Zaveza št. 113

Z

1. Studencev močnih, čistih sem željan

1.1. Slovenec – utišan človek

Justin Stanovnik

1.1.1.

Slovenci smo narod dveh spominov. Ali njuna različnost še dovoljuje skupno državo, ali pa je ta različnost tako velika, da nekaj takega, kot je skupna država, izključuje. To je zdaj vprašanje. Seveda obstaja, hvala Bogu, še tretja možnost: ali je interes za skupno državo tolikšen, da bi ponovna interpretacija in ponovna razumetja obeh spominov le omogočili skupno državo.

Spomin, ki ga nosi tradicionalna Slovenija, je v svoji dejanskosti brez dvoma državotvoren; spomin, s katerim prihaja revolucionarna Slovenija, pa kljub bleščeči začetni retoriki te naravne prednosti – da tako rečem – nima, vsaj v taki meri nima. Pogoj, da je pravkar nakazano razliko mogoče postaviti in nanjo pristati, je sprejetje logike, ki jo je razbrati iz gibanja zgodovinskih in naravoslovnih dejstev in življenja samega – dejstev, ki jih mora človek spoštovati, če hoče obstati v svetu, kakršen je. Prav v tem pogledu pa nosilci revolucionarnega spomina izkazujejo neko bistveno dvojnost, ki jim v doseganju zgolj prevratnih ciljev zagotavlja veliko prednost, v spremljanju in razumevanju od narave in zgodovine postavljenega sveta pa slej ko prej pokaže svojo zgodovinsko nekompetentnost in nezanesljivost.

V navedenem ne gre samo za stvari, ki stojijo na papirjih, izražene z določenimi besedami in številkami. Tu gre tudi za stvari, ki jih narekujeta čas in prostor s svojo moralno in zgodovinsko logiko. Ali ni bil pristanek na osamosvojitveni plebiscit leta 1990 kot nekakšen nedokončan stavek, iz katerega je sledilo, da sile, ki so podpisale tiste papirje, spričo njihovega spomina na Hudo jamo, na Macesnovo gorico, na Hrastniški hrib, in tako dalje in tako dalje, niso mogle nadaljevati začetega stavka in umakniti svojih sil iz parlamenta, ki so ga postavile in omogočile politične sile tradicionalne Slovenije? Saj za splošno slovensko občutje ni tako nepremagljivo tuje, da se v življenju včasih sestavijo prizori in scene, ki ne dovoljujejo prisotnosti prav vsakomur, ki bi želel tisti sceni prisostvovati. Ali ni bilo, po vsem, kar se je zgodilo, slehernemu dostopna misel, da imajo primarno, morda celo izključno pravico v slovenskem parlamentu najprej in predvsem mučenci – ljudje, ki so zanj umirali. Toda tu ne moremo polagati na tehtnico samo tistih, ki so dali življenje za domovino in njeno politično zgradbo, tu so bili tudi ljudje z manjšim vložkom.

Koliko pa je bilo Slovencev, ki v boljševiškem polstoletju ne bi kdaj – ali pa pogosto – doživeli muke, da so morali poslušati govore, ki so bili dvakrat žaljivi: ki so najprej žalili besede same, ki so se tam izrekale, se pravi jezik sam, ki je duša narodove duše, posebej pa so bili žaljeni tisti, ki so tam stali in poslušali in vedeli, da smejo samo molčati? Ali bolje, da morajo molčati! Pol stoletja!

Ne gre torej samo za izrekanje predpisanih besednih obrazcev, gre tudi za molk, posebej za pričakovani molk jezikovno kompetentnih bitij, ki ne more trajati, ne da bi puščal za sabo mutacijam podobne spremembe – v praktikantih ritualnega političnega molčanja. Kar zadeva moje védenje, ne tvegamo preveč, če že postavimo tezo, da so posledice takega molka posebej usodne za narodovo kulturo. Kako da ne, saj je jasno, da ob opreznosti, ki spremlja govor, prizadeva nujne fine pomenske odtenke besed in besednih sklopov. Neopazno vstopa v jezik določena nedokončnost in neobdelanost, ki se s trajanjem spreminja počasi in, kar je najhuje, neopazno v določeno barbarstvo. Ker so opažanja takšnega razvoja politično seveda nezaželena, se omenjeni proces odvija bolj in bolj uspešno in avtonomno.

Kaj se zgodi s človekom, ki ne govori – ki ne govori  v pravem pomenu besede? Morda ste opazili, da nisem rabil besede molčeči človek. To sem storil zaradi tega, ker molčeči človek v svoji notranjosti kljub zunanjemu molku v sebi izdeluje stavke. Moral bi reči nemi človek. Ali morda utišani človek. Človek, ki svojih stavkov na noben način ne izdeluje. K temu moramo pripomniti še to, da se v tistem prostoru, kjer bi se to moralo dogajati – izdelovanje stavkov – da se tam počasi, a usodno – za posameznika, pa tudi za govorečo narodovo skupnost usodno – dogaja tisto, kar postaja tudi za posameznika nevarno. Tako se namreč spleta osnovno tkivo totalitarne družbe: namesto da bi v upornem posamezniku nastajala distanca do oznanjevalcev in varuhov obveznih resnic, se v njem počasi in nezavedno oblikuje distanca do sebe. V totalitarni družbi postaja posameznik vedno bolj in vedno večja neznanka samemu sebi.

Tu se mi zdi umestno, da navedem neko misel Václava Havla iz leta 1992. Kar je Havel spoznal, je bilo naslednje: »Groza ubije človeka, ko se mu odkrije, kaj se mu je zgodilo z družbo. Tedaj je bil Havel že toliko časa predsednik Češkoslovaške republike, da je že dobro vedel, kakšnim ljudem je predsednik! Leta in desetletja, ki so omogočala gradnjo boljševiške Evrope, so bila povsod, kjer je napočil njihov čas, tako enaka, da so za tisto polovico Evrope, ki jo je »perverzni um slučaja« dodelil novi ideologiji, uvedla enako »kulturo«. V Sloveniji je odigrala posebno vidno vlogo stara elita, ki je že na začetku polagala pred noge novih nosilcev moči mobilizacijske energije svojih imen. Požrtvovalnost!

Že na Kongresnem trgu je »v imenu vsega naroda« pozdravil »osvoboditelje« Oton Zupančič z mislijo, da je »po težkem in dolgem času oblast spet prišla v neomadeževane in čiste roke«. Potem se je v luči tega spoznanja še velikodušno vprašal, »če naj zmagovalcem spričo te resnice zagotovi zvestobo in vdanost vseh Slovencev in jim izreče obljubo njihove zvestobe«.

Posebno velikopotezen pa je bil Edvard Kocbek, ki je kar iz Beograda, kamor so ga poslali službovat – če bi slučajno prišel k sebi in začel mešati slovenske reči – pozdravil zborovalce na Kongresnem trgu kot predstavnike naroda, »ki je danes prišel na Akropolo, da si tam položi na glavo venec zmagoslavja«. V osvobodilnem zanosu je še izrekel misel, da bo današnji dan ostal kot »vnebohod slovenske besede in slovenskega duha«.

Tako približno je bil videti introitus slovenske boljševiške ere. Nihče od učenih in razgledanih govorcev ni pomislil na vznemirljivo dejstvo ali na katero od brez števila slovenskih analogij, na katere je pozneje opozoril Wolfgang Leonard: »V letih 1936–1938 je bilo v Sovjetski zvezi aretiranih sedem milijonov ljudi – 10.000 na dan,  dve leti vsak dan.«

Tudi to je etablirana in manj etablirana Ljubljana slavila dan na dan. In ko je Josip Broz 26. maja 1945 z balkona Ljubljanske univerze naznanil slovenski genocid, je množica na Kongresnem trgu vzvalovala in zahrumela. Seveda takrat zvečine ljudje še niso vedeli, napoved česa natanko prihaja z balkona; čez nekaj mesecev pa je večina od njih za to izvedela. A čudo prečudno. Nikomur od njih ni prišlo na misel, da bi nekdanje sotrudnike še enkrat povabil na tisti znameniti kraj, da bi tam skupaj zmolili confiteor.

2. Zavezin pogovor

Lenart Rihar

2.1. Dolžnost vseh nas je biti glas zamolčanih ust

2.1.1. Pogovor s prof. dr. Janezom Juhantom

Poznamo vas kot intelektualca, duhovnika, profesorja in nosilca različnih odgovornosti, a nekajkrat ste odstrli tudi že nekaj svoje družinske medvojne zgodovine, zlasti po mamini strani. Od kje izhaja vaš rod?

Moj rod izhaja iz župnije Štanga (po mami oziroma starem očetu) oziroma Prežganja po stari mami, ki me je zelo zaznamovala, po očetu iz Šmartnega pri Litiji, njegov oče pa je bil iz Komende. Stari oče po mami, kmet na domačiji (roj. 1858), se je po posredovanju svoje sestre poročil s 27 let mlajšim 22-letnim dekletom, imela sta šest otrok, najmlajša, Toni in moja mama, sta bila rojena, ko je imel že 61 oziroma 66 let. Kmetija, okoli trideset hektarov, tretjina travnikov in njiv, je služila za preživljanje. Družina je bila zelo verna in pobožna, oče sugestiven za manipulacije. Otroci so ostali doma, razen najstarejše hčerke, druga pa je umrla kot dojenček. Oče je umrl leta 1937 in sinovi so podrli staro hišo, ki je imela vežo, da si lahko v njej obrnil voz, kot je večkrat dejala teta, in sezidali novo.

Kaj pomeni, da je bil en stric ubit pri partizanih?

Ko so prišli Nemci in zasedli Gorenjsko, so zborovali pri sosedu, ki je bil gostilničar, in ta jim je dejal: »Fantje, boste videli, Hitler bo napravil red.« Njegov sin P. je po maminem pripovedovanju nagovoril najstarejšega strica Janka, da sta šla v službo Gestapu, čeprav so doma nasprotovali. Pri drugem sosedu pa je bila postojanka OF ter v župniji še ena pod cerkvijo. Na tem območju je deloval tudi Zdenko Roter, blizu je bila meja z Italijo. Večina župnije je bila pod vplivom OF. Mama je dejala, da smo postali »garjave ovce«.

Drugega strica Tineta – bil je zelo nadarjen, v tridesetih letih je sam izdelal radijski aparat in druge tehnične priprave – so poklicali v nemško vojsko. Ranjen v roko, je prišel na dopust domov in kmalu, 8. februarja 1944, so ga prišli iskat partizani. Tam ni bil dolgo; sotovarišu – domačinu naj bi dejal, da tu ne bo zdržal, in v patrulji sta ga spremljala domačina in ga ob gozdni jasi nad Višnjo Goro ustrelila in (slabo) zakopala. Eden izmed njih se je v gostilni doma pokazal v njegovih vojaških škornjih. Domačinka, poročena tam blizu, je vedela povedati, da so zveri obdelovale njegovo truplo. Poizvedovanje glede groba po letu 1990 je bilo prepozno.

Kakšna je bila usoda strica Janka, preden mu je življenje sklenilo koncentracijsko taborišče Teharje?

Ob koncu vojne je šel z domobranci na Koroško. Tretji stric Toni, ranjeni nemški vojak, se je v Celovcu srečal z njim in skupaj sta šla na obisk k vaščanu, poročenem v Podkraju (Unterbergen). Obema je svetoval, naj se ne vračata takoj domov, a sta šla oba nazaj, Toni sam, Janko z enoto domobrancev na Teharje. V taborišče na Teharjah je po pripovedovanju domačina prišel ponj visoki oficir Ozne iz sosednje vasi J. P.; J. ga je takoj z brzostrelko po glavi skoraj dotolkel, da je obležal v krvi. Sicer so ga tovariši za silo obvezali, a je sledil dokončni obračun. Isti domačin je dejal, da je Janko več ljudi rešil iz zaporov. Po vojni je KLO (krajevni ljudski odbor) v domači hiši zbral krajane in odločal o delitvi domnevno Jankove kmetije. Po pripovedovanju se je sosed, ki je tudi med vojno odločal, že videl kot delni lastnik. Uradnik KLO, ki je vodil postopek, pa je razglasil, da je lastnik stara mama, ne stric Janko in je razpustil zbor. »Z dolgimi nosovi so nekateri odšli na svoj dom,« tako je pripovedoval očividec.

Njegova smrt pa sledi mnogokrat zapisanemu pravilu, da so pobijali na vrsto načinov, a eden zanesljivejših je bil obisk funkcionarjev iz raznih krajev Slovenije, ki so prihajali v taborišče in iskali znane sovaščane …

Revolucionarna vodila so pretrgala medsosedske, sodelavske in celo sorodstvene vezi, do izraza pa so prihajale tudi socialno- in psihično-higienske hibe, nasilna ostranitev etičnih standardov je razbohotila surovega človeka, kot je zapisal Berdjajev. Ne le sovaščani, celo sorodniki so obračunavali s svojimi … Po pripovedovanju strica Tonija, nemškega vojaka, ki je leta 1945 dal skozi kalvarijo povojnih taborišč, je prišel v Šentvid partizanski oficir P. iz Litije in klical svojega brata. Ta se je ves vesel oglasil bratu, a sledilo je bratovo zmerjanje, tepež in dokončni obračun.

Ob tem sadizmu bi vas rad kar takoj povprašal še nekaj. Demokratična stran, se pravi žrtve in vsi, ki govorijo v njihovem imenu, praktično nikoli niso nazorni pri opisovanju izživljanja, mučenja, posiljevanja deklet, klanja, pobijanja z orodji ipd. Njihovi srčni kulturi je nekako prehudo že samo izreči te reči. Je to prav? Tako namreč za opis dogajanja ostajajo le fraze z vedno manjšim učinkom: povojni poboji ipd.

Govori se celo o zločinih na obeh straneh in skuša vse zvesti zgolj na medsebojni vojaški obračun. Celo pričevanja partizanov redko govorijo o takih hudodelstvih na domobranski strani, čeprav je povojna revolucionarna propaganda skušala zlagano in pavšalno prikazati delovanje pobitih nasprotnikov kot zločinsko, izpustila pa glavni samoobrambni razlog kot odgovor na teror in nasilje, ki sta močno zasvojila zavest Slovencev; tudi kristjan Kocbek je med vojno odobraval umore! V posamezno in skupno zavest se je usedlo toliko te zle navlake, da je psihično očiščenje izjemno zahtevno. Je vzporednica s fizičnim dejstvom: tudi jame, jaške in druga morišča so prekrili s pregradami in odpadki, da bi zameglili pravo razsežnost človeških tragedij, ki pa je osupnila ob odkritju Hude Jame. – Glede na nemožnost neodvisne kontrole pri izkopavanju in na zaporo dostopa, še vedno ne moremo vedeti, ali so še kake žrtve ostale v njej. Ali ne bi bila lahko Huda Jama danes učna ura posledic bivšega totalitarizma za učence, študente in širšo javnost, tako pa imajo celo filmi o odkritju njene krutosti zaporo javnosti.

In že smo v osrčju zahtevnih tem …

Oboje bo zahtevno: odkopavati in pokopavati žrtve in (o)čistiti to pohabljenost zavesti, ki spremlja rablje, sostorilce in njihove dediče, pa tudi žrtve in njihove dediče. Četudi so neposredni storilci mrtvi, njihov duh kriči po odrešenju v naslednikih, da je vsa družba pohabljena od tega. Medvojne hladnokrvne umore in teror ter povojno pošastno pobijanje rojakov, žena in otrok je treba najprej poimenovati s pravimi imeni in jih umestiti v kategorijo enakih zlodel nacistov in drugih, da bi se ovedeli človeškosti in bi mogli sočutni preprečevati ponavljanje. Žal se celo krepi govorjenje, kakor da niti stanje v bivšem sistemu niti vsi ti zločini niso bili tako hudi. A resnica je: nikomur ni bilo bolje, celo ne diktatorjem, ker jih je pekla vest in so, kot se vse bolj potrjuje, težko živeli in še teže umirali. Zaradi očiščenja je treba govoriti o tem v družbi, čeprav je to zahtevno kot iti k spovedi in priznati zlo, ki si ga naredil. Načelno je treba reči, da so zločine nad rojaki začeli komunisti, ki so OF izkoristili za svoj pohod na oblast. Kot otrok sem bral o strahotnih medvojnih zločinih komunistov v knjigi Kri mučencev, ki smo jo imeli doma na podstrešju, in čudim se, da je miličnik, ki je nekega dne prišel k nam preiskovat in je mamo spraševal tudi po obeh bratih, ni našel. Mama je na vprašanje, kjer sta njena brata, odgovorila: »Med vojno sta prešla.« Ko se začne teror, je pričakovati, da se bodo ljudje branili. In so se. Revolucionarno zlo med vojno in po njej, večinoma nad nemočnimi civilisti, vojnimi ujetniki, celo nad otroki, po vaseh in mestih presega človeško dojemljivost in ga ni mogoče tolerirati tako kot ne početja nacistov ali Srbov v BiH in vseh podobnih zločincev. Gre za pošastno strategijo uničevanja ob lojalnosti, pridobljeni na krvi in izločanju drugačnih.

Vrniva se še nekoliko k vaši družini. Tretji stric, Toni, pa je preživel …

Stric Toni je prišel po vojni domov oslabljen od izgube roke in sosed mu je svetoval, naj se takoj javi. V Litiji ga je uradnik že odpustil, a mu je tovarišica, ki je bila zraven, nekaj prišepnila in poklical je stražarja, ki ga je odvedel v zapor. Po tednu dni je moral v Novo mesto. Tu ga je komandant, Srb, naprej z rožnim vencem, ki so ga našli v njegovem žepu, udaril po obrazu ter ga vprašal, na kateri postojanki je bil. Ko je zvedel, da je bil nemški vojak in še na ruski fronti, je zavpili: »Kaj, zoper naše brate si se boril! Zate je škoda vsakega metka!« Sledila je vsakdanja »telovadba« in na koncu na komando tek s opozorilom: »Na zadnje bomo streljali!« Brez roke se je že videl, kako ga bo pokosila krogla iz mitraljezov. Prišel je nov komandant, Slovenec z bolj človeškim odnosom. Obžaloval je, da ne bo dobil invalidnine; osvobodil ga je morije, saj se je Toni zaradi oslabelosti in brez desne roke v teku znašel že na repu kolone in bi ga doletelo streljanje, ki je ostalo drugim. »Ker je invalid,« je dejal stražarjem, »mu ni treba v zbor, razen za hrano.« Potem so jih premestili v koncentracijsko taborišče Šentvid. Ob prihodu so na dežju stali dva dni, nato so jih strpali v kleti. Iz Litije (5 km) je po amnestiji avgusta zaradi izčrpanosti hodil skoraj cel dan do doma, saj je moral počivati na vsakem obcestnem kamnu.

Ob mobilizirancih je treba reči, da spadajo v – ne edino – kategorijo, ki je bila po svoje še bolj zamolčana kot denimo poboj slovenske narodne vojske.

Tudi primer strica Tonija potrjuje, kako se je režim izživljal nad njimi. O tem je kar nekaj napisanega. Npr. Stanko Mrlak v knjigi Utrinki pred pozabo pričuje o poboju nad tisoč nemških mobilizirancev iz taborišča pri Radovljici. Stric brez roke je ostal brez invalidnine, začela se je bolezen, multipla skleroza. Določili so ga še za izterjevalca lesa, da so ga ljudje, ki so ga prej poznali kot živahnega fanta, zasovražili. Izvrsten baritonist, prej harmonikar, je moral vegetirati na kmetiji sestre in svaka. Bolezen je napredovala, ni mogel več delati niti iti v cerkev, kjer je lahko izrazil pevski talent in izlil svojo bolečino. Po božiču leta 1959 je odšel z garantnim pismom družine iz Nemčije tja in dobil invalidnino. Poročil se je z Nemko s podobno usodo: izgubila je dva brata na ruski fronti. Spoznal jo je je v domu, kjer je bila šivilja. Zaradi bolezni je ostal na vozičku, potem še dlje časa na postelji. Z gospodinjo Emo sva ga sprejela v hišo in je mogel umreti doma. Stric Toni me je poleg stare mame in očeta zaznamoval s spraševanjem po smislu. Sploh smo otroci ob njem odkrivali skrivnosten in zapleten svet. Doma smo govorili o vseh zadevah, ne spomnim se, da bi me bilo strah pred šolo, pač pa, da sta oče ali stric dejala, naj grem ven pogledat, če nas kdo posluša. S stricem sem večkrat z vozom šel k sotrpinom, nemškim invalidom, kjer so razpravljali, kako bi prišli do invalidnine, ki jo je bila Nemčija pripravljena plačati, a oblast je od nje zahtevala tudi plačilo za partizanske invalide.

Kako je bilo s starši? Z očetom in njegovimi?

Izjemno nas je, posebno mene, a tudi oba brata za mano, manj pa mlajša sestro in brata vse to zaznamovalo. Sestra in brat vmes sta umrla še kot dojenčka: mama je govorila, da nas zdravnik L. ni maral, ker je bil »oefar« in se ni pobrigal zanju. Mamo je zelo prizadela usoda njenih bratov ter medvojno in povojno šikaniranje. Morala je prevzeti kmetijo, ki bi jo sicer kak brat. Zbolela je pa tudi ona za multiplo sklerozo. Očeta so kot jugoslovanskega vojaka na letališču v Beogradu zajeli Nemci in vojna leta je preživel v lagerju oziroma na kmetiji na severu Nemčije. S svojo neustavljivo delavnostjo, strogostjo in življenjsko borbenostjo nas je naučil kljubovati naravi in razmeram. Moji svakinji, ki je bila na davčni upravi, je kasneje, ko so mi vzeli potni list, načelnik občine dejal, da »smo po očetu sicer v redu, ne pa tudi po mami«. Tudi oče je moral izkusiti povojne pritiske na kmete. V gozdu smo skrivali krompir, mast smo zakopavali v sodu v kleti itd. Bil sem še majhen, pobirali smo češnje, ko je popoldne prišel oče z davčno odločbo in si je dobesedno pulil lase: davka je bilo menda za vrednost pol kmetije. Potem se je to sicer »zmanjšalo«, a očeta nisem nikoli videl tako pobitega kot takrat, da me je bilo zares strah. Po obratu 1989 je bil oče zelo prizadet, ker so bivši komunisti spet zasedli vodilne položaje v družbi.

Kako so odmevala vsa ta izkustva v vaših mladeniških letih, v krogu družine?

Velik vpliv je imela name stara mama. Vedno s črno ruto, sključena od teže let in gorja, je v veri tiho in vdano trpela izgubo obeh sinov ter spremljala brezizhodno kalvarijo sina Tonija. Vera, molitev, redna nedeljska maša so nas krepili za prenašanje teže dneva v delu in strahotah v teh letih terorja, pritiskov, agrarne reforme … V cerkev smo hodili večinoma v Štango, z očetom sva šla s kolesom tudi v Šmartno – po ravnem; z zapravljivčkom pa v bližnjo Jablanico k sv. Ani ali na Zaplaz. Šola je bila zame počitek, nalogo sem napravil zvečer in ponavadi v noč bral knjige. Vse okoliščine so me utrjevale v kljubovalnosti in iskanju smisla.

Je vaš današnji odnos do slovenske tragedije skozi leta zorel organsko, premočrtno ali ste doživljali tudi turbulence?

Odkar se zavedam, sem ob mami, stari mami, stricu in atu odkrito spremljal to kalvarijo. Stvarno s(m)o govorili o komunizmu in njegovih zločinih (nad nami). Nimam v spominu, da bi mi rekli, češ pazi, kaj boš govoril v šoli. Verjetno so učitelji vedeli, kako je z menoj. Veliko pa sem bil sam, premišljeval težo življenja, se spraševal o pravičnosti. Zanimivo, da je tudi oče, čeprav je imel sodelavce v tovarni in kasneje pri rudniku – prihajali so tudi k nam domov na obisk –, ki so bili komunisti, imel vedno zelo razčiščen odnos do sistema. Ko je izvedel po letu 1990, da so bili nekateri tudi likvidatorji, se je čudil, da jih ni prej spregledal.

Je v tem kontekstu iskati tudi vašo odločitev za duhovniški poklic?

Brez dvoma je vse usmerjalo v iskanje v veri in tako tudi v duhovništvo, kjer sem iskal odgovore na zapletena vprašanja življenja. Vse je bilo tesno povezano z vero in zaupno pobožnostjo. Ko me je veroučitelj in dekan Gornik, eden redkih župnikov, ki je dal zvoniti za Rožmanov pogreb in moral za to za en mesec v zapor, svetoval, naj grem v Vipavo, se mi je to zdelo dokaj samoumevno, čeprav, kot je dejal, se bom za duhovništvo lahko odločil kasneje. Bil pa sem v šestem razredu (1959) osnovne šole, ko je dopoldne zvonilo za Rožmana. Učiteljica slovenščine je sredi stavka končala pouk in začela z Rožmanom: kakšen zločinec naj bi bil; opremila ga je z vsemi mogočimi negativnimi pridevki. Duša je pila in doma sem mami ponovil »lekcijo«. Seveda me je ustrezno in za vselej poučila in hitro sem bil »ozdravljen«.

Odločitev za duhovništvo je vrh vseh teh hrepenenj in izkušenj ter upanje, da jih bom uresničil v duhovništvu. Kot bogoslovec v Innsbrucku sem bil nekoč na psihosocialnem tedenskem seminarju in skupina me je narisala kot pribitega na križ; očitno me je doživljala tako.

Omenili ste, da ste v šoli zavzeto poslušali ideološko lekcijo, a vas je mama ozdravila. Je težava v tem, da si mnogi starši niso upali tvegati in niso povedali, kako je bilo v resnici? Vemo za družine, kjer je bilo pet, šest pobitih, preživeli pa so povsem na drugi strani. Poznam tudi tako mamo, kot je vaša, ki pa je morala priznati premoč šole pri lastnih otrocih: »Saj sem jim povedala, pa mi niso verjeli …«

Bili smo ozdravljeni – celotna družina! Veliko pa je odvisno od okoliščin v posameznih primerih: splošne zahtevne razmere, teror, strah za preživetje, prefinjene prisile za sodelovanje so opravili svoje. Tudi psihološki dejavniki so vplivali, saj ima vsak človek zapletene osebne, družinske in širše družbene danosti, ki so se različno spojile s prisilo, terorjem, propagando in bojem za preživetje. Pomislimo samo na otroke, ki so rasli brez očetov v strahu, pomanjkanju in negotovosti. V zgodnjih letih se travme usedejo najgloblje. Propagandna usmeritev pa je bila pozabiti – ne le pri žrtvah, tudi pri rabljih, in podzavest je delovala in še deluje. Družina je bila v komunizmu sploh načrtno omejevana, če ne izključena pri vplivu na otroke. Prek šole, medijev se to sistematično nadaljuje – tudi za prekrivanje polpreteklosti; denimo revolucije, ki so nam jo trobili in poveličevali 45 let, zdaj nihče več ne mara (omenjati), deluje pa podtalno. Družinska razmerja je vse to zelo spremenilo, danes deluje še globalizacijski pritisk. Mlada Slovenka iz Argentine mi je dejala, da je razlika med družinami tu in v Argentini v tem, da se oni v družinah o vsem bolj pogovarjajo med seboj. Propagandni učinki okolja lahko bolje delujejo, kjer ni osnovnih človeških vezi med ljudmi v družini in družbi. Vojna in revolucija sta potrgali običajne korenine, tudi v družinah so se dogajale »planirane diferenciacije«. Kjer starši svoj svet delijo z otroki, je vpliv vsake propaganda težji. Lahko pa so »uspehi« omenjenih ideoloških vplivov tudi posledica formalne avtoritete domače hiše ali protest proti njej, seveda tudi posledica vabljivosti slepilnih ideoloških vplivov in vab. Ne pozabimo pa, da smo imeli izredne razmere, ljudje so bili ustrašeni, travmatizirani, zato niso mogli ali si niso upali pripovedovati, čeprav je vse kljub temu neverbalno vplivalo tudi na otroke. Posledice so očitne: nepredelane osebne in družbene travme, ki terjajo zahtevno in nujno delo, če hočemo zagotavljati zdravje oseb in naroda. Zmanjševanje direktne komunikacije, moč elektronskih naprav in spremenjen način življenja danes te človeške vezi le še bolj otežujeta in vplivata tudi na »pobeg« od neposrednega dialoškega srečevanja in reševanja preteklih zapletov in travm.

Danes postaja vse bolj jasno, da je bila slovenska Cerkev veliko bolj pod vplivom tajnih služb, načrtne diferenciacije, najrazličnejšega preganjanja, kot smo si to predstavljali pred leti. Kako ste v tem smislu doživljali semeniška leta?

Srednjo versko šolo (cerkveno gimnazijo) v Vipavi sem doživljal kot pristno oazo in nadaljevanje okvirov in nazorov, ki sem jih delil doma. Ne spomnim se, da bi tam bila ta protislovja, ki pa jih danes odkrivam za nazaj. Pri vojakih v Prijedoru (BiH) sem se postavil v obrabno držo, lahko sem hodil pogosto k sv. maši, prijateljeval z župnikom in župljani, zato me je njihova usoda v kasnejši vojni toliko bolj prizadela.

Saj tudi sicer obstaja splošen vtis, da je bila slovenska Cerkev bolj homogena, dokler je bila direktno napadana s strani režima, ko je pritisk popustil, pa so se pokazale posledice … Včasih je vtis, da skoraj ni neumnosti, za katero bi ne stal tudi kak duhovnik. Govorim seveda predvsem o motrenju slovenske politične scene.

Da v resnici ni bilo homogenosti, potrjujejo že Vovkovi zapisi V spomin in opomin, kjer škof npr. toži nad nekaterimi teološkimi profesorji. Kakor glede drugih zadev komunizma se tudi tu kažeta (prikrit) luknjičav zgodovinski spomin in »nostalgija po egiptovskih loncih mesa«. Komunizem nas je zelo zavzel – če ne kar zasvojil s svojo surovostjo in ob borbi za preživetje nismo bili sposobni, niti v Cerkvi ne, videti vseh njegovih krutih razsežnosti. Propagandni prijemi so služili še utrditvi te zasvojenosti s pohabljanjem govorice, zaposlitvijo z obrobnimi zadevami ter zastraševanjem. Nekateri so celo menili, da naj bi bila oba avtoritetna sistema primerljiva glede obvladovanja ljudi. Kljub kaki podobnosti je bistvena razlika: v Cerkvi je le vodilo evangelij, ki terja služenje, v totalitarnem komunizmu gre zgolj za oblast in popolno podrejanje ljudi. Čeprav ima v Cerkvi težo pokorščina, ni mogoče govoriti o splošnem, pač le osebnem (različnem) odnosu duhovnikov ali škofov do režima, odvisno od sposobnosti, razgledanosti in strahu ali drugih razsežnosti osebe. Za odnos režima do njih je štel tudi vpliv osebe na vernike. Zato so razlike in prepletenosti. Pred nedavnim je izšla študija o ravnanju škofov v Nemčiji za časa nacizma in zelo presenetljivi so osebni odzivi pri škofih: pri nekaterih odkrite pridige zoper režim in posledično izgon, pri drugih toleriranje ali celo odobravanje sistema. Po A. Michniku je težko pavšalno obsojati, tudi izvajati lustracijo, saj bi kdo tudi z obtožbo drugih reševal sebe. Sodelovanje je bilo pogojeno s strahom, interesi ali tudi s slabo vestjo, ki jo je režim izkoriščal. Duhovnik z kakimi nagnjenji je bil za udbo ugoden za »vrbovanje«, o tem se še malo ali nič ne govori. V prvih letih po vojni je bil teror krut na življenje ali smrt. O tem imamo že veliko pričevanj in študij, npr. T. Griesser Pečar Cerkev na zatožni klopi. Janez Jerovšek pravi, da bi Cerkev morala kolektivno vložiti zahtevek za anuliranje – sam dodajam, da bi morala to storiti država za vse, ne le za duhovnike. Ni lahko na splošno, brez dokumentov govoriti za nazaj, še bolj pa prizadene neprisebnost in kupljivost v demokratičnih razmerah. Glede na osebno prtljago duhovnika ali škofa, so odzivi tudi danes taki in praviloma ne slučajni.

Študij v tujini. Koliko ste bili deležni »socialistične folklore« s potnimi listi, z udbo?

Študij in sploh bivanje v tujini je bilo deležno posebne pozornosti udbe in je tudi moje v Innsbrucku tipičen primer tega nadzora. Vsak zahtevek za vizo je bil povezan z osebnim pogovorom z udbovcem, odgovornim za duhovnike. Skrbno so nas spremljali – prek ljudi, ki smo jih srečevali študentje iz Jugoslavije pri mašah in ob različnih oblikah pomoči, Slovencem in drugim. Udba je vključila celo sošolce oziroma prijatelje, ki so poročali, za kar sem izvedel po letu 1990, in eden od njih mi je sodelovanje tudi priznal. Poslali so nam npr. študenta Hrvata, ki sta ga pripeljala osebno kardinal Kuharić in pomožni škof Škvorc, ki naj bi bil sin visoke komunistke in je našel »zatočišče« v Cerkvi. Medtem ko je drugi sošolec prišel sam z vlakom, je bil ta deležen take pozornosti. Posebno se je posvetil meni in mi stalno »visel na glavi«. Na koncu mi je ob prepiru – ker mu nisem šel na limanice – nekoč v moji sobi razbil na glavi lonec z rožo. Odpeljali so me v bolnišnico, njega pa izključili. Nato je poslal meni, mojim in sošolcem ter vodstvu svojo osmrtnico. A glej zlomka, v devetdesetih letih me je prek gostilničarja, ki je veljal za zaupnika udbe, prosil za pomoč v vojni na Hrvaškem. Ta dva sošolca in morda še kdo so pisali na udbo obremenilna pisma, s katerimi mi je po novi maši leta 1974 na zaslišanju mahal udbovec. Ker nisem bil kooperativen, kot je dejal, so mi pridržali potni list. Nisem mogel nadaljevati doktorskega študija ne iti na že plačan tečaj francoščine v Nico. Disertacijo sem napisal doma ob kaplanskem delu, knjige in obleke so mi dostavili drugi. Ker sem prej v mladostnem navdušenju napisal magistrsko nalogo iz filozofije o sodelovanju med marksizmom in krščanstvom, me je udba hitro postavili na realna tla. Nadzor je trajal vseskozi doma prek klerikov in drugih ljudi, ki so mi postavljali mine in ovire. Pri svojem duhovniškem delovanju sem stalno čutil pritisk nevidne udbe, tudi prek krajevnih voditeljev – vernikov. Eden je že po vojni rekel duhovniku, ki se je iz ujetništva vrnil na župnijo: »Gospod zdaj boste pa tako pridigali, kakor bomo mi rekli.« Tudi meni je pil kri, in to je bil namen: ovirati duhovnika. Iz začetnih (medvojnih) vpetosti sodelavcev OF v obvladovanje ljudi so sledile nadaljnje, predvidljive strategije nadzora. Zelo me je prizadelo, ko sem po navodilu vodstva nadškofije adaptiral s pomočjo gospodinje in njenega očeta stanovanje v župnišču, pa nismo podpisali pogodb za dosmrtno uporabo, potem pa so nas isti (vodstvo) vrgli na cesto in nas oškodovali. Kasneje se je pokazalo, da so bile tudi tu v ozadju udbovske in še druge naveze.

Če nekoliko karikiram, je včasih vtis, da bi kak navdušen ekolog žrtvoval vse ljudi za to, da bo rešil nekje neko bilko. A malo podobni znamo biti tudi kristjani. Strašno pomembno je, kaj vem, koliko sveč gori na oltarju, ob tem pa denimo tako udbovsko početje, kot ga opisujete, in nazadnje tisoči pobitih kristjanov ne pomenijo nič …

Večkrat sem tudi sam presenečen nad enostavnostjo govora o resnici krute in zatiralske komunistične polpreteklosti, ponavadi pa gre za »vezi« iz preteklosti, redko za naivnost. Pred kratim sem imel tako težavo z jezuiti zaradi pripombe k članku o jezuitih v času komunizma tudi zaradi tega, ker naj bi bil premalo dialoški in ne z dovolj smisla za odpuščanje. Ponavljam: natančno opisujemo procese v Srebrnici ali drugod, a resnico doma bi kar obšli. Ne moremo osvojiti resnice s silo – kot komunizem – a brez resnice je tudi ljubezen slepa. Ljudje so že v času terorja odpuščali. Treba pa je graditi demokracijo na resnici in spoštovanju človekovih pravic. To je najprej naloga vseh državnih organov in ljudi v njih, ki so na to prisegli. Gre »le« za enakopravnost vseh – tudi pobitih – pred zakoni: če je bil nekdo krivosodno obsojen ali izvensodno ubit, je nedolžen in mu zato pripada status nedolžnega. Ne moremo kar mimo krute resnice o trpljenju nedolžnih in opustiti sočutje od žrtev. To je stvar demokracije in pravičnosti!

Še bolj čudno je, da prenekatera strašno zavzeta pobožnost in sladkobno govorjenje o ljubezni nemudoma zamrzne, ko pride na spored slovenski genocid in – bognedaj – še strankarske preslikave v današnji čas. Kako si to razlagate?

Temu se ni čuditi, če odgovorni še danes govorijo, da »še ni čas« za beatifikacijo Filipa Terčelja, vzporedno pa »beatificirajo« razne socialistične pridobitve. Če se poglobimo v ozadje takega govorjenja, ponavadi razodeva povezave ali vpletenosti ter sebične interese. Gre morda za samarijanski sindrom: duhovnik in levit sta šla mimo, šele Samarijan je razumel položaj in pomagal. Rekel sem že tudi, da bi maševanje v Vetrinju ali Rogu in drugih moriščih morala biti prvenstvena dolžnost škofov.

Pri vas je posebej zanimivo in redko (!) dejstvo prav to, da veljate za liberalnega teologa, po drugi strani pa za človeka in duhovnika, ki ima dosledna in izdelana stališča glede resnice, totalitarizmov, slovenske zgodovine.

»Kristus nas je osvobodil za svobodo,« pravi apostol Pavel (Gal 5,1). To je milostni dar, ima pa svojo ceno: osamljenost in nepriljubljenost. A za vernika, še bolj za teologa velja, naj živi iz vere, ki ne pozna strahu. Prepogosto s(m)o (tudi verni) ljudje ujetniki dnevnih ali bolj trdovratnih usedlin in predsodkov, ozirov, institucionalnih okvirov, pa tudi ujetosti v povezave: ne pozabimo, da je bila polovica Slovencev na seznamu udbe (kot sodelavci ali kot žrtve), danes se to v milejši obliki, a vztrajno ohranja ali celo prenaša na mlajše. Le iz globoke vere je mogoče presegati te pozemeljske okvire.

Govorjenje o dialogu je mnogokrat fasada, vrsta lepih fraz. Seveda se vsi strinjamo, da je nujen in da bi bilo krasno, če bi se pogovarjali in se imeli radi. Ampak vseeno nekaj vprašanj. Ali danes velja, da je dialog brez meja?

