Zaveza št. 14 – Odrezani – novomeški domobranci ob koncu vojne (Pavel Kogej)


Začetek konca

Četrtega maja je Novo mesto praznovalo samostojno Slovenijo. Po vsem mestu so vihrale
slovenske zastave. Na poveljstvo novomeške bojne enote, ki je štela okrog 2000 domobrancev,
pa so ves dan prihajale vznemirljive novice. Ne samo, da je prejšnji dan slovenski
parlament na Taboru v Ljubljani razglasil samostojno Slovenijo v okviru Jugoslavije,
ampak tudi, da je razrešen poveljnik slovenskega domobranstva general Rupnik in je
na njegovo mesto postavljen polkovnik F. Krener, ki ga je Narodni odbor za Slovenijo
istočasno povišal v generala. To mnogim, ki so poznali polkovnika Krenerja, ni bilo
všeč. Še bolj zaskrbljujoče so bile vesti, da se Slove[Stran 035]niji kot klešče nazadržno približuje 4. jugoslovanska armada proti Notranjski in Primorju
in 2. armada iz Hrvaške proti Štajerski in Dolenjski oziroma ob Savi navzgor. Obe
armadi prodirata s popolno oborožitvijo, tudi s topniškimi in tankovskimi enotami.
V te armade so vključeni tudi sovjetski oddelki.

Ob Krki--Mirko Kambič

Figure 18. Ob Krki–Mirko Kambič

Poveljnik novomeške bojne enote je bil v skrbeh. Stamenković je bil izkušen častnik.
V stari Jugoslaviji je bil stotnik I. razreda v kraljevi gardi. Sedaj pa je poleg
udarnega bataljona vodil vse velike enote od Straže, Novega mesta, Šentjerneja do
Kostanjevice. Poleg teh je bila še vrsta manjših postojank v krajih pod Gorjanci oziroma
ob Krki. Kaj naj ukrene s svojimi enotami, s svojimi dvatisoč ljudmi? Kaj naj naredi
oziroma kako naj pomaga drugim, ki so s protikomunističnim gibanjem tako ali drugače
povezani? Vsi ti nikakor niso hoteli priti partizanom v roke. Dovolj jih je poučilo
leto 1943.

Odločil se je, da gre osebno po navodila na glavno domobransko poveljstvo v Ljubljano.
Zjutraj 5. maja sta s kurirjem bojne enote zajahala motor in se odpeljala proti Ljubljani.
Drzni, neustrašni in izkušeni sel bojne enote je bil Pavlenč, doma nekje od Šentruperta,
letnik 1926. Naj takoj povem, da se je rešil vseh pobojev, da je prebil dvanajst let
v Argentini, sedaj pa živi nekje v Švici. (Če mu bo to pisanje prišlo v roke, naj
se nam oglasi s svojim pričevanjem!)

Tisti dan nista na poti v Ljubljano doživela nobenih presenečenj. Nikjer ni bilo partizanskih
zased ali zapor. Varno sta prišla na poveljstvo slovenske domobranske oziroma narodne
vojske. Tam je stotnika Stamenkovića sprejel general Krener ob asistenci polkovnika
Vizjaka. Jasnih napotkov nista dala. Še vedno sta gojila upanje, da bo jugoslovansko
armado prehitela zavezniška angloameriška vojska in zasedla Slovenijo. Stamenković
je ves dan čakal jasnejših sporočil in navodil, vendar jih ni dočakal. General Krener
mu je končno naročil, naj se vrne v Novo mesto k svoji bojni enoti in naj čaka nadaljnja
navodila.

Stotnik Stamenković se je s svojim zvestim slom vrnil v Novo mesto ob tretji uri zjutraj
[Stran 036]6. maja in sklenil, da se ta dan še ne bo umaknil in bo počakal navodila iz Ljubljane.
Poskrbel pa je, da je ta dan odpeljal sanitetni vlak ranjence iz novomeške bolnišnice.
Pot teh ranjencev pa je zgodba, ki je vredna posebne obravnave.

In res, šele 7. maja je izdal štabni stotnik Drčar operativno povelje za umik na Koroško.
Naslednji dan pa je bil za novomeške enote umik preko Ljubljane že nemogoč. Prva kolona,
ki je to poskušala, je bila ustavljena pri Višnji gori. Brez civilistov bi se sicer
prebili, toda zaradi njih so se raje obrnili nazaj. Novomeško poveljstvo je sklenilo,
da gredo po drugi poti: preko Zidanega mosta, Laškega, Celja naprej proti Koroški.

Organiziran umik novomeške bojne enote se je dejansko začel šele 8. maja. Umikajoči
so dajali podobno podobo kot tisti, ki so se umikali preko Ljubljane skozi Tržič in
naprej čez Ljubelj: domobranske čete s polno bojno opremo in polno naloženimi nahrbtniki,
vojaška vozila, bežeči civilisti z naloženimi vozovi, vmes celo zapravljivček z domobranskim
kočijažem, ki je peljal ženo in otroka enega od poveljnikov. Ljudje so bili zaskrbljeni
in negotovi, mladi fantje domobranci pa dokaj brezskrbni. Eden od preživelih takole
opisuje njihov odhod iz Novega mesta: »Lep in sončen je bil 9. maj 1945. Ta dan, ko
je poldne zvonilo, so mesto zapuščali zadnji domobranci. V bližnjih vaseh so ob cesti
stala dekleta in si žalostna brisala solzne oči. Odhajali so fantje, cvet dolenjske
metropole. Nekateri, že poročeni, so bili zaskrbljeni za usodo svojih družin; mlajši
pa smo bili bolj brez skrbi. Zaupali smo našemu vodstvu.«

Kolona se je pomikala počasi preko Škocjana, Mokronoga in naprej proti zasavski cesti,
ki naj bi jo dosegli pri Boštanju. Skupina, s katero je potovala Lojzka Frančič, je
šla skozi Škocjan 9. maja in se približala Radečam 10. maja. Enako povedo tudi drugi,
da je umik do Radeč trajal dva dni. Tu se je pot končala. Zasavsko cesto so že imele
trdno v rokah enote 2. jugoslovanske armade. Vsako nadaljnje prodiranje bi bilo brezupno.
Prve domobrance, ki so prišli v stik z jugoslovanskimi partizani, so zajeli in njihova
usoda je še danes neznana. Od te skupine ni bilo nikoli nobenega glasu. Nekateri so
se ob prvem srečanju s partizani zli usodi srečno izognili, ker so partizani, kdo
ve od kod doma, zamenjali slovenske domobrance s hrvaškimi, ki niso bili v taki nemilosti
in so jih pognali domov.

