Zaveza št. 114

Z

Zaveza št. 114

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Zastrte prelomnice

Lenart Rihar

1.1.1.

Določene stvari so velike same po sebi, čeprav se njihova velikost navidezno spreminja, glede na kontekst. Včasih so zaradi okoliščin še večje, drugič jih okoliščine zabrisujejo. Včasih so velike zaradi močne slišanosti, nemalokrat pa njihov pomen – nasprotno – raste ravno zato, ker se dogajajo brez blišča in hrupa. Tako se lahko primeri, da imajo videz blede vsakdanjosti, kot je vožnja z avtobusom, priložnostni simpozij ali delovno oglašanje rovokopača, a za to kopreno se utegne skrivati naboj, ki zgodovinsko premico dogajanja prelomi.

Seveda moramo iz izkušenj dodati, da je v poškodovani družbi, kot je slovenska, mogoče še nekaj. Velikokrat se ob nakazanih rečeh primeri naslednje: po vseh normalnih kazalcih in običajni logiki bi moralo nekaj vzkipeti, zrasti v nekaj svežega, novega, a se zaduši v prahu bagatele in se ne zgodi nič.

V zadnjih dveh mesecih so se zgodile kar štiri stvari, ki v sebi nosijo potencial, a vendar niso proniknile niti v širšo, kaj šele v globljo slovensko zavest.

1.1.2. Jama pod Macesnovo gorico

Velikost tega, kar v zadnjem času predstavlja pojem Macesnova gorica, je že ena tistih dimenzij, ki je tako rekoč neizmerna, a se vseeno uspe skriti za brnenjem delovnega stroja, za nekakšnim nemim gradbenim posegom sredi gozda, za medijskim molkom in splošno brezbrižnostjo. Kako bi bilo sicer mogoče, da se pred našimi očmi razkriva doslej daleč največje slovensko morišče, pa komaj kdo ve za to. Ko se bodo prihodnji rodovi ozirali nazaj na današnje dogajanje, bo vse to moralo dajati vtis popolne neverjetnosti. Morda bo za dovolj nadrealistično prispodobo služila kretnja neke poslanke preteklega sklica, ki se je na vse pretege trudila večji krog spraviti v manjšega. Kar njej ni uspelo retorično, se izkazuje za možno in se dogaja v resničnem posttotalitarnem življenju.

S Kočevskim Rogom sta povezana še dva cinizma, za katera bi težko našli podlost, da bi jima jo postavili ob bok. Prvi je tako imenovana spravna slovesnost, od katere bo prihodnje leto minilo trideset let. Zastrašili in zmanipulirali so cerkvenega dostojanstvenika, da se je odvrnil od skupine ljudi (Justin Stanovnik, Anton Drobnič, Tine Velikonja idr.), ki je za svoje pomorjene in nepokopane prijatelje po vseh desetletjih neznosnega režima, smrtonosnih prepovedi in brezmejnih laži želela preprost pogrebni obred s sveto mašo. Vzeli so njihovo idejo, njihovo prireditev ter nepregledno množico njihovih ljudi (30.000!) in ukrojili dogajanje po svoji meri. Dva funkcionarja, ki niti formalno niti dejansko nista zastopala sprtih strani, sta si podala roki in potem do danes po vseh mikrofonih razlagajo, da je bila to slovenska sprava. Ne čudite se, če boste prihodnje leto opazili podobne tendence.

Drugi cinizem, ki človeka pusti brez besed, je povezan s tem, da isti manipulatorji niso povedali, kam so njihovi predhodniki oziroma somišljeniki zmetali na stotine slovenskih fantov, ko so jih morili. Včeraj so s svojo politično policijo in ovaduškimi mrežami vedeli za vsak neznaten plamenček, kje po najbolj izgubljenih zakotjih naše dežele bi utegnil zatrepetati, danes in vsaj trideset nadaljnjih let pa popoln molk. Si lahko predstavljate njihov prezirljivi zasmeh, ko smo vsa ta leta hodili k “napačnemu” breznu Pod Krenom?

1.1.3. Monigo

Vsa slovenska tragedija nima smrtnih sklepnih akordov, kot so ti iz Kočevskega Roga. A trgati se od ljubljene domače zemlje, ki je bila ves tvoj svet in na katero si bil srčno vezan ti in so bili tvoji dedje, je tudi neizmerna bolečina. Justin Stanovnik je večkrat poudarjal, kako morajo biti boljševiki iz posebne snovi, da po vseh zločinih in porazih še vedno nonšalantno hodijo po deželi. A iz posebne snovi – v plemenitem smislu – je očitno tudi tradicionalni slovenski človek, ki ga tolika smrt in izguba domovine nista pobili, pač pa prekalili. Iz morja trpljenja in vsakršne zunanje bede se je vzpel v nov vrh, ki bo v zgodovini šele zasvetil in si zadobil vzvišeno mesto.

To so novembra začutili udeleženci ekskurzije v Višek, Monigo in Zerman, v tiste kraje torej, od katerih je bila zaznamovana pot mnogih naših ljudi, ki so domovino zapuščali prek Italije. Od slovenske begunske skupnosti, ki je v celoti štela ljudi za manjše mestece, je bilo samo v Zermanu posvečenih sedem duhovnikov. Tja do argentinskega Adroguéja, kamor se je po nekaj postajah preselila ljubljanska teološka fakulteta, pa še vsaj desetkrat toliko. Da ne govorimo o begunskem šolstvu, vsakršni kulturni dejavnosti in vsem drugem.

Po sedmih desetletjih smo se – drugače od mnogokrat obiskane Koroške – prvič organizirano odpravili po delčku italijanskih poti slovenskih beguncev. Romarji treh avtobusov, ki so izražali veliko hvaležnost za ta bežen vpogled v mogočno slovensko zgodovino, dokazujejo, da je bil to še eden velikih, a v javnosti komaj zaznanih dogodkov.

1.1.4. Škof dr. Gregorij Rožman

Ne znam si razložiti, zakaj je vsako dogajanje, ki se trudi slediti veličini tega našega škofa in čistiti spomin nanj, tako presunljivo. Kosovel bi rekel, da je polno težke, opojne lepote.

Nepredstavljivo je, kaj je moral prestajati škof Gregorij. Kaj so mu zavojevalci slovenskega sveta naložili, da se je leta in desetletja izpolnjevalo njegovo lastno darovanje, vredno vsakega svetništva: »Naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo Božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi Božja čast rasla in se večala.«

A peklilo in težilo ga je še vse kaj drugega: razbolela duša njegove begunske črede, nerazumevanje njegovih koroških rojakov, razdalja med Ameriko in škofijo, ki je ostajala njegova …

Pa vendar se je po mnogih letih vrnil domov, v svojo stolnico, v neposredno bližino blaženega Grozdeta. In tam so grla domala vseh navzočih z milozvočno Rož, Podjuna, Zila sklenila spominski zbor.

Predavanja so tisti dan prinesla nekaj pogumnih stavkov, pridiga ljubljanskega nadškofa je nosila nastavke drugačne odprtosti, kot smo je vajeni. Nagovor istega škofa v koroškem Šmihelu se je na slovesnosti, ki je bila teden dni po ljubljanski, končala s pozivom rojakom, naj bodo na svojega škofa ponosni. In kot za sklep je v začetku decembra čestitka mons. Zoreta prvemu koroškemu škofu – Slovencu Jožetu Marketzu v pomoč ponudila zgled škofa Rožmana. Vsak korak, s katerim se zanesljivo približamo čistejši podobi tega velikega Slovenca, je velika reč.

1.1.5. Orlov vrh

Orlov vrh je še četrta stvar, o kateri bi kazalo spregovoriti, a o tem velikem in presenetljivem odkritju na Ljubljanskem gradu, namreč da je tam še vedno – čeprav oskrunjeno – pokopališče domobranskih vojakov, s svojo tehtno in občuteno besedo v nadaljevanju spregovori naš predsednik dr. Matija Ogrin. Izjavo in seznam žrtev pa najdete v drugi polovici revije.

