in komunizmu ter njegovim zaveznikom … « Prisega ne vsebuje obljube zvestobe (Treugelöbnis), Hitler v njej ni imenovan, naloga domobrancev pa je omejena na domovinsko borbo proti komunizmu in zaveznikom. Zavezniki komunizma so bili partizani, OF in njihov NOB. Pri prisegi je seveda bila tudi nemška prisila. Zahteval jo je Rösener in odklonitev bi imela verjetno za posledico razpust domobranstva in mobilizacijo v nemške policijske in vojaške enote. Domobranci, tankovestni kot so bili, so zahtevali in dobili odobritev za prisego celo od generala Mihajlovića, ki je bil takrat uradno še jugoslovanski vojni minister. Kot tak je predstavljal prvo Jugoslavijo in njene zakone, ki so formalno veljali. V preostali zasedeni Evropi je okupator, posebno od vojaško-policijskih enot, zahteval prisego zvestobe. Tako prisego je dala v Franciji milica, ki je štela 40.000 mož. Podobno je bilo v Belgiji in na Nizozemskem. Češki primer je podoben našemu. Nemci so tam že leta 1939 zahtevali takole obljubo: »Prisegam pokorščino vodji velikega nemškega Reicha Adolfu Hitlerju v njegovi vlogi branilca Protektorata Češke in Moravske. Spoštoval bom zakone in izpolnjeval dolžnosti v korist Nemčije in v dobro Protektorata.« V prvi fazi, leta 1939, do te prisege ni prišlo, pač pa le do prisege pokorščine. Vse se je spremenilo v kasnejših letih. Po nemškem terorju na Češkem leta 1941 so Čehi začeli popuščati, da bi reševali življenja. Na dan atentata na Heydricha je Hitler zaukazal takoj ustreliti 100 Čehov, 10.000 pa zapreti. Predsednik Hacha je v obupu še isti dan, da bi preprečil najhujše, ponudil Nemcem prisego zvestobe. Nemci so ponudbo zavrnili, saj so vedeli, da ni iskrena. Že imenovani strokovnjak za mednarodno pravo Wheaton pravi: »Verjetno ni nič nelegitimnega v prisegi zvestobe, če je omejena na dobo okupacije.«
Poglejmo zdaj poglavje o narodni izdaji (Landesverrat) med drugo svetovno vojno. Izdaja je najostrejša beseda v angleški terminologiji in verjetno v zavesti vseh narodov. Kazen za izdajo je visoka že v mirnem času in toliko bolj v vojni. Lojalnost, zvestoba domovini je prva dolžnost člana narodne skupnosti. To še posebej velja za vojni čas, ko je obramba proti izdajalcem, povezanih z okupatorjem, težavna ali celo nemogoča. Naše življenje sloni na zaupanju v sočloveka. Narodna izdaja obsega vsa dejanja, ki ogrožajo zunanjo varnost države. Če to prenesemo na slovensko ozemlje v letih 1941–1945, bi izdaja pomenila vsa dejanja, ki bi bila prostovoljno in zavestno usmerjena v to, da bi Slovenija ostala del nemške, italijanske, madžarske države. V to poglavje bi lahko dali, recimo, manifestacije za priključitev Nemčiji leta 1941, prostovoljen vstop Slovencev v Heimatdienst in Heimatbund, ovaduštvo pri racijah, množične anonimne ovadbe okupatorju, po pošti poslani mobilizacijski pozivi 600 oficirjem in podoficirjem v Ljubljani, sodelovanje naših rojakov v Gestapu in OVRI, delovanje politikov, javnih delavcev, vplivnih rojakov za dokončno potujčenje Slovenije.
[Stran 084]
V drugi svetovni vojni se je prvič uveljavil izraz kolaboracija, kolaboracionist. Glede njegovega pomena vlada še danes neverjetna zmeda. Večini pomeni ta pojem neko nedopustno ravnanje, obnašanje. Do tega je prišlo iz politično-taktičnih razlogov brez kakršne koli pravne utemeljitve. Nesmiselno je globalno obsoditi kolaboracijo kot nekaj slabega. Nasprotno, sodelovanje z okupatorjem v času, ko je narod na milost in nemilost prepuščen samovolji zavojevalca, je ne samo pravica, temveč dolžnost. Haaške konvencije to dejstvo upoštevajo in okupatorju nalagajo dolžnost, da zaposli vso administracijo prejšnje države. Ne glede na konvencije je logično, naravno in razumno, da pride do kolaboracije. Nihče ne bo zahteval absolutnega zavračanja sodelovanja razen kakih političnih radikalcev, ki gredo le za svojim ciljem in se ne menijo za usodo naroda. Kdo si upa resno svetovati, naj kmet neha pridelovati živež, naj delavec več ne hodi v tovarno, rudar ne v rudnik, naj avtobusi in vlaki ne vozijo več, naj vsi uradi s sodnijo in policijo vred zaprejo vrata, naj zavlada kulturni molk? Vse gospodarske, upravne aktivnosti, ki ostanejo, seveda do neke mere koristijo tudi okupatorju. In kdaj bi se taka aktivnost morala sabotirati? Odgovor je jasen: »Ko bolj koristijo okupatorju kot pa zasedenemu prebivalstvu.«
Navajam dva primera, ki kažeta, kako so pobegle vlade ravnale v duhu haaških konvencij. V Belgiji je junija 1940 odbor zakonodajnega sveta pooblastil namestnike ministrov, da nadaljujejo delo pod okupatorjem z vso ministrsko odgovornostjo. Podobno so ravnali Nizozemci. Pred begom so ministri rutinsko pooblastili svoje namestnike, da ostanejo na mestih in vzpostavijo stik z okupacijsko oblastjo. Štirinajst dni po zasedbi Nizozemske so se vsi ti visoki uradniki odzvali povabilu nemškega predstavnika na Nizozemskem na sestanek, na katerem so bili potrjeni kot nosilci najvišje izvršne oblasti. Slavnostne večerje se ti Nizozemci niso hoteli udeležiti. Vsak nizozemski javni uradnik je tudi dobil specifična navodila glede sodelovanja, zaprto kuverto še iz leta 1937. Ta navodila je nizozemska vlada v Londonu ponovila maja 1943. Čl. 5: »Državni uradniki se morajo vzdržati dejanj, ki bi škodovala nemški vojski. Ne smejo pa sprejemati dela v okviru nemških vojaških akcij. Vse take zahteve morajo odkloniti. Kolaboracija je dovoljena le, če je v interesu nizozemskega naroda. Javni uradniki morajo izpolnjevati vse normalne zahteve okupatorja. Ne smejo zapustiti svojih delovnih mest, razen če jih k temu prisili okupator.«
Podoben odnos do kolaboracije v svojih deželah so imele tudi druge zakonite vlade v izgnanstvu: dopuščale so jo in včasih celo spodbujale kot nekaj legitimnega in nujnega za preživetje naroda. Ker sem precej primerov in podrobnosti o tem navedel v 12. številki Zaveze v članku Evropska odporniška gibanja 1939–1945, jih tu izpuščam.