Ko je domobransko poveljstvo spoznalo brezupni položaj, se je odločilo, da celotno
novomeško bojno enoto razpusti. Izdano je bilo povelje, naj odlože orožje, ker je
vojne konec, in naj v manjših skupinah odidejo domov. Nikomur se ne sme nič zgoditi.
Preživel domobranec se spominja, da je videl tudi domobranskega častnika, kako si
je odpel vojaški pas s samokresom in ga odvrgel.

Tvegan pohod na Koroško

Da se ne bo nikomur nič zgodilo, mnogi niso verjeli. Nekateri so imeli bridke izkušnje
še iz leta 1943, ko so partizani pobili večino zajetih na Turjaku in v Grčaricah.
V zmešnjavi, ki je nastala po razpustu domobranske vojske, se je z drugačnim načrtom
oglasil nadporočnik Franc Nanut–Rade. Povabil je svoje in druge vojake, naj se mu
pridružijo, da jih povede na Koroško. Preživeli, tudi tisti, ki se niso pridružili
temu tveganemu pohodu, povedo, da so bili postavljeni zelo hudi pogoji vsem pridruženim.
Kdor bo lažje ranjen in ne bo sposoben za nadaljnjo pot, mu bodo nudili prvo pomoč,
ga oskrbeli z vsem potrebnim in ga nato prepustili usodi, da se bo sam znašel, kakor
bo vedel in znal. Kdor pa bo težko ranjen, ga bodo ustrelili. Kljub takim zahtevam
se je Radetu pridružilo nad 150 domobrancev in okrog 20 civilnih oseb. Glavna bolničarka
na pohodu je bila Rezka. (Njenega priimka se priča ne spominja.) V sanitetni skupini
so bile zdravnica dr. Kokaljeva, Lojzka Frančičeva, ki je kasneje tudi postala zdravnica,
in druga dekleta.

Prebijali so se počasi in previdno po gorskih poteh. Izogibali so se vasi in glavnih
cest. Lojzka pravi, da so porabili skoraj pet dni za prečkanje Save. Šli so preko
zasavskih hribov in se prikradli v hribovje nad Savinjsko dolino. Ves čas niso imeli
nobenega spopada, saj so se izogibali srečanj s partizani. Vso pot so izgubili le
enega moža, domobranca Lojzeta Hostnika, študenta teologije. Ko so opazili pred seboj
neko vojsko, je šel Lojze v izvidnico, iz katere se ni vrnil. Kakšen je bil njegov
konec, ni znano.

[Stran 037]

Zadnji del pohoda je šla enota nekje pod Raduho, mimo Solčave, prek Pastirkovega vrha
in se znašla pred Železno Kaplo na koroški strani. S tem je bil nevarni del pohoda
končan. Od tu jih je pot vodila v Vetrinj, kjer so se priključili ostali domobranski
vojski. V taborišče so prišli 24. maja, kar pomeni, da so bili na poti štirinajst
dni. Prišli so oboroženi in so šele na robu vetrinjskega bajerja odvgrli orožje. Spominjam
se, kako se je tisti dan po taborišču raznesla vest, da se je na Koroško prebil Stamenkovićev
udarni bataljon. Resnica, kot smo videli, je bila nekoliko drugačna. To ni bil Stamenkovićev
bataljon, čeprav je Stamenković prišel s to enoto, ampak domobranci, ki so se zbrali
ob razpustu pri Radečah okrog nadporočnika Nanuta.

Po vsem trudu in naporih, ki jih je na poti na Koroško imela Radetova skupina, in
ko so bili že prepričani, da so končno na varnem, pa jih je čakala enaka zla usoda
kot večino drugih, ki so prišli v Vetrinj dolgo pred njimi. 31. maja, na dan sv. Rešnjega
telesa, so se vkrcali na pogubni angleški transport, ki jih je odpeljal v Pliberk.
Tu so bili predani partizanom in njihova nadaljnja pot skozi Celje v Teharje je znana.

Vojaški del te skupine je bil skoraj v celoti pokončan nekje v hrastniških jaških.
Poveljnik enote nadporočnik Franc Nanut, letnik 1920, je preživel. Ostal je na Koroškem,
bil učitelj v Šmohorju, leta 1949 pa je šel v Argentino. Žena, Korošica, se je hotela
vrniti domov. Tako se je kasneje vrnil na Koroško, postal obratovodja v tekstilni
tovarni, danes pa živi kot upokojenec v Beljaku.

Preživela je tudi Lojzka Frančič iz Dol. Stare vasi. Šla je po poti teharske kalvarije,
a je bila po amnestiji spuščena domov. Ob koncu vojne je bila maturantka novomeške
gimnazije. Leta 1948 ji je uspelo nadaljevati šolanje. Vpisala se je na medicinsko
fakulteto in jo uspešno končala. Svoj zdravniški poklic je opravljala v Prekmurju.
Poročila se je, sedaj se piše Berden, ima družino in živi kot upokojenka v Martjancih.

Preživel je tudi stotnik Stamenković; verjetno je bil na koncu vojaške poti povišan
v majorja. Njegovih življenjskih peripetij ne poznam. Vem le, da je – če ni že umrl
– nekje v Braziliji.

Pomor domobrancev

Po razpustu novomeške bojne enote so se domobranci posamezno ali v manjših skupinah
po raznih poteh napotili proti domu ali k dobrim znancem. Večina je hotela priti domov
čim bolj na skrivaj, kajti po vaseh so že zavladali terenci in partizani so s svojimi
že prej organiziranimi službami prevzemali po večjih krajih oblast. Nekaj domobrancev
se je že pred umikom poskrilo doma, kot so to naredili tudi po drugih krajih Dolenjske
in Notranjske. Skupaj s temi, ki so se vrnili sedaj, se je po vaseh pod Gorjanci skrivalo
okrog 1800 domobrancev. Partizani oziroma njihova politična policija Ozna si je postavila
za cilj, da polovi vse in da, kot je bilo sklenjeno v partizanskem vrhu, tudi pobije
vse razen redkih izjem.

