Zaveza št. 115

Z

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Razpoka v slabem

Lenart Rihar

1.1.1.

Odkritosrčno je treba priznati, da sta se brezup ali vsaj malodušje v zadnjih letih močno zasajala v slovenskega človeka. Kako tudi ne. Pred 75 leti se je obdobje, ki še ni izzvenelo, začelo s tako grozo, da človek strmi v papir in ne ve, kako bi zastavil besedo, da bi vse skupaj v primerjavi z resničnostjo ne zvenelo trivialno. »Brž ko se je znočilo, so cele vasi in cele doline otrple čakale, pri kateri hiši bodo zalajali psi in kje bodo pobutali likvidatorji,«pravi nekje Justin Stanovnik. Ena od premnogih črt tistega na smrt tesnobnega časa. »Naredite, da se bodo ljudje bali«, je boljševiški citat, ki ga je Janko Maček pred leti porabil za svoj članek o začetkih revolucije. Kako je namesto nočnega počitka v grozi prisluškovati, kdaj bo prerezana tišina, kdaj bo na vratih krvi željna drhal … Kako je biti iztrgan iz družine, morda že tudi žrtvovane molohu, in v kakem zakotju na obronku vasi prenašati sovraštvo, poniževanje, mučenje in naposled smrt. Kdor ni pripravljen svoje misli ustaviti in jo usmeriti v skrajna doživetja, naj se loti kakega drugega branja. Pa ne zato, ker bi želeli nadaljevati ta prikaz groze, pač pa – nasprotno – ravno zato, ker bi moralo z malo vživetja že zapisano več kot zadoščati. Takrat se je namreč v kosti nič krivih ljudi začel zalezovati strah.

Sodelavka mi je pripovedovala, kako je bila nedavno pri predsedniku države in je beseda nanesla tudi na to, da je ljudi še vedno strah. Zdelo se ji je, da je bil predsednik iskreno presenečen in da je z veliko nejevero poslušal besede o tem. Zanj je bilo nerazumljivo, da bi bil v ljudeh še po tridesetih letih samostojne države v ljudeh strah! Saj gledano objektivno in zunaj slovenske tragedije je njegovo nerazumevanje razumljivo. Iz tega bi bilo mogoče izvesti celo kako opravičilo za njegovo po vsem videzu dobrohotno obiskovanje spominskih slovesnosti za žrtve revolucije in tako rekoč obenem tudi bakhanalij njihovih rabljev. A v resnici je pomenljivo in tudi čudaško, da imamo predsednika, ki izkazuje nek trud, po drugi strani pa živi v balončku privilegiranega sveta.

Strah pa kot po vzorcu širjenja virusa deluje naprej. Težko je reči, v katerem delčku krivulje smo, a na neki drugotni ravni, za katero se samo zdi, da ni povezana z revolucijo, vsekakor daje vtis povečevanja. Med uradništvom boste slišali glasno kritiko samo za eno, nerežimsko stran. In glasne naklonjene besede samo za »prave«. Vidnejši ljudje presneto premislijo, preden tvegajo in se odločijo prevzeti odgovorno mesto, ki utegne biti idejno »problematično«. Težko je zastaviti glas za ključne slovenske stvari – v pahljači od demokratičnih medvojnih izbir prek naravne družine do privatnega šolstva. Že besede zdravorazumskega dvoma ob agresivni podnebni in podobnih »religijah« raje ohranimo zase.

Ne brez razloga. Pogrom je silovit, v slovenskem človeku pa se še vedno »pretaka strah, ki so ga proizvajala podjetja, kot so bila VOS, OZNA in UDV«, če si znova sposodim besede pokojnega Justina. Za te kratice mnogi ne vedo več, strah vztraja pa vseeno. Daleč najbolj očitno se to vidi pri Zavezinih temah, saj večinoma obravnavajo prav čas teh kratic. Kljub časovni oddaljenosti je še veliko ljudi, ki v sebi nosijo zdravilne zgodbe in izkušnje, a ne želijo spregovoriti. Nekateri neposredno povejo, da ne morejo premagati strahu, drugi povejo, da so jim molk zaradi strahu zaukazali bližnji, tretji se ga trudijo zavijati v nešteto izgovorov. Mnogi naravnost povejo, da ni dobro, da bi se izpostavili. Nekoč se niso neposredno zaradi sebe, potem se ne zaradi otrok, nazadnje zaradi vnukov …

Nikakor nočem obsojati, čeprav ni dvoma, da bi bilo v Sloveniji mnogo drugače, če bi se več ljudi otreslo strahu. Vsakomur, ki vidi prek dnevnopolitične plasti in ima ozaveščene zgoraj omenjene zgodovinske razloge, je lahko jasno, da bi premagan strah pregnal tudi

[Stran 2]

malodušje in brezup, s katerima smo razmišljanje začeli.

Etična defenzivnost in programska razsrediščenost, ki sta močno načenjali tudi demokratično stran na politični sceni, je naposled pripeljala do tega, da so politični prostor kar v dveh tretjinah zavzele postboljševiške stranke. Tako je do nedavnega kazalo še prav vse. Politični analitiki so se strinjali, da zmage demokratične strani ni na vidiku in da s temi trendi ter obstoječim kontekstom celo srednjeročno nič ne kaže nanjo. Zdelo se je, da gre vse samo še na slabše. Realnost je dohitevala distopične fikcije glede tega, kdo vse in na kakšen način lahko postane predsednik vlade. Glede zadnje koalicije so bili mnenjski voditelji soglasni, da je šlo že odkrito za druščino, katere vezivo je bilo nasprotovanje zmagovalcu volitev. A če pogledamo nekoliko globlje, vidimo, da gre usodna ločnica med stranko jasno demokratičnih načel na eni strani in strankami, ki v večji ali manjši meri prisegajo na totalitarizem oz. njegove privilegije in izvor, ki je v enobeju oz. v revoluciji, na drugi.

