Zaveza št. 111

Z
[Stran]

Figure 1.
[Stran]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije zaveza

1.1. Neiztrohnjeno srce

Lenart Rihar

1.1.1.

Že skoraj pregovorno je rojevanje Zaveze, takrat pospremljeno z omalovažujočimi stavki, češ zmogli bodo par številk in bo vsega konec. A vendar je pred vami 111. številka, s katero stopamo v devetindvajseti letnik revije. Skoraj trideset let življenja tudi z daljše časovne razdalje onemogoča zgodovinsko oceno, češ da je šlo le za nagel blisk čez slovensko duhovno nebo.

Ko gledamo nazaj in upoštevamo veličino idejnega začetnika, ki mu posvečamo to številko, se temu dosežku ne moremo čuditi. Ali pač. Nekatere stvari so namreč na intelektualno in duhovno moč določene osebe vezane tako organsko, da se zdi povsem naravno, če z njihovim odhodom zamrejo tudi same.

1.1.2. Sredica in smer

Temu, da se to ni zgodilo in je Zaveza še vedno med vami, botrujejo vsaj trije razlogi, ki obenem krasijo podobo pokojnega Justina Stanovnika in naglašajo njegov pomen.

Prvi je svetostna materija, ki ji je podredil svoje življenje in svoje napore, predvsem pa ji je brez ostanka in brez najmanjšega vijuganja ostajal zvest trenutek za trenutkom, dan za dnem, leto za letom. Središče tega je našel v spoju najtenkočutnejše človečnosti, najzahtevnejših etičnih imperativov in strašnega tnala, na katerem je svoj križev pot trpel slovenski človek: bodisi izdan bodisi pobit bodisi iztrgan domovini bodisi trpinčen v desetletjih boljševiške države. Do konca zavezan temu in opremljen z bajnim znanjem ni bil nikoli v nevarnosti, da bi ga v njegovi misli in presoji ogrožala razsrediščenost. Naj je v precep jemal najbolj banalne ali najzapletenejše stvari slovenske in evropske stvarnosti, jih je zlahka postavljal na pravo mesto. Vsem, ki v zmedah sveta iščejo oprimke, v veliko uteho.

1.1.3. Skupnost in srečanja

Drugi razlog je v tem, da tega globoko v odrinjenost in laž spodoranega »zaklada z njive« ni našel in ljubosumno čuval zase, ampak se je povezal v skupino, lahko rečemo kar v skupnost, ki mu je sledila, kolikor je kdo uspel, pri njegovem plemenitem poslanstvu. Čeprav tako izstopajoč po mnogih vrlinah vsega tega svojega dela vendarle ne bi mogel napraviti brez prijateljev, brez Nove Slovenske zaveze. Tudi na splošno je venomer poudarjal pomen ustanove, pri čemer je živ duh ostajal predpostavka in življenjsko dejstvo. Z vidika človeka, ki je par generacij mlajši od njega, se zdi, da mu je bilo nekaj samotarstva prirojenega, a je šel prek tega in vedno poudarjal nujo po povezanosti, po rednem, če le mogoče tedenskem srečevanju.

1.1.4. Smelost in simboli

Tretji razlog je smelost, ki spominja na odstop papeža Benedikta XVI. Kot je bil na prelomu slovenskega časa prvi, ki je sprožal in utirjal najpomembnejše pobude, tako je bil prvi tudi pred sedmimi leti, ko se je odločil predati uredniško obveznost. Še poln ustvarjalne moči bi lahko nadaljeval s tem delom, a mu modrost ni dala preslišati prvih notranjih opozoril. Če bi tega ne storil, bi bila nevarnost, da z njim odide tudi Zaveza, veliko večja. Za nas je bil to prvi predokus odhoda. Drugi simbolični odhod je nastopil, ko mu zdravje in okoliščine niso več dopuščale sodelovanja. Tako je bilo radikalno januarsko slovo v nekem smislu vendarle nekoliko pripravljeno. In pred vami je številka Zaveze, ki je dostojno posvečena njegovemu »odhodu čez reko«, kot se je sam izrazil o smrti, in spominu nanj.

[Stran]

Figure 2. Justin je bil nadvse prijeten sogovornik. Rad se je srečeval s skupino, ki je za njim prevzela pisanje Zavezinih uvodnikov. Foto Lenart Rihar

1.1.5. Slovo in srce

Kadar se poslavljajo velikani, pa bi morali ob tem najti pravo misel, se nam, nemočnim, v oporo ponudijo drugi velikani. Celo Balantič, kipeč od poetičnega jezika, je prosil za besede, ki se iskrijo kakor vino, ki mólijo kot pomladni gaj …

Podoba je, da smo se od pokojnega Justina nekajkrat poslovili in da to zadošča. Odslej ostaja med nami. Kot tisto utripajoče srce že davno umrlega pesnika, ki ga opeva Prešeren. Tisto srce je bílo, dokler ga niso odkopali in razplatili, da so se njegove pevske sanje vrnile k zvezdam. Justinovo srce pa bo, gnano od njegove ljubezni in njegovih besedil, utripalo v nas in, upajmo, še dolgo tudi v prihodnjih Zavezah. Za blagor naše domovine ter za zadnjega nepokopanega in klevetanega slovenskega mučenca. ■

[Stran]

1.2. Vsebina zgodovinskih paketov

Matija Ogrin

1.2.1.

Nova Slovenska zaveza se posveča zgodovini: ljudje, ki se ob njej zbiramo, raziskujemo, poročamo in premišljujemo o dejstvih iz novejše slovenske zgodovine tako, kakor nas dejstva pričakajo in kakor jih tam najdemo. K dejstvom pristopamo v prepričanju, da nismo pomembni mi, ampak dejstva. K dejstvom pristopamo z vedrino, ki stoji na predpostavki, da v dejstva ni potrebno verjeti, dejstva marveč so in nas sama poučujejo, kaj je in česa ni. Za ljudi, ki tako mislijo, je značilno, da če se kdaj zalotijo, da so njihove misli in računi v opreki z dejstvi, brž obtožijo sebe, ne dejstev; korigirajo svojo pamet, da jo spravijo v sklad z dejstvi, ne poskušajo pa prevrniti dejstev, da bi resničnost prikrojili svoji pameti. Načelo, da je resnica uskladitev človekovega uma s stanjem resničnosti, je bila norma človeške pameti skozi vso evropsko civilizacijo. Vse do razsvetljenstva in zlasti 20. stoletja, ko so se stvari zasukale drugače.

Zgodovina zadnjih dveh stoletij je začela postajati čedalje bolj, kot je zapisal Milan Komar, »filozofska zgodovina, to se pravi, zgodovina spopadov in borb med različnimi svetovnimi nazori, med nasprotujočimi si idejami in filozofijami«. (Iz dolge vigilije, str. 58). V očeh teh idejnih tokov je postajala resničnost (in seveda človeške osebe v njej) čedalje manj pomembna materija, ki sama ne govori nikakršne zadnje besede, nima svoje lastne notranje vrednosti, temveč so njen pomen, smisel in vrednost odvisni od »teorije«, ki jih bo »znanstveno« razložila. Tako, denimo, v narodnih gibanjih 19. stoletja, ki so jih zlasti majhni narodi sprožili v obrambo svojih zatiranih pravic, marksizem ni videl dejstev, kakor resnično so: namreč potrebe po omejitvi moči velikih in upoštevanju legitimnih pravic majhnih narodov, temveč je, nasprotno, izdelal »teorijo«, po kateri so narodi (in njihova narodna gibanja) produkt kapitalizma, ki s tem ščiti svojo ekonomsko podlago, torej nekakšna maska, za katero se skriva interes meščanskih družb, in to masko so marksisti imenovali ideologija. Ideja naroda in njegovih pravic je torej po marksizmu le ideologija, za katero se skriva interes kapitala. Resničnost in njen naravni red v takšni misli nista vredna nič, vse je odslej v interpretaciji, ki šele pokaže pravi red in pravi smisel stvari.

Takšno stališče je kot dan in noč različno od tega, kar smo zapisali uvodoma in bi lahko imenovali stališče filozofskega realizma: da se bralci Zaveze zanimamo za dejstva iz slovenske zgodovine, kakor nas dejstva »pričakajo« in kakor jih »najdemo«, kakor torej obstajajo neodvisno od naše volje, pa tudi neodvisno od besed in stavkov, s katerimi jih opisujemo. Z voljo smo se do njih le dokopali in jih odkrili, prekopali enajst pregrad; ko pa smo jih enkrat odkrili, govorijo dejstva sama zase svojo mogočno besedo.

Kako globoko poteka ločnica med zastopniki takšnega realističnega gledanja na dejstva in mnogimi sodobnimi oblikovalci zgodovinskih pripovedi, nas spomnijo razne skažene podobe slovenske zgodovine precej pogosto in nam je dobro znano iz izkustva. Tu se mi je zdelo o tem vredno razmišljati zaradi nekega dodatnega razloga: da bi se jasneje zavedeli dejstva, da namreč skažene, prikrojene podobe zgodovine prinašajo s seboj še nevidno, skrito prtljago: prinašajo neko duhovno sporočilo.

To je neprekosljivo jasno izrazil Carlo Lancellotti, ameriški fizik in prevajalec filozofskih del Augusta del Noceja, z naslednjim stavkom:

»Ključni vidik sodobne “tehnološke”, postmarksistične kulture je, da se njeni svetovni nazori običajno ne izražajo z eksplicitno filozofsko govorico, temveč prihajajo med nas zapakirani kot interpretacije zgodovine.« Jasnost in točnost tega stavka sta občudovanja vredni. Ob njem bi bilo treba premisliti vse mogoče ▶

[Stran]

Ko resničnost ne pomeni nič.

Figure 3. Ko resničnost ne pomeni nič. arhiv Zaveze

stereotipne razlage evropske in posebej slovenske zgodovine, s katerimi nam polnijo ušesa od otroških let. To bi bila po vsej pravici snov obsežne knjige, tu naj omenim le kakšen drobec.

Razlaga, da se je ves napredek v Evropi začel z razsvetljenstvom in da si brez razsvetljenske miselnosti, ki temelji na racionalizmu, ni mogoče misliti ne razvoja ne družbene pravičnosti ne blaginje, šele ko so meščanske revolucije zmanjšale vpliv Cerkve, naj bi bil napredek sploh možen itn. – vse to je več kot le enostranska in v marsičem fabricirana pripoved. Vanjo so zapakirane teze o krščanstvu kot »ideologiji« obvladovanja ljudi in družbe, ki pomeni ne samo »retrograden projekt«, ki nasprotuje napredku, marveč nasprotuje človekovi sreči in dobrobiti, ker nasploh nasprotuje človekovi naravi.

Ena od takšnih pripovedi je tudi teza, ki se v zadnjem času močno uveljavlja, da naj bi Slovenci kot narod nastali šele sredi 19. stoletja, zlasti s t. i. pomladjo narodov leta 1848; pred tem naj bi slovenskega narodnega samozavedanja in s tem identitete ne bilo, ampak le pokrajinska pripadnost. Tudi s to tezo je povedano mnogo več kot le pomanjkljiva zbirka dejstev. (Obstajala je namreč vsaj zavest o skupnem slovenskem jeziku, brez katerega bi ne bilo ne trgovanja ne romanj ne ljudskih pesmi itn.). Toda pomembna je ideološka prtljaga, ki je v to tezo zapakirana: naj so se avtorji teh tez zavedali ali ne, je v njih posredno sporočeno, da slovenski narod ni naravno »bitje«, ki je v dolgem kulturnem procesu šlo skozi različne stopnje, kakor gre človek od detinstva in mladosti do starosti, in da torej slovenska identiteta ne sloni na dolgi kontinuiteti slovenskega jezika, rodu, materialne in duhovne kulture, temveč je dolgo sploh ni bilo, potem pa se je zgodilo nekaj zunanjega – kapital, politika, družbena gibanja – zaradi česar so Slovenci šele postali Slovenci. Skratka, v to tezo je zapakirana ideja, da slovenski narod ni nekaj, kar ima temelj v lastni kontinuiteti in kulturi, torej v samem sebi, ne obstaja torej naravni red stvari, v katerem je naša individualnost nastala, ampak je slovenski narod rezultat nečesa umetnega in prigodnega, produkt njemu samemu zunanjih, tujih sil. Nima temelja v sebi, ampak v nekakšnih transcivilizacijskih procesih, ki so ga včeraj naplavili na naš breg, jutri pa ga bodo morda odplavili.

Če bi s tega gledišča premotrili – dosti bolj poglobljeno kot v teh nekaj drobtinah – skrito idejno prtljago, ki nam jo prinašajo teze zgodovinopisja o slovenski zgodovini 20. stoletja, bi se imeli čemu čuditi. Po drugi strani pa bi verjetno prepoznali ideje, o katerih je lucidno in vztrajno razmišljal Justin Stanovnik, ko je mdr. opozarjal, da ne poznamo dovolj boljševizma in da ne razumemo njegovega skritega jedra.

Ob tem bi rad navedel besede, ki jih je gospod Justin izrekel ob nekem pogovoru o prekopu in pokopu žrtev iz Hude Jame na drugi lokaciji, ki je svoj čas povzročil številne, zelo raznolike misli in občutja. Ko smo ga vprašali, kaj meni o tem, je po kratkem molku povedal te temeljne stavke: »Z vsem tem, kar ste povedali, je nedvomno opravljeno veliko delo, ki ga je treba spoštovati. Toda ne zdi se mi, da bi ob vsem tem šla poglavitna stvar Slovencev kaj na bolje. Ne verjamem, da se je ob vsem tem izboljšal naš odnos do resnice. Ali smo ob vseh teh aktivnostih Slovenci kaj napredovali pri tem, da bi dosegli večje, globlje razumetje tega, kar se je tem ljudem zgodilo?«

To je tisto veliko vprašanje, edino vprašanje. ■

[Stran]

1.3. (Ne)pragmatični človek

Brane Senegačnik

1.3.1.

Pred več kot desetimi leti je Nova revija (v številki 307–308) objavila poseben tematski blok o populizmu in v okviru tega tudi razmišljanja nekaterih uglednih evropskih sociologov, zaposlenih v raznih zahodnoevropskih institucijah, ki se sistematično ukvarjajo z življenjem sodobnih družb.1 Razmeroma star družbeni problem je začel namreč očitno postajati spet pereč in dobivati nove oblike. Že takrat je bilo čutiti zaskrbljenost, ki pa vendarle ni bila prehuda in je v glavnem izzvenevala v nekakšnem pokroviteljskem optimizmu intelektualcev, tistih, ki »več vidijo in več vedo«. Razprava Jacquesa Rupnika2 npr. se končuje takole:

»Kljub vsemu obstajata vsaj dva razloga, zakaj je stanje nemara ‘brezupno, a vendarle ne takšno, da bi ga bilo treba jemati resno’, se pravi, zakaj bi se lahko Evropska unija naučila živeti s populisti. Eden izmed razlogov je v tem, da se populizem giblje v ciklusih. Populisti pridejo na oblast med bojem proti korupciji, da bi ‘naredili red v hiši’, ko pa se sami vselijo v hišo, se hitro navzamejo praks, ki so jih pred tem kritizirali in obsojali. Brž ko zavladajo, radi zapadejo v klientelizem in instrumentalizacijo države za svoje lastne interese (kot lahko to prav lepo vidimo na primeru Poljske), namesto da bi ostali zvesti svojim radikalnim geslom.

Konsenzu znotraj Evropske unije se je zadnjih deset let pogosto očitalo, da je politično tekmo v državah pristopnicah oropal njene substance in s tem pripomogel k vzponu populistov, ki Evropo uporabljajo kot grešnega kozla. Seveda pa lahko Evropska unija populizmu postavi tudi meje. Izkušnje znotraj tako imenovane ‘stare’ Evropske unije so namreč pokazale, da je prepovedovanje kot v primeru Avstrije precej neprimeren ukrep, absorpcija pa, nasprotno, zelo učinkovit. Konec koncev so populistični nacionalisti sestavljali vladne koalicije v Italiji, na Nizozemskem in Danskem, a so zatem iz njih kmalu izstopili. Lekcija za prišleke bi zatorej lahko bila, da populizem pod pritiskom razmer, ki vladajo v Uniji, zdrsne v ozadje ali pa se razblini. Nacionalistični populizem je vseevropski pojav, vendar pa, drugače kot v tridesetih letih, ne šteje za alternativo demokraciji in deluje v okviru Evropske unije. Kriza parlamentarne demokracije v novih državah članicah s svojo banalizacijo in spričo širšega evropskega okvira izgubila vso svojo ostrino. Populizem ni nič drugega kot preizkus ‘sprejemljivosti’ Evropske unije, o kateri se tako veliko razpravlja.«3

Bolgarski politolog Ivan Krastev se zdi nekoliko bolj oprezen in opaža za evropsko demokracijo nevarne pojave na »obeh« straneh, tako na zahodni, demokratični, kot na vzhodni, ki se še ni izmotala iz nedemokratčnih miselnih vzorcev:

»Če je bilo antitotalitarno prepričanje vzhodnih Evropejcev še do nedavnega pomemben motiv za pristop k Evropski uniji, se zdaj ta usmerja proti njej. Javnomnenjske raziskave namreč kažejo, da je v predpristopnem obdobju večina videla v Bruslju zaveznika v boju proti koruptni eliti v lastni državi, medtem ko se zdaj po doseženem polnopravnem članstvu v Bruslju prejkone vidi zaveznika ravno te ▶

[Stran]

elite, ki ji pomaga pri njenem izmikanju dolžnostim, ki ji jih nalaga demokratična ureditev. Rezultat je seveda politika, v kateri populisti odkrito postajajo antiliberalni, medtem ko elita skrivoma goji antidemokratične resentimente. To je resnična nevarnost populistične ure. V času populizma fronta ne poteka več med levičarji in desničarji ali med reformisti in konservativci, pač pa smo, nasprotno, priča strukturnemu konfliktu med elitami, ki na demokracijo gledajo s čedalje večjo nejevoljo, in jeznimi volivci, ki postajajo čedalje bolj antiliberalni.«4

Glavni vir optimizma, četudi rahlo zaskrbljenega ali ironičnega, je trdno prepričanje o takšnem etičnem redu stvari: zahodna, liberalnodemokratična poluta je dobra, je »prava stran zgodovine«, vzhod pa to ni oziroma še ni; ni torej njeno nespremenljivo, konstitutivno nasprotje, ampak je družba na (pre)počasni poti preobrazbe vanjo, ki se je začela še upočasnjevati, celo zastajati, iz nekaterih razumljivih in toliko opravičljivih zgodovinskih razlogov, vse bolj pa tudi iz takih, ki jih liberalnodemokratskemu Evropejcu sicer ni težko razumeti, nikakor pa ne sprejeti. Tudi v »dobrem«, »ciljnem« svetu se sicer pojavljajo ekscesi: to so »hiper­razumarji«, ki razmišljajo celo o taki skrajnosti, kot je omejitev volilne pravice s preizkusom politične zrelosti ali z izobrazbenim pragom: »Nedvomno enako perverzno in resnično je, da evropske elite v sedanjem času skrivoma sanjarijo o sistemu, ki bi neodgovornim volivcem onemogočal izpodkopavanje pravice do politike, ki jo vodi razum, in da so seveda še kako pripravljene izkoristiti Evropsko unijo za uresničitev tega svojega sna.«5Krastev sicer omeni, da imajo takšni pojavi zgodovinske vzore, ko opozori na ideje Françoisa Guizota (1787–1874),6vendar ga to ne spodbudi k razmisleku o morebitnih strukturnih problemih zahodne demokracije, ki so morda povezani z njenim kulturnim in antropološkim obzorjem. (Vsak bralec si lahko oblikuje svoj odgovor na vprašanje, koliko so takšne ideje uresničljive danes v Sloveniji; ali si lahko predstavlja na njih zasnovane socialne projekte, pa tudi poseben oddelek določene fakultete, ki bi zanje skrbel ob pomoči primernih nevladnih organizacij.) Kljub temu pa se Krastev tu vsaj približa točki samokritične refleksije zahodne kulture; pri Rupniku tega – vsaj v tem razmišljanju o populizmu – ni zaznati. Še več: rešitev vidi v »absorpciji« populističnih politikov v mentalno okolje »dobrega« zahodnega sveta. Zgodovinska izkušnja je po njegovem pomirjujoča, saj kaže, da so populistični politiki praviloma nenačelni pragmatiki, politični mešetarji, ki se v »pravem« okolju navadno spametujejo in sprejmejo njegova pravila. To je kajpak dobro, saj se iz sicer nepravih razlogov počasi oprijemajo pravil »evropske« politike oziroma, kot pravi sam, se preprosto »navzamejo praks, ki so jih pred tem kritizirali in obsojali«. Ta politika pa je zanj, tako se zdi, scela nevprašljiva in v tem trenutku absolutno »prava«.

Na kratkovidnost takšnega pragmatizma je zelo jasno pokazalo marsikaj, kar se je zgodilo vmes: od ekonomske krize in nenavadnih migracij do brexita in vse očitnejših težav, ki jih ima Evropa sama s seboj; zdi pa se, da niti to ni vzbudilo resnejše refleksije o njegovi moralnosti. Vse do danes. Samozavest, zaradi katere drugega ne jemlješ resno in pričakuješ, da bo prej ali slej postal del tvoje zgodbe, da bo iz koristoljubja zamenjal svoje življenjsko obzorje s tvojim in se tako na neki način »ukinil«, ▶

[Stran]

Kratkovidnost pragmatizma

Figure 4. Kratkovidnost pragmatizma arhiv Zaveze

[Stran]

pa je, blago rečeno, moralno vprašljiva.7 Povišanih moralističnih tonov, ki vse glasneje odmevajo v evropski javnosti in poljavnosti, pač ne bi smeli imeti za takšno refleksijo; so kvečjemu signali moralne zagate in frustracij in način njihovega emocionalnega izživljanja, ki ima lahko tudi problematične družbene učinke. (Ti načini so številni: od verbalne brutalnosti na družbenih omrežjih do kultiviranega nasilja, ki se pobliskava med vrsticami najrazličnejših institucionalnih deklaracij o ničelni toleranci.) Krizno stanje se z njimi ne razjasnjuje, temveč perpetuira in poglablja, skratka so njegov sestavni del, ne pa oblika njegovega razreševanja. V javnem prostoru, kjer relevantna misel, misel, ki bi se dotikala dejansko vplivnih, »delujočih« predstav o svetu, ni zaželena in se vse bolj zdi, da sploh ni več mogoča, se neizbežno – to je znano iz daljne in bližne zgodovine – uveljavlja pragmatizem.

Če ta seva iz govorice najeminentnejših predstavnikov evropske družbene misli, nas smejo tem manj presenečati domači primeri, primeri iz naše, slovenske družbe, ki je tradicionalno nagnjena k občudovanju tujega in se z izvirnostjo odlikuje kvečjemu v povezovanju problematičnih kalupov zahodnega in socialističnega pragmatizma. Pred časom je neka mlada intelektualka, ena tistih, katerih relevantnost skonsturirajo mediji, da bi lahko govorile kot predstavnice svoje, »sveže«, »z zgodovino neobremenjene generacije«, nanizala tudi nekaj misli o moralni dilemi intelektualca v socialističnih časih, ko je bilo mogoče »delati kariero« samo, če si kazal lojalnost režimu (če že ne s članstvom v edini »stranki«, pa vsaj tako da ga nisi kritiziral). Glas mlade, neobremenjene generacije je povedal, da to sploh ni nikakršna dilema: edino normalno je, da človek izpolni svoje želje in ambicije; kdor se je odločil drugače, je bil najbrž osebno problematičen človek, obseden s svojimi idejami, prejkone fanatik, ki je s svojim nerealizmom grenil življenje sebi in svoji družini. Tovrstne izjave so del intenzivnih procesov relativiziranja, očrnitve in celo kriminalizacije slovenske osamosvojitve, za katere se že dolgo uporabljajo subliminalna sporočila, vse bolj pa se pojavljajo tudi odkrito, npr. v obliki (izjemno medijsko ozvočenih) stališč reprezentativnih »neodvisnih« in »neobremenjenih« posameznikov. V navedenem primeru je zanimivo zlasti to, kako prostodušno pragmatično razmišljajo akterji teh procesov in kakšne moralne lege so pripravljeni zavzeti. A morda to niti ni (samo) del kulturno bojne strategije, morda so takšna pristna prepričanja. Podobno razumevajoč, človeški pragmatizem namreč srečamo tudi v intervjuju, ki ga je pred kratkim dal nekdanji urednik neke katoliške založbe: v njem kar ne more dovolj pohvaliti modrosti visokega cerkvenega dostojanstvenika, ki je bil obenem funkcionar organizacij radikalnega socialističnega režima in njegov goreč zagovornik, po osamosvojitvi pa celo kandidat naslednice nekdanje partije, nosilke režima protidemokratičnega režima. Takšna drža je namreč, tako beremo, ohranjala vsaj nekaj javnega prostora za krščanstvo in preprečevala monopol markiszma nad skrbjo za malega človeka. (Za katerega, to je zelo značilna pripomba, danes prav nihče ne skrbi.) Sicer bi izgubili vse. In tega »desničarski ideologi« danes ne razumejo, še preberemo v tistem pogovoru. Namreč, da je bilo modro, da nisi jezil gospodarja. Ker bi bil sicer hud. Kdor pa se je tako ali drugače spraševal, odkod pravzprav gospodarju pravica, da je hud in sploh da se ima za gospodarja, pa ni bil tak, namreč moder. Zato taki in podobni tudi danes zaslužijo psovko »desničar«. Beseda pragmatizem tam ni uporabljena, a je jasna iz vsebine povedanega. Stoji za

[Stran]

to, kar je (bilo) pametno in dobro; tisto, kar pa ni in ne pristaja na pragmatično logiko, pa ni tako.

Te besede nikogar ne obtožujejo, vsi smo ljudje, ne vemo zagotovo, kako bi v kakšnih razmerah razmišljali in ravnali, morda bi bil sam kdaj še hujši – ali boljši, kakor hočete – pragmatik. Vendar jih je treba povedati, zlasti zaradi tistih ljudi, ki pa niso razmišljali in delovali tako; ki so pričevali, da je mogoče živeti tudi drugače in so možnost drugačne kulture s svojim življenjem napravili tako rekoč otipljivo. Da ne bi v zanosu pragmatične dobre volje in brezbrižnosti do resničnosti vsega pomešali in uporabljali napačnih besed: in rekli pragmatizmu pamet in pameti fanatizem, koristoljubni opreznosti spoštovanje drugačnih in iskanju resničnosti nestrpnost. Da ne bi pozabili, kako dobro je, da so taki, prav zares drugačni ljudje. Čeprav se tega večinoma ovemo, ko jih ni več.

Nenaklonjenost razmišljanju in kratkovidni pragmatizem – na velikem zaslonu evropske kulture in v svetu pred domačim pragom: z otožno hvaležnostjo se spominjam, kolikokrat sem na prvih straneh te revije bral o teh stvareh. Precizne, prodorne in občutljive stavke, ki jih je zapisoval Justin Stanovnik: težko, zelo težko je bilo najti kaj podobnega, tako takrat kot danes, in to ne le v slovenski publicistiki. Eden ključnih vzvodov oblasti nad kulturo in družbo je obvladovanje jezika. To obvladovanje določa tudi človekov odnos z resničnostjo: ne te resničnosti same, ampak njegov odnos z njo, s tem pa tudi obliko, globino in pristnost njegovega osebnega in družbenega življenja. Tega se je Justin Stanovnik nadvse natančno zavedal in zato skrbno analiziral govorico domininatne ideologije (zlasti njene prikrite, podzavestne učinke) in sam oblikoval izraze, s katerimi je bilo mogoče natančno opisovati kulturno pokrajino in podnebne razmere v njej. Ni bilo samo njegovo ostro osvetljevanje komunistične dediščine v kulturnem podtalju tisto, s čimer je zbujal nelagodje: še bolj izzivalne so bile njegove realistične slike sedanjosti, ki se tako močno razlikujejo od uveljavljenih samopredstav »stebrov sodobne družbe in kulture«. »Pazite, da vas politika ne dobi v svoje kremplje,« me je na nekem literarnem večeru na vrtu trnovskega župnišča svaril nekdanji predsednik slovenskega PEN­a. Zakaj pravzaprav? Saj nisem bil in nisem član nobene politične stranke, sploh sem prostovoljno sodeloval v komaj kateri organizaciji, ne glede na vsebino in namen njenega delovanja. Ah, ja: objavljal sem, največ sicer poezijo, v reviji, ki jo držite v rokah ali prebirate na ekranu. »Nikar ne smete imeti Justina Stanovnika za duhovnega očeta!« mi je pozneje istega večera v kleti gostoljubnega župnišča zabičeval »kultni« pesnik, ki je postal potem tudi slovenski kulturni ataše. »Nimam nobenih duhovnih očetov,« sem mu odvrnil. »Ampak kaj je narobe z njim?« »Mi vsi … jaz in … (tu je naštel nekaj etabliranih imen) smo vsi uspeli brez politike, vsi smo postali odlični umetniki brez politike …, « se je glasil diplomatski odgovor. In potem? Potem se je pogovor izgubil v meandrih običajnega boemskega druženja … Kdo od nas je imel več s politiko? Ali še bolje: kdo je imel več od politike? Razlika je predvsem v tem, da je Stanovnik priznaval pomen politike in se zavzemal za njeno transparenco, racionalnost in kulturnost in od nje ni imel nikoli nobene koristi (pač pa ogormno škode), na drugi strani pa je bila posmehljiva umetniška distanca do nje, ki pa ni bila ovira za pragmatično kolobaracijo z režimsko kulturo (od sprejemanja političnih funkcij in nagrad do simbolnega položaja v režimsko vzpostavljenem literarnem kanonu).

Pragmatizem, o kakršnem razmišljam tu, je izraz težav z identiteto. Ali tudi oblika bega pred identiteto, življenja brez identitete ali, kar je isto, z začasnimi, zamenljivimi identitetami. Ki so seveda zgolj funkcijske identitete ali, drugače povedano, funkcionalne, maskirne identitete. Skrajna posledica njihove pretirane uporabe je, da začnejo učinkovati tudi navznoter, da jim začne njihov nosilec verjeti, da ▶

[Stran]

verjame, da je zdaj to zdaj ono in da v resnici izgubi občutek zase. Za tisto, v čemer je edinstven in presega vse svoje priložnostne družbene vloge. V nekem smislu je to tudi posledica in obenem idealno okolje izključno h koristi usmerjenega pragmatizma. Razlogi zanj so seveda različni in nekateri med njimi tudi povsem upravičljivi: relativizem sodobne kulture, občutek osebne nepomembnosti, nemožnost stika z živo resničnostjo, ki preplavljajo človeka, ga silijo v bolj preprosto in neposredno razmerje s svetom. Takšen zdravorazumski odziv je v zgodovini pogost; pragmatizem je ena njegovih oblik. Mnogoterost umovanj o družbi, etiki, vrednotah in namenih vzbujajo v njem občutek neživljenskosti in poljubnosti in nezaupanje, še več: odvračajo ga od zahtevnejšega premisleka. Kljub temu pa ne more shajati brez občutka smisla, relevantnosti svojega življenja in lastnega vpliva nanj in preprosto mora delovati: čuti, da stoji sredi resničnosti, in zdi se mu, da se je lahko loti brez teoretičnega balasta, da se lahko pravzaprav samo na ta način ukvarja s tem, kar je resnično. (Mimogrede, grška beseda prâgma lahko pomeni prav to: resničnost.) Toda tudi pragma, resničnost, pa naj gre za naše predstave o naravi, za tehnični svet ali za družbene zgradbe, je prestreljena, predrta in podgrajena s takimi in drugačnimi teoretičnimi predsta-

Posmehljiva umetniška distanca

Figure 5. Posmehljiva umetniška distanca arhiv Zaveze

[Stran]

vami in modeli. Tudi predstava pragmatičnega človeka o svetu in samem sebi je skonstruirana iz elementov le­teh, katerih izbor in kombiniranje mu narekuje bolj ali manj kratkoročna korist. Ni nujno, da bo »ob koncu dneva« zadovoljen s svojim pragmatičnim izplenom; prav mogoče bo ugotovil, da ideje in notranji vzgibi, s katerimi je zgradil svoj svet, niso bili tako globoko njegovi, kot je nekoč mislil. Nujno pa bo na tak način postal voljna glina ali plastelin prevladujočih družbenih sil, ki bodo oblikovale splošne razmere za njegov pragmatizem.

Kakšne so te razmere v našem zgodovinskem trenutku? Človeški prostor je bolj ali manj zamejen s koordinatami ekonomije, sociologije in naravoslovja. Temu prostoru se morajo prilegati vse razprave, če naj dosežejo širši odmev, vključno s tistimi o kapitalizmu in/ali socializmu, kot je obetajoči se salonski duel med J. Petersonom in S. Žižkom.8 Neredko prilagoditev temu prostoru pomeni tudi, da morajo biti pogledi na človeško resničnost skladni z enodimenzionalno, včasih kar pravljično poenostavljeno moralistično pripovedjo o zgodovinsko dobrem in zlem (kakor npr. v številnih feminističnih, postkolonialnih teorijah9). Vsa človeška vprašanja se v zadnji analizi zvajajo na te (med seboj sicer težko povezljive) kategorije. Mišljenje se vse bolj izenačuje z instrumentalnim in proceduralnim umom. Usmerjajoče načelo pa je postala kvantiteta – izmerljivost (in z njo povezana uporabnost) vseh stvari in pojavov.

Ena ključnih vrednot evropske kulture, individualnost, neizčrpna vrednost človeškega posameznika (Kierkegaard jo je celo ilustriral tako, da je skoval izraz »posamičnik«), se v svetu kvantitete lahko izraža samo še v socioloških kategorijah (včasih sicer povezanih z biološkimi, zlasti spolnimi elementi identitete). To vodi na eni strani v nesorazmerno prepoudarjanje marginalnega, na drugi strani pa v popolno pozabo ali celo izbris izvorne, neizčrpne vrednosti in pomena človeškega posameznika.

Končno je tu še nepremišljen ali hipokritičen odnos do lastne tradicije. (Pre)moč sodobne zahodne (evropske) kulture je plod njene specifične tradicije, pa naj gre za politiko, gospodarstvo, znanost ali kulturo. Točno s te pozicije danes obravnava in vrednoti druge kulture in jih vzporeja z lastno tradicijo. Po nenapisanem intelektualnem bontonu je pri tem do lastne tradicije hiperkritična in obsojajoča, neredko prerašča v nekakšen inverzni šovinizem, prepričanje o manjvrednosti lastne kulture. Toda to v resnici sploh ni samokritika, temveč obračun s tistimi elementi lastne kulture, ki so nasprotovali ali nasprotujejo njeni sedanji vladajoči obliki, ki jo zaznamujeta vladavina instrumentalnega uma in kvantitete in sociološko stanje duha, kot bi temu rekel Paul Veyne. Ne gre za to, da bi bila evropska (zahodna) zgodovina brezmadežna, daleč od tega, vprašanje je le, kaj je dejansko krivo za te madeže in v kakšnem okviru sploh etično merimo zgodovino. In seveda sedanjost: če so te samoobsodbe resnične, zakaj tedaj ne v celoti izstopiti iz nasledstva evropske kulture in ga zamenjati s katerimkoli drugim, na katerem (domnevno) ni nobenih zgodovinskih »madežev«?

Justin Stanovnik je pogosto govoril o ▶

[Stran]

komunizmu kot izstopu iz civilizacije in o Evropi kot tistem pristnem zgledu, h kateremu bi morala stremeti tudi Slovenija. Vrnitev Slovenije v Evropo ali vrnitev Evrope v Slovenijo, torej. Niso pa mu ostali skriti obrisi zgoraj skiciranega duhovnega stanja Evrope. Pri ključni slovenski nalogi in zgodovinskem podvigu se torej pojavljajo nove, še globlje težave. V mnogih vidikih je življenje sodobne zahodne družbe, »družbe izobilja«, resnično dobro: dolgo obdobje brez vojn v ožjem evropskem okviru, relativna složnost nacionalnih držav, velika stopnja enakopravnosti, velik tehnični napredek, zvišan življenjski standard, vsaj formalna družbena svoboda. Spregledati vse to bi bilo zelo neodgovorno. Odveč je pripominjati, da je, kar zadeva čisto formalno ureditev, Evropska unija v tem času za Slovenijo najboljše politično okolje in da je upanje na dejansko demokratizacijo in družbeno svobodo v Sloveniji vsaj ta hip odvisno od njenega obstoja in »zdravja«. Težava je drugje: danes dominantna

kulturna usmeritev Evrope niti ne priznava, kaj šele zagotavlja tiste osnove, iz katere je vse prej našteto – kot tudi druge nosilne evropske vrednote – navsezadnje sploh lahko zraslo. Ta osnova je človek, slehernik s svojim neodtujljivim ontološkim dostojanstvom, ki ga ni mogoče utemeljiti ne naravoslovno ne družboslovno. Neločljivo je povezano s skrivnostjo njegovega izvora, ki obenem nakazuje tudi skrivnostne razsežnosti izvora in usode vse resničnosti. Priznavanje tega pa zahteva, da se prizna antropološka relevantnost tudi drugim govoricam, tistim, ki jih ne zamejujejo načela kvantitete in instrumentalnega uma, kot so umetniške in religiozne govorice. Ni namreč sporno, da je takšno pojmovanje človeka in njegovega dostojanstva zgodovinsko utemeljilo krščanstvo. Nervoznost, s katero danes dominantna kultura obenem s primitivnimi izbruhi nasprotovanja zavrača tudi utemeljeno in zgodovinsko proučeno kritiko kot napad na svoje temeljne vrednote (strpnost, spoštovanje drugega in drugačnega, dialog in kritično mišljenje), je povedna. Daje slutiti veliko nelagodje ob načenjanju pravih vprašanj. In se jim pragmatično izogiblje z nenapisanimi miselnimi tabuji. Vsa prava vprašanja so težka, najtežja pa so seveda tista, v katerih se soočaš s samim sabo. Leszek Kołakowski je videl temeljno odliko evropske kulture v njeni sposobnosti samokritike, distanciranja od same sebe, iz česar sta sledila njeno jasnejše samospoznanje in odprtost. Zdi se, da tako razumljena Evropa izginja: ostalo je enosmerno delovanje brez samopremisleka. In to skupaj s svojimi nasledki je že tu, v Sloveniji, ali pa si včasih tu celo išče svoje vzore. Zastaviti besedo o tem je težko in celo tvegano; tako zaradi vse bolj nestrpno »strpnega« okolja kot zaradi negotovosti, ki se loteva človeka ob tem osamljenem početju. A je zato tembolj neizbežno. Justin Stanovnik jo je zastavljal kar naprej. Tako sem ga videl in doživljal skozi njegovo pisanje in zmeraj prekratke ure pogovorov:

[Stran]

1.4. Njegova in njihova demokratičnost

Helena Jaklitsch

1.4.1.

Bil je sončen zimski popoldan. Pred vežico sv. Nikolaja na Žalah so se začeli zbirati ljudje. Najprej jih je bilo pet, deset, nato je število teh, ki so se hoteli še zadnjič posloviti od globoko vernega katoličana, velikega Slovenca in domoljuba ter izjemnega misleca, raslo iz minute v minuto. Kar nekoliko presenečeno so se ozirali po vseh teh prihajajočih, ki jim skoraj ni bilo videti konca. Zdi se, da smo nekako navajeni, da starejši ko je človek, poklican pred svojega Stvarnika, manj je ljudi, ki se zberejo ob njegovem poslednjem slovesu. Toda mislim si, da je bilo večini toplo pri srcu, da je pokojni, takrat zagotovo že sprejet med poveličane, v svojem življenju tako močno nagovoril toliko ljudi. Da jih je resnično nagovoril, je bilo jasno iz tega, da so tistega februarskega popoldneva, ki je kljub jasnemu nebu postajal vedno hladnejši, pustili tisto, kar bi sicer takrat počeli, ter si vzeli čas in se mu prišli ob zadnjem slovesu še enkrat zahvalit. Med njimi je bilo ugledati marsikateri znan obraz; tudi kakšnega, ki ga morda ne bi pričakovali. Bilo je tudi veliko mož, katerih imen javnost pod njihovimi slikami ne bi znala zapisati, toda iz njihove drže in besed, ujetih v slučajnih pogovorih neznancev, ki so se v ravnokar porojeni zaupljivosti obračali drug k drugemu, je bilo kaj lahko razbrati hvaležnost in spoštovanje. Ob meni stoječi gospod, na videz že krepko prek osemdeset, je z orošenimi očmi omenil, da je gospoda Stanovnika prvič videl in slišal leta 1993 ob odkritju farnih plošč, postavljenih v spomin fantom, pomorjenim po drugi svetovni vojni. »Ja, njegova velika zasluga je bila, da so ti fantje v naši dolini spet dobili imena,« je še zmogel zašepetati, potem pa ga je ginjenost prisilila k molku. Pa tudi občutek večnega, ki je v tistem popoldnevu napolnjeval Plečnikove Žale, kot bi zapisal pisatelj Mauser.

Kmalu zatem smo skupaj z duhovniki in sorodniki še poslednjič pospremili gospoda Justina v cerkev. Skoraj ni bilo dovolj prostora za vse, ki smo hoteli te njegove zadnje zemeljske trenutke preživeti z njim, ki nam je toliko dal. Ne v materialnem smislu, kar je danes tako pogosto merilo uspeha, temveč v tisti najgloblji duhovni izjemnosti, ki nam jo je zapustil v dediščino. S svojimi mislimi, prelitimi v besede ter natisnjenimi v vsakokratni številki Zaveze, pa tudi ob osebnih srečevanjih nas je učil razumeti preteklost in sedanjost. Njegova zmožnost globokega uvida v narodovo najhujšo tragedijo, ki je svoj vrh doživela v moriščih, razsejanih po vsej domovini, in njegova zmožnost razumevanja vsega, kar se je in se dogaja z nami, se je kalila prek njegove osebne kalvarije, doživete ob koncu vojne, ob njegovem vračanju in vračanju njegovih soborcev s Koroške v domovino, na Teharje. Čeprav tam ni doživel 12. postaje križevega pota, kot so jo številni njegovi prijatelji, saj je kot mladoleten srečno prispel domov, pa je vendarle čutil, da tega, kar je tam doživel, »človek ne more razumeti«.

»Pred tiranskim časom se je zavaroval z notranjim eksilom, z branjem in motrenjem vsega, kar je obljubljalo razložiti pojav, ki je cele narode zagnal iz zgodovine in civilizacije,« nas je spomnil sedanji urednik Zaveze in eden njegovih najbližjih prijateljev, ki mu je spregovoril ob krsti. Iz te modrosti, ki se je kopičila štiri desetletja, ko zaradi zunanje nesvobode ni bilo mogoče drugače kot premišljevati v sebi, so nastajala besedila, brez katerih, tako se zdi, skoraj ni mogoče resnično razumeti in doumeti naše zgodovine in našega sveta. Hvaležni smo bili uredniku za izrečene misli, saj se je zdelo, da nam jemlje besede z jezika, le da jih je povedal še bolje, še bolj pretanjeno, ko bi jih bili sposobni izreči sami. Ob vsakem premoru, ki je kot sveta tišina padel med nas, se mi je zdelo, da slišim gospoda Justina, kako v svoji navadi dodaja tisti svoj »well«, ko se mu je ▶

[Stran]

zdelo, da se je nekaj končalo, zaključilo. Toda tistega »well« ni bilo od nikoder, ostajal je le še kot odmev nekje v moji notranjosti. In neizmerna hvaležnost, da sta se najini poti srečali. Tudi v naslednjih dneh, ko je že počival v posvečeni zemlji, so mi misli velikokrat ušle k njemu. Toda še intenzivneje sem se spomnila nanj ob obisku predsednika vlade v Črnomlju, ko se je udeležil občinske proslave ter se v svojem govoru spomnil 75. obletnice prvega zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), ki je potekalo 19. in 20. februarja 1944. »Tukaj se je dogajala zgodovina, tukaj so se dogajali prelomni dogodki. In lahko ste ponosni, da se je to dogajalo prav v Črnomlju, kjer so bili položeni temelji slovenske državnosti,« je dejal. Ob teh besedah sem čutila, da se moram odzvati. Da je treba nekaj reči – tako kot je večkrat dejal tudi gospod Justin, kadar je videl in zaznal, da je nekaj popolnoma v nasprotju z resničnostjo. In trditev, da je temelje slovenske države postavljala skupina ljudi, ki se je februarja 1944 razglasila za Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS), je ena tistih eksistencialnih laži, ki se je globoko zažrla v naš narod in ga razjeda od notri in zato je o njej treba nekaj reči. Tistim, ki hočejo videti, je seveda popolnoma jasno, da je bilo tisti skupini ljudi, ki je znotraj našega naroda na najbolj uničevalen način udejanjila »protipraven in zunajcivilizacijski značaj boljševiške strategije«, prav malo mar za slovenski narod in njegovo samostojnost, izraženo v svoji državi. Še manj si je želela demokracije ter pravnega reda, dveh bistvenih atributov svobodne države, čeprav je operirala z besedami, ki so naivnim ter poštenim ljudem dale verjeti, da so želje te skupine uglašene s stoletnim hrepenenjem slovenskega človeka po zedinjeni Sloveniji. Ta skupina ljudi si je želela le nekaj: oblast; vojna in okupacija sta bili le dobrodošli, predvsem pa nujni spremljevalki za uresničevanje njihove želje.

Besede o »polaganju temeljev za svobodno in združeno Slovenijo in za njeno novo državnost v okviru demokratične in federativne Jugoslavije«, izrečene na prvem zasedanju SNOS, so takrat morda blagodejno padale med bralce Slovenskega poročevalca, naveličane stalnega strahu pred nevarnostjo racij, pred streljanjem talcev, mobilizacijo ali internacijo, toda dotedanja ravnanja te skupine ljudi, ki se je združila v komunistični partiji, so govorila popolnoma nekaj drugega. Čeprav so si štirje okupatorji ravnokar prisvojili slovensko ozemlje, je skupina še isti mesec, 26. aprila 1941, pohitela z napovedjo notranje vojne proti »lastni izdajalski kapitalistični gospodi«, pri čemer je bil zanje tak gospod vsak, ki jim ni bil po godu; bodisi zato, ker je imel premoženje, ugled in spoštovanje med svojimi rojaki, bodisi zato, ker je nasprotoval komunistični ideologiji, ki je v Sovjetski zvezi za seboj puščala pravo opustošenje. Še najhuje je bilo, da so bili tisti iz prve skupine največkrat tudi v drugi in obratno. Namesto boja proti okupatorju je postavila v ospredje boj proti slovenskemu človeku, zvestemu veri in očetnjavi, in v luči te odločitve usmerjala vsa svoja medvojna ravnanja.

Ker sta bili torej narod in njegova svoboda za samooklicane predstavnike slovenskega naroda tako visoki vrednoti, so že septembra 1941 vse, ki jim ne bi priznali absolutnega primata v boju proti okupatorju, razglasili za narodne izdajalce, ki se jih sme likvidirati, četudi bi delovali proti okupatorju. Še prej so ustanovili VOS, ki je njihovo »globoko demokratično in pristno človečanstvo«, kot so v Črnomlju označili slovensko narodno osvobodilno gibanje, dodobra udejanjal po podeželju in v mestih. Tako dobro, da so še pred julijem 1942 zabeležili skoraj tisoč imen na svojem krvavem seznamu odstranjenih; ta seznam se je nato samo še širil in širil, na njem pa so se znašli tudi otroci, družine in starčki. Njihovo »pristno človečanstvo« je v prvih mesecih po koncu vojne občutilo tudi prek sto tisoč pomorjenih in zakopanih po vsej Sloveniji; otroci, v opoldanskem soncu sredi teharskega taborišča vrženi na voz, kjer so drug za drugim ▶

[Stran]

»Globoka demokratičnost«

Figure 6. »Globoka demokratičnost« arhiv Zaveze

[Stran]

odhajali v večnost; številni krivično obsojeni na montiranih političnih procesih, pa tudi tisti, ki so bili poslani na prevzgojo v delovna taborišča. Da bi resnično začutili, kako močno se je pristno človečanstvo poznalo v teh »poboljševalnicah«, predlagam v branje Skriti spomin Angele Vode ali Zavezin pogovor z Lidijo Drobnič. Njihovo človečanstvo je občutil tudi gospod Justin. Najprej v Teharjah, nato v zaporu, kasneje v nemožnosti poučevanja tistega, kar si je želel.

Tudi njihova »globoka demokratičnost« je prišla do izraza že med vojno, s podpisom dolomitske izjave, s katero so vsem, razen sebi, vzeli pravico do besede in oblasti. V skrbi, da bi demokratični duh kar najbolje prežel slovensko narodno osvobodilno gibanje, so v vsako vojaško enoto poslali političnega komisarja, ki je ne le bedel nad pravilnostjo misli njenih članov, temveč je tudi skrbel, da so taki, ki so hoteli uveljavljati drugačno demokratičnost, kot so jo imeli v mislih sami, umrli v napadih, bili poslani v 13. bataljon; včasih je zadostovala tudi že grožnja njegovi družini.

Njihova »globoka demokratičnost« se je uveljavila tudi po koncu vojne, ko so se razglasili za večne oblastnike, demokratično izbiro oblasti pa za produkt gnilega kapitalizma oz. relikt preteklosti, ki mu je treba narediti konec. To je bil tudi čas, ko so v polnosti uresničevali še eno od zavez, sprejetih na zborovanju SNOS 19. februarja 1944. Takrat so se namreč zavezali k »borbi za naslednje pravice slovenskega ljudstva: zakonitost, enakopravnost ne glede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne oskrbe«. Verjetno ni treba osvetljevati njihovega uresničevanja naštetih pravic, h kateri so se zavezali v Črnomlju, še posebej tistih, za svobodno in demokratično življenje bistvenih. Dovolj bodi zgolj omemba skrbno izvedene nacionalizacije in zaplemb, zloglasnega 133. člena in povsod prisotne Udbe.

Da ne bi česa prepustili naključju, so že kar na istem zborovanju, se pravi še v času, ko je bil slovenski narod še vedno ukleščen v okupatorjevem primežu, sprejeli odlok, s katerim so si »imovino pripadnikov tujih narodnosti, ki so služili okupatorju, ter narodnih izdajalcev« (ki so bili, kot smo že omenili, po njihovih kriterijih vsi, ki niso bili za komunistično revolucijo), že vnaprej prisvojili. To so sicer lepo zapakirali v skrb za ohranitev slovenskega narodnega bogastva – ali kot so zapisali, da se »daje v brezplačen užitek slovenskemu ljudstvu, odnosno se neposredno upravlja, če to zahteva potreba po ohranitvi slovenskega narodnega bogastva« – toda naslednja desetletja so razodevala, kakšno upravljanje te imovine so posvečeni v sistemu imeli v mislih.

