Zaveza št. 115

Z

8. Spominske slovesnosti

8.1. Novembrsko romanje v Kočevski rog

Nada Krmec

8.1.1.

Pred prvim novembrom – praznikom vseh svetih, dnevom spomina na mrtve, dnevom mrtvih, dnevom … – vlada v Sloveniji obsedno stanje. To je prava selitev narodov in prepeljevanje z enega konca države na drugega. Tik pred praznikom se ljudje spomnijo, da bi bilo dobro urediti grobove pokojnih sorodnikov, čeprav imajo vse leto dovolj priložnosti za to opravilo. Nihče nima časa, vsem se mudi po nakupih in v takem vzdušju organizira društvo NSZ romanje v Kočevski Rog v spomin na pobite povojne žrtve komunizma.

Stalnici, se pravi Jami pod Krenom, je sledil še obisk brezna Jama pod Macesnovo gorico. To morišče je bilo vedno v senci brezna pod Krenom. Nekako spregledano, namerno odrinjeno iz zavesti ljudi, da je tu pravi kraj za izražanje bolečine svojcev. Tu ležijo pomorjeni Slovenci. Še sedaj naletim na ljudi, ki tega ne vedo. Radi bi si ogledali to lokacijo, pa kaj, ko je ravno takrat praznik in imajo veliko obveznosti. Po letu dni obisk sorodnikov, nakupovanje hrane, kot da bo vojna, obisk grobov, odhod na dopust … in Kočevski Rog potegne »ta kratko«.

Za 31. oktober 2019, na dan reformacije, je bilo običajnemu programu dodano presenečenje. Dela pri raziskovanju brezna pod Macesnovo gorico leta 2019 nam bo predstavil geograf in jamar dr. Andrej Mihevc. Na račun tega je bilo 48 prijavljencev. Med vožnjo smo se ustavili v Hrovači pri Ribnici, kjer smo bili domenjeni z našim vodičem, speleologom in krasoslovcem dr. Mihevcem. Nekateri smo kratek postanek izkoristili za obisk grobišča žrtev oktobra 1943 iz Grčaric, Jelendola in Bavdel. Domobranci so jih leta 1944 prekopali sem, na novo vojaško pokopališče (Aleš Nose: Domobranci, zdravo – Bog daj, str. 337).

Dr. Mihevc dela na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni, ki je v sklopu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (Slovenske akademije znanosti in umetnosti). Med vožnjo nam je razlagal o delu jamarjev, o katastru jam Jamarske zveze, ki ima evidentiranih približno trinajst tisoč jam, ki so v glavnem raziskane. Je član Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč in sodeluje pri arheološkodetektorskem pregledu in sanitarnem izkopu posmrtnih ostankov.

Za naše jame in brezna uporabljajo Italijani besedo »fojba«, ki v beneškem narečju pomeni jamo. Ta beseda se je začela uporabljati leta 1943, po italijanski kapitulaciji, ko so prišli v Istro partizani – borci za partijo. Po koncu II. svetovne vojne je italijanski policijski oficir Umberto De Giorgi avgusta 1947 raziskal fojbe na takratnem italijanskem ozemlju. Zbral je jamarje in gasilce, ki so izvlekli iz fojb petsto do šeststo ljudi in jih pokopali na tržaškem pokopališču. Med njimi je bilo veliko nemških vojakov. Najbolj oddaljena fojba je bila v Štanjelu. V jami Jelenca pri Kobjeglavi, ki je prišla pozneje pod Jugoslavijo, je De Giorgi našel 156 trupel in jih leta 1947 odpeljal. To pomeni, da je bila jama pregledana in so bile odstranjene vse žrtve. V letih 2008/2009 so se slovenski jamarji spustili v štirideset metrov globoko jamo Jelenco in našli ostanke okostij trideset oseb. Ali razumete? Od kod so se ljudje znašli tu, kdo jih je vrgel v jamo? Odgovorite si sami. Italijanska politika izkorišča fojbe kot politično orožje in ga bodo lahko uporabljali še desetletja. Fojbe, polne trupel, predstavljajo svetu kot genocid slovenskega in hrvaškega naroda nad Italijani. Slovenci smo zanje genociden narod. Mislim, da je slovenska zločinska organizacija KPS kot mlinski kamen okoli vratu slovenskega naroda, ki mu še sedaj ne da dihati. Zahrbtno, potuhnjeno mažejo ves čas dobro ime Slovencev.

Med razlago je čas hitro minil in zapeljali smo se na območje Kočevskega Roga. Peljali smo se mimo obcestnega brezna Jame v Debliških livadah. Tu se je okoli leta 1995 odprla v zemlji luknja, v kateri so se videli zagozdeni

[Stran 119]

odpadki. Zato je bilo nevarno vstopati vanjo. Dr. Mihevc in sojamar sta v letu 1995/1996 izmerila jamo in naredila načrt. Ni si mislil, da bo po toliko letih sodeloval tu zaradi sanitarnega izkopa 2018/2019.

