Zaveza št. 112

Z

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Med kapljicami in topovi

Lenart Rihar

1.1.1.

Komunizem je eden od totalitarizmov in je s fašizmom in nacizmom skoraj istočasen pojav. 1917. leta imamo rusko revolucijo, 1922. imamo Marcia su Roma, 1933. pa nastopi Hitler. Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko. Lenin in Trocki pa itak. Vsi so izšli iz tega nesrečnega marksizma, ki je potem poln raznih oblik, ki so en sam nestvor in en sam neuspeh, in kot je nekoč rekel kardinal Ratzinger, največja sramota dvajsetega stoletja na svetu.
(Dr. Janez Zdešar, Zaveza 95)

1.1.2.

Umetna pripojitev Mussolinijevega in Hitlerjevega režima na desno stran političnega prostora postaja vse večja grožnja za demokracijo in za pridobljene temeljne svoboščine. Kot je vsakomur jasno, da imamo v mislih fašizem in nacizem, kadar sta omenjena Hitler in Mussolini, tako je vsak povprečni državljan prepričan, da sta to desna totalitarizma.

Nam seveda ne gre za to, da bi ju hoteli na vsak način prikazati kot levičarska pojava, čeprav razlogov za to ne manjka. Veliko bolj bistvena je zavest, in to hočemo poudariti, da so totalitarizmi povsem zunaj levega in desnega, kadar razmišljamo o razporeditvi političnega prostora, in sicer zato, ker so sploh izven političnega in so v kontradiktornem razmerju z demokratično ureditvijo. Demokracija in totalitarizem sta v koničastem nasprotju, je to izrazil Justin Stanovnik. Ob skromnih možnostih, da bi državljani postali razgledani in samostojni, ta preprosta in osnovna ugotovitev nima nobenih možnosti za preboj, a je prav, da jo ima čim bolj ozaveščeno vsaj bralec Zaveze.

Ukana svetovnega levičarstva, da so od vseh upravičeno obsojena režima (fašizem in nacizem) uspeli pripeti k desnici, je z njihovega vidika seveda genialna. Komunizem ni bil obsojen, njegove ideje veljajo pretežno za obče veljavne, nekaterim »napakam« in »spodletelim poskusom« navkljub. Takole ta pojav opredeli dr. Janez Zdešar: »Bleščeča zapeljivost in nič drugega je propagandni komunizem, ki mu strašno lahko zapademo, ker je na zunaj jasen in simpatičen: ‘Toliko krivic se dela. Je prav tako ali je treba to spremeniti? Treba je spremeniti. Ali zadosti naredimo za to, da se spremeni? Premalo naredimo. Kaj je treba narediti? Organizirati se. Dajmo, organizirajmo se! Za boljšo prihodnost! Itd. Itd.’ Vse drži. Ostaja samo vprašanje, kakšen je pogled na človeka in svet.«

Tu bi morala nastopiti vprašanja za največje teologe. Kako to, da prav komunizem tako učinkovito nagovarja nedostatke sveta, ne pa denimo Katoliška cerkev. Čeprav je vprašanje na mestu, pa naivni z njegovim postavljanjem ne smemo biti. Nekaj namreč že vemo o tem, kako kljub odstopanjem in počasnosti deluje starodavna ustanova, kakšen je njen družbeni nauk in kakšna zahtevnost se od resnega krščanskega življenja pričakuje. Na drugi strani pa imamo floskule, ki sicer lahko nosijo celo kako evangeljsko lusko, a vse skupaj, če že ni manipulacija sama, manipulaciji služi. Komunistična partija je v neki fazi zmožna organizirati procesijo svetega rešnjega telesa, v naslednji fazi dela koalicijo s pluralno formo, potem eliminira soodločanje, sledi pobijanje politične konkurence, ki bi jo lahko pri oblasti na kakršen koli način ogrozila in začetek strahovlade. Vseskozi pa »po potrebi« drastično ustrahuje tudi svoje članstvo.

Bolj kot za betoniranje tega večinskega vzorca, ki ga razbiramo iz zgodovine boljševizma, nam gre za prikaz, kako so boljševizmu za cilj posvečena vsa sredstva in da je pomembna le taktika, v kateri ni omejitev. V Sloveniji je bilo to zlahka opaziti v linearni formi, prav tako pa je bilo mogoče videti tudi to, kako so v istem času uporabljali različno taktiko glede na različne situacije v različnih delih slovenskega etničnega ozemlja. Nekaj o tem lahko preberemo tudi pogovoru z Goričanom dr. Renatom Podbersičem na naslednjih straneh. To taktično virtuoznost boljševikov moramo imeti neprestano pred očmi, ko tudi v tranziciji opazujemo neštete metamorfoze, vratolomne obrate in brezsramne prilagoditve z edinim ciljem, ki je ostajanje na oblasti.

Če bi želeli v šolskem smislu aktualizirati povedano s primerom, obenem pa pravilo prevesti na svetovni nivo, bi lahko pogledali soočenje med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom letos spomladi v Torontu. Premočrtnost, konsistentnost in umirjenost prvega, žužnjavo zaletavost, segmentirane in neoprijemljive obrate drugega. Prvi se je soočil s komunističnim manifestom, drugi mu je ta cilj spodnesel kot fiktiven,1 obenem pa ga silil, naj pove, kje neki da je še kak neomarksist. Žižku naklonjeni mediji so razglasili njegovo zmago. Nelevičarski pa zmago dialoga. A kaj se je zgodilo? Ko je slovenski filozof stal pred naslednjim velikim avditorijem v Zagrebu, je torontsko srečanje označil za ne-dogodek, sebe pa je »večkrat opredelil kot komunista in marksista.2 Tako to gre, povzeto seveda v skrajno skopih konturah.