V svojem prispevku o odporniških gibanjih, objavljenem v 12. številki Zaveze, sem opisal »zgledno«, skoraj prijateljsko sodelovanje prebivalcev Rokavskih otokov z Nemci. Bralca bo verjetno zanimal še epilog te zgodbe: Trije glavni in ne povsem nedolžni kolaboracionisti so bili decembra 1945 na Churchillov predlog povzdignjeni v viteze. Utemeljitev: »priznanje za njihovo delo med okupacijo otokov«. Churchillov odnos do kolaboracije je razviden tudi iz pisma Rooseveltu z dne 20. junija 1940: »Če bo Amerika prepustila Anglijo usodi, ne bo imel nihče pravice obtoževati tiste, ki bodo skušali doseči najboljše razmere za preživelo prebivalstvo … Ne morem odgovarjati za svoje naslednike, ki se bodo morali prilagoditi nemški volji.«
S podobnimi besedami bi lahko zavrnili očitke, da so se naši politiki in javni delavci hodili klanjat okupatorju. Ob okupaciji je povsem naravno in nujno, da najvišji zastopniki ljudstva navežejo stike z okupatorjem. Gre za to, da se zlasti v prvi fazi okupacije prepreči nepotrebna ostrina ali celo tragedija. Taki obiski se med okupacijo nadaljujejo rutinsko. Glavno korist od tega ima ravno zasedena dežela. Pri teh protokolarnih obiskih tuji oblastnik rad sliši kake pohvalne izjave, poklone. Javni delavci, prisiljeni v to neprijetno vlogo, morajo do neke mere zadostiti temu pričakovanju. Na ta način toliko laže izprosijo razne koncesije, materialne dobrine in pogosto tudi življenja talcev. Naj tu omenim pismo, izročeno Grazioliju 18. aprila 1941. Podpisali so ga Natlačen, Gosar, Adlešič in Pucelj. In kaj pišejo? Da so Italijani zasedli deželo brez nasilja in da se korektno vedejo do prebivalstva, za kar se jim zahvaljujejo. Visokega komisarja [Stran 085]prosijo, naj se zavzame za to, da bi vse slovensko ozemlje prišlo pod italijansko upravo. Ker Slovenija teži k Jadranskemu morju, je naslonitev na kraljevino Italijo politično in gospodarsko logična. Izjava je torej predvsem »captatio benevolentiae«. Je celo malce drzna, ker podpisniki prosijo za združitev vseh slovenskih ozemelj. Povezava z Italijo je spretno definirana kot »naslonitev« in ne priključitev. Malo kasneje je šla delegacija v Rim k Mussoliniju. Tudi tokrat je šlo za protokolarno zadevo, hkrati pa za dokaj pogumno prošnjo, da se pokrajini prizna kulturna in gospodarska avtonomija. Izjavo delegacije so pripravili pri Grazioliju. V osnutku izjave je bila Italija omenjena kot domovina (tudi Slovencev), Jugoslavija pa kritizirana. Natlačen je oboje izločil kot neprimerno. V Ljubljani pa so Italijani seveda objavili prvotni tekst.
Pri teh obiskih je šlo za razne intervencije, pa tudi okupatorjevih proslav so se morali naši javni delavci hočeš nočeš udeleževati, če so hoteli sploh kaj doseči za svoj narod. Ob takih priložnostih so igrali veliko vlogo fotografi. Njihove rutinske fotografije naj bi bile dokaz za nedovoljeno kolaboracijo. Zagovor je tu nepotreben.
Na koncu še nekaj besed o kolaboraciji KPS. Znano je, da so bili levičarji naklonjeni nacistični Nemčiji med njenim zavezništvom s Sovjetsko zvezo, ki je trajalo do 22. junija 1941. V tisti fazi je sodelovanje z Nemci že pomenilo izdajo slovenskih narodnih interesov. Nekaj drugega pa so bili razni dogovori in premirja z italijanskim in nemškim okupatorjem med okupacijo. Posamični lokalni dogovori s posadkami tujih vojakov, orožnikov, karabinjerjev, gestapa so se sklepali od začetka revolucije. Množični so bili posebno v zadnjih letih vojne. Zelo številni so bili na Gorenjskem, manj na Štajerskem. Slovenski partijski organi so se ravnali po Titovem navodilu: »Boj proti okupatorju bodo izbojevali Sovjeti in zavezniki … naš glavni nasprotnik je domača reakcija.« Premirje, dogovor večjega obsega, so sklenili partizani z Italijani še pred 9. septembrom 1943. Rezultat je bil dober: partizanom na Dolenjskem so dostavili vagone orožja. Omejil se bom na pomemben primer kolaboracije partizanov in okupatorjev, Nemcev, na Primorskem. Sklenili so sporazum, ki je veljal za vso Primorsko, Istro, Trst, Gorico – do stare jugoslovansko-italijanske meje, trajal pa je od 4. julija 1944 do aprila 1945. Za partizane je sporazum podpisal dr. Jože Vilfan, za Nemce pa v imenu Rainerja trije nemški oficirji vojske, SS in gestapa. General Mihajlović je o sporazumu poročal v London in tam so ga registrirali v zunanjem ministrstvu (dokument 371-44316). Razglas o sporazumu je bil nalepljen v Postojni! Določbe sporazuma: 1) Sporazum velja le za Primorsko. 2) Nemške čete bodo ostale najmanj 10 km od partizanskega teritorija. 3) Partizani se ne bodo približali nemškim postojankam na manj kot 10 km. 4) Ljubljanska pokrajina je izključena iz te pogodbe. 5) Nemci bodo oskrbeli partizane s potrebno količino orožja, hrane in sanitetnega materiala. – Tako sodelovanje oziroma premirje dokazuje fikcijo NOB-ja. Toda to ni predmet mojega predavanja. To primorsko pogodbo opisujem zato, ker se v tem konkretnem primeru pokriva s slovenskim narodnim interesom. Zato jo mirno postavljam v okvir dovoljene kolaboracije.
