Zaveza št. 113

Z

7. Slovenske teme

7.1. Tri Slovenije – ena identiteta

Jan Zobec

7.1.1. 1. Uvodno

Višarje imajo izrazito simbolen pomen. Že pol tisočletja so Božja pot – najprej treh ljudstev, zatem narodov, danes so Božja pot Evrope. So stičišče različnih kultur, različnih jezikov in različnih tradicij. Zato simbolizirajo evropsko povezovanje, evropske narode in različno enakost ali natančneje enakopravno različnost – različnost pod isto duhovno in pod isto evropsko streho. In zato je to tudi točka srečevanja treh Slovenij – matične, zamejske in izseljenske. Ko govorimo o treh Slovenijah, imamo vsi v mislih slovenski narod. In ko govorimo o slovenskem narodu, vznikne vprašanje, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo, kaj nas opredeljuje, kaj je naša identiteta, kaj nas povezuje – npr. Slovenca iz Ljubljane s Slovencem v Argentini, ali Slovenko iz Porabja s Slovencem iz Kopra, pa Koroškega Slovenca s Slovencem v Avstraliji, tržaškega Slovenca s Prekmurcem in tega s Slovencem v Pittsburghu. Ali, na časovni premici, Slovenca, rojenega na prelomu tisočletja, s svojim rojakom, moje ali še starejše generacije in tiste, ki so danes še otroci.

7.1.2. 2. Narod in izražanje nacionalne pripadnosti in narodne samobitnosti – nacionalizem

Kaj je narod, kaj je ljudstvo, kaj je nacija? Več vprašanj kot odgovorov. Tako kot se narodi v času spreminjajo, se spreminjajo tudi pogledi na ta sociološki, zgodovinski, antropološki, politološki, psihološki in končno pravni fenomen. Zato se profesor Jan Zielonka ne brez razloga sprašuje, ali v globaliziranem svetu medsebojno odvisnih ekonomij sploh še lahko govorimo o prihodnosti narodov, in ali bo klasičen, vestfalski model državne suverenosti zamenjan s srednjeveškim, pravilno novosrednjeveškim. V njem bodo namesto hierarhične strukture države, kot jo poznamo, prevladovale mreže mest, regij in celo nevladnih organizacij, kjer bo namesto koncentracije oblasti in moči v rokah nacionalne države, suverenosti in čiste, jasno definirane identitete vzniknil pojav prekrivajočih se oblasti, deljene suverenosti, multiidentitet in različnih oblastnih institucij ter nejasnih, zabrisanih meja.   

Vprašanja o narodu so tudi ideološko nabita vprašanja. Pri nas še posebej. Poudarjanje nacionalnega, slovenskega, zlasti kadar se to povezuje z etničnim in samobitnim, je namreč po mnenju nekaterih že spogledovanje s politično nekorektnostjo. Razlog naj bi bil v tem, da se na ta način Slovenci kot narod vzpostavljamo šele prek »drugega«, torej tujca, ki smo ga po osamosvojitvi našli v državljanih drugih bivših jugoslovanskih republik. Na kratko: da smo Slovenci že od osamosvojitve dalje nekakšni negativni nacionalisti. Zakaj? Najbrž zato, ker je že v Preambuli Ustave zapisano, da smo Republiko Slovenijo vzpostavili Slovenci, ki smo »v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«, s čimer je »slovenski narod […] uresničil večstoletni boj za narodno osvoboditev, v katerem smo Slovenci izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«.

Kdor trdi, da smo Slovenci »negativni« ali »slabi« nacionalisti, se hudo moti. Najprej, Slovenci nikoli nismo bili hegemonistični, nikoli nismo bili agresorji, nikoli nismo nad katerim od sosednjih narodov izvrševali nasilja – razen nad samim seboj. V vsej svoji zgodovini smo si prizadevali le za ohranitev svoje kulture in jezika. Nikomur ju nismo vsiljevali, nasprotno, vso našo zgodovino so jo vseljevali nam. Zato tudi slovenski nacionalizem ne more biti »slab« nacionalizem, o čemer nas želijo prepričati nekateri domači družboslovci. Naša osamosvojitev je bila obrambna, bila je osamosvojitev od totalitarne balkanske države, v kateri so se, kot ugotavlja Preambula Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: Temeljna ustavna listina), hudo kršile človekove pravice in ki ni delovala kot pravna država. Naša osamosvojitev ni bila osamosvojitev naroda v imenu naroda samega, v imenu njegove veličine in kulturne superiornosti. Bila je osamosvojitev zaradi obrambe človekovega dostojanstva. Drugič, prej omenjeni očitki o politični nekorektnosti poudarjanja in izražanja slovenstva so celo v nasprotju z ustavno materijo, h kateri sodi tudi Preambula Ustave in prav tako Preambula Temeljne ustavne listine, kjer so zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do slovenske osamosvojitve, še bolj nazorno zapisana. 

Neizpodbitno je tudi, da smo se Slovenci osamosvojili še z enim ciljem, namreč da bi enakopravno vstopili v evropske povezave, v družino evropskih narodov. Ta cilj smo uresničili s članstvom v EU in NATO, ter nadalje, aktivno si prizadevamo, vsaj Ljubljanska pobuda to dokazuje, k ustavnemu povezovanju evropskih narodov. Slovenci se prav prek EU vračamo v civilizacijski in kulturni, tudi duhovni prostor, ki smo mu stoletja pripadali in nas je oblikoval ter naredil Slovence. Gre za našo skupno evropsko kulturno in duhovno domovino.

Ko govorimo o nacionalnih čustvih, nacionalnem ponosu, ne moremo mimo spoznanja, da je ena od univerzalnih značilnosti človeške družbe prav to, da nam je, članom te družbe, pripisana skupna identifikacija. Vsak človek je rojen v neki skupnosti, ki ima svoje etnične značilnosti. Etnična identiteta oziroma etnična samoopredelitev je za posameznika bistvena, je namreč sestavina njegove osebne istovetnosti, ta pa njegovega samospoštovanja in je zato, ker je pač človeku imanentna, sestavina človekovega dostojanstva. Ta skupna identifikacija pa pomeni skupinski vidik posameznikove identitete. Identiteta vsakega od nas, slehernega človeškega bitja, ki vpliva na njegovo samozavedanje, je namreč večplastna in eno od teh plasti tvori tisto, kar sem malo prej povedal: nacionalno in prek nje etnično identiteto.

Zato nikakor ni ne politično niti kako drugače nekorektno izražati etnične in nacionalne pripadnosti. In z druge strani. Omejevati pravico do izražanja te pripadnosti, četudi samo z »mehkimi metodami«, kot je na primer zasmehovanje, omalovaževanje slovenske istovetnosti, ali celo pripisovati temu nekakšne nevarne nacionalistične težnje, je v svojem bistvu poseganje in omejevanje posameznikovih pravic osebnosti. Pri tem nikakor ne more biti pomembno, od kod prihaja in s čim je motivirano. Tako, kot je zavržen šovinizem, ki izvira iz izkustveno, logično in etično nevzdržne premise o večvrednosti določene nacije ali rase, ter zato manjvrednosti vseh ostalih ali nekaterih, je enako zavržno poniževanje in zasmehovanje izražanja nacionalne pripadnosti. To prihaja s strani določene politike in je motivirano z jasnimi, otipljivimi, pragmatičnimi cilji, ki bi svoje interese lažje, uspešneje in učinkoviteje uresničevala brez obstoja nacionalne zavesti. Vizije globalne homogene ureditve brez držav in narodov ter spogledovanje s tradicijo despotizma v novih balkanskih povezovanjih sta v tem primeru siamska dvojčka. Enako zavržno kot šovinizem je zato zaničevanje določenega izražanja nacionalnosti in nacionalnega ponosa, na primer etničnega porekla – naj gre za občudovanje slovenske literature ali za narodno nošo, glasbo, običaje, kulinariko. In pritisk, naj bo posreden ali neposreden, odpovedati se takim manifestacijam, ni nič manj nekorekten in nič manj nevaren od šovinizma. Pri tem ni pomembno, s katere strani nacionalni prezir prihaja – naj bo s strani drugih »večvrednih« narodov ali s strani domače »napredne« in »večvredne« psevdo-elite.

Izraz slovenstva niso samo duhovni, intelektualni, znanstveni in politični dosežki, prek katerih smo se vzpostavili kot narod, so tudi ljudski običaji, ljudska kultura. Ruralno ni prav nič manj vredno od urbanega, in tisto, kar je ali se zdi konzervativno, ni nič manj – in predvsem ne že vnaprej manjvredno – od »naprednega« ali »progresivnega«. Pripadnost svojemu narodu se izraža na različne načine, kot so tudi plasti nacionalnega raznolike – v narodu je združeno vse, od visoke kulture, umetnosti in znanstvenih dosežkov, od Brižinskih spomenikov, Trubarja, prevoda Biblije (ki je bil v tistem času 12. prevod na svetu), Valvasorja, Jurija Vege, Prešerna, Jožefa Stefana (po katerem se imenuje fizikalni zakon o toplotnem sevanju), Cankarja, Hermana Potočnika, Plečnika, Borisa Pahorja, Jančarja pa vse do ljudskega izročila in ljudske kulture. Končno so del naše identitete tudi bloške smuči, kranjska klobasa (ki je, recimo poletela v vesolje), ljudska glasba, naj bo komu všeč ali ne, tudi Avseniki, Modrijani, skupaj s Siddharto, tudi Laibachom in Neue Slowenische Kunst ter, seveda, Otom Pestnerjem. Vse, na kar smo – mi, Slovenci! – lahko ponosni.

7.1.3. 3. Povezovalne prvine slovenskega naroda

Kaj torej opredeljuje narod, kaj nas povezuje in vzpostavlja kot Slovence? Je to rodovna pripadnost? Močno dvomim. Čeprav ima slovenstvo zagotovo neke skupne genetske korenine, morda pretežno slovanske, morda venetske, keltske, staroselske, Bog vedi katere še, so stoletja življenja v multi-etničnem Svetem rimskem cesarstvu, na prostoru, kjer se stikajo različne kulture in jeziki, nujno pustila svoje rodovne, genetske posledice. Slovenstvo, kakršnokoli je v svojem izvirnem genetskem ustroju že bilo, se je pomešalo in oplemenitilo z drugimi ljudstvi in narodi. Že če pogledamo svoja rodoslovja, marsikdo od nas, tudi sam sem eden takih, nima povsem slovenske krvi. Pa vendar smo povsem Slovenci. Smo pač maloštevilen narod, živeč na stičišču različnih narodov in kultur, obkrožen z drugimi narodi, na stičišču germanskega, slovanskega, romanskega, ogrskega. Tudi sicer so teorije o genetski, rodovni sorodnosti preživete. Zgodovina nas uči, da so vsi narodi, še posebej na območjih z intenzivno zgodovinsko dinamiko, ki je značilna za del Evrope in kjer se nahaja slovensko ozemlje, nastali s preseljevanjem, selitvami, tudi osvajanji ter mešanjem med staroselci in prišleki. Torej rodovno poreklo ni odgovor – zato moramo iskati dalje.