Leži malo niže od visokega granitnega Jarmovega križa blizu Jame pod Krenom, kjer ob junijskih komemoracijah obiskovalci prižigajo sveče. Sama sem vedno prižigala svečo raje pri tem Breznu v Debliških livadah, da ne bi bili pozabljeni ljudje tudi tu. Po zaslugi vodiča sem ugotovila, da sem prižigala svečo odpadkom iz tovarne Tekstilana in Autotransport iz Kočevja. Med odpadki v količini 27 kubičnih metrov oz. 18 ton je bil tudi koledarček iz leta 1966. Po odstranitvi odpadkov so našli veliko predmetov, ki so bili leta 1945 pobrani ujetnikom na cesti, kjer so jih iztovorili iz tovornjakov. Našli so tudi sploščene menažke, kar je dokaz, da so ležale na cesti in so jih povozili tovornjaki. Naknadno so jih vrgli v jamo, ki je oddaljena samo šest metrov od glavne povezovalne ceste čez Kočevski Rog. Pod temi predmeti ni bilo nobenih kosti. Predmeti so kazali na izvor njihovih lastnikov. Cirilica je potrjevala prisotnost pravoslavnih Srbov in Črnogorcev, nemške čutarice na Nemce, Hrvate. Slovencev tu niso iztovarjali.

Peljali smo naprej do že znane obcestne table s tremi črnimi križi, ki je kazala pot do dvesto metrov oddaljene Jame pod Macesnovo gorico. Vsako leto smo, prej še z dr. Tinetom Velikonjem, hodili po tej poti v prepričanju, da so tu gnali izmučene ujetnike do jame. Detektorski pregled te poti pa ni odkril nobenih ostankov dogajanja leta 1945. Pravo pot so arheologi ugotovili sto metrov naprej od našega izstopa. Pot je dolga tristo metrov, za sto metrov daljša od sedanje.

31. oktobra 2019, brezno Jama pod Macesnovo gorico in morišče

Figure 55. 31. oktobra 2019, brezno Jama pod Macesnovo gorico in morišče Nada Krmec

Detektor kovin je zaznal kovino v globini dvajset do trideset centimetrov. Kjer je zaznal predmete, so v zemljo zabodli zastavico. Dva

[Stran 120]

arheologa sta se spustila na kolena in previdno izkopavala svetinjice, rožne vence … Predmet so na mestu samem fotografirali. GPS-meritve oz. določitev zemeljskih koordinat so vnesli na karto. Na osnovi teh točk so odkrili dohodno pot do jame. Na začetku poti, ob cesti, kjer so ujetnike iztovarjali, so našli pod sprhnelim listjem v zemlji belo plast nečesa. Ugotovili so, da je bila to pozabljena vreča apna, s katerim so posipavali trupla. Zaradi boljšega razumevanja napisanega preberite knjigo Nemoč laži, Poročilo 4, str. 519.

Šli smo mimo granitnega spominskega križa, ki ga je postavila NSZ pri Jami pod Macesnovo gorico. Pred že obstoječo varovalno ograjo je bila okoli in okoli razpeta visoka oranžna mreža, ki je preprečevala morebitne padce v jamo. To območje je mesto zločina. Zato je policija namestila pred oranžno mrežo svoj trak Stop policija, prehod prepovedan. Trak je ležal na tleh in naša skupina se je usula čez kot ovce. Ustavili smo se nad levo stranjo jame, tik ob mreži. Pod seboj, na skalni steni smo zagledali tri delavce s čeladami, ki so viseli na kovinski mreži kot pajki. Pred začetkom zime so dokončevali zaščito skalnega oboda jame z mrežami zaradi padajočega kamenja, ki bi padalo na delavce pri nadaljnjem odkopavanju. Razpeta je bila že okoli in okoli jame.

SLIKA

31. oktobra 2019, brezno Jama pod Macesnovo gorico in morišče Foto: Nada Krmec

To je delala posebna skupina delavcev, ki se ukvarja s polaganjem mrežaste zaščite ob prometnih poteh. Ni mi jih bilo prijetno gledati pri delu na taki višini. Na celotnem območju brezna je bilo do sedaj izkopanega tri tisoč kubičnih metrov materiala, ki so ga uporabili za veliko ploščad, na kateri lahko v krogu obrne avtobus, pa še ostane dovolj prostora. V globini dvajset metrov so prišli do stranskega vodoravnega rova, kjer je bilo šest okostij. Od tega so bila tri v anatomski legi. Dr. Mihevc pričakuje še en stranski rov dolžine osem do deset metrov, v katerem naj bi bilo 16 skeletov, kot je opisano v knjigi Ušli so smrti. Izkop bi morala delati forenzična policija. Naredili so kompromis in se sedaj dela na način arheološkega izkopavanja. Edino arheologi so potrpežljivi ter počasi in previdno odstranjujejo plast za plastjo. Več o tukajšnjem dogajanju leta 1945 je opisano v člankih Iva Žajdela v reviji Reporter, septembra in oktobra 2019.

Štirideset metrov niže od Jame pod Macesnovo gorico je v dnu kraške vrtače še ena jama. Sama sem se že spustila do nje, vstopila pa nisem. Ta jama se imenuje Spodmol pod Macesnovo gorico in je nastala z udrtjem stropa velike kraške jame. V dvajset do trideset metrov dolgem rovu je dr. Mihevc leta 1991 našel:

– raznesene človeške kosti, domnevno iz časa pobijanja ljudi leta 1945 pri breznu. Arheologi so leta 2017 med kostmi moškega, starega okoli 19 let, našli 3 tulce nabojev. Odkrita je bila tudi izstreljena krogla. Posmrtne ostanke so odpeljali v kostnico na pokopališče Dobrova pri Mariboru (Nemoč laži, Poročilo 4, str. 390).

– arheološke najdbe iz bronaste dobe (2200–800 pr. Kr.). Natančnejše datiranje ni bilo možno. Ob izkopavanju so našli veliko glinenih posod. Vse so bile v črepinjah. Sklepa se, da so se skupine ljudi v tistem času zaradi preživetja premikale po Rogu in Suhi krajini s kratkotrajnimi postanki v jamah.

