Zaveza št. 112

Z

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Med kapljicami in topovi

Lenart Rihar

1.1.1.

Komunizem je eden od totalitarizmov in je s fašizmom in nacizmom skoraj istočasen pojav. 1917. leta imamo rusko revolucijo, 1922. imamo Marcia su Roma, 1933. pa nastopi Hitler. Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko. Lenin in Trocki pa itak. Vsi so izšli iz tega nesrečnega marksizma, ki je potem poln raznih oblik, ki so en sam nestvor in en sam neuspeh, in kot je nekoč rekel kardinal Ratzinger, največja sramota dvajsetega stoletja na svetu.
(Dr. Janez Zdešar, Zaveza 95)

1.1.2.

Umetna pripojitev Mussolinijevega in Hitlerjevega režima na desno stran političnega prostora postaja vse večja grožnja za demokracijo in za pridobljene temeljne svoboščine. Kot je vsakomur jasno, da imamo v mislih fašizem in nacizem, kadar sta omenjena Hitler in Mussolini, tako je vsak povprečni državljan prepričan, da sta to desna totalitarizma.

Nam seveda ne gre za to, da bi ju hoteli na vsak način prikazati kot levičarska pojava, čeprav razlogov za to ne manjka. Veliko bolj bistvena je zavest, in to hočemo poudariti, da so totalitarizmi povsem zunaj levega in desnega, kadar razmišljamo o razporeditvi političnega prostora, in sicer zato, ker so sploh izven političnega in so v kontradiktornem razmerju z demokratično ureditvijo. Demokracija in totalitarizem sta v koničastem nasprotju, je to izrazil Justin Stanovnik. Ob skromnih možnostih, da bi državljani postali razgledani in samostojni, ta preprosta in osnovna ugotovitev nima nobenih možnosti za preboj, a je prav, da jo ima čim bolj ozaveščeno vsaj bralec Zaveze.

Ukana svetovnega levičarstva, da so od vseh upravičeno obsojena režima (fašizem in nacizem) uspeli pripeti k desnici, je z njihovega vidika seveda genialna. Komunizem ni bil obsojen, njegove ideje veljajo pretežno za obče veljavne, nekaterim »napakam« in »spodletelim poskusom« navkljub. Takole ta pojav opredeli dr. Janez Zdešar: »Bleščeča zapeljivost in nič drugega je propagandni komunizem, ki mu strašno lahko zapademo, ker je na zunaj jasen in simpatičen: ‘Toliko krivic se dela. Je prav tako ali je treba to spremeniti? Treba je spremeniti. Ali zadosti naredimo za to, da se spremeni? Premalo naredimo. Kaj je treba narediti? Organizirati se. Dajmo, organizirajmo se! Za boljšo prihodnost! Itd. Itd.’ Vse drži. Ostaja samo vprašanje, kakšen je pogled na človeka in svet.«

Tu bi morala nastopiti vprašanja za največje teologe. Kako to, da prav komunizem tako učinkovito nagovarja nedostatke sveta, ne pa denimo Katoliška cerkev. Čeprav je vprašanje na mestu, pa naivni z njegovim postavljanjem ne smemo biti. Nekaj namreč že vemo o tem, kako kljub odstopanjem in počasnosti deluje starodavna ustanova, kakšen je njen družbeni nauk in kakšna zahtevnost se od resnega krščanskega življenja pričakuje. Na drugi strani pa imamo floskule, ki sicer lahko nosijo celo kako evangeljsko lusko, a vse skupaj, če že ni manipulacija sama, manipulaciji služi. Komunistična partija je v neki fazi zmožna organizirati procesijo svetega rešnjega telesa, v naslednji fazi dela koalicijo s pluralno formo, potem eliminira soodločanje, sledi pobijanje politične konkurence, ki bi jo lahko pri oblasti na kakršen koli način ogrozila in začetek strahovlade. Vseskozi pa »po potrebi« drastično ustrahuje tudi svoje članstvo.

Bolj kot za betoniranje tega večinskega vzorca, ki ga razbiramo iz zgodovine boljševizma, nam gre za prikaz, kako so boljševizmu za cilj posvečena vsa sredstva in da je pomembna le taktika, v kateri ni omejitev. V Sloveniji je bilo to zlahka opaziti v linearni formi, prav tako pa je bilo mogoče videti tudi to, kako so v istem času uporabljali različno taktiko glede na različne situacije v različnih delih slovenskega etničnega ozemlja. Nekaj o tem lahko preberemo tudi pogovoru z Goričanom dr. Renatom Podbersičem na naslednjih straneh. To taktično virtuoznost boljševikov moramo imeti neprestano pred očmi, ko tudi v tranziciji opazujemo neštete metamorfoze, vratolomne obrate in brezsramne prilagoditve z edinim ciljem, ki je ostajanje na oblasti.

Če bi želeli v šolskem smislu aktualizirati povedano s primerom, obenem pa pravilo prevesti na svetovni nivo, bi lahko pogledali soočenje med Jordanom Petersonom in Slavojem Žižkom letos spomladi v Torontu. Premočrtnost, konsistentnost in umirjenost prvega, žužnjavo zaletavost, segmentirane in neoprijemljive obrate drugega. Prvi se je soočil s komunističnim manifestom, drugi mu je ta cilj spodnesel kot fiktiven,1 obenem pa ga silil, naj pove, kje neki da je še kak neomarksist. Žižku naklonjeni mediji so razglasili njegovo zmago. Nelevičarski pa zmago dialoga. A kaj se je zgodilo? Ko je slovenski filozof stal pred naslednjim velikim avditorijem v Zagrebu, je torontsko srečanje označil za ne-dogodek, sebe pa je »večkrat opredelil kot komunista in marksista.2 Tako to gre, povzeto seveda v skrajno skopih konturah.

Kako se boljševizem obnaša v vojnem času in v nadaljnji strahovladi, je Slovenija izkusila do obisti. Težko pa si je zamišljati, kako iznajdljivi so njegovi derivati in recidivi3 tudi znotraj demokracije. V Sloveniji, kjer resnega prehoda ni bilo, še toliko bolj. Od akademske sfere do družabnih omrežij, od civilnodružbenih gibanj do kraje demokratičnega političnega prostora. Med tem pa se mora sredinska politika za vsako stališče, ki se v pozitivnem smislu nanaša na identiteto, narod, varnost, tradicijo, Evropo, krščanstvo, stoletja veljavno etiko ipd. otepati zunanjih napadov in samocenzure (!), češ da so nevarno blizu, če ne že čez mejo fašizma.

Za ponazoritev, kako je (post)boljševizem iznajdljiv in kako najde vse pore, da se zažira v družbo in jo peha vedno bolj na levo, naj za sklep razmišljanja navedemo primerček iz leksikografije. V prejšnjem odstavku smo uporabili besedo recidiv. Če morda kdo ne ve, kaj pomeni, mu navajamo definicijo iz slovarja: ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega. In kakšen je primer rabe? Recidivi nasilja in seveda: kapitalistični recidivi. Kadar ne gre s topovi, pa neštetokrat kapljica za kapljico.

1.2. Nekaj, kar je v slovenski zgodovini in onkraj nje

Matija Ogrin

1.2.1.

Da se človek pokaže kot človek predvsem v svojem dejanju, velja že od antike – tako v moralni filozofiji kakor v teoriji tragedije in gledališča. Dejanje je tisto, s čimer se oseba določi, s čimer se nepovratno pokaže in uresniči. Dejanje je tisto, kar oseba vzame iz svojega še-ne, da postane že-zdaj. Dejanje je tisto, kar vzame oseba iz svoje biti in se z njim razkrije.

Osebe, ki se jih v Zavezi spominjamo, so se tako izkazale in določile z dvema sklopoma dejanj – recimo kratko, z dvema dejanjema – s katerima so v polnosti pokazali, kakšni ljudje so, kaj jih nosi in vodi, kaj v telesu slovenskega naroda hočejo in kam so namenjeni.

Prvo takšno dejanje je bila odločitev, ki je dozorela v krvavi pomladi 1942 in jo bistveno izraža stavek Lojza Bastiča, ko je stal pred krstama svojih umorjenih staršev: »Jaz se bom branil!« Obramba – najprej svojega golega življenja, svojih bližnjih, svojega kraja – je bilo tisto prvo, temeljno dejanje, s katerim so se določili, pokazali, kaj je v njih, in se usodno opredelili v »nečistem času«; to je bilo dejanje, ki so ga vzeli iz svoje biti in z njim pokazali, kaj so, pokazali, da je njihov prvi namen naraven, čist in velik. Ko so branili sebe in svoje ljudi, so hoteli braniti tudi svoj življenjski svet, svoj duhovni svet – svojo kulturo. Ohraniti so hoteli svet, v katerem je veljalo: Spoštuj očeta in mater! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! V tem njihovem svetu je bila vednost o prihodnjem povračilu dobrega in hudega; tu je bil strah božji – strah prelomiti Božji zakon in storiti hud greh. Vse te ukaze je revolucija na drastičen način prelomila in poteptala. V naših ljudeh pa so ukazi slovenske krščanske omike resnično živeli: ko so jih poslušali in izpolnjevali, so v dramatično težkih okoliščinah, v usodno ostrih pogojih na stopnjevan način uresničili neko vitalno jedro slovenske duhovne omike. Ustvarili so neko uresničitev slovenstva, ki je rasla iz kontinuitete stoletij, a je takšne ni bilo ne prej ne pozneje. To je bilo prvo dejanje. Z njim so prvi vaški stražarji in domobranci ter tisti, ki so stali ob njih, uresničili, četudi v obupnih pogojih, nekaj globoko slovenskega in se hkrati vpisali v živo vez stoletij slovenske omike.

To dejanje je bilo takšno, da so z njim naši ljudje za svojo istovetnost, za svojo kulturo morali zastaviti svoja življenja. Svoje prepričanje so morali kriti s čistim zlatom – z življenjem samim, s svojim bitjem. Čas, ki je bil našim ljudem odmerjen kot njihov edini človeški čas, je bil takšen, da je to, kar so zastavili, skoraj nemudoma zapadlo v izplačilo.

To, kar so plačali in kako so plačali za svoje dejanje obrambe – obrambe svojih življenj kakor svoje duhovne kulture – je bila strahota, skozi katero so morali iti, nekaj komaj predstavljivo hudega, kar uhaja zmožnostim našega dojemanja in občutenja. To, da so nosili in kako so nosili to strahoto s svojim bitjem vse do zadnje meje, vse dokler je to bitje še utripalo – to je bilo drugo dejanje; dejanje, s katerim stojijo hkrati v slovenski zgodovini in hkrati onstran nje. Prestajanje tega gorja je bilo dejanje, ki jim je bilo naloženo, kajti nihče ne more česa takšnega sprejeti prostovoljno; in vendar so to dejanje nosili oni sami, kajti oni sami so morali v tem velikem trpljenju stati kot ljudje in ga prenašati do zadnje meje, do poslednjega izdiha. V tem drugem dejanju se je zgodilo nekaj presežnega, nekaj, s čimer so se določili, izpolnili in uresničili za drug, nevidni svet: odtlej so navzoči tako v našem, slovenskem svetu, a tudi onkraj njega; s prvim dejanjem so se vpisali globoko v jedro slovenstva in naše zgodovine, z drugim so hkrati neskončno onkraj nje.

1.2.2. * * *

Nova Slovenska zaveza se napaja iz obeh dejanj slovenskih branilcev pred komunizmom, iz obeh dimenzij njihovih življenj – zgodovinske in duhovne. V tem pogledu segajo njeni izvori v jedro slovenske in evropske omike, ki ga je Justin Stanovnik imenoval kratko civilizacija in od katerega je boljševiška revolucija Slovence drakonsko odtrgala.

V pomladnih dneh, ko se spominjamo vrnitve domobrancev s Koroške, se skušamo nekoliko vživeti v komaj predstavljivo dramo. Kakšno trpljenje. Kakšna smrt. Kako veliko razočaranje pred smrtjo; in razočaranje tistih, ki so preživeli. Nepojmljivo razočaranje. Tako pravična stvar – ohranitev življenj, doma in slovenske omike – izgubljena! In kako izgubljena, na tako nedopovedljiv, tako strahoten način! S takšnim trpljenjem tisočev, s takšno smrtjo tisočev … Večjega razočaranja, kot je bilo njihovo, ne more biti. Ko spremljamo slovensko politiko vse od leta 1991 naprej, smo pogosto razočarani; včasih se nam celo zdi, da so politične novice serija zapovrstnih razočaranj. Toda spomniti se moramo na razočaranje domobrancev, ko so prestajali strahote Škofovih zavodov, Teharij in transportov na morišča: vsa naša razočaranja so majhna. In čeprav se nam zdi, da delujemo na obrobju slovenske družbe, izrinjeni onkraj roba družbene pomembnosti in ugleda, imamo v resnici velike možnosti, čudovite možnosti: spomnimo se na njih, ki so bili na poti proti robu brezna, in od tod poglejmo na svoj položaj – in ne moremo, da bi ne videli prostranih dimenzij resničnega in dobrega, ki se ponujajo našim spoznavnim in hotenjskim močem.

Pred nami in pred državo Slovenijo je dolga pot do tam, ko bodo zločini komunistične revolucije pravno obsojeni kot zavržena dejanja in žrtve pripoznane kot nedolžne ter jim bo vrnjeno dobro ime. Prizadevanja za to so nujno potrebna, četudi je pot težavna. Toda ob tem želim ta hip poudariti nekaj drugega. Tudi, če bi Republika Slovenija s svojim pravnim redom danes izpolnila glede žrtev revolucije vse, kar ji nalaga pravičnost v imenu civilizacije, bi s tem resnični pomen teh žrtev ne bil niti malo oslabljen. Resnični duhovni potencial tega, kar brezna v Rogu simbolično predstavljajo, bi ne bil s tem niti malo manjši. Kajti z velikim trpljenjem, z veliko smrtjo, ki jo predstavlja Rog, je v slovensko zgodovino vstopilo nekaj presežnega in neizčrpnega. Duhovna moč, ki jo odpirajo naši mučeni in pomorjeni, je neizčrpna. Tudi, ko bo nekoč vse pravno urejeno, se njihov duhovni nagovor ne bo izpraznil ne iztrošil, ker prejema od tam, kjer je polnost življenja.

Med pričevalci s krvjo je 26 žrtev komunistične revolucije z Lambertom Ehlichom na čelu, sprejetih v postopek razglasitve za blažene. Za njih in za mnoge druge naše žrtve, ki so jim bile podobne v življenju, podobne v trpljenju, podobne v bridki smrti, velja podobno, kakor velja za svetnike: ko se pravni postopki končajo, se njihova duhovna moč s tem ne izčrpa. Resnično duhovno delovanje se pravzaprav začenja …

Slovenec sem!

France Cukjati

1.2.3.

»Slovenec sem! Slovenec sem!

Od zibeli do groba

ne gane moja se zvestoba!«

V času Avstro-Ogrske smo to veselo in ponosno prepevali. Pod fašizmom na Primorskem smo bili ob tej pesmi preganjani. Danes, v samostojni državi Sloveniji pa, če to pesem vzamemo resno, smo javno označeni za »ksenofobe«, »nacionaliste« ali kar »naciste«! Gre za resne stvari. Gre za poskus diskreditacije identitete, o kateri – kot kaže – bo treba še in še govoriti.

1.2.4. Identiteta osebnosti

Človek se skozi vse življenje odloča med svojimi biološkimi nagoni, zahtevami okolja in svojo duhovno razsežnostjo. Na njegovo izbiro in odločitve vplivajo predvsem njegova svetovnonazorska stališča, interesi, ideali pa tudi prirojene ali privzgojene čustvene lastnosti ter nagonski in podzavestni mehanizmi. Kot pravi znan psiholog Gordon W. Allport (1897–1967), je človekova osebnost dinamična urejenost tistih psihofizičnih sistemov v človeku, ki določajo njegovo odzivnost na ponudbe in zahteve okolja.

V tej odzivnosti se razodeva človekova identiteta. To so vse tiste značilnosti, ki človeka razodevajo kot edinstveno, enkratno, neponovljivo in nezamenljivo osebnost. Gre najprej za vidne in gensko določene značilnosti, od barve kože in telesne konstitucije do talenta za glasbo ali matematiko. Še bolj pa se človekovo enkratno osebnostno jedro razodeva v njegovem mišljenju, govorjenju in delovanju, kar je več ali manj tudi odraz njegovega svetovnega nazora.

Človekov avtentični svetovni nazor pa se vzpostavlja že v otroštvu. Vsako novo spoznanje se preizkuša in brusi, dokler se ne uskladi z vsemi že ponotranjenimi elementi iz tradicije in prejšnjih izkušenj. Le tako človek osebnostno zori v trdnega, samostojnega in notranje stabilnega človeka.

Nazor, ki je zlepljenka med sabo nezdružljivih elementov, pa ne utrjuje identitete, ampak povzroča notranji nemir in dvom. V upanju, da se bo notranje umiril, ga človek včasih v celoti zavrže, na izpraznjeno mesto pa planejo tuje kulture in ideologije. Človek postane lutka, s katero se poigravajo politični mojstri in potrošniški globalisti.

Človek brez osebnostnega jedra je »razosebljen« človek. Nima svojih stališč. Nima jasnega in trdnega svetovnega nazora. Je le brezosebna številka uniformirane množice, ki jo obvladuje mainstreamovska miselnost. Jasen in stabilen svetovni nazor ima namreč vlogo osrediščenja vsega človekovega mišljenja, delovanja in razumevanja sveta. Če ga človek nima, »je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik« (Mt 7,26–27).

1.2.5. Človek brez identitete

Človek kot notranje stabilna osebnost razodeva svojo identiteto, če se ob enakih okoliščinah enako odziva, če ima stabilen sistem vrednotenja in motivacijske izbire mišljenja in ravnanja. Če torej ni lutka, s katero se poigravajo razne ideologije in upravljavci javnega mnenja.

Izrazito pomanjkanje te stabilnosti predstavlja stanje, s katerim se ukvarja tudi psihiatrija. Disociativna motnja identitete ali laično multipla osebnost je v psihiatriji naziv za psihične motnje, v katerih je pri pacientu značilna prisotnost dveh ali več različnih identitet ali osebnostnih stanj, imenovanih alter ego.

V koncentracijskem taborišču na primer, za katero je bilo značilno dolgotrajno in brezobzirno poniževanje ter izničenje vseh elementov osebnosti (taboriščnik je postal le še brezimna številka), so se pogosto rojevale psihične motnje, imenovane trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji, za katero velja naslednji opis: »Motnja se kaže kot somožna in nezaupljiva naravnanost do sveta, umik iz družbe, občutje praznine in brezupa, kronični občutek, da si nekje »na robu«, kot da si nenehno ogrožen, in odtujenost.«

V svetu sedanje zahodne nazorske zmede, kjer nimamo več koncentracijskih taborišč, pa se vse pogosteje javljajo psihične motnje, kot so na primer motnje spolne identitete. Na primer transseksualizem, za katerega se uradna definicija glasi: »Želja živeti in biti sprejet kot član nasprotnega spola, navadno spremljana z občutkom neugodja zaradi svojih anatomskih spolnih značilnosti ali zaradi neustreznosti le-teh, ter želja po kirurških posegih in hormonskem zdravljenju, da bi svoje telo kolikor le mogoče uskladil s spolom, ki si ga želi.«

Ali motnja spolne identitete v otroštvu, za katero velja: »Motnja v času zgodnjega otroštva … vztrajna in intenzivna zaskrbljenost zaradi pripisanega spola, skupaj z željo, da bi bil (ali s trditvijo, da je) drugega spola. Opaža se trajna preokupacija z oblačenjem in aktivnostmi nasprotnega spola in zavračanje lastnega spola.«

Če človek zavrača svojo identiteto, svojo biološko danost, svoje prednike, svojo zgodovino, če zavrača, taji in v podzavest potiska svoja slaba dejanja ali če na primer nikakor noče sprejeti svoje prikrajšanosti zaradi invalidnosti niti meja svojih telesnih in duševnih sposobnosti, ga lahko preplavijo duševne stiske, v skrajni obliki pa tudi resne disociativne motnje osebnosti.

1.2.6. Identiteta in družba

Nespoštovanje človekove identitete je nespoštovanje človeka. Nespoštovanje njegove zgodovine, njegovih lastnosti, navad, značilnosti, nazorov je nespoštovanje njegovega dostojanstva. Enako velja tudi za narod. Sovraštvo do identitete naroda se prej ali slej konča s katastrofo genocidnih razsežnosti. Spomnimo se, kam je pripeljalo sovraštvo do identitete Židov, kulakov, kristjanov, in spomnimo se, kam lahko pripelje muslimansko sovraštvo do »nevernikov«.

Zdi se, da se Zahod po Nürnberškem procesu in padcu Berlinskega zidu uspešno osvobaja nezaupljivosti ali celo sovraštva do neevropskih kultur in identitet, a hkrati vse bolj jasno stopa v ospredje negativno razpoloženje do tradicionalne evropske identitete. Predvsem do krščanstva in nacionalne identitete posameznih evropskih narodov.

Vsi tisti, ki po Evropi širijo poniževanje in preganjanje nacionalnih čustev in domoljubja, bi se morali zavedati, da s tem povzročajo vse večji evroskepticizem. So državljani in so narodi, ki si tega vrednotnega bogastva, te identitete ne pustijo poniževati, teptati ali celo odvzeti. Niti za ceno izstopa iz EU.

Če Bruselj ta dejstva zanemarja, deluje razdiralno, namesto da bi deloval povezovalno. Vodstvo EU mora spoštovati voljo nacionalnih držav, da ohranjajo svojo identiteto. Kdor te volje ne spoštuje, ne spoštuje naroda.

Zgodovinske izkušnje in usode evropskih narodov pa so tudi tako prepletene, da se vsi ti narodi obenem čutijo kot del ene – evropske – družine. Bruselj bi zato moral ne le spoštovati identiteto posameznega naroda, ampak tudi spodbujati skupno evropsko identiteto, ne pa svetovne multi-kultijevske zmešnjave. Grška modrost, rimsko sodstvo, krščanska vera, razsvetljenstvo, demokracija, spoštovanje človekovih pravic, enakost pred zakonom, pa tudi boleče izkušnje fašizma, nacizma in komunizma, vse to, predvsem pa skupno življenje, navade, običaji … je dalo značaj evropskemu človeku, identiteto, ki jo moramo spoštovati in varovati.

Zanemarjanje ali celo namerno rušenje evropske identitete lahko imenujemo veleizdajo. Če se bo povezovalna moč evropske identitete porazgubila, nas bodo brez težav preplavili tuji narodi, ki ohranjajo svojo identiteto in prisegajo na svoj sistem vrednot. Pa čeprav ta sistem vrednot pomeni tisoč let velik korak nazaj v humanističnem razvoju človeštva.

Narod, ki ohranja in spoštuje svojo identiteto, nosi v sebi silno vitalno moč.

1.2.7. Zgodovinska izkušnja

Angleški zgodovinar in zdravnik John Corsellis je v Vetrinju – v tistih težkih časih po »osvoboditvi« – občudoval preživetveno moč slovenskih beguncev. Izgubili so dom, imetje, domače okolje, domovino, sesula se jim je prihodnost. Njihovi najdražji sinovi, bratje, možje in očetje so bili vrnjeni …, in ko so preostali begunci zvedeli, skozi kakšno krvavo morijo so šli, se je Corsellis spraševal:

»Kako je mogoče, da jih to ni popolnoma ohromilo, zlomilo in pognalo v obup?! Odkod presenetljivi zasuk, odkod rešitev iz te more? Dejansko so se preprosto pobrali, si obrisali prah in zaživeli. Ob minimalni tuji pomoči so že v treh mesecih ustvarili v Lienzu skupnost, ki je slonela na tako visokih strokovnih, socialnih in kulturnih vrednotah, da je postalo njihovo taborišče zgled za južno Avstrijo. V barakah so organizirali šolstvo, gimnazijo in njihovo maturo so priznale avstrijske univerze.

Odkod izvirajo korenine vetrinjskega čudeža, izjemnega pojava, za katerega sta značilna moralna žilavost in presenetljivo okrevanje šest tisoč ljudi, oropanih vsega?« – se sprašuje Corsellis in pravi:

»Omenil bi štiri dejavnike:

Kakovost in silovitost njihove vere. Samo en zgled: ko so izvedeli, kaj se je zgodilo s svojci, so se zgrnili in do konca napolnili cerkev na robu vetrinjskega taborišča … Obupen jok je pretresal Božjo hišo. Psiholog bi dejal, da je šlo za ritual žalovanja, za katerega je znano, da je za svojce žrtev bistvenega pomena. Pomaga jim, da množično izgubo prepoznajo, se z njo spopadejo, posrkajo bolečino in se iz izgube prebijejo.

Drugi dejavnik je bil vzvišeni občutek domoljubja in narodne istovetnosti – strastna pripadnost narodu.

Tretji dejavnik je bil skupina naravnih voditeljev.

Četrti, zelo močan dejavnik pa je bilo petsto petdeset otrok, za katere so skrbeli.«

Danes bi rekli: bili so oboroženi z religiozno, narodnostno in družinsko identiteto.

Tudi za Evropo velja: stala in obstala bo, če bo temeljila na skupni identiteti, »na skali, ne na pesku«.

1.2.8. Evropa na razpotju

Prav je, da Evropa spoštuje muslimansko identiteto migrantov in ne zahteva njihove »spreobrnitve«. A zakaj zagovorniki množičnih migracij in ideologije multi-kulti ne spoštujejo naše evropske identitete in našega vrednotnega sistema, od spoštovanja družine, očetovstva in materinstva do pripadnosti domovini in svojemu jeziku? Zakaj novodobna levica nam in našim otrokom vsiljuje čudno ideologijo proste izbire spola, od muslimanskih priseljencev pa ne zahteva niti tega, da bi se na evropskih tleh odpovedali posilstvom, obrezovanju deklic in prisilnim porokam? Varuhi »politične korektnosti« od nas zahtevajo, da lepo govorimo o muslimanih in molčimo o njihovih ropih, posilstvih in onečaščanju cerkva, od njih pa ne zahtevajo niti, da bi se držali pravnega reda gostujoče države?

Spor v zvezi z evropsko identiteto se očitno stopnjuje. In če bo še Evropska komisija prevzela ideologiji »gender« in multi-kulti ter ju začela vsiljevati vsem članicam, bo zagotovo konec Evropske zveze. Mnogi Evropejci jo bodo za ceno normalnosti in ohranitve lastne identitete raje zapustili, kot da bi dokončno pohabili sebe in svoje potomstvo.

1.2.9. Evropa je res na razpotju!

Končali smo vojne, vzpostavili skupni trg, prost pretok blaga in storitev, se zavezali k spoštovanju človekovih pravic in pravični državni ureditvi, sedaj pa je čas za naslednji korak. Korak v novo vzpostavitev, negovanje in zaščito evropske identitete, ki v prvi vrsti temelji na judovsko-krščanski kulturi, razsvetljenski svobodi in demokratični pravičnosti. Če bomo zmogli ta korak, bomo postali močnejši in odpornejši proti vse zgodovinskim krizam in viharjem. Če pa tega ne bomo zmogli, bo konec zveze, konec skupnega trga in morda celo konec miru.

Nove generacije se razdvajajo. Na tiste, ki hočejo ohraniti in živeti svojo identiteto, in tiste, ki lahko postanejo kar koli in je pravzaprav življenje v laži njihova identiteta.

Tudi evropski politiki so se začeli razdvajati. Na tiste, ki hočejo ohraniti svojo kulturo, in tiste, ki svojo kulturo razgrajujejo, da ne bi užalili prihajajoče nepovabljene tuje množice, ki jim še na misel ne pride, da bi spoštovali kulturo svojih gostiteljev. Na tiste, ki hočejo ohraniti svoje nacionalno bogastvo, ki so ga skozi tisočletja gradili njihovi predniki, in tiste, ki od vseh mogočih mešetarjev sprejemajo modrost multi-kulti s kratkim rokom trajanja, a z nevarno dolgotrajnimi posledicami.

1.2.10. Spopad za evropsko identiteto

Vojna proti Evropi se očitno zaostruje. Proti Evropi, kot so jo zasnovali Schumann, Adenauer in De Gasperi in za kakršno se je slovenski narod leta 2003 plebiscitarno odločil. Takemu napadu pa se lahko upremo le z negovanjem svoje lastne narodne in obenem pristne evropske identitete.

Seveda moramo spoštovati tujo kulturo, a ne bolj kot svojo. Prišlekom ne smemo vsiljevati svoje kulture, a ne smemo dovoliti, da nam oni vsilijo svojo. Nepogrešljiva osnova mirnega skupnega življenja pa je spoštovanje skupnih pravil ravnanja, skupnega pravnega reda. Uboj »nevernika«, prisilna poroka, kamenjanje nezvestih žensk, obrezovanje deklic itn., so v Evropi kazniva dejanja, ne glede kdo jih zagreši. Prišlek, ki tega ne more sprejeti, je v Evropi nezaželen. Kdor temu reče »ksenofobija«, ne ve, o čem govorimo.

Zakaj očitke, da smo »populisti« in »nacisti«, doživljamo kot hudo krivico, ko z ljubeznijo in zaskrbljenostjo govorimo o svoji domovini? Zakaj se ne moremo strinjati, da bi slovenska univerza opustila slovenščino in začela poučevati v angleščini? Ali da bi celo uradno ukazala odpravo spolne oznake v slovenskem jeziku? Zakaj kategorično odklanjamo zadnjo levičarsko izmišljotino, da si človek sam izbira spol? Zakaj nas v postopkih pred oblastnimi organi tako zelo moti neenaka obravnava po načelu prvo- in drugorazrednih državljanov? Zakaj ne moremo sprejeti različnih in krivičnih obravnav na sodiščih? Zakaj nas spravlja v bes, ko nam politične sile iz zakulisja hočejo s hinavskim govorjenjem o »sovražnem govoru« odvzeti še zadnje orodje upora, to je »svobodo govora«?

1.2.11. Zakaj vse to?

Zato, ker nam tega ne dovoli naša identiteta. Skozi večtisočletno zgodovino, skozi zmage in poraze, bolečine in krivice, poniževanja in sovraštvo in končno skozi trpljenje, ki so ga povzročili vsi trije totalitarizmi prejšnjega stoletja, smo do svojih zadnjih globin ponotranjili vrednote svobode, pravičnosti, enakosti in ljubezni do svoje domovine. Te vrednote so že davno postale naša identiteta. Kdor jih žali, žali nas v dno duše. Kdor jih hoče uničiti in razgraditi, hoče uničiti nas, naš narod.

Tega pa ne moremo dopustiti niti ne bomo nikoli dopustili.

1.3. Pot spomina in tovarištva

Helena Jaklitsch

1.3.1.

Za nami so evropske volitve. Hočemo Evropo, je bilo geslo ene od strank. Temu je najbrž težko oporekati. Seveda se najdejo evroskeptiki, toda verjetno vendarle večina Slovencev ve ali vsaj čuti, da nam je zaradi Evrope, vključenosti v Evropsko unijo, bolje. Glede na to bi se pod tako geslo lahko podpisali skoraj vsi. Toda problem takih gesel je, da imajo vedno tudi drobni tisk, obrobne opombe, brez katerih ni mogoče vedeti, kaj tako geslo za vzklikajočega dejansko pomeni oz. kaj z njim pravzaprav misli. Kako pomemben je drobni tisk, ve vsakdo, ki je kdaj želel uveljaviti reklamacijo zaradi pokvarjenega aparata ali pa avtomobilsko zavarovanje ob praski, narejeni na parkirišču. Takrat marsikdo ugotovi, da vsega tistega, kar si je sam predstavljal ob besedah, geslih in obljubah, ki jih je slišal ob sklepanju posla, prodajalec, posrednik ni imel v mislih. Če se še tako jezimo, s svojo pritožbo nismo uspešni. Prodajalec nam samo pokaže drobni tisk in je stvar največkrat zaključena. Problem je namreč, da smo ob nakupu podpisali pogodbo oz. sprejeli pogoje poslovanja, vključno z drobnim tiskom, s katerim pa se takrat, ko bi se morali, nismo hoteli, želeli ukvarjati, ali pa nam je preprosto zmanjkalo časa. Ali, kar je še huje, se o drobnem tisku nismo niti vprašali ali se zavedeli, da obstaja, čeprav je največkrat bistven za razumevanje tega, kar določena ponudba sploh prinaša.

Spregled drobnega tiska v našem vsakdanjem življenju vsaj praviloma nima dramatičnih posledic. Drugače pa je z »branjem« drobnega tiska pri geslih, ki jih prinašajo družbene skupine, politične stranke, države, ideologije idr. Ta gesla mnogokrat spreminjajo življenja celim skupinam ljudi, narodom, državam. »Arbeit macht frei« je milijonom ljudi prinesel trpljenje in smrt. Nič bolje se ni godilo onim, ki so okusili parolo »proletarci vseh dežel, združite se«, ali pa »smrt fašizmu – svoboda narodu«.

Do gesel je treba biti torej skrajno previden, pa čeprav gredo še tako zlahka v uho in so na prvi pogled zelo všečna. Delo res osvobaja človeka, še posebej če zanj prejme dostojno plačilo, ki mu omogoča dostojno življenje, toda nacionalsocializem je dal temu geslu popolnoma drug pomen; strašljiv, uničujoč. Zagotovo si vsak narod želi, da bi bil na svoji zemlji gospodar, svoboden in neodvisen, toda tisoči, desettisoči so na svoji koži občutili »svobodo«, ki jo je komunizem prinesel narodu. Enako združitev »proletarcev« vseh dežel.

Da hočemo Evropo, bo tudi držalo. Vsem nam so verjetno blizu zahteve, ki so bile v okviru tega gesla izpostavljene: spoštovanje človekovih pravic in pravnega reda, svoboda govora, demokracija. Težko boste našli koga, ki ne bi zagovarjal solidarne in pravične Evrope, v kateri bo vsak lahko našel svojo priložnost. Toda, če bomo pogledali drobni tisk političnih strank, družbenih skupin ali posameznih lobijev, ki pritrjujejo Evropi in naštetim zahtevam, bomo kaj hitro ugotovili, da stvari vendarle niso tako preproste. Da ista beseda nima pri vseh enake vsebine. Nekdo vidi Evropo kot skupnost, ki je nastala in se oplajala ob judovsko-krščanskih vrednotah, drugi zgolj kot produkt razsvetljenstva, spet tretji vidijo Evropo skozi oči sodobnih levičarskih teorij (ideologij). Tudi spoštovanje človekovih pravic ima različne interpretacije. Nekateri jih vidijo v spoštovanju človekovega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti, spet drugi skozi geslo »moje telo, moja pravica«. Iz drobnega tiska, se pravi iz preteklih ravnanj, pa tudi načrtov za prihodnost določene skupine, stranke, ideologije, pa tudi ravnanj in načina življenja njihovih največjih promotorjev lahko razberemo, kakšen je njihov resnični odnos do gospodarskih praks in filozofij, zgodovine, družine, naroda, če govorimo o Evropi, tudi do vprašanj, povezanih z varnostjo. Do vprašanj, ki so bistvena za vsebino Evrope. Če hočemo znati brati, moramo torej dobro motriti svet okoli sebe.

Če bi vas povprašala, kaj menite o vzkliku »Za Evropo ljudi, ne kapitala«, bi verjetno marsikdo z odobravanjem prikimal. Da, človek je čisto preveč podvržen kapitalu, ta ga maliči in izkorišča. Toda če bi napisala, da gre za geslo naše Levice, bi to bržkone (upravičeno) dobilo drugo vsebino. Nenadoma bi imeli pred seboj skupino ljudi, ki hoče vladati, pa noče za to prevzeti odgovornosti; skupino ljudi, ki bi živela in (večinoma) živi od državnega denarja, ne pa od dela svojih rok. Tisti, ki pobliže poznajo našo polpreteklo zgodovino, bi verjetno ne mogli mimo misli, da so tako govorili tudi tisti, ki so po vojni ljudem zaplenili premoženje, ki so ga ti s trdim delom skozi generacije zaslužili, podržavili kmetije, da bi vzeli samostojnost kmetu, se vselili v stanovanja in hiše, ki so jih zgradili drugi.

Biti pozoren, kaj v sebi skrivajo posamezna gesla in parole, je torej skrb vsakega izmed nas. Samo tako lahko prepoznamo, ali gre za geslo, resnično namenjeno dobrobiti posameznika, skupnosti, naroda ali države, ali pa se za njim skriva kaj drugega. Ali gre za poziv v najžlahtnejšem smislu, kot ga recimo prinaša »moli in delaj« sv. Benedikta, ali pa za prazne parole, namenjene aktiviranju množic za dosedanje zelo sebičnih cilje skupine, ki tako geslo sproži. Če hočemo presojo opraviti prav, je nujno potrebno razmišljanje o stvari, zelo koristno je znanje zgodovine. Geslo »zgodovina – učiteljica življenja« je bilo v preteklosti že ničkolikokrat preizkušeno in potrjeno, čeprav na to vse preveč radi pozabljamo.

O vsem tem sem razmišljala, ko sem spremljala dogajanje v Sloveniji ob praznovanju 9. maja, dneva Evrope. Večina, ki bi jih naključno vpraševali o tem dnevu, bi verjetno vedela povedati, da praznujemo dan zmage, dan, ko so partizani osvobodili Ljubljano (čeprav, bodimo iskreni, je bila Ljubljana že prazna, saj so se Nemci iz nje že prej umaknili), medtem ko bi ob omembi Schumanove deklaracije verjetno bolj ali manj samo zmajevali z glavo. Dan zmage so v našem glavnem mestu, kot že toliko desetletij poprej, zaznamovali s pohodom po poti spominov in tovarištva. Pot je speljana po trasi bodeče žice, ki so jo februarja 1942 okoli Ljubljane postavili Italijani. Če boste iskali razloge za to v uradni zgodovini, boste izvedeli, da je bil namen Italijanov odrezati Ljubljano od odpora, ki se je porajal proti njim zunaj mesta. Če boste poizvedovali kje drugje, boste slišali, da so Italijani na ta način želeli zaščiti prebivalce glavnega mesta tudi pred nasiljem in umori, ki jih je komunistična partija s pomočjo likvidatorskih trojk izvajala predvsem med domačini. Temu bi bilo seveda zanimivo nameniti nekaj več prostora, ne le en stavek, toda tokrat je razmišljanje namenjeno geslom oz. parolam ter drobnemu tisku, ki jih te skrivajo v sebi.

Torej, ob tem dnevu so se najvidnejši predstavniki stranke, ki je pred evropskimi volitvami zatrjevala »Hočemo Evropo«, udeležili pohoda po tej poti spominov in tovarištva, ob tem pa na svojih straneh ta sprehod označili z različnimi gesli in besedili, ki so nas vračala v prvi povojni čas, v čas, ko se je vzpostavljala in utrjevala totalitarna oblast. Tu ni šlo le za skovanke, ki so spominjale na tisto obdobje, kot na primer ‘Domači izdajalci so varovali žico’, ‘Proti okupatorju je treba vršiti neizprosno oboroženo akcijo’ ali pa pripis ob sliki ‘Razpored domobranskih enot, ki so uporno mesto spremenile v zapor’, temveč za celotno ikonografijo objave. Všečna gesla: hočemo Evropo, hočemo spoštovanje človekovih pravic, hočemo enakost za vse, na eni strani in vztrajno vračanje v čas, ki nam je vzel Evropo, ki je sistematično teptal človekove pravice, ki je del državljanov označil za drugorazredne, mnogim celo vzel pravico do življenja, na drugi strani. Hočemo Evropo, je všečno geslo, toda ravnanja vzklikajočih so tista, ki potrjujejo ali pa zanikajo pristnost pripadnosti temu.

Če hočemo Evropo, pravo demokracijo in vse oblike svobode, ki jo ta prinaša, bi morali obračunati tudi s svojo polpreteklostjo. Nanjo pogledati brez olepšav. Sprejeti dejstvo, da marsikaj, kar nas je zaznamovalo, nas oblikovalo, ni bilo resnično. Da je le parola, ki skriva krvav in krivičen drobni tisk.

Lahko bi se lotili osovražene žice okoli Ljubljane, morda enkrat kasneje še trojk, ki danes rekreativno tečejo svoj krog, nekoč pa so skrivale drugo vsebino – likvidatorske VOS-ovske trojke, ki so sejale smrt med slovenskim prebivalstvom. »Zdi se, kot da se nihče ne spominja, kako se je osovraženo žico odstranilo,« je pred nekaj leti v članku o odstranjevanju žice okoli Ljubljane zapisala novinarka Dnevnika ter dodala: »zanimivo je, da tudi v Muzeju novejše zgodovine nimajo fotografij o odstranjevanju žice okoli osvobojene Ljubljane.« A ni to res zanimivo? Logično bi bilo pričakovati, da bi se ljudje ob koncu vojne nemudoma množično zapodili v tako osovraženo žico, ki jih je ločevala od prijateljev in sorodnikov na drugi strani, ter jo skušali odstraniti. Tako kot so se zapodili ljudje v Berlinski zid in ga podrli dobesedno z lastnimi rokami. Toda očitno jih je nekaj pri tem zadrževalo. Bogvedi koliko pohodnikov danes ve, da žica ni bila odstranjena takoj in da tudi odprtje mesta ni bilo tako samoumevno, kot mislimo danes. Na to kaže zapisnik seje mestnega odbora OF in komande mesta iz 21. maja 1945, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana. Na seji so obravnavali problem izdajanja prepustnic in prisotni so videli le dve možni poti: ali se blok popolnoma odpre ali pa se ga hermetično zapre. »Tretje poti ni,« so zapisali. »Če bi se prepustnice začele izdajati, bi se vršile vse mogoče zlorabe. Proti odprtemu bloku je OZNA, zaprt blok pa ovira gospodarski razvoj. O tem se bo govorilo z odgovarjajočimi, ki naj presodijo in izdajo primeren odlok. Da bo blok čim prej odprt, se bo apeliralo na kvarte, naj pošljejo prijave sumljivih elementov, in OZNO, da naj pospeši čiščenje.«4Kaj so imeli v mislih, ko so govorili o pospešitvi čiščenja, lahko le ugibamo. Morda so se pogovarjali o odstranjevanju min, ki so bile ob žici, lahko pa tudi kaj drugega. Danes predobro vemo, v katerih primerih so tudi uporabljali izraz ‘čiščenje’.

Težko bi se ne strinjali, da geslo »pot spomina in tovarištva« ni na prvi pogled spodbudno geslo; geslo, ki naj bi v človeku spodbujalo najlepša in najbolj pristna čustva, ki se rojevajo ob tovarištvu. Pred drugo vojno je pojem tovarištvo resnično pomenil iskreno prijateljstvo, zvestobo, skupne cilje in prizadevanja za dobro, toda po drugi svetovni vojni je ta pojem dobil tudi temačen prizvok, prizvok, obarvan s številnimi zločini proti človečnosti, ki jih je prinesel sistem, ki je tako rad uporabljal prav besedo tovariš. Glede na to bi bilo torej smiselno razmisliti, kakšne spomine prinaša ta pot. Ali je spomin res tako pozitiven in tovarištvo res tako pristno, kot ga prikazuje povojna in vse do danes interpretirana zgodovina? Ali ne bi bilo bolje, da bi vsebina tega gesla vsem prinesla isto (in v resnici prekaljeno) – sporočilo in spomin na vse, kar se je dogajalo na slovenskih tleh med in po drugi vojni? Tudi o likvidacijah, ustrahovanju, morilskih trojkah, povojnih pomorih in partizanskih koncentracijskih taboriščih, političnih obsodbah nasprotnikov »novega razreda«. Uresničitev tega seveda ne gre brez podpore politike in izobraževalnega sistema, ki oblikuje vsako novo generacijo. Šele takrat, ko bo ‘pot spomina in tovarištva’ zaobjela vse dimenzije naše polpretekle zgodovine, bo lahko pristna in v poduk in opomin vsem generacijah. Takrat se bom na to pot brez zadržkov podala tudi sama. Dotlej pa …

Hočemo Evropo. Tako kot si jo želi večina Slovencev, ker ve, da zaradi tega živimo bolje. Toda to, kakšna je vsebina te Evrope, kakšna je vsebina, ki naj bi napolnjevala Slovenijo, pa se razlikuje od vsake družbene skupine, politične stranke, njihovega vrednostnega sistema in zvestobe določeni ideji. Tega se moramo vedno znova zavedati in ne naivno pričakovati, da je naša Evropa enaka Evropi nekoga drugega. Najbrž nas ne bi smelo presenetiti, če bi kje v drobnem tisku tistih, ki že toliko desetletij dušijo našo skupnost, našli zapis: »Naj Ozna dokonča čiščenje.« Drobni tisk je torej pomemben. Zato se ne navdušujmo nad všečnimi gesli, ne da bi se prej dodobra poglobili v njegovo vsebino. Naivnost ali nevednost ne moreta in niti ne smeta biti izgovor, da izberemo všečno geslo, ki zadaj skriva vse tisto, česar si ne želimo. Nikoli namreč ne gre le za posameznika, temveč tudi za skupnost, narod, državo in konec koncev za našo skupno prihodnost.

2. Kako se je začelo

2.1. Ali je revolucija zasenčila zgodovino tisočletne Škofje Loke?

Janko Maček

2.1.1.

Vemo, da že napisana zgodovina navadno govori o dogodkih polpreteklega časa, v katerih ne vidi revolucije, ampak upor proti okupatorju oziroma osvobodilni boj. V temle Kako se je začelo bi radi osvetlili nekatere dogodke, na primer vosovski pokol 14. marca 1944 v Kopališki ulici v Škofji Loki, krvavo partizansko mobilizacijo decembra 1943 v Škofji Loki oziroma Puštalu, rušenje cerkva na Škofjeloškem tik pred koncem vojne in tako imenovane izvensodne poboje vrnjenih domobrancev po koncu vojne na loškem gradu, v Lovrenški in Bodoveljski grapi, na Križni gori, pri Matjaževi jami in po drugih moriščih v okolici, ki še danes niso raziskana. Kako bi tudi bila, ko je bilo celega pol stoletja o vsem tem prepovedano govoriti in je veljala zarota molka tudi za izvajalce, ki so zato trpeli, morda nič manj od onih, ki jih je to neposredno doletelo, in se sami neposredno prepričali o resničnosti Prešernovih verzov o hudem rablju in čuvaju, ki se nikdar ne utrudi.

Če bi ne bilo drugega kot petdesetletni molk, ko je morala prava zgodovina tisočletnega mesta utihniti, tudi Romualdov pasijon je moral tedaj utihniti, je bila to težka senca, ki se je usedla na mesto. To je bil čas, ko naj bi se veselili konca vojne in odhoda okupatorja, ki naj bi uveljavil Hitlerjev ukaz: »Naredite mi to deželo zopet nemško!« Na srečo se to ni zgodilo in je nacistična zver doživela svoj pogin, kot je že v začetku leta 1942 po prihodu Cankarjevega bataljona v Dražgoše prestrašenim vaščanom napovedal politkomisar Stane Žagar. Kljub tej napovedi se je potem zanje bitka tragično končala, saj so jih Nemci 41 postrelili kot talce, vas s cerkvijo sv. Lucije vred pa do temeljev porušili. Škofja Loka je dolga leta proslavljala spomin na to bitko ob občinskem prazniku, preživeli vaščani pa so se mučili z obnovo vasi in cerkve, za katero so z velikimi težavami dobili dovoljenje. Tragično, vendar resnično, kako različno gledamo na isti dogodek prvi in kako drugi.

Kot je razvidno iz dokumenta, je Škofja Loka praznovala prvi občinski praznik v dneh od 18. do 22. decembra 1953 v spomin na odhod Ločanov k partizanom 18. decembra 1943. Zveza borcev je ob tem praznovanju 21. decembra 1953 odkrila ploščo v spomin na rešitev loških aktivistov iz zaporov. Po odločbi o grbu, zastavi, prazniku in pečatu občine Škofja Loka – Ur. list RS, št. 23/1997 – je sedaj praznik občine na dan 30. junija. Na ta dan leta 973 je bila v darilni listini nemškega cesarja Otona II. prvič omenjena Škofja Loka. Tedaj je namreč omenjeni nemški cesar podaril freisinškemu škofu Abrahamu del Sorškega polja, Selško in Poljansko dolino ter kraj Lonka (sedaj stara Loka). Imenovana v listini, torej ni današnja Škofja Loka; to – Bischoflack – so ustanovili freisinški škofje kmalu po prevzemu oblasti, da so imeli upravno in gospodarsko središče za svojo posest. Prvotno se je mesto imenovalo Loka, kar pomeni travnat svet ob vodi, kajti naselje se je začelo razvijati na jasi nad sotočjem obeh Sor. Pozneje je dobilo pridevek Škofja, da bi jo označili kot posest freisinških škofov. Kot trg se Škofja Loka omenja leta 1248, kot mesto pa 1274. V začetku 14. stoletja se je mesto zaradi varnosti zaščitilo z obzidjem, skozi katero je vodilo pet vrat. V sklop mestne obrambe je spadal tudi grad, ki je stal že v 13. stoletju, po potresu 1457 pa so ga na novo pozidali. Leta 1476 so ga napadli Turki, sledil je Vitovčev požig in leta 1511 spet potres; od tedaj se je Škofja Loka le malo spremenila.

Morda bi bralca zanimale še nekatere splošne stvari o Škofji Loki, na primer o učiteljišču za dekleta, ki so ga vodile sestre uršulinke v gradu, o profesorskem cehu, katerega člani so bili tudi dr. Jakob Šolar, dr. Janez Dolenc in dr. Tine Debeljak – njihove kipe danes najdete v Aleji znamenitih Ločanov v Šolski ulici, o že dolgo pokojnem Andreju Karlinu, ki je leta 1911 postal tržaško-koprski škof, po osmih letih pa se je na predlog Svete stolice zaradi italijanskega nasprotovanja škofiji odpovedal, se vrnil v Ljubljano in prevzel vodstvo Jegličevega Zavoda sv. Stanislava. Že leta 1923 je bil ustoličen za lavantinskega – mariborskega škofa in na tem mestu veliko naredil za beatifikacijo predhodnika Martina Slomška. Umrl je leta 1933. Verjamemo, da bralec te teme vsaj nekoliko že pozna, zato bomo sedaj skušali po svojih močeh z nekaj poglavji odgovoriti na gornje vprašanje.

2.1.2. Ali je bil odhod mož in fantov decembra 1943 k partizanom res prostovoljen?

Pred kratkim nam je prišlo v roke pričevanje Jakoba Notarja iz Puštala, ki je bilo podano po mnogih letih oklevanja zaradi poprave krivic. Tukaj ga navajamo zaradi osvetlitve takratne partizanske mobilizacije oziroma prostovoljnega odhoda v partizane, sicer nam pa pove tudi marsikaj o življenju in razmerah v tistem času. Povzemamo ga v skrajšani obliki.

Jakob Notar je bil rojen leta 1906 v Puštalu št. 15 v Škofji Loki. Leta 1940 se je poročil z nekaj mlajšo Marijo Zupan s Trstenika in še istega leta se jima je rodil sin Jakob, sledil mu je leta 1942 sin Jožef, leta 1944 – že po nasilni odvedbi očeta – pa je prijokal na svet še Stanislav. Oče Jakob Notar je imel dva poklica: od pomladi do pozne jeseni je delal pri znanem loškem gradbenem podjetju Molinaro kot zidarski mojster, pozimi pa je popravljal čevlje. Mati je gospodinjila in skrbela za otroke. Zemlje niso imeli, zato je bila glavna skrb za preživetje družine na očetu, ki je bil tudi cerkveni pevec.

Do decembra 1943 je družina živela dokaj mirno. Oče je delal po raznih gradbiščih in v glavnem prihajal domov samo zvečer. Partizani so v spodnji del Puštala, kjer je bila Jakobova hiša, prišli le redko, saj so ga nadzirali Nemci iz bunkerja pri mostu čez Soro.

19. decembra 1943 – mati je bila tedaj tretjič noseča – je prišlo do dogodka, ki je popolnoma spremenil dotedanje življenje Notarjeve družine in močno odjeknil tudi v Puštalu in okolici. Partizanske enote na Gorenjskem so se leta 1943 okrepile z novinci, ki so zaradi nemških vpoklicev bežali v gozd, da bi se rešili fronte in ostali blizu doma. Mnogi od teh niso čutili naklonjenosti do partizanskega gibanja, ampak le željo, da se rešijo Nemcev. Partizani so kmalu spremenili način kadrovanja: niso več samo sprejemali beguncev pred Nemci in fronto, ampak so začeli tudi sami mobilizirati, kar pa je vplivalo na do tedaj dokaj znosne odnose med ljudmi.