Še in še bi lahko naštevali in razkrivali falsifikat prvega zasedanja SNOS, vendar bodi dovolj. Že vse do sedaj povedano samo na sebi dovolj glasno in nedvoumno sporoča, da so takrat, da bi preslepili narod v stiski, napisali marsikatero všečno misel, toda njihova dejanja so sproti pobijala vsako zapisano besedo. Ta namreč še danes odkrivajo resnične namene revolucionarne oblasti, ki je okupirala slovensko narodno osvobodilno gibanje ter ga popolnoma podredila svojim ciljem. Ti cilji pa so bili seveda svetlobna leta daleč od resnične želje po vzpostavitvi demokratične, samostojne in svobodne slovenske države. Take Slovenije si niso želeli, zato tudi niso mogli postavljati njenih temeljev. Takšno Slovenijo si je želel dr. Lambert Ehrlich, pa so ga zaradi tega snovalci zasedanja SNOS dali umoriti. Takšno Slovenijo so si želeli fantje, ki so svojo življenjsko pot končali v rudnikih, breznih in rovih. Takšno Slovenijo si je želela politična emigracija, zaradi česar so člani zasedanja Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta po vojni vsak stik z njo prepovedali in strogo kaznovali. Takšno Slovenijo je želel gospod Justin, pa je moral najprej za štirideset let v notranji eksil. Udeleženci črnomaljskega zasedanja so takrat pos-

[Stran]

tavljali temelje drugačni državi: državi, ki se je utemeljevala na totalitarizmu, ustrahovanju, izbrisu dobršnega dela njenih prebivalcev in popolnemu nadzoru; državi, v kateri je bila misel na svobodno in samostojno Slovenijo preganjana in kaznovana. Toda taki državi smo leta 1991 odločno rekli ne ter se odločili za svobodno, demokratično in pravno državo. Vendar ne z vsebino, ki jo je tem pojmom dajalo zasedanje v Črnomlju, temveč v tistem najbolj žlahtnem pomenu besede, ki vsakemu državljanu priznava tudi polno človeško dostojanstvo. Ne pustimo torej, da bi kdorkoli naši državi vsiljeval temelje, na katerih je nismo gradili. Izgovorov, da ne moremo razumeti tistega usodnega časa, da za lepimi besedami današnje elite, ki se napaja tudi v lažnivosti omenjenega zasedanja, ni mogoče prepoznati najtemnejših namenov, preprosto ni več. Gospod Justin nam je namreč zapustil dediščino izjemnih besedil, ob premišljevanju katerih bomo zagotovo sposobni razumeti in dojeti še tako zahtevne zagonetke preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Gospod Justin nikakor ne bo hud, če si čisto za konec izposodim še njegovo voščilo, ki mi ga je pred leti poslal za Veliko noč. Naj bo tokrat njegovo voščilo namenjeno vsem nam:

»Naj gre Velikonočni zvon, naj gre in poje čez slovensko stran o Vstajenju, ki čaka narod po trpljenju (saj je to sporočilo Velike noči, mar ne).« ■

Zapustil nam je izjemno dediščino.

Figure 7. Zapustil nam je izjemno dediščino. Janez Rihar

[Stran]

2. Mesto na gori

2.1. Človek, ki je gledal globlje, videl dlje …

Zorko Simčič

2.1.1.

Profesor Justin Stanovnik … Naš profesor Justin …

Zadnje čase se je ob izidu vsakokratne številke Zaveze v nas vsakič priplazila zaskrbljena misel: »Nekoč tudi teh njegovih zgodovinskih uvodnikov in govorov ob grobiščih ne bo več …« Slutnja, da ga morda že kmalu ne bo več…

Zdaj je prestopil tisti zadnji prag.

»Ne veste ne ure ne dneva.« Res, ne vemo. Vedo pa – še posebej tisti, ki jim je Usoda namenila več let življenja, kot je običajno – da se ne morejo ne zavedeti, kako se tudi njihovi koraki bližajo temu pragu in jim torej ob izgubi dragega človeka srce še posebej zadrhti.

Bil je človek, ki mu je bilo dano pobegniti pred smrtjo in ki je potem vse življenje v polnosti odkrival smisel svoje življenjske poti in hkrati usode našega naroda. Mislec, ki je dan in noč razmišljal predvsem to, kaj se sploh danes z nami godi. Kaj in zakaj. Predstavnik našega »rešenega ostanka«, ki nas je ob

»izstopu iz civilizacije« tako rekoč rotil, naj se vrnemo k razumu; stalno obujamo spomin na to. Pričevalec z veliko začetnico in – prerok. Zgodovinar, ki nam, kdaj že utrujenim in apatičnim, ni nehal klicati v zavest: »Smrt premaga življenje, spomin premaga smrt.«

Pred dva tisoč leti je nekdo napisal o sebi: »Dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravičnosti, ki mi ga bo tisti dan podaril Gospod, pravični sodnik.«

Kristjan profesor Justin si o sebi česa takega gotovo ne bi drznil napisati – in vendar: ali ni v nas nekaj več kot zgolj upanje, da mu bo Gospod, pravični sodnik, dejal: »Dober boj si dobojeval – podarjam ti venec pravičnosti«?

Ni ga več. Praznota, ki ostaja za njim, naj nas ne plaši. Raje si postavimo vprašanje: kako mu lahko za vse njegove besede izkažemo, izkazujemo hvaležnost? ■

[Stran]

Človek, ki je videl dlje.

Figure 8. Človek, ki je videl dlje. arhiv Zaveze

[Stran]

2.2. Vrba

Brane Senegačnik

2.2.1. (Justinu Stanovniku v hvaležen spomin)

Stoji in sanja .

Ure, dneve, mesece in leta .

Nož in dež in sneg

so v njej pustili svojo sled . A to je že davno več ne boli.

Spominja se le nekega nočnega vetra :

mehkih prstov in poljubov , ki so z njenih vej trgali peno zvezd

v visoki uri življenja .

Zaradi njega

joče svoje sanje v reko , zeleno kot poletni gozd .

[Stran]

Vrba

Figure 9. Vrba arhiv Rafaelove družbe

[Stran]

3. Slovo na žalah

3.1. Do temeljnih in trajnih, večnih vrednot in resnic

Anton Stres

3.1.1.

V svetopisemskem odlomku Jezus svojim učencem naroča, naj pogumno oznanjajo, kar jim je naročil povedati On, ki je Resnica sama. Hkrati pa jim napoveduje – in jih s tem želi na to pripraviti – da jim bodo njegovi sovražniki hoteli zamašiti usta. Vendar naj se zavedajo, da so taki poskusi obsojeni na neuspeh. Resnica prej ali slej pride na dan. »Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo.« Če ne prej, na sodni dan. Na drugem mestu Jezus tudi razlaga, kdo in zakaj se resnice boji in jo hoče zamolčati. »Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči; tako se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3, 20– 21).

Pokojnemu profesorju Justinu Stanovniku, od katerega se poslavljamo, je bilo večji del življenja onemogočeno, da bi povedal to, o čemer je imel po Božjih in pravičnih človeških postavah pravico govoriti. V slovensko javnost je vstopil pravzaprav z demokratizacijo, ko je lahko spregovoril o tem, kar je v vsakem pogledu do konca zaznamovalo njegovo življenje, namreč tragedija velikega dela slovenskega naroda, ko je »brat moril Slovenca brata«.

Tudi sam je te dogodke poimenoval z besedo »tragedija«, in to v izvornem smislu, ki ga ima tragedija v grški antiki, v času katere je nastala in katere globine ni pozneje odrska, gledališka tragedija nikoli več dosegla. Tragedija namreč ni kakršen koli zaplet ali katastrofa z nesrečnim koncem. To sicer v vsakdanjem jeziku res pogosto imenujemo tragedija in tudi odrske uprizoritve, ki se imenujejo tragedije, so zgrajene na nekih psihološko ali zgodovinsko razložljivih navzkrižjih in spopadih, ki se žalostno končajo. Ko pa profesor Stanovnik, ki je bil sam klasični filolog in je poznal globine antične misli in umetnosti, želi poimenovati medvojni slovenski »vrtinec« tragedija, v kateri se je znašel tudi sam in kjer je za las ušel strahotni končni usodi tisočerih svojih sobojevnikov, ima to pri njem podobno težo pomena, kot jo je imela grška tragedija. Kot sam pravi: »Antični poganski svet je poznal tragedijo, antični človek je tragičen«. To pa zato, ker je antični človek bil prepričan, da si nesreč, ki so se zvalile nanj, ni nakopal čisto sam, ampak so za njimi stale nadnaravne, onstranske dobre in zle sile. Da je pravzaprav bil njihova žrtev.

Zakaj to omenjam v trenutku, ko se poslavljamo od profesorja Stanovnika? Ker so očitno skozi dolga desetletja – 45 let – prisilnega molka dozorela v njem poglobljena spoznanja. V svobodi izražanja, brez katere ni demokracije, so različni ljudje smeli spregovoriti o tem, kar se je dogajalo med vojno in po njej. A to govorjenje je bilo – in je še – vsakovrstno: od omalovaževanja zločinov in celo opravičevanja neopravičljivega do upravičene zgroženosti in obsodbe, včasih pa do jeze, nepresežene zamere ali celo do česa hujšega. Zgodovinska, moralna in duhovna kakovost naših sodb o tej preteklosti je torej zelo različna.

V tej raznovrstnosti besed o medvojnem in povojnem dogajanju pa so besede pokojnega profesorja Stanovnika vedno izstopale kot nekaj posebnega. Ne samo zato, ker so bile njegove ugotovitve prepričljivo zgodovinsko, podatkovno in idejno natančne. Spremljala jih je še – če smem tako reči – dodana vrednost, za katero bi se mu rad danes posebej zahvalil, saj se poslavljamo od njega kot kristjana in člana našega vernega občestva. Ta dodana vrednost je prihajala namreč iz njegove krščanske zakladnice. Njegovo razumevanje tega, kar se je dogajalo pred desetletji in kar se tako ali drugače dogaja še danes, gredo vedno pod površinski videz, v globino, sežejo celo do filozofije in teologije zgodovine, do metafizike – če metafizika pomeni tisto, kar je onstran fizičnega, vidnega, otipljivega – do tistih temeljnih in

[Stran]

Začetek sprevoda od vežice sv. Nikolaja proti cerkvi vseh svetih

Figure 10. Začetek sprevoda od vežice sv. Nikolaja proti cerkvi vseh svetih

trajnih, večnih vrednot in resnic, za katere je šlo in še danes gre in ki jih opazovalec, ki ostaja na površinski ravni golih dogodkov, ne more zaznati. Dolga leta molka so pri pokojnem profesorju bila očitno zelo plodna leta, v katerih je marsikaj domislil.

Zato je pokojni profesor tako vztrajno terjal, da pride na dan resnica in vsa resnica skupaj s svojo sestro pravičnostjo. Ker pa je bil kristjan, je vedel, da Božja pravičnost ni menjalna pravičnost daj­dam (zob za zob in glavo za glavo), ampak je Bog pravičen na čisto poseben način s tem, da opravičuje. Božje opravičenje pa ni v tem, da bi opravičeval neopravičljivo v smislu, da bi pogledal skozi prste

krivdi in zločinu, pač pa v tem, da nam ljudem s svojim odpuščanjem brez zmanjševanja našega dolga, čeprav je velik in težek, odpušča in nam z odpuščanjem vrača zapravljeno pravičnost. To je bistvo krščanske vere in smisel Jezusove življenjske žrtve. Iz tega pa se poraja novo spoznanje. Tudi trpljenje, ki ga s krivičnostjo ljudje povzročamo drugim, Bog lahko obrne v dobro, kakor je obrnil v naše največje dobro največjo krivico in trpljenje, ki smo jo ljudje storili njegovemu Sinu. V tej svetlobi Jezusovega križa in vstajenja se je Stanovnikova misel obvarovala zamer in črnogledosti, ki spremlja grško tragedijo. Profesor Stanovnik je verjel Jezusovi besedi, da nam niso lasje ▶

[Stran]

Nadškof dr. Anton Stres s homilijo nagovarja vernike, ki so napolnili cerkev.

Figure 11. Nadškof dr. Anton Stres s homilijo nagovarja vernike, ki so napolnili cerkev.

samo »prešteti«, kot smo slišali v evangeliju, ampak da tudi »niti las ne pade z naše glave brez volje nebeškega Očeta«. To pa z drugimi besedami pomeni, da se nič ne zgodi brez globokega smisla, tudi če ga takoj ne zaznamo. To tudi pomeni, da je moralo imeti in še ima neznansko trpljenje njegovih mladostnih znancev, sorodnikov in prijateljev svoj globoki smisel. Kot je tako lepo zapisal: »Neznanska in nedoumljiva možnost krščanstva je ravno to: da v trpljenju človek lahko doseže bogopodobnost. In potem bolečina, žalost, poraz, katastrofa, izguba in sramota: niso vse te stvari zaznamovanost udarjenih, ampak znamenje izvoljenih.« Ta krščanski pogled na navidez nesmiselno trpljenje je tista njegova dodana vrednost, ki je za nas vse njegova posebno dragocena in za mnoge tudi tolažilna zapuščina.

Svojim izvoljenim mladostnim prijateljem se je sedaj s svojo smrtjo pokojni profesor pridružil in naj skupaj z njimi to izvoljenost uživa in slavi na veke. ■

3.2. Iz sredice evangeljskih sporočil

Lenart Rihar

3.2.1.

Pred dva tisoč leti, ko je v smrt omahnilo izmučeno telo, se je tempeljsko zagrinjalo pretrgalo na dvoje in sonce za nekaj ur ni več moglo predreti teme. Vendar večina človeštva tega dogajanja ni zaznala. Tudi tisti, ki so ga, so slej ko prej ustaljeno delali in počivali, si pomagali in se prerivali. Rojevali in umirali.

Tako nas ne sme presenečati, da slovenski svet pred tednom dni ni vstal in onemel. Celo če bi se zavedal, kakšnega človeka z gospodom Justinom izgublja, bi smrt in življenje nadaljevala svoj prečuden dvoboj.

Ta lok, razpet med vsakdan in onostranstvo, je sicer neizprosen, a ne izničuje razlik med velikim in malim, med dobrim in slabim, med bolj in manj usodnim. Ob smrti Justina Stanovnika se je oglasil pisatelj in akademik, ki je uglašen na duhovno bogastvo pokojnega in opremljen z najfinejšimi notranjimi seizmografi; zaprepaščen je izrazil občutek, da ta smrt pomeni konec neke slovenske dobe.

Predstavnikov daljne Slovenije spred vojne skorajda ni več. V brezna jih je velika večina omahnila že pred davnimi desetletji. Njim in njihovemu vrednostnemu obnebju, ki je obenem temelj slovenske in evropske prihodnosti, je pokojni Justin posvetil vsa svoja leta.

Pred tiranskim časom se je zavaroval z notranjim eksilom; z branjem in motrenjem vsega, kar je obljubljalo razložiti pojav, ki je cele narode zagnal iz zgodovine in civilizacije. Tako je s štirimi desetletji študija za seboj dočakal samostojno Slovenijo.

Nakopičena modrost je v novih okoliščinah z največjo natančnostjo utirila Novo Slovensko zavezo, iz te modrosti so nastajali epohalni teksti, iz te modrosti so se drug za drugim rojevali bogati zvezki Zaveze.

Spominjam se, kako je naubranljivo pritegnil – morda pred dvajsetimi leti – v Kočevskem Rogu, ko je v presunljivem sobesedilu vzporejal preproste besede predsmrtne stiske:

»Žejen sem,« ki so se nekoč slišale s križa in »Zebe me,« ki jih je slišal roški gozd. Neverjetno, kako je vedno znova znal približati trpljenje in naglašati njegov pomen. Nikoli banalno, nikoli patetično.

Prav tako domala nikoli ni uporabljal besed, ki bi jim lahko rekli pobožne, tudi ni navajal take literature, a komaj bi za kakega človeka lahko rekli, da izhaja bolj kot Justin iz same sredice evangeljskih sporočil. Tako je z nespodmakljivim občutkom za pravičnost že od začetka navajal k usmiljenju in sočutju. Osrednja njegova skrb sploh je bila, da bi postali boljši ljudje. Da bi iz približevanja trpljenju ter iz razumetja vrtincev, ki so zajeli vojne in povojne generacije, prišli k sebi, se ovedli, kje smo, s čim razpolagamo, stopili v skupni svet prebujenosti in postali boljši ljudje.

Da bi nam bilo to čim lažje, je svojega duha izčrpaval z raziskovanjem boljševizma, zgodovinskih zagonetk od revolucije do samostojnosti, razkrinkal navideznost in perfidnost projekta, ki se mu reče sestop z oblasti, z izrazom totalitarna poškodovanost postavil diagnozo slovenski tranzicijski regresiji … Z največjo skrbjo je celil ranjen jezik, branil od zmeraj veljaven seštevek dva plus dva, odkrival ozadja spretno lansiranih besed, kot so »revanšizem«, »politizacija pobojev«, »ne razdvajajmo«, »ne glejmo nazaj«, »ne delajmo novih krivic« … Kdor je pozorno bral njegova besedila, je videl, da je že davno opozarjal tudi na nevarnost besed »nestrpnost« in »sovražni govor«.

Pokojnega Justina je na poseben način fasciniral apostol Pavel s tem, da kar iznenada opozori: pa hvaležni bodite!

Vi, dragi gospod Justin, ste svojo hvaležnost neštetokrat izkazali. Zdaj je vrsta na nas. Hvala za vaš zgled, hvala za vaše pričevanje, za vašo premočrtnost, za vaš plemeniti značaj, hvala za vašo modrost, znanje, razgledanost, hvala, da ste nam razkrili toliko ▶

[Stran]

Lenart Rihar, urednik Zaveze

Figure 12. Lenart Rihar, urednik Zaveze

poglobljenih misli, toliko imenitnih avtorjev, hvala za vašo iskrivost in humor, hvala za gostoljubje in neštete pogovore, hvala za vaše prijateljstvo in hvala za vaše zaupanje! Zaupanje in ponižnost, da ste si izbrali nevrednega naslednika.

Odkar ste pred šestimi leti odložili uredniško delo, je izšlo še 24 številk Zaveze in nikoli, nikoli se niste z najmanjšim namigom obregnili ob nič. Z brezmejnim zaupanjem in hvaležnostjo ste izražali podporo.

Dragi gospod Justin, ne pozabite na nas, na Slovenijo in Evropo, ki ste jima posvečali toliko skrbi in ki stopata v negotovo prihodnost!

Večni Sokolar, večno Središče, ki ste nam ga po pesniku Yeatsu tolikokrat približevali, pa naj vam v družbi vaših prijateljev, slovenskih mučencev, nakloni brezmejno zadoščenje! ■

[Stran]

4. Justin Stanovnik

4.1. Z resnico nad ideološki monopol

Peter Sušnik

4.1.1.

Peščica pogumnih mož, ki so zasnovali in nato maja 1991 ustanovili Novo Slovensko zavezo, se drug za drugim pridružujejo nebeški gostiji s slovenskimi mučenci 20. stoletja, katerih spomin so dvignili med svoje najsvetejše cilje. Vsak ob svojem času končuje svoj tek in dobojuje svoj boj ter za seboj pušča hkrati bogato zapuščino in bolečo praznino. Pokojnemu Tinetu Velikonji, neutrudnemu praktiku in prvemu predsedniku društva, se je lani pridružil njegov naslednik Tone Drobnič, pronicljiv in preudaren pravnik, zdaj pa je Gospodar življenja k sebi povabil še našega nestorja, profesorja Justina Stanovnika.

Pokojni Justin Stanovnik je bil med najpomembnejšimi slovenskimi misleci sodobnega časa. Njegova zapuščina, zapisana v sto desetih številkah revije Zaveza prek zadnjega četrt stoletja, ostaja na razpolago sodobnikom in rodovom, ki prihajajo, da bodo lahko proučili njegove teze, njegove napotke in dileme. Kot mislec je zaznamoval pomembne razprave v ožjih in širših krogih z napotkom, da “moramo o tem temeljito premisliti”, in tako se je v kritičnih stvareh umaknil in premišljeval, preden je o stvareh povedal svoje dokončno mnenje. To premišljevanje ni bilo le temeljito in globoko: bilo je v širino, v ozadja, v odvisne in pogojne kavzalne zveze, v interpretacije filozofskih, politoloških in socioloških vidikov ter predvsem v iskanju teološke in zgodovinske razsežnosti, ki bi mu pomagala razločevati dobro od slabega, pravilno od nepravilnega, dostojno od nedostojnega.

Justin Stanovnik je bil v večnost poklican 27. januarja, na mednarodni dan spomina na holokavst, ki je obletnica osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz. Kakor da bi Vsemogočni dal pomenljivo iztočnico za razmislek o pokojnikovi in tudi naši usodni zaznamovanosti z nerazumljivim ločevanjem zla: zaprepadeni osvoboditelji tega taborišča smrti so bili pripadniki iste Rdeče armade, ki je v imenu druge totalitarne ideologije postavljala enako nečloveška taborišča smrti. Za nečloveško zlo v imenu nacizma nikomur ne pride na pamet, da bi iskal opravičilo, a za zlo v imenu boljševizma in komunizma se še danes išče in celo brezsramno razpravlja o olajševalnih okoliščinah. Prvo zasluži mednarodni dan spomina, drugo povzroča neskončne razprave o tem, da se nikakor ne more enačiti s prvim. Je trpljenje in smrt v imenu nacionalnosti drugačno od trpljenja in smrti v imenu ideologije? Bo priznanje enakosti ogrozilo spomin na žrtve nacizma in fašizma? Ne, pač pa bo postavilo moralno ogledalo zavezniškim silam z Britanci in Churchillom na čelu, ki so se odločili, da Justina Stanovnika in njegove tovariše vrnejo v trpljenje in smrt zaradi politične kupčije. Ko skleneš pogodbo s hudičem, so rezultati diabolični in krivda neizbrisna. Ta zaznamovanost z izdajo je usodno vplivala tudi na preživele, ki so bili prepričani, da vrednostni sistem domobrancev sam po sebi sklepa zavezništvo z demokratičnimi silami v boju proti totalitarizmu. Zahodne zaveznice so zaradi navideznega miru žrtvovale milijone ljudi ter dopustile do danes še neodpravljeno pohabljenost narodov na napačni strani železne zavese vključno s Slovenci. Pokojni profesor Stanovnik je iskal – a jih žal nikoli našel – odgovore na temeljna vprašanja o zlu, ki se je porodilo v ljudeh zaradi pripadnosti utopični ideji. Spodbujal nas je, da bi na znanstveni ravni v svetovnem prostoru proučevali nastanek in razvoj boljševizma, saj bi vedenje o tem olajšalo tudi neizogiben spopad med zahodno (judovsko­krščansko in grško) civilizacijo in boljševizmom, ki v samem bistvu nasprotuje Bogu in božjemu ter postavlja človeka nad sočloveka.

Mnogokrat je pisal in govoril o izvoru in razlogih za nenaden preobrat zdravega, vernega, kmečko poštenega ljudstva, ki je živelo ▶

[Stran]

Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze

Figure 13. Peter Sušnik, predsednik Nove Slovenske zaveze

v mirnih dolinah in vaseh po slovenski krajini in se držalo izročila svojih prednikov. Kaj se je zgodilo v duši slovenskega človeka, da je bil sposoben najprej zasnovati in nato izpeljati zločin tako strahotnih razsežnosti? Še bolj pa mu je bilo nedoumljivo, da je bil slovenski človek sposoben ta zločin prikriti, s terorjem zakritega obdržati in ga nikoli obžalovati.

S prijatelji in soustanovitelji Nove Slovenske zaveze je zasnoval farne spominske plošče kot spomenike zaukazano zamolčanim in prezrtim tisočerim, ki zakopani po slovenski zemlji niso uživali pravice do spomina in imena. Tako je na simboličen način mnogim slovenskim faram, družinam in v zasebnosti žalujočim pomagal, da so spregovorili in postali pričevalci zamolčane zgodovine. Hkrati so v njegovih spisih ljudje spoznali, kako je zlo boljševizma strašno prizadelo slovenski narod. Zavedal se je pomena poučevanja ljudi in opremljanja ljudi s spoznanji in močjo, da bi se laže odločali in opredeljevali. Proučeval je zgodovinske vidike nastajanja tega zla in utemeljil ter zapisal to, kar je kmečka pamet sprevidela že ob prvih pojavih nasilja v letih 1941 in 1942: to niso bili niti niso naši ljudje. To zlo, ki je bilo počelo revolucije in njegova navdihujoča gonilna sila, ni poznalo moralnih zadržkov in je s

[Stran ]

svojimi nedoumljivimi nečloveškimi dejanji obrnilo na glavo vsa prepričanja in vso tradicijo, na kateri je bil slovenski narod utemeljen.

Z jasno argumentacijo je odstranjeval krivdo, molk in strah, ki ga je bila nad domobransko stran priklicala povojna oblast. Krivda zaradi obrambe vere, naroda in tradicije. Krivda, ker se je dobro postavilo po robu zlu.

Justin Stanovnik je bil človek trdnih in včasih brutalno trdih načel: v svojem premišljevanju je prišel do odgovorov in stališč, ki so bila neizprosna in hkrati tako resnično pravilna, da si lahko zgolj umolknil in mu pritrdil. Kompromisov o ključnih stvareh ni poznal niti ni priznaval, ker je v lastnem premišljevanju svoje ugotovitve prevetril z vsemi možnimi protiargumenti in sam pri sebi našel odgovore nanje ter jih ovrgel.

Tako je že ob nastajanju slovenske demokratične politike opozoril, da je državnost nujen, a hkrati nezadosten cilj, saj družba potrebuje enotnost v zavesti, kaj narod je in na čem temelji. Skozi leta, ki so sledila uspešni osamosvojitvi, smo lahko spoznali zanesljivost njegove napovedi: v takratnih demokratičnih silah so potlačili vprašanje odnosa do revolucije in vseh njenih posledic. Tako je bila priprta pot do interpretacije, ki je danes postala celo prevladujoča, da bi države brez revolucije sploh ne imeli.

Pokojni profesor Stanovnik je imel to razdeljenost za najbolj usodno slovensko vprašanje. Spoznanje, da kljub novi demokratični državni ureditvi in novi ustavi nismo dosegli temeljnega premika v miselnosti, nas pripelje nazaj do pohabljenosti družbe, ki je sposobna nedvoumno enotno obsoditi holokavst, genocid v Ruandi in etnično čiščenje v Srebrenici, hkrati pa si slovenski spravni proces zamišljati tako, da žrtve ostanejo domnevno krive in njihov poboj vse drugo, le zločin ne. V tem premišljevanju in posledičnih spoznanjih je profesor Stanovnik določil temeljno poslanstvo Nove Slovenske zaveze, ki mora pluti proti družbenemu toku zaradi spoznanja, da ob razsutem narodovem temelju ta država nima prihodnosti, ki si jo zasluži.

V tem je videl tudi politično poslanstvo Nove Slovenske zaveze, ki naj o teh ključnih vprašanjih med sorodnimi strankami doseže zavedanje, da bodo svoje politične cilje znale postaviti v pravilen red. Pogled na vsa politična vprašanja določa odnos do totalitarne dediščine in dobronamerno ter naivno reševanje partikularnih problemov v podsistemih države (od šolstva do gospodarstva, od kulture do pravosodja, od sociale do mednarodne politike in vsega, kar je vmes) je nesmiselno, če ni konsenza glede razgradnje revolucionarnega izročila, ki se je kot rak zajedlo v vse pore družbe in države.

Nasprotoval je državni simboliki, ki ni imela vsebine: dokler družba ne razčisti svojega odnosa do lastne zgodovine, so spomeniki nepotrebni in škodljivi, saj vnašajo zmedo namesto jasnosti. In pravilnost njegove drže potrjuje prav kričeča praznina na ljubljanskem Kongresnem trgu, ki banalnost betonskih monolitov poudari z odsotnostjo napisa, saj bi vsak napis dokazal narodovo neenotnost. Ni bil človek sovraštva niti maščevanja: bil je skromen in ponižen, a hkrati odločen. Slovenski “spravni proces” je videl kot preprosto dejanje priznanja krivde, iskrenega kesanja, prošnje za odpuščanje in spremenjeno družbeno zavest, ki v vzgoji, kulturi in politiki doseže novo veličino. To bi bil v resnici nacionalni interes.

Čeprav globoko veren in predan katoličan, je iz ljubezni do svoje Cerkve Justin Stanovnik plediral, da bi se Cerkev na Slovenskem zbrala na katoliškem shodu in sama premislila, kaj se je njej in njenim duhovnikom, redovnikom in vernikom zgodilo v 20. stoletju. Da bi našla ta Cerkev samozavest in ugotovila, ali je od totalitarne oblasti pripisana ji krivda res sprejeta v tako globoko zavest, da se obotavljajoče opredeljuje do vprašanj, povezanih s svojo medvojno vlogo, ter ravnanjem svojih takratnih voditeljev. Z bolečino je sprejemal in hkrati opozarjal na podrejeno vlogo v pripravi na ▶

[Stran]

»Ob tvojem prihodu naj te sprejmejo mučenci in privedejo naj te v sveto mesto Jeruzalem.«

Figure 14. »Ob tvojem prihodu naj te sprejmejo mučenci in privedejo naj te v sveto mesto Jeruzalem.«

prvo kočevsko pogrebno mašo. Z razočaranjem je poslušal razlage cerkvenih dostojanstvenikov, ki so zaradi birm, romanj, nedeljskih lokalnih slovesnosti in telovskih procesij vsakoletno kočevsko slovesnost prelagali sem in tja po koledarju. Njegov jasen pogled na vrednostno lestvico slovenskega kristjana ni sprejemal hierarhije, ki desettisočev mučencev ni postavila na prvo mesto: če jih mi ne, kako lahko pričakujemo od drugih, da jih bodo?

Del duhovne oporoke pokojnega profesorja Justina Stanovnika je mogoče najti tudi v članku, objavljenem v 110. številki Zaveze. Vabim, da si članek preberemo še enkrat, saj povzema ključni apel, naslovljen na vse nas: biti moramo odgovorni. Odgovornost razdela, kakor smo pri njem vajeni, do potankosti in nam jo prikaže kot dolžnost, ki izvira iz naše vere kakor tudi iz našega privilegija, da smo soočeni z razumevanjem našega časa in naše zgodovine. Svoje talente je uporabil v slavo in čast Boga in soljudi; od tistih, ki jih je v taborišču Teharje videl oditi v smrt, do tistih, ki jih je kot izgubljene in prestrašene ovčice srečeval na žalostnih romanjih po slovenskih moriščih ob spominskih slovesnostih. S svojo globoko predanostjo je trajno zaznamoval slovenski publicistični prostor. V ideološki monopol nad pravico do manipulacije z zgodovino je vnesel resnico, ki je ni več mogoče obiti, zanikati niti diskvalificirati.

Profesor Justin Stanovnik je bil odgovoren človek, pošten Slovenec in ponosen katoličan. V veselje in čast nam mora biti, da smo ga lahko poznali in poslušali. Bogu hvala za pokojnikovo življenje in darove, s katerimi ga je obdaril in nas po njem: naj mu bo dober plačnik tudi v večnosti! ■

4.2. Justin Stanovnik (1928–2019)

Ivanka Kozlevčar

4.2.1.

Sedemindvajsetega januarja 2019 je v domu starejših občanov v Horjulu omagalo srce soustanovitelja Nove Slovenske zaveze in dolgoletnega urednika revije Zaveza Justina Stanovnika. Od njega smo se poslovili 4. februarja 2019 v Ljubljani v cerkvi na Žalah z mašo, ki jo je vodil upokojeni nadškof dr. Anton Stres ob somaševanju in udeležbi več duhovnikov. Pel je pevski zbor iz Šentjošta nad Horjulom. Njegovo podobo in delo so predstavili nadškof v pridigi, urednik Zaveze Lenart Rihar in predsednik NSZ Peter Sušnik pa v posebnem govoru. Cerkev je bila polna ljudi, ki so mu želeli izraziti zadnje spoštovanje in se zahvaliti za trud, da bi osvetlil odpor proti boljševiški revoluciji, vrnil pomorjene domobrance in druge v slovensko skupnost in domače fare ter osvetlil razmere, dogajanje, dogodke in nevarne težnje aktualnega časa, vedno s skrbjo za slovenski narod, slovensko državo in krščanske civilizacijske vrednote našega in evropskega človeka. O njem bi lahko rekli: vse misli so mu izvirale iz ene ljubezni, to je ljubezni do domovine.

Justin Stanovnik se je rodil v trdni kmečki družini na Lesnem Brdu. Njegov oče France Stanovnik (1875–1963) in mati Franca Škof (1880–1960), oba doma iz Zaklanca, sta se poročila leta 1900. Domačijo na Lesnem Brdu sta kupila in komaj si predstavljamo, kako trdo sta morala delati in varčno gospodariti, da je znova zaživela, zlasti še, ker sta imela dosti otrok. Odraslo je sedem fantov in tri dekleta. Pet jih je umrlo kotdojenčki in ti tukaj niso navedeni. Do prve svetovne vojne so se rodili sinovi: Franc (1901–1985), Janez (1902–1962), Stanislav (1905–1978), Lovro (1907–1999), Alojzij (1910–1980) in dve hčeri: Antonija (1912– 1992) ter Justina (1914–1993). Oče je bil vpoklican v avstrijsko vojsko. Bil je ujet pri obrambi Przemysla in je ostal do konca vojne v ruskem ujetništvu v Taškentu. Po vojni so se jima rodili še trije otroci Rudolf (1919–1945), Ana (1922–1990) in Justin (1928–2019). Do druge svetovne vojne so se otroci večinoma že osamosvojili in osnovali svoje družine. Doma so ostali še Alojzij, ki je vojno preživel večinoma v internaciji in se 1947 poročil na dom; Rudolf, ki se je pridružil domobrancem in bil po vojni kot vrnjeni domobranec nekje umorjen, in Ana, na katero so padla zaradi odsotnosti moških pretežka bremena tudi moškega dela. Justin pa je že hodil v gimnazijo v Ljubljani. Pri vsem tem vrvežu življenja in dela je Stanovnikova mama našla čas za knjige. Justin pravi, da se je pri njih ob zimskih večerih bralo in navadno jim je brala mama. Pri skupnih delih je imel kot najmlajši otrok privilegij, da je delal poleg nje in poslušal njene pripovedi. Mamo je zelo spoštoval, vedel je za njeno trdno vero, ki ji je dajala moč.

Stanovnikova domačija je prislonjena pod lepo baročno cerkev na vzpetini, ki zapira horjulsko dolino na zahodni strani. Za cerkev so tudi skrbeli. Od cerkve in domačije se odpira lep razgled po dolini.

Justin je bil bister otrok, zato so ga dali po petem razredu osnovne šole na klasično gimnazijo v Ljubljano. Stanoval je v internatu pri lazaristih pri cerkvi Srca Jezusovega. Prišla je vojna in z njo revolucija. S tem se je začelo trpljenje v horjulski dolini. Novembra 1944, star 16 let, se je pridružil horjulskim domobrancem, in to, po lastni izjavi v oddaji Pričevalci, zavestno. K temu so ga spodbudili vosovski umori v domačem kraju. V Horjulu je bil poveljnik domobrancev Lojze Bastič, sin ubitega župana Bastiča, ki je ob mrtvem očetu izjavil, da se bo branil. Maja 1945 so horjulski domobranci odšli na Koroško in bili med zadnjimi (29. maja) vrnjeni v Jugoslavijo. Partizani so jih peljali prek Pliberka, Slovenj Gradca, Velenja in Celja, kjer so morali pred postajo leči na tla in poljubljati zemljo z besedami: »Poljubljam zemljo, ki sem jo izdal.« To ga je ▶

[Stran]

Gorjancovi, Stanovnikova družina, leta 1936. Justin stoji med očetom in mamo.

Figure 15. Gorjancovi, Stanovnikova družina, leta 1936. Justin stoji med očetom in mamo.

močno prizadelo. Če bi mladi domobranci že kdaj pomislili, da so kaj izdali, so ob nepredstavljivo surovem ravnanju z njimi in pobijanju na Teharjah prišli do ugotovitve: saj smo se vendar uprli pošastim. Justin je bil prepričan, da so bili vaški stražarji in domobranci prvi v Evropi, ki so se v nemogočih razmerah uprli komunističnemu totalitarizmu, zato je bilo razočaranje ob angleški prevari še toliko hujše. V taborišču Teharje je bil dodeljen v skupino mladoletnih, ki ni bila določena za takojšnji poboj. Težka doživetja v taborišču so ga spremljala vse življenje. Pripovedoval je, kako čuti tesnobo, ko gre zvečer po samotni ulici domov. Vedel je, da se mu lahko karkoli zgodi. Nekoč mu je rekel nekdo, mimo gredoč: »Tebe bi bilo treba ubiti.« Nekaj groze ostane tudi v tako trdnem človeku, kot je bil Justin. Po amnestiji je bil avgusta izpuščen in se je vrnil domov. Imel je srečo, da ga je zadnji del poti prišel iskat oče z vozom, ker bi ga drugače lahko na poti ubili.

Eno leto ni smel nadaljevati šolanja in je delal pri gradnji ceste Ljubljana–Vrhnika. Leta 1946 se je smel vpisati v peti razred (osemletne) gimnazije in nato je prišel z rednim šolanjem in privatnimi izpiti do mature. Tik pred maturo so ga še z nekaterimi sošolci aretirali in je bil obsojen na družbeno koristno delo za 27 mesecev, ki ga je prestajal v nemogočih razmerah in ob hudem maltretiranju v Strnišču in Medvodah. Po 14 mesecih so ga izpustili in je lahko maturiral. Jeseni 1950 se je vpisal na Univerzo v Ljubljani na Oddelek za klasično filologijo. Ker pa so latinščino izrinjali iz srednjih šol, je dodatno vpisal še anglistiko. Med študijem na univerzi je stanoval pri Osanovih v Teslovi ulici. Profesor Josip Osana je bil iz

[Stran]

Zlata poroka staršev leta 1950. Justin stoji drugi z desne.

Figure 16. Zlata poroka staršev leta 1950. Justin stoji drugi z desne.

političnih razlogov predčasno upokojen. Sinovi: Janez (bogoslovec), Jože (glasbenik) in Zdenko so se namreč leta 1945 umaknili na Koroško, tako so doma ostali le oče, mati in hči Mira, ki je študirala klasično filologijo. Da so hišo po takratnih zahtevah napolnili, so vzeli na stanovanje študente. Tako so tam stanovali poleg Stanovnika še Janko Maček, Stane Štrbenk, Tone Bohinc in še kdo. Ko si je življenje uredil, se je Justin leta 1973 poročil z Miro. Prvo službo je dobil z uradno nastavitvijo v šolskem letu 1956/57 na Ravnah na Koroškem, na gimnaziji, katere ravnatelj je bil France Sušnik. Leta 1958 pa je bilo že možno prositi za profesorsko mesto na kaki drugi šoli. Dobil je službo bliže Ljubljani, na Osnovni šoli Toma Brejca v Kamniku. Zaradi negativne moralno­politične ocene je vedel, da ga bodo v Kamniku odslovili, zato je prosil za profesorsko mesto na Šolskem centru za blagovni promet v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve leta 1989. Težav mu ni zmanjkalo. Leta 1994 mu je umrla žena Mira Osana in kmalu mu je začelo pešati srce. Kot »veteran«, tako si je rad rekel, svojih križev ni razglašal, dokler ni začel omagovati in je moral sprejeti pomoč. Zadnje leto je živel v domu starejših občanov v Horjulu. Tam mu je ob pljučnici odpovedalo srce. V zadnjem boju vsak omaga – to je vstopnina za večnost.▶

[Stran]

Med domačimi ljudmi

Figure 17. Med domačimi ljudmi

Poglejmo še njegovo dejavnost. Bil je zelo razgledan in uspešen srednješolski učitelj. Njegovi učenci sicer omenjajo njegovo zahtevnost, a tudi odlično podajanje snovi in spoštljiv pedagoški odnos. Na Ravnah je učil latinščino in zgodovino. Učence je poglobljeno seznanjal z grškimi tragedijami in osmošolci so sodelovali pri uprizoritvi Antigone v kulturnem domu v njegovi režiji. Ni bilo mogoče, da se česa ne bi naučili, ker se je potrudil za vsakega posebej. Ko je povedal, da bo odšel, so otroci jokali. Rad je hodil z njimi na izlete, zlasti na Uršljo goro. Prav tako uspešen je bil v Kamniku, kjer je učil angleščino. Celo inšpektor je izjavil, da tako dobre učne ure kot pri njem še ni doživel.

Dobil pa je negativno moralno­politično oceno, ker je v anketi odgovoril, da hodi k maši. Kolegi so se ga začeli izogibati in doživel je, kako se človek počuti v praznem prostoru. Imel je veliko spoštovanje do učiteljev, ki pod pritiskom niso klonili, zato je v Zavezi rad objavljal njihove zgodbe. V Šolskem centru za blagovni promet v Ljubljani je tudi poučeval angleščino. Njegov učenec se ga spominja, kako jim je vsako angleško besedo razložil. Njegove ure so bile zanimive in so ga spoštovali. Njegova kolegica se spominja, da so v zbornici čutili, kako jih po razgledanosti presega in nekako ne sodi k njim. Zavedal se je, kakšne možnosti ima učitelj in da je neodpust-

[Stran]

ljivo, če vnemarno ravna z mladino. V intervjuju v Demokraciji (24. aprila 2003) pravi, da se mladina spušča v kaotični svet brez pravega védenja, kakšen je, priporoča pa se ji, naj misli s svojo glavo. To je izraz stiske … »očetov ali mater, ki z domačega praga pošiljajo otroka v svet in vedo, da ga pošiljajo v džunglo, v kateri se bo reševal samo tako, da se bo zanašal na lastno pamet in na tisto, kar sta skrb in ljubezen dóma položila vanjo«. Pamet pa je sad védenja in izkušenj, ki ju otrok ali mladostnik šele pridobiva, kar je ob selektivnem prikazovanju preteklosti in sedanjosti pa tudi življenjskih, materialnih in nematerialnih resničnosti ter brez seznanjanja s krščanskim izročilom težko, zlasti ob neodgovornosti šole, družbe in kulture. Stanovnik ni pisal člankov ali knjig o vzgoji, vendar je njegovo govorjenje in pisanje namenjeno resničnemu védenju o človeku in času in je vsaj nekaj mladih spodbudil k razmišljanju.

Ko si je uredil življenje, si je lahko privoščil svoje največje razkošje: misliti človeka in misliti stvari, kot je sam rekel. Pri tem je trčil na svoje omejeno védenje o različnih področjih, zato je začel iskati in prebirati ustrezno literaturo o vprašanjih, ki so ga zanimala. Pri tem mu je pomagala celostna razgledanost po grški literaturi, filozofiji in družbi. V središče se mu je postavilo vprašanje resnice in bistva pojavov, dogodkov, saj je lahko ugotovil, da se marsikaj piše in govori, zato je svoje videnje stvari rad preveril v pogovoru z drugimi. Imel je krog ljudi, katerih mnenje mu je bilo potrebno. Tako oblikovan je dočakal zlom totalitarizma in samostojnost Slovenije. Zdajšnji rod si ne more predstavljati, kaj je to pomenilo generaciji Justina Stanovnika. Nekaj tako rekoč neuresničljivega se je zgodilo kot čudež. Večina ni poznala brbotanja pod videzom in zapletene igre starih moči, zato so mnoge predstave o življenju v demokratični samostojni Sloveniji ostale le predstave.

Za Justina Stanovnika je prišel čas, ko je začel javno delovati. Z ustanovitvijo društva

Poroka z Miro Osana leta 1973

Figure 18. Poroka z Miro Osana leta 1973

Nova Slovenska zaveza, ki se je razumelo kot naslednik Slovenske zaveze iz leta 1943, in njegove revije Zaveza je bilo konec »molka s prstjo zasutih ust«. Na prvem mestu je bila zaveza do pomorjenih tovarišev. Na farnih spominskih ploščah so se vrnili v domača farna občestva. Vsi so lahko videli, kdo so bili, koliko jih je bilo, in se spomnili, kakšni so bili. Na moriščih so se začele komemoracije in postavila so se znamenja. Ob vsem tem je Justin ▶

[Stran]

Stanovnik stal v prvi vrsti kot iniciator, govornik in nepopustljiv razločevalec, kaj je prav in kaj ni. V sebi je nosil pomorjene mlade fante, tako plemenite duše, kot so bili npr. še otroški Aljoša Basaj, do neprepoznavnosti razbiti Lojze Bastič in mnogi drugi. Zavedal se je, da je po božji previdnosti preživel, da svet izve zanje. Tudi rodni Horjul je dobil čudovito spominsko ploščo s preštevilnimi imeni tovarišev in nazadnje še spominski znamenji županu Bastiču in njegovi ženi ter zaklanškim žrtvam (šest žensk in en moški). Horjul se mu je oddolžil z nazivom častni občan.

Druga velika tema njegovega razmišljanja je bila sedanjost. V komentarjih v Zavezi in govornih nastopih je razkrival ozadja aktualnega dogajanja in njegove posledice. Poudarjal je nujnost prisebnosti in sposobnosti razločevanja. V tem manipulatorskem svetu tudi ne smemo biti neumno lahkoverni. Glavna njegova skrb je postala naša mlada država, njena ranljivost zaradi razdiralnih sil in notranje razklanosti. Sprava je bila zanj pogoj za njen obstoj in nemoten razvoj. Sprave pa ni brez priznanja resnice. Ob tem razmišljanju je posegel tudi v evropski okvir. Večkrat se je skliceval na evropsko krščansko civilizacijo oziroma njene vrednote, vendar je zahod krščanstvo vrgel iz svojih papirjev in večkrat tudi življenja, čeprav mu je po drugi svetovni vojni omogočilo obnovo. Totalitarizmi, zrasli na že v Bibliji izrečeni zapeljivčevi obljubi človeku: »Boš kakor Bog,« so prinesli samo nesrečo. V predavanju v društvu Slovenskih katoliških izobražencev (Zrno 2008, št. 2) Moč duha – v spomin Aleksandru Solženicinu je razmišljal o tem, kaj spreminja svet: dejanja ali misel, in ugotovil, da ni ne eno ne drugo uspešno samo po sebi. Na koncu pa je navedel še tretjo možnost – poseg transcendence, ki ga izraža prošnja: »Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo in prenovil boš obličje Zemlje.« Človek ni gospodar zgodovine. Za tak zaključek je lahko dobil pobudo tudi v čudnem zlomu komunističnega totalitarizma.

Proti koncu življenja je razmišljal predvsem o človeku, kaj človek je in kaj je človeško. Kaj se zgodi v človeku, da postane boljševik, tj. oseba, ki se vsestransko in brez pridržka zaveže določeni ideologiji in stranki. V zvezi z razmišljanjem o človeku sta pomembna njegova eseja o usmiljenju in odgovornosti.

Omenili smo že, da si je Justin Stanovnik prizadeval predvsem za resnico. Pisal ali govoril je o stvareh, ki jim je bil sam priča ali pa se je dokopal do njih s študijem in razmišljanjem. Trpel je, ker sodobni človek ob vseh razkritih grozotah zaradi moralne sprevrženosti in neobčutljivosti ni sposoben občutiti katarze, ni sposoben postati boljši človek. Kljub namerni ignoranci v slovenski javnosti je vendarle dobil Meškovo priznanje in njegovi uvodniški komentarji v Zavezi so izšli v knjigi Slovenija v senci nedokončane preteklosti in so tako bolj dostopni ljudem.

Justin Stanovnik je prestopil prag večnosti. Hvaležni smo mu za opravljeno delo, njegovo naročilo, da bi delo nadaljevali, pa ostaja naša zaveza. ■

4.3. Profesor Justin Stanovnik in njegova študentska leta

Kajetan Gantar

4.3.1.

Z Justinom Stanovnikom sva se bliže seznanila jeseni 1950, ko sva se oba vpisala na študij klasične filologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tistega leta se nas je osem vpisalo na ta zahtevni in ne obetavni študij, kar je bilo neverjetno veliko v primerjavi s prejšnjimi leti, ko sta bila vpisana nazadnje samo še dva študenta, Alojzij Rebula in Erika Mihevc. Dva novinca sta že po dveh mesecih študij opustila, medtem ko smo drugi vztrajali do diplome. Bili smo dve ženski in štirje moški.

Najmlajša med nami je bila Breda Orel, hči ljubljanskega zdravnika. Njeni starši so imeli za Bežigradom prostorno stanovanje, tako da smo prvo brucovanje priredili kar pri njej doma. Diplomirala je z nalogo Krivda in kazen Ajshilovi Oresteji, po diplomi pa se je zaposlila na klasični gimnaziji v Mariboru, tam se je tudi poročila in vzela možev priimek Filo. Pozneje se je zaposlila v mariborski univerzitetni biblioteki, ki jo je s svojim znanjem in prizadevnostjo posodobila, tako da se v njen spomin zdaj eden najlepših prostorov v biblioteki imenuje po njej.

Druga je bila Mira Osana, hči klasičnega filologa, ki je znan tudi kot soavtor Grške slovnice.10 Po maturi se je leta 1942 vpisala na klasično filologijo, po vojni študija zaradi političnih pritiskov ni mogla takoj nadaljevati. Da ji ne bi vsilili kake neprijetne stranke, je vzela k sebi v hišo Maro Trampuž, študentko medicine, ki prav tako po vojni ni mogla nadaljevati študija, pozneje pa je študij medicine končala in se specializirala iz pediatrije. Mira je imela tri brate, najstarejši od njih se je pozneje uveljavil kot glasbenik in skladatelj v Argentini in Kanadi.11 Diplomsko nalogo je napisala v klasični latinščini z učenim naslovom: De genetivo subiectivo et obiectivo, qui in primo, secundo, tertio T. Livii Rerum gestarum libro inveniuntur.12 Čeprav je bila odlična latinistka, pa je po diplomi ni zanimalo delo v prosveti. Zaposlila se je pri podjetju Medex in se poročila z Justinom Stanovnikom.

Med moškimi slušatelji je bil najstarejši Janez Kasesnik, duhovnik, ki je bil med vojno v partizanih in se poročil s Palmo, pozneje ravnateljico novomeške gimnazije. Ne vem, če je morda bil v partiji, vem le, da je bil v fakultetnem odboru študentske organizacije odgovoren za naš oddelek. Bil je dober kolega, prepričan sem, da ni nikomur skrivil lasu. Diplomiral je šele po desetih letih (1964), kmalu za tem pa sta se s Palmo preselila v Novo Gorico. Iz zanesljivega vira vem, da si je dolgo in iskreno prizadeval, da bi uredil svoj status v odnosu do Cerkve, kar mu je tudi uspelo; umrl je spravljen z Bogom in Cerkvijo.

Najmlajši v našem letniku je bil Franc Korenjak, ki je diplomiral z nalogo o Sofoklovem pesimizmu, nato pa je poučeval v Trbovljah, kjer je bila njegova žena ravnateljica.

