Zaveza št. 113

Z

8. Kočevski rog

8.1. Pozdrav in uvod

Marija Zgonc

8.1.1.

Dragi prijatelji, dragi romarji, prav lepo vas vse pozdravljam!1

Naši mučenci so nas spet zbrali na tej veliki slovenski Kalvariji. Nobena zemlja ne krije toliko trupel po končani vojni pomorjenih kot slovenska. Res žalostno in bridko sporočilo mlademu rodu! Brezna, jaški, neštete jame, množični grobovi, zazidani v rudnike – to je živa pridiga celemu narodu. Za pobitimi je ostala praznina, ki je boleče zarezala v družine in celotno narodovo telo. Niso jih samo kruto pobili, vzeli so jim dobro ime in umazali njihov boj. Laži in polresnice poslušamo 74 let. Oni se ne morejo braniti, nas so pa utišali; pa smo edini, da zanje dvignemo svoj glas, še in še ponavljamo, da so bili pošteni ljudje, pokončni kristjani, skrbni in dobri gospodarji in veliki domoljubi, nikakršni izdajalci naroda ne sovražniki ljudstva, kar je v nebo vpijoča krivica. Bali so se komunizma in se mu uprli, se borili za materino besedo in očetov dom, za svobodno misel in evropsko Slovenijo. Za te vrednote so trpeli in izkrvaveli.

Zato smo danes v Kočevskem Rogu, zato ta žalna slovesnost, pri kateri se pomorjenih s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo.

8.2. »Resnica je zagotovilo svobode«

Renato Podbersič

8.2.1.

Spoštovani predsednik države gospod Borut Pahor, goriški rojak, spoštovana gospa evropska poslanka, spoštovani poslanci in poslanke slovenskega parlamenta, spoštovani predstavniki političnih strank, spoštovani sorodniki žrtev, ki počivajo v roških breznih, spoštovani vsi ljudje dobre volje!

Kot prvi govornik s Primorske na spominski slovesnosti v Rogu in kot prvi Goričan imam prav posebno odgovornost, ko vas nagovarjam s tega mesta. Nagovarjam vas tudi v spomin na 366 žrtev revolucije z Goriške in Vipavske ter na 338 žrtev revolucije iz Posočja in Idrijsko-Cerkljanskega področja. Nagovarjam vas tudi v imenu tistih slovenskih duhovnikov, ki so trpeli pod fašizmom in se razdajali za slovenski narod, po vojni pa so prejeli »plačilo« novih komunističnih oblastnikov v obliki umorov, zasliševanj, zaporov in šikaniranj. Ne nazadnje pa vas nagovarjam tudi v imenu tistih primorskih rojakov, ki so bili predvsem v letih 1942 in 1943 kot partizani poslani na Notranjsko, v Suho krajino in na Dolenjsko, kjer so sodelovali v bratomorni vojni; in tistih primorskih rojakov, ki so bili nadpovprečno zastopani pri povojnih umorih, tudi pri roških breznih, na strani storilcev. Pravzaprav tudi njih lahko po svoje prištevamo med žrtve.

Prav na današnji dan leta 1962 so izraelske oblasti usmrtile nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmanna. Ne bom omenjal njegove vloge pri izvajanju t. i. »dokončne rešitve« judovskega vprašanja v času nacističnega terorja. Ne, omejil se bom na njegovo zanikanje vsake krivde, kar je trmasto ponavljal na sojenju pred sodiščem leta 1961. Eichmann se je pridušal, da on že ni nikogar ubil, niti med vojno. Vemo pa, kakšno vodilno vlogo je imel prav Eichmann pri načrtovanju holokavsta.

Poskušajmo se sedaj na videz prestaviti v slovenske razmere ob koncu druge svetovne vojne. Dejstva nam govorijo, da imamo danes v naši državi okrog sedemsto (700) dokazanih množičnih morišč in grobišč, ki jih je zakrivila t. i. »zmagovita« revolucionarna stran. Mimogrede naj poudarimo, da gre za trenutno stanje, raziskave grobišč iz obdobja revolucije namreč še niti približno niso končane. Lahko rečem, da jih bo samo na Primorskem vsaj še nekaj deset!