Kaj nas zato povezuje? Je to ozemlje in zavest o ozemlju? Matično Slovenijo zagotovo. Zamejska Slovenija tvori z matično skupen slovenski kulturni prostor – ki pa je kulturen, ne tudi ozemeljsko-političen. Slovensko izseljenstvo pa je diaspora ravno zato, ker je ozemeljsko ločeno od matične domovine. Prav pri izseljenski Slovenji so bolj kot kjerkoli drugje izražene nematerialne komponente nacionalne pripadnosti. Ravno zaradi njih ste Slovenci iz diaspore ostali in obstali kot Slovenci. Končno, ozrimo se po Judih, več kot tisoč let so bili brez ozemlja, a so z močno kulturno in duhovno povezanostjo kljubovali vsem, še tako nečloveškim izzivom usode.

Ko govorim o izseljenski Sloveniji, o naši diaspori, mi na tem mestu, prosim, dovolite krajši ekskurz, obrobno, a nikakor nepomembno pripombo. Ob pisanju govora namreč nisem našel primernejšega mesta, kjer bi to povedal: Naša diaspora in tudi zamejska Slovenija pomenita neprecenljiv človeški vir, vir sveže krvi, znanja in širine duha, ki ga matični Sloveniji primanjkuje. Večkrat je bilo rečeno, da je bila Nemčija po padcu berlinskega zidu v boljšem položaju in da je tranzicijo vzhodnih dežel po združitvi veliko lažje izpeljala, tudi lustracija ni povzročila vrzeli. Zakaj? Zato, ker je imela personalni potencial v Zahodni Nemčiji. Slovenija resda ni imela Zahodne Slovenije, je pa imela in še vedno ima zamejsko in izseljensko Slovenijo. Velika škoda je, da tega potenciala ni izkoristila – če bi ga, bi bila danes, prepričan sem, v boljši kondiciji – zagotovo bi bilo manj provincialnosti, manj zatohlosti, več za nacionalno vitalnost nujnega svetovljanstva in sveže krvi ter posledično tudi bistveno manj ugrabljenosti institucij in starorežimskih povezav.

Kaj pa jezik, nas povezuje jezik? Zagotovo, vsekakor, slovenščina je naš materni jezik, z njim in v njem se izražamo, sporazumevamo, prek jezika vstopamo v zunanji sveti, skozi njega govori naša duša. Tako kot brez sporazumevanja ni človeka, tudi brez slovenščine, tega starodavnega jezika, ki pozna dvojino, ni Slovenca. Pa vendar, v diaspori na drugih celinah živijo tudi Slovenci, denimo tretja, četrta generacija, pri katerih se je njihov stik s slovenskim jezikom izgubil, ki komaj še razumejo slovensko – če sploh – pa se kljub temu počutijo Slovence – ker se zavedajo svojih slovenskih korenin, ker so na njih ponosni in ker negujejo slovensko kulturno izročilo. Sam jih osebno poznam. Konec koncev, kaj pa Švicarji, kaj je njihov jezik – francoski, nemški, italijanski, retoromanski? In spet, Nemci, Avstrijci, Švicarji govorijo isti jezik, tudi Angleži in Irci, pa gre pri vseh za različne narode.

Dalje, je za slovenstvo bistvena pripadnost isti veroizpovedi? Morda nekoč, ko smo bili še ljudstvo, danes najbrž ne več. Zagotovo je krščanstvo in še posebej Rimskokatoliška cerkev dala neizbrisen pečat slovenski kulturi in narodovim duhovnim dosežkom – a eno je kultura, drugo je veroizpoved ter pripadnost veroizpovedi ali določeni Cerkvi. Avtohtoni sta Rimskokatoliška in Evangeličanska cerkev, seveda tudi judaizem, vendar so tu še pripadniki drugih cerkva in verstev, agnostiki in ateisti – delež teh se je v matični Sloveniji izrazito povečal po drugi svetovni vojni. Torej – tudi vera ni nujno tisto, kar bi bistveno opredeljevalo slovensko nacionalno identiteto.

Ostaja le še skupna kultura v najširšem možnem pogledu in spomin. Je torej kultura tisto, kar nas povezuje ter dela enkratne, neponovljive, tako kot je skupen spomin, ki ni drugo kot le zgoščena ozaveščena preteklost, tisto, kar nas veže, uči, napolnjuje in povezuje? Preteklosti ne moreš ubežati, obstaja, dokler obstajamo in nas določa, da smo taki, kakršni smo. Ali ni trenutek le teoretična abstrakcija, konstrukt, v resnici metafora kronološke zgoščenosti – ki v času niti ne obstaja? Tisto, kar nas opredeljuje in pogojuje ter nas skupaj z našo svobodno voljo usmerja v individualno in skupno prihodnost, je samo preteklost – in spomin nanjo – naj bo oddaljena ali bližnja – naj bo lepa ali grda, slavna ali neslavna, sijoča ali sramotna. Ta je tista, ki nujno vpliva na našo prihodnost, na naše odločitve in s tem na naša življenja. Slovenska preteklost je nastajala skozi stoletja, učila nas je, oblikovala nas je in prav skozi njo, z narodovimi zgodovinskimi dosežki smo pred 28 leti v odločilnem zgodovinskem trenutku našli sebe. Je bila to prva pisana beseda v latinici v kateremkoli jeziku iz skupine slovanskih jezikov, so bili naši poeti, Prešeren, še prej Vodnik, je bila to Majniška deklaracija iz prelomnega leta 1848, nato taborsko gibanje, so bili general Maister in njegovi borci za severno mejo, Tigrovci, prvi evropski antifašisti, Nova revija, pisateljska ustava …? Ja, vse to je bilo – in še marsikaj bi lahko našteval, kar se je moralo zgoditi, da smo končno dosegli vrhunec slovenske zgodovine, osamosvojitev. Zgodovina nas je vodila in učila. Zato sta prav kultura v najširšem pomenu in skupen spomin bistveni za našo identiteto.

7.1.4. 4. Splošno-kulturna nesoglasja v luči zgodovinske, politične in demografske dinamike

Vendar spet naletimo na problem. Na tem širokem polju nacionalne zavesti namreč ni vse táko, na čemer bi lahko gradili prihodnost ter sebi in drugim narodom dajali za zgled. Predvsem pa o tem še vedno ni soglasja – zlasti ne v matični Sloveniji. Slovenija je bila namreč v prejšnjem stoletju več kot samo del vseevropske katastrofe. Najprej je bila žrtev fašizma, nato nacizma in nazadnje skoraj 50 let žrtev komunizma. Ta je prav zaradi dolgotrajnosti in sistematičnosti od vseh najbolj opustošil in zaznamoval nacionalno tkivo. To potrjuje tako število žrtev kot tudi posledice, ki jih še danes izpričujejo nacionalni značaj, ekonomija ter politična, pravna in ustavna kultura.

Razen tega se je v prejšnjem stoletju matična Slovenija demografsko in kulturno intenzivno spreminjala. Sprva zaradi vala izseljevanja ob prelomu iz 19. v 20. stoletje kot posledice agrarne prenaseljenosti. Po prvi svetovni vojni se je izseljevanje nadaljevalo, najbolj na Primorskem, ki je pripadlo Italiji. Posebej pomembno pa je tole: za razliko od drugih narodov prej skupne monarhije se je Slovenija po prvi svetovni vojni znašla v nekem povsem drugem, upam si reči v tujem civilizacijskem in kulturnem prostoru. Po skoraj tisočletni pripadnosti srednjeevropski kulturni sferi ter s tem zahodni civilizacijski paradigmi (v vsej tej eri so ostale vzhodne meje slovenskega in s tem zahodnocivilizacijskega ozemlja nespremenjene) je pristala na Balkanu. Še kako prav je imel Cankar, ko je pet let pred usodno združitvijo z južnoslovanskimi narodi v svojem znamenitem govoru Slovenci in Jugoslovani (žal zaman) opozarjal: »Po krvi smo bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Ne samo to, Cankar je (na konvenciji takratne Socialdemokratske stranke) jasno povedal tudi naslednje: »Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu … Ljudje so zdaj med nami – saj jih lahko vsaki dan slišite – ki bi nas najrajši prodali – kaj prodali – kar dali vbogajme.« In nato: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.« Ob tem ne morem, da se ne bi spomnil Seneke, da se je motiti človeško – vztrajati pri tem pa diabolično.

Zanimivo je tudi, kar nam pripoveduje profesor Matjaž Klemenčič v svojem habilitacijskem predavanju, da je po prvi svetovni vojni najprej sledil val vračanja slovenskih izseljencev v novonastalo državo (Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev), vendar pa so se razočarani nad razmerami, ki so vladale v tej državi, kmalu vrnili v Združene države Amerike. Temu procesu lahko lepo sledimo tudi v ameriških priseljenskih statistikah.

Posledice odločitve o povezavi z južnoslovanskimi narodi na Balkanu so nas vodile v jugo-komunizem po drugi svetovni vojni in vsesplošno zaostalost – najprej politično – demokratično, humanistično nato ekonomsko in končno splošno-kulturno. Stik z zahodno civilizacijo, ki je bil v času med obema vojnama, zlasti s šestojanuarsko diktaturo zrahljan, se je s komunistično revolucijo in vsem, kar ji je sledilo, tako rekoč pretrgal. Zaradi povojnih zunajsodnih pobojev in politične ter nato ekonomske emigracije so bile posledice jugokomunizma tudi demografske. Matično domovino so bili prisiljeni zapustiti številni intelektualci, predstavniki meščanstva, uspešni podjetniki, svobodoljubni misleči posamezniki in oponenti komunistične diktature, da ne omenjam etničnega čiščenja na Obali in usode več stoletij na slovenskem ozemlju živečih Nemcev. Slovenija je bila proletarizirana in posledično pavperizirana. Posledice teh demografskih sprememb, zlasti na splošno kulturnem področju, čutimo še danes. Spoznavamo tudi, da so dolga desetletja življenja v totalitarni Jugoslaviji vtisnila globok pečat slovenski duši, zaznamovala nacionalno miselno tkivo več generacijam ter da se ta poškodovanost prenaša tudi na mlajše generacije. Kar je še huje, prenaša se hote, in to na dva načina – prek državno-šolskega sistema vzgoje in izobraževanja na eni strani, ter na drugi strani prek vpliva masovnih medijev, zlasti nekaterih dominantnih in zabavljaških, ki z metodo tihe kulturne in subkulturne invazije, s tihim tkanjem duha vrednotno in nazorsko gnetejo mlajše generacije, kot pač ustreza tistim, ki imajo oblast in z njo svoje računice. V tem pogledu nismo v temelju nič drugačni od fenomena, ki ga ruski sociolog Gudkov imenuje homo Sovieticus. Prevladujoča miselnost v matični Sloveniji je primerljiva, seveda mutatis mutandis, s tisto, ki jo pripovedujejo zgodbe nobelovke Svetlane Aleksijevič, Čas iz druge roke.