Naš svet, v katerem skušamo reševati »sveti ostanek« slovenstva, se lahko komu zdi, če se vrnemo k začetnemu razmišljanju, v marsičem omejen. In še v njem se dogodki, ki smo jih nanizali, zlahka izgubijo sredi vsakdanjih skrbi. A če takole dopuščamo možnost navidezne majhnosti in zunanje, hipne neučinkovitosti, moramo pri istih naših stvareh poudariti tudi notranjo moč, univerzalnost in zaobjemanje vsega, kar je za rast človeštva in človečnosti konstitutivno. In potem z zadoščenjem opazimo, da se naš dvomesečni niz »velikih reči« lepo pokrije tudi z največjimi dimenzijami. Predvsem pa ne smemo izgubiti upanja, da delujejo – čeravno počasi in neopazno.

Zastrte konture

Figure 1. Zastrte konture Lenart Rihar

[Stran 4]

1.2. Govorica Orlovega vrha

Matija Ogrin

1.2.1.

Ljubljana, to je tisto mesto, kjer je zaradi OZNE še več tednov po vojni bodeča žica ostala okrog mesta, kjer je kontrola na blokih ostala vsaj še ves maj in so ljudje hodili noter in ven z dovolilnicami. Ljubljana, to je tisto mesto, kjer je sovraštvo do pobitih nasprotnikov bilo vsakdanji kisik oblastnikov še desetletja po revoluciji. Ljubljana je mesto, kjer so bili skovani vsi načrti, kako brisati sledi za strašnimi pokoli, kako zaminirati brezna, kako onemogočiti, da bi žalujoči tam prižigali sveče. V Ljubljani si je, če smemo tako reči, Lady Macbeth umivala krvave roke, ki jih ni mogoče umiti in ki po vsem umivanju ostajajo krvave. Zato je lani mestna oblast onemogočila, da bi ostanke pobitih, ki jih ekshumira državna Komisija za vprašanja prikritih grobišč, pripeljali v Ljubljano in pokopali na Žalah. Na prireditvi 1. maja 2018 je župan izjavil, da dokler bo on župan, »v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov«. Vsi so vedeli, da govori o nagrobnikih in grobovih pobitih žrtev, ki jim ne dovoli priti v Ljubljano …

Nato se je zgodilo nekaj, kakor bi se nam vdrla tla pod nogami in bi se zemlja odprla in bi se vse to spremenilo. Vzvišen in nepoklican je prišel spomin. Več kot spomin.

Dne 7. in 14. novembra 2019 je t.i. Dežmanova komisija s sondiranjem ugotovila, da na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu še vedno obstaja domobransko pokopališče. Vojaško pokopališče, urejeno konec leta 1943 za tiste padle domobrance, ki jih ni bilo moč pokopati v domačem kraju, toda razdejano in onečaščeno jeseni 1946 – je še vedno tam. Vsi smo verjeli laži, ki jo je Udba sama razširila, da so vse posmrtne ostanke izkopali in odnesli v neznano. V resnici so uničili le površje pokopališča in barbarsko razdejali nekatere grobove, drugo pa pustili nedotaknjeno. Laž o popolnem izkopu pokojnih se je prijela tako uspešno, da so ji verjeli celo ljubljanski župan in njegovi uslužbenci, saj je ta gladko podpisal soglasje, brez katerega Komisija ne bi mogla izvesti sondiranja. Sondiranje pa je odkrilo, če povzamemo, da so izmed petih odkritih grobov kar štirje vsebovali večje ali popolnoma nedotaknjene ostanke pokojnika.

To je tisto, kar se je zgodilo: nepoklicano, toda z veljavo golega dejstva se je sredi prestolnice države Slovenije iz zemlje prikazalo domobransko pokopališče. Takšna je tiha govorica Orlovega vrha – v samem središču Ljubljane se je prikazalo kot znamenje, ki nas spominja, da če še tako nočemo sprejeti svoje zgodovine, je ta zgodovina vendar neuničljiva: kar se je zgodilo, bo za vedno ostalo tako; kar je bilo storjeno, bo za vselej ostalo storjeno. Preteklost je brezprizivna avtoriteta, je nedotakljiva in nedosežna: ničesar v njej ne moremo spremeniti. Med nami in preteklostjo je morje večnosti. V tej dokončnosti in nespremenljivosti preteklosti je nekaj božjega. In resnično, ob odkritju Dežmanove komisije se nam je zdelo, kot da bi zemljo z grobov pokopanih za nekaj ur odmaknil božji prst, jih pokazal in spet zastrl k počitku. Odstrl, da bi bila resnica vsem prizadetim, ki so nekoč žalovali in trpeli, v uteho; in spet zastrl, da bi telesa pokojnih imela svoj mir v skladu z večnim zakonom ustvarjenih bitij: prah si in v prah se povrneš.

1.2.2. * * *

Tisti, ki so pokopane domobrance in njihovo stvar imeli v srcu, niso pozabili na Orlov vrh; za Vse svete so jim prižigali sveče tudi, ko je celo to skromno dejanje pietete bilo prepovedano, preganjano. In ko je prišla slovenska pomlad, so jim postavili skromen križ – še zlasti naši prijatelji iz Šentjerneja, ki imajo tu več pokopanih faranov. Zgodovina teh križev, ki so jih neznanci enega za drugim uničili, zadnjega verjetno prav mestne službe letos poleti, 2019, odslikavajo vso morbidno ujetost države Slovenije v psihotično zanikanje resnice o tem, kar je njene ljudi prizadelo. Toda ljudje so – prav namesto države Slovenije – ohranjali spomin, prižigali sveče. Spomin je preživel. Ta ponižni spomin ljudi, ki so tja hodili z dobro mislijo, je doživel uro tihega zmagoslavja. Kdor ima srce za to, jo vidi: uro zmagoslavja. Njena zunanja podoba ni prav nič taka, da bi bila podobna triumfu. Kajti resnica ne triumfira. To ji ni potrebno in ji ni dano; pač pa se uveljavi kot dotlej neznana, nova razsežnost, ki podpira življenje. Tudi to je govorica Orlovega vrha.

Še nekaj pomembnega je na Orlovem vrhu – in to ga ločuje od morišč, kjer so domobrance in druge nasprotnike revolucije pobili sestradane, dehidrirane, pretepene, ranjene in onemogle. Orlov vrh je vojaško pokopališče. Je pokopališče domobrancev, ki so padli v boju kot vojaki. Padli so torej v aktivnem boju – v upanju, da je slovensko stvar, za katero so zastavili vse, še mogoče ohraniti, rešiti pred uničenjem, ki ga je prinašala revolucija. Zato so imeli – kako težko gredo te besede na plan – neke vrste prednost v smrti, temno srečo v primerjavi s tistimi, ki so jih nemočne in komaj žive pobijali ter metali v globino … Najsi so bile okoliščine, v katere se je nazadnje iztekel njihov boj in so v njem padli, še tako težke, je zunaj vsakega dvoma in na dlani: da je pred njihovim domobranskim bojevanjem bilo več kot leto dni vaških straž, ki so bile čisto samoobrambno gibanje; pred vaškimi stražami pa so bile stotine grozovitih komunističnih umorov od začetka do poletja 1942, ko so napadeni katoličani umirali brez sleherne zaščite; in pred temi umori je bil boljševiški zasnutek revolucije kot brezbožne ideje, s katero so komunisti napadli dotedanjo slovensko krščansko kulturo, napadli tudi vojaško – s čimer se je vse začelo. V vseh teh fazah, okoliščinah in preokretih so bili ti fantje iste osebe, enakega mišljenja in z enako osnovno željo, da ohranijo življenje – tako svoje kot slovensko. Niso se ozirali na neprijetne okoliščine, ko je bilo treba, hočeš nočeš, taktično shajati z Nemci, četudi je bilo to še tako uporno njihovemu slovenskemu čutenju (kar je vodilo v spodleteli, Gestapu izdani poskus polkovnika Peterlina). Zato si njihova stvar, ki so jo skušali rešiti, zasluži vso čast in spoštovanje – od tod pa tudi njihov boj, v katerem so umrli. In čeprav so bili njihovi grobovi onečaščeni in z lažjo potisnjeni v pozabo, se njihova navzočnost in s tem njihovo pričevanje zdaj vrača. Tiho in brez triumfa, toda z najmočnejšo poverilnico. Tudi to je govorica Orlovega vrha.

