Zaveza št. 113

Z

3. Pripovedi

3.1. Nepokopani nas

Vida Vrhnjak Duler

3.1.1.

98 RADUŠE

grobišče Žančani

Grobišče potrjeno 29. 11. 2007

vojaki in civilisti različnih narodnosti

Komisija Vlade RS za reševanje

vprašanj prikritih grobišč

november 2016

Gornje besedilo je napisano na bakreni ploščici, ki je pritrjena na sredini 2,5 metra visokega lesenega križa, ki stoji ob ograjenem morišču – grobišču dolžine 69 metrov in širine 4,30 metra.

Znani novinar Miro Petek je v Večeru 23. julija 1990 zapisal: »Bil je velik pokol« in tako prvi objavil vest o grobišču Žančani in kosteh, ki jih iznašajo lisice. Množičnega zločina ni bilo mogoče še naprej zakrivati.

In kdo je bil zločinsko pokončan v tej sedemsto kubičnih metrov obsežni (dr. Linasi) globači v Žančanih?

Dr. Marjan Linasi: »Številke, ki prihajajo na dan, se gibljejo od 150 prek 300 do 1000, 3000, 4000 do največ 7000.« (Žrtve 2. svetovne vojne mestne občine Slovenj Gradec, 2002)

Dr. Jože Dežman, sondiranje leta 2007: »Ob grobišču Žančani lahko na osnovi sondiranja sklepamo, da žrtev verjetno ne more biti manj kot 2000, možno pa je, da držijo ocene, ki to število krepko povišajo.« (Poročilo Komisije Vlade RS 2005–2008)

Marko Štrous: »Posmrtni ostanki žrtev so bili najdeni v 90 metrov dolgem odseku nekdanje grape, kar potrjuje ocene, da je bilo tam pobitih najmanj 3500 ljudi.« (NEME PRIČE – 2014)

Dva tisoč, tri tisoč ali sedem tisoč? Kdaj bo izkop žrtev pokazal pravo število, narodnost itd. in vsaki žrtvi namenil grob? Pomemben je vendar vsak človek, kot pravi dr. Dežman: eno življenje – ena smrt – en grob!

Najprej moj oče Vinko Vrhnjak, rojen leta 1900! Kot begunec iz Pameč pri Slovenj Gradcu je zbežal pred Nemci na Dolenjsko v Stražo z najstarejšima hčerkama. Maja 1941 me je sam pripravil na prvo sveto obhajilo in že junija1941 na sv. birmo v Žužemberku pri škofu dr. Gregoriju Rožmanu! To me je zaznamovalo za vse življenje!

Že avgusta 1941 so Italijani zaprli očeta nekam v Italijo za približno šest mesecev. Ker sva s sestro ostali sami, je mama dobila dovoljenje in prišla iz Pameč z mlajšima sestrama po naju na Dolenjsko. Ni se vrnila, zatočišče pa smo dobile v graščini – logarnici na Brezovi rebri. Za kratek čas sem ostala učenka šole v Ajdovcu. Medtem se je oče vrnil iz zapora. Začelo se je preseljevanje družine na Sela, nato v Vavto vas in po kapitulaciji Italije v Novo mesto, kjer se je oče priključil domobrancem. Nazadnje je bil prestavljen na postojanko pri Šentjerneju, družina pa v Dobruško vas. Nepozaben ostaja zadnji Veliki petek, ko sta oče in mama v cerkvi v Škocjanu po kolenih drsala od vrat do križa z razpelom, ki je ležal na tleh pred oltarjem, nas šest otrok pa v gosjem redu za njima. In naš križev pot se je nadaljeval. 8. maja 1945 sta se na hišnem pragu v Dobruški vasi oče in stric, oba domobranca, le mimogrede poslovila od svojih družin, saj sta šla v koloni z vso skupino domobrancev iz Šentjerneja v smeri proti Zidanemu Mostu in dalje proti Celju. Stric Milan je hitro nasedel partizanski propagandi in se prijavil ter menda končal v Kočevskem Rogu. Oče pa se je pred domom ustavil za dan ali dva v Turiški vasi pri sestri pri Marovšku, nato pa doma v Pamečah z vaščani začel čistiti vaška polja za odhajajočimi ubežniki pred partizani. Imel bi čas, da bi zbežal k znancem čez mejo. Ali je računal na pravično sojenje ali je ohranil samo vero v Boga? Ve samo Bog! – Za prvo silo je mama nas šest otrok od enega do enajstih let najprej preselila na Sela pri Dobovi v izpraznjeno hišo od Nemcev izseljenih staršev in brata z družino, ki se še niso vrnili iz Šlezije. 2. junija 1945 pa je odšla naša družina z vlakom iz Dobove prek Maribora proti domu v Pamečah. Ob enajstih ponoči smo prispeli na za nas končno postajo v, Dravograd. In dalje deset kilometrov peš: mama je potiskala skromen športni voziček in na njem dva najmlajša brata in sestrico, tretja se je obešala na stopničko, najstarejše tri s culicami na ramah pa smo se na straneh tiščale mame. Tema, tema, strah, da si še jokati nismo upali. Pred domačo hišo ob cerkvi tudi vse v temi … Na tiho trkanje dolgo ni bilo odziva. Očka je pri slovesu rekel, da nas bo počakal doma! Vsa prestrašena je odprla vrata teta, očetova mlajša sestra Ančka, zgrožena ob pogledu na bolnega najmlajšega bratca. »Kje je očka?« smo še izdavili. – »Ni ga! Ni ga, odpeljali so ga.« Nismo mogli dojeti. Čez čas se nam je zarezalo v spomin: 20. maja, na binkoštni praznik, so ga aretirali, ko je šel od večernic v domači cerkvi v Pamečah.

Leta so tekla, v domačem kraju pa smo ostali odtujeni zaradi drugačnih vojnih izkušenj iz Dolenjske in negativne oznake očeta. Mama, predvojna ravnateljica OŠ v Pamečah, politično ni bila primerna, da bi še kdaj poučevala. Domače očetovo posestvo (33 ha) pa je bilo takoj nacionalizirano; ostala nam je samo ohišnica in mamine priložnostne zaposlitve kot točajka, tipkarica itd. – Preživljali smo usodo vseh domobranskih družin, le osamljeni v drugačnem okolju. Le očetov stric Alojz Vrhnjak, župnik v Ribnici na Pohorju, nas je prišel tolažit, vendar je sam čez štiri leta končal v komunističnem peklu.