Vendar je osrednje sporočilo tega zapisa pravzaprav veselo, spodbudno. Namreč v to brezizhodnost je povsem nepričakovano zasekala drobna razpoka in skoznjo spustila drobec svetlobe, če parafraziram znane verze kanadskega pesnika Leonarda Cohena. Danes sicer vemo, kako je šel zgodovinski potek iz osemdesetih v devetdeseta, a to ne pomeni, da niso bila osemdeseta moreče zadušljiva. Nihče se ne bi čudil, če bi tisto totalitarno medlenje trajalo v devetdeseta in naprej. Tako lahko, če se vrnemo v današnji čas, samo upamo, da je v kateri od posttotalitarnih strank res kaj levosredinskosti, kot se jih imenuje in da nas ne čaka nova restavracija in zamrznitev.

V enem od posnetkov, ki ga je bilo mogoče videti ob napredovanju koronavirusa na daljnem Vzhodu, je bil tudi možakar, ki je primerjal ukrepe Kitajske in Tajvana. »Pač, razlika med totalitarizmom in demokracijo,« je zaključil. Resda imamo pri naši zahodni sosedi primer slabega spopadanja z epidemijo, a to je očitno kombinacija mediteranske razpuščenosti in novodobne evropske dezorientiranosti. Pri nas pa smo lahko vse do odhoda vlade opazovali model reševanja, vreden socialistične Jugoslavije. Zanikanje, medijsko in »strokovno« manipuliranje, nobenega zbiranja nujnih podatkov, označevanje za notranjega sovražnika vse, ki so na nevarnost opozarjali; skratka balkanskosocialistično pišmeuhovstvo: brez proračunskih rezerv, brez naročila in nakupa potrebnih sredstev, brez načrta, brez ukrepov, brez kakršnekoli solidnosti in brez časti.

Kdor bo hotel, bo lahko iz letošnjega februarja in marca zagledal nazoren prikaz, koliko lahko socializem uniči v par tednih, medtem ko bi lahko z resno vlado, ki je tiste tedne še ni bilo, izšli z minimalnimi izgubami.

Ob tem ne moremo, da ne bi opozorili še na eno stvar. Namreč na kratko opisano socialistično šarlatanstvo je mimogrede, v hipu in celovito prehitela celo ustanova, katere ukrepi pregovorno niso bliskoviti. Za to gre slovenski Cerkvi priznanje. Nenazadnje tudi zato, ker bi sicer bržčas lahko videli, kako močno so tudi njeni člani pod vplivom osrednjih tokov. In bi bile cerkve zlahka med osrednjimi žarišči.

A ob tem človek ne more, da ne bi pomislil, kako drugače bi bilo vse v Sloveniji, če bi s tako možatostjo Cerkev nastopala skozi vseh trideset let: natančno, zavzeto, dosledno pri vseh temah, ki so v srčiki njenega poslanstva. Med drugim bi bili v to osredje samodejno vključeni tudi njeni najbolj zvesti ljudje, ki so se pred 75 leti uprli neprimerljivo nevarnejši in trdovratnejši pandemiji.

Večjo jasnost, premočrtnost in korajžo bi spotjo sejala tudi med člani pomladnih strank. Upravičeno si lahko predstavljamo, da bi bilo marsikaj drugače, bolje. Je mar normalno, da se moramo po toliko letih veseliti, da se neka vladna koalicija sestavlja v kombinaciji z izvorno demokratičnimi strankami? A nikoli ni prepozno in upajmo na najboljše. Bog daj, da se pramen svetlobe skozi razpoko razživi v polno življenje pod svobodnim soncem.

[Stran 3]

Naliv svetlobe

Figure 1. Naliv svetlobe Foto arhiv Zaveze

[Stran 4]

1.2. Kaj si, človek?

Matija Ogrin

1.2.1.

Eden od temeljnih pojmov, s katerimi je Justin Stanovnik premišljeval o stanju Slovencev po boljševiški revoluciji, naši zgodovinski katastrofi, je bil »mrtva civilizacija«. Izraz si je izposodil od angleškega pesnika in dramatika T. S. Eliota. Pomenil mu je to, da civilizacija, ki ni zmožna dojeti sporočila pomembnih dogodkov, njihovega globokega in daljnosežnega pomena – da takšna civilizacija v sebi nima več pravih življenjskih moči. To misel je Stanovnik razvijal večkrat, v knjigi Slovenski dolg do Širokega potoka jo je zapisal v strnjeni obliki: »Kaj naj bi to bilo, mrtva civilizacija? To je tista civilizacija, ki velikih reči ne opazi in jim dovoli, da odidejo naprej, ne da bi mogle komu povedati, kaj so.« To pomeni, da je naš duh, naš um postal prenizek, premajhen, preveč plitev, da bi stvari velikih dimenzij še mogel pritegniti in sprejeti vase. Vsak od nas je kdove kolikokrat doživel, da je v sploščeni, površinski vsakdanji komunikaciji postalo domala nemogoče govoriti o pomembnih, duhovnih stvareh, takšnih, ki imajo usodno staturo, ki je v njih nekaj poslednjega in absolutnega. Blagostanjska civilizacija je velike stvari človekovega duha izolirala od naše percepcije, jih pomanjšala in napravila nemoteče. Najbolj je družba blagostanja izolirala in odmaknila človekovo smrt: odhod človeka s tega sveta, njegov telesni konec je bil odmaknjen v splošno pozabo, postal je stigmatizirana tema, ki jo je nevljudno načenjati. Pozaba lastne smrtnosti, lastne končnosti, pozaba lastnega človeškega časa kot iztekajočega se časa – to je ena od ključnih značilnosti družbe blagostanja, morda celo njen pogoj.

