Zaveza št. 118

1.1.1.

»Živimo v času, za katerega moramo reči, da ga označuje pozabljenje tega, kar ga okvirno in hkrati bistveno določa.«

1.1.2.

To misel je Justin Stanovnik zapisal leta 1992, torej neposredno po tem, ko je bilo totalitarno obdobje formalno odslovljeno. Že takrat je videl spominsko in mišljenjsko težavo tako priostreno, čeprav je bil zanos spričo nove države še skoraj neokrnjen in čeprav se zdi nemogoče, da bi na boljševiško obdobje že po enem letu pozabili. S tem še zdaleč ne zanikujemo Stanovnikovega stavka, pač pa nam postaja jasno, da moramo pogledati nekoliko dlje, da bomo razumeli, kako je bila ta njegova misel usodna že takrat in kako je bržčas še usodnejša danes.

1.1.3. Boljševiška stiskalnica

Srednja generacija – seveda le njen manjši del, ki ima te vsebine ozaveščene – vidi ključen prelom slovenske zgodovine v prehodu iz totalitarne balkanske večnarodne države v samostojno Slovenijo. Pri tem se praviloma sploh ne ve, kaj totalitarno obdobje dejansko pomeni in kakšne posledice je prineslo. Še bolj pa ostaja v ozadju njegov prapok, se pravi boljševiška revolucija, s katero se je izstop iz zgodovine začel. Stanovnik je imel boljševiško revolucijo za zmagovalen razlagalni ključ, ki z naskokom nadomesti vse druge kot kopernikanski ptolemajskega. Ne le za medvojno zgodovino, pač pa tudi za današnji čas.

Današnji človek pa ne pozablja samo na revolucijo, ampak tudi na totalitarno obdobje. Razlogov za to je več. Najprej je tu obdobje treh desetletij, kar že samo po sebi za posameznega človeka ali eno generacijo ni malo. Potem nastopi selektiven človeški spomin, ki ob nezadržnem pozabljanju praviloma raje ohranja pozitivne prvine. V tem podpira človekovo naravo, ki si želi življenja in bi bila obsojena na hiranje, če bi se venomer zatikala v pretekle travmatične epizode. Naslednji razlog je v tem, da so spomini vedno vezani na preteklost, ko smo bili ne glede na okoliščine praviloma bolj zdravi in bolj močni, predvsem pa bolj polni upanja, idej, načrtov, zanosa in življenjskega elana. Sčasoma je potreben napor, da se tem silnicam navkljub ne potvarja realnih okoliščin.

1.1.4. Propaganda in skrite zakonitosti totalitarizma

Da je stvar še težja, se temu po svoje naravnemu procesu pridružuje agenda tiste politike, ki je bolj ali manj zavedno podaljšek nekdanje partije in ki ob pomoči medijev totalitarno preteklost riše v kar najlepših barvah. Za ponazoritev se od nedavnih stvari lahko spomnimo priklanjanja tovrstnih politikov pred spomenikom enega največjih zločincev ali pa kipa, ki so ga v Ljubljani postavili nekdanjemu borčevskemu poglavarju in nasprotniku slovenske osamosvojitve. Od medijskih prizadevanj v to smer, ki jih prav tako mrgoli, lahko omenimo zapis s 4. decembra letos, ko novinar RTV Slovenija na njihovi spletni strani brez kakršne koli distance opisuje življenje pod tovarišem Titom(!) s temi besedami: »mirno, složno, dostojanstveno, dobrih naj bi bilo veliko več kot slabih«.

Omeniti je treba še eno okoliščino. Ni mogoče trditi, da je bilo socializem težje živeti v osemdesetih kot v petdesetih letih. A redno se pozablja na to, da manjša zunanja brutalnost ne pomeni manjše totalitarnosti. Čisto na koncu revije boste lahko prebrali, da so Jožku Kraglju še leta 1987 skušali prepovedati javni nastop. Zgodovinar dr. Podbersič je nekje zapisal, da so na begunca, ki je želel čez mejo, streljali še junija 1991! Da o strahotno gosti ovaduški mreži, za katero ne vemo, kako se je, če se sploh je, razpustila, ne govorimo. Vse to kaže na polno – čeravno v zunanjem smislu manj nasilno – delovanje režima do zadnje minute. In kot se upravičeno bojimo, še čez. A osrednja resnica je skrita za vsem tem: brutalnost režima plahni sorazmerno z doseganjem tistih ciljev, v imenu katerih je bila sprožena. Za zločeste cilje revolucionarjev vemo. Kakor je nepojmljiva njihova začetna brutalnost, tako je zavratno njeno učinkovanje, zaradi katerega jo lahko zmanjšujejo oziroma jo zamenjujejo z bolj rafiniranim nasiljem.

1.1.5. Izkušenost umira, mladost naseda

Ko motrimo tranzicijsko dogajanje in dojemanje boljševizma, prevečkrat pozabljamo tudi na to, da ob nastanku Slovenije komaj rojene generacije danes stopajo že v srednja leta, ljudje, ki so bili takrat na vrhuncu svojih moči, po tridesetih letih okušajo začetke starostnega obdobja, od takratnih upokojencev pa se je velika večina od nas že poslovila. Ta neizprosna biologija se vključuje v erozijo, ki smo jo razgrnili zgoraj, zraven pa je treba dodati še zakonitost, da mladih zgodovina v tem smislu, da bi se iz nje učili, nikakor pretirano ne zanima. Zgodovinarji, ki jim podajajo predpisane vsebine, pa so sami produkt (post)socializma in njegovega šolstva.

K prebivalstveni sliki kaže naposled dodati še to, da Slovenija vztrajno beleži skrb zbujajoče slab naravni prirast. Stanje v zadnjem desetletju izdatno poslabšuje izseljevanje, ki v povprečju vsako leto našteje približno deset tisoč pretežno mladih ljudi. Mrtvo statistično sliko uspe deloma popraviti priseljencem, koliko razumevanja si lahko od imigracij obeta občutljiva in usodna slovenska problematika, pa je seveda povsem drugo vprašanje …

1.1.6. Za sklep

Povod za to razmišljanje je preblisk ob oddanem članku za nek časnik. Ob razmeroma zadovoljivem besedilu se je kar naenkrat zaiskrilo vprašanje: ali so to sploh govorica in vsebine, ki jih povprečen prebivalec razume? Ne zaradi zapletenih stavčnih period, pač pa zaradi vrednostnega obnebja, ki črpa iz nekega drugega sveta. Kakorkoli obračamo, se je dobro ovedeti, da živimo večkratno manjšinsko življenje. Razlog za razmislek v to smer pa je seveda današnja Slovenija, ki je znova – podobno kot pred slabimi osmimi desetletji – med dvema ognjema: na eni strani je tu okupacija, ki jo izvaja virusna epidemija, na drugi strani pa imamo nasilno opozicijo in osrednje medije, ki oboji bolj ali manj neposredno živijo iz (post)totalitarne ideološke zapuščine. Vmes pa so premnogi ljudje, ki jim sledijo. Glasni, pametni in uporniški. Glasni in pametni, kadar instinktivno čutijo oporo bodisi v večini bodisi v realnih centrih moči. Uporniški, kadar je upor namenjen krhkemu seštevku političnih sil, ki se trudi Slovenijo spraviti iz pandemije in v boljšo prihodnost.