Končujem z ugotovitvijo: Kolaboracija v zasedeni Sloveniji, zlasti v Ljubljanski pokrajini, je bila rutinska, predvidena v mednarodnih konvencijah in praksi. Žal je bila brez pravega razloga bolj omejena kot v večini drugih zasedenih držav, zlasti zahodnoevropskih. Tisti neumni, neutemeljeni strah »Kaj bodo rekli Angleži«, levičarska propaganda in grožnje so ustvarile psihozo, ki je preprečevala pametnejšo taktiko. Z njo bi lahko rešili mnogo slovenskih življenj, veliko slovenskega premoženja in uveljavili slovensko identiteto na Primorskem. Ovira so bili tedanji politiki, tisti zunaj levega bloka, ker so bili z eno nogo v Londonu. To je okupator dobro vedel, zato so koncesije za ustanavljanje vaških straž in domobranstva prišle veliko prepozno. Ta zamuda nas je ogromno stala, bitka je bila leta 1945 izgubljena. Danes, po zatonu svetovnega komunizma vsaj v ideologiji, je globalno ta velika vojna dobljena. Toda čakati smo morali dolgih 50 let. Škoda na našem narodnem telesu je velikanska – materialno, še bolj pa v slovenski psihi, značaju. Mi v emigraciji smo ves ta čas upali, da bodo medvojna dogajanja postavljena v pravi zgodovinski okvir. Danes smo še precej daleč od tega – toda, mar nismo Vodnikovi Kranjci vedno in povsod veliki optimisti?
11. Iz tujega tiska
11.1. Partija – taboriščni intermezzo
11.1.1.
Fašistična in komunistična taborišča so si bila v mnogočem podobna. Že obstoj taborišč sam kaže na to, da je bilo med fašizmom in komunizmom sorodstveno razmerje v prvem kolenu. Ena od razlik, ki so seveda tudi bile, zadeva tako imenovano notranjo upravo taborišč. Ta je bila sicer povsod bolj ali manj v rokah internirancev, a so se je v italijanskih in posebno nemških taboriščih skoraj v celoti polastili komunisti, kar človeka spričo nepomirljivosti, ki je vladala med obema ideologijama, nemalo preseneča, v razprostranjenem otočju Gulag pa si take dvojnosti še zamisliti ni bilo mogoče. Prvič ni bilo nobene primerljivo organizirane sile, drugič pa je v teh taboriščih tajna policija kontrolirala vsakega prebivalca, kaj šele člana notranje lagerske uprave. Ta razlika kaže tudi na različno intenzivnost obeh totalitarizmov.
V nemških taboriščih, ki so jih začeli pospešeno postavljati po prihodu Hitlerja na oblast, so v začetku imeli notranje upravljanje v rokah kriminalci. Da je ta okolnost do neznosnosti stopnjevala barbarstvo, ki je v njih vladalo, si lahko predstavljamo. Zato razumemo, da so se komunisti kot edino zares organizirana sila spustili v boj z njimi za vpliv nad to prevažno ustanovo. Ko so komunisti ta boj uspešno izbojevali – samo slutimo lahko, s kakšnimi metodami se je bil boj med komunisti in kriminalci – je v taboriščno življenje gotovo stopilo nekaj razuma, a je ta deloval izključno v ideološkem interesu. Pridobljeno moč so komunisti uporabljali zato, da so si izboljšali osebni življenjski položaj, nič manj pa niso skrbeli za zaščito svojih »dragocenih ljudi«.
V nadaljevanju tega besedila objavljamo tri kratke odlomke iz nekega dokumenta, ki so ga pred kratkim odkrili v arhivu nekdanje vzhodnonemške partije. Dokument nosi naslov Tajni buchenwaldski akti in govori predvsem o nemškem komunistu Ernstu Busseju, ki je bil med vojno starešina taborišča Buchenwald.
Busse je imel kot član vodstva taborišča moč, ki si je človek brez taboriščnih izkušenj ne more prav predstavljati. Odločal je, v katere podružnice matičnega taborišča – v tako imenovane komande – bo posameznik poslan. To je bilo važno zato, ker se je v nekaterih dalo preživeti, v drugih pa te možnosti praktično ni bilo. Od njega in njegove skupine je bilo odvisno, kdo bo odrejen za poskusni primerek na malarični postaji. In še na druge načine so ti ljudje odločali o življenju in smrti tamkajšnjih prebivalcev.
Po vojni je dobil visok položaj. Postal je predstavnik partijskega vodstva pokrajine Turingija. Že kmalu so se sicer pojavile pritožbe nad njegovim vedenjem v taborišču, a je vodstvo te očitke utišalo. Leta 1950 pa se je nenadoma vmešala sovjetska tajna služba in Busseja enostavno aretirala in ga poslala v taborišče Vorkuto, ki je bilo najhujše med ustanovami te vrste. Tam je 1952 tudi umrl. Tako je ta nesrečni človek s svojo usodo dokazal, kolikšna je bila razlika med nacističnimi in komunističnimi taborišči: v prvem si je, čeprav nasprotnik nacizma, uredil ugodno in morda celo razkošno bivanje in si pridobil domala komaj predstavljivo oblast, v drugem pa je moral skusiti, kako brez ostanka totalitarna je politika, za katero se je boril. Da so ga poslali v taborišče popravljat napake iz drugega taborišča, v tem lahko vidimo primer mrkega stalinskega humorja. Morda se je tam v Vorkuti kdaj spomnil na anketo, ki jo je nekoč razposlal nekdanjim buchenwaldskim taboriščnim prijateljem in ki je vsebovala tudi vprašanje: Katero je bilo tvoje najlepše doživetje v Buchenwaldu?
