Zaveza št. 110

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni. Elektronska izdaja Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2019

Kazalo

[Page 001]
Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

Naličje in presežno

1.1. Naličje in presežno

Lenart Rihar

1.1.1.

Najbolj priostren Hamletov stavek, bi se, da bi v njem zgostili večino slovenskih dilem, lahko glasil: resničnost ali prevara, to je zdaj vprašanje. Ni naključje, da se s tem vprašanjem tako ali drugače spopadajo tudi naslednja tri uvodna besedila Zaveze, čeprav tema kot običajno ni bila sugerirana. Pravzaprav je vprašanje resnice in resničnosti osrednje vprašanje in razlog za obstoj Zaveze vse od njenega začetka. Sinoči sem povsem mimo tega konteksta prebral dva članka iz nekdanjih Zavez in oba sta že v naslovu izražala isti binom. Prvi nosi naslov Resnica in ponaredki, drugi Naličje in resničnost. Odkrivanje dejstev, motrenje resničnosti in pričevanje za resnico, obenem pa razkrinkavanje laži, ponaredkov in manipulacij – to je kot rečeno vseskozi poslanstvo Zaveze. Nobenega dvoma ni, da je to svojo vzvišeno nalogo, ki je bila v svoji zahtevni izčiščenosti tudi ekskluzivna, opravljala nadvse kakovostno. Omenjena ekskluzivnost ima dve dimenziji. Prva je notranja in pomeni, da je bila to na nek način edina naloga Zaveze. Druga njena razsežnost pa Novo Slovensko zavezo postavlja v ekskluziven položaj glede na druge ustanove, od katerih bi upravičeno pričakovali podobno jasno fokusirana, čista in dosledna (!) prizadevanja.

Trkajte, a se ne bo odprlo

1.1.2. Trkajte, a se ne bo odprlo

A ne glede na zapisano zapažamo neko veliko neskladje med omenjeno kakovostjo in njenim učinkovanjem v najširši slovenski družbi. Kvas Zaveze ne deluje. V tem smislu se porazno dogajanje – z nekim presledkom ob začetku zasilne demokratizacije – nadaljuje. Nemalokrat smo pod vtisom, da celo nazadujemo. Kar ni čudno, saj nas vsakič znova šokirajo večji ali manjši bizarni domisleki, ki po začetnem začudenju – a brez potrebnega upora – postopoma dobijo svoj prostor v polju normalnega. Družbo pa vodijo stran od resničnosti.

Neprestano se izvajajo manevri, s katerimi hočejo relativizirati diabolično izjemnost boljševiške revolucije. Da jo je pobudil Anton Mahnič s svojo jasno profiliranostjo, da jo je povzročila katoliška predvojna politična premoč, da je bila uspešna zaradi razprtij med frakcijami v katoliškem taboru, da jo je omogočila Cerkev s protikomunistično gonjo1 in (ne glede na očitno anahronost) z rekrutiranjem nevednih fantov2 v protikomunistične formacije, da je bila skupaj s pobojem slovenske narodne vojske (spet ne glede na očitno anahronost) protiutež drugemu očitanemu zločinu, kolaboraciji. Revoluciji podeljujejo normalnost s tem, da teroristično uzurpacijo oblasti prištevajo k eni od slovenskih vlad. Ali s tem, da dajejo krvavemu ekscesu, ki se mu reče kočevski proces, status veljavnega prava. In tako dalje brez konca.

Obenem želijo doseči, da bi bila nevarna tema definirana tudi z najbolj vprašljivih strani in s tem za vse nekonfliktne državljane zaključena. Zato se tu in tam prizna kako »napako«. Za primer, če bi ob vsem tem še kdo upal kaj reči o resničnem dogajanju, pa sta bili v slovenski prostor učinkovito lansirani dve primerno inkriminirani in kontekstualizirani besedi: revanšizem, če gre za navadnega človeka, in revizionizem, če gre za stroko.

