Zaveza št. 113

Z

2. Kako se je začelo

2.1. „Svet se podira, gre za rešitev življenj“

Janko Maček

2.1.1. Kako sem maja 1945 dočakal eksodus, ki se ga nisem udeležil

Vselej, ko se spet bliža mesec maj, oživijo spomini na daljne leto 1945, ko je po drugi svetovni vojni zavladal težko pričakovani mir, pri nas pa je štiriletno italijansko-nemško okupacijo za skoraj pol stoletja zamenjal komunistični totalitarizem. Letos mineva 74 let, odkar je v »osvobojeno« Ljubljano z rdečo zvezdo na slovenskih in jugoslovanskih zastavah ter v znamenju srpa in kladiva vkorakala partizanska vojska. Čeprav 27. april nekateri še danes omenjajo kot ustanovni dan OF, je bila tedaj ustanovljena protiimperialistična fronta, kajti že nekaj let je veljal sporazum Hitler-Stalin in slovenski komunisti so se držali vseh navodil. Izjemna priča tega dejstva je znana narodno-obrambna delavka Angela Vode s svojo knjigo Živi spomin.

Naj povem, da sem 1. maj 1945 dočakal v Baragovem semenišču, kasnejšem Akademskem kolegiju za Bežigradom – kot dijak 2. razreda Škofijske klasične gimnazije, ki so jo Nemci 1941 takoj ob zasedbi izgnali iz Škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano; natančneje: tedaj sem se vrnil od doma z velikonočnih počitnic. Že na Veliko noč je Šentjošt in okolico pretresla vest, da je tisto jutro v partizanski zasedi blizu vipavskega Črnega Vrha izgubil življenje bogoslovec četrtega letnika Alfonz Malavašič, Mežnarjev iz Šentjošta. Šentjoška domobranska četa je namreč tedaj imela v operacijah proti enotam IX. Korpusa nad Colom in Otlico del svojega moštva in med njimi je bil Alfonzov mlajši brat Lojze. Ko je Alfonz zvedel, da jim domobranci z Vrhnike na Veliko soboto peljejo voščila in nekaj dobrot, se jim je pridružil in se tako še srečal z bratom. Ko so se zgodaj v velikonočnem jutru vračali, so padli v zasedo. Od enajstih domobrancev na kamionu so bili štirje mrtvi, šest ranjenih in le eden je ostal nepoškodovan. Zaradi nevarnosti ponovnih zased so mrtve šele na Velikonočni ponedeljek pripeljali v Hotedršico. Alfonzov pogreb je v torek, 4. aprila, vodil kanonik Anton Vovk.

Preden sem se tedaj vrnil v Ljubljano, je doma umrl stari oče Anton. Na mrtvaškem odru je ležal doma v na pol dograjeni hiši; pri pogrebu sem še ministriral. Prav je, da povem, da so partizani takoj po ustanovitvi šentjoške vaške straže konec julija 1942 požgali naš zaselek Kogel; pogorelo je šest domačij. Najhuje je bilo pri sosedih Bradeškovih in Jesenovčevih, saj so pri obeh ubili mater in očeta, še ne triletna Jesenovčeva Ljudmila pa je umrla v plamenih domače hiše. Uničevalci so pri nas tako temeljito opravili svoje delo, da so v gozdu požgali tudi skladovnice drv, ki so se tam sušila, in spehali v ogenj vozove, ki so jih domači v strahu pred požigom pustili zunaj gospodarskih poslopij. Zažgali so tudi čebelnjak, last očetovega brata, ki je bil že nekaj časa poročen na Dobrovi. Neutrudne delavke nikakor niso bile povezane z vaško stražo, pa vendar so morale umreti v ognju in zjutraj se je po bližnji poti svetlikal med.

Stari oče je bil tedaj sam doma. Kljub naglušnosti ga je divji lajež dveh psov opozoril, da je pravočasno zlezel iz hiše skozi mala vrata, se stisnil k velikemu orehu v bližini in tam preždel nekaj časa, dokler niso požigalci odšli ter odgnali tudi živino, le dve govedi sta zgoreli, ker ju niso znali odvezati. Očetu Antonu se je tedaj zdelo prenevarno iti v Šentjošt, zato se je splazil v gozd in po gozdni stezi odšel na hčerin dom v Butajnovo. Ata in drugi smo bili še nekaj časa v postojanki, nato pa smo šli na mamin dom h Krvinetu in od tam hodili, kolikor je bilo mogoče, obnavljat požgano domačijo. Starega očeta so skoraj tri leta kasneje malo pred smrtjo pripeljali domov. Izpolnila se mu je želja, da je umrl doma v za silo obnovljeni hiši.

Ko sem se torej po velikonočnih počitnicah 1945 vračal v Ljubljano, je bilo zadaj na delno pokritem kamionu le nekaj domobrancev, sicer pa civilisti in tudi nekaj žensk. Morda je to nagnilo pilota, ki nas je nekajkrat nizko preletel, da je streljal mimo nas in smo se sicer prestrašeni, vendar živi in celi pripeljali v Ljubljano. Zame so se začeli še zadnji dnevi umirjenega zavodskega življenja, ki so ga prekinjali pogosti alarmi in tekanje v zaklonišče. Čeprav so se prefekti in profesorji trudili, da bi nas pred vsem tem čimbolj zaščitili, je vplivalo na zaključek šolskega leta. Zasedanje slovenske vlade na Taboru in ob tem izdana izredna številka Slovenca se me kot dijaka drugega razreda gimnazije nista posebno dotaknili, pač pa se je živo pojavila pred menoj slika prefekta Borisa Femca, ki smo ga eno tistih zgodnjemajskih dni med dopoldanskim odmorom na zavodskem vrtu videli hiteti v civilni obleki in s kovčkom v roki k izhodu na ulico. Ni se kaj prida zmenil za nas in videlo se je, da je zaskrbljen. Partizani so ga dobili v roke ob padcu Begunj, ko je bil kaplan v Cerknici. Bil je zaprt v Kočevju, Ribnici in po krajši internaciji v Stični se je končno rešil v Ljubljano ter postal naš prefekt. Svoja doživetja od 8. septembra do novembra 1943 je leta 1944 v 12 prispevkih objavil v Slovenskem domu pod naslovom Spomini slovenskega duhovnika po lanskem 8. septembru, kjer je predvsem popisal razmere v tedanjih kočevskih in ribniških zaporih. Vemo, da je Femc marsikaterega od opisanih dogodkov neposredno sam doživel in nam je zato njegovo pričevanje včasih bliže kot pa Dies irae prof. dr. Ferenca.

Ne vem, če prav tisti dan, vsekakor pa zelo blizu njemu so nas sredi dopoldneva nepričakovano poklicali v zavodsko obednico. Čeprav se nas je zbralo manj kot ob rednem obedu, je grmelo po stopnicah, ko smo iz nadstropij, kjer so bile naše učilnice, hiteli v klet. Ne vem, kdo od prefektov je sploh bil z nami, presenetilo pa nas je, ko je v obednici že čakal profesor Franc Glinšek, ki ga navadno tu nismo srečevali, v razredu pa je bil vedno resen in smo se ga skoraj bali. Tokrat je bil nasmejan, kot da nam bo sporočil nekaj prijetnega. Na mizi poleg sebe je imel majhen radio, ki je menda ravno govoril nekaj o predaji nemških čet v Italiji.