Nehote se vprašamo, ali bo prihajajoča epidemija novega virusa glede tega kaj spremenila? Ali bodo omejitve in spremembe vsakdanjih razmer, ki bodo okrnile blagostanjsko družbo, prispevale k temu, da se človek obrne k sebi, vase? Ali je upravičeno pričakovati, da je prihajajoča epidemija eden od tistih večjih zgodovinskih dogodkov, ki so kot opozorilo segli globlje v ljudi – tako kot je uničujoča kuga sredi 14. stoletja vzpodbudila nastanek spokorniških gibanj, pasijonskih pobožnosti, raznih bratovščin ipd? Ali bo zdaj, ko bo sredi družbe blagostanja nenadoma zazevala radikalna črna razpoka – namreč možnost bolezni, ki je za zdaj medicina ne zna ozdraviti, to je, možnost smrti – ali bo zdaj kaj več Slovencev zagledalo svojo pravo mero, se obrnilo k sebi, uvidelo svojo resnično naravo … Kaj si, človek? Kdo si? Kaj je življenje? Ali nam bo obrat k sebi, novo občutenje lastne smrtnosti, novo doživetje možnosti lastnega konca kaj oživilo občutek za absolutne in velike stvari, o katerih smo zapisali, da smo za njih Slovenci otopeli in oglušeli? Ne vemo. Ob vsem slabem, kar ta epidemija prinaša, je možnost takšnega duhovnega izkustva gotovo tisto najboljše in najbolj vredno, kar ne bi smelo iti mimo nas. Ne bi smelo iti neopaženo, ne bi smelo brez glasu mimo nas.

Naše slovensko duhovno izročilo nam je dalo veliko zgledov, kako nositi svoje življenje s tovorom hudega in dobrega skozi čas. Dalo nam je zglede osebnih življenj in usod, velike zglede pričevanj; dalo nam je tudi zglede v molitvi in besedi. Njihova velika šola je v tem, da v globini združujejo dve veliki spoznanji, dve veliki dimenziji: zavest o lastni smrtnosti in vero v to, da bo ta smrtnost nekoč presežena. Prav to zavest o obeh bistvenih dimenzijah krščanskega človeka nam z vrhunsko literarno podobo naslika koroška velikonočnica Veseli se kršanstvo vse – pesem za velikonočno jutro s konca srednjega veka; njena sklepna kitica se glasi:

Zato te mi, Kristus, prosimo,
kir smrt na sebi nosimo,
de v nebese k tebi pridemo.
Aleluja. Amen.

[Stran 5]

1.3. Učna ura slovenske demokracije

France Cukjati

1.3.1.

Menjavo oblasti februarja letos si bomo zapomnili kot učno uro slovenske demokracije. V nekaj dneh se je razgalila zakonitost delovanja političnih sil, ki v veliki meri določa usodo posameznega človeka in celotne družbe. Poglejmo si značilnosti letošnjih februarskih dogodkov v luči znanih zgodovinskih izkušenj.

1.3.2. Februar 2020

1.3.3. Sovraštvo in obsodba

Na začetku vseh pomembnih zgodovinskih dogodkov in gibanj je človeška volja ohraniti ali spremeniti in si podrediti svet, družbo in okolje. Pravi motivi te volje so pogosto prikriti, a se prej ali slej izkažejo za dobrohotne, sebične ali celo sovražne.

Politično dogajanje zadnjih let je v Sloveniji zaznamovalo dobesedno sovraštvo do Janeza Janše. Sicer nas določena politika, dominantni mediji in organi pregona že vso tranzicijo bremenijo z njim, od Depale vasi pa vse do Patrije in parcele v Trenti, a zadnja leta se pred vse leve stranke in praktično pred celoten narod postavlja zahteva doslednega izključevanja: »proti Janši«, »z Janšo pa ne!«

Ko je premier Šarec odstopil in se je njegova leva vlada razkrojila, je predsednik države za novega mandatarja predlagal Janeza Janšo, ki so se mu poleg SDS pridružili tudi SMC, NSi in DESUS. Oblikovala se je torej koalicija dveh desnosredinskih in dveh levosredinskih strank. Sprejele so koalicijsko pogodbo, program, ki mu ni mogoče v ničemer oporekati.

A ker sta tudi levosredinski stranki pokazali pripravljenost sodelovanja in sposobnost preseganja zaukazanega sovraštva do Janeza Janše in SDS, sta takoj doživeli javna nasprotovanja in celo demonstracije pod značilnim naslovom: »Proti koaliciji sovraštva«.

Na teh demonstracijah (28.2.2020) je bilo ponovno slišati kričanje: »Smrt Janšizmu!«, »Ubi Janšu!«, »ubit, ubit, treba jih je ubit, samo ubit«, novo koalicijo pa so govorci imenovali »strupeno, smrdljivo močvirje«.

Najprej je torej sovraštvo in nato odločitev, oziroma obsodba.

1.3.4. Dokazovanje in hujskanje

Februar 2020 je torej ponovno razgalil, da gre za slepo sovraštvo in obsodbo, ki ne premore nobenega dokaza, nobene racionalne utemeljitve. Dominantni mediji in posamezni komentatorji skušajo to sovraštvo utemeljiti le s primitivno pavšalnimi floskulami, kot so »avtokrat, fašist, ksenofob, homofob, …«

Tudi javno pismo 75 doktorjev »Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo« (16.2.2020) se ciljano ukvarja z Janšo, »ker« – kot trdijo – »želi izpeljati brezglavo privatizacijo podjetij, javnega šolstva in zdravstva, svoj škodljiv vpliv na domače gospodarstvo in socialo pa je že dokazal v letih, ko smo v Sloveniji imeli prvo in drugo Janševo vlado«. Janša je po njihovem tip politika, ki je »že prepoznan kot nevaren nacionalizem skrajne desnice«. Ta druščina doktorjev nas torej v času oblikovanja nove koalicije opozarja pred »grozečo avtoritarno oblastjo«.

Gre za čudne dokaze, da je treba Janšo še naprej izključevati. Pa ne samo njega, ampak tudi njegovo stranko in četrtino vseh prebivalcev Slovenije, ki podpirajo vsebino politike SDS. Pa ne samo to. Sedaj je slepi gnev usmerjeno tudi proti drugim političnim strankam, ki ne podlegajo hujskaštvu izključevanja in so se odprle za resen pogovor in sodelovanje.