Toda čeprav nas je bila vpisanih samo šesterica, se je naša seminarska predavalnica ob Sovretovih predavanjih napolnila do zadnjega kotička, tako da so slušatelji večkrat sedeli tudi na okenskih policah in celo na tleh. Profesor Anton Ocvirk, ki je bil predstojnik oddelka za primerjalno književnost, je namreč študijski načrt primerjalne književnosti ▶

[Stran]

dopolnil z obveznim obiskovanjem predavanj o antični književnosti in ustreznim izpitom.13

Mislim, da sva se z Justinom najbrž iz precej podobnih razlogov in nagibov odločila za ta študij. Prvič zato, ker je bil to resen, zahteven in vzorno urejen študij. Drugič pa zato, ker sva bila mnenja, da bova po tem študiju s posredovanjem žlahtnih antičnih miselnih in etičnih vrednot vsaj malo kljubovala takrat prevladujoči boljševiški ideologiji in materialistični miselnosti. Ne nazadnje tudi zato, ker je na oddelku za klasično filologijo, ki je v tistih časih odmaknjen gostoval v visokih sferah,

Justin je rad hodil v gore.

Figure 19. Justin je rad hodil v gore.

v četrtem nadstropju pod krovom Narodne in univerzitetne knjižnice, vladalo nekakšno umirjeno konservativno vzdušje. Med nami ni bilo takrat obveznega etiketiranja s tovarišicami in tovariši. Profesor Sovre je bil prvi, ki me je v življenju ogovoril z besedama gospod Gantar. Tudi profesor Grošelj je naši kolegici vedno vljudno ogovarjal z gospodična Osana, gospodična Orel. Ne dvomim, da je Ozna to registrirala; če ne kdo drug, ji je o tem in podobnem poročal konfident s slavistike,14 ki je v poročilih Ozni profesorje Filozofske fakultete rad označeval kot klerikalce, tako tudi Sovreta,

[Stran]

ki je bil že v časih svoje ptujske profesure starešina sokolske organizacije.15

Justin mi je takoj po prvem predavanju rekel, da si mora najprej najti sobo v Ljubljani, ker bo drugače z vsakodnevnimi vožnjami iz Horjula zapravil preveč časa in denarja; in če bi jaz vedel za kaj primernega, morda vsaj kako skromno luknjo, naj mu sporočim. Doma sem to omenil in dodal, da je bil fant že dvakrat zaprt, najprej na Teharjah, nato na Povšetovi v zaporih Udbe in nazadnje še v taborišču Sterntal, nakar mi je mama rekla: „Potem pa moramo fantu pomagati. Govorila bom s staro mamo, če bi lahko bival pri njej, mogoče kar v kuhinji, ki je že dolgo več ne rabi, saj se zdaj tudi zanjo vse kuha pri nas.“ Stanovali smo namreč na Karlovški cesti 9, v stavbi nekdanje mestne hiralnice, ki je takrat bila v zelo bednem stanju.16 Naša desetčlanska družina se je stiskala v majhnem dvosobnem stanovanju, tik zraven je bilo manjše enosobno stanovanje, v katerem je stanovala naša stara mama, zdaj čisto sama, odkar ji je leta 1948 umrl mož, moj stari ata. Stanovanja v hiši so bila vse prej kot komfortna: stranišča „na štrbunk“ so bila na dveh skrajnih koncih na široko odprtih „velbanih gankov“, kot se je reklo, in sicer skupna stranišča za dve stanovanji, za štiri stanovanja pa v vsakem nadstropju ena sama vodovodna pipa. Justinu sem vse to povedal, nato pa mu tudi omenil, da je v neposredni bližini, v nekdanji Luckmanovi vili, postojanka ljubljanske Ozne, zato bo lahko tam pogosto srečeval udbovske oficirje. Pa se je nasmehnil in mi rekel:

„Vem, saj tam sem pa že bil. Sicer smo pa udbovce lahko gledali tudi že skozi okna klasične gimnazije.“ Tam, kjer je sedaj prizidek Narodne galerije, je bila namreč takrat menza za

Boter svojemu nečaku

Figure 20. Boter svojemu nečaku

udbovce iz stavbe nekdanje banke Slavije, pozneje pa klub (ali bife) ljudskih poslancev.

Čeprav sem ga na te nevšečnosti opozoril, je Justin ponudbo sprejel in se vselil v temačno kuhinjo, v katero nikoli ni posijalo sonce, in poldrugo leto stanoval kot sosed zraven nas. Moja stara mama ga je bila vesela, saj se je ob njem počutila bolj varno. In mislim, da od ▶

[Stran]

njega ni marala nobenega denarja, bila pa je vesela, če ji je kdaj prinesel kak domač pridelek.

Z mojimi brati in sestrami se je dobro razumel, tudi z mojim atom je večkrat rad debatiral. Posebno je rad poslušal mojega najmlajšega brata, takrat dvanajstletnega Metoda, ki mu je večkrat govoril o svojih pogumnih „podvigih“: kot na primer, kako se je takrat, ko so mene zaprli, splazil skozi neko špranjo v ograji za Luckmanovo vilo (za oznovsko vilo je bil namreč vrt oziroma nekak park s starimi drevesi in okrasnim grmičjem) in kako je tam, skrit v grmovju, več ur ždel in gledal, če bi morda mene kje opazil. Ali kako se je nekoč s prijateljem na Golovcu na skrivaj po vijugasti stezi, ne da bi ju opazil kdo od stražarjev, priplazil do nekega grma, od koder je bil dober razgled čez strelišče, tako da je lahko slišal obsojenca, ki je pred ustrelitvijo še nekaj pogumnega vzkliknil. Moj brat je bil živo srebro, imel je neverjeten pregled čez vse, kar se je dogajalo na terenu, tudi čez Ozno. Nekoč je slučajno šel Justin z Metodom skupaj zdoma po Karlovški cesti. Nakar ju je prehitel neki moški in Metod je Justinu zašepetal: „Ta je pa oznovski kapetan!“

„Od kod pa ti to veš?“ ga je vprašal Justin.

„Zjutraj ga večkrat vidim v uniformi, tri zvezdice ima.“

„Zakaj pa je zdaj v civilu?“

„Zato, da več sliši,“ mu je odgovoril Metod.

„Kako to?“ je začuden vprašal Justin.

Pa mu je Metod pojasnil: „Zadnjič sem šel po šoli še malo na potep po živilskem trgu. Tam sem ga videl, spet je bil v civilu. Celo uro je hodil po trgu od ene branjevke do druge, ne da bi od katere kaj kupil. Večkrat se je ponekod ustavil in vlekel na ušesa, kaj se pogovarjajo. Če bi bil v uniformi, bi se ga najbrž branjevke preveč bale, posebno vdove z Dolenjske, pri katerih se največkrat ustavlja; najbrž se sploh ne bi upale na glas pogovarjati. Zdaj gre najbrž spet na lov, na jago, na trg.“

Najbolj pa sem bil Justina seveda jaz vesel, saj sva zvečer lahko skupaj premlevala vse, kar se je čez dan dogajalo na fakulteti. Justin se je še posebej poglabljal v filozofska vprašanja. Večkrat je šel na oddelek za filozofijo poslušat predavanja Alme Sodnikove, ki je postala nanj pozorna in si želela takega asistenta, za kar pa takrat ni imel šans. Med grškimi filozofi mu je bil najbližji Platon, ki se mu je posvetil tudi v svoji diplomski nalogi (Platonizem in sofistika v Gorgiju), med latinskimi pisatelji pa mu je bil najbolj pri srcu zgodovinar Tacit, ki ga je pozneje večkrat rad citiral v svojih člankih in esejih.

Justin mi je včasih naredil tudi kako majhno osebno uslugo, ki pa mi je veliko pomenila. Sem mu bil hvaležen, da mi je omogočil nabavo prvih smuči, o čemer sem sanjal že v otroških letih, a zanje nikoli ni bilo denarja. Ob skromnih dohodkih, s katerimi je morala shajati naša družina, bi bil nakup smuči preveliko razkošje. Ko sem se o tem z njim nekoč pogovarjal, mi je rekel: „V Horjulu pa poznam nekega sodarja. Ga bom vprašal, če bi znal narediti smuči.“ Res mi jih je naredil, bile so težke, a varne, več let sem se smučal z njimi in se na njih nikoli nisem polomil. Ko sem se zanje šel dogovarjat s sodarskim mojstrom v Horjul, sem prvikrat obiskal tudi Justinovo domačijo. Pred koncem drugega letnika se je Janez Kasesnik nekega dne oglasil pri meni doma in mi dobronamerno svetoval, naj se z Justinom oba prijaviva v delovno brigado. Na fakultetnem odboru so Kasesniku večkrat očitali, da smo študentje klasične filologije premalo aktivni, zato bi se lahko vsaj fantje bolj angažirali. Povedal sem mu, da sem jaz že dvakrat bil v brigadi, in če bo treba, bom šel tudi letos. Prosil me je, naj za to pregovorim še Justina. „Našemu oddelku in klasični filologiji bo v veliko korist, če bosta to naredila. To je najmanj, kar lahko storita. Če gresta vidva, bomo lahko rekli, da se je tretjina našega drugega letnika angažirala, to pa bo že nad fakultetnim povprečjem.

Mogoče bomo potem nekaj časa imeli mir.“

Ko sem Justinu to povedal, si je vzel nekaj

[Stran]

Justin s kolegi profesorji

Figure 21. Justin s kolegi profesorji

dni za premislek, nato pa se je odločil, da gre v delovno brigado tudi on. Poslali so nas v neko muslimansko vas v bližini Zenice, na zemeljska dela v zvezi s predvideno širitvijo tamkajšnje železarne. Študentje Filozofske fakultete smo sestavljali celo brigado, veliko jih je bilo zlasti s slavistike, med njimi tudi nekaj globoko vernih študentk iz kmečkih družin, ki so se očitno pod hudimi pritiski odločile za to.

Če smo imeli v brigadi kdaj kaj prostega časa, smo prirejali debatna srečanja. Zlasti Taras Kermauner je imel navadno ob sebi velik krog poslušalcev. Justin mi je predlagal, naj bi se slišalo kdaj še kaj drugega, ni pa hotel, da bi to izpadlo kot konkurenca Tarasu. Pa mi je predlagal: „Nekoč si mi pripovedoval, da si bil pred leti na obisku pri svoji teti v Sarajevu, ki pozna kanonika Karla Cankarja, pisateljevega mlajšega brata? Kaj če bi nam ti – ker smo pač v Bosni – kdaj na debatnem srečanju o tem kaj zanimivega povedal?“ In res sem z vednostjo in soglasjem brigadnega štaba nato spregovoril o tem, kako si je cesar Franc Jožef prizadeval, da je bil Josip Stadler imenovan za škofa v Sarajevu, in da je bil eno leto za njim Jeglič v Sarajevu imenovan za njegovega kanonika. Tam se je Jeglič najbrž prvič srečal z idejo jugoslovanstva, tako da je pozneje kot škof brez vseh ▶

[Stran]

zadržkov podpisal majniško deklaracijo in k podpisu pozval tudi duhovnike in vernike svoje škofije. In kako je nato postal sarajevski kanonik tudi Cankarjev brat Karlo. Sarajevski škof Stadler pa je – najbrž ob Jegličevi asistenci – v Bosni ustanovil ženski red Služavke maloga Isusa, ki naj bi imel na skrbi predvsem zapuščene in osirotele otroke. V ta red je stopilo tudi nekaj slovenskih deklet, med prvimi moja teta Angela (sestra moje mame). V Sarajevu so imele samostan, ki se je imenoval Betlehem, in ob njem sirotišnico, njihov duhovni vodja (spiritual) pa je bil kanonik Karlo Cankar. Med vojno je večina hrvaških redovnic simpatizirala z NDH, medtem ko je Karlo Cankar v sodelovanju z mojo teto, ki ji je kot zavedni Slovenki zaupal, pomagal pravoslavnim Srbom in preganjanim Judom in jih, kolikor je mogel, skrival in reševal v sirotišnici Betlehema. Po vojni so redovnice mojo teto, ker se ni kompromitirala, izvolile za glavno tajnico reda. Meni so bile te stvari znane, ker sem po končanem šestem razredu gimnazije šel v Sarajevo k teti Angeli na obisk, kjer sem se mudil cel teden. Ko so leta 1948 prirejali proslave ob trideseti obletnici smrti pisatelja Ivana Cankarja, je bil kanonik Karlo Cankar kot gost slovenske vlade povabljen v Slovenijo. Ob prihodu v Ljubljano pa se je najprej oglasil pri nas doma, nato sem ga s Karlovške ceste spremil na Bleiweisovo (zdajšnjo Prešernovo) cesto do stanovanja njegovega bratranca Izidorja Cankarja. Moji pripovedi je sledila živahna diskusija. Oglasil se je tudi Tone Ferenc, takrat študent zgodovine, ki je bil v štabu delovne brigade, in mi rekel, da je slišal veliko novega in zanimivega, kar mu prej še ni bilo znano.

Justin se je tudi pozanimal, kje je v Zenici katoliška cerkev, in zvedel, kdaj je ob nedeljah v njej maša. Predlagal je, naj greva Lojze Gosar in jaz vprašat komandanta brigade Borisa Lipužiča za dovoljenje, da bi šli v nedeljo k maši v mesto, ki je bilo dobro uro hoda oddaljeno od našega tabora. Gosarjev Lojze se je z Lipužičem že od prej dobro poznal, saj sta oba študirala geografijo. Lipužič naši udeležbi pri maši ni nasprotoval, zanimalo ga je samo, koliko nas bo šlo, in zahteval je, da se popoldne pravočasno vrnemo v tabor.

V zadnjem letniku študija me je Justin, potem ko se je že odselil od nas s Karlovške ceste, povabil, da bi šel z njim in njegovimi znanci silvestrovat v planinsko kočo na Kofcah nad Tržičem. Vabilu sem se rad odzval, a smo nazadnje šli samo trije, poleg naju še Justinov prijatelj Stane Štrbenk, študent prava, doma iz Dobrniča, vsi drugi so si premislili in udeležbo odpovedali. Spotoma smo se ustavili v hiši zunaj Tržiča pri znancih, ki so pred vojno imeli v Tržiču tovarno kmečkega orodja, ki pa so jim jo po vojni nacionalizirali in jim vzeli tudi lastniško stanovanje v središču Tržiča.17 Pustili so jim samo hišo, kjer smo se spotoma ustavili. Slučajno je bila takrat doma samo hčerka, približno naših let, ki nas je prijazno sprejela in nam postregla in smo se z njo dolgo pogovarjali. Zato smo šele v pozni in trdi noči prispeli do koče na Kofcah, kjer se je že vse trlo obiskovalcev, tako da smo komaj še dobili nekaj prostora na skupnem ležišču.

Silvestrov večer smo preživeli brez popivanja in plesa, a v zanimivih razmišljanjih, ki so se mi globoko usidrala v spomin. Začel je Justin z besedami, da ga študij klasične filologije sicer ni razočaral, da pa ga vendar antika ne bo vsega vsrkala, ker mu na duši leži nekaj veliko težjega.

Najprej je govoril o hudi demografski krizi, ki grozi našemu podeželju. Pri tem je rad delal paralele z antiko: „Glej, Polhograjske Dolomite so komunisti imeli – tako kot Rimljani Sredozemlje – za mare nostrum, tam so izsilili eno

Justin z maturanti

Figure 22. Justin z maturanti

najsramotnejših kapitulacij svojih zaveznic, podpis Dolomitske izjave. A se jim je prav tam postavila po robu vasica Šentjošt, prava Kartagina, ki je njihovi bataljoni v treh letih z vsemi juriši niso mogli streti in zavzeti, dokler se niso fantje iz Šentjošta sami od sebe od tam umaknili. In v tej vasi se od takrat v osmih letih še ni rodil niti en otrok.“

In nato je nadaljeval: „Takšnega masakra, kot so ga doživljali moji vrstniki, v antiki nisem zasledil. Noč za nočjo so jih odvažali, tisoče še živih, v cvetu mladosti, na kamionih so jih odvažali, kot klavno živino, jih pobijali, klali in metali v brezna! In vse to so počenjali ponoči, kar se da na skrivaj! Če nekaj počneš ponoči na skrivaj, pomeni, da imaš ob tem slabo vest, pa četudi mogoče samemu sebi še tako dopoveduješ, da nimaš vesti in da sploh ne poznaš niti ne priznaš nobene vesti. Še prej pa so se vrstili vsakodnevni obiski maščevalnih terencev in njihovo oblastno in samopašno pohajkovanje po taborišču, ko so radovedno iskali in odbirali in kot zadnja in najvišja instanca nepreklicno odločali, kdo je tukaj še živ, čeprav bi bil že zdavnaj zrel za odstrel in zakol.“

„In če sem jaz kot po čudežu eden redkih, ki je ob tem do danes ostal še živ, to najbrž ni slučajni zadetek na loteriji, ampak moja obveznost in dolžnost, da o vsem tem nekoč, če morda kdaj vendarle dočakam priložnost, jasno in glasno spregovorim.“

4.3.2. * * *

Dolgo je čakal na to priložnost. In mogoče je vmes marsikdaj izgubil upanje, da bo takšno priložnost sploh kdaj dočakal. In vmes se je še marsikaj dogajalo. Po diplomi, ki jo je opravil kmalu za mano, in to z najboljšimi ocenami,18

[Stran]

je imel neverjetno srečo, da je šel poučevat na gimnazijo na Ravnah, kjer je široko razgledani humanist dr. Franc Sušnik v izrazito delavskem okolju zasnoval gimnazijo s klasičnimi paralelkami in kjer je lahko Justin kot klasični filolog dijakom odpiral vrata v zakladnico antične kulture.

Vendar pa Sušnikov eksperiment ni trajal dolgo. K svojemu nekdanjemu gimnazijskemu ravnatelju (najbrž edinemu gimnazijskemu ravnatelju v Sloveniji, ki si je takrat upal vsako nedeljo javno hoditi k maši) je namreč prišel njegov bivši dijak, zdaj poslušen aparatčik, in mu brez kanca sramu dopovedoval, kako ga čaka neverjetno presenečenje in poveličanje: namesto ravnateljstva gimnazije ga čaka veliko več, čaka ga ravnateljstvo knjižnice, ki se bo v njegov večen spomin poslej po njem imenovala.19 Bilo je, kot da bi živo bitje še za življenja balzamirali in položili v mavzolej. In to moža, ki ni bil samo pobudnik gimnazije na Ravnah, ampak tudi pogumen in odločen domoljub, ki je leta 1919 kot rezervni poročnik razoroževal nemške žandarje od Črne do Dravograda in nam tako lep del dežele Koroške ohranil v objemu matične domovine. Moža, ki je med okupacijo okusil gestapovske zapore v Celovcu in kot okostnjak preživel grozote Dachaua.

Ko so po Sušnikovem odhodu na ravenski gimnaziji začele odmirati klasične vzporednice, je Justin ugriznil v kislo jabolko, se odselil z Raven in začel na gimnaziji v Kamniku in nato na šoli za blagovni promet v Ljubljani poučevati angleščino. Da pa mu ne bi kdaj očitali, da za to nima primernih kvalifikacij, se je ob delu vpisal na študij anglistike na Filozofski fakulteti in naredil še iz anglistike dodatno B­diplomo.

Ob tem pa svoje klasične izobrazbe nikoli ni zatajil. Ko se je pred desetletji kljub velikim odporom ustanavljalo Društvo za antične in humanistične študije, je bil med prvimi podpisniki. In ko sta se ob slovenski pomladi začeli latinščina in grščina znova uvajati v gimnazijski pouk, je prav tako podpiral naša prizadevanja, a ob tem večkrat dodal: „Veš, mene čaka zdaj neka druga, še veliko večja moralna obveza.“ Vedel sem: prišla je ura in priložnost, ki jo je slutil in napovedoval že tistega davnega večera med silvestrovanjem na Kofcah.

Čeprav je šel že v štiriinšestdeseto leto, je Justin Stanovnik 20. aprila 1991, petdeset let po zlomu nekdanje kraljevine Jugoslavije, z neugasljivim mladostnim žarom, z redkimi preživelimi, pa brez denarnih subvencij začel snovati in izdajati Zavezo, ki so ji ob prvi številki radi napovedovali, kako bo le kratkega diha. In vendar je v četrt stoletja izšlo že več kot sto vedno obsežnejših številk, ki so našle na tisoče hvaležnih bralcev, ne samo v matični domovini, ampak tudi onstran Karavank in drugod po Evropi in na vseh celinah, od Kanade in Argentine do Avstralije in Nove Zelandije. Vem, s kakšno vnemo in zavzetostjo je pisal in objavljal prodorne komentarje in v njih razkrival temačna ozadja, ki si jih uradni mediji niso upali osvetljevati.

In iz svojih osebnih izkušenj prav tako dobro vem, s kakšno zavzetostjo in vztrajnostjo je iskal in nagovarjal sodelavce. Tudi mene je nagovarjal in spodbujal, ne samo enkrat, ampak dvakrat, trikrat ali še večkrat, naj na Zavezo ne pozabim, naj tudi jaz zanjo in vanjo kaj napišem. Sam mi je celó tematiko nakazal. Naj vendar že napišem spomine na svojo mladost, spomine na kalvarijo begunstva. Naj napišem vsaj nekaj strani. Strani, ki so nato v reviji izšle v dveh nadaljevankah kot nekakšen prvi zametek tistega, iz česar se je pozneje porodila moja knjiga Utrinki ugaslih sanj. Knjiga, ki je tudi mene samega neverjetno in prijetno presenetila, saj je našla veliko več bralcev in zbudila več odmevov kot vsi moji dotedanji prevodi.

Tudi za to njegovo vztrajno in dragoceno pobudo ostajam pokojnemu prijatelju Justinu za vedno hvaležen dolžnik. ■

[Stran]

5. Justinu Stanovniku v spomin

5.1. Tako se poslavlja pravični človek

Igor Senčar

5.1.1.

Težko bi si človek predstavljal prijetnejše in za duha bolj poživljajoče pogovore, kot je to bilo v gostoljubnem večernem omizju v hiši Mire in Justina Stanovnika. Velika dela slovenske in svetovne književnosti, velikani evropske misli, zlasti antične, zgodovina, pa vprašanja, kaj je lepo, dobro in resnično in zakaj šele vpraševanje o tem vzpostavlja človeka kot človeka … in še bi lahko našteval: o tem se je govorilo pri Stanovnikovih. Ko me je oče pred nekaj več kot tridesetimi leti prvič povabil, da se mu pridružim na večernem obisku pri njegovem nekdanjem sošolcu, si, mladenič v zadnjih študentskih letih, nisem mogel predstavljati, kako me bosta prevzeli širina in globina obzorij, ki so se odstirala, ko sem prisluhnil omizju. In tako me je nezadržno vleklo, da sem se, kadar je bilo le mogoče, pridružil očetu na obisku, kasneje pa sem se opogumil, da sem tja zavil tudi sam. Marljivo, intenzivno in disciplinirano intelektualno življenje je bilo podlaga vsemu tistemu, kar me je tedaj tako prevzelo: dnevno branje in preučevanje številnih zanimivih knjig, ki jih je bila njuna hiša polna, pa periodike visoke kulturne ravni, prek katere je Justin Stanovnik sledil dogajanju v svetu duha, kulture in politike – Transit ali pa Herder Korespondenz, Frankfurter Allgemeine Zeitung pa Nova revija in podobno. “Misel, veste, to je nekaj velikega,” ga še vedno slišim reči.

Pogovori v njuni hiši so bili pogovori v najfinejšem pomenu besede – dialog, izmenjava misli in pozorno poslušanje. Resnično spoštljivi, tenkočutni in spodbude polni pristop do mlajšega človeka, ko je vselej z iskrenim zanimanjem povprašal, kaj trenutno berem ali kaj menim o tem ali onem iz aktualnega življenja družbe, je pričal o neusahljivem pedagoškem erosu profesorja Stanovnika, pa tudi o njegovi dialoški naravnanosti. Močno so mi v spominu ostale njegove misli o jeziku: “Najti prave besede, najti pravi jezik.” To je bilo sicer njegovo vodilo nasploh, zlasti pa si je za to prizadeval, ko je premišljeval, govoril in pisal o slovenskem tu in sedaj. Njegovo neutrudno premišljevanje o tem, kar se nam je Slovencem zgodilo v dvajsetem stoletju, je bilo veliko več kakor premišljevanje o našem času. Bilo je namreč prizadevanje za mišljenje našega časa. Prav v smislu pristopa francoskega zgodovinarja Françoisa Fureta in njegove Misliti francosko revolucijo je tudi profesor Stanovnik mislil slovensko revolucijo, slovensko državljansko vojno in slovensko tranzicijo. Misliti nekaj pomeni namreč več kakor premišljevati o nečem. Misliti nekaj pomeni prizadevati si prodreti v stvarnost, v dejanskost stvari same, pustiti, da ona spregovori v svoji celostnosti in pri tem tudi doživljati neizčrpnost te globine, v bistvu trčiti ob misterij biti. Rad je opozoril, kako je Tocqueville, veliki premišljevalec ameriške in francoske revolucije, ugotavljal, da ko premišljuje fenomen francoske revolucije in jakobinizma, čuti izjemen duhovni napor, ki je potreben, da bi nekako prodrl v bistvo stvari, ki se mu, čim bolj se mu približa, ponovno izmakne in tako ostane neizčrpen vir čudenja in proučevanja. Takšno je bilo tudi prizadevanje profesorja Stanovnika. Zato sta zanj misel in beseda tako pomembni. Misliti nekaj pomeni približevati se predmetu mišljenja s spoštovanjem, s kontemplativnim, ne pa instrumentalnim, manipulativnim pristopom.

Premišljevati, misliti zgodovino pomeni tudi zreti v preteklost v trenutku njenega nastajanja. Preteklost, kakršno poznamo, nikakor ni bila edina možna prihodnost neke minule sedanjosti. Gre torej za razumevanje nastajanja sedanjosti, zgodovine iz človekove svobode. Zgodovino sicer ponavadi pišejo zmagovalci, ali z besedami enega izmed njih Winstona Churchilla: “Zgodovina bo do mene prijazna, ▶

[Stran]

Šestnajstletni domobranec Justin

Figure 23. Šestnajstletni domobranec Justin

[Stran]

saj jo nameravam sam napisati.” Ampak z vidika mišljenja zgodovine: so zmagovalci bližje resnici kot poraženci? Pozornosti do celote dejanskosti je dosti bližje spoštovanje resničnosti, ki je osvobojeno iluzij in samozaverovanosti zmagovalcev in si prizadeva videti njeno celoto. Razumevanju našega tu in sedaj, ki se ne more in ne more razvezati, razrešiti v veliko normalnost, po kateri smo hrepeneli ob kolapsu komunizma in osamosvojitvi, razumevanju te totalitarne poškodovanosti – ta bistvo zadevajoči izraz je skoval prav Justin Stanovnik – ki tako temeljno določa nas same in naš čas, se ni mogoče približati drugače kakor z mišljenjem revolucije in njenih posledic.

Komentarji Justina Stanovnika, ki so izhajali v Zavezi, so bogato in zahtevno čtivo, napisano v jasnem in vselej tudi izbranem, visokem jeziku. Na Slovenskem ni mogoče najti bolj poglobljenega uvida v našo kulturno, politično in duhovno stvarnost. Njen pošteni opazovalec bo moral priznati, kako zelo prav je imel v svojih komentarjih in kako upravičena so vselej bila njegova opozorila.

V obdobju enega od začetnih nepričakovanih tranzicijskih zavojev se je povabilu društva slovenskih katoliških izobražencev na razmislek odzval vidni predstavnik tedaj vodilne med izvornodemokratičnimi političnimi silami. S precejšnjo vnemo je miril zaskrbljeno omizje in zagovarjal domnevno nujno potrebno “neobremenjeno” in “pragmatično” osmišljenje političnega delovanja, ki da edino lahko vodi k tako zaželenim ciljem. Vzdušje zadrege, ki je nastala ob zaradi vljudnosti do gosta sicer bolj zadržano artikuliranih, a vendarle jasnih pomislekih in kritičnih stališčih, je pretrgal nepozabni stavek Justina Stanovnika: “Po vsej tragični izkušnji Slovencev s komunizmom in zlasti po vsem, kar je revolucija prizadejala slovenskim katoličanom, vam tranzicijska pričakovanja in odgovornost do prihodnosti prepovedujejo naivnost in politično neprisebnost.” Kako obrobno je na Slovenskem tisto, kar bi moralo biti za radi urgentnosti in svoje kvalitete osrednjega pomena, se je izkazalo tudi, ko je Justin Stanovnik v zavesti nujnosti, da slovenski kristjan po vsem, kar je prestal, in soočen s tektonskimi zgodovinskimi prelomi organizirano in osredotočeno “izmeri daljo in nebeško stran”, predlagal sklic vseslovenskega katoliškega shoda.

Pri tem pa je treba zapisati še nekaj: tudi kadar je z neizprosno dosledno zvestobo resnici in smislu vrednotil izrečene in zapisane misli ali pa dejanja protagonistov slovenskega aktualnega družbenega življenja, s katerimi se ni strinjal, je bil jezik Justina Stanovnika vedno jezik gentlemana, ki v dvoboju uporablja le moč argumenta. Stanovnikov etos je temeljil na doslednem spoštovanju dostojanstva slehernega človeka. Nikoli ne bomo v njegovi kritiki zasledili napada na osebo, pač pa mirno jasnost misli, ki je spoštljiva do resnice in ki si prizadeva za dobro človeka. Da, smisel misli, mišljenja naše stvarnosti je skrb za svet, v katerem živimo, in odgovornost za dobro človeka, da bi bili boljši ljudje in da bi bil lahko naš svet boljši.

V mnogih letih srečanj in pogovorov z njim se je nekajkrat primerilo, da me je proti koncu pogovora s posebno intenzivnostjo povprašal po skupnih prijateljih in mi dejal, kakor da bi mi to polagal na srce: “Veste, prijateljstvo, to je nad vse. Negujte, s posebno skrbjo negujte prijateljske vezi, ostanite skupaj.” Danes se mi te besede zdijo kot nekakšen testament. Skrbeti, negovati, ohranjati, omogočati rasti. In ko smo se številni pogrebci tistega sončnega dne v februarju na Žalah poslavljali od Justina Stanovnika, smo lahko živo začutili, da sta nas tam združila hvaležnost, da nam je bilo dano poznati tega čudovitega, izrednega človeka, in globoko spoštovanje, ki so ju vzbujala njegova plemenita prizadevanja in skrb za naš svet. Veličastno in svetlo slovo je to bilo in nemalo nas je pri tem pomislilo: tako se poslavlja pravični človek. ■

[Stran]

5.2. Dve sliki za spomin

Matija Cencelj

5.2.1.

Profesor Justin Stanovnik je bil globoko premišljujoč človek, a tudi zelo čuteč. Čutil je tudi s tistimi trpečimi, ki jih ni neposredno videl, kar se je opazilo v njegovih spisih. Posebej mi je v spominu ostala tudi ganljiva črno­bela fotografija, ki jo je imel obešeno v kotu svoje delovne sobe doma na Mirju. V hrbet je prikazovala drobno, sključeno, staro podeželsko ženico, otovorjeno s prtljago, za roko pa je držala punčko, morda vnukinjo, in sta hodili po poti. Vse je kazalo na to, da sta begunki. Večkrat sva med pogovorom o drugih temah omenila tudi to nemo, a vendarle tako zgovorno in res ganljivo fotografijo. V nekem smislu je bila gola dejanskost tega posnetka tudi prispodoba njegovega načina izražanja. Ni govoril čustveno, kaj šele patetično, a ravno v tem se je zrcalila nepotvorjena skrb za sočloveka in sočustvovanje z njegovim trpljenjem. V polnosti se je zavedal, da ima resnica moč sama v sebi, zato ne potrebuje bučnega nastopa.

Do konca je bil pronicljiv opazovalec, navezan na domači kraj in njegovo okolico. Ob enem od obiskov v domu v Horjulu, ko sem ga lani poleti prišel pogledat z nekim kolegom, nama je toplo priporočil ogled cerkvice sv. Urha nad Zaklancem blizu Horjula. Po srečnem naključju sva si jo lahko ogledala. Krajani so jo skrbno obnovili in uredili njeno okolico, kar priča o večstoletni omikanosti tega kraja in Slovenije nasploh; dobro predstavlja civilizacijo, za katero je Justina Stanovnika skrbelo in je hkrati pogrešal skrb zanjo pri tistih, ki jim je bila po položaju ta skrb naložena.

Globoko sem mu hvaležen za vse pogovore, sodelovanje in spodbude, ki sem jih bil od njega deležen. ■

Justin Stanovnik je bil čuteč človek. Ob odprtem grobu žrtev iz Žiglovice leta 2017.

Figure 24. Justin Stanovnik je bil čuteč človek. Ob odprtem grobu žrtev iz Žiglovice leta 2017.

[Stran]

5.3. Vest prisebnosti

Janez Juhant

5.3.1.

Prvič sem se srečal z njim na Pastoralnem občnem zboru nadškofije Ljubljana. Njegov prepričljiv nastop je razširjal pogled in spodbujal globino. V duhu njegovih klenih besed bi se dalo izstopiti iz ustaljenih družbenih in cerkvenih kalupov in odriniti na globoko. Kasneje je večkrat omenjal katoliški shod, za kar smo se zavzemali še drugi, npr. dr. Marko Kremžar. Poglobljena vseslovenska katoliška razprava o stanju vere in Cerkve bi spodbujala zbornost Cerkve in vključila najboljše moči za prenovo katolištva v tranziciji. Očitno odločevalci v Cerkvi niso bili za to ali sami ali so jim, kot še kak drug projekt – npr. uvedbo verouka v šole – prišepetovalci z levice to skušali preprečiti.

Taka zbornost Cerkve bi bolj krepila njeno duhovno moč in učinkovitost ter preprečila stranpoti, zaradi katerih naj bi Cerkev na Slovenskem – predvsem kleriki – izgubila ugled in naj bi bili duhovniki na dnu priljubljenosti v slovenski javnosti. Kljub medijskim polenom pod noge, ki smo jih deležni člani Cerkve, bi strateška povezanost počistila s stranpotmi iz polpreteklosti ali tranzicijskimi zablodami, morda celo omogočila razčistiti sodelovanje cerkvenih ljudi z bivšim režimom in posledično njihov vpliv na tranzicijo. Predvsem pa bi se katoličani – podobno kot v času katoliške prenove pred stotimi leti – bolj osredotočili na bistvene temelje osebnega in družbenega krščanstva ter postavili prioritete dušnega pastirstva.

Tudi kasneje sem bil očaran ob poglobljenih strateško pretanjenih prispevkih v Zavezi o liberalizmu, komunizmu, krščanstvu in sploh mestu katoličana v moderni prevratni dobi pri nas in v svetu. O tem sva se kdaj ob robu skupnih nastopov tudi osebno pogovarjala: npr. o vlogi slovenskih (svetovnih) liberalcev v boljševističnih projektih. Še bolj tesna srečanja smo imeli ob 50. obletnici konca vojne in povojnih pobojev, ki sta ga v Šentvidu

organizirali skupaj Teološka fakulteta in Nova Slovenska zaveza. Takrat sem posebej povabil na Teološko fakulteto predavat tudi dr. Zdešarja. Ob 70. obletnici povojnih pomorov smo znova v Zavodu sv. Stanislava razpravljali o poteh resnice in sprave. Stanovnik je vsako razpravo znal razširiti tudi na politično področje, zato smo tudi ob 50. obletnici hitro našli soglasje, da k razpravam povabimo tudi voditelje novih strank. O priložnosti mi je Stanovnik dejal, da bi sam ustanovil stranko, če bi bil mlajši, da bi organiziral krščanski družbeni prostor. Bi doživel Pučnikovo usodo? Zaradi obilice drugega dela nisem mogel hoditi na srečanja Zaveze, čeprav sem večkrat maševal na žalnih slovesnostih za pomorjene. Niti nisem spremljal nasprotij, ki so se domnevno pojavljala v društvu. Pri nekaterih članih pa sem občutil določeno distanco do svojih nastopov v javnosti. Me je pa žalostilo, da so celo nekateri duhovniki nasprotovali farnim ploščam. Včasih se mi je zdelo, da tudi znotraj Zaveze ni bilo vedno lahko najti soglasja glede pomembnih zadev tranzicijskega preoblikovanja. Neprijetno sem bil presenečen, da so se zadeve zaostrile tudi pri vlogi svojcev in njihovega zastopanja in nadzora pri odkopavanju pomorjenih. Presenečen pa sem bil, ko mi je Stanovnik nekoč v Šentjoštu dejal: »A Vi pa kar takole govorite.«

Ko so objavljali sezname ‘sodelavcev’, sem imel pred očmi pokojnega duhovnika Joška Kraglja, ki je ob pogovoru v času bivšega režima vnaprej opozarjal: »To, kar se pogovarjava, bom moral povedati naprej.« Ne pozabimo, da je bil podpis lojalnosti izsiljen z revolverjem in podprt s splošnim terorjem. Težje umljivo pa se mi zdi protislovno in neprisebno ravnanje nekaterih na odgovornih mestih v času tranzicije, čeprav vzroke lahko iščemo v povezavah iz preteklosti, a tudi v vsakdanji neprisebnosti in preračunljivosti, ki je lahko skušnjava tudi ▶

[Stran]

vernih. Stanovnik je pogosto govoril o prisebnosti in odgovornosti v tranziciji. Razmere pa so bile veliko bolj zapletene v času najhujšega terorja in le Bog ve, kako so se ljudje mogli ali morali odločati: če nisi mogel biti lev, si bil lisica ali celo kača (Adam Michnik). Trezno ali razumno lustracijo otežuje zapletena in prepredena laž in prikrojeni arhivi: mučitelji so jih odstranjevali tudi po logiki, oprati sebe in umazati druge: »Preden fanatični idealist prime za meč, najprej poseže po blatu. Preden sovražnika uniči, ga mora razčlovečiti, onečastiti.« Na tem je temeljilo jakobinsko in drugo brezmejno trpinčenje množic: »Očiščenje je postalo čistka.« Justin Stanovnik je veliko govoril o jakobinskem terorju kot učni uri totalitarnih terorjev in čistk. Nizal je prizore, kako se je kruto in neusmiljeno med vojno začelo pri nas in opisoval zapleteno povojno krvavo maščevanje in skušal odkrivati ozadja in temelje slovenske kalvarije. Pri njem (kot še ob marsikom, ki jih je preživljal) je človek začutil, kako usodno so zaznamovale duše, da so postale eno samo vprašanje, ena sama bolečina, trpljenje in neprestano spraševanje, kako in zakaj. Ob njem si imel občutek, da je kot ozaveščen kristjan sebe in druge s vso silovitostjo duha izmotaval iz teh demonov, ki so obsedli ljudi in deželo ter se kar niso nehali in se nočejo posloviti, pač pa še kar naprej preplavljajo deželo in bremenijo duše. Večkrat je opozarjal, da je že Dostojevski v svoji knjigi Besi nakazal to strahotno borbo zlih duhov, ki je preplavila človeka in svet moderne in ga trajno in usodno zaznamovala. Justin Stanovnik bo ostal v naših srcih kot človek, ki se je z njimi boril ter tudi nam stalno spraševal vest, kako naj sami zvesti duhu in resnici razčiščujemo prostor in osvobajamo druge in sebe z močjo Božjega duha, ki nam je dan. Tako ostaja neutrudni klicar k odrešitvi slovenskega in vsakega človeka sploh. ■

5.4. Odraz redkih odlik

Peter Bastarda

5.4.1.

Od nas se je poslovil izjemen človek, naš rojak profesor Justin Stanovnik, po domače Gorjancov Justin z Lesnega Brda pri Horjulu. O njem do slovenske pomladi nismo kaj dosti vedeli. Z njim smo se začeli srečevati po osamosvojitvi, predvsem tam, kjer se je obravnavala polpretekla zgodovina, in povsod tam, kjer je spomin segel do krivice, ki se je ob boljševistični revoluciji zgodila slovenskemu narodu.

Bil je izreden mislec, eden največjih intelektov novejšega časa, kar mu priznavajo mnogi. Bil je ustanovni član društva Nova Slovenska zaveza z namenom, da postane največje kulturno politično gibanje v državi. Trdno je bil prepričan, da to potrebujemo. To svoje prepričanje je udejanjil z dolgoletnim urejanjem revije Zaveza in pisanjem zanjo.

Njegov opus razmišljanj in dognanj, ki jih je skozi leta natkal predvsem v svojih aktualnih kulturnopolitičnih komentarjih v reviji in ob vseh drugih prispevkih drugje, ob številnih slovesnostih, intervjujih in drugih pričevanjih, je izredno bogat. Tu je tekla njegova fronta v boju, da bi prišla resnica o tistih časih na dan. Taka kot je. Nič drugačna, nič ozaljšana, nikakor vsegliharska. Zgolj gola resnica. Samo ta je lahko pravi temelj za zdravo družbo. Tega se je zavedal že od vsega začetka. Vedel je, kaj nas čaka, če bomo gradili na spodkopanih temeljih, in opozarjal na to. In glede na to, kaj se danes dogaja v naši družbi, lahko rečemo, da je bil njegov pogled vizionarski.

Na tem mestu bi se mu navsezadnje rad zahvalil, da kljub vsemu ni pozabil na rodno grudo. Aktivno je sodeloval pri postavitvi farnih spominskih plošč in znamenj na krajih zločinov: Bastičevega križa v Zagorici na Vrzdencu in križa za zaklanške žrtve iz Široke

[Stran]

Po blagoslovu znamenja v spomin žrtvam v Širokem potoku. Od leve: Matija Ogrin, Justin Stanovnik, Janko Maček in Daniel Fortuna, glavni pobudnik za postavitev znamenja.

Figure 25. Po blagoslovu znamenja v spomin žrtvam v Širokem potoku. Od leve: Matija Ogrin, Justin Stanovnik, Janko Maček in Daniel Fortuna, glavni pobudnik za postavitev znamenja.

ga potoka v Prosci. Da je horjulsko dolino vseskozi nosil v srcu, nam lepo pričuje njegov prispevek v knjižici Ljubgojna, draga vas domača. Kako tenkočutno in spoštljivo piše o naših dragih ljudeh, krajih in tistih časih. O časih pred krvavo revolucijo. Nam, ki tega časa nismo doživeli, daje slutiti nekakšno normalnost, ki je obstajala in ki bi jo radi priklicali nazaj. Kako slikovito oriše, kaj se je pravzaprav zgodilo, ko je v dolino neusmiljeno privihrala komunistična revolucija. Čeprav bralec po pričevanju o tako tragičnih dogodkih, ki jih podaja Marica Cerar Bastič, pričakuje od pisca ostro obsodbo ne samo zločinov, ampak tudi zločincev, tu naletimo na spraven ton, ki nam po krščansko osmisli vse trpljenje, ki je doletelo naše ljudi. To je bil odraz še ene odlike našega dragega rojaka – pokončna krščanska drža.

Veseli smo, da je zadnje leto svojega življenja preživel med nami, v domu starejših v Horjulu, in upam, da mu je bilo to kljub bolezni v uteho. Vesel je bil vsakega obiska, ki jih ni bilo malo. Posebej bi omenil gospe Urško in Veroniko, ki sta prihajali najbolj redno. Skoraj vsako nedeljo smo se srečevali pri jutranji sveti maši, kamor sta ga pospremila »soseda« Julka Zelnik ali Bernard Zdešar, sedanji Gorjancov gospodar. V občini Horjul smo se mu v njegovem 90. letu ob 20­letnici obstoja občine poklonili s podelitvijo naziva častni občan občine Horjul. To je bil naš dolg do njega za nazaj. Ostaja nam dolg za naprej. Nam bo uspelo ohraniti dolino »pred džunglo, ki izteguje svoje nesramne in osvajalne jezike proti njej«, kot se spoštovani Justin sprašuje v prej omenjenem tekstu? Prepričan sem, da nam bo v veliko oporo in pomoč njegova zapuščina in priprošnja pri Bogu. ■

[Stran]

5.5. V ljudeh, ki bi morali biti elita, se je naselila drugorazrednost

Bogomir Štefanič

5.5.1. Pogovor z Justinom Stanovnikom20

»Pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh.« S temi besedami filozofa Leszka Kołakowskega je pokojni dr. Tine Velikonja nekoč opisal Justina Stanovnika, teharskega taboriščnika, povojnega političnega zapornika, klasičnega filologa, profesorja angleščine; dolgoletnega urednika revija Zaveza; publicista, ki odstira tranzicijske tančice, za katerimi se skriva resnična podoba nedokončane totalitarne preteklosti; vernega misleca, ki v krščanstvu vidi rešitev evropske civilizacije.

5.5.2.

»Kristjani, klali smo vas 1945 – klali vas bomo 2013«. Kakšne asociacije vam je zbudil ta provokativni napis, kdor koli in s kakršnimi koli že nameni ga je napisal?

Če sem odkrit: mene ta stavek, začuda, potem ko sem svoj odziv primerjal z odzivi drugih ljudi, ni tako zelo prizadel. Spričo predrznosti časa, v katerem živim, in ljudi, ki ga ustvarjajo, sem takih stavkov videl že na tisoče – ne s to dikcijo, ampak v bistvu že na tisoče.

Nasploh bi zase rekel: od 17. leta – zdaj sem v 85. – je svet, kot se uradno izraža in se pojavlja v časopisih, na radiu, zdaj že nekaj desetletij tudi na televiziji, svet proti meni. Ta svet dela stavke, za katere sem prepričan, da niso resnični, predvsem pa stavke, ki uničujejo moj svet. Zato že dolgo časa živim sredi ubijanja. Ne tehnično vzeto z glagolom, kot je v vašem vprašanju, pa vendar v podobnem smislu. Pa nisem edini. Tako se dogaja še mnogim ljudem. Morda se vsi tega ne zavedajo, ampak da se to mnogim dejansko dogaja, potrjuje stanje duha, kot smo ga imeli in ga še danes imamo v Sloveniji.

Kakšno je to stanje duha?

Stanje neavtentičnosti, nenaravnosti, nenormalnosti. Prevladuje nekakšna ubitost. Ljudje ne živijo sproščenega življenja iz sebe, iz resnice. Morda lahko to opišem s svojo učiteljsko izkušnjo. Učiti sem začel leta 1955/56. Čeprav sem imel že prej zelo različne izkušnje, ki so me navajale k izredni previdnosti, sem vendarle od časa do časa v razredu naredil kakšen poskus. Govoril sem stvari, na primeren način seveda, ki so bile nasprotne prevladujočemu svetu. In zanimivo: zmeraj se je zasvetilo nekaj oči. Če sem recimo v primernem kontekstu uporabil besedo »Slovenija« in tri, štiri njene izpeljanke, so nekateri otroci začutili, da sem drugačen človek, ne takšen, kakršni so prihajali iz takratnih političnih delavnic. Ko sem recimo nekoč govoril o Franu Milčinskem in njegovem spisu Laž in njen ženin, sem začutil, da so nekateri otroci razumeli, kaj sem jim želel povedati. Ko sem pozneje, čez kakšno leto, nadomeščal v tem razredu, je ena učenka dvignila roko in dejala: »Tovariš profesor, jaz pa tisto povest Laž in njen ženin dostikrat preberem!« Videl sem, da ve, za kaj gre.

Pa se vam je to dogajalo celo profesorsko kariero, do konca 80. let?

Ne. Že v začetku 70. let se je nekaj spremenilo. Takih odzivov ni bilo več. Pri mojih poskusih je bila v razredu temà. In sem vedel, da se je nekaj zgodilo s hišo in tudi s cerkvijo, od koder otroci prihajajo. To je odgovor na vaše vprašanje, kakšno je stanje narodovega duha.

Ljudje niso zdržali, ker jim je bilo naloženo preveliko breme?

Res je, naloženo je bilo preveliko breme, ljudje tega niso zdržali, zlasti pa niso zdržali starši. To je bil poraz kmečke, delavske hiše. Niso se več odzvali, niso bili več protipol ideološkemu pritisku, ki so ga zdržali 20, morda 30 let. Saj so pozneje še hodili v cerkev, a bolj mehanično, iz čiste vztrajnosti, ne več z neko zavestjo, da predstavljajo bistveni del narodove kulture. Na neki način so to ljudje prej čutili. A ves čas je padalo veliko etičnih in psihičnih udarcev.

V svetu, v katerem sem »gor rasel«, je bilo tako, da je bila zmaga boljševikov leta 1945 veliko pohujšanje, ker so ljudje čutili, da ne bi smeli zmagati. To je bila lekcija, ki jih je že malo porazila. Pozneje so prišle vesti, da so jim pobili sinove, brate, može, očete … Kakšen udarec! Ko so naši kmetje izvedeli, da so vrnili domobrance iz Vetrinja, so šli v Ljubljano, kjer je deloval del angleškega konzulata. Nikoli nisem vprašal, kako se je ta sestanek iztekel, ampak predstavljam si, da so prišli domov poraženi, ker niso dobili nobenega zagotovila.

Naš narod je moral prenesti veliko takih stvari, njihova posledica pa je ubitost. Včasih to stanje sicer le presvetli kakšen izraz veselja, kot se je zgodilo letos 8. februarja dopoldan na Kongresnem trgu v Ljubljani, večinoma pa je vera v prihodnost opešala; elita – ko bi jo le imeli! – bi morala temu posvečati vso pozornost in ljudem v boju za pristnost pomagati.

Figure 26.

Govorili ste o ubitosti, ki se je pod ideološkimi pritiski vedno bolj stopnjevala. Pa vendar pridemo do let 1988, 1989, 1990, do demokratizacijskega preloma, h kateremu so bistveno prispevali ravno ljudje, ki so bili tarče pritiskov. Zakaj ta prelom ni bil korenitejši, ko smo vendarle uvideli, kaj se nam je dogajalo, in da moramo s tem prenehati, če hočemo obstati?

Dva razloga sta, zakaj ta prelom ni bil, kot pravite, korenitejši. Še danes ne vemo prav dobro, kaj so ljudje, ki so demonstrirali pred kasarnami na Roški in na Kongresnem trgu poslušali majniško deklaracijo, v resnici mislili: ali so mislili samo na to, da se bo Slovenija ločila od zaostalega Balkana in šla v tehnološko razviti zahodni svet, ali pa so, kot smo nekateri morda upali in pričakovali, začutili, da se je odprlo nebo svobode in novega, svežega duhovnega življenja? Ne vemo prav dobro, kaj je pravi odgovor na to vprašanje.

Zlasti pa se še vedno ne zavedamo dovolj naslednjega: slovenski prehod iz enega, totalitarnega stanja, v drugega, demokratičnega, so v veliki meri »pilotirale« nekdanje sile. Mislim, da so bili slovenski boljševiki v tem pogledu ▶

[Stran]

inteligentnejši od večine srednje- in vzhodnoevropskih partij. Kmalu so razumeli to, kar so razumeli tudi nekateri ljudje v ruskem centralnem komiteju: da se je njihova zgodba izpela, da ne drži več življenja, da boljševiška ideologija ne more več nositi zgodovine in da bo treba nekaj spremeniti. Odločili so se, da bodo to sami izpeljali po svojih interesih.