Leta 2018 je bila o teh najdbah razstava Notranjskega muzeja v Postojni in Kočevju. Izdana je bila tudi brošura z naslovom Spodmol pod Macesnovo gorico – dva dotika zgodovine. Mišljeno je bilo srečanje bronaste dobe in 20. stoletja.

Medtem ko je dr. Matija Ogrin bral odlomek iz knjige Ušli so smrti, sem opazila spodaj na ploščadi dva obiskovalca. Zaradi fotografiranja sem se še jaz spustila po hribu na ploščad, iz katere je šele vidno, kako neznansko veliko materiala so odstranili iz jame. Med tem časom, ko smo stali na vrhu jame, so ljudje-pajki preplezali steno jame počez in se že približali smetnjaku, vidnem na fotografiji. Škoda, da nisem gledala, kako so to izvedli. Pet minut po mojem odhodu se je pripeljal policijski

[Stran 121]

Vrtača pri morišču pod Macesnovo gorico

Figure 56. Vrtača pri morišču pod Macesnovo gorico Nada Krmec

avto. So mislili, da bo kdo skočil v jamo ali kaj?

Tam, kjer smo stali, so razvezovali ujetnike, da so se lahko slekli, in jih nato spet zvezali. Vsi smo bili obrnjeni proti govorniku in kazali hrbet vrtači za seboj. V to vrtačo so metali slečeno obleko in jo najprej pregledali zaradi morebitnih skritih ur, prstanov. Kar je bilo neuporabnega, so zažgali. Našli so staljene žlice, čutarice, veliko denarnic. Vsak vojak je moral imeti v denarnici glavnik, iglo, sukanec in ogledalce zaradi britja.

V teh denarnicah so našli veliko razbitih ogledalc. Leta 1991 je dr. Mihevc s palico samo pobrskal in pet centimetrov pod površjem zemlje že našel ostanke predmetov. Leta 2004 je bila v tej vrtači delana sondaža dr. Mitje Ferenca s študenti. Našli so petdeset kilogramov različnih predmetov. Najdeni predmeti so bili nato razstavljeni v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani. Pri ponovnem pregledu vrtače leta 2017 so jih našli še 18 kilogramov (Reporter, 4. novembra 2019). Morda je fotografija vrtače nejasna. Pomagajte si s primerjavo debel, ki izraščajo na različnih višinah in dobite predstavo o globini te plitve vrtače.

Še ideja za amaterske raziskovalce. Ali je bila jama minirana, je možno ugotoviti edinole tako, da se na jamskem bregu odlušči s skal plast mahu. Če je kamen zaobljen, se ni tam nič dogajalo. Če bi imeli kamni ostre robove, je to posledica miniranja. Skale apnenca se zaradi dežja zaoblijo v milijonu let ali dveh. Preprosto, ne? Samo vedeti je treba! Na Krasu je zaradi apnenčastih kamenin veliko brezen, to je navpičnih globokih jam. Odtekajoča meteorna voda, ki je odtekala vertikalno, je v milijonih let topila apnenec in izdolbla ta brezna.

Okoli leta 1960 so minirali steno Jame pod Macesnovo gorico. Pod kotom so zvrtali luknje in s tem je pet do šest centimetrov

[Stran 122]

Razpelo nad grobiščem Jama pod Macesnovo gorico, Kočevski Rog

Figure 57. Razpelo nad grobiščem Jama pod Macesnovo gorico, Kočevski Rog Nada Krmec

roba zdrknilo v brezno in s svojo težo pod seboj zdrobilo okostja. Kar je bilo, je bilo. Sedaj je okolica jame popolnoma spremenjena v vseh pogledih. Okoli jame je rastla bukova monokultura. Ko smo bili tam z dr. Velikonjo leta 2007, nam je pravil, da je bila 1990 jama posedena za en meter, leta 2007 že za sedem metrov. Domneval je, da teče spodaj voda, ki odnaša material. Vodilni komunisti so izdali navodila, da:

– se mora ubijati tam, kjer bo skrito in nikoli odkrito,

– je treba na zasutje posaditi hitro rastoče drevnine.

Zato so sadili akacijo, ki ni avtohtona in jo je prerasla smreka. Pod smrekami so rastle zakrnele veje akacije, ki je običajno hitro rastoče drevo. Kjer je. Tega tukaj nisem opazila. Po nasajenih smrekah se je vedelo, koliko je ura. Tukaj so jih sadili v obdobju 1952–1960. Sadike smrek so sejali in vzgajali v drevesnici. Ko so bile stare tri do štiri leta, so jih prenesli sem. Ob podiranju drevja 2019 so od vsake smreke vzeli kolut lesa zaradi določitve starosti smrek. Z branjem letnic je bila uganka rešena. Gozdarski amaterji so hoteli to področje čim prej ozeleniti in prikriti zločin. Smreke in akacije sredi bukovine? To je pamet!

