Zaveza št. 115

Z

4. Spomini na Justina

4.1. Uvod

4.1.1.

Leto dni je minilo od smrti Justina Stanovnika. Na naslednjih straneh dajemo zato besedo najprej njemu, nato pa v abecednem redu pisani pahljači piscev, ki obujajo spomin nanj. Naj nas njegova veličina ohranja v risu svoje bogate in premočrtne misli.

Justin Stanovnik – avtor Jože Bartolj, akril na platno, 200 x 80 cm, 2019

Figure 22. Justin Stanovnik – avtor Jože Bartolj, akril na platno, 200 x 80 cm, 2019

[Stran 40]

4.2. Za očiščeno dvajseto stoletje! Za veliko čistih slovenskih stoletij!

Metod Berlec

Pogovor z Justinom Stanovnikom1

Profesor Justin Stanovnik se je rodil 14. aprila 1928 v kraju Lesno Brdo v kmečki družini kot deseti in hkrati najmlajši otrok. Leta 1940se je vpisal na Klasično gimnazijo v Ljubljani. Kot mladoleten se je oktobra 1944 pridružil domobrancem. V prvih dneh maja 1945 se je skupaj z drugimi domobranci čez Ljubelj umaknil v Vetrinj. 31. maja 1945 so ga Angleži prek Pliberka tako kot pripadnike njegove čete izdajalsko vrnili v Jugoslavijo. Doživel je vso kalvarijo vračanja prek Slovenj Gradca, Celja do komunističnega taborišča na Teharjah. Tam je bil zaprt do 16. avgusta 1945. Rešila ga je njegova mladoletnost in amnestija, ki je bila takrat razglašena. 10. junija 1948 je bil zaradi ilegalne protiideološke dejavnosti znova aretiran. Približno leto dni je preživel na prisilnem delu v komunističnem koncentracijskem taborišču Strnišče, nato do poletja 1950 v delovnem taborišču v Medvodah, kjer so gradili hidroelektrarno. Jeseni istega leta je začel študirati klasično filologijo na ljubljanski univerzi in nato še angleščino. Namesto latinščine in grščine je poučeval žive jezike po slovenskih šolah v Kamniku, Ravnah na Koroškem in v Ljubljani. Ob ustanovitvi društva Nova slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza, ki jo je urejal do predlanskim. Kot je leta 2008 o njem zapisal pokojni Tine Velikonja, je njej posvetil vse svoje znanje in sile. Kot človek načel je neomajno stal za vsem, kar je imel za vredno. Po Velikonji bi morda še najbolj zadeli njegov značaj s stavkom Leszka Kolakowskega: »Pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh.«

4.2.1.

Gospod Stanovnik, naj začneva s habsburško monarhijo, v kateri smo Slovenci živeli stoletja. Čeprav smo bili razdeljeni na dežele, kot so bile Kranjska, Štajerska, Koroška, Primorska, smo se znotraj nje izoblikovali kot narod. Kakšno identiteto nam je dal habsburški okvir?

Takoj moram priznati, da nisem najprimernejši človek za pogovor o tem, kakšno domovanje je habsburška monarhija mogla in hotela postaviti Slovencem. V vprašanju nakazujete, da nam je njen okvir, čeprav smo bili razdeljeni po deželah, ki politično in pravno niso bile brez poudarka, omogočal ali pa vsaj dovoljeval, da smo se oblikovali kot narod. Kljub prevladujočim nemškim vzgonom je domači eliti bilo dano zgraditi v sebi toliko samozavesti, sozavesti, da ji je uspelo rojakom učinkovito sporočiti, da so Slovenci.

Tu moram takoj dodati, da so bili s takim sporočanjem tako zelo uspešni tudi zato, ker so se pesnikom in pisateljem ter vsem, ki so imeli za sabo kakršnekoli šole, s svojimi pogledi pridružili tudi ljudje, ki so skrbeli za poslednje reči, od nekdaj trdno zasidrane v ljudstvu.

Če bi hoteli kaj povedati o identiteti, s katero smo Slovenci po 1. svetovni vojni odšli iz Avstrije, bi se torej lahko odločili za narodnost, predvsem pa za krščanstvo in za srednjeevropsko upoštevanje prava ter pravno varovanih dejstev in vrednot.

Ko sem v 40. letih prejšnjega stoletja kot gimnazijec zahajal v neko ljubljansko hišo, sem tam večkrat srečal upokojenega banovinskega finančnega inšpektorja, ki ni mogel pozabiti, da je v celotni karieri – nadzoroval je okrajne funkcionarje – odkril eno samo poneverbo. Ko sem nekaj desetletij kasneje imel obilo priložnosti,

[Stran 41]

Učiteljska služba na Ravnah na Koroškem

Figure 23. Učiteljska služba na Ravnah na Koroškem

da sem se spraševal, o čem le bi mediji poročali, ko ne bi bilo korupcije, se je to spraševanje nadaljevalo in včasih tudi končalo z mislijo, da bi kar dobro poznal in razumel novi čas, če bi znal povedati, kdaj in zakaj smo Slovenci zamenjali tradicionalna oblačila, ki so nam dovoljevala – kljub vsemu − pokonci hoditi po svetu.

Ob koncu prve svetovne vojne se je večinski del slovenskega ozemlja združil z južnoslovanskimi narodi v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, kmalu zatem pa v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slednja se je leta 1929 uradno preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Če se je sprava zdelo, da smo se rešili »ječe narodov«, kot so nekateri imenovali Avstro-Ogrsko, se je kmalu pokazalo, da smo samo zamenjali gospodarje in srednjeevropski kulturni prostor za balkanskega. Slovenski vodilni politiki pa so morali namesto na sever na svetovljanski Dunaj hoditi na jug v bolj zaostali Beograd. To je nedvomno vplivalo na slovenski narodni značaj.

Slovenski obrat na jug in vzhod je delo, lahko bi rekli tudi zasluga, Korošca in Kreka, predvsem dr. Antona Korošca. Že kmalu po prihodu so mu tamkajšnji ljudje dali vedeti, kam je prišel, a je bilo polje njegove izkušenosti tako veliko, da je vedel tudi to, kaj je zapustil. To mu je pomagalo, da je slovensko odločitev imel za pozitivno, in je to, če je imel za potrebno, tudi povedal.

Svojih izkušenj s slovanskim jugom nimam, pripovedi drugih pa ne bi a priori zavračal, zlasti ne, če so bile pridobljene pri vojakih. Vendar bi rad pokazal na dve stvari, ki temu svetu in tej rešitvi dajeta, kot lahko rečem, svetlejšo podobo.

[Stran 42]

Najprej bi bilo prav priznati, da je Dravska banovina, ki je zajemala vse jugoslovanske Slovence, vsaj v določenih rečeh delovala domala avtonomno. Reklo bi se lahko, da smo Slovenci imeli svojo banovino, kar je bilo nekaj izjemnega, ali bolje, lahko bi lahko bilo nekaj izjemnega, če bi Slovenci to izkoristili.

Po letu 1960 pa sem nekaj let učil skupaj z nekim Bohinjcem, ki so ga Nemci kmalu po prihodu enainštiridesetega pregnali v Srbijo. Na raznih potovanjih učiteljskega zbora mi je ob večerih, ko smo čakali na spanje, pripovedoval, kako prijazno in toplo so Srbi sprejemali Slovence. V mestu, kjer se je ustavil njegov transport, jih je na postaji čakala množica več tisoč ljudi, ki so marsikoga že tisti večer odpeljali na svoj dom. Tam so pozneje, še preden so jih naslednji dan razpeljali po odrejenih krajih, zahtevali, da jim pripovedujejo o tem, kaj vse se jim je ob prihodu tujcev zgodilo. Njegova pripoved me je vedno znova navdala z veseljem. Vsakokrat sem si na tak ali drugačen način skušal dopovedati, da tega posamično, pa tudi kot narod ne bomo nikoli pozabili. Vsakokrat je vame vstopilo nekaj toplo človeškega. Po tihem sem se celo spraševal, ali bi bili Slovenci v stanju tako demonstrirati svojo pristnost in človečnost.

Izbruh druge svetovne vojne in posledično komunistične revolucije je slovenski narod močno prizadel. Posledice takratnega dogajanja čutimo še danes. Vi posebej poudarjate, da je bil slovenski narod leta 1941 soočen ne samo z okupacijo in razkosanjem, ampak tudi z začetkom boljševistične revolucije, ki je pomenila največjo nesrečo za naš narod. Kako to, da so se slovenski komunisti oziroma boljševiki pod vodstvom Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča tako dobro »znašli« v času okupacije?

Z 2. svetovno vojno in z njo povezano komunistično revolucijo smo se Slovenci znašli v središču 20. stoletja – lahko bi rekli, slovenskega 20. stoletja. Nekaj sugestij za njegovo splošno razumevanje: A. Michnik: Demokracija in krščanstvo nista enostavna, komunizem je enostaven. Hannah Arendt: Kdor se hoče rešiti boljševiških uležnin, se mora potruditi za antično heroično eksistenco. Sokrat: Skrb za lastno dušo nujno preide v skrb za dušo skupnosti. Martin Walser: Ich glaube nicht und ich knie. Ne verujem, a klečim vseeno.

Kako sem doživel konec 2. svetovne vojne? Jezik, jezik! Izkazana mi je bila čast, da sem eden tistih privilegiranih ljudi, ki so jih nekajkrat prosili, da pred različnimi uglednimi zbori skušajo obnoviti dejansko stanje, ki je v horizontu njihovega dojemanja spremljalo konec 2. svetovne vojne; da tako kot ta zbor razumejo vojno, zlasti pa gibanja, ki jih je vojna omogočila in so pozneje o njih razmišljali.

Ponujena nam je bila vloga živih dokumentov, ki naj bi arhivskim papirjem dodala nekaj prave resničnosti.

Ta kretnja je vzrok zaupanja in nas potiska v vsakovrstna samospraševanja. Najprej, o čem bomo govorili? O vsem, na kar nas bo opozoril spomin. Dotaknili se bomo nekaj tistih dogodkov, ki so po našem zgodovinskem občutju imeli vpliv na širše potekanje časa.

Maja 1945 sta se v Sloveniji končali dve vojni: zunanja evropska vojna in notranja ali državljanska vojna. Notranja ali državljanska vojna je bila po svojem začetku in koncu specifično slovenska stvar, z evropsko ali s svetovno vojno povezana le v tem, da je slovenskim revolucionarno nastrojenim boljševikom omogočila, da so spočeli, uvedli, uresničili ideološko agresijo na svoj narod.

Za evropsko ali svetovno meddržavno vojno torej velja, da je imela tradicionalni ali politični pomen, hkrati pa tudi njej ne moremo odrekati značaja evropske državljanske vojne – spopada znotraj civilizacije med njeno zgodovinsko družbeno fakturo in tipično novoveškimi totalitarnimi koncepti nacifašistične in boljševiško komunistične usmeritve.

Facit 2. svetovne vojne torej ni bil enoznačen. S porazom nacifašizma je dobojevala svoj

[Stran 43]

zunanji in notranji boj, s prepustitvijo Srednje in Vzhodne Evrope sovjetskemu boljševiškemu vplivu, ki se je, pričakovano, spremenil v okupacijo, z britansko podporo boljševiški vstaji na Balkanu in njihovo hkratno izničenostjo pogodbenih obveznosti z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu pa so bili nosilni interesi evropske civilizacije v celoti porušeni – res da ne za vedno in dokončno, a vendar, za življenje narodov in življenje slehernika ne nepomembnega polstoletja.

Boljševiško razpolaganje s posamezniki in narodi je trajalo dovolj dolgo, da je ponekod prišlo do degeneracije vitalnih vlaken v kulturi celih narodov, ponekod tudi preprostih ljudi.

A mi moramo sedaj narediti drug korak. Stopiti moramo v slovenski krog. Vprašanje se sedaj glasi: Zakaj so bili ob koncu svetovne vojne slovenski boljševiki tako močni, da smo tisti, ki smo nekoč hoteli preprečiti njihovo zaplembo naroda, morali oditi v tujino, da bi tam našli oporo za reševanje svojega in naših prijateljev življenja? Res, zakaj?

Upam, da bi se marsikdo z nami strinjal, da preprostega, v odprtem tekstu pisanega besedila o boljševizmu ne boste lahko našli. Boljševizem ni ena od možnih ali pričakovanih variant evropske misli. Boljševizem je, gledano v evropski perspektivi, absolutni novum.

A ne »novum« v pomenu drugačnega; boljševizem je upor. Je vstaja. Dokončni upor, ponovitev edenskega dejanja. Njegov opis boste našli v stavku: Non serviam. Ne bom služil. Ne bom služil v ekonomiji in ureditvi danega sveta; sveta, kakršen je prišel »iz božjih rok«. Takega sveta ni. Svet nima ontološke osnove. Svet je lahko karkoli: družina je lahko karkoli, država je lahko karkoli, državljan je lahko karkoli, človek je lahko karkoli. Jaz bom odločil ali ne bom odločil; centralni komite bo odločil ali ne bo odločil, kakšne bodo v konkretnem primeru te stvari. Jaz bom odločil, kakšen bo svet. To ne bo nikakršno ponavljanje pradavnih reči: La chose est nouvelle. Stvar je nova. V sebi smo našli, da smo kakor bogovi. Nam je vse dovoljeno. Kaj dovoljeno, mi smemo vse. Za adekvatno duhovno stanje ruske Čeke je skrbelo glasilo Rdeči meč. Na njem je bilo izpisano geslo: »Nam je dovoljeno vse.«

Justin Stanovnik kot mlad domobranec

Figure 24. Justin Stanovnik kot mlad domobranec

Današnji svet je razdeljen svet. Današnja Evropa je razdeljena Evropa. Na dva načina razumemo stvari, na dva načina z njimi ravnamo: ali preizkušamo odkriti, kaj stvari so, in potem za stvari v skladu z našimi odkritji skrbeti. Temu odnosu bi lahko rekli politika. Nosilec političnega posega v svet je skrb. Če pa so stvari karkoli in šele jaz odločam, kaj so, potem pa z njimi tudi ravnam, kakor se mi zdi prav, ne, ne prav, ampak koristno: zame, za moje podjetje, za mojo stranko, za Partijo.

[Stran 44]

Ko so se boljševiki odpovedali politiki, skrbi za stvari, so se jih polastili – v zadnjem pomenu te besede. Uvedli so nadvse uspešni čas polaščanja, potem pa, kakor da bi jih milost zapustila. Njihova praksa to potrjuje: vse revolucije, vodene z njihovo glavo in njihovimi rokami, uspejo, in vse države, ki so jih na ta način postavili, se čez čas druga za drugo začnejo podirati. Lahko bi rekli: dana jim je bila milost manipulacije in vzeta milost politike, obakrat na radikalen način.

Domet boljševiške manipulacije sega še na eno področje: še na nekem drugem področju so se napajali iz čaše tega temeljnega navdiha. To so bile njihove znamenite prevare. Naj spomnim na dve: prva je bila uporabljena pri eliminaciji dr. Marka Natlačena. 13. 10. 1942 je v hiši nasproti Poljanske gimnazije pozvonil neznanec v duhovniški obleki in izrazil željo, da bi banu izročil zaupno pismo. Ko se je ban usedel za mizo, je nasproti stoječi prišlek potegnil pištolo in nič hudega slutečega bralca ustrelil v čelo.

Druga zgodba, prvi podobna v tem, da je tudi tu šlo za umor, le da ni šlo za umor človeka, ampak za politični umor celega naroda. To se je zgodilo 16. 9. 1941, ko je Partija spremenila vrhovni plenum OF v Slovenski narodnoosvobodilni odbor in je to novo ustanovo opremila s pravico, da »edina predstavlja, zastopa, organizira in vodi« slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Izumitelji tega ukrepa so s tem dejanjem tako posegali v avtonomnost političnega subjekta, da lahko govorimo o političnem umoru, čeprav so takrat govorili o narodnoosvobodilnem odboru, kar spet nezgrešljivo zaudarja po prevari.

Nesprejemljivost tega odloka se dodatno stopnjuje z razlago IOOF, da je sodna kazen, ki je zagrožena vsem, ki delajo na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet in narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte.

Kako na drugi strani ocenjujete delovanje meščanskega tabora?

»Meščanski tabor«, pravite. Mogoče imate do tega pravico, posebno če ste sociolog. Če pa ste zgodovinar in ste se odločili, da slovensko 20. stoletje opazujete od daleč in ste poleg tega vsega, kot rečeno, še zgodovinar, potem ne bo prav dolgo trajalo, ko vas bo kaj prisililo, da boste uvedli izraz katoličani. Na nebo slovenskega 20. stoletja so katoličani neizbrisno izpisali svoje ime. Da so to storili, so imeli dva razloga. Prvič so bili izbrani. Prve žrtve boljševiških umorov so bili kristjani; nobenega političnega greha niso storili proti svojemu narodu. Nobenega greha proti svojemu narodu niso imeli nad sabo, kot bi po kakšni boljševiški inštrukciji kdo utegnil misliti; bili so kristjani, in kot so boljševiki pravilno mislili, njihovi edini pravi nasprotniki. Boljševiki so hoteli s svojim bojem proti kristjanom povedati, kdo je njihov resnični nasprotnik. Preden so sprožili kaj, kar bi bilo podobno pravemu odporu, so boljševiki pomorili 900 Slovencev, ki so bili ali kmetje, ali intelektualci, ali obrtniki, ali trgovci, ali veleposestniki, vse to so bili, a so vseeno v prvi vrsti bili kristjani ali katoličani. Boljševiki so vedeli, da je to nekaj, o čemer se ne govori, o čemer se ljudem še sanja ne: to so Slovenci, ne zato, ker govorijo slovensko ali poznajo kak verz iz kake narodne pesmi, ampak zato, ker že tisoč let hodijo v cerkev in kopljejo in orjejo to zemljo tukaj, doma pa so v resnici na neki drugi zemlji, ki jo tudi obdelujejo že tisoč let, tako da obdelujejo in krotijo sami sebe. Da so neodpravljivo tam.