1.2.3. * * *

Leto 2019 je videlo na Orlovem vrhu troje znamenj: mestna oblast je s pokopališča nasilno odstranila kovinski križ, ki ga je pred leti tja namestila Nova Slovenska zaveza. Drugo znamenje: v nedeljo, 3. novembra 2019 smo želeli v kapeli na Ljubljanskem Gradu obhajati sveto mašo za pokojne domobranske vojake, toda mestne oblasti so potem, ko so bila naša obvestila že objavljena, sporočile, da bo kapela tačas zasedena in da maše ne more biti (zato smo jo obhajali uro pozneje v Šentjakobski cerkvi). Tretje znamenje: sondiranje 7. in 14. novembra 2019, ko je vse prišlo na dan.

Leto 2019 je tudi 80-ta obletnica Kongresa Kristusa Kralja, ki je z začetkom dne 25. julija 1939 več dni potekal v Ljubljani – že v ozračju vojne, ki se je začela z napadom na Poljsko komaj mesec dni pozneje. Tega dne, 25. julija ob 6h zvečer se je v ljubljanski stolnici začela uvodna slovesnost, na kateri je imel otvoritveni govor kongresa predsednik mednarodnega odbora za Kongres Kristusa Kralja – škof dr. Gregorij Rožman. Kratek, pomensko globok govor kaže, kako jasno se je škof zavedal prepadov svojega časa. Opozoril je: »rane, na katerih duše narodov bolehajo, so danes nevarnejše kot kdaj, ker je sodobno ozračje napolnjeno z idejami, popolnoma nasprotnimi Jezusovemu nauku – in te zastrupljajo duše, jih tirajo v smrt.« Zato, pravi škof, je nujno, da kristjani obnovijo svoje srce »v resnici in ljubezni božji«, in božja volja je, da se ta obnova izvrši. Nato sledijo besede, v katerih je videti daljnoviden pomen in ki so posebej pomenljive za vso slovensko kalvarijo, ki je sledila:

»Zakon božjega delovanja pa je tak, da Bog sam ne dela, ako človek sodelovanje odreče. Tudi obnova v Jezusu, Kralju vesoljstva, se ne more izvršiti, ako mi ne sodelujemo. Kako pa naj sodelujemo?

Prvo in poglavitno je, da smo voljni in pripravljeni sodelovati z nebeškim Kraljem Jezusom Kristusom tako, kakor on hoče, kakor on ukazuje. Nam mora biti vseeno, kako; ali z delom ali s trpljenjem, ali z življenjem ali s smrtjo. Naša reč je samo, da ponižno in vdano rečemo: Tu smo, Gospod, razpolagaj z nami; pokaži nam, kaj in kako naj storimo.« (Slovenec, 26. jul. 1939)

Upamo in verjamemo, da so si te besede vzeli k srcu tudi pokojni vojaki, pokopani na Orlovem vrhu. Vsekakor jim je bilo namenjeno, da so na skrajno nenavaden način prišli iz neobstoja nazaj v slovensko resničnost. Slog, kako se je to zgodilo – prek smrti, skrunitve, klevete in pozabe – je namreč nekoliko podoben slogu vladanja njega, ki jih je povabil, naj vse obnovijo v njem. Tudi to je govorica Orlovega vrha.

[Stran 7]

1.3. Kamen spotike

Andrej M. Poznič

1.3.1.

Šestdeseta obletnica smrti škofa dr. Gregorija Rožmana je za nas, katoličane in demokrate, priložnost, da nekoliko razmislimo o naši stvarnosti. Spomin je ena od temeljnih razsežnosti identitete posameznika in družbe. Oseben spomin sestavlja vse, kar sem v doživel, in se na tak ali drugačen način potem poveže s čustvovanjem in postane tako nekaka zaloga energije, ki poganja dejanja posameznika v sedanjosti. Res je, da smo ljudje sposobni priklicati pretekle dogodke v sedanjost, vendar vsi vemo, da je spomin podvržen pozabljivosti. Težimo k temu, da se preteklosti spominjamo na najboljši način. Celo najbolj mučna obdobja življenja so v spominu shranjena tako, da jih romantiziramo oz. se spominjamo predvsem lepih stvari. Preteklost odenemo v nekakšen anestetik, da neha boleti. To pa očitno naredimo prav z mehanizmom pozabljanja in spreminjanja bolečine v mitologijo. Če nismo prav pazljivi, postanemo pri tem tako spretni, da samega sebe varamo, in končno postane spomin nekaj lažnivega, neresničnega. Ko gre za družbeno spominjanje, pa se ta osebni proces ne sme zgoditi.

Družbenemu spominjanju pravimo zgodovina, ki potem napaja narodni značaj na še ne povsem dobro raziskan način, vendar vemo o tem procesu toliko, da znamo z zgodovino manipulirati. Mislim, da je poleg statistike zgodovina tista veda, ki je sistematično podvržena laži, potvarjanju in ideološki preobrazbi, ker tako prva kakor druga služita istemu namenu: ohranjanju sedanjih družbeno-političnih razmer. Tu ni izjem. Tako v Ameriki kakor v Argentini, v Avstraliji ali na Kitajskem, v Sloveniji ali v Nemčiji sta šolsko poučevanje zgodovine in javni – družbeni zgodovinski spomin podvržena istemu pritisku in enakim namenom. Uradna zgodovina, ki se poučuje predvsem v šolah, služi reakciji, da ostaja na oblasti, in revolucionarnim silam, da pridejo tja, ko pa revolucionarji prevzamejo oblast, postanejo najhujši reakcionarji, saj jim je vsaka sprememba grožnja, ki načenja njihovo absolutno oblast, zato so vedno in povsod proti »revizionizmu« zgodovine, ki pa je gonilna sila zgodovinopisja. Nikoli nič ni dokončno, če se najde kje še kaj, kar nam pomaga bolje razumeti dogodke preteklosti. Torej vedno iščemo nove dokaze, dokumente ali pričevalce, da bi lahko pregledali (revidirali) uradno zgodovino in jo na novo napisali. Misel sem namenoma izrazil v levičarskem izrazoslovju, da bralec lahko začuti ves njen paradoks. Če je stavek resničen in je proces povsod enak, potem se vprašamo, kje je razlika. Očitno je razlika v tem, da v demokratičnih družbah proces revizionizma ni enostranski, temveč je dinamičen in prinaša spoznanja, ki jih vsi sprejmejo za svoja in jih več ne problematizirajo. Lahko bi rekli, da zgodovina v teh državah doseže spoznanje resnice, ki prenese vsako kritiko in pozna mehanizme, da se nova spoznanja, tudi takšna, ki morebiti zahtevajo prevrednotenje vsega, vključijo v narodni spomin. Tako družba ostane na področju iskrenega iskanja resnice in zato so odnosi med politični subjekti na povsem drugačni ravni kakor tam, kjer je izhodišče za učenje zgodovine napačno, lažnivo, pristransko ali mitološko, kakor je to npr. pri nas.

