Zaveza št. 116

Z

Zaveza št. 116

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Med slovenskimi obletnicami

Lenart Rihar

1.1.1.

Veliko ljudi najde in goji tisto, kar jim najbolj ustreza, da lahko potem uresničujejo svoje bolne instinkte. Iz tega se rodi zlo, ki ima videz, da rešuje, v resnici pa posameznika in družbo »ozdravlja« z nasiljem, z razkrojem in končnim propadom posameznika in družbe.

Dr. Janez Zdešar

1.1.2.

Kadar beseda nanese na pomembnejše slovenske obletnice, ki se zvrščajo skozi letošnje leto, se verjetno najprej spomnimo na Demosovo vlado in na bleščeč uspeh plebiscita pred tridesetimi leti. Zunanji uspeh, ki se je odražal v številkah, je kazal na notranjega, ta pa se skriva v pripravljenosti, da končamo z nečloveškim družbenim ustrojem, ki je temeljil na smrti in laži. V naših krogih tako nase opozarja nepojmljivo dejanje pred 75 leti, genocid, ki zaznamuje konec vojne in začetek totalitarnega boljševiškega obdobja. A tudi tak pokol ima svojo predzgodovino, treba se je ozreti še četrt stoletja bolj v preteklost, v manj znano stoletnico.

Ob misli na zgodovino in leto 1920 se najprej spomnim na zgodovinarja dr. Janeza Zdešarja. Sam s tem letom nima veliko opraviti, saj se je rodil šest let kasneje, mi je pa zaradi njegovih zgodovinskih razlag, v katerih je to letnico omenjal kot posebej usodno za Slovence, ostala ostro zapisana v spominu. Praktično vse podatke v nadaljevanju črpam iz njegovih raziskovanj.

Pravzaprav je za slovenski svet prav leto 1920 začetek vseh strahot, ki so jih prinesli trije totalitarizmi 20. stoletja. Začelo se je z julijem, ko italijanski nacionalisti zažgejo slovenski narodni dom v Trstu. Oktobra s plebiscitom izgubimo južno Koroško, novembra pa z vsiljeno Rapalsko pogodbo izgubimo še celotno Primorsko.

Po sto letih že več kot razločno vidimo, da so bile takrat v slovensko narodno tkivo zasekane neozdravljive rane. Sprožita se groba italijanizacija in germanizacija. Pa se je res vse to začelo šele z julijem tistega usodnega leta, kot pravi prejšnji odstavek? Seveda ne. Kot tako rekoč pri vseh stvareh ima tudi tu svoje zločesto prvenstvo boljševizem: aprila 1920 je bila ustanovljena komunistična partija. Ne samo da je bila ustanovljena, že isti mesec izvede tudi prvi poskus revolucije! Začne se z železničarsko stavko, ki jo uspejo razširiti v splošno delavsko stavko. Revolucionarni eksperiment kot vedno propade v vsem, kar razglašajo boljševiške parole, razen v bistvenem: z akcijo so med Slovence zanesli teror s sledečim rezultatom: trinajst smrti in skoraj sedemdeset ranjenih.

Danes vodstvo države nemočno opazuje, kako idejni nasledniki prvih boljševikov zlorabljajo epidemijo, da v brk ustavi in zakonodaji rovarijo s pouličnim, medijskim in političnim rušenjem normalnega demokratičnega življenja in se igračkajo z življenji ljudi. Pred sto leti je kraljevina SHS, preden je minilo zloglasno leto 1920, komunistično partijo zaradi omenjenega delovanja preprosto prepovedala. Je pa res, da ji je s tem omogočila prakticiranje neskončnih preobrazb in podtalnega delovanja. Tako se je samo v naslednjih treh letih med drugim kar petkrat preimenovala. Dr. Zdešar pravi, da se je kljub temu »notranja povezanost med komunisti ohranila. Načrtovali in pisali so nove programe. V letu 1923 kar tri. V njih uveljavijo termin samoobramba proletariata, s čimer začnejo ilegalno oboroževati svoje člane. Ustanavljajo ‘samoobrambne stotnije’, ki so dobile ime Proletarske akcijske čete, PAČ. Tu je neizbežna primerjava z italijanskimi fašističnimi ‘Fasci di combattimento’ in s hitlerjevskimi SA oddelki, kjer gre prav tako za vojaške enote političnih strank. Odveč je dodajati, da gre za eklatantne novosti v slovenskem političnem prostoru.«

Tako je na Slovenskem pred sto leti začel svojo pot boljševizem. Že leta 1924 znova skušajo zanetiti revolucijo, tokrat v Trbovljah. Neuspešno, če spet – gledano skozi njihovo prizmo – odštejemo uspeh pri preštevanju mrtvih in ranjenih; prvih osem, drugih petdeset. Tako od ustanovitve dalje beležijo svoje uspešne neuspehe dobrih dvajset let, ko jim pride na pomoč okupator s svojimi represalijami in razkosanjem Slovenije. Končno so na svojem terenu in po štirih letih medvojnega terorja vendarle uzurpirajo oblast in si za začetek nove dobe za gumbnico pripnejo holokavst – zopet nad domačimi, slovenskimi ljudmi. Na tisoče jih domovino zapusti, da si ohranijo življenje in svobodo. Preostali so potunkani v drugorazrednost, v moreče življenje pod nasilno zapovedovanim enoumjem.