Tu se torej skrivata okvir in bistvo, ki nas določata in ki se ju obenem ne zavedamo. Labirinta ni bilo težko skicirati, kako najti izhod iz njega, pa je veliko večja težava, čeprav imamo Justinova navodila na dlani že skoraj trideset let: »Najprej se zdi, da mladi rod ni pripravljen sprejeti zgodovine. Ne da bi hoteli moralizirati na visokem koturnu, moramo vseeno reči, da zgodovina nalaga generacijam razna opravila, pa naj so jih pripravljene sprejeti ali ne. Od te, ki sedaj prihaja na oder, zahteva, da prevzame zahtevno opravilo, ki bi mu lahko rekli prihajanje k sebi v pomenu vračanja v kulturo in omiko. To pa seveda ni kakšno udobno prebujanje, ampak naporno in boleče in malce nevarno osvajanje moralne, politične in gospodarske samostojnosti. Lahko bi tudi rekli, prehajanje od zmanipuliranega objekta do polnopravnega subjekta. Zgodovina jim dopoveduje, da so izbrani za izjemno opravilo, oni pa vztrajajo pri tem, da naj se jim godi kot njihovim vrstnikom »v Evropi«. Za Eneja, ki si je posadil hromega očeta Anhiza na rame in ga odnesel iz goreče Troje – ta velika metafora za sprejetje zgodovine – večina ni nikoli slišala.«

[Stran 4]

1.2.1. Zakonitosti svetovnega nazora

Človek je bitje, ki se zaveda svoje identitete. Čuti, da je v različnih časih, različnih okoliščinah, različnih stanjih vedno ena in ista osebnost. Če hoče razumeti sebe in svet, v katerem živi, mora tudi vse okoliščine, vse svoje odločitve, vsa svoja dejanja dojemati kot med seboj povezano, soodvisno in po možnosti usklajeno celoto. Gre za celosten pogled na svet, življenje, okolje, družbo, pogled na ljubezen, družino, zdravje, bolezen, smrt, pa tudi pogled na svobodo, pravice, dolžnosti, skratka pogled na smisel in vrednotenje vsega. Gre za svetovni nazor, ki mu pomaga razumeti sebe in svet ter se temu ustrezno odločati. Gre za nazor, ki se ga človek zaveda in ga lahko jasno ubesedi ali pa le intuitivno, podzavestno čuti.

Če človek ne doseže nazorske celote, je osebnostno pogosto razdvojen, zahtevne življenjske okoliščine pa mu lahko povzročajo negotovost in notranjo stisko. Če pa zavestno ravna v nasprotju s tem nazorom, pa postane zagrenjen in nesrečen. Kadar so njegove pomembne odločitve v nasprotju z njegovimi nazorskimi stališči, čuti nemir, ki se stopnjuje, dokler ne spremeni svojih spornih odločitev, stališč ali dejanj. Če mu je to pretežko, se pogosto raje (pod)zavestno odloči za spremembo nazora, tako da mu dovoljuje sporno ravnanje. Opravičevanje takega ravnanja oziroma novega nazora je včasih izrazito nelogično in za lase privlečeno, čeprav ga morda skuša filozofsko in znanstveno utemeljevati.

Človek podzavestno teži za tem, da je njegov stil življenja usklajen z njegovim svetovnim nazorom oziroma da je njegov svetovni nazor usklajen z njegovim življenjem. To velja tako za posameznega človeka kot za družbena gibanja. Tudi politično gibanje ni uspešno, če ne temelji na verodostojnem in prepričljivem svetovnem nazoru. Nazor gibanja je tisto, kar privablja nove ljudi, če v takem gibanju začutijo sorodnost s svojim svetovnim nazorom.

Če se torej pojavi povsem novo politično gibanje, ki izrazito odstopa od tradicionalno uveljavljene vrednotne opredelitve, mora najprej zasnovati povsem novo svetovnonazorsko utemeljitev. Če hoče, da bo ta utemeljitev za kupce sprejemljiva, mora tej množici najprej ponuditi, sugerirati, pričarati nov, ciljem primeren svetovni nazor. Nazor pa, ki je zorel skozi tisočletne preizkušnje in se je skozi tradicionalne družinske odnose prenašal iz roda v rod ter bil v družbenem okolju vedno znova sprejet in potrjen, ima značilnost močne, stabilne ukoreninjenosti.

Po razsvetljenstvu 17. in 18. stoletja, ko se je zrahljala nazorska stabilnost grško-krščanske kulture in se je sredi krščanskega sveta začelo uveljavljati protikrščansko razpoloženje, se je pojavila priložnost za povsem nove razlage sveta in človeka. Razsvetljenstvo sámo je pomenilo pozitiven korak na poti zorenja človeške misli, je pa nazorska sproščenost skupaj s francosko revolucijo pomenila ugodno okolje za rojevanje, širjenje in uveljavljanje novih svetovnih nazorov, ki so bili nedozoreli, nepreizkušeni in pogosto v nasprotju s človeško naravo. Tudi marksizem oziroma kasneje komunizem je predstavljal nov svetovni nazor, ki pa v veliki meri temelji na izmišljeni ali potvorjeni resničnosti.

Za človeka je značilno, da zavestno ali podzavestno skozi vse življenje išče resnico. Želi razumeti svet, družbo in sebe, svoje življenje, svojo usodo. Želi razumeti smisel vsega.

A človekov razum je omejen. Nikoli ne more zajeti celotne resnice do vseh njenih globin. Spoznava jo delno in postopoma. In kot je človekovo spoznavanje podvrženo postopnosti, tako je tudi njegov svetovni nazor podvržen razvoju, zorenju, evoluciji. Čim bolj je človek pošten in čim iskreneje pristopa k resničnosti, tem bolj avtentično in stabilno bo njegovo spoznanje resnice, s tem pa tudi njegov svetovni nazor. Človek pa, ki si umišlja vsevednost in vsemogočnost, ni sposoben avtentičnega spoznanja resnice. Zato jo prireja po svojih željah, s tem pa si ustvarja nestabilen in neverodostojen svetovni nazor. Nazor, ki ne temelji na resnici, ampak na laži, pa človeka in družbe dolgoročno ne pomirja, ne povezuje, ampak se prej ali slej izkaže kot nevarna razdiralna sila.

(Toliko za začetek. Se opravičujem za ta dolgočasen filozofski uvod. Zapisal sem ga le, da bi bolje razumeli, kar sledi.)

1.2.2. Svoboda, enakost, bratstvo

Slovenci smo doživeli in preživeli fašizem in nacizem, še najbolj pa nas je zaznamoval komunizem, ki pa ga še nismo preživeli oziroma se ga osvobodili.

Komunizem kot svetovno gibanje se je najprej navdihoval v francoski revoluciji in v njenih lažnih obljubah: svoboda, enakost, bratstvo. Še bolj kot francoska pa so kasneje komunistične revolucije svoje prebivalstvo pahnile v živo nasprotje teh lepo zvenečih vrednot.

Namesto da bi ljudstvo dobilo svobodo, mu je bila odvzeta svoboda govora, misli, verovanja, združevanja, pa tudi svoboda podjetništva in razpolaganja s svojo lastnino, da drugih človekovih pravic, kot je pravica do življenja, niti ne omenjam. Si je pa revolucionarna avantgarda uzurpirala popolno svobodo lagati, krasti in ubijati.