Za nas, pet deklet, ni bilo prostora v dijaškem domu, ko smo hodile v gimnazijo na Ravne na Koroškem. Najprej peš tri kilometre na Jedrt na vlak ob 5. uri zjutraj s prestopanjem v Dravogradu, nato enaka pot nazaj ob 5. uri popoldne. Tolažili so nas mamin kruh in domača jabolka.

Februarja 1950 me je pretresla in zaznamovala smrt 57-letnega pisatelja Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja. Množica pogrebcev, med njimi vsi dijaki Gimnazije Ravne. Slovesno slovo s solzami v očeh in v spominu na njegove Solzice. – Odsotno me je zaneslo v drugi svet premišljevanja: Kje je moj in naš oče? Dosti mlajši je bil pokončan neznano kako, kje in kdaj? Nepozabno! Kje je njegov grob, kje njegovo človeško dostojanstvo?

Po maturi smo dobili vprašanje, kaj načrtujemo v prihodnje. V spomin na očeta se bom vpisala na gozdarsko fakulteto, sem pismeno odgovorila. Mamo je odločitev presenetila, ravnatelj dr. Sušnik pa je sprejel z razumevanjem, saj sta bila z očetom znanca iz dijaških let. V študentskih letih pa sem krepko občutila svoj izvor, se med študijem poročila in namerno obdržala ob moževem tudi očetov priimek: Vrhnjak Duler.

Moji sodelavci in nadrejeni v Gozdarskem obratu Slovenj Gradec so svoje izkušnje in znanje pridobivali v partizanskih letih. Na primer Ferdo Flajmiš je bil nekakšen okrajni gozdarski nadzornik. Na težkem motorju me je peljal v gozdove pod Uršljo goro na pregled mojega delovnega področja. Od strahu sem trepetala, kdaj bo konec vožnje v dolini. – Čez pol stoletja pa sem našla zapis v knjigi »Med kljukastim križem in rdečo zvezdo: … se je streljanja nasilno odvedenih Korošcev v Lešah udeležil Ferdo Flajmiš – Iztok. – In še eno neprijetno srečanje: še kot srednješolka sem tekla v skromno vaško trgovino po sol in sladkor. Nepričakovano me je okrog pasu zagrabil prodajalec Rado Radšel. Na srečo je v trgovino vstopil naslednji kupec, da sem bila rešena neprijetnega objema. – Tudi to srečanje se je pozneje izkazalo po svoji temni plati. V knjigi Žrtve 2. svetovne vojne je dr. Marjan Linasi 2002 zapisal: »Aretacije domačinov je izvajala patrulja OZNE, ki jo je do 24. julija 1945 vodil sedemnajstletni Rado Radšel in pripadnica patrulje Milka Tretjak.« – Oba navedena pa sta 20. maja 1945, na Binkošti, na poti iz cerkve aretirala mojega očeta in druge krajane. Po letu 1990 sem njej pisala, naj mi pove, kdo je naročil aretacijo in kam so ga zagrebli. Ni bilo odgovora, le svojega brata Jožeta Tretjaka je poslala k meni z izgovorom, da ona o ničemer nič, nič ne ve. Čez čas pa sem v DELU zagledala: »20. 2. 2002 v 80. letu starosti umrla Milka Misson, roj. Tretjak, voj. voj. invalid in vojni veteran.« – Laž seže do smrti izvajalcev!

Prvi zapis Mira Petka o Žančanih in prve demokratične volitve so me ojunačile, da sem do očetovega 90. rojstnega dne 19. 12. 1990 z vsemi soglasji na cerkveni zid v Pamečah dala vzidati spominsko ploščo z napisom: »Vinko Vrhnjak *19. 12. 1900 inž. gozdarstva – 20. 5. 1945 na Binkošti iz te cerkve odpeljan v neznano smrt – za vero in dom – njegova nesmrtnost – potomci.« Pri spominski maši za očeta je zgrožena mama samo dahnila: »Vida, razbili ti bodo ploščo!« Pa niso.

Že julija 1991 je bila ustanovljena podružnica Združenja lastnikov razlaščenega premoženja v občini Slovenj Gradec, kjer se nas je zbralo okrog sto oškodovanih za premoženje in predhodno za pobite svojce. Kot razlaščenka in gozdarka na tem območju sem poznala vse razlaščene gozdove, ki so bili dodeljeni v upravljanje in koriščenje Gozdnemu gospodarstvu. In takrat sem od znanke mimogrede izvedela za 33 imen po vojni izginulih oseb iz te občine, ki se niso vrnili na svoje domove.

Nenehno me je obremenjevalo sočutje do svojcev od komunistov pobitih občanov, ki niso vredni javnega spomina. Kot članica Slovenskih krščanskih demokratov sem bila izvoljena v Mestni svet za mandat 1994 do 1998. Velika reklama za proslavo TRIUMF ob 50. obletnici zmage nad nacizmom me je vzpodbudila, da sem na seji MS marca 1995 podala predlog za imenovanje Komisije za nedokumentirana smrtna izginotja oseb med vojno in po njej v mestni občini Slovenj Gradec. Predlog je bil sprejet in naslednjič imenovana komisija iz predstavnikov vseh strank. Na prvi seji komisije so odrekli sodelovanje vsi levičarji in delovni smo ostali predsednik odvetnik Boris Marčič, direktor muzeja in zgodovinar Marjan Linasi, za SLS Slavko Slemenik in za SKD Vida V. D., ki sem prostovoljno prevzela vse tajniške posle, in še to takrat samo z ročnim pisanjem. – Do praznika mestne občine 19. septembra 1997, ko mesto praznuje naziv Mesto glasnik miru, naj bi bil postavljen na pokopališču spomenik z imeni vseh zamolčanih žrtev komunizma. Pred tem je bilo v proračunu v ta namen namenjenih 2,5 milijona tolarjev, naročena izdelava spomenika in že narejen temelj na pokopališču. Naša komisija pa je že pri svojcih zbrala podatke na predpisanih popisnih listih za 162 oseb. V pomoč pa je M. Linasi pridobil graški Totengebuch, kjer so zapisani meščani z nemškimi priimki itd. Nemški mobiliziranci pa so odpovedali sodelovanje, ker niso hoteli, da bi bili njihovi padli zapisani skupaj z »okupatorjevimi sodelavci«. Zato še sedaj nimajo spominskega znamenja.  