Predsednik društva za urejanje zamolčanih grobov Franc Perme (1926–2014) je leta 2000 montiral na steno brezna lesen križ s Kristusom in spominsko ploščo. Leseni kip Kristusa in križ z napisi je naredil sam z veliko ljubeznijo in empatijo do umorjenih v breznu. Običajno postane nekaj zanimivo, ko propade, izgine, ga ni več. Tako je tudi v tem primeru. Križ, pritrjen na steno, je bil kake štiri metre pod nivojem varovalne lesene ograje za obiskovalce. Tik nad nasutjem usedlega miniranega skalovja pokritega z listjem. Na križu je nad glavo Kristusa v polkrogu latinski napis: Ultra cineres hostium ira non superest (Prek prahu žrtev jeza ne seže), nato mala ploščica I.N.R.I., kar pomeni Iesus Nazarenus Rex Iudeorum (Jezus Nazarečan kralj Judov). Pod nogami na okrogli

[Stran 123]

ploščici pa: Tudi mi smo umrli za domovino. Križ je Komisija pustila in koristi sedaj za orientacijsko točko. Gledamo ga lahko samo od daleč, visoko v steni. Prej smo se ga lahko dotaknili. Desno od križa je bila odstranjena spominska plošča z napisom: »V usodnih dneh za očetnjavo na povelje slovenski domobranci šli smo v boj, a neupogljivi s smrtnim strelom v tilnik, obležali smo v tem mrzlem breznu. Vendar ne za večno, samo za čas, da s svojimi dušami, s svojimi junaki nad zvezdami kot bratje bomo se združili. Društvo za ureditev zamolčanih grobov l. 2000«

Sneta plošča in bakreni valj z gongom sta spravljena in čakata na boljše čase. Komisija je na Vlado RS vložila predlog za dveletni program dela za Jamo pod Macesnovo gorico. Sedaj čakajo na odgovor. Če bo program odobren, bodo spet izbrali gradbeno in arheološko skupino in delo bo steklo.

Bližal se je čas molitve pri morišču Jama pod Krenom, ki jo vodi vedno kočevski župnik. Najprej pride sem. Tudi tokrat je prišel do naše skupine. Z jasnim in odločnim glasom je župnik Damijan Štih povzel molitev. Nato smo skupaj zapustili morišče Jama pod Macesnovo gorico in se odpeljali nazaj k Jami pod Krenom, kjer so bili že zbrani ljudje. Nagovor in molitev sta trajala pol ure. Za zaključek je g. Štih namignil, da smo bili tukaj morda zadnjič. Se popolnoma strinjam z njim. Dovolj mi je farse. O lokaciji morišča Slovencev v Kočevskem Rogu niso vedeli ne Ivan Maček – Matija, ne Mitja Ribičič, ne Milan Kučan, ne mnogi drugi izigranci ideologije zla, ki je že na smetišču zgodovine. O tem niso vedeli ne morilci, ne klavci ljudi, ne gozdarji, ne lovci, ne gozdni delavci. Nihče nič ne ve že trideset let. Še pomnite tovariši? Na vas čaka brezno v Ušivih jamah, rudnik Pečovnik pri Celju in še in še, o čemer se nam ne sanja.

Te ljudi je in očitno še vedno držijo skupaj mržnja, sovraštvo, moralna izprijenost, hudobija in zavratnost, zahrbtnost, potuhnjenost, nesramnost. Slovenske besede za tujko – perfidnost. In na koncu sla po uničevanju lastnega naroda. Kajti po Leninovem svetem pismu je lastni narod nepomemben v primerjavi s prevlado svetovnega komunizma. Ste slučajno to že opazili? Začel se je spuščati mrak in zapustili smo roške Katinske gozdove, vsak zatopljen v svoje misli.

[Stran 124]

8.2. Oživiti preroško službo v svojem narodu

Anton Slabe

8.2.1.

Spoštljiv pozdrav najprej vsem domačinom,48vsej tej na veliko načinov preskušani župniji, gostom, ki z iskrenimi nameni služite resnici, jo odkrivate in gojite. Posebej spoštljiv spomin pa na vse pobite, ker so branili dom, domovino, slovensko kulturo in vero. To je bil cvet naroda, ki je veliko obetal, pa so ga objestno pohodili in ni mogel roditi življenjskega sadu. Po človeško govorim, kajti po Božje velja: »Dragocena je v Gospodovih očeh smrt njegovih svetih.«. Vse želimo povezati v spominu in v srcu ter jih zaupno položiti s to daritvijo v Božje srce. Da bi bili srečni v večnosti življenja, ki se razodeva onkraj smrti.

Ne boste mi zamerili, da sem pridenem tudi svojega očeta. Ko so menili, da je mrtev in odšli, se je zavedel, tako da je potem še enkrat doživljal umiranje, pred smrtjo pa je svoje razočaranje strnil v besede ženi: »Napačnim ljudem sem zaupal.«

Zgodovinarji iščejo resnico o dogodkih v preteklosti, filozofi pa poskušajo ugotavljati, kakšen duh je deloval v njih, da bi jih tako čim bolj pravično ovrednotili. Včasih to traja cela desetletja. Zakaj smo Slovenci v tem tako počasni, niti sociologi ne vedo razložiti. Naloga Cerkve, ki je varuhinja zaklada vere, pa je, da iz tega išče naprej in nakazuje rešitve, ki naj znova ustvarijo čim večjo enovitost naroda in polnost njegovega življenja. Naj le dodam misel škofa Antona Mahniča, tega slovenskega svetniškega kandidata, ker sodi sem zraven: »Kjer je resnica, tam je končna zmaga, tako gotovo, kot je Bog v nebesih.«

Dogodki, ki nanje obujamo spomin, se časovno oddaljujejo, pa ne bodo izzveneli, ker smo vsi njihovi dediči, ves naš narod. Ne samo da jih obnavljamo, moramo jih celo poglabljati. Dokler nam ne uspe odkriti njihove prave vrednosti, jih bomo vedno nosili s seboj le kot breme. Pozabiti jih ne bi bila nikakršna rešitev. Pa to niti ni mogoče, ker so duhovna dediščina. V dušah storilcev ležijo in to jih jezi. Na srcih žrtev, pomorjenih in živih ležijo, in to nas boli. In samo tam, v svojih srcih, jih lahko tudi razrešimo, sicer ostanejo zaviti v jezo, zamero ali celo sovraštvo. Mislim, da nam prav po teh spominskih slovesnostih želi Bog pomagati, da bi prišli do popolne svobodnosti spomina in do očiščene vedrine srca. To so res trenutki, ko nam je resnica blizu in se nam ponuja odpuščanje.