Na tem kraju je imel skrivališče Franc Gril

Figure 19. Na tem kraju je imel skrivališče Franc Gril

Nekaj domobrancev so polovili že prve dni. Kmalu pa so nove oblasti izdale oglas,
ki je dosegel vse kraje, da se morajo vsi domobranci prijaviti na komande mest. Kdor
se ne bo prijavil in bo kasneje ujet, bo obsojen na smrt izven zakona. Prijavna mesta
so bila predvsem v Novem mestu in v Kostanjevici. Nekateri pa pravijo, da so se jav[Stran 038]ljali tudi v Beli cerkvi. Koliko se jih je po tem oklicu predalo, ne vemo. Gotovo
pa je, da je bilo po partizanskem preštevanju to število premajhno.

Do sedaj so bile v že nekaj podgorjanskih farah in farnih podružnicah postavljene
in blagoslovljene plošče z imeni pomorjenih domobrancev in drugih žrtev boljševizma.
Ob odkrivanju teh plošč so pripravljalni odbori izdali tudi knjižice z osnovnimi podatki
o pobitih in njihove fotografije. Letnica smrti je pri večini 1945. Pogosto pa pri
podatkih o smrti zasledimo takle ali podoben zapis: »Doletela ga je ista usoda kot
vse tiste dolenjske fante, ki so se po koncu vojne vrnili na svoje domove, se javili
na takratnih komandah, bili poslani domov, nato pa aretirani in odpeljani na zbirna
mesta v Kostanjevico, od tu pa v Novo mesto in naprej v Šentvid nad Ljubljano, od
tam pa v Kočevski Rog.«

To, da so tiste, ki so se prvi javili ali bili ujeti, vrnili domov, je bila prefinjena
prevara in odlično načrtovana past. Pogovarjal sem se z več ljudmi, svojci pobitih,
ki so tiste hude čase globoko doživljali. Vsi so mi pripovedovali, kako usodno je
delovala ta vrnitev že prijavljenih domobrancev. Po vaseh in skrivališčih seje širilo:
»Saj nam ne bodo nič storili, sporočilo glejte, saj so vse, ki so se prijavili, spustili
domov. Vrnil se je celo Zagorčev Jože – Japetov, domobranski narednik, doma iz Brezovice
pri Šentjerneju, ki je sodeloval pri popolnem uničenju 4. bataljona Cankarjeve udarne
brigade na Javorovici. Če take spuščajo domov, potem se nam res ni treba bati.« Tako
govorjenje je imelo na skrivače velik vpliv. In v naslednjih dneh so se začeli javljati
v velikem številu. Ko se je Ozni zdelo, da so svoj cilj v glavnem dosegli, so neke
noči v začetku junija po vseh krajih hkrati aretirali po domovih vse tiste, ki so
jih prej spustili. Akcija je bila opravljena brezhibno in past seje neprodušno zaprla.

Vse polovljene in vse prijavljene so zbrali v Novem mestu. Vse so popisali in zbrali
o njih potrebne podatke. Ko so te stvari uredili, so vse zbrane z železniškim transportom
čez Mirensko dolino odpeljali v Šentvid nad Ljubljano. Njihova nadaljnja usoda nam
je znana. Iz popisa ujetih in prijavljenih in iz popisov terenskih služb o dolenjskih
domobrancih pod Gorjanci so izdelali dovolj natančno bilanco o tem, kdo jim še manjka.
Na podlagi teh podatkov se je začel neusmiljen lov po vaseh in po gozdovih na obeh
straneh Krke.

Po tistem, ko je odpeljal transport domobrancev v Ljubljano, so se fantje in možje
še vedno prijavljali. Mesto za prijavo je bila Turkova hiša, kjer je bil v tem času
sedež Ozne. Od tu so jih spravljali v bližnje novomeške zapore. Zapori so bili v mogočni,
prostrani sodnijski stavbi, ki je bila sezidana še pod Avstro-Ogrsko, kot da bi takrat
vedeli, da bo Dolenjska tako stavbo res nekoč potrebovala.

Kmalu v mesecu juniju se je novomeška Ozna za likvidiranje domobrancev že osamosvojila.
Našli so nekaj brezen, ki so bila najlažje dostopna iz Novega mesta in so blizu ceste
Podturn–Kočevje. To je Dvojno brezno in Jama v Rogarskih klancih. Vozili so jih tudi
v brezno Cinkov križ in tudi v manjše jame v Gorjancih. Za prevoz so našli posebno
vozilo nemške vojske, verjetno za prevoz hrane. To je bil tovornjak z velikim zaprtim
kovinskim kesonom. Zadaj je imel vrata, ki so se trdno zapirala, za zračenje pa je
imel le loputo na stropu. V ta kovinski zaboj so spravili 30 do 40 zvezanih obsojencev.
Ta mrtvaški voz je odpeljal iz Novega mesta dvakrat v tednu, in to vedno ponoči.

Pripoved še žive priče z Dolenjske je taka: »Star sem bil 16 let. V mesecu maju sem
bil mobiliziran skupaj z drugimi fanti, starimi od 15 do 17 let. Uporabljali so nas
predvsem za zunanjo stražo Ozne in zaporov. Nastanili so nas na sodniji kot pomoč
notranji straži, ki pa so jo sestavljali izključno stari partizani. Vseh skupaj nas
je bilo okrog 30. Pripadali smo 4. bataljonu Cankarjeve brigade. Enota, ki sem ji
pripadal, se je imenovala Zora – in je bila v sestavi KNOJ-a. Naš komandir je bil
Marko Saje, komisar čete pa je bil Anton Čuk iz Doba.