Komaj se je tistega decembrskega dne naredila noč, so k Notarjevim prišli trije vosovci: dva znana sovaščana, tretji – edini v nekakšni uniformi – pa je bil neki študent iz Medvod. Skoraj hkrati z njimi je prišel z dela oče in takoj so mu povedali, da mora z njimi. Mudilo se jim je, saj je bil blizu nemški bunker in za tisto noč so imeli še marsikaj v načrtu. Ko oče ni pokazal veselja nad njihovim ukazom, mu je Medvodčan takoj nameril pištolo v glavo. Mati je jokaje prosila, naj ga zaradi nje pustijo doma, tri leta in pol stari Jakob pa se ga je oklenil za nogo in ponavljal, da ga ne da, dokler ga glavni vosovec ni z brco ločil od očeta in otrok je pri tem udaril ob vrata. Mati je hotela dati očetu za s seboj odejo, saj je bila zima, toda odrinili so jo in izginili z njim v hladno noč.

Od Notarjevih so mobilizatorji odšli k očetovemu bratu, ki pa je bil v postelji zaradi pljučnice in so ga po daljšem prerekanju pustili doma. Tretji je bil na vrsti kovač Guzelj; njega so odpeljali, vendar jim je na poti v Cerkno ušel in se vrnil domov v Puštal. France Škrlj si je malo prej zlomil nogo in jo je imel v mavcu, zato so ga pustili, Franceta Krmelja pa tudi niso dobili, ker je bil na obisku v Avstriji. Najhuje je bilo pri Antonu Jamniku, Puštal št. 1. Pravzaprav so mobilizatorji pri Jamnikovih iskali Tonetovega brata Štefana. Ker je pričakoval mobilizacijo, se je skril, medtem ko se je Tone zanašal na ustno obljubo, da bo zaradi otroka lahko ostal doma. Zdi se, da so pričakovali, da se bo pojavil doma, zato so se tisti večer kar trikrat oglasili pri Jamnikovih. Ker Tone brata niti pri tretjem obisku ni izdal, so zahtevali, da on gre z njimi. Ponavljal je, da žene ne more pustiti same in da bi podkrepil svoj izgovor je vzel dojenčka, ki ga je prej držala ona, v svoje naročje. Tedaj ga je Medvodčan ustrelil v glavo in z otrokom ter materjo so vsi padli na tla, likvidatorji pa so odšli naprej iskat »prostovoljce«.

Mati je tako ostala sama z malim Tončkom, ki je danes blizu osemdesetih in se iz materinih pripovedi dobro spominja tistega dogodka, zaradi katerega je kot otrok in tudi kasneje imel hude psihične ter govorne motnje. Poleg tega so ga v osnovni šoli šikanirali in bolelo ga je, ko je spremljal materino trpljenje, vendar ji največkrat ni mogel pomagati.

Za odpeljanega Jakoba Notarja žena dolgo niti ni vedela, ali je sploh še živ. Šele marca 1944 je prišlo pismo iz Cerkna, da živi v težkih razmerah in bi se rad vrnil domov. Preden so prišli gestapovci preiskat hišo, da bi dokazali ženino povezanost s partizani, ga je ženina sestra vrgla v ogenj. Malo pred koncem vojne je Cerkno in celotno območje zajela nemška ofenziva in tako domači nikoli niso zvedeli, ali so očeta ubili partizani sami ali je padel na begu pred Nemci. Nekaj o njem je povedal Perkusov Pavle iz Spodnjega trga v Škofji Loki, ki je bil 19. decembra 1943 tudi nasilno odpeljan od doma in sta bila z Notarjem do vdora Nemcev skupaj. V takratni zmedi sta bežala s partizani in nekaterimi delavci proti Trnovskemu gozdu, toda že naslednji dan so padli v strahovit nemški ogenj. Pavle je bil pri tem težko ranjen in se je znašel v bolnišnici v Postojni. Za Jakoba Notarja potem ni več slišal. Leta 1959 pa je devetnajstletni Jakob Notar mlajši Pavleta obiskal na njegovem domu. Lepo ga je sprejel, vendar je bilo očitno, da še vedno nosi posledice trpljenja v Cerknem. Jakob je materi, ki je z velikimi težavami skrbela za tri otroke, največ pomagal. Veliko je hodil k Molinarjevim, ki niso imeli nobenega sina in so ga imeli skoraj za svojega. Ko je bil star že 32 let, se je – tudi po priporočilu njenih staršev – poročil z najmlajšo Molinarjevo hčerko Marijo.

2.1.3. Vosovski pokol v naselju Karlovec 14. marca 1944

Loško predmestje Karlovec – danes je tam Kopališka ulica – se je pravzaprav držalo Mestnega trga, le obzidje ju je ločevalo. V neposredni bližini je leta 1944 bil sedež gestapa in na gradu so bili vojaki, zato so Karlovec imeli za varen kraj. Burjevčev Filip iz Puštala je, na primer, hodil spat k stricu Janezu Pušarju v Karlovec; bil je namreč star 17 let in se je bal, da bodo neke noči prišli partizani in ga mobilizirali, kot so decembra 1943 sovaščana Notarja in druge.

Burjevčevi – pisali so se Pušar – so bili velika družina, saj je bilo pri hiši 12 otrok. Njihov dom je bil ob robu gozda in partizani so se včasih oglasili pri njih zaradi popravila čevljev, kajti oče je bil čevljar. V začetku leta 1944 starejših štirih sinov ni bilo doma: Franceta so neke noči odpeljali partizani in se ni vrnil; Zdravko je delal v Avstriji, Ludvik ter Jakob pa sta bila vpoklicana v nemško vojsko. Ludvik je leta 1944 padel na vzhodni fronti, Jakob pa je bil samo ranjen in je po zdravljenju prišel domov na dopust. Od deklet so bile tri še pri starših, dve pa sta bili že poročeni in nista več živeli doma.

Filip je torej 14. marca zvečer, kot običajno, šel spat k stricu Janezu Pušarju, po domače Bičku v Karlovec, kjer sta živela z ženo Ivanko sama v dokaj prostorni hiši, zato sta lahko prenočevala tudi begunce, ki so v strahu pred partizani prišli v mesto. Ko je Filip tisti večer vstopil v Bičkovo kuhinjo, so bili tam poleg strica in njegove žene zbrani pri večerji še sledeči: Janez Erbežnik, Šink od Sv. Andreja nad Hrastnico, njegova brat Matevž in sestra Marjanca, oba Staniška, Jakob Krmelj iz Staniške bajte in mogoče še kdo. Kdo so bili ti gostje in kaj jih je na noč prineslo s samotnih hribov? Janez, Matevž in Marjanca so bili vsi doma na Stanišah, veliki kmetiji na Sv. Petra hribu, le da je bil Janez že oče sedmih otrok in je živel pri Sv. Andreju. Staniški sicer niso bili navdušeni za partizane, vendar ti nikoli niso šli lačni od njihove mize in tudi za v nahrbtnike se je vedno kaj dobilo.

Točnega datuma ne vemo, vsekakor pa je bilo pred 14. marcem, so vosovci odpeljali 20-letno Staniško Katjo in se ni vrnila. Menda je razpečavala slovenski tisk, ki ga je bilo po ustanovitvi domobranske postojanke v Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem dovolj. Znano je, da so Nemci leta 1944 pred tem zatiskali oči, partizani pa napeto zasledovali kot nevarno belogardistično propagando. Ko so se na Stanišah in v bajti oglasili vosovci in se izdajali za črnovrške domobrance, sta jim Katja in sestrična Mici iz bajte verjeli in se odkrito pogovarjali z njimi, oni pa so kmalu prekinili veseli razgovor in ju odpeljali. To tudi pojasnjuje, zakaj se je Jakob Krmelj bal biti doma in je s Staniškimi prišel na varno v Škofjo Loko.

Po večerji so še ostali v kuhinji in se pogovarjali. Nikomur ni prišlo na misel, da jim preti nevarnost. Ko je v veži zaropotalo, so vsi vstali od mize in v gneči stali blizu kuhinjskih vrat, kjer se je pojavil vosovec z naperjeno brzostrelko, za njim pa še dva ali trije in iz neposredne bližine spustil cel rafal na ljudi v kuhinji, ki so mrtvi ali umirajoči popadali na tla. Verjetno je Filip tisti trenutek stal nekoliko stran od drugih, saj je potem sam ležal na sredi kuhinje. Marjanca, ki ni bila ranjena, je od strahu ali namerno padla na tla in ostala nepoškodovana. Nekje zunaj so se že slišali streli, zato morilci niso imeli časa preverjati svojega dela, ampak so hitro odšli.

Ko se je Filipova sestra Ana naslednje jutro odpravljala v službo, ji je oče, ki je bil v skrbeh, ker Filip še ni prišel domov, naročil, naj spotoma gre pogledat k Bičku, zakaj ga ni. Tako je Ana postala očividka tistega groznega prizora v Bičkovi kuhinji. Trupla v kuhinji je tisto jutro nekdo fotografiral in Slovenski dom je nekaj fotografij s kratkim poročilom objavil 5. oziroma 17. julija 1944.

Skoraj ob isti uri kot pri Bičku so se vosovci pojavili pri Ruparju, po domače pri Čiku, kar kaže, da sta bili na delu dve skupini. Razumljivo, saj so vedeli, da bo po prvih strelih sprožen alarm, ki bi jim utegnil preprečiti umik. Tudi pri Čiku so bili begunci pri večerji, in to: Janez Pustovrh, Hribovski od Sv. Ožbolta in njegova žena Ivana ter šestletni sin Janez; Franc Lavtar, Brojan od Sv. Barbare.

Med mrtvimi bi gotovo bila tudi Pustovrhova sedemletna hči Tončka, če se ne bi malo prej umaknila od mize in tako postala priča pokola svojih najbližjih.

Tudi tukaj je bil spredaj vosovec z brzostrelko, za njim pa še nekaj drugih. Po sedečih okrog mize se je usula smrtonosna svinčena toča. Zdi se, da je gospodar Rupar tik pred tem stopil v sobo poleg kuhinje, morda je že prej kaj slišal, in sedemletno dekletce je šlo za njim. Ko je v kuhinji zadrdrala brzostrelka, je Rupar že držal v roki pištolo. V trenutku je porinil otroka za kavč in skozi odprta vrata že streljal na morilce. Menda je ranil vosovca Janka Božnarja – Mačka, ki je tudi bil od Sv. Barbare, skoraj sosed pobitih. Teroristi se niso spustili v boj z gospodarjem, temveč so hitro odšli.

Ko smo pripravljali članek za 72. številko Zaveze, smo bili posebej pozorni na to, ali in kaj o tem piše Enciklopedija Slovenije, ki obravnava Škofjo Loko šele leta 1999 – v 13. zvezku. Tu smo pod geslom Škofja Loka – Zgodovina med drugim našli tudi sledeče: »15. 3. 1944 je v spopadu z organizatorji domobranstva padlo 9 nasprotnikov OF, nato pa je okupator ustanovil v mestu postojanko Gorenjske samozaščite, ki je iz beguncev pred partizansko mobilizacijo ustanovila domobranske postojanke v okolici.« Kot vir je navedeno sledeče: Florijan (S. Kobal), Začetki ljudske vstaje v Škofji Loki, Loški razgledi, l. 1954, 7–22). Kako je mogoče govoriti o spopadu, ko nekdo z brzostrelko strelja na ljudi, ki večerjajo pri mizi? Kakšni organizatorji domobranstva oziroma nasprotniki OF morejo biti šestletni otroci? Razumemo, da enciklopedija navaja, da je padlo devet organizatorjev, saj je pred pogrebom bilo na Mestnem trgu samo devet krst (ne deset), ker so šestletnega Janeza Pustovrha položili v krsto k materi Ivani. Pričakovali smo, da se bo na članek v 72. številki oglasil kdo, ki dogodek pobliže pozna in ga morda dopolnil s kakim resničnim podatkom, žalostijo pa nas neresnice in sprevračanje dejstev, še toliko bolj, če so našli mesto v Enciklopediji Slovenije. Pomor pri Bičku in Čiku je znova ovrgel trditve, da je bil protikomunistični odpor samo v »sklerikalizirani« Ljubljanski pokrajini, na Gorenjskem, na primer, naj bi se ljudje enotno pridružili osvobodilnemu boju, katerega pobudnik in organizator je bila partija. Celo danes, v tretjem desetletju naše samostojne države bo marsikdo težko sprejel samo po sebi umevno dejstvo, da je domobranska postojanka v Škofji Loki 16. marca 1944 nastala zaradi komunističnega nasilja. Pogreb desetih žrtev je bil 18. marca in začetek slovesnosti je bil na Mestnem trgu, kjer so bili pomorjeni že prej na parah. Nemci so to seveda izkoristili za svojo propagando in mrtvaški oder ter del trga odeli z rdečimi zastavami s kljukastim križem, kot da bi pokopavali kakega znanega nacista. Poleg tega se je pogreba udeležilo nekaj vodilnih nacistov. Kakšna ironija! Preproste hribovce je prignala v mesto huda stiska, upali so, da bodo tu varni tako pred komunisti kot pred Nemci, zdaj pa so jih prvi »osvobodili« življenja, drugi pa zlorabili za svojo propagando. Novoustanovljenih domobrancev je bilo menda v začetku samo sedem, vendar je kljub svojim letom (rojen 1888) bil med njimi oče umorjenega Filipa Pušarja, ki je dobro znal nemško in je tedaj skupaj z drugimi dosegel, da Nemci za v Karlovcu pobite niso odredili streljanja talcev. Zgodovinarka Monika Kočevar v svoji knjigi Gorenjski domobranec ugotavlja, da je bila Škofja Loka ena tistih postojank, ki so imele največ prebežnikov iz partizanskih vrst. Iz njenega pregleda je razvidno, da je posadka, seveda ne ob ustanovitvi, od 157 vpisanih članov imela 52 nekdanjih partizanov. (Gorenjski domobranec, str. 40) Zanimivo je, da so od partizanov k domobrancem prihajali celo zadnje mesece pred koncem vojne, ko je bilo očitno, da so nacistični Nemčiji šteti dnevi. Razumljivo, da so prihajali mobiliziranci, ki s srcem in mišljenjem nikoli niso bili za komunizem in partizane. Prav tako niso bili za Nemce, vendar so vedeli, da bodo ti kmalu odšli, in verjeli, da bodo potem zahodni zavezniki pomagali k pravični ureditvi. Če bi jim tedaj kdo dopovedoval, da je že vse odločeno in da so zavezniki na strani partizanov, mu ne bi verjeli. »Osvoboditelje« so od blizu spoznali v času »služenja« v njihovih vrstah že prej in se z novim redom, ki so ga obljubljali, niso strinjali. V njihovo zmago niso verjeli, zato se jih obljube o zadnji amnestiji niso prijele in so bili slučaji, da bi kak domobranec odšel k partizanom, skrajno redki.

Čeprav se nam kar ponuja, da bi nadaljevali komaj začeto razmišljanje o loških domobrancih, da bi kaj povedali, kako so se maja 1945 vrnili kot ujetniki v Škofjo Loko in kako so jih gnali z železniške postaje Trata na Loški grad, kjer so se potem dogajale čudne stvari, ki še danes niso raziskane, kako so jih le nekaj dni kasneje na gradu odbirali in ponoči vodili v smrt v Lovrenško grapo, v Bodovlje na Križno goro in še kam, bomo tukaj navedli nekaj podatkov o Kamnitniku, kjer so Nemci 9. februarja 1944 ustrelili petdeset talcev in se strah ter razburjanje zaradi tega ob vosovskem pokolu v Karlovcu še nista polegla.

Enciklopedija Slovenije navaja v 13. zvezku, da je konec leta 1944 v Škofjeloškem okraju delovalo kar 35 narodnoosvobodilnih odborov. Brez dvoma so to spremljali tudi Nemci in zato izredno hitro izvedli kruto represalijo za v začetku februarja padlega esesovca. Neki vojak, pripadnik enote SS, ki je bil v civilnem življenju menda tudi sam krojač, je namreč neko popoldne pri krojaču v Stari Loki popravljal svojo uniformo. Ko se je že po temi vračal v svojo kasarno, je srečal tri loške vosovce, ki so ga ustrelili. Kot povračilni ukrep so Nemci 9. februarja za Kamnitnikom ustrelili petdeset talcev: 18 domačinov in 32 od drugod pripeljanih zapornikov. Med njimi sta bila tudi loški zdravnik Kocijančič in mesar Krek. Dodajmo, da je sedaj med drugimi zaslužnimi Ločani v Aleji znamenitih tudi kip zdravnika Kocjančiča.

2.1.4. Rušenje cerkva na Loškem

Povzeli bomo nekaj odlomkov iz 55. številke Zaveze, kjer v rubriki Kako se je začelo najdete članek z naslovom Razvaline in grobovi namesto obljubljene svobode. Tudi tu se začne z Rovtom pri Sv. Lenartu, kjer je Cankarjev bataljon 12. decembra 1941 pripravil zasedo nič hudega slutečim nemškim policistom.

Vemo, da je februarja 1941 prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu (danes Lenart nad Lušo), Jože Švelc, ki je pred tem več let deloval med slovenskimi izseljenci v Franciji. Med drugimi njegovimi dolžnostmi je bilo tudi poučevanje verouka na šoli v Martinj Vrhu, ki je spadala pod njegovo faro. Dvakrat tedensko je zato prepešačil tja in nazaj uro in pol dolgo pot v Martinj Vrh, kjer sta pred vojno učiteljevala učitelj Vidmar in njegova žena. Vidmar je bil doma iz velike Ušeničnikove družine na Trebiji, njegova mati je bila druga v vrsti sedemnajstih otrok. Ko se jima je rodil prvi otrok, so nastale težave zaradi varstva in učitelj se je tedaj spomnil na mlajšo sestro Milko. Rada se je odzvala njegovi prošnji in prišla na Martinj Vrh.

Aprila 1941 so za kratek čas prišli Italijani, za njimi pa Nemci, ki so takoj začeli preganjati duhovnike, učitelje in druge. Vidmarjeva sta se z otrokom še pravi čas umaknila čez mejo v Ljubljansko pokrajino. Tedaj so odpeljali skoraj vse gorenjske duhovnike, Švelca pa menda niso imeli na seznamu, zato je imel nekaj časa mir. Seveda je nehal hoditi v Martinj Vrh, saj tudi pouka ni bilo, dokler niso prišli nemški učitelji. Milka Vidmar, ki je po odhodu bratove družine ostala brez dela, je prišla k Sv. Lenartu in tako postala priča vseh medvojnih in povojnih dogodkov tega kraja.

Ko so Nemci julija 1941 končno ugotovili svojo površnost, so Švelca opozorili, naj takoj izgine, sicer ga bodo zaprli. Faranom je sicer napovedal odhod, v resnici pa ostal kot ilegalec pri Sv. Lenartu. Ker se je skrivanja in stalne nevarnosti kmalu naveličal, je napisal pismo selškemu županu Benediku, naj posreduje pri gestapu in uredi glede njegovega bivanja in delovanja pri Sv. Lenartu. Čez nekaj časa je dobil dovoljenje za delo v selški fari pod pogojem, da ne bo slovensko pridigal, da bo obrede opravljal v latinščini in pomagal pri tečajih nemščine za odrasle. Poleg domače fare je skrbel še za Javorje, Bukovščico, Selca in Železnike. Veliko je spovedoval, saj nemški duhovnik Besel, ki je prišel v Škofjo Loko, še ni znal slovensko in sploh ni spovedoval. Ker je bil Švelc preobremenjen, so mu pri poučevanju otrok pomagale dekleta in žene, on pa je potem otroke izprašal in tako so lahko šli k prvemu obhajilu in birmi. Selški cerkovnik Jože Ravnihar, ki je bil sicer pismonoša, je imel dovoljenje nositi bolnikom obhajilo. Večino pogrebov so opravili sami, ko je prišel duhovnik, pa je opravil pogrebni obred in blagoslovil grob.

Dvanajstega decembra dopoldne so tudi pri Sv. Lenartu opazovali nemško kolono, ki se je pomikala od Zaprevala po blegoški cesti. Skrbelo jih je, kako se bo izšlo, saj so vedeli, da so prejšnji dan v Rovt prišli partizani. Kmalu se je zaslišalo streljanje, vmes pa vzdihi ranjencev in juriši partizanov. Ko je streljanje potihnilo, je župnik vzel sveto olje in se v spremstvu gospodinje odpravil na kraj spopada. Hitro je ugotovil, da med trupli, ki so ležala po blegoški cesti in ob njej, ni več živih. Zvedel je, da so jih pregledali že partizani, ki so jim pobrali orožje. Šele naslednji dan je v Rovt prišla večja nemška enota in odpeljala v dolino trupla več kot štiridesetih padlih in pobitih; pokopali so jih na pokopališču v Kranju. Bali so se, da se bodo Nemci ravnali po pravilu: deset Slovencev za enega Nemca. Župnik Švelc je uporabil vse svoje znanje in spretnosti, da bi jih prepričal o nedolžnosti domačinov in jih s tem odvrnil od represalije. Poudarjal je tudi njihovo pomoč ranjencem. Kljub temu so dva domačina odpeljali in ju ustrelili v Begunjah. Partizani so takoj po napadu zapustili Rovt. Svoje ranjence so odpeljali v Martinji Vrh in jih izročili v oskrbo domačinom, sami pa še isti dan odšli v Poljansko dolino, kjer se je že začela vstaja. Eden od partizanskih ranjencev je po nekaj dneh podlegel hudim ranam in pokopali so ga pri Sv. Lenartu.

Le nekaj sto metrov od kraja, kjer so decembra 1941 umrli nemški policisti, je v noči na 24. marec 1945, ko je bilo vojne skoraj že konec, udarilo po partizanih Škofjeloškega odreda in italijanske brigade Grimasci. Med nemško ofenzivo proti 9. korpusu so se tudi oni znašli v obroču in se hoteli po vojaški cesti premakniti do Rovta in naprej čez Selško dolino na Jelovico. Padli so v močno nemško zasedo in po uradnem viru jih je padlo 28, po nekaterih govoricah pa prav toliko kot Nemcev decembra 1941. Tisti marčevski dnevi so bili že topli, vendar ni bilo nikogar, da bi jih pokopal. Spet je nastopil župnik Švelc. S težavo je zbral nekaj moških, da so pobrali trupla in jih prepeljali k Sv. Lenartu. Pri Potočnikovi kapelici so skopali veliko jamo in jih brez krst zložili vanjo. O tistih, ki so jih poznali, so obvestili svojce, da so jih prišli iskat in jih odpeljali na domače pokopališče. Med pobiranjem trupel so v grmovju ob cesti našli že izčrpanega ranjenega partizana. Oskrbeli so ga in mu pomagali do bližnje hiše. Bil je zadnji čas, da so ga še skrili pred prihodom Nemcev.

O ljudeh in dogodkih pri Sv. Lenartu bi bilo treba še veliko povedati, na primer o bratih Murnik in nemško-domobranskem odkritju okrajne gospodarske komisije, ko je bilo mrtvih devet njenih članov – partizanov; o tem piše tudi Jože Vidic v knjigi Zločin pri Sv. Lenartu, vendar bo treba to temo prihraniti za drugo priložnost. Tukaj pa navajamo samo še nekaj podatkov o rušenju cerkve sv. Lenarta in drugih cerkva ter zgradb v Selški dolini leta 1945, tik pred koncem vojne. Opravljal ga je poseben minerski vod Škofjeloškega odreda. Upravičeno se sprašujemo, ali so zato dobili povelje od zgoraj ali pa je bila to le slučajna strategija »vojnega področja in oblastnega komiteja«. Zakaj se je to dogajalo ravno v Selški dolini? Ali ni bila to morda načrtna priprava za nov družbeni red?

V soboto, 17. decembra 1944, je pri Sv. Lenartu ravno odzvonilo delopust. Župnik Švelc je še odšel v Javorje, kjer je naslednji dan, na 3. adventno nedeljo, imel običajno bogoslužje, ko so se pojavili partizani in povedali, da imajo ukaz porušiti cerkev, župnišče, mežnarijo s prosvetno dvorano, šolo in Potočnikovo, po domače Grogcovo hišo, kjer sta bili trgovina in gostilna. V župnišču sta bila poleg gospodinje doma tudi njena mati in nečak. Na prošnjo, da odložijo rušenje do župnikove vrnitve, so odgovorili, da so se z njim že vse dogovorili, ko so se malo prej na poti srečali. V šoli ni bilo nobenega doma, zato je nihče ni branil. Grogcova mati in pet hčera so v joku prosile, naj jim pustijo streho nad glavo. Poveljujoči jih je nekaj časa čudno gledal, nato pa zamahnil z roko: »No, naj bo za kak dan.« Dovolili so, da iz cerkve in drugih zgradb, določenih za rušenje, odnesejo nekaj predmetov, prepovedali pa hkrati klicati za pomoč sosede. Potočnikov oče je prijel tabernakelj z Najsvetejšim in ga odnesel v kapelico Srca Jezusovega nad cerkvijo. Kipe, dve oltarni sliki in mašna oblačila so odnesli k Potočniku. Tudi iz župnišča so rešili nekaj opreme in živil. Ko so minerji končali priprave, so nagnali domačine v Potočnikovo hišo in naročili, naj odprejo vsa okna. Zemlja se je stresla od eksplozij in oblak prahu je za nekaj časa pokril cel hrib. Cerkveni zidovi in zvonik se niso porušili, bili pa so močno razpokani in razmajani, strop v cerkvi se je sesul in bogati leseni oltarji ter kor so se razleteli v trske. Ura na zvoniku se je ustavila in še dolgo potem kazala točen čas eksplozij. Zvonovi so sicer ostali v zvoniku, toda zvonjenje ni bilo možno, dokler jih niso sneli in namestili v zasilnem, lesenem zvoniku. Prosvetna dvorana je bila popolnoma zrušena in tudi poslopji župnišča in šole sta bili močno poškodovani.

Ko je župnik Švelc v nedeljo zjutraj v Javorjah zvedel za rušenje pri Sv. Lenartu, je očitno pokazal svoje nezadovoljstvo, zato so ga aretirali in odpeljali na komando vojnega področja v Farji Potok. Potem so na raznih sestankih razpravljali o njegovi krivdi. Čeprav je bila večina za njegovo oprostitev, je zmagala manjšina, ki je bila proti njemu. Nekdo je tako odločitev opravičil takole: »Kdor hoče biti pošten, je lahko tudi brez duhovnika.« Šentlenarčani, ki so vedeli, da je župnik tudi za partizane veliko naredil, so se zavzeli zanj in zapretili, da ne bodo več dajali hrane, če ga ne izpustijo. Pridobili so celo novega sekretarja gospodarske komisije Jožeta Pintarja – Drgača, da je odšel posredovat zanj v Farji Potok. Po približno štirinajstih dneh so ga izpustili. Ker je bilo župnišče neuporabno, je nekaj časa stanoval pri Potočnikovih. Mašo so imeli najprej v Potočnikovi kapelici, kamor so pred rušenjem prenesli tabernakelj z Najsvetejšim, končno pa so se ustalili v javorski podružnici sv. Valentina.

Čim je odlezel sneg, so na župnijski njivi nad razrušenim župniščem postavili leseno barako, dolgo štirinajst in široko sedem metrov. Pri vhodu so postavili majhen lesen zvonik in vanj prenesli zvonove iz razmajanega zvonika. Tako so se zvonovi spet oglasili. Prva maša v leseni cerkvi je bila na veliko noč 1945.

Cerkev sv. Lenarta pa ni bila prva, na kateri so partizani tega področja preizkusili strateške spretnosti. 18. novembra 1944 so napadli nemško orožniško postajo v Železnikih. Po treh dneh bojev so se orožniki umaknili v Selca. Že prvi dan po njihovem odhodu so partizani pripravili miting, toda udeležba je bila majhna, kajti ljudje so bili prestrašeni. Poveljnik odreda Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar je menda tedaj rekel: »No, če ne bomo plesali, bomo pa kresovali.« Res je kmalu zagorelo. Požgali so veliko in umetniško bogato cerkev, župnišče, mežnarijo in dve domačiji. Ko so zgorele stopnice v zvonik in nosilno ogrodje zvonov, je bronasti veliki zvon pri padcu prebil obok in z drugimi tremi zvonovi, ki so tudi bili bronasti, obstal razbit v cerkveni lopi (Simon Lorber, Selška dolina in Cerkev med drugo svetovno vojno, diplomska naloga).

Med napadom na Poljane nad Škofjo Loko 22. oktobra 1944 so partizani minirali farno cerkev sv. Martina. Bila je močno poškodovana. Kljub zavzemanju uglednih strokovnjakov in kljub prošnjam pisatelja Finžgarja, profesorja Miklavčiča ter drugih so jo v petdesetih letih porušili z razlago, da so zidovi za obnovo preveč razpokani, poleg tega pa cerkev na tistem kraju škoduje turizmu, ker zakriva pogled na Blegoš.

Leta 1945, tik pred koncem vojne, so v Selški dolini minirali in požgali šest cerkva, podružnic selške župnije. Nepoškodovana je ostala le cerkev sv. Florijana na Bukovici. Našteli jih bomo čisto na kratko. Pri cerkvi sv. Križa na Kališah so se nekaj časa zadrževali domobranci. Ko so se zaradi partizanskega napada umaknili, so jo partizani 10. marca 1945 minirali in požgali. Enako so naredili s cerkvijo sv. Miklavža nad Golico – februarja 1945. Baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata na Zabrekvah so marca 1945 večkrat minirali in jo podrli do tal. Cerkev sv. Jedrti na Lajšah je bila tik pred vojno obnovljena, partizani pa so jo marca 1945 popolnoma porušili. Marca 1945 so minirali tudi cerkev sv. Tomaža nad Praprotnim. Tik pred koncem vojne so minirali še cerkev sv. Gabrijela na Planici, podružnico župnije Stara Loka. Prva cerkev v Selški dolini, ki je bila porušena, je bila dražgoška cerkev sv. Lucije. Nemci so jo dobesedno zravnali z zemljo. Uničevanje cerkve in vasi v Dražgošah je res bilo delo okupatorja, res pa je tudi, da so domačini prosili partizane, naj rešijo vas z umikom na Jelovico, pa niso bili uslišani. Gornji popis smo povzeli po diplomski nalogi bogoslovca Simona Lorberja. Rojen je bil leta 1971 v Železnikih. Nazadnje je bil župnik v Šmartnem v Tuhinju, kjer je tik pred božičem lansko leto veliko prezgodaj umrl. Hvaležni smo mu za njegovo diplomsko delo, ki je menda skoraj edini zapis o rušenju cerkva na Gorenjskem.

2.1.5. Zaključek

V uvodu tega sestavka smo napovedali opis nekaterih dogodkov, ki jih starejši domačini vsaj površno poznajo, mlajši Ločani in drugi pa zanje komaj vedo, zato se zavedamo, da smo tu komaj opozorili nanje. Morda bomo v eni prihodnjih številk Zaveze nadaljevali to »odkrivanje naše zamolčanosti«, kot je zapisal naš dolgoletni urednik profesor Stanovnik.

Kot vemo, so Šentlenarčani leta 1945 zgodaj pomladi blizu minirane cerkve postavili prostorno leseno barako in v njej praznovali takratno veliko noč. Tam je bila tudi prva povojna birma leta 1951. Škof Anton Vovk, ki je popoldne pred birmo prišel k Sv. Lenartu, je imel nemirno noč, saj so zlikovci začeli podirati mlaje, vendar so jih domači fantje odgnali in potem stražili do jutra. Podobne izgrede je škof tisti čas doživljal tudi na drugih birmovanjih, v Novem mestu pa so ga leta 1952, ko je bil na poti v Stopiče, da bi blagoslovil nove orgle, polili z bencinom in zažgali.

Tudi novo cerkev pri Sv. Lenartu je leta 1961 posvetil škof Vovk. Bil je čas, ko so bili nekateri pijani od zmage, drugim pa so življenja visela na nitki. Gradbenega dovoljenja ni in ni bilo. Zakaj taki stroški, ko je kmalu ne bodo več rabili? Švelcu so zamerili, da se ni hotel vpisati v njihovo duhovniško društvo. Da bi ga spravili k pameti, so ga hkrati s selškim in soriškim župnikom poklicali na dolge orožne vaje. Iz Škofje Loke so stalno prihajali »obiski« in mu grozili oziroma ga skušali spremeniti. Leta 1957 je za župnega upravitelja prišel Miro Bonča, ki mu je končno uspelo dobiti gradbeno dovoljenje. Potem so pohiteli z delom. Stari zvonik so morali do tal porušiti in zgraditi novega. Nova cerkev je bila 16. maja 1961 posvečena in to je bil za faro velik dogodek. Ljudje niso pozabili rušenja poškodovane poljanske cerkve, od katere so večino materiala porabili za gradnjo javorske ceste. Če je poškodovana poljanska cerkev ovirala pogled na hribe, ali bi bilo nemogoče »ugotoviti«, da razmajana cerkev sv. Lenarta zastira pogled v dolino?

Vse med vojno porušene cerkve na Škofjeloškem so danes obnovljene oziroma na novo pozidane, zadnja menda cerkev sv. Gabrijela na Planici, podružnica Stare Loke. Ali je odveč, če ponovimo vprašanje, zakaj vsa tista rušenja. So res preprečila naselitev sovražne vojske. Ali je pretirano, če pomislimo, da to ni samo madež na zgodovini, ampak vse kaj hujšega: bi jih lahko obravnavali kot izstop iz civilizacije?

V tisočletni zgodovini Škofje Loke ima grad vsekakor pomembno mesto, saj je stal že v 13. stoletju in bil po potresu 1511 na novo pozidan. Bil je sedež uprave freisinške posesti, varuh mesta, doleteli so ga napadi in potresi, posebna vloga pa mu je pripadla po koncu druge svetovne vojne. Konec maja 1945 je prišla na železniško postajo Trata dolga kompozicija živinskih vagonov iz Vetrinja z vrnjenimi gorenjskimi domobranci, med njimi tudi tistimi iz Škofje Loke, Muretovega hriba, Gorenje vasi itd. Pod močno partizansko stražo so jih skozi mesto odgnali na grad, kjer so se dogajale do sedaj še večinoma neraziskane stvari. V naslednjih dneh so jih na gradu sortirali in ponoči vodili v smrt v Lovrenško in Bodoveljsko grapo, na Križno goro ter druga morišča. To je najhujša senca v tisočletni zgodovini, ki je takle skromen zapis prav gotovo ne more pregnati. Zaključimo torej s stavkom iz knjige vseh knjig: »Resnica vas bo osvobodila.«

3. Pripovedi

3.1. Neuničljiva kmečka rodbina

Vanja Kržan

3.1.1.

Zelo spoštljivo sem na zadnji železniški postaji Graben v Kamniku zavila v Tunjiško mlako, pol ure hoda oddaljeno od Kamnika. Zakaj se kraj imenuje mlaka, ljudje ne vedo. Leži v rahlo gričevnatem svetu, od koder je v jasnih dneh lep razgled na Veliko planino in Krvavec; v ozadju se pogled končno ustavi na Kamniških Alpah. Vendar mi razgleda ni bilo dano uživati. Dan, ko sem se odpravila na domačijo Steletovih v Tunjiški mlaki, je bil pust in meglen. Toda zakaj sem ubrala korak s spoštljivostjo, pa tudi radovednostjo?

Pripovedovalec zgodbe je tokrat častitljiv enaindevetdesetletni Peter Stele (1928) iz znanega rodu Steletovih, ki prebiva in živi na rodni grudi že od leta 1592. Pri hiši se reče pr Birt. Gospod Peter je nečak znanega umetnostnega zgodovinarja, velikega poznavalca slovenskega in evropskega slikarstva in kiparstva, pokojnega univerzitetnega profesorja dr. Franceta Steleta. Oba sta bila predana domačiji, vendar s to razliko, da je Peter kmetoval na posestvu, njegov stric France Stele pa je bil velik ljubitelj slovenske umetnosti, predvsem cerkvene. Bil je profesor umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti: svoje študente je vodil po slovenskem podeželju od enega cerkvenega bisera do drugega, dokler so mu moči dopuščale. Že v mladosti je bila zanj cerkev sv. Ane v Tunjicah pravi biser, ničkolikokrat jo je obiskal in občudoval. Tudi zaradi njene lepote se je posvetil študiju umetnostne zgodovine, potem ko se je šele leta 1924 skupaj s svojim kolegom in sotrpinom Francetom Terseglavom, kasnejšim urednikom Slovenca, po prvi svetovni vojni prek Kitajske vrnil v domovino z ruske fronte. Dr. France Stele ima velike zasluge za slovensko cerkveno umetnost, nenadomestljiv je bil še posebej v povojnem času, ko je marsikatero cerkev ali cerkvico in cerkvene umetnine reševal pred komunističnem uničenjem. Tudi cerkvico na Blejskem otoku. Uspelo mu je, da je prepričal blejske oblastnike, da bo cerkev za turiste bolj privlačna, če se ohrani taka, kot je, ne pa da jo spremenijo za turistične namene. A vrnimo se k zgodbi gospoda Petra Steleta in njegov žene.

Zanimivo, da mi gospod Peter ni začel pripovedovati o sebi, ampak o svojem atu Jožetu (1897). Takoj sem razumela, zakaj. Leta 1914 je bil ata Jože z devetnajstimi leti mobiliziran na rusko fronto, vendar do Galicije, kjer je našlo grob na stotine slovenskih fantov, nikoli ni prišel. Najprej so se ustavili v Leobnu v Avstriji, kjer so imeli vojaške vaje. Izučil se je za strežnika oficirjev, t. i. ‘purš’ oficirja, ker je bil uglajenega vedenja. Toda moral je na fronto, saj je Avstro-Ogrska potrebovala vojake, ki jih bodo mesarili ruski topovi. S fronto se je znašel v današnji Romuniji. V bitki leta 1916 je bil ranjen v roko in prišel v rusko ujetništvo, takrat še carske Rusije. V ujetništvu mu ni bilo hudega, le rana se mu je zastrupila in hoteli so mu amputirati roko. Odločno se je uprl, da raje umre: on je kmet in kmet bo ostal, za delo na kmetiji pa potrebuje roko. Roko si je sicer rešil, bolečine pa je čutil vse življenje. Kot ujetnik je z rusko vojsko končno prišel do Rostova na Donu v Ukrajini. Tam mu ni bilo hudega, saj je bil vajen vsakega dela.

Toda prišlo je leto 1917, ko se je pričela ruska revolucija, in čas groze, v marsičem hujše kot na fronti. T. i. boljševiki so okupirali Rostov. Vsi naj bi postali ‘tovariši’, razen tistih, ki so jih boljševiki po novem imenovali ‘buržuji’. Do takrat so bili za mladega ujetnika Jožeta izrazi, kot so tovariši, boljševiki in buržuji, neznanka, vendar je hitro spoznal, kdo so prvi in kdo drugi – spoznal in zapomnil za vse življenje. ‘Tovariši’ so v štirinajstih dneh izropali vse trgovine, trgovce – ‘buržuje’ – pa pobesili po uličnih svetilkah; ljudje so to početje morali gledati in odobravati. Obšla jih je taka groza pred boljševiki, da se ob tem prizoru niti jokati niso upali! Zjokali so se lahko šele, ko jih je boljševikov končno rešil general Kolčak: pregnal jih je s carsko vojsko, t. i. belo gardo in razglasil samostojnost Ukrajine. Morda bomo zdaj laže razumeli, zakaj je mladi Jože dobro poznal boljševizem in boljševike, njihovo hudobijo, laž, prevare in krajo. S pričetkom druge svetovne vojne in boljševistične revolucije na Slovenskem mu je postala ideologija komunizma še bolj jasna, saj se je iz leta v leto razraščala še na naših tleh. Vedel je, zakaj so se vodilni slovenski prekaljeni boljševiki izšolali v Rusiji, od kod komunistična zmerljivka ‘belčki’.

3.1.2. Pričetek revolucije – konec kulture in civilizacije na vasi

Ko se je gospod Jože po končani prvi svetovni vojni srečno vrnil domov, je kljub poškodovani roki takoj prijel za delo. Bil je sposoben, delaven, umen in naravno inteligenten. Predvsem pa velik poštenjak. Veliko je tudi bral, ne le leposlovje, tudi strokovne revije in časopise. Ljudje so ga spoštovali in mu zaupali. Bil je dober govornik in predsednik mnogih društev in ustanov predvojnega kulturnega in političnega življenja v Kamniku. Razumljivo, da so pred vojno ljudje take ljudi volili za župane. Tudi Jožeta so izbrali za župana. Dokaj mlad se je poročil z Julijano Grkman (1894) in v zakonu se jima je rodilo pet fantov: Jože (1921), Tone (1924), Peter, naš pripovedovalec, je bil tretji (1928), Štefan (1930) in Janez (1936). Urejeno družinsko življenje, čeprav polno dela in skrbi, ki ga prinaša kmetovanje, je bilo s pestrimi praznovanji, zabavo in kulturnimi prireditvami lepo in osrečujoče, še posebej za mlade. Leta 1941 se je utečeni ritem vsakdanjega življenja ustavil, odslej sta ga krojili vojna in revolucija.

Odraščajočim otrokom je ata Jože veliko pripovedoval o svojem ujetništvu v Ukrajini in srečanju z boljševiki. Peter si je vse dobro zapomnil in v svoji otroški domišljiji si je komunista predstavljal kot poosebljenega hudiča. Prvi partizani so se pojavili v Tunjicah že jeseni 1941. Peter je bil star trinajst let in se prvega srečanja s partizani dobro spominja.

»Mama je v zgornjih prostorih doma prebirala suhe hruške in zaslišala njihovo glasno govorjenje pred hišo, otroci smo bili za mizo pri malici. ‘Kaj nič ne vidite in nič ne slišite,’ nam zavpije mama. Zame, trinajstletnega, je bil pravi šok, ko zagledam moškega – partizana – in rdečo zvezdo. To je torej boljševik, komunist. Bil sem prepričan, da stoji pred mano hudič. Vsa doživetja, ki jih je kasneje pripovedoval oče o srečanjih in pogovorih s partizani, sem si dobro zapomnil, pa tudi sam sem pričel spremljati in doživljati vojno in pojav boljševizma pri nas. Ata ni mogel razumeti, kdo le se more navduševati za komunizem, ki ga je sam, čeprav za kratek čas kot vojni ujetnik, doživel v Ukrajini in ga zdaj v še večji meri doživljal doma.«

»Mama je pustila suhe hruške in se nam pridružila v hiši. Okregala nas je: ‘Sram vas bodi! Obišče nas prva slovenska vojska, pa naredite tak preplah!’ čeprav ona sama ni bila nič manj preplašena. Pravo grozo pred njimi je vsakič doživela in jo doživljala do smrti, ko je vedno bolj spoznavala boljševizem ‘slovenske vojske’. Pred rdečo zvezdo na titovki je dobesedno odrevenela. Tokrat je bilo prvo srečanje z njimi: ata jih je povabil v hišo in dal malico še njim. Ničkolikokrat so se partizani pri nas do sitega najedli, a so nam kljub temu kar naprej kradli. Sprva jih je ata vsakič vprašal, ali sme nemškim oblastem prijaviti njihov obisk, drugače nas doleti smrtna kazen. Partizani so privolili, toda kmalu zatem so ljudem prepovedali, da bi prijavljali oblastem njihove obiske. Znanec iz vasi – mlad gospodar Vinšek – je obisk partizanov prijavil. Le kakšen dan zatem sta se pri njih pojavila partizana. Gospodar je ležal na peči, starši in mlada žena z otrokom v naročju so sedeli za mizo. Vpričo njih je partizan ustrelil gospodarja. Morilca sta takoj izginila. S tem dogodkom se je v naši vasi pričelo boljševistično ustrahovanje in pobijanje nedolžnih ljudi, ki je izzvalo represalije nemških oblasti.«

»Partizani so se zelo trudili, da bi našega ata dobili medse, da bi šel ‘v partizane’. Danes razumem, zakaj: bil je predvojni župan, zdaj bi postal partizan, torej njihov ‘tovariš’. Zaradi pokončne drže in poštenosti so ga ljudje spoštovali in cenili, z atovo pridružitvijo bi se ‘ugled’ partizanov dvignil, atov pa nikakor ne. Naš ata ne bi bil to, kar je bil, če bi le za trenutek pomislil, da bi se pridružil boljševikom in s tem pokazal svoje strinjanje z boljševizmom!«

»’Nikdar in nikoli!’ je ponavljal ves vojni čas. Sinovi smo ga čedalje bolj spoštovali in ni bilo stvari in prisile, da bi se odločali drugače, kot se je ata. Partizanski ‘obiski’ so se še naprej vrstili. Namesto ata so s partizani odhajale krave, druga za drugo, poljski pridelki, živež. Saj smo zdaj vsi tovariši!«

»Starejša brata Jože in Anton, med vojno že oba polnoletna, sta do nemške okupacije ostala doma in vsi trije z atom in mamo vred smo delali na kmetiji, saj ata kljub dvema hlapcema in s poškodovano desnico dela ne bi sam zmogel. Iz istih razlogov kot ata se partizanom nihče od nas treh nikoli ne bi pridružil. Bili smo zvesti atovi sinovi!«

»Doma pa takrat nismo mogli ostati, niti ata ne! Ali si šel k partizanom, v nemško vojsko ali k domobrancem v postojanko v Lahovče, ustanovljeno jeseni 1943. Ostali smo doma, vendar pod stalnim in vedno hujšim partizanskim pritiskom in ustrahovanji. Z atom sva se skrivala in ponoči spala v mrvi in v drugih skrivališčih. Do sosedov in znancev je ata postal zelo previden: nikoli ni kritiziral boljševizma niti obsojal boljševikov. Poznali so njegovo načelnost in dobro vedeli, da se ne bo nikoli pridružil partizanom. Dokler bo živ!«

Starejša sinova Jože (1921) in Anton (1924) sta bila mobilizirana v nemško vojsko. Odhod je bil določen šele čez dva meseca. Oba sta imela dekleti in sta hotela kar največ časa prebiti z njima. Odšli so na veselico k Mlakarju v krčmo pod hribom, na hribu pa so se zbrali fantje – večinoma partizani. Medse so vabili tudi Jožeta in Antona, a iz previdnosti nista šla. Že naslednji dan so se pr Birt pojavili Nemci. Zasliševali so očeta, zakaj se sinova, že mobilizirana, družita s partizani. Gotovo se jima hočeta pridružiti še oba sinova! Ata jim je zagotavljal, da ni bilo pri Mlakarju nobenih partizanov, le zabava mladih z dekleti, in sinova, oba že zaljubljena, sta si šla v družbo k Mlakarju ‘hladit srce’. Vedel je, da bo vsa vas izseljena, če mu ne uspe prepričati Nemcev, da na hribu ni bilo nobenih partizanov, le mladi zaljubljenci. Uspelo mu je. Dobro je govoril nemško in kaže, da so tudi Nemci vedeli za njegovo poštenje in mu verjeli. Jože in Tone sta bila že čez nekaj dni poklicana na fronto, partizani niso bili izdani, vas je bila rešena. Tone, ki je končal šolanje v Škofovih zavodih in nameraval po vojni v bogoslovje, je bil poslan na fronto v Srbijo in bil ubit pri miniranju mostu pri Beogradu. Jožeta je ubila granata nekje na ruski fronti in je menda utonil v nekem močvirju. Domači so dobili samo obvestilo, da je pogrešan. »Vsi doma smo dolgo upali, da se bo vrnil vsaj Tone, saj so se naši fantje vračali še nekaj časa po vojni, toda Toneta ni bilo nikoli med njimi. Vse nas je izguba starejših dveh zelo prizadela, saj je ata Jože načrtoval, da ga bo prvorojenec Jože nasledil.«

»Fantje in možje so umirali na fronti, po domačih krajih v borbi z Nemci in partizani, vaščani in kmetje so trepetali zaradi komunistične strahovlade, kraj in pobijanja, vrh vsega vpeti še v lopovščine komunistov. Spominjam se, da je v tunjiški gmajni drhal imela lastno klavnico pokradenih krav in druge živine. Tudi nam so v tistem času spet ukradli kravo in jo zaklali. Znan je bil vodja te mesarske ‘obrti’, ki je trajala do konca vojne. Krajo je ata prijavil policiji. ‘Nemogoče, da se že toliko časa krade, pa krajo šele danes javite. To namenoma počenjate,’ so mu rekli na policiji. Ata je pojasnil, da ljudje molčijo, ker se bojijo komunističnega nasilja in povračila. Ata je ukradeno kravo prepoznal po eni od kož, ki so se sušile na prostem. Policija je našla v gmajni kože mnogih zaklanih krav, na klavnico v gmajni je po vojni ostal le še spomin. Mama kradljivca je bila zelo poštena ženska in atu Jožetu je ukradeno in zaklana kravo plačala.«

»Ljudje si nikoli ne bi mislili, kakšnih nizkotnih prevar so bili zmožni komunisti. Izrabili so poštenje in dobroto ljudi. Ti so jih v t. i. ‘nabiralnih akcijah’ za partizane z denarnimi prispevki večkrat podprli. Tako so komunisti dobili seznam poštenih ljudi, ki so dobro mislili, čeprav so bili idejni nasprotniki komunizma, zato so se jih hoteli komunisti na lep način znebiti. V akcijo so vpregli ugledne posameznike, ki so jim ljudje zaupali. Zbrano vsoto so zbiralci dali na dogovorjeno mesto, v Kamniku npr. pod razmajan kamnit podstavek z razpelom. Ljudje so prispevali, dajali tudi večkrat. Nenadoma, kot po seznamu, so Nemci pričeli zapirati in pobijati ljudi, ki so darovali za partizane, med drugimi so zaprli tudi ženo lectarja in svečarja Steleta iz Kamnika, bližnjega sorodnika Steletove družine iz Tunjic. Njen mož, ki je govoril dobro nemško, je hodil na občino dopovedovat Nemcem, da je žena nedolžna. Pa je uslužbenec odprl predal, potegnil iz njega seznam, ki so ga Nemcem na občino vsakič prinesli partizani sami. Na njem je bilo črno na belem zapisano, kateri dan in koliko je njegova žena prispevala za partizane. Pa ne samo ona, na seznamu so bila imena vseh darovalcev s podatki, kolikokrat in koliko je kdo prispeval za partizane!«

Bili so tako ali drugače kaznovani, tudi s smrtjo ali z zaporom v Begunjah.

3.1.3. Pogum ‘herojev’

Še vedno se opevata pogum in neustrašnost partizanov. Pa so bili resnično tako hrabri borci za svobodo naroda? Petrova žena Marija Koželj (1929), med vojno še neporočena, je bila doma v vasici Vrhovje na domačiji, ki se ji je po domače reklo pr Mevžarju. (Videli bomo, da se je Peter z njo poročil leta 1950.) Vas je bila dokaj osamljena in z vseh strani obdana z gozdom. Partizanom je bila varno zatočišče pred Nemci, zato so velikokrat pr Mevžarju kar domovali. Kuhali so v kotlu v njihovi kuhinji, spali po podu v njihovi hiši, se pri njih umivali. Domači so celo skrivali in negovali ranjenega partizana, kar je bilo zanje smrtno nevarno. Partizani so se nanje v vsem zanesli; vedeli so, da jih ne bodo nikoli izdali. Pa jih je nekoč vprašal Marijin ata Jože: »Kaj pa bi naredili, če vas presenetijo Nemci?« – »Smo tako dobro organizirani, da v petih minutah zbežimo in za nami ne bo ostala sled.«

»Pa se je zgodilo, da je zaropotala strojnica pod Šenturško goro (nekaj ur hoda od nas). V hipu so partizani zbežali prek njiv in od njih je kar letelo, česar niso utegnili poskriti. Takoj smo skrbno pobrali, kar so na begu izgubili, tudi osebne dokumente in celo pisalne stroje. Vse smo poskrili in shranili. Ko se je čez nekaj časa vrnil eden od partizanov po izgubljene predmete, mu je ata v šali rekel: ‘Samo tole ste odnesli,’ in se potrepljal po zadnji plati.«

Petrova žena Marija je nadaljevala: »Naš nesovražen odnos do partizanov mojega brata Lojza Koželja (1923) ni prepričal, da bi se jim kljub pritiskom pridružil, ker smo vsi spoznali komunistično prevaro naše osvobodilne borbe. Skrival se je pred partizani tako, da je vsak večer dal odejo pod pazduho in zginil po bregu za hišo proti gmajni. Leta 1943 so ga mobilizirali Nemci, vendar je pobegnil in bil v begu ranjen. Dobro se spominjam 15. januarja 1945. Prišel je k atu in mu rekel: ‘Veste ata, sklenil sem, da grem k maši, potem pa se grem prijavit v Lahovče k domobrancem. Vas, domače bom rešil nevarnosti, z mano pa naj se zgodi po božji volji.’ Potem ga je oče pokrižal in z božjim blagoslovom je odšel iz hiše. Za mnogo let …«

Po koncu vojne se je vse umikalo na Koroško. V Kamniku so tako kot povsod po domovini vladali zmeda, strah, negotovost. Požrtvovalni domobranski tovariši so ga varno spravili na Koroško in takoj pripeljali v celovško bolnišnico. Tam je okreval. Nikoli ni mogel pozabiti ‘herojstva’ pogumnih partizanov: vdrli so celo v bolnišnico, odgnali iz postelj vse domobranske ranjence in jih takoj postrelili. Kako nizkotno ‘junaštvo narodnih herojev’. Lojz je imel nemško uniformo in zato ostal živ. Po odpustu iz bolnišnice ni hotel v nobeno od slovenskih taborišč na Koroškem. Na srečo je naletel na prijatelja, ki je bil hlapec na veliki slovenski kmetiji. Potrebovali so še enega in tako je še Lojz dobil hrano in streho nad glavo. Kasneje se je poročil z domačo hčerko, ki še danes govori lepo slovenščino. Prav tako njuni otroci. Nekdanja gospodinja, Lojzova tašča ga ni mogla prehvaliti: Lojz je bil bolj priden in sposoben kot njeni sinovi. Vsi skupaj so nas obiskali šele nekaj let po vojni, njegova vnukinja me velikokrat obišče.«

Po koncu vojne Lojzovi starši kar nekaj časa niso ničesar zvedeli o njem. Niti Lojz niti njegova žena ali njeni domači si niso upali pisati v Slovenijo, da ne bi s tem izdali Lojza. Vendar so pr Mevžarju upali, da je sin živ, ker ga je po vojni komunistična oblast ‘skrbno’ iskala. Nekajkrat so pri njih naredili preiskave in trdili, da ga skrivajo. Sklepali so, da Lojza niso imeli na seznamu vrnjenih in pobitih! Njihovo ‘herojsko’ zmagoslavje je kričalo po maščevanju. Sosed, s katerim so bili Mevžarjevi še med vojno v prijateljskih odnosih, je trdil, da Lojza skrivajo doma. Kar rafale je streljal v mesta, kjer bi se po njegovem lahko skrival. Je bilo to streljanje tudi ‘herojsko’ dejanje?