Ko smo se umirili, je profesor kratko razložil trenutno situacijo: vojna hitro gre h koncu. Seveda bo za tiste, ki ne bodo mogli domov, v zavodu poskrbljeno, kdor pa je morda bliže in brez težav pride domov, naj bi vendar šel, da se zadeve uredijo. O vsem bomo pravočasno obveščeni. Niti približno ne vem, koliko fantov je tedaj res odšlo iz zavoda, vem le zase, sošolca Janeza iz Šentjošta in Jožeta iz Žažarja. Na hitro smo zmetali v nahrbtnike nekaj cunj in že smo korakali po Tržaški proti Viču in naprej proti Dobrovi. Še pred večerom smo bili na Dobrovi, ki pa je bila vsa zatrpana z neko srbsko vojsko, menda so bili nedičevci. Hitro smo sprevideli, da ponoči skozi tisto gnečo ne bo mogoče hoditi, zato sem dobil prenočišče na Dobrovi pri stricu, druga dva sopotnika pa pri nekem znancu.

Drugi dan je bila nedelja in s stricem sva šla k jutranji maši na Dobrovo, kjer sva našla nekaj let starejšo mamino sestrično, dijakinjo uršulinske gimnazije, ki je tudi prenočila na Dobrovi in nameravala nadaljevati pot po horjulski dolini v Šentjošt. Pridružil sem se ji in okrog poldne sva že bila na koncu vrzdenškega klanca, kjer je na razgledni točki pri pilevskem kozolcu stal na straži prijazen domobranec. Povedal nama je, da so domobranci iz Rovt in Hotedršice in begunci, ki so namenjeni z njimi, že prejšnji dan prišli v Šentjošt in menda grejo še ta dan skupaj naprej. Sorodnica je zato od tu po najkrajši poti hitela domov in prav tako jaz, z Janezom in Jožetom se pa ta dan nismo več videli.

Doma so pravkar pojedli kosilo in starša sta se pripravljala, da gresta v cerkev k šmarnicam. Pridružil sem se jima. Po poti sta mi razložila, da sta že zmenjena: ata naj bi šel še to popoldne z domobranci in drugimi naprej, mama ostane doma pri otrocih, meni pa dajeta na izbiro, naj odločim sam. Ne da bi posebej razmišljal, sem odgovoril, da ostanem doma pri mami in drugih; o tem potem sploh nismo več govorili.

Šmarnice sta vodila domači župnik Jože Kunstelj in domobranski kurat France Kunstelj. Ata je bil zvečer še doma, toda jaz sem zaradi utrujenosti zaspal in ga nisem več videl. Ponedeljek, 7. maja 1945, je bil dan, ko v vasi ni bilo ne župnika ne župana, ne cerkovnika, ne tajnika, zaprti sta bili trgovina in gostilna. Vladala je tišina in vse je bilo kot izumrlo.

2.1.2. Šentjošt po 7. maju 1945

V prejšnjem poglavju sem povedal, da sem 6. maja 1945 prišel domov iz Ljubljane, ko je bil oče že pripravljen za odhod z domobranci, in se odločil, da ostanem »tistih štirinajst dni« doma pri mami, sestri in bratih. Zvečer sem utrujen zaspal in nisem bil pozoren, da bi se poslovil od očeta, ki sem ga potem srečal šele po 18 letih v Kopru, ko se je z ladjo Bovec vrnil iz Argentine. Povedal sem, da je bilo 7. maja v Šentjoštu vse kot izumrlo, vendar je bilo treba misliti vsaj na hrano za ljudi in živali. Bilo se je treba lotiti tudi nekaterih opravil, ki jih nismo bili vajeni.

Marsičesa nismo vedeli, kar je bilo v nekem pogledu dobro. Na primer, pri stari mami se je družina razdelila: Jakob in Jože sta kot skrivača ostala doma, Pavle, Stanko in Janko pa so odšli z domobranci; z domobranci sta odšla tudi hčerka Anica, poročena z domobranskim poročnikom Francom Grdadolnikom, in sin France, poročen na kmetiji v sosednji vasi in oče več otrok. Za domače skrivače naši mami, njihovi sestri, ni nihče nič omenil, da bi jo obvaroval pred zaporom. Dom stare mame je bil namreč nekakšno središče najprej pet- ali šestčlanske ilegalne skupine: Jakob in Jože Žakelj, Albert Malovrh, Stanko Guzelj, telegrafist Florijan Duh in Viktor Tominc, ko se jim je okrog sredine junija pridružil še Pavel Žakelj, ki je po vrnitvi iz Vetrinja prek Škofje Loke in Šentvida od tam pobegnil ter skozi gozdove pritaval domov. Šele njegova vrnitev je prepričala druge o resničnosti vračanja domobrancev; vse dotlej tega niso verjeli, ampak so imeli za komunistično propagando. Šele tedaj so razumeli, zakaj obljubljena vrnitev po štirinajstih dneh zamuja oziroma je morda niti ne bo; šele tedaj so razumeli, zakaj svoje radiooddajne postaje sploh niso mogli uporabiti. O vsem tem pa so seveda morali molčati. Naši mami niti potem niso nič povedali in je včasih razmišljala, zakaj se je izogibajo; pravi vzrok vsega ji pa niti na kraj pameti ni prišel.

Okrog hiše so se pojavljali razni vohljači, prihajali so miličniki, enote knoja, toda konspiracija je bila tako trdna, da niso nič ugotovili. Tedaj 65-letno mater so ob neki preiskavi celo postavili zunaj pred hišni zid in proti njej streljali, naj pove, kje se skrivajo sinovi, ona pa je mirno ponavljala, da ve samo to, da so z drugimi šli na Koroško. V juniju so hčerko Faniko kot nekatere druge šentjoške ženske odpeljali v zapor na Vrhniko oziroma v Logatec, toda zaradi pomanjkanja dokazov so jo kmalu izpustili.

Napeto je bilo julija 1945, ko so knojevci neke noči k Pišku, sosedu Žakljevih, pripeljali Franca Trčka iz Žažarja, sorodnika Piškove mame. Trček ni bil član šentjoških skrivačev in ne vemo, koliko je sploh vedel zanje. K Pišku so ga prignali, da bi dokazali njihovo povezanost. Celo noč so ga imeli zvezanega in ga zasliševali, toda priznanja niso dobili. Zjutraj je prosil za na stranišče. Zunaj je takoj odrinil stražarja in začel teči navzdol proti cesti. Stražar je streljal, pritekli pa so še drugi in streljali ter hiteli za njim. Obležal je v dolinici na robu gozda in kar tam so ga površno zagrebli. Piškovega očeta so tedaj odpeljali v Šentjošt. Da bi ga mučili, so mu naložili veliko vrečo kamenja. Opotekal se je pod preveliko težo, vendar ni ničesar izdal. Nekako po enem tednu so ga izpustili in šele tedaj so si skrivači oddahnili.

Poletje se je začelo nagibati v jesen, dnevi so postajali vedno krajši in noči hladnejše; bilo je očitno, da ne bo več mogoče vzdržati v gozdu in da bo konspiracija vedno težja. Sklenili so, da s pomočjo podatkov in zvez, ki so jih že nekaj časa zbirali, konec septembra odidejo čez mejo v Italijo. Spotoma so se ustavili v Dolini pod Vrhom Sv. Treh Kraljev, kjer je rdeča revolucija zahtevala življenje šestih sinov. Dolinarjeva mati jih je nekaj časa nemo gledala, nato pa z bolečino vprašala: »Kaj pa naši? Ali jih res ne bo več?« Kako težko vprašanje in še težji odgovor!