V juniju so nalagali jetnike na zaprti nemški furgon – »felddpost« imenovan – ob sredah
in petkih. Kabina vozila je bila povečana, tako da so poleg voznika v njej sedeli
tudi partizani, ki so na morišču opravili likvidacije. Za prevoz, ki je bil izključno
ponoči, je bilo potrebno jetnike dobro zvezati; običajno po dva in dva s hrbtom skupaj
in potem še dva para skupaj za nadlakti z žico ali vrvjo. Rekli so, da je to ruska
tehnika. V gozdu, kamor so jih vozili, je bila trda tema, in če jetniki ne bi bili
dobro zvezani, bi se gotovo zgodilo, da bi kdo poskušal pobegniti. Morilci so vo[Stran 039]zilo ustavili ob jami in iztovorili jetnike še vedno trdno zvezane skupaj. Nato se
je vozilo obrnilo tako, da je z žarometi osvetlilo morišče. Tedaj so mladi likvidatorji
posamezne pare odvezali, jih slekli in sezuli, potem pa postrelili in zmetali v jamo.
Vedno, ko se je furgon vrnil z morišča, so razložili obleko in obutev. Morilci so
se redno vračali v svojo bazo šele v zgodnjih jutranjih urah. Med vezanjem in natovarjanjem
so jetnike pogosto pretepali. Eden najbolj krutih je bil Dolči Taborski. Večkrat so
v furgon zmetali tudi mrtve jetnike, ki so umrli med mučenjem v zaporu. Smrtni mlin
Ozne je redno obratoval do konca septembra 1945. Do takrat so morilci dvakrat, včasih
tudi trikrat na teden odvažali jetnike v smrt. Konec septembra so začeli morišča pokrivati
z zemljo. Tisti, ki so to delo opravljali, so se vračali blatni do kolen.«

Sito mlina smrti v Novem mestu je bilo zelo gosto. Le malo je jetnikov, ki so prišli
skozenj živi. Le tisti, ki so se skrivali najmanj do meseca septembra, so morda imeli
srečo, da so bili obsojeni le na prisilno delo. Obsodba se je navadno glasila na 10
let. Tak primer je še živeči Zevnikov Tone iz vasi Čardaže. Obsojen je bil na deset
let, toda po petih letih prisilnega dela so ga spustili kot invalida, kar je postal
ob delovni nesreči. Živ je prišel iz novomeških zaporov tudi prof. Dolenc, direktor
gimnazije. Takih pa je bilo malo. Partizansko ravnanje z ujetniki po amnestiji nam
zgovorno kaže, da je bila amnestija dejansko le pesek v oči jugoslovanski in svetovni
javnosti.

Ivan Kralj navaja v svojem pisnem poročilu pričevanje gospe Karoline Guštin in njenega
pokojnega moža Franceta, ki se je skrival do 13. novembra 1945. Zaradi izdaje so ga
odkrili v Mokrem polju, izdala ga je znanka Pregljeva, ki je zbirala podatke o skrivačih
po nalogu Ozne. Obljubili so ji, da bo rešila svojega moža Jožeta Preglja, ki so ga
že imeli zaprtega. Kljub temu so ga decembra 1945 obsodili na smrt in usmrtili.

Karolina Guštin pričuje takole:

»Akcijo lova je vodil oznovec Drčar, človek visoke postave in silno krut z jetniki.
Ob aretaciji je bila poleg tudi Bratkovičeva žena. Peljali smo se najprej proti vasi
Vrh, kjer so izgrebli iz nekega skrivališča najprej Bratkoviča. Od tu smo se peljali
naprej proti Gradišču, kjer so iz skrivališča izvlekli mojega moža. Iz tega se vidi,
da je bila akcija skrbno pripravljena. Ko so mojega moža pripeljali k vozilu, je bil
že uklenjen z rokami zadaj in z vrvjo okoli vratu. Objela sem ga in poljubila. Moj
položaj je bil težak, kajti bila sem v osmem mesecu nosečnosti. Moža so odkrili z
zvijačo. Oznovec Drčar, ki je vodil skupino, je zahteval, da bi moža in Bratkoviča
ustrelili že kar na poti skozi Struško hosto. Vendar se to ni zgodilo. Vse so nas
peljali v novomeške zapore. Tu je prišel nasproti kapetan Jože, ki je ukazal, da mojemu
možu snamejo verigo in vrv. Odpeljali so ga v bunker, mene pa so zaprli v celico.
Spominjam se, da so bile stene prostora do stropa obrizgane s krvjo. Doživetje je
bilo grozljivo. Sledila so zaslišanja. Enkrat mi je oznovec Drčar pri zaslišanju vrgel
v obraz: »Nimate več moža; spravili smo ga s poti.« Mnogo me je zasliševal o kaplanu
Moharju. Vedno je bil zelo nasilen. V celici sem bila večinoma sama. Kapetan Jože,
kakor so ga imenovali – star je bil okrog 30 let, mi je po enem tednu prinesel v celico
skodelico kave. Prav ta me je pred izpustom še enkrat zasliševal. Bil je v civilni
obleki. Spraševal je o vsem mojem sorodstvu. Pred seboj je imel evidenco o vseh jetnikih,
ki so šli skozi novomeške zapore. To je bila knjiga, debela kot telefonski imenik.
Imela je trde rjave platnice. Ob strani je bila opremljena z abecednimi oznakami.
Kapetan Jože me je vprašal po mojih bratih. Pogledal je pod črko T. Rekel ni nič,
samo pomenljivo me je pogledal. Rekla sem mu, da mi je Drčar povedal, da so mi moža
že ubili. Poklical je dežurnega in ukazal: »Pripelji Guština!«

Naj napišem še pričevanje preživelega vaškega stražarja in domobranca Janeza. Janez
že dolgo ni bil več aktivni vojak. Konec leta 1943 je bil v boju težko ranjen. Dolgo
se je zdravil, nato pa je bil kot invalid odpuščen domov. Zdravniki so mu komaj ohranili
nekaj vida. Tudi nanj po vojni niso pozabili. Aretirali so ga in zaprli. Janez pravi,
da so bili tisti čas zapori zelo natrpani in da so bili jetniki tudi v drugih zgradbah
v mestu. Najprej je bil tri tedne v samici. Srečal se je z oznovcem Mitjo Mikcem,
ki je imel eno nogo krajšo. Mitja ga je peljal v celico, kjer so jetnike zasliševali.

[Stran 040]

Na klinih, nameščenih na steni, je viselo več bikovk različnih dolžin. Na koncu so
bile okovane in opremljene z dodatnimi biči, na katerih je bilo privezanih še po nekaj
žebljev. Mitja mu je takoj zagrozil, kaj ga čaka.

Farne plošče v Kostanjevici

Figure 20. Farne plošče v Kostanjevici

Pokazal je na biče, če ne bo govoril po resnici. Stene so bile obrizgane s krvjo do
stropa. Krvave sledi na stenah so verjetno pri zamahovanju puščali žeblji. Po končanem
zaslišanju je bil Janez premeščen v skupinsko sobo, kjer je bilo okrog 60 jetnikov
in strašna gneča. V zapor so večkrat prihajali domači terenci in iskali znane obraze.
Če so katerega prepoznali, so ga odvedli in ni se več vrnil. V nočnih urah je bilo
slišati stokanje in vpitje jetnikov. Pretepanje z biči je bila ena najpogostejših
zasliševalnih metod. Ob stenah so bile naslonjene tudi gorjače, pod katerimi so domobranci
večkrat obležali mrtvi. Z okovanimi biči sta žrtev hkrati obdelovala po dva oznovca.
Lahko si mislimo, koliko udarcev je bilo potrebnih, da so bile stene povsem okrvavljene.
Najbolj so se znašali nad tistimi domobranci, za katere so ugotovili, da so bili udeleženi
v akcijah, ko so partizani doživeli hude poraze in so jih imeli v slabih spominih.