Četrt stoletja po spremembi režima, nastopu svobode, vrnitvi demokracije, rehabilitaciji komunističnih žrtev, vračanju ukradenega premoženja se v zgodovini, ki jo učijo v šolah, ni še nič spremenilo. Tam so partizani še vedno heroji, ki so se borili za svobodo, in to čeprav je dovolj dokazov, da ni bilo tako. Še huje pa je, da si uradni mitologi izmišljajo nove in nove zgodbe in jih vsiljujejo narodnemu spominjanju, naj si bo to skozi patetične borčevske proslave, ki imajo vse, a jim manjka resnice. Ali pa z novi filmi, s katerimi hočejo prebiti obroč resnice, ki so ga v teh desetletjih zgradili zgodovinarji. Žal pa slednjih ne najdemo na fakultetah, kjer zgodovino uči mladi profesorski rod. Nadzor nad spominom hoče partija ohraniti. Da, partija! Kajti motili smo se, če smo mislili, da je KPS izginila. KPS živi v metastranki, ki je sedaj in je bila skoraj ves čas na oblasti. Po četrt stoletja skrivanja so zdaj prepričani, da je spet čas, da odvržejo maske. Udba ali SDV oz. SOVA pri belem dnevu krši zakone in preganja državljane. Levičarji se radikalizirajo in ne stremijo več za socializmom, temveč za pravim realsocializmom, in se požvižgajo na odločbe Ustavnega sodišča, kamor pa imenujejo in volijo čedalje bolj problematičen kader, ki postaja sramota te ustanove, če pomislim tu samo na dokazano lažnivost sodnika. A podobno se dogaja v DZ, kjer mlada poslanka dokazano laže in krivo obtoži soposlanca, pa ne dobi niti ukora, kaj šele da bi odstopila.

Obletnica Rožmanove smrti z vso silo prebudi v Slovencu vse reflekse in predsodke, ki so mu bili položeni v zibelko. Slovenec ve, da mora tega človeka sovražiti, ne ve pa, zakaj. Slovenec ve, da je Rožman podpiral vaške straže, domobrance, ne ve pa, da je reševal komuniste, Jude in internirance, ker so bili Slovenci, ker so bili pomoči potrebni. Pridigal je proti komunizmu, a tudi partizanom priskrbel duhovno oskrbo. Bil je pastir svoji čredi, a Slovenec misli, da je bil skoraj kot Ante Pavelić v NDH-ju samodržec s svojo vojsko, tajno policijo in neomejeno močjo. Pripisujejo mu krivdo za vse zločine, ki so se zgodili na Slovenskem v času okupacije med drugo svetovno vojno. On je vsega kriv, on kot poosebljena Katoliška Cerkev, ki je za Slovenca tako ali tako hudičeva stvar, ki bi morala že davno izginiti, ker pa ne, je zanj kriva že zato, ker je tukaj, ker moti našo pot nazaj v socializem in enoumje, ker se je uprla nasilju partizanov, ker je prostor svobode in kreposti … Slovenec še bolj kot Rožmana sovraži Cerkev, na katero je dovoljeno pljuvati, saj to v javnosti ni žalitev, temveč zaželeno in pogumno dejanje. Diskriminacija in izkoriščanje katoličanov pa sta postali narodni šport vsakega, ki ima možnost, da jih zatira, pa naj si bo npr. protestant, ki ima slučajno moč, da odtegne nekaj denarja mediju, ki je objavil nekaj kritičnega o tej veroizpovedi, pa on meni, da tako dejanje spada v njegovo čisto osebno in skrito križarsko vojno zoper Cerkev. Takih primerov ni malo, a jih redki poznamo, saj mediji o njih molčijo, večina pa ne bo verjela, če jim povemo. Poznamo, vemo, da se dogaja, a si nikoli ne zapišemo primerov, še manj jih prijavimo pristojnemu uradu, varuhu ali objavimo, ker vemo, da ne bomo ničesar dosegli; zato niti ne poskusimo. Zakaj se o tem ne govori tako, kakor se govori o vsakem še tako majhnem izgredu zoper privilegirane manjšine? Odgovor je na dlani, ker je katoličana in njegovo Cerkev dovoljeno preganjati, kakor je dovoljeno loviti kunce. Dovoljeno na dejanski ravni, prepovedano pa na deklarativni. Vsi poznamo te razlike. Ko so mnogi zaposleni s takim »sproščanjem svojih frustracij«, v družbi vladata čuden mir in prijateljstvo, podobno tistemu prijateljstvu, ki sta ga sklenila Herod in Poncij Pilat, ko sta se zedinila v tem, da je treba Kristusa križati.

Neznanje Slovenca o lastni preteklosti je tako veliko, da ga prekaša le nerazumevanje, ki ga ima do svoje sedanjosti. Ljudje so proti korupciji, proti tajkunom, proti krivicam, ki jih je polna naša dežela, obenem pa ne povežejo svojega glasu na volitvah s temi dejstvi in tako že četrt stoletja popolnoma svobodno narobe volijo. Za tako neumnost pa ni opravičila! Tako kot pri Rožmanu, ko vedo le, da je dobro in prav, da ga sovražijo, ljudje danes vedo, da morajo biti proti naštetim pojavom (in seveda še proti mnogim drugim), obenem pa jih je še bolj strah zmage demokratičnih sil, med katerimi je prva SDS s svojim prvakom Janšo. Po toliko letih sodno-medijskega preganjanja ljudje vedo le to, da jih mora biti strah tega leviatana, zato strumno volijo levico, čeprav niso niti malo levičarski. Strumno kritizirajo mafijo, pa volijo prototip pokvarjene oblasti, ki ga uteleša ljubljanski šerif. Govorijo proti tajkunom, svoj glas pa oddajajo naslednicam KPS, ki sodeluje praktično pri vseh vladah in vedno ohranja zanjo bistvene resorje, tj. prosveto in socialo, nikoli pa ni za nič kriva in vedno znova obljublja raj na zemlji, če le še malo počakamo in potrpimo, da si oni med tem nagrabijo dovolj, da že sedaj lepo po kapitalistično dobro živijo. Zdaj nam obljubljajo prihodnji rdeči raj v modnem zelenem ovitku. A spet moramo malce počakati in potrpeti. Oni pa medtem dvigajo davke in si izmišljajo nove.

Ljudje sicer vedo, da ne moreš deliti več, kakor ustvariš, pa še vedno stavijo na to, da bodo dobili zdaj ta zdaj oni bombonček v obliki tega ali onega monopolnega predpisa. Tako imamo menjavo gum, s čimer preživljamo vulkanizerje, obveznega dimnikarja, s čimer so te službe drage in zanič, obvezno enoumno in ateistično šolstvo, ki uvaja teorijo spola, a ne nauči otroka razmišljanja in razumevanja stvarnosti, in je zato de facto zanič. Ljudje se ne obnašajo logično, ker so v marsičem izklopili razum, ker ne razumejo, kaj se dogaja, to pa zato, ker se v družbenem spominjamo na podoben način kakor osebno. Zgodovino smo spremenili v čustveno mitologijo, v kateri manjka vse, kar ne ustreza sodobnim vladarjem. Za zgodovino je to smrtni greh. Za narod in družbo pa mrtvilo, rakasta rana, ki od znotraj razžira narodno telo, državo in medčloveške odnose, pa se niti ne zavedamo, zakaj.