Toda hkrati nimamo pri nas nikogar, prav nikogar, ki bi bil za te strahotne zločine spoznan kot odgovoren. Torej imamo zločine brez zločincev. Zločine, ki so se zgodili tudi po koncu vojne! Ravno nasprotno, pri nas se lahko še vedno sprehajamo po ulicah, ki so poimenovane po raznih voditeljih revolucije in načrtovalcih krvavih umorov. Po naših krajih vidimo kipe in spomenike ljudi, ki z demokratično ureditvijo nimajo prav nič skupnega. Pred nekaj dnevi sem prebral, da nameravajo na slovenski Obali urediti spominsko pešpot, poimenovano po nekdanjem revolucionarju Alešu Beblerju, enem od vodij oz. odločevalcev o življenju in smrti med revolucijo na Primorskem.

Na prevzem oblasti se je Komunistična partija Jugoslavije oz. Slovenije pripravljala že med vojno, tudi s sestavljanjem seznamov svojih dejanskih in namišljenih nasprotnikov. O tem nam danes pričajo ohranjeni arhivski dokumenti in pričevanja. Naj poudarim, gospe in gospodje, čeprav so si vladajoči revolucionarji zelo zelo prizadevali, da bi zakrili svoje sramotno početje, so za njimi vseeno ostali tudi v nebo vpijoči arhivski dokumenti. Zločinov se pač ne da izbrisati!

Glede pričevanja bi izpostavil dva primorska rojaka, medvojna partizana, ki sta zbrala toliko poguma, da sta v svojih zelo zrelih letih spregovorila o stranpoteh medvojne revolucije, etiketiranja nasprotnikov in številnih umorov. To sta bila Zdenko Zavadlav (umrl 2006) in Albert Svetina – Erno (umrl 2008), oba medvojna visoka predstavnika OZNE, urejene po vzoru sovjetske NKVD. V svojih spominih (Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004) – dobro jih je prebrati, saj je njihov avtor od blizu opazoval ustroj boljševističnega krvavega prevzema oblasti – nam Albert Svetina omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, ki jim je OZNA namenila posebno pozornost. Ti seznami so nastajali od jeseni 1944 v centrali OZNE na Stražnem vrhu v Beli krajini, to je v bazi 24. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, kako naj »čistijo« teren.

Prišel je konec vojne … in začetek množičnih pobojev. Na Primorskem poznamo t. i. fojbe, v katerih ležijo pobiti, njihovo število se ocenjuje na približno 1600 pomorjenih. Toda nikakor ni šlo za etnično navdahnjeno pobijanje, ki naj bi ga izvajali »hudobni Slovani« nad »dobrimi Italijani«. Ne, šlo je za nasilje revolucionarjev, kjer med žrtvami najdemo Italijane, Slovence, Hrvate in druge, na Goriškem celo pet Judov. Tudi na strani morilcev pri fojbah najdemo nacionalno pisano zasedbo, od Slovencev in Hrvatov do Italijanov in Furlanov. Mislim, da je našemu vladajočemu »novemu razredu« oz. nekdanji partijski eliti, ki je praktično nedotaknjena preživela prehod v demokracijo in novo državo, malo mar za resnico, kajti teh dejstev ne želi izpostavljati niti jasno povedati, da je šlo pri tem krvavem početju za razredno, ne nacionalno pobijanje.

Obenem je treba opozoriti na govore ter stališča nekaterih uradnih in neuradnih predstavnikov slovenske politike in raznih t. i. levih političnih organizacij, ki udrihajo po nacizmu in fašizmu, niti z besedico pa ne omenjajo komunističnega revolucionarnega nasilja in žalostnih posledic.

»Imajo oči, pa ne vidijo!« pravi stari pregovor. Menda ni preveč pavšalno, če to zatrdimo za številne naše sodržavljane in tudi spominsko-raziskovalne ustanove. Kljub vsem raziskavam, objavam, popisom in znanim dejstvom se nekateri še vedno obnašajo, kot da ne bi nič vedeli o revoluciji, načrtnem pobijanju, ropanju in laganju.