Kako se boljševizem obnaša v vojnem času in v nadaljnji strahovladi, je Slovenija izkusila do obisti. Težko pa si je zamišljati, kako iznajdljivi so njegovi derivati in recidivi3 tudi znotraj demokracije. V Sloveniji, kjer resnega prehoda ni bilo, še toliko bolj. Od akademske sfere do družabnih omrežij, od civilnodružbenih gibanj do kraje demokratičnega političnega prostora. Med tem pa se mora sredinska politika za vsako stališče, ki se v pozitivnem smislu nanaša na identiteto, narod, varnost, tradicijo, Evropo, krščanstvo, stoletja veljavno etiko ipd. otepati zunanjih napadov in samocenzure (!), češ da so nevarno blizu, če ne že čez mejo fašizma.

Za ponazoritev, kako je (post)boljševizem iznajdljiv in kako najde vse pore, da se zažira v družbo in jo peha vedno bolj na levo, naj za sklep razmišljanja navedemo primerček iz leksikografije. V prejšnjem odstavku smo uporabili besedo recidiv. Če morda kdo ne ve, kaj pomeni, mu navajamo definicijo iz slovarja: ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega. In kakšen je primer rabe? Recidivi nasilja in seveda: kapitalistični recidivi. Kadar ne gre s topovi, pa neštetokrat kapljica za kapljico.

1.2. Nekaj, kar je v slovenski zgodovini in onkraj nje

Matija Ogrin

1.2.1.

Da se človek pokaže kot človek predvsem v svojem dejanju, velja že od antike – tako v moralni filozofiji kakor v teoriji tragedije in gledališča. Dejanje je tisto, s čimer se oseba določi, s čimer se nepovratno pokaže in uresniči. Dejanje je tisto, kar oseba vzame iz svojega še-ne, da postane že-zdaj. Dejanje je tisto, kar vzame oseba iz svoje biti in se z njim razkrije.

Osebe, ki se jih v Zavezi spominjamo, so se tako izkazale in določile z dvema sklopoma dejanj – recimo kratko, z dvema dejanjema – s katerima so v polnosti pokazali, kakšni ljudje so, kaj jih nosi in vodi, kaj v telesu slovenskega naroda hočejo in kam so namenjeni.

Prvo takšno dejanje je bila odločitev, ki je dozorela v krvavi pomladi 1942 in jo bistveno izraža stavek Lojza Bastiča, ko je stal pred krstama svojih umorjenih staršev: »Jaz se bom branil!« Obramba – najprej svojega golega življenja, svojih bližnjih, svojega kraja – je bilo tisto prvo, temeljno dejanje, s katerim so se določili, pokazali, kaj je v njih, in se usodno opredelili v »nečistem času«; to je bilo dejanje, ki so ga vzeli iz svoje biti in z njim pokazali, kaj so, pokazali, da je njihov prvi namen naraven, čist in velik. Ko so branili sebe in svoje ljudi, so hoteli braniti tudi svoj življenjski svet, svoj duhovni svet – svojo kulturo. Ohraniti so hoteli svet, v katerem je veljalo: Spoštuj očeta in mater! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! V tem njihovem svetu je bila vednost o prihodnjem povračilu dobrega in hudega; tu je bil strah božji – strah prelomiti Božji zakon in storiti hud greh. Vse te ukaze je revolucija na drastičen način prelomila in poteptala. V naših ljudeh pa so ukazi slovenske krščanske omike resnično živeli: ko so jih poslušali in izpolnjevali, so v dramatično težkih okoliščinah, v usodno ostrih pogojih na stopnjevan način uresničili neko vitalno jedro slovenske duhovne omike. Ustvarili so neko uresničitev slovenstva, ki je rasla iz kontinuitete stoletij, a je takšne ni bilo ne prej ne pozneje. To je bilo prvo dejanje. Z njim so prvi vaški stražarji in domobranci ter tisti, ki so stali ob njih, uresničili, četudi v obupnih pogojih, nekaj globoko slovenskega in se hkrati vpisali v živo vez stoletij slovenske omike.

To dejanje je bilo takšno, da so z njim naši ljudje za svojo istovetnost, za svojo kulturo morali zastaviti svoja življenja. Svoje prepričanje so morali kriti s čistim zlatom – z življenjem samim, s svojim bitjem. Čas, ki je bil našim ljudem odmerjen kot njihov edini človeški čas, je bil takšen, da je to, kar so zastavili, skoraj nemudoma zapadlo v izplačilo.

To, kar so plačali in kako so plačali za svoje dejanje obrambe – obrambe svojih življenj kakor svoje duhovne kulture – je bila strahota, skozi katero so morali iti, nekaj komaj predstavljivo hudega, kar uhaja zmožnostim našega dojemanja in občutenja. To, da so nosili in kako so nosili to strahoto s svojim bitjem vse do zadnje meje, vse dokler je to bitje še utripalo – to je bilo drugo dejanje; dejanje, s katerim stojijo hkrati v slovenski zgodovini in hkrati onstran nje. Prestajanje tega gorja je bilo dejanje, ki jim je bilo naloženo, kajti nihče ne more česa takšnega sprejeti prostovoljno; in vendar so to dejanje nosili oni sami, kajti oni sami so morali v tem velikem trpljenju stati kot ljudje in ga prenašati do zadnje meje, do poslednjega izdiha. V tem drugem dejanju se je zgodilo nekaj presežnega, nekaj, s čimer so se določili, izpolnili in uresničili za drug, nevidni svet: odtlej so navzoči tako v našem, slovenskem svetu, a tudi onkraj njega; s prvim dejanjem so se vpisali globoko v jedro slovenstva in naše zgodovine, z drugim so hkrati neskončno onkraj nje.