Boljševiki so nekoliko vedeli, kaj to pomeni. Bolj kot drugi. Morda zato, ker so v sebi nosili daljni odmev izvorne podobnosti z njimi.

Če hočem razložiti, zakaj so se Slovenci uprli boljševiškemu nasilju, že nekaj let sem navedem primer iz naše doline. Tu se je neke noči zgodilo naslednje. Nekega večera so v neko hišo v Ljubgojni, vasi sredi doline, prišli boljševiki in odpeljali očeta in mater, oba srednjih let. Oče Janez Bastič je bil župan, spoštovan človek,

[Stran 45]

ne zato, ker bi to posebej iskal, ampak mu je ugled dajala naravna zadržanost, ki je tudi izhajala iz naravne naklonjenosti do sveta okoli sebe. Žena pa je bila mati in gospodinja.

V to vas so junija 1942 vdrli boljševiki in odpeljali moža in ženo po dolini do naslednjih hiš in potem še čez nekoliko dvignjeni svet do stranske ceste, ki ločuje tistih nekaj hiš od preostale doline in od gozdov za njo. Kraj bi bil, ko ne bi bilo tistih dveh hiš, še bolj prazen in zapuščen. V eni od njih so ljudje nekoliko vedeli, kaj se zunaj dogaja. Nenadoma so zaslišali strel, takoj za tem pa nekaj, kar jih je navdalo s strahom in z grozo. Zaslišali so županov krik: »Kaj me pobijate! Kaj sem naredil!«

Morilci so ženi s strelom očitno hoteli izkazati uslugo hitre smrti. Pri županu pa so se držali svoje izvirne metode.

Boljševiki so na ta način svoj cilj dosegli. Geslo, ki je bilo namreč dano, se je glasilo: »Naredite, da se nas bodo bali.« In res. Že zjutraj, ko se je razvedelo, kaj se je ponoči zgodilo, je na dolino legel strah. Sestra Anica, ki je naslednji dan šla na Ljubgojno kropit pokojnega župana in njegovo ženo, je potem vznemirjena pripovedovala, kakšne so bile vasi po dolini: vse hiše in vse, kar se je dalo zapreti, je bilo zaprto, ceste so bile prazne, nikjer ni bilo nobenega človeka, kakor da bi z županom izumrli tudi ljudje. Nikjer nobenega glasu, ne človeka, ne živali.

Ko je sestra počastila pokojnega Bastiča in njegovo ženo, se je nekoliko zadržala pri žalujočih v hiši. Med pogovorom z njimi je do nje prišel glas županovega sina Lojza, poznejšega domobranskega stotnika, ki je bil tudi med kropilci. Sobo je napolnil jasen in odločen stavek: »Jaz se bom branil.« Besede tako izgovorjene, izgovorjene v takem okolju in v takem stanju, so pozneje nekaj let dajale možnost, da so ljudje še nekaj let potem na presunljiv način utemeljevali svoj vstop v vaške stražo ali slovensko domobransko vojsko. Čeprav je jezik, kakor smo že navedli, že izgubljal svojo izvirno moč in vlogo, je imel vendarle še toliko moči v sebi, da je tak stavek, kot je bil izrečen zgoraj, ohranil svojo izvorno civilizacijsko legitimnost. Iz tega sledi tudi, da imajo človekove pravice, ki sicer izhajajo iz mednarodnih dogovorov, pri Slovencih še dodatno moralno energijo. Nam ostane to, da jih varujemo in se nanje povsod sklicujemo.

Je bila ustanovitev vaških straž in kasneje domobranstva logična posledica morilskega delovanja komunistov, ki so se skrivali pod krinko t. i. Osvobodilne fronte slovenskega naroda?

Ko sem pustil šolo in šel k domobrancem, sem storil nekaj, kar sem imel za svojo dolžnost. Ko so v Dijaški dom prihajali nekdanji sošolci, sedaj vojaki domobranske vojske, in pripovedovali zgodbe o svojih krajih in bojih, si začutil, da ne bo dolgo, ko boš vstal in šel za njimi. Začutil si utrip časa, ki je mlademu človeku ukazoval, da stori nekaj, kar ne bo puščalo nobenega dvoma, da si se nekoč dal na razpolago domovini. To je bilo v nas. Čeprav smo bili še vsi zelo mladi, smo drug za drugim popuščali klicu, ki nas je pošiljal na kraje, ki niso dovoljevali nobenega suma, da se ne moremo odločiti.

Včasih vzamem v roko kako fotografijo in preživim uro ali dve z ogledovanjem mladih podob, ki se razvrščajo pred mano. Za nekatere vem, da jih ni več. Le kje počivajo, kot pravimo, le kdaj in kako so umrli? Toda, ali je bila to res tragedija? Pobiti domobranci so bili vojni ujetniki. Pobijati vojne ujetnike pa ni tragedija. To je nekaj povsem drugega. To je bil zločin.

Štajerska je bila za nas usodna. Morda ne boste verjeli, a ko smo bili na nočnih premikih, na primer na poti od Slovenj Gradca v Velenje, je bila za večino od nas nočna pokrajina tako tuja, da smo se bali, da bi se vsak poskus bega slabo končal. Tudi ne vem, kakšno stališče bi do naših poskusov zavzeli stražarji, ki so na vsaki strani kolone v vrstah drug za drugim hodili z nami. Zato je bilo takih poskusov malo, premalo, bi rekel danes. V takih primerih je treba tvegati, pa naj bo tveganje še tako

[Stran 46]

Skupina domobrancev pozimi 1944/1945

Figure 25. Skupina domobrancev pozimi 1944/1945

veliko. A res je tudi to, da nismo poznali osnovnih dejstev, od katerih je taka reč odvisna. Nismo vedeli skoraj ničesar. Ne kje je kaka cesta, niti tega ne, kje sta jug in sever.

Najbolj ubijalsko pa je na nas delovalo sovraštvo, ki nas je obdajalo; ne vpitje in ne tepež, ampak sovraštvo samo, neskrivana mržnja in nadutost spričo v veliki meri podarjene zmage, katere del smo bili; povrh pa še prezir, primitivni prezir, ki ni skrival, da izhaja iz prepričanja, da smo porazu, se pravi svojemu stanju krivi sami. Okoli nas so rasli okopi laži in sovraštva.

Kot mlad domobranec ste leta 1945 doživeli angleško izdajstvo, vračanje slovenske narodne vojske v Jugoslavijo in komunistični obračun z njo. Nedvomno so prvi meseci po drugi svetovni vojni eno najbolj tragičnih obdobij v slovenski zgodovini, če že ne najbolj tragično s tisoči pobitih Slovencev?

Vprašanje, »kako to, da so se slovenski komunisti oz. boljševiki pod vodstvom Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča tako dobro ‘znašli’ v času okupacije«, bi kazalo variirati tako, da bi se preusmerili v čudenje – še več, v občutje groze, da so se nekateri Slovenci upali »znajti« z revolucijo v času, ko je narod že prenašal sovražno okupacijo – ko je bil tako zelo ponižan. Temu bi se bilo treba res čuditi, saj so bili nazadnje in kljub vsemu tudi boljševiki Slovenci. Čisto lahko pa se motimo. Miselna morfologija boljševikov je bila v tako izjemnem stanju, da tudi kaj drugega, kar bi od njih pričakovali, niso bili ali niso vedeli. Da so mogli biti boljševiki, so morali z marsičim v sebi opraviti.

Doktor Cene Logar je bil doma iz zelo verne horjulske kmečke družine, hodil je na klasično gimnazijo in doktoriral iz evropske filozofije. Pred vsakim vhodom v njegov miselni svet je stala kolekcija budnih in mogočnih tako pridobljenih stavkov. Vendar se je mimo njih nekoč nekaj splazilo v njegovo notranjost in jo zasedlo. Mnogokrat, mnogokrat sem se že vprašal, kaj neki je moralo biti tisto, kar je

[Stran 47]

nekoč slišal ali prebral ali pa tudi samo zaslutil in v trenutku neprisebnosti vzel za svoje. Velikokrat sem si postavil vprašanje: Kaj je slišal ta človek? Kaj je bral? Kaj je vstopilo vanj in se ni hotelo več izseliti? Kaj je bilo to, da je v nekem trenutku bilo močnejše kot točka 101 – točka Golega otoka, tako nezaslišana in huda, da se o njej na Golem otoku niti govorilo ni, a bi se je dr. Cene Logar lahko rešil, če bi na željo svojih bratov le hotel revidirati in se odpovedati temu, kar je nekoč, v nekem nezavarovanem trenutku stopilo vanj? Le kaj je bral ali slišal, da je imelo tako moč nad njim? Le kaj je to bilo, da je s tako gotovostjo kljubovalo točki 101? Le kaj je bil boljševizem, da se je tako suvereno kosal s skrivnostjo Golega otoka? S točko 101?!

Smo Slovenci zaradi pretiranega pajdašenja jugoslovanskih in slovenskih komunistov s Stalinovo Sovjetsko zvezo po drugi svetovni vojni ostali brez Trsta, Gorice in Koroške?

Zakaj natanko smo Slovenci po drugi svetovni vojni ostali brez Trsta, Gorice in Koroške, ne vem natanko. Tudi tega ne, koliko je bilo temu krivo »pajdašenje« s Stalinom. Kolikor pa poznam svet, bi rekel, da je čisto mogoče, da tudi Zahodnjaki niso bili povsem brez krivde.

Sledilo je obdobje druge Jugoslavije, ki jo je do leta 1980 vodil komunistični diktator Josip Broz Tito, in petinštiridesetletna vladavina komunistične partije. Kako gledate na to obdobje? Je bil jugoslovanski socializem res kaj »boljši« od sovjetskega?

T. i. Titovo Jugoslavijo bi lahko imenovali tudi kako drugače, na primer dolgi konec boljševiške ere. Partijski sekretar Tito je z zmagovito gloriolo 2. svetovne vojne oznanjal po evropskem in tudi širšem svetu kompetentnost boljševizma z zmagovito demokracijo, doma pa hkrati s policijskimi in ideološkimi metodami utrjeval izvirne elemente svoje oblasti. V obojem je bil dokaj uspešen, kar se je med drugim pokazalo v začetku 80. let ob njegovi smrti. To se je izrazilo na pogrebu, za katerega so tudi tuji mediji zatrjevali, da je bil »največji« pogreb v zgodovini.

A dejstva, ki jih je vedno manj sramežljivo začela kazati osirotela država, so kazala stanje države in zahtevala nujne reforme.

Vse je kazalo, da prihaja nov čas. Vedno bolj je tudi slovenskim partijcem postajalo jasno, da stare poti ne vodijo več v prihodnost in da si bo treba omisliti nove. Mislim, da se še ne ve zagotovo kje, a nekje se je izoblikovala originalna misel, naj partija, čeprav se zdi, da ji je odzvonilo, začne z retoričnimi vajami o odhodu; ne vsem na očeh seveda, ampak v zakulisju celotne politične scene.

Na koncu se je iz tega izcimila zamisel o reorganizacije Jugoslavije. V tem okviru je nazadnje vzniknila ideja o samostojni Sloveniji. Vsa stvar je bila tako izpeljana, da smo se končno znašli v svoji državi, ki pa jo je z vsemi demokratičnimi kulisami vred bolj ali manj celovito servisiral nekdanji partijski aparat.

Nedavno smo se spominjali šestindvajsete obletnice prvih demokratičnih volitev po drugi svetovni vojni in zmage Demosa. Po dveletni vladavini Demosove vlade, ki jo je vodil Peterle, je pomladna opcija pod vodstvom Andreja Bajuka vladala približno šest mesecev leta 2000, štiri leta v času prve Janševe vlade (2004–2008) in približno leto dni v času druge Janševe vlade (2012–2013). Skupaj po letu 1990 torej le sedem let in pol. Preostala leta (18,5) pa je izvršno oblast v državi imela tranzicijska levica. Kje vidite vzroke za takšno politično neravnovesje?

Prve demokratične volitve po »drugi vojni« so sicer omogočile zmago Demosa, a ne z izidom, ki bi pomenil družbeno zmago v državi in na evropski politični sceni. Naši volivci so niso dovolj zavedali, da so volitve zgodovinskega pomena. Moralna reakcija na povojni genocid očitno ni imela pričakovane moči.

Ljudje, ki se čutijo odgovorni za slovensko politiko, bi se morali z bolj občutljivimi očmi zazreti v to, čemur rečemo »totalitarna

[Stran 48]

S prijatelji iz Nove Slovenske zaveze

Figure 26. S prijatelji iz Nove Slovenske zaveze

poškodovanost«. Slovenci v teh, lahko bi rekli »olimpijskih igrah« nismo dosegali zavidljivih uspehov. Natančnejši opazovalci bi mogoče rekli – po našem mnenju upravičeno –, da tega Slovenci preprosto sploh nismo naredili. Če pa ob tem pomislimo še na naš protiboljševiški upor, posebej pa na genocid, podprt od Britancev, se znajdemo pred položajem, ki nas postavlja v dvomljivo luč glede vprašanja, kako se bomo vrnili v zgodovino.

Ko sem se pripravljal na ta intervju, sem bral vašo knjigo Slovenija v senci nedokončane preteklosti. Vaš osrednji fokus so tisoči Slovencev, ki so jih med drugo svetovno vojno in po njej pobili boljševiki.

Omenjate »tisoče pobitih Slovencev«. Res, to je nekaj, kar stoji med nami in njimi. Nekaj, kar je iz take snovi, da bo še naprej stalo. Nekaj, kar se ujema s človeško pametjo. Pokončati pet tisoč ljudi, deset tisoč ljudi, petnajst tisoč ljudi, ki se jih poleg tega nisi sam polastil, ki jih nisi zajel v tvegani bitki, ki so ti bili izročeni, ne kot nosilci bojnega spopada, ampak, v podobi povedano, kot nekakšno blago. Kako zelo morajo taki morilci prezirati sebe! Resnično ni nobeno pretiravanje, če pravim, ko jih postaviš druge poleg drugih, da ni mogoče takoj in enoumno odgovoriti, kateri zaslužijo večje usmiljenje. Mogoče gre komu tako govorjenje na živce, mogoče se komu zdi neresnično, komu morda krivično. A ne smemo pozabiti, da so tudi oni ljudje, ki bodo skozi življenje morali prenašati svoj del. Vzemimo naslednji primer. Denimo, da bi v kakšnem predelu civiliziranega sveta nastajale skupine gasilcev, ki bi imeli to čudaško nagnjenost v sebi, da bi po zadušenem požaru poiskali še priložnost in podtaknili novega, iz čistega veselja do zla in uničevanja. Če bi, ko bi za to izvedeli, ne govorili o odpuščanju in

[Stran 49]

pozabljenju, vam tega nihče ne bi smel zameriti. Saj ste tudi vi ljudje, odgovorni za svojo kulturo, za svoje domove in za svojo državo. Za svojo zgodovino. Zato boste storili vse, da jim preprečite nadaljnje podvige. Pa tudi da zavarujete svojo lastnino in kulturo.

To velja za družbo, za zgodovino. Posameznik, človek kot skrbnik svoje večne usode; človek, ki ga »skrbi«, tak človek je nekaj povsem drugega. Mogoče boste rekli, da ima pravico upati na odpuščanje, ne, ne: po krščanskem gledanju je njegova pravica večja. »Ustavna« pravica, ki velja v krščanskem svetu, daje možnost, da človek spričo svoje večne usode odpuščanje tudi zahteva.

Tu mi prihaja v spomin neka zgodba, ki sicer ne dosega dimenzij pokrajine, o kateri sem govoril, in po kateri smo hodili do sedaj, a je ta zgodba vseeno tako slovenska, da bi želel, da zanjo izve še kdo. V naši mali vasi je ena od hiš bila nekaj posebnega. Tudi tam so imeli kako njivo in so bili torej kmetje kot vsi drugi, poleg tega pa so bili tudi mizarji. A ne samo to, mojster s pomočniki in vajenci, kadar je katerega imel, lesa niso oblali na roko, ampak so za to imeli motor in stroj. Ko sem kot šolar včasih z občine prinesel kako pošto, mi je gospodar za plačilo in moj kratek čas pognal motor, ki je sam stal v majhnem prostoru, s pogonskim jermenom pa je bil povezan s strojem v veliki delavnici. Te predstavitve so bile imenitne in so se vedno prehitro končale.

Potem pa se je zgodilo, da je mizar umrl in njegovih ogledov in razlag ni bilo več. A iz naše hiše ni izginil v celoti. Oče je včasih o njem povedal neko zgodbo, ne nevem kolikokrat, a vseeno tolikokrat, da smo si jo vsi zapomnili in odnesli s sabo v svet, kot del izročila doline. Gre za naslednjo zgodbo.

Ko je mizar začutil, da bo treba oditi, je nekega dne dal poklicati hišne gospodarje iz vasi in jih, ko so posedli, takole nagovoril: »Vidite, mislim da nimam ničesar nad sabo. Razen ene reči. Ko sem včasih kako nedeljo prišel od maše, sem se preoblekel, šel v delavnico in oblal in žagal prav do opoldne, včasih še čez.« Vsi so starega Cerina toliko poznali, da nikomur ni prišlo na misel, da bi za hip podvomil o kaki podrobnosti, ki jim je bila povedana. Ko so odhajali, je bilo vsem skupno to, da jih je navdajalo nekaj, čemur ne bi mogli reči drugače kot zadovoljstvo. Bili so kmetje, vedno vpleteni v kako delo, tako da tistega nedeljskega oblanja in žaganja niso jemali preveč resno, a je vendar vsak od njih vedel, da je tudi to treba enkrat povedati – na določenem kraju.