Vse je samo laž in taktika

1.1.3. Vse je samo laž in taktika

Omeniti velja še režimsko zgodovinopisje s svojimi raznovrstnimi ojačevalci, ki vse bolj arogantno zanikuje totalitarizem v Sloveniji.3 To počnejo ljudje iste boljševiške denominacije, ki je v Franciji z debelo kožo salonskega levičarstva predlagalo zakon, s katerim je zanikanje holokavsta kaznivo … Če pomislimo, da so se znali ljudje te sorte, ko se jim je zdelo taktično uporabno, iti tudi organizatorje procesij svetega rešnjega telesa, nam ta brezsramna gimnastika ne bo tako čudna. Je pa kameleonska strategija element, ki ga je nujno premotriti zato, da bi zadostno spoznali naravo boljševizma. Za naš prostor bi bilo tako spoznanje še posebej dobrodošlo, ker bi potem lažje razumeli različne taktične povrhnjice v bistvu istega zločinskega bistva na Primorskem, na Štajerskem, na Koroškem in drugod.

Moj bogec čez vse

1.1.4. Moj bogec čez vse

Seveda bi lahko naštevali v nedogled. Kot smo že večkrat opozorili, v tem nevarno kaotičnem stanju ni v pomoč niti zahodni svet, ki se prenareja ali pa res ničesar ne ve o tem totalitarizmu. In nas tako s svoje strani zasiplje z vsem mogočim – vse tja do frivolnega tiskanja totalitarnih simbolov na majice in pivo.

Kot je za levičarsko miselnost običajno, vzamejo partikularno dobrino, jo absolutizirajo in potem z njo terorizirajo vse preostalo vrednostno obnebje. Ta božanstva so lahko ekologija, ženski trebuh, natančno ciljane manjšine, boj zoper t. i. sovražni govor ipd. Med najbolj uporabnimi in uporabljanimi artikli pa je seveda protifašizem. Z njim na ustih, ker ima zanje absolutno veljavo, z lahkoto zanemariš sto milijonov žrtev. Bežno izražen dvom v to denimo, če je res prav vsak imigrant največja dobrobit Evrope, je tako brez težav pripoznan za večje zlo kot milijoni mrtvih zaradi ideologije. Taka leva pamet je usodno nagnjena k enoumju. Pri njej potemtakem tudi ni težave, če sovraži že samó omembo naroda in narodne zavesti, v isti sapi pa govori o izdajalcih tega istega osovraženega naroda.

H komu naj pojdemo?

1.1.5. H komu naj pojdemo?

A vrnimo se k naši izhodiščni poanti. Unicum boljševiške revolucije kot neizzvane eksplozije zla se želi razvodeneti z vsem mogočim, in to iz njenih lastnih ideološko pragmatičnih razlogov. Argument v prid resničnosti pri tem ne zaleže. A tu bi za sklep radi opozorili na to, da ta fenomen vendarle ni nastal iz nič. Kljub vsemu je novi vek pripravljal teren za takšne unikatne revolucije, ki so dotlej znani svet in njegove etične predpostavke preklale in zmaličile. To se je zgodilo predvsem z ukinjanjem transcendence oziroma z vse večjo emancipacijo človeka. Se pravi, da nismo imeli več zanesljive opore zunaj našega sveta, prek katere lahko našo pojavnost tehtamo, neke reference, zaradi katere nismo v nevarnosti ene same vseenosti, neke točke, zaradi katere ni vse dogovorno (ali izbojevano). Brez presežne danosti prava in navidezna resničnost nimata učinkovitega kriterija. Poraz ene ali zmaga druge ni stvar dejstev in resnične vrednosti, ampak stvar taktike, propagande, všečnosti in premoči.

Neredko se dogajajo stvari, ki so za normalnega človeka zunaj razuma, a kot rečeno počasi dobivajo domovinsko pravico. Zato ni več prav velikega dvoma, da bo bitka za normalnost izgubljena, če ne bomo v zavezništvu z nečim presegajočim. Ta morda na videz pristriže peruti svetu, kakršnega ustvarja emancipiran sodobnik, prekucne kak babilonski stolp, a omogoča, da se vrnemo k resničnosti. Tudi k slovenski resničnosti, iz katere edino teče pot v prihodnost.