Prepričan sem in upam, da je vendar pogovor med ljudmi rešitev. Zarota molka je pogojevala genocid in ga skuša prekrivati dalje. Le z besedo govoreči ljudje presegamo tabuje in strahove. Zatiranje in zasutje ust ni lahko premagovati z dialogom, a nimamo drugih sredstev, če nočemo novega nasilja, kot je dialog, ki je zaradi trdovratnega sistemskega zamolčanja toliko bolj nujen. Pristen dialog, odkritost v stroki, medijih, politiki, skratka na vseh področjih osvobaja stranpoti, rešuje zmot in vodi k resnici. To je naporno in organizacijsko zahtevno delo. Treba pa se je organizirati subsidiarno, po skupinah, združevati moči in kljubovati. Za resnico in pravico so ljudje umirali, tudi mi ne pričakujmo, da bosta prišli sami od sebe. To prepričanje in zavzetost pogrešam v družbi in tudi v Cerkvi. Akademik Trontelj je kot predsednik SAZU hotel v njej doseči sprejetje Izjave o genocidni polpreteklosti. Ni uspel, čeprav bi človek to pričakoval od SAZU. Dolžnost vseh nas je biti glas zamolčanih ust, posebej še, če smo verni in člani Cerkve! Vse pa za to obvezujejo Ustava in zakoni! Teme, povezane s trpljenjem rojakov, so tudi sicer deležne manj medijske pozornosti (ali so celo zamolčane). To potrjuje knjiga akademika K. Gantarja Utrinki ugaslih sanj, ki so ji po moji vednosti mediji posvetil manj pozornosti kot knjigam drugih akademikov.

Koliko je smiselno propagirati dialog, ko je na drugi strani zid; denimo dialog z gluhim nacizmom? Če vzamemo do skrajnosti priostreno podobo, denimo vrsto žrtev na zadnji poti v krematorij ali v rudniški jašek: ali ni govorjenje o dialogu lahko tudi pesek v oči, celo cinizem. Pa naj govori o njem žrtev, ki je nihče noče poslušati, ali na drugi strani paznik ali celo ta, ki je dal povelje za pokol …? Hvala Bogu, nimamo več te situacije, a vloge se v določenem smislu vendarle nadaljujejo.

Bauman, Arendtova, Wiesel, Grossman in drugi govorijo o mejnih položajih in opozarjajo na budnost in prisebnost, da sprotni dialog prepreči tako eskalacijo zla. Tudi v demokratičnem sistemu lahko vse hitro preide v totalno pokorščino, kot potrjuje vzpon totalitarizmov, sicer ponavadi v izrednih razmerah, a demokracijo z dialogom vseh vzdržujemo in preprečujemo njeno izroditev. Cinizem se prične že, ko politiki ne spoštujejo ustave, na katero so prisegli, ali silijo ljudi k pokornemu govorjenju z uvajanjem »verbalnega delikta«. Cinizem se začne v glavi, ko izgubimo čut za sočloveka in imamo pred seboj le oblast. V totalitarizmu se je to izvajalo do skrajnosti. Dialog ne pomeni prikimavanja, pač pa preroško držo, včasih kar glas vpijočega v puščavi, in če bo vsaj nekaj pravičnih (Jad Vašem), bo človeštvo obstalo. Tudi v nacističnem ali slovenskem holokavstu so bili pravičniki. In dialog pomeni zastaviti besedo za resnico, pravičnost, kar je sicer zahteven in dolgoročen proces, a (edino) upanje za človeštvo. Pravični so za to zastavljali svoja življenja in klicali ljudi k prisebnosti in od-govoru – nekoč, a niti danes ni drugače!

O vlogi teološke fakultete ste v Zavezi pisali v več člankih, pa vas prosim, da še tu v stavku, dveh strnete oceno: kako se je odrezala v času totalitarizma? Vsa vprašanja v zvezi z njo seveda zadevajo neko znanstveno ustanovo, ki razpolaga z impozantnim predmetnikom in je obenem katoliška …

Šlo je za preživetje ustanove in posameznikov; človeško, cerkveno, znanstveno. Vsak se je, glede na svoj psihogram, trudil preživeti in narediti iz tega zase ali tudi za ustanovo kaj dobrega, žal kdaj tudi zelo sebično ali celo prek večjega ali manjšega žrtvovanja drugih. V mejnih položajih ljudje živijo zelo prvinsko, težnja po preživetju in tekmovalnost postaneta glavni in izključevalni do drugih. Sistem je gradil na »diferenciaciji«. Posebno velja to za začetna leta, ko so stvari šle na nož. Na fakulteti smo vedeli, da nekateri »sodelujejo«, za druge se je to pokazalo kasneje. Kot rečeno, pomanjkanje vere in vpetost v osebne ali karierne vrtičke je in še preprečuje smelost, pogum in odločnost. O tem smo se v Cerkvi in tudi na fakulteti še premalo pogovarjali in se žal v tranziciji ognili temu zahtevnemu dialogu. Sam sem se zavzemal za to, a so me nekateri – iz zdaj vse bolj razvidnih razlogov – pri tem ovirali. Pa še tale zanimivost: zbornik ob 100-letnici Zavoda sv. Stanislava vsebuje različne članke, ni pa tematsko obdelano koncentracijsko taborišče, ki je bil v Zavodu leta 1945. Urednik zbornika je glavni cerkveni zgodovinar, ki me je leta 1974, ko so mi vzeli potni list, na cesti ob »slučajnem« srečanju »naznanil« – takrat sem ga komaj poznal –, da mi bodo uprizorili proces!

Kako pa ocenjujete vlogo fakultete v času tranzicije?

Ravno v času tranzicije smo imeli dobre priložnosti, a so polpretekle povezave, karierne ambicije, nekorektna tekmovalnost preprečevale, da bi se organizirali. Povezave so bile in še trajajo. Zgodovinarka Jaklitscheva je kolega s fakultete pred njegovo smrtjo vprašala, zakaj je sodeloval, pa ji ni odgovoril. Mislim, da je njegov molk zgovoren. Pokojna gospa Angela B., verna žena, svetnica, ki je veliko pretrpela, saj so njej in njeni družini po vojni napravili veliko hudega, je dejala: »Saj ljudje ne morejo biti tako hudobni …, to so bolniki.« Ta nekoč in danes prisotna bolna večplastna omejenost razodeva nepopolnega in nepristnega človeka, bitje med živaljo in Bogom: Ne Bog ne žival! (Pascal)

Kje vidite zamujene priložnosti po osamosvojitvi?

Najbolj v tem, da nismo uvedli verouka v šole, za kar smo se zavzemali minister Vencelj in nekateri na fakulteti. Nadškof Šuštar je bil proti, češ da duhovniki temu nasprotujejo. Eden od partijskih veljakov je nedavno menil: »Dobro, da se nam je posrečilo držati Cerkev od šole.« Drugo so zgrešene investicije v gospodarsko-finančne tokove, ne pa v pedagoške in oznanjevalne potrebe. S tem bi lahko bolj vključili laiški kader. Vključitev laikov ni le finančni, pač pa globlji sistemski problem vesoljne in Cerkve v Sloveniji. Maribor je tako zavozil, upam, da Ljubljana ne bo šla po isti poti. Morda je napaka, da TEOF in celotna Cerkev nista zmogli s predanostjo v veri razvijati takih strategij oznanjevanja v smislu duhovne, organizacijske in vsestranske konsolidacije katoličanov v naši družbi – tudi z dolgoročnim dogovorom na katoliškem shodu.

Kakšne so perspektive glede njene vloge za slovensko družbo?

Ne glede na minule težave, verjamem, tudi ob po pobudah papeža Frančiška za očiščenje preteklih stranpoti, v duhovno okrepitev Cerkve v sodobnem svetu. Treba bo izstopiti iz pozunanjenih birokratsko-organizacijskih okvirov, se znebiti strahov ter krepiti vero in medsebojno zaupanje, ki ga je sistematično podiral bivši sistem. Tako bo mogoče ustvarjati novo življenje Cerkve in njenega občestva, se dogovoriti o novih organizacijskih shemah. Okrepiti je treba vlogo laikov in tudi žensk. Cerkev smo vsi, kleriki in laiki, vsi pa smo omejeni. Ta zavest potrebnosti drug drugega lahko krepi odnos in dialog ter utrjuje odgovornosti vseh za oznanjevanje vere. Svobodnejše vključevanje karizem (darov) vseh vernih je prihodnost Cerkve. V Sloveniji to zahteva tudi prečiščenje preteklosti, kar bo lahko tudi kakšnega klerika pokazalo v drugačni luči. Očiščenje preteklosti pomeni tudi, da bo treba problem pedofilije (in drugih stranpoti klerikov) v postkomunističnih državah postaviti tudi v luč udbovskih povezav. Nujno je razčiščevanje teh zadev v Cerkvi, a sedanje kampanje niso namenjene predvsem (vsem) žrtvam – sicer bi morale vključevati zlorabe povsod, v družinah in na drugih področjih. Žal pa gre vsaj pri nas le za borbo (če ne celo za gonjo) proti Cerkvi. Celovito očiščenje družbe po revoluciji pa zahteva tudi vrednostne premisleke, ki zadevajo vso družbo, ne le Cerkve, zato bo treba v ta proces vključiti vse, tudi tako imenovani laicistični ali levičarski del družbe, ki naj bolj dobrohotno in dialoško sprejme krščanstvo kot zgodovinsko pomemben sestavni del naroda in tako tudi temelj njegove prihodnosti. Izključevanje razdvaja narod in državo, poleg tega brez duhovnih prvin ni mogoče dolgoročno graditi družbe. Ora et labora (moli in delaj) ni zastarela, stara fraza, pač pa življenjska potreba človeka kot duhovno-telesnega bitja.

Mnogi smo vas spoznali najprej kot visokošolskega profesorja filozofije. Koliko ima (nekdanja, današnja) filozofija vpliva na svet?

Filozofija je (poleg religije in umetnosti) kot razmišljanje o temeljih in izvorih vedno imela vpliv, saj so misleci in preroki povzeli in usmerjali tokove človeštva in usmerjali človekov pogled na svet. Tudi danes se ravnamo po smernicah, ki so izum ali povzetek ljudi, ki poglobljeno razmišljajo o človeku in svetu. Globalni svet danes je to le še bolj zapletel. Ideje se prepletajo, nujen je dialog različnih idej, da preprečimo »trk civilizacij«. Tudi konkretno so filozofi in teologi iskani v podjetjih (v ZDA in drugod), ker naj bi imeli sposobnost dojemanja globljih povezav med ljudmi in njihovim razumevanjem sveta, delovnih procesov in vseh drugih zahtevnih razmer in odnosov med ljudmi.

Kaj pa če pogledamo konkretno na 20. stoletje in njegove totalitarizme? V kakšnih odnosih so s filozofijo?

Filozofija je morda najvažnejša prvina organizacije življenja, saj je človek bitje uma. Kot dialoško bitje vstopa v svet, v katerega se rodi in ga oblikuje, filozofi naj bi globlje dojemali silnice in tokove življenja in jih oblikovali naprej. Moderna je prekinila ustaljeni dialog s preteklostjo, vsaj pogosto se misli tako. Humanizem in renesansa naj bi direktno od Grkov, brez krščanskega posredovanja, gradila novi svet moderne. To je sicer samoprevara, saj so novoveški misleci gradili na krščansko predelanih osnovah antike. Z iznajdbami, odkritji novih svetov, predvsem z pojavom novega družbenega razreda, delavstva, se je življenje v zadnjih stoletjih korenito spremenilo. Okrepila so se nasprotja in vodila v izključevaje. Družba, utemeljena na (vsemogočnem) osebku, je vse teže vzdrževala dialog med (vse bolj) različnimi skupinami. Krščanstvu, ki je sicer uveljavljalo svobodo osebe, so osamosvojeni (liberalistični) subjekti jemali človeka, ga ločevali od Boga ter ga pustili, da se »samopostavi«. Ko pa Bog ni več Bog, tudi človek ni več človek, je utemeljeno zatrdil M. Rožanc. Imata pa Cerkev in krščanstvo (v svojih različicah) svojo soodgovornost, tudi zaradi neodgovornega odnosa do delavcev in neangažiranja v zahtevnem družbenemu dialogu. Liberalni in socialistični krogi pa so Cerkev tudi načrtno izključevali iz družbe, kar je druga plat te medalje. Marx je mainškega škofa Kettelerja, ki se je boril za delavce, imenoval »psa, ki nam jemlje delavce«.

Vi ste pri zgodovini filozofije vedno predavali tudi o neevropski filozofiji, ki za mnoge kot filozofija ni relevantna, češ da gre za religijske sisteme itd. Ali to po drugi strani pomeni, da je vsa evropska oz. zahodna filozofija od antike, se pravi od predkrščanske dobe naprej, na nek način krščanska? Mislim seveda v tem smislu, da je antiko v veliki meri asimiliralo in potem z njo (so)ustvarilo zahodno civilizacijo.

Sam imam vsako prizadevanje – globalizacija sploh terja pluralnost – za iskanje temeljev za razlago in usmerjanje človekovega pogleda na svet za legitimno, saj to narekuje temeljno spoštovanje do različnosti ljudi in njihovih pogledov na svet. Od najstarejših časov so se kulture in tokovi prepletali: Babilon-Egipt-Izrael ali Grčija-Indija; Jeruzalem-Atene-Rim. Spričo modernega pozunanjenja sveta na Zahodu so indijski misleci 19. stoletja: Radakrišnan, Vivekananda, Gandi idr., iskali tvorne povezave med svetovi Zahoda in Vzhoda. S konfucianizmom, ki poudarja odnose v družini in državi, opozarja pa tudi na pomen Neba (Boga), so se srečavali misijonarji že v srednjem veku. Krščanski pojem osebe po Božji podobi je postal osnova za spoštovanje človeka, kar danes (za silo) nadomešča pravna formula »človekovo dostojanstvo« in iz nje izvirajoče človekove pravice. To je prineslo krščanstvo, razsvetljenski liberalizem pa je to odel v pravno-politične okvire, a se je pri tem izgubljala duhovna oziroma presežna podstat za spoštovanje sočloveka, ki je doslej navdihovala zahodno (evropsko) civilizacijo.

Verjetno čutite, da se približujem delikatnemu vprašanju: kakšna je relacija med krščanstvom in desakralizacijo, profanim, sekularizacijo?

Taylor, Casanova in drugi opozarjajo na te povezave. Osamosvojen, samostojen človek vse teže prizna odvisnost od sočloveka (in Boga) in zato, kot pravi nemški ustavni pravnik, ne zagotavlja več temeljev, iz katerih bo živel. Galston zato hoče liberalizem spraviti s krščanstvom, a danes se vse bolj zastavlja vprašanje nosilcev, misijonarjev krščanskega sporočila v ta razosebljeni svet. Svoboda ni le od(vezanost), pač pa tudi za(veza) drugim. Ni dovolj le jemati, treba je vlagati in biti pripravljen deliti: ljudje sicer tudi računamo, a življenje ni zgolj »računanje«.

Ali si krščanstvo za sekularizacijo lahko pripne zasluge ali krivdo?

Vsi želimo samostojnost, neodvisnost, a obenem moramo priznati, da smo (so)odvisni: otrok bi umrl, če ga mati ob rojstvu ne bi vzela v naročje. Zgodba življenja vsakega človeka pa gre v tem smislu naprej: treba je stalno zagotavljati odnose, ne le med seboj, pač pa tudi z Bogom: »Ne bom služil,« je satanov projekt – božji je služiti in živeti z drugimi v skupnosti. Ali zasluga ali krivda, je manj pomembno kot izhajati iz tega stanja in v njem prevzeti odgovornost za sočloveka in svet. Težko pa je delati brez Boga.

V kakšnem odnosu so torej navsezadnje krščanstvo in totalitarizmi 20. stoletja?

V sistemu, kjer se ukine služenje, gospodujejo samo nekateri nad mnogimi. Ti postanejo za prve le številke, manj ali bolj potrebna kolesca v delovanju sistema in jih lahko poljubno zamenjujejo ali odstranjujejo. To je pošasten projekt in se je treba vsakokrat znova zamisliti nad njim; nekateri kljub temu tega še niso voljni storiti. Totalitarizem pomeni nasilno izločitev krščanskih prvin, izroditev krščanske družbe – žal tudi zaradi dolgoročno nepravočasnega in neodgovornega ravnanja kristjanov.

Ste tudi poznavalec družbenega nauka Cerkve. Dežurni napadalci krščanstva v Sloveniji skušajo slednjega napraviti krivega tudi za revolucijo s povojnimi poboji vred. Pri tem najpogosteje lansirajo tri »argumente«: najprej to, da bi brez Antona Mahniča vsi živeli složno in zadovoljno do konca svojih dni, zaradi njega pa smo se polarizirali, se pobijali še po vojni in smo razklani do danes.

Anton Mahnič, ki je živel in umrl za svoje vernike, je daljnosežno spoznal pogubnost skrajnega liberalističnega nazora, ki se je prefinjeno vtihotapil v družbo in Cerkev, ne da bi sprejel krščansko formulo delitve življenja v občestvu. Krek je Mahniču pritrdil; medtem ko je Mahnič zastavil idejno, je Krek izpeljeval praktično: s krščanskim socializmom – sodelovanjem vseh stanov v družbenem procesu na krščanski podlagi. Škoda, da kristjanom v Sloveniji ni uspelo uresničiti Krekovega projekta, a zunanje razmere so to preprečile; najprej prva svetovna vojna, nato boj katoličanov za preživetje v liberalistični Jugoslaviji – delno tudi ob pomanjkanju Krekovega duha, v komunistični pa je bilo vse krščansko a priori izključeno in zatrto. Gre za zgodovinsko in tudi kakovostno nekorekten očitek. Mahnič je pokazal le na problematično dvoličnost družbe. Liberalci, ki niso marali Cerkve (nekateri sploh ne krščanske vere), so uvedli to ločitev in jo vzdignili v »kulturni boj« zoper vero in Cerkev, komunisti pa so z idejno ostjo liberalcev in njihovo pomočjo s terorjem izvedli pri nas z revolucijo. Naprtiti to človeku, ki je živel in deloval za slovenski in hrvaški narod, zanj pretrpel preganjanje in smrt, je še toliko večji cinizem in sestavni del revolucionarnega »slikanja« razrednega sovražnika.

Drugi »argument« zadeva različne možnosti uresničevanja krščanskega življenja med obema vojnama, zaradi česar se denimo skuša napraviti usoden prepad med Tomcem in Ehrlichom. Bi bil lahko vojni epilog za odtenek drugačen, če bi oba vodila do pičice enak program za mlade?

Odnos stražarjev do mladcev se presoja še vedno pod vtisom in diktatom komunističnih propagandnih usedlin. Tudi zgodovinarji podlegajo temu – celo cerkveni! Ehrlich in Tomec bi lahko sodelovala in vključila celo »leve« katoličane, pa bi bil učinek komunistične revolucije, izpeljane v vojni, predvidoma enak. Ali bi se jo dalo preprečiti v samih začetkih, kot je želel Ehrlich, ki se je zavedal resnosti položaja, je hipotetično razmišljanje. Tudi Hrvaška je sodelovala z Nemčijo in delitev Jugoslavije po vojni bi težko izpadla drugače, se pravi na zahodni demokratični tabor in vzhod pod komunisti. Za upoštevanje realne slike si vzemimo četnike, ki so bili dolgo kraljeva vojska, ki ni sodelovala z Nemci, pa niso mogli vzdržati, ker so bile svetovnopolitične razmere drugačne in je prevarantom Titu, Kardelju in drugim uspelo svetovne voditelje obrniti v prid svoje poti na oblast in so svoje nasprotnike »porinili« v naročje okupatorjev. To so realni okviri, drugo je pesek v oči in napihovanje nasprotja med Ehrlichom in Tomcem in iskanje grešnih kozlov za opravičevanje terorja in zločinov komunistov. Ne pozabimo: Ehrlich je spodbudil škofe, da so ob anšlusu Avstrije k nemškemu Hitlerjevemu Reichu zvonili k molitvi za Avstrijo kot tudi za deželo Slovencev.

Tretji »argument« je kolaboracija Cerkve oz. kristjanov z nacizmom in fašizmom. Povejte nam, kako je bil vzgajan povprečen kristjan pred drugo svetovno vojno? Kje bi lahko ujel kako simpatijo do fašizma, ki je zatiral rojake na Primorskem, ali celo do nacizma, ki je obljubljal Slovane iztrebiti?

Ne pozabimo, da so bili na Primorskem duhovniki Zbora svečenikov sv. Pavla glavni nasprotniki fašizma in so jih (prof. Filipa Terčelja v Campobasso), poslali v mučna izgnanstva. Vse duhovnike so nacisti izgnali iz Gorenjske in Štajerske. Povprečni kristjani so bili sicer vzgajani v božjem strahu in spoštovanju ljudi. Ob nacističnem napadu so krščanski politiki in uradniki v Sloveniji dali uničiti sezname komunistov, da ne bi prišli v roke nacistom in bi jim rešili življenja. Komunisti pa so, kot rečeno, vse storili, da bi nacisti in fašisti odstranili čim več nasprotnikov partije, da jih ne bi bilo treba likvidirati njim samim. Niso sicer vsi komunisti razmišljali tako, a odločilni, ki so se tega učili že pri Stalinu in to počeli tudi v SZ, so tako delali med vojno tudi s Slovenci. Preostali so se jim podredili in celo privzeli »nujnost revolucionarne logike«, kot npr. Kocbek. Partizani so se borili zoper okupatorje, a so se morali tudi zoper »razrednega sovražnika«, kar jim je bilo vsiljeno, podobno kot najprej vaškim stražam in nato domobrancem borba zoper komunizem.

Kako to, da Kocbek ostaja v kulturni in mnogih drugih srenjah nekakšno polbožanstvo?

Kocbeka, OF in revolucijo ter medvojni obračun številni presojajo kot narodni projekt – Kocbek je dolgo verjel v to, a vse bolj opažal, kako Kidrič in Kardelj vlečeta s Titom svoje niti in on postaja orodje v njihovih rokah. Kocbek je bil zanesenjak, ni bil ali je bil malo politik, a bil je prepričan, da bo on prenovil Cerkev in slovenski (krščanski) narod z revolucionarno silo. Tvegal je in za to plačal sam ceno poniževanja s strani komunistov, ki so vse bolj načenjali njegovo osebnost, ter vpletel v ta projekt še mnoge dobronamerne vernike. Podobno kot druge zadeve revolucije tudi njega kujejo v zvezde za vzdrževanje oblasti dedičev revolucije. Kocbek je ob koncu življenja zapisal, da v nobenem primeru in za nobene cilje ne smemo žrtvovati človeka.

Kako pa gledate na vsenavzoč očitek kolaboracije?

Ob usodah velikih, poštenih, in rodoljubnih Slovencev kot Ehrlich, Natlačen in tolikih drugih med vojno ter po obrambi doma in rodu in usode braniteljev po vojni ne smemo pristati na razlage o sodelovanju z okupatorjem, pač pa je to bila največja narodna nesreča, ki so jo povzročili komunisti. To je ponavljal tudi prvi predsednik društva Združeni ob Lipi sprave, zapornik v koncentracijskem taborišču in partizan Stanislav Klep. Revolucija je bila vzrok za obrambo, ki je povzročila bratomorni obračun. Ne pozabimo: komunist Đilas, udeležen pri genocidnem pohodu na oblast, je zatrdil: Velik vložek (tudi žrtev) za majhen učinek. Če danes gledamo nazaj – smo Slovenci z revolucijo – primerjalno z Avstrijo – tako ali drugače izgubili nad sto tisoč (večinoma krščanskih!) ljudi, komunizem je pohabil celoten narod, zaostali smo v razvoju – zelo milo rečeno! – zato da so določeni ljudje prišli na oblast.

Kaj pa na drugi strani vatikanska t. i. Ostpolitik?

Vatikan ni le krmilo Cerkve, pač pa je Sveti sedež tudi politični subjekt z razpredeno diplomatsko dejavnostjo, kar smo doživeli tudi ob obisku našega premiera pri papežu Frančišku. Zato se izvaja prek njega tudi (mednarodna) diplomacija in politika. Odnos Vatikana do fašistov je npr. povzročil grenke ure slovenskim katoličanom pod Italijo. Tudi s komunisti je Sveti sedež vzpostavil odnose. Papež Pij XI. je v okrožnici Divini Redemptoris (Božanski Odrešenik) komunizem obsodil. Ko je postal resničnost v številnih, tudi katoliških deželah, pa je Sveti sedež iskal kompromise (modus vivedni – način življenja) za katoličane v komunizmu. Pri tem se je soočal s surovostjo revolucionarjev, ki so to izkoriščali v svoj prid doma in za svojo mednarodno uveljavitev. Vzpostavitev diplomatskih odnosov s temi državami je (bila) zadeva politične pragmatičnosti, ki so jo sprejele tudi zahodne države do komunistične SZ in drugih njenih satelitov. Za »boljše« življenje kristjanov in prenehanje preganjanja so vatikanski diplomati (državni tajnik Agostino Casaroli) po diplomatskih izkušnjah in svojih človeških sposobnostih uveljavljali politični vpliv. 6. marca 1966 je prinesel dunajski kardinal König madžarskemu primasu, kardinalu Jozsefu Mindszenty dokumente Drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Sicer je ugotovil, da ne glede na delni sporazum, ki je bil podpisan med Svetim sedežem in komunistično vlado Janosa Kadárja 15. septembra 1964, zadeve glede vere in Cerkve »niso ugodne«. Še več: po pogajanjih leta 1969 je primas, ujetnik na ameriškem veleposlaništvu od revolucije v začetku novembra 1956, moral 28. septembra 1971, v času predsednika Nixona, zapustiti veleposlaništvo in oditi iz Madžarske. Bival je v madžarski hiši na Dunaju in potoval in deloval med madžarskimi katoličani po svetu. Veljal je za najizrazitejšega pričevalca in osebnost tega časa, ki pa ga je »izdalo« vodstvo Cerkve: 5. februarja 1974, ravno ob 25. obletnici, ko so komunisti Mindszentyju uprizorili montiran proces, ga je papež Pavel VI. odstavil kot nadškofa in primasa ter imenoval novega (režimu primernega) Lásla Lékaia.

Ali se ne dogaja nekaj podobnega s papežem Frančiškom in kitajskimi škofi?

Po odzivih ljudi iz »podzemne Cerkve« na Kitajskem verjetno da. Cerkveno občestvo je v hoji za Kristusom stalno pred dilemo: spoštovati vodilo blagrov v »brezkompromisni« predanosti Bogu, veri in Cerkvi kot duhovni skupnosti ali v »diplomaciji«, ki je tudi v Cerkvi trgovanje s kompromisi. A ne gre le za to. Ali ni »diplomacija Cerkve« tudi, da ohranjamo ustaljene in pozunanjene hierarhične strukture, ki niso več operativne in so pogosto nasprotne Duhu in resnici veselega oznanila ter temeljnemu poslanstvu Cerkve v novih znamenjih časa? Težko je reči, kaj je bolje za kitajske vernike. Nobeno trgovanje se v krščanstvu ni nikoli obneslo. A tudi načelno nimamo patentnih receptov, ker moramo kot zemeljska bitja stalno usklajevati zemeljske stvarnosti in prek njih vstopati v nebeško, božjo resničnost (ora et labora: moli in delaj!). Praviloma je odločitev vsake osebe – vernika, kako bo kljuboval razmeram, in to je plod njegove ukoreninjenosti v veri in moči upanja in Božje ljubezni. Težje je to za celotno skupnost (Cerkev), a se mora tudi ona dogovarjati in usmerjati tako. Osebno lahko vernik v različnih razmerah živi sveto življenje, kar je manj odvisno od »sporazumov«, okvirov itd. Zgrešeno pa bi bilo le imeti »diplomatske« razmere za bolj verske kakor okvire kake podzemne Cerkve ali obratno. Cerkvena skupnost pa bi morala biti tudi zrela, da o tem razpravlja ter tudi organizacijsko sprejme odločitve čim bolj soglasno in vedno v veri!

Bi lahko navedli primer?

Denimo: načelno bi se slovenski kristjani lahko kar prepustili ubijanju komunistov, a so se uprli, in to po moje upravičeno, saj je tako skladno s tisočletnim krščanskim naukom, da je to pravična vojna, ko se upreš tistemu, ki te je napadel in te skuša ugonobiti. Bolj nerazumljivo je, da posamezni katoličani, kleriki ali vodstvo Cerkve, torej njena glavnina, ne zagovarjamo takega stališča tudi post festum, in celo odločitev teh katoličanov ne razume kot žrtev genocidnega sistema. Ali nismo ravno v smislu blagrov dolžni biti solidarni s trpečimi, zatiranimi in preganjanimi? To seveda niso bile za nikogar – razen morda za peščico vodilnih komunistov, ki se je odločila, ne glede na žrtve, priti do oblasti – enostavne odločitve in morali bi jim bolj spoštljivo pristopati, kajti zamislite se: ubijajo vam vodilne in ozaveščene duhovne ljudi: Kaj boste storili? Ali ni vsaj osnovna krščanska usmeritev in dolžnost deliti z žrtvovanimi in svojci njihovo bolečino, biti z njimi sočuten, pa tudi pomagati oziroma reševati njihov položaj (nekoč) njihove (naše) travme (danes). Demokratična družba pa ima dolžnost, da se za zdravje naroda z njimi dejavno ukvarja. In ne pozabimo: tudi rablje in njihove potomce bremenijo, torej so del celotne naše družbe.

Ko sva prej omenjala vaše poznavanje vzhodnih verstev oz. filozofij – morda veste, kje so v smislu cepitve na to kulturno podlago razlike oz. specifike pri sprejemanju marksizma in komunizma? Če pomislimo na Kitajsko, na Severno Korejo.

Seveda so posebnosti, a vedeti je treba, da sta v komunizmu glavna teror in podrejanje ljudi režimu s silo, ne pa »filozofije«, ki jih jemljejo le, kolikor so jim koristne za to. Tako je prišlo v »manj razvitih« deželah ob geostrateških okoliščinah povojnih razmer do prihoda komunistov na oblast brez teh filozofij, ki so jih praviloma preganjali, spomnimo samo na kulturno revolucijo. Komunisti so na Kitajskem ne le pomorili milijone ljudi, pač pa opravili pravo kulturno čistko ustaljene kulturne, religiozne, filozofske in umetniške dediščine, podobno tudi drugod po svetu. Marx in Engels sta sicer prerokovala najprej komunizem v Angliji, a »izbruhnil« je v revnih, manj razvitih deželah: v Rusiji, kasneje še na Kitajskem, v Vietnamu, Severni Koreji, v Evropi z drugo svetovno vojno in potem tudi v afriških državah, večinoma torej po/v izrednih razmerah.

Vzročna povezava med marksizmom in komunizmom je neizbežna. Kako pa je z nadaljevanjem te »odgovornosti« (Hegel, Kant) bolj nazaj v zgodovino filozofije?

Karl Popper v knjigi Odprta družba in njeni sovražniki povezuje totalitarno družbo s Platonovimi in Heglovimi idejami. Seveda pa je treba iskati zanjo tudi globlje vzroke: družbene napetosti, borba zoper vero in Cerkev, premajhno odzivanje na revščino in krivice, ki so se dogajale v novem stanu, ki je največ prispeval k razvoju in blaginji moderne, tj. delavcem, a je sam imel najmanj od tega. Tudi v Sloveniji so revolucionarji s propagando »rekrutirali« ljudi z dna družbe, odrinjene, pogosto brez moralnih ozirov (avanturiste), ki so si obetali tudi ugodnosti v novem režimu. Zanimivo je, da je bilo med likvidatorji med vojno veliko odpadlih sokolov. Žalostna zgodba delavcev pa se ponavlja, čeprav po revoluciji pri nas in po svetu ni za to kriva Cerkev, pač pa tudi »socialistična buržoazija«.

Ali vnos Platona v to kavzalno verigo vendarle ne pomeni zvodenitve vsega: bodisi Platonove filozofije kot nečesa, kar je dalo človeštvu nekaj dobrega, do totalitarizmov, ki niso človeštvu prinesli ničesar dobrega?

Platon in drugi filozofi imajo svoje meje in dobro je vedeti, da so skoraj vsi v kakih vprašanjih izgubili prisebnost ali podlegli celo totalitarni oblasti, kot npr. Martin Heidegger. Poleg tega so aplikacije filozofije vedno subjektivne in prikrojene potrebam oblasti. Zato je po moje problem, če človek skuša misliti vse brez Boga, ker lahko hitro vodi v tiranstvo. Platonova in Heglova filozofija uvajata piramidalni sistem, a podrejanje je vedno politični projekt, ki naj bi ga vodili tudi po Platonu (in Heglu) umni ljudje. Ker pa so zmotljivi, je nujno, da oblastniki vedno in povsod vodijo dialog med seboj in Bogom, da ne bi prihajalo do totalitarnih zablod. Ne pravi zaman prerok Jeremija (17,5 sl.): Tako govori Gospod: Preklet mož, ki zaupa v človeka …Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.« Človek ni popolno bitje, zato je dialog med ljudmi in tudi človeka z Bogom nujen, če hočemo vzdrževati človeško ravnovesje.

Če primerjamo nacizem in komunizem: po kateri postavki je komunizem milejši – kot je splošna percepcija?

Ne govorimo o milini, raje in bolj primerno je govoriti o krutosti in nečloveškostih obeh sistemov. Komunizem je poleg krutosti tudi človeško oziroma antropološko postavil svet na glavo, ker je ukinil ustaljene antropološke danosti. To pušča strahotne posledice. Še dodatno poleg genocidov obeh sistemov, brezpravja in zlorabe ljudi je komunizem »ustvarjal novega človeka«, postavljenega na glavo: brez-osebe, brez lastnine, brez temeljnih pridevkov, ki omogočajo življenje človeka. Kaj je pustila ta praksa, se zavedamo vse bolj šele zdaj ob hudih posledicah tega pošastnega eksperimenta nad človekom in celotno družbo.

Se vam zdi, da se res zavedamo? Včasih se namreč zdi, da opozarjanje na posledice komunizma in revolucije zaradi časovne oddaljenosti zveni vse bolj čudaško …

Nisem prepričan, da se ljudje tega ne bi zavedali; težje se je s tem spoprijeti. Komandant taborišča Auschwitz Rudolf Höss, je po vojni v ječi dejal, da mu je bilo nelagodno, vendar je bil prepričan o pravilnosti izvajanja ukazov sistema, ki mu je služil. Zdaj po aretaciji je čutil praznino: obžaloval je sicer zločine, a vseeno je prej živel v drug(ačn)em svetu (nacistične ideologije). Takrat bi zavrnitev ukazov imela za posledico njegovo likvidacijo. Tudi komunisti, prepričani in odločeni za nasilno pot do oblasti, so imeli to dilemo, a so jo izvedli dosledno in odstranili iz družbene igre vse, ki bi jih ovirali na poti do te totalitarne oblasti. Njihovi nasledniki danes hočejo zamolčati to nasilno pot (revolucijo), ki je imela za posledico genocid nad delom naroda in govorijo le o osvoboditvi naroda, čeprav je zgodovinsko razvidno, »kako se je začelo«. Že od pakta med Sovjeti in nacisti so se slovenski komunisti spravili na svoj narod, v letu okupacije 1942 pobili skoraj tisoč narodovih vodilnih (krščanskih) ljudi. V naslednjih letih je sledila eliminacija in likvidacija kraljeve vojske (četnikov) in vaških straž, nato še vseh drugih skupin in posameznikov do povojnega obračuna z množično genocidno likvidacijo (odstranitvijo) in izgonom nasprotnikov komunizma. Epizodi vaških straž, ki so se uprle terorju revolucije, je sledilo domobranstvo, narodna vojska, ki so jo komunisti porinili v naročje nacistov. Kot prej fašisti in slovenski komunisti so zdaj nacisti in komunisti – tudi v prikritih in težko opaznih kolaboracijah – laže izigravali slovanski narod. 45 let so nam govorili o revoluciji, danes nihče več noče slišati o tem, mora laži pa visi nad narodom. Ohranja se totalitarni refleks, ki ovira pot demokraciji. Sicer zdaj nikomur ne gre za komunizem, pač pa za vzdrževanje oblasti nekaterih in oviranje demokratičnih procesov, dokler se da, tudi če vse propade, država in njena infrastruktura: železnice (drugi tir!), ceste (avtoceste, predor Karavanke itd.), samo da se ohranja oblast. Zato se zdaj spet instrumentalizirajo mediji, sodstvo, kot npr. »verbalni delikt«, ki je imitacija 133. člena, po katerem je režim preganjal svoje kritike. Ne gre za narodni in državni interes, pač pa za ohranjanje oblasti!

Kje tičijo vzroki, da se teh enojajčnih dvojčkov, kot bi rekel Alain Besancon, ne meri z vsaj približno enakim vatli?

Vzrok je izjemen prispevek, ki ga je SZ dala v drugi svetovni vojni v žrtvah vojakov za zmago nad nacizmom, kar je spet proizvod komunizma: Stalinu in komunistom sploh niso bila mar življenja ljudi, Američani in Angleži pa so za zmago nad Hitlerjem morali sprejeti to »velikodušnost«. Sicer je morda pri presoji komunizma prisotna včasih tudi naivna vera, da bi človek mogel doseči »brezrazredno družbo«, saj so utopije od davna razburjale ljudi. Kot študent sem moral zelo energično pojasnjevati študentom filozofije na univerzi v Innsbrucku (v letu študentskih protestov leta 1968!), ki so imeli jugoslovanski samoupravni socializem za »socializem s človeškim obrazom«, da ni tako. Nazadnje sem moral predlagati, naj gredo za pol leta na prakso v Jugoslavijo, da mi bodo verjeli.

Kakšne so sicer vaše izkušnje glede tega vprašanja v tujini?

Počasi prihaja v številnih deželah, v Nemčiji zaradi nacistične in komunistične izkušnje, v Estoniji, Latviji, Litvi (tudi Finski), Poljski, Madžarski in Češki zaradi izkušnje s SZ do premikov, a je pot zelo zahtevna. Poljska je v okoliščinah vere in Cerkve tudi ob podpori papeža zavrnila komunistični eksperiment. Nemčija in Poljska tvorno sodelujeta glede sprave in obdelave te težke preteklosti prek nemške Ustanove Maximilian Kolbe, avgusta letos smo se na to temo srečali v Auschwitzu. Graditi na pogoriščih, še posebej komunističnega totalitarizma spravo in demokracijo je povsod, tudi v Nemčiji, zahteven projekt.

Srečujete se z mnogimi tujci. Vas poznajo bolj kot profesorja filozofije, kot teologa in duhovnika ali kot premišljevalca sodobnosti in 20. stoletja?

Vse to. Bil sem podpredsednik Evropskega združenja katoliških teologov ob predavanjih po svetu ter sem se srečal s številnimi ljudmi in ugotavljal, da smo tudi slovenski misleci primerljivi z vrhunskimi v tujini. Stalno pa izpostavljam našo bolečo preteklost in iščem pomoč za pota do sprave. Vsepovsod so procesi zahtevni zaradi globalnih sprememb, na katere nismo pripravljeni tudi zato, ker nam ni uspelo uredili vsakemu svoje preteklosti. Zato se prepletajo stari in novi problemi Evrope in sveta in je proces zahteven in dolgotrajen. Ne smemo si delati novih utvar: demokracija, mirno in dialoško sobivanje je zahteven, stalen in dolgoročen družbeni projekt: človeški (antropološki), vzgojni, izobraževalni, družbeno-politični. V Sloveniji se tega premalo zavedamo in skušamo probleme, ki tlijo med nami, pomesti pod preprogo, a se lahko zgodi, da bo iz žerjavice vzplamtel ogenj!

O Evropski akademiji znanosti in umetnosti pri nas ni veliko slišati. Kakšno poslanstvo opravlja? Ima kaj posluha za »vaše« teme?

Ravno junija letos je naš razred (VII) za svetovne religije soorganiziral v Portorožu odmeven posvet o medreligijskem dialogu med muslimani in kristjani. Obravnavamo pa tudi migrantske, ekološke in vse že omenjene probleme demokracije in vse bolj zahtevnega globalnega sobivanja ljudi.