Skozi vsa desetletja svoje vladavine boljševizem izkazuje svojo diabolično domiselnost. Do konca grobo nasilje, korenček, palica, diferenciacija, zapiranje, podkupovanje, ovaduštvo, nezaupanje. Ko z ustrahovanjem in nasiljem životarjenje v grobem utirijo, diktatorja uprizorita medsebojni spor in si obenem dokazujeta, kdo je bolj zvest boljševiški krvoločnosti. V skladu z doktrino se lotijo tudi kanibalizma in v ta namen ustanovijo verjetno najstrašnejšo mučilnico vseh časov. Sledi oscilacija povečanih in za spoznanje zmanjšanih pritiskov. Vseskozi je v ospredju maltretiranje katoliškega človeka, ki s svojo naravno avtonomnostjo in svojo dvatisočletno ustanovo boljševizmu predstavlja prvega, naravnega sovražnika. Temni čas teče in v osemdesetih vendarle dojamejo, da jih bo socialistično gospodarstvo kljub finančnim injekcijam dokončno zadušilo. Boljševiška prisebnost, kot bi se izrazil Justin Stanovnik, jim tako narekuje še zadnjo igro, katere prvo dejanje se imenuje odhod iz Beograda, celota pa je naslovljena sestop z oblasti.

No, mislili smo, da je to zadnja igra. A ko danes gledamo nazaj, vidimo, da po definiciji ni mogla biti zadnja. Odhod so seveda zaigrali zato, da so lahko ostali. Razlezli so se v nešteto strank in strančic, ki ne vem, če ima kdo preštete. Njihov skupni imenovalec je delovanje v skladu s tem, da privilegirani razredi svoje privilegije na račun drugih ohranijo.

Pri tem je posebej zgovorno predvsem to, da se ne ustavijo pred ničimer, da jim ni sveto absolutno nič. Letos je namreč še ena obletnica, obletnica prve slovesnosti v Kočevskem rogu, obletnica zmagoslavne manipulacije v sami srčiki njihovega napada na slovenski narod. Manipulirali, lagali in ustrahovali so seveda vsa leta po svojem pobijanju, a da jim je to uspelo tudi v novi slovenski stvarnosti, ki bi iz Roga utegnila črpati svoj tihi, svetel preporod za cel narod, to je nekaj onkraj izraznega. Zato ne bomo nobene besede namenili temu, da bodo – če se ne zgodil velik čudež – letos z nekim simpozijem na ZRC SAZU to sprevrženo igro nadaljevali.

Onkraj besed je tudi to, kako so 30 let gledali, da so še zadnje generacije preživelih črnih rut hodile k breznu, kjer sploh niso pobijali njihovih očetov, otrok in bratov … Zato nam je v posebno zadoščenje, da bodo odslej – tako vsaj upravičeno upamo – roške slovesnosti vedno pri breznu Pod Macesnovo gorico.

Morda je osrednja Zdešarjeva misel, ki jo zrcali skozi sto let partijske zgodovine in ki bi jo morali čim bolj osvojiti, prav ta, da je največja zmota komunistično partijo (in njene derivate) jemati kot običajno politično stranko. Ko gledamo današnjo politično situacijo, nepripravljenost posttotalitarnih strank na najmanjše premirje, ko je narod okupiran od epidemije, dobivamo neštetoti dokaz, kako zelo to drži. Ko govori o vojnem času, dr. Zdešar to njihovo naravo opiše takole: »Bila je revolucionarna, kriminalna združba, to je bil organizirani politični terorizem. Stranka, ki ni zmagala zaradi ciljev, ki jih je zastopala, ki ni zmagala, ker bi bila najmočnejša, ampak zato, ker je ubijala politične nasprotnike.«

Zanimivo je, da se je v istem letu kot slovenska partija rodil tudi Karol Wojtila, papež sveti Janez Pavel II. Njegova zasluga je, da se je pravkar opisana združba zrušila vsaj kot uradni, neposredni trinog neštetim narodom. Iz te izkušnje črpamo upanje, da tovrstne tiranije, naj se še tako (odkrito ali prikrito) košatijo, nimajo v zgodovini zadnje besede. Pa tudi vera, da nedolžna žrtev neštetih naših mučencev ni bila zaman, je neomajna.

Nešteti slovenski mučenci – prosite za nas! Foto Janez Rihar

Figure 1. Nešteti slovenski mučenci – prosite za nas! Foto Janez Rihar

[Stran 3]

1.2. Simbolni 13. marec

Matija Ogrin

1.2.1.

Če se vprašamo, kaj je bil najbolj temeljni fenomen v Sloveniji spomladi leta 2020, pojav, ki je pokazal bistveno diagnozo naše države, potem moramo reči, da to ni bila epidemija, pa četudi je doslej žal pretrgala že več kot 100 življenj in četudi so se ob spoprijemu z njo pokazale mnoge izjemno pozitivne moči naših ljudi.