Kako selektivno so komunisti izkoriščali oblast, ki so si jo pridobili v taboriščih, pripoveduje neka druga buchenwaldska zgodba, ki smo jo lahko prebrali v Delu 7. januarja 1985. V spomin Marcela Paula, vodilnega francoskega komunista in [Stran 087]nekdanjega ministra v de Gaulleovi vladi, so v nekem mestu hoteli poimenovati eno od ulic. Toda med prebivalci je prišlo do protesta, ker se je med tem začelo govoriti o njegovem nenavadnem obnašanju v taborišču Buchenwald. Dolžili so ga, da je moč, ki si jo je pridobil na ta način, da se je vrinil v neposredno vodstvo taborišča, izkoriščal tako, da je upošteval koristi in interese samo svoje partije. Eden nekdanjih internirancev je povedal, kako se je ob prihodu v Buchenwald obrnil na Marcela Paula za pomoč. Ta ga je vprašal, ali je član KPF, in ko je novodošli odvrnil, da ni, mu je Paul odgovoril: »Potem pa ne morem zate nič narediti.«
Po Busseju so udarili leta 1950, dve leti pozneje kot po nekaterih slovenskih dahavcih. Konrad Adam (FAZ, 21. jun. 1994) misli, da je to bilo povezano z znotrajpartijskim obračunom med kadri, ki so vojno preživeli v Moskvi, in tistimi, ki so bili ves čas doma. Za vsem pa so morali biti še čisto sovjetski interesi. Toda kateri? Če smo pripravljeni videti analognost med slovenskim in nemškim primerom, potem bi morali sprejeti možnost, da so tudi dahavski procesi imeli neko povezavo z znotrajpartijskimi razmerami, spodbuda pa je morda tudi prišla od zunaj – od sovjetske tajne službe. A zakaj pri nas dve leti prej kot v Nemčiji? Zakaj pri nas proces in tam ne? Zanimivo bi bilo tudi vedeti, ali se je kaj podobnega dogajalo, recimo, na Češkem in Madžarskem.
Zgodba o obsojenih v dahavskih procesih je razmeroma natančno opisana. Mi smo si ogledali posebno Prilogo k reviji Pravnik 1987/3 – 4, ki predstavlja začetno besedilo za seznanjanje s tem vprašanjem. Vsakomur je jasno, da so to bili stalinski procesi, kjer so vsi vse priznali in je bilo mogoče vse dokazati. Tudi je za vsem mnogo tragičnosti v izvirnem pomenu besede. Vse to zahteva razdaljo in premišljen dotik. Toda nazadnje obstane pred nami le dejstvo, tako trdno in očitno, da ga ni mogoče ne videti, pa naj se je javni tožilec še tako trudil: bili so (zvečine) komunisti in imeli so privilegiran položaj. Razporejeni so bili po službah, kjer se je bolje ali celo dobro živelo; dobivali so plačo, dobivali so dopuste – tudi za banalne primere – kar je bilo priznano redko. Tudi so delali na mestih, ki so bila povezana z nedopustnimi in nevrednimi dejanji, tako da je pomenilo sprejeti tam službo že po sebi veliko moralno koncesijo, tudi če kdo ni neposredno grešil zoper človeka.
Da pa bi bili v gestapovski službi, je seveda skrajno neverjetno. A v to se, kot rečeno, ne bi spuščali. Enkrat pa so le opravili neko gestapovsko delo. Komite, ki so ga naši komunisti organizirali v Dachauu, je poleg splošnih nalog, kot je bila zaščita »antifašističnih kadrov«, kar so dosegali tako, da so tem internirancem »priskrbeli delovna mesta in jih tako rešili pred negotovo usodo«, imel še posebne naloge, med katerimi je bila posebno važna ta, da je odkrival med jetniki »narodnoosvobodilni borbi sovražne elemente«. Tako je odkril osemnajst slovenskih demokratov, med njimi več domobranskih oficirjev, ki jih je v Ljubljani aretiral gestapo in poslal v Dachau. Dosegel je, da so jih zaprli in nato odpeljali v Ljubljano na proces. Potem ko je bil gestapo izključen iz igre, so prišli slovenski komunisti in neslavno dokončali njegovo delo. Človeku bi bilo v zadoščenje in tolažbo, ko bi vedel, da se je kdo od njih med procesom tri leta pozneje spomnil na to.
Komunizem in partijo bi razumeli dosti bolje, če bi nam bil omogočen celoten in nepristranski vpogled v njeno taboriščno epizodo. Priskrbeli bi nam jo lahko zgodovinarji, sociologi, psihologi, a se bojimo, da od tu ne bo izdelkov te vrste. Partija je bila pol stoletja nekaj svetega in nedotakljivega, tako da se od strahospoštovanja upognjeno koleno še ni moglo vzravnati.
Iz tajnih buchenwaldskih aktov.Prevedla Katarina Bogataj–Gradišnik
11.1.2.
Zapisi aktov nosijo naslov O ravnanju cele vrste nemških komunistov v KZ Buchenwald in se glasijo takole:
Izvedelo seje, da so Američani tedaj, ko so osvobodili jetnike iz KZ Buchenwald, celo vrsto komunistov, ki so bili tam, še zadržali zaprte zavoljo hudih obtožb, ki so jih zoper nje vložili francoski, poljski in češki jetniki. En del teh jetnikov so Američani prepeljali v taborišče Dachau, kjer v samicah čakajo na proces. Med temi je tudi [Stran 088]komunistični funkcionar Otto Kiep, s katerim je v taborišču sodeloval sedanji podpredsednik dežele Turingije Ernst Busse.
Neki nekdanji zapornik KZ Buchenwald je povedal, da sta se avgusta 1946 pri njem oglasila dva Bussejeva odposlanca in ga prosila, naj, če bi prišlo do procesa v zadevi Kiep, ne bi dajal nobenih izjav proti Kiepu in Busseju. Ta odposlanca sta bila nekdanji lekarnar taborišča Buchenwald W. K. in nekdanji zapornik E. B.
Imela sta tudi nalogo, da z nekdanjimi, v tujini bivajočimi jetniki iz Buchenwalda – Francozi, Poljaki in Čehi – navežeta stike in jih pregovorita, naj nič ne ukrepajo zoper Kiepa in njegove pomagače.