Namesto enakosti smo dobili najostrejšo možno neenakost pred zakonom, saj so bili pravni sistem, organi pregona in celotno sodstvo jasno zastavljeni kot sredstvo varovanja oblasti pred državljani, ne pa v službi varovanja državljanov pred oblastjo. Med prvo- in drugorazredne državljane je komunistična oblast zabetonirala skrajno neenakost v kadrovanju, nagrajevanju, sociali, šolstvu, politični karieri, sodnih postopkih itn.

Namesto bratstva je bila družba razkrojena po načelu deli in vladaj. Vzpostavljen je bil sistem vohunjenja med sodelavci, prijatelji in celo družinskimi člani. Nekaterim je oblast namerno povzročala krivice, drugim pa dodeljevala nezaslužene privilegije. Prvorazrednim je dovoljevala krajo skupnega ali celo posameznikovega premoženja ali mižala pred njo. Še čudno, da po padcu berlinskega zidu ni prišlo do krvavega obračuna.

Tudi kar je obljubljala slovenska komunistična revolucija, se je žalostno sprevrglo v nasprotje obljubljenega. Bolj je to nasprotje prihajalo v zavest prizadetemu narodu, bolj je tudi slovenska avantgarda čutila potrebo, da svoje početje razumsko upraviči oziroma nazorsko utemelji. Za to je potrebovala medije, šolstvo in vrsto režimskih zgodovinarjev, druge razumnike pa je bilo treba radikalno utišati ali celo odstraniti.

Že zaradi upravičevanja medvojnih zločinov in povojnega genocida je bilo treba vzpostaviti poseben svetovni nazor, pa naj bo še tako primitiven in za lase privlečen. Šlo naj bi za izdajalce in kolaborante, ki jih ima zmagovalec pravico po svoji presoji odbrati, mučiti in pobiti. To naj bi bilo celo v skladu z naravnim pravom, kot trdijo nekateri levi politiki.

V bilanci slovenskih žrtev druge svetovne vojne lahko razberemo, da je na strani protirevolucije ali domobranstva padlo ali bilo likvidiranih dvajset tisoč Slovencev, ob naši slavni partizanski vojski pa je padlo oziroma umrlo le šest tisoč nemških in tisoč štiristo italijanskih vojakov. NOB je bila torej bolj revolucionarna kot pa osvobodilna borba. Osvobodilna je bila kvečjemu v glavah preprostih, iskrenih, naivnih partizanov, ne pa tudi v glavah komunističnega vodstva.

Kot je bilo takratno izvajanje množičnih pobojev ujetnikov in civilistov možno le ob popolni odsotnosti kakršnegakoli moralnega zadržka ali vesti, tako je tudi danes, 75 let pozneje, upravičevanje tega ravnanja možno le ob popolni odsotnosti moralnega čuta. To, da so vprašanja o revolucionarnih zločinih še vedno odprta, nerazčiščena, nepriznana, je znak, da v Sloveniji še vedno poteka spopad za resnico, slovenski kulturni boj.

Pred leti je Jože Dežman (Ampak, junij-julij 2004) zapisal:

»Meja med tradicionalno kulturo, ki obsoja umor, rop in laž, in revolucionarno kulturo, ki temelji na umoru, ropu in laži, ne izginja z biološkim umiranjem generacije, ki je doživela krvavo klanje, ropanje in laganje z epicentrom v štiridesetih letih 20. stoletja. Tedanje delitve so tudi z medgeneracijskim dedovanjem oz. transferjem postale osnovni element sodobne slovenske politike. … Ločuje nas to, da eni tolerirajo partijsko kulturo nasilja, sovraštva in smrti, drugi pa obsojajo to partijsko kulturo nasilja, sovraštva in smrti. Še vedno se odločamo o tem, ali ima nasilje domovinsko pravico pri osvajanju in ohranjanju oblasti ali je nima.«

Slovenski kulturni boj je torej že davno prerasel v slovensko različico spopada civilizacij Samuela Huntingtona.

1.2.3. Pohabljeni narod

Komunizem je usodno zaznamoval slovenski narod ne le s tem, da mu je odvzel svobodo, ga razdelil na prvo- in drugorazredne in ga globoko sprl, razklal, ampak predvsem s tem, da ga je hotel oropati vere, družine in stabilne moralne usmerjenosti, s tem pa uničiti njegovo identiteto, ki pomeni jedro človekove osebnosti. Tak človek postane s strani političnih manipulantov in globalistov laže obvladljiv.

Krščanska vera namreč z nivoja absolutnosti postavlja moralna načela, kot so ne laži, ne kradi, ne ubijaj in spoštuj vsako človeško življenje. S tem tudi človekove pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na ta načela, dobivajo absoluten predznak. Če teh absolutnih načel ne razgradimo, potem tudi človeka ne moremo kar tako razrešiti teh dolžnosti oziroma mu odvzeti teh pravic. Človeka, ki vztraja v veri, celo nasilno komunistično vodstvo ne more spremeniti v brezvestno orodje laganja, kraje in ubijanja.

Eno prvih Marxovih načel je zato bilo, človeka osvoboditi vere. Trdil je, da je »religija le še vzdih zatiranih bitij, opij za ljudstvo, škodljivo mamilo, ki človeka odvrača od ustvarjanja raja na zemlji«. Ali je že na začetku hotel človeka osvoboditi vere zato, da bi ga osvobodil za ustvarjanje raja na zemlji ali pa zato, da bi mu laže ponudil svojo vero v komunistični raj, vero v svobodo, enakost in bratstvo brez Boga in morale, ne vemo. Vemo pa, da je bila osvoboditev od krščanske vere pogoj za uspeh komunistične revolucije.

Ena osnovnih značilnosti Marxovega svetovnega nazora je tudi sovražen odnos do tradicionalne družine, ki podobno kot vera daje človeku identiteto in čustveno zavetje. Ta nazor je tudi sovražen do zasebne pobude in zasebne lastnine, ki prav tako daje človeku občutek samostojnosti in neodvisnosti. Pa še bi lahko naštevali področja, na katerih je šlo za preoblikovanje krščansko-evropske misli. Vse s ciljem izkoreniniti človeka, spodnesti mu tla pod nogami in komunistični revoluciji olajšati preoblikovanje človeka in njegovega pogleda na svet. Ali je sam Marx imel tak dolgoročen preroški uvid, kaj vse je treba prej storiti, da bo uspel ta največji množični zločin v zgodovini človeštva, ali pa je bilo v ozadju še kaka druga modrost, ostaja odprto vprašanje.

1.2.4. Nazorska pohaba današnjega človeka

Pohabljen, neverodostojen, na laži temelječ svetovni nazor je izraz duhovno pohabljenega človeka. Na takem nazoru temelječe delovanje je neverodostojno in dolgoročno pogosto škodljivo, celo usodno škodljivo za okolje, družbo in človeka samega.

Svoj nazor človek najintenzivneje oblikuje v otroštvu in mladosti. To je čas, ko je najbolj dojemljiv tudi za zunanje vplive na oblikovanje in ponotranjenje pogleda na svet. Komunistični vzgojno-izobraževalni sistem se je tega dobro zavedal, zato je od nekdaj skušal zmanjševati vpliv tradicionalne družine in protikomunistične literature ter večati vpliv vseh svojih vzgojnih, izobraževalnih in kulturnih inštitucij.

