1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
1.1. Kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Preteklost se ne zdi vsem dobam enako zanimiva. Če se v kakem času uveljavi misel, da se z njim začenja novo razdobje ali kar nova zgodovina, potem se ta čas, prevzet od omamnih pričakovanj, ne bo dosti oziral nazaj. Zanosna vera, ki tak čas obvladuje, je sama sebi zadostna in ne potrebuje nobenega potrjevanja v že preživetem in izkušenem. Toda če sta si ta zanos in ta vera nabirala moči v utopiji, jima bodo te kmalu pošle in bosta morala nazadnje, kot pravi rimski pesnik Horac, obrniti jadra in ponoviti stara pota. To misel bi lahko izrazili tudi drugače: zanemarjana preteklost se rada maščuje. Tega ni težko razumeti, če pomislimo, da je preteklost tudi knjiga, v kateri je mogoče prebrati, do kam človek seže. Nasprotno pa hotenje, razumeti preteklost, ne izključuje zanimanja za prihodnost. Angleški zgodovinar D. H. Carr pravi, da za zgodovinarje velja to, kar je bilo rečeno o fiziku Rutherfordu – da nosijo prihodnost v kosteh. In zgodovinarji so po definiciji duhovni prebivalci preteklosti. Če je kak čas seznanjen s preteklostjo, imajo njegovi načrti za prihodnost že vgrajene varovalke, ki bodo, če bo treba, izključile preveč obremenjena pričakovanja.
Včasih pa ima kaka doba ali bolje, samo nekateri ljudje v kaki dobi, posebne razloge, da spraševanje o preteklosti opremljajo z izrazi, ki to spraševanje postavljajo v sumljivo luč. To se dogaja predvsem takrat, kadar so ti ljudje preteklost že dokončno oblikovali in ne želijo, da sedaj kdo po njej brska. Nočejo namreč, da bi preteklost postala predmet splošnega pogovora. V njem bi namesto ene stopila v igro množica izkušenj, ki bi, srečujoč se in križajoč se, oddajale in sprejemale sporočilne energije, ob čemer bi lepa stavba preteklosti lahko dobila sunke, kijih njeni arhitekti niso predvideli. Lahko bi se celo sesula.
Tako težnjo izkazuje tudi naš čas. Za splošno rabo sta bili izdelani dve besedni zvezi, ki sta bili tako koncipirani, da bi ukvarjanje s preteklostjo nazadnje potisnili v območje patološkega. Nekdo se je domislil, ideološki centri so domislico takoj prevzeli in že se je iz vseh zvočnikov oglasilo: Kosti preštevajo. Toda kdor samo pogleda slovensko preteklost, ne more mimo ubojev in umorov, posamičnih in množičnih. Na vsakem dokumentu v naših arhivih so vtisnjeni njihovi sledovi, zato mimo njih sploh ni mogoče. Poleg tega o večini od njih do sedaj sploh ni bilo mogoče govoriti. In če sedaj ljudje zbirajo imena umorjenih in pobitih, če skušajo ugotoviti, kje ležijo, ne manjka takih, ki so v ideološki dresuri izgubili toliko naravnega čuta, da zmorejo temu reči preštevanje kosti. Ta beseda se potem toliko ponavlja, da se v preplašenih ljudeh končno naseli misel, da z njihovim početjem utegne res biti nekaj narobe. To, kar je v vseh kulturah in civilizacijah bilo postavljeno kot prva človekova dolžnost, se v neki deželi Srednje Evrope na pragu tretjega tisočletja označuje za izrojeno: Antigona je morala doživeti slovensko realizacijo, da jo nevzgojena in neizobražena drhal napada kot preštevalko kosti.
Druga beseda pa je obremenjenost s preteklostjo. Sedaj imamo torej dvoje ljudi: s preteklostjo obremenjene in s preteklostjo neobremenjene. Biti s preteklostjo neobremenjen je dobro. Za razne službe in razna opravila so primerni samo takšni ljudje. In če se vprašamo, kateri so obremenjeni ljudje, se znajdemo pred kričečim paradoksom. Če je bilo toliko tisočev pobitih, so morali biti nekje ubijalci; če je bilo toliko aranžiranih političnih procesov, so morali nekje biti lažni sodniki in tožniki; če je bilo toliko zaplemb, so morali nekje biti biriči in eksekutorji; če je bilo toliko ljudi po ječah in taboriščih, so nekje morali biti zasliševalci in ječarji in policisti; toda to niso obremenjeni ljudje. Obremenjeni so tisti, ki so vse to prestajali. Ti sedaj nimajo jasne glave in jasne sodbe. Njihove pripovedi je treba označiti za nezanesljive.
Tako se je ustvaril veliki geto, v katerega so strpali »preštevalce kosti« in »obremenjence s preteklostjo«. Narejen je bil najučinkovitejši ukrep za zaščito stavbe, kjer se hranijo folianti mitologizirane preteklosti. To je eden od razlogov, da danes raste slovenski rod, za katerega velja, da je brez preteklosti, odtrgan od nje – deplacentiran. Drugi razlog pa je naslednji: [Stran 002]
[Stran 003]Kljub vsej pazljivosti se je le prerinilo v javno zavest nekaj dejstev, ki so ustvarila za mit tako neugodno klimo, da je začel temneti in nazadnje zgubil verodostojnost. Čeprav je še tu, mu nikakor ni mogoče več verjeti. Tako se je ob dejstvu, da so bili oni pripovedovalci ali osmešeni ali proglašeni za neprištevne, zgodilo, da so sedaj viri zgodovinskih informacij zamašeni. Imamo torej generacijo, ki je brez pravega spomina.
Pri vsem tem pa bi morali vedeti, da bi v položaju, v kakršnem smo, preteklost morala stati v sami preambuli narodovega kulturnega programa. Če ne bomo ugotovili, kaj se je dotaknilo narodove duše na »velikanskem ovinku mimo zgodovine«, bomo šli v prihodnost z bremeni, za katera ne bomo niti vedeli. Bremenila nas bodo, pa ne bomo našli prave razlage za našo težko hojo. Tujina je v tem drugačna. Če vzamete v roke na primer kak nemški časopis, boste videli, da skoraj ne mine teden, da ne bi izšla kaka knjiga, ki govori o obvladovanju ali ponovnem tehtanju preteklosti. Val, ki se je tu razumljivo začel na vzhodu, je povzročil, da so tudi na zahodu spet začeli preiskovati svojo preteklost, za katero se je že mislilo, da je dokončno vskladiščena v zgodovinskih kartotekah.
V primeri s tem je slika, ki jo daje Slovenija, provincialna. V dolini, imenovani Šentflorjanska, se komaj zgane kaka sapica. O prepihu tu ne more biti govora. Pomanjkanje zgodovinskega zanimanja je samo ena od oblik širše ravnodušnosti do javnih zadev, do zadev politike – preprosto, do drugega. Ljudje malo berejo in knjige, ki izidejo, nimajo pravega odmeva in učinka.
V zadnjih petih letih je izšlo nekaj knjig, ki bi javnost morale pretresti in jo prestaviti tako rekoč na drugo raven bivanja. Nič podobnega se ni zgodilo. Pri nas še pisci, kot nas je opozoril Bojan Štih, berejo samo sebe. Pri taki natrganosti družbenega tkiva se vprašamo, kam je šlo veselje do človeka. Kam? »Rakom žvižgat, ribam gost,« kot pravi Kette. Sredi vsesplošnega kulturnega avtizma so ljudje zanimivi samo še sebi, kar pa se dogaja zunaj, na ulici, na trgu – to se jih dotakne samo medijsko, na obrobju. Drugi simptom iste obolelosti pa kaže nered tudi tam, kjer ga ne bi pričakovali: znotraj, v človeku. Komaj eden od desetih ljudi, ki jih srečaš, ti dovoli, da poveš kak stavek. Ljudje hočejo samo govoriti, nobeden ni pripravljen poslušati in tako omogočiti, da se razvije pogovor.
Petdesetletna odsotnost političnega razkazuje ves razpon svojega delovanja. Ko ne bi bili sami skusili, nikoli ne bi bili verjeli, da ukinitev polisa ne pomeni samo izgon človeka v njegovo zasebnost, ampak ga tudi tam, v njegovi zasebnosti, deformira. Poleg mnogih drugih stvari, ki jih je dokazal čas, je tudi ta, da šele javnost in političnost omogočata zasebnost in osebnost.
Kar torej danes imamo, je v veliki meri specifično postsocialistični človek. To je tisto, kar je ostalo od velike vizije, po kateri naj bi se človek uresničil kot oblikovalec in nosilec javnosti, v kateri se bosta družba in država pokrila brez ostanka in tako postala pregledna, razumu vidna v celoti. Tako, se je govorilo, bo človek obvladal svojo družbenost, ne samo katerega od njenih delov, ampak popolnoma. To pa mu bo prineslo ne samo svobodo, ampak tudi srečo, saj bo čutil, da z obvladovanjem družbenosti obvlada – se pravi, razume – tudi sebe.
To je bil seveda umišljen svet, od začetka namenjen za to, da se zagotovi dotok ljudi, ki so bili potrebni za izvedbo projekta. Potem pa, ko so bili že nekaj časa notri, so začeli počasi uvidevati, da je nova družbenost res obvladovana – ne v delih, ampak v celoti – pa ne od njih, ampak od razreda, ki se je proglasil za upravljalca njihove družbenosti. Z uvidom v značaj nove stvarnosti pa se je pri večini že začel umik v zasebnost. Toda to je bil sedaj umik ranjenega človeka. Tudi potem namreč, ko se je vrnil v svoj lastni prostor, ni vedel, kako naj ga uredi za prebivanje. Čutil se je v njem tujca, saj se mu je nekoč v imenu neke iluzije odpovedal in ga zapustil. To je torej postsocialistični človek: brez javnosti, ker je sedaj, po oni ideološki izkušnji, zanj vsaka javnost utvara in prevara; in brez svoje lastne in edinstvene notranjosti, ker je v odsotnosti pozabil stare modrostne stavke in besede, s katerimi je mogoče to notranjost sprejemati in umevati.
Zato se ne moremo čuditi, da človek, ki mu je bila vzeta vera v javnost in vera v sebe, nima tiste celosti in polnosti duha, ki bi mu omogočala in ukazovala urejevati svoje stvari v celoti. Sopogojeno obstajanje med proizvajanjem in trošenjem je sedaj vse, kar je ostalo in je še vredno. Vse, kar je nad to krožnico večnega priganjanja in dohitevanja, pa se prepušča redkim čuda[Stran 004]kom. V tem je vsa ubožnost postsocialističnega časa.
Drugi vidik, ki razkriva našo nepripravljenost, soočiti se s preteklostjo, pa je povezan z načinom, kako smo preživljali totalitarni čas. V tem času smo vsi počeli kaj, česar ne bi smeli. Vsi smo na primer molčali. To ne pomeni samo, da se nismo dotikali določenih reči, ampak pomeni, da se nismo izdajali za takšne, kakršni smo v resnici bili. Ko danes vse to premislimo, si pravimo, da je to treba razumeti in opravičiti. A s tem stvar še ni opravljena. Ostaja namreč neprijeten spomin na to, da smo bili nekoč na ta način poniževani in žaljeni. Nič nam ni pomagano, če si pravimo, da se žaljivosti nismo zavedali. Če nam jo mora dokazovati kdo drug, nam s tem samo dokazuje, da bi naš sram moral biti podvojen. Ta kratki razmislek nas prepriča, da je formula, ki smo jo nedavno brali, pravilna. Glasi se: spomin na molk povzroča molk spomina. Kar smo povedali, velja, bi rekli, za vse uslužbence totalitarne preteklosti.
Tu pa so še posebni primeri, ljudje posebne vrste. Nekateri namreč v tisti preteklosti niso bili navadni ljudje, ampak so imeli na sebi še neke važne dodatke. Najvažnejši med njimi – edini zares pomemben – je bil članstvo v Partiji. To je bil nujen, a ne vedno zadosten pogoj za doseganje pomembnejših mest. Ljudje, ki so se za to vlogo odločili, so imeli različne nagibe, a za vse moramo vendarle reči, da so na poseben način vzdrževali sistem. Na poseben način, pravimo zato, ker smo ga na svoj način vzdrževali vsi. Od te osnovne ugotovitve dalje pa se začenja razlika, ki je v tem, koliko človeške razdalje so posamezniki določili med seboj in organizacijo: med seboj in dejanji, ki so se od njih zahtevala. Nedvomno so mnogi izšli iz te vpletenosti človeško čisti. In prav zaradi teh nam je vedno žal, kadar nas razmere silijo, da povemo, kar je o njih kljub vsemu treba povedati: biti član Partije na oblasti – ali katerekoli druge grupacije, ki uveljavlja totalitarno oblast – se pravi živeti v civilizacijskem grehu. Po tem, kar je zapisano v temeljnih in od vseh ljudi priznanih dokumentih evropske moderne, je to kratko-malo nedopustno. Dvigniti se nad sočloveka in tako zanikati njegovo osnovno enakost, posebno v polju politike, ki je polje njegovega dokazljivega dostojanstva, se pravi delati greh nad človekom.
Zakaj govorimo o vsem tem? Zato, ker se zdi, da se mnogi ne zavedajo teže te vpletenosti. Zdi se, da mislijo, da je to bilo nekaj, kar se v določenem času pač dela; da tako zahtevajo razmere, ki jih pameten človek upošteva. Toda totalitarni čas je tudi velika preizkušnja za ljudi. Prednje se postavljajo skušnjave, ki jim za nobeno ceno ni dovoljeno podlegati, ne morda zaradi moralnih smernic, ki jih daje na primer Cerkev – zaradi teh gotovo tudi in posebej – ampak zaradi členov, ki jih v svojem credu izreka moderna liberalna kultura sama. Zato smo rekli, da pomeni biti član Partije, živeti v civilizacijskem grehu. Da pa civilizacijski greh ni isto kot moralni greh, dokazuje življenje ne tako maloštevilnih ljudi, ki niso nikoli stopili v Partijo, a so ji, pogosto zaradi presenetljivo majhnih koristi, delali velike usluge. Tudi to je del zgodbe.
Zato torej govorimo o teh rečeh, ker se na sploh misli, da so to pač stvari, ki se nekaj časa delajo, potem pa se čas prevesi v drugačno konjunkturo in se več ne delajo: in je vse prav. Poglavitni razlog, da kažemo na te reči, pa je ta, da jih ni tako malo, ki, namesto da bi o svojem življenju molčali, če že za izpoved nimajo poguma in moči, razkazujejo po forumu svojo arogantnost tako, da po vsem, kar se je zgodilo, zahtevajo zase prva mesta v polisu. Enostavno ne moremo razumeti, kako se je mogoče preko tega pretelovaditi s tako lahkoto.
Iz vsega izhaja, da sedanji čas ni naklonjen preiskovanju preteklosti. Kako usodno je to za narodovo politično kulturo, je dramatično pokazal razpad Demosa. Demos je razpadel zato, ker ni razumel ali ni dovolj dobro razumel, da je tu zato, da zamenja totalitaristično psevdopolitiko s politiko demokratičnih institucij. Tega pa ni razumel tudi zato, ker so bili mnogi njegovi ljudje znotraj ideološke psevdopolitike in zato do nje niso vzpostavili tiste kritične razdalje, ki bi jim omogočila, da bi svojo, lahko rečemo, zgodovinsko nalogo učinkovito opravili. Niso reflektirali svoje komunistične preteklosti. Ostali so na pol poti, zato je bila tudi njihova naloga na pol opravljena. Še daleč niso videli težavnosti početja, ki ga je Sinjavski v podobi označil za spreminjanje piramid v Partenon.
Razpad Demosa in potem še upad njegove ideje sta omogočila povratek levice. Ta je bila sicer zgodovinsko poražena, politično pa ne, ker Demos ni bil dovolj konsistenten, da bi vztrajal v smeri svojega osnovne[Stran 005]ga vzgona. Ni poskrbel za vsenarodni pogovor o preteklosti, ki bi pred levico postavil dovolj čisto ogledalo in jo tako prisilil v položaj, v katerem bi se morala izpostaviti radikalnemu samospraševanju. To pa je kolosalna zamujenost in epohalno umanjkanje. V nastalem somraku so komunisti uredili svoje vrste in danes je stanje tako, da stojijo falange, ki so za trenutek že kazale znake negotovosti, bolj trdne, kot so bile nekoč. Predvsem pa jim je v dobi »prve republike«, ko so se v delnem zatišju omejili zgolj na kritiko in obstrukcijo, uspelo izdelati in dokončati proces prehajanja iz industrijskega komunizma v komunizem informacijske dobe. Ta se bo od onega na zunaj razlikoval, kot se razlikuje noč od dneva in mu pravimo komunizem samo zato, da poudarimo kontinuiteto nekdanje komunistične elite. V tem komunizmu ne bo več elektrifikacije in taborišč, še vedno pa bo oblast. Ta se bo v bistvu vzdrževala z mrežo podedovanih in na novo postavljenih institucij civilne družbe. Ta bo predstavljala pravo oblast. Politika pa bo, podobno kot v industrijskem komunizmu, imela fiktivno vlogo: tam se bo odvijal politični marketing, izdajali pa se bodo tudi zakoni, ki bodo narejeni za potrebe privilegiranih izpostav v civilni družbi.
V tem »čudovitem novem svetu« ne bo nikakršne idiotske družbene lastnine. Neokomunistična elita je izumila finejše oblike posedovanja družbe in ljudi. Na ravni politike bo držala ljudi v polju duhovne kontrole tako, da jih bo potrjevala v njihovi etični amorfnosti. Ukazovala jim bo tako, da jim ne bo ničesar ukazovala; k njej se bodo zgrinjali zato, ker bodo hoteli slišati zagotovila, da imajo pravico do permisivne svobode in da so lahko vsak trenutek karkoli; dajala jim bo toliko pravic, da jih ne bo mogoče uresničiti, ne da bi se začelo trgati prastaro tkivo moralnega reda, a bo nazadnje tako, da bodo tem bolj njihovi, čim bolj bodo izgubljeni. Nobenega nasilja torej ne bo, ali bolje, nobenega nasilja v tradicionalnem pomenu besede, nastopilo pa bo novo nasilje, ki bo ravno v tem, da bo odstranjena vsaka meja, da bodo dvignjene vse zapornice, vse kretnice odprte. A ko bo zmeda že popolna, bodo ljudje še vedno njeni, ker ne bodo imeli kam iti: kulturna in moralna deplacentiranost bo dosegla tako stopnjo, da bodo mislili, da je kaos norma sveta. Ob takem novi stari eliti oblast ne uide. V resničnem svetu, v svetu proizvajanja in upravljanja pa bodo ključna mesta zasedali njeni ljudje. Tu se bo sicer odvijalo pravo življenje, tu bosta delo in tekma, a se bo vendar pazilo, da bodo poglavitna vozlišča [Stran 006]pod kontrolo: banke, zbornice, združenja, šport, šola. Če katerega ne bo mogoče osvojiti, se bo ustanovilo paralelno, ki bo ob namakalnih mehanizmih kmalu preraslo ono prvo.
Teza, ki jo v tem razmišljanju želimo uveljaviti, je ta, da se takšne perspektive odpirajo zato, ker je izostala vsenarodna debata o tem, kaj se je pravzaprav v preteklosti z nami zgodilo. Čigavo opravilo pa je bilo to? Jasno je, da bi ta veliki pogovor lahko organizirala samo kultura. Kaj ji je manjkalo, da tega ni naredila? Moči, spoznanja, volje, širokih razgledov? Manjkalo ji je to, česar Evropa že dolgo nima: zadnja odprtost in ukaz, da se človek ne sme ustaviti, dokler ne zadene ob to, kar resnično je, ob resnico. Ali drugače: kultura že ni bila več v horizontu metafizike. To je že bil čas, ko smo slišali, da je več resnic, da ima vsak svojo resnico. Iz tega stavka pa je bilo mogoče izvesti še druge: eden ti je dovoljeval ostajati v mejah partikularnega sveta, kar pomeni, da so bile odstranjene osnove pravega spraševanja; drugi pa je pripeljal med ljudi osnovno tujstvo in ga teoretsko legitimiral. Vse to pa se je uveljavljalo ob zelo ugodni spremljevalni okoliščini: vsak poizkus namreč, najti resnico, ki bi bila za vse sprejemljiva in potem tudi za vse obvezujoča, je bil takoj deskreditiran, ker je v hipu sprožil spomin – lahko ga je tudi izrabljal – na vlogo, ki jo je imel pojem resnice v totalitarnem času. Etos mišljenja kot mišljenja pa je bil že tako oddaljen, da ni več mogel uveljaviti bistvene razlike med oktroirano resnico in med iskano in najdeno. Takšno je bilo in je stanje v kulturi.
Da pa do tega vsenarodnega pogovora ni prišlo, je še en pomemben razlog. Tu je namreč neki pojav, neka dejanskost, ki presega tako kulturo kot politiko, in zato ne vemo, kam naj jo uvrstimo. To je zaprepaščujoča in pohujšljiva politična obstojnost ljudi leninske učenosti. Res je sicer, da to nenavadno trpežnost podpira ugodno duhovno okolje, ki na meji med diskreditiranim umom in postmoderno poljubnostjo ne razpolaga z zanesljivimi sredstvi za merjenje sveta. A to pojava ne razloži. Nekoč se je reklo, da kdor udari Cerkev, umre. Napoleon jo je udaril in je umrl, Hitler jo je udaril in je umrl. Toda kdo jo je bolj udaril, kot so jo komunisti – in niso umrli. Nekaj tako nenavadnega je to, da bi vse institucije, ki imajo kaj opraviti s človekovim duhom, morale iti v to vprašanje. Če boste rekli, da je tu izostrena pozornost in skrajna prisebnost, je to seveda res; če boste rekli, da je tu zadnja navezanost nase in odsotnost vsakršnih alibijev, je to seveda res. Toda, ali je to že dovolj? Tu se je moralo nekaj zgostiti v bitju kot bitju, v njegovi organski celoti, »v kosteh«, kot smo že rekli v tem razmišljanju. Če je temu tako, se bomo cilju našega razmišljanja še najbolj približali z biotskimi izrazi, kot je naprimer instinkt. In kaj je potem vedenje tega instinkta, če se je dovoljeno tako izraziti? Kaj je čas vanj vkodiral? V tistih znakih stoji zapisano, da je naš čas tak, da mu je mogoče vladati. Leninski človek je pravzaprav naslednik Nietzschejevega nadčloveka. Pri čemer je treba povedati, da Nietzschejev človek ni koncipiran brez spomina na aristokratski čas; v njem bomo odkrili prvine aristotelske megalopsihije – veličine duha; snov, ki ga napolnjuje, je upor in ne sla po oblasti. Leninskega človeka pa nosi vzgon, ki je gon po oblasti. To je tudi tisto skupno tretje, ki vzpostavlja zvezo z industrijskim komunizmom in komunizmom informacijske dobe. Čeprav sta na videz tako različna, da bo kdo rekel, da ju ne smemo poimenovati z istim imenom, bomo to vendarle storili samo zato, da se v naši zavesti ohrani podtok, ki oba nosi: oblast. Pod navidezno različnostjo jima je skupno še to, da sta oba nihilistična sama in hkrati računata na nihilizem dobe. Prvi se je utemeljeval na ideologiji, drugi pa je ideologijo zapustil in gradi na odsotnosti misli in smisla.
Kadar torej govorimo o demokraciji, moramo ločiti dvoje: med demokracijo kot tehniko oblasti in med demokratsko kulturo. Obstaja namreč možnost, da bomo imeli politiko, ki bo izkazovala vse elemente demokratske tehnike, a bo, če za to tehniko ne bo stala demokratska kultura, le naličje za neokomunistično elito.
Ta je namreč tu. Njeni ljudje mogoče ne prebirajo več Komunističnega manifesta, na njihovih nočnih omaricah mogoče ne bi našli Marxa, Lenina, Plehanova, Korscha, Lukacsa, Kardelja, a je v njih ista nadarjenost, ista prisebnost, ista virtuozna izvedenost v zakulisni igri. Oni avtorji se morda sedaj prašijo po njihovih knjižnicah, a kvintesenca nekdanjega branja je, presejana v pesku novega časa, tu. Učna leta in praksa, opravljena v šoli ustanovnih očetov, jih je posvetila v skrivnosti reda: zlasti in predvsem, kako je treba upoštevati čas, če hočeš nad njim gospodariti.
[Stran 007]
V četrtem letu po zlomu komunizma se pred nami dogaja zanimiva preporazdelitev političnih sil. Do tega preseljevanja v polju politike je prišlo zaradi dozorevanja časa, ki je, ko je začel dobivati polnejše in določnejše oblike, vsako od sil začel potiskati proti njenemu avtentičnemu mestu. Zdi se, da se bliža čas, ko se bo zaslišal ukaz, da mora vsaka stvar biti to, kar je. Upanje torej obstaja, da smo na začetku razvidnejše politike. Če je tako, bo to uvod v to, kar bi se moralo uveljaviti že na začetku – leta 1990. A prav dejstvo, da se to ni uveljavilo že takrat, ne dovoljuje, da bi naše upanje poletelo s polnimi krili. Če hočemo razložiti, zakaj je začetek bil, kakršen je bil, nam bo koristilo, če se povrnemo nazaj v leto 1988.
Zakaj so se ljudje začeli množično zbirati na Roški cesti, na Kongresnem trgu, zakaj je domala vse aplavdiralo Odboru za človekove pravice? Zakaj so ljudje s tako napetostjo poslušali, kaj bo rekel Cankarjev dom in kaj bodo sporočili pisatelji? Gibanje, ki je tedaj zajelo Slovence, je bilo na različne načine in z različnih strani pripravljano, a o tej prevažni stvari tu ne bomo govorili. Ostali bomo pri enem vprašanju: Zakaj? Leta 1988 sta se dogajali dve stvari: šlo je za spopad s centralistično vojsko, ki je bil, če pomislimo, kaj je ta vojska pomenila, hkrati spopad z Balkanom, šlo pa je hkrati za spopad z domačo komunistično birokracijo in za demokratizacijo političnega življenja. Važno pri vsem tem pa je to – kar je tudi naša teza – da se je boj za demokratizacijo pripeljal na vozu, ki so ga vlekli konji antibalkanskega resentimenta, in da ga ne bi bilo ali pa ne bi bil tako močan in silovit in učinkovit, če onega vozila ne bi bilo. Od vsega začetka je v dogodkih leta 1988 mogoče videti neko temeljno dvojnost, ki jih je takrat zamegljevala, sedaj pa nam daje možnost, da si jih, spričo razvoja po letu 1988, razložimo.
Ko torej, da doženemo svoje sklepanje, onega tradicionalnega, zgodovinsko vgrajenega odpora do Balkana v Slovencih nebi bilo, komunistom mogoče sploh ne bi bilo treba »stopiti z oblasti«. Lahko bi enostavno prestopili – brez preoblačenja. Vse, kar bi morali narediti, bi bilo, zamenjati table in izveske na vratih svojih pisarn. Da vse le ni šlo tako gladko in enostavno, nam je po svoje pomagal Balkan in njegova boljševiška armada. A kaj ta zgodba pove o nas? Če culo te zgodbe razvežemo in pogledamo, kaj je v njej, se bomo nazadnje znašli pred to osnovno izjavo: Slovenci smo takšni – mogoče drugi narodi niso nič drugačni, a to sedaj ni pomembno – da svobode ne pogrešamo. Ko so nam jemali svobodo, se nismo čutili žaljene. Prav do zadnjega je bilo namreč tako, da je bila Partija lastnik države in ljudi, prav do zadnjega je bilo tako, da se je s tabo vsak trenutek lahko zgodilo karkoli. Dejstvo, da se dejansko ni, te možnosti ne ukinja. Nedvomno je v našem totalitarnem času obstajala groba, fizična oblika svobode. In tu sedaj prihajamo do bistva: ljudje so to delno svobodo zamenjali za vso svobodo. To pa pomeni, da so se duhovne ambicije slovenskega človeka že bile zmanjšale in da se je že odpovedal zahtevam, ki jih postavlja integralni človek. Ljudje so se že vdali, zadovoljili so se z bledičnim obstajanjem na topli pokriti gredi. A kako je mogoče, da je prišlo do tega skrčenja, do take zamenjave, do tolike vdaje? V tem vprašanju se skriva resnica nekega razvoja in paradoks neke ideologije.
Resnica tega razvoja je ta, da je v slovenskem narodu prišlo do premika od večinske katoliške zasnovanosti javnega in zasebnega življenja k večinskemu liberalnemu ali zliberaliziranemu pojmovanju sveta in življenja. Paradoks pa je ravno v tem, da so se s to skrčeno svobodo zadovoljili ravno ljudje, ki so izvorno nosili idejo svobode – nova liberalna večina. Na tako skromni ravnini je torej pristala »duhovna prostost Slovencev«. Več kot zanimivo pa je, da jih to ne moti, da se ne bi čutili vzvišene nad katoličani, čeprav je zgodovina dala dovolj dokazov, da morajo nazadnje ravno katoličani nositi najtežje breme boja za svobodo. Ko ne bi bilo katoliške zvestobe, ki jo je bilo treba plačati s polstoletno tretjerazrednostjo in ki jo je potem, leta 1990, mlada slovenska demokracija lahko vnovčila, bi na tistih volitvah komunisti zasedli ne samo predsedstvo, ampak tudi skupščino. A za našo misel je važna predvsem vloga, ki jo je igral liberalizem pri komunistični avanturi skozi našo zgodovino. Ta vloga je bila vedno služnostna: med vojno mu je pomagal na oblast, sedaj pa mu pomaga pri »sestopu«. Ta sestop gre sedaj v slogu nekega Heraklitovega fragmenta: pot dol in pot gor je eno in isto.
A po štirih letih nelahke svobode se je le začel uveljavljati naravni magnetizem slovenskega političnega prostora, uveljavljati se je začela njegova dvožariščna struk[Stran 008]tura. Na eni strani je postalo jasno, kaj pripada levici. Bilo je res zanimivo: od nekod je prišel pravi klic in so začeli ubogljivo in po vrsti vstajati, mask zaenkrat še niso sneli, samo napotili so se – nekateri so se samo obrnili – proti žarišču, od koder je prihajal glas. Ko se je levica zbrala, pa se je obenem pokazala tudi njena moč. Trenutno zaseda dve tretjini skupščinskega prostora, če ne upoštevamo osipa, do katerega bo nekoč gotovo prišlo. Levica je trenutno sredi dvojega dela: najprej gre za to, da nova grupacija, imenovana liberalna, kljub svoji levičarski duši utrdi in obdrži sredinski imidž, potem pa gre tudi za to, da še pred velikimi volitvami pokrije čim večji del civilne družbe. Prednost levice je med drugim tudi v tem, da ima na skrajnem robu prost manevrski prostor. Tam je Združena lista, s katero spričo njenega političnega rodovnika lahko vedno računa: naj bo v koaliciji ali ne, entente cordiale bo tu vedno delovala.
Desnica pa, kakor sedaj stoje stvari, prvič ne dosega moči levice, poleg tega pa ima resne težave s slogo in enotnostjo, pa naj gre za združitev v eno stranko ali pa za ohlapnejšo strankarsko koalicijo. Tudi se zdi, da se dogodki zadnjih mesecev na desnici še niso oblikovali v zgoščeno in urgentno spoznanje, da čas pospešeno dozoreva: da bodo zdaj zdaj nekoč poražene sile spet zasedle deželo. Tudi se zdi, da je ta perspektiva, če se je pred njo že odprla, ni tako zadela, da bi jo postavila v stanje lucidne odgovornosti. Prvo v zbirki pisem, ki jih je iz taborišča pisal Sinjavski ženi in ona njemu, se začenja takole: Govoril bom naravnost, zakaj življenje je kratko. Tudi nas priganja čas. Priganjajo nas leta, hkrati pa čutimo naraščajoči utrip zgodovinskega časa, zato čutimo, da moramo govoriti naravnost.
Čas je, da se vsi vrnemo k sebi. Vsak mora ponovno razmisliti, zakaj je tu, kakšno pot je opravil, potem pa mora v zbranosti odgovoriti tudi na vprašanje, v čem je kriv, daj e tako, kakor je. Krščanski demokrati si ne smejo več zatiskati oči pred tem, da je bil njihov vstop v levokoalicijsko vlado veliko pohujšanje za ljudi. Človek je znamenjsko bitje in ne živi samo od kruha. V tistem trenutko se ljudje, ki upravljajo s krščanskimi glasovi, znašli skupaj s komunisti v tako važnem podjetju, kot je vlada v postrevolucionarni državi, je veliko, preveliko število delavnih ljudi izgubilo veselje do politike. Nekoč smo v tem komentarju že zapisali, da ima SKD večjo politično odgovornost, kot bi kdo sodil po številu glasov, ki jih dobi na volitvah. SKD je naslednica največjega slovenskega političnega gibanja v zgodovini in njeno umanjkanje je tudi v tem, da tega nima dovolj jasno pred očmi. Pragmatizem je politična metoda, a je uspešna samo, če se dogaja znotraj vodilnega koncepta. Ta koncept pa nikoli in pod nobenim pogojem ne sme biti potegnjen v pragmatični ples interesov, ki so od danes do jutri. Tudi zato smo rekli, da mora vsak priti k sebi. Pred resničnostjo moramo biti vsi skromni in iskreni. Najbolje je tudi, da vemo, kako je z nami, tako da nam ni treba čakati, da nam bo to kdo hodil pripovedovat. Slovenska ljudska stranka ima nekaj razlogov, da je ponosna na svojo držo. Toda, če sedaj ne bi hotela razumeti, kaj čas od nje terja, bi ji ta drža sama malo pomagala. Zato bi ji morda koristilo, če bi se njeni ljudje kdaj spomnili, kako je stranka dobila svoje ime. Morda se ne bi smeli čuditi, če bi kdo v načinu, kako so se s prisvojitvijo tega imena polastili, ne da bi se o tem s kom dogovorili, neke velike tradicije, videl nedovoljeno, piratsko dejanje. Vsi moramo torej priti k sebi.
Dobro se zavedamo, da so stvari večvalentne in da s tem, ko si pokazal na eno valenco, stvari še nisi izčrpal v njeni resničnosti. A vseeno ne bi hoteli iti mimo vloge, ki jo je imela slovenska socialna demokracija pri zamenjavi predsednika Demosove vlade. Če ne zaradi drugega, potem zato, da utemeljeno že v tretje ponovimo stavek, da se moramo vsi vrniti k sebi.
V tem stanju, pri sebi, bi bilo po naše povsem naravno, da desnica uvidi, da je spričo tega, kar se dogaja – da je pred vrati levičarsko zajetje večinskega političnega prostora – treba narediti tri stvari. Prvič, da se združita SKD in SLS v enotno stranko. Nobene polpoti in nobeni ovinki ne bodo nadomestili tega dejanja. Predvsem pa se je treba zavedati, da ne bo pravega sodelovanja na terenu, če ne bo enotnosti na vrhu – recimo na lokalnih volitvah. Enotnost se ustvarja vedno od zgoraj navzdol in ne obratno. Torej: oblikovanje velike konservativne stranke. Drugič pa morajo demokrati poskrbeti za vplivno in legitimno politično sredino. Njena korist bi bila dvojna: na eni strani bi taka sredina ovirala levičarske premike proti sredini, po drugi pa bi predstavljala sprejemljivo politično izbiro za tiste, ki so sedaj formalno sicer v okviru katere od [Stran 009]strank sedanjega levičarskega bloka, a jim pristni demokratični vzgon tam ne bo dal dolgo obstati. V tem trenutku je slovenska socialnodemokratska stranka poklicana, da tako sredino organizira. Važno je predvsem, da se jasno ve, kaj kdo je. Današnje politično pa tudi kulturno življenje sploh je podobno »nočni bitki«, kakor bi rekel Newman, kjer »vsak bije svoj boj in stojita prijatelj in sovražnik drug poleg drugega«. V takem bo mnogo prehodov in prestopov in je prav, da ljudje vedo, kam lahko grejo.
V času, v katerem živimo, so značilne velike priprave za koncentracijo na levici. V to smer gredo stvari in ne verjamemo, da jih bo kaj lahko ustavilo, čeprav je seveda povsem možno, da bodo tehniki, ki sedijo za mešalno mizo, kje kaj ustavili, kje kaj upočasnili, kje kaj pospešili. Ravno vsaka poteza jim tudi ne bo uspela. Toda pravega razkola na levici v nekaj naslednjih letih tudi ne moremo pričakovati, ker bodo kadrovski in ideološki interesi odtehtali vsako žrtev.
Tu pa je še tretja stvar. Demokratska ali konservativna ali tradicionalna politika ob to lahko postavi samo široko zastavljeno, na velikih zgodovinskih silnicah utemeljeno, jasno in odprto, od zgodovine in življenja poučeno gibanje za demokracijo in demokratično kulturo. Takšno veliko Zbiranje za demokracijo bi slovenskega človeka lahko otelo iz otopelosti, ravnodušnosti in nezaupanja.
2. Kako se je začelo
2.1. Srp in kladivo nad ribniško dolino
Janko Maček
2.1.1.
Ko se pri Žlebiču prebijemo iz ozke, gozdnate doline, v katero se od Ortneka naprej stiskata cesta in železnica, se pred nami odpre Ribniška dolina. Od Žlebiča proti zahodu sega do Nove Štifte in Sodražice. Od tu do Nove vasi na Blokah je komaj 20 km. Na vzhodni strani omejuje Ribniško dolino Mala gora in jo ločuje od Dobrepoljske doline, na zahodu pa se dviga Velika gora, ki onkraj svojih prostranih in temnih gozdov prehaja v Loško planoto.
Prav lep pogled na Ribniško dolino se nam nudi s Hriba nad Dolenjo vasjo. Kot na dlani imamo pred seboj Ribnico in vasi, ki so razvrščene ob cesti, ki pod nami mimo Dolenje vasi hiti proti Kočevju: Hrovača, Gorica vas, Nemška vas, Prigorica. Le malo pod vrhom Male gore vidimo taborsko cerkev sv. Ane, nekje pod njo pa samo slutimo jamo Žiglovico, eno izmed mnogih kraških jam tega področja. Pogled proti kočevski strani nam zastirata hriba Strmec in Jasnica. Južno od Dolenje vasi pod vznožjem Velike gore ležita na Rakitniški planoti vasici Blate in Rakitnica. Cesta iz Dolenje vasi se tu prevali proti Jelendolu in Grčaricam, nato pa se nadaljuje proti Gotenici in Kočevski reki.
Dolenja vas je strnjena na desni strani potoka Ribnice večinoma v ravnini, nekaj hiš in tudi farna cerkev sv. Roka pa je razporejenih po pobočju Hriba. Včasih so menda Dolenji vasi rekli tudi Lončarija, saj je tu in v sosednji Prigorici bilo središče lončarske obrti, ki je bila poleg suhe robe značilna za Ribniško dolino.
Na ozemlju sedanje občine Ribnica so bile pred letom 1945 štiri občine: Ribnica, Sodražica, Dolenja vas in Loški potok. V Ribnici je sedež dekanije. Župnija Dolenja vas, kateri so sedaj pridružene tudi Grčarice, spada pod ribniško dekanijo.
Župnik in dekan v Ribnici je od leta 1914 do smrti leta 1940 bil Anton Skubic. Ni dvoma, da je njegovo delo močno vplivalo na duha tedanje Ribniške doline. Bilje dober dušni pastir, udejstvoval pa se je tudi na gospodarskem in političnem področju. To udejstvovanje je celo smatral za svojo dolžnost. V času prve svetovne vojne je prevzel vodstvo ribniške hranilnice in se kljub različnim težavam temu vodstvu do konca življenja ni odpovedal. Zelo vidno vlogo je dekan Skubic med prvo svetovno vojno imel v Slovenski ljudski stranki. Bil je med glavnimi sodelavci dr. Ivana Šušteršiča, ki je bil doma iz Ribnice. S propadom avstro-ogrske države je Šušteršičevo krilo Slovenske ljudske stranke izgubilo svoj vpliv. Tedaj se je Skubic pri [Stran 010]političnem delu umaknil v ozadje. Njegovo mesto pri Slovenski ljudske stranki v kočevskem okraju je prevzel mladi dolenjevaški župnik Karel Škulj, ki je vneto podpiral jugoslovansko usmerjenost svoje stranke. Kasneje je postal Škulj tudi banski svetnik za kočevski okraj in je zaradi tega večkrat potoval v Beograd. Precej se je ukvarjal tudi z gospodarstvom. Pomagal je pri organizaciji mlekarne v Dolenji vasi. Bil je med ustanovitelji obrata za lesno galanterijo na Bukovici. Z nasveti in zvezami je pomagal pri prodaji suhe robe in lončarskih izdelkov.
Dekan Skubic je tudi po svojem umiku z vodilnega položaja v Slovenski ljudski stranki usmerjal krajevno politiko v občinskem odboru v Ribnici. Dolgoletni ribniški župan v tem času je bil trgovec Ivan Novak, ki je bil znan tudi kot oče številne družine. Kot vdovec se je poročil z vdovo Franjo Krže, rojeno Bokal, ki je v prvem zakonu s trgovcem Kržetom imela štiri otroke. Mati Franja je umrla že leta 1931, zato ni mogla vedeti, kakšno nasilje so komunisti zagrešili nad njenimi sinovi in hčerami v času revolucije in še po koncu vojne. Toliko nenavadnega in strašnega se je nakopičilo v dolini v letih državljanske vojne, da so težke usode posameznih družin ostale skoraj neopažene. Pa so prav te usode dale tistemu času poseben pečat in bi lahko postale posebno znamenje za celo dolino.
Škoda, da je pero dekana Skubica zastalo že leta 1940, ko je bilo v dolini še vse videti lepo in mirno. Ves čas svojega delovanja v Ribnici je namreč Skubic vztrajno raziskoval ribniško zgodovino. Sad njegovih raziskav in zapiskov je 786 strani obsegajoča knjiga Zgodovina Ribnice in Ribniške pokrajine, ki je leta 1976 izšla v Argentini. V času Skubičeve smrti se je v dolini še odvijalo živahno društveno in kulturno življenje.
Sokoli so imeli svoja telovadna društva, nekdanji Orli so pa bili združeni v Zvezi fantovskih odsekov in Dekliških krožkov. Močan vpliv je imela Slovenska dijaška zveza, kajti Ribnica je tedaj imela veliko število izobražencev različnih poklicev, pa tudi mnogo dijakov in študentov. Pod vplivom kočevskih komunistov in skojevcev je avgusta 1939 v Ribnici nastala komunistična celica in še posebej organizacija SKOJ-a (Saveza komunističke omladine Jugoslavije). Prav ti dve organizaciji sta v naslednjih letih odigrali odločilno vlogo v revoluciji in državljanski vojni, ki je neusmiljeno zajela celotno dolino in okolico.
Na cvetno nedeljo 1941 je dolino pretresla vest o začetku vojne. V Ribnico, kjer je bil stacioniran polk jugoslovanske vojske, so prihajali mobiliziranci iz bližnje in daljne okolice. Že 10. aprila je poveljstvo polka izginilo in ribniška garnizija je razpadla. Italijani so prišli v Ribnico 14. aprila. Dolge kolone okupatorske vojske so se potem skozi dolino valile proti Kočevju in naprej proti hrvaški meji. Tudi v Ribnici se je naselila italijanska posadka.
