Zaveza št. 14 – Umor bana Marka Natlačena (Tine Velikonja)


Uradnik in ne politik

Umrl je star 56 let. Nanj se spomnimo, ko začnemo naštevati žrtve VOS-ovskega divjanja
po Ljubljani leta 1941 in 1942. Prej je bil ban Dravske banovine, kot človek pa je
ostal skoraj nepoznan. O sebi ni veliko pisal, kar pa je, se je v petdesetih letih
molčanja pozabilo. Ni bil karizmatična osebnost in vse kaže, da se je vpisal v slovensko
zgodovino predvsem s svojo smrtjo. Manjše postave in s klobukom na glavi, z značilnimi
brčicami in lahkotne hoje je dobro skrival svoja leta. Ni vzbujal takega spoštovanja
kot Korošec, ni bil tako eleganten kot župan Adlešič in ne tak govornik kot škof Rožman,
a za nas Velikonjeve je bil nekaj posebnega. Potem ko smo izvedeli, da sta sv. Miklavž
in Božiček ata in mama, so nam tudi povedali, da je k tistim rokavicam, čokoladi,
čevljem, jopici ali krilu največ prispeval Natlačen. Naš oče je ostal po možganski
kapi invalid in so ga trpeli na banski upravi samo zaradi družine, saj nas je bilo
deset otrok. Ban mu je vsako zimo priskrbel nagrado ali dodatek, ki nam je pomagal,
da smo se vsaj ob teh praznikih čutili obdarjene in bogate.

Kaj je napisano o njem v Slovenski enciklopediji:

Natlačen, Marko (Manče, 24. 4. 1886 – Ljubljana, 13. 10. 1942), politik. Pravo je
študiral na Dunaju in tu 1912 promoviral. Od 1919 je kot odvetnik delal v Ljubljani
in hkrati politično deloval v taboru SLS; bil je predsednik Orla in od 1926 podpredsednik
SLS. Pod šestojanuarsko diktaturo je deloval v kulturnih organizacijah, 1933 konfiniran.
Od septembra 1935 do aprila 1941 je bil ban Dravske banovine. Ob napadu na Jugoslavijo
1941 je ustanovil in vodil Narodni svet, ki si je ob neizogibnem propadu Jugoslavije
prizadeval doseči čim boljši položaj Slovencev v okupacijskih razmerah. Po zasedbi
in priključitvi Ljubljanske pokrajine k Italiji je sodeloval z it. oblastmi; vstopil
je tudi v konzulto (sosvet), posvetovalni organ E. Graziolija, iz katerega je jeseni
1941 izstopil. Med okupacijo je vodil delo SLS v ilegali ter po pogajanjih z vodstvi
drugih strank sodeloval pri izdelavi slov. narodnega programa, ki je predvideval obnovitev
Kraljevine Jugoslavije, vendar kot federativne države, v kateri bi bila velika Slovenija
njen enakopravni del. Spomladi 1942 je imel pomembno vlogo pri ustanovitvi Slovenske
zaveze in tudi pri nastanku oboroženih vaških straž oz. MVAC, saj je maja 1942 v tem
smislu predložil it. oblastem posebno spomenico. Kot nevarnega nasprotnika in hkrati
neformalnega voditelja slov. protirevolucionarnega tabora ga je po nalogu vodstva
KPS likvidirala VOS. (Boris Mlakar, Enciklopedija Slovenije, 7, 344)

Revolucija v razmerah okupacije

V jeseni leta 1942 je začelo silam osi na vseh frontah zmanjkovati sape in samo vprašanje
časa je bilo, kdaj in kako se bodo zaustavile in končno sesule, saj se jim je postavil
po robu ves svet.

V primerjavi z neznosnimi razmerami na podeželju se je v Ljubljani dalo živeti. Italijanov
ni maral nihče in smo jim privoščili, da bodo morali kmalu neslavno nazaj, odkoder
so se pritepli. Njihovo razkazovanje je bilo izprijeno, saj smo vedeli, kako strahopetno
se obnašajo. Nismo jim odpustili Gonarsa in Raba, kamor so navozili nedolžne ljudi.
Narod so uničevali skupaj s partizani, kot da bi se zmenili. Za njihovo še tako nepomembno
akcijo so se maščevali nad bližnjim prebivalstvom. Sicer so se vedno bolj zapirali
v vojašnice, neradi so se sprehajali sami. Dekleta so postajala manj naklonjena njihovim
dvorjenjem. Z vojaki so imele prej največ posla punce, ki so se začele proglašati
za najbolj partizanske. »Che bella gospodicina! Che belle gambe!«, so izgubile svojo
privlačnost.