Poglejte, pred nastankom prve vaške straže sredi julija 1942 je partizanska stran v t. i. Ljubljanski pokrajini pobila skoraj tisoč (1000) ljudi; med njimi najdemo bogatejše kmete, ugledne krajane, duhovnike, sposobne vojaške organizatorje, ki pa se niso strinjali s komunizmom in revolucijo. Najdemo pa med žrtvami tudi številne preproste ljudi, ki so se zgolj trudili preživeti v težkih časih okupacije in revolucije.

Danes pa bi radi politični in tudi kapitalski nasledniki morilcev zatrjevali, da je šlo za t. i. justifikacije oz. usmrtitve »narodnih izdajalcev«. Pogosto iščemo zgodovinske, filozofske in antropološke razloge trmastega vztrajanja »novega razreda« (prosto po Đilasu) na Slovenskem za prikrajanje resnice, za laži in potiskanje v pozabo. Odgovor je precej preprost: vztrajati pri nekdanji partijski resnici pomeni ohranjati vse pridobitve revolucije, karkoli že to pomeni, predvsem pa poskrbeti za ohranjanje oblasti skozi sodstvo, gospodarstvo, šolstvo in upravo. Njih resnica ne zanima!

Bojijo se tistih nekaj skromnih glasov, ki prijahajo s t. i. druge strani. Recimo Študijski center za narodno spravo (SCNR), ki prav letos obhaja deseto obletnico delovanja. Moti jih okrog trideset (30) tam izdanih knjig, številna posneta pričevanja in organiziranje raznih prireditev, ki pač niso v sozvočju z edino zapovedano resnico na Slovenskem.

Ali pa oddaja Pričevalci na nacionalni televiziji, posneta s skromnimi sredstvi, kjer pripadniki starejše generacije iz domovine, zamejstva in izseljenstva lahko končno brez strahu spregovorijo o svojem doživljanju medvojnih in povojnih stranpoti revolucije in o življenju pod tremi totalitarnimi ideologijami: fašizmom, nacionalsocializmom in komunizmom.

Slovenci smo sposobni obsojati fašizem in nacionalsocializem, ne zmoremo pa odklanjati komunizma in njegovih zločinov. Ivo Bric, nedolžna žrtev komunistične revolucije na Goriškem, je spomladi 1943, dva meseca pred smrtjo, izjavil skupini mladih domačinov, ki so ob mobilizaciji odhajali v italijansko vojsko: »Če učakate svobodo, spomnite se me kot Slovenca, od fašistov preganjanega in od komunistov ubitega.«

Poseben primer patološkega zanikanja in sprenevedanja pa predstavljajo odzivi na lanski intervju dr. Jožeta Dežmana, uglednega zgodovinarja in med drugim tudi predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Med intervjujem na slovenski javni televiziji, tisti, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, je dr. Jože Dežman izpostavil veliko podatkov, ki so v zgodovinski stroki pravzaprav že dolgo znani. Objavljeni so bili v več knjigah, zbornikih in znanstvenih prispevkih, o njih se je razpravljalo tudi na posvetih in simpozijih doma in v tujini. Intervjuvanec torej ni povedal nič presenetljivo novega. Morda si je srd varuhov revolucionarnega izročila nakopal s tem, da je nekatera že dolgo znana dejstva povedal na nacionalni televiziji v gledanem terminu. Naj jih nekaj naštejem: Pripadniki partizanskega gibanja so pobili več domačih ljudi kot pa okupatorjev; pripadniki partizanskega gibanja so več ljudi pobili po koncu vojne kot med vojno; pripadniki partizanskega gibanja so pobili več civilistov kot pa oboroženih.

Zato nas lahko še posebej preseneča, od kod izvirajo tak gnev in napadi na dr. Dežmana ter na voditelja oddaje dr. Jožeta Možino. Podobno kot pri že omenjeni oddaji Pričevalci nas vedno znova presenečajo strogo ideološko zastavljeni ugovori in podtikanja, ne da bi njihovi avtorji intervjuvancu oz. novinarju Možini karkoli konkretnega očitali oz. mu poskušali argumentirano ugovarjati.