Bitka za zgodovinski spomin, resničen in trden, ki nam bo povedal, od kod prihajamo in kdo smo, ter nam tako pokazal smer naše rasti, je osrednja bitka v družbi. Če bi se spominjali svojih evropskih korenin, če bi vedeli za svoje krščanstvo, za svoje katolištvo, za svojo podjetnost in solidarnost brez socializma, bi bili bolj odporni proti izmišljotinam teorije spola in agende »enakosti«, ki jo celotna zahodna Evropa vsiljuje EU. Če bi poznali resnična dejanja, razloge in gibala, ki so poganjale tako partizane kakor vaške straže, komuniste kakor domobrance, demokratični kakor totalitarni tabor, ko bi vedeli kdo, kje in zakaj je storil to ali ono, potem bi danes razumeli, zakaj se mnogi zbirajo ob prireditvah, ki nimajo nobenega smisla in pomena, temveč so le patetičen poskus, da bi utišali svojo osebno vest, in nesmiseln poskus, da bi ohranili brezmadežno zgodovinsko samopodobo, ki pa ne vzdrži presoje, ki temelji na dejstvih in resnici, saj je polna požigov, ropov in umorov. Če bi poznali preteklost, ne bi dovolili, da bi internacionalisti govorili o narodu in ga zastopali, saj ga uničujejo od znotraj tukaj in zdaj z zaničevanjem slovenščine, naše identitete in naših navad. Če bi ljudje poznali, kdo so, od kod prihajajo in kako spadamo skupaj, bi vsekakor volili drugače. Ključ do razumevanja naporov, ki ga levičarji vlagajo v ohranjanje mitoloških prvin naše družbe, je prav v ohranjanju privilegijev, ki so si jih v toliko desetletjih totalitarizma prigrabili. Privilegijev, ki so čisto konkretni, kakor je stanovanje, v katerem bivajo in so ga nekomu ukradli, pa ne plačujejo prave najemnine, ampak so »socialni problem« kljub borčevskim penzijam; ali pa zveze in poznanstva, ki jim omogočajo, da nikoli ne čakajo v čakalni vrsti za zdravnika; ali pa poznajo ljudi, ki njihovim vnukom priskrbijo visoke državne štipendije za študij v tujini ali pa dobijo dobro plačane službe v paradržavnem sektorju nevladnih organizacij. Zato in samo zato vzdržujejo svojo partizansko mitologijo. Frustracije, ki se ob tem nabirajo v njihovi podzavesti, pa sproščajo v obliki nasilja in v preganjanju drugače mislečih, posebno katoličanov, ki so jim že od začetka trn v peti.

V tej konstelaciji je škof Rožman kamen spotike. Obsodili so ga na montiranem procesu, pa je bil oproščen vseh obtožb. Revolucionarni proces se je izkazal za laž celo v Sloveniji, ki svojega pravosodnega sistema ni očistila boljševiške mentalitete in zato nima nobene časti in ugleda pri državljanih. Bolj ko zgodovinarji brskajo in spoznavajo tega človeka, večji postaja. Ostajajo le še dobro ukoreninjeni predsodki, ki jih žal ponavljamo tudi katoličani. Kakor da ne bi niti mnogi zgodovinarji, nekateri celo v cerkvenih službah, bili sposobni odvreči prisilnega jopiča, ki so ga Slovencem nataknili komunisti. Prisilni jopič v glavah in v srcih, ker čeprav verni, taki zgodovinarji ne zmorejo dobro govoriti o katoliški sceni med vojnama niti o škofu Rožmanu ne zmorejo besede simpatije. V tisti čas vnašajo sodobne predsodke, dobro zapakirane v levičarske ovitke, ki se jih niti ne zavedajo ali pa niso še osvojili osnov katoliškega mišljenja. In tako pomagajo hegemonu ohranjati oblast. Hegemon pa je dedič KPS in vsa levičarska scena.

Rožman postaja čedalje večji, kar je svojevrsten in zanimiv fenomen. Kdo je še nekaj let nazaj vedel o Judih, ki jih je rešil? Toliko jih je, da bi si zaslužil naziv Pravični in dobro bi bilo, da bi se našel kdo, ki sme to predlagati in ki zna predlog dobro utemeljiti; najbolje bi bilo, da se prvi podpiše tisti, ki je zgodovinar in te stvari študira in jih je odkril. Samo pomislite, kakšna klofuta bi to bila revolucionarni mitologiji. Že zaradi tega bi morala Cerkev v Jeruzalemu vložiti zahtevo, da posadijo drevo za Rožmana Pravičnega.

Njegova pastoralna dejavnost (to je čisto cerkvena dejavnost) je bila izvrstna, saj je rodila desettisoče mučencev, in žalostno je, da si vodstvo ljubljanske nadškofije ne prizadeva, da bi domobranci bili razglašeni za to, kar so in za kar jih verniki imamo, za naše mučence. Saj so umrli zaradi vere, resnice, in to potem, ko so se umaknili in so bili neoboroženi vrnjeni sovražniku, slovenskim partizanom, ki so jih potem sistematično mučili in pomorili zaradi njihove vere in prepričanja, zavezanega resnici. Če tega zločina ne razumemo v ontološkem smislu, potem zapravljamo ves kapital, ki ga imamo pred Bogom, saj mučenci tik pod oltarjem nenehno molijo za pravico, natančneje za »maščevanje«. Božje »maščevanje« pa je v spreobrnjenju grešnika, saj iz nas, sovražnikov, dela Bog svoje otroke. Rožman je vzgojil Cerkvi množico mož in fantov, ki so iz Katoliške akcije rasli za svetost. Požeti so bili po vojni kot zrel sad. Pšenično zrno, ki je umrlo in rodi obilen sad, ampak le če se mi, katoličani, danes tega zavedamo in nanje sklicujemo kot mogočne priprošnjike pri prenovi našega naroda. In prav tega si zaradi meni nerazumljivih razlogov – zaradi strahu ali ozirov – ne upamo delati. Potem pa se čudimo, da se stvari nikamor ne premaknejo. Tudi katoličani trpimo za podobno boleznijo kakor družba, ki je v primežu stalne revolucionarnosti. Pozabljamo in nočemo svoje zgodovine razumevati v njeni celovitosti.

Mnogi so nad Rožmanom razočarani, ker po njihovem ni bil zadosti velik, odločen, pogumen in daljnoviden v svoji službi v najhujšem času naše zgodovine. Pa se vprašajmo, ali je bil v Sloveniji kdo, ki bi 1940 leta verjel, da bo Slovenija čez pet let v komunizmu? KPS je bila neznatna, sicer dobro organizirana in fanatična stranka, vendar znotraj predvidljivega ne bi nikoli prišla na oblast. Šele izdaja slovenskega naroda, ki so ga pahnili v bratomorno vojno, množica naivnežev, ki ni hotela slediti modri politiki nenasilnega odpora, izredne vojne in okupacijske razmere, ki so omogočile, da sta se vsa vaška nevoščljivost in v vsakem človeku skrita zver sprostili v vseh mogočih organiziranih in hotenih zločinih v imenu svobode in upora proti okupatorju. To je prineslo brezmejno gorje, krivice in tiranijo, katere posledice čutimo še danes. To je bil preobrat, v katerem smo Slovenci izgubili svoje voditelje, svoje najboljše može in žene, svojo elito, svojo katoliško hrbtenico, in jih zamenjali za falirane študente, morilce, nestrpneže, nasilneže vseh vrst. Na oblast so prišli komunisti. Slabšega si ni mogoče predstavljati.