1.2.2. * * *

Nova Slovenska zaveza se napaja iz obeh dejanj slovenskih branilcev pred komunizmom, iz obeh dimenzij njihovih življenj – zgodovinske in duhovne. V tem pogledu segajo njeni izvori v jedro slovenske in evropske omike, ki ga je Justin Stanovnik imenoval kratko civilizacija in od katerega je boljševiška revolucija Slovence drakonsko odtrgala.

V pomladnih dneh, ko se spominjamo vrnitve domobrancev s Koroške, se skušamo nekoliko vživeti v komaj predstavljivo dramo. Kakšno trpljenje. Kakšna smrt. Kako veliko razočaranje pred smrtjo; in razočaranje tistih, ki so preživeli. Nepojmljivo razočaranje. Tako pravična stvar – ohranitev življenj, doma in slovenske omike – izgubljena! In kako izgubljena, na tako nedopovedljiv, tako strahoten način! S takšnim trpljenjem tisočev, s takšno smrtjo tisočev … Večjega razočaranja, kot je bilo njihovo, ne more biti. Ko spremljamo slovensko politiko vse od leta 1991 naprej, smo pogosto razočarani; včasih se nam celo zdi, da so politične novice serija zapovrstnih razočaranj. Toda spomniti se moramo na razočaranje domobrancev, ko so prestajali strahote Škofovih zavodov, Teharij in transportov na morišča: vsa naša razočaranja so majhna. In čeprav se nam zdi, da delujemo na obrobju slovenske družbe, izrinjeni onkraj roba družbene pomembnosti in ugleda, imamo v resnici velike možnosti, čudovite možnosti: spomnimo se na njih, ki so bili na poti proti robu brezna, in od tod poglejmo na svoj položaj – in ne moremo, da bi ne videli prostranih dimenzij resničnega in dobrega, ki se ponujajo našim spoznavnim in hotenjskim močem.

Pred nami in pred državo Slovenijo je dolga pot do tam, ko bodo zločini komunistične revolucije pravno obsojeni kot zavržena dejanja in žrtve pripoznane kot nedolžne ter jim bo vrnjeno dobro ime. Prizadevanja za to so nujno potrebna, četudi je pot težavna. Toda ob tem želim ta hip poudariti nekaj drugega. Tudi, če bi Republika Slovenija s svojim pravnim redom danes izpolnila glede žrtev revolucije vse, kar ji nalaga pravičnost v imenu civilizacije, bi s tem resnični pomen teh žrtev ne bil niti malo oslabljen. Resnični duhovni potencial tega, kar brezna v Rogu simbolično predstavljajo, bi ne bil s tem niti malo manjši. Kajti z velikim trpljenjem, z veliko smrtjo, ki jo predstavlja Rog, je v slovensko zgodovino vstopilo nekaj presežnega in neizčrpnega. Duhovna moč, ki jo odpirajo naši mučeni in pomorjeni, je neizčrpna. Tudi, ko bo nekoč vse pravno urejeno, se njihov duhovni nagovor ne bo izpraznil ne iztrošil, ker prejema od tam, kjer je polnost življenja.

Med pričevalci s krvjo je 26 žrtev komunistične revolucije z Lambertom Ehlichom na čelu, sprejetih v postopek razglasitve za blažene. Za njih in za mnoge druge naše žrtve, ki so jim bile podobne v življenju, podobne v trpljenju, podobne v bridki smrti, velja podobno, kakor velja za svetnike: ko se pravni postopki končajo, se njihova duhovna moč s tem ne izčrpa. Resnično duhovno delovanje se pravzaprav začenja …

Slovenec sem!

France Cukjati

1.2.3.

»Slovenec sem! Slovenec sem!

Od zibeli do groba

ne gane moja se zvestoba!«

V času Avstro-Ogrske smo to veselo in ponosno prepevali. Pod fašizmom na Primorskem smo bili ob tej pesmi preganjani. Danes, v samostojni državi Sloveniji pa, če to pesem vzamemo resno, smo javno označeni za »ksenofobe«, »nacionaliste« ali kar »naciste«! Gre za resne stvari. Gre za poskus diskreditacije identitete, o kateri – kot kaže – bo treba še in še govoriti.

1.2.4. Identiteta osebnosti

Človek se skozi vse življenje odloča med svojimi biološkimi nagoni, zahtevami okolja in svojo duhovno razsežnostjo. Na njegovo izbiro in odločitve vplivajo predvsem njegova svetovnonazorska stališča, interesi, ideali pa tudi prirojene ali privzgojene čustvene lastnosti ter nagonski in podzavestni mehanizmi. Kot pravi znan psiholog Gordon W. Allport (1897–1967), je človekova osebnost dinamična urejenost tistih psihofizičnih sistemov v človeku, ki določajo njegovo odzivnost na ponudbe in zahteve okolja.

V tej odzivnosti se razodeva človekova identiteta. To so vse tiste značilnosti, ki človeka razodevajo kot edinstveno, enkratno, neponovljivo in nezamenljivo osebnost. Gre najprej za vidne in gensko določene značilnosti, od barve kože in telesne konstitucije do talenta za glasbo ali matematiko. Še bolj pa se človekovo enkratno osebnostno jedro razodeva v njegovem mišljenju, govorjenju in delovanju, kar je več ali manj tudi odraz njegovega svetovnega nazora.

Človekov avtentični svetovni nazor pa se vzpostavlja že v otroštvu. Vsako novo spoznanje se preizkuša in brusi, dokler se ne uskladi z vsemi že ponotranjenimi elementi iz tradicije in prejšnjih izkušenj. Le tako človek osebnostno zori v trdnega, samostojnega in notranje stabilnega človeka.

Nazor, ki je zlepljenka med sabo nezdružljivih elementov, pa ne utrjuje identitete, ampak povzroča notranji nemir in dvom. V upanju, da se bo notranje umiril, ga človek včasih v celoti zavrže, na izpraznjeno mesto pa planejo tuje kulture in ideologije. Človek postane lutka, s katero se poigravajo politični mojstri in potrošniški globalisti.