3.1.4. Grenki spomini na povojna leta

»Konec vojne smo od bratov dočakali le mlajši trije,« je nadaljeval gospod Peter. »Star sem bil sedemnajst let, Štefan petnajst, najmlajši Janez je imel devet let. Mama Julijana se je smrtno ponesrečila, ko je padla s senika in si zlomila tilnik. Vedeli smo, da je hotel Tone po končani vojni vstopiti v bogoslovje, najstarejši Jože pa naj bil prevzel kmetijo. V mladosti sem sam nameraval v bogoslovje: rad sem veliko bral, tudi versko literaturo, in se ob atu sam izobraževal. Naša družina je ostala ves čas verna. Boljševizem je ni mogel omajati, nasprotno, celo utrdil jo je. Vendar me je ata pregovoril, da sem namesto ubitega Jožeta, ki smo ga še nekaj časa čakali, da se vrne, kasneje prevzel domačijo. Štefan je zaradi vojnih razmer ostal nešolan, toda bil je izredno priden in prizadeven, končal večerno gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Postal je župnik v Vranji Peči. Nekaj let nazaj ga je lopov hotel okrasti, čeprav v župnišču ni našel nobenega denarja, ker ga niti ni bilo. Zaklenil ga je v kopalnico, izsiljeval in pretepal, tako da je naslednji dan v bolnišnici zaradi rane na glavi umrl. Ko se je najmlajši Janez poročil, se je odselil na dom svoje žene in si tam ustvaril družino.«

Grenak spomin v zvezi s koncem vojne imajo farani zaradi sovraštva boljševikov do vere, duhovnikov in vernega ljudstva. Po vojni je v Tunjice prišel za župnika Jože Smolič z Dolenjske. Na pepelnico leta 1952 so prišli ponj uniformirani miličniki in ga odpeljali v zapor. Vaščane so prisilili, da so gledali, kako je odhajal skozi vas. Obdolžili so ga, da med vojno na Dolenjskem ni sodeloval s partizani. Njegova edina obramba je bila: ‘S komunizmom se ne morem strinjati.’ Obsodili so ga na dvajset let zapora, zaradi pomilostitve jih je pretrpel osem!

Na kmetiji je ostal edino Peter, pripovedovalec te zgodbe, in po atovi smrti postal gospodar. Podobno kot njegov ata Jože je Peter veliko bral, se izobraževal, po značaju je bil resen, pošten, odločen in globoko veren. Za ženo si je izbral čutečo, verno, delovno, zanesljivo in pošteno že omenjeno Marijo Koželj (roj. 1929). Poročila sta se 1. maja 1950. Še danes Marija ve povedati, kako jo je ata Jože pozdravil na pragu njenega novega doma pr Birt, ko je kot nevesta prišla iz cerkve: »Pokrižal me je z blagoslovljeno vodo in mi rekel: Sprejmem te za svojo hčer. Hočem in želim, da bi bili še naprej ena družina, kot smo bili doslej.« Spoštoval jo je vse življenje. Gospodar Peter ni ostal le pri petih sinovih kot njegov oče, pridružile so se jim še štiri hčere. Drugorojenka Marija (1952) je redovnica v skupnosti Marijinih sester in s svojim apostolatom služi redovni skupnosti in s tem po smrti svojega strica, duhovnika Štefana, posvečuje tudi življenje svoje rodne družine.

Enako kot med vojno in boljševiško revolucijo komunistični oblastniki niso mogli pridobiti zase nobenega iz rodbine Steletovih, tako so tudi po vojni kljub pritiskom ostali neupogljivi. Že ata Jože ni mogel razumeti, kako se lahko kdo pri zdravi pameti navdušuje za komunizem, ki ga je on spoznal v mladih letih v Ukrajini. Trden, do kraja pošten in vsem atovim načelom zvest je ostal in še danes ostaja njegov sin Peter. Danes se mu zdi pravi čudež božje previdnosti, da sta ata Jože in on preživela, čeprav je njuno življenje vedno viselo na nitki. Znano je, da so župane in ugledne ljudi boljševiki morali pokončati prve, da so laže izvajali nasilje in teror. »Po vojni so še naprej pobijali vsevprek, kakor se je komu zahotelo,« ugotavlja Petrova žena Marija. »O vsem je odločala t. i. krajevna skupnost. Bila je vsemogočna. Eden njenih članov, poznam ga po imenu, a ne maram vznemirjati domačih, je ata Jožeta ‘obsodil’ na smrt z ustrelitvijo. Razlog? Po vrnitvi iz ujetništva v Ukrajini je razglasil boljševizem za največje zlo. Ugled in spoštovanje je užival pri mnogih kolegih in prijateljih in ti so ga ščitili in ga ohranili pri življenju.

3.1.5. Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Kljub častitljivi starosti se gospod Peter in njegova žena Marija še po toliko letih spominjata volitev leta 1954. Petra so določili, da mora ves dan sedeti ob črni skrinjici in zapisati ime in priimek vsakega, ki bo vrgel kroglico v črno skrinjico. »Vsaka mora imeti ime in priimek!« so mu ukazali. »Potem pa nisem pravi,« jim je odvrnil. Vendar namesto njega niso določili drugega. Prosil je sosedo, da je šla dopoldne sedet namesto njega, popoldne ni bilo nikogar ob skrinjici in v črni skrinjici se je znašla večina kroglic. »Te jih pa bodo vrgle!« je bil vesel izida ata Peter. Kako je bil kljub svoji bistroumnosti takrat še naiven. Pošten, kot je bil, si takih prevar in laži – stoodstotne zmage na volitvah – do takrat ni mogel predstavljati!

Niti tega ne, da se ga lovke udbe vedno bolj oklepajo. Nekako štirinajst dni po volitvah ga je obiskal udbovec, po postavi velik in močan. Ta ga je med vojno najbolj in kar naprej silil, naj gre v partizane. Zdaj mu je zagrozil: »Tebe smo izbrali za našega zaupnika. Kritiziraj med ljudmi, kar hočeš in kolikokrat te je volja: ugotoviti moraš, kakšnega prepričanja je kdo: ali je za nas ali proti nam. Povedali ti bomo, koga moraš ‘izbrati’ in mu kritizirati. Odločiti pa se moraš takoj!« In se je. Peter takoj odločno odgovori: »Tega ne bom delal!«

»Pa se nisem odločil ne po prvem obisku udbovca ne po drugem.«

»Ko pridem v tretje, ne bosta zvedela ne ata ne žena, kam si izginil!«

»Čutil sem, kot da me lovke udbe že grabijo in dušijo! Gotovo sva takrat z ženo goreče molila. Bila sva zelo prestrašena. Atu Jožetu nisva hotela ničesar povedati. Izkazalo se je, da za naju ni bil slučaj, da je prav v tistih dneh prišel na lov v Bistrico maršal Tito s spremstvom. Spremljal ga je med drugimi tudi tov. Maček. Verjetno je po službeni dolžnosti varoval spremstvo tudi udbovec, ki mi je stregel po življenju. Bahaško se je razkazoval in silil v ospredje. Po postavi je bil velik in močan. Nekomu iz Mačkovega spremstva se je zazdel sumljiv. Zakaj se preriva naprej? Zahteval je njegovo legitimacijo. Udbovec pa se je še kar naprej postopaško vedel, morda si je mislil, da ga morajo vsi v spremstvu poznati in se ga bati. Nazadnje je le segel v žep po legitimacijo. Mačkov spremljevalec si je misli, da bi utegnil izvleči pištolo, pa ga je ‘prehitel’ in ga ustrelil! Kakorkoli je že bilo, bil sem za vselej rešen udbovskega zasledovalca in njegovega terorja. Spet me je obvaroval angel varuh. In – božja previdnost.«

Po vojni je z vseh strani prežala na idejne nasprotnike komunizma in načelne ljudi smrtna nevarnost: na lepem so te odpeljali v zapor ali na vsem lepem ustrelili. Znanec Steletovih, poštenjak od nog do glave, med vojno ni sodeloval niti z Nemci niti s partizani. Poletnega dne je sedel na bregu. Pa je na nasprotni strani partizan ravno takrat čistil puško, ki se je ‘slučajno’ sprožila in ustrelila znanca Steletovih.

Občinski možje, pijani oblasti, so bili v svoji vsemogočnosti vsakdanji trepet ljudi. Še danes nekatere Steletova mama ve poimensko našteti in še vedno ve za njihova nečastna dejanja. A se ji ne zdi vredno, da bi o tem premišljevala. Hvala Bogu, pri njunih devetdesetih letih bledijo spomini na hude čase, v njunem pričevanju ni sledi grenkobe, kaj šele nespravljivosti.

3.1.6. Uničevanje kmeta in propadanje družine

Ena od komunističnih metod vsesplošnega gospodarskega propadanja je bilo med drugimi tudi t. i. ‘plansko gospodarstvo’, ki so mu botrovali nesposobnost, brezdelje, nezakonitost, samovolja in kraja vladajočih. Tako opevano delovno ljudstvo, tudi kmetje, so bili njihovi tlačani s to razliko, da niso plačevali le desetine od svojega pridelka kot v dobi fevdalizma, ampak jim je povojna gospoda še naprej kradla in jih obdavčevala brez omejitve, tudi če je ljudstvo garalo in trpelo pomanjkanje. Opišem lahko le primer enega takratnih kmečkih ‘tlačanov’, gospodarja Jožeta in njegovega naslednika Petra. Kmetje so opravljali težka kmečka dela in takrat še »vse na roke«, se spominja Petrova žena Marija in pri tem pogleda v razprostrte dlani svojih zgaranih rok.

Nekega vaščana je dobesedno obsedla kraja. Nakradeno blago je nosil na občino. Verjetno po naročilu kakšnega občinskega veljaka, ki so predstavljali oblast na vasi. Ata Peter se spominja imen tamkajšnjih veljakov, ki so kradli še naprej, a danes se mu zdijo nepomembna. Odpeljali so mu tudi brejo svinjo, mladiče pa pobili. Za zdravo kmečko pamet nekaj nerazumljivega! Krajevna skupnost, zagovornica t. i. ‘planskega gospodarstva’, je odločala tudi o višini obvezne oddaje in davka. Količina oddaj in višina davkov nista bili nikoli določeni, nikjer zapisani. Ko si vse oddal in plačal, so dacarji samovoljno prihajali spet in spet in zahtevali še in še. To izžemanje kmeta se je nadaljevalo do leta 1954. Mnogi kmetje, ki niso zmogli plačevanja samovoljnih davkov, so se morali zaposliti, seveda tudi njihovi sinovi in hčerke. Kmetije so propadale, komunistični plan, da uničijo kmeta in družino, je uspeval. Toda gospodar na Steletovi kmetiji je vztrajal na kmetiji svojega ata: »Odločil sem se, da se ne zaposlim, in tako se nama je posrečilo, da sva ohranila podedovano kmetijo svojih prednikov, ki je preživljala njih, naju in tudi najinih devet otrok, dokler se niso zaposlili. Dajala jim je varen dom. Tudi v šoli učitelji niso izvajali nanje nobenega pritiska.«

»Pri Strehovcu so gospodarju Zobavniku, čeprav je bil borec, hoteli zapleniti ohišnico. Žena je z otroki polegla po tleh in tako dosegla, da je niso zaplenili. Zobavnik si tega ni upal storiti, saj je vedel, da bi bil ob pokojnino.« Tudi zaradi krivične delitve pokojnin in denarnih nagrad za zasluge med enobejem so komunistični izbranci bogateli, ‘sovražniki ljudstva’ pa živeli v hudem pomanjkanju, saj največkrat zanje ni bilo zaposlitve.

»Hudo nas je prizadela tudi agrarna reforma. Prinesla naj bi izboljšanje socialističnega gospodarstva in sadjarstva. Našemu sadovnjaku so za vedno naredili škodo. V hribu smo imeli zasajene jablane, različne stare sorte, ki niso potrebovale škropljenja. Pa so agrarni ‘reformatorji’ prišli z buldožerji, preorali pol metra globoko, naredili terase, nato pa ročno s sekirami izsekavali debele korenine sadnega drevja. Odslej se je zemlja posipala, čeprav so zasadili ‘nove sorte’ jablan in hrušk, nam pa uničili nekdanji sadovnjak. Ta poskus socialističnega gospodarstva in njegova dokončna polomija je prizadela še šest drugih kmetov.«

3.1.7. Pogrebci lastnega pogreba

Ob koncu pogovora si mama Marija, ki je bila poleg ata Petra steber družine in kmetije, ni mogla kaj, da ne bi omenila dogodka, ki je sledil prvim dnem po koncu vojne. Še manj njen bratranec, ki ga je dogodek tragično zaznamoval za vse življenje.

»Moj bratranec Jernej (1928) iz Tunjic, po vojni je imel 18 let, nikoli ni mogel pozabiti dni po tistem, ko so ga mobilizirali. Po naravi je bil slaboten in bolehen, zato ni bil primeren za nobeno mladinsko delovno brigado. V prvih dneh po osvoboditvi se je prek Kopišča pri Bistrici umikala množica zajetih ubežnikov z juga države. Videl jih je Petrov bratranec Jernej Stele, svečar iz Kamnika. Presodil je, da jih je bilo okoli tisoč. Med drugimi je bila skupina Črnogorcev. Pred njimi je hodil pravoslavni pop in molil. Ujetniki so prosili za vodo in izmučeni posedali, toda takoj se je oglasil rafal in morali so takoj naprej na kraj počitka – do krvavega morišča in svojega pokopališča. Postrelili so vse do zadnjega. Zdaj je bilo treba skopati jarek in vanj zmetati trupla zadnje skupine pobitih in ga zasuti. Pred tem so si žrtve same skopale jarek, naslednji za njimi so ga zasuli. Zadnji pobiti tako niso imeli svojih grobarjev. Jernej je bil slaboten in bolehen, zato ga za brigado niso določili. Zdaj pa je z drugimi ‘prostovoljci’ moral zmetati v jarek trupla zadnje skupine pobitih. Vsa trupla so že zaudarjala, po okolici se je širil smrad; iz njih je polzela sokrvica, tekla po cesti in kalila Bistrico. Za seboj so puščali zadnjo sled, da so bili še pred kratkim ljudje, kot smo mi. Oblastniki so prepovedali dostop na to strogo zastraženo ‘območje’, njihovo pokopališče. Danes je nekdanje morišče po zaslugi nekaterih civiliziranih ‘borcev’, ki zagovarjajo pravico do groba vsakemu in se za to pravico morajo boriti s paragrafi sedanje oblasti, postalo zelo lepo urejeno grobišče.

Tako kot drugim so tudi Jerneju partizani in njihov komandant strogo prepovedali, da bi o tem ‘pokopu’ črhnil besedico, niti mami ne! Zagrozili so mu s smrtjo, če bi kdaj v življenju ta molk prelomili. Ta strašen dogodek je Jerneja tako obremenil, da od tedaj naprej ni več normalno govoril, ampak nekako pojecljaval. Domači so mu prigovarjali, naj vsaj napiše svoje doživljanje ob tej strahoti in se tako razbremeni. Saj je bil on edini iz Tunjic, drugi so bili iz sosednjih vasi in nihče ne bo izvedel, da je prelomil molk. A niti napisati ni mogel.

Velikokrat se tako končajo izpovedi, ki jih zapisujem. Niti napisati niti povedati se ne da vsega. Podobno kot Ljubezen je tudi zlo nekaj presežnega.

3.2. Odporniki, ki se ne podredijo komunistični partiji

France Šetar

3.2.1.

Jože Melaher – Zmagoslav (1913–1993) z mariborskega Pobrežja je pred vojno vneto sodeloval v slovenskih katoliških mladinskih krožkih in v SLS. Prve dni aprila 1941 je bil mobiliziran v jugoslovansko vojsko. Konec vojne ga je zatekel v Slavonskem Brodu. Deset dni je potreboval za štiristo kilometrov dolgo pot peš do doma. Maja in junija je že obnavljal pretrgane stike – s težavo zaradi kulturbundovcev in še nevarnejših komunistov, ki so se hoteli s pomočjo Nemcev znebiti vplivnih Slovencev. Brez osebne izkaznice se je prebil v Ljubljano, pa se razočaran vrnil s spoznanjem, da se bodo morali Štajerci sami znajti, tako kot so se po prvi svetovni vojni. Z orožjem se je uprl najprej sam. Samozavestno, z odločno voljo.

Prvi sestanki za OF na Štajerskem so bili v njegovi sobi. Trije organizatorji so spali celo v njegovi postelji, »da ne bi dišali po senu« … On naj bi zastopal katoliško mladino v plenumu OF. Delegatov ni poznal, imen pa se je spominjal po raznih nemirih in stavkah, zato je bil od začetka zelo previden. Iz pogovorov je spoznal, da so bili nekdanji španski borci. Nekateri so še pred vpadom Nemcev vpili po Mariboru: »Dol z Jugoslavijo! Živio Stalin! Heil Hitler!« Po napadu Nemcev na Rusijo so komunisti brž razpredli mreže celo med nemškim gestapom. Ti so s svojimi avti iz neke gostilne v Mlinski ulici v Mariboru vozili partizane na Pohorje. Vodilne komuniste so ob policijskem lovu pravočasno obvestili, da so se umaknili.

Zmagoslav je zato skrivaj urejal lastne zveze. V neki hiši je po radiu London slišal dr. Kuharja: »Pozval vas bo mlad poveljnik, poslušajte ga!« Kmalu nato so istega imenovali za vojnega ministra jugoslovanske vlade v Londonu in za vrhovnega poveljnika JVvD (jugoslovanske vojske v domovini). Melaher je zdaj vedel, kje mu je mesto. Gestapo ga je aretiral 21. oktobra 1942 in mu zaplenil vse premoženje. Presenetljivo je pobegnil in se pred množičnim iskanjem nekaj časa skrival v vojaški uniformi in z nabito pištolo v duplinah blizu mesta ter poleg svinjaka pri kmetu Lemežu v Zrkovcih pri Mariboru. (Gestapo je takoj zaprl njegovega očeta in ženo – učiteljico). Najprej je pisal pisma, v katerih je Štajerce svaril pred sodelovanjem z Nemci in komunisti v OF. Nato pa je razpošiljal glasilo Kri in zemlja, tudi vojakom na fronto. Pridruževali so se mu dezerterji in dopustniki, ki so z orožjem vstopali v njegove vrste. Izvajali so drzne, uspešne podvige celo v samem mestu.

Prvo številko vojaškega podtalnega glasila je Zmagoslav posvetil slovenski materi in ji zaklical: »Slovenska mati, dajaj svojemu narodu dobre sinove in hčere! Tvoja ljubezen naj jih ščiti in visoko dviga nad nizkotno izdajalstvo in odpadništvo!« Že v drugi številki je objavil spored: »Naša zakonita vlada je v Londonu.« Uvidel je, da je treba tej vladi dati iz domovine javno priznanje in vojaško oporo. Četniško propagando je razpredel – po naših vojakih na frontah in izgnancih v Šleziji – po vsej Evropi. Njegova enota – III. planinska brigada JVvD – je narastla na čez petsto mož. Imeli so povezavo z generaloma Andrejem Prezljem in Dražem Mihailovićem. Pri vseh vojaških akcijah so se vedno strogo držali vojaških pravil. Ujetnikov niso nikdar streljali, čeprav so ujeli celo oficirje. Od poznega poletja 1944 je bilo z njimi tudi 12 angleških pobeglih vojnih ujetnikov, kasneje pa še dva ameriška pilota, ki so se z njimi udeleževali akcij proti Nemcem in partizanom. Skupna usoda, trpljenje in nevarnosti so njegove borce povezale v eno samo, veliko in enotno družino, da so si bili med sabo kot rodni bratje. V povojnem četniškem vojaškem taborišču v Palmanovi je bilo okrog dvanajst tisoč vojakov – Srbov, Hrvatov in Slovencev, vendar je celotno taborišče poznalo štajerske četnike predvsem zaradi enotnega nastopanja.

Do poletja 1944 na Spodnjem Štajerskem ni bilo prave ločitve duhov. Ljudje so vse oborožence v gozdovih imenovali četnike; a tudi sami partizani so se predstavljali kot jugoslovanska vojska. Melaher je sicer ljudstvo že leta 1942 pisno opozarjal pred prevarami OF, ker je njeno ozadje povsem komunistično. Oboji so do tedaj vojaško nastopali zgolj proti Nemcem. Pozne jeseni pa so partizani ujeli pet Zmagoslavovih fantov, jih hudo mučili, ubili in začeli moriti tudi civilne somišljenike četnikov ter napadati njihove manjše enote. Ljudje so vse bolj spoznavali razliko med njimi in dojemali smisel protikomunističnega boja Zmagoslavovih fantov. Aprila so njegovi četniki zasedli trikot Laško–Zidani Most–Sevnica in v enem tednu očistili dotlej neznan teren, povsem razbili tudi neko enoto Kozjanskega odreda.

Zadnjo skupino 29 talcev so Nemci ustrelili v Mariboru 9. aprila 1945. Nadaljnjo pripoved prepuščamo Melaherju: »Po obvestilu, da bodo peljali skupino 42 talcev med 15. in 20. aprilom proti Rogaški Slatini, so jih moji fantje pričakali kmalu za Teharji. Stražarji so uvideli, da so padli v zasedo in jo jadrno odkurili nazaj proti Celju. Dvanajst osvobojencev se nam je pridružilo, a so jih skupaj s čez sto mojimi četniki, ki so izgubili stik z glavnino, Angleži vrnili partizanom in so bili z drugimi vred pomorjeni.

6. aprila 1945 je bila vzhodna fronta že tako blizu, da je noč in dan bobnelo. Zbrali smo svoje družine in jih pod varstvom vsega odreda spravili prek Celja in Trojan v Ljubljano. Odred se je ustavil v Domžalah, kjer so se nam hoteli pridružiti mnogi domobranci, vsi pa so nas prosili za kokarde, kakršne smo vseskozi nosili mi. Z majhno skupino in našimi svojci sem odšel v mesto. General Prezelj je ukazal, naj zavarujemo železniško križišče Zidani Most, če bi zavezniki iz Italije prodirali skozi Slovenijo. V trikotu Sevnica–Zidani Most–Laško smo ostali do 8. maja. Z močno oboroženo skupino sem se ponovno prebil v Ljubljano 7. maja, a je bila že skoraj prazna. Odpeljali smo se v Kranj, kjer sem govoril s polk. Bitencem, sicer pa je bila sama zmešnjava. Vrnili smo se.

Ruska vzhodna armada in Bolgari so že prišli do Maribora. Ukazal sem umik. S slovensko zastavo na čelu smo korakali skozi Celje, Vojnik, Šoštanj, Slovenj Gradec, Dravograd, Labot, Grebinj, čez Svinčo planino, skozi Mostič (Brueckel) in dospeli 12. maja do angleške posadke v vasi Lansdorf blizu Št. Vida ob Glini. Niso imeli dovolj vojaških tovornjakov, zato so nas razdelili v dve skupini in nas s prvo skupino prepeljali skozi Št. Vid v bližino Beljaka. Tam sem osebno šel na angleško vojaško poveljstvo. Poslali so tank, z njim na čelu smo korakali v mesto. Od tam so nas z avtobusi prepeljali v Podklošter, od tam pa spet z vojaškimi tovornjaki v Italijo.

14. maja smo prispeli v Videm in so nas nastanili v neki kasarni. Tam sem kot zadnji oddal orožje.

Poimensko ugotovljeno smo imeli štajerski četniki skupno 121 padlih vojakov, a število ni popolno, ker ne vem vseh imen. Niso tudi vključene civilne žrtve, ki so delovale za našo vojaško združbo, ter svojci naših vojakov, ki so jih pobili Nemci in komunisti.

Štajerski četniki smo ponosni, da smo v delu Slovenije, ki ga je okupator razglasil za sestavni del nemške države, vodili oborožen vojaški odpor proti Nemcem. V tem boju nismo nikoli nastopali skupaj s komunističnimi partizani in ne po navodilih Nemcev proti njim. Vsaka naša akcija je bila izključno naša odločitev. Na poraz Nemčije ni imela odločilnega vpliva prav nobena vojaška združba v Sloveniji in Jugoslaviji. Vplivati ne bi mogla niti na morebitni splošen poraz komunizma, ker smo bili vsi skupaj le drobec v spopadu velesil.«5

Sledi popis četnikov s straže obsavskega »trikotnika«, ki so pomotoma vstopili v vetrinjsko taborišče, bili vrnjeni z domobranci in bili pobiti neznano kje:

1. Ogrizek Franc, Šentjanž na Dravskem polju

2. Ogrizek Ivan, Šentjanž na Dravskem polju

3. Pulko Anton, Šentjanž na Dravskem polju

4. Pulko Avgust, Šentjanž na Dravskem polju

5. Najvirt Andrej, Št. Peter pri Mariboru

6. Najvirt Konrad, Št. Peter/Maribor

7. Berlič Ivan, Št. Peter/Maribor

8. Kranjc Ivan, Št. Peter/Maribor

9. Bauman Alojzij, Št. Peter/Maribor

10. Soramlič Karel, Št. Peter/Maribor

11. Žel Rupert, Št. Peter/Maribor

12. Lah Alojzij, Št. Peter/Maribor

13. Ribič Cvetko, Št. Peter/Maribor

14. Ribič Ivan, Št. Peter/Maribor

15. Šiško Ernest, Št. Peter/Maribor

16. Najvirt Alojzij, Št. Peter/Maribor

17. Koletnik Janez, Št. Peter/Maribor

18. Kavčič Jože, Št. Peter/Maribor

19. Dvoršak Anton, Št. Peter/Maribor

20. Najvirt Štefan, Št. Peter/Maribor

21. Sumer Alojzij, Št. Peter/Maribor

22. Škof Alojzij, Št. Peter/Maribor

23. Škof, Št. Peter/Maribor

24. Štaner Franc, Št. Peter/Maribor

25. Lešnik Franc, Št. Peter/Maribor

26. Mlinarič Janez, Št. Peter/Maribor

27. Hadner Rudi, Št. Peter/Maribor

28. Ciglerič Franc, Št. Peter/ Maribor

29. Kokol Franc, Št. Peter/Maribor

30. Peter Jože, Št. Peter/Maribor

31. Toplak Franc, Št. Peter/Maribor

32. Rihtarič Franc, Št. Peter /Maribor

33. Kocjan Jože, Maribor

34. Krajtner, Maribor

35. Jenšič Jože, Laško

36. Frece Marjan, Laško

37. Frece Vlado, Laško

38. Frece, Laško

39. Duh Jože, Duplek

40. Verzel Alojz, Št. Jurij ob Ščavnici

41. Verzel Stanko, Št. Jurij ob Ščavnici

42. Fras Anton, Št. Jurij ob Ščavnici

43. Meglič Franc, Št. Jurij ob Ščavnici

44. Meglič Ludvik, Sv. Ana v Slov. goricah

45. Tribl Janez, Sv. Ana v Slov. goricah

46. Tribl Mihael, Sv. Ana v Slov. goricah

47. Tribl Lovro, Sv. Ana v Slov. goricah

48. Jank Janez, Sv. Ana v Slov. goricah

49. Vake Franc, Sv. Ana v Slov. goricah

50. Breznik Anton, Sv. Ana v Slov. goricah

51. Breznik Friderik, Sv. Ana v Slov. goricah

52. Kolman Franc, Sv. Ana v Slov. goricah

53. Vogrinec Ernest, Sv. Ana v Slov. goricah

54. Zemljič Viktor, Sv. Ana v Slov. goricah

55. Toplak Karel, Negova

56. Himelrajh Jože, Radenci

57. Murko Jože, Sv. Jurij v Slov. goricah

58. Korošec Jože, Sv. Jurij v Slov. goricah

59. Mezgec Milan, Sv. Jurij v Slov. goricah

60. Koder Franc, Sv. Jurij v Slo. goricah

61. Fanedl Štefan, Sv. Jurij v Slov. goricah

62. Fluher Dominik, Sv. Jurij v Slov. goricah

63. Beli Avgust, Laško

64. Tomažič Konrad, Sv. Benedikt v Slov. goricah

65. Zemljič Avgust, Sv. Benedikt v Slov. goricah

66. Verbost Martin, Sv. Benedikt v Slov. goricah

67. Rajšp Janez, Sv. Benedikt v Slov. goricah

68. Belna Karel, Sv. Jakob v Slov. goricah

69. Belna Franc, Sv. Jurij v Slov. goricah

70. Belna Janez, Sv. Jurij v Slov. goricah

71. Krivec Janez, Sv. Jurij v Slov. goricah

72. Žnuderl Karel, Sv. Jurij v Slov. goricah

73. Vidmar, Sv. Jurij v Slov. goricah

74. Švajger, Sv. Jurij v Slov. goricah

75. Dvoršak Franc, Sv. Jurij v Slov. goricah

76. Krivec Jože, Sv. Jurij v Slov. goricah

77. Rajšp Dominik, Sv. Benedikt v Slov. goricah

78. Jarc Franc, Sv. Jurij v Slov. goricah

79. Justinek, Poljane – Slov. Bistrica

80. Jager Alojz, Sv. Jakob v Slov. goricah

81. Škufca, Hinje

82. Zorec Franc, Hinje

83. Kušar Jože, Laporje – Slov. Bistrica

84. Kušar Franc, Laporje – Slov. Bistrica

85. Levovnik Jože, Srbija

86. Potočnik Anton, Sv. Rupert – Slov. Bistrica

87. Dokl Martin, Sv. Rupert – Slov. Bistrica

88. Krepek Franc, Sv. Rupert – Slov. Bistrica

89. Sormšek Anton, Dogoše pri Mariboru

90. Šuman Anton, Sv. Lenart v Slov. goricah

91. Šuman Franc, Sv. Lenart v Slov. goricah

92. Kurnik Slavko, Sv. Lenart v Slov. Goricah

93. Perko Lenart, Sv. Trojica

94. Zupan Karel, Sv. Trojica

95. Perko Nikolaj, Sv. Trojica

96. Toplak Jože, Sv. Trojica

97. Lipe Jože, Bizeljsko

98. Polajnar, Celje

99. Krepek Ivan, Sv. Barbara

100. Marko Jože, Sv. Barbara

101. Vačec Viktor, Pobrežje/Maribor

102. Lašič Franc, Hajdina/Ptuj

103. Lašič, Hajdina/ Ptuj

104. Toplak Karel, Sv. Jurij v Slov. Goricah

* * *

105. Prijatelj Drago, Ponikva – Dolenjska6

106. Ostanek Franc, Št. Lovrenc – Dolenjska

107. Ostanek Ivan, Št. Lovrenc – Dolenjska

108. Gašperšič Franc, Trebnje – Dolenjska

109. Marn Janez, Trebnje – Dolenjska

110. Marn Jože, Trebnje – Dolenjska

111. Marn Franc, Trebnje – Dolenjska

112. Marn Alojz, Trebnje – Dolenjska

113. Dremelj Janez, Leskovec – Dolenjska

114. Dremelj Alojz, Leskovec – Dolenjska

115. Gliha Viljem, Čatež na Dolenjskem

116. Vidmar Miha, Čateška Gora

4. Studencev močnih, čistih sem željan

4.1. Zgodovina se je zgodila in vse potrdila7

Justin Stanovnik

4.1.1.

Strah pred zgodovino ni pri nas samo strah pred prihodnostjo, ampak tudi strah pred preteklostjo. Rekel bi celo, da sta ta dva strahova med seboj pogojena: kdor se tega boji, kar bo, ta se navadno boji pogledati v obraz tudi temu, kar je bilo. Kdor pa se boji pogledati v obraz lastni preteklosti, se nujno boji tega, kar bo.

Vaclav Havel

4.1.2.

Komunizem je že pred vojno razdelil slovenski narod. Kaj je večinski del narodove kulturne in politične misli odvračalo od komunizma? To so bili preprosto ljudje, ki so se držali splošne, v tradiciji potrjene izkušnje, predvsem pa so bili iz take snovi, da jim je bilo mogoče ostati v območju, ki ga določa pojem zvestobe. Njihova specifična moralna teža jih je zadrževala v polju, ki so ga določala krščanska načela. To so bili predvsem slovenski katoličani.

Cerkev je že na samem začetku začutila v komunizmu nevarnost za krščansko omiko. Pred sto petdesetimi leti, natančno novembra 1846, dve leti pred Komunističnim manifestom, je papež Pij IX. v okrožnici Qui pluribus med drugimi zmotami obsodil tudi komunizem. V tem besedilu pravi papež, da med sodobne zmote spada »brezbožni in že naravnemu pravu skrajno nasprotni nauk o komunizmu, ki bi do temeljev porušil, ko bi se uveljavil, vsa prava, ustanove, lastnino in človeško družbo samo«. Tudi pozneje je Cerkev v svojih poglavitnih dokumentih svarila pred komunizmom, prav tja do okrožnice Divini redemptoris, ki je bila objavljena malo pred vojno, 19. marca 1937, na praznik sv. Jožefa. Okrožnica pravi, da bo govorila o »grozeči nevarnosti, o tako imenovanem boljševiškem komunizmu, ki je ateističen, brezbožen in ki mu je glavna namera, da prevrne ves družbeni red in poruši temelje krščanske kulture«. V tem besedilu beremo tudi stavek, ki je tako zelo razvnel predvojno Slovenijo: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Marsikdo v naši domovini bi se lahko grenko nasmehnil ob naslednjem stavku iz okrožnice: »Če bi se dali nekateri zavesti v zmoto in bi v svojem kraju komunizmu pomagali, da bi se utrdil, jih bo za to zmoto prve zadela kazen.« Nauk Cerkve je bil torej prva oporna točka, na katero so se naslanjali slovenski katoličani, ko so določali svoj odnos do komunizma. Druga oporna točka pa je bila ruska komunistična praksa. Njena poglavitna dejstva so bila v predvojni Sloveniji dobro znana. Vedelo se je, da je zatrtje ukrajinskega kmeta, deloma tudi ukrajinskega naroda zahtevalo 15 milijonov življenj. Montirani procesi iz sredine tridesetih let so jasno dokazali, kaj naredi komunizem s pravom, ki je ena najstarejših in najvišjih pridobitev civilizacije. Ves čas pa so se polnila taborišča na severnih otokih in na daljni Kolimi; po planu, kakor smo pozneje zvedeli. Volga ruskega trpljenja, kot se je izrazil Solženicin.

O vsem tem se je tedaj govorilo in to ni bila nobena propaganda, kakor bi hoteli nekateri danes in kakor so hoteli takrat. To je bilo preprosto informiranje o uničujočem viharju v deželi, ki ni bila tako daleč, da se njegovo bučanje ne bi slišalo. Nevarnost je bila toliko večja, ker se je vedelo tudi, da se komunizem ni odpovedal svetovni revoluciji. Poleg tega pa komunizem ni nastopal odkrito. Ponujal je roko na levo in desno in govoril samo o svobodi. Izbiral je plošče, ki so jih ljudje radi poslušali, in uspehi niso izostali.

Pri komunizmu ne moremo govoriti o »banalnosti zla«. V nasprotju s fašizmom in nacizmom, katerih vulgarna narava je razvidna takoj, je komunizem rafinirana ideologija, odeta v oblačila, ki so stkana iz pradavnih človekovih sanj o koncu vsega hudega na svetu. Hkrati pa je taktično do perfekcije dognan. Domiselno je iskal mesto za svoje korenine v razpokah obstoječe družbe, obenem pa gradil do skrajnosti stehnizirano organizacijo, ki je obstajala sicer v družbi, med ljudmi, v resnici pa je bila nad ljudmi in celo nad zgodovino. Za svoje v bistvu skrivno življenje je komunizem ustvaril tudi svoj jezik. Nihče o komunizmu ničesar ne ve, kdor ne ve najprej in predvsem, da je treba njegov jezik prevesti v normalne človeške stavke, če hočeš, da se ti odkrije, s kom imaš opraviti.

S takšnim domišljenim, do skrajnosti prisebnim, z vsem in na vse računajočim namenom, z namenom, ki je bil pripravljen, kot pravi Machiavelli, izkoristiti tako človeka kot zver, se je srečala kultura slovenskega človeka. Bil je to zgodovinski trenutek in šlo je za velike stave. Pod pokrovom, na katerem so najlepše slikarije govorile o svobodi in napredku, o enakosti in sreči, o velikem novem človeku, je prežalo pravo in usodno vprašanje: ali bomo ostali v krožnici civilizacije ali pa nas bo vrglo ven v prostor nasilja in brezpravja, kjer je ne samo politična, ampak tudi vsaka druga smrt.

Za to je torej šlo in o tem se je takrat slovenski človek odločal. Rekli smo že, da je bila to igra, v kateri so nekateri igralci nosili lažne kostume, zaradi česar mnogi gledalci niso vedeli, kdo je kdo. Možnost, da je bilo občinstvo zbegano, torej dopuščamo, a so tu vendar tri stvari, ki jih odgovoren človek ne bi smel puščati neopažene: tu so bili najprej osnovni stavki evropske politike in kulture, tu je bila nadalje izkaznica, ki jo je komunizmu zgodovina že do tedaj napisala, nazadnje pa je tu najosnovnejša pamet, ki bi že morala vedeti, ali je mogoče, kakor je trdila ideologija, skovati leseno železo. To niso kamenčki ali kamni, to so skale in še danes se ne moremo dovolj načuditi, da jih je toliko šlo mimo, ne da bi jih videli.

Vsekakor je bil to čas, ko se je zgodovina smehljala ideologiji in utopiji. Če se je kje pojavila misel, ki je hotela svariti, zadrževati, opozarjati, klicati k pameti in razumu, so jo agenti časa hitro ožigosali za nazadnjaško. Takrat kot pozneje se je veliko uporabljal izraz fašističen. Če je bilo kaj komunistom napoti, je bilo fašistično, čeprav je bilo od fašizma astronomsko daleč. Tako so oblatili tudi organizacije, ki jih je postavila na noge kulturna politična volja slovenskih katoličanov, da bi ustavile prodiranje organiziranega komunizma. Med katoličani se je namreč že bila utrdila misel, da bi bilo z zmago komunizma vse izgubljeno: noben razvoj ne bo več mogoč, nič več se ne bo dalo popraviti, normalno gibanje narodove kulture bo nasilno speljano v kanale partijske politike. Izoblikovala se je bila dokaj živa zavest, da gre za epohalno odločitev. Ravno v katoliških organizacijah, ki so bile nekakšne celice krščanske kulturne zavesti, se je izostrila misel, da je v našem času komunizem tisto gibanje, ki utegne najgloblje prizadeti kulturo, kakršno je dosegla Evropa v svojem razvoju. In nič ni bolj kazalo na to, da je evropska kultura v bistvu krščanska kultura, kot to, da so se nevarnosti, ki ji je grozila, najprej in najbolj zavedeli nosilci krščanske tradicije. Jasno je, da je kultura nove, razsvetljenske, liberalne Evrope tudi bila v nevarnosti, a nosilci te tradicije se komunistične nevarnosti niso zavedali kot nečesa usodnostnega. A s tem so samo dokazovali, da je komunizem kot ekstrapolacija modernega subjekta zrastel na njihovem terenu. Velik del modernih intelektualcev liberalne inspiracije je do komunizma kot do oblike radikalnega levičarstva čutil simpatije, ne da bi opazil nečistost tega odnosa. Sorodstvenih odnosov preprosto niso ne mogli ne hoteli zanikati.

Ko je torej prišel trenutek spopada, so ostali katoličani v glavnem osamljeni. Izkazalo se je, da je glavno breme obrambe na njihovih ramah. Osamljeni so bili v dvojnem smislu: osamljeni doma in osamljeni v svetu. Sedaj je čas, da postavimo v središče svetlobo in dovolj visoko osnovno dejstvo našega upora: v času, ko je iz ideoloških in strateških razlogov svet paktiral s komunizmom, ko je, kot bi tudi lahko rekli, sijala nanj milost zgodovine, ko so mu agenti svetovne politike za dvomljive usluge poklanjali deželo za deželo, ne da bi jih za trenutek zaskrbela njihova usoda, se je majhen narod v srcu Evrope odločil, da se mu upre. In nič ne bi moglo bolj neovrgljivo dokazati evropske duše tega naroda. Danes, ko gledamo nazaj in se je zastor spustil in je konec igre, lahko vsakdo vidi, kako visok je bil njegov upor – in kako tragičen.

Slovenski katoličani so se uprli zato, ker so vedeli, kaj je komunizem, in so, ko je udarila ura, za tem védenjem tudi stali. V upor pa so seveda bili tudi potisnjeni. Dve okoliščini sta posebej zahtevali, da se nekaj naredi. Tu so bili najprej umori tistih slovenskih ljudi, ki jih je partija, ko je pripravljala teren za revolucijo, sklenila odstraniti. Tu je šlo preprosto za življenja ljudi. Treba se je bilo zavarovati pred politkomisarskimi terorističnimi ekspedicijami po slovenskih vaseh. Tu ni bilo mogoče čakati, filozofirati ni tu nič pomagalo. Druga stvar pa je ta, da se je v Sloveniji – in samo v Sloveniji – partija odločila, da izkoristi okupacijo za dokončno izvedbo svojega projekta. Kakšno moralno oznako je za to treba partiji podeliti, je seveda jasno. A pred odgovornimi ljudmi, pred legitimnimi narodovimi predstavniki je bil tedaj položaj, ki ni puščal nobenega dvoma: če se partiji projekt posreči, bodo Slovenci po vojni, namesto da bi prišli v svobodo, padli v kulturni in politični mrak nepredvidljivega trajanja. Za to je torej šlo, za obrambo življenja in za obrambo narodove bistvene svobode. In zgodovina se je zgodila in vse potrdila.

Kako se je zgodovina zgodila, vemo, zato o tem sedaj ne bomo govorili. Rajši poglejmo nekaj drugega. Poglejmo, kaj se je zgodilo s komunističnim projektom, s tem, kakor pravi pesnik Wolf Biermann, »najbolj velikopoteznim živalskim eksperimentom na živih ljudeh«, potem ko je in kjer je komunizem zmagal. Tu je treba reči, da je bilo malo idej v zgodovini tako premaganih, kot je bil komunizem. Zavrgla ga je namreč zgodovina sama. Privoščila si je to ironično kretnjo in je tiste, ki so trdili, da so odkrili njeno zadnjo skrivnost, odslovila kot nesposobne parvenije. Nobena tuja sila ni komunizma zrušila. Razpadati je začel v sebi, od znotraj, iz središča.

Toda še preden se je nad njim začela izvrševati sodba zgodovine, je povzročil nezaslišano opustošenje. Milijonom je vzel življenje in celim narodom načel tisto središče, iz katerega izhaja njihova duhovna in moralna moč. Kjerkoli se je uveljavil, v katerikoli deželi in na kateremkoli kontinentu, povsod velja, kar je Ana Ahmatova zapisala za svojo domovino: »Nedolžna se je zvijala Rusija pod krvavimi škornji in pod kolesi črnih maric.« Tudi za nas to velja. Pol stoletja mu je bilo dano tu gospodariti in zdaj lahko slišite, če imate srce za to, da zemlja ječi od množice grobov; po polstoletju se je dvignil pokrov, in če se spogledamo, se ne poznamo več. Kam je izginilo zaupanje? Kje je poštena beseda? Kam se je odselila dobronamernost, ki je bila nekoč osnovna kultura naših ljudi? In kje je veselje do življenja, ki je čisto zadnja reč in nihče ne ve, kako naj se pokliče nazaj? Kaj vse se je zgodilo z nami na dolgi blodni poti, ne ve danes še nobeden. In koliko jih je bilo, ki jih je bolelo srce, ko se je delala sila resnici in ko so jemali ljudem svobodo, pa tudi ko so se ji odpovedovali sami!

Rekli smo, da je komunizem premagan in da odhaja. Toda, ali res odhaja? Komunizem je res premagan, a je vendar še tu. Kako močno je tu, je odvisno od interpretacije sedanjosti, a premislimo naslednje reči. Prvič je komunizem tu, kot smo rekli, po svojih posledicah. Drugič je tu v tistih, ki so bili nekoč komunisti pa so se preoblekli in so sedaj v ne vem kateri fazi prenavljanja. Za te se nikoli natanko niti zares ne ve, kaj so. Na poseben način pa je komunizem tu v tistih, ki so mu nekoč služili v ustanovah, prek katerih je partija obvladovala družbo. V te ustanove je namreč bilo mogoče priti samo skozi filter, ki je prepuščal ljudi primerne oblike. Vsi ti so bili na poseben način sodelavci sistema, lahko bi jih tudi obremenili s tem, da bi rekli, da so s sistemom kolaborirali. Če so hoteli biti sprejeti v ideološko sfero partijske države, so morali, radi ali neradi, izpovedovati zapovedano vero. In kaj je sedaj z njimi? V kaj so se razvili? Mislim, da so naše kulturne, gospodarske in znanstvene institucije polne ljudi – še daleč ne trdim, da so to vsi, mogoče ne predstavljajo niti večine – ki imajo nekaj skupnega: jezo in mržnjo.

Vpletli so se v sistem, in ko so se vpletali, nikomur ni ostalo skrito, da greši nad seboj. In potem se je izkazalo, da je to bila napačna izbira! Videli so, da to, čemur so žrtvovali svojo svobodo, ni tako trdno, kot so bili mislili. Nemogoče je, bi človek rekel, da se ne bi čutili poražene. A bili so vpleteni – miselno, politično in ne vem kako še – in sedaj sta v tisti usedlini, ki je od vsega ostala, jeza in mržnja. Kar odprite radio in televizijo, kar razgrnite časopis, kar poslušajte tako imenovana mnenja, pa ne bo minilo dosti, ko boste začutili, da ste se pravkar srečali s tem, o čemer vam govorim: z jezo in mržnjo.

Komunizem je torej med nami, ni ga malo, ni brez vpliva. Vemo tudi, da je obstojna reč. Ker bodo ljudje, o katerih sem govoril, v demokratičnih razmerah obdržali svoje vplivne položaje po institucijah, je jasno, da bodo vanje sprejemali nove ljudi po svoji podobi. Tako se bo zgodovina nadaljevala.

Tako hudo se je torej obremenila zgodovina tega naroda. Slovenski domobranci, ki jih danes kot redki preživeli predstavljamo, niso hoteli drugega kot to, da bi to izostalo. Potem pa, ko se je zgodilo, kar se je zgodilo, kaj lahko naredimo? Kaj lahko storimo v spomin tistih, za katere velja, kar je rekla Ahmatova za svoje ljudi: »Zvezde smrti so stale nad nami.« Kaj lahko naredimo ob misli na tisto strašno osamelost, na katero je mislila ista pesnica, ko je rekla: »Kratko pesem slovesa lokomotive so nam peli žvižgi.« Najprej je tu vprašanje, ali je vse to sploh mogoče misliti, ali je to mogoče izreči. Ali ni presežnost zla tistega ubijanja zunaj jezika? In nič manj tiste groze? Prvi dan, drugi dan, tretji dan, četrti dan, …, deseti dan. Ubijati, od jutra do večera. V kaj se je spremenil človek, ki je to lahko počel? V zver prav gotovo ne! V kaj se je spremenila vsa kultura, ki o tem ni hotela nič vedeti? V kaj se je spremenil človek, ki je govoril in pisal, da je bila to napaka?

Ker so bili slovenski domobranci, vojaški nosilci protikomunističnega upora, po koncu vojne genocidno uničeni, je razumljivo, da tisti, ki so, lahko rečemo, slučajno ostali pri življenju, ne morejo postaviti na noge organizacije veteranov, kot jo običajno razumemo. Redki preživeli vojaki enostavno ne bi mogli opravljati nalog, ki se po naravi stvari postavljajo pred vsako veteransko organizacijo. Zato bo organizacija, ki se danes ustanavlja, vključila ne samo preživele domobrance, ampak se bo v celoti naslonila na tisti del protikomunističnega upora, ki je potekal na civilni ravni. Predvsem bo vabila in vključevala tiste, ki so bili spričo množične moritve najbolj prizadeti – v svojem tkivu tako rekoč – sorodnike pobitih domobrancev: brate in sestre, sinove in hčere, nečake in vnuke; vabila in vključevala bo ljudi iz vasi in dolin, kjer so nekoč živeli, kjer so jih poznali in se jih še spominjajo; posebej pa bo želela, da stopajo vanjo ljudje novega časa, mladi ljudje, ki jih je prevzel ali njihov samotni boj ali neznanskost njihove smrti ali cilji, za katere je danes jasno, da bi lahko bili tudi njihovi cilji.

Slovenski domobranci niso bili politična vojska, politična vojska so bili komunisti. Domobranci pa so v bistvu branili tradicionalno kulturo, kakor jo je oblikovalo celotno narodovo občestvo skozi stoletja in kakor se je spletala iz prvin, ki jih je izoblikovala kultura v nemirnem, a v bistvu civilnem poteku zgodovine. Domobranci so branili v kulturnem in zgodovinskem procesu rojeno državo. Slovenski domobranci so bili legalni in legitimni branilci doseženega reda civilizacije. Zato niso bili nikaka politična milica, ampak vojaki kot polis delujoče družbe, bili so samogiben obrambni refleks civilne družbe, potem ko je bila država te družbe pod silo zunanjega pritiska uničena. Domobranci so bili vojska določene države v njeni odsotnosti.

Zato bo organizacija, ki se danes ustanavlja, ne samo organizacija nosilcev spomina, ampak široka skupnost ljudi, ki bo imela za eno od osnovnih nalog povzeti duha omike, iz katerega je zrastel slovenski protikomunistični upor. Hotela bo ta duh najprej razumeti, potem pa ga po svojih močeh tudi uveljaviti kot dejavnik v slovenski sedanjosti. Zakaj po sesutju komunističnega projekta stojijo ideje, ki so nosile slovenskega človeka v protiboljševiškem uporu, danes kot tisti temelji, ki dajejo možnost, da narod biološko, duhovno in politično preživi. Te ideje vodnice, v kulturi pridobljene, v poslušanju eksistencialnih potreb naučene, so bile: zvestoba narodovi biti; zvestoba narodovi kulturi in tradiciji; zvestoba podedovani veri, brez katere ni nobene zadnje utemeljitve in nobenega končnega smisla, ne za posameznika ne za narod.

Organizacija torej ne namerava živeti zgolj v logiki spomina, iz preteklosti za preteklost. V preteklost se bo vračala predvsem zato, da se ugotovi resnica te preteklosti, ki so jo bili izmaličili do nespoznavnosti: da bo ugotovljeno in uveljavljeno, kdo je bil napadalec in kdo se je branil; kdo je bil ubijalec in kdo je bil ubiti; kdo je vztrajal v zvestobi in kdo ni; kdo je stal na odprtem in kdo je trgoval z ljudmi in njihovo ljubeznijo do domovine. Pa tudi: da se očistijo imena častivrednih ljudi, ki so umirali obmetani z najsramotnejšimi besedami, ki jih ima jezik: izdajalec, kvizling, kolaboracionist.