Po večdnevni nevarni in težki poti so 1. oktobra ob avemariji prišli v Gorico. Njihova prva pot tam je bila v cerkev na Travniku, da se zahvalijo za rešitev. Uspelo jim je urediti glede prenočišča za tisto noč. Jakob je poslal obvestilo Vinku v Praglio, kjer je končeval zadnji letnik teologije. 9. oktobra je bil Vinko že v Gorici. Do tedaj sploh ni vedel, ali je kdo od bratov še živ, sedaj pa nenadoma kar trije pred njim in še prijatelji iz domačega kraja. Pavle je bil sicer na nedeljo Svete Trojice, 27. maja, na Vinkovi novi maši v Vetrinju, toda takoj potem sta bila s Stankom vrnjena z drugimi sotrpini naravnost na škofjeloški grad. Stanko je od tam s fanti iz Črnega Vrha že po nekaj dneh izginil. Po vsej verjetnosti se je tisto noč njihova pot končala v Bodoveljski grapi, vendar DNK na več let kasneje izkopanih kosteh ni prinesla želenih rezultatov.

Pavle je bil nekaj časa zaprt v sobi skupaj z bratrancem Pavlom Žakljem. Neke noči so jih spet klicali in slišati je bilo tudi ime Pavel Žakelj. Vse je bilo isto, le hišno ime, ki ga pa niso navajali, različno. Razlikovala sta se tudi po postavi: bratranec je bil šibek dečko, Krvinetov Pavel pa pravi velikan. Zadnji je imel navado, da se je stiskal v kakem kotu in se delal, kot da spi. Tako je bilo tudi tedaj. Bratranec Pavel je slišal svoje ime in takoj šel k vratom, naš Pavel pa je »spal« naprej. Klicanja je bilo kmalu konec, saj je bilo število polno. Našega Pavla so naslednjič poklicali šele ob selitvi v Šentvid, kjer so bili nekaj časa kar na dvorišču in od koder je v viharni noči pobegnil.

O Krvinetovem Pavletu še sledeče: zadnje mesece pred koncem sta Stanko in Pavle vodila postojanko Gorenjskega domobranstva v Črnem Vrhu in z njo tudi odšla na Koroško. Zadnji dan ali dva pred odhodom je bil Pavle doma v Šentjoštu. Tedaj je motorist iz Ljubljane v Šentjošt pripeljal tri petdesetlitrske kante (za mleko), polne arhiva iz »stražarske izbe« na Streliški v Ljubljani s prošnjo, naj jih spravijo na varno. Odpeljali so jih h Krvinetu in Pavle, ki je bil ravno doma, jih je odpeljal na bližnjo njivo ter plitko zakopal. Ko je sedaj že nekaj časa pokojna Marija Vrečar na Teološki fakulteti v Ljubljani končevala magisterij, je med drugim ugotovila, da je bil del gradiva, ki ga je raziskovala, odpeljan l. 1945 v Šentjošt. Za Pavla Žaklja je bilo tisto zakopavanje na njivi le bežen trenutek, ki ga je v množici drugih dogodkov mimogrede pozabil. Fanika, ki je sicer spremljala vse, kar se je tedaj dogajalo pri hiši, je bila po letu 1946 sedem let zaprta in je dolgo trajalo, da se je na poizvedovanje Marije Vrečar nazadnje le spomnila tistih kant. Pavle Žakelj je umrl leta 1993 v Clevelandu.

Torej vrnimo se spet v Gorico in v oktober 1945. 9. oktobra je Vinko Žakelj že prihitel iz Praglie. Do tedaj pravzaprav sploh ni vedel, ali je kdo od bratov še živ, sedaj pa naenkrat trije pred njim, poleg njih pa še prijatelji iz domačega kraja. Ostal je z njimi v Gorici do 13. oktobra, ko so skupaj potovali v Trst, od tam pa so oni nadaljevali pot v Videm in prek Verone, Bologne in Senigalije prišli 22. oktobra v serviglijansko taborišče, kjer so našli več znancev.

Pripoved o šentjoških skrivačih bomo tukaj prekinili in jo skušali nadaljevati kasneje, ko bomo povedali nekaj o njihovem sodelovanju z Mirkom Bitencem in ilegalnem vračanju nekaterih od njih nazaj v Šentjošt, medtem ko so se drugi že sedaj ločili od skupine in odšli po svoje. Telegrafist Florijan Duh, ki edini od njih ni bil Šentjoščan, je po letu 1950 živel v Kanadi. V svojih kratkih spominih piše, da so računali s pomočjo radijske postaje biti na tekočem o vsem, pa je bilo potem vse drugače. Viktor Tominec je iz Italije kmalu odšel v Avstrijo in nato v Cleveland, ZDA, kjer je pred nedavnim umrl kot zadnji član prve vaške straže. Stanko Guzelj je dobil službo šoferja v italijanskem taborišču. Ob neki priložnosti je od doma pripeljal zaročenko Albino, se poročil in odšel v Argentino. Ko je leta 1990 umrl v Buenos Airesu, so za njim poleg žene Albine žalovali trije sinovi, tri hčere in kopica vnukov. V Argentino je iz Italije odšel tudi Jože Žakelj in leta 1956 so prišli za njim še žena Angela in sinovi Jože, Stanko in Janko. Leta 1980 je umrl v Buenos Airesu.

2.1.3. Turjaška tragedija – partizani niso bili za enoten narodni upor

Letos je že 76 let od dogodkov na Turjaku, zato bo verjetno bralca presenetilo, zakaj za začetek tega poglavja omenjamo leto 2003 in spominsko slovesnost ob 60. obletnici. Razumljivo, da tudi zaradi govora takratnega predsednika Nove Slovenske zaveze, gospoda Antona Drobniča, ki je natančno osvetlil nekatere okoliščine turjaških dogodkov ter poudaril, da komunistov ni zanimal boj proti okupatorju niti ne narodna enotnost, njihov cilj je bila revolucija – absolutna oblast.

Torej v nedeljo, 16. septembra 2003, je bila na Turjaku šestdeseta obletnica; med okrog tisoč udeleženci je bilo tudi šest preživelih branilcev. Ta podatek nas preseneti in pretrese, toda če pomislimo, koliko branilcev je bilo v nedeljo, 19. septembra 1943, v »navezi« za Velike Lašče, postane razumljivejši. Poglejmo sedaj nekatere poudarke Drobničevega govora: »Misliti in govoriti o Turjaku pred šestdesetimi leti pomeni govoriti o odločilnih političnih in vojaških dejstvih tistega časa, govoriti o bistvenih stvareh slovenske novejše zgodovine in njihovih posledicah, ki oblikujejo našo sedanjost. Slovenski komunisti so pod krinko boja proti okupatorju že od vsega začetka delali za komunistično revolucijo. Svoje revolucionarne cilje so razkrili že 16. septembra 1941 z zloglasnim odlokom o zaščiti naroda, s katerim so se samovoljno oklicali za edinega predstavnika slovenskega naroda in se diktatorsko razglasili za edino oblast, ki jo mora pod grožnjo smrtne kazni brezpogojno ubogati vsak Slovenec.