Po 22. juniju 1941 je kočevski partijski komite začel širiti svoje delovanje tudi na Ribniško dolino. V Sodražici je bila ustanovljena komunistična celica. Povsod seje govorilo o Osvobodilni fronti. Podpolkovnik bivše jugoslovanske vojske Jože Dežman, ki je živel v Ribnici, je zlasti bivše oficirje in podoficirje opozarjal na nevarnost komunizma. Tudi župnik Škulj v Dolenji vasi je pogosto svaril pred komunizmom. Kljub temu je bila poleti 1941 ustanovljena ribniška partizanska četa, ki je bila v začetku maloštevilna. Konec oktobra so na Slemenih pod Sv. Gregorjem razstrelili nekaj drogov električnega daljnovoda. Tu in tam je prišlo do manjšega spopada z Italijani. Po vaseh so bili ustanovljeni odbori Osvobodilne fronte. Kolikor bolj se je bližala pomlad 1942, toliko bolj je bilo čutiti delovanje Osvobodilne fronte. Med prvimi so Italijani odpeljali v Italijo bivše aktivne oficirje in podoficirje. Napetost v dolini se je stopnjevala iz dneva v dan.
V noči od 27. na 28. april so partizani požgali žago v Gorici vasi in žago v Jelendolu. Žar požara je osvetljeval celo dolino. Še zjutraj je nad dolino lebdel dim in zrak je bil težak. Kljub temu se je Nace Levstik iz Dolenje vasi zgodaj zjutraj odpravil na delo v Jelendol. Ni vedel, da je žaga, kamor je bil [Stran 012]namenjen, ponoči pogorela. Tudi ni vedel, da je poseben oddelek italijanskih grenadirjev že ob prvem svitu krenil proti Jelendolu. Ni še prišel do žage, že je naletel na Italijane. Poskušal je zbežati, toda začeli so streljati in takoj so ga prijeli. Zvezanega so ga privedli v Dolenjo vas. Po poti so ga pretepali. Nič ni pomagalo prepričevanje, da Nace ni imel nobene zveze s partizani in da ni sodeloval pri požigu jelendolske žage. Niso zalegle niti prošnje Nacetovega očeta, naj prizanesejo sinu. Na koncu vasi, nedaleč od rojstne hiše, so okupatorski streli prerešetali njegovo mlado telo. Ta dogodek je pretresel celo vas in okolico.
Italijani so postajali vedno bolj nemirni. 28. maja se je karabinjerska posadka iz Sodražice umaknila v Ribnico. Takoj za njimi so v Sodražico prišli partizani. Sodražico so razglasili za svobodno ozemlje in ga prepovedali zapuščati brez posebnega dovoljenja. Že 29. maja so partizani na Zapotoku prijeli Franceta Kozino. Po hitrem postopku so ga v Sodražici obsodili na smrt. 3. junija ponoči so odpeljali učiteljico Ivanko Novak, ki je bila doma v Hrovači pri Ribnici v družini znanega slovničarja patra Škrabca. Kljub njeni visoki nosečnosti so jo na okruten način umorili v gozdu blizu Sodražice.
Proti koncu maja so se partizani umaknili tudi iz Dolenje vasi. Partizani Kočevskega odreda so namreč tedaj zasedli Grčarice in prišli prav do Rakitnice, kjer so prekopali in zasekali cesto proti Dolenji vasi. V tem času na celem področju južno od Dolenje vasi mimo Grčaric in Gotenice pa vse do Kolpe ni bilo Italijanov. Pisec knjige Tomšičeva brigada na strani 256 (1. del) pripoveduje, kako je »Stane Semič – Daki po 20. aprilu 1942 odšel na Kočevsko, kjer je v Beblerjevem štabu, ki je bil v lovski koči na Fridrihstajnu pri Gotenici ali na Stružnici, poročal o uspehih Leteče udarne patrulje«. Pisec še pripomni, da je pod pojmom Beblerjev štab treba razumeti partizansko poveljstvo za Ljubljansko pokrajino zunaj Ljubljane. Ta štab je med drugim imel tudi nalogo, da vzpostavi zvezo s hrvaškimi partizani, ki so v Gorskem Kotarju in v Liki že imeli osvobojeno ozemlje. Hrvatje so prav tedaj ustanavljali svoj prvi Proletarski bataljon. To je nagnilo dr. Beblerja, da je izdal ukaz o preimenovanju Dakijeve »Leteče patrulje« v »Proletarsko udarno patruljo«. Dobili so dovoljenje, da smejo na kapah nositi rdečo zvezdo z vtkanim srpom in kladivom rumene barve namesto običajnega partizanskega znaka slovenske zastave z rdečo zvezdo. Iz te zasnove je kasneje nastala Tomšičeva brigada.
Toda vrnimo se nazaj v Dolenjo vas. Po odhodu Italijanov so bili ljudje v Dolenji vasi in v Prigorici zaskrbljeni. Pri Rakitnici so bili partizani, v Ribnici pa Italijani. Kdo bo prvi posegel v Dolenjo vas in kako? Komaj se je 1. junija dodobra znočilo, je Dolenjo vas in Prigorico vznemiril glasen pasji lajež. Bilo je očitno, da se v vasi nekaj dogaja. Ljudje so zaskrbljeno čakali, kdaj bo potrkalo na njihova vrata. Partizani, ki so prišli od Rakitnice in Grčaric, so to noč obkolili župnišče in Riglerjevo domačijo. Župnik Škulj se je nočnim obiskovalcem v zadnjem trenutku skril za omaro v svoji sobi. Odprla jim je kuharica, ki je še prej v naglici uredila župnikovo sobo. Uspelo ji je prepričati partizane, da župnika ni doma. Šli so po vseh sobah. Ko župnika niso našli, so pobrali nekaj živeža in odšli.
Trgovec in gostilničar Jože Rigler je z ženo Ivano, hčerko Dano in tremi sinovi Milošem, Ivanom in Viktorjem stanoval v zgornjih prostorih hiše, ker je bila v pritličju trgovina z mešanim blagom in skladišče. Skupaj z družino sta stanovali tudi dve prodajalki. V sosednji hiši, ki je tudi bila Riglerjeva, so imeli gostilno. V sobi nad gostilno je tisto pomlad stanoval novinar in pisatelj Jože Debeljak, ki je pred Nemci pribežal s Štajerskega. Baje se je prav tisto popoldne umaknil v Ribnico, ker se je bal, da bodo ponoči prišli partizani. Riglerjevi so najprej slišali, kako se je na dvorišču pred trgovino ustavil tovornjak. Trepetali so in napeto čakali. Skušali so se tolažiti z mislijo, da so »obiskovalci« prišli samo po blago. Pes je [Stran 012]najprej srdito zalajal, nato pa utihnil, ker so mu dali zastrupljeno meso. Ko je pobutalo na vrata, je šla odpret prodajalka Pavla. Takoj so šli v trgovino in nosili na kamion živila in drugo blago. Posebej so iskali tekstilno blago rdeče barve. So ga pač rabili za izdelovanje zvezd in komunističnih zastav. Ko so končali »nakupovanje«, je poveljnik rekel Pavli: »Pokliči gospodarja, da naredimo obračun.« Pavla je še sedaj pretresena, ko pripoveduje, kako je tedaj našla Riglerja in ženo, ko sta klečala pred podobo Srca Jezusovega in molila. Ko je povedala, da ga kličejo, je Rigler prebledel. Žena je začela na glas jokati. Rigler jo je miril: »Moram iti. Če ne bom šel, bo še slabše.« Tudi otroci so mirili mater. Ko je Rigler prišel po stopnicah, mu je poveljnik rekel: »Bomo poračunali.« Rigler je odvrnil: »Nič ne bomo računali. Je že vse v redu.« Poveljnik pa je ukazal: »Šel boš z nami. Vzemi suknjo!« Gospodar je pogledal Pavlo: »Pa prinesi še suknjo.« Odhitela je po suknjo in obenem namignila Ivanu, naj gre prosit za očeta. Ivan je res šel, toda komandir ga je grobo zavrnil: »Daj nam mir! Tudi ti boš kmalu dober!« Očeta so odvedli na tovornjak in odpeljali proti Grčaricam.
Mati je zabičala otrokom in prodajalkama, naj o nočnem obisku ne govorijo, da očetu morda še s tem ne bi škodovali. Prosila je nekatere vaščane, naj se zavzamejo za njenega moža. Šla je tudi na partizansko poveljstvo na Rakitnico in tam prosila zanj. Povedali so ji, da se mu ne bo zgodilo nič hudega. Domači so nekaj časa upali, da se bo oče vrnil. Toda kmalu so začele prihajati vesti, da so ga na zelo krut način umorili nekje pod Krempo onkraj Borovca. Žena z otroki je nato odšla k sorodnikom v Ljubljano in tam ostala do konca vojne.
Novinar Debeljak je po tistem žalostnem večeru stanoval v Flajsovi gostilni v Gorenji vasi na robu Ribnice. Neke noči je pa tudi on izginil. Baje so ga odvedli partizani Efenkove čete, ki je tedaj taborila na pobočju Male gore blizu Sv. Ane. Ubili so ga najbrž 4. julija v gozdu blizu Kompolja v Dobrepoljski dolini.
Efenkova četa je spadala k Zapadnodolenjskemu odredu. Ena od njenih nalog naj bi bila napadanje Italijanov, ki so varovali železniško progo med Žlebičem in Kočevjem. Italijani so namreč ob progi postavili bunkerje in vanje namestili [Stran 013]močno oborožene straže. Poleg tega so pomladi leta 1942 lastnikom gozdnih parcel ukazali, naj posekajo vse drevje in grmovje v širini 100 m na vsako stran proge. Nasprotno temu so partizani prepovedali sečnjo in napovedali stroge kazni za kršilce te prepovedi. Zaradi te prepovedi so Prigoričani prišli v hude težave. V vrtačah ob železnici so mnogi prigoriški kmetje imeli svoje parcele, delno pokrite z mešanim gozdom, delno pa so to bili pašniki in steljniki. Italijani so od njih zahtevali, naj ob progi posekajo ves gozd in grmovje. 28. julija 1942 se je cela Prigorica odpravila na delo v vrtače. Tisti, ki niso imeli svojih parcel, so pomagali sosedom. Nekateri so sekali drevje in grmovje, drugi so les in hosto odvažali domov v Prigorico. Ker je bilo lepo vreme, so nekateri tudi kosili in pospravljali skromno travo na pašnikih ob progi. Na te sekače in kosce je naletela partizanska patrola, ki je prišla ob progi od Lipovca. Prijeli so devet Prigoričanov in jih odvedli s seboj na Malo goro. Vzeli so jim vprežno živino in orodje, nje pa obsodili na smrt. Njihova trupla so našla zadnji dom v kraški jami Žiglovici na pobočju Male gore. To so bili: Tone Arko in sinova Jože ter France, Anton Gorše, ki je imel pohabljeno nogo in je težko hodil, Janez Kozina in Jože Kozina, ki je sicer živel v Žlebiču in je samo tisti dan prišel pomagat sorodniku, Franc Tanko, Franc Trdan in Anton Henigman. Nekateri partizani – domačini so tedaj poskušali preprečiti poboj ubogih kmetov, pa niso mogli. Obveljala je odločitev bataljonskega komisarja Milana Venišnika, ki je baje rekel: »Če jih ne bomo danes devet, jih bomo morali jutri devetdeset.«
Samo nekaj dni pred pobojem devetih Prigoričanov je tudi Ribniško dolino zajela italijanska ofenziva. Italijani so vdrli v Sodražico. Požgali so več hiš, ki so še ostale od bombardiranja, ki ga je trg v času dvomesečne svobode večkrat doživel, nekaj ljudi so postrelili, mnogo pa odpeljali v internacijo.
19. avgusta so v gozdu blizu ceste Sodražica – Bloke našli grob Franceta Kozine iz Zapotoka. Njegovo truplo so potem pokopali na pokopališču v Sodražici. Ni še ovenelo cvetje na Francetovem blagoslovljenem grobu, ko so komunisti spet prišli h Kozinovim v Zapotok, kjer so še živeli 65-letni oče Janez, 57-letna mati Frančiška, 33-letni hromi sin Janez in hčerke Draga, Milena ter Albina. Okrog enajstih ponoči so vdrli v hišo. Očeta, mater in hromega Janeza so pahnili v klet in jih na zverinski način pobili. Dekleta so pretepali, toda pustili so jih pri življenju. Sin Mirko, bogoslovec, ki je bil prišel na pogreb brata Franceta in potem nekaj dni ostal doma, se je skril na podstrešje in ostal živ. Družina je bila znana po celi dolini. Hromi Janez je bil navezan samo na stol, kajti ni imel invalidskega vozička. Domači so ga morali vedno prenašati. Bil pa je dober urar-samouk, zato je bil še bolj znan med ljudmi. Nedaleč od Zapotoka so tiste dni odkrili tudi grob učiteljice Novakove. Njene posmrtne ostanke so prenesli na pokopališče v Hrovačo, kjer so Škrabčevi imeli svoj družinski grob. Riglerjevega groba niso nikoli našli. Gozdovi nad Krempo onkraj Borovca so bili preveč oddaljeni in samotni, da bi ga tam kdo odkril.
O poboju devetih kmetov pri jami Žiglovica na Mali gori je leta 1990 pisalo v Demokraciji in drugih časopisih. Oglasili so se tudi nekateri bivši partizani, ki so v času poboja bili na Mali gori in so Prigoričane poskušali rešiti. Razpravo o tem krvavem dogodku je skušal zaključiti Franci Strle s daljšim člankom v Obrambi. Poboj pri Žiglovici je prikazal kot napačno tolmačenje odredbe o prepovedi sečnje lesa. Med drugim je zapisal tudi tole: »V konkretnem primeru imamo torej opraviti s premajhno razsodnostjo oziroma pravno nesposobnostjo, ne pa z zločinsko usmerjenostjo partizanskih štabov, kar hočejo še dandanes prikazati nekateri opravičevalci slovenskega kvislinštva. Taki ljudje ali njihovi vzorniki so zablodo štaba 1. bataljona ZDO (Zapadnodolenjskega odreda) temeljito izkoristili v škodo partizanov za [Stran 014]podpihovanje slovenskega narodnega izdajalstva. Dokaz za to so Črne bukve, kjer so med prave narodne izdajalce in zločince uvrščene tudi žrtve iz Žiglovice … «
Torej smo »opravičevalci slovenskega kvislinštva«, če trdimo, da so bili učiteljica Novakova, novinar Debeljak, Rigler in toliko drugih prav tako žrtve komunističnega nasilja kot devet prigoriških kmetov, ki baje ne bi smeli biti vpisani v Črne bukve. Kdo in kakšni so pa bili »pravi narodni izdajalci«? Pravijo, da se Rigler nikoli ni brigal za politiko. Vse svoje življenje je posvetil delu in družini. Ko je kot mlad trgovski pomočnik prišel v Dolenjo vas in se zaposlil v ne preveč ugledni Kljunovi trgovini, ni imel drugega kot pridne roke in nekaj znanja. Z vestnim in vztrajnim delom si je pridobil ugled in postal lastnik Kljunove trgovine. Poročil se je z Ivano Krže iz Ribnice. Trgovini seje pridružila še gostilna, poleg glavne trgovine v Dolenji vasi je nastala še poslovalnica v Grčaricah. Rigler je bil eden redkih trgovcev, ki je že v tistem času kupcem dostavljal blago na dom. Kljub svojemu uspehu je ostal skromen. Rad je pomagal, kjer je mogel. Ljudje so ga spoštovali in ga klicali »gospod Rigler«. Toda to ga ni motilo, da na železniški postaji v Ribnici ne bi sam preložil celega vagona koruze na kamion, s katerim jo je potem odpeljal v Dolenjo vas ali v Grčarice. Bil je veren, vendar pa je zaradi velike zaposlenosti celo ob nedeljah včasih komaj utegnil iti v cerkev. Za vzgojo otrok je v glavnem skrbela žena. Najstarejši sin Miloš je postal avtoprevoznik, Ivan se je izučil za trgovca in naj bi za očetom prevzel trgovino v Dolenji vasi, Viktor in Dana sta hodila v šolo in pomagala doma. Z Italijani Rigler prav gotovo ni imel nobene zveze. Komaj en teden preden so ga odpeljali partizani, so Italijani prišli preiskat trgovino in gostilno, češ da iščejo partizane. Preiskavo so izkoristili, da so si nabrali nekaj blaga. Sin Miloš je baje že pripravljal nahrbtnik, da bi šel k partizanom. Ko so očeta odpeljali v borovške gozdove, je seveda takoj opustil ta načrt.
S čim se je torej Rigler tako zelo zameril komunistom? Z ničimer drugim kot s svojim vztrajnim in uspešnim delom. Na podoben način so v začetku julija 1942 na drugi strani Male gore v Kompolju obsodili na smrt lesnega trgovca Franca Babiča. V Loškem potoku in okolici, kjer je tedaj bilo »osvobojeno ozemlje«, so junija 1942 že začeli agrarno reformo. Verjetno si je marsikdo v Ribniški dolini želel dobiti nekaj Riglerjevega imetja. Zlasti pa so si take reforme želeli tisti, ki so od njega jemali blago na upanje. Ali je bil morda zato izdajalec, ker je dajal blago na upanje?
In novinar Debeljak? Franci Strle ga očitno uvršča med »prave narodne izdajalce«, saj ga še leta 1990 predstavlja za »belogardističnega organizatorja« v Dolenji vasi. V resnici pa tedaj, ko so Debeljaka odpeljali na Malo goro, niti v Dolenji vasi niti v Ribnici še ni bilo nobenih znakov o vaških stražah. In tudi če bi kaj takega bilo, bi Debeljak še ne bil narodni izdajalec. Kaj bi »opravičevalec« komunističnega nasilja rekel o uboju hromega Janeza Kozine? Ali je bila morda tudi to pomota? Menda ne bi rekel, da je bil ubogi invalid »pravi narodni izdajalec«.
Septembra 1942 so bile ustanovljene vaške straže v Dolenji vasi, pri Sv. Gregorju in v Loškem potoku. Zaradi komunističnega nasilja in italijanskih represalij so se ljudje odločili za samoobrambo. K tej odločitvi je precej pripomogel tudi poboj pri Žiglovici, ki je močno odjeknil med ljudmi. Posebno so bili pretreseni tisti, ki so 28. julija skupaj z deveterico delali v vrtačah, pa partizanska patrola samo slučajno ni prišla do njih. Nekateri so tedaj še simpatizirali z Osvobodilno fronto, zato so bili prepričani, da se njihovim sorodnikom in sosedom ne bo zgodilo nič hudega. Mirili so tiste, ki so takoj pomislili na najhujše: »Ne delajte panike. Nič se jim ne bo zgodilo, saj so jih odvedli naši.« Ko so kasneje zvedeli kruto resnico, so bili zmedeni in prestrašeni. Nenadoma so bili postavljeni pred usodno odločitev.
V poletju 1943 so tudi v Ribnici in okolici govorili, da so Italiji dnevi šteti. Protikomunistična stran ni imela v zvezi s tem nobenih posebnih načrtov. Verjeli so napovedim, da bo v kratkem času po kapitulaciji Italije prišlo do izkrcanja zavezniških sil nekje v Dalmaciji ali v Istri. To napoved je potrdila tudi močna skupina okrog 170 slovenskih četnikov, ki so 19. avgusta prišli preko Male gore na Ortnek. Tu jih je 31. avgusta napadla Tomšičeva brigada. Napad četnikom ni prizadel posebne škode, toda kljub temu so se naslednji dan premaknili v Grčarice.
8. septembra dopoldne je bila v Dolenji vasi blagoslovitev nove kapelice Marije Pomagaj. Po Plečnikovem načrtu jo je dal zgra[Stran 015]diti župnik Škulj v zahvalo, da je 1. junija 1942, ko so komunisti odpeljali Riglerja in iskali tudi njega, ostal živ. Slovesnost je vodil kanonik Anton Vovk, ki se je zjutraj z vlakom pripeljal iz Ljubljane. Pridigal je o slovenskih Marijinih božjih poteh in med drugim rekel: »Tudi danes moramo zaupati v Marijo, ko smo v smrtni nevarnosti, ko nasprotniki vere pobijajo po naših vaseh nedolžne ljudi, ko gremo spat in ne vemo, ali bomo dočakali jutra. Obsojamo tako početje, ki je nečloveško in zverinsko, ko padajo nedolžni ljudje … « (Ludvik Ceglar – Nadškof Vovk in njegov čas, I. del, str. 106).
Medtem ko je bila v Dolenji vasi cerkvena slovesnost, so bili četniki v Grčaricah že obkoljeni. V štabu 14. divizije so 7. septembra naredili načrt za napad. Tedaj je Mirko Bračič povedal tudi tole: »Med plavogardisti v Grčaricah je 50 oficirjev bivše jugoslovanske vojske. Vsak od njih je sposoben voditi bataljon. Če teh oficirjev ne bomo uničili, bomo imeli v kratkem proti sebi 50 bataljonov. Zato Grčarice morajo pasti, ne glede na žrtve … « (Franci Štele – Tomšičeva brigada 1943, str. 177). Grčarice so padle 10. septembra. K dokončnemu porazu četnikov so odločilno pripomogli italijanski topničarji z dvema havbicama, ki so jih partizani zajeli pred Dolenjo vasjo. Strle tudi o tem poroča v svoji knjigi: »Potem je šlo vse kot po maslu. Italijanski oficirji so zadevali kot za stavo in že ob štirinajstih so se morali plavogardisti vdati. (Fr. Strle – Tomšičeva brigada 1943, str. 189)
V Dolenji vasi in v Ribnici so za kapitulacijo Italije zvedeli 8. septembra zvečer. Partizani so se začeli pogajati z Italijani v Ribnici. 9. septembra dopoldne se je vaška straža iz Dolenje vasi umaknila v Ribnico. Dolenjo vas so zasedli partizani. Prišli so še ravno pravi čas, da so zaustavili veliko kolono Italijanov, ki se je valila proti Dolenji vasi od Kočevja. Od te kolone so partizani dobili velike količine orožja in tudi izkušene topničarje. 10. septembra so se partizanom predali tudi Italijani v Ribnici. Vaški stražarji pod vodstvom podpolkovnika Dežmana so že pred tem odšli preko Male gore v Kompolje in naprej proti Turjaku. Partizanskim brigadam je bila sedaj pot proti Blokam in Velikim Laščam odprta. Odpeljali so se na italijanskih kamionih. S seboj so vozili tudi italijanske topove in njihove posadke.
Takoj po zasedbi ribniške doline so partizani izvedli mobilizacijo vseh za vojsko sposobnih moških. Mnogi so tako proti svoji volji postali partizani. Val, ki je nenadoma pljusknil v dolino, jih je zajel in potegnil s seboj. Prenekateri mobiliziranec je kasneje umrl od nemške krogle. Skozi Dolenjo vas odnosno mimo Dolenje vasi sta tiste dni proti Kočevju šli dve žalostni procesiji. Najprej so iz Grčaric prignali ujete četnike. Po padcu Turjaka so tudi turjaške branilce vozili skozi Ribnico in mimo Dolenje vasi. Nekatere od teh so kasneje, ko je v Kočevju postalo nevarno zaradi Nemcev, prepeljali v ribniške zapore. Mnogi so potem izginili na morišču pri Jelendolu. Prav letos mineva petdeset let, ko so domobranci jelendolske žrtve odkopali in jih prenesli v blagoslovljeno zemljo na pokopališče v Hrovači.
Domobranci so se utrdili v Ribnici šele marca 1944. Vzdržali so številne partizanske napade in tudi letalsko bombardiranje 19. aprila 1945, ko je bilo v Ribnici poškodovanih več poslopij, med njimi tudi cerkev. Maja 1945 so odšli na Koroško in bili potem vrnjeni. Tedaj so se nekateri od njih mimo svojih domov peljali v Kočevje v smrt. Od kočevske strani se je večkrat slišalo oddaljeno streljanje, pa tudi kakšna močnejša detonacija. Med ljudmi v dolini seje razširila zla slutnja. Vedeli so, da zmagovalci ne poznajo usmiljenja. Tu in tam se je prikradla skrivnostna vest, kaj se [Stran 016]dogaja z jetniki, ki jih vozijo v Kočevje. Toda v dolini so bili tudi taki, ki jih vse to ni prav nič motilo. Zmagoslavje jih je popolnoma prevzelo. Naenkrat so postali drugi ljudje. Le redki domobranci, ki so bili še mladoletni, so se po amnestiji vrnili na svoje domove. Ti so povedali, da je večina Dolenjevaščanov in drugih iz ribniške posadke prišla v Teharje. Med sotrpini v skupini A je bil v Teharjih tudi Riglerjev najmlajši sin Viktor. Komaj šestnajst let je izpolnil, pa je bil že domobranec. Ker je bil že prej rahlega zdravja, ni čudno, če je v taborišču zbolel. Prijatelji so ga svarili, naj nikar ne pokaže, da je bolan. Vedeli so, da bolniki hitro izginejo iz taborišča. Toda Viktor ni mogel skriti svoje bolezni. Kmalu ga je prišel iskat stražar, češ da kot bolnik ne spada v tisto barako. Viktor je odšel z njim in nič več ga niso videli.
Riglerjeva mati Ivana je zvedela žalostno usodo svojega najmlajšega, ko se je nekaj mesecev po koncu vojne vrnila nazaj v Dolenjo vas. Sina Ivana je izgubila že leta 1944. Kot domobranec je padel v boju pri Štampetovem mostu. Spomnimo se, kako je dve leti prej prosil za svojega očeta. Pokopali so ga na Orlah in kasneje je bil tudi njegov grob zravnan z zemljo. Najstarejši Riglerjev sin Miloš je ostal na Koroškem in potem z ženo Vido emigriral v Argentino. Hčerka Dana se je že med vojno poročila in odselila v Kočevje. Nova oblast je takoj zaplenila vse Riglerjevo premoženje. Materi so dodelili le skromno sobico v hiši, kjer je bila prej gostilna. Popolnoma osamljena je skromno živela v tisti sobici. Od žalosti zaradi izgube moža, sinov in premoženja je zbolela in kmalu umrla. Pokopali so jo poleg njenih staršev v Hrovači. Tako od Riglerjeve družine v Dolenji vasi ni ostalo nič več, niti grobovi ne.
Leto 1945 je bilo usodno tudi za nekatere druge člane številne Novakove družine. Najprej so zaprli dentista Ivana. Najbrž jih je mikala njegova lepo urejena ordinacija. Ivan je bil znan kot izvrsten dentist. Študente in druge, ki so imeli težave z denarjem, je zdravil tudi brezplačno. Niti pred vojno in niti med njo se politično ni udejstvoval, je pa do konca ostal zvest svojemu verskemu prepričanju. Agenti Ozne so med preiskavo v njegovi hiši našli neke papirje, ki so jih sami podtaknili. Takoj so ga aretirali in odpeljali v Kočevje. V Novem mestu je bil potem obsojen na zaporno kazen in na zaplembo celotnega premoženja. V zaporu je kmalu zbolel. Sredi leta 1947 so ga izpustili iz zapora, toda že čez nekaj mesecev je umrl, star komaj 43 let.
Podobna žalostna usoda je doletela njegovo sestro Elo, ki je bila poročena s stavbenikom Hrenom. Tudi njo so prvič zaprli že leta 1945. Kot lastnica velike trgovine jim je bila takoj sumljiva. Ponovno so jo zaprli v maju 1948 in jo odpeljali v Kočevje. Zaradi špekulantstva in prikrivanja trgovskega blaga, ki »je bilo s tem odvzeto delovnemu ljudstvu«, je bila obsojena na 18 let zapora in na odvzem vsega premoženja. Sodba je bila razglašena 21. junija 1948. Kmalu po sodbi je zbolela za hudo črevesno boleznijo. Prepeljali sojo na zaporniški oddelek ljubljanske bolnice, kjer je 2. septembra umrla. Pravijo, da so zaporniki v Kočevju zbolevali zaradi nezdrave hrane. Baje so tudi pri zdravljenju v Ljubljani bile razne ovire. Po njeni smrti so domači imeli težave zaradi pogreba. Po velikem prizadevanju so vendar dosegli, da so jo smeli prepeljati v Ribnico in pokopati kot normalnega državljana. Kmalu po pogrebu so zaprli tudi očeta Alojza in sina Andreja, ki je bil tedaj star 17 let. Oba sta bila obsojena, »ker sta pomagala pri špekulaciji in špekulantke nista prijavila«.
Upamo, da te zgodbe ne potrebujejo komentarja. Kdo more trditi, da komunistični poboji leta 1942 in kasneje niso bili eno samo nasilje? Kljub temu pa so mnogi poslanci odklonili izraz »žrtve komunističnega nasilja«, ko je slovenski parlament pred kratkim razpravljal o popravi krivic bivšega režima. Za nas to ni nič novega. Komunisti so svoje nasilje vedno znali opravičiti ali pa mu vsaj dati drugo ime.
Ko so leta 1942 na Mali gori odločali o življenju in smrti devetih Prigoričanov, je bilo rečeno: »Če jih ne bomo danes devet, jih bomo morali jutri devetdeset.« Kako neresnične so bile te besede, dokazuje dejstvo, da je na farni plošči v Dolenji vasi, ki so jo odkrili lansko leto, vklesanih štiriindevetdeset imen. Septembra in oktobra 1943 so v Mozlju in Jelendolu pobili četnike, ki so jih zajeli v Grčaricah. Partizanski komandant je ta poboj že vnaprej opravičil, češ da je bolje uničiti petdeset četnikov, kot pa imeti probleme s petdesetimi bataljoni. Kljub temu pa po vojni vrnjenim domobrancem ni bilo prizaneseno. Bataljon za [Stran 017]bataljonom so brez sodbe zvozili na morišča.
O vsem tem nasilju se pa ni smelo niti govoriti. Navedli bomo samo en primer. Ob kapitulaciji Italije je župnik Škulj odšel iz Dolenje vasi in se ni več vrnil. Župni upravitelj je postal Stanko Kapš, ki je že leta 1941 kot kaplan prišel v Dolenjo vas. V najtežjem času vojne in revolucije je vztrajal med svojimi farani. Razumel je stisko družine, kateri so očeta ubili Nemci, en sin je kot mobiliziranec padel v partizanih, dva sinova pa sta bila pri domobrancih. Podoben razpored je imela marsikatera družina v njegovi fari. Oktobra 1945 so ga zaprli in obsodili na petnajst let zapora. Glavna točka obtožbe proti njemu je bila, da je govoril, da je bilo v Rogu pobitih 12.000 domobrancev. Že s tem daje govorice o Rogu poslušal in jim verjel, je baje pokazal svoje »protiljudsko« razpoloženje. Po raznih zaporih od Kočevja do Beograda je pretrpel osem let.
Po več kot petdesetih letih ukazanega molka je mogoče odkrito spregovoriti o zamolčanih dogodkih in žrtvah državljanske vojne. Spomin nanje bo vedno tudi opomin za nas in za naše zanamce.
3. Leto tisočdevetstopetinštirideseto
3.1. Šle so s svojimi skozi Teharje
Tine Velikonja
3.1.1.
V slovenski kulturi zaseda ženska posebno mesto, vendar ne v svoji najpogostejši vlogi kot ljubica ali zakonska družica. Cankar nam jo ponuja kot trpečo mater, Prešeren kot objekt neuslišane ljubezni. Obdobje zadnjih 50 let je skušalo uveljaviti novo žensko, borko – partizanko. Njen blesk je hitro potemnel.
Morda bi to mesto zaslužile teharske ženske. Nismo vedeli zanje, dokler se niso pred nekaj leti pojavile že na naših prvih srečanjih in slovesnostih, vedre in resne, polne presunljivih zgodb in bolečih izkušenj.
Fantje, ki smo šli skozi Teharje kot mladoletni domobranci, jih prej nismo poznali. Vedeli smo že, da obdajata dvorišče C, kjer se je dogajalo najhujše, naša baraka B in baraka, v kateri so delile sobe z moškimi civilisti. Pravili so, da so jim vzeli otroke, od daleč smo opazovali, kako nekatere od njih pospravljajo poveljniško barako, in šele zdaj izvedeli, da so bile to Kočevarke, in videli smo jih pomagati v kuhinji. Kasneje smo slišali, da so jih tudi pobijali. Prepričani smo bili, da so bile podobno kakor moški civilisti žrtev zasebne vojne, ki je po taborišču divjala prve dni, ko so partizani odbirali znance iz domačih krajev in jih vlačili v morilsko grapo.
Da pa je bilo z njimi drugače, se nam je začelo svitati šele tedaj, ko smo pisali zgodbe o družinah, kot sta Kukovčeva iz Polja (Zlagana umetnost, Zaveza 6, str. 26) ali Opekova z Menišije, in ko smo zagledali na spominskih nagrobnih ploščah v Begunjah, Sv. Vidu in Dolenji vasi pri Ribnici toliko deklet in žena z letnico smrti 1945. Kako, da so se ponekod vrnili domov samo očetje, čeprav samo umret, žene in hčere pa so v taborišču izginile za vedno?
V družbi z vojaki Rupnikovega bataljona in drugih enot je prišlo na Telovo 31. maja 1945 na Teharje tudi okrog 300 civilistov. Vetrinj so zapuščali predzadnji, pa prišli prvi na cilj. Partizani se niso zavedali, da jim je padel v roke cvet domobranske vojske. V tej skupini je moralo biti okrog 1500 ljudi. Naslednji transport, v katerem je bilo okrog 3000 ljudi, je prišel v taborišče v petek, 1. junija. Bili so tisti, ki so šli iz Vetrinja na pot proti Pliberku v ponedeljek 28. in torek 29. maja, se prebijali po Mislinjski dolini, pešačili skozi Hudo luknjo in vozili po Savinjski dolini. Med njimi je bilo okrog 150 civilistov. Zadnji transport, 500 do 600 domobrancev, pa je zaključil svojo pot v soboto 2. junija. Vrata taborišča so se hermetično zaprla, čez nekaj dni pa odprla za pot brez povratka.
Kljub temu, da so dokumenti o poboju uničeni in storilci molčijo, je zgodba o pomorjenih domobrancih znana, saj je ni bilo mogoče skriti. Manj vemo o usodi civilistov in se ob njej vprašujemo, kako [Stran 018]da so Angleži dopustili, da so šle z vojaki v smrtno past tudi družine z majhnimi otroki, zakaj so se partizani pri civilistih spravili predvsem na ženske, kako so bile razdeljene pristojnosti med vodstvom taborišča in OZNO, saj se dozdeva, da je OZNA prevzela domobrance, civiliste pa prepustila knojevski posadki, in končno, ali se bo dalo izvedeti, kdo so bili ti ljudje, ki jim je bila dana božanska moč odločati o življenju in smrti.
Želimo obuditi nekaj drobcev iz tistega časa. Poiskali smo te živahne in zgovorne ženske, ki vse po vrsti presenetljivo skrivajo svoja leta, in jih vpraševali, kako je bilo tisti mesec, ko je njihovo življenje viselo na nitki in bilo odvisno od muhavosti zadnjega partizana. Pri tem smo hitro uvideli, da nam o sebi ne bodo povedale veliko. Čim so se le malo razgovorile, so začele praviti o fantih in možeh, katerih usodo so pristno in globoko spremljale. Zgodba o teharskih ženskah je v resnici zgodba o domobrancih z dvorišča C. Skoraj vsaka je imela tam brata ali brate, nekaj tudi moža, vse njihovo bitje in žitje je bilo povezano z njihovo usodo. Skozi okna svoje barake so skrivaj sledile vsaka svoji točki, svoji piki, svoji sivi senci ali sencam. Niti eden od njih se ni vrnil domov. Tako pove Justina Rot za brata Korleta: »Nič ni bil razbit, ni kazal, da bi kaj hudega prestal. Naslednje jutro ga ni bilo več.« Ali Marija Šivic za brata Karla: »Zagledal me je, za glavo dvignil roko, kot da se bo popraskal, in pomahal v slovo, potem so ga zvezali, videla sem še, kako se je povzpel na zaboj … «
Pogovarjali smo se z enajstimi, ki so preživele. Takrat je imela najmlajša od njih 16 let, najstarejša 29 let. Nekaj jih je že hodilo v službo, mlajše so hodile v šolo (učiteljišče, licej).
Ljudmila Bešter iz Selc nad Škofjo Loko (por. Jeglič – Gruntar),
Fani Luzar iz Bizovika (por. Božič),
Francka Bančič iz Rakitnice (por. Oberstar) in Vida Lovšin iz Prigorice (por. Oberstar),
Marija Šivic, Pako pri Borovnici (por. Verbič),
Justina (por. Zalar) in Francka (por. Švigelj) Rot iz Župenega na Vidovski planoti,
Fanči (por. Žarnic) in Marjanca Bonač, Ana Obreza (por. Škrlj) iz Begunj pri Cerknici,
Francka Avsec iz Šmarate v Loški dolini (por. Tivadar).
Niso same silile v nesrečo. Kar jih je doletelo, jim je bilo vsiljeno. Niso bežale pred namišljeno nevarnostjo, ampak pred pravo, pred ljudmi, ki so korakali iz temnih [Stran 019]gozdov, kamor jih je stisnila domobranska vojska, in hlepeli po maščevanju. Ko so jim nazadnje padle v roke, se vseeno niso zavedale, kako nevarni so.
Komandant taborišča je bil Tone Turnher, ki pa seje držal v ozadju. Med tistimi, ki so jim stregli po življenju, izstopa Jože Škulj, komandant taboriščne knojevske posadke. Zgodba o teharskih ženskah je tudi zgodba o tem človeku iz Iške vasi. Ko je zapustil vojsko, je bil vodja voznega parka v mestni klavnici. Dvajset let je v veži njegove hiše viselo konjsko sedlo v spomin na slavne dni. Zdi se, da pri poboju domobrancev ni odločal, vzel pa si je glavno besedo pri ženskah, saj je bil zraven povsod, kjer se je z njimi kaj dogajalo. Ko so začela zla dejanja prihajati na dan, je sedlo snel in spravil in do konca molčal o svoji vlogi.
Ženske niso čutile nevarnosti tako naravnost kot domobranci, s katerimi so šle na pot in za katere partizani niso skrivali, da ne bo z njimi nobene milosti. Samo dve prevari sta bili dovolj, da so se znašli na morišču, angleška: »Greste v Italijo!« in partizanska: »Greste delat!« Potrebne so bile dobra organizacija, nezaslišana surovost in zločinska narava. Le tako jim je uspelo izpeljati hladnokrvni in prikriti poboj množice, ne da bi pri tem naleteli na resnejši odpor.
Nobena od zgodb, ki so jih pravile, se v vsem ne ujema z drugo. Od takrat je minilo pol stoletja in vemo, kaj je s človeškim spominom. Za končno resnico bi potrebovali pomoč nasprotne strani, ki pa vztrajno molči. Ne branijo se in ne protestirajo. Gola resnica je zanje tako porazna, da so se dogovorili za zaroto molka. Nočejo spregovoriti, čeprav jim ne bi skrivili niti lasu.
Morilec pazi, da nima prič. Vse resnično se je dogajalo odmaknjeno in v temi. Taborišče ni dajalo vtisa, da umira, bolj, da se v njem nič ne dogaja. Osnovna ujma je bila lakota, ne zahrbtno pomanjkanje hrane, ampak načrtno stradanje kot priprava na pobijanje. Večina taboriščnikov je bila na[Stran 020]metana za ogrado na dvorišču, izpostavljeno soncu in hladu, teh je po enem mesecu zmanjkalo, manjši del je živel v barakah. Iz njih so se prikazali kot sence nekajkrat na dan. Po enem mesecu so bili preživeli že tako oslabeli, da so se komaj dvignili za pot v kuhinjo. Kar se je pridružilo, je bilo samo nekaj več. Uši se je dalo prenašati. Resnična groza so bile stenice, lačne krvi, ki so čakale v špranjah na svoj trenutek, da se je stemnilo. Začeli sta se že epidemiji griže in tifusa in je bilo samo še vprašanje nekaj tednov, pa bi pomrli vsi in bi si mučitelji lahko prihranili transporte na morišče.
Tistim, ki so šli po njihovi poti, zgodbe morda ne bodo všeč. Motile jih bodo netočnosti, pa naj gre za imena, obdobje posameznega dne, datum in številke. Res so posamezni dogodki ostali v spominu, kot da se je zgodilo včeraj, vendar so vpleteni v nedoločljivo meglo ostalega. Prva leta bi moral vsak od preživelih napisati svojo zgodbo. Žal smo to priložnost za vedno zamudili.
3.1.2. Gremo v Italijo
Domobranci in del civilistov je prebival na Vetrinjskem polju v šotorih in zasilnih utah, ki so jih prekrili s smrekovim lubjem, drugi del civilistov pa je našel zavetje v samostanu. Življenje je postajalo nevzdržno, s straniščnimi jamami na prostem, brez tekoče vode, ob vedno večjem pomanjkanju hrane. Nekaj se je moralo premakniti in so glasovi, da gremo v Italijo, večino navdajali z olajšanjem.
Oddahnila si je slovenska vojska, še bolj pa begunska vlada, saj je čutila, da položaja ne obvladuje več. Dvomili so samo civilisti, zlasti tisti, ki so prišli iz Celovca, kamor so se najprej zatekli. Niso pozabili, kako jim je prelat na škofijskem dvorišču dajal vesoljno odvezo in jim prigovarjal, da morajo biti pripravljeni na vse.
Zato so bili bolj dovzetni za zlovešče govorice, ki so krožile po taborišču. Rotova Francka je nekaj dni, preden je šla na pot, prala pri potoku pod spodnjim jezercem:
»Iz grmovja se je prikazal moški, spraskan in raztrgan. Povedal je, da je Hrvat, in vprašal, kako je v taborišču. Odgovorila sem mu, da se selimo v Italijo. V nobeno Italijo da ne gremo, Angleži nas izročajo partizanom. Na pot je šel s prvim transportom 24. maja in pobegnil. Ker mu nisem verjela, je nadaljeval, da se ga bom spomnila, ko se bom znašla na travniku, posutem z raztrganimi lističi, osebnimi izkaznicami in pismi.
Čez čas ga je obdala gruča domobrancev. Po glasnem pregovarjanju so ga odpeljali. Pozneje sem izvedela, da so ga zaprli. O vsem tem sem pripovedovala bratu Korletu. Ujezil se je in me ni hotel niti poslušati. Trdil je, da nas s takimi govoricami skušajo razbiti in povzročiti paniko.«
Bonačeva Fanči je razcapanega begunca prepoznala. Pisal seje Mandič. Pred vojno je bil aktivni oficir v Logatcu in bil prijatelj brata Toneta, ki je vodil oddelek na sreski upravi. Do njega se ni mogla preriniti, izvedela pa je, da so ga pripeljali v štab, kjer pa njegovi zgodbi o izdaji in begu niso verjeli.
Ni pozabila angleškega vojaka, ki jo je opazoval, ko je vodila otroški vrtec. Stal je zamaknjen, poslušal otroško petje in ni skrival, da mu je dekle všeč. Dan pred odhodom seje približal skupini in z rokama kazal proti Karavankam. Dopovedoval jim je, naj ne hodijo tja in da morajo ostati tukaj. »Stay here, stay here!« Šele kasneje se ji je posvetilo, kaj jim je želel povedati.
V samostanski stolp, kjer so našle zavetje Bonačeve, 64-letna mama, dekleti Marjana in Fanči, sta z domobrancema Tonijem in Francijem prihajali znanci in prijatelji, tudi vodilni oficirji Rupnikovega bataljona, kot Hočevar in Rihar »Ice«. Pogovarjali so se o položaju in ugibali, kaj jih čaka. Na Vetrinjskem polju se na tak način ne bo dalo dolgo živeti. Tudi partizani so preblizu. Morajo proč! Angleži so jih samo usmerili na te travnike, ne nudijo jim pa nič. Če [Stran 021]se bo tako nadaljevalo, grozijo lakota in epidemije.