Ob bogatem napihovanju črnega scenarija, ki naj nam bi ob novi koaliciji grozil, pa v pismu 75 doktorjev ne zasledimo nobenega racionalno logičnega utemeljevanja, ki ga

[Stran 6]

upravičeno pričakujemo od povprečno izobraženih in razgledanih ljudi. Njim očitno manjka dobršna mera razumnosti ali pa poštenosti. Nekaj gotovo ali pa oboje. Celotno pismo je pravzaprav le neposrečen poskus utemeljevanja obsodbe, kako slab, škodljiv in nevaren je ta »notranji sovražnik«.

Najprej je torej obsodba in nato poskus njene utemeljitve.

1.3.5. Množica v službi sovraštva

Stara modrost pravi, da desetkrat ponovljena laž postane resnica. Kaj šele, če je tisočkrat ponovljena! Vsakodnevno namigovanje ali celo neposredno podtikanje negativnih lastnosti ali namenov prej ali slej vzpostavi sovražen odnos do žrtve. Z usklajeno medijsko diskreditacijo je v Sloveniji možno vsakega človeka, vsakega kaplana, vsakega učitelja, vsakega politika itd. uničiti. Če ima dovolj trdo kožo, ga to sicer osebnostno ne zlomi, mu pa prepreči javni vpliv, kariero ali celo normalne materialne pogoje za življenje.

Nič ni lažjega kot z orkestrirano propagando ustvariti vzdušje sovraštva in množico naščuvati na posamezno žrtev ali določeno skupino.

Prepričan sem, da so tudi na zadnjih demonstracijah nekateri iskreno kričali proti novi koaliciji ali ponavljali refren »Ubi Janšu!«. S tehnologijo obvladovanja množic so bili nehote potisnjeni v službo sovraštva.

Ko tako pranje možganov uspe v novinarskih krogih, pa ni potrebno nobeno vodenje in nobena grožnja zakulisnih stricev več. Taki novinarji nagonsko vedo, kaj morajo pisati in kako se obnašati do tistih, ki so razglašeni za »notranje sovražnike«, oziroma po slovensko za fašiste, nacionalist, ksenofobe, homofobe itn.

In takrat dobimo tri vrste ljudi:

– take, ki javno soglašajo ali se celo pridružijo pregonu »notranjega sovražnika«;

– take, ki vedo, da ta »sovražnik« ni sovražnik, a ostanejo previdno tiho;

– in take, ki ohranijo svojo svobodo in se javno uprejo krivičnemu stampedu.

Brez teh tretjih ni demokratične in svobodne družbe.

Ko s sovraštvom pregnetemo množico, potem ta zahteva ali pa kar sama nadaljuje z likvidacijo »notranjega sovražnika«.

1.3.6. Leta in desetletja nazaj

1.3.7. Sovraštvo in obsodba

Vsako človeško družbo sestavljajo posamezniki, ki jih združuje neko trajno »lepilo«, neka kohezivna sila. To lepilo najdemo v navadah in običajih, predvsem pa v skupnem vrednotnem sistemu in skupnih moralnih načelih, če so seveda več ali manj ponotranjena. Potem ko je zahodna civilizacija na teh temeljih rasla, zorela in v prosvetljenstvu svojo pot okronala z uzakonitvijo človekove svobode in človekovih pravic, pa smo doživeli komunistično revolucijo, ki je sprevrgla vsa načela skupnega moralnega kodeksa.

Ob vsem nerazumljivem in nesmiselnem nasilju je bilo najbolj prepoznano sovraštvo. Sovraštvo do vere, sovraštvo do tradicionalne družine in sovraštvo do lastnine, brez katere ni človekove svobode in samostojnosti. To svojo ideologijo sovraštva je komunizem pretopil v konkretno sovraštvo do cerkve, buržoazije, obrtnikov, podjetnikov, kulakov itn. in predvsem do vseh nasprotnikov komunizma.

Že Maksim Gorki je trdil: »Razredno sovraštvo je treba gojiti z organskim odporom do sovražnika kot nižjega bitja. Osebno sem prepričan, da je sovražnik bitje nižje vrste, izrojenec v fizičnem, a tudi moralnem pogledu.« V takem vzdušju ni težko izvajati množičnih likvidacij osovraženih družbenih razredov in posameznikov, ne glede, kaj je kdo počel in ali so krivi ali ne.

Že Marx in Engels sta preprosto zavračala

[Stran 7]

sleherno veljavnost etike in morale. Lenin in Trocki sta se sklicevala na popolno in vrhovno pravico revolucije, da si sama določa moralne in etične zapovedi. Dovoljeno je vse, kar je delovalo v prid revolucije. Nov zaukazan svetovni nazor je postal le orožje v boju za izključno oblast. Pomembno je postalo le tisto, kar je lahko povzročilo škodo nasprotniku ali kar je v javnem mnenju učinkovalo kot moralno razvrednotenje nasprotnika. Vse navdušujoče leporečje je bilo le v službi prikrivanja žalostne resnice. Bilo je stoletje laži.

Celo znan komunist France Bučar je v svoji knjigi Rojstvo države priznal, da »boj proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije nista bila primarna cilja komunističnega vodstva, ampak le sredstvi v okviru širšega projekta boljševizacije Evrope«.

Najprej je bilo torej sovraštvo in nato odločitev, oziroma obsodba.

1.3.8. Dokazovanje in hujskanje

Obsodbe oziroma likvidacije pa je bilo treba opravičiti s tem, da se žrtvam dokaže krivda. To dokazovanje je v glavnem potekalo po obsodbi in umoru s preprosto trditvijo, da je šlo za »špijona«, »izdajalca«, »kolaboranta« ipd. Kasneje so bili državljani tudi uradno obsojani »za poskus rušenja ustavne ureditve«, »zanikanje tekovin revolucije«, ali kratko malo za »verbalni delikt«.