Prisvojili so si monopol nad bojem proti okupatorju, ki pa je bil le sredstvo za izvajanje komunističnega terorja. Vsakogar, ki se jim ni podredil, so oklicali za fašista in narodnega izdajalca. Pod tem izgovorom so potem celo leto neovirano ubijali svoje resnične ali namišljene politične nasprotnike. Italijanski okupator, ki je bil dolžen skrbeti za varnost okupiranega naroda, tega ni niti resno poizkusil, ampak je partizansko nasilje le izkoristil za izgovor, da je tudi on preganjal in pobijal neoborožene Slovence.«

Avgusta 1941, še preden je Slovenski poročevalec objavil odlok o zaščiti naroda, je Kardelj ustanovil Varnostno obveščevalno službo VOS, ki jo je vodila Kidričeva žena Zdenka. Iz obširnega Kardeljeva pisma Titu o tem povzemamo le nekaj dejstev: ves aparat VOS je sestavljen iz članov partije. Deli se na obveščevalno in eksekucijsko službo. Eksekucijski del ima okrog petdeset oboroženih mož, ki so se dobro izvežbali in skoraj dnevno padajo denuncianti – okupatorski hlapci. Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča in prav to daje OF značaj resnične oblasti. (Zaveza št. 42, str. 19)

Spomladi 1942 je nekomunistična slovenska stran ustanovila Slovensko zavezo. 22. maja so ing. Mačkovšek, dr. Šolar in dr. Vladimir Šuklje pisali v London, da je »koncentracija vseh narodnih sil« končno dosežena. »Edini, ki so še ostali izven nje, so komunisti; ti so zlasti med nacionalnimi ljudmi naredili veliko zmešnjave. Koncentracija nima namena ustanavljati proti njim neko fronto. Tudi njim so odprta vrata, če bi mogli zapostaviti svoje strankarske koristi in spoznati, da v dobi sovražne okupacije krvavo teroriziranje neoboroženega naroda koristi samo sovražniku.«

Zdi se, da od tedaj do septembra 1943 komunisti niso pokazali pripravljenosti za sodelovanje; toda kljub temu je »koncentracija narodnih sil« predlagala nenapadanje partizanov in skupen boj proti Nemcem. Na delu slovenskega ozemlja, kjer tedaj ni bilo okupatorja, se je namreč že razvijala prava državljanska vojna. V prepričanju na sodelovanje komunistov sta stotnik Cerkvenik kot poveljnik Turjaka in kaplan Malovrh kot predstavnik Slovenske zaveze prepričala velikolaškega župana Paternosta, da je 10. septembra začel pogovore s partizani o skupnem nastopu proti Nemcem.

Toda tedaj so zaradi sodelovanja italijanskega topništva s partizani že padle četniške Grčarice in sledil je partizanski ultimat Turjaku za brezpogojno predajo. Partizani torej niso bili pripravljeni sprejeti nobenega sodelovanja. Do resnega spopada je prišlo že 12. septembra na cesti Raščica–Turjak, ki pa so ga vaški stražarji odbili in se nato umaknili v grad. Poveljniki gradu niso bili enotni glede njegove varnosti: vojaško izobraženi so opozarjali, da v primeru obkolitve in topniškega napada grad ne bo vzdržal, drugi pa so se zanašali na debele grajske zidove in fantazirali o slovenskem Alcazarju. Skoraj polovica branilcev je tako še pred obkolitvijo odšla na Zapotok in naprej proti Ljubljanskemu barju in Ljubljani, druga polovica pa je tudi kasneje, ko se niso več zanesli na varnost gradu, zavlačevala odhod toliko časa, da ni bil več mogoč. Pri tem se je izgovarjala na številne ranjence in civiliste, ki bi zares oteževali preboj.

Partizanski napadi so se iz dneva v dan stopnjevali. Obroč okrog gradu se je ožil in med napadalci so se pojavili italijanski tanki in topovi z izkušenimi upravljalci. V sredo, 15. septembra, so težke mine tako rekoč zasule grad. Velik del strehe je bil v tistem bombardiranju uničen, toda branilci so vztrajali. V četrtek popoldne je v grad prišla skupina žensk, ki so jih partizani nabrali na polju in po domovih, da bi branilce prepričevale za predajo. Zgodilo pa se je nasprotno: povedale so jim o dogodkih v Grčaricah in spodbujale k nadaljevanju obrambe. Z ženskami so se vtihotapili v grad gostilničar Prajer in trije študenti, ki so se izdajali za partizanske dezerterje, v nahrbtnikih pa prinesli vrvi in kasneje omogočili vstop v grad.

Do odločitve je prišlo v nedeljo, 19. septembra. Že zjutraj je italijansko topništvo začelo iz neposredne bližine obstreljevati severno stran gradu, kjer je bilo skladišče municije. Od nekod so privlekli težko 149-milimetrsko havbico, ki je pravzaprav odločila padec gradu. Topovski in minometni ogenj je trajal štiri ure. Granate so odprle del grajskega zidu in skozi to odprtino so vdrli partizani. Skupina, ki je zlezla na stolp, je streljala po branilcih na položajih. Eksplodiralo je skladišče municije, ogenj se je širil, primanjkovalo je vode oziroma niso mogli do nje; nekaterim so popustili živci in so zahtevali predajo. Oficirji so menili, da bodo s predajo rešili borce in ranjence, nje bodo pa itak pobili.

Iz gradu so se v nedeljo, 19. septembra, pokazale bele zastave. Ura je kazala dvajset minut čez eno. Streljanje se ni poleglo, dokler niso prav pred grajska vrata zapeljali italijanski tanki. Velik tank je top in strojnico obrnil proti vhodu. Ko so videli, da se bodo legionarji res predajali, so se približali tudi partizani: dva s strojnico sta stala poleg tanka in izza zidu so gledale brzostrelke. Iz tanka je od časa do časa pokukala italijanska čepica: »Hitro, hitro! Kdor pride z orožjem bo ustreljen!« Legionarji so stopali po klancu navzdol. Ob poti je bila straža z naperjenimi strojnicami. Šele pod klancem so jih ustavili in med zmerjanjem začeli vezati. (Po brošuri Turjak, Ljubljana 1944; S. Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945, 1. del, str. 335)

Prešernova brigada je v svoj operacijski dnevnik zapisala, da je bilo na Turjaku 695 ujetnikov. Za njim sta to število povzela tudi Petelin in Strle. Odsek za propagando glavnega štaba je v dnevnem poročilu z dne 20. septembra 1943 število ujetnikov takole navedel: »V naše roke je padlo cca 700 ujetnikov, med njimi 60 duhovnikov in vojaških poveljnikov.« V Velikih Laščah so že v nedeljo pred Prhajevo gostilno postrelili devet poveljnikov. Naslednji dan dopoldne so odbrali še petdeset ujetnikov in jih postrelili v gozdu nad velikolaško železniško postajo, med njimi zdravnika dr. Kožuha in sodnika dr. Zalokarja.

Ob vdaji Turjaka je bil dr. Kožuh pri ranjencih, ki so jih partizanski bolničarji prenesli iz ambulante v gradu v niže ležeče gospodarsko poslopje, kjer sedaj stoji lovski dom. Ne vemo, kako so ga ločili od njih in priključili dolgi navezi ujetnikov za Velike Lašče. Verjetno so tedaj odšli iz bolniške sobe tudi nekateri bolničarji in lažji ranjenci, saj viri navajajo, da je bilo ob vdaji 36 ranjencev, ki so morali priti oziroma se priplaziti do praga poslopja, kjer so ležali. Pomorjene ranjence so z lojtrskim vozom prepeljali na turjaško pokopališče. Ljudje so si zapomnili, da je od voza tekla kri. Pokopali so jih še isti dan v dve jami. Za praznik vseh svetnikov 1943 so svojci na grobove skrivaj prinesli cvetje. Februarja 1944 so Škocjančane in bogoslovca Breznika pokopali na škocjansko pokopališče. Tam počivata tudi ranjena in nato umorjena bogoslovca: Matevž Krmelj iz Škofje Loke in Jože Logar iz Vodic. Vsi trije so se umaknili v Ljubljansko pokrajino pred nemškim okupatorjem, potem pa tu umrli od domače roke.