Trije nekdanji jetniki KZ Buchenwalda so izjavili naslednje:
11.1.3. *
W. (član SED) je povedal:
»V Buchenwald sem prišel malo pred začetkom vojne. V mnogih koncentracijskih taboriščih je takrat potekal oster ideološki boj med različnimi skupinami in smermi ilegalne KPD. V Buchenwaldu so ta boj marsikdaj spremljala najhujša hudodelstva proti človečnosti. Zelo nerad govorim o vsem tem, ker so s tem bojem povezana dejstva, obremenjujoča za celo vrsto tovarišev, ki danes sedijo na vodilnih mestih.
Ob mojem prihodu v Buchenwald je tam obstajala ilegalna partijska organizacija KPD. Na njenem čelu je bil nekdanji poslanec Reichstaga Albert Kunz iz Frankfurta na Mainu. Prej omenjeni boj, ki je divjal zavoljo vprašanj enotne fronte in ljudske fronte, se je razvnel z novo močjo ob sklenitvi pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Zahteval sem, naj se naša partijska linija usmeri k enotni in ljudski fronti, in pri tem zadel na odpor pri skupini Alberta Kunza, kateri so med drugimi pripadali tudi Walter Bartel, sedanji vodja ljudskih visokih šol, Ernst Busse, podpredsednik Turingije, in Otto Kiep. Ti ljudje so me obdolžili oportunizma in trdili, da so edino oni nosilci prave partijske politike. V zvezi s paktom o nenapadanju so izjavili, da se je boljševiška stranka odvrnila od leninske linije.
Jaz, Toni Waibel in razni drugi pozneje pomorjeni komunisti smo razlagali sklenitev pakta tako, kakor lahko zdaj beremo v Stalinovi knjigi O domovinski vojni sovjetskega ljudstva.
Januarja 1940 je Albert Kunz umrl. Pred smrtjo je za svojega naslednika določil Walterja Bartla. Ta Bartel je bil l. 1936 zavoljo strahopetnosti izključen iz ilegalne KPD, pozneje se je mudil na Češkoslovaškem in je naposled prišel k nam v Buchenwald. Od tega trenutka se začenja naše trpljenje.
V tem času se je zastavljalo vprašanje, kako bi kriminalne jetnike zamenjali s političnimi na najrazličnejših vodilnih položajih v taborišču. To vprašanje je nastalo zato, ker smo bili izpostavljeni zelo pogostnim nevšečnostim kriminalcev. Po živahnem posvetu je bilo sklenjeno, da je treba doseči predajo funkcij za nadzor jetnikov iz rok kriminalcev v roke političnih zapornikov. Med posvetovanjem sva s Tonijem Waiblom opozorila na to, da je taka zamenjava izjemno ostro orožje. Govor je bil o vseh funkcijah, kar jih je bilo v taborišču, z nadzorom taborišča, oskrbovanjem bolnikov itn. vred. Polagoma se nam je posrečilo, da smo funkcije drugo za drugo prenesli na naše partijske tovariše. S tem se je izboljšal položaj vseh jetnikov.
Oskrbovanje bolnikov je bilo v rokah skupine Walterja Bartla, ki je to funkcijo izrabljal za odstranjevanje nezaželenih tovarišev. »Smrtna injekcija« se je seveda s tihim privoljenjem vseh jetnikov uporabljala tudi za ubijanje esesovskih agentov.
Skupina Walterja Bartla je med drugim sklenila, da odstrani tudi mene. Le naključne srečne okoliščine so me rešile pred »smrtno injekcijo«. Ernst Busse, sprva taboriščni starešina, je bil postavljen za prvega kapoja (taboriščni funkcionar iz vrst jetnikov) v bolnišnici. Njegov namestnik je bil Otto Kiep, ki je vodil »injekcijski oddelek«. Ta oddelek je po ukazih moril jetnike. Po navodilih raznih komunističnih organizacij v taborišču naj bi z injekcijo odstranjevali elemente, nevarne delavskemu gibanju.
Jetniki raznih narodnosti so bili v ločenih barakah. Starešine v barakah so določali nemški komunisti.
Bil sem načelnik lazaretske barake, ki je stala zraven tiste, v kateri je deloval Kiep s svojimi »injekcijami«. Nekega dne sta prišla k meni dva Rusa in izjavila, da ju pošilja vodstvo ilegalne boljševiške organizacije. Sporočila sta, da je neki Rus, ki je [Stran 089]že nekaj dni v moji baraki, družbeno škodljiv človek. Verjel sem temu sporočilu in sem omenjenega Rusa, ki ni bil hudo bolan, poslal iz lazareta. Po nekaj dneh se je bolnik vrnil in Busse ga je poslal v »injekcijsko« barako. Pozneje sem od voditeljev ruske partijske organizacije v taborišču izvedel, da Rusa, ki sta bila pri meni, ne pripadata boljševiški partijski organizaciji in da sta lažno ovadila poštenega tovariša. Busse se je – ne da bi se prepričal o okoliščinah – kar najhitreje opral in za tovariševo smrt obdolžil mene.«
11.1.4. *
T. je sporočil razne podrobnosti k že omenjeni temi:
»Februarja 1943 je v taborišče prispelo nekaj sto ruskih častnikov. Neutegoma so prišli v krematorij in bili tam sežgani ali zadušeni. Vendar se je enemu izmed njih posrečilo pobegniti iz plinske celice. Preskočil je zid krematorija in izginil v velikem splošnem taborišču. Pri večernem zboru so nas esesovci pozvali, naj izročimo pobeglega Rusa, in grozili s posebnimi ukrepi. Položaj je bil v tistem času tak, da bi bila najhujša kazen lahko večurno stanje v pozoru. Veljal pa je splošen sklep, da tudi pod grožnjo z najhujšimi kaznimi ne izdamo nikogar, komur se je posrečilo pobegniti iz plinske celice. Toda vodstvo naše komunistične organizacije (Walter Bartel, Ernst Busse itn.) je dalo navodilo, naj Rusa primemo in ga odvlečemo do vhoda esesovskega teritorija. Taboriščna straža, sestoječa iz članov naše komunistične organizacije, je ta ukaz izpeljala in pri tem ruskega častnika neusmiljeno pretepala.