Že takoj po zmagi slovenske revolucije so bila v uradnih Objavah Sveta za prosveto in kulturo LR Slovenije objavljena načela zgodovinskega pouka v osnovnih šolah, med katerimi najdemo: »Pouk mora temeljiti na znanstvenih osnovah marksizma in leninizma. … vzgajati učence v aktivne borce za svobodo in neodvisnost domovine … in razvijati nepomirljivo sovraštvo do sovražnikov domovine, do vseh, ki nasprotujejo pridobitvam narodnoosvobodilne borbe, ter do vseh sovražnikov napredka doma in v svetu.« Sovraštvo torej, kot eno osnovnih načel komunistične vzgoje!

Ker naj bi bil marksistični pogled na svet strogo znanstven, je bilo v šolstvu praktično prepovedano odpirati vprašanja o smislu življenja, trpljenja, ljubezni, sovraštva, družine, vere in vrednotnega pogleda na človekovo delovanje in njegov odnos do drugih ljudi, do družbe, države in vsega stvarstva. Vse to namreč sodi v kategorijo, ki se je ne da meriti ne tehtati, »materialistično znanstvena obravnava«, na katero prisega marksizem, pa je niti ne zasledi.

A z vsemi temi vprašanji se je človek skozi vso zgodovino resno ukvarjal, kar je omogočilo razvoj in zorenje svetovnih kultur in civilizacij. Tudi v tem pogledu je komunistični primitivizem največja grožnja zahodni civilizaciji.

Ironija pa je v tem, da se je marksistični svetovni nazor že zdavnaj izkazal kot znanstveno neutemeljen. Vera ni opij za ljudstvo, ampak kvečjemu vir življenjske moči za premagovanje velikih duševnih naporov in ohranjanje moralnih načel delovanja družbe. Družina ni mačistična iznajdba za zasužnjevanje žensk, ampak inštitucija, ki jo je narava postavila za zaščito potomstva in v kateri moški in ženska najdeta svojo uresničitev kot dve enakovredni, a različni polovici ene celote, enega človeka. Tudi modrost o izkoriščevalskih kapitalistih in izkoriščanem proletariatu se z vsako industrijsko revolucijo bolj razblinja. Poklicanost komunistične partije, da vodi proletariat in zastopa njegove interese, je pa že davno razpadla na smetišču zgodovine.

Marx se je navduševal tudi nad Darwinovo teorijo, da je osnovno vodilo evolucije neusmiljen boj za življenje in da zmagajo le najmočnejši, ki porazijo šibkejše. V tem je videl utemeljitev krvave revolucije. Sodobni raziskovalci evolucije pa vse bolj poudarjajo, da osnovno načelo evolucije ni boj za lastno življenje, ampak zaščita potomstva. Tu pa izstopajo načela sodelovanja, sožitja, simbioze.

Praktično vse utemeljitve komunistične revolucije so se že davno razblinile. Le avantgarda globoko v sebi ohranja zavest, da ima zgodovinsko pravico in je poklicana, da vlada in da krade, laže in ubija, kadar, kakor in kjer hoče. Gre očitno za nekakšno obsedenost, patologijo, ki ji prijazna beseda ne pride do živega, ampak le še trda roka.

Vsaj še eno pohabo ljudstva je treba omeniti, to je infantilizacija državljanov. Vprašanje lastništva je komunizem že od prvega začetka reševal tako, da je ljudem najprej pobral vse, nato pa jim delil miloščino za preživetje, komur je hotel in kolikor je hotel. S tem je pri ljudeh ustvaril občutek, da država oziroma diktator skrbi zanje, čeprav je bila ta skrb bolj podobna skrbi, ki jo izkazuje lastnik svojim sužnjem. Delavstvo je dobilo občutek enakosti, čeprav je šlo za enakosti v revščini. V takih razmerah je v prebivalstvu usihala podjetnost, samoiniciativnost, s tem pa tudi volja do upora in kontrarevolucije. Avantgarda pa se je spremenila v Đilasov novi razred totalitarnih oblastnikov in monopolnih lastnikov družbenega premoženja.

Komunistična diktatura je človeku odvzela dostojanstvo, ki mu ga je zagotovilo krščanstvo, razglasilo pa razsvetljenstvo. To je svobodo in pristojnost za vodenje svojega življenja. Človek je postal podoben otroku, ki ne sme, ne zna, noče ali se mu ne ljubi vzeti svojega življenja v svoje roke. S padcem komunizma se infantilnost ni razblinila. Mnogi državljani tudi v postkomunistični socialistični državi vidijo le odgovorno mamo, ki jim mora priskrbeti službo, stanovanje, zabavo in žepnino. A ta mama jih vedno znova mačehovsko pusti na cedilu. Nezrel otrok z nezrelo socialistično materjo pa je slaba kombinacija, ki prej ali slej konča v slepi ulici pubertetnega razbijaštva in nebogljene vlade.

1.2.5. Islam in krščanska Evropa

Za politično razumevanje sedanjega stanja slovenske in evropske družbe pa je potreben tudi vsaj kratek razmislek o islamu.

Kar dolga stoletja je imela Evropa slabe izkušnje z islamom. Slovenske dežele so ga najbolj krvavo izkusile v 15. in 16. stoletju, ko so Turki z vpadi tudi po večkrat na leto požigali, pobijali in na deset tisoče Slovencev z otroki vred odgnali in prodajali na turško-arabskih tržnicah sužnjev.

V skupnih državah Avstro-Ogrske in Jugoslavije smo doživeli več ali manj nemoteno sožitje z bosanskim islamom. Zadnja desetletja pa se v Evropi srečujemo z drugačnim, radikalnim islamom. Že prvo zalivsko vojno (1991) je arabski muslimanski svet razumel ne kot vojno za osvoboditev zasedenega Kuvajta, ampak kot vojno Zahoda proti islamu. Tedanji duhovni vodja Irana, ajatola Ali Hamenej je tedaj pozval na sveto vojno proti Zahodu: »Boj proti Američanom je džihad, in vsak, ki bo v tej vojni padel, bo mučenik.«

Ker so napetosti med civilizacijami rasle, je leta 1998 Generalna skupščina OZN sklenila, da bo leto 2001 posvečeno dialogu med civilizacijami in 9. novembra 2001 je bila sprejeta Resolucija, pri kateri je sodelovala vrsta znanih in vplivnih osebnosti iz različnih verskih kultur in civilizacij. Predvsem pod vplivom Hansa Künga so bila v ospredje postavljena naslednja načela:

»Globalizacija potrebuje globalni etos, ne kot dodatno breme, ampak kot osnovo in pomoč za ljudi, za civilno družbo.« Kot alternativo napovedanemu »trku kultur« oziroma »spopadu civilizacij« postavlja Resolucija naslednja spoznanja:

 Ni miru med narodi brez miru med religijami.

 Ni miru med religijami brez dialoga med religijami.

 Ni dialoga med religijami brez globalnih etičnih standardov.

 Ni preživetja našega planeta v miru in pravičnosti brez nove paradigme mednarodnih odnosov kot temelja globalnih etičnih standardov.

Sledile so nove pobude in nova srečanja. Na špansko-turško pobudo je svetovna organizacija leto 2006 razglasila za leto zavezništva civilizacij. V marcu 2006 so v egiptovsko prestolnico Kairo z vsega sveta prišli razumniki, politiki in novinarji, da bi tu razpravljali o dialogu med civilizacijami. Giuliano Amato, nekdanji italijanski predsednik, je govoril o »vračanju religije«, o »postsekularni družbi« in hkrati tudi o dosežku, kakršen se kaže v ločenosti Cerkve od države: »Evropa se znova uči novega resnega obravnavanja religije in soočanja z njo.« Tudi sedanji papež Frančišek išče vse mogoče (tudi težko razumljive) načine za vzpostavitev dialoga in sobivanja evropske kulture z islamom.