Vedno bolj so se širile vesti, da se na Rabu in v Gonarsu dogajajo hude reči in da
ljudje umirajo od lakote in bolezni. Na [Stran 046]Štajerskem in Gorenjskem so nehali s preseljevanjem v Srbijo. Medtem, ko so univerzo
zaprli in so se študentje znašli v praznem ali taborišču, se ritem dijaškega življenja
ni porušil, zlasti ne v nižjih razredih gimnazij. Šola je bila stroga, živeli smo
v na videz zaprtem krogu, ki se sicer uradno ni odzival na zunanje dogodke, znotraj
pa ostro cepil. Žica okrog mesta nam je branila, da bi vsaj v nedeljo skočili na bližnje
griče. Hrana je bila na karte in smo bili ob njej lačni. Pazili smo na policijsko
uro, ki pa nas ni ovirala, da ne bi do črne teme skakali po vrtu. Šele zima nas je
nagnala v stanovanja, kjer je bila edina topla površina plošča na štedilniku in tja
smo tiščali svoje zadnjice in se izrivali, saj za vse ni bilo prostora.

K maši se je veliko hodilo, tudi med tednom, v nedeljo so bile vse cerkve polne. Posebnega
strahu ni bilo čutiti, zlasti pa ne, da je center revolucije v Ljubljani. Družbeno
življenje se mi je zdelo živahno, zame pri Marijini kongregaciji pri Sv. Jožefu in
pri Tomčevih mladcih. Klasična gimnazija je bila stroga, po dveh letih latinščine
so nam navrgli še grščino, ko se še prvi jezik ni dobro usedel. Slovenščina je ostala
kraljica, zgodovina čudna mešanica, zemljepis smešen, saj smo Triglavu rekli Tricorno,
matematika neusmiljena, od tujih jezikov smo se učili še italijansko, vendar z odporom.

To je bilo leto, ko so bile VOS-ovske likvidacije na vrhuncu. Borci NOB in njihovi
zgodovinarji najdejo razlago za vse, tudi za povojne poboje, zapre pa jim sapo, ko
jih spomniš na začetek. Tudi njim je jasno, da je bila to čista revolucija in globoko
v sebi čutijo, da so bili zgodnji pomori političnih nasprotnikov celo z revolucionarnega
stališča napaka. Naši revolucionarji so bili učenci Kominterne, pri kateri so se usposabljali
za veliki trenutek, in so delali po njenih receptih. Svoje znanje so mehanično prenesli
v srednjeevropski prostor, ne da bi ga prilagodili razmeram. Delali so prvinsko, z
ognjem vernikov, in če se je izkazalo, da je teorija v nasprotju s prakso, toliko
slabše za prakso. Ker so se voditelji imeli za intelektualce, je danes nerazumljivo,
da so si za katekizem izbrali Kratko zgodovino VKP (b) (Godeša, Sodobnost, 39, 861),
slaboumni in primitivni zgodovinski priročnik, katerega odvratni stil bi moral v normalnih
razmerah odbiti vsakega vsaj malo mislečega človeka. Kako so jo cenili, so dokazali
po zmagi, ko je izšla v bibliofilski obliki z usnjenimi platnicami in na svilenem
papirju. Napad na Sovjetsko zvezo jim je naznanil, da je napočil čas revolucije in
uvozili so bese — pobijati so začeli resnične ali namišljene nasprotnike. Takega nasilja
po mestnih ulicah in hišah, še bolj pa po deželi ni bilo nikjer drugod v Jugoslaviji.
Različnost ravnanja je bila tako očitna, da so ob vrhuncu ljubljanske morije menili,
da mora delovati v Ljubljani posebna trockistična skupina, ki se obnaša drugače in
na lastno pest uprizarja revolucionarni teror v času, ko naj bi se vsaj na zunaj zdelo,
da gre za narodnoosvobodilni boj.

Kominterna je že spomladi leta 1942 preklicala prvotna navodila in nehala napovedovati
svetovno revolucijo. Po direktivah sovjetskega vodstva je razglasila domovinsko vojno.
Spremenjena navodila naj bi prispela prek Beograda v Slovenijo s prehudo zamudo. Ker
pa je malo verjetno, da bi tako pomembna direktiva potovala do Ljubljane pol leta,
bo bolj držalo, da so se naši komunisti uprli in delali po svoje še naprej.

Umori Slovencev zlasti na ozemlju Ljubljanske pokrajine so bili vsakdanjik. Ni šlo
za vojvodstvo, le delno za poravnavo osebnih računov. Spravili so se na mestno in
vaško revščino, na konfidente, ki so se pustili plačevati, na cigane ali berače, ki
so jih imeli za nezanesljive. Večinoma pa so bile njihove žrtve krščanski ljudje z
ugledom, premožni kmetje in njihovi sinovi in tisti, ki so bili kakorkoli administrativno
povezani z okupacijsko oblastjo, ki so torej na nek način z okupatorjem sodelovali.
Šlo je za ljudi, ki so skrbeli, da je bilo kljub okupaciji življenje znosno in se
je dalo preživeti, tudi za učitelje, župane in duhovnike. Spravili so se na cele družine.
Skratka, iz učbenika so se naučili, da je treba za pravi teror začeti z umori pomembnih
in nedolžnih ljudi.