Ko je nekega večera tekel pogovor o domu, ki so ga morali zapustiti, je Fanči odšla čez pot v visoko travo, se naslonila na eno od mogočnih dreves in jokala. Za njo je prišel Leopold Legat –Popi in ji brez besed položil roko na glavo. Naslednje jutro ji je prinesel na lističu pesem, ki jo je skrivala na Teharjah in nosila še skozi tri zapore. Druge pesmi, ki so povezane z njo, je pustila doma v Begunjah. Niso jih odkrili, čeprav so premetali vso hišo.
3.1.3. Vetrinj 1945
Počasi na stopnišče stare opatije lega
prežarjeni večer utrujen k najinim nogam.
Nemir večerni nama plahe misli bega,
vprašujem se, kje gre naša pot in kam?
Na oni strani ribnika luči so v vodo pale
in zdaj jih vidim v tvojih žarnih očeh.
Kot so v gladini ribnika luči in sence se vrstile,
tako vrstita v tebi se bridkost in smeh.
Večer ugaša. Luči so zbledele:
»Pozabi vse in le poljub mi daj v slovo,
vse te večerne sanje so se obletele,
bodiva trezna, voščiva si lahko noč.
Na oni strani so trobente povečerje že zapele,
na svidenje, podaj mi še roko!«
3.1.4. Pliberško polje
Večina teharskih civilistov je zapuščala Vetrinjsko polje v sredo, 30. maja, z Rupnikovim bataljonom. Jedro bataljona so bili Notranjci, z njimi pa so šli na pot skoraj izključno najbližji svojci. Smer proti vzhodu se jim je zdela nenavadna, še bolj ostri ovinek proti Karavankam in vožnja po mostu čez Dravo pri Velikovcu. Najbolj glasni so bili starejši možakarji, tako Makovčev, Rudolfov in Pavletov ata z Vidovske planote. Kraje so dobro poznali še iz časov Avstro-Ogrske, ko so tam vozarili. Eden ali dva sta celo služila v polku kranjskih Janezov, ki se je leta 1917 uprl v Judenburgu. »V Jugoslavijo gremo! Ta pot pelje na Jezersko!«
Rotova Francka pripoveduje:
»Ko so začeli pred Pliberkom tovornjaki zmanjševati hitrost, seje prikazala Korletova glava. Držal se je za stranico tovornjaka in nama zaklical: “Izdani smo, izdani [Stran 022]smo! Takoj ko se bo avto ustavil, skočita z njega in na njivo. Delajta se, da sta domačinki. Jaz že bežim!”
Videli sva, kako je hušknil v grmovje in izginil. Zlezli sva s tovornjakov skupaj z ostalimi. Znašli sva se na ravno takem travniku, o katerem je pravil Hrvat, posutem z lističi in zmečkanim denarjem. Bili sva bolj spredaj, blizu štaba. Slišali sva, kako se Vuk nekaj pregovarja z Angleži. Kasneje so mi pravili, da jim je dopovedoval, naj ga ustrelijo, saj ima kot vojak pravico do častne smrti. Osupli smo gledali njegovo ženo, kako kleči in vije z rokami.«
Justina je z enim očesom vseeno gledala v smer, kjer se je izgubil Korle. Od tam so namreč prihajale tri postave. Končno je razločila dva Angleža in brata v sredini. Nič več je ni zanimala Rupnikova usoda. Strmela je v brata, ki se je bled približeval. Ko je šel mimo, je zašepetal: »Tako je pač!« in skomignil z rameni.
Nekaj deklet je šlo na stranišče v bližnjo hišo. Gospodarica je govorila slovensko in jim povedala, da jih vračajo v Jugoslavijo. Takoj zraven je železniška postaja in tam so partizani. Da jih je pripravljena skriti. Niso se dale pregovoriti, saj svojih ljudi niso mogle pustiti kar tako.
Jegličeva je z možem vztrajala do zadnjega. Na travniku so ostali samo oficirji ožjega štaba z Rupnikom in jokajočo ženo. Na koncu so se za Vuka in ženo pustili pregovoriti, ostale pa so na silo spravili na tovornjak in odpeljali do postaje.
Stlačili so jih v vagone. Pretežno so bili vojaki in civilisti ločeni, nekje pa pomešani. Partizani so najprej ropali vojake, jim jemali vse, kar so imeli, zlasti obleko in čevlje, nato pa se spravljali tudi na civiliste in je bila govorica že enolična: »Daj sat, daj novac, daj zlato, daj naliv pero!«
Ko se je temnilo, se je vlak premaknil. V pravih zgodbah o mučenju so natezalnice in teče kri, režejo ušesa, iztikajo oči in padajo udarci, da pokajo kosti. Vendar zgodba o teh vagonih, ki so drveli skozi noč v neznano, ni manj grozljiva. Bili so zgneteni, da niso mogli čepeti ali sedeti, še manj ležati. Zrak je vdiral skozi line komaj toliko, da se niso zadušili. Prepotena človeška masa seje ogrevala, žeja je postajala vedno hujša. V teh 20 urah, kolikor je trajal prevoz, se je dalo odtočiti ali otrebiti samo na mestu, kjer si stal. Nikomur niso bili mar ne otroci ne stari ljudje.
3.1.5. Temu se ni smejati in ne privoščiti!
Prvi transport je dospel v Celje na Telovo 31. maja. Mimo kolone so hodile belo oblečene deklice, nekaterim se je med potjo zdelo, da se tam daleč vije procesija. Ne vedo, kje so jih iztovorili, v spominu pa so jim ostale mestne ulice. Videti je, da so jih vsaj del iz tega transporta izročili na postaji Štore ali predmestju Celje. Avsečeva trdi, da tam, kjer so obstali, ni bilo nobenih hiš. Morali so se povzpeti na breg in na cesto. Tudi sicer se ne spominjajo, da bi šli kje čez progo, kar smo tisti, ki smo dospeli naslednjega dne, napravili kar dvakrat: najprej skozi železniški podvoz pri postaji in nato čez progo pri Teharjah. Opisujejo tudi, da so šli po cesti ob vodi, zastrti z živo mejo. Te poti se dobro spominja Šivičeva. S prijateljico Mici sta si pripravili za pot velika hlebca kruha. Ker sta bila pretežka, sta ju zakotalili po bregu.
Luzarjeva se spominja:
»Spredaj so šli oficirji, bilo jih je kakih trideset. Morali so legati na tla in vpiti:
[Stran 023]
‘Mi smo belčki! Mi smo izdajalci slovenskega naroda!’ Pri tem so leteli udarci z vseh strani, da se ni dalo gledati.
Nasproti je prišel sprevod ljudi, ki so nekaj vzklikali. Zdelo se nam je, da gredo na nas, najbrž so manifestirali za Trst in Primorsko. Mi smo jih prišli kar prav, da so se razživeli. Zmerjali so nas in se nam posmehovali, vendar ne vsi. Dve dekleti sta hodili zase in ena od njiju je rekla glasno bolj nam kot prijateljici: ‘Temu se ni smejati in ne pri voščiti. Bog ve, kje bomo še mi hodili.’ Na pot je priletel rdeč nagelj, ne vem od kod. Morda od ljudi, ki so nas opazovali izza priprtih zaves.«
Kaj pa oficirji na konjih? V transportu, ki je dospel na celjsko glavno postajo v petek, 1. junija, je bilo okrog 150 civilistov.
Bančičeva in Lovšinova pripovedujeta:
»Civilistov niso tepli. Postavili so nas nekam v stran in smo z grozo gledali, kaj se dogaja. Odpirali so vagon za vagonom. Kakor hitro so se vrata odprla in so ujetniki poskakali na tla, so že padali udarci, predvsem s puškinimi kopiti, palicami in biči. Huje ranjeni so obležali. Ostali so jim pomagali in jih vlekli v vrsto. Poveljevali so partizanski oficirji na konjih. Tam blizu postajnega poslopja jih je bilo zvrščenih pet ali šest. Sedeli so na nemirnih vrancih, bili so brezhibno oblečeni, škornji in epolete so se jim bleščali v jutranjem soncu. Ko so se domobranci na ukaz polegli in tiščali usta v pesek in prah, so morali ponavljati: ‘Poljubljam slovensko zemljo, poljubljam … ‘ Po opozorilu, da bo vsak, kdor bo dvignil glavo, ustreljen, so se oficirji na konjih zapodili po ležečih. Zavladala je tišina, nobenega stokanja ali ihtenja, samo topotanje konjskih kopit. Ob koncu predstave so se dvignili skoraj vsi. Videli sva nesti domobranca, ker mu je konj zdrobil prsni koš. Štirje so ga nosili na deki. Enega sva prepoznali, bil je Češarkov, postaven fant, od nas doma. ‘Dušan, kaj bo z nami?’ ‘Eh, izpustili nas bodo!’«
3.1.6. Nekaj imajo za bregom
Teharsko taborišče je bilo vzorno urejeno in udobno za štiristo ali petsto ljudi, postalo pa pekel, ko se jih je v njem znašlo desetkrat več. Jedro je bilo šest barak, postavljenih v dveh vrstah v smeri sever-jug, okrog pa še kakih deset funkcionalnih barak, tako za poveljstvo, kuhinjo, sanitarije, skladišče, taboriščno posadko. Ko so prispeli na glavno dvorišče civilisti, so jih takoj spravili v najbolj južno in vzhodno barako, kjer so ostali. Veliko sobo spredaj, ki je prvotno služila kot učilnica ali garderobna soba, so zasedli moški, nad 100 po številu. Po sredi ostale barake je bil hodnik, na vsako stran pa sobe, nekatere s pogradi, druge prazne. Vanje so natlačili približno 300 žensk in 50 otrok.
Ženske, ki so bežale, niso jemale s seboj dojenčkov. Večina otrok je bilo starejših od 5 let, samo Luzarjeva se spominja, da je v vagonu videla mater s polletnim otrokom. Pobrali so jih četrti ali peti dan. Nič ni pomagalo upiranje, jok in tarnanje. Če ni šlo drugače, so jih s silo trgali iz rok. Odpeljali so jih z avtom k Petričku, dvorcu na desnem bregu Savinje blizu Medloga. Le petletnega fantka, Boža iz Loške doline, so ženske skrivale še nekaj dni, dokler ga niso odkrili. Makovčeva od Sv. Vida, poročena na Rakitni, je imela s seboj kar tri otroke v starosti 5 do 8 let in vse so ji vzeli. Dobila jih je nazaj čez mesec dni. Tem je ostala vsaj mati, zaman pa so iskali mater in očeta mali Božo in drugi.
Prve dni civilistov niso zasliševali. Na drugi strani poti so bili umivalnice in stranišča. Zjutraj so jih spuščali v skupinah, [Stran 024]da so se na hitro umili in opravili toaleto. Nato pa se vrnili v barako in si obirali uši. Po nekaj dneh so poleg jutranjega nesladkanega čaja in večerne juhe dobivali tudi 50 g kruha. Hrana, ki so jo dobivali, je krila komaj desetino dnevnih potreb. Tako stradanje se da prenašati največ tri mesece, nato sledi smrt. Vode je bilo komaj toliko, da niso umrli od žeje. Še hujše je bilo z domobranci na dvorišču, ki kruha niso dobivali.
Ženske vedo povedati, da so jim že prvi dan zabičali, da ne smejo imeti nobenih stikov z ujetniki na dvorišču in da bodo za najmanjši prekršek kaznovane s smrtjo: »Če bo kakšna jokala, bo ubita, če bo na glas govorila, bo ubita … «
Neznosno je bilo, da so morale biti razen kratkih sprehodov do kuhinje ves dan v sobah. Hudo je bilo z osebno higieno, ves čas so imele na sebi isto perilo. Veliko so molile in tiho pele. Pravega dela, s katerim bi se zamotile, ni bilo. Ena od Oblakovih s Selščka si je napravila iz dežnikovih žbic pletilke, sparala deko in pletla brezrokavnik.
Z njimi so se šli čudno igro. Nanjo jih je opozoril stražar Tone. Pisal se je Medved, bil doma iz Hrastnika, po poklicu rudar. Med tistimi partizani je bil edini, ki se je obnašal človeško. Izdal jim je, da pripravljajo nočne raporte in bodo pobirali in pobili vse ženske, ki ob povelju ne bi vstale. Zato so se na presenečenje dobro pripravile. Za nočno stražo so izbrale starejše ženske, ki so se ponoči menjavale, bedele in nadzirale pot proti baraki, ki je bila dobro osvetljena. Res so nekaj dni po vrsti okrog polnoči prikorakali oficirji. Čuvarke so hitro budile speče, naj bodo pripravljene. Čim so partizani vstopili v sobo, je sledilo povelje: »Mirno!« Vse so skočile pokonci. Z baterijami so svetili po sobi, se zarežali in odšli.
Ker jim je nakana spodletela, so udarili naravnost. Francka Rot je prepričana, da je bilo po zajtrku, Lojze Tekavec, ki je vse dogajanje opazoval, saj je bila v skupini tudi njegova sestra, trdi, da je bila tista prezgodnja večerja že ob treh popoldne, večina pa meni, da je bila kot običajno ob šestih zvečer. Moralo je biti četrti ali peti dan, ko še niso bile zaslišane. Poslušajmo Šivičevo:
»Najprej so z večerjo opravili moški, potem smo prišle me na vrsto. Z Mici, Marijo Zvonec, sošolko in prijateljico, staro 16 let, sva šli kot navadno skupaj. Pred kotli sva se postavili vsaka v svojo vrsto. Na njeni strani je šlo hitreje in je prej opravila. Zunaj smo se morale takoj razvrstiti in nismo smele po svoje. Mici se je znašla nekaj parov naprej. Ko smo se v sprevodu spuščale proti naši baraki vsaka s svojo juho, je prijahal nasproti oficir, ki smo se ga najbolj bale, komandant taboriščne posadke. Bil je čvrste postave, močnega vratu, ves v odlikovanjih, zlikan in opran, za pasom mu je bingljala pištola z dolgo cevjo ali nekaj podobnega.
Poklical je stražarja. Ustavili so nas. Sledil je ukaz: ‘Ženske od 16 do 35 leta naj ostanejo, ostale v barako!’
Ponovno smo se morale razvrstiti po dve, kakor smo se znašle. Hotela sem k Micki, pa ni šlo, ker je bil oficir s konjem preblizu. Stražarje začel spredaj, odštel prvih 50 ali 60 žensk, se ustavil pri paru pred menoj in presekal vrsto: ‘Dovolj! Ve, ki ste ostale, pojdite v barako! Na vrsto pridete jutri.’
Justina se je ob pozivu na večerjo nekaj zamudila v baraki in se znašla v zadnji [Stran 025]polovici. Vse njene so bile spredaj in Kavčeva Francka z Bezuljaka, ki je bila med njimi, ji je šepnila: »Pridi! Vrini se k nam! Domov gremo!« Ubogala bi jo, če ne bi bilo sestre Francke, ki je ostala še bolj zadaj.
Odbrane so zavile nazaj proti kuhinji in obstale na poti. Čez pol ure so izginile. Preostale so jim bile kar nevoščljive. Tolažile so se s tem, da so tudi njim obljubili odhod. Le to se jim je čudno zdelo, kako da so prijateljice odšle brez vsega, samo lahko oblečene za popoldansko večerjo. Za drugi dan se bodo morale bolj še pripraviti in vzeti vse, kar imajo.
Naslednjega dne so jih priklicali domobranci z dvorišča in jim povedali, da je dekleta odpeljal manjši avtobus modre barve, ki je čakal za barakami. Vpraševali so, ali je ostalo za njimi kaj hrane.
Na ta dekleta so mislile ves mesec, kolikor so ostale v taborišču. Blagrovale so jih in se ob odpustu veselile: »One pa so mogoče že doma in jih bomo tam dobile.« Lojze Opeka, ki je pobegnil izpred morišča na Hrastniškem hribu, se spominja tega avtobusa. Ko so zvezane domobrance sredi noči pripeljali na Brnico in začeli iztovarjati, so zagledali mali modri avtobus, ki je ravno obračal na travniku in se vračal nazaj. Od tam zgoraj s hriba, največ 300 metrov zračne črte, pa seje slišalo streljanje. Bilo je 5. junija.
3.1.7. Pomagale so, kakor so vedele in znale
Stik žensk z ujetniki na dvorišču je bil pristnejši, kot smo ga imeli domobranci, ki smo bili v barakah, čeprav je stala ena od naših barak ravno tako tesno ob mreži kot civilna. Zdešarjevemu Janezu je Vodopivčeva Nana vrgla misale. Ženske so tudi pomagale pri znanem begu. Domobrancem na dvorišču so priskrbele pilo, s katero so napravili luknjo v mreži.
Partizani niso pobrali vsega, pustili so del oblek in hrane. Pa tudi kasneje so svoj vsakodnevni košček kruha delile, saj je imela skoraj vsaka med njimi svojca, očeta, moža ali brata.
Verbičeva pripoveduje:
»Med prtljago odpeljanih deklet smo našle veliko konzervo paštete. Natrgale smo cunjo v krpice, v vsako zavile žlico hrane in ovile z nitko. Ko sem imela vse pripravljeno, sem šla v sobo, ki je bila obrnjena na dvorišče, poklicala brata in druge in jim pripravljeno zmetala skozi okno. Planili so, se prerivali in tepli med seboj. Videla sem brata, kako je tiščal v pesti plen, drugi pa so mu ga hoteli odvzeti. ‘Pustite mi vsaj to! Sestra nam je to dala.’
Stražarji so opazili, da se nekaj dogaja in se nevarno približevali. Ženske v sobi so začele kričati name, kaj sem napravila. Ali sem ob pamet in ne vidim, da nas bodo zdaj vse pobili. Stekla sem v svojo sobo in počepnila v kot ob omari. Čakala sem, da pridejo pome, pa ni bilo nič.«
3.1.8. One so šle na kmete, me pa v kuhinjo!
Šele teden dni po prihodu so jih začeli klicati na zaslišanje, prej so imeli preveč posla z domobranci. Za vsakem okencem poveljniške barake je sedelo dekle, ki je zapisovalo, in oficir, ki je vpraševal. Zasliševalci so bili različni. Nekatere so hitro opravile, pri drugih pa je šlo bolj za surovo zmerjanje, polno groženj s kaznijo, ki ji ne bodo ušle. Nekatere so se vračale izmučene in obupane, samo usedle so se na pod in molčale. Koščakova Milka s Kožljeka je samo hlipala: »Ubili nas bodo, ubili nas bodo!« Starejša ženska s Topola, Anžko[Stran 026]va, seje vrnila vsa bojevita: »Kar naravnost sem jim povedala, kaj mislim o njih!«
Po tistem so spet dobile obisk. Prišla sta dva oficirja, med njimi tudi knojevec, ki so se ga najbolj zapomnile. Justina pripoveduje:
»Hodila sta po sobi in nas gledala. Tršati oficir je vidno presenečen prepoznal postavno Pavlovo Tinco s Kožljeka in se ji začel rogati: Tinca, kaj tudi ti tu? Zakaj nisi ostala doma? Pa kako lepo si se uredila!’ Tinca mu ni ostala dolžna: ‘Kaj se nam posmehujete? Jesti nam dajte!’ Čim sta odšla, nam je povedala: ‘Baraba, ali ste ga videle! Z Iga je doma. Pred vojno je bil hlapec pri Gašperju na Kožljeku. Med vojno se je vsak dan pri nas do sitega najedel žgancev. Z debelimi ocvirki so bili zabeljeni!’«
Tinco, Anžkovo, Koščakovo in poln tovornjak drugih so naslednji dan ali dva odpeljali.
Tistikrat so počakali, da se je znočilo. Vozilo so pripeljali po poti prav do njihove barake. Prišli so s seznamom: »Vse na hodnik, vse na hodnik!« Sledilo je: »Katera bo poklicana, takoj ven iz barake in na tovornjak!« Klicali so dekleta in žene vseh starosti, brez pravega sistema. Tako so bila med odbranimi vsa štiri Oblakova dekleta s Solščka, pa mati petletnega Boža, ki smo ga skrivale, Pavlovčičeva Joža z Dola pri Borovnici, mati zlatolase deklice. Odbrane so se tolažile: »Tiste prej so šle na polje delat, me pa gremo v kuhinjo!«
Videti je, da so tovornjak priključili domobranskemu transportu.
Lovšinovo Vido je čez nekaj dni partizanski oficir silil, naj prizna, da je bila domobranska kurirka. Zanikala je in v zadregi povesila oči, pri tem pa na nogah partizanke, ki je stala zraven, prepoznala čevlje svoje sestre, ki so jo tudi odpeljali. Dana se je rada lepo oblačila in šla taka tudi na pot. Bili so podloženi, nekaj posebnega.
3.1.9. Teharsko zlato
Reke beguncev, ki so se valile proti severovzhodu Jugoslavije, so nosile s seboj vse, kar se je dalo nositi ali peljati s seboj. Bežalo je veliko premožnih ljudi. Znane so zgodbe o kilogramih zlata, ki so si ga najbolj pohlepni prilastili, zlasti ob zajetju hrvaške vojske in civilistov na Pliberškem polju. O tem zlatu zmagovita vojska molči. Slovence so začeli ropati že Angleži, vendar se zadovoljili samo z urami, ropali so srbskohrvaško govoreči partizani v Pliberku in na vlaku, kar je ostalo, pa so pobrali na Teharjah. Vse dragocenosti je bilo treba oddati, zmetati na deko in grozili so s smrtjo, če bodo pri kom kasneje kaj našli. Bonačeve tri iz Begunj so nesle s seboj ves družinski zaklad, bogastvo nekaj generacij. Res je bil eden večjih, vendar ne edini. Fanči pripoveduje:
»Mami je rekla, da si bomo morale same pomagati in da bomo edino s tem lahko preživele. Že v Vetrinju nam je zlatnino všila v obleke. Nekaj tega smo oddajale med potjo, večji del pa prinesle na Teharje. Bile so debele ogrlice in zapestnice, zlata ura, briljantni prstani, z zlatom tkana očetova pipa. Skoraj vse smo oddale, le nekaj cekinov in verižic smo zadržale, vendar bolj iz pozabljivosti. Le to, da se bodo polastili tudi očetovega prstana z velikim briljantom, se nam je zdelo preveč. Marjanca ga je skrila in raje vrgla v stranišče.«
3.1.10. Hribarja
Taborišče so obiskovali visoki gostje. Matevž Hace seje izkazal. Rojaki so mu tožili o lakoti in takoj jim je priskrbel nekaj hlebcev kruha in jih bodril, da bodo šli v kratkem domov.
Slabo se je izteklo ob obisku ministra Janeza Hribarja, tudi rojaka iz Loške doline. Spremljala ga je žena, visoka in naduta. Ko sta stopila v sobo, so morale klečati. Rotova Justina je bila takrat hudo onemogla zaradi bolezni in se ni mogla dvigniti. Hribarjeva jo je obrcala in oholo zapustila sobo. Še prej pa je otresla cigareto na Fančinih laseh. Iskala sta ljudi iz Loške doline. Šumradovega Andreja sta poiskala na dvorišču med množico domobrancev. V sobi, kjer so bili moški civilisti, sta odbrala tri Ložane, med njimi Kraševčevega Franceta, »Kukca« iz Starega trga.
3.1.11. Ti partizanska prasica!
Ženske so počasi spoznavale svoje čuvarje. Medena smo že omenili. Prav pasji je bil Jaka, ki jih je zjutraj budil s piščalko. Avsečeva ga je srečavala po vojni, ker sta imela vrtičke na isti njivi v Zgornji Šiški. Ko mu je omenila, kakšen je bil, je samo zamahnil z roko: »Pustite to!« Tudi Lojz ni [Stran 027]bil prida. Najhujši je bil stražar z otroškim glasom. Izgledal je smešen s preveliko kapo in puško, ki ga je tolkla po kolenih.
Iz Bizovika sta bili dve sestri, Slavka in Pavla, obe čedni, zlasti pa Slavka. Ko so se tako vračale v barako, je začel partizanček kričati, da so ga zmerjale: »Ti partizanska prasica!« V barako so pridrveli trije oficirji in pobič je z roko pokazal na Slavko: »Tale je bila!« Čeprav je dekle zanikalo in so se ostale zaklinjale, da se z njim ni nihče pogovarjal in da so bile popolnoma tiho, ko so odhajala iz kuhinje, ni nič pomagalo. Odpeljali so jo. Sestra Pavla je čepela vso noč na pogradu in hlipala.
Na splošno presenečenje se je Slavka naslednje jutro vrnila. Pravila je, da so jo zasliševali, nato pa vrgli v bunker, klet pod skladiščem, prostor brez poda. Tam je sedela na skali in vso noč molila. Zjutraj jo je rešil oficir, ki je večkrat zahajal v njihovo sobo in se pogovarjal z dekleti.
3.1.12. Beg na dan sv. Alojzija
Tekli so mimo njihove barake in nekaj se jih celo spominja bežečih korakov. Večina ni vedela, kaj se dogaja, saj je začelo pokati z vseh koncev. Partizani so tekali po taborišču in streljali kot ponoreli. Prvi hip so bili prepričani, da so napadeni od zunaj.
Civilisti so se morali poleči po sobah in niso smeli gledati skozi okna. Tega dne so odpadli vsakodnevni opravki, od jutranjega umivanja, sprehoda v stranišče in umivalnice, do zajtrka in večerje.
Že prejšnje dni so pretepali kurata. Ko se je onesvestil, so ga nosili v umivalnico in polivali z vodo. Ko se je pobral, so šli ponovno nanj. Ko je tako zapuščal umivalnico in naletel na ženske, ki so bile ravno na poti v kuhinjo, je vzdihnil: »Joj, punce, samo molitev nam je še ostala, drugega orožja več ni!«
Tega dne pa so se množično spravili na preostale domobrance za ogrado. Eden od domobrancev, bilo je tudi nekaj takih, je kazal, kdo so oficirji in izdal tudi Makovčevega Lojza od Sv. Vida. Njega se vsi spominjajo. Mučenje je hrabro prenašal. Pretepali so ga pred vsemi, dokler se ni zgrudil. Nato so njega in druge, okrog dvajset po številu, vlekli v umivalnico. Lojz je imel glavo tako razbito, kot bi imel dve, iz ust so mu vrele krvave pene. Vrgli so ga v bunker, kjer je čez noč umrl.
Naslednjega dne so zmagoslavno pripeljali enega od beguncev. Bil je Opekov Tone s Topola. Zadet je bil že pri plezanju čez ogrado. Obrezova se je srečala z njim, ko so ga vodili po taborišču. Bil je obvezan po glavi, ramah in prsih, njegove oči pa so izražale žalost in neskončno utrujenost. Pozdravila ga je, pa je samo utrujeno prikimal. Silili so ga, da je klical: »Včeraj zjutraj sem pobegnil, danes so me ujeli. Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo poskušal kaj takega.«
Naslednjega dne jo je ustavil stražar in jo vprašal, ali je bil ujeti domobranec res njen sošolec. Prikimala je. »Tamle spredaj pri kuhinji so ga dotolkli. Še vedno je tam.«
Popoldne seje zgodilo tudi tisto z Bonačevo Fani. Čeprav jim je bilo ukazano, da ležijo, se je Fani usedla za mizo. Mimo je prineslo Ižanca. Brez besed je snel brzostrelko in užgal skozi okno proti njej. Dobesedno padla je z mize in že mislila, da je zadeta. Njej ni bilo nič, pač pa je ena od krogel prebila steno in smrtno ranila možaka, ki [Stran 028]je zraven v moški sobi slonel ob njej. Doma naj bi bil z Doba pri Domžalah, po poklicu mesar. Ženske so ga skušale zasilno poviti in klicale pomoč. Partizani so se samo smejali. Umiral je vso noč do popoldneva.
3.1.13. Izpustili nas bodo
Na praznik sv. Petra in Pavla se je dvorišče izpraznilo. Prejšnjega dne popoldne je preostale stolkla toča in namočil dež. Prezeble so spravili čez noč v sosednjo barako. Odvažali so jih pri belem dnevu. Niso veliko vpraševali po imenih kot prej. Kakor hitro so zvezani stopili na zaboj, so jih prevračali čez stranico, da so izginjali v vozilu.
Civilisti pa so zaslutili, da se nekaj pripravlja. Fotografirali so jih, dobili so nekaj več hrane, čuvaji so postajali prijaznejši. Za slovo so jih obiskali oficirji, med njimi tudi Ižanec. Vpraševal jih je, če ga kdo pozna. Šivičeva seje skrila za omaro. Po govoru ga je prepoznala, da je z ižanskega konca. Če bi vprašal njo, bi se izdala. Rešila jih je Dežmanova Pepca z Dobrunj ali Hrušice, ki je bila neka vrste sobna predstavnica: »O, jaz pa vem, odkod ste. Kovačev ste, Kovačev z Dobrunj!« Z odgovorom je bil zadovoljen in jih je pustil pri miru. Šivičeva je doma v Borovnici pripovedovala o tem Ižancu. Izvedela je, kako se piše in odkod je doma.
Nekatere so bile tako oslabele, da ne bi mogle na pot. Začeli so jih voditi na sprehod okrog taborišča. Avsečeva se spominja ženice, doma nekje z Menišije, kako je nosila s seboj deščico. Ko ji je zmanjkalo moči, je položila desko na tla in se usedla. Nobeno priganjanje ni nič pomagalo. Ko se je opomogla, je šla po svoje naprej.
3.1.14. Domov
Izpuščeni iz taborišča so bili v podobnem položaju kot komaj izlegle želve na pacifiškem otoku. Do morja morajo preteči širok obalni pas, tam pa prežijo nanje ptice . Le redkim uspe priti do vode, pa še tam jih čakajo požrešne ribe. To se je dogajalo zlasti z mladoletnimi domobranci, ki so jih spustili domov po amnestiji v začetku avgusta.
Civilisti so odhajali domov mesec dni prej. Ni jasno, kako so preživelim vračali otroke. Zdi se, da so jih pripeljali v taborišče, čeprav se drugi spominjajo, da so jih dobili na celjskem kolodvoru. Ganljiva je zgodba o Makovčevi in njenih treh otrocih. Oba fantka je takoj prepoznala, ne pa punčke, ki se je stiskala k njej in klicala: »Mami, mami!« Deklica je bila ostrižena na balin, po obrazu in lasišču je bila garjava in videti je bila kot fantek.
V petek, 6. julija, so spustili moške. Ti so se zavedali, da so v nevarnem položaju, zlasti starejši. Ko je pripeljal vlak na ljubljanski kolodvor, se niso obotavljali, ampak jo kar peš ubrali čez Barje v svoje hribe, na Vidovsko planoto, Menišijo, Cerkniško in Loško dolino. V Borovnici so se ustavili pri hiši, kjer je imel eden od njih sorodnika. Povabil jih je v hišo. Odgovorili so mu: »Smo ušivi. Kar zunaj nas odpravite!«
Prva skupina žensk je odšla proti domu v soboto, 7. julija. Spremljal jih je stražar, v Ljubljani spravil na tramvaj in jih pripeljal v draveljsko šolo. Jegličeva je s še eno skočila na postaji z vagona in stekli sta čez tire. Ustavil ju je vojak, ki je stražil na postaji. Odrinili sta ga, odrinili in zavpili: »Pustite naju! Kaj ne vidite, da se nama mudi?« in sta se rešili. Ostale so spravili na tramvaj in pripeljali v draveljsko šolo. Druga skupina ni imela spremstva. Ljubljančanke in okoliške so hitro zapustile [Stran 029]postajo. Ostale so čakale na vlak, hodile po peronu in prosile hrane. Zalotila jih je straža, in še preden so se dobro zavedle, so že sedele na tovornjaku in v Dravlje k ostalim.
Sledila je karantena, pa prevoz v Cerknico, pa v Logatec, nekatere so ostale v zaporu še nekaj tednov, Lovšinovo so odpeljali še v Novo mesto in obsodili na 6 let zapora in čez pol leta izpustili. Dežmanovo so vključili v urhovski proces, Bonačevi sta oblezli skupno štiri zapore, zadnji je bil Šentvid. Zapirali so jih v samice, jim grozili s smrtjo in vozili v neznano.
Mesec Teharij jih je sicer usodno zaznamoval, ne pa strl. Nevarnost, pred katero so bežale, ni bila utvara. Ocenjujemo, da je polovica žensk, ki so prišle na Teharje, za vedno obležala v jamah, jarkih in jaških po Štajerskem. Zdaj, ko odkrivamo nagrobne spominske plošče, prihajajo na dan, nekaj smo jih omenili. Z Menišije je bežalo 33 žensk, vrnilo se jih je 15, iz Borovnice in okolnih vasi 7, vrnili sta se samo 2, iz Podgorice, Dolenje vasi in Rakitnice 7, vrnile so se 3 in tako naprej.
Opis njihovega življenja po povratku domov bi zahteval posebno pero. Zajeti bi moralo obdobje nekaj let po vojni, zlasti življenje na podeželju na Dolenjskem in Notranjskem.
Nekatere od preživelih teharskih žensk, ki smo jih vpraševali, so hodile na prisilno delo, s šolo ni bilo nič, čeprav jih je nekaj prej obiskovalo učiteljišče. Prišle so pretežno v pisarne, se uveljavile. Ko bi morale napredovati, se je izkazalo, da je z njihovim življenjepisom nekaj narobe.
Najhujše je bilo na deželi, kjer se ni dalo skriti. Obrezova pripoveduje:
»Tam na vasi so plesali, razlegala se je harmonika. Me pa smo se zatekle v kakšno dolino in jokale ali molile. Nismo verjele čisto zares, da so pobiti in jih ne bo nazaj. Vso tisto jesen sem hodila čakat od naše hiše proti gozdu, če se bo kdo prikazal. Bala sem se, da ne bi padel naravnost na sredo vasi in bi ga dobili na domačem pragu, potem ko je prehodil tako dolgo pot. Svojemu sem obljubila, da ga bom čakala tudi pet let, samo da bi prišel … «
4. Pripovedi
4.1. Med svojimi in tujci – nadaljevanje
Nace Ahlin
4.1.1. Hlapec pri bavarskem kmetu
Od Dachaua do Monakova je nekaj več kot 20 km in južno ob železnici je bilo že takrat vse pozidano. Severno, jugovzhodno in zahodno od Monakova pa je bilo še popolnoma kmečko. Svet je nekoliko hribovit, podoben okolici Novega mesta. Bavarska kmečka hiša je skoraj na las podobna slovenski, tudi način obdelave zemlje je podoben, vendar ne poznajo ajde, prosa, rži, fižola, koruze in repe. Sejejo dosti pšenice, malo ječmena in pa peso za krave pozimi. Večina kmetov pridela po 60 do 100 ton pšenice in molze 30 krav dnevno. Pri kravah je bil navadno en sam hlapec, ki jih je krmil, molzel in pasel, ni pa opravljal nobenega drugega dela. Cel dan je imel privezan stolček, šele zvečer ga je odložil.
Kmet, ki me je sprejel, je bil star čez šestdeset let in se nikoli ni oženil. Gospodinjila mu je sestra njegovih let. Za deklo je imel starejšo žensko iz vasi in njena družina je obdelovala blizu četrtine njegove zemlje. Med vojno je imel štiri francoske vojne ujetnike, po vojni pa so šli domov in se je sam ubijal z delom. Imel je par konj in dva para vprežnih volov. Mene je postavil za konjskega hlapca. V drugem hlevu je imel še dvajset krav, ki sta jih molzla sam in sestra. Volom v teh krajih dajejo vprego na roge in ne na vrat kakor v Sloveniji. Poleg vprežne živine je imel še traktor in stroj za žetev žita.
Ko sem prišel tja, se je že začenjala žetev. Mislim, da je imel posejanih vsaj 50 ha pšenice v enem kosu in ne, kakor je pri nas v Dednem Dolu, ena flika tu, ena pa na drugem koncu doline. Zavidal sem mu, ker tako velikega in lepega posestva v naših krajih ni imel nihče, niti baroni ne. Cel mesec je žel, jaz in par dninarjev pa smo [Stran 030]skladali v kopice po štiri snope. Po enem mesecu smo snope naložili na vozove in speljali domov v ogromne šupe. Vozove je razkladal gospodar sam, z dvigalom je pol voza dvignil naenkrat in samo malo je zamukalo, pa je odneslo snope daleč na drugo stran šupe. Mlatiti smo začeli šele pozno v jeseni, pa še tedaj smo mlatili samo po dve uri na dan, tako da je bilo slame za nastil. Jaz in dninarji smo delali od šeste ure zjutraj do šeste ure zvečer, gospodar in sestra pa sta delala še do pozne nočne ure in siromak je bil pri večerji tako izmučen, da je že pri mizi dremal in tedaj mu tudi nisem več zavidal, da je bil gospodar tako lepega posestva.
V nedeljo sem samo nakrmil vole in konje, potem sem šel k maši v Dachau. Tam sem se redno srečal z Boljkom, Kalanom in Lipovcem, popoldne pa sem obiskal dr. Pirkmajerja, ki je dobil stanovanje pri ženi nekega nacističnega učitelja. Mož je nekje izginil, pa se je bala, da bi ji odvzeli stanovanje, in tako je našel lepo sobo, posteljo in vedno ga je spoštljivo klicala z gospodom doktorjem. Za hrano je bila velika stiska in bil je lačen, čeprav mu jo je servirala na lepem krožniku. Že sredi poletja je ponovno zbolel, zdravil ga je starejši zdravnik iz Banata. Ugotovil je, da je vzrok bolezni lakota in mu predpisal bolniški dodatek. Tako je dobil še pol litra mleka na dan, dva jajčka in par dkg maščobe za mesec dni. Še bolj kakor lakota ga je mučila negotova prihodnost. Pošta takrat ni delovala, vendar je dobil zvezo z bratom v Švici. Upal je, da bo mogel iti tja, a je že prvo pismo razblinilo upe, ker se je Švica branila beguncev kakor uši. V tem času mu je tudi uspelo dobiti nekaj pisem iz Ljubljane. Hčerka mu je dobro opisala stanje in ta pisma nam je redno bral naglas. Veliko pozornosti je posvetil prelomu med kraljem in Titom. Strašno se je trudil, da bi našel proglas v časopisu, kaj je točno rekel kralj. Rad bi razčlenil in ocenil vsako besedo, vendar mu proglasa nihče ni mogel priskrbeti.
Zvedeli smo, da je v Nemčiji od 10 milijonov zapornikov ali ujetnikov ostal le dober milijon. To so bili predvsem Poljaki, Jugoslovani, Ukrajinci, Rusi in prebivalci baltiških držav. Od držav pod rusko upravo so samo Čehi in Slovaki šli vsi domov. Zavezniki niso vedeli, kaj početi z nami. Radi bi, da bi se pobrali domov in to so nam tudi brez ovinkov povedali. Ponujali so vsakemu za tri mesece hrane, če se odloči za vrnitev, a brez uspeha. Dajte nam svobodno domovino, kakor ste obljubljali med vojno, smo jim odgovarjali.
Ustanovili so organizacijo UNRA, ki naj bi skrbela za ta milijon ljudi. Dr. Pirkmajer se je ponudil v upravo tej organizaciji, a so mu odgovorili, da so vsa glavna mesta rezervirana za državljane ZDA. Že proti jeseni je dobil mesto rektorja univerze UNRE v Monakovem. S tem je dobil plačo in znaten dodatek za hrano. Bil je vesel in obljubljal nam je, da nas ne bo pozabil in bo za vsakega našel kako mesto. Žal je to trajalo samo nekaj mesecev. Ker je dobil to službo, je padel Titovim junakom v oči; skovali so obtožnico in ga obtožili vojnih zločinov. Na podlagi te obtožbe so ga Amerikanci zaprli v Dachau v isti bunker, kjer sem bil maja in junija zaprt jaz. Postopali pa so z njim brez primere lepše. Imel je dobro hrano, posteljo, sprehode in vojaškega advokata. Ante ga je obiskal enkrat in ga našel dokaj potrtega, vendar pa zdravega in samozavestnega, ker je imel možnost zagovora pred ameriškimi pravniki. Bil je prepričan, da ga na silo ne bodo vrnili v Titovino. Res so ga po nekaj mesecih izpustili, a službo rektorja je medtem prevzel neki Poljak, in spet je bil brez dela. Ko smo drugi odhajali prek morja, on ni nikoli poskušal iti nikamor. Po nekaj letih je našel stanovanje v Monakovem, kjer je vsaj lahko hodil v knjižnico in si krajšal čas. S časom so se stvari izboljšale, ni bil več lačen, a živel je od pičle državne podpore in od majhne vsote frankov, ki mu jih je brat tu in tam poslal. Vsak dan je pisal dnevnik v upanju, da ga bo dal brati svoji ženi, ko se bosta srečala. Občudoval sem njegovo vdanost ženi, vendar sem se čudil, kako je mogel v teh okoliščinah upati na srečanje z njo. Imel je prav, srečala sta se. Žena je zbolela, in ko je bilo jasno, da bo umrla, ji je nekdo izposloval, da je prišla v Nemčijo k možu na obisk, se vrnila v Ljubljano in kmalu zatem umrla. Sam pa je še nekaj let živel v Monakovem, potem si je izposloval nemško pokojnino in se vrnil na svoje posestvo v Dobrno. Tam je preživel zadnjih 10 let v invalidskem vozičku. Umrl je pred dobrim desetletjem in je v Dobrni tudi pokopan. V Ljubljani ni imel svoje hiše in v Dobrno je bil zaljubljen. Naj počiva v miru ta vrli, bistri mož, meni je storil usluge, ki jih ne bi mogel poplačati z goro zlata.
Kar naenkrat je prišla jesen in s tem dež vsak božji dan. Namesto, da bi sedeli pod streho, smo s tremi pari orali pšenična polja za praho; tako smo včasih imenovali [Stran 031]jesensko oranje, če se ni nič sejalo. Čevlji, ki sem jih dobil v taborišču, so v blatu in dežju popolnoma razpadli. Pokazal sem jih kmetu in rekel, naj mi oskrbi druge. »Jej, kje pa naj jih najdem, poglej, saj jih tudi jaz nimam,« mi je pokazal še skoraj slabše čevlje od mojih. Dal mi je kos vreče, privezal sem jo z žico, pa je šlo še en dan.
4.1.2. Med jugoslovanskimi vojaki
Neko nedeljo me je obiskal Franc Kotnik. Ta je medtem našel v Monakovem dekle in pri njej tudi stanoval. Povedal mi je, da je na Leopoldovem trgu vojašnica dana Srbom, bivšim vojnim ujetnikom. Res, da je delno podrta, a jo popravljajo. Imajo tudi dobro hrano. Dal mi je naslov in povedal, kako naj pridem tja. Mislim, da sem še tri dni tehtal, naj grem tja ali ne, končno sem se odločil in gospodarju povedal, da grem. Hudo ga je potrlo. Prinesel mi je pol hlebca kruha in mi ves objokan segel v roke, želeč srečo. V vojašnici je bilo okoli 200 Srbov. Večinoma so bili vojni ujetniki še od leta 1941. Skoraj polovica od teh je bila aktivnih častnikov in podčastnikov. Mene so radi sprejeli in takoj odpeljali v sobo, kjer je bilo za vagon oblek in čevljev. Bilo je vse rabljeno in je prišlo iz ZDA od neke organizacije, ki se je imenovala Srbobran. Ko so po vojni slišali, da je dobršen del Srbov ostal v Nemčiji, so uganili, da so potrebni obleke in so nošene nabrali na tone. Ameriški Rdeči križ jim jo je brezplačno pripeljal v Nemčijo v njihovo taborišče. Spomnil sem se že takrat med brskanjem po obleki, da je v Ameriki in Kanadi precej Slovencev, pa ni nihče dobil take ali podobne ideje. Šele čez čas sem zvedel, da so v Ameriki in Kanadi Slovenci ob istem času nabirali denar, da so kupili nov avto za Brozovega Pepčka, ker jim je osvobodil domovino, pobil in pokopal 10 odstotkov prebivalcev, še več pa pregnal.