A kljub temu so konflikti vse pogostejši. New York je 11. septembra 2001 doživel zgodovinski teroristični napad. Leta 2005 je danski časopis Jyllands-Posten objavil žaljive karikature preroka Mohameda in doživel množično razpoloženje maščevalnosti. Ko je z nastopom Talibanov in islamske države Bližnji vzhod padel v roke skrajnega islama, smo videli kulturo množičnih pobojev, rušenja krščanskih cerkva in budističnih templjev ter eno največjih preganjanj in iztrebljanj kristjanov v zgodovini.

Ob množičnih nezakonitih in nekontroliranih migracijah v Evropo, med katerimi je neznano mnogo radikalnih islamistov, pa ni pričakovati, da se bodo umirili vse pogostejši teroristični napadi in prakticiranje šeriatskega prava, ki se nam najbolj drastično kaže z umori »nevernikov«, posiljevanjem evropskih deklet, obrezovanjem žensk ter zapiranjem islamskih priseljencev v »no-go-cone«. Kakšna integracija?! Kakšna multikulturnost?! Huntingtonovih prerokb o »spopadu civilizacij« ni mogoče prezreti.

Seveda moramo ločiti islam kot religijo od islamizma kot totalitaristične religiozno-politične ideologije. Morda se bo nekoč uveljavil izraz evroislam, za katerega nekateri poznavalci pravijo, da je združljiv s petimi evropskimi ustavnimi normami. To so laičnost (ločitev vere in politike), sekularna toleranca (svoboda misli in vere), individualne človekove pravice, civilna družba in verski pluralizem. A uveljavitev evroislama je odvisna predvsem od pripadnikov islama in njihove kritičnosti do radikalnega islama oziroma »islamizma«. Te kritičnosti in tega distanciranja pa še ni bilo jasno zaznati.

1.2.6. Duša Evrope in spopad civilizacij

Kot je islam vseevropski problem, so tudi nedavne ameriške volitve postale evropski problem. Obremenjene so s toliko in tako težkimi goljufijami, da ni več pomembno, kdo bo predsednik, Donald Trump ali Joe Biden, ampak ali bo ameriška demokracija klonila pod težo organiziranih sistemskih goljufij in medijskega stampeda ali pa bo ameriškemu sodstvu uspelo zaščititi demokracijo in ustaviti pohod levičarske agresivne globoke države. Tudi za Ameriko namreč velja, da so poštene in pregledne volitve temelj demokracije.

Danes je vse možno! Iz Amerike smo nekoč prejeli veliko dobrega, kasneje pa tudi veliko slabega. Spomnimo se samo na bolno ideologijo proste izbire spola in na dekadentno agendo LGBT. Iz Amerike je prišel tudi kulturni marksizem, ki se je sicer rodil v Evropi, se umaknil v Ameriko, po vojni pa se okrepljen vrnil v Evropo. Gre za agendo, ki skuša ne z orožjem, ampak prek kulturnih inštitucij preplaviti Evropo z ideologijo, za katero smo mislili, da je na podlagi žalostnih izkušenj več ali manj že razvodenela. A ni! Totalitaristični, ateistični in amoralni komunizem se je le posodobil in postavljeni smo pred vprašanje, ali bodo skrajni levičarji tudi nam določali, kako razumeti svobodo govora, sovražni govor, politično korektnost itn. Bodo tudi nam blokirali spletne povezave, če bi prek njih skušali izraziti kritičnost do anomalij, ki so še včeraj veljale za bolne oziroma protinaravne? Bomo z novim besednjakom demokratičnosti in pravičnosti dobili hujši totalitarizem, kot smo ga imeli z besednjakom osvobajanja proletariata? Bo ob evidentni resnici govorjenje laži postalo normalno, kritika laži pa kaznivo dejanje? Bomo kmalu ugotovili, da je »laž nesmrtna duša evropske demokracije«?

Jacques Delors, nekdanji predsednik evropske komisije, je že v začetku devetdesetih let pozival k »duši Evrope«. V reviji Ampak (2004) pa je Drago Jančar takole nadaljeval:

»Krščanska ‘duša Evrope’ se ne pritožuje samo zaradi simbolnih stvari, boli jo, ker se moralni in etični kodeksi razpuščajo v popolno poljubnost, opozarja na razpadanje družin, vse manjše število rojstev in hedonizem, ki postaja glavni življenjski princip. A tudi njen ideološko sekularni del je vse bolj presenečen, ne samo zaradi upora mladih muslimanov v Franciji, ki je potegnil za seboj tudi vse izrazitejšo samoidentifikacijo mladih kristjanov, zlasti katoličanov. V svojem prepričanju, da je najboljši svet vseh svetov pravzaprav svet liberalnih vrednot, pragmatizma in splošne permisivnosti, je spregledal, da je realnost pogosto v nasprotju z njihovimi predstavami. Šokanten udarec za sekularne ekstremiste in zagovornike multikulturnosti, ki odklanjajo krščansko izročilo Evrope, hkrati pa so se, paradoksalno, pripravljeni na barikadah bojevati za pravice muslimanskih priseljencev do svobodnega izražanja in učenja islamskih verskih principov, od katerih so nekateri v neverjetnem nasprotju z evropskim, tako krščanskim kot liberalnim vrednostnim sistemom, je prišel iz Nizozemske. Prišel je iz morda najbolj odprte evropske družbe, in to v času, ko si je ta družba komaj opomogla od atentata na desničarskega politika Pima Fortuyna.

Toleranca kot družbeni in medčloveški model sobivanja ni dana sama od sebe, sodobna sekularna toleranca je dejansko rezultat evropske kulturne izkušnje, nekaj, česar smo se pravzaprav naučili, kar smo pridobili iz visokih judovsko-krščanskih, grških in razsvetljenskih principov, na žalost tudi iz krvavih zablod evropske zgodovine. … Evropo čaka nelahka debata o njenih multikulturnih postulatih in vprašanjih integracije muslimanov v njene sekularne družbe. Ta debata bi bila veliko lažja, če bi bila predstava o lastni identiteti jasnejša, če bi namesto besne sekularno-klerikalne shizme dobili razpravo o stvareh, ki nas združujejo. Delorsov klic k razpravi o ‘duši Evrope’ je bil veliko pomembnejši, kot je bilo videti na prvi pogled.«

Debate o multikulturnih postulatih, ki jo je Jančar omenjal leta 2004, pa še vedno ni, saj nismo sposobni niti debate o slovenski levičarsko-desničarski razdeljenosti in njenih posledicah. Je pa vse več ukazovanja in izsiljevanja nemotenih množičnih migracij neznanih muslimanov in posledično vse več odpora do migracij in Evropi sovražnih kultur. In vse več vsiljevanja levičarskih nazorskih opredelitev o spolu, družini, feminizmu, abortusu, evtanaziji itn., ki so v veliki meri skregane s človeško naravo in z zdravo pametjo.