Tudi bodo ljudje, ki se bodo zbirali pod tem programom, bolj skupnost kot organizacija: ljudje sedanjega časa, ki hodijo v preteklost po spomin na slavne odločitve, da bi ta spomin ohranjali zase in za ves narod, za njegovo pot v prihodnost. Kar bomo namreč Slovenci v prihodnosti potrebovali, je mogoče povzeti v dve postavki: na eni strani skrajna prisebnost in začetno nezaupanje do vsega utopičnega, izostreno oko za razločevanje med resničnimi in prividnimi narodovimi interesi; na drugi strani pa zvestoba narodovi biti, njegovi kulturi in njegovemu izročilu, ne glede na vse drugo. V spominu na slovenski katoliški protikomunistični upor bomo našli vzorec za oboje.

Danes mogoče ta spomin ni sprejemljiv za vse. Ko pa ga bodo ljudje, ki čutijo, da spadajo v to skupnost, očistili in očiščevali, tako da bo ta spomin govoril o tem, kar se je v resnici zgodilo, bo svetil vedno več ljudem. In ko bo ta spomin v pomoč vsem, bodo tisti, ki so šli skozi nepojmljivo bridkost, našli svoj mir v tem, da bodo postali prvina narodove duhovne biti.

Nazadnje bo tako, da se tiste besede, ki jih desetletja ponavljajo nemarni in hudobni ljudje, ne bodo mogle več izgovarjati. Tudi novih ne bo mogoče spočenjati. In ko bo to vedno manj mogoče, se bo počasi začela uresničevati sprava med ljudmi. Sprava – to ne samo smemo, ampak moramo reči – bo poglavitno notranje slovensko dogajanje v naslednjih stotih letih: v podtoku vseh dogajanj odigravajoča se drama sprave bo poglavitna politika tega ljudstva na poti k sebi.

Na ljudeh, ki bodo spadali v našo skupnost, bo eno znamenje brez izjeme: na njih ne bo sovraštva niti mržnje. Zavezani resnici in ničemur razen resnici bomo jemali nase naporno delo pri odkrivanju velike zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre vsem velikim rečem. Sovraštvo je slepo in dela zato krivice. Sovraštvo je tudi sramota za človeka. Če bi kdo zavestno grešil zoper ta ukaz, bi se sam izključil iz skupnosti, ki hoče stvari popravljati. Taka skupnost mora namreč varovati svojo moralno integriteto, saj je nujen pogoj njenega obstanka.

A ko govorimo proti sovraštvu, nikakor nismo za beg. Naj navedem nekaj stavkov iz spisa Vzgoja za sovraštvo ali vzgoja za dostojanstvo izpod peresa poljskega filozofa Kolakowskega: »Ko hodimo po negotovih in močvirnih tleh, ko se izgubljamo in spet vračamo na staro mesto, ko tu in tam celo blodimo v krogu, imamo vendar na razpolago nekaj smernih znakov za svoje duhovno preživetje, ki jih je vse mogoče zvesti na preproste, že zdavnaj znane zapovedi in prepovedi, med katerimi sta tudi tile dve: pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh. Vzgoja za demokracijo je vzgoja za dostojanstvo in to neločljivo postavlja na prvo mesto dvoje: pripravljenost za boj in prostost od mržnje. Prostost od mržnje, ki se doseže z begom pred konflikti, je le navidezna vrlina.« Kakor nas uči ta modri človek, je treba prevzemati odgovornost za dejanja. Ali nikoli ne smemo pozabiti, da je treba predvsem zapirati vrata pred sovraštvom, zakaj, kot tudi pravi Kołakowski, »vsak od nas, s tem ko to zlo omejuje v sebi, prispeva k temu, da se omejuje tudi v družbi; obenem pa oblikuje v sebi negotovo in krhko upanje na znosno življenje na tej naši nori ladji«.

V znamenju tega, kar smo pravkar povedali, izrekamo spoštovanje do tistih nekdanjih in sedanjih nasprotnikov, ki so šli v boj zato, ker je bila žaljena njihova svoboda. Občudujemo njihov pogum in se klanjamo mukam, skozi katere so šli. Z razumevanjem mislimo na množico prevaranih ljudi, ki jim je po vseh bojih v dlaneh ostalo nekaj, česar pravzaprav niso hoteli. Posebej pa gre naša simpatija tistim, ki so si zelo obremenili roke in sedaj težko živijo. Razumemo celo, da molčijo, a bi vseeno bili veseli, če bi začeli govoriti.

Gornje besede naj bodo znak za to, da se res zbiramo zaradi preteklosti, a pri tem mislimo predvsem na prihodnost.

5. Iskanja in besede

5.1. Poslednje srečanje

Ljubka Šorli

5.1.1.

Tvoj grob, moj dragi, posvečen je kraj;
zlatí ga zgodnji svit in pozna zarja.
Tu misel svet mi čudno lep ustvarja –
svet moj in tvoj, ki ni ga več nazaj.
Ko srečala se bova jaz in ti,
se čas bo tiho večnosti umaknil,
in Bog bo moje duše se dotaknil,
da prosta krivd vstajenje zaživi.
Tedaj, nevesta, bom na tvojo stran,
brez teže let, za vekomaj stopila …
Ta dan bo najin nov poročni dan.
Mučencev vrsta, tebi družba mila,
ki zanjo bil, pravični, si izbran,
brezkončno srečo z nama bo delila.

5.1.2.

Pesem, ki je nastala leta 1970, objavljamo v spomin nedavno umrli avtoričini hčerki Lojzki Bratuž, Lojzetu Bratužu in vsem slovenskim mučencem.

6. Zavezin pogovor

6.1. Pogovor z dr. Renatom Podbersičem

Helena Jaklitsch

6.1.1.

Čeprav bo ta intervju bolj strokovno zgodovinsko obarvan, pa bodo bralci verjetno veseli, če te najprej nekoliko bolj osebno spoznajo. Da te poznajo delu, ni nobenega dvoma. Torej, prihajaš iz Goriške …

Da, prihajam iz Goriške, naše najlepše dežele. Imam se za Goričana, to lahko dokažem tudi s svojim rodovnikom (smeh). Zame je Gorica, tista, ki je danes v Italiji, najlepše mesto na svetu. No, poleg starega Jeruzalema (smeh). Vsekakor zame današnja slovensko-italijanska meja ne predstavlja nobene težave niti ločevanja med ljudmi.

Si izjemen poznavalec naše pa tudi svetovne zgodovine. Vedno znova preseneča, kako ob vsakem, še tako neznanem imenu veš povedati skoraj vse ne le o tem človeku, temveč tudi o okolju, v katerem je živel, o najpomembnejših zgodovinskih dogodkih v tistem času … Od kod tako navdušenje, zanimanje za zgodovino? Ima kaj »zaslug« za to stric, duhovnik in tvoj soimenjak Renato Podbersič?

Ne vem, če je res tako. Spoznavanje preteklosti je moj poklic in tudi način življenja. To me je zanimalo, odkar pomnim. Že kot majhen otrok sem rad poslušal zgodbe oz. pripovedovanja starejših. Tudi ko so drugi omagali, sem sam vedno znova silil z vprašanji v pripovedovalce. Marsikaj sem si zapomnil, marsikaj je šlo v pozabo, žal.

Nedvomno ima velike zasluge za to tudi moj stric in soimenjak, ki je duhovnik. Pravzaprav sem ga vedno sprejemal bolj kot očeta, veliko časa sva preživela skupaj. Podpiral me je pri študiju, mi nosil knjige, veliko sva se pogovarjala, hodila v hribe. No, še danes prebere večino mojih besedil, prej kot gredo v objavo.

Navdušenje nad zgodovino ti je uspelo prenesti tudi na mlajši rod …

Upam, da je tako. Sin bo menda letos začel študirati zgodovino. Pravijo, da kri ni voda (smeh). Tudi nekateri nečaki kažejo zanimanje za preteklost. To me zelo veseli.

Navdušuješ pa tudi uporabnike FB, kjer redno objavljaš krajše zapise o izjemnih Slovencih, ki so tako ali drugače zaznamovali svoj čas. Mnogih med njimi sploh ne poznamo, čeprav bi si zaslužili mesto tudi v našem narodnem spominu. Od kod črpaš vsa ta imena, vse te podatke?

Zgodovina oz. poznavanje preteklosti je pri meni vsakodnevno prisotno, kot sem že povedal. Že zdavnaj sem pozabil na materialno bogastvo, zato se z velikim navdušenjem še vedno posvečam raziskovanju preteklosti. Veliko berem, se pogovarjam z raznimi ljudi, predvsem starejšimi. Moram pa povedati, da prijateljujem s številnimi posamezniki, ki negujejo podobno navdušenje do raziskovanja preteklosti, tako doma kot tudi v zamejstvu in po svetu. Hvala Bogu, imam tudi kar dober spomin in si marsikaj precej hitro zapomnim. Zdi pa se mi nujno, da s svojimi ugotovitvami seznanjam tudi svoje prijatelje in znance, lahko rečemo tudi širšo javnost. No, prav FB se mi zdi pravšnji medij za to. To počnem iz lastnega veselja, za dušo, brez plačila in predvsem takrat, ko imam čas. Zavedajmo se, da smo brez poznavanja preteklosti obsojeni na ponavljanje napak v prihodnosti!

Delaš na Študijskem centru za narodno spravo, ki kljub vsem pretresom in poskusom njegove ukinitve deluje že enajst let. Čeprav se na centru ukvarjate z vsemi tremi totalitarizmi, nacionalsocializmom, fašizmom in komunizmom, ki so prizadeli naš narod, je največ pozornosti vendarle posvečene zadnjemu, kar je razumljivo, saj se uradna zgodovina s komunističnimi zločini in zlorabami pravzaprav nikoli ni ukvarjala. SCNR je tu naredil veliko.

V desetih letih smo izdali skoraj trideset knjig, priredili številne okrogle mize, predavanja in predstavitve. Vpeti smo tudi v mednarodno sodelovanje s podobnimi institucijami po Evropi. Ne nazadnje, zbiramo tudi pričevanja, doslej smo jih nabrali okrog petsto, tako v domovini, kot tudi v zamejstvu in izseljenstvu.

Sam se pri raziskovalnem delu posvečam predvsem Primorski in kršitvam človekovih pravic ter nasilju v 20. stoletju na našem koncu. Primorce je namreč najprej tepel fašizem, potem za kratki, a kruti slabi dve leti še nacizem. Komunistična revolucija pa je svoje »opravila« že med vojno, zaradi obmejne lege in izpostavljenosti »pokvarjenemu« Zahodu pa še po vojni. Ne smemo pozabiti, da se je pri nas na meji streljalo praktično do konca, do propada Jugoslavije, predvsem na tiste, ki so se reševali iz socialističnega »raja«. Kot vidiš, snovi za raziskovanje ne zmanjka, tudi arhivi se, hvala Bogu, vedno bolj odpirajo.

V okviru SCNR si izdal izjemno zanimivo knjigo oz. študijo z naslovom Revolucionarno nasilje na Primorskem : Goriška in Vipavska 1941–1945. Knjiga, ki temelji tako na virih kot pričevanjih, je dodobra pretresla naš pogled na dogajanje na Primorskem med vojno. Vedno je veljalo, da na Primorskem ni bilo revolucije oz. državljanske vojne, da so ljudje podpirali NOB in njeno vodstvo. Kaj je torej res?

Resnica je preprosta in žalostna hkrati: tudi na Primorskem smo imeli revolucijo. Toda hkrati je treba poudariti, da se je revolucionarno nasilje zaradi posebnega mednarodnopravnega položaja Primorske začelo kasneje, približno leto dni, v primerjavi z Ljubljansko pokrajino oz. osrednjo Slovenijo. Tedanje italijanske oblasti so namreč Primorsko obravnavale kot sestavni del svoje države, pač v skladu z leta 1920 podpisano rapalsko pogodbo oz. razmejitvijo med Italijo in Jugoslavijo. Zato Italijani nikakor niso dovolili ustanovitve posebnih protikomunističnih enot, npr. vaških straž, kot se je to zgodilo v Ljubljanski pokrajini. Komunistična partija Slovenije se je zelo zavedala pomena tega območja, zato so že ob koncu poletja 1941 sem poslali svoj preverjeni kader. Na Primorskem so pod plaščem osvoboditve precej hitro našli sogovornike, saj so se Primorci predvsem želeli rešiti fašističnega jarma. Partijska navodila so prihajala iz Ljubljane. Zaostritev razmer je pomenil prihod Aleša Beblerja, sicer po rodu iz Idrije, ki je na Primorsko dospel novembra 1942 po nalogu centralnega komiteja slovenske komunistične partije (CK KPS) in izvršilnega odbora Osvobodilne fronte (IO OF). Bebler je torej prišel s partijskimi pooblastili, o razmerah je redno poročal v Ljubljano. Že poleti 1942 je predlagal CK KPS, da je treba spodbuditi partizansko gibanje tudi na Primorskem. Bebler se je tudi zavedal, da mu partijsko zaupanje daje veliko moč za ukrepanje na Primorskem in dejansko je iz svojega bunkerja na Vogrskem odločal tudi o življenju in smrti dejanskih in namišljenih nasprotnikov revolucije na Primorskem.

Zakaj Primorci še danes drugače doživljajo revolucionarno stvarnost? Vsekakor jih je lahko razumeti v tistem delu, da so izpod fašizma, ki se je resnično na najbolj krut način izživljal nad slovenskim življem na Primorskem, končno prišli nazaj k matični domovini, pa vendarle …

Predvsem moramo razlikovati med tistimi, tudi na Primorskem, ki so se z revolucijo okoristili, in tistimi, ki se jim življenje po vojni ni posebej spremenilo, morda nekaterim celo na slabše, saj sta jim bili odvzeti prostost in premoženje. Primorce je bilo sprva laže pridobiti za boj proti okupatorju, saj je KPS spretno izrabila njihovo željo za boj proti fašizmu. Po drugi strani je treba priznati, da predvojne slovenske meščanske stranke po okupaciji Primorski niso namenile posebne pozornosti. Kdor prvi pride, prvi melje, pravi star slovenski pregovor. Tudi komunistična taktika na Primorskem je bila zelo prefinjena. Tako je Aleš Bebler jeseni 1942 naročal, da mora biti represivna politika skrajno previdna. Glede likvidacij je bilo po njegovem treba prisluhniti terenu, nadalje je naročal, da je treba včasih umore nadomestiti z bojkotom, pritiskom in izolacijo. Svetoval je tudi okrepitev boja za omahljivce, zlasti srednje sloje, in svetoval pritegnitev predstavnikov nevtralne sredine. Po drugi strani ostaja še precej neraziskan primorski prispevek v bratomornem spopadu v Ljubljanski pokrajini, predvsem v letih 1942/43. Partizansko gibanje iz osrednje Slovenije je Primorsko videlo predvsem kot neizčrpen bazen za dotok novih borcev, ki jih je pošiljalo predvsem v spopade z vaškimi stražami in drugimi protikomunističnimi enotami na Dolenjsko in Notranjsko. Dejstvo je, da je bilo na začetku leta 1943 na Primorskem več partizanskih borcev, kot so jih enote lahko sprejele v svojo sestavo.

Toda tudi Primorci smo poznali revolucionarno nasilje med drugo svetovno vojno, vse se je sicer začelo z zamudo v primerjavi z osrednjo Slovenijo.

Lahko bi rekli, da je bila Primorska tako zelo dovzetna za narodnoosvobodilni boj prav zaradi tesne povezanosti slovenstva in protifašizma …

Takoj po napadu na Kraljevino Jugoslavijo so tigrovci v Ljubljani organizirali Soško legijo, ki je hotela aktivno sodelovati pri obrambi domovine, toda vojaško-politične razmere jim tega niso omogočile. Ne nazadnje so Primorci po okupaciji prvi začeli oborožen boj proti okupatorjem. Šele v zadnjih letih je postal bolj znan spopad treh tigrovcev (Zelen, Majnik, Kravanja) z italijanskimi okupatorji 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici. Danes vemo, da jih je Filip Tekavec – Gašper, predvojni komunist in poznejši poveljnik Ribniške čete, izdal italijanskim karabinjerjem.

Na Primorskem je med vojno obstajala tudi „goriška sredina“. Kaj sploh vemo o njej? Kdo so bili njeni člani?

Da, bila je, posebej močna na severnem delu Primorske. Med njenimi pripadniki najdemo tudi veliko uglednih duhovnikov in krščanskih laikov. Obravnava te skupine se je razmahnila šele v zadnjih letih, o njej sta pisala dr. Boris Mlakar in dr. Bojan Godeša. Zanimivo, da ji je veliko svojega raziskovalnega dela posvetila dr. Mira Cencič; dobro je prebrati njeno poglobljeno študijo Primorska sredina v primežu bratomorne vojne, ki pa je bila žal precej spregledana. Goriška sredina je med vojno ostajala skeptična do ljudske vstaje in do komunističnega gibanja. Komunistom je očitala predvsem druženje z italijanskimi komunisti v luči internacionalizma. Od nemške zasedbe Primorske dalje je skušala ohraniti politično nevtralno stališče in se izogibati ali vsaj zakasniti bratomorno vojno na Primorskem, v upanju, da bi se ta rob slovenske zemlje izognil usodi osrednje Slovenije. Do sredine leta 1944 si je prizadevala vzpostaviti stike z londonsko begunsko vlado, ki jo je priznavala za legitimno sogovornico slovenskih nacionalnih interesov na Primorskem. Z OF je vseskozi ohranila odprte stike in septembra 1944 je kot enakovreden partner skušala ustanoviti Narodni svet za osvoboditev Primorske in Slovenske Benečije. Seveda je OF njihov predlog zavrnila, takrat ni več potrebovala enakopravnega koalicijskega partnerja.

Kaj se je ob koncu vojne zgodilo z Slovenskim narodnim varnostnim zborom oz. primorskimi domobranci? So delili usodo s slovenskimi domobranci, ki so bili vrnjeni v domovino, ali pa jih je večina preživela?

Ne, velika večina t. i. primorskih domobrancev je preživela, ker so se ob koncu aprila 1945 umaknili čez Sočo v Furlanijo, na območje 13. britanskega korpusa, ki razoroženih protikomunističnih enot ni nikoli vračal v Jugoslavijo. Bolj žalostna je bila usoda njihovega poveljnika, polkovnika Antona Kokalja. Od jeseni 1943 je bil inšpektor Slovenskega narodnega varnostnega zbora in je vodil njegov organizacijski štab. Ob koncu vojne se je hotel polkovnik Kokalj pridružiti protikomunističnim enotam v Vipavski dolini, zato je v nedeljo, 29. aprila 1945, s spremstvom in z avtom odšel iz Trsta in prišel do Gorice. Nameraval je nadaljevati pot do Ajdovščine. V ponedeljek je presenečen ugotovil, da so na cestah partizani. Najprej se je želel skriti v bolnišnici usmiljenih bratov v Gorici, nato je iskal pomoč pri nadškofu Margottiju, ki pa mu v tistih razmerah ni mogel pomagati. Polkovnik Kokalj očitno ni vedel, da so se prav takrat protikomunistične enote premikale skozi Gorico proti Furlaniji. Tako so se njegovi vojaki umaknili v Furlanijo, on sam pa ni hotel bežati. Blizu Gorice so njega in spremljevalca, nadporočnika Šmida, zajeli pripadniki Narodne zaščite. Zasliševala ga je OZNA, potem so ga ubili in truplo najverjetneje vrgli v jamo Zalesnika pri Grgarju.

Kje iskati razloge, da v zavesti naše zgodovine skoraj niso prisotni? Večina verjetno niti ne ve, da so bili domobranci tudi na Primorskem …

Da, bili so, okrog dva tisoč, od tega približno polovica domačinov. Poveljstvo so imeli v Trstu, postojanke pa po deželi s težiščem na Tolminskem in v Vipavski dolini. Marsikdo pa pozablja, da je ravno pod njihovo upravo slovenstvo na Primorskem doživelo pravo renesanso po letih fašističnega zatiranja. Odpirale so se slovenske šole, izhajali so časopisi, Slovenci so sodelovali v vodstvu krajevnih uprav, v Gorici se je odprla slovenska gimnazija, ki jo je vodil dr. Joža Lavrenčič. Ne nazadnje, Goriški list je urejal priznani filozof in primorski rojak dr. Milan Komar. Treba je prebrati knjigo Domobranstvo na Primorskem, ki jo je pred skoraj štiridesetimi leti napisal dr. Boris Mlakar. Kljub časovni distanci in mestoma ideološkemu pristopu je še danes aktualna.

Kako je povprečen Primorec doživljal dogajanje v Ljubljanski pokrajini v času druge svetovne vojne, glede na to da je dogajanje tam bistveno sooblikovalo usodo slovenskega naroda po vojni? Ko se človek pogovarja s Štajerci, lahko kaj hitro dobi občutek, da ničesar ne razumejo; da vsak poskus predstavitve usodnega dogajanja, ki se je začelo že z umori nedolžnih s strani VOS v drugi polovici 1941, nemudoma prekinejo z utemeljitvijo »naš škof je bil zaprt, pri nas kolaboracije ni bilo«.

O komunizmu preprosti ljudje na Primorskem niso imeli nikakršne predstave. Poleg tega so obsojali povezovanje nekaterih protikomunističnih politikov v Ljubljani z italijanskimi okupacijskimi oblastmi. Edvard Kardelj je sredi decembra 1942 poročal Titu med drugim tudi o vojaško-političnem stanju na Primorskem. Razložil mu je, da tam ni »bele garde«, in hkrati izražal prepričanje, da je tudi ne bo, ker naj Italijani tega ne bi dovolili »slovenski reakciji«. Hkrati mu je prav na primeru Primorske ponazoril razkorak v Sloveniji med možnostmi organizacijske krepitve KPS in dejanskim stanjem zaradi partijskega sektaštva. Kardelj je ugotavljal, da je organizacija OF na Primorskem v njihovih rokah, ker »se skoraj vsi imajo za komuniste«. Po drugi strani pa je PK KPS sprejel v partijo le 58 članov. Takrat je OF na Primorskem štela že več kot osemdeset odborov, večina je imela stike samo s partizani. Zato je Kardelj predlagal ustanovitev partijske celice v vsakem izmed teh odborov OF.

Poleg tega je treba poudariti, da se je kljub številnim primorskim posebnostim, kot je velika naklonjenost do partizanov, tudi tukaj odvila ista revolucionarna »pravičnost« kot v osrednji Sloveniji. To velja tako za čas ob koncu vojne kot tudi za celotno vojno obdobje. Dejstvo, da je partizanski boj organizirala in v nadaljevanju monopolno obvladovala komunistična partija, je vodilo v napoved in delno s prehajanjem v t. i. drugo fazo revolucije tudi že v uresničevanje revolucionarnega prevzema oblasti z značilnostmi sovjetskega sistema.

Vrniva se še malo v čas pred drugo svetovno vojno. Leta 1927 je nastala organizacija TIGR, v kateri so se zbrali primorski domoljubi. Njeno delovanje je bilo tajno, usmerjeno v boj proti fašizmu. Kakšno vlogo so v njej imeli komunisti? Čeprav je bila po vojni praktično izbrisana, nekatere njene člane naj bi likvidirali komunisti sami, ker niso bili naklonjeni revoluciji, toda danes jo Zveza borcev in politična oblast razglašata za svojo. Kako je torej s tem?

Protifašizem in predvojna pripadnost TIGR-u nista imeli za komuniste nobeni vrednoti. Tigrovcem so očitali boj za združitev s Kraljevino Jugoslavijo in jim lepili podobne oznake kot italijanske fašistične oblasti. Obtoževali so jih, da so bili pravzaprav teroristi in agenti tujih imperialistov, predvsem britanske obveščevalne službe. To je razvidno tudi iz ohranjenega poročila o stanju na Primorskem, ki ga je vosovec Edo Brajnik – Štefan sredi julija 1943 poslal Zdenki Kidrič in je tigrovce obtoževal, da so se udinjali zahodnim zaveznikom.

Šlo je za načelno vprašanje razumevanja protifašizma. Organizacija TIGR je nastala septembra 1927 iz odpora proti italijanskemu fašističnemu zatiranju. Obveščevalno dejavnost, s katero so se posamezni tigrovci resnično ukvarjali, bi morali tudi komunisti oceniti kot prispevek k skupni zavezniški zmagi nad silami osi, torej tudi v korist primorskih Slovencev. Pravzaprav je imelo tigrovstvo skupne cilje s krščanskosocialno organizacijo na Primorskem, razlike so bile le v metodah delovanja. Zlasti primorski duhovniki so tigrovce svarili pred oboroženimi akcijami in italijanskim maščevanjem.

Kakšno vlogo so imeli duhovniki v času med obema vojnama na Primorskem? Vprašujem predvsem zato, ker se zdi, da se vsi napori duhovnikov, ki so jih ti skozi stoletja vlagali v to, da bi ljudje ostali zvesti narodu in jeziku, danes popolnoma zametujejo, minimalizirajo, celo zanikajo. S tem delajo veliko krivico npr. velikemu domoljubu in narodnemu delavcu duhovniku Virgilu Ščeku in mnogim drugim …

Primorska slovenska duhovščina je v obdobju fašizma odigrala izrazito pozitivno vlogo, ko se je zavzela za narodne pravice Slovencev v Julijski krajini. Italijanski fašistični šovinizem je slovanskemu prebivalstvu prizadejal veliko gorja. Iz javnega življenja je moralo izginjati vse, kar se ni podredilo »tisočletni večvredni romanski kulturi«. Preganjane in ukinjene so bile vse zakonite civilnopravne ustanove Slovencev in Hrvatov v okviru italijanske države. Katoliška cerkev je bila še zadnje zatočišče za preganjano manjšino. Zlasti po podpisu lateranske pogodbe med Svetim sedežem in Italijo februarja 1929 pa so se začeli pritiski tudi na Katoliško cerkev, naj se ukloni državnim fašističnim zahtevam, predvsem glede uporabe domačega jezika. Kljub različnim pritiskom slovenska duhovščina na Primorskem ni klonila. Niso jih ustavile razne prepovedi in fašistično preganjanje. Duhovnik Virgil Šček, ki je bil leta 1921 izvoljen v rimski parlament, se ni bal med parlamentarno razpravo ugovarjati niti samemu Duceju in zahtevati temeljne človekove pravice za svoje rojake na Primorskem.

Kaj pa med vojno?

Partizansko gibanje se je zavedalo moči in vpliva primorske duhovščine med ljudstvom, zato je bilo postopanje z njimi skrajno previdno. Politična in vojaška vloga OF je v tem obdobju rasla, z njo pa so rasla tudi razhajanja med kurijo, duhovniki in OF. Sprevračanje OF v revolucionarno gibanje je duhovnikom postalo očitno, nasilje političnih komisarjev nerazumljivo, napadi na Cerkev pa vse bolj odkriti, kar je katoliško gibanje potiskalo v kot. Katoliška cerkev na Primorskem je konec vojne dočakala z relativno majhnimi žrtvami med duhovniki, zlasti v primerjavi z Ljubljansko pokrajino. Do razpada Italije leta 1943 ni bilo človeških žrtev med duhovniki, čeprav so italijanske oblasti slovensko duhovščino preganjale (zapor, konfinacija, nasilna premestitev), zlasti zaradi narodnoobrambnega dela v korist zatirane manjšine v Julijski krajini.

Samo partizani so do konca vojne ubili sedem duhovnikov in dva bogoslovca. Najbolj je izstopal prav umor kaplanov Ludvika Sluge in Lada Piščanca na Lajšah februarja 1944 kot posledica nemškega napada na partijsko šolo v Cerknem. Seštevek ob koncu vojne nam pokaže, da je več žrtev med primorskimi duhovniki terjal revolucionarni teror kot pa bombardiranje ter Nemci in četniki skupaj.

Kako pa je bilo z duhovniki na Primorskem po koncu vojne? Na območju nekdanje Kranjske so bili številni duhovniki zaprti, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni …

Primorska duhovščina je po končani vojni delila usodo svojih sobratov v preostali Sloveniji. Na njen protifašizem in služenje v narodovo korist so novi komunistični oblastniki hitro pozabili in kmalu, predvsem pa po priključitvi Primorske k Jugoslaviji septembra 1947, je Cerkev na Primorskem postala cilj preganjanja in odvzemanja nekdaj pomembne družbene vloge. Približno petdeset primorskih duhovnikov je izkusilo komunistične ječe, duhovnik Jožko Kragelj je bil leta 1949 celo obsojen na smrt, vendar je bil kasneje pomiloščen, toda po zaporih in raznih prisilnih deloviščih je preživel več kot sedem let. Za razumevanje tedanjih razmer je dobro prebrati njegovo knjigo Moje celice.

Kdo so bile prve žrtve revolucionarnega nasilja? Ali sploh vemo, koliko jih je bilo? So danes že kaj bolj prisotne v zavesti Primorcev? Ali drži trditev, da so partizani povzročili več žrtev na Primorskem kot drugi? Celo več kot fašisti?

O začetkih komunistične revolucije na Primorskem lahko rečemo, da so primeri neposrednega revolucionarnega nasilja do pomladi 1943 redki. V zvezi z omenjenimi prvimi umori civilistov na Primorskem, ki so jih zagrešili pripadniki partizanskega gibanja, se šele v zadnjem času pogosteje pojavlja ime Leopolda Kobala, doma iz Erzelja, rojenega leta 1911, ki je bil ustreljen 3. decembra 1941 na Obeluncu nad Gočami. Po pričevanju domačinov naj bi pripadniki partizanskega gibanja Kobala ustrelili zaradi tega, ker je na dan sv. Andreja, 30. novembra 1941, pijan kričal v gostilni na Gočah. Grozil je, da bo oblastem naznanil vse tiste, za katere bo sumil, da sodelujejo s partizani, ki jih je on imel za bandite.

Po podatkovni bazi žrtev II. svetovne vojne, ki jo je pripravil Inštitut za novejšo zgodovino, je na Primorskem in v Reški pokrajini med junijem 1940 in januarjem 1946 žrtev, katerih smrt so povzročile partizanske formacije v času vojne ali pa povojni vojaškopolicijski organi novih komunističnih oblasti, 1077. Med njimi je 538 žrtev, ki po vojnem statusu pripadajo civilistom (v 15 primerih so to civilne žrtve zaradi nesreč, ne pa revolucionarnega nasilja), pri 102 žrtvah pa ni mogoče ugotoviti vojnega statusa oziroma njihove udeležbe v vojni. Vse druge žrtve (437) so vojaške osebe, delujoče na omenjenem območju. Sam sem v svoji knjigi objavil poimenski seznam 364 žrtev partizanskega gibanja na Primorskem, gre za dokaj popoln seznam za območje Goriške in Vipavske. Podoben seznam sem pred dvema letoma v reviji Dileme objavil tudi za Gornje Posočje in Idrijsko-Cerkljansko območje, kjer sem naštel 338 žrtev revolucije.

Ali drži trditev, ki jo večkrat zasledimo, da so partizani povzročili več žrtev na Primorskem kot drugi? Celo več kot Italijani ali Nemci?

Ne, v absolutnem smislu tega ne moremo trditi. Toda tudi na Primorskem poznamo številne žrtve, tudi med civilnim prebivalstvom, in požgane vasi kot posledico nepremišljenega in nepotrebnega partizanskega izzivanja okupatorjev, podobno kot lahko rečemo za Dražgoše na Gorenjskem. Kot primer, ki žal nikakor ni osamljen, bi lahko navedel napad v Dolcah, med Komnom in Rihemberkom (Branikom), februarja 1944, in partizansko izživljanje nad mrtvimi sovražniki. Kot posledica so čez dva tedna gorele številne okoliške vasi, prebivalstvo je moralo v internacijo v Nemčijo, hujših represalij jih je rešilo predvsem posredovanje komenskega dekana Viktorja Kosa.

Bi lahko rekli, da je sinonim žrtev revolucije na Primorskem Ivo Bric?

Vsekakor je Ivo Bric iz Dornberka ena prvih žrtev revolucije in njegov umor nekakšen uvod v začetek revolucionarnega nasilja na Primorskem. Lani je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla knjiga o tem izjemnem narodnjaku in kulturnem delavcu, ki so ga preganjali in zapirali fašisti. Toda Bric je odklanjal tudi komunizem! Pri njegovi tragični smrti je šlo za tipičen in organiziran partijski umor, ki se je zgodil 2. junija 1943, medtem ko je z dvema mladoletnima sinovoma kosil na travniku nad vasjo. Tudi za njegov umor je odgovoren dr. Aleš Bebler.

Mimogrede, po vojni so Ivovi vdovi ponujali pokojnino, če bi podpisala izjavo, da so njenega moža umorili četniki. Slednjih pa tam tedaj ni bilo.

Nekje si omenil, da ni bilo tako redko, ko so najbolj zagrizeni primorski »fašisti«, kasneje naredili kariere tudi v KP. No, glede na vlogo, ki so jo imeli komunisti v fašistični Italiji, to najbrž niti ni tako presenetljivo. Vendarle je pri komunistih v ospredju internacionala, ne narod …

No, nekaj podobnega najdemo tudi v drugih slovenskih pokrajinah. Seveda je v ospredju internacionala in razredni pristop, predvsem pa bi tukaj izpostavil željo posameznikov po tem, da so na oz. pri oblasti, ideologija jih prav malo zanima, gre jim predvsem za lastne koristi, tukaj ni razlike med posameznimi totalitarnimi sistemi. Še nekaj bi izpostavil: vsi se spomnimo krilatice o tem, da se je OF pod vodstvom komunistov uprla okupatorju za narodov obstoj. To ne drži, komunisti so se uprli šele takrat, ko so dobili ukaz od Kominterne v Moskvi, to je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Šlo pa jim je za izvedbo revolucije in prevzem oblasti!

Poznaš morda kakšen konkreten primer take »transformacije«?

Bom predstavil kar primer iz svoje rojstne Vrtojbe pri Gorici. Glavni vosovci oz. oznovci ter tudi zasliševalci in organizatorji umorov so po kapitulaciji Italije postali nekdanji fašisti oz. simpatizerji fašističnega gibanja. Nikoli ne bom pozabil lastne izkušnje, ko sem kot nadobuden dijak obiskal novogoriški arhiv in sem domov prinesel arhivski seznam žrtev fašističnega nasilja v naši vasi. Pokazal sem ga svoji pokojni noni, ki je veliko vedela o preteklosti. Zelo se je razhudila, češ kaj mi to kažeš, to nikakor ne drži. Nisem ji namreč mogel dopovedati, da tega seznama nisem sam sestavil, ampak sem ga našel v arhivu. Na prvem mestu omenjenega seznama je bil namreč dolgoletni fašist in potem visok vaški partizanski funkcionar, ki je leta 1944 dobil nalogo, naj mojo nono »pospravi«, ker je bila po njihovem mnenju preveč katoliško usmerjena in je odklanjala komunizem. No, tega ni izvršil, ker so se morda zbali reakcije med ljudmi, kjer je bila nona ugledna kot poklicna babica, ki je zaradi svojega medicinskega znanja zdravila tudi ranjene partizane. Ja, omenjeni seznam žrtev fašizma je po vojni sestavil kar nekdanji fašist, ki je domačine nadlegoval, če so govorili slovensko, poleg tega je naokrog hodil v fašistični uniformi.

Morda bi predstavil še dogodek, za katerega mi je pred leti povedal pričevalec. Slišal je namreč, kako so se partizanski oficirji zaupno pogovarjali z vaškim ovaduhom iz neke briške vasi. Ko je ta ovaduh odšel, je partizan pristopil in proti temu protestiral. Češ oni je bil znani fašist in ovaduh. Partizanski oficir mu je odgovoril: »On je bil dober fašist in sedaj bo dober komunist, kar pa ti ne boš nikoli.«

Koliko je bilo torej revolucionarno nasilje usmerjeno proti resničnim sodelavcem okupatorja – med Primorci je bilo kar nekaj takih, ki so bili člani fašistične stranke – koliko pa je šlo za boj proti ideološkim nasprotnikom komunistične partije?

Dokumenti in številni pričevalci kažejo, da je v zvezi s proučevanjem revolucionarnega nasilja na Slovenskem in posledično tudi na Primorskem treba izpostaviti, da so se med drugo svetovno vojno pri nas izvajali hkrati okupacija, upor proti okupatorju, kolaboracija, revolucija in protirevolucija. V posameznih konkretnih oblikah nasilja se je lahko prepletalo hkrati več prej omenjenih vidikov, zato je marsikdaj zelo težko razčleniti in ugotoviti natančno karakteristiko nasilja. V primerih revolucionarnega nasilja, na primer aretacij in umorov ideoloških nasprotnikov, je bila med storilci široka in pisana združba: posamezne partizanske enote, terenci, vosovci, pripadniki VDV ali kar posamezniki, ki so si sami vzeli pravico nastopanja v imenu partizanskega gibanja. Hkrati je bil to čas, ko so prišle na dan številne stare zamere in nekatere človekove najslabše lastnosti. Tudi na Primorskem sem našel kar nekaj primerov, ko so mladega človeka umorili, ker ni vračal ljubezni pripadniku partizanskega gibanja. Pogosto so tako osebo razglasili kar za ovaduha ali sodelavca okupatorjev! Po drugi strani so se številni nekdanji krajevni fašisti po kapitulaciji Italije septembra 1943 prelevili v goreče komuniste.

Lansko leto mi je nekdo pravil, kako se je pri neki gospe, ki je spregovorila o tem, kaj se je dogajalo med vojno in po njej, oglasil nekdo, ki se je predstavil kot kriminalist in je želel vedeti, kaj vse je povedala, češ da bi na podlagi tudi njenega pričevanja začeli preiskovati zločin, vendar se je izkazalo, da je šlo predvsem za ustrahovanje. Še vedno. Si tudi sam doživljal kaj podobnega v času, ko si zbiral gradivo za knjigo? Kaj pa tvoji pričevalci? Na Dolenjskem, od koder sama prihajam, si še danes mnogi ne upajo spregovoriti.

Žal je slika na Primorskem glede pričevalcev podobna drugim slovenskim pokrajinam. Tudi danes, torej v letu 2019, je čutiti strah med ljudmi, ko spregovorijo o žalostnih in zamolčanih dogodkih iz druge svetovne vojne. Vsaj tistih, ki niso v sozvočju s t. i. uradno interpretacijo. Naj navedem primer iz domačih logov. Pred dvema letoma sem starejšega gospoda v neki vasi na goriškem podeželju poprosil, naj mi pokaže mesto oziroma neoznačeno grobišče, kjer so domači terenci in vosovci med drugo svetovno vojno pobili številne posameznike iz Gorice in okolice, med njimi moške, ženske in tudi otroke. Ta gospod ima sicer smisel za zgodovinsko resnico, dober spomin in takratne dogodke dobro pozna ter jih tudi obsoja. Mimo njihove hiše je namreč vodila pot, po kateri so pripadniki partizanskega gibanja vodili nesrečne žrtve v smrt. Lakonično mi je odgovoril: »Veš kaj, precej vem, verjetno največ v naši vasi. A ti nič ne bom povedal, ker boš potem to zapisal, moja hčerka pa bo imela v službi lahko težave.« Njegova hčerka ima namreč dobro plačano državno službo na vodstvenem položaju.

Ja, s takimi odgovori se tudi sama večkrat srečujem, ko se pogovarjam z ljudmi … Ko sem se pred leti peljala za prvi maj na Primorsko, sem pretreseno gledala številne zastave z rdečimi zvezami, ki so plapolale s hiš. Pozitiven odnos do rdeče zvezde je mogoče zaznati tudi med tistimi Primorci, ki so verni. Kako je to mogoče?

V tem primeru bi bil odgovor precej kompleksen. Na kratko: je mešanica nostalgije, nepoznavanja, miselne lenobe in prejemanja drobnih privilegijev. Slednji se kažejo v partizanskih pokojninah, dobrih službah za izbrance, kupovanju molka. S pomočjo t. i. dominantnih medijev in t. i. mnenjskih voditeljev se poleg tega še vedno ustvarja napačen vtis, da bi brez komunistične revolucije Primorci, tja do rapalske meje, še vedno živeli pod italijansko državo. Tukaj je treba iskati vzroke za obnavljanje kamnitega napisa TITO na Sabotinu in za vsakoletno prižiganju bakel na zaščitenem območju v čast »dneva zmage«.

Mogoče še eno mimobežno, pa vendarle ne nepomembno vprašanje, ki se prav tako nanaša na drugo svetovno vojno, čeravno ne na Primorsko. Zadnji dve leti spremljamo poskus pokopa Romov, žrtev partizanskega nasilja še pred poletjem 1942. Kje iskati razloge, da mestna oblast, pa tudi osrednja politika o tem noče nič slišati, čeprav so na drugi strani veliki zagovorniki pravic Romov? Nate naslavljam to vprašanje, ker si o njihovem umoru pisal že veliko prej, preden se je o tem sploh začelo bolj javno pisati.

To je še ena od velikih sramot, ki jih vedno znova slišimo iz tabora »zdravih sil«. Kakor koli obračamo, so daleč največ Romov na Slovenskem med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja. Gre predvsem za umore štirih večjih skupin Romov, vključno z ženskami in otroki sredi leta 1942 (Gabrje pri Mačkovcu, soteska Iške pri Iški vasi, blizu Sodražice, skupina iz Kanižarice pri Črnomlju, umorjena pri Mavrlenu). Partizanske umore Romov lahko pripišemo tradicionalnemu nezaupanju do njih med velikim delom slovenskega prebivalstva, njihovemu tradicionalnemu nomadskemu življenju in pogostim obtožbam, da vohunijo v korist italijanskih okupatorjev, toda to nikakor krvnikov ne odvezuje njihove strašanske krivde. Omenjene poboje Romov, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi.

Po drugi svetovni vojni smo izgubili Gorico in Trst oz. njegovo slovensko zaledje. Ali je sploh kdaj obstajala realna možnost, da bi ju dobili ali pa smo ju dejansko izgubili zaradi povojnega partizanskega nasilja do zaveznikov?

Dobro, najprej bi bilo treba reči kakšno besedo o tem, ali je sploh kdaj obstajala realna možnost, da bi tedanja Jugoslavija dobila celotno zahtevano Primorsko, vključno s Trstom in Gorico, na pariški mirovni konferenci. Kratek odgovor bi bil: ne!

Po drugi strani je treba poudariti, da zahodni zavezniki v luči prihajajoče hladne vojne nikakor niso z odobravanjem gledali na komunistično Jugoslavijo, takrat gorečo zaveznico sovjetske vojske, in njen posledičen dostop do pomorskega oporišča v Trstu. Ne nazadnje pa si je Jugoslavija naklonjenost zahodnih zaveznikov zapravila tudi z revolucionarnim nasiljem ob koncu vojne.

Izguba Gorice leta 1947 je zelo zaznamovala ljudi, ki so živeli tam. Nenadoma je bila med njimi meja, ki se ni smela prestopiti. Se ta deljenost morda pozna še danes ali pa se je s samostojno Slovenijo in skupnim evropskim prostorom vendarle kaj spremenilo?

Naše prednike na Goriškem je nova meja zelo prizadela, kar naenkrat so bili ločeni od stoletnega gospodarskega, upravnega in kulturnega središča v Gorici. Poleg tega je meja potekala neživljenjsko in nikakor ni sledila niti nacionalnim delitvam. Dobro, z leti se je življenje ob tej meji spreminjalo na bolje, zlasti po podpisu Videmskega (1955) in Osimskega sporazuma (1975).

Danes se pojmovanje državne meje na Goriškem seveda spreminja, ampak zelo počasi. Nedvomno sta EU in schengenski sporazum veliko prispevala k izboljšanju stanja. V zavesti ljudi pa ostaja tista nevidna meja in menim, da bo moralo še kar nekaj Soče preteči v strugi, da bo ta meja zares izginila. Mislim predvsem kot nekakšna ločnica v smislu ovir za kakršnokoli komunikacijo, razumevanje in sodelovanje.

Na tej meji se je sicer pisalo še eno poglavje naše zgodovine, ki do danes ostaja bolj kot ne tabu tema. Mnogi so namreč izgubili življenje, ker so hoteli pobegniti iz socializma v svobodni svet. Ampak marsikomu je danes to težko priznati. Zadnje žrtve so padle še v osemdesetih … Ko je Rafaelova družba v snežniškem gradu odpirala razstavo o slovenskih beguncih po drugi svetovni vojni, sta prišla tudi dva gospoda, ki sta mi pripovedovala, kako je neko dekle v njihovi vasi nekoč izginilo. Domači so bili prepričani, da ji je uspelo priti čez mejo, toda čez nekaj časa je bil sorodnik poklican k umirajočemu policaju, ki je bil tudi stražar na meji. Pripovedoval mu je o tem, kako so dekle na begu čez mejo ujeli ter kaj vse so ji storili, preden so jo ubili in zakopali …

Nekdanja JLA je do leta 1991 »branila« meje SFRJ in je prebežnike lovila do konca. Ob tem so graničarji pogosto uporabili strelno orožje. Kolikor vemo, so zadnjega ekonomskega migranta, državljana Šrilanke, jugoslovanski graničarji obstrelili na Krasu sredi junija 1991, le nekaj dni pred osamosvojitvijo Slovenije.

Upoštevati je treba, da je prav čez Goriško in Kras potekala geografsko najlaže prehodna meja za tiste, ki so bežali izpod komunizma in iskali boljše življenje na Zahodu. Domačini po naših vaseh mi še zdaj pripovedujejo, da je bilo prva leta po vzpostavitvi meje praktično vsako noč slišati strele. Marsikdo, ki se je naslednjega dne odpravil na svojo njivo, je po tleh lahko opazil krvave sledi. Kolikor vem, so v prvih letih na Goriškem ustreljene prebežnike pokopavali v gozdu Panovec, na Krasu pa so jih metali kar v kraška brezna. Znan je primer iz jame Jelenca pri vasi Kobjeglava. Ob koncu druge svetovne vojne je omenjena jama postala prikrito grobišče, Italijani bi rekli fojba. Sredi junija 1945 so se morali jugoslovanski vojaki umakniti iz tistih krajev, ker jih je zasedla anglo-ameriška vojska v okviru cone A Zavezniške vojaške uprave. Potem je prišlo leta 1947 do pariške mirovne pogodbe, ki je te kraje prisodila Jugoslaviji. Toda sredi poletja 1947, še pred priključitvijo, je višji policijski komisar Umberto de Giorgi s svojo ekipo z vednostjo zavezniških oblasti iz jame Jelenca iznesel 156 trupel. Sodeč po uniformah, so bili med žrtvami italijanski in nemški vojaki, dobra desetina civilistov, med njimi tudi en otrok, in celo trije zavezniški vojaki. Po omenjeni policijski akciji je bila jama torej izpraznjena. Vendar ne za dolgo! Vanjo so namreč novi jugoslovanski oblastniki od sredine petdesetih let do demokratizacije leta 1990 metali trupla zajetih oz. ustreljenih prebežnikov, ki so bežali čez jugoslovansko-italijansko mejo.

Če pa boste danes o tem spraševali tamkajšnje domačine, vam bodo neradi in s stisnjenimi zobmi pripovedovali žalostne zgodbe, povezane tako s to jamo kot tudi s sosednjimi.

Zakaj? Kje iskati razloge za ta molk? O tem sva sicer že nekaj govorila …

Več jih je. Strah pri ljudeh, navezanost na nekdanji komunistični sistem, nezaupanje v našo pravno državo, varovanje privilegijev iz preteklosti in nezanimanje za usodo neznanih ljudi.

Italijani se tudi vedno znova spominjajo žrtev fojb. Kako je pravzaprav s tem? So njihov spomin in velike komemoracije, ki jih pripravljajo vsako leto v spomin na to, upravičeni? Zdi se, da je naš spomin popolnoma drugačen od italijanskega. Da iste dogodke vidimo popolnoma drugače. Ali je sploh mogoče pričakovati, da bi se Italijani kdaj opravičili za vse, kar so v zadnjih dvestotih letih (če pomislimo še na Furlanijo, Benečijo, Kanalsko dolino) storili slovenskemu človeku? Ali so njihove ozemeljske težje po naši zemlji presahnile ali pa bi vendarle se lahko še kdaj ozrli čez mejo?

Res je, Italija vsako leto 10. februarja slovesno zaznamuje dan spomina na fojbe, ko uradno počastijo tudi nasilno odpeljane in pobite ob koncu druge svetovne vojne. Omenjeni datum je sicer postavljen v spomin na leto 1947, ko je Italija v Parizu podpisala mirovno pogodbo, s katero se je v korist Jugoslavije morala odreči velikemu delu ozemelj, ki jih je zasedla po prvi svetovni vojni. Žal tovrstne proslave prevečkrat dobijo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t. i. »slovansko surovost« pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini in Dalmaciji med vojno in ob koncu druge svetovne vojne. Hkrati pa skoraj popolnoma prezrejo načrtno fašistično krutost in divjanje nad svojimi državljani slovanskega rodu tja od konca prve svetovne vojne naprej.

Res je tudi, da je jugoslovanska tajna politična policija OZNA v maju in juniju 1945izvajala aretacije politično sumljivih v Trstu in Gorici. Prišli so s seznami, ki so jih že prej sestavili. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih breznih oz. naravnih kraških jamah, ki jim rečemo tudi fojbe. Največ jih je na Krasu in na Trnovski planoti. Danes je bolj ali manj potrjeno število, da so ti umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne v Julijski krajini terjali okrog tisoč šeststo življenj. Toda hkrati je treba poudariti, da se aretacije in umori niso dogajali na etnični ravni, ampak je bil odločilen ideološki, to je razredni pristop. Zato v fojbah ne ležijo samo pobiti Italijani, ampak najdemo med njimi tudi precej žrtev slovenskega in hrvaškega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast imela za svoje dejanske ali namišljene idejne nasprotnike. Tudi na strani storilcev najdemo številne Italijane, ki so pri tem sodelovali iz razrednih razlogov.

Zelo pri srcu ti je Sveta dežela, kamor se rad vračaš, bodisi kot vodič bodisi kot predavatelj oz. gost na različnih konferencah. So te tisti kraji tako navdušili, da del svojega raziskovalnega časa namenjaš Judom v Sloveniji?

Od malega sem se zanimal za vero, morda je k temu prispeval tudi stric duhovnik. Prav tako me je zanimal odnos do nje skozi zgodovino in tudi različne verske skupnosti. Med slednjimi bi izpostavil judovstvo, čeprav sam nimam nobenega judovskega prednika. Spominjam se, kako sem že kot otrok rad poslušal in pozneje tudi prebiral svetopisemske zgodbe, zlasti tiste iz Stare zaveze. Tukaj smo si z judi enaki, pisano z malo, torej v verskem smislu! Na judovstvo torej gledam predvsem skozi krščanske oči. To so namreč naši starejši bratje, kot jih je leta 1986, ko je kot prvi naslednik apostola Petra obiskal rimsko sinagogo, posrečeno poimenoval papež sv. Janez Pavel II. Poleg tega je v vsakem kristjanu tudi malce juda, saj si delimo lep del svetih knjig, praktično celotno Staro zavezo oz. Tanakh (hebrejsko Biblijo). Sam se precej posvečam judovski zgodovini ter njihovemu preganjanju, predvsem na Slovenskem oz. Primorskem in v Julijski krajini. Navsezadnje, tudi poglobljene raziskave judovstva pri nas so se bolj ali manj začele šele ob demokratizaciji Slovenije in je potemtakem to v zgodovinopisju še precej nepopisan list, ki pa ponuja veliko možnosti za raziskovanja, saj imamo zgodovinarji danes na razpolago veliko tovrstnih virov.

Sveta dežela pa je preprosto čudovita, vedno znova me nagovarja, tudi tale intervju nastaja ob misli, da bom kmalu spet odpotoval tja (smeh). Čeprav gre za del Bližnjega vzhoda, kjer so ljudje preizkušani, kjer trpijo, nas more prihodnost navdajati z optimizmom, da se bo tudi ta del sveta enkrat znašel v miru in medsebojnem spoštovanju.

Judom na Goriškem si posvetil tudi svoj doktorat, pri čemer si se omejil predvsem na čas zadnjih 150 let. V goriško judovsko skupnost je globoko zarezala že prva svetovna vojna, kasneje pa je svoj pritisk stopnjevala tudi fašistična oblast …

Drži, »delo« pa so dokončali nacisti, ki so goriške Jude jeseni 1943 večinoma polovili in jih s tovornimi vlaki poslali v uničevalna taborišča, večinoma v Auschwitz. Po vojni sta se vrnila le dva, ki pa sta Gorico kmalu zapustila, Iris Steinmann je odšla v Izrael, Giacomo (Jacob) Jacoboni pa v Venezuelo. Tako danes v Gorici živi morda še okrog deset Judov, kar pa je premalo, da bi delovala samostojna judovska skupnost. V mestu pa stoji zelo lepa sinagoga iz sredine 18. stoletja, obrede v njej, navadno le enkrat letno, pa opravlja rabin iz Trsta.