V kasarni so mi odkazali sobo in posteljo. Hrana je bila dobra in izdatna. Na vsake dva tedna smo dobili še paket ameriškega Rdečega križa. Razdeljeni smo bili v čete in bataljone. Malo smo korakali po dvorišču in peli: Marširala kralja Petra garda … Tu sem našel še desetino Slovencev, a poznal sem samo Martina Boljka. Bila sta še dva druga aktivna narednika, oba iz okolice Konjic, imeni sem pozabil. V moji sobi so bili večinoma Bosanci – četniki. Umikali so se preko Slovenije v Italijo, pa so jo samovoljno ubrali v Nemčijo, čeprav je bilo nepopisno težko potovati in so bili nepismeni, razumeli pa so samo srbsko. Postali smo na mah prijatelji, saj so bili iskreni fantje.
[Stran 032]
Po novem letu nas je obiskal vrhovni poveljnik jugoslovanske kraljeve armade na Bavarskem. Pričakali smo ga na dvorišču, on nas je počasi pregledal od nog do glave, nato pa govoril nekako takole: »Jaz sem se že boril v prvi svetovni vojni, bežal prek Albanije, od koder so nas zavezniki prepeljali na otok Krf. Lakota in bolezni so redčile naše vrste, in ko smo mislili, da je že vse izgubljeno, nas je kralj poklical v boj. Zavezniki so nas ponovno oborožili, prepeljali na solunsko fronto in po srditih bojih smo pregazili naše sovražnike in se ustavili šele pod Triglavom. Sedaj smo v podobnem položaju. Naša domovina je podjarmljena, ampak nas je sedaj dosti več kakor na solunski fronti in kralj nas ponovno kliče, da osvobodimo našo drago domovino, samo da bomo to pot udarili z druge strani, od Triglava. Zavezniki nas bodo oborožili in prepeljali do meje. Ko bomo imeli puške v rokah, bomo udarili po sovražnikih kakor en sam mož in nič prej se ne bomo ustavili kakor v Solunu.«
Mož je bil star in njegova uniforma ponošena, a bil je odličen govornik. Mahal je z rokami, iz oči se mu je bliskalo. V hipu nas je vse navdušil in glasno smo mu vzklikali. Takoj prvi trenutek sem ugotovil, da je to mož popolnega drugega kova kakor oni na Turjaku ali pa naši domobranski poveljniki. Počasi so se pojavili dvomi, če je prav, da se z orožjem v roki vrnem v domovino in v taki druščini. Nastali bodo hudi boji in spet bo na tisoče mrtvih. Iz izkušenj sem vedel, da umirajo največ in najprej nedolžni, pa požigalo se boše tisto malo, kar je ostalo. Če že jaz tega ne morem preprečiti, se pa vsaj lahko odstranim. Brez vsake težave lahko vzamem teh par stvari, ki jih imam, in se vrnem k kmetu. Spet bom imel svoj par voličkov, in če se bom izkazal, bom morda povišan za kravjega hlapca. Namolzel bom za cele potoke mleka, ki je sestradanim ljudem tako potrebno. Pa se je spet oglasila druga polovica mene: »Daj no, Nace, ne bodi taka šleva! Po telesu si velik, po korajži pa pritlikavec. Pojdi v vojsko. Je že res, da boš morda komu pihnil življenje, a to te bo storilo imenitnega in slavnega, saj vidiš, ljudje cenijo samo morilce, lažnivce in barabe. Če preživiš, boš dobil blesteča odlikovanja, kup pohval in bogato pokojnino, dokler boš živ. Še tvoji potomci se te bodo z veseljem spominjali, češ, moj oče je bil triglavski prostovoljec. Če greš na kmete in še toliko mleka in kruha pridelaš, bodo rekli, da si bedaček, ki tako nisi za nobeno drugo rabo kakor za kmeta. Ali so že kdaj v zgodovini odlikovali kakega hlapca? Še danes ne vem, kako bi se odločil, če bi se moral, a dogodki so potekali drugače.
Komaj teden dni po obisku hrabrega generala smo poslušali novice iz Beograda in slišali, da je Titov zunanji minister Kardelj na zasedanju Združenih narodov krepko ožigosal naše in svoje zaveznike, ker nameravajo oborožiti skupino gardih banditov, kriminalcev in menda vojnih zločincev, center tega pa naj bi bila ravno naša vojašnica. Poleg tega nameravajo pustiti poljski armadi v Italiji, da pomaga pri tem umazanem delu. Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo, da je med nami nekdo, ki vohuni, in takoj je padel sum na dva Ljubljančana. Sicer pa je bilo smešno obravnavati nas kot nevarnost, saj nismo imeli niti ene puške. Po tem je nastala med nami zelo priljubljena šala: »Ej, ne govori, da gremo nad titovce, saj bodo od strahu poskakali v vodo.« Komaj nekaj tednov zatem pa smo se zbudili in videli, da je vojašnica obkoljena od ameriške oklopne enote. Kar cela vrsta topovskih cevi je gledala v naša okna. Na vhod je prišla četa vojaške policije z ogromnimi pištolami, za vsakim policistom pa še dva novinarja. Neprestano so slikali. Pretaknili so vse in menda našli sedem pištol. Še isti dan so povedali, da nas bodo razpršili. Menda so že drugi dan prišli z velikimi tovornjaki, nas nagnali gor in odpeljali v Boblingen.
4.1.3. Spet taboriščnik
Boblingen je majhno mestece okoli 15 km od Stuttgarta. Tam je bila že cela pomlad in seveda čisto brez snega. Pred nami je prišlo že okoli 500 Srbov, tudi vojnih ujetnikov, vmes pa še desetina Slovencev, samih Belo[Stran 033]kranjcev. Leta 1943 so bili mobilizirani v partizane, sodelovali so pri napadu na Turjak, Kočevje, Grahovo in še kje. Lahko bi se že prej predali domobrancem, a so videli, kako so domobranske postojanke padale druga za drugo, zato so čakali tako dolgo, da so prišli čez Savo in tam so se takoj javili na bližnji postojanke. Nemci so jih nahranili in jih poslali v taborišče za vojne ujetnike, kjer so preživeli ostali čas vojne med samimi Srbi. Ves čas so prejemali pakete ameriškega Rdečega križa in nikoli poprej niso živeli tako udobno. Bil sem edini domobranec med njimi in do podrobnosti smo se pogovorili, kje je kdo bil ob tem in tem času, in nikoli mi ni nobeden rekel žal besede niti jaz njim. Lahko bi trdil, da smo napravili spravo kar brez one dame, ki je doma v Tomišlju, saj ona morda takrat še rojena ni bila. Do malega vsak večer smo se sestali na hribčku za taboriščem in redno zapeli kakšno pesem, saj smo bili večinoma dobri pevci. Eden teh fantov, Franc Flajnik iz Nove Lipe pri Vinici, je vse od takrat ostal moj prijatelj. Skupaj sva šla v Avstralijo, kar nekaj let delala pri istem delu, pomagala drug drugemu sezidati hišo, si bila priči pri poroki in botra najinih otrok. Ves ta čas nikoli ni prišlo med nama do nesporazuma ali jeze. Po 38 letih se je zgrudil in umrl v svojem domu. Drugi so se razšli na vse kraje, deloma v ZDA, deloma v Kanado. Ko sem bil pred leti na obisku v Kanadi, sem našel Jožeta Štruclja in od tedaj se me vedno vsak božič spomni s kartico.
V tem taborišču sem imel prijetno družbo in lepo okolico, polno zelenih gozdov. Kmetje so nasprotno od bavarskih imeli samo po eno kravico ali dve in obdelovali so zemljo brez traktorjev. Med letom je uprava zahtevala, naj bi dopustili, da v taborišče pride Titova komisija, ki nam bo povedala resnico o stanju v domovini. Odklonili smo, češ da mi že vse dobro vemo, vendar niso odnehali in začeli so nam pritrgovati hrano. Kruh smo še dobili kot po navadi, vendar nikoli dosti, a za kosilo smo dobili samo grahovo juho in za večerjo ovsene kosmiče. Po dobrem tednu so nas omehčali in prišli so trije, a ne Slovenci. Že pri prvih besedah smo se drli kot čredniki in čisto nič jim ni uspelo povedati. Po dobri uri so odrinili vsi rdeči v obraz. Spet so nas dali na juho in otrobe in ponovno smo se vdali, a na sestanku smo spet tako kričali kakor prvič. Ta komedija se je ponovila še nekajkrat, a ukrotili nas niso.
Največ so zaradi tega trpeli okoliški kmetje, ker smo si lakoto tešili z njihovim korenjem in povrtnino.
Listje je že povsem odpadlo in hladno je bilo, ko so nas obvestili, da bo celo taborišče preseljeno v Bad Aibling blizu avstrijske meje na Bavarskem. Po treh dneh prerekanja je bil dosežen sporazum, da bomo potovali v odprtih tovornjakih, kajti bali smo se, da bi nas poslali morda Titu kakor domobrance, če bi nas zaprli v vagone. Zvečer smo prišli na cilj. Mestece je lepo, in kar že ime pove, je tam zdravilišče z velikimi hoteli. Med vojno ni bilo porušeno, zato je bilo vse lepo urejeno. Odpeljali so nas še nekaj kilometrov stran na neko letališče. Tam so Amerikanci na hitro postavili na stotine barak za vojne ujetnike, Nemce seveda. Ker so jih teden poprej spustili domov, so od veselja razbili okna in vrata in v take barake so napotili nas. Človek bi se zjokal, kakšno razdejanje smo našli. A vozniki, skoraj sami črnci, so nas spodili s kamionov in morali smo pospravljati, kolikor se je dalo. Ponoči je zapadel sneg in zbudili smo se s snegom na ležiščih. Veter je neusmiljeno tulil po planjavi. Peči ni bilo nobene, na prostem smo zakurili ognje in za kurjavo smo razdrli eno barako.
Zima 1946/47 je bila izredno huda in začela se je takoj po našem prihodu. Jaz sem zbolel med prvimi za influenco in v nekaj dnevih je bilo prek 100 bolnikov. Imeli smo samo enega zdravnika Srba, ki ni bil kos nalogi. Pripeljali so še dva Madžara in preuredili eno zidano zgradbo za bolnico. Dali so nam boljšo hrano in za večerjo smo dobili mlečni riž. Prvič je dobil vsak par čevljev, novo obleko, narejeno iz istega blaga kakor vojaške uniforme, in topel površnik v civilnem kroju. Dobili smo[Stran 034] šipe, za vsako barako po eno peč in kupček drv za vsak dan posebej. To je močno potolažilo našo jezo, vendar sem bil jaz večino zime bolan in v zasilni bolnici.
Pomlad 1947 je bila lepa. In z Lojzetom Kramarjem in Tonetom Volčanskim smo napravili izlet v bavarske hribe. Videli smo Hitlerjev planinski dom. Bavarska je zelo lepa, v teh krajih tudi ni bilo sledu o bombardiranju.
4.1.4. Rudar v Belgiji
Še pred poletjem je prišla v taborišče komisija za Belgijo. Vabili so nas, naj bi šli na delo v njihovo deželo, ker rabijo rudarje. Takoj se nas je prijavilo čez dvesto, seveda med nami ni bilo nobenega častnika. Od Slovencev smo se prijavili štirje, poleg mene še brata Lojze in Ivan Kramar, doma iz Šmarja, in Tone Volčanšek iz Device Marije v Polju. Ta je bil rojen v avstrijski Koroški in se je še mlad preselil v Polje, kjer je oče dobil službo pri železnici. Bil je moj letnik. Končal je gimnazijo, na univerzo pa ni mogel iti, ker je bila zaprta. Nikoli ni bil ne partizan ne domobranec. Kako mu je uspelo preživeti vojni čas v tem partizanskem gnezdu. Bil je tih, resen fant in se je držal sam zase.
Že po tednu dni so nas naložili na vlak v zelo spodobne vozove, vsak je imel zagotovljen sedež. Imeli smo srečo, da smo se vozili ob reki Ren podnevi. Lepota te doline je bila nepopisna, zorele so češnje, in to na brezkončnih hektarjih, pa trte, pa hruške, vse lepo negovano in obloženo. Poslali so nas v majhno naselje Zollder. Tudi v tem rudniku smo zamenjali nemške vojne ujetnike, ker domačini niso radi delali pod zemljo. Stanovanje so nam dali v baraki, kjer je spalo 200 mož. Delalo se je v treh izmenah. Ivan Kramar je dobil jutranjo izmeno, jaz in Volčanšek pa sva dobila večerno od enajstih zvečer do sedmih zjutraj. Podnevi se je komaj kaj dalo spati, saj ni bilo miru. Delali smo šest dni, le nedelja je bila prosta. Kopali smo 800 metrov pod zemljo in plast rude je bila komaj meter debela, zato smo delali kleče ali leže na trebuhu v silni vročini in prahu. Plačo smo imeli vsi enako, 110 frankov. To je bil minimum. Če bi hotel tam tako jesti kakor v Avstraliji, bi ne zaslužil niti za hrano. Lepo pa je bilo pogledati v trgovine, ker so bile polne vsega, tega pa že dolga leta nisem videl.
V pogodbi, ki smo jo podpisali že v Nemčiji, je bila klavzula, ki je dala vsakemu pravico, da se po treh mesecih vrne v Nemčijo. Že prvi dan je menda sleherni sklenil, da se vrne, tudi jaz. Hotel pa sem kupiti spodobno obleko in morda še srajco, saj le-teh že leta nisem imel. Kuhati sem si začel sam in jedel sem skoraj izključno krompir, ki je bil poceni, pa kruh in sadje. Medtem so nas obiskali neki slovenski rudarji, ki so bili že čez 20 let na delu v sosednih rudnikih. Vsi so se pripravljali na vrnitev domov in nas vabili, češ, tu boste samo zdravje izgubili in potem vam bodo vrgli pokojnino, ki je premajhna za življenje in prevelika za smrt. V Belgiji tujcu ni bilo mogoče dobiti drugega dela kakor v rudniku, dokler ni dobil belgijskega državljanstva. Na tega pa je moral čakati vsaj pet let in ga tudi drago plačati. Nismo se hoteli prerekati, kar zmuznili smo se iz barake.
Po kakih dveh mesecih nas je obiskal študent Janez Arnež. Tudi ta je menda prišel iz Avstrije in se vpisal na katoliško univerzo, kjer je študiral ekonomijo. Meni in Ivanu je posvetil malo pozornosti, pač pa sta s Tonetom cel božji dan tiščala skupaj glavi in zvečer je Tone naznanil, da bo po [Stran 035]preteku treh mesecev šel na univerzo in se lotil medicine. Tako se je tudi zgodilo. Jaz sem se vrnil v Bad Aibling, Tone je šel na univerzo, Ivan pa je še pet let ostal v istem rudniku. Brata Lojzeta niso sprejeli v Belgijo, ker je pred leti imel operacijo slepiča. Medtem ko smo bili v Belgiji, je imel priliko za izselitev v Kanado, kjer je bil sprejet. Jaz sem ga ujel zadnji dan pred odhodom čez lužo. Vse sem mu povedal o rudništvu in mu priporočil, naj nikoli ne gre pod zemljo delat prostovoljno. Poslovila sva se, vedoč, da se nikoli več ne bova srečala. Pa sva se še dvakrat. Ko sem obiskal svojega brata, sem redno obiskoval tudi Kramarje. Čez pet let je za Lojzetom prišel v Kanado še Ivan in iz Avstralije še brata Jernej in France. Zadnji je kmalu po mojem prvem obisku podlegel kruti bolezni. Ivan si nikoli ni ustvaril svoje družine in živi pri Jerneju. Vsi pa so se v Kanadi lepo vživeli. S svojo pridnostjo in varčnim življenjem so prihranili toliko denarja, da bi po pravici morali imeti svojo banko. Volčanšek mi je enkrat pisal, da je začel študirati medicino, zraven pa je delal v neki kuhinji. Potem se ni nikoli več oglasil. Janez Arnež, vidim, da je še živ, kot piše v časopisih. Z njim si nikoli nisem dopisoval in verjetno si mojega imena ni zapomnil.
4.1.5. Slovo od Evrope
Vrnil sem se v taborišče. Med mojo odsotnostno je več skupin odšlo v Francijo in Anglijo. Jaz sem imel poleg obleke še kravato in čevlje na boks, kot smo mi včasih rekli, in sam sebi sem se zdel gosposki. Menil sem, da bom sedaj oči vrgel naokoli in si našel kakšno frajlo, morda celo tako, ki bi kaj imela, saj je tako bilo v navadi doma.
Listje od dreves je že odpadalo in moral sem pometati okoli barake. Mimo sta prišla Franc Flajnik in Jože Božič, doma iz Krškega. »Kam sta se namenila?« ju vprašam. Šla sta se prijavit v pisarno za izselitev v Avstralijo. Rekla sta: »Kaj nič ne veš, da je prišla komisija?« »Ne, čisto nič, pa saj je tam samo puščava in kenguruji, kaj bosta tam?« »E, pravijo, da je tam dosti dobre zemlje in visok življenjski standard.« V hipu sem se odločil in se šel z njima zapisat za izselitev. Čez nekaj dni so nas napotili v Monakovo, kjer so nas gnjavili več kot dva meseca s pregledi in vedno napovedovali, da zdaj zdaj gremo. Hrana je bila obupna, edino kos kruha je bil gotov. Zeblo nas je kot mlade peske. Šele nekaj dni po novem letu 1948 so nas naložili na vlak in odšli smo v severno Nemčijo v okolico Bremna. Tam smo čakali še tri dni, potem pa je res prišel dan odhoda.
V pristanišču nas je čakala ladja General Steward. Med vojno in po njej so jo rabili za prevoz vojaštva, sedaj pa so naložili nanjo 800 beguncev. Jugoslovanov je bilo 200 moških in dve dekleti. Od teh smo bili Slovenci štirje, poleg že prej omenjenih se nam je pridružil še Vilko Potnik iz nekega drugega taborišča, ta se je štel za Trboveljčana. Celo družino so Nemci izselili v Srbijo. Že 1941 se je pečal s četniki in kmalu so ga poslali v Dachau, kjer pa se po vojni nisva srečala. Osvoboditev je dočakal hudo bolan in so ga poslali v Anglijo na zdravljenje, nato pa vrnili v Nemčijo. Bil je boleč in nezaupljiv, komaj sem dobil kakšno besedo od njega. Srbi so lepo ravnali z našimi izgnanimi ljudmi in se je rajši družil z njimi. Čeprav je bila na ladji skoraj polovica deklet mladih, so nas držali strogo ločeno. Vojaška policija, oborožena z ogromnimi pištolami, je bila stroga. Imeli so temnico. Če kdo ni ubogal, so ga hitro posadili noter za dan ali dva. Policisti so bili izključno pripadniki baltiških držav in se je bilo moč pogovarjati z njimi samo nemško.
4.1.6. Enak med enakimi v Avstraliji
Po tridesetih ali dvaintridesetih dnevih vožnje je zgodaj zjutraj zašumelo: Avstralija, Avstralija! In res so se videle neke bele sence, čez nekaj ur pa čisto jasno venec skalovja in bolj smo se bližali, bolj pusto je bilo videti. Tihi in potrti smo stali in zamišljeno gledali to pusto deželo. Na poti smo videli puščavo v Egiptu, ki je bila pusta, vendar je tu in tam rasla palma, stala majhna hišica in kmet z osličkom. Tu ni bilo žive duše nikjer. Te skale so dejansko peščeni hribi brez vsakega znaka življenja. Bližali smo se pristanišču Perth, glavnemu mestu pokrajine Zahodna Avstralija. Jugoslovanom je bilo že prej povedano, da se bomo izkrcali, vsi drugi in dve srbski dekleti pa so se peljali naprej v Vzhodno Avstralijo.
Tu bom poizkusil na kratko povedati nekaj stvari o Avstraliji. Dežela je neverjetno velika in najtežje za Evropejca je razumeti te strašne daljave. Če rečem daleč, si komaj [Stran 036]morem predstavljati, kaj to pomeni. Morda to lažje razumejo Rusi. Ta otok je zelo star. Obkrožen je z visokimi hribi v obliki narobe poveznjenega klobuka. Raven svet ob hribih je porasel z grmovjem in na mnogih krajih tudi z gostimi gozdovi, kar izboljšuje zemljo. Notranjost dežele je za več kot 100 m nižja kot morje. Čeprav se v notranjost izlivajo številne reke, je še niso zasule. Zelo je vroče in dež na mnogih krajih pada neredno ali samo enkrat vsakih sedem let. Tam ni mogoče obdelovati zemlje, tudi ni pitne vode, je pa polno jezer, vsaj na zemljevidu, v resnici pa so to velike mlake, in če je kaj vode, je do sedemkrat bolj slana kot morje. Vse prebivalstvo je v glavnem naseljeno ob morju, kjer je pitna voda in nekaj rodovitne zemlje. Dežja je zadosti, da je moč pridelovati pšenico in malo ječmena. Dež navadno pada samo okoli hribov in v nekaterih primerih še 200 km od obale.
V tako deželo in med take ljudi sem prišel opoldne 13. februarja 1948. Pristanišče je bilo videti silno bedno. Vse zgradbe so bile zgrajene iz pločevine in tudi pokrite z njo. Na pomolu, kjer smo pristali, je bilo okoli deset ljudi, ki so nas nagovarjali po srbohrvaško. Povedali so, da je v tej provinci čez 10.000 Dalmatincev, nekaj Črnogorcev in štirje Slovenci. V starih avtobusih so nas peljali nekaj kilometrov daleč v taborišče. Bilo je bedno, vse iz pločevine. Barake so bile namenjene vojakom med vojno. Bile so skrite v velikih peščenih hribih, ki smo jih že od zore s strahom opazovali. Kuhali so nam civilni ljudje, vsak dan »ajmoht«, ki ni bil slab, in porcije so bile obilne. Že med tednom nas je obiskalo precej ljudi. Prišli so gledat, če je kdo iz njihove okolice ali celo sorodnik ali pa so samo pasli firbec, saj smo bili prva večja skupina ljudi iz Evrope, odkar so Angleži prisvojili ta konec dežele. V nedeljo je prišlo blizu 1000 ljudi, med njimi vsaj četrtina silno sovražnih do nas. Zmerjali so nas, da smo ustaši in zločinci, kar je bilo od sile neumno, saj med nami ni bilo niti enega Hrvata, če je pa bil, se je delal Srba. To smo pojasnili, a ni nič pomagalo, češ, če bežite iz domovine, od našega dragega Tita, je z vami nekaj narobe in tu boste plačali za svoje grdobije. V puščavi boste delali v taki vročini, kjer še kača in kenguru pogine. Tja vas bodo dali in preklinjali boste svoje matere, ker ste se rodili, in življenje bi si vzeli, pa si ga ne boste mogli, saj ni vode, da bi skočili vanjo, in tudi ni nobenega drevesa, da bi se lahko obesili. To nas je res prestrašilo, a jokal le ni nobeden zaradi teh napovedi. V nedeljo popoldne nas je obiskala skupinica Slovencev. Bili so štirje moški in ena žena z desetletnim sinom. Vsi so bili doma iz okolice Rakeka. Tja so prišli med leti 1928 in 1933, ko se že ni moglo iti v Ameriko. Sekali in tesali so železniške pragove v tej isti pokrajini, kakih 150 km južno od pristanišča. Delo je seveda bilo strašno težko, vendar so ga imeli ves čas, medtem ko je na tisoče domačinov tavalo naokoli brez dela. Takoj po vojni so začeli kuhati apno, ki se je lahko in dobro prodajalo. Človek, s katerim smo govorili, se je pisal Hribar. Bil je star kakih 40 let in videti je bil resen in moder. Dal nam je natančen opis dežele. Rekel je, naj nikar ne verjamemo čenčam, kako nas bodo v puščavi mučili, ker se v tej deželi pošteno delo in pošten delavec zelo cenita in dobro plačata. Včasih je res vroče in včasih mrzlo ali deževno, vendar se vseeno dobro živi. Tisti, ki so tako glasni s kritiko, so tu že leta in niso delavci, pa so sedaj zavohali, da so v domovini prišle do korita neke barabe, zato mislijo, da bodo na lahek način še oni prišli do korit. Že celo ladjo ljudi so spravili nazaj in še za eno jih pripravljajo, a njemu so pisali od doma, kako je doma in on verjame domačim, ne pa tem barabam. To nas je ohrabrilo in hvaležen sem mu bil za ta pošteni nasvet.
Po enem tednu so dali vsakemu po en par delovnih čevljev, dve srajci in dvoje hlač. Naložili so nas na vlak in odpeljali proti vzhodu. Že po trinajstih urah smo prišli do neskončne ravnine. Proga je bila čisto ravna in na sto in sto kilometrov ni bilo nobenega hribčka ne drevesa ne trave, samo kamenje. Kar kmalu so začeli odločati desetine mož za v to puščavo. Ob progi je stalo nekaj šotorov in velik pločevinast tank za vodo in to so bila delo[Stran 037]vna taborišča za večino od nas. Tu so se menjavali pragovi in tračnice, če je bilo treba. Biti vesel v taki puščobi je res težko. Mene, Flajnika in Božiča iz Bog ve kakšnih razlogov niso vrgli dol, temveč smo po dveh dneh in dveh nočeh vožnje prišli v Port Augusto. To mestece je na koncu zaliva Spencer. Od tu se je takrat odcepila ena proga proti severu, vendar ne čez celo celino, ampak do polovice, do mesteca Alice Springs, od tam pa gre samo cesta do Darwina. To progo so pred desetletjem premaknili 200 km proti zahodu in sedaj je to širokotirna proga, takrat pa je bila ozkotirna in silno zapuščena. Po enodnevnem počitku in kopanju v morju (prvič v življenju za vsakega izmed nas) so nas odpeljali proti severu. Pričakovali smo, da bo tam še bolj pusto in vroče, a vse od začetka je bila pokrajina hribovita, po dolinicah je raslo neko čudno drevje, podobno našemu boru in gabru. Ob progi se je pasel tu in tam trop ovac, tudi goved in videli smo prvič noja, kenguruja in divje zajce. Prihodnji dan je bila pokrajina bolj ravna in za spoznanje bolj pusta, tudi ovc ni bilo več videti.
Po dveh dneh in nočeh vožnje so nas tri Slovence in tri Srbe postavili pred barako, kjer je pisalo Bunduma. To je bilo že v Severni provinci okoli 50 km južno od mesteca Alice Springs. Že drugi dan smo začeli s kramparskim delom. Tam smo našli starega možička, ki je bil naš vodja, in mlajšega moža, ki je za nas kuhal. Delovni dan je trajal 8 ur, delali pa smo pet dni na teden. Kuharja je plačala železniška uprava, hrano pa je naročal v zadružni železniški trgovini. Stroški so se razdelili med nas vse enako in odtegnili od plače. Kuhal je odlične goveje zrezke trikrat na dan. Med vojno je bila ta proga zelo rabljena, saj je bila edina prometna suhozemska pot na sever, kajti ceste takrat še ni bilo. Menjati je bilo treba vse pragove. Imeli smo normo 10 pragov na delavca, in ko smo to končali, smo šli v barako. Lagal bi, če bi trdil, da je bilo delo težko. Vsak, ki si lahko nos obriše, lahko to dela z eno roko. Tudi vodja ni bil slab, kar hitro smo se sprijateljili in razumeli, a vseeno nam to in ono ni bilo všeč, celo velik zrezek za zajtrk nam ni več ugajal, rajši bi kopico žgancev, polito z mlekom, in podobno. Človek bi pričakoval, da bomo v tem božjem miru in obilju vsak dan od zore do večera peli hvalnice Bogu, ker nas je pripeljal še primerno zdrave v to oazo miru in izobilja, a ni bilo nič podobnega. Vse se nam je zdelo narobe, neumno, neznosno in kritizirali smo vse, in ko nam je zmanjkalo, smo začeli kritizirati drug drugega in nekajkrat smo se med seboj sporekli, pa se ne spomnim, za kaj je šlo. Vsega tega je bila kriva samota in neskončne ure prostega časa. To in obilna hrana človeka spremeni, saj niso doma zaman rekli: ta je od kruha pijan.
V tej baraki sem preživel 21 mesecev. Po dvanajstih mesecih bi lahko imel šest tednov plačanega dopusta, pa ga nisem vzel ne jaz ne kdo drug. Nekateri so poskušali uiti v mesto, a na sredi pota jih je čakal policaj, jih priprl za dan ali dva in poslal s prihodnjim vlakom nazaj s pripombo, da če bodo še enkrat poizkušali zbežati, bodo dalj časa zaprti in morda jih še pošljejo tja, od koder so prišli. Sleherni od nas je pogosto slišal: »Če ti ne ugaja tu, se skidaj in odpravi tja, od koder si prišel.« Meni in vsem drugim je bilo v veliko uteho in zabavo pisanje pisem sorodnikom in prijateljem, ki so se med tem časom selili po velikem svetu. Belokranjski rojak Tone Plut, ki je malo pred nami šel k sestri v Kanado, nam je naročil dnevnik Ameriška domovina. Pošto smo prejemali enkrat na teden in tako je redno prišel tudi šop Domovin. Tu smo čitali, kako je Tito prelomil s Stalinom, kako je frančiškan p. Bernard spodbujal ameriške Slovence, naj sponzorirajo slovenske begunce, da bodo prišli lahko v Ameriko, pa kako so dobri bratje Grdina, posebno Tone, čitali spomine Jožeta Grdina, kako se je vračal iz ruskega ujetništva, in podobno. S časopisom nam je storil uslugo, ki je ne morem dovolj ceniti. Po nekaj več kot tridesetih letih bivanja v Avstraliji sem se napotil na obisk v Kanado z namenom, da ga obiščem, pa sem zvedel, da je že nekaj let poprej umrl in kmalu zatem še žena. Upam, da mu je Bog poplačal to dobroto.
Po enaindvajsetih mesecih so nam dovolili, da smemo delo zapustiti in si poiskati zaposlitev v Južni Avstraliji. Šli smo v glavno mesto Adelaide, ki je takrat imelo okoli pol milijona prebivalcev. Zvedavo in nerodno smo gledali te silne množice ljudi in velike trgovine. V Port Augusti so nam izplačali, kar smo zaslužili. Vsak je dobil okoli 330 funtov denarja. Za ta denar bi lahko kupil pol starejše hiše ali rabljen avto, novega je bilo še silno težko kupiti. Jaz sem si nakupil nekaj perila, nogavice, robčke in podobno drobnarijo in počutil sem se prvič v življenju, da sem svoboden človek. Ni bilo treba gledati, če me kdo opazuje in bom [Stran 038]kregan. Delovni urad nas je poslal na delo v opekarno, kjer je bilo delo težje, a zaslužek znatno boljši. V februarju 1950 smo bili prosti delovne pogodbe. Jože Božič je že prvi prosti dan pustil opekarno, pobral kovček in šel v pokrajino Novi Južni Wales. Po par letih se je oženil, kupil nekaj hektarjev zemlje v Horsley Parku, kjer še vedno gospodari. Nikoli več ni prišel sem niti na obisk, tudi v Slovenijo ni šel nikoli. Obiskal sem ga dvakrat in obakrat me je skoraj potunkal v slivovko. Flajnik in jaz sva ostala v Južni Avstraliji, se po nekaj letih oženila in si pozidala hiši komaj streljaj narazen.
Tu velja povedati, da je bila Avstralija med vojno v veliki nevarnosti, da jo zasedejo Japonci. Ta dežela nikoli ni imela obvezne ali aktivne vojaške službe, imela je samo majhno mornarico, saj so se zanašali na materno domovino Anglijo, da jih bo branila. Ko se je vojna začela, so na hitro skrpali par divizij in poldrugo poslali v severno Afriko, kjer so branili prekop Suez, eno pa v Malajo, kjer se je skupaj z angleškimi enotami vdala Japoncem. Večina vojakov ni izstrelila niti strela, kar obupali so, češ, taki sili se ni moč upirati (pa se mi zgražamo nad obrambo Turjaka). Japonci jih sicer res niso takoj pobili, pač pa so jih odpeljali v Burmo, kjer so gradili železniško progo skozi tropsko džunglo in tam so skoraj vsi pomrli. Avstralija je ostala skoraj brez vojaštva in Japonci so s podmornicami napadli sidnejsko pristanišče in 28-krat bombardirali mesto Darwin ter ga poravnali z zemljo. Politični in vojaški voditelji so videli, da z maloštevilnim prebivalstvom ne bo mogoče braniti dežele, zato ga je treba pomnožiti in deželo poseliti, vendar zaradi vojne o tem niso hoteli govoriti. Ljudje se nevarnosti sploh niso zavedali in so menili, da ne potrebujejo nobenih priseljencev. Vsi smo jim izgledali malo neumni in so glasno godrnjali, kaj je treba te bedačke voditi sem, ko pa se sami znajo dobro komandirati. Poprej v puščavi tega odpora nismo čutili, tu v mestu pa skoraj dnevno. V tujem jeziku govoriti na javnem prostoru se ne spodobi, so rekli. Tako so tudi pisali v časopisu Dober sosed. Doma seveda lahko govoriš, kakor hočeš. Preteklo je desetletje, preden so se privadili na nas in, rekel bi, mi nanje. Plačani smo bili za enako delo enako, ker je to zahteval zakon, in zakoni se tu podobno kot pri Nemcih upoštevajo.
Ker sem tako kritično opisal to deželo, je prav, da zapišem tudi kaj pohvalnega. Jaz najbolj cenim, da država, policija in uradniki tu niso gospodarji, temveč služabniki ravno takim, kot sem jaz. Država se strogo drži tega, kar je rekel Lincoln, da dela za državljane samo to in samo, kar in kadar si državljan sam ne more napraviti. To pa jamči neki minimum varnosti za vsakega državljana in celo za ljudi, ki imajo dovoljenje za stalno bivanje v deželi. To je zelo velika dobrina. Vsaka država pod soncem bi lahko uživala te ugodnosti in pravice, pa si ne prizadevajo za to in kričijo, plešejo in se pogosto tudi pobijajo. Tu v vseh letih ni bilo enega politično motiviranega umora ne zapora ne pretepa. O politiki in veri se redkokdaj sploh govori in nikoli ne prepira. Tile ljudje izgledajo neumni in malo zaspani, vendar znajo sami sebi gospodariti in to je veliko vredno, če živiš med njimi.
Plače so tu okoli štirikrat večje kakor v Sloveniji, in kar je še hujše, so cene mno[Stran 039]gim potrebščinam in nepotrebščinam tu pogosto nižje ali enake kot v Sloveniji. Tu si lahko vsak delavec za okoli tri do šest letnih plač kupi udobno moderno hišo in izbira je velika. Samo v Adelaide je ob vsakem času na ponudbo vsaj deset tisoč hiš, stanovanj ali posestev. Življenjski standard je tako uravnan, da sta soseda lahko avtobusni šofer, tovarniški delavec, zdravnik, profesor ali inženir. Vsi živijo v enakih ali močno podobnih hišah in vozijo podobne avtomobile, tudi razlike v plačah niso velike. Pokojnine so skromne, samo 22 odstotkov delavske plače, a so za vse enake in se nič ne vpraša, koliko let si delal. Tu je važno, da moraš imeti, kar je nujno, in če sam ne zmoreš, ti da država. Če znaš sam več zaslužiti, se pokojnina vzame in še odstotek od zaslužka, pa je mir! Komaj 15 odstotkov prebivalcev si samo oskrbi pokojnino, drugim jo da država.
Slovenci v Avstraliji so poleg Notranjcev na zahodu bili le posamezniki, ki so prišli pred 100 leti v Kraljičino deželo. Menda so sekali sladkorni trst. Teh seveda nisem nikoli srečal. Med leti 1950 in 1955 jih je prišlo okoli 2.000, večinoma Primorcev. Šli so preko Italije. Nekateri so imeli neverjetno srečo, z izkaznico so šli v Trst, se javili na Komisijo za izselitev in že v nekaj tednih odšli, nekateri celo z letalom. Tu so lahko izbirali, kje in kaj bodo delali. Naselili so se v glavnih mestih, največ jih je menda v pokrajini Viktorija.
Ker narodnostne fare tu niso dovoljene, so naši duhovniki ustanovili misijone, ki opravljajo iste službe kot fara. Tako so nastali trije verski centri, kjer se redno in manj redno zbere okoli četrtina rojakov. Druga četrtina se zbira v društvih – klubih, kjer se pije in malo popleše, tu in tam celo poje. Večina iz raznih razlogov ne zahaja nikamor. Eni so zrasli za časa nacizma in komunizma, ko so cerkev toliko črnili, da ne gredo blizu. Klubi so menda vsi razen v Canberri obesili zastavo z rdečo zvezdo in je to mnoge odbilo. Sedaj jih je malo sram, pa menda ne preveč. Svobodna Slovenija bi verjetno oživila narodno zavest, pa ga je s tistim nesrečnim zakonom o državljanstvu tako polomila, da tega nikoli več ne bo mogoče popraviti. Z eno besedo lahko povem: Ne pričakujte, da bomo tu ustanovili novo Slovenijo.
Končal bom brez dramatičnega konca. Pisal sem deloma v zabavo, deloma v poduk in deloma, ker sem se hotel na ta način zahvaliti ljudem, ki so mi storili usluge. Morda bom s tem spodbudil še koga. Če bi še enkrat moral na pot, ki sem jo prehodil, bi marsikaj drugače storil, zagotovo pa ne bi nikoli sodeloval s komunisti.
4.2. Vsakdanje glose
Milan Komar
4.2.1.
PRILIČENJE – Kdor se je samo priličil tujemu okolju, bo težko daleč prišel. Priličenje je zunanje, brezosebno privzetje nelastnih navad, kretenj in drž. Prodreti v tujo družbo in se uveljaviti v njej ni lahek opravek. Pogosto primanjkuje moči za borbo. Te pa je treba iskati v sebi, velikokrat zelo globoko v sebi, kjer ni mesta za brezosebnost in zunanja privzetja. Tam je človek to, kar je. Na drugi strani pa tudi v globljih plasteh tujega okolja prav malo veljajo čisto zunanja privzetja njihovih drž. Človek bi celo trdil, da je prav to hitro in površno priličenje največja ovira za pravo vraščanje v novo družbo. Na zunaj je zadeva opravljena in s tem pomirjena vest doseljencev in domačinov. Notranja odtujenost pa traja še v drugi in tretji rod. In natura non da tur saltus.
KOMUNIKACIJE – Tehnika je zmanjšala razdalje, zboljšala zveze in, kar se tiče materialnih ovir, izredno olajšala stike. Samo kar se tiče materialnih ovir, pa nič več. Človeške komunikacije žal ne trpe samo zaradi materialnih ovir. Tuj časnikar je hitro v prekomorski deželi. Hitro jo prepotuje. Toda z ljudmi se ne sreča, jih ne vidi, jim ne čita duše. Ni časa in ni ljubezni! Potem se hitro vrne, hitro vrže na papir svoj članek in ko tuja publikacija z njegovim člankom pride v deželo, o kateri govori – kar se navadno zelo hitro zgodi – je poznavavcu razmer popolnoma jasno, da do stika ni prišlo. Površne sheme, sodbe »ab exstrinseco«. Duhovne zveze ni. Razdalja je neskončna. Še bolj neskončna zaradi kontrasta vedno bolj popolnih tehničnih zvez.
[Stran 040]
4.3. Pomladna hvalnica
Karel Mauser
[Stran 041]
5. Po branju
5.1. Meč in čast – izgubljeni boj Guya Crouchbacka
Justin Stanovnik
5.1.1.
Ko v nadaljevanju pripovedi o izgubljenem boju Evelyna Waugha govorimo o izgubljenem boju junaka enega njegovih romanov, ne bo odveč, če na začetku opozorimo na okvir, ki ga je evropsko kulturno izročilo zarisalo okoli nekaterih izgub in nekaterih porazov. Ko angleški pisatelj G. K. Chesterton v knjigi Večni človek govori o Iliadi in njenem pomenu, pravi med drugim tudi tole: Pesnik si je svojo pesnitev zamislil tako, da je njegova naklonjenost, na vsak način pa naklonjenost njegovih bralcev, na strani premaganca in ne na strani zmagovalca. In to občutje v pesniški tradiciji raste, čimbolj se pesniški izvor sam umika. V poganskih časih je Ahil kot polbog imel neko veljavo, pozneje pa ta izgine povsem. Hektorjeva pa nasprotno z leti raste. Njegovo ime nosi eden od vitezov Okrogle mize in njegov je meč, ki ga daje legenda v roke Rolandu: z orožjem premaganega Hektorja bije ta junak zadnji boj, ki je njegovo uničenje in njegova slava. Tako je to ime postalo znamenje za vse poraze, skozi katere sta morala iti rod in vera; znamenje, da po sto porazih prideta življenje in slava.
Pesniškemu uvidu v človekovo usodo, ki ga je izpričal Homer, se je podredil tudi pisatelj Evelyn Waugh. Ljudje, ki se mu zdijo vredni zanimanja in ki jih dela za junake svojih romanov, so poraženi ljudje. To velja tudi za Guya Crouchbacka, prvega človeka njegove vojne trilogije Meč časti. Toda poraženost zavlada samo nad eno ravnino junakovega obstajanja, na drugi se pred nami odvijajo dejanja, ki so tako rahla in tenka, da se nam sicer upira govoriti o zmagi, vendar čutimo, da so z življenjem tako tesno povezana, da jim pripada prihodnost.
Prvi del Waughove trilogije nosi naslov Možje v orožju (1952), drugi del Častniki in gentlemani (1955), tretji pa Brezpogojna vdaja (1961). Kot smo rekli že v prejšnji številki tega časopisa, nas zanima predvsem tretji del, ker se njegova zgodba delno dogaja na ozemlju tedanje Jugoslavije. Že površno branje daje človeku slutiti, da je mogoče iz pripovedi izluščiti nekatere prvine, ki so odločale ali soodločale o britanskem odnosu do medvojne Jugoslavije. Imamo vtis, kakor da bi od nekod prihajali sunki vetra, ki na določenih mestih odrinejo meglo, da se nam za trenutek pokaže prava pokrajina. Zagledamo pravzaprav dve stvari. Na eni strani je tu cinični pragmatizem odločujočih ljudi v angleški vladi in vojski, na drugi pa organizirani komunisti, ki preko visokih zvez uveljavljajo svoje ideološke interese. Ta zadnja stran nas bo posebej zanimala.
Toda preden ji posvetimo nekaj več pozornosti, se moramo vsaj bežno ustaviti pri splošnih propozicijah zgodbe. Guy Crouchback je potomec stare angleške katoliške družine, ki je ostala zvesta katolištvu in zavračala anglikansko versko ureditev. To so bili tako imenovani rekuzanti – danes bi rekli oporečniki – ki so svojo zvestobo drago plačevali, a so hkrati v množici tistih, ki so se bili vdali in spremenili, ohranjali svoje katolištvo na globok in bistven način. Vse Guyeve osnovne odločitve, o katerih bomo še govorili, rastejo iz tega bistva.
