Zaveza št. 113

Z
Zaveza št. 113
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Razočaranje nad svobodno Evropo

Lenart Rihar

1.1.1.

Nejasen občutek podobnosti in pobratenja med modernimi demokracijami in emancipacijskim totalitarizmom se pojavi šele po sesutju berlinskega zidu. Takrat si poprej ločena svetova končno pogledata v obraz in vidita, kako sta si podobna.

Chantal Delsol

1.1.2.

Pričakovanja zatiranih narodov glede Evrope oziroma tistega dela Evrope, ki je povojni čas mogla preživljati na varni strani železne zavese, so bila ob sesutju boljševiških režimov velika. Kako tudi ne. Svobodni narodi so se po drugi svetovni vojni lahko razvijali v skladu s svojimi željami: vsak zase in v medsebojnih povezavah. Evropska zveza je vzniknila iz najgloblje želje po polnem življenju v miru in sožitju, temu pa je kot naravna posledica sledila blaginja. Na drugi strani železne zavese smo v istem času životarili. Kljub slaboumni nostalgiji, ki deloma prostovoljno deloma forsirano bdi nad našimi tremi tranzicijskimi desetletji, se tu in tam utrne informacija o celonočnem čakanju v neskončni vrsti na … eno (!) avtomobilsko gumo, o izmeničnih vožnjah s parnimi/neparnimi registrskimi številkami, o denarnih depozitih za odhod v tujino po nakupih olja, margarine, pralnega praška, o ničvrednih tisočakih v denarnici za jutranjo kavo in podobno.

Prva streznitev nas bržčas čaka že tu. Splošno prepričanje je bilo, da se ljudem pod socializmom toži po svobodi, po demokraciji, po odgovornosti, po redu, po poštenem delu in poštenem plačilu. A kaže, da so desetletja strahovlade in sprevrnjenih vrednot vse preveč naših ljudi pohabila. Poplitveni in otopeli smo bili dosti bolj, kot si drznemo priznati. Zdi se, da se podoba človeka iz zadnjih let socializma zelo približuje podobi današnjega migranta, ki ga na Zahod vleče le bleščavi del evropskega življenja.

To je bilo prvo veliko razočaranje za tisti del naroda, ki mu totalitarni čas ni uspel spriditi duha. Zakaj razočaranje? Ker so bile zaradi take mentalitete že prve volitve uspešne le na pol. Tako se je na obsežni boljševiški podlagi in s sprotnimi manipulacijami začel partijski sestop z oblasti na način, ki jo je ohranjal na vrhu. Vemo za ljudi, ki so junaško zdržali suženjska povojna desetletja, zlomila ali vsaj upognila pa jih je mlahavost rojakov, ko so v tranziciji kljub nesorazmerjem, goljufijam in lažem dobili možnost za alternativo, pa je niso izkoristili. Volili so zanikrno. Že od začetka, potem pa le še vse bolj. Namesto da bi tej močvari v slogu odločne denacifikacije rekli ne, smo se začeli pogrezati vanjo. Tako nam bo kot posledica preostalo občudovanje tistih sotrpinskih narodov, ki nas prehitevajo, ker so si znali izvoliti svoje Pučnike.

A vrnimo se k svobodni Evropi, čeprav so pravkar opisane stvari povezane tudi z njo. Na splošno so si ljudje kot rečeno od Evrope veliko obetali. Instant pričakovanja, vezana na boljši standard, so bila v slovenskem primeru po demokratičnih spremembah in osamosvojitvi hitro uresničena. Sledila so najnovejšemu sloganu oziroma obratu komunistične partije: »Evropa zdaj!«. Tako je zlasti v letih do 2008 Avstrijo znala prešiniti skrb, da jo kani nekdanja komunistična gubernija v blaginji celo prehiteti … Poznavalcu bi bila že takrat taka skrb odveč, potem pa je prišla še gospodarska kriza in začetek totalno enobarvnih vlad. Morda se sliši grobo, če rečemo neposredno (post)komunističnih vlad, a ob ideoloških bakhanalijah, ki smo jim priče od Dražgoš naprej, izraz povsem zbledi. Blaginja ostaja znatna, deloma zato, ker nas rešujejo evropske povezave, zlasti pa zato, ker resnico in primerjanje s standardom Zahoda prikriva medijski monopol. Kar je nezadovoljstva, se z istim medijskim kolesjem kanalizira proti osamosvojeni »državi«, proti opoziciji in proti Evropi. Kdor se ne spomni nazornih primerov iz vsakdana, naj si zavrti posnetek drhali in njihovih »elit« v Stožicah.

Tako je torej z Evropo in erozijo navdušenja nad njo pri rojaku, ki ga je poškodoval totalitarizem in ki je prepuščen glavnemu toku medijev.

A na Evropo moremo in moramo pogledati tudi skozi oči Slovenca, ki ga totalitarizem ni tako zelo prizadel in ki smo ga že prikazali razočaranega nad tranzicijskim sorojakom. Zanj cilj ni le blaginja, ki jo živi Zahod, pač pa se zaveda, da je ta sad etičnih, političnih in ekonomskih usmeritev. Od Evrope je pričakoval, da bo ključno pomagala pri presaditvi teh temeljnih postavk v mlade demokracije.

Skoraj vse zahteve za »približevanje Evropski zvezi« so vezane na prilagoditev ekonomije. Zadostiti je treba kar mnogim in zahtevnim postavkam, ki izkazujejo delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost za soočanje s konkurenco in tržnimi silami v EZ. Slovenija je nekako navila kazalce, da je bilo paragrafom ustreženo. Pretihotapljena socialistična substanca očitno ni nikogar v EZ pretirano vznemirjala. Nadalje je treba izkazati sposobnost za prevzem in učinkovito izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva v EZ, vključno z zavezanostjo ciljem politične, gospodarske in monetarne unije. O tem ne kaže izgubljati besed. Bolj kot se oddaljimo od strogo formalnega nivoja, bolj nazadnjaške sile varajo temeljne postulate Zveze.

Teorija širitve EZ naposled zahteva tudi prilagoditve na področju demokratične ureditve. Tu bi morali vzpostaviti stabilne institucije, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, spoštovanje človekovih pravic ipd. Kam je Evropa gledala, ko je presojala slovenski domet na tem področju, ni jasno. Vsekakor so bila v tem pogledu naša pričakovanja najbolj prizadeta. Kolikokrat smo se tolažili: »Tole bo pa Evropa mimogrede spravila v red.« A tudi nekateri največji in najpomembnejši državni sistemi so delali naprej z nekdanjo miselnostjo – nemoteno, kot bi se z demokratizacijo ne zgodilo nič.

Pravzaprav se je v tem razmerju med Evropo in novimi članicami zgodilo to, kar venomer opažamo tako v Evropi kot doma. Nekakšna nebistvenost, nekakšna birokratska zahtevnost pri drobnarijah, temeljne stvari pa kot da ne obstajajo. Kot bi Srednje in Vzhodne Evrope ne maličil neki vseobsegajoči polstoletni kolos. Kot bi se rakavega obolenja lotevali s stiskanjem aken. Neverjetno je, kako zlahka največje in najočitnejše stvari preprosto ne obstajajo. Kako se je to moglo zgoditi, kako se lahko kaj takega dogaja?