»Pred 25 leti smo Slovenijo osamosvojili, sedaj pa je čas, da jo tudi osvobodimo,« je v začetku aprila na Trgu republike v Ljubljani poudaril predsednik SDS Janez Janša. Nekako se zdi, da njegove besede zadevajo bistvo. Zato tudi razvojno zaostajamo. Čeprav je ustavno sodišče že pred leti ugotovilo, da smo se leta 1991 uradno ne samo osamosvojili, ampak tudi osvobodili, smo v praksi še daleč od tega …

Slovenci smo narod dveh spominov. Ali različnost teh spominov še dovoljuje skupno državo ali pa je različnost tako velika, da skupno državo izključuje. To je torej vprašanje. Obstaja še tretja možnost: ali je interes za skupno državo tolikšen, da bi vnovična interpretacija obeh spominov le omogočila skupno državo.

Spomin, katerega lastnik in nosilec je tradicionalna Slovenija, ali bolje, ki nosi tradicionalno Slovenijo, je v svoji dejanskosti državotvoren. Spomin, ki z njim prihaja revolucionarna Slovenija, pa kljub bleščeči retoriki, ki ji jo omogoča mit, ta spomin te naravne prednosti nima. Pogoj, da je pravkar nakazano razliko mogoče postaviti, je sprejetje logike zgodovinskih in naravoslovnih dejstev, ki jih človek mora rešpektirati, če hoče obstati v svetu, kakršen dejansko je. Prav v tem pogledu pa nosilci revolucionarnega nasilja izkazujejo bistveno dvojnost, ki jim zgolj v uporabi revolucionarnih mitov zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko

[Stran 50]

S prijatelji iz Nove Slovenske zaveze

Figure 27. S prijatelji iz Nove Slovenske zaveze

prej nakaže svojo bodisi naravno bodisi življenjsko nezanesljivost in celo brezizhodnost.

V navedenem ne gre samo za stvari, ki stojijo v papirjih, izražene z besedami in številkami. Tu gre tudi za stvari, ki jih narekujeta kot vedno čas in prostor in moralna in zgodovinska logika s svojimi vsakokratnimi zahtevami. Na primer: ali ni bil pristanek na osamosvojitveni plebiscit leta 1990 videti kot nekakšen nedokončan stavek, iz katerega je sledilo, da sile, ki so podpisale tiste papirje, spričo njihovega spomina na Hudo jamo, na Macesnovo gorico, na Hrastniški hrib in tako dalje in tako dalje – v zadnji analizi na 600 različnih slovenskih bolečih krajevnih podatkov, niso nadaljevali začetnega stavka in zapustili parlamenta, ki ga ne bi bilo, če ga ne bi izsilile politične sile tradicionalne Slovenije. Ali ni bila po vsem, kar se je bilo zgodilo, slehernemu dostopna misel, da imajo primarno, če že ne izključno pravico sedeti v slovenskem protoparlamentu najprej in predvsem mučenci; ljudje, ki so zanj umirali. (Neovrgljivo dejstvo je, da so tisti, za katere se lahko reče, da so v slovenski revoluciji umirali, umirali za Evropo in demokracijo.) To bi se morali vprašati, in potem ko bi vse premislili, stavek, ki so ga začeli, na nakazani način dokončati.

A tu ne polagamo na tehtnico samo življenj ljudi. Tu so tudi še ljudje z manjšim vložkom. Koliko pa je bilo Slovencev, ki v boljševiškem polstoletju ne bi kdaj – ali pa velikokrat – doživeli muk, da so morali poslušati govore, ki so bili dvakrat žaljivi: ki so najprej žalili besede, ki so jih nevredno uporabljali, žaljenje je bil torej jezik, ki je duša narodove duše, najbolj pa so bili žaljeni tisti, ki so tam stali in poslušali in vedeli, da morajo molčati. Pol stoletja!

Ne samo izrekanje predpisanih besednih obrazcev, tudi molk, posebej zahtevani molk sicer jezikovno kompetentnih bitij, ne more trajati, ne da bi puščal za sabo mutacijam podobne spremembe, nastale iz pričakovanega molčanja. Vsaj kar zadeva moje védenje, so posledice takega molka usodne za narodovo kulturo. Pomislimo za trenutek na kulturo narodnih pesmi. Ali ni jasno, da so bile pri njihovem nastajanju odločilne pomenske finese posameznih besedi in besednih sklopov? V takem stanju pa neopazno vstopa v jezik določena

[Stran 51]

nedodelanost, ki celoten jezik − neopazno sicer, a v resnici bolj in bolj − spreminja v nekaj, kar ni daleč od začetkov svojevrstnega barbarstva.

A tu je vseeno, važen je predvsem človek. Kaj se zgodi s človekom, ki v pravem pomenu besede ne govori? Morda ste opazili, da nisem govoril o molčečem človeku. Molčeči človek v svoji notranjosti še vedno lahko oblikuje besede in jih sestavlja. Morda bi moral reči nemi človek ali utišani človek. Človek, ki svojih stavkov sploh ne dela, ne potihoma ne naglas. K temu moramo dodati še to, da se v tistih prostorih, kjer bi se to moralo dogajati – izdelovanje stavkov – počasi, a usodno – za posameznika pa tudi za govorečo narodno skupnost – dogaja sprejemanje neke ideološke sugestije, da je tisto, kar nastaja v posamezniku, ne samo negativno in nezadostno, ampak tudi nevarno. Tako se spleta osnovno tkivo totalitarne družbe. Namesto da bi v posamezniku nastajala distanca do oznanjevalcev obveznih ideoloških resnic, se v njem počasi in nezavedno oblikuje distanca do sebe. V totalitarni družbi postaja posameznik poleg vsega drugega vedno večja neznanka samemu sebi.

Tu se mi zdi umestno, da navedem neko misel Vaclava Havla iz leta 1992. Havel: »Groza obide človeka, ko se mu postopoma odkriva, kaj se je zgodilo z družbo.« Tedaj je bil Havel že toliko časa predsednik Čehoslovaške republike, da je vedel, kakšnim ljudem je predsednik. Leta in desetletja, ki so omogočila graditev totalitarne boljševiške Evrope, so bila povsod, kjer je napočil njihov čas, tako enaka, da je po tisti polovici Evrope, ki jo je »perverzni um naključja« dodelil novi ideologiji, uvedla enotno »kulturo«. V Sloveniji je odigrala posebno vidno vlogo stara elita, ki je že na začetku polagala pred noge novih nosilcev moči mobilizacijske energije svojih imen in priimkov.

Na Kongresnem trgu je »v imenu svojega naroda« pozdravil »osvoboditelje« Župančič z mislijo, da je »po težkem in dolgem času oblast spet prišla v neomadeževane in čiste roke«. Potem se je v luči tega spoznanja largiozno še vprašal, »če naj zmagovalcem spričo te resnice zagotovi vdanost vseh Slovencev in obljubo njihove zvestobe«.

Posebno velikopotezen pa je bil Edvard Kocbek, ki je kar iz Beograda, kamor so ga iz previdnosti že prej poslali v službo, pozdravil zborovalce na Kongresnem trgu kot predstavnike naroda, »ki je danes prišel na Akropolo, da si tam položi na glavo venec zmagoslavja«. V osvobodilnem zanosu je še izrekel misel, da bo današnji dan ostal kot »vnebohod slovenske misli in slovenskega duha«.

Tako približno je bil videti introitus slovenske boljševiške ere. Nihče od učenih in razgledanih govorcev ni pomislil na vznemirljivo dejstvo – ali na katero od brez števila slovenskih analogij politične prakse, na katere je pozneje opozoril Wolfgang Leonhard: »V letih 1936−1938 je bilo v SZ aretiranih sedem milijonov ljudi – deset tisoč na dan, dve leti vsak dan«.

Tudi tu je etablirana in manj etablirana Ljubljana slavila dan na dan. In ko je Josip Broz 26. 5. 1945 z balkona ljubljanske Univerze naznanil slovenski genocid, je množica na Kongresnem trgu zavalovila in zahrumela. Takrat seveda ljudje večinoma niso vedeli, napoved česa natanko prihaja z balkona Univerze; čez nekaj mesecev pa se je vse razvedelo in vedelo. A čudo prečudno, nikomur od njih ni prišlo na misel (ne takrat ne pozneje), da bi nekdanje sotrudnike še enkrat povabili na Kongresni trg, da bi tam skupaj zmolili Confiteor.

»Nismo še svobodni«, kakor nam je dal oni dan vedeti Janez Janša. »Nismo še svobodni!«

Nedvomno brez večje rodnosti, brez večje ljubezni do novega življenja med Evropejci, med Slovenci ne bo šlo. Kje vidite dolgoročno rešitev za Evropo, za Slovenijo, za njeno preživetje? Za spremembe na bolje?

Najdoslednejši kritik francoske revolucije Edmund Burke je imel prav, kakor se je izkazalo: »Edina varna pot za zagotovitev varne spremembe in izboljšanja v politični in družbeni tkanini naroda je v zgodovini utemeljena

[Stran 52]

Justin v domačem delovnem okolju

Figure 28. Justin v domačem delovnem okolju Matic Štojs

in v kulturi zasidrana lastnina − varujoča pot, ki poteka tako, da eno nogo prijateljsko zadržuje v preteklosti, medtem ko z drugo previdno tiplje proti prihodnosti, tako da eno roko trdno drži na množicah, predvsem pa se skrbno izogiba obljubam utopije.«

(Edmund Burke, Reflections on the Revolution in France)

Čisto na koncu pa o ta čas spet aktualni temi, ki je vezana na to, o čemer ste govorili. Kje bi po vašem mnenju morale biti pokopane žrtve boljševističnega nasilja po koncu druge svetovne vojne, ki zdaj še ležijo v Hudi jami in drugod, da bi zadostili pravici in resnici?

Petsto let pred Kristusom je Heraklit iz Efeza zapisal besede, ki so ljudi njegovega časa tako prevzele, da so jih ohranili v spominu in jim zagotovili trajnost tako, da so jih postavili za temelj grške polis, nepogrešljive vrednote v vseh demokracijah. Heraklitove besede so ljudi klicale v skupni svet prebujenosti.

Skupni svet prebujenosti! Mnogo knjig bi moral človek prebrati, če bi hotel najti besede, ki bi bile bolj primerne in bolj potrebne za sedanjo Slovenijo. Naj postanejo lastnina vseh naših ljudi: Skupni svet prebujenosti! Slovenija naj postane skupni svet prebujenosti! Ko pa bomo začeli nositi na Trg republike v Ljubljani iz velikih slovenskih grobov pa tudi iz manjših slovenskih grobov, če bodo njihovi ljudje dovolili, da ostanejo pri svojih, jim bomo na podnožje njihovega spomenika zapisali:

ZAVEZUJEMO SE, DA SE BOMO TRUDILI, DA Z VAŠO POMOČJO POSTANEMO BOLJŠI LJUDJE IN OČISTIMO SLOVENSKO DVAJSETO STOLETJE.

HVALA AMEN

ZAVZEMAMO SE ZA SKUPNI SVET PREBUJENSOTI VELIKO ČISTIH SLOVENSKIH STOLETIJ

HVALA AMEN

[Stran 53]

4.3. Vir demokratičnega navdiha

Metod Berlec

4.3.1.

Za mene kot nekdanjega dolgoletnega glavnega in odgovornega urednika revije Demokracije je bil prof. Justin Stanovnik vir demokratičnega in intelektualnega navdiha. Njegovi poglobljeni uvodniki v reviji Zaveza so me uredniško navdihovali v prizadevanju za pravico, resnico in evropsko normalizacijo Slovenije.

Sam sem vodenje Demokracije prevzel v začetku leta 2002 in jo skupaj s sodelavci in sodelavkami ter zunanjimi avtorji kolumn in tribun dvignil na ustrezno raven, kar so opazili tudi drugi slovenski mediji. V enem od njih so pred dobrim desetletjem zapisali, da se je Demokracija »prelevila … v pomemben dejavnik na slovenskem medijskem trgu«. Pod mojim vodstvom smo daleč presegli raven »strankarskega časopisa«, kar so nam vedno znova skušali podtakniti režimski mediji. Na mnogih področjih smo orali ledino, razkrili smo številne zgodbe, ki so jih drugi zamolčali. Kot urednik sem si tako kar šestnajst let prizadeval (brez enega samega izpuščenega tedna sem napisal več kot osemsto uvodnikov) in si še danes prizadevam (kot namestnik urednika Demokracije in voditelj oddaje Beremo na Nova24TV), da bi bil slovenski medijski prostor čim bolj pluralen, da bi se slišal glas tistih, ki so bili zamolčani, da bi se slišal glas tistih, ki so bili dolga desetletja ponižani in razžaljeni, in da so bile razkrite številne stranpoti slovenske tranzicije. In pri tem mi je vedno znova dajala (daje) moč in energijo usoda ljudi, nad katerimi se je znesla krvava komunistična revolucija v času druge svetovne vojne in po njej, o čemer je podrobno pisala revija Zaveza pod vodstvom prof. Stanovnika kot tudi revija (tednik) Demokracija.

Zato sem se kot urednik revija Demokracija vedno odločno uprl poskusom diskreditacije predstavnikov Nove Slovenske zaveze, uredništva Zaveze in tudi prof. Justina Stanovnika, saj je občasno objavljal svoja razmišljanja tudi v naši reviji. Z njim sem maja 2016 naredil veliki intervju za revijo Demokracija. V njem je med drugim dejal: »Slovenci smo narod dveh spominov. Ali različnost teh spominov še dovoljuje skupno državo ali pa je različnost tako velika, da skupno državo izključuje. To je torej vprašanje. Obstaja še tretja možnost: ali je interes za skupno državo tolikšen, da bi vnovična interpretacija obeh spominov le omogočila skupno državo.«

In nadaljeval: »Spomin, katerega lastnik in nosilec je tradicionalna Slovenija, ali bolje, ki nosi tradicionalno Slovenijo, je v svoji dejanskosti državotvoren. Spomin, ki z njim prihaja revolucionarna Slovenija, pa kljub bleščeči retoriki, ki ji jo omogoča mit, ta spomin te naravne prednosti nima. Pogoj, da je pravkar nakazano razliko mogoče postaviti, je sprejetje logike zgodovinskih in naravoslovnih dejstev, ki jih človek mora rešpektirati, če hoče obstati v svetu, kakršen dejansko je. Prav v tem pogledu pa nosilci revolucionarnega nasilja izkazujejo bistveno dvojnost, ki jim zgolj v uporabi revolucionarnih mitov zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko prej nakaže svojo bodisi naravno bodisi življenjsko nezanesljivost in celo brezizhodnost.«

In, ko sem ga takrat vprašal, kje bi morale biti pokopane žrtve boljševističnega nasilja po koncu druge svetovne vojne, ki zdaj še ležijo v Hudi Jami in drugod, da bi zadostili pravici in resnici, mi je odgovoril: »Petsto let pred Kristusom je Heraklit iz Efeza zapisal besede, ki so ljudi njegovega časa tako prevzele, da so jih ohranili v spominu in jim zagotovili trajnost tako, da so jih postavili za temelj grške polis, nepogrešljive vrednote v vseh demokracijah. Heraklitove besede so ljudi klicale v skupni svet prebujenosti.

Skupni svet prebujenosti! Mnogo knjig bi moral človek prebrati, če bi hotel najti besede,

[Stran 54]

ki bi bile bolj primerne in bolj potrebne za sedanjo Slovenijo. Naj postanejo lastnina vseh naših ljudi: Skupni svet prebujenosti! Slovenija naj postane skupni svet prebujenosti!

Prof. Justin Stanovnik je, kot je o njem leta 2008 zapisal pokojni Tine Velikonja, reviji Zaveza posvetil vse svoje znanje in sile. Kot človek načel je neomajno stal za vsem, kar je imel za vredno. Po Velikonji bi morda še najbolj zadeli njegov značaj s stavkom Leszka Kołakowskega: »Pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh.«

No, za mene osebno pa je zagovarjal bistvene tri temeljne vrednote Ivana Cankarja: Mati, Domovina, Bog. In zato bo zame še naprej ostal vir navdiha in prizadevanja za boljšo slovensko sedanjost in prihodnost! Za srednjeevropsko, demokratično Republiko Slovenijo!

slika

Figure 29. slika Matic Štojs

[Stran 55]

4.4. Boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenem

Franci Donko

4.4.1.

»Čisto lahko je najprej tako, da tistega, kar imamo pozneje za veliko in pomembno, skraja sploh ne vidimo … To pomeni nič manj kot to, da so nekatere stvari, mogoče najvažnejše, v življenju in zgodovini skrite. Čisto lahko je še tako, da jih odkrijejo samo nekateri, ki imajo potem nemalo muje, da prepričajo tudi druge, ne samo da so, ampak, kar je še mnogo težje, da so pomembne in celo neodložljive.«

Z gornjimi mislimi, ki jih je profesor Justin Stanovnik zapisal v enem izmed uvodov v reviji Zaveza in kasneje zbral v knjigi Slovenija v senci nedokončane preteklosti, lahko povzamemo duhovno doto, ki jo je zapustil slovenskemu narodu. A profesor Justin Stanovnik ni ostal le pri pretanjeni analizi polpretekle zgodovine in sodobnosti. V svojem več desetletij trajajočem delu je vedno opozarjal na nujnost življenja v resnici in nakazoval poti, kako to doseči.

Profesor Justin Stanovnik spada med osebnosti, katerih veličino začnemo zares odkrivati šele po njihovi smrti. A tukaj ne gre zgolj za priznanje častnega mesta človeku v zgodovini

slika

Figure 30. slika Franci Donko

[Stran 56]

določenega naroda, ki je imel o času, v katerem je živel, kaj pomembnega reči. Pomembnih umetnikov, politikov, pisateljev in vseh, ki so se v zgodovino zapisali s kakšnim presežkom, se običajno spomnimo ob prazniku kulture in kakšni drugi obletnici, nato pa v vrvežu aktualnih izzivov zopet za kakšno leto potonejo v pozabo.