Ob neki priliki, ko je skupino jetnikov gnal oznovec Mitja v nižje nadstropje, je
Janez uprizoril padec po stopnicah. Delal se je bolj slepega, kot je dejansko bil.
Mitja je padec videl in rekel: »Pa si res revež!«. Kmalu nato je bil Janez izpuščen.
Šef zaporov je bil v tistem času neki Terlep.

In kakšna je končna bilanca pomora domobrancev ob Krki? Povedali smo že, da jih je
bilo ob koncu vojne na tem področju okrog 2000, kar potrjuje tudi dokumentacija Inštituta
za novejšo zgodovino v Ljubljani. Preko Vetrinja, Teharij in na hrastniška morišča
jih je šlo najmanj 140. V taborišče Šentvid in kasneje na morišča v Rog jih je šlo
okrog 600. V domačem novomeškem okolju so jih pobili okrog 1000, kot ugotavlja po
svojih računih Ivan Kralj (seštevek prevozov od junija do septembra). Skupaj to znese
okrog 1750. Podobno bilanco najdemo tudi v emigrantskih zgodovinskih virih. V njih
je zapisano, da so od tistih, ki se niso umaknili na Koroško, pobili 1574. Če k temu
prištejemo še vse ostale pobite (prvi dan umika pri Radečah!), pridemo do podobne
številke. Poboji pa so se nadaljevali, čeprav v manjšem številu, tudi po septembru
1945. Preživela priča Franc Jerman iz Novega mesta pravi: »Do konca leta 1948 so nas
nalovili še kakšnih 100. Tudi med temi so morali nekateri umreti nasilne smrti.«

Do dovolj zanesljivih podatkov bomo prišli, ko bodo po vseh farah narejeni popisi
pobitih in vklesani na farne plošče. Samo v Šentjerneju jih bo več kot 400. Veliko
bolj kot bilanca pobojev pa so pomembne za to dolino družinske tragedije in duševne
rane. Vrsta družin je ostala brez moških potomcev. Mnogo pobitih je bilo družinskih
očetov, ki so zapustili majhne otroke in ženo, ki jih je morala ob vsem nagajanju
nove oblasti spraviti na noge. Še danes, ko so od takrat že minila desetletja, pridejo
pričevalkam solze v oči, ko obujajo v življenje tiste čase. Predstavljajte si: žena
Jožeta Škedlja, letnik 1915, iz Dol. Brezovice, je imela tri tedne stari dvojčici
Ano in Pepi. 20. maja so Jožeta doma pobrali in odvedli na morišče.

Zgodbe rešenih skrivačev

Franc Gril. Doma je bil iz vasi Brusinec, ki spada v faro Dolenjske Toplice. Rojen
je bil leta 1913 in v času vojne je bil med najbolj izpostavljenimi letniki. Vas je
bila takorekoč na partizanskem ozemlju. V njihovi hiši je bila leta 1942 partizanska
bolnišnica. Tudi France je bil neke vrste partizanski mobiliziranec, saj je bil občasno
dodeljen straži tretjega kroga zaščite Baze 20. V tem krogu je bila tudi njihova vas.
Francetov oče je bil ugleden gospodar in v kraju je imel velik vpliv. Bil je zaveden
Slovenec in kristjan. Ko se je začelo čiščenje takih pokončnih ljudi, ki so bili komunistični
revoluciji v napoto, je prišel na vrsto tudi on. Že poleti 1942 so ga odpeljali iz
vasi in ga umorili. Vaščane so [Stran 041]prepričevali z lažjo, da je sodeloval z Italijani. Povedali pa so lahko le to, da
so se enkrat italijanski vojaki na svojem pohodu ustavili v njihovi hiši.

Razumljivo je, da France po vsem tem ni bil pripravljen sodelovati s partizani. Umaknil
se je v Novo mesto in se pridružil vaškim stražarjem. Novomeška vaška straža je po
kapitulaciji Italije partizansko vihro z okrepljenimi napadi in pomori razmeroma varno
preživela. Fantje in možje iz teh enot so postali slovenski domobranci. Tako tudi
France. Spet ga dobimo v Novem mestu kot skrbnika vojaških konj. V tej službi je dočakal
konec vojne.

Pri umiku pri Radečah ga srečamo kot kočijaža, ki vozi ženo in otroka domobranskega
poveljnika. Pri razpustu bojne enote se je pridružil desetim domobrancem, ki so se
med seboj poznali in so bili doma z istega konca. Vodil jih je Benkovič iz Rumanje
vasi pri Straži. Bil je bolničar usmiljenih bratov v novomeški bolnišnici. V zmešnjavi,
ki je nastala po razpustu domobranske vojske, se je izkazal kot odličen organizator
in voditelj. Varno je vodil skupino mimo Mirne in Trebnjega. Pri Ponikvah so prečkali
progo, prišli do Dobrniča in mimo Ajdovca na Straški hrib. Za pot so rabili kar nekaj
dni. Ker pa so bili s hrano dobro založeni, niso nikjer iskali stikov z domačini.

Na Straškem vrhu je bilo njihove skupne poti konec. Poslovili so se in razšli z načrtom,
da se posamično poskrijejo in počakajo nadaljnjih dogodkov. Tolažili so se z ljudsko
modrostjo, da je vsak pes, ko se strga z verige, najbolj popadljiv, potem pa se počasi
umiri. Pred slovesom so si obljubili, da ne bo nobeden nikogar izdal, tudi če pade
v roke partizanom.

France se je sam spustil v dolino proti Krki in bil v velikih skrbeh, kako bo prišel
čez. Bil je namreč neplavalec, čez most v Soteski pa ni smel, ker je bil gotovo pod
partizanskim nadzorstvom. Toda imel je srečo. Med Zgornjim poljem in Sotesko je našel
splav, se prepeljal čez Krko in prišel še isto noč domov.