V času, ko so Nagodetovo skupino obdelovali v zaporu in pripravljali za proces, je bil na seji CK 4. 6. 1947 na predlog Borisa Kreigherja sprejet sklep, da je treba to grupo zločincev nazorno prikazati »kot peščico špijonov, razrednih sovražnikov, plačancev inozemstva …«. CK jih je torej obsodil za »zločince«, nato pa to dokazoval le z lažnivimi žaljivkami.

Že v Stalinovem času je državni tožilec

Najprej je bilo sovraštvo, nato obsodba.

Figure 2. Najprej je bilo sovraštvo, nato obsodba. Foto arhiv Zaveze

[Stran 8]

Višinski na velikih moskovskih procesih takole kričal:

»Naj poginejo stekli psi! Smrt tolpi, ki skriva pred ljudskimi množicami svoje zverinske čekane, svoje zverinske zobe! Onemogočiti je treba te lažnivce, glumače, te bedne pigmejce, ta ščeneta, to živalsko gnusobo! Naj pokončajo te gnusne hibride lisic in prašičev, to smrdljivo mrhovino! Naj jim zaprejo rilce, da ne bomo poslušali njihovega svinjskega kruljenja!…«

Reprizo takega sovraštva do »notranjih sovražnikov« smo leta 1947 slišali tudi na Ljubljanskih ulicah, kjer so zvočniki prenašali Nagodetov proces in kričanje javnega tožilca Viktorja Avblja. Očitno v upanju, da če nekoga opsuješ z »izdajalcem«, »svinjo«, »umazanim prašičem«, ali pa danes z »nacionalistom«, »ksenofobom«, »homofobom«, ipd., ga boš lažje tudi brez argumentov obsodil, diskreditiral ali kar likvidiral.

Najprej je torej obsodba, nato pa opravičevanje in hujskanje.

1.3.9. Množica v službi sovraštva

Kadar zločina ni mogoče prepričljivo opravičiti, ga zločinci skušajo zanikati, prikriti, ali pa opravičiti z lažjo in žrtev diskreditirati z negativnimi prispodobami, od »hlapca« ali »pudlja«, do »močvirnika« ali »prašiča«. Vse to smo doživeli tudi februarja 2020.

Očitno je še vedno v uporabi staro pravilo, da če nikakor ne moreš prikriti ali opravičiti svojega sovraštva oziroma zločina, si ga lahko olajšaš tudi tako, da javnost zasovraži tvojo žrtev. Zato pa jo je treba umazati in razčlovečiti.

Za vse komunistične dežele dvajsetega stoletja velja, da je komunizem prišel na oblast s pomočjo laži in nasilja. Po vzpostavitvi totalitarne oblasti pa je ostal ujet v laž in je moral s tem prekletstvom nadaljevati tako, da ga je vse bolj izpopolnjeval. Zato so, pravi Alain Besançon v svoji knjigi Zlo stoletja, »ustanovili posebne enote lažnih novinarjev, lažnih zgodovinarjev, lažne literature, lažne umetnosti, /…/ Lažno gospodarstvo je proizvajalo izmišljene statistike…«

A pokazalo se je, da to ne more delovati, če množica ne ponotranji te laži in ne sprejme nauka o »permanentni revoluciji« in stalnem boju proti »notranjemu sovražniku«, ki bi lahko odkril to laž. »Notranjega sovražnika« je treba torej določiti in ga preganjati, javnost pa prepričati, da ga sovraži.

Ko ga zasovraži javnost, potem ga kar ona naprej preganja, režiserji globoke države pa lahko mirno odpirajo šampanjec.

1.3.10. Dva tisoč let nazaj

Zgodovina je polna primerov, o katerih tu govorimo. Eden najbolj znanih in dokumentiranih je Jezusova zgodba, ki se jo kristjani spominjamo predvsem v velikonočnem tednu.

Morda se bo kdo zgražal, da v razmišljanje o tej banalni človeški sovražnosti vpletam božjo zgodbo. A Jezus je bil tudi človek. Tudi on je padel v roke človeške sovražnosti. In tudi mnoge žrtve človeške hudobije so prav v Jezusovem trpljenju našle oporo in tolažbo. Navsezadnje je sam Jezus opozoril, »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas«. Pri tem pa gotovo ni mislil samo na apostole.

1.3.11. Sovraštvo in obsodba

»Tedaj so se zbrali véliki duhovniki in starešine ljudstva na dvoru vélikega duhovnika, ki mu je bilo ime Kajfa. Sklenili so, da bodo Jezusa z zvijačo prijeli in usmrtili« (Mt 26.3-4).

Je Jezus ogrožal njihov vpliv in oblast? Je postal nevaren konkurent, ki mu je sledilo vse več ljudi? Za naše razmišljanje pravzaprav ni pomemben motiv njihovega sovraštva, ampak dejstvo, da jih je to sovraštvo gnalo v odločitev za likvidacijo.

Tudi tu je bilo najprej sovraštvo in nato odločitev, oziroma obsodba.

[Stran 9]

1.3.12. Dokazovanje in hujskanje

»Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoje oblačilo in rekel: »Bogokletje je izrekel! Kaj potrebujemo še prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje. Kaj se vam zdi?« Oni pa so odvrnili: »Smrt zasluži!« (Mt 26.65-66)

Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa dajo umoriti. (Mt 27.20)

Kot vedno v takih primerih je bilo treba odločitev za likvidacijo vsaj naknadno tudi utemeljiti, čeprav s pomočjo za lase privlečenih argumentov. A tudi take argumente je možno narediti »prepričljive«, če se ob njih uspešno nahujska množico.

Najprej je bila obsodba in nato poskus njene utemeljitve.