Človek brez osebnostnega jedra je »razosebljen« človek. Nima svojih stališč. Nima jasnega in trdnega svetovnega nazora. Je le brezosebna številka uniformirane množice, ki jo obvladuje mainstreamovska miselnost. Jasen in stabilen svetovni nazor ima namreč vlogo osrediščenja vsega človekovega mišljenja, delovanja in razumevanja sveta. Če ga človek nima, »je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik« (Mt 7,26–27).

1.2.5. Človek brez identitete

Človek kot notranje stabilna osebnost razodeva svojo identiteto, če se ob enakih okoliščinah enako odziva, če ima stabilen sistem vrednotenja in motivacijske izbire mišljenja in ravnanja. Če torej ni lutka, s katero se poigravajo razne ideologije in upravljavci javnega mnenja.

Izrazito pomanjkanje te stabilnosti predstavlja stanje, s katerim se ukvarja tudi psihiatrija. Disociativna motnja identitete ali laično multipla osebnost je v psihiatriji naziv za psihične motnje, v katerih je pri pacientu značilna prisotnost dveh ali več različnih identitet ali osebnostnih stanj, imenovanih alter ego.

V koncentracijskem taborišču na primer, za katero je bilo značilno dolgotrajno in brezobzirno poniževanje ter izničenje vseh elementov osebnosti (taboriščnik je postal le še brezimna številka), so se pogosto rojevale psihične motnje, imenovane trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji, za katero velja naslednji opis: »Motnja se kaže kot somožna in nezaupljiva naravnanost do sveta, umik iz družbe, občutje praznine in brezupa, kronični občutek, da si nekje »na robu«, kot da si nenehno ogrožen, in odtujenost.«

V svetu sedanje zahodne nazorske zmede, kjer nimamo več koncentracijskih taborišč, pa se vse pogosteje javljajo psihične motnje, kot so na primer motnje spolne identitete. Na primer transseksualizem, za katerega se uradna definicija glasi: »Želja živeti in biti sprejet kot član nasprotnega spola, navadno spremljana z občutkom neugodja zaradi svojih anatomskih spolnih značilnosti ali zaradi neustreznosti le-teh, ter želja po kirurških posegih in hormonskem zdravljenju, da bi svoje telo kolikor le mogoče uskladil s spolom, ki si ga želi.«

Ali motnja spolne identitete v otroštvu, za katero velja: »Motnja v času zgodnjega otroštva … vztrajna in intenzivna zaskrbljenost zaradi pripisanega spola, skupaj z željo, da bi bil (ali s trditvijo, da je) drugega spola. Opaža se trajna preokupacija z oblačenjem in aktivnostmi nasprotnega spola in zavračanje lastnega spola.«

Če človek zavrača svojo identiteto, svojo biološko danost, svoje prednike, svojo zgodovino, če zavrača, taji in v podzavest potiska svoja slaba dejanja ali če na primer nikakor noče sprejeti svoje prikrajšanosti zaradi invalidnosti niti meja svojih telesnih in duševnih sposobnosti, ga lahko preplavijo duševne stiske, v skrajni obliki pa tudi resne disociativne motnje osebnosti.

1.2.6. Identiteta in družba

Nespoštovanje človekove identitete je nespoštovanje človeka. Nespoštovanje njegove zgodovine, njegovih lastnosti, navad, značilnosti, nazorov je nespoštovanje njegovega dostojanstva. Enako velja tudi za narod. Sovraštvo do identitete naroda se prej ali slej konča s katastrofo genocidnih razsežnosti. Spomnimo se, kam je pripeljalo sovraštvo do identitete Židov, kulakov, kristjanov, in spomnimo se, kam lahko pripelje muslimansko sovraštvo do »nevernikov«.

Zdi se, da se Zahod po Nürnberškem procesu in padcu Berlinskega zidu uspešno osvobaja nezaupljivosti ali celo sovraštva do neevropskih kultur in identitet, a hkrati vse bolj jasno stopa v ospredje negativno razpoloženje do tradicionalne evropske identitete. Predvsem do krščanstva in nacionalne identitete posameznih evropskih narodov.

Vsi tisti, ki po Evropi širijo poniževanje in preganjanje nacionalnih čustev in domoljubja, bi se morali zavedati, da s tem povzročajo vse večji evroskepticizem. So državljani in so narodi, ki si tega vrednotnega bogastva, te identitete ne pustijo poniževati, teptati ali celo odvzeti. Niti za ceno izstopa iz EU.

Če Bruselj ta dejstva zanemarja, deluje razdiralno, namesto da bi deloval povezovalno. Vodstvo EU mora spoštovati voljo nacionalnih držav, da ohranjajo svojo identiteto. Kdor te volje ne spoštuje, ne spoštuje naroda.

Zgodovinske izkušnje in usode evropskih narodov pa so tudi tako prepletene, da se vsi ti narodi obenem čutijo kot del ene – evropske – družine. Bruselj bi zato moral ne le spoštovati identiteto posameznega naroda, ampak tudi spodbujati skupno evropsko identiteto, ne pa svetovne multi-kultijevske zmešnjave. Grška modrost, rimsko sodstvo, krščanska vera, razsvetljenstvo, demokracija, spoštovanje človekovih pravic, enakost pred zakonom, pa tudi boleče izkušnje fašizma, nacizma in komunizma, vse to, predvsem pa skupno življenje, navade, običaji … je dalo značaj evropskemu človeku, identiteto, ki jo moramo spoštovati in varovati.

Zanemarjanje ali celo namerno rušenje evropske identitete lahko imenujemo veleizdajo. Če se bo povezovalna moč evropske identitete porazgubila, nas bodo brez težav preplavili tuji narodi, ki ohranjajo svojo identiteto in prisegajo na svoj sistem vrednot. Pa čeprav ta sistem vrednot pomeni tisoč let velik korak nazaj v humanističnem razvoju človeštva.

