Zaveza št. 117

1.1.1.

V letošnjem septembru sem se večkrat spomnil na njegov 16. dan, na dan torej, ko je leta 1941 komunistična partija z razglasom uzurpirala oblast. Seveda bi bilo mogoče razpravljati o marsičem, tudi o tem, če je mogoče najti vsaj kak trhel kriterij, po katerem bi imel tak papir imel kakršno koli veljavo. A osrednje dejstvo, da dogajanje ni ostalo pri papirju, ampak da so si na tej »podlagi« vzeli pravico samopašno pobijati Slovence, ostaja.

Razlage takega skrajno zavržnega dejanja sredi okupacije se zvrščajo znotraj širokega razpona in vse so uničujoče. Prva, površinska kaže na nepojmljiv izbruh najbolj živalske krvoločnosti, nekje vmes vidimo preračunljivo načrtovanje, kako iztrebiti normalno življenje in si zagotoviti dolgotrajno totalitarno strahovlado, zadnja, najgloblja pa je pravzaprav teološka. Gre za iztrganost teh ljudi od vseh norm, začenši s Transcendenco. V skladu z razmisleki Justina Stanovnika, ki je videl v boljševizmu pojav brez primere v zgodovini, bi lahko rekli, da so dosegli neko zblaznelo, deviantno svobodo. »In ker so bili svobodni absolutno – ker so bili bogovi – njihove manipulacije niso omejevali nobeni kriteriji – bila je brezmejna po obsegu in po domiselnosti. Manipulacija je postala življenje njihovega življenja – slava in beda vseh tistih, ki so se prijavili za traserje te tradicije,” je zapisal v eni od Zavez.

Misel uvodnih odstavkov morda ne kaže podobe, ki bi bila v vsakdanjem življenju zelo priročna za dokazovanje in utemeljevanje medvojnega dogajanja. A če se poskušamo približati pomenu teh besed in jih povežemo z grozo, ki jo je utelešenje revolucionarnih dejanj sejalo po deželi, se pravzaprav lahko samo čudimo, da takratna družba, vajena stoletij vsaj v grobem urejenega življenja, ni bila ob tem še bolj paralizirana.

Partija je bila po poskusih prevrata in po atentatu na Milorada Draškoviča od leta 1921 prepovedana. Svoje odloke jeseni 1941 je, kot dobro vemo in kot logično izhaja tudi iz sektaške in smrtonosne vsebine, spisala brez predstavnikov demokratičnih strank. Osrednje medvrstično sporočilo t.i. »zaščitnega odloka« se glasi, da ni pomemben boj proti okupatorju, ampak – to pa precej bolj dobesedno – da je vsakdo, ki se ne podreja partiji v tem domnevnem uporu, proglašen za izdajalca, kar zadošča, da se ga preprosto ubije. In pobijanje rojakov začne nemudoma postajati novi slovenski vsakdan.

Čeravno nekoliko poznamo ta del zgodovine, se še vedno ne znajdemo, še vedno otrpnemo, ko gledamo aktualne manipulacije istih izvorov. Uprizarjajo jih opozicija, tako imenovana civilna družba, tako imenovani kulturniki, režimski mediji in seveda njihovi skupni skriti režiserji. Tako dan za dnem gledamo bodisi aktivistične kolesarje, tolpe baklonoscev, zamaskirane črnosrajčnike, poniglavo parlamentarno rovarjenje, spodkopavanje ukrepov proti epidemiji, vsesplošno širjenje laži o čemer koli, zlasti pa o Sloveniji, njeni vladi in o demokratičnem političnem polu. Skupni imenovalec akterjev je zgoraj nakazana mentaliteta, ki je prikovana na 16. september 1941: kdor ne tuli in ne rovari z nami, je izdajalec, je fašist. Čeravno hvala Bogu nimamo vojne (smo pa neprestano vsaj z eno nogo v epidemiji!), se trudijo vojno vzdušje ustvariti in v ta namen normalizirati celo misel na smrt drugače mislečih. Z lažmi in klevetanjem, z montiranimi procesi (medijski umori, interpelacije), s plakati, z vpitjem, s totalitarnimi simboli in s propagiranjem množičnih morilcev kot so Broz, Cetung, in Gevara.

V to dogajanje je vključen razmeroma širok nabor »človeških profilov«. Pustimo vidne in nevidne korifeje. Te obseda bodisi sovraštvo do drugače mislečih, ambicija, korist ali zlohotnost sama. Med navadnimi »demonstranti« pa – še posebej v prvih mesecih – ni bilo mogoče spregledati dobro mislečih ljudi – takih mini Eichmmanov, ki pomagajo poganjati uničujoč stroj, ne da bi se prav zavedali, kaj počno. Ali pa so celo sveto prepričani, da delajo nekaj dobrega in se borijo proti zlu.