Ne samo zemlja, tudi večnost … Spomenik Karlu Mauserju

Figure 1. Ne samo zemlja, tudi večnost … Spomenik Karlu Mauserju Janez Rihar
Nesprejemanje svojega in božična zazibalka

1.2. Nesprejemanje svojega in božična zazibalka

Matija Ogrin

1.2.1.

Nova Slovenska zaveza si prizadeva, da bi Slovenci ohranili spomin na določene ljudi in njihova dejanja izpred dolgih desetletij, na njihove usode in na težo teh usod – in da bi hkrati s tem ohranili tudi spomin na pomen, ki ga te človeške usode ohranjajo prek nekdanjega časa in časovnih menjav v naš čas. Redko čemu so prevladujoče silnice našega časa tako nasprotne in tako tuje kakor tej temeljni usmeritvi Nove Slovenske zaveze. Silnice našega časa človeka vodijo k temu, da dojema resničnost kakor da je ploska, brez globine, po njej je moč drseti in se nikjer zares ne ustaviti, ne ustaliti, ne pripoznati nečesa kot vredno in trajno. Zato je v očeh velike večine edino, kar na tej gladki površini zares velja in šteje, le družbena moč, družbeni vpliv. Zato večini ni pomembno, kaj je pod gladko površino vsakdanjosti res in prav, ampak le, kaj se da praktično in učinkovito narediti, ukreniti, doseči ali preprečiti.

Epohalen pojav, ki se zdi, da obvladuje mnoge ljudi našega časa, je velika izguba stika s tistim, kar je bilo poprej, pred nami: izguba zavesti povezanosti ali kontinuitete s predhodnim in nekdanjim – to je morda žariščen problem sedanjega stanja. Od tod namreč izhaja nezmožnost čutiti neko izročilo kot svoje, nezmožnost dojemati sebe kot pripadnika nečesa, kar je bilo poprej, kot odgovornega za nekaj, kar nam je dano in je že od prej. Ta velika nezmožnost mnogih Slovencev, morda pa nasploh Evropejcev naše dobe, je le druga plat močno zmanjšane zmožnosti globljega zavedanja časa in časnosti: izgublja se zavest o času kot preteklosti in času kot sedanjosti ter prihodnosti, zavest namreč, da iz sedanjosti raste prihodnost in da naša dejanja imajo ter bodo imela posledice, iz naših dejanj že zdaj kali in raste prihodnost … Tudi prihodnost tako postane v človeški zavesti nekako odsotna, mnogi ne mislijo več nanjo ali pa zgolj pragmatično, v mejah svojega interesa. Zdi se, da smo vsaj v polju osebne zavesti postali družba brez zavedanja preteklosti in prihodnosti.

Temeljni vzrok vsega tega je verjetno v tem, da iz zavesti mnogih izginja občutek za presežnost časa, občutek za večnost in Božje. Tako ob izgubi večnosti, ki je onkraj časa, človek izgubi tudi orientacijo med preteklim, sedanjim in prihodnjim, ki so znotraj časa.

Vsak dan lahko vidimo, kakšne posledice to vnaša v slovensko družbo, ki je gluha ne le za pričakovanja in zahteve NSZ, marveč celo za zahteve po spoštovanju in uveljavljanju slovenske narodne individualnosti, ki so bile ob času osamosvajanja med nami splošno sprejete, ali pa se nam je, mnogim, vsaj tako zdelo. Tako se nam zdaj pospešeno dogaja, da, ker ni stika s tem, kar je bilo poprej in pred nami, tudi ni stika s tem, kar sem bil sam in kar smo bili nekoč; družbena vloga in realni vpliv slovenske kulturne tradicije sta čedalje manjša. V zadnji posledici pridemo do tod, da nimamo več stika s sabo kot bitjem, zamejenim in izoblikovanim iz snovi preteklega časa.

Ob izgubi stika s sabo in s svojim se razraste oboževanje tujega in »drugega«, ker subjekt brez identitete pograbi (skoraj parazitsko) tudi pojav drugega kot oporo, kot vsebino, kot nekaj pozitivnega in v tem smislu trdnega. Iz nesprejemanja svojega raste idolatrija tujega.