Sporočilo Justina Stanovnika, njegova duhovna dota, pa se ne ustavi le pri njegovih življenjskih spoznanjih, obseženih v zapisih, ki jih je mogoče prebirati v Zavezi in drugod. Tudi ne samo v spominu, čeprav tisti, ki smo ga dolga leta vsaj na videz poznali, znova in znova obujamo spomine na čas, ko je bil še med nami. Doto, ki jo profesor Justin Stanovnik podarja, je mogoče zaslutiti v njegovi misli, da odkritju nečesa pomembnega sledi zavezanost, ali bolje, kot pravi, v odkritju je že zavezanost. Ta zavezanost slovenstvu in resnici je pomembna duhovna dota, ki nam jo zapušča profesor Justin Stanovnik. Aktualnost njegove zvestobe resnici in domovini je spričo dejstva, da v samostojni Sloveniji ne mine dan, da ne bi nkdo skušal normalizirati totalitarne preteklosti, toliko večja.

4.4.2. Kraj spomina in srečanja

Kočevski Rog v miselnem obzorju povprečnega Slovenca še vedno nima ustreznega odmeva: velja za kraj spomina na »povojne poboje domobrancev.« Profesor Justin Stanovnik je z drugimi člani Nove Slovenske zaveze prekinil zaroto molka in Kočevskemu Rogu vrnil njegov resnični pomen, saj se je tukaj, kot je večkrat dejal, »zgodil zločin nad celotnim slovenskim narodom«.

Profesor Justin Stanovnik je v tem zavedanju v osrednji kraj slovenskega trpljenja prihajal redno. Vrsto let sva se v Kočevskem Rogu srečevala na obletnih slovesnostih, zadnjič v soboto, 2. junija 2018. Takrat nisem pomislil, da sem ga zadnjič srečal v Kočevskem Rogu.

Na obletno slovesnost sem prišel tik pred začetkom svete maše. Med množico sem prepoznal nekaj znanih obrazov, med njimi tudi profesorja Justina Stanovnika. Stal je med ljudmi, bolj v ozadju. Ko sem pogledal v njegovo smer, da bi ga pozdravil, je njegov pogled počival na daritvenem oltarju, bilo je tik pred pričetkom svete maše.

Sedaj se zavedam, da je bilo gotovo vsaj nevljudno, da sem se za nekaj trenutkov zastrmel v njegov obraz. Kljub časovni odmaknjenosti še danes ne znam točno opisati, kaj je bilo na tem umirjenem, spokojnem izrazu zapisano, a sem želel na vsak način ugotoviti. Nekako sem čutil, da je ta trenutek treba iztrgati pozabi, zato sem si dovolil narediti nekaj slik, ki jih danes delim z vami, ki ste ga poznali, ali drugimi, ki ga v vsej njegovi veličini šele moramo spoznati.

Pogled profesorja Justina Stanovnika, ki sem ga ujel tik pred sveto daritvijo za pomorjene žrtve totalitarnega režima, je pomemben tudi zato, ker se je njegova misel v svojem jedru napajala tudi iz svete daritve, katolištva in njegovega odnosa do Boga, ljudi in sveta. To pa je eden glavnih razlogov, da nas profesor Justin Stanovnik v duhovni oporoki pri vprašanju soočanja s poskusi oživljanja komunističnega totalitarizma z besedami Kolakowskega spodbuja, da naj bo v nas pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivost brez popuščanja v bistvenih rečeh.

[Stran 57]

4.5. »Bog ji daj dobro, Bog ji daj dobro«

Urška Eniko

4.5.1.

Naprošena sem bila, da z bralci Zaveze delim nekaj trenutkov, ki sem jih preživela z Justinom.

Izbrala sem nekaj hudomušnih spominov in enega takega, ki je prav, da ima svoje mesto v Zavezi.

Z Justinom sva se nekajkrat letno odpravila z avtom na izlet po Notranjski, njegovi najljubši pokrajini. Vedno sva se ustavila v Grahovem in nadaljevala pot do Babnega Polja. Od tam naprej pa naju je pot vsakokrat vodila kar po navdihu. Zgodilo se je celo, da sva pritavala v Vinico v Beli krajini. Izleti so trajali vsaj deset ur in ves čas sva govorila, govorila, govorila. Spominjam se, da sem ga po takem izletu v poznih večernih urah odložila pred njegovo hišo. Malo sem morala še na obisk, ker se še nisva vsega pomenila. Ko sem se odpeljala proti svojemu domu, me je že čez pol ure poklical po telefonu, češ da nekaj misli nisva razjasnila. Prosil me je, naj poiščem primeren prostor in se ustavim. Parkirana sem bila vsaj še pol ure, toliko mi je moral še povedati.

Takih priložnosti, ko sva imela dolge pogovore in sva zaradi tega tudi kaj zgrešila ali zamudila, je bilo veliko. Nekoč sva se zgodaj zjutraj odpravila na celodnevni zgodovinski simpozij v Rogaško Slatino in prispela ravno na zadnje predavanje, ki pa je zaradi bolezni predavatelja odpadlo. Lahko sva se samo obrnila in odpeljala nazaj domov.

Občasno sva se odpravila tudi po nakupih. Spominjam se priložnosti, ko sva odšla v večji nakupovalni center, da bi kupila za Justina poletne čevlje. Zadržala sva se dolgo, in ko sva končno izmučena stopila iz trgovine in iskala avtomobil, se je Justin ustavil, pogledal v nebo in smrtno resno izrekel besede, katerim sva se potem mnogokrat smejala: »Ko me ne bo več, boš pogledala v nebo in rekla: ‘Ni bil kaj prida (Justin), čevlje je pa dobre kupil.’«

Imela sva veliko navad in ena je bila, da sva vsak teden peš hodila na sladoled v mesto. Nekoč naju je ustavila starejša gospa in vprašala Justina, če je on Justin Stanovnik. Justin je pokimal in gospa je povedala sledeče: »Toliko smo jih pobili, da smo pa vas zgrešili, je pa tudi greh.«

Čez nekaj let se nama je zazdelo, da sva omenjeno gospo zagledala med gledalci na neki prireditvi, kamor sva bila povabljena. Justina sem vprašala, če se spomni njenih besed. Rekel je: »Spomnim se, spomnim. Bog ji daj dobro, Bog ji daj dobro.« Tak je bil Justin.

Vem, da mnogi občudujemo Justinove izrečene ali zapisane misli in slednje še vedno s hvaležnostjo beremo. Sam pa mi je večkrat potožil, da njegovo pisanje ni prav nič vredno. Redko je bil zadovoljen s tem, kar je povedal ali napisal.

Počaščena sem, da mi je svoje spise vedno dal v branje, preden jih je objavil ali javno prebral.

slika

Figure 31. slika

[Stran 58]

4.6. Podoba tega sveta preide

Katarina Bogataj Gradišnik

4.6.1.

Te besede apostola Pavla je pokojni profesor Justin Stanovnik izbral za temo enega od svojih govorov na vsakoletni spominski slovesnosti na Teharjah. Morda so se mi vtisnile v spomin posebej zato, ker vidim v njih nekakšno značilnost Justinovih govorov, uvodnikov v Zavezi in ne nazadnje izjemnega pogovora, ki ga je z njim pripravil zgodovinar Jože Možina za televizijsko serijo Pričevalci. Ta posebnost Justinove besede, jasne in natančne v govoru in pisanju, se kaže v razpiranju v presežno, in to ob vsej zvestobi stvarnim dejstvom, dogodkom in podatkom, o katerih je govor ob tej ali oni priložnosti. Te posebnosti skorajda ni mogoče označiti bolje, kakor jo je ubesedil pisatelj Zorko Simčič: »Človek, ki je gledal globlje, videl dlje …« in videl smisel navidezno nesmiselnega trpljenja v luči krščanskega pogleda na svet.

Osebnost Justina Stanovnika, njegova vloga v slovenski družbi in kulturi je bila iz več zornih kotov osvetljena v spominski številki Zaveze, ki je izšla ob njegovem odhodu. Pričujoči zapis k temu ne skuša ničesar dodati, tu gre za nekaj čisto osebnih spominov, ki so spričo časovne oddaljenosti večkrat razpršeni, obledeli, fragmentarni; načel jih je čas in zarezal vanje nemalo vrzeli.

Prvi spomin sega nazaj v zgodnja 50. leta prejšnjega stoletja, ko smo germanisti in klasični filologi gostovali v enem od vrhnjih nadstropij v NUK. Sosedi v istem hodniku smo ostali tudi pozneje po selitvi v novo stavbo Filozofske fakultete na Aškerčevi; do takrat so se generacije študentov že čisto zamenjale. Naša poznanstva s klasičnimi kolegi tisti prvi čas niso segala dlje od vljudnih pozdravov ob srečanjih na skupnem hodniku; njihov seminar pa sem vendarle spoznala tudi od znotraj. Ob germanskih jezikih sem namreč vpisovala še primerjalno književnost, katere študijski program je vključeval predavanja iz nekaterih sorodnih strok, med temi iz antične literature. Tisto leto smo primerjalski bruci poslušali predavanja o grški komediji. Posedli smo se bolj v ozadje klasičnega seminarja; najbrž je nekaj rešpekta, ki smo ga čutili do markantnega profesorja Antona Sovreta, ostalo tudi za njegove maloštevilne, zato pa toliko bolj učene slušatelje. Med njimi je bil poleg Kajetana Gantarja zelo opazen Justin Stanovnik. Profesor se je občasno, ko je želel kaj razložiti v grščini, ozrl proti zadnjim klopem in rekel: »Gospodje komparativisti, vam tega ni treba poslušati,« čeprav marsikdaj med nami ni bilo niti enega gospoda. Pred tablo pa je zmerom, kadar je bilo treba napisati kaj grškega ali latinskega, poklical »gospodično Osana«. Gospodična Mira Osana je pozneje postala gospa Stanovnik, Justinova žena. Njegov prijatelj je tudi po končanem študiju ostal Kajetan Gantar, ki je leta 1945, prav tako kakor Justin, vendar tudi drugače, doživel umik čez Ljubelj: petnajstletni Kajetan je spremljal svojega očeta, dve leti starejši Justin pa je ta pohod doživel v vojaški uniformi. Justin je čez leta spodbudil Kajetana, naj popiše svojo odisejado; objavljena je bila najprej v Zavezi, pozneje pa v Gantarjevi avtobiografiji.

Študij klasične filologije je verjetno zaznamoval miselnost vseh tedanjih Sovretovih študentov, nekaterih bolj, drugih manj, Justinovo pač zelo opazno, saj je antična kultura ostala trajna referenca njegovega pisanja in govora. V praksi pa je bila tovrstna izobrazba manj cenjena in zlasti manj uporabna. Tedanja oblast je po šolah pometla s klasičnimi jeziki in študenti te stroke so si po diplomi poiskali delo drugje. Morda se zdi danes nenavadno, da se je npr. odlična študentka »gospodična Osana«, zaposlila v računovodstvu podjetja Medex. Justin se je po kratkem poučevanju na gimnaziji na Ravnah na Koroškem odločil, da diplomira še iz angleščine. Čeprav je študiral ob delu,

[Stran 59]

ta dodatna diploma ob klasični jezikoslovni podlagi zanj ni mogla biti nikakršen problem. Ko se je pripravljal na diplomo, je prihajal po gradivo v germanistično knjižnico, takrat že preseljeno v novo stavbo. Tam sem bila zaposlena kot bibliotekarka in tako se spominjam, kako je Justin občudoval poezijo in drame T. S. Eliota; če se hudo ne motim, si ga je izbral tudi za diplomsko nalogo. Po diplomi je še obiskoval germanistično knjižnico, vendar ne toliko »mojega« oddelka, tj. izposoje, temveč bolj časopisni oddelek, za katerega je skrbela Angelika Hribar. Prav ta del naše knjižnice je bil posebno dragocen zavoljo svoje aktualnosti, v časopisih in revijah je bilo mogoče najti sveže gradivo, ki ga drugje v Ljubljani ni bilo; časopisni fond tega oddelka so namreč v veliki meri sestavljala darila tujih, predvsem zahodnih kulturnih ustanov. V spominu mi je ostal neki Djilasov članek, ki tedanji oblasti nikakor ne bi mogel biti všeč, objavljen v splošno kulturni reviji Encounter. Ne preseneča, da je Justina posebno zanimala prav ta revija. Iz priložnostnih, čeprav ne ravno pogostih pogovorov z njim sem videla, da zahaja tudi v časopisni oddelek NUK prebirat dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), ki je v svojih zunanjepolitičnih prispevkih prinašal tehtne informacije iz Srednje in Jugovzhodne Evrope. Tako je npr. ob odkritju Hude Jame FAZ na prvi strani objavil poročilo o dogodku in fotografijo vhoda v Barbarin rov, prav tako na prvi strani tudi spominski članek ob smrti Daneta Zajca. Kot dolgoletni korespondent za to regijo se je uveljavil Viktor Meier. Ob razpadu Jugoslavije je leta 1995 objavil knjigo Wie Jugoslawien verspielt wurde, napisano tudi na podlagi avtorjevih pogovorov z nemškim zunanjim ministrom H. D. Genscherjem in s predsedniki M. Kučanom, F. Tudjmanom, A. Izetbegovićem in K. Gligorovom.

Tukaj moram v zvezi z nekim člankom poseči veliko let naprej, žal pa prav na tem mestu zeva v mojem spominu bistvena vrzel, tako da ne vem, kaj je bila vsebina tega članka; mislim pa, da je bil avtor sicer odlični poznavalec svojega področja Viktor Meier. Vsekakor je moralo biti v tem zapisu o Sloveniji nekaj, kar je zmotilo Justina in prav tako mojega moža Janeza Gradišnika, ki je FAZ redno prejemal od svojega brata iz Nemčije. Ne da bi vedela drug za drugega – vzporedno »akcijo« sta v pogovoru ugotovila šele nekoliko pozneje – sta svoje kritične premisleke sporočila enemu od urednikov (mislim, da tudi lastnikov) FAZ, Justin v angleščini, Janez v nemščini. Dr. Georg Reissmüller se je tako prvemu kakor drugemu vljudno zahvalil, ostal je v priložnostnih pisnih stikih z Janezom, verjetno tudi z Justinom? Pozneje, vsekakor že po padcu Demosove vlade, je gospod Reissmüller za več dni prišel v Ljubljano, mislim, da prej ali pozneje tudi na Hrvaško, da bi zbral gradivo za serijo člankov. Ob tej priložnosti se je po vnaprejšnjem dogovoru sestal z Justinom, z Jožetom Pučnikom, Janezom Janšo, Danilom Slivnikom, Viktorjem Blažičem, morda še s kom. Preden je odšel iz Ljubljane, sva se z Janezom poslovila od njega v Šestici in takrat je med drugim tudi povedal, kakšen izjemen vtis je nanj naredilo druženje z Justinom; z njim in s Tinetom Velikonjo je namreč obiskal nekatera takrat znana povojna morišča v naši deželi.

Če se vrnem v leta v stari državi, lahko ugotovim le, da so bila srečanja z Justinom ali z gospo Miro bolj naključna in nanja nimam izrazitejših spominov. Res pa smo imeli kar nekaj skupnih prijateljev in znancev, tako da sem o Justinu večkrat – čeprav bežno – kaj slišala, tako npr. o izjemnem spoštovanju, ki ga je bil deležen na šoli za blagovni promet, kjer je poučeval angleščino, saj so cenili njegovo široko kulturno obzorje. Moje bližnje poznanstvo z Justinom pa se začenja s slovensko pomladjo, ki mu je naposled omogočila vstop v javno življenje. Takrat je ob drugih dejavnostih zasnoval tudi revijo Zaveza in je zanjo zbiral sodelavce; tem sem se pridružila z občasnimi prevodi besedil iz nemščine in angleščine, tudi iz že omenjene revije Encounter. V tistem času

[Stran 60]

smo se srečevali na raznih prireditvah društva Nova Slovenska zaveza, posebno ob spominskih slovesnostih. Vendar pa se z nostalgijo spominjam predvsem srečanj v Kavarni Union, srečanj v troje, udeleževal se jih je namreč tudi kirurg dr. Tine Velikonja, Justinov prijatelj in sodelavec. Družila ju je skupna izkušnja: oba sta kot mladoletnika preživela Teharje. Ta srečanja so imela še poseben čar, ker se v pogledih nismo vselej strinjali in smo skušali vsak za svoje najti kar najbolj prepričljive argumente. Sama sem se bila s Tinetom seznanila šele v evforiji in aktivizmu Demosa, sicer pa ob njegovi živahni in komunikativni naravi ni bilo težko sklepati prijateljstva. Žal se je Tinetovo življenje končalo s tragično nezgodo v gorah. Živo mi je v spominu, kako se je ravno v zvezi z Zavezo nedolgo pred tem oglasil pri meni in sem ga neuspešno skušala zadržati na čaju, a se mu je mudilo po opravkih in je odšel z obljubo, da se prav kmalu oglasi in ostane na čaju. Tega »prav kmalu« ni bilo več, Tineta je vzel Prisank.

Ob spominu na unionska srečanja ni mogoče mimo zapažanja, kako obsežno je bilo Justinovo znanje na humanističnem področju, kako se je njegova prodorna misel še poglobila in izpopolnila v dolgih letih neprostovoljnega molčanja. Za pogovore tega časa moram biti zares hvaležna, v marsičem so bili prava odkritja. Beseda v kavarni ni tekla samo o Zavezi, čeprav je bila ta ponavadi povod za srečanje, temveč tudi o aktualnem dogajanju; tega v obdobju po osamosvojitvi res ni bilo malo. Justin je že takrat slutil, kako nevarna je dediščina preteklih desetletij za mlado demokracijo, medtem ko sva oba s Tinetom še zmerom optimistično gledala v prihodnost. Justin pa je govoril o tem, koliko razumnosti in poguma bo še potrebno, da se vrnemo v normalnost, saj je ugotavljal, da so leta bivanja v totalitarni državi poškodovala miselnost naših ljudi, celo tistih, ki jim režim ni bil ravno intimna izbira. Ena od besed, ki jih je najbolj poudarjal, je bila prav normalnost, se pravi red, zdrava pamet, prisebnost, svobodno razmišljanje brez ustaljenih klišejev in najbrž še kaj. Ob takem ugotavljanju stvarnega položaja, poimenovanem tranzicija, je Justina nenehno zaposlovalo vprašanje jezika: kaj je pohabljen in kaj avtentičen jezik, koliko izreka prave besede, ki se skladajo z dejstvi in koliko je sredstvo manipulacije; ali je podoba sveta, ki se v javnosti ustvarja z besedami, resnična ali izkrivljena.