7.1.5. 5. Erozija vrednot slovenske osamosvojitve v matični Sloveniji

Zato se ne čudimo odporu režima do zasebnega šolstva, preziru do odločb Ustavnega sodišča, ki niso po volji stvarnih oblastnikov. Odpor do vrednot ustavne demokracije, ki bi lahko ogrozile njihove monopole, interese in njihovo vladavino. Zato tudi ne presenečajo njihova prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja. Nadzor nad mediji in nad svobodo izražanja zagotavlja kratkoročen, obvladovanje šolstva in izobraževanja pa dolgoročen vpliv in preživetje režima. Samo poglejte anketo, ki jo je ob 30. obletnici Majniške deklaracije izvedel Siol o dveh zastavah – slovenski in zastavi neobstoječe propadle države Jugoslavije. Slovenska zastava je prejela 31,89 % glasov podpore, medtem ko jih je jugoslovanska pobrala 67,34 %. Manj kot odstotek Slovencev se ni znal odločiti ali pa jih vprašanje ni zanimalo. V sodobni matični Sloveniji po 28 letih samostojnosti še vedno ni nacionalnega soglasja o bistvenih premisah liberalne demokracije. V tem pogledu težko govorimo o isti nacionalni duši izseljenske, tudi zamejske Slovenije na eni strani in tiste v matični domovini. Včasih s strahom pomisliš, da bomo morda celo več slovenskega našli v diaspori, v Argentini, Avstraliji, Ameriki kot tu na sončni strani Alp. Ali, kot mi je rekel prijatelj, če hočeš doživeti Slovenijo, potem jo obišči v Argentini.

Spomeniki revolucionarnemu nasilju in ideologom množičnih umorov niso del naše kulture in še manj del naše identitete – nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Tisto, o čemer govorijo in kar sporočajo, na kar opozarjajo in nas učijo, je vsekakor del našega zgodovinskega spomina, del naše temne zgodovine. Vendar razglašati, da so del naše kulturne istovetnosti, je nekako tako, kot če bi Nemci razglašali, da so nacizem in obeležja, ki ga poveličujejo in slavijo, če bi še obstajala, del njihove kulturne identitete. Nasprotno, del nemške identitete je ustavni patriotizem: ponotranjenje vrednot ustavne demokracije, začenši s človekovim dostojanstvom kot prakanonom ustavne demokracije. Zato je del njihove sodobne kulture in s tem nacionalne identitete vse, kar je diametralno nasprotno ideologiji Tretjega rajha. Prav zato je v Nemčiji zanikanje holokavsta kaznivo dejanje.

Tudi pri nas bi moralo biti tako, tudi mi bi morali svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma. Z drugimi besedami, zavedati bi se morali tistega, kar smo v svoji zgodovinski kulminaciji, ob osamosvojitvi, v najpomembnejšem trenutku svoje zgodovine zapisali v Preambuli Temeljne ustavne listine. Slovenci smo se osamosvojili in ustanovili svojo državo zaradi varovanja človekovega dostojanstva, ker, kot je reklo Ustavno sodišče v odločbi o Titovi cesti, »[v] ustavni demokraciji je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve«. Slovenska identiteta bi morala zato temeljiti na ustavnem patriotizmu: na zvestobi v ustavo zapisanim načelom. Podobno kot je ta fenomen po moralni katastrofi Nemcev in samorefleksiji, ki ji je sledila, poimenoval nemški filozof Habermas. Tako kot nemška bi morala tudi slovenska nacionalna identiteta graditi na ustavnem patriotizmu, kajti, spet, enako kot temelji nemška identiteta na antinacizmu, mora slovenska, kot to izhaja iz Preambule Temeljne ustavne listine, temeljiti na antikomunizmu, na prelomu s prejšnjim vrednostnim sistemom. To je Ustavno sodišče v malo prej omenjeni odločbi jasno povedalo: »S sprejetjem […] osamosvojitvenih dokumentov torej ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve.«

V osi slovenske nacionalne identitete bi zato morale biti, trdo verjamem, da tudi so (čeprav trenutno nekje zakopane), vrednote, ki so bile motiv za osamosvojitev. In ob njih širša evropska zavest in evropska kultura, katere neločljiv del smo. Prav prek te kulture smo se namreč oblikovali kot nacija in se s ponotranjenjem ustavnih vrednot, ki so v svojem bistvu vrednote osamosvojitve, povezali kot enakopravno svobodni posamezniki.

Zato so protiustavni tako spomeniki, rdeče zvezde, celo na novo postavljene na nekaterih ljubljanskih vpadnicah, kot tudi oblastno poveličevanje totalitarne preteklosti. Protiustavno je dvakrat. Najprej, ker temelji na zanikanju človekovega dostojanstva, srčike slovenske in evropske ustavnosti, in, kot je Ustavno sodišče navedlo v že omenjeni znameniti odločbi, ker je »[o]blastno izražanje priznanja totalitarnim režimom, ki so v 20. stoletju pretresali Evropo in vodili k milijonom žrtvam in sistematičnim kršitvam človekovih pravic, […] v nasprotju z zavzemanjem za spoštovanje človekovega dostojanstva, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih vrednot, ki jih delijo sodobne evropske ustavne demokracije«.

Po mojem mnenju pa je ustavno sporno tudi zato, ker pomeni identifikacijo države z določeno nazorsko, ideološko usmeritvijo. Slovenija ni lastnina in ni plen določene ideologije in nazorske usmeritve, Slovenija je pluralna in enako dobra mati vsem njenim državljanom. Zato v njej ne sme biti prvorazrednih, tistih, ki so »pravilno« nazorsko in ideološko naravnani in drugorazrednih, tistih, katerih idejni kompas ni »pravilno« kalibriran. Slovenija je domovina vseh Slovenk in Slovencev, Republika Slovenija je država vseh slovenskih državljank in državljanov. In slovenska kultura je duhovni prostor vseh, ki tukaj živimo – tako ali drugače (versko, nazorsko, politično, spolno itd.) usmerjeni. Vsi živimo pod skupno streho v narodu ponotranjenih ustavnih vrednot. Slovenija ni in ne sme biti monolitna. Nasprotno, Slovenija je in tudi mora biti pluralna.

A kadar država oz. njena oblast, ki je bila nedavno totalitarna in zaznamovana z množičnim ter sistematičnim kršenjem človekovih pravic, taka je bila SFRJ, za katero je v Preambuli Temeljne ustavne listine ugotovljeno, da so bile v njej hudo kršene človekove pravice in da ni delovala kot pravno urejena država, če taka država v desetletjih tranzicije ni sposobna izvesti resne in temeljite menjave oblasti in družbenih elit, menjave, kot jo je na primer izvedla Nemčija po drugi svetovni vojni in nato po padcu berlinskega zidu v svojih vzhodnih deželah; če taka država in njena oblast ne jemlje človekovih pravic in ustavnosti resno in se upira izvršitvi odločb ustavnega sodišča; če pravosodje take države obračunava s politično opozicijo; če se taka država nameni omejevati svobodo izražanja z inšpektorji za sovražni govor; če taka oblast, četudi lokalna, poimenuje cesto po človeku, ki pomeni utelešenje totalitarnega zla; in če taka oblast, pa spet, četudi lokalna, na vpadnice v glavno mesto postavi simbole totalitarnega nasilja – tedaj je položaj podoben, kot če bi ozdravljen alkoholik spet začel segati po alkoholu. Morda na videz nedolžen glaž vina bo pripeljal do naslednjega in ta do ponovitve ter nato do usodnega recidivizma, ki se bo končal s katastrofo.

Če je še okolje do tega nezainteresirano in apatično, ali pa, če je celo naklonjeno takim patologijam, o čemer pričajo vzniki populističnih gibanj in njihovih vodij, pojav t. i. neliberalnih demokracij ter avtokratskih legalistov, katastrofa ni daleč. Če smo nekoč, nedolgo nazaj še verjeli, da pomeni prevlada ustavnih demokracij in vstop srednjeevropskih postkomunističnih držav v EU nastop konca zgodovine, ker, kot je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja napovedoval Francis Fukuyama, liberalni in demokratični konstitucionalizem oznanja končno točko človeške ideološke evolucije z univerzalizacijo modela zahodne liberalne demokracije, da poti nazaj ni več, in da je liberalna demokracija »edina igra v mestu«, je današnja evropska slika drugačna. Ustavnemu nazadovanju smo priča marsikje v nekdanjih sprva uspešnih postkomunističnih liberalnih demokracijah, ki se odkrito pretvarjajo v neliberalne demokracije, ali kot temu novodobnemu fenomenu pravi profesorica Scheppele, legalistične avtokracije. Temu se je mogoče upreti samo z močnim, robustnim imunskim sistemom. V povojni Nemčiji je bilo to dvoje – na ljudski ravni ustavni patriotizem, na institucionalni ravni pa kot odsev tega patriotizma Zvezno ustavno sodišče kot ultimativni varuh človekovih pravic in zato osrednji ustavni organ ljudskega zaupanja in ponosa.

7.1.6. 6. Slovenska nacionalna = ustavna identiteta

Naj bo tako tudi pri nas. Formalno pravno okolje, recimo temu strojna oprema, nam ni bilo še nikoli bolj naklonjeno. Postali smo nacija, polno mobiliziran in institucionaliziran narod. Postavili smo temelje svoje državnosti, vanje neizbrisno vklesali človekovo dostojanstvo, ga zavarovali še na evropski ravni v povezavi z drugimi članicami EU, skupaj z drugimi narodi živimo v območju miru, blaginje in svobode. Soodločamo o evropski prihodnosti, schengensko območje nam omogoča tudi fizično neoviran stik z zamejsko Slovenijo, digitaliziran in spletno povezan svet ter globalizacija povezujeta matično in izseljensko Slovenijo, slovenska kultura je znana in pripoznana onkraj naših meja, naša materinščina je eden od uradnih jezikov najuspešnejše zveze držav, območja, o katerem ogromna večina človeštva lahko samo sanja.

Zavedajmo se teh dosežkov, naj nas to zavedanje povezuje ter hkrati spodbuja in navdihuje k njihovemu varstvu ter nadaljnji krepitvi in razvoju. Bodimo srečni in ponosni, da nam je Bog naklonil privilegij živeti v tem času, po katerem so v večstoletnem boju za neodvisnost hrepenele generacije naših predhodnikov. Zato ne pustimo zapraviti dediščine naših očetov. Samostojnost in neodvisnost naše države ni darilo od zgoraj, še zdaleč ni pridobitev naših generacij, je skupen zgodovinski dosežek slovenskega naroda, ki se je, kot je zapisano v Preambuli k Ustavi, uresničil po večstoletnem boju za narodno osvoboditev. Zato gradimo in dopolnjujmo naš skupen evropski ustavni okvir ter varujmo Slovenijo, ponotranjimo in varujmo vrednote osamosvojitve, kot so zapisane v ustavnih dokumentih, varujmo Evropo, razvijajmo evropski duh, pripadnost skupnim evropskim vrednotam in hkrati krepimo slovenstvo, ki ni drugega kot le ena od 28-ih modifikacij Evrope. Dovolite mi, prosim, alegorijo na Bachov koncert za dve violini v d-molu, ko solista v harmoničnem prepletu občasno spreminjata melodično linijo z različnimi melodijami in ritmi, a vendar na koncu, in to je tu bistveno, združena skupaj ustvarjata dovršeno harmonijo. Ena violina smo mi, druga z naše perspektive je EU, orkester v ozadju so države članice EU. Prizadevajmo si k taki harmoniji in varujmo našo domovino, naš narod, našo EU, kar pomeni naše vrednote, ki so se oblikovale skozi stoletja, da ne rečem tisočletja – od antike, judovsko-krščanske tradicije, razsvetljenstva, do spoznanj, izvirajočih iz grozot dvajsetega stoletja, ki so nas končno pripeljale v območje svobode, varnosti in pravičnosti.