Poleg tega vedno znova lahko v slovenski javnosti in tudi pri nekaterih politikih zasledimo skrb zbujajoč diskurz t. i. komunističnih konzervativcev o med- in povojnih pobojih, o katerih so se, ne nazadnje, že izrekla tudi slovenska sodišča. Šlo je za zločin brez primere v narodni zgodovini, ki ga je mlada slovenska država vendarle začela popravljati.

Svoje pri tem odigra tudi strah! Gospe in gospodje, težko si predstavljam, da so v letu 2019 nekateri naši sodržavljani še vedno tako prestrašeni. To žal vedno znova opažam pri svojem raziskovanju na terenu. Komunizem je na tem področju svoje opravil! Zato pa nam ostaja molitev in priprošnja k Bogu, naj nam nakloni potrebne vztrajnosti in poguma.

Naj ob koncu sklenem z besedami, izrečenimi ob beatifikaciji sv. papeža Janeza Pavla II.:

»Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, kajti resnica je zagotovilo svobode.«

8.3. Resnica pa se je povsem odkrila in ocenile so se vloge

Anton Slabe

8.3.1.

Spoštljiv pozdrav gospodu predsedniku države in vsem predstavnikom oblasti, vsem, ki ste nam omogočili to srečanje, in vsem, ki ste ga pripravili, vam vsem, ki prihajate iz spoštovanja do neiztrpete bolečine našega naroda, pa tistim, ki še prihajate z bolečino v srcu, z bolečino spominov ljubezni! Zagotovo Novi Slovenski zavezi, ki se je prva zavezala temu spominjanju ter razčiščevanju celovite resnice o slovenski zgodovini. Naj Bog blagoslovi vas vse in tudi to naše srečanje!

8.3.2.

Kot uvod v tole razmišljanje bi rad prebral odlomek iz knjige spominov, kot jih je zbral slovenski vnuk:

»Iz prvih otroških čudenj in vprašanj, zakaj nimam starega očeta – poznal sem ga le iz uokvirjene fotografije na steni spalnice svojih staršev –, zakaj za prvi november hodimo k teti in ne na mamin dom, zakaj stara mama nima svojega doma, ampak živi pri moji teti, sem začel zbirati drobce izjav in tako počasi sestavljal mozaik.

Stara mama ni imela odgovora, zakaj so umorili njenega moža, o tem, kdo je bil tisti dan v hiši, pa ni marala govoriti. Rada se je izgovorila, da so bili z Jesenic in iz Ljubljane. Vedno pa je pogovor končala z obveznim naukom o pomenu medosebnega pogovora, pa o ljubezni, molitvi in odpuščanju.«

Svoje zapiske pa zaključuje z besedami enega sogovornikov v tem njegovem iskanju, ki mu je zaupal: »Bili smo v zmoti in polni sovraštva. Življenje v partizanih je bilo zelo hudo in v nas je vžrlo táko sovraštvo do nasprotnikov, da smo delali take stvari, kot jih drugače ne bi.«

Vemo, da vsako slabo dejanje obrne človekov pogled k tlom v notranjem občutju osramočenosti, vendar kdor je spreten igralec, bo znal kakor okameniti svoje srce in si bo upal gledati tudi svojim žrtvam v obraz. Pa tudi trpljenje lahko upogne človeka k tlom. A v dnu duše tudi v takem človeku le tli zavest, da slabo ostaja slabo in prav tako dobro dobro, pa da sta v mejah tega življenja usodno prepletena, človeško nepopolna in se včasih zdita nerazvezljiva.

Vsakemu je Bog ponudil možnost, da prejme odpuščanje. Blagor tistemu, ki zmore, kakor je eden tistih, ki so v tržaških zaporih mučili Slovence, tudi Ljubko, ženo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti že prej umorili. Pred prvim obhajilom svoje hčere je prišel k njej in jo prosil, naj mu odpusti, ker sicer ne bo mogel pogledati svoji hčeri v oči, pa mu je dejala: »Če vam je Bog odpustil, zakaj vam ne bi jaz.«

»Če vam je Bog odpustil« in »Kakor tudi mi odpuščamo.«

8.3.3.