Pojav te pomladi, ki pove o nas kot družbi bistvene stvari, je »totalna vojna«, ki jo je proti novi vladi Janeza Janše začela politična levica in glavni mediji že takoj po njenem nastopu, četudi sredi epidemije. Kar koli je vlada naredila, vsaka stvar je bila razlog za kritiko, prepir, zlovoljnost, podtikanje slabih namenov, vse do tod, da so levi politiki in mediji opazno merili v morebitne razpoke znotraj obeh levih koalicijskih strank, da bi ju tam razklali in vlado strmoglavili. Šok levice, ki je bila vajena nepretrganega vladanja in je zdaj v opoziciji, je bil ob Janševem prevzemu vlade nepopisen, odziv pa histeričen – le da je bila histerija sprva nekoliko prikrita. Po veliki noči je izbruhnila z vso silo. Ko je bila vsa Slovenija zaradi epidemije v stiski in nevarnosti, so začeli s frontalnim napadanjem legalno izvoljene slovenske vlade, ki je delovala odlično. Marsikateri bralec Zaveze se je najbrž v teh pomladnih tednih spomnil, da je bilo to ravnanje slovenskih postkomunistov nekoliko podobno nečemu, česar se s strahom in tesnobo spominjamo iz let 1941–42: ko je bil slovenski narod napaden, okupiran in razkosan, so njihovi očetje začeli krvavo revolucijo.

Prišla je torej epidemija; toda bolj kot kar koli drugega se je ob tej epidemiji razkrila nezmanjšana silovitost slovenskega razkola. Tudi če je kdo ni hotel videti, je zdaj v ostri luči priplavala na dan globina, ki zeva iz naše zgodovine. Nekateri dobri ljudje se ji čudijo, od kod se je vzela: kako je mogoče, da levica v času nevarne epidemije tako spodkopava vlado? Bralci Zaveze žal vedo, kako dolgo zgodovino ima zlo, ki se vleče skozi to našo rano.

Razkol, ki danes poteka med nami, poteka po ostri ločnici – po našem odnosu do resnice. Tisti, ki že pred vojno niso verjeli poročilom o komunističnem terorju v Rusiji, v Ukrajini, o vojni v Španiji, tisti so le nekaj let pozneje na domačih slovenskih tleh zlahka verjeli, da so umorjeni katoličani »že kaj zakrivili« in so stopili na stran komunističnih teroristov. In tisti, ki so aktivno ali pasivno opravičevali vosovske umore, so s tem že pomagali pripravljati pošastne poti k breznom Kočevskega Roga. Na moriščih, ki so jih polni slovenski gozdovi, so ti ljudje zgradili v stari državi sistem represije, ki je bil v prvi vrsti sistem laži, življenje v izničenju resnice. Domala celotna družba je bila ustrojena v sistemu laži. Četudi je hudo, vendar ni čudno, da zato njihovi vnuki danes obtožujejo Janeza Janšo ropanja skupnega premoženja, ki so ga izvedli njihovi lastni predhodniki. Zdi se, kot da ne-stik, ne-odnos z resničnostjo pri mnogih ljudeh danes eskalira v neslutene oblike.

Majhen prizor, ki mi je sredi ulice predočil, kako globoko se zažira v našo substanco ne-odnos do resnice: v petek, 8. maja 2020 proti večeru sem videl, kako se mlada družina na kolesih pelje iz centra Ljubljane proti sv. Petru. Oče, mama, vmes dva otroka v nižjih razredih osnovne šole. Toda zakaj sem jih tako opazil, zakaj sem strmel za njimi? Zato, ker so med vožnjo, sami sredi ulice, vzklikali: lopovi, lopovi! Urejena mlada družina na lepih, novih kolesih se je vozila domov, za njimi pa je odmevalo: lopovi, lopovi! Zdrznil sem se, razumel sem, da se vračajo s protestov proti vladi, kamor so pripeljali svoja otroka, šolarja tja do desetih let, in ju navdali z jezo in mržnjo, ki se bo, brez vsakega razumevanja stvari, zunaj vsakega odnosa do resničnosti, širila v prihodnost: lopovi, lopovi! Tesnoben prizor. Zlo se ne ustavi, sega skozi čas, širiti se hoče v prihodnje dni.

Toda ostra ločnica – odnos do resnice – je v naš blagor zasnovana tako, da poteka ne le med skupinami ljudi, marveč poteka prvenstveno skozi nas same, skozi našo notranjost, skozi um in voljo vsakega od nas. Zato je obseg življenja v resnici nedokončana življenjska naloga vsakega človeka. Vsak od nas ji je lahko v večji ali manjši meri zvest, vsakdo se ji kdaj izneveri, a se ji znova približa, da bi živel avtentično in polno. To je nekaj velikega, kar nas dviga visoko nad slepo, usodno inercijo zmote in zla. Zato je v vsakem človeku vedno potencial za nepričakovani dinamizem, ki ga omogoča odkrivanje resnice – prihajati v sklad s tem, kar je. Videti stvari, kakor so. Ali po sv. Bernardu: modremu človeku stvari dišijo tako, kakor resnično so.