Kako je bilo pa z Judi drugod po Sloveniji med vojno?

Delili so usodo svojih rojakov drugod po Evropi. Pred drugo svetovno vojno je živela večina Judov na Slovenskem v Prekmurju, kjer sta delovala dva rabinata, Murska Sobota in Lendava. V jugoslovanskem delu Slovenije lahko govorimo o največ tisoč petsto Judih, kar je malo v primerjavi s skupnim številom Judov v Kraljevini Jugoslaviji, kjer je živelo okoli sedemdeset tisoč Judov. Med vojno je umrlo skoraj šeststo Judov z današnjega slovenskega ozemlja, od tega približno dve tretjini iz Prekmurja. Zanimivo je, da so tamkajšnji Judje bolj ali manj srečno preživeli madžarsko okupacijo leta 1941, njihovo uničenje pa je sledilo nemški okupaciji Madžarske spomladi 1944. V dveh mesecih so potem Nemci in madžarski kolaboracionisti veliko večino prekmurskih Judov odpeljali v nemška uničevalna taborišča, večinoma v Auschwitz. Italijani so Jude s svojih ozemelj »zgolj« internirali v taborišča po Italiji.

Leon Rupnik je v govorih, ki jih je imel med vojno, večkrat pokazal na Jude kot na pomembne krivce za to, kar se dogaja v domovini. Bi mu lahko očitali antisemitizem v tistem pomenu besede, kot sta ga udejanjila nacionalsocializem ter Hitlerjeva Nemčija, ali je šlo za nekaj drugega? Po mnenju Borisa Mlakarja, avtorja knjige Slovensko domobranstvo, je malo verjetno, da je general to tudi resno mislil. Protijudovska besedila najdemo tudi pri tako velikih možeh, kot je bil J. E. Krek, nekaj primerov člankov s konca 19. in začetka 20. stoletja, v katerih se avtorji spogledujejo z antisemitizmom, si omenil v svojem doktoratu … Kaj torej to pomeni? Sploh smemo o tem soditi z današnjimi očmi?

Domobranci na Primorskem so se naslanjali na nemško propagando in njen rasni antisemitizem, kar se ni razlikovalo od razmer na območju osrednje Slovenije. Ta se je spajal s tradicijo evropskega katoliškega antisemitizma, tako značilnega za slovensko narodno ozemlje druge polovice 19. in prve polovice 20. stoletja. Zasledimo ga že v delih številnih slovenskih, tudi primorskih razumnikov, tako katoliške kot liberalne in socialdemokratske usmeritve, ki so se tega navzeli med študijem in bivanjem v velikih središčih po monarhiji.

V ta kontekst je spadal tudi antisemitizem brez Judov na Slovenskem konec 19. stoletja, v obdobju med obema vojnama in med drugo svetovno vojno. Ne smemo pozabiti, tudi domobranski propagandisti v osrednji Sloveniji, naj omenim le generala Leona Rupnika, dr. Ludovika Puša in Ljenka Urbančiča, so odkrito nastopali proti Judom oz. boljševiško-judovski zaroti, kar gre pripisati predvsem duhu časa in naklonjenosti številnih Judov do komunizma.

Kako si razlagaš antipatijo do Judov, ki se vedno znova pojavlja v zgodovini v različnih koncih sveta, v različnih družbenih ureditvah, kulturah? Kje iskati korenine tega?

Ko presojamo odnos takratnega in tudi sedanjega prebivalstva do judovstva, je treba upoštevati, da so bili dolga stoletja Judje edino nekrščansko prebivalstvo v Evropi. Razlikovali so se od preostalega prebivalstva: praznovali so soboto (šabat), ne nedelje, imeli so bogoslužje, ki ni bilo v latinščini, ampak v hebrejščini, živeli so skupaj v ločenih mestnih predelih, v getih, ukvarjali so se s svojimi posli, niso bili vezani na določeno ozemlje, ampak so se pogosto selili, imeli so svoje navade in običaje. Vse to jih je delalo drugačne od večine preostalega prebivalstva.

Za judovstvo srednjega veka in zgodnjega novega veka sta značilni predvsem trgovina in bančništvo. Poznamo jih kot spretne finančnike, na tem področju so pridobivali vpliv, potem ko je bilo kristjanom v 14. stoletju izrecno prepovedano jemanje obresti. Katoliška cerkev je oderuštvo pri kristjanih tudi obsodila na dveh koncilih. To seveda ni veljalo za Jude, ker pač niso bili kristjani. Pogosto se je tudi zgodilo, da so dolžniki, ki niso bili zmožni poplačati dolgov, prebivalstvo naščuvali proti krajevnim Judom, sledili so poboji in izgoni.

Kako pa je bilo z Judi pri nas po vojni? Nekaj redkih je preživelo grozote koncentracijskih taborišč in se vrnilo v Slovenijo, kjer pa so, vsaj tako se zdi, delili usodo mnogih Slovencev. V javnosti se večkrat pojavi ime Moskrovič, v zadnjem času smo večkrat brali o družini Ebenspanger ter njihovi hiši, ki je sedaj sedež Društva slovenskih pisateljev.

Drži, Judje pri nas zaradi rasnega preganjanja med holokavstom niso po vojni uživali praktično nobene naklonjenosti novih oblastnikov. Povojne jugoslovanske oblasti so marsikaterega Juda razglasile za osebo nemške narodnosti ali celo kulturbundovca. Razlastili so jih na podlagi odloka Predsedstva AVNOJ-a z dne 21. novembra 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Paradoksno je le, da so Judom leta 1941 premoženje zaplenili nacisti, po koncu vojne pa še komunisti.

Zaplenjenih je bilo tudi veliko judovskih nepremičnin (stanovanja, hiše, vile), kar velja predvsem za Ljubljano. V seznamu dvajsetih vil v Ljubljani, ki jih je zaplenila Mestna zaplembena komisija in jih dala v uporabo takratnim komunističnim veljakom, najdemo tudi vilo družine Ebenspanger, kjer se je naselil predsednik slovenske vlade Boris Kidrič; potem vilo Adolfa Mergenthalerja, kjer je bil sedež OZNA-e za Ljubljano; vilo družine Pollak v Rožni dolini, kjer sta bili dve sobi rezervirani za ministra Edvarda Kocbeka.

Iz pritožb, ki so jih razlaščenci naslavljali na pritožbene organe, je razvidno, da so velikokrat kot razlog za izvzem iz zaplemb navajali prav svoj judovski rod, a največkrat to ni pomagalo.

Posebej je treba poudariti, da je bilo zaplenjeno tudi premoženje nekaterih, predvsem prekmurskih Judov, ki so se po nastanku judovske države leta 1948 odselili tja. Njihovo premoženje je prešlo v državno last, tj. v splošno ljudsko premoženje, in sicer brez odškodnine.

Nerazumljivo ostaja tudi rušenje čudovite sinagoge iz leta 1907 v Murski Soboti, ki so jo krajevne oblasti izvedle leta 1954. Menda niso našli ustrezne namembnosti zanjo.

Po mojem mnenju največji paradoks glede Judov na Slovenskem pa izvira iz novejših časov, po demokratizaciji Slovenije. Vzemimo primer nekdanje judovske mrliške vežice ob judovskem pokopališču v Rožni Dolini pri Gorici, ki je največje tovrstno pokopališče pri nas. V tej vežici je bila skoraj dvajset let nameščena igralnica, nekakšen mini Casino, v brk vsem okoljevarstvenim zahtevam in pričakovanjem po uporabi zdrave pameti ter mednarodnim protestom. Ob tem je treba dodati, da so to dopuščale krajevne oblasti, ki so se sicer razglašale za levičarske in človekoljubne, a so iz tega kovale predvsem lasten dobiček!

Bi lahko iskali razloge za tako ravnanje z njimi po vojni v antisemitizmu ali protijudovstvu ali je šlo preprosto za pohlep nove oblasti po njihovem premoženju? Ali morda kaj tretjega?

Vsakega po malo. Za naše ozemlje je (bil) značilen antisemitizem brez Judov, to navsezadnje dokazujejo tudi zadnje javnomnenjske raziskave. Poleg tega je pri nas danes zelo prisoten t. i. levičarski antisemitizem, na kar pogosto opozarja tudi dr. Igor Vojtic, podpredsednik Judovske skupnosti Slovenije. Ta se kaže predvsem v antiizraelizmu, torej nasprotovanju državi Izrael.

Glede prvega povojnega obdobja bom poskušal odgovoriti s primerom mariborskega tovarnarja Marka Rosnerja (1888–1969). Komunistična oblast se je po zmagi revolucije na razne načine skušala polastiti premoženja raznih podjetnikov, pri čemer tudi podjetniki judovskega rodu niso bili izjema. Značilen za tedanji čas je bil proces proti lastnikoma mariborskih tovarn Jugotekstil, Jugosvila in Roteks, Marku Rosnerju (Jud) in Wernerju Baderju (poročen z Judinjo). Proces je vodilo Vojaško sodišče Mariborskega vojnega območja v Mariboru. Glavni cilj zaslišanj, ki so potekala avgusta 1945, je bilo dokazati, da je Rosner kljub svojemu judovskemu izvoru bil naklonjen Nemcem in nacizmu, pri čemer je prišlo ponekod tudi do očitnih verbalnih izbruhov protisemitizma. Obtožili so ga celo simpatiziranja z nacisti. V obrazložitvi obtožnice pa že takoj na začetku piše, da je »obtoženi Rosner Marko tipičen asocijalen žid, ki je povsod zasledoval samo svoje osebne koristi«. V sodbi, ki je bila izdana 23. avgusta 1945, pa je prej omenjeno vojaško sodišče Marka Rosnerja obsodilo na kazen odvzema svobode s prisilnim delom za dobo 15 let in na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja. Ker pa je obtoženi bival v tujini, sodbe seveda niso mogli v celoti izvršiti, ampak so mu lahko »zgolj« zaplenili premoženje. Zelo zanimive so razbremenilne izjave prič v tem procesu, nekdanjih delavcev v Rosnerjevi tovarni. Naj dodam, da je Marko Rosner užival veliko spoštovanje med delavci, ob svojem petdesetem rojstnem dnevu je ustanovil delavski sklad, kamor je prispeval zajeten začetni kapital. Podobno je leta 1938 ustanovljeni Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani (današnji SAZU) kot prvi podaril sto tisoč dinarjev.

Si tudi izjemen poznavalec prve svetovne vojne, še posebej blizu ti je soška fronta. Sam prihajaš iz Vrtojbe, ene izmed vasi, ki je bila v prvi svetovni vojni še posebej prizadeta, in vendarle, kot si sam že večkrat omenil, o tem niste nič slišali ne v osnovni ne v srednji šoli. Sploh je bila prva svetovna vojna dolga desetletja zapostavljena, omenjena le mimogrede, čeprav je bilo v avstro-ogrsko vojsko mobiliziranih med 160 in 180 tisoč fantov in mož s slovenskega narodnega ozemlja …

Moja rojstna vas Vrtojba, južno od Gorice, velja za najbolj porušeno vas na celotni soški fronti. Uničenih je bilo vseh približno 350 predvojnih hiš. No, če smo čisto natančni, je ena vendarle ostala dokaj nepoškodovana, v njej je bila urejena zasilna vojaška bolnišnica, na strehi je imela postavljen velik rdeč križ in vojskujoči so to spoštovali.

Res je, v vseh letih svojega izobraževanja, niti na ljubljanski fakulteti, čeprav sem študiral zgodovino, o prvi svetovni vojni in soški fronti praktično nisem slišal nič. Čeprav smo tudi Slovenci kot narod plačali krvav davek, saj je med prvo svetovno vojno padlo okrog petintrideset tisoč naših mož in fantov. Resnejše ukvarjanje s soško fronto in sploh s prvo svetovno vojno pa sovpada z demokratizacijo Slovenije; prej so bile te teme precej potisnjene v pozabo, saj so prevladovale teme iz t. i. NOB in revolucije. Marsikaj smo zamudili, recimo posneti pričevanja številnih naših vojakov in častnikov, ki so trpeli in krvaveli po bojiščih prve svetovne vojne. Tukaj so odpovedale tudi t. i. strokovne institucije, plačane z davkoplačevalskim denarjem.

Po drugi strani pa moramo priznati, da je danes stanje pri nas na tem področju vendarle boljše; izdajajo se knjige, odpirajo muzeju, speljujejo se tematske poti vzdolž nekdanje frontne linije. Veliko je bilo postorjenega zlasti v zadnjih letih, ko smo se spominjali raznih stoletnic v povezavi s prvo svetovno vojno in soško fronto.

Spomnim se, s kakšnim žarom si hitel pripovedovati o tem, kaj se je dogajalo na soški fronti, ko si nas vodil po frontnih položajih na Sabotinu. Skoraj za vsakega vojaka si vedel, kje je bil kakšno minuto … Ali je bila soška fronta na svetovnem zemljevidu prve svetovne vojne pomembna, je imela kakšen vpliv na svetovno, evropsko dogajanje ali pa je le »slovenskih fantov grob«?

Ne, soška fronta je predstavljala zgolj stransko bojišče med prvo svetovno vojno. Težišče dogajanja je bilo na zahodni in vzhodni fronti. Tudi žrtev je bilo tam neprimerno več. Dobro, ne more biti samo število žrtev, na soški fronti je šlo za približno 350.000 umrlih na obeh straneh, merilo pri določanju »pomembnosti« določenega bojišča. Za slovenske oz. (južno)slovanske vojake pa je soška fronta vsekakor predstavljala bojišče na tako rekoč domačih tleh. Ne nazadnje je za to poskrbela tudi avstro-ogrska propaganda, ki se je zavedala pomena lastnih (južno)slovanskih vojakov in njihove nastrojenosti proti italijanskim imperialističnim težnjam po Primorju in Dalmaciji, ki so postale očitne ob podpisu londonskega pakta aprila 1915.

Zdi se, da slovenski samozavesti kar dobro dene misel na preboj pri Kobaridu in na takraten popoln poraz Italijanov. Italijani bi iz tega zagotovo naredili državni spominski praznik, če nekoliko špičim naše sosede …

No ja, z vojaškega stališča je prodor pri Kobaridu jeseni 1917 res nekaj izjemnega. Na drugi strani pa je ta silni italijanski poraz prišel celo v italijansko izrazoslovje. Danes v italijanščini »doživeti Kobarid«, pomeni, doživeti svoj življenjski poraz, poraz katastrofalno velikih razsežnosti. Brez nemške pomoči in načrtovanja pa italijanski poraz pri Kobaridu ne bi bil mogoč!

Ko berem o slovenskih fantih na bojiščih prve svetovne vojne ali o njihovem boju med drugo svetovno vojno, lahko potegnem določene paralele. Tako v prvi kot v drugi vojni je slovenski človek pokazal izjemno ljubezen do svoje zemlje, do svojega rodu, svojega naroda in za to je bil pripravljen tudi umreti. Bi se strinjal?

Seveda, tej ugotovitvi pravzaprav ni kaj dodati. Slovenci so veljali za lojalne in pogumne vojake, že v habsburški vojski. Spomnimo se samo avstrijskih vojaških poveljnikov, recimo generala Radetzkyja, ki so hvalili polke s slovenskimi vojaki, zlasti med vojnami za italijansko neodvisnost sredi 19. stoletja.

Ob koncu tega pogovora ne morem mimo vprašanja, ali je narodna sprava mogoča. Kako bi na to odgovoril kot zgodovinar?

Pri nas se marsikaj še vedno preveč presoja na ravni partizani/domobranci, torej iz delitev med drugo svetovno vojno. Po drugi strani nas vladajoča nomenklatura in t. i. dominantni mediji vedno znova prepričujejo, češ da brez odpora proti okupatorju med drugo svetovno vojno samostojna Slovenija danes sploh ne bi obstajala. V resnici je Slovenija tedaj utrpela ogromno število žrtev (okrog 98.000 mrtvih) in veliko materialno škodo, tudi zaradi pogosto nepotrebnega izzivanja okupatorjev. Spomnimo se na primer Dražgoš! Druga svetovna vojna se ne bi zaključila niti sekundo kasneje, če bi tudi Slovenci izbrali češki model odpora proti nemškemu okupatorju. Pri nas pa poslušamo trditve o zmagoviti NOB in etiketiranje nasprotnikov z izdajalci, kar »tisti pri koritih« pogosto nekritično uporabljajo za opravičevanje medvojnega revolucionarnega nasilja. Ne smemo pozabiti, da je po vojni prišlo do prerazporeditve imetja, nekateri so se zelo okoristili s sodelovanjem pri revoluciji, njihovi potomci pa se nikakor nočejo odreči »pridobitvam revolucije«. Ne nazadnje, pri nas nismo poznali lustracije in »novi razred«, ki se je ustvaril s pomočjo teh »pridobitev«, je še trdno v sedlu.

Torej, sprava je mogoča, seveda ob poznavanju in priznavanju resnice! Hvala Bogu, danes obstajajo številne možnosti, ki jih ponujajo novi mediji, poleg tega je tudi revija Zaveza dober kazalec, da se resnice ne da več utišati. Predvsem pa bi morali prenehati častiti in proslavljati številne mite iz druge svetovne vojne na Slovenskem, ki vedno znova razdvajajo narod, potvarjajo zgodovinsko resnico in netijo ogenj sovraštva. Mimogrede, danes postaja nevarno nasprotovati boljševikom in njihovim naslednikom. Od njih so odvisne eksistence, službe, napredovanja, družbeni ugled.

Slovenci smo bili sposobni obsoditi nacizem in fašizem ter njihove zločine! Nismo pa bili sposobni z istimi vatli vrednotiti komunističnega totalitarizma, čeprav smo dobili precej jasne namige iz evropske druščine. Pokojni prof. Justin Stanovnik bi naše trmarjenje pravilno označil kot – pohaba duha. Lahko si le želim, da ga bomo znali slišati!

7. Slovenske teme

7.1. Upanje v večno Slovenijo8

Dr. Andrej Fink

7.1.1.

Danes smo se na tem svetem kraju, kot vsako leto, spet srečali Slovenci iz celega sveta. S tem romanjem, ki ima velik duhovni in narodni povezovalni pomen, se že dolgo vrsto let tudi na zunaj kaže tisto, kar se je sicer dogajalo skozi stoletja, le da je prej naša navzočnost bila bolj tiha. Nismo se srečevali tako suvereno, ker nismo bili mednarodno prepoznavni. Naša definitivna navzočnost je bila še v pripravljanju, v snovanju, v zorenju, naša psiha se je morala dokončno izoblikovati. Skozi stoletja smo se krepili predvsem duhovno, ob spremljanju, ki nam ga je nudila krščanska vera in pripadnost krščanskemu svetovnonazorskemu in civilizacijskemu okviru, v katerem smo ohranjali in dopolnjevali svojo identiteto. To se je dogajalo v naši notranjosti, s komaj prepoznavnimi zunanjimi znaki našega obstoja. Pred 26 leti pa je vsa zbrana energija skoraj nepričakovano stopila na dan in nam zagotovila mesto v posvetu narodov. Če smo lani proslavljali srebrni jubilej naše države, letos začenjamo prvo leto do naslednje srebrne obletnice. Odgovorni smo zanjo, da jo bodo naši nasledniki, tedaj ob zlatu, še lepše in veselejše proslavljali.

Današnje srečanje se nam javlja v različnih možnih triadah, z vso brezmejnostjo in bogastvom slovenskega sveta: 1) Prvič, tri Slovenije (matična, zamejska in zdomska); 2) Drugič, možne trojice iz zamejstva: iz Koroške, Rož-Podjuna-Zila, iz Primorske, Trst-Gorica-Benečija; 3) Tretja triada iz slovenskega zdomstva, razseljenega po celinah: Evropa, Amerika in Avstralija; 4) Končno, tromeja: Slovenija-Italija-Avstrija, s tem pa tri evropske jezikovne in miselne sestavine: slovanska, romanska in germanska.

V prvem omenjenem triptihu imamo pred seboj tri podobe Slovenije: matična, zamejska in zdomska. Vse tri izhajajo iz ene in iste Karantanije, bogati pa jih raznolikost in barvitost lastnih značilnosti. Matična in zamejska Slovenija sta si ozemeljsko neposredno blizu, druga ob drugi, dotikata se in bi za gledanje od zunaj morale biti eno, čeprav so do schengenskega sporazuma bile med njima državne meje. Pravim, da bi morale biti eno, ker je znano, da marsikdaj v matični Sloveniji niti na državni ravni niti na ravni ljudstva ni posluha za to, kar se dogaja med Slovenci, ki so od Ljubljane oddaljeni samo dobro uro vožnje z avtomobilom za severno ali zahodno mejo. Njihove skoraj stoletne težave in posebnosti bi morale biti za vsakega slovenskega človeka občutene in obravnavane kot lastne. Dolga desetletja uradnega domačega enoumja so povzročila, da so meddržavne meje postale tudi notranje meje v narodu. Petdeset let so/ste si Slovenci z obeh strani meja bili tuji. Po letu 1991 se je to nezdravo stanje začelo spreminjati na boljše. Republika Slovenija je začela skrbeti za rojake, ki so kot zapostavljeni manjšinci živeli v sosednih državah. Kljub temu je opazno, da Slovenci v matici še vedno živijo nekako preveč mirno v svojem malem in lepem vrtičku, ne zavedajo se pa, kako osrečujoča je povezava z rojaki, ki živijo samo nekoliko čez nekdanjo mejo. Pa ne samo osrečujoča, temveč tudi plodovita je lahko ta povezava, ker vsebuje nešteto političnih, kulturnih in trgovskih možnosti za skupno rast. Vsi bi morali čutiti, da smo eno, in na tej podlagi tesneje sodelovati. Slovenija je ena sama in bi se vsi morali tega veliko bolj zavedati. Slovenska narodna in državljanska zavest v matični Sloveniji je še vedno preveč pogojena s polpreteklostjo. Od tod neke vrste mrtvilo, ki se kaže tudi v teh razmerjih. Naj povem, da smo iz prekomorskega zdomstva dolga desetletja vzdrževali preko posameznikov in preko naših ustanov tako s Koroško kot s Primorsko zelo dobre stike. Ker z zaprto domovino neposredni stiki niso bili mogoči, smo se ves čas prepoznavali v slovenskem zamejstvu. V zvezi s Koroško bi morali vedno imeti pred očmi lepo slovensko pesem »Rož, Podjuna, Zila, venec treh dolin. Moja domovina, narod moj trpin!«. Menim, da je s temi verzi povedano vse, kar lahko čutimo do zibelke slovenstva. Za Primorsko imamo pa vedno pred očmi Gregorčičevo »krasno … bistro hči planin«. Ob njenih vodah so se pred sto leti bili krvavi boji, s katerimi smo Slovenci branili svojo zemljo. Oba dela zamejstva sta nam torej blizu in spadata v najintimnejše predele naše narodne eksistence.

Danes je pred vami nekdo iz zdomstva, nekdo, ki je iz druge generacije zdomskih Slovencev, ki je bil rojen sicer še v Evropi, v zasilnem taborišču v Italiji takoj po končani drugi svetovni vojni, a je vse svoje življenje živel zunaj zemljepisne Slovenije, v Argentini. Če so zamejci za matično Slovenijo »daleč«, kaj šele zdomci, kot jaz, ki prihajam izza oceana in celo iz druge poloble? Naj mi bo oproščeno, če anekdotično povem, da se v središču Slovenije, v Ljubljani, naključno srečujem z neznanimi ljudmi. Ko beseda nanese na to, od kod prihajam in odvrnem, da iz Argentine, me vprašajo, pred koliko leti in zakaj sem odšel tja. Ko odvrnem, da nikoli nisem odšel tja in da tam živim že celo življenje, ki pri mojih letih že ni več kratko, mi rečejo: »Pa lepo govorite slovensko!« Da, dragi prijatelj, kako pa naj bo drugače! Za nas je to slovensko govorjenje in čutenje normalno. Ti moraš pa za to zvedeti oz. se za to pozanimati. Vloga slovenskih medijev je pri tem tudi odločilna in je tudi v tem očitna ena izmed današnjih pomanjkljivosti.

Kljub omenjeni domnevni daljavi in s temi značilnostmi bom skušal v nekaj besedah strniti svoj pogled na večno Slovenijo.

Naj kot izhodišče najprej rečem, da na Slovenijo gledam celo življenje zemljepisno od zunaj. Ni mi bilo dano niti roditi se niti živeti v matični Sloveniji, čeprav se ves čas zavedam, da spadam vanjo. Biti zunaj, biti zato daleč, je stoletja bilo nekaj negativnega in tragičnega. V dolgih dobah brez komunikacij je bila oddaljenost neke vrste prekletstvo. V stari Grčiji je ostrakizem bila ena najhujših kazni. Bila pa je tudi ena od najhujših bolečin. Spominjam se še iz otroških let pisem, ki so jih pisali starejši in ki so prek oceana z navadno pošto (z ladjo) romala dva do tri mesece. Očitno so pisali enkrat na leto ali dve. Z letalsko pošto je pismo potrebovalo tri tedne, a je bilo to zelo drago, denarja pa ni bilo. Že nekaj desetletij pa živimo v dobi rastočih komunikacij in tekočih stikov med celinami, s katerimi so se razdalje neprimerno zmanjšale in mnogokrat celo izginile. V teh razmerjih pa gledanje iz oddaljenosti včasih daje boljšo perspektivo.

Dejal sem, da smo živeli vse svoje življenje zunaj, a je to življenje bilo táko, kot ga je pokojni oče strnil v naslov ene svojih knjig, ki se glasi: Na tujem v domovini. Z linearnim gledanjem bi morali misliti: Če si na tujem, ne moreš biti v domovini. Pa vendar … Slovenci smo živeli in živimo na tujem, zemljepisno raztreseni po svetu in zunaj ozemlja domovine, vendar smo duhovno vpeti v njeno dušo in srce. Tako smo na poseben način ves čas živeli in živimo v domovini. Gledanje na Slovenijo zato ni samo od zunaj. Ker nas je neposredno obdajal neslovenski svet, smo vedno iskali oporne točke v slovenskem duhovnem svetu. Ta nas je spremljal in nas spremlja vsepovsod. Duha Slovencem niso mogli uničiti niti zunanji niti notranji sovražniki, ki so pustošili in delno še pustošijo našo zemljo. Zunaj matičnega ozemlja živečim nam je manjkalo naravno slovensko okolje, skoraj tako kot rastlini zemlja ali ribam voda. Nadomestili smo si ga s ponotranjenostjo. Naučili smo se gledati tudi notranjost slovenstva in iz nje živeti. V naši kulturi smo dobivali smisel obstoja v trdih trenutkih take in drugačne suše. Zemljepisna oddaljenost in delna osamelost je dobivala uteho v večnih vrednotah ne samo krščanske vere, temveč tudi slovenskega izročila. V gojenju jezika, v spoznavanju pisateljev in pesnikov, v spoznavanju naše zgodovine, v razglabljanju njene daljne, pretekle in polpretekle problematike smo živeli in še živimo vpeti v slovensko stvarnost, ki jo torej gledamo od zunaj in od znotraj. Ves čas nas je namreč skrbelo, kaj se dogaja znotraj Slovenije, a ne znotraj njenih meja, o čemer smo bili dovolj dobro obveščeni, temveč znotraj njene duše. Skrbelo nas je stanje slovenskega duha. Iz relativne daljave smo spremljali njegov razvoj.

Slovenci v zdomstvu smo torej bili od vsega začetka zaznamovani z eksilom. Prva generacija je morala v tujino, ker je po velikem holokavstu v Rogu, na Teharjah, Hudi jami in drugod bilo v nevarnosti tudi njeno življenje. Od takrat smo postali stigmatizirani, ker nas je uradna Slovenija imela, v najboljšem primeru, za gobavce slovenskega naroda. Poluradno smo še vedno to, čeprav se je prav pred kratkim to nastrojenje začelo krhati. V skoraj sto letih našega zdomstva (za nekatere se je to zdomstvo začelo pred devetdesetimi leti, za druge pred sedemdesetimi) smo kljub razdaljam in uradnemu preziru ostali zvesti svoji domovini ter ohranjali in gojili slovenske vrednote. V tem razpoloženju smo naravno pred 26 leti presrečni doživeli demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. Govorjenje o naši zvestobi pa ni prazno, saj je potrjeno z očitnimi dejstvi in delom že treh generacij, ki delajo v slovenskem duhu in neprestano postavljajo nove temelje za ustvarjanje in ohranjanje univerzalne Slovenije.

Zaradi te zvestobe sem danes lahko tukaj pred vami kot eden izmed vas in z vami javno, na glas in svobodno lahko razmišljam o skupni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti našega naroda in naše države.

O preteklosti je bilo že nekaj povedanega, zato ne bom o njej veliko govoril. Vendar se je vedno potrebno in vredno spominjati svetlih točk iz davnine. Od Karantanije, preko ustoličevanja, pokristjanjenja s svetima Cirilom in Metodom, in preko prve slovenske knjige smo se Slovenci prebijali skozi neprijazno zgodovino in se ohranjali ter utrjevali v svoji istovetnosti. V devetnajstem stoletju smo z razvojem dogodkov v Evropi začeli bolj drzno razmišljati o svoji usodi. Od Vodnikove »Ilirija vstan’«, preko Prešernovega »Vremena Kranjcam bodo se zjasnile …«, preko pomladi narodov, preko Majerjevega naslova in programa »Kaj Slovenci terjamo …«, preko izdelave slovenskega narodnega programa Zedinjena Slovenija, preko taborov, preko ustanovitve slovenskih strank, preko trialističnih načrtov v avstro-ogrski monarhiji, pa do Majniške deklaracije pred sto leti, vse to je pomenilo močan vzpon v izoblikovanju naše samozavesti in navzočnosti. Konec prve svetovne vojne nam ni bil prijazen, čeprav smo se uspeli izviti iz utesnjujočega večstoletnega cesarskega političnega okvira. Kljub nekaterim dosežkom (kot npr. ustanovitev ljubljanske univerze) smo padli pod drugačen okvir, v katerem naše težnje niso bile izpolnjene. Med obema vojnama se je ravno to kazalo na dovolj viden način.

Z drugo svetovno vojno je prišla katastrofa, ki je prej kot narod še nikoli nismo doživeli: Ob razkosanosti med tri okupatorje nam je skočila v hrbet notranja revolucija. Moderno barbarstvo s srpom in kladivom ter rdečo zvezdo je pod pretvezo naprednosti, družbene pravičnosti in svobode povzročilo našemu narodu grozote in trpljenje, ki jih v prejšnjih zgodovinskih preizkušnjah nismo poznali. Z revolucijo, ki so jo med drugo svetovno vojno zanetili med nami člani komunistične partije, se je konflikt spremenil v nekaj absolutnega. »Kdor ni z nami, je proti nam …« Ta »z nami« je bil totalen, brez kakršnih koli možnih nians. Kdor je hotel vnesti najmanjši pomislek, je bil tako ali drugače odstranjen, četudi je bil zvest ideološki pristaš (pa naj bo to Angela Vode, Edvard Kocbek ali kdor koli med mnogimi). Stalinistična revolucija je v svetovnem merilu in med nami šla tako daleč v svojem makiavelizmu, da ni dvomila o svojem kolaboracionizmu z nacizmom (pakt Ribbentrop-Molotov). Ko je v Sloveniji zvesta ideološka privrženka Angela Vode ob tem protestirala, so jo disciplinirali in ji dejali: »Stalin že ve, kaj dela!«

Pod težo okupacije in vojnih razmer je divjala revolucija. Atentati in uboji po mestih. Teroriziranje podeželja. Kombinirala sta se okupatorjeva brutalnost in revolucionarna perverznost. Ta je bila toliko hujša, ker je izrabljala domoljubje mnogih, ki so v začetku sledili lepim besedam o svobodi in uporu proti okupatorjem. Kmalu je bilo za vse jasno, kakšne narave je propagirana Fronta, proti komu je usmerjena in za kakšno svobodo gre. Žrtve revolucije same govorijo o tem in danes že ni več treba preveč argumentirati, saj je cela Slovenija eno samo pokopališče in neprestano odkrivajo nova množična morišča, da o posameznih ne govorimo. Za kakšno svobodo jim je šlo, je pa tudi jasno, saj ste v domovini živeči Slovenci njeno grenkobo predolgo okušali. Še danes nas ta grenkoba spremlja in moramo prenašati njene zle učinke.

S prvimi atentati v Ljubljani (npr. duhovnika Lamberta Ehrlicha, ki se ga v tem kraju posebej spominjamo) in sledečimi grozotami na podeželju sta komunistična revolucija in njena Fronta izkazovali svoj pravi obraz. Njene žrtve so bili samo Slovenci, ne okupatorji. Samoobramba, ki je pod različnimi imeni začela braniti domove in življenja pred prevratnim razdejanjem komunističnega nasilja, je postajala vedno bolj uspešna. Če bi ne bilo mednarodnopolitičnih dogovorov (npr. na Jalti), bi se Slovenci lahko ubranili komunistične tiranije. Z mednarodnim spletom dogodkov pa smo bili kljub plemenitim prizadevanjem, junaštvu in mučeništvu pahnjeni v moderno barbarstvo, s suženjstvom vred, ki je trajalo pol stoletja. Na našem narodnem telesu, predvsem pa na duši je to barbarstvo pustilo neizbrisne brazgotine, ki jih bomo morali s časom s težavo asimilirati, predelati, prerasti, pa tudi s ponosom nositi v prihodnost, kot če bi bili na nek način že poveličani, od daleč podobni tistim v Svetem pismu, ki so šli skozi veliko preizkušnjo.

V polstoletni dobi trpljenja nesvobodne domovine pod Triglavom smo pa Slovenci v zdomstvu, ki smo se rešili pred holokavstom in pred ječo, bili v svetu vaši glasniki. Bili smo oropani konkretne domovine, a smo, kot rečeno, nosili s seboj domovino v glavah in srcih. Ker nam ni nihče stregel po življenju niti nam omejeval osebne niti skupinske svobode, smo v materialni revščini, a nemoteno lahko naprej ohranjali in gojili neokrnjene slovenske vrednote. Živeli smo v diaspori, torej razpršeni, a je ta diaspora bila nadvse aktivna. Smrt, ki je ostala za nami, nas v širnem in svobodnem svetu ni strla. Plodovito delo je bilo tisto, kar nam je ohranjalo življenje v slovenskem duhu. Predvsem prvi generaciji, tisti, ki je bila vkoreninjena še v Sloveniji, ki je zato v tujini najbolj trpela, gredo vse zasluge za bogato in plodovito ustvarjalnost, ki jo je izkazala v težkih časih telesne oddaljenosti od rodnega kraja. Ta ustvarjalnost se je kazala v kulturi, v duhovnem življenju, v našem šolstvu, v prosveti, na splošno v družabnem življenju, v naših organizacijah. Naj tu posebej omenim kulturno ustanovo, ki je imela svoje središče v argentinskem glavnem mestu Buenos Aires, Slovensko kulturno akcijo, ki je bila skozi štirideset let, v temnih časih naše domovine v svetovnem slovenskem merilu predstavnica svobodne slovenske kulturne dejavnosti in ustvarjalnosti. Člani druge generacije smo kot otroci in pozneje mladostniki spoznavali gigantsko delo, ob njih rastli, jih občudovali, od njih prejemali živa slovenska izročila in jih še danes skušamo posnemati v njihovi ljubezni do domovine. Generacije za njimi imamo po njihovi zaslugi pred seboj neprekinjen in nepokvarjen film slovenske zgodovine. Za nas v vsakdanjem življenju ni bilo travmatičnega preloma, rupture, v slovenskem narodu. Za nas je bilo slovensko življenje presajeno iz slovenske zemlje in vsajeno v tujo, toda rastlina z njenimi sokovi vred je bila ista. Travmo, ki je zadela Slovenijo, smo seveda spoznavali in jo tudi mi nosili s seboj kot križ, ki je bil naložen vsem, le da je nam bila prizanesena njegova materialna (telesna) teža. Duhovno smo pa spremljali vsakodnevno žalost, ki se je v najbolj nepričakovanih trenutkih pojavljala na obrazih in v izrazih naših starejših. Vsi skupaj smo pa, vsak po svoje, spremljali iz relativne oddaljenosti trpljenje zasužnjene domovine. Naša diaspora je torej bila kreativna na podlagi večnih slovenskih vrednot. O tem pričajo vsa dela, ki jih že šestindvajset let lahko dan za dnem spoznava matična Slovenija in ki so ji v ponos.

Po petih desetletjih, ki so se zdela neskončna, pa je vendar skoraj nepričakovano nastopil trenutek, ki se ga nismo nadejali. Tudi tu je vplivalo mednarodno dogajanje. Sovjetski blok je začel pokati po šivih. Zanimivo je, da so se romanja, kot je današnje, začela na pobudo msgr. Vinka Žaklja prav takrat, leta 1989, torej prav v letu velikih prelomnih dogodkov v Evropi ob krhanju v komunističnem bloku.

Padec berlinskega zidu je bil samo zunanja podoba izvotlitve perverznega komunističnega platonizma, ki ni več mogel z enoumjem niti miselno niti dejansko obvladovati položaja. Tudi pri nas se je začelo počasi odpirati, ko je vladajoči razred uvidel, proti svojim željam, da se je treba kameleonsko prilagajati mednarodnemu trenutku. Prišle so volitve, 8. aprila 1990, na katerih je zmagal Demos, kmalu za tem pa plebiscit, ki je decembra istega leta oboje zaokrožil in našo usodo definitivno preusmeril v politični pluralizem in samostojnost. Tako množičnega, skoraj 90-odstotnega složnega nastopa slovenskega naroda še nismo poznali v vsej naši zgodovini. Tok zgodovine je bil pospešen tudi pri nas in v letu in pol smo demokratično razglasili svojo samostojnost in bili relativno kmalu priznani od mednarodne skupnosti kot suverena in polnopravna država v posvetu narodov. Takrat nas je za hip zapustil moreč stoletni občutek prestanega trpljenja. Veselje je prekipevalo ob edinstvenem dosežku. Na zunaj je za trenutek ostal za nami tudi slovenski holokavst, pomanjkanje človekovih pravic in svoboščin, neprodušno zaprte meje, zatohlost ozračja, brezperspektivnost … Vrata slovenskega koncentracijskega taborišča so se odprla, vse možnosti so bile pred nami, neizmeren prostor prave svobode se nam je odprl …! Z nepopisnim veseljem smo se vsi Slovenci, doma, za mejami in v zdomstvu srečali z milostnim trenutkom, ki nam ga je gotovo izprosilo skondenzirano trpljenje. Iz stare Grčije nam prihaja pojem in beseda »kairos«, ugodni trenutek, trenutek torej, ki ga prej nikoli ni bilo in ki se verjetno dolgo ne bo ponovno pojavil. Z navdihom od zgoraj smo ga znali izkoristiti in uporabiti. Danes smo še vedno njegovi dediči.

Lahko ste že pomislili: Vse to je govorjenje o preteklosti, ki je že za nami. Kaj pa danes in jutri? Brez preteklosti ni sedanjosti, in brez jasnosti pri obravnavanju obeh ni prihodnosti. Zato je prav, da vemo, od kod prihajamo in kaj vse je za nami. Slovenci nismo od včeraj, čeprav bi nas nekateri želeli prepričati, da se je naša zgodovina začela šele leta 1945. Slovenci nismo od včeraj! Imamo preteklost, imamo pa tudi prihodnost.

Zato je prav, da se vsi neprestano sprašujemo o tem, kakšno Slovenijo imamo danes, kakšno Slovenijo hočemo jutri in kaj smo pripravljeni zanjo storiti. Katere so nujne spremembe, ki jih moramo prebuditi in izvesti?

Prva je gotovo v tem, da skrbimo za svojo notranjost, to je, da si prizadevamo za čim višjo raven naših kreposti. Da ja ne bi govorili o drugih, medtem ko bi bila naša notranjost nepospravljena in zanemarjena. V takem stanju ne bi bili sposobni večjih niti posameznih niti skupinskih podvigov in ne bi mogli s sv. Stanislavom reči, da smo »za višje stvari ustvarjeni«. Naša notranjost je torej prva naša skrb. Za tem pa se lahko začnemo spraševati o skupinskih težavah in značilnostih.

Ob tem so zanimive nekatere misli, ki jih je že večkrat izpovedala Nobelova nagrajenka za literaturo iz leta 2015, Belorusinja Svetlana Aleksijevič. Kot novinarka in pisateljica že štirideset let opazuje sebe in sodržavljane in danes, šestindvajset let po imploziji Sovjetske zveze trdi zase in zanje, da so še vsi prav taki sovjeti kot prej. Današnji »homo postsovieticus« je miselno še vedno vpet v prejšnji sistem in se od njega težko osvobodi. Težko razume, kaj je prava svoboda in demokracija. Uporablja te besede, a jima ne zna dati prave vsebine, ker je celo življenje živel v »lagerju«, kot pravi ona. V marksistično-leninističnem laboratoriju je bil skonstruiran kot novi človek. Kako naj se sedaj spremeni in v kaj? Ne zna iti iz sebe. Zase pravi, da ji je to uspelo, čeprav je bila vzgojena v totalitarnem okolju, a ji uspeva z veliko težavo. Pravi, da je nekaj »sovjetskega človeka« še vedno v njej.

Pri nas smo bili zunanjepolitično protisovjetski, notranjepolitično pa verjetno precej enaki. Kako je z nami v tej zadevi? Kje moramo začeti spreminjati, da bo nekoč drugače? Nekaj se je spremenilo, marsikaj iz bolne polpreteklosti pa ostaja. Zadeva je v pravem razlikovanju med obema.

Premostiti moramo travmo, ki nas je zadela. Vstati moramo iz mrtvila, ki nam ga je pustila doba enoumne brezizhodnosti. Danes moramo narediti čim več, da celimo tiste najhujše rane, ki so danes v notranjosti. Na novo je treba povezati preteklost s sedanjostjo, ki je uprta v prihodnost. To ni nikakršna nostalgija niti ne konservativnost. Je naprednost v pravem pomenu besede.

Predvsem ne tarnajmo, da se ne da nič napraviti. Ne bodimo taki, kot sta bila učenca na poti v Emavs, ki sta uhajala pred stvarnostjo, ki se jima je zdela neprijazna in izgubljena: »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Žene so sicer po angelih pripovedovale, da živi, njega pa še nismo videli …« Danes bi lahko kdo izmed nas v Sloveniji rekel: Vrh vsega je danes minilo že 26 let, pa še nismo videli spremembe v jedru … Učenca na poti v Emavs sta tako tarnala, pa sta imela Rešitelja in rešitev pred seboj … Rešitev je bila res drugačna, kot sta si jo predstavljala. Njune oči pa so bile čudno zastrte, da bi to rešitev spoznala. Šele potem sta ugotavljala: »Kako nespametna sva bila in res počasna v srcu … Ali ni najino srce gorelo, ko nama je po poti govoril …?« Vstala sta in še tisto uro, v temi šla na pot proti Jeruzalemu. Dragi rojaki, imejmo duhovno odprte oči, da bomo videli s srcem, kar je že na dlani, da ne bomo še mi nespametni in počasni.

Ob tem mi dovolite kratko anekdoto, ki je delno osebna. Že leta 1976 sem v Belgiji spoznal dva slovenska katoliška duhovnika, ki sta bila vzhodnega obreda, msgr. Ilca in gospoda Kozino. Oba sta pastirsko skrbela za duhovno oskrbo ruskih, ukrajinskih in tudi vzhodno poljskih katoličanov, vzdrževala z njimi stik in jim pošiljala najrazličnejši verski material, kolikor so neprodušno zaprte meje to dovoljevale. Takrat sva se z msgr. Ilcem nekaj dni veliko pogovarjala o Rusiji. Ostala sva v znanstvu. Petnajst let kasneje, po imploziji Sovjetske zveze, je prišel v Argentino na obisk k svoji sestri. Takrat je imel predavanje pri Slovenski kulturni akciji prav na to temo: Padec komunističnega sistema v Rusiji. Na koncu predavanja ga je ob debati prijatelj vprašal, če je mogoče najti kakšno povezavo z napovedjo v Marijinem drugem sporočilu v Fatimi o spreobrnitvi Rusije. Odločno je odgovoril: »Da, Rusija se je že spreobrnila.« Prijatelj ni bil preveč zadovoljen z odgovorom, češ, ta postkomunistična Rusija, polna sovjetske miselnosti, materializma, aparatčikov in še mnogo druge nesnage, ta Rusija je tista, ki jo je Marija napovedala v Fatimi? Duhovnik, vsestranski strokovnjak o Rusiji, je ponovil še bolj odločno: »Rusija se je že spreobrnila. Marija je svoje že naredila.« Potem pa je dodal: »Če nam pa Rusija, taka kot je danes, ni všeč, je pa na nas, da jo spremenimo. Mi jo moramo spremeniti.« Tukaj je konec anekdote. Dragi rojaki, ali nam je jasno? Slovenija se je že spreobrnila. Če nam pa Slovenija, taka, kot je danes, ni všeč, je naša naloga, da jo dokončno spremenimo. Lahko bi kdo rekel, da je to težka naloga, morda tako težka, da je kar nemogoča za nas. Z Marijo iz Fatime, katere stoletnico prikazovanj obhajamo v teh mesecih, ni nič nemogočega. Le verovati in upati je treba.

Ob tem se pa spomnimo še na svetopisemski dogodek. Nasititi je bilo treba pet tisoč mož. Kristus je kratko malo dejal: »Dajte jim vi jesti …« Apostoli so se spogledali: Nemogoče, imamo samo pet hlebov in dve ribi, in kaj je to za toliko ljudi. Kristus je velel prinesti hlebe in ribi, jih blagoslovil in dal, da razdelijo. In morali so pobirati še koše ostankov. Dragi rojaki, mi dajmo od sebe tisto malenkost, ki jo imamo. Nekdo Drug bo poskrbel za rezultat, ki bo bogat, celo z namečkom. Toda brez naših petih hlebov in dveh rib, ki so prvina, pa tudi Vsemogočni »ne more« narediti ničesar. On hoče našega sodelovanja in našega napora. Morda tudi to botruje misli sv. Terezije Velike (iz Avile), ki je menda dejala: Kadar je neka stvar nemogoča, to pomeni, da mora Bog narediti devetindevetdeset odstotkov, mi pa en odstotek. Nikar pa se ne varajmo. Nikar ne mislimo, da je tisti (en) odstotek mala južina, kot bi rekel Martin Krpan. Neznansko težko ga je realizirati. A ta del, ta odstotek, moramo opraviti mi. Bog in Marija sta svoje že naredila. Med drugim ta odstotek vsebuje nič posebno težko, še manj junaško državljansko dolžnost, da na dan volitev gremo na volišče in volimo resnično demokratične opcije.

Vse premalo se zavedamo, da je leto 1991 pomenil za nas čudež. Razumsko si je težko razložiti, zakaj so se zadeve tako razpletle, kot so se. Politično se sicer vedno lahko najde nekaj vzrokov, ki so povzročili znane posledice. Toda, od kod tisti vzroki? Vedno pridemo do neke točke, kjer se ustavimo in nimamo razlage. Nemogoče stvari razlage nimajo. Ta čudež so nam prav gotovo izprosili naši mučenci, ki v trumah ležijo razkropljeni po slovenski zemlji in neprestano kličejo božji blagoslov nanjo. Zahvaliti se moramo tudi živim trpinom v matični Sloveniji, ki krvi niso prelili v hipu, temveč so jo desetletja prelivali vsak dan po kapljicah in zadoščevali za napake v našem narodu. Nikoli se ne bomo dovolj zavedali, kakšen duhovni kapital imamo v njih, sicer bi se jim bolj priporočali, kot se jim.

To nas pa tudi navdaja z upanjem. Znane so tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen. Včasih so nekateri nekoliko omalovaževali upanje, češ, najvažnejši sta vera in ljubezen. Toda brez upanja tudi vere in ljubezni ne bi bilo. Upanje pa ni nekaj zgolj trpnega, pasivnega, češ, to je zadnje, kar nam ostaja, potem ko je vse drugo izgubljeno. Upanje je aktivna krepost, ki šele vsemu, tudi veri in ljubezni daje smisel. Ta krepost je danes verjetno najbolj potrebna Slovencem. Ne smemo dopustiti, da bi upadel naš pogum in bi zašli v malodušje. Vse pogoje imamo sedaj, da optimistično gledamo naprej, četudi imamo samo pet hlebov in dve ribi … Upal bi se pa trditi, da imamo v resnici veliko več kot to.

Naj se za konec dotaknem še končne triade. Stojimo na tromeji. Ob tem ne moremo mimo misli, da spadamo v krščansko Evropo. Republika Slovenija s slovenskim narodom v njej je del njenega mozaika. Brez Slovenije bi Evropa ne bila Evropa. Njeni podobi bi manjkala sestavina, brez katere bi ne bila popolna. Evrope pa ni brez krščanstva. Krščanske vrednote so jo oblikovale. To trdijo vsi pošteni strokovnjaki. Eden izmed njih je bil pred tremi leti preminuli francoski zgodovinar Jacques Le Goff, eden največjih strokovnjakov za srednjeveško zgodovino. Bil je agnostik, socialist in laicistično nastrojen, a je pošteno trdil: »Povedati je treba, da Evropa dolguje svojo kulturo katoliški Cerkvi, v njej predvsem svetima Hieronimu in Avguštinu. Ni treba biti goreč vernik, da govorimo dobro o Cerkvi.« Tako je govoril pošten intelektualec, četudi ne vernik, ki v svojih mnogih knjigah govori o zgodovinskih dejstvih.

Francoski minister Robert Schumann, eden izmed pobudnikov in očetov evropskega združevanja, je v svojem delovanju izhajal iz krščanskega izročila in temeljev. Dejal je, da »prej kot vojaško zavezništvo ali gospodarska entiteta mora biti Evropa kulturna skupnost v najbolj vzvišenem pomenu te besede«. Izgradnja Evrope dobiva svoj blišč, šele če uresničuje veliki program obče demokracije v krščanskem pomenu besede. »Potrebna ji je duša, zavest o zgodovinskih sorodnostih ter o sedanjih in prihodnjih odgovornostih, politična volja za služenje istemu človeškemu idealu«. Kot je znano, je Schumann tudi kandidat za blaženega. Leto pred smrtjo je te svoje misli strnil v knjižico »Za Evropo« (Pour l’Europe). Cela vrsta razumnikov po svetu, tudi drugovercev (npr. Weiler), soglaša s tem prepričanjem.

Seveda pa mediji v današnjem svetu teh dejstev ne bodo razglašali. Posebno današnji voditelji in graditelji Evrope ter sestavljavci njenih glavnih listin (npr. načrtovana in nikoli sprejeta evropska Ustava) pa niti naključno nočejo tega slišati in na noben način nočejo vključiti vanje besede »krščanstvo«, niti v svoji kulturni različici ne, kaj šele, da bi vključili besedo »Bog«. Potem jih pa skrbi in se sprašujejo, zakaj in od kod kriza v Evropski zvezi in kaj se bo z njo zgodilo. Pa seveda množični prihod beguncev, ki prinašajo s seboj druge kulture, celo drugo civilizacijo. Brez trdnih temeljev in vrednot je težko kljubovati takim in drugačnim pritiskom. Tudi tukaj velja: Če ne veš, od kod prihajaš, boš težko našel pot naprej. Če te ne vodijo vrednote, ki so tiste, ki jih lahko imenujemo večne, bo kmalu konec tvojega zagona. Zgolj materialne motivacije še zdaleč ne zadostujejo. Znano je, da je človek po naravi religiozno bitje. Naravno teži k presežnemu. Sam v sebi ne more najti odgovora v bistvenih vprašanjih, ko se sprašuje o smislu, temeljih in vrednotah. Nujno potrebuje nekaj nad seboj, pa ne nekaj fiktivnega, temveč naravnega, nekaj, kar je bistveno povezano z njegovo eksistenco. Od tod religija = religare (ponovno povezovati, kar je že po naravi soodvisno). Britanski zgodovinar Arnold Toynbee ima v zvezi s tem in v istem smislu, z najširše zgodovinske perspektive, mnogo odločnih in jasnih trditev, ki jih tukaj ne bom navajal.