Sodimo, da vaške straže ne bi rasle kot gobe po dežju, če ne bi bilo teh umorov. Nekaj
postojank bi vseeno nastalo. Branile bi okupatorju, da se ne bi počez spravljal nad
domače prebivalstvo. Tako pa je bilo vaških stražarjev na vrhuncu okrog 6000, znatno
več, kot je bilo takrat partizanov. Vseeno se dozdeva, da komunistov pri tem početju
ni gnala želja, da čimprej izbezajo političnega nasprotnika na plan. Veselili pa so
se, da se je tako hitro razkrinkal kot sodelavec okupatorja in s tem zanje in tudi
[Stran 047]v resnici postal poraženec v spopadu, ki se je komaj dobro začel.

Tiha množica

Figure 21. Tiha množica Simon Dan

Prej smemo domnevati, da so že od vsega začetka vedeli in čutili, da dela čas izključno
zanje in da jim bo vse koristilo, česarkoli se bodo že lotili. Naroda in njegove stiske
jim ni bilo mar. Precenjevali so moč Sovjetske zveze in računali, da bo vojne v enem
letu konec. Treba je bilo pohiteti, opraviti s političnimi nasprotniki, še preden
zavlada mir, ko ne bo šlo več tako enostavno.

Zdaj smo prava oblast!

Sem smemo šteti tudi umor bivšega bana Dravske banovine dr. Marka Natlačena, zapoznelo
dejanje revolucionarnega terorja in samopašnosti. Z atentatom se ni dalo več ničesar
spremeniti in zaustaviti, državljanska vojna je dosegla vrhunec. Pričeval pa je o
moči frontnega gibanja, ki se je drznilo obračunati z vrhom nasprotnega tabora. Značilen
je Kardeljev vzklik v pismu, ki ga je poslal Titu: »Zdaj smo prava oblast!«

Natlačen je bil odličen upravni uradnik, ki je v času svojega banovanja z veliko vztrajnostjo
tesno povezal Ljubljano z deželo. Ko so mi na robu Menišije pri Krimski jami kazali
stezo preko Strmca, so mi razlagah, da so tod pešačili hribovski župani v dolino k
njemu, da so poročali in prejemali navodila. Živel je razmeroma skromno. Spominjam
se, kako so mu komunisti očitali službeni avto. Tone je bil moj sošolec in edina reč,
ki sem mu jo zavidal in zaradi katere se je razlikoval od nas, je bila harmonika.

Tisto jesen leta 1942 bivši ban ni imel nobenega varstva niti orožja, da bi se branil.
Njegova hiša ni bila neprobojna trdnjava. Do hišnih vrat se je dalo priti tudi čez
vrt, za kar je bilo treba samo preskočiti srednje visoko kamnito ograjo, isto, čez
katero je ušel atentator na begu. Ključavnico se je dalo odpreti z enim strelom. Skratka,
za večjo skupino [Stran 048]akcija ni bila težavna. Tako je potekala večina likvidacij po deželi, gladko in brez
posebnega tveganja, kajti žrtve so bile neoborožene, Italijani pa zabarikadirani v
svojih vojašnicah. Spomnimo se samo morilskega pohoda na Vidovski planoti 23. aprila
1942 (Zaveza, 1, 8) ali umora Mravljetovih na Brezovici 13. junija istega leta (Zaveza,
7, 17).

Zato je bil strah, da bi se akcija lahko zapletla zaradi italijanske posadke, ki je
zasedala poslopja Poljanske gimnazije, namišljen. Njihov stražar je stal tudi pred
stranskim vhodom v Ciril-Metodovi ulici. Dalo se je predvideti, da ne bo zapustil
svojega prostora, če bo še tako pokalo, ostala vojska pa se bo odzvala z zamudo in
panično. Zato vojašnica ni pomenila posebne nevarnosti in je bil uspeh že vnaprej
zagotovljen. Po svoje je neodgovorno, da je ban ostal brez učinkovite zaščite. Primerjajmo
njegovo varovanje s tistim, ki so ga bili deležni partizanski veljaki. Za osebno varnost
so imeli na razpolago najbolj elitne enote. Kakor hitro so ljubljanski vosovci prejeli
Kardeljev in Kidričev blagoslov, je bila njegova usoda zapečatena. Če ne bi uspelo
s prevaro, bi pa kako drugače.