Vsekakor Slovenije nazaj v svojo sredo ni sprejela Evropa, kakršna je začela svojo svobodno pot po vojni. Tegobe so bile hitro pozabljene, dolg do dežel na vzhodni strani železne zavese, ki so bile žrtvovane sovjetskemu imperializmu, prav tako. Kaj se je pod tem režimom dogajalo pol stoletja, je na Zahodu zanimalo samo kakega posameznika. Ostale sta zajeli ignoranca in lagodnost.

Pa še nekaj je zajelo zahodno stran železne zavese. Vse bolj in bolj jo je imela v pesti neka mehka oblika prisile, neka socialistična metamorfoza, prilagojena na demokratični milje. V tem se skriva razlaga, zakaj je Evropa Slovenijo medse sprejela brez bistvenih priprav, začenši s totalnim zanemarjenjem omenjene denacifikacije. Pardon, gre sicer za isto stvar, a da bomo natančni: dekomunizacije.

Vrnimo se k motu tega sestavka. Kaj je torej zagledal posttotalitarni evropski obraz, ko se je po petdesetih letih zazrl v zahodnoevropskega? Naj nam to za sklep razloži ista francoska filozofinja: »Naš čas, ki skuša emancipacijo razsvetljenstva oziroma moderno uresničiti z izbrisom vsakršne ukoreninjenosti, proizvaja družbe, ki so podobne družbam, o katerih so sanjali komunisti. Sleherna država Zahoda do neke mere uresničuje načrt, ki je zelo podoben Marxovemu. Postmoderna danes v nekaterih državah Evropske zveze, med njimi tudi v Franciji, deluje kot ideologija, ki se na narode pogosti lepi umetno in izsiljeno. Nazadnje doživljamo enako razklanost, kot so jo doživljale tradicionalne države, ki so zaradi toka časa in po volji elit morale sprejeti zahodni način življenja in vrednote ter so se divje in obupano upirale ukrepom, ki so se jim zdeli nezmerni z ozirom na njihova takratna pričakovanja. Dolžni smo se pospešeno emancipirati, kot bi bili otroci na treningu ali podaniki samooklicano razsvetljenega trinoštva. Dovolj je, da pogledamo s kakšno ihto in odločnostjo evropska uprava v vseh svojih državah vsiljuje teorijo spola. V teh primerih se na nasprotnike gleda kot na sovražnike, ker je emancipacijska misel postala ideologija. V resnici pa je od nekdaj bila in bi morala ostati proces človeške rasti, ki nenehno tiplje in se sprašuje v bojazni pred možnimi izgredi.«

1.2. »Kakor bi se zemlja dvigovala«

Matija Ogrin

1.2.1.

Farne spominske plošče so veliki odgovor Nove Slovenske zaveze na to, da država Slovenija zelo dolgo praktično z ničemer ni reagirala na največjo stvar v novejši slovenski zgodovini – na slovenski holokavst. Tisti redki, ki so pomore preživeli, in sorodniki žrtev so začeli v NSZ zbirati podatke o pobitih – veliko delo, ki bi ga bila morala opraviti država, a so bili naši ljudje prvi in dolgo, predolgo edini, ki so si to težko delo naložili. Imeli so namreč v sebi neko globlje gibalo, neko silo, ki jim je dajala pogum in elan za to delo, ki je tako nenavadno in nezaslišano, da podobnega dela ni med vsemi človeškimi opravili: iskati pomorjeno vojsko, ki je bila zvezana in sestradana pobita ter pahnjena v prepadne globine. To gibalo je bilo iskanje resnice – čiste resnice o tem, kaj se je našim ljudem in našemu narodu zgodilo; to iskanje pa je bilo bistveno dopolnjeno še s tem, da niso iskali le resnice o pokojnih, ampak resnico o pokojnih, ki v nekem drugem svetu živijo večno življenje in ima zato vsaka številka v datumu, vsaka črka v imenu poseben sijaj, zlata in težka je od posebnega pomena, nabita je z nečim, česar še nismo dojeli, osvojili, ponotranjili.

Farne spominske plošče so tako postavili iste vrste ljudje kot tisti, ki so na teh ploščah napisani; zrasle so iz iste krščanske kulture, iz katere so zrasli pobiti branilci slovenske tradicije. Farne spominske plošče so vdovin dar, vdovin novčič, vržen v zakladnico – toda prav zato novčič skrivnostne teže in vrednosti. V domačem kraju posvečujejo spomin na pobite in jih simbolično, tiho predstavljajo.

Zato so farne spominske plošče ne le največje dosedanje delo NSZ, ampak verjetno tudi pomembno središče njenega bodočega delovanja. Še zlasti obletnice njihovih postavitev so zelo pomemben trenutek spomina na naše pokojne – spomina, ki oživlja, animira in povezuje nas, žive. Zelo bi bilo želeti, da našim farnim ploščam posvetimo več pozornosti – saj je to pozornost, ki nas v duhu zbližuje z našimi pokojnimi in nas med sabo, s tem pa nas na novo, sveže in bolj prisebno umešča v slovenski svet. Naj kot premislek tu sledi nekaj misli, prebranih ob 25. obletnici farnih plošč v Dolnjem Logatcu dne 15. septembra 2019.

1.2.2. * * *

Ko na 25. obletnico postavitve zremo na farne spominske plošče v Dolnjem Logatcu, vidimo z razdalje četrt stoletja zelo jasno nekaj pomembnih stvari.

Najprej to, da so vsi podatki na farnih ploščah točni, veljavni. To je dragocen izraz dejstva, da so člani Nove Slovenske zaveze in sorodniki pomorjenih zbrali te podatke zaradi čistega spoštovanja do žrtev. Delovali so iz resnice. Nobenega drugega namena ni bilo zraven, samo resnica kot taka.

Drugo, kar danes lahko jasno vidimo, če le hočemo, je to, da se fantje in mladi možje, katerih imena so zapisana na farnih ploščah, niso zbrali pri vaških stražarjih in domobrancih zaradi slabih namenov, s katerimi je njihovo podobo toliko desetletij ubijal komunistični režim. Vojaki so postali zato, ker so se morali braniti proti revoluciji; braniti ne samo svojih golih življenj pred revolucijskimi umori, ne samo svojih družin in hiš. Ko so branili svoje ljudi in vasi, so hkrati branili dotedanji slovenski svet – svet, ki se je začenjal z njihovo družino, kmetijo, delom, pesmijo, molitvijo, vero; ohraniti so hoteli tradicijski svet slovenske krščanske omike, ko so videli, da je komunizem ta svet napadel. In zares ga je smrtno napadel – to čutimo še danes. Vaški stražarji in domobranci so torej branili ne samo gola življenja, ampak svoj način obstajanja. Svojo slovensko kulturo. To je bistveno. Za to odločitev jim je bil izstavljen strahovit račun – s smrtjo, pred katero so morali nekateri, ki so šli skozi logaško klavnico, izkusiti nepojmljive strahote in počasno umiranje v kraških breznih.