V Rogu smo se poklonili veličini zadnjega dejanja neznanske slovenske tragedije, tu ste jo doživljali vse od začetka do konca vojne in še dolgo potem. In zato se mi zdi, da je Šentjošt tudi najbolj primeren za iskanje rešitve, pravega odgovora na preteklost in iskanje pravšnje poti v prihodnost. Vem, da ne bežite pred resnico, tudi če je boleča. In ne smemo prezreti, da iskanje rešitev sodi k celovitosti resnice. Nekje sem prebral misel, ki je lepa ilustracija tega. Ko je Adam našel mrtvega sina Abela, naj bi rekel: »Ubogi Abel.« Eva pa naj bi tiho dodala: »Pa še bolj ubogi Kajn.«

Teologija ne zna odgovoriti na to vprašanje, ve pa, da je edini odgovor v ponižno spoštljivem priklonu skrivnosti Kristusovega križa; samo v njem je ključ do spoznavanja zadnjih, večnostnih skrivnosti in zakonitosti življenja.

Zato se nekoliko po zgodovinsko spomnimo časov v letih od 64 do 69 po Kr., zadnjih let vladanja cesarja Nerona. Samo zato, da bomo videli, kako duh, ki je navdihnil in režiral takratne dogodke, živi in dela v vseh časih, tudi v tem našem. In začutili bomo, da gre v tem tudi za temeljno izbiro in odločitev, kateremu duhu se bomo dali voditi.

Današnji dan, 30. junij, je v koledarju Cerkve posvečen spominu na prve

[Stran 125]

Homilija prelata Antona Slabeta

Figure 58. Homilija prelata Antona Slabeta Vid Klančar

rimske mučence. Neron je veljal za grobega in zlobnega, med ljudmi pa je hotel veljati za kulturnega in spoštovanja vrednega, štel se je celo za umetnika. Videti je, da so se ga podložni bali in se tudi zato tako divje znašali nad kristjani. Videli so, kako rad je cesar Neron to gledal in v tem užival. Za ona štiri leta govore o tisočih pobitih; med njimi sta bila tudi apostola Peter in Pavel. Zabavali so se z okrutnim mučenjem v cirkuški areni in v cesarskih vrtovih. Papež Klemen je trideset let kasneje kot zgodovinar opisal tisti čas: »Prestali so mnogo muk in trpljenja zaradi ljubosumnosti (pokvarjene poganske okolice) in so postali nam najlepši zgled.« In nadaljuje: »Preganjali so tudi krščanske žene. Te so prestale grozne in strašne muke, a vendar so prišle na varno pot vere in prejele vzvišeno plačilo, dasi so bile slabotne po telesu.« To se je dogajalo pod gričem Janikula, kjer je danes Vatikan.

Poganski zgodovinar Tacit, ki je bil tudi dober psiholog, pa je v istem času opravil nalogo filozofa. Odkrival je, da so podtaknili sodne postopke, da so določili najhujše kazni; obtožili so jih, da so sovražniki človeštva. Osovraženi so bili zaradi svojih navad, posebej zato, ker so živeli čisto zakonsko in družinsko življenje, ker so gojili skromnost in ker so izkazovali usmiljenje. In svet okrog njih jih je sovražil, ker niso bili istega duha. Drugega razloga ni našel. In ta svet je prešel, Cerkev pa je ostala in v njej posebej svet spomin na te mučence. Tudi v tem je razlika med časom in večnostjo.

[Stran 126]

In samo mimogrede kot paradoks: Ko so se začeli po mnogih krajih ljudje upirati samovolji in krutosti cesarja Nerona, je senat nazadnje njega razglasil za sovražnika naroda in življenje je dokončal s samomorom.

Danes smo namreč pred neko podobno resničnostjo. Naša domovina ima dolg do velike množice ljudi, ne samo do pobitih, ki nimajo ne spomenikov ne domovinske pravice in časti, pač pa tudi do dolge vrste drugih, ki so bili prav tako zamolčani in zatajeni in doslej niso smeli biti omenjeni v zgodovini našega naroda. Tudi če bi pri tem pomislili le na žene in otroke, ki so po vojni ostali v teh bregovih, da bi nadaljevali življenje domačij in vasi, pa je za njimi še veliko mož in žena, ki so za Slovenijo in njen blagor delali in trpeli, študirali, pisali in ustvarjali – z veliko ljubeznijo do naroda in domovine. In do Boga. Ko bi nam družba postregla tudi z njihovim bogastvom, sem prepričan, bi bil slovenski narod danes boljši – duhovno in kulturno.

In kot bi bili dogovorjeni, nam Božja beseda daje misliti, kot bi bila posebej izbrana

Ob prvem berilu: Elija, ki je na gori Karmel z močjo svoje vere opravil s poganskimi duhovniki, je moral bežati v tujino pred jezo kraljice Jezabele, da si je rešil življenje. In tam se je v samoti srečal z Bogom. V pogovoru z njim je spoznal, kaj je najbolj bistveno v njegovem poslanstvu. Zdaj se vrača, zdaj ve, da je njegova prva naloga ta, da oživi preroško službo v svojem narodu. Le tako bo narod našel zdravo miselnost in pravo čutenje. Ne najprej vojska, niti ne gospodarstvo, srce naroda mora biti zdravo in močno. Mladega Elizeja bo vzgojil, da bo za njim lovil istega preroškega duha. Tudi Elijeve spoznanja in izkušnje mu bodo pomagale gledati v prihodnost. In bo res advokat in poslanec Boga, iskalec poti Božje misli.