Justinovo široko razgledanost na političnem in splošno kulturnem področju gre nedvomno pripisati njegovemu prizadevanju, ko je skušal slediti sodobnemu dogajanju zunaj naših meja s prebiranjem tuje publicistike, tudi še v času, ko do te ni bilo prav lahko priti; toliko bolj potem, ko se je ta pretok po osamosvojitvi sprostil. S hvaležnostjo se spominjam, da sem pri sodelovanju z Zavezo marsikaj pridobila tudi sama. Tukaj moram na prvem mestu omeniti, da sem od Justina dobila v roke nemški prevod knjige Das Ende einer Illusion, katere avtor je bil francoski zgodovinar François Furet, da bi po lastni izbiri pripravila povzetek kakšnega poglavja za Zavezo. To monumentalno delo imamo od leta 1998 tudi v slovenskem prevodu Božidarja Pahorja in Staneta Ivanca pod naslovom Minule iluzije. Esej o komunistični ideji 20. stoletja, še prej pa je odlomek izšel v reviji Tretji dan v prevodu Igorja Senčarja. Ta knjiga je bila zame izjemno zanimiva ne le zavoljo tematike, morda še bolj zato, ker argumentirano ovrže priljubljene mite in fraze v pogledih na preteklost, ki so se tako trdovratno zasidrali v zavest povprečnega bralca, npr. krilatico, da se zgodovina ponavlja ali da je tok zgodovine determiniran in neogiben …

V pogledih na leposlovje pa sva se z Justinom kdaj tudi razhajala. Justin je npr. več kot enkrat izrazil obžalovanje in začudenje nad tem, da velika narodova tragedija iz leta 1945 še ni dočakala ustrezne ubeseditve v naši literaturi. Ugovarjala sem z naštevanjem avtorjev, kakor so Rebula, Jančar, Zajc, Snoj, poudarjala odmevnost Smoletove Antigone in Strniševih

[Stran 61]

Ljudožercev, vendar Justina to ni prepričalo. Njegova predstava, kakšno naj bi bilo ustrezno literarno besedilo, je bila namreč epopeja, kakršno je Rusom dal Šolohov z romanom Tihi Don. Tukaj sem se pa rajši potuhnila s svojimi pomisleki, ali ni ta roman, sicer okronan z Nobelovo nagrado, morda že anahronizem: bi se današnji bralec še bil pripravljen prebijati skozi tak velikanski kolos socrealizma? Ta neodzivnost je seveda moja osebna stvar, medtem ko je pri Justinu nekaj v tem besedilu moralo zadeti na neko prav tako osebno struno, morda usoda junaka v kolesju revolucije? Zmotno pa bi bilo sklepati, da je bil Justinov literarni okus konservativen, nenaklonjen sodobni besedni umetnosti. Prav Justin mi je prinesel najnovejši roman Atemschaukel Herte Müller, ki je bila takrat pri nas znana le v ožjem literarno zainteresiranem krogu. Roman, ki se dogaja v nečloveških razmerah v povojnem romunskem delovnem taborišču, a je prepleten z elementi fantastike in z bujno metaforiko, bi se najbrž dal še najbolj ustrezno uvrstiti med nadrealistična besedila. Justin je želel o njem poročilo za Zavezo. Ni dolgo trajalo, da je bil Zaziban dih preveden v slovenščino, avtorica je prejela Nobelovo nagrado, obiskala je Slovenijo (že tretjič).

Če se prav spominjam, se z Justinom po Tinetovi smrti nisva več srečala v Unionu, za pogovore je izbral kavarno Maximarket. Na enem ali morda celo dveh od zadnjih srečanj je Justin precej pozornosti posvečal trilogiji Evelyna Waugha The Sword of Honour, ki jo je večkrat omenjal že pred leti. Osredinil se je predvsem na tretji del, v katerem je pisatelj literarno obdelal svoje izkušnje iz časa, ki ga je kot član britanske vojaške misije prebil med jugoslovanskimi, večidel hrvaškimi partizani. Njegov junak, ki kaže veliko avtobiografskih potez, gleda nanje (po britansko?) zviška, ima jih za primitivne, zvijačne in ne ravno pretirano junaške. Da se je Justin vnovič lotil prebiranja tega romana, gotovo kaže na to, da ga je nameraval uporabiti v Zavezi, na kakšen način, pa iz pogovora nisem razbrala.

To srečanje na terasi Maximarketa pravzaprav le ni bilo zadnje. Ko sem lani prišla v galerijo Družine na odprtje slikarske razstave gospoda Jožeta Bartolja, sem osupnila: ob steni sem zagledala Justina, kako izstopa z vlaka, v naravni velikosti, v svoji značilni drži in značilnim dobrohotnim izrazom na obrazu. Tak, kakršnega se ga spominjamo gotovo vsi, ki smo imeli kdaj privilegij srečavanja in druženja z njim in smo bili deležni bogastva njegovega duha.

[Stran 62]

4.7. Eden najbolj prodornih analitikov

Tamara Griesser-Pečar

4.7.1.

Na moji pisalni mizi je fotografija Lesnega Brda, rojstnega kraja Justina Stanovnika, z dvometrskim križem in cipreso. Fotografijo mi je poslal po pošti, ko sem v Družini kritizirala način objave t. i. Leljakovega seznama sodelavcev udbe in opozarjala, da je treba vsak posamezen primer preveriti, ker bi lahko koga krivično obtoževali za nekaj, česar sploh ni zagrešil, in ga tako spravili ob dobro ime. Stanovnik je na zadnjo stran fotografije napisal: »Prepošiljam Vam enega od mnogih slovenskih krajev – enega od svetlih prostorov slovenskega mučeništva. Na kraju, kjer stoji tisti križ, sta 14. 2. 1942 izpričala svoje slovenstvo in krščanstvo župan Bastič in njegova žena Marija – potem ko se je že nehalo mračiti in je zavladala temna noč!«

Preteklo je leto dni, odkar smo se poslovili od Justina Stanovnika, klasičnega filologa, anglista, enega od ustanoviteljev Nove Slovenske zaveze in dolgoletnega odgovornega urednika revije Zaveza. Visoko sem ga cenila. Velikokrat sva se slišala po telefonu, poklical je, kadar se je kaj posebnega zgodilo ali če se že dalj časa nisem oglasila. Zadnjič je to bilo nekaj mesecev, preden je umrl. Dogovorila sva se za srečanje v Ljubljani, do katerega pa žal ni več prišlo. Ko sem se hotela oglasiti, kot dogovorjeno, se na drugi strani telefona ni nihče več oglasil. Zelo sem cenila pogovore z njim tako na številnih srečanjih kot tudi redne dolge pogovore po telefonu.

Justina Stanovnika sem spoznala po osamosvojitvi, ko je bila v Zavodu sv. Stanislava prva razstava o begunskih taboriščih, ki sta jo v stavbi, ki jo je popolnoma opustošila jugoslovanska vojska pred odhodom, organizirala Janez Rihar kot ravnatelj Katoliškega središča Slovencev po svetu (kasneje Rafaelova družba) pa seveda dr. Janez Arnež, ki je pripeljal veliko gradiva v Slovenijo. Takrat sem prišla v Slovenijo, ker sem začela raziskovati medvojno situacijo v Sloveniji. Iz tega je potem nastala monografija Razdvojeni narod. Na razstavi sem srečala Kristino Krek, roj. Mrak, sestro Jelke Mrak Dolinar. Nekdo naju je takrat peljal prvič k Brezarjevemu breznu, enemu od zamolčanih množičnih grobišč (morišč) na slovenskih tleh. Ko sem ji povedala, kaj nameravam raziskovati, mi je svetovala, da se srečam z gospodom Justinom Stanovnikom. Poskrbela je za srečanje. Najprej je bil skeptičen, vendar sva bila od takrat naprej v stalnem dialogu. Prav on me je za vse svete prvič peljal v Kočevski Rog pa tudi avgusta na Opčine, sodelovali smo pri prireditvah v Zavodu sv. Stanislava, v Cankarjevem domu in drugod.

Justin Stanovnik je bil eden najbolj prodornih analitikov ne samo slovenske oz. jugoslovanske različice komunističnega režima, temveč boljševizma oz. revolucije nasploh. Še danes slišim njegove besede, namreč da pomeni boljševizem izstop iz civilizacije. Do konca svojega življenja je proučeval pravo bistvo tega nečloveškega sistema, ki je zapustil močne sledove v slovenskem narodu. Zelo kritičen je bil tudi do francoske revolucije. Napisal je dolgo vrsto temeljnih tekstov. Prav njegovi zahtevni aktualni kulturnopolitični komentarji v Zavezi so bili vedno prvo, kar sem prebrala, kadar je pošta prinesla novo številko. V teh komentarjih, ki so bili uvod v vsako številko Zaveze, dokler je bil njen urednik (do leta 2013), je izredno kritično komentiral politično in kulturno dogajanje ne samo v slovenskem prostoru, temveč v celotnem evropskem prostoru. Pozorno je spremljal tudi zgodovinopisje, predvsem odkrivanje polpretekle zgodovine na podlagi neizpodbitnih dejstev. Poudarjal je, da je treba zgodovino sprejeti. Nikakor pa ni prezrl zgodovinopisja, ki se je še vedno krčevito držalo preživetega režima in ga zagovarjalo. Izpostavljal je vedno tudi nepolitičnost slovenskega

[Stran 63]

naroda kot rezultat preteklosti. Vse to in še več se lahko zasledi tudi v njegovih številnih prispevkih.

Redno je spremljal tudi tuje časopise, zato je redno zahajal v NUK in jih tam prebiral. Posebno intenzivno je prebiral prispevke nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung. Ker je ta časopis dnevno na mizi tudi pri nas doma, sva velikokrat diskutirala o objavljenih člankih o dogodkih pri nas doma, v Nemčiji, v Evropi. FAZ je v času Johanna Georga Reißmüllerja, izjemnega novinarja in dobrega poznavalca razmer v Jugoslaviji ter enega od izdajateljev FAZ, veliko pisal o jugoslovanskem vprašanju in o Sloveniji. Poslovil se je dober mesec pred Stanovnikom. Njegovo delo sta nadaljevala še korespondenta Reinhard Olt in Karl-Peter Schwarz. Danes je postala Slovenija v tujini žal nepomembna. Gospod Stanovnik je sledil tudi mojemu delu. Bil je na predstavitvah knjig, o njih sva seveda potem tudi debatirala. In ko sem na Dunaju prejela nagrado Anton-Gindely za Das zerrissene Volk (Razdvojeni narod), sta se s pokojnim nekdanjim državnim tožilcem in njegovim prijateljem Antonom Drobničem pripeljala na podelitev na Dunaj. Prišel je tudi na simpozij na Osojskem jezeru.

Justin Stanovnik je bil prodoren mislec, skoz in skoz demokrat in zagovornik pravne države, predvsem pa je bil velik Slovenec. Pogrešamo ga.

Z avtorico na Svetih Višarjah leta 2008

Figure 32. Z avtorico na Svetih Višarjah leta 2008

[Stran 64]

4.8. Postrezimo si z bogatimi sadovi njegovih misli

Marta Keršič

4.8.1.

Če opaziš pametnega človeka, se navsezgodaj odpravi k njemu, naj tvoje noge brusijo prag njegovih vrat (Sirah, 6. 36).

4.8.2.

O gospodu Justinu ne bom zapisala veliko besed. O velikanih duha je namreč težko pisati. Justin se me je globoko dotaknil in sem iskreno vesela, da sem mogla živeti v času, ko je živel on, in ko je svoje bogato razmišljanje, z govorjeno in pisano besedo, delil s širšo javnostjo.

Zakaj me je tako navdušil? Ker je bil v svoji veličini duha do kraja preprost, jasen in ljubeč, pa vendar brezkompromisen, kadar je bilo treba braniti resnico.

Nikoli ni govoril polresnic. V iskanju resnice je bil strog in neomajen. Odveč mu je bilo slepomišenje in preigravanje besed. Ljudje se v svoji vnemi, da bi komu ugajali, zelo hitro prilagodimo. Temu sledi naslednji korak, potvarjanje sporočila in nato sprenevedanje, ki se ubesedi v laži. Koliko nepotrebnega gorja, postavljanja zidov in nemalokrat tudi dosmrtnih zamer si na tak način zgradimo. Koliko bolj enostavno bi bilo slediti pravičnosti, ki je globoko v nas in jo še kako dobro zaznavamo! Če ji le želimo prisluhniti. Pa tega vseeno ne storimo. Tega so sposobni le redki modri ljudje. Justin je bil eden od njih. Ker se ni pretvarjal, ker je bil zvest samemu sebi. V tej zvestobi in modrosti lahko živi le tisti, ki postavi temelj na božji skali, saj, kot pravi Sirah: »Vsa modrost je od Gospoda, ob njem je na veke« (Sir 1,1-10).

Justin je bil mojster besede. Njegova beseda je bila melodija, podobna sestavu večstavčne simfonije, s kontrasti med forte in piano, med hitrim in počasnim, z globokim razmišljanjem, ki je vedno prineslo neko novo sporočilo. Ali kot bi se sprehajal skozi gledališče in sledil pestrim in izbranim prizorom, ki te presenečajo, nagovarjajo, odpirajo misli in prinašajo odgovore. Izvir za svoja razmišljanja je iskal v stavkih najbolj preprostih ljudi, svojih sovaščanov in sotrpinov (‘To niso moji ljudje’, ‘Jaz se bom branil’, ‘Ali ne bo že skoraj sodni dan?’…), ki jih je postavil ob bok velikih mislecev. Iz teh besed je črpal in se ob njih napajal, kot popotnik ob izviru čiste studenčnice.

Mnogo ljudi križa naše poti, le nekateri se nas dotaknejo v intimnosti duha, v globini srca. Ob takem človeku ostane samo eno – se ustaviti, usesti, brati ali poslušati in uživati.

Ne spomnim se, kdaj sem se prvič srečala z Justinom. Eno od srečanj mi je ostalo v posebno lepem spominu. Ko se je naša najstarejša hčerka odločala za študij klasične filologije, sva ga z možem povabila k nam domov, da bi nam povedal nekaj besed o študiju in na splošno o antiki. Srečanje je bilo prisrčno. Profesor Stanovnik je z ljubeznijo odstiral poglavja antične zgodovine, kulture, duhovnosti, arhitekture in navdušeno podajal svoje bogato znanje. Tako navdušeno, da je človeka na mah okužil.

Hčerki je takrat pustil list papirja s seznamom knjig in s priporočilom, naj jih prebere, letom in razumevanju primerno.2Dodal je: »Ko boste prebrali te knjige, se boste preko njih oblikovali v odgovorno državljanko, Slovenko, Evropejko in svetovljanko.«

Da je bil Justin mojster besede, je vidno tudi iz enega od njegovih številnih zapisov, ki mi je še posebej pri srcu. V knjižici Ljubgojna, draga vas domača,3ki govori o težkih časih druge svetovne vojne v horjulski župniji in za katero je gospod Justin napisal spremno besedo, med drugim opisuje tudi lepote horjulske doline in njenih ljudi. Ustavi se pri opisu

[Stran 65]

horjulskih deklet iz časov pred drugo svetovno vojno, ki jim s fantovsko igrivim opisom izreče eno najlepših podob, vrednih, da jih zapišem še enkrat. Takole pravi: »Za dekleta (Horjulke op. avtorice) bi morali posebej povedati, da so današnji fantje, če mislijo, da so njihova dekleta lepa, žrtve odpustljive prevare. Resnica je namreč ta, da se s tistimi iz časov, ko je tekla naša zgodba, ne morejo primerjati, pa naj ob tem misli kdo, kar hoče. Kar naj pomisli, kdor ima še kaj spomina, na njihovo elegantno in pokončno hojo in gre potem danes na modno revijo in bo videl – mnogo napornega prizadevanja.«4

Predlagam, da si Horjulci omenjen zapis in še katerega iz omenjene knjižice preslikajo na pomembna in vidna mesta v vasi, mogoče na notranje zidove občinske stavbe ali prosvetnega doma in se z njimi ‘ponašajo’, saj so lahko upravičeno ponosni na zapisane besede.

Vedno znova se me dotaknejo tudi besede, ko jih je prof. Stanovnik zapisal v predgovoru h knjigi Janka Mačka Šentjošt brani svoje izročilo. Zapisal je: »Šentjošt je tudi pojem. Ko smo izrekli to besedo, smo povedali samo to ali nič manj kot to, da nekaj pomeni: da ni samo oznaka na zemljevidu, ampak ima poseben pomen, kakor ga imajo druge besede v jeziku. Šentjošt je torej ime in beseda.« Te besede me nagovarjajo ne samo zaradi ljubezni ali celo samoljubja do domačega kraja, ampak predvsem in verjetno najbolj zato, ker je z njimi na pravo mesto postavil boj in mučeništvo slovenskih fantov in deklet, ki so uvideli potrebo po obrambi katoliške vere in stoletnih vrednot. Le-te so jim namreč edine nudile pogoje za pošteno preživetje. Kot pravi Justin, Šentjoščani niso dovolili, da bi jih čas vrgel iz težišča in so hoteli v nekem nenormalnem času ohraniti normalnost.5Samo to jim daje pravico do besede, da je ‘Šentjošt pojem’.

slika

Figure 33. slika

Zadnje slovo od prof. Stanovnika je bilo žalostno, a lepo, prepleteno z veliko zahvalo, da je mogel Justin kot ponižni služabnik Bogu služiti do konca. Velik zgled, kaj zmore storiti Bog, če se mu človek izroči! Za šentjoške pevce, ki smo peli na njegovem pogrebu, je bilo sodelovanje ob zadnjem slovesu tega velikega moža velika čast in privilegij.6

Kljub odhodu na drugi svet Justin ni umrl, z vso polnostjo še naprej biva med nami in nas vabi, da prisedemo k njegovi mizi ter si postrežemo z bogatimi sadovi njegovih misli in besed. Njegov zgled nas zavezuje. Hvala, Justin!