Tretje, kar danes vidimo nadvse jasno, je to, kako zelo prav so imeli tisti, ki so podatke o žrtvah kljub strahu in težavam zbirali od hiše do hiše in jih naposled razgrnili na farnih spominskih ploščah. Justin Stanovnik je rekel, da je bilo tedaj v Logatcu, »kakor bi se zemlja dvigovala«, tolikšno gibalno moč, tolikšen dinamizem je imela resnica, ki so jo prinašali mrtvi. S te razdalje vidimo, kako plemenito delo so opravili Vinko Mihevc in sodelavci, večidel že pokojni – Pavle Kogej, kanonik Ivan Merlak, Tine Velikonja in mnogi drugi, saj so svoje delo, čas in trud, tako rekoč svoje bitje posodili pobitim, da je iz tega izšla velika resnica, vsakomur vidna v kamnu pred logaško cerkvijo – predvsem pa resnica, vsakomur vidna v srcu, v umu, v volji.

1.2.3. * * *

V Logatcu veste mnogo več od mene o tem, kaj se je tod okrog dogajalo. Logatec je bil posebej znan kot območno središče OZNE. Desetine in desetine tistih, ki so se šli po končani vojni na poziv oblasti javit v Logatec, so tu – izginili. Brezno na Košovcu, Jama Gradišnica, Šemonovo brezno, apnenica in verjetno še drugi, manj znani kraji, obdajajo Logatec, kakor bi ga oblegali. Kakor bi molk s prstjo zasutih ust z vseh strani oblegal Logatec … Ali bo glasni molk s prstjo zasutih ust kdaj premagal temo nepojmljivih stvari, ki so se tam dogodile – z razkritjem, lučjo, resnico? Farne plošče pred logaško cerkvijo nam po 25 letih govore prav to: da s pogumom lahko premaknemo tudi tako neverjetne stvari. Ali nam ne govori ta 25. obletnica, da bi bil že čas, ko bi se lahko srečali vsi, ki o težkih dogodkih v Logatcu poleti ’45 kaj vemo, in bi preprosto povedati, kar vemo – in bi moč resnice spremenila ozračje okrog nas? Vladna komisija za grobišča pobojev je ukrenila že marsikaj; upamo, da bodo žrtve iz okoliških jam, najprej iz apnenice, naposled našle svoj pokoj. Ne le pokoj, ki ga dasta pogreb in pokop, marveč pokoj, ki ga dasta resnica in pravica med ljudmi domačega kraja.

1.2.4. * * *

Danes je 15. september 2019, nedelja Žalostne Matere Božje. Češčenje Žalostne Matere Božje se je med Slovenci zelo razširilo – ne brez razloga, saj so naši predniki živeli v zgodovini, v kateri so izkusili nemalo bolečine. Zato jim je bila blizu podoba Marije s sedmerimi meči v srcu. Ljudska izročila razlagajo te meče različno, nekatere stare slovenske pesmi razlagajo prvi meč kot beg v Egipt, drugi meč kot iskanje dečka Jezusa v Jeruzalemu, preostalih pet pa ustreza petim skrivnostim žalostnega dela rožnega venca. To je slovenska Marija sedem žalosti. Toda tiste matere, žene in dekleta, ki so svojo bolečino ob nezaslišani smrti svojih mož, očetov, bratov reševale v molitvi k Mariji, kjer so se jagode rožnega venca mešale z njihovimi solzami – tiste matere bi razumele podobo, če bi slikar naslikal Mati Božjo tudi z sedmimi kavlji v srcu – kavlji zloglasne klavnice, ki so zdaj upodobljeni tudi na farni plošči …

Ta podoba nam hoče povedati, da ima nepredstavljiva bolečina žrtev, ki ležijo okrog Logatca in ga obdajajo z molkom zasutih ust, neko duhovno dimenzijo, v katero so se vpisala njihova življenja. Ko so vstopili v tisto duhovno dimenzijo, se njihova življenja niso izničila, ampak ohranila in poveličala. Zato so nam pokojni, katerih imena so napisana na farnih ploščah, lahko resnično navzoči. Če bi mi, ki živimo tu in zdaj, izgubili to vero – da resnično obstajajo, da živijo, da nas spremljajo – bi kmalu pozabili tudi na njih kot ljudi, na njihovo stvar in trpljenje; in ko bi zapadli v takšno pozabo, bi s tem mi sami obviseli na kavlju materializma in praktičnega brezboštva.

Kdor stoji na trdnih tleh tega, kar je res in prav, lahko govori mirno in skromno. Resnica je sama dovolj velika. Zato naš temeljni nagib ni proti komur koli ali čemur koli; pač pa si prizadevamo za duhovno kulturo, ki so jo skušali ohraniti naši pokojni.

1.3. Nam je dovoljeno vse

France Cukjati

1.3.1. Nekoč in danes

Pokojni Justin Stanovnik je znal v razmišljanjih o komunizmu večkrat spomniti na glasilo ruske tajne policije Čeke Rdeči meč, na katerem je bilo že v času Lenina izpisano geslo: »Nam je dovoljeno vse.«

Ko se je Stalin lotil kmetov, jim pobral zemljo in jih na milijone strpal v gulage, so polja ostala neobdelana. V prepričanju, da lahko dela z narodom, kar hoče, je po svoje organiziral pridelavo hrane tako, kot je v svoji depeši 20. julija 1933 zapisal italijanski konzul v Harkovu:

»Mobilizacija mestnih sil je dobila orjaške razsežnosti. … Ta teden so vsak dan poslali na podeželje vsaj 20000 (dvajset tisoč) ljudi. … Predvčerajšnjim so obkolili bazar, pobrali vse delazmožne ljudi, moške, ženske, mladoletnike in mladoletnice, in jih odpeljali na železniško postajo, ki jo je stražila GPU, ter jih odpeljali na polja.« (Curtois, Črna knjiga komunizma, str. 214)

Prejšnje stoletje je polno živih dokazov, kako je videti svoboda proletariata, ki ga je osvobodila komunistična revolucija. Pa ne samo v Rusiji, tudi v Sloveniji in drugod po svetu je komunistični režim delal z ljudstvom kot z živino. Živini nič ne razlagaš, kam in zakaj jo ženeš: na pašo, na delo ali v zakol.

Vse to po načelu: »Nam je dovoljeno vse!« Delamo, kar znamo, zmoremo in hočemo. Omejitve delovanja, pravila in kazenski zakonik niso za oblast, ampak so namenjena ljudstvu. Tudi »ne laži, ne kradi, ne ubijaj«, velja samo za podložnike. Tako je to, če si določen človek ali določeni ljudje umišljajo, da so »kakor Bog«! Zelo preprosto in poučno.