Minilo je že eno leto, odkar je opustil vse funkcije. Njegovi stiki z okupatorjem
so bili neformalni, prav gotovo je po svoje deloval vsaj z nasveti pri organiziranju
vaških straž, čeprav skoraj ni zapuščal stanovanja. Vzdrževal je zveze s predstavniki
Cerkve, tako ljubljanskimi kot s podeželskimi. Morda je vseeno upal, da je vala likvidacij
po Ljubljani konec, saj je kazalo, da so komunisti spremenili taktiko. Vendar je bil
Natlačen taka osebnost, da jih je že dolgo mikalo, da bi se ga lotili. Nekaj nam je
o tem napisal Josip Vidmar:

»Živo pa se spominjam zadnje seje Izvršnega odbora v prvih dneh maja 1942, na kateri
smo med drugim razpravljali tudi o usmrtitvi Marka Natlačena. Ta primer bivšega bana
je bil edini v celi vrsti likvidacij narodnih izdajalcev, ki je bil nemara zaradi
Natlačenove politične važnosti predložen Izvršnemu odboru v razsodbo … Obtožno gradivo
pa se meni ni zdelo dovolj tehtno, zato sem obsodbo odklonil. Kardelj, ki je bil navzoč,
stvari ni hotel dramatizirati in je po krajšem razgovoru predlog umaknil.« (Josip
Vidmar, Edvard Kardelj, Obrazi, 1985, 485)

Morda je posebnost tega pisanja v priznanju, da seznamov, koga je treba uničiti, niso
sestavljali vrhovi, ampak je bila izbira prepuščena podrejenim grupam VOS-a, ki jih
je obvladovala izključno partija. Pred leti smo gledali televizijsko odajo, kjer so
člani ljubljanske skupine VOS-a prostodušno razlagali, kako so se zbirali v gostilni
Fortuna na Brinju, od tam odhajali na akcije, za katere vemo, kakšne so bile, in se
tja tudi vračali.

Umor v Ciril-Metodovi ulici

Kako se dogodka po 51 letih spominja Natlačenov Tone: Takrat sem bil star 12 let in
pol. Hodil sem v tretji razred klasične gimnazije. Ker so jo zasedli Italijani, smo
bili tisto leto gostje pri uršulinkah in imeli šolo popoldne.

V torek, 13. oktobra 1942, sem bil torej doma na Ciril-Metodovi ulici 18. Nekaj pred
deveto uro sem šel v Remčevo trgovino, ki je bila na Poljanski cesti v Rdeči hiši,
da si kupim zvezek ali nekaj podobnega. Bil je lep sončen dan. Tam je bil ravno trgovec
s pošiljko nalivnih peres. Remčeve Lade še ni bilo, prodajalka pa ni imela dovolj
denarja, da bi plačala dobavljeno robo. Zato me je prosila, naj skočim k Remčevim
na dom po denar.

Ko se torej vračam v našo ulico in na pol hodim, na pol tečem ob ograji Poljanske
gimnazije, zagledam pred našo hišo pri vrtnih vratih duhovnika v črni obleki s črnim
klobukom in aktovko. Ko pridem do konca gimnazijskega vrta, ga kar čez cesto pozdravim.
Ne vem, če s hvaljen Jezus ali pa samo pokimam z glavo.

Na vogalu pri Uršičevi hiši pod plinsko svetilko stojijo dva ali trije ljudje in me
nekam čudno gledajo. Zavijam v Zrinjskega ulico. Ko se zatem ob Domu duhovnih vaj
obrnem v ulico Stare pravde, opazim nedaleč pred seboj na jezuitski strani ceste tricikel.
Na njem sedi mlajši moški. Ko grem mimo, me predirno gleda, da me postane strah. Preden
zavijem v Zarnikovo, se obrnem. Še vedno je tam in me ne izpusti izpred oči.

Nazaj grede od Remčevih sem hotel po isti poti, pa vidim na križišču Stare pravde
in Zrinjskega italijanske vojake s puškami v rokah. Ker nosim precej denarja, se ustrašim,
da me ne bi ustavili in preiskali. Zato nadaljujem po Zarnikovi. Preden [Stran 049]pridem do Ciril-Metodove, približno tam, kjer smo na drugi strani ograje pri Sv. Jožefu
igrali odbojko, mi pride nasproti moški. Vprašam ga, kaj se dogaja. Pove, da je bil
pri Natlačenovi hiši nekdo ustreljen.

Takoj sem razumel – duhovnik pred vrati, tricikel za Domom duhovnih vaj. Ne vem, kako
sem prišel domov. Naslednji spomin je jedilnica. Očka na tleh med jedilnico in salonom.
Razbita očala v desni roki na prsih. Na mizi žepni nožiček, s katerim je odprl pismo.
Skoraj nobene krvi. Krogla v oko, druga v vogal mize. Pater Preac, sveča ob glavi,
dr. Franta Mis, Tine Debeljak, profesor Lukman, brat Marko z zavezano glavo. Mama,
ki samo ponavlja, zakaj je odprla vrata. Stara mama, čez osemdeset let stara, ki so
jo Nemci izgnali z njenega posestva, rožni venec v rokah, z glavo kima, da ne razume
in ne more verjeti. Kupček nesreče v kuhinji, Katika, naša dobra, zvesta kuharica,
jo tolaži: »Bog že ve, kaj dela.«

Pripeljejo krsto. Hišna vrata so na široko odprta. Spet mi očka odpeljejo. Ko sem
bil star štiri leta, v internacijo, sedaj za vedno.