Ob izbruhu vojne je Guy že osmo leto v družinski hiši na Sardiniji blizu kraja Santa Dulcina. Živi sam, žena Virginija ga je zapustila, otrok nima. Vojna pride kot nekakšna rešitev. Svet se je razdelil med dobre in slabe, v čemer vidi Guy možnost, da se na strani dobrega udeleži boja za prenovo sveta. V njem se prebudijo viteški instinkti, ki jih je nosilo v sebi njegovo specifično, predrenesančno katolištvo. Na simbolni ravni je ta prebujenost prikazana z naslednjo okoliščino. V cerkvi v kraju Santa Dulcina je bil grob nekega angleškega križarja, ki je na poti na drugo križarsko vojno v bližini doživel brodolom in nato ostal na otoku. To je bil sir Roger iz Waybrokea in je pri domačinih užival domala svetniško slavo. Grob tega viteza je tisti posvečeni kraj, iz katerega Guy sprejema napotilo in duhovno popotnico za svojo križarsko službo v modernem času. Ta pa zahteva in predpisuje, kakor naroča katalonski pisec iz trinajstega stoletja Ramon Lull, med drugim tudi naslednje: Prva dolžnost viteza je, da brani katoliško vero, druga pa, da brani svojega zem[Stran 043]ljiškega gospoda; vedno in povsod mora vzdrževati red; kar naprej vadi telo in duha, telo na turnirjih in v bojih, duha pa z modrostjo in usmiljenjem, zvestobo in človečnostjo; mora biti pogumen, a mora svoj pogum brzdati s pametjo; zavezan je, da brani ženske, posebej pa bolne in slabotne; pa tudi otroke; opravljati mora dela ljubezni in usmiljenja. S temi mislimi je odhajal na vojno Guy Crouchback.
Po štirih letih – to je nekako čas, ko se jeseni 1943 začenja del zgodbe, ki nosi naslov Brezpogojna vdaja – , je v Guyu ostalo malo od začetne viteške vznesenosti in križarske volje. Opazil je, da svet okoli njega noče opraviti velike naloge, ki se je zdelo, da jo je prevzel nase ob začetku vojne. Še več, opazil je, da tega sploh ne more, ker tega nima v sebi. Spoznal je, da moderni čas ni viteški čas. Konec je potovanja po »sveti deželi Utvare«, sedaj je spet sredi stvarnosti, kjer so »galantni prijatelji izdajalci in blodi njegova domovina vedno globlje v nečastnost«. Poleg vsega čuti, da ga odrivajo od važnih opravil. Ko mu predlagajo neko rezervno mesto v zaledju, si pravi, da se za to pač ni »zaobljubil na meču Rogerja iz Waybrokea, tistega upanja polnega jutra pred štirimi leti«.
V skladu z novim občutjem, da velika javna dejanja sveta ne rešujejo, se odvija tudi pogovor med Guyem in njegovim očetom, ki ga pisatelj postavlja kot prolog na čelo Brezpogojne vdaje. To je bil ravno čas, ko je Italija kapitulirala. To napelje Guya, da začne pravcati politični govor, v katerem obžaluje, da je papež sklenil Lateransko pogodbo. Koliko let je trajala? Petnajst let! In kaj je petnajst let v zgodovini Rima? Koliko bolje bi bilo, ko bi bil papež presedel tudi ta leta in potem vstal in rekel: Kaj je vse to bilo? Risorgimento? Garibaldi? Cavour? Savojska kraljeva hiša? Mussolini? Nekaj mestnih huliganov, ki so prišli delat nered. Ta govor dokazuje, da se Guy še ni odpovedal političnemu reševanju stvari. Oče se seveda s sinom ne strinja. »Cerkev ni taka. To niso stvari, za katere je Cerkev tu.« Tedaj sta pogovor prekinila, čez nekaj dni, ko je bil Guy že v polku pri Helebardirjih, pa je prejel očetovo pismo, v katerem ga oče uči, da mora pomisliti, koliko duš se je spravilo in umrlo v miru kot posledica te [Stran 044]pogodbe; koliko otrok je bilo poučenih v veri, ki bi sicer umrli v nevednosti. Jedro pisma pa je bilo v stavku, ki si ga je Guy posebej zapomnil: Kolikostne sodbe ne veljajo: če je bila ena sama duša rešena, je to obilno nadomestilo za ponižanje.
Ta pogovor je nekakšen moto celemu romanu. Začenja se pot navznoter, upanje na velika dejanja vedno bolj ugaša, nazadnje Guy obstane v skromnih, osebnih merah. Čez nekaj mesecev, med pogrebno mašo za umrlim očetom, že prosi, naj mu Bog, če se bo v njegovem obzorju pojavila kakšna stvar, ki bi jo lahko samo on rešil, to tudi pokaže. Guy je potem dvakrat doživel, da mu je postalo popolnoma jasno, kaj mora narediti.
Prvič je to bilo v zvezi z ločeno ženo Virginijo. Ko se razočarana od sveta vrne in predlaga, da bi obnovila skupno življenje, ji Guy razloži, da bo to nemogoče in da ga to ne veseli. Ko pa mu nazadnje pove, da pričakuje otroka, Guy pomisli, da mu je na ta način bilo nekaj pokazano. Ko privoli v ponovno poroko, razloži neki znanki, ki ne more razumeti te norosti, da je bilo tu enostavno neko življenje, na katero se je bilo treba ozirati. Ko ta odvrne, da to pač ni bila njegova stvar, pravi Guy: Postala je moja stvar, potem ko mi je bila ponudena.
Drugič pa je Guy začutil tak namig že v Jugoslaviji, ko je srečal skupino Judov, ki so po razpadu Italije ušli z Raba k partizanom. Ti so jih imeli za nekakšne ujetnike in so z njimi slabo ravnali, zato so na vsak način hoteli preko Jadrana v Italijo. In začel je neuspešen boj s partizanskim vodstvom, da bi jim dovolili odhod.
A to je bilo šele mnogo pozneje. Sedaj je Guy še v Londonu in opravlja neko nepomembno službo pri glavnem štabu za tvegane ofenzivne operacije. A preden se vrnemo k zanimivim ljudem, ki hodijo skozi to ustanovo, je prav, da si ogledamo neki dogodek, ki je razgibal London, v Guyu pa utrdil spoznanje, da so se vrednote, zaradi katerih se je začela ta vojna, zameglile in onečastile. Dne 23. oktobra 1943 so se začele zgrinjati množice proti Westminstrski opatiji; tu so se ljudje uredili v kolone po štiri in se tako počasi pomikali v notranjost te starodavne cerkve. Tu je bil na odru v sredini razstavljen umetelno izdelan meč, ki naj bi ga angleško ljudstvo poklonilo Stalinu, ki se je sedaj »kvalificiral za naziv striček«, v zahvalo za Stalingrad. Potem ko je obšel vsa važnejša mesta – Birmingham, Manchester, Glasgow, Edinburgh – so ga prinesli sem in je tu »doživel svojo apoteozo, postavljen v čaščenje tik poleg groba sv. Edvarda Spoznavalca in svetega mesta angleških kraljev«. Pisatelj pravi, da so ljudje hoteli biti pobožni, a niso vedeli, kaj naj narede, saj so bili nekateri prvič v cerkvi: »Samo ustavili so se, gledali, dihali in šli dalje.« Dober mesec za tem je Churchill v Teheranu slovesno izročil darilo Stalinu in ga v »imenu njegovega veličanstva kralja Jurija VI. prosil, da ga preda mestu Stalingradu kot meč časti«.
Stalingrajski meč je bil tema pogovora tudi v glavnem štabu za tvegane operacije. Glavni človek je tu sir Ralph Brompton. To je upokojen diplomat, nekdanji veleposlanik, sedaj pa politični svetovalec pri tej ustanovi. Hodi od sobe do sobe in skrbi, da pride vsakemu v roke njegov bilten Zunanje zadeve v povzetku. Hkrati ljudi poučuje, da je treba brati med vrsticami. »Ne morem vsega povedati črno na belem. Še je namreč nekaj predsodkov, ki jih je treba razjasniti – ne v vrhovih seveda ali med ljudstvom, pač pa tu, na pol poti dol … V mojem poklicu, veste, se človek nauči nekaj diskrecije. Ta po vojni seveda ne bo več potrebna, zaenkrat pa človek lahko le namiguje. Poglavitne stvari pa vam le lahko povem: Tito je prijatelj in ne Mihajlović. Čang je kolaboracionist. Imamo dokaze. Edini resni odpor je na severu – z ruskim orožjem in ruskimi lastniki seveda.« Še preden pa odide, mimogrede opomni enega od podčastnikov, naj ne pozabi »na zvečer«. »Mene najbrž ne bo, a nate z gotovostjo računajo.« Mišljen je seveda partijski sestanek.
Kljub Guyevi starosti je po čudnem naključju prišlo do tega, da so ga izbrali za možnega člana zavezniške misije, recimo v Italiji ali v Jugoslaviji. Morda zaradi njegovega znanja italijanščine. V pogovoru s polkovnikom, ki je odgovoren za gverilo v Italiji, zadenemo na zanimivo razpoloženje: »Nekateri Lahi so na naši strani. Pravijo, da so partizani, kar zveni precej levičarsko. Ne da bi bilo to kaj narobe, seveda. Vprašajte sira Ralpha Bromptona.« A bolj zanimiv in razločen je prizor na avtobusu, s katerim se peljejo bodoči člani misij na neko mesto na deželi, da bi vadili padalske skoke.
Tu se Guy sreča s starim vojaškim tovarišem, helebardirjem Frankom de Sou[Stran 045]zom, ki pove, da je tu verjetno zato, ker je nekoč preživel nekaj mesecev v Dalmaciji in se je tam naučil malo jezika. Bolj važno pa se mu zdi prijateljstvo z Bromptonom, ki ga je potegnil od polka v Italiji. Guy se čudi, od kod neki se z Bromptonom poznata, a de Souza mu ponovno zatrdi, da se dobro poznata in še doda: »Sploh se ne bi čudil, če bi bila polovica tega avtobusa na ta ali oni način Bromptonovih prijateljev.« Zanimivo je tudi nadaljevanje tega pogovora, deloma še v avtobusu, deloma pa zvečer na cilju. Ob de Souzovih besedah se namreč človek na sedežu pred njim obrne in jezno ošine de Souzo. Na avtobusu je bila s tem stvar končana, zvečer pa je Guy neopazen ujel prizor, ko je človek z avtobusa – med tem se je izkazalo, da je to učitelj Gilpin – nekaj prijemal de Souzo, ki se je »z neznačilno ponižnostjo opravičeval«, češ da je »Crouchback v redu«. A Gilpin ni popustil: »Vseeno. Nimaš pravice omenjati Bromptonovega imena. Pazi, s kom govoriš. Nikomur ne smeš zaupati.«
Po koncu tečaja je Guy kljub nekim zapletljajem dobil potrdilo, da ga je uspešno opravil. Sedaj je nastalo vprašanje, kam naj ga razporedijo. Pred bralcem se odvijata dva prizora. V enem vidimo, kako polkovnik Grace-Groundling-Marchpole pregleduje seznam s kandidati za italijansko gverilo. Ko pride do imena Crouchback, ga izloči: »Tam ga bo težko kontrolirati.« Drugi prizor pa nam kaže sestanek dveh ljudi. Enega že poznamo, to je sir Brompton, o katerem nam pisatelj mimogrede da še nekaj informacij: da si ga lahko videl povsod; da je v ohlapni organizaciji totalne vojne nemoteno lahko hodil od urada do urada, od komisije do komisije. Poleg tega pa še tole: »Osvobojevanje je bila posebna skrb sira Ralpha Bromptona. Kjerkoli so ljudje niže od vlade ali glavnega štaba delali načrte za razkosanje krščanskega sveta, tam si našel tudi sira Ralpha.« Drugi človek pa je bil neki novopečen general, človek z neopredeljeno funkcijo, vedelo se je le, da prihaja iz obveščevalne sfere. Ta dva moža sta se dobila na neformalnem klepetu o »balkanskih teroristih«. Pisatelj pravi, da sta to bila zelo različna človeka, a ju je družila ena reč: »Njune politične simpatije so bile identične.« Ko sta pretresla položaj, sta menila, da sta lahko zadovoljna. Velika stvar se jima je zdela, da je kontrola nad Balkanom prišla iz Kaira v London, ker je bilo »srednje vzhodno vodstvo brezupno kompromitirano z rojalističnimi begunci«. Nekaj zanesljivih ljudi bodo še obdržali, ostale pa premestili drugam. »Na Island,« sta se oba razveselila posrečene domislice. Spet sta ponovila nam že znano zadovoljstvo, da so jih na vrhu že sprejeli, in obžalovala, da de Souza odhaja, ker so tu, v Londonu, v stiski za dobre kadre. Na tem sestanku seje odločila tudi Guyeva usoda; poslali ga bodo v Jugoslavijo.
Naslednja postaja, ki bi bila za naše spremljanje romana zanimiva, je Bari. Tu se je Guy srečal z dvema možema, ki sta imela nalogo, da ga uvedeta v jugoslovanske razmere. Prvi je major Cattermole, oxfordski človek. Pravkar se je vrnil iz Jugoslavije, kjer je preživel šesto ofenzivo in je poln hvale. Zadnja dva tedna so ga, izčrpanega, morali nositi. Hvalil jih je, kako prenašajo lakoto in kako ranjenih borcev nikoli ne zapuščajo. Da nihče nima predstave, kako velikih razmerij je ta stvar, in je tudi ne bo imel, dokler bo kraljeva begunska vlada čepela v Londonu. Partizani so slabo oboroženi, pa držijo trikrat več nemških divizij kot vsa italijanska fronta. Nekaj se je hvalabogu že naredilo: do nedavnega so namreč neki ljudje iz Kaira pošiljali orožje Mihajloviću in je bilo uporabljano proti našim lastnim ljudem. Posebno veliko partizanom pomeni, da so dobili rusko misijo. Njihovo stališče je sploh takole: Angleže imajo sicer za zaveznike, a samo na Ruse gledajo kot na voditelje. A v tem ni nobene politike, tu gre za zgodovino. Tu govori panslavizem, ki ni nič manjši, kot je bil v carskih časih. Tu ni nič političnega. (Upam, da tudi vi ne boste delali te napake!) V tem je samo ljubezen do domovine in ljubezen do rodu. Ko pisatelj opisuje majorjevo navdušenje nad partizani, pravi naslednje: »Ko je govoril o svojih tovariših v orožju, je iz njega govorilo nekaj globljega, kot je samo lojalnost. To je bilo nekaj ravno tako neosebnega, nekaj podobnega mistični ljubezni, kakor so jo čutno slikali umetniki v visokem baroku.«
Po majorju ga sprejme še general Cape, da mu da zadnja navodila in naloge. Ta je hladnejši in treznejši. Cattermole da mu je postregel z eno stranjo položaja. Major je pač navdušenec, a sicer imeniten človek.
V Jugoslaviji se je zelo dobro odrezal in si pridobil ljubezen partizanov. Že to je nenavadno, še bolj nenavadno pa je, da jih je vzljubil tudi on. Gotovo ti je pravil, da partizani držijo pol milijona sovražnikov. No, stvar je nekoliko drugačna. Nemci [Stran 046]hočejo samo dvoje, hočejo imeti odprto pot v Grčijo in dobro branjen bok proti Jadranu. Ko so Italijani odšli, je bil zanje Balkan izgubljen. Hočejo torej samo tisto pot in varen zid proti zavezniškemu prodoru proti Dunaju. Nemci vedo, da so Amerikanci za izkrcanje na južnofrancosko obalo, a se nikoli ne počutijo povsem varne, zato morajo tam imeti veliko vojsko.
Pred odhodom mu še zabiča, naj se drži stran od politike. Povsem stvar Jugoslovanov je, kako si bodo uredili življenje po vojni. »Ne ti ne jaz si po vojni ne bova ustvarila doma v Jugoslaviji.« Med stvarmi, ki jih je Guy opazil v Bariju, so ga posebej presenetili Rusi, ki so ameriške konzerve opremljali z nalepkami v cirilici, kar naj bi pomenilo, da so bile narejene v Sovjetski zvezi. Potem pa so jih ameriška letala odmetavala komunističnim gverilcem v Jugoslaviji.
Guy se za odhod v Jugoslavijo ni posebej pripravljal. Pripravil je samo sebe. Stopil je v eno od cerkva k spovedi. Tu se je med njim in spovednikom razvil tale pogovor: »Oče, rad bi umrl.« »Da, kolikokrat?« »Skoraj kar naprej.« Ob tem se je duhovnik prebudil: »Kaj ste rekli, da bi radi storili?« »Umrl bi rad.« »Ste poskušali samomor?« »Ne.« »Kaj pa se potem obtožujete? Če si danes kdo želi umreti, je to nekaj čisto navadnega.« Tu je še tipični waughovski konec. Po odvezi duhovnik vpraša Guya, ali je tujec, in ko dobi pritrdilen odgovor, pravi: »Ali imate kakšno cigareto? «
Še isti večer je letalo z Guyem pristalo v kraju Begoy sredi tako imenovanega osvobojenega ozemlja. Ta je bil planinski pas, dvajset milj dolg in deset širok, primerno daleč od velikih prometnih žil, da so ga Nemci puščali vnemar. Tu se je življenje odvijalo normalno, če besede razumemo v pomenu, ki je pozneje veljal za celo državo. »Duhovniki so po cerkvah brali maše pod nadzorstvom partizanske varnostne službe, ki je čepela v ozadju in pazila, če je v pridigi kaka politična implikacija.« Hiše so bile še nekatere cele, mošeje in pravoslavne cerkve pa so ustaši že vse požgali. Na obrobju mesta je bilo nekaj vil: »V največji je nevidno ždela ruska misija.«
Guy se je seznanil s prvimi partizani. Tu je bil predvsem tolmač Bakić, ki je seveda bil v prvi vrsti obveščevalec. Njegova prisotnost je opozarjala na nevaren, nadziran svet. Z letalom, s katerim se je pripeljal Guy, je odpotoval njegov predhodnik. Bil je povsem na koncu z živci: »Pazi na šifre! Bakić prebere vse. Ti tovariši so ena sama zadrta svojat.« Morali so ga umakniti, ker tega življenja ni mogel več prenašati. Omeniti moramo še nerazumevanje, ki ga je doživljal med svojimi. Zadnje čase, pravi eden od njih, je postal že prava nadloga. Vse naj bibila samo preganjavica. Mi, ki po tolikih letih in izkušnjah roman beremo, takoj vidimo, da je ta odnos dobil splošno veljavo: vsako jasnejše govorjenje o komunizmu se označuje s paranojo.
Partizanski štab je delal samo ponoči. V njem je bil star pravnik iz Splita, potem sta bila tu komandant in komisar, oba španska veterana, namestnik komandanta je bil neki oficir nekdanje kraljeve vojske. Njihov način je bil arogantnost, ki se je pri Britancih izkazala za zelo uspešno. Pozvoni telefon, priteče Bakič in pravi: »General hoče, da gremo takoj v štab.« In Guy je ubogljivo hodil tja in sprejemal naročila.
Že po nekaj dneh se je Guy prvič srečal s skupino Judov, ki smo jih že omenili na začetku. Prišli so prosit pomoči: pribežali so pred Nemci, a se počutijo, kakor da bi bili interniranci. Vodila jih je gospa Kanyi, ki jo bomo še srečali. Njen mož je bil inženir in je moral skrbeti za krajevno električno centralo. Vsak je dobil keks in kokto. A ponoči je že pozvonil telefon iz štaba. Guy se je moral iti zagovarjat, da je imel stik z Judi. Sedeli so tam, »bolj podobni sodišču kot pa konferenci med zavezniki«.
Guy je čutil, da se v velikem svetu politike dogajajo spremembe. Angleži so se povsem odvrnili od Srbov. Pozabili so, da jih je Churchill nekoč hvalil, da so »spet našli svojo dušo«. Ubežni kralj je moral zamenjati svetovalce z bolj prilagodljivimi. Guy je ob tem postajal še bolj prepričan, da so se stvari velikega sveta sprevrgle in da lahko samo majhna dejanja »odrešijo čas«.
Vpliv nove politike se pokaže tudi v Begoyu. Nekega dne se zbere na letališču celotno partizansko vodstvo na velik sprejem. Iz letala izstopi šest visokih partizanskih častnikov, ki jih komandant in komisar takoj obstopita in odpeljeta. Za njimi pa pride iz letala na Guyevo začudenje še stari znanec de Souza – »komunist z dolgim stažem«. Ko se je zvečer vrnil iz štaba v barako misije, Guyu ni ušlo, da je partizana, ki sta ga spremljala, pozdravil s stisnjeno pestjo. A bil je očitno dobro poučen. Zadovoljno je pripo[Stran 046]vedoval, da vse teče tako, kot si želijo. Begoy bo postal važno središče. Tu se bo delala zgodovina. Sedaj je prispel prezidij. To je nekaj ministrov: za šolstvo, kulturo, transport. A vse je začasno in namenjeno predvsem tujini. Nekaj so jih morali vzeti samo zaradi lepšega, da bi ugodili zahtevam londonskih Srbov. Resnična oblast bo samoumevno ostala v rokah partizanskega vojaškega vodstva. Poleg tega mu je zaupal, da je Tito v Italiji. V Caserti čaka na pogovore s Churchillom. Če bo do sestanka prišlo, ga bo Tito že ovil okoli prstov. Stari nima pojma, s kom ima opraviti. Tito je izurjen politik, njemu pa so natvezili, da se bo sešel z nekakšnim Garibaldijem. Težave so seveda še z yankeeji, ki so še vedno nezaupljivi do levičarjev. To seveda ne velja za predsednika, pač pa za vojake. Sedaj so napravili imenitno potezo. Da bi preizkusili borbeno pripravljenost Mihajlovićevih ljudi, so jim ukazali, naj razrušijo neki most. Ti tega niso naredili, ker se bojijo, da bi ljudje zaradi tega trpeli represalije. »Strani, ki jo podpiramo, to ni nikoli motilo.« Mihajlović je torej dokončno vržen iz igre, a se Amerikanci vseeno hočejo še sami prepričati o partizanski učinkovitosti in nameravajo zato poslati sem nekega generala, da si zadevo ogleda.
Da bi partizani ustregli želji Amerikancev in dokazali svojo bojevitost in gverilsko izvežbanost, so se v štabu domenili, da bodo napadli eno od domobranskih postojank, prav za prav neki bunker na mejnem področju med vladnimi silami in partizani. Iz Barija pride skupina visokih oficirjev pod vodstvom ameriškega generala, da bi prisostvovala tej demonstraciji. V partizanskem štabu se vneto pripravljajo. Napadali naj bi dve brigadi, vsaka po sto mož. Tu intervenira de Souza, češ da bi bilo neugledno, če bi dve brigadi napadali en bunker, zato naj se brigadi spremenita v četi, generali pa naj postanejo za to vajo kapetani. Partizani protestirajo, češ da sta brigadi tako majhni zaradi pravkar prestane ofenzive in da čini v revolucionarni vojski niso pomembni. De Souza pravi, da vse to prav dobro razume, a je treba misliti na opazovalce. Da je de Souza partizansko vodstvo ne samo v tej, ampak tudi v drugih stvareh s tako lahkoto prepričal, nam pisatelj razloži z naslednjo, za nas važno pripombo: »De Souza je prišel s poverilnicami, ki sta jih general in komisar priznavala. Zato sta mu zaupala in sprejemala njegove nasvete s spoštovanjem, ki ga ne bi izkazovala ne Guyu in ne generalu Capeu. Ali pa, če hočete, generalu Alexandru ali pa gospodu Winstonu Churchillu.«
Pride dan za napad. Skupina britanskih, ameriških in partizanskih opazovalcev se skozi gozdove približa bunkerju na razdaljo petsto metrov. Na robu gozda se, skriti med drevjem, uredijo za opazovanje. Ameriški general opazuje bunker in izrazi začudenje, da Nemci kažejo tako malo življenja. Razložijo mu, da to niso Nemci, ampak domobrani, in dodajo, ko hoče še vedeti, kdo neki so ti ljudje, da so to »fašistični kolaboracionisti«. Vsi čakajo, a napada noče biti. Od nekod pride vest, da se je ena od brigad izgubila. Vsi so nestrpni, ker bodo vsak čas priletela letala Kraljevega letalstva. Potem se zasliši streljanje, a se izkaže, da ne pomeni napada, ampak neko pomoto. V tem je namreč prišla ona druga brigada. Prva jo je napačno presodila za sovražnika in začela streljati. Moment presenečenja je šel tako po vodi. Tedaj se pokažejo na nebu letala in začnejo odmetavati bombe. Ena od njih zadene bunker. Vsi čakajo, da bosta sedaj brigadi napadli. Nenadoma priteče kurir, da napada ne bo, ker se bliža nemška oklopna kolona. Ameriškega generala zanima, kaj partizani v takem primeru naredijo. Povedo mu, da se pred nemškimi oklepniki razbežijo: »To je skrivnost naših velikih in mnogih zmag.«
Zgodba je res zanimiva, ker v kratkem povzema praktično korist partizanskega vojevanja. Vsem je jasno, da napad ni uspel. Tudi ameriški general skraja ne ve, kaj naj naredi, a se nazadnje le odloči, da akcijo oceni kot dokaz, da partizani mislijo resno. lan Kilbannock, angleški časnikar, ki je bil v bližini, je njegove kretnje pospremil z naslednjim komentarjem: »Odločitev srca, bolj kot odločitev razuma, morda.«
Kilbannock je bil Guyev znanec iz Londona, poleg tega pa sta delala skupaj v glavnem štabu za tvegane ofenzivne operacije. Kilbannock je bil tam odgovoren za kulturne zadeve. Njegova premestitev na področje Jadrana je za nas zanimiva zato, ker kaže, kako velik vpliv je imel sir Ralph Brompton nad izbiro ljudi za to območje. Ko se je Ian naveličal Londona, je sklenil, da prosi za premestitev. Iz pogovora s poveljujočim generalom Whaleom zvemo, da mu je sir Ralph namignil, da lahko doseže, da ga pošljejo za dopisnika na Jadran.
[Stran 048]
General ne more razumeti: »Od kdaj pa so vojaška imenovanja njegov posel?« Ian odgovori, da je vse, kar ve, to, da ima Brompton »v rokah neke vzvode«.
Z Ianovo premestitvijo so malce pohiteli prav zaradi napada, o katerem smo govorili. Zato ga ne dolgo za tem srečamo v Bariju, kjer ga, kot vse novince, uvajata v položaj major Cattermole in general Cape. Tu se ne govori dosti o načrtovanem napadu, pač pa o splošnem političnem in vojaškem položaju: partizanski dosežki so izredni, Mihajlovićevi četniki so popolnoma neuporabni; nova vlada, čeprav začasna, je vsenarodna in pokriva velik del politične skale: izredne so predvsem osebne kvalitete maršala Tita, ki trenutno čaka na Capriju na predsednika britanske vlade. Nadalje izvemo iz tega pogovora, da je lord Kilbannock prvi novinar, ki so mu partizani dovolili prihod. Zvemo tudi, kako ga je bil označil sir Ralph: da sicer ni popolnoma predan stvari, da pa je »človek brez predsodkov«.
Po teh dogodkih je Begoy nehal biti središčno mesto komunistične gverile – sedaj pravzaprav že pravcate revolucionarne oblasti. Čete so se tu samo opremljale, potem pa so jih takoj pošiljali naprej v Srbijo, »preden bi četniki prevzeli oblast«. Tudi de Souzo so odpoklicali v Bari na novo dolžnost. Pred odhodom ga še vidimo, kako razlaga Guyu nastali položaj: »Pravzaprav moraš vedeti, kaj se dogaja. Tito je odšel z Visa k Rusom. Pravzaprav bi bil lahko to naredil bolj vljudno. Ne da bi bil komu kaj črhnil, je odletel, ko so vsi spali. Nekateri od naših so mu menda to hudo zamerili. Med njimi je prav gotovo Winston. Saj sem ti povedal, da ga bo ovil okoli prstov. Winston je mislil, da je tako očaral in prelisičil Tita, kot mu je to uspelo z britanskimi laburisti 1940. V Dalmaciji naj bi se izkrcali Angleži, v Beogradu pa naj bi se osnovala simpatična koalicijska vlada. Tako si je stvar Winston predstavljal.«
Ko de Souza vpraša, ali v Bariju lahko kaj naredi za Guya, ga ta prosi, naj jih tam spomni na Jude, ki še vedno čakajo na odhod. Po izgubi velikih upov in potem, ko se je oprijel politike majhnih dejanj, je Guy vse sile usmeril v rešitev vprašanja te male skupine, ki se je bila zatekla v balkanske planine. Pošiljal je v Bari signal za signalom. Nazadnje je dosegel, da so jim poslali obleko in hrano. Toda tu se je spet začel boj s komisarjem, ki je hotel pošiljko za partizanske potrebe. Nazadnje je na vztrajanje Barija, da je pošiljka iz privatnih sredstev, le popustil, da si judovska skupina nekaj vzame. A čez nekaj dni so Judje nekam izginili. Komisar je razložil, da so jih morali preseliti, ker so ljudje godrnjali spričo njihove privilegiranosti. Ostala sta samo gospa Kanyi in njen mož.
Z gospo Kanyi se je Guy tik pred svojim odhodom še enkrat srečal. Napotil se je proti njeni koči, da bi se poslovil. Dohitel jo je, ko je nesla drva proti domu. Ponudil se je, da ji pomaga. Sprva se je branila – videlo se je, da se boji – potem pa le dovolila. In tam na pragu je potem gospa Kanyi, tik preden sta se poslovila, povedala nekaj stavkov o vojni, ki so, ne da bi se tega zavedala, veljale tudi Guyu. Judje, je rekla, hočejo proč od zla, kamorkoli, nekateri bi radi šli v Palestino, drugi bi bili zadovoljni že z Italijo. »Toda,« je še rekla, »ali je kje kak kraj, kjer ni zla? Preveč preprosto bi bilo reči, da so samo nacisti hoteli vojno. Tile komunisti so jo tudi hoteli. Vojna je bila edini način, da pridejo do oblasti. Tudi mnogo mojih ljudi jo je hotelo: da bi se maščevali Nemcem, da bi ustanovili narodno državo. Vsepovsod je bila, se zdi, volja za vojno – želja po smrti. Celo dobri ljudje so mislili, da bo vojna zadovoljila njihov čut za osebno čast. Mislili so, da bodo lahko dokazali svojo moškost s tem, da bodo ubijali in se dali ubijati. Hoteli so jemati nase trpljenje kot zadostilo za sebičnost in lenobo. Nevarnost opravičuje privilegije. Poznala sem nekaj Italijanov, ki so tako čutili. Ali v Angliji ni bilo takih?« Na to vprašanje je Guy odgovoril: »Bog mi odpusti, jaz sem bil eden izmed njih.«
Guy se ni nehal zanimati za usodo svojih varovancev tudi potem, ko je bil že v Italiji. Končno je zvedel, da je zasebni dobrodelni organizaciji uspelo, da jih je za ceno, da so partizanom po opravljeni prošnji pustili tovornjake, prepeljala čez Liko in Kordun v Trst. Ko so mu povedali, da jih je nekaj od njih v bližnjem taborišču, se je takoj odpravil tja. Zakoncev Kanyi ni bilo med njimi. Pred odhodom je prišla tajna policija in ju potegnila z džipa.
Nadaljeval je s povpraševanjem in povsod zadel na začudenost in nerazumevanje. Major Marchpole seje takole izrazil: »Tam je sedaj vojne konec. Sedaj ne gre več za to, da bi ljudi od tam odvažali. Ta trenutek imamo polne roke dela s tem, da jih tja vozimo.« Pisatelj pripominja, da je s tem [Stran 049]mislil na kraljeve častnike, ki so jih prav takrat pošiljali v Jugoslavijo – v gotovo smrt. Mogoče je Waugh tu malce prehitel dogodke. Ni pa povedal nobene neresnice: vse se je v grozljivih razmerjih uresničilo nekaj mesecev pozneje.
Bolj pomembno za celotno misel romana pa je bilo Guyevo srečanje z Gilpinom, ki smo ga spoznali na začetku naše pripovedi in ki je tudi že nekaj časa delal v sklopu jadranske odprave. Ker je Guy pred odhodom v Anglijo moral urediti nekatere vojaške stvari, se je oglasil v uradu, kjer je bil zaposlen Gilpin. Pogovor je nanesel tudi na zakonca Kanyi. Tedaj je zvedel, da so oba aretirali in ju obtožili: njega, da je povzročal sabotaže v električni centrali, njo pa, da je imela odnose z britanskim zveznim oficirjem. Ko je Guy izrazil skrb, kaj bo z njima, je Gilpin odgovoril: »Kaj pa misliš? Saj sta prišla pred ljudsko sodišče. Lahko se zaneseš, da bo pravici zadoščeno.«
Guy na to ni ničesar odgovoril, pač pa je pisatelj zapisal, kaj je čutil. S tem opisom se roman praktično tudi konča: »Že nekoč prej v njegovi vojaški karieri je Guya prijela skušnjava, da bi udaril drugega oficirja – Trimmerja v Southsandsu. Sedaj je bila skušnjava močnejša, toda še preden je mogel storiti kaj več kot stisniti pest, še preden jo je dvignil, je stopil vmes občutek nemoči. Obrnil se je in odšel iz pisarne.« Bralcem bi morali mogoče povedati, da je bil Trimmer oče otroka, ki ga je nosila Virginija. A sedaj to ni važno. Važno je, kako je Guy končal vojno.
Čeprav smo bralcem predstavili nekaj slik iz romana Brezpogojna vdaja predvsem zato, da bi pokazali, katere zunanje sile so prišle na pomoč notranjim pri postavitvi sistema, ki je ljudi tako zelo ponižal, smo morali te slike vendar dati v okvir neke večje zgodbe. To je zgodba o postopni Guyevi odpovedi dejanjem, ki bi lahko prišla na veliko fresko zgodovine. Njegova vrednost je v tem, da ni odšel in pustil vse, ampak je sklenil »odreševati čas« z majhnimi dejanji. Pa še tu mu je uspelo samo na pol: v balkanskih hribih je pustil sama dva prijatelja; in Virginijo, ki jo je rešil, da mu je rodila tujega otroka, je po porodu zasulo ob nekem bombnem napadu. A da to malo ni tako malo, lahko posnamemo iz odlomka, ki neposredno sledi opisu Guyeve spovedi v Bariju:
Skoraj ob istem času je v Westminstrski katedrali opravila svojo prvo spoved Virginija. Povedala je vse: v celoti, brez olepšavanja ali zapletanja. V bore petih minutah je povedala grehe pol življenja. »Zahvaljen Bog za vašo dobro in ponižno spoved,« je rekel duhovnik. Zmolila je kesanje. Iste besede so bile izrečene nad njo, kot so bile izrečene nad Guyem. Ista milost je bila obema podeljena. Mali Trimmer se je premaknil, ko je pokleknila pri stranskem oltarju, da bi zmolila pokoro. Potem se je vrnila k pletenju. Zvečer je rekla stricu Peregrinu: Zakaj ljudje delajo takšen hrup okoli tega? Vse je tako preprosto. Prijetno pa je misliti, da se mi nikoli več do konca življenja ne bo treba spovedati ničesar resnega.
6. Slovenske teme ’93
6.1. Sprava – fenomen Kocbek
Blaža Cedilnik
6.1.1.
Svoboda (Žarko Petan)
6.1.2.
Na prvi pogled pesem nima prave povezave s tematiko. Morda pa le.
[Stran 050]
Kocbek zame ni bil povsem neznana oseba, saj je njegov sin hodil v isto gimnazijo kot jaz. Dokler je bil njegov oče v milosti božji, so ga profesorji stalno postavljali za zgled ostalim in stalno ga je bilo videti (lahko bi se reklo, da so ga razkazovali, češ, poglejte, na našo šolo hodi sin tako pomembnega človeka). Pa je nenadoma ne samo izginil v anonimnost, pravzaprav je bil še bolj na očeh zaradi silne želje in prizadevanja, da bi postal neopazen. Ostali smo bili opazni samo toliko, kolikor smo bili zelo dobri učenci (da se malo pobaham, taka sem bila npr. sama) ali pa tisti, ki so kaj resnega ušpičili (npr. sošolec, ki je zmešal minerale v omari in je bilo treba poklicati strokovnjaka, da je kamne spet uredil po predalčkih z napisi – seveda v veliko zabavo vseh nas ostalih).
Vendar seveda v tistih letih nisem vedela – nismo vedeli, za kaj pri vsej stvari gre. Ker pa nas je bila precejšnja večina obremenjena s takim ali drugačnim izvirnim grehom, ki smo se ga na neki način zavedali in o takih rečeh niti doma nismo govorili, v šoli pa seveda še toliko manj, smo nagonsko vedeli, kam ta reč spada.
Potem smo se razšli po raznih koncih, po različnih šolah, pozneje po službah, si ustvarjali družine, skratka, se ubadali s problemi vseh vrst, ki doletijo mladega človeka, preden se za silo postavi na lastne noge. S tovrstnimi problemi se nismo kaj dosti ubadali, čeprav niso izginili, samo potuhnili so se in čakali na ugodno priložnost, da planejo na dan. Mislim, da se je podobno dogajalo z vsemi tistimi od nas, ki smo se rodili z izvirnimi grehi in ki smo hodili skozi življenje vsaj s priprtimi, če že ne z odprtimi očmi. Večkrat se mi je zgodilo kaj takega, da sem se zavedela, da me je preblisnilo, da se tisti mozaik, ki se je začel zlagati v meni že v najrosnejših letih, še kar naprej dopolnjuje, in da vse kar spada skupaj; saj so ostale bele lise, ampak čedalje bolj je reč dobivala prepoznavno podobo.
Spet sem se zagovorila. Pravzaprav sem hotela pisati o fenomenu Kocbek, niti ne o Kocbeku samem, še manj o mojih rosnih letih. Ampak videti je, da je vse skupaj tako prepleteno, da se ne da razrezati na lepe kvadratke in obdelati, izdelati, analizirati vsakega posebej.
Vsi vemo, kdaj se je Kocbek spet intenzivno pojavil v javnosti, mislim na tak način, da so ga vsi od kraja prežvekovali, pač top tema. Vsi listi, ki so se brali, so ga bili polni. Izhajala so njegova dela, velik boom je bila njegova Listina, še večji pa potem povojni dnevniki v Novi reviji.
In tako sem nekje prebrala o tem, kako mu je (Kocbeku namreč) prišlo na ušesa, da so baje partizani po vojni pobili vse domobrance, ki so jim prišli v roke. Takoj je vprašal Kidriča, če je to res. Kidrič mu je odvrnil češ, ali verjameš, da bi bili mi kaj takega sposobni storiti. In Kocbek je bil pomirjen, potolažen, zadovoljen. Ali res? Nikoli ne bom imela priložnosti, da bi ga vprašala. Ampak prav to, kar se vidi – čuti – veje iz te zgodbe, je tisto, kar imenujem fenomen Kocbek. In o tem bi rada kaj povedala. Ampak občutek imam, da je vsega skupaj preveč, da je vse tako prepleteno, da ima morda še najbolj prav tisti, ki o tem ne razmišlja, ampak samo krepko prekolne komuniste in tiste, ki so jim držali ravbarske šteng’ce.
Med vojno se je Kocbek priključil ali so ga priključili OF in prav zanimivo je brati njegove dnevnike, ki so nastajali v tem času. Čas je bil seveda tak, da je njegovo svobodomislečo in pesniško dušo preplavila evforija in občutek, da soustvarja zgodovino, mu večkrat zameglil vest in zavedel zdravo pamet, da si je izvedla vse mogoče konstrukte, ki so mu utrjevali vero, da pomaga graditi boljši, pravičnejši, srečnejši svet. Seveda so bile stvari čedalje bolj komplicirane, pa tudi umazane, vendar se je še nekako dalo opravičiti z vojno, z revolucijo, ki bo na koncu prinesla svobodo, demokracijo, blagostanje in vse, kar še spada zraven. Po vojni bodo demokratične volitve, pluralizem, skratka, da ne naštevam. Kaj pa seje zgodilo po vojni, pa tako vemo.
Že leta 1944 se je na osvobojenem ozemlju v Črnomlju Nikolaju Pirnatu, znanemu slovenskemu kiparju, zapelo: Iz krvi rdeče mladih partizanov vzklije nova čaršija. Vsak človek, posebej pa še umetnik, ima včasih trenutek, ko ga obide neko razsvetljenje, preroška vizija. Sama bi temu rekla avtomatična miselna ekstrapolacija na osnovi podatkov, ki so se zavestno ali podzavestno kopičili v njem, na osnovi dogodkov, ki jim je bil priča, v katere je bil vpleten, ki jih je zavestno doživljal ali pa so ga samo oplazili, skoraj obšli, na osnovi reakcij znanih in neznanih ljudi na te dogodke, na osnovi pripovedovanj, poznavaja zgodovine – pa zdrave pameti.
[Stran 051]
Marjan Rožanc je nekoč analiziral Kocbeka in njegovo vedenje po vojni, ko je bil prav tako kot med vojno ves čas v družbi tistih, ki so ustvarjali novi družbeni red in krojili prihodnost slovenskemu narodu (sliši se cankarjansko in jelinčičevsko, ampak ali naj rečem delovnemu ljudstvu, ali delavskemu razredu, ali … ). Študiral je stenograme in posnetke različnih sej, kjer so se sklepale odločitve, ki so korenito posegale v narodov razvoj in oblikovale njegovo prihodnost, bile pa so v popolnem nasprotju z idejami, ki so Kocbeka prevevale med vojno, večkrat popolno zanikanje načrtov, ki so jih skupno delali v hosti. In kaj je rekel Kocbek? Nič. In kaj je storil Kocbek? Nič. To je Rožanca zelo pretreslo. Ni si mogel razložiti, zakaj, kako.
Pa vendar je stvar zelo preprosta. Vsi smo počeli stvari, s katerimi smo dajali legitimnost režimu, oprostite, sistemu, ki nas je skoraj petdeset let vztrajno vodil rakovo pot, tako da smo se po gospodarski, kulturni (naj mi gospodje kulturniki ne zamerijo, tu mislim le na kulturo v tistem splošnem, občečloveškem pomenu), moralni, etični in ne vem še po kateri drugi plati dokončno odmaknili od Srednje Evrope in se preselili na Balkan. Eni več, drugi manj. Nekateri so imeli od tega male koristi (Neki moj znanec – danes bi rekli Slovenac – je vedno rekel: Kako ja volim ovaj režim. Oni me plate, a ja ovde ležim.), nekateri pa veliiike koristi. Nekateri koristi za tisti čas, nekateri za prihodnji čas. Ampak to je že druga zgodba. Če me boste pripravljeni poslušati, vam jo morda enkrat povem. Vsi smo si pomirjali vest s tem, da pač sam ne moreš nič. Pa še res je bilo (je kar še, malo zaradi sistema, malo zaradi navade). Sama sem imela vedno dolg jezik, tako doma kakor tudi v šoli in pozneje v službi, pa v svetu šole, povsod pač. In povsod (skoraj povsod, naj bom poštena) sem povedala svoje mnenje, ali kot se reče lepo po slovensko, otresala jezik. Pa ni bilo iz vsega skupaj nič. No, nekajkrat sem jih dobila po jeziku, pa najbrž še kaj drugega, ampak, ker nisem delala kake velike propagande, nisem imela javnih nastopov, ni bilo nič, česar se ne bi dalo preživeti.