Morda se bo pri Slovencih nekoč pojavil inteligenten novinar – ti so morda še bolj poklicani za to kot zgodovinarji –, ki bo žrtvoval nekaj let življenja in z intenzivnim branjem dokumentov, knjig in revij, ki so takrat izhajale, rekonstruiral način, kako so se boljševiki prehodu deloma upirali, deloma pa ga tudi sami porivali, ker so čutili, da ga bo pač treba opraviti, a so to želeli narediti tako, da bi si ob tem napravili kar se da udobna ležišča za prihodnost. In to se je tudi zgodilo.

Kaj nam to pove o teh ljudeh? Večkrat ste si zastavljali vprašanje, iz kakšne snovi so ljudje, ki so morda le spoznali, koliko hudega so naredili narodu, pa po tem spoznanju niso prišli do edinega logičnega sklepa, namreč, da bi morali oditi.

To je stara tema, za katero pa čutim, da je urgentna, žgoča, bistvena za razumetje sveta in zgodovine 20. stoletja, pa tudi našega časa. To spraševanje je mogoče strniti v spoznanje: boljševizem je nekaj posebnega v tem smislu, da je njegova osnovna intuicija občutek, da je človek lahko bog. To se je prvič zgodilo, kakor vemo, v jakobinističnem delu francoske revolucije v letih 1792–1794. Takrat je nastajal človek, ki je mislil, da lahko nadomesti Boga in bo boljši upravljavec sveta, kakor je Bog. Tu je prišlo do ločitve dveh stvari. Na eni strani je ostala politika. Politika je od Grčije naprej evropska oblika družbenega življenja, ki ima za vzor polis, se pravi platonsko državo, ki je narejena v ontološko dobro človeka, če bo predmet skrbi. Instrument politike je torej skrb. Instrument nove, od civilizacijskega razumevanja odtrgane politike in novega boga pa je manipulacija. Če študirate našo revolucijo in stanje, ki ga imamo danes, nam vse govori za to, da so ti ljudje prepričani – to je v njihovi osnovni intuiciji, tu ni več nobenega etičnega, psihološkega boja, to je zanje táko spoznanje, kot je prosti pad –, da je človek razpoložljiva stvar in da ga imajo pravico izkoristiti kot gradbeni material za svoj svet. To prepričanje še vedno vztraja, čeprav se je svet, ki ga je izoblikovalo, v istem stoletju, kot je nastal, tudi razkrojil. Zgodovina je pokazala, da to preprosto ne gre.

Pa saj so revolucionarji trdili, da jih je k oblikovanju sveta po lastni manipulativni meri poklicala prav »Zgodovina« sama. Ali jih ni ista »Zgodovina« potem odpoklicala? Prvič so ji sledili, drugič pa so se naredili slepe in gluhe.

Prvič so jo poslušali zato, ker so jo sami mitologizirali; Marx je iz zgodovine napravil svoj projekt, ki je pomenil to, kar je želel. Ko pa je spregovorila avtentična zgodovina, in sicer tako, da jih je odslovila, pa so že bili v stanju, da so se uprli. Ta upor so naslonili na svojo osnovno intuicijo, namreč, da imajo pravico biti na oblasti.

Živimo v času, ko je zgodovina jasno spregovorila, ko se je »druga Evropa«, ki jo je vodil pobožanstveni človek, izkazala, kaj je: končala se je z auschwitzi, gulagi … O tem ni več nobenega dvoma. Za nas je to razlog za …, da, zmagoslavje; pri njih pa razlog za upor. Niso pripravljeni prevzeti te lekcije, ker se imajo v nekem smislu še vedno za bogove. Še danes, še danes! Ne nazadnje: kar se je zgodilo v Sloveniji zadnja dva meseca, je dokaz, da imajo ti ljudje še vedno isto energijo, kot so jo imeli pred pol stoletja …

… a nobenega dvoma o njej.

Očitno nobenega. Če si tu dovolim »športno« primerjavo. Seveda ne poznam vseh ozadij samoobsodbe ameriškega kolesarja Lancea Armstronga, a po svoje je bil pomenljiv napis pod njegovo sliko v Delu po priznanju, da je zmage

[Stran]

dosegal s pomočjo nedovoljenih poživil: »Vse je bila velika laž, ki sem jo ponavljal znova in znova.« Kdaj se bo tako opogumil kdo izmed slovenskih borcev ali kdo izmed zgodovinopisnih knjigovodij njihovih dejanj? Človek takoj pomisli na dr. Janeza Stanovnika ali pa na akademika dr. Jožeta Pirjevca ali pa na dr. Boža Repeta. »Vse je bila velika laž in prevara!« Tak stavek bi bil znamenje za začetek velikih dejanj. Prešernova nagrada mu ne bi ušla!

Najbrž se oba zavedava, da bo kdo v takih in podobnih besedah hotel na vsak način prepoznati sovražni govor, v najboljšem primeru pa bo intervju deležen očitka, da brca v mrtvega konja komunizma.

Gotovo bodo tako govorili, ampak vemo, kaj to v resnici pomeni: to je zgolj obramba. Tisti, ki pravijo, da brcamo mrtvega konja, so ljudje, ki so se že vdali in se jim zdi neverjetno, da se kdo ne vda. Sovražni govor pa je čista ideološka floskula medijev, ki so v službi miselnosti, o kateri govoriva. Ali je govor zdravnika, ki opisuje bolezenske znake, tudi »sovražni govor«?

Pri tem očitno vladajo dvojna merila. Vzemiva primer že omenjenega shoda Zbora za republiko, kjer je predsednik vlade govoril o t. i. levem fašizmu, zaradi česar ga je medijsko podprta tranzicijska levica takoj obtožila, da uporablja besednjak, ki vsebuje prvine kaznivega sovražnega govora. Na drugi strani pa vzemimo kar vaš primer. Urejali ste revijo Zaveza, ki jo je Delo še nedavno ozmerjalo kot prostor »regeneriranega slovenskega klerofašizma«. Kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu?

Najbrž ta primerjava že nekaj pove. A naj se osredinim na dogodek 8. februarja; prav s stališča, kaj se je tam reklo in kakšni do bili odzivi na to, je zelo zanimiv.

Iskreno priznam, da o bankah ne vem skoraj ničesar. Pojav mariborske in ljubljanske politične ulice so mi morali razložiti tudi kot strah pred tem, da bi se arhiv s posojilnimi mapami v večinsko državnih bankah odprl in bi se razvedelo, kako se je dogajalo z denarjem. A nekaj pa zase lahko rečem: da nekoliko vem, ali kdo dobro govori ali ne. Ko sem na Kongresnem trgu poslušal Janeza Janšo, sem – pa navadno kar malce kritično poslušam, kaj ljudje pripovedujejo drugim – strmel nad tem, kar je povedal, nad ductusom njegove misli, nad samozavestjo, s katero je govoril … Skratka: v dobre četrt ure je Slovencem razložil, skozi kaj gremo, kaj se dogaja, in je za to uporabil besede, kot jih uporabljamo v navadnem življenju. Ko rečemo stol, pač ne premišljujemo, kaj bi rekli namesto stol. Tako je tudi on uporabil najobičajnejše besede. In vendar se je zgodilo, da se je naslednji dan, ko so ljudje »prišli k sebi«, pojavilo strašno nasprotovanje, češ da je bil ta govor predvsem bojevit, in še druge stvari. Kar se je meni zdelo paradoksno, saj se je to dogajalo na Prešernov dan, ki naj bi bil praznik besede, pameti – pa tega govora niso hoteli razumeti! No, saj v bistvu so ga razumeli in vedeli, kaj pomeni, a so bili hkrati v stanju to zanikati. V nekem smislu so tako zanikali prešernovsko tradicijo razuma. Dokazovali so in dokazovali, da ne prenesejo prešernovske paradigme. Na Prešernov dan!

To najbrž veliko pove tudi o našem jeziku. Uporabljamo iste ali vsaj podobne besede, a te nam sprožajo čisto drugačne pomene, asociacije … Dediščina boljševistične polastitve vsega, torej tudi jezika?

Seveda. To, da je jezik prizadet, čutimo ves čas. Občutek imamo, da nekako ne moremo več povedati tega, kar bi hoteli povedati. Ne da bi nam manjkale besede, temveč čutimo, da naše besede ne delujejo, da jim je zmanjkala energija, da nimajo več nobenega učinka. Jezik je pod totalitarnim prijemom počasi izgubljal naravno moč. In jo še vedno. Vsak dan prek medijev prihaja v javni prostor nekaj sto, morda nekaj tisoč stavkov, ki sicer niso v celoti napačni, ampak do tiste mere, ki človeku jemlje normalni, prirojeni jezikovni čut. ▶

[Stran]

Neki novinar je v neki sobotni prilogi recimo napisal, da so povojni pomori pri nas nastali samo zato, ker so Angleži in Američani dali zgled zanje s tem, kar so delali z zajetimi nemškimi divizijami. Prosim vas! A to je stavek, ki rahlo omaje védenje, da so ta umor zagrešili boljševiki. Glede sovražnega govora pa: spomnim se, da je neka novinarka govorila o tem, kako teologi razpravljajo s svojimi nasprotniki, recimo ateisti, in pri tem trdila, da to drugačnost obravnavajo na sovražen način. Kot da bi bilo to, da neko stvar označim za negativno, že sovraštvo. Dejanska ugotovitev še ne pomeni sovraštva do predmeta, katerega naravo ugotavljam. Tega je ogromno in to traja petdeset let boljševiškega totalitarizma in dvajset let zavestnega podaljševanja takega stanja, ki ga ljudje, ki ne živijo zavestnega političnega življenja, morda vidijo samo kot nekaj zunanjega, nebistvenega.

Te dni smo slišali, da je pravzaprav »slovenska desnica pravi in edini naslednik boljševizma iz prejšnjega režima«. Ali lahko tudi take izjave razumemo v kontekstu pohabljenega jezika?

Ne, to ni več pohabljen jezik; to trditev je podal človek, ki je bil več kot dvajset let član boljševiške partije in želi sile, ki temu nasprotujejo, na vsak način defamirati, onemogočiti. V takem početju se kaže osnovna boljševiška nota. Boljševiki so pripravljeni zanikati določeno stvar, ki je očitna, in jo zanikati stoodstotno. Namreč, reči, da so desne stranke edini pravi predstavnik metod ideološke levice, pomeni, da imajo Nova Slovenija, Slovenska demokratska stranka pa še Slovenska ljudska stranka koncentracijska taborišča, politično policijo, medije, ki zanikajo vsako svobodo mišljenja, totalitarne ideološke izdelke, ki jih vsiljujejo ljudem. To je čisti absurd. In vendar je bil ta stavek izrečen … Ta stavek dokazuje mojo tezo o izjemnosti boljševiškega genija.

Ni pa bil edini te vrste. Tudi v Družini smo pisali, kako je »šef« Koordinacijskega odbora kulture Slovenije Igor Koršič v neki razpravi slovenske desnosredinske tednike izenačil z glasilom nacistične stranke Völkischer Beobachter.

Ob tem najprej opazka: če bi dobro študirali zgodovino 1941–1945, bi vedeli: kadar so bili boljševiki v hudi krizi, so šli vedno v frontalni napad.

Ko vam nekdo reče, da so desni tedniki posnetek Völkischer Beobachter – kakšen učinek ima to na vas? Učinek onemoglosti, ker ne morete nič. To je ta boljševiška spretnost. To ni tako, kot bi recimo rekel, da je napis na hrbtu tiste knjige na vaši polici nečitljiv. To je preverljivo. Koršičev stavek pa ni preverljiv, je zgolj trditev.

Nekaj podobnega se je zgodilo med vojno, ko so v času leninskega terorja od spomladi 1942 naprej ljudje začeli izginjati; in to ljudje, za katere pri najboljši volji nihče ni vedel, kaj bi lahko naredili. In veste, kaj so rekli? »Nekaj je že moral storiti, drugače ga ne bi ubili.« Slovenski človek je bil toliko normalen, da ni mogel verjeti, da nekoga ubiješ, ne da bi kaj naredil.

Ko nekdo pravi, da sta Demokracija in Reporter kot Völkischer Beobachter, nimaš kaj povedati, ker ni mogoče ničesar dokazati. Tudi ko bi vzel stavek iz enega in drugega časopisa, ju primerjal in dokazoval, da je primerjava popolna manipulacija, bi boljševik prišel z neko drugo izjavo, ki bi bila ravno take manipulativne narave. Saj smo to večkrat opazili, tudi v parlamentu. Ko se je tam ob prenovljeni partiji pojavila še Pozitivna Slovenija, smo, kolikor nam je to televizija pokazala, pogosto videli govor take narave – govor, ki ni omogočal dialoga, saj je šlo le za ideološki napad. Žal pa si ljudje iz normalnega tabora pogosto mislijo: »Če nekdo to trdi, in to vztrajno, iz dneva v dan, v isti obliki, pa že mora biti nekaj res.«

Kaj takšni pojavi pomenijo za prihodnost slovenske demokracije?

Prihodnost je za zastorom; ne vidimo je. Vsake napovedi konkretne narave so dvomljive, zato

[Stran]

Figure 27.

jih je težko tvegati. Gotovo pa je stanje táko, da sugerira, pravzaprav zahteva prisebnost vseh mislečih ljudi. Kaj napraviti v času hude stiske? Vsi ljudje dobre volje so poklicani, da začnejo živeti intenzivno življenje državljana.

Kako naj se to kaže?

Morda na prvem mestu tako, da ne sprejemajo sveta, ne da bi zahtevali, da gre skozi filter njihove etične in umske osebe; da torej naredijo vse, da bi vedeli, kaj se dogaja.

To bi človek pričakoval predvsem od elite. Elita pa je v postboljševiškem svetu ranjena sociološka enota. Zakaj? Ker jo je, čeprav je bila vseskozi nominalno priznana, ves čas ovirala tista »elita«, ki je edina zares veljala – to pa je bila partijska elita. Ta drugorazrednost se je naselila v ljudeh, ki bi morali biti elita, in jim jemlje živo moč. Kje so recimo vsi prejemniki visokih nagrad? Lani so nam ob podeljevanju Prešernovih nagrad povedali, da skozi celo

leto podelijo sto podobnih nagrad. Človek bi si mislil, da ljudje, ki dobijo take nagrade, dobijo tudi poseben občutek odgovornosti do naroda, ki jim jih je dal, in da bodo takrat, ko se bo nekaj godilo, kar je za narod škodljivo, celo nevarno, nastopili. Vendar ob dogajanju zadnjih mesecev nismo ravno pogosto videli, da bi kdo od njih nastopil in povedal nekaj pomembnih, resničnih stavkov.

Ob tem človek rahlo že izgublja zaupanje v zanesljivost in učinkovitost tega fenomena, ki mu rečemo elita. Vedno pogosteje se mi zato misel vrača k nekemu besedilu, ki sem ga bral pred pol stoletja, k Ciceronovemu govoru proti zarotniku Katilini, kjer že v uvodu najdemo besede: concursus omnium bonorum, torej »zbor vseh poštenih ljudi«. Kaj pa če bi poklicali vse ljudi, ne le elite, in bi skušali v njih prebuditi instinkt po poštenosti, po normalnosti, po svobodi, po dostojnosti, človekovem dostojanstvu …? Ali bi bil tak poziv v stanju, v ▶

[Stran]

kakršnem smo, morda izhod? Od normalnega, preprostega človeka, ki hodi v službo, ima družino, ki ga skrbi, kako je streha pripravljena za zimo, in podobno, je odvisno, kako se bo tej deželi, ki ji pravimo domovina, godilo. Z velikim dvomom govorim te reči, a govorim iz stiske, ker ne vidim drugega izhoda.

Na elito torej skoraj na računate več. Toda ali si ljudje sploh še upajo biti elita? Protestniško gibanje vsem dosedanjim elitam sporoča, da so »gotove«, nekateri jih celo pošiljajo v Hudo Jamo … Po drugi strani pa: ali se ni ta običajni človek, na katerega tiho računate, večinoma podal prav na te t. i. ljudske vstaje, ki bi se rade znebile vseh elit, za slovensko prihodnost pa ponujajo recepte, ki se ozirajo po že videnem inštrumentariju, ne tako redko pobranem kar s smetišča zgodovine?

Človek mora vedeti, da je to, kar se dogaja na trgih in ulicah v Mariboru, v Ljubljani in še kje, inscenirano. Stavki, ki se tam slišijo, so evidentno napačni in celo pokvarjeni. V Mariboru so se dneve in dneve oglašali taki stavki, ki so bili naperjeni samo proti Janši. Vsak normalen Slovenec pa lahko danes ve, da Janša ni avtor slovenskega zla. Če pa tega ne ve, je ali zavestni potvarjalec resnice ali pa je pripravljen popolnoma nekritično sprejeti kakšno koli razlago, od koder koli že prileti. Eno ali drugo. Očitno prihajamo do točke, ko moramo ljudem jasno povedati: Nehajte! Zdaj je treba zares živeti avtentično življenje; táko življenje, kot ga živijo doma, ko mislijo na svojo družino, dom, kmetijo, podjetje. Takrat človek ne zapada iluzijam, takrat vse premisli. Zakaj pa v javnih zadevah nenadoma tega ne počne več; zakaj tukaj ne uporablja normalne pameti; zakaj je tukaj pripravljen sprejeti karkoli?!

Kar se je denimo vpilo v Mariboru, tak svet je mogoče imenovati samo anarhija. Anarhija pa v današnjem svetu ni izvedljiva. Morda je izvedljiva v času pred kakšno vojno ali po kakšni vojni, danes pa ne. Danes svet vendarle živi normalno življenje; to ni svet anarhije. Poskus, da bi ga vendarle uvedli, je bil očitno sprožen za to, da se doseže sekundaren cilj – to pa je odstranitev Janše. Stvar je bila orkestrirana, da bi potem v takih razmerah nastopila Komisija za preprečevanje korupcije z obtožbo, ki ji – spet samo na videz – ni bilo mogoče ničesar reči. V resnici je polna poroznosti in negotovosti. Pri normalnih ljudeh je nevzdržna. Če bi 90 odstotkov Slovencev take argumente dobilo v zvezi s svojim podjetjem, s svojo kmetijo, s svojo ustanovo, jim ne bi verjeli. Tukaj pa so verjeli. To se pravi, da nimajo države za svojo državo, da nimajo naroda za svoj narod, da živijo neavtentično življenje. S tem oznanjajo, da niso zmožni biti državljani. Državljan je namreč človek, ki na svojo državo gleda z istim zanimanjem, z isto natančnostjo razuma, kot gleda na prosperiteto svojih stvari.

Vnaprej se opravičujem za banalno primerjavo, pa vendar: Ali vas je kdaj prijelo, da bi zgrabili transparent in pred Ribičičevo hišo vpili »Gotov si«?

Sprašujete torej, če bi uporabljal iste metode. Znova se vračava k vprašanju bistva boljševikov. Oni bi gotovo našli »argument«, ki bi ljudi, ki bi to počeli po njihovem zgledu, popolnoma izločil. Že zdaj so v zvezi s shodom Zbora za republiko našli kup razlogov, ki so diskreditirali njegove udeležence. Pri tem nikoli niso v zadregi. Če recimo pri Janši ne bi mogli ugotoviti slabo vodenega domačega knjigovodstva, bi pač iskali in gotovo našli kaj drugega. Podobno bi se gotovo zgodilo, če bi se pojavil še kakšen »janša«.

Slovencem je treba odkrito povedati, da ne bomo rešili države ne usode svojega naroda, če se ne bomo dogovorili, kaj je treba napraviti s silami, ki so ostale od nekdanjega režima in hočejo Slovenijo izbrati za mesto nadaljnjega obstajanja.

Ali je tak dogovor mogoč v razmerah »latentne državljanske vojne«, kot ste nedavno opisali slovenski čas?

Nn 61

Figure 28.

Nekaterim se je ta ugotovitev zdela prestroga. Ampak mislim, da ljudem moramo to povedati. Država, v kateri delujeta taki sili, kot sta izvorno demokratična sila Demosa in slovenske pomladi ter ostanki boljševizma, ki hočejo scela krojiti politično življenje, ne more delovati, ker je v protislovju. V protislovju pa stvari ne morejo biti. Knjiga ne more biti hkrati neknjiga.

Kako priti iz tega protislovnega stanja?

nova poudarjam: treba je rabiti pravi jezik. Tudi latentnost državljanske vojne je treba ubesediti. Večinoma smo tako izučeni ali pa smo se vdali v to, da o tem ne govorimo, čeprav vemo, da je res.

Zakaj ne bi dvignili jezika v stanje njegove normalne funkcionalnosti tudi glede boljševiških zločinov? Najbrž ste brali knjigo Dietra Blumenwitza Okupacija in revolucija v Sloveniji in spremljali slovenske odmeve zgodbe o primeru Kononov proti Latviji pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Že samo iz teh dveh primerov je razvidno, kako so pri nas ljudje kontinuitete neznosno obremenjeni s tremi zločini, ki jih obsoja t. i. londonska listina: z zločini zoper mir, vojnimi zločini in zločini zoper človečnost. Vse troje zločine je boljševiška partija v veliki meri izvajala med vojno. Leta 1991, ko je bila sprejeta ustava, ni v njej niti besede o tej stvari. Tudi v temeljni ustavni listini je samo en stavek: Slovenci smo šli iz Jugoslavije, ker ni bila pravna država in ni upoštevala človekovih pravic. Nič pa o konkretni vlogi slovenske boljševiške partije. Seveda člani te partije zdaj niso fizično kazensko odgovorni za njena dejanja, politično pa. Dejstvo je, da so v zaledju te partije postavljali svoje projekte v demokraciji, kar pomeni, da so uporabili zgodovinsko strukturo te stranke, da so lahko nanjo pripeli svojo. S tem so prevzeli tudi politično odgovornost.

Zato je treba povedati: Slovenija še vedno živi v senci velikih zločinov; povedati je treba, ▶

[Stran]

kaj so ti zločini, kako so se delali, saj o tem sedaj nihče ne govori. Ti isti ljudje pa s takim zanosom govorijo o raznih zločinih po svetu, medtem ko o strašnih bremenih, ki jih nosijo, o strašnih žalitvah molčijo.

Nekje sem bral, da je bilo za izvedbo Srebrenice potrebnih deset tisoč ljudi. Za izvedbo več kot šestotih slovenskih morišč jih je bilo gotovo potrebnih več kot deset tisoč. Toliko ljudi je toliko desetletij hodilo po tej zemlji; bili so čaščeni kot nosilci vsega naprednega, vsega velikega … Živeli smo v taki laži! To so pošasti, prave pošasti, ki gledajo na nas, ki rjovejo, ki nas hromijo, čeprav pogosto ne vemo, od kod naša ohromelost. Tem gospodom je treba povedati, iz česa izhajajo in kaj se jih drži. Uporabiti je treba jasen jezik. Mi pa vsi taktiziramo; ves slovenski jezik je oblika javnega taktiziranja. Vedno premislimo, ali je naš stavek politično dovolj korekten za javnost ali ni. Na tak način po mojem prepričanju resnici ne bomo vzpostavili statusa, kot ga mora imeti v narodu.

Marsikaj, za kar se zavzemate – resnica, sprava, vrnitev v civilizacijsko normalnost, vzpostavitev avtentičnega jezika – so stvari, ki jih sodobna sekularizirana družba morda sploh več ne razume, saj se ne naslanja na nič absolutnega, ker se ne naslanja na Boga.

Strinjam se z vašo analizo sedanjega slovenskega človeka, pa vendar je treba računati na resnico. Mislim, da bi lahko doživeta resnica – lahko je to resnica zgodbe ali resnica nekega premisleka – dobila tudi družbeno moč. Čeprav je slovenski človek v krizi, se je treba sklicevati na njegovo naravo in ta od njega zahteva, da ni kar koli, da ni list, ki ga maje veter, temveč da je odgovoren.

Filozof Hans Jonas je napisal knjigo Načelo odgovornosti in v njej navedel neki primer. Filozofi sicer pravijo, da iz konkretne situacije ne moreš izpeljati moralnega zakona. Pa vendar. Jonas si je zamislil naslednji primer: če na neki planjavi, v pustinji, kjer kilometre okoli ni nobenega človeka, najdeš nekaj tednov starega

otročička, ne moreš drugače, kot da tega otroka vzameš in ga nekam neseš. In to je tako zanesljivo, kot je zanesljiv prosti pad. S táko zakonitostjo je to treba narediti. Človeško bitje ne more mimo takega prizora, ne da bi poseglo v to.

Vzemimo pa zdaj primer Barbarinega rova in človeka v njem, ki so mu – kako že rekli?

Begunec?

Tako je. Kopal je pod stropom Bog ve koliko časa in nazadnje prišel do betonskega zidu. Z železom v rokah začuti, da naprej ne bo mogoče več. Omahne in umre. Če se postaviš pred obličje tega človeka, ne moreš, da ne bi iz tega izpeljal nekaj konsekvenc – tudi nujnost transcendence. Kajti če bi vsa človeška zgodba ostala pri tem najdenju betonskega zidu in smrti, je cel svet absurd. Ampak vemo, da svet ni absurd!

Tudi slovensko trpljenje ne?

Ne, v njem mora biti nekaj odrešenjskega. Ali ni tu zato, da bi bili boljši? Ali je mogoč kakšen drug odgovor, kakšna druga reakcija? Če bi premislili slovenski čas, razumeli vse njegove prvine, bi lahko človeku našega časa vendarle kaj povedali o presežnosti. Ampak kdaj pa ste slišali zadnjo pridigo, ki bi o tem izrecno govorila? Povejte mi?

(Molk)

Pa bi morali. Res je krščanstvo danes malce v krizi – pa pustiva ob strani zakaj, z veljavnimi ali neveljavnimi razlogi, to sedaj ni važno –, a še bolj res je, da je prav krščanstvo rešitev Evrope in rešitev civilizacije. Tega ne pravim zato, da bi le ponavljal za Janezom Pavlom II. ali Benediktom XVI. V to sem globoko prepričan. Kaj pa je civilizacija? Omogočanje obstoja normalnemu človeku. Če bi ta veliki problem krščanstva in njegove vloge res začutili, bi tudi razumeli zgodbo o Barbarinem rovu. Ves čas bi jo ponavljali. Ta eksperiment dokazuje, da transcendenca je, da je integralen človek člo-

[Stran]

Figure 29.

vek dveh polov: svoje snovnosti in transcendentnih možnosti. Samo tak človek je lahko ustvaril veliko evropsko filozofijo, literaturo, pravo in podobne reči. Evropa je edinstvena reč, ker je imela dvoje: grški logos in Kristusov evangelij. Seveda se je tudi kvarila, vemo, kaj je počela s kolonialnimi narodi, kaj je počela sama s seboj. A je ohranjala svoje bistvo. Tudi druga svetovna vojna se je končala tako, da je Evropa nadaljevala tam, kjer se je končala s 1. septembrom 1939.

Ali imamo tudi Slovenci tako izhodiščno točko?

Seveda jo imamo. Slovenci smo leta 1939, 1940 živeli evropsko civilizacijo kot Francozi, Angleži, Skandinavci. Imeli smo dve stranki, dvoje vrst medijev, vsakdo si je lahko kljub vsemu izbral svoj nazor in način življenja, če je upošteval splošna pravila soobstajanja. Ne vem, zakaj se ne bi oprijeli tega sveta. Ne konkretno takega, temveč strukturno takega. Evropska civilizacija je ena, ni jih pet.

Kako v okviru napetega položaja v državi, ko se resnica tako hitro sprevrača v manipulativno nasprotje, vidite pobudo za vrnitev škofa Rožmana v domovino.

Vrnitev škofa Gregorija Rožmana bi morala biti cezura. Slovensko krščansko pa tudi narodno življenje bi moralo z njo stopiti v »drugo prestavo«. Škof Rožman je človek, ki ga lahko – brez pretiravanja, brez retorike, ampak zares – predstavimo kot velikega Slovenca. Upam, da se ljudje, ki bodo upodobili ta prenos, ne bodo vdali hromečemu: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Da bodo to naredili dostojanstveno, s spoštovanjem, ki gre temu gospodu, pa tudi s spoštovanjem do vseh, ki jim je bil vodnik: do pobitih, do slovenske Argentine, do slovenske Kanade, do vseh ljudi, ki so živeli od njegovih besed in blagoslova. To bi si zelo želel. Moram pa priznati, da nisem povsem prepričan, ali se bo to dejansko zgodilo. Še lansko leto, ko sem v stolnici poslušal pridige ob 550­letnici škofije, nisem slišal omenjati imena škofa Rožmana, pa vendar je bil on vrhunec te zgodovine. Zdaj pa nenadoma prekop. Res je, ne poznam okoliščin te pobude, sem pa začuden, saj je do zdaj vladal popoln molk, ki je gotovo nekaj pomenil. Upam, da je vse to brez ozadja. Ljudje, ki bodo prekop vodili, morajo vztrajati na osnovnem spoznanju, kaj je ta človek bil, kaj je pomenil in kaj lahko še pomeni za Slovence, če bo prenos opravljen s pravim historičnim, moralnim, etičnim občutkom. Če se bodo izrekale prave besede, bo to lahko tudi veliko spreobrnjenje. ■

[Stran]

5.6. Iz albuma Nove Slovenske zaveze

Na ustanovnem zboru Nove Slovenske zaveze

Figure 30. Na ustanovnem zboru Nove Slovenske zaveze

Figure 31.
Na Teharjah leta 1991

Figure 32. Na Teharjah leta 1991
Z Nikolaiem Tolstoyem in prijatelji iz NSZ leta 2002

Figure 33. Z Nikolaiem Tolstoyem in prijatelji iz NSZ leta 2002
S preživelimi prijatelji, s katerimi je ustanavljal NSZ, na svežem zraku polhograjskih hribov.

Figure 34. S preživelimi prijatelji, s katerimi je ustanavljal NSZ, na svežem zraku polhograjskih hribov.
S Tinetom Velikonjo in misijonarjem Francetom Buhom

Figure 35. S Tinetom Velikonjo in misijonarjem Francetom Buhom
Z Johnom Corsellisom in Nikolajem Tolstojem v Poreču leta 2000

Figure 36. Z Johnom Corsellisom in Nikolajem Tolstojem v Poreču leta 2000
Justin je redno obiskoval pridne roke, ki so pakirale Zavezo.

Figure 37. Justin je redno obiskoval pridne roke, ki so pakirale Zavezo.
Z Ljubom Sircem med pripravo pogovora za Zavezo

Figure 38. Z Ljubom Sircem med pripravo pogovora za Zavezo
Obiski pričevalcev: pri Guštinovih Gornje Mokro Polje pri Šentjerneju

Figure 39. Obiski pričevalcev: pri Guštinovih Gornje Mokro Polje pri Šentjerneju
Z Jankom Mačkom in Stanetom Štrbenkom

Figure 40. Z Jankom Mačkom in Stanetom Štrbenkom
Na Teharjah ob Zavezini stojnici po uspešni prodaji literature leta 2003

Figure 41. Na Teharjah ob Zavezini stojnici po uspešni prodaji literature leta 2003
Na seji upravnega odbora leta 2012

Figure 42. Na seji upravnega odbora leta 2012
Govornik neštetokrat ... Na sliki v Kočevskem Rogu

Figure 43. Govornik neštetokrat … Na sliki v Kočevskem Rogu
Meškovo častno priznanje leta 2013

Figure 44. Meškovo častno priznanje leta 2013
Ehrlichovo priznanje leta 2012

Figure 45. Ehrlichovo priznanje leta 2012
Petje himne na enem od mnogih srečanj Nove Slovenske zaveze

Figure 46. Petje himne na enem od mnogih srečanj Nove Slovenske zaveze
Usoda ranjencev v breznih pri Konfinu ga je še posebej prizadela.

Figure 47. Usoda ranjencev v breznih pri Konfinu ga je še posebej prizadela.
Z Branetom Senegačnikom, Matijem Ogrinom, Jasmino Rihar in svojim uredniškim naslednikom. Helena Jaklitsch pa stoji za objektivom.

Figure 48. Z Branetom Senegačnikom, Matijem Ogrinom, Jasmino Rihar in svojim uredniškim naslednikom. Helena Jaklitsch pa stoji za objektivom.

[Stran]

6. Kako se je začelo

6.1. Nekaj utrinkov iz novega mesta in okolice

Janko Maček

6.1.1. Novomeška gimnazija v začetku okupacije in smrt sedmošolca Miha Turka

Novembra 1939 je postal ravnatelj novomeške realne gimnazije dr. Ivan Dolenec, eden od članov škofjeloškega profesorskega ceha. Po vsej verjetnosti tedaj niti slutil ni, kakšne težave bodo prav kmalu doletele njega in njegove dijake. Kar se cerkvenih in verskih zadev tiče, je njegova šola spadala pod šmihelsko župnijo, kjer je bilo tedaj versko in društveno življenje zelo razvito. Ko so Italijani kmalu po prihodu prepovedali slovenska društva in organizacije, so bile cerkvene oziroma verske iz prepovedi izvzete in so lahko delovale naprej. Tako je bilo tudi z Marijino družbo in Katoliško akcijo, kjer je bilo vključenih precej dijakov novomeške gimnazije. Seveda se je zgodaj pojavila tudi Osvobodilna fronta, ki glede svojih aktivnosti ni spraševala Italijanov. Dr. Dolenec piše v knjigi Moja rast, kako je bila po nekaterih ljubljanskih šolah za 29. oktober 1941 organizirana počastitev nekdanjega državnega praznika: ob določeni uri so dijaki po razredih vstali in z dveminutnim molkom počastili praznik. Okupator je takoj reagiral. Visoki komisar je sklical šolske nadzornike in ravnatelje ter jim zapretil, da bo v slučaju podobnih demonstracij šole zaprl. Dr. Dolenec je nedolgo za tem zvedel, da se podobna demonstracija pripravlja v njegovi šoli za 1. december – jugoslovanski praznik zedinjenja. Ko se je posvetoval s profesorskim zborom, so prišli do skoraj soglasnega zaključka, da je treba demonstracije preprečiti. Na gimnaziji je bilo tedaj vpisanih nekaj več kot šeststo dijakov, skoraj sto več kot leto poprej. Med njimi je bilo precej beguncev z nemškega zasedbenega področja – tudi profesorjev. Ali ne bi bila škoda, če bi zaradi demonstracij zaprli šolo, veliko večja od koristi?

Kljub takemu mišljenju in prigovarjanju profesorjev je 1. decembra 1941 na novomeški gimnaziji demonstriralo okrog dvesto dijakov. Čeprav je ravnatelj z velikim tveganjem skušal zadevo zatajiti, je v kratkem prišla na ušesa novomeškemu civilnemu komisarju Griselliju, ki je takoj zahteval seznam demonstrantov in izdal odlok o izključitvi. Kasneje je dovolil, da izključeni prosijo za pomilostitev, toda hkrati predložijo vpisnico za GILL (mladinsko fašistično organizacijo), ki je do tedaj na gimnaziji ni bilo, saj so bili vsi poizkusi za ustanovitev neuspešni. Le 67 dijakov je to naredilo, drugi pa so raje zapustili šolo. Otrokom beguncev je komisar grozil, da jih bo izgnal iz Ljubljanske pokrajine. OF, ki je demonstracije organizirala, je krivdo za izključitve naprtila ravnatelju, v nemilost pa je prišel tudi pri Italijanih. Poglejmo, kaj sam piše v knjigi Moja rast:

»Bil sem v dilemi, kaj storiti. Moral bi bil sklicati konferenco in izvršiti, kar je bilo striktno ukazano. Proti temu se je pa v meni vse uprlo. Kazen se mi je zdela tako krivična, da sem iskal izhode, kako bi dijake rešil. Naredil sem nekaj, kar po zunanji obliki ni bilo korektno, sem pa tega, kljub temu kar sem radi tega prestal, še danes vesel. Ne da bi sklical konferenco učiteljskega zbora sem šel k načelniku prosvetnega oddelka dr. Sušniku in mu predložil tale izhod: jaz bom manifestacijo novomeškega dijaštva zatajil in bom poročal, da ničesar ni bilo; prosvetni oddelek naj pa od mene ne zahteva zapisnikov, ki bi moje poročilo postavili na laž. Dr. Sušnik je bil s tem zadovoljen. Vrnil sem se v Novo mesto v upanju, da bom 201 učenca rešil izključitve. 8. decembra 1941 sem lastnoročno napisal kratko poročilo, da 1. decembra na novomeški gimnaziji ni bilo nikakih demonstracij proti Italijanom. Težko mi je bilo v uradnem poročilu zakrivati resnico, zato sem iskal obliko, da bi se pravemu odgovoru izognil. Sicer pa o kaki laži ne more biti govora, ker sem mu tako poročal v dogo-

[Stran]

Novomeška realna gimnazija Vir: Slovenski šolski muzej

Figure 49. Novomeška realna gimnazija Vir: Slovenski šolski muzej

voru s prosvetno upravo, ki sem ji ustno povedal vso resnico. Vem pač to, da sem ravnal v nekakem silobranu. Branil sem mladino pred krivico, ki ji je grozila od italijanskih oblasti in ki je nisem mogel na drug način preprečiti. V Graziolijevem odloku sem gledal dejanje nasilja, ne pa pravilnega izvrševanja oblasti. Kolikor mi je znano, se je celo italijanski šolski komisar pri našem prosvetnem oddelku nagibal k temu, da se zamolči, kar se da zamolčati, kadar pride mladina zaradi svojega narodnega čustvovanja v nasprotje z zahtevami okupacijske oblasti. Vedel je pač, kaj je mladina.

Dne 9. decembra sem oddal svoje poročilo na pošto. Isto jutro je pa imel neki Novomeščan opravka pri Chinzzelinu, šefu policije, s katerim sta bila znanca. Na policistovo vprašanje, ali je v Novem mestu kaj novega, se je, nič hudega sluteč, pošalil, da bo gimnazija zaprta, ker so dijaki 1. decembra demonstrirali. Chinzzelin se je o stvari takoj dal poučiti in še isto dopoldne sem bil klican k dr. Griselliju. Skušal sem stvar olepšati, kolikor se je pač dalo. »Ali ste poročali visokemu komisariatu?«

»Da, ustno in pismeno.«

Hvala Bogu, tega me pa ni vprašal, kaj sem poročal. 11. decembra me je Griselli ponovno poklical. Zahteval je seznam dijakov, ki so jih ugotovili razredniki kot udeležence demonstracije, in mi sporočil, da so vsi, o katerih je ugotovljeno, da so demonstrirali, izključeni in da morajo naslednji dan zapustiti šolo …

Dijaki so z eno samo izjemo prosili za omilitev kazni. Na prvo prošnjo menda nihče ni bil sprejet nazaj v šolo. Prav ko so bili pri meni starši izključenih učencev in smo sestavljali besedilo ponovne prošnje – besedilo prve so sestavljali dijaki oziroma starši brez mojega sodelovanja –, je prišel dr. Griselli in povedal, da mora vsaka prošnja vsebovati prijavo prosilca za vstop v GILL. Tretjina manifestantov (67 po številu) je to storila, dve tretjini pa sta rajši zapustili šolo. Tako se je popolnoma ponesrečil moj poizkus, da bi otroke rešil. Vesel ▶

[Stran]

Jože in Avguštin Ajdnik iz Bele Cerkve

Figure 50. Jože in Avguštin Ajdnik iz Bele Cerkve

sem moral biti, da so očividno na prosvetnem oddelku poskrbeli, da moje prvo poročilo ni prišlo nepoklicanim v roke. Ko sem nato izvedel, da se po mestu govori o moji krivdi za izključitev, sem imel roke zvezane. Ničesar nisem smel povedati, kako sem reševal zadevo. Molčal sem tudi, ko me je zaradi izključitve napadel mladinski list OF – ime sem pozabil –, da uganjam na gimnaziji teror. Še decembra 1941 sem izvedel od zanesljive osebe, da sem na seznamu tistih, ki so v Novem mestu od OF obsojeni na likvidacijo.«

Tako dr. Ivan Dolenec. Njegova pripoved ni samo zgodba o izključitvi novomeških dijakov, ampak tudi pretresljiva slika razmer tistega časa. Njegova občutljivost za okupatorjeve krivice in skrb za otroke je bila gotovo povezana tudi z njegovim slovenstvom, vendar je menil, da nikakor ni smotrno z demonstracijami izzivati Italijanov. OF pri tem ni imela pomislekov, ni je skrbelo, da bi begunce izgnali iz Ljubljanske pokrajine, saj bo to njej oziroma partiji samo v prid, pospešilo bo diferenciacijo med ljudmi in olajšalo odhod v partizane. Brez dvoma je OF razumela, da so ravnatelj in sodelavci skušali preprečiti demonstracijo zaradi varnosti in koristi otrok, pa vendar jih je osumila izdajstva, saj je že veljalo pravilo o takojšnem oboroženem uporu, ne glede na žrtve.

V naslovu tega utrinka smo omenili smrt Miha Turka. Zakaj? Kdo je bil Miha Turk? Iz Vpisne knjige Realne gimnazije v Novem mestu za šolsko leto 1941/42 je razvidno, da je bilo v VII.a razredu poleg Miha Turka vpisanih še 26 dijakov. Njihov razrednik je bil profesor nemščine Feliks Vernik. Pri demonstraciji je sodelovalo 13 dijakov in vsi so bili 12. decembra izključeni. V knjigi je pri vsakem posebej vpis, da je bil »na osnovi odloka vis. kom. IV št. 7941/1 z dne 2.12.1941 izključen za šol. leto 1941/42, ker je med poukom vstal skupaj z drugimi učenci«. Izključitev je bila brez pravice prestopa na kako drugo šolo v Ljubljanski pokrajini. Le trije od izključenih so bili po približno enem mesecu pomiloščeni. V vpisnici ne piše, da so morali to plačati z vstopom v mladinsko fašistično organizacijo, piše pa o tem dr. Dolenec v svoji knjigi Moja rast, kot smo že omenili. Miha Turk je bil med tistimi, ki niso vstali. Partizani so ga umorili v nedeljo 31. maja 1942, ko se je vrnil domov iz Šmihela, kjer so ga prejšnji dan zaprli Italijani. Italijani so tiste dni raziskovali Stamenkovićevo nacionalno ilegalo, ki je že 28. maja pri Potovem Vrhu na hitro razpadla; o tem bomo govorili nekoliko kasneje.

Poglejmo sedaj nekaj podatkov o 21­letnem sedmošolcu Mihu Turku. Doma je bil v prijazni vasici Velike Škrjanče dobra dva kilometra od Šmihela. Po domače so Turkovim rekli Vičevi. Miha je bil rojen 5. septembra

[Stran]

1920 kot trinajsti otrok velike Turkove družine. Vseh otrok je bilo namreč petnajst – v letih med 1916 in 1925 se je zapovrstjo rodilo pet fantov. Martin je študiral, bil leta 1945 kot begunec na Koroškem posvečen v duhovnika in leta 1973 umrl v prometni nesreči blizu Vancouvra v Kanadi. Ciril je avgusta 1944 padel kot domobranec pri Žužemberku, najmlajši sin France je kot duhovnik deloval v Kanadi. Njemu dolgujemo zahvalo za podatke o Mihovi smrti. V pismu, ki ga je pisal leta 2001, se je podpisal: »Fr. Francis Turk, edino še živeča priča Mihatove smrti.« Najstarejši izmed Turkovih sinov je bil Tone, ki je leta 1928 odšel v Kanado; pred odhodom je bil nekaj časa predsednik šmihelske orlovske organizacije, ki je bila ena največjih v škofiji, kot piše France Turk. Družina je bila tesno povezana s šmihelsko župnijo in prav tako s samostanom šolskih sester Naše Gospe (de Notre Dame). Ko so leta 1886 prišle prve štiri sestre v Šmihel, so prvo leto pomagale na Vičevi kmetiji, da so laže preživele. Pet Turkovih deklet – dve sta umrli v otroških letih – je bilo članic šmihelske Marijine družbe in najmlajša Anica tudi Katoliške akcije. Vse so v samostanu opravile osnovno šolo in razen Ele, ki je obiskovala meščansko šolo, tudi gospodinjsko šolo. Razumljivo torej, da so na družino že zgodaj bili pozorni tudi komunisti.

Miha je bil član Marijine kongregacije in Katoliške akcije. Bil je zelo komunikativen in je znal pridobiti prijatelje. Kolikor je mogel, je rad pomagal pri delu v župniji. Bilo je nekaj posebnega, ko je dvanajst visokošolcev, med njimi seveda tudi on, vsako nedeljo v šmihelski cerkvi pred mašo pelo v latinščini jutranjice. Prvo grozilno pismo ga je čakalo v njegovi klopi v razredu po vrnitvi z božičnih počitnic, naj takoj zapusti Katoliško akcijo, sicer bo izgubil glavo. Ista grožnja se je ponovila februarja in marca 1942.

Na prvo pobinkoštno nedeljo, 31. maja 1942, so prišli k Turkovim partizani in spraševali zanj. Ni ga še bilo doma, ker so ga v sobo-

Domobranski poročnik Drago Furlan Oran

Figure 51. Domobranski poročnik Drago Furlan Oran

to, 30. maja, na gimnaziji skupaj s sošolcem Simonom Rajerjem prijeli Italijani. 28. maja jim je ob trku s Stamenkovićevo skupino na Potovem Vrhu, ko je bil ustreljen Ivko Lah, prišlo v roke pismo, kjer sta Turk in Rajer fantazirala, kako bo slovenska četniška vojska ob koncu vojne zasedla Koroško in Primorsko in ju priključila k Sloveniji. Italijani so takoj posumili, kje bi zapis lahko nastal. Odšli so na gimnazijo in po pisavi ugotovili, da sta pisala Turk in Rajer. Odpeljali so ju v zapor, proti večeru pa po posredovanju ravnatelja dr. Dolenca in prošta dr. Čerina izpustili. Miha je noč prespal v šmihelskem župnišču, zjutraj pa odšel domov na Škrjanče.

Ko so v nedeljo, 31. maja, zgodaj zjutraj partizani prišli k Vičevim, so se obnašali, kot da bi vedeli, da kmalu pride tudi Miha. V hiši – družinski sobi – so se zbrali oče, dva sinova in tri hčere, ob njih pa trije »varuhi«. Tudi pri kapelici na začetku vasi je bila straža. Ko jo je Miha zapazil, je bilo že prepozno, da bi se ▶

[Stran]

Farne spominske plošče v Stopičah z imeni, priimki in letnicami krivično pomorjenih Stopičanov

Figure 52. Farne spominske plošče v Stopičah z imeni, priimki in letnicami krivično pomorjenih Stopičanov

umaknil. Hotel je iti mimo nje in domače hiše naprej v vas, pa so ga ustavili. Čim je potem vstopil v domačo hišo, so ga oni trije »varuhi« zgrabili in začeli surovo pretepati. Zahtevali so, naj pokaže osebno izkaznico. Povedal je, da so mu jo prejšnji dan vzeli Italijani. »Lažeš! Saj si njihov. – Kje imaš kaplana Wolbanga?«

Miha je bil pretresen, vendar odločen: »Nimam pojma, saj nisem njegov varuh.« Ko so mu rekli, da bo šel z njimi, jih je zavrnil: »Nikamor ne bom šel, kar tukaj me ubijte.«

»Šel boš, šel, da te bomo lahko ubijali počasi, ker hitre smrti ne zaslužiš.«

Tedaj je nekdo pritekel in zaklical, da prihajajo Italijani. Kazalo je, da bodo oni trije zbežali, zato sta brat Ciril in ena od sester stopila k bratu, toda k njemu je skočil tudi eden od trojice in oddal dva strela. Miha je samo omahnil na posteljo, kamor se je po pretepanju sesedel, in bil takoj mrtev. Oni trije so hitro odšli, ko pa so ugotovili, da so Italijani zavili drugam, so prišli nazaj, da bi videli, ali je njihova žrtev res mrtva, in spotoma tudi opozorili sosede, naj ne hodijo na pogreb.

Kljub grožnjam ga je veliko ljudi prišlo kropit in tudi udeležba na pogrebu je bila velika. Pogrebni sprevod je vodil njegov katehet profesor dr. Kek, nosili so ga sošolci, ob grobu pa mu je spregovoril ravnatelj dr. Dolenec. Nepričakovano je prišel tudi poveljnik divizije Isonzo in z njim nekaj višjih oficirjev. Slovenski dom je sicer o smrti in pogrebu korektno pisal, toda na koncu dodal neresnico, da »je bil pokojni znan po svojih čustvih do Italije«.

Kot dokaz, da je bil Miha Turk »likvidiran« zaradi povezave s Stamenkovićem, navaja Saje v Belogardizmu, str. 280, pismo poveljnika polka Como v Novem mestu, s katerim je 31. maja 1942 poročal diviziji Isonzo sledeče: »O Turku Jožefu (ime je napačno), ki so ga danes zjutraj na Škrjančah ubili partizani, mi poročajo, da je bil pripadnik bele garde. Z več strani mi zatrjujejo, da sta župnik in kaplan v Šmihe-

[Stran]

lu organizatorja omenjene organizacije. Turk je bil z njima v tesnih stikih. Sumim, da je bil pri tej organizaciji tudi župan Šmihela in Stopič, saj vojaške pozivnice omenjene organizacije nosijo žig bivših jugoslovanskih pozivnic, ki ga je imel le župan. – Zdi se, da je bil tudi Lah, ki so ga včeraj ustrelili obmejni miličniki v bližini Malega Slatnika, pristaš bele garde.«

Ne moremo drugače, kot da se vprašamo, od kje Italijanom tako natančne informacije o beli gardi, ki je pravzaprav še ni bilo.

6.1.2. Novo mesto in okolica v času Mihove smrti

V Novem mestu se je v začetku leta 1942 osnoval protikomunistični odbor, ki so ga sestavljali: Karel Jordan, šentjernejski župan, Franc Rataj, predsednik Katoliške akcije in župan občine Št. Peter (Otočec), profesor in kanonik Franc Kek, odvetnika dr. Zdravko Kalan in Demetrij Weble, šmihelska duhovnika Nande Babnik in Karel Wolbang in drugi. V marcu so Italijani pobrali in odpeljali v internacijo skoraj vse bivše jugoslovanske oficirje, ki so do tedaj razmeroma mirno živeli v Ljubljani in drugod v pokrajini. Slovenska legija, ki je bila ustanovljena že aprila 1941 – in prav tako Sokolska ter Narodna, ki sta bili osnovani kasneje – niso do pomladi 1942 imele nobenega oboroženega oddelka. Držale so se pravila, da brez potrebe ne izzivajo okupatorja, ampak čakajo na primeren čas za odpor, da predvsem varujejo slovenska življenja. Tako držo je priporočala tudi begunska vlada v Londonu. O tem in tudi o nevarnosti komunizma so konec leta 1941 govorili na zboru Slovenske legije pri Sv. Ani nad Mirno Pečjo, ki so se ga udeležili predstavniki dolenjskih občin, večinoma bivši člani Orla oziroma Zveze fantovskih odsekov. Vodila sta ga odposlanca iz Ljubljane, ki sta s seboj prinesla in med udeležence razdelila nekaj izvodov ilegalnih listov Svobodna Slovenija ter Slovenija in Evropa, ki sta tedaj začela izhajati. Več udeležencev tega razmeroma »ne-

Milan Kranjc, poveljnik Štajerskega bataljona

Figure 53. Milan Kranjc, poveljnik Štajerskega bataljona

dolžnega« shoda so partizani nekaj mesecev kasneje umorili kot največje odpadnike in izdajalce. Zakaj? Oba lista sta povedala resnico, ki je mnogi preprosti ljudje do tedaj niti opazili niso, še manj pa o njej govorili. Svobodna Slovenija je na primer v 8. številki pod naslovom Bratomor zapisala tudi sledeče: »Razumemo, če nas preganja in pobija zavojevalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo, premišljeno in z zverinsko hladnokrvnostjo koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci?! Skupina, ki nam oznanja osvoboditev, nas osvobaja s pištolo in nožem po programu, kakor ga človeška, zlasti pa slovenska zgodovina ne pozna. Prva točka njenega programa je bratomor. Fronta ni do sedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine …

Ali naj bo to slovensko narodno gibanje? OF ni do sedaj obsodila nobenega it. ali nem. sodnika, ki je po krivem poslal v smrt desetine nedolžnih Slovencev, obsodila je pa na smrt – ▶

[Stran]

Stopiško pokopališče – v ozadju farna cerkev in farne spominske plošče žrtvam komunizma, od katerih je kar 171 po vojni pobitih domobrancev.