Tudi za slovenski narod veljajo načela Hansa Künga, da ni miru in preživetja brez dialoga in skupnega spoštovanja temeljnih etičnih standardov, kot so ne laži, ne kradi, ne ubijaj in spoštuj vsakega človeka, vsako človeško življenje. Dialog med različnimi političnimi gibanji se namreč v glavnem odvija na nivoju nazorskih utemeljitev gibanja. In če med nazorskimi utemeljitvami različnih gibanj ni sorodnosti predvsem na nivoju temeljnih etičnih standardov, potem je dialog skorajda nemogoč.

S politiko, tudi levo, ki ni ujeta v slepo sovraštvo in izključevalnost ter ji je spoštovanje temeljnih etičnih standardov blizu, je dialog vsekakor mogoč in za razdeljen slovenski narod še kako potreben. Z anarho-levičarskim gibanjem, ki nazorskih utemeljitev niti nima in so mu etični standardi nepotrebna navlaka, pa dialog verjetno niti ne bo mogoč. Tako kot bo evroislam sposoben dialoga šele takrat, ko se bo kritično distanciral od radikalnega islamizma, bo tudi leva politika šele takrat sposobna dialoga, ko se bo kritično distancirala od anarho-levičarske agende.

Žal pa vse kaže, da smo v Sloveniji še daleč od dialoga, ker smo še globoko – in morda vse globlje – v ideologiji izključevanja in slepega sovraštva, s tem pa že globoko v Huntingtonovem »spopadu civilizacij«.

[Stran 12]

1.3.1.

Letošnje leto je za naš narod leto pomembnih obletnic. Nekatere nas spominjajo na boleče zareze v naše narodno telo, druge so povezane z uresničitvijo stoletnega sna o lastni državi in predstavljajo uverturo v slavje, ki ga prinaša prihodnje leto. Zdi se mi prav, da tri najvidnejše dobijo svoje mesto v tokratni Zavezi. O prvi sem nekaj malega zapisala že v prejšnjem uvodniku, vendar se nadejam, da se zaradi tega nihče od bralcev ne bo hudoval.

Poleti smo se torej spominjali stote obletnice požiga Narodnega doma v Trstu. Požig doma, ki so ga le nekaj let prej v središču mesta kot pričevalca obstoja in (trdo)živosti postavili Slovenci, je najavljal pobesnelo fašistično preganjanje slovenskih ljudi, ki so s podpisom Rapalske pogodbe ostali na drugi strani meje, v fašistični Italiji. Sledilo je več kot dvajset let nepredstavljivega preganjanja, s katerim so hoteli fašisti izbrisati vsako sled o obstoju slovenskega življa v krajih, ki so jim bili s tajnim Londonskim memorandumom, kot nagrada za prestop med antantne sile, obljubljeni že aprila 1915. Da je šlo za kraje, kjer je že stoletja ‘tekla slovenska zibka’, jih ni prav dosti brigalo. Za tako kupčevanje s tujo, slovensko, zemljo, seveda Britanci, kot nosilci tega dogovora, niso nikoli odgovarjali. Kot niso odgovarjali za svoj del krivde pri vračanju slovenskih domobrancev iz Vetrinja v Slovenijo trideset let kasneje. Ko jih je pred leti na to spomnil grof Nikolaj Tolstoj, daljni sorodnik izjemnega pisatelja, je v Angliji doživel sodno preganjanje, kar kaže na to, da se tudi drugod, ne le pri nas, težko soočajo s temno stranjo svojega meseca.

Po več kot dvajsetih letih nečloveškega preganjanja je, razumljivo, predstavljal prihod slovenskih partizanov na Primorsko tisto odrešujoče upanje, zaradi katerega je bil primorski človek pripravljen zamižati na obe očesi ob zločinih, ki jih je ta ista osvobodilna vojska izvajala nad posameznimi skupinami in zavednimi Slovenci, ki so prepoznali pravi namen partizanskega vodstva in nanj opozarjali. Hvaležni, da so bili rešeni fašističnega zla, ki jih je kot Slovence želel izbrisati, so vsa naslednja desetletja predstavljali močno podporo novi oblasti, ki je to njihovo hvaležnost, še bolj pa njihovo pristno in iskreno domoljubje pridom izkoriščala. Naj si ob tem dovolim majhen medklic oz. tisti, za zgodovinarja nedopustni »kaj če«, ki ga sicer tako radi uporabljajo opravičevalci povojnih pobojev, ki gre nekako takole – »če bi zmagali domobranci, bi svoje nasprotnike prav tako pobili«. Toda niso zmagali in niso morili. In tudi ne bi, ker so bili drugačni ljudje. Trik je torej v tistem »če«, ki si ga vseeno hočem tudi sama tokrat za hip privoščiti. Kaj bi bilo, če ne bi bilo požiga Narodnega doma in ne Rapalske pogodbe ter Primorska ne imela za seboj dve desetletji fašističnega nasilja? Ali bi bila revolucija in ustoličenje totalitarne oblasti tudi tako uspešna, kot je bila, ali pa bi ljudje morda reagirali podobno kot na Dolenjskem in Notranjskem ter bi se uprli nasilnim poskusom uvajanja totalitarnega podjarmljenja naroda? Da, če pogledamo skozi tisti »če«, lahko še bolj jasno vidimo, kako usoden vpliv sta imela oba dogodka, katerih stoletnice se v letošnjem letu spominjamo. Ne le na Primorsko in na tiste, ki so ostali za mejo, temveč na ves slovenski narod.

Toda vrnimo se nazaj v zgodovinsko realnost. Kljub upanju in hrepenenju, da bi bili po koncu druge svetovne vojne tudi skrajni zahodni obronki slovenskega narodnega ozemlja priključeni Jugoslaviji, se je žal zgodovina zasukala drugače. Številne slovenske vasi in kraji so zopet ostali na drugi strani meje. Zahodni svet pač ni želel raztezati prostora rdečemu nasilju in enoumju. Morda bi bilo pa spet drugače, če bi imeli tisti »če«. Če bi takrat v naših krajih zmagala demokratična opcija … Če, ki se vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja ni zgodil. Spet so sledila desetletja zaničevanja in preganjanja, znotraj katerega so si morali slovenski ljudje zopet utirati prostor pod soncem. Pri tem njihovih vsakodnevnih naporih in bitkah jim komunistična oblast v socialistični Sloveniji ni prav dosti pomagala, saj je ves čas na tak ali drugačen način spodbujala in utrjevala notranjo ideološko razklanost slovenske skupnosti, ki je bila zaradi tega oslabljena v svojem zunanjem boju proti italijanizaciji. Šele samostojna Slovenija ter njen vstop v Evropsko unijo je počasi prinesel spremembe v odnosu med obema narodoma; med Slovenci in italijansko državo. Te spremembe so zorele in so se letos manifestirale v vrnitvi Narodnega doma. Velik korak, ki po stotih letih prinaša upanje, da je sožitje in sprava med dvema narodoma mogoče.