Za njegovo vrnitev sta vedeli le mama in sestra Rozalka. Prve dni se je skrival doma.
Toda zvedel je, da so enega iz njegove skupine po krivdi otrok že odkrili in ga odpeljali
v Novo mesto. Prišel je glas, da so ga že ubili. Prej pa so gotovo iz njega izvlekli
imena še drugih skrivačev. Doma so opazili, da eden od sosedov opazuje hišo in domače
sprašuje, kje je France, saj se je menda vrnil. Zato se je odločil, da se bo skril
drugje.

V gozdu, kakšne tri kilometre od doma, si je naredil v goščavi mladih smrek skrivališče,
nekakšno zemljanko. Za ta kraj je vedela le sestra. Hrano in obleko mu je občasno
nosila vedno na drugo, prej dogovorjeno skrito mesto. Sestri je naročil, naj poizve
in naj mu sporoči, če se bo kdo vrnil in če bodo koga izpustili. Oznovci so ga ves
čas iskali in nekajkrat se jim je, kot je sam rekel, po čudežu izognil. Prepričan
je bil, da je v Marijinem varstvu. Obiskoval ga je droben ptiček in enkrat ga je s
pravočasnim opozorilom rešil pred modrasom. Čas je razpoznaval po bitju ure v zvoniku
cerkve sv. Roka, ki je bila v še slišnem krogu.

Sredi avgusta mu je sestra sporočila, da so razglasili splošno amnestijo za tiste,
ki nimajo nad sabo zločinov, in da so se vrnili domov nekateri mladoletniki. Prav
tako pa je tudi izvedel, da so vse ostale pobili. Sklenil je, da se bo skrival še
naprej. Ob koncu avgusta pa mu je Rozalka povedala, da se je iz Novega mesta vrnil
neki domobranec, ki je bil prav tako skrivač in se je šel prijavit po amnestiji. In
tako se je tudi France odločil, da se preda.

Sredi septembra se je prijavil v Novem mestu. Takoj so ga zaprli v celico, polno domobrancev
in drugih. Vsak večer so jih zasliševali in pretepali. Mnoge so kljub amnestiji odvažali
na morišča. Neki večer konec septembra je prišel v celico partizan, ki je velik del
vojne preživel v bližini ali pa prav na Francetovem domu. Spoznal je Franceta in mu
rekel: »Kaj pa ti tukaj delaš, marš domov!« Naslednji dan je bil odpuščen. Doma, razen
nekaj groženj (»če te niso v Novem mestu, te bomo pa mi«), se mu ni zgodilo nič. Res,
da je doživljal v naslednjih letih nagajanje, kot prepoved sajenja krompirja, češ
da ima koloradskega hrošča na njivah. Izsekali so mu gozd. Toda vse to ni bilo primerljivo
s ceno življenja.

Bernardovi fantje. Doma so bili v vasi Veliko Mraševo. Naselje spada danes pod faro
Sv. Križa, sedaj Podbočje. Veliko Mraševo je na levi strani Krke, odkoder so Nemci
med okupacijo izselili vse domačine in tja naselili Kočevarje. Velika družina Bernardovih,
živih je bilo devet otrok, se je zatekla v Kostanjevico, ki je [Stran 042]bila v Ljubljanski pokrajini. Starejši fantje so bili Tone (1922), Albert (1924) in
Stanko (1926). Kljub temu, da so bili od Nemcev pregnani, jih pot ni vodila k partizanom,
ampak so vsi trije postali domobranci. Najmlajši je bil v Ljubljani v štabni četi,
starejša dva pa sta ostala na Dolenjskem. Najprej sta bila v Novem mestu, proti koncu
vojne pa na postojanki v Šentjerneju. Postojanka je bila v velikem enonadstropnem
poslopju na robu Šentjerneja v zaselku Dolnja Brezovica.

Po razpustu domobranske vojske pri Radečah sta se Tone in Albert podala domov na Mraševo.
Dom je bil prazen in opustošen. Vse okrog po hiši, v gospodarskih poslopjih in na
dvorišču so bile sledi umikajoče se vojske. V vasi so bili verjetno nemški vojaki,
ki so pred odhodom poklali živino in perutnino, ki so jo pustili bežeči Kočevarji.
Povsod so ležali ostanki pobitih živali. Poiskala sta primerno skrivališče in čakala.
Eden mlajših bratov se spominja, da sta imela skrit prostor za neko slepo steno. Po
nekaj dneh se je vrnila iz Kostanjevice tudi družina. Sedaj sta se počutila po eni
strani bolj varna in predvsem preskrbljena, po drugi strani pa ne, saj bi se lahko
kateremu od številnih otrok kje zareklo, da se brata skrivata doma.

Kmalu sta dočakala lov na glave. Dan za dnem in noč za nočjo so v hišo vdirali oznovci
in vse pretaknili. Ker je njihov prihod najavljal domači pes, so ga ustrelili. Fanta
sta ugotovila, da prav dolgo ne bosta mogla prikrivati svojega skrivališča. Zato sta
se preselila v bližnjo vas Gazice, kjer je bila doma mama, in tu sta našla bolj varno
pribežališče. Toda stalnega skrivanja in neprestanega oprezovanja sta se počasi naveličala.
Odločila sta se že, da se gresta prijavit v Kostanjevico, saj sta zvedela, da je objavljena
splošna amnestija. K sreči je konec avgusta prišel kot okostnjak domov Stanko. Bil
je v taborišču Teharje. Rešil se je z mnogo pretkanosti in z veliko sreče. Ne samo,
da je zatajil svoj letnik (1926!), spremenil je tudi kraj bivanja. Povedal je, da
je doma iz Črne vasi pri Ljubljani, kjer je res imel strica, ki ga je večkrat obiskoval.
Stanko je izkusil vsa teharska grozodejstva in partizansko krutost. Zato je bratoma
dopovedal, da se v nobenem primeru ne smeta prostovoljno javiti. Brata sta ga poslušala
in se skrivala naprej.

Pozno jeseni se je prvi za beg v Avstrijo odločil Albert. Ljubljanski stric je pomagal
najti nekaj zvez in napotkov. Po mnogih težavah je srečno prišel v begunsko taborišče
pri Gradcu. Od tu je odšel v Ameriko, se kasneje vrnil v Gradec, kjer je uspešno študiral
medicino in se nato kot zdravnik za stalno naselil v ZDA, kjer živi še danes.