Seveda sem večino popisov, več kot osemdeset, naredila sama, saj sem poznala območje vse občine med grebenom Pohorja do Uršlje gore. Pri svojcih sem najprej naletela na zadržanost do te zamolčane teme, nato smo jokali oboji. Pismeno pa sem se obračala na svojce do Ljubljane, Maribora in do Gradca. Hkrati sem od svojcev pobitih, bližnjih krajanov območja, kjer je skrito morišče – grobišče Žančani poslušala zgodbe iz takratnih časov in trditve, da so poleg ustašev tam pobiti tudi meščani.

Na pritisk območnega ZB in Združenja mobilizirancev je župan sklical konec avgusta 1997 usklajevalni sestanek njihovih predstavnikov in članov Komisije za poboje, ki smo svoje delo do takrat že zaključili. Protest proti spomeniku je uspel, vse žrtve, zbrane na seznamu, pa so označili za okupatorjeve sodelavce in izdajalce z grožnjo, da bodo razbili spomenik. Kritike in groženj je bil deležen zgodovinar Linasi, največ zmerljivk pa je bilo namenjenih meni na račun očeta – edinega domobranca. In ves spor se je nadaljeval v vseh medijih in Mesto glasnik miru so preimenovali v Mesto zdrah. Temelj za spomenik na pokopališču pa so prekrili z zemljo. Vse leto 1998 je bila problematika spomenika na vseh sejah MS, nazadnje celo predlog spomenika brez imen, kar so svetniki SKD in SLS preprečili, in sprejet je bil moj predlog, da se sredstva, namenjena za spomenik, namenijo za izdajo zbornika o vseh žrtvah vojne in povojnih pobojev, kar naj izdela zgodovinar Marjan Linasi. (Komentar na te zdrahe je podal dr. M. Linasi na Radiu Slovenj Gradec na državni praznik 25. junija 2012).

Za grobišče Žančani je bilo znano, da je prepredeno s lisičjimi luknjami in da lisice iznašajo človeške kosti, o čemer so varuhi tradicije NOB sproti zakrivali dokaze. – Z možem Lojzom Dulerjem sva 5. avgusta 1999 že drugič našla sledi kot dokaz: lobanjo in spodnjo čeljust z belimi mladimi zobmi brez dveh sekalcev (bil je usmerjen udarec). Zgrožena sem poklicala televizijskega snemalca, ampak preden je 26. avgusta 1999 prišla v Slovenj Gradec Komisija za popravo krivic Janeza Lukača s številno ekipo, da ugotovi razmere v Slovenj Gradcu, so dokazi izginili. (Prisotni: A. Drobnič, Šemrl, I. Pučnik, Peter Simoniti, podpredsednik občine, predstavnik SKD, novinarji, TV …) Podana je bila kazenska prijava na tožilstvo in zadevo je prevzel preiskovalni sodnik Cvitanič. Na zaslišanju sem kot priča podala vse svoje vedenje o ljudeh, ki so v teh časih odločali in izvajali. Toda nihče o ničemer nič ni vedel, nič ni storil, na poziv Milki Tretjak Misson pa se nihče ni javil! Preiskava se je nadaljevala in aprila 2002 je preiskovalni sodnik že povedal tudi novinarjem, da je vse pripravljeno za izkop grobišča Žančani na površini stokrat pet metrov in do 3,5 metra globoko. MS občine pa je dal soglasje za pokop okostij z morišča Žančani na mestnem pokopališču ter predlagal, da se pri razširitvi mestnega pokopališča predvidi prostor za večnamensko kostnico. (Že spomladi 1996 je ing. arh. France Kvaternik na mojo prošnjo izdelal idejni projekt za kostnico na slovenjegraškem pokopališču, kar je sedaj vključeno v zadnji načrt razširitve.) – Na pritisk iz Ljubljane do izkopa ni prišlo.

Aprila 2000 sta dr. Mitja Ferenc in dr. Tine Velikonja delala popis grobišč od Velenja do naših Žančanov. Zaradi sodelovanja pri popisu sem se čutila dolžna poskrbeti, da se grobišče uredi.

Dan po državnem prazniku, 26. junija 2002, je bila končno v Knjižnici Ksaverja Meška v Slovenj Gradcu javna predstavitev knjige dr. Marjana Linasija Žrtve druge svetovne vojne. Poslušalci so bili pretežno člani ZB, na drugi strani pa Justin Stanovnik (komentiral načelno), Tine Velikonja in Berkopec. Po moji skromni pripombi, zakaj naslovu knjige ni dodana beseda »revolucija« in da sem ponosna na očeta domobranca, se je name vsul očitek, češ da sem kljub oporečnim staršem lahko študirala, imela službo in položaj itd., itd. Na splošno lahko rečem po branju knjige, da imajo režimski dokumenti večjo težo kot podpisane izjave svojcev na popisnih listih. – Moj komentar: »Zgodovinar ni sodnik.« Knjigo Marjana Linasija sem 4. avgusta 2002 poslala na Demokracijo, Zavezo, Ampak in dr. Janezu Zdešarju.

Leta 2000 se je prvič en avtobus romarjev po poteh vetrinjske tragedije ustavil najprej pri kasarni in nato pri skromnem znamenju za grobišče Žančani. Nato spet čez dve leti kar štirje avtobusi romarjev. Ko so slišali mojo zgodbo o kosteh in lisičjih luknjah, smo lezli gor v globačo. Dva novinarja in nekaj domačinov so imeli kaj zapisati in povedati. – In leta 2003 sta spet dva avtobusa peljala romarje do grobišča Žančani, kjer sta jih čakala Gačnik in Pušnik. – In z njima smo začeli leto 2004, da javno zapišemo imena vseh žrtev.