Ko bo mladi slovenski rod to odkril, kaj lahko tudi iz tragedije in iz polomije preteklosti spozna, in kaj lahko danes naredi za svoj narod, za njegovo resnično kulturo, bo postal odrasel. Preteklosti ne bo več čutil kot obremenitev duha, mirno se bo lahko vračal vanjo in se iz nje učil. Jo bo spoštoval in cenil, ne bo pa njen ujetnik. Skrb za duhovno izročilo mlademu rodu je temelj zdravja naroda, temelj kulturnosti in kulture, ki človeka plemeniti. Ne navade, ne le tradicija, pač pa življenjska spoznanja, ki so zrasla iz stikov z Bogom in iz izkušenj vseh prejšnjih rodov, ta imajo težo. To ohranja narod v zdravi narodni zavesti in v odgovorni ljubezni do domovine.

Zato mi je žal in se mi zdi nepošteno, da je ob proslavljanju dneva državnosti Slovenija okradla Cankarja. Iz trojice besed, ki je v njih Cankar videl osnovne odrešujoče stvarnosti: mati, domovina, Bog, je vzela le dve. Sramovala se je sprejeti in imenovati tudi Boga. Odrešenje, sprava in edinost pa so prav njegovi darovi. Če se ne naučim spoštovanja do matere in s tem tudi do vsega, iz česar sem zrasel, če ne znam ceniti svoje domovine in z njo vsega, kar sestavlja mojo sedanjost, in če se ne učim ljubiti Boga ki iz njega vse dobro in vse življenje izvira, kaj bom dejal gospe smrti na njeno vprašanje, za kaj in za koga sem porabil svoje življenje.« To je celovitost Cankarjeve misli.

Saj tudi ni edina razlaga barv slovenske zastave, da predstavljajo kri in morje in zasnežene planine, ampak je prav tako ali še bolj tudi rdečina gorečnosti Svetega Duha, pa belina čistega, poštenega življenja in modrina življenjskih spoznanj, ki obsegajo čas in večnost.

In le dotaknimo se misli evangelija. Slovenija ne najde poti v vsaj približno edinost; v njej čutimo razdvojenost in marsikje načrtno in načelno nasprotovanje. Res je, samo z ene strani ni mogoče zgraditi mostu, če z druge strani ni sprejemljivosti. Zato pa nam Jezus s svoje poti skozi Samarijo dopoveduje nekaj, kar utegne odločilno oblikovati kulturo našega naroda v prihodnje.

Ljudje v samarijski vasi niso hoteli sprejeti Jezusa. Kako hitro je to sprožilo jezo tudi v obeh učencih. »Ne vesta, kakšnega duha sta,«

[Stran 127]

jima je poočital Jezus. Če pustimo čustvom, da gredo po svoje in ne skozi presojo pameti in vere, bomo kar naprej v konfliktih, pa vedno v nevarnosti, da slabo vračamo s slabim in tako razdiramo. Niti tega brez vere ne moremo prerasti. Ves evangelij je pravzaprav Jezusova težnja, da ustvarja pravičnost in s tem mir v človeku in v človeški družbi. Delati dobro tudi tem, ki so nam škodili, biti pošten tudi med nepoštenimi, delati za povezanost med sprtimi. To ni naivnost, ampak moč in lepota vere.

»Pojdimo drugam,« nakazuje naš Gospod rešitev. Poiščimo, izberimo drugo pot. Vedno iskati tisto drugo pot, ki vodi v mir, odpira možnost sprave, povezuje ljudi. To je Božji duh, ki življenje ustvarja, razvija. Saj smo slišali v drugem berilu, kako je to Pavel dopovedoval Galačanom.

Tu je svojo modrost hranil škof Vovk in javno jo je v pridigi v svetem letu 1950 izpovedal: »Koliko gorja se je razlilo v zadnjih 50, 25 in tudi le 10 letih preko človeške družbe in tudi naš narod. Ko bi vse te rane celili le s človeškimi zdravili, samo s človeško pravico, bi se zmeraj bolj prisajale in gnojile. V soncu Božje pravice, dobrote in ljubezni pa te rane lahko zacelimo.« In ob neki drugi priliki: »Časi, v katerih živimo, so veliki, zato moramo biti veliki tudi mi, veliki v žrtvah in delih ljubezni, veliki v poklicnem delu in nesebični pomoči pri vsem, kar je človeku resnično potrebno in koristno.« In je dodal: »Naj bo sveto leto leto popravljenih krivic, leto sprave in odpuščanja za vsa strašna leta vojne in sovraštva, leto resnične ljubezni. Naj bo sveto leto za nas in za ves svet leto velike vrnitve k Bogu.«

In naj bo takó veliko in sveto tudi tole naše srečanje!

Vanja Kržan prejema Ehrlichovo priznanje

Figure 59. Vanja Kržan prejema Ehrlichovo priznanje Vid Klančar

[Stran 128]

8.3. Naša teta

Lojze Peterle

8.3.1.