Figure 54. Stopiško pokopališče – v ozadju farna cerkev in farne spominske plošče žrtvam komunizma, od katerih je kar 171 po vojni pobitih domobrancev.

1200 vodilnih slovenskih osebnosti! – Ali je to gibanje za srečo in boljšo bodočnost Slovencev? OF ni do sedaj naredila nobenega atentata na odgovornega tujega oblastnika (tuje nam je, da bi k temu hujskali, le ugotavljamo), dala pa je pobijati pregnance in begunce z Gorenjskega in Štajerskega … Ali je to slov. osvob. gibanje? OF se v Ljubljani in na deželi izogiba vsakemu odkritemu spopadu z ital. vojsko, v Ljubljani pa kolje neoborožene, nedolžne, trpeče in stradajoče brate – in uradno razglaša to delo za svojo poglavitno nalogo. Koga vse so ubili? … Ubili so gorenjskega begunca, dvakratnega pregnanca, tolažnika trpečih na Golniku župnika H. Leiler­ja. (Pred 10 leti je bežal pred italijanskim fašizmom iz Trsta, ker je bil Slovenec, lani pred Hitlerjevci, ker je bil Slovenec.) – Izgubili so dom in svoje drage, ušli so odkritemu sovražniku, pa so padli v roke morilskemu bratu – Kajnu! Pribežali so v slovensko zatočišče, tja kjer bi se naj vsak Slovenec vsaj za trohico odpočil in živ pričakoval vstajenje – pa jih je na domu ubil – brat!«

Spomladi 1942 so se partizanske enote okrepile, zato so Italijani iz manjših in bolj oddaljenih krajev odpoklicali svoje posadke. Zlasti je to prizadelo karabinjerske postaje, ki so bile tako po številu kot sicer prešibke, da bi vzdržale večji napad. Čeprav so marsikje odšli Italijani sami od sebe, so se partizani obnašali kot osvoboditelji in začeli uvajati »ljudsko oblast«, h kateri pa je obvezno spadalo odstranjevanje političnih in ideoloških nasprotnikov. Trditve, da so bili v začetku okupacije vsi Slovenci za OF in partizane, niso resnične. Da, skoraj vsi so bili proti Italijanom, niso pa bili za komuniste oziroma partizane, ki so ponekod že pokazali pravi obraz. Skromni, pretežno kmečki Dolenjci, navezani na svoje domove in zaplate zemlje, tradicionalno verni in pošteni – niso mogli kar čez noč vsega tega zavreči in postati nekaj povsem drugega. Mnogi so tudi o komunizmu vsaj nekaj vedeli, kar jih je odvračalo od njega. In kar je bilo predvsem pomembno – kruti umori posameznikov in družin, o katerih so vedeli v glavnem samo dobro, so to védenje dopolnjevali. Čeprav v marsičem nezadovoljni z dotedanjo ureditvijo, so težko verjeli agitatorjem, pri katerih so pogrešali znake delavnosti in poštenosti.

28. maja 1942 je štab Dolenjskega odreda, poveljeval mu je Urban Velikonja – dr. Dermastja, izdal »Naredbo o pobijanju belogardističnega narodnoosvobodilni borbi škodljivega delovanja, s katero je zapovedal vsem partizanom, narodnim zaščitnikom in poštenemu prebivalstvu, da takoj uničijo oboroženo belogardistično tolpo, ki se je pojavila na področju odreda. Vsakdo, ki bi bil član te tolpe, ki bi za-

[Stran]

Mišjakovi z Boričevega

Figure 55. Mišjakovi z Boričevega

njo vršil kakršnekoli usluge, ali zamolčal nje pojav, bo po kratkem postopku ustreljen, njegovo premoženje pa zaplenjeno«. Na to naredbo se je isti štab skliceval, ko je nekaj dni kasneje izdal Razglas o obsodbi in ustrelitvi sledečih članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji ter zatiralci delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije. Na omenjenem razglasu so bili sledeči:

1. Škedel Anton, posestnik z Vrha pri Ljubnem,

2. Jakše Franc, njegov delavec z Vrha pri Ljubnem,

3. Turk Jožef iz Gornjih Sušic,

4. Mišjak Anton, posestnik in krojač v Boričevem,

5. Mišjak Alojz, njegov sin v Boričevem,

6. Kristan Alojz, njegov pomočnik iz Češče vasi,

7. Mavec Alojz iz Mirne Peči,

8. Žvan Ivan, orožnik v pokoju iz Toplic,

9. Turk Miha, dijak iz Škrjanč pri Šmihelu.

Pri vsakem od naštetih je v razglasu naveden vzrok obsodbe. Razglas ne omenja podžupana šmihelsko­stopiške občine Alojza Hrovata iz Petan, vemo pa, da je bil pošten ter veren in da je bil malo prej na njegovem domu sestanek članov Slovenske legije. Antona Mišjaka, njegovega sina Alojza in pomočnika Kristana so obtožili, da so delali za belo gardo in bili z njo povezani. Nič od tega ni bilo res, drži pa, da so bili ugledna in verna družina. Odpeljali so jih v gozd, in ko so domači zvedeli za grob, so jih šli iskat in jih pokopali na šmihelskem pokopališču. Anton Škedel in njegov delavec Jakše sta bila obsojena, ker »sta širila mobilizacijske pozive za ponovno zasužnjenje slovenskega naroda«.

Miha Turk naj bi bil kurir in vodič Stamenkovićeve ilegalne skupine, kar pa njegov brat France, »edina še živeča priča Mihove smrti«, kot je sam zapisal, odločno zanika. On – France – je 25. maja ponoči vodil Stamenkovića na Potov Vrh in že prej zanj opravil nekaj ▶

[Stran]

Vičeva domačija na Škrjančah

Figure 56. Vičeva domačija na Škrjančah

kurirskih poslov. Čeprav samo dve leti mlajši od Miha, ki je bil zelo močan, je France zaradi bolezni v rasti zaostal in bil videti kot nedorasel fante, zato nanj nihče ni bil pozoren. Italijani, ki so po razpadu skupine iskali begunce, Miha niso mogli prijeti, pač pa so ga prijeli na gimnaziji, zato se je ravnatelj dr. Dolenec zavzel zanj. Že nekaj mesecev prej so mu grozili s smrtjo, če ne bo prekinil sodelovanja s Katoliško akcijo. Ko so potem pisali razglas o smrtni obsodbi deveterice, so priključili še njega; tudi zato, da so ga obtožili belogardizma.

Ne, ni nam še zmanjkalo imen. Na znanega javnega delavca Franca Rataja, ki smo ga že omenili v zvezi z novomeškim protikomunističnim odborom, je že 12. aprila 1942 streljal domačin. Ni bil dober strelec in Rataj je ostal živ. On je bil v zvezi s fanti iz Bele Cerkve, ki so se udeležili zbora Slovenske legije pri Sv. Ani. Nekako ob istem času kot Rataja so poskušali ustreliti Milana Žlendra, organistovega sina iz Bele Cerkve. Oborožen neznanec je nenapovedan vstopil v organistovo hišo, poiskal Milana, nameril vanj pištolo in zahteval, naj gre z njim. Ko sta šla skozi vežo, mu je Milan zbil pištolo iz rok in sta se prerivala po dvorišču. Milanu sta tedaj hotela pomagati tudi oče in mati. Tedaj se je pojavil še drugi neznanec in streljal na očeta, vendar ga je krogla samo oplazila, Milan pa je medtem pobegnil. Terorista se menda nista hotela srečati z vaščani, ki so začeli prihajati, in sta hitro odšla. Partizani so sredi maja odpeljal očeta, mater in dve sestri. Vlačili so jih nekaj dni po Gorjancih in zasliševali, nato pa vendarle izpustili. V noči z 9. na 10. julij so na Klevevž odpeljali Jožeta

Ajdnika iz Bele Cerkve, Leopolda Klobučarja z Vinjega Vrha, Franca Gričarja iz Družinske vasi in še nekaj drugih. Odpeljali so tedaj tudi Stanka Grahuta iz Gorenje vasi pri Šmarjeti.

[Stran]

Naslednje dni so jih zasliševali v štabu Krškega odreda. Po zaslišanju – zasliševali so jih o beli gardi, o zboru pri Sv. Ani in časopisih, ki so jih tam dobili, kaj so v njih prebrali in komu so jih dali v branje itn. – so Ajdnika, Klobučarja ter Gričarja ubili, Zorko jim je ušel, druge so pa spustili. Stanka Grahuta so čez nekaj časa spet prišli iskat in ga po hudem mučenju umorili. Okoliški prebivalci so slišali njegove krike. Umorili so tudi Avguština Ajdnika, mlajšega brata Jožeta Ajdnika.

V Dolenjem Kronovem pri Beli Cerkvi je živela Furlanova družina. Oče Franc je bil rojen leta 1890 v Studenem pri Postojni. Ko je njegov rojstni kraj po prvi svetovni vojni prišel pod Italijo, se je odločil za odhod na drugo stran meje. Tu je vstopil v orožniško službo in služboval najprej v Mirni Peči na Dolenjskem. Leta 1922 se je poročil, kmalu nato pa bil prestavljen v Kronovo pri Beli Cerkvi, kjer sta si mlada zakonca postavila skromno hišo. Rodili so se jima sinovi Drago, Marjan in leta 1940 še France. Aprila 1941 je oče, ki je medtem napredoval v narednika, odložil uniformo in živel doma v Kronovem kot upokojenec. Sin Drago je v Ljubljani obiskoval učiteljišče, Marjan pa v Novem mestu meščansko šolo. V začetku julija 1942 Drago ni prišel domov, ampak je ostal v Ljubljani, Marjan je pa bil doma, in ker so bile počitnice, ga partizanska prepoved potovanja v Novo mesto sploh ni motila.

V četrtek, 23. julija, okrog treh popoldne so partizani odpeljali očeta in sina Marjana. Kaže, da so ju umorili že naslednji dan. Ko je oče med zasliševanjem in mučenjem zgubil zavest, mu je moral sin pomagati, da se je zavedel, in potem so spet nadaljevali. V nedeljo, 26. julija, so odpeljali še mater Marijo. Sosedje so videli, ko so jo gnali po cesti proti Šmarjeti. V naročju ju imela manj kot dve leti starega sinčka. Stara mati je stala pred hišo in gledala za njimi. Preden so izginili za ovinkom, se je hči še obrnila in ji pomahala v slovo. Verjetno so jo umorili že naslednji dan, kajti v torek zgodaj

Sedmošolec Miha Turk

Figure 57. Sedmošolec Miha Turk

zjutraj je partizanka prinesla otroka in ga izročila stari materi. Menda je bila mama Marija v visoki nosečnosti, vendar niti to izvajalcev naredbe od 28. maja ni odvrnilo od njihovih načrtov.

Vesti so kasneje pisale, da je na njivi blizu gradu Klevevž zakopanih veliko žrtev komunističnega nasilja in da domačini vedo za nekatere grobove, čigavi so. Furlanovi naj bi bili zakopani blizu vasi Sela ob poti proti Šmarjeti; domačini naj bi tistemu kraju celo dali ime Furlanova dolina. Ko je sin Drago zvedel za grob staršev in brata, ga je obiskal; kmalu pa tudi poskrbel, da so jih prekopali na novomeško pokopališče. Kljub svoji mladosti, bil je tedaj star komaj dvajset let, je konec leta 1942 postal poveljnik vaške straže v Škocjanu. Ob kapitulaciji Italije je s svojo enoto prišel v Novo mesto in se potem z drugimi pod vodstvom Vinka Rupnika umaknil do Zameškega. Po ▶

[Stran ]

ustanovitvi Slovenskega domobranstva je prevzel poveljstvo 31. čete. O njem – nadporočniku Oranu – je bilo veliko napisanega v zvezi z bitko pri Javorovici 16. marca 1944, ki je bila usodna za 4. bataljon Cankarjeve brigade. V resnici se Oran zaradi bolezni te bitke sploh ni udeležil. 21. marca 1945 je bil pri Mraševem v boju z italijansko partizansko brigado Fontanot tako težko ranjen, da je naslednji dan v bolnišnici umrl in pokopali so ga na novomeškem pokopališču poleg staršev in brata.

6.1.3. Dve ilegali očitno nista bili možni

V tem poglavju bi radi nekaj povedali o dveh skupinah slovenske nekomunistične ilegale. Dokaj nenavadna in težka pot obeh se je končala v okolici Novega mesta. Seveda tale kratek zapis ne more biti temeljita razprava, po kateri kliče gornji naslov, zato se za morebitne napake vnaprej opravičujemo. Vemo, da so skromni začetki našega protikomunističnega odpora oziroma protirevolucije, kot na primer Sv. Vid nad Cerknico in Loški Potok, nastali v stiski zaradi komunističnega nasilja, čeprav F. Saje v svoji knjigi vneto našteva datume, ko naj bi tiste kraje že prej obiskovala kaplana Duhovnik ali Malovrh. Vidovski kaplan Pezdir je tik pred partizanskim napadom na Makovčevo hišo na Rudolfovem naročal fantom: »Branite se, a ne ubijajte. Ne pozabimo, da so to naši ljudje!« Tudi v Šentjoštu nad Horjulom se je nekaj mož in fantov že nekaj časa pred 17. julijem 1942 ob večerih zbiralo na skritih krajih in preživljalo noči z orožjem ob sebi, shranjenim od aprila 1941. Pri takih primerih knjiga Belogardizem ne piše o mobilizacijskih pozivih z žigom predvojne občine, ampak o zaostalih, fanatičnih kmetih, medtem ko pri Šentjernejčanu, ki je odklonil vstop v Stamenkovićevo skupino, uporabi zapisnik zaslišanja junija 1942 pod Gorjanci umorjenega kaplana Vinka Kastelica, češ da je eden prejemnikov mobilizacijskega poziva takole razmišljal:

»Proti Italijanom bi šel, vendar je to še prezgodaj, proti svojim pa ne grem.« In iz Šentjerneja se tedaj pozivu ni odzval nobeden. – Na šentjoškem pokopališču ob južni strani cerkvice sv. Jošta si lahko ogledate spomenik na grobu župnika Jožeta Nagodeta, ki je bolehen in ostarel umrl samo nekaj mesecev pred 17. julijem 1942, datumom nastopa prve vaške straže. Na spomeniku namreč piše: »Tu počiva naš pastir, ki delil je dušam mir, štiriintrideset let nas učil, večne zaklade župniji delil.« Kaplan Jože Cvelbar, ki ga Saje šteje med ustanovitelje vaške straže, je prišel v Šentjošt komaj dva meseca pred župnikovo smrtjo. V zvezi z župnikom Nagodetom celo dr. Cene Logar, organizator OF in partizanstva na tem koncu in politkomisar Dolomitskega odreda in partijski inštruktor za Primorsko, nazadnje pa skoraj sedem let robijaš na Golem otoku in drugod – piše v Spominih, da ne razume, od kod Šentjoščanom taka sfanatiziranost, ko vendar župnik Nagode nikoli ni bil fanatik. Enega od vzrokov za šentjoško fanatičnost je dr. Logar videl tudi v misijonu, ki so ga malo pred okupacijo vodili v fari jezuiti. Ko je prav nič fanatičen kmet to bral, se je nasmehnil: »Cene je očitno pozabil, da sta misijon in krompir samo za eno leto.«

To je samo nekaj primerov začetka ilegalnega protirevolucionarnega odpora. Vidimo, da je po raznih krajih nastajal različno, povsod pa ga je sprožilo nasilje nasprotne strani, poleg drugega tudi mobilizacija velikega števila fantov v partizane. Vemo, da v začetku maja 1942 niti Slovenska legija niti drugi dve še niso imele nobenega oboroženega oddelka, medtem ko so revolucionarji že imeli »osvobojena« ozemlja, kjer so izvajali svojo oblast: »odstranjevali« nasprotnike in mobilizirali moške v svoje enote. To je opozorilo legije in tudi Karla Novaka, namestnika generala Mihailovića za Slovenijo, da ne morejo več odlašati. Kot Slovenska legija ob ustanovitvi aprila 1941 ni mogla načrtovati boja proti OF in partizanom, ki jih pravzaprav še ni bilo, tako tudi odred prve nacionalne ile-

[Stran ]

Šmihelski kaplan Wolbang

Figure 58. Šmihelski kaplan Wolbang

gale in tako imenovana Stamenkovićeva skupina tega namena nista mogli imeti. 17. maja 1942 je iz Bizovika pri Ljubljani odšlo proti Dolenjski 17 oboroženih mož nacionalne ilegale. Računali so, da se jim bodo spotoma pridružili številni novinci; to naj bi dokazalo, da partizani niso edina protiokupatorska vojska v Sloveniji, in jih nagnilo k sodelovanju s Slovensko zavezo, ki je bila tedaj komaj ustanovljena. Žal so bili to načrti, realnost pa je bila veliko drugačna.

Ustavimo se torej sedaj nekoliko pri Stamenkovićevi skupini. Leta 1942 so bile binkošti 24. junija. Prav ta dan je na ukaz majorja Novaka prišel v Novo mesto kapetan Miroslav Stamenković, ki naj bi prevzel pri Škrjančah zbrane prostovoljce. Bilo jih je precej manj, kot so pričakovali. France Grum in Ivan Korošec, oba člana odreda prve nacionalne ilegale, pišeta o tem v Vestniku 1962, številka 10–12: »Že aprila 1942 so partizanski terenci ogrožali naše fante v okolici Mirne peči in Novega mesta. To in slaba priprava iz Ljubljane je bilo vzrok, da se centralni odred ni formiral že aprila v okolici Novega mesta. Čim pa je potem odred iz Bizovika odšel na pot, se je začelo zbiranje prostovoljcev tudi v Novem mestu. Prvenstveno so bili vabljeni le tisti fantje, ki so bili ogroženi ali po Italijanih ali po partizanih. Na binkošti je kapetan Stamenković prišel na zborno mesto blizu Velikih Škrjanč. Tam je že bilo 9 fantov iz Stopič, iz Mirne Peči pa je prišlo 12 fantov in z njimi tudi kaplan Anton Šinkar. Do 28. maja se je zbralo okoli 30 mož. Dotok prostovoljcev je bil zelo počasen, približno tako kot drugje. Mnogim se je ta akcija zdela prezgodnja, ker bo vojna še dolgo trajala. Fantje, ki so bili v nevarnosti, bi sicer šli v ilegalo, toda odred se jim je zdel številčno prešibek, da bi se nanj zanesli. Nesmiselna je trditev, da so ljudje množično bili na strani OF, res pa je, da so se partizanov bali, ker so vedeli, kako neizprosno likvidirajo vsakega, ki bi se jim postavil po robu.« Gornje dopolnjuje poročilo novomeških karabinjerjev, da so 29. maja partizani odpeljali kmeta Škedla z Vrha, ki je raznašal pozive za pristop k četnikom, in dva Mišjakova sinova, ki sta tudi imela zvezo z belo gardo.

Po podatkih »Babnikovega arhiva« je Stamenković s svojimi fanti 28. maja zjutraj že bil na Žontovi kmetiji na Potovem Vrhu. Isti dan je Stamenkovićev pomočnik Ivko Lah gnal konje k potoku blizu taborišča. Niti malo ni pričakoval, da bo pri tem naletel na Italijane, ki so takoj začeli streljati in so Laha zadeli. Po nenavadnem naključju so se prav tedaj tam znašli partizani in tudi začeli streljati na ilegalo, kot da odgovarjajo na strele Italijanov. Še dva četnika sta bila v tem navzkrižnem ognju ranjena, drugi so bežali, kakor se je kdo znašel. Alojz Mavec, najmlajši od štirih bratov iz Čemš – vsi so bili v skupini – se je hotel vrniti domov. Prestregli so ga partizani in z znanim Razglasom kmalu sporočili njegovo smrt. Antonu Mavcu, Alojzovemu bratu, ki je bil ▶

[Stran]

samo ranjen, se je rana zastrupila in je nekaj tednov kasneje umrl. Več se jih je zateklo v Šmihel ali v Novo mesto in se tam skrivalo. Nekatere od teh so Italijani kasneje zaprli. Kapetan Stamenković se je preoblekel v civilno obleko in se z vlakom vrnil v Ljubljano. Nekateri fantje, ki so bili z njim, so kasneje pristopili k odredu prve nacionalne ilegale, ki je prav tisti dan po naporni in malo uspešni poti prišel do Stopič in se utaboril v gozdu nad Šentjoštom. Poročnik Milan Kranjc, ki je odred vodil, je hitro ugotovil, da premoči Italijanov in partizanov ne bodo vzdržali, zato je odločil, da nastopijo kot partizani, kot partizanski Štajerski bataljon.

Ivan Korošec piše v knjigi Prva nacionalna ilegala – Štajerski bataljon, da je odred ob prihodu pod Gorjance štel 23 mož, medtem ko je Dolenjski odred, ki mu je tedaj poveljeval Urban Velikonja – dr. Dermastja (28. maja 1942 je izdal znano Naredbo o pobijanju belogardističnega delovanja), tedaj imel okoli dvesto mož, Belokranjski odred pa nekaj manj. Poveljnik Kranjc se je tega zavedal, bili pa so v nevarnosti tudi pred Italijani. »Še isti teden je bil sestanek vseh komandantov in političnih komisarjev v Gaberju pod Gorjanci. Tja sta šla tudi Kranjc kot komandant in Tomažič (Štajerc) kot politični komisar. Predstavila sta svoj »bataljon«, kar je bilo z navdušenjem sprejeto pri partizanskih veljakih; krstili so nas za Štajerski bataljon. Ta krinka je bila nujna, da nas je zavarovala do okrepitve odreda. Krinka Štajerski bataljon ni bila usmerjena proti partizanom, temveč v lastno kritje zaradi tedanje premoči partizanov ter ukaza njihovega poveljstva, naj uničijo vsako gibanje proti partizanom zunaj OF. Ta krinka je trajala šest tednov. Z bojem pri Zajčjem Vrhu in na Dolžu (11. julija 1942) je bilo imena konec.

V nedeljo, 12. julija, zjutraj je Gorjanski bataljon vdrl v taborišče »Štajercev« pri Šentjoštu, ki pa je bilo prazno. Zanimivo, da je bil vodič pri tem Jože Rukše, ki je aprila 1941 v

svoji vasi Hrušica priganjal sovaščane, naj izobesijo zastave s kljukastim križem, in se zavzemal, da bi vas prišla pod Nemce. V Hrušici so terenci že zgodaj zjutraj obvestili vaščane, naj ne hodijo k maši v Stopiče, naj gredo tokrat v Gaberje. Šmihelsko stopiški župan Franc Brulc, ki je slutil, da se nekaj pripravlja, ni šel nikamor. Sredi dopoldneva je partizanska patrulja že bila na njegovem domu in zahtevala, da gre z njimi na štab v Gaberje. Ko so spraševali za starejšega sina Alojza in domači niso vedeli, kje da je, so skupaj z očetom odpeljali 17­letnega Jožeta. Očetu so očitali članstvo v Katoliški akciji in zvezo s »Štajerci«. Dokazovala naj bi jo pisma, najdena ob preiskavi taborišča, vendar niti vrstice teh pisem niso nikoli objavili. Oba, očeta in sina, so obsodili na smrt.

Hkrati z županom in njegovim sinom so umorili Franca Turka, 40­letnega posestnika z Zajčjega Vrha; domnevamo lahko, da jim je bil na poti, ker je bil lastnik gozda v Gorjancih blizu Hrenove žage, kateri so že aprila 1942 prepovedali obratovanje in s tem marsikoga oropali skromnega dohodka. »Fabriko« in obenem leseno kapelo, posvečeno sv. Egidiju– Tilnu, zavetniku pastirjev, so požgali, hkrati pa vrgli med ljudi govorico, da kaplan Šinkar priganja Italijane, naj bombardirajo ta del Gorjancev. Na Zajčjem Vrhu so odpeljali tudi Franca Ovnička. V Verdunu so odpeljali in umorili očeta Matija Turka, mlajšega brata teološkega profesorja dr. Josipa Turka, ki je pisal tudi za revijo Katoliška akcija. V Šentjoštu so odpeljali dva brata bogoslovca Jožeta Vidmarja, Antona in Alojza. Njun grb so našli v gozdu pri Ljubnem. Jeseni 1942 so stopiški legisti izkopavali žrtve po gozdovih in 28. ter 29. oktobra so v Stopičah pokopali deset žrtev v blagoslovljeno zemljo.

F. Saje v Belogardizmu, str. 375, takole piše: »Koliko belogardističnih žrtev leži po gozdovih med Krko in Gorjanci, ne bo možno nikdar ugotoviti, ker so morilci skrbno zabrisali vsako sled. Po mrliških knjigah iz šmihel-

[Stran ]

Ta spomenik v gozdu pri Stopičah naj bi brez imen in drugih podatkov dokazoval, da je tu 1942 odred Nacionalne ilegale pod imenom Štajerski bataljon mučil in ubijal pristaše OF.

Figure 59. Ta spomenik v gozdu pri Stopičah naj bi brez imen in drugih podatkov dokazoval, da je tu 1942 odred Nacionalne ilegale pod imenom Štajerski bataljon mučil in ubijal pristaše OF.

ske in stopiške župnije tudi zaman iščeš imena pobitih, čeprav sta kaplan Wolbang in Urbanč z mnogimi stanovskimi kolegi najtesneje povezana z ustanovitvijo in vsem delovanjem Štajerskega bataljona. Kaplan Šinkar, o katerem belogardistične listine ugotavljajo, da je kot kurat Štajerskega bataljona šel predaleč, pa je leta 1943 celo sodnikom v Kočevju izjavil: ‘Nikomur se ni nič žalega storilo. Nobenega kurirja niso ubili, kolikor jaz vem.’« Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala zanika Sajetova navajanja z argumentom, da bi kaj takega bilo nemogoče že zaradi konspiracije, saj je bilo partizanom vse sumljivo in so bili pozorni na vsako malenkost. Ne dvomimo, da je Saje tudi sam vedel, da vpis morebitnih četniških žrtev v mrliško knjigo ni možen, pa je o tem pisal po pravilu, da nekaj zmeraj ostane.

Navedemo naj še pismo kapetana Janka Debeljaka, Novakovega namestnika v Novem mestu, ki je brez dvoma pomembno za razumevanje takratnih razmer: »V smislu Vaše naredbe sem odredil delno mobilizacijo mladih fantov v vseh onih vaseh, ki so bile neposredno pod komunističnim udarom. Doživeli smo zopet, da se odredbe vojnega vodstva direktno sabotira, zaradi česar se pri protivniku vse izve, ostane pa neizvedeno. V prvem slučaju, ko se mi to še enkrat ponovi, sem primoran odložiti prevzeto funkcijo, s čimer odklanjam tudi vsako odgovornost za nadaljnje delo. Opozarjam Vas, da so vsi sklepi storjeni po predhodnem sporazumu z mlado duhovščino, ki gotovo pozna položaj bolje kot marsikateri gospod v Ljubljani.« Saje ni mogel drugače, kot da k pismu doda še svoj komentar: »Ko (Debeljak) priznava neuspeh novačenja, prav gotovo s tem ne misli na zanesenjaške kaplane, ki so se z vsem ognjem lotili izdajalskega dela, ampak le splošno nesposobnost bele organizacije.«

Upamo, da je s tem odgovorjeno tudi vprašanje, ali sta bili dve ilegali možni. ▶

[Stran]

Z urednikom Justinom na enem od neštetih obiskov pri pričevalcih za rubriko Kako se je začelo

Figure 60. Z urednikom Justinom na enem od neštetih obiskov pri pričevalcih za rubriko Kako se je začelo

6.1.4. Posvetilo

Vsako slovo je težko in grenko, vendar se prav ob tem nekoliko bolj poglobljeno spomnimo, kaj smo od odhajajočega prejeli oziroma koliko hvaležnosti smo mu za prejeto izkazali. Tele skromne utrinke posvečam začetniku in dolgoletnemu uredniku revije Zaveza, profesorju in prijatelju Justinu Stanovniku ob njegovem zadnjem slovesu.

Čeprav sam nikoli nisem občutil želje oziroma sposobnosti za pisanje, sem na njegovo pobudo pripravil za 2. številko Zaveze kratek članek Njihova smrt ni več skrivnost. Na njegovo pobudo in z njegovo pomočjo sem za 4. številko, ki je izšla marca 1992, prispeval že malo daljši članek Uboj na Dobrovi, v katerem sem opisal, kako so na Veliki šmaren 1947 na Dobrovi pri Ljubljani ustrelili Birtičeva sinova, 17­letnega Matijo in 15­letnega Francija, ko sta ob prvem svitu šla pritrkavat k znani cerkvi Marije Vnebovzete. V 5. številki je bil članek Ustanovitev vaške straže v Šentjoštu in potem skoraj v vsaki številki do sedaj, ko bo izšla 111. številka. Brez profesorja Stanovnika vseh teh člankov prav gotovo ne bi bilo.

Osnovne smernice za naše delo je Stanovnik napisal že v 1. številki Zaveze leta 1991 pod naslovom Preteklost: mera sedanjosti, temelj prihodnosti. Navajamo: »Organizacija, ki se danes ustanavlja, bo ne samo organizacija nosilcev nekega spomina, ampak široka skupnost ljudi, ki bo imela za eno od osnovnih nalog povzeti duha omike, iz katerega je zrasel slovenski protikomunističnih odpor. Hotela ga bo najprej razumeti, potem pa tudi uveljaviti. Zakaj po sesutju komunističnega projekta stojijo ideje, ki so nekoč nosile slovenskega človeka, kot temelji za biološko, duhovno in politično preživetje. Te ideje vodnice so bile: zvestoba narodovi biti, zvestoba narodovi kulturi in tradiciji, zvestoba podedovani veri, brez katere ni nobene zadnje utemeljitve in nobenega končnega smisla ne za posameznika in ne za narod. Organizacija ne namerava živeti samo v logiki spomina. V preteklost se bo vračala predvsem zato, da se ugotovi resnica o njej, ki so jo bili uničili do nespoznavnosti, da bo ugotovljeno in uveljavljeno, kdo je bil napadalec in kdo se je

[Stran]

branil, kdo je bil ubijalec in kdo je bil ubit, kdo je vztrajal v zvestobi in kdo ni; kdo je stal na odprtem in kdo je trgoval z ljudmi in njihovo ljubeznijo do domovine. Pa tudi, da se očistijo imena častivrednih ljudi, ki so umirali obmetani z najsramotnejšimi besedami, ki jih ima jezik: izdajalec, kvizling, kolaboracionist.« Samo tukaj je nakazanega ogromno dela, ki še ni narejeno in bo vedno težje, saj je prič vedno manj in razmere sploh niso naklonjene.

Čeprav je bil profesor dovolj obremenjen že s kulturnopolitičnim komentarjem Zaveze, je vedno našel čas za pomoč pri rubriki Kako se je začelo in za srečanja s še živimi pričevalci. Marsikoga sva tako obiskala tudi v bolj oddaljenih krajih: Stari trg ob Kolpi in Predgrad, Dragatuš, Metlika in Črnomelj v Beli krajini, Škrjanče, Stopiče in Hrušica pri Novem mestu, Šentjernej in še bi lahko naštevali. Tudi za to mu iskrena hvala, plačnik pa je lahko samo On, ki ga je zdaj poklical k sebi. Verjamemo, da bo On – seveda ne brez našega prizadevanja – tudi razdvojenemu narodu naklonil spravo, o kateri je prijatelj Stanovnik v že omenjenem članku zapisal sledeče: »Sprava – to ne samo smemo, ampak moramo reči – bo poglavitno dogajanje v naslednjih sto letih: v podtoku vseh dogajanj odigravajoče se drame sprave bo poglavitna politika tega ljudstva na poti k sebi … Zavezani resnici in ničemur razen resnici bomo jemali nase naporno delo pri odkrivanju velike zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre vsem velikim stvarem. Zaključimo z zadnjo kitico Slomškove pesmi, ki mu je bila vedno blizu:

Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi.
Delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli.
Takrat, zvonovi, zvonite lepo,
klič’te k Očetu domov,
klič’te nas v sveto nebo.

Dragi Justin, spočij se v Očetovi hiši od svojega truda! ■

Janko Maček in Justin Stanovnik na šentjernejskem pokopališču

Figure 61. Janko Maček in Justin Stanovnik na šentjernejskem pokopališču

[Stran]

7. Iskanja in besede

7.1. Vahti

Justin Stanovnik

7.1.1.

Stala sva torej tam in gledala na nastajanje doline, kot bi to bilo pred milijardami let,
stala sva tam in se spreminjala
iz majhnosti v velikost in iz velikosti v majhnost; stala sva tam in poslušala
in sprejemala sveto opojnost zvonov,
ki je vstopala v naju s svojimi velikimi obljubami.
Potem pa so zvonovi drug za drugim začeli odhajati.
Eden za drugim so z molkom dajali vedeti, da jih ni več tukaj.
In tišina, ki se je z vsakim njihovim odhodom vrnila,
je bila večja, bolj mirna in bolj tiha.
Tako mirna in tiha, da bi lahko bila večna.

Za pero Justina Stanovnika smo precej gotovi, da se ni nikdar posvečalo svojim verzom. Tako tudi zgornje vrstice niso njegova pesem, pač pa del odgovora iz intervjuja v stoti številki Zaveze. Pred temi stavki pripoveduje, kako sta z bratom nekoč za vse svete zvečer zvonila, a končala prej in stopila pred obzidje cerkve, da sta lahko prisluhnila dolini …

Z objavo odlomka v tej obliki želimo prikazati, kako je njegov jezik ne samo lep, pač pa čestokrat poln poetičnosti.

Naslov in prelom vrstic sta torej uredniška.

[Stran]

Stala sva in gledala nastajanje doline ...

Figure 62. Stala sva in gledala nastajanje doline … Lovro Stanovnik

[Stran]

8. Slovenske teme

8.1. Zlo stoletja in njegova permanentnost

France Cukjati

8.1.1. Glas naših vélikih razumnikov

Pokojni profesor Justin Stanovnik (1928– 2019), ki je bil kot mladoletni ujetnik izpuščen iz koncentracijskega taborišča Teharje, je nekoč povedal: »Glede sporočanja svojih doživetij ob vrnitvi domov, na dan sv. Roka, 16. avgusta 1945, je poglavitno to, da o teh stvareh nisem govoril iz preprostega razloga, ker sem globoko v sebi – ne da bi se tega prav natanko zavedel – čutil, da tega, kar sem tam doživel, človek ne more razumeti. … To, kar se je v Sloveniji dogajalo maja in junija leta 1945, še najbolj izrazimo z besedo presežnost.«

Akademik prof. dr. Jože Trontelj (19392013) pa je v svojem govoru na slovesnosti ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov 24. avgusta 2011 v Minoritskem samostanu na Ptuju, rekel: »Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. … Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. … Ta brezčutnost je tudi neke vrste čustvena pohaba, nezaslužena kazen, naložena našim otrokom in prihodnjim rodovom Slovencev.«

Dva sodobna slovenska razumnika, ki sta dala neizbrisen pečat našemu tranzicijskemu času. Dva, ki nas vedno znova vznemirjata s svojo globoko in neposredno mislijo. Dva, ki na apokaliptična znamenja časa gledata z vertikalne razsežnosti in zato slutita tudi njene brezdanje globine. Dva, katerih besede ostanejo v človeku in v srcu delujejo dalje.

Kako razumeti »nerazumljivo«? Kako ubesediti »presežno« zlo, ki ga je na slovenskih tleh porodila komunistična revolucija? Naj se človek ob vsem tem resignirano umakne? Naj še naprej miži in molči? Naj ta žalostni del naše zgodovine »kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinemo iz naše zavesti«? Naj kar tako zapravimo to »silovito katarzično sporočilo«, brez katerega se ne bomo pobrali?

Ni namen tega članka, odgovoriti na vsa pomembna vprašanja o zlu, ki ga je tu, sredi slovenskega naroda, porodila slovenska komunistična revolucija. Namen je pokazati širino in globino teh vprašanj, ki se nikoli ne bodo umaknila, dokler jih do konca ne »predelamo«. Tudi prekletstvo zla bo ostalo prisotno, vse dokler ga ne razgalimo, seciramo in obsodimo. Tudi italijanski fašizem je latentno še vedno prisoten, ker ni doživel svojega nürnberškega procesa.

8.1.2. Značilnosti zla

Zlo samo je težko razumljiva skrivnost. Ni pa težko zaslutiti njegove značilnosti, ki jih je doslej še najbolj jasno razgalila komunistična revolucija. Med temi značilnostmi izstopajo: lahkotnost zločina, povampirjena oblast, genocidne razsežnosti, laž in sovraštvo ter univerzalnost metod.

Lahkotnost zločina je takoj na začetku razkril že Lenin. Avgusta 1918 je predsedniku izvršnega komiteja sovjeta v Nižnjem Navgorodu poslal brzojavko, naj takoj uvedejo množični teror, postrelijo ali deportirajo na stotine prostitutk, vse nekdanje oficirje itd. V gubernijo Penza je poslal brzojavko, naj zaprejo vse kulake, duhovnike, belogardiste …, naslednji dan pa: »Treba je narediti zgled. Obesiti (ponavljam obesiti, tako da bodo ljudje videli) nič manj kot sto kulakov, znanih bogatašev in

[Stran]

krvosesov. Ravnajte tako, da bodo na stotine kilometrov v krogu ljudje videli, se tresli, vedeli in govorili: ubijajo in bodo še naprej ubijali …«

Enako je bilo pri nas, kjer se je tudi okupacija zlorabila za vzpostavitev morilskega okolja. Že na prvem zasedanju Avnoja novembra 1942 je Moša Pijade takole govoril delegatom:

»Pomembno je ustvariti toliko brezdomcev, da bodo ti predstavljali večino v državi. Iz tega moramo izhajati. Nemci nas sicer ne bodo našli, ampak bodo iz maščevanja požgali vasi. Vaščane, ki bodo ostali brez strehe nad glavo, bomo dobili na svojo stran in postali ‘gospodarji situacije’. Tisti, ki nimajo hiše, zemlje in živine, se nam bodo kmalu pridružili sami. Kmet, ki ima hišo in zemljo, delavec, ki prejema plačo in si lahko privošči kruh – to nam nič ne pomeni. Iz njih moramo narediti brezdomce. Samo nesrečniki postanejo komunisti, zato moramo ustvariti nesrečo, ljudi spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsakega blagostanja, miru in reda.«

V slovenskih Dražgošah pa je bila ta ideologija skoraj leto prej, januarja 1942, že uresničena.

Druga značilnost je ‘povampirjena oblast’, katere cilj je podrediti si ves narod in vse človeške usode. Ustvariti ozek privilegiran razred, da lahko neprestano pije kri drugorazredni večini. Komunistična zakonodaja nima namena varovati državljanov pred samovoljo oblasti, ampak varovati oblast pred državljani. Zahteva po spoštovanju zakonov je namenjena le podložnikom. Zadnji cilj te oblasti je »postati kakor bog«.

Tretja značilnost zla, ki se je razodelo tudi v času komunistične revolucije, je njegova genocidna razsežnost. Zdenko Zavadlav, povojni oznovec in pomemben sodelavec Ivana Mačka – Matije, piše v svojih spominih:

»Največ razmišljam o Cirilovem (Mitja Ribičič, op. a.) predavanju, pri katerem smo spoznali vse možne sovražnike ‘delovnega ljudstva’. Naravni sovražniki ‘ljudstva’ so duhovščina, bivši politiki, kulaki in kmetje sploh, inteligenca, pa seveda starojugoslovanski oficirji. Seveda tudi vsi medvojni sodelavci okupatorjev v organizacijah ali vojnih enotah in njihovi svojci, pa svojci vseh od partizanov justificiranih. Teh domačih sovražnikov je toliko, da bi bilo enostavnejše povedati, kdo ni sovražnik. Neumno smo mislili, da je z zmago nad okupatorjem sovražnika konec. Naša policijska služba se bo morala strašno razširiti. Kdo pa bo sploh ‘v proizvodnji’, kot sedaj delu strokovno rečemo? Verjetno ‘sovražniki’, saj bomo na koncu ostali na eni strani le mi, policija, na drugi strani pa sovražniki.«

Iz sodstva, šolstva in medijev je komunizem sistematično izganjal vse nekomuniste, kar je dolgo časa imelo »genocidne« razsežnosti.

Četrta značilnost sta laž in sovraštvo. Zahodna civilizacija je nastala na podlagi tri tisoč let starih pravil sobivanja. Potem ko je na temeljih dekaloga – ne laži, ne kradi, ne ubijaj – rasla, zorela in svojo pot okronala z uzakonitvijo človekove svobode in človekovih pravic, pa se je kot strela z jasnega pojavil komunizem, ki je s krvavim nasiljem postavil nov sprevržen moralni kodeks: preganjaj vernike in Cerkev, razvrednoti in razbij družino, ubijaj čim več in čim pogosteje, širi spolno razvratnost, uzakoni krajo (razlastninjenje) in vzpostavi življenje v laži. Kako zelo smo še vedno žrtve laži, razkriva vztrajanje pri mitih NOB. Celo nekdanji funkcionar komunistične oblasti France Bučar je v svoji knjigi Rojstvo države zapisal:

»Boj proti okupatorju in za osvoboditev Slovenije nista bila primarna cilja komunističnega vodstva, ampak le sredstvi v okviru širšega projekta boljševizacije Evrope.«

Peta značilnost pa je univerzalnost metod. Fašizem, nacizem in komunizem imajo bistvene elemente skupne ali zelo podobne. Nacizem je pobijal določene kategorije prebivalstva (invalide, Jude, Rome, Slovane …), komunizem pa določene razrede, v katere je ▶

[Stran]

po svoji presoji razvrščal prebivalce. Pogosto pa je pobijal vsevprek in brez kakršnega koli razumnega razloga.

Rudolf Höss, ki je postavil in vodil taborišče Auschwitz, je nekoč rekel: »Varnostna uprava je poslala komandantom taborišč podrobno dokumentacijo o ruskih koncentracijskih taboriščih. Na temelju pričevanj ubežnikov so bile do vseh podrobnosti opisane razmere, ki so tam vladale. V dokumentaciji je bilo posebej poudarjeno, da Rusi uničujejo cele skupine prebivalstva s prisilnim delom.«

No, slovenski revolucionarji pa so se celo neposredno šolali in vzgajali v Stalinovi Rusiji, prevzeli vse te metode, v vodstva partizanske vojske pa namestili ruske inštruktorje.

8.1.3. Nazorski temelji

Človek kot osebnost je učinkovit in pripravljen veliko storiti, če deluje iz enega nazorskega centra. Če so torej vsa njegova dejanja usklajena z njegovim prepričanjem, z njegovim svetovnim nazorom. Če živi v skladu s svojim vrednotnim sistemom, svojo identiteto.

Vsakemu velikemu zgodovinskemu gibanju predhodi ideja, nazor, ki ga aktivisti sprejmejo in ponotranjijo. Tudi komunistično gibanje devetnajstega stoletja se je najprej začelo v glavah, v ideji, v nazorih. V skladu s tem nazorom pa tudi zločinska stran tega gibanja.

Že leta 1826 je socialist Robert Owen trdil, da je bil človek doslej suženj trojice »najbolj pošastnega zla«, to je zasebne lastnine, religije in družine. Dvajset let kasneje je Marx v Komunističnem manifestu (1948) napovedal »odpravo privatne lastnine« in »odpravo družine«, za vero, ki je bila zanj opij, pa je rekel, da se komunizem prične tam, kjer se prične ateizem. Marx in Engels sta tudi idejo genocida sprejela v svoj nazor. Januarja 1948 je v Marxovi reviji Neue Rheinische Zeitung Engels zapisal, da ko bo prišlo do socialistične revolucije, bodo primitivne družbe v Evropi zaostajale za dve stopnji, ne bodo niti še na kapitalistični stopnji. V mislih je imel Bretonce, Baske, Škotske višavce in Srbe. Imenuje jih »odpadke narodov, Völkerabfälle. Treba jih je uničiti, ker v zgodovinskem boju zaostajajo za dve razvojni stopnji in ne bodo mogli postati revolucionarji«. Govoril je tudi o vulgarnosti in umazanosti Slovanov. Meni, da Poljska ni upravičena do obstoja. Tudi Marx je menil, da Poljska ni upravičena do obstoja. »Razredi in rase, ki so prešibki, da bi obvladali nove življenjske razmere, se morajo ukiniti. Umreti morajo v revolucionarnem holokavstu!«

Marx se je tudi zelo navduševal nad Darwinovo evolucijo in njegovim »zakonom močnejšega«, ki ga je za potrebe revolucije preimenoval kar v »zakon zgodovine« oziroma zakon o preživetju najbolj naprednega razreda. V tem prepričanju je postavil hipotezo, da je prvotnemu komunizmu sledila sužnjelastniška, fevdalna in končno kapitalistična družba, ki je obsojena na propad, sledila pa ji bo komunistična družba popolne svobode. Lenin pa je šel še korak naprej in sklenil, da je treba zgodovinsko evolucijo prehiteti tako, da napredna partija, ki zastopa proletarske interese, predčasno prevzame oblast.

Kjer in ko je komunizem prevzel popolno oblast, pa teror ni pojenjal, nasprotno, še zaostril se je. In že takrat je partija morala korigirati svoj svetovni nazor z idejo o »permanentni revoluciji«. Dobili smo komunistični revolucionarni teror, ki ni bil omejen ne časovno ne po množičnosti ne po grozljivosti niti ne po namenu ali cilju, ker ga sploh ni imel.

Ko pa je padel »berlinski zid«, so se tudi uradno razblinili nazorski temelji komunizma. Zasebna lastnina je danes spoštovana in prisotna kot še nikoli. Z nobenim terorjem in nobeno prisilo ni mogoče razvrednotiti družine. Pri ljudeh, ki jih je preganjal komunistični teror, pa je celo več vere kot med prebivalci svobodnih kapitalističnih držav. Od komunističnega leporečja je ostala le želja po socialni in pravični državi, ki pa je bila prisotna že pred pojavom komunizma in do zavidljive

[Stran]

mere uresničena le v nekomunističnih sistemih.

Komunizem se je že davno odpovedal sovraštvu do zasebne lastnine, nikoli pa se ni odpovedal sovraštvu do krščanstva in do inštituta družine. Odpovedati se je moral neposredno krvavemu nasilju, vsa druga orodja revolucionarne oblasti pa je ohranil in celo izpopolnil. Predvsem laži, sovraštvu in zlorabi pravosodja se še danes ne more odpovedati.

Permanentna revolucija je spremenila svoj videz, a ohranila vse svoje značilnosti. Lahkotnost zločina se kaže v lahkotnosti ropanja države in v zaničevanju ter »ubijanju« tradicionalnega vrednotnega sistema, ki mnogim pomeni temelj njihove življenjske usmeritve. Povampirjenost oblasti se kaže tudi v brezobzirni kadrovski izključevalnosti in v nonšalantnem kršenju človekovih pravic in ustave. Genocidno razsežnost sofisticiranega zatiranja čuti ves nelevičarski svet, od kristjanov in domoljubov do podjetnikov in novinarjev, ki si drznejo izpovedati resnico. Laž in sovraštvo pa sta namenjena predvsem tistim, ki odločno zastopajo spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti, spoštovanje družine in naravne ▶

Če se je komunizem odrekel sovraštvu do česa, se do krščanstva gotovo ni.

Figure 63. Če se je komunizem odrekel sovraštvu do česa, se do krščanstva gotovo ni.Lovro Stanovnik

[Stran]

spolnosti ter spoštovanje človekove lastne identitete. Tudi metode nove revolucionarne levice so univerzalne, saj prihajajo iz zblojenih temin zahoda, kot je »kulturni marksizem« Frankfurtske šole.

Komunistično gibanje, ki je hotelo ostati na svetovni sceni in obvladovati množice, je v novih okoliščinah potrebovalo temeljito prevetritev svojega svetovnega nazora. Ne zato, da bi premislilo svoje cilje in potrebe človeštva ter na novih spoznanjih načrtovalo svojo dejavnost, ampak zato, da bi z novim jezikom upravičilo svojo oblast in svojo staro obsedenost ustvariti »novo družbo«. A »novega človeka« je možno ustvariti le tako, da najprej razkrojimo njegovo tradicionalno identiteto in mu nato reprogramiramo novo.

S tem smo prišli do bistva današnjega eshatološkega spopada.

8.1.4. Spopad za identiteto človeka

Identiteta je to, kar človeka dela enkratnega. To niso le njegovo ime, njegova izobrazba, njegove telesne značilnosti in sposobnosti, ampak so tudi njegovi starši, predniki, zgodovina, njegova narodna pripadnost, tradicionalne vrednote in navade, njegov spol, njegova vera itd. Če karkoli od tega družba ne spoštuje, ne prizna ali celo zaničuje, ne spoštuje in zaničuje človeka samega. Zaničevati krščanstvo pomeni, zaničevati vse in vsakega kristjana. Ne spoštovati ali žaliti institut družine pomeni, ne spoštovati ali žaliti osebe, ki živijo v družinah. Ne spoštovati ali zaničevati spol, ki ga je človeku določila narava, pomeni zaničevati človeka, ki je deček ali deklica, moški ali ženska.

Danes je identiteta evropskega človeka v mnogih stvareh nespoštovana in ogrožena. Ne le posamezni evropski politiki, tudi slovenske leve vlade oziroma njihove nevladne organizacije in mainstream mediji nam kar naprej govorijo o »multikulti« etiki in o zahtevi, da smo »politično korektni« tako, da zanemarimo svojo lastno tradicijo, lastne navade, lastno vrednotno usmeritev, lastno identiteto in se prilagodimo migrantom, namesto da bi oni spoštovali zakonodajo države, v katero prihajajo.

Lahkomiselno dopuščanje nelegalnih migracij je v Evropo vneslo nevaren razdor. Taka Evropa, v kateri predsednik neke močne države na veliko vabi migrante, ko ti pljusknejo na njene meje, pa začne drugim vsiljevati migrantske kvote, nima bodočnosti.