Napetost se je povečevala v letu 2004 zaradi priključitve Slovenije EU in v naši civilni iniciativi za spomenik z imeni žrtev komunizma. Mestni župnik Peter Leskovar, župnik Polde Korat, pri njem se je skupina srečevala, poleg še dva duhovnika, pa še nekaj vernih občanov in jaz, ki sem prevzela vse tajniške posle in pridobivanje soglasij: mariborska škofija, Zavod za kulturno dediščino, arhitekt za načrt, zbiranje denarnih sredstev od svojcev žrtev in še vse s kamnosekom, ki je prevzel izvedbo in vgradnjo spominskih plošč. – V nedeljo, 17. oktobra 2004, popoldne je bila slovesna posvetitev spominskih plošč s 133 imeni na cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu. Mašo in blagoslov spominskih plošč na cerkvenem zidu je vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, somaševalo je še devet duhovnikov. Moški zbor Ksaver Meško je zapel pesmi Slovenec sem in Sonce zahaja. V govoru je Jože Dežman razložil nasprotje, ko ni več veljalo pravilo ne laži, ne kradi, ne ubijaj. Oglasila sta se še župnik Polde Korat in župan Matjaž Zanoškar. – Poleg množice od blizu in daleč so s svojo prisotnostjo poudarili pomen dogodka člani NSZ iz Ljubljane, predstavniki Komisije za popravo krivic in moj gozdarski kolega z Bleda Marjan Šolar z enako usodo. (Prisotni: Tine Velikonja s sestro Zoro, Janko Maček, Berkopec, Štrbenk, Hočevar, Lukač z ženo, Šemrl). – Lahko trdim, da so naše molitve in vsakoletne oktobrske sv. maše za žrtve od leta 1997 dalje pripomogle, da so sedaj žrtve v javnosti dobile imena in priimke.

Število imen se je s 162 zmanjšalo na 133, ker nismo dobili podpisnikov za med partizani pobite žrtve, ki so jih medtem zapisali na partizanske spomenike. Neznano ostaja tudi število iz vojne vračajočih se nemških mobilizirancev, ki so se tudi znašli v kasarni ali bili ubiti na poti proti domu. Med imeni na ploščah je 34 žensk, od teh je bila najmlajša stara 15 let, najstarejša 75 let; 51 oseb je bilo iz mesta Slovenj Gradec, drugi iz okolice, osemdeset oseb je bilo pobitih po vojni.

Že aprila 2006 sem imela priložnost, da pri spominskih ploščah na cerkvi sv. Elizabete pripovedujem zgodbo zapisanih žrtev in težko vrnitev njihovih imen v javni spomin. Udeleženci – romarji NSZ so nato poslušali še dodatno razlago župnika Petra Leskovarja pri ploščah, nato v cerkvi in Sokličevem muzeju. Bil je pohvaljen.

Slovenj Gradec je dobil leta 1989 naziv MESTO GLASNIK MIRU na račun umetnostne galerije, kjer so se zbirali in razstavljali svetovno znani umetniki in se z njimi družili pomembni politiki. Sedaj pa časten naslov pomeni vsakoletno srečevanje kulturnikov iz pobratenih mest, ki nosijo enak naslov. In zato smo Mestni občini Slovenj Gradec upravičeno očitali neetičen odnos do grobišča Žančani, ker še vedno odločajo leve stranke in ZB. – Končno je leta 2003 župan Zanoškar na naš opomin postavil smerne table do grobišča, dal obnoviti lesen okvir pri znamenju Žančani in uvedel tradicijo vsakoletnega polaganja občinskega venca za »dan mrtvih«.

Pravočasno sem pridobila soglasje lastnikov zemljišč, da dovoljujejo sondiranje grobišča. Na zanimiv datum, nekdaj praznik SFRJ 29. novembra 2007 je prišla Dežmanova ekipa in izvedla sondiranje po uveljavljenih predpisih. Pri delu so bili navzoči predstavniki sodišča in tožilstva, policija in kriminalisti, novinarji, TV, radio itd., seveda tudi župan Zanoškar in gospod Tadej, župnik iz Pameč. Na moje vabilo se je odzval tudi upokojeni sodnik iz Ljubljane oz. domačin is Šmartna Ivan Knap. Z njim in dr. Velikonjem smo ravno eno leto prej obnovili njuni zgodbi iz leta 1945, najprej pri kasarni Velikonja kot vrnjeni domobranec, nato na morišču Žančani, kjer je Knap kot vpoklican nabornik za služenje roka v JLA tukaj poleg drugih nabornikov moral zagrebati gole krvave mrtvece, nakopičene do vrha globače. Zdaj pa je solznih oči in s tresočim glasom obnavljal spomine iz tistih dni pred novinarji. Resnica je vse prizadela in potem še izjava dr. Dežmana: »Nad 1500 – gre v tisoče!« Uradna izjava je v Poročilu Komisije Vlade RS 2005–2008.

Osmega maja 2008 sem že na operacijski mizi nagovarjala dr. Kovačiča, naj gre naslednji dan v Žančane pozdravit vetrinjske romarje in gledat razstavo Prikrito in očem zakrito. Operater je namreč vnuk Maksa Kovačiča, ki je zapisan na spominskih ploščah na Žalah. Naslednji dan naj bi na Žančanih sprejela vetrinjske romarje, pa sem samo iz sobe za intenzivno nego naročala možu Lojzu, da me tam opraviči in dobro nadomesti.

Hrvaški peš romarji iz Zagreba so se ustavljali po vseh znanih grobiščih na poti in za 15. maj 2008 so se najavili pri župniku Petru Leskovarju v Slovenj Gradcu, on pa je takoj obvestil mene, da jih vodim na grobišče Žančani. Ob 6. uri sem bila z njimi pri sv. maši v cerkvi sv. Elizabete, nato pa smo pešačili v Žančane, spredaj z evropsko, nato slovensko in hrvaško zastavo. Ob grobišču so prebrali del križevega pota in molitve za to priložnost. Potem so dali besedo meni za razlago o morišču. Prižgali so sveče in odložili manjši spominski križ. Ustavili smo se še pri kasarni in pri tankovskem jarku. In nadaljevali so pot proti Pliberku. – Naslednji obisk hrvaških romarjev na Žančane je bil spet naslednje leto, ko me je nadomestil Ivan Gačnik. – Leta 2010 pa se je dvajset romarjev po maši najprej ustavilo pri spominskih ploščah na cerkvi za mojo razlago. V Žančanih pa smo se tudi povzpeli gor v globačo. – Nato se je število odloženih križev povečevalo leta 2011, 2013 so me spet poklicali in leta 2015 sem bila spet med njimi. Leta 2016 sem naštela že osem hrvaških križev. Moj mož pa jih je sproti pritrjeval na ogrodje grobišča.