V tem kraju je težko govoriti. Prav zato je treba govoriti. Spomin nam ne sme opešati, kajti brez njega ni prihodnosti. Iskreno se zahvaljujem organizatorjem za častno priliko, da lahko z nekaj besedami prispevam k dolžni pozornosti do znane in v javnosti zamolčane posebne vrste žrtev revolucije in vojne. Tu, v Šentjoštu ni treba razlagati, kdo so tete, vendar vseeno recimo, da si njihovega pojava ne moremo pojasniti brez razlage časa, v katerem so se pojavile. Bile so družice tistih, ki so se komunističnemu nasilju med drugo svetovno vojno postavili v bran za življenje, vero, dom in domovino. Vendar tete niso nekakšen stranski produkt revolucije in vojne. Ti dve sta jim vzeli fante, tete pa so postale z lastno odločitvijo, da se ne bodo poročile. Kulturi smrti so se uprle z večno zvestobo. Ostale so v ljubezenskem odnosu, katerega fizični del je kruto prekinilo nasilje. Sklenile so zavezo. Izgubo najdražjih, bolečino, osamljenost in uradno zaznamovanost so z vero, upanjem in ljubeznijo preobražale v podarjenost družinam in širši skupnosti. Bile so svetilniki, ki so krepili življenje. Bile so skromne, a pogumne in vztrajne. Živele so iz vrednot, ki so močnejše od iger moči in oblasti. Pomenile so etično gostoto brez primere. Vem, kaj pomeni biti teta, ker sem imel čast poznati Marijo Tominec, Štefančevo Mici. Bila je ena od tistih, ne redkih v teh krajih, ki se je po nasilni smrti svojega fanta zaobljubila, da se ne bo poročila. Bila je zgled vere in življenjske vedrine.

Naše tete niso bile samo vezivo skupnosti, v kateri so živele. Bile so motnja režimu, ki je

Slavnostni govornik Lojze Peterle

Figure 60. Slavnostni govornik Lojze Peterle Vid Klančar

[Stran 129]

Fant je odšel in dekle je za vedno ostala teta ...

Figure 61. Fant je odšel in dekle je za vedno ostala teta … Vid Klančar

obljubljal raj brez Boga. Njihova življenjska pričevanja so preživela in presegla vse ideologije nasilja. Živele so za druge. Prav je, da se jim danes posebej poklanjamo za vse, kar so dale svojim bližnjim in širši skupnosti. Prav je, da jim izrečemo javno priznanje, iskreno hvaležnost in jih ohranimo v spoštljivem in trajnem spominu. Iskrena hvala, drage tete, za vaše osmišljeno trpljenje, vaše molitve, misli, besede in dejanja, za vaše nesebično razdajanje drugim. Samo še nekaj tet živi. Generacija, ki je doživela tri totalitarizme in revolucijo, se je skoraj v celoti poslovila.

Ni se pa poslovila slovenska nespravljenost. Problem teh, ki so si stali nasproti, je postal problem celotnega naroda. Sredi Ljubljane stoji bel kamen, ki ga nismo sposobni popisati s pravimi besedami, niti prav razložiti. Da ne bi rekli nič o naši vojni in naši revoluciji, se klanjamo žrtvam vseh vojn. Kjer ni logike, tudi ni etike. Preteklost nas ne osvobaja, ampak še vedno deli. Tako bo, dokler ne bomo pustili prostora resnici in sočutju, dokler nas ne bo zanimala bolečina drugega.

Dovolite, da moj zadnji govor v svojstvu evropskega poslanca sklenem zelo osebno. Prej nisem povedal, da se je pokojna teta Mici zaobljubila, da ne bo nikoli več plesala. Ko pa smo se nekoč v družbi prešernih praznovalcev slovenske samostojnosti srečali v Velikih Laščah, me je prosila za ples. Takrat nisem vedel za njeno zgodbo, sem pa čutil, da ne gre za navaden ples. Prepričan sem, da ji ta odmik od zaobljube ni omajal zasluženega mesta na desnici Gospodovi. Mici, hvala Vam za povabilo na ples brez primere. Jaz bi še kar plesal. Hvala tudi za vse lepe naklekljane stvari.

Ko gledam, kako malo je veselja do življenja v Sloveniji in po Evropi, Šentjoštu z veseljem čestitam za močne družine, močne tudi zaradi ljubezni tet. Bog vam povrni, drage tete, in Bog vas živi!

[Stran 130]

8.4. Nekrolog gospodu Stanetu Štrbenku

Vanja Kržan

8.4.1.

slika

Figure 62. slika

Rodil se je leta 1927 na trdni kmetiji v vasi blizu Trebnjega. Domači so ga poslali na Škofijsko klasično gimnazijo, stanoval pa je v dijaškem domu pri lazaristih na Taboru. Ob koncu leta 1943, imel je šele šestnajst let, je iz domoljubja oblekel domobransko uniformo, da bi branil dom pred komunističnimi teroristi. Po vojni se je z množico ubežnikov znašel v Vetrinju in bil vrnjen v šentviško koncentracijsko taborišče. Šele tam je spoznal, da so se partizani borili za zločinski režim in samo za prevzem oblasti. Zaradi mladoletnosti je bil pomiloščen. Vendar osebne izkaznice zanj ni bilo: bil je ‘nihče’. Od doma se je želel vrniti v dijaški dom k lazaristom, a ga ni bilo več. Šolanje je nadaljeval na državni klasični gimnaziji, toda mature ni mogel končati, ker so ga med pisnim delom skupaj z Justinom Stanovnikom in Tonetom Drobničem odgnali na prisilno delo v Kidričevo, v Medvode ali v kočevske gozdove. Delo v hidrocentrali Medvode, medtem ko je stal v ledeno mrzli vodi, je bilo uničujoče. Tokrat se je še bolj zbližal z Justinom in vse življenje sta ostala prijatelja. Po prestani kazni in opravljeni maturi so mu dovolili vpis na pravno fakulteto, vendar s pripombo, da ne bo nikoli sodnik. Življenje je vedno jemal z dobre plati in njegovo življenje je bilo kljub temu resnično bogato, je ugotavljal ob koncu življenja. Zaposlil se je na Republiški upravi za ceste in tam ostal do upokojitve. Bil je vodja pravne službe in izobraževalnega centra. Delal je za dva. Vsi so ga spoštovali; celo tehnični direktor, partijec, se mu je opravičil za prizadeto krivico, ko mu je iz užaljenosti oponesel domobranstvo. Verjetno je zaradi obilice dela zbolel na očeh, želodcu in z vnetjem slinavke izzival smrt. In spet se je vse dobro končalo. Takrat je bil že poročen in imel družino.