Med turjaškimi ranjenci je bil umorjen tudi France Kadunc, ki je poskušal pregnati napadalce iz razvalin grajskega stolpa, in še nekaj Dobrepoljčanov. 16-letni Jože Grm iz Zagorice sploh ni bil pri vaški straži, ampak so ga pritegnili fantje, ko so mimo njihove hiše šli na Turjak. Njegova sestra Tončka je za knjigo Dobrepoljska Hirošima napisala prispevek z naslovom Turjaški ranjenci: »Pridrvel je komandant na konju in zavpil: ‘Vsi ven! Začni streljati!’« Rabelj je oholo razkoračen stal pred njimi in vsakega ustrelil v glavo, da je padel pred prag. Težji ranjenci so se priplazili, kakor so vedeli in znali, nekateri so dobili strel tudi v ležečem stanju. Kup mladih trupel, skoraj samih najstnikov, so potem naložili na lojtrski voz. Kri je tekla po poti, ko so jih peljali na pokopališče … Spomladi so prišli svojci z vozmi in krstami in jih odkopali. Bili so taki kot zemlja in glav skoraj niso imeli …« (Dobrepoljska Hirošima, str. 157)

Med partizani v Velikih Laščah je bil tedaj tudi teolog in pravnik dr. Jože Brilej, ki je gotovo poznal konvencijo o ranjencih, pa ni vzel v bran niti dr. Kožuha, ampak dopustil, da so ga razporedili v skupino za ustrelitev v Jamnikovem gozdu.

Mar je bil kruti poboj 28 ranjencev na Turjaku potreben za zmago nad branilci, ki partizanov niso napadali, ampak so se samo branili. Samo branile so se posadke vaških straž v Novi vasi, Begunjah pri Cerknici in Pudobu, kjer je partizanom od začetka napada pomagalo italijansko topništvo. Omenjene postojanke so se razmeroma hitro predale, zato streljanja ranjencev tam ni bilo, pač pa so na primer v Pudobu 14. septembra po celonočnem hudem boju partizani postrelili devet branilcev gasilskega doma, ki so se zanesli na obljube o amnestiji in niso odšli s 23 soborci pod vodstvom poveljnika Franca Kremžarja v uspešen izpad, ampak so se predali napadalcem.

V Novi vasi na Blokah je precej močna posadka vaške straže, ki se ji je pridružila še vaška straža iz Loškega Potoka, po nekaj italijanskih topovskih strelih izobesila belo zastavo. Tedaj so v vas prišli Edvard Kardelj, komandant Franc Rozman – Stane, Ivan Maček – Matija, Dušan Kveder – Tomaž in verjetno še kdo. Takoj so iskali župnika Antona Hrena. Ko so ga našli oziroma se je javil sam, so ga po hitrem postopku obsodili na smrt in ustrelili. Izmed predanih branilcev so izdvojili »nevarne« in jih kasneje odpeljali v kočevske zapore, druge pa vključili v svoje enote. Podobno se je 14. septembra zgodilo po nekajurnem topovskem obstreljevanju Begunj, ko se jim je javil poveljnik ing. Jože Vojska, ki se je skušal skriti. Med drugimi so tedaj takoj zaprli učiteljico Anico Drobnič, župnika Viktorja Turka, ing. Jožeta Vojsko ter trgovca Matičiča in jih kmalu prepeljali v kočevske zapore, kjer so bili Notranjci skupaj v veliki sobi med sedemdesetimi zaporniki – Anica Drobnič je bila med njimi nekaj časa edina ženska. Njo je potem zasliševalo in na smrt obsodilo območno vojaško sodišče v Ribnici, obsodba pa je bila izvršena 15. oktobra 1943 v jelendolskem gozdu. Približno po enem letu 3. oktobra 1944 so v Jelendolu, zahodno od ceste Dolenja vas–Grčarice odkopali tri množične grobove, v katerih je bilo 119 žrtev. Izkop je opravil oddelek ribniških domobrancev pod nadzorstvom posebne komisije iz Ljubljane. Zbralo se je tudi precej svojcev pogrešanih. Iz prvega groba so dvignili 38 moških trupel, iz drugega 55 moških in dve ženski, nazadnje pa v mali dolinici odkopali še tretji grob, v katerem je bila poleg 23 moških tudi Anica Drobnič. Prepoznala jo je sošolka Mimi Petelinova. Komisija je sestavila poseben zapisnik, ki so ga podpisali vsi člani in sta ga nekaj dni kasneje objavila tudi Slovenec in Slovenski dom. Pogreb 119 jelendolskih žrtev je bil v Hrovači pri Ribnici 4. oktobra 1944.

2.1.4. Odhod škofa Rožmana, začetek nove oblasti v Sloveniji in vračanje domobrancev v Titovino

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman je 5. maja 1945 dobil uradno vabilo salzburškega nadškofa dr. Rohracherja, naj pride v Celovec, kjer tedaj še ni bilo Angležev. Prišli do 8. maja 1945 in seveda že vedeli, da Tito zahteva južni del Koroške, Julijsko krajino in Trst. Nekaj ur pred njimi je manjša partizanska enota po Celovcu razširila letake, da jugoslovanska vojska prihaja osvobodit deželo in zagotovit svobodo ter demokracijo v okviru nove Jugoslavije. Britanci so takoj po prihodu odstranili partizanske letake in razglasili, da je Koroška pod njihovim nadzorom. Ker je bil Tito njihov zaveznik, so bili v nerodnem položaju, ko so začeli prihajati še domobranci; ti so morali pri dravskem mostu oddati orožje. Večina domobrancev je prišla v Vetrinj 13. maja, okoli šest tisoč civilistov pa delno že prej. Glede števila domobrancev so ocene različne, večinoma se vrtijo okrog dvanajst tisoč. Vrnimo se sedaj k zgodbi škofa Rožmana.

Po posvetu s stolnim kapitljem, ki je škofovo potovanje odobril in mu za spremljevalca določil kanonika dr. Kraljiča, sta še isti dan odpotovala. Škof je sicer računal, da se bo kmalu vrnil, vendar ni zapiral oči pred morebitnimi težavami, ampak je hotel, da bi bile zadeve na škofiji kar se da urejene. V času njegove odsotnosti naj bi škofijo vodili člani kapitlja po kanonični starosti. Prvi je seveda bil na vrsti generalni vikar Ignacij Nadrah, ki je to sprejel in celo predlagal, naj bi škof in kanonik Kraljič šla do papeža. Za 16 bogoslovcev 6. letnika je pripravil dokumente o diakonatu, po katerih jih je lahko katerikoli škof posvetil v duhovnike ljubljanske škofije. Kljub prizadevanju takratnega semeniškega vodje Antona Vovka, da bi vsaj nekatere odvrnil od odhoda v tujino, se je vseh 16 že naslednji dan peš odpravilo v Celovec. Z njimi je šel tudi profesor dr. Odar in na izposojenem samotežnem vozičku so peljali osebno prtljago in nekaj knjig. Prvi povojni letopis ljubljanske škofije iz leta 1959 piše, da je leta 1945 odšlo v tujino 185 škofijskih, 66 redovnih in 24 lavantinskih (verjetno beguncev pred Nemci) duhovnikov. Generalnega vikarja dr. Nadraha so zaprli že 13. junija. Menda so ga obtoževali »služenja« škofu Rožmanu, govora na pogrebu dr. Lamberta Ehrlicha, ki ga je začel z latinskim citatom: »Glejte, kako umira pravični in nam jemljejo pravične može, a nihče ne žaluje.« Nadrah je ostal v zaporu okrog 12 tednov. Ven ga je spravil kanonik Volk s svojo spretnostjo in poročanjem v Rim ter nunciju. Po nekem poročilu je notranjemu ministru nekoč rekel: »Ali vas ne bo sram, če bo umrl v zaporu?« Ko sta Nadraha po prihodu iz zapora na domu obiskala novi generalni vikar in škofijski tajnik, je semeniški vratar zvečer na sestanku kvarta menda opozoril: »Bodimo pozorni – višja duhovščina se spet zbira pri Nadrahu.«