Ko je človek znal izdelati atomsko bombo in jo sredi prejšnjega stoletja tudi uporabil, se je vse človeštvo zgrozilo nad posledicami svojih zmožnosti. Od takrat se vsi bojimo, kdaj se bodo našli ljudje, ki bodo to novo znanje uporabili po načelu »Nam je dovoljeno vse!«

Po grozotah druge svetovne vojne pa je človeštvu uspelo sprejeti prvi globalni dogovor za nov svetovni red, ki je preprečil tretjo svetovno vojno ter zastavil dobo miru in mednarodnega sodelovanja. V zaščito človekovih pravic so bile tudi oblastni samovolji vsaj načelno postavljene meje. A v okolju posameznega režima, na nivoju konkretnih oblastnikov in državljanov, kjer so medsebojni odnosi zaznamovani z etičnim pečatom, se ni veliko spremenilo. Oziroma se marsikje spreminja na slabše. Očitno tudi v Sloveniji!

Enaindvajseto stoletje doživlja razbohotenje novega znanja, novih tehnik in novih zmožnosti. Obenem pa smo priče vse jasnejšemu zatonu etičnih omejitev človeškega ravnanja. Meje, kaj se sme in česa ne, izgubljajo svoj avtoritarni temelj in človeštvo stopa na vse bolj temačno in megleno pot, polno neznanih nevarnosti. Brez luči in kompasa. Pa tudi ob slepem zanemarjanju lastnih izkušenj na podlagi zgodovinskih katastrof.

1.3.2. Spoštovanje zgodovine

Skozi tisočletja so se nabirale izkušnje in je zorela modrost, kako oblikovati skupno življenje, da bo čim manj spopadov, krivic in trpljenja. To modrost so narodi prelivali v svoje običaje, v svoja pravila skupnega življenja, v svoje ustave. Spoštovati ustavo, pomeni spoštovati sodržavljane in zgodovinsko modrost svojega naroda.

A danes se zgodovinske izkušnje z dragocenimi nauki vse bolj pozabljajo, duh ustave pa se razblinja. V Sloveniji se celo posamezne in jasno zapisane ustavne določbe zavestno kršijo. Celo s strani oblasti, ki je svečano zaprisegla, da bo spoštovala slovensko ustavo.

Nikoli doslej ni v samostojni slovenski državi vlada na zahtevo Ustavnega sodišča odgovorila tako, da je Državnemu zboru predlagala še bolj protiustavno rešitev. Letos, osemindvajset let po sprejetju ustave, je brez sramu in vsem nam na očeh hotela še poglobiti diskriminatorno financiranja nevladnih osnovnih šol. Ravnala je po načelu: »Nam je dovoljeno vse,« saj ima večino v parlamentu!

1.3.3. Spoštovanje narave

Veliko se govori o toplogrednih plinih, izginjanju živalskih vrst, krčenju brazilskih gozdov, plavajoči plastiki v oceanih in njenih nanodelcih v zraku, vodi, prehrani itn., vse bolj pa izginja spoštovanje človeške narave, ki je zapisana v človekovi genski osnovi. Grobo se kršijo tudi zakonitosti otrokovega psihološkega razvoja ter se skuša celo prek državnih šolskih programov širiti protinaravno teorijo o prosti izbiri spola in o deviantnih modelih spolnih odnosov.

Nemški psihiater Univerzitetnega kliničnega centra v Münchnu Alexander Korte, vodja oddelka za motnje spolne identitete otrok in mladostnikov, že lep čas opozarja na »enormno« povečanje števila spolno motenih otrok in mladostnikov. Gre za posledice gender-propagande in lažnega prepričanja, da medicina lahko po želji spreminja spol. V ozadju je tudi trgovina s hormoni, ki v začetku pubertete lahko usodno zmedejo naraven spolni razvoj najstnika in ga po svoje spolno pohabijo.

Tudi klasičen komunistični program razgraditi družino, ki ga zvesto nadaljuje novodobna levica, je odraz ne le nespoštovanja, ampak celo grobega napada na človeško naravo. Kot so se v živalskih skupnostih postopoma izoblikovala pravila sobivanja, čredni nagon, tako so se tudi v človeški praskupnosti kmalu izoblikovala pravila sobivanja, ki so jih bolj ali manj spoštovali vsi člani skupnosti.

Družina in kasneje pleme je imelo več možnosti preživetja, če je med člani veljala solidarnost, navezanost, ljubezen in medsebojna pomoč. Ta tradicija medosebnih odnosov je del človeške narave. Če kdo skuša načrtno razgraditi te odnose, družino in tradicionalno narodnostno povezanost, je, kot bi načrtno zastrupljal zrak in vodo, to je neposredno okolje, v katerem človek živi.

Zelo rigorozno skrbimo za zdravo hrano na trgovskih policah, prav nič pa nas ne moti, če se v pedagoške programe državnega šolstva načrtno vnaša ideologija protinaravnega pojmovanja človekove spolnosti.

1.3.4. Spoštovanje svobode govora

Oblast, ki deluje po načelu: »Nam je dovoljeno vse!«, skuša »živino« na vsak način zapreti v ogrado skrbno načrtovanega ideološkega enoumja. Ker »miselnega delikta« ni mogoče več uspešno nadzirati in sankcionirati, gradi svojo taktiko na preganjanju »sovražnega govora«. Tudi »izdajalcev« in »kolaborantov« ni bilo težko preganjati. Ko je bilo določeno, da zaslužijo smrt, je bilo treba le še določiti, kdo so izdajalci in kolaboranti. Tehnologija je znana, preprosta in očitno uspešna.

V komunizmu smo dobro čutili, kaj pomeni »tiranija nad razumom«, ki je po mnenju Milovana Đilasa »najpopolnejša in najbolj surova oblika nasilja, z njo se začno in končajo vse druge vrste tiranije. Omejevanje svobode misli ni samo napad na določene politične in družbene skupine, ampak napad na človeško bitje kot tako. Zgodovina bo komunistom marsikaj oprostila … Toda dušenje vsake drugačne misli, izključni monopol nad razmišljanjem zaradi obrambe njihovih osebnih interesov, bo pribilo komuniste na sramotilni steber zgodovine«, je že pred več kot šestdesetimi leti zapisal v knjigi Novi razred (str. 177).

Zadnje čase se novodobna levica tudi v Sloveniji na vse pretege trudi, da bi omejevala svobodo govora s pomočjo besednjaka, da gre za preganjanje in sankcioniranje »sovražnega govora«. Ker pa so razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev, opravljanje in zaničevanje že itak kazniva dejanja po Kazenskem zakoniku, se pojavlja vprašanje, kako definirati »sovražni govor«, da bi bil pojem dovolj širok in bi ga lahko uporabili za vsako neprijetno opozicijsko oziroma »desničarsko« govorjenje.

Letos je Vrhovno sodišče skušalo definirati »sovražni govor«, a je po mnenju dr. Matevža Krivica ostalo v polju nedoločnosti, saj naj bi bilo kaznivo, če je storjeno že na način, ki »lahko ogrozi ali moti javni red in mir«. Ta definicija ne izpolnjuje kriterija »lex certa«, saj ni dovolj jasna niti razumljiva vsakemu državljanu. S tem, ugotavlja Krivic, ni razrešeno vprašanje, »kako preprečiti zlorabe svobode govora, ne da bi s tem ogrozili svobodo govora kot zelo pomembno človekovo pravico«. (Delo, Sobotna priloga, 24. 8. 2019)

Marsikdo se upravičeno sprašuje, ali ni ignoriranje načela »lex certa« namenjeno prav temu, da bi bilo mogoče kot »sovražni govor« označiti vsako govorjenje, ki bi bilo v nasprotju z ideologijo novodobne levice. In če je javno spodbujanje nestrpnosti na način, ki »lahko« ogrozi javni red, kaznivo po 297. členu Kazenskega zakonika, kako šele bi moralo biti kaznivo javno »pozivanje« k uzakonitvi diskriminatornega financiranja javnega šolstva, s katerim je vlada in so njeni poslanci dokazano hoteli rušiti »pravni« red, torej z ustavo določen red Republike Slovenije!?