Ko je bil papež, današnji sv. Janez Pavel II., še pri moči, je nenehno klical: »Evropa, vrni se k sebi! Bodi ti! Ponovno odkrij svoj izvor! Osveži svoje korenine! Povrni se k tistim pristnim vrednotam, s katerimi je postala slavna tvoja zgodovina in merodajna tvoja navzočnost na drugih celinah!«

V tem duhu smo danes zbrani na Sv. Višarjah, v duhu zvestega slovenstva, nekdaj imenovanega višarskega slovenstva, in v duhu pristnega evropejstva. Ni enega brez drugega. Ob vstopu v krščanski evropski svetovnonazorski okvir smo se ohranili in razvili, v njem prebredli nešteto težav v burni zgodovini in prišli do danes. Samo krščanske vrednote, ki soglašajo s skupnimi občečloveškimi, so prava podlaga, da iz nje smelo nastopimo prihodnost. Z Ehrlichovimi besedami mora Slovenija postati in »biti mejnik, ki druži in veže jug s severom, vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži vse, kakor Sv. Višarje. To nalogo pa bo Slovenija mogla izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu …« Tako Ehrlich. V teh prizadevanjih priporočajmo domovino višarski Materi božji, ki je bila kdaj imenovana tudi kraljica Evrope. Naj ona od tu izprosi pravega sožitja med narodi, ne samo med temi, ki se srečujejo ob tej tromeji.

Slovenci zunaj meja živimo v neprestanem zavestnem in podzavestnem primerjanju sebe s svetom, ki nas obdaja. Iz tega gledišča se nam Slovenija zdi veliko večja, kot je v resnici. To opažajo skoraj vsi rojaki, nekateri tudi zelo visoki uradniki slovenske države, ki iz matice prihajajo na obisk k nam in opazujejo slovenske stvaritve v svetu.

Naj bo trojna Slovenija vsem in za vse, kjerkoli nam je dano živeti, primeren in prijeten krov in zatočišče. V Karantaniji in današnjem trenutku imamo dve točki, ki omogočata, da začrtamo premico v prihodnost.

Danes smo tukaj zbrani Slovenci iz te, po duhu, umu in srcu velike Slovenije. Za večno Slovenijo torej gre, za katero z božjo pomočjo še naprej delajmo z močno vero, z veliko ljubeznijo in z neomajnim upanjem!

7.2. Pluralizem po slovensko9

Erika Jazbar

7.2.1.

“Premalo je bilo resnega izpraševanja vesti in premalo načrtnega zgrajevanja sebe. Brez neke vrste duhovnih vaj človek duhovno otopi, idealizem se osuši in človeku ostane samo golo zunanje ogrodje. Stara gesla se obrabijo, naj so bila nekoč še tako nova, čas se spreminja, prinaša odkritja, nove tokove, nove misli, ki so sicer nadaljevanje starih, pa vendar nove z dodatki, ki jih nekoč nismo poznali. So ljudje na svetu, ki se krčevito drže vsega starega, kakor da je v novem vse narobe in vse napačno. Ni v novem vse narobe, kakor v starem ni bilo vse prav.”

Tako je predaval politični begunec in pisatelj Karel Mauser 6. februarja 1966 v Baragovem domu v Clevelandu. Drobce iz njegovega predavanja boste med današnjim posegom večkrat poslušali. Odlomke sem izbrala zaradi povedanega pa tudi zato, da bi se ga spomnila ob stoletnici rojstva, ki smo jo beležili 11. avgusta. Pri nas se ga seveda ni spomnil nihče, saj so tisti, ki krojijo družbeno usmerjenost in informiranost ter odbirajo vsebine našega malega sveta, povezani z drugačnimi tokovi, poudarki, ljudmi. Mnogi izmed tistih, ki bi si lahko privoščili bogatejši domet in bi bili zmožni posredovanja tudi drugačnih vsebin, pa so se prilagodili dominantni formi mentis in so na tak način sokrivi za obubožanje naše misli. Ker se proces dogaja že nekaj časa, veljajo Mauser in njemu podobni za alternativno in od nas oddaljeno literaturo. Krog pa je skoraj sklenjen. Skoraj.

Čudno se sicer to sliši iz ust osebe, ki je soodgovorna za javno mnenje, je zaposlena na pomembnem mediju – z našega gledišča seveda – ter sooblikuje delovanje nekaterih primarnih ustanov, vendar kompleksnost svojega odnosa do okolja in družbe, katerima pripadam, čutim že dalj časa. Kot tudi nemoč, da bi lahko učinkovito vplivala na dano stanje. Prostor, ki si ga vzamem zase in za izbor sogovornikov, s katerimi delim svoj svet vrednot, pristopov in vsebin, je dopuščen in toleriran, do neke mere je tudi cenjen, vendar ni legitimiran. Ozmoze med našimi ljudmi pa ni. Premalo trepljanj po rami je v njem, premalo polresnic in iskanja tovarišije za vsako ceno, premalo glasbe in neopredeljenih vsebin. Omenjena zasedba sogovornikov sicer ni ravno butična, v delu skupnosti, kateri pripadam, pa je medtem odpovedala vsaj ena intelektualna generacija in vez s preteklostjo, ki je z vsebinskega vidika premogla več od tega, kar imamo danes, se je skoraj pretrgala. Skoraj.

Navajam: “Ne bo nas pokopala trenutna razdvojenost, ki jo sicer bridko občutimo,” še pravi Mauser. “Če nas bo kaj pokopalo, bo hoteno pozabljenje, ki prinaša med nas krhanje nekdaj trdnega idejnega stališča, prinaša beg od preteklosti in resignacijo.” Konec citata.

Hoteno pozabljenje je prineslo stanje duha, ki je njegova naravna posledica: ohlapnost naše biti, nižanje pričakovanj in sanj. Premikamo se v začaranem krogu utečenega obredja, umikamo se žarkom, ki ob spremenjenem naklonu zemlje svetijo z nekoliko drugačnega zornega kota, ne znamo ali nočemo srkati novih hranilnih snovi, vitalnost našega ognja se je zmanjšala, okoli njega pleše vedno manj plesalcev, krogi so vedno manjši, zmanjkuje sape, kisika, marsikomu se že mrači pred očmi. Omejili, poenostavili in kristalizirali smo percepcijo o sebi in svetu, kateremu pripadamo. Suhi kraški zidki, enogastronomska srečanja, spomeniki in plošče so v ospredju naše pozornosti, kar je romantično, romantika pa ima to ceno, da zravna artikuliranje misli, različne odtenke stvarnosti, v eni besedi življenje. Vsebine, ki opredeljujejo živo skupnost, so drugačne vrste.

Globlje so.

Če smo pustili podzemni reki, da teče mimo nas, v prepričanju, da ne potrebujemo njene svežine, ki je za regeneracijo celic nujna, jo moramo znova poiskati, slediti njenemu toku do izvira, znova najti točko, ko se prikaže na površje. Iskanja si ne privoščimo, naporno in zamudno je, tudi antipatično, ker zahteva opredelitev misli; potrebni sta intelektualna poštenost in potrpežljivost, vzeti si je treba čas, dosežki niso takojšnji, osebni interesi in klanovske računice ne smejo biti vodilo, rezultat pa zna biti tak, da odpovejo nekatera sprejeta ravnovesja.

Drugačne odtenke in z njimi povezane ljudi, ki smo jih v imenu brisanja razlik v prejšnjih letih izločili, moramo spet poiskati. Normalno in zdravilno je, da so med nami, da našo časnost bogatijo s svojim pogledom na svet in na našo skupnost. Da nam je v zadnjih letih uspelo zbližanje oz. nekakšna sinteza različno opredeljenih, je v glavnem funkcionalno za razpis, razglase in vezne tekste za prireditve. Le ošibili smo se. Razpolagamo namreč z definicijo, ki ni niti bazična, tako površinska je, pa še sterilna je, ker prihaja iz enozvočne zgodbe, ni sad iskanja.

Da, iskanje: Alojz Rebula, Smer Nova zemlja, bajna knjiga moči, vitalnosti, radosti. Šest teoloških esejev, iz katerih prekipevata življenje in visoka poezija. Napisal jih je iskalec smisla, ki se je brez padala prepustil vprašanjem, dvomom, refleksiji in se prebil do resnice. Z bolečino, trudom in osebnim prečiščevanjem je našel pot do cilja, med iskanjem se je otresel šibkosti, izluščil bistveno, našel je lepoto in notranji mir. Besedilo zato žari, pisanje je čisto, zračno, mogočno, prevzame tudi bralca, ki pristaja na drugačne odtenke resnice. Zgled, ki nam ga daje Alojz Rebula, je še bolj navdihujoč danes, ko avtor ohranja nedotaknjeni vitalnost in pričevalsko moč ob fizični šibkosti in krhkosti, ki mu je dana in je v naravi človeških stvari.

Alojz Rebula zna biti človek opredeljenih misli, osvobojen všečnosti in intelektualne mode, suženjstva nastopanja, je kristjan, ki se ne predaja le karitativnosti in zasebni duhovnosti, privošči si aktivno držo v družbi, ponuja jo brez dimnega besedičenja. Njegov Credo, ki je vsak teden objavljen v časopisu Družina, bi naš prostor naredil lepši. V svetu našega katoliškega razumništva namreč ostaja neposrednost podajanja misli redkost, ko gre za vsebine, ki niso splošno sprejete. Med nami je velika večina takih, ki odstopajočih tonov ne zmorejo, več pa je tudi takih, ki si jih nočejo privoščiti. Po drugi strani pa se nam radi ponujajo nekateri briljantneži, ki svojo briljantnost dokazujejo z norčevanjem iz tem, ljudi in dogodkov, ki so za del naše skupnosti dragi ali celo sveti, od sebe pa ne dajejo ničesar, če ne rušilnosti, nihilizma in cinizma. Tisti, ki jih naš mali svet ponuja kot graditelje, pa prepogosto za fasadno korektnostjo, ki zna biti na meji osladnosti, gradijo izključujoč dom, namenjen le nekaterim.

Kako daleč je od vsega tega etična, človeška, kulturna in duhovna dimenzija Alojza Rebule! Ko pomislimo na domet mnogih tedenskih razmišljanj, ki so dostopna našim ljudem in so objavljena v naših medijih, nam je lahko žal, da si nočemo privoščiti več.

Citiram: “Še vedno se nam zdi, da je glavna obramba resnice vihtenje meča, vpitje in pretiravanje. Moč resnice pa je v tihem prodiranju, v iskanju in razrivanju po sebi, v priznanju svoje majhnosti, v poudarjanju dobre volje, ki jo imamo, in v ponižnem kesu nad napakami, ki smo jih tudi mi napravili,” je še predaval Mauser leta 1966.

Drvenje se da omejiti, prav tako tudi nastopanje, seje med vedno istimi sogovorniki s številnimi funkcijami, medijsko legitimiranje vedno enih in istih krogov, osebkov, vsebin, otročje laži, ki otežujejo naše odnose. Ovrednotimo zavedne člene naše skupnosti, ki delujejo zunaj kroga institucionalnih desetih milijonov evrov državnih prispevkov. Od tistih najbližjih, ki delujejo v javni sferi in ki zaradi problematike, s katero se soočajo, interagirajo z našo organiziranostjo: v mislih imam šolstvo in področja drugih javnih storitev vse do krajevnih uprav, do predvsem tistih, ki so bolj oddaljeni, ker je priložnosti za soočanje o temah, ki pestijo njihov vsakdan, manj: poklicno se udejstvujejo na najrazličnejših poljih, nivojih, v okoljih. Marsikomu med njimi ni vseeno za našo skupnost.

Dogaja pa se, da v svet okoli omenjenih desetih milijonov in z njimi povezanih institucij zelo radi ožimo svoj pogled in pozornost. Slovenstvo primarnih ustanov pa pogosto s težavo sobiva s slovenstvom, ki utripa zunaj kroga. Škoda ga je, saj slovenstvo, ki ostaja zunaj, premore vitalnost, ki se hrani z danes najdragocenejšo dobrino, in sicer s prostim časom tistih, ki vanj verjamejo. Zaradi tega ustreza drugačni logiki; ob petkih opoldne ne odklopi do ponedeljka, ne miruje niti ne čaka na navodila, ne išče najlažje poti, ne zahteva potnih stroškov. Gre za najbolj živ del naše skupnosti, ki ga postopno izgubljamo zaradi spreminjanja zahodne družbe, zaradi demografskega krča, pa tudi zaradi zapletenega sobivanja s poklicno strukturo, ki v vedno večji meri daje tempo naši skupnosti.

Slovenstvo brez zaposlenih, ki – se zavedam – danes ni več možno, je plemenitilo svet, v katerem sem odraščala, v goriškem Katoliškem domu, pri Sv. Ivanu, v zgodovinski stavbi goriških Slovencev na Placuti. Zlizane stopnice, stara okna in škripajoč lesen pod so bili v njej, majhne sobe, dvorana Brezmadežne za nastope, ki je bila dvoranica. Vendar je nosila v sebi moč, ki je takrat niso premogla druga, tudi imenitna središča. Katoliški dom in dvoranica na Placuti sta namreč zrasla iz revnih prihrankov Marijinih družbenk in drugih dobrih ljudi. To ni bilo središče, bilo je žarišče živetih vrednot. Komunikejev, sprejemov in drugih legitimacij ni bilo, bilo pa je veliko ljudi. Čeprav deluje oddaljeno, ta svet, ki je nosil v sebi življenje, danes ni tako nemogoč, utripa tudi pri nekaterih mlajših: ne živi le v spominih starejših.

Kadrovanje in zaposlovanje zaradi sposobnosti ostajata pobožna želja, ki jo prepuščam teoretikom in filozofom, saj sta za našo družbo v zamejstvu, v Italiji in v Sloveniji, z antropološkega vidika nemogoča. Verjamem pa, da naša skupnost premore še koga, ki bi brez osebnih ali sorodstvenih računic pristopil k našemu omizju. Treba ga je poiskati, se mu približati, ga vključiti v našo dinamiko, ga gojiti, spoštovati njegov prispevek. Naš sistem pa zunanje sogovornike odbira, uporabi v obliki, ki je funkcionalna za njegovo arhitekturo. Če osebek odstopa, ga nato ob prvi priložnosti izloči. Če osebek sistemu ustreza, ga preplavi z morjem funkcij, nastopov v javnosti in drugih legitimacij, ki niso zaupani tistim, ki kvarijo spokojnost idile. Takih, ki bi držali plakat z dogovorjeno podobo o nas, pa je vedno manj. Zato se tudi percepcija našega malega sveta kruši. Tudi v našem mikrokozmosu smo priča atomizaciji in individualizaciji, ki ju pozna zahodni svet, jasno se nam pokaže tudi brez pomoči stroke in njenih anket. Vpogled v številke marčnih in aprilskih volitev prinaša prozorno sporočilo, ki ga je sicer nekoliko prekrila izvolitev parlamentarke in deželnega svetnika, ki ustreza naši uradni politiki, tako da se o njem nismo pretirano spraševali. Še naprej smo gojili naša srečanja, izvajali take in drugačne projekte pa tudi odbirali vsebine, ki usmerjajo naš zahodni modernizem: od izbrisanih in podobnih tem, ki rušijo naboj slovenske državnosti, do Izraela in avtomatičnega apliciranja pridevnika “zločinski”; dodajmo središčno mesto, ki ga v našem diskurzu morajo imeti istospolne poroke, pa še utrjevanje etikete desnega populizma za vse tiste, ki pri sprejemanju množic migrantov iščejo bolj artikulirane pristope. 

Škoda, da se taisti diskurz otepa razpravljanja o čemerkoli, ki bi se tudi bežno ukvarjalo s prevetritvijo naših definicij, s slovensko globoko državo, neuresničeno tranzicijo, spornimi povezavami okolij, ljudi, finančnih oaz, ki so postale že antropološke oaze. Tudi ko povezave postanejo razvidne in so pri njih soudeleženi naši ljudje, jih nočemo videti. Vedno se najde ljubezniva roka, ki glede spoznavanja nekaterih kočljivih poglavij pred našo skupnost postavi obrambni ščit, da bi ne bila deležna nezaželenih razlag, ter usmeri pozornost na intervju z aktivistom z mavrično zastavo ali brez nje, ki deluje na drugem koncu sveta. Tistih, ki premorejo tudi drugačno branje in znanje, je v našem malem svetu vedno manj. Če ni treba, da sprejemajo fabulo, ki postaja čedalje bolj oddaljena od stvarnosti, gredo drugam. Če imajo otroke, ostajajo v našem okolju kot odjemalci kakovostnih storitev, ki jih naša skupnost premore za mlajšo populacijo na prosvetnem in športnem področju, nakar se oddaljijo. Gre za proces, ki se dogaja že precej časa. 

Tine Debeljak je o Karlu Mauserju napisal daljši članek v Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1956. Takole med drugim beremo: “Piše o domovini daleč od domovine ter zavestno izpolnjuje dvojno tlako, ki jo ta usoda terja od slovenskega kulturnega delavca: tlako v tovarni, da živimo v telesu in družini, ter tlako pisateljskemu poklicu, v prostih urah in v nočeh, ko se drugi odpočivajo in zabavajo, da lahko živimo v duhu, da lahko ‘vozimo naprej’ slovensko kulturno tradicijo in vzdržimo v njej tudi v poplavi tujinstva in materializma. To tlako v polni meri, z muko in strastno ljubeznijo opravlja med nami v najvišji meri prav Mauser in z uspehom kakor malokdo med nami.” Konec citata.

Vprašajmo se, kje se je v zadnjih letih izgubila naša strastna ljubezen, ki je tudi našim ljudem, vodilnim in ne, omogočala, da so v vsakodnevnem življenju uresničevali dvojno tlako in ob njej žareli. Mar ni to zato, ker smo kot skupnost popustili: pri iskanju višjih vsebin, doslednosti, intelektualni poštenosti, jasnosti? Pristali smo na zravnanje in nižanje vsebin, tako da smo dosegli nivo čitalniškega spravaštva, polresnic je čedalje več, o nepriljubljenih poudarkih najraje molčimo.

Poglejmo nekaj primerov.

Združevanje naših bank bi lahko predstavljalo dobro prakso tudi za druga področja našega delovanja, smo poslušali pred nekaj meseci. Pri združevanju bank pa ni šlo za naravni proces, temveč ga je zahtevala državna reforma, ki je tako kot druge reforme Renzijevega časa zaradi neučinkovitosti naše politike popolnoma obšla našo specifiko, naš subjekt biti. Združevanje pa v resnici ni bilo združevanje, temveč pripojitev manjšega subjekta k večjemu, kar je članstvo, ki je pripadalo manjšemu subjektu, tudi občutilo. Na prvem skupnem občnem zboru je bila v vodstvo združene banke izvoljena predstavnica iz sveta okoli finančne družbe KB 1909. Omenjeno gospodarsko okolje, ki spada v prej omenjeno antropološko oazo, pa na bilanco združene banke doslej ni delovalo ravno zdravilno.

V družbi, ki prisega na pluralizem, bi se našel kdo, ki bi take poudarke napisal, povedal, izpostavil. Pa ni bilo tako. Vsaj ne v taki meri, da bi tisti del javnosti, ki ni neposredno soudeležen pri tej zgodbi, zvedel, kaj se dogaja. Polresnice pa so tudi tokrat prinesle novo obubožanje našega omizja. Zapustili so ga namreč tisti, ki jim legitimiranje prej omenjene zgodbe ni potrebno. V imenu in pod zastavo slovenstva se prodaja marsikaj, sem spet ujela stavek, ki sem ga doslej večkrat slišala.

In še nekaj primerov.

Pri neuspelem poskusu združevanja na glasbenem področju je javnost v glavnem prisluhnila le enemu delu zgodbe. Zgodba, ki je s ponavljanjem obveljala, pravi, da so tisti goriški katoličani, ki se ukvarjajo z glasbo, vezani na svoje stolčke in onemogočajo naši skupnosti, da bi tudi na glasbenem področju “skupaj zmogla”. Poenostavljeno podajanje, boste rekli, a to je definicija, ki je ostala med ljudmi, tudi pri vodilnih. Da je bilo združevanje izsiljeno kot pogoj za dodelitev izrednega prispevka, ki ga je šola krvavo potrebovala, smo brali bolj poredko. Da so v mandatu prejšnje deželne uprave s pristojnega odborništva druga okolja prejemala tudi enake vsote izrednih prispevkov brez posebnih pogojev s strani dežele, ki v glavnem deli državni denar iz zaščitnega zakona, ne svojega denarja, je poročanje v glavnem obšlo. Da je članstvo šole nato na občnem zboru z volitvami izničilo zastopstvo tistih vodilnih, ki so bili pristali na tako logiko dodeljevanja prispevka, tudi. Pa še mimogrede. Če bi se kdo posvetil vprašanju izrednih prispevkov, ki so jih posamezne primarne in neprimarne ustanove neposredno ali posredno prejele v zadnjem mandatu deželne uprave, bi verjetno prišel do zanimivih ugotovitev.

Poglejmo še nekaj primerov.

Vesti o likvidacijskem postopku družbe KB1909 so spravile v obtok nekatere izjeme, ki med nami delujejo na medijskem področju in si privoščijo odstopanje. Odkar pomnim, velja nenapisano pravilo, da se o družbenem gospodarstvu, tistem, ki je zraslo iz Jugoslavije in je danes povezano z okolji, ki v matici zavirajo tranzicijo, poroča, piše in govori na filtriran način. Javnost je v glavnem deležna avtoriziranih intervjujev in poročil. Glavnina naših medijev in časnikarjev, tudi tistih, ki veliko dajejo na svojo briljantnost, se tega tudi drži. Z našega malega gledišča je bil napredek zadnjega obdobja že v sami definiciji, da je omenjena finančna družba del sveta, ki smo ga poznali kot družbeno gospodarstvo. Pred kratkim se niti tega ni smelo reči, saj je – po besedah odgovornih – to bila drugačna finančna zgodba. Kar so naši časnikarji, briljantni in ne, tudi upoštevali. 

Da je do novih dokumentiranih objav prišlo, pa naši mediji, kaj še stroka in nasplošno pišoči ljudje ne nosijo večjih zaslug. Na pomoč nam je priskočila matica s svojimi časnikarji, raziskovalci, politiki. In to ne zato, ker bi naše dinamike postale naenkrat zanje zanimive, temveč zato ker je omenjena antropološka oaza bila in je še danes člen matičnih dinamik. Najprej so o vzporednem gospodarstvu pisali nekateri pomladni mediji, ki se pri nas v glavnem kriminalizirajo, potrebnega je bilo nekaj časa, potrebni so bili posnetki parlamentarnih preiskovalnih komisij in informacije so začeli objavljati tudi drugi mediji. Šele takrat, po kapljicah in po zaslugi nekaterih izjem med nami so začele informacije kapati tudi v našo javnost. Ne brez težav in raznovrstnih pritiskov niti ne brez nekorektnosti, bojkota ali napadov, ki se še nadaljujejo; ob sočasnem molku tistih – medijev in institucionalnih predstavnikov –, ki bi morali že po defaultu, kot bi se reklo v matici, poseči v debato in pokazati, da je drugačnost struktur odraz drugačnosti vsebin.

Za naš medijski prostor je povsem normalno, da se o končnem poročilu preiskovalnih komisij Državnega zbora Republike Slovenije, ki sta ju vodila odlična Anže Logar in Jelka Godec in sta raziskovali zlorabe v slovenskem zdravstvu in bančno luknjo, v glavnem ni poročalo. Končni poročili so slovenski poslanci z veliko večino odobrili tudi v Državnem zboru. Med zaslišanimi so bili tudi naši ljudje, ki so imeli kar vidno mesto, v ospredju so bila tudi naša podjetja. Novice so z veliko težavo prihajale v našo javnost. Ko smo v Gorici gostili Jelko Godec, ki je prvič nastopala v zamejstvu, prisotnih je bilo 150 ljudi, naš tiskani dnevnik o večeru ni poročal. Pa čeprav je bil lep del večera posvečen našim podjetjem, organizacijam in ljudem, ki so pričali pred njeno parlamentarno komisijo. Za naše razmere medijskega pluralizma je to normalno, kot tudi pojasnilo, ki smo ga nato brali.

Ko naša izbrana inteligenca nastopa na katerem od matičnih kulturnih dogodkov, poročil ne manjka. Ko izbrana matična inteligenca gostuje pri nas, v glavnem, tudi ne. Če smo protagonisti ključnih matičnih vozlov, pa vest ni zanimiva oz. vredna poglobitve. 

Resnica z veliko začetnico pa ima to posebnost, da je močnejša, ko se proces odstiranja zaves in zidov začne. Ne da se ga ustaviti. Tudi če so pregrade betonske in jih je več kot deset. Ko pride čas, resnica na svoji poti najde tudi človeka, s pomočjo katerega spregovori in dela. Ta stavek se mi je vklesal v srce pred tremi leti v tržaški Rižarni. Na ploščadi, kjer je stala krematorijska peč, ga je skupini prisotnih izrekel tedanji vikar Slovenske vojske Jože Plut na dogodku, ki je odstiral nekatere manj znane strani naše polpretekle zgodovine. Manj znane pa so zato, ker presegajo naše klasične definicije.

Če se bomo ohranili kot živa skupnost, kar pomeni, da bomo znali obnavljati svoj Credo, se bomo v bližnji prihodnosti dokopali do nekaterih posodobljenih definicij, ki so zunaj že sprejete. V našem malem svetu so procesi počasnejši, neprepustnost pretoka informacij je večja, konservativnost pri sprejemanju novih naklonov močnejša. Pa čeprav se večina med nami razglaša za odprto, reformistično, multikulturno. Mogoče je težava v samem dojemanju drugačnosti, v razumevanju, kaj ta pojem v resnici pomeni. Drugačnost ni vezana le na etnično ali spolno pripadnost, drugačnost poznamo tudi v idejah, ki so lahko večje ideologije ali manjše razlage vsakodnevnih stvari. Drugačnost idej je pri nas sprejeta z nelagodjem, ko je to drugačnost, ki plemeniti duha sonarodnjaka. Okrogle mize z organizacijami istrskih optantov so znak odprtosti, kot tudi pogovori s koroškim Heimatdienstom. In prav je, da je tako. Da bi z enako odprtostjo sprejemali besede kardinala Franca Rodeta, raziskave Igorja Omerze in Rada Pezdirja ali monografije Tamare Griesser Pečar, je za družbeno-politične akterje naših dominantnih sredin, ki odbirajo vsebine in ljudi, ki so vredni legitimacije, dokaj težko. 

Da ne povemo nobene o obeh Jožetih, Možini in Dežmanu, ki sta bila pred nekaj tedni protagonista izredno zanimivih dinamik, ki o premikih matične družbe povedo več od katerekoli strokovne analize. Zrežirani linč dominantne inteligence, medijev, politike, napadi in protestna pisma, klavrna vloga odgovornih pri javni radioteleviziji, po drugi strani podpora drugih ustanov, okolij, organizacij, posameznikov in dela strokovne javnosti, pomembna vloga spleta. Pomladno vrenje je počasi, potiho in postopno ustvarilo javno mnenje, strokovna okolja, organizacije, ki so tokrat znali biti kos linču. Zgodba še zdaleč ni zaključena, a dogajanje teh tednov ponuja konkretne iztočnice za analizo. No, vse to dogajanje je popolnoma obšlo naš prostor. Še več, Jože Dežman je bil na dan protesta borcev v Kopru pri nas v Gorici, v javnem pismu se je borcem tudi opravičil, da ne more v Koper, ker vodi večer v Gorici. Tudi na tem večeru je bila – za naše pojme – udeležba množična, več kot sto ljudi. Del javnosti, ki črpa informacije iz našega tiskanega dnevnika, pa je bil prikrajšan za vse to, tudi za goriški večer, pa čeprav je bil na njem govor o sokolih, ki predstavljajo pomembno poglavje v naši zamejski mitologiji. O borčevskem shodu v Kopru pa smo poročila brali. 

Odpor do nekaterih vsebin in ljudi ostaja in je močan, tudi zato ker rušenje kristalizirane mitologije pomeni za marsikoga tudi rušenje gospodarsko-politično-družbenega sistema, ki sloni na teh mitih. Ker pa se v zadnjem času omenjeni gospodarsko-politično-družbeni sistem že sam precej kruši, je vedno več takih, ki dopolnila k zgodbi sprejemajo povsem normalno. Ozki krog, ki s pomočjo omenjenega sistema še naprej ustvarja javno mnenje, pa postaja vedno bolj ozek, tako po številu kot vsebinsko, čeprav pri nas ohranja ključne pozicije, in do drugačnosti vedno bolj grob.

Kakšna je torej naša sinteza, če ostaja ena plat zvona v glavnem nedostopna, če ostaja temna stran meseca temna? Pred dvajsetimi leti je razstava s tem naslovom v glavnem obšla naš prostor, čeprav je bil na panojih in na srečanjih govor tudi o nas. Verjetno so informacije ravno zato obšle našo javnost, ker je bil govor tudi o naših ljudeh, povedano pa je nekoliko skazilo percepcijo naše polpreteklosti, ki je tesno povezana z našim dejanstvom. 

V diskusijo ponujam iztočnico. 

Primerjava med resnicoljubnostjo slovenstva v Italiji in v matici prinaša zanimive ugotovitve. 

Od povojnih let do demokratizacije Slovenije matična oblika državnosti ni okusila pluralizma, v njej je več generacij zraslo brez možnosti drugačnega pogleda na svet od tistega, ki ga je nudil sistem, ki ni bil demokratičen in ni poznal drugačnosti. Samostojna Slovenija se zadnja tri desetletja prebija skozi zavirano tranzicijo. Počasna tranzicija je sicer cena, ki smo jo plačali, jo plačujemo in jo bomo verjetno plačevali še nekaj časa za osamosvojitev, ki se je zgodila brez balkanske dinamike. Nostalgiki Balkana, predvsem tisti pri nas, ki so bili deležni le njegovih pozitivnih plati, od denarja do delovnih mest, veselic in romantike Sarajeva, na slovensko državnost gledajo zadržano, pa čeprav je institucionalna normalizacija matice, ki je pomenila tudi njeno institucionalno vrnitev v srednjeevropski prostor, med drugim prinesla naši skupnosti začetek normalizacije odnosa z večinskim italijanskim narodom. Osamosvojitev Slovenije v tem smislu ni bila tako bistvena, kot je bila bistvena njena demokratizacija. Slovenija je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postala sprejemljiva, ne več problematična soseda oz. država.

Kljub zavirani tranziciji so iz pomladnega vrenja v matici nastali in se razvili mediji in okolja, ki ponujajo alternativen pogled na dogodke in ljudi, pretekle in sedanje, omogočajo tudi vpogled v intelektualne, akademske, družboslovne, filozofske tokove po Evropi in v svetu, ki utripajo zunaj dinamike dedičev levice oz. marksizma. 

Omenjeni mediji, okolja, pogledi ostajajo sicer v matični javnosti marginalni, sistem jih kontinuirano ne legitimira, ne razpolagajo z dnevnikom, v skoraj treh desetletjih, odkar obstaja samostojna Slovenija, predsednik republike še ni postal Slovenec, ki bi izhajal iz slovenske pomladi. 

Vendar.

Da obstaja druga plat zvona, je med matičnimi Slovenci sprejeto, čeprav ta druga plat zvona nima enakopravnega mesta v javnosti. Globoka država ohranja dominantne pozicije na pomembnejših področjih od gospodarstva do politike, sodstva, fakultet, kulture, medijev, tudi športa in vse kaže, da do večjih zasukov ne bo prišlo tako kmalu. Res pa je tudi, da je marginalnost nekaterih pomladnih okolij obratno sorazmerna z njihovo vitalnostjo. Propadajoči Zahod se pri njih občuti v manjši meri kot pri tistih, kjer prevladujejo aksiomi dominante filozofije, ki črpa iz levičarske tradicije. V njih ne najdemo smrtonosne vzhodne različice nihilizma, ki je tako značilen za postsocialistične družbe in je v matici prisoten v nekaterih ljubljanskih krogih. Praznina, ki jo je v teh dušah povzročil propad ideje, ki je hotela biti tudi religija, je prevelika, da bi jo lahko zapolnili z obredjem, ki ga ponujajo Svetlana Makarovič in njej podobne svečenice. Žolčnost njenih izpadov rase iz globoke frustracije, ki jo prinaša velika praznina. Občutek niča vodi v veliko tesnobo.

Marsikoga skrbi razdvojenost matične družbe, saj se zdi, da nobena sinteza kratkoročno ni možna. Vsaka stran je zagledana v svoj prav, v sogovorniku ne vidi sočloveka, temveč predvsem nosilca ideje, krogi pa so jasno ločeni. Splet po eni strani odpira nove možnosti širjenja idej, po drugi strani pa krepi oddaljenost med sogovorniki, utrjuje v vsakem njegov prav, saj spletne družine gradijo na principu združevanja podobno mislečih.

Obstaja pa še ena rana, ki šibi matično družbo in čaka na ozdravljenje, in sicer občutek strahu, sumničavosti, negotovosti, vseprisotne kontrole. Gre za stanje duha, ki ga je v ljudeh pustil “najboljši od možnih sistemov”, v katerem je matični narod po lastni definiciji namišljeno živel pet desetletij. Matična družba je bila prepredena s špijoni, ki so poročali politični policiji, ta pa političnemu vrhu. Špijoni so bili v vseh družbenih porah, od zdravnikov do profesorjev, duhovnikov, novinarjev, balinarjev, kmetov, pesnikov, delavcev, gasilcev, uradnikov, arhitektov, diplomatov, hodili so tudi k nam, na Drago, poročali o Goriški Mohorjevi družbi, o stranki Slovenska skupnost, o naših dogodkih in ljudeh. Upokojeni špijoni še živijo, srečuješ jih na ulici, na prireditvi, v trgovini, prisotni so tudi med nami, prisotni so tudi danes tu na Dragi. 

Ali mislite, da se taka rana ozdravi v enem, dveh, tudi treh desetletijh? Preveč krivic je bilo, preveč tihih solz, preveč trpljenja, preveč nezaupanja, da bi lahko vse to obšli z govorom, stiskom roke, nekaj petja in zakusko. Preveč krivic se dogaja še danes, globoka država ohranja preveč privilegijev, ključnih pozicij in delovnih mest, da bi lahko upali na normalizacijo družbe po hitrem postopku. Potrebnega bo še nekaj časa, da se nekatere definicije ustalijo, nekatera ravnotežja normalizirajo in približajo standardom zahodnega sveta.

Potreben je čas, da resnica najde svoje mesto v družbi. Matica namreč razpolaga z bazičnimi stališči ene in druge strani. Nekoč v prihodnosti, ko bo čas za to, bo sinteza možna.

Medtem ko vsi čakamo na ta čas, pa matična družba ne miruje, počasi, a se vendar premika, nekatere definicije, ki so bile pred dvema desetletjema nepojmljive, so danes sprejete, počasi, a kontinuirano je teh definicij vedno več. Zaradi zavirane tranzicije sicer Slovenija tudi gospodarsko nazaduje, prehitele so jo države, ki so do pred nekaj leti bile za njo. A vsaka družba, vsaka skupnost, vsak narod ima svoje ritme in svoje poti.

Preidimo k nam. 

Slovenstvo v Italiji ves povojni čas živi v državi, o kateri lahko trdimo marsikaj, a gre za državo, ki je bila in ostaja v svojih temeljih demokratična. Medijska slika v njej ni navdušujoča, vsaj ne taka, kakršno bi si pričakovali od države, ki je bila v trojki snovalcev povojne evropske povezave. Svet italijanskih medijev je bil in ostaja raznolik, čeprav ne pretirano, raziskovalnega novinarstva je za vzorec, časnikarske pogodbe se krčijo, vedno manj je pogojev za poglobitev, časnikarskih zadrug v bistvu ni, založniki so v glavnem podjetniki ali industrijci, časniki so zato zanje predvsem sredstvo, veliko je pritiskov in avtocenzure, prepogosto vse sloni na dobri volji posameznika. Svoboda govora je vsekakor predvidena in mogoča od sprejetja ustave leta 1948, pluralizem, čeprav šepav, je. Prisotna je tudi zavest, da raziskovalni novinar predstavlja dodano vrednost za demokracijo. In da njegovo življenje zaradi tega ne bo teklo brez težav.

Če na italijansko sliko pogledamo skozi lečo slovenske narodne skupnosti, moramo oceni dodati nekaj ne ravno laskavih dopolnil, saj se je demokratična Italija do nas v povojnih desetletjih obnašala mačehovsko, če ne slabše. Pomislimo na protislovensko gonjo na Videmskem, ki je premalo popisana. Skromen in nedorečen zaščitni zakon smo dočakali v novem tisočletju, najosnovnejše narodne pravice so bile desetletja teptane. Italijanski krajevni mediji so pri tem odigrali pomembno vlogo, tako tržaški Il Piccolo kot videmski Messaggero Veneto so krepili nezaupanje do Slovencev, objavljali laži, napihovali kroniko, če je bil pri njej soudeležen Slovenec, dajali duška političnim krogom, ki so na nasprotovanju do Slovencev gradili svojo kariero. Javno šolstvo v italijanskem jeziku na obmejnem območju Slovencem ni posvečalo najmanjše pozornosti. V italijanskih šolah je po vojni zraslo več generacij sodržavljanov, ki o nas nimajo temeljnih informacij in so pogosto srkale klišejske poenostavitve. Med njimi je bilo in je še danes tudi veliko Slovencev. Dodajmo še, da dejstvo, da se je glavnina naše organizirane skupnosti naslanjala na italijansko levico, ni odigralo pozitivne vloge pri odnosu večinskega naroda do naše skupnosti.

Počakati smo morali na demokratizacijo Slovenije, da se je slika nekoliko spremenila. Marsikje pa večjih premikov še ni. V šolstvu na primer na pomembnejše korake še čakamo. V medijskem svetu je več pozornosti do kulturnih vsebin, v ključnih političnih trenutkih pa vidimo, da je napredek bistveno manjši.

Zaradi povedanega je slovenstvo v Italiji živelo in še danes delno živi ločeno, v svojem mikrokozmosu. Glavnina naše skupnosti je bila in je v nekaterih segmentih še danes odvisna od smernic, ki jih dobiva iz nekaterih matičnih krogov, tisti del naše skupnosti, ki je podrejenost matični dinamiki v preteklosti odklanjal in se je nato povezal s pomladnimi okolji, je bil v svoji učinkovitosti marginalen, saj ni imel denarja niti poklicnih struktur. Imel je nekatere odlične graditelje, ki so formirali več generacij, in jih danes nima več. Njegova marginalnost se zato danes pozna predvsem na vsebinski ravni, kar sicer ni brezizhodno stanje, saj manko lahko nadoknadi s črpanjem hranilnih snovi iz nekaterih vitalnih matičnih okolij, ki so zrasla iz pomladnega vrenja in ki jih v naši javnosti ni. O tem, zakaj jih ni, bi bilo tudi treba kaj povedati, saj je povezano s političnimi izbirami, ki segajo v sedemdeseta leta, a časa za to ni dovolj. V omenjenih matičnih okoljih boš le redko srečal človeka iz naših krogov. Še bolj redko pa je, da bi v teh krogih naš človek nastopal kot enakopravni člen omizja.

Kot rečeno, nadoknaditi se da marsikaj, saj je kljub marginalnosti katoliški del naše skupnosti ohranil svoj življenjski utrip, ki ga je drugje manj, potrebno pa bi bilo, da bi vodilni dojeli, da je za kakovosten razvoj tega dela družbe potreben zasuk glede nekaterih formativnih vsebin, ki bi jih morali vključiti v delovanje. Tudi če je cena zanje nekaj manj vsesplošnega trepljanja po rami in če druženje z nekaterimi ljudmi prinaša – v najboljšem primeru – manj medijske pozornosti in legitimacij. 

Naš mali svet je del države, ki je sedem desetletij demokratična, matična država našega malega sveta je demokratična tri desetletja. Slovenci, matični in zamejski, živimo v doslej za naš narod najbolj naklonjenem zgodovinskem obdobju, sovražnih sosedov v bistvu nimamo, brezmejno pripadamo skupni evropski družini. Pa se je zgodilo, da smo Slovenci v Italiji, tisti, ki bi lahko črpali najboljše iz obeh svetov, z vidika pluralizma v zadnjih desetletjih nazadovali. 

Postopno je prevladala ena vizija sveta, nekatere teme, razlage in ljudje ostajajo naši javnosti nedostopni. Tu ne mislim le na razkrivanje novih dokumentov o naši preteklosti ali o globoki državi, temveč predvsem na formulacijo stališč do aktualnih tem našega vsakdana, od družinskega referenduma oz. možnosti posvojitve otrok s strani istospolnih parov do razmišljanja o migrantskem vprašanju, ki se ne omejuje na človekoljubnost, pa vse do vprašanja multikulturne družbe in identitete, vloge Cerkve v družbi, velikih dilem, ki jih prinašajo znanstvena odkritja, in še bi lahko naštevala. Tisti del naše skupnosti, ki smo ga pred letom 1989 nazivali z oznako “demokratični”, pod tem klobukom pa so bili pridevniki katoliški, krščanskosocialni, narodnoliberalni, svobodomiselni, je popustil pri izražanju svojih poudarkov, še prej pa svojih vsebin. Deloval je v težjih razmerah, nedvomno, brez zaslombe v matici, brez poklicnih struktur in brez pravih prijateljev pri italijanski večini, zgodilo pa se je, da na prehodu med generacijami ni znal tega dela družbe oplemenititi z vsebinami, ki osmišljajo njegov obstoj, ni znal formirati kadra, ki bi prijel za delo v odborih poklicnih ustanov ali ponujal na nivoju javnega mnenja dogodke, ki dajejo drugačne odgovore na aktualna vprašanja v današnji družbi. Njegovi predstavniki danes v najboljšem primeru previdno izražajo svoja stališča, če že ne prav molčijo. Najraje se ukvarjajo s takimi temami, ki pri usmerjanju javnega mnenja ne odigravajo bistvene vloge, pri formaciji mladih še manj. Že moja generacija je odraščala v obubožanem svetu idej. Odličnosti, ki jo premoremo na gledališkem ali zborovskem področju, bi si želela tudi na nivoju idej. Tečaji nastopanja, lepe govorice, nastavljanja mikrofonov, luči, črpanja prispevkov pridejo kasneje. Začeti je treba pri temeljih, najprej moraš opredeliti, kdo si in kaj boš povedal, šele nato se boš ukvarjal s tem, kako boš to povedal. Začeti je treba pri vrednotah, iz katerih rase tvoje delovanje, pri spoznavanju vzornikov, ki so pred tabo omogočili obstoj okolij, v katerih deluješ, miselnih tokov in ljudi, ki danes v slovenskem prostoru ponujajo nadgradnjo omenjenih miselnih tokov; pri branju tekstov, blogov, pri spoznavanju ožjih ali širših intelektualnih, interesnih, gospodarskih skupin. 

Demokratizacija Slovenije s svežino nekaterih prijemov ni prevetrila naših soban. Tudi zaradi prešibkih vsebin smo med potjo izgubili preštevilne mlajše in starejše kakovostne člene naše skupnosti, ki so zapustili naše omizje.

A ne samo.

Poenostavljena definicija, ki smo jo kot skupnost zaradi šepanja nekaterih in želje po nadvladi drugih zložili v zadnjih letih, je preveč krhka, da bi lahko učinkovito odgovorila na velike izzive sedanjosti. Naša skupnost že preveč let stopica na mestu in čaka. Analize imamo, potrebujemo implementacijo podatkov z izbirami, ki bi prinašale posledice za naš vsakdan. Odločanje je najpopolnejše ustanovno dejanje človeške svobode, pravi Milan Komar, učitelj v višjem pomenu besede. V odločanju se človek določi.

Matična država, zahodni svet in z njim naša družba so se v zadnjih letih spremenili na tako radikalen način, da kličejo po velikopoteznih in daljnosežnejših prijemih, ki bi omogočili našemu zavednemu jedru, da se ohrani; sivi coni, da se približa našemu domu; nacionalno neopredeljenim, da se v zanje primerni obliki čutijo del našega sveta. Vsi sogovorniki našega manjšinskega omizja bi morali razumeti, da je pluralnost idej, struktur, nastopov bogastvo, ki bogati vse, tudi tiste, ki se z nekaterimi prijemi ne strinjajo. Utišanje nekaterih stališč in ljudi šibi vse, tudi tiste, ki mislijo, da bo nato njihov solo blestel. Zgodilo se bo, da bo solo zapel z obupno banalno melodijo, publiko pa bodo sestavljali poklicni poslušalci, tisti, ki so prisotni, ker to morajo biti.

Za evidentiranje učinkovitega pristopa mora biti naša paleta barv čim bolj bogata in pluralna. Tista, s katero razpolagamo danes, ponuja le omejene odtenke. Če se bomo še naprej naslanjali le na eno vizijo sveta, bomo imeli le polovične oz. šepave predloge, saj si bomo zaprli pogled na en del obzorja. Če bomo pri tem vztrajali, ni rečeno, da bo naši skupnosti uspelo izrisati svojo pot v spreminjajočem se okolju, v katerem je stezo v zadnjih letih prekrilo novo zelenje in jo je treba poiskati. Pustili bomo, da bodo o nas odločali drugi, pasivno bomo sprejemali njih smeri in izbire, tudi ko bodo za nas življenjskega pomena. Odpovedali se bomo utripu srca na naš način, kot živa skupnost bomo prenehali živeti.

Ko umeščamo našo skupnost v širši prostor, ostaja zanjo življenjskega pomena tudi dihanje z matico, njeno dinamiko in predvsem njenimi ljudmi. Ljubljana nima le sedeža vladnega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu ali brezplačne univerze za naše otroke, temveč tudi utripajočo družbo, fenomenalne intelektualce, prvovrstne dogodke, srčne praznike, inštitute, založbe, športnike, v eni besedi ljudi. Ki so – po drugi strani – precej potrebni našega Mediterana. 

Marsikdo med nami že danes zadovoljuje svojo potrebo po pluralizmu zunaj naše skupnosti, v večinskih krogih, pa naj bodo to matična ali italijanska okolja. In naš mali svet razmišlja vedno bolj enoumno, kar pomeni revnejše od tega, kar bi lahko.

Milan Komar je nekje napisal: “Podeželskost je umska in srčna kategorija. Gre za duha, ki sam sebe determinira v ozkost, pa čeprav živi sredi širokih razmer.”

Milan Komar je pripadal najmanjšemu slovenskemu kulturnemu domu politične emigracije, ki še danes utripa v Buenos Airesu. Bil je prvovrsten intelektualec, univerzitetni profesor, argentinska družba ga še danes visoko ceni. Kljub temu se ni odpovedal prej citirani Mauserjevi tlaki za slovenske ljudi. Zahajal je v mali karapačajski dom in redno predaval več ur peščici mladih, se z njimi zadrževal do pozne noči. Pritlikavost ni vezana na obseg in številke, vezana je na domet. Če nas je malo in smo zaradi tega manjšina, to še ne pomeni, da so v našem dometu le majhne stvari. 

Ponudila bom nov primer.

“Jaz se ne bojim reči tukaj, da je Ehrlich bil po pravici ubit, ker je bil izdajalec.” Tako je v poletni noči, 9. julija 2015, izjavil zgodovinar Jože Pirjevec na Srečanju pod lipami v Gorici med soočenjem s predsednikom Nove Slovenske zaveze Petrom Sušnikom. Na omenjenem dogodku je bilo več kot dvesto ljudi, na našem YouTube kanalu si je posnetek večera, ki je trajal skoraj dve uri in pol, ogledalo tisoč dvesto ljudi. Mimogrede, omenjeni pasus boste našli na minuti 39. Še enkrat mimogrede, naši mediji so večeru posvetili v glavnem površno kroniko na goriški strani, mestoma tudi ideološki komentar. Za naše goriške razmere pluralizma je normalno, da je tako. Kot je tudi normalno, da se zaradi tega naši vodilni ne sekirajo.

Prijatelj Peter Sušnik ima to posebnost, da odlično artikulira svoje misli in ponuja na čist način vpogled na drugo plat zvona, na katero smo se pri nas odvadili. Zgodba o nas samih pravi, da je višek sinteze, sad pluralizma na naš način, spomenik z rdečo zvezdo na pročelju cerkve, ki se mu klanjajo skavti in taborniki. Druga plat zvona in z njim povezani pluralizem pa sta leta 2018 nekaj drugega. Pri nas še danes premoremo le nianse ene in iste zgodbe, ki je potrebna kar nekaj dopolnil. Te zgodbe se krčevito držimo in ne pustimo nikogar zraven. Zmožnost spoznavanja pa sestoji iz izstopanja iz lastne sheme.

Če bomo kot živa skupnost preživeli, verjamem, da ta čas še pride, in to, kar danes zveni neuglašeno, celo bogokletno, bo našlo svoje mesto tudi v naši javnosti. 

Goriški večer sem omenila zato, da bi izpostavila stanje duha, ki prisili akademika, ki piše monografije za založbi Einaudi ali Marsilio, da si v poletni noči pred množico privošči tako izjavo. Nobena ideologija ne opraviči takega stavka. Nobena ideologija ne opraviči nastopa letošnje govornice v Dražgošah, ki je menda kulturna dama.

Stanje duha, ki prisili izobraženega človeka v take ekscese, je za družbo pogubno, saj kaže, da je sprejemanje idejne drugačnosti bližnjega daleč. V matičnem prostoru je takih ekscesov več, pri nas smo nanje manj navajeni, a pogosto je to zato, ker je pri nas priložnosti za intelektualno soočanje zelo malo in ker je tistih, ki bi artikulirali alternativne poglede, še manj. 

Sproščeno sobivanje pluralnosti pogledov pa je kazalnik, da se je družba otresla pubertetnih težav. Ker ji uspe, da svojim članom posreduje temeljno človečansko držo, in sicer da spoštujejo individualno svobodo, dopuščajo in sprejemajo raznolikost in predvsem da se zaradi tega ne čutijo ogroženi. Strah je odličen prevodnik togosti, katalizator krčenja duhovnega dometa. 

Tri družbe, v katerih živim – italijanska, matična in zamejska –, imajo vsaka svoje odtenke, svoje strahove, zateženosti, svoje zdrse v arhaičnost, emocionalni ali intelektualni primitivizem, svoja molčanja in boječa pritrjevanja, imajo pa tudi svoje lepote.

Idealna oblika pluralizma je v katerikoli skupnosti v svojem bistvu nemogoča. Vsako skupnost sestavljajo ljudje, ki so po definiciji nepopolni. Utopično si je predstavljati, da bi lahko imeli na razpolago več enakovrednih virov informacij, tako tistih, ki bi nizali dejstva, kot tistih, ki bi ponujali njihovo interpretacijo.

Vsak pluralizem pa je tudi otrok družbe, iz katere izhaja. Zahodna družba ponuja milijarde informacij, izgublja pa temeljno podstat, ki je doslej evropskim ljudem omogočala, da so v izobilju vsega znali odbirati. Tisti, ki vodijo našo zahodno družbo, se prepuščajo imanentnim tokovom. Kader, ki je nekoč zasedal mesta v senci, ker ga v ospredje niso pustili, je danes na odru. V ključnih trenutkih mora potem v Italiji državo reševati 76-letni predstavnik prve republike Sergio Mattarella, slovensko zastopstvo v deželnem svetu 105-letni Boris Pahor, v matici se intelektualci zelo radi oglašajo le z rušilnimi razglasi, modre starešine bi zato lahko poiskali zunaj meja, na primer jubilanta Marka Kremžarja, ki bi doma naš narod naredil lepši. 

Pluralizem je bil in še dalje ostaja šepav v vseh treh svetovih, v katerih mi je dano živeti. Še najbolj šibek je v našem mikrokozmosu. Zaradi zgodovinskih danosti pa tudi zaradi tega, ker smo manjšinska skupnost, ki ima med svojimi obrambnimi mehanizmi tudi brisanje razlik. Ali pa enostavno zato, ker se krčimo in tega nivoja ne premoremo več.

V vsaki od omenjenih treh družb pogosto trpim, ker mi za nobeno od treh ni vseeno, a se obenem tudi zavedam, da vse tri razpolagajo z največjim čudom na svetu, s človekom, ki te običajno zna presenetiti, ko se ti zdi, da je vse skupaj brezupno. 

Še zdaleč ni brezupno.

V bistvu gre za arhetipsko zgodbo, ki omogoča vsaki družbi vzpone in padce, večje in manjše hudobije, krivice, lepote, dosežke. Človek ostaja bivanjsko razpet med prstjo in večnostjo, je v isti osebi lahko največji krivec, pa tudi največje upanje.

Za konec se spodobi, da se tudi s tega mesta spomnim Ivana Cankarja in čiste lepote njegove misli, tiste lepote, ki jo zna ubesediti le človek, ki je od sebe veliko dal, je globoko trpel, ker je močno in nesrečno ljubil: človeka, družbo, narod. Ivan Cankar ni bil le zamorjen literat, temveč predvsem odličen analitik kolektivne psihologije slovenstva, retorično sijajen ljudski tribun, ki je znal navdušiti množico, kot pisec je bil pikolovski in garač, do vsake besede je čutil etično odgovornost, bil je osamljen, tudi ko je bil obdan z ljudmi. S svojo zateženostjo in obenem s svojo mogočnostjo na najlepši način ponazarja to, kar Slovenci smo, in slovenski prispevek vesoljnemu človeštvu. 