Vendar tako kot velja za vse vrednote ustavne demokracije, tudi območje svobode, varnosti in pravičnosti ni samoumevno. V kakšni meri bo Slovenija ostala in obstala ustavna demokracija in v kakšni meri bo naš evropski dom območje svobode, varnosti in pravičnosti kljuboval izzivom časa – od kriz ustavnosti, vznika populizmov in posledičnega ustavnega nazadovanja v avtokracije, deficita demokratične legitimnosti osrednjih organov odločanja Unije, nevarnosti denarnih in javnofinančnih kriz, do nezakonitih priseljevanj in migracij, nevarnosti terorističnih napadov in groženj itd., je na koncu odvisno od nas samih, od vsakega med nami.

Zato, gospe in gospodje, drage rojakinje in rojaki, ki ste, oprostite izrazu, programska oprema demokracije, vzemite demokracijo in ustavnost resno, vzemite resno svojo svobodo in s tem odgovornost, bodite aktivni in odgovorni pripadniki naroda, bodite aktivni in odgovorni državljani. Gradimo ustavni patriotizem, postavimo ga v jedro naše nacionalne identitete, spoštujemo in varujmo ustavne vrednote, ki so v svojem bistvu vrednote slovenske osamosvojitve. Te pomenijo našo ustavno identiteto in so zapisane v osamosvojitvenih ustavnih dokumentih, v Ustavi, zapisane so tudi v odločbah Ustavnega sodišča, med katerimi ima poseben položaj danes že nekajkrat omenjena znamenita odločba o Titovi cesti, kjer smo kot bistveno in nosilno misel, ki prežema našo identiteto, ustavni sodniki zapisali, da pomeni slovenska osamosvojitev »prelom s prejšnjo državo in njeno ureditvijo«, da je šlo »za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve«.

Slovenija potrebuje aktivno državljanstvo, aktivacijo ustavne in državljanske zavesti, nepretrgan civilno-družbeni ustavni monitoring, odprt in svoboden javni diskurz, odprto in aktivno civilno družbo. Samo ob odgovornem ravnanju vsakogar v vsakdanjem življenju in prek državljanske aktivnosti z močjo argumentirane javne (in tudi s pravnimi sredstvi uveljavljane) besede bomo ob Ustavnem sodišču kot ultimativnem varuhu ustavnosti premagali krize in obvarovali svobodo vsakogar od nas. Vsak od nas na svojem področju si moramo prizadevati zavarovati nedotakljivo, večno jedro slovenske ustavne in s tem nacionalne identitete: slovensko suverenost, človekovo dostojanstvo in njegovo svobodo, enakost v človekovih pravicah in pred zakonom, oblast ljudstva ter vladavino prava.

Naj sklenem, kjer sem začel. Višarje so evropska romarska pot, združujejo evropske narode pod isto Božjo streho. Zato na duhovnem področju simbolizirajo tisto, kar naj bo cilj združene Evrope – duhovno enotnost v vseh svojih kulturnih različnostih. Slovencem so, tako kot drugim narodom, določene dobrine in prostori zaupani v varstvo. Varovati jih moramo pod svojim in skupnim evropskim ustavnim okriljem, ki si ga delimo z drugimi narodi združene Evrope.

7.2. Slovenska avantgarda, novi razred in mafija do danes*

Ivan Klemenčič

7.2.1.

Poimenovanji novi razred in avantgarda na Slovenskem nista zelo pogosti, kar ni naključje. Prvega kot svojo načelno in neizprosno kritiko komunisti in postkomunisti nikakor niso rabili niti ga ne rabijo, demokrati so ga dokaj omejeno, vendar so za novi razred navajali več drugih izrazov, kot bo še razvidno. Poimenovanje avantgarda je spadalo še predvsem v poudarjen ideološki jezik za promocijo komunizma, zato je raba z manjšo eksponiranostjo ideologije slabela. Na Slovenskem kaže, da bi se ji še posebno postkomunisti oziroma novi demokrati najraje odpovedali. Da o mafiji ne govorimo.

To nikakor ne pomeni, da v slovenski politični in družbeni stvarnosti niso bili, niso delovali niti niso bili odločilni ne novi razred ne avantgarda ne mafija. Prva dva javno, tretja prikrito. A ne le to. Izhajati moramo iz sopogojenosti in součinkovanja vseh treh: če je avantgarda, sta tudi novi razred in mafija. In nasprotno. Če je novi razred, sta tudi avantgarda in mafija.[1] Kot take jih je treba identificirati, vse troje še posebno v poosamosvojitvenem obdobju postkomunizma. Reči je tedaj treba bobu bob, da ne bo dvomov, v kakšni družbi živimo. Od tod tudi spodbuda za to besedilo.

To hkrati in kot drugo expressis verbis pove, da gre za kontinuiteto. Da se v več kot sedemdesetletnem obdobju od 1945 do 2018 v slovenski družbi ni nič bistvenega spremenilo.

Ni se spremenilo kljub objektivnemu dejstvu, da se povojni čas na Slovenskem razvidno deli na dve temeljni obdobji. Prvo, domala polstoletno označuje komunistični totalitarizem s trdo diktaturo in povojnim genocidnim pobojem političnih nasprotnikov, ki je postopno, ob vzpostavitvi popolnega nadzora in obvladovanja družbe evoluiralo v mehkejšo različico. In drugo, postkomunistično, začenši z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991, ki ga v samostojni državi zaznamuje formalna demokracija z novimi demokratičnimi ustanovami in večstrankarskim sistemom ter kot bistvenim ohranjeno staro komunistično ideologijo s starimi komunističnimi vrednotami in staro kadrovsko zasedbo. Se pravi z legitimnostjo revolucije in s t.  i. osvobajanjem slovenskega naroda, predvsem še z globoko državo, to je z vodenjem države iz ozadja in s tem z nadzorom starih sil nad narodom, z nadzorom gospodarstva in državnih podsistemov in ustanov, segajočih od sodstva do bančništva, od monopola javnih občil do režiranja volitev ter sploh vzporedno organizirane mafijske dejavnosti komunističnega vodstva in njihovih naslednikov postkomunistov. Če za slovenske razmere parafraziramo Orwella, to pomeni: kdor obvladuje narodovo preteklost, obvladuje njegovo sedanjost in prihodnost.

Za izhodišče in eno od označitev vsebine delovanja stare in nove stare oblasti v obeh obdobjih naj nam bo v pomoč načelo kadrovanja. Za prvo obdobje, še predvsem do konca sedemdesetih let 20. stoletja, to je do smrti vodilnega slovenskega komunista Edvarda Kardelja, je veljalo, da bolj ko je kdo imel okrvavljene roke s krvjo nedolžnih slovenskih žrtev, višje je prišel. Ali je tam že bil. V poosamosvojitvenem času je veljalo in še vedno velja, da več ko je kdo poneveril, pokradel, naropal slovenskemu narodu, s korupcijo obogatel na njegov račun ali k temu načrtno napeljeval, višje je prišel. Ali je tam že bil in je v večidel zaprtem krogu na vrhu krožil, namesto da bi tudi od tu prišel pred sodišče in v zapor. Taka praksa razodeva prioritete, zločinske in roparske ambicije oblasti. Sprva je šlo za oblast z ideološko in s fizično represijo ter z ideološko prevzgojo, nato za oblast z oblastno močjo in ideološkim pritiskom z naropanim denarjem, kapitalom. V obeh primerih je bil cilj eksemplarično dvojen: prvi neomejena oblast, drugi privilegiji. Se pravi oblast kot komunistični imperativ (in z njo nasilno širjenje komunistične ideologije) ter življenje na račun podjarmljenega naroda.

Razume se, da je to pomenilo in pomeni skrajno negativno kadrovsko selekcijo s katastrofalnimi posledicami za slovenski narod.

K navedenima ugotovitvama o kadrovanju je treba dodati še tretjo, odločilno, v resnici izhodiščno. Sprašujemo se, kdo so bili in kdo so lahko taki ljudje. Nadalje, kako je nekaj takega sploh mogoče v določeni družbi, kakšna miselnost in morala stojita za tem. In končno, kako ti ljudje še danes lahko vzdržujejo legitimnost.

Zgodovinske okoliščine dopuščajo za odgovor zgolj eno možnost. Če vemo, da te ljudi določa komunistična morala, vemo že veliko. Govorimo o permisivni morali po načelu: cilj posvečuje sredstva. Ali: za boj za oblast so dovoljena vsa sredstva. Komunistično pojmovanje morale je v diametralnem nasprotju z dotedanjo slovensko moralo zahodne krščanske civilizacije. Z moralo, ki je soustvarila vodilno in najuspešnejšo civilizacijo na svetu, demokracijo z najrazvitejšima politiko in gospodarstvom, superiorno kulturo, z nedosežno umetnostjo, filozofijo, tudi izjemnimi športnimi dosežki.

7.2.2. I. Komunizem popolno nasprotje zahodne krščanske civilizacije

Navedeno kontradiktorno razmerje, ki je razmerje med demokratičnim in totalitarnim, potrjuje primerjava konstitutivnih vrednot obeh strani. Našo zahodno civilizacijo označuje krščanski vrednotni moralni par ljubezen do človeka in duhovnost. Nasprotno določa komunistično, točneje povedano, boljševistično moralo, začenši s KPS, z radikalnim izstopom iz te civilizacije v novodobno barbarstvo in z njim kot psevdovrednota par sovraštvo in materializem. To je razredno in revolucionarno sovraštvo, sovraštvo do notranjih in zunanjih sovražnikov, državnih, nacionalnih in individualnih, ki daje pooblastila za nasilje, množično pobijanje in zatiranje nedolžnih demokratov, predvsem sonarodnjakov, bratov in sestra. Komunistične vrednote so tudi v praksi negativen odtis krščanskih. In to ob dejstvu, da v komunističnem sovraštvu ni bilo mogoče vztrajati niti eno stoletje – dokler ni končalo na smetišču zgodovine, nasproti univerzalnosti ljubezni po Kristusu, ki ji po dveh tisočletjih še ni videti konca. Na ta vrednotni par se veže par altruizem in egoizem, ki še poglablja antagonizem med obema. Določneje povedano, ateistične komunistične psevdovrednote pomenijo objektivno in programatično napad na katoliško vero, tudi danes v »post« obliki komunističnega zla, pomenijo s tem napad na identiteto slovenskega naroda in prav tako na identiteto zahodne krščanske civilizacije.