Ampak (sem se že naučila, a ne?), nekaj drugega je, če ti ne zašpecaš tistega, ki je kradel, ali pa mu pomagaš krasti, če mu držiš žakelj.
In Kocbek je počel natanko to. Bil je zraven, ko so se sprejemale take odločitve. Bil je ves čas zraven. In bil je tiho. Zaradi želje po oblasti? Po slavi? Po blagostanju? Kdo bi vedel. Ampak potem, ko ga niso več rabili, so ga odvrgli. Potem je bilo jasno, da so ga ves čas zlorabljali. Med NOB, da je privabljal kristjane v partizane (ne neposredno, da se razumemo) in da so lahko naplahtali zahodnjake, da je OF pluralno sestavljena, kar je nekako obetalo pluralnost tudi po vojni. In potem še toliko časa, da so se zasidrali. Kratko in jedrnato, ostalo pa tako vsi vemo, saj smo bili na neki način udeleženi. Na tej ali na oni strani.
In zakaj premlevam to zadevo, ki sodi v zgodovino, kot se danes zelo popularno reče. No ja, danes. Velika koalicija. Komunisti, ZSMS, Krščanski demokrati in seveda Janša (Prekleto, si ga videla, kakšen je prišel na oblast, s prekratkimi rokami! Pa ga danes poglej. Samo za denar in oblast mu gre, barabi prekleti, samo krade. Pa Peterle, kako se obnaša, samo sramoto nam dela, ampak ti si … mi reče znanka. Sama gledam na te reči drugače, ji rečem. Saj nima smisla, si mislim.) s svojo majhno stranko, ki so ga morali zaradi popularnosti, ki jo je dosegel med slovensko vojno, vzeti medse. In on je edini, ki otresa jezik. Kaj pa Krščanski demokrati? Nič. In še enkrat nič. Ko so se stozdirali s komunisti, so imeli velike težave s svojimi člani na terenu. Pa so jih potolažili, prepričali, da je prav, da so na oblasti, da so zraven, da le tako lahko kaj naredijo, le tako lahko vplivajo. Pa je to res? Ali ne pomislijo, da se jim bo godilo kot Kocbeku? Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, da se pa tudi znanstveno dokazati. Edino, kar počnejo Krščanski demokrati (kar se vidi navzven) je to, da se ves čas bezajo z Združeno listo (se pravi s komunisti). Iz tega pa ZSMS oziroma LDS (saj se ti mora utrgati od smeha) kujejo dobiček. Edini so, ki jim je za prihodnost slovenske države. Pri tem pa izkoriščajo umanjkanje pravne države in lepo lastninijo. Krščanski demokrati jim pa tako rekoč držijo žakelj. Saj bodo tudi oni dobili kakšno drobtinico. Ko bo vse tako, lepo, kot mora biti, pa jim bodo pomagali še narediti pravno državo, ki bo ščitila njihovo lastnino. Potem bodo odpadli kot zrele hruške. Kot Kocbek.
Osel gre le enkrat na led. No, ja. Morda pa mislijo skupaj z Župančičevo Danes sem pal, jutri bom plesal po njem! Ne verjamem. Bilo bi lepo, prelepo. Rekla sem že enkrat, ne večkrat: Če prodaš dušo hudiču, jo pride prej ali slej iskat. Brez pardona.
[Stran 052]
Za veseli konec povojni vic (saj poznate tisto: bom že razumela, ko bom velika): Na terenu predavajo ljudem (konkretno delavcem in kmetom) o komunizmu. Kako bo takrat. Ne bo privatne lastnine. Vsi bomo imeli vse, kar bomo potrebovali. Delali bomo po sposobnostih, dobili bomo po potrebah. Seveda pa sedaj živimo šele v socializmu, to se pravi v prehodnem obdobju. Komunizem moramo šele zgraditi. Mi ga mogoče sploh ne bomo dočakali, ampak šele naši sinovi in vnuki. – Prav jim je, huliganom, se zadere starejši možak iz dvorane.
In kakšno zvezo ima vse skupaj s spravo? Vse, kar se je zgodilo od takrat, ko so se Slovenci razklali na dvoje, bodo plačevali naši sinovi in vnuki (Prav jim je, huliganom!).
In kdaj bomo dosegli spravo? Kdaj bomo zvedeli resnico? Morda čez sto let. Ali nikoooli, nikoooooli.
6.2. Dražgoše in Žvirče
Franc Blatnik
6.2.1.
Doživeli smo še eno od številnih, slavnostnih in ponavljajočih se domicilnih manifestacij ob obletnici dražgoške bitke na Gorenjskem. Pod vznožjem veličastnega mavzoleja so ponovne odmevale bombastične besede o svetlih tradicijah in slavnih poteh NOB, za katero se je v usodnih trenutkih odločil ves slovenski narod, razen peščice izdajalcev in kolaborantov. Prejšnja leta je bila sicer ob takih ritualih enako kot NOB in od istih ljudi slavljena tudi revolucija. Ker se je agitacijski kurs nekoliko spremenil, danes taisti ljudje na taistih govorniških odrih brez kančka zadrege, javnosti navkljub ali v posmeh o revoluciji več ne govorijo.
Žal pa na Slovenskem v tistih časih to niso bile edine Dražgoše. Razumljivo je, da po tolikih letih slavljenja javnost ni več sposobna dojeti razsežnosti zamolčanih tegob, ki so podobne onim na Gorenjskem. Mračni čas, ki je strpnost zavračal, poveličeval pa sovraštvo, je pač opravil svoje. Primer, ki ga vseeno mislim opisati, se je odigral v Žvirčah v Suhi krajini proti koncu zime 1945.
Številčna partizanska vojska je obkolila vas in sredi noči z vriščem in zmerjanjem segnala ljudi v vaško cerkev. Vsi, od najmlajših do bolehnih in starejših, so morali v nekaj minutah zapustiti svoje domove. S seboj niso smeli odnesti ničesar, niti hrane ne. Vsa vas je bila do poznega popoldneva zaprta v vaški cerkvi in samo izjemoma so sem pa tja komu dovolili ob spremstvu oborožencev kratek izhod. Ves čas je bila v zraku zla slutnja, da smo talci in da bomo vsi skupaj končali pod ruševinami cerkve. Da se to ni zgodilo, lahko pripisujemo prej srečnemu naključju kot pa uvidevnosti partijske komande. Po vaseh v teh krajih se je partizanska vojska pogostoma zadrževala. Danes se lahko samo čudimo, kako so ljudje pri svoji revščini in velikih družinah zmogli dajati še za skoraj vedno prisotno partizansko moštvo. Prebivalci so v celoti odklanjali sodelovanje s partizansko vojsko, ker so že tedaj spoznali, da ljudem, ki so jo vodili, ne gre zaupati, saj jim je bilo znano, da so se najodgovornejši med njimi izpopolnjevali v deželi zla, ne o tem, kako se boriti proti okupatorju, ampak kako skaliti odnose med ljudmi do take mere, da pride do izrednih razmer. Kljub taki polarizaciji se je vedno našel skromen obrok za ljudi, ki so se za krajši čas zadrževali po hišah. Res pa je, da ti fantje, ki so kazali tak strpen odnos do prebivalstva, niso odločali o usodi vasi. Ko so prišle višje komandne enote, so se morali podrediti revolucionarni disciplini. V svojih enotah so jo lahko dosegli, dokazali pa so jo tudi prebivalcem. Zaplembe so bile pogoste, v nekaterih primerih je ostala samo streha in goli zidovi. Nikoli nismo zvedeli za usodo fanta, ki je odklanjal grobost pri enem takem plenjenju in se celo solidariziral s prizadetimi. Te podrobnosti navajam zato, da bi pokazal, kako se je tudi oskrbovala partizanska vojska; poudaril pa bi, da tako temeljitih plenjenj ne bi bilo, če bi se ljudje odločili za sodelovanje z njo. Tu se zastavlja vprašanje, na katero odgovor čakamo zaman, če pričakujemo, da ga bodo pojasnili najbolj uveljavljeni zgodovinarji, to je kronisti NOB oziroma do nedavna tudi revolucije. Namreč, kam je šlo vse naropano imetje? Zalogaj ni bil tako majhen. Kljub številnim zaplembam je bilo pri 70 do[Stran 053]
[Stran 054]mačijah vsaj 50 glav živine in konj. Povsem verjetno je, da so s tem plenom nagradili revoluciji vdane prebivalce v drugih krajih.
Potem, ko je bila vas izropana, je prišlo pozno popoldne do olajšanja: odprla so se cerkvena vrata, kar je pomenilo izhod, a hkrati tudi izgnanstvo. Žal ne za vse. Neki starejši in bolehen mož, ki ne bi mogel prenesti celodnevnega zadrževanja v cerkvi, je ostal doma v postelji. Pri izgonu iz vasi je vojska preprečila svojcem vstop v hišo, da bi ga rešili. Ko so se vrnili, so na pogorišču našli njegove ostanke. Sestradana množica, ki so jo stražarji gnali iz vasi, je le čutila olajšanje ob spoznanju, da je šla smrt mimo njih. Zadnja skupina še ni bila pol kilometra iz vasi, ko je silovita eksplozija, ki je cerkev zravnala z zemljo, postavila na laž predsednika ZB Dolničarja, ki danes trdi, da so podirali samo tiste cerkve, iz katerih so nanje streljali. Edini oboroženci v tej cerkvi so bili partizani, ki so tisti dan ustrahovali nagneteno ljudstvo in mu razlagali revolucionarne postulate! Ko se je skupina že bližala Strugam, so jo spremljevalci zapustili in se verjetno brezskrbno podali nazaj opazovat čudoviti ogenj, ko je gorela slamnata revščina. Tik pred Strugami smo srečali tri domobrance, ki so se hoteli na svojo roko, brez vednosti komande v Laščah, maščevati za ta komunistični podvig. Kljub opozorilu o številčnosti nasprotne vojske so pot nadaljevali. Na drugi strani hriba je vladala brezskrbnost ali celo razigranost kot v znani pesmici: »Še nikol se nismo tak smejal, ko je bajtica gorela«. Padle so žrtve. Vsi trije fantje so se vrnili v svojo enoto. Tu se je vredno vprašati, kaj bi se zgodilo s talci v cerkvi, če bi kakšna večja enota poskušala še pravočasno odgnati požigalce. Strokovnost miniranja in eksplozija skoraj tik za tem, ko so ljudje zapustili prag, potrjuje sum, da je bila cerkev minirana pred prihodom vaščanov. Naj tu mimogrede še omenim, da so enako usodo kot Žvirče, sredi zime in v hudem snežnem metežu, doživele tudi Hinje.
Življenje se je s težavo vračalo na pogorišča. Sprva je bilo samo tavanje po opustelih njivah in pašnikih. Najhujša kazen pa je prišla tri mesece kasneje, že po koncu vojne. (V Dražgošah je bila izvedena hkrati s požigom.) Silovite eksplozije in izdajalski dim, ki se je včasih zadrževalpo cel dan nad roškimi gozdovi, so pretresale te kraje in ljudem oznanjale, kje ginevajo njihovi bratje in sinovi. Pokrajina se je pogreznila v žalost, ki pa je bila toliko hujša od tiste v Dražgošah, ker je ljudje niso smeli kazati. Ker je bilo omenjanje tega gorja še do nedavna prepovedano, je ostalo toliko bolj sveže in neizbrisno. Da je bila mera polna, se je v času teh eksplozij (včasih so bile tudi po dve na dan) pojavil voz partizanov, s katerega so vidno visele domobranske uniforme. Razume se, da sta vrišč in harmonika spremljala to vožnjo. Čeprav se zavedam, da je vsaka žrtev tragedija zase in je vsaka poštevanka z njimi brezčutno ravnanje, bi vseeno pripomnil, da je bilo število žrtev na Žvirčah večje od onega na Gorenjskem.
KPS, ki prireja mogočne manifestacije ob mavzoleju v Dražgošah in ki je tudi sicer posejala deželo s svojimi spomeniki skoraj do stopnje onesnaženosti, se mogoče niti ne zaveda, da je hkrati postavila mnogo mogočnejši spomenik, ki sicer ni tako viden, kot so njihove marmorne in bronaste gmote in ki ga bo mnogo težje odstraniti kot tisto železje ob ljubljanskih vpadnicah. Zidaki tega spomenika so obup, zagrenjenost, razdvojenost in spoznanje nemoči. Ti zidaki so toliko bolj trdni, ker so se že preselili iz človekove misli v človekovo podzavest. Samo na partijskih dvorih izšolano družboslovje ne vidi usodnosti te dolgotrajne človeške potlačenosti. Če bi imeli družboslovje, ki bi ne bilo toliko časa prepleteno s politiko, bi z lahkoto prišlo do spoznanja, da se slovenska zavest javlja v manifestacijah enih in v odrinjenosti drugih. Kakovost življenja tu ne more biti velika. Zdi se mi, da to kakovost najbolje razkriva mati, ki je omedlevala takrat, ko je gledala tja, kjer so ginevali njeni sinovi, nekaj kasneje pa, kot da se ji je omračil um ali pa ob spoznanju usodnosti in nemoči začela razlagati, da sinov pač več ne bo nazaj in da moramo sodelovati z novo oblastjo. Udeleževala se je partijskih manifestacij, šla celo na volitve, svojih sinov pa ni več omenjala. Tudi laiku je jasno, da odnosi v skupnosti, kjer mora en del svoje mišljenje prikriti in svoje čustvovanje zatajiti, drugi del pa slabo vest skriva v neprestanih manifestacijah svoje moči, niso zdravi odnosi. Demonstracija take slabe vesti, s katero se še vedno otepa KPS, je bila lanska provokacija sredi zamolčanih grobišč v Kočevju. Da imajo težave z resničnostjo oziroma s slabo vestjo, dokazujejo tudi tisti, ki govorijo, da je bila vas obkrožena z verigo utrjenih bunkerjev, ki [Stran 055]jih je njihova vojska razbila in osvojila in kot utrjeno postojanko vas zažgala. Več kot pol škatlice vžigalic ta vojska za svoje delo tedaj ni potrebovala. O bunkerjih ne tedaj ne kdaj pozneje ni bilo sledu.
Ostanimo za trenutek še na simbolni ravni. Oblast, ki v spomin na ljudi neke vasi zgradi mogočen spomenik in prireja redna slavja, o ljudeh iz drugega kraja pa molči in jim celo oporeka upravičenost do žalosti in žalovanja, samo dokazuje, da ni pripravljena ali sposobna priznati resnice in uveljaviti pravičnost. V taki neurejenosti bomo živeli vse dotlej, dokler ta oblast ne bo spoznala, da za urejanje medsebojnih navzkrižij ne potrebujemo nikakršnih raziskovalnih komisij. Za to je potrebna korajža in se že enkrat podati na pot, ki vodi v Nurnberg. Ta forum namreč ne pozna in ne trpi sprenevedanja.
6.3. V Enciklopediji Slovenije pa o »NOB« vse po starem …
Davorin Vuga
6.3.1.
Komunizem je sicer padel, vendar se v miselnosti nekaterih očitno ni dosti spremenilo. Značilen primer, kako naj bi bila v reprezentančni narodovi ediciji – Enciklopediji Slovenije – tudi poslej obravnavana tragična tema II. svetovne vojne, ki jo za večne čase zaznamujejo nepojmljivo kruti in za slovensko občestvo pogubni pomori protikomunistov med vojno in zlasti po njej, je prav sedmi zvezek sub vocibus Marin/Nor, na svetlo dan ob koncu leta 1993. Naključje je hotelo, da so ravno v tem zvezku obdelana, seveda na prej omenjeni nespremenjeni, s komunistično ideologijo prekvašeni način, ki izključuje sleherno drugo razen ene same »pravoverne« resnice, sicer z nekaterimi epiteti v duhu »objektivnosti«, ki pa so le slepilo za oči: Narodnoosvobodilni boj v Jugoslaviji, Narodnoosvobodilni boj v Sloveniji … Praktično vse geslovno gradivo zvezka, ki naj bi v »novi«, »demokratični« luči predstavil slovenstvu čas »narodnoosvobodilnega boja« in socialistične revolucije, se nanaša na »zmagovito« stran, poraženi, demokratični, protikomunistični strani naj bi očitno zadostovalo le nekaj drobtinic, načelno pejorativno zasnovanih, vendar prava resnica tudi na tako omejenem prostoru, med vrsticami sicer, bije na dan. V zvezku nastopa tudi tolikokrat premleta tema »narodnega izdajstva«, vendar se pri njej že čuti, da vendarle vejejo pomladne sapice čez tako dolgo zamolčevano resnično podobo morda najbolj tragičnega časa za naše ljudi v vrtincu drugega svetovnega spopada. Uredništvo enciklopedije se bo moralo resnično zamisliti, ali naj takšen »komunistični« pogled na tragiko državljanske vojne pri nas in tudi siceršnjo razdvojenost enega najmanjših narodov Starega sveta velja vsem Slovencem doma in po svetu, ali niso morda nasprotno želeli uredniki svoje zveličavne »resnice« nameniti z golj peščici »najboljših sinov naroda«, za ostale pa jim kratkomalo ni nič mar. Smo torej pred logiko izvršenega dejstva, brezobzirnega vsiljevanja pogledov le na eno stran medalje, z opaznimi ciničnimi podtoni, npr. pri »objektivnem« (značilno!) prikazu »NOB Jugoslavije«, da naj bi prišlo zaradi krutosti nasprotovanja narodnoosvobodilnemu gibanju do, razumljivo, maščevalnega poboja »več 10.000 nasprotnikov« po končani vojni. Pri »NOB Slovenije« pomor domobrancev sploh ni več omenjen, kaj šele obravnavan pietetno in s kritično zgodovinsko distanco, zato je sleheren komentar sploh odveč. Očitno nekdo oziroma nekateri pozabljajo, da ima slovenski narod po zlomu komunizma pravico izvedeti za pravo podobo bratomorne vojne in te pravice si ne sme dovoliti vzeti nikdar. Končno vemo iz pričevanj redkih, po božji volji rešenih žrtev srhljivih pomorov, da so smrti zapisani tisoči in tisoči mladih ljudi želeli, da se mlajšim rodovom ohrani nepopačen spomin na njihovo žrtev. Komunizma ti fantje in možje, del cveta narodove mladosti, niso hoteli za nič na svetu, zato jim je zla usoda za njihov pogumni boj namenila smrt, vendar mučeniško …
Ni sicer naš namen, da se podrobno ustavljamo ob vseh navedbah in trditvah avtorjev kar lepega števila gesel, ki so si po miselnosti in duhu tako zelo podobna, kot jajce jajcu, z izjemo peščice besedil resnega zgodovinarja srednjih let, g. Borisa Mlakarja, ki odgrinja žalostno, neznano, zamolčevano, z brezsolznimi očmi objoko[Stran 056]vano resnico svojcev nesrečnih žrtev (npr. nemški poboj gojencev partijske šole v Cerknem, nedvomno tragično prelivanje krvi mladih življenj, ima tudi drugo, morda še bolj zloveščo resnico: maščevalni pomor petnajsterice domačinov s kaplanom na čelu, sicer formalno obsojenih zaradi izdajstva, vendar nedolžnih, mučenih, pomorjenih, vrženih v brezno – sic!, in vendar je Bog ohranil živo pričo iz skupnega groba). Ker je bil pristop k razčiščevanju slovenske »NOB« za uredništvo vzet silno »resno«, je takšnih gesel, ki ga slavijo, ogromno: napisana so bila vodilna gesla, kopica manjših (vse samostojno), vendar najdemo del podatkov o »NOB« tudi pri krajevnih, biografskih in drugih geslih. Predvsem so poleg natančnega »komunističnega« pogleda na medvojno (tudi že predvojno) dogajanje v Jugoslaviji (zanimivo, očitno smo za nekatere še vedno zvezani s to nenaravno, fantomsko, vampirsko, trhlo, nesrečno in za slovenstvo usodno versaillsko tvorbo, ki tudi de facto še kar vegetira, žal še vedno duši druge in potencialno ogroža svetovni mir!) in Sloveniji opisani vsi »večji« vojaško politični dogodki »zmagovite« strani po že navedenem geslovniku, nato natančni opisi delovanja »njenih« oboroženih formacij, tudi najmanjših čet (zanimivo: ob prebiranju podatkov o partizanskih brigadah, korpusih, bataljonih, armadah – to je že bila JA – se človek resno zamisli, ali ne bi kazalo vsakič sproti komentirati terminološko neskladnost oddelkov »NOB in POJ« z običajnimi pojmi, ki jih pozna vojaška znanost; prav žongliranje z militaria, ki izstopajo iz konvencionalne sfere, nehote zbuja pri bralstvu občutek o silni moči partizanske vojske!). Sledijo vsi narodni heroji, tudi takšni, ki so imeli v povojnem času »svobode« eno partijsko in državno zadolžitev za drugo (vseje lepo popisano po vrstnem redu, le komentarja ni nikakršnega), različne službe, ustanove in naposled tisk, celo povojne nagrade in – tipično – mladinske delovne akcije (ker izvirajo še iz časov »NOB«). Ko človek takole prebira vse o sestavu »komunistične države« oziroma »oblasti« (torej je šlo za revolucijo, ki jo komunistična stran zdaj nenehno zanikuje), ki se je v senci narodove zasedbe s strani tujih sil skoraj neovirano razvila na obrobnih legah in nato s sistematičnimi in zavestnimi »koristnimi akcijami za zavezniško stran« in brezobzirnimi eksekucijami političnih nasprotnikov (»izdajalcev in okupatorskih vohunov«) nalašč tirala narod v boj za preživetje, v odvisnost od dobre in zle volje zasedbenih oblasti (nacionalsocializem bi bil lahko dal kratko malo Slovence tudi iztrebiti, tako kot se je kruto znesel nad Poljaki in njihovimi mesti) in zlasti v medsebojno, bratomorno, državljansko vojno (če je razklan narod, je tudi v primeru odsotnosti nacionalne države takšno medsebojno obračunavanje imenovano s takšnim imenom, sicer žalostno zapisanim že pri starih narodih z edino pravim imenom bellum civile – vojna državljanov; kdor bere Cezarja, hitro spozna, kakšno prekletstvo je že za stare Rimljane pomenilo medsebojno nasprotovanje in pobijanje prebivalcev iste države). Bratomorna vojna na Slovenskem je očitno nastala iz upora enega dela Slovencev proti komunizmu; drugi del Slovencev so znali komunisti prelisičiti in ga pod krinko boja proti tuji vojaški zasedbi de facto usmeriti v obračunavanje proti zanje največjemu sovražniku, protikomunistom domače vere in krvi.
Nedvomno so tudi nekateri zanimivi prispevki, ki prispevajo k vednosti o II. svetovni vojni tudi za manj načitanega in razgledanega bralca. Tako so podrobno prikazani strateški nemški cilji v boju s partizani po italijanski vdaji leta 1943; iz navedenih podatkov si je moč dobro predstavljati potek nemških vojaških operacij, njihovo neverjetno učinkovitost in uspešnost (ob velikih premikih front na Vzhodu in v Italiji) ter dejstvo, da je ofenzivo izpeljala izključno nemška vojska, zato toliko bolj bije v oči neverjetna naivnost partizanskega poveljstva, ki je očitno upalo, da bo lahko v celoti obdržalo pridobljene pozicije iz razsula po italijanski vdaji, in to kljub dejstvu, da je Ljubljanska pokrajina ležala na vitalnem hrbtišču fronte v Italiji in ključnih nemških bojnih pozicij v Jugovzhodni Evropi. Ko iščemo podatke o domobranski strani, izzvani udeleženki v slovenski državljanski vojni, smo neprijetno razočarani. Svetle iskrice resnice so opazne le tu in tam, med drugim tudi v geslu o medvojni hrvaški državi, Neodvisni državi Hrvaški (NDH), ko z nemajhnim začudenjem preberemo, da je deloval v Ljubljani, to je glavnem mestu deželne upravne enote z uradnim imenom Provinz Laibach – Ljubljanska pokrajina, od leta 1943 do 1945 hrvaški konzulat (za nemškega vemo); sledi pripomba, da medsebojni politični in vojaški odnosi Ljublja[Stran 057]ne z Zagrebom še niso raziskani (zakaj ne?). Poleg vsega znanega je tudi to eden izmed dokazov, da je imela Ljubljanska pokrajina s slovensko oblastjo, vojsko, banko, policijo, pošto in uredništvom pravzaprav status slovenske države (sem je sodila še himna in narodova tribarvnica z alibrez kronanega kranjskega modrega – andeškega – orla), seveda sub conditione, da je šlo za čas vojne in formalno širšo vključitev v nemško operacijsko cono Adriatisches Küstenland, razpeto od meja zahodne Furlanije, Julijskih Alp, do vzhodne Istre z Reko (Fiume). Ko med gesli neuspešno brskamo za zgodovino slovenskega protikomunističnega upora (pisci ne poznajo ali nočejo poznati literature, ki je nastajala in še nastaja na demokratični, protikomunistični strani!), smo presunjeni: praktično je ni, z izjemo nekaj gesel, ki jih je benevolentno napisal g. B. Mlakar (npr. o Marku Natlačenu, stotniku Dušanu Meničaninu – najboljšem domobranskem častniku, narodnem izdajstvu; med odlične prispevke g. Mlakarja sodi tudi Napad na partijsko šolo v Cerknem, 27. 1. 1944, z že citirano navedbo žrtev komunistične »justice«). Ne le, da se o protikomunističnem uporu ne piše oziroma piše s pravo besedo, za kar so s svojim vplivom in miselnostjo nedvomno odgovorni nekateri gg. uredniki), tudi slikovna oprema je značilno pičla (npr. prikaz članov MVAC v Mokronogu v družbi častnikov »Črnih srajc« in SS). Kazalo bi tudi polemizirati, odkod avtorjem gesel takšna vnema in doslednost v zapisovanju kratice MVAC – Milizia volontare anticommunista (Prostovoljna protikomunistična milica). Morda s tem hočejo še dodatno podkrepiti podrejenost pripadnikov protikomunističnega upora italijanski zasedbeni oblasti, kot da med ljudstvom ne bi živeli izvirni in jasno izpovedni pojmi vaške straže, vaški stražarji, legija, legionarji? Naše razočaranje ob takšnem enostranskem prikazovanju žalostne narodove bližnje preteklosti v primežu treh brezobzirnih totalitarističnih ideologij – fašizma, nacionalsocializma in boljševizma oziroma komunizma (po pravilu enega hujšega od drugega) je popolno. Dokazuje, da nekateri hočejo za vsako ceno preprečiti, da mučeni slovenski narod enkrat za vselej pride na jasno z vsem, kar se mu je pred pol stoletja in še kasneje dogajalo. Narod, ki ne vidi in noče videti oziroma si ne upa spoznati lastne preteklosti, pa naj si bo še tako huda, ni vreden prihodnosti! Upati je, da se uredništvo Slovenske enciklopedije zaveda, kaj počne. Če si kdo želi imeti takšno popačeno zgodovino II. svetovne vojne na Slovenskem, naj jo ima – ob vsej odgovornosti do prave zgodovine, vendar naj jo tudi plača sam. Mislimo, da smo vredni vse drugačnega obravnavanja narodove novejše zgodovine – sicer bolečega segmenta v vendar slavni tisoč in večletni zgodovini slovenstva. Le narod, ki je ponosen na svojo preteklost – takšno ali drugačno, predvsem pa pošteno predstavljeno, ima prihodnost in svoje mesto na zemljini obli, sicer lahko v tem nemirnem svetu vse prehitro postane plen drugih!
7. Za domačimi obzorji
7.1. Kako ravnati s komunistično preteklostjo – Primer Nemčija
dr. Tamara Griesser-Pečar
7.1.1.
Zlom komunističnega režima v Vzhodni Nemčiji novembra 1989 je bil za Zvezno republiko Nemčijo (ZRN) presenečenje kljub temu, da je bilo – če danes gledamo nazaj – nešteto kazalcev na takšen konec. Zahodnonemška politika je bila desetletja preveč prepričana o neizogibnosti obstoja dveh nemških držav. Saj so še pred dvema letoma v Zvezni republiki z vsemi državnimi častmi sprejeli Ericha Honeckerja, šefa Enotne socialistične partije Nemčije (SED), državne stranke NDR. Socialdemokratska stranka Nemčije (SPD) je pod omamnim vplivom politike popuščanja skupaj s SED izdelala »strateške načrte«, zahodnonemški politiki – na primer spodnjesaški ministrski predsednik Gerhard Schroder (SPD) – so se zavzemali za dvojno državljanstvo, kontrolnemu uradu v kraju Salzgitter, ki je zbiral doku[Stran 058]mente o vseh zločinih SED na mednemški meji, so tiste dežele, ki so jih vodili člani SPD, odtegnile finančna sredstva. Dvolične legalne in nelegalne vezi so se pletle med zahodno- in vzhodnonemškimi politiki. »Ponovna združitev« je bila sicer še vedno zapisana v temeljnem zakonu zahodnonemške ustave kot najvišji cilj, ni pa z njo nihče resno računal, čeprav ni nikomur moglo ostati skrito, da so ljudje v NDR dvomili o svoji državi. Kdor je v Zvezni republiki grajal ta režim, je bil večkrat ožigosan kot »privrženec hladne vojne«. Ni bilo več demonstracij za ponovno združitev in od 1988 nobene podpore opoziciji v NDR.
Tudi po zlomu NDR, ki so ga povzročile množične demonstracije ljudi, ki jih ni bilo več mogoče ustrahovati s sovjetskimi tanki, je v Zahodni Nemčiji prevladovalo mnenje, da se bi NDR, četudi v drugačni, demokratični obliki, obdržala kot samostojna država. Mnogi prejšnji privilegiranci SED so romali od enega TV omizja k drugemu, propagirali lastno »demokratično« NDR poleg ZRN in v glavnem protestirali proti temu, da bi jih zahodni Nemci imenovali »rojake«. Toda ljudje v osvobojeni deželi so jim prekrižali račune na marčnih volitvah 1990. Odločili so se za programe tistih strank – predvsem za CDU (Krščanskodemokratska stranka) – ki so jim jasno predstavile ponovno združitev. Po vsej državi je prišlo do velikih demonstracij za »takojšnjo« ponovno združitev. Še preden pa je prišlo do prvih volitev v zgodovini NDR, je morala vlada NDR pod ministrskim predsednikom Modrowom zaradi močnega pritiska javnosti pred parlamentom NDR dne 12. januarja 1990 sprejeti sklep, da se brez nadomestila razpusti služba državne varnosti (STASI). Sodelavci STASI bodo odpuščeni do 31. marca 1990, nekaj sto, predvsem v upravi obveščevalne službe za tujino, pa je dobilo nekoliko daljši odpovedni rok.
Ministrstvo za državno varnost (MfS) je imelo ob razpustitvi 97.000 poklicnih sodelavcev. Število tako imenovanih »neuradnih« sodelavcev še do danes ni znano, je pa ogromno in ni omejeno le na področje nekdanje NDR, ampak je zajemalo tudi Zahodno Nemčijo. Joachim Gauck, sedanji pooblaščenec za dokumente STASI ocenjuje, da je bilo »neuradnih« sodelavcev 109.000. Ovaduhi so sedeli v vseh važnih institucijah Zvezne republike, tudi v pisarni predsednika vlade. Znano je, da je zvezni kancler Willy Brandt leta 1974 padel zaradi vohuja Günterja Guillauma, ki je bil nameščen v njegovem najožjem okolju. Štirideset let je zbiralo ministrstvo za državno varnost podatke o milijonih ljudi, posegalo je v najintimnejša področja, ne da bi spoštovalo zdravniško molčečnost, bančno ali poštno tajnost. Spektakularen je bil primer Vere Wollenberger, borke za človekove pravice, ki je bila poročena s svojim ovaduhom.
Poleg tega je prišlo STASI prav vsako sredstvo, ki bi Zvezno republiko moralno razkrojilo. Danes je znano, da je RAF, teroristično združbo, ki je v 70. in 80. letih morila vrhunske zahodnonemške gospodarstvenike, podpirala NDR. Številni pripadniki RAF so dobili zatočišče v SED; tam so jim priskrbeli novo identiteto. Tudi nemško »Mirovniško gibanje«, ki je na Zahodu demonstriralo proti predsedniku ZDA Reaganu, proti NATU in ameriški »vojni politiki«, molčalo pa o krivičnem režimu na Vzhodu, prav tako kot danes o vojni na Balkanu, je bilo tesno povezano s SED. Domneva, da je STASI infiltrirala svoje obveščevalce v mirovniško gibanje, se danes vedno jasneje potrjuje z različnimi odkritimi dokumenti – tudi to, da je STASI gospodarsko in logistično podpirala gibanje. Oficirji HVA (general Markus Wolff) navajajo »Krefeldski apel« 1980, ki ga je podpisalo 2 milijona mirovnikov, kot enega največjih uspehov v boju proti dodatnemu oboroževanju NATO.
Strukture tega »mirovniškega gibanja« se po preobratu niso spremenile, isti ljudje ga vodijo. Spremenili pa so se njegovi cilji. Ker ob eklatantnih kršitvah človekovih pravic v komunističnih deželah prejšnja ekstremna protiameriška propaganda za mnoge pripadnike gibanja ni več prepričljiva, se nova parola glasi »fašistična nevarnost«. SED, ki se je medtem preimenovala v »Stranko demokratičnega socializma« (PDS), upa, da bo izgubljeni položaj s pomočjo mirovniškega gibanja znova pridobila. Hkrati pa PDS pošilja v nemški zvezni parlament poslance, ki »so prej na vodilnih mestih delali za teroristični režim SED«, kot je ugotovil berlinski senat junija 1992. Isto sodišče je 10. junija 1992 razsodilo, da je PDS mogoče imenovati »zločinsko in morilsko tolpo«, ne da bi bil za to kaznovan. Demokratične sile – očitno zaradi napačno razumljene liberalnosti – tu ne potegnejo nujnih meja. V rednih presledkih se vedno znova pojavlja[Stran 059]jo zahteve po nadzoru in prepovedi te stranke – bavarski notranji minister Günter Beckstein je označil PDS kot nedvoumno protiustavno – toda mnogih volilcev to očitno ne moti. Pri občinskih volitvah v vzhodnonemški zvezni deželi Brandenburg je stranka dobila 24 odstotkov glasov in bila druga najmočnejša stranka. Manfred Stolpe, prejšnji konzistorialni prezident evangeličanske cerkve v NDR in današnji ministrski predsednik Brandenburga, ki ga po sklepu sodišča lahko označujemo kot neformalnega sodelavca, javno spodbuja sodelovanje SPD in PDS.
7.1.2. Listine nadzornega aparata
Po padcu berlinskega zidu velja posebna skrb borcev za človekove pravice listinam gigantskega nadzornega aparata – problem, s katerim se morajo soočati vse nekdanje komunistične dežele. Ko so konec novembra in v začetku decembra prekrili nebo črni dimni oblaki nad okrajnimi upravami državne varnosti v nekaterih mestih, v Erfurtu, Dresdenu in Leipzigu – so razjarjeni meščani ustavili uradnike STASI, ki so uničevali akte. Zasedli so okrajne in okrožne sedeže STASI, državljanski odbori pa so prevzeli varovanje. Višek tega dogajanja pa je bil napad na centralo MfS na Normannenstrasse v Berlinu sredi januarja 1990. Poslej sta centralo varovali dve instituciji: delovna skupina Varnost, ki je ustanovila široko zasnovani državljanski forum »okrogla miza«, in državni komite za ukinitev urada za nacionalno varnost, ki je začasno prevzel mesto MfS.
Državljanski komiteji so hoteli doseči troje: vse, kar je vedela oblast, pokazati in dati v roke ljudem, omogočiti juridično obdelavo materiala in podpreti politične spremembe s pomočjo aktov, na podlagi katerih bi lahko izvedli pravilne personalne zamenjave. Hoteli so preprečiti, da bi se nekdanji sodelavci na novo povezali in v novi demokraciji zasedli vplivna mesta. Kljub temu je bilo v nekaj tednih uničenih ogromno dokumentov. V 17.200 vrečah so ostali raztrgani papirji, ki jih bo treba mukoma spet sestaviti. Tudi kartoteke, ki so olajševale dostop do dokumentov državne varnosti, so bile prerešetane. V nekaterih okrožnih upravah manjkajo pomembni dokumenti. In obveščevalni službi za tujino – inozemski špionaži – je bilo pod vlado starega komunista Modrowa [Stran 060]omogočeno, da se je sama razpustila in uničila celoten fond aktov. Pred kratkim so ugotovili, da so bili originalni akti poslani v Moskvo, po kanalih pa se vedno znova (na primer na Slovaškem) ponujajo naprodaj.
Seveda so se ljudje upravičeno bali, da bi ta eksplozivni material prišel v napačne roke in lahko povzročil hudo škodo. Zaradi tega je februarja 1990 Okrogla miza sprejela sklep, ki je imel težke posledice: elektronski nosilci podatkov naj se uničijo. To v celoti ni bilo izvršeno, je pa privedlo do tega, da je bil dostop do STASI dokumentov poslej zelo otežen. To seveda žrtvam ni bilo prav. Zaradi tega se je kmalu uveljavilo prepričanje, da je treba temne posle represivnega aparata neusmiljeno razčistiti, da imajo žrtve pravico, izvedeti imena storilcev. Zato je edini demokratično izvoljeni parlament v zgodovini NDR 24. avgusta 1990 sprejel Zakon o varovanju in uporabi podatkov nekdanjega ministrstva za državno varnost. V njem je bila določena ne samo politična, zgodovinska in pravna obdelava dela MfS, ampak tudi pravica vsakega prizadetega na vpogled v akte, varstvo žrtev pred zlorabo ter uporaba podatkov za preverjanje ljudi. Pri tem ni šlo za to, da bi preganjali 2,5 milijona dotedanjih komunistov, ampak za to, da bi v novih političnih strukturah prišle na oblast druge skupine in da obremenjeni ne bi mogli biti nastavljeni kot sodniki, učitelji, policisti. Joachimu Gaucku, župniku v Rostocku, je bila zaupana naloga, da to izpelje.
Po pogodbi o združitvi 3. oktobra 1990 tega zakona niso avtomatično prevzeli, ampak so predvideli zakonsko ureditev. Gauck je tako postal »posebni pooblaščenec zvezne vlade« za osebne dokumente nekdanje službe državne varnosti, sicer podrejen nadzoru zveznega notranjega ministrstva, toda strokovno neodvisen. 12. decembra 1990 je bil izdan »začasni pravilnik za delo«. Gaucku so pomagali sodelavci nekdanjega posebnega skupščinskega odbora, ki so že imeli izkušnje pri razpustu okrajnih uprav. Za direktorja je bil nastavljen neki bavarski pravnik. Razen tega je bil ustanovljen poseben štab z nalogo, da izgradi oblastveno strukturo. V tem času je bil vpogled v dokumente možen le v izjemnih primerih: za preverjanje kandidatov za javne službe in za kazenski pregon. Nekateri pa so razmišljali tudi o tem, da bi akte sploh zaprli ali celo uničili.
Za uničenje aktov je – tako Gauck v političnem tedniku Spiegel 27. 12. 1993 – jasno razpoznavna plast tistih, ki bi imeli od tega koristi. To so na Vzhodu »delavci ministrstva za državno varnost in njihovi pomočniki, skupaj okrog 200.000 do 250.000 oseb«. Koristilo pa bi tudi »nekdanjim državnim zgodovinarjem NDR« in »vsem, ki so nam to državo ponujali kot socializem, kot novo družbo«. Na Zahodu pa so to tisti, ki so se do preobrata upirali in niso hoteli videti NDR takšne, kakršna je v resnici bila: »diktatorski, nepravni režim«. Mednje ne spadajo le nekateri raziskovalci NDR, ampak tudi mnogi novinarji in ustvarjalci javnega mnenja. »Vsi ti,« pravi Gauck, »ne želijo, da bi jih spominjali na njihove včerajšnje sodbe in izjave.« Koristilo pa bi nazadnje tudi »politikom, ki jim je neprijetno, če bo iz dokumentov STASI razvidno, da so bili nekoliko preveč razumevajoči in pripravljeni pomagati diktatorjem SED«.
Bili pa so tudi načrti, da bi akte vključili v zvezni arhiv v Koblenzu. Temu se je Gauck odločno uprl, saj bi to pomenilo avtomatično zaporo za 30 let, žrtve pa imajo pravico do vpogleda in uporabe. Zapora ali celo uničenje aktov bi ponovno kaznovalo žrtve, saj bi bila s tem moralna in pravna rehabilitacija vsaj zelo otežkočena, če ne celo onemogočena. Prizadeti ljudje bi bili tako prepuščeni »milosti« svojih nekdanjih mučiteljev.
Sledile so burne debate v zveznem parlamentu in komisijah, pa tudi javne razprave strokovnjakov. Slednjič so izdelali nov zakon o vzhodnonemški varnostni službi in ga 20. decembra 1991 sprejeli. Ta zakon je prevzel vse bistveno iz omenjenega skupščinskega zakona in ga razširil; ta skupščinski zakon je edinstven v nekdanjem komunističnem svetu. Ureja zajetje, obdelavo, upravljanje in uporabo dokumentov. Posamezniku je omogočen vpogled v informacije, zbrane o njem, da lahko »pojasni, kako je to vplivalo na njegovo usodo«, hkrati pa mu nudi varstvo pred zlorabo njegovih osebnih podatkov. Pri rehabilitaciji prizadetih in kazenskem pregonu izvajalcev naj se nudi vsa možna pomoč; javnim in zasebnim službam je zagotovljena priprava informacij in pomoč pri politični, zgodovinski in pravni obdelavi.
Obstoječa dokumentacija obsega 178 km (pisanega in tiskanega) gradiva; od tega je [Stran 061]centrala zapustila 48 km. V 15 nekdanjih, okrajnih upravah so našli skupaj 74 km; kartoteke v dolžini 9 km, mikrofilne na milijonih filmskih zvitkov, ki bi, preneseni na papir, dali še 47 km. Trenutno mora oblast obdelati 1,9 milijonov tožbenih vlog, od tega je 1,2 milijona usmerjenih v preverjanje zaposlenih v javnih službah, v parlamentih in javnih institucijah. 700.000 vlog so vložili državljani, ki bi radi izvedeli, ali je STASI tudi zanje pisal dosje in kaj je v njem. Okoli 270.000 vlog so doslej obdelali. Ko najdejo ustrezen dokument, povabijo predlagatelja vloge, da si ga ogleda. Ima tudi pravico, da izve za prikrita imena uradnih in neuradnih sodelavcev in sme svoje akte tudi kopirati. Ker je pri tolikem delu treba dolgo čakati, je predvidena prednostna uvrstitev: starejši ljudje, politični zaporniki in drugače težko oškodovani, na primer ljudje, ki jim je bilo nasilno odvzeto državljanstvo, in tisti, ki so bili iz mejnih področij nasilno izseljeni, imajo prednost pri vpogledu v dokumente. Slabo pa je, da zakon STASI ne predvideva sistematičnega preverjanja aktov. Sodelavci tudi niso ustrezno kriminalistično izobraženi, tudi ne morejo biti, kajti v glavnem z vzhodnimi Nemci zasedena oblast ne more vključevati strokovno usposobljenih, saj so le-ti večinoma obremenjeni.
Že iz teh številk je razvidno, kakšno ogromno delo je prevzela oblast. Sodelavci so pretežno državljani nekdanje NDR srednjih let: kleparji, zdravniki, učitelji, pastorji itd., ki se morajo v to nalogo šele vživeti. Od sedanjih 2975 sodelavcev jih prihaja 2848 iz novih in le 127 iz starih zveznih dežel – slednji opravljajo naloge, za katere je potrebno obvladovanje zveznega nemškega zakona o upravi, varstvu podarkov in kazenskem pravu.
