Zaveza št. 14 – Umor na kobariškem (Spectator)


§

Na levem bregu Soče nedaleč od Kobarida je vas Ladra, ki je bila prizorišče bojev
med prvo svetovno vojno. Cerkveno je priključena župniji Libušnje, ki ima svoje pokopališče
pri Sv. Lovrencu, kjer je pokopan pesnik Simon Gregorčič. Med obema vojnama je vas
kulturno zaživela kot vse vasi na Goriškem, dokler ni fašizem ukinil šol in prosvetnega
življenja. Braniteljica in zagovornica slovenskega jezika je postala le Cerkev s svojimi
duhovniki, ki so učili verouk po zakristijah in gojili slovensko petje po župnijskih
cerkvah in podružnicah. Dekliške Marijine družbe so vzgajale dekleta v verskem in
narodnem duhu in jih pripravljale za dobre matere ter vzgojiteljice.

Ker je leta 1937 papež Pij XI. izdal okrožnico o brezbožnem komunizmu, so jo duhovniki
brali in razlagali po cerkvah. Liberalni krogi so temu nasprotovali in kmalu so začeli
prihajati agitatorji čez mejo iz Jugoslavije in prinašali brošure z dokazi, da papež
laže. Med temi so bili domači ljudje, ki so zbežali pred fašizmom v Jugoslavijo in
se tam navzeli propagande, ki se je širila med delavstvom. Po nastanku OF so duhovniki
nenadoma postali nasprotniki naroda, izdajalci, agenti Vatikana. Hitro je bilo pozabljeno,
kar so v letih najhujšega raznarodovanja naredili za ohranitev narodne zavesti. Agitatorji
so vabili na [Stran 018]tajne sestanke tudi dekleta Marijine družbe; postale so najbolj zaupne širiteljice
tuje propagande. Preslepili so jih, da delajo za narod, in če jih je duhovnik svaril,
da to ni prav, mu niso več zaupale. Bolj so verjele tujcem kot lastnemu voditelju,
ki jim je vcepil narodno zavest. Geslo »zastonj ga že niso«, »je že kaj naredil« se
je širilo od ust do ust, kadarkoli je prišla vest, da so koga umorili. Vesti, ki so
prihajale iz tako imenovane Ljubljanske pokrajine, so imeli za laž. Tudi umor dveh
cerkljanskih kaplanov je bil prikazan kot zaslužena kazen za izdajstvo. Morala je
bila nenadoma postavljena na glavo. Človek ni nič več pomenil. Prislovica »Če koga
dobijo na piko, ga kmalu ščedijo,« je zvenela, kot bi nekdo ubil zajca ali kokoš.
Resnica je začela prihajati iz gozdov. In sprejemali so jo kot sveto pismo. Začeli
so vohuniti in zasledovati ljudi, ki so kaj pomenili, drugače mislili. Kdor je mislil
s svojo glavo, je postal sovražnik. In takega je bilo treba javiti in tudi odstraniti,
če je prišel iz gozda tak ukaz. Nihče ni preverjal, kaj je resnica in kaj je laž ali
sovraštvo, ki je nastalo iz gole nevoščljivosti. Tak ukaz za odstranitev je prišel
tudi za očeta šestih otrok pri Šoštarjevih v Ladrah. Ta oče je bil Franc Sovdat, rojen
5. 4. 1890. Okusil je prvo svetovno vojno. Na fronti je bil ranjen v nogo. Bil je
tri leta ruski ujetnik in je doživel prve začetke ruske revolucije. Bil je narodnjak.
Zato je bil razočaran, ko se je vrnil domov. V domačem kraju je našel tuje gospodarje,
Lahe, kot je sam imenoval Italijane. Leta 1925 se je poročil z Marijo Kurinčič, ki
je bila devet let mlajša od njega. Ustvarila sta številno družino. Imela sta šest
otrok, pet hčera in sina. In ker sta živela še stari oče in stara mati, je družina
štela kar deset članov. Za vse je bilo treba skrbeti. Franc je bil skrben gospodar.
Niso imeli veliko posestva, a je bilo vse skrbno obdelano. Bil je tudi čebelar. Svoje
čebele je vozil na pašo tudi v Benečijo in Furlanijo, celo do Ogleja, 85 kilometrov
daleč. Do Dolenjega Barnasa v Benečiji se je vozil s kolesom ali s kolesljem, v Oglej
pa s triciklom. To pa je postalo nevarno, ko se je začelo partizanstvo. Osumili so
ga in očrnili, da hodi izdajat Italijanom. In ukaz je prišel, da ga morajo odstraniti.
Niso se jim smilili mladoletni otroci, nič družina, ki bi bila uničena. Saj so se
»borili za narod«! Družina pa je celica naroda!