Dodaten razdor je mogoče pričakovati ob dejstvu, da nova levica v nekaterih evropskih državah že uresničuje rušenje evropske identitete in stvarjenje »novega človeka«. Ponekod se že z oblastnega nivoja uvaja vpisovanje v osebne dokumente »starš 1« in »starš 2« namesto »oče« in »mati«. Na silo tudi za tiste, pri katerih je očetovstvo in materinstvo jasno in ne gre za dva istospolna posvojitelja. Tudi v rojstnem listu se pri otroku ne bo vpisoval spol, čeprav je medicinsko jasno, da gre ali za fantka ali za deklico.

V porodnišnici mora porodničar pregledati novorojenčka, ugotoviti nivo normalnosti in eventualne posamezne prirojene napake. In ve se, da ima fantek v genetskem zapisu kromosomski par XY, deklica pa XX. Medicinsko je spol jasen in porodničar ga mora vpisati. Če ga ignorira, ignorira osebo, ki se je ravnokar rodila. (Obstajajo sicer tudi vmesne situacije, na primer Klinefelterjev sindrom (XXY), katerih pogostnost pa srečamo le v promilih.)

Naj se torej moški oblači kot ženska, operira vse svoje organe, se napolni z ženskimi hormoni, svojega genetsko določenega spola ne more spremeniti. Spol ni rezultat vzgoje, družbenega vpliva ali lastne izbire. Lahko pa te stvari vplivajo na samo spolno obnašanje, na t. i. spolno usmerjenost.

Da smo si na jasnem! Povprečen Slovenec se ne zgraža niti ne obsoja homoseksualnosti. Naj se imajo radi in živijo v svoji istospolni partnerski skupnosti. A zakaj otroke v vrtcih in šolah begati in usmerjati v nenaravne spolne prakse? In to brez vednosti staršev in v nasprotju z njihovo voljo?!

[Stran]

Povprečen Slovenec verjetno tudi ne bi protestiral, če kakšni starši ne bi hoteli biti imenovani kot oče in mati, ampak kot starš 1 in starš 2. A zakaj to zahtevati od preostalih 99,9 odstotka državljanov, ki svojim otrokom hočejo tudi v dokumentih biti »oče« oziroma »mati«?!

Povprečen Slovenec spoštuje bogastvo slovenskega jezika in njegovo spolno končnico pri samostalnikih, pridevnikih in glagolih: »prijazna gospa je prišla«, »prijazen gospod je prišel«. Zakaj hoče ljubljanska univerzitetna »elita« ta naš jezik na silo osiromašiti spolne končnice in nas celo na tej ravni oropati slovenske identitete?!

Nekoč je vsakih deset let »ljudsko štetje« ugotavljalo statistične parametre narodne in verske pripadnosti ter družinskega statusa. Zakaj tega ni več?

8.1.5. Zakaj vse to?

Očitno zato, ker ne spol, ne vera, ne narodnost, ne jezik, ne družinski status, ne rodbinske korenine … nič od tega ne sme določati človekove osebne identitete. Državljanom je treba onemogočiti, da bi čutili pripadnost svojemu spolu, svojemu narodu, svoji veri, svoji družini itd. V tako izpraznjen temelj identitete razosebljene množice potem lahko oblastni lobiji z globalističnimi prijemi in svojimi mainstream mediji sugerirajo novo identiteto, ki jo odlikujejo načrtovano potrošništvo, ateistični nihilizem, anarhični komunizem, spolna razvratnost ali kar protijanšizem. In tako lahko dobimo »novega človeka«, o katerem že sto let sanjajo komunistični revolucionarji.

Ta revolucija je bila že od nekdaj usmerjena v izničenje družine in razvrednotenje normalnih (naravnih) spolnih odnosov. V ta namen se nova leva politika zateka v »teorijo o spolu«, ki predstavlja vrh nezaslišano norega svetovnega nazora, da si spol izbiramo sami in ga ne določa narava v času združenja jajčeca in semenčice. Če bo to noro teorijo Evropa sprejela v svoj notranji pravni red, bo to pomenilo zadnji žebelj v njeno krsto. Pričakovati je namreč, da se bodo posamezne nacionalne evropske države temu ideološkemu nasilju odločno uprle.

Znan nemški komunist Willi Münzenberg, ki se je pridružil Lenin­Stalinovi permanentni revoluciji, je že takrat veselo vzkliknil: »Zahod bomo tako pokvarili, da bo zaudarjalo.« Osemdeset let po njegovi smrti pa se zdi, da se njegova napoved uresničuje. Stvari potekajo tako prefinjeno in postopoma, da se Zahod tega niti ne zaveda. Glede takega manipuliranja pa imajo nekdanje vzhodne države več izkušenj, več posluha, zato se tam tudi kaže večji odpor do tega samodestruktivnega gibanja.

Sicer pa vsak napad na normalnost in vsako vsiljevanje nazorov, ki so skregani z zdravo kmečko pametjo, prej ali slej prebudita odločen odpor. Najprej se pojavi kritično razmišljanje o pomenu tradicionalnih vrednot in o upravičenosti nazorov, na katerih temelji zahodna civilizacija in ustanovitev Evropske unije. Ta premislek nato zori v jasno obrambo vrednot, kot so narodna pripadnost, krščanska tradicija in naravna (biološka) osebnostna identiteta. Evropa in z njo Slovenija stoji tik pred ali že v tem nujnem premisleku, ki pa ga skuša preprečiti najnovejša gonja proti svobodi govora. Novi revolucionarji hočejo namreč vsako podajanje resnice, ki jim je neprijetna, imenovati »sovražni govor«.

Ideja klasičnega komunizma je sicer propadla, a je povzročila strahotno količino človeškega trpljenja. Tako bo tudi ideja »kulturnega marksizma« zagotovo propadla, ker je skregana z zdravo pametjo in zakonitostjo narave. Slep in trdovraten upor naravi se vedno žalostno konča. A še prej bo povzročil veliko zmede in človeškega trpljenja. Pa tudi veliko prepričevanja, idejnega spopada in izčiščenja resnice.

V takih spopadih namreč zorijo tudi nova spoznanja, ki pomenijo priložnost, da se zahodna civilizacija – namesto propada – dvigne na višjo duhovno raven. ■

[Stran]

9. Zavezin pogovor

9.1. Pogovor z Marijo Zgonc21

Damjana Kern Andoljšek and Jasmina Rihar

9.1.1.

Gospa Marija Zgonc je od samih začetkov aktivna članica Nove Slovenske zaveze in predstavlja steber osrednjih spominskih slovesnosti v Kočevskem Rogu in Teharjah. Vseskozi pripravlja tudi srečanja Nove Slovenske zaveze v Škofovih zavodih. Njene globoke misli ob prošnjah in uvodih na roških in teharskih slovesnostih so vselej pripravljene in izrečene s tako pričevalsko verodostojnostjo, da njen glas odmeva še dolgo po slišanem. Sodi med tiste ljudi, ki veliko delajo zlasti v ozadju ter brez posebnega pompa postorijo mnoga neopazna, a nepogrešljiva dejanja. Za vse to pa v svoji skromnosti ne pričakujejo niti zahvale, kaj šele kaj večjega. Zato je toliko bolj prav, da je bil prispevek gospe Marije Zgonc opažen lani poleti, ko je zasluženo prejela Ehrlichovo priznanje. Naj bo skromna pozornost in zahvala prijetni sogovornici tudi tale Zavezin pogovor.

9.1.2.

Marija, verjetno vas ožji sodelavci NSZ dobro poznajo, drugi bralci pa gotovo manj. Kje ste bili rojeni?

Gabrovčec pri Krki na Dolenjskem je moja rojstna vas. Najlepši kraj na svetu, kamor sem se vse življenje vračala in to rada počnem tudi danes. Pogledam po dolini in hribih okrog, se zazrem v drago cerkev svetih Kozme in Damjana, sem v tem lepem svetišču rada pri sveti maši, obiščem mamin grob, postojim pri farni plošči pobitih. Vedno sem se s ponosom pohvalila, da sem bila krščena pri istem krstnem kamnu in hodila v isto šolo kot Josip Jurčič in nadškof dr. Franc Perko.

Kako je teklo obdobje vašega šolanja?

Seveda je bilo moje odraščanje zaznamovano z vojnimi dogajanji. Moj oče je bil domobranec. Spominjam se veliko stvari, ampak bolj kot raznih dogodkov, majhnih drobcev. Na primer: naša šola je dobila neke pakete za revne. Ko smo si ogledovali stvari pri mizah, je tovarišica rekla: »Za otroke izdajalcev ni nič.« Doma je sestra Francka, tri leta mlajša, vprašala mamo, če mi nismo revni in mama je odvrnila, da nismo. Tako sva bili potolaženi in še imenitno se nama je zdelo. Na naši šoli je bilo še dobro, ravnateljica je bila zelo človeška. Ni nas ločevala med seboj, kot se je dogajalo marsikje po Dolenjski, ko so otroci partizanov dobili za malico namazan kruh, otroci domobrancev pa samo kruh. Take stvari otrokovo dušo prizadenejo in to breme težko nosiš skozi življenje.

Bi nam lahko povedali kaj več o svoji mladosti, o izgubi očeta …

Lahko rečem, da je bila moja mladost lepa, kljub težkim razmeram in velikim krivicam. Vse breme, vse hudo je prestregla mama. Naše ženske so bile po vojni mučenice in svetnice, moja mama sploh. Seveda smo zelo pogrešale očeta, globoko občutile njegovo izgubo. Dolgo smo ga čakale, da se vrne. Mamo so velikokrat klicali na zaslišanje. Vedno smo se bali, da je ne bo nazaj. Ker tako je bilo, človek je šel in se ni vrnil. Še danes jo vidim, kako se je nekoč ob vrnitvi usedla na tisti borni stol pred hišo in s

[Stran]

Marija Zgonc

Figure 64. Marija Zgonc

svetlim izrazom upanja na obrazu rekla: »Takole so spraševali, morda pa le še pride od kod.« Pa so vedeli, da ga ni več. Ta hudobija me je v življenju težila, da so se še norčevali iz naše bolečine. Sama se očeta ne spomnim, mogoče nejasno ali s slik, sestra Francka pa sploh ne.

Za pokojnega očeta torej ne veste, kje je ostal …

Po vsej verjetnosti na Teharjah. Precej po vojni je nekdo prišel k nam in povedal, da je očeta videl na vlaku proti Celju. Zato mislimo, da so ga ubili nekje okrog Teharij, ampak gotove informacije nimam, čeprav sem veliko poizvedovala. Samo to bi rada vedela, kje leži. Da bi šla tja in se v miru z njim pomenila. Nočem vedeti, kdo in kako so ga umorili, samo to, kje je.

Kakšno je bilo življenje brez očeta oziroma moškega pri hiši?

[Stran]

Bilo je hudo, a ker sva bili s sestro še majhni, tudi vsega nisva razumeli, in kot rečeno, je mama nase prevzela večino gorja. Zanjo je moralo biti res hudo. Menda je enkrat rekla, da bi obupala, če ne bi imela naju.

Z mamo in sestro smo bile vse življenje zelo povezane, s sestro sva še danes. Ampak mama je bila tisto varno zavetje, močna, trdna, bila je vse in še več. Ko sem odraščala in tudi pozneje, sem se večkrat spraševala, kako je zmogla.

Ste našli odgovor? Kako ste sploh preživele?

Ja, dobro vprašanje. Kako je mama prehranila pet ljudi? Očetova mama, očetov stric, ki je bil slep, gluh in nem, medve s sestro in mama. Po vseh krajah je doma ostala samokolnica in nekaj motik, tega se spomnim. Lačni nismo bili, pridelali smo krompir, fižol, zelje, repo, pozimi smo imeli koline. Mama je prodala kakšno jajce, da je bilo za sladkor, sol, petrolej in davke. S sestro sva bili ob godu, rojstnem dnevu ali v bolezni deležni jajčka. Danes lahko otroci vsak dan jedo jajca in si sploh ne morejo predstavljati, da je kokoš doma znesla jajce in je mama rekla, da ga mora prodati, da bomo imeli za nujne stvari. Danes si res težko predstavljamo, kako so lahko preživeli sebe in družine …

Mama se je izučila za pletiljo. Tisti pletilni stroj bi bil danes prava muzejska vrednost. Mama in sestra sta veliko pletli tudi za druge, ampak bolj za »boglonaj« kot za plačilo. Ko sva s sestro prerasli jope, nogavice, rokavice, kape, smo jih podrle in iz iste volne spletle večje. Mama je na stroj pletla tudi nogavičke. Takrat smo deklice nosile k maši kratke bele nogavičke, ki so bile pod robom drugačne barve, modre ali rdeče, kakršno je bilo krilo. In to sva s sestro vedno imeli, tako da sva pri hudi revščini v bistvu nosili kar čedne stvari. In pentlja v laseh je morala biti v isti barvi kot bluza ali jopica. Soseda Angela je šivala in je nama premajhne obleke obrnila, da so bile kot nove. Taka je bila moja draga mama. Ljudje so se pa nekako znašli. Če bi danes šli nazaj v tisto revščino, bi se še jaz sama težko navadila, kako bi se šele mlajši, ki so razvajeni!

Preplet trdega dela in povezanosti, torej …

Med letom smo trdo delale, ob zimskih večerih pa ob petrolejki sedele na peči, ker je bilo samo tam toplo. Zime so bile dolge in vso zimo so bile na majhnih oknih ledene rože. Pletle smo, šivale, se veliko pogovarjale, molile, pele …

V naših pogovorih je bil oče venomer z nami. Kako lepo bi bilo, koliko lažje bi delali, če bi bil doma. Spomnim se, da smo z mamo in sestro pele pesmi, ki jih je rad pel oče. Znale

smo res veliko narodnih. Otroci »izdajalcev« poznamo zelo veliko narodnih pesmi, si lahko mislite! Ko smo jeseni zvečer pod kozolcem ličkali koruzo, se je naše petje slišalo daleč okrog. Tega se še posebno spomnim zato, ker je sosed enkrat rekel: »Mi gremo takrat ličkat kot vi, ker tako lepo pojete!« Pozimi so k nam hodili vasovat tudi sosedje. Mama in sestra sta pridno pletli, jaz pa na glas brala iz kakšne knjige. Radi so poslušali in drugi dan komaj čakali nadaljevanja. Tega se dobro spomnim,

[Stran]

kako je soseda prišla že ob štirih, ko je bilo še svetlo in rekla: »Komaj čakam, kaj bo naprej!« Pri nas smo imeli Slovenčevo knjižnico, pa Mohorjeve knjige, pa Jalen, pa Finžgar, pa Jurčič, pa Beli menihi, Stiški tlačan, Stiški svobodnjak … To so bile domače knjige, ki so jih ljudje imeli radi.

Vsem sosedom in ljudem v okolici torej niste bile trn v peti? Kako so gledali na vas? Ste bili deležni kakšne pomoči?

Nikoli nikdar od nikoder nobene pomoči, razen nekaj redkih izjem. Nekdo je mami svetoval, naj na zvezo slepih zaprosi za pomoč za slepega in gluhonemega očetovega strica. Prošnja je bila seveda zavrnjena, ker je bil njegov nečak – moj oče – domobranec.

Med vojno so veliko pobrali, odpeljali veliko orodja, tudi iz omar v hiši, vso živino, samo nekaj kokoši in ena stara krava je ostala. Nacionalizirali so gozd, bile so obvezne oddaje. Še danes vidim, ko je nekdo odpeljal voz izpod kozolca. Potem nam je neke noči sorodnik iz Dolenjskih Toplic pripeljal drug voz, ki smo ga imeli zelo dolgo. Ponoči. Podnevi si ni upal.

Znanec iz sosednje vasi, Bašetov oče, nam je v mraku prišel orat njivo. Gotovo se mu je mama smilila. Svetila je luna in jaz sem tako otroško zaupno molila, naj luna sveti, dokler ne bo njiva zorana.

Počasi pa se je stanje umirjalo in zaživeli smo bolj spokojno.

Spominjam pa se tudi partizanov, ki so bili pri nas. Mnogi med njimi so bili dobri fantje …

Nam lahko kaj več poveste o tem?

Med vojno so bili po vaseh partizani dodeljeni po domobranskih družinah. Me smo se stiskale v eni majhni sobici, v hiši so bili pa partizani. Pozimi so mamo prosili, če bi jim zakurila peč. Ker ni bilo drv, so jih partizani privlekli iz gozda. Mama je zakurila in smo bili vsi na toplem. Mama in stara mama sta jim morali tudi kuhati. S sestro sva se šli večkrat pogret na peč.

Ob vratih je bilo polno pušk, ki se jih je Francka zelo bala. Pri nas je stanoval tudi mlad fant – bil je kurir. Nekega dne se ni več vrnil. Našli so ga ubitega za vasjo. Mami je bilo hudo. Tako mlad fant! Ob vseh svetih me je pošiljala na njegov grob, da sem prižigala svečko. Spomnim se, kako so stari mami zjutraj, ko je šla k maši, potrkali na okno, da je pravočasno vstala. Pri nas je stanoval neki primorski partizan, pisal se je Šajna. To vem zato, ker se je podpisal na podobico Marije Pomagaj. Ko ga je obiskal oče, je bil prav takrat po nekakšni kazni zaprt na kozolcu. Tako sta se pogovarjala – oče pod kozolcem, sin pa na kozolcu. Po vojni nas je enkrat prišel obiskat. Vem, kako je bilo mami hudo, ker ni imela s čim postreči. Med »navadnimi« partizani so bili dobri fantje.

Kdaj ste odšli od doma?

Po osnovni šoli doma sem šla k teti v Kranj in obiskovala ekonomsko srednjo šolo, da bi čimprej prišla do kruha. Zelo sem pogrešala družino in Krko. Sestra je morala ostati doma, pa tako lahko se je učila. Vsako jesen, ko smo odhajali v šole, je jokala. Spomnim se, kako je prišel učitelj k mami zaradi Francke, da bi šla naprej v šolo, ker se je res lahko učila, in to take, bolj oprijemljive stvari, ampak obe nisva mogli. Še tako sem bila jaz pri teti. Koliko naših sposobnih ljudi ni moglo nikamor.

Od kod izhajata vaša starša?

Mama se je primožila iz Gradička pri Krki na očetov dom. Spoznala sta se pri petju in ljudskih igrah, ki so jih takrat uprizarjali vsako zimo. Pa so bile to kar zahtevne igre, poleg Miklove Zale in Jurčičevih del so igrali na ▶

[Stran]

primer Quo Vadis. Oče je mami padel v prvi svetovni vojni in njena mama se je še enkrat poročila. Ko so njeni po pol bratje in sestre odhajali po svetu, jih je bilo nekaj na drugi strani, pa so se zelo razumeli med seboj. K moji mami so vedno radi hodili, pa nikoli ni bilo nobenega trenja.

Kako je bilo med vojno v kraju in družini vašega očeta in mame?

Naši pomorjeni so imeli radi dom, domovino. Bili so sposobni gospodarji. Oče in mama sta kot rečeno oba sodelovala pri pevskem zboru, nastopala v ljudskih igrah, oče je igral pri gasilski godbi in nadomeščal kapelnika. Na žalost je bilo tako, da so bili sposobni ljudje v spotiko, da so jih pobili in jim pobrali, kar so imeli. Komunizma so se pa zelo bali. Tiho so se pogovarjali o knjigi Ukrajina joče. Več kot tisoč ljudi, ki so bili zavedni Slovenci in pokončni kristjani, so pobili, preden so se organizirali v vaške straže in pozneje v domobranstvo. Saj so še dolgo čakali! Vsak oče bi zaščitil družino in dom. Precej po vojni je prišel iz Amerike na Koroško – v Slovenijo ni upal – mamin in očetov mladostni prijatelj. Z mamo sva ga obiskali. Zapomnila sem si njegove besede: »Ker sem imel rad domovino, so me proglasili za izdajalca.«

V svojo misel zlepa ne pozabite vključiti Slovencev po svetu? Imate sorodnike tudi med povojnimi begunci?

Imam. Stric, očetov brat je tudi bil z dekletom v Vetrinju. Onadva nista bila domobranca in sta ostala v taborišču in šla nato v Ameriko, kamor je eden od stricev šel že prej za delom. Ampak bolj kot po sorodstvenih vezeh so pred menoj kot veliki domoljubi. Tu imam v mislih predvsem moje drage »Argentince«. Oni so pravi Slovenci, nosijo domovino v srcu. Ohranili so jo drugemu in tretjemu, zdaj že četrtemu rodu. Res neverjetno! Gospod Marko Fink mi je enkrat rekel, da na naše spominske slovesnosti rada vabim »Argentince«. In je res, ker so tako zelo naši, ker stvari povedo jasno in naravnost. Recimo, oni rečejo: »Komunisti so naredili to in to ali ta in ta partizanska enota je pobijala tam in tam. Mi pa rečemo: »Bili so pobiti …« Mi govorimo bolj naokoli, dejstev ne izražamo tako neposredno. Seveda ta opis velja tudi za naše umetnike, s katerimi sem imela čast sodelovati, morda je pri argentinskih Slovencih drugače to, da je tam koncentracija toliko večja.

Kako ste si vi prišli na čisto o dogajanju med vojno? Koliko ste o tem govorili? Ali o povojnih pobojih? Kako ste doživljali dvojnost tega, kar ste morali poslušati v šoli in, kar ste poslušali in živeli doma?

Spet moram govoriti o mami. Kar sva s sestro slišali v šoli ali na šolskih proslavah, ki ni nobena minila brez »narodnih izdajalcev«, pri čemer je bilo v srcu neskončno bridkosti, sva povedali mami. Ona nama je vedno razložila, kar sva vprašali. Tako sva si izoblikovali mnenje. Tudi o pobojih smo vedeli. Le kje so ljudje živeli, da tega niso slišali! Dobro smo poznali resnico. Izven doma pa smo molčali.

Zanimivo je, da se o tem zunaj doma nismo pogovarjali niti s tistimi, ki so jim tudi ubili očeta ali brate. Kot bi čutili, da je to nevarno. Po osamosvojitvi pa se mi je zdelo res čudno, ko so ljudje govorili, da o pobojih niso vedeli. Kako niso vedeli? Če se več kot pol vasi po vojni ni vrnilo domov, mar se nihče ni vprašal, kje je ta ali oni sosed? Ko so minirali po Kočevskem Rogu, se je slišalo skoraj do Krke! Ne verjamem, da o tem ljudje niso vedeli.

Kaj vam je bilo v oporo?

Spet mama. Bila je močna, pokončna, od zjutraj do trde noči je delala. Ne spominjam se, da

[Stran]

Figure 65.

bi jo kdaj videla sedeti brez dela. Tudi če je čakala pri zdravniku ali bila v bolnišnici, je pletla. V cerkvi pri maši je pela na koru, bila je solistka, imela je lep sopran. Zelo nam je bila pomembna vera. Edino tam smo našli tolažilno besedo. Kristusovo trpljenje smo istovetili s svojim in tako je naše trpljenje dobilo drugačen, velik pomen. Kot da je poslanstvo. In v tem je bila naša uteha in moč.

Imeli ste poklic, ki bi ga vam po vašem lepem jeziku in občutku za lepoto ne bi prisodili …

Marsikaj nam je položeno v zibelko, marsikaj prinesemo na svet. Vedno sem rada brala. Doma smo imeli veliko knjig, kot sem že omenila, iz Slovenčeve knjižnice in Mohorjeve knjige. Zelo lepo branje je bilo in veliko časa sem preživela z njimi. Knjiga mi je bila svetinja in prijateljica. Največje veselje mi je bilo ob ▶

[Stran]

nedeljah po kosilu, ko sem vzela odejo, knjigo in kakšno jabolko in za kozolcem v senci brala, odkrivala nove svetove, v mislih potovala po svetu, bila v mnogih dogodivščinah iz knjig, spoznala nova razmišljanja. V Kranju sem odkrila bogato knjižnico. Želela sem na slavistiko, prebrala veliko o slovenskem jeziku, rada sem imela književnost. Še danes je v meni to zanimanje. Namesto da bi se več učila za šolo, sem brala. Prešerna znam še zdaj veliko na pamet. Ko sem prebrala knjigo Avgusta Šenoe Karanfil sa pjesnikova groba (Nagelj s pesnikovega groba) in hodila v Kranju v šolo, sem kot na božjo pot hodila na njegov grob. Ob filmu o Prešernu sem bila kar razočarana nad tem, kako so ga prikazali. Sploh sem zelo cenila in občudovala naše pesnike in pisatelje. Ne vprašajte me pa o matematiki, fiziki, kemiji!

Vidite, kako je bilo to. Sestra je bila bolj za oprijemljive stvari, pa je morala vse življenje garati na kmetih. Na Krki je bila šivalnica. Priučila se je in pri istem stroju za isto mizo v isti tovarni delala šestintrideset let, zamenjalo pa se je pet podjetij. Je bilo zame lažje. Jaz sem šla v šolo, potem sem bila v Ljubljani v službi. Poročili sva se obe, imeli družino, a življenje je le bilo v mestu lažje kot na deželi. Smo šli pa radi domov pomagat ob velikih delih – pobirat krompir, sušit seno, kaj v gozdu.

Kako je bilo v službi za vas osebno?

To je bilo pozneje. Zaposlila sem se leta 1960 v gradbenem podjetju Obnova v Ljubljani in o vojnih dogodkih nismo govorili. Po dvanajstih letih sem odšla na upravo Slovenskega narodnega gledališča in bila tam do upokojitve, kjer tudi nismo načenjali teh tem. V gledališču je bilo zame prijetno, Drama in Opera sta mi »kar ležali«. Zelo rada sem obiskovala predstave. Bilo je prijateljsko vzdušje. Delala sem sicer tisto, kar me je v življenju morda manj zanimalo, a sem delo dobro opravljala.

Se vam zdi, da so vaše generacije drugorazrednost kar nekako sprejele? Ste vi kdaj pomislili, da bi bili direktorica gledališča? Danes so zabavljači lahko predsedniki vlad, če so prave barve …

Naša generacija je res sprejela drugorazrednost. Tako smo sprejeli, da so zanje rezervirana dobra mesta in marsikatera pomoč, za nas pa je veljalo: »Bodi tiho in delaj!« Res smo vse to kar sprejemali. Bili smo odrinjeni, resnično drugorazredni. Pa je med našimi ljudmi veliko sposobnih ljudi, ki bi delo prav tako dobro opravljali ali pa še bolje. G. Türk je v bistvu povedal eno bridko resnico, ko je rekel, da smo drugorazredna tema. To je povedal res po pravici.

Vse več je nostalgije po Jugoslaviji, po socializmu, zato je prav, da nekoliko spomnimo na resničnost. Kakšen je bil v resnici tisti čas, če ga gledate po letih spoznanj in izkušenj. Kako bi ga vi opisali?

Saj za nekatere je bil tisti čas res dober. Dobili so od štipendij do pomoči pri službah, stanovanjih, posojila. Mi smo se pa morali dokazati ali smo bili sprejeti tam, kjer ni bilo drugih. Če ne bi bilo potrebe po delovni sili, mi služb ne bi dobili! Razlike so bile vidne tudi marsikje drugje.

Kaj se je dogajalo po vaseh? Kako je režim vplival na odnose?

Še majhna sem bila, kmalu po končani vojni sem šla z mamo, sestro in staro mamo z njive domov in smo srečale soseda. Staro mamo je vprašal: »Reza, kje imaš Franceta« in se pri tem

[Stran]

Figure 66.

zelo zabaval. Stara mama je samo zavzdihnila in po licih so ji tiho tekle solze. Čutila sem, da so te solze nekaj velikega, nekaj svetega.

Ko smo hodili v cerkev, smo šli mimo neke hiše, pred katero so velikokrat sedeli moški, ki so dajali razne pripombe in se nam smejali. Mama me je trdno držala za roke in šla pokončno mimo, kot da ni nič. Mamino ravnanje je otroku zgled in vzpodbuda.

Veliko je stvari, pa se jih spominjam megleno in nejasno. In kot sem že večkrat rekla, je vse hudo, vse krivice in tegobe prestregla mama.

Kaj pa z vidika mame in gospodinje?

Na srečo sva imeli obe s sestro službo in plačo in je bilo lažje. Se je dalo vsaj kupiti osnovne stvari. Počasi je prihajalo na bolje. Ko se je sestra poročila, je bilo spet lažje, ko je bila ▶

[Stran]

moška roka pri delu. Hišo so prekrili in malo popravili. Midva z možem nisva dobila nobenih posojil, da bi si kupila stanovanje, zato je odšel mož s podjetjem Obnova delat v Nemčijo. Takrat je Obnova v Nemčiji veliko gradila. Nikoli se nisem vprašala, zakaj je tako. Vesela sem bila, da smo lahko živeli v miru.

Danes režimski zgodovinarji in drugi za njimi priznavajo kvečjemu nekaj let totalitarizma, potem pa da je sledila liberalizacija, socializem s človeškim obrazom itd. Režim je dejansko popuščal, a strahovlada je delovala naprej …

Za razliko od povojnih let je bilo vse bolj prefinjeno. Vseskozi je bilo tako, da se je vedelo, kje so takšne in takšne hiše. Nihče ni jasno povedal zakaj, a se je to nekako ohranjalo in poznalo. Ko sta moja sinova hodila v šolo, niso več spraševali o družinskem izvoru, razlike so se delale bolj na področju vere. Neka gospa je povedala, ko je njen sin hodil v šolo in je učiteljica vprašala, kdo hodi k maši in k verouku, in je on vstal in pokazal še na stol zraven sebe in rekel: »On tudi hodi, samo je danes bolan, pa bom kar jaz povedal.« Spomnim se, da je šel pater Silvin, ki je bil takrat za Bežigradom župnik, nekoč v osnovno šolo in se tam pogovoril. Rekel je, da je svoboda vere zagotovljena po ustavi, in potem s tem ni bilo toliko težav.

So tudi vas kdaj vabili v partijo?

Na Obnovi so naju oba z možem vabili v partijo. Direktor je bil seveda bivši partizan, a pošten. Je vedel, kdo je priden in kdo ne. Ko me je poklical k sebi in mi predlagal partijo, sem bila kar užaljena, da meni ponudi kaj takega, pa je rekel: »Saj smo vsi k maši hodili, ampak danes je drugače. Boš dobila naziv in dobro delovno mesto, boš dobila stanovanje …« Jaz sem seveda odklonila, a z njegove strani ni bilo videti, da bi kaj zameril. Morda je celo nekoliko spoštoval mojo odločitev in mi kasneje, ko je mož delal v Nemčiji, pomagal urediti vizo, da sem ga lahko šla obiskat.

So se pa dogajale strašne stvari. Neki kurir v Drami mi je razlagal, ko je izvedel, da živim v Cerknici, kako je bil po vojni tam in da so v Javornikih metali bombe, kjer so se ‘ta beli’ skrivali: »Kar čreva so letela po vejah, ko smo zadeli!« To mi je pripovedoval. Enkrat je rekel, da bi mi še danes znal pokazati klet v Rakeku, v kateri so mučili celo noč neko žensko, ker je bila žena domobranca, zjutraj so jo pa ubili. Prizadeto sem ga vprašala: »To ste počenjali?«

»Ja«, je rekel, »danes ne bi.« Čisto lepo mi je to pripovedoval. Ko se peljemo skozi Rakek, velikokrat pomislim na tisto žensko in mi je hudo. Kaj vse je prestala v tisti strašni noči? Res da so bili mladi in verjetno zavedeni in se morda niso zavedali, kaj počnejo. Pozneje so verjetno vedeli, ampak so čuvali svoje privilegije. Marsikdo pa ponoči ni mogel spati in so imeli hude duševne težave … Mi smo pa mirno spali.

Kaj je bilo na ozadju tega temnega dogajanja med ljudmi vseeno svetlega? Kako so si ljudje pomagali prebroditi ta čas?

Mlad človek gleda v prihodnosti lepe stvari. Meni je dobra knjiga dala veliko pozitivnega.

[Stran]

Mama ni nikoli pokazala zagrenjenosti. V nedeljo popoldne smo sedele pod lipo, pletle, šivale, pele, se pogovarjale, tudi smejale. Človek si ne more predstavljati, kaj vse je mama nosila v sebi. Ampak navzven tega ni nikoli pokazala. Kot sem že omenila, smo bile vse tri med seboj tesno povezane, vse smo se pogovorile, bile druga drugi v pomoč. Ljudje so bili zadovoljni, da so imeli službe, v kaj več niso upali. S sestro sva si obe ustvarili družino in to je bila sreča v življenju. Vedeli smo, kje smo, kje je naše mesto, nekje ob robu, in si potem znotraj tega naredil največ, kar si mogel.

Kako je prišlo do sodelovanja s NSZ?

V Ljubljani smo živeli za Bežigradom. V tej župniji smo se spoznali z družino Drobnič in postali dobri prijatelji. Ker sem sodelovala pri branju beril in raznih uvodih v maše, me je gospod Anton Drobnič povabil k sodelovanju pri Novi Slovenski zavezi. Tako se je začelo.

Kako se spominjate prvih let NSZ?

Z velikim strahospoštovanjem sem se pridružila NSZ. Dr. Tine Velikonja, prof. Justin Stanovnik, g. Anton Drobnič, g. Stane Štrbenk, g. Pavle Kogej in prav vsi v odboru so ogromno storili. Neskončno sem jih občudovala. Ne samo to, da so velik del svojega prostega časa in seveda brez plačila delali za svoje poslanstvo, ampak ker so bili tako pošteni, pokončni, jasni v govorjenju, predani v poklicanosti, da Sloveniji predočijo resnico.

Nič manj pa ne občudujem današnjega pomlajenega odbora: predsednik Peter Sušnik, dr. Matija Ogrin, Lenart Rihar in ves odbor. Hvala Bogu in našim mučencem zanje! Poleg družin in služb se ukvarjajo z delom, ki ni samo zastonjsko, ampak mu vpliven del naroda ni naklonjen. To je čudež, to je zame resnično čudež. In zato ni za obupati.

Več kot sto številk Zaveze s tako odličnimi članki in prispevki tudi nekaj pove. Pa farne plošče, ki so res en velik spomenik in izjemno pomemben dokument. Ogromno je bilo narejenega, povedanega, napisanega.

Kako sploh potekajo priprave na spominske slovesnosti, kaj vse je treba prej postoriti?

Najprej se o tem dogovorimo na sestanku Nove Slovenske zaveze. V glavnem se držimo načina, ki smo ga postavili pred skoraj tremi desetletji. Pogovoriti se je treba z domačim župnikom, kjer je slovesnost, poiskati pevski zbor, soliste, govorce, bralce beril, včasih recitatorja, poskrbeti za ozvočenje. Napišem uvode, prošnje in program, ki ga pričakujejo novinarji. Prva leta je bilo kar veliko iskanja in dogovarjanja, dobivali smo se in se odločili za pesmi. Ker naše slovesnosti pripravljam že toliko let, se z nastopajočimi dobro poznamo in smo postali prijatelji, česar sem zelo vesela. To so naši ljudje in z veseljem ustrežejo, če le morejo. Vsem sem hvaležna in rada jih imam.

Najprej poiščem pevski zbor, ker potrebujejo največ časa, da se dobijo na pevski vaji, se seznanijo s pesmimi in potem vadijo. Vedno ne gre vse po načrtu; pevec lahko zboli in moram hitro najti drugega. Težje je na hitro dobiti pevski zbor. Za slovesnost na Turjaku je domači zbor odpovedal sodelovanje dan prej. Hvaležna sem zboru Dominika Krta, ki nas je že nekajkrat rešil iz zagate.

Vse udeležence pokličem še dan ali dva pred slovesnostjo, da se prepričam, če vse ▶

[Stran]

»štima«, da ni kakih neprijetnih presenečenj. Na slovesnosti sami nisem mirna, dokler ne vidim vseh, ki sodelujejo.

Kakšni so vaši spomini na čas pred osamosvojitvijo in po njej?

Ko smo dočakali osamosvojitev, smo bili seveda vsi evforični, presrečni. Ponosno smo hodili na Roško. Vsi štirje, še posebno g. Janez Janša, so bili junaki. Ob razglasitvi samostojnosti sem bila seveda na trgu, pri dvigu zastave. Ne da se opisati teh občutkov. Motili so me edino nekateri ljudje v prvi vrsti. Vedela sem, kako so bili v resnici proti osamosvojitvi. Pravzaprav sem se čudila, da je bil na plebiscitu tak rezultat. Ko smo hodili na Roško, smo si bodočnost predstavljali drugače. Kot je rekel Justin Stanovnik: »Sprememba pride čez noč in smo popolnoma nepripravljeni nanjo!« To je bilo res. Rodovi in rodovi Slovencev si o čem takem še sanjati niso upali. Sedaj, ko imamo samostojno Slovenijo, pa ne vemo, kaj bi z njo naredili.

Ste v tistem času na kak način tudi dejavneje sodelovali?

Takrat sem se vključila v SKD in kasneje pri g. Bajuku v Novo Slovenijo. Nisem želela prevzemati vidnejših funkcij. To, da nisi za prvo vrsto, ti nekje ostane: Kje pa jaz to zmorem, saj nisem sposobna česa takega! Z veseljem sem karkoli pomagala, da bi kaj prevzela, pa ne. Bila sem tudi že starejša, ponagajalo je zdravje … Spominske slovesnosti pri Novi Slovenski zavezi pa so nekaj drugega. To imam rada, to je naše, moje, to rada delam, tu so mi naši pomorjeni zelo blizu.

Prvi Kočevski Rog in spomini nanj. Ste takrat sodelovali ali so vas povozili kot pač celotno NSZ?

Prvikrat nisem sodelovala. G. Drobnič in drugi naši so morali na škofiji čakati, da so prišli do nadškofa, kamor pa je z lahkoto prišla npr. Spomenka Hribar in drugi. Nadškof je slednjim zelo verjel in kasneje priznal, da so ga »fino okrog prinesli«. Podobno smo bili obravnavani tudi pri Rožmanovi slovesnosti. G. Drobnič je ogromno dela in prizadevanja vložil v to, naredil prav vse, pa ga niti omenili niso, še cerkveni predstavniki ne. Vem, da ni delal zato, da bi ga hvalili, pa vseeno. Kar užaljena sem bila.

Prvo leto torej nisem sodelovala, potem pa vsako leto doslej. Bilo pa je takrat nekaj velikega. Trideset tisoč ljudi, globoko prizadeti, smo mirno spremljali slovesnost. Nismo mogli verjeti, da smemo na grobove mučencev. Po toliko desetletjih smo namreč le težko dojeli, da prihaja do sprememb. Šele kasneje smo ugotavljali, da to ni bila prava sprememba. Tudi v Rogu so bili v prvi vrsti napačni ljudje. Res da smemo imeti svoje spominske slovesnosti, smemo govoriti in pisati … Ampak kje je resnica? Naš narod je še daleč od nje. Moja mama – preprosta kmečka žena, pa vendar tako modra, mi je ob spremembi rekla: »Verjemi, oni sprave nočejo!« Kako prav je imela!

Kako doživljate Teharje? Kočevski Rog?

Zame osebno so Teharje precej hujše kot Kočevski Rog. V Kočevskem Rogu je že sam ambient tako lep. Tišina, gozd, ptički pojejo, zelena katedrala v naravi … Teharje me pa zmeraj prizadenejo. Tam mi je pa grozno. Zdaj je urejeno, ampak pred 25 leti je bilo smetišče. Pa tudi misel na to, da je tam trpljenje in mučenje trajalo …

[Stran]

Z možem Andrejem

Figure 67. Z možem Andrejem

Kaj pa slovesnost v Grahovem, glede na to, da živite v bližini? Kako se spominjate tega dogodka?

Oh, Grahovo je pa nekaj posebnega! Po tisti slovesnosti sem skoraj zbolela. Že ko so spomenik postavljali, so nekateri prihajali mimo, se zafrkavali, se norčevali, poniževali. Dopoldne pred slovesnostjo je bila tam neka gospa in ogorčeno govorila, kakšna sramota je to. Napovedovali so, da bo hudo, da bodo nagajali. Zraven našega spomenika je partizansko znamenje in slišalo se je, da bodo tam demonstrirali. Ko so se tri pevke pripeljale do Grahovega in videle, da se pri partizanskem spomeniku zbirajo, so se odpeljale domov. Vzdušje je bilo neznosno. Naš predsednik Peter Sušnik se je resnično izkazal. Lahko smo ponosni nanj. Na roke nam je šel komandir policije, ki je menda ▶

[Stran]

ustavil nasilje. Ne vem, kako sem na slovesnosti speljala pozdrav in ostalo. No, na srečo je minilo brez izgredov.

Je pa Grahovo še zdaj nekaj posebnega v smislu dojemanja domačinov. Povsod po Sloveniji skrbijo za naše spomenike svojci pobitih, samo v Grahovem ne. Ob slovesnosti jih ni bilo zraven. Kvečjemu skozi okna so opazovali dogajanje. Koliko strahu mora še biti v njih! Kaj takega nisem zasledila nikjer drugje v Sloveniji. Da ne bi prinesla rože, prižgala svečo in postala pri spomeniku, kjer je napisano očetovo ime!? Tega ne razumem.

Se vam zdi, da imajo spominske slovesnosti prihodnost? Če smo realni, vidimo, da se vsepovsod število udeležencev zmanjšuje … To je razumljivo, da se število zmanjšuje. Tisti najbolj prizadeti, najbolj zvesti, počasi odhajajo. Mlajši pridejo, če nimajo kaj drugega početi. Tudi v moji družini je tako. Pri meni osebno pa je drugače. Kadar je Kočevski Rog, Teharje, Krimska jama … tisti dan ni zame nič drugega. Ampak to je razumljivo.

Mislim, da bo spomin na pomorjene ostal živ, da se bodo na mučeniških tleh opravljale svete maše. Gotovo pa bo drugače, kot je bilo teh zadnjih 30 let. Tako je tudi prav. Da le ostane spomin na mučence in prizadevanje za resnico.

Pri spominskih mašah duhovniki velikokrat verne pozivajo k odpuščanju. Vas to kdaj zbode, se vam ne zdi, da so žrtve zločine dokaj hitro odpustile in imajo težave s priznanjem in odpuščanjem prej storilci in njihovi potomci?

Zelo dobro ste to rekli. Ko duhovniki tako resno opozarjajo na odpuščanje, mi je skoraj malo hecno in me tudi malo zbode. Komu to govorijo? Nam, ki smo odpustili pred 70 leti? Kako bi sicer molili očenaš, šli k maši, obhajilu? Ko stopim v Rogu, Teharjah pred ljudi, vidim na njihovih obrazih isto, kar čutim sama: žalost za pobitimi, vdanost v usodo, dolgoletno tiho trpljenje … Saj vendar duhovniki tudi vidijo te obraze! Bolj kot poziv k odpuščanju velja za nas Kristusov govor na gori: »Blagor žalostnim, blagor miroljubnim, blagor vam, ko vas bodo zaradi mene sovražili in vse hudo zoper vas lažnivo govorili.« Saj so vstali za vero, za Boga.

Svoje mame, ki je toliko pretrpela, nisem nikdar slišala, da bi koga obsojala. Samo dejstva je povedala. In s sestro sva to sprejemali. Hvala Bogu, da smo živeli mirno, da smo mirno spali, da v nas ni bilo nobene mržnje ne sovraštva. Ko smo slišali za Goli otok, sem edinkrat mamo slišala reči: »Če s svojimi tako delajo, ni čudno, kar so storili nasprotnikom.«

V uvodu smo omenili vaše prošnje. Zdi se, da večkrat povejo več in bolj celostno zajamejo slovensko stvarnost kot vse povprečne pridige s spominskih slovesnosti … Nam lahko zaupate: so sad vašega lastnega premišljevanja?

Seveda so moje. To je v meni. Pomislim na pomorjene, na očeta, na tisoče mladih fantov, na žalost prizadetih, na vsa leta tihega trpljenja … Kaj bi lahko drugega govorila? Pa še ne povem vsega, kar čutim.

[Stran]

Figure 68.

Kako je s prenosom občutka za te reči pri mlajših generacijah? Se vam zdi, da so prizadeti dovolj napravili za vzgojo svojih otrok? Kaj menite o »obremenjevanju mlajših generacij« z zgodovino?

Mislim, da nismo dovolj napravili za vzgojo svojih otrok. Morda smo jih želeli obvarovati drugorazredništva. Jaz sem svojima sinovoma povedala, kot je nekoč mama meni. Mladi imajo pravico in dolžnost vedeti resnico o našem narodu: da nad njim visi tako velika teža zločinov. »Obremenjevanje mlajših generacij z zgodovino« je izgovor za neresnico, nadaljevanje z lažmi in sprenevedanjem. Saj je čisto preprosto. Mlademu človeku pač poveš resnico. Je pa danes vprašanje, koliko ta res koga zanima. Gospod Stanovnik ima prav: smo umsko pohabljen narod. ▶

[Stran]

Najbrž pa premnogi še vedno molčijo in držijo svoje zgodbe v sebi. Zakaj? Ker je bolečina prevelika?

Ja, bolečine je še veliko. Z njo bomo legli v grob. Poleg bolečine je tudi veliko strahu. Še vedno. Nekoč sem se pogovarjala z gospodom Jožetom Pučnikom. In mi je rekel, da je presenečen in razočaran, koliko je na oni strani še sovraštva. Kako se ne bi bali!?

Spomnim se prvega srečanja pri Lipi sprave. Šli sva z mamo. Ljudi je bilo ogromno, hodili smo tiho, samo koraki so se slišali … V tišino je nekdo rekel: »Kaj če nas pobijejo, ko nas imajo na kupu?« Enkrat me je vprašala znanka, če se nič ne bojim, ker govorim v Rogu … Ja, strahu je kljub »spremembam« še zelo veliko.

Vam se torej zdi, da je današnji čas še vedno tako nenaklonjen in sovražen, da je ta molk razumljiv?

Točno tako. Današnji čas je še vedno tako nenaklonjen in sovražen, da je molk še vedno razumljiv. Morda bi mi kdo oporekal, ampak tako čutim.

Kako ključen se vam zdi problem nerazrešene slovenske preteklosti za današnjo družbo? Koliko se vam zdi, da je z vsem tem dogajanjem povezana današnja politika, vnovično zaostajanje Slovenije?

Za nikogar in noben narod ni dobro prikrivanje resnice. Kot ni dobro za nobeno družino pometanje pod preprogo, kar je nerazčiščenega. Kako si more narod gledati v oči in napredovati, če so v njem temne reči. Kočevski Rog, Teharje, Hrastnik, Huda Jama, Krimska jama, več kot šesto morišč! Kaj smo res tako otopeli ali imamo tako zelo oprane možgane!

Seveda je s tem povezana politika. Boleče in poniževalno je tudi to, da o tem, kje bo pokopan moj oče, odloča tisti, ki je za njegovo smrt na neki način odgovoren, ne pa jaz oziroma svojci.

Na udaru so danes mnoge vrednote: od vere prek domoljubja pa vse do družine …

Ja, na udaru so najsvetejše vrednote, ki jih je slovenski narod od vedno spoštoval, cenil, se zanje trudil in zato tudi obstal: družina, vera, domovina. Vedno sem bila tako ponosna, da sem Slovenka, da smo v tako težkih časih obstali.

Mnogokrat se nam zdi, da ni prave podpore tam, kjer bi jo pričakovali: včasih so to evropske ustanove, nemalokrat pa tudi Cerkev …

Zdi se, kot bi ostale družine res same, brez širše podpore. Duhovniki po župnijah se trudijo, vrh Cerkve pa bi se lahko bolj jasno in odločno postavil za družino, saj gre vendar tudi za njeno prihodnost. Naši fantje in očetje so vstali, se borili in umirali za narod, dom in Boga. Peli so: »Zemlja moja rodna je tako, da če treba, bil se bom za njo. Zadnja kaplja mojega srca, to je moja domovina.« Semeniščnikom bi morali predstaviti tudi te teme. Spomnim se dogodka po eni od spominskih slovesnosti na Teharjah, ko so trije mladi štajerski duhovniki »napadli« g. Drobniča, kaj se gremo, in tega, kako potrpežljivo jim je odgovarjal in razlagal. Nisem si mislila, da tako malo vedo.

Kje vidite upanje za naprej – zase in za svoje domače, za vso Slovenijo in svet?

Za to upanje bi zelo rada vedela. Želim si povezane družine, kjer je doma prijateljstvo, razumevanje. Želim si krščansko Slovenijo in Evropo. Želim si resnične sprave v našem narodu. Si predstavljate, kako lepo bi bilo na svetu, če bi vsak ravnal po Kristusovih smernicah: ne delaj slabo, ne delaj hudo, ne počenjaj

[Stran]

krivice … Delaj dobro, bori se za pravico in resnico. Naše svetlo upanje so mladi, tisti, ki poznajo resnico in ki jim za naš dragi narod ni vseeno. Resnica nas bo osvobodila!

Prav v času nastajanja našega pogovora nas je zapustil prof. Justin Stanovnik. Dolga leta sta bila sodelavca pri Novi Slovenski zavezi. Spodobi se, da zaključimo s spominom nanj …

Težko je govoriti o velikih ljudeh, kot je prof. Justin Stanovnik. Ob njegovi veličini besede zvodenijo. Preberite odlične nagovore g. škofa Antona Stresa, urednika Zaveze g. Lenarta Riharja in našega predsednika g. Petra Sušnika, ki so jih imeli, ko smo se na Žalah poslavljali od njega. Vedno pokončen, pošten, velik domoljub, globoko veren kristjan, eden največjih umov v Sloveniji. Zelo rada sem ob naših slovesnostih stopila k njemu, bilo mi je v čast in ponos stati ob njem. Hvaležna sem za najine pogovore. Vedno me je pozorno poslušal in mi potrpežljivo odgovarjal. Slovenija bo šele spoznala, kakšen človek je bil g. Justin Stanovnik. Velik zgled in vzpodbuda. Naj bo srečen med našimi mučenci, za katere spomin in resnico si je desetletja prizadeval! ■

9.1.3. Div 3

»V času sužnosti je najpomembnejša zavest,
da si narod ohrani uvid v pristnost elite.
Če je elita skorumpirana, je treba to nositi v sebi
in se tega zavedati.
In če se elita izrodi v lažno elito, če postane samo nadomestna elita,
ki zaradi svojega značaja ne more izvrševati svoje avtentične vloge,
se mora narod, ki hoče živeti, tega zavedati.
Današnji čas ni brez bojazni za stanje, ki vlada v njegovi eliti.
Če nadomestna elita ni v stanju opravljati svoje vloge,
se morajo v substanci naroda prebuditi sile,
ki to vlogo s polno zavestjo vzamejo nase.«

Justin Stanovnik, pogovor z njim v 100. številki Zaveze

[Stran]

10. Pripovedi

10.1. Vedno sem vsem vse odpuščal

Vanja Kržan

10.1.1. Po zapisih p. Franceta Zupančiča

V Zavezi št. 96 sem v rubriki Moja zgodba opisala pretresljivo psihično in fizično uničenje maturanta Pavleta Kovača. Skupaj s sošolcem in sosedom Francetom Zupančičem sta bila na dan pred pisno maturitetno nalogo iz matematike oba aretirana in odpeljana v zapor junija leta 1951 na podlagi ogabnih laži in podtikanj. France Zupančič (1931), zdaj jezuitski pater, po rodu Ljubljančan iz šentpetrske fare, je bil prvič aretiran že pred tem, 10. junija 1949, ko je bil še mladoleten dijak klasične gimnazije v Ljubljani. Dovolil mi je, da objavim njegove zapiske o obeh aretacijah in sodbah s pripombo, da je »vedno vsem vse odpuščal«. Njegovi zapiski želijo biti le spomin na nepojmljive in pretresljive čase zgodovine Slovencev med boljševiško revolucijo in po njej, ko so bili na mnogotere zlobne načine kaznovani ter so fizično in psihično trpeli tudi mladostniki. Zakaj? To nam bo deloma razkril tudi današnji zapis p. Zupančiča o podtikanjih, lažeh, prevarah, ‘pravnomočnih’ sodbah in obsodbah, o zaporih in taboriščih.