Novembra 2016 je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč brez naše vednosti ogradila zemljišče morišča površine 69 krat 4,3 metra zgoraj v globači s leseno ograjo in visokim križem. Kot vsako leto, sem tudi takrat za VSE SVETE počistila znamenje spodaj ob cesti, da so tam odložili občinski venec. Leta 2017 me je član župnijskega sveta Gačnik obvestil, da je po navodilu škofije treba blagosloviti grobišče. Zbrala sva okrog dvajset vernikov, da je župnik Ernest 17. oktobra 2017 blagoslovil obcestno leseno znamenje Žančani. Nato smo bili še pri vsakoletni maši 17. oktobra, na dan posvetitve spominskih plošč. Občinski venec se je tam spet pojavil pred dnevom mrtvih. S svojcem po vojni ubite stare mame in tete sva se peljala okrog gor po cesti, nato pa približno sto metrov po brezpotju skozi gozd do vrha ograjenega grobišča. Lepo in dolgo pričakovano. – Zaključek: Komisija Vlade je obvestila škofijo o ograditvi grobišča in verjetno tudi občine na tem območju. Že prejšnjemu županu sem pisala pismo o neodgovornem ravnanju po Zakonu o prikritih grobiščih, v letu 2018 izvoljen novi župan Klugler pa me je letos sicer lepo sprejel na pogovor, na moje pismene pripombe, kaj je potrebno, da po zakonu stori občina, pa ni odziva. Le občinski venec je bil odložen še l. 2018 spodaj ob cesti.

Romarji NSZ po poteh vetrinjske tragedije so se o tem lahko prepričali na romanju 18. maja letos.

Konkretno o morišču – grobišču Žančani ali 98 Raduše v državni evidenci:

Grobišče leži približno dva kilometra jugozahodno od Slovenj Gradca na vzhodnem gozdnatem predgorju Uršlje gore. Skrita, zelo strma, globoka vlaka, oblikovana kot kanjon, je bila zelo primerna za zločinsko dejavnost. Bližnja kasarna, zgrajena tik pred vojno, je najprej služila okupatorju, potem pa tako imenovanim zmagovalcem nad nacizmom za vse vrnjene in bežeče ubežnike pred partizani. Več o doživetjih v tej natlačeni kasarni so povedali in zapisali mladoletni domobranci, ki so preživeli tudi teharsko taborišče. (Dr. Tine Velikonja, Marjan Tršar: Dotik Smrti, Ludve Potokar, ki mu je uspel pobeg iz kasarne, itd.). Pisnih dokumentov o dogajanju ni, čeprav preživeli vedo, da so jih popisovali in sortirali po činih in hitro odpeljali – v smrt. Na morišče so vozili ujetnike kot drugod slečene, zvezane po dva z žico, v pokritih tovornjakih petkrat do šestkrat na dan. Le en Slovenjgradčan je pred moriščem nag ušel in se šele po letu 1970 upal javiti iz Avstrije. Dolgo je veljalo, da so v Žančanih samo ustaši. Dr. Linasi pa je na poizvedovanjih in po raznih dokumentih Udbe le ugotovil, da so med pobitimi poleg ustašev, hrvaških domobranov tudi domobranci, vrnjeni iz Vetrinja (pričevanje Staneta Žitnika – piše o najmanj tristotih) in neznano število nemških mobilizirancev, ki so se vračali domov v Slovenijo. Med pobitimi naj bi bile tudi ženske in otroci. Pobijanje se je izvajalo s strelnim in hladnim orožjem in naj bi se končalo okrog 20. junija. Aretacije domačinov so se začele 20. maja in trajale dobrih pet dni. Pri županu Draušbaherju iz Mute sem videla velik debelo zvezan sveženj partizanskega seznama oseb, ki jih je treba likvidirati po vojni. Zgrožena sem v njem zagledala stran za Slovenj Gradec in v njem znana imena, tudi moj oče in stric Milan. Večinoma so sedaj ta imena zapisana na naših spominskih ploščah. Zanimivo, da se moje ugotovitve pri ljudeh v času popisa in v tistih krajih bistveno ne razlikujejo od Linasijevih, le da so bile zame osebno bistveno bolj boleče.

Po zapisu dr. Velikonje v Zavezi o doživetjih pri ogledu SREBRENICE in primerjavo s HUDO JAMO 2009 sem oktobra 2014 dobila priložnost, da je naju z možem sin Matjaž peljal z avtodomom v Srebrenico, da na veliki valoviti čistini doživim množico belih marmornih stebričkov. In na vsakem ime in priimek ter letnica rojstva. – Srebrenica se je zgodila petdeset let po slovenski tragediji! Kako se naj primerjamo?

3.1.2.

Za konec pisanja: Najprej mora biti spomin, nato beseda, da ne postanemo anonimni, ampak pričevalci časa, ki nas je zaznamoval.

Hvaležna sem predvsem očetu Vinku, možu Lojzu, ki me je spremljal po vseh teh žalostnih poteh, in seveda vsem članom NSZ, ki so mi svetovali, spodbujali, me tolažili … na srečanjih v Ljubljani, na grobiščih in tudi pri meni doma!

3.2. Hudobija je bila zaželena

Janez Jarc

3.2.1.

Izzvan sem bil, da napišem pričevanje iz svojega življenja in doživljanja, kar bi utegnilo kaj predstaviti minevajoči čas. Sem duhovnik. Ob zelo različnem delu, sam ali z ljudmi, sem se bogatil v spoznavanju življenja in ljudi. Obenem je to bila zame tudi šola o preteklosti in za sedanjost. Da je Bog Resnica, se vedno potrjuje –, soočenje s tem ni vedno lahko, a najboljše. Videz je lahkotnejši, vendar prazen. Nekateri tudi to prenesejo … Poleg dela mi je bilo ljubo branje tega, kar so imeli povedati sicer neznani, a vredni, da se jim prisluhne. Vsako življenje je dragoceno in zaklad.