Ko je bil 13. marca 2020 v parlamentu Janez Janša izvoljen za predsednika vlade, me je prijatelj zgodovinar opozoril, da se je to zgodilo sedem dni manj kot sedem let po zrušenju njegove prejšnje vlade. Življenje je tako nepredvidljivo, a tudi polno simbolov. Ko se je zdaj formirala 14. slovenska vlada, se je nekaterim med nami zdelo, da so se stvari dogajale kakor »v sanjah«, kakor bi skrita višja sila vodila dejanja protagonistov: četudi je prejšnja, leva vlada imela v rokah skoraj vse, kar je mogoče – izvršno oblast, represivne organe in sodstvo, še prav posebej pa medije – se jim je oblast vseeno sesula. Nato je Janša, ki so ga prej kontinuirano napadali 30 let in so ga ob nepopisni negativni propagandi že »vsi« odpisali, nepričakovano sestavil novo koalicijo, ki je gladko prevzela vlado. To je bil eden redkih trenutkov, ko smo lahko videli, da pravica dočaka uro tihega zmagoslavja. Kakor bi se nad prizoriščem izpisal stavek: »Pravičnost ravna pravičnemu njegovo pot, krivični pa v svoji krivičnosti propade« (Prg 11,5). To se je lahko zgodilo zato, ker se je v srcih mnogih sodelujočih tista tanka notranja črta ločnica – njihov odnos do resnice – nekoliko premaknila v dobro smer.

Slovenski katoličani smo sicer skozi desetletja vajeni ravno nasprotnega poteka stvari v zgodovini: da pravični trpi krivice, ki mu jih zadaja zmagoviti krivičnež. Tudi najhujše krivice. Čisto mogoče je, da se bomo te tradicije v bodoče še izdatno naužili. Zato je prav, da ne pozabimo simbolnih podob, kakršna je bil letošnji 13. marec, ki kažejo na možnost povsem drugačnega, nepričakovanega poteka zgodovine.

Na koncu je vsakdo od nas odgovoren zlasti za to, kako skrbi za tisto tanko ločevalno črto, ki teče skozi naše srce. Od nje je toliko odvisno – morda celo zgodovina.

[Stran 7]

1.3. Priložnost za jasnejši pogled

France Cukjati

1.3.1.

V kriznih časih se razodenejo človekove elementarne lastnosti, ki v času enoličnega vsakdana mirno spijo globoko v človeku.

V trenutku ogroženosti vsako živo bitje razkrije svoj nagon po preživetju. Tudi zakonitosti družbenega življenja in globlja socialna dinamika se razgalita šele v kriznih razmerah. V letošnji pomladi je Slovenijo zajel dvojni pretres: pandemija covid-19 in zamenjava leve vlade s pluralno (sredinsko) vlado. Pravzaprav je v ospredju »apokaliptični pretres« zamenjave oblasti, ki se pač dogaja v času pandemije.

Vsak krizni čas pa ponuja priložnost analitičnega pristopa in spoznanja resnice, ki je v »mirnodobnem« času bolj ali manj prikrita. Ne le človek in družba, ampak tudi politika in mediji, politiki in novinarji nehote razkrijejo, iz kakšnega testa so in po kakšnem vrednotnem sistemu in kakšnih načelih delujejo.

Kot vsak drug narod gre tudi slovenski vedno znova skozi krizna obdobja. Zadnja, ki so nas najbolj zaznamovala, so bila komunistična revolucija v času NOB in po njej ter osamosvojitev pred tridesetimi leti, pa tudi vsaka čeprav redka prekinitev postkomunistične oblasti. Tudi letošnja nam ponuja pomembno obogatitev spoznanja slovenske resnice.

1.3.2. Novinarska kuhinja RTVS

Raziskovalni novinarji RTV so se v Tarči 23. aprila 2020 posvetili urgentni nabavi medicinske in zaščitne opreme za potrebe pandemije covida-19. Pri tem so »mimogrede« ustvarili mojstrsko zlepljenko šokantnih namigov, ki bodo šli v anale slovenskega tranzicijskega novinarstva.

Ugotovili so, da je del posla z zaščitno opremo dobilo tudi neko podjetje iz Destrnika. To ni problem. Problem je, kot ugotavlja novinarka, da je v Destrniku župan g. Pukšič, ki je bil član SDS. Ni povedala, da je že pred dvanajstimi leti izstopil iz stranke in kandidiral na listi SLS. Tudi ni našla nobenih indicev, da bi sodeloval pri tem poslu. Novinarki očitno zadošča, da z njegovim imenom lahko namigu nekega mešetarjenja prilepi SDS. Enako je prilepila dr. Milana Zvera in to utemeljila s tem, da je po rodu iz Destrnika. Vmešala je celo Anžeta Logarja, ker ga je na mestu predsednika nekega društva pred sedmimi leti nasledil Zlatan Rađelović, ta pa naj bi sedaj pri maskah dobil neki posel. Skratka domišljija ranga Blaža Zgage.

Ker so gledalci preplavljeni z informacijami, jih sprejemajo površno, v smislu vzpostavljanja bolj ali manj podzavestnih asociacijskih povezav. To nekateri mediji oziroma novinarji pridno zlorabljajo in kakšnemu neprijetnemu namigu korupcije zlonamerno prilepijo stranko ali ime, ki ga sovražijo. To izrečejo hitro, med vrsticami, tako da ni časa za racionalno kritičen premislek.