V Beli krizantemi je takole napisal: “Ne, pridige me ne brigajo nič, umetnost pretvarjanja me ne briga nič! Stran malodušnost, stran dvomi! Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni!” 

Ko se vam na koncu zahvaljujem za pozornost, želim vsem nam, da bi si hoteli in znali privoščiti več resnice!

7.3. Resnica bo ustavila prekletstvo

Jakob Novak

7.3.1.

“Govoriti resnico pomeni prinašati v Bit najboljšo resničnost. Resnica gradi stavbe, ki lahko stojijo tisoč let. Resnica hrani in oblači revne ter dela države bogate in varne. Resnica zmanjšuje strašno zapletenost človeka v preprostost njegove besede, da lahko postane partner namesto sovražnik. Resnica dela preteklost resnično preteklo in omogoča najboljšo uporabo možnosti v prihodnosti. Resnica je največji, neizčrpni naravni vir. Je luč v temi.”

(J. B. Peterson)

7.3.2.

Intervju novinarja dr. Jožeta Možine z zgodovinarjem dr. Jožetom Dežmanom je na RTV Slovenija povzročil pravi vihar na levici. Predsednik Zveze združenj borcev Tit Turnšek je ostro protestiral in napadel oba sogovornika ter jima očital potvarjanje zgodovine, glede na lastno interpretacijo. Kot na ukaz se mu sledili številni drugi posamezniki in skupine z levega političnega pola. Stranka Levica je prilila olje na ogenj z grožnjami z novimi davčnimi vijaki in celo z nacionalizacijo, več paradržavnih militantnih združenj je samozavestno razkazovalo svoje mišice.

Zato je treba stvari priti prav do dna, in to prav iz mesta in iz časa, iz katerega vse te družbene anomalije izvirajo. Kajti če ne bi bilo permanentne komunistične revolucije in državljanske vojne, bi imeli v Sloveniji s sosednjimi državami primerljive standarde demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tam komunistična revolucija ni klestila po glavah in v glavah. Vedno več izpadov levičarskih posameznikov in predstavnikov posameznih privilegiranih skupin me celo navdaja z grozo, da smo v postopkih tranzicije v Sloveniji zašli v najslabše možne scenarije izvajanja sprememb. To je v najbolj grozljiva napoved, ki jo je sprejela Parlamentarna skupščina sveta Evrope. Kajti v Resoluciji 1096 z dne 27. junija 1996 je o ukrepih za odpravo negativnih posledic bivših komunističnih totalitarnih sistemov navedla: »Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do ‘žametne restavracije’ totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije.«

Zahteve Levice in dvolično pritrjevanje drugih vladnih strank po nacionalizaciji »bogatih« so strašljive. Če teh patoloških nestrpnežev (najprej diskreditacija, nato likvidacija!) ne bo ustavila ustavna demokracija, se je bati, da se reinkarnira tisti zakon z začetka revolucije, katerega grozovit in strašljiv naslov se glasi: Zakon o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže. Saj so rezultati vseh teh grozovitih delovanj revolucionarnih tolovajev v glavnem še zakopani globoko, včasih pa tudi plitvo pod zemljo! Krvavi pohlep po oblasti, po premoženju žrtev, celo po premoženju tistih živih, ki so ga morali v strahu izročiti krvnikom in njihovim zlim pajdašem za ceno varovanja svojega življenja, terja, da se ga potrudimo odkriti, in ko pride vse na plano, bodo tudi sedanji izpadi levičarskih posameznikov in s hinavščino prevzetih skupin bistveno razumljivejši. Do neke mere razumljivejše pa bo tudi funkcioniranje celotne družbe, ki se je z jugoslavizacijo in rusizacijo (internacionalizacijo) priklonila režimu, ki je ob »čiščenju« v polpretekli zgodovini ogrozil slovensko nacionalno Bit s poboji na zalogo in jo kasneje lisjaško nadomestil z zato »potrebnimi« migracijami z juga takratne države. Kaj ni sedanji izgon mladih slovenskih izobražencev in klicanje beguncev na pomoč ponavljanje polpretekle zgodovine? Slovenski revolucionarni rentniški bogataši pa hujskaško ob petju internacionale in Bandiera rossa obvladujejo večji del vseh denarnih tokov, so večinski zaposlovalci in zato trdi kapitalisti, vendar se ob prepevanju partizanskih pesmi dvolično razglašajo za levičarje. Povprečna slovenska revolucionarno usmerjena izobrazba pač tu ne zaznava hinavščine, še manj pa zaznava nasilno, celo zločinsko dvogeneracijsko zamenjavo ekonomskih in prostorskih elit.

7.3.3. Revolucionarni poboji na zalogo z ekonomskega in prostorskega vidika

Najprej poglejmo naslovno trditev iz političnega gledišča, ki ga je v svojem govoru nakazal že Lojze Peterle, ko je rekel: »Kakor bolj pa premišljujem, da je ta bratomor genocidnega značaja, tem bolj se mi zdi, da je šlo za čiščenje, za varovanje nove oblasti, za delo na zalogo. Predvsem pa je šlo za revolucionarno in ne vojno dejanje. Ti ne obtoženi in mučeni ljudje niso padli za nazaj, padli so za naprej.«

Revolucionarji so torej morili na zalogo, se pravi preventivno. Ker so pač predvidevali, da bi celo otroci tistih, ki so jim med drugo svetovno vojno in tudi že v »svobodi« zamašili usta s slovensko zemljo, pomešano s krvjo zločinsko ubitih, in s krvjo sotrpinov, zmetanih v brezna, tankovske jarke, rudniške jame, grape in doline lahko enkrat v prihodnosti pričali in ogrozili komunistično oblast. Torej so po Sloveniji razpršeno (več kot šeststo morišč), predvsem pa logistično dobro načrtovano delo na zalogo (več kot sto tisoč umorjenih) opravili z željo po totalni komunistični oblasti, ki naj jim v prihodnosti ob zasejanem strahu nikoli ne bi bila odvzeta. Torej − komunisti so morili na zalogo, s političnim namenom osvojiti in obdržati oblast nad »osvobojenimi« in v strahu posameznika, podkrepljenim z rekom: »Bodi vesel, da si ostal živ!« To pa je politično pomenilo: bodi tiho in pridno delaj za realizacijo komunistične ideologije, torej za novo oblast, pa bo vse v redu. S tem so v strahu pri marsikaterem posamezniku in skupini vzpostavili kolaboracijo s komunističnim režimom. Kajti zlo ima v pohlepu in zavisti močna zaveznika.

Predvsem pa so komunisti kot avantgarda in njih podaniki morili na zalogo z namenom zavzetja ekonomske, kapitalske in prostorske resurse. Kult zemlje in krvi je bil pri komunističnih pohlepnih zločincih neizmerno večji od kulta pravice in poštenja, zato so zaradi revolucionarne zasedbe teritorija zločinska revolucionarna dejanja začeli opravljati že med drugo svetovno vojno. »Vsi veleposestniki, kapitalisti, industrialci in kulaki se morajo likvidirati« (2. točka Deklaracije CK – KPS s 16. septembra 1941). Torej z namenom, da zavzamejo teritorij, predvsem pa, da pridobijo čim več revoluciji za ekonomsko podstat potrebnih in takrat hinavsko poimenovanih »delovnih in proizvajalnih sredstev«. Zaradi tega so bili pod slovensko rušo revolucionarno poslani tovarnarji, veletrgovci, hotelirji, obrtniki … Čim večja je bila v revoluciji »zaloga« pod slovensko rušo poslanih »zajedavcev slovenskega naroda«, tem večja je bila ekonomska, kapitalska in teritorialna zaloga na novo ustvarjene revolucionarne ekonomije.

Zločinski heroji revolucije so svoje žrtve enostavno označili za izdajalce slovenskega naroda, sodelavce okupatorja, narodne sovražnike … In že to poimenovanje je pohlepnim predstavnikom kulta krvi in zemlje v več primerih zadostovalo celo za kruto izživljanje nad njimi in mučenje pred smrtjo. Torej so bili tudi ti pobiti na zalogo, da so revoluciji ustvarili startno ekonomsko bazo (kapital) in jo razvijati za njeno dolgoročno preživetje.

Komunistično-socialistični revoluciji so heroji revolucije obetali dolgoživost, celo trajnost. Saj so jo poimenovali za permanentno … To pa pomeni, da so že z zgodnjimi medvojnimi poboji na zalogo imeli namen, celo naklep ustvarjanja in sejanja smrtnega strahu (»Smrt fašizmu, svobodo narodu!«) pri takrat ekonomsko poimenovanih »zajedavcih slovenskega naroda«, politično pa poimenovanih kar fašisti. Prav s tem so revolucionarji v državljanski vojni od lastnih sodržavljanov naplenili kar največ premoženja in sebi, »prvorazredni avantgardi«, ustvarili velikansko premoženjsko zalogo in oblastno premoč, čeprav je bilo premoženje v največjem obsegu na videz namenjeno t. i. socialistični skupnosti. Vendar pa je celo v tistem času premoženje v veliki meri neposredno doseglo le posamezne »prvorazrednike« iz vrst komunistov in kasneje iz vrst zveze borcev.

Moč, surovo uveljavljena skozi laž, se odraža v naplenjenem premoženju pobitih, v ustvarjeni anarhiji in stigmatizaciji družin pobitih, kar je služilo izključno ustvarjanju in razvijanju revolucionarnih vrednot. Če pa revolucionarne vrednote vzamemo kot »zalogo« revolucionarne vrednosti (kot ekonomsko vrednost: premoženje, kapital) in razvijanje revolucionarnih vrednot kot razvijanje revolucionarne vrednosti, potem zaloga na parkiriščih tranzicijskega kapitala ni daleč od današnjega trajnostnega (revolucionarnega) razvoja. Ko naravovarstveniki tako vneto zagovarjajo trajnostni razvoj, je treba v anarhiji pojmovanja lastništva (privatno, državno, lastnina lokalnih skupnosti, lastnina skladov, torej naropanega premoženja, ljudsko, splošno ljudsko, splošno družbeno, solastniško …) takoj ugotoviti, kakšen »trajnostni kaos« naj bi tak trajnostni razvoj v zamegljevanju lastništvu prinašal. To zagovarjanje trajnosti je pač na ravni revolucije, kajti revolucionarji so imeli močno izražen trajen plenilski nagon in so zato revolucijo poimenovali »permanentna revolucija«, torej trajna ─ stalna revolucija. Politični zagovorniki povojnih pobojev, torej ekonomski kolaboranti revolucije, skrbijo, da svetla luč terorja nikoli ne ugasne, da imajo prav »prvorazredniki« ─ dediči prvega dednega reda povojnih zločincev (sam se s strici in tetami iz ozadja ne strinjam, saj je to šele tretji dedni red) ─ ključe do zaloge na parkiriščih zločinsko prigrabljenega krvavega kapitala. Tako nam definicija: nasilna, celo zločinska dvogeneracijska zamenjava ekonomskih in prostorskih elit, v dandanašnjem času ne sme biti več tuja. Predvsem pa, če jo še povežemo z Djilasovim novim razredom, kjer se ima politična birokracija za lastnike (naropanega in z žulji »delavskega razreda« v socialistični eri obogatenega kapitala), potem nam je postmoderni slovenski vsakdan precej bolj na dlani. In sedanji »trajnostni razvoj«, vsaj kar se tiče mehanizma sistematičnega plenjenja, ni daleč od razlastninjenja prostora v revoluciji, v kateri so revolucionarji prostor izključno povezovali z industrializacijo in gradnjo novih stanovanj, ne glede na lastništvo in ne glede na sedaj tako opevan trajnostni razvoj in zaščito prvovrstne kmetijske zemlje. Vse to v imenu (trajnostne) revolucije in na glavo obrnjenega jamstva lastnine. Hvala lepa za tak trajnostni razvoj, utemeljen na pohlepu kulta krvi in zemlje z začetka revolucije. Nekdaj so se otroci povojnih revolucionarjev (sedanji borci) samo igrali ristanc in zemljo krast, sedaj pa v stvarnosti to tudi delajo. Kar se Milanček nauči, Milan zna. Ali je to dandanašnji (revolucionaren) trajnostni razvoj?

Slovenski birokrati (novi razred), prav tisti iz vrst zagovornikov kardeljanskega samoupravljanja, so v začetku tranzicije uničili v socializmu tako opevani delavski razred. Tem birokratom je še kako prav prišla dezindustrializacija družbe in zamenjava za nekakšno novo družbo storitev. V bistvu pa je tudi v tej fazi šlo za uničenje obstoječih podjetij z namenom, da delavski razred ne bo več lastnik v socializmu poimenovanih proizvajalnih sredstev. To se je nato pod Drnovškovo vlado zgodilo celo normativno, saj so bila »proizvajalna sredstva« v lasti »delavskega razreda« podržavljena in prišla tako neposredno prav pod oblast tega novega razreda. To, da se birokrati imajo za lastnike, je leta 1957 povedal že sam Milovan Djilas. Sedaj pa prav predstavniki novega razreda lisjaško trdijo, da je v Sloveniji dohodkovna neenakost (Ginijev količnik) najugodnejša od vseh tranzicijskih držav. Pravilno vprašanje, ki bi moralo slediti, je, kašna je kapitalska oziroma premoženjska neenakost. Predvsem glede na zgornje razmišljanje: iz katerih zalog izhaja ta premoženjska neenakost? O tej novi razred ne razpravlja. To je pač ideološko vprašanje. Da, prav to je prvovrstno ideološko vprašanje, ki se navezuje na povojne poboje. Prav revolucionarji, žejni krvi in tujega bogastva, so pod prekletstvom molka prav pri novem razredu ustvarili meglen kolektivistični spomin. Sistematičen institucionalni molk je neizmeren in zelo žaljiv, celo sovražno žaljiv. Kajti ne samo govor, tudi molk lahko okarakteriziramo kot sovražen, in to drži prav v tem primeru.

Zakaj že zopet ta ideološka vprašanja? To je stalnica, nekak refren zavračanja dialoga večine Slovencev na tem področju. Če so dediči in zagovorniki eksekutorjev, torej dediči krvavega plena, naropanega v različnih frontah državljanske vojne in revolucije, zaposleni v birokraciji in medijski mašineriji, potem se ti kot predstavniki novega razreda, torej kot (novi) lastniki, pač nočejo ubadati še s starimi lastniki ─ to je z dvema generacijama različnih lastnikov, prvimi bivšimi predvojnimi in drugimi povojnimi socialističnimi lastniki. Prve, če niso »v zalogi« pobitih, je novi razred hinavsko odpravil z denacionalizacijskimi obveznicami, v največ primerih vrednimi komaj desetino vrednosti. Vrednosti, s katero je novi razred trgoval ob izdaji denacionalizacijske odločbe. Druge je z nekakšnimi certifikati, ki naj bi bili po Mencingerjevo brez vsake vrednosti, tudi odpravil novi razred. S tem je omogočil nasilno dvogeneracijsko zamenjavo ekonomskih in prostorskih elit, novim elitam pa omogočil, da se o teh ideoloških vprašanjih ne razpravlja. Medvojnih in povojnih pobojev, torej pobojev na zalogo, prav novi (birokratski) razred, ki se ima za lastnika premoženja (dvakrat naropanega, od tega enkrat zločinsko), kot ideoloških vprašanj noče obravnavati in jih prav zato venomer pometa pod preprogo. Državni uslužbenci se imajo za lastnike, kot novi lastniki pa sistemsko onemogočajo, da bi prišlo do poštene konkurence na ravni socialističnih lastnikov (delavskega razreda). Kaj šele, da bi poskrbeli za pošteno konkurenco s tistimi − in njihovimi dediči −, katerih premoženje so predstavniki novega razreda poimenovali kot »premoženje pogrešanih oseb«. Če so ti v osmem desetletju še vedno pogrešani – saj večini novi razred še ni izdal mrliških listov ─, to pomeni, da so bili poboji na zalogo izvedeni naklepno, zato da je bila s tem omogočena anarhija, ne samo na političnem, temveč tudi na premoženjskem področju.

Anarhija je najbolj vidna na prostorskem področju, saj pohlepne privržence kulta krvi in zemlje, torej izvajalce pobojev na zalogo, z vsemi kompetencami lahko označimo za (notranje) okupatorje, saj so ti revolucionarji z energijo kaosa »temeljito počistili teren« in za naprej zavzeli (okupirali) teritorij pobitih sodržavljanov. Okupatorji pa vedno za seboj puščajo vonj po nasilju, plenjenju in smrti. Revolucionarni okupatorji so ljudje znanstvene resnice od vsepovsod (priseljenci), žrtve pa so bili ljudje stabilne resnice, univerzalno-tradicionalnih vrednot, torej ljudje od nekod (staroselci). Torej je hinavsko »strokovnjaštvo« akademije Dzeržinski počistilo prostor resnice in spoštovanja lastnine in ga zamenjalo s prostorom laži in zločina. Zato je v ustavni demokraciji vsako zagovarjanje in obramba zločina zavržno dejanje, teptanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa pravno in ustavno nedopustna in nemoralna dejanja. Zato bi Slovenci že zdavnaj morali ponotranjiti, da sta sedanje zagovarjanje in obramba revolucionarnih zločinov moralno sodelovanje pri pobojih na zalogo, torej sodelovanje pri zločinu iz koristoljubja.

Da gre za okupacijo lastnega naroda, jasno navede Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002, ki v razlagi okupacije v drugi točki navede, da gre za okupacijo pri prevzemu stvari brez lastnika v posest. Torej so v osmem desetletju pogrešane osebe še vedno okupirane in jih prav z namenom izpraznjenja ozemlja v smislu »premoženja pogrešanih oseb« oziroma buržoazne lastnine neznanih mrtvecev, (notranji) okupator (vrh ZZB) še vedno ne priznava. »Dejstvo, da totalitarni diktator vlada svoji deželi kot tuji osvajalec, stvari poslabša zato, ker brezobzirnosti dodaja učinkovitost, ki očitno manjka tiranijam v tujih okoljih.«10

Za osvobajanje izpod tujega okupatorja revolucionarji niso izkazovali prevelike vneme, kajti tuji okupator je revolucionarjem dobro služil, da so v dvosmernem prijemu nasilja brezvestno izvajali sistematične poboje. Še več, tujega okupatorja so z diverzantskimi akcijami silili k temu, da se je maščeval nad civilnim prebivalstvom na okupiranem ozemlju. Zato so bili talci tujega okupatorja kolateralna škoda revolucije. In zato večino s strani okupatorja pobitih talcev lahko prištevamo pod revolucionarne poboje na zalogo, katere je po vsiljenem diktatu revolucionarjev namesto njih izvedel tuji okupator. Izzivalci in skrivači pa so svoj neizmerni vir zločinske inovativnosti uporabili še za eno od številnih oblik nasilja na zalogo, za tisto, ki se je dogajala kar med partizani samimi. Ko so revolucionarni komisarji ugotovili, da določeni posamezniki ali cele skupine niso dovolj »napredne« (niso bile dovolj krvoželjne in plenilske, ker so izhajale iz okolja z več premoženja in je tam pred revolucijo veljalo spoštovanje tujega premoženja), so jih enostavno poslali v »prekomando«, to je do mesta, do katerega nikoli niso prišli (»13. bataljon«). Ali pa so jih v borbi poslali med navzkrižni ogenj tujega okupatorja (ki je kasneje odšel) in domačega okupatorja (ki je kasneje ostal). Materialna in duhovna nenasitnost tiranov novega sveta je bila neizmerno inovativna.

Ker je šlo za naklepno zločinsko nasilje, povezano s sistemskim pohlepom, se novi »osvobodilni« oblasti sploh ni zdelo vredno soditi vrnjenim domobrancem in drugim civilnim prebivalcem v »osvobojeni domovini«. »Osvoboditelji« so posameznike ali cele vnaprej določene in v kartoteki Ozne popisane skupine11 svojih bodočih konkurentov preprosto razglasili za izdajalce in sodelavce okupatorja. Kot izdajstvo ali sodelovanje z okupatorjem so pohlepni revolucionarji poimenovali že vsako nestrinjanje in nesodelovanje v revolucionarnem gibanju. Če gledamo z zornega kota pobojev na zalogo in ustvarjanja zalog »premoženja pogrešanih oseb«, šele vidimo, da je šlo za izreden logistični podvig komunistične totalitarne oblasti, da v tako kratkem času za naprej pridobi ekonomsko in prostorsko bazo za izvajanje socialistične revolucije in da za naprej s poboji na zalogo utiša ekonomsko in politično konkurenco.

»Ekspropriacija ekspropriatorjev« se je izvajala vseskozi med revolucijo. Uzakonjena je bila šele leta 1945 z Zakonom o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list DFJ, št. 26/45, 32/45 in 53/45) in omiljena z Zakonom o zatiranju nedovoljene trgovine, nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže (Uradni list FLRJ, št. 56/46, 66/46, 74/46, 105/46, 44/47 in 104/47). Dediči premoženja (prvega dednega reda: sinovi, hčere, vnuki in vnukinje), ki so dediči z zločinom in ustrahovanjem priborjenega premoženja, so sedaj zaposleni v državnem aparatu, torej po Milovanu Djilasu novi razred. Ta zato zavrača ideološka vprašanja, vprašanja, ki bi odpirala način pridobitve premoženja skupnosti (države), še bolj se pa bojijo vprašanj, ki bi se tikala njihovega zasebnega premoženja, prekanaliziranega iz bivšega skupnega družbenega, poprej s poboji zločinsko preusmerjenega iz privatnega v t. i. družbeni (ljudski) sektor.

Torej so revolucionarni okupatorji lastnega naroda med drugo svetovno vojno, predvsem pa po njej morili na zalogo, se pravi preventivno, ker se pač nikoli ne ve, kdaj bi lahko otroci kot potomci pobitih lastnikov postali potencialna grožnja realizaciji komunistične ideologije in zločinske dvogeneracijske zamenjave ekonomskih in prostorskih elit. Slednje niso prizanašale niti nerojenim otrokom z materami vred, da ne bi kot dediči morda kdaj v prihodnosti terjali restitucije okupiranega premoženja in s tem ogrozili privilegije domačih revolucionarnih okupatorjev in njihovih dedičev, ki jih poleg (zločinsko) okupiranega premoženja, preusmerjenega v njihovo last, uporabljajo še danes. Poleg tega pa so si za »tako velike« revolucionarne zasluge na podlagi zavisti, pohlepa, laži in hinavščine priborili še vse mogoče privilegije, ki jih še dandanes prek takšnih in drugačnih dodatkov in privilegiranih pokojnin financiramo vsi državljani.

Državljani pa se dovolj ne zavedamo dejstev, da so poboji domobrancev, gledano zgolj s političnega stališča, poboji nedolžnih ljudi, saj jim nikoli ni bilo sojeno, torej tudi niso mogli biti obsojeni. Že s tega stališča ohranjam nanje spoštljiv spomin. Zaslužijo si neprimerno večje spoštovanje, kot jim ga sedaj izkazuje slovenska stvarnost.

S kapitalskega, ekonomskega in prostorskega zornega kota so torej povojni morilci in njihovi odredbodajalci, ki so bili sami sebi zakon in meja, v primeru zločina nad kulaki, grofi, veleposestniki, veletrgovci, tovarnarji, gostilničarji, kmeti in drugimi lastniškimi posestniki z namenom, da se polastijo njihovega premoženja, celo naklepni zločinci iz koristoljubja. Torej bi morali biti poboji »na zalogo« in »za naprej« pravno in moralno okarakterizirani kot naklepni zločini iz koristoljubja, saj so v ideologiji razrednega sovraštva in avantgardne hedonistične lakomnosti po tujem premoženju potekali med državljansko vojno in revolucijo.

Če so medvojni in povojni poboji že delno obravnavani kot genocid, bi jih bilo treba morda celo okarakterizirati, predvsem pa proučiti kot genocid, izvajan naklepno iz koristoljubja. Torej je bila s strani dedov in očetov v državljanski vojni dolgoročno načrtovana zločinska zamenjava ekonomskih in prostorskih elit namenjena njihovim lastnim sinovom in vnukom (prvi dedni red). Zato medvojni in povojni poboji niso kazen za nazaj, za sodelovanje z okupatorjem, za izdajo, temveč so to naklepni zločini, izvedeni z namenom, polastiti se premoženja pobitih in njihovih družin. Torej ti ne obtoženi in mučeni ljudje niso padli za nazaj, padli so za naprej − zaradi lakomnosti in pohlepa revolucionarjev po tujem bogastvu. Tako so krvi željni revolucionarji v množičnem čiščenju izvedli poboje na zalogo kar počez za čim večji izplen premoženja pobitih in ustvarjanja zalog za revolucionarno akumulacijo »priborjenega« premoženja. V največji meri pa so to storili kar zase in za svoje pajdaše v zločinu, »leve razbojnike«, pred revolucijo pa za delomrzneže in lenuhe, v (in po) prikriti revoluciji pa za revolucionarne rentnike.

7.3.4. In kdaj se je (se bo) uradno zaključila državljanska vojna?

Dr. France Bučar je v nastopnem govoru kot predsednik republiške skupščine leta 1991 z zanosom oznanil, da »s konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. Sodeč po njegovih zadnjih izjavah pred smrtjo, se je takrat močno motil. »Državljanska vojna očitno še traja … Še več, današnje razmere me spominjajo na tiste pred 71 leti. Tudi leta 1941 je bil narod podobno razdeljen, kot je danes. Ljudje so bili tedaj v veliki večini razpoloženi proti okupatorju, bili so enotni v odporu. A se je kmalu začela diferenciacija. Eni so si svojo moralno oporo skušali najti v trditvah, da so na drugi strani sami komunisti in barabe, s katerimi ne bodo sodelovali,« pravi Bučar v januarja 2015, svojem zadnjem, v Dnevniku objavljenem intervjuju. Bučar kot Bučar ni komentiral moralne opore v trditvah druge strani, kajti trditev, da so komunisti barabe, je zelo mila ocena, če preberemo Deklaracijo CK KPS s 16. septembra 1941, kjer je ukazano, katere skupine oz. posameznike v teh skupinah je treba likvidirati. Torej je druga, komunistična stran še pred organiziranjem vaških straž totalno sovražila vse, ki niso hoteli sodelovati v revoluciji in priznavati partije kot izključne oblasti. Spomenka Hribar je v enem od intervjujev izjavila, da »je bilo sovraštvo injicirano v slovenski narod«. Dileme, kdo je sovraštvo injiciral in ga še injicira oz. kdo je začel diferenciacijo, zato sploh ni, saj je idejni monopolizem komunistov v viharju političnih diferenciacij vsem in vseskozi znan vse do anarhije hinavskega skrivaštva v oblasti dandanes.

Tako je po mojem mnenju državljanska vojna prisotna še tukaj in sedaj. Sicer ni vodena z vsemi sredstvi, hvala Bogu, je pa prav na vseh frontah vodena z ekonomskimi sredstvi. In na tem področju je s strani t. i. levice hinavsko poimenovana desnica prav zaradi odsotnosti obravnave pobojev na zalogo izgubila bistveno prednost. Namen teh pobojev je bil tudi uničiti politično in ekonomsko konkurenco, kajti v socializmu konkurenca sploh ni smela obstajati. Tako je ob po osamosvojitvi Slovenije vzpostavljeni ustavno zagotovljeni konkurenci enostavno zmagal revolucionarni pohlep, saj je bil na kontrarevolucionarni strani zasidran tako velik življenjski strah, izhajajoč iz pobojev na zalogo, o katerih je bilo treba pol stoletja molčati, da je paraliziral delovanje. Revolucionarni pohlep je nasprotni kontrarevolucionarni strani, podkrepljeni s krščanskimi vrednotami (obsodba pohlepa), svobodnjaško (v miljeju obglavljene politične in okradene gospodarske konkurence) izbil najmočnejše orožje iz rok. Medvojni in povojni poboji niso bili obravnavani kot zločinska dejanja, povezana s pohlepom, koristoljubjem, plenjenjem in podobnimi pojmi. Obravnava medvojnih in povojnih pobojev je bila minimalizirana na sicer pomembni vrednoti svetosti življenja in posvečenosti mrtvih. Upoštevani so bili le občečloveški, civilizacijski in sočutni zorni kot. Vendar je bila celo ta obravnava vseskozi bombardirana z leve strani (»aktualnih« borcev revolucije), da se že nehajmo pregovarjati o ideoloških vprašanjih in raje glejmo naprej, da nehajmo preštevati kosti … Vse to so aktualni borci permanentne revolucije in državljanske vojne, vodene z ekonomskimi sredstvi, vseskozi terjali od institucij države in medijev. Sinovi in vnuki prvoborcev revolucije so se kljub moči, uveljavljeni skozi laž, bali, da se razkrijejo pravi nameni oziroma naklepi revolucije. Ob kardeljanski paradigmi odmiranja države, kasnejši tranzicijski zamrznitvi komunizma, Drnovškovi zgodbi o uspehu, nacionalnem interesu in podtaknjenih novih obrazih in kot zadnje sovražnemu govoru so izvedli zločinsko zamenjavo ekonomskih in prostorskih elit. Torej stricev iz ozadja (tretji dedni red) ni, so samo sinovi in vnuki prvoborcev oziroma so to aktualni borci permanentne revolucije in državljanske vojne. Ob osamosvojitvi Slovenije, ko je še vladala negotovost pri borcih (permanentne) revolucije, so ti venomer ponavljali: »Otroci niso krivi za grehe svojih staršev.« Je pa materialno dejstvo, da so po prvem dednem redu otroci revolucionarjev dediči naropanih revolucionarnih vrednosti iz pobojev na zalogo. Torej so dediči prvega dednega reda z močno izraženim plenilskim genomom, ki (po njihovo zgolj slučajno) posedujejo naropano krvavo premoženje.

Spravo kot mirovno pogodbo bo mogoče doseči šele potem, ko bomo osvetlili državljansko vojno v celotnem njenem trajanju in vseobsežnosti. Torej tudi to, v sedanjem času vodeno z ekonomskimi sredstvi, začeto pa že med vojno s poboji na zalogo, kamor sodi tudi prisilno »zbiranje« premoženja od na smrt ustrahovanih protirevolucionarjev na več sledečih si ekonomskih frontah. Sistemska diskriminacija brutalnega režima je dosegla, da so diskriminirani protirevolucionarji živeli v popolni previdnosti, celo otrplosti in prastrahu pred javnim sramotenjem, šikano, kaznijo in celo smrtjo. Prav zato je treba vzeti povsem zares trditev (aktualnih) revolucionarnih borcev: »Še premalo smo jih pobili!« Torej, če prevedemo v današnji jezik: še premalo je »pogrešanih oseb«, katerih premoženje bi bilo lahko kot vojni plen na voljo borcem revolucije. Glede na velikost in krutost genocida v začetni fazi državljanske vojne, vodene z vsemi sredstvi, so sedanji pljuski in valovi državljanske vojne, vodene z ekonomskimi sredstvi, pravi odraz prve zločinske faze državljanske vojne, začete s poboji na zalogo.

V svojem diplomskem delu Ekonomski vidiki državljanskih vojn pod mentorstvom dr. Ljubice Jelušič, sedanje podpredsednice ZZB, Aleš Pfeifer pravi, da je prikrivanje ciljev in operacij »zmagovalcev« namenjeno zavzetju večine resursov. »To se odraža kot ropanje in plenjenje, kar sta najpogostejši obliki kratkoročnih ekonomskih funkcij in pogosto predstavljata nadomestek za posameznikovo tveganje sodelovanja v konfliktu. Po logiki razprodaje med produktivnim in prisvajalnim ekonomskim vedenjem poteka prava ekonomska državljanska vojna, saj je prav to manifestacija nepravičnosti« (Aleš Pfeifer, Ekonomski vidiki državljanskih vojn, 2004, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede; str. 24−34). In še: »To zvišuje možnosti za pobiranje dobička, tako za upornike (pirate) kot za vlado, saj se pogosto dogaja, da vladni uradniki čez dan postajajo uporniki (pirati) ponoči.« Na temni strani Meseca pa naj bi z vladno garnituro povezani pirati »delali« pretežno zase in malo za partijo, ki ji pripadajo, tudi podnevi.

Borci »za tekovine revolucije«, torej (aktivni) revolucionarni borci (hinavsko skriti za borci NOB), sedaj s svojim dvoličnim delovanjem ščitijo te »revolucionarne tekovine«. Anarhorevolucionarji tako ščitijo in razvijajo plen, naropan v (permanentni) revoluciji in državljanski vojni. Njih predniki, brezdušni eksekutorji političnih in gospodarskih nasprotnikov, so torej izvedli poboje na zalogo; psihopatski kleptomani so opravili genocid iz pohlepa in zavisti, skrbno načrtovan v Ozni na Stražnem vrhu v Beli krajini. »Kartoteko so oznovci, ki so bili zaposleni v oddelku za pripravo kartoteke, delali tudi ponoči. … Kajti razvejan oznovski obveščevalni aparat je segel do vsakega zaselka in vsake posamezne hišne številke. … Nenehno so prihajali novi seznami, zato je število predvidenih za likvidacijo do konca vojne gotovo preseglo število dvajset tisoč,« napiše najožji sodelavec Ozne − Mačkov tajnik Albert Svetina.12 Maček je po vojni »s slovenskimi podjetji delal kot s svojo zasebno lastnino. Kar je hotel, je izbral in odpeljal. … Ozna je delala množično, kajti kradlo se je, kolikor se je moglo«.13

Borci ZZB so se v času osamosvojitve najbolj bali revanšizma, kajti po posedovanju naropanega so vse bolj slutili, od kod naj bi vse izviralo. Tako kot o grobovih pobitih so tudi v lastnih vrstah konspirativno molčali o zločestih metodah roparskega nasilja nad svojimi žrtvami. Zelo dobro pa so se zavedali, da so si glede sodelovanja v nasilju permanentne revolucije vzeli tudi trajnostno pravico do privilegijev, kar naj bi po njihovem pomenilo nadomestilo za sodelovanje oziroma tveganje posameznega borca v nasilju. (Torej so borci revolucije plačanci? Ali so morda v ustavni demokraciji anarhisti in teroristi? Ali to dela kdo drug namesto njih?)

»In naivne komisije za proučevanje povojnih pobojev so imele očitno druge namene. Rehabilitacijo krvnikov in ne žrtev.«14 Zato še vedno ostaja veliki naklepni zločin, ki je oropal nasprotnike revolucije življenj in premoženja brez kakršnihkoli zločincev. Zato sedanji skrivnostni posestniki s poboji na zalogo naropanega premoženja − prav zaradi tega premoženja − še vedno prikrivajo zalogo pobitih. Kar pa je najpomembnejše: že tri četrt stoletja prikrivajo svoj resničen zločinski naklep z vsemi sredstvi (začenši s poboji na zalogo) − polastiti se tujega premoženja. Kajti borci, povezani v ZZB, zločinov, storjenih ne samo politično (in morda kakšnega iz ljubosumja), temveč predvsem iz sistemske zavisti, te pregrehe − kot morilke vseh vrednot − nočejo priznati. Poštenost pa je inteligenca na dolgi rok. V naši domovini Sloveniji pa tudi nekateri konservativci hinavsko – ali morda naivno − sodelujejo v permanentni revoluciji in celotno družbo kljub ustavni demokraciji tlačijo v bivši sistem. Kdo je tu za razvoj in kdo za ohranjaje ostalin bivšega režima? Kdo je tukaj že razprodal jabolka naših vnukov, ki jih bodo ti šele sadili, bi se vprašal rimski pesnik Vergil. In kdo je tukaj pojedel, še večkrat pa pustil zgniti jabolka tistih, ki so jih sadili, in tistih, ki so jih rdeči hinavski anarhisti spravili v prikrito zalogo pod zemljo. Nato pa slovenski narod prepričevali: »Nič se ne splača,« da so jabolka po sadovnjakih gnila, da so se sadovnjaki zarastli. Ne nazadnje je tu eden od odgovorov o premoženju po vojni »pogrešanih« oseb.

Tako se v času strahu pred t. i. revanšizmom takrat že za borci NOB hinavsko skriti revolucionarni borci niso bali recipročnosti z »eksekucijo eksekutorjev«, kajti vedeli so, da je kontrarevolucionarna stran, torej njihovi nasprotniki, civilizacijsko in moralno na bistveno višji ravni občečloveških vrednot, kot so bili oni, ki so vse, ki niso bili za njihovo stran, imeli za sovražnike. Taki pa so po njihovem zaslužili likvidacijo. Čeprav je prve v času velikih sprememb vodil plavi, se niso bali modric od pretepanja ob zasliševanju. Zato se je v času strahu pred revanšizmom revolucionarna stran najbolj bala »ekspropriacije ekspropriatorjev«, to je metode, ki so jo za zadovoljevanje prav svojih osebnih potreb in deloma tudi za zadovoljevanje potreb Partije za vodenje državljanske vojne z ekonomskimi sredstvi uporabljali revolucionarni zločinci in sistemski roparji. V času strahu pred t. i. revanšizmom so se zato najbolj bali za svoje osebno premoženje, naropano v revoluciji. Predvsem pa so s bali, da bo usahnil vir, iz katerega so napajali borbeno pripravljenost vodstvenih kadrov, izobraženih celo na Harvardu, v večini pa na domači Univerzi Edvarda Kardelja, ki je izobraževala borce za prikrito vodenje državljanske vojne z ekonomskimi sredstvi.

Iz borčevskih vrst je prihajalo hujskaško zmerjanje, da je poražena stran pohlepna in da oni kot »otroci niso odgovorni za grehe svojih (revolucionarnih) staršev« … Vse to so tvezili s ponotranjenim revolucionarnim pohlepom, kajti bolj kot za to, da bi jih (oziroma njihove starše) obsodili za zločine (ki naj bi po njihovem zastarali), so se revolucionarni pohlepneži sistemsko bali restitucije. To je, da bi izgubili v revoluciji naplenjeno premoženje in zanj plačali še odškodnino za čas od storjenih zločinov, kar pa bi civilizacijsko in civilno pravo terjalo, glede na krutost genocida iz pohlepa in zavisti, tudi od ljudi, ki so ideološko paktirali z režimom. Od tistih, ki so vodili tiranijo državljanske vojne z ekonomskimi sredstvi še dolgo v današnji posttotalitarni čas. Revolucionarni zavistneži, ki so z naplenjenim prostorom negospodarno ravnali in ga urejali na način spodbujanja sovraštva, so prav tako kot borci revolucije med ljudi izpustili krilatico: »Slovenec bi se tožil za pet centimetrov zemlje.« V resnici pa so prav ti borci revolucije in državljanske vojne kot notranji okupator sistemsko okupirali različne segmente teritorija. Na primer v urbanizaciji z duhom prostosti za stoletja naprej zakoličili trajnostne prepire in sovraštvo med (malo)meščani. Izraz, ki so ga revolucionarji za bogate meščane tako radi uporabljali za poniževanje nasprotnikov svoje ideje.

Zato je v inventuri revolucionarne groze, ko je v ideologiji ideje pobijati in krasti in v ideologiji totalnega sovraštva do tistih, ki ideje revolucije niso v dovoljšni meri ponotranjili, treba pogledati »rezultate« njihovega delovanja v številu smrtnih žrtev. Revolucionarji so po vojni izvensodno pomorili več kot dvajset tisoč Slovencev. Na tleh Slovenije pa leži še 85.000 trupel tujcev, tudi po vojni izvensodno pobitih oseb. V inventuri groze je to število izvensodnih pobojev na zalogo; trupla Sloveniji ležijo v več kot šeststo grobiščih. Ta »zaloga« je revolucionarni strani ob strašljivem molku in sprenevedajoči se laži v času trajnostne revolucije predstavljala veliko nadlogo in zadrego pri prikrivanju morišč. Še bolj pa so se bali razkritja pravih razlogov, ciljev in naklepov za tako množične poboje na zalogo. Zato je naloga današnjega časa najti za umorjene grob in ustvariti sveti prostor Spomina. Poleg tega moramo enkrat za vselej razčistiti tudi največjo »zadrego«: zakaj v prikritih grobiščih ležijo »civili« (vprašanje iz filma Rudar) in zakaj so bili storjeni zločini nad nosečimi ženskami (umor Ivanke Novak, roj. Škrabec, opis zločina v knjigi Vinka Ošlaka Človeka nikar, okostje noseče Ciganke, katere medenica je rakev trupelcu nerojenega otroka …). Zakaj so bili na grozovit način izvedeni zločini nad otroki? Zakaj je prišlo do tako velike in strašljive zaloge trupel? Ob vsakršni omembi slednjih prikritemu revolucionarnemu taboru, torej revolucionarnim borcem, hinavsko skritim za borci NOB, se strese vsa Slovenija, ko začno bruhati žveplo in ogenj. Zakaj?

Zato ker revolucionarna zaloga trupel ni samo približno 13.500 kolektivno kaznovanih in izvensodno pobitih vrnjenih domobrancev, nedolžnih, kajti tudi tistim s storjenimi zločini ni bilo sojeno. V evforiji rdečega nasilja je zaloga trupel očitno povečana še s »kartoteko« likvidacij, sestavljeno s strani Ozne. To je zaloga trupel, katere cilj je bilo gospodarsko in prostorsko izničenje s strani revolucionarnih požigalcev slovenskih gradov in slovenskih cerkva. Revolucionarni zločinci so se prek dvajset tisoč Slovencem zaradi močne narodne in domovinske zavesti zmetanim v jarke, grape, rudniške rove, trudili na vse mogoče načine skrivenčiti hrbtenice, da so kasneje preostalim Slovencem lahko po mili volji upogibali hrbte − ob smrtnem strahu pred nedojemljivimi zločini, ob prisilnem molku o »pogrešanih osebah« in ob neizjokanih solzah stigmatizirane, revolucionarni strani nevšečne strani, poimenovane belčki, fašisti in izdajalci. Od revolucije pijani borci so v naslednji fazi revolucije izvajali tiranijo nad lastnimi sodržavljani in v že tako imenovani svobodi »revolucionarno osvobajali« teritorij takrat s sovražnim govorom označenih »narodnih oderuhov, špekulantov in saboterjev revolucije« ter z »osvoboditvijo« že osvobojenega ozemlja ustvarjali revolucionarno akumulacijo.

Poboji na zalogo niso bili končni cilj revolucionarnih borcev, temveč kasneje pot za nove fronte revolucionarnega nasilja v državljanski vojni, vodene z ekonomskimi cilji. Zavist revolucionarjev in njihov pohlep sta se izražala z zaplembami premoženja. S strani zvijačnih revolucionarjev so večino tistih, ki so kaj imeli, označili za »sodelavce okupatorja« in enega od načinov razlastitve poimenovali »ekspropriacijo ekspropriatorjev«. S temi in vsemi mogočimi drugimi revolucionarnimi ukrepi je bilo zaseženih 239.386 hektarjev zemljišč, ob 6986 zaplenjenih (gozdnih) zemljiških posestih. V prvi in v začetku druge petletke je bilo s smrtno grožnjo zaplenjenih, »tistemu, ki je (še morda) imel srečo, da je ostal živ,« 365 večjih gospodarskih subjektov, 682 trgovin, 7 bank in denarnih zavodov.15 Veliki revolucionarni pohlep in zavist, povezana z mestnimi zemljišči, sta proti koncu petdesetih let terjala revolucionarno okupacijo 113.400 gradbenih parcel in 19.000 zgradb … In tako dalje za čim večjo revolucionarno akumulacijo − do dandanes, da o »revolucionarnem bankomatu«, ki smo ga Slovenci ob stalnem plenjenju že dvakrat obilno napolnili, in o pralnem stroju tipa NLB, ki pere krvav denar in oborožuje teroriste, ne izgubljamo besed.

Zaradi upada spomina pri ZZB na eni strani in pretirane, predvsem pa nezaslužene spoštljivosti in pozabe na drugi strani je treba t. i. borce, predvsem pa njihovo zvezo, podrobno razčleniti glede časa, ciljev in namenov, predvsem pa naklepov za storjene zločine. Kajti izkazalo se je, da je bil osvobodilni boj samo ugodna priložnost, ki je Partiji omogočila uresničevanje njenega glavnega cilja – revolucije in z njo povezane revolucionarne akumulacije kapitala, akumulacije prostora, vsega zbranega oz. zaplenjenega od lastnih sodržavljanov, npr. tudi revolucionarne akumulacije prek dvajset tisoč umetnin in dragih predmetov, med katerimi je tudi revolucionarna akumulacija devetstotih klavirjev. Zaplenjena »izročila« kažejo, v kakšnem razkošju in požrešnosti si je rdeča avantgarda zamišljala harmonijo novega sveta.

7.3.5. »Tisti, ki te okrade, ti nikoli ne odpusti.«

Ob vseh plenilskih rabotah rdeča aristokracija zapoveduje molk in onemogoča dialog, še več, govorjenje o tem označuje za sovražni govor. Kaj niso (v prek šeststotih moriščih akumulirane) žrtve povojnih pobojev in z njihovo pomočjo lakomno izvedena akumulacija kapitala sad sistemskega sovražnega govora, celo sistemskega hujskaštva? Zato v reviziji časa ekstremnega zločinstva in tatinstva za borce revolucije, predvsem pa za njihove krvne in ideološke sorodnike že zgolj dialog o razkrivanju teh gnusnih rabot, začetih prav z naklepno in sistematično zavestno lažjo, pomeni revanšizem. Revanšizem (povračilo, maščevanje, poplačilo, oddolžitev) pa bi, glede na dokaze iz polpretekle zgodovine, zahteval precej ostrejše tranzicijske ukrepe, kot so bili v solidarnosti in strpnosti do zločincev in njih pomagačev v resnici izvedeni.

Revolucionarna združba in njihovo krvno in ideološko sorodstvo pa si ob neizvedenih oddolžilnih ukrepih upa celo govoriti o izročilih, ne pa o zločinih iz tistega groznega obdobja. To je tako, kot da bi po vojni mrtvi Slovenci naredili skupinski samomor in pred tem, ko so sebe pometali v rudniške jaške, grape in brezna, rdeči avantgardi še napisali izročilne pogodbe, s katerimi jim izročajo svoje premoženje. Zato sta hinavsko govorjenje in pritlehno pisanje o izročilih tistega časa, ko je bila »Slovenija leta 1941 obglavljena in leta 1945 okradena« (Ciril Mrak v knjigi Gre za Slovenijo), res vse obsodbe vredni sprenevedanje in žalitev za žrtve in njihove potomce. Tatinska združba ne odpušča revolucionarno okradenim. Še več, svojo revolucionarno znanstveno uspešnost nadaljuje še s tranzicijskim plenilstvom, to je že s »priborjeno« pravico do participacije na plenu, in jo prenaša v čas ustavne demokracije. Zato pomenijo izročila revolucionarnega časa okrvavljen plen, ko se je kraji v sprenevedavi odličnosti reklo solidarnost.

Čas, v katerem so borci revolucije kot vojni hujskači Slovenca ščuvali proti svojemu bratu, sosedu, kapitalistu, farju, kulaku, meščanu, je dobro služil skrivanju njihovega pravega namena – prikopati se do njihovega premoženja in jih kot tekmece onemogočiti. Njihov sadizem je svoje žrtve »osvobodil« (življenja), ob tem pa mu je uspelo napraviti svobodno tudi njihovo lastnino, da jo je kasneje dal kot izročilo (vojni plen državljanske vojne) tudi (svobodno) lastniniti. Naklep pri medvojnih in povojnih pobojih, katerih skupni imenovalec je revolucionarni pohlep po tujem premoženju, potrjuje, da so bili namenjeni ustvarjanju ekonomske in teritorialne podstati revolucije. Nezanemarljivo pa je tudi »nagrajevanje« za sodelovanje v revoluciji (pri hujskaštvu in likvidacijah). Te nagrade so izplačane iz zaloge premoženja pobitih in tudi iz premoženja na smrt ustrahovanih. Temeljijo na strahu zaradi preštevilnih »pogrešanih oseb« in grozljivega leporečenja v smislu: »Bodi vesel, da si ostal živ.« Zato si dovoljenje za participacijo na plenu državljanske vojne in na plenu tranzicije, to je ob dvakratnih naklepnih spremembah družbenoekonomske ureditve, prilaščajo prav pohlepni sistemski zavestni lažnivci, skriti tudi za »vrednotami NOB«.

Zveza borcev je torej zveza: borcev, ki so se iz domoljubja in zaradi želje po socialni pravičnosti spopadli s tujim okupatorjem in nad njim 9. maja 1945 zmagali, in borcev, ki še po 9. maju 1945 sodelujejo v revoluciji in državljanski vojni, od leta 1991 pa v še redistribuciji revolucionarno zbranih izročil. Izročil kot kapitala in drugega premoženja, akumuliranega v začetni fazi revolucije s poboji na zalogo, z akumulacijo mrtvecev po grapah, jarkih, rudniških jaških … Kajti prav zaveza oz. moto ZZB NOV je bil ohraniti in razvijati revolucionarna izročila, včasih poimenovana tudi vrednote. Med nalogami takratnih borcev revolucije zasledimo tudi sistem prenašanja revolucionarnih tradicij in izročil na mlajše rodove (beri permanentna revolucija). Torej imamo opravka z borci, ki so ob/po množičnem olastninjenju življenj zatrjevali, da so jim tisti, ki so jih olastninili za Bit, izročili še tisto, kar jim je pomenilo največ, in tisto, za kar so se borili, to je za Dom in za Domovino. Tisti, ki lastnini, nazadnje olastnini tudi Tebe! Greh patoloških revolucionarjev ni samo to, da so si v pregrehi dovolili olastniniti prav vse, tudi življenja svojih (namišljenih) konkurentov, njihova prevarantska odličnost se kaže tudi s poniževanjem svojcev žrtev, ki so jim prav ti, v hinavski odličnosti izvežbani borci, še v drugi polovici stoletja s preračunljivostjo ukazovali in vsiljevali molk. O vsem tem pa se njihov »plavi« udbovski vodja obnaša, kot da nima samo zamrznjene knjižice, temveč tudi zamrznjen jezik, molči in se celo v plavem suknjiču petelini na paradah borcev permanentne revolucije in državljanske vojne.

Z »zbiranjem – z ohranjanjem in razvojem revolucionarnih izročil, izročil, ki pa jih ne imenujejo kapital«, ti borci v državljanski vojni in (permanentni) revoluciji na svojih mitingih v današnjem času še vedno nosijo svoja bojna oz. plenilska znamenja in še vedno strašijo z orožjem. Kajti »državljanska vojna predstavlja pogoje, v katerih so pogosto za nekatere dele prebivalstva denarna gibanja dobičkonosna, zato cilj sodelujočih v spopadu pogosto sploh ni več zmaga v konfliktu, temveč podaljševanje konflikta z namenom zagotavljanja osebnih ekonomskih koristi«.16 »Vsak, ki je drugačen, je že s tem sovražnik, ki ga je treba uničiti ali spreobrniti. Živeti z njim ali ob njem pa ni mogoče,« je v svoji knjigi Čas velikih sprememb na strani 318 zapisal dr. France Bučar. Ali zadnje parlamentarne volitve in sestava vlade z distanciranjem od relativnega zmagovalca volitev ne kažejo prav tega? Se morda bojijo tistega, ki bi si drznil prerezati popkovnico kriminalnih tokov, ki so še kako živi? Je ponovno »zatiranje« uspešnih (privatnih) gospodarstvenikov morda že napoved ekspropriacije ekspropriatorjev ali že videno revolucionarno zatrtje ekonomske konkurence, kar ob mižanju ob (povojnih) pobojih na zalogo razglaša sedanja ekstremna hujsaška levica?

Sam pa se sprašujem, ali v »Sloveniji, moji deželi« sploh še vlada ustavna demokracija. Ali je v institucijah države Slovenije res na zalogo pobita tudi zdrava pamet? In ali je v »novem razredu« (po Milovanu Djilasu) ostala akumulirana zgolj še kardeljanska znanstvenost, ki z nasilnim strmoglavljenjem porajajoče se demokracije (Resolucija EU 1096) v tranzicijski gospodarski sabotaži sama sebi žaga vejo?

Še nekaj optimizma v procesu sprave z resnico. Samoidentiteta (paradržavnih) borcev je glede na nastopaštvo povsem evidentna, ker pa nam, Slovencem, ni uspelo urediti lustracije vsaj najvišjih predstavnikov surovega komunističnega režima, se je v sedanjem času samoidentificiralo precej več borcev revolucije in še več sodelavcev revolucije, kot je bilo to v času osamosvojitve. S tem pa se bodo razkrili tudi prikriti privrženci in zagovorniki revolucionarnih pobojev na zalogo. Pomočnike pri zločinu in izvajalce prikrivanja tega zločina nad slovenskim narodom pa bo izdal pohlep po krvavo zbranih »izročilih«, čeprav že stokrat prikritih s strokovnjaško tranzicijsko preračunljivostjo. Ko je žakelj dovolj poln, se sam od sebe razveže, pravi slovenski pregovor. Kri revolucionarno pobitih nedolžno nedolžnih otrok in kri njihovih še nosečih mater bo odprla še tako otrdela srca. To pa po mojem mnenju pomeni samolustracijo in iz nje izvirajočo spravo, kar bo pot za srečo in zadovoljstvo v medsebojnem sobivanju. S tem bo sproščen pravi razvojni naboj, skrit v slovenskem narodu, ki še vedno ždi v nezavedno otrplem strahu zaradi naklepnih pobojev na zalogo iz sistemskega koristoljubja.