So posledica skrajnega radikaliziranja 20. stoletja, s katerim so komunisti zavrgli Boga in namesto človeka kot takega (Nietzche) sebe postavili na njegovo mesto. Novega odrešenika sveta. Komunista. Avantgardista. Revolucionarja z razrednim sovraštvom in s krvavimi rokami. Največjega zločinca doslej. Poosebljeno zlo, ki vodi v propad družbe.

Tako se razumljivo takoj vzpostavlja komunistični ideološki in stvarni boj proti žlahtni evropski tradiciji vere, morale, demokracije, politike, ekonomije, kulture. V družbenem smislu je to napad na posameznika, človeka kot avtonomno osebnost, na avtonomnost in nedotakljivost družine in narodovo istovetnost, kot bomo še videli. Neposredno ali posredno potekata še posebno boj proti morali desetih božjih zapovedi in sovraštvo do njih, ki so vest komunističnega zla. Komunizem brezobzirno uveljavlja dekalogu diametralno nasprotno, zločinsko moralo: Ubijaj! Kradi! Govori neresnico! Laži, manipuliraj, straši ljudi, okoristi se na njihov račun, potem ko si jih zasužnjil! Vladaj z nasiljem in s prevaro, moč oblasti izrabi za širjenje komunističnega projekta in za svoj vesoljni egoizem, ne za zatirane, ki jim vladaš in za katere bi moral skrbeti, kar pomeni za celotno družbo in državo. To je nov komunistični imperativ absolutne, totalne oblasti in obenem klasični model zlorabe oblasti.

7.2.2.1. Še vedno velja: zločin in kazen

Navkljub temu novemu barbarskemu boljševističnemu nasilju se morala desetih božjih zapovedi na Slovenskem neuradno, če že ne podtalno, ohranja in še vedno velja, velja za verne in neverne, je izhodiščna orientacija tudi za vse, ki je morebiti ne priznavajo. Narodovo zavest zavezujoče označuje blizu tisoč dvesto let. Izhaja iz enega njenih temeljnih načel, kot trdi velika evropska moralna avtoriteta Dostojevski: zločin in kazen. Temu načelu sledita slovenska zakonodaja in sodstvo. Za zločin velja še vedno kazen, ne nagrada. Razen za komuniste na Slovenskem: nagrada in z njo legitimnost pripadata še danes prvorazrednim in nenaključno poimensko neimenovanim komunističnim vojnim in povojnim zločincem. Največjim zločincem slovenskega naroda. Ni naključje, da so Slovencem zaradi uveljavljenega moralnega načela »zločin in kazen« genocidni poboj svojih političnih nasprotnikov Slovencev z vsemi sredstvi skrivali, jim vsilili zapovedani molk. V javnost je prišel proti njihovi volji šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s pogumnim pričevanjem njihovega pozneje demoniziranega kolaboranta Edvarda Kocbeka.

Po osamosvojitvi simbolizira nadaljevanje skrivanja komunističnih zločinov Huda Jama, grozljiv zločin, skrit nepreklicno in za vedno za enajstimi debelimi pregradami iz armiranega betona. Za podobnimi simboličnimi enajstimi pregradami so barbarsko skrili žrtve v Teharjah – te so namerno prekrili z deponijo dvanajstih metrov odpadkov. Tudi te nedolžne žrtve nepreklicno in za vedno. In končno neizmerna množica zločinov, kot se je izkazalo, genocidnih razsežnosti v zdaj že blizu sedemsto moriščih po vsej Sloveniji, največjem evropskem morišču. Tudi ti naj bi bili nepreklicno in za vedno izbrisani iz slovenskega občestva, njegove zavesti. Kot je bilo nasproti tej primitivni, barbarski logiki skrivanja in slabe vesti pričakovati, so zasuta usta spregovorila. Vedno glasnejša so in vedno bolj obtožujoča. Zločina ne bo več mogoče utišati. Ta bodo t. i. partizanskim osvoboditeljem odvzela legitimnost.

Tako je zdaj že mnogo bolj in v podrobnostih jasno, kdo so lahko bili ljudje komunistične morale iz uvodnega dela razprave, se pravi tisti med vojno, predvsem v obravnavanem dolgem prvem povojnem obdobju in prav tako tisti v njegovem nadaljevanju. Proti vrhu oblastne piramide so lahko prišli in vzdržali le najbolj nemoralni in skrajno pokvarjeni ljudje, komunistični »odrešitelji«, komunistična elita, točneje povedano, psevdoelita, zločinska elita komunistične avantgarde. Če je kdo kakorkoli nastopil proti njim, ni imel nikakršnih možnosti več. Tak nož v hrbet je dobil Edvard Kocbek. Ti najvišji poveljujoči so po t.  i. osvoboditvi in genocidu nad svojimi brati in sestrami te še zatirali, širili med njimi sovraštvo in strah, nad njimi izvajali ideološko nasilje, jih izkoriščali. Prav ti so slovenski narod razdelili na prvorazredne in drugorazredne državljane. Vzpostavili razklan narod, da mu še danes lahko vladajo.

7.2.2.2. Avantgardno »izkoriščanje človeka po človeku«

In kako se je kljub tako poraznim dejstvom komunistična ideja lahko vzpostavila in o kakšnih implikacijah lahko govorimo, še posebno v Sloveniji?

Ideološko propagandno je ta ista komunistična »avantgarda« že od začetka svoje poti na svojih »humanističnih nastopih«, sledeč svojim ideološkim ikonam iz 19. stoletja, kot temeljna poudarjala gesla o brezpogojnem boju za delavske pravice in s tem proti najhujšemu sovražniku proletariata, kapitalističnemu »izkoriščanju človeka po človeku«.[2] Ali kot se je še govorilo, proti »mezdnemu suženjstvu«. In kaj je za nove pravičnike to v resnici pomenilo? Prav to geslo o izkoriščanju so sami uvedli in prakticirali kot »socialistično izkoriščanje človeka po človeku«, kot socialistično suženjstvo. Na tem »humanizmu« je komunistična avantgarda utemeljevala celoten program komunizma in postkomunizma ali, kar je mimo teoretične hermenevtike v bistvu eno in isto zlo, socializma in postsocializma vse do danes. Boj proti zlu kapitalizma se še danes vzdržuje kot velik ideološki komunistični dosežek. Čeprav je dovolj dobro znano, da je kapitalist skrbel tako za uspešnost svojega podjetja kot, razumljivo, za svojo eksistenco, še posebno lahko za razvoj panoge, vendar tudi za delavce, te z občutno boljšimi mezdami, kot so bili osebni dohodki v komunizmu. In z delavci so bili neodvisni sindikati. Vse je lahko potekalo v normalnem ustvarjalnem ozračju demokracije. Zato tudi njihovi delavci niso bežali iz kapitalizma v komunizem oziroma socializem, da bi tam užili vsaj nekaj komunističnega raja na zemlji, vedno je bilo nasprotno, čeprav zaradi socialističnih dobrotnikov lahko smrtno nevarno. To stanje je prvi med jugoslovanskimi komunisti kritično obravnaval Milovan Đilas, ki je na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, kot bomo še videli, identificiral temeljno komunistično formulo: zatiranje in izkoriščanje. Človeka, naroda, večnarodne skupnosti.

Odgovor je prišel tudi v svetovnem merilu. Komunistična Sovjetska zveza, ki je s propagandno gonjo napovedovala konec kapitalističnim Združenim državam Amerike, je sama nepreklicno propadla z ogromnim številom nedolžnih žrtev totalitarizma, to je z več kot štiridesetimi milijoni mrtvih, z neizmernim fizičnim in psihičnim trpinčenjem ljudi, življenjem v revščini in pomanjkanju za vedno odšla na smetišče zgodovine. Nasprotno kapitalistične Združene države Amerike z visokim življenjskim standardom ostajajo za ljudi po vsem svetu še vedno želeni cilj in vodilna velesila sveta.

7.2.2.3. Desubjektivizacija družbe pomeni uničevanje njene identitete

Za tako povojno obvladovanje posameznika in celotne družbe je avantgarda potrebovala daljnosežen in globinski družbeni poseg, revolucionarni poseg. Treba je bilo desubjektivizirati celotno družbeno piramido, od njene temeljne celice, človeka, avtonomnega posameznika do človekove temeljne skupnosti družine in njihove naravne povezanosti v narodu. Posameznik naj v komunizmu iz subjekta postane vodljiv objekt politike, na višji ravni naj to velja tako za družino kot za narod. Iz družine se trga žena in se osamosvaja. Ta ženska politika se radikalizira v feminizmu, močna komunistična propaganda velja zato še posebno za popolno permisivnost splava, ki ostaja vse do danes prvorazredno ideološko orožje. Tako se rušita in uničujeta družina, zakonska skupnost, mlada življenja nerojenih otrok so žrtve zločinske ideologije, v končni posledici se škoduje narodu. To je eminentna protidružinska, protinarodna in s tem seveda protiverska, protikatoliška politika. Narod kot dosežek meščanske družbe se mora vrednostno izničiti in zavreči, meščanstvo se že tako načrtno ideološko in fizično uničuje. Surogat zanj postane proletarski internacionalizem, danes kot imperativ multikulturne družbe. Tako se soočata dva sorodna totalitarna socializma: nacionalni in internacionalni. Komunistični boj proti nacionalsocializmu z internacionalističnim socializmom pomeni z veliko žrtvami priti z dežja pod kap. V postkomunizmu se ta pot nadaljuje z najnovejšim dosežkom skrajne izrojene levice, že v šolski praksi samovoljnim uveljavljanjem teorije spola. To pomeni stopnjevanje in doslej največji napad izrojene pameti na normalnost posameznika, družine in naroda, pomeni napoved njihovega uničenja. Seveda se vzporedno s tem uničujočim relativiziranjem od t.  i. osvoboditve slovenskega naroda ukinja avtonomnost gospodarskih in drugih ustanov, denimo, izobraževalnih in znanstvenih vse do univerze. Cilj je atomizacija družbe za njen popoln nadzor.

A če se vrnemo k primarni družbeni desubjektivizaciji, je bila ta popolna, tako politična kot ekonomska. Politično z eno dovoljeno stranko ter volitvami njenih kandidatov, kar niso bile volitve. Ekonomsko z nacionalizacijo ali s krajo tuje lastnine, z ukinitvijo podjetništva in privatne lastnine. Se pravi za dvojno obubožanje družbe, politično in ekonomsko. Z visokimi davki so ljudem in podjetjem pobrali čim več mogoče in delili: najprej sebi, drugim za življenje v revščini. Z eno dovoljeno stranko je preostala le družbena lastnina, ki je bila v resnici partijska, z njo je kot prava lastnica upravljala revolucionarna avantgarda in si prilaščala njene sadove. Tako so utemeljili svoj zorni socializem, se pravi komunistični totalitarni režim.