Toda obsojenec, kateremu je bližina smrti dala nenavadno moč, se jim je spet iztrgal, vendar so ga ujeli in ga pred očmi vseh izročili esesovcem.
Domnevam, da imajo ruski tovariši-boljševiki, ki so preživeli Buchenwald, še kaj dodati k moji pripovedi.«
11.1.5. *
A. (član SED, prej KPD) je povedal:
»V taborišču Buchenwald sem bil že prav od začetka in zelo dobro vem, kakšen je bil tam položaj. Vendar o tem nisem hotel govoriti prej, dokler nisem sam poročal o tem partijski organizaciji. Kar se je tam govorilo, je bilo pod vsakim človeškim dostojanstvom. Ko se bo to razvedelo, bo s tem avtoriteti celotne partije in vseh nekdanjih političnih jetnikov prizadejana velika škoda.
Vidim pa, da ste o položaju v taborišču precej dobro informirani, zato ne bo slabo, če kratko orišem tamkajšnji položaj. Notranjega političnega boja, ki je takrat potekal, ne razlagam z ideološkimi razlikami v pogledih, temveč z osebno težnjo posameznih vodilnih funkcionarjev po oblasti. Stvarno stanje je bilo naslednje. Naši tovariši, ki so zdaj vodilni možje v upravi, so si takrat prizadevali, da bi dobro služili esesovcem, ker niso verjeli v zmago svetovnih demokratičnih sil nad fašizmom. Ta nejevera je postala posebno opazna, ko so Nemci pridrli pred Stalingrad. To je bil eden od vzrokov, zakaj so naši tovariši v taboriščnem vodstvu bolje izpolnjevali ukaze esesovcev. Z dobrimi uslugami so si ljudje iz vodstva, s tem mislim Busseja in Kiepa, pridobili posebno pravico, da so smeli imeti pri sebi žene, čeprav je bil za kapoje v taborišču urejen poseben bordel.
Gospo Busse in gospo Kiepe so poklicali v lazaret in tam sta lahko cele tedne živeli v imenitnih sobah vodilnih kapojev in se šopirili kot prostitutki. Mimogrede povedano, ta bordel je bil namenjen tistim favoritom esesovcev, ki so se do rabljev izkazali posebno uslužni.
Poleg tega se je taboriščna straža ukvarjala s tem, da si je prilaščala pakete Mednarodnega Rdečega križa ali svojcev jetnikov iz tujine, jemala je tudi denar iz paketov. Ljudje iz taboriščne straže in kapoji (vsi niso bili taki) so Judom pobirali vrednostne predmete in nakit, tako da so si nabrali pravo premoženje. Vsi ti ljudje so upali, da se bodo zavoljo svojega prijateljstva z esesovci ognili smrti v taborišču in nazadnje prišli na prostost. Zaupanje SS do taboriščne straže, ki je bila podrejena našim tovarišem (komunistom), je bilo tako veliko, da so jih celo pooblastili, da lahko samostojno brez esesovcev, teh je že primanjkovalo, privajajo novodošle jetnike, jih slačijo, jim jemljejo reči itn. Neki komandant SS (vodja taborišča) je rekel, da se na taboriščno stražo lahko bolj zanese kakor na svoje esesovce.
Gestapo je imel v taborišču svoje vohune. Dva izmed njih so naši tovariši izsledili in so ju hoteli z injekcijo ali kako drugače usmrtiti. Strah je vohuna pognal v beg.
[Stran 090]
Pozneje so ju prijeli in pripeljali nazaj. Niso ju pa kaznovali, temveč so ju namestili v posebno delavnico v varstvu SS. Ta dva vohuna zdaj sedita na vodilnem položaju pri policiji v Weimarju.
Ne maram navajati nobenih imen, saj so ta tov. (Walterju) Ulbrichtu v predsedstvu SED znana in je celo obljubil, da bo sprožil ukrepe za izboljšanje položaja. Ampak doslej je še vse po starem.
O svojem razmerju do Busseja lahko rečem samo to, da je bilo zelo slabo. Stregel mi je celo po življenju.«
12. Odmevi
12.1. Še en pogled na predvojna katoliška razpotja
Janez Gradišnik
12.1.1. I
Z zanimanjem sem bral v 13. številki razpravo Justina Stanovnika z naslovom Sprava kot vprašanje kulture. Avtor v njej obravnava razne dogodke in dogajanja iz naše bližnje in tudi manj bližnje preteklosti. V precejšnji meri sem te reči tudi sam študiral in pisal o njih. Sem pa po poznejših dognanjih in spoznanjih mnenje o njih spremenil in bi marsikaj danes zapisal drugače. O vsem tem se je tudi premalo pisalo ali pa se je pisalo enostransko, samo z enega vidika. Marsikaj bo treba še raziskati, preden bomo dobili kolikor toliko objektivno podobo o časih od konca prve svetovne vojne do današnjih dni.
Ta podoba ni objektivna, če dogajanje in pojave presojamo s svojimi današnjimi merili. Dvajseta in deloma tudi še trideseta leta našega stoletja so čas duhovnega vretja, naglega pretakanja idej in nazorov in dostikrat tudi velike pojmovne zmede, miselne nedozorelosti in hudih zmot. Velika novota prvih let po 1. svetovni vojni je bil pač nastanek Sovjetske zveze, kjer se je, tako se je zdelo, prvič uresničila socialistična, marksistična misel. Patetika socialnih idej, ki se je širila od tam v Evropo in po svetu, ni mogla ostati brez odmeva, še zlasti ne med mladino. Tudi slovenska katoliška mladina je sprejemala od tam močne vplive. O tem zgovorno pričujejo letniki mesečnika Ogenj, glasila krščanskosocialistične mladine, ki je izhajalo v letih od 1928 do 1931. Kakor da samoumevno ti goreče verujoči mladostniki ob krščanskih pojmih uporabljajo kot svoje tudi marksistične, govorijo o proletarcu in razrednem boju itn.
