Zaveza št. 115

Z

10. Po branju

10.1. Aleš Nose, II. udarni ali Rupnikov bataljon

Jurij Pavel Emeršič

10.1.1.

Ustanova Memores, Ljubljana, 2019

Aleš Nose z novo knjigo II. udarni ali Rupnikov bataljon nadaljuje častivredno tradicijo zapisovanja prikrite zgodovine protikomunističnega tabora na Slovenskem v času 2. svetovne vojne. Obsežno delo, ki je izšlo lansko leto v založbi Memores, dobro predstavi okoliščine, vzroke in duhovno razpoloženje, ki je pripeljalo do nastanka domobranstva. Pokaže odpor zdravega jedra tedanje mladine, ki je v partizanstvu intuitivno prepoznalo nekaj slovenstvu povsem tujega. Nose kratko prikaže sestavo in načela domobranske vojske (natančnejši vpogled dajejo Nosetova pretekla dela), saj se osredotoča zlasti na udarni bataljon W (od julija 1944 II. udarni bataljon), ustanovljen sredi maja 1944 na Rakeku, ki ga je vodil sin divizijskega generala Leona Rupnika in njegove žene Marije Vuk Rupnik. Slednji je veljal za izrednega stratega in odličnega poveljnika, ki je užival posebno spoštovanje tako med moštvom kot tudi pri nemškem okupacijskem poveljstvu, zato so se mu podredili tudi nemški oficir in bataljonski inštruktorji. Bataljona se je tako prijelo ime Rupnikov bataljon.

V knjigi, za katero je spremno besedo prispeval dr. Jože Dežman, sta skrbno prikazani sestava in oborožitev bataljona (podatki za skoraj 1200 vojakov), njegovo vojaško delovanje

slika

Figure 63. slika

[Stran 135]

pa je podano v kronološkem redu od začetkov pa do angleške prevare in strahotnega pomora več kot sedemstotih fantov bataljona. Nosetova knjiga jih po več kot sedemdesetih letih načrtne pozabe znova obuja v življenje.

Avtor je pri svojem delu uporabil tako protirevolucionarne kot tudi revolucionarne monografije, dnevniške zapiske, pisemske korespondence, periodično gradivo in različne arhivske fonde, ki dajejo knjigi več kot le fizično težo, ki so jo pri tedniku Mladina celo stehtali in knjigo označili za »težko orožje«. Bolj resni bralci in iskalci zgodovinske resnice pa bodo v njej odkrili tudi znanstveno težo in bogat bazen podatkov. Spremljali bodo lahko zgodovinsko dogajanje od okupacije, revolucije, pa do protikomunističnega boja. Aleš Nose sicer pri zapisovanju ne skriva naklonjenosti protikomunističnemu taboru, vendar ob tem nikoli ne podleže skušnjavi idealiziranja in estetizacije vojne, kar je bilo značilno za pisce na strani NOB, ampak jo predstavi realistično z vsemi slabimi vidiki, ki jih vojna prinaša vojskujočim se stranem in civilistom. Poleg obilice podatkov knjigo odlikuje bogato fotografsko gradivo, ki ga je avtor dolga leta skrbno zbiral in s pomočjo katerega stopajo pred nas konkretne osebe – nasmejani, ponosni fantje čistih pogledov, ki jih je fotograf ujel v najrazličnejših situacijah: v bojni pripravljenosti, postroju, ob praznovanju, slavju ob zmagah in žalovanju ob odprtih grobovih. In nazadnje v ujetništvu pred pobojem. Vsak bralec, če premore vsaj kanček zdrave pameti in sočutja, bo pretresen ob spremljanju konca II. udarnega bataljona, ki je predstavljal cvet protikomunističnih borcev. Zelo malo jih je namreč padlo v boju. Več kot 60 odstotkov fantov iz Rupnikovega bataljona (tudi mladoletne) so partizani nizkotno pobili po vojni, ko so bili vrnjeni domobranci razoroženi, izstradani in mučeni.

Če bo avtor kdaj pripravil dopolnjeno izdajo svojega dela, bi si kot bralec želel samo še nekoliko dodelanega znanstvenega aparata, seznam virov in literature ter krajevni in osebni indeks za lažjo preglednost. A ne glede na to lahko knjigo samo priporočam, čeprav je realno pričakovati, da bodo po njej posegali predvsem tisti, ki jim je materija domača.

10.2. Els Beerten, Vsi si želimo nebes

Majda Lampič

10.2.1.