Praznota. Popoldne se peljemo s tramvajem na Žale. Ko se vrnemo in izstopimo na Poljanski
cesti, je že mrak. Domov ne moremo. Italijanski vojaki so ceste zaprli. Marko govori
z njihovim oficirjem, mama tudi. Brat tolmači. Grozijo mu. Nič ne pomaga. Še več slovenske
krvi bo prelite. Da revolucija raste, potrebuje veliko krvi.

Zatečemo se v kapelo v Jožefišču. Mama, Neža, Marko in jaz. Mračna tišina. Molimo,
tudi za nesrečne talce, Slovence. Slišimo strele. Usmili se jih, o Bog!

Stara mama in Katika sta bili doma v hiši. Sedeli sta v kuhinji, ki je zadaj na vrtni
strani, in molili. Usmili se nas, o Gospod!

Ko je bilo vse končano, smo mama, Neža in jaz šli k Remčevim. Niso hoteli, da vidimo
preluknjani zid in mlake krvi. Debeljakovi so nam za tisto noč odstopili svojo veliko
sobo.

V Montrealu, 10. decembra 1993

Tone Natlačen

Starejši sin Marko je bil ob atentatu doma:

Ta dan se je začel kot mnogi drugi. Sedel sem pri kuhinjski mizi, zajtrkoval in bral
časopis. Okrog devete ure je zazvonilo pri vhodnih vratih. Katika je zapustila kuhinjo,
da pogleda, kdo je prišel. Zagledala je duhovnika. Ker ga ni poznala, kot sem izvedel
kasneje, je poklicala mamo, ki je pospravljala v zgornjem nadstropju. Mami je govoril,
da je kaplan dekana Tomažiča iz Trebnjega in da prinaša njegovo pismo. Pritisnila
je električni gumb in mu odprla, potem pa ga peljala skozi hišna vrata v jedilnico,
kjer je bil očka.

Naenkrat sem zaslišal dva udarca, kot če bi metla ali omelo padla na keramični tlak
v veži, trenutek kasneje pa mamino kričanje. Ko sem odprl vrata kuhinje, sem na drugem
koncu veže zagledal mamo s hrbtom proti hišnim vratom z vzdignjenima rokama, kot bi
hotela preprečiti izhod neznanemu duhovniku, ki je stal pred njo z naperjeno pištolo.
Obrnil se je in tekel proti kuhinji, kjer sva se spoprijela. S cevjo pištole me je
udaril po glavi in kri mi je zaslepila oko. Kljub temu mi je uspelo, da sem mu jo
izbil iz roke. Potisnil sem ga v Katikino sobo, od koder je skočil skozi odprto okno.
Videl sem ga bežati po vrtu in skočiti čez zid med našim in Bezenškovim vrtom.

Na tleh v kuhinji pištola, Beretta 7,5 mm, in čudež: po dveh strelih v jedilnici se
je tretji naboj zataknil počez med magazinom in cevjo. V duhovnika preoblečeni morilec
bi streljal tudi v mamo in vame!

Popoldne smo odšli na Žale, kjer je očka počival v eni od kapelic. Vrnili smo se s
tramvajem in izstopili pri Rdeči hiši na Poljanski cesti. Takoj na začetku Strossmayerjeve
ulice, že pol v temi, nas ustavijo italijanski vojaki. Častniku razložim, kdo smo,
in zahtevam, naj nam dovolijo domov. Zavrne nas, da ni mogoče. Na moje vprašanje,
zakaj ne, izvemo, da bodo streljali talce. Z mamo protestirava, češ da je bilo ta
dan prelite že dovolj krvi in zahtevava, da naklep opustijo. Vse zaman. Odidemo v
bližnjo jožefinsko kapelico. Sredi molitve za očka in neznane talce pretrese grozovit
rafal vsa okna. Smrtni molk.

Svetloba naslednjega jutra je pokazala, kaj so Italijani storili prejšnji večer: od
krogel razbit jožefinski zid in mlaka krvi. S tem podlim dejanjem so oskrunili ime
zavednega narodnjaka. Padel je samo zato, ker je želel, da bi Slovenci ponosno in
srečno živeli v svobodi in ne v človeka nevredni tiraniji, pa naj se imenuje fašizem
ali komunizem. Takrat so bili taki časi — do neke mere so še danes— da je bil vsak,
ki [Stran 050]je verjel v ista visoka načela kot moj umorjeni očka, označen kot »sovražnik naroda«.

Ob dvainpetdesetletnici tega umora se vprašujem: kdaj bo zmagala resnica?

Concord, Massachusetts, marca 1994

Marko Natlačen

Ljubljana ni žalovala

Tako opisujeta dogodek sinova. Slovenija je žalovala, manj Ljubljana. Že od nekdaj
je bila liberalna, in to v najslabšem smislu. Namesto, da bi širil obzorja svobode,
se je velik del slovenskih liberalcev izživljal v napadih na Cerkev in zato zlahka
sklonil hrbte in pomagal komunistom na oblast. Komunistična totalitarna ideologija
jih ni motila, čeprav je bila v diametralnem nasprotju z njihovo usmeritvijo.