»Raziskovalni« novinarji Tarče so tudi ugotovili, da je podjetje GenePlanet prejelo stoodstoten avans za 220 ventilatorjev, dostavilo pa jih je le 90. Pomislite, le devetdeset! Gledalci, ki še verjamejo RTV-ju, so upravičeno sklepali, da je za preostalih 130 ventilatorjev nekdo pospravil denar v svoj žep. Verjetno so si ga razdelili na tri dele: GenePlanet, minister Počivalšek in Janša, saj vsi vemo, da »Janša že 30 let na vse strani krade«.

To, da je podjetje predložilo bančno garancijo in bi v primeru, če ne bi dostavilo respiratorjev, država lahko takoj unovčila garancijo, je novinarka zamolčala. Niti tega, da se pogodbeni rok za dostavo vseh ventilatorjev izteče šele 15. maja 2020, nismo slišali. Ne verjamem, da tega ni vedela, saj je »raziskovalna« novinarka. To je očitno namerno zamolčala, saj potem cilj Tarče ne bi bil dosežen. Cilj pa je očitno bil namigniti na korupcijo in za vsako ceno diskreditirati ali vsaj s sumom obremeniti ministra, premierja in celotno vlado.

Tudi druga Tarča 30. aprila 2020 se je odvijala z enakim zagonom. Celotna strategija diskreditacije nove vlade je postala še bolj jasna. Če že ni mogoče najti nobenih znakov podkupovanja, je treba vsaj govoriti o sumu, da je minister »preferiral« določenega dobavitelja, da si zagotovi provizijo. In potem bi spet lahko govorili o korupciji ali vsaj o »obljubi nagrade neznanega dne na neznanem kraju …«. Saj iz tega ne bi bilo nič in bi čez leta vsa zadeva zastarala, a žrtve bi bile za vedno oblatene.

1.3.3. Dežela laži in namigovanj

Namigi, insinuacije, polresnice in laži so stalnica osrednjega slovenskega medijskega prostora. Tudi zadnjo afero o omejevanju medijske svobode v Sloveniji so porodili novinarji, ki so prepričani, da si lahko izmislijo kakršenkoli namig, če bi le z njim lahko diskreditirali premiera Janšo, pa čeprav bi obenem v tujini osramotili vso Slovenijo.

Že v času prve Janševe vlade so slovenski »raziskovalni« novinarji skupaj s takratnim vodstvom Protikorupcijske komisije vztrajno namigovali, da je Janša prejel obljubo podkupnine za oklepnike Patria. V času druge njegove vlade sta Klemenčič in Virant namigovala, kako koruptivno je v Trenti prodal svojo parcelo. Nikoli nobenih dokazov, ki bi vzdržali sodno obravnavo. Eno samo namigovanje in prebujanje negativnih asociacij.

Ta medijska ofenziva se sproži ob vsaki priložnosti kriznih časov. To je takrat, kadar se kontinuiteta čuti ogroženo. To je takrat, ko državi »grozi« vlada, ki je zakulisje ne more obvladovati. Vsebinsko se ta orkestrirana ofenziva opira predvsem na koruptivne asociacije, ker same uspešnosti ne more zanikati. Če z namigovanjem korupcije niso dovolj prepričljivi, se pa zadovoljijo že s tem, da bralci in gledalci nazadnje rečejo: »vsi so glih«.

Novinarji, ki prihajajo iz »elitne« Dolančeve FDV, se neverjetno radi zatekajo v namigovanje korupcije, sovražnega govora in omejevanja medijske svobode, pri tem pa skrbno prikrivajo prav te grehe pripadnikov svoje strankarske opcije. Medijsko zatiskanje oči pred dejansko koruptivnostjo mafijskega omrežja je očitno uspešno. Neopazno nam celo zamolčijo tudi take informacije, kot je bilo poročilo Evropskega parlamenta o korupciji evropskih držav (7. decembra 2018), po katerem je Slovenija najbolj skorumpirana država v Evropi. Vsako leto v Sloveniji namreč zaradi korupcije izgine več kot 3,5 milijarde evrov, kar znese približno 8,5 odstotka celotnega slovenskega BDP. To pa je več, kot porabi Slovenija za zdravstvo.

1.3.4. Nauk zgodovine

V živem spominu slovenskega naroda je kar nekaj kriznih obdobij, v katerih se razodevajo človekove in družbene elementarne lastnosti. Prvi tak je bil čas NOB in komunistične revolucije. To je bil čas presežnega trpljenja in groze. Čas, ki ga človek ne more ne opisati ne razumeti. Čas, ki ga lahko zasluti le presežna misel, ki sega celo v religiozno razsežnost satanskega zla.

In v tem času je do konca podivjalo živo nasprotje človečnosti. Tiste človečnosti, ki lahko biva le v zlatem okviru »ne laži, ne kradi, ne ubijaj …«. To je bil čas, v katerem laž, kraja in umor niso bili prepovedani, ampak celo ukazani. Postali so temelj novega človeka in nove družbe, temeljno orodje vladanja. Strast po oblasti je revolucionarje tako obsedla, da so ob vsakem nestrinjanju podivjali vse do morilskih orgij. Še dolgo po prevzemu totalne oblasti sta bili rdeča nit njihovega odnosa do podložnikov laž in javno obsojanje, s tem pa tudi izključevalnost in nestrpnost.