Po študiju ste vezani na nemški prostor. Koliko oni to reflektirajo? Zdi se, da so popolnoma odvisni od zgodovinske nacistične krivde in ne zmorejo soočenja s komunizmom.

Sicer se srečujem tudi z drugimi prostori. Mislim pa, da so Nemci zelo dejavni v soočanju tako z nacizmom kot tudi s komunizmom. Vesel bi bil, če bi imeli v Ljubljani tako urejene muzeje komunističnih zaporov in drugih odklonov, kot jih imajo v Berlinu. Celotno ministrstvo STASI je en sam muzej z natančnimi prikazi vsega, kar so počeli komunisti v NDR (Vzhodni Nemčiji). Podobno velja za seznam z napisi ubitih na meji v cerkvi, ki je bila porušena in zgrajena zdaj iz materiala zidu in je spomenik streljanim ob zidu. Imamo pri nas kaj takega na meji z Italijo ali Avstrijo?

Nikakor nimamo. Ob tem je treba reči, da boljšega modela za uspešno tranzicijo, kot je bil vzhodnonemški, ni.

Res je bil uspešen, čeprav se je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja zdelo, da bo prišlo celo do ponovne ločitve. Težava je v mentaliteti, še zdaj se nacionalizem in sovraštvo do tujcev pojavlja najbolj na vzhodnem delu. Seveda pa država še vedno plačuje ceno, ne le v denarju, pač pa tudi pri oblikovanju demokratične mentalitete. Pokojni kancler Kohl je namenil tudi veliko vsoto za združitev. Osebno sem ob Katoliškem shodu v Mainzu imel priložnost govori z njim. Takratnega ministra za finance Wolfganga Schäubla je postavil pred dejstvo, čeprav mu ta ni mogel zagotoviti toliko denarja. Schäuble me je v vlogi notranjega ministra kasneje tudi povabil v München na konferenco o možnosti medreligijskega dialoga med kristjani in muslimani, kjer je sodeloval tudi sam. Sicer sem pa že v devetdesetih sodeloval na dveh posvetih s strokovnjaki iz Evrope ob vojnah v Jugoslaviji. Strokovnjak za varnost mi je prvič dejal, da bodo Nemci hitro opravili združitev. Ugovarjal sem mu, da bo to trajalo dlje. Ko sva se po petih letih spet srečala, je potrdil: »Prav ste imeli, zelo dolgo bo trajalo.« In še traja.

Dovolite, da še nekoliko vztrajam pri nedoslednem obračunavanju s prvim in drugim totalitarizmom – tudi pri Nemcih. Samo droben primer: po nemških mestih boste kot spominek zlahka kupili na stotine rdečih zvezd. Da bi na tak način ponujali kljukasti križ, je nepredstavljivo, mar ne?

»Nemška travma« je holokavst, ni pa (še) italijanska ali avstrijska, čeprav so oboji sodelovali. Rdeča zvezda je bila del formalne zmage nad nacizmom, čeprav pod krinko novega zatiranja. Slovenskim komunistom je uspelo z lažjo Osvobodilne fronte likvidirati že med vojno vidne demokratične, predvsem katoliške ljudi. In vse do zmage se je revolucija dejansko izvajala pod krinko narodne osvoboditve. Po utrditvi oblasti je bila le še revolucija in preobrazba človeka – v jugoslovanskem samoupravnem socializmu laž na kvadrat: ne more biti samoupravljanja in obenem diktature partije in njene policije. Po letu 1989 ni več govora o revoluciji, pač pa le o osvoboditvi, ki naj bi se začela leta 1945 in trajala do danes. Kakšno kopičenje zmede pojmov, ki celo intelektualnim glavam povzroča zmedo (nikoli ne vemo vseh ozadij, zakaj). Kako naj zmedo odpravljajo bolj ali manj vpleteni in številni odvisniki od medijskih in drugih slepil polpreteklosti, ko je bil svet postavljen na glavo. Vedno pa je obljuba »raja na zemlji« – danes spričo globalnih kapitalskih izzivov še bolj – aktualna. A levica, kot pravi nemški sociolog, namesto da bi se lotila »čiščenja« pojmov, operira s starimi frazami oziroma kot pri nas s pozicije moči in kapitala ustvarja umetno meglo.

Kako iz tega?

Rešitev spet ni mogoče iskati s silo, pač pa le z zahtevnimi, danes kar globalnimi dogovori: ta nelahek dialog bo terjal najprej očiščenje ustaljenih ideoloških pojmov in se bo moral spoprijeti z zahtevnimi razmerami globalnega sveta. Strokovnjaki, intelektualci, kapitalisti, politiki in tudi državljani (kot npr. medijsko eksponirana švedska šolarka) bomo morali prevzeti (večji ali manjši) del odgovornosti pri vprašanjih centralizacije kapitala v rokah peščice bogatih in posledično zmanjšanje socialne stabilnosti revnejših. Problemi zmanjševanja izpusta toplogrednih plinov vključujejo zmanjševanje osebnih zahtev, kar pa že meri na zahtevo po askezi oziroma duhovni poglobljenosti in ozaveščenosti. Kdo se je danes pripravljen čemu odpovedati? Če bi hoteli to doseči s silo, potem smo spet pri Marxu oziroma Orwellu, predvsem pa pri srpu in kladivu Lenina, Stalina, Tita in podobnih krvnikov človeštva. Hitro se spet pojavi »rdeča zvezda« kot simbol nasilja, ki ne ustvarja »rožnate«, pač pa črno prihodnost: pri komunistih »novi razred«, pri Nemcih in drugih pa eno raso. Avstrijci kot nemški narod imajo s tem še danes problem, ker so v zgodovini v veliki meri nastajali kot konglomerat narodov, in še danes niso sposobni reflektirati svoje nacistične preteklosti. Kako zahtevno je to, potrjujejo razmere na Koroškem. Sicer gre tudi tu proces na bolje in bodo Slovenci morda nekoč le doživeli opravičilo avstrijske države, podobno kot čakamo nanj in na rehabilitacijo žrtev od naslednikov bivšega režima tudi pri nas.

Danes se pogled na Evropo kaže v dve smeri: po eni strani celoten sodoben svet temelji na njenih vrednostnih temeljih ter znanstvenih in kulturnih dosežkih, po drugi pa se izgublja sama v sebi, ne prizna svojih korenin, sploh je pregrešno biti ponosen na svoje korenine …

EU je v takem položaju tudi zaradi neodgovornosti vodilnih – EU in posameznih držav, ne le Anglije – ter seveda globalnih pritiskov, ki terjajo veliko znanja, spretnosti in politične obrti ter človeške modrosti, posebno ker so finančni koncerni danes velik izziv za politike. So jim sposobni kljubovati kot npr. danska komisarka Margrethe Vestage Applu ali Bill Techu? Kar pa zadeva odsotnost vrednot, ne gre le za to, da se Bog imenuje v Ustavi EU. Glede na vse zahtevne okoliščine, je toliko bolj nujno, da bi zadeve vodili ljudje kova ustanovnih očetov EU. Krek je z De Gasperijem razpravljal o krščanskem socializmu na Dunaju v parlamentu in takrat smo bili Slovenci bolj mednarodno primerljivi. A tudi danes je treba zagotavljati ne le finančnih, pač pa tudi vrednostne, človeške temelje in brez povezave mistike in politike, tj. vključitve duhovnih prvin v politične procese, bo težko uravnavati zahtevne procese ali pa bodo to prevzeli drugi. To ni le Bog v Ustavi, pač pa Bog v delovanju politikov in vseh drugih na družbeno odgovornih mestih.

Ali ni v tej luči videti obnašanje Anglije kot igračkanje? Sploh na ozadju tragedije, o kateri danes govoriva, in zaradi katere so evropski očetje ustanavljali zvezo držav?

Anglija se je v zgodovini obnašala kot imperialna sila, ki je žrtvovala narode v kolonijah ali npr. ob koncu druge svetovne vojne slovenske domobrance, ruske kozake, poljsko nacionalno vojsko itd. Vzroke za sedanji spor je treba iskati tako pri politikih VB kot pri bivši komisiji EU. Upam, da bo to lekcija novi komisiji. Zadeve so zahtevne, zato imajo zdaj politiki v Veliki Britaniji in tudi v EU težave s posledicami teh odločitev.

Presunljivo je vaše pričevanje glede vsakdanje molitve za žrtve in rablje. Ali taka molitev predpostavlja vedenje o zgodovinskih okoliščinah? Sprašujem zato, ker so bližnjice vedno tako mamljive. Ne bomo se ukvarjali s to zgodovino, ne bomo se ukvarjali s politiko, samo malo zmolímo, pa bo …

Treba je biti jasen glede poti do resnice, a veliko stvari poravnavata le molitev in končno tudi zemlja (smrt). Ljudje ostajamo omejena, nepopolna bitja. Sam sem hvaležen za vero, ker bi sicer težko, kljub podpori (sicer bolj redkih) zdržal zahtevne pritiske in ignoriranje, celo od svojih ljudi (iz Cerkve). V tem duhu sem pisal molitev križev pot Slovenska kalvarija.Pomislimo, kako težko je bilo ljudem ob pritiskih na življenje in smrt! Prepričan sem, da nas je in nas bo tudi dalje pristna vera kljub vsem zahtevam življenja reševala in opogumljala za iskanje resnice in zavzemanje za pravičnost. To je hoja za Kristusom, nekoč in danes – v zvestobi prednikom ter v upanju za naslednje rodove. Pogosto se sprašujem, zakaj se tega bolj ne zavedajo tisti, ki imajo otroke, da bi jim ponudili bolj trdno in dolgoročno popotnico za prihodnost!

NAVEDKI

Ponavljam: natančno opisujemo procese v Srebrnici ali drugod, a resnico doma bi kar obšli. Ne moremo osvojiti resnice s silo – kot komunizem – a brez resnice je tudi ljubezen slepa.

Rekel sem že tudi, da bi maševanje v Vetrinju ali Rogu in drugih moriščih morala biti prvenstvena dolžnost škofov.

V posamezno in skupno zavest se je usedlo toliko te zle navlake, da je psihično očiščenje izjemno zahtevno. Je vzporednica s fizičnim dejstvom: tudi jame, jaške in druga morišča so prekrili s pregradami in odpadki, da bi zameglili pravo razsežnost človeških tragedij, ki pa je osupnila ob odkritju Hude Jame.

Dialog pomeni zastaviti besedo za resnico, pravičnost, kar je sicer zahteven in dolgoročen proces, a (edino) upanje za človeštvo. Pravični so za to zastavljali svoja življenja in klicali ljudi k prisebnosti in od-govoru – nekoč, a niti danes ni drugače!

Očiščenje preteklosti med drugim pomeni, da bo treba problem pedofilije (in drugih stranpoti klerikov) v postkomunističnih državah postaviti tudi v luč udbovskih povezav.

Medvojne hladnokrvne umore in teror ter povojno pošastno pobijanje rojakov, žena in otrok je treba najprej poimenovati s pravimi imeni in jih umestiti v kategorijo enakih zlodel nacistov in drugih, da bi se ovedeli človeškosti in bi mogli sočutni preprečevati ponavljanje.

Velik vpliv name je imela stara mama. Vedno s črno ruto, sključena od teže let in gorja, je v veri tiho in vdano trpela izgubo obeh sinov ter spremljala brezizhodno kalvarijo sina Tonija.

Dekan Gornik je bil eden redkih župnikov, ki je dal zvoniti za Rožmanov pogreb. Zato je moral za en mesec v zapor.

Komunizem nas je zelo zavzel – če ne kar zasvojil s svojo surovostjo in ob borbi za preživetje nismo bili sposobni, niti v Cerkvi ne, videti vseh njegovih krutih razsežnosti.

Zbornik ob 100-letnici Zavoda sv. Stanislava vsebuje različne članke, ni pa tematsko obdelano koncentracijsko taborišče, ki je bil v Zavodu leta 1945.

Ne pozabimo, da je bila polovica Slovencev na seznamu udbe (kot sodelavci ali kot žrtve), danes se to v milejši obliki, a vztrajno ohranja ali celo prenaša na mlajše.

Dolžnost vseh nas je biti glas zamolčanih ust, posebej še, če smo verni in člani Cerkve!

Humanizem in renesansa naj bi direktno od Grkov, brez krščanskega posredovanja, gradila novi svet moderne. To je samoprevara, saj so novoveški misleci gradili na krščansko predelanih osnovah antike.

Marx je mainškega škofa Kettelerja, ki se je boril za delavce, imenoval »psa, ki nam jemlje delavce«.

Krščanski pojem osebe po Božji podobi je postal osnova za spoštovanje človeka, kar danes (za silo) nadomešča pravna formula »človekovo dostojanstvo« in iz nje izvirajoče človekove pravice.

Osamosvojen, samostojen človek vse teže prizna odvisnost od sočloveka (in Boga) in zato, kot pravi nemški ustavni pravnik, ne zagotavlja več temeljev, iz katerih bo živel.

Liberalci, ki niso marali Cerkve (nekateri sploh ne krščanske vere) so uvedli to ločitev in jo vzdignili v »kulturni boj« zoper vero in Cerkev, komunisti pa so potem z idejno ostjo liberalcev in njihovo pomočjo s terorjem izvedli pri nas z revolucijo.

Ob usodah velikih, poštenih, in rodoljubnih Slovencev kot Ehrlich, Natlačen in tolikih drugih med vojno ter obrambe doma in rodu in usode braniteljev po vojni ne smemo pristati na razlage sodelovanja z okupatorjem, pač pa je to bila največja narodna nesreča, ki so jo povzročili komunisti.

Še dodatno poleg genocidov obeh sistemov, brezpravja in zlorabe ljudi je komunizem »ustvarjal novega človeka«, postavljenega na glavo: brez-osebe, brez lastnine, brez temeljnih pridevkov, ki omogočajo življenje človeka.

Kot študent sem moral zelo energično pojasnjevati študentom filozofije na univerzi v Innsbrucku (v letu študentskih protestov leta 1968!), ki so imeli jugoslovanski samoupravni socializem za »socializem s človeškim obrazom«, da ni tako. Nazadnje sem moral predlagati, naj gredo za pol leta na prakso v Jugoslavijo, da mi bodo verjeli.

3. Iskanja in besede

3.1. V tvoji hiši

Marta Jakopič Kunaver

3.1.1.

Pustila bom
solzam,
naj teko …
Tako lepo
je tukaj,
da bi
na glas zajokala.
Sama sem
v tvoji hiši,
Gospod.
Metala sem
dan za dnem
svoje vzdihe
v prepad
brez dna.
Kot rja železo,
kot prah
staro zlato
jih je prekril
čas.
Zdaj
so se osvobodili
prahu in rje
in se izvili
iz mene
kot novorojeni.
Gejzir bolečine
si je našel
pot navzgor.
Tako mirno
je tukaj …
Pustila bom
solzam,
naj teko.

4. Slovenske teme

4.1. Tri Slovenije – ena identiteta

Jan Zobec

4.1.1. 1. Uvodno

Višarje imajo izrazito simbolen pomen. Že pol tisočletja so Božja pot – najprej treh ljudstev, zatem narodov, danes so Božja pot Evrope. So stičišče različnih kultur, različnih jezikov in različnih tradicij. Zato simbolizirajo evropsko povezovanje, evropske narode in različno enakost ali natančneje enakopravno različnost – različnost pod isto duhovno in pod isto evropsko streho. In zato je to tudi točka srečevanja treh Slovenij – matične, zamejske in izseljenske. Ko govorimo o treh Slovenijah, imamo vsi v mislih slovenski narod. In ko govorimo o slovenskem narodu, vznikne vprašanje, kaj Slovenci kot narod pravzaprav smo, kaj nas opredeljuje, kaj je naša identiteta, kaj nas povezuje – npr. Slovenca iz Ljubljane s Slovencem v Argentini, ali Slovenko iz Porabja s Slovencem iz Kopra, pa Koroškega Slovenca s Slovencem v Avstraliji, tržaškega Slovenca s Prekmurcem in tega s Slovencem v Pittsburghu. Ali, na časovni premici, Slovenca, rojenega na prelomu tisočletja, s svojim rojakom, moje ali še starejše generacije in tiste, ki so danes še otroci.

4.1.2. 2. Narod in izražanje nacionalne pripadnosti in narodne samobitnosti – nacionalizem

Kaj je narod, kaj je ljudstvo, kaj je nacija? Več vprašanj kot odgovorov. Tako kot se narodi v času spreminjajo, se spreminjajo tudi pogledi na ta sociološki, zgodovinski, antropološki, politološki, psihološki in končno pravni fenomen. Zato se profesor Jan Zielonka ne brez razloga sprašuje, ali v globaliziranem svetu medsebojno odvisnih ekonomij sploh še lahko govorimo o prihodnosti narodov, in ali bo klasičen, vestfalski model državne suverenosti zamenjan s srednjeveškim, pravilno novosrednjeveškim. V njem bodo namesto hierarhične strukture države, kot jo poznamo, prevladovale mreže mest, regij in celo nevladnih organizacij, kjer bo namesto koncentracije oblasti in moči v rokah nacionalne države, suverenosti in čiste, jasno definirane identitete vzniknil pojav prekrivajočih se oblasti, deljene suverenosti, multiidentitet in različnih oblastnih institucij ter nejasnih, zabrisanih meja.   

Vprašanja o narodu so tudi ideološko nabita vprašanja. Pri nas še posebej. Poudarjanje nacionalnega, slovenskega, zlasti kadar se to povezuje z etničnim in samobitnim, je namreč po mnenju nekaterih že spogledovanje s politično nekorektnostjo. Razlog naj bi bil v tem, da se na ta način Slovenci kot narod vzpostavljamo šele prek »drugega«, torej tujca, ki smo ga po osamosvojitvi našli v državljanih drugih bivših jugoslovanskih republik. Na kratko: da smo Slovenci že od osamosvojitve dalje nekakšni negativni nacionalisti. Zakaj? Najbrž zato, ker je že v Preambuli Ustave zapisano, da smo Republiko Slovenijo vzpostavili Slovenci, ki smo »v večstoletnem boju za narodno osvoboditev izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«, s čimer je »slovenski narod […] uresničil večstoletni boj za narodno osvoboditev, v katerem smo Slovenci izoblikovali svojo narodno samobitnost in uveljavili svojo državnost«.

Kdor trdi, da smo Slovenci »negativni« ali »slabi« nacionalisti, se hudo moti. Najprej, Slovenci nikoli nismo bili hegemonistični, nikoli nismo bili agresorji, nikoli nismo nad katerim od sosednjih narodov izvrševali nasilja – razen nad samim seboj. V vsej svoji zgodovini smo si prizadevali le za ohranitev svoje kulture in jezika. Nikomur ju nismo vsiljevali, nasprotno, vso našo zgodovino so jo vseljevali nam. Zato tudi slovenski nacionalizem ne more biti »slab« nacionalizem, o čemer nas želijo prepričati nekateri domači družboslovci. Naša osamosvojitev je bila obrambna, bila je osamosvojitev od totalitarne balkanske države, v kateri so se, kot ugotavlja Preambula Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju: Temeljna ustavna listina), hudo kršile človekove pravice in ki ni delovala kot pravna država. Naša osamosvojitev ni bila osamosvojitev naroda v imenu naroda samega, v imenu njegove veličine in kulturne superiornosti. Bila je osamosvojitev zaradi obrambe človekovega dostojanstva. Drugič, prej omenjeni očitki o politični nekorektnosti poudarjanja in izražanja slovenstva so celo v nasprotju z ustavno materijo, h kateri sodi tudi Preambula Ustave in prav tako Preambula Temeljne ustavne listine, kjer so zgodovinska dejstva, ki so pripeljala do slovenske osamosvojitve, še bolj nazorno zapisana. 

Neizpodbitno je tudi, da smo se Slovenci osamosvojili še z enim ciljem, namreč da bi enakopravno vstopili v evropske povezave, v družino evropskih narodov. Ta cilj smo uresničili s članstvom v EU in NATO, ter nadalje, aktivno si prizadevamo, vsaj Ljubljanska pobuda to dokazuje, k ustavnemu povezovanju evropskih narodov. Slovenci se prav prek EU vračamo v civilizacijski in kulturni, tudi duhovni prostor, ki smo mu stoletja pripadali in nas je oblikoval ter naredil Slovence. Gre za našo skupno evropsko kulturno in duhovno domovino.

Ko govorimo o nacionalnih čustvih, nacionalnem ponosu, ne moremo mimo spoznanja, da je ena od univerzalnih značilnosti človeške družbe prav to, da nam je, članom te družbe, pripisana skupna identifikacija. Vsak človek je rojen v neki skupnosti, ki ima svoje etnične značilnosti. Etnična identiteta oziroma etnična samoopredelitev je za posameznika bistvena, je namreč sestavina njegove osebne istovetnosti, ta pa njegovega samospoštovanja in je zato, ker je pač človeku imanentna, sestavina človekovega dostojanstva. Ta skupna identifikacija pa pomeni skupinski vidik posameznikove identitete. Identiteta vsakega od nas, slehernega človeškega bitja, ki vpliva na njegovo samozavedanje, je namreč večplastna in eno od teh plasti tvori tisto, kar sem malo prej povedal: nacionalno in prek nje etnično identiteto.

Zato nikakor ni ne politično niti kako drugače nekorektno izražati etnične in nacionalne pripadnosti. In z druge strani. Omejevati pravico do izražanja te pripadnosti, četudi samo z »mehkimi metodami«, kot je na primer zasmehovanje, omalovaževanje slovenske istovetnosti, ali celo pripisovati temu nekakšne nevarne nacionalistične težnje, je v svojem bistvu poseganje in omejevanje posameznikovih pravic osebnosti. Pri tem nikakor ne more biti pomembno, od kod prihaja in s čim je motivirano. Tako, kot je zavržen šovinizem, ki izvira iz izkustveno, logično in etično nevzdržne premise o večvrednosti določene nacije ali rase, ter zato manjvrednosti vseh ostalih ali nekaterih, je enako zavržno poniževanje in zasmehovanje izražanja nacionalne pripadnosti. To prihaja s strani določene politike in je motivirano z jasnimi, otipljivimi, pragmatičnimi cilji, ki bi svoje interese lažje, uspešneje in učinkoviteje uresničevala brez obstoja nacionalne zavesti. Vizije globalne homogene ureditve brez držav in narodov ter spogledovanje s tradicijo despotizma v novih balkanskih povezovanjih sta v tem primeru siamska dvojčka. Enako zavržno kot šovinizem je zato zaničevanje določenega izražanja nacionalnosti in nacionalnega ponosa, na primer etničnega porekla – naj gre za občudovanje slovenske literature ali za narodno nošo, glasbo, običaje, kulinariko. In pritisk, naj bo posreden ali neposreden, odpovedati se takim manifestacijam, ni nič manj nekorekten in nič manj nevaren od šovinizma. Pri tem ni pomembno, s katere strani nacionalni prezir prihaja – naj bo s strani drugih »večvrednih« narodov ali s strani domače »napredne« in »večvredne« psevdo-elite.

Izraz slovenstva niso samo duhovni, intelektualni, znanstveni in politični dosežki, prek katerih smo se vzpostavili kot narod, so tudi ljudski običaji, ljudska kultura. Ruralno ni prav nič manj vredno od urbanega, in tisto, kar je ali se zdi konzervativno, ni nič manj – in predvsem ne že vnaprej manjvredno – od »naprednega« ali »progresivnega«. Pripadnost svojemu narodu se izraža na različne načine, kot so tudi plasti nacionalnega raznolike – v narodu je združeno vse, od visoke kulture, umetnosti in znanstvenih dosežkov, od Brižinskih spomenikov, Trubarja, prevoda Biblije (ki je bil v tistem času 12. prevod na svetu), Valvasorja, Jurija Vege, Prešerna, Jožefa Stefana (po katerem se imenuje fizikalni zakon o toplotnem sevanju), Cankarja, Hermana Potočnika, Plečnika, Borisa Pahorja, Jančarja pa vse do ljudskega izročila in ljudske kulture. Končno so del naše identitete tudi bloške smuči, kranjska klobasa (ki je, recimo poletela v vesolje), ljudska glasba, naj bo komu všeč ali ne, tudi Avseniki, Modrijani, skupaj s Siddharto, tudi Laibachom in Neue Slowenische Kunst ter, seveda, Otom Pestnerjem. Vse, na kar smo – mi, Slovenci! – lahko ponosni.

4.1.3. 3. Povezovalne prvine slovenskega naroda

Kaj torej opredeljuje narod, kaj nas povezuje in vzpostavlja kot Slovence? Je to rodovna pripadnost? Močno dvomim. Čeprav ima slovenstvo zagotovo neke skupne genetske korenine, morda pretežno slovanske, morda venetske, keltske, staroselske, Bog vedi katere še, so stoletja življenja v multi-etničnem Svetem rimskem cesarstvu, na prostoru, kjer se stikajo različne kulture in jeziki, nujno pustila svoje rodovne, genetske posledice. Slovenstvo, kakršnokoli je v svojem izvirnem genetskem ustroju že bilo, se je pomešalo in oplemenitilo z drugimi ljudstvi in narodi. Že če pogledamo svoja rodoslovja, marsikdo od nas, tudi sam sem eden takih, nima povsem slovenske krvi. Pa vendar smo povsem Slovenci. Smo pač maloštevilen narod, živeč na stičišču različnih narodov in kultur, obkrožen z drugimi narodi, na stičišču germanskega, slovanskega, romanskega, ogrskega. Tudi sicer so teorije o genetski, rodovni sorodnosti preživete. Zgodovina nas uči, da so vsi narodi, še posebej na območjih z intenzivno zgodovinsko dinamiko, ki je značilna za del Evrope in kjer se nahaja slovensko ozemlje, nastali s preseljevanjem, selitvami, tudi osvajanji ter mešanjem med staroselci in prišleki. Torej rodovno poreklo ni odgovor – zato moramo iskati dalje.

Kaj nas zato povezuje? Je to ozemlje in zavest o ozemlju? Matično Slovenijo zagotovo. Zamejska Slovenija tvori z matično skupen slovenski kulturni prostor – ki pa je kulturen, ne tudi ozemeljsko-političen. Slovensko izseljenstvo pa je diaspora ravno zato, ker je ozemeljsko ločeno od matične domovine. Prav pri izseljenski Slovenji so bolj kot kjerkoli drugje izražene nematerialne komponente nacionalne pripadnosti. Ravno zaradi njih ste Slovenci iz diaspore ostali in obstali kot Slovenci. Končno, ozrimo se po Judih, več kot tisoč let so bili brez ozemlja, a so z močno kulturno in duhovno povezanostjo kljubovali vsem, še tako nečloveškim izzivom usode.

Ko govorim o izseljenski Sloveniji, o naši diaspori, mi na tem mestu, prosim, dovolite krajši ekskurz, obrobno, a nikakor nepomembno pripombo. Ob pisanju govora namreč nisem našel primernejšega mesta, kjer bi to povedal: Naša diaspora in tudi zamejska Slovenija pomenita neprecenljiv človeški vir, vir sveže krvi, znanja in širine duha, ki ga matični Sloveniji primanjkuje. Večkrat je bilo rečeno, da je bila Nemčija po padcu berlinskega zidu v boljšem položaju in da je tranzicijo vzhodnih dežel po združitvi veliko lažje izpeljala, tudi lustracija ni povzročila vrzeli. Zakaj? Zato, ker je imela personalni potencial v Zahodni Nemčiji. Slovenija resda ni imela Zahodne Slovenije, je pa imela in še vedno ima zamejsko in izseljensko Slovenijo. Velika škoda je, da tega potenciala ni izkoristila – če bi ga, bi bila danes, prepričan sem, v boljši kondiciji – zagotovo bi bilo manj provincialnosti, manj zatohlosti, več za nacionalno vitalnost nujnega svetovljanstva in sveže krvi ter posledično tudi bistveno manj ugrabljenosti institucij in starorežimskih povezav.

Kaj pa jezik, nas povezuje jezik? Zagotovo, vsekakor, slovenščina je naš materni jezik, z njim in v njem se izražamo, sporazumevamo, prek jezika vstopamo v zunanji sveti, skozi njega govori naša duša. Tako kot brez sporazumevanja ni človeka, tudi brez slovenščine, tega starodavnega jezika, ki pozna dvojino, ni Slovenca. Pa vendar, v diaspori na drugih celinah živijo tudi Slovenci, denimo tretja, četrta generacija, pri katerih se je njihov stik s slovenskim jezikom izgubil, ki komaj še razumejo slovensko – če sploh – pa se kljub temu počutijo Slovence – ker se zavedajo svojih slovenskih korenin, ker so na njih ponosni in ker negujejo slovensko kulturno izročilo. Sam jih osebno poznam. Konec koncev, kaj pa Švicarji, kaj je njihov jezik – francoski, nemški, italijanski, retoromanski? In spet, Nemci, Avstrijci, Švicarji govorijo isti jezik, tudi Angleži in Irci, pa gre pri vseh za različne narode.

Dalje, je za slovenstvo bistvena pripadnost isti veroizpovedi? Morda nekoč, ko smo bili še ljudstvo, danes najbrž ne več. Zagotovo je krščanstvo in še posebej Rimskokatoliška cerkev dala neizbrisen pečat slovenski kulturi in narodovim duhovnim dosežkom – a eno je kultura, drugo je veroizpoved ter pripadnost veroizpovedi ali določeni Cerkvi. Avtohtoni sta Rimskokatoliška in Evangeličanska cerkev, seveda tudi judaizem, vendar so tu še pripadniki drugih cerkva in verstev, agnostiki in ateisti – delež teh se je v matični Sloveniji izrazito povečal po drugi svetovni vojni. Torej – tudi vera ni nujno tisto, kar bi bistveno opredeljevalo slovensko nacionalno identiteto.

Ostaja le še skupna kultura v najširšem možnem pogledu in spomin. Je torej kultura tisto, kar nas povezuje ter dela enkratne, neponovljive, tako kot je skupen spomin, ki ni drugo kot le zgoščena ozaveščena preteklost, tisto, kar nas veže, uči, napolnjuje in povezuje? Preteklosti ne moreš ubežati, obstaja, dokler obstajamo in nas določa, da smo taki, kakršni smo. Ali ni trenutek le teoretična abstrakcija, konstrukt, v resnici metafora kronološke zgoščenosti – ki v času niti ne obstaja? Tisto, kar nas opredeljuje in pogojuje ter nas skupaj z našo svobodno voljo usmerja v individualno in skupno prihodnost, je samo preteklost – in spomin nanjo – naj bo oddaljena ali bližnja – naj bo lepa ali grda, slavna ali neslavna, sijoča ali sramotna. Ta je tista, ki nujno vpliva na našo prihodnost, na naše odločitve in s tem na naša življenja. Slovenska preteklost je nastajala skozi stoletja, učila nas je, oblikovala nas je in prav skozi njo, z narodovimi zgodovinskimi dosežki smo pred 28 leti v odločilnem zgodovinskem trenutku našli sebe. Je bila to prva pisana beseda v latinici v kateremkoli jeziku iz skupine slovanskih jezikov, so bili naši poeti, Prešeren, še prej Vodnik, je bila to Majniška deklaracija iz prelomnega leta 1848, nato taborsko gibanje, so bili general Maister in njegovi borci za severno mejo, Tigrovci, prvi evropski antifašisti, Nova revija, pisateljska ustava …? Ja, vse to je bilo – in še marsikaj bi lahko našteval, kar se je moralo zgoditi, da smo končno dosegli vrhunec slovenske zgodovine, osamosvojitev. Zgodovina nas je vodila in učila. Zato sta prav kultura v najširšem pomenu in skupen spomin bistveni za našo identiteto.

4.1.4. 4. Splošno-kulturna nesoglasja v luči zgodovinske, politične in demografske dinamike

Vendar spet naletimo na problem. Na tem širokem polju nacionalne zavesti namreč ni vse táko, na čemer bi lahko gradili prihodnost ter sebi in drugim narodom dajali za zgled. Predvsem pa o tem še vedno ni soglasja– zlasti ne v matični Sloveniji. Slovenija je bila namreč v prejšnjem stoletju več kot samo del vseevropske katastrofe. Najprej je bila žrtev fašizma, nato nacizma in nazadnje skoraj 50 let žrtev komunizma. Ta je prav zaradi dolgotrajnosti in sistematičnosti od vseh najbolj opustošil in zaznamoval nacionalno tkivo. To potrjuje tako število žrtev kot tudi posledice, ki jih še danes izpričujejo nacionalni značaj, ekonomija ter politična, pravna in ustavna kultura.

Razen tega se je v prejšnjem stoletju matična Slovenija demografsko in kulturno intenzivno spreminjala. Sprva zaradi vala izseljevanja ob prelomu iz 19. v 20. stoletje kot posledice agrarne prenaseljenosti. Po prvi svetovni vojni se je izseljevanje nadaljevalo, najbolj na Primorskem, ki je pripadlo Italiji. Posebej pomembno pa je tole: za razliko od drugih narodov prej skupne monarhije se je Slovenija po prvi svetovni vojni znašla v nekem povsem drugem, upam si reči v tujem civilizacijskem in kulturnem prostoru. Po skoraj tisočletni pripadnosti srednjeevropski kulturni sferi ter s tem zahodni civilizacijski paradigmi (v vsej tej eri so ostale vzhodne meje slovenskega in s tem zahodnocivilizacijskega ozemlja nespremenjene) je pristala na Balkanu. Še kako prav je imel Cankar, ko je pet let pred usodno združitvijo z južnoslovanskimi narodi v svojem znamenitem govoru Slovenci in Jugoslovani (žal zaman) opozarjal: »Po krvi smo bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu.« Ne samo to, Cankar je (na konvenciji takratne Socialdemokratske stranke) jasno povedal tudi naslednje: »Naši od omedlevice navdušeni Ilirci pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nase, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Šabcu ali vsaj v Varaždinu … Ljudje so zdaj med nami – saj jih lahko vsaki dan slišite – ki bi nas najrajši prodali – kaj prodali – kar dali vbogajme.« In nato: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.« Ob tem ne morem, da se ne bi spomnil Seneke, da se je motiti človeško – vztrajati pri tem pa diabolično.

Zanimivo je tudi, kar nam pripoveduje profesor Matjaž Klemenčič v svojem habilitacijskem predavanju, da je po prvi svetovni vojni najprej sledil val vračanja slovenskih izseljencev v novonastalo državo (Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev), vendar pa so se razočarani nad razmerami, ki so vladale v tej državi, kmalu vrnili v Združene države Amerike. Temu procesu lahko lepo sledimo tudi v ameriških priseljenskih statistikah.

Posledice odločitve o povezavi z južnoslovanskimi narodi na Balkanu so nas vodile v jugo-komunizem po drugi svetovni vojni in vsesplošno zaostalost – najprej politično – demokratično, humanistično nato ekonomsko in končno splošno-kulturno. Stik z zahodno civilizacijo, ki je bil v času med obema vojnama, zlasti s šestojanuarsko diktaturo zrahljan, se je s komunistično revolucijo in vsem, kar ji je sledilo, tako rekoč pretrgal. Zaradi povojnih zunajsodnih pobojev in politične ter nato ekonomske emigracije so bile posledice jugokomunizma tudi demografske. Matično domovino so bili prisiljeni zapustiti številni intelektualci, predstavniki meščanstva, uspešni podjetniki, svobodoljubni misleči posamezniki in oponenti komunistične diktature, da ne omenjam etničnega čiščenja na Obali in usode več stoletij na slovenskem ozemlju živečih Nemcev. Slovenija je bila proletarizirana in posledično pavperizirana. Posledice teh demografskih sprememb, zlasti na splošno kulturnem področju, čutimo še danes. Spoznavamo tudi, da so dolga desetletja življenja v totalitarni Jugoslaviji vtisnila globok pečat slovenski duši, zaznamovala nacionalno miselno tkivo več generacijam ter da se ta poškodovanost prenaša tudi na mlajše generacije. Kar je še huje, prenaša se hote, in to na dva načina – prek državno-šolskega sistema vzgoje in izobraževanja na eni strani, ter na drugi strani prek vpliva masovnih medijev, zlasti nekaterih dominantnih in zabavljaških, ki z metodo tihe kulturne in subkulturne invazije, s tihim tkanjem duha vrednotno in nazorsko gnetejo mlajše generacije, kot pač ustreza tistim, ki imajo oblast in z njo svoje računice. V tem pogledu nismo v temelju nič drugačni od fenomena, ki ga ruski sociolog Gudkov imenuje homo Sovieticus. Prevladujoča miselnost v matični Sloveniji je primerljiva, seveda mutatis mutandis, s tisto, ki jo pripovedujejo zgodbe nobelovke Svetlane Aleksijevič, Čas iz druge roke.

4.1.5. 5. Erozija vrednot slovenske osamosvojitve v matični Sloveniji

Zato se ne čudimo odporu režima do zasebnega šolstva, preziru do odločb Ustavnega sodišča, ki niso po volji stvarnih oblastnikov. Odpor do vrednot ustavne demokracije, ki bi lahko ogrozile njihove monopole, interese in njihovo vladavino. Zato tudi ne presenečajo njihova prizadevanja po praktičnem in normativnem omejevanju svobode izražanja. Nadzor nad mediji in nad svobodo izražanja zagotavlja kratkoročen, obvladovanje šolstva in izobraževanja pa dolgoročen vpliv in preživetje režima. Samo poglejte anketo, ki jo je ob 30. obletnici Majniške deklaracije izvedel Siol o dveh zastavah – slovenski in zastavi neobstoječe propadle države Jugoslavije. Slovenska zastava je prejela 31,89 % glasov podpore, medtem ko jih je jugoslovanska pobrala 67,34 %. Manj kot odstotek Slovencev se ni znal odločiti ali pa jih vprašanje ni zanimalo. V sodobni matični Sloveniji po 28 letih samostojnosti še vedno ni nacionalnega soglasja o bistvenih premisah liberalne demokracije. V tem pogledu težko govorimo o isti nacionalni duši izseljenske, tudi zamejske Slovenije na eni strani in tiste v matični domovini. Včasih s strahom pomisliš, da bomo morda celo več slovenskega našli v diaspori, v Argentini, Avstraliji, Ameriki kot tu na sončni strani Alp. Ali, kot mi je rekel prijatelj, če hočeš doživeti Slovenijo, potem jo obišči v Argentini.

Spomeniki revolucionarnemu nasilju in ideologom množičnih umorov niso del naše kulture in še manj del naše identitete – nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Tisto, o čemer govorijo in kar sporočajo, na kar opozarjajo in nas učijo, je vsekakor del našega zgodovinskega spomina, del naše temne zgodovine. Vendar razglašati, da so del naše kulturne istovetnosti, je nekako tako, kot če bi Nemci razglašali, da so nacizem in obeležja, ki ga poveličujejo in slavijo, če bi še obstajala, del njihove kulturne identitete. Nasprotno, del nemške identitete je ustavni patriotizem: ponotranjenje vrednot ustavne demokracije, začenši s človekovim dostojanstvom kot prakanonom ustavne demokracije. Zato je del njihove sodobne kulture in s tem nacionalne identitete vse, kar je diametralno nasprotno ideologiji Tretjega rajha. Prav zato je v Nemčiji zanikanje holokavsta kaznivo dejanje.