Natlačenov uboj je pomenil grožnjo vsem, ki se niso strinjali. Strah je bil velik.
Kljub zahtevi OF po bojkotu se je na pogrebu 16. oktobra zbrala na Žalah množica ljudi.
Vodil ga je škof Rožman.

V gneči sem se prerinil čisto zraven. Žalujoči so se mi zdeli poveličani, iz drugega
sveta, izsušeni in resni. Tonetu sem hotel stisniti roko v sožalje, pa sem bil prepozen.
Rožman ni skrival stiske in teže, ki mu je bila naložena. A govoril je ogorčeno in
jasno: »Združite se vsi, ki verujete v Boga, ter sebi in potomcem želite življenje,
lepše in boljše, kot ga ponuja brezbožni komunizem – združite se in preprečite, da
tisti, ki so z vami sicer iste krvi, a s tujo blodno miselnostjo zaslepljeni, ne bodo
mogli več pokončevati najboljših in najplemenitejših bratov in sestra … « Tako se
pove! Danes nam je žal, da ni izkoristil priložnosti in z enako jezo obsodil streljanja
talcev.

Dogodku je bila posvečena celotna številka Slovenskega poročevalca (24. oktober, 111,
41). Na prvi strani imena štiriindvajsetih talcev, na drugih treh pa obsežno VOS-ovo
poročilo, v katerem se opravičuje »justifikacija«. Zanimiva je zaključna misel:

»Njegova smrt je rešila nešteto slovenskih življenj, kajti padel je eden glavnih organizatorjev
državljanske vojne med Slovenci v korist okupatorjev.«

Ocena, da je bil Natlačen voditelj protikomunističnega upora, je dvomljiva, napoved,
da bo upor zato oslabel in se morda celo razcepil, pa zmotna. Nesramežljivo pa je
napisano priznanje, da gre za državljansko vojno.

Ljubljanski VOS-ovci in Kardelj so morali računati na okupatorjevo maščevanje in jih
nista smela presenetiti niti število umorjenih talcev in ne način, kako je bil izpeljan
zločinski spektakel. Okupatorjeva brezobzirnost do družine v nesreči, ki ji je pred
hišo pripravil morilsko orgijo, presega vse meje. In ti Italijani so ob kapitulaciji
zapustili naše kraje, ne da bi se jim skrivil las na glavi! Maščevanje nad talci je
bil hud udarec za organizacijo OF, saj tokrat niso bili žrtve ljudje, ki bi jih na
slepo pobrali po zaporih, kot so Italijani počeli prej, ampak pravi aktivisti OF.

O tem piše Vidmar v nadaljevanju svojih razmišljanj:

»Toda po kasnejši likvidaciji Natlačena in po posledicah, ki jih je povzročila, sem
se moral vprašati, ali sem ravnal prav takrat, ko sem za dovolj očitno stvar zahteval
določnejših dokazov, ali bi takrat v maju prišlo do take italijanske morije, kakršno
so s streljanjem talcev uprizorili nekaj mesecev kasneje?« (Obrazi, 1985, 485)

Iz Kocbekovega pisanja v noči atentata in dan po njem izvemo, da je bil umor Natlačena
presenečenje tudi za vodstvo OF:

»V prvih nočnih urah je kurir iz Ljubljane prinesel vest, da so naši danes likvidirali
Natlačena. Novica nas je iznenadila, priznati moram, da nas je vse prizadela. Mene
ni prizadela kot moralna nepravilnost, temveč kot politična nejasnost. Za razvoj v
Ljubljani čutim dokajšnjo soodgovornost. Moram reči, da mi zadnji čas manjkajo podatki
za zadosten pogled nad ljubljansko resničnostjo. Prepričan pa sem, da je naše ljubljansko
predstavništvo vsestransko premislilo svojo odločitev in pravilno izbralo trenutek
za to kazen. Pričakujem podrobnejših poročil iz Ljubljane, nedvomno nam bodo razpršila
nejasni občutek. Bojimo se za Kardelja, prišel je naravnost v sršenovo gnezdo. Natlačenova
likvidacija je vsekakor konec prve faze boja proti domačim nasprotnikom. Z njim je
padel tisti predstavnik klerikalne stranke, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati
njene koristi. Lahko rečemo, da v klerikalnem taboru zdaj ni več človeka, okrog katerega
bi se mogla [Stran 041]bela garda enotno zbrati. Dana je torej možnost medsebojnih trenj med njenimi manjšimi
voditelji. Londonski vladi pa je padel tisti zastopnik, na katerega bi se mogla uradno
obračati. V NATLAČENOVI LIKVIDACIJI DOŽIVLJAM ZAKONITO PORAVNANJE NOVEGA PRAVA, REVOLUCIONARNEGA
PRAVA IN OBČUTKA ZA PRAVICO, KI SE BO RAZODELA V TEJ ZGODOVINSKI DOBI.« (Edvard Kocbek,
Tovarišija, Mladinska knjiga, 1972, 41/42.)