Pisateljica je Flamka. Flandrija ima dvakrat toliko prebivalcev kot Slovenija in nima svoje države. Roman se ne ubada s tem, posveča se človeškim vrednotam. To je zelo obrabljen pojem. Še bolj je oguljeno vprašanje: Imaš kaj, za kar bi umrl? Naš ata se je v zmedi vojnega časa uprl nekim formalnim družbenim zahtevam. Mama se je zelo ustrašila: »Ubili nas bodo!« Ata pa: »Pa naj nas. Tako pa ni vredno živeti!« Kako sem bila ponosna na takega očeta. Na novo me je rodil. Komaj sem čakala (desetletna!), da bi nas ubili. Imela sem se za izbrano. Zato sem tako začutila živost te knjige! Naj dam besedo njenemu junaku: »Rad bi naredil nekaj lepega … nekaj dobrega, nekaj, kar mi bo dalo krila.«

10.2.2. O muziki

Veliko težo ima tukaj saksofon. Nobena reč človeka tako ne sleče kakor glasba. Uspešen dirigent Marko Gašperšič se je navdušeno veselil, kako je muzika nekaj imenitnega, ker ne dopušča laži. Kaj se ni Lenin prestrašil Beethovnove Appassionate? »Muzika je nevarna,«

[Stran 136]

je njegova izjava. V tem našem primeru je prav z dojemanjem muzike razkrita diagnoza značajev.

10.2.3. O veri in narodnosti

V zvezi s tem smo pred nedavnim na straneh te revije brali razmišljanje o teh prvinah, ki še najbolj razkrivajo identiteto pojava slovenstva; na kratko bi to označili s pojmom Višarje. V našem romanu smo priče otroško zaupljivemu izpolnjevanju verskih obrazcev. Ne morem se ubraniti vtisa, da je tukaj iz davnine posegel prisrčni ljudsko pobožni Felix Timmermans. Seveda mnoge razjeda moderni čas: pekel in nebesa so se preselila v človekovo srce. Evropa ceni uniformiran diktiran dolgočasni ateizem, zato je skrbno posekala krščanske korenine, da ja ne bi prišlo do kakšnih neprimernih, čeprav slikovitih poganjkov.

10.2.4. O družboslovju

Dejanje je postavljeno v obdobje 2. svetovne vojne. Flandrija preživlja nemško okupacijo. Ob splošnem pasivnem odporu prebivalcev je aktivno delovala le peščica ljudi v Flamski nacionalni zvezi, ki je nagajala okupatorju z manjšimi diverzantskimi akcijami, prava operetna OF, brez pobojev. Krščanstvo še ni bilo na udaru, zato sta patra, mentorja mladine, agitirala za pomoč nemški vojski v boju proti večjemu zlu: ruskemu brezbožnemu komunizmu. Komur se je upiralo strahopetno ždenje

slika

Figure 64. slika

[Stran 137]

doma, je prijel za vabo. Tej kolaboraciji, ki ni bila preživetvena nujnost kot naša, so po vojni strogo sodili ob splošnem pljuvanju vseh, do tedaj ob strani stoječih.

10.2.5. O družini

Vemo, da je družina celica družbe. Nehru pa je bil (v pismih hčerki Indiri Gandhi) zahtevnejši: posameznik se mora odrekati zaradi družine, družina pa zaradi skupnosti.

Pred nami je družina Claessen: starši in trije otroci od 10 do 18 let. Nimajo velikega spektra, razen najmlajšega. Oče je zavzel spričo okupacije skrajno previdno stališče: nobenega vmešavanja! Srednja, hči Renée, takole razloži svoj pogled na svet: »Naši ljudje so bili moja mama in ata, Remi in Jef (najstarejši) ter Ward.« Ta je bil njen fant. Kaj bi s Flandrijo! Iz te zakoličenosti prihajajo samo h godbi. Šestnajstletna Renée igra na trobento, dobro igra, ve pa, da nima presežka, kot ga ima njen mali brat Remi, ki tudi sicer prekipeva v človeški toplini in s tem prebitkom začuti genialnega saksofonista in izjemnega človeka Warda. Rene kar hitro in hladno reagira, ko nastanejo v zvezi z Wardom nove okoliščine. Njen mali brat pa ga ne bo nikoli pozabil. Da pa ne omenjam medlega in kratkotrajnega Jefovega trobentanja! In tako plitko je tudi prijateljevanje s sošolcem Wardom, ki sta se še najbolj našla pri ribolovu.