Tudi pri nas bi moralo biti tako, tudi mi bi morali svojo kulturo graditi na zanikanju fašizma, nacizma in tudi komunizma. Z drugimi besedami, zavedati bi se morali tistega, kar smo v svoji zgodovinski kulminaciji, ob osamosvojitvi, v najpomembnejšem trenutku svoje zgodovine zapisali v Preambuli Temeljne ustavne listine. Slovenci smo se osamosvojili in ustanovili svojo državo zaradi varovanja človekovega dostojanstva, ker, kot je reklo Ustavno sodišče v odločbi o Titovi cesti, »[v] ustavni demokraciji je človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova (samo)uresničitev kot človeka pa je temeljni namen demokratične ureditve«. Slovenska identiteta bi morala zato temeljiti na ustavnem patriotizmu: na zvestobi v ustavo zapisanim načelom. Podobno kot je ta fenomen po moralni katastrofi Nemcev in samorefleksiji, ki ji je sledila, poimenoval nemški filozof Habermas. Tako kot nemška bi morala tudi slovenska nacionalna identiteta graditi na ustavnem patriotizmu, kajti, spet, enako kot temelji nemška identiteta na antinacizmu, mora slovenska, kot to izhaja iz Preambule Temeljne ustavne listine, temeljiti na antikomunizmu, na prelomu s prejšnjim vrednostnim sistemom. To je Ustavno sodišče v malo prej omenjeni odločbi jasno povedalo: »S sprejetjem […] osamosvojitvenih dokumentov torej ni prišlo samo do prekinitve državnopravne povezave med Republiko Slovenijo in SFRJ, temveč je šlo za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve.«

V osi slovenske nacionalne identitete bi zato morale biti, trdo verjamem, da tudi so (čeprav trenutno nekje zakopane), vrednote, ki so bile motiv za osamosvojitev. In ob njih širša evropska zavest in evropska kultura, katere neločljiv del smo. Prav prek te kulture smo se namreč oblikovali kot nacija in se s ponotranjenjem ustavnih vrednot, ki so v svojem bistvuvrednote osamosvojitve, povezali kot enakopravno svobodni posamezniki.

Zato so protiustavni tako spomeniki, rdeče zvezde, celo na novo postavljene na nekaterih ljubljanskih vpadnicah, kot tudi oblastno poveličevanje totalitarne preteklosti. Protiustavno je dvakrat. Najprej, ker temelji na zanikanju človekovega dostojanstva, srčike slovenske in evropske ustavnosti, in, kot je Ustavno sodišče navedlo v že omenjeni znameniti odločbi, ker je »[o]blastno izražanje priznanja totalitarnim režimom, ki so v 20. stoletju pretresali Evropo in vodili k milijonom žrtvam in sistematičnim kršitvam človekovih pravic, […] v nasprotju z zavzemanjem za spoštovanje človekovega dostojanstva, človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter drugih vrednot, ki jih delijo sodobne evropske ustavne demokracije«.

Po mojem mnenju pa je ustavno sporno tudi zato, ker pomeni identifikacijo države z določeno nazorsko, ideološko usmeritvijo. Slovenija ni lastnina in ni plen določene ideologije in nazorske usmeritve, Slovenija je pluralna in enako dobra mati vsem njenim državljanom. Zato v njej ne sme biti prvorazrednih, tistih, ki so »pravilno« nazorsko in ideološko naravnani in drugorazrednih, tistih, katerih idejni kompas ni »pravilno« kalibriran. Slovenija je domovina vseh Slovenk in Slovencev, Republika Slovenija je država vseh slovenskih državljank in državljanov. In slovenska kultura je duhovni prostor vseh, ki tukaj živimo – tako ali drugače (versko, nazorsko, politično, spolno itd.) usmerjeni. Vsi živimo pod skupno streho v narodu ponotranjenih ustavnih vrednot. Slovenija ni in ne sme biti monolitna. Nasprotno, Slovenija je in tudi mora biti pluralna.

A kadar država oz. njena oblast, ki je bila nedavno totalitarna in zaznamovana z množičnim ter sistematičnim kršenjem človekovih pravic, taka je bila SFRJ, za katero je v Preambuli Temeljne ustavne listine ugotovljeno, da so bile v njej hudo kršene človekove pravice in da ni delovala kot pravno urejena država, če taka država v desetletjih tranzicije ni sposobna izvesti resne in temeljite menjave oblasti in družbenih elit, menjave, kot jo je na primer izvedla Nemčija po drugi svetovni vojni in nato po padcu berlinskega zidu v svojih vzhodnih deželah; če taka država in njena oblast ne jemlje človekovih pravic in ustavnosti resno in se upira izvršitvi odločb ustavnega sodišča; če pravosodje take države obračunava s politično opozicijo; če se taka država nameni omejevati svobodo izražanja z inšpektorji za sovražni govor; če taka oblast, četudi lokalna, poimenuje cesto po človeku, ki pomeni utelešenje totalitarnega zla; in če taka oblast, pa spet, četudi lokalna, na vpadnice v glavno mesto postavi simbole totalitarnega nasilja – tedaj je položaj podoben, kot če bi ozdravljen alkoholik spet začel segati po alkoholu. Morda na videz nedolžen glaž vina bo pripeljal do naslednjega in ta do ponovitve ter nato do usodnega recidivizma, ki se bo končal s katastrofo.

Če je še okolje do tega nezainteresirano in apatično, ali pa, če je celo naklonjeno takim patologijam, o čemer pričajo vzniki populističnih gibanj in njihovih vodij, pojav t. i. neliberalnih demokracij ter avtokratskih legalistov, katastrofa ni daleč. Če smo nekoč, nedolgo nazaj še verjeli, da pomeni prevlada ustavnih demokracij in vstop srednjeevropskih postkomunističnih držav v EU nastop konca zgodovine, ker, kot je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja napovedoval Francis Fukuyama, liberalni in demokratični konstitucionalizem oznanja končno točko človeške ideološke evolucije z univerzalizacijo modela zahodne liberalne demokracije, da poti nazaj ni več, in da je liberalna demokracija »edina igra v mestu«, je današnja evropska slika drugačna. Ustavnemu nazadovanju smo priča marsikje v nekdanjih sprva uspešnih postkomunističnih liberalnih demokracijah, ki se odkrito pretvarjajo v neliberalne demokracije, ali kot temu novodobnemu fenomenu pravi profesorica Scheppele, legalistične avtokracije. Temu se je mogoče upreti samo z močnim, robustnim imunskim sistemom. V povojni Nemčiji je bilo to dvoje – na ljudski ravni ustavni patriotizem, na institucionalni ravni pa kot odsev tega patriotizma Zvezno ustavno sodišče kot ultimativni varuh človekovih pravic in zato osrednji ustavni organ ljudskega zaupanja in ponosa.

4.1.6. 6. Slovenska nacionalna = ustavna identiteta

Naj bo tako tudi pri nas. Formalno pravno okolje, recimo temu strojna oprema, nam ni bilo še nikoli bolj naklonjeno. Postali smo nacija, polno mobiliziran in institucionaliziran narod. Postavili smo temelje svoje državnosti, vanje neizbrisno vklesali človekovo dostojanstvo, ga zavarovali še na evropski ravni v povezavi z drugimi članicami EU, skupaj z drugimi narodi živimo v območju miru, blaginje in svobode. Soodločamo o evropski prihodnosti, schengensko območje nam omogoča tudi fizično neoviran stik z zamejsko Slovenijo, digitaliziran in spletno povezan svet ter globalizacija povezujeta matično in izseljensko Slovenijo, slovenska kultura je znana in pripoznana onkraj naših meja, naša materinščina je eden od uradnih jezikov najuspešnejše zveze držav, območja, o katerem ogromna večina človeštva lahko samo sanja.

Zavedajmo se teh dosežkov, naj nas to zavedanje povezuje ter hkrati spodbuja in navdihuje k njihovemu varstvu ter nadaljnji krepitvi in razvoju. Bodimo srečni in ponosni, da nam je Bog naklonil privilegij živeti v tem času, po katerem so v večstoletnem boju za neodvisnost hrepenele generacije naših predhodnikov. Zato ne pustimo zapraviti dediščine naših očetov. Samostojnost in neodvisnost naše države ni darilo od zgoraj, še zdaleč ni pridobitev naših generacij, je skupen zgodovinski dosežek slovenskega naroda, ki se je, kot je zapisano v Preambuli k Ustavi, uresničil po večstoletnem boju za narodno osvoboditev. Zato gradimo in dopolnjujmo naš skupen evropski ustavni okvir ter varujmo Slovenijo, ponotranjimo in varujmo vrednote osamosvojitve, kot so zapisane v ustavnih dokumentih, varujmo Evropo, razvijajmo evropski duh, pripadnost skupnim evropskim vrednotam in hkrati krepimo slovenstvo, ki ni drugega kot le ena od 28-ih modifikacij Evrope. Dovolite mi, prosim, alegorijo na Bachov koncert za dve violini v d-molu, ko solista v harmoničnem prepletu občasno spreminjata melodično linijo z različnimi melodijami in ritmi, a vendar na koncu, in to je tu bistveno, združena skupaj ustvarjata dovršeno harmonijo. Ena violina smo mi, druga z naše perspektive je EU, orkester v ozadju so države članice EU. Prizadevajmo si k taki harmoniji in varujmo našo domovino, naš narod, našo EU, kar pomeni naše vrednote, ki so se oblikovale skozi stoletja, da ne rečem tisočletja – od antike, judovsko-krščanske tradicije, razsvetljenstva, do spoznanj, izvirajočih iz grozot dvajsetega stoletja, ki so nas končno pripeljale v območje svobode, varnosti in pravičnosti.

Vendar tako kot velja za vse vrednote ustavne demokracije, tudi območje svobode, varnosti in pravičnosti ni samoumevno. V kakšni meri bo Slovenija ostala in obstala ustavna demokracija in v kakšni meri bo naš evropski dom območje svobode, varnosti in pravičnosti kljuboval izzivom časa – od kriz ustavnosti, vznika populizmov in posledičnega ustavnega nazadovanja v avtokracije, deficita demokratične legitimnosti osrednjih organov odločanja Unije, nevarnosti denarnih in javnofinančnih kriz, do nezakonitih priseljevanj in migracij, nevarnosti terorističnih napadov in groženj itd., je na koncu odvisno od nas samih, od vsakega med nami.

Zato, gospe in gospodje, drage rojakinje in rojaki, ki ste, oprostite izrazu, programska oprema demokracije, vzemite demokracijo in ustavnost resno, vzemite resno svojo svobodo in s tem odgovornost, bodite aktivni in odgovorni pripadniki naroda, bodite aktivni in odgovorni državljani. Gradimo ustavni patriotizem, postavimo ga v jedro naše nacionalne identitete, spoštujemo in varujmo ustavne vrednote, ki so v svojem bistvu vrednote slovenske osamosvojitve. Te pomenijo našo ustavno identiteto in so zapisane v osamosvojitvenih ustavnih dokumentih, v Ustavi, zapisane so tudi v odločbah Ustavnega sodišča, med katerimi ima poseben položaj danes že nekajkrat omenjena znamenita odločba o Titovi cesti, kjer smo kot bistveno in nosilno misel, ki prežema našo identiteto, ustavni sodniki zapisali, da pomeni slovenska osamosvojitev »prelom s prejšnjo državo in njeno ureditvijo«, da je šlo »za prelom s temeljnim vrednostnim konceptom ustavne ureditve«.

Slovenija potrebuje aktivno državljanstvo, aktivacijo ustavne in državljanske zavesti, nepretrgan civilno-družbeni ustavni monitoring, odprt in svoboden javni diskurz, odprto in aktivno civilno družbo. Samo ob odgovornem ravnanju vsakogar v vsakdanjem življenju in prek državljanske aktivnosti z močjo argumentirane javne (in tudi s pravnimi sredstvi uveljavljane) besede bomo ob Ustavnem sodišču kot ultimativnem varuhu ustavnosti premagali krize in obvarovali svobodo vsakogar od nas. Vsak od nas na svojem področju si moramo prizadevati zavarovati nedotakljivo, večno jedro slovenske ustavne in s tem nacionalne identitete: slovensko suverenost, človekovo dostojanstvo in njegovo svobodo, enakost v človekovih pravicah in pred zakonom, oblast ljudstva ter vladavino prava.

Naj sklenem, kjer sem začel. Višarje so evropska romarska pot, združujejo evropske narode pod isto Božjo streho. Zato na duhovnem področju simbolizirajo tisto, kar naj bo cilj združene Evrope – duhovno enotnost v vseh svojih kulturnih različnostih. Slovencem so, tako kot drugim narodom, določene dobrine in prostori zaupani v varstvo. Varovati jih moramo pod svojim in skupnim evropskim ustavnim okriljem, ki si ga delimo z drugimi narodi združene Evrope.

4.2. Slovenska avantgarda, novi razred in mafija do danes*

Ivan Klemenčič

4.2.1.

Poimenovanji novi razred in avantgarda na Slovenskem nista zelo pogosti, kar ni naključje. Prvega kot svojo načelno in neizprosno kritiko komunisti in postkomunisti nikakor niso rabili niti ga ne rabijo, demokrati so ga dokaj omejeno, vendar so za novi razred navajali več drugih izrazov, kot bo še razvidno. Poimenovanje avantgarda je spadalo še predvsem v poudarjen ideološki jezik za promocijo komunizma, zato je raba z manjšo eksponiranostjo ideologije slabela. Na Slovenskem kaže, da bi se ji še posebno postkomunisti oziroma novi demokrati najraje odpovedali. Da o mafiji ne govorimo.

To nikakor ne pomeni, da v slovenski politični in družbeni stvarnosti niso bili, niso delovali niti niso bili odločilni ne novi razred ne avantgarda ne mafija. Prva dva javno, tretja prikrito. A ne le to. Izhajati moramo iz sopogojenosti in součinkovanja vseh treh: če je avantgarda, sta tudi novi razred in mafija. In nasprotno. Če je novi razred, sta tudi avantgarda in mafija.[1] Kot take jih je treba identificirati, vse troje še posebno v poosamosvojitvenem obdobju postkomunizma. Reči je tedaj treba bobu bob, da ne bo dvomov, v kakšni družbi živimo. Od tod tudi spodbuda za to besedilo.

To hkrati in kot drugo expressis verbis pove, da gre za kontinuiteto. Da se v več kot sedemdesetletnem obdobju od 1945 do 2018 v slovenski družbi ni nič bistvenega spremenilo.

Ni se spremenilo kljub objektivnemu dejstvu, da se povojni čas na Slovenskem razvidno deli na dve temeljni obdobji. Prvo, domala polstoletno označuje komunistični totalitarizem s trdo diktaturo in povojnim genocidnim pobojem političnih nasprotnikov, ki je postopno, ob vzpostavitvi popolnega nadzora in obvladovanja družbe evoluiralo v mehkejšo različico. In drugo, postkomunistično, začenši z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991, ki ga v samostojni državi zaznamuje formalna demokracija z novimi demokratičnimi ustanovami in večstrankarskim sistemom ter kot bistvenim ohranjeno staro komunistično ideologijo s starimi komunističnimi vrednotami in staro kadrovsko zasedbo. Se pravi z legitimnostjo revolucije in s t.  i. osvobajanjem slovenskega naroda, predvsem še z globoko državo, to je z vodenjem države iz ozadja in s tem z nadzorom starih sil nad narodom, z nadzorom gospodarstva in državnih podsistemov in ustanov, segajočih od sodstva do bančništva, od monopola javnih občil do režiranja volitev ter sploh vzporedno organizirane mafijske dejavnosti komunističnega vodstva in njihovih naslednikov postkomunistov. Če za slovenske razmere parafraziramo Orwella, to pomeni: kdor obvladuje narodovo preteklost, obvladuje njegovo sedanjost in prihodnost.

Za izhodišče in eno od označitev vsebine delovanja stare in nove stare oblasti v obeh obdobjih naj nam bo v pomoč načelo kadrovanja. Za prvo obdobje, še predvsem do konca sedemdesetih let 20. stoletja, to je do smrti vodilnega slovenskega komunista Edvarda Kardelja, je veljalo, da bolj ko je kdo imel okrvavljene roke s krvjo nedolžnih slovenskih žrtev, višje je prišel. Ali je tam že bil. V poosamosvojitvenem času je veljalo in še vedno velja, da več ko je kdo poneveril, pokradel, naropal slovenskemu narodu, s korupcijo obogatel na njegov račun ali k temu načrtno napeljeval, višje je prišel. Ali je tam že bil in je v večidel zaprtem krogu na vrhu krožil, namesto da bi tudi od tu prišel pred sodišče in v zapor. Taka praksa razodeva prioritete, zločinske in roparske ambicije oblasti. Sprva je šlo za oblast z ideološko in s fizično represijo ter z ideološko prevzgojo, nato za oblast z oblastno močjo in ideološkim pritiskom z naropanim denarjem, kapitalom. V obeh primerih je bil cilj eksemplarično dvojen: prvi neomejena oblast, drugi privilegiji. Se pravi oblast kot komunistični imperativ (in z njo nasilno širjenje komunistične ideologije) ter življenje na račun podjarmljenega naroda.

Razume se, da je to pomenilo in pomeni skrajno negativno kadrovsko selekcijo s katastrofalnimi posledicami za slovenski narod.

K navedenima ugotovitvama o kadrovanju je treba dodati še tretjo, odločilno, v resnici izhodiščno. Sprašujemo se, kdo so bili in kdo so lahko taki ljudje. Nadalje, kako je nekaj takega sploh mogoče v določeni družbi, kakšna miselnost in morala stojita za tem. In končno, kako ti ljudje še danes lahko vzdržujejo legitimnost.

Zgodovinske okoliščine dopuščajo za odgovor zgolj eno možnost. Če vemo, da te ljudi določa komunistična morala, vemo že veliko. Govorimo o permisivni morali po načelu: cilj posvečuje sredstva. Ali: za boj za oblast so dovoljena vsa sredstva. Komunistično pojmovanje morale je v diametralnem nasprotju z dotedanjo slovensko moralo zahodne krščanske civilizacije. Z moralo, ki je soustvarila vodilno in najuspešnejšo civilizacijo na svetu, demokracijo z najrazvitejšima politiko in gospodarstvom, superiorno kulturo, z nedosežno umetnostjo, filozofijo, tudi izjemnimi športnimi dosežki.

4.2.2. I. Komunizem popolno nasprotje zahodne krščanske civilizacije

Navedeno kontradiktorno razmerje, ki je razmerje med demokratičnim in totalitarnim, potrjuje primerjava konstitutivnih vrednot obeh strani. Našo zahodno civilizacijo označuje krščanski vrednotni moralni par ljubezen do človeka in duhovnost. Nasprotno določa komunistično, točneje povedano, boljševistično moralo, začenši s KPS, z radikalnim izstopom iz te civilizacije v novodobno barbarstvo in z njim kot psevdovrednota par sovraštvo in materializem. To je razredno in revolucionarno sovraštvo, sovraštvo do notranjih in zunanjih sovražnikov, državnih, nacionalnih in individualnih, ki daje pooblastila za nasilje, množično pobijanje in zatiranje nedolžnih demokratov, predvsem sonarodnjakov, bratov in sestra. Komunistične vrednote so tudi v praksi negativen odtis krščanskih. In to ob dejstvu, da v komunističnem sovraštvu ni bilo mogoče vztrajati niti eno stoletje – dokler ni končalo na smetišču zgodovine, nasproti univerzalnosti ljubezni po Kristusu, ki ji po dveh tisočletjih še ni videti konca. Na ta vrednotni par se veže par altruizem in egoizem, ki še poglablja antagonizem med obema. Določneje povedano, ateistične komunistične psevdovrednote pomenijo objektivno in programatično napad na katoliško vero, tudi danes v »post« obliki komunističnega zla, pomenijo s tem napad na identiteto slovenskega naroda in prav tako na identiteto zahodne krščanske civilizacije.

So posledica skrajnega radikaliziranja 20. stoletja, s katerim so komunisti zavrgli Boga in namesto človeka kot takega (Nietzche) sebe postavili na njegovo mesto. Novega odrešenika sveta. Komunista. Avantgardista. Revolucionarja z razrednim sovraštvom in s krvavimi rokami. Največjega zločinca doslej. Poosebljeno zlo, ki vodi v propad družbe.

Tako se razumljivo takoj vzpostavlja komunistični ideološki in stvarni boj proti žlahtni evropski tradiciji vere, morale, demokracije, politike, ekonomije, kulture. V družbenem smislu je to napad na posameznika, človeka kot avtonomno osebnost, na avtonomnost in nedotakljivost družine in narodovo istovetnost, kot bomo še videli. Neposredno ali posredno potekata še posebno boj proti morali desetih božjih zapovedi in sovraštvo do njih, ki so vest komunističnega zla. Komunizem brezobzirno uveljavlja dekalogu diametralno nasprotno, zločinsko moralo: Ubijaj! Kradi! Govori neresnico! Laži, manipuliraj, straši ljudi, okoristi se na njihov račun, potem ko si jih zasužnjil! Vladaj z nasiljem in s prevaro, moč oblasti izrabi za širjenje komunističnega projekta in za svoj vesoljni egoizem, ne za zatirane, ki jim vladaš in za katere bi moral skrbeti, kar pomeni za celotno družbo in državo. To je nov komunistični imperativ absolutne, totalne oblasti in obenem klasični model zlorabe oblasti.

4.2.2.1. Še vedno velja: zločin in kazen

Navkljub temu novemu barbarskemu boljševističnemu nasilju se morala desetih božjih zapovedi na Slovenskem neuradno, če že ne podtalno, ohranja in še vedno velja, velja za verne in neverne, je izhodiščna orientacija tudi za vse, ki je morebiti ne priznavajo. Narodovo zavest zavezujoče označuje blizu tisoč dvesto let. Izhaja iz enega njenih temeljnih načel, kot trdi velika evropska moralna avtoriteta Dostojevski: zločin in kazen. Temu načelu sledita slovenska zakonodaja in sodstvo. Za zločin velja še vedno kazen, ne nagrada. Razen za komuniste na Slovenskem: nagrada in z njo legitimnost pripadata še danes prvorazrednim in nenaključno poimensko neimenovanim komunističnim vojnim in povojnim zločincem. Največjim zločincem slovenskega naroda. Ni naključje, da so Slovencem zaradi uveljavljenega moralnega načela »zločin in kazen« genocidni poboj svojih političnih nasprotnikov Slovencev z vsemi sredstvi skrivali, jim vsilili zapovedani molk. V javnost je prišel proti njihovi volji šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s pogumnim pričevanjem njihovega pozneje demoniziranega kolaboranta Edvarda Kocbeka.

Po osamosvojitvi simbolizira nadaljevanje skrivanja komunističnih zločinov Huda Jama, grozljiv zločin, skrit nepreklicno in za vedno za enajstimi debelimi pregradami iz armiranega betona. Za podobnimi simboličnimi enajstimi pregradami so barbarsko skrili žrtve v Teharjah – te so namerno prekrili z deponijo dvanajstih metrov odpadkov. Tudi te nedolžne žrtve nepreklicno in za vedno. In končno neizmerna množica zločinov, kot se je izkazalo, genocidnih razsežnosti v zdaj že blizu sedemsto moriščih po vsej Sloveniji, največjem evropskem morišču. Tudi ti naj bi bili nepreklicno in za vedno izbrisani iz slovenskega občestva, njegove zavesti. Kot je bilo nasproti tej primitivni, barbarski logiki skrivanja in slabe vesti pričakovati, so zasuta usta spregovorila. Vedno glasnejša so in vedno bolj obtožujoča. Zločina ne bo več mogoče utišati. Ta bodo t. i. partizanskim osvoboditeljem odvzela legitimnost.

Tako je zdaj že mnogo bolj in v podrobnostih jasno, kdo so lahko bili ljudje komunistične morale iz uvodnega dela razprave, se pravi tisti med vojno, predvsem v obravnavanem dolgem prvem povojnem obdobju in prav tako tisti v njegovem nadaljevanju. Proti vrhu oblastne piramide so lahko prišli in vzdržali le najbolj nemoralni in skrajno pokvarjeni ljudje, komunistični »odrešitelji«, komunistična elita, točneje povedano, psevdoelita, zločinska elita komunistične avantgarde. Če je kdo kakorkoli nastopil proti njim, ni imel nikakršnih možnosti več. Tak nož v hrbet je dobil Edvard Kocbek. Ti najvišji poveljujoči so po t.  i. osvoboditvi in genocidu nad svojimi brati in sestrami te še zatirali, širili med njimi sovraštvo in strah, nad njimi izvajali ideološko nasilje, jih izkoriščali. Prav ti so slovenski narod razdelili na prvorazredne in drugorazredne državljane. Vzpostavili razklan narod, da mu še danes lahko vladajo.

4.2.2.2. Avantgardno »izkoriščanje človeka po človeku«

In kako se je kljub tako poraznim dejstvom komunistična ideja lahko vzpostavila in o kakšnih implikacijah lahko govorimo, še posebno v Sloveniji?

Ideološko propagandno je ta ista komunistična »avantgarda« že od začetka svoje poti na svojih »humanističnih nastopih«, sledeč svojim ideološkim ikonam iz 19. stoletja, kot temeljna poudarjala gesla o brezpogojnem boju za delavske pravice in s tem proti najhujšemu sovražniku proletariata, kapitalističnemu »izkoriščanju človeka po človeku«.[2] Ali kot se je še govorilo, proti »mezdnemu suženjstvu«. In kaj je za nove pravičnike to v resnici pomenilo? Prav to geslo o izkoriščanju so sami uvedli in prakticirali kot »socialistično izkoriščanje človeka po človeku«, kot socialistično suženjstvo. Na tem »humanizmu« je komunistična avantgarda utemeljevala celoten program komunizma in postkomunizma ali, kar je mimo teoretične hermenevtike v bistvu eno in isto zlo, socializma in postsocializma vse do danes. Boj proti zlu kapitalizma se še danes vzdržuje kot velik ideološki komunistični dosežek. Čeprav je dovolj dobro znano, da je kapitalist skrbel tako za uspešnost svojega podjetja kot, razumljivo, za svojo eksistenco, še posebno lahko za razvoj panoge, vendar tudi za delavce, te z občutno boljšimi mezdami, kot so bili osebni dohodki v komunizmu. In z delavci so bili neodvisni sindikati. Vse je lahko potekalo v normalnem ustvarjalnem ozračju demokracije. Zato tudi njihovi delavci niso bežali iz kapitalizma v komunizem oziroma socializem, da bi tam užili vsaj nekaj komunističnega raja na zemlji, vedno je bilo nasprotno, čeprav zaradi socialističnih dobrotnikov lahko smrtno nevarno. To stanje je prvi med jugoslovanskimi komunisti kritično obravnaval Milovan Đilas, ki je na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, kot bomo še videli, identificiral temeljno komunistično formulo: zatiranje in izkoriščanje. Človeka, naroda, večnarodne skupnosti.

Odgovor je prišel tudi v svetovnem merilu. Komunistična Sovjetska zveza, ki je s propagandno gonjo napovedovala konec kapitalističnim Združenim državam Amerike, je sama nepreklicno propadla z ogromnim številom nedolžnih žrtev totalitarizma, to je z več kot štiridesetimi milijoni mrtvih, z neizmernim fizičnim in psihičnim trpinčenjem ljudi, življenjem v revščini in pomanjkanju za vedno odšla na smetišče zgodovine. Nasprotno kapitalistične Združene države Amerike z visokim življenjskim standardom ostajajo za ljudi po vsem svetu še vedno želeni cilj in vodilna velesila sveta.

4.2.2.3. Desubjektivizacija družbe pomeni uničevanje njene identitete

Za tako povojno obvladovanje posameznika in celotne družbe je avantgarda potrebovala daljnosežen in globinski družbeni poseg, revolucionarni poseg. Treba je bilo desubjektivizirati celotno družbeno piramido, od njene temeljne celice, človeka, avtonomnega posameznika do človekove temeljne skupnosti družine in njihove naravne povezanosti v narodu. Posameznik naj v komunizmu iz subjekta postane vodljiv objekt politike, na višji ravni naj to velja tako za družino kot za narod. Iz družine se trga žena in se osamosvaja. Ta ženska politika se radikalizira v feminizmu, močna komunistična propaganda velja zato še posebno za popolno permisivnost splava, ki ostaja vse do danes prvorazredno ideološko orožje. Tako se rušita in uničujeta družina, zakonska skupnost, mlada življenja nerojenih otrok so žrtve zločinske ideologije, v končni posledici se škoduje narodu. To je eminentna protidružinska, protinarodna in s tem seveda protiverska, protikatoliška politika. Narod kot dosežek meščanske družbe se mora vrednostno izničiti in zavreči, meščanstvo se že tako načrtno ideološko in fizično uničuje. Surogat zanj postane proletarski internacionalizem, danes kot imperativ multikulturne družbe. Tako se soočata dva sorodna totalitarna socializma: nacionalni in internacionalni. Komunistični boj proti nacionalsocializmu z internacionalističnim socializmom pomeni z veliko žrtvami priti z dežja pod kap. V postkomunizmu se ta pot nadaljuje z najnovejšim dosežkom skrajne izrojene levice, že v šolski praksi samovoljnim uveljavljanjem teorije spola. To pomeni stopnjevanje in doslej največji napad izrojene pameti na normalnost posameznika, družine in naroda, pomeni napoved njihovega uničenja. Seveda se vzporedno s tem uničujočim relativiziranjem od t.  i. osvoboditve slovenskega naroda ukinja avtonomnost gospodarskih in drugih ustanov, denimo, izobraževalnih in znanstvenih vse do univerze. Cilj je atomizacija družbe za njen popoln nadzor.

A če se vrnemo k primarni družbeni desubjektivizaciji, je bila ta popolna, tako politična kot ekonomska. Politično z eno dovoljeno stranko ter volitvami njenih kandidatov, kar niso bile volitve. Ekonomsko z nacionalizacijo ali s krajo tuje lastnine, z ukinitvijo podjetništva in privatne lastnine. Se pravi za dvojno obubožanje družbe, politično in ekonomsko. Z visokimi davki so ljudem in podjetjem pobrali čim več mogoče in delili: najprej sebi, drugim za življenje v revščini. Z eno dovoljeno stranko je preostala le družbena lastnina, ki je bila v resnici partijska, z njo je kot prava lastnica upravljala revolucionarna avantgarda in si prilaščala njene sadove. Tako so utemeljili svoj zorni socializem, se pravi komunistični totalitarni režim.

Sem je do zadnjega spadalo nasilje nad družbo, kot že vemo, tudi nadzorovanje množice izbranih kritičnih posameznikov s tajno politično policijo[3] in sistemom ovaduštva. Oblast so si zagotavljali z močnima policijo in vojsko. A ne le to. Svoje zatiranje in ropanje je vsak objekt take politike moral še plačevati, in kot se je pričakovalo, režim priznavati, biti njegov vernik in mu brezpogojno služiti, ga hvaliti. Zato je moral plačevati tudi propagando, s katero so mu prali možgane, in poslušati samohvalo režimskih kolovodij. Temelj družbe, resnice in morale je postala laž. To je bilo odločilno za vzpon na oblast in njeno ohranitev. Od tod pregovorna ugotovitev poljskega filozofa Leszka Kołakowskega: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Václav Havel je zato programatično že naslovil svojo disidentsko knjigo: Živeti v resnici.[4]

4.2.3. II. Drugo obdobje: osamosvojitev Slovenije in preoblikovanje komunističnega sistema v formalno demokracijo

V času po osamosvojitvi se glede možnosti obvladovanja družbe ni nič bistvenega spremenilo. Zato govorimo o postkomunizmu kot posebnem nadaljevanju komunizma in z njim o formalni demokraciji. V navidezni demokraciji se je pokazalo, da je družbo mogoče obvladovati tudi brez enopartijskega sistema in njegovega represivnega aparata. Treba je bilo ohraniti ideologijo starih vrednot, kakor lahko govorimo še o pragmatičnih vidikih aplikacije te ideologije in s tem njenega skrivanja za pragmatiko, celo o razglašanju demokratičnosti in odprtosti družbe za prikrivanje enoumja. Z njo ne gre prezreti součinkovanja zatečenega stanja z dobro opravljenim »minulim delom«, se pravi z dobro opranimi možgani najmanj dobre tretjine ali morda celo dobre polovice naivnih Slovencev. In prav tako pomembni sta njihova dosežena družbeno-politična pasivizacija in vodljivost, še posebno sugerirani občutek izročenosti oblasti, odvisnosti od nje. Oblika ideološkega nasilja se je tako prilagodila večstrankarskemu sistemu. Celo stari kader preostanka Udbe ostaja neformalno povezan, kar bomo še obravnavali, njegovo prikrito delovanje za stare sile se prilagaja novim razmeram, potrjujejo in oblikujejo se razna politična, bančna in druga omrežja.

Nova deviza zadnjega prvega partijca Milana Kučana je zdaj oblastno moč okrepiti s kapitalom, ta naj kompenzira izgubljeno absolutno politično moč. Družbena lastnina, ki so jo komunisti obvladovali kot svojo lastnino, prehaja zdaj v njihove roke v kapitalski obliki. To ne pomeni, kot zavaja nekatere demokrate, da so opustili ideologijo in postali kapitalisti. S kapitalsko močjo so le utrdili svoj novi postkomunizem, ga utemeljili. Ideologiji kot svoji identiteti in poglavitnemu orožju za oblastni boj se nikakor in nikoli niso odpovedali. Z njo kot ključno ohranjajo razredno sovraštvo in latentno državljansko vojno. Ideologija ostaja njihovo bistvo, brez nje jih ni.

Tako se izkaže, da nova desubjektivizacija v političnem in ekonomskem smislu ni ne mogoča ne potrebna. Tem bolj, ker njeni ohranjeni učinki iz totalitarne prakse niso zanemarljivi, prav nasprotno, trdno ostaja tudi družbeno-politična pasivizacija objektov politike in z njo občutek odvisnosti od oblasti. Z njima domala nedotaknjeni ostanejo tudi učinki starih zločinskih vrednot, ki jih je spremljala in jih spremlja več kot sedemdesetletna glasna politična propaganda z domala popolnim monopolom pri tiskanih in vizualnih javnih občilih. Demokratične sile s svojimi, tudi že novimi glasili ostajajo še preveč odrinjene v geto, se pravi brez neposrednega vpliva na celotno slovensko populacijo. Vendar uspešno napredujejo in so velik up demokratov.

Zato je prevladujoč vrednotni sistem diametralno nasproten demokratičnemu. Kot pravimo, še vedno stoji na glavi. Tako se ohranja moralna pohabljenost ljudi, ki so jim privzgojili zamenjavo poglavitnih moralnih vrednot, dobrega in zlega. Krvava nelegitimna revolucija ostaja mit o dobrem, odrešujočem za slovenski narod, legitimen demokratični boj proti njej je še vedno zlo, izdaja in kolaboracija. Razlika je le v tem, da po osamosvojitvi komunisti nasilje krvave in glasno razglašane revolucije, nekompatibilne z deklarirano demokracijo, s komunističnim inženiringom povsem ukinejo in odstranijo (še danes slaveči spomeniki revolucije pričajo o še eni njihovi laži) in nadomestijo z novo vrhovno vrednoto. Kučanovi komunisti za svojo legitimnost pred slovenskim narodom na piedestal postavijo t.  i. osvoboditev slovenskega naroda ter še boja proti izdajalcem in kolaborantom. Ne pojasnijo, ali je mogoče s krvavim komunističnim totalitarizmom narod osvoboditi ali ga le zasužnjiti. In kakšna je svoboda v totalitarizmu.

Ker je bilo pranje možganov v nesvobodi nedvomno uspešno, nekateri še danes častijo svoje rablje in rablje slovenskega naroda, živijo v lažnem zadovoljstvu o preteklem represivnem režimu, kako dobro da je bilo nekoč poskrbljeno za ljudi, kar danes ni, in o tem, kako so bili konec vojne osvobojeni. Pojav te popolne vrednotne in moralne dezorientiranosti in sprevrženosti je spodbudil tudi eno največjih avtoritet raziskovanja totalitarizmov in njihovega nasilja Hannah Arendt, da se je vprašala: »Kako je bil možen tolikšen razkroj človeške moralne pameti?« Kako je to tudi danes mogoče na Slovenskem ob znanih dokazih o precej več kot sto milijonih nedolžnih komunističnih žrtev v komunističnem svetu, o množici dokazov o komunističnih zločinih in genocidu na Slovenskem? Govorimo znova in znova z obžalovanjem o miselni in moralni pohabi slovenskega človeka, o škodi, ki jo je komunizem naredil slovenskemu narodu tako rekoč na vseh področjih njegovega življenja, materialno in duhovno.

4.2.3.1. Kdaj obsodba komunističnih zločincev, kdaj dekomunizacija

V postkomunističnem obdobju se postavlja ključno vprašanje, zakaj vse zlo, zakaj vsi zločini komunizma na Slovenskem niso bili uradno na državni ravni obsojeni, zakaj niso bili obsojeni komunistični zločinci in zločinska komunistična partija, zakaj ni prišlo do dekomunizacije Slovenije. Temeljni razlog za zdajšnje stanje je posledica razmerja sil na Slovenskem, kar pomeni, da je ostal močan nadzor starih sil ob zadostni podpori zavedenih, indoktriniranih. Nadalje vemo, da so bili slovenski demokrati nepripravljeni na družbeno spremembo za demokratizacijo in naivni, nekateri so celo verjeli dobrim namenom komunistov. Demos že tako ni bil enoten; in vse to ob dejstvu, da je bila njegova najneposrednejša naloga rešitev z Balkana, to je osamosvojitev.

Nasprotno so stare sile s tradicijo stare sovjetske šole efektne organizacije po prvem šoku nedvomno vedele, kaj je treba storiti za ohranitev oblasti. Politično in organizacijsko so se tako dobro znašle, da so večidel formalno in še posebno neformalno obdržale oblast, nadzor nad celotno družbo in ga po začetnem zastoju postopno širile in utrjevale vse do danes. Nikakor jih ni zapustil najvišji komunistični imperativ: storiti vse za vzpon na oblast in za njeno ohranitev. Pravilo je, da komunisti nikoli ne gredo sami z oblasti, tokrat je šlo za navidezno »sestopanje z oblasti«, za manipulacijo z lažno propagando, ki jo je formuliral, morda dobronamerno, trenutni predsednik države Borut Pahor, da so še trdneje ostali na oblasti. Uspelo jim je celo preprečiti parlamentarni sprejem dveh evropskih demokratičnih resolucij o obsodbi komunizma. Pri tem zadnjem dejanju so jim maske še enkrat padle z obrazov, jih docela razgalile: novi demokrati so se znašli na barikadah komunizma!

Ti novopečeni ali tudi novo zapriseženi demokrati, če hočete postkomunisti ali tudi kriptokomunisti in kleptokomunisti še s sveže prepleskanimi izveski so svojo ideologijo enoumja, kot že vemo, deloma umaknili v ozadje, čeprav so ponekod ohranili njeno nasilje. Svoje neresnice in laži, ki naj bi jim kot deklariranim osvoboditeljem dajale legitimnost pred slovenskim narodom, so spretno združili z nekaterimi civilizacijskimi normami, z nekaterimi resnicami in polresnicami, da lahko še naprej zavajajo in prikrivajo bistvo. Prizadevajo si vzbujati videz normalnosti, boja za načela. Vendar jih nenehno izdaja ideologija sovraštva, razrednega sovraštva in izključevanja, še predvsem do njihovih političnih nasprotnikov doma in v tujini, ne torej političnih partnerjev.