Rog ni kraj za izlet, je pot na grob, zato tiho odkriti in spoštljivo stopamo v njegovo tišino. Vsakič je boleče. In solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, da ne zna več biti zares veselo. In besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino.

Ko bi bilo trpljenje, ki si ga tu le poskušamo predstavljati, vsaj malo smiselno, bi človek morda nekako sprejel. Pa je šlo za užitek v uničevanju – tudi nedotakljivega. Tudi Hamurabi s svojo načelno zahtevo, da je treba oko plačati z očesom in življenje z življenjem, bi tu ostal brez besed. Pa je živel 18 stoletij pred Kristusom, ko Bog Mojzesu še ni bil razodel niti svojih deseterih zapovedi, kaj šele ono največjo.

Nam gre za veliko več kot le za ohranjanje spomina na po Sloveniji pomorjene in v pozabo zagrébene. Je pa zagotovo najprej spomin. Da ga ne prerasteta mah in gozd in človeška pozabljivost. Ne le zaradi pobitih, morda še bolj zaradi nas. Grozota od tu je namreč legla na ves naš narod in še vedno na njem visi: enim na srcu kot breme bolečine, drugim na vesti kot nerazvezljivo breme, mlademu rodu pa kot vznemirjenost, ki se je ne znajo prav rešiti. Ko človek vzame odločanje najprej o poteh duha in nato o življenju ljudi v svoje roke, bo spregovorila smrt. Ne more biti drugače. Kajti vir in gospod življenja je edinole Bog. Saj tudi mi nismo imuni za jezo ali celo za sovraštvo; toda če bi jima dopustili, da ostaneta v nas, bi padli na isto raven smrti.

Vendar nam je vsakič tukaj tudi lepo. Ljubezen iz otroštva se obuja, težnja po bližini se obnavlja, občutje povezanosti prevzame srce. Kdor ljubi, bo tudi trpel, toda nikoli ne bo nehal upati. Ali kot se je pisec knjige Modrosti izrazil: »Trpljenje jih ne zadene.« Ne njih ne nas. Zato tudi tukaj pojemo »Aleluja« zaradi tega velikega spoznanja: trpljenje jih ne zadene, ne prizadene ne njihove človečnosti ne njihove posvečenosti. Pa nam tudi ne sme prizadeti dostojanstva ne kot človeka ne kot vernika. In tole srečanje obhajamo že po prazniku Gospodovega vnebohoda. Če smo res vsrkali resnico njegovega vnebohoda, potem mora biti v nas zaupanje močnejše od spominov velikega petka našega življenja.

Slišali smo prepevati: »Kdaj bo narod slovenski maščevan,« mi pa bi raje doživeli odrešujoči odgovor na bolj pomembno vprašanje: »Kdaj in kako bo slovenski narod resnično svobodnega duha, rešen razklanosti in dvojnega vrednotenja človeka ter vreden blagoslova?«

Zato najprej v sebi iščemo ravnovesje med tem, kar čutimo, ker smo pač ljudje, pa poskušamo odkrivati tudi, kakšna so pota sprave in miru, kot jih ubira Bog, ker smo kristjani.

Pravimo, da smo izbrali pot življenja, potem mora biti delo te naše spominske slovesnosti tudi rodovitno. Molitev umirja boleče napetosti srca in duha in počasi blaži tudi naš odnos do ljudi, ki so po svojem krvavem opravilu zmagovito odšli, ne da bi pomislili, kako gre s človekom vse, kar je počel, dobro in hudo. Molitev tudi trka na Božje usmiljenje in usmerja pogled našega duha k Bogu, h globinam njegove modrosti in k višinam njegovih načrtov. In on v Kristusu z ljubeznijo objema vse: svojo mater in ljudi pod križem, pa oba sotrpina, in nazadnje še te, ki so ga križali, in to z nesmrtno besedo in prošnjo, ki prav tako odmeva skozi vse čase; naj jim Oče odpusti, čeprav takrat niso hoteli vedeti, kaj v resnici delajo. Ker je Bog. Učimo se hoditi v dihu Svetega Duha. Delo za spravo in mir potrebuje velikodušne ljudi, ki znajo zadoščevati za grehe našega naroda. Zato ne zahtevamo ničesar. To pa, kar vztrajno želimo in iščemo, je le minimum družbene kulture, in to zahtevata resnica in pravičnost.