Omenili smo, da je šestnajst bogoslovcev 6. letnika, ki so bili tik pred novo mašo, pod vodstvom profesorja dr. Odarja odšlo v Celovec. Eden od njih je bil Vinko Žakelj, kasnejši slovenski izseljenski duhovnik v Belgiji. Škofija še 25 let potem ni imela toliko novomašnikov kot tisto leto v tujini. Največ jih je posvetil škof Šarič. Škof Rožman je tedaj posvetil samo Vladimirja Kozino v Anrasu na Tirolskem, in to na nedeljo Svete Trojice, 27. maja 1945, ko je Vinko Žakelj v vetrinjski Marijini cerkvi že pel novo mašo. On in več drugih so bili posvečeni pri sv. Emi v Krki na Koroškem. Ni bilo visokih mlajev in pritrkavanja kot doma, bila pa je posebna milost, da so bili pri novi maši tudi rojaki – domobranci in drugi begunci. Pri Žakljevi novi maši so bili štirje njegovi bratje domobranci in sestra Anica, žena domobranskega poročnika, poleg več sorodnikov in sovaščanov – domobrancev oziroma beguncev. Po vsej verjetnosti vsi ti svatje v vojaških ali skromnih civilnih oblekah niso slutili, da bodo v naslednjih nekaj dneh s prevaro vrnjeni partizanom v mučenje in smrt, da bo novomašnikova sestra Anica ena izmed tistih žena, ki jih je plavi minibus neke junijske noči pripeljal s Teharij v Brnico do Pustove domačije in je morala – morda celo bosa – prepešačiti strmi kolovoz na Hrastniški hrib, kjer se je ob z rudarskimi svetilkami osvetljenem jašku končala njena mučeniška pot. Ali njo in še kako sopotnico lahko primerjamo s sodraško učiteljico Ivanko Škrabec, ki je pred smrtjo napisala pismo svojemu nerojenemu otroku. Naša Anica takega pisma ni mogla napisati, vsiljuje pa se nam vprašanje, kaj je mislila na tisti, zanjo in za njene sotrpinke pretežki poti, saj najbrž ni mogla samo moliti: na kak trenutek komaj odpete bratove nove maše ali morda na otroka, ki ga nikoli ne bo vzela v naročje, da bi ga umirila in utišala njegov jok?

Sedaj, ko poznamo nekaj več podatkov, se bomo mogoče bolje znašli v zmedenosti, ki je tedaj vladala na Koroškem in se je spremenila v grozo, ko se je zvedelo, da Angleži vračajo domobrance v Titovino, in jo je izrazilo dekle – begunka, ki je vzkliknila: »Joj, a ne bo že sodni dan!« Na kratko bomo povzeli članek Jožeta Mejača, domobranskega kurata, iz 55. številke Zaveze. Duhovnik lazarist, rojen leta 1915, je januarja 1945 postal kurat novoustanovljenih domobranskih postojank Mengeš, Komenda in Mekinje ter hkrati župni upravitelj teh župnij in hišni duhovnik šolskih sester v Mengšu. Vsak dan je maševal najprej pri sestrah v Mengšu, nato pa še v eni omenjenih župnij ali izjemoma tudi na podružnici, v nedeljo je imel mašo s pridigo v vseh treh župnijah, poleg tega pa opravljal vsa druga duhovniška opravila. Posebno težke so bile zanj nedelje: najprej v Mengšu spovedovanje, ob sedmih maša in nato v uniformi domobranskega poročnika s kolesom v Komendo. Tam spovedovanje, kolikor je bilo časa do maše ob devetih, nato pa v Mekinje. Pri tem pa ni smel ničesar zaužiti od polnoči, dokler ni opravil tretje maše v Mekinjah. Naj govori naprej devetdesetletni duhovnik Mejač sam. Njegova pripoved se začne ob odhodu domobrancev na Koroško: »Po mojem smo iz Mengša odhajali 10. maja, domobranci peš, jaz pa s kolesom. 12. maja je bil most v Borovljah odprt in pred prehodom smo oddali orožje. V Vetrinju smo se organizirali. Nastala je divizija s polki in vso formalnostjo poveljstva: 4. polk – gorenjska vojska s poveljnikom Antonom Mahletom, 3. polk z Ignacijem Kunstljem, 2. polku je poveljeval Vuk Rupnik, 1. polku pa Emil Cof. Udarni bataljoni so bili predvsem v 1. polku: stiški, šentviški in višnjegorski. V 3. in 4. polku so bili predvsem domobranci iz posadnih čet. Nekaj dni pred vračanjem sem bil iz Gorenjskega polka prestavljen v 1. polk in zato ostal živ, kurat Remškar pa je z gorenjskimi domobranci odšel v smrt in verjetno leži v Rogu. V nedeljo, 27. maja, sta šli na pot tehnična četa in redarstvena policija, v ponedeljek, 28. maja, pa Gorenjski polk. Že tega dne zvečer so se čuli glasovi, da nas morda vračajo Titu. Najhuje je bilo v torek zvečer, 29. maja, ko smo oficirji pripravili srečanje z večerjo. Kmalu se je začela razprava o tem, kam nas vozijo. Najbolj zaskrbljen je bil kurat Jakob Mavec. Neprestano se je vračal s svojimi dvomi in prekinjal pogovor. Kako prav je imel. Naslednji dan je šel na pot s skupino, v kateri je bil Rupnikov bataljon. A tega dne je poveljstvo že resno dvomilo. Transport je na tovornem vozilu zasledoval Franc Šega in od daleč opazoval predajo na pliberškem kolodvoru. Ne vem, kako da ni vodstvo prej odkrilo, kam nas vozijo. Saj so poskušali, a niso šli do konca. Oh, ti Angleži. Kaj je rekel general Murray našim, ko so ga šli vprašat, kam gremo: ,Imam povelje, da vas pripeljem v določenem času do določene postaje, vas tam naložim na vagone, cilji mi niso znani.’ Zakaj ni povedal resnice? Naši so to sprejeli kot odgovor, da gremo nekam na varno. A v sredo, 30. maja, popoldne se je izvedelo za prevaro. Vrnil se je dr. Janež, ki je dva dni prej pobegnil s postaje v Pliberku. Sklicali naj bi zbor politikov in višjih oficirjev. O tem so mi pravili kasneje. Ko sem se vrnil v taborišče, je bila že noč. Najprej sem šel k našim in naletel na očeta. V Vetrinj je namreč prišla vsa naša družina, razen mame, ki je ostala doma. Brat Franjo je bil poveljnik čete v višnjegorskem bataljonu, Miha pa njegov vojak. Grem do domobranskega štaba. Pred poslopjem je bila angleška straža. Spustili so me notri. V eni od sob dobim polkovnika Milka Vizjaka, ki se je odpravljal spat. Vprašal sem ga, kakšen je položaj in kaj nam je storiti. Odgovoril mi je: ‘Nič ne morem, sam sem ujetnik. Saj ste videli stražo pred hišo. Edino, kar morem narediti je, da vas odvežem od prisege.’

Česa takega nisem pričakoval. Smešno se mi je zdelo, kakor je bilo hudo. Svet se podira, vse je izgubljeno, gre za rešitev življenj, ta človek pa fantazira o prisegi. Vprašal sem: ‘Ali je to vse, kar mi lahko svetujete?’

‘Da, na žalost, to je vse. Nimam nobene avtoritete, da bi mogel kaj odločati.’

Zamahnil sem z roko in odšel. Zunaj je močno deževalo. Ko sem se vračal k našim, sem videl žensko, ki je stala čisto na odprtem polju, z otrokom v naročju, imela je dežnik, otrok je jokal, ona pa je bila nepremična kot kip.