Na drugi strani generalno gledano vlada mešanica vdanosti in pasivnosti. Seveda so nekateri, ki, kjer koli že so, povejo, kako stvari stojijo. Iz srca upamo, da je razmeroma veliko tudi »preprostih ljudi«, ki jih ni slišati in ki vsaj pri sebi čutijo, kaj je prav in kakšnim vnebovpijočim anomalijam smo priče. A vrsta vplivnežev je previdno tiho ob rabotah, ki sprevračajo resničnost ali podobo naše družbe. Če bi jih povprašali o vsebinah, ki jim skrb namenja Zaveza, bi visokostno vihali nosove: češ to je preteklost, ki nam nima česa povedati. Precej je tudi takih, ki slutijo pretečo nevarnost, pa ne znajo potegniti zgodovinskih vzporednic, ki bi nam pomagale motriti zagoneten čas.

Kot torej lahko vidimo, so brez dvoma na obeh straneh ljudje, ki bi jim nadvse koristil širši kontekst in minimalno poznavanje zgodovine. Vidimo, kaj se dogaja po svetu, denimo z obsesijo, da štejejo črna življenja, za rasista pa je proglašen vsak, kdor si drzne reči, da štejejo vsa človeška življenja. Iz tega neosamljenega primera sodobnih norosti svetovne razsežnosti bi sklepali, da nismo nič posebnega. Pa se je vendar bati, da smo na slabšem. Če Zahod pestita predvsem nepoznavanje zgodovine in izkoreninjenost iz temeljnih vrednostnih predpostavk, je k slovenskemu človeku zagotovo potrebno dodati še totalitarno poškodovanost.

Spet nas bolj kot izjeme, ki se jim je uspelo izviti iz tega primeža, zanima slehernik. Njegova težava je, da ni napravil tranzicije. Kot smo se v tranziciji zataknili kot družba, tako se je tudi povprečen državljan. Dogajanje jih je nosilo ob prelomu, danes pa jih nosi mrtvilo, ki ga seje večinski medijsko-politični konglomerat. Ta posebej vpliva na mlade, kar že samo po sebi predstavlja svojevrstno družbeno regresijo, posledično pa je tudi grožnja katastrofe. Vsekakor so podobe teh (spodrezanih mladih) posameznikov raztresene v groteskno razprti pahljači – od petkovih demonstracij do eteričnih molitvenih skupin.

Današnjim mladim bi težko naložili krivdo za njihovo lastno formacijo. So otroci generacije, ki je imela izkušnjo tako totalitarizma kot tranzicije. Kaj se je zgodilo s slovenskim človekom po prelomu, ko je naboj demokratizacije popustil skoraj istočasno, kot se je pojavil, virtuozno razloži Justin Stanovnik že leta 1993: »Večinski človek pa je potem, prepuščen sebi, naredil še sklep, ki usodno sega v današnji čas: niso prazni in nesmiselni samo ideološki splošni stavki, ampak splošni stavki sploh. Ta sklep je eden od kanalov, po katerem priteka nič v postkomunistični čas. Iz obupa se je človek zaprl v krog, kamor prava vprašanja ne segajo in ki ga obdaja krožnica, na kateri se v večnem krogoteku sopogojuje to dvoje: proizvajati in trošiti.« Celotno njegovo razmišljanje si lahko preberete na naslednjih straneh, tu pa dodajmo še en citat, ki ponazarja srhljivo dogajanje: »In roka, ki se je že stegovala, da bi kaj premaknila, se je umaknila, in pamet, ki se je že zbirala, da bi kaj rekla, se je vrnila vase. Na drugi strani pa so tisti – in s tem bomo sliko dopolnili – ki so se s preteklim sistemom spajdašili, bili potrjeni. Njihov nihilizem je bil še trdnejši.«

Bralci Zaveze smo že ponotranjili definicijo, ki smo jo prav tako slišali od Justina, in sicer da je bil boljševizem izstop iz civilizacije. Z drugo besedo to pomeni, da smo bili priče nečemu tako izrednemu, da v zgodovini človeštva nima primerjave. Bogve, če ne bo ena osrednjih značilnosti tega izstopa tudi to, da je tako velik, da smo še desetletja po njegovem sesutju del njega. Nemogoče je namreč razumeti, da po tako skrajnih izkušnjah ljudje te zgodovinske epizode ne zavrnejo scela in dokončno. Še težje je razumeti, da ljudje, voditelji in ustanove brez besed strmijo v dogajanje, ki niti ne skriva, da svoje delovanje cepi na isti izstop iz civilizacije. Izstop, ki prinaša le gorje, in to pravzaprav vsem. Je že res, da je imel »novi razred« nešteto privilegijev na račun drugih. A tudi brezmejno negotovost in grozo, kdaj bodo za revolucionarno žretje na vrsti sami. Navsezadnje to izpričuje avtor, ki ta novi razred v svoji knjigi z istoimenskim naslovom opisuje in ki je bil do svojega padca, zapora in eksila drugi človek v hierarhiji jugoslovanske partije.

Vse razmišljanje se torej steka le v apel, da moramo sedanjost motriti na podlagi tega, kar nas uči preteklost. Ker smo še neposredno v primežu dogajanja zadnjih osmih desetletij, še posebej bližnja, nedavna zgodovina. Če bomo razumeli silnice in dogajanje preteklih desetletij, bomo tudi današnje. Samo iz razumetja lahko upamo na ugoden razplet. Samo tako se lahko nadejamo, da se bodo roke dobrih ljudi znova zganile … in kaj premaknile.