Tako ni mogoče spregledati nenehne, že patološke obsedenosti s sovraštvom in kriminaliziranjem vodje slovenske opozicije, ki konstantno zaposluje mafijske botre iz ozadja in ki ga jim je uspelo prenesti na svoje vodljive vernike in nekritične sledilce. Po besedah Janeza Janše se je to sovraštvo materializiralo v 160 postopkih, to je nenehnih obtožnicah in aferah, od katerih ni niti ena obstala. Z afero Patria so domala deset let vzdrževali konstrukt obtožbe in kreirali volitve, neposredno pred njimi zaprli prvaka opozicije in po oprostilni razsodbi ustavnega sodišča – namesto da bi zmea culpa tudi sodno prevzeli odgovornost – sramotno pustili, da je zadeva zastarala.

Razlogi za to sovraštvo do opozicijskega vodja so kar štirje. Kot prvo, pravi komunisti potrebujejo notranjega sovražnika – da se pozabi na resnične sovražnike slovenskega naroda, tiste iz avantgardnega in mafijskega ozadja na čelu z botrom vseh botrov. Tako legitimirajo svojo nelegitimnost. Kot drugo, Janez Janša – demokrat in sposoben politik jih ogroža v njihovi nedemokratični posttotalitarni eksistenci. Bojijo se ga. Kot tretje, premier Janša je dokazal, da se da vlado uspešno voditi v korist slovenskega naroda. Tega zgleda, da je to mogoče, predanega delovanja za skupno dobro in s tem ponovitve najboljše slovenske vlade ne sme biti. Tudi zato in zaradi njihovih ozkih oblastnih in materialnih koristi v škodo slovenskega naroda si mafijski botri s svojimi namerno izbranimi nesposobnimi, vodljivimi marionetami brezkompromisno prizadevajo Janšo onemogočiti. In kot četrto, hočejo kar najbolj diskvalificirati osamosvojitev Slovenije in osamosvojitelje, zato je Janez Janša prvi na udaru. Tako so vrednote očitno tudi tu postavljene na glavo, znova v škodo slovenskega naroda.

Zunanjepolitično ideološko velja sovraštvo kar prvi velesili: Združenim državam Amerike in osebno njihovemu republikanskemu predsedniku. Sprevrženo je tudi razmerje do naše domovine Evrope, ker se nikakor ne morejo posloviti od nekdanje skupne totalitarne in zaostale balkanske države ter od njenega diktatorja in množičnega morilca. Znova so tako v izpostavljeni vlogi kriptokomunistov in kleptokomunistov. Po drugi strani njihov – recimo mu zdaj pogojno – postkomunizem izdaja kontinuiteta servilne politike do prve dežele komunizma, njihovo probalkanstvo pa prosrbska politika. Slovenijo še naprej trgajo iz Evrope in naganjajo v tretji svet k nekdanjim »neuvrščenim«, revščini diktatorskih režimov, iz identitete naše zahodne krščanske civilizacije nas še naprej potiskajo v tuji in zaostali civilizacijski svet pravoslavja in islama. Tudi tako se nadaljuje boj proti slovenski in evropski identiteti.

4.2.3.2. Sprava, da se nič ne spremeni. Komunistična okupacija veleizdaja slovenskega naroda

Vsa ta vztrajna dejavnost ne poteka kot nujno in pričakovano slovo od komunizma, marveč nasprotno kot njegova restavracija, preživetje, zdaj v prilagojeni večstrankarski demokraciji. Z videzom pravovernosti in normalnosti so prišli celo do simuliranja sprave, in to kar dvakrat: z glasno oznanjeno Kučanovo leta 1990 v Kočevskem Rogu in Pahorjevo, ki »vabi k spravi« sedemnajst let pozneje v Ljubljani. Ta druga se je promovirala še z velikim spomenikom praznine, s katerim se ne more nihče poistovetiti. Vendar deklarirana sprava nikakor ni mogla slediti temu, kar bi bilo končno že dočakano in neizogibno, to je predhodnemu soočenju z resnico, ki je pogoj za spravo. Prav te resnice se komunisti bojijo kot hudič križa, ker jim jemlje nasilno privzeto legitimnost. Njihova t. i. sprava je imela in nedavna ima namen razklanost slovenskega naroda na zunaj všečno zgladiti, zloščiti, da ostane znotraj vse nespremenjeno: samooklicani zaslužni osvoboditelji slovenskega naroda so še naprej slavljeni osvoboditelji, demonizirani izdajalci in kolaboranti so še naprej to, za kar jih je določila in obsodila zločinska komunistična avantgarda. Prvi so še naprej legitimni, drugi še naprej nelegitimni. Resnica ostaja tako odločilno za narod tudi tu še naprej postavljena na glavo.

Z novejšo izjavo predsednika Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije in ponovljeno z njihovo glasnico leta 2018 na proslavi v Dražgošah, ki simbolizirajo vso veliko komunistično laž na Slovenskem, prihaja do še enega retrogradnega komunističnega obrata s trditvijo, da zmagovalci ne potrebujejo sprave. Tako se tudi s tem vračamo v čas komunistične samozadostnosti, nadvlade, prikrite diktature, navidezne legitimnosti komunističnih zločinov in brezmejnega komunističnega sovraštva. To je resnica o slovenski spravi. V odzivu Janeza Janše na zdajšnjo slovensko stvarnost v resnici govorimo o restavraciji režima.[5]

Seveda je o »zmagovalcih« doslej dovolj in veliko dokazov, kdo je v resnici kolaboriral z obema okupatorjema in še s tretjo največjo totalitarno državo na svetu. Kdo je s prevaro in z nasiljem vsilil slovenskemu narodu najhujše od najhujšega, komunizem v boljševiški skrajnosti. Največje zlo, s katerim je mogoče škoditi narodu, ga kot narod uničevati, kar je veleizdaja slovenskega naroda. Vse od okupacije dveh okupatorjev vojnega časa in obenem komunistične okupacije vojnega in povojnega časa, komunističnega genocida in totalitarnega nasilja pa vse do komunističnega izročanja orožja srbskim okupatorjem v obdobju osamosvajanja Slovenije. Se pravi vse vojno in povojno obdobje do danes: vsekomunistični pandemonij zla, krvava apokalipsa slovenstva, slovenski križev pot, vsekomunistična veleizdaja slovenskega naroda.

4.2.3.3. Kontinuiteta avantgarde ali o tistih, ki držijo vrečo zločincem

S tem ko so novi deklarirani demokrati dosegli kontinuiteto komunizma s poosamosvojitvenim postkomunizmom, so slovensko državo neprekinjeno globinsko vodili in ideološko usmerjali vse od leta 1945. Vanjo so odločilno in krvavo posegli že v vojnih letih s pripravljanjem spremembe družbene ureditve in nato vztrajali do danes, to je povojnih triinsedemdeset let! Formalno so morali oblast prepustiti demokratom v štirih vladah, kar znese vsega skupaj dobrih sedem let od sedemindvajsetih. Tako ni mogoče dvomiti, kdo je odločilno in presežno vplival na vodenje in usmerjanje slovenskega naroda.

Slovensko postkomunistično državo je njen zadnji večni partijec Milan Kučan s komunistično moralo utemeljil na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom. To pomeni, da je zločin, s katerim so pobijali narodovo elito, politično, gospodarsko, akademsko, versko ostal brez zločincev. Imena vseskozi skrivajo, kaj šele, da bi največje klavce slovenskega naroda predali sodišču, jih moralno, politično in pravno obsodili, obsodili zločinski komunizem. To implicira daljnosežne posledice. Kot je povedal v razsvetljenem 18. stoletju Voltaire: »Kdor oprošča zločin, postane soudeleženec.« Dobro poznamo zgovoren slovenski pregovor: Tat je tisti, ki krade, in tisti, ki mu drži vrečo. Tako smo znova prišli do slovenske nepogrešljive avantgarde s krvavimi rokami. Vendar je pred slovenskim narodom odveč naivnost Voltairovih »soudeležencev« in pregovornih »tatov, ki držijo vrečo« vse do danes. Tudi oni prevzemajo svoj veliki del krivde. Če bi ravnali skladno s tisočletno slovensko moralo, če bi bili odgovorni, bi se njihov mit o osvobajanju slovenskega naroda sesul v prah in pepel. Nekoč se tudi bo in bo tudi ta končal na smetišču zgodovine. Tako pa očitno vsa neizmerna kri mučencev iz rok prve generacije zločincev Kardelja, Kidriča, Mačka, Ribičiča  … prehaja v roke njihovih legitimnih naslednikov in učencev, Kučana in njegovih pajdašev, druge generacije zločincev slovenskega naroda. Vseh tistih, ki so zadržali oblast, ustavili demokratizacijo in normalizacijo Slovenije, ki so preprečili boljše življenje Slovencev. Prej ali slej bo prišel čas, ko bodo morali prvi in drugi zločinci prevzeti odgovornost.

Ta čas se bliža. Kot prvi mejnik, ko resnica začenja prehajati v širše občestvo, navajamo pridigo msgr. nadškofa ljubljanskega Stanislava Zoreta leta 2017 na Brezjah.[6] V njej je izhajal iz dejstva, da žrtve »vedno znova označujejo z nalepko izdajstva« in govorijo o »legalnosti odločitev samozvanih sodišč, ki so brez pravih postopkov in dokazov mimogrede obsojala na smrt«. Njegov sklep je povsem nov za širšo slovensko demokratično javnost: »A zločina ne more zakriti nobena nalepka in nobena odločba katere koli ustanove. Zločin ostaja zločin in s takimi dejanji tudi danes ljudje postajamo udeleženci zločina. Lahko bi celo rekli, da se s takim ravnanjem zločin nadaljuje v času in prihaja med nas.« Nadškof Zore je tedaj govoril o današnjih sostorilcih zločina, o sodobnikih, ki postajajo udeleženci zločina. Ni nobenega dvoma, kdo so ti ljudje, ki podaljšujejo zločin v naš čas. Govorimo o njihovem novem zločinu, drugem zločinu nad nemočnimi žrtvami komunizma. Tako nedolžne komunistične žrtve – kljub zadnjemu poskusu pokopa v neprimernem oddaljenem Mariboru in vse množice pomorjenih nepietetno v eni krsti – še vedno ne morejo biti pokopane. In državljanska vojna ne more biti končana.

4.2.4. III. Avantgarda: zakaj kontinuiteta poimenovanja

Začenjamo z vprašanjem poimenovanja avantgardne združbe, izhajajoč iz ravnanja vodilnih komunističnih zločincev. Ker ti komunisti in njihovi nasledniki v poosamosvojitvenem obdobju niso zavrnili in obsodili povzročitelja vsega zla, to je svoje krvave avantgarde, njenih zločinov in genocida nad slovenskim narodom, ki je avtoritarno kruto vladala tudi po t.  i. osvoboditvi, ker so nasprotno z njo vzpostavili kontinuiteto, ni mogoče utemeljeno govoriti o postavantgardi. Prej o obžalovanja vredni retrogardi. Avantgarda je zato še v poosamosvojitvenem obdobju dejstvo z odločilno kontinuiteto v novih razmerah formalne demokracije. Toliko bolj, ker so vodilni iz te avantgarde tudi samostojno Slovenijo utemeljili na komunističnih zločinih in genocidu nad slovenskim narodom, kakor je bila utemeljena od leta 1945. Govorimo tedaj o popolni kontinuiteti. Kar zadeva nasprotno vztrajanje v poimenovanju postkomunizem, to označevanje ni le vsebinsko, utemeljeno je zgodovinsko kot novo obdobje sicer neformalnega komunizma po obdobju komunizma.

Poimenovanje avantgarda ostaja nadalje tudi zaradi ključnega neformalnega vodenja države iz postkomunističnega ozadja – s posamezniki brez potrditve na volitvah in brez vsakršne odgovornosti narodu, ki ga večidel dopolnjujejo s formalnim vodenjem iz ospredja s svojim izbranim kadrom. Le njen status se je spremenil. Avantgarda je še manj formalizirana, denimo znotraj Centralnega komiteja ZKS, deluje v netransparentnih povezavah iz ozadja. Njene privržence vodi stara, le novim razmeram prilagojena ideologija in izbrani stari kader druge komunistične generacije ter preverjeni novi. Ti stari delujejo kot pravi mafijski botri, vse s temeljnim, vrhovnim ciljem ohraniti oblast in privilegije. To so, vsem razumljivo povedano, Kučanovi kompanjoni, ki se rekrutirajo še posebno iz Kučanovega Foruma 21. Tako se je slovenskemu narodu na pragu 21. stoletja znova vsilila sicer neformalna, a nedvomno nepopustljiva avantgarda, ki bi morala biti že zdavnaj na smetišču zgodovine. Zato ima danes poimenovanje avantgarda že ironični pomen. V postmoderni Evropi 21. stoletja je popoln anahronizem.

4.2.5. Samooklicana avantgarda diktatura delavskemu razredu

Ko predstavljamo izhodišča, naj bo že kakršnega koli uradnega in zato propagandnega besedila o avantgardi, je to sporočilo za naivne in neobveščene; tem bolj, ker evropska politična zgodovina dotlej take skrajne, radikalne prevare ne pozna. Tem intencionalno varanim se sporoča, kako so voditelji komunističnega gibanja kot avantgarda »osrednji akter za uresničenje interesov delavstva«. Kar »pomeni, da sama avantgarda nima in ne sme imeti lastnih interesov«.[7] Pri komunistih smo že navajeni, da tudi njihova uradna sporočila niso le malce neresnična, marveč da so postavljena na glavo. Praksa od samih začetkov kaže, da je samooklicana avantgarda poskrbela najprej zase, se pravi za zanesljivo oblast, in nato za vse njene privilegije, zato je sistematično zatirala in ropala delavski razred. Ni dvoma, bilo je ravno nasprotno, kot trdi propaganda. V praksi je šlo za popolno zlorabo deklarirane avantgarde delavskega razreda proti temu razredu. Na tako lažno skrb za delavski razred so se neposredno odzvali kar njihovi delavci sami z bežanjem iz vzornega komunizma ali tudi socializma v – kot so učili komunisti – gnili kapitalizem in tako izrekali prevarantskemu vodstvu delavskega razreda nezaupnico.

Navedimo k temu kritično mnenje nekoč aktivne komunistke in publicistke, to je njeno načelno stališče o zlorabi komunistične avantgarde, tu skupaj s kritično presojo udbomafije, se pravi Spomenke Hribar: »Med tem ko je socialdemokratsko in sindikalno gibanje delavcev predstavljalo njihov razredni boj od spodaj navzgor , pa je delavski razred, ko je prišel na oblast, bojeval boj od zgoraj navzdol – v imenu delavskega razreda. Na oblast se ni zavihtel delavski razred, ampak njegova avantgarda, ki je v imenu (polkrepka označitev obakrat avtorica, op. a.) ‚delavskega razredaizkoriščala in tudi strahovala dejansko delavstvo.Delavski razred, v imenu katerega je oblastna garnitura nastopala, je bila torej njena fantazma, njeno manipulativno in dejansko orodje, da je držala v rokah vso oblast. – Te stvari so nam seveda poznane.«[8] Ugotavljamo lahko še, da kritično razmišljanje o avantgardi tudi danes ni povsem opuščeno.[9]

4.2.6. Avantgarda – simbol totalitarizma in mafije

Na Slovenskem skratka govorimo o inerciji starega režima, ki je obenem novi. Kot pravi »stara« učenost Montesquieuja iz prav tako razsvetljenega stoletja: »Imperij, ustanovljen z vojno, se tudi ohranja lahko edino z vojno.« To danes pomeni: imperij zla, ki je bil ustanovljen z nasiljem komunistične revolucije, se lahko ohranja edino z nasiljem komunistične revolucije. Toda kot njeni avantgardni nosilci dobro vedo, v postkomunizmu znotraj združene demokratične Evrope radikalnost s pobijanjem kot v polpreteklosti takoj odvzame mednarodno legitimnost, zgodi se lahko le izjemoma in posamično kot svarilo. O takem primeru priča umor predsedniškega kandidata in Kučanovega konkurenta Ivana Krambergerja (1936–1992), že prej poskus atentata na poglavarja Katoliške cerkve Antona Vovka z zažigom leta 1952, ker se je škof predhodnemu atentatu s strojnico iz zasede izognil, nadalje nenavadne smrti v zvezi s Hitom in še kak primer mafijske narave. Za avantgardo preostane vztrajanje v nadomestnem nasilju, v latentni državljanski vojni in z njo revolucionarnim, ideološkim nasiljem za ohranitev imperija zla, preostanejo vsemogoči monopoli s korupcijo od kapitalskega naprej in z njimi stare metode sovraštva, laži in manipulacije. Preostane še posebno ohranitev razklanosti slovenskega naroda za staro novo obliko postkomunistične represije nad drugorazrednimi Slovenci, še naprej ekscesno učinkovit nadomestek je podreditev sodne veje oblasti, je domala popoln nadzor javnih občil itd.

Nadalje spada k temu zelo pomembna mafijska dejavnost avantgarde, začenši z zajedavsko nekdanjo skupno državo, ki jo je prvi identificiral Edo Ravnikar. Trdi, da »… jugoslovanska avantgarda /deluje/ kot organizirana mafija«. Ta »režimska mafija« s središčem v Beogradu je aktivna po posameznih republikah. »Nikoli v zgodovini še tak okorel kolonialist ni imel tako v rokah vsega potrebnega za učinkovito izkoriščanje cele dežele.« To velja še danes za Slovenijo, velja kot zakonitost: »Vrženi totalitarni režimi puščajo za seboj mafije … in uspešno preprečujejo celim narodom, da bi se spravili v red.« Natančneje povedano, pri slovenski mafiji govorimo vse do danes o dvojnem izkoriščanju, najprej centralnem srbskem: »Slovenija je bila beograjski fevd«, ki je skrbel, »da je bil rop slovenske akumulacije neoviran …«. Te srbske »inozemske povezave«, povezave beomafije, so »Sloveniji v preteklosti odnesle milijardo do dve dolarjev na leto …«.[10] Svoje je seveda terjala slovenska mafija, bila je za mafijskimi monopolnimi posli s tujino, za uradno objavljenimi izgubami podjetij, za vsakršno korupcijo, denimo, pri gradnji avtocestnega križa, za ropanjem bank  …

* Avtor razprave je kot vabljeni udeleženec sodeloval na mednarodni konferenciTemna stran meseca II: soočenje in refleksija 20 let kasneje. Povzetek besedila je predstavil na tej prireditvi v Državnem svetu 13. novembra 2018. V Zavezi objavljamo celotno besedilo.

[1] Besedilo razprave izhaja deloma iz dveh avtorjevih prispevkov, objavljenih v tedniku Reporter: Zločinska komunistična avantgarda sedemdeset let vodi Slovenijo, 29. januar 2018, in Novi razred z avantgardo obvladuje Slovenijo, 12. februar 2018 (nato objavljena na spletnem portalu reporter.si). Besedili sta povzeti in prirejeni, v preostalem največjem delu je tematika na novo obdelana. – Razprava je nastala večidel neposredno po objavi drugega navedenega članka, nekaj dopolnil je poznejših, tudi po državnozborskih volitvah 3. junija 2018.

[2] Ta pogost skrajšani navedek je iz komunistične biblije: Karl Marx in Friedrich Engels, Komunistični manifest, iz drugega poglavja (Proletarci in komunisti): Kolikor bo odpravljeno izkoriščanje človeka po človeku, toliko bo odpravljeno izkoriščanje naroda po narodu. – Spletna izdaja marxists.org 2002.

[3] V obdobju od pomladi 1986 do decembra 1989, ko je bil predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan, je imel veliko povedati o človekovih pravicah. Hkrati je raziskovalec Igor Omerza za to obdobje v Arhivu Republike Slovenije odkril, da je Kučanova Služba državne varnosti nadzirala največ Slovencev v celotnem povojnem obdobju, to je domala 90.000. Gl. Bojan Korsika, Milan Kučan – dve državi, ena kariera, spletni portal Finance.si, 17. januarja 2011. Kritični novinar se spominja: »Do zadnjega so nam sledili, prisluškovali in nas šikanirali.«

[4] Václav Havel, Živeti v resnici. Moč brezmočnih, Celovec, Ljubljana, Dunaj 1994. Avtorjev rokopis Moc brezmocných je iz leta 1978, prva izdaja v angleščini naslednje leto in češka izdaja v Pragi šele 1990.

[5] G/ašper/. B/lažič/., Predstavitev knjige dr. Ivana Štuheca v Celju; Janša: Dogaja se restavriranje režima!, spletni portal demokracija.si, 1. februar 2018.

[6] Spletni portal Radio Vatikan: sl.radiovaticana.va, Cerkev – Cerkev v Sloveniji, Msgr. Stanislav Zore na Brezjah: Huda jama je kraj zločina in je simbolno mesto, 2. december 2017. Prim. k tej pridigi dva komentarja v četrtletniku Zaveza, št. 27/2017, št. 106 (december 2017, št. 4): Lenart Rihar, Sveti Pavel na slovenski preizkušnji, str. 2, mednaslov: Zločinci po zločincih, in Matija Ogrin, Enajst pregrad do resničnosti, str. 4, 2. stolpec.

[7] Poljubno izbrani navedbi, v tem primeru s spletnega portala Wikipedija, geslo Avantgarda, podgeslo Avantgarda v marksizmu, sl.wikipedia, org/wiki/Avantgarda, 25. novembra 2017.

[8] Spomenka Hribar, ‚Udbomafija‘ kot strukturni element današnje desne ideologije, Družboslovne razprave, Ljubljana 1996, str. 20, 21.

[9] Prim. Boštjan M. Zupančič, Avantgardni sidrom, spletni portal siol.net, 4. januar 2016. Avtor se postavlja v nekakšno sredinsko vlogo kritičnega analitičnega presojevalca recidivov avantgarde, še posebno psiholoških. Podobno v predhodnem utemeljeno kritičnem prispevku o komunističnem režimu: Boštjan M. Zupančič, Udbovska deca: lustracija ni bila možna, saj bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec, portalplus.si, ponatis 1. avgusta 2016. Ob pozitivnih ugotovitvah je povsem neobjektivno avtorjevo stališče o simetriji med totalitarno in demokratično stranjo. Prav tako o Kučanu, ki da »ni nikoli bil razdruževalec, prej obratno«. Dobro vemo, da tudi postkomunistični režim na Slovenskem temelji in se ohranja na razklanosti slovenskega naroda. Še posebno nestvarna in staremu režimu naklonjena je trditev o lustraciji. Ta bi morala tudi posthumno zajeti le zločinske vrhove avantgarde, največje kršilce človekovih pravic. Teh ne bi bilo Zupančičevih dvajset odstotkov, kar pomeni blizu štiristo tisoč slovenskih državljanov, to bi bile predvsem desetine in niti ne stotine politično najodgovornejših in tisoči širše odgovornih. In kot bistveno, smisel lustracije je uradna obsodba zločinskega komunizma na državni ravni, njegovih zločinov in zločincev. Med 34 postkomunističnimi državami je še predvsem Slovenija ena največjih izjem, ki so se izognile lustraciji (Peter Rožič, Lustracija nekdanjih političnih elit, metinalista.si, 6. maja 2017). Velika večina držav potrjuje, da je lustracija mogoča, če je le volja zanjo, če gre za resnično vladavino demokracije.

[10] Edo Ravnikar, Udbomafija. Priročnik za razumevanje tranzicije, Ljubljana 1995, str. 204, 205, 167, 472 in 467. Prim. tudi intervju novinarke Petre Janša z enim voditeljev črnogorske opozicije Nebojšo Medojevićem, ki razkriva tesno sodelovanje in obremenjujoče povezave slovenske mafije s črnogorsko. Demokracija, 19. julija 2018.

5. Kočevski rog

5.1. Pozdrav in uvod

Marija Zgonc

5.1.1.

Dragi prijatelji, dragi romarji, prav lepo vas vse pozdravljam!1

Naši mučenci so nas spet zbrali na tej veliki slovenski Kalvariji. Nobena zemlja ne krije toliko trupel po končani vojni pomorjenih kot slovenska. Res žalostno in bridko sporočilo mlademu rodu! Brezna, jaški, neštete jame, množični grobovi, zazidani v rudnike – to je živa pridiga celemu narodu. Za pobitimi je ostala praznina, ki je boleče zarezala v družine in celotno narodovo telo. Niso jih samo kruto pobili, vzeli so jim dobro ime in umazali njihov boj. Laži in polresnice poslušamo 74 let. Oni se ne morejo braniti, nas so pa utišali; pa smo edini, da zanje dvignemo svoj glas, še in še ponavljamo, da so bili pošteni ljudje, pokončni kristjani, skrbni in dobri gospodarji in veliki domoljubi, nikakršni izdajalci naroda ne sovražniki ljudstva, kar je v nebo vpijoča krivica. Bali so se komunizma in se mu uprli, se borili za materino besedo in očetov dom, za svobodno misel in evropsko Slovenijo. Za te vrednote so trpeli in izkrvaveli.

Zato smo danes v Kočevskem Rogu, zato ta žalna slovesnost, pri kateri se pomorjenih s spoštovanjem in hvaležnostjo spominjamo.

5.2. »Resnica je zagotovilo svobode«

Renato Podbersič

5.2.1.

Spoštovani predsednik države gospod Borut Pahor, goriški rojak, spoštovana gospa evropska poslanka, spoštovani poslanci in poslanke slovenskega parlamenta, spoštovani predstavniki političnih strank, spoštovani sorodniki žrtev, ki počivajo v roških breznih, spoštovani vsi ljudje dobre volje!

Kot prvi govornik s Primorske na spominski slovesnosti v Rogu in kot prvi Goričan imam prav posebno odgovornost, ko vas nagovarjam s tega mesta. Nagovarjam vas tudi v spomin na 366 žrtev revolucije z Goriške in Vipavske ter na 338 žrtev revolucije iz Posočja in Idrijsko-Cerkljanskega področja. Nagovarjam vas tudi v imenu tistih slovenskih duhovnikov, ki so trpeli pod fašizmom in se razdajali za slovenski narod, po vojni pa so prejeli »plačilo« novih komunističnih oblastnikov v obliki umorov, zasliševanj, zaporov in šikaniranj. Ne nazadnje pa vas nagovarjam tudi v imenu tistih primorskih rojakov, ki so bili predvsem v letih 1942 in 1943 kot partizani poslani na Notranjsko, v Suho krajino in na Dolenjsko, kjer so sodelovali v bratomorni vojni; in tistih primorskih rojakov, ki so bili nadpovprečno zastopani pri povojnih umorih, tudi pri roških breznih, na strani storilcev. Pravzaprav tudi njih lahko po svoje prištevamo med žrtve.

Prav na današnji dan leta 1962 so izraelske oblasti usmrtile nacističnega vojnega zločinca Adolfa Eichmanna. Ne bom omenjal njegove vloge pri izvajanju t. i. »dokončne rešitve« judovskega vprašanja v času nacističnega terorja. Ne, omejil se bom na njegovo zanikanje vsake krivde, kar je trmasto ponavljal na sojenju pred sodiščem leta 1961. Eichmann se je pridušal, da on že ni nikogar ubil, niti med vojno. Vemo pa, kakšno vodilno vlogo je imel prav Eichmann pri načrtovanju holokavsta.

Poskušajmo se sedaj na videz prestaviti v slovenske razmere ob koncu druge svetovne vojne. Dejstva nam govorijo, da imamo danes v naši državi okrog sedemsto (700) dokazanih množičnih morišč in grobišč, ki jih je zakrivila t. i. »zmagovita« revolucionarna stran. Mimogrede naj poudarimo, da gre za trenutno stanje, raziskave grobišč iz obdobja revolucije namreč še niti približno niso končane. Lahko rečem, da jih bo samo na Primorskem vsaj še nekaj deset!

Toda hkrati nimamo pri nas nikogar, prav nikogar, ki bi bil za te strahotne zločine spoznan kot odgovoren. Torej imamo zločine brez zločincev. Zločine, ki so se zgodili tudi po koncu vojne! Ravno nasprotno, pri nas se lahko še vedno sprehajamo po ulicah, ki so poimenovane po raznih voditeljih revolucije in načrtovalcih krvavih umorov. Po naših krajih vidimo kipe in spomenike ljudi, ki z demokratično ureditvijo nimajo prav nič skupnega. Pred nekaj dnevi sem prebral, da nameravajo na slovenski Obali urediti spominsko pešpot, poimenovano po nekdanjem revolucionarju Alešu Beblerju, enem od vodij oz. odločevalcev o življenju in smrti med revolucijo na Primorskem.

Na prevzem oblasti se je Komunistična partija Jugoslavije oz. Slovenije pripravljala že med vojno, tudi s sestavljanjem seznamov svojih dejanskih in namišljenih nasprotnikov. O tem nam danes pričajo ohranjeni arhivski dokumenti in pričevanja. Naj poudarim, gospe in gospodje, čeprav so si vladajoči revolucionarji zelo zelo prizadevali, da bi zakrili svoje sramotno početje, so za njimi vseeno ostali tudi v nebo vpijoči arhivski dokumenti. Zločinov se pač ne da izbrisati!

Glede pričevanja bi izpostavil dva primorska rojaka, medvojna partizana, ki sta zbrala toliko poguma, da sta v svojih zelo zrelih letih spregovorila o stranpoteh medvojne revolucije, etiketiranja nasprotnikov in številnih umorov. To sta bila Zdenko Zavadlav (umrl 2006) in Albert Svetina – Erno (umrl 2008), oba medvojna visoka predstavnika OZNE, urejene po vzoru sovjetske NKVD. V svojih spominih (Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004) – dobro jih je prebrati, saj je njihov avtor od blizu opazoval ustroj boljševističnega krvavega prevzema oblasti – nam Albert Svetina omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, ki jim je OZNA namenila posebno pozornost. Ti seznami so nastajali od jeseni 1944 v centrali OZNE na Stražnem vrhu v Beli krajini, to je v bazi 24. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, kako naj »čistijo« teren.

Prišel je konec vojne … in začetek množičnih pobojev. Na Primorskem poznamo t. i. fojbe, v katerih ležijo pobiti, njihovo število se ocenjuje na približno 1600 pomorjenih. Toda nikakor ni šlo za etnično navdahnjeno pobijanje, ki naj bi ga izvajali »hudobni Slovani« nad »dobrimi Italijani«. Ne, šlo je za nasilje revolucionarjev, kjer med žrtvami najdemo Italijane, Slovence, Hrvate in druge, na Goriškem celo pet Judov. Tudi na strani morilcev pri fojbah najdemo nacionalno pisano zasedbo, od Slovencev in Hrvatov do Italijanov in Furlanov. Mislim, da je našemu vladajočemu »novemu razredu« oz. nekdanji partijski eliti, ki je praktično nedotaknjena preživela prehod v demokracijo in novo državo, malo mar za resnico, kajti teh dejstev ne želi izpostavljati niti jasno povedati, da je šlo pri tem krvavem početju za razredno, ne nacionalno pobijanje.

Obenem je treba opozoriti na govore ter stališča nekaterih uradnih in neuradnih predstavnikov slovenske politike in raznih t. i. levih političnih organizacij, ki udrihajo po nacizmu in fašizmu, niti z besedico pa ne omenjajo komunističnega revolucionarnega nasilja in žalostnih posledic.

»Imajo oči, pa ne vidijo!« pravi stari pregovor. Menda ni preveč pavšalno, če to zatrdimo za številne naše sodržavljane in tudi spominsko-raziskovalne ustanove. Kljub vsem raziskavam, objavam, popisom in znanim dejstvom se nekateri še vedno obnašajo, kot da ne bi nič vedeli o revoluciji, načrtnem pobijanju, ropanju in laganju.

Poglejte, pred nastankom prve vaške straže sredi julija 1942 je partizanska stran v t. i. Ljubljanski pokrajini pobila skoraj tisoč (1000) ljudi; med njimi najdemo bogatejše kmete, ugledne krajane, duhovnike, sposobne vojaške organizatorje, ki pa se niso strinjali s komunizmom in revolucijo. Najdemo pa med žrtvami tudi številne preproste ljudi, ki so se zgolj trudili preživeti v težkih časih okupacije in revolucije.

Danes pa bi radi politični in tudi kapitalski nasledniki morilcev zatrjevali, da je šlo za t. i. justifikacije oz. usmrtitve »narodnih izdajalcev«. Pogosto iščemo zgodovinske, filozofske in antropološke razloge trmastega vztrajanja »novega razreda« (prosto po Đilasu) na Slovenskem za prikrajanje resnice, za laži in potiskanje v pozabo. Odgovor je precej preprost: vztrajati pri nekdanji partijski resnici pomeni ohranjati vse pridobitve revolucije, karkoli že to pomeni, predvsem pa poskrbeti za ohranjanje oblasti skozi sodstvo, gospodarstvo, šolstvo in upravo. Njih resnica ne zanima!

Bojijo se tistih nekaj skromnih glasov, ki prijahajo s t. i. druge strani. Recimo Študijski center za narodno spravo (SCNR), ki prav letos obhaja deseto obletnico delovanja. Moti jih okrog trideset (30) tam izdanih knjig, številna posneta pričevanja in organiziranje raznih prireditev, ki pač niso v sozvočju z edino zapovedano resnico na Slovenskem.

Ali pa oddaja Pričevalci na nacionalni televiziji, posneta s skromnimi sredstvi, kjer pripadniki starejše generacije iz domovine, zamejstva in izseljenstva lahko končno brez strahu spregovorijo o svojem doživljanju medvojnih in povojnih stranpoti revolucije in o življenju pod tremi totalitarnimi ideologijami: fašizmom, nacionalsocializmom in komunizmom.

Slovenci smo sposobni obsojati fašizem in nacionalsocializem, ne zmoremo pa odklanjati komunizma in njegovih zločinov. Ivo Bric, nedolžna žrtev komunistične revolucije na Goriškem, je spomladi 1943, dva meseca pred smrtjo, izjavil skupini mladih domačinov, ki so ob mobilizaciji odhajali v italijansko vojsko: »Če učakate svobodo, spomnite se me kot Slovenca, od fašistov preganjanega in od komunistov ubitega.«

Poseben primer patološkega zanikanja in sprenevedanja pa predstavljajo odzivi na lanski intervju dr. Jožeta Dežmana, uglednega zgodovinarja in med drugim tudi predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Med intervjujem na slovenski javni televiziji, tisti, ki jo plačujemo vsi davkoplačevalci, je dr. Jože Dežman izpostavil veliko podatkov, ki so v zgodovinski stroki pravzaprav že dolgo znani. Objavljeni so bili v več knjigah, zbornikih in znanstvenih prispevkih, o njih se je razpravljalo tudi na posvetih in simpozijih doma in v tujini. Intervjuvanec torej ni povedal nič presenetljivo novega. Morda si je srd varuhov revolucionarnega izročila nakopal s tem, da je nekatera že dolgo znana dejstva povedal na nacionalni televiziji v gledanem terminu. Naj jih nekaj naštejem: Pripadniki partizanskega gibanja so pobili več domačih ljudi kot pa okupatorjev; pripadniki partizanskega gibanja so več ljudi pobili po koncu vojne kot med vojno; pripadniki partizanskega gibanja so pobili več civilistov kot pa oboroženih.

Zato nas lahko še posebej preseneča, od kod izvirajo tak gnev in napadi na dr. Dežmana ter na voditelja oddaje dr. Jožeta Možino. Podobno kot pri že omenjeni oddaji Pričevalci nas vedno znova presenečajo strogo ideološko zastavljeni ugovori in podtikanja, ne da bi njihovi avtorji intervjuvancu oz. novinarju Možini karkoli konkretnega očitali oz. mu poskušali argumentirano ugovarjati.

Poleg tega vedno znova lahko v slovenski javnosti in tudi pri nekaterih politikih zasledimo skrb zbujajoč diskurz t. i. komunističnih konzervativcev o med- in povojnih pobojih, o katerih so se, ne nazadnje, že izrekla tudi slovenska sodišča. Šlo je za zločin brez primere v narodni zgodovini, ki ga je mlada slovenska država vendarle začela popravljati.

Svoje pri tem odigra tudi strah! Gospe in gospodje, težko si predstavljam, da so v letu 2019 nekateri naši sodržavljani še vedno tako prestrašeni. To žal vedno znova opažam pri svojem raziskovanju na terenu. Komunizem je na tem področju svoje opravil! Zato pa nam ostaja molitev in priprošnja k Bogu, naj nam nakloni potrebne vztrajnosti in poguma.

Naj ob koncu sklenem z besedami, izrečenimi ob beatifikaciji sv. papeža Janeza Pavla II.:

»Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, kajti resnica je zagotovilo svobode.«

5.3. Resnica pa se je povsem odkrila in ocenile so se vloge

Anton Slabe

5.3.1.

Spoštljiv pozdrav gospodu predsedniku države in vsem predstavnikom oblasti, vsem, ki ste nam omogočili to srečanje, in vsem, ki ste ga pripravili, vam vsem, ki prihajate iz spoštovanja do neiztrpete bolečine našega naroda, pa tistim, ki še prihajate z bolečino v srcu, z bolečino spominov ljubezni! Zagotovo Novi Slovenski zavezi, ki se je prva zavezala temu spominjanju ter razčiščevanju celovite resnice o slovenski zgodovini. Naj Bog blagoslovi vas vse in tudi to naše srečanje!

5.3.2.

Kot uvod v tole razmišljanje bi rad prebral odlomek iz knjige spominov, kot jih je zbral slovenski vnuk:

»Iz prvih otroških čudenj in vprašanj, zakaj nimam starega očeta – poznal sem ga le iz uokvirjene fotografije na steni spalnice svojih staršev –, zakaj za prvi november hodimo k teti in ne na mamin dom, zakaj stara mama nima svojega doma, ampak živi pri moji teti, sem začel zbirati drobce izjav in tako počasi sestavljal mozaik.

Stara mama ni imela odgovora, zakaj so umorili njenega moža, o tem, kdo je bil tisti dan v hiši, pa ni marala govoriti. Rada se je izgovorila, da so bili z Jesenic in iz Ljubljane. Vedno pa je pogovor končala z obveznim naukom o pomenu medosebnega pogovora, pa o ljubezni, molitvi in odpuščanju.«

Svoje zapiske pa zaključuje z besedami enega sogovornikov v tem njegovem iskanju, ki mu je zaupal: »Bili smo v zmoti in polni sovraštva. Življenje v partizanih je bilo zelo hudo in v nas je vžrlo táko sovraštvo do nasprotnikov, da smo delali take stvari, kot jih drugače ne bi.«

Vemo, da vsako slabo dejanje obrne človekov pogled k tlom v notranjem občutju osramočenosti, vendar kdor je spreten igralec, bo znal kakor okameniti svoje srce in si bo upal gledati tudi svojim žrtvam v obraz. Pa tudi trpljenje lahko upogne človeka k tlom. A v dnu duše tudi v takem človeku le tli zavest, da slabo ostaja slabo in prav tako dobro dobro, pa da sta v mejah tega življenja usodno prepletena, človeško nepopolna in se včasih zdita nerazvezljiva.

Vsakemu je Bog ponudil možnost, da prejme odpuščanje. Blagor tistemu, ki zmore, kakor je eden tistih, ki so v tržaških zaporih mučili Slovence, tudi Ljubko, ženo Lojzeta Bratuža, ki so ga fašisti že prej umorili. Pred prvim obhajilom svoje hčere je prišel k njej in jo prosil, naj mu odpusti, ker sicer ne bo mogel pogledati svoji hčeri v oči, pa mu je dejala: »Če vam je Bog odpustil, zakaj vam ne bi jaz.«

»Če vam je Bog odpustil« in »Kakor tudi mi odpuščamo.«

5.3.3.

Rog ni kraj za izlet, je pot na grob, zato tiho odkriti in spoštljivo stopamo v njegovo tišino. Vsakič je boleče. In solze je treba izjokati, sicer lahko zagrenijo srce, da ne zna več biti zares veselo. In besedo je treba izpovedati, sicer ne bo mogla odmevati v zgodovino.