[Stran 66]

4.9. Neprenehoma v pogonu

Nada Krmec

4.9.1.

Prof. Justina Stanovnika (1928–2019) se najbolj spominjam od odpremljanja revije Zaveza, glasila društva NSZ, v tiskarni Povše na Povšetovi ulici v Ljubljani. Štirikrat letno smo se zbrali prostovoljci, da smo pomagali pri odpremljanju revije na naslove prejemnikov. Vlagali smo jih v ovitke, sortirali po poštah in državah prejemnika. Po pospravljanju prostora smo imeli še malo pogostitve ter druženja in odvoz paketov na pošto. To se je dogajalo pred veliko nočjo, pred komemoracijama v Kočevskem Rogu in na Teharjah ter za božič. Delo se je odvijalo pod vodstvom neutrudnih gospa Mete Velikonja in njene sestre Zore Krašovec.

Malo pred koncem dela je vedno prišel na obisk prof. Stanovnik kot glavni urednik revije. Skoraj z vsakim je spregovoril nekaj besed in nam dal vedeti, da ceni naše delo. Zapletel se je v pogovor o dnevnih dogodkih, se nasmihal, muzal in kazal veselje, da bo odposlan med ljudi nov zvezek pričevanj o medvojnem in povojnem dogajanju, grenkih in krvavih pripovedi, komentarjev in raznih ocen. Izpod košatih obrvi so se mu smejale razigrane oči. Revija je bila plod neutrudnega, požrtvovalnega dela mnogih piscev, ki so žrtvovali svoj prosti čas, da seznanijo ljudi tudi z drugo stranjo uradne slovenske komunistične zgodovine.

Sploh vemo, kaj se skriva za nazivom glavnega urednika prof. Stanovnika?

Stalno je iskal in vzpodbujal pisce k pisanju člankov.

Prof. Stanovnik si ogleduje »novorojeno dete« (20. 3. 2008).

Figure 34. Prof. Stanovnik si ogleduje »novorojeno dete« (20. 3. 2008). Ivo Žajdela

[Stran 67]

Po zaključku dela v tiskarni

Figure 35. Po zaključku dela v tiskarni Ivo Žajdela

Vsak tekst je bilo treba prebrati in pregledati, dodati smiselne naslove.

Pri objavi govorov na svečanostih je bila potrebna korekcija govorjenega (ali napisanega?).

Sodeloval je z lektorji, ki so imeli pri lektoriranju besedil svoja vprašanja in predloge.

Tematsko je sortiral pomenske vsebine tekstov (koncipiral).

Sodeloval je z oblikovalcem strani zaradi sozvočja besedila in fotografije.

Nato je pregledal delo oblikovalca.

Znova je korektorsko bral vse napisano po lektoriranju.

Pa še kaj, česar ne vem.

Verjamem, da se mu je z ramen odvalil kamen, ko je šla revija v tisk. Imela sem občutek, kot da je prišel vsakokrat praznovat rojstvo novorojenega otroka. Razšli smo se z zadovoljstvom, da smo tudi mi, prostovoljci, prispevali nekaj za prodor resnice v svet.

V tiskarno je hodil vse dotlej, dokler so mu dovoljevale moči. Nato je predal delo mlajšemu rodu. Svoje dolgoletno delo urejanja revije Zaveza od št. 1 v začetku leta 1991 je zaključil leta 2012. Polnih 21 let, do 84. leta svoje starosti, je bil neprenehoma v pogonu. Zaradi preživetega je čutil, da je njegova dolžnost, da pomaga pri odkrivanju načrtno prikritega, zamolčanega in prepovedanega gnoja zločinske organizacije KPS.

Drugi spomin mi sega v leto 2011, ko je bil organiziran prvi Spominski pohod teharskim žrtvam v maju 1945. Pobudnik in vodnik pohodnikov je bil g. Stanko Kračun iz Slovenskih Konjic. K organizaciji romanja sta veliko pripomogla teharski župnik g. Miha Herman in predsednik Krajevne skupnosti

[Stran 68]

Celje – kolodvor

Figure 36. Celje – kolodvor Nada Krmec

Teharje g. Franc Kač. Pohod je bil v spomin na vračanje domobrancev od 27. do 31. maja 1945 s Koroške zaradi judeževe kupčije Angležev z jugoslovanskimi komunisti. Na železniško postajo Celje smo se 14. maja 2011 pripeljali z avtobusom in se sestali z že čakajočimi na nas.

Pod cvetočim divjim kostanjem smo se nagnetli okoli govornika prof. Stanovnika, ki je preživel Teharje in ga nosil vse življenje v sebi. Pozorno smo ga poslušali, ker je bil okoli nas hrup cestnega prometa. Verjetno si ni nikoli mislil, da bo imel govor tudi na tem prostoru. Stali smo med železniško postajo in veliko, dolgo, sedaj asfaltirano ploščadjo. Tu so morali ležati izdani begunci po prihodu iz Vetrinja. S skupino 1500 vojakov se je pripeljal sem 1. junija 1945 tudi prof. Stanovnik. Na tej ploščadi so morali z obrazom, obrnjenim proti zemlji, vpiti: »Poljubljam zemljo, ki sem jo izdal.« Domobranci so odšli s kolodvora med 9. in 10. uro dopoldne, v taborišče so prispeli ob 17. uri.

Dosedanji pohodi po isti cesti – šest do sedem kilometrov počasne hoje – so trajali uro in pol.

Za govorniški prostor je prof. Stanovniku služil star, lesen vojaški kovček z dežnikom in slovensko zastavo. Na kovčku je bila pritrjena tabla z napisom: Spominski pohod teharskim žrtvam v maju 1945, z žalnim trakom in prek križa narisanim vprašajem v rdeči barvi. Vsebino njegovega govora si lahko preberete v Zavezi št. 81 na strani 102 in v prilogi Mi med seboj.

Po zaključku govora se je del starejših pohodnikov odpeljal naprej z avtobusom, preostali pa peš. Res se peš ne potuje najhitreje, vendar se zato bolje in največ vidi. Po pločniku smo odšli pod železniškim nadvozom, čez rečico Voglajno, ki se tukaj izteka v reko Savinjo. Maloštevilni mimoidoči so nas vprašujoče in

[Stran 69]

Pogled na Teharje okoli leta 1960

Figure 37. Pogled na Teharje okoli leta 1960 (Razstavni katalog Teharje v stoletju spominov, Teharje 2011)

zaspano gledali. Zavili smo na levo in ob Voglajni nadaljevali pot mimo obcestnih hiš, ki so nemo strmele na nas. Niso mogle govoriti, da bi povedale, kaj so videle maja in junija 1945. Majhne delavske hiške ležijo na senčni strani hriba, grajene morda še pred II. svetovno vojno, sivih in umazanih pročelij. Na pogled je vse skupaj delovalo morasto in zelo depresivno. Še posebej za tiste, ki so brali in vedeli, kakšne drame so se dogajale na poti do slovenskega komunističnega koncentracijskega taborišča. Za hiškami na drugi strani Voglajne, skrita za drevjem, je tovorna ranžirna železniška postaja Čret, za njo pa tovarna Cinkarna Celje.

Prof. Stanovnik je hodil v začetku sam, verjetno hote oddaljen od skupine, da je v mislih podoživel svoj pohod leta 1945. Vrtel se mu je film, do katerega neobremenjeni nismo imeli dostopa. Nikomur se ne more dopovedati, kaj pomeni biti lačen, žejen, neprespan, prestrašen, pretepen, zasmehovan, popljuvan, če tega ni doživel sam na svoji koži. Razdalja med nami se je večala, dobil je sogovornika in v svojem tempu sta nadaljevala pohod. Njegova pot je bila seveda samo simbolična. Kasneje se je odpeljal z avtom, vendar mi tega takrat še nismo vedeli. Nekje na sredini poti do Teharij stoji pod hribom sv. Jožefa velika obcestna zidana kapelica. G. Kračun je s kovčkom na hrbtu pred njo pokleknil in molil. Drugi smo ga počakali na nasprotni strani ceste. Nedeljski dopoldan je zvabil ven samo redke avtomobiliste. Nobena zavesa za oknom se ni premaknila, nikjer ni bilo žive duše. Hodila sem skupaj z Jakom Okornom iz ZDA. Kot otrok je s starši bežal iz Domžal v Vetrinj. Zanimalo ga je, kaj jim je bilo prihranjeno. Pločnika je zmanjkalo in hodili smo po že uhojeni stezi poleg ceste. Približevali smo se naselju Teharje. Tri teharske cerkve so bile leta 1945 priče molčeče množice ujetnikov, ki so se počasi pomikali

[Stran 70]

Teharje – Mlinarjev Janez (14. 5. 2011)

Figure 38. Teharje – Mlinarjev Janez (14. 5. 2011) Nada Krmec

po cesti. Malo naprej, malo nazaj in spet naprej. Če pogledate natančno fotografijo Teharij okoli leta 1960, se vidi levo od prvega zvonika zloglasna vila Mlinarjev Janez. Nato je zvonik baročne cerkve sv. Štefana, župnijske cerkve sv. Martina v tretji gradbeni izvedbi iz leta 1908 v neorenesančnem stilu in romarska, poznogotska cerkev sv. Ane na Vrheh izpred 1456. leta. Zadaj za to cerkvico, spodaj v dolini je izčrpane ujetnike v večini čakala smrt v slovenskem uničevalnem taborišču v Bukovžlaku, znanem kot taborišče Teharje.

Tik pločnika nas je spremljalo dolgo in visoko obzidje Mlinarjevega Janeza, ki se je vleklo 150 metrov vse do kovanih vrtnih vhodnih vrat. Z zanimanjem smo gledali na dvorišče z dolgim popločenim uvozom ob hiši, ki je vodil do avtogaraže in trate. Na nas je lajalo majhno, grdo ščene. Zatem sta pritekla še dva neznansko velika psa, visoka kot majhni teleti – dogi. Vsi trije so se uglasili in družno močno lajali ob mojem vzpodbujanju. Vendar so pri tem stali deset metrov stran od vhodnih vrat. Čudili smo se, zakaj ne pritečejo bliže. Ali se nas bojijo? Jaka je omenil, da pozna to, ker ima njegov sin v ZDA ravno takšno infra napravo, ki z žarki poskrbi za nevidno pasjo ograjo in ne kazi okolice. Kot na povelje so se psi obrnili, stekli za hišo in predstave je bilo konec. Sedaj so vrata zakrita in preprečujejo kakršenkoli pogled.

Vila Mlinarjev Janez je kar velika stavba, ki jo je zadnji lastnik, celjski novodobni poslovnež Aleksander Jančar temeljito obnovil in polepšal. Prvotni objekt, zgrajen v 17. stoletju, je bil v 19. stoletju predelan v zgradbo, pred vojno poimenovano Majdičeva graščina. Po lokalnem junaku iz 15. stoletja pa jo imenujejo Mlinarjev Janez. Med nemško okupacijo je bila v njej vojska. Po komunistični okupaciji (pardon, osvoboditvi) je vila postala del teharskega koncentracijskega taborišča. Tu je bil sedež taboriščne

[Stran 71]

Sp. Vrhe pri Teharjah (14. 5. 2011)

Figure 39. Sp. Vrhe pri Teharjah (14. 5. 2011) Nada Krmec

komande, oficirjev ozne (Oddelka za zaščito naroda pri VOS FLRJ, od 13. 5. 1944).

Zakaj omenjam to vilo (označba Zavoda za spomeniško varstvo Celje)? Mnoge ženske, ki so pešačile tod mimo, so se čez čas vrnile sem na svojo zadnjo življenjsko pot – v smrt. V tej stavbi so se dogajale ogabne moralne svinjarije slovenskih komunistov. Očitno jim je vodstvo KPS dalo pri tem vso podporo. Po ruskem vzorcu izšolana avantgarda slovenskega delavskega razreda je vohunila drug za drugim in se medsebojno ovajala. Ne mi govoriti, da vodstvo KPS ni vedelo za ta dejanja, če so zanja vedeli vaščani že takrat. Partizanski pazniki so se v Spodnjem Bukovžlaku v gostilni pri Koželju in v gostilni Tlakar v Teharjah javno hvalili, kako zlorabljajo ženske iz teharskega taborišča. Kar se je Janezek med vojno učil, to je Janez po vojni znal in iz tega naredil doktorat.

Sem so vozili ženske iz taborišča in iz celjskih zaporov Stari pisker. V zgornjih prostorih so jih posiljevali, mučili in zatem ustrelili. Ne vse! V nekdanji veliki vinski kleti so imeli zaprte ujetnike, nad katerimi so se izživljali oznovci.

Prošnjo za sondiranje terena Vladne komisije za evidentiranje in označitev prikritih grobišč pod vodstvom Jožeta Dežmana je lastnik vile zavrnil še pred letom 2010. Čeprav so tu množično pobijali Celjane slovenske in nemške narodnosti, slovenske domobrance, hrvaške civiliste in vojake. Za vilo je namreč zelo veliko zemljišče. Veliko boste o tem izvedeli v knjigi Janeza Črneja Grobišča na Štajerskem in v članku revije Reporter, 15. marca 2010, str. 48.

Malo naprej od »Sodome in Gomore« je leta 1945 stala cerkev sv. Štefana. Bila je poškodovana v letalskem napadu in leta 1958 porušena. Zvonik je stal do 1974. leta. Obsegala je prostor sedanjega krožišča z obeliskom, ki ima na vrhu kip prvega krščanskega mučenca

[Stran 72]

sv. Štefana. Zavili smo proti naselju Bukovžlak in skrenili zatem iz smeri žalostne ceste do taborišča. Med hišami smo se vzpenjali v hrib po popločeni poti in prišli v zaselku Spodnje Vrhe do evharističnega križa. Postavljen je bil leta 1935 ob evharističnem kongresu. Po vojni je bil požgan in odpeljan. Pred osamosvojitvijo Slovenije so ga znova postavili. Na križu je pritrjena tablica s podatki: »Evharistični križ je bil obnovljen ob novi maši v župniji Teharje na predvečer nove maše. 7. 7. 2007 ga je blagoslovil novomašnik Janko Rezar.«

Pod križem je na leseni klopi na nas čakal msgr. dr. Janez Zdešar (1926–2013). Dolgoletni izseljeniški duhovnik v Nemčiji. Z njim so bili teharski župnik g. Miha Herman in nekaj romarjev z avtobusa. G. Zdešar je bil dvakratno vesel, ker so prišli ljudje iz njegove Ljubljane in ker je pričakoval prof. Stanovnika, teharskega sotrpina. Nismo ga pričakali in vidno razočaran je začel brati napisano besedilo. Sem se je pripeljal iz Doma sv. Jožefa nad Celjem, kjer je živel. S svojega okna je imel pogled na Teharje in bil v mislih v stiku s preminulimi. Malo niže, blizu nas se je za hrbtom ponujal razgled na celotno gladino 26 ha velikega akumulacijskega jezera, odlagališča sadre. Srhljiv pogled čez cvetoči travnik majskega cvetja na zaliti kraj zverinsko umorjenih ujetnikov in ekološko bombo.

Župnik nas je priganjal k odhodu, ker je bila za 11. uro napovedana maša pri sv. Ani. Štirje smo kljub temu ostali še pri dr. Zdešarju. Iz žepa je kot svetinjo povlekel etui za očala in ga previdno odprl. Ves vesel nam je hitel kazati štiri stvari, ki so mu pomenile svetinjo in dragocenost:

rožni venec, ki ga je imel za uteho tudi v taborišču Teharje. Ena jagoda se je izgubila. Zato jo je nadomestil s semenom, ki ga je našel na tleh taborišča,

očala,

poškodovan kovinski etui,

rdečo peterokrako zvezdo iz blaga, znak komunistov, ki mu je rešil življenje. Znak si je pripel na zavih obleke, ko je po rešitvi prečkal šentjakobski most čez Savo pred Ljubljano.

Ob pripovedovanju je bil zelo ganjen. Še bi se rad pogovarjal z nami, toda morali smo oditi. Zaradi tega mi je bilo kar malo nerodno. Ostal je sam na klopi in čakal na znanca, da ga bo zopet odpeljal v dom. Zaradi bega iz taborišča je imel trajno poškodovane podplate in je težko hodil.

V cerkvici je bila maša za spravo in za žrtve povojnih pobojev ter njihove krvnike. Po maši smo si, da bi si laže predstavljali, ogledali maketo taborišča. Po pogostitvi z okrepčilom so se nekateri vrnili na avtobus, drugi pa peš čez Zg. Vrhe v dolino. Hodili smo po gozdni cesti poleg območja, ograjenega z mrežo, last Železarne Štore. Zaradi navoženih strupenih odpadkov je zelo smrdelo po žveplu. Veliki celjski komunistični vizionar in rodoljub Franc Leskošek – Luka je rekel: »Tudi če vsi kmetje pocrkajo, tovarne morajo obstati!« No, po okolju ob naši poti sodeč, teh navodil na Celjskem niso pozabili. Ljudje še naprej crkavajo. Hiteli smo mimo teh visokih kupov rjavo rdečega materiala, da jih čim prej zapustimo. Pri znamenju smo zavili levo in se spuščali ob akumulacijskem jezeru do prostora nekdanjega taborišča. Pod spomenikom, v kripti je bilo pokradeno, vse kar je bilo bakrenega. Pri sarkofagu in cvetni ikebani je Blaža Cedilnik obudila spomin na svojega do neprepoznavnosti mučenega očeta. Enega od mnogih. Prof. Stanovnik je samo tiho stal. Bog ve, kje so bile njegove misli. Po litanijah je župnik blagoslovil grobove in navzoče. Prižgali smo sveče in se vsi skupaj odpeljali nazaj v Celje, na tovorno ranžirno železniško postajo Čret. Tam so nam organizatorji pripravili presenečenje. Šli smo do odprtega živinskega vagona z napisanimi postajami križevega pota. S takim vagonom so leta 1945 vozili slovenski komunisti iz Avstrije slovenske domoljube na množične likvidacije po ruskem vzoru na 101 način. Za končni obračun je KPS izobraževala

[Stran 73]

Celje – Čret, ranžirna postaja (14. 5. 2011)

Figure 40. Celje – Čret, ranžirna postaja (14. 5. 2011)

moralne izmečke že med II. svetovno vojno. Nekaj se nas je povzpelo na vagon zaradi spominskega fotografiranja zaključka pohoda. G. Kračun je pred nas položil še kovček, ki nas je spremljal vso pot. Prof. Stanovnika smo vabili, naj se povzpne še on. Nekaj se je obotavljal. Še danes sem v dvomu, ali se je povzpel pod vplivom prigovarjanja neprizadetih ljudi ali zaradi sebe. To so težke travme, ki jih ljudje nosijo v sebi vse življenje. Kako smo bili nevedni.