Beseda bo o mojem očetu in ob njem še nekaj prizorov z razstave življenja. Moji viri, prepleteni z lastnimi spomini, so pričevanje mame, pogovori starejših ljudi, očetova skrinja, pa tudi zapisi (arhiv). Oče Ivan Jarc je bil rojen 9. novembra 1902 na Logu pri Brezovici kot tretji od sedmih otrok Jožefu in Marjani. Moj stari oče Jožef je bil udeležen v I.prvi svetovni vojni kot avstrijski vojak na Krasu v okolici Fajtovega hriba. Za reševanje ranjencev je bil odlikovan in tudi sam ranjen. Jožef je bil čevljar in sin Ivan se je pri njem izučil iste obrti. Najprej se je zaposlil pri zidarjih, kasneje pa pri raznih čevljarskih mojstrih. Prevzel je domačijo in izplačal brate in sestre, da so šli na svoje. Pri hiši sta ostala njegova ostarela mama in brat, ki je ostal neporočen. Oče Ivan je bil zelo delaven in uspešen pri delu. Imel je smisel za lepo in čut za skupnost. Gojil je čebele, sadil sadno drevje in zelo cenil knjige. Zato je bil v svojem okolju razgledan človek, širokega srca po pravilu: kar je dobrega zame, naj bo tudi za druge. Leta 1936 je bil izvoljen za župana občine Log, ki je obsegala tedaj tudi vasi Dragomer in Lukovico. Pri volitvah je dobil večino glasov prav v teh vaseh. V času njegovega županovanja je bila izvedena na Logu elektrifikacija, urejene so bile vaške poti in meje, v delu vasi Log je bil napeljan vodovod, plačevali so se dolgovi za gradnjo nove šole, izvrševala se je redna dejavnost občine, za kar je v Mestnem arhivu v Ljubljani shranjena dokumentacija. Po končanem mandatu, se je oče kot čevljar spet redno zaposlil v Ljubljani. Kmetija je bila majhna, saj je imel le dve kravi, tudi za vožnjo in obdelavo njiv. Kar pa tedaj za večje kmete ni bilo ugledno.

Leta 1942, v času italijanske okupacije, se je poročil s Pepco Jelovšek, po domače Papeževo, z Drenovega Griča. V zakonu sem se najprej rodil jaz, Janez, v porodnišnici v Ljubljani, nato Irena v stari domači hiši in nazadnje Mojca v hiši Zogarjevih, kjer smo gostačili. Čas očetovega družinskega življenja je bil zelo kratek, a poln dogajanja in trpljenja zaradi človeške hudobije. Z vso ljubeznijo in odgovornostjo je skrbel za družino in zanjo storil vse, kar je mogel. Moral se je soočiti z okupatorjem, opravljati službo župana in se kasneje soočiti tudi z revolucijo in novimi razmerami. Do zadnjega je ostal zvest svojemu prepričanju in krščanskim načelom. Ni napravil koraka iz strahu ali kake človeške preračunljivosti. Zavedal se je pravilnosti in poštenosti svojega ravnanja, kar je potrdil tudi s ceno svojega življenja. In kakšno dogajanje je izpolnilo to kratko dobo sedmih let družinskega življenja?

Kot župan je moral ob praznikih razdeliti darove okupatorske oblasti družinam z malimi otroki. Ker je bil dosleden, se sam ni okoristil, nikoli pa ne manjka takih, ki bi se radi, ali pa bi radi obrnili darove drugam … Tako sem kasneje sam slišal žensko, ki je rekla moji mami: »Vašega pa ni bilo nič škoda, kot župan nam ni namenil pomoči.«. Imela pa je že odraščene sinove … Kasneje, ko so bile organizirane že vaške straže, so prišli z zahtevo, da kot župan odobri nabavo drv za kurjavo v postojanki iz gozda, čigar katerega lastniki so bili v partizanih. Uprl se je z utemeljitvijo, da je privatna lastnina še vedno zaščitena. A hkrati je doživljal pritiske za sodelovanje z revolucijo, na kar ni pristajal. Hudo je bilo soočenje z dogodkiz pobojev uboji županov na Plešivici, v Horjulu in drugod po Sloveniji. Po poboju v družini Birtovih na Brezovici je zjutraj prišla ženska iz vasi, ki sicer ni imela nobenih stikov z našo družino, z vprašanjem, ali je kaj novega …? Postopki so bili lahko zelo prefinjeni, čeprav so bile razmere in učinki kruti.

Po vojni so bile pri nas mnoge hišne preiskave v pričakovanju obremenilnih dokazov iz časa županovanja, vendar niso našli ničesar, za kar bi lahko obračunali z očetom; in so zamudili so prilikopriložnost, ki jim jo je nudila ponujala vojna. To pa je stopnjevalo bes in sovraštvo pri nekaterih, ki so se hoteli izkazati pri novi oblasti ali pa so imeli svoje osebne načrte na vidiku. A življenje vedno teče dalje z novimi prilikami priložnostmi za dobro ali hudo.

Konec vojne v naši vasi Log je bil značilen. Ko se je umikala zadnja nemška vojska skozi vas, so jo začeli obstreljevati iz gozda nad vasjo partizani. Nemška zaščitna enota se je odzvala s streljanjem. Ob tem je zagorelo gospodarsko poslopje kmetije, hlev, v katerem je bila živina. Gospodar in dekla sta v strahu iz hiše bežala ob živi meji med travniki. Žena in otroci so lahko le nemočno iz hiše opazovali smrt obeh. Hiše ogenj ni zajel. Nekaj dni za tem je prišel partizan – oborožen – po našega očeta, Kovačevega očeta in Vrbičevega gospodarja z zahtevo, da vzamejo s seboj lopato, kramp in deko. Prepričani so bili, da grejo v smrt. Vsak je imel za to svoj razlog. Partizan jih je vodil v neko grapo v gozdu, do dveh trupel, ubitih s strelom v glavo. Bila sta ženska in moški. Imela sta čudno izjedena obraza. Na zahtevo, da ju pokopljejo, je oče pripomnil, da so to partizanske relikvije. Dobil je odgovor, naj molči, da tudi sam ne postane relikvija.