Slovenska novodobna levica je očitno že kar pijana od občutka, da »Nam je dovoljeno vse!«. Preganjanje svobode govora je eden njihovih osrednjih projektov, saj je namenjen vzpostavljanju in ohranjanju ideološkega enoumja. Znan novodobni levičar Michel Foucault, je celo priznal: »Bedast despot lahko prisiljuje sužnje z železnimi verigami; toda pravi politik jih precej krepkeje zveže z verigo njihovih lastnih idej.« (Scruton, Zablode, prevare, hujskaštva, str. 273)

1.3.5. Nove tehnologije nadzora

Enaindvajseto stoletje je prineslo eksplozijo elektronskih komunikacij. Novice in ideje so dobile prosto pot do vseh oči, ušes in možganov. Totalitarni režimi s svojimi uradnimi mediji vse teže obvladujejo svoje ljudstvo in njihova prepričanja. Vse več laži pa tudi vse več resnice je na prostem trgu.

Zato je nekako pričakovano, da ne samo vladne, ampak tudi kvazi nevladne organizacije – vključno z multinacionalkami – postajajo obsedene s željo izvajati ideološko cenzuro, pri čemer se kar naprej zapletajo v svoja načela. Čim bolj govorijo o svobodi in demokraciji, tem bolj želijo ovirati pluralnost medijev in svobodo govora. Zanimivo, da nasprotovanje cenzuri srečujemo le še pri tistih, ki jih novodobna levica zmerja za avtokrate in diktatorje, kot sta Donald Trump in Viktor Orban. Madžarska ministrica za pravosodje Judita Varga je že napovedala prepoved ideološke cenzure v spletnih medijih, kar bodo morali na Madžarskem upoštevati tudi Google, Facebook in drugi.

Novodobna levica očitno sanja, kako v Evropo prenesti kitajsko tehnologijo popolnega nadzora. Če pa tisti, ki imajo moč in oblast, z globami in kaznimi omejujejo svobodo misli, to je svobodo govora, in če taka politika ne naleti na odločen upor ljudstva, je samo še vprašanje časa, kdaj se bomo spet znašli v surovem totalitarizmu.

A totalitarizem enaindvajsetega stoletja bo mnogo bolj obsežen in temeljit, ker ima na voljo mnogo temeljitejša orodja, kot sta jih imela nacionalsocializem in komunizem. Namesto tajnih služb in cele armade ovaduhov nas bodo na vsakem koraku spremljale kamere, ki prepoznavajo obraz, obsežen računalniški sistem pa bo samodejno in do potankosti analiziral vse, kar bomo počeli, govorili in pisali. Posledice bomo tekoče čutili v svojem osebnem življenju.

Morda je čas, da se vprašamo, kaj bo v svetu popolne cenzure, nadzora in manipulacij ostalo od človeka, njegove svobode, volje in odgovornosti? Bo to še človek? »Krona stvarstva«? Bitje z dostojanstvom in s svojo veličastno duhovno razsežnostjo? Ali pa bo le še brezimna številka v znova vzpostavljenem sužnjelastniškem redu?

1.3.6. Spoštovanje človeka

Načelo »Nam je dovoljeno vse!« pa postaja najbolj grozeče pri manipulacijah s človekovo biološko osnovo.

V začetku avgusta je tudi v Slovenijo pricurljala novica, da je ameriškim in španskim znanstvenikom uspela vstavitev človeških matičnih celic v opičji zarodek. Že dolgo namreč potekajo raziskave, kako iz človeških matičnih celic pridobivati človeške organe za transplantacijo. Tega početja ne poganja le raziskovalna strast posameznikov, ampak tudi in predvsem vse bolj zanimiva tržna niša, ki obeta velik finančni donos. Tudi prevladujoče svetovnonazorske okoliščine postajajo takim raziskavam vse bolj naklonjene.

Lahkoten in nonšalanten odnos do abortusa ter vse bolj »sproščeno« ravnanje s človeškimi zarodki pri umetnem zunajtelesnem oplojevanju vodi namreč v popolno sprostitev poskusov na človeških zarodkih, saj jim novodobna levica že dolgo ne priznava več nobenega človeškega dostojanstva. S tem se tudi odpira prosta pot trgovini s človeškimi organi in proizvodnji otrok-rešiteljev, spočetih zato, da bi z njihovimi matičnimi celicami zdravili starejše brate ali sestre. Vse bliže smo tudi uresničevanju znanstveno-fantastičnega mešanja človeškega in živalskega genoma ter ustvarjanja novih bitij pol-živali-pol-človeka.

Taka bitja nekako že poznamo. Pasjeglavce kot bajeslovna bitja najdemo v vseh časih in mnogih kulturah, od starega Egipta pa vse do Jurčičeve zgodbe o Deklici in psoglavcih. A zdi se, da podoba človeško-živalskega bitja ne sodi le v pravljični svet in znanstveno fantastiko. Že študenti medicine imajo priložnost videti v formalinu ohranjene »človeške« plodove z jasnimi anatomskimi elementi psa. Za združevanje človeškega in živalskega genoma so v takih primerih doslej očitno poskrbele kar ženske same.

A sedaj ne gre za posamezne ekscese, ampak za znanstveno sistematičen pristop, ki na tem področju napoveduje novo dobo, novo kulturo, novo bioindustrijo.

Velika Britanija je že pred desetimi leti z zakonom dovolila izdelavo človeško-živalskih zarodkov, citoplazemskih hibridov oziroma »human admixed embryos«. Pri tem gre za »hibrid«, pri katerem ima vsaka celica gene obeh vrst, človeka in živali.

Pri omenjenem uspešnem poskusu vstavljanja človeških matičnih celic v opičji zarodek pa je šlo za »himero«, pri kateri je organizem sestavljen iz dveh vrst celic, pri čemer ene nosijo živalski, druge pa človeški genom. Podoben poskus je bil v ZDA odobren že pred desetimi leti. Šlo je za projekt ustvarjanja miši s povsem človeškimi možgani, zraslimi iz matičnih celic človeškega zarodka. Etična komisija je pri tem zahtevala le, da raziskovalci miši takoj pobijejo, če bi se začele obnašati preveč človeško. Zanimivo bi bilo (bo) videti, če jih ne bi (ko jih ne bodo) pobili!