Sem je do zadnjega spadalo nasilje nad družbo, kot že vemo, tudi nadzorovanje množice izbranih kritičnih posameznikov s tajno politično policijo[3] in sistemom ovaduštva. Oblast so si zagotavljali z močnima policijo in vojsko. A ne le to. Svoje zatiranje in ropanje je vsak objekt take politike moral še plačevati, in kot se je pričakovalo, režim priznavati, biti njegov vernik in mu brezpogojno služiti, ga hvaliti. Zato je moral plačevati tudi propagando, s katero so mu prali možgane, in poslušati samohvalo režimskih kolovodij. Temelj družbe, resnice in morale je postala laž. To je bilo odločilno za vzpon na oblast in njeno ohranitev. Od tod pregovorna ugotovitev poljskega filozofa Leszka Kołakowskega: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Václav Havel je zato programatično že naslovil svojo disidentsko knjigo: Živeti v resnici.[4]

7.2.3. II. Drugo obdobje: osamosvojitev Slovenije in preoblikovanje komunističnega sistema v formalno demokracijo

V času po osamosvojitvi se glede možnosti obvladovanja družbe ni nič bistvenega spremenilo. Zato govorimo o postkomunizmu kot posebnem nadaljevanju komunizma in z njim o formalni demokraciji. V navidezni demokraciji se je pokazalo, da je družbo mogoče obvladovati tudi brez enopartijskega sistema in njegovega represivnega aparata. Treba je bilo ohraniti ideologijo starih vrednot, kakor lahko govorimo še o pragmatičnih vidikih aplikacije te ideologije in s tem njenega skrivanja za pragmatiko, celo o razglašanju demokratičnosti in odprtosti družbe za prikrivanje enoumja. Z njo ne gre prezreti součinkovanja zatečenega stanja z dobro opravljenim »minulim delom«, se pravi z dobro opranimi možgani najmanj dobre tretjine ali morda celo dobre polovice naivnih Slovencev. In prav tako pomembni sta njihova dosežena družbeno-politična pasivizacija in vodljivost, še posebno sugerirani občutek izročenosti oblasti, odvisnosti od nje. Oblika ideološkega nasilja se je tako prilagodila večstrankarskemu sistemu. Celo stari kader preostanka Udbe ostaja neformalno povezan, kar bomo še obravnavali, njegovo prikrito delovanje za stare sile se prilagaja novim razmeram, potrjujejo in oblikujejo se razna politična, bančna in druga omrežja.

Nova deviza zadnjega prvega partijca Milana Kučana je zdaj oblastno moč okrepiti s kapitalom, ta naj kompenzira izgubljeno absolutno politično moč. Družbena lastnina, ki so jo komunisti obvladovali kot svojo lastnino, prehaja zdaj v njihove roke v kapitalski obliki. To ne pomeni, kot zavaja nekatere demokrate, da so opustili ideologijo in postali kapitalisti. S kapitalsko močjo so le utrdili svoj novi postkomunizem, ga utemeljili. Ideologiji kot svoji identiteti in poglavitnemu orožju za oblastni boj se nikakor in nikoli niso odpovedali. Z njo kot ključno ohranjajo razredno sovraštvo in latentno državljansko vojno. Ideologija ostaja njihovo bistvo, brez nje jih ni.

Tako se izkaže, da nova desubjektivizacija v političnem in ekonomskem smislu ni ne mogoča ne potrebna. Tem bolj, ker njeni ohranjeni učinki iz totalitarne prakse niso zanemarljivi, prav nasprotno, trdno ostaja tudi družbeno-politična pasivizacija objektov politike in z njo občutek odvisnosti od oblasti. Z njima domala nedotaknjeni ostanejo tudi učinki starih zločinskih vrednot, ki jih je spremljala in jih spremlja več kot sedemdesetletna glasna politična propaganda z domala popolnim monopolom pri tiskanih in vizualnih javnih občilih. Demokratične sile s svojimi, tudi že novimi glasili ostajajo še preveč odrinjene v geto, se pravi brez neposrednega vpliva na celotno slovensko populacijo. Vendar uspešno napredujejo in so velik up demokratov.

Zato je prevladujoč vrednotni sistem diametralno nasproten demokratičnemu. Kot pravimo, še vedno stoji na glavi. Tako se ohranja moralna pohabljenost ljudi, ki so jim privzgojili zamenjavo poglavitnih moralnih vrednot, dobrega in zlega. Krvava nelegitimna revolucija ostaja mit o dobrem, odrešujočem za slovenski narod, legitimen demokratični boj proti njej je še vedno zlo, izdaja in kolaboracija. Razlika je le v tem, da po osamosvojitvi komunisti nasilje krvave in glasno razglašane revolucije, nekompatibilne z deklarirano demokracijo, s komunističnim inženiringom povsem ukinejo in odstranijo (še danes slaveči spomeniki revolucije pričajo o še eni njihovi laži) in nadomestijo z novo vrhovno vrednoto. Kučanovi komunisti za svojo legitimnost pred slovenskim narodom na piedestal postavijo t.  i. osvoboditev slovenskega naroda ter še boja proti izdajalcem in kolaborantom. Ne pojasnijo, ali je mogoče s krvavim komunističnim totalitarizmom narod osvoboditi ali ga le zasužnjiti. In kakšna je svoboda v totalitarizmu.

Ker je bilo pranje možganov v nesvobodi nedvomno uspešno, nekateri še danes častijo svoje rablje in rablje slovenskega naroda, živijo v lažnem zadovoljstvu o preteklem represivnem režimu, kako dobro da je bilo nekoč poskrbljeno za ljudi, kar danes ni, in o tem, kako so bili konec vojne osvobojeni. Pojav te popolne vrednotne in moralne dezorientiranosti in sprevrženosti je spodbudil tudi eno največjih avtoritet raziskovanja totalitarizmov in njihovega nasilja Hannah Arendt, da se je vprašala: »Kako je bil možen tolikšen razkroj človeške moralne pameti?« Kako je to tudi danes mogoče na Slovenskem ob znanih dokazih o precej več kot sto milijonih nedolžnih komunističnih žrtev v komunističnem svetu, o množici dokazov o komunističnih zločinih in genocidu na Slovenskem? Govorimo znova in znova z obžalovanjem o miselni in moralni pohabi slovenskega človeka, o škodi, ki jo je komunizem naredil slovenskemu narodu tako rekoč na vseh področjih njegovega življenja, materialno in duhovno.

7.2.3.1. Kdaj obsodba komunističnih zločincev, kdaj dekomunizacija

V postkomunističnem obdobju se postavlja ključno vprašanje, zakaj vse zlo, zakaj vsi zločini komunizma na Slovenskem niso bili uradno na državni ravni obsojeni, zakaj niso bili obsojeni komunistični zločinci in zločinska komunistična partija, zakaj ni prišlo do dekomunizacije Slovenije. Temeljni razlog za zdajšnje stanje je posledica razmerja sil na Slovenskem, kar pomeni, da je ostal močan nadzor starih sil ob zadostni podpori zavedenih, indoktriniranih. Nadalje vemo, da so bili slovenski demokrati nepripravljeni na družbeno spremembo za demokratizacijo in naivni, nekateri so celo verjeli dobrim namenom komunistov. Demos že tako ni bil enoten; in vse to ob dejstvu, da je bila njegova najneposrednejša naloga rešitev z Balkana, to je osamosvojitev.

Nasprotno so stare sile s tradicijo stare sovjetske šole efektne organizacije po prvem šoku nedvomno vedele, kaj je treba storiti za ohranitev oblasti. Politično in organizacijsko so se tako dobro znašle, da so večidel formalno in še posebno neformalno obdržale oblast, nadzor nad celotno družbo in ga po začetnem zastoju postopno širile in utrjevale vse do danes. Nikakor jih ni zapustil najvišji komunistični imperativ: storiti vse za vzpon na oblast in za njeno ohranitev. Pravilo je, da komunisti nikoli ne gredo sami z oblasti, tokrat je šlo za navidezno »sestopanje z oblasti«, za manipulacijo z lažno propagando, ki jo je formuliral, morda dobronamerno, trenutni predsednik države Borut Pahor, da so še trdneje ostali na oblasti. Uspelo jim je celo preprečiti parlamentarni sprejem dveh evropskih demokratičnih resolucij o obsodbi komunizma. Pri tem zadnjem dejanju so jim maske še enkrat padle z obrazov, jih docela razgalile: novi demokrati so se znašli na barikadah komunizma!

Ti novopečeni ali tudi novo zapriseženi demokrati, če hočete postkomunisti ali tudi kriptokomunisti in kleptokomunisti še s sveže prepleskanimi izveski so svojo ideologijo enoumja, kot že vemo, deloma umaknili v ozadje, čeprav so ponekod ohranili njeno nasilje. Svoje neresnice in laži, ki naj bi jim kot deklariranim osvoboditeljem dajale legitimnost pred slovenskim narodom, so spretno združili z nekaterimi civilizacijskimi normami, z nekaterimi resnicami in polresnicami, da lahko še naprej zavajajo in prikrivajo bistvo. Prizadevajo si vzbujati videz normalnosti, boja za načela. Vendar jih nenehno izdaja ideologija sovraštva, razrednega sovraštva in izključevanja, še predvsem do njihovih političnih nasprotnikov doma in v tujini, ne torej političnih partnerjev.

Tako ni mogoče spregledati nenehne, že patološke obsedenosti s sovraštvom in kriminaliziranjem vodje slovenske opozicije, ki konstantno zaposluje mafijske botre iz ozadja in ki ga jim je uspelo prenesti na svoje vodljive vernike in nekritične sledilce. Po besedah Janeza Janše se je to sovraštvo materializiralo v 160 postopkih, to je nenehnih obtožnicah in aferah, od katerih ni niti ena obstala. Z afero Patria so domala deset let vzdrževali konstrukt obtožbe in kreirali volitve, neposredno pred njimi zaprli prvaka opozicije in po oprostilni razsodbi ustavnega sodišča – namesto da bi z mea culpa tudi sodno prevzeli odgovornost – sramotno pustili, da je zadeva zastarala.

Razlogi za to sovraštvo do opozicijskega vodja so kar štirje. Kot prvo, pravi komunisti potrebujejo notranjega sovražnika – da se pozabi na resnične sovražnike slovenskega naroda, tiste iz avantgardnega in mafijskega ozadja na čelu z botrom vseh botrov. Tako legitimirajo svojo nelegitimnost. Kot drugo, Janez Janša – demokrat in sposoben politik jih ogroža v njihovi nedemokratični posttotalitarni eksistenci. Bojijo se ga. Kot tretje, premier Janša je dokazal, da se da vlado uspešno voditi v korist slovenskega naroda. Tega zgleda, da je to mogoče, predanega delovanja za skupno dobro in s tem ponovitve najboljše slovenske vlade ne sme biti. Tudi zato in zaradi njihovih ozkih oblastnih in materialnih koristi v škodo slovenskega naroda si mafijski botri s svojimi namerno izbranimi nesposobnimi, vodljivimi marionetami brezkompromisno prizadevajo Janšo onemogočiti. In kot četrto, hočejo kar najbolj diskvalificirati osamosvojitev Slovenije in osamosvojitelje, zato je Janez Janša prvi na udaru. Tako so vrednote očitno tudi tu postavljene na glavo, znova v škodo slovenskega naroda.