Veliko upanje, da bosta dva naroda končno zaživela v sožitju in medsebojnem spoštovanju ter vsestranskem sprejemanju, se je prižgalo tudi na avstrijskem Koroškem, ob spominjanju stote obletnice koroškega plebiscita. Na prireditvi, ki je bila 10. oktobra v deželnem dvorcu v Celovcu, je vse navzoče presenetil avstrijski predsednik Van der Bellen, ko se je v slovenščini opravičil koroškim Slovencem: »Kot zvezni predsednik bi se vam želel iskreno opravičiti za krivice in zamude pri uresničitvi vaših ustavnih pravic.« (Mimogrede, opravičilo je predsednik povedal v lepi slovenščini. Kot so nam povedali njegovi svetovalci, je za pomoč prosil slovensko govorečo gospo, saj je želel tudi na tak način pokazati iskrenost svojih besed.) Aplavz, ki je sledil tej nepričakovani gesti najvišjega predstavnika avstrijskih oblasti, me je za hip spomnil na tistega izpred Narodnega doma, ki sem ga omenila v prejšnji Zavezi. Seveda ni mogel biti zmagoslaven kot tisti v Trstu, toda v njem je bilo prav tako čutiti hvaležnost in olajšanje, da je bilo trpljenje in preganjanje koroških Slovencev končno uradno priznano in obžalovano.

Naj ob tem opozorim še na eno, na videz malenkost, ki jo je lahko zaznalo pozorno uho tistega, ki je prek televizijskih ekranov, bodisi v Sloveniji bodisi v Avstriji, spremljal prenos prireditve. 10. oktober so na Koroškem vedno slavili kot zmagoslaven trenutek v njihovi zgodovini, brez posebne senzibilnosti do tistih državljanov, ki se tega praznika niso mogli veseliti. Koroški Slovenci so ostali zunaj svoje matične domovine, zaradi grobe asimilacije pa se je njihovo število v teh stotih letih zdesetkalo. Toda avstrijski predsednik je, verjetno kot prvi visoki avstrijski predstavnik, v svojem govoru, ne le v nemščini, temveč tudi v slovenščini, podčrtal, da gre za obeleževanje in ne praznovanje ter dal tako vedeti, da si ta dan vendarle zasluži večplastno obravnavo. Res, velik korak je bil narejen letošnjega 10. oktobra, ki po stotih letih vendarle prinaša upanje, da bodo koroški Slovenci postali v polnosti enakopravni državljani Republike Avstrije. Ne le kot Avstrijci, temveč tudi kot Slovenci.

Dobro je torej, da se zadeve spreminjajo na bolje, čeprav je bilo potrebno za nekatere premike čakati sto let. Toda naj si tudi tu dovolim tisti majhni, za zgodovinarja nedopustni »kaj če«. Kaj če bi bil partizanski boj v prvi vrsti res boj za slovenstvo in za slovenskega človeka in ne za revolucijo? Potem se morda maja 1945 ne bi umaknili z zasedenih krajev na severni strani Drave in bi bil tisti del Koroške, ki je dal toliko zavednih in za naš narod pomembnih mož, spet združen s svojo domovino. Ah, tisti »kaj če«, ki se ni zgodil. Namesto tega so zahtevali nazaj slovensko narodno vojsko. Dva strašna, neodpustljiva zgodovinska minusa!

Letos vstopamo v še eno pomembno obletnico. Pravzaprav najpomembnejšo obletnico za slovenski narod. Po stoletjih vključenosti v različne bolj ali manj neslovenske politične tvorbe smo leta 1991 dobili svojo državo. Ključni trenutki, ki so pripeljali do njene razglasitve, so se dogajali prav leto prej, torej pred tridesetimi leti. Prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni, zmaga Demosa, razglasitev slovenske ustave in izvedba plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Toda očitno tudi tu nismo enotni in ne zmoremo skupaj praznovati in se veseliti tega izjemnega, izborjenega in izmoljenega, daru. Nič nenavadnega, če nekaterim, ki so sooblikovali politično podobo našega prostora v zadnjih tridesetih letih, pred tem pa tudi predhodnih petinštirideset, samostojna Slovenija ni bila intimna izbira, glavni akterji osamosvojitve pa so jim še danes trn v peti. Ker si niso želeli samostojne, predvsem pa ne demokratične Slovenije, kjer bi bila njihova dotedanja totalna oblast postavljena pod vprašaj, so jo kot tako v vseh teh desetletjih na vseh možnih ravneh zametovali in uničevali. To dejstvo si velja znova in znova predočiti, zato da ne bi tudi sami zapadli tej manipulaciji in zmanjševali vrednosti naše samostojnosti ter pomena lastne države.

Toda preden nadaljujem, naj si tudi tu dovolim tisti »kaj če«, h kateremu sem se zatekla že dvakrat. Kaj bi bilo, če bi ob koncu druge svetovne vojne v Sloveniji ne zmagala revolucionarna internacionalna stran, temveč demokratični tabor? Tisti tabor, v katerem je že nekaj let poprej dozorevala ideja o samostojni Sloveniji? Dr. Lambert Ehrlich je o njej razmišljal na Svetih Višarjah ter zanjo navduševal mlade ter jih spodbujal v drznem prepričanju, da to ni nemogoče. Če bi zmagal demokratični tabor, bi slovenska elita ob koncu vojne ne zapustila Slovenije, temveč bi ves svoj intelektualni, gospodarski, kulturni potencial razvila v svoji domovini. France Dolinar, duhovnik in zgodovinar, bi svoje razmišljanje z naslovom Slovenska državna misel brez strahu objavil doma in ne pod psevdonimom v taborišču v Italiji. In kar je še pomembneje, če bi takrat zmagal demokratični tabor, bi naš narod ne izgubil dvanajst tisoč fantov in mož in naše domovine ne bi štirideset let dušila totalitarna ideologija, ki si je kot enega izmed ciljev zadala spremembo narodnega značaja. In tudi demografska slika ne bi bila ena najslabših na svetu.

»Kaj če« nam seveda prav nič ne pomaga, saj se ni zgodil. Vsaj ne leta 1945. Je pa postal realnost pred tridesetimi leti. Veselimo se tega iz vsega srca, čeprav se morda še niso uresničila vsa pričakovanja in vsi upi, ki so bili položeni v tisti DA ob vprašanju »ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Odgovornost za to je tudi pri nas samih, v našem odnosu do naše države, njenih osamosvojiteljev – tistih resničnih! Ne pa samooklicanih, ki želijo na vsak način – da bi opravičevali svoja ravnanja in ravnanja svojih ideoloških dedičev po vojni – omadeževati vsakega, ki je verjel v samostojno Slovenijo in si je v tistih odločujočih trenutkih upal sprejeti pred zgodovino mu zaupano nalogo.

Temelji naše samostojnosti niso zgrajeni na krvavih pridobitvah revolucije in njenih dedičev, temveč na resnični svobodi, demokraciji in ljubezni do slovenskega naroda, slovenske besede in naše duhovne tradicije, ki odmeva v bogati kulturni zakladnici. Ne pustimo si torej vzeti slovesnih občutkov ob praznovanju rojstva naše države, temveč bodimo ponosni hčere in sinovi naše domovine, naše države Republike Slovenije!

[Stran 16]

1.4.1.