Vsakdo, ki trdi, da je bilo mogoče 1940. leta misliti, da bo čez pet let Slovenija komunistična, in v tej luči presoja dogodke med vojno in v njih vidi začetek kasnejših dogodkov, se moti in dela tisto osnovno napako, ki jo uveljavljajo levičarji. Oni vedno znova s posledicami utemeljujejo vzroke oz. pravijo: »Imeli smo prav, ker smo zmagali.« Niti zasedba Jugoslavije s strani sil osi ni sprožila dogodkov, ki so nam prinesli največje zlo XX. stoletja. Ne pozabimo: KPS-KPJ je podpirala okupacijo lastne države, izdajali so oficirje, zbirali pa so orožje za revolucijo, kajti revolucija jim je bila edini cilj, ki so ji podrejali vse. Tudi žrtve, ki so po njihovo morale biti – seveda ne komunistične, ampak narodove, v njegovih najboljših možeh, so hladnokrvno preračunali in jih povzročili. Šele napad na Sovjetsko zvezo je sprožil pri nas usodne dogodke, o katerih nekateri ne nehajo pripovedovati mitov in bajk. A razumeti moramo, da gre tukaj za nekaj popolnoma novega, nekaj, kar nima korenin v nobenem predvojnem dogajanju, temveč korenini v smislu in značaju KPS. Oni so s krvjo zarisali ločilno črto v slovenski narod in ga pobijali, kolikor jim je bilo mogoče, dokler se ni ta narod uprl, najprej z vaškimi stražami, kasneje z domobranci. Politiki demokratičnega tabora niso izzvali ne prvega ne drugega, temveč so jih ljudje, ki so jih partizani mučili, morili in jim kradli premoženje, postavili praktično pred izvršena dejstva. Zato so bili tako prvi kakor drugi edino pravo ljudsko gibanje v Sloveniji med vojno. Ne partizani, ki so jih sistematično priklicali v življenje partijci – saj se tudi imenujejo »partijski vojaki« – temveč so domobranci edini, ki resnično zastopajo ljudstvo. In to ljudstvo še danes sovražijo levičarji.

Prav tako kakor nekoč se danes nasledniki partijskih tolp upirajo ljudstvu, ko se to mobilizira v raznih »vardah« ali pred nekaj leti v »vaških stražah« proti ciganski družini, ki je terorizirala cele vasi v Suhi krajini. Ne prvih ne drugih ne marajo. Prve in druge njihovi mediji preganjajo in zaničujejo. Prve in druge hočejo po hitrem postopku prepovedati in onemogočiti. A prav tako kakor nekoč tudi danes prav država, ki bi morala skrbeti za red in mir in varnost državljanov, tega noče storiti, zato si ljudje iščejo te dobrine sami. In če država danes ne bo poskrbela, da se neovirani ilegalni prehodi čez mejo ne končajo, bodo ljudje vzeli skrb v svoje roke, ker ni mogoče živeti z občutkom ogroženosti, pa naj bo resničen ali izmišljen. Tokrat gre za resničen občutek ogroženosti, saj so naši gozdovi že polni smeti, ki jih migranti puščajo na svoji poti (na vsaki postojanki tako ali tako dobijo vse na novo), veliko je opustošenih vikendov, na katere so lastniki zelo ponosni, pojavljajo se že prvi zločini, o katerih morajo poročati celo levičarski mediji. Morda pa bo ta občutek ogroženosti končno prebudil osnovni nagon volivca, da bo končno spremenil svojo izbiro in glasoval za demokratični – pomladni tabor? V ozadju levičarskih manipulacij je točno ta strah.

Svoj čas je Rožman šel maševat svojim fantom, svojim ne, ker bi bili domobranci, temveč ker so bili to najboljši sinovi Cerkve, člani Katoliške akcije, ki jih je z vsem srcem ljubil. Očitajo mu, da je bil prisoten pri prisegi, ki jo je okupator izsilil od naših fantov. Komur logika še dela, v vsem tem ne vidi nič spornega. Kdor pa je podlegel komunistični propagandi in v moči tega vpliva opravičuje mnoge partizanske zločine, zgraža se pa nad tem »velikim zločinom« demokratičnega tabora, ki se je branil pred zločini tolpe rdeče zveze. V vihri vojnih časov, ko se ni bilo mogoče zanašati na izkušnje in modrost iz preteklosti, ko je bilo vse novo, negotovo in predvsem začasno, je težko narediti, kar je prav. Še teže pa se je zadovoljiti s sodbo nekoga, ki je okužen z nasprotnikovo propagando. In tak je povprečen Slovenec. Okužen je z indoktrinacijo, ki še traja. Perejo nam možgane na vsakem borčevskem shodu, perejo nam možgane z neštetimi objavami in oddajami, perejo nam možgane v šoli in na kulturnih dogodkih. Mantra pa je »grdi, grdi, tisti, ki so se nam uprli«. Dajte, sovražite jih.

Ne smemo pristajati na to. Potruditi se moramo, da bi tisti čas razumeli. Če pa ga hočemo razumeti, ga moramo poznati v vsej resničnosti. Edini pogoj pa je, da se odpovemo komunistični nadvladi in njihovi interpretaciji preteklosti.

Upor proti komunističnim partizanom je bil tedaj nujno in potrebno, častno in nadvse koristno dejanje. Uporniki so izgubili. O tem ni dvoma. Pobili so jih. Tudi to vemo. A da so imeli prav, danes ni dvoma. Podobno kakor je upor proti teoriji spola in agendi LGBT danes nujno in potrebno, častno in nadvse koristno dejanje. Boj še traja in celo tisti, ki so okupirali državo in skupni denar, s katerim financirajo okupacijo, niso čisto prepričani, da bodo uspeli, ko stremijo za nadvlado v imenu strpnosti, različnosti in kar je še takega. Zato so čedalje bolj nestrpni, bolj nasilni, bolj krvoločni in bolj odkriti v svojem početju. Zloraba pravosodja v zastraševalne in kaznovalne namene tam, kjer ni krivde, celo tožnika ni, saj pustijo državnim tožilcem, da opravijo umazano delo (država postane na tak način spet ideološka tvorba, podobna vsakemu komunističnemu totalitarizmu!), je tudi očitna. In tako kakor boj med revolucijo ni bil odločen v Sloveniji, temveč ker so se zavezniki ustavili na naši severni in zahodni meji, tako tudi naš boj danes ne bo odločen v Sloveniji, ampak se bije na svetovnih frontah. Tokrat moramo imeti to dobro v mislih. Boj med dobrim in zlim, med Cerkvijo in satanom ni le duhoven, ampak postaja tudi čisto telesni.

Rožman postaja čedalje večji kamen spotike. Njegova veličina bo še naraščala, ker se je težko izogniti pastirju, ki je za svojo čredo skrbel in svoje življenje rešil pred gotovo smrtjo z odhodom. Nihče namreč ni dolžan ostati na mestu, da ga umorijo. Celo v Svetem pismu je zapisano, da je treba pobegniti zdaj v eno, kasneje v drugo vas. Nekateri so poklicani v mučeništvo, vsi pa smo dolžni poskrbeti za svoje življenje. In to je bil do smrti Rožmanov križ. Nerazumevanje, ki ga mnogi katoličani danes kažejo do njegovega odhoda, celo z zmotnim stavkom: »Moral bi ostati pri svoji čredi,« kakor da pastir ni bil s svojo čredo, s tisto, ki je v revoluciji izgubila vse, ker je v boj za resnico in pravico, za vero in dom vložila vse. Ostal je torej pri svoji čredi, pri tistih, ki so z revolucijo postali najbolj revni. Bil je pastir tistim, ki so kakor on izgubili vse: dobro ime, položaj v družbi, svoje premoženje, svoje očete, može, brate in sinove in domovino. Zato, ker je ostal pri najbolj zapostavljenih in zaničevanih, bo škof Rožman vedno dobro zapisan pri beguncih in njihovih potomcih. Zato ga ne bomo nehali zagovarjati in opisovati kot škofa, ki je bil pastir in tudi prerok, ki je bil pričevalec za vero, resnico in svobodo. Kamen spotike sicer ostaja za Slovenca in katoličana, ki niti ne ve, kako podlega komunistično-levičarski mentaliteti, a ta kamen spotike je obenem trden temeljni kamen za obnovo vere in Cerkve v Sloveniji.