Zelo socialno čuteč je bil tudi Edvard Kocbek. Nikoli najbrž ne bomo zvedeli pravega vzroka, zakaj je po dveh letnikih izstopil (1927) iz bogoslovja, sam pa je rekel, da je izstopil »zaradi krivice, ki se je zgodila v hiši«. In ta Kocbek piše naslednje leto (1928) v reviji Križ, da »gospodarska doktrina marksizma ni v nikakem nasprotju s krščanstvom«. V socializmu, kakor ga napoveduje marksizem, čuti prihodnost človeštva in je prepričan, da se bo ta prihodnost prej ali slej uresničila, ker se mora uresničiti. Nekaj od teh pogledov je Kocbeku pač ostalo tudi v poznejših časih.
Nazorske razlike med skupinami, krščansko, liberalno in »levičarsko«, so v tridesetih letih sicer obstajale, vendar niso bile tako ostro zarezane kakor pozneje. V tej zvezi so zelo zanimivi spomini Rude Jurčeca, ki ga poznamo kot poznejšega srditega nasprotnika komunizma. V 2. knjigi dela Skozi luči in sence, kjer popisuje leta 1929–35, pa pripoveduje čisto drugačne, osupljive reči. Na str. 438/9 navaja, da so bili pri katoliškem dnevniku Slovenec v službi trije komunisti, ki svojega prepričanja tudi niso skrivali. In potem pravi: »Na dosedanji poti skozi luči in sence svetovne in slovenske politike sem večkrat omenjal, da sem imel mnogo prijateljev med mladimi komunisti – slovenskimi, francoskimi in nemškimi. Vse to pa je treba gledati iz takratnega zornega kota, ko se še nikomur ni sanjalo o Stalinovih grozotnih procesih in pokolih kulakov. Sam sem bil prepričan, da sem proti komu[Stran 091]nizmu imun … « »Katoliški levičarji doma in na tujem so bili prepričani, da bodo z njimi vštric korakajoče komuniste lepega dne pokristjanili.« Ali (str. 450/1): »Soba je bila res kolektivna za vse in kot tako so jo razglasili prijatelji komunisti, s katerimi smo se vsak dan srečvali na obvezni promenadi.« Str. 455: »Tovariše iz komunističnih vrst smo res smatrali za prijatelje; sam sem nanje zrl kot na žrtve navdušenja za zmoto … Ker nismo dvomili, da so zagovorniki demokracije, smo upali, da bodo pripravljeni podrejati se njim vzporedni večini.« Na str. 501 celo piše: »Imel sem vtis, da prihajam zelo blizu komunizmu in da sem nekako že v njegovem vrtincu … « Če pomislimo, kakšen je bil Jurčec pozneje, moramo verjeti, da so bila ta mladostna doživetja silno močna, da jih je bil pripravljen priznavati tudi pozneje, ko je bil povsem drugačen.
Tudi z revijo Sodobnost, o kateri J. Stanovnik meni, da je bila liberalna, pa je bila predvsem levičarska in le malo liberalna, so imeli tedanji katoliški razumniki dosti stikov. Jurčec II, 513: »Tiste tedne smo največ govorili in doživljali v shajanjih s krogom okoli Sodobnosti.« Nekateri izmed njih v Sodobnosti pozneje tudi sodelujejo, Kocbek, ki tedaj službuje na Hrvaškem in ga tudi vabijo, pa jim sporoči, naj z njim na sodelovanje pri Sodobnosti ne računajo, in ponovi svojo navezanost na Dom in svet. Čez čas pa se razmerje med marksisti in katoličani zaostri in kmalu Jurčec (na str. 544) poroča: »mi smo se od Sodobnosti umaknili, ni pa minilo niti leto dni, ko sta Ferdo Kozak in Josip Vidmar uvedla v revijo novo skupino za nadomestilo; pod raznimi psevdonimi so začeli sodelovati Boris Kidrič, Boris Ziherl, Ivan Bratko; Miško Kranjec pa je postal njen glavni literarni pisec.«
12.1.2. II
V letih, ki jih Jurčec popisuje v tem delu svojih spominov, 1929–35, so v katoliških društvih na slovenski univerzi vladale precej kaotične razmere. Dovolj značilen je podatek, da je večina udov krščansko socialističnega kluba Borba na koncu stopila v komunistično stranko. Spričo takih razmer je laže razumeti, da je kot reakcija nanje nastal katoliški ekstremizem v podobi dveh gibanj, mladčevstva pod vodstvom profesorja Ernesta Tomca in stražarstva pod vodstvom profesorja teologije dr. Lamberta Ehrlicha. Geslo obeh skupin je bila popolna zvestoba Cerkvi in katolištvu. S fanatičnostjo in ozkosrčnostjo pa sta skupini kmalu odbili velik del katoliških študentov, ki jima niso bili pripravljeni slediti v njuno skrajnost. Ker so bili ti nasprotniki fanatizma razkropljeni v več društvih, so precej časa nosili brezbarvno ime »tretja skupina«; potem so vsi prestopili v akademsko društvo Zarja in bili potem zarjani.
Križarstvo kot gibanje in kot idejna skupnost tedaj ni več obstajalo. Seveda pa so njegovi nekdanji pripadniki ohranili medsebojne povezave in so ostali somišljeniki v večini reči. Zlasti v kulturi so zasedali veliko pomembnih mest na katoliški strani. Niso pa bili do uradne slovenske Cerkve in še zlasti do političnega zastopstva slovenskih katoličanov v Slovenski ljudski stranki vsi tako zelo kritični, kakor je bil recimo Edvard Kocbek. To se je izrazito pokazalo, ko je Kocbek ustanovil proti Domu in svetu (ki začasno ni izhajal) svojo revijo Dejanje: prijatelji iz križarskih krogov, na katere je največ računal, so mu skoraj vsi odrekli sodelovanje, kvečjemu je kateri napisal članek ali dva. Pridružili pa so se mu krščanski sindikalisti, sociologi in podobni. Njihove vrste je Kocbek skušal dopolniti z mlajšimi sodelavci, zlasti iz krožka študentov, ki smo se takrat shajali pri njem in se med drugim seznanjali s personalizmom. Vendar so bile naše izkušnje (v pisanju in tudi sicer) še prešibke in nismo mogli dosti prispevati, vidna izjema je bil le Bogo Grafenauer, ki je imel tedaj že utrjene poglede in izbrušeno pero. Že to kaže, da Emmanuel Mounier, začetnik personalizma, ni mogel biti »duhovni vodja ljudi okoli slovenskega Dejanja«, te reči so bile bolj v svojih začetkih in jih je poznejši vojni spopad prehitel.