Tone mu je sledil šele leta 1946. Najprej je bil v begunskem taborišču. V Gradcu je
končal univerzo in postal inženir kemije. Leta 1950 se je za stalno odselil v Ameriko,
kjer je študij še nadaljeval in postal iskan strokovnjak svoje stroke.

Najmlajši, Stanko, naš teharski sotrpin, je doma postal gospodar. Naj povem še to:
vseh devet otrok je še živih.

Po branju tega zapisa, se bo oglasil morda še kdo od preživelih skrivačev. Prav zanimiva
bi gotovo bila zgodba ing. Toneta Matičiča. Bil je inženir agronomije in ugleden profesor
znane kmetijske šole na Grmu pri Novem mestu. Med vojno je bil kot domobranski nadporočnik
pribočnik na poveljstvu novomeške bojne skupine. Ni se umaknil na Koroško, ampak se
je do oktobra 1945 skrival po dolenjskih gozdovih. Potem je srečno ušel iz Slovenije.

Čudežno rešeni

Kot bo prišlo v zgodovino slovenskega holokavsta pet čudežno rešenih iz brezen Kočevskega
Roga, tako se bodo zapisali tudi naši trije pripovedovalci, ki so ubežali smrti iz
brezupnega položaja. Vsi trije so doma iz Gornjih Lakovnic. Prvi je Jože Brunner,
rojen 1914. Bil je domobranski narednik na postojanki na Trški gori. Ob koncu vojne
mu je žena Antonija rodila otroka. Drugi je bil Johan Jenič, brat Jožetove žene, tretji
pa Lojze Šurla. Zadnja dva sta že pokojna, Jože Brunner pa je izpričal takole:

Vsi trije so se skrivali doma in po gozdovih. Tudi do njih je prišla pretkana propaganda,
naj se prijavijo notranji upravi, ker bodo v nasprotnem primeru likvidirani. Propaganda
je našla pri naših skrivačih plodna tla. Celo nekatere žene so nagovarjale svoje može,
naj se čimprej javijo, da ne bodo likvidirani. Javili so se in se znašli v novomeških
zaporih. Trinajst nesrečnih dni in noči so preživeli v celicah žejni in lačni, skoraj
vsako noč zasliševani, pretepani in poniževani. Po teh mučnih dneh je bilo neko noč
okrog enajstih, morda je bilo 5. avgusta, poklica[Stran 043]nih na hodnik 27 jetnikov. Med njimi so bili tudi naši trije sovaščani. Z vrvjo, debelo
kot prst na moški roki, so jim zvezali roke na hrbtu in jih odgnali na dvorišče. Tu
so jih ponovno povezali po dva in dva nad komolci in jih naložili na star tovorni
hladilnik. Ta tovornjak je bil nemškega izvora. Vse ohišje je bilo iz železa, zadaj
pa se je vozilo zapiralo z dvokrilnimi kovinskimi vrati. Na tovornjaku ali hladilniku
so jih ponovno povezali v nekak svitek. Šofer je vključil motor, da se je ogreval.
Kabina je bila tako velika, da so lahko poleg šoferja sedeli še trije partizani. Staro
vozilo je povzročalo velik hrup. Jetniki so spraševali, kam jih peljejo. Eden od jetnikov
je slišal, da jih peljejo v Črnomelj. Vodnik Jože je podvomil in dejal, da bodo kmalu
videli. Stražarji so zaprli dvokrilna vrata in jih zapahnili. Glasno so se zaprla
še vrata kabine. Vozilo je odpeljalo izpred novomeškega sodišča, se usmerilo po Vrhovčevi
ulici in se bližalo Glavnemu trgu. Vodnik Jože se je s težavo izmotal iz skupnega
poveza in pritisnil uho h kovinski steni ter ugotavljal smer vožnje. Točno je vedel,
kdaj so prevozili Glavni trg in kdaj so bili na mostu. Nato je začutil kratek del
makadamske ceste in kako je šofer zavil na desno v smer Kočevskega Roga. Polglasno
je zaklical: Fantje, ne gremo v pravo smer!

Tedaj se spomni na brata svoje žene, kako krepke zobe ima. Pokliče ga in ga prosi,
naj mu poskuša pregrizniti vrv na hrbtu. Johan se je izmotal iz svitka in začel s
svojimi krepkimi zobmi žagati suho, debelo vrv. Začel je takoj, ko so prevozili razkopano
železniško progo pri kandijski postaji. Staro vozilo je peljalo počasi, toda za Johana
prehitro. Komaj so prispeli do Volavškega mlina, je potožil, da ne bo šlo, ker mu
preveč teče kri iz zobovja. Jože ga je opogumil, da mu bo kri pomagala razmočiti vlakna
vrvi. In Johan se je z novo vnemo zagrizel v vrv. Volja do življenja je bila močnejša
od bolečin in kri mu je zares pomagala, da so postala vlakna mehkejša. Prve niti je
pregrizel do Gradišča, nato se je vrv hitreje vdajala. V Dolenjskih Toplicah je že
popustil tretji snop vlaken, četrti pa je bil že tako razmočen in zrahljan, da ga
je Jože s svojimi krepkimi rokami sam pretrgal. Roke so bile proste. Najprej je hitro
odvezal še Johana, nato pa sta oba skupaj Lojzeta. Sedaj je ostal še problem vrat,
ki so bila zapahnjena od zunaj. Vsi trije so se zagnali na vrata in jih z božjo pomočjo
dvignili iz tečajev. Svež zrak je zapihal v zatohli prostor.

Ostali jetniki se za beg niso odločili. Iz vozila je prvi skočil Jože. Ker je bil
nekoč v službi pri železnici, je vedel, da se mora pognati v smer vožnje, in srečno
je pristal. Johan ni ujel pravega odriva in si je pri padcu zvil nogo. Več sreče je
imel tretji, Lojze, ki je varno pristal. Hitro so se poiskali in Lojze je skupaj z
Jožetom odnesel Johana v začasno zavetje. Poravnala in povezala sta mu zvito nogo.
Tu, v zavetju so ponovno zadihali svež zrak in svobodo. Z bolečino v srcu pa so spoznali,
da to ni več njihova ljubljena domovina.