Kocbekovo zavito pisanje bi potrebovalo pronicljivejšega analitika. O »blaženi krivdi«,
pojmu, ki ga je iznašel, se je večkrat razpisala Spomenka Hribar. Njegov odziv na
dejanje, ki ga po vseh mednarodnih zakonih ni mogoče označiti drugače kot politični
umor, nam ga pokaže slabšega, kot je bil v resnici. Morda bi bila prava beseda »do
konca uslužnega«. Zapisal se je revoluciji. Njegove duševne borbe, ki jih opisuje,
so namišljene in zlagane, saj je vedel, komu se je zapisal. Projekt, s katerim so
hoteli ustvariti raj na zemlji, je komunistom dajal pravico odstraniti vsakogar, ki
bi jih na njihovi poti oviral.

Zanimiv je tudi stavek, kjer Kocbek omenja londonsko vlado. Takrat je bila uradna
predstavnica Jugoslavije pri zaveznikih in zato komunistom trn v peti. Samo tega so
se bali, da ne bi Slovenije zasedli Angloameričani in bi se ob koncu vojne vsaj pri
nas zgodilo nekaj podobnega, kot se je v Grčiji. Prvi od ljudi z mednarodno veljavo,
ki so se ga znebili, je bil Ehrlich, drugi Natlačen. Danes, ko poznamo usodo Mihajlovića,
vemo, da bi šli dogodki isto pot. Tako kot četnikov tudi domobrancev ne bi rešile
nobene mednarodne zveze, niti to, če bi se leto pred koncem vojne kolektivno podali
v gozdove in napadli Nemce. Ne bi bilo povojnega poboja, ponovila pa bi se varšavska
vstaja, saj bi se znašli med dvema ognjema.

Komunistov se ni dalo zaustaviti

Morda bi se pri tem bežno ustavili ob mori, ki že pol stoletja tlači protikomunistično
stran v državljanski vojni: ali je namreč bila možnost, da bi z bolj preudarnim ravnanjem
in boljšo strategijo ter taktiko preprečili komunistom, da bi se polastili oblasti.
Te možnosti ni bilo!

Citiral bi J. Stanovnika:

»V resnici pa je spričo notranje slovenske situacije in spričo mednarodne situacije
bilo tako, da bi se Slovenci državljanski vojni in povojnemu komunističnemu totalitarizmu
lahko izognili samo in resnično samo na en način: da bi velika večina slovenskega
naroda izjavila komunistom, da ne vstopajo v njihov projekt. Vse druge opcije so se
končale ali bi se končale približno enako, kakor se je ta, za katero so se narodove
sile odločile. Tudi če bi se Slovenci v celoti distancirali, praktično govorjeno v
celoti, do komunističnega projekta, še vseeno ne bi bilo nobene garancije, da bi komunizmu
ušli. Kajti toliko komunistov je na Slovenskem bilo, da bi lahko vzpostavili svojo
vlado pri naših južnih sosedih in bi potem kot osvoboditelji prišli po vojni v Slovenijo.
Spričo tega seveda, kako so se odločali zahodni in tudi vzhodni zavezniki. Toda gotovo
je vsaj to, da bi bili v tem primeru kot narod enotni. Ne bi grešili nad lastnim narodom.
(Justin Stanovnik, Slovenska državljanska vojna in njena vprašanja, Zaveza, 2, 38.)

Zato dela Žebot Natlačenu krivico, ko mu v Neminljivi Sloveniji (Magellan, Ljubljana,
1990, 207–214) očita, da je delno kriv za razmah OF. Ehrlich je namreč že v začetku
maja 1941, ko je bil še v veljavi pakt Hitler–Stalin, zahteval, da vrhovna slovenska
oblast, katero je predstavljal Narodni svet za Slovenijo, preide v podtalnost. Zdi
se, da se Natlačen ni veliko posvetoval s sodelavci in je načrt na lastno pest odbil
kot neizvedljiv. Slovenski protikomunisti niso bili sposobni, da bi se čez nekaj mesecev
ravno tako brezobzirno spravili na politične nasprotnike in jih začeli sistematično
pobijati. Tudi njihov odpor proti okupatorju ne bi bil kar na začetku zavzel takega
obsega in oblike, saj bi se vedno ozirali na civilno prebivalstvo in čakali na pravi
trenutek. Sicer pa je bila kmalu nato osnovana Slovenska zaveza s ciljem, povezati
zastopnike demokratičnih strank v odporu proti okupatorju, pa vidimo, kam je prišla.