1.3.13. Množica v službi sovraštva

Rekel jim je (Pilat množici): »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« (Mt 27.23). »Če tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj.« (Jn 19.12)

»Tisti pa, ki so hodili mimo (križa), so ga sramotili…« (Mt 27.39)

Peter je v množici zatajil svoje poznanstvo z Jezusom (Mr 14.67-71)

Načrtovalci likvidacije so stopili v ozadje, sam linč in zahtevo likvidacije pa je prevzela množica. In spet smo dobili tri vrste ljudi:

– take, ki so ponotranjili sugerirano sovraštvo in trpečega Jezusa celo »sramotili«, kot so maja 1945 pljuvali na kolone pretepenih in sestradanih ujetnikov, ali februarja 2020 kričali na demonstracijah svoje izrabljene psovke;

– take, ki so vedeli, da Jezus ni zločinec, a so ostali prestrašeno tiho in celo zanikali svojo privrženost »obsojencu«, čeprav so nekateri kot Peter šli potem »ven in se zjokali« ter kasneje dokazali, iz kakega testa so;

– in take, ki ohranijo svojo svobodo in se javno uprejo krivičnemu stampedu.

Brez »Petrov« in teh tretjih ne bi bilo krščanstva in posledično demokratične in svobodne zahodne družbe. Bo že držalo, kar pravi Schuman, eden od ustanoviteljev EU: »Demokracija bo krščanska ali pa je ne bo. Protikrščanska demokracija bo le karikatura, ki bo zapadla tiraniji ali anarhiji.«

1.3.14. Spopad za resnico

Opravičevanje sovraštva in krivičnega preganjanja, pa tudi hujskaštvo samo vedno temelji na laži. Zato je spopad s tem večnim zgodovinskim zlom pravzaprav spopad za resnico. Nenehno ponavljanje laži in ravnanje, ki temelji na laži, vodi družbo v nesrečo. Pa ne le družbo ampak tudi vsakega posameznika.

Opozorilo, »Gorje njim, ki húdemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo…« (Iz 5,20), najdemo zapisano že v dva tisoč sedemsto let stari modrosti. Jezus pa vse tiste, ki gradijo na resnici, opogumlja: »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Zato se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči …« (Mr 12.1-3). »… in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32).

Vse to razmišljanje se ne nanaša le na posameznika. Ni le posameznik tisti, ki sovraži, obsoja, laže, hujska ipd., ampak vse to ima tudi svojo družbeno razsežnost. Ob aretaciji v vrtu Getsemani je Jezus rekel vojakom: »Dan na dan sem bil med vami v templju in niste vzdignili rok nad mene. Toda to je vaša ura in oblast teme« (Lk 22.53).

Lahko bi rekli, da ta ura, ko v družbi zavlada tema namesto luči, laž namesto resnice, razdeljenost ali celo sovraštvo namesto sodelovanja, se v zgodovini človeštva vedno znova pojavlja. Gre za moreče vzdušje krivic in spopadov. Vzdušje, v katerem vlada brezobzirni zakon močnejšega. Vzdušje, v katerem ni svobode in kjer prvorazredni zase izsilijo vse mogoče privilegije, drugorazrednim pa brezobzirno kratijo osnovne človekove pravice. Vzdušje, za katerega pogosto ne veš, kdaj in kje se je

[Stran 10]

začelo ter kdaj in kako naj bi se končalo. Gre za ujetost v laž in sovraštvo, ujetost v izključevalnost. Gre za »oblast teme«!

1.3.15. Namesto uvoda in zaključka

1.3.16. Vključevalne in izključevalne družbe

Daron Acemoglu in James A. Robinson sta leta 2012 v ZDA izdala zanimivo knjigo Zakaj narodi propadajo. Njuna glavna ugotovitev je bila, da izključevalne, vase zaprte in le izbrancem dostopne politične in ekonomske institucije vodijo v propad naroda, vključujoče in vsem dostopne politične in ekonomske institucije pa vodijo v razvoj gospodarstva in splošno blaginjo. To sta dokazala na številnih zgodovinskih primerih.

Med ozko zaprto privilegirano gospodarsko-bančno elito (omrežjem) in med ozko ter pogosto zakulisno politično elito vlada močna sinergija, v kateri druga drugo podpirata in si zagotavljata trajno vodilno vlogo. Izključujoče ekonomske institucije in izključujoče politične institucije so neločljivo povezane. Prve brez drugih ne morejo obstajati. Celotno državno gospodarstvo in bančništvo, pa tudi veliki javni razpisi so obvladovani s strani ozke, zaprte politične in gospodarske elite, ki je pripravljena storiti vse, da tako tudi ostane. Zapiranje v ozek krog privilegiranih, varovanje monopolov in zatiranje vsakršne konkurence ni nič drugega kot široko tlakovana pot v »propad naroda«.

V vseh primerih je izključevalna politična institucija ustvarila izključevalne ekonomske institucije, ki prečrpavajo premoženje in moč iz širokih množic v naročje samozvane »elite«. V vseh primerih – tudi v Sloveniji!

In prav tu tiči odgovor, zakaj določena politika tako vztraja na izključevalnosti, ki jo simbolizira prisega »protijanšizma«.

1.3.17. Svoboda in kultura sodelovanja

Ena osnovnih tez znanega ekonomista Eamonna Butlerja se glasi: »Svoboda ustvarja blaginjo. Družbe, ki so sprejele svobodo, so obogatele. Tiste, ki je niso, so ostale revne.« Svobodna družba namreč ne deluje na podlagi moči in oblasti, temveč na temelju zaupanja in sodelovanja. Svobodna družba pravzaprav temelji na ljudeh, ki prostovoljno sprejemajo skupna moralna načela in pravila.

»Pravila in norme, ki poganjajo to spontano sodelovanje, postanejo v sodobni družbi tako naravna, da ljudem sploh ni treba razmišljati o njih. Ni potrebna neka oblast, ki ljudem naroča, naj bodo pošteni in učinkoviti ali naj zavzeto delajo in sodelujejo z drugimi. Ljudje to dan za dnem delajo sami od sebe«, pravi Butler.

