Zaveza št. 115

Z

2. Kako se je začelo

2.1. Razmišljanje ob novi knjigi dr. Jožeta Možine Slovenski razkol

Janko Maček

2.1.1.

Konec lanskega leta je izšla knjiga dr. Jožeta Možine Slovenski razkol in bila v nekaj dneh razprodana. Glavna predstavitev knjige je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na njej sta govorila tudi oba znanstvena recenzenta dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Mitja Ferenc. Ta 621 strani obsegajoča monografija je pravzaprav Možinova razširjena in dopolnjena doktorska disertacija. Izšel je že tretji ponatis in avtor predstavlja knjigo po raznih krajih Slovenije.

Dr. Možina je za pripravo te knjige opravil veliko delo. Sodelavci revije Zaveza vemo, kako zahtevno je spraviti skupaj gradivo za malo daljši članek, ki pa večinoma ni več kot zapis pripovedi ljudi, ki so težke dogodke osebno doživeli. Pred tridesetimi leti jih je bilo težko pridobiti za sodelovanje, sedaj pa jih skoraj ni več. Tudi ustanoviteljev in prvih sodelavcev Zaveze skoraj ni več. Hvala Bogu, njihovo delo pri nas nadaljujejo mlajše moči; zato se mi zdi prav, da ob tej priložnosti obudimo tudi nekaj spominov.

Toda poglejmo najprej na kratko, kaj sta povedala znanstvena recenzenta. Dr. Mitja Ferenc najprej poudarja, da je slovensko zgodovinopisje desetletja čakalo na znanstveno raziskavo, zakaj so med drugo svetovno vojno v Ljubljanski pokrajini nastali oboroženi oddelki tradicionalnega tabora. Slovenski komunisti, podrejeni Kominterni, so v začetku okupacije zagovarjali sporazum med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, angleško vojno proti Nemčiji pa obravnavali kot imperialistično. Aprila 1941 zato ni bila ustanovljena Osvobodilna (OF), ampak Protiimperialistična fronta (PIF). Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 so se – spet na ukaz Kominterne – preusmerili in PIF preimenovali v OF. V pričakovanju hitrega konca vojne so oklicali boj proti okupatorju, vsiljevali komunistično oblast in forsirali revolucijo. Začeli so pobijati posamezne politične nasprotnike in cele njihove družine. S tem so izgubili simpatije, ki so jih do tedaj uživali v tradicionalnem taboru, ki je vsekakor bil usmerjen proti okupatorju, zlasti proti Italijanom. Ko je tudi okupator na nerazumljive partizanske poboje začel odgovarjati s krutimi represalijami proti neoboroženemu prebivalstvu, so začeli tudi v tradicionalnem taboru misliti na samozaščito. Odločilni vzrok za ustanovitev prvih oboroženih oddelkov tega tabora sta torej bili resnična stiska in skrb za ohranitev življenja ter premoženja.

Dr. Tamara Griesser Pečar začne recenzijo z ugotovitvijo, da je znanstvena monografija Jožeta Možine Slovenski razkol izredno dragocen prispevek k boljšemu razumevanju zgodovine druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Dr. France Bučar, ki je predsedoval slovenski skupščini takoj po osamosvojitvi, je leta 1990 razglasil konec državljanske vojne. S tem je potrdil razdvojenost Slovencev, ki sega daleč nazaj na začetek druge svetovne vojne. Dr. Griesser Pečarjeva poudarja, da je za razumevanje dogajanja v Sloveniji od jeseni 1941 treba upoštevati dve ravni: okupacijo in odpor proti njej ter revolucijo in protirevolucionarni odpor. Komunistična partija Jugoslavije je bila od avgusta 1921 prepovedana in je delovala v ilegali. Edinstveno priložnost za prevzem oblasti je videla v okupaciji. Kardelj je že leta 1940 v Zagrebu povedal, da bodo komunisti šli v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli priložnost za revolucijo. Torej njihov glavni cilj nikoli ni bila osvoboditev izpod okupatorja, ampak revolucija – prevzem oblasti. Vseskozi so seveda uravnavali svoje delovanje po navodilih Kominterne. Zato so šele po 22. juniju 1941 preimenovali PIF v OF in razglasili boj proti okupatorju, hkrati pa v zmotnem pričakovanju hitrega konca vojne monopolizirali ta upor in začeli likvidirati

[Stran 15]

Med prvimi žrtvami slovenskih komunističnih revolucionarjev v občini Velike Lašče je bil gozdni čuvaj Ignac Križman, ki ga je 14. februarja 1942 „likvidirala“ Dakijeva leteča patrulja. Ustrelili so ga nanjegovem domu v Borovcu vpričo družine. Na sliki Križmanova vdova in šest otrok.

Figure 4. Med prvimi žrtvami slovenskih komunističnih revolucionarjev v občini Velike Lašče je bil gozdni čuvaj Ignac Križman, ki ga je 14. februarja 1942 „likvidirala“ Dakijeva leteča patrulja. Ustrelili so ga na
njegovem domu v Borovcu vpričo družine. Na sliki Križmanova vdova in šest otrok. (Slovenski razkol, str. 418)

politične nasprotnike; tudi take, ki so bili nasprotniki okupatorja, vendar zunaj OF. S tem so si hoteli zagotoviti prevlado.

Vsi taki nasprotniki so bili razglašeni za izdajalce in do konca maja 1945 je avgusta 1941 ustanovljena VOS samo na ljubljanskih ulicah likvidirala osemdeset Slovencev, med njimi dr. Lamberta Ehrlicha, ki je 1. aprila 1942 italijanski vojaški oblasti izročil spomenico, v kateri ostro kritizira italijanske represalije nad neoboroženim, nič krivim prebivalstvom. Tradicionalni tabor zato ni mislil na kolaboracijo, ampak na samoobrambo. Posebno agilni pri tem so bili Stražarji in o tem govori tudi pred nedavnim odkriti arhiv Akademskega kluba Straža.

Osrednje poglavje monografije ima naslov Začetki oboroženega upora proti partizanskemu gibanju in revoluciji, ki je uvod v devet podpoglavij na podlagi geografskih enot, v katerih avtor izredno natančno opisuje, kako se je partizansko nasilje nad prebivalstvom po posameznih območjih stopnjevalo, ter ugotavlja, da so partizani večkrat izzivali okupatorje, ki so se potem maščevali. Partizani vaščanov niso branili, ampak so se najpogosteje kratko malo umaknili. Poglaviten vzrok za začetek samoobrambe je bila zaščita življenja in premoženja; pri tem je podeželje prehitelo Ljubljano, zato govorimo o vaških stražah.

V sklepni analizi avtor z grafi in tabelami nazorno prikaže civilne žrtve v Ljubljanski pokrajini in se pri tem opira na bazo žrtev, ki jo je postavil Inštitut za novejšo zgodovino, iz katere je razvidno, da je protirevolucionarna stran sama ali v sodelovanju z okupatorjem povzročila malo smrti civilistov, visoka pa je

[Stran 16]

V Loški dolini sta bila med prvimi žrtvami revolucionarjev 60 letni oče Franc Zigmund in njegova 23 letna hči Alojzija iz Iga vasi. Partizani so ju ustrelili 16. marca 1942 zvečer. Ob krstah je vdova s sinom in tremi hčerkami.

Figure 5. V Loški dolini sta bila med prvimi žrtvami revolucionarjev 60 letni oče Franc Zigmund in njegova 23 letna hči Alojzija iz Iga vasi. Partizani so ju ustrelili 16. marca 1942 zvečer. Ob krstah je vdova s sinom in tremi hčerkami. (Slovenski razkol, str. 373)

številka civilnih žrtev, ki sta jih povzročila revolucionarna stran in okupator. Temeljitega razmisleka je potreben podatek, da je bilo med civilnimi žrtvami partizanskega nasilja veliko žensk in otrok, celo dojenčki. Revolucionarna stran je več kot pol leta napadala tradicionalno, preden je ta odgovorila z oboroženo silo. Grisser Pečarjeva zaključi svojo recenzijo z navedkom, da monografija odkriva del doslej neraziskane zgodovine.

2.1.2. Osrednje poglavje knjige Slovenski razkol

Poglavje ima naslov Začetki oboroženega upora proti partizanskemu gibanju in revoluciji. Razdeljeno je na devet podpoglavij po geografskih enotah: Šentjošt, Rovte in Polhograjski Dolomiti, Vidovska planota, Bloška planota, Loški Potok, Begunje pri Cerknici, Loška dolina, Velike Lašče, Dobrepolje in Struška dolina.

Navedena območja kot središče protipartizanskega upora obravnava avtor še posebno natančno, posebno pozornost pa seveda posveča Ljubljani, kjer je revolucionarna stran najprej in najbolj sistematično napadla tradicionalni tabor, ki na tak napad sploh ni bil pripravljen.

Študenti v Akademskem klubu Straža in Mladci dijaške Katoliške akcije so na primer govorili in študirali o komunizmu kot brezbožni ideologiji, ne pa o komunistični VOS in partizanih, ki z orožjem v roki brezobzirno nastopajo proti političnim nasprotnikom; o tem so vedeli zelo malo, ker pred aprilom 1941 tega še niti ni bilo. Spomnim se velikega tedna leta 1941. Ker sta v Šentjoštu dve cerkvi, smo božji grob vedno imeli v mali cerkvi. Iz malih knjižic so molili molitveno uro, kjer je bila tudi prošnja, ki se me je vedno posebno dotaknila: Najhujšega zla sedanje dobe, organiziranega brezboštva, reši nas, o Gospod! S tem ne mislim reči, da ni bilo prav, če smo tako molili; ne mislim reči, da se strinjam s Kocbekom, ki je

[Stran 17]

poudarjal nujnost spremembe slovenskega narodnega značaja, ki se je tudi njega prijela, in ko je neko nedeljo kmalu po krutem umoru kaplana Novaka in učiteljice Čebuljeve govoril po maši Hinjčanom, je čutil, da nima kontakta z njimi: da on govori nekaj, oni pa mislijo na nekaj drugega; pa ni razumel, da jih je prizadelo, ker so jim ubili kaplana in učiteljico; zato v razgovoru s Kidričem kot kristjan tudi ni nastopil proti takemu pobijanju.

Marsikdo bi pričakoval, da bodo prvi protirevolucionarni oddelki nastali v Ljubljani, kjer je bil tradicionalni tabor najprej in najbolj organizirano napaden. Vendar ni bilo tako. Zgodilo se je, da so na podeželju, ki je bilo v težki stiski zaradi partizanskih rekvizicij in predvsem zaradi umorov, ne da bi spraševali okupatorje, poiskali orožje, ki so ga imeli skritega od razpada nekdanje jugoslovanske vojske, in se uprli partizanskemu nasilju. Tako so nastale prve vaške straže. Pri tem so bili nekateri povezani s Slovensko legijo, toda kmalu sprevideli, da si z njo ne bodo mogli pomagati, kajti bila je vojaško organizirana bolj na papirju in za čas, ko bo treba na poziv zaveznikov udariti po okupatorju. Tudi ko je bilo že očitno, da maloštevilni komunistični partizani in OF predstavljajo večjo nevarnost za narod kot številni okupatorski vojaki, je trajalo precej časa, da se je legija preorientirala in nastopila proti domačemu nasprotniku.

Kot vemo, je bila prva taka vaška straža pri Sv. Vidu nad Cerknico. O težkih razmerah na Vidovski planoti in poizkusu upora proti komunističnemu nasilju piše Slovenski razkol na straneh 228 do 264. Za boljše razumevanje tega problema in knjige poglejmo nekoliko na Vidovsko planoto. Ko so tamkajšnji prebivalci 23. aprila 1942 popoldne slišali, da na Krvavi Peči bije plat zvona, so gledali, kje gori, na kraj pameti jim pa ni prišlo, da zvon sklicuje Dakijevo letečo patruljo za morilski pohod k Sv. Vidu. Nočilo se je že, ko se je patrulja ustavila v Tavžljah in nekaj jih je vstopilo v hišo vidovskega župana Antona Tekavca, ki se je malo prej vrnil s poti in počival na topli kmečki peči. Nobenega od partizanov, ki so vstopili v hišo, ni poznal niti ni vedel, kaj so. Ko so mu povedali in ga pozvali, da takoj gre z njimi, je odgovoril, naj pridejo podnevi, oni pa so ga prerešetali z devetimi streli in odšli, kot da se ni nič zgodilo.

Na bližnjem Rudolfovem so iskali Andreja Rudolfa. Ko ga niso našli, so odšli naprej k Sv. Vidu in v občinski pisarni ustrelili tajnika Franca Strleta, neuspešno iskali v Zali občinskega odbornika Franca Strleta (isto ime kot ustreljeni tajnik), nato pa že pozno ponoči obkolili na Osredku hišo še enega odbornika Valentina Strleta. Ta se je sicer poskušal rešiti skozi okno, toda na begu ga je zadela partizanska krogla. Tako je patrulja v nekaj urah odstranila vidovsko občinsko oblast, in ko je prišla italijanska ofenziva, ni bilo nikogar, ki bi rekel dobro besedo za ljudi.

Dan po teh pobojih je bila Dakijeva leteča patrulja »zaradi posebne hrabrosti in požrtvovalnosti« preimenovana v Proletarsko udarno patruljo.

Negotovost in strah sta zajela celo občino in okolico. Franc Strle in Andrej Rudolf sta takoj odšla v Novo vas na Bloke pod italijansko

Pobijanje žensk so ljudje obsojali, zato je Edvard Kardelj 12. junija 1942 na to opozoril Zdenko Kidrič. Na fotografiji je izsek iz originalnega pisma.

Figure 6. Pobijanje žensk so ljudje obsojali, zato je Edvard Kardelj 12. junija 1942 na to opozoril Zdenko Kidrič. Na fotografiji je izsek iz originalnega pisma. (Slovenski razkol, str. 375)

[Stran 18]

Na Vidovski planoti so partizani 23. aprila 1942 ustrelili vidovskega župana Antona Tekavca na njegovem domu v Tavžljah. Isti večer so v občinski pisarni pri Sv. Vidu ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta, na Osredku pa še odbornika Valentina Strleta. Na sliki Anton Tekavec z ženo Marijo.

Figure 7. Na Vidovski planoti so partizani 23. aprila 1942 ustrelili vidovskega župana Antona Tekavca na njegovem domu v Tavžljah. Isti večer so v občinski pisarni pri Sv. Vidu ustrelili občinskega tajnika Franca Strleta, na Osredku pa še odbornika Valentina Strleta. Na sliki Anton Tekavec z ženo Marijo. (Slovenski razkol, str. 229)

zaščito, nekaj mlajših fantov pa se je odločilo, da se bodo sami branili. Poiskali so skrito orožje in najprej prenočevali skupaj na prostem, po 1. maju pa so se utrdili v Makovčevi hiši, ki je bila najbolj trdna hiša v vasi. Zavarovali so vrata, okna pa založili z vrečami soli, kajti v hiši je bila tudi trgovina.

Ker so bili v nevarnosti tudi pred Italijani, so vsako jutro vreče umaknili z oken, da je bilo videti vse normalno. V tem času so do njih gotovo prihajale tudi vesti o partizanskih pobojih, saj so 10. maja pomorili Rome na Mačkovcu, 17. maja v soteski Iške itn.

27. maja okrog dveh popoldne je prišlo sporočilo s Krvave Peči, da naj se pripravijo na partizanski napad. Večina fantov je bila tedaj pri delu na polju. Hitro so se zbrali in založili okna z vrečami soli. Fantov, ki so sicer prihajali iz bolj oddaljenih vasi, niti niso mogli poklicati. Preden so zaprli vrata, se jim je pridružil še kaplan Pezdir, ki se je vračal iz Ljubljane, in povedal, da so prejšnji dan vosovci ubili dr. Ehrlicha. Kaplan je fante, ki so pripravljali orožje, opozarjal: »Branite se, a ne ubijajte, saj so to naši ljudje!« Istega mnenja je bil tudi Makovčev oče.

Sonce je bilo še visoko, ko je do hiše prišlo kakih dvajset partizanov. Ustavili so se pred zaprtimi vrati in znan partizan je klical očeta, naj odpre, da se bodo pogovorili. Prebrisani Makovec se je izgovoril, da je bolan, naj pridejo drugič. Branilci so bili pripravljeni na položajih, a sploh niso streljali, čeprav so partizani brezglavo motovilili po dvorišču in streljali delno v zrak, delno pa tudi v hišo. Oboroženi so bili samo s puškami, medtem ko so branilci imeli dva puškomitraljeza. Šele ko je eden od napadalcev, oborožen s pištolo in bombo, po položnem hlevskem nadstrešku prilezel skoraj do hišnega okna, mu je Lojze

[Stran 19]

Makovec pomolil pod nos mitraljez in napadalec se je prestrašil ter se po nizki strehi zavalil na tla. Potem je Lojze spustil nekaj kratkih rafalov, vendar tako, da ni nobenega zadel. Kmalu nato so odšli, v dnevniku Šercerjevega bataljona pa je potem pisalo o »spopadu« in da so partizansko patrolo napadli belogardisti. Razumljivo, da so skušali opravičiti svoj neuspeh. Tudi France Popit na partijski konferenci na Cinku v Kočevskem Rogu ni govoril o njihovi brezglavosti, ampak o kaplanu Pezdirju in njegovem organiziranju bele garde.

Branilci po »spopadu« niso ostali v Makovčevi hiši, ampak so se premaknili na vzpetino nad Tavžljami, kjer se jim je pridružilo še nekaj fantov. Avtor monografije vidi v tem posebnost, glede »na druge protikomunistične skupine, ki so nastale iz samoobrambnih nagibov«. V že omenjeni »samokritiki« na Cinku, kot navaja Možina, je Popit povedal tudi sledeče: »Partizani so vedeli, da je treba uničiti belogardiste, predvsem kaplana, toda vsaka likvidacija mora imeti tudi politični uspeh.

Ko smo obkolili vas, so nam belogardisti pobegnili v sosednjo vas. Doživeli pa smo drug uspeh. Ko smo napravili pri kaplanu preiskavo, smo našli spisek vseh vaščanov. S + so bili zaznamovani belogardisti, z – pristaši OF, s k pa ljudje, ki naj bi bili komunisti. S tem spiskom smo hodili od hiše do hiše in ga kazali vaščanom. Ženske so bile vse divje in so trdile, da bodo kaplana raztrgale, če jim pride v roke. Napravili smo miting in iz belogardistične trdnjave Sv. Vida je prišlo na miting 300 ljudi.

Dokument s seznamom ustreljenih 28. maja 1942 po naredbi štaba Dolenjskega odreda.

Figure 8. Dokument s seznamom ustreljenih 28. maja 1942 po naredbi štaba Dolenjskega odreda. (Slovenski razkol, str. 457)

[Stran 20]

Škoda, da so nam ti belogardisti pobegnili, toda za zmeraj nam niso.« Tega mitinga (število udeležencev je brez dvoma pretirano) se je udeležil tudi Lojze Tekavec, sin nekdanjega župana, ki ga je avtor aprila 2016 posnel kot pričevalca: »Neverjetno, kaj vse so obljubljali: ‘Zakaj bi vsaka gospodinja sama kuhala juho? To bomo skupaj napravili. Pa veste, kako visok kruh pečejo v Rusiji? Tudi mi ga bomo, belega.’ Ljudje pa lačni – veste, kaj se to pravi, bila je lakota takrat. Ljudje so ploskali. Kako bo vse pravično in se bo gledalo na malega človeka. Jaz sem bil prisoten in sem vse to poslušal. Imeli so tudi harmoniko in pevski zbor. Lepo so zapeli!«

30. maja so vidovski uporniki spet dobili obvestilo, da se jim bliža večji partizanski napad. Najprej so mislili pričakati napadalce na hribčku nad vasjo, ko pa so videli, koliko jih prihaja, so se odločili za umik in se pravočasno izmuznili iz obkolitve. Z njimi sta bila tudi kaplan in Makovčev oče. V gozdu so skrili orožje, odšli na Rakek in se z vlakom odpeljali na Brezovico, kjer so na kaplanovem domu dobili prvo zatočišče. Kasneje so se pomaknili v Ljubljano; nekateri so celo odšli na Dolenjsko k nacionalni ilegali. Sami so se tako rešili, njihove družine in domovi pa so ostali nezaščiteni, prepuščeni partizanskemu nasilju.

Preden so napadalci odšli, so oropali dve hiši v Tavžljah, najhuje pa so se znesli nad Ruparjevimi v bližnjih Lešnjakih, kjer je bil doma Ludvik Rupar, ki se je uporni skupini pridružil šele 27. maja, ko so prišli na hrib nad njihovo hišo. Pobrali so ves živež in nekaj drugega blaga. Ker sta jim oče Rupar, kasnejši vidovski župan, in mlajši sin pobegnila, so odpeljali mamo Frančiško in jo še isti dan umorili. Njenega groba v Zali dolgo niso našli.

V nekaj stavkih je nemogoče opisati vse dogodke, ki so se tedaj zgodili v vidovski fari. Partizani so namreč naredili vse mogoče, da bi uporne fante vendarle dobili v roke. 2. junija je prišlo sporočilo, kot da so ga poslali domači fantje, naj na določen kraj blizu Cajnarjev pridejo Pavletova mama in hčeri Justina ter Neža in Pepca Makovec. Seveda so jih pričakali partizani, ki so potem vzeli še Zofko Tekavec. Mamo so kmalu spustili, dekleta pa so imeli več tednov zaprta v taborišču v Iški in se ni vedelo zanje. Je pa župnik Žužek prinesel pismo, s katerim je politkomisar Fric Novak grozil, da bodo »zajeti talci« postreljeni, če se begunci do 12. junija ne bodo javili z orožjem. Lojze Tekavec je tedaj s pismom odhitel na Brezovico, toda fantov ni več našel.

14. julija so umorili še župnika Žužka, ki se je z njihovo dovolilnico odpravil s kolesom v Cerknico. Potem so razširili vest, da so ga morali ustaviti, ker bi sicer Italijanom odnesel seznam sodelavcev OF. Tedaj pa se je že bližala italijanska ofenziva in po umoru župnika na Vidovskem ni bilo nikogar več, ki bi stopil pred Italijane in branil nič krive ljudi.

V knjigi Slovenski razkol je zgodba vidovskega protikomunističnega upora obširneje in natančneje pojasnjena, zato priporočamo, da sežete po knjigi, če morda še niste. V naši reviji Zaveza je že leta 1991 izšlo kratko, vendar zgoščeno poročilo pod naslovom Tako se je začelo, v katerem Tine Velikonja jedrnato popisuje vidovski upor. Obširneje je revija pisala o tem junija 1997 v 25. številki pod naslovom Teror povzroči upor in državljansko vojno – v svoji že uveljavljeni rubriki Kako se je začelo.

Poglejmo še nekatere poudarke knjige, ki se tičejo geografskih območij. Šentjošt se večkrat omenja kot prva vaška straža. Vemo, da to ne drži, saj je uradno nastopila 17. julija 1942, medtem ko so se fantje z namenom samoobrambe že konec aprila zbirali na Vidovskem, v Loškem Potoku pa sredi maja 1942, vendar je pri tem pomembno, da je Šentjošt postal prva od Italijanov dovoljena vaška straža in vzdržal tudi partizanski napad komaj teden po uradnem nastopu.

Večino podatkov o neuspešnem oefarskem osvajanju Šentjošta v času pred nastopom vaške straže pobere avtor od pričevalca Pavla Malovrha, rojenega leta 1925, ki je leta 1945

[Stran 21]

odšel na Koroško in nato v Argentino. Sam sem sicer o Šentjoštu precej pisal tako iz svojih doživetij kot iz pripovedi drugih neposrednih udeležencev dogodkov, vendar sem bil aprila leta 1942 star komaj enajst let, ko so partizani v vaški gostilni uprizorili zastraševalni miting, na katerem so vpričo zbranih vaščanov obtoževali Jakoba Žaklja, da organizira belo gardo, in zasliševali župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja.

Avtor ugotavlja, »da je bil aprilski miting in vse drugo, kar se je tedaj dogajalo, močen signal za prebivalce, da se bližajo težki časi. Spoznali so, da njihove varnosti in premoženja ne ogrožajo Italijani, ampak partizani, ki jim poleg vsega vsiljujejo še tujo ideologijo, do katere jim pač ni bilo. Do tistega večera namreč ni podatka niti s partizanske strani, da bi Šentjoščani ogrožali partizansko gibanje, ali kogarkoli izdali, kar je bil v tistem času pogost očitek. Totalitarna miselnost revolucionarjev je nujno privedla do konflikta. Posebnost Šentjošta je bila, da se v nasprotju s številnimi drugimi kraji ni razcepil, ampak je vztrajal pri svojem. Sodeč po pričevanjih, tu ni prišla do izraza razredna diferenciacija, vsaj ne tako, kot je bilo pogosto na podeželju, da bi si vaščani medsebojno škodovali« (Slovenski razkol, str. 155).

V Šentjoštu je gotovo močno odjeknil umor Mravljetovih na Brezovici 13. julija 1942 in horjulskega župana Bastiča ter njegove žene dan kasneje. Večino umorov je tiste dni na tem območju opravil komandir Peter Cafuta s partizanskim imenom Gad, znan po izredni krutosti. Pri Mravljetovih so na posebno krut način umorili očeta Antona in sinova Vinka ter Franceta, najstarejšega sina Antona pa so odpeljali s seboj na Ključ in ga tam umorili. Horjulskega župana Janeza Bastiča in njegovo ženo Marijo so umorili v zgodnjem nedeljskem jutru 14. julija 1942 ob cesti kak kilometer od doma. Bližnji kmetje so slišali županove krike in en sam strel. Bastiča so namreč ubili z nekim topim orodjem. Strah, ki je ob tem nastal, je bil tako velik, da si cerkveni pevci niso upali na pogreb svojega najstarejšega člana in njegove žene.

17. julija je v Šentjoštu nastopila vaška straža. Našega očeta od tedaj ni bilo doma, otroci smo pa dobili navodilo, da je kot župan šel v Ljubljano po opravkih, če bi kdo spraševal. Bilo je lepo, poletno popoldne; za očeta sem že povedal, mama, dekla in hlapec so na precej oddaljeni njivi želi pšenico in večina otrok je bila z njimi, le jaz sem bil kot varuh komaj štiri mesece stare sestre doma. Bila sva v kamri poleg kuhinje. Velika hišna vrata so bila zaklenjena, mala vrata, skozi katera se je prišlo naravnost v kuhinjo, pa ne. Naenkrat sem zagledal na dvorišču več oboroženih moških. Da so partizani, sem vedel, ker so imeli na kapah rdečo zvezdo. Komaj sem prišel v kuhinjo, so bili tam tudi oni oziroma so z nahrbtniki že hiteli v kaščo in kleti. Eden od njih: velik, razoglav in z neko ruto okrog vratu, očitno njihov glavni, je obstal sredi kuhinje in me

Na Brezovici so 13. junija v zgodnjih jutranjih urah partizani vdrli v hišo Mravljetovih in pomorili vse odrasle moške v družini: očeta in tri sinove.

Figure 9. Na Brezovici so 13. junija v zgodnjih jutranjih urah partizani vdrli v hišo Mravljetovih in pomorili vse odrasle moške v družini: očeta in tri sinove. (Slovenski razkol, str. 159)

[Stran 22]

poklical k sebi. Srepo me je gledal in držal v roki veliko pištolo. Na prvo vprašanje, kje je oče, sem odgovoril, da je šel v Ljubljano. Očitno sem ga s tem razjezil: »Lažeš, mulec, vem, da čepi v cerkvi pri belčkih,« in priletela je težka klofuta, da sem komaj ostal pokonci. Na vprašanje, kje so mama in drugi, sem skozi okno pokazal na njivo, kjer so želi. Njiva je imela tako lego, da se je videla s hriba nad Šentjoštom, kjer je posadka imela stražo. Ne vem, kaj me je še spraševal, ko je pristopil eden njegovih in vprašal, kaj narediti z moštom, ki je še v sodu. »Spustite ga,« je bil kratek odgovor.

Jaz pa sem tedaj v otroški naivnosti bleknil: »Oh ne, kaj bomo pa mi imeli.«

»Mulec, ti me boš učil!« in priletela je druga klofuta, nič lažja od prve. Še dva dni sem potem imel otečene ustnice.

Ko so odhajali, so me opozorili, naj eno uro ne grem iz hiše, sicer bo počilo. Skozi okno sem gledal za njimi, ko so se spuščali po bregu v gozd, le eden je po lestvi splezal na s slamo krito kaščo oziroma svinjake, se hitro vrnil in stekel za drugimi. Pogledal sem na kaščo in videl, da se skozi slamnato streho suklja tanek stolpec dima. Tedaj pa so z njive že prišli domači in hlapec je hitro pomendral tisti ogenjček, ki se še ni razplamtel. Je pa zato drugi večer s preostalo domačijo pogorela tudi kašča. Tisti večer smo že šli spat v postojanko, naslednjo noč pa je pri nas in na celem Koglu gorelo. Pri Bradeškovih in Jesenovčevih so tedaj pobili starše, dveletna Jesenovčeva Ljudmila je pa zgorela v domači hiši. Naš stari oče, ki je bil doma, je kljub naglušnosti začutil prihod požigalcev in pravočasno zlezel iz hiše, potem pa več ur preždel ob velikem orehu v bližini, dokler požigalci in morilci niso odšli, ob prvem svitu pa po gozdnih stezah odšel k hčeri v sosednjo vas. Tako je bilo moje prvo srečanje s partizani, še danes pa ne vem, kdo je bil tisti komandir, ki me je spraševal in klofutal. Mislim, da je tudi to primer, kako je tedaj revolucionarna stran s svojim totalitarnim obnašanjem strahovala, obenem pa odbijala ljudi.

Vemo, da je 24. julija šibka šentjoška skupina vzdržala premočen partizanski napad. Partizani po tistem postojanke same niso več napadli, so se pa kruto znesli nad nemočnimi okoličani. Avtor naše knjige je temu namenil posebno poglavje Umori na zgornjem Koglu in travma do današnjih dni. Ko natančneje pogledamo knjigo na strani 201, vidimo, da je avtor pri tem uporabil dva posebna vira: dokumentarni film Čas vojne, 2005, v katerem je pričevala Marija Bradeško, poročena Marolt, ki je bila tisto noč priča umora staršev: »Spominjam se, kot šestletna, kako nas je oče prišel iskat okrog enih ponoči. Skozi okno smo gledali, kako je pri sosedu gorelo. Kdo je zažgal? Partizani. Mama je očeta prosila, da bi šli v gozd, in v eni roki držala šest tednov starega dojenčka, v drugi pa hlebec kruha. Oče je govoril, da ne bo nikamor hodil, ker ni nikomur nič naredil. Štirje otroci smo se stiskali okrog mame in jokali. Kmalu zatem je bila tudi naša hiša v ognju. Partizani so nas kar zmetali na dvorišče, videla sem, da je oče že ležal na tleh, ker so ga ustrelili. Potem slišim pok in mama je padla na tla ter spustila dojenčka. Mamo so ustrelili in potem še zaklali. Z eno leto starejšim bratom sva potem zbežala k sosedu, tamali trije otroci: 4-letna, 3-letna in dojenček pa so ostali kar pri mami.«

V patrulji vaške staže, ki je zgodaj zjutraj prišla na kraj groze, je bil tudi France Zorec, ki je nekaj dni prej prišel v Šentjošt. Avtor se je pogovarjal z njim leta 2013 v Buenos Airesu. Zorec pravi, da so bili vsi člani patrulje šokirani ob prizoru, na katerega so naleteli pri Bradeškovih: mati ni bila samo ustreljena, ampak tudi zaklana. Mlajši hčeri sta varovali nekaj mesecev starega bratca in klicali mamo. Misleč, da dojenčka zebe, sta ga pokrili z okrvavljeno mamino ruto. Posebno prizadetost je Zorec občutil, ko je malega pobral in ga nekaj časa podržal v naročju. Tudi pri Jesenovčevih so umorili oba starša. Ob mrtvih starših sta jokala dva otroka, za dveletno Ljudmilo pa pravzaprav ni pojasnjeno, zakaj je mama ni vzela s

[Stran 23]

V Begunjah pri Cerknici so 27. julija 1942 umorili 22letnega Janeza Hitija, 18 letnega Franceta pa so odpeljali in čez tri dni živega vrgli v Mihčevo brezno. Njun umor je sprožil nastanek vaške straže v Begunjah. Na sliki je družina kovača Hitija leta 1941: od leve – spredaj: oče Janez, Lojze, mama in Pavla; zadaj: Vinko, France, Janez, Vika in Ana.

Figure 10. V Begunjah pri Cerknici so 27. julija 1942 umorili 22letnega Janeza Hitija, 18 letnega Franceta pa so odpeljali in čez tri dni živega vrgli v Mihčevo brezno. Njun umor je sprožil nastanek vaške straže v Begunjah. Na sliki je družina kovača Hitija leta 1941: od leve – spredaj: oče Janez, Lojze, mama in Pavla; zadaj: Vinko, France, Janez, Vika in Ana. (Slovenski razkol, str. 336)

seboj, ko so jo pahnili iz hiše, in je umrla v plamenih.

Otroci potem niso ostali skupaj, ampak so jih vzeli k raznim hišam in se je vsak znašel po svoje. Marija še dodaja: »To so travme, ki so vse hujše, kolikor si starejši. Nam je bilo ukradeno otroštvo in mladost. Spomnim se, da sem včasih zvečer, ko smo šli spat, klicala mamo. Tako sem si želela imeti mamo, pa je ni bilo.« Bratje in sestre se med seboj niso poznali, šele ko so bili starejši, so se ob praznikih srečevali ob grobovih. »Ko smo hodili v šolo in so rejniki prosili za potrebščine ali obleko, je bil odgovor: ‘To niso vojne sirote.’ Še zmeraj se bojiš, veste, imaš strah v sebi. Bil je tudi domačin, sedaj je že pokojni in priimka ne bom povedala. Ko sva hodila s Pavletom v šolo, je večkrat prišel tja in nama govoril, da ne smeva govoriti, da so nama starše pobili partizani, da so jih Italijani. – Hujšega za otroka ni, kot da izgubi starše in dom« (Slovenski razkol, stran 203).

Pri Šubičevih, po domače Možinetovih, so odpeljali osem ljudi. Poleg gospodarja in njegove žene, ki sta pustila doma štiri otroke, najmlajši je bil star le nekaj tednov, še ženino sestro, 17-letno služkinjo, dva hlapca in dva kosca – dninarja. Spotoma so vzeli še Janeza Kogovška, očeta desetih otrok. Vse so naslednji dan pobili in jih površno zakopali v skupen grob. Stara mati Marjana je ostala sama s štirimi otroki na izropani in požgani domačiji. Za grob se je zvedelo šele pozno jeseni in 7. novembra so jih pripeljali v Šentjošt (Slovenski razkol, str. 209).

Poglejmo še h Grudnovim na Ulako pri Velikih Laščah. Prvi partizanski zločin na tem področju je sicer bil storjen že 14. februarja 1942, ko je Dakijeva leteča patrulja v Borovcu umorila gozdnega in lovskega čuvaja Ignaca Križmana. Od tedaj v Velikih Laščah in okolici ni

[Stran 24]

Partizanski umori so izzvali okupatorjeve represalije – požige vasi in streljanje talcev. V stiski so se vaščani poleti 1942 v različnih krajih začeli organizirati v vaške straže.

Figure 11. Partizanski umori so izzvali okupatorjeve represalije – požige vasi in streljanje talcev. V stiski so se vaščani poleti 1942 v različnih krajih začeli organizirati v vaške straže. (Slovenski razkol, str. 140)

bilo več miru. Župana Ivana Paternosta so na primer iskali na njegovem domu na Rašici 24. maja 1942. Ker ga niso našli, so privedli v njegovo hišo štiri dekleta, ki naj bi imele intimne zveze z Italijani: Kristino Jaklič, Marijo Mustar, Brigito Jakše in komaj 16-letno Ano Prijatelj ter jih tam vpričo domačih postrelili.

Posestnik Franc Gruden na Ulaki, približno dva kilometra od Velikih Lašč, je bil obenem sluga na velikolaškem sodišču in že zato pri domači OF in partizanih slabo zapisan. Od treh Grudnovih sinov ni bil nobeden pri partizanih, kljub temu so Gabrijela Italijani zaprli, češ da sodeluje z OF. Po očetovem prizadevanju je tudi on malo pred poletno italijansko ofenzivo prišel domov.

Ko se je konec julija 1942 ofenziva bližala tudi Velikim Laščam, so na Ulaki na ukaz partizanov prekopali cesto Ulaka–Velike Lašče. Razgledani oče Gruden, ki je vedel, da to Italijanov ne bo ustavilo, ampak povzročilo maščevanje nad vasjo, je sovaščane prepričal, da so tisti jarek zasuli. S tem je rešil vas italijanske represalije, se je pa dokončno zameril partizanom. 23. julija ob dveh ponoči, ko je italijanska vojska že prenočevala na Rašici, so prišli partizani na Ulako, izropali Grudnovo domačijo ter odpeljali družino: očeta, 28-letnega sina Alojza, 23-letnega Gabrijela, 16-letnega Vinka, 14-letno Anico tri leta starejšo Marijo. Mati, ki je že bila bolna, je ob prihodu partizanov omedlela in so jo morali sinovi peljati z vozičkom. V voz, naložen z naropanim blagom, so vpregli domača vola in peljali po cesti proti dolini, prijete ljudi pa so gnali proti Karlovici kar po bližnjicah in gozdnih poteh. Hčer Marijo je domači partizan Bavdek kmalu ločil od skupine, češ da mora v Grudnovi hiši še nekaj poiskati; kasneje jo je odgnal na svoj dom na Kaplanovo in zaprl v klet, sam pa zaspal na peči. Zjutraj so ga našli Italijani in ustrelili, Marijo pa rešili.

Skupina z drugimi Grudnovimi se je zgodaj zjutraj ustavila v gozdičku Pungartnik blizu Karlovice. Tam so jih posedli na tla in stražili. Iz daljave je bilo že slišati Italijane. Ko je na Veliki Slevici ob sedmih zvonilo, so še molili angelsko češčenje. Večina stražarjev je tedaj že izginila v gozd, prišla pa sta dva druga in jih začela s pištolo streljati v glavo. Anica, ki je bila zadnja na vrsti, se je v smrtnem strahu ok-

[Stran 25]

lenila očeta. Ob strelu je oče omahnil nanjo in jo tako zaščitil, da je bila ranjena samo v ramo. Omedlela je, ko pa se je zbudila, se je izvlekla izpod mrtvih domačih in odtavala proti bližnji Petričevi domačiji. Še preden je prišla do nje, je onemogla in se zgrudila. Tam so jo našli Italijani in odpeljali v bolnišnico.

Posebnost te zgodbe v monografiji je, da jo 73 let po tistem julijskem dogodku pripoveduje preživela Anica Gruden, poročena Jug, na kraju smrti svojih najdražjih. Avtor jo je tam posnel kot pričevalko in med njeno pripovedjo je na Slevici zvonilo. Sestri Marija in Anica sta namreč po Aničini ozdravitvi leta 1942 živeli pri bratu na rojstnem domu na Ulaki. Maja leta 1945 sta kot mnogi drugi šli na Koroško, se poročili in po srečnem naključju prišli v Anglijo. Ko je bila Anica Gruden leta 2015 doma na obisku, jo je Možina posnel kot pričevalko. Seveda tedaj še ni vedel, da je s tem obogatil tudi svojo knjigo. Mislim, da ob tem lahko vidimo tudi, kako različna pota ubira resnica, da pride na dan: podre železobetonske pregrade, za katere graditelji mislijo, da bodo stoletja zakrivale njihov zločin, pa po nekaj desetletjih vse pride na dan; ostane nekdo od za likvidacijo določenih nepričakovano pri življenju in razkrije vse, kar mislijo, da je za vedno zakopano s pomorjenimi.

O umorih je septembra 1942 poročal list Svobodna Slovenija: »Nekaj stotin so jih pomorili Nemci, nekaj stotin Italijani, več kot Italijani in Nemci skupaj pa 'slovenski' partizani.«

Figure 12. O umorih je septembra 1942 poročal list Svobodna Slovenija: »Nekaj stotin so jih pomorili Nemci, nekaj stotin Italijani, več kot Italijani in Nemci skupaj pa ‘slovenski’ partizani.« (Slovenski razkol, str. 437)

2.1.3. Zaključek

Ali se Bučarjeva izjava iz leta 1990 o koncu slovenske državljanske vojne res ni uresničila? Najboljši odgovor na to vprašanje bo bralec našel v knjigi, ki je pred nami. Seveda bo treba za to precej truda, saj se bo moral prebiti skozi šeststo strani zahtevnega branja, ki je sad dolgoletnega znanstvenega raziskovanja enega najbolj kočljivih vprašanj novejše slovenske zgodovine: Zakaj je prišlo do ostrega slovenskega razkola med okupacijo ter kdo in kako ga je povzročil? Takoj na prvi strani avtor opozarja na »prve umore za uveljavitev politične prevlade nad Slovenci, kar vodi v razkol s katastrofalnimi posledicami, ki v smislu delitev sega do današnjih dni.« Kdor dvomi, da je tako, naj pogleda notico Vojna grobišča – Domobransko pokopališče na grajskem hribu v Dnevniku 6. februarja letos. Ali je mogoče, da zaradi te delitve niti mrtvi ne bi imeli osnovne človekove pravice, pravice do groba,

[Stran 26]

da na kraju, kjer po ugotovitvi vladne komisije še ležijo človeški posmrtni ostanki, ne bi smelo stati skromno znamenje križa? »Slovenski razkol se je začel na ozemlju pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini, vzorec revolucionarnega in medsebojnega spopada pa se je razširil po večini slovenskega ozemlja. V prepletu z okupatorjevim nasiljem je terjal okrog 100.000 slovenskih življenj in tlakoval pot povojni diktaturi in totalitarizmu. Posledice ne tako oddaljene ter v marsičem travmatične in ne dovolj pojasnjene preteklosti so zaradi krvavega znotrajslovenskega konflikta prisotne do današnjih dni. Ta knjiga ponuja vedenje o bistvenem oziroma manjkajočem členu v razumevanju političnega preobrata, ki se je zgodil med okupacijo in narekoval poznejši razvoj dogodkov tudi ob koncu vojne in pri vzpostavitvi nove države s komunistično ureditvijo« (Slovenski razkol, str.13).

S tem vprašanjem se ukvarja tudi revija Zaveza od Velikonjevega članka Tako se je začelo v prvi številki do zadnje 114. številke. Veliko odlomkov iz Zaveze je avtor monografije vključil v svoje delo in jih ustrezno citiral, čeprav posebej o Novi Slovenski zavezi in njeni reviji Zaveza ni pisal. Kljub temu pa so z njegovimi primarnimi viri in s pričevalci, kot na primer z Anico Gruden, obogateni tudi Zavezini teksti.

Nazorni grafični prikazi so novost tudi za bralce Zaveze.

Figure 13. Nazorni grafični prikazi so novost tudi za bralce Zaveze. (Slovenski razkol, str. 508 in 528)

[Stran 27]

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.