Celo pokojni komunist in politik France Bučar je v svoji knjigi Rojstvo države (2007, str. 98) nakazal to laž in prevaro kot osnovno orodje slovenske revolucije, ko je rekel: »Boj proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije nista bila primarna cilja komunističnega vodstva, ampak le sredstvi v okviru širšega projekta boljševizacije Evrope.«

Drago Jančar pa je v svoji knjigi Konec tisočletja, račun stoletja (1999, str. 128) zapisal: »Ko so po letu petinštirideset zmagovalci zasedli oblast, so na trge in ulice mest in vasi namestili močne zvočnike. … Govorila, vpila, pela in muzicirala se je ena sama resnica … Ni ga urbaniziranega prostora, kjer bi se človek mogel skriti pred novimi in novimi obtožbami, insinuacijami, škandali in aferami. Če jih ni, se jih pa naredi. Z močjo glasu, ne z močjo argumentov.«

1.3.5. In danes

Ta nehumana, nemoralna, sprevržena pravila skupnega življenja so bila seveda v službi ohranjanja oblasti »avantgarde« in dvorazrednosti družbe. Privilegiran sloj se je seveda zavedal, da bi z normalizacijo in demokratizacijo socialnih odnosov oziroma z vzpostavitvijo pravne države in dejanske enakosti pred zakonom splahneli njegovi privilegiji. Zato se je ta lahkotnost uporabe laži, insinuacije, namiga in obdolžitve drugorazrednih državljanov in »notranjih sovražnikov« prenesla na naslednje rodove vse tja do padca berlinskega zidu in čez – vse do danes in naprej.

Zato je Drago Jančar v navedeni knjigi (str. 129) tudi zapisal: »Postkomunizem ni samo podaljšana preteklost in njena zideologizirana družba, ni samo netolerantnost, temveč nenehno slabo podkovano in slabo argumentirano blebetanje, zmerjanje, obrekovanje, obtoževanje.«

In res nas je že prve tedne po osamosvojitvi leta 1990 nacionalni radio zjutraj pozdravljal: »Dobro jutro, revščina,« večerna televizijska poročila pa so nas prepričevala, da sta Demos in njegova vlada že v dobrem mesecu uničila slovensko gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kulturo …, in nas svarila pred avtokracijo. Že takrat dominantni mediji z nacionalko vred niso mogli skriti sovraštva do Demosove vlade. In v tem se kažejo korenine narodovega usodnega razdora, korenine sovraštva in nonšalance pri laganju, zlonamernih namigih in brezvsebinskem »blebetanju«.

Vsa patologija prejšnjega režima se je pretihotapila v samostojno demokratično državo. Celo France Bučar, takratni predsednik skupščine, je kasneje ugotovil, »da je nova država dobila dediščino … notranje izjemno razdvojeno družbo, kar je posledica nasprotij, nastalih med državljansko vojno, in dolgoletnega pritiska monopolne partijske vladavine, ki se je izrazila tudi v svetovnonazorskih polarizacijah«.

Slovenija je žrtev permanentnega sovraštva, ki opravičuje permanentno revolucijo in ohranja permanentni razdor. Slovenska osamosvojitev je pred tridesetimi leti združila narod, ni pa združila politike. In ta politika, dedinja permanentne revolucije, je ta narod spet razdelila. Zdi se, kot da nismo več sposobni najti nobenega cilja, ki bi združil, povezal, poenotil slovenski narod. Celo grozeča pandemija covid-19 nas ne povezuje, saj je očitno zlorabljena le za poglabljanje razdora.

1.3.6. Kako razumeti

Neprestano namigovanje in porajanje krivičnih obdolžitev zastruplja naš skupen življenjski prostor. Vsaka krivica boli. Če pa človek iz srca dobrohotno, z velikim naporom, tveganjem in znojem stori nekaj velikega za skupnost, potem pa ta ista skupnost človeka obsodi, opljuva in mu nalepi najbolj negativne namene, pa najbolj boli.

Tako početje dobesedno izsili naraven obrambni mehanizem, ki se lahko razvname vse tja do slepe popadljivosti. Tudi to naravno zakonitost revolucionarji že vseskozi zlorabljajo, saj za negovanje sovraštva potrebujejo upornika, nasprotnika, »notranjega sovražnika«. Pred osemdesetimi leti je Aleš Bebler, soustanovitelj OF, priznal strategijo OF, ko je Nagodetu rekel: »Bela garda mora biti, ker jo potrebujemo. Če je ne bodo ustvarili klerikalci, jo bomo morali organizirati sami.« (Angela Vode, Skriti spomin, 2004, 70).