Narod, ki ohranja in spoštuje svojo identiteto, nosi v sebi silno vitalno moč.

1.2.7. Zgodovinska izkušnja

Angleški zgodovinar in zdravnik John Corsellis je v Vetrinju – v tistih težkih časih po »osvoboditvi« – občudoval preživetveno moč slovenskih beguncev. Izgubili so dom, imetje, domače okolje, domovino, sesula se jim je prihodnost. Njihovi najdražji sinovi, bratje, možje in očetje so bili vrnjeni …, in ko so preostali begunci zvedeli, skozi kakšno krvavo morijo so šli, se je Corsellis spraševal:

»Kako je mogoče, da jih to ni popolnoma ohromilo, zlomilo in pognalo v obup?! Odkod presenetljivi zasuk, odkod rešitev iz te more? Dejansko so se preprosto pobrali, si obrisali prah in zaživeli. Ob minimalni tuji pomoči so že v treh mesecih ustvarili v Lienzu skupnost, ki je slonela na tako visokih strokovnih, socialnih in kulturnih vrednotah, da je postalo njihovo taborišče zgled za južno Avstrijo. V barakah so organizirali šolstvo, gimnazijo in njihovo maturo so priznale avstrijske univerze.

Odkod izvirajo korenine vetrinjskega čudeža, izjemnega pojava, za katerega sta značilna moralna žilavost in presenetljivo okrevanje šest tisoč ljudi, oropanih vsega?« – se sprašuje Corsellis in pravi:

»Omenil bi štiri dejavnike:

Kakovost in silovitost njihove vere. Samo en zgled: ko so izvedeli, kaj se je zgodilo s svojci, so se zgrnili in do konca napolnili cerkev na robu vetrinjskega taborišča … Obupen jok je pretresal Božjo hišo. Psiholog bi dejal, da je šlo za ritual žalovanja, za katerega je znano, da je za svojce žrtev bistvenega pomena. Pomaga jim, da množično izgubo prepoznajo, se z njo spopadejo, posrkajo bolečino in se iz izgube prebijejo.

Drugi dejavnik je bil vzvišeni občutek domoljubja in narodne istovetnosti – strastna pripadnost narodu.

Tretji dejavnik je bil skupina naravnih voditeljev.

Četrti, zelo močan dejavnik pa je bilo petsto petdeset otrok, za katere so skrbeli.«

Danes bi rekli: bili so oboroženi z religiozno, narodnostno in družinsko identiteto.

Tudi za Evropo velja: stala in obstala bo, če bo temeljila na skupni identiteti, »na skali, ne na pesku«.

1.2.8. Evropa na razpotju

Prav je, da Evropa spoštuje muslimansko identiteto migrantov in ne zahteva njihove »spreobrnitve«. A zakaj zagovorniki množičnih migracij in ideologije multi-kulti ne spoštujejo naše evropske identitete in našega vrednotnega sistema, od spoštovanja družine, očetovstva in materinstva do pripadnosti domovini in svojemu jeziku? Zakaj novodobna levica nam in našim otrokom vsiljuje čudno ideologijo proste izbire spola, od muslimanskih priseljencev pa ne zahteva niti tega, da bi se na evropskih tleh odpovedali posilstvom, obrezovanju deklic in prisilnim porokam? Varuhi »politične korektnosti« od nas zahtevajo, da lepo govorimo o muslimanih in molčimo o njihovih ropih, posilstvih in onečaščanju cerkva, od njih pa ne zahtevajo niti, da bi se držali pravnega reda gostujoče države?

Spor v zvezi z evropsko identiteto se očitno stopnjuje. In če bo še Evropska komisija prevzela ideologiji »gender« in multi-kulti ter ju začela vsiljevati vsem članicam, bo zagotovo konec Evropske zveze. Mnogi Evropejci jo bodo za ceno normalnosti in ohranitve lastne identitete raje zapustili, kot da bi dokončno pohabili sebe in svoje potomstvo.

1.2.9. Evropa je res na razpotju!

Končali smo vojne, vzpostavili skupni trg, prost pretok blaga in storitev, se zavezali k spoštovanju človekovih pravic in pravični državni ureditvi, sedaj pa je čas za naslednji korak. Korak v novo vzpostavitev, negovanje in zaščito evropske identitete, ki v prvi vrsti temelji na judovsko-krščanski kulturi, razsvetljenski svobodi in demokratični pravičnosti. Če bomo zmogli ta korak, bomo postali močnejši in odpornejši proti vse zgodovinskim krizam in viharjem. Če pa tega ne bomo zmogli, bo konec zveze, konec skupnega trga in morda celo konec miru.

Nove generacije se razdvajajo. Na tiste, ki hočejo ohraniti in živeti svojo identiteto, in tiste, ki lahko postanejo kar koli in je pravzaprav življenje v laži njihova identiteta.

Tudi evropski politiki so se začeli razdvajati. Na tiste, ki hočejo ohraniti svojo kulturo, in tiste, ki svojo kulturo razgrajujejo, da ne bi užalili prihajajoče nepovabljene tuje množice, ki jim še na misel ne pride, da bi spoštovali kulturo svojih gostiteljev. Na tiste, ki hočejo ohraniti svoje nacionalno bogastvo, ki so ga skozi tisočletja gradili njihovi predniki, in tiste, ki od vseh mogočih mešetarjev sprejemajo modrost multi-kulti s kratkim rokom trajanja, a z nevarno dolgotrajnimi posledicami.

1.2.10. Spopad za evropsko identiteto

Vojna proti Evropi se očitno zaostruje. Proti Evropi, kot so jo zasnovali Schumann, Adenauer in De Gasperi in za kakršno se je slovenski narod leta 2003 plebiscitarno odločil. Takemu napadu pa se lahko upremo le z negovanjem svoje lastne narodne in obenem pristne evropske identitete.