Natlačen je bil odličen uradnik, ni pa imel pravega čuta za politični trenutek. Njegove
poti v Celje, na Rakek in v Rim po okupaciji 1941 in vdanostne izjave, o čemer je
kasneje poročal londonski vladi (Božo Repe, Mimo odprtih vrat, Borec, 1988, 28–42),
so bile pošteno mišljene. Gnala ga je želja, olajšati Slovencem breme okupacije. 12.
aprila leta 1942 ni šel v Celje s prošnjo, naj Nemci zasedejo vso [Stran 052]Slovenijo, ampak, ker se je čutil odgovornega za ves slovenski narod. Med drugim je
prosil, da bi izpustili slovenske vojne ujetnike. Od Mussolinija je celo zahteval,
naj izpusti Slovence s Primorske, ki jih je imel v zaporu. Ni se zavedal, s kom ima
opravka, saj so neuspešna pota hudo škodovala njegovemu ugledu. Nihče ni v njih videl
iskrene želje, pomagati narodu v stiski, ampak hlapčevstvo prilagodljivega človeka,
pripravljenega za vsakršne kompromise. Ni imel političnega občutka, kakšno sme biti
ravnanje predstavnika naroda do tako surovih in brezobzirnih zavojevalcev, saj je
do konca naivno upal, da bi se dalo v korist naroda s ponižnim ravnanjem kaj iztržiti.

Kdo so bili atentatorji?

Ljubljanska skupina VOS-a, ki jo je vodila Zdenka Kidrič, si šteje v ponos, da je
izpeljala atentat. Še danes pa ni zanesljivo, kdo je bil tisti, ki je streljal. Po
vojni se je v gostilniških krogih marsikdo hvalil, da je bil zraven.

Govorili so, da naj bi bil to Franc Pokovec. Pred leti mi je Zdenko Zavadlav pravil,
da se je v duhovnika preoblekel Franc Stadler–Pepe in da to zanje na OZNI ni bila
nobena skrivnost. Res je, da je bil Stadler pred leti vprašan na TV, če to drži, pa
ni pritrdil in ne zanikal. Morda je akcijo vodil, saj so morali spadati v atentatorsko
skupino tudi tisti moški, ki jih je Natlačenov Tone videl pri cerkvi sv. Jožefa. Po
tistem, ko mi je DELO objavilo pismo, v katerem sem razglabljal o tem atentatu in
njegovi literarni upodobitvi (Tone Partljič: Justifikacija, MGL, 1985/86), sem prejel
sledeče pismo:

Na Vaš prispevek v DELU 16. 10. 1993 Vam sporočam, da ste o umoru dr. Natlačena napačno
informirani. Umor sta opravila Karlo Forte in Franc Nebec. Kot ste verjetno prebrali,
sta sodelovala dva VOS-ovca. Eden je vozil tricikel, drugi je šel v hišo in streljal.

Oba sta že umrla. Karlo Forte je bil visok policijski funkcionar. V bivšem Zveznem
sekretariatu za notranje zadeve v Beogradu je dolgo vodil sektor za mejo in tujce.
Po upokojitvi je živel v Ljubljani in tukaj tudi umrl. V knjigi, ki jo je napisal
pred leti in ki nosi naslov »Nič več strogo zaupno«, je skoraj tretjino vsebine namenil
nekakšni apologetiki Natlačenove justifikacije. Nekaj ga je očitno tiščalo, da je
tako dolgovezno pisal o tem, zakaj je bilo treba dr. Natlačena umoriti.

Franc Nebec je bil dolgoletni generalni direktor Emone Ljubljana. Kot eden redkih
je preživel direktorske čistke po Kavčičevi eri. Njegova zveza z Mačkom je bila zelo
pristna.

Informacijo sem pred več kot 20 leti dobil od dr. Marjana Dermastje – Urbana, ko je
nekoliko preveč popil, vendar ne toliko, da bi govoril neumnosti. Dermastja je dobro
poznal vosovske zadeve, saj je njegova prva žena Mara sodila v ožji krog sodelavk
Zdenke Kidrič. (Brez podpisa)

Epilog

Sredi junija je ministrstvo ukazalo podrejenim, naj se odstranijo in zravnajo z zemljo
vsa pokopališča kakor tudi posamezni grobovi okupatorjev in domačih izdajalcev in
tako izbriše vsako sled za njimi. (Jera Vodušek Starič, Prevzem oblasti, Cankarjeva
založba, Ljubljana 1992, 226.)

V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče Žale v spremstvu oblastnikov
nemški ujetniki s kamioni. Ujetnikom so dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem
so jim naročili ekshumirati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študentov
Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja, ki je imel umetniško izdelan Plečnikov
nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je
OF po Ljubljani likvidirala v glavnem v letu 1942. Ko so vsa ta trupla naložili na
kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov morali odpeljati nekam proti Postojni
in jih vrgli v nam neznano brezno. (Dr. Stanislav Lenič)

Marko Natlačen je lani poslal pismo predsedniku slovenske države, kjer ga vprašuje:
»Kaj boste konkretnega ukrenili, da se čimprej ugotovi, kam so tedanji oblastniki
vrgli pozemeljske ostanke mojega očeta, njegove prve žene Vide roj. Kos (matere mojega
polbrata Stanka) in mojih dveh bratov Vladimirja in Bogumila … «

Na odgovor še vedno čaka …

Date: 2011