Za permanentno revolucijo je namreč potrebno permanentno sovraštvo, čeprav neutemeljeno, izsiljeno, iracionalno. Ozračje takega sovraštva namreč uspešno onemogoča oblikovanje strpne in demokratične človeške družbe. Ker je to iracionalno sovraštvo s pomočjo novinarjev in MSM vseskozi negovano, lahko Drago Jančar v svoji knjigi Konec tisočletja, račun stoletja (str. 30) ugotavlja: »Celo po strašni izkušnji iz zadnje vojne se nismo pripravljeni ničesar naučiti. Še naprej se obnašamo kot kakšne besne srednjeveške sekte.«

[Stran 11]

1.4. Državi udar z diktaturo

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Nikoli si nisem mislila, da bom v domovini za časa svojega življenja doživela državni udar. Ali pa diktaturo. Kako bi mi lahko kaj takega sploh prišlo na misel, ko pa je minilo komaj trideset let, odkar smo se kot narod in kot država odpovedali utesnjujočemu sistemu, ki si je podrejal ljudi ter njihovo javno in zasebno življenje. Trideset let je šele minilo, odkar smo se odločili, da nočemo več živeti v totalitarnem režimu. Nekateri sicer zatrjujejo, da pri nas pravzaprav nikoli nismo imeli totalitarizma, temveč da je šlo za nekaj drugega. Da je bilo hudo le prvih nekaj let po vojni, ko je oblast morda vladala z malo bolj jekleno roko, bolje rečeno, z jeklenim srcem, da pa je ta ista oblast postopoma posta(ja)la bolj človeška, prijaznejša.

Verjetno res ne bomo prišli skupaj glede tega, kaj smo tistih petinštirideset let po drugi vojni resnično imeli, oz. bo minilo še veliko desetletij, morda celo stoletij, če pomislimo na francosko izkušnjo soočanja z njihovo, do nedavnega idealizirano revolucijo; mogoče bodo prihodnji rodovi zmogli bolj nepristransko oceno. Do takrat pa bo stališče posameznika ali družbenih skupin odvisno predvsem od tega, s kakšne pozicije kdo ocenjuje dogajanja preteklosti. Tisti, ki jim je pretekli sistem omogočil dobre službe, napredovanja brez ustreznih sposobnosti ali dokazovanja, ki jim je dal odlične plače ali še boljše (mnogokrat nezaslužene) pokojnine, bonitete v obliki odlične zdravstvene oskrbe, brezplačnih zdraviliških tretmajev ali počitnic na morju, v trajno last zaplenjene hiše in stanovanja, tisti takega sistema nikakor ne morejo videti niti doživljati kot nečesa groznega, omejujočega, še manj pa totalitarnega. Imeli so vse, kar so si želeli. Ali vsaj drobtinico tega, kar so imeli tisti na vrhu, kot to beremo v dokumentih o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, ki jih je pred leti izdal Študijski center za narodno spravo: »Aleš Bebler pride predvidoma junija v Slovenijo. … Želi vilo z vrtom na Mirju ali tudi kje drugje izven mesta. Vili daje absolutno prednost pred komfortnim stanovanjem v centru mesta.« Ali pa: »Plačilo najemnine za petsobno stanovanje v Ljubljani, Valvazorjeva, dodeljeno Zdenki Kidrič in njunima hčerkama [v dosmrtno uporabo] …, se bremeni vsakoletni proračun LR Slovenije.« Tako preprosto je bilo zanje. Udobno. Predvsem pa na račun drugih. Edino, kar se je od njih pričakovalo, je bila brezpogojna lojalnost. Brez kritike in spraševanja. Ali morebitnih dvomov o vseobsegajoči oblasti in njenih odločitvah. Ampak to ni bila previsoka cena za to, da si bil sprejet v družino rdečih preužitkarjev. Še posebej, ker je bilo udobje dedno.

Potem je tu druga skupina posameznikov in družbenih skupin, ki so pretekli sistem videle in doživljale kot totalitarnega in uničujočega. Med te spadajo verni, ki jih je sistem zaradi njihove zvestobe veri in Cerkvi onemogočil in izločil. Med te spadajo tisti, ki se niso strinjali s trditvijo, da je komunistični sistem raj na zemlji, ki prinaša enakost vsem. Realnost, ki so jo gledali, jim je namreč dokazovala nasprotno: nedostopnost (boljših) služb zaradi političnega, družbenega ali preprosto zdravorazumskega pogleda na svet, onemogočanje svobodne besede, zapiranje zaradi izrečene kritike oblasti in njenih nosilcev ali pa preprosto zaradi posedovanja knjig, ki so se zaradi bogvedi katerega absurdnega razloga znašle na seznamu prepovedanih knjig. Kot na primer knjiga Narteja Velikonje Višarska polena.

Skratka, očitno ne bomo kmalu prišli skupaj glede tega, ali smo do razglasitve samostojne in demokratične Slovenije imeli totalitarizem, avtoritarizem ali morda prijazen socializem. Vsekakor pa smo se hoteli temu sistemu, s katerim je bilo nekaj zelo hudo narobe, če je potreboval ovaduško mrežo, prvo- in drugorazredne državljane, streljanje na mejah, prepoved združevanja na podlagi različnega svetovnega ali političnega nazora, odpovedati. Drugače se ne bi odločili za pot samostojnosti in demokracije. Toda nekje na tej poti se je očitno hudo zalomilo, če smo leta 2020 zopet doživeli državni udar.

Če se morda kdo čudi, o čem govorim, ker tega državnega udara še ni občutil na svoji koži, je to zgolj zato, ker ne spremlja dovolj naših osrednjih medijev. Prek teh smo namreč izvedeli, da se je v naši državi zgodil državni udar. To je pred vso slovensko javnostjo razglasila in obelodanila univerzitetna profesorica, ki sicer poučuje na javni fakulteti, ki vzgaja bodoče vzgojiteljice in učiteljice. Državni udar je po njenem izvedla vlada, ki je bila sicer izvoljena v hramu demokracije po vseh demokratičnih in pravnih standardih. Ampak gospa očitno ne priznava legitimnosti in zakonitosti na svobodnih volitvah izvoljenih poslancev, drugače se ne bi vsak petek pridružila protestirajočim kolesarjem – ki imajo očitno isto težavo.