Seveda moramo spoštovati tujo kulturo, a ne bolj kot svojo. Prišlekom ne smemo vsiljevati svoje kulture, a ne smemo dovoliti, da nam oni vsilijo svojo. Nepogrešljiva osnova mirnega skupnega življenja pa je spoštovanje skupnih pravil ravnanja, skupnega pravnega reda. Uboj »nevernika«, prisilna poroka, kamenjanje nezvestih žensk, obrezovanje deklic itn., so v Evropi kazniva dejanja, ne glede kdo jih zagreši. Prišlek, ki tega ne more sprejeti, je v Evropi nezaželen. Kdor temu reče »ksenofobija«, ne ve, o čem govorimo.

Zakaj očitke, da smo »populisti« in »nacisti«, doživljamo kot hudo krivico, ko z ljubeznijo in zaskrbljenostjo govorimo o svoji domovini? Zakaj se ne moremo strinjati, da bi slovenska univerza opustila slovenščino in začela poučevati v angleščini? Ali da bi celo uradno ukazala odpravo spolne oznake v slovenskem jeziku? Zakaj kategorično odklanjamo zadnjo levičarsko izmišljotino, da si človek sam izbira spol? Zakaj nas v postopkih pred oblastnimi organi tako zelo moti neenaka obravnava po načelu prvo- in drugorazrednih državljanov? Zakaj ne moremo sprejeti različnih in krivičnih obravnav na sodiščih? Zakaj nas spravlja v bes, ko nam politične sile iz zakulisja hočejo s hinavskim govorjenjem o »sovražnem govoru« odvzeti še zadnje orodje upora, to je »svobodo govora«?

1.2.11. Zakaj vse to?

Zato, ker nam tega ne dovoli naša identiteta. Skozi večtisočletno zgodovino, skozi zmage in poraze, bolečine in krivice, poniževanja in sovraštvo in končno skozi trpljenje, ki so ga povzročili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja, smo do svojih zadnjih globin ponotranjili vrednote svobode, pravičnosti, enakosti in ljubezni do svoje domovine. Te vrednote so že davno postale naša identiteta. Kdor jih žali, žali nas v dno duše. Kdor jih hoče uničiti in razgraditi, hoče uničiti nas, naš narod.

Tega pa ne moremo dopustiti niti ne bomo nikoli dopustili.

1.3. Pot spomina in tovarištva

Helena Jaklitsch

1.3.1.

Za nami so evropske volitve. Hočemo Evropo, je bilo geslo ene od strank. Temu je najbrž težko oporekati. Seveda se najdejo evroskeptiki, toda verjetno vendarle večina Slovencev ve ali vsaj čuti, da nam je zaradi Evrope, vključenosti v Evropsko unijo, bolje. Glede na to bi se pod tako geslo lahko podpisali skoraj vsi. Toda problem takih gesel je, da imajo vedno tudi drobni tisk, obrobne opombe, brez katerih ni mogoče vedeti, kaj tako geslo za vzklikajočega dejansko pomeni oz. kaj z njim pravzaprav misli. Kako pomemben je drobni tisk, ve vsakdo, ki je kdaj želel uveljaviti reklamacijo zaradi pokvarjenega aparata ali pa avtomobilsko zavarovanje ob praski, narejeni na parkirišču. Takrat marsikdo ugotovi, da vsega tistega, kar si je sam predstavljal ob besedah, geslih in obljubah, ki jih je slišal ob sklepanju posla, prodajalec, posrednik ni imel v mislih. Če se še tako jezimo, s svojo pritožbo nismo uspešni. Prodajalec nam samo pokaže drobni tisk in je stvar največkrat zaključena. Problem je namreč, da smo ob nakupu podpisali pogodbo oz. sprejeli pogoje poslovanja, vključno z drobnim tiskom, s katerim pa se takrat, ko bi se morali, nismo hoteli, želeli ukvarjati, ali pa nam je preprosto zmanjkalo časa. Ali, kar je še huje, se o drobnem tisku nismo niti vprašali ali se zavedeli, da obstaja, čeprav je največkrat bistven za razumevanje tega, kar določena ponudba sploh prinaša.

Spregled drobnega tiska v našem vsakdanjem življenju vsaj praviloma nima dramatičnih posledic. Drugače pa je z »branjem« drobnega tiska pri geslih, ki jih prinašajo družbene skupine, politične stranke, države, ideologije idr. Ta gesla mnogokrat spreminjajo življenja celim skupinam ljudi, narodom, državam. »Arbeit macht frei« je milijonom ljudi prinesel trpljenje in smrt. Nič bolje se ni godilo onim, ki so okusili parolo »proletarci vseh dežel, združite se«, ali pa »smrt fašizmu – svoboda narodu«.

Do gesel je treba biti torej skrajno previden, pa čeprav gredo še tako zlahka v uho in so na prvi pogled zelo všečna. Delo res osvobaja človeka, še posebej če zanj prejme dostojno plačilo, ki mu omogoča dostojno življenje, toda nacionalsocializem je dal temu geslu popolnoma drug pomen; strašljiv, uničujoč. Zagotovo si vsak narod želi, da bi bil na svoji zemlji gospodar, svoboden in neodvisen, toda tisoči, desettisoči so na svoji koži občutili »svobodo«, ki jo je komunizem prinesel narodu. Enako združitev »proletarcev« vseh dežel.