[Stran 4]

Figure 1. Poživi nam upanje … Foto: Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe

[Stran 5]

1.2.1.

Nekoč je Justin Stanovnik zapisal, da kdor ima srce za to, sliši, da slovenska zemlja ječi od grobov. Kdor ima srce za to, sliši kdaj v samotni uri vzdihe, smrtne vzdihe trpečih, ustreljenih, padajočih v smrt. Toliko vzdihov, da so gozdovi živi od njih, toliko vzdihov, kakor da je pred nami neko pomorjeno ljudstvo.

Vladna komisija, ki jo vodi Jože Dežman, nas še vedno preseneča z novimi odkritji grobišč, kjer se je enaka groza pobojev z enako težo zločina proti človečnosti nadaljevala in ponavljala v nedogled, na stotinah krajev, in požirala tisoče. Pretresljivi odkritji zadnjih mesecev, Brezno 3 v Kočevskem Rogu in protitankovski jarek pri Mostecu pri Brežicah, sta znova obudili občutek, da smo z mrtvimi obdani skoraj na vsakem travniku, da je zemlja polna nekdanjega gorja, ki ga hoče razkriti in ga bo še razodevala.

Ob teh razkritjih, ki so dogodki v stopnjevanem pomenu besede, sem izjemoma spremljal glavna poročila. Toda ob tem me je vnovič prevzelo le porazno občutje, da so pobite žrtve celo takrat, ko jih odkrijejo in odkopljejo, v slovenski medijski javnosti znova zasute – z ignoranco, prezirom in brezbrižnostjo. Dnevnik TVS je dne 10. 9. 2020 potem, ko so na dolgo in široko odvrteli vse o covid-19, o rušenju ministrice Pivčeve in celo o divjih živalih, čisto na koncu kot najbolj nepomembno stvar prikazal odkritje grobišča pri Brežicah, kjer v protitankovskem jarku ležijo stotine žrtev revolucije. Z vso pravico bi lahko rekli, da so 25 minutam sejma prikrojenih novic z neprikritim hladom dodali še 1 minuto in 6 sekund dolg prispevek o tem kraju komaj predstavljive groze, prispevek, v katerem so bile dostojne le besede Jožeta Dežmana, vse drugo pa je izražalo brezčutno ignoranco: ali je v tako kratkem prispevku pomembno, da bo tisto območje zalila voda in da je investitor moral opraviti sondiranje? Niti besede pa o tem, kdo so bili pobiti in od kod, kako so jim ugašali življenje, kdo je to počel in kdaj. Kdo, zakaj, kako? O tem niti besede. To molčeče ne-tangiranje bistvenega, postavljanje bistvenega v ne-obstoj – osebe žrtev, njihovo pot na morišče, njihove zadnje minute, njihovo agonijo – to deluje morda še bolj ledeno in nečloveško, kakor če bi prispevka ne bilo.

Zakaj omenjam eno od mnogih poročil o breznih in pobojih, ki nas vsakokrat znova razočarajo in užalostijo – vsakokrat znova, a se ne moremo navaditi, ker gre za prevelike stvari. Zato, ker se bolj in bolj kaže na obzorju možnost nečesa zelo negativnega, česar so se morda bali že ustanovitelji Nove Slovenske zaveze. Nakazuje se možnost, da kljub vsem plemenitim naporom Dežmanove komisije, ki z arheološko metodo raziskuje grobišča in z znanstveno natančnostjo beleži vse podrobnosti, vključno z izkopanimi predmeti, ki podpirajo identifikacijo žrtev, kljub znanstveno natančni ekshumaciji posmrtnih ostankov in natančnemu dokumentiranju – da namreč kljub vsemu temu večinska slovenska javnost ostane mrtva in neobčutljiva, brezbrižna in slepa. Možnost, težka in fatalna, da bomo nazadnje imeli vse informacije o grobiščih in ekshumirana vsa trupla, toda naposled to večine Slovencev ne bo več ganilo, jih ne ustavilo in pretreslo, jim ne seglo v srce …

Upamo, da je to le negativna utopija, črnogleda pomota, zastranitev v trenutku malodušja. Kajti vedno se bodo našli ljudje, kakršni so bralci Zaveze, Možinove monografije ipd., ki jim bo resnica, tudi zgodovinska resnica, dajala bistveno orientacijo v življenju, navsezadnje celo v družbi in politiki: oporo za pristnejši in polnejši zajem življenja – in bodo zato vedno segali globlje: k spominu na umorjene kot resnične osebe, ki so edino pomembne v tej veliki zgodbi.

Revolucija se je začela z odpadom od krščanske kulture, se nadaljevala z uporom proti njej in se nato usmerila v njene predstavnike – dejavne katoličane. Šlo je za ideje in kmalu nato so bile na udaru osebe. O tem je Marko Kremžar napisal knjigo Prevrat in spreobrnjenje – kajti za slovensko prenovo je potrebno resnično spreobrnjenje, če ne versko, vsaj moralno: spoznati dobro in zlo v storjenih dejanjih in se na ta način »spreobrniti« k temu, kar je res in prav.