[Stran 14]

1.4. Zgodovina, ki je ne sme biti

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Verjetno marsikateri član Nove Slovenske zaveze ali bralec Zaveze ne ve, da je Nova Slovenska zaveza članica Platforme evropskega spomina in vesti. Gre za neprofitno mednarodno nevladno organizacijo, ki združuje 62 organizacij iz enaindvajsetih evropskih držav in Severne Amerike, ustanovljena pa je bila oktobra 2011 v Pragi na temelju Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. To je tista resolucija, za katero so v Evropskem parlamentu ob njenem sprejemanju leta 2009 glasovali vsi slovenski evropski poslanci, tudi tisti z levega političnega horizonta, slovenski parlament pa vse do danes kljub večkratnim poskusom ni zmogel več kot le seznanitev.

Med poslanstvi, ki jih platforma zasleduje, je tudi krepitev zavedanja ljudi o evropski zgodovini, o zločinih, ki so jih v 20. stoletju storili totalitarni režimi, o skupnih evropskih vrednotah, zavedanju človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Platforma, čeprav ozavešča o grozotah vseh totalitarnih režimov, ki so v zadnjih stotih letih tako krvavo zarezali v stvarnost ljudi, narodov in držav, še posebno skrb namenjena totalitarizmu, ki se na eni strani ‘odlikuje’ po najbolj dovršenih metodah preganjanja in uničevanja človekovega dostojanstva in kršitev človekovih pravic, po drugi strani pa, ker je imel srečo, da je država, ki ga je »izvozila«, vojno končala kot zaveznica, še vedno ni doživel globalne obsodbe oziroma svojega nürnberškega procesa. Kaj slaba tolažba za nas je, da se platforma na evropski ravni srečuje s podobnimi preprekami kot mi tu, v Sloveniji. Tako so vedno znova spregledani na različnih mednarodnih razpisih, kadar prijavljajo projekte, povezane s proučevanjem rdečega totalitarizma. Marsikomu – tudi na zahodni strani Berlinskega zidu – namreč ne diši postavljanje komunističnega terorja ob bok nacionalsocializmu, saj bi tako priznanje zahtevalo ponovno vrednotenje odločitve zahodnih zaveznikov o zavezništvu s komunistično Sovjetsko zvezo ter med drugim tehtanje njihove odgovornosti za usodo po vojni zajetih in vrnjenih vojakov. Glede na vse to bi lahko upravičeno ugotovili, da je platforma za Novo Slovensko zavezo več kot primerna zaveznica, glede na njeno poslanstvo in izkušnje, ki jih ima v slovenskem prostoru.

Člani platforme se vsako leto srečajo na letnem zasedanju, namenjenemu pregledu dela in načrtom za prihodnost. Na povabilo albanskih kolegov je bilo letos srečanje v Tirani. Gostitelji, ki so se res potrudili, so udeležencem želeli pokazati tisti del albanske polpretekle zgodovine, ki je po drugi svetovni vojni tako močno zaznamoval življenje njih in njihovih rojakov. Ob njihovem pripovedovanju sem mimogrede pomislila, kako se totalitarizmi res povsod uveljavljajo in manifestirajo na zelo podoben način; kako delujejo po res zelo podobnih ali enakih principih. Zgodba Albanije je tako po svoje zelo podobna slovenski izkušnji. Ko so novembra 1944 partizanske enote pod okriljem komunistične partije zasedle Skader, mesto, dve uri vožnje oddaljeno od Tirane, partizanov ni zanimal okupator, temveč so se z vso vnemo lotili iskanja svojih ideoloških nasprotnikov. Skader je namreč veljal za središče upora proti komunizmu. V naslednjih mesecih so ‘osvoboditelji’ umorili ali zaprli ogromno ljudi; točno število ostaja neznanka še danes. V muzeju v Skadru, ki nosi pomenljivo ime Mesto pričevanja in spominjanja, s sten v obiskovalce zre krepko prek tisoč fotografij tistih, ki so bili takrat umorjeni. Toda ena stena ostaja skoraj prazna. Namenjena je tistim, za katerimi je v tistih najbolj krutih mesecih vojne izginila vsaka sled. V opomin vsakomur, ki vstopi v ta posvečeni prostor, pa visita še dva kartončka, podobna tistim fotografijam, na vsakem od njiju pa je zapisana le ena beseda: »Jaz« in »Ti«.

Čeprav se zavedam, da bo tokratni uvodnik izpadel bolj potopisno, naj mi bo oproščeno, ker se bom vendarle še nekaj trenutkov oziroma vrstic pomudila v tem muzeju. Muzej, ki je nastajal ob podpori mesta Skader ter v sodelovanju s prej omenjeno platformo, je razdeljen na dva dela. V prvem ne boste našli nobenih razstavnih eksponatov, pa je kljub temu nadvse zgovoren, predvsem pa poučen. Na stenah visijo ‘le’ plakati; za (skoraj) vsako nekdanjo socialistično državo po dva. Prvi plakat prinaša številke preganjanih, zaprtih in umorjenih pod nacionalsocializmom ter pomembna imena tistih, ki so ta sistem utrjevali, drugi plakat pa številke preganjanih, zaprtih in umorjenih v času, ko je bila država v primežu komunizma. Skoraj vedno so številke višje na drugem. Plakati pa prinašajo še en zanimiv in zgovoren podatek. Na njih je namreč mogoče prebrati, koliko ljudi je bilo zaradi zločinov, storjenih pod posameznim totalitarizmom, obtoženih, obsojenih ali poslanih v zapor. Le na enem samem plakatu je pri vseh teh kategorijah zapisana ničla. Če ste pomislili na našo državo, se žal niste zmotili. Slovenija je edina država, vsaj tako sporočajo ti plakati v muzeju v Skadru, ki po padcu komunističnega režima ni nikogar poklicala na odgovornost zaradi zločinov, narejenih v imenu rdeče revolucije. Nikogar.

Drugi del muzeja nas popelje mimo nekdanjih celic, v katere so zapirali tiste, ki niso hoteli razumeti, da komunistična oblast zanje pomeni uresničitev njihovih najglobljih sanj. Toda še preden vstopite v ta del muzeja, vas napis nad vrati povabi k spoštljivemu molku, namenjenemu tem, ki so tu trpeli ali dotrpeli. V eni izmed celic spoznamo zgodbo Marie Tuci, mlade učiteljice, ki je bila preganjana zaradi katoliške vere. Leta 1949 je bila, stara komaj 21 let, zaprta, ker je učila v katoliški šoli. V zaporu je bila zaradi vere deležna najhujšega poniževanja in mučenja. Med drugim so jo zavezali v vrečo skupaj z divjo mačko, ki so jo pred tem še dodobra pretepli in razdražili. Zaradi vseh poškodb, ki jih je dobila v zaporu, je bila odpeljana v bolnišnico, vendar tako izmaličena, da je niti domači niso prepoznali. V bolnišnici je leta 1950 umrla, njene zadnje besede so bile: »Zahvaljujem se Gospodu, ker mi je dal moč, da umiram svobodna.« Leta 2016 je njo in še 37 drugih Albancev, ki so zaradi vere v času komunizma umrli, papež Frančišek razglasil za mučence. Slovenci uradno razglasitev naših dvanajst tisoč za mučence še čakamo, čeprav jim je bil ta status s strani slovenskega naroda že zdavnaj podeljen in priznan. Tako kot še čakamo, da bodo Teharje, Kidričevo, Kočevski Rog, Ferdreng ali Turjak postali tudi v očeh države spomeniki krivic, neznanskega trpljenja in preganjanja, ki ga je doživel slovenski narod v času vojne in desetletjih časa »po svobodi«, in opomniki.