Ko bi bilo trpljenje, ki si ga tu le poskušamo predstavljati, vsaj malo smiselno, bi človek morda nekako sprejel. Pa je šlo za užitek v uničevanju – tudi nedotakljivega. Tudi Hamurabi s svojo načelno zahtevo, da je treba oko plačati z očesom in življenje z življenjem, bi tu ostal brez besed. Pa je živel 18 stoletij pred Kristusom, ko Bog Mojzesu še ni bil razodel niti svojih deseterih zapovedi, kaj šele ono največjo.

Nam gre za veliko več kot le za ohranjanje spomina na po Sloveniji pomorjene in v pozabo zagrébene. Je pa zagotovo najprej spomin. Da ga ne prerasteta mah in gozd in človeška pozabljivost. Ne le zaradi pobitih, morda še bolj zaradi nas. Grozota od tu je namreč legla na ves naš narod in še vedno na njem visi: enim na srcu kot breme bolečine, drugim na vesti kot nerazvezljivo breme, mlademu rodu pa kot vznemirjenost, ki se je ne znajo prav rešiti. Ko človek vzame odločanje najprej o poteh duha in nato o življenju ljudi v svoje roke, bo spregovorila smrt. Ne more biti drugače. Kajti vir in gospod življenja je edinole Bog. Saj tudi mi nismo imuni za jezo ali celo za sovraštvo; toda če bi jima dopustili, da ostaneta v nas, bi padli na isto raven smrti.

Vendar nam je vsakič tukaj tudi lepo. Ljubezen iz otroštva se obuja, težnja po bližini se obnavlja, občutje povezanosti prevzame srce. Kdor ljubi, bo tudi trpel, toda nikoli ne bo nehal upati. Ali kot se je pisec knjige Modrosti izrazil: »Trpljenje jih ne zadene.« Ne njih ne nas. Zato tudi tukaj pojemo »Aleluja« zaradi tega velikega spoznanja: trpljenje jih ne zadene, ne prizadene ne njihove človečnosti ne njihove posvečenosti. Pa nam tudi ne sme prizadeti dostojanstva ne kot človeka ne kot vernika. In tole srečanje obhajamo že po prazniku Gospodovega vnebohoda. Če smo res vsrkali resnico njegovega vnebohoda, potem mora biti v nas zaupanje močnejše od spominov velikega petka našega življenja.

Slišali smo prepevati: »Kdaj bo narod slovenski maščevan,« mi pa bi raje doživeli odrešujoči odgovor na bolj pomembno vprašanje: »Kdaj in kako bo slovenski narod resnično svobodnega duha, rešen razklanosti in dvojnega vrednotenja človeka ter vreden blagoslova?«

Zato najprej v sebi iščemo ravnovesje med tem, kar čutimo, ker smo pač ljudje, pa poskušamo odkrivati tudi, kakšna so pota sprave in miru, kot jih ubira Bog, ker smo kristjani.

Pravimo, da smo izbrali pot življenja, potem mora biti delo te naše spominske slovesnosti tudi rodovitno. Molitev umirja boleče napetosti srca in duha in počasi blaži tudi naš odnos do ljudi, ki so po svojem krvavem opravilu zmagovito odšli, ne da bi pomislili, kako gre s človekom vse, kar je počel, dobro in hudo. Molitev tudi trka na Božje usmiljenje in usmerja pogled našega duha k Bogu, h globinam njegove modrosti in k višinam njegovih načrtov. In on v Kristusu z ljubeznijo objema vse: svojo mater in ljudi pod križem, pa oba sotrpina, in nazadnje še te, ki so ga križali, in to z nesmrtno besedo in prošnjo, ki prav tako odmeva skozi vse čase; naj jim Oče odpusti, čeprav takrat niso hoteli vedeti, kaj v resnici delajo. Ker je Bog. Učimo se hoditi v dihu Svetega Duha. Delo za spravo in mir potrebuje velikodušne ljudi, ki znajo zadoščevati za grehe našega naroda. Zato ne zahtevamo ničesar. To pa, kar vztrajno želimo in iščemo, je le minimum družbene kulture, in to zahtevata resnica in pravičnost.

Prepričan sem tudi, da ni naključje, da tokrat obhajamo skrivnost spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu na god sv. Justina, filozofa in mučenca. To je bil čas, ko so tedanji intelektualci v javnosti krščanstvo smešili in mu pripisovali grdobije in celo zločinske dejavnosti, Justin in drugi krščanski pisatelji pa so pisali v duhu strpnosti, pojasnjevanja in dialoga. Ovadil ga je drugi filozof, ker mu v modrosti ni bil kos, in ta ima ime – Krescencij. Zato je leta 165 Justin z mučeništvom zaključil svoje zemeljsko potovanje, pa z živo vero, ki jo je izpovedal pred rimskim prefektom. Tudi ta ima ime, bil je Rustik. On ga je obsodil, državni zakoni in njegova oblast so bili le orodje, ki ga je ob tem uporabil. Ni presojal o krivdi ali nedolžnosti, le obsoditi jih je bilo treba. In ni mu bilo treba uničevati zapiskov zaslišanja Justina in njegovih šestih učencev, v celoti so ohranjeni. Še kdo danes obsoja tega Rustika ali Krescencija? Mislim, da nihče, resnica pa se je povsem odkrila in ocenile so se vloge.

V spoštljivi hvaležnosti bomo tako laže poživili spomin na našega Justina, prof. Stanovnika, tega izrednega moža, ki je bil vsa leta stalen spremljevalec dogodkov, kjer so se zbirali v srcu ranjeni in od krivic trpeči Slovenci. Tiho je stal ob strani, kot bi bil povsem nepomemben, ko pa je bil povabljen, je odprl zakladnico misli in spoznanj in vso ljubezen do resnice in modrosti. Naj zaživi zdaj, ko je za oči tega sveta umrl, in naj spregovori, ko je po mnenju nevernih umolknil.

Res je bil apostol pravega humanizma, v katerem miselno svoboden človek iz zdrave razumnosti odkriva zakonitosti življenja družbe, pa odprt za Boga, ki mu očiščuje pogled, da bolje vidi izvire resnice in pravičnosti, miru in ljubezni. Tudi njega je namreč, prav kot sv. Justina, pahnilo dogajanje njegovega časa v vrsto preizkušenj – in zadaj je bila prav tako nevoščljivost drugega filozofa v imenu druge filozofije, ki ni sprejemala drugačnosti, ki ni poznala ne priznala vrednosti usmiljenju, ki je odrekala besedo resnici, da je mogla uveljaviti svojo. Ne da bi vedela, da je prav v tem tudi vsa njena tragičnost.

Kajti možje tukaj niso umrli zato, ker so z orožjem branili svoj dom, ampak ker se je drugačna življenjska filozofija odločila, da ne smejo biti. In s tem vprašanjem se je naš Justin vse življenje ubadal: »Kako more človek tako propasti, da mirno ubija, ne da bi čutil sram ali krivdo?« In drugo: »Kdaj se bo – saj je vendar Bog obljubil – razodelo, kakšen odrešujoči sad bodo rodile te žrtve slovenskega naroda?« Razmišljal je torej o skrivnosti križa in poti prek njega.

Bil je pač apostol drugačne kulture, take, ki jo navdihuje vera, take, kot jo je opisoval prof. Trstenjak v knjigi o pristni slovenski poštenosti. V njej se zvestoba in vera, resnicoljubnost in iskrenost povezujejo v eno. Zato je v enem svojih pisem lahko zapisal tudi: »Resnica je človekova sreča,« pred štirimi leti pa v voščilu za veliko noč: »Tudi čez to lepoto bodo šli velikonočni zvonovi. Naj obstanejo nad vsako hišo, naj se dotaknejo vsakega srca, naj vstopijo v vsako misel. Naj se ta narod prikloni njihovemu oznanilu. Naj spozna, da ima vse razloge, da postane narod boljših ljudi.« In da bi razodel, skoraj bi dejal, najvišje spoznanje, je v nekem pismu zapisal: »Usmiljenje ni poniževalno, je stvar človekove visoke kulture.«

Tudi zaradi njega, predvsem pa zaradi vseh, ki se jih danes spominjamo, mislim, da moramo oditi od tod tudi z novim spoznanjem in z obvezo.

Ko smo v srcu daritve Božjega Sina, bomo morda laže razumeli in sprejeli, da je v svoj načrt odrešenja vdelal tudi to, da ga je Juda izdal in ga je obsodil lastni narod. In prav takrat je dejal: »Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.« Ne razumemo te Božje logike, vendar čutimo moč milosti, ki jo srkamo iz prvega žrtvovanega Jagnjeta, ko smo vsi skupaj del telesa tega Jagnjeta, ki skozi vso zgodovino doživlja čast in ponižanje, veselje in žalost, porajanje in smrt, pa tudi poveličanje.

Zavezo, vredno tega posvečenega kraja, vredno kristjana, vredno našega dotika z Bogom, bi morda smeli izraziti takole:

Da zvesto gojimo – tudi v mladem rodu – toplo spoštljiv spomin na tu pomorjene, pa s prošnjo, da bi bila njihova žrtev kot čistota zlata v topilnici, da bi bili res v Božjem miru. To je človeška ljubezen.

Da vztrajamo v širjenju svojega srca, dokler ne bomo znali mirno zaželeti tudi tem, ki so bili tu sodniki, naj se jim razodene resnica, kako močno živi so ti, ki so zanje menili, da so jih pobili. Naj vsaj na zadnjem koraku odkrijejo pot rešitve življenja. To pa je Božja usmiljena ljubezen.

Da bomo delali in molili, da se močneje ustvarja kultura, ki človeka dviga in plemeniti, pa narod združuje. Vsak človek drugačnih pogledov nas lahko obogati, če le imamo zdrava merila za presojanje, kaj je res in kaj dobro. To pa je stvar prečiščene življenjske filozofije.

Zakaj? Preprosto zato, ker želimo, da se zgodi, kar poje 84. psalm: »Usmiljenje in zvestoba se bosta srečala; zvestoba bo pognala iz zemlje, nebesa bodo poslala pravičnost. Tedaj bo Gospod blagoslovil zemljo in pognala bo bogate sadove.«

Za vse to ni videti druge poti kakor skozi šolo evangelija in skozi občestvo evharistije.

Morda res preveč govorimo ljudje. A čutimo, da moramo. Čutimo pa tudi, da bi morali v vsem več pustiti, da spregovori Bog. Prihodnost ni nikakršna prihodnost, če ne prehaja v Božjo večnost. In prav to prihodnost bi radi z vsem tem soustvarjali in ji odpirali vrata v našo sedanjost.

Zato dodajmo toplo hvaležnost tem, ki odkrivajo resničnosti in resnice iz zamolčane ali zlagane preteklosti; dragoceno delo je to, ker osvobaja in pomaga ustvarjati boljšo prihodnost naroda.

Zahvalimo se tem, ki so to noč v Rogu prebedeli v molitvi z Jezusom, ker tako spreminjajo duha tega kraja resnično v katedralo odreševanja in zaupanja.

Recimo tudi iskreno zahvalo gospodu župniku, Novi Slovenski zavezi in vsem, ki nam vsako leto pripravljate tole srečanje.

In nazadnje zaželimo srečno pot postopku za razglasitev blaženih slovenskih mučencev. Z izrazno silno bogatim pisateljem Tinetom Debeljakom vzdihnimo: »Visoko dvigni Bog slovensko žrtev.«

Sveti slovenski mučenci! Prosite za nas!

Amen.

6. Vetrinj

6.1. Moč in upanje križa

Janez Juhant

6.1.1.

Ne le kot verni kristjani, pač pa iz človeške spoštljivosti do sester in bratov smo se zbrali na tem kraju2 molitve, trpljenje in upanja. Ohranjati hvaležen spomin je sestavni del človeškega izročila, da bi vzdrževali človeškost in ohranjali upanje, ki je spremljalo prednike pri vzponih in padcih življenja ter jim svetilo tudi prek mej zemeljskega življenja. Naš človeški in krščanski dolg velja posebej vsem vrnjenim in izvensodno pobitim krščanskim rojakom. V tem svetišču so se zbirali k molitvi in se krepili za kalvarijo in ostali zvesti Bogu in narodu do konca svojega cvetočega življenja. Z molitvijo na ustnicah so izročili svoja življenja Bogu, proseč blagoslova za dom in rod, da bi se narodova in krščanska izročila ohranjala za prihodnje rodove. Zato dovolite, sestre in bratje, da spregovorim s molitvijo križevega pota Slovenska Kalvarija.

6.1.2. Verni hodimo za križem v novo življenje

»Kelih trpljenja spremlja naše življenje, v njem se preskuša človekova življenjska zrelost. Za kristjana pomeni hoja za Kristusom tudi sprejemanje lastnih križev. Ob Kristusovi poti na križ se verni utrjujemo v odpovedi sebi in zorimo za dejavno ljubezen do bližnjega. Kristusov zgled njegove učence spodbuja, da podarjajo življenje drugim in lajšajo medosebne in družbene napetosti. Dar ljubezni krepi sobivanje in utrjuje vzajemno zaupanje. Naši verni predniki so po Kristusovem zgledu ostali solidarni tudi v preizkušnjah zahtevnih časov vojne in prevrata. Z vero in vdanostjo v Božjo voljo so sprejeli pretežki križ in ga vzajemno in solidarno prenašali.«

6.1.3. Božja skrivnost tako različnih poti

Omejeno človeško bitje se sprašuje, zakaj imamo ljudje tako različne življenjske usode. V tem zahtevnem času vojne in prevrata je ta človeku nedoumljiva skrivnostnost dobila naslutene razsežnosti: »Eni so postali tiranski Pilati, Herodi, drugi stotniki in vojaki. Spet drugi so se prepustili usodni preizkušnji trpečega izdajalca Juda Iškarijota ali so životarili in se reševali v zapletenih vlogah skrivača Petra. Vsakogar je po svoje zaznamovala ta nedoumljiva kalvarija človeške omejenosti in neprisebnosti. Kdo se je zmogel razumno odločati v neznosnih razmerah? Preračunljivost in sebičnost tiranov je rojakom naložila bridki križ, krvoločna roka pa je jemala in žrtvovala. Vsak sam in cel narod še nismo obdelali posledic, se skesali in si odpustili. Silnost tragedije nas je pustila negotove, izdane, zamolčane, prezrte, zaslepljene, potuhnjene in zlagane; storilce in žrtve pa trajno zaznamovala.«

6.1.4. Ali bi se kristjani mogli kako drugače pripraviti na čas skrajnosti?

»Slovenski verniki so se krepili na katoliških shodih. S polnimi pljuči so zajemala sape Evharističnega in kongresa Kristusa Kralja in se spoprijemali s protislovji moderne prevratne dobe, ki se zdi konec zmagoslavja. Pod streli so padali najboljši krščanski možje in žene, voditelji naroda. Človeškost se je pogreznila v brezumje in brezsrčnost, brez dostojanstva in ustaljenih pravil spodobnega življenja. Kot da je bila uničena dediščina dvanajstih stoletij krščanstva: zornice, h katerim so pešačili predniki v zgodnjih zimskih jutrih in zmrzovali v hladnih cerkvah; rožni venci skromnih izb; vdano klečanje krščanskih družin za klopjo pod Bogkovim kotom. Ali nisi Ti, Gospod, hranil prednikov s človeško in božjo toplino, da bi mogli kljubovati časom in vekom? Zakaj niso postni križevi poti odhajajočih zim in prebujajočih se pomladi preprečili krutih ponižanj in morij? Ali niso verni v poznih poletnih večerih kljub utrujenosti padali na kolena, odmolili večerni AVE, da bi jih Ti hladil z roso milosti za nova jutra? Ali preveč idealiziramo to krščansko zgodovino?«

6.1.5. Žene so iskale moč in tolažbo pri Žalostni Materi Božji in upamo, da bo tako tudi v prihodnje

»Ženi in materi Angéli so zadali veliko trpljenja, a je ponavljala: ‘Saj niso tako hudobni, so pa bolni’. Močna kakor smrt je ljubezen in usodno je pomanjkanje ljubezni v otroštvu zaradi odsotnosti, revščine, stiske, sebičnosti. Slovenska mati se je skozi zahtevno in burno zgodovino zatekala k Žalostni materi Božji, ji izlivala bolečine rojevanja, hranjenja in umiranja svojih otrok. Znamenja in podobe po Sloveniji pričajo o tej kalvariji odrekanja, neprestane razpoložljivosti, garanja in skrbi za preživetje, neprespanih noči, solz bolečin in smrti. Stoletja so nas zaznamovala s to pekočo stigmo, ki jo je Krek ubesedil in spodbudil rojake, da se pogledajo v tem ogledalu, dvignejo glave in gredo naproti odrešenju. Iz samopomilovanja vstaja žena, roditeljica in mati, kakor Krekova in njej podobne, se postavlja na svoje noge in kaže Slovencem pot v življenje. Premagana prizadetost in maščevanje sta posušila trpko bolečino s črno ruto prekrite glave, ihteče za svojimi otroki. Nismo majhni, saj so nas rojevale in hranile velike in močne žene, trpinke, ki so kljubovale viharjem. Mati Marija, naj prelite solze zbrišejo usedline preteklosti, ki hromijo naš rod, da se bo življenje razraslo v polnosti duha in srca k vzajemni prihodnosti! Tvoj pogled hrabri Sina, izraža sočutje in vdanost v božjo voljo. Utrjuj nam pogum, podari neustrašnost in življenjsko moč za zvestobo poslanstvu. Naj pomlad iz opustošene zemlje in smrti znova požene rodovitnost za vstajenje slovenskega naroda! Očisti naš rod, da bodo žene spet oživljale polno življenje med nami!«

6.1.6. Ostaja ‘Zakaj?’ , ki je odmeval tudi s Kristusovega križa

»Zakaj so se tako neobrzdano razbohotili sebični nagoni in je pohlep po oblasti povzročil genocidno iztrebljanje drugih? Dežela je ječala v grozoti tuje nadvlade in domačega prevrata. Rojaki v Ljubljani, po Dolenjski in Notranjski so padali pod streli lastnih bratov. Teror in morija sta vzela poštene in dobromisleče: Ehrlicha, Natlačena, župane, učitelje, duhovnike, študente, kristjane, Slovence. Bolj ko se je bližala svoboda, bolj se je širilo nasilje po deželi. V malodušju in brezizhodnosti so se pogumni dvignili ter branili dediščino prednikov in življenja sodobnikov. Zavedêni prostovoljni in prisiljeni morilci so opravljali ukazani posel ter sejali grozo in obup. Dosedanji svet se je podiral, zmagovali sta neizprosna sila in prevara; kot megla se je širila revolucionarna laž, ki so ji podlegli celo globokoumni duhovi kot Kocbek in njemu podobni. Kdo se je mogel reševati iz tega Niča, ko so gorele vasi in domovi in so zločinske krogle jemale življenja nedolžnim staršem in otrokom? Kruta nasilnost je obsedla ljudi, da so borbo za svobodo sprevrgli v petdesetletno nasilno suženjstvo. Ostala je mora morilcev, ki jo je v srcih pustilo nasilje nad razrednimi sovražniki, celo nad svojci ali prijatelji. Težko je biti morilec: v agoniji si je kdo sam ali potem njegov potomec vzel življenje. Zaradi težkih zločinov visi nad narodom Damoklejev meč malodušja, vstajanje k novemu življenju se odmika, čeprav v vsakem človeškem srcu tli hrepenenje po odrešenju. Vabi nas iz životarjenja k pristnemu življenju, iz zatiranja v polno svobodo, iz zapostavljenosti in krivičnih spon v socialno pravičnost in enakopravnost, v novo nebo in novo zemljo.«

6.1.7. Obujeni v novo življenje z Bogom

»Velikega petka je bilo treba, da je prišla Velika noč.« (Cankar) »Noben očenaš ni bil izmoljen zaman, nobeno trpljenje ni bilo zastonj.« (Sodja) »To je bila vera slovenskih in drugih kristjanov, ki so sprejemali in objeli težke križe prevratnih časov ter jih nosili do smrti. Večstoletno trpljenje in preskušanje naših prednikov, ki so se borili za svoje preživetje na tem koščku zemlje okrog triglavskega raja, je doseglo vrhunec v zadnji vojni in revoluciji. Če je kaj ustvarjalo slovensko državo, potem je bila po prepričanju vernih ta kalvarija tisočev Slovenk in Slovencev, ki so trpeli in umirali za svoj dom in rod. Iz tega žari velika noč slovenskega naroda. In če vsako leto verni na praznik Marijinega vnebovzetja posvečamo slovenski narod Mariji in ga izročamo njenemu Sinu Kristusu, potem to počnemo v veri, da je kri slovenskih mučencev in vseh drugih trpinov seme novega življenja med nami. Življenja ni mogoče uničiti, ker hrani neskončne možnosti preživetja. Verujemo, da je tako in bo tudi v prihodnje. Tudi v uničevalni grozi in hladu polpreteklosti je tlelo upanje, da bo nekoč prišla pomlad in bo na ruševinah neštetih cerkva, na Kočevskem in drugod ter na moriščih rojakov, razsejanih po vsej lepi slovenski deželi, vzklilo novo življenje za našo narodno skupnost. Cerkev Janeza Krstnika v Kočevski Reki, ki povezuje preteklost s prihodnostjo, pomorjene in preživele, zdomce in domače, je znanilka te duhovne povezanosti in svobode v Duhu in resnici. Kapela prelite Rešnje krvi nad vojaškim vadbiščem v Škrilju je blagoslovljeno znamenje za spravo in pomiritev ter simbol odrešene prihodnosti. Vsak človek, z orožjem ali brez, naj bo znanilec miru, sprave in novega življenja v Bogu.«

6.1.8. Zbiramo se v veri, da nam Slovenska Kalvarija podarja nov dom in rod

»V Tvojem križu, Gospod so predniki iskali moč in upanje. Ti si jih spremljal na kalvarijo in jih hrabril v njihovih križih, jim vlival upanje, da so ostali zvesti tudi do smrti, ko je njihova kri napojila slovensko zemljo. Pogled na križ Tvojim učencem krepi vero, da je tudi ta krvava daritev blagoslov za Slovenijo. Zato s krščansko solidarnostjo spremljamo trpine na njihovem križevem potu, da bi prek njih tudi mi okrepili vero in upanje za prihodnje rodove. Ti, Križani, si stal ob strani rojakom in s Teboj hodimo za njimi tudi danes po zahtevni poti slovenske kalvarije, da bi nam krepil srca za sočutje in usmiljenje s trpečimi in zapostavljenimi. Prosimo Te, naj ta nedoumljiva in vse človeške meje presegajoča daritev v srcih poraja novo upanje za Slovenijo. Naj utrjuje medsebojno zaupanje in nas opogumlja za pravičnost, spravo in ljubezen med nami. Verujemo, da si Ti z nami in nas s križa hrabriš in odpiraš novemu življenju v Tebi. Ti si tolažba in moč naših vsakdanjih križev, saj daješ upanje na novo življenje in večno vstajenje.«

6.2. Nam pa ostaja zaveza pričevanja

Janez Pirnat

6.2.1. div3

V soboto, 18. maja 2019, nas je kakih osemdeset udeležencev poromalo po poti gospoda Justina Stanovnika in sotrpinov prek Ljubelja, Vetrinja, Pliberka, Slovenj Gradca do Teharij. Na romanju v organizaciji Rafaelove družbe sem bil prvič in celo pot so me navdajali mešani občutki od veselja do žalosti in nemoči. Sprašujem se, zakaj tudi slednje, saj ob res izvrstnem vodenju dr. Helene Jaklitsch in g. Lenarta Riharja za kaj takega ni bilo razloga.

Mešani občutki niso izvirali iz vodenja samega, pač pa iz sledov trpljenja naših rojakov, ki jih s pomočjo človeške brezbrižnosti tako vztrajno briše zob časa. Na začetku romanja smo se srečali z edinim nemim pričevalcem, mogočno samostansko cerkvijo v Vetrinju. V tišini, v tesni leseni klopi skušajo misli tipati za tistim upanjem, ki so ga v molitvah spomladi 1945 številni rojaki neprenehno polagali na oltar. Sprejeti neizogibno, sprejeti grozo in žalost, jezo pa tudi upanje, predvsem pa nepojmljivo sovraštvo, ki ga z razumom ni mogoče dojeti niti pojasniti. A kljub temu človeška duša zmore in da prednost življenju pred smrtjo ter se odpre »rojstvu novih domovin« (H. Jaklitsch).

Tri pesmi, ki so jih ob koncu sv. maše prebrali predstavniki Rafelove družbe, so bile tudi za nas sporočilo upanja, moči in vztrajnosti. Človek se vpraša, od kod tem ljudem moč in upanje, če ne iz vere in ljubezni, pri čemer se zdi, da ni bila ljubezen do slovenstva nič manjša od ljubezni do bližnjega, ki izhaja iz krščanstva. Toliko uresničenih pobud na področju dela in duha, da vedno znova lahko le strmimo. In ti ljudje naj bi bili izdajalci, kot nas tule v Sloveniji vztrajno poskušajo neargumentirano prepričati nekritični podporniki revolucije. Po mojem prepričanju je ena najhujših izdaj naroda in domovine tista, ko se revolucionarna stran, ki se sama oklicuje za predstavnico naroda, zavestno odpove Koroški in se umakne z nje z namenom, da izživi svoj krvavi ples nad sorojaki. Kako, da se tega tako malo zavedamo?

Nič manj boleče ni bilo spoznanje, s kakšnim odporom prenaša Avstrija slovenstvo na Koroškem, kako – seveda v luči napredka – skrbno briše vse ostanke tragedije, ki se je zgrnila nad naše rojake spomladi leta 1945. Razen cerkve v Vetrinju, kjer sta bolj ali manj sramežljivo skrita dva spominska zapisa, ne najdemo med Vetrinjem in Pliberkom nikjer več nobene besede, spomenika ali česa podobnega, kjer bi se človekov korak ustavil in misel zbistrila.

Podobno nelagodje sem začutil v Šmihelu, rojstnem kraju škofa Rožmana, ki mu menda deset let po vojni ni bilo dovoljeno stopiti v domači kraj. Človek si ne more kaj, da ne bi za tem videl škodoželjne nastrojenosti zoper slovenstvo, prepleteno v zapletenem klopčiču nacistično-protinacistično-partizanske avstrijske Koroške.

A naj zaključimo z upanjem. Ko smo se vrnili prek meje, skozi Slovenj Gradec in se nazadnje ustavili še pri cerkvi sv. Ane nad Teharjami, sem začutil posebno mesto te cerkve v srcih teharskih taboriščnikov. Cerkev jim je s svojo podobo in glasom zvonov vračala upanje in dajal moč. Ti ljudje so kljub velikemu trpljenju ohranjali dostojanstvo božjih otrok. Ob tem mi prihaja pred oči Origenova misel: »… da je človek dostojanstvo (Božje) podobe prejel ob prvem stvarjenju, popolnost v podobnosti pa je zanj prihranjena do dopolnitve sveta …« (O počelih, III, 6,1). Za tiste med njimi, ki so že odšli k Očetu, lahko skupaj z apostolom Pavlom upamo, da so sedaj že pri Bogu in je Bog v njih, kakor je Bog vse v vsem, in se tako tudi dopolnjuje njihovo dostojanstvo v podobnosti Stvarniku.

Za nas pa, ki (p)ostajamo novi pričevalci, ostaja zaveza pričevanja o njihovih delih, njihovi drži in resnici.

7. Spominske slovesnosti

7.1. Postavljeni nad zgodovino

Matija Ogrin

7.1.1.

Hrastniški hrib3 je gora, ki je pogoltnila žive ljudi, umirajoče fante in može, tudi žene in dekleta; strašna gora, ki je slišala vzdihe in besede njihove skrajne stiske; strašna gora, ki je vzela vase njihov mrtvaški pot, ki pozna njihovo poslednjo zapuščenost, ki ve za njihove smrtne rane.

Kdo so bili ti fantje in možje? Če hočemo z eno mislijo zaobjeti to, kar so hoteli, se jim najbolj približamo, če povemo, da so ti fantje hoteli predvsem ohraniti slovenski svet, v katerem so se rodili – svet stare slovenske krščanske omike, ki jim je dal življenje: domača kmetija, polja in travniki, kapelice in znamenja, delo, molitev, pesem, in spet delo … in predvsem – domače ljudi. Ko je bil ta svet napaden z revolucijo, so ga ti fantje hoteli ohraniti. Zato so ga morali braniti. Tak je bil njihov čas. Ko so pred komunističnimi likvidatorji branili svoje domače, svoje hiše in vasi, so hkrati z vsem tem branili tudi omiko in vrednote tistega sveta, ki jim je nekoč dal življenje. Tako usoden je bil čas. Da bi v letu 1942 ali ’43 človek lahko ohranil tradicijsko krščansko omiko, namesto da bi pripomogel k strahovladi in tiraniji komunizma, je bil prisiljen v izbire in odločitve, s katerimi je zastavil nič manj kakor svoje življenje.

In drugo, kar ob teh ljudeh tako zelo bije v oči kot nekaj velikanskega, gorostasnega: kljub temu da so bili tako zvesti, jim je usoda namenila nepredstavljivo gorje in nepojmljivo smrt; kljub temu da so v stiski vojnih let sprejeli tako pogumne odločitve, se izpostavili za svoje ljudi in svoje vasi, jim je bilo nazadnje na tem svetu poplačano z največjo katastrofo in bolečino, s smrtjo v črnem osrčju te gore. To, da so bili za pogum in zvestobo, za nekaj dobrega, ti fantje in možje poplačani s takšnim kelihom, jih postavlja nad nas, postavlja jih nad slovensko zgodovino – dotika se z nečim svetim in presežnim.

7.1.2. * * *

H gori, ki je pogoltnila ljudi s tako izjemno usodo, pridejo le posebni ljudje. Tisti, ki prihajamo sem in na podobne kraje slovenske kataklizme, smo vendarle nekoliko posebni ljudje. Posebni in drugačni od večine smo v tem, da nočemo pozabiti na njih, ki so bili tu okrutno pobiti in jih je gora pogoltnila in so jih ljudje pozabili.

Nas, ki prihajamo na Hrastniški hrib in na druge kraje trpljenja po Sloveniji, dela za posebne ljudi dvoje stvari, ki sta posledici volje po spominu, po resnici. Oboje katekizem naše vere uvršča med dela usmiljenja.

Prvo, kar je za naša prizadevanja, za vse naše slovesnosti značilno, sodi med telesna dela usmiljenja: mrtve pokopavati. Vse naše slovesnosti so namreč pogrebne maše za večni blagor pokojnih in za spravo – uveljavitev resnice – med živimi.

Drugo, kar je značilno za nas, še bolj pa je bilo značilno za matere pobitih, za neveste in sestre pomorjenih, pa sodi med najbolj težke in nerazumljive odlomke katekizma: med duhovnimi deli usmiljenja do bližnjega je namreč zapisano tudi: krivico voljno trpeti. To je stavek, ki bi potreboval veliko teološko razlago in ki je sam po sebi skrivnosten. Krivico voljno trpeti. Neznansko trpljenje, ki je zadelo svojce tu pobitih po vojni, je bilo v veliki večini prav to, čeprav se uboge matere, neveste in sestre tedaj niso zavedale: njihovo trpljenje je bilo veliko duhovno delo usmiljenja: krivico voljno trpeti.

Kakor veliko trpljenje naših pobitih tako bo tudi to veliko duhovno delo obrodilo svoj sad ob svojem času. Nemogoče je, da ga ne bi obrodilo. Vera v to nas dela radikalno posebne in drugačne ljudi od večine Slovencev našega časa; daje pa nam tudi notranjo trdnost in svobodo.

7.1.3. * * *

Nekoč je na Hrastniškem hribu stala vas Stari Hrastnik z devetimi kmetijami. Devet je pravljično število in tudi to, kar se je z vasjo zgodilo, je podobno pravljici: rekli bi lahko, da se je vas vdrla v zemljo in da jo je gora požrla. Gora, spodkopana, polna rudniških rovov in jaškov, udrtin in razpok, ki se kdaj pa kdaj ob potresih in hudournih vodah strese, da njen del kot plaz zdrsne in zgrmi v dolino. Nemirna in nevarna gora, polna mrtvih, polna nedolžne krvi. Ta gora je simbol Slovenije. Liberalizem, socializem in komunizem in zlasti praktično brezboštvo, praktično ravnanje, kakor da Boga ni nad nami, vse to je Slovenijo v nemajhni meri spodkopalo, izvotlilo, jo prepredlo s prazninami in razpokami, dokler se ni v revoluciji sesedla, spodsula in pogoltnila vase tisočev, tisočev nedolžnih. To je Hrastniški hrib – simbol vsega, kar nas je Slovence v 20. stoletju doletelo. Vse izgine, vse se vdere v zemljo, gora pogoltne staro vas, le nekaj je še ostalo na površju: kapelica se ni pogreznila, kapelica Žalostne Matere božje, ob kateri je bežal rešenec Lojze Opeka in se zaobljubil, da jo bo obnovil.

7.1.4. * * *

Med temi, ki so na Hrastniškem hribu dotrpeli in v njem izdihnili, so tudi mnogi domobranci iz šentjernejske fare. Prav iz njihove domače okolice se je ohranil tudi majhen, toda dragocen rokopis, ki so ga uporabljali v Gorenjem Vrhpolju, podružnici župnije Šentjernej, sredi 18. stoletja, zato ga imenujemo Vrhpoljski rokopis. Besedilo pobožnosti v tem rokopisu je prepisano iz duhovnih knjig 18. stoletja, na nekem mestu pa ima Vrhpoljski rokopis drugačno besedilo: vsebuje molitveni spomin Jezusovih peterih krvavih ran, kar je motiv, ki je bil nekoč globoko vraščen v slovensko krščansko kulturo. Starejši se gotovo spominjate, da so stari ljudje, ko so kaj prav nujno prosili, rekli: za pet ran Božjih te prosim … Prav gotovo so to ali kakšno podobno molitev poznali tudi šentjernejski in mnogi drugi fantje, ki so končali na Hrastniškem hribu. Takole pravi Vrhpoljski rokopis:

»Gospod Jesu Chriſte, ſ toimi petmi Karvavimi Ranami, katere je tebi na Krishu ta Lubesen prute nam Sturila, … pridi toiem Shlushabnikam hpomozhe, katere si ti s tojo drago Kriujo odreisheu …«

Tako bi lahko rekli, če smemo, da so šentjernejski fantje – in mnogi, mnogi drugi – nesli stare molitve svojih slovenskih prednikov k peterim Jezusovim ranam semkaj, na Hrastniški hrib in h kapelici Žalostne Matere Božje, k jaškom in breznom. Nesli so te molitve, verjamemo, na svojih lastnih telesih, v svojih lastnih ranah in bolečinah. Verjamemo, da se zato nevarni in nemirni Hrastniški hrib kot simbol ne bo dokončno in za vselej podrl ter pokopal Slovence pod seboj; marveč verjamemo, da bo ta hrib govoril svojo mogočno besedo vsakomur, ki išče zdravilno moč resnice.

7.2. Resnično soočenje s temnimi stranmi zgodovine 4

Judita Treven

7.2.1.

Poletni meseci 1942 so bili čas organiziranega komunističnega terorja. To je bil najstrašnejši čas revolucije, ko so množično ugašala življenja pridnih, poštenih, uglednih, naprednih in izobraženih ljudi.

Tu v bližini je Krimska jama začela goltati nedolžne ljudi, tudi otroke, iz bližnje in daljne okolice. Mineva pa tudi skorajda natanko 77 let, odkar se je v Borovnici oz. v njeni bližnji okolici zgodil krut pomor članov dveh družin, tudi otrok, ki je z vso težo legel na te kraje in jih zaznamoval tudi za prihodnje rodove.

Bilo je v nedeljo, 12. julija 1942. Kljub vojni je tisto popoldne bilo mirno. Pri Vičičevih ali po domače pri Minčetovih na Dražici so bili vsi zbrani doma in vladalo je prešerno nedeljsko razpoloženje. Proti večeru je šlo, ko so vsi, tudi mama in stari oče, sedeli pred hišo in se pogovarjali. Nenadoma so odjeknili streli iz bližnjega grmovja, ki so zadeli očeta v desno stran prsi. Oče se je zgrudil, med drugimi pa sta zavladala strah in panika. Streljanje se je nadaljevalo in med poskusom, da bi očetu pomagali in ga spravili v hišo, so streli zadeli še hčerko Ivko. Končno jim je uspelo oba spraviti v hišo in zakleniti vrata. Niso vedeli, kdo strelja, Italijani ali partizani, saj niso nikogar videli.

Oče je že po nekaj minutah, še med streljanjem, umrl. Po dveh urah pa je umrla tudi hči Ivka, čeprav ji je skušal pomagati kirurg v italijanski vojaški ambulanti. Ivka je bila stara komaj petnajst let. Brez očeta in sestrice so ostali še štirje Vičičevi otroci, najmlajši Hieronim je imel le devet let.

Nekaj ur zatem, ko so morilci opravili svojo krvavo rihto pri Vičičevih, so se pojavili še na drugi strani doline, pri hiši ob Belem potoku, kjer so stanovali Lončarjevi: sedeminštiridesetletni oče Franc, mama Frančiška, enaindvajsetletni sin France, osemnajstletna hčerka Mara in petnajstletna hčerka Polda. Vstopili so v hišo, vseh pet članov družine so zastražili v kuhinji, po drugih prostorih pa se je začelo ropanje živeža, obleke in drugega, kar jim je prišlo pod roke. Med nenadnimi obiskovalci so bili tudi domačini. Niso se zadovoljili le z naropanimi stvarmi. Kar v kuhinji so umorili očeta Franca, mamo Frančiško, sina Franceta in hčerko Maro, najmlajšo Poldo pa so porinili v shrambo in jo tam pustili. Ko so odšli, so za seboj zaklenili še vhodna vrata. Polda, edina preživela iz Lončarjeve družine, se je šele čez nekaj časa rešila k sosedu. Strahote tiste noči so jo spremljale vse življenje, o njih ni govorila niti s svojimi bližnjimi, do konca je bila zaznamovana s težko skrivnostjo in bolečino.

Vseh šest žrtev, Vičičeva oče in hči Ivka, ter štirje Lončarjevi, je potem skupaj ležalo na mrtvaškem odru. Pokopali so jih na borovniškem pokopališču.

Ljudem se je takrat izpostavljalo vprašanje zakaj? Zakaj so morali umreti ti ljudje, med njimi tudi otroci?

Potem je prišel konec vojne in še mnogo večja morija, ki je za seboj pustila neizmerno opustošenje, od katerega si nismo več opomogli. In zopet se je izpostavilo vprašanje zakaj? Zakaj je brez sodbe na tako krut način moralo umreti toliko domobrancev, beguncev, tudi žensk in otrok …

Danes nam je približno jasno, zakaj?

Se nam pa postavlja drugačen zakaj?

Zakaj še danes, po 77 letih, nismo kot družba sposobni enoznačno obsoditi teh zločinov in zločincem odkazati njihovega mesta v zgodovini našega naroda?

Kot družba smo pohabljeni. Leta ukazanega molka, laži, prikrivanja in izkrivljanja resnice, indoktriniranje celih generacij itd. so nas pohabila do te mere, da ne zmoremo več pravega uvida v to, kaj je prav in dobro za naš narod.

Pokojni akademik dr. Jože Trontelj je v svojem znamenitem govoru V iskanju izgubljenega sočutja dejal:

»Narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, imajo pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Spoštljiv odnos do pobitih … je kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo, v začetke človeške civilizacije, še iz časov, davno pred staroveškim Sofoklejem in njegovo Antigono. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi.

Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč.«

Borovnica ni preslišala presunljivega krika mrtvih iz desetletja zamolčanih grobišč. Prav borovniški jamarji so dali pobudo za izkop posmrtnih ostankov pomorjenih v Krimski jami ter prevzeli glavnino dela pri izvedbi. To je bilo veliko dejanje ne samo za tukajšnjo okolico, temveč tudi za širši slovenski prostor. Fantje, hvala vam za pobudo in trud. Vaše dejanje je zapisano v zgodovino in tudi grenkoba, ki ste jo bili deležni ob tem, ga ne more skaziti.

Pretresljiv pokop žrtev iz Krimske jame je bilo dejanje človeške civilizacije. Čaka pa nas še tisto težje dejanje, resnično soočenje s temnimi stranmi naše polpretekle zgodovine in posledično njihovo ovrednotenje. Le to bo tlakovalo pot k resnični spravi v našem narodu.

Ob koncu ne morem mimo tega, da današnja spominska slovesnost mineva brez nedavno preminulega našega zvestega in prizadevnega člana, g. Franca Voleka. Njega kot da pohabljenost naroda ni objela. Vedel je, kaj je prav, in neomajno je stal za svojimi načeli, ki jih je uresničeval z obilo volje in energije. Nova Slovenska zaveza se mu s spoštovanjem zahvaljuje za vse dobro, ki ga je storil.

Hvala vsem, ki skrbite, da spomin na te, ki so napisani na farnih spominskih ploščah, ne zamre, hvala vsem, ki prinašate rože in sveče in zanje molite. Bog vam povrni.

8. Reminiscence

8.1. Za nove junake časa

Jože Strgar

8.1.1.

S tem ko se pridružujemo širokemu občestvu v molitvi za domovino,5 smo podobni otroku, ki se z vso ljubeznijo zateka k svoji materi. Vse v objemu ljubezni in dobrih želja, za vse dobro danes in jutri – za medsebojno razumevanje med nami vsemi in za srečo našega naroda v prihodnje. Tako se naša molitev pridružuje vsem drugim in vsem dosedanjim rodovom ter plemenitim posameznikom, ki so skozi čas tudi molili in želeli svojemu narodu vse dobro.

Naši predniki so javno molili že v času nastanka Brižinskih spomenikov pred tisoč in več leti. V časih turških vpadov so se zatekali v cerkve in molili. In naprej, spomnimo se Trubarja, Slomška, Cankarja, Erlicha in številnih drugih, vse do rojakov, ki so morali zaradi ljubezni do domovine zapustiti svoje rodne kraje in raztreseni po vsem svetu še vedno molijo zanje. Spomnimo se tisočev mučencev, ki so morali umreti in počivajo po številnih breznih in so naši priprošnjiki. Vsi, prav vsi, že pokojni in mi, današnji molivci, smo v molitvi združeni in drug drugemu želimo vse dobro. Vse dobro tudi za tiste, ki so brezbrižni in molitev odklanjajo.

Z molitvijo za domovino se združujemo tudi z vsemi, ki so skupaj z nami soustvarjali samostojno Slovenijo in so se s tega sveta že poslovili. Med njimi je kar nekaj dragih sopotnikov, ki so skupaj z nami sodoživljali razburkan današnji čas. S hvaležnostjo za njihovo delovanje in sobivanje naj se po imenu spomnimo vsaj nekaterih: v zadnjem času so se od nas poslovili Andrej Capuder, prevajalec Božanske komedije in avtor enega izmed Križevih potov; Alojz Rebula, plodovit pisatelj, po svojih številnih romanih pravi civilni posrednik Svetega Duha vsem nam, ki smo ga brali; idrijski rojak Tomaž Pavšič, ki je stal in deloval med nami kot domovinska in krščanska Skala, na kateri sloni domoljubje; Mirko Kovač, trden branilec resnice in pravice za osebnosti iz celotne Primorske.

Pokojnim se je pridružil tudi Justin Stanovnik, sopotnik bratov, ki počivajo po Kočevskem Rogu – bil je med nami kot živa priča najgloblje domovinske ljubezni – ne samo s svojo človeško držo, ampak tudi s stvarnim popisom suženjskega obdobja slovenskih katoličanov, kar vse lahko beremo v stotih in več izdanih številkah revije Zaveza, ki jo je rodil in hranil in pred slovesom s tega sveta oddal v nove mladostne roke. Vsi ti naši sopotniki so pogosto prihajali tudi sem v stolnico, a odšli so v enem samem letu – naj počivajo v miru in večna luč naj jim sveti.

Mi, današnji obiskovalci stolnice, imamo tehtne razloge, da še naprej iskreno molimo za domovino. V zadnji, 24. številki Družine nam jih je lepo razložil primorski duhovnik Bogdan Vidmar, ki je med drugim zapisal, citiram:»Slovenski narod je ranjen. Potrebuje zdravljenja. Podobni smo revežu, ki so ga napadli, okradli in ranili razbojniki. Je vse izgubljeno? Ne, ni vse izgubljeno! Bog sam prihaja k nam in nas povezuje v skupnost. Sveti Duh nas spominja bistvenega, izganja iz nas strah, nam podarja veselje ter nas dela rodovitne. Kliče nas, da postajamo usmiljeni Samarijani. Vabljeni smo, da svoje molitve, trpljenje in žrtve darujemo za našo domovino in ves svet. Kljub norčevanju iz krščanstva in preziru, ki smo ga pogosto deležni, Bog je! Pomembno je, da kristjani pa tudi vsi ljudje dobre volje sledimo Božjemu klicu. Ne bojte se, mala čreda!«

Prosimo Gospodarja vsega dobrega, naj nam tudi v tem času in v prihodnje pošlje in usposobi nove junake časa – može in žene, ki bodo ohranjali ter utrjevali slovensko domovinsko in krščansko zavest. Z njo nam je zagotovljeno sobivanje v novi Evropi, pa naj bo urejena tako ali drugače. Z njo smo kot ljudje in kot narod nekdo, imamo svoj obraz, svojo identiteto, brez nje nismo nič. Gospod, ohrani in poglobi našo vero, našo slovensko zavest. Amen.

8.1.2. Prošnje6

Prosimo za našo slovensko Cerkev, za katero so mučeniško umrli mnogi duhovniki in bogoslovci: Kikelj, dr. Erlich, Danijel Halas, Lojze Grozde, drinske mučenke, zanjo trpela škofa Rožman in Vovk, naj iz napadov in podtikanj vseh vrst, pa tudi iz lastnih napak vstane prenovljena, bolj sveta in bolj čista …

Prosimo svetnike, ki jih imamo v nebesih, in mučence, ki so jih polne jame in brezna po Sloveniji, za državne voditelje, da bi spoznali in sprejeli resnico, kar bi osvobodilo in spravilo med seboj naš razdeljeni narod …

Spominjamo se tisočev in desettisočev nasilnih smrti, razbitih družin in izropanih domov, neizmerne žalosti mater in očetov, bolečine žena in deklet in prosimo za krščanske družine, za več poštenja in pravičnosti v naši družbi, za blagoslovljeno Slovenijo …

Blaženemu mučencu Lojzetu Grozdetu je evharistija pomenila »sonce življenja« in je umrl mučeniške smrti; naj njegova nedolžna žrtev privabi nove delavce v božji vinograd …

Za Boga, narod, domovino so med povojnimi umori ugasnila premnoga življenja in bile uničene premnoge družine; prosimo za mlade, da bi spoštovali in živeli vrednote, za katere je toliko fantov, mož, očetov dalo svoje življenje …

Prosimo za drage Slovence po svetu, za vse, kjer se še oglašata slovenska beseda in pesem, ki so iz Vetrinjskega polja odhajali v tujino s podobo Marije Pomagaj, naj ostanejo zvesti Bogu, domovini, slovenski besedi in kulturi in naj bomo z njimi srčno povezani …

Prosimo tudi za tiste, ki so krivi umorov in krivic, ki so vzdrževali sovraštvo, dušili resnico in naše tihe krike, naj dosežejo milost kesanja in obžalovanja in najdejo notranji mir v božjem odpuščanju …

Z iskrenim spoštovanjem se spominjamo umrlega prof. Justina Stanovnika; s hvaležnostjo prosimo zanj, naj bo prištet med slovenske mučence, za spomin na katere in resnico si je desetletja prizadeval …

Danes ob roških breznih še posebno prosimo za izdano in pobito domobransko vojsko in druge pomorjene, za vse, ki nimajo grobov, za vse žrtve vojne in revolucije, pa tudi za umrle člane Nove Slovenske zaveze: naj počivajo v božjem miru …

9. Po branju

9.1. Razmišljanje ob izidu knjige Franceta Pibernika in Zorka Simčiča Dohojene stopinje

Aleksander Igličar

9.1.1. div

Junija 2019 je založba Beletrina javnosti predstavila novo knjižno delo Franceta Pibernika in Zorka Simčiča z naslovom DOHOJENE STOPINJE. Predstavitev je bila v torek, 18. junija 2019, v dvorani Slovenske matice, kjer se je s pisateljem in akademikom Zorkom Simčičem pogovarjal novinar Bernard Nežmah.

Roman Dohojene stopinje ni napisan v klasični obliki zgodbe, ampak v obliki pogovora. Literarni zgodovinar France Pibernik je namreč pisatelju Zorku Simčiču zastavljal vprašanja o njegovem življenju in delu. Pogovor sta pričela pripravljati leta 2000, s časovnimi razmiki in opombami Zorka Simčiča pa je bil zaključen leta 2018. Po besedah »spraševalca« Franceta Pibernika je roman Dohojene stopinje »Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva«. Besedilni del romana obsega nekaj manj kot petsto strani, na koncu pa so dodane fotografije iz pisateljevega življenja od zgodnje mladosti do častitljive starosti.

9.1.2. Življenjska pot, ustvarjanje in misli akademika Zorka Simčiča

Pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in publicist ter od leta 2006 akademik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Zorko Simčič se je rodil 19. novembra 1921 v Mariboru staršem iz Biljane v Goriških Brdih, ki sta se pred italijanskim nasiljem nad Slovenci umaknila v štajersko prestolnico. Zorko je bil najmlajši otrok v družini. Prvorojenka Zorka je umrla stara manj kot leto dni, pred njim pa sta se rodila še brata Drago in Mirko. Mamina nosečnost z Zorkom se je zapletla in »zdravnik je očetu odkrito povedal: ‘če hoče ohraniti ženo, mora žrtvovati otroka; če pa hoče imeti otroka, bo žena umrla’. Ko je mama to izvedela, »je samo zaprla oči, nekaj časa molčala, potem pa rekla: Tone, naj se rodi otrok«. Hvala Bogu sta se nosečnost in porod dobro iztekla za oba, za mamo in za Zorka.

Zorko v knjigi pravi, da so v družini živeli zelo skromno in preprosto življenje, a ni imel »nobenega občutka revščine ali v šoli občutka kakšne drugorazrednosti«. Drugje je zapisal: »Doma sem prvič jedel meso, mislim da pri sedemnajstih letih, a ga nisem prav nič pogrešal.« Starša sta sinovom vzgojila veliko ljubezen do branja in Zorko je na več mestih zapisal, da je v mladosti prebral mnogo knjig, od mladim priljubljenih zgodb do klasikov slovenske in svetovne književnosti. Nekje piše, da je bilo za mlada leta to verjetno preveč, saj besedil še ni bil sposoben razumeti in ocenjevati v vsej njihovi sporočilnosti. Veliko so zahajali tudi v gledališče in v filharmonijo. Doma so veliko prepevali, Zorko je bil aktiven tudi kot športnik (nogomet, lahka atletika, odbojka, namizni tenis), naučil se je igrati na kitaro. Na športnem igrišču Maraton se je pričelo prijateljstvo s pesnikom in jezuitom Vladimirjem Kosom, ki po drugi svetovni vojni živi in deluje na Japonskem.

Po četrtem razredu osnovne šole se je Zorko vpisal na klasično gimnazijo v Mariboru, ki je bila tedaj elitna srednja šola. V knjigi podrobneje predstavlja nekatere profesorje (npr. profesor slovenščine France Sušnik), ki so pomembno oblikovali njegovo osebnost in spodbujali zgodaj zaznan talent za literarno ustvarjanje. V knjigi je zapisal, »da je bil program šole humanistično usmerjen, z veliko vzgoje za odgovornost, ljubezni do domovine«. V času gimnazijskih let se je prvič srečal z idejami zadružništva, ki mu je bil kot oblika gospodarskega delovanja »malih ljudi« blizu vse življenje. Kot dijak je v pedagoški reviji Slovenski učitelj objavil spis Mladinsko zadružništvo in učitelj.

Po končani gimnaziji se je vpisal na mariborsko učiteljišče. V tem času je bil med drugim aktiven v šolskih, športnih in cerkvenih organizacijah. Kot poverjenik Slovenske dijaške zveze je bil povabljen na enotedenski študijski tečaj v Bohinj in na taborjenje v škofjeloške hribe blizu Visokega v Poljanski dolini, kjer je po Božji previdnosti čez sedemdeset let dokončeval svoj »veliki« roman Poslednji deseti bratje. Nekje je zapisal: »Še barabice med nami so vedele, če so hotele ostati v klapi, da je laž laž in kraja kraja.« S temi besedami je lepo opisal »stanje duha« v predvojni Sloveniji, ki se je po vojni prehitro spremenilo in ga prevečkrat pogrešamo tudi v sedanjem času.

Šolska leta na učiteljišču je na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 nasilno prekinil nemški vojaški napad na Jugoslavijo. Zorko se je takoj pridružil prostovoljcem, ki so želeli pomagati obraniti Jugoslavijo. »Grem za dva, tri dni. Mama je onemela, oče je samo kimal, dobro je vedel, kako stvari stoje. Nič ni rekel, samo pokrižal me je. Odšel sem, v Maribor pa sem se vrnil, ne po dveh, treh dneh, temveč po – dvainpetdesetih letih.« Prostovoljci so se prek Celja odpravili v Zagreb, kjer pa so na svoje presenečenje naleteli na množično ustaško naklonjenost nemškim okupatorjem. Hrvati so veliko prostovoljcev aretirali, Zorku pa se je skupaj s prijateljem uspelo izmakniti in peš sta se odpravila proti Sloveniji, kjer je za nekaj dni zatočišče našel v Kranjski Gori. Zapisal je: »Ob dogodkih, ki so sledili, si imel občutek, da si se v nekaj dneh postaral za leta.«

Ker je bila Ljubljana, ki je bila pod italijansko okupacijo, bolj prijazna do Slovencev, je Zorko odšel v slovensko glavno mesto, kjer sta bila tudi že njegova brata. Kratek čas je bival pri maminih sorodnikih, nato se je preselil v Akademski center na Miklošičevi. Uspelo se mu je vpisati na ljubljansko učiteljišče, kjer je nadaljeval šolanje. Med šolanjem je objavljal krajše zgodbe v dijaških glasilih.

Konec junija 1942 so Italijani obkolili Akademski dom in veliko visokošolcev odpeljali v taborišče Gonars, med njimi tudi Zorka. V taborišču je preživljal težke čase; zaradi telesne šibkosti in slabe hrane je začel omedlevati. Zaradi šibkega zdravja je bil jeseni odpuščen iz taborišča in odšel je v Ljubljano, kjer sta po izgnanstvu v Bosni živela njegova starša. »Potrkal sem na vrata, prikazala se je mama: Koga pa iščete? Ni me spoznala. Takrat sem se pa res pošteno zjokal.«

Julija 1943 je na učiteljišču kot odličnjak opravil maturo. V tem času je bil že v stiku z literarnimi ustvarjalci, posebej omenja F. S. Finžgarja, zahajal je na njihova srečanja v Unionski kleti. Zaposlil se je kot nekakšen osebni tajnik pri Narteju Velikonji, šefu resorja Socialne pomoči, ki se je kasneje preimenovala v Zimsko pomoč in izdala znameniti Zbornik Zimske pomoči, pri katerem je bil mladi Zorko eden od štirih urednikov.7

Jeseni 1943 je izdal svoj prvi roman Prebujenje, za katerega je februarja 1944 prejel literarno nagrado mesta Ljubljane, ki se je podeljevala 8. februarja, na dan smrti pesnika Franceta Prešerna, zato se je je prijelo ime Prešernova nagrada. Podelitve nagrade se ni mogel udeležiti, ker je šel v Trst na pogreb brata Mirka, ki so ga kot primorskega domobranca v zasedi ubili partizani na Tolminskem. Kritike na roman Prebujenje so bile spodbudne, Zorko zapiše: »Vedno bolj sem bil prepričan, da se je v mojem pisanju pač nakazovala nekakšna drugačnost, prihajajoča negotovost mladega človeka.«

Zorko se med vojno ni pridružil domobrancem, čeprav ga je zaradi bratov, ki sta se jim pridružila, vleklo tja. Ob prvih vosovskih pobojih je zaslutil, da je v ozadju partizanstva nekaj povsem drugega. Pred njegovimi očmi so marca 1942 na Streliški ulici ubili študenta Jaroslava Kiklja. »Zavladal je strah, nihče ni preverjal ozadij, kot da bi nevidna tekočina v nekaj mesecih sprala možgane, uničila razsodnost. Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo. Laž je nesmrtna duša komunizma. OF ni želela le prednosti pred drugimi – hotela je ekskluzivnost.« Za domobrance Zorko pravi: »Bili so zlati fantje. Pošteni, brihtni, odločni. Ne samo »domoljubi«, temveč strastni Slovenci. To, da je partija domobrance načrtno, z mahinacijami prisilila do tega, da so morali stopiti v stik z okupatorjem – to je perverznost. Komunisti jih po vojni niso pobili samo kot nekdanje sovražnike, torej zgolj iz maščevalnosti, temveč predvsem kot morebitne bodoče nasprotnike.« Aprila 1945 so nekateri že vedeli, kaj se bo zgodilo z domobranci po koncu vojne. Zorkov brat Drago, ki je bil častnik na sodnem odseku Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, je vedel, kaj jih čaka. »Konec! Angleži nas bodo izdali. Pobili nas bodo!«

Med vojno je Zorko v samozaložbi izdal zbirko humoresk in satir Tragedije stoletja, libreto za opero Krst pri Savici, v zadnjem letu vojne pa dramo Zadnji akord, ki jo je ljubljanska Drama, kjer je bil dramaturg Janko Moder, uvrstila v redni program. Priprave za uprizoritev so potekale že aprila, a konec vojne je uprizoritev preprečil.

Zorko se je sredi vojne s prijateljem Andrejem Krečičem v prostem času pričel učiti angleško, kar mu je konec vojne omogočilo, da je postal tolmač pri angleški armadi na Koroškem. 3. maja 1945 se je namreč s prijateljem Andrejem, ki je bil strojevodja in je vozil vlake tudi na relaciji Ljubljana–Beljak, umaknil na Koroško. O umiku pred tem ni razmišljal, odločitev je bila trenutna. Očeta in mame ni bilo v Ljubljani, zato jima je napisal listek, da odhaja. Andrej je imel že od prej stike z Angleži in Zorko je postal tolmač pri britanski Welfare Section v Strandhotelu ob Vrbskem jezeru. Dobil je angleško uniformo.

Nekega dne je kot tolmač Angleže pospremil na Vetrinjsko polje, kjer je bila nastanjena desettisočglava množica slovenskih domobrancev in nekaj manj slovenskih katoliških civilistov, ki so se iz domačih krajev umaknili pred maščevanjem komunistov. Tedaj je zadnjič videl brata Draga, ki je bil v domobranski uniformi, in ga prepričeval, naj gre z njim, a ni hotel zapustiti svojih. Drago je bil skupaj z drugimi domobranci vrnjen komunistom, in kot piše Zorko v opombah, je zemeljsko pot najverjetneje končal v rovih rudnika v Hudi Jami pri Laškem. Za tragično usodo vrnjenih domobrancev je Zorko izvedel šele nekaj mesecev pozneje v Rimu.

Oktobra 1945 se je Zorko s srbskim fantom, ki ga je peljal k očetu v Rim, odpravil proti večnemu mestu. Po raznih dogodivščinah na poti sta čez nekaj dni uspešno prispela in Zorko je prvič videl rimske ulice, zgradbe in mostove, o katerih je doslej le bral. Srečni oče, ki je bil visok funkcionar ameriškega Rdečega križa, mu je priskrbel sobo v hotelu in omogočil službo liftboya, ki je bila Zorku kasneje literarni navdih za nekatere zgodbe. V Rimu se je srečeval z slovenskimi ustvarjalci, med njimi z dr. T. Debeljakom in njegovo svakinjo slikarko Baro Remec, ki sta konec leta 1945 pod psevdonimom ustvarila prvo knjižno izdajo Slovencev v izseljenstvu Koledarček slovenskih emigrantov 1946. Skoraj vsak večer je Zorko zahajal v gledališče, šel na koncert ali v kino.

Na povabilo profesorja Jožeta Peterlina je pozno leta 1946 odšel v Trst, kjer je nastopil službo na Radiu Trst, ki je deloval pod okriljem zavezniške vojaške uprave v italijanskem in slovenskem jeziku. Zorko je »dan in noč živel za radijsko postajo. Po dvajsetih letih fašizma, preganjanja slovenske besede – svoboda besedi in slovenski pesmi. Dramatiziral sem slovenske pripovedne narodne pesmi, jih kot bard recitiral ob spremljavi lutnje, prevajal izbrane tuje popevčice in jih ob spremljavi »jazz-orkestra« – bili smo trije – tudi pel. Skratka bil sem deklica za vse«.

Ker je želel naprej študirati, je moral v Trstu znova opravljati maturo, po kateri se je vpisal na Ekonomsko fakulteto, na kateri pa je kmalu ugotovil, da ta študij ni zanj, in ga je opustil. Posebnih pritiskov iz komunistične Sloveniji ni čutil. Nekoč je prejel obvestilo, da mu je odvzeto jugoslovansko državljanstvo, ker je »med okupacijo prelomil kulturni molk« in se tako »pregrešil proti slovenski časti«. Z očetom in mamo si je prek sorodnikov pod izmišljenim imenom občasno izmenjal pisma.

Zaradi naraščajoče priljubljenosti italijanskih komunistov se ni več počutil varnega, še posebej ker so begunci vedeli, da so Slovenci v Trstu vse prej kot dobrodošli. Še vedno je imel izkaznico displaced person in izkaznico radijske postaje. Sprva se je zanimal za selitev v Južno Afriko, a se je na pogovoru »začutil v funkciji plemenskega bika«.8 Kot del drugih slovenskih beguncev v Trstu se je nato odločil za Argentino. Pred odhodom v daljno deželo pod južnim križem se je ob državni meji na skrivaj srečal z očetom in mamo. »Očetu je bilo vse jasno. Rekel je samo: ‘Če Bog hoče, se bomo še videli, če ne, se ne bomo.’ Pogovarjali smo se kakšne četrt ure. Še zdaj me zgrabi krog srca, ko se spomnim, da je mama, tik preden me je objela in za slovo prekrižala prek čela, potegnila iz torbe jabolko in mi ga dala za na pot …. Nikoli več se nismo videli.«

V taborišču Bagnoli blizu Neaplja je dobil potni list ameriškega Rdečega križa in se v začetku marca 1948 skupaj s prek tisoč slovenskimi begunci vkrcal na ladjo Santa Cruz. V velemesto Buenos Aires so prispeli 29. marca 1948 – »z eno roko spredaj, drugo zadaj, to je – goli. Večina res brez vsega«. Zanimivo je, da je s seboj imel kitaro in teniški reket. »Sedemindvajsetletni mladenič na začetku nove poti … Ob prihodu so nekaterim spremenili imena – France je postal Francisco, Jože Jose, Milan Emilio. Ko me je uradnik v Hotelu de Inmigrantes vprašal, kakšna je romanska verzija imena Zorko, sem dejal, da je ni, in tako sem, mislim da eden redkih, ostal pri svojem imenu.«

Po prihodu Slovencev v Argentino jim je izjemno pomagal duhovnik Janez Hladnik, ki je bil kot duhovnik med Slovenci v daljni deželi od leta 1936. Hladnik je tudi najbolj zaslužen, da je Argentina širokosrčno sprejela vse generacije Slovencev – otroke, odrasle in starejše, saj je za to na osebnem srečanju nagovoril tedanjega predsednika Argentine Juana Perona.

Zorka je že prvi dan pričakal bratranec Tone Marinič, drugi dan pa ga je k sebi prijazno sprejela družina prijatelja Boža Eiletza. Po nekaj mesecih je stalno zaposlitev našel pri podjetju RCA Victor (Radio Corporation of America) in tam ostal sedem let. »Ko sem leto dni zatem vprašal šefa, kako da so me izbrali za pisanje propagandnih besedil, ko so vendar videli mojo španščino, mi je povedal, da so se ob moji prošnji sicer muzali, a je bilo razvidno, da imam domišljijo, da sem komunikativen, odgovoren, da znam nekaj jezikov.«

Slovenski priseljenci so se kljub težkim razmeram za življenje relativno hitro znašli. Našli so zaposlitve, večina najprej težko fizično delo. Pričeli so zidati hiše, kmalu zatem tudi prostore za druženje – nastajati so začeli slovenski domovi, ki jih je danes v velikem Buenos Airesu kar sedem. »Nenapisano vodilo: Čim globlja religioznost, čim širša kultura, čim večja gospodarska neodvisnost! je sčasoma moralo roditi svoje. Ko so kdaj na obisk prišli sorodniki, so se čudili ravno vedrini in ponosu, ki sta sijala iz naših ljudi, predvsem pa veselju, ki so ga izžarevali mladi.«

»Sam sem status begunca mirno prenašal. Toliko lažje zato, ker sem se za eksil zavestno odločil in si zlasti po prihodu v Argentino zadal tudi nalogo: pričati resnico o tragičnih dogodkih med vojno in revolucijo, zlasti pa v naših mladih vzbujati ponos na svoje starše, spomin na sorodnike, ki so se zavedali nevarnosti komunizma in se proti njemu borili, mnogi bili tudi pobiti. Seveda je bilo med emigranti veliko trpečih, saj skoraj ni bilo družine, ki ne bi v revoluciji koga izgubila. Tam so sedela dekleta, ki so izgubila svoje fante. Kakšno dolgoletno trpljenje! Enako trpljenju tisočerih v domovini. Epopeja trpljenja. Kdo ve, ali pri vsem tem ni najhuje, da vse to trpljenje še danes ni v zavesti premnogih v domovini.«

Morda najvažnejši steber slovenstva je bilo oziroma je šolstvo. Ko se je koderkoli naselila večja skupina Slovencev, so organizirali sobotne šole. »Vse zamisli in dobri nameni seveda ne bi zadostovali, če ne bi bilo toliko požrtvovalnih učnih moči. Seveda nobeni niti na misel ni prišlo – enako pevcem, gledališčnikom ali sodelavcem revij – da bi bila honorirana.« In tako je še dandanes, ko slovenske žene in možje z radostjo v srcu v slovenskih sobotnih šolah otroke učijo o zgodovini, literaturi ter lepotah domovine njihovih staršev. Za otroke je sobotna šola naporna, saj po tedenski španski šoli v soboto, ko so njihovi španski prijatelji prosti, gredo v slovensko šolo. A ob veliki požrtvovalnosti učiteljev, podpori staršev in ljubezni do Slovenije to zmorejo. Delovanje slovenskih šol je nedvomno glavni vir »slovenskega čudeža v Argentini«, ki ni čudež v Božjem pomenu besede, ampak sad dolgoletnega neutrudnega delovanja množice Slovencev.9

Poučevanju v sobotnih osnovnih šolah je kmalu sledil srednješolski tečaj, ki je bil poimenovan po ravnatelju dr. Marko Bajuku ter je nastal na pobudo dr. Marka Kremžarja in Milana Magistra. Na tečaju je Zorko dolga leta predaval o besedni umetnosti. Zaključni letniki srednješolskega tečaja so dolga leta ob koncu šolanja hodili v Bariloče na severu Patagonije, od leta 1991 pa v Slovenijo, domovino starih staršev in staršev, ki so jo mnogi videli prvič. Junija in julija 2019 je bila v Sloveniji že 48. generacija RAST-ovcev.10

Leta 1954 se je rodila Slovenska kulturna akcija (SKA), ki je bila osrednja slovenska kulturna organizacija, ki je imela po vzoru akademij znanosti več razredov. Njen prvi predsednik je bil Ruda Jurčec, Zorko pa je vodil literarni razred. SKA je izdajala knjige in revijo Meddobje, prirejala kulturne večere, koncerte, gledališke predstave in likovne razstave. Ob 40. obletnici ustanovitve 1994 se je SKA predstavila tudi v domovini s ciklom predavanj in dokumentarno razstavo.

Revija Meddobje, ki je pričela izhajati kmalu po ustanovitvi SKA leta 1954, je pričel urejati Zorko Simčič in jo urejal kar dvanajst let. Revija je imela široko poslanstvo, da povezuje in objavlja stvaritve slovenskih ustvarjalcev v zamejstvu in izseljenstvu. Zorko je večino svojega prostega časa namenil urejanju revije, vzpostavljal stike s slovenskimi avtorji po vsem svetu in jih tudi obiskoval. Med drugim je v šestdesetih letih trikrat za več mesecev odšel na potovanje v Evropo. V knjigi je Zorko zapisal: »Največ energije je potrebne, ne za boj, ne za to, da se upreš, temveč, da sam v svojem ne popustiš, da vztrajaš pri tem, kar imaš za pravilno. Zdi se, da Kristusova misel ‘kdor bo pa vztrajal, ta bo zveličan’ ne velja samo za religiozno področje …«

Zorkova zaposlitev v družbi RCA Victor ga je pričela predvsem časovno omejevati, zaradi tega se je leta 1955 odločil za odhod iz redne zaposlitve in odšel v svobodni poklic, ki mu je poleg lažjega delovanja v slovenski skupnosti olajšal, da ne rečem sploh omogočil literarno ustvarjanje. »Seveda je bil moj korak tvegan, toda čutil sem nujo po prostem času za branje, pisanje. Težko je ustvarjati, če nimaš stalnega ali vsaj pogostega stika s pišočimi ali vsaj z ljudmi, ki se zanimajo za umetnost. Kulturne revije in pisma niso dovolj …« Odslej je skoraj dvajset let v poletnem času prebival v Bariločah, kjer je pod vznožjem mogočne gore Tronador množici turistov prodajal razne spominke, ki si jih je sam zamislil in mnoge tudi sam izdelal, včasih kar preprosto iz kamnov mogočnega ledenika. Bival je pri družini Frenka Jermana, ki je bil poročen z njegovo daljno sorodnico Lučko Kralj. V knjigi pravi, da je bil kot striček njunim petim otrokom – postali so njegova družina, njegov drugi dom. »Preostalih osem mesecev v letu sem lahko živel kot, danes bi rekli, ‘svoboden umetnik’.«

Leta 1955 je SKA razpisala literarni natečaj za novo slovensko knjigo oziroma roman. Zorka je natečaj spodbudil, da je v relativno kratkem času dokončal roman Človek na obeh straneh stene. Izbirna komisija je roman izbrala kot enega izmed treh nagrajenih del in SKA ga je leta 1957 izdala v knjižni obliki. Literarni kritiki menijo, da gre za prvi slovenski eksistencialni roman. Zorko v knjigi omeni, da ga je lahko napisal, ker je živel v izseljenstvu, saj tedanje družbene razmere v Sloveniji tovrstnega literarnega ustvarjanja niso omogočale. Zorko je za roman Človek na obeh straneh stene leta 1993 v družbeno politično novi državi Sloveniji prejel nagrado Prešernovega sklada. Roman je leto pred tem v knjižni obliki po dolgih letih od izida izšel tudi v Sloveniji.

Sredi šestdesetih let sta v roku treh mesecev zemeljsko življenje končala njegova mama in oče. Njun edini še živeči otrok Zorko, izseljenec v daljni Argentini, seveda zaradi razmer v domovini in komunističnega režima, ki bi ga verjetno preganjal, ni prišel na pogreb in se je od njiju poslovil zgolj duhovno. V molitvi ju je pridružil sestrici Zorki ter ubitima bratoma Dragu in Mirku.

Zorko je veliko ustvarjal, pisal dramska besedila, krajše zgodbe, snoval romanPoslednji deseti bratje, pripravljal nagovore za razne spominske in kulturne dogodke. Svoj slavnostni nagovor na 21. Slovenskem dnevu 25. aprila 1976 v Našem domu San Justo je zaključil z besedami: »Za nami je marsikaj lepega, a pred nami so nova obzorja. Ne bojmo se velikih nalog, ne plašimo se visokih ciljev! Našemu narodu moramo spet priboriti svobodo, da si bo sam izbiral pot za prihodnost, storiti moramo vse, kjerkoli živimo in kjerkoli bomo morda še živeli, da bomo nekoč samostojni ponosni plemiči v svoji svobodni deželi.

Ta sen naših očetov se vsak dan jasneje kaže kot edina rešitev ne samo za razvoj naših duhovnih sil, ampak za naš obstoj nasploh. Država pa mora najprej biti v nas samih. Ko jo bomo v sebi čutili in se ponosno vedli pred samim seboj in pred drugimi, odgovorni vsak za vsako svoje dejanje, ko bomo sicer dajali čast vsakomur, a tudi od vsakogar čast zahtevali – ne bo nihče mogel preprečiti, da ne bi v osrčju Evrope zaživela naša država. Samo tako bo zdrava v temeljih – torej trdna.«11 Kako preroško, vizionarsko v davnem letu 1976 ter kako aktualno za naš sedanji odnos do naše slovenske države.

V zrelih letih je v polnosti zaigralo tudi njegovo srce, saj ga je napolnila neizmerna ljubezen do Minke Debevec, s katero sta se poročila leta 1980. V opombah Zorko zapiše: »Podarila mi je dve deklici, dva sončna žarka, in z vsem srcem lahko samo pritrdim Evripidu, ki je vedel, da »starejšemu očetu ni nič ljubšega kakor hčerka«, kakor hčerkici. Njima – Mariji Clari / Marijici in Ivani Aleksandri – sem posvetil zgodbo Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide in zbirko pesmi za otroke Srček, ki podi telešček

S političnimi spremembami v Slovenji konec osemdesetih let prejšnjega stoletja in z rojstvom samostojne demokratične države Slovenije junija 1991 so nastajale razmere, ki so spodbudile razmišljanje o obisku oziroma vrnitvi družine Simčič v domovino. Dodatne spodbude so bile tudi izdaje Zorkovih knjižnih del v Sloveniji, ki so že prej izšle v Argentini. Največja spodbuda za obisk pa je bila podelitev nagrade Prešernovega sklada za roman Človek na obeh straneh stene februarja 1993. Nagrada je Zorka presenetila, saj je ni pričakoval. V času podelitve nagrade je bil v poletnem času pod Južnim križem, v Bariločah, zato je razmišljal o kasnejšem obisku Slovenije. »Sam nisem hotel na pot, če pa bi šli vsi štirje, bi bilo kar zapleteno. Poseben problem je bila nekajmesečna šolska odsotnost hčerkic. Sprejela me je ravnateljica redovnica, in še preden sem izrekel svojo prošnjo do konca, me je prekinila: ‘Gospod Simčič, oprostite! Ne le da imate pravico, vi imate dolžnost, da z otrokoma obiščete svojo domovino.’«

Potovali so z argentinskimi potnimi listi. Na letališču Brnik jih je pričakal Lojze Peterle, predsednik slovenske vlade. »Ko je letalo priletelo nad Slovenijo, bilo je junija 1993 na rojstni dan moje žene, si lahko predstavljate, kako smo pretreseni gledali deželo pod seboj, kako so žena in otroka prvič zrli na deželo, o kateri so tolikokrat le poslušali. Mene je stiskalo v grlu, a sem se premagoval. Kolesa letala so se dotaknila asfalta, ta asfalt je bil domača zemlja. Ko sem izstopil, bi ga najraje poljubil. Rahlo je deževalo. Ko sva z ženo, rojeno v Argentini, stopala iz letala, mi je rekla: ‘Mi smo tu doma.’«

O prvih vtisih v Sloveniji Zorko zapiše: »V oči mi je padlo tudi, da je tako malo otrok. Drugo presenečenje so bili klošarji v Ljubljani ter z južnimi kletvicami in seksualnimi medmeti posejana slovenščina, in to ne samo med pijančki. Vrnitev v rodni Maribor. Po dvainpetdesetih letih … Obisk rojstne hiše, ista vrata kot pred desetletji, vstopiš, iste stare zlizane stopnice, stojiš pred vrati stanovanja, v katerem si se rodil, potrkaš pa v hipu planeš v jok in stečeš na ulico, kjer te čakajo žena in otroka …«

»Že med obiskom smo se odločili, da se vrnemo v Argentino samo zato, da bi uredili vse potrebno za preselitev. Z ženo sva se odločila za vrnitev, pa četudi, kot je dejala, ‘bi bilo treba spati pod mostom’.«

O življenju Slovencev v Argentini Zorko zaključi: »V Buenos Airesu sem se pogosto srečeval z Judom, ki je bil ponosen na svoj rodovnik vse od dvanajstega stoletja. Ugotavljala sva, da je slovenski eksodus nekaj posebnega, glede na to, kako smo se v Argentini že po štirinajstih dneh organizirali kot narodna skupnost, osnovali šole, družabno življenje in začeli misliti na slovenska središča po raznih koncih buenosaireške province in notranjosti države. Kaj takega, je dejal, so bili sposobni samo še Judje. In še to, da se je slovenska skupnost v treh generacijah celo potrojila, ni se izgubila, kot bi bilo pričakovati. Takega primera ni zlahka najti v zgodovini. Prepričan sem, da brez religioznega naboja tega ne bi zmogli, če to življenje ne bi raslo iz mrtvih domobrancev. Prav iz zvestobe do svojih mrtvih je bilo možno črpati moč. Samo z občutkom zvestobe za nazaj in s poslanstvom za naprej je bilo mogoče zdržati pritisk okolja, predvsem pa rovarjenje iz domovine.«

O pogledih v Sloveniji na poboj domobrancev je Zorko zapisal: »Ne morem in ne morem več stopiti v noben gozd, ne da bi v njem zaslutil pobite, pomislil, da so med kostmi morda kosti mojega brata. Občutim še nekaj hujšega: Danes se ljudje sprehajajo po gozdovih, vedo za vse te pobite, a večina ne pomisli, kaj se je v njih dogajalo. Ali vedo, da živimo v deželi, ki je prepojena s krvjo? Ali mislijo, da zadošča obrniti oči proč od resnice, pa bo ta za vedno onemela? Ne bi želel uporabiti patetičnih besed, ampak: ljudje ne verjamejo, da ta kri vpije do neba in – da bomo to nekoč plačali. Mi. Če ne mi, pa naši otroci.«

»Predvsem pa se čudim onim, ki mislijo, da razčiščenje naše zgodovinske polpreteklosti ni potrebno. Ne morem razumeti, kako ne slutijo, da bi bilo odkritje in priznanje resnice v odrešitev, tudi njim in njihovim otrokom. Zgodovino res pišejo zmagovalci, toda resnica ostaja, in naj bo skrita še tako dolgo in globoko, vedno pride na dan.«

Na vprašanje o sodobnih razmerah v Sloveniji je Zorko v odgovoru kritičen do intelektualcev in njihove cinične zavesti do pojma narod – pa tudi, da se uradna politika še ni odtrgala od korenin totalitarne preteklosti. Njegova neizpolnjena želja je, da bi v vseh Slovencih zaživela zavest o nujnosti sprave. Na dnu je spoznanje, da je razkol nekoč sprtih strani mogoče preseči s spravo – »deseti bratje«, sinovi poražene strani, živeči v eksilu, so jo za vse prislužili s svojim trpljenjem.