Ko sem prebirala njeno izjavo v enem od osrednjih slovenskih dnevnikov, se mi je profesorica zazdela silno pogumna. Si predstavljate – vlada je izvedla državni udar, ona pa si o tem upa javno in brez strahu govoriti v osrednjem(!) dnevniku. In to kot javna uslužbenka, ki prejema sredstva prav iz tistega koša, o katerem odloča prav tista vlada, ki naj bi po njenem izvedla državni udar. O tem so potem javno in brez skrbi govorili tudi na javni televiziji. Tisti, ki jo plačujeva tudi jaz in vi, ki prebirate te vrstice. Tudi tam so zlahka nametavali besede, kot so diktatura, konec demokracije, konec pravne države. Na tej javni televiziji so osrednjo besedo dobivali ljudje, ki so, vsaj večina, popolnoma nekritično in brez tehtnih argumentov udrihali po vladajoči ekipi. Po argumentih jih voditelji niti niso spraševali, temveč so jim z enako nekritičnostjo, predvsem pa z vidnim zadovoljstvom pritrjevali. Neverjetno, kajne. Da je kaj takega mogoče ob državnem udaru in uvedeni diktaturi.

Če se vam s povedanim zdi nekaj hudo narobe, naj vas potolažim. Nič ni narobe z vami, je pa nekaj hudo narobe z vsem drugim. Toda ne z izvedenim državnim udarom, saj ga ni bilo. Že sama definicija to zanikuje – kako naj bi nasilno prevzel oblast, če si oblast? Ne z uvedeno diktaturo, ki ni mogoča, če je treba krmariti med strankami, ki so si tako različne. Tudi svetovnonazorsko. Nekaj je hudo narobe v našem narodu in v naši državi, če lahko na javnih fakultetah predavajo ljudje, ki ne poznajo niti osnovnih družbenih pojmov, kot sta državni udar ali diktatura. Ob tem je čisto na mestu skrb, kakšne druge nelogične norosti še poslušajo študentje znotraj predavalnic, kjer bi se sicer morali učiti kritičnega in logičnega razmišljanja, podkrepljenega s tehtnimi argumenti.

Nekaj je hudo narobe z našo politiko in našim družbenim ter kulturnim prostorom, če lahko posamezniki in družbene skupine, ki zanikajo možnost legitimnega obstoja vsakega drugačnega mišljenja, kot je njihov, prek javnega prostora brez kritičnega pretresa drugim očitajo diktaturo. Nekaj je hudo narobe, če je tem posameznikom in družbenim skupinam uspelo v javni (državni) sferi uveljaviti prepričanje, da so oni edini, ki smejo biti na oblasti. Da je njihov pogled na ureditev sveta edini pravilen. Kdor ni z nami, je diktator. Kdor nam jemlje, kar nam ne pripada, izvaja državni udar. Kdor ogroža naše ugodno življenje, je rušilec demokracije.

Pa smo spet na začetku tega razmišljanja. Ne bodo se vsi strinjali s prejšnjim odstavkom. Vse je pač odvisno od tega, s katere pozicije ga kdo ocenjuje. In koliko resnicoljubnosti ter stika z realnostjo je pri tem sposoben. Toda resnica ni prav fina stvar, še posebej, če je treba za to žrtvovati svoje udobje in privilegije. Tisti, ki uživajo bonitete, ki jim jih za brezpogojno lojalnost in nekritičnost iz žepov delovnega ljudstva (tistega pravega, ki res vsak dan trdo dela za to, da preživi) deli oblast, ki je pod takim ali drugačnim imenom tam že skoraj osem desetletji, bodo težko priznali zakonito izvoljenim predstavnikom ljudstva pravico do oblasti. Raje jim bodo očitali sovražni prevzem. Strah pred izgubo takšnih ali drugačnih ugodnosti, ki so zanje samoumevne in jim, po njihovo, pripadajo same po sebi, jih sili k zanikanju veljavnosti več sto tisoč glasov njihovih sodržavljanov, ki so na volitvah izbrali drugače kot oni. V očeh preužitkarjev je glas njihovih sodržavljanov glas za diktaturo, vsaka možna izguba oblasti (ne le politična) pa državni udar.

Pred nami je Kočevski Rog. Petinsedemdeset let že v sebi skriva umorjene. Velika in v naših očeh pogosto nerazumna cena, ki jo je plačal slovenski človek zaradi zvestobe Bogu in narodu. In resnici. Toda ti pomorjeni nas nemo spominjajo, česa je sposoben oblasti žejen. Česa je zmožna resnična diktatura, ki zanika glas drugega. Vzemimo resno njihovo sporočilo in se postavimo zase. Za prihodnost našega naroda. Naj nas ne bo strah biti glasni. Pravico do tega imamo vsaj toliko kot tisti, ki so glasni že tri četrt stoletja.

[Stran 14]

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.