Gledala sem ga s spoštovanjem, da je ob preživetem trpljenju imel še toliko psihične in fizične moči, da je pri 83 letih odšel na ta zanj travmatičen pohod. Cenila sem bogato izpolnjen dan z novimi spoznanji in vedenjem – po zaslugi g. Kračuna in prof. Stanovnika. Hvala vsem!

4.10. Pobitim je vračal spoštljiv spomin

Vanja Kržan

4.10.1.

Ali ste se že kdaj zagledali v farno spominsko ploščo mesta Ljubljane na Žalah? Ali bolje rečeno v farne spominske plošče? Po sedem plošč na vsaki strani spomenika, kasneje so na vsako stran dodali še dve z imeni okrog dveh tisoč pobitih samo v Ljubljani in doprsna kipa zverinsko ubitih velikih Slovencev bana dr. Marka Natlačena in dr. Lamberta Ehrlicha. Nemo je zastrmel vame ‘navpični drevored’ letnic pomorjenih samo v letu 1945! Ste že kdaj prebrali napis na srednji plošči s posvetilom pesnika Zorka Simčiča?

Ko sem se prvič zastrmela vanjo, me je ganila: obšel me je občutek žalosti in sočutja do pobitih in njihovih nasilno utišanih domačih. Bila sem hvaležna za svoje življenje, ki me obvezuje, da storim vse, da pobiti, takratna srčika naroda in slovenstva, ne bodo pozabljeni niti njihovo delo in ideali, za katere so se borili: da branijo svoje življenje, življenja domačih in ohranijo domovino pred komunističnim zlom. Ali kot je kasneje izjavil gospod Justin Stanovnik: »Mi, ki smo ostali živi, smo dolžni spregovoriti v njihovem imenu.« Ali pa: »Nikoli ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo s slovenskim narodom.« Spregovoril mi je že sam napis na spomeniku pesnika in pisatelja Zorka Simčiča:

»Devetnajst stoletij in pol po Kristusu in dvanajst stoletij po tem, ko smo ga Slovenci spoznali, je kri zalila našo domovino – rdeče revolucije in državljanske vojne kruti sad. Ti, ki zreš sedaj navpični drevored enakih smrtnih letnic, ne išči nas, ne boš nas našel, strohneli smo, čemu bi nas iskal, umrli smo, da bi ti živel, in padli smo, da bi ti vstal. – Poslušaj, Izrael slovenski, ne pozabi: odslej si tudi ti izvoljen narod.«

»Izrael slovenski«, »izvoljen narod«, »odkupljen zdaj« za ceno številnih slovenskih mučencev! Napisane besede so mi padale v srce, iz srca na papir za članek v Družino. Prebral ga je tudi g. Justin Stanovnik, ki je bil takrat že nekaj let med ustanovnimi člani društva Nove Slovenske zaveze in njene revije Zaveza. Kmalu po objavi je prišel k nam na obisk, saj sta bila z možem dobra znanca.

4.10.2. Moje srečanje z Justinom Stanovnikom

Z njim sem navezala stike šele po poroki. Z možem sta se spoznala že med vojno pri lazaristih na Taboru, kamor je hodil mož k Marijini kongregaciji. Fantje so igrali odbojko, kolesarili, včasih šli na izlet v Kamniške planine. Duhovno pa so jih vzgajali lazaristi, med njimi g. Mirko Kambič. Večinoma so bili vsi tudi člani Katoliške akcije. Že spomladi 1942 so v Horjulski dolini zverinsko ubili župana Bastiča in njegovo ženo, kar je močno zaznamovalo dijaka Stanovnika. Horjulska dolina, od koder je izhajal, mu je bila zelo ljuba. Vse življenje se je spominjal besed, ki jih je izrekel najstarejši Bastičev sin ob krstah svojih staršev: »Jaz se bom branil.« V mladostnem Justinu je v zadnjih mesecih vojne dozorelo spoznanje, da mora knjigo zamenjati s puško, zato se je pridružil domobrancem. Pretresljivo je opisal životarjenje v Teharjih. Po odpustu se je vrnil k lazaristom. Leta 1948 so g. Kambiča zaprli in državna oblast je zaplenila večino premoženja lazaristov.

Moj mož je bil dijak Škofijske klasične gimnazije, ki je bila med vojno v samostanskem poslopju uršulink, g. Justin pa državne klasične gimnazije, ki je gostovala na današnji Gimnaziji Jožeta Plečnika na Šubičevi ulici. Po vojni so škofijsko gimnazijo takoj ukinili in njene dijake priključili državni klasični gimnaziji, ki je bila po odhodu vojaščine zopet v svoji stavbi na Vorančevi ulici. Tam sta se z možem zopet srečala. Sošolca nista bila, ker je bil g. Stanovnik tri leta starejši. Kot dijaka, ki se je družil z enako mislečimi kolegi – protikomunisti, so ga zaprli. Pretresljivo je opisal životarjenje in grozote

[Stran 75]

delovnih taborišč v Kidričevem in pri gradnji elektrarne v Medvodah. Njegova sotrpina sta bila g. Stane Štrbenk in g. Tone Drobnič, zato ni slučaj, da so ostali do smrti prijatelji in požrtvovalni ustanovitelji in sodelavci Nove Slovenske zaveze.

Zaradi zapora je maturiral s triletno zamudo, zato je moral osvežiti znanje. Pri tem mu je pomagal moj mož in se vedno čudil njegovi bistrosti in pridnosti. Celo matematika mu ni delala nobenih težav. Takoj se je vpisal na klasično jezikoslovje in moj mož se spominja, da mu je prof. dr. Sovre po končanem izpitu ali morda diplomi rekel: »Dal bi vam oceno enajst, če bi ta obstajala.« Vse življenje sta ga poleg mnogih sposobnosti odlikovali izredna inteligenca in modrost filozofov, a znal je biti tudi preprosto hudomušen in otroško vesel. Ko sem ga nekoč obiskala na domu, me je peljal v kuhinjo, kjer je imel po pohištvu razstavljene fotografije, pripravljene za objavo v Zavezi. Na njih je občudoval lepoto narave, četudi samo oblake. G. Stanovnik je vedel, da bo lahko poučeval le na srednjih šolah, zato je po odlično opravljeni diplomi na klasični filologiji v treh letih končal še študij angleščine in nemščine. Do upokojitve je poučeval na srednjih šolah. Med dijaki je bil priljubljen zaradi svojega znanja in lepih odnosov z njimi, čeprav je bil strog profesor. Sam se je vse življenje izobraževal, bral grška in latinska besedila, se poglabljal v filozofijo in filozofe, a bil ves čas ‘na tekočem’ z dnevno politiko doma in po svetu, saj je prebiral tudi tuje časopise.

4.10.3. Povabilo g. Stanovnika za sodelovanje v glasilu Zaveza

Po objavi mojega članka v Družini o ljubljanski farni spominski plošči je naju z možem g. Stanovnik obiskal in me vprašal, če bi hotela pisati v Zavezo. Hvaležna sem mu bila za zaupanje in hkrati počaščena. Takoj sem privolila. Vedel je, da potrebujem pomoč in njegove napotke: kaj je pri zgodbi mojega pričevalca pomembno, kako naj se vživim v njegovo bolečino itd. Še danes se spominjam starejše kmečke žene, ki sva jo obiskala (spremljal me je na mojem prvem obisku) in pozorno sem prisluhnila pripovedovanju o enem od njenih doživetij med vojno, ki se ga je z bolečino še vedno zelo dobro spominjala. To je bil moj prvi obisk na domu pričevalke. Še preden sva vstopila k njej domov, sva se razgledala po okolici hiše. Stala je na samem sredi gozdička. Tudi to naj bi omenila v uvodu članka. Vem, da je imel g. Justin rad naravo in lepe razglede. Ob koncu pripovedi je najina pričevalka še dodala: »Sploh si ne morete predstavljati, kaj vse smo pretrpeli!« Gospod Justin si je morda še bolj kot jaz »vzel k srcu« trpljenje najine pričevalke in na poti domov mi ga je ponovno predstavil, da bi se vanj vživela in ga občuteno opisala. Tako sem začela drugega za drugim pisati pričevanja najrazličnejše preizkušenih ljudi, se vživljala v njihovo čutenje in se trudila kar najbolj zvesto opisati vse, kar so mi z bridkostjo zaupali. Še danes sem jim hvaležna, prav tako pa tudi g. Stanovniku za zaupanje. Morda so bili moji članki v Zavezi delček mojega poslanstva, čeprav neznaten v primerjavi s poslanstvom plemenitega človeka in zavednega Slovenca g. Justina Stanovnika. Izpolnil je svoje bogato življenje tudi s tem, da je vrnil spoštljiv spomin mnogim pobitim žrtvam in vsaj malo ublažil bolečino njihovim svojcem. S svojim požrtvovalnim delom je, čeprav malenkostno, zapolnil še vedno globoko vrzel v našem narodu po mučnih letih prisilnega molka.

[Stran 76]

4.11. Vrnitev v domačo dolino

Ivanka Kozlevčar

4.11.1.

Po zadnji bolezni in tudi zaradi starostne oslabelosti Justin Stanovnik ne bi mogel živeti več sam doma v Ljubljani. To dejstvo je težko sprejel in na hitro bi moral iti skoraj v katerikoli dom. Zadnji trenutek pa se je dobil prostor v domačem Horjulu, kar je bilo zanj vendarle ugodno. Vrnil se je v ljubljeno domačo dolino, v kateri je poznal veliko ljudi, vsak kotiček in tudi njeno usodo skozi čas. Prijazno so ga sprejeli in mu podelili naslov častnega občana. V Horjulu smo ga lahko obiskovali tudi njegovi prijatelji. Z gospo Jano sva tja hodili tedensko, včasih pa tega zaradi kakšne okoliščine nisva mogli. Obiskov je bil vesel, ker je le tako lahko šel iz doma. Sprva je imel še nekaj moči in smo se lahko sprehodili po Horjulu in nama je pripovedoval o usodi vsake hiše in družine, ki je živela v njej, in to zmeraj dobrohotno, tudi hude stvari. Obiskali smo njegov dom na Lesnem Brdu ob lepo vzdrževani baročni cerkvici in skupaj smo uživali pogled po mirni zeleni dolini. Šli smo še k utrjeni cerkvi sv. Urha. Vesel je bil, da je zmogel pot, in se čudil: »Kako lep je svet!« Pokazal nama je spomenik pomorjenim v kamnolomu in razkrival svoje razmišljanje o tem, kaj žene ljudi v tako okrutna dejanja. To razglabljanje je bila njegova zadnja muka, saj ni mogel priti do dna. Zelo si je še želel iti na Koreno, pa tej želji takrat nisva mogli ustreči zaradi del na cesti, potem pa je bil že preveč oslabel in se je naša pot skrajšala na bližnje pokopališče pred čudoviti spomenik pomorjenim. Prižgali smo svečko, pomolili in v glavnem molčali. To je bil molk iz bolečine in spoštovanja, pa tudi nemoči, da bi izrazili misli, ki so se oblikovale v nas. Počutili smo se podobno kot preostali na vetrinjskem polju ob novici, da so njihove izročili Jugoslovanom. Ob počasnem odhajanju je rekel kak stavek: »Kakšni fantje so to bili; joj, kakšni fantje!« ali »Ne smemo jih pozabiti, pripovedujte, pišite o njih!« Na kratki poti do doma se je ustavljal, morda zaradi želje, da bi bil čim dlje zunaj, pa tudi zaradi težav pri hoji, ki jih ni rad priznal. Včasih si je zelo želel, da bi ga peljali domov, pa je bilo to neizvedljivo, zato sva se poslovili bolj na hitro in odhajali žalostni, navadno že v bližajoči se mrak.

Ob zadnjem obisku je bil že zelo bolan. Imel je vročino in težko je dihal, vseeno je bil vesel in sva ostali kratek čas. Rekli sva, da prideva čez en teden, ko bo boljši. Odločno je odgovoril: »Prej morata priti!« Seveda je vedel, kako je z njim, pravzaprav sva tudi midve vedeli, da je to najbrž naše zadnje srečanje, in nama je bilo težko. Morali bi ga obiskati vsaj čez dva dni, potem je odšel k svojim.

Po enem letu so se zgodile stvari, ki bi jih bil vesel. Odkopavati so začeli domobrance pod Macesnovo gorico in kot po čudežu so odkrili, da domobransko pokopališče na Orlovem vrhu še obstaja. Tvoja pravda, Justin, še teče, in to ne v prazno. Kar je grajeno na sovraštvu, se sesuva, ker Resnica tega ne prenese.

[Stran 77]

4.12. »Postajati boljši ljudje«

Jože Kurinčič

4.12.1.

Prof. Justin Stanovnik je bil rojen v veliki kmečki družini na Lesnem Brdu pri Horjulu. Vojna je močno zarezala v njegovo življenje. Kot dijak klasične gimnazije je leta 1944 odšel k domobrancem in ob koncu vojne se je, tako kot njegovi vojni tovariši, znašel v komunističnem uničevalnem taborišču v Teharjah. Ker je bil mladoleten, se je rešil Hude jame. Doštudiral je in poučeval angleščino po različnih »manj pomembnih« šolah. Leta 1991 je bil med ustanovitelji društva Nova Slovenska zaveza in postal urednik revije Zaveza.

Svoje življenje in publicistično delo je posvetil predvsem preučevanju zla, ki je Slovence in njega osebno zadelo med vojno in revolucijo, in analizi totalitarne zaznamovanosti slovenskega človeka. V svojih pronicljivih analizah je prišel do spoznanja, da so korenine človeške demonije zavite v skrivnost, da pa je edini primeren odgovor na zlo »postajati boljši človek«. To sintagmo je proti koncu življenja vedno pogosteje ponavljal. Ponavljal pa je tudi misel, da se mora slovenski človek po barbarstvu, ki je zadelo naš narod sredi prejšnjega stoletja, vrniti v zgodovino in civilizacijo.

Iskal je načine, koko pomagati, da bi slovenski človek postajal boljši. Ta sintagma ga je vodila pri učiteljskem delu in kasneje, ko se je vključil in zavzeto deloval v Društvu katoliških pedagogov. Še prav posebej pa ob ponovni oživitvi ŠKG oz. Zavoda sv. Stanislava. Že leta 1991 ga najdemo med pobudniki za oživitev »Škofovih zavodov«. S svojo vsestransko, predvsem pa klasično izobrazbo in pronicljivo mislijo je odločilno sooblikoval program in predmetnik ŠKG. Bil je član Strokovnega odbora Zavoda sv. Stanislava, ki je usmerjal rast in podobo zavoda v prvih letih ponovnega delovanja.

In ko je zavod zaživel, ni minil noben pomemben dogodek, da ga ne bi bilo zraven. Ko je pisca teh vrstic bežno srečeval v mestu, je vedno znova s skrbno zavzetostjo spraševal: »Kako je v zavodu, kako vam gre, kakšen duh veje med študenti?«

Lahko rečemo, da smo s prof. Justinom izgubili velikega prijatelja naše ustanove in plemenitega iskalca resnice in poti do boljšega človeka. Za vse to, posebno za njegovo zavzeto skrb za Zavod sv. Stanislava gre prof. Justinu Stanovniku velika zahvala!

slika

Figure 41. slika Nada Krmec

[Stran 78]

4.13. Ecce quomodo vixit iustus

Majda Lampič

4.13.1.

Celjski kolodvor, maja 1945. Transport iz Vetrinja vrnjenih domobrancev mora ležati na tleh in jih poljubljati, partizani pa po njih na konjih. Kot najstnica sem izvedela za to mučenje, ki zame nima primere med tolikšno izbiro, in se divje zjokala. Ko pa je konec osemdesetih let prihajalo na dan marsikaj in so spregovorili mnogi, doslej zamolčani, sem izvedela, da je tam na tleh moral izrekati ukazani konfiteor tudi Justin Stanovnik, kar je dogodku dalo novo razsežnost. Tisti na konju so še danes trdno v sedlu. In to je Justina upravičeno žalostilo. Ljudje, niti kristjani, ne sprevidijo očitne resnice in v nebo vpijoče krivice.

Jemalo mi je dih, ko sem ga poslušala: kakor bi iz sebe trgal kose mesa, tako daleč od vsakdanje povprečne neznosne lahkosti. Tako je govoril samo še Stane Sever, ko je interpretiral Zdravljico nekega 29. novembra. Kakor da si jo je sproti z vsem naporom izmišljal, brez trohice današnjega spakovanja.