V zadnjih letih je izrazit pojav te vrste npr. nerazumen odnos do migrantov – zlasti glede njihovega števila v Sloveniji in glede samoumevne veljave, ki jo v očeh vladajočih medijev imajo v primerjavi s tistimi slovenskimi družinami, ki so na robu revščine ali celo pod robom, vendar so v javnosti popolnoma nepomembne, migranti pa se lahko zatečejo v parlament po posebno zaščito. To pomeni izgubiti stik s sabo in s svojim in oboževati tuje in drugačno. Konsekvence te izgube samega

Da bi prišli nekoliko bližje k sebi ...

Figure 2. Da bi prišli nekoliko bližje k sebi … Marta Jakopič Kunaver

sebe, izgube slovenske istovetnosti v kulturnem in zgodovinskem pogledu bodo postopoma čedalje bolj drastične in očitne: na neki ljubljanski osnovni šoli so na zahteve (maloštevilnih) muslimanov popolnoma izključili iz šolskih kosil in sploh iz šolske prehrane vso svinjino. Ko pa so krščanski starši skušali doseči, da bi tisti dan enkrat na teden, ko so po uradnih smernicah šolska kosila brez mesa, postavili redno na petek in bi tako v šoli uveljavili petek kot dan brez mesa, so dobili odgovor – saj veste, kakšen –, da sta šola in Cerkev ločeni in da takega vpliva ne more biti. Tako. Vse to je šele začetek, saj se nič od tega, kar se zdaj dogaja, ni spočelo danes, marveč pred leti. Neupoštevanje svojega vodi v oslabitev.

Ni lahko živeti v času polno in pristno, ne da bi v preteklost ali prihodnost bodisi bežali bodisi se pred njima umikali. Božični prazniki, ki so zdaj pred nami, so prav obhajanje nečesa, kar se je zgodilo nekoč v času, v določenem času, kar pa je za vselej spremenilo človekovo časnost, jo usmerilo daleč naprej … Naj nas Božič z vsem, kar pomeni in kar prinaša, trdneje, globlje umesti v naš lasten človeški in slovenski čas. Naj s tem vsak od nas pride nekoliko bliže k sebi – k sebi in k svojim osebno, pa tudi kot Slovenec. Naj nas k temu navdihuje nekaj kitic stare božične zazibalke Jezusa pozibljimo, ene najstarejših slovenskih srednjeveških pesmi, ki v slikovitih podobah izraža prav Jezusovo skrito gospostvo nad časom in nad večnostjo.

1. Jezusa poziblimo,

Srce k nemu nagnimo,

Nam se je veseliti,

Dete lipu častiti.

2. Nemu se prklonimo,

Z lubeznio ga častimo,

Saj nam je usim k veselju

le-tu dete rojenu.

6. Njega prstici slabi

So zemlo, nebu dali,

Vse gore nu planine,

Te globoke doline.

7. Vse rožice na puli

Gvanta po svoje voli,

Sam gvanta poterbuje,

Ni brez reve, nadluge.

8. On špiža vse na sveti,

Da tičicam živeti,

Materne prsi uživa,

Božjo mogočnost skriva.

9. Njega maihine oči,

So bile vidit brez moči;

Vse vidijo po sveti,

Skritu ni neč detéti.

10. Je pustil gradi zidat,

Mesta lepu ocirat [okrasiti],

V rezderti štali rojen,

V mrzle jasle položen.

11. De bi se mi spreumeli,

Mrzlo dete ogreli,

Z molitujo, z’dihuvanjam,

S pokuro, z dobrim djaniam.

Slaba slika

1.3. Slaba slika

Brane Senegačnik

1.3.1.