Šel sem v svoj šotor in nemirno spal. Zjutraj ob 6. uri sem šel v cerkev in maševal v stranski kapeli. Cerkev je bila polna in neki duhovnik je že pridigal pri glavnem oltarju tako zmedeno, da je ljudi še bolj vznemiril. Ko sem končal, sem odšel v vojaško taborišče – ter ukazal trobentaču, naj postroji bataljon. Stopil sem pred fante in povedal, da domobrance Angleži vozijo Titu. ‘Preoblecite se in pomešajte med civiliste. Rešimo, kar se rešiti da.’

Zaslišali so se glasovi: ‘Kje pa so oficirji? Ko bomo v Italiji, bomo sami izbrali oficirje izmed nas.’

Zdi se, da se ti niso zavedali resnosti položaja. Drugi spet so govorili: ‘Kamor so šli drugi, gremo pa še mi.’

Še sem jim prigovarjal, nato pa rekel: ‘Če tako mislite, vam lahko pomagam samo še, da vam dam splošno odvezo. Ne vem, kaj se bo zgodilo z nami, vem pa, da smo v nevarnosti.’ Nikogar ni bilo, ki bi nasprotoval, in vsi so pokleknili. Izgovarjal sem besede, jasno in glasno, da so vsi slišali: ‘Jaz vas odvežem …’ Ko so vstali, sem se poslovil od njih in šel iskat civilno obleko. Potem sem bil najprej dušni pastir v Wolfsbergu. Tistega dne, ko sem spoznal, da sem ostal živ po čudnem spletu okoliščin, sem sklenil: ‘Ne bom si izbiral, ampak sprejemal, kamor me bodo poslali. Vzel bom tisto, česar drugi ne bodo hoteli.’«

Na Marijin praznik, 8. septembra letos, je papež Frančišek obiskal misijonarja Petra Opeko oziroma Akamasoo na Madagaskarju. V času Opekovega bogoslovnega študija v Argentini je bil sedanji sveti oče namreč njegov profesor. Marsikomu se bo zdelo neprimerno, če vprašamo, ali sta kot znanca spregovorila kako besedo tudi o očetu Alojzu, bivšem domobranskem podčastniku, ki mu je leta 1945 uspelo pobegniti s strme poti iz Brnice na Hrastniški hrib. Verjamemo, da sta jo, saj je papež blagoslovil kapelo sv. Družine, pri gradnji katere je sodeloval tudi oče. Po osamosvojitvi je oče nekajkrat obiskal domovino in s Tinetom Velikonjo obiskal tiste kraje ter skušal podoživeti tudi pot na Hrastniški hrib v noči na 8. junij, ko mu je uspelo pobegniti. Naj tukaj navedemo v skrajšani obliki del pripovedi Petra Opeke, ki jo je dr. Velikonja objavil v Zavezi št. 46 na straneh 40 in 66. Še prej naj povemo, da je pri tistem sprehodu po Hrastniškem hribu Opeka opazil precej zapuščeno kapelico žalostne Matere Božje in se mu je porodila misel, da bi jo obnovil v zahvalo za svojo rešitev. Ko se je natančneje pozanimal o tem, je takoj sprevidel, da bo pri tem veliko težav, zato sta se dogovorila s sinom, da mu bo dal sredstva za postavitev kapele sv. Družine v Akamasoi.

Pa prisluhnimo sedaj pripovedi Alojza Opeke, ki se začne v noči na 8. junij z odhodom s Teharij: »Zvečer ob desetih sem prišel na vrsto tudi jaz. Klicali so s seznama. Vstal sem. Najprej so mi slekli bluzo, nato pa me zvezali. Blizu izhoda je stalo tnalo, na njem pa sekira, s katero so sproti sekali žico za vezanje. Zvezali so me zadaj na zapestju. Na vrsto je prišel prijatelj Jože Turšič, Kocjanov iz Bezuljaka, mlad mož, komaj poročen. Ko so zvezali tudi njega in postavili zraven mene, so naju zvezali skupaj na zapestjih tako, da sva si kazala hrbet. Povedal sem že, da so bili tovornjaki majhni, verjetno nemški. Tisti, kamor sva se vzpenjala midva, je bil samo meter visoko ograjen z deskami. Loputo zadaj so odprli in na tovornjak kot most ali lestev položili stara vrata, nato naju s puškimi kopiti spehali nanj. Na srečo sva bila midva med prvimi gori, da sva se lahko stisnila v kot. Natlačili so nas, da je bila groza. Ko so vrata odstranili in zaprli loputo, smo se morali prešteti na glas. Bilo nas je 44, pa še partizan z brzostrelko zadaj in eden spredaj, ki je sedel na strehi kabine, noge pa opiral na moja ramena. V kabini sta bila poleg šoferja še dva vojaka. Okrog enajste ponoči smo se odpeljali.

Bila je polnoč, ko smo se ustavili v dolini na osamljeni kmetiji. Tokrat sem vedel samo to, da morajo biti nekje blizu Trbovlje. Za Hrastnik še nisem slišal. Zdaj šele vem, da smo prišli na Pustovo kmetijo, k Pustovi kapelici, potok, ki je žuborel pod nami, je Brnica. Naš kamion, ki je bil prvi v koloni, je ustavil skoraj pred visoko hišo, za katero sem kasneje ugotovil, da je kozolec – toplar. Ravno ko smo se ustavili, smo videli obračati na travniku nad kmetijo mali avtobus modre barve, s katerim so vozili civiliste. Obšla me je zla slutnja in sem rekel Turšiču: ‘Ista usoda čaka civiliste kot nas domobrance.’

Morali smo skakati na tla. Pri kamionu so čakali trije, štirje s koli. Ko smo skakali doli, so nas mlatili. Potlej so nas dali sedet v treh vrstah na vrt. Lune ni bilo videti, ker jo je zakrival visok hrib pred nami na jugu, pravite, da Kovk. Partizani so bili Štajerci, samo njihovo govorico je bilo slišati, vsi zelo mladi. Slekli so nas in nam sezuli čevlje. Meni so hlače ostale, ker sem bil na terenu in so bile strgane, pa tudi srajca mi je ostala, drugega pa nič. Že na kamionu mi je uspelo, da sem se razvezal. Ko smo skakali dol, so me odkrili. Začeli so kleti, saj drugega tako nisi slišal, me spet zvezali in dali sedet nazaj. Ni mi dalo miru in sem se spet skušal razvezati. Šlo je, da pa bi skočil, se ni dalo, ker so bile vsepovsod naperjene brzostrelke. Že ob prvem koraku bi bilo po meni. Ko smo na povelje vstali, so opazili, da sem spet razvezan. Odgnali so me malo vstran od naše skupine, kakih deset je bilo okrog mene in bil sem prepričan, da me bodo kar tam potolkli. Mimo je prišel komandant ali komisar, in ko je zvedel, kaj se dogaja, je zarohnel: ,V samih gatah sem pred vami bežal. Zvežite ga bolj trdno, pa v roke mu svetite, da se ne bo več razvezal.’ In so me res s telefonsko žico, več kot desetkrat okrog vsake roke, pa še Jožeta zraven.