Trije begunci so se še bolj oddaljili od ceste in si poiskali varen kotiček v gozdu.
Skušali so si oddahniti od prestanega. Kmalu so se srečali z novo težavo: vsi trije
so bili strahotno žejni. Odločili so se, da morajo še pred zoro najti vodo. Šli so
proti jugu in se ves čas ogibali cest in naselij. Po več ko enournem tavanju so naleteli
na samotno požgano domačijo in star vodnjak, v katerem je bilo še nekaj vode. Toda
kako priti do nje, ko ni bilo nobene posode. Vodnjak je bil globok okrog tri metre.
Johan se je spomnil na svoj čevelj, ki ga ni mogel obuti zaradi otekle noge. Čevelj
pa je lahko posoda! Lojze je hitro našel dolg kol in na koncu z vezalko privezal čevelj.
Tako so prišli do vode, da so se odžejali.

Prva noč je bila hladna in dolga. Prihajal je nov dan. Komaj so dočakali, da se je
čez hribe dvignilo sonce in jim ogrelo premrle ude. Vedno bolj pa se je začela oglašati
lakota. Počasi so se pomikali proti Starim Žagam. Globlje v gozdu se jim je zdelo
varneje, pa tudi lakoto so si potešili z malinami, borovnicami in jagodami. Na sončni
jasi so si napravili zasilna ležišča med skalami. Dva sta lahko spala, tretji pa je
bil na straži. Ko je sonce zašlo, so se napotili dalje. Ubirali so jo v smeri Ljubna.
Vsak dan so prehodili pet do deset kilometrov. Vsak dan so naredili novo ležišče,
samo če je bil dež, so dva ali tri dni ostali na istem kraju, če se jim je zdelo dovolj
mirno in varno. V deževnih dneh so si naredili streho iz smrekovega lubja. Od mesta,
kjer so olupili drevje, so šli daleč stran, da jih olupljene smreke ne bi izdale.

Kljub počasnim premikom zaradi boleče Johanove noge se je končno pokazal Ljuben. Tam
so se že lahko oglasili pri kaki samotni zidanici in dobili kozarec vina in [Stran 044]kos kruha. Če so jih vprašali, od kod prihajajo, so odgovorili, da iz internacije
in da so doma iz Bele krajine. Nikdar se niso izdali, kdo so in od kod. Že blizu domače
fare so srečali in spoznali mater, ki je imela tri sinove pri domobrancih. Zato so
se odločili, da jo zvečer obiščejo. Hiša je bila na samoti. Lučka je še gorela, ko
je Lojze potrkal na vrata. Mati je vsa srečna odprla, ker je mislila, da se je vrnil
kateri od njenih sinov. Bila je žalostna. Vse tri je povabila v hišo in jih skromno
pogostila. Opozorila jih je, naj bodo nadvse previdni, ker oznovci neprestano iščejo
skrivače po vaseh in gozdovih. Previdni pa naj bodo tudi pred domačini, kajti vsem
je strogo naročeno prijaviti skrivače in da jim v nobenem primeru ne smejo nuditi
obleke, hrane ali prenočišča. Pred odhodom jim je obljubila, da bo obvestila njihove
svojce in jim naročila, da prineso na določeno skrivno mesto, kar nujno potrebujejo.
Materi mučenici so se prisrčno zahvalili ter se poslovili.

Preselili so se v Ruperške gozdove in dobili zvezo z domačimi družinami. Ti so jih
oskrbovali z obleko in hrano. Veliko so pretrpeli skrivači, toda nič manj njihove
družine. Največja trpinka je bila gotovo Jožetova žena z malim sinom, ki je imela
poleg moža tudi brata v gozdu. Koliko noči je prečula in koliko hrane je znosila na
vse strani prostranih goščav. Skrivanje namreč ni trajalo le mesec ali dva, temveč
tri poletja in dve zimi. Ta doba, trideset mesecev, je tudi skrivače za vedno zaznamovala.
Dve zimi so preživeli brez kurjave in brez prave strehe nad glavo; dostikrat brez
hrane in vode. Stalno na begu. In vrtalo jim je v možgane, kako da se je moralo to
zgoditi s slovenskim narodom, zakaj jih je Bog zapustil, saj so tako trdno verovali
vanj.

Dolgo skrivanje je v vasi kljub vsemu povzročilo razna sumničenja. Govorilo se je,da
se nekateri še skrivajo. Jožetovo ženo so večkrat zaslišali, a nikoli se ni izdala.
Nazadnje je oblast razglasila, da lahko gredo skrivači domov in da se jim ne bo nič
zgodilo. Jožetovo ženo so aktivisti tako prepričali, da jim je kar verjela. Toda Jožeta
je bilo težje prepričati. Končno so se neke noči odločili in prišli domov. Počasi
so se privajali na normalno življenje. Tudi oblast je zvedela, da so doma. Obiskal
jih je isti oficir, ki jih je pred tridesetimi meseci poslal v smrt. S seboj je imel
prijavno knjigo, vsakega posebej je popisal in preden je knjigo zaprl, je rekel Jožetu:
»Povej mi, kaj si si takrat mislil, ko so vas odpeljali iz zaporov?« Jože ni nič pomišljal,
ampak na kratko odgovoril: »Nič dobrega«. Oficir je glasno zaprl knjigo in brez pozdrava
odšel. Lahko bi rekli, da se je zgodil čudež. Nihče jih ni več nadlegoval. Jože je
spet dobil službo na železnici, kjer je bil že pred vojno kurjač. Johan in Lojze pa
sta spet začela obračati brazde in kopati v vinogradu. Večkrat so se zbrali doma ali
v zidanici pri obujanju spominov. Johana in Lojzeta so največkrat zalile solze in
pogovor je utihnil. Oba sta že pokojna, živi pa še Jože Brunner.

Zahvala in pobuda

Za pisna in ustna pričevanja se lepo zahvaljujem dr. Lojzki Berden-Frančič, dr. Janezu
Grilu, Franu Jermanu, Stanku Jurečiču, Ivanu Kralju in Milanu Pečjaku. Prav tako se
lepo zahvaljujem svojim Šentjernejskim prijateljem, ki so mi ob večerih pripovedovali
svoje zgodbe in zgodbe svojih družin. Vsi naj mi oprostijo, če se je v zapis prikradla
kakšna napaka ali netočnost. Popravkov bom vedno vesel. Ob tej priliki pa dajem bralcem
pobudo, da zberemo še več verodostojnih pričevanj, da bomo izpopolnili zgodovino zle
usode domobrancev ob Krki, ki so bili čudoviti slovenski možje in fantje.

Date: 2011