Zaveza št. 113

Z

10. Spominske slovesnosti

10.1. Postavljeni nad zgodovino

Matija Ogrin

10.1.1.

Hrastniški hrib3 je gora, ki je pogoltnila žive ljudi, umirajoče fante in može, tudi žene in dekleta; strašna gora, ki je slišala vzdihe in besede njihove skrajne stiske; strašna gora, ki je vzela vase njihov mrtvaški pot, ki pozna njihovo poslednjo zapuščenost, ki ve za njihove smrtne rane.

Kdo so bili ti fantje in možje? Če hočemo z eno mislijo zaobjeti to, kar so hoteli, se jim najbolj približamo, če povemo, da so ti fantje hoteli predvsem ohraniti slovenski svet, v katerem so se rodili – svet stare slovenske krščanske omike, ki jim je dal življenje: domača kmetija, polja in travniki, kapelice in znamenja, delo, molitev, pesem, in spet delo … in predvsem – domače ljudi. Ko je bil ta svet napaden z revolucijo, so ga ti fantje hoteli ohraniti. Zato so ga morali braniti. Tak je bil njihov čas. Ko so pred komunističnimi likvidatorji branili svoje domače, svoje hiše in vasi, so hkrati z vsem tem branili tudi omiko in vrednote tistega sveta, ki jim je nekoč dal življenje. Tako usoden je bil čas. Da bi v letu 1942 ali ’43 človek lahko ohranil tradicijsko krščansko omiko, namesto da bi pripomogel k strahovladi in tiraniji komunizma, je bil prisiljen v izbire in odločitve, s katerimi je zastavil nič manj kakor svoje življenje.

In drugo, kar ob teh ljudeh tako zelo bije v oči kot nekaj velikanskega, gorostasnega: kljub temu da so bili tako zvesti, jim je usoda namenila nepredstavljivo gorje in nepojmljivo smrt; kljub temu da so v stiski vojnih let sprejeli tako pogumne odločitve, se izpostavili za svoje ljudi in svoje vasi, jim je bilo nazadnje na tem svetu poplačano z največjo katastrofo in bolečino, s smrtjo v črnem osrčju te gore. To, da so bili za pogum in zvestobo, za nekaj dobrega, ti fantje in možje poplačani s takšnim kelihom, jih postavlja nad nas, postavlja jih nad slovensko zgodovino – dotika se z nečim svetim in presežnim.

10.1.2. * * *

H gori, ki je pogoltnila ljudi s tako izjemno usodo, pridejo le posebni ljudje. Tisti, ki prihajamo sem in na podobne kraje slovenske kataklizme, smo vendarle nekoliko posebni ljudje. Posebni in drugačni od večine smo v tem, da nočemo pozabiti na njih, ki so bili tu okrutno pobiti in jih je gora pogoltnila in so jih ljudje pozabili.

Nas, ki prihajamo na Hrastniški hrib in na druge kraje trpljenja po Sloveniji, dela za posebne ljudi dvoje stvari, ki sta posledici volje po spominu, po resnici. Oboje katekizem naše vere uvršča med dela usmiljenja.

Prvo, kar je za naša prizadevanja, za vse naše slovesnosti značilno, sodi med telesna dela usmiljenja: mrtve pokopavati. Vse naše slovesnosti so namreč pogrebne maše za večni blagor pokojnih in za spravo – uveljavitev resnice – med živimi.

Drugo, kar je značilno za nas, še bolj pa je bilo značilno za matere pobitih, za neveste in sestre pomorjenih, pa sodi med najbolj težke in nerazumljive odlomke katekizma: med duhovnimi deli usmiljenja do bližnjega je namreč zapisano tudi: krivico voljno trpeti. To je stavek, ki bi potreboval veliko teološko razlago in ki je sam po sebi skrivnosten. Krivico voljno trpeti. Neznansko trpljenje, ki je zadelo svojce tu pobitih po vojni, je bilo v veliki večini prav to, čeprav se uboge matere, neveste in sestre tedaj niso zavedale: njihovo trpljenje je bilo veliko duhovno delo usmiljenja: krivico voljno trpeti.

Kakor veliko trpljenje naših pobitih tako bo tudi to veliko duhovno delo obrodilo svoj sad ob svojem času. Nemogoče je, da ga ne bi obrodilo. Vera v to nas dela radikalno posebne in drugačne ljudi od večine Slovencev našega časa; daje pa nam tudi notranjo trdnost in svobodo.