Večina evropskih držav take stvari za zdaj še prepoveduje. Za zdaj! »Med tem pa se,« kot je opozarjal že prof. dr. Jože Trontelj, »nekateri filozofi in etiki nove, utilitarne vrste že navdušujejo nad družbo prihodnosti, v kateri bi križance med ljudmi in živalmi – nova bitja z novimi sposobnostmi in manj pravicami – koristno porabili v industriji, vojski in za druge namene. Kot inteligentni bio-roboti, podobni ljudem, bi bili odlični tudi za igro, služili bi kot seksualni sužnji in sužnje. In seveda kot laboratorijske in farmske »živali« – sicer morda z razumom, čustvovanjem in dušo, kar pa nas ne bi zanimalo, ker bi porabili le telesa kot vir biološkega materiala za raziskave in žive shrambe »rezervnih delov«, to je tkiv in organov za presaditve oz. celično zdravljenje.« (Trontelj, Živeti z etiko, str. 263n.)

To pa verjetno ni nič manj nevarno kot spuščati toplogredne pline v ozračje in metati plastiko v morje. Ko smo v prejšnjem stoletju postali sposobni izdelati atomsko bombo in jo tudi uporabili, se je vsa svetovna javnost zgrozila ob posledicah njene uporabe. Veliko mednarodnega napora se je vložilo in se vlaga v obvladovanje te apokaliptične grožnje.

Enaindvajseto stoletje pa nas postavlja pred mnogo bolj zahrbtno nevarnost, da bomo dokončno izgubili smisel za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti. Pravzaprav ga že izgubljamo! Pa ne le z množičnim ubijanjem nerojenih otrok, ampak sedaj tudi že z zunajtelesnim »pridelovanjem« človeških zarodkov, njihovim razkosanjem in vnašanjem njihovih celic v živalske organizme. Pri tem početju pa se v nasprotju s »Hirošimo« ne zgodi nič medijsko pretresljivega, nad čimer bi se zgrozila vsa svetovna javnost in dosegla temeljit premislek ali celo globalno prepoved tovrstnih poskusov.

Gre za bliskovit razvoj novih bio-tehnologij, ki mu kritičen razmislek ne sledi. Sledi pa mu in ga podpira utilitaristična in grozljivo kratkovidna miselnost tistih, ki morda opozarjajo na globalno segrevanje in spoštovanje zahtev okoljske narave, do »človeške« narave pa so slepo in žaljivo nespoštljivi. Prepovedujemo kmetijsko pridelavo gensko spremenjenih rastlin, s človeškim zarodkom pa se brezvestno igramo in mešetarimo. Že teorija o prosti izbiri spola predstavlja poskus grobega posega v temeljne zakonitosti človeške narave, kaj šele dejansko mešanje človeškega in živalskega genoma!

Če in ko bomo na področju človeške narave z načrtno zlorabo človeškega zarodka in človeškega genoma sprožili novo »Hirošimo in Nagasaki«, bo za ohranitev naše civilizacije verjetno že prepozno.

1.3.7. Spoštovanje meja

Načelo »Nam je dovoljeno vse!«, ki se je izkazalo kot najbolj destruktivno načelo v zgodovini človeštva, je še vedno živo in zaradi novega znanja in tehnologij vse bolj nevarno. Vse bolj postaja jasno, da se mora človeška samovolja odločno ustaviti ob načelih, kot je spoštovanje človeškega življenja in njegovega dostojanstva. Če samovoljno oblikovanje »novega« človeka in »nove družbe«, ki pomeni razkroj ne le civilizacije, ampak tudi človeka kot svobodnega, odgovornega in »bogupodobnega« bitja, ni morda že prestopilo mejo možne vrnitve.

Če se je nekoč reklo: Znam in zmorem vdreti v sosedovo hišo in jo okrasti, ne da bi me kdo videl, pa danes velja: Znam in zmorem vdreti v računalniški sistem in izprazniti tuj bančni račun. Znamo in zmoremo političnim nasprotnikom blokirati svobodo in onemogočiti njihovo javno delovanje … Znamo in zmoremo človeka po krivem obsoditi, oglobiti, zapreti … Znamo in zmoremo oropati državne banke, si prisvojiti državne javne razpise … Znamo in zmoremo potvarjati zgodovino in otroke vzgajati v živem nasprotju s pričakovanji njihovih staršev … Znamo in zmoremo ustvarjati medijsko enoumje, ideološko diktaturo … Znamo in zmoremo lagati, krasti, ubijati … Oh, kaj vse znamo in zmoremo! In kaj vse bomo znali in zmogli šele jutri!

Ob vsem tem pa smo vse manj sposobni reči:

To znamo in zmoremo, a tega ne počnemo, ker želimo živeti v srečni in zadovoljni družbi. V družbi, kjer bo človek postal in ostal človek s svojo svobodo, dostojanstvom in odgovornostjo ter z jasnim spoznanjem črte, ki je ne sme prestopiti. Ignoriranje teh meja pomeni namreč najusodnejše razosebljenje človeka in celotne človeške družbe.

Ob tem se nehote vsiljuje zelo pomembno vprašanje: Ali je človeštvo sploh sposobno samo, brez »nadčloveške« avtoritete, vzpostaviti in uveljaviti te usodne meje svojega delovanja?! Kar ljudstvo zagotovo lahko naredi, pa je, da na vodilna mesta ne postavlja ljudi, ki zavestno ali podzavestno, očitno ali prikrito sledijo načelu »Nam je dovoljeno vse!«

1.4. Institucionalizirani

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Pred četrt stoletja je prišel v kino film z naslovom Kaznilnica odrešitve, ki takrat ni požel posebnega navdušenja med gledalci, kar niti ni tako presenetljivo, saj smo isto leto lahko gledali filma Forrest Gump in Šund. Zaporniška tematika ljudem pač ni bila blizu. Danes film Kaznilnica odrešitve na spletni strani IMDb zaseda prvo mesto med najboljšimi filmi vseh časov. Verjetno je film marsikomu od vas znan, saj ga po televiziji večkrat zavrtijo, ampak ne bo odveč, če na kratko osvežimo njegovo vsebino. Zgodba govori o bančniku Andyju, ki naj bi umoril svojo ženo in njenega ljubimca, zaradi česar je obsojen na dolgoletno zaporno kazen in poslan v strogo varovan zapor. Zapor vodi skorumpiran upravnik, ki nima nobenega moralnega zadržka, kadar gre za zaščito lastnih koristi. V nekem trenutku da celo ubiti enega od zapornikov, ker bi lahko dokazal Andyjevo nedolžnost. Da bi bil Andy oproščen, si upravnik ni mogel privoščiti, saj je potreboval njegovo znanje za svoje nečedne posle. Andy, čeprav je zaprt po krivici (v filmu izvemo tudi, kdo je bil resničen morilec), se ne da. Sojetnik, s katerim se spoprijatelji, ga opozarja, da je v zaporu nevarno upati, da ga bo to pokončalo, vendar si Andy vseeno ne pusti vzeti pomembne stvari, ki ga drži pokonci. Ravno nasprotno, prav upanje mu daje notranjo moč, da dan za dnem potrpežljivo in vztrajno koplje luknjo oz. rov, ki naj bi ga pripeljal v svobodo. Čeprav v zaporu deležen zelo hudih stvari, težke zlorabe s strani nekaterih zapornikov pa tudi paznikov, v njem ni maščevanja; hudega ne vrača s hudim, temveč se ves čas trudi, da bi pomagal drugim; trudi se, da bi prinesel v zapor nekaj človečnosti. Upanje ga sili k temu, da se zaposli, da dela. Na koncu sta njegovo upanje in vztrajnost poplačana – v šestnajstih letih mu uspe skopati rov, ki ga popelje v svobodo. Toda tudi ta pot je naporna, saj se mora prebiti skozi več sto metrov človeških iztrebkov. Lahko bi se vrnil, pa tega ne stori. Želja po svobodi je močnejša.