»Zapusti stanje spanca in se pridruži svetu prebujenja.« Tako Heraklit. Albert Einstein pa ga na svojstven način dopolnjuje, ko trdi, da je »svet nevarno mesto − ne zaradi tistih, ki storijo zločin, temveč zaradi tistih, ki to mirno gledajo«. Bog blagoslovi Slovenijo!

7.4. Stopiti na stran ljudi, v bran pred terorjem

Mojca Kucler Dolinar

7.4.1.

Ko se iz leta v leto zbiramo tu pri kapeli mučencev v Šentjoštu17 ali po drugih krajih v Sloveniji, kjer gre za spomin na naše mučence komunizma ali pa za njihova zadnja počivališča, ni enostavno najti besed za nagovor.

Čeprav se prav na vsakem od krajev tragedije ali ob spominskih ploščah simolično poklanjamo več kot stotisočim, ki jih je pomorila krvava roka komunistov, moramo imeti pred očmi posameznika. Človeka pač ne smemo ponižati na številko. V mislih moramo imeti osebo z dušo, duhom in telesom, katerega delo in življenje je bilo na silo prekinjeno. V mislih moramo imeti kmeta, trgovca, duhovnika, učiteljico, študenta; (tistega) tega, ki je obdeloval polja, delal, pisal, ljubil, skrbel za dom in za otroke … V mislih moramo imeti otroke, fante, može, dekleta, žene, ki jih je nasilje ustavilo v najbolj ustvarjalnih letih življenja.

Na današnjo spominsko slovesnost prihajam z izkušnjo nedavnega obiska muzeja holokavsta v Izraelu. Bridka je ugotovitev, kako daleč smo v Sloveniji na institucionalni in na drugih ravneh, da bi imeli hišo spomina za naš, slovenski holokavst. Da bi lahko mladi in stari, domačini in tujci stopili v hišo spomina na žrtve komunizma na naših tleh, z vsemi enačaji, in teh je mnogo, ki povezuje oba totalitarna režima. V obeh sistemih je vladalo psihično in fizično nasilje, mučenje, umori, preganjanje. Potem bi moral biti v tej hiši spomina prikazan slovenski eksodus, spomin na tiste, ki so, da bi pred komunističnim nasiljem obvarovali vsaj golo življenje, zapustili svoj dom, pogosto tudi svojo družino. Potrebna bi bila tudi hiša spomina na tiste, ki so ostali doma in trpeli pod totalitarnim enoumjem.

Prav na koncu pa bi prišla na vrsto še hiša spomina, v kateri bi bili prikazani dnevi, ko je za pokojne in žive domoljube naša »obljubljena dežela« prejela največji dar – relativno svobodo, samostojnost in suverenost, tudi na priprošnjo naših mučencev. Ko je postala država s svojo lastno ustavo, čeprav so komunisti vsako misel na samostojno Slovenijo zatirali pol stoletja. Kako tudi ne! Saj so od začetka pobijali pokončne Slovence in se borili za Stalina, za sovjetizacijo ter za spremembo značaja našega naroda.

Večji del slovenske politike in velik del slovenskega naroda se prav trudi, da se ne bi spominjali teh ljudi, ki so dali zadnjo kapljo krvi za svoje vrednote, za dom, družino in domovino. Teh naših rojakov, ki svoje zvestobe krščanstvu niso prodali za drobtinico od bogatinove mize. Ostali so načelni, gosti, če si smem izposoditi stavek duhovnika Vinka Žaklja. Že takoj jim je bilo jasno, na katero stran morajo stopiti. Na stran ljudi, v bran pred terorjem komunističih revolucionarjev, ki so ga začeli izvajati po slovenskih deželi že konec leta 1941 in ga bolj ali manj intenzivno in v različnih oblikah izvajali nadaljnjega pol stoletja. Boj za oblast in onemogočanje drugače mislečih pa traja še danes.

Pokopati anonimizirane žrtve, postaviti spomenik v središču Ljubljane brez imen je eno, drugo pa je uveljaviti razmišljanje, da je bilo nasilje nad nedolžnimi žrtvami pred vojno, med vojno in po njej prvovrstni zločin, zločin nad lastnim narodom. Seveda razmišljanje o tem nenormalnem stanju terja velik napor, saj se ni lahko spopadati s sistematično lažjo. Obenem prav tisti, ki so jih polna usta človekovih pravic, zlahka opravičujejo nasilje nad nedolžnimi. Ne samo da je bila poteptana vrednota življena, z njo vred je bilo poteptano dostojanstvo in dobro ime žrtev.

Postopoma postaja vedno bolj odkrito dejstvo, kako so storjena grozodejstva v veliki meri izničila predvsem vsakršno dostojanstvo krvnikov. Posebej zato, ker niso zmožni najmanjšega soočenja z resnico, med tem ko jih na drugi strani že desetletja čaka roka odpuščanja. Pri tem je treba reči, da bi tovrstni napredek koristil najprej njim samim. To bi jih moralo siliti naprej. Okolje pa jim pri tem ne pomaga, saj se zdi, kot da noben materialni dokaz ni dovolj in so se številni Slovenci nekako kar navadili na sistematično laž. Živeti v laži je mnogokrat enostavneje, bolj privlačno. Zaslepljenost predstavlja »cono udobja«, iz katere se je težko izkopati.

Prepričan sem, da to tudi za potomce krvnikov ni enostavno. Gotovo ni lahko spoznanje, da so na primer stanovanje, v katerih živijo, dobili stari starši v zahvalo za ovajanje ali likvidacije. Ali da so bile umetniške slike in druge umetnine, ki krasijo njihove domove, ukradene iz hiš, iz katerih so odpeljali družine v kako komunistično koncentracijsko ali delovno taborišče. Ne, tako spoznanje sploh ni enostavno. Pravzaprav je strašljivo. Morda je zato tako prisotna samoobramba, v smislu da je laže zasramovati kot priznati sram ali bolečino. In ker spoznanja in priznanja ni, se krepi občutek, kot da se zločin, ki je ostal nekaznovan, še vedno plazi naokoli.

Dokler Slovenija s strani najvišje politike, to je državnega zbora, ne bo obsodila nasilja komunističnega režima, ne moremo reči, da smo kot država in kot narod v polju normalnosti. Vse dotedaj ostaja naš dolg, da o tem govorimo.

A tudi mi imamo privilegij. Naš privilegij ni nakradeno bogastvo, niso borčevske pokojnine, ampak čista vest. Ta nam daje moč, da smo glas tistih, ki jim je domača zemlja zaprla usta.

Težko si predstavljamo, kako je obvladovati svoja čustva, da se ne zlomiš, ne obupaš, ko nad teboj visi grožnja likvidacije, ki je že doletela tvoje vrstnike, somišljenike. In samo slutim lahko trpljenje žensk, ki jim je komunistični režim odpeljal v smrt njihove fante pa še leta in leta po tako imenovani osvoboditvi niso vedele, ali so živi ali se skrivajo ali so se uspeli umakniti v tujino … In ko razmišljam o tem, mi je bolj jasno, zakaj toliko samskih žensk po slovenskih domačijah, ki so z ranjenim srcem in v tihem žalovanju za ljubljeno osebo kot »tete« predano »služile«. Posledice tega obdobja, ko je bila ustoličena kultura smrti, ko so bili mučeni in umorjeni tisoči, zločinci pa so ostali nekaznovani, so velike, čeprav pogosto očem nevidne.

Dragi zbrani,

na tem in podobnih krajih nas druži sočutje do vseh, ki so trpeli krivice. V nas se na poseben način vzbudi hvaležnost za zgled pokončnosti in zvestobe vrednotam in domovini. In hvaležnost vsem, ki to živo prenašate tudi na svoje otroke in vnuke, na nečake in pranečake, na svoje bližnje doma, po službah in povsod. To lahko dela in mora delati za boljšo prihodnost vsak od nas.

8. Ob roški slovesnosti

8.1. Tretja obletnica naše največje žalosti in našega največjega upa18

8.1.1.

Medtem ko nekrščanski in zaslepljeni ljudje svetohlinsko zavijajo oči in slovanske narode kar v celoti psujejo kot komuniste, ko bi morali vedeti, da so jih morda vprav oni sami vrgli v objem rdečega nasilja, obhajamo mi na prvi petek in prvo soboto v juniju obletnico, ki bo ostala za vse čase največja obletnica katoliških Slovencev. To je 3. obletnica nečloveškega pokolja tisočev slovenskih mož in fantov, katere je hinavsko zavezništvo dveh sovražnih si taborov izročilo razorožene peščici mednarodnih zločincev.

In kaj so zagrešili ti naši možje in fantje? Njihovi grehi — vsaj glede večine velja to — so bili sledeči:

1. Prvi njihov greh je bil ta, da so oni, najbolj željni narodne svobode, že pred šestimi leti spoznali to, kar so mnogi drugi narodno čuteči Slovenci in borci za resnično narodno svobodo (tudi v OF) spoznali šele po l. 1945 — in kar ostali svet spoznava šele zadnji čas, t. j. da je bila OF le pomožna organizacija, s katero so hoteli maloštevilni slovenski komunisti zavladati nad slovenskim narodom.

2. Drugi njihov greh je bil ta, da so po grenkih izkušnjah spoznali strahovito pogubnost komunizma, ki jo je tako jasno prikazal vsemu svetu Pij XI. v svoji okrožnici Divini Redemptoris.

3. Tretji njihov greh je bil ta, da so se hoteli poslužiti vseh moralno dovoljenih sredstev, da sebe, svoje družine in svoj narod tudi za ceno življenja obvarujejo največje nesreče rdeče diktature.

4. Četrti njihov greh je bil ta, da so bili prepričani, da najdejo pri vseh krščanskih in demokratičnih državah razumevanje za svojo borbo. Bratske krvi niso hoteli po nepotrebnem prelivati in zato so se po koncu vojne izročili tistim, od katerih so bili prepričani, da se tudi oni borijo za iste ideale prave demokracije in svobode.

5. Morda so zagrešili tudi ta peti greh, da se niso takoj po izročitvi odpovedali svojim idealom in se brezpogojno postavili v službo partije. Morda bi jim bila v tem primeru odpustila vso preteklost, kot je odpustila tudi neštetim resničnim zločincem iz drugih taborov.

Toda podoba teh in drugih slovenskih žrtev brezbožnega nasilja postaja iz leta v leto svetlejša. Vedno več je Slovencev in tujcev, ki spoznavajo in priznavajo, da je vprav v njih slovenski narod kot malokateri pokazal čudovito odpornost in junaško požrtvovalnost v borbi proti tisti temni sili, katero je krščanstvo obsodilo in katero ves demokratični svet danes priznava kot največjo nevarnost za človeka vredno življenje vseh narodov.

Če v tej borbi niso uspeli, tega ni kriv slovenski narod, ki je bil po njihovi zaslugi na najboljši poti popolnega ozdravljenja, ampak za njihov navidezni in začasni poraz nosi krivdo ves ostali svet, ki takoj po vojni ni znal jasno razlikovati dveh diktatur od ljudi, ki eno in drugo odklanjajo, kar so delali naši mučenci.

Tako je dobil naš narod na tisoče mučencev za krščansko demokracijo. In prav ti mučenci, med katerimi je gotovo tudi veliko pravih mučencev za sv. vero, so naš up za boljšo bodočnost.

Molimo zanjo in posnemajmo jih v požrtvovalni ljubezni do Boga in naroda!

8.2. Barvna okna v Kočevski Reki

Marko Jerman

8.2.1.

Ob koncu pomladi leta 2003 me je pater Franc Šetar – takrat župnik v Kočevski Reki – poklical in me povabil, da bi si ogledal novo cerkev in se pogovoril o načrtu za barvno okno na južni strani ladje. Želel je, da bi po vzoru Marije zavetnice na Ptujski Gori naslikal Mater božjo, ki pod svoj plašč sprejema vse, ki so se v hudih medvojnih in povojnih časih zatekli v njeno varstvo.

Predlagal mi je tudi nekaj znanih osebnosti, ki naj bi bile na sliki upodobljene: Lambert Ehrlich, prof. Ernest Tomec, Jaroslav Kikelj, Lojze Grozde, škof Gregorij Rožman.

Kar nekaj tednov sem potem razmišljal in snoval, kako bi se lotil tega zahtevnega dela. Že sama oblika okna je bila izziv, saj je, kakor da bi ptujsko Marijo obrnil na glavo. Ker je že arhitekt okno delil na tri dele, sem sklenil, da bom tudi vsebino slike zasnoval v treh enotah.

V srednje polje sem postavil lik Marije z razprostrtima rokama. Stoji na polmesecu: kakor luna odseva sončno svetlobo, tako Marija odseva božjo ljubezen. Pod njeno desno roko so upodobljeni: Jaroslav Kikelj, študent medicine, ustreljen marca 1942; prof. Ernest Tomec; duhovnik prof. Lambert Ehrlich, ustreljen maja 1942, in moj stari oče dr. Janko Kralj, katoliški politik na Goriškem, preganjan od fašistov in revolucionarjev in »pozabljen« od zgodovinarjev, ki je umrl po kratki bolezni v Rimu ob koncu vojne. Na Marijini levi strani so: Vera Lestan, učiteljica, umorjena na Primorskem novembra 1943, Narte Velikonja, pisatelj, obsojen na procesu junija 1945 in ustreljen; Marica Nartnik, učiteljica v Beli krajini, umorjena junija 1942, in Lojze Grozde, mučenec, umorjen januarja 1943 na Dolenjskem. Za njimi so na obeh straneh še drugi obrazi in obrisi duhovnikov in bogoslovcev, ki jih je vzela revolucija (iz knjige Palme mučeništva). Vsem tem ljudem (in koliko drugim!) je bilo skupno to, da so bili globoko verni, da so ljubili svoj narod in svojo zemljo. Nobeden izmed njih se ni vojaško udejstvoval. Spodaj je še pet trikotnih živo rdečih konic. Predstavljajo razpad peterokrake; propad ideologije, ki je narodu prinesla toliko gorja.

Na vzhodnem polju (na Marijini desni) so upodobljeni preživeli slovenski verniki, strnjeni okrog škofa Antona Vovka. V ozadju rdeča zarja in temni oblaki ponazarjajo čas, ki je zavladal nad našo zemljo.

Na Marijini levi strani se vije reka beguncev s škofom Gregorijem Rožmanom proti zahodu, kjer za obzorjem tone svobodno sonce. Marijin modri plašč se z neba spušča nad vse tri dele in jih povezuje v eno samo sliko.

Ko sem to sliko končal, se mi je porodila misel, da bi izdelal še osnutek za enako okno, zevajoče na nasprotni, severni strani ladje, čeprav mi tega župnik ni naročil. Vsebina se je ponujala sama od sebe, saj so tisti, ki so se odločili, da se postavijo v bran svojih domov in svoje vere, manjkali na južnem oknu. Tako sem upodobil tri brezna, po eno v vsakem polju, v katera padajo telesa pobitih mož in fantov. Neporaženi so se umaknili pod varstvo tistih, ki so jih potem s prevaro poslali nazaj v sovražnikovo pest – v smrt. Osrednja figura tega triptiha je vstali Kristus, ki z rokama, stegnjenima kvišku, pokriva srednje polje. Kot obris v vijoličasto sivih barvah je na njegovem belem oblačilu prikazana njegova smrt na križu. V svetlih žarkih, ki se iz jame dvigajo k nebu, se vidijo duše umorjenih. Kljub tragični vsebini prevladuje Jezusovo vstajenje in končna zmaga nad smrtjo, kar je še poudarjeno z živo rdečo barvo Odrešenikovega plašča. Ta je bil na prvem osnutku bele barve, a me je pater Šetar prosil za to spremembo, za kar sem mu hvaležen.

Osnutka sta bila potrjena oktobra 2003. Prvo okno – Marija s plaščem – je bilo postavljeno konec februarja 2004. Kristusovo vstajenje pa prve dni junija istega leta.

Bogu v čast, junakom v spomin, nam za zgled!

9. Po branju

9.1. Roman Globokar, Vzgojni izzivi šole v digitalni dobi

Janez Juhant

9.1.1. Ljubljana 2019, Teološka fakulteta, Znanstvena knjižnica 69, 251 str.

Vzgoja v postmodernem, zapletenem in protislovnem globalnem svetu postaja vse bolj problem za starše, učitelje in daje misliti političnim odločevalcem. V Sloveniji in drugih tranzicijskih državah je zaradi družbenih sprememb ob prehodu iz totalitarnega v demokratični sistem vse še bolj zapleteno in zahtevno. Totalitarni sistem je s silo vpregel vse pristojnosti za vzgojo v svoj ideološki voz. Nasilno je odvzel pristojnosti za vzgojo družini, Cerkvi in drugim civilnodružbenim osebkom. Družino je dejansko nameraval ukiniti oziroma uničiti in socializacijo otrok dati v roke državnim oziroma partijskim oblastem. Vzgojne ustanove in civilnodružbene organizacije so izgubile do tedaj ustaljene pristojnosti. Samostojnost staršev in nepartijskih družbenih osebkov in skupin ni bila možna oziroma je bila prepovedana. Ideološki sistem je v domnevno leporečje »znanstvenosti« odel ideološko izobraževanje, ki je pomenilo ‘vzgojo’ po prisili Prokrustove postelje, kot je zapisal Janez Svetina. Svobodna vzgoja je izgubila svoj utemeljeni raison d’etre, zamenjal jo je brezosebni, ideološki dril. Kot poudarja Globokar, profesor moralne teologije na Teološki fakulteti, se v dobi digitalizacije dogaja podoben, čeprav morda manj nasilen, kljub temu pa zelo vsiljiv sistemski prevzem vzgojnega oblikovanja mladega človeka, ki ga povzroča digitalna doba. Globokar v knjigi zastopa stališče, da je bistveni del izobraževanja vzgoja, ki jo posredujejo vzgojne osebnosti, ki jih ne morejo nadomestiti nobena tehnika ali sistemi. Doba digitalizacije ponuja številne izzive: provizoričnost – tekoča moderna, kot pravi Zygmund Bauman, ponujata se nihilizem in moč tehnike. Digitalizacija in virtualnost povzročata pri odraslih zaskrbljenost za usodo mladine (16). Digitalne medije šolska vzgoja sicer uporablja, vendar se šola, starši in drugi dejavniki vzgoje premalo vključujejo, da bi bolj dejavno sooblikovali vzgojni proces s temi postmodernimi pridobitvami. Današnji vzgojno-izobraževalni proces je namreč še precej podoben onemu izpred dvestotih let (33), čeprav ga določa v veliki meri svet sodobne tehnike in tehnologije. Odločilen je osebnostni pristop oziroma osebnost učitelja, ki lahko dejavno posega tudi v medosebno usmerjanje digitalnih procesov. Te bolje obvladujejo »digitalni domorodci« (25), tj. mladina, ki odrašča z digitalno tehniko, odrasli pa imajo z njo težave.

Poseben izziv so digitalni mediji za zgodnji razvoj človeka. Globokar na podlagi priznanih znanstvenih raziskav ugotavlja, da prevladujoča stroka v zgodnji dobi odsvetuje uporabo digitalnih medijev in navaja indice oziroma znamenja, po katerih je to škodljivo za otroka v razvoju: po dosedanjih raziskavah imamo »dovolj dokazov o potencialni škodljivosti« digitalnih medijev pri otroku do 18 mesecev starosti. V tej dobi se v delovanju možganov oblikujejo nastavki, ki ob (prevelikih in pogostih) posegih tehničnih naprav spremenijo svojo osnovno človeško naravnanost. Tudi v nadaljnjem razvoju otroka sicer digitalni mediji lahko kaj spreminjajo; ali pomagajo ali škodujejo, pa je odvisno od vpliva človeka na čustveni svet otroka prek medosebne izmenjave, ki je ne more nadomestiti noben stroj. Ob osebnem srečanju se urejuje čustveno življenje, važno vlogo igra dopamin, ki ga imenujejo kar »hormon sreče, zaljubljenosti, užitka, zanimivih novosti, radovednosti in nagrajevanja« (38). Podobno velja za »procesiranje strahu v amigdali«, ki se dogaja v dobi adolescence (68). Stimulacije prek digitalnih medijev imajo lahko tudi nasproten učinek. Raziskave potrjujejo »Google effekt«, ki pomeni slabitev pomnjenja zaradi zanašanja na splet. Prav tako so lahko digitalni mediji vzrok bežanja od sebe ali depresij, vendar je težko na prvi pogled vedeti, ali so nastavki za to že v osebi sami in je digitalno orodje le posrednik. Strokovno lahko zatrdimo, da je pomembno, da odraščajoči človek digitalne medije spremlja skupaj z odraslimi (starši, učitelji), da ga ti usmerjajo in s svojo osebo poosebijo svet medijev pri otroku. Mediji naj ostanejo sredstva in orodja za izboljševanje medosebnih odnosov, pomoč pri vzgoji in izobraževanju ter delitvi zapletenega sveta današnjih mladostnikov. Za zdrav otrokov čustveni razvoj je nujno, da otrok čustveno izmenjuje in obvladuje zunanje dejavnike (72). Zato je tako odločilen medosebni odnos, ki krepi čustveni, socialni, moralni razvoj in preprečuje zasvojenosti, med katerimi je danes lahko tudi digitalna. Zasvojenost je namreč posledica čustvene podhranjenosti, ki izvira iz pomanjkanja odnosov (74).

Zadnje, peto poglavje prvega dela Globokar posveča vzgoji, ki jo opredeljuje kot »sestavni del šole«. Izobraževanje vidno in nevidno vzgojno deluje na mladega človeka. Učitelji, šolsko ter širše družbeno okolje na vseh ravneh s svojimi vrednotami besedno in nebesedno vzgojno prispevajo k oblikovanju celostne osebnosti, kar vključuje »telesni, čustveni, kognitivni, konativni (lat. Conatio = trud, napor, op. J. J., tj. vedenjski, delujoči, etični), socialni, ustvarjalni in estetski ter religiozni (duhovni) razvoj« (91). V bistvu to zagovarja tudi Zakon o osnovni šoli (čl. 2), le da uporablja pojem duhovni, ne pa religiozni razvoj. Učitelj je s svojo osebnostjo in načinom dela stalno tudi vzgojitelj. Večina vzgojiteljev se načeloma s tem strinja, problem je v podrobnostih. Dobro je vzgojne vrednote vključevati že v načrte vzgojno-izobraževalnih ustanov. Avtor podaja predlog ključnih vrednot šole v digitalni dobi: samospoštovanje, kritično mišljenje, ustvarjalnost, skupnost in vzgoja za etična načela in vrednote. Pokojni akademik dr. Jože Trontelj je opozarjal na pomen »etičnih vrednot za dobro življenje skupnosti …, za etični in empatični odnos mladih …« (111).

S šestim poglavjem z naslovom Religijski pouk kot podpora vzgojnim prizadevanjem šole Globokar prehaja k drugemu delu, ki razčlenjuje vlogo religijskega pouka in vzgoje v digitalnem svetu. Vloga religije tudi v tej dobi ostaja temeljna človeška danost. Opozarja na temeljno človekovo pravico izpovedovanja vere in posledično nujnost vzgoje v veri oziroma oblikovanja vesti. Imamo številne mednarodne dokumente, ki utemeljujejo to razsežnost človeka in zahtevajo, da družba omogoči ustrezno oblikovanje mladega človeka pri religijskem pouku in v sorodnih procesih. Sicer je načelno to v pristojnosti posameznih držav, a je glede na to pravico država oziroma javno šolstvo dolžno zagotavljati objektivne informacije o verstvih. »Znanje o religijah in prepričanjih krepi spoštovanje dostojanstva vsakega človeka, znižuje možnost za konflikte med ljudmi, širi kulturno obzorje in omogoča razumevanje zgodovine, literature in umetnosti, gradi vzdušje strpnosti in medsebojnega spoštovanja« (120). Oblike pouka so po državah različne, »de facto v Sloveniji težko govorimo o navzočnosti religijskega pouka v javnih šolah« (124). Slovencem je v avstro-ogrski monarhiji šolsko izobraževanje in vzgojo začetno utemeljevala katoliška Cerkev. V okviru tega so se oblikovale tudi privatne šole, predvsem so jih imeli redovi in ljubljanska škofija Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, ki ga je utemeljil škof Jeglič. Jugoslavija ni dovoljevala novih privatnih cerkvenih šol, komunistična Jugoslavija je leta 1945 ukinila vse, kasneje pa dovolila edino Srednjo versko šolo v Vipavi in salezijansko v Želimljem. Liberalistično vodilo prevladuje tudi v svobodni Sloveniji. Tranzicijska oblast nadaljuje omejevanje in diskriminacijo zasebnega šolstva, predvsem katoliškega. A tudi strateške usmeritve Cerkve ne odražajo »prepričanja, da je šolska dejavnost eno od pomembnih področij sodobne pastorale« (161). V nadaljevanju Globokar opisuje uveljavljanje in delovanje štirih središč cerkvenega srednjega šolstva v Sloveniji, osnovne šole Alojzija Šuštarja ter vrtcev s katoliškim programom in pokaže na uspešno usposobljenost dijakov teh šol za nadaljnje šolanje in življenje. V teh šolah je poudarek na vzgoji, ker se je uveljavila »celostna pedagogika«, ki vključuje »čustveni, socialni, telesni, moralni in duhovni razvoj otrok in mladih« (172). Ta načelna vodila v primeru Zavoda sv. Stanislava so: oblikovanje celostne osebnosti, smiselnost in življenjskost znanja, inovativnost in ustvarjalnost, svoboda in odgovornost, pravičnost in poštenost, zaupanje in dialog, empatija in skrb za šibkejše, odprtost za vse, graditev skupnosti, plemenitost in odličnost. Naslednje poglavje prikazuje raziskavo o pogledih, zadovoljstvu in vplivu vere, pouka, odnosov in usposabljanja na nadaljnji študij in življenje sploh dijakov na Škofijski klasični gimnaziji (ŠKG), ki jo je avtor pripravil skupaj z Markom Weilgynyjem. Izsledki raziskave potrjujejo pravilnost delovanja ŠKG po vzgojnih načelih. Dijaki (že tudi nekdanji) izpostavljajo pomen dobrih odnosov, osebnosti učitelja, prav tako razumejo in sprejemajo poudarjanje krščanskih vrednot. Večina bi priporočila svojim otrokom vpis v to šolo. Nekoliko manj so bili zadovoljni z internatom. V zadnjem poglavju skupaj s Tadejem Riflom predstavlja analizo raziskave o religijskem pouku med dijaki katoliških šol v Sloveniji. Gre predvsem za predmet Vera in kultura (VIK) in tudi vključenost verskega pri celotni dejavnosti teh šol. Anketiranci – dijaki so v 70 odstotkih doživeli versko prakso v družini, še pri nadaljnjih 15 odstotkih je temeljila na krščanskih vrednotah, pri štirih odstotkih je bil stik z versko prakso občasen (krščanski prazniki), pri osmih odstotkih vzgoja ni temeljila na veri. Konkretno raziskava potrjuje, da so predmet VIK in preostala verska vzgoja in izobraževanje primerni, a bi se dali še izboljšati, zato Globokar ob koncu da konkretne napotke: manj togosti pri izvedbi učnih načrtov, biti bolj natančni pri vzgojnih ciljih. Predlaga oblikovanje petih glavnih sklopov za štiri leta: »antropološki vidik samega predmeta (se pravi vpliv na razvoj osebnosti, op. J. J.), svetopisemski vidik, nauk Katoliške cerkve in vpliv na kulturo, ekumenski in medreligijski vidik, odnosno etični vidik« (231).

Delo je dragocen prispevek k usmeritvam šole v dobi digitalizacije ter o pomenu religije oziroma osebne vere in verskih vrednot za razvoj mlade osebnosti. V obeh delih avtor zelo jasno izpostavlja vlogo osebnosti, se pravi staršev in učiteljev. Ti so posebno v zgodnjih letih prvi posredniki vstopa mladega človeka v svet in se morajo zavedati te svoje osebne nenadomestljive vloge v odraščanju mladega človeka. Zato ne smejo otrok prepustiti digitalnemu svetu in medijem, pač pa jih tudi prek digitalnega sveta osebno oblikovati. Digitalni mediji so lahko sredstvo, če ostanejo podrejeni vzgojni vlogi staršev in tudi učiteljev. Knjiga je v prvem delu ogledalo splošni in svetovni pedagogiki, kako reševati sodobno zahteven in zapleten odnos (mladega) človeka do digitalnega sveta. V drugem delu pa je knjiga ogledalo nerešenega slovenskega problema vrednostnih postavk nacije, ki ne more mimo vrednostnega izročila krščanstva. Globokar zelo jasno poda obe sporočili in tudi besedilo podaja berljivo in tako dostopno tako strokovnemu kot splošnemu bralcu.

9.2. Helena Jaklitsch: Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949

Renato Podbersič ml.

9.2.1. Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2018

Inštitut za novejšo zgodovino je kot 34. knjigo iz uveljavljene zbirke Razpoznavanja izdal zajetno knjigo na skoraj petsto straneh o povojnih slovenskih beguncih v Italiji. Pripravila je je zgodovinarka in publicistka dr. Helena Jaklitsch., ki že vrsto let preučuje usode in življenjske zgodbe povojnih slovenskih političnih beguncev. Leta 2016 je pripravila disertacijo z naslovom „Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih v Avstriji in Italiji od 1945 do 1950“, ki jo je zagovarjala na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.

Avtorica ocenjuje, da se je v prvem povojnem obdobju po celotnem ozemlju Italije nahajalo okrog pet tisoč slovenskih beguncev. Sicer je domove v Sloveniji ob koncu druge svetovne vojne, maja 1945, zapustilo več kot 20.000 beguncev, med njimi skoraj 12.000 domobrancev in drugih protikomunističnih borcev, takrat že pripadnikov Slovenske narodne vojske. Med begunci najdemo številne izobražence, duhovnike in podjetnike, ki so pozneje sestavljali vodilni slovenski protikomunistični sloj, tako v begunskih taboriščih kot tudi kasneje v emigraciji.

Po vrnitvi slovenskih domobrancev v tedanjo Jugoslavijo v zadnjih majskih dneh 1945, je v begunskih taboriščih na Koroškem ostalo še okrog 6.000 slovenskih beguncev. Britanske zasedbene oblasti so jih nastanile v štiri oz. pozneje tri begunska taborišča. Helena Jaklitsch je tem beguncem posvetila svojo raziskovalno naklonjenost že leta 2014, ko je objavila bogato spremno študijo v monografiji „Cvetoči klas pelina : Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945“, sicer bogato opremljeni tudi s fotografijami.

Slovenska povojna begunska zgodba v Italji je bila nekoliko drugačna in doslej manj raziskana. Prvi slovenski protikomunistični vojaki in begunci so se sicer preko Soče v Furlanijo umaknili že ob koncu aprila 1945, skupaj s srbskimi in hrvaškimi protikomunističnimi borci. Poleg njih so Britanci s tovornjaki v Italijo že 11. in 12. maja 1945 prepeljali tudi dobrih tisoč slovenskih beguncev. Po krajšem postanku v Vidmu so ti svojo izseljensko pot začeli v nekdanjem italijanskem koncentracijskem taborišču v Monigu pri Trevisu, od koder so jih ob koncu avgusta 1946 preselili v taborišče v Serviglianu v deželi Marche. Tam se je zbrala največja skupina slovenskih beguncev, del njih, predvsem družine z majhnimi otroki pa je bil poslan v Senigallio, ob Jadranskem morju, severno od Ancone. Avtorica popiše slovensko prisotnost, odnos vodstev taborišč do beguncev, neprizanesljiv vsakdanjik in bogato kulturno življenje (gledališča, pevski zbori) v vseh begunskih taboriščih po Italiji: Barletta, Eboli, Forli, Modena, Monigo, Riccione, Servigliano, Senigallia, Trani.

Velja poudariti, da je skorajda v vsakem begunskem taborišču izhajalo vsaj eno glasilo, med temi velja izpostaviti časopis „Zedinjena Slovenija“, ki so ga bralci prvič prejeli v roke 6. septembra 1945 v taborišču v Serviglianu, kmalu pa je postal osrednje glasilo vseh slovenskih beguncev v Italiji. Neprekinjeno je izhajal do 1. februarja 1948, potem so njegovo izdajanje preselili v Buenos Aires.

Sicer so slovenske begunce oblasti pogosto selile. Središče avtoričinega zanimanja pa je organizacija in delovanje slovenskega šolstva, od otroških vrtcev do srednjih šol in strokovnih tečajev. Ob tem pa nikakor ne zanemarja obravnave vsakdanjika v begunskih taboriščih. Nenazadnje, poglavje v knjigi je posvečeno tudi slovenskim begunskim študentom na italijanskih univerzah v Bologni in Padovi, ki so po posredovanju dr. Mihe Kreka iz Rima lahko študirali v bližini begunskih taborišč. Knjiga se zaključuje z opisom ukinjanja begunskih taborišč in odhajanja slovenskih beguncev, večinoma v čezoceanske dežele, od tega največ v Argentino.

Knjiga „Slovenski povojni begunci v taboriščih v Italiji“ je sad dolgoletnega avtoričinega dela in raziskovanja na tem področju. Raziskovala je praktično po celem svetu, kar dokazujejo tudi obiskani arhivi in nabrano gradivo. Uporabila je dostopne vire in objavljeno literaturo, osredotočila se je predvsem na bogate zapise iz izseljenstva. Dodatna vrednost tokratne monografije pa so novi arhivski viri, ki jih je dr. Helena Jaklitsch uporabila in z njimi orala ledino na tem področju v Sloveniji. Velja izpostaviti Osrednji zgodovinski arhiv Zedinjene Slovenije v Buenos Airesu, arhiv uprave Združenih narodov za begunce – UNRRA (Archives of the United Nations Relief and Rehabilitation Administration) v New Yorku, begunski periodični tisk iz Avstrije in Italije ter številne dokumente iz osebnih arhivov, predvsem iz Argentine. Morda bi veljalo spomniti še na arhiv Studia Slovenica iz Ljubljane (Šentvid), ki nedvomno hrani relevantne dokumente, a ostaja zaprt in ga avtorici iz objektivnih razlogov ni uspelo pregledati.

Knjiga dr. Helene Jaklitsch prinaša nova spoznanja o slovenskih beguncih v Italiji po drugi svetovni vojni, bogatijo jo številna osebna pričevanja, arhivski dokumenti, bogat izbor relevantne literature in tudi fotografije. Poudariti je potrebno tudi avtoričino skrb za izboren jezik, ki omogoča jasno razumevanje tudi mestoma zapletenih razlag. S to monografijo je zapolnjena pomembna vrzel v slovenskem zgodovinopisju. Verjamem, da bo knjiga našla pot med številne bralce, hkrati pa postala obvezno branje vseh, ki jih zanimajo nova dognanja boginje Klio, muze zgodovine.

9.3. Janez Hladnik: Od Triglava do Andov

Lenart Rihar

9.3.1.

Hladnikova knjiga, ki nosi podnaslov V službi Cerkve in naroda, ima posebno čast, da je bila vključena med štiri knjige, ki jih je povojni boljševiški režim vključil na svoj uradni cenzurni seznam. In to v času, ko lakajski apologeti socializmu že zdavnaj odrekajo totalitarno naravo; na pragu osemdesetih – leta 1978! Že ta osnovna dejstva kažejo na celo vrsto nasprotij in nesmislov, ki jih je bilo treba trpeti pod totalitarizmom. Štiri knjige na seznamu, ko vendar vsi vemo, da si z literaturo še tik pred osamosvojitvijo tvegal vsaj sitnosti, v prvih povojnih desetletjih pa tudi glavo. Prepovedano je bilo vse, kar bi lahko bilo razumljeno proti dlaki režima. Še prav posebej je to veljalo za »sovražno emigrantsko« literaturo. Vseeno se bo, kdor bo segel po spominih Janeza Hladnika, ob vsem, kar je bilo po vojni napisano v svobodnem svetu, čudil, zakaj neki je prav ta knjiga postala članica prestižnega seznama, na katerem je bila denimo – dosti razumljiveje – Žabotova Slovenija včeraj, danes in jutri.

V Zavezi ni treba razlagati okoliščin, v katerih se je slovenski človek znašel ob koncu vojne. Svetovna politika in domači boljševiki so demokratični strani zazidali vsa vrata. Pregnana ali zasužnjena elita je bila obsojena, da skupaj s celotnim našim narodom izgine z obličja zemlje, a tu in tam je kljub temu proniknil žarek življenjskega vzgona. Najprej in najbolj polno so zaživeli prav tisti, ki so odšli v svoboden svet. Besede o argentinskem čudežu, ki je pravzaprav nadaljevanje taboriščnega življenja, se upravičeno ne poležejo, čeprav danes lahko že vsak ve, da pri tem ni šlo za tlesk božanskih prstov. Čudež je v tem, da je skupina rojakov zmogla toliko naporov, toliko vsakršne odličnosti in toliko vztrajnosti, da nam je v svoji mali domovini sredi Argentine ohranila idejo in ideal svobodne Slovenije. Vendar ima tudi ta dosežek svojo predzgodovino, ki ga je omogočila.

In tu nastopi Janez Hladnik. Preprosto si ni mogoče misliti, da bi bil brez njega razcvet Slovenije v Argentini mogoč. Njegov več kot enoleten trud je bil zaman in nikakor nikjer ni mogel izposlovati, da bi Argentina sprejela znatno število naših beguncev. Naposled stopi pred predsednika Argentine Juana Perona, od njega pa odide z ekskluzivnim dovoljenjem, da sme sprejeti 10.000 Slovencev. Ne samo zdravih, mladih in samskih kot druge države, pač pa tudi družine, tudi otroke, tudi starejše. Danes se evropske države panično sprašujejo, ali bodo s svojimi bogatimi proračuni in mogočno administracijo oskrbele sto beguncev več ali manj, Janez Hladnik pa se ni ustrašil in je z vso vnemo prestrezal trde pristanke na tuja tla tisočem in tisočem rojakov.

Vendar se njegovo delo ni začelo šele takrat. Kalil se je sredi zdrave pameti in delavnosti naših vasi, zaradi poškodbe na nogi je odšel študirat, pel novo mašo in živel polno na vse strani, kjer je čutil spoj s svojim duhovniškim poslanstvom. Nesvobodnih razmer ni trpel in bil zaradi angažmaja proti krivicam Aleksandrove diktature v stari Jugoslaviji celo obsojen na pol leta zapora. Tako tudi ni čudno, da je kasneje, ko je bil že v Argentini, prek razdalje 12.000 km na podlagi skopih informacij povsem natančno in suvereno razbiral, kaj se v resnici dogaja v domovini med vojno in po njej.

Nekajkrat ga je v mladih duhovniških letih nase opozorila Argentina in Slovenci, ki so bili v njej z enim samim duhovnikom. Naposled je leta 1936 s preroško podporo škofa dr. Gregorija Rožmana in z napotki Rafaelove družbe mednje tudi odšel.

Janez Hladnik je lik, ki bi ga človek rad srečal. Kako se je zakopal v delo že takoj prve dni, ko je stopil na argentinska tla, kako je svoj trud in skrbi izročal v Božje roke, kako je iskal razkropljene Slovence, kako strastno je spotoma raziskoval novo deželo, kako šegavo in privlačno je o svojih potih pisal, kako je urejal revijo Duhovno življenje, ki izhaja še danes, kako se je pobiral s svojimi španskimi kolegi, kako je na noge postavil tudi brezupno argentinsko faro, ki so se je vsi otepali …

Vsekakor je pod njegovo pastirsko skrbjo slovenska skupnost hitro rasla in bližala se je 2. svetovna vojna. Človek bi mislil, da so v vojnem času Slovenci daleč v Argentini živeli brez domačih političnih nasprotij. Toda ne. Agitprop je takoj začel postavljati stvari na lažna mesta. In Hladnika, ki ni nasedal propagandi, so rojaki začeli zapuščati. Ne samo to. Začela se je organizirana gonja proti njegovemu delu, grozili so mu, ga zbujali sredi noči. Od nekdanje množice mu je komaj ostalo toliko ljudi zvestih, da je zanje slovenska maša ostala. Razkol med predvojno in povojno emigracijo je potem režim s klevetanjem in finančnim podmazovanjem vzdrževal vsa povojna desetletja, tako da se je nekoliko zgladil šele v letih samostojne Slovenije.

Janeza Hladnika pa ni iztirilo nič, čeprav je nemalokrat trpel zaradi kratkovidnosti ali opravljivosti rojakov. Trdno je stal na strani resnice in pravice. Trdno je stal na strani pomoči potrebnih. Ustavil se ni niti pred gradnjo skupnega doma, cerkve, šole, doma za ostarele in celo celega naselja v Lanusu, ki se imenuje Slovenska vas.

Tako bi se lahko glasil čisto na kratko povzet osrednji del knjige Od Triglava do Andov. Gre za preprosto in zelo berljivo besedilo, linearno nizane dnevniške slike, ki s svojo neprisiljenostjo nekoliko spomnijo na mamljive zapise nekoliko starejšega kolega duhovnika Janka Mlakarja. Vsekakor priporočljivo branje.

Knjiga je prvič izšla pred štiridesetimi leti in obakrat je za njen izid poskrbela Goriška Mohorjeva družba, letos z levjim deležem urednice Erike Jazbar, ki je prispevala tudi predgovor. Besedilo prve izdaje je bilo sicer v vmesnem času dosegljivo na spletu, a je vse drugače vzeti v roke zajetno in lepo opremljeno knjigo, ki ima tudi vrsto dodatkov. Ko se konča zapis v prvi osebi, sledi še zapis Jožeta Juraka ob slovesu od pokojnega Hladnika, potem pa je dodan še izbor krajših spominskih zapisov, večinoma iz preteklih objav v nekaterih publikacijah.

Vsekakor je človek od prebiranja Hladnikovih zapisov kar nekako privzdignjen. Zdi se, da svojega poslanstva ni opravljal samo v času svojega prezgodaj sklenjenega življenja, ampak ga, če to želimo, opravlja tudi danes. Za zgled nam je lahko kot goreč duhovnik, kot zaveden Slovenec, kot zvest domoljub, kot prepričan demokrat, kot odličen organizator, kot neutruden garač, kot velik dobrotnik, kot odkritosrčen, klen, izobražen, duhovit in veder človek. Argentina že ima cesto, ki se imenuje po njem, z novo izdajo njegovih spominov pa se povečujejo možnosti, da ga med svoje priznane velikane uvrsti tudi celoten slovenski svet.

10. In memoriam

10.1. In memoriam Henrik Krnec 1932 – 2019

Janko Maček

10.1.1.

Ni še potihnilo praznovanje letošnje velike noči, ko nas je pretresla vest, da je Gospodar življenja nepričakovano poklical k sebi Henrika Krneca, našega zvestega člana od prvega dne Nove Slovenske zaveze. Na Belo nedeljo je še bil z bratoma na prazničnem kosilu, ob povratku pa je pred domom ostarelih na Koleziji nesrečno padel in odšel obhajat večne praznike. V sončnem jutru 7. maja smo ga v velikem številu pospremili k zadnjemu zemeljskemu domu na ljubljanskih Žalah.

Henrik Krnec je bil rojen leta 1932 v Zalogu pri Ljubljani. Midva sva se spoznala že leta 1943 v 1. razredu Škofijske klasične gimnazije, ki so jo Nemci dve leti poprej pregnali iz Jegličevega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu. Z nami so bili ravnatelj dr. Anton Breznik in profesorji dr. Anton Čepon, Stanko Jeglič, Anton Moder, Franc Glinšek in drugi. Žal je bila Škofijska gimnazija že po dveh letih ukinjena in dijaki smo se razšli na vse strani, kakor je kdo mogel in znal. S Henrikom sva se ponovno srečala šele po letu 1990, ko je obnovljeni Zavod v Šentvidu ob godu sv. Stanislava vabil tudi bivše dijake na praznovanje. Prišla sta celo Jože Vide in Polde Švalj iz Šentjerneja na Dolenjskem. Menda smo se istega leta videli kot člani Nove Slovenske zaveze tudi na Orlovem vrhu v Ljubljani na spominski slovesnosti oskrunjenega in izpraznjenega domobranskega pokopališča.

Na tem kraju niti skromen križ ni imel miru, medtem ko so se po mnogih župnijah tedaj dvigale farne spominske plošče in pri tem je opravil Henrik Krnec, ki je bil po poklicu gradbeni tehnik, pomembno delo: svetoval je svojcem in prijateljem pomorjenih pri postavljanju obeležij in za marsikatero tudi naredil načrt. Seveda je moral za to potovati na razne strani, včasih tudi neuspešno, in pri tem izgubljal prosti čas, ki ga je sicer posvečal domnevnemu hobiju – slikarstvu; vemo, da pa je bilo to več kot hobi, saj je Henrik postal pravi slikar. S tem svojim darom je veliko pomagal tudi nov Slovenski zavezi: Omenili smo že zahtevno delo za farne spominske plošče. Sejno sobo na sedežu NSZ je opremil s portreti vidnejših članov društva in upamo, da jim bomo sedaj lahko pridružili tudi njegov avtoportret. Za prilogo Mi med seboj je pripravil številne karikature in če je bilo potrebno priznanje ali zahvala, jo je kaligrafsko izdelal Henrik – z veseljem in brezplačno. Seveda moramo vsaj omeniti domobranski križ. Njegova zamisel je bila, naj bo zaradi prenašanja in prevažanja zložljiv in je to tudi realiziral. Številka na križu naj bi spominjala na presežnost dogodkov, ki so zlasti leta 1945 po koncu vojne zahtevali toliko mladih življenj naših najboljših. Zdi se, da se je Henrika to posebej dotaknilo in je hotel s zamislijo križa prenesti tudi na druge.

Slikarstvu se je zares posvetil šele po upokojitvi in izpopolnil svojo tehniko pastela, napredoval pa je tudi v portretiranju. Vključil se je v Kulturno umetniško društvo Kliničnega centra in Medicinske fakultete dr. Alojz Kraigher in postal eden izmed 60 članov njegove Likovne sekcije. O tem je le malo govoril, zato marsikdo ne ve, da glavne podatke o slikarju in kaligrafu Krnecu najde tudi na spletu.

Ne bi bilo pa prav, če bi govorili o Krnecu samo kot o umetniku, saj je bil najprej dober življenjski sopotnik svoje žene Brede in skrben oče sinovoma Henriku in Gregorju. Dokler je bila gospa Breda še vsaj za silo zdrava, ni zamudila nobenega razpošiljanja naše revije oziroma priloge Mi med seboj. Njeno prezgodnje slovo je bilo gotovo težak udarec za vse najbližje, zanj pa je pomenilo tudi grenkobo osamljenosti v zadnjih letih, vendar tega na zunaj ni nikoli pokazal.

Na koncu izrekamo v imenu Nove Slovenske zaveze sinovoma in vsem najbližjim pa tudi prijateljem in znancem globoko sožalje, njemu pa se zahvaljujemo za zvestobo in sodelovanje. Dragi Henrik, naj ti bo dobri Bog bogat plačnik. Počivaj v Božjem miru!

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Program slovesnosti do jeseni 2019

Dodatek A.1.1 KOČEVSKI ROG

V soboto, 1. junija, ob 11. uri bo v Kočevskem Rogu pri breznu pod Krenom obletna spominska slovesnost. Avtobusi odpeljejo iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

Dodatek A.1.2 STARI HRASTNIK

V nedeljo, 16. junija, ob 16. uri bosta na grobišču Stari Hrastnik spominska maša in žalna slovesnost. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 13.30 s parkirišča Tivoli.

Dodatek A.1.3 ŠENTJOŠT

V nedeljo, 30. junija, ob 10. uri bo obletna spominska slovesnost v Šentjoštu. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8.30 s parkirišča Tivoli.

Dodatek A.1.4 BOROVNICA

V nedeljo, 7. julija, ob 10. uri bo spominska slovesnost s sv. mašo v Borovnici.

Dodatek A.1.5 SVETE VIŠARJE

V nedeljo, 4. avgusta, bo tradicionalno 31. romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Program se začne ob 10.30 s predavanjem pravnika, vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca, ob 12. uri bo sv. maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval koprski škof dr. Jurij Bizjak, po maši pa sledita kulturni program in druženje. Prevoz organizira turistični urad Družine TRUD.

Dodatek A.1.6 ROVTE

Spominska slovesnost je predvidena za nedeljo, 25. avgusta. Ob 15. uri bo sv. maša, po njej spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane ob 13.30. Vstopne postaje so še na Vrhniki, v Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

Dodatek A.1.7 VRANJE PEČINE

Spominska slovesnost bo v nedeljo, 1. septembra. Podrobni podatki bodo objavljeni v medijih in na spletni strani Nove Slovenske zaveze.

Dodatek A.1.8 FERDRENG (PODLESJE)

V nedeljo, 8. septembra, bo ob 10. uri spominska slovesnost v Ferdrengu, v povojnem ženskem taborišču na Kočevskem. Podrobni podatki bodo objavljeni v medijih in na spletni strani Nove Slovenske zaveze.

Dodatek A.1.9 DOLNJI LOGATEC

V nedeljo, 22. septembra, bo spominska slovesnost s sveto mašo ob 25. obletnici farnih spominskih plošč v Dolnjem Logatcu.

Dodatek A.1.10 TEHARJE

Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli. Prijave za avtobusne prevoze sprejemamo na telefonski številki 01 425 15 37 vsak delavnik med 10. in 12. uro. Pridržujemo si pravico do morebitnih sprememb in dopolnitev. Priporočamo, da spremljate tudi obvestila v tedniku Družina.

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Priprošnja slovenskim mučencem

Dodatek B.1.1

–slika—

Dodatek B.2 Slovenske podobe zla, France Cukjati

Dodatek B.2.1

Slika—

Dodatek B.3 Dediščina molka, Milanka Dragar

Dodatek B.3.1 Div3-

-Slika–

Notes
1.

»Jaz pa nalašč nisem šel v to smer, samo zato, da vnesem dvom v njegovo občinstvo.”https://www.rtvslo.si/svet/zizek-bliza-se-apokalipsa-a-ne-smemo-izgubiti-zivcev/487459, 10. 5. 2019.
2.

Prav tam.
4.

Kristina Božič: Odstranjevanje žice pred 70 leti: Vrv hudiča v rokah ljudi; v: Dnevnik, 2. april 2016 (splet, 12. 5. 2019).
5.

Članek je napisal Zmagoslav leta 1965 v Clevelandu, kjer je živel z ženo in tremi hčerami. Umrl je za rakom na pankreasu.
6.

Dolenjski četniki so se očitno šele v Vetrinju pridružili štajerskim, ki so pomotoma prišli v to taborišče. Gradivo iz arhiva J. Melaherja sem leta 1995 vključil v knjigo Orli pod Triglavom inž. Franca Grmeka.
7.

RubrikaStudencev močnih, čistih sem željan, ki je bila uvedena s časom, ko Justin Stanovnik zaradi načetega zdravja ni mogel več redno sodelovati s sprotnimi članki, se bo nadaljevala tudi v prihodnje. Z njo želimo zagotoviti navzočnost ustanovitelja revije v vsaki številki. Tokratno besedilo je iz prvega zvezka Zaveze in tako rekoč z vsakim stavkom izkazuje avtorjevo aktualnost in daljnovidnost.
8.

Osrednje predavanje na tradicionalnem Romanju treh Slovenij na Svete Višarje, ki je bilo 6. avgusta 2017.
9.

Objavljamo uvodno predavanje letošnje Drage. Čeprav pronicljivo besedilo zvečine motri zamejske razmere, ga v večjem delu zlahka in s pridom apliciramo na matično slovensko (in katoliško) stvarnost.
10.

Hannah Arendt, Izvori totalitarizma, 1948, str. 506─507
11.

Albert Svetina, Od osvobodilnega boja do banditizma, str. 159
12.

N. d., str. 148–149
13.

N. d., str. 231
14.

Albert Svetina, n. d., str. 357
15.

Milko Mikola, Zaplembe premoženja v Sloveniji 1943−1952
16.

Aleš Pfeifer, Ekonomski vidiki državljanskih vojn – diplomsko delo
17.

1. julij 2018
18.

Objavljeno anonimno v Slovenskem Primorcu, Gorica, 2. junija 1948.
Home 

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.