10.1.3. * * *

Nekoč je na Hrastniškem hribu stala vas Stari Hrastnik z devetimi kmetijami. Devet je pravljično število in tudi to, kar se je z vasjo zgodilo, je podobno pravljici: rekli bi lahko, da se je vas vdrla v zemljo in da jo je gora požrla. Gora, spodkopana, polna rudniških rovov in jaškov, udrtin in razpok, ki se kdaj pa kdaj ob potresih in hudournih vodah strese, da njen del kot plaz zdrsne in zgrmi v dolino. Nemirna in nevarna gora, polna mrtvih, polna nedolžne krvi. Ta gora je simbol Slovenije. Liberalizem, socializem in komunizem in zlasti praktično brezboštvo, praktično ravnanje, kakor da Boga ni nad nami, vse to je Slovenijo v nemajhni meri spodkopalo, izvotlilo, jo prepredlo s prazninami in razpokami, dokler se ni v revoluciji sesedla, spodsula in pogoltnila vase tisočev, tisočev nedolžnih. To je Hrastniški hrib – simbol vsega, kar nas je Slovence v 20. stoletju doletelo. Vse izgine, vse se vdere v zemljo, gora pogoltne staro vas, le nekaj je še ostalo na površju: kapelica se ni pogreznila, kapelica Žalostne Matere božje, ob kateri je bežal rešenec Lojze Opeka in se zaobljubil, da jo bo obnovil.

10.1.4. * * *

Med temi, ki so na Hrastniškem hribu dotrpeli in v njem izdihnili, so tudi mnogi domobranci iz šentjernejske fare. Prav iz njihove domače okolice se je ohranil tudi majhen, toda dragocen rokopis, ki so ga uporabljali v Gorenjem Vrhpolju, podružnici župnije Šentjernej, sredi 18. stoletja, zato ga imenujemo Vrhpoljski rokopis. Besedilo pobožnosti v tem rokopisu je prepisano iz duhovnih knjig 18. stoletja, na nekem mestu pa ima Vrhpoljski rokopis drugačno besedilo: vsebuje molitveni spomin Jezusovih peterih krvavih ran, kar je motiv, ki je bil nekoč globoko vraščen v slovensko krščansko kulturo. Starejši se gotovo spominjate, da so stari ljudje, ko so kaj prav nujno prosili, rekli: za pet ran Božjih te prosim … Prav gotovo so to ali kakšno podobno molitev poznali tudi šentjernejski in mnogi drugi fantje, ki so končali na Hrastniškem hribu. Takole pravi Vrhpoljski rokopis:

»Gospod Jesu Chriſte, ſ toimi petmi Karvavimi Ranami, katere je tebi na Krishu ta Lubesen prute nam Sturila, … pridi toiem Shlushabnikam hpomozhe, katere si ti s tojo drago Kriujo odreisheu …«

Tako bi lahko rekli, če smemo, da so šentjernejski fantje – in mnogi, mnogi drugi – nesli stare molitve svojih slovenskih prednikov k peterim Jezusovim ranam semkaj, na Hrastniški hrib in h kapelici Žalostne Matere Božje, k jaškom in breznom. Nesli so te molitve, verjamemo, na svojih lastnih telesih, v svojih lastnih ranah in bolečinah. Verjamemo, da se zato nevarni in nemirni Hrastniški hrib kot simbol ne bo dokončno in za vselej podrl ter pokopal Slovence pod seboj; marveč verjamemo, da bo ta hrib govoril svojo mogočno besedo vsakomur, ki išče zdravilno moč resnice.

10.2. Resnično soočenje s temnimi stranmi zgodovine 4

Judita Treven

10.2.1.

Poletni meseci 1942 so bili čas organiziranega komunističnega terorja. To je bil najstrašnejši čas revolucije, ko so množično ugašala življenja pridnih, poštenih, uglednih, naprednih in izobraženih ljudi.

Tu v bližini je Krimska jama začela goltati nedolžne ljudi, tudi otroke, iz bližnje in daljne okolice. Mineva pa tudi skorajda natanko 77 let, odkar se je v Borovnici oz. v njeni bližnji okolici zgodil krut pomor članov dveh družin, tudi otrok, ki je z vso težo legel na te kraje in jih zaznamoval tudi za prihodnje rodove.

Bilo je v nedeljo, 12. julija 1942. Kljub vojni je tisto popoldne bilo mirno. Pri Vičičevih ali po domače pri Minčetovih na Dražici so bili vsi zbrani doma in vladalo je prešerno nedeljsko razpoloženje. Proti večeru je šlo, ko so vsi, tudi mama in stari oče, sedeli pred hišo in se pogovarjali. Nenadoma so odjeknili streli iz bližnjega grmovja, ki so zadeli očeta v desno stran prsi. Oče se je zgrudil, med drugimi pa sta zavladala strah in panika. Streljanje se je nadaljevalo in med poskusom, da bi očetu pomagali in ga spravili v hišo, so streli zadeli še hčerko Ivko. Končno jim je uspelo oba spraviti v hišo in zakleniti vrata. Niso vedeli, kdo strelja, Italijani ali partizani, saj niso nikogar videli.