Še en pomnik vsemu prestanemu trpljenju stoji v Skadru, ki ima nekaj več kot dvesto tisoč prebivalcev. Dolgo je trajalo, da so ga postavili. Čeprav je bila vsaka družina na tak ali drugačen način preizkušena v tistih groznih časih komunistične diktature, je šele sedanja županja prisluhnila pobudi, da bi postavili spomenik v spomin in opomin. Letos maja so ga postavili v centru mesta, v krasno urejenem parku, kjer se ljudje radi sprehajajo. Na eni strani parka stoji šola, na drugi strani hiša, kamor je komunistična oblast zapirala upornike. »Kot otrok sem hodil v to šolo ter vsak dan gledal hišo nasproti nje. Vedel sem, da je nekje za tistimi stenami tudi moj oče,« nam je povedal gospod, ki nas je vodil po mestu. Zagotovo je imel manj kot šestdeset let …

Ko nam je ta gospod začel pripovedovati o tem spomeniku, sem se takoj spomnila našega znamenja v spomin vsem žrtvam vojn, postavljenega na Kongresnem trgu. Dve prazni, hladni betonski plošči, brez vsake pietete in sporočilnosti. Brezosebno. Na drugi strani pa sem zrla v spomenik, ki so ga postavili v tistem koncu sveta, na katerega tako radi gledamo zviška. Ta je poln simbolike in hvaležnosti. V spodnjem delu spomenika sta dva človeka, postavljena za rešetke. Obsojenca. Moški in ženska. Sistem pač ni zbiral po spolu. Nad njima stojijo trije možje. Vsak izmed njih predstavlja skupino ljudi, mož in žena, ki so predstavljali steber upora proti rdeči ideologiji. Prvi uteleša vse intelektualce, ki so z besedo neustrašno razkrivali vso praznino in bedo komunizma. Drugi je podoba klerika, duhovnika ali imama. Tako eni kot drugi so tvegali vse, tudi svoja življenja, da bi ljudje ohranili vero in s tem svobodo duha. Toda katoliški duhovniki so bili za oblasti še bolj moteči, saj so jih še dosledneje in siloviteje preganjali kot muslimane. Tretji mož stoji v počastitev vseh pokončnih gorjanov, ki se niso hoteli izneveriti svojim prednikom niti svoji zemlji. Bogata simbolika, ki lahko nagovarja tudi vsakogar izmed nas. Koga bi mi lahko in morali postaviti na zgornji del znamenja?

Toda ob tem snovalci tega znamenja niso pozabili še na eno, čeprav manj vidno skupino ljudi, ki je morda nosila še najtežje breme komunističnega ujetništva. Ob spomeniku na klopci sedi sključen človek in čaka. Čaka novic o svojih najbližjih, ki so izginili v noči; o svojih najdražjih, ki jih je oblast zaprla. Ne ve, kakšna bo njihova usoda, toda v svojem čakanju in upanju ne omaga, temveč vztraja. Njegova drža nakazuje tudi njegovo molitev, v kateri išče uteho in moč za vse, kar doživlja in kar ga čaka. Ob pogledu na to podobo sem pomislila na vse matere, otroke in starčke, ki so po vojni tudi pri nas čakali, da se sinovi, otroci in možje vrnejo. Ob tej sključeni podobni sem pomislila na vse, ki so čakali, da se bodo zaprti vrnili domov; na vse, ki so upali, da bo nekoč konec partijskega jetništva.

Tudi v naslednjih dneh so nam gostitelji poskušali prikazati podobo države, ki jo je njena oblast zmagoslavno razglasila za prvo ateistično trdnjavo na svetu. Celo muzej ateizma so odprli, v njem pa, kako ironično, na ogled postavili same nabožne predmete. Oblast jim je hotela pokazati, da je vera samo še v muzejih, nikjer drugje, toda učinek na obiskovalce ob ogledu tega muzeja je bil ravno nasproten. Nič čudnega, da je na koncu klavrno propadel. Tako kot je propadel režim, ki ga je postavljal.

O vsem videnem in slišanem sem premišljevala, ko sem se vračala domov. Občudovala sem Albance, ki toliko truda vlagajo v to, da se ne bi pozabilo hudo, ki so ga doživeli. Organizacija, ki nas je gostila, pripravlja različna predavanja in delavnice, s katerimi gostujejo po šolah. Kot so sami rekli: zavedajo se izjemnega pomena, ki ga ima šola na razvoj otroka, na njegov pogled na svet. Da je nujno, da tudi tam slišijo in spoznajo, kakšno zlo je vsak totalitarni sistem. Učence spodbujajo, da naj govorijo s svojimi starimi starši; naj jih prosijo, da jim povedo svojo osebno izkušnjo o tem, kaj so prestali.

Toda ob vsem doživetem mi je misel znova in znova uhajala še k eni drugi državi. K državi, ki je od Albanije oddaljena več kot dva tisoč kilometrov. K državi, ki nikoli ni občutila komunizma. K državi, ki je veljala za eno najnaprednejših, najbolj svobodnih in najbolj odprtih. Verjetno boste začudeni, če omenim Švedsko, toda razlog je čisto preprost. Le nekaj tednov prej sem v medijih zasledila novico, da hoče Švedska iz učnih programov izbrisati vso svojo zgodovino do 18. stoletja. Švedska agencija za izobraževanje je namreč predstavila predlog novega učnega programa, ki predvideva ukinitev antike in srednjega veka, namesto njiju pa naj bi se več časa namenilo postmodernizmu, “demokratičnim vrednotam” ter vlogi spolov. Novico je bilo mogoče prebrati tudi na spletni strani RTV Slovenija. Kakšna norost in kratkovidnost! Kot da že stoletja ne bi ponavljali mantre, da je historia, magistra vitae, da jo je zato treba poznati in se iz nje učiti, da ne bi ponavljali preteklih napak. V tem duhu sem razumela in dojela vsa prizadevanja albanskih gostiteljev za odkrivanje, razkrivanje in spominjanje tega, kar so doživeli. Da ne bo pomote: tudi oni se večkrat srečujejo z oblastniškimi poleni, vendar ne povsod niti ne na tako izključujoč način. Odpoved poznavanju lastne zgodovine namreč kaj hitro pripelje do ponavljanja njenih najhujših in najbolj krutih epizod. Ali, kar je še huje, do konca skupnosti, naroda, države, ki se je svoji zgodovinski izkušnji odpovedala. Kako bodo prihajajoče generacije Švedov vedele, kdo so, od kod prihajajo in kam hočejo priti, če jim lastna oblast jemlje zgodovinski spomin. Tako kot posameznik teži k temu, da pozna svojo osebno zgodovino, zgodovino svoje družine in zgodovino svojega rodu, tako so ljudstva in narodi ohranjali svoje spomine. Najprej prek najpreprostejših podob, zarisanih na stene jam, nato prek zgodb in pesnitev, ki so si jih pripovedovali iz roda v rod. Ko je prišla knjiga, so svojo zgodovino zapisali. Vse, da bi potomci vedeli, kaj se jim je zgodilo. Seveda je neizbežno, da se v te zapise vrine pretiravanje, saj so jih včasih pisali kot zmagovalci, drugič morda kot poraženci. Da so kot zmagovalci napihovali svojo zmage in uspehe, kot poraženci pa pogosto iskali krivdo v drugem. Toda vseeno se zgodovini niso odpovedali, zavedajoč se njenega bistvenega poslanstva. K sreči tudi na Švedskem še ni nič dokončnega, saj so mnogi ostro nastopili proti takemu predlogu v upanju, da bo razum zmagal nad ideologijo, ki postopno prežema zahodni svet. Toda čuječnost tudi pri nas ne bo odveč, saj smo bili enkrat že deležni nasilnega čiščenja narodnega spomina in zgodovine. Škoda je bila in je še vedno velika. Zato upam in si želim, da bodo tudi naša država in naša mesta sposobna postaviti muzeje in znamenja, ki bodo pričala tudi o temni strani naše zgodovine. Da bodo izbrali albanski model, ne švedskega. Da ne bodo nobenega poglavja naše zgodovine razglasili za zgodovino, ki je ne sme biti.

[Stran 18]

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.