Slovenija še ima bodočnost, če se bomo zavezali svobodi in kulturi sodelovanja ter prekinili verigo sovraštva, slepega obsojanja, ščuvanja in laži. To seveda velja za vse, ki imajo vpliv na družbo. Tudi za desnosredinske politike in stranke. To razmišljanje smo pač začeli s »protijanšizmom«, ki je šolski primer dolgotrajnega sovraštva in histerije. Zato ponuja odlično izhodišče za to »učno uro demokracije«.

Gre za nauk dogodkov letošnjega februarja, pa tudi prejšnjih dogodkov slovenske zgodovine in končno za nauk dva tisočletne krščanske kulture. »Nič ni novega pod soncem«, so rekli stari. Kot sta sovraštvo in laž stalnica človeške zgodovine, so tudi vrata za izhod iz tega pekla vedno odprta.

Kaj je že rekel Schuman o demokraciji in krščanstvu?

[Stran 11]

1.4. Preteklost v sedanjosti

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Dobro leto je minilo od smrti gospoda Justina Stanovnika. Velikokrat se spomnim njegovih besed, napisanih in izrečenih. Nemalokrat pobrskam po spletnih straneh in poiščem kakšen njegov zapis; bodisi objavljen v Zavezi ali pa kje drugje. Kar tako. Ker me njegova besedila spodbujajo k razmišljanju, iskanju odgovorov na tragedijo slovenskega naroda, ki ni samo v onih štirih letih vojne in v pomoru Bogu, domu in domovini zvestih fantov in mož po koncu vojne, temveč tudi v spreminjanju narodne identitete skozi sedem desetletji. Spreminjanje identitete naroda, h kateremu je rdeč sovrag stremel že od prvega dne svojega (samo)zavedanja, saj je vedel, da brez tega ne bo mogel podjarmiti Marijinega naroda, je postopno prineslo rezultate. O tem je večkrat govoril, pisal tudi gospod Justin ter opozarjal na nujnost ozaveščanja našega stanja. Njegove besede, ki vedno znova segajo v srčiko problemov in jih pred bralcem ali poslušalcem brez vsakega poskusa olepševanja ali sprenevedanja razgaljajo, pomagajo razumeti, kaj se je dogajalo.

To jasnost, to globino in to širino potrebujemo, če hočemo razumeti svet okoli sebe. Svet, ki nam ga prikazujejo popolnoma drugačnega, kot v svojem bistvu je ali naj bi bil. Samo pomislimo – vsak pri sebi: Kako se spominjamo časov pred letom 1990, ko smo živeli v socializmu? Kako vidimo našo pot do samostojne Slovenije? Kakšen je naš odnos do tistih, ki so nam tlakovali pot v samostojno državo? Kako vidimo in razumemo kapitalizem? Ali pa socializem? Kako demokracijo in vse njene atribute? Kako motrimo tiste, ki se nam ponujajo kot voditelji? Verjetno se večkrat zalotimo, če smo seveda iskreni do sebe, da kar nekako ponavljamo in ponotranjamo floskule in poglede, ki nam jih že dobrih sedem desetletij vsiljujejo. Da svet opazujemo skozi daljnogled, ki ga je kalibrirala potvorjena zgodovina, potvorjena politika, potvorjena kultura in potvorjen družbeni angažma. Na vse to nas je opozarjal, skrajno uvidevno in razumevajoče, pa vendar z nepopustljivo vztrajnostjo in zavezanostjo resnici, gospod Justin.

Ko je v začetku letošnjega januarja Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo generalu Leonu Rupniku, sem zopet pogrešala gospoda Stanovnika. Tako zelo sem si želela njegovih modrih besed, njegovega premisleka in osvetlitve vsega, kar se je dogajalo. Dogajal pa se je pravi pogrom. Seveda v tistih medijih, v tistih okoljih in med tistimi ljudmi, ki potrebujejo narodne izdajalce za svoj obstoj, za svojo samopotrditev in predvsem svojo oblast. Seveda tiste narodne izdajalce, ki so jim sami nadeli ta pečat in o katerih se nikoli ni smelo ne razpravljati, o njihovem ravnanju ne preizpraševati (to je danes sicer sila moderen izraz, ki opravičuje marsikatero kulturniško in drugo neumnost), o njihovi krivdi pa ne dvomiti. Temu, da je general Rupnik negativen lik v naši zgodovini, brez kančka kritičnosti ali samoizpraševanja, od kod tako prepričanje, pritrjuje ali vsaj ne nasprotuje tudi marsikateri izmed onih na »naši strani«, če lahko tako rečemo. Mislim, da sem ob razveljavitvi njegove sodbe pri marsikom s te strani zaznala nekakšno nelagodje, češ »ali se je res treba ukvarjati s tem, ali bo res kaj drugače, če bomo drezali v to«. Temu so še tiho pridali: »pa saj smo videli na slikah, da se je družil z Nemci«. Skratka, obsojen tudi med nami. Ne vem, če je kdo od teh pomislil, da morda obstaja kdo, ki si je želel oprati Rupnikovo ime, ker je bil prepričan, da je bilo po krivici pobarvano s črnim madežem. Naj povem drugače – če bi menili, da je bil kdo od vaših bližnjih po krivem obsojen, ali ne bi zapregli vseh svojih moči in vseh svojih sil, da bi dokazali njegovo nedolžnost? Samo pomislimo, kako zelo se angažirajo nekateri, da bi oprali krivdo obsojenemu

[Stran 12]

za umor direktorja kemičnega inštituta, ker so prepričani (pa tudi dokazi to zelo jasno potrjujejo), da je bil za to obsojen nedolžen človek. In ker želijo, da se zadevi pride do dna.