7.1.3. Uničiti dokumente?
Ne glede na pomen aktov za posameznika je vedno znova vračajoča se zahteva po uničenju dokumentov STASI tudi z zgodovinskega stališča skrajno problematična. Akti varnostne službe SED so za zgodovino izredno pomemben vir podatkov. Dejstvo, da so nastali z metodami, ki jih je treba odklanjati, z zasliševanjem, mučenjem, izsiljevanjem, ovaduštvom, prisluškovanjem in celo umorom, ni zadosten razlog, da bi dokumente uničili. Saj na primer nihče ni prišel na misel, da bi uničili gestapovske dokumente, ker so izraz zločinskega režima. Zgodovina »tretjega rajha« ne bi nikoli bila popolna brez teh dokumentov. Prav tako je tudi tu. Naravnost absurdno bi bilo, pisati zgodovino NDR, ne da bi osvetlili velikanski nasilni aparat SED. Vsekakor pa je treba dokumente STASI skrbno brati in razvrščati; različne je treba poiskati in primerjati. Dokumenti STASI niso samo dosjeji ovaduhov, vsebujejo tudi uradne zapisnike, poročila, ki razkrivajo ozadje, analize, ukaze, izobraževalni material.
Večkrat se ugovarja, češ da so akti deloma ponarejeni in da so uradniki MfS kartoteke tako prečistili, da je nemogoče ugotoviti dejansko stanje. Tu pa je treba vedeti, da akti v glavnem niso unikati; kopije, povzetki, navodila, sporočila so bila poslana različnim uradnim enotam. Kdor bi hotel akte v celoti uničiti, bi moral imeti dostop do mnogih uradov. Vedno znova se namreč naknadno ugotovi, da obstajajo kopije, kjer so bili originalni dokumenti uničeni. Prav zaradi tega je tudi mogoče pri skrbnem pregledu odkriti ponaredke. Poleg tega so bili akti STASI glavni delovni instrument ministrstva in so zato morali biti avtentični, saj jih je naslednik moral uporabljati. Gotovo, v aktih je mnogo propagande, toda ta se nanaša le na razlago informacije, ne pa na sama dejstva. Tudi podoba opozicije v NDR postaja iz teh dokumentov bistveno bolj jasna.
Zapisi v teh aktih so zelo natančni. Klaus-Dietmar Henke, vodja oddelka za izobraževanje in raziskovanje pri zveznem pooblaščencu za dokumente službe državne varnosti, pravi o njih: primerljivi so z akti nacionalsocialistov; napisani so tako natančno, da so avtentične priče druge totalitarne izkušnje v Nemčiji. Ko so te listine odprli, v Nemčiji ni bilo več mogoče plesti legend okoli državnega socializma. Tudi zaradi tega morajo ostati odprti. Henke upravičeno opozarja, da so akti SED še pomembnejši kot nacistični, kajti v NDR so v 70. in 80. letih začeli izvajati novo prefinjeno obliko totalitarne oblasti. Zgodovinsko nove in značilne za MfS niso v prvi vrsti njegove vohunske, zasliševalske in represivne metode, nova je njegova obsežna (prikrita) usmerjevalna in manipulacijska funkcija. Če je bilo potrebno, so svoje ljudi razporejali ne le na pomembna področja države in družbe, ampak tudi v primarne skupine in celo v osebne odnose.
[Stran 062]
Tako imenovani »vplivni agenti« so imeli zaradi svoje visoke funkcije natančne informacije o gremijih vseh vrst – v politiki, znanosti, cerkvi. Te informacije so posredovali varnostni službi, povratno pa so dobili instrukcije, navodila za prikrito usmerjanje področja, za katero so bili odgovorni, včasih celo za več let naprej. V zvezni republiki so opazovali okoli 25.000 pomembnih oseb – politike, urednike, novinarje, menedžerje.
Drugi pomemben kompleks je vpogled v dokumentacijo oškodovancev, ki so doživeli zapostavljanje v poklicu, ki so bili zaprti, ki so jim onemogočali potovanje v inozemstvo in jih cesto ne le spravili ob vse premoženje, ampak jih tudi izgnali iz države in jim odvzeli državljanstvo. Za marsikoga od njih je branje svojega dosjeja boleča izkušnja. Pri tem pogosto naleti na na videz dobre prijatelje in sosede, tudi na družinske člane, ki so iz najrazličnejših razlogov delali za državno varnost, ne redko so bili prisiljeni. V aktih pa se najdejo tudi drugačne stvari: primeri ljudi, ki so pokazali pogum in značajnost, ki niso bili pripravljeni sodelovati ali pa so se umaknili.
Vsak posameznik mora imeti pravico, da ohrani tajnost podatkov v svojih listinah ali pa sodno nastopi proti svojim mučiteljem. In čisto jasno se je pokazalo, da si državljani pravice do vpogleda v akte žele; kajti vedno, kadar se v javnosti pojavilo razmišljanje o zaprtju aktov, se poveča število zahtev pri oblasteh in prizadeti protestirajo. Ko je zvezni kancler Kohl pred parlamentarno anketno komisijo izjavil: » … vem, kaj bi z dokumenti napravil,« se je v Gauckovi pisarni znašlo za 20 odstotkov več vlog kot prej, kajti ljudje so se bali, da bo zdaj prišlo do zaprtja aktov. Po najnovejši anketi Wickertovega instituta v Tiibingenu je 76 odstotkov vseh volilnih upravičencev v Nemčiji mnenja, da se morajo akti še naprej analizirati. Na zahodu je teh, ki to zahtevajo, 77,2 odstotka, na vzhodu pa 71,1 odstotka.
Po pogodbi o združitvi naj bi bili nekdanji sodelavci STASI odstranjeni s posebno zaupnih položajev. Še pred tem preobratom je začela prva svobodno izvoljena skupščina preverjati poslance – podobno se je dogajalo tudi v deželnih skupščinah. Preverjanje je v glavnem potekalo brez težav. Po združitvi 3. decembra 1991 je zvezni parlament sprejel predpise o preverjanju poslancev. To preverjanje je prostovoljno, le če je predloženo konkretno opozorilo, lahko poslovni odbor z 2/3 večino uvede preverjanje tudi proti volji poslanca. Nihče pa ni prisiljen odstopiti. Od 622 poslancev se jih je le 287 prostovoljno odločilo za preverjanje. Le poslanci »Bündnis 90« so se dali vsi preveriti.
7.1.4. Problem sodstva
Za žrtve režima SED ni važno samo to, da dobe vpogled v svoje akte, ampak gre tudi za to, da lahko proti storilcem sodno ukrepajo. Tu pa so seveda težave, kajti pri sodni obdelavi preteklosti NDR morajo uporabljati tudi takrat veljavni kazenski zakon. Tako je moralo zvezno sodišče v Karlsruheju sprejeti dve odločitvi, ki grobo prizadevata čut za pravičnost. Šlo je za prisluškovanje uradnikov MfS telefonskim pogovorom in za odvzem denarja iz pisem v mednarodni korespondenci. Kazenski zakon NDR za take primere ni imel predpisa, ki bi ustrezal nemškemu zveznemu zakonu. Zaradi te kazenskopravne vrzeli so bili storilci oproščeni. To seveda žrtev ne zadovoljuje in Gauck upravičeno opozarja, da ti mnogokrat mislijo, da bi pravna država morala krivico vedno kazenskopravno poravnati. Mnogi vzhodni Nemci zdaj s težavo spoznavajo, da je pravna država tudi država pravnih sredstev. Nekdanji oblastniki in njihovi pomočniki so se tega hitreje naučili. Tudi zato je važno, da se novinarji in zgodovinarji lotevajo te tematike, da imenujejo storilce in žrtve moralno rehabilitirajo.
»Očitno kršitev človekovih pravic« je vsekakor mogoče preganjati – tako zvezno sodišče – na primer »hude kršitve človekovih pravic in primere, »ko kazenski pregon in kazen nista služila za to, da se izkaže pravičnost, ampak da se onemogoči politični nasprotnik ali določena socialna skupina«. Kazenskipregon je mogoč tudi, kadar gre za prekoračitev zakonskih določil ali za zlorabo nedoločenosti zakona do take mere, da je kazen mogoče ovrednotiti kot očitno krivico, ali kadar je izrečena kazen, na primer pri obsodbah zaradi »bega iz države«, v neznosnem nesorazmerju s težo dejanja, tako da je kazen, ki je tudi v nasprotju s predpisi kazenskega prava NDR, zelo krivična in se mora šteti za težko kršitev človekovih pravic.
Preiskovalni urad, ki obstaja od leta 1990 in je odgovoren za postopek proti krimina[Stran 063]liteti vlade in združb, vodi preiskavo proti Erichu Honeckerju, Erichu Milkeju, Egonu Krezu, različnim strelcem ob berlinskem zidu in regionalnim ponarejevalcem volilnih rezultatov. Spet se bo zgodilo, da se bodo mnogi pravici izmuznili, čeprav so zelo obremenjeni: to pa spet hudo prizadene čut pravičnosti – kot v primeru Honecker. V pravni državi, proti kateri se je desetletja boril, so mu prizanesli in ga oprostili zapora – zaradi domnevnega življenjsko nevarnega rakastega obolenja. To je izkoristil in Nemčiji za vedno obrnil hrbet. Vodja preizkovalnega urada, Manfred Kittlaus, prej deželni policijski direktor v Berlinu, pravi: »Stojimo pred ogromnim temnim prostorom: umor, pregon, zloraba prava, trpinčenje, prisila, ponarejanje volilnih rezultatov, poneverbe, goljufije, izsiljevanje, trgovanje z orožjem in tako dalje. Kolikor več naredimo, toliko več bo znanega.«
Sodišča, revizorji, zgodovinarji, novinarji bodo potrebovali še leta, če ne desetletja, da bi razjasnili minulih 40 let v Nemčiji. Seveda so tudi mnogi, ki bi radi potegnili črto pod vsem. Šele pred kratkim je bilo na pobudo vzhodnih poslancev doseženo, da so ukinili rok zastaranja tako imenovanih »manjših deliktov«. Gauck je pred kratkim rekel v Hamelnu: »Kako se je mogoče drugače posloviti od diktature kot v sporu med tistimi, ki so vladali, in tistimi, ki so bili zatirani – s keep smiling morda? Kakšen mir bi to bil? To bi bil pač le gnil mir!«
7.2. Evropska odporniška gibanja v letih 1939–1945
Peter Urbanc
7.2.1.
Slovenca, ki pozna dogajanja v Sloveniji in Jugoslaviji med drugo svetovno vojno, gotovo zanima tudi to, kako so tisti čas preživljali drugi narodi pod nemško in italijansko okupacijo. Kakšen je bil njihov odpor do okupatorja, kako so se mu upirali ali mu pomagali, koliko je njihovo delovanje vplivalo na izid vojne? Na ta vprašanja skuša odgovoriti dr. Peter Urbanc iz Kanade v daljšem spisu, ki ga objavljamo v skrajšani obliki.
Ob nemško-italijanski zasedbi evropskih držav so se njihove vlade in kraljevske družine, z izjemo Danske in Belgije, umaknile k zaveznikom v London. V zasedenih deželah pa so se spontano začela ilegalna osvobodilna gibanja, ki jih bomo imenovali s skupno besedo Odpor (fr. Resistence, angl. Resistance, it. Resistenza). Odpor je imel različne oblike: obveščevalne dejavnosti, sabotaže, vojaške akcije. Vojaški položaj zaveznikov je bil vse do poletja 1942 zelo težak. Nemci so jih bili prehiteli v oborožitvi in jih leta 1939 presenetili. Bila so potrebna leta, da so zavezniki izurili dovolj divizij in pognali proizvodnjo vojnega materiala, ki je odločil izid druge svetovne vojne. Zato so v prvih letih vojne toliko bolj računali na podtalno vojskovanje v zasedeni Evropi. V ta namen so ustanovili dve organizaciji.
Britanska Special Operation Executive – SOE (Uprava za posebne operacije) je bila ustanovljena poleti 1941 na osebno pobudo W. Churchilla. Njena naloga naj bibila v prvi fazi organiziranje obveščevalnih služb, sabotaž, pomoči britanskim komandosom. V zadnji fazi pa naj bi prišlo do splošne vstaje okupiranih nrodov. Na ameriški strani je bil v ta namen ustanovljen The Office of Strategic Services – OSS (urad za strateške naloge).
Organizaciji sta se razlikovali po odnosu do prihodnjega političnega razvoja v okupiranih deželah. Medtem ko so Američani upoštevati le boj proti Nemcem in se za politiko niso dosti menili, so Angleži gledali korak dlje in pazili, da bi se politika v teh deželah razvijala v skladu z interesi Anglije.
7.2.2. Odpor v posameznih deželah
ČEŠKA. Pod okupacijo so Čehi takoj formirali tri tajne organizacije. Eno so vodili bivši častniki, drugo politiki predvojnih sredinskih strank, tretjo pa levičarji brez komunistov. Komunisti so se držali moskovske linije in so do 22. junija 1941 mirovali. Ob zasedbi so Nemci proglasili deželo za svoj protektorat pod imenom Protektorat Češka in Moravska (Slovaška je postala protektorat zase). Protektorat je formalno vodila marionetna vlada, medtem ko je bila legitimna vlada s predsednikom Benešem v Londonu. V tej prvi fazi ni bilo protinemških akcij – razen komuni[Stran 064]ciranja z Londonom, ki je bilo ves vojni čas intenzivno in uspešno. Češka fašista Vlajha in Moravec sta pridobila 16.000 članov. Emil Hacha, zdaj predsednik protektorata, je skušal reševati življenja, zato je v javnih nastopih hvalil Nemčijo in »slavno nemško orožje, ki brani tudi češki narod«. Tako kot Hacha so z Nemci sodelovali tudi novi premier Alois Elias in ministri – vse to z odobravanjem Beneša in londonske vlade. Nemci niso vedeli, pri čem so. Potem ko so leta 1941 pobili 1.500 izobražencev, med njimi tudi duhovnikov, je kazalo, da so Čehi že ukročeni. Aktivnega odpora ni bilo, celo nasprotno: Čehi so pridno delali v industriji.
Jeseni 1941 so Sovjeti odvrgli s padali tri skupine partizanov. Ti so bili takoj ujeti. Angleška SOE je urila v Angliji 158 Čehov. V tem obdobju je Beneš že zahteval akcije in prenehanje sodelovanja z Nemci. Prišlo je do majhnih sabotaž in stavk, ki pa so se po nekaj urah končale, ker so Nemci takoj pobrali talce in grozili s streljanjem.
Septembra 1941 je postal »Reichsprotektor« Reinhart Heydrich, eden najbolj pretkanih in surovih policistov. Takoj ko je prevzel položaj, je zavladal s terorjem, eksekucijami in aretacijami. V drugi fazi, ko je presodil, da so ljudje že dovolj ustrahovani, jim je povečal obroke živil in zboljšal delovne pogoje. Njegova teorija »najprej zlomi, potem ukloni« je povsem uspela. 350.000 čeških uradnikov je delalo pod vodstvom komaj 1.900 Nemcev. Ljudje so aktivno sodelovali v nemških organizacijah, odpor je postal nepomemben. Še leta 1944 je bila delovna morala na Češkem boljša kot v Nemčiji. Hitler je bil navdušen!
Beneš je bil v škripcih. Za ugled svoje vlade v Londonu je nujno potreboval uspehov. Predlagal je atentat na Heydricha. Enotna odporniška organizacija, ki je medtem nastala iz prejšnjih treh, je bila proti temu, češ da bi bile posledice strašne. Beneš pa ni popustil (po vojni je to zanikal). Dva Čeha, padalca, sta 27. maja 1942 ubila Heydricha. Hitler je še isti dan ukazal ustreliti sto Čehov, 10.000 pa zapreti, da bi jih imel za talce, dokler se storilci ne bi odkrili. Hacha je skušal Nemce pomiriti, na radiu je obtožil Beneša kot zločinca. 500 Čehov je poslalo Gestapu ovadbe zoper možne storilce. Nič ni pomagalo. Uničene so bile Lidice, Ležaky, ustrelili so 1331 oseb, med njimi premiera Eliasa, 252 Čehov in 1.000 čeških Židov so poslali v Mauthausen. Odpor je bil strt, dvignil se je šele maja 1945, vendar oslabljen in duhovno uničen. Ni se bil več zmožen upreti novi nevarnosti, komunistom. Beneš, ki je bil zaveznikom gorak zaradi Munchna, je podcenjeval komunistično nevarnost, v Sovjetih je videl predvsem velikega slovanskega brata …
SLOVAŠKA. Gverila se je pojavila pozno, toda silovito. Razlog je bil v posebnem statusu dežele v Hitlerjevi Evropi. Slovaška ni bila okupirana v pravem pomenu besede, morala pa je dovoljevati nemške vojaške transporte. Slovaki so dali precej vojakov na vzhodno fronto. Žide so izročali Nemcem, misleč, da jih vodijo v navadna delovna taborišča. Ko so zvedeli, da jih tam morijo, so začeli transporte zadrževati. Proti koncu vojne so se Slovaki skušali rehabilitirati. Ko so se avgusta 1944 Sovjeti bližali prelazu Dukla, sta se dve slovaški diviziji uprli. Nemci so upor zadušili in pri tem zajeli ali pobili 60.000 partizanov. Slovaki so se očitno ušteli. Računali so na hitrejši prodor Rusov, ki pa se je zavlekel. Slovaška ne pred to ne po tej akciji ne zaznamuje drugih dejanj proti Nemcem ali Madžarom.
POLJSKA. Nemci so napadli 1. septembra 1939 in s silovito premočjo zmagali kljub junaškemu boju Poljakov. Takoj po zmagi so velik del ozemlja anektirali in zavladali z vso brutalnostjo. Poljaki so bili nezadovoljni, ker Pij XII. ni obsodil Nemcev zaradi grozovitosti, ki so jih počenjali na Poljskem. Šele 2. junija 1943 je papež v nekem govoru omenil Poljsko, ki naj bi zopet vstala. Premalo in prepozno!
General T. Kutrzeba je septembra 39 organiziral gverilo SZP (Služba Zwyciestwu Polski). Kasneje se razne samostojne organizacije (razen maloštevilnih komunistov) združijo v osrednjo gverilo z imenom Armia Krajowa (AK) – domača armada. AK je nameravala v prvi fazi delovati le z diverzijami, sabotažami, obveščanjem. Vstajo naj bi oklicala šele tedaj, ko bi bili Nemci na koncu moči. V AK so bili previdni zaradi strašnih represalij. V 6 letih je Poljska zgubila 6.028.000 ljudi ali 22 odstotkov prebivalstva, kar je najvišji odstotek v Evropi. Približno 50 odstotkov teh žrtev je bilo poljskih Židov. Izmed 10.000 duhovnikov jih je padlo 1.800. Izobražencev (zdravnikov, profesorjev, inženirjev, advokatov) je padlo ali umrlo v taboriščih kar polovica.
[Stran 065]
Armia Krajowa je imela 380.175 vpisanih borcev. Izmed teh pa jih je bilo le 10.000 skromno oboroženih. Odpora v vojaškem smislu ni bilo, vse do varšavske vstaje. Zelo obširna in učinkovita pa je bila sabotažna dejavnost. Z vstopom SZ v vojno so se Poljaki znašli med dvema kamnoma. Nemci so jih hoteli uničiti, Sovjeti pa obdržati Curzonovo linijo in vsiliti komunistični režim. AK je že leta 1942 naredila načrt, kako bi osvobodila Poljsko, preden jo zavzamejo Sovjeti. Zavezniki pa ji niso hoteli dati orožja, da se ne bi zamerili Sovjetom.
V Zamošču, vzhodnem delu Poljske, so komunisti po letu 1941 organizirali partizansko enoto 3.000 mož, ki so ji dali ime Armia Ludowa (AL) – ljudska armada. Iz te skupine je potem izšel Lublinski komite, poljska levičarska vlada. Gverila, desna in leva, sta se nekajkrat spopadli, potem pa se je to nehalo, ker so bili komunisti prešibki.
Poljska obveščevalna služba je bila poleg češke najboljša. Še pred vojno so Poljaki izmaknili Nemcem (in izročili Britancem) njihovo »enigmo«, aparat za dešifriranje. Tako so Britanci vnaprej vedeli za razne nemške akcije, lokacijo podmornic itd. Poljski delavci so ugrabili dele rakete V2. Na Poljskem je delalo med vojno sto tajnih radijskih postaj.
Ko so se Sovjeti približali Varšavi, je nastalo silno navdušenje. Sovjeti so pozivali k vstaji. Odločitev za vstajo pa je bila zgrešena, kajti AK je imela samo 2.500 dobro oboroženih mož, Nemci pa 15 do 16.000. Vstaja je trajala od 1. avgusta 1944 do 5. oktobra, ko so se Poljaki morali vdati. Nemci so se znesli nad uporniki z nepopisnimi grozovitostmi. 10.000 poljskih vojakov je padlo, 65.000 je bilo ranjenih, mnogi pogrešani. Civilne žrtve so šle v desettisoče, mesto pa je bilo dobesedno zravnano z zemljo.
FRANCIJA. Po porazu spomladi 1940 so se Francozi organizirali v številnih ilegalnih enotah, društvih, frakcijah. Komunisti so se do junija 41 zvesto držali direktiv iz Moskve. Ko je bila Francija še v vojni, so celo sabotirali francoske vojaške akcije. Po letu 1941 so poskušali prevladati v Odporu z organizacijo Front National. De Gaulle je takoj uvidel, da jim ne gre le za vodstvo Odpora, ampak tudi za vodilno vlogo v povojni politiki. Zato je ustanovil enotno organizacijo FFI (Force française de l’intérieur), ki je vključevala tudi komuniste. FFI je s težavo obvladovala položaj do osvoboditve. Gverilcev (makijevcev) je bilo ob osvoboditvi okrog 140.000. Delovali so predvsem s sabotažami, ki so bile številne in uspešne, zlasti v času dneva D v Normandiji. Zavezniki z De Gaullom so zahtevali iz vojaških in političnih razlogov (nezaupljivost do komunistov), naj se gverila vzdrži vojaških akcij do izkrcanja Angloameričanov. Predčasne akcije bi naredile mnogo več škode kot koristi. Veliko vlogo je igralo obveščanje, špijonaža. Med največje uspehe na tem področju štejejo to, da so se dokopali do načrta nemške obrambe atlantske obale. Uspešni so bili tudi v propagandi, saj so imeli kar 1200 ilegalnih glasil.
V Franciji so Nemci ustrelili 2.039 talcev, v zaporih pa je bilo 39.000 oseb.
Legitimno sodelovanje z okupatorjem je bilo v Franciji množično. Mnogo Francozov je sodelovalo bolj, kot bi bilo treba. Med 500.000 Francozi, odpeljanimi na delo v Nemčijo, je bilo tudi precej prostovoljcev. S prostovoljci so bili prisotni tudi na vzhodni fronti. Najbolj mučno in še ne povsem razčiščeno je vprašanje nedopustne kolaboracije, zlasti preganjanja Židov, ki je bilo množično in v glavnem delo Francozov samih.
BELGIJA. Formirale so se tri odporniške organizacije, ena od teh je bila komunistična. Podtalna dejavnost je zajemala tri področja: organiziranje kanalov za reševanje zavezniških vojakov, zlasti pilotov (v glavnem prek Francije v Španijo), zelo uspešno obveščevalno službo in sabotaže, učinkovite zlasti v elektrarnah in na elektrovodih. Prave gverile ni bilo, že zato, ker ni bilo naravnih pogojev. Nemci so po uradnih podatkih ustrelili 239 patriotov, do 50.000 pa so jih imeli v zaporih. Po drugi strani pa je bilo tudi število prosto[Stran 066]voljcev za vzhodno fronto precejšnje. V Belgiji je obstajala močna pronacistična stranka, ki jo je vodil L. Degrelle. Ta se je zavzemal za priključitev Belgije Nemčiji.
NIZOZEMSKA. Največji prispevek zavezniški strani je dala obveščevalna služba. Ta pa je tudi doživela strašen udarec. Nemci so zajeli ilegalnega radiooperaterja, ki je potem moral več mesecev delati zanje, česar Angleži niso vedeli. Posledice: zajetje 52 agentov, odkritje 15 ton eksploziva, več tisoč kosov lahkega orožja, 75 oddajnikov itd.
Izmed vseh zasedenih dežel je imela Nizozemska največjo pronacistično stranko: 40.000 članov. Na vzhodno fronto je šlo več tisoč prostovoljcev. Izmed 160.000 nizozemskih Židov se jih je rešilo le 20.000.
Leta 1944 je imel nizozemski Odpor 2.000 članov. Nemci so jih ustrelili 36, zaprli pa kakih 50.000.
DANSKA. Ob okupaciji sta kralj in vlada ostala doma. Sodelovanje je bilo korektno in Nemci do leta 1943 niso imeli težav. Dopustili so svobodne volitve, na katerih je dobila pronacistična stranka 5 odstotkov glasov. Na vzhodno fronto je šlo precej prostovoljcev. Sčasoma sta se formirali dve uporniški skupini, ena komunistična. Sabotaž na železnici, v tovarnah, na elektrovodih je bilo toliko, da so Nemci z ultimatom izsilili odstop vlade. Nastopilo je pravo vojno stanje. Danska je bila za Nemce tako pomembna, da so imeli tam več vojaštva kot na ozemlju Jugoslavije.
Danci so bili edini v Evropi, ki so množično reševali svoje Žide. Ko so zvedeli za grozeče aretacije, so jih v nekaj tednih vse ilegalno prepeljali na Švedsko.
Statistike navajajo 25.000 partizanov, ki pa so čakali doma, ker naj bi udarili šele tik pred koncem. Nemci so ustrelili 46 talcev, v zaporih pa je bilo 14.000 ljudi.
NORVEŠKA. Že poleti 1941 so močni angleški komandosi napadli otočje Lofoten. Akcija ni uspela, nemško maščevanje nad domačini pa je bilo tako surovo in množično, da je norveška vlada v Londonu protestirala. Take akcije nudijo v vojaškem smislu malo, izzovejo pa strašne represalije. Willy Brandt, ki je takrat živel na Norveškem in bil celo norveški državljan, je dejal, da je bil »norveški odpor bolj zadeva duha kot pa dejanske akcije«. Bolj kot sporadične gverilske akcije je Nemce skrbela možnost splošne vstaje in britanske invazije. Zato so deželo »ščitili« s 13 divizijami, 90.000 mornarji in 6.000 esesovci. V sabotažnih akcijah so Norvežani uničili tovarni letal in lokomotiv in veliko tovarno žveplene kisline. Zavezniki so s padali, še bolj pa z majhnimi norveškimi ribiškimi ladjami, infiltrirali 214 agentov in 300 ton orožja. Velika akcija SOE in domačih naj bi bil napad na Norsk Hydro, ki je proizvajal težko vodo. Napad pa ni povsem uspel.
Norveška je dala Quislinga, ki pa je bil Nemcem neprijeten, ker je vztrajal pri norveški neodvisnosti. Na smrt je bil obsojen zaradi uničevanja Židov in podpisov na odlokih za streljanje talcev. Norveška je dala močan kontingent prostovoljcev za vzhodno fronto.
Statistike: formalno članstvo v gverili (Milorg) leta 1944: 35.000. Nemci so ustrelili 25 talcev in zaprli 18.000 oseb.
ITALIJA. Do septembra 1943 so bili Italijani v nemškem taboru. Oboroženega upora dotlej ni bilo. Pomembne pa so bile množične stavke v Torinu in Milanu marca 1943. Po kapitulaciji septembra 1943 so ustanovili CLN (Comitato di liberazione nazionale). Komunisti so ustanavljali svoje partizanske enote, garibaldince. Uporniki so bili najbolj aktivni v Piemontu, že septembra 43, kasneje pa tudi na fronti, zlasti med Firenzami in Bologno. Komunisti so delali na svojo roko, ne meneč se za represalije. Ko so v Rimu z bombo ubili 32 nemških pomožnih vojakov, starih letnikov iz Bozna, so Nemci ustrelili 345 talcev. Zavezniki so v glavnem odklanjali vojaško pomoč Italijanov iz vojaških, pa tudi političnih razlogov, zato jim tudi niso hoteli pošiljati večjih količin orožja. Partizani, bilo naj bi jih 200.000 (?), so dvignili glave šele aprila 45, ko je šla vojna že h koncu in so se Nemci umikali proti severu.
Ob slovensko-italijanski etnični meji so slovenski partizani sprejeli pod svoje okrilje italijanske levičarske gverilce. Zmenili so se, da etničnega vprašanja ne bodo načenjali. Ob tej meji je nastala »Repubblica d’Osoppo«, ki so jo Nemci zlahka razbili. Brez potrebe so padli tisoči.
Komunistični partizani so dolgo časa delali za to, da bi po vojni prevzeli oblast. Začeli so likvidirati »kolaboracioniste«, ki pa so bili večinoma le potencialni nasprotniki levice. Ko je v vlado vstopil Palmiro [Stran 067]Togliatti, je ukazal svojim partizanom, naj se vključijo v skupni CLN. S tem je nevarnost komunistične prevlade minila.
AVSTRIJA. Po anšlusu je bila skoraj vsa opozicija strpana v zapore in taborišča. Polovica Židov se je izselila, druga polovica pa je šla v taborišča in smrt. Dejanskega odpora ni bilo. V Avstrijo so prodrli slovenski partizani, z avstrijskimi komunisti pa sodelovanje ni steklo zaradi izdaje. Slovenski partizani so kljub velikim izgubam ostali na Koroškem. Njihove akcije niso imele vojaškega pomena. Avstrijci so po vojni našteli kakih 60 primitivnih zločinskih likvidacij. Britanska SOE je s pomočjo partizanov prišla tudi v Avstrijo. Ko je neki agent te službe padel v sumljivih okoliščinah na Svinji planini, so Angleži svoje agente umaknili z motivacijo, da se za komunizem ne mislijo boriti.
GRČIJA. Takoj po italijanski in nemški zasedbi so Grki ustanovili ducate podtalnih osvobodilnih organizacij. Marionetna vlada, ki so ji okupatorji pustili 8.400 vojakov, je nesposobna, tare jo silna inflacija in huda lakota, od katere umre 70.000 Grkov. Proti sredi leta 1942 se Odpor kristalizira v dve organizaciji: desničarsko EDES, ki jo vodi polkovnik Zervas, in komunistično ELAS, ki jo vodi Aris Veluhiotis. Obe organizaciji sta imeli poleti 42 na terenu le nekaj sto mož. Zelo močna je sabotažna dejavnost, posebno na železnicah. Junija 1943 sklenejo gverilci sporazum o skupnem nastopu. Po kapitulaciji Italije njihovo število močno naraste. Prihaja do frontalnih spopadov z Nemci, ki se pa slabo končajo, s tisoči mrtvih.
Proti koncu 1943 ELAS že pripravlja revolucijo. Njen vodja Veluhiotis je ob neki priložnosti dejal: »Če je treba, ubijem deset nedolžnih, da le zadenem enega krivega.« In po spodleteli revoluciji: »Ker nismo dovolj ubijali, smo propadli. Revolucije uspevajo, če so reke rdeče od krvi.«
Leta 1944 so komunisti v premoči. Nasprotniki se morajo umakniti na Krf. Sledi množična intervencija Angležev, ki 1. oktobra 44 zasedejo Atene. Komunisti se umaknejo na sever in odvedejo s sabo 15.000 talcev – 4.000 izmed njih v smrt.
Grške žrtve zaradi gverile so bile grozljive: 1.700 vasi uničenih, 70.000 talcev ustreljenih. Italijani so jih usmrtili 9.000, Nemci 21.000, Bolgari 40.000.
ALBANIJA. Boj proti okupatorju se je hitro sprevrgel v čisto borbo za oblast. Prevladala je levica, Angleži so s težavo rešili nekaj njenih nasprotnikov v Italijo.
ANGLEŠKI ROKAVSKI OTOKI. Nad 100.000 Angležev se je držalo direktive iz Londona: »Sodelujte z okpatorjem v mednarodno predvidenih dopustnih oblikah, rešujte angleška življenja.« Odnosi z okupatorjem so morali biti res prisrčni, saj so nemški vojaki pustili tamkajšnjim Angležinjam nič manj kot 900 nezakonskih otrok. Domači funkcionarji so sodelovali z Nemci, dopustni okvir pa so nekajkrat prekoračili, posebno s svojimi podpisi na odlokih, ki so smrtno zadevali Žide.
SKLEP. Ocenjevati učinek evropskega Odpora na izid druge svetovne vojne ni lahko. Mnogih podatkov ni mogoče preveriti. Nedvomno je, da so vse strani v poročilih o svojih uspehih in nasprotnikovih izgubah krepko pretiravale: navajane številke so bile včasih tudi stokrat previsoke. Bi bil izid vojne brez Odpora ravno tak, kot je bil? Bi vojna trajala dalj časa? So ogromne žrtve, ki jih je zahteval Odpor, prevelike glede na rezultate?
Zdi se, da je Odpor največ pripomogel k zavezniški stvari z obveščevalno službo. Ta je bila nujna, brez nje bi bile žrtve marsikdaj veliko večje, nekatere akcije verjetno ne bi niti uspele. Zelo pomembna je bila tudi sabotažna dejavnost, vendar ne povsod enako. Najboljši so bili Francozi v času ob izkrcanju v Normandiji. Industrijska sabotaža je bila zelo uspešna na Norveškem in Danskem, slabše pa je bilo na Češkem in tudi v naši Sloveniji: industrijska proizvodnja je v teh dveh deželah med vojno krepko zrasla. Transport je bil s sabotažami oviran, vendar nikoli resno načet. To delo so morali opraviti bombniki.
Najmanj smotrna je bila v okupiranih deželah vojaška konfrontacija. Gverila s slabše izurjenimi vojaki, slabšim orožjem, težkimi pogoji ilegale ni mogla biti kos nemškemu vojaštvu in njegovemu orožju. Primeri za to: dve osvobojeni ozemlji v Visoki Savoji v Franciji, Repubblica d’Ossopo v Italiji, slovaška vstaja ter prestolnici Pariz in Varšava. Če je možen kak sklep, je vsekakor ta, da je bil Odpor v letih 1939–45 v vojaških konfrontacijah neuspešen in veliko predrag.
ODPOR IN POLITIKA. V vseh državah so skušali komunisti izkoristiti osvobodilni [Stran 068]boj za svojo prevlado na koncu vojne. Na Zahodu niso uspeli, Moskva in sovjetski interesi so bili predaleč. Drugače pa je bilo v vzhodni Evropi: tu je bil Odpor le krinka na krvavem obrazu revolucije. Brez nje ne bi bila zmagala. Narodi so prišli z dežja pod kap. Trajalo je dolgih 45 let, da so se resnično osvobodili.
8. Pod lupo
8.1. Zakaj ni četniška ilegala v letih 1942/43 dosegla večjega razmaha?
Janez Grum
8.1.1.
Ob 50-letnici poraza četniškega odreda v Grčaricah je prav, da se tako vprašujemo.
Po starem šolskem načinu bom takoj postregel z odgovorom njenega poveljnika Karla Novaka: »Krivi so Slovenska legija (SL), Slovenska ljudska stranka (SLS), skratka slovenski klerikalci!«
Tako je Novak pisal pet let kasneje v vrsti člankov o četništvu v Sloveniji, ki so bili objavljeni v srbsko-ameriškem tedniku Srbobran (Pittsburgh), leta 1956 pa v Knjigi o Draži (Windsor, Kanada). Omenjene članke in knjigo je bralo mnogo Srbov po svetu, nekateri tudi neskrajšane Novakove spomine »Moj vojno-politicki rad 1942–1945« v Sokolskem vestniku (1987, Milwaukee). Ta očitek na račun SLS je bil večkrat zapisan in izgovorjen med slovenskimi domobranci in protikomunisti po svetu, tako tudi letos ob 50-letnici poraza v Grčaricah.
Ali je očitek utemeljen? Po stari sholastični metodi naj takoj odgovorim, da je krivda SL in njenih političnih predstavnikov neznatna ali pa je sploh ni. V naslednjih odstavkih bom skušal to dokazati. Najprej mi dovolite nekaj zgodovinskega pregleda o dejavnosti majorja Novaka do maja leta 1942 in oris Slovenske, Sokolske in Narodne legije.
Po končani vojni se je v Ljubljani nabralo čez 300 aktivnih oficirjev in 700 podoficirjev kraljeve jugoslovanske vojske. Nekateri od njih so se skušali povezati s polkovnikom Mihajlovićem v Srbiji in njegovimi, ki niso položili orožja in so se zbrali na Ravni gori, 60 km južno od Beograda. Vidnejši oficirji, med njimi major Novak, so se pregovarjali s predstavniki OF o sodelovanju, a do dogovora ni prišlo. Večina oficirjev je neodločeno čakala.
Končno sta na predlog treh bivših ministrov (Sernec, Marušič, Novak) odšla v začetku novembra na Ravno goro polkovnik Avšič in major Novak, da z Mihajlovićem ocenita položaj v Sloveniji in dobita navodila za nadaljnje delo. Za poveljnika četniških enot, ki naj bi nastale v Sloveniji, je bil imenovan Avšič, Novak pa za načelnika štaba. Novak piše v svojih spominih, da Mihajlović ni nasprotoval pogovorom z OF. Opozarjal pa je na opreznost, saj mora četniška organizacija ohraniti samostojnost.
Ko sta se Avšič in Novak v decembru vrnila, se je položaj spremenil. OF je ravno začela z divjo gonjo proti Mihajloviću zaradi četniškega napada na partizanske Užice. Nekaj dni prej pa so partizani napadli četniško postojanko, s čimer se je začela v Srbiji državljanska vojna. OF je uspelo v času njune odsotnosti vsaj toliko pregovoriti 80 oficirjev, da so hodili na predavanja, ki jih je zanje pripravil Boris Ziherl.
Pod vplivom ministrov in zaradi četniškega napada na Užice se je Avšič odločil za OF, Novak pa ostal zvest Mihajloviću. Ta ga je imenoval za svojega predstavnika v Sloveniji z nalogo, da organizira četništvo.
Čez zimo je Novak sicer pripravil načrte, z izvedbo pa predolgo čakal. Skoraj vse oficirje in podoficirje so namreč Italijani 19. marca 1942 odvedli v internacijo. Le redkim je uspelo, da so se poskrili. Za internacijo so krivi komunisti, saj so poslali večjemu številu oficirjev kar po pošti na dom pozive, naj se pridružijo partizanom, kar je italijanska obveščevalna služba zlahka odkrila.
[Stran 069]
Aktivni oficirji v Sloveniji so bili leta 1941 prepričani, da bo možno sodelovanje z OF. Zato niso niti poskušali organizirati kake skupine, ki bi bila protikomunistično usmerjena. Pohiteli pa so politiki SLS, tisti, ki so ostali v domovini in že 29. maja 1941 ustanovili Slovensko legijo (že večkrat je bilo napačno zapisano, da je bila ustanovljena mesec dni prej). Disciplina v tej organizaciji je bila ohlapna. Ljudje so se včlanili vanjo predvsem iz zavesti pripadnosti bivšim organizacijam: Fantovskim odsekom, prosvetnim društvom in SLS. Končno je štela nekaj več kot 6000 članov. (Levičarski zgodovinarji navajajo, da je bilo julija 1943. leta 107 postojank vaških straž, v njih pa 6130 stražarjev. Najbrž jih je bilo nekaj več, ker starejši člani Slovenske legije niso bili v posadkah. Omenja se število blizu 8000 članov.)
Politiki SLS so se torej odgovorno zavedali, da morajo takoj po italijanski zasedbi povezati svoje ljudi in jih pripraviti na odpor proti okupatorju. Z njim bi začeli, čim bi prišla namig ali povelje od kraljeve vlade v Londonu in Angležev.
Dva meseca kasneje, v juliju, so bivši Sokoli ustanovili svojo Sokolsko legijo, ki je štela okrog 800 članov. V glavnem je bila omejena na Ljubljano. Tudi tej legiji moramo priznati, da je pri svojih članih spodbujala narodno zavest. Oboroženi upor proti okupatorju bo nujen in se morajo nanj pripraviti. Ali je bila disciplina v njej kaj večja? Morda že, pripravljenost zgrabiti za puško in oditi na teren pa manjša kot pri Slovenski.
Iz bivšega kluba Pobratim je v začetku leta 1943 nastala še Narodna legija, ki je bila predvsem jugoslovansko usmerjena. Večinoma so bili v njej izobraženci, tudi nekaj aktivnih oficirjev, skupno 150 do 200 ljudi. Kolikor smemo soditi po njihovih okrožnicah, so bili dobro organizirani in tudi pripravljeni, da se pridružijo Mihajloviću. K njej sta pristopila tudi dr. Gosar in prof. Šolar.
Legije so torej opravljale pomembno delo, ki ni bilo brez nevarnosti. Zato zaslužijo njihovi ustanovitelji priznanje. Legije niso bile znak slovenske razcepljenosti, kot nekateri kar naprej trdijo in pišejo (npr. dr. Stanko Kociper v vseh svojih člankih in govorih). Pri Italijanih, Francozih in Poljakih so ravno podobne organizacije postavile na teren odporniške skupine. V Italiji so bile vsaj štiri, več jih je bilo tudi v Franciji in štiri pri Poljakih. Dvomim, da tudi njihovi pisci tako trdovratno ponavljajo, da so dokaz neenotnosti. Upor je pomenil nadaljevanje aktivnosti prejšnjih demokratskih strank v razmerah okupacije. Pri teh narodih so bili domiselni in delovni zlasti aktivni oficirji. Pri Poljakih so ob nemški okupaciji takoj razglasili, da mora biti vsako odporniško gibanje pod njihovim vodstvom. Pri Slovencih je bilo to drugače, ker nismo bili državni narod. Aktivni oficirji so imeli stik le s sokolsko organizacijo, ki je bila od leta 1930 državna. Pri sokolskem centru v Ljubljani so imeli stalnega zastopnika vojske, zadnji je bil major Andrej Glušič, v Mariboru pa Pavle Vošnar, oba za »predvojaško vzgojo« . Nobenega stika pa niso imeli ti oficirji s Fantovskimi odseki, ki so bili nasledniki katoliškega telovadnega Orla.
V tem zgodovinskem pregledu naj na kratko omenimo tudi maloštevilno Slovensko državno gibanje kaplana Franca Glavača, urednika Domoljuba in Slovenca, ter dejavnost ing. Fanuša Emmerja, ki je bil v stikih z nekaterimi aktivnimi oficirji. Že v jeseni 1941 sta poskušala ustanoviti četniško ilegalo. Emmer je celo vzpostavljal radijsko zvezo z Mihajlovićem. Zaradi neprevidnosti je padel načrt v Beogradu v roke komunistom. Emmerja je njihov likvidator 4. decembra 1941 ustrelil za cerkvijo sv. Jerneja v Šiški, kamor so ga zvabili na srečanje.
Kot smo že omenili, so bili oficirji in podoficirji, ki naj bi sestavljali jedro četniške ilegale, v italijanski internaciji. Zato je Novaku ostalo samo eno: dobiti ljudi za načrtovano ilegalo od imenovanih legij, predvsem od Slovenske.