Prepričan sem tudi, da ni naključje, da tokrat obhajamo skrivnost spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu na god sv. Justina, filozofa in mučenca. To je bil čas, ko so tedanji intelektualci v javnosti krščanstvo smešili in mu pripisovali grdobije in celo zločinske dejavnosti, Justin in drugi krščanski pisatelji pa so pisali v duhu strpnosti, pojasnjevanja in dialoga. Ovadil ga je drugi filozof, ker mu v modrosti ni bil kos, in ta ima ime – Krescencij. Zato je leta 165 Justin z mučeništvom zaključil svoje zemeljsko potovanje, pa z živo vero, ki jo je izpovedal pred rimskim prefektom. Tudi ta ima ime, bil je Rustik. On ga je obsodil, državni zakoni in njegova oblast so bili le orodje, ki ga je ob tem uporabil. Ni presojal o krivdi ali nedolžnosti, le obsoditi jih je bilo treba. In ni mu bilo treba uničevati zapiskov zaslišanja Justina in njegovih šestih učencev, v celoti so ohranjeni. Še kdo danes obsoja tega Rustika ali Krescencija? Mislim, da nihče, resnica pa se je povsem odkrila in ocenile so se vloge.

V spoštljivi hvaležnosti bomo tako laže poživili spomin na našega Justina, prof. Stanovnika, tega izrednega moža, ki je bil vsa leta stalen spremljevalec dogodkov, kjer so se zbirali v srcu ranjeni in od krivic trpeči Slovenci. Tiho je stal ob strani, kot bi bil povsem nepomemben, ko pa je bil povabljen, je odprl zakladnico misli in spoznanj in vso ljubezen do resnice in modrosti. Naj zaživi zdaj, ko je za oči tega sveta umrl, in naj spregovori, ko je po mnenju nevernih umolknil.

Res je bil apostol pravega humanizma, v katerem miselno svoboden človek iz zdrave razumnosti odkriva zakonitosti življenja družbe, pa odprt za Boga, ki mu očiščuje pogled, da bolje vidi izvire resnice in pravičnosti, miru in ljubezni. Tudi njega je namreč, prav kot sv. Justina, pahnilo dogajanje njegovega časa v vrsto preizkušenj – in zadaj je bila prav tako nevoščljivost drugega filozofa v imenu druge filozofije, ki ni sprejemala drugačnosti, ki ni poznala ne priznala vrednosti usmiljenju, ki je odrekala besedo resnici, da je mogla uveljaviti svojo. Ne da bi vedela, da je prav v tem tudi vsa njena tragičnost.

Kajti možje tukaj niso umrli zato, ker so z orožjem branili svoj dom, ampak ker se je drugačna življenjska filozofija odločila, da ne smejo biti. In s tem vprašanjem se je naš Justin vse življenje ubadal: »Kako more človek tako propasti, da mirno ubija, ne da bi čutil sram ali krivdo?« In drugo: »Kdaj se bo – saj je vendar Bog obljubil – razodelo, kakšen odrešujoči sad bodo rodile te žrtve slovenskega naroda?« Razmišljal je torej o skrivnosti križa in poti prek njega.