Potem so nas gnali navzgor ob spodnji strani kozolca in naprej v hrib. Ko smo bili čisto blizu kozolca, sem videl tam velik kup domobranskih oblek. Ves čas se je slišalo streljanje, visoko v rebrih malo proti vzhodu. Vso pot so mi svetili v roke, prvi stražar ob strani, drugi za nama. Vsakemu paru so namreč določili za spremstvo dva stražarja. Streljanje je bilo čedalje bližje, med nami pa je bilo vse tiho, nihče še tako prebutan ni zinil besede. Molili smo in se pripravljali. Vedeli smo, kam gremo. Na sedlu smo zavili desno v reber in prišli blizu kraja, kjer so streljali. Kar na rebri so nas polegli. Jaz bi bil pri prvih na vrsti. Zdaj ali pa nikdar več, sem si mislil in začel z vso močjo, ki sem jo še imel, rahljati vezi. Telefonska žica se je raztegnila, izvlekel sem desno roko in jo sprostil, z levo sem pa še bil privezan na Jožeta. Padlo je povelje, naj vstanemo. Šele takrat so opazili, da sem se spet razvezal. Stražarja sta se vrgla name, toda še sem imel moči, da sem se boril, sprostil še levo roko in zaklical prijatelju: ,Jože, skoči!’ Roki je imel sicer še zvezani, mene pa je bil rešen. Samo stal je, kot da bi bil kamen v njem. Poskušal sem uiti, pa se ni dalo, ker sta me oba tiščala, kot bi me imela v kleščah. Dvignil sem pesti in oba udaril po nosu, prav tako tretjega, ki je prišel na pomoč, skočil in takoj padel na tla. Usuli so se streli kot dež, vendar previsoko, ker sem bežal skoraj leže med grmovjem in po visečem terenu. Priplazil sem se do neke pšenice in po njej – v prostost. Po devetih dneh in nočeh sem prišel domov. Dobili smo se tudi z drugimi v Otavah, na Kožljeku in po drugih sosednjih vaseh. Povedal sem, kaj se dogaja in da so domobrance ter civiliste po goljufiji vrnili s Koroške ter skoraj vse pobili.«

2.1.5. Zaključek

Kaj naj rečemo za zaključek zapisa, kjer se mešajo osebni spomini z večjimi zgodovinskimi dogodki? Ali je to potrebno? Ali ne bi bilo prav, da bi se bolj poglobili v vetrinjsko prevaro in kaj več povedali o tem, saj marsikdo še danes, tri četrt stoletja po njej, ne more razumeti, kako je do tega prišlo, in vidi vzroke predvsem v nesposobnosti in premajhni zavzetosti domobranskega vodstva. Ali ni nekaj podobnega čutil tudi domobranski kurat Jože Mejač v četrtek, 30. maja? Po vrnitvi dr. Janeža iz Pliberka, ki je pobegnil, tako rekoč tik preden so ga zaprli v živinski vagon za odhod v Jugoslavijo, se je v Celovcu razvedelo, da cilj domobranskih transportov, ki so odhajali z bližnjih postaj, ni Italija, ampak partizanska morišča v Sloveniji. Kurat Mejač je bil zaprepaden, ko je na domobranskem štabu slišal polkovnika Vizjaka: »Nič ne morem, sam sem ujetnik. Edino, kar morem, je, da vas odvežem od prisege.«

Svet se podira, gre za rešitev življenj, ta pa fantazira o prisegi! Tudi ko je kurat naslednji dan nastopil pred postrojeno četo, ga mnogi domobranci niso razumeli in govorili: »Kamor so šli drugi, gremo še mi!«

Kurat verjetno ni vedel, kaj je že 8. decembra 1943 zapisal v ZDA odrinjeni diplomat msgr. Franc Gabrovšek: »Danes očividno podpirajo Tita vsi: Rusi, Angleži in Amerikanci. Koliko vedo ti angleški konservativci, kaj počno pri nas komunisti? Tako imamo sedaj dejansko povsod sovražnike. Angleški minister Law je baje danes izjavil, da angleška vlada podpira partizane, ker se bore z Nemci. V resnici pa jih podpira, ker se boji Rusije. In morda se da preslepljati po ruski propagandi in po svojih tajnih agentih, ki so levičarji. Kam in kako se bo to razvilo? (Gabrovškov dnevnik, str. 58)

O vračanju enajst tisoč domobrancev smo tukaj navedli samo del pripovedi Alojza Opeke, ki se je v noči na 8. junij 1945 rešil z znane poti na morišče na Hrastniškem hribu in nato prek Italije končno prišel v Argentino. Njegov sin Pedro (Peter) je postal duhovnik in kot lazarist odšel v misijone na Madagaskar. Deloval je oziroma še deluje med smetiščarji glavnega mesta Atananarive, kjer je ustanovil naselje Akamasoa, ki ga je pred kratkim obiskal papež Frančišek in tam blagoslovil kapelo sv. Družine, kot smo že povedali.

Prav bi bilo, da bi sedaj kaj rekli še o drugih rešencih, na primer o Ludviku Zajcu, Francu Kozini in Antonu Dejaku, treh rešencih iz kočevskih brezen, o katerih je tudi napisana knjiga Ušli so smrti, toda naš tokratni zapis gre h koncu; pred pripravo naslednje številke bomo morda imeli podatke o Macesnovi gorici, kjer so se končno začela izkopavanja in kjer je, sodeč po dosedanjih raziskavah, največ domobrancev. Upamo, da bo tedaj laže napisati boljši zapis o genocidu nad toliko tisoč Slovenci, za katerega so tedaj potrebovali le dobrih deset dni. Samo pomislimo, kakšna organizacija je bila potrebna, da je vse gladko teklo, in koliko ljudi je bilo pri tem zločinskem podvigu udeleženih.

Danes pa čisto na kratko – za osvežitev spomina – nekaj podatkov o nekdanjem domobranskem pokopališču na Orlovem vrhu blizu ljubljanskega gradu. V tem zapisu smo omenjali vaško stražo v Šentjoštu nad Horjulom, ustanovljeno 17. julija 1942. Že ime pove, da so bile to manjše, vaške enote za samoobrambo domačih vasi, zato so tudi pokope eventualnih padlih tedaj opravili na domačih pokopališčih. Z ustanovitvijo Slovenskega domobranstva so bili formirani udarni bataljoni, ki so bili stacionirani po raznih krajih, sestavljali pa so jih fantje iz različnih koncev Slovenije, pa tudi v posadkah večjih krajev navadno niso bili samo domačini. Po drugi strani pa je bilo tudi več partizanskih »osvobojenih ozemelj«. Če je določen domobranec padel v drugem kraju, ga niso mogli pokopati v domačem »osvobojenem« kraju. Zaradi tega je nastala ideja o posebnem domobranskem pokopališču na Orlovem vrhu v Ljubljani. Uredili so ga konec leta 1943 in prvi pogreb je bil 9. decembra 1943, zadnji pa 30. aprila 1945. Po naših podatkih je bilo tam pokopanih 147 padlih. Menda so bili med prvimi tam pokopani Šentjernejčani, ki so kot domobranci padli ob partizanskem napadu na Kočevje. Ker so bili v domačem Šentjerneju partizani, so padle tovariše pripeljali v Ljubljano.

Zakaj je bilo lepo urejeno pokopališče na poti novi partizanski oblasti? Po poročanju lista Družina so nemški ujetniki na veliki teden 1947 izkopali 15 trupel medvojnih komunističnih žrtev: profesorja dr. Ehrlicha, bana dr. Natlačena, I. Peršuha, J. Kiklja, F. Župca in drugih. Odpeljali so jih neznano kam. Tudi na Orlovem vrhu so menda ravno tedaj oskrunili pokopališče, izkopali vse pokopane in jih odpeljali. Nikoli se ni izvedelo, kam so jih odvrgli.

Po pisanju škofa Leniča, ki je bil takrat Vovkov tajnik, je tedanji generalni vikar in kasnejši nadškof Anton Vovk na tisto Veliko noč v pridigi govoril o Kristusovem grobu in vstajenju in pri tem dejal: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraji spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.« (Tudi v knjigi L. Ceglar, Nadškof Vovk in njegov čas, str. 179) Spomnimo se tega, ko bomo kdaj na sprehodu čez tisto zaraščeno jaso, kjer ne manjka sprehajalcev in njihovih štirinožnih prijateljev. Če kdo, smo mi dolžni skrbeti za posvečenost kraja mrtvih. Včasih je na to opozarjal križ, ki pa je spet odstranjen.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.