Slika je slaba. Tako v tehničnem kot v vsebinskem pogledu. Oboje pa je tako ali tako povezano. Slika, ki jo imam v mislih, je nekakšna klinična slika družbenih in predvsem kulturnih razmer. »Zakaj predvsem kulturnih? In zakaj slaba? Po kakšnih merilih?« bo mogoče kdo vprašal. »In katero družbo s tem misliš?«

V današnjem času je družba na neki način »pogoltnila« kulturo: o slednji se v prevladujočem »resnem« (akademskem, znanstvenem) diskurzu govori skoraj samo še kot o družbeni funkciji, ne da bi se ji priznavala kakšna posebna vrednost, ki ni zgolj politično-ekonomska ali ideološka, kaj šele moč in legitimnost njenega (vzvratnega) vpliva na družbeno življenje. (Najbrž se komaj kdo še spomni, da je Jože Pučnik v svojih socioloških razpravah razvijal prav takšno teorijo kulture in se zavzemal za njeno živo moč v zgodovinski in politični resničnosti.) Kulture, ki bi omejevala in zavezovala družbo, pravzaprav ni nikjer več, razen v pogovornih frazah o družabnem življenju in (nelepem) vedenju. No, morda jo slišimo še v puhlicah političnih programov in v samoreklamiranju nevladnih (paravladnih?) organizacij.4 Vprašanje je torej predvsem, kako je s kulturo in zakaj je današnje stanje povezano predvsem z njo.

Slika pa je po mojem prepričanju slaba zato, ker to, kar je videti na njej, ni ugodno za svobodno družbeno življenje, še manj za kulturo, ki bi izražala celovito zanimanje za resničnost (od vnovičnega uvajanja političnega verbalnega delikta do različnih oblik moralne polucije v kulturi). Ob tem pa je tudi slabo izdelana, nejasna, a je kljub temu verodostojna: »stanje duha«, ki ga prikazuje, namreč ni videti slábo, ker bi bilo popačeno zaradi slabe izdelave, ampak se v resnici izraža tudi v takšni izdelavi. Kulturo pogosto razlagajo kot refleksijo družbe, kot podobo, ki jo ima družba o sami sebi; to se mi zdi sicer zelo nezadostna razlaga, a pove v našem primeru veliko. Premajhen format, zavajajoče perspektive, izpuščanje in vnašanje elementov, ki jih v upodobljeni družbeni resničnosti ni, delajo to sliko karseda nerealistično; toda številni gledalci ji verjamemo in se v svojem razumevanju družbe in življenja ravnajo po njej. Tako nastaja zanimiv pojav: ideološko popačena realnost na sliki (v kulturi) prek verjetja motivira popačeno, neustrezno družbeno ravnanje in družbeno realnost sicer nedvomno spreminja, vendar nikoli tako, da bi si jo lahko povsem priličila.

Če hočemo videti to dvojno pačenje (kako prikrajajoče odslikavanje resničnosti vodi prakso, ki prikraja resničnost tej podobi), moramo ne le ne verjeti sliki, temveč tudi stati nekje izven vsega tega dogajanja, nekje, od koder je širši razgled. Nova slovenska zaveza je vedno stala na takšni točki in je po svojih močeh posredovala dostop do nje tudi družbi v celoti. To točko je predstavljalo dvoje: zgodovinska dejstva revolucije, ki so bila sprva javno prikrivana (s pravnimi, družbenimi in kulturnimi sankcijami), kasneje mimizirana in bagatelizirana, pa končno revalorizirana; in resničnost življenja v t. i. novi stvarnosti socialistične države. Ne gre ji torej preprosto samo za to, da bi bila glas posameznikov in družbenih skupin, ki so bili žrtve revolucije, temveč poskuša celotni družbi odpreti možnost realnejšega pogleda na skupno zgodovino.