Film pa prinese še nekaj zanimivih likov. Med drugim spoznamo jetnika z imenom Brooks. To je star gospod, zaprt že več kot petdeset let. V zaporu opravlja nalogo knjižničarja, kar mu med sojetniki prinaša neke vrste ugled in spoštovanje. Ko izve, da so mu odobrili pogojni odpust, skuša zabosti sojetnika (čeprav si ga v resnici ne želi ubiti, saj je njegov prijatelj), ker upa, da ga bodo tako obdržali notri. Odziv Brooksa zelo nazorno razloži sojetnik po imenu Reed, ki ga igra odlični Morgan Freeman: »Brooks ni nor. Institucionaliziran je. 50 let je že tukaj. Samo to pozna. Tukaj je pomemben, izobražen človek. Zunaj je ničla. Ostarel zapornik. … Ti zidovi so smešni. Najprej jih sovražiš, potem se nanje navadiš. In čez nekaj časa si odvisen od njih. To pomeni institucionaliziran. Sem te pošljejo do konca življenja in prav to ti vzamejo. Vsaj tisto, kar šteje.« V nadaljevanju filma izvemo, da je bila zunanja svoboda za Brooksa resnično pretežka. V njej se ne znajde in se zato obesi.

1.4.2. Slovenija kot kaznilnica odrešitve

Tudi Slovenija je kot kaznilnica odrešitve. Tudi mi smo institucionalizirani, čeprav se tega niti ne zavedamo. Tako kot se ni zavedal Brooks niti ne mnogi drugi zaporniki v kaznilnici. V tej institucionaliziranosti lahko razumem (ne)odzivnost ljudi na vse to, kar se dogaja pri nas; v tej luči je mogoče razumeti vedno znova ponavljajoče se ravnanje ljudi ob volitvah, ko vsakič znova za upravnike izbirajo tiste, ki nočejo, da bi postali resnično svobodni, ker se te svobode tudi sami bojijo, saj prinaša izbiro, pa tudi odgovornost. Svoboda je pač zahtevna stvar.

Za našo uspešno institucionalizacijo nikakor ni bilo potrebnih 75 let, kolikor nam vladajo ‘rdeči’ upravniki. Že v prvih štiridesetih letih vladanja partije so ljudje popolnoma razumeli, kako se morajo obnašati, kakšna pravila morajo sprejeti, če hočejo preživeti. Če hočejo imeti mir pred ‘upravnikom’. Znotraj pravil, ki jih je določila takratna oblast, ki ji ni šlo za blaginjo ljudi, temveč, tako kot upravniku kaznilnice odrešitve, izključno za lastne koristi in bonitete, so ljudje sicer dobili košček svobode. Znotraj te so lahko sami odločali, s kom se bodo družili in kaj bodo delali. Toda pri tem so popolnoma spregledali ali pa sčasoma pozabili, da jim je tudi ta košček (navidezne) svobode strogo odmerila oblast oz. jim jo je dovolila, vedoč, da je neškodljiva in nujna, če hočejo ljudi prepričati, da so pravzaprav svobodni, da sami odločajo o sebi in zase. Prav ta malo odmerjena svoboda je bila v resnici dovolj prepričljiva, da so ljudje začeli verjeti, da so, čeprav znotraj kaznilnice, kjer nad njimi skrbno bedi upravnik s svojim represivnim aparatom, v svojih mislih in dejanjih samostojni in neodvisni. Niti zavedali se niso, da njihovo razmišljanje in dojemanje zunanje stvarnosti prek vseh družbenih vzvodov dejansko oblikuje prav ta ista, vseobsegajoča oblast. Tudi v kaznilnici so si jetniki izbirali družbo sami in se znotraj dvorišča sprehajali tam, kjer so si želeli. Vendar – na koncu je bilo tudi to dvorišče obdano z zidovi in varovano z varnostniki. Postopno so ljudje izgubili občutek, kaj pomeni biti resnično svoboden. Naučili so se živeti s pravili, ki jim jih je določala oblast. Postali so institucionalizirani; ko so na svet prišle nove generacije, so tudi takšen svet sprejele za svojega. Drugačnega pač niso poznale.

1.4.3. Kaj je resnična svoboda?

Posledica tega je, da danes pravzaprav nihče od nas, niti mlajši, sploh ne vemo, kaj je resnična svoboda, kaj je resnična demokracija, saj te izkušnje nismo nikoli imeli. Kako delujeta demokracija in pravna država, teoretično lahko vemo vse, kar se o tem da vedeti, toda kako se ju resnično živi, nam ostaja tuje. Naš svet je institucionaliziran svet in zaradi te institucionalizacije ne znamo prepoznati izkrivljene realnosti, ki nam jo slika. Sploh si ne znamo predstavljati, na kakšni mikroravni smo bili v teh desetletjih deležni prevzgoje. Z odličnim primerom je to ponazorila Alenka Puhar v svojem članku v Delu, objavljenim sredi septembra. V svojem razmišljanju je opozorila, kako so vse novice, povezane z Ameriko, pri nas vedno samo negativne. »Antitrumpovski antiamerikanizem je vdelan v mogočen podstavek, zgrajen iz grozot kapitalizma – njegove brezdušnosti, pohlepa, krivičnosti, dekadence.« Opozorila je, da slikanje zahoda kot nekaj slabega ni nič novega. Socializem je že od vsega začetka potreboval »črni kapitalizem«, da bi pokazal svoje prednosti. Če je bilo treba, so »pravoverni možje« ne le strogo nadzorovali prikazovanje dejstev in mnenj, temveč, če je bilo to potrebno, celo z retuširanjem svojih starih tekstov. Tako je npr. Tone Seliškar v svoji mladostni povesti Rudi, objavljeni leta 1929, po drugi svetovni vojni, ko se je »povzpel do položaja enega vodilnih urednikov in pravmislecev«, nekaj stavkov izpustil, dodal pa politično korektno svarilo zoper Ameriko, primerno duhu časa. Amerika ni bila več le dežela, kjer lahko vsak uspe, temveč tudi dežela revežev. Tako potvarjanje je bila stalna praksa, ne le takrat – oblast ji ostaja zvesta še danes, česar pa večina sploh več ne zazna. Tako se pogosto zgodi, da pridejo en dan pred nas z enim mnenjem ali pogledom na stvarnost, drugi dan pa s popolnoma diametralno nasprotno trditvijo, toda ljudje jim oba dneva pritrjujejo z enakim navdušenjem.