Oče je že po nekaj minutah, še med streljanjem, umrl. Po dveh urah pa je umrla tudi hči Ivka, čeprav ji je skušal pomagati kirurg v italijanski vojaški ambulanti. Ivka je bila stara komaj petnajst let. Brez očeta in sestrice so ostali še štirje Vičičevi otroci, najmlajši Hieronim je imel le devet let.

Nekaj ur zatem, ko so morilci opravili svojo krvavo rihto pri Vičičevih, so se pojavili še na drugi strani doline, pri hiši ob Belem potoku, kjer so stanovali Lončarjevi: sedeminštiridesetletni oče Franc, mama Frančiška, enaindvajsetletni sin France, osemnajstletna hčerka Mara in petnajstletna hčerka Polda. Vstopili so v hišo, vseh pet članov družine so zastražili v kuhinji, po drugih prostorih pa se je začelo ropanje živeža, obleke in drugega, kar jim je prišlo pod roke. Med nenadnimi obiskovalci so bili tudi domačini. Niso se zadovoljili le z naropanimi stvarmi. Kar v kuhinji so umorili očeta Franca, mamo Frančiško, sina Franceta in hčerko Maro, najmlajšo Poldo pa so porinili v shrambo in jo tam pustili. Ko so odšli, so za seboj zaklenili še vhodna vrata. Polda, edina preživela iz Lončarjeve družine, se je šele čez nekaj časa rešila k sosedu. Strahote tiste noči so jo spremljale vse življenje, o njih ni govorila niti s svojimi bližnjimi, do konca je bila zaznamovana s težko skrivnostjo in bolečino.

Vseh šest žrtev, Vičičeva oče in hči Ivka, ter štirje Lončarjevi, je potem skupaj ležalo na mrtvaškem odru. Pokopali so jih na borovniškem pokopališču.

Ljudem se je takrat izpostavljalo vprašanje zakaj? Zakaj so morali umreti ti ljudje, med njimi tudi otroci?

Potem je prišel konec vojne in še mnogo večja morija, ki je za seboj pustila neizmerno opustošenje, od katerega si nismo več opomogli. In zopet se je izpostavilo vprašanje zakaj? Zakaj je brez sodbe na tako krut način moralo umreti toliko domobrancev, beguncev, tudi žensk in otrok …

Danes nam je približno jasno, zakaj?

Se nam pa postavlja drugačen zakaj?

Zakaj še danes, po 77 letih, nismo kot družba sposobni enoznačno obsoditi teh zločinov in zločincem odkazati njihovega mesta v zgodovini našega naroda?

Kot družba smo pohabljeni. Leta ukazanega molka, laži, prikrivanja in izkrivljanja resnice, indoktriniranje celih generacij itd. so nas pohabila do te mere, da ne zmoremo več pravega uvida v to, kaj je prav in dobro za naš narod.

Pokojni akademik dr. Jože Trontelj je v svojem znamenitem govoru V iskanju izgubljenega sočutja dejal:

»Narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, imajo pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Spoštljiv odnos do pobitih … je kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo, v začetke človeške civilizacije, še iz časov, davno pred staroveškim Sofoklejem in njegovo Antigono. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi.

Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč.«

Borovnica ni preslišala presunljivega krika mrtvih iz desetletja zamolčanih grobišč. Prav borovniški jamarji so dali pobudo za izkop posmrtnih ostankov pomorjenih v Krimski jami ter prevzeli glavnino dela pri izvedbi. To je bilo veliko dejanje ne samo za tukajšnjo okolico, temveč tudi za širši slovenski prostor. Fantje, hvala vam za pobudo in trud. Vaše dejanje je zapisano v zgodovino in tudi grenkoba, ki ste jo bili deležni ob tem, ga ne more skaziti.

Pretresljiv pokop žrtev iz Krimske jame je bilo dejanje človeške civilizacije. Čaka pa nas še tisto težje dejanje, resnično soočenje s temnimi stranmi naše polpretekle zgodovine in posledično njihovo ovrednotenje. Le to bo tlakovalo pot k resnični spravi v našem narodu.

Ob koncu ne morem mimo tega, da današnja spominska slovesnost mineva brez nedavno preminulega našega zvestega in prizadevnega člana, g. Franca Voleka. Njega kot da pohabljenost naroda ni objela. Vedel je, kaj je prav, in neomajno je stal za svojimi načeli, ki jih je uresničeval z obilo volje in energije. Nova Slovenska zaveza se mu s spoštovanjem zahvaljuje za vse dobro, ki ga je storil.

Hvala vsem, ki skrbite, da spomin na te, ki so napisani na farnih spominskih ploščah, ne zamre, hvala vsem, ki prinašate rože in sveče in zanje molite. Bog vam povrni.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.