Strinjam se, da je Rupnik na nek način kontroverzna oseba, še posebej, če prebiramo kakšna njegova med vojno javno prebrana besedila. Tudi ob koncu vojne je ta nesrečni mož doživel nekakšno tiho obsodbo enega dela takratnega demokratičnega tabora, pri čemer so bili razlogi za to sicer drugje kot pri obsodbi s strani komunistične oblasti. Ne glede na to pa vseeno popolnoma iskreno priznam in se zavedam, da ga pravzaprav vsi po vrsti premalo poznamo. Da o njem ne vemo prav nič več kot tisto, kar so nam povedali v naših ideoloških učbenikih zgodovine in ideološko obremenjenem javnem prostoru. Se morda spomnite, kako sem ob obletnici njegove smrti opozarjala, da se popolnoma enako dogaja škofu dr. Gregoriju Rožmanu? Toda slednji je dobil vsaj nekaj dobrih monografij, ki so se izvile iz primeža povojnega diktata zgodovinopisja in prinašajo verno podobo škofa. Ta se bo z odprtjem vatikanskih arhivov zagotovo še dopolnjevala, toda že sedaj vemo, in na to nas je pred nekaj meseci opozoril tudi zgodovinar dr. Renato Podbersič, da je škof med vojno naredil ogromno dobrega ter med drugim pred dachavsko smrtjo rešil prek tisoč Judov. Pri generalu Rupniku je drugače. Vsa ta desetletja se ni nihče prav dobro poglobil v njegovo življenje, v njegovo delo, pa tudi njegovo dojemanje

Preteklost v sedanjosti

Figure 3. Preteklost v sedanjosti arhiv Zaveze

[Stran 13]

sveta, čeprav bi si mož to več kot zaslužil. Mnogokrat navajajo njegove medvojne govore, v katerih je res prisotno močno protižidovsko izrazoslovje. Človeka kar zaboli, ko prebira tiste besede, toda Boris Mlakar v temeljnem delu Slovensko domobranstvo opozarja, da je tako izrazoslovje postalo »očitno obvezno pri vseh pomembnejših javnih nastopih v tedanji nacistični Evropi. Za to je poskrbela vnaprejšnja cenzura, posamezni govorci ali sestavljavci govorov pa so že pred tem iz oportunizma ali praktičnosti poskrbeli, da cenzuri ni bilo potrebno posegati.« Pri tem Mlakar, obravnavajoč Rupnika, še doda, da pa je »vsekakor malo verjetno, da bi celo razmeroma naivni general povsem resno mislil tisto, kar je izgovoril«.

Skratka, ob razveljavitvi sodbe generalu Rupniku so bili nekateri zelo ogorčeni. Nič presenetljivega, da se je to ogorčenje najbolj akumuliralo prav v zvezi borcev, ki je podala celo pritožbo na ustavno sodišče z zahtevo, da razveljavi odločitev vrhovnega sodišča, ker naj bi bilo s tem »poteptano dostojanstvo žrtev fašističnega in nacističnega terorja, pa tudi organizacijam, v katere se pritožniki povezujejo«. Hmmm, nobene besede o poteptanem dostojanstvu žrtev komunističnega terorja, ki ga je na svoji koži dodobra občutilo slovensko prebivalstvo. In prav komunistični teror je krepko razredčil slovenske vrste. Ampak o tem seveda nič. Kot tudi nič o kakšnih dokazih o dokončni in nedvoumni krivdi Rupnika. Strašljivo se mi je ob tem zdelo, da jih, zaslepljene s sovraštvom in strahom pred razgaljenjem pred zgodovino, prav nič ne briga, da sojenje generalu ni bilo v skladu s pravnimi načeli, ki so veljali v času sojenja, senat vrhovnega sodišča pa je med drugim presodil, da eno od očitanih dejanj sploh ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja.

Tudi danes, ko je sodišče ravnalo v skladu s pravnim redom in pravnimi standardi, očitno ne priznavajo pravne države in pravnih norm. Zlahka si predstavljam, da bi tudi sedaj do potankosti ponovili to, kar so delali pred sedemdesetimi leti. No, morda bi bili samo bolj dosledni, saj so do sedaj ugotovili vsaj eno – premalo dosledni smo bili … Nič čudnega, saj pred zgodovino (še) niso doživeli obsodbe za svoja ravnanja. Ta jih še čaka, o tem ne dvomim. Tudi Francozi so potrebovali dvesto let, da so se bili sposobni soočiti z revolucionarnim terorjem njihove do tedaj svete francoske revolucije. Upam, da ustavno sodišče ne bo podleglo njihovemu pritisku, čeprav si predstavljam, da je silen. Nezanemarljivo je namreč dejstvo, da na sodišču sedijo ljudje, ki so šli skozi ideološko šolo pravnika, ki je tudi eden od pripravljavcev te pritožbe, ki zahteva nespoštovanje pravnega reda (celo tistega, ki je veljal ob Rupnikovi obsodbi in ki so ga sami postavili – in seveda ne spoštovali). Gre za tistega pravnika, ki je pred tolikimi leti utemeljil zloglasni 133. člen, ki je drugače mislečim odvzel pravico do svobode govora in javnega izražanja kritike do krivičnega in zločinskega sistema.

Kot sem napisala, pogrešam gospoda Justina. On bi res znal te stvari v luči resnice prav umestiti. Če sem nekoliko mladostniško predrzna, bi si domišljala, da vem, kaj bi rekel. Da bi opozoril na to, da s takimi ravnanji, ko znova zahtevajo kršitev pravnega reda, samo dokazujejo, da so oni tisti, ki tudi v sedanjosti ostajajo v preteklosti. In da uničujejo našo sedanjost, ker hočejo znova in znova uveljaviti svojo preteklost. Vse samo zato, da se ne bi dokončno razgalil njihov krivičen in na laži zgrajen svet. Toda mi se ne smemo dati. Resnica je na naši strani. Pardon, resnica ni na nikogaršnji strani, temveč preprosto je. Ne več resnic. Ena sama. In če je še tolikokrat poteptana, še tolikokrat izmaličena, na koncu vedno zmaga. Samo potrpežljivi moramo biti. Ali kot pravi Evripid, zadnji iz trojice velikih antičnih tragedov: čas je klepetulja, ki prej ali slej odkrije vse, kajti spregovori tudi, ko je nihče ne vpraša.

[Stran 14]

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.