Tu se odpre še zadnje, posebej žgoče vprašanje: o kateri družbi govorim? Seveda, se razume, da o slovenski ali, kot je zdaj politično korektno reči, družbi na zgodovinskem prostoru sedanje Republike Slovenije. Zgodovina te, če še smemo tako reči, naše družbe ima svoje posebnosti, velike posebnosti, ki ne dovoljujejo nobene pavšalne razlage, nobene distancirane intepretacije na podlagi splošnih vzorcev, če jih hočemo res razumeti. Največja posebnost so prelomni dogodki sredi prejšnjega stoletja: revolucionarna sprememba narodnega značaja in kar dobesedna fizična sprememba prebivalstva z množičnimi poboji in prisilno emigracijo. Neposreden podaljšek in dopolnitev teh dogodkov je zaukazan molk, tako rekoč večdesetleten uradni neobstoj dogodkov tolikšnih razsežnosti: formativna dejstva so tako hkrati obstajala in ne obstajala; takšna dvojnost v odnosu do bistvenega je nedvomno zaznamovala vse nadaljnje družbeno in kulturno življenje. V luči tega se seveda na nov način odpirajo tudi vprašanja dotedanje slovenske zgodovine, družbe in kulture: v kolikšni meri so bila »semena razdora« (V. Blažič) zasejana že prej in od kdaj in v kolikšni jih je dosejal in pozoril aboslutni novum komunistične revolucije.

A družba ima še drugo, globalno razsežnost. Že v času druge svetovne vojne je bil boj za ohranitev stare, »demokratične« politeje (kakorkoli šepava je že ta bila), verjetno boj brez možnosti zmage, čeprav so po »logiki stvari« demokratično prepričani ljudje upravičeno verjeli vanjo in v podporo zahodnega sveta. Ne spuščam se v to, ali so bile vse glavne poteze protirevolucionarne strani in revoluciji nenaklonjenega dela družbe resnično pretehtane, dobre, se pravi politično smiselne in v tem smislu etične;5 ne vidim pa, kako bi se lahko s kakršnokoli potezo izognili zatonu demokracije in nastopu diktature. Ali bi lahko glavni akterji protirevolucionarne strani na kakršen koli način ublažili ples smrti in pohabljajočega molka, ki je sledil tem zatonu, je drugo vprašanje, vendar spet vidim zelo malo možnosti, da bi lahko odvrnili tisto, kar je bilo za uveljavitev komunistične oblasti teoretično nujno (revolucionarni teror) in se je izkazalo za praktično nepogrešljivo. Odločila je konstelacija velikih, svetovnih sil, ki je podobno usodo določila tudi drugim srednje- in vzhodnoevropskim družbam, katerih zgodovinska in politična situacija je bila veliko drugačna. V tem smislu je bila usoda družbene svobode in (nepopolne) demokracije vzhodne in srednje Evrope tragična. Tistih zgodovinskih družb in kultur, vključno s slovensko, ne gre idealizirati, to bi bilo zmotno. Toda prepovedovati vsako kritično refleksijo potez zmagovitega Zahoda, tako politično strateško kot etično, in jo kar počez razglašati za revizionizem ali celo fašizem, je nesprejemljivo. To nas vodi v bližino sodobne kulturne proizvodnje fašizma kot široko uporabne tehnike kulturne in družbene diskvalifikacije.

Marsikak bralec bi, če bi mu to pisanje zašlo v roke, že zdavnaj naveličano zamahnil z roko nad takšnim razočaranim pomladništvom in jalovo zagledanostjo v preteklost. To

Slaba slika

Figure 3. Slaba slika Arhiv Zaveze

si zlahka predstavljam. Da je pomladna paradigma preživeta, ne mislijo le tisti, katerih oblast je neposredno ogrozila, torej pripadniki politične in kulturne kontinuitete, temveč tudi nekateri medijsko vidni pisci t. i. alternativne desnice. Po svoje imajo prav; zgodovinopisje pomladnega dogajanja še niti začelo ni čisto zares raziskovati. Toda kar zadeva zgornje vrstice: te niso niti idealiziranje preteklosti niti iluzija o neproblematični, vsekozi svetli slovenski pomladi. So kvečjemu opozorilo na tisto, kar je z njo bolj simbolno zažarelo kot družbeno zaživelo, na tiste cilje, ki so bili globok upanjski navdih pri nastajanju države, navdih, ki pa je pošel – ali bil celo udušen – pri ustanavljanju demokratične kulture. A to nikakor ni samo rezultat – personalne, strukturne, mentalitetne – navezanosti na socialistično preteklost.

Danes je usoda slovenske družbe še bolj globalizirana kot kadarkoli. Preprosta