Zunanjepolitično ideološko velja sovraštvo kar prvi velesili: Združenim državam Amerike in osebno njihovemu republikanskemu predsedniku. Sprevrženo je tudi razmerje do naše domovine Evrope, ker se nikakor ne morejo posloviti od nekdanje skupne totalitarne in zaostale balkanske države ter od njenega diktatorja in množičnega morilca. Znova so tako v izpostavljeni vlogi kriptokomunistov in kleptokomunistov. Po drugi strani njihov – recimo mu zdaj pogojno – postkomunizem izdaja kontinuiteta servilne politike do prve dežele komunizma, njihovo probalkanstvo pa prosrbska politika. Slovenijo še naprej trgajo iz Evrope in naganjajo v tretji svet k nekdanjim »neuvrščenim«, revščini diktatorskih režimov, iz identitete naše zahodne krščanske civilizacije nas še naprej potiskajo v tuji in zaostali civilizacijski svet pravoslavja in islama. Tudi tako se nadaljuje boj proti slovenski in evropski identiteti.

7.2.3.2. Sprava, da se nič ne spremeni. Komunistična okupacija veleizdaja slovenskega naroda

Vsa ta vztrajna dejavnost ne poteka kot nujno in pričakovano slovo od komunizma, marveč nasprotno kot njegova restavracija, preživetje, zdaj v prilagojeni večstrankarski demokraciji. Z videzom pravovernosti in normalnosti so prišli celo do simuliranja sprave, in to kar dvakrat: z glasno oznanjeno Kučanovo leta 1990 v Kočevskem Rogu in Pahorjevo, ki »vabi k spravi« sedemnajst let pozneje v Ljubljani. Ta druga se je promovirala še z velikim spomenikom praznine, s katerim se ne more nihče poistovetiti. Vendar deklarirana sprava nikakor ni mogla slediti temu, kar bi bilo končno že dočakano in neizogibno, to je predhodnemu soočenju z resnico, ki je pogoj za spravo. Prav te resnice se komunisti bojijo kot hudič križa, ker jim jemlje nasilno privzeto legitimnost. Njihova t. i. sprava je imela in nedavna ima namen razklanost slovenskega naroda na zunaj všečno zgladiti, zloščiti, da ostane znotraj vse nespremenjeno: samooklicani zaslužni osvoboditelji slovenskega naroda so še naprej slavljeni osvoboditelji, demonizirani izdajalci in kolaboranti so še naprej to, za kar jih je določila in obsodila zločinska komunistična avantgarda. Prvi so še naprej legitimni, drugi še naprej nelegitimni. Resnica ostaja tako odločilno za narod tudi tu še naprej postavljena na glavo.

Z novejšo izjavo predsednika Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije in ponovljeno z njihovo glasnico leta 2018 na proslavi v Dražgošah, ki simbolizirajo vso veliko komunistično laž na Slovenskem, prihaja do še enega retrogradnega komunističnega obrata s trditvijo, da zmagovalci ne potrebujejo sprave. Tako se tudi s tem vračamo v čas komunistične samozadostnosti, nadvlade, prikrite diktature, navidezne legitimnosti komunističnih zločinov in brezmejnega komunističnega sovraštva. To je resnica o slovenski spravi. V odzivu Janeza Janše na zdajšnjo slovensko stvarnost v resnici govorimo o restavraciji režima.[5]

Seveda je o »zmagovalcih« doslej dovolj in veliko dokazov, kdo je v resnici kolaboriral z obema okupatorjema in še s tretjo največjo totalitarno državo na svetu. Kdo je s prevaro in z nasiljem vsilil slovenskemu narodu najhujše od najhujšega, komunizem v boljševiški skrajnosti. Največje zlo, s katerim je mogoče škoditi narodu, ga kot narod uničevati, kar je veleizdaja slovenskega naroda. Vse od okupacije dveh okupatorjev vojnega časa in obenem komunistične okupacije vojnega in povojnega časa, komunističnega genocida in totalitarnega nasilja pa vse do komunističnega izročanja orožja srbskim okupatorjem v obdobju osamosvajanja Slovenije. Se pravi vse vojno in povojno obdobje do danes: vsekomunistični pandemonij zla, krvava apokalipsa slovenstva, slovenski križev pot, vsekomunistična veleizdaja slovenskega naroda.

7.2.3.3. Kontinuiteta avantgarde ali o tistih, ki držijo vrečo zločincem

S tem ko so novi deklarirani demokrati dosegli kontinuiteto komunizma s poosamosvojitvenim postkomunizmom, so slovensko državo neprekinjeno globinsko vodili in ideološko usmerjali vse od leta 1945. Vanjo so odločilno in krvavo posegli že v vojnih letih s pripravljanjem spremembe družbene ureditve in nato vztrajali do danes, to je povojnih triinsedemdeset let! Formalno so morali oblast prepustiti demokratom v štirih vladah, kar znese vsega skupaj dobrih sedem let od sedemindvajsetih. Tako ni mogoče dvomiti, kdo je odločilno in presežno vplival na vodenje in usmerjanje slovenskega naroda.

Slovensko postkomunistično državo je njen zadnji večni partijec Milan Kučan s komunistično moralo utemeljil na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom. To pomeni, da je zločin, s katerim so pobijali narodovo elito, politično, gospodarsko, akademsko, versko ostal brez zločincev. Imena vseskozi skrivajo, kaj šele, da bi največje klavce slovenskega naroda predali sodišču, jih moralno, politično in pravno obsodili, obsodili zločinski komunizem. To implicira daljnosežne posledice. Kot je povedal v razsvetljenem 18. stoletju Voltaire: »Kdor oprošča zločin, postane soudeleženec.« Dobro poznamo zgovoren slovenski pregovor: Tat je tisti, ki krade, in tisti, ki mu drži vrečo. Tako smo znova prišli do slovenske nepogrešljive avantgarde s krvavimi rokami. Vendar je pred slovenskim narodom odveč naivnost Voltairovih »soudeležencev« in pregovornih »tatov, ki držijo vrečo« vse do danes. Tudi oni prevzemajo svoj veliki del krivde. Če bi ravnali skladno s tisočletno slovensko moralo, če bi bili odgovorni, bi se njihov mit o osvobajanju slovenskega naroda sesul v prah in pepel. Nekoč se tudi bo in bo tudi ta končal na smetišču zgodovine. Tako pa očitno vsa neizmerna kri mučencev iz rok prve generacije zločincev Kardelja, Kidriča, Mačka, Ribičiča  … prehaja v roke njihovih legitimnih naslednikov in učencev, Kučana in njegovih pajdašev, druge generacije zločincev slovenskega naroda. Vseh tistih, ki so zadržali oblast, ustavili demokratizacijo in normalizacijo Slovenije, ki so preprečili boljše življenje Slovencev. Prej ali slej bo prišel čas, ko bodo morali prvi in drugi zločinci prevzeti odgovornost.

Ta čas se bliža. Kot prvi mejnik, ko resnica začenja prehajati v širše občestvo, navajamo pridigo msgr. nadškofa ljubljanskega Stanislava Zoreta leta 2017 na Brezjah.[6] V njej je izhajal iz dejstva, da žrtve »vedno znova označujejo z nalepko izdajstva« in govorijo o »legalnosti odločitev samozvanih sodišč, ki so brez pravih postopkov in dokazov mimogrede obsojala na smrt«. Njegov sklep je povsem nov za širšo slovensko demokratično javnost: »A zločina ne more zakriti nobena nalepka in nobena odločba katere koli ustanove. Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.« Nadškof Zore je tedaj govoril o današnjih sostorilcih zločina, o sodobnikih, ki postajajo udeleženci zločina. Ni nobenega dvoma, kdo so ti ljudje, ki podaljšujejo zločin v naš čas. Govorimo o njihovem novem zločinu, drugem zločinu nad nemočnimi žrtvami komunizma. Tako nedolžne komunistične žrtve – kljub zadnjemu poskusu pokopa v neprimernem oddaljenem Mariboru in vse množice pomorjenih nepietetno v eni krsti – še vedno ne morejo biti pokopane. In državljanska vojna ne more biti končana.

7.2.4. III. Avantgarda: zakaj kontinuiteta poimenovanja

Začenjamo z vprašanjem poimenovanja avantgardne združbe, izhajajoč iz ravnanja vodilnih komunističnih zločincev. Ker ti komunisti in njihovi nasledniki v poosamosvojitvenem obdobju niso zavrnili in obsodili povzročitelja vsega zla, to je svoje krvave avantgarde, njenih zločinov in genocida nad slovenskim narodom, ki je avtoritarno kruto vladala tudi po t.  i. osvoboditvi, ker so nasprotno z njo vzpostavili kontinuiteto, ni mogoče utemeljeno govoriti o postavantgardi. Prej o obžalovanja vredni retrogardi. Avantgarda je zato še v poosamosvojitvenem obdobju dejstvo z odločilno kontinuiteto v novih razmerah formalne demokracije. Toliko bolj, ker so vodilni iz te avantgarde tudi samostojno Slovenijo utemeljili na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom, kakor je bila utemeljena od leta 1945. Govorimo tedaj o popolni kontinuiteti. Kar zadeva nasprotno vztrajanje v poimenovanju postkomunizem, to označevanje ni le vsebinsko, utemeljeno je zgodovinsko kot novo obdobje sicer neformalnega komunizma po obdobju komunizma.

Poimenovanje avantgarda ostaja nadalje tudi zaradi ključnega neformalnega vodenja države iz postkomunističnega ozadja – s posamezniki brez potrditve na volitvah in brez vsakršne odgovornosti narodu, ki ga večidel dopolnjujejo s formalnim vodenjem iz ospredja s svojim izbranim kadrom. Le njen status se je spremenil. Avantgarda je še manj formalizirana, denimo znotraj Centralnega komiteja ZKS, deluje v netransparentnih povezavah iz ozadja. Njene privržence vodi stara, le novim razmeram prilagojena ideologija in izbrani stari kader druge komunistične generacije ter preverjeni novi. Ti stari delujejo kot pravi mafijski botri, vse s temeljnim, vrhovnim ciljem ohraniti oblast in privilegije. To so, vsem razumljivo povedano, Kučanovi kompanjoni, ki se rekrutirajo še posebno iz Kučanovega Foruma 21. Tako se je slovenskemu narodu na pragu 21. stoletja znova vsilila sicer neformalna, a nedvomno nepopustljiva avantgarda, ki bi morala biti že zdavnaj na smetišču zgodovine. Zato ima danes poimenovanje avantgarda že ironični pomen. V postmoderni Evropi 21. stoletja je popoln anahronizem.