Pri pogovorih med vodstvi in na terenu je prihajalo do trenj, ki so bila razumljiva. Aktivni oficirji so bili jugoslovansko in vede ali nevede centralistično usmerjeni, saj so bili vzgojeni v vojaški akademiji, ki je bila srbska. SL in SLS pa sta bili dosledno slovensko usmerjeni in si prizadevali za Slovenijo v federativni Jugoslaviji. Major Novak je denimo naročil kapetanu Vošnarju, naj vaške straže na Št. Joštu vzgoji v jugoslovanskem duhu. (Ta različnost je prihajala pogosto do izraza tudi kasneje v Prezljevi četniški ilegali v času domobranstva.) Za trenja je bilo večkrat krivo kasarniško ali kaplarsko ravnanje s slovenskimi fanti. Tako je po mojem napravil četniški ilegali na Dolenjskem in [Stran 070]Legiji smrti veliko škode leta 1942 rezervni kapetan Janko Debeljak. Prej je bil menda oficir jugoslovanske trgovske mornarice. Z legionarji je ravnal grobo, jih poniževal, da niso nobena vojska, zraven pa govoril tako prostaško, da je bilo prehudo celo za tiste, ki so vojsko že služili. In Debeljak je bil Novakov namestnik!
Še nekaj vzrokov, zakaj ta ilegala leta 1942 ni uspela. Nekateri njeni podporniki in pristaši se niso strinjali, da si je majhna četniška skupina, ki je prišla v dolino Krke vzhodno od Novega mesta, nadela partizansko preobleko. Nastopala je kot skupina partizanov iz Štajerske, imenovana Štajerski bataljon. Izgledali so kot partizani, s partizankami na glavi in z obnašanjem so jih posnemali. Njihovi somišljeniki so bili grenko razočarani, ko je bil konec julija bataljon legaliziran pri italijanski diviziji, prešel v redne postojanke in prevzel ime »Legija smrti«. Prišlo je tudi do trenja s podružnico SL v Novem mestu, predvsem pa do navzkrižja s štirimi ali petimi kaplani, ki so bili glavni podporniki ilegale. Že omenjene razlike so legijo tudi notranje slabile. (Cf. poročilo o razmerah v Legiji, ki ga je napisal France Grum, jaz pa dal v pogovoru z njim končno obliko in ga na njegovo željo podpisal kot »Akademik Janez«. Saje, Belogardizem, str. 330, 334–337. Franc Grum in drugi razen Jožka Jakoša, ki so se pridružili ilegali maja na Sv. Urhu, so se v pozni jeseni vrnili domov.) In končno je v decembru potegnil Novak iz Legije 50 vojakov za novo ilegalo, na katero ne bi vplivali SL in kaplani. O tem beremo v njegovih spominih: »Sredi decembra mi je vendar uspelo, da sem s težavo potegnil iz vaških straž nekaj oficirjev in okoli 50 najboljših vojakov z najboljšim orožjem, kolikor ga je bilo mogoče zbrati. Bil sem prepričan, da bo ta mala enota kasneje kot magnet privlačna tudi za tiste, ki so bili še v dvomih, da bo stvar uspela. Medtem je vpliv lokalnih političnih faktorjev pri starešinah vaških straž (v tem primeru Legije) preprečil ta začetni uspeh.« Naprej navaja, da je bilo celo ogroženo njegovo življenje.
Glavni spor med Novakom in SL ter SLS pa je nastal spomladi 1943, ko je skušal med Št. Joštom in Rovtami ponovno ustanoviti četniško ilegalo. Podpirali sta ga majhna skupina aktivnih oficirjev, ki je prišla iz internacije, in Sokolska legija. Odred je narastel na 80 mož. Od Slovenske zaveze, ki je združevala prejšnje demokratične stranke, je zahteval 2000 mož, ki naj bi jih dala SL. Tedaj pa so se že širili prvi glasovi, da išče Novak stike z italijanskim poveljstvom. Zato je bilo stališče vodstva SL logično: »Četniška ilegala bo skušala prej ali slej postati pri Italijanih legalna. Zato je pošiljanje vojakov iz legalnih vaških straž vanjo nesmisel.«
Novak je hotel ustanoviti tudi politični odbor, ki bi mu bil podrejen, saj je bil Mihajlovićev poveljnik za Slovenijo in s tem predstavnik jugoslovanske vlade v Londonu. S tem načrtom ni bilo nič. Uprl se mu je celo bivši minister dr. Kramer.
Novak ni miroval. Napravil je načrt, da bo odpeljal s seboj na Dolenjsko vaške stražarje iz Št. Jošta, vsaj delno pa tudi iz Rovt, Hotedrščice in Zaplane. Ni se posvetoval s SZ in SL. Pričakoval je, da mu bodo poveljniki kar prepustili svoja moštva. Seveda se vodstvo SL s tem ni strinjalo in načrt je padel v vodo.
Morda bo za katerega od bralcev to dogajanje oprijemljiv dokaz, da so bili slovenski klerikalci tisti, ki so takrat preprečili nastanek četniške ilegale v Sloveniji. Vendar se je takrat že vedelo, da navezuje Novak stike z italijanskim poveljstvom. Z vednostjo tega poveljstva je potem odšel četniški odred 80-ih mož na Dolenjsko. (Širše o tem pohodu v članku »Padec Grčaric«, št. 10 Zaveze.)
Naj navedem, kako je ocenjeval Novakove stike s slovenskimi politiki major Slavko Bjelajac, poveljnik Liškega četniškega odreda. Takle je povzetek njegovega pisanja:
»Zadnji teden avgusta ali v prvem tednu septembra 1943 meje nepričakovano obiskal v mojem glavnem stanu na Liki ppok. Novak, iščoč vojaško pomoč. Nekaj čet, ki so bile pod mojim poveljstvom, naj bi poslali v Slovenijo. Pomagale bi njegovemu odporniškemu gibanju in s tem rešile njegov ugled Mihajlovićevega poveljnika. Z nesrečnim, deprimiranim in zelo vznemirjenim Novakom sem se dolgo pogovarjal. Skušal me je prepričati, da so višji častniki in vodilni politiki slovenskih strank odgovorni za neuspeh v Sloveniji. Vse oficirje, ki so bili po stopnji višji od njega, je označil za nesposobne in saboterske. Prav tako je obtoževal slovenske politike, da niso hoteli sodelovati niti priznavati njegovega vodstva in prizadevanj. Po njegovem so bili vsi [Stran 071]proti njemu, čeprav je samo skušal izvrševati Mihajlovićeva povelja.
Ko je Novak prosil za vojaško pomoč, se je skliceval na Mihajlovića, kar pa ni bilo res. Razložil sem mu, da je položaj v Sloveniji tak, da bi bilo delovanje srbskih četnikov nujno omejeno, saj jih ne bi podpirali niti višji oficirji niti politiki. Po nekaj dneh mi je uspelo dobiti dovoljenje pristojnih in se je vseeno ena od naših enot pod poveljstvom majorja Mileta Kapetanovića podala proti Sloveniji. Zaradi premočnih sil, ki je nanje zadela, se je bila prisiljena vrniti.
Preden je odšel, sem mu odkrito povedal, da je sam odgovoren za večino težav v Sloveniji. Zahteva, da se mu podredijo oficirji, ki so višji po činu, in pričakuje, da bodo politični voditelji gladko sprejeli njegov program. Res ga je Mihajlović postavil za organizatorja, kar pa mu ne daje pravice, da bi nastopal kot vrhovni poveljnik. Ta vojna je več kot navaden vojaški spopad.
Novakov temperament in značaj nista ustrezala za to vrsto vojne, kjer smo imeli opravka z revolucijo in ne enostavnimi vojaškimi problemi.«
Ko je Bjelajac pisal ta članek, je bil polkovnik v ameriški armadi kot strokovnjak za ilegalno bojevanje. Objavil ga je v The South Slav Journalu, Vol. VI., No 3/32, Autumn 1983.
Naj k temu dodam še pismo ing. Ladislava Bevca, načelnika Sokolske legije, in v njem besede, da Novak ni poznal slovenskih razmer in da je bilo z njim težko delati. Pri klubu Stara pravda (več o Stari pravdi v Zavezi, št. 8, »Spomenica stare in nove pravde«) so prišli do prepričanja, da ga je treba zamenjati, kar je Ljubo Sircc predlagal Mihajlovićevemu zastopniku v Švici ravno na dan italijanske kapitulacije. Predsednik Stare pravde ing. Nagode je imel o Novaku negativno mnenje.
Upam, da sestavek prepriča, da major Novak nima prav, ko dolži slovenske klerikalce, da so krivi za neuspeh četniške ilegale v Sloveniji.
8.2. Zanikanje revolucije
Pavel Kogej
8.2.1.
Ob zadnjem odkrivanju farnih plošč v letu 1993, bilo je v Žalni, sem v svojem nagovoru uporabil Borove verze, ki so bili našim revolucionarjem vodilo. Par dni kasneje sem od enega od poslušalcev dobil opozorilo, da sem Borove verze popačil, ker je on v resnici zapisal »vaš bog so: rop, požig, umor!« Začudil sem se, kako to, da s tako gotovostjo to zatrjuje. Borove pesmi »Previharimo viharje«, ki so bile razmnožene v ilegalni partizanski tiskarni, so mi prišle v roke že konec leta 1943. Povedati moram, da sem Borov revolucionarni jezik občudoval, čeprav sem bil borec na drugi strani. Tako so se v moji »bojni« prtljagi poleg drobnih Prešernovih poezij znašle tudi Borove pesmi. Pesmi sem večkrat prebiral in še posebno so se mi v spomin zapičili verzi iz »Partizanske« pesmi, ki je nosila takrat naslov Rdeči pionirji. Prva kitica se glasi: »Razpnite čez ves svet vešala / naš bog so: rop, požig, umor! / Divjajte! Kri je zakričala! / Glavo je dvignil v nas upor!« Vsebina se mi je zdela povsem revolucionarno logična. Kje je potem napaka? Moj kritik mi naroči: »Berite prispevek v celovškem Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1994.« Takoj sem si kupil Koledar in res našel zapis pod inicialkami »J. Š.« (zagotovo je to Joško Šavli) z naslovom »Domoljubu Mateju Boru v spomin«. Med drugim beremo v tem sestavku sledeče:
»Leta 1941 in 1942 piše (Matej Bor) pesmi s partizansko vsebino, ki jih je kot razmnoženino izdalo Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet pod naslovom Previharimo viharje. Naključje je hotelo, da je takrat nasprotna stran, propagandni oddelek pri domobrancih, prav te Borove partizanske pesmi izrabila k pogromu nad slovenskimi ljudmi. V ta namen je bila primerno ponarejena še zlasti prva kitica pesmi Partizani, ki se v izvirniku glasi:
Razpnite čez ves svet vešala!
vaš bog so: rop, požig, umor!
Divjajte! Kri je zakričala!
Glavo je dvignil v nas upor!
Kitica izraža silno prizadetost pesnika ob vdoru Nemcev v Slovenijo in njeni zasedbi [Stran 072]in poziva na upor. Nasprotna propaganda pa jo je predstavila takole: Naš bog so: rop, požig, umor …
Žal so ta stih potem ponavljali tudi še v zdomstvu. Matej Bor, kot je sam pravil, ni bil pripravljen uklanjati se in prositi za popravek. Tako se je ta ponaredba ponavljala celih 40 let.
V Književnih listih je bil dne 15. malega travna 1993 objavljen za njegovo 80-letnico pogovor, v katerem je bila ta mučna zadeva pojasnjena. Na vprašanje, kaj je počel med vojno, odgovarja namreč takole: ‘Tolkel sem se. S peresom. Moji nasprotniki so si prizadevali razveljaviti mojo poezijo – med vojno v domobranskem časopisju med drugim s tem, da so moje verze kriminalno potvarjali … In kdo je zagrešil to? Danes tudi v Književnih listih tako čaščeni Tine Debeljak. To mi je povedal njegov mladi kolega Rot. Njemu pa Debeljak sam. V Argentini … Zanimivo je, da so to potvorbo objavili tudi po vojni (v emigraciji) in na Koroškem še leta 1984 v Koledarju Mohorjeve družbe … ‘
Večina našega zdomstva in tudi Mohorjeva, ki je tistega leta objavila v koledarju prispevek, v katerem se omenjena ponaredba ponavlja, ni vedela, kaj je v ozadju. Marsikdo, ki je za to ponaredbo izvedel, pa je menil, da ima ta krivica majhno težo v primerjavo s tistim, kar »so oni napravili«, misleč na dvanajst tisoč pomorjenih domobranskih mož in fantov.
Toda krivico, četudi prizadejano nasprotniku, je treba popraviti, tudi če komu pri tem ni lahko. Ni je mogoče preprosto prekriti z neko skupno krivdo nasprotnega tabora. Tudi navidezno majhne krivice in ponaredbe lahko bremenijo mišljenje prihodnjih rodov, če niso ustrezno pojasnjene. Mohorjevi, ki je razumela protikomunistični boj domobrancev in cenila njihovo slovenstvo vsa leta po zadnji vojni, ko jih je uradna komunistična Slovenija napadala z izdajalci ipd., danes ni nerodno opravičiti se partizanskemu pesniku za nehoteno objavo ponaredbe njegovih stikov.«
Ko sem to prebral, sem bil ogorčen nad takim sprenevedanjem in nad tem, da ljudje izgubljajo spomin in vedenje. Svojemu spominu sem popolnoma zaupal, kajti prebiranje poezije je del mojega bivanja. Toda vseeno sem stopil v Slovansko in kasneje še v Univerzitetno knjižnico. Toda našel sem le ponatise zbirke »Previharimo viharje« iz leta 1961 in 1968. In res, v obeh primerih se sporni verz glasi: »vaš bog so: rop, požig, umor!«
Kdaj je do tega popravka prišlo, nisem mogel ugotoviti. Po vsej verjetnosti, kot bomo videli, pa že zgodaj – torej že sredi vojne. Če bi prebrskali stare partizanske arhive, bi se to dalo bolj natančno ugotoviti. Iz celotne vsebine pesmi pa je razvidno, da je bil popravek iz »naš bog« v »vaš bog« zelo nelogičen. Pesem je vsebinsko, to je revolucionarno, konsistentna le s prvotnim verzom.
In kot nalašč mi je v teh dneh raziskovanja prišla v roke tretja izdaja knjige »Naša partizanska pesem« z letnico 1993, ki je izšla ob 50-letnici partizanskega pevskega zbora (1944–1994). V tej knjigi so zbrane in z notami opremljene vse partizanske pesmi. Knjigo je uredil, napisal uvod in komentarje dr. Radoslav Hrovatin. Že v uvodu pisec pove tole: »Že leta 1941 je nastala med slovenskimi partizani umetna, uglasbena pesem »Partizanska« (Razpnite čez ves svet vešala … ), skladba Karla Pahorja na pesnitev Mateja Bora, ki se je ohranila, a se je od leta 1944 pela na nov tekst Franceta Kosmača »V boj«.
Še več podrobnosti zvemo nato v komentarju k posameznim uglasbenim pesmim. Takole je napisano o sporni Borovi pesmi (stran 178 in 179):
»Pesem (Partizanska) je nastala že leta 1941 v Ljubljani kot prva umetna partizanska pesem. Že tedaj je bila razmnožena kot partizanska himna in poslana tudi na osvobojeno ozemlje. Prvotni tekst pesmi se je glasil:
Matej Bor: Rdeči pionirji
Razpnite čez ves svet vešala,
naš bog so: rop, požig, umor!
Divjajte! Kri je zakričala!
Glavo je dvignil v nas upor!
Hura, rdeči pionirji,
v temelje oboka bombe, ekrazit!
Jutri, rdeči inženirji,
skozi slavoloke novi svet gradit
Hura, hura, hura, hura!
Naš smeh se razvihra v domovih,
s čim prali bomo kri, s krvjo!
Prisluhnite, pri nas v gozdovih
tesarji novih dni pojo.
[Stran 073]
… verjetno je prva umetna partizanska skladba nastala že poleti leta 1941, ko je delavski pesnik Tone Čufar pripeljal k skladatelju Karlu Pahorju na ljubljansko glasbeno akademijo mladega pesnika Vladimirja Pavšiča – Mateja Bora s pesmijo »Razpnite čez ves svet vešala«, ki naj bi postala partizanska himna. Pahor je pesem uglasbil, takratni študent glasbe Sveto Marolt (poznejši partizanski skladatelj Špik) je oskrbel izvedbo, ilegalna radijska postaja Kričač pa jo je prenašala. Toda preveč krvavo besedilo je avtor kmalu sam omilil, dokler ni na isto melodijo napisal pesnik France Kosmač novo besedilo.«
Besedilo, kot je tu zapisano, je najprej izšlo v ciklostirani pesniški zbirki (točen datum nam ni znan) »Previharimo viharje«, verjetno pa že koncem leta 1941 ali v začetku leta 1942.
Še leta 1951 govori Bor o svoji poeziji (Slovenski poročevalec, 26. aprila 1951) takole: »In če sem pisal, Hura rdeči pionirji … , to ni bilo patetično, ampak absoluten izraz revolucije.
Pozneje sem svoj »viharniški izraz opustil, ne da bi se mu odrekel, pač pa zato, da bi me razumeli tudi najpreprostejši ljudje in ne le avantgarda proletariata … «
Opustitev »viharniškega« oziroma revolucionarnega izraza sovpada z ukorom, ki ga je poslala Sovjetska zveza jugoslovanskim komunistom oziroma vodstvu KPJ. Vodstvu partije, ki je vodila partizansko gibanje, očitajo, da so prezgodaj začeli revolucijo (predvsem v Črni gori in Sloveniji) in da izčrpavajo jugoslovanske sile za notranje politične (revolucionarne) obračune, namesto da bi čim bolj složno vojaško pomagali Sovjetski zvezi proti nemškemu vojnemu stroju. Ta kritika je bila nato prenesena na vodstvo partizanskega gibanja po vseh jugoslovanskih področjih. Takrat so začeli »naši« obsojati takoimenovane vojvode, ki so izvajali najbolj krvave pokole in mučenja dejanskih ali namišljenih političnih nasprotnikov. Zato so po tem apelu začeli vojvode premeščati in celo odstavljati. Toda krvava revolucija je tekla naprej in umor je bil vedno večji bog rdečih revolucionarjev.
9. Iz tajništva NSZ
9.1. Nasprotniki konca državljanske vojne
Stane Štrbenk
9.1.1.
Ob konstituiranju slovenskega parlamenta je njegov predsednik gospod France Bučar slovesno izjavil: »Državljanska vojna je končana.« Tej deklarativni izjavi je sledila nova slovenska ustava, ki je med drugim določila, da so v R Sloveniji pred zakonom vsi enaki in da so zato vsem državljanom R Slovenije zagotovljena enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, vero, politično ali drugo prepričanje ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Nova Slovenska zaveza stoji na stališču, da je bila z navedeno deklaracijo in novo ustavo revolucija končana in da so bili s tem udeleženci obeh strani v državljanski vojni izenačeni v vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Protikomunistična stran je pričakovala, da bo država z ustreznimi državnimi akti zagotovila uveljavljanje enakopravnosti vseh državljanov, zlasti preživelih in pomorjenih protirevolucionarjev, ki so bili celotno obdobje totalitarnega sistema neenakopravni in v določenih pravicah izven zakona.
Žal se to ni zgodilo. Nasprotno! Diferenciacija med stranmi v državljanski vojni se je ohranjala, zagovarjala in poglabljala. Vedno bolj je postajalo jasno, da komunistični strani ni do pomiritve sprtih strani v državljanski vojni. Obstajala je le volja in želja, da se zadeva spravi »ad acta«, kot da je nikoli ne bi bilo. Vstop v javnost, obujanje spomina in uveljavljanje enakopravnosti protirevolucionarjev so šteli za revanšizem.
Iz navedene konstelacije je izhajala utemljena ugotovitev, da tudi vlada R Slovenije in državni zbor nimata volje in vizije za izhod iz totalitarnega sistema v demokracijo in s tem za zagotovitev ustavnih pravic vsem državljanom R Slovenije, zlasti ne protirevolucionarjem.
[Stran 074]
Ob navedenem spoznanju in ob dejstvu, da se zadeva v dveh letih po sprejetju ustave ni premaknila z mrtve točke, je izvršni odbor NSZ v septembru 1993 sprejel »Izjavo NSZ o nalogah države R Slovenije pri prehodu iz totalitarizma v demokracijo« in jo objavil v časopisu Delo in Slovenec ter v 10. št. revije Zaveza. Dostavil jo je tudi predsedniku državnega zbora in predsedniku vlade R Slovenije, nekaterim poslancem državnega zbora in političnim strankam. Izjavo je podal kot kritiko dosedanjega stanja in kot poziv državnemu zboru R Slovenije, da sprejme zlasti: izjavo o državljanski vojni, o slovenski politični emigraciji, o ničnosti privilegijev in enakopravnosti državljanov R Slovenije ter o slovenskem holokavstvu.
Vlado R Slovenije je z izjavo pozval, da: ustanovi zgodovinski institut za raziskavo polpretekle zgodovine, ustanovi slovensko zgodovinsko biblioteko in razpiše natečaj tudi za ureditev Kočevskega Roga in Orlovega vrha na Ljubljanskem gradu itd.
Na izjavo NSZ ni bilo ustrezne reakcije. Nasprotno. Zakonodajna iniciativa s strani pristojnih ministrstev in vlade je šla v povsem nasprotno smer, kot npr. s predlogom zakona o vojnih veteranih in predlogom zakona o žrtvah vojnega nasilja. Oba predloga zakona se zadirata globoko v bistvo protikomunističnega odpora v državljanski vojni in neposredno zavračata predloge in pobude NSZ, podane v navedeni izjavi.
Ob tem dejstvu je NSZ s posebnim pismom z dne 14. 10. 1993 zaprosila za sprejem delegacije NSZ pri predsedniku vlade R Slovenije dr. Janezu Drnovšku. Predsednik Drnovšek je na pismo reagiral tako, da je za pogovor z nami pooblastil svetovalca v kabinetu predsednika vlade gospoda Aleša Malovašiča, ki nas je povabil na pogovor dne 2. 11. 1993. Takoj ob začetku srečanja je nakazal, da nas je pripravljen poslušati, da pa za sprejem kakršnihkoli zaključkov nima pooblastila. Zato smo s strani NSZ ta sestanek razumeli kot pripravljalni pogovor za sestanek z dr. Drnovškom. Gospodu Malovašiču smo zato ob zaključku sestanka izrecno izjavili, da vztrajamo pri želji, da se sestanemo s predsednikom vlade, in mu izrazili zahtevo, da to sporoči gospodu Drnovšku. Ker do tega ni prišlo, smo prošnjo za sprejem ponovili s pismom z dne 16. 11. 1993. Ker tudi na to pismo ni bilo odziva, smo prošnjo ponovili s pismom z dne 10. 12. 1993, nato s pismom z dne 3. 1. 1994 in končno še s pismom z dne 4. 2. 1994, torej pet pisem s prošnjo za sprejem na pogovor v zadevah, ki ne zadevajo samo interesov članov NSZ, pač pa veliko širši krog slovenskih državljanov. A bilo je vse zaman, čeprav gre za trenutno izredno urgentne zadeve v zvezi s prehodom iz totalitarizma v demokracijo in slovensko spravo. Tako NSZ ne bo mogel nihče očitati, da ni ponudila dobre volje in storila vsega, da bi presegli spor in razdvojenost iz časov državljanske vojne.
NSZ je z enakim namenom zaprosila za sprejem in pogovor pri predsedniku državnega zbora R Slovenije mag. Hermanu Rigelniku s pismom z dne 2. 11.1993. Z zadovoljstvom smo že 20. 12. 1993 prejeli povabilo predsednika Rigelnika na sestanek, ki je bil dne 16. 12. 1993. Srečanje je bilo obojestransko korektno in je potekalo, kot je razvidno iz naslednjega zapisa:
»Predsednik državnega zbora je sprejel predstavnike NSZ dr. Tineta Velikonjo in prof. Justina Stanovnika, ki sta želela osebno predstaviti stališča NSZ v zvezi s prehodom iz totalitarizma v demokracijo.
Predsednik državnega zbora jima je najprej obrazložil potek priprave in sprejema stališč državnega zbora o načinu proučevanja nekaterih vprašanj iz novejše slovenske zgodovine. Izročil jima je izvod tega dokumenta.
Predstavnika NSZ sta predstavila poglede društva in poudarila občutek, da se v treh letih po volitvah 1990. leta ni pokazalo dovolj volje, da bi se preteklost razčiščevala in da bi se odpravile krivice totalitarizma, ki je odrival drugače misleče med četrtorazredne ljudi. Izrazila sta upanje in pričakovanje, da bomo zmogli dovolj moči in volje za kulturno in duhovno osvoboditev družbe. S tem namenom so dali predloge državnemu zboru in vladi. Menila sta, da so pristojna ministrstva neučinkovita, da kot državni organi ne izpolnjujejo svojih obveznosti do prej prikrajšane populacije in da je treba vrsto stvari izsiliti. Tak primer so predpisi o izgnancih, o odpravi krivic, o urejanju grobišč, popis pogrešanih in umrlih oziroma pobitih itd. To je bila njihova dolžnost z občečloveških izhodišč in v duhu demokracije. Izrazila sta prepričanje, da bosta državni zbor in vlada pozorno obravnava[Stran 075]la njihove predloge, da bo državni zbor vplival na vlado, da bo hitreje reševala hipoteke preteklosti in poskrbela za grobišča.
Predsednik državnega zbora jima je svetoval, naj se za vprašanja operativne kratkoročne narave obrnejo neposredno na predsednika vlade, ki mu bo zapis pogovora z Izjavo NSZ takoj posredovan. V državnem zboru pa bo ob upoštevanju že sprejetih stališč in ob številnih drugih nalogah te zahteve NSZ mogoče upoštevati. Seznanil ju je, da so že opravljeni prvi pogovori za realizacijo teh stališč, in to tako, da bo s strani Instituta za novejšo zgodovino do sredine januarja predložen celoten projekt proučevanj z nosilci, potrebnimi kadri in s finančno konstrukcijo. Ta bo potem predložen kolegiju predsednika.
Predstavnika NSZ sta izrazila pripravljenost za sodelovanje pri tem projektu, sprejela pa sta na znanje tudi priporočilo predsednika državnega zbora, naj se o nekaterih kratkoročnih operativnih vprašanjih, kot jih navajajo v svoji Izjavi, dogovorijo neposredno v vladi R Slovenije. Predsednik državnega zbora jima je tudi zagotovil, da bo njihovo Izjavo, skupaj z zapisom z današnjega pogovora, posredoval vodjem poslanskih skupin, vladi R Slovenije in Institutu za novejšo zgodovino. Predsednik državnega zbora je še poudaril, da bo v okviru svojih pooblastil ukrenil vse, da bi bila ta proučevanja zaključena v enem letu in javno objavljena, državni zbor pa bi potem takoj reagiral z ustrezno zakonsko regulativo.«
Predstavnika NSZ sta odhajala s tega sestanka z mešanimi občutki. NSZ ni pričakovala, da bo ta prvi sestanek na tako visoki ravni rešil vsa vprašanja iz Izjave NSZ, vendar pa smo le upali, da bo rešil vsaj najmanj sporno vprašanje, to je takojšnjo ustanovitev Zgodovinskega instituta za raziskavo začetka, razvoja in konca slovenskega protikomunističnega upora, na način, v roku in obsegu, ki je bil izpostavljen in dokumentiran v uradnem zapisu sestanka. Kot je NSZ poznano, se tudi ta naloga odmika tako od dogovorjenega roka, kot načina in obsega.
V obdobju po sprejetju in predložitvi Izjave NSZ in po opravljenih pogovorih v dokumentih oziroma aktivnostih vlade in državnega zbora ni bil upoštevan niti en predlog oziroma stališče NSZ. Nasprotno, zaradi nepopustljivega zavračanja predlogov in stališč NSZ s komunistične strani je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve predložilo vladi R Slovenije besedilo predloga zakona o vojnih veteranih in predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja. V obeh predlogih zakonov je predlagalo, da zakona ne veljata za državljane R Slovenije protikomunistične strani. Ker je NSZ že v fazi osnutka navedenih zakonov zavrnila tako rešitev, je smatrala za nujno, da poda svoje ogorčenje nad ignoriranjem predlogov in pobud, podanih v Izjavi NSZ, ter da ponovno poda konkretne pripombe in predloge k navedenima predlogoma zakonov s prikazom posledic njihovega sprejetja, kot sledi:
»Vojaške osebe (vaški stražarji, domobranci, plavogardisti) in civilne osebe, tako ali drugače udeležene na protikomunistični stani v državljanski vojni, so bili v preteklem totalitarnem sistemu v nekaterih zadevah postavljeni izven zakona in zato neenakopravni v pravicah z drugimi državljani, zlasti veteranskih, to je tistih, ki so jih imeli udeleženci komunistične strani v državljanski vojni (pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravice do rehabilitacije in odškodnine itd.).
NSZ ugotavlja, da je ustava R Slovenije iz leta 1991 zagotovila vsem državljanom R Slovenije v vsem enakopraven položaj, zlasti v vprašanjih človekovih in državljanskih pravic. V nobenem členu ne omenja oziroma ne dopušča državljanov z različnimi pravicami in nikomur ne odvzema kakršnihkoli pravic. Nikjer ne omenja NOB in pravic, ki bi komur koli pripadale iz tega naslova, niti protikomunistične strani in omejitve pravic državljanov te strani. Pa tudi sicer ni drugega veljavnega državnega dokumenta, ki bi protikomunistično stran v državljanski vojni negativno opredeljeval in ki bi bil pravni temelj za omejevanje pravic te strani s kakršnimkoli zakonom.
Zakon o vojnih veteranih in zakon o žrtvah vojnega nasilja sta v 3. oziroma 6. členu protiustavna. Oba zakona sta postavila protikomunistično stran v državljanski vojni ponovno izven zakona, iz razloga sodelovanja na strani agresorja. Odvzela oziroma omejila sta človekove in državljanske pravice nemajhnemu številu slovenskih državljanov, ki jim jih kot enakopravnim državljanom zagotavlja [Stran 076]ustava R Slovenije. Zato predlaga NSZ, da se 3. člen zakona o vojnih veteranih in 6. člen zakona o žrtvah vojnega nasilja črtata v celoti.
Svoj predlog utemeljuje z naslednjimi argumenti:
1. Oba člena kršita določilo 5. člena ustave, ki določa, »da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, določene z ustavo«. Z navedenima zakonoma jih država ne varuje oziroma zagotavlja, pač pa dovoljuje, da se z zakonom ustavne pravice omejujejo oziroma odrekajo iz povsem političnih razlogov.
2. Oba sporna člena kršita določilo 14. člena ustave, ki določa, da »so v R Sloveniji zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prpričanje, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno svoboščino. Vsi so pred zakonom enaki«. Sporna člena jemljeta oziroma omejujeta človekove pravice protikomunistični strani iz povsem političnih razlogov in postavljata državljane te strani izven zakona oziroma v neenakopravnost pred zakonom.
3. Oba sporna člena kršita tudi določilo 15. člena ustave. Ta namreč določa, da se »človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave«, torej ne na podlagi zakona. »Z zakonom je mogoče predpisati le način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene samo v primerih, ki jih določa ustava. Nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ustava ne priznava, ali da jo priznava v manjši meri.« S spornima členoma pa se določa način uresničevanja človekovih pravic za vse prizadete, le za udeležence protikomunistične strani v državljanski vojni ne, jemlje ji celo ustavne pravice, kar prekoračuje pristojnost zakona in pomeni zato hudo kršitev 15. člena ustave.
4. S 6. členom predloga zakona o žrtvah vojnega nasilja se krši tudi določilo 30. člena ustave, ki določa: »Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije in do povrnitve škode.« Člen 6 navedenega predloga zakona to pravico odvzema oziroma jo odreka protikomunistični strani. Nesporno je namreč, da so bili udeleženci protikomunistične strani v državljanski vojni pobiti ali jim je bila odvzeta prostost brez sodbe oziroma ne da bi jim bila krivda dokazana. Zato imajo po ustavi vso pravico uresničevati pravico do rehabilitacije in povrnitve škode.
5. S 3. členom predloga zakona o vojnih veteranih je kršeno tudi določilo 51. člena ustave, ki določa, »da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva v vrstah in obsegu, ki jih določa zakon«. Sporni 3. člen zakona odreka državljanom protikomunistične strani v državljanski vojni določene pravice iz zdravstvenega varstva, ki jih zakon priznava članom komunistične strani in drugim državljanom, ki so sodelovali v vojaških formacijah iz domovinskih nagibov.
6. Člen 3 predloga zakona o vojnih veteranih krši določilo 52. člena ustave, ki določa: »da je invalidom v skladu z zakonom zagotovljeno varstvo«. Tega varstva 3. člen predloga navedenega zakona ne omogoča oziroma ne priznava vojaškim in civilnim invalidom državljanom protikomunistične strani v državljanski vojni.
7. Člen 3 in 6 spornih zakonov sta tudi v nasprotju s 63. členom ustave, ki določa, da je »protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti«. Sprejem navedenih zakonov bo imel za posledico ohranjanje in poglabljanje sovraštva in nestrpnosti med sprtima stranema v državljanski vojni.
Upoštevajoč vse navedeno je dejstvo, da človekove pravice, ki jih urejata sporna zakona, niso nikakršna nerešena politična vprašanja, pač pa ustavno rešene in zagotovljene pravice, s katerimi ne more nihče manipulirati. Trditev predlagateljev zakona, da za vključitev protirevolucionarjev v sporna zakona ni pravne podlage, ne drži, kar dokazujejo navedeni ustavni členi, in je zato taka trditev samo dokaz, kako predlagatelj pojmuje uveljavljanje ustave in pravne države.
Ohranitev navedenih spornih členov v obeh predlogih zakonov bo zato dala trdno osnovo za sprožitev ustavnega spora in v skrajnem primeru internacionalizacijo zadeve preko pristojnih mednarodnih insti[Stran 077]tucij s področja človekovih in državljanskih pravic.«
Iz predlogov navedenih dveh zakonov in iz načelnega odrekanja enakopravnosti v človekovih in državljanskih pravicah državljanom protikomunistične strani se da zaključiti, da se je komunistična stran odločila za nadaljevanje revolucije in izvedbo slovenskega genocida nad to stranjo do kraja. Protikomunistično stran je s tem ponovno prisilila, da nadaljevanje revolucije sprejme, ker ji ponovno ne preostane nič drugega.
9.2. Pismo iz amerike
9.2.1.
Pred kratkim smo dobili pismo od našega prijatelja Viktorja Tominca iz Clevelanda. V prvem delu njegovega pisma je podano kratko poročilo o delu clevelandskega Društva slovenskih protikomunističnih borcev, v drugem delu pa je gospod Tominc strnil nekaj osebnih vtisov o obisku Slovenije v letu 1992. Pismu je priložen tudi zapis govora župnika slovenske župnije Sv. Vida gospoda Jožeta Božnarja, ki ga je imel 19. decembra 1993 pribožičnici Društva SPB v šolski dvorani Sv. Vida. Naj to pismo pripomore k boljši povezanosti med nami in našimi rojaki v ameriški Ljubljani onkraj oceana.
9.2.2.
Dragi prijatelji v Novi slovenski zavezi!
Mogoče vas bo zanimalo, kako živi in dela naša mala skupnost tu v Clevelandu. Vedno manj nas je, pa vendar skušamo obdržati tradicijo prireditev in srečanj, ki je stara že več kot štirideset let.
Seje odbora našega društva imamo po potrebi. Navadno se v enem letu zvrsti sedem ali osem sej.
Vsako leto v ponedeljek po zadnji nedelji v maju je tu državni praznik »Spominski dan«, posvečen spominu na vse umrle, posebno na padle vojake. Naše društvo ima spominsko mašo na nedeljo pred tem praznikom v cerkvi Lurške Matere božje v predmestju Clevelanda. Pri tej maši se spominjamo predvsem vseh pomorjenih žrtev komunističnega nasilja, pa tudi drugih naših rajnih. Mašo navadno opravi dr. Pavle Krajnik ob dvanajstih, ob treh pa se zberemo na 30 km oddaljenem pokopališču zunaj mesta. Župnika obeh slovenskih župnij tu pri velikem križu sredi pokopališča zmolita molitve za rajne, skupno zapojemo nekaj pesmi, nato pa se razkropimo in obiščemo grobove sorodnikov in znancev.
Konec septembra romamo k Žalostni Materi božji, nekako 100 km zahodno od mesta. Tudi to romanje je posvečeno spominu vseh rajnih, zlasti pa spominu vseh žrtev komunistične revolucije. Ljudje pridejo na to romanje v velikem številu, en avtobus romarjev se vedno pripelje prav iz Windsorja v Kanadi.
[Stran 078]
V nedeljo pred božičem se pa zberemo k božičnici, da ob jaslicah doživimo slovenski sveti večer. Zapojemo nekaj naših lepih božičnih pesmi, gospod Božnar pa prebere evangelij in po krajšem nagovoru blagoslovi jaslice. Nato se še pogovorimo ob čajanki in božičnih dobrotah. Udeležba je vsako leto manjša. Za zadnji božič se nas je zbralo samo okrog sto. So pa zato bile letošnje jaslice, delo gospe Likozarjeve, nekaj posebnega. Iz majhnih kamenčkov, ki jih je sama nabrala v Jeruzalemu in Betlehemu med lanskim romanjem v Sveto deželo, je sestavila betlehemsko votlino.
Župnik Božnar je pri božičnici povedal tudi tole: »V teh dneh pred božičem veliko premišljujemo o naših prednikih po veri; o Jožefu in Mariji, ta čudovita človeka! Premišljujemo o vseh naših drugih prednikih, ki so z življenjem potrjevali resničnost božjega Deteta, o mnogih naših prijateljih in znancih, katerih ni več med nami, ki so pa v življenju na tem svetu sprejemali božjo besedo v svoja plemenita srca ter sejali dela duha. Nam so bili odsvit božične Luči. Neizmerno smo jim hvaležni.
Ob pogledu na jaslice in na božje Dete se sami čutimo spremenjene. Ob njih zremo na vse naše drage, ki so prav tako iz tega črpali moč za upanje, vero in ljubezen, kot jo danes črpamo mi sami. Naj ta bleščeča luč nad betlehemsko poljano sveti nam in vsem, da bomo pravilno uravnavali naše življenjske poti … Bog bodi z nami v prihodnjih dneh in v vseh dneh novega leta.« Tako smo si tudi mi voščili, preden smo se razšli.
Sedaj pa še nekaj vtisov z obiska Slovenije. Čeprav sem si po tolikem času zelo želel videti domače kraje, sem bil kar malo na trnju, ko se je naše letalo približevalo Sloveniji. Še vedno so bili v meni živi spomini na leto 1945, ko sem moral zapustiti domovino. Ali se je res toliko spremenilo, da se lahko brez skrbi vrnem?
Kmalu smo pristali na ljubljanskem letališču. Na galeriji letališkega poslopja je bilo polno ljudi, ki so nam mahali v pozdrav. Velik napis je pozdravljal Fante na vasi, ki so prileteli skupaj z nami. Čeprav smo za vize nekoliko čakali in bili že zaskrbljeni, se je vse dobro izteklo. Kmalu smo bili sredi sorodnikov in znancev, ki so nas čakali že od ranega jutra, kajti imeli smo tri ure zamude. Njihov prisrčen sprejem je odgnal od nas še zadnje skrbi.
Teden skupnih izletov mi je ostal v lepem spominu. Še nikoli nisem videl toliko Slovenije. Prepričal sem se, da je res čudovita. Toliko lepote na tako majhnem koščku zemlje! Vsi smo bili polni veselja in občudovanja. Toda kar prehitro so se našemu veselju pridružile tudi nekatere grenke kaplje. Slovesnost v Rogu me je pretresla. Odpuščanje da, toda pozabiti ne smemo! Najbolj žalosten kraj zame so bile Teharje. Sramotenje teharskih žrtev se še vedno nadaljuje z odlaganjem vseh vrst odpadkov.
Mogoče je prav to bilo vzrok, da sem postal rezerviran in nerazpoložen. V rojstnem kraju se mi je zdelo vse tako tesno in majhno. Motilo me je tudi to, da je neprestano deževalo. Včasih sem se počutil kot poleti 1945, če sem podnevi kdaj prišel iz Kraljevega grabna, kjer smo v gozdu imeli skrivališče.
Reči pa moram, da so bili povsod zelo dobri in postrežljivi do mene. Žal mi je, če je kdo občutil mojo rezerviranost. Lahko rečem, da sem srečal veliko dobrih ljudi v domačem kraju, pri Novi slovenski zavezi in drugod.
Ko sem se pripravljal na odhod nazaj v Ameriko, meje sestra vprašala: »Kam zdaj greš? Domov?« Odgovoril sem: »Da, domov.« Čutil sem, da je bila užaljena. Toda Amerika mi je postala druga domovina in rad jo imam z vsemi njenimi napakami in slabostmi, saj nas je sprejela in nam omogočila dostojno življenje. Molim pa kljub temu še vedno po »naše« po slovensko.
Težko je razčleniti vse vtise obiska v domovini. Sreča, veselje, žalost in osamljenost so se mešali med seboj. Verjetno so podobno doživljali tudi drugi. Upam pa si trditi, da ni med nami nobenega, ki ne bi ljubil rojstne domovine.
Hvala vsem, ki se trudite in delate pri Novi slovenski zavezi. Vsem iskren pozdrav!
Viktor Tominc
[Stran 079]
9.3. Vsakdanje glose
Milan Komar
9.3.1.
VSAKA DOBA IMA SVOJ ČAR – Vsaka doba ima svoj čar in svoj blesk. Domotožje po minulih časih je znak širokega duha, kadar ni pretirano. Ne samo naše, tudi drugo in drugačno je lahko lepo in vredno spoštovanja. To velja tudi za druge in drugačne čase. Topogledi progresizem, ki ne zna hvaliti sodobnosti, če ne udriha po preteklosti, je psihološki brat vaške omejenosti.
KONCENTRACIJA NULITET – V družbi se včasih zgodi isto kot v pekovskem kruhu, ki mu primešajo kemikalij, da hitreje vzhaja. Zračni mehurčki se zberejo, praznote se koncentrirajo. Celi kosi štruce so votli. Zdi se, kot da bi praznota težila k praznoti. V smislu zakona: svoji k svojim. Prazen človek na važnem mestu se hitro obda s praznimi ljudmi in preden se je družba osvestila, je koncentracija izvršena.
BITI NA TEKOČEM – Kdor hoče biti na tekočem v kaki stroki, mora biti najprej dobro podkovan v njej, stalno zasledovati njen razvoj in jo spremljati do zadnjih doprinosov. To se pravi biti na tekočem. Nemogoče je biti »à la page« brez kontinuitete. Knjigovodstvo podjetja je na tekočem takrat, kadar so vsi izdatki in dohodki zabeleženi točno in v časovnem redu. Če je knjigovodstvo zanemarjeno, ga ne spravimo na tekoče s tem, da vpišemo le zadnja vplačila in izplačila. Vendar tega mnogi ne razumejo. Neka katoliška organizacija se je celo po svojih statutih specializirala v modernizaciji na sploh. Osredotočiti se je hotela na sodobnost kot tako, brez kontinuitete. Seveda je kmalu propadla. Sedanji moment se ne da izolirati od toka časa. Zadnji poganjki drevesa spomladi so zadnji poganjki drevesa. Sami po sebi nimajo nobene biološke avtonomije. Res je, da je vedno nekaj absolutnih novosti, ali teh je navadno zelo malo.
[Stran 080]
9.4. Pesmi
Vladimir Kos