10.1.2. Aretacija 10. junija 1949

»Na klasični gimnaziji v Ljubljani je bila leta 1940 močna propaganda za delovne brigade. Ni bilo veliko odziva, zato je 9. junija po končanem pouku – ali med zadnjo šolsko uro – prišel nekdo iz notranje uprave in začel posameznike zasliševati, zakaj se ne javijo v delovno brigado. Sem bil jaz prvi na vrsti? Ne vem. Odvrnil sem mu, da ne morem v brigado, ker moram pomagati očetu. Oče je bil čevljarski mojster in imel svojo delavnico v domači hiši. Tudi med šolskim letom sem mu pomagal, kolikor sem le utegnil, še posebej ob sobotah popoldne. Zasliševalec mi je najprej očital, da nočem v delovno brigado (uporabil je izraz ‘nočem’), a vztrajal sem, da ‘ne morem’. Zabrusil mi je, da postavljam osebne koristi pred koristi skupnosti. Odvrnil sem mu: ‘Nimam štipendije, oče me preživlja vse leto, zato čutim dolžnost, da mu pomagam med počitnicami.’ S tem je bil najin pogovor končan.

Še isti dan zgodaj popoldne je prišel k meni predsednik razreda. Naročil mi je, naj naslednji dan prinesem s seboj mladinsko izkaznico, ker jo moram vrniti. Vprašal sem ga, zakaj.

‘Ker se nisi prijavil v delovno brigado.’

‘Če bi se javil, mi je ne bi bilo treba vrniti?’ sem ga vprašal.

‘Ne,’ je odločno pritrdil.

Nato sem ga vprašal: ‘Imaš prijavnico s seboj?’

Odvrnil je, da je nima. Prosil sem ga, naj jo naslednji dan prinese v šolo. Doma smo se posvetovali, kaj naj storim. Tistemu, ki so mu vzeli mladinsko izkaznico, je takrat grozila nevarnost, da ga izključijo iz šole. Zato so vsi domači sklenili, naj se prijavim v delovno brigado. ‘Podpirali te bomo s svojo molitvijo,’ je še dodal oče. Vedeli smo, da si vodje na delovnih akcijah močno prizadevajo za prevzgojo mladih.

Naslednji dan sem napisal prijavnico. Takoj ko sem ob enih popoldne prišel iz šole domov, sem bil aretiran. Še pred tem so vse stanovanje temeljito preiskali. Vzeli so mi žepni Rimski misal v latinščini, še nov album in vse fotografije. Našli so nekaj knjig z oznako KA (izdala jih je Katoliška akcija z žigom lazaristov na Taboru. Lazarist g. Mirko Kambič me je prosil, naj jih shranim, ker je imel zelo utesnjeno bivališče na hodniku. Potolažil me je, da mi jih ni treba skrivati, ker so jih člani Udbe že videli in mu jih niso zaplenili. Knjige so bile v kartonu pod mojo posteljo. Preiskovalce sem prepričeval, da knjige samo hranim in jih nisem nikomur dajal. Če se ne motim, so odnesli tudi

[Stran ]

te. G. Kambiča so dva dni zatem zaprli: obtožili so ga, da je organiziral skupnost Katoliške akcije. Med preiskavo stanovanja so mi pokazali tudi neke z roko popisane liste, češ da so jih našli v mojem predalu. ‘Če ste jih tam našli, ste jih vi vanj položili,’ sem bil prepričan. Tistih listov nisem nikoli več videl. Končali so preiskavo, mene pa odpeljali v zapor na Poljanski nasip.«

10.1.3. Zapori na Poljanskem nasipu od 10. junija do 1. julija 1949

»Zdaj so preiskali še mene. Preiskovalec mi je potegnil iz žepa rožni venec: ‘Si to dobil za nagrado v delovni brigadi?’

‘Vi takih nagrad ne dajete,’ sem odvrnil. Potem so me zaprli v veliko sobo z mizo in stolom. S stola sem splezal na okensko polico. Gledalo je na notranje dvorišče, bilo je prazno. Stopil sem dol, se naslonil na mizo in zmolil očenaš, zdravamarijo in čast bodi. Popoldansko zaslišanje me je utrudilo in mirno sem zaspal. Že prej sem zvedel, do zaslišujejo vedno ponoči. Poleg tega me je prevzela zavest Jezusove obljube, naj se ne bojim, saj so mi ‘vsi lasje na glavi prešteti’.

Prvo zaslišanje je bilo res zvečer. Ko je zasliševalec natipkal moje osebne podatke, me je vprašal, zakaj se nisem javil v brigado. ‘Imate slabe podatke. Javil sem se.’

‘Kdaj?’

‘Danes zjutraj.’

‘Prepozno!’ je še rekel in zasliševanje o brigadi je bilo končano. Ko sem po enem letu prišel iz zapora, sem zvedel, da so bila 9. junija 1949 po vseh razredih zaslišanja, ki jim je sledil sestanek zasliševalcev in razrednih predsednikov v šolski zbornici. Na tem sestanku je eden od zasliševalcev predlagal: ‘Nekaj jih zaprimo in rezultati bodo boljši.’ Zato smo bili že naslednji dan, 10. junija 1949, aretirani, mislim da štirje: trije maturanti in jaz, ki sem bil takrat v sedmem razredu gimnazije. Opisal sem že, da so na vsak način hoteli izsiliti iz

Jezuit pater France Zupančič

Figure 69. Jezuit pater France Zupančič

mene, da smo bili člani KA. Bil sem pod strašnim pritiskom. Grozili so mi, kaj vse bodo storili mojim domačim, če tega ne ‘priznam’. Kako naj priznam, če nisem bil nikoli član KA! Nekdanji zaporniki so mi že prej povedali, da izsiljeno izjavo lahko pozneje na sodišču prekličem. Po večkratni prekinitvi zaslišanja so me za nekaj časa zaprli v popolnoma temen prostor pod stopnicami. Še prej pa naročili, ‘naj stvar dobro premislim’. Napisal sem izsiljeno izjavo. Kasneje so na sodišču upoštevali mojo obrazložitev.

Naj se vrnem nazaj v prestajanje enoletne kazni v zaporu. V skupni sobi nas je bilo več kot deset. Po starosti in prepričanju smo bili zelo različni. Takoj so me spraševali, zakaj so me zaprli, pa dejansko nisem vedel razloga, ker je to bilo še pred mojim nočnim zaslišanjem. Še posebno jih je zanimalo stanje na bojišču med Južno in Severno Korejo. Med nami je bil tudi novomašnik Feliks Zajc, ki me je šepetaje opozoril: ‘Bodi previden. Med nami so tudi informbirojevci.’ Nekateri so se takoj oglasili, češ kaj mi ima Feliks posebej povedati!« ▶

[Stran]

10.1.4. Zapori na Miklošičevi cesti v Ljubljani

»Kmalu zatem, 1. julija 1949, so me v zaprti policijski marici s Poljanskega nasipa prepeljali v sodnijske zapore na Miklošičevi. Zaprli se me v veliko sobo z jetniki. Ne vem, zakaj so me sojetniki izbrali za sobnega starešino: ob vsakem prihodu paznika sem moral raportirati številko sobe in koliko nas je v njej. Življenje je teklo mirno. Pa je nekega dne eden od zapornikov splezal na okensko polico in pogledal na dvorišče. Takoj so se odprla vrata in paznik je zahteval, da se dotični javi. Javil se ni nihče. Bil sem sobni starešina in naslednji dan sem moral k upravniku zapora. Kaznovani smo bili vsi: mesec dni nismo smeli dobiti paketa od domačih. Ne spominjam se več točno, kdaj sem bil premeščen v samico, v celico 103. V njej sem prestajal ‘kazen’ dolgih deset mesecev vse do sodbe, ki je bila maja 1950.«

10.1.5. Celica 103

»Celica je merila le devet kvadratnih metrov s prostornino 27 kubičnih metrov. Bila je vedno natrpana. Velikokrat nas je bilo devet, en dan, morda eno dopoldne celo deset! Najhuje je bilo ponoči. Za spanje smo imeli le tri slamarice, ki smo jih čez dan zložili: dve prepognjeni smo dali v kot, tretja je bila nameščena v železnem ogrodju ob zidu, ki je zvečer služilo kot postelja. Ležali smo ‘zloženi’ kot sardine. Kadar se je kdo obrnil, smo se morali vsi dvigniti in se skupaj z njim obrniti. Eden od sotrpinov v celici je bil neki Andrej Žejn. Rad se je pošalil, da je noč in dan žejen. Bil je starejši od mene, ki sem v celici 103 postal polnoleten. ‘Praznoval’ sem osemnajsti rojstni dan! Takih ‘okoliščin’ praznovanja si niti v sanjah nisem nikoli predstavljal. Na pet let zapora je bil obsojen Anton (Zvonko) Sajovic iz Trbovelj (Retje 108, če se prav spominjam), ker je bil – čeprav nekdanji partizanski kurir – organiziral z nekaterimi kolegi skupen pobeg čez mejo. Bili so izdani. Bila sva najmlajša v celici in zato najbližja drug drugemu. Postala sva prava prijatelja. Bil je rudar in imel navado, da je pogosto preklinjal Marijo. Nekoč sem mu rekel: ‘Zvonko, prosim te, ne preklinjaj več Marije!’

‘Ne bom več,’ mi je obljubil. In držal je besedo. Nikoli več ga nisem slišal zakleti. Pa sva bila noč in dan v isti celici. Ko je po osamosvojitvi Slovenije dobil odškodnino za krivično prestani zapor, mi je v spomin na najina skupna zaporniška leta podaril zlato uro. Zdaj je že pokojni, Bog mu daj večni mir.

Okno v celici smo imeli vedno odprto, ker se drugače ni dalo dihati, še posebno zato, ker je bil med nami vedno kakšen kadilec, a smo ga prijateljsko prenašali. Ne spominjam se, da bi se kdaj kdorkoli na koga jezil zaradi kajenja. Sicer pa smo imeli le malo cigaret.

Spominjam se velike noči leta 1950. V celici smo tiho zapeli velikonočno pesem. Nenadoma je paznik divje odprl vrata in zakričal:

»Kaj se derete!« Naslednji dan sem moral na ‘raport’ k upravniku zaporov, ker so me tudi v celici 103 izvolili za sobnega starešino. Vsi smo bili kaznovan s tem, da en mesec nismo smeli dobivati paketov niti nismo smeli en mesec nikomur pisati. Sicer smo smeli domačim enkrat na mesec napisati na dopisnico deset vrstic. Tako je zaradi zapete velikonočne pesmi v naši celici post trajal še po Veliki noči. Za zajtrk smo dobivali malo kave in trd, majhen hlebček koruznega kruha; šalili smo se, da bi morali zanj imeti orožni list. Za kosilo je bila zelo redka krompirjeva ali fižolova juha le s kakšnim koščkom krompirja ali fižolovimi lupinami, za večerjo je bilo spet nekaj podobne tekočine. Kazen so nam pomagali prenašati sotrpini, ki so po Veliki noči prišli v našo celico: oni so smeli dobivati pakete od doma in nam velikodušno dajali od svojega.«

10.1.6. Bunker

»Doletela nas je še hujša kazen, kot je bila lakota, ker je eden od sozapornikov skušal pobegniti. Bil je postaven fant, po poklicu frizer.

[Stran]

Rojstna družina Franceta Zupančiča leta 1943 – France skrajno desno

Figure 70. Rojstna družina Franceta Zupančiča leta 1943 – France skrajno desno

Že večkrat je bil kaznovan zaradi tatvine. Prosil je, če se sme srečati s svojim zagovornikom, in ob tem skušal pazniku zmakniti ključe, ki bi mu odprle pot v svobodo. Žal mu ni uspelo, zaprli so ga v bunker in pravili so, da si je sam vzel življenje. Mi vsi, ki smo bili z njim v celici, smo morali za teden dni v bunker, ves mesec ostati brez paketa in dopisovanja z domačimi. Obtoženi smo bili, da smo vedeli za njegov naklep. Bilo je pozimi in zunaj je bil sneg. Okno v bunkerju je bilo brez stekla. S seboj smo smeli vzeti samo letno obleko in brisačo. Ves dan smo hodili po bunkerju, ki ni bil dosti večji od celice 103. Za ležišče so bile gole deske. Iz sten bi lahko strgal srež. Leči smo smeli šele po večerji, ki je bila nekakšna topla čorba. Kako smo spali? V bunkerju smo bili štirje. Legli smo na deske, se tesno stisnili drug k drugemu in se pokrili vsak s svojo brisačo.

Notranja dva sta lahko za eno uro zaspala, zunanja dva zaradi mraza nista spala, saj je bil ob stenah mraz še hujši. Poslušala sta bitje ure na zvoniku frančiškanske cerkve. Ob bitju polne ure smo se zamenjali. Tako smo v drgetu in mrazu prebili noč. Hvala Bogu, da nihče ni zbolel. Če se prav spomnim, je bil med nami tudi nekdanji domobranec, ki se je po končani vojni skrival. Strelna rana se mu še vedno ni povsem zacelila in iz nje se mu je cedila sokrvica. Vendar je skupaj z nami mirno prenašal trpljenje.«

10.1.7. Krajšanje časa

»Po prestani kazni smo se vrnili v nekdanjo celico in si vsak po svoje krajšali čas. V celici je bil zdaj tudi kanonik Kimovec, ki me je naučil latinsko molitev Adoro te devote – ▶

[Stran]

Molim te ponižno. 9. julija 1949 je bil obsojen na pet let zapora. Po sodbi so vsakega obsojenca takoj odpeljali iz zapora. Včasih smo si kaj pripovedovali iz svojega življenja, pretresali vsebino obtožnice, če se je hotel o njej sploh kdo pogovarjati. Čas so nam krajšale tudi ‘šnops karte’, ki smo jih sami izdelali iz cigaretnih zavojčkov. Tudi svinčnik je bil naš ‘izum’. Za pisanje desetih vrstic domačim smo dobili dopisnice in svinčnik. Svinčniku smo potisnili ven mino in jo košček odlomili, v izpraznjen prostor potisnili vžigalico, nad njo pa košček mine. Svinčnik je bil videti tak, kot je bil pred tem. Mino smo nato ovili s prazno tubo paste za zobe.

Kratkočasili smo se z lovljenjem muh in jih metali v umivalnik z vodo. Nekdo nam je pokazal, da lahko ulovljene muhe ponovno oživimo, in z veseljem smo tudi to poskusili: cigaretni pepel smo zbrali v škatlici od vžigalic, vanjo položili utopljeno muho, jo rahlo povaljali in čez nekaj trenutkov je muha poletela. Naj še omenim, kako smo celico oskrbeli s šivanko. Ko je bil nekdo po odsluženi kazni še v preiskovalnem zaporu izpuščen na prostost, sem mu v rob hlačnice dal listek za moje domače. Prosil sem jih, naj mi v naslednjem paketu pošljejo tudi lepo jabolko, vanj pa skozi sredino zabodejo šivanko z večjim ušesom. V celici je bilo veliko veselje: ‘Imamo šivanko!’ Sukanec so nam oskrbele slamarice: poiskali smo drobno nit in jo izvlekli.«

10.1.8. Obsodba 26. maja 1950

»Obtožnico so mi izročili konec aprila 1950. Očitali so mi, da sem član Katoliške akcije in da sem od lazarista g. Mirka Kambiča dobival literaturo, ki jo je izdajala KA, ta pa naj bi bila ilegalna. Poleg tega naj bi leta 1947 kot šestnajstletni petošolec napisal t. i. ‘sramotilni list’ o petletnem gospodarskem načrtu. Obtožba me ni prizadela, ostal sem miren. Prevzela me je Jezusova obljuba, da mi ni treba biti v skrbeh, kako bi se zagovarjal, ker mi bo dal Sv. Duh, kaj naj govorim (prim. Mt 10,17–20).

Razprava na sodišču je pokazala, da nisem bil član Katoliške akcije, moja izjava je bila izsiljena. Advokat me je še pred razpravo vprašal, če so bili z menoj kaj nasilni. Seveda so bili: zasliševalec me je nekoč s pestmi tako obdeloval, da sem bil poln podplutb. Sozaporniki so me zato spraševali, kaj so na zaslišanju delali z menoj. Tudi suknjič mi je raztrgal: zgrabil me je in silovito tresel. Predsednik sodišča je dal zapisati nekaj malega, čeprav je moj zagovornik zahteval, da se vse zapiše. Glede sramotilnega lista o petletki sem zapisal, da nam je bil obljubljen bel kruh, jemo pa koruznega. In še, da svoje najboljše izdelke pošiljamo v Sovjetsko zvezo.

Na zatožni klopi sem bil skupaj z g. Mirkom Kambičem. Prva razprava je bila že 3. maja 1950, druga pa 26. maja. G. Kambič je bil obsojen na tri leta strogega zapora, jaz pa na eno leto. Kazen sem moral prestati, čeprav je bila očitno krivična in celo protipravna: bil sem mladoleten in kljub temu obsojen na strog zapor. Jaz pa sem upal, da bom že čez 15 dni na prostosti! Če bi se takrat pritožil, bi mi utegnili kazen celo zvišati, kot se je to zgodilo mnogim. Lahko pa bi me poslali v kazensko poboljševalni zavod? 10. junija 1950 ob enih popoldne – natanko eno leto po aretaciji – sem bil izpuščen iz zapora. Vzorna natančnost!

Aretiran sem bil nekaj dni pred koncem šolskega leta 1948/49. Ali bom dobil spričevalo, da se bom lahko vpisal v zadnji letnik gimnazije? Ocene sem imel zaključene. Razrednik je sporočil materi, naj pride po spričevalo. Bil sem dober matematik in sem pri razredniku užival toliko večji ugled. Vsi moji sošolci so se strinjali, da izroči spričevalo moji materi, če ga že meni ni mogel. Tako sem se jeseni 1950 vpisal v osmi razred gimnazije.«

10.1.9. Drugič v zaporu – tokrat maturant

»Uspešno sem končal osmi razred gimnazije, pred menoj je bila matura na državni klasični

[Stran]

Ponovno maturant leta 1951: maturanti 8.b razreda Državne klasične gimnazije v Ljubljani – France v sredini tretje vrste, levi od dveh s cilindrom

Figure 71. Ponovno maturant leta 1951: maturanti 8.b razreda Državne klasične gimnazije v Ljubljani – France v sredini tretje vrste, levi od dveh s cilindrom

gimnaziji v Ljubljani. Prvi dan mature 12. junija 1951 smo pisali pisno nalogo iz slovenščine. Naslednja nas je čakala matematična. Zgodaj popoldne je mojemu sošolcu Pavletu Kovaču neko neznano dekle prineslo domov name naslovljeno ovojnico, češ da pri nas ni nikogar doma. Po naravi je bil Pavle uslužen, resnicoljuben, pošten, zaupljiv in dobrosrčen. Z veseljem je storil uslugo, sprejel ovojnico in jo zaprto prinesel k nam domov. Bili smo oddaljeni le kakih dvesto metrov. Dekle mu je še reklo, da so v ovojnici maturitetne matematične naloge in naj jih skupaj pregledava, se spominja Pavletov brat Jože. Ko sem ovojnico odprl, sem videl v njej dvajset enakih tipkanih listov z enako vsebino, češ da pri nas ni verske svobode in podobne trditve proti državni oblasti. Pavleta sem vprašal, kdo mu je dal ovojnico, in vedel mi je povedati le to, da mu je bilo dekle popolnoma neznano. »Je pa dišala po lizolu,« je še dodal. Z lizolom so takrat razkuževali po bolnišnicah. O vsebini mu nisem hotel ničesar povedati, da ga ne bi vznemirjal, saj je bil zelo rahločuten. Njegovega očeta g. Franca Kovača, upokojenega sodnika, sem vprašal, kaj naj storim. Edino rešitev sva videla v tem, da ovojnico z lističi vred sežgem. To sem tudi storil.

Naslednji dan sem povabil Pavleta, naj bi šla skupaj na sprehod na Golovec, da ne bi tičala samo v knjigah. Čakala naju je pisna naloga iz matematike. Po kosilu sem prišel k njim domov. Prosil me je, naj malo počakam, da pomije posodo. Z njegovim očetom sva sedla na klop pred hišo. Na vsem lepem stopi na dvorišče mlad moški in se predstavi kot ▶

[Stran]

uslužbenec SDV. Pokaže pisni nalog za hišno preiskavo in – Pavletovo aretacijo … Stvar mi je bil takoj jasna … Imel sem že izkušnje … Šel je v hišo in spet na dvorišče. Vprašal me je po imenu in povedal sem mu ga. Pavletov oče – pravnik v nekdanjem predvojnem režimu – je uslužbencu prijazno predlagal, da bi bil lahko jaz, hišni prijatelj, druga ‘priča’ pri hišni preiskavi. Uslužbenec hladno odgovori: »Ne, tudi on je aretiran.« Mirno sem obsedel na klopi. Prišel je še eden od SDV­ja. Tudi ta me je vprašal po imenu. Nato sta mi ukazala, da moram v hišo in stati pred Pavletovo sobo, ki sta jo takoj nato že preiskovala. »Smem gospodu Francetu ponuditi stol?« je vljudno vprašal g. Kovač. Dovolila sta. Sedel sem približno dve uri. Medtem so tudi pri nas doma temeljito preiskali stanovanje. Ničesar niso našli, ker sem ovojnico z vsemi izvodi še isti večer sežgal. Pavle ni vedel niti za vsebino ovojnice niti da sem vse skupaj sežgal. Ko sem odsedel dve uri, sta mi uslužbenca ukazala, da moram naravnost domov, nikogar na poti ne smem pozdraviti, kaj šele skreniti s poti. ‘Sam odgovarjaš za svoje življenje,’ sta mi še rekla. Eden od uslužbence SDV je šel za menoj. Prišla sva domov in uslužbenec je bahavo rekel: ‘Našli smo ga!’ Našli? Saj se nisem nikamor skril! Že prej so domačim grozili, da me bodo poiskali, tudi če bo treba iti do konca sveta. Takoj sem jim rekel: ‘Ni vam bilo treba, da ste me iskali. Bil sem pri Kovačevih in domačim sem povedal, kam grem.’ Zdaj so začeli zasliševati še mene. Kam sem dal pismo? Ali mi ga je France izročil? Delal sem se nevednega. ‘Ne delaj se neumnega! Vse vemo! Kje imaš pismo?’ niso odnehali.

‘Šlo je skozi dimnik,’ sem naposled odgovoril.

‘V kateri dimnik si ga skril?’ Bili smo lastniki hiše in na podstrešju smo imeli dostop do vseh dimnikov.

‘V nobenega ga nisem skril. Pismo sem sežgal,’ sem odgovoril.

Zdaj se je vsula ploha vprašanj: ‘Ali je bil takrat še ogenj v štedilniku? Kaj ste kuhali za večerjo?’

In še in še. Na vsa vprašanja sem mirno odgovarjal po resnici. Prvo zaslišanje pri nas doma je bilo s tem končano.«

10.1.10. Zapor v samici na Poljanskem nasipu

»Odpeljali so me v zapor in zaprli v samico. Vsako noč so me zasliševali. Na vsak način so hoteli zvedeti, komu sem pokazal vsebino pisma in kdo mi ga je prinesel. Odločno sem ves čas trdil, da vsebine nisem nikomur pokazal; dekleta, ki ga je prineslo, nisem še nikoli videl. Zasliševalec pa je trdil, da sem moral tisto dekle poznati, saj je bila že pred tem pri nas. Pomislil sem, ali je bila morda res že kdaj pri nas. Je bila že kdaj prej poslana k nam? Spomnil sem se, da je že pred nekaj časa prišlo k nam neznano dekle, ki me je prosila, če ji lahko priskrbim knjigo Izžarevajmo Kristusa. Če jo lahko, mi bo prinesla kavo in riž. Vendar sem odklonil, da bi ji naredil to uslugo, ker mi je bilo dekle popolnoma neznano in zato nisem hotel imeti z njo nobenega opravka. Napravili so zapisnik, a ga nisem hotel podpisati, ker pripombe o neznanem dekletu niso pripisali. ‘Prav, bom pripisal tvoje pripombe,’ je rekel sodnik. To je storil in podpisal sem zapisnik. Toda ko bi moral čez nekaj časa podpisati čistopis za sodnijo, moje pripombe spet ni bilo zapisane. ‘Dobil sem samo tole, ti podpiši, sicer bomo poslali na sodišče original.’ Iz dotedanjega prebivanja v zaporu sem imel izkušnjo, da bom na sodišču lahko stvar pojasnil. Podpisal sem in v kratkem sem bil premeščen v zapor na sodišče.

Ko sem bil krajši čas v zaporu, morda teden dni, sem se začudil, da so me podnevi peljali k zasliševalcu. Zaslišanja so bila namreč vedno ponoči. Kaj naj bi to pomenilo? Zasliševalec me je prijazno spraševal, kako se počutim, če kaj potrebujem in podobno. ‘Nekaj ima za bregom. Le kaj hoče doseči?’ sem pomislil. Morda sem dobil odgovor čez tri mesece. Takrat mi je

[Stran]

brat Janez na poti v sodniško dvorano na razpravo mimogrede šepnil: ‘Pavle je v umobolnici. Zmešalo se mu je.’ Na obtožnici je bilo samo moje ime. Bratovo vest o Pavletovi bolezni sem zato povezoval s tem dopoldanskim obiskom pri zasliševalcu.«22

P. Zupančič nadaljuje zapis: »Naj omenim še srečanje s svojim prvim zasliševalcem iz leta 1949. Ponovno sva se leta 1951 srečala na sodišču.

‘Se poznava?’ me je vprašal. ‘Se,’ sem mu odgovoril.

‘Kaj si se na sodišču lagal?’ mi je očital. ‘Povedal sem po pravici, vsega še zapisali niso,’ sem mirno odgovoril. Brez besed je skozi druga vrata odšel iz sobe.«

10.1.11. Sodba septembra 1951

»Obtožnica me je tokrat bremenila, da sem storil kaznivo dejanje, ker nisem policiji prijavil ovojnice z lažnivo propagandno vsebino. V olajševalno okoliščino se mi je štelo, da sem ovojnico takoj sežgal in o njej nikomur govoril. Vendar sem bil obsojen na tri mesece strogega zapora. Krivično kazen sem sprejel. V olajševalno okoliščino se mi je štelo, da sem bil že dovolj dolgo v zaporu. Pa se je oglasil javni tožilec, da je kazen prenizka. Sodnik je torej odlok o izpustitvi preklical in ostal sem v zaporu. Višje sodišče mi je kazen zvišalo še za dva meseca. Med čakanjem na odlog višjega sodišča sem bil taboriščnik v Medvodah pri gradnji jeza za hidroelektrarno. Tu sem delal z mnogimi znanimi duhovniki, tudi jezuitskimi patri. Najbolj mi je ostal v spominu dr. Anton Strle; bil sem namreč njegovo ministrant, ko je bil kaplan v naši župniji sv. Petra v Ljubljani. Nekaj dni pred iztekom kazni so me spet odpeljali v sodnijske zapore na Miklošičevi, od tam pa me spustili na prostost 12. novembra 1951. Drugič zaprt in nazadnje taboriščnik sem bil polnih pet mesecev.

Pred odhodom iz taborišča v Medvodah so me taboriščniki prosili, naj obiščem škofa A. Vovka in mu sporočim, naj zaradi njih – taboriščnikov ne popušča pri oblasteh, oni so pripravljeni po krivici trpeti. Željo sem jim izpolnil. Škof je bil v svoji pisarni sam in me je prijazno sprejel. Kakšnih podrobnosti se s tega obiska ne spominjam.

Zanimivo je bilo tudi srečanje s sodnikom, ki me je septembra 1951 obsodil. Bilo je na božični večer pred cerkvijo sv. Petra, kjer me je po maši, pri kateri sem ministriral, čakal sodnik. Opravičeval se je, da me je takrat moral obsoditi. Potolažil sem ga, da sem vedno vsem vse sproti odpuščal. Segla sva si v roke in si v pristnem božičnem miru zaželela lepo praznovanje božiča.

S Pavletom Kovačem se dolgo časa nisva videla. Obiskal sem ga mnogo let kasneje, kadar je ob koncu tedna prišel domov iz Polja: miren, tih, prijazen. Fizičen in psihičen bolnik in tak je ostal do smrti. Umrl je pred petimi leti in takrat z odliko maturiral: opravil je svoj zrelostni izpit za večnost. Imel sem pogrebno mašo in pogreb. Pred maturo mi je sam povedal, da želi postati duhovnik… In je postal, duhovnik za vedno… Njegov starejši brat France je bil v času najinega zapora že v noviciatu v Zagrebu.« ▶

[Stran]

Nova maša Franceta Zupančiča leta 1962 pri Sv. Petru v Ljubljani

Figure 72. Nova maša Franceta Zupančiča leta 1962 pri Sv. Petru v Ljubljani

10.1.12. Matura 1952

»Ko sem 12. novembra 1951 prišel drugič iz zapora, sem šel na klasično gimnazijo poizvedovat, kako naj nadaljujem prekinjeno maturo. Svetovali so mi, naj grem prosit za dovoljenje na Ministrstvo za šolstvo, ki je to dovolilo enemu mojih nekdanjih sošolcev. »Obljubi jim, da boš sam plačal komisijo, čeprav mi ne bomo tega zaračunali,« so mi svetovali. »Napotili so me k mojemu nekdanjemu profesorju za slovenščino, ki me je lepo sprejel. Takrat šele sem mu lahko pojasnil, zakaj mature nisem mogel končati. Dovoljenja, da bi jo dokončal, mi ni mogel dati, naj se pa vrnem čez nekaj dni. Razumljivo, da dovoljenja nisem dobil. Počakati moram do rednega termina junija 1952. Medtem sem dobil poziv na služenje vojaškega roka. Kaj zdaj? Bo upanje na maturo spet splavalo po vodi? Ponovno sem šal k ravnatelju na gimnazijo. Dal mi je potrdilo, da sem prijavljen za opravljanje mature v junijskem roku 1952. Moral pa sem hospitirati od zdaj naprej pri vseh učnih urah, šolskih nalog mi ni bilo treba pisati. Na srečo so bili na vojaškem uradu s potrdilom zadovoljni.

Končno sem bil spet maturant! Profesorjem nisem omenil, da sem pisno nalogo iz slovenščine že pisal pred tremi leti. Morda sem edini maturant, ki ima v gimnazijskem arhivu dve maturitetni nalogi iz slovenščine. Maturo sem srečno končal. Pa tudi uspešno. Tisto leto sem bil edini na klasični gimnaziji, ki sem za vse štiri naloge (iz slovenščine, latinščine,

[Stran]

Mašnik p. France Zupančič v cerkvi sv. Marije Vnebovzete, Maribor-Brezje, leta 1966

Figure 73. Mašnik p. France Zupančič v cerkvi sv. Marije Vnebovzete, Maribor-Brezje, leta 1966

angleščine in matematike) dobil oceno odlično. To je bila tudi za druge verne dijake velika tolažba in potrditev. Takoj sem se vpisal na študij matematike in fizike, ki sta bila moja priljubljena predmeta. S tem mi je bil odložen rok za vpoklic k vojakom. Vendar sem se odločil, da grem k vojakom že jeseni, zato da sem lahko naslednjo jesen 1953 mirno odšel v Zagreb v jezuitski noviciat.«

Kot epilog temu izčrpnemu poročilu patra Franceta Zupančiča bi lahko dodali še njegovo pojasnilo, s katerim zaključuje svoje zaporniške izpovedi v treh povojnih letih. Leta 1991 ni hotel obnoviti kazenskega postopka za pomilostitev, kakor je to storil njegov kolega g. Mirko Kambič in k temu nagovarjal tudi p. Zupančiča. Ta ga je zavrnil: »Vedno sem sproti vsem vse odpuščal. Zaprli so me zato, da bi me odvrnili od bogoslovja in duhovniškega poklica. Postal sem ne le duhovnik, ampak tudi redovnik. Mislim, da sem s tem izpolnil življenjsko poslanstvo. Tudi zato se odpovedujem obnovi postopka.«

Temu epilogu bi lahko dodali še enega. Javna tožilka je po zavrnitvi kazenskega postopka p. Zupančiču ponudila: »Mi sami ga lahko vložimo v zaščito zakonitosti, ker ste bili protipravno obsojeni s strogim zaporom za dejanje, ki ste ga izvršili kot mladoletnik.«

»Pa dajte, temu ne nasprotujem!« je p. Zupančič takoj privolil. »Vendar do danes sodišče tega ni storilo, saj bi me o tem gotovo obvestili!«

P. Zupančič mirno in zadovoljno živi z zavestjo: »Vedno sem vse sproti odpuščal, čisto vsem.« To je njegovo življenjsko vodilo in zlahka se razbere iz pričujočega zapisa. Zanj se mu bralci Zaveze iskreno zahvaljujemo. ■

[Stran]

11. Boljševistične različice

11.1. Kakšno je stanje v venezueli

Gal Kušar

11.1.1.

V časih, ko mediji vodijo svoje agende, ko so novinarji prej družbenopolitični delavci kot pa raziskovalci resnice in je zato težko reči, kaj so prave in kaj lažne novice, je, tudi če bi živel v Venezueli, težko objektivno predstaviti, kakšno je stanje v Venezueli. Po pripovedovanju ženinih sorodnikov,23 je stanje najlažje opisati v enem stavku kot: »Jugoslavija v poznih osemdesetih letih z nevarnim kriminalom«.

Hiperinflacija je že zdavnaj pojedla vse prihranke, poslovanja z gotovino praktično ni več, ljudje lahko v trgovinah nakupujejo samo ob določenih dneh in omejeno število izdelkov, ki se takrat znajdejo na sicer precej praznih policah, minimalna plača zadošča za nakup nekaj kilogramov testenin … Težave so tudi z nakupom zdravil, ker jih preprosto ni. Redukcije električnega toka so stalnica. Prav tako izpadi interneta oziroma omejevanje določenih vsebin, ki jih uporabniki lahko vidijo. Relativno močan srednji sloj je izginil. Sami sebe imenujejo »preživeli« in so revni. Večino časa porabijo za čakanje v vrstah ali za iskanje sredstev za preživetje. Priljubljeni vodje opozicije so v zaporih, nekateri celo v vojaških, čeprav so civilisti. Obsojeni so na dolgoletne zaporne kazni zaradi pogosto izmišljenih obtožb. Na sodiščih jim sodijo sodniki, ki jih je tja nastavil režim. Nasilje, vlomi v stanovanja, oboroženi ropi na ulicah pri belem dnevu so prej pravilo kot izjema. Policija ne opravlja svojih nalog, motorizirane tolpe oboroženih vladnih podpornikov obvladujejo teren. Vojska se noče vmešavati, saj nekaterim višjim častnikom ustreza stanje, kot je, da lahko neovirano opravljajo svoje postranske, ilegalne posle, ki vključujejo trgovanje z drogo in rudarjenje zlata in diamantov tudi v prelepih narodnih parkih, kar pušča trajne ekološke posledice. Mediji so pod kontrolo oblasti. Volitve so daleč od poštenih in demokratičnih. Lahko je zmagati na volitvah v državi, kjer imaš medije, državni denar, sodišča, volilno komisijo, podporo oboroženih tolp, ki izvaja teror, za nameček pa še prepoveš kandidirati nasprotnikom ali pa jih enostavno strpaš v zapor. Zaradi nevzdržnih razmer je v zadnjih nekaj letih iz Venezuele v tujino emigriralo več kot tri milijone ljudi oziroma deset odstotkov prebivalcev. Ti sedaj z denarnimi nakazili skrbijo, da njihovi svojci v Venezueli lahko preživijo.

Venezuela je bogata država tako glede naravnih virov (nafta, boksit, železova ruda, zlato, diamanti, hidroenergija …) kot tudi dobro izobraženih in delavnih ljudi. Eden od glavnih problemov venezuelskega gospodarstva je, da država ni razvila pomembnejše industrije, ki bi izdelovala izdelke iz domačih surovin in dodajala vrednost, ampak se je zadovoljila z izvažanjem surovin in uvažanjem izdelkov. Podobno, kot se Slovenci radi pohvalimo, kako so gozdovi naše naravno bogastvo, potem izvažamo poceni hlode in uvažamo drago pohištvo, namesto da bi sami razvili lesno industrijo in služili tudi z dodano vrednostjo.

Nafta, ki se najpogosteje omenja z Venezuelo, je za to državo blagoslov in prekletstvo. Venezuelci imajo nafto za svojo last in sprejemajo nenormalno nizke cene bencina (za en evro, zamenjan na črno, bi lahko kupil sto litrov bencina) kot nekaj, kar jim pripada. Ker gre za »našo« nafto. Dvig cen pogonskih goriv na raven, ki bi pokrila stroške proizvodnje, bi gotovo pomenil množične proteste in padec katerekoli vlade v Venezueli. Pritok denarja v državni proračun, ki je v veliki meri odvisen od izvoza nafte, je odvisen od cen nafte na svetovnem trgu. Če je cena nafte visoka, se prora-

[Stran]

čun polni, v nasprotnem primeru, kot sedaj, ko so cene nafte nizke, pa ostaja državna malha prazna. To pomeni, da država nima denarja za vojsko, plače učiteljev, zdravnikov, za uvoz zdravil in živil … Kljub dobrim razmeram za kmetijstvo v določenih predelih države in s tem možnosti samooskrbe mora Venezuela večino hrane uvažati.

Površen pogled na politično sliko Venezuele danes ali pa v zadnjih 15 letih bi razkril dve sili, ki se borita za oblast. Prvo silo sestavlja politično izredno pester opozicijski blok več kot 20 strank. Predsednik narodne skupščine in eden od vodij opozicije Juan Guaido je npr. član stranke Voluntad Popular (Ljudska volja), ki je levo do levosredinska stranka in članica Socialistične internacionale. Za slovenske medije pa gre za desničarsko, neoliberalno stranko. Drugo silo pa predstavljajo chavisti s predsednikom Nicolasom Madurom na čelu, ki je predsednik PSUV (Združene socialistične stranke Venezuele), ki je leva do skrajno leva stranka. Tudi chavisti niso monolitno gibanje. Nekateri so chavisti ali člani PSUV iz prepričanja, veliko pa jih je članov zaradi koristi in privilegijev v obliki državne službe, majhnega ali večjega posla z državo, kakšnega kosa mesa ali vrečke moke pod roko … Ti sedaj podpirajo Madurov režim, da ne izgubijo teh privilegijev.

11.1.2. Kaj je pripeljalo do krize v Venezueli in kako

Pred letom 1998 je bila Venezuela gospodarsko relativno uspešna in bogata država. Obstajala je sicer velika razslojenost in nepredstavljive razlike med bogato elito in najrevnejšim slojem, kot je to pogosto v državah Južne Amerike. Med obema skrajnostma pa je bil številen srednji sloj, ki je za južnoameriške razmere živel dobro. V tem obdobju so se v Venezuelo priseljevali ljudje iz drugih južnoameriških držav, ki so bežali pred nasiljem in državljansko vojno (Kolumbija) ali pa so jih privabile boljše življenjske razmere in višje plače. Prebi-

Venezuela pred Chavezom

Figure 74. Venezuela pred Chavezom

valci drugih držav na zelenem kontinentu so bili tedaj nevoščljivi Venezuelcem, ki so si lahko privoščili visok standard, ki je vključeval počitnice, potovanja v Evropo, nakup uvoženih dobrin, uvoz ameriških avtomobilov, možnosti študija v tujini … V tistih časih se je verjetno zasejalo seme »nacionalizma« v Južni Ameriki, ki se je pokazalo ob sedanji krizi v Venezueli, ko so Venezuelci množično emigrirali v Kolumbijo, Peru, Ekvador in Čile. Venezuelski emigranti v teh državah niso bili vedno sprejeti z naklonjenostjo, ampak ponekod skoraj s privoščljivostjo.

Državo so med letoma 1952 in 1998 sicer vodili bolj ali manj skorumpirani politiki tradicionalnih strank, ki so se menjavale na oblasti. Cene surovin so bile visoke in država, ▶

[Stran]

Dežela možnosti

Figure 75. Dežela možnosti

ki večino prihodkov proračuna ustvari z izvozom surovin, ni imela težav. Elita si je odrezala svoj del pogače, korito pa je bilo dovolj polno za vse, ki so bili pri njem. Občasno so državo pretresli uspešni ali neuspešni poskusi državnih udarov in diktatur. Hugo Chavez, vojaški častnik, je leta 1992 vodil spodletel državni udar proti demokratično izvoljenemu predsedniku Carlosu Perezu. Leta 1994 je novo izvoljeni predsednik Rafael Caldera Chaveza pomilostil pod pogojem, da ne opravlja več vojaške službe. Takoj po odhodu iz zapora je Chavez ustanovil politično gibanje Gibanje za peto republiko, ki je imelo levičarsko agendo, in bil leta 1998 izvoljen za predsednika. K izvolitvi so pripomogle obljube o izboljšanju položaja najrevnejših prebivalcev, Chavezovi populistični nastopi in tudi njegova 100­dnevna predvolilna turneja po vsej Venezueli. Predvsem pa je Chavez predstavljal nov obraz, nekaj svežega in drugačnega v primerjavi s takratnimi politiki in strankami, ki so bolj kot v dobro državljanov delovale v lastno korist.

Tako so ljudje, ne samo najrevnejši, ampak tudi pripadniki srednjega sloja, glasovali zanj. Slednji bolj iz protesta proti starim, skorumpiranim politikom tradicionalnih strank kot pa za Chaveza in njegov politični program. Chavez je bil dober retorik, oficir, vojak, eden izmed sinov preprostega ljudstva, ki je uresničil

»ameriške sanje«. Prvi dve leti v predsedniški palači Miraflores je Chavez resnično izpolnjeval svoje obljube o pomoči najbolj revnim z ustanavljanjem bolnišnic in šol za najrevnejše prebivalce. Nato pa se je z željo po mednarodni prepoznavnosti povezal s Fidelom Castrom in začel promocijo svoje bolivarske revolucije, socializma 21. stoletja, boja proti razrednim sovražnikom, boja proti imperializmu in ZDA ter idejni in materialni pomoči drugim levim vladam po Latinski Ameriki. Ob visokih cenah nafte na svetovnih trgih v tistem času je bil denar za domače in tuje revolucionarne projekte zagotovljen. Z leti na oblasti pa je Chavez postajal politično vse močnejši tudi s spreminjanjem pravnega in političnega siste-

[Stran]

ma Venezuele. Pod predsednikovo, torej svojo oblast, je spravil imenovanje vrhovnih sodnikov, volilno komisijo, demokratično izvoljenim guvernerjem venezuelskih zveznih držav je odvzel politično in realno moč ter namesto njih imenoval sebi podrejene upravitelje zveznih držav. V boju proti zasebnikom je podržavil dobro stoječa zasebna podjetja in za direktorje nastavil svoje, večinoma ne najbolj sposobne ali izkušene ljudi. Ti so izkoristili priložnost za polnjenje lastnih žepov in niso znali voditi podjetij, ki so zaradi slabega vodenja in pomanjkanjem vlaganj pogosto propadla. Lep primer je venezuelska državna naftna družba PDVSA. Direktorje na vodilnih delovnih mestih so zamenjali najbolj zaslužni vojaki revolucije. Izkušen strokovni kader, predvsem inženirji, je emigriral in poiskal službo na naftnih črpališčih Brazilije, Mehike pa vse tja do Kazahstana. Količine načrpane nafte v Venezueli pa so se zmanjšale. S padcem cen nafte na svetovnih trgih je to prineslo črne oblake za socialistično revolucijo. Za vse težave je Chavez okrivil domačo opozicijo oziroma dežurnega sovražnika – ZDA. Chavez se je lotil tudi takih bizarnih sprememb, da je na državno zastavo dodal še eno zvezdo, ki naj bi predstavljala del Gvajane, katerega ima Venezuela za svoje ozemlje. Tudi konj na državnem grbu, ki je prej gledal na desno, je obrnil glavo na levo, torej v politično smer, v katero gre država. To, da je bilo treba zamenjati vse uradne dokumente, ki so vsebovali zastavo in grb, je bil pač strošek revolucije, ki ga je nekdo, ki je imel koncesijo za to, pospravil v žep in varno spravil na račun v tujini. Medijsko zakonodajo je spremenil v takem smislu, da so morali tudi zasebni mediji služiti državni propagandi. Če tega niso želeli, jih je obtožil fašizma, jim vzel frekvence za oddajanje ali poskrbel, da časopisi niso mogli uvažati papirja. V taki klimi mu tudi ni bilo težko zmagati volitev leta 2000 in 2006. Opozicija je poskušala z več različnimi strategijami premagati Chaveza, tudi z bojkotom volitev v narodno skupščino. Edini dosežek tega bojkota je bil ta, da je Chavez s svojo stranko imel en mandat absolutno večino v narodni skupščini, ki je potrjevala vse Chavezove zakonodajne predloge, s katerimi si je krepil oblast.

Ob Chavezovi smrti leta 2013 je bilo v Venezueli sicer manj najbolj revnih, najbolj bogati so bili malo manj bogati, srednji sloj pa je izginjal. Chavezov 15­letni socialistični eksperiment ni deloval. Klavrno je propadel, kot do sedaj še vsak socialistični eksperiment. Koliko socialističnih eksperimentov in človeških žrtev bo še potrebnih, da se bo končno pokazalo, da socializem ni rešitev? Da model, ki ne upošteva posameznika, ki mu ne omogoča svobode, ki ne spoštuje človekovih pravic, ki želi na silo izenačiti vse državljane, preprosto ne deluje. Ne v revnih ne v bogatih državah. In da je kriv sam sistem, ne pa vedno nekakšni zunanji akterji. V 15 letih chavizma se je Venezuela iz demokratične države preoblikovala v socialistično diktaturo.

Kot vsi diktatorji se je tudi Chavez bal, da ga ne bi kdo od njegovih tovarišev izdal in zavladal namesto njega. Tako je iz svojega najožjega kroga z leti odstranil ali nagradil s pomembnimi položaji v gospodarstvu ali v tujini vse, ki bi ga lahko ogrožali. Ostal je obkrožen z lojalnimi, zanj nenevarnimi sodelavci, ki niso premogli njegove karizme. Po Chavezovi smrti je bil za predsednika izvoljen Nicolas Maduro, Chavezov zunanji minister, ki pa ne zna nobenega tujega jezika, po poklicu pa je šofer avtobusa. Gre za tipičen produkt negativne selekcije. Poslušen, nekarizmatičen, ne najbolj inteligenten, partijski vojščak, ki ni mogel ogrožati Chaveza. Problemom, ki so se kopičili še iz časa Chaveza, se je pridružil še padec cen nafte na svetovnih trgih; nesposobnosti Madura, da vodi državo iz krize, so se pridružili še množični protesti in Venezuela se je znašla v najhujši krizi do sedaj. Ljudje so začeli skrbeti za golo preživetje. Za vse težave je Maduro, podobno kot Chavez, okrivil domačo opozicijo oziroma ZDA. Ko je na volitvah v nacionalno ▶

[Stran]

skupščino združena opozicija dobila večino, je Maduro preprosto ukinil to skupščino in razpisal nove volitve v ustavodajno skupščino. Svojim podpornikom je dovolil nekaznovano ropati zasebne trgovine. Oboroženi odredi njegovih podpornikov so s terorjem na ulicah ustrahovali drugače misleče, ki so protestirali. Protesti so se pogosto končali v krvi. Teror je eno od osnovnih in najbolj učinkovitih orodij revolucije. S terorjem odstraniš »razredne sovražnike«, v preživelih pa zaseješ strah.

11.1.3. Venezuela v Sloveniji

V Sloveniji se ob skoraj vsaki družbeno zanimivejši stvari pojavi polarizacija. Naj si gre za poteze predsednikov ZDA ali Rusije, papeža Frančiška, Brexit, Marakeš, migracije, človekove pravice, globalno segrevanje, prihodnost EU, rezultate volitev v tej ali oni pomembnejši državi … Ta pojav imenujem »zakon tretjin«. Približno tretjina ljudi se postavi na eno stran, tretjina na nasprotno, tretjina pa ostane neopredeljena, ker je stvar ne zanima oziroma o stvari nima mnenja. Pri dveh nasprotujočih si skupinah se pojavi slepo navijaštvo, ki je večinoma gluho za argumente nasprotne strani. Namen tega navijaštva je uporabljati svetovne dogodke za notranjepolitične obračune.

Nič drugače se sedaj ne godi v primeru krize v Venezueli, ki se je v zadnjih mesecih spet znašla v središču pozornosti. Zavedam se krivičnosti in pasti ekvidistančnosti, a tukaj jo puščam za izpraševanje vesti. Bojim se, da nam je vseeno za tragedijo, ki se dogaja na osebnem nivoju ljudi in cele države, ampak nam je bolj pomembno, da potrdimo svoj prav. Vseeno nam je za trpljenje ljudi, ti so le postranska škoda, gre nam za naše politične stranke, našo politično opcijo ali naš svetovni nazor. Oziroma za boj proti nasprotnim strankam, nasprotni politični opciji ali nasprotnemu političnemu nazoru. Če smo konservativni, nam tudi malo godi, da Venezueli pod socialisti ne gre dobro. Saj to potrjuje naše

prepričanje, da socializem ni dober. Če smo

»progresivni«, bom trdili, da v Venezueli ne gre dobro, ker niso še uvedli pravega socializma, ker je le napol uveden, ker nasprotniki socializma blokirajo ali sabotirajo stvari, ker … Pozabljamo, da ljudje, ki v Venezueli trpijo, niso politika. Nosijo pa posledice politike in dejanj politikov. Seveda ima slehernik za stanje v družbi svoj del odgovornosti. Na osebni ravni že zato, ker je na volitvah volil, kot je volil. Ali pa, ker se ni udeležil volitev, ker so vsi »isti«, ker se itak ne da nič spremeniti, ker ni bilo idealnega kandidata, zaradi zamer in razočaranj iz preteklosti, ker je na volilno nedeljo raje šel na izlet kot na volišče … V demokraciji velja, da če so volitve poštene, ima ljudstvo zmeraj prav. In kdor je dobil večino na volitvah, dobi mandat za vodenje.