Samooklicana avantgarda diktatura delavskemu razredu

Ko predstavljamo izhodišča, naj bo že kakršnega koli uradnega in zato propagandnega besedila o avantgardi, je to sporočilo za naivne in neobveščene; tem bolj, ker evropska politična zgodovina dotlej take skrajne, radikalne prevare ne pozna. Tem intencionalno varanim se sporoča, kako so voditelji komunističnega gibanja kot avantgarda »osrednji akter za uresničenje interesov delavstva«. Kar »pomeni, da sama avantgarda nima in ne sme imeti lastnih interesov«.[7] Pri komunistih smo že navajeni, da tudi njihova uradna sporočila niso le malce neresnična, marveč da so postavljena na glavo. Praksa od samih začetkov kaže, da je samooklicana avantgarda poskrbela najprej zase, se pravi za zanesljivo oblast, in nato za vse njene privilegije, zato je sistematično zatirala in ropala delavski razred. Ni dvoma, bilo je ravno nasprotno, kot trdi propaganda. V praksi je šlo za popolno zlorabo deklarirane avantgarde delavskega razreda proti temu razredu. Na tako lažno skrb za delavski razred so se neposredno odzvali kar njihovi delavci sami z bežanjem iz vzornega komunizma ali tudi socializma v – kot so učili komunisti – gnili kapitalizem in tako izrekali prevarantskemu vodstvu delavskega razreda nezaupnico.

Navedimo k temu kritično mnenje nekoč aktivne komunistke in publicistke, to je njeno načelno stališče o zlorabi komunistične avantgarde, tu skupaj s kritično presojo udbomafije, se pravi Spomenke Hribar: »Med tem ko je socialdemokratsko in sindikalno gibanje delavcev predstavljalo njihov razredni boj od spodaj navzgor , pa je delavski razred, ko je prišel na oblast, bojeval boj od zgoraj navzdol – v imenu delavskega razreda. Na oblast se ni zavihtel delavski razred, ampak njegova avantgarda, ki je v imenu (polkrepka označitev obakrat avtorica, op. a.) ‚delavskega razredaizkoriščala in tudi strahovala dejansko delavstvo. Delavski razred, v imenu katerega je oblastna garnitura nastopala, je bila torej njena fantazma, njeno manipulativno in dejansko orodje, da je držala v rokah vso oblast. – Te stvari so nam seveda poznane.«[8] Ugotavljamo lahko še, da kritično razmišljanje o avantgardi tudi danes ni povsem opuščeno.[9]

7.2.4.1. Avantgarda – simbol totalitarizma in mafije

Na Slovenskem skratka govorimo o inerciji starega režima, ki je obenem novi. Kot pravi »stara« učenost Montesquieuja iz prav tako razsvetljenega stoletja: »Imperij, ustanovljen z vojno, se tudi ohranja lahko edino z vojno.« To danes pomeni: imperij zla, ki je bil ustanovljen z nasiljem komunistične revolucije, se lahko ohranja edino z nasiljem komunistične revolucije. Toda kot njeni avantgardni nosilci dobro vedo, v postkomunizmu znotraj združene demokratične Evrope radikalnost s pobijanjem kot v polpreteklosti takoj odvzame mednarodno legitimnost, zgodi se lahko le izjemoma in posamično kot svarilo. O takem primeru priča umor predsedniškega kandidata in Kučanovega konkurenta Ivana Krambergerja (1936–1992), že prej poskus atentata na poglavarja Katoliške cerkve Antona Vovka z zažigom leta 1952, ker se je škof predhodnemu atentatu s strojnico iz zasede izognil, nadalje nenavadne smrti v zvezi s Hitom in še kak primer mafijske narave. Za avantgardo preostane vztrajanje v nadomestnem nasilju, v latentni državljanski vojni in z njo revolucionarnim, ideološkim nasiljem za ohranitev imperija zla, preostanejo vsemogoči monopoli s korupcijo od kapitalskega naprej in z njimi stare metode sovraštva, laži in manipulacije. Preostane še posebno ohranitev razklanosti slovenskega naroda za staro novo obliko postkomunistične represije nad drugorazrednimi Slovenci, še naprej ekscesno učinkovit nadomestek je podreditev sodne veje oblasti, je domala popoln nadzor javnih občil itd.

Nadalje spada k temu zelo pomembna mafijska dejavnost avantgarde, začenši z zajedavsko nekdanjo skupno državo, ki jo je prvi identificiral Edo Ravnikar. Trdi, da »… jugoslovanska avantgarda /deluje/ kot organizirana mafija«. Ta »režimska mafija« s središčem v Beogradu je aktivna po posameznih republikah. »Nikoli v zgodovini še tak okorel kolonialist ni imel tako v rokah vsega potrebnega za učinkovito izkoriščanje cele dežele.« To velja še danes za Slovenijo, velja kot zakonitost: »Vrženi totalitarni režimi puščajo za seboj mafije … in uspešno preprečujejo celim narodom, da bi se spravili v red.« Natančneje povedano, pri slovenski mafiji govorimo vse do danes o dvojnem izkoriščanju, najprej centralnem srbskem: »Slovenija je bila beograjski fevd«, ki je skrbel, »da je bil rop slovenske akumulacije neoviran …«. Te srbske »inozemske povezave«, povezave beomafije, so »Sloveniji v preteklosti odnesle milijardo do dve dolarjev na leto …«.[10] Svoje je seveda terjala slovenska mafija, bila je za mafijskimi monopolnimi posli s tujino, za uradno objavljenimi izgubami podjetij, za vsakršno korupcijo, denimo, pri gradnji avtocestnega križa, za ropanjem bank  …

* Avtor razprave je kot vabljeni udeleženec sodeloval na mednarodni konferenci Temna stran meseca II: soočenje in refleksija 20 let kasneje. Povzetek besedila je predstavil na tej prireditvi v Državnem svetu 13. novembra 2018. V Zavezi objavljamo celotno besedilo.

[1] Besedilo razprave izhaja deloma iz dveh avtorjevih prispevkov, objavljenih v tedniku Reporter: Zločinska komunistična avantgarda sedemdeset let vodi Slovenijo, 29. januar 2018, in Novi razred z avantgardo obvladuje Slovenijo, 12. februar 2018 (nato objavljena na spletnem portalu reporter.si). Besedili sta povzeti in prirejeni, v preostalem največjem delu je tematika na novo obdelana. – Razprava je nastala večidel neposredno po objavi drugega navedenega članka, nekaj dopolnil je poznejših, tudi po državnozborskih volitvah 3. junija 2018.

[2] Ta pogost skrajšani navedek je iz komunistične biblije: Karl Marx in Friedrich Engels, Komunistični manifest, iz drugega poglavja (Proletarci in komunisti): Kolikor bo odpravljeno izkoriščanje človeka po človeku, toliko bo odpravljeno izkoriščanje naroda po narodu. – Spletna izdaja marxists.org 2002.

[3] V obdobju od pomladi 1986 do decembra 1989, ko je bil predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, je imel veliko povedati o človekovih pravicah. Hkrati je raziskovalec Igor Omerza za to obdobje v Arhivu Republike Slovenije odkril, da je Kučanova Služba državne varnosti nadzirala največ Slovencev v celotnem povojnem obdobju, to je domala 90.000. Gl. Bojan Korsika, Milan Kučan – dve državi, ena kariera, spletni portal Finance.si, 17. januarja 2011. Kritični novinar se spominja: »Do zadnjega so nam sledili, prisluškovali in nas šikanirali.«

[4] Václav Havel, Živeti v resnici. Moč brezmočnih, Celovec, Ljubljana, Dunaj 1994. Avtorjev rokopis Moc brezmocných je iz leta 1978, prva izdaja v angleščini naslednje leto in češka izdaja v Pragi šele 1990.

[5] G/ašper/. B/lažič/., Predstavitev knjige dr. Ivana Štuheca v Celju; Janša: Dogaja se restavriranje režima!, spletni portal demokracija.si, 1. februar 2018.

[6] Spletni portal Radio Vatikan: sl.radiovaticana.va, Cerkev – Cerkev v Sloveniji, Msgr. Stanislav Zore na Brezjah: Huda jama je kraj zločina in je simbolno mesto, 2. december 2017. Prim. k tej pridigi dva komentarja v četrtletniku Zaveza, št. 27/2017, št. 106 (december 2017, št. 4): Lenart Rihar, Sveti Pavel na slovenski preizkušnji, str. 2, mednaslov: Zločinci po zločincih, in Matija Ogrin, Enajst pregrad do resničnosti, str. 4, 2. stolpec.

[7] Poljubno izbrani navedbi, v tem primeru s spletnega portala Wikipedija, geslo Avantgarda, podgeslo Avantgarda v marksizmu, sl.wikipedia, org/wiki/Avantgarda, 25. novembra 2017.

[8] Spomenka Hribar, ‚Udbomafija‘ kot strukturni element današnje desne ideologije, Družboslovne razprave, Ljubljana 1996, str. 20, 21.

[9] Prim. Boštjan M. Zupančič, Avantgardni sidrom, spletni portal siol.net, 4. januar 2016. Avtor se postavlja v nekakšno sredinsko vlogo kritičnega analitičnega presojevalca recidivov avantgarde, še posebno psiholoških. Podobno v predhodnem utemeljeno kritičnem prispevku o komunističnem režimu: Boštjan M. Zupančič, Udbovska deca: lustracija ni bila možna, saj bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec, portalplus.si, ponatis 1. avgusta 2016. Ob pozitivnih ugotovitvah je povsem neobjektivno avtorjevo stališče o simetriji med totalitarno in demokratično stranjo. Prav tako o Kučanu, ki da »ni nikoli bil razdruževalec, prej obratno«. Dobro vemo, da tudi postkomunistični režim na Slovenskem temelji in se ohranja na razklanosti slovenskega naroda. Še posebno nestvarna in staremu režimu naklonjena je trditev o lustraciji. Ta bi morala tudi posthumno zajeti le zločinske vrhove avantgarde, največje kršilce človekovih pravic. Teh ne bi bilo Zupančičevih dvajset odstotkov, kar pomeni blizu štiristo tisoč slovenskih državljanov, to bi bile predvsem desetine in niti ne stotine politično najodgovornejših in tisoči širše odgovornih. In kot bistveno, smisel lustracije je uradna obsodba zločinskega komunizma na državni ravni, njegovih zločinov in zločincev. Med 34 postkomunističnimi državami je še predvsem Slovenija ena največjih izjem, ki so se izognile lustraciji (Peter Rožič, Lustracija nekdanjih političnih elit, metinalista.si, 6. maja 2017). Velika večina držav potrjuje, da je lustracija mogoča, če je le volja zanjo, če gre za resnično vladavino demokracije.

[10] Edo Ravnikar, Udbomafija. Priročnik za razumevanje tranzicije, Ljubljana 1995, str. 204, 205, 167, 472 in 467. Prim. tudi intervju novinarke Petre Janša z enim voditeljev črnogorske opozicije Nebojšo Medojevićem, ki razkriva tesno sodelovanje in obremenjujoče povezave slovenske mafije s črnogorsko. Demokracija, 19. julija 2018.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.