Da hočemo Evropo, bo tudi držalo. Vsem nam so verjetno blizu zahteve, ki so bile v okviru tega gesla izpostavljene: spoštovanje človekovih pravic in pravnega reda, svoboda govora, demokracija. Težko boste našli koga, ki ne bi zagovarjal solidarne in pravične Evrope, v kateri bo vsak lahko našel svojo priložnost. Toda, če bomo pogledali drobni tisk političnih strank, družbenih skupin ali posameznih lobijev, ki pritrjujejo Evropi in naštetim zahtevam, bomo kaj hitro ugotovili, da stvari vendarle niso tako preproste. Da ista beseda nima pri vseh enake vsebine. Nekdo vidi Evropo kot skupnost, ki je nastala in se oplajala ob judovsko-krščanskih vrednotah, drugi zgolj kot produkt razsvetljenstva, spet tretji vidijo Evropo skozi oči sodobnih levičarskih teorij (ideologij). Tudi spoštovanje človekovih pravic ima različne interpretacije. Nekateri jih vidijo v spoštovanju človekovega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti, spet drugi skozi geslo »moje telo, moja pravica«. Iz drobnega tiska, se pravi iz preteklih ravnanj, pa tudi načrtov za prihodnost določene skupine, stranke, ideologije, pa tudi ravnanj in načina življenja njihovih največjih promotorjev lahko razberemo, kakšen je njihov resnični odnos do gospodarskih praks in filozofij, zgodovine, družine, naroda, če govorimo o Evropi, tudi do vprašanj, povezanih z varnostjo. Do vprašanj, ki so bistvena za vsebino Evrope. Če hočemo znati brati, moramo torej dobro motriti svet okoli sebe.

Če bi vas povprašala, kaj menite o vzkliku »Za Evropo ljudi, ne kapitala«, bi verjetno marsikdo z odobravanjem prikimal. Da, človek je čisto preveč podvržen kapitalu, ta ga maliči in izkorišča. Toda če bi napisala, da gre za geslo naše Levice, bi to bržkone (upravičeno) dobilo drugo vsebino. Nenadoma bi imeli pred seboj skupino ljudi, ki hoče vladati, pa noče za to prevzeti odgovornosti; skupino ljudi, ki bi živela in (večinoma) živi od državnega denarja, ne pa od dela svojih rok. Tisti, ki pobliže poznajo našo polpreteklo zgodovino, bi verjetno ne mogli mimo misli, da so tako govorili tudi tisti, ki so po vojni ljudem zaplenili premoženje, ki so ga ti s trdim delom skozi generacije zaslužili, podržavili kmetije, da bi vzeli samostojnost kmetu, se vselili v stanovanja in hiše, ki so jih zgradili drugi.

Biti pozoren, kaj v sebi skrivajo posamezna gesla in parole, je torej skrb vsakega izmed nas. Samo tako lahko prepoznamo, ali gre za geslo, resnično namenjeno dobrobiti posameznika, skupnosti, naroda ali države, ali pa se za njim skriva kaj drugega. Ali gre za poziv v najžlahtnejšem smislu, kot ga recimo prinaša »moli in delaj« sv. Benedikta, ali pa za prazne parole, namenjene aktiviranju množic za dosedanje zelo sebičnih cilje skupine, ki tako geslo sproži. Če hočemo presojo opraviti prav, je nujno potrebno razmišljanje o stvari, zelo koristno je znanje zgodovine. Geslo »zgodovina – učiteljica življenja« je bilo v preteklosti že ničkolikokrat preizkušeno in potrjeno, čeprav na to vse preveč radi pozabljamo.

O vsem tem sem razmišljala, ko sem spremljala dogajanje v Sloveniji ob praznovanju 9. maja, dneva Evrope. Večina, ki bi jih naključno vpraševali o tem dnevu, bi verjetno vedela povedati, da praznujemo dan zmage, dan, ko so partizani osvobodili Ljubljano (čeprav, bodimo iskreni, je bila Ljubljana že prazna, saj so se Nemci iz nje že prej umaknili), medtem ko bi ob omembi Schumanove deklaracije verjetno bolj ali manj samo zmajevali z glavo. Dan zmage so v našem glavnem mestu, kot že toliko desetletij poprej, zaznamovali s pohodom po poti spominov in tovarištva. Pot je speljana po trasi bodeče žice, ki so jo februarja 1942 okoli Ljubljane postavili Italijani. Če boste iskali razloge za to v uradni zgodovini, boste izvedeli, da je bil namen Italijanov odrezati Ljubljano od odpora, ki se je porajal proti njim zunaj mesta. Če boste poizvedovali kje drugje, boste slišali, da so Italijani na ta način želeli zaščiti prebivalce glavnega mesta tudi pred nasiljem in umori, ki jih je komunistična partija s pomočjo likvidatorskih trojk izvajala predvsem med domačini. Temu bi bilo seveda zanimivo nameniti nekaj več prostora, ne le en stavek, toda tokrat je razmišljanje namenjeno geslom oz. parolam ter drobnemu tisku, ki jih te skrivajo v sebi.

Torej, ob tem dnevu so se najvidnejši predstavniki stranke, ki je pred evropskimi volitvami zatrjevala »Hočemo Evropo«, udeležili pohoda po tej poti spominov in tovarištva, ob tem pa na svojih straneh ta sprehod označili z različnimi gesli in besedili, ki so nas vračala v prvi povojni čas, v čas, ko se je vzpostavljala in utrjevala totalitarna oblast. Tu ni šlo le za skovanke, ki so spominjale na tisto obdobje, kot na primer ‘Domači izdajalci so varovali žico’, ‘Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo’ ali pa pripis ob sliki ‘Razpored domobranskih enot, ki so uporno mesto spremenile v zapor’, temveč za celotno ikonografijo objave. Všečna gesla: hočemo Evropo, hočemo spoštovanje človekovih pravic, hočemo enakost za vse, na eni strani in vztrajno vračanje v čas, ki nam je vzel Evropo, ki je sistematično teptal človekove pravice, ki je del državljanov označil za drugorazredne, mnogim celo vzel pravico do življenja, na drugi strani. Hočemo Evropo, je všečno geslo, toda ravnanja vzklikajočih so tista, ki potrjujejo ali pa zanikajo pristnost pripadnosti temu.