Na zadnje Pibernikovo vprašanje: »Kaj so temeljne točke, ki bi pomenile preboj iz današnjega vrednostno razkrojenega slovenstva?« Zorko med drugim odgovarja: »Beseda krepost je izginila iz našega besednega zaklada, še bolj iz aplikacije v življenju, in je danes samo še objekt ironiziranja. Razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost, trdne osnove za duševno in celo za telesno zdravje. Razumnost! Ta ni po Platonu samo prva iz četverice naravnih kreposti, ampak tudi voznik, krmar ostalih treh.«

V Sloveniji je po letu 1991 izšlo veliko Zorkovih romanov, dramskih del, zgodb in nagovorov, mnogi od njih že prej objavljeni v Argentini. Leta 2006 je bil kot izredni član sprejet v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, leta 2011 pa kot redni član. S tem mu je slovenska intelektualna, ustvarjalna in znanstvena sfera namenila največje priznanje, ki ga je slovenski ustvarjalec lahko deležen – akademik. Verjetno tudi kot zahvala za ustvarjanje vseh drugih umetnikov v (pre)dolgo zamolčanem in odrinjenem izseljenstvu.

V začetku leta 2012 je založba Beletrina izdala Zorkov roman Poslednji deseti bratje, ki v zgodbah enaindvajsetih izseljencev prikazuje »zadoščevanje« poslednjih slovenskih desetih bratov za zločine in grehe našega naroda. Roman je začel nastajati konec šestdesetih let, dokončan pa je bil v času Zorkovega obiska na Danskem leta 1970. Na pobudo hčerke, ki je bila konec leta 2009 pred Zorkovo devetdesetletnico, pozorna na njegov rokopis, ga je Zorko znova pregledal in pripravil za natis. Akademikinja ddr. Marija Stanonik je po izidu romana menila, da so Poslednji deseti bratje »véliki roman slovenskega izseljenstva«, ki ga partizanska stran še ni dočakala.

Leta 2013 je akademik Zorko Simčič prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, najpomembnejše slovensko kulturno priznanje. V knjigiDohojene stopinje je objavljeno njegovo razmišljanje ob prejemu nagrade, ki ga zaradi težav z zdravjem na slavnostni podelitvi nagrad ni mogel prebrati.

Ker je »spraševalec« France Pibernik literarni zgodovinar, je v knjigiDohojene stopinje veliko vprašanj in Zorkovih odgovorov o okoliščinah, ki so vplivale na njegove literarne junake, prigode in zgodbe. Zorko pravi, da je njegova prva literarna »ljubezen« dramatika, ki pa je zaradi zunanjih okoliščin izseljenstva ni (z)mogel več ustvarjati. Nekje je zapisal, da je bilo zdomstvo zanj in za njegovo ustvarjanje blagoslov, ne kazen ali celo prekletstvo.

Veliko je zapisanega o literarnih ustvarjalcih, ki jih je Zorko srečeval, bodisi v rani mladosti ali v zreli dobi ustvarjanja, še največ v času, ko je bil urednik revije Meddobje. Gre za zelo zanimive vidike, ki so verjetno nova dejstva v slovenski literarni zgodovini. Veliko prostora je namenjenega Edvardu Kocbeku, ki ga Zorko najbolj ceni kot pesnika, ki pa je politično »naivno« zaupal komunizmu. Na to je po Zorkovem mnenju verjetno vplivalo tudi Kocbekovo umeščanje v zgodovinsko pomembnost časa, ki ga je živel, in včasih »narcisoiden« pogled na njegovo (nad)poslanstvo v za Slovence prelomnem času.

Med literarnimi ustvarjalci je bil Zorku najbližje mariborski pisatelj Stanko Majcen, s katerim sta si dolga leta dopisovala. Stanko Majcen je namreč v »prostovoljnem osebnem izgnanstvu« deloval v Mariboru. O njunih »pismenih« pogovorih je leta 2000 izdal knjigo Srečanja z Majcnom.

Med drugimi osebnostmi posebej izpostavlja filozofa Milana Komarja, ki je eden največjih slovenskih filozofov, po katerem se v Buenos Airesu imenuje filozofski inštitut.12 V Sloveniji je žal spregledan, zadnja leta pa vendarle izhajajo njegove knjige, med katerimi najbolj izstopa zbirka filozofskih razmišljanj Pot iz mrtvila. Zorko in Milan sta bila tudi velika osebna prijatelja, kar se kaže tudi s tem, da je bil Milan Zorkova poročna priča.

Kot rečeno, je vsebina knjige Dohojene stopinje, ki se nanaša na slovensko literarno zgodovino, izjemno zanimiva. Ker predstavitev te vsebine presega obseg in namen tega zapisa ter moje sposobnosti, vas prisrčno vabim, da knjigo vzamete v svoje roke in besedila sami preberete.

9.1.3. Moja srečevanja z Zorkom Simčičem

Knjigo Dohojene stopinje sem prebral »na dušek«, prav tako kot poleti 2012 roman Poslednji deseti bratje. Prva misel po zaključku branja je bila obakrat neizmerna hvaležnost pisatelju Zorko Simčiču, da sta knjigi ugledali »luč sveta« oziroma slovenske bralce doma in po svetu. Hvaležnost še zlasti zaradi Zorkovih častitljivih let, v katerih sta knjigi izšli. Ob tem sem začutil največjo hvaležnost Bogu, da mu je podaril življenjsko moč in energijo, da je obsežno delo lahko zaključil. Veliko zahvalo pa sem začutil tudi do žene Minke ter hčerk Klare in Ivane, ki ga v neizmerni ljubezni ves čas podpirajo.

Moje zanimanje za pisatelja in akademika Zorka Simčiča je v veliki meri posledica najinih desetletnih srečevanj. Prvo srečanje je bilo septembra 2009, ko sem kot predsednik Muzejskega društva Škofja Loka pripravljal poseben Blaznikov večer, posvečen dr. Tinetu Debeljaku. Škofjeločan dr. Tine Debeljak je bil leta 1937 skupaj s sosedoma »podnuncema« dr. Pavletom Blaznikom in profesorjem Francetom Planino glavni pobudnik ustanovitve Muzejskega društva Škofja Loka. Ko sem marca 2008 postal predsednik društva, sem prebiral gradiva o njegovem preteklem delovanju. V ospredje je takoj prišlo dejstvo, da je bil dr. Tine Debeljak v Škofji Loki dolga leta zamolčan. Zelo me je nagovorila knjiga Črni Kamnitnik Loma negra, ki jo je uredil Debeljakov vnuk, fotograf Marko Vombergar in ki govori o Debeljakovem hrepenenju po ženi Veri in otrocih Tinetu, Metki in Jožejki. Debeljak je namreč maja 1945 odšel v Avstrijo, nato v Italijo in leta 1948 v Argentino, žena in otroci pa so na pritisk mednarodnega Rdečega križa za njim prišli šele leta 1954.

Na mojo pobudo je bil dr. Tine Debeljak marca 2009 posthumno13 imenovan za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka in listino o imenovanju smo septembra 2009 slavnostno izročili hčerkama Metki Debeljak Vombergar in Jožejki Debeljak Žakelj, ki sta za ta namen prišli iz Argentine. Zorka smo povabili, da spregovori o sodelovanju z Debeljakom, saj sta bila dolga leta tesna sodelavca v Slovenski kulturni akciji. Zapis o tem je izšel v zborniku Loški razgledi 59/2009.

Že prvo srečanje z Zorkom me je zelo napolnilo, takoj sem začutil veličino njegove osebnosti in hkrati njegovo odprtost in preprostost, ki jo zmorejo res samo »veliki ljudje«. Dogovorila sva se za občasna srečanja ob kavi v Ljubljani, večkrat sva se slišala tudi po telefonu. Prebral sem veliko njegovih del, večino knjig tudi kupil za svojo knjižnico. Vsebina me je zelo nagovarjala, opazil sem veliko podobnost v najinih pogledih, kar me je z njim še bolj zbližalo. V pogovorih z njim sem vedno čutil, kako ogromno pridobivam, in bil Bogu hvaležen, da se lahko srečujeva.

Zgodaj spomladi 2010 me je poklical in poprosil, če poznam kakšen primeren kraj, kjer bi lahko v miru ustvarjal. Bil je skrivnosten in ni želel govoriti o tem, kaj bo delal. Božja previdnost me je naslednjo soboto z ženo in otroki popeljala v ljubljansko kopališče Atlantis, kjer smo ob vhodu srečali družino Demšar z Visokega v Poljanski dolini. Spomnil sem se, da je Matej Demšar ravno končeval gradnjo apartmajev Cvetje v jeseni, in mu povedal za Zorkovo željo, seveda sprva brez uporabe njegovega imena. Matej je menil, da bi se lahko dogovorili, in predlagal, da pridemo na ogled.

Zorko in žena Minka sta se na marčevsko sobotno jutro z avtobusom pripeljala iz Ljubljane v Škofjo Loko in skupaj smo se odpeljali na Visoko. Prvo srečanje Mateja in Zorka je bilo zelo nagovarjajoče, saj je Matej kot poznavalec slovenskega leposlovja Zorka dobro poznal kot pisatelja. Posledično sta so se hitro dogovorila.

Za kratko smo se ustavili ob bližnjem Vrtovčevem domu, saj je Zorko omenil, da je pred drugo vojno kot dijak teden dni preživel v Poljanski dolini, a ni točno vedel, kje. Menil sem, da je bil to Vrtovčev dom. Vse okoliščine, še posebej potok ob domu, so Zorka spominjale na ta kraj, a ni bil prepričan. O tem se je prepričal pred dobrim letom dni, ko je v slovenski predvojni reviji našel svoj zapis o tem letovanju, ki je potrdil njegove domneve.

Ko smo dr. Tinetu Debeljaku podelili listino o posthumnem imenovanju za častnega člana Muzejskega društva Škofja Loka, sem imel željo, da bi v Škofjo Loki prišli vsi trije njegovi otroci, a Tinetu zdravje tega ni več dovoljevalo. Zato je v meni kmalu začela tleti želja, da jih obiščem v Argentini. Po spletu okoliščin (beri po Božji previdnosti) sem srečal Toneta Rodeta, direktorja Družine,14 ki je s potovalno agencijo TRUD pripravljal obisk Slovencev v Argentini. Kot nalašč za naju z ženo, zato sva se takoj prijavila. Potovanje ali bolje rečeno romanje je bilo oktobra 2011.15 Program je bil zastavljen tako, da smo imeli veliko srečevanj s Slovenci v Buenos Airesu in Bariločah, ogledali pa smo si tudi svetovno znane slapove Iguazu. Ob srečevanjih s Slovenci smo v vsej polnosti začutili njihovo življenje, globoko osebno vero, pripadnost slovenskemu narodu in izjemno notranjo željo po delovanju v slovenski skupnosti. Takega življenja v Sloveniji skorajda ne poznamo več. Z ženo sva doživela vse, o čemer sva do tedaj le prebirala. Kot zanimivost naj dodam, da sva v tem času razmišljala o nakupu slovenskih narodnih noš, ki bi si jih podelila kot dar za petdeset let življenja. Odločitev je bila v Argentini takoj sprejeta, saj sva od blizu videla, kaj slovenska narodna noša pomeni Slovencem v daljni deželi, in večina od njih ima seveda svojo. V skupini iz Slovenije je bilo veliko zanimivih ljudi, na čelu z mladimi iz Rafaelove družbe. V dneh obiska sem v Slovenski hiši na ulici Ramon Falcon v dvorani dr. Tineta Debeljaka pripravil večer, posvečen njegovemu življenju in delu v Škofji Loki ter Sloveniji. Pred večerom sem se srečal z vsemi njegovimi otroki, Tinetom mlajšim, Metko in Jožejko, ki je v Buenos Aires prišla iz več kot tisoč kilometrov oddaljenega mesta Tucuman na severu Argentine. Moja želja, da bi skupaj srečal vse tri otroke dr. Tineta Debeljaka se je s tem izpolnila.16

Po moji vrnitvi iz Argentine so bila srečanja z Zorkom še bolj zanimiva, saj mi je z velikim veseljem pripovedoval o svojih prigodah v Buenos Airesu in še bolj v Bariločah. Iz srečevanj sem med drugim izvedel, da je bil prešerne in neugnane narave, da je s kitaro in pesmijo rad razveseljeval ljudi okrog sebe.

Po izidu romana Poslednji deseti bratje sem želel pripraviti predstavitev tudi v Škofji Loki. Zorko je bil pobude vesel, saj mu je Škofja Loka pomenila posebno mesto, kar omenja tudi v knjigi Dohojene stopinje, ko je zapisal, da jo je velikokrat obiskoval. Za sodelovanje na večeru sem nagovoril še Toneta Rodeta. V okviru Dnevov evropske kulturne dediščine smo 26. septembra 2012 pripravili pogovorni večer z akademikom Zorkom Simčičem z naslovom Samo, kdor je dedič, more biti pionir.17 Na večeru smo pozornost namenili tudi knjigi filozofa Milana Komarja Pot iz mrtvila, saj je Komar zgodnjo mladost preživel v Škofji Loki. Skozi pogovor sva s Tonetom uspela »odpreti« Zorkovo notranjost, ki jo je med udeležence razdajal z neverjetno močjo in navdušenjem. Še danes sem izjemno hvaležen, saj se zavedam, da je šlo za poseben večer, kar še vedno omenjajo mnogi Ločani, ki so se ga udeležili. Zorko je po koncu večera obiskovalcem še dolgo podpisoval svoj roman. Razumljivo je bilo, da je bil po večeru nekaj tednov zelo utrujen. Bilo mi je kar malce težko, da sem ga k temu nagovoril, a hvaležen, da smo večer več kot uspešno izvedli. Zorka sem že tako dobro poznal, da sem vedel, da v takih večerih oziroma dogodkih njegova notranja želja, povedati svoje misli in izkušnje, presega njegove fizične moči. Hvaležen sem, da si je kmalu opomogel in s polnim žarom naprej živel polno in ustvarjalno življenje.

Jeseni 2017 mi je Zorko omenil, da pregleduje zapise pogovorov s Francetom Pibernikom o slovenskih literarnih ustvarjalcih v Argentini, drugod po svetu in seveda v predvojni ter povojni Sloveniji. Dejal je, da mora besedilo pregledati in predvsem dodati opombe, saj današnji bralci mnogo oseb in dogodkov, povezanih z njihovim življenjem, ne poznajo prav dobro. Zorko je vsebino knjige izpostavil predvsem kot drugačno predstavitev slovenskih literarnih ustvarjalcev in s tega vidika kot zelo pomembno za slovensko literarno zgodovino. V svoji neizmerni skromnosti ni niti z besedo omenil, da se vsebina knjige pravzaprav nanaša na njegovo življenjsko pot. Večkrat sem ga nagovarjal, da bi jo zapisal in izdal v knjižni obliki, saj sem resnično želel, da bi bile njegove življenjske misli, priporočila, izkušnje objavljene ter s tem na razpolago vsem. Zorko je še omenil, da se hitro utrudi, in če bo nadaljeval v začrtanem ritmu, bo besedilo pregledoval dve leti, in da upa, da mu bo Bog naklonil zadosti moči, da bo to delo dokončal.

V zadnjih obdobjih so bili najini stiki bolj redki, saj ga nisem želel vznemirjati in mu jemati telesnih moči. Večkrat srečam hčerko Klaro in jo vprašam, kako se počuti, ter jo prosim, naj ga pozdravi in mu želi vse dobro. Nenadoma pa sem zasledil novico – v torek, 18. junija 2019, predstavitev knjigeDohojene stopinje avtorjev Franceta Pibernika in Zorka Simčiča. Srce mi je zaigralo, saj se je Zorku izpolnila še ena velika želja. Zaradi drugih obveznosti na predstavitveni večer z ženo nisva mogla in sva se mu opravičila. Iz zapisa v časopisu Družina sem razbral, da se je Zorko v pogovoru spet v celoti razdal in odprl. Med drugim je bilo zapisano: »Na uvodno vprašanje, ali je roman ‘življenjepis skozi intervju’, je Simčič odgovoril, da na ‘neki način je življenjepis, na drugi pa ni življenjepis’. Da v življenjepisu ljudje bistvenega ne napišejo, je nadaljeval pisatelj. ‘Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana z literaturo in časi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pogled na slovenstvo, moj pogled na svet.’«18

Ko sem knjigo pričel brati, sem jo prebral »v šunku«, v dobrem tednu dni. Po koncu koncerta baritonista Marka Finka, ki je bil rojen slovenskim izseljencem v Buenos Airesu, v Slovenski filharmoniji 4. julija 2019 sem prijatelju Lenartu Riharju povedal, da sem navdušen nad Zorkovo knjigo. Nagovoril me je, da pripravim zapis za revijo Zaveza, ki jo ureja. In nastal je prispevek, ki ste ga pravkar prebrali. Sedaj pa le urno k nakupu in branju knjige Franceta Pibernika in Zorka Simčiča Dohojene stopinje.

9.2. France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser
(Celovec: Mohorjeva, 2018)

Damjana Kern

9.2.1.

Čeprav nam je slovenski pisatelj Karel Mauser zapustil impozanten literarni opus in velja celo za najplodovitejšega slovenskega pripovednika v zdomstvu, je njegovo ime v domovini slabo poznano. Glas o njem je k nam prispel z zamudo, saj je bil v obdobju socializma uvrščen na seznam najbolj prepovedanih avtorjev. Tako je domala ves njegov opus izšel v zamejstvu oziroma v tujini. Tudi za natis romansirane biografije z naslovom Pisatelj Karel Mauser, ki jo predstavljamo v temle prispevku, ni bilo interesa pri založbah znotraj meja države Slovenije. Izšla je kot vsakoletni knjižni dar pri celovški Mohorjevi.

Eden prvih, ki je pri nas bralcem predstavil Mauserjevo bridko življenjsko izkušnjo, hkrati pa razčlenil in ocenil tudi njegovo obsežno literarno zapuščino, je bil France Pibernik. Prvič v začetku devetdesetih, ko je priOgnjišču v zbirki Graditelji slovenskega doma v drobni knjižici izdal kratek komentiran zapis o Mauserjevi življenjski in literarni usodi. Bolj ali manj edini pa se je spominu na Mauserja s pričujočo biografijo poklonil tudi v jubilejnem letu 2018, ob 100. obletnici pisateljevega rojstva. V njej je Pibernik svoje prvo delo razširil, ga osvežil z novimi dognanji, ki jih je opremil z lastnimi veznimi komentarji. Dejstva o Mauserjevi trdi življenjski poti je orisal z izseki iz različnih pisateljevih zapisov, pisem ter z zapisi pričevanjskih spominov njegovih bližnjih, prijateljev, sodelavcev in drugih sopotnikov. Potek njegove ustvarjalne poti pa učinkovito prikazujejo priložnostna razmišljanja in navedbe iz obsežne korespondence zlasti s Tinetom Debeljakom ter tudi drugimi Mauserjevimi sodobniki.

Nova Mauserjeva biografija je tako preplet predstavitve Mauserjevega življenja in njegovega literarnega opusa skozi Pibernikove komentarje ter številne pričevanjske in spominske dokumente. Zasnovana je kronološko in razdeljena na pet poglavij. Začne se s poglavjem Rodni dom, kjer pisateljevi življenjski poti sledimo od rojstva v zadnjem letu prve svetovne vojne prek otroštva, zaznamovanega z nenehnimi selitvami, dijaškega zorenja s prvimi pesniškimi poskusi do prvih let v bogoslovju, ko se je ob študiju precej posvečal karitativnemu delu med najrevnejšimi Ljubljančani, počitniške dni pa preživljal pri dobrepoljskih družinah. To obdobje zaznamuje tudi prijateljevanje z Ivico Fabiani in ob tem spraševanje o pravilnosti odločitve za duhovniški poklic. V ustvarjalnem smislu pa je v tem času objavljal v bogoslovnem glasilu in nekaterih drugih revijah ter začel sodelovati tudi z osrednjo katoliško literarno revijo Dom in svet.

Poglavje Na robu zgodovine se začne v letu 1943, ko Mauserjeve življenjske stiske in dvome dodatno otežijo zaostrene razmere na Slovenskem. V tem času mladenič od blizu občuti strahote komunističnega nasilja, saj je kot bolničarski strežnik doživel razdejanje turjaškega gradu in pokol stotih domobrancev. Sledi obdobje zapora, poniževanj in drugih pretresov … Prestano gorje mu je načelo zdravje. Tik pred koncem študija je zapustil tudi bogoslovje, se poročil z Mimi Habjan, dobil skromno zaposlitev in ob tem sem ter tja našel tudi še kaj moči za pisateljevanje. Sledili so dnevi, ko je morala sedemčlanska Mauserjeva družina v snegu in mrazu negotovi izgnanski usodi naproti. Preko Madžarske, Zgornje Štajerske so jih vendarle preselili tudi med slovenske begunce v koroška taborišča, kar je bilo zanj in za njegovo pisateljevanje velik in spodbuden premik. Podnevi je prijel je tudi za najtežja fizična dela, z nočnim pisanjem skrbel, da ni usahnil ustvarjalni navdih. Ves čas je imel stike s Koroško kroniko, kjer je redno objavljal.

V poglavjih Domovina onstran ter Tujina daljna spremljamo Mauserja od leta 1950 oziroma od časa, ko je padla odločitev, da se z družino odseli v Združene države Amerike. Prvo zatočišče so našli v mestu La Salle (Illinois), po nekaj mesecih pa so se preselil v Cleveland. Pri dvaintridesetih je sicer znova začel na dnu, je pa to končno pomenilo življenjsko ustalitev. V novi domovini je srečal kar nekaj literarno delujočih ljudi in se nasploh znašel sredi močno razgibanega kulturnega življenja, kamor se je s svojimi talenti vključil tudi sam. Najbolj se je uveljavil v gledališki dejavnosti, pisal za njihov gledališki list, kasneje pa z njimi sodeloval tudi kot avtor, režiser in igralec. Sodeloval je z uredništvom Ameriške domovine, kjer je imel redno tedensko rubriko. Še iz taboriščnih časov je ohranjal stalne osebne in literarne zveze z razgibano in dobro organizirano slovensko skupnostjo v Argentini, kamor ga je pritegnil Tine Debeljak, ostala mu je tudi celovška Mohorjeva družba, kjer so še naprej objavljali njegova dela. V literarnem smislu ga je pritegnilo društvo Krog, ki pa je obstajalo kratek čas, saj so se člani raztepli naokrog po Severni Ameriki. Preselitev v ZDA je za Mauserja pomenila občuten prelom v njegovem pisateljskem delu. Znašel se je v osami. Domovina z njemu najljubšima Gorenjsko in Koroško, ki sta mu pomenili neizčrpen vir navdiha in snovi, sta bili daleč. Pisal sicer je, vendar dolgo časa brez pravega navdiha. Okolje, v katerem se je znašel, je nanj delovalo tuje, brez notranjega doživljanja … Ameriško življenje je sicer poskušal pripovedno zajeti v nekaj romanih, toda vanj se nikakor ni mogel prav vživeti.

Zadnje poglavje biografske pripovedi nosi naslov Večer se bliža.Mauserja začnemo spremljati v njegovem zadnjem življenjskem obdobju, preden se je vse glasneje začela oglašati bolezen. To je bil čas, ko je imel številna predavanja in bil govornik na različnih prireditvah v domačem Clevelandu in drugod. Govori, v katerih se je večinoma dotikal problemov slovenskih skupnosti, so odmevali tudi v drugih zdomskih skupnostih: v ZDA, Kanadi, Argentini … in bili na široko objavljeni v zdomski publicistiki. Leta 1967 je doživel eno redkih javnih priznanj za pisateljsko ustvarjanje – za zadnjo knjigo trilogije Ljudje pod bičem so mu podelili tržaško nagrado Vstajenje. V dneh, ko se je ponovno odpravljal na pot k rojakom v Argentino, ga je zadela kap in je moral v bolnišnico. Po tem se je več let potiho boril s svojo boleznijo. Srce se mu je ustavilo januarja 1977, ko je bil star komaj 59 let. Posthumno je nekaj njegovih del izdala celovška Mohorjeva, Tine Debeljak pa je poskrbel za edini izid njegovih pesmi, in sicer v zbirki z naslovomZemlja sem in večnost.

Orisu nelahke Mauserjeve življenjske poti na zadnjih straneh knjige sledi še nekaj slikovnih prilog: pisateljev portret, dva njegova rokopisa, nekaj fotografij iz taboriščnih časov, Mauserja, upodobljenega na znamki Pošte Slovenije, dve fotografiji s koroškimi prijatelji, napis na pisateljevem nagrobniku ter dokumentarno fotografijo razstave Mauserjevih knjižnih del ob 1. obletnici njegove smrti.

Pibernik je s tem delom še enkrat poskrbel, da se je v prostor matične Slovenije vrnilo ime in literarni dosežki slovenskega pisatelja, ki so bili v socialistični domovini zamolčani, njihova književna ustvarjalnost pa izbrisana iz povojnega kulturnega prostora. Kot vedno se je raziskovanja lotil celovito: življenjsko usodo literata ter genezo njegovega literarnega opusa je proučil tako ob analizi dokumentarnega arhivskega in knjižničnega gradiva kot tudi preko dopisovanja ali pogovorov z ljudmi, ki so bili tako ali drugače umetnikovi sopotniki. Ne gre za  klasično literarnozgodovinsko študijo; nastala pa je res izjemna romansirana projekcija Mauserjevega življenja in dela. Z užitkom se bere in bralcu slika celovito podobo pisatelja Mauserja. Brez zadržkov lahko rečemo, da je z njo Pibernik nedvomno storil tisto, kar je v preteklih desetletjih za režimu všečno literaturo postorila institucionalna literarna zgodovina.

10. In memoriam

10.1. IVAN OMAN (1929–2019)

Erika Jazbar

10.1.1.

Ivan Oman je svetel lik slovenske demokratizacije, prehoda v demokracijo in osamosvojitve, bil je moder ljudski voditelj, iskren domoljub, očak opredeljenih vrednot, markantna osebnost, odprtega srca. Bil je narodni buditelj in odličen tribun, daleč od populizma, bil je ljudski predvsem zato, ker je znal dihati s slovenskim človekom in mu prisluhniti.

Spoznala sem ga pred nekaj leti na njegovem domu v Zmincu. »Bog dej!« me je pozdravil s svojim mehkim g-jem, ki je doma tudi na našem goriškem koncu. Posedli smo v izbi, okoli krepke lesene mize, kjer so med slovensko pomladjo sedeli snovalci slovenske državnosti. Slika brezjanske Marije je spremljala njegove besede, stavki so bili premišljeni in s počasnim ritmom. Ko smo mu predlagali izziv, knjigo-intervju, mu pokazali snop listov z vprašanji, ni takoj odgovoril. Vzel si je čas za razmislek, naslednji dan je poklical in sprejel.

V slovensko javnost je ponosno vnesel žlahtnost vrednostnega sveta predvojnega slovenstva, živetih vrednot krščanskega humanizma, ki so na Slovenskem še vedno ponekod doma, v glavnem na podeželju. Tu je namreč le v manjši meri uspel načrt »spremembe narodovega značaja«.

S svojim zgledom je pokazal na duhovno podstat, ki govori o tem, da Slovenci spadamo v srednjeevropski prostor.

Od drugih se je razlikoval, ker so bili pri njem notranje prepričanje in zunanje besede oz. dejanja eno in isto. Ni se oziral na oportunost, javno mnenje, okoliščine, take in drugačne namige ali celo nevarnost. Ni se sekiral zaradi profesorjev, ki so zviška spremljali njegove misli in besede, njegovo razglašeno konservativnost, njegovo izpostavljeno katolištvo, za katero je trdil, da je v genih vsakega evropskega človeka, ker da so moralne norme po vseh teh stoletjih tudi v tistih, ki se razglašajo za ateiste.

Odprto je govoril o histeričnem antiklerikalizmu slovenskih medijev, politike in družbe, ki se je sprožil na najbolj usoden način, ko so iz prvih demokratičnih volitev nepričakovano izšli kot zmagovalci krščanski demokrati.

Sestop z oblasti, ki so ga napovedali komunisti, ko so dojeli, da se je zgodba partijskega sistema izpela in se bo nadaljevala le kot tragična farsa, je bil zaradi kmetov drugačen, je bil prepričan. Zaradi kmetov, ne zaradi intelektualcev, je dodajal. Čisto jasno mu je tudi bilo, da je sestop z oblasti pomenil le iskanje drugačne oblike ohranjanja oblasti. »Ni šlo za prelom s preteklostjo, šlo je za evolucijo partije. Vendar, vam povem, s komunisti se še da, z nihilisti pa ne.«

Slovenski kmetje so bili prvi, ki so si upali več. »Takrat so vsi čutili, da se dogaja nekaj zgodovinskega, bilo je v zraku, in še kako! A skorajda nihče si ni upal. Nekaj nas je bilo, ki smo tvegali, a samo med kmeti. Drugi so čakali in gledali, če bodo Zagožna ali mene zaprli. Ker se to ni zgodilo, je bilo potem veliko junakov. Kmečka zveza je bila prva lastovka pomladi,« je dejal.

Tudi drugim je pomagal pri ustanavljanju strank, bil akter povezovanja Demosa, dogajalo se je v tisti prijazni izbi in za tisto mizo, za katero smo se pogovarjali o knjigi in pili za moje italijanske navade nemogočo količino in tipologijo kave.

Privilegirano bogastvo njegove politične biografije je tudi v tem, da je ohranil spoštovanje ljudi in političnih sopotnikov. Ivan Dolenc – Jamnikov profesor, Krekov biograf in politik predvojne SLS, ki je bistveno posegel v njegovo formacijo, mu je zapustil dve veliki načeli: nikoli žaliti, tudi političnih nasprotnikov ne, in znati biti kritičen tudi do lastne stranke.

Njegove izbire so slonele na pravičnosti in zdravem razumu z daljnosežno vizijo človeka, ki mu politika ni poklic. Imel sem delo s kmetijo, je odgovoril, ko so ga vprašali, zakaj ni sprejel vodenja Demosa.

Naša srečanja so se začela okoli desetih, prej ga je čakalo delo v štali. Pred štalo sta čakala tudi varnostnika, ko je bil član predsedstva. Predstavitev knjige v Gorici smo morali prestaviti zaradi košnje. “Ne morem, da bi nehal, moram delati, postal sem kmet, ko sem bil star 13 let. S srcem sem postal kmet. Ko sem prvič zaoral, je bila to zame sreča. In tak sem ostal.”

Z Gregorčičem je pravil, da življenje ni praznik, življenje naj bode ti delaven dan! “Hoteli bi Švico brez švicanja, da bi nam vse prinesli na pladnju. Treba pa je trdo delati. V petih desetletjih so nam uničili gospodarstvo in ljudi: totalitarna poškodovanost, o kateri je pisal Justin Stanovnik. Potrebovali bi nove Jamnikove profesorje, potrebovali bi nove Ehrliche, da bi nam vzgojili narodove voditelje, ki bi mislili s svojo glavo. Da bi mlade izobražence pripravili na delo za narod in v njih vžgali idealizem. Če so v pol stoletja vse to zavozili, bo potrebnih še petdeset let, da bodo nove generacije spet ponosni in odločni ljudje.”

Ivan Oman je bil tudi zvest član Nove Slovenske zaveze, za njeno revijo Zaveza je tudi pisal, redno se je udeleževal spominskih slovesnosti v Kočevskem Rogu, poredko ste ga videli v prvi vrsti, če je le mogel, je hodil med množico preprostih ljudi.

Spoznal je grozo tistih dni. Ker se je znašel na seznamu terencev za likvidacijo, se je maja 1945 z domobransko vojsko kot 16-letni civilist umaknil na Koroško, v Vetrinju je z vojaki postavil šotor in bil nato s slovenskimi fanti vrnjen v Jugoslavijo. Iz loškega gradu ga je rešil sorodnik, ki je bil partizanski oficir. Na tragično usodo tisočev nesrečnih mladih fantov in mož, ki ležijo neznano kje, ni nikoli pozabil, nikoli ni zatajil svojega prepričanja. Zanj je to bila velika šola in narodna tragedija.

“Kompromisi so potrebni, brez kompromisov smo stalno v vojni, razbiti in sprti. Mimo temeljnih načel pa se ne more. In ker se to kljub temu dela, je danes tako, kot je. Ko sem bil v aktivni politiki, sem vztrajal, da se mora stranka obnašati načelno. Preveliko kompromisarstvo škodi.”

S koreninami globoko v slovenski zemlji je na prihodnost slovenske državnosti gledal stvarno. “Bog nas je peljal iz Egipta skozi Rdeče morje, zdaj nas pusti, da tavamo v puščavi in častimo zlata teleta; potrebujemo preroka, ki nas bo popeljal čez Jordan v slovenski Kanaan. Lastovko pomladi bo treba ponovno priklicati.”

Msgr. Anton Stres je med pogrebno mašo v Škofji Loki o njem takole dejal: “Srčnost, s katero se je rajni gospod Oman dejavno postavil v prvo vrsto prizadevanj za svobodo in demokracijo, ni bila lahkoverna ali naivna. Bil je preveč stvaren in z obema nogama na zemlji, da se ne bi zavedal, v kaj se podaja. Vedel pa je tudi, da gre za pravično stvar, za katero velja zastaviti vse svoje moči, ne glede na to, ali bomo dočakali krono uspeha ali ne. Odloča pravičnost, ne uspešnost.”

11. Dodatek

11.1. Program slovesnosti v jeseni 2019

11.1.1. Teharje

V nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri bo obletna žalna slovesnost v Spominskem parku Teharje. Somaševanje bo vodil upokojeni škof msgr dr. Stanislav Lipovšek. Avtobus bo odpeljal iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli. Kdor bo želel, se bo v Celju lahko pridružil peš romarjem. Prijave za prevoz na tel.: 01 425 15 37 ob delavnikih med 10. in 12. uro oz. na e-naslov info@zaveza.si.

V soboto, 2. novembra, ob 15. uri bo molitev s sv. mašo vodil celjski opat Marjan Jezernik.

11.1.2. Kucja dolina – Podutik

V nedeljo, ?. oktobra, ob 15h bo žalna slovesnost v Kucji dolini.

11.1.3. Kočevski Rog

V četrtek, 31. oktobra, bomo obiskali brezna v Rogu. Dela na izkopavanju brezna pod Macesnovo Gorico nam bo na licu mesta predstavil geograf in jamar dr. Andrej Mihevc. Ob 15h bo molitev ob breznu pod Krenom. Avtobus odpelje ob 12. uri s parkirišča Tivoli. Prijave za prevoz na tel.: 01 425 15 37 ob delavnikih med 10. in 12. uro oz. na e-naslov info@zaveza.si.

11.1.4. Ljubljanski grad – Orlov vrh

V nedeljo, 3. novembra, ob 11. uri bo maša v grajski kapeli za padle domobrance, ki so počivali na po vojni oskrunjenem pokopališču na Orlovem vrhu.

11.1.5. Stari trg pri Ložu – Viševek

V nedeljo, 3. novembra, ob 15. uri bo v Viševku sv. maša, po njej pa bo pri farnih spominskih ploščah krajša spominska slovesnost.

11.1.6. Ljubljana – Zavod sv. Stanislava in stolnica

V soboto, 16. novembra, bo minilo 60 let od smrti škofa dr. Gregorija Rožmana. Ob tej priložnosti bo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu spominski zbor. Nagovorili nas bodo: p. dr. Metod Benedik, dr. Stane Granda, dr. Tamara Griesser Pečar, dr. Helena Jaklitsch, dr. Renato Podbersič in dr. Bojan Zadravec. Ob 15. uri pa bo v stolnici sv. maša, ki jo bo vodil nadškof msgr. Stanislav Zore.

12. Na platnicah

12.1. Priprošnja slovenskim mučencem

Najvišji vsemogočni in usmiljeni Bog,

spoštljivo se spominjamo velikega trpljenja in smrti slovenskih mučencev. Verovali so vate in v svobodo vseh božjih otrok, ljubili so svojo domovino in njena davna izročila.

Usmiljeno sprejmi, prosimo, njihovo žrtev in razlij svojo milost nad Slovenijo in nad vsem slovenskim narodom, da bo tebi v čast stopal v varno prihodnost ter napredoval v duhovni in vsakršni blaginji.

Amen.

Vsi slovenski mučenci, prosite za nas!

12.2. Priporočamo

Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945-1949
Helena Jaklitsch

“Knjiga prinaša prvo celovito in poglobljeno predstavitev impresivnega življenja slovenskih beguncev v taboriščih v Italiji po 2. svetovni vojni.”

Trda vezava, obseg 479 strani

Inštitut za novejšo zgodovino, 2018

Cena: 27,00 EUR

Notes
1.

Spominska slovesnost v Kočevskem Rogu je bila 1. junija 2019.
2.

Vetrinj, 18. maja 2019.
3.

Objavljamo govor slovesnosti, ki je bila 16. junija 2019.
4.

Govor ob dnevu spomina na žrtve med vojno in po njej pomorjenih sovaščanov, Borovnica, 7. julija 2019.
5.

Molitev za domovino v ljubljanski stolnici, 17. junija 2019.
6.

Prošnje je kot običajno na večjih slovesnostih sestavila Marija Zgonc.
7.

Zbornik Zimska pomoč je bibliografska publikacija dobrodelne organizacije za pomoč vojnim beguncem, ki je izšla v Ljubljani leta 1944. Njeni uredniki so bili Božidar Borko, Tine Debeljak, Zorko Simčič in Narte Velikonja.
8.

Izhodišče za uvodno zgodbo v romanu Poslednji deseti bratje.
9.

V filmu Tretja generacija, ki ga je za RTV SLO leta 2014 posnela avtorica Živa Emeršič, je odlično prikazano življenje mladih Slovencev – tretje ali četrte generacije otrok živečih v Argentini. Možnost ogleda na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/dokumentarni-filmi-in-oddaje-kulturno-umetniski-program/174343072
10.

RAST je kratica za Rod abiturientov srednješolskega tečaja.
11.

Slavnostni nagovor je pod naslovom Zvestoba nazaj – poslanstvo za naprej v celoti objavljen v knjigi Ob žerjavici in ognju, stran 9 do 22, Založba Družina, 2007
12.

Zorko Simčič je o življenju in delu filozofa Milana Komarja zapisal v prispevku Življenje polno smisla, ki je bil objavljen v Loških razgledih 58/2008.
13.

Dr. Tine Debeljak (27. 4. 1903–19. 1. 1989)
14.

Tone Rode se je skupaj z ženo Kristino Kremžar in petimi otroki konec julija 2009 preselil iz Buenos Airesa v Slovenijo.
15.

Z agencijo TRUD sem bil na podobnem potovanju še novembra 2014 in novembra 2018. Več o tem je zapisano v prispevku Slovenci v Argentini nas vedno znova presenetijo, ki je bil objavljen v časopisu Družina 31. marca 2019.
16.

Tine Debeljak mlajši je umrl 10. marca 2013 v Buenos Airesu.
17.

Misel judovskega filozofa in rabina Abrahama Joshua Heschela (1907–1972), enega najbolj znanih interpretov judovskega duhovnega izročila.
18.

Prispevek z naslovom Stoletje, pred katerim človek obnemi avtorice Ksenje Hočevar, tednik Družina, 7. julija 2019.

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.