Zaveza št. 115

Z

3. Pripovedi

3.1. Fotografije iz starega albuma pripovedujejo

Marko Martelanc and Vanja Kržan

3.1.1.

Naša revija je že pisala o usodi družine Ivana in Malči Martelanc in njunih štirih nedoraslih otrok: Marka (1931), Jošta (1932) in najmlajših deklic Cvetke (1935) in Lučke (1939). Tokrat bomo skupaj preleteli fotografije, ki sta jih posnela zakonca Ivan in Malči Martelanc, in prisluhnili spominom njunega sina Marka, ki jih je opisal pod naslovom V slovo staremu albumu in objavil v glasilu Glas Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu. Sinu Marku je bilo obujanje spominov na lepo mladost v rodni družini v veselje in zabavo, nam pa bo delno predočilo lik velikega domoljuba in Slovenca ter njegove družine.

»Velik, temno rjav, pred sedemdesetimi leti lepo urejen družinski album je končno razpadel. Eden redkih predmetov, ki so nam jih sorodniki in sosedje rešili po vojni iz stanovanja na Miklošičevi v takratni zgradbi pred vojno ustanovljene prve zavarovalnice v Sloveniji. Shranili so nam nekaj Kregarjevih olj in drugih slik, nekatere knjige, kak dokument in album. Ko smo se v prvih letih po vojni otroci sami znašli po raznih taboriščih v Italiji in trpeli hudo lakoto, mi je prihajalo na misel, da bi nam namesto tega lahko rešili vrednejše stvari iz lepega stanovanja na Miklošičevi, ki je bilo polno umetnin in vrednih predmetov. Dobro bi se vnovčili za hrano in stvari, ki smo jih potrebovali, namesto težkega in nerodnega albuma, takrat za nas brez vrednosti. Toda kasneje mi je album postal dragocen spomin na naše nekdanje srečne čase družinskega življenja.

Pletena vrvica, ki je spenjala bogato okrašene platnice z listi albuma, je že preperela: načeli so jo termiti, te ogabne svetlo sive žuželke, vrsta mravelj, ki v Braziliji priletijo spomladi ob mraku, izgubijo krila in začnejo glodati pohištvo, knjige ali celo stene. Na srečo sem jih odkril, še preden bi se utegnile lotiti albuma. Tako sem lahko, morda zadnjič, prelistal liste s fotografijami, ki so mi oživile spomine na nekdanje srečne čase, na očeta in mamo, brata in sestrici, na razne dogodke, na naše znance itd. Brez teh fotografij bi mi veliko dogodkov in znancev sčasoma utonilo v pozabo, zdaj pa mi oživijo v spominu, kot da bi jih znova doživljal. Nekatere fotografije s komentarji pa so zgolj odraz dobe, v kateri smo živeli.

Fotografije na prvih straneh albuma prikazujejo postavne fante in može, velikokrat z mogočnimi brki, v starinskih oblekah in uniformah; pa dekleta in starejše gospe s čudnimi klobuki in pričeskami; otroke, ki slovesno pozirajo. Poleg vseh teh pa kmečke ljudi, za katere nimam pojma, kdo so. Zakaj so vsi ti prišli v album? Najbolj verjetno so bili moji predniki, sorodniki ali prijatelji očeta in mame? Tega ne bom nikoli zvedel …

Veliko bolj zanimive so fotografije iz obdobja pred mojim rojstvom in takoj po njem. Še vedno se dobro spominjam fotografskega aparata (morda je bil Leica), ki ga je oče podaril mami, še preden sta se poročila. Imel je meh in samosprožilec. Od takrat naprej je očetova zaročenka in kasneje žena postala uradna družinska fotografka in odgovorna za album. Skrbno in redno ga je urejala, največkrat dodala fotografijam napise in datume. Pred mojim rojstvom so fotografije z izletov po hribih v družbi s prijatelji: v Logarski dolini, po Karavankah in Julijskih Alpah. Ovekovečena je fotografija mladega para v čolnu na Blejskem jezeru, zato ni presenečenje, da sta oče in mama želela preživeti medeni teden na Bledu. Fotografije hranijo še spomin na njun vzpon na Triglav, na očeta v junaški plezalski pozi s kravato in čepico, mama z milim nasmehom se naslanja na skalo. Največkrat pa sta v družbi prijateljev spet v hribih, kar se vidi po nahrbtnikih, palicah, cepinih in skupnih malicah. Nekateri med prijatelji so bili tako zvesti, da se jih še jaz spomnim. Nekaj fotografij je iz

[Stran 28]

Dr. Ivan Martelanc

Figure 14. Dr. Ivan Martelanc

Savinjske doline pri obiranju in sušenju hmelja. Sem smo radi zahajali tudi mi otroci, ko smo bili večji. Končno se ta zbirka fotografij konča s poročno sliko očeta in matere znanega ljubljanskega fotografa. Mama jim je dodala še poročne slike njunih sorodnikov in prijateljev. Dobil sem vtis, da so se večinoma poročali v istem času in da so bili srečni.

Moje rojstvo predstavlja nekakšno prelomnico. Med mamino nosečnostjo prevzame vlogo fotografa oče. Mamino nosečnost je ovekovečil tako diskretno, da je razvidna samo domačim. Po mojem rojstvu je prve tedne mama preživela v samostanu sester usmiljenk v Mali Loki pri Domžalah. Zagledal sem se v njihova avionska krila na glavi in se spraševal, le kako so se reve branile pred močnim vetrom v tako nepraktični uniformi! Potem pa takoj sledi serija fotografij iz Prage, kjer je oče službeno preživel skoraj dve leti: gledam nešteto drobnih sličic praških znamenitosti s Hradčani, Karlovim mostom, Husovim spomenikom, pa z očetovim življenjskim prijateljem Stanetom Kregarjem, velikokrat z malim Markcem v naročju. Drugič pa je Markec v vozičku ali v stajci, obdan z igračami. Saj tako delajo mnogi starši, ki prvič v zgodovini vesoljstva odkrijejo čudo starševstva. Pravili so mi, da je bila moja prva beseda češka: »Mamička.« To težko verjamem, ker je beseda težka. Mamine češke znanke so me občudovale, ker sem pojedel veliko banan. Kako bi jedel banane takrat, ko je naša izseljeniška vojna ladja USS General Omar Bundy spustila sidro pred argentinsko obalo leta 1947. Tudi takrat sem bil lačen, a nisem utegnil misliti na to. Po glavi so se mi podile drugačne skrbi: le kako bova z Joštom preživela … Brat Jošt je imel trinajst let, jaz petnajst. Sama v daljni neznani deželi. Znova sem se zagledal v fotografije, da sem odpodil še danes tesnobne misli.

Vrnitvi iz Prage leta 1933 je botrovalo rojstvo bratca Jošta. Gledam fotografije spečega debeluščka, ki se kmalu znajde v nerodnem objemu starejšega bratca, ki so mu pred fotografiranjem gotovo zabičali, naj se ne drži tako kislo; nato pa v Tivoliju spet z bratcem v vozičku. Po teh fotografijah sledi presledek, verjetno zaradi vrnitve iz Prage, ki je vplivalo tudi na naše družinsko življenje. Oče je namreč zaradi svojih izvirnih dosežkov v Pragi in s pomočjo profesorjev na praški univerzi napredoval v službi, seveda pod okriljem delodajalca. Fotografije prikazujejo njegova službena potovanja po evropskih mestih: bil je v italijanski Littorini, v Parizu, zatem v Bolgariji, na ladji po Donavi, v Angliji. Tudi letalo Lufthansa nam je predstavil na eni od fotografij. Mamo je ovekovečil v Benetkah: pred cerkvijo sv. Marka z golobi na roki, na gondoli, v Muranu, povsod mama, povsod njegova ljubeča žena, oče je

[Stran 29]

Pripravljalni odbor kongresa Kristusa Kralja 1934/35: dr. Ivan Martelanc stoji drugi z leve, pod njim sedi dr. Žitko, skrajno desno sedi dr. Basaj.

Figure 15. Pripravljalni odbor kongresa Kristusa Kralja 1934/35: dr. Ivan Martelanc stoji drugi z leve, pod njim sedi dr. Žitko, skrajno desno sedi dr. Basaj.

fotografiral. Nato se družinska zgodba ponovi. V družino prijoka tretji dojenček, zdaj deklica Cvetka (1935). Oba bratca sva jo prisrčno sprejela, saj jo rada pestujeva, čeprav bolj nerodno, in spet fotografije prikazujejo razvoj vseh treh otrok.

Omenil sem že, da sta bila z mamo na poročnem potovanju na Bledu, zdaj pa jima je gmotno stanje dopuščalo, da sta obiskala Pariz na povabilo francoskega predsednika ob mednarodnem kongresu zavarovalničarjev. Mami je oče razkazal znamenitosti Pariza, ki ga je spoznaval v študentskih letih. Izmed vseh fotografij je ena pritegnila mojo pozornost, ker se še danes spominjam očetovih pripomb, sicer hudomušnih, a takrat, v Parizu izrečene, so bile gotovo malce pikre in oče je imel takrat prav. Tudi sam bi v podobni situaciji ravnal enako. Mama je obiskala kozmetični salon neke ‘madame’, zatem pa trgovino z modnimi oblačili. Zmenila sta se, da se spet snideta na vogalu dveh cest. Mama stoji na vogalu in se hudomušno smehlja. Opazuje očeta na nasprotni strani cestišča, ki se ozira nekam mimo nje. Salon in obleka sta jo tako spremenili, da je oče ni prepoznal. Gre mu naproti in namesto občudovanja doživi hladno prho. Med te družinske spomine se vmeša politika, saj album nenadoma začnejo polniti fotografije s politično vsebino.

Spoznam očeta, študenta in političnega aktivista: na shodih in taborih, radijskega komentatorja, očeta, ki sprejema dr. Kreka ob vrnitvi iz internacije, očeta v fraku in civilni obleki, fotografije s kongresov Kristusa Kralja in Evharističnega kongresa, katerega organizator

[Stran 30]

Bežigrajski stadion v času kongresa Kristusa Kralja leta 1935

Figure 16. Bežigrajski stadion v času kongresa Kristusa Kralja leta 1935

je bil; mamo pa zagledam v procesiji do natrpanega Plečnikovega stadiona. Vsa je lepa v brezhibni gorenjski narodni noši z vsem okrasjem vred. Poljski kardinal Hlond je fotografiran ob prigrizku kar v naši kuhinji, oče pa v pogovoru z banom Natlačenom.

Po vsem tem političnem dogajanju v našo družino zasveti še zadnja lučka, deklica Lučka, čeprav je zdravnik mami odsvetoval, da bi imela še kakšnega otroka. Midva z bratom sva jo z vsem navdušenjem sprejela, saj sva si lahko razdelila pokroviteljstvo nad sestricama. Listam proti zadnjim fotografijam albuma in se zagledam v našo ljubo Seničico, počitniško hišico pri Medvodah, obdano z vrtom in zelenimi travniki. Koliko truda sta vanjo vložila oče in mati in kakšno veselje je bila za nas otroke: z Joštom sva se podila s kolesi po okoliških potkah, pozimi pa smučala. Cvetka in Lučka sta nabirali rožice na travnikih in pletli venčke. S kakšno radovednostjo sva z bratom opazovala avione na cvetno nedeljo 1941. Kako zanimivo bi bilo videti, če bi kakšen odvrgel bombo …! Spominjam se, da naju je mama vsa zaskrbljena pošiljala s toplim čajem in prigrizki za vojake, ki so kopali strelski jarek, kakih sto metrov oddaljen od naše hiše. Ob pričetku vojne me je od doma v zavarovalnici na začetku Miklošičeve pošiljala s čajem do železniških vagonov, da gorenjski izseljenci v Srbijo ne bi trpeli prehude žeje. Taka je bila naša mama! Oče je bil rezervni oficir v poljski bolnišnici nekje v Srbiji, in ko se je čez dva tedna pojavil doma, smo si vsi oddahnili.

S Seničico se pričevanja v albumu nehajo, kot da bi zaradi vojnih stisk in negotovosti usahnil navdih za pričevanje in fotografiranje. Dejansko je bil ta čas prelomnica v naši osebni

[Stran 31]

Zakonca Ivan in Malči Martelanc s sinovoma Markom in Joštom v Rogaški Slatini poleti 1936

Figure 17. Zakonca Ivan in Malči Martelanc s sinovoma Markom in Joštom v Rogaški Slatini poleti 1936

in narodovi zgodovini. Čeprav so bila tista huda leta veliko bolj polna usodnih dogodkov kot vse, kar je bilo fotografirano pred vojno, nimamo nobene fotografije iz tistega strašnega časa. Kaj pa naj bi oče ali mama fotografirala?

Na zadnji fotografiji v albumu smo mi štirje otroci v Trstu konec leta 1945, že po ugrabitvi mame in očeta. Takrat smo se tudi zadnjikrat videli. Ko sem si mnogo let kasneje v Argentini ustvaril družino, sem hotel v albumu nadaljevati kroniko svoje družine. Toda premislil sem si. Naj bodo prazni listi v albumu nema priča uničenja moje drage rodne družine. S to odločitvijo se končno poslavljam od dragocenega družinskega albuma.«

Marko Martelanc, San Vicente, Brazilija, 2. oktobra 1999

P. S.: Razumljivo, da fotografski aparat g. Ivana Martelanca (1901) ni zabeležil njegovih mladostnih let v rojstnem Šempetru. Fašisti so ga leta 1920 kot slovenskega aktivista izgnali v Jugoslavijo. Začel je pri najnižjih delih – kot kurir pri Vzajemni zavarovalnici. Ob tem delu je študiral pravo. Kak dinar si je zaslužil kot napovedovalec pri ljubljanskem radiu. Imel je vidno mesto v akademskem društvu Danica, bil nekaj časa predsednik Akademske zveze in kasneje urednik mesečnika Zveza fantovskih odsekov Kres. Zanimivo, da so podobno kot on vsi njegovi osiroteli otroci pričeli v Argentini in Ameriki z najnižjimi deli in prišli do visokošolskih diplom in poklicnih uspehov samo z lastnimi napori, znanjem in podjetnostjo.

S pričetkom vojne 1941 ga je – domoljuba in kulturnega delavca – spet prizadela fašistična okupacija Ljubljanske pokrajine. Ob neki

[Stran 32]

Figure 18.

aretaciji je za las ušel izgonu v fašistično taborišče: ob hišni preiskavi so našli visoko papeško odlikovanje, ki ga je dobil v zahvalo za organizacijo Evharističnega kongresa. Po kapitulaciji Italije leta 1943 se je Slovenski narodni odbor, ki je deloval v ilegali, zavedal, da je treba pospešiti poslovenjenje osnovnih šol na Primorskem in na Krasu. To nalogo so zaupali dr. Ivanu Martelancu. V organizacijskem odboru je vodil kulturno-pravni odsek, v katerem so bili referati za ljudsko prosveto, šolstvo, tisk, civilno upravo in socialno pomoč. Z njemu prirojeno zagnanostjo in velikim domoljubjem se je g. Ivan ves posvetil obnavljanju slovenskega šolstva: ustanovil je ekipo, ki je s ponarejenimi dokumenti pošiljala na Primorsko učbenike in vse potrebno. G. Martelanc je v tem času živel v Trstu, in ko je ob koncu vojne slavila zmago komunistična armada, je v Trst poklical ženo in otroke. Komunistični sli po ubijanju nasprotnikov tudi v Trstu niso ušli zavedni Slovenci in kulturni delavci. Komunistični vohuni so vse poletne mesece in še dlje prečesavali Trst. Konec oktobra 1945 sta prišla na vrsto zakonca Martelanc. Ugrabili so ju na nedeljo zvečer, ko sta se vračala od obiska pri otrocih v Šempetru in Tomaju v svoje najemno stanovanje. G. Ivan se je branil in hotel zbežati, zato so vanj streljali; strel je slišala lastnica stanovanja, ki je spremljala dogajanje skozi okno, sicer se ne bi nikoli vedelo, kako in kam sta izginila zakonca.

O usodi Ivana Martelanca se ni zvedelo ničesar, razen tega da sta bila z ženo skupaj prepeljana v Ljubljano in da strel ni bil smrtonosen. Od takrat se verjetno nista nikoli več videla. Zagotovo je bil umorjen. Kaj se je dogajalo z gospo Malči, je njena mama slučajno zvedela po nenavadnem naključju šele naslednje leto. Z gospo Malči je bila v celici pod njo zaprta neznana jetnica. Imeli sta poseben sistem pogovarjanja. Malči je vedela, da bo prej ali slej tudi ona umorjena, zato ji je po cevi poslala svoj rožni venec s prošnjo, naj ga po preteku svoje kazni izroči njeni mami v Šiški in ji pove za Ivanovo in njeno smrt. Iz celice na Povšetovi je izginila nekega dne v februarju 1946. V sosednjih celicah so nekega dne zaslišali strašne glasove. Domnevajo, da so gospo Malči v celici zadavili. Gotovo je bilo le, da je v tej celci ni bilo več.

Imen Ivana in Malči Martelanc ni v nobenih sodnih zapiskih. Uradno nista bila ugrabljena in proti njima ni bil sprožen sodni proces. Edina stvar, ki so jo našli v arhivih, je odločba o zaplembi premoženja. V utemeljitvi odločbe piše: »Glasom uvodoma navedenega sporočila je imenovani sodeloval z okupatorjem in je ob osvoboditvi pobegnil.« Samo to in nič drugega. O gospe Malči pa sploh ničesar.

Njuni štirje otroci so se po ugrabitvi staršev znašli sami v Trstu. O njunem izginotju so

[Stran 33]

otroci verjetno zvedeli od lastnice stanovanja, o njuni smrti pa šele mnogo let kasneje v Argentini. Kam zdaj s štirimi nebogljenimi otroki? S pomočjo mednarodnih organizacij, ki so skrbele za begunce, sta bila prek vseh taborišč v Italiji poslana na pot Marko in Jošt, ki sta zaradi hude lakote komaj preživela (kar je Marko omenil ob fotografiji ladje ob pristanku v Argentini). Vendar sta z delom lastnih rok in podjetnostjo preživela in z učenjem prišla do visokošolskih diplom. Kasneje sta bili poslani v ZDA še obe deklici k ostarelima zakoncema slovenskih korenin, vendar sta od njih kmalu pobegnili in začeli samostojno življenje v neki baraki! (Starejša Cvetka je bila zelo podjetna in domiselna.) Tudi onidve sta se ob delu izšolali in prišli do visokih položajev, Lučka celo do diplomatske službe. Zakaj sploh to omenjam? Vsi štirje so se še kot otroci znašli v popolnoma tuji deželi, a kljub temu uspeli brez znanja jezika, brez znancev ali sorodnikov, prav gotovo pa s pomočjo in podporo mnogih dobrih ljudi. Pa s svojim delom in napori, saj so pričeli z najnižjimi opravili.

Moj mož Miklavž Kržan je bratranec štirih Ivanovih in Malčinih otrok. Vedno mi je vedel povedati veliko lepega o obeh bratrancih in sestričnah, pa o njunih starših, stricu Ivanu in teti Malči. Otroci obeh družin so se veliko družili, kolesarili, hodili na izlete, sprehode, se skupaj igrali in marsičesa domislili, tudi kaj manj pametnega. Moj mož in Marko sta bila sošolca in prijatelja od prvega razreda osnovne šole do Škofijske klasične gimnazije. Starše so družili enaki svetovnonazorski pogledi. Obe materi sta si zaupali skrbi in veselje z otroki, oba očeta pa podobna strokovna stališča: Ivan Martelanc je bil vodilni zavarovalničar, možev oče pa ravnatelj Ljudske posojilnice. Ob koncu vojne so Kržanovi in sorodniki – ob rožnem vencu med prsti stare mame zvedeli, da sta bila Ivan in Malči umorjena. O njunih štirih sirotah pa leta dolgo ni nihče ničesar vedel.

Poroka Marka Martelanca z Vando v Buenos Airesu. Poročil ju je Markov brat Jošt, ob nevesti stoji priča, Markova sestra Lučka

Figure 19. Poroka Marka Martelanca z Vando v Buenos Airesu. Poročil ju je Markov brat Jošt, ob nevesti stoji priča, Markova sestra Lučka

Po mnogem pripovedovanju sem končno spoznala Marka, Jošta in Lučko, Cvetka je umrla še dokaj mlada. Za vedno se je v domovino vrnil edino Jošt, ki je bil nazadnje župnik na Bledu. Še vedno imam v spominu nedeljsko popoldne, ko sta Jošta obiskala brat Marko in sestra Lučka. Sedeli smo v dnevni sobi župnišča s pogledom na sončni Bled! Na priljubljen kraj poročnega potovanja Ivana in Malči. Tisto popoldne sem samo poslušala: drug prek drugega so njuni odrasli otroci hiteli obujati spomine, pa ne žalostnih, same lepe in vesele, ki so dar srečnega, bogatega otroštva in dediščina plemenitih, dobrih in srčnih staršev. Gledala sem njihove obraze, sijoče ob pripovedovanju; žareče oči ob spominih in vlažne od solza. V obujanju spominov in doživetij so prehitevali drug drugega. Nobenih očitkov, nobene grenkobe, niti sledu sovražnosti! Bili so srečni. Obrazi so jim sijali! Bili so med svojimi ljudmi, v domovini svojih otroških let in svojih staršev!

Postali so del mene.

[Stran 34]

3.2. O domobrancih v Suhem Dolu pri Lučinah

Vincencij Demšar

3.2.1.

Pogovor z g. Jakobom Koširjem je bil opravljen na pobudo Franca Arnolja iz Volče v Poljanski dolini v četrtek, 14. decembra 2017, na Koširjevem domu, Dolge Njive pri Lučinah. Gospod Košir kljub 90 letom še dobro vidi brez očal, dobro sliši in sploh izkazuje neverjetno svežino misli in duha.

3.2.2.

Kakšno je bilo Vaše otroštvo?

Rojen sem bil pri Mihu na Dolgih Njivah 6. julija 1927 kot četrti otrok. Bilo nas je 15 otrok. Imeli smo manjše posestvo z okoli 6 ha zemlje. Redili smo dve kravi in še kakšno manjšo žival. Redno pa je bil pri hiši konj, saj je oče vozil smetano na Hotavlje. Starejši brat Albin je bil v taborišču Mauthausen od 16. januarja 1942 do oktobra 1942. Taborišče je sicer preživel, a je prišel domov samo umret. Še tisti mesec, ko se je vrnil, je od vsega hudega umrl. Povedal je pa vendar, kako so se nekateri slovenski komunisti obnašali v taborišču. Za vsak prekršek je dobil kršitelj trideset udarcev. Ko je bil tako kaznovan Slovenec taboriščnik, ga je kot prostovoljec njegov rojak komunist že z nekaj udarci tako stolkel, da je bil mrtev. Drugi dan je ta pretepač že dobil nagrado – postal je kapo. Kasneje je bilo pod tem kapom še huje.

Kako ste pa doživeli t. i. Poljansko vstajo?

To je bilo pa nekaj posebnega. V drugi polovici decembra 1941 je prišel Stane Žagar v Brebovnico k Šupc. Zbralo se je kar precej ljudi od 18. do 60. leta in Stane Žagar je navduševal za odpor, češ da Nemce hitro lahko preženejo iz Poljanske doline. Žagar je rekel, da on govori bolj okvirno, kako in kaj v podrobnostih pa bo povedal Anton Nartnik. Ko so prisotni slišali to ime, čeprav Nartnika tedaj ni bilo zraven, so se hitro začeli razhajati, saj je bil omenjeni Nartnik med domačini na izredno slabem glasu. Ostali so samo še dva, trije. Ta Nartnik je potem padel v Okroglem. Njegova sestra je ob koncu vojne zahtevala od partizanske komande v Šentvidu, da mora biti za njenega brata ustreljenih 50 domobrancev. Nabrali so jih 48. Da so pa njeni zahtevi ugodili, so usmrtili še dva mlada domobranca, ki sta sicer bila že amnestirana.

Kdaj ste postali vojak?

Na nemški postojanki v farovžu v Lučinah je bil za komandirja Avstrijec Radl iz Železne Kaple na Koroškem. Ta je svetoval domobranskemu vodstvu, naj fante, rojene v letih 1926 in 1927, raje rekrutirajo za domobranstvo, kot da odhajajo na nemško vzhodno fronto. Tako so takrat, konec novembra 1943, mobilizirali po naši fari kakih pet fantov, med temi tudi mene, v postojanko v Suhem Dolu. Postojanke domobrancev so bile kar po hišah v Slevcu nad Lučinami: pri Sedeju, v Sedejevi bajti in pri Katark v Suhem Dolu. Bili smo kar po hišah, razen pri Sedeju, kjer so za nas temeljito preuredili posebno zidano zgradbo za hlevom. Stavba je bila dolga okoli deset metrov in široka okoli osem metrov. Še danes stoji, na zunaj taka, kot je bila takrat. Tu so bili kuhinja in ležišča na pogradih.

Kakšno ste imeli opremo?

Ob mobilizaciji smo dobili v župnišču vojaške svetlo zelene obleke, ki so nam jih dali Nemci. Dobil sem tudi kratko italijansko puško brez noža in s kakšnimi dvajsetimi naboji.

Kako pa je sicer potekalo življenje vas, domobrancev?

Po prihodu med domobrance nismo imeli nobenih posebnih vojaških vaj oz. usposabljanja. Komanda je bila vsa slovenska. Hodili smo v patrole in spominjam se, kako nas je nekoč neka ženska prosila, naj pridemo k njej pogledat, kako so ji partizani vse pokradli, in naj

[Stran 35]

Jakob Košir na svojem domu

Figure 20. Jakob Košir na svojem domu

gremo za temi partizani in jih napademo. Pa nismo šli. Žensko smo poznali in nas je hotela zvabiti v partizansko zasedo, ki je bila pri njeni hiši. Vodja je ženski povedal, da domobranci niso zato tu, da bi se s partizani pobijali. »Tako kot mi tudi oni radi žive,« je dejal.

Sicer pa je nemški komandir Radl v Lučinah imel stalne stike s partizani, tako da se z njimi nismo srečevali, razen če so slednji naredili pohod brez dogovora z Nemci. Večina Nemcev v župnišču so bili Korošci in so nekateri znali slovensko. Bilo jih je okoli dvajset in so bili v glavnem sami starejši moški. Znali so tudi marsikaj narediti. Tako so drvarnico pri župnišču lepo uredili za dobro mizarsko delavnico. Naredili so klopi, mize, vaze ipd. Seveda tega sprva niso pokazali. Je pa komandir Radl, doma iz Železne Kaple, nekje sredi vojne pri Koširju spregovoril tekoče slovensko, s čimer se je izdal, da vse razume.

Spominjam se partizanskega napada na našo postojanko 8. septembra 1944. Vse je bilo izdano in pripravljeno. Partizani so celo to vedeli, kdo bo na straži. Zasedli so položaje nad nami, računajoč, da nas bodo iznenadili. Vendar iz tega ni bilo nič. Na straži je bil 15-leten fant. Po cesti mimo naše postojanke so prišli trije terenci, ki se na klic našega stražarja niso hoteli ustaviti. Zato je stražar ustrelil v zrak in s tem aktiviral k pravočasni obrambi vse nas, druge domobrance. Tako ni bilo nič z partizanskim presenečenjem. Omenim naj, da se je ta fant ob vrnitvi nas, domobrancev, z vlakom v Škofjo Loko srečno izmuznil z vlaka. Namreč takrat, ko so odprli živinske vagone, s katerimi so nas pripeljali iz Podrožce v Škofjo Loko, so partizani in drugi začeli kričati na nas in nas pretepati, njemu pa se je uspelo izmuzniti z vlaka na drugo stran in med tem vsesplošnim kričanjem se je skril pod vagon in se rešil.

[Stran 36]

Ko smo prišli na loški grad, so ga ves teden po vseh sobah še iskali, a ga niso našli. Odšel je čez mejo.

Domobranci na postojankah so bili večinoma starejši. Z menoj sta bila dva mlada Prosena: Tone in Slavko. Tone je bil zelo razgledan, veliko je vedel. Bil pa je bolj molčeč. Naš komandir je bil sprva domačin, potem pa je prišel nekdo iz Ljubljane. Zelo dober, fejst fant je bil ta iz Ljubljane. Za našo hrano so skrbeli Nemci in nismo bili lačni. Nemci so imeli svojega zdravnika, ki je bil nastanjen in imel ambulanto v šoli. Prav tako je bila v Lučinah v tem času slovenska osnovna šola. Bili sta dve učiteljici iz Ljubljane. Po vojni je učila v Lučinah zelo dobra učiteljica Anica Pečnik iz Škofje Loke.

Poleg patrol smo imeli tudi stalne straže, kamor sem prišel po razporedu. Spominjam se pripovedi domobrancev o dogodku v Zadobju, kjer pa nisem bil zraven. Neka partizanska brigada je nabrala po Žireh voznike s konji in prišla z vozovi ropat po hišah, kjer so bili domači očetje ali fantje pri domobrancih. Zato so zvedeli tudi domobranci, doma iz Zadobja. Kakih osem jih je odšlo z mitraljezom v zasedo nad Zadobjem, in ko so pripeljali prvi vozniki po poti v Lučine, so na enem ovinku udarili. Prvemu vozu so uničili eno kolo in celotna kolona voznikov se je zato ustavila. Tako so pognali celo brigado v beg. Od domobrancev je bil eden ranjen v nogo.

Kaj pa versko življenje?

Po izgnanstvu vseh duhovnikov z Gorenjske so bile redko svete maše. Duhovnik Pipp je sicer občasno prišel in prav tako redko nemški duhovnik iz Stare Loke (Bessel). Včasih je prišel tudi duhovnik Srečko Huth. O slednjem sem pred časom bral, mogoče v Reporterju, da so ga partizani med vojno pobili nekje na Gorenjskem. Po ustanovitvi domobranske postojanke v Lučinah pa je prišel pred koncem leta 1944 nazaj duhovnik Pipp, ki je imel redne maše ob nedeljah že leta 1944 v Lučinah. K tem mašam smo hodili poleg civilistov tako domobranci kot nemški vojaki. V cerkev nismo šli z orožjem, smo ga pustili zunaj, pod lopo. Seveda je bila ta čas naša straža pri cerkvi. Mi kot domobranci nismo imeli svojega kurata, pač pa smo zvečer skupaj zmolili nekaj očenašev.

Kako in kdaj ste odšli s postojank maja 1945?

Mi smo že dolgo prej vedeli, da bo Nemčija vojno izgubila, tako so nam tudi govorili. Radia nismo imeli. Dobivali pa smo časopis Gorenjski domobranec. Pričakovali smo, da nas bodo Angleži sprejeli in da partizani ne bodo mogli uveljaviti komunistične oblasti. Zato smo se tudi organizirano umikali na Koroško. Iz Lučin smo odšli skupaj vsi domobranci 3. ali 4. maja 1945. Iz postojanke v Slevcu so odšli nekaj ur pred nami. Prvi dan smo računali, da pridemo do Valterskega Vrha in da se tam odpočijemo in prenočimo. Od tam je bil tudi naš soborec Janez Stanonik, Perkov. Pa je prijezdil ta večer v Kovski Vrh nekdo s sporočilom, da če hočemo priti po mostu čez Savo, moramo biti čez do polnoči, ker bodo potem partizani vrgli most v zrak. Počitka je bilo konec, zato smo odhiteli proti Kranju. In res: ko smo bili na drugi strani Kranja, se je že slišalo miniranje. Ko že o tem govorim, naj povem, da sta se pri Stržinarju srečala domobranec in partizan, oba sta hkrati ustrelila in oba sta bila hkrati mrtva. Že prvi dan je »zastalo« kakih pet domobrancev iz Suhega Dola. Bilo je različno: nekateri niso hoteli na Koroško, drugi, ki so bili med nami ovaduhi, pa se partizanske oblasti niso bali. Na postojanki pri Kocon sta dva domobranca izdajala. Enega izdajalca so imeli tudi v Slevcu. Nekateri so se potem dolgo skrivali. Npr. Mežnar iz Bukovega Vrha se je skrival, ker je bil nemški vojak. Permetovcov Jože se je skrival doma v Zadobju.

Kako pa potem?

Ko smo prišli v Križe, smo dobili hrano in malo počili. Pod noč so že letele partizanske

[Stran 37]

Na lanskem decembrskem srečanju NSZ v škofovih zavodihgranate proti Ljubelju. Zato smo hiteli kar ob cesti po bregu; cesta je bila polna drugih umikajočih se. Naš cilj je bil priti do večera do tunela. Pa ni šlo. Umaknili smo se v neko goščavo in tam preživeli noč. Jaz sem zaspal tako trdno, da nisem do jutra ničesar slišal. Tretji dan smo hoteli skozi tunel, a ga je s tankom zaprl neki Nemec ali pa je bil v nemški uniformi partizan in ni nikogar pustil naprej. Četniki so posredovali in smo nadaljevali pot skozi tunel, ki je bil neurejen. Notri je bila voda, delno so osvetljevali tunel avtomobili, ki so tudi vozili skozi. Ta dan smo prišli do mostu čez Dravo. Rupnikov bataljon je prisilil partizane k umiku in smo lahko šli naprej. Na drugi strani mostu smo na ukaz Angležev morali odložiti orožje in prispeli smo na Vetrinjsko polje. Posebej so bili civilisti, posebej vojska, a vsi pod milim nebom. Kmalu so bile v bližini vse smreke omajene sedem do osem visoko, ker so ljudje potrebovali lubje za streho. Vojaki smo imeli še šotorska krila.

Figure 21. Na lanskem decembrskem srečanju NSZ v škofovih zavodih
granate proti Ljubelju. Zato smo hiteli kar ob cesti po bregu; cesta je bila polna drugih umikajočih se. Naš cilj je bil priti do večera do tunela. Pa ni šlo. Umaknili smo se v neko goščavo in tam preživeli noč. Jaz sem zaspal tako trdno, da nisem do jutra ničesar slišal. Tretji dan smo hoteli skozi tunel, a ga je s tankom zaprl neki Nemec ali pa je bil v nemški uniformi partizan in ni nikogar pustil naprej. Četniki so posredovali in smo nadaljevali pot skozi tunel, ki je bil neurejen. Notri je bila voda, delno so osvetljevali tunel avtomobili, ki so tudi vozili skozi. Ta dan smo prišli do mostu čez Dravo. Rupnikov bataljon je prisilil partizane k umiku in smo lahko šli naprej. Na drugi strani mostu smo na ukaz Angležev morali odložiti orožje in prispeli smo na Vetrinjsko polje. Posebej so bili civilisti, posebej vojska, a vsi pod milim nebom. Kmalu so bile v bližini vse smreke omajene sedem do osem visoko, ker so ljudje potrebovali lubje za streho. Vojaki smo imeli še šotorska krila.

In kako ste se vračali?

Iz Vetrinja smo odšli 28. maja 1945. Rečeno nam je bilo, da gremo v Italijo. Ko smo bili že na tovornjaku, je prišel mimo Žirovec Jože Luznar, Matkov stric, in povedal, da ne gredo v Italijo, temveč v Jugoslavijo. Žirovci pa pokonci, češ da laže. Povedal je, da je tako bral v avstrijskih časopisih, kar je bilo res. Ta Žirovec je preživel in sem ga srečal dvajset let kasneje. Nobeden ni šel s tovornjaka. V Podrožci so nas dali v zaprte živinske vagone in jih zaklenili. Poveljujoči kader so dali v poseben vagon. Angleži so odšli in prevzeli so nas partizani. Nastal je strašen strah. Ko smo prišli na Jesenice, so odprli vagon in začeli spraševati po imenih. Kradli so nam vredne predmete, zlasti ure, prstane. Iz vagona nismo smeli. Oficirje pa

[Stran 38]

so že vlačili iz vagonov. Teh ni veliko ostalo v vagonu. Nekateri oficirji so se modro že prej pomešali med navadne vojake, domobrance. Pred leti so odkrili grobišče pobitih oficirjev pri Jesenicah.

Kako je bilo v Škofji Loki?

Preostale so nas odpeljali do Škofje Loke, kjer smo morali vsi izstopiti. V tem transportu smo bili samo vojaki; razen enega vagona civilistov. Odgnali so nas na grad v četverostopih. Ob cesti so stali ljudje in nas zmerjali in kleli, partizani pa pretepali že na poti; otroci so v nas metali kamenje. Kovšakov Polde je na tej poti do gradu dobil po hrbtu že toliko udarcev, da so mu zmečkali čutarico. Naš komandir se je pomešal med navadne vojake, brez čina. Nihče ga ni izdal. Zadnjič sem ga videl v Škofji Loki na gradu. Iz Škofje Loke smo odšli 15. junija v Šentvid, v Škofove zavode. Nas, mladoletne, so nagnali v grajsko kapelo, kjer smo bili tako natlačeni, da smo komaj stali. Sprva smo bili v kapeli, potem smo dobili zgoraj v prvem nadstropju velik prostor, ki so ga enkrat kasneje preuredili v tri sobe. Partizanski komandant za nas je bil Marko Vrhunc. Kasneje je bil Titov tajnik. Pred časom je bil z njim pogovor v televizijski oddaji Spomini in je tudi omenil, da je bil eden od komandnega kadra v Škofovih zavodih. Jaz sem ga prepoznal po glasu. Do nas ni bil slab in nas je celo ščitil pred izživljanjem naših stražarjev. Nekega stražarja je našel pri tem početju in ga je celo tako kaznoval, da ga je degradiral v navadnega zapornika. Za hrano smo dobili največkrat repne olupke v vodi in perje od pese t. i. ošabe.

Kdaj so vas izpustili in kako ste šli domov?

Po amnestiji smo 8. avgusta smeli oditi z odpustnicami. Iz zavoda nas je hkrati skupaj odšlo šest: trije iz Črnega Vrha in trije iz našega konca. Vodil nas je mlad fant iz Črnega Vrha, ki je rekel, da pot pozna, ker je pred vojno večkrat šel z mamo v Šentvid. Nekje pri Preski ali Medvodah nam je rekel, naj počakamo, da bo skušal dobiti kaj hrane, kruha, ker ima tu sorodnico. Kmalu smo zaslišali lajanje psov in zmerjanje fanta z belčkom. Hitro smo tekli stran od vasi. Proti večeru smo prišli do Žirovca v Bodovljah, kjer je živel stric našega vodiča. Jesti so nam dali malo, da ne bi preveč trpeli naši skrčeni želodci. Gospodar nam je dovolil prespati na hlevu z naročilom, da se moramo zjutraj že pred pol četrto odpraviti dalje, ker podnevi lovijo domobrance po gmajni. Res smo tako zgodaj odšli. Pred tem pa nam je dal velike kose kruha. Šli smo na Valterski Vrh in naprej do kapele pri Kuzucu. Tu smo se ločili in mi trije smo odšli čez Pasjo ravan, Frtičarja in Bizovičarja domov. Malo pred poldnem sem bil doma. Komaj so me prepoznali. Še isti dan sem se stehtal in imel 37 kg. Mojo domobransko obleko je mama takoj sežgala, ker sem bil tako ušiv.

Opozorilo v Bodovljah je bilo na mestu. Neka ženska mi je kmalu potem povedala, kako je opozorila Brnovega Janka, ki je bil med vojno na domobranski postojanki na Črnem Vrhu, naj se umakne, ker ga iščejo. Res se je umaknil čez mejo in še sedaj živi v Kanadi.

18. marca 1948 sem odšel služit jugoslovanski vojaški rok za leto in pol – v pehoto; sprva v Sremsko Mitrovico, nato pa v Kikindo. Bil sem štabni kurir skupaj s samimi Slovenci na vojnem odseku v Kikindi. Služiti bi moral dve leti, pa so mi priznali pol leta domobranske vojske.

Po Fruški gori so v tistem času lovili četnike. Neki oficir se je z vso silo zaletel v drevo, ker je bila noč in je mislil, da je zagrabil četnika.

[Stran 39]

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.