Ko so bili g. Štrbenk in njegovi prijatelji domobranci še študentje in politično zreli, jih je prodorni duh Justina Stanovnika združil v zavesti, da ne smejo otopeti, ampak morajo oživiti spomin na pomorjene soborce in njihove ideale. To je bil zametek kasnejše organizacije Nova Slovenska zaveza. G. Štrbenk je postal njen prvi tajnik in se spopadal z organizacijskimi in administrativnimi težavami in zadržki. Pri tem mu je neutrudno pomagala njegova žena Zofija in skupaj sta opravila ogromno potov, velikokrat delala pozno v noč, preložila in popisala gore papirjev. G. Štrbenk je postal tudi član Komisije za popravo krivic, ki jo je ustanovilo Ministrstvo za pravosodje. Treba je bilo ugotoviti status žrtve in preveriti upravičenost zahtevkov. Vodil je na stotine sej, se srečeval s tisoči, ki so zahtevali odškodnine, tudi neupravičeno; svetoval tisočim, ki so po arhivih brskali za dokumenti o izginulih svojcih. Mladim, ki danes vodijo Novo Slovensko zavezo, v pogovoru, objavljenem v reviji Zaveza št. 105, želi, naj ohranijo idealizem, vztrajnost, premočrtnost in pravilno usmerjenost. Naj sledijo idealom slovenstva, slovenskega domobranstva, slovenske kulture in civilizacije. Naj ostanejo vedno enotni, brez večjih in usodnejših nesoglasij. G. Štrbenk je ničkolikokrat občutil, da ga v življenju spremlja Božja previdnost. Rad je živel in bil hvaležen, da je v

[Stran 131]

toliko usodnih trenutkih ostal pri življenju. Od nas je odšel 10. decembra 2019 po plačilo k Očetu.

Pisanje nekrologa ni prijetno, ker nas žalosti smrt pokojnika. Tokrat pa pišem v hvaležnem spominjanju na gospoda Staneta Štrbenka. Bil je pošten, resnicoljuben, požrtvovalen, izredno delaven, sočuten s posluhom za sočloveka, dobrohoten in spravljiv z vsakim, odpuščal je številne krivice. Vse to se najlaže razbere iz pogovora z njim v omenjeni številki revije Zaveza.

8.4.2.

Spoštovani g. Stane!

Z veliko hvaležnostjo smo tudi člani Nove Slovenske zaveze še zadnjikrat z Vami. Bili ste njen ustanovni član, njen steber in dolgoletni tajnik. Skoraj 30 let ste bili temu delu predani z vso dušo in res požrtvovalno delali za dobro Nove Slovenske zaveze. Našim članom ste se razdajali tudi v Komisiji za popravo krivic. Zvesto Vam je stala ob strani žena Zofka in Vam nesebično pomagala. Za vse delo, napore, skrbi, za zvestobo in prijateljstvo, za pokončnost in zgled smo Vam neizmerno hvaležni. Pri Novi Slovenski zavezi bo ostal živ spomin na Vas in Vaše delo. Naj Vam Vsemogočni obilno poplača! Zdaj so Vas veselo pozdravili naši pobiti in umrli člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze.

Ko je Gospod videl, da je pot predolga in prestrma in dihanje pretežko, Vas je poklical in rekel: »Stane, pridi domov!«

V imenu Nove Slovenske zaveze vsem njegovim iskreno sožalje!

Marija Zgonc

Vsakdo izmed nas, ki se danes poslavljamo od pokojnega Staneta Štrbenka, ga pozna na svoj edinstven način, kakor ga je doživel v sobivanju ali sodelovanju z njim. Menim, da je prav, da ga takega ohranimo v sebi še naprej. Zato tega trenutka ne želim obremenjevati z ganljivimi spomini ali z naštevanjem zaslug ali podrobnosti iz njegovega življenja. Na tem mestu je prostor samo za zahvalo:

– dragi ata, v imenu najožjih sorodnikov se ti zahvaljujem, da si nam omogočil, da smo to, kar smo. In na enem od naših srečanj si rekel, da si kar zadovoljen s tem;

– vas pa vabim, da se za trenutek ozrete vase in zahvale domislite sami.

Slovo je čas za odpuščanje. Prosim za odpuščanje vse, ki jim je naš dragi ata morda storil krivico. Zagotovo tudi naš ata odpušča vsem, ki so mu tako ali drugače grenili življenje, ga zlorabljali in izkoriščali. Njegova duša je sedaj daleč nad tuzemskimi zamerami. Njegova duša sedaj uživa mir in tega miru ni brez odpuščanja. Spravljeni ga ohranimo v spominu.

Hvala vsem, ki ste ga pospremili na zadnjo tuzemsko pot, in vsem, ki ste darovali to mašo za njegovo dušo.

Peter Štrbenk

[Stran 132]

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.