Hiše v Ladrah pred potresom 1976. Pred Šoštarjevo je avto

Figure 9. Hiše v Ladrah pred potresom 1976. Pred Šoštarjevo je avto

Zvečer 17. julija 1944 so se v Šoštarjevi hiši pojavili partizani in vprašali po očetu.

[Stran 019]

Slišal jih je in se umaknil v hlev za prašiče ter se skril. Stari oče, ki je imel
81 let, je nekaj ugovarjal, a so ga potisnili ob zid, da mu je tekla kri. Ustrelili
so v strop za strah in s seboj odpeljali šestnajstletno hčerko Anico v Krnsko pogorje,
kjer so imeli taborišče. Zanimivo je njeno pripovedovanje. Ponoči so jo s silo vlekli
najprej na Vršno, nato v globel pod vasjo Krn, kjer so imeli postavljene šotore. Pozneje
so jo odpeljali čez planino pod Rdečim robom po strmih poteh do oddaljene vasi Čadrg,
kjer jim je morala prati ušive obleke. Vedno so jo imeli pod nadzorstvom. Kamor so
se premaknili, je morala z njimi. Umikali so se čez Bačo na Šentviško gorsko planoto,
nato čez Idrijco proti Trnovskemu gozdu, v Vipavsko dolino in na Kras. Ne spominja
se več vasi, ker so hodili ponoči. To njeno prisilno partizanstvo je trajalo dobrih
osem mesecev. Ko so se vrnili pod Krnsko pogorje, jim je v marcu 1945 zbežala in se
skrivala doma. Služila je nato v Trstu in v Benečiji; danes živi v Rimu. Takrat ni
nič vedela, kaj se godi doma.

Franc Sovdat

Figure 10. Franc Sovdat

Oče Franc je potožil ženi: »Iz nevoščljivosti pride sovraštvo in sovraštvo nima meja.«
Ko je videl, da ga iščejo, se doma ni več čutil varnega; zato je zvečer odhajal spat
v Kobarid. Tudi to so zvedeli. Zato so postavili stražo. Partizanu, ki je bil na straži,
so domačini nosili hrano. Franc je vsak večer nakrmil krave, počistil po hlevu in
se nato s kolesom odpeljal v Kobarid. 20. julija ob sedmih zvečer je zaregljala strojnica.
Franc je prevozil s kolesom le nekaj metrov, ko so ga pokosile krogle in je padel
pod cesto. Kolo je ostalo na cesti. Doma so slišali strele in mama je kot v slutnji
rekla: »Saj ni naš tata?!«Vsi so stekli v smeri, od koder je bilo slišati streljanje
in z grozo ugotovili, da so jim ubili očeta. Pretresljivo je poslušati pripovedovanje
hčera in sina, ki so bili priče srečanju z okrvavljenim očetom. Vsi so zajokali. Mama
se je vrgla na očeta, ga objela in klicala. Dobro se je zavedala, da je zdaj padlo
težko breme na njena ramena.

Spominsko znamenje za umorjenim Šoštarjevim očetom

Figure 11. Spominsko znamenje za umorjenim Šoštarjevim očetom

Očeta so na vozičku odpeljali domov in ga položili na mrtvaški oder. Sosedje so ostali
hladni. Redki so z njimi sočustvovali. Mnogi so odobravali umor. Če je bil kdo očrnjen
kot izdajalec, se je glas razširil in je madež padel na vso družino. Vseh se je bilo
treba izogibati.