S koncem vojne se je začela priprava na gradnjo in nato gradnja sedanje regionalne ceste med Ljubljano in Vrhniko. Zato je bilo potrebnoa nekaj zgradb podreti. Med temi tudi našo hišo z gospodarskim poslopjem, ker je sta bilo bili eno stavbi druga za drugim drugo ob cesti. Ministrstvo za gradnjo je izdelalo načrte nadomestnih parcel za prizadete. S tem se sosedje niso strinjali. Po intervenciji krajevnega ljudskega odbora je ministrstvo spremenilo prvotno odločitev v škodo našega očeta tako, da s ceste ni bilo dostopa na dvorišče. Tako je bil oškodovan pri velikosti nadomestne parcele, za vrt in dostopnost. Poleg tega je izgubil tudi del drugih dveh parcel s sadovnjakom. Kljub temu je za vse našteto dobil najmanjšo odškodnino v primerjavi s sosedi, katerim je bila podrta samo hiša. Med gradnjo nove hiše je bil deležen vedno nove hudobije tako od izvajalcev del na trasi nove ceste, kakor tudi od sosedov. Bile so kraje, uničenje pripravljenega materiala za novo hišo, zasipavanje s ceste na parcelo … Tudi hudobija je lahko neizčrpna v idejah. Pisal je prošnje, a na vse je bil odgovor: ne. V tem času je družina stanovala pri Zogarjevih (Pezdir) na Logu. Živino je namestil pri Vrbičevih in zaradi stiske v stanovanju tudi sam spal v senu na hlevu. To je trajalo leto in pol. Toliko, da je za silo zgradil hišo. Novembra 1947 smo se preselili vanjo, čeprav še ni bilo vseh oken niti vrat. Živali pa je namestil v kletne prostore. Ob zahodni strani dodeljene parcele pa je bil pod cesto napravljen neplaniran prepust za odplake iz zgornjega dela vasi, ki se je iztekal v nepokrit globok jarek ob njegovi hišni parceli.

Med gradnjo hiše so bile še druge težave. Ena teh je bila tudi slavna ‘konspiracija’ (potuhnjenost). Ko je oče iskal prevoz lesa za ostrešje, ni nihče hotel pomagati niti zvoziti lesa. Nazadnje je šla mama prosit družino, kjer so bili otroci vsi partizani. Starša sta bila verna. Gospodar ji je povedal, da imajo ukaz, da nihče ne sme pomagati, dal pa bo na voljo konje in voz. To je tudi storil. Novi vaški funkcionarji so na očeta pritiskali, naj opusti gradnjo in gre drugam, da pač ne sodi v to vas. Sedaj so novi časi, on pa ni stopil vanje. Nova oblast je dovolila in podpirala, da so ljudje brez vesti lahko delali v imenu svobode, kar so hoteli. Še več, hudobija je bila zaželjena. To se je imenovalo ‘napredno’. In to sprevrženo razumevanje še kar traja v novih prilikah priložnostih in oblikah.

Vselitev v še sveže zidano in delno odprto hišo je povzročila imela svoje posledice. Najprej sem zbolel na očeh jaz. Zato sem delno oslepel, kar nekaj tednov preživel v bolnišnici med otroki, ki so bili poškodovani zaradi eksplozivnih sredstev. Sledila je enoletna sestrica s pljučnico. Nazadnje se je hudo ustavilo pri očetu. Verjetno se mu je zaradi naporov vnel slepič. Z veliko težavo je po službi prišel domov. Mama je bila huda, zakaj ni šel naravnost v bolnišnico. Zavedala se je ‘prijaznosti’ vaščanov. Poklicala je rešilca. Kasneje je ob obisku v bolnišnici ugotovila, da so mu postavili čudno diagnozo. Bil je na oddelku za nalezljive bolezni. Imel je prešpikane roke zaradi neprestanega jemanja krvi in je povedal, da mu stalno kažejo tudi uro z vprašanjem: »Koliko je ura?«. Dan pred smrtjo so mamo ob obisku napotili na drug oddelek. Ob srečanju z zdravnikom je vprašala, kje je sedaj. Ta je vedel zanj in se začel opravičevati, češ da je vse zamujeno in on ne more storiti ničesar več. Oba, oče in mama, sta vedela, da je pred vrati smrt, ki je naročena. Mama je zvečer prosila sosedovo Vrbičevo Pepi, ki je bila zaposlena v bolnišnici, naj se pozanima, kako je z našim očetom. Naslednji dan po službi je povedala, da je umrl. Mama je šla v bolnišnico in zahtevala, da ga pripeljejo na dom. Niso takoj dovolili, češ da ima nevarno nalezljivo bolezen. Zato bo v zacinjeni krsti. Prosila je vsaj za stekleno okno, tudi to so zavrnili. Na parah na domu je bil lahko le tri ure in takoj pogreb. Ta je bil 12. aprila 1948 na Brezovici. Telegram iz bolnišnice pa je prišel na Krajevni urad Brezovica in so ga mami dostavili šele po pogrebu … Na mrliškem listu je pisalo, da je umrl zaradi bolezni Meningitis cerebrospinalis epidemica. Ves čas, ko je bil na parah, je bilo dogajanje pod kontrolo človeka, ki ni kazal nobene naklonjenosti ne do očeta ne do njegovih. Ob vsem, kar je oče doživljal, je ob neki priliki priložnosti izjavil: »Še so hlapci Jerneji.« V zapisniku občinske seje z dne 15. 9.septembra 1946 je tale zapis: »Tovariš predsednik poroča, da tovariš Ivan Jarc, Log 46, preklicuje vse žalitve, ki jih je govoril napram komisijo Ministerstva za gradnje.«

Novozgrajena škarpa nad novo cesto z ograjo je postala ob nedeljah tribuna za psovanje in vpitje, namenjeno naši družini. Vendar jim to ni zadostovalo. Spominjam se prvega božiča po očetovi smrti. Dva vaščana sta vse ves dopoldne dopoldan v hiši vpila na mamo. Eden pa je to raboto nadaljeval še do večera. Sledili so tudi moralni pritiski na mamo, a ni podlegla. Nastopili so novi pritiski z obvezno oddajo, davki, vzeli so tudi očetovo kolo, češ saj ga ne rabi več … Kakor smo otroci rasli, tako se je stopnjeval tudi teror nad nami. Mama ni dobivala otroških doklad, ker smo imeli manjšo kmetijo. Vložila je prošnjo za družinsko pokojnino. Nekaj let iz začetka očetove zaposlitve niso priznali, češ da ni ustreznih potrdil in prič. Tudi let županovanja niso priznali, češ da je to bila le častna funkcija. Tako smo za kratko priznano očetovo delovno dobo otroci dobili nekaj male družinske pokojnine. Pa tudi ta se je zmanjšala, ko sem šel v versko gimnazijo v Zagreb.