Vse zgoraj našteto se je pokazalo v zadnjem mesecu, ko sta bili slovenska politika in javnost razdeljeni ob vprašanju, ali podpreti predsednika ljudske skupščine Juana Guaidoja ali predsednika Nicolasa Madura. Dejstvo je, da podpora enega ali drugega s strani Slovenije ne bo rešila krize v Venezueli niti odločilno vplivala na razplet krize. Mednarodna moč in vpliv Slovenije sta majhna, prav tako Slovenija ni jeziček na tehtnici. Pri opredeljevanju v takih primerih gre predvsem za to, da s tako gesto pokažeš, ali si zavezan skupini držav, ki zagovarja demokracijo, človekove pravice, svobodo, ki so temelj uspešnih držav, ali pa nekje v kotu oportunistično čakaš, kaj bo. Kot v pregovoru »Kdor hitro da, dvakrat da,« je treba sprejeti hitre odločitve. Včasih je tudi bolje sprejeti hitro odločitev, ki se lahko s časom pokaže za napačno, kot ne sprejeti odločitve. Islandija nikakor ni tako vplivna država kot npr. ZDA, Nemčija, Kitajska ali Rusija. Je pa bila prva izmed mednarodno priznanih držav, ki so leta 1991 priznale samostojno državo Slovenijo! Tudi Islandija bi lahko čakala, špekulirala, pogojevala, pa ni. Ampak je Slovenijo priznala in se v zgodovino in srca Slovencev vpisala kot prva.

[Stran]

Ko socializem reže kruh

Figure 76. Ko socializem reže kruh

11.1.4. Slovenci v Venezueli

Kljub notranjepolitični krizi, ki se je obetala, če bo Slovenija, kot večina evropskih držav, podprla Guaidoja kot začasnega predsednika z namenom izvesti poštene volitve, je bil to lažji del naloge, ki jo slovenska (zunanja) politika lahko naredi tudi za Slovence, ki živijo v Venezueli. Po ocenah živi v Venezueli od 200 do 400 Slovencev oziroma njihovih potomcev. Ti so združeni v nekaj društev, ki so bolj ali manj aktivna. Vsekakor obstaja nekaj venezuelskih Slovencev, ki bi se radi vrnili v Slovenijo ali pa prišli živet v Slovenijo. Bi bilo res slovenski državi tako težko organizirati selitev za teh nekaj sto ljudi? Slovenija diplomatsko pokriva Venezuelo iz veleposlaništva v Braziliji od leta 2010, pred tem pa je bilo za Venezuelo pristojno veleposlaništvo v Buenos Airesu. Med Caracasom in Buenos Airesom je približno pet tisoč kilometrov zračne razdalje oziroma 5 do 6 ur leta z letalom. Slovenska vlada pod vodstvom Boruta Pahorja je sicer aprila leta 2009 sprejela sklep o odprtju konzulata Republike Slovenije

v Caracasu, za častno konzulko pa je s sklepom imenovala venezuelsko Slovenko gospo Antonijo Brundula Sodja. Gospa je predsednica Slovenskega izseljenskega društva Sv. Cirila in Metoda s sedežem v Caracasu, ki ga je leta 1966 ustanovil argentinski Slovenec, duhovnik gospod Janez Grilc. Gospa si je vsekakor zaslužila imenovanje za častno konzulko za vse, kar je za slovensko skupnost v Venezueli storila. Še več, nesebično je pomagala tudi vsem mladim slovenskim tihotapcem drog, ki so se znašli v venezuelskih zaporih. Zaradi velikih žrtev in naporov gospe Brundula Sodja jih je vsaj pet lahko prestajalo večino kazni, ki so si jo zaslužili s svojimi nepremišljenimi dejanji, v Sloveniji. Ni treba poudarjati, da razmere v venezuelskih zaporih niso primerljive s skoraj hotelskim udobjem, ki ga omogočajo slovenski zapori … Ko sem gospo Brundula Sodja pred nekaj leti povprašal, kako da jo je slovenska vlada imenovala za častno konzulko, nato pa na to čisto pozabila, je žalostno odgovorila, da ko so jo rabili, je bila dobra, sedaj, ko bi pa oni rabili pomoč Slovenije, pa so na njih pozabili. ▶

[Stran]

Na MZZ se sicer izgovarjajo, da so oni naredili vse, da bi gospa bila imenovana, da pa čakajo, da venezuelska stran opravi svoj del obveznosti. Torej skoraj 10 let že MZZ čaka, da venezuelska stran opravi svoje! Lahko si mislimo, koliko akcij, energije in naporov je bilo s strani MZZ vloženih, da bi gospa v resnici postala častna konzulka. Vse bolj se mi dozdeva, da je težava gospe Brundula Sodja v tem, da je drugorazredna in zaznamovana in da ni na »pravi liniji«, ker je bil njen stric duhovnik lazarist France Sodja po drugi svetovni vojni pet let krivično zaprt … Ob obisku Latinske Amerike leta 2008 se je tedanji predsednik dr. Türk dvakrat ustavil v Caracasu, pa si ni vzel časa, da bi obiskal tamkajšnje slovensko društvo, čeprav je v pripravah na obisk to obljubil in so se na društvu na obisk zavzeto pripravili. Zgodba z imenovanjem gospe Brundula Sodja dobro prikazuje delovanje MZZ in realno moč slovenske zunanje politike. Težko te bodo drugi spoštovali, če sam ne spoštuješ sebe in nič ne narediš, da bi uresničil svoje sklepe.

V sedanjih kriznih razmerah v Venezueli bi bil častni konzul v Caracasu zlata vreden, če bi Slovenija resnično želela kaj storiti za Slovence in njihove potomce v Venezueli. Venezuelski Slovenci, ki živijo v Sloveniji, so ustanovili društvo Lipa, ki pomaga pri pridobivanju dokumentov, ki jih venezuelski Slovenci potrebujejo, če bi želeli pridobiti slovensko državljanstvo in se morda želeli preseliti v Slovenijo. No, odnos države do tega problema prikazuje letošnji obisk policije pri predsednici društva Danii Frank, ker naj bi bile vse prošnje za slovensko državljanstvo iz Venezuele, ki jih je v zadnjem času kar veliko, vložila po pooblastilu ona. Kaj dela in zakaj imamo Ministrstvo za Slovence po svetu, je seveda drugo vprašanje …

11.1.5. Libanonizacija manjših držav

Majhne ali nevplivne države pa so včasih sredstvo drugih držav, da prek njih dosežejo ali branijo svoje pozicije na mednarodnem zemljevidu. Predstavljajte si, da ste relativno bogata država z drugega konca sveta, imate politično agendo za svetovno revolucijo in bi radi imeli vpliv v Evropi. Poiščete majhno, relativno nepomembno državo, kjer po medijskem poročanju večina prebivalcev misli, da v socializmu niti ni bilo tako slabo, ter odprete veleposlaništvo v tej državi. Na veleposlaništvu zaposlite nekaj perspektivnih domačinov, ki jih navdušite s svojo politično agendo, organizirate nekaj brezplačnih ekskurzij, kupite podporo medijev, ki jim je všeč »romantični« vidik revolucije in boljši svet, kjer ni korupcije, trdega kapitalizma, kjer je zdravstveno varstvo in delo za vse, kjer ni več revščine, kjer je šolstvo brezplačno in dostopno vsem, ne glede na to, ali so se rodili s srebrno žlico ali s plastično … Perspektivni domačini potem čez čas ustanovijo svojo stranko, morda z zagonskim kapitalom, ki jim ga preko nekaj posrednikov zagotoviš, v program zapišejo všečna gesla iz tvoje politične agende in se s pomočjo medijev v državi z izrazito asimetričnim medijskim prostorom in proporcionalnim volilnim sistemom prebijejo v parlament. Na naslednjih volitvah izboljšajo svoj uspeh in postanejo jeziček na tehtnici ter v vsakem trenutku lahko zrušijo koalicijsko vlado, v kateri s svojimi ministri ne sodelujejo. Ko potrebuješ podporo v mednarodnih organizacijah, recimo pri glasovanju v OZN, ti jo taka država zagotovi.

Majhne države pa so v nevarnosti tudi v primeru, da se v državi spremeni demografija, če se bistveno spremeni narodna sestava, vrednote, tradicija … Da ne vznemirjaš ljudi in jih kot žabo kuhaš v kotlu, prenehaš voditi ali prikazovati statistiko priseljevanj in prebivalcev po narodnostni sestavi. In tako čez generacijo ali dve ustvariš ne drugo Švico, ampak Švico bližnjega vzhoda, kot se je imenoval Libanon v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih. Sod smodnika, ki ga lahko kadarkoli raznese. Sam sem bil prepričan, da se državljanska vojna ali balkanska zgodba v Sloveniji ne more

[Stran]

Revščina kljub naravnim bogastvom

Figure 77. Revščina kljub naravnim bogastvom

več ponoviti. Da smo se iz zgodovine nekaj naučili. Do leta 2012/13, ko so Slovenijo pretresale tako imenovane vseslovenske ljudske vstaje, sem bil prepričan, da se v Sloveniji ne more zgoditi, da bi sosed dvignil roko nad soseda zaradi drugačnega političnega ali verskega prepričanja ali preprosto zaradi zavisti ali morda kakšnega neporavnanega računa iz preteklosti … Ko pa so z mostov v Mariboru visele obešene lutke z obrazi politikov, ko so po stanovanjih mestnih svetnikov trkale »trojke«, pa o tem nisem bil več prepričan. Najbolj učinkovito orodje revolucije in revolucionarjev je nasilje oziroma strah, ki ga teror povzroči v ljudeh. Mladi z majčkami Che Guevare, ki se navdušujejo nad revolucijo, morda niti ne vedo, da revolucija nujno vključuje nasilje. In da je tudi njihov idol imel krvave roke.

11.1.6. Scenariji dogodkov

Ko se je 23. januarja 2019 predsednik narodne skupščine Venezuele Juan Guaido na podlagi venezuelske ustave razglasil za začasnega predsednika, so se v medijih takoj pojavile diskreditacije, da je ameriška lutka, da je agent CIA, da je nepoznan, da je študiral v ZDA, da želijo ZDA napasti Venezuelo oziroma odstaviti na volitvah leta 2018, ki jih EU sicer ni priznala, legitimno izvoljenega Madura, ker jim diši venezuelska nafta … Tu se je pokazala dvoličnost slovenske in tudi svetovne javnosti do vmešavanja drugih držav v suverene države. Če bi uporabili iste vatle, bi se potem morali vprašati tudi glede vloge Rusije, Kitajske in Turčije, ki je pogosto spregledana, ni toliko razvpita oziroma medijsko pokrita. Koliko koncesij za izkoriščanje venezuelskih naravnih bogastev je Maduro dal Rusiji, Kitajski in Turčiji, pa jih nihče ni obtoževal kolonializma ali vmešavanja v notranje zadeve. Če je kdo novi kolonialist, je to gotovo Kitajska, ki je lačna surovin in zato kolonizira vse, kar more, od Afrike do Južne Amerike.

Neposredna vojaška intervencija ZDA v Venezueli, s katero bi odstavili Madurov režim, ▶

[Stran]

ni najbolj verjetna. Vojaška intervencija bi v ZDA gotovo sprožila mešane reakcije, v mednarodni skupnosti bi verjetno prevladovali negativni odzivi. V Latinski Ameriki že tradicionalno nihče ne mara jenkijev, ki bi se vmešavali. Nasprotnikom Madurovega režima bi vojaška intervencija ZDA naredila medvedjo uslugo, saj bi potrdila trditve Madurovega režima, da gre ZDA samo za venezuelsko nafto. In da hočejo ZDA v Venezueli uvesti podoben kaos, kot so ga v Iraku, Libiji, Siriji, da bi se lahko polastili nafte. Če se v otroški prepir vmešajo starši, bosta na koncu ali oba otroka jokala ali pa bo eden vesel, drugi pa bo jokal. Če se ne vmešajo, bo en otrok zagotovo razočaran in prizadet, ker mu starša nista pomagala, po njegovem, do pravice. Potem je tukaj še vprašanje kolaboracije demokratičnih sil z ameriško vojsko, ki vsaj v delu prebivalstva Venezuele ne bi bila sprejeta z naklonjenostjo. Prav tako pa bi lahko ameriška vojaška intervencija sprožila reakcijo Rusije in Kitajske, ki podpirata Madurov režim. Tako bi Venezuela lahko postala nova Sirija, novo bojno polje svetovnih velesil, česar pa si nihče v Venezueli ne želi.

Da bi venezuelska vojska s pučem prevzela začasno oblast in z oblasti odstranila režim, tudi ni verjetno. Višjim častnikom zaenkrat ustreza položaj, kot je, zato podpirajo režim. Tudi tukaj se kaže rezultat 15­letne selekcije in zapolnjevanja pomembnih vojaških položajev z režimu zvestim kadrom. Preobrat v vojski bi sicer lahko nastopil, če bi se stvari zaostrile in bi predsednik Maduro na ulice poslal vojsko, da s silo zatre proteste. Takrat bi lahko nastopil upor med slabo opremljenimi in plačanimi navadnimi vojaki, ki ne bi hoteli z orožjem nad svoje rojake. Zavedati pa se je treba, da na celini s pestro zgodovino vojaških udarov vojaški udar med ljudmi tudi ni preveč priljubljena poteza, saj je vojaško hunto kasneje težko spraviti z oblasti in ponovno uvesti demokracijo.

Vojaška intervencija sosed, Kolumbije in Brazilije, tudi ni najbolj verjetna, razen če bi se venezuelski konflikt med opozicijo in vlado razširil čez meje in bi to bil povod za posredovanje. V tem primeru je kolumbijska vojska dobro opremljena in izurjena, da bi sama lahko vojaško uredila razmere v Venezueli. Vendar bi pa to pomenilo vsaj delno okupacijo ozemlja in posledično dolgoročno mednarodno krizno žarišče. V zgodovini so se take intervencije sosednjih držav sicer pogosto izkazale za uspešne, ko je npr. Vietnam napadel Kampučijo, da je z oblasti vrgel režim Rdečih Kmerov.

Verjetno bi se ves demokratični svet rad izognil tudi državljanski vojni v Venezueli. Tu bi šlo za branjenje privilegijev, do katerih je prišel ne ravno majhen del prebivalstva, in tudi do poračunavanja starih, neporavnanih računov, morda tudi na čisto osebni ravni. Rezultat bi bil gotovo na stotisoče mrtvih in obdobje nestabilnosti, ki bi lahko trajalo več let. Tu ne smemo spregledati dejstva, da so revolucija, razredni boj in teror sestavni deli socializma 21. stoletja.

Verjetno bi bil še najboljši scenarij za vse skupaj, če bi Maduro pod pritiski mednarodne javnosti odstopil in pristal na nove volitve, v zameno pa bi si zagotovil amnestijo zase in za člane svojega režima ter azil v kateri od prijateljskih držav, kjer bi lahko mirno živeli od denarja, ki so si ga nepošteno pridobili. Seveda se tukaj pojavi vprašanje pravičnosti, revanšizma in maščevanja. Ali je pravično, da bi jo pripadniki režima, ki je bil kriv za toliko gorja, tako poceni odnesli? Ali bi bila ta cena previsoka, da bi se izognili državljanski vojni in množici mrtvih? Ne smemo pozabiti, da se Madurov posinovljenec vozi po Monaku s pozlačenim športnim avtomobilom in da ima Chavezova hči premoženje v vrednosti nekaj milijard ameriških dolarjev. Kako na to gleda povprečni Venezuelec, ki komaj preživi iz dneva v dan, si lahko mislimo. Vprašanje je tudi, ali bo nov režim znal postaviti državo v prave smernice. Ali bo dal prioriteto revanšizmu, maščevanju, populizmu ali pa bo z neprijetnimi ukrepi skušal urediti gospodarstvo in

[Stran]

Podobe socializma

Figure 78. Podobe socializma

državo spraviti na pravo pot? Hitre in enostavne poti za to ni.

11.1.7. Prihodnost

Kljub temu da je trenutno Venezuela po večini kriterijev »propadla država« (failed state), kjer nič ne deluje, nekaj upanja na svetlejšo prihodnost dajejo primeri iz Venezueli sosednjih držav. Čeprav se moja žena ne strinja, da je bilo stanje v Kolumbiji v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ko so narkotrafiki s »plata o plomo«, torej denarjem ali svincem, držali celo državo v strahu in se pogajali s predsedniki, da bi odplačali celoten zunanji dolg države v višini nekaj milijard dolarjev, če jih ne izročijo v ZDA, še slabše, kot je v Venezueli, pa je Kolumbija z enim predsednikom stopila na pravo pot. Leta 2008, ko sem se potikal po Kolumbiji, mi je domačin rekel, da je vse, kar rabi njegova država to, da se zajezi kriminal, da bodo ljudje lahko mirno delali … Predsednik Uribe je bil pravi človek ob pravem času na pravem mestu. Da, včasih je res vse odvisno od enega človeka, ki se znajde na pravem mestu, ob pravem času in naredi pravilne poteze. To lahko vidimo na primeru Dominikanske Republike in Haitija. Isti otok, pa tako različne smeri razvoja in standard. Iz bližje zgodovine imamo tudi primere, kaj naredijo demokracija, tržno gospodarstvo in spoštovanje človekovih pravic. Lahko primerjamo življenje v Severni in Južni Koreji.

Venezuela bi lahko živela samo od turizma. Ima ugodno lego (bližina ZDA), pestro pokrajino od Karibskega morja, Andov, džungle, savane, puščave … ter ugodno klimo. Če bi samo zagotovili varnost, posodobili infrastrukturo ter npr. letalskim družbam, ki bi letele v Venezuelo, omogočili, da napolnijo letala s poceni gorivom, bi imeli dovolj turistov, da bi dobro živeli. Če so v peščenem Dubaju lahko ustvarili vse, kar so, bi tudi Venezuela, ki ima bistveno boljše naravne danosti, zlahka uspela. ■

[Stran]

12. Po branju

12.1. Lešnikov nadev za slovensko potico

Romana Bider

12.1.1. Ob izidu spominov Rafka Lešnika: Zgodovina, učiteljica življenja

Našo nacionalno specialiteto lahko odslej opotičimo s prav posebnimi jedrci. Naberemo jih v knjigi prelata Rafka Lešnika z naslovom Zgodovina – učiteljica življenja, ki je konec leta 2018 izšla pri založbi Družina. Lešnikova jedrca zaznamujejo težke življenjske razmere, a pridelana so v globokem krščanskem duhu. Prežemata jih razum in vera v moč dobrega, obogatena so z resnicoljubnostjo ter neuklonljivim pogumom. Tako so lahko za nas vsestranski zgled in vir navdiha. Zmanjšujejo tveganje za razvoj apatije ob posledicah totalitarne preteklosti in lajšajo simptome nemoči. Izboljšujejo razmere za vzpostavljanje novih miselnih vzorcev in skrbijo za uravnavanje zaupanja v skrivnostna Božja pota.

Rafko Lešnik se je rodil leta 1925 v verni družini v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem. Odraščal je z dvema starejšima sestrama in bratom. Med vojno je bil mobiliziran v nemško vojsko, z ruske fronte se je vrnil ranjen. Po opravljeni maturi se je odločil za duhovniški poklic. Sestra Polonca je v svojih spominih zapisala: »V letu 1947 nas je doletelo presenečenje. Brat Rafko je v jeseni odšel v bogoslovje. Treba je bilo povečati zanj molitve!«24 O njegovi radoživosti priča zapis begunjskih rojakov: »Njegovi prijatelji se še danes spominjajo, da so se zadnjo sredo, preden je stopil v bogoslovje, družili pri Avseniku, kjer so bile vsako sredo veselice. Igral je hišni ansambel – Slavko, Vilko, Janez in Majda – Rafko pa je moral večkrat domov, da si je preoblekel od plesa preznojeno srajco.«25 Lahko bi rekli: kakor na plesišču, tako v semenišču, in vedno in povsod. Rafko Lešnik se predaja stvarem z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo.

Bodočega »farja« in vso »zagrizeno klerikalno družino« je kmalu vzela na muho Ozna. V času študija so Rafka za šest mesecev in pol zaprli. Učinek represalij nanj pa je bil paradoksen – namesto da bi ga v zaporu zlomili, so ga še okrepili. Z oznovci se je vedno spoprijel in nikoli popustil. Za vselej je zgubil strah pred njimi. Daljni sorodnik Jože Rajhman mu je nekoč rekel, da je »confessor«, pričevalec za poklic in vero pred oblastniki. Sam pa piše: »Razmišljam, kaj je bilo v tem življenju tudi v preizkušnjah zame koristno, da takšno tudi ostaja, da še naprej prečiščuje moje življenje v veri in iz vere …«26

Po mašniškem posvečenju in novi maši, ki jo je imel 19. avgusta 1951 pri sv. Jakobu v Ljubljani in ni minila brez nagajanja oblasti, je bil Lešnik nastavljen za kaplana na Vrhniki. Tam so se ga oznovci lotili zaradi njegovih pridig. Obsojen je bil enkrat na tri, kasneje pa še na en mesec zapora, od tega je pet tednov prebil v samici. Ko ga je član Ozne spraševal o prizadetosti, ker mora biti na sveti večer v arestu, mu je Rafko odvrnil, da tako lepega Božiča še ni imel v svojem življenju: ob slamnjači, na tleh, na kolenih. Ko je bil izpuščen, se je udbovcem zahvalil: »Ne vem, koliko bi vam plačal za arest. Teh izkušenj ne bi dobil nikjer, na nobeni šoli in nobeni fakulteti. Tako človek zori za odločnost in nepopustljivost.«27

Poleti 1957 je bil nastavljen za župnijskega upravitelja v Mokronogu. Imel je dobre stike z ljudmi, ki so mu pripovedovali, kaj je Ozna spraševala o njem in za kaj je pri vsem skupaj šlo. Piše, da je spoznal veliko poštenih ljudi, čeprav so bili drugačnega prepričanja.

[Stran]

Lešnikovo spretnost pri reševanju zapletov lepo ilustrira zgodba o velikonočni procesiji leta 1962, ki jo je oblast prepovedala. Šel je na pogovor k referentu, ki mu je svetoval, naj vloži pisno pritožbo. Seveda je vedel, da bo prej velika noč, preden bo pritožba rešena. Referentu je napovedal, da bo v cerkvi ljudem prebral odločbo, ki prepoveduje procesijo »zaradi oviranja prometa«. Vsi so vedeli, da to ni res, saj je cesta skoraj prazna. Referent je v zadregi raje privolil, da naj pač imajo procesijo.

Rafko Lešnik ima dragocen talent za spontano »preokvirjanje« zgodb. Na videz brezizhodno situacijo v hipu predstavi z novega, nepričakovanega zornega kota, kar ji spremeni pomen. S tem se spremenijo tudi »pravila igre« in odprejo se nove možnosti za izhod. Strokovnjaki, ki se posvečajo strategijam reševanja problemov, visoko cenijo tehnike preokvirjanja, saj so predpogoj za učinkovite »rešitve druge vrste«.28

Poglejmo nekaj primerov, ki jih v knjigi sicer kar mrgoli. Udbovec mu je denimo rekel:

»Kako neumni ste, da verujete.«

Rafko Lešnik se je strinjal: »Tudi to je potrebno, da so nekateri v očeh ljudi neumni, ker je tako laže odkriti, kateri so pametni.«

Udbovec ga je vprašal: »Zakaj hodite v talarju, ko so drugi duhovniki v civilu?«

»Zato, ker s tem najbolj izpričujem, da je pri nas izpovedovanje osebnega in verskega prepričanja ter verovanja zares svobodno,« mu je dal misliti Lešnik.

Njegov odziv na zavrnjeno prošnjo, naj mu na krajevnem odboru izdajo potni list: »Preveč dragocen sem za našo državo, da bi me spustili ven. Bojijo se zame.«

Vprašanje: »Zakaj niste član duhovniškega društva?«

Lešnikov odgovor: »Ker moje nečlanstvo bolj priča o osebni državljanski svobodi kakor pa članstvo številnih duhovnikov, ki so bili v to predvsem prisiljeni.«

Figure 79.

In še: »Spomnite se zgodovine Cerkve, pregreh papežev, inkvizicije, primera Galileo Galilei …«

Lešnik: »Lahko temu dodam še to in ono, kar iz zgodovine dobro poznam. Ne verujem zaradi ljudi, ampak Božji besedi, evangeliju, osebi Jezusa Kristusa, tistemu, kar vodi v polnost življenja.«29

[Stran]

Lešnikovim odzivom se vidi, da se zgleduje po svojem vzorniku: »… kdor je brez greha …«, » … Bogu, kar je božjega …«, » … Oče, odpusti jim …« …

Leta 1965 je bil Rafko Lešnik za štiri leta nastavljen v župnijo Trebnje in piše, da je bil tam »res rad«, čeprav je bil povsod rad. Škof mu je naročil, naj skrbi tudi za odtujene Cerkvi. V prvi pridigi je na to opozoril farane in jih prosil, naj prav razumejo tudi take stike in pota, in to so vedno spoštovali. Prijetni in hudomušni pogovori so sprostili odnose in ustvarjali prijetno ozračje, ljudje pa so vse stokratno vračali. »Nikdar ne bom pozabil, kako so mi dobri ljudje, pa čeprav niso mogli ali smeli v cerkev, res pomagali. Kako krivično in napačno dostikrat gledamo na druge!«30

Še preden je bil leta 1969 imenovan za stolnega kanonika, je Rafko Lešnik opravljal številna dela za škofijo. Prevzel je delo za statistiko in sociologijo, posvečal se je socialnemu zavarovanju za duhovnike, arhidiakonatu, pastoralni prenovi in še marsičemu. Leta 1970 je iz zdravstvenih razlogov prosil za odhod v župnijo Šentjošt nad Horjulom, kjer je deloval enajst mesecev. Rad je bil med ljudmi na podeželju. Takole piše: »Še vedno rad odidem tja na obisk k družini, ki je izgubila štiri mlade fante, enega med vojno, tri najbrž v Rogu. V njih ni nobene maščevalnosti in sprejemajo v hišo tudi tiste, ki so vendarle pri čem napačnem vsaj posredno sodelovali. To krščansko gledanje in ravnanje cenim in visoko spoštujem. Tega med našimi ljudmi na deželi ni ravno malo. Mestom ostaja ta plat življenja neznana, če ne kar nekam tuja. Podeželje je vir naše moralne moči, pokončne drže in upanja za prihodnost.«31

Od oktobra 1971 do leta 2016, torej polnih 45 let, je Rafko Lešnik v ljubljanski stolnici spovedoval in oskrboval znamenito poldvanajsto mašo na nedelje in praznike. Oblikoval je širok krog zveste publike. Poleg skrbno pripravljenih homilij so bila posebnost njegovih maš mini teološka predavanja pred zaključnim blagoslovom.

Ko je bil leta 2000 razrešen službe kanonika, je imel več časa za proučevanje teološke literature, ki ga je vedno privlačila. Našel je tudi čas za razmišljanje o preteklosti in za pisanje spominov na srečevanja z vojno in povojno oblastjo. Takole piše: »Žal mi je, da so zmagovalci v vojni in bojih – kakor to sami trdijo o sebi – stopili na tako čudno pot ‘svobode in ravnanja do človekovih pravic’. Kolikor poznam svoje vrstnike in mladostne prijatelje iz partizanskih vrst, jih to ravnanje boli, ker so se sami osebno v vojnem času ‘bojevali’ za čisto drugačne cilje in namene.«32

Leta 2001 je v zlatomašnem nagovoru zapisal: »Čas, ko bomo odkrivali, kaj se je z nami in med nami med vojno in po njej v resnici dogajalo, šele prihaja. … Čaka nas še veliko dela, da bi vse to osvetlili z lučjo vere, razodete besede, ki po svoji modrosti in moči ne bo nikoli prešla.«10 Lešnikov credo je ukoreninjen v zgledu Jezusovega premagovanja zla z dobrim: »Kako biti zvest veri in odprt do vseh, ki so drugačni, je temeljno vprašanje, ki bo vselej zaposlovalo ljudi, in le razsodni, človeško dobri in široki ljudje bodo zmogli oboje: biti zvest svojemu prepričanju in prav zaradi njega, če je zdravo, biti odprt in spoštljiv do vseh, to je tudi temeljno vprašanje naših dni. Bomo mar verni temu kos? Z Božjo pomočjo in po Božji zamisli vsekakor, ideološko nikoli!«33

Za našo domovino na žalost še kako drži Hölderlinova misel, da je človek iz države naredil pekel s tem, ko jo je hotel spremeniti v nebesa. Naš čas zanika obstoj teh problemov. Zanika tudi zanikanje. Morda pa bo knjiga prelata Rafka Lešnika premaknila kakšnega bralca, da bo sledil njegovemu svetlemu zgledu – z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo. ■

[Stran]

12.2. Janez Bogataj: Slovenija, Kulturna dediščina na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana

Andrej Poznič

12.2.1. Hart, Ljubljana 2018

V roke mi je prišla knjižica Slovenija. Podnaslov je pomenljiv: Kulturna dediščina na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Balkana. Napisal jo je znani profesor etnologije dr. Janez Bogataj. Lični priročnik nas popelje skozi vse oblike človeškega ustvarjanja. Strani so oblikovane tako, da slikovno gradivo dopolnjuje kratek tekst, ki je zaradi tega skoraj nujno površen. Zato to ni poglobljena študija, temveč splošen pregled čez celotno obzorje slovenske kulturne dediščine.

Običajen Slovenec tako pravzaprav ne zve nič novega, saj je naša kulturna dediščina naša zato, ker živi z nami, v nas in se pojavlja vsakič, ko na novo praznujemo starodavne praznike ali pa na mizo postavimo hrano, ki nam je všeč. Čeprav v slovenski restavracijah nemalokrat postrežejo z dunajskim zrezkom in pomfrijem, te rihte avtor ni uvrstil med našo kulturno dediščino, čeprav so bili Habsburžani naši vladarji dolga stoletja in Dunaj dalj časa naša prestolnica kakor Beograd ali sama Ljubljana. Zato toliko bolj preseneča, da avtor uvršča med slovensko dediščino muslimanske praznike in komunistična praznovanja, ki so naši mentaliteti tuja in prav gotovo niso niti še nekaj časa ne bodo naša dediščina –, in to kljub temu, da bodo med nami. Islam bo, to je že očitno, povečeval svojo vlogo in vpliv, drugi pa ves čas izgublja pomen in je prisoten samo še zato, ker se pretakajo ogromni državni milijoni v ohranjanje nečesa, kar sodi na smetišče zgodovine, med grozljivke in izmišljotine ali pa med laži in zločine, ki so vredni vse obsodbe. Komunizem je le še nostalgija in fatamorgana, ki se umetno ohranja. Naj razložim.

Pregled obzorja dediščine je koristen, vendar ima knjižica pomembne pomanjkljivosti, ki so lahko plod namernega zavajanja ali neznanja, pri čemer slednjega pri slovitem avtorju skoraj ne moremo vzeti v obzir. Najšibkejši del je prav tisti, ki obravnava našo krščansko dediščino. Tako se avtor ne sramuje napisati, da je »božič krščanski družinski praznik«, obenem pa nič ne pove o Kristusu in njegovem rojstvu. Pač popolnoma na liniji z vladajočim tokom, ki nas vsak konec leta spominja na poganska praznovanja okoli zimskega sončnega obrata, Jezus in njegovo rojstvo pa sta tabu. Prav tako v knjižici ne boste našli omembe jaslic, pri katerih se še danes ljudska ustvarjalnost eksplozivno manifestira (videli jih boste na sliki) in so že vsaj osem stoletij prisotne med nami. Katoličani smo jih namreč od sv. Frančiška, ki jih je prvi postavil, hitro prevzeli za praznovanje božičnih praznikov.

Prav tako avtor na hitro odpravi vse šege in navade, ki so stkane v praznovanje velike noči. Ne le, da pozabi omeniti vsebino praznika, namreč smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, ampak preprosto trdi, da so šege in navade »poganskega izvora«. Krščanstvo na posrečen način vsrka vase predkrščanske navade, če niso v nasprotju z vero in moralo. Zato nastane celovita in trdna edinost identitete naroda in osebe, ki sprejme krščanstvo. Kajti v krščanstvu je bistveno, da se Bog Sin učloveči, da bi nas dvignil iz greha in smrti v večno življenje z Bogom in v Bogu.

Prav na straneh, ki obravnavajo krščansko narodno dediščino, se priročnik izkaže kot zavajajoč, površen in ideološko obremenjen. Od vseh verskih praznikov so le katoliški resnično naši, ker jih praznujemo in sooblikujemo že tisoč let! Avtor bi brez težav lahko zaznal potrebo, da bi natančneje in predvsem vsebinsko pravilno razložil te praznike. Omenjena potreba izhaja iz ignorantskega oziroma sovražnega vzdušja, ki ga ima revolucionarna stran do lastnega naroda in njegove identitete. Ali pa ▶

[Stran]

Figure 80.

se avtor morda identificira s to držo in ji služi? Če bi bil odgovor pozitiven, potem je nesmiselno biti etnolog. Ni namreč smiselno študirati in predavati nekaj, kar sovražiš.

Še bolj iritantna postane knjižica, ko gre za opis novodobnih pojavov oz. praznovanj. Uvrstiti muslimanske praznike med našo kulturno dediščino? Četudi je med nami dvajset odstotkov muslimanov, bodo ti šele v bližnji prihodnosti nastopili kot politično radikaliziran subjekt s svojimi zahtevami. Zavedati se moramo, da je islam podoben puščavskemu pesku. Dokler ga je malo, ni večjih težav, ko ga je preveč, pa vse postane puščava. Islam in slovenska kulturna dediščina nista skladna, zato bo to eden od virov nemirov in sporov v naši prihodnosti. Pomislite samo na preganjanje kranjske klobase iz šol, ker je muslimanom prepovedana svinjina. Kaj se bo zgodilo šele z velikonočno šunko! Avtor tudi točno ve, da muslimanskih praznikov Slovenci ne poznamo. Še vedno so nam eksotika. Zato pa jih tudi predstavi in razloži njihovo vsebino, česar ne naredi z isto vestnostjo in natančnostjo pri katoliških praznikih. Morda predpostavlja, da jih poznamo, da vemo za njihovo vsebino, ker so naši (čeprav se v tej predpostavki moti, kar dokazuje vsako vprašanje o katoliški veri, ki se postavi na kakšnem kvizu tipa Lepo je biti milijonar).

Končno se moramo ustaviti še ob najnovejših praznovanjih, ki so našteti in nosijo nalepko »dediščina šeg in navad«, med katerimi najdemo prosluli 27. april. Tudi tu so podatki netočni. Danes vemo, da je bila takrat, če bi datum veljal, ustanovljena PIF (Protiimperialistična fronta), kasneje preimenovana v OF. Ta komunistični praznik je – kakor vsi njihovi prazniki – prazen in brez vsebine. V resnici ga praznujejo le ostareli borci in ideološko ter gmotno motivirani mladci, njegov pomen pa napihujejo večinski mediji. A vse to dogajanje je skregano z resnico. Ljudstvo gre tedaj pač na počitnice, ker je takrat »veliki teden brezdelja in popivanja«, ki se zaključi 2. maja. In nihče ni tako nor, da bi se odpovedal »plačanemu dopustu«. Vsi smo radi prosti, ker tedaj nimamo obveznosti; zato na take dni, ki so popolnoma prazni vsebine, smisla in obveznosti, delamo, kar nam ustreza, vsekakor pa ne praznujemo neumnosti.

Ko pa dr. Bogataj omenja »dan reformacije in noč čarovnic« pod kategorijo »dediščina šeg in navad«, se človeku prav milo stori. Reformacije cela stoletja niso praznovali niti protestanti, ker – roko na srce – ni kaj praznovati. Praznovati verski razkol? Začetek 30­letne vojne? Oprostite, ampak to je tako, kakor da slavi-

[Stran]

mo par, ki se loči, ali duhovnika, ki zapusti svoj poklic. Nesmisel! Slovenci smo tega dneva veseli, ker imamo čas, da v miru pripravimo grobove za praznik vseh svetih in spomin vernih duš, ki zaznamujeta v prvih novembrskih dneh naš prostor in čas in sta torej del naše kulturne dediščine. Dan reformacije … pač ne. Noč čarovnic? Tudi ne.

Naj zaključim še s tremi decembrskimi dobrimi možmi. Postavljati vse tri na isto raven, je nestrokovno, kajti Miklavž je zgodovinska oseba in kristjani vedno poskušamo posnemati svetnike. Če je bilo Miklavževo obdarovanje skrito, pa so kasneje nastale odrske predstave miklavževanj, ki so se sčasoma izrodile v sprevode in teater, ki smo mu danes marsikje priče. Preostala »moža« pa sta moderna mita. Božiček je kapitalističen, ki je preskočil iz reklam v nadomestek za Jezusa Boga in ideološkega dedka Mraza, ki je najbolj patetična figura, kar jih lahko dobimo, saj je bil vsiljen in ga tudi ideološko ohranjajo, ker nočejo ne Miklavža, ker je verski lik, ne Božička, ker je ameriški lik.

Škoda, da se lična knjižica na teh tako pomembnih točkah prelevi v nepotrebno ideološko okuženo kramo. Škoda, da se sicer priznan avtor ne potrudi, da bi tudi na teh področjih podal verodostojno in resnično sliko, da bi tako bralec lahko koristno uporabil sicer lep priročnik za spoznavanje in raziskovanje naše, slovenske kulturne dediščine. ■

13. Dodatek

13.1. Program slovesnosti do jeseni 2019

13.1.1. Vetrinj – Teharje

Po poti Justina Stanovnika in sotrpinov

V soboto, 18. maja, romamo na avstrijsko Koroško. V vetrinjski cerkvi bo ob 10. uri sv. maša, ki jo bo daroval dr. Janez Juhant. Nato nadaljujemo pot, ki jo letos posebej posvečamo spominu na pokojnega Justina Stanovnika. Tako bomo šli od Celovca prek Pliberka do Slovenj Gradca in Teharij. Vodila nas bo dr. Helena Jaklitsch. Odhod avtobusa iz Ljubljane bo ob 8. uri, in sicer iz Šentvida spred škofovih zavodov.

13.1.2. Kočevski Rog

V soboto, 1. junija, ob 11. uri bo v Kočevskem Rogu pri breznu pod Krenom obletna spominska slovesnost. Avtobusi odpeljejo iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

13.1.3. Stari Hrastnik

V nedeljo, 16. junija, ob 16. uri bosta na grobišču Stari Hrastnik spominska maša in žalna slovesnost. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 13.30 s parkirišča Tivoli.

[Stran]

13.1.4. Šentjošt

V nedeljo, 30. junija, ob 10. uri bo obletna spominska slovesnost v Šentjoštu. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8.30 s parkirišča Tivoli.

13.1.5. Svete Višarje

V nedeljo, 4. avgusta, bo tradicionalno 31. romanje treh Slovenij na Svete Višarje. Program se začne ob 10.30 s predavanjem pravnika, vrhovnega in nekdanjega ustavnega sodnika Jana Zobca, ob 12. uri bo sv. maša, ki jo bo skupaj z izseljenskimi in drugimi duhovniki daroval koprski škof dr. Jurij Bizjak, po maši pa sledita kulturni program in druženje. Prevoz organizira turistični urad Družine TRUD.

13.1.6. Rovte

Spominska slovesnost je predvidena za nedeljo, 25. avgusta. Ob 15. uri bo sv. maša, po njej spominska slovesnost. Odhod avtobusa iz Ljubljane ob 13.30. Vstopne postaje so še na Vrhniki, v Logatcu oz. drugih krajih ob poti.

13.1.7. Vranje Pečine

Spominska slovesnost bo v nedeljo, 1. septembra. Podrobni podatki bodo objavljeni v medijih in na spletni strani Nove Slovenske zaveze.

13.1.8. Ferdreng (Podlesje)

V nedeljo, 15. septembra, bo ob 10. uri spominska slovesnost v Ferdrengu, v povojnem ženskem taborišču na Kočevskem. Podrobni podatki bodo objavljeni v medijih in na spletni strani Nove Slovenske zaveze.

13.1.9. Teharje

Obletna spominska slovesnost bo v nedeljo, 6. oktobra, ob 11. uri. Avtobus odpelje iz Ljubljane ob 8. uri s parkirišča Tivoli.

Prijave za avtobusne prevoze sprejemamo na telefonski številki 01 425 15 37 vsak delavnik med 10. in 12. uro. Pridržujemo si pravico do morebitnih sprememb in dopolnitev. Priporočamo, da spremljate tudi obvestila v tedniku Družina.

14. Na platnicah

14.1. Voščilo

Bralcem Zaveze želimo
duhovno bogat postni čas in
lepo praznovanje velike noči!

Uredništvo

14.2. Priporočamo

14.3. Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949

Helena Jaklitsch

14.3.1.

Figure 81.

“Knjiga prinaša prvo celovito in poglobljeno predstavitev impresivnega življenja slovenskih beguncev v taboriščih v Italiji po 2. svetovni vojni.”

Trda vezava, obseg 479 strani
Inštitut za novejšo zgodovino, 2018
Cena: 27,00 EUR

Notes
1.

Po 300. številki in zamenjavi »osamosvojitvenega« uredništva se je javni prostor za Novo revijo zvečine zaprl, čeprav je bilo še tik pred tem zanimanje za njeno nadaljnjo usmeritev veliko. O razlogih za to je mogoče bolj ali manj utemeljeno ugibati. Nekateri zelo vplivni kulturniki so tedaj javno (tudi na straneh Nove revije) ali zasebno razlagali, da je tedaj še Nova revija prišla v roke (katoliški) Cerkvi, postala desničarsko trobilo, ki obravnava samo nerelevante teme. Mislim, da takšnih trditev ni mogoče argumentirati z vsebinami in imeni takrat sodelujočih avtorjev. Na zadnjega od navedenih očitkov pa po mojem prepričljivo odgovarjajo gornji navedki.
2.

Jacques Rupnik je zgodovinar in politolog, aktualni direktor inštituta Centre d’ Etudes et de Recherches Internationales (CERI) v Parizu. Je avtor oziroma soavtor mnogih študij o problematiki srednje Evrope.
3.

»Populizem v vzhodni Srednji Evropi«, prevedel Alfred Leskovec, Nova revija 307–308, letnik XXVI 2007, str. 180–184, 183–184.
4.

»Ura populizma«, prevedel Alfred Leskovec, Nova revija 307–308, letnik XXVI 2007, str. 185–191, 190.
5.

Isti, 189–190.
6.

»Guizot in njegovi ‘doctrinaires’ so uporabili vse svoje govorniške sposobnosti, da bi pokazali, da sta demokracija in dobro vladanje združljiva le v obliki vladanja z omejeno volilno pravico. Suveren po njihovem prepričanju ni ljudstvo, pač pa razum. O volitvah zatorej ne gre razpravljati z vidika pravice, pač pa z vidika njihove primernosti. Primernost se je v 19. stoletju presojala glede na premoženje in izobrazbo,« isti, str. 189.
7.

In to ne glede na to, da se je v kotlu z imenom »antikomunizem« pojavilo marsikaj, kar je dejansko nosilo nekatere značilnosti komunistične mentalitete (ali pa je bilo plod agenture postkomunističnih sil), in marsikaj, kar je banaliziralo in diskreditiralo napore za resnično soočenje s tem totalitarnim fenomenom planetarnih razsežnosti: lastnost zrele kulture je navsezadnje ravno učinkovito razločevanje in razbiranje resničnega in relevantnega.
8.

Daleč od tega, da bi bila ekonomska in socialna vprašanja nepomembna; a še dlje od resnice je, da so edina pomembna. Za takšno okvirjenje si zlasti prizadevajo postmarksistični intelektualci, ki bi na vsak način radi napravili vidno »nevidno ideologijo neoliberalizma«. To je po svoje sicer razumljivo, glede na zgodovinsko izkušnjo s socializmom in današnje materialne razmere, pa je celo v ekonomističnih okvirih, na katere sami omejujejo realnost, precej neperspektivno, včasih celo komično. V nekaterih primerih (eden najbolj svežih: https:// www.delo.si/sobotna/neoliberalizem­je­prezel­vse­je­ideologija­ki­je­nevidna.html?fbclid=IwAR3cZtgMa_laU­7o4XU3i3zauCiFRz­ZVVG29MU6zlIB_eWAUZi2e_LguX8) se zdi branje tovrstnih družbenih analiz kot hoja »po robu pameti« – in ni čisto jasno, ali bralčeve ali avtorjeve.
9.

Ta kritična sodba zavrača skrajne poenostavitve, ki so pogosto izhodiščna predpostavka in važen element metodologije teh študij, nikakor pa ni posplošujoča zavrnitev v celoti ali celo zavrnitev te problematike same. Res pa je poenostavljanje tisto, ki daje tem študijam ideološko oz. kulturnobojno uporabnost in zagon, s tem pa žal tud zmanjšuje njihovo dejansko intelektualno relevantnost.
10.

Fran Bradač – Josip Osana, Grška slovnica (Ljubljana 1919).
11.

Prim. geslo Osana Jože v Enciklopediji Slovenije 8 (1994), 184, ki ga je napisal dr. Edo Škulj.
12.

Naš predstojnik profesor Grošelj nam je priporočal in posebno visoko cenil, če je kdo napisal diplomsko nalogo v klasični latinščini. Znana sta mi dva podobna primera latinske diplomske naloge iz časov generacije, ki je študirala za nami: Jasna Šetinc, Quomodo Pindarus Carmina Nemaea composuerit (1960) in Jože Mlinarič, Quatenus Theocritus carmina popularia secutus est (1961).
13.

Ta obveznost je veljala še več desetletij po Ocvirkovi smrti. Zadnji izpit, ki ga je lahko po moji upokojitvi opravljal še pri meni kak zamudnik, je bil leta 2006 izpit nekega komparativista iz pregleda antične književnosti.
14.

Čeprav gre za tajne in zaupne podatke, pa je identiteto tega konfidenta z matematično eksaktnostjo razkril David Movrin v članku Fran Bradač, Anton Sovre, Milan Grošelj, Jože Košar in Fran Petre (Keria 2013, 2, 147–179). Prim. tudi Željko Oset, Zgodovina SAZU (Ljubljana 2017), 58–61.
15.

Ob tem pa je treba resnici na ljubo povedati, da je takratni minister za znanost in kulturo Boris Ziherl pokazal precej razumevanja za naš študij. Prof. Milan Grošelj, ki je bil v prvem letu najinega študija tudi dekan Filozofske fakultete, je prosil za sprejem pri ministru, in kot mi je pozneje pripovedoval, je v pogovoru z njim dosegel troje (takrat univerza seveda še ni uživala avtonomije kot danes, ampak je marsikaj sodilo v pristojnost ministra): prvič, oddelek za klasično filologijo je prvikrat dobil sistemizirano mesto asistenta, drugič, za študente klasične filologije je poslej obvezen izpit iz nemščine (ker so vsi standardni priročniki za ta študij v nemščini), tretjič, študentje klasične filologije so oproščeni vseh izpitov izven okvira svoje ožje stroke (npr. izpita iz komparativistike, ki so ga takrat obvezno morali opravljati študentje slavistike, germanistike in romanistike).
16.

Lani jeseni so fasado te stavbe na Karlovški cesti 9 temeljito in lepo prenovili, o čemer je bil objavljen tudi članek s fotografijo v Delu.
17.

Več let pozneje, pravzaprav šele pred nekaj meseci, sem ugotovil, da se je bivši lastnik tržiške Tovarne kos in srpov imenoval Kozma Ahačič. Presenetljivo natanko tako kot moj nekdanji študent, ki je danes eden najboljših raziskovalcev in poznavalcev naše materinščine. In ko sem še naprej poizvedoval, sem zvedel, da je to njegov praded, ki so mu tovarno in stanovanje nacionalizirali, da se je moral z osemčlansko družino iz stanovanja izseliti v hišo na obrobju Tržiča.
18.

Menda mu je prof. Grošelj kot glavni eksaminator po ustnem diplomskem izpitu rekel: „Gospod Stanovnik, iskreno čestitam. Dam vam oceno deset. Ko bi mogel, bi vam dal še veliko več. A več kot čisto desetko vam dati ne morem.“
19.

Prim. spominski zapis Vprašal je: kaj … Dr. Franc Sušnik (1898-1980) v knjigi Vinka Ošlaka Usode s Koroškega (Ljubljana 2012, str.171–217).
20.

V lep spomin pokojnemu Justinu naj bo tudi ta pogovor, katerega večji del je bil objavljen leta 2013 v Slovenskem času, tu pa je prvič natisnjen v celoti. Fotografije je prispeval Tamino Petelinšek.
21.

Fotografije je prispeval Tamino Petelinšek.
22.

Op. V. K.: V Zavezi št. 96 sem na kratko opisala življenjsko tragedijo Pavleta Kovača. Verjetno so njega takoj za Zupančičem odpeljali v zapore na Beethovnovi ali bolje rečeno v mučilnico. Od njega, ki ni poznal hudobije in je bil po naravi zelo odkritosrčen in pošten, so verjetno hoteli z nečloveškim mučenjem izsiliti priznanje, da je vedel za vsebino ovojnice, ki jo je neznano dekle pustilo za Franceta pri Kovačevih, da je poznal to dekle, in zvedeti, kje je ovojnica. Videli smo, da Pavle ni mogel vedeti niti za vsebino ovojnice niti tega, da je sežgana, niti dekleta ni poznal. Zasliševalci – mučitelji pa so verjetno z mučenjem hoteli od njega izsiliti ravno nasprotno, da bi mu ‘dokazali krivdo’, temu se je Pavletova odkritosrčna narava upirala. S ‘priznanjem’ bi bila Pavletova krivda ‘dokazana’. Človeška narava pa se ne more upirati nepredstavljivemu mučenju. To ga je dokončno zlomilo – če je ali če ni ‘priznal’ svoje ‘krivde’. Nadaljnje ‘zdravljenje’ z insulinskimi šoki in elektrošoki v umobolnici v Polju ga je vrh vsega naredilo za dosmrtnega psihičnega in fizičnega invalida, ki je brez volje in zanimanja za življenje životaril do smrti leta 2014.
23.

Avtor dr. Gal Kušar je bil v Venezueli prvič leta 2001 za en mesec, nato pol leta od oktobra 2013 do februarja 2014, nato pa krajša obdobja v letih 2015 in 2016. Z Venezuelko je poročen od l. 2015. Je tudi avtor v članku objavljenih fotografij.
24.

Rafko Lešnik, Zgodovina – učiteljica življenja, Ljubljana, Družina, 2018, str. 129.
25.

https://goo.gl/zGqfrr.
26.

Lešnik, Zgodovina – učiteljica življenja, str. 15.
27.

Rafko Lešnik, http://audio.ognjisce.si/oddaje/Nas_gost/2012.
28.

Richard Fisch, Paul Watzlawick, John Weakland, Na drugačen način, Ljubljana, Umco, 2016.
29.

Lešnik, Zgodovina – učiteljica življenja, str. 71.
30.

Prav tam, str. 67.
31.

Prav tam, str. 73.
32.

Prav tam, str. 95.
33.

Prav tam, str. 200.

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.