Profesorjeve članke sem ponujala vsem izobražencem, za katere sem slutila, da ga ne poznajo ali pa si ga ne upajo poznati. Kako so se nekateri kar splašili ob njegovi strastnosti: da je aroganten, nasilen, maščevalen. Zavrnili so vso nadaljnjo postrežbo s tovrstno literaturo. To čustveno razvodenelost je v petdesetih letih zaznal kritik Ivan Albreht, ko je imenitno zavrnil izbor komedije Sedem let skomin v SNG za jubilejno predstavo Staneta Severja v zanimivi polemiki z glavnim igralcem in dokončno razsodil: »Umetnost niso skomine, ampak strast.« Že Valentin Vodnik je opazil to slovensko pomanjkljivost v Povedanju od slovenskega jezika: »Slovenci niso med krepkostjo inu med grozovitnostjo zadosti razločka delali.« (Ljubljana, 1988, ZD, str. 236) Nobel je sprejemati vsa življenjska vprašanja z vzvišeno brezbrižnostjo. Spomnim se, kako je prof. Slodnjak v seminarju ustavil prazno besedičenje: »To pa je že nadmudrivanje.«

Tega pritlikavstva se je Justin, za mnoge velikan, bridko zavedal. Veličino učitelja je prepoznala učenka na vajeniški šoli, sedaj v službi v fotokopirnici, kjer sem ji ponudila njegov članek. »O, to je pa naš profesor za angleščino! Naučil nas je toliko, da lahko gremo v svet. Pa kaj nam je vse povedal iz zgodovine in filozofije!« Začutiš: to niso bili suhoparni podatki, to je bil ogenj. Učitelj mora navduševati!

Ko sem pred nedavnim imela opravek na oddelku za klasično filologijo FF, se je še slišalo, kakšno zapravljeno priložnost je pomenil diplomant Stanovnik. Sam se mi je potožil nad neustvarjalnim poučevanjem. Priznani profesor se je kar ustrašil, ko je Justin Stanovnik kot študent na izpitu v zvezi z nekim tekstom namignil na sledove svetobolja. »Kaj sem jaz to rekel?« Ni si upal na nepreverjeno sled ali pa se je ustrašil nadarjenega konkurenta?

Kakor sem občutila strahospoštovanje pred njim, sem se mu kar sama predstavila. Za povezavo sem imela Horjul. Tam, v bližini njegovega rojstnega Lesnega Brda, sem začela svoje prvo službeno mesto s poučevanjem slovenščine na osnovni šoli. Leta 1972 v visoki sneg odeti idilično pravljični Zaklanec, Koreno, Vrzdenec okrog »Frjuja« niso kazali svoje mučeniške preteklosti. Zato mi je bil Stanovnikov spremni tekst Dolina in njena kultura (Po branju) h knjigi Ljubgojna, draga vas domača Marice Cerar – Bastič najljubši in sem ga najmanj stokrat kopirala.

In potem sem imela z njim na cesti in na domu kratke stike. Ustavil me je na poti: »Slišite! Besi! Guverner Peterburga je ustavil gašenje požara: gori v glavah!« In že ga je odneslo naprej. Omenila sem mu na novo odkrite Mrtve duše. Kar zavzdihnil je. Kako z užitkom bi na novo bral kakšno svetovno mojstrovino, ampak takega uživaškega branja si ni mogel privoščiti. Neizprosno je bil na sledi naši iztirjenosti in zavezal se je prav določeni lektiri.

[Stran 79]

Mučilo ga je naše površno krščanstvo. Pri maši je po hrbtih vernikov začutil, da so izdani. Ker bi morali prižnico in ambon izkoristiti za kristjanovo družbeno ozaveščanje. Zato je tako trmoglavil s potrebo po manifestativnem katoliškem shodu, mogoče v še živem spominu na zmagoslavje Evharističnega kongresa in Kongresa Kristusa Kralja.

Kljub vsemu javnemu prizadevanju ni dobil nobenega državnega priznanja. Kot eden najbolj zavednih Slovencev je pravzaprav sredi Ljubljane živel v ilegali, kot globoko veren katoličan pa je bil bolj doma v katakombah kot na tribuni.

Slavnostni govornik – Brezno pri Konfinu

Figure 42. Slavnostni govornik – Brezno pri Konfinu Lenart Rihar

[Stran 80]

4.14. Ni izgubil sposobnosti čudenja

Lovro Stanovnik

4.14.1.

Z Justinom sva bolj pogoste stike imela šele zadnjih deset let, prej sva se videvala na družinskih srečanjih nekajkrat na leto; ob žegnanjih, ko smo se sorodniki zbirali pri očetovih bratih in sestrah in ob drugih praznikih. V veseli družbi je bil vedno v središču in je bilo prav po njegovi zaslugi prijetno in zabavno. Rad je pel; spominjam se, da je nekoč ob spremljavi brača zapel tisto narodno o mladi Urški in Gašparju.

Okrog praznika vseh svetih je Justin obšel vse ‘svoje’ grobove in ob tem obiskal tudi sorodnike pokojnih; v zadnjih letih sva skupaj obiskala Rog in grobove njegovih, ki jih je bilo vedno več, saj je bil on najmlajši v očetovi družini.

Domači so veliko dali na njegovo mnenje. Na njegovo pobudo me je oče vpisal na klasično gimnazijo, za kar sem Justinu še vedno hvaležen.

Z izbiro študija klasične filologije se je odločil za učiteljski poklic. Ker so bili tako klasični jeziki kot on pri komunistični oblasti v nemilosti, mu ni preostalo drugega, kot da se je preusmeril na angleščino, ki jo je učil na gimnaziji v Ravnah, v Kamniku in na koncu na trgovski šoli v Ljubljani. Ko sva se nekoč pogovarjala o izbiri poklica, mi je rekel, da pravzaprav ni tako pomembno, kaj izbereš, da se le odločiš za tisto, kar počneš z veseljem. In on je svoje delo opravljal z veseljem: spominjam se, s kakšnim žarom je pripovedoval o ‘iskri, ki jo je opazil v očeh učencev’, ki so razumeli njegovo razlago.

Nekoč sem v eni ljubljanskih trgovin na blagajni napisal ček in prodajalka me je, potem ko je na čeku prebrala priimek, vprašala, če sem kaj v sorodu s profesorjem Stanovnikom; ko sem ji potrdil, je Justinu zapela tako hvalo, da sem bil kar v zadregi, čeprav pri vsem nisem imel nobene zasluge. »Bil je strog, a smo ga imeli radi,« je zaključila svojo pripoved.

Ko pride človek v določena leta, počasi izgublja sposobnost čudenja. Justin je ni. Ko sva se vozila skozi gozd, je občudoval njegovo lepoto. »Poglej te ravne, mogočne smreke,« je večkrat rekel. Ob tehničnih pridobitvah, ki jih imamo navadno za samoumevne, se je čudil genialnosti rešitev, ki so jih vsebovale. »Si predstavljaš, koliko ljudi je razmišljalo, iskalo poti in delalo na tem,« je komentiral pripoved o računalnikih.

Do komunistov, ki so mu povzročili toliko gorja, ni gojil zamere, bolj začudenje nad tem, kako se lahko nekdo tako spremeni, da počne take grozovitosti. V času, ko je bil zaprt, je dobil nalogo, da je urejal zapiske in knjižnico enega od komunističnih veljakov (ne spominjam se več, za katerega je šlo). Kar z nekakšnim občudovanjem mi je pripovedoval: »Veš, kako natančno je študiral klasike komunizma; vse je imel opremljeno s številnimi lastnimi komentarji in oznakami.« Ob tem sem res videl, da trditev, ki jo je nekje zapisal, da do svojih mučiteljev ne goji sovraštva, ni prisiljena poza, ampak globok izraz njegovega občutja.

[Stran 81]

4.15. Moj spomin na profesorja angleščine

Veronika Ukmar

4.15.1.

Moj spomin na prof. Justina Stanovnika sega v leto 1959, ko je na kamniški osnovni šoli poučeval angleški jezik.

Bili smo še otroci in smo se ga bali, ker je ob začetku pouka rekel: »Prihajal bom kot vihar.« Kljub njegovi strogosti ni bilo »viharno hudo«, kajti njegova razlaga angleške slovnice in besedil je bila vsem razumljiva, prepričljiva, z eno besedo: odlična. V prvi klopi je bila neka od učenk njegova tajnica, ki je zapisovala, če kdo ni česa znal od besedišča, ki smo se ga skupaj s profesorjem učili izgovarjati z angleškim naglasom.

Kadar je nadomeščal kakšnega drugega profesorja, so bile enkratne ure. Napeto smo poslušali o grški mitologiji. Profesor je bil ves v svojem svetu in videli smo, kako z žarom govori o starih Grkih.

Prijateljeval je z mojo mamo, ki je učila na isti šoli, z mojim očetom in stricem. Velikokrat je prihajal k nam in to prijateljstvo se je potrjevalo tudi v debatnih večerih z mojimi starši (Jožefa in Lojze Perko), stricem Stanetom Gabrovcem, Alojzom Rebulo in skladateljem Vilkom Ukmarjem. Mi, odraščajoči otroci, smo poslušali njihove debate, ki jim nikakor nismo bili dorasli.

Spomnim pa se tudi pohoda v Kamniške planine. S seboj je vzel brata Tomaža, mojo prijateljico in mene. Prehodili smo pot od Kamniškega do Kokrškega sedla po vrhovih. Bilo je prijetno in veselo, saj profesor tu ni bil več strogi profesor iz razreda, ampak sproščen in nasmejan planinec.

Ko je odšel iz Kamnika, je naša družina ohranila stike z njim še ves čas. V pogovorih z njim na Teslovi sem vpijala vsako njegovo misel, saj sem se dobro zavedala, da je izreden človek. Hvaležna sem Bogu, da sem ga poznala.

slika

Figure 43. slika

[Stran 82]

4.16. Spomin na strica

Majda Zdešar

4.16.1.

Kako hitro čas beži, se pogosto zavemo okrog novega leta, ko iz korov po cerkvah zadoni: “O naglo, naglo čas beži, v brezmejno večnost gine …” Ta resnica pa nas dohiti tudi takrat, ko obhajamo obletnice naših dragih, ki nas že spremljajo iz večnosti.

Zdi se, da smo se ravnokar na Žalah poslavljali od Justina Stanovnika, pa bo kmalu poteklo leto dni. Rojen je bil na Lesnem Brdu, v hiši, kjer je tudi meni stekla zibka. Bil je brat mojega starega ata Alojza, ki je po starših prevzel kmetijo. V mojih otroških spominih je prastric Justin, ostal kot učen in nekoliko skrivnosten človek, saj njegovih učenih besed pogosto nismo razumeli. Vem pa, da so se ob njegovem obisku iz Ljubljane pri nas zelo trudili, da bi mu ponudili kar najboljše. Seveda s tem ne mislim, da je bil zahteven človek, vse prej kot to. Skozi leta naprej smo se z njim srečevali več ali manj ob obiskih groba naše družine. Vedno pa se bom hvaležno spominjala, ko sta me z ženo obiskala v bolnici Petra Držaja, kjer sem bila na operaciji.

Kako neverjetna so pota Gospodova, pa pove dejstvo, da je stric zadnje dni svojega plodnega, a tudi zelo težkega življenja preživel v horjulski dolini, v kateri je preživel kar lep del svojega otroškega in mladostniškega življenja. Ko se je nastanil v domu starejših občanov Horjul, smo se pogosto srečevali pri nas doma, z možem Bernardom pa sta se kar nekaj nedelj po maši odpeljala v okoliške kraje, kjer je tako rad srečeval znance in se z njimi zapletel v pogovor. Okrog novega leta ljudje radi spuščamo rakete, kar povzroča precejšen hrup. In prav to pokanje je stricu Justinu obujalo hude spomine na drugo svetovno vojno – takrat mu ni bilo lahko.

V spominu nam bo ostal tudi zadnji Božič z njim, ko smo ob jaslicah molili rožni venec. Tako, kot je rekel Bernard: “Prvi in zadnji Božič je Justin preživel na svojem domu”.

Hvaležni smo Bogu, da nam je naklonil to priložnost, hvaležni pa tudi zato, da smo ga poznali in da se smemo prištevati k njegovi družini.

Dragi stric! Vemo, da ti je Bog namenil lep kraj med svojimi svetimi – mi pa želimo, da se nekoč znova srečamo.

Počivaj v miru!

slika

Figure 44. slika

[Stran 83]

4.17. Neizmerno sem ga spoštovala in občudovala

Marija Zgonc:

4.17.1.

Govoriti ali pisati o g. Justinu Stanovniku ni lahko, saj ob njem zvodenijo vse besede in zbledijo vsa razpravljanja.

Spoznala sem ga pri Novi Slovenski zavezi. Spominjam se, kako je prišel na seje, mirno sedel in tiho poslušal. Na koncu je našim pomenkom dodal svoje poglede, kar je bilo vedno najbolj bistveno in merodajno. Zaupal je Antonu Drobniču, Tinetu Velikonju, Stanetu Štrbenku in drugim članom odbora. Bil je zelo delaven. Skoraj 30 let je živel in delal za NSZ. Včasih je bil nekako presenečen in začuden, če nismo bili vsi tako navdušeni in zagreti za kakšno novost kot on. Zlepa ni bilo za Zavezo, spominsko slovesnost ali naše srečanje dovolj dobro pripravljeno, moralo je biti najboljše. Ni pa ob koncu dela skoparil s pohvalo. Vesel je bil »mladega rodu« v vodstvu NSZ in zelo se je zanašal nanje.

Pri naših slovesnostih ni nikoli sedel v prvih vrstah, vedno je stal v ozadju, tudi v najhujši vročini zmeraj v obleki in se pogovarjal z ljudmi. Zelo ga je zanimalo mnenje preprostega človeka.

Hvaležna sem za njegovo prijateljstvo. Ko sem po bolezni okrevala, so me iz odbora obiskali, tudi g. Stanovnik. Po tem me je večkrat poklical in se pozanimal za zdravje. Zelo sem se čutila počaščeno. Velikokrat sva se pogovarjala tudi po telefonu in vedno, res vedno, je imel čas zame. Čeprav sem se pred njim počutila zelo majhno, sem mu lahko govorila o vsaki temi, ga spraševala o stvareh, ki mi niso bile jasne, mu potožila, kar me je težilo. Neizmerno sem ga spoštovala in občudovala in zelo rada sem bila v njegovi družbi. S hvaležnostjo rečem, da mi je veliko dal.

Hudo mi je bilo, ko so mu začele pešati moči in se je tega zavedal. Med nekim pogovorom mi je rekel: »Marija, pozabljam … tako pozabljam.« Srce me je bolelo. Kako reči pravo besedo človeku, kot je bil g. Justin Stanovnik?

Nekoč mi je pred Božičem takole pisal:

Draga Marija, veseli me, da Vam lahko voščim lep Božič in naklonjeno, prijazno novo leto! Veseli me zato, ker mi je draga Vaša zvestoba, pa tudi zato, ker nosite v sebi ljube spomine, najsvetejše spomine, ki jih človek more imeti. Skozi kaj smo Slovenci šli? Kako to, da nismo boljši? Nekoč bomo, kajne Marija, nekoč bomo. Ko bomo v tihem spoštovanju gledali tiste, ki jih v življenju nismo mogli.

Tako je voščil g. Justin Stanovnik. Težko je pisati o njem.

Med prepevanjem himne na srečanju NSZ

Figure 45. Med prepevanjem himne na srečanju NSZ

[Stran 84]

4.18. »Skupaj bomo mislili na Slovenijo«

Slavko Žižek

4.18.1.

»Napeti čas živimo. Pomagajte nam razrešiti to enigmo.« S temi besedami me je pokojni gospod Justin Stanovnik spodbujal k pisanju in napisano tudi dobrohotno ocenil. On, starosta med pisci Zaveze in dolgoletni glavnik urednik, jaz nevešč peresa in besede. Spoznala sva se nekako mimogrede na enem izmed prvih romanj, ki jih je organizirala Nova Slovenska zaveza, in ostala v stikih, dokler je bilo to mogoče. Srečevala sva se tudi na spominskih slovesnostih, blagoslovitvah spominskih plošč žrtvam revolucionarnega nasilja, pogrebih in drugih dogodkih. Redno mi je pisal za praznike in ob voščilih dodal še kakšno za tisti čas primerno in aktualno misel. Navedel bom nekaj misli iz njegovih pisem.

O njemu tako dragi Sloveniji je zapisal: »Skupaj bomo mislili na Slovenijo. Čim bolj je žaljena, tem bolj jo ljubimo, mar ne?«, o nas, ki smo tukaj in sedaj: »Sicer pa mislim, da smo privilegirani, da živimo v teh prelomnih časih, ko se resnica tako očitno sveti.«, in o poti od vsega zla očiščene in osvobojene Slovenije: »…da bi doživeli scenarij velikega tedna: prehod iz velikega petka v veliko nedeljo. Če je tako, potem je vse dobro, mar ne?«

Velikokrat je poklical tudi po telefonu. V teh pogovorih sem bil deležen njegovih daljših razmišljanj o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vmes me je povprašal o mojem mnenju in pogledih na prelomne in sedanje čase ter potrpežljivo prisluhnil izrečenemu. Doživljal sem ga kot klenega človeka in premočrtnega misleca, a v Sloveniji žal premalo slišanega. Njegove uvodnike in komentarje v Zavezi sem običajno prebral najprej, saj sta bila za branje potrebna čas in zbranost. Razmišljanja in zapisi, ki jih je zapustil, so zagotovo bogata dediščina za vse nas.

V zadnjem božično-novoletnem voščilu mi je zapisal, da naj bo novo leto »na vsak način prijazno in dostojno, da mu bomo na koncu dali lepo spričevalo.« Bog je zagotovo gospodu Stanovniku že dal »lepo spričevalo« in ga, tako sem prepričan, umestil v množico njemu tako dragih slovenskih mučencev, za katere se je vse življenje trudil, da bi jim povrnil dobro ime in javnosti predstavil resnico o njih.

Prvi obisk Teharij v samostojni Sloveniji

Figure 46. Prvi obisk Teharij v samostojni Sloveniji

[Stran 85]

slika

Figure 47. slika

[Stran 86]

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.