Bil je pač apostol drugačne kulture, take, ki jo navdihuje vera, take, kot jo je opisoval prof. Trstenjak v knjigi o pristni slovenski poštenosti. V njej se zvestoba in vera, resnicoljubnost in iskrenost povezujejo v eno. Zato je v enem svojih pisem lahko zapisal tudi: »Resnica je človekova sreča,« pred štirimi leti pa v voščilu za veliko noč: »Tudi čez to lepoto bodo šli velikonočni zvonovi. Naj obstanejo nad vsako hišo, naj se dotaknejo vsakega srca, naj vstopijo v vsako misel. Naj se ta narod prikloni njihovemu oznanilu. Naj spozna, da ima vse razloge, da postane narod boljših ljudi.« In da bi razodel, skoraj bi dejal, najvišje spoznanje, je v nekem pismu zapisal: »Usmiljenje ni poniževalno, je stvar človekove visoke kulture.«

Tudi zaradi njega, predvsem pa zaradi vseh, ki se jih danes spominjamo, mislim, da moramo oditi od tod tudi z novim spoznanjem in z obvezo.

Ko smo v srcu daritve Božjega Sina, bomo morda laže razumeli in sprejeli, da je v svoj načrt odrešenja vdelal tudi to, da ga je Juda izdal in ga je obsodil lastni narod. In prav takrat je dejal: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.« Ne razumemo te Božje logike, vendar čutimo moč milosti, ki jo srkamo iz prvega žrtvovanega Jagnjeta, ko smo vsi skupaj del telesa tega Jagnjeta, ki skozi vso zgodovino doživlja čast in ponižanje, veselje in žalost, porajanje in smrt, pa tudi poveličanje.

Zavezo, vredno tega posvečenega kraja, vredno kristjana, vredno našega dotika z Bogom, bi morda smeli izraziti takole:

Da zvesto gojimo – tudi v mladem rodu – toplo spoštljiv spomin na tu pomorjene, pa s prošnjo, da bi bila njihova žrtev kot čistota zlata v topilnici, da bi bili res v Božjem miru. To je človeška ljubezen.

Da vztrajamo v širjenju svojega srca, dokler ne bomo znali mirno zaželeti tudi tem, ki so bili tu sodniki, naj se jim razodene resnica, kako močno živi so ti, ki so zanje menili, da so jih pobili. Naj vsaj na zadnjem koraku odkrijejo pot rešitve življenja. To pa je Božja usmiljena ljubezen.

Da bomo delali in molili, da se močneje ustvarja kultura, ki človeka dviga in plemeniti, pa narod združuje. Vsak človek drugačnih pogledov nas lahko obogati, če le imamo zdrava merila za presojanje, kaj je res in kaj dobro. To pa je stvar prečiščene življenjske filozofije.

Zakaj? Preprosto zato, ker želimo, da se zgodi, kar poje 84. psalm: »Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala; zvestoba bo pognala iz zemlje, nebesa bodo poslala pravičnost. Tedaj bo Gospod blagoslovil zemljo in pognala bo bogate sadove.«

Za vse to ni videti druge poti kakor skozi šolo evangelija in skozi občestvo evharistije.

Morda res preveč govorimo ljudje. A čutimo, da moramo. Čutimo pa tudi, da bi morali v vsem več pustiti, da spregovori Bog. Prihodnost ni nikakršna prihodnost, če ne prehaja v Božjo večnost. In prav to prihodnost bi radi z vsem tem soustvarjali in ji odpirali vrata v našo sedanjost.

Zato dodajmo toplo hvaležnost tem, ki odkrivajo resničnosti in resnice iz zamolčane ali zlagane preteklosti; dragoceno delo je to, ker osvobaja in pomaga ustvarjati boljšo prihodnost naroda.

Zahvalimo se tem, ki so to noč v Rogu prebedeli v molitvi z Jezusom, ker tako spreminjajo duha tega kraja resnično v katedralo odreševanja in zaupanja.

Recimo tudi iskreno zahvalo gospodu župniku, Novi Slovenski zavezi in vsem, ki nam vsako leto pripravljate tole srečanje.

In nazadnje zaželimo srečno pot postopku za razglasitev blaženih slovenskih mučencev. Z izrazno silno bogatim pisateljem Tinetom Debeljakom vzdihnimo: »Visoko dvigni Bog slovensko žrtev.«

Sveti slovenski mučenci! Prosite za nas!

Amen.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.