Ko so pokopavali očeta, je bil deževen dan. Zdelo se je, da nebo joče z njimi. Postavili
so [Stran 020]mu spomenik, a se nanj niso upali vklesati njegovega imena. Ostal je samo napis: Šoštarjevi.
Od vseh strani so padale psovke in žaljivke: izdajalci, morilci, tako na mater kot
na otroke. Doživljali so težke čase. Vrstile so se obvezne oddaje. Prvi so bili na
vrsti Šoštarjevi. Konj Šimel, očetov prijatelj, jim je poginil, ker je jedel pregreto
travo. Čebele, ki so bile ob umoru v Ogleju, so pripeljali domov. Mati je hodila jokat
k čebelnjaku in tudi čebele so za gospodarjem kmalu pomrle. Ko so ubili očeta, je
bila najstarejša hčerka Meri stara osemnajst let, Anica šestnajst, Tilka deset, Franc
osem, Zora šest in Julka štiri leta in pol.

Vesela Šoštarjeva dekleta. Spredaj Meri, Anica in Julka; zadaj
                        Tilka

Figure 12. Vesela Šoštarjeva dekleta. Spredaj Meri, Anica in Julka; zadaj Tilka

Kljub vsem težavam in nasprotovanju so vsi otroci pridno napredovali. Sin in dve hčeri
živijo na Kobariškem, Meri v New Yorku, Anica v Rimu, najmlajša Julka pa je poročena
v Franciji v Nici. Mlajši so se bolj malo spominjali očeta. Želeli so osvežiti spomin
nanj. Zato so prosili najstarejšo sestro Meri, naj jim napiše spomine. Ker se je bližala
50. obletnica umora, jim je takole opisala očeta.

New York, 26. 1. 1993

Drage sestre in brat!

Kot najstarejša sestra sem vam obljubila, da vam malo opišem življenje našega očeta.
Težko je misliti nazaj na težke in strašne dni, ki smo jih preživeli. In zakaj? Izgubili
smo očeta zaradi ljudi, ki so gojili osebno sovraštvo in nevoščljivost do našega očeta
in do nas. Gledali so nas in našo hišo, kot bi bili milijonarji. Niso se mogli primerjati
z njim. Nevoščljivi so bili, če je oče kaj kupil ali izboljšal na kmetiji. Hudo je
pomisliti, da imajo ljudje toliko hudobije v srcu. Marsikateri, ki še živi, se ga
dobro spominja in ve, kakšen človek je bil. Nikomur ni storil nič žalega. Vsakemu
je pomagal, kadarkoli je potreboval nasvet ali pomoč. Njegovo srce je bilo polno dobrote
in ljubezni. Nič slabega ni imel v sebi. Njegova največja skrb smo bili otroci in
kmetija. Ljubil je vsak košček zemlje. Ni mislil samo na danes, ampak tudi na jutri
in naslednje leto, kaj bo delal in kaj bo izboljšal ter pridelal. Ni bil le dober
gospodar. Bil je poštenjak in zaveden katoličan. Branil je Cerkev in vero. Bil je
pravi narodnjak, saj me je naučil slovensko abecedo, preden sem šla v italijanske
šole. Rekel mi je: Prej kot te bodo Lahi naučili italijansko abecedo, te bom jaz naučil
slovensko. Nobena iz mojega letnika ni znala slovensko pisati. Rada bi vedela, kje
so tisti narodnjaki in koliko jih je, ki so si vzeli čas za svoje otroke, da bi jih
naučili slovenščine. Rečem vam, da ni takih očetov [Stran 021]na svetu, kot je bil naš oče. Bodimo ponosni, da smo imeli očeta, ki je bil za nas
vse, vzgojitelj in gospodar. Zapustil nam je samo lepe spomine. Rad je hodil na božje
poti: na Sveto goro, na Mengore, na Višarje. Bil je vpisan v Apostolstvo mož in fantov.
Ni šel mimo pokopališča, da ne bi rekel: Molimo za naše pokojne.