Drugi val novega koronavirusa je zelo močno posegel v naše življenje, najbolj je prizadel obolele in preobremenil zdravstvene delavce, ohromil mnoge gospodarske dejavnosti, otežil in okrnil socialno, kulturno in zakramentalno življenje. Otroci ne preživljajo več dopoldnevov v šoli, popoldne pa ne odhajajo v glasbene šole, športne klube, k verouku … Domovi so se napolnili, družinska dinamika se je spremenila. Ko se o tem pogovarjam s prijatelji in znanci, ugotavljam, da intenzivnejše sobivanje prinaša kar precej težav. Težav, ki jih je slutil pred več kot 350 leti francoski mislec in učenjak Blaise Pascal, ko je zapisal misel: »Vse nesreče sveta izvirajo iz enega samega dejstva: Da človek ne vzdrži v svoji sobi.«

Lani ob tem času smo še živeli normalno. V duhu veselega decembra smo se pripravljali na Miklavža in božične praznike, starši smo kupovali darila, hodili s prijatelji na kuhančke in božične večerje, pisali voščila, hodili v šole in vrtce na koncerte in dobrodelne prireditve … Množica hitro bežečih dogodkov in prijetnih čutnih vtisov lučk, melodij in voščil nas je raztresala, utrujala in kratkočasila (beri: krajšala naš dragoceni in od Stvarnika odmerjeni čas). Do srca nam ti površni dražljaji in bežni stiki niso segli. O njih nismo imeli časa premišljevati niti ne o preobilju prebranih in slišanih informacij o novostih v modi, kulturi, znanosti, pouličnih pogovorih … To čutno preobilje budi trenutno ugodje, a ne pusti za seboj nobene spominske sledi. Posledica tega kaosa in bezljanja pa je velika odtujenost. Celo vseh ožjih družinskih članov ne poznamo dovolj in celovito. Koliko vnukov se zanima za pomembne prelomnice v življenju starih očetov in mam? Koliko starih očetov in mam je skušalo svoje spomine zapisati, urediti družinske albume in povedati mladim svojo zgodbo v jeziku, ki ga bodo ti razumeli?

Z nasilnim vdorom nemško-ruske ideologije k nam se je pred skoraj osemdesetimi leti prekinil spominski tok. Ta ideologija je v svetu pod Triglavom pustila strašno fizično in duhovno opustošenje. Spomin na čas pred svobodo je zamrl, ker je bilo po vojni nevarno govoriti resnico. Med generacijami je takrat zazeval globok prepad. Po letu 1990 je na Slovenskem oživelo upanje, da bomo ta spominski prepad premostili. Ampak to se ni zgodilo; zadušljivi ambient starega režima se je ohranil, z demokratičnega Zahoda pa ni bilo roke v pomoč. Pretreseni smo ugotovili (ne le mi, ampak celotna Višegrajska skupina), da se tudi Zahod ne spominja. Tam večina ljudi sicer ni brala Karla Marxa, so pa srkali ideje njegovega učitelja Georga Wilhelma Friedricha Hegla in pod tem vplivom verjeli v premočrten zgodovinski razvoj od nižjih oblik življenja proti popolnim. Ob hitrem življenjskem tempu tako ni imel nihče časa in zanimanja za konservativne in nerazgledane prednike. Prihodnost je postala zlato tele, preteklost pa le še cokla razvoja in vir travm, ki so jih zdravili zasebni psihiatri. Kot glas vpijočega v puščavi je klical in še kliče Zahodu judovski mislec Abraham Joshua Heschel: »Kdor ni dedič, ne more biti pionir!« Evropa drsi v kulturno amnezijo in kot taka postaja le še ohlapna zbirokratizirana ekonomska povezava.

Veliki pesnik France Prešeren nas drami iz tragičnega razsvetljenskega aktivizma z besedami, da je bistveno iskati v vsem »sled sence zarje onstranske glorije«. Ampak božjo sled lahko odkrijemo v dogodkih in ljudeh le tedaj, ko se umirimo, zavzamemo osebno stališče do dogodkov, si vzamemo čas za človeka. Morda je Bog dopustil sedanjo preizkušnjo, da se poglobimo. Poglobimo vase, svojo družino, v skupnost, v katerih bivamo, in v Boga. Morda je dopustil to preizkušnjo, da bomo spoznali svojo družino, si pogledali pozorno v oči, se še bolj zanimali za svet naših otrok in vnukov ter si vzeli čas za dober družinski pogovor v živo ali po telefonu. Morda je dopustil sedanjo preizkušnjo, da bomo v tišini svoje sobe končno prisluhnili Njemu, ki vse dela popolno. Kdor zaupa vanj, mu vse pripomore k dobremu. Tudi veliko Zlo, ki je pred skoraj osemdesetimi leti zadelo naše družine in naš narod, v tej luči postane vir blagoslova. Najdbe molkov in svetinjic ob moriščih ter molitev, ki se je razlegala iz brezen, so dokaz, da so naši mučenci popolnoma zaupali v Božjo previdnost. In tudi to je nekaj zelo bistvenega, o čemer lahko v tem času izolacije premišljujemo, beremo, ob tem molimo in tako prodremo v globino tega dogajanja in veličino njihove žrtve. Morda je dopustil to preizkušnjo, da v miru premislimo tudi o svoji preteklosti in o svoji vlogi v polpretekli zgodovini (še zlasti tisti, ki ste doživeli komunistični teror). Naredite načrt, kako to povedati otrokom in vnukom (če vam tega še ni uspelo narediti). Nastali prepad med generacijami bomo namreč premostili z zapisom spominov, ureditvijo družinskih slik, pripovedovanjem o svojem življenju …

Ko svojim učencem pri pouku zgodovine naložim nalogo, da zapišejo družinska pričevanja, se pred menoj odprejo prave zakladnice spominov. Mnogi izmed učencev mi tudi povedo, kako hvaležni so bili po pogovoru stari starši, sami pa so jih spoznali v čisto novi luči … Z nekaterimi izmed pričevalcev sem opravil pogovor tudi sam. To so bila nepozabna srečanja, polna zgodovinske resnice in globine. Naletel pa sem tudi na posameznike, ki so sodelovali v krvavi revoluciji. Ko se je pogovor začel, so bili prijazni, ko pa sem postavil ključna vprašanja, so nervozno recitirali iste naučene fraze, bili so prazni, plehki, bili so »klečeplazni in neumni homo sovieticus«, kot je ljudi brez spomina označil zgodovinar Alain Besançon. Ampak žal imajo njihove naučene fraze, ki so Laž, še vedno domovinsko pravico v našem pouku zgodovine, zato smo mi dolžni še toliko bolj zavzeto govoriti resnico. Vaša osebna zgodba ima namreč večjo težo kot stotine knjig in učbenikov. Če boste predali to zgodbo naprej, boste premostili miselni prepad in kljubovali izgubi spomina. Z resnico boste kljubovali laži in s tem osvobajali sebe in svoje potomce (Jn 8,32).

Koga Kristus imenuje »očeta laži«, vemo (Jn 8,44). Kjer se izgubi spomin, zavlada laž, in kjer vlada laž, kraljuje hudič. Kjer pa kraljuje hudič, tam ni svobode. Veliki slovenski filozof Milan Komar nas v svojem razmišljanju spomni na Goethejevega Fausta in njegove besede: »Vse je dobro, kot če se ne bi nič zgodilo.« Hudičev cilj je, da se ne oziramo nazaj, njegov cilj je uničenje spomina. Zato molimo in se nikoli ne naveličajmo: »… ki nam utrdi spomin.«

Ne bom zaključil z hudičem, ampak z Jezusom. Čez nekaj dni bomo praznovali njegovo rojstvo. Jezus je zelo jasno povedal, da se je rodil zato, da bi pričeval za resnico. Izkoristimo tišino letošnjega božiča in jo napolnimo z resničnimi pričevanji o svojem življenju in o naših mučencih, ki so poslušali glas vesti (Jn 18,37), se uprli Laži in se rodili za nebesa.

Dvanajst tisoč slovenskih mučencev, prosite za nas.

[Stran 18]