V otroškem okolju, v šoli in pri igri, sem od sovrstnikov vedno doživljal zavračanje. Po končani osemletki sem se najprej vpisal v gimnazijo na Viču. Proti koncu šolskega leta sem bil ‘povabljen’ v mladinske delovne brigade. Ker sem odklonil, sem bil opozorjen, da mi bo žal. Pomen opozorila sem dojel ob treh ‘cvekih’, brez možnosti ‘popravcev’. Ob moji želji, da nadaljujem z gimnazijo z mislijo na duhovništvo, se je mama pozanimala o možnostih zame pri lazaristih. Po nasvetu gospoda Tomaža Tavčarja sem se vpisal na klasično škofijsko gimnazijo v Zagrebu. Bival sem v študentskem domu lazaristov v Vrapčah. V četrtem letniku sem bil dva meseca pred maturo poklican k vojakom, kljub prošnji za nekajmesečni odlog poklican k vojakom. Poziv sem dobil le dva dni pred rokom. Vojsko sem služil v Makedoniji, najprej pol leta v Kočanih, nato leto dni v Debru. Imel sem srečo, da sem se lahko prebral karakteristiko, ki mi jo je dala domača občina in sem jo nesel s seboj. Tako sem brez naivnosti vedel, s čim se bom soočal. Kasneje sem ob dogajanju med služenjem vojaščine dobil tudi potrditev pravilnega razumevanja vsega, kar je bilo navedeno v napotilu občine o naši družini. Ne bi navajal raznih političnih provokacij in spremljanja KOS-a, tudi po fantih iz iste gimnazije. Navedem naj le sklepno dogajanje, ki pove vse. V zadnjih dneh služenja vojske sem bil zastrupljen. Posledice sem čutil še nekaj let. Sodelavec v jedilnici, ki je za to moral vedeti, je ob mojem slovesu jokal, ne da bi mi povedal, zakaj, čeprav sva se komaj kaj poznala.

Za mojo novo mašo, ki je bila zelo skromna, je mama v kleti ob kokoših gojila piščance. V istem prostoru je bilo tudi žaganje za kurjenje peči. Dvakrat v dveh dneh je bil podtaknjen ogenj, da so se zadušile kokoši in piščanci. Ob tem smo se spominjali, da so tudi očetu zažgali gozd, potem ko je bil izvoljen za župana. V letu po njegovi smrti je del gozda ponovno spet pogorel, – po vnaprejšnji grožnji sovaščanke.

V letih odraščanja sem moral trdo delati za preživetje. A delal sem rad. Pri večjih delih je bilo treba odslužiti usluge na večjih kmetijah. Ker je bilo ob tem tudi soočenje s pogovori starejših sodelavcev, sem marsikaj dojel o preteklosti. Moj ded je imel hišo na samem in je imel navado ob košnji okoli spati v kopicah. Tako je slišal pogovor dveh domačinov z neznancem o načrtovanju umorov v vasi Drenov Grič. To se je v naslednjih dneh tudi izvedlo. Temu je sledilo dostavljanje vagonov z italijansko robo na postajo za partizane. Ko sem pomagal pri žetvi in mlačvi na kmetiji, s katere so po vojni odvedli brez pojasnila oba sinova, je mati velikokrat potožila z vprašanjem: »Kaj praviš, ali bodo fante izpustili, potem ko bodo izkopali vse podzemne rove v Kočevju?« Starša nista dočakala izpolnitve upanja. Ob gozdni poti, kjer smo velikokrat hodili, je grob, verjetno nemškega ujetnika, ki je delal na pri gradnji nove ceste skozi našo vas. Ubil ga je stražar, ko je obiral borovnice, češ da je nameraval pobegniti. Ne bom navajal še drugih doživetij, ker bi z njimi le obremenjeval bralce. Jezdec nikoli ne ve za težave pešca.

Oče je zapustil zelo močno dediščino. To je bila stara skrinja na podstrehi in knjižnica, v kateri je bila med drugim tudi zbirka knjig Mohorjeve družbe in Slovenčeve knjižnice. V skrinji so bili časopisi: Domoljub, Bogoljub, Slovenec, knjige: V znamenju Osvobodilne fronte, Črne bukve in knjižica o Turjaku. Vse je bilo preveč močno, da bi me moglo preslepiti uradno prikazovanje, s katerim sem se soočal v šoli in javnem življenju. Bog bodi zahvaljen za očeta in mamo, katerih trud in vzgoja sta bila silnejša od vse človeške hudobije.

Kakor je družina doživljala teror, tako se je na svoj način sovražnost do vere odražala v splošnem in javnem življenju. ‘Kulturna revolucija’ je podrla v vasi vse križe. Kapelica, ki je bila podrta zaradi nove ceste, ni dobila nadomestila. Zatrto je bilo zbiranje in fantovsko petje na vasi ob nedeljskih večerih. Nepokorni so bili za prepevanje kaznovani. Ko smo se vračali v nedeljo od maše, smo bili pospremljeni s psovanjem in posmehom moških, ki so na to čakali v gostilni. Veliko število žena je bilo pokritih s črnimi rutami žalovanja. Pri oznanilih v cerkvi pa je bil najpogostejši namen svetih maš v prihodnjem naslednjem tednu ‘za pogrešane …’ Ob nedeljah se je v času za obisk svete maše stalno organiziralo pobiranje koloradskega hrošča. Udeležba je bila obvezna.

Nekoč pa se bo morala začeti nadomestna akcija v dušah ljudi, zasvojenih s strahom, lažjo, pretvarjanjem in neumnostjo. Edino tolažbo in moč za preživetje smo mnogi imeli v veri. A tudi to so skušali v tem času vzeti. Velikokrat se je slišal vzdih, ki je bil veliko več kot gola beseda: »Bogu bodi potoženo.«. Bog ima svoja pota s svojim ciljem.

Dolžan sem še nekaj besed o mami. Nekaj dekliških let je preživela v Ljubljani pri peku kruha Dolinarju. V času bivanja v Ljubljani se je soočila tudi s partijsko propagando po Vidi Tomšič, a se ni zapletla. Zadoščala ji je luč vere in pripadnost Cerkvi. V družini Jelovšek je bila osmi od štirinajstih otrok. Večkrat sem jo slišal navajati pregovor: »Na vdovo laja tudi pes, ki poginjen leži že sedem let za plotom«. S težavo je sprejela tudi mojo izbiro poklica, kar mi je bilo razumljivo in sem storil vse, da bi bila zaradi tega čim manj prikrajšana. Rada je imela rože in vedno odprto dejavno srce za stiskanega. V tem je ob vseh svojih težavah vzgajala tudi nas. So stvari, ki so večje od vsake trenutne sreče.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.