Če hočemo Evropo, pravo demokracijo in vse oblike svobode, ki jo ta prinaša, bi morali obračunati tudi s svojo polpreteklostjo. Nanjo pogledati brez olepšav. Sprejeti dejstvo, da marsikaj, kar nas je zaznamovalo, nas oblikovalo, ni bilo resnično. Da je le parola, ki skriva krvav in krivičen drobni tisk.

Lahko bi se lotili osovražene žice okoli Ljubljane, morda enkrat kasneje še trojk, ki danes rekreativno tečejo svoj krog, nekoč pa so skrivale drugo vsebino – likvidatorske VOS-ovske trojke, ki so sejale smrt med slovenskim prebivalstvom. »Zdi se, kot da se nihče ne spominja, kako se je osovraženo žico odstranilo,« je pred nekaj leti v članku o odstranjevanju žice okoli Ljubljane zapisala novinarka Dnevnika ter dodala: »zanimivo je, da tudi v Muzeju novejše zgodovine nimajo fotografij o odstranjevanju žice okoli osvobojene Ljubljane.« A ni to res zanimivo? Logično bi bilo pričakovati, da bi se ljudje ob koncu vojne nemudoma množično zapodili v tako osovraženo žico, ki jih je ločevala od prijateljev in sorodnikov na drugi strani, ter jo skušali odstraniti. Tako kot so se zapodili ljudje v Berlinski zid in ga podrli dobesedno z lastnimi rokami. Toda očitno jih je nekaj pri tem zadrževalo. Bogvedi koliko pohodnikov danes ve, da žica ni bila odstranjena takoj in da tudi odprtje mesta ni bilo tako samoumevno, kot mislimo danes. Na to kaže zapisnik seje mestnega odbora OF in komande mesta iz 21. maja 1945, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Na seji so obravnavali problem izdajanja prepustnic in prisotni so videli le dve možni poti: ali se blok popolnoma odpre ali pa se ga hermetično zapre. »Tretje poti ni,« so zapisali. »Če bi se prepustnice začele izdajati, bi se vršile vse mogoče zlorabe. Proti odprtemu bloku je OZNA, zaprt blok pa ovira gospodarski razvoj. O tem se bo govorilo z odgovarjajočimi, ki naj presodijo in izdajo primeren odlok. Da bo blok čim prej odprt, se bo apeliralo na kvarte, naj pošljejo prijave sumljivih elementov, in OZNO, da naj pospeši čiščenje.«4 Kaj so imeli v mislih, ko so govorili o pospešitvi čiščenja, lahko le ugibamo. Morda so se pogovarjali o odstranjevanju min, ki so bile ob žici, lahko pa tudi kaj drugega. Danes predobro vemo, v katerih primerih so tudi uporabljali izraz ‘čiščenje’.

Težko bi se ne strinjali, da geslo »pot spomina in tovarištva« ni na prvi pogled spodbudno geslo; geslo, ki naj bi v človeku spodbujalo najlepša in najbolj pristna čustva, ki se rojevajo ob tovarištvu. Pred drugo vojno je pojem tovarištvo resnično pomenil iskreno prijateljstvo, zvestobo, skupne cilje in prizadevanja za dobro, toda po drugi svetovni vojni je ta pojem dobil tudi temačen prizvok, prizvok, obarvan s številnimi zločini proti človečnosti, ki jih je prinesel sistem, ki je tako rad uporabljal prav besedo tovariš. Glede na to bi bilo torej smiselno razmisliti, kakšne spomine prinaša ta pot. Ali je spomin res tako pozitiven in tovarištvo res tako pristno, kot ga prikazuje povojna in vse do danes interpretirana zgodovina? Ali ne bi bilo bolje, da bi vsebina tega gesla vsem prinesla isto (in v resnici prekaljeno) – sporočilo in spomin na vse, kar se je dogajalo na slovenskih tleh med in po drugi vojni? Tudi o likvidacijah, ustrahovanju, morilskih trojkah, povojnih pomorih in partizanskih koncentracijskih taboriščih, političnih obsodbah nasprotnikov »novega razreda«. Uresničitev tega seveda ne gre brez podpore politike in izobraževalnega sistema, ki oblikuje vsako novo generacijo. Šele takrat, ko bo ‘pot spomina in tovarištva’ zaobjela vse dimenzije naše polpretekle zgodovine, bo lahko pristna in v poduk in opomin vsem generacijah. Takrat se bom na to pot brez zadržkov podala tudi sama. Dotlej pa …

Hočemo Evropo. Tako kot si jo želi večina Slovencev, ker ve, da zaradi tega živimo bolje. Toda to, kakšna je vsebina te Evrope, kakšna je vsebina, ki naj bi napolnjevala Slovenijo, pa se razlikuje od vsake družbene skupine, politične stranke, njihovega vrednostnega sistema in zvestobe določeni ideji. Tega se moramo vedno znova zavedati in ne naivno pričakovati, da je naša Evropa enaka Evropi nekoga drugega. Najbrž nas ne bi smelo presenetiti, če bi kje v drobnem tisku tistih, ki že toliko desetletij dušijo našo skupnost, našli zapis: »Naj Ozna dokonča čiščenje.« Drobni tisk je torej pomemben. Zato se ne navdušujmo nad všečnimi gesli, ne da bi se prej dodobra poglobili v njegovo vsebino. Naivnost ali nevednost ne moreta in niti ne smeta biti izgovor, da izberemo všečno geslo, ki zadaj skriva vse tisto, česar si ne želimo. Nikoli namreč ne gre le za posameznika, temveč tudi za skupnost, narod, državo in konec koncev za našo skupno prihodnost.

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.