Sorodniki pri Križu pod Sv. Lovrencem 23. julija 1994

Figure 13. Sorodniki pri Križu pod Sv. Lovrencem 23. julija 1994

Opolnoči je vstajal in hodil obiskovat svoje čebelice. Na dolgi poti mu je ponoči
Šimel delal družbo. Kot otrok sem včasih šla z njim. Če sem ga kaj vprašala, ni nikdar
rekel »ne vem«. Vedno je odgovoril in mi vse razložil. Poznal je vsako beneško vas
in mnogo ljudi. Pokazal mi je reko Nadižo, vasi Brišča, Podbonesec, Laze, Špetar.
S ceste mi je kazal, kje je vhod v Landarsko jamo. Osemnajst let je hodil v Dolenji
Barnas. Poznal je tudi tamkajšnjega duhovnika Hvalico in mu je podaril panj čebel.

Z mamo sta rada brala, posebno ob nedeljah popoldne in v zimskem času. Naročena sta
bila na goriške mohorjeve knjige in na Glasnik Srca Jezusovega.

Ko sem bila pred leti doma, sem obiskala grob očeta in matere. Ni imena na spomeniku.
Piše samo: Šoštarjevi. Hudo mi je bilo. Na spomeniku bi morali zapisati: Tu počiva
mučenik, poštenjak in narodnjak, umorjen od sovražnikov. To bi morali napisati.

Ata! Zapustili ste vdovo s šestimi otroki. Ni mogoče povedati in ne opisati žalosti,
trpljenja in zaničevanja: Vse je šlo čez nas. Nismo se mogli braniti. To je bilo najtežje,
kar more človek doživeti. Tata ni bilo več, da bi nas branil. Pogrešali smo vas, tata,
ne samo pri delu, v vseh stvareh, tudi pri večerni molitvi. Pogrešala vas je vaša
zemlja, ki ste jo tako ljubili. Vse je jokalo za vami. Vse je razpadlo in propadlo,
vse je šlo za vami, ata! Bali smo se imenovati vaše ime. Brezsrčni vaščani so nas
leta in leta duševno in telesno morili in zmerjali z izdajalci. Po tolikih letih je
vendar prišel čas, da vsakdo spregovori resnico in mu ni treba biti v strahu, kaj
govori.

To sem vam napisala, da bi našega tata nikoli ne pozabili.

Pozdrav vsem od sestre Mery.

Najbolj zgovorna priča tega zahrbtnega umora pa je preluknjana srajca, ki so jo domači
očistili krvi in jo hranili kot dragocen spomin na očeta. Luknje govorijo, kako je
bilo prerešetano telo tega moža, ki [Stran 022]je tisti večer mirno sedel na kolo in se odpravil k počitku. Skrita roka pa je držala
brzostrelko in pokosila življenje družinskega očeta šestih otrok. Meri, Anica, Tilka,
Franc, Zora in Julka žalujejo za njim. Ob petdeseti obletnici so vsi prišli domov.
Na kraju umora so postavili skromno spominsko ploščo, na kateri piše: Tukaj je bil
dne 20. 7. 1944 od partizanov ustreljen SOVDAT FRANC iz Ladre 6. 23. julija so se
skupaj s sorodniki zbrali v cerkvici sv. Lovrenca, kjer je bila sveta maša in žalno
bogoslužje na grobu pokojnega. Po tolikih letih so na nagrobni spomenik postavili
tudi sliki očeta in matere.

Nekdo, ki je brez srca in še vedno poln sovraštva, pa jim je hotel zagreniti tudi
te dneve srečanja. V noči med 6. in 7. avgustom je na spominski plošči razbil marmornato
strešico in podstavek za rože. Kakšno sporočilo ponesejo hčerke Meri, Anica in Julka
v New York, Rim in Francijo!

Date: 2011