Zaradi uspešne institucionalizacije ne vemo več, kaj je resničen upor. Tako se ljudem ne zdi nič čudnega, da protestirajo proti opoziciji, ne proti vladajočim; ne zganejo se, ko s televizijskih ekranov novinarji in razni ‘neodvisni’, z javnimi sredstvi plačani strokovnjaki razlagajo, da so za gospodarske neuspehe in slabo stanje v državi krivi ljudje, ki v svojih rokah nimajo nobenih vzvodov oblasti, še manj kapitala. Prav tako ne vprašajo po zdravju raznih veljakov strank, ko v kamero razlagajo, kaj vse bi bilo treba spremeniti, da bi končno lahko dobro zaživeli, da bi končno tudi najrevnejši imeli več, da bi tudi zdravstvo bilo za vse enako dostopno in podobno, čeprav so prav njihove stranke na oblasti že skoraj trideset let (na štirideset let podlage). Šele ko se srečujemo z ljudmi, ki prihajajo iz svobodnega sveta, lahko zaslutimo, kako zelo je naše razmišljanje in dojemanje realnosti pohabljeno.

Enako uspešna je bila, vsaj pri dobršnem delu prebivalstva, institucionalizacija na področju zgodovine. Tako so rekli, tako je bilo in pika. Noben argument, nobena nova dejstva, nobeno odkrito morišče, nobena odstranjena pregrada ne pomaga, da bi ljudje sprevideli, kaj se je pravzaprav pri nas dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. »Revizionisti! Preštevalci kosti!« je njihov edini (naučeni) odziv. In medtem ko vzklikajo »revizionisti«, mahajo z rdečo zvezdo in v rokah držijo karto za ogled filma, posnetega leta 2019, ki govori o mitu z naslovom Preboj na Menini planini, pri tem pa niti ne pomislijo, da so sami največji ohranjevalci tiste ideologije, ki jim je pravzaprav vzela vse.

1.4.4. Zaslužni

Zasluge za tako dobro institucionalizacijo si lahko pripišejo ne le državni in paradržavni mediji, v katerih imajo pomembno vlogo »družbenopolitični delavci, ki so zavestno privržen idejam marksizma in leninizma« in se kalijo na nekdanji Visoki šoli za politične vede, temveč tudi šolski sistem. Nič nenavadnega torej, da se minister za izobraževanje tako zelo boji nekaj zasebnih osnovnih šol, da raje izkazuje nespoštovanje do najvišje pravne instance, do Ustavnega sodišča, kot da bi za promil otrok ušlo popolnemu sistemskemu pranju možganov. Popolni in predvsem dosledni institucionalizaciji, če hočete. Ta isti minister bi želel uvesti še državljansko vzgojo v srednje šole. Nič nimam proti državljanski vzgoji; pravzaprav se mi zdi odlična stvar za vzgojo mladih, za spodbujanje narodne zavesti, ljubezni do domovine, spoštovanju njenih institucij, poznavanju pomembnih zgodovinskih trenutkov in ljudi, ki so bistveno vplivali na oblikovanje naše identitete, toda če pomislim, da bo program zanjo pisal minister, ki tepta temeljna načela demokracije in pravne države samo zato, da bi ljudje še naprej živeli znotraj miselnih zidov, ki so jih postavili oblastniki pred sedemdesetimi leti, pa me spreleti srh. Če bi živeli v resnično svobodnem svetu, v svetu, kjer bi nam bilo jasno, kaj so demokratični standardi in norme, bi ljudje ob takem ravnanju nemudoma zahtevali vsaj odstop ministra, če ne že celotne vladajoče strukture, ki je očitno imuna na diskriminacijo otrok in kršitev same ustave.

Če bi resnično znali živeti svobodo in demokracijo, bi prav tako skočili v zrak ob vseh mahinacijah, ki si jih v posmeh vseh privošči družina Janković. Ne sama, temveč s pomočjo ‘upravnikov’ te kaznilnice, v kateri živimo. Da sistem tako vehementno odpiše milijonske dolgove sinovoma »od politike nastavljenega« človeka, za katerega se vedno najde ustrezna luknja v zakonu, zaradi katere se vsakič znova izogne pravnemu pregonu, je nekaj, kar močno diši po sistemski korupciji. Toda ljudje nič. Vsaj tisti, ki jih ta isti sistem preganja z globo tisoč evrov, ker so pomagali sosedu, bi se morali organizirati in zahtevati odgovornost. Toda ne zgodi se nič. Kako je že rekel Reed: »Institucionaliziran je. 50 let je že tukaj. Samo to pozna.«

Institucionalizacijo je čutiti tudi v naši zunanji politiki, ki vsa desetletja, vse od podpisa sporazuma Hitler-Stalin, ostaja zvesta Sovjetski zvezi oz. danes Rusiji, čeprav v njej ni ne svobode ne demokracije ne spoštovanje pravne države in temeljnih človekovih pravic.

1.4.5. Upanje, ki prinaša svobodo

Jetniki v Kaznilnici odrešitve so bili institucionalizirani. Odpovedali so se vsakemu upanju. Sprejeli so življenje in red, ki jim ga je zapovedoval kruti in neusmiljeni upravnik. Nesorazmerne kazni so sprejemali z vdanostjo; kot nekaj kar pač pritiče takemu življenju. Toda Andy se ni zlomil. Ni si pustil vzeti upanja. Zaradi tega upanja ni mogel ostati križem rok, temveč se je lotil dela. Z majhnimi koraki in majhnimi zmagami mu je uspelo povečati zaporsko knjižnico, spraviti do mature enega od sojetnikov, skopati rov v svobodo. Na koncu je postal zmagovalec. Ni izboril svobode le zase, temveč je s svojimi dejanji spremenil življenje na bolje vsem, ki so ostali v kaznilnici.

Tako moramo ravnati tudi mi, če hočemo, da naša država ne bo več kaznilnica, temveč prostor svobode. Začne se z udeležbo na volitvah ter modro izbiro voditeljev. Tako kot Andy lahko vsak teden, vsak mesec opozarjamo odgovorne v državi, na televiziji, v šolskih ustanovah, službah na krivice, ki se dogajajo, na pristransko poročanje, enostransko prikazovanje zgodovine ali na slabo prakso, na korupcijo. Zahtevajmo, da tisti, ki stvari naredi narobe, za to tudi odgovarja. Ne nasedajmo humornim besedam, za katerimi so največkrat same prazne obljube. Presenečeni bi bili, koliko lahko naredimo, če za dobro stvar stopimo skupaj. Stari starši bodo naredili veliko, če se bodo začeli z vnuki pogovarjati o tem, kakšne krivice jim je povzročil prejšnji sistem, koliko zla je povzročila revolucija. Bodimo izbirčni pri prebiranju knjig, časopisov, revij ali gledanju televizije. Ne bodimo zadovoljni s tem, kar nam na javni televiziji servira ‘upravnik’, temveč poskusimo pogledati širše, globlje. Predvsem pa ne izgubimo upanja. Skupaj z vztrajnim delom bo zagotovo prinesel spremembe, ki jih potrebujemo.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.