Ko je nekdanji voznik, ki je vozil enega od tovornjakov proti morišču pri Brežicah, Ivu Žajdeli pričeval o tistih dneh (Družina, 20. 9. 2020, str. 12), je v njegovem pričevanju posebej pretresljivo in dragoceno, kar omeni, mimogrede, o posameznih osebah. Na poti od Teharij, kjer so na tovornjak nakladali okrutno pretepene domobrance, do Brežic, so se ustavili tudi v Laškem. »Tam so na tovornjak stlačili še nekaj civilistov, same ženske. Najmlajša ni imela niti petnajst let. Bili sta mati in hči.«

Ta podoba nas bo spremljala. Izmed toliko stotin ubogih, slečenih, umirajočih se je iz nekega pričevanja z neznano močjo dvignila ta podoba. »Bili sta mati in hči.« Še ne petnajstletna. Podoba, ki je vpisana v knjigo živih; tudi podoba, ki nam pomaga ohraniti spomin na resnični osebi v slovenski zgodovini; in predvsem ena od podob, po katerih nam je v duhu navzoče neuničljivo jedro ustvarjene človeške osebe in nam pomagajo premagovati zgodovino.

Figure 2. Pot iz težke in fatalne zastranitve … Foto: arhiv Zaveze

[Stran 7]

1.3.1. Najprej tri izhodišča za naš razmislek

1. France Klopčič

Njegov oče France, rojen v Zagorju ob Savi, se je že konec 19. stoletja politično opredelil in se pridružil socialdemokratom. Poročil se je z Maričko Cukjati, sestro mojega starega očeta. Po drugi svetovni vojni sta nas večkrat obiskovala v Šentgotardu, kjer sem preživljal svojo rosno mladost, in spominjam se ga kot upokojenega rudarja in dobrega človeka.

Njegov sin, tudi France, rojen 1903, je že kot študent nadaljeval očetovo politično usmeritev, se pridružil komunističnemu gibanju in 1924 postal sekretar pokrajinskega komiteja Zveze komunistične mladine Jugoslavije za Slovenijo. Navduševal se je nad Marxovimi deli in bil večkrat zaprt. Leta 1930 ga je kot še nekatere mladince CK partije poslal v Moskvo na izobraževanje. Leto 1937 pa je postalo leto najobsežnejše čistke v Sovjetski zvezi, ki jo je Klopčič v svoji knjigi Desetletja preizkušenj (1980) takole opisal:

»Stotisoči in milijoni mož in ženâ so bili iztrgani iz svoje srede, strpani v zapore in nato odgnani v taborišča, ki so bila večidel na novo ustanovljena v oddaljenih in malo ali prav nič obljudenih prostranstvih bodisi na severu evropske Rusije ali v Sibiriji vzhodno od Uralskega pogorja s surovo klimo, zlasti s suhim mrazom pozimi. …

V ta taborišča so čistke spravile tudi sto in sto jugoslovanskih komunistov. V njih so izginjali tako ustanovitelji in voditelji Komunistične partije Jugoslavije kakor poznejši aktivisti in funkcionarji. …

Taborišča so v masah goltala svoje žrtve. Nezadostna prehrana, težko delo, hud mraz so povzročali visoko umrljivost. Propadli so idealni borci, zvesti tovariši, še polni energije … Kako naj bi po vsem tem človek ne sovražil stalinistične policije in tistih, ki so ji dajali naloge?«

Tudi sam je bil obsojen kontrarevolucije in skupaj s ženo Angelo zaprt, mučen in poslan v koncentracijsko taborišče. On na sever na območje med Uhtá in Pečora, Angela pa v Kazahstan, kjer ji je trinajstmesečna hčerka umrla od lakote.

V svoji knjigi opisuje težko fizično delo, bedno prehrano, komarje, mraz in popolno izničenje človeka. »Živih je ostalo le 18 odstotkov,« pravi. Konec leta 1945 je dobil sporočilo, da je prestal kazen, vendar je moral ostati na istem delu in ni smel zapustiti mesta Uhte. Sobo pa je dobil v isti taboriščni baraki, ki so jo le izločili iz taboriščne cone. Podobno je bilo z ženo Angelo v Kazahstanu. Še deset let sta morala čakati, da sta lahko zapustila svoje taboriščno mesto, Rusijo pa šele po nastopu Hruščova leta 1956.

Pač ena od tisočev ali milijonov zgodb. Omenjam pa jo zaradi tega, kar sledi.

Ko sem v začetku šestdesetih let študiral na Gradbeni fakulteti v Ljubljani, sem ga večkrat obiskal. Veliko in rad je govoril o celotni zgodbi, ki jo je kasneje tudi zapisal. Vse sem razumel in sočustvoval z njim, nečesa pa nikoli nisem mogel razumeti. Obsojal je Stalina, nikoli pa komunizma kot ideologijo, svetovni nazor ali politični oziroma vladni sistem. Celo o Leninu ni bilo niti ene slabe besede, čeprav je ravno Lenin v Rusiji prvi vzpostavil brezobziren komunistični teror. France je videl in tudi sam doživel toliko trpljenja in krivic, ki jih je načrtno porajala komunistična ideologija, pa ni bil sposoben tega spoznati niti priznati. Zdi se, da je p svoje ostal otrok, po srcu dober, a nesposoben zrelega premisleka. Kot bi mu vera v čisti komunizem bila še edina vrednota in edini smisel življenja.