Profesor Stanovnik pravi, da je na pripadnike katoliške levice le malo vplivala Gidova knjiga o vrnitvi iz Sovjetske zveze, vendar to ne drži. Sam Kocbek je v svojem zadnjem prispevku v Dom in svetu pred usodnim Premišljevanjem o Španiji (1937), čisto na koncu letnika 1936, objavil poročilo »Gide se vrača«, ki je zelo kritično do stalinizma, in tam je zapisal tudi stavek, ki se nam danes lahko zdi preroški: »Razpadanje komunizma bo hujše od njega samega.«
[Stran 092]
Sicer pa je Dejanje samo v 2. letniku (1939) v štirih nadaljevanjih objavilo v Kocbekovem prevodu daljšo novelo Charlesa Plisniera, Igor, delo, ki je bilo vsaj toliko protistalinistično kakor Gidova knjiga. Posebej je bil preveden še pogovor z avtorjem, ki izrecno izjavlja, da je izstopil iz KP in da ni več marksist, ker »socialistična revolucija pozablja človeka«. Objava te novele kaže, kako je Kocbeka vznemirjal stalinistični teror v Sovjetski zvezi, tako da se je kljub vsej simpatiji do socializma odločil za objavo. Levičarji, vsaj njihov dogmatični del, so reviji to objavo močno zamerili, med njimi je zbudila do nje skorajda sovražnost, ki se dolgo ni polegla.
12.1.3. III
O teh dogajanjih in o Kocbekovih ali dejanjarskih stikih s slovenskimi levičarji, zlasti tistimi iz Slovenskega kluba, tu ne utegnem pisati. Obširno razpravlja o tem Marko Jenšterle v razpravi Kocbekovo komuniciranje z zgodovino, objavljeni v zborniku »Edvard Kocbek, Poezija, kultura, politika« (Komunist, Ljubljana 1988), kjer je še več podobnega gradiva. Mogoče pa je koristno, če v tej zvezi povem, da se je oglašal odpor proti objavljanju novele Igor tudi znotraj revije same – ugovarjal mu je Jože Zemljak, Kocbekov zvesti sodelavec in član neuradnega uredništva revije. Po njegovem mnenju naj bi ta objava škodila našemu gibanju in koristila nazadnjaškim klerikalnim in stražarsko-mladčevskim krogom, zato bi revija novele ne smela objavljati. Medtem ko je Kocbek pri raznih manjših razhajanjih in nesporazumih znotraj uredništva sicer skoraj vedno popustil Zemljaku, je tokraj ostal neomajen, ker je očitno čutil, da mora revija tu zavzeti trdno stališče ne glede na takšne ali drugačne posledice in zamere.
Zares, kdo je bil Jože Zemljak? S Kocbekom sta se poznala še iz mladih, orlovskih let in ostala poslej vedno v stikih, rahlejših ali tesnejših. Bil je nekoliko mlajši od Kocbeka (r. 1908) in je doštudiral slavistiko šele l. 1934. Ruda Jurčec v svojih prej navedenih spominih velikokrat govori o njem, vendar se tam Zemljak v ničemer ne loči od drugih katoliških (morda krščansko socialnih) akademikov. Drugačnega sem ga spoznal jaz pri Dejanju, kjer je bil ves čas zelo dejaven. Bil je med dejanjarji zanesljivo najbolj »na levi«, zelo oster v svoji kritičnosti do konservativne katoliške strani, in zmeraj se je zavzemal za odločne, pogumne korake. S Kocbekom sta bila svojevrsten par. Kocbek seje neredko spuščal v precej meglena, nedoločna razglabljanja, v nejasne projekte (nekaj takega je opazil prof. Stanovnik, glej str. 72), ki so bili bolj na nebu kakor na zemlji. Ob takih priložnostih je nastopil Zemljak kot realist, ki je zanesenega misleca in poeta spravil nazaj na trdna tla. Tudi marsikatera Kocbekova zamisel je postala jasna šele z Zemljakovo korekturo.
Za to vlogo smo bili drugi sodelavci Zemljaku lahko hvaležni. Manj pa nam je bil všeč njegov radikalizem, ki je šel velikokrat dosti dalj, kakor smo si drznili premišljati mi drugi. In za svojo osebo moram reči, da sem se nemalokdaj vpraševal, ali teče Zemljakova misel res še vzporedno z našimi ali pa stoji mož že nekje na drugem bregu. V povojnem času me je zato manj ko pri številnih drugih krščanskih socialistih presenetilo, da je (kdove kdaj) prestopil v KP in svoja nadaljnja leta bolj ali manj uspešno prebil v diplomatski službi, leta pokoja pa mu je pretrgala naključna nesrečna smrt l. 1987. Ne vem, ali je kdo kje kaj več napisal o njegovem življenju po letu 1945, pa sem obudil teh nekaj spominov nanj.
Na kratko bi se ustavil še pri dveh Stanovnikovih stavkih: »Tako je praktično vse, kar je pisalo v Dejanje, šlo v Osvobodilno fronto« in malo naprej »Sicer pa na katoliški levici ni bilo večjih izstopov ali prestopov«. Prvi stavek je bolj ali manj resničen, a ne prezrimo, da je bil krog sodelavcev Dejanja zelo majhen. Dosti širši je bil krog zarjanov, ki je tako rekoč nosil dejanjarski krog. Tu pa so bile stvari že zelo drugačne. Lahko je bilo zavzemati se za odprtost, širino, naprednost itn., dokler je bilo vse to le teoretično. Ko pa je prišla vojna in okupacija, se je bilo treba konkretno angažirati, in ko se je pokazalo, da to pomeni angažirati se ob boku komunistov, so se tudi na katoliški levici začeli izstopi in prestopi, tega dogajanja pa, kolikor vem, nihče še ni niti približno popisal. Mogoče je šla v OF kaka tretjina zarjanov, nemalo se jih je umaknilo v nedejavnost, kar precej pa se jih je povrnilo v vrste »desnice«. Vprašujem se, koliko tega bi se še dalo ugotoviti.