10.2.6. O Wardu Dusoleilu alias Martinu Lenzu

To pa je drugačen material. Iz drobovja prihaja njegovo muziciranje na saksofonu in prav tako njegove odločitve. Z Nemci na fronto za Flandrijo! Nima očeta, kot ga ima Jef, da bi ga zadržal. Tukaj moram vriniti flamsko ikono: Brueghelovo Zimo, polno domačnosti, varnosti in veselih opravil, ki jo zamenja za neobvladljivo mrzlo prostranost Rusije. Kakšen zdrs iz sanj, ko spozna, da je zmanipuliran. Zave se nove dileme: kaj je pogum tukaj? Ostati ali oditi? Ne dezertira, ampak po spletu okoliščin z žensko svojih sanj, bolničarko Iso, pristane v njenem rodnem Kölnu. V njeni družini Ward stke zaupljivo vzdušje. Pod peklensko sceno na nebu doživi »ni lepšega, kot je to« in najhujše … Saj, kako naj verjamemo Erosu, če ni Tanatosa. (Zapis na zvonu mavzoleja družine Račić na Cavtatu: Saznaj tajno ljubavi i saznat ćeš tajnu smrti i živjet ćeš vječno.) Martina Lenza srečamo dve leti po koncu vojne na podeželskem posestvu, kjer Katrina zaman čaka na moževo vrnitev. Martin nadomešča moško roko. Oba sta preveč prizadeta, da bi si lahko ustvarila prihodnost brez senc. Martin mora stopiti iz svoje kože: »Stran moram. Ugotoviti, kaj je ostalo. In ali je še vredno življenje.« Poravnati hoče svoj življenjski račun, čeprav ve, da ga v najboljšem primeru čaka dosmrtni zapor, kajti bremeni ga še uboj, ki ga je v resnici zagrešil prijatelj Jef. Ampak prijatelja se ne izdaja! Zgodba doživi zasuk, kjer pridejo do užitka tudi bralci kriminalk.

10.2.7. O vrednotah

Zakaj se tako na vso moč navdušim, ko začutim, da še marsikomu ni vse to golo, minljivo življenje! Že Charles Peguy pravi: »Ne tekati za srečo in užitkom, ampak ohraniti čast.« V šoli sem navdušeno pripovedovala kolegom o filmu Človek za vse čase, kjer je glavni akter sv. Tomaž More. Napeto so poslušali do tam, kjer se mož odpove donosni in častni službi in nazadnje še življenju, ne odpove pa se svojemu prepričanju. Omalovažujoče so se nasmehnili, češ: kaj pa mu je, saj ni pri pameti. Moja mama s tremi razredi osnovne šole pa je začutila vzvišenost velike tragike ob banalnosti vsakdanjosti. Imela je sočutje za vse okrog sebe.

Omenila sem že svojo doto. Želja po preseganju življenja pa ima tu obe značilni izpeljavi: ad rem in ad personam – narediti nekaj,

[Stran 138]

kot je naredil Ward, ali postati nekaj, kar je želel Jef; to je Stalinova pot in pot njemu podobnih.

Ward je hotel narediti nekaj dobrega, hotel je spremeniti svet. Izbral si je »ozko pot«. Ni se ustrašil nevarne, naporne in materialno nekoristne odločitve. Nikogar ni bilo, ki bi spoznal njegovo veličino: da je bil za svoje prostovoljno priznanje krivde pripravljen dati tudi življenje. Nikogar ni bilo, ki bi se mu čisto preprosto kot človek zasmilil. Sploh pa ne med tistimi, ki so vojno preživeli previdno na varnem.

Zdaj smo spet na celjskem kolodvoru leta 1945.

Pa pri uspešno uprizorjenem skupinskem pljuvanju po izjemnem človeku Jožetu Pučniku v času osamosvajanja naše Slovenije. Gledala sem Smoletovo Antigono, ki so jo uprizarjali v času Pučnikovega mučnega zasliševanja. Za to so vedeli samo redki njegovi prijatelji. Čutilo pa se je, da je nekaj v zraku, da se v ozadju nekaj neznanskega dogaja. Tako moč imajo umetnine, če so porojene iz hude prizadetosti, če »ščijejo kri«.

Mi Slovenci imamo dovolj snovi za take zgodbe. Komaj kdo pa si upa »to noč videti« to precej predrzno aristokratko. Kdo se bo zmenil za prave ponižane in razžaljene? Zdi se, da je vsako prizadevanje za dobro zaman. Vendar: če prisluhnemo Webrovemu Requiemu, tam na koncu sredi vsesplošnega trušča lahko slišimo droben glasek, ki uporno ponavlja: Lux eterna.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.