2. Partizansko grobišče na Vranskem

Jeseni 1944 je nemška vojska intenzivneje pritisnila na Zgornjo Savinjsko dolino. Decembra 1944 so Nemci v bližini Vranskega zajeli skupino 174 partizanov, ki so jo 23. decembra postrelili v globeli za Gorico, zahodno od naselja. V Zaplanini, južno od Vranskega, pa so na podoben način zajeli in postrelili 39 partizanov.

Na Vranskem je torej največje partizansko grobišče na Štajerskem. A o njem se ne govori, ne piše, ne organizira državnih spominskih slovesnosti. Le takrat, ko sem bil predsednik parlamenta, sem z državniškega vidika počastil spomin na pobite partizane. Po slovesnosti pa sem se v pogovoru s sorodniki žrtev srečal z zanimivimi vprašanji:

Kako je možno, da so Nemci v enem zamahu »zajeli« skupaj 213 partizanov? Brez boja? Šlo je za fante in može, ki so bili večinoma pred kratkim mobilizirani v partizane. In kot mi je bilo rečeno, so bili slabo ali pa sploh ne oboroženi. Partizansko vodstvo pa se je pravočasno umaknilo na Menino planino, o čemer bi lahko kaj več povedal Franc Sever – Franta.

3. Župnik Jože Geoheli

Vsako leto je na prvo nedeljo v septembru v gozdu nad prepadom v Vranji peči nad Vrhniko maša v spomin na Jožeta Geohelija, župnika Zaplane nad Vrhniko, ki so ga 27. julija 1942 partizani mučili in umorili.

Spet ena od znanih zgodb, ki jo omenjam zaradi naslednjega:

Maks Šnuderl, član vrhovnih partizanskih struktur tistega časa, je v svoj dnevnik 4. avgusta 1942 zapisal: »Ko so ubili župnika v Zaplani, so obenem tudi štiri partizane, ki so se branili ubiti.«

Ko je bilo torej prvemu partizanu ukazano, da muči zvezanega župnika, je ta za ceno lastnega življenja odklonil to zločinsko povelje. In tako drugi, pa tretji in četrti partizan. Šele peti je klonil, župnika tepel, mučil, mu odsekal stopala itn. Kasneje po vojni je sodelavcem v tovarni priznal: »Bolj če sem ga tepel, bolj je molil.«

1.3.2. Sporočilo življenja

Kaj nam s temi primeri hoče povedati življenje? Kaj sugerirati, kakšne asociacije prebuditi, s čim razširiti svoja spoznanja?

Najprej France Klopčič.

Bil je do konca prežet z odrešilnim poslanstvom marksizma. Nihče mu ni pral možganov. Ko sem ga obiskoval po vrnitvi v Slovenijo, je deloval povsem mirno, dobrohotno in brez vsakršne nestrpnosti in zagrizenosti. Poslušal je moje pomisleke in – kot se zdi – upal, da bom nekoč »prišel k pameti«. Bil je kritičen do komunističnih zločinov in prepričan, da bo komunizem postopno vendarle prerasel svojo pubertetniško dobo, obsodil razne Staline in preprečil njihov ponovni vzpon. Ni pa zmogel – kot sem kasneje začutil – spoznanja, da so idejo socialne pravičnosti ugrabili pokvarjeni ljudje, ki so jo spremenili v orodje totalitarnega prevzema oblasti. In da je sama ateistična ideologija tako razvrednotila človeka in tako primitivno samovoljno presekala tisočletno evolucijo humanizma, da je po svoji notranji zakonitosti nujno privedla do moralnega razsula in do živega nasprotja svojih eshatoloških obljub.

Naj ima gibanje pred sabo še tako čudovite cilje, če svojega delovanja in svojih postopkov ne temelji na absolutnih moralnih načelih, se bo prej ali slej pokvarilo. Če vodstvo gibanja prevzamejo psihopati, potem gibanje prej ali slej postane pot v pekel.

Partizansko grobišče na Vranskem.

Zakaj je največje partizansko grobišče na Štajerskem tako trdovratno zavito v molk? Se ga dediči revolucije skupaj z Zvezo borcev sramujejo? Zakaj? Ali zaradi sramotno slabe vojaške taktike? Je res komanda strahopetno pobegnila na Menino planino, neoboroženo partizansko vojsko pa prepustila na milost in nemilost okupatorju? Za nobeno veliko bitko v okolici Vranskega ne vemo, pa vendar je »padlo« v Zaplanini 39, na Vranskem pa 174 partizanov. In koliko Nemcev?

Da domačega civilnega prebivalstva partizanska vojska ni branila, vemo celo iz »najslavnejše bitke v Dražgošah«. Ali se partizansko vodstvo ni zavzemalo niti za svoje vojake, partizane? Jih je kdaj celo namerno pošiljalo v nemško zasedo? Je bilo partizansko vodstvo učinkovito le v nočnih likvidacijah domačih »izdajalcev« in v spopadih z domačimi protikomunisti? No, pri povojnem množičnem poboju zvezanih ujetnikov je pa res bilo učinkovito.

Vsekakor je velik del partizanov doživel enako usodo kot domači, civilni ali oboroženi nasprotniki komunistične revolucije. Vse to dodatno razgalja, čemu je bila OF namenjena. In partizansko vodstvo se je pogumno držalo svoje strategije, da »bomo šli v upor proti okupatorju le, če bomo ob tem lahko izvedli komunistično revolucijo«.

Dodajmo še nauk umora Jožeta Geohelija. Štirje partizani so se za ceno lastnega življenja uprli mučiti in umoriti nedolžnega sonarodnjaka. Šele peti je sledil ukazu partizanskega vodstva, ki je torej bilo sposobno znotraj partizanskih vrst izvajati krvav teror, da je lahko vzpostavilo in ohranjalo srhljivo »revolucionarno moralo«.

1.3.3. Vsem nam v opomin

Tudi med komunisti najdemo moralno pokončne in dobre ljudi. Biti »komunist«, »socialist«, »levičar«, ne sme biti psovka, čeprav marsikateri od njih še danes, tu, v Sloveniji, zasluži resno kritiko. Da o psovkah, kot so »nacist«, »fašist«, »klerofašist«, niti ne govorim, saj nosilcev teh nazorov tu, v Sloveniji, že dolgo ni; te psovke se uporabljajo le v smislu prostaško žaljive diskreditacije.

Res pa je, da so gibanja, ki so se v zgodovini izkazala kot skrajno zavržena, vodili psihopati, moralno pokvarjeni ljudje. Pri tem so svoj vpliv in svojo oblast temeljili na zlorabi številnih iskrenih, zavzetih, poštenih in obenem morda naivnih posameznikov. Brez te množice tudi partizanskega gibanja ne bi bilo. Brez zlorabe te množice pa tudi komunistične revolucije in povojnih pobojev ne. In zdi se, da se take zlorabe še kar naprej dogajajo.

Da bi si slovenski revolucionarji olajšali breme zločina genocidnih razsežnosti, so to breme spretno preložili na vse partizane. In tako Zveza borcev že 75 let vztrajno zagovarja vse zločine revolucije, jih slepo prevzema nase in nalaga tudi na tiste partizane, ki ležijo v grobišču na Vranskem in v Vranji peči nad Vrhniko, da drugih tisočev in tisočev niti ne omenjam.

To je še en velik zločin slovenskih revolucionarjev.

V ozadju vsega komunističnega in sodobnega levičarskega dogajanja je čutiti tisto znano, izkrivljeno, kontradiktorno in zelo škodljivo načelo, da »so za dosego dobrih ciljev dovoljena vsa sredstva«. To opažamo od francoske revolucije do današnjih demonstracij.

Bratstvo, enakost in svobodo so takrat in danes želeli ustvariti s čudnimi sredstvi. Bratstvo oziroma ljubezen so hoteli vzpostaviti s sovraštvom, enakost z vzpostavitvijo dvorazredne družbe, pravičnost s povzročanjem krivic in svobodo s preganjanjem vsakršne svobode, ne le svobode govora, ampak tudi druge, vse tja do ekonomske svobode. In tudi multikulturnost bomo dosegli le s zanemarjanjem, poniževanjem in zatiranjem tradicionalne evropske in predvsem avtohtone slovenske kulture.

Vsa ta čudna sredstva naj bi bila le prehodne narave, a dejstva, tisočkrat dokazana v zgodovini, dokazujejo, da se pravi cilj gibanja zrcali že v sredstvih za doseganje tega cilja. Pravega cilja političnega gibanja ne najdemo v leporečju njihovih akterjev, ampak v sredstvih in postopkih samega gibanja.

S tem ko politično gibanje gradi svoj vpliv na laži, sovraštvu, pozivanju k ubijanju, jasno razodeva, kaj je njegov cilj, pa naj posamezniki tega gibanja še tako leporečijo.

[Stran 11]

1.4.1.

Dali smo naša življenja krvavim poljanam,
naša srca materi Sloveniji,
naše duše Bogu.

1.4.2.

Tako je bilo zapisano na vencu, ki ga je pred breznom pri Macesnovi gorici v Kočevskem rogu k žrtvam slovenske morije v začetku junija položil predsednik vlade. Sama napisa tisti dan, ko je potekala slovesnost, niti nisem opazila. Verjetno je bilo razlogov za to več. Prvič smo se Slovenci lahko poklonili slovenskim fantom pred tistim breznom, pred tisto jamo, pred katero se je pisala krvava zgodovina našega naroda. Petinsedemdeset let je moralo miniti, od tega trideset v samostojni Sloveniji, da je lahko nadškof blagoslovil sveto zemljo naših mučencev. Tisti junijski dan, ki ga je vsake toliko časa zmotila rahla sapica, celo kakšna kaplja dežja, ki se je zdela bolj kot utrjena solza z neba, saj je sonce pravzaprav večino časa spremljalo slovesnost, je bil poseben tudi zato, ker pred breznom ni stala množica, temveč le nekaj deset ljudi. Ne vem, če bi jih prešteli dvesto. Pa ne zato, ker bi si ljudje ne želeli priti, ampak ker je bil obisk zaradi zdravstvenih razlogov, povezanih s pandemijo, strogo omejen. Ko smo na Zavezi načrtovali slovesnost, je bilo čutiti v ozračju bridkost ob spoznanju, da bo treba skrbno bdeti nad številom povabljenih. Toda lahko vam zagotovim, da je bil tisti dan, pod Macesnovo gorico, čeprav samo v mislih in srcih zbranih, z nami čisto vsak, ki razume ali hoče razumeti tragiko teh brezen. To je bilo čutiti na vsakem koraku in v vsakem trenutku.

Tisto dopoldne se je pred breznom dogajala še ena velika stvar. Predsednik države in predsednik vlade, vrh slovenske države, sta polagala venec v spomin in opomin vsem; nam, ki smo že tu, in vsem prihajajočim rodovom. Bil je to velik korak na poti sprave našega naroda, saj sta spregovorila sin domobranca in vnuk partizana. Z velikim spoštovanjem do bolečine drugega, pa tudi zavedanja, kako celoten slovenski narod žeja po resnici o tem, kaj se nam je dogajalo in zgodilo v tistem usodnem času, ki je tako zelo razklal slovenski narod. Da je bil korak velik, so potrjevali ideološki dediči tistih, ki so si pred tolikimi desetletji mazali roke, da bi prišli na oblast. Namesto da bi spoštljivo in v hvaležnosti pred tako gesto dveh predsednikov umolknili, so prav tisto soboto z vsem hrupom in truščem privlekli na dan dramo okoli prepovedi koncerta nekega hrvaškega pevca. Nepomembna stvar, s katero pa so želeli preglasiti zgovorni trenutek Kočevskega roga. Njihovo ravnanje ni bilo presenetljivo, saj spravljen narod ni bil nikoli njihova intimna opcija. Spravljen narod, ki se je sposoben soočiti in sprejeti še tako kruto resnico, pač ni več pripravljen sprejemati manipulacij in zlorab s strani nikogar, še najmanj tistega, ki želi njegovo šibkost izkoristiti za svoje najbolj sebične namene. Spravljen narod lahko premika gore in spreminja svet, saj je v sebi močan in trden. Tak narod je zanje strah in trepet.

Kot sem zapisala – slovesnost dneva je bila tako polna, da je šel napis na vencu, ki ga je položil predsednik vlade, za večino verjetno neopaženo mimo. Šele naslednji dan, ko sva se z očetom ponovno vrnila pred brezno pri Macesnovi jami, sem se v tišini trenutka zazrla v napise trakov, položenih na vence. In tam je bila – misel, zapisana v uvodu tega razmišljanja. S svojo zgovornostjo, pomenljivostjo me je nagovorila in pretresla. Zdelo se mi je, da nekje, kot oddaljen, pa vendar še kako živ odmev, slišim umirajoče fante in može, kako ponavljajo: mati, domovina, Bog.

V tistih minutah, ko sva bila z očetom tam, sva srečala še en par, ki se je tudi prišel poklonit pobitim. Beseda je dala besedo in gospod je začel pripovedovati o tem, kaj se je dogajalo v tistih strašnih dneh. Kako so fante sem pripeljali z zvezanimi rokami, kako so jim zagotavljali, da lahko stečejo v svobodo in kako so jih pod robom, ki se je strmo končal z breznom, pričakali partizanski rafali. Človek ob tem ostane brez besed. Samo še nemo lahko zre v lesen križ, ki danes stoji ob breznu, in bere napis na njem – tudi mi smo umrli za domovino.

Toda slovesnost pri Macesnovi gorici ni bila edina slovesnost letos, ki zbuja upanje, da se stvari vendar premikajo v pravo smer. In da bomo morda končno le lahko videli in sprejeli zgodovino tako, kot je bila, brez ideološke navlake. Letos je minilo sto let od požiga Narodnega doma v Trstu. Sto let je bilo potrebnih, da je italijanska država vrnila Slovencem nazaj tisto, kar je bilo njeno. 13. julija letos je bilo zato silno slovesno med našimi Slovenci v zamejstvu. Pa tudi v domovini. Vsi smo se veselili z njimi. Sama sem imela izjemno srečo, da sem bila soudeležena v tem prazničnem dnevu, ki je svoj vrhunec zagotovo doživel v popoldanskih urah pred samim domom. Ob štirih popoldne so se namreč Slovenci zbrali pred Narodnim domom, da bi skupaj pozdravili njegovo vrnitev v slovenske roke. Dogodek ni bil del uradnega dogajanja; pravzaprav je ideja nastala spontano in praktično čez noč. In vendar je stalo tam več sto slovenskih rojakov in se veselilo. Program se je začel s slovensko pesmijo. Še niti ni odzvenel zadnji takt, ko se je utrgal aplavz. Glasen, bučen, odrešujoč. In se ni končal. Zdelo se je, da se je v njem sprostila vsa napetost zadnjih sto let. Vsa negotovost ali bo »dom res zopet naš«. Ni ga bilo, ki tam ni imel solznih oči. In ploskanje je kar trajalo in trajalo. Minuto, za minuto, za minuto. Trenutek, ki bo ostal zapisan v zgodovino. Ko je končno ponehal, so sledili pozdravni nagovori in besede navdušenja. In nato še spontano zapeta Zdravljica. Mogočno, slovesno, samozavestno je odmevala po vsej ulici. Tukaj smo in se ne damo, je sporočala.

Res, bil je izjemen dogodek. Pa vendar ne edini v tistem dnevu. Še pred nekaj meseci si nihče ni mogel niti v sanjah predstavljati, da bi lahko predsednika dveh sosednjih držav stala skupaj, z roko v roki, pred spomenikoma, ki že desetletja razdvajata oba naroda. In vendar se je zgodilo točno to. Ko je predsednik Italije stal pred spomenikom bazoviškim junakom, se je zdelo, da s svojim spoštljivim molkom kot najvišja avtoriteta v državi priznava hudo, ki ga je slovenskemu človeku storil fašizem, in vrača dostojanstvo štirim ustreljenim, katerih ‘zločin’ je bil, da so iz srca ljubili svoj narod in bili zanj pripravljeni dati tudi svoje življenje. In ko je predsednik Slovenije, skupaj s predsednikom Italije, stal pred spominskim obeležjem pri bazoviški fojbi, se je zdelo, da s svojim spoštljivim molkom priznava hudo, ki ga je komunizem naredil zaradi svoje ideologije. Prepričana sem, da si nihče ne dela utvar, da je s tem dejanjem vse oproščeno, vse pozabljeno in vse končano. Daleč od tega, toda s tem dejanjem obeh predsednikov je bil zagotovo narejen velik korak na poti k razčiščevanju zgodovine obeh narodov in sprejemanju tega, kar se je zgodilo. Z njuno gesto sta, vsaj tako upam, vzela tudi del tistega negativnega naboja, ki prinaša manipulacije in potvarjanja ob vsakoletnih obeleževanjih na obeh straneh. Da je temu tako, je bilo opaziti pri letošnji slovesnosti ob bazoviških junakih, ki je bila domoljubna, lepa, predvsem pa očiščena rdeče simbolike, s katero žrtve, resnici na ljubo, niso imele prav veliko. S tem lahko praznik končno postane praznik vseh Slovencev, ne glede na prepričanje. S tem lahko pride do besede osnovno sporočilo bazoviških junakov – biti pripravljen boriti se, pa tudi umreti za svoj narod.

Da je bil tudi ta korak velik in za nas ter razčiščevanje naše polpretekle zgodovine pomemben, so potrjevali ideološki dediči tistih, ki so si pred toliko desetletji mazali roke, da bi prišli na oblast. Namesto, da bi spoštljivo in v zavedanju pomena take geste dveh predsednikov umolknili ter jo sprejeli kot korak prizadevanja k pristni spravi, so nekateri že dneve prej protestirali, pisali ogorčena pisma, v katerih ni bilo mesta za argumente in spoštljiv dialog, temveč le za žaljivke in sprevračanje zgodovine. Nekateri so na sam praznični dan stali ob avtocesti pred mejnim prehodom ter z žaljivimi napisi in žvižgi pričakali predsednika Slovenije, kar je vredno vsake obsodbe.

Da, soočenje z zločini, ki jih je v imenu ideologije izvajala revolucija, je zahtevno. Toda za preživetje in moč naroda nujno. In prav letošnji dogodki dajejo upanja, da smo kot narod morda pa vendarle naredili nekaj korakov po poti naše zrelosti. Dogodki letošnjega leta dajejo upanje, da smo morda vendar bolj pripravljeni odstirati tančice skrivnosti, s katerimi je odeta naša polpreteklost in ki že toliko desetletij slabijo našo narodovo moč. Mogoče pa vendar prihaja trenutek, ko ideološke teme ne bodo več imele tolikšnega naboja in moči, da bi obvladovale naše misli in ravnanja oz. se ne bomo pustili vanje tako zlahka vplesti. Komentarji pod novico, objavljeno v medijih sredi avgusta, o odkritju nove jame v Kočevskem rogu, poimenovane Brezno št. 3, v katerem so našli okoli 250 okostji, menda večino slovenskih, vsaj po predmetih, ki so bili v breznu ob kosteh, nakazujejo, da se nekaj vendar spreminja. Na bolje. Tudi poskus, da bi interpelacijo ministra za notranje zadeve spravili na ideološko raven, se je, kot se je izkazalo, izjalovil. Vse to je dobra popotnica za naš narod.

Dali smo naša življenja krvavim poljanam, naša srca materi Sloveniji, naše duše Bogu, je bilo napisano na žalnem vencu, položenem pred breznom pri Macesnovi jami. Njihova daritev očitno prinaša sadove. Trideset let samostojne Slovenije je zagotovo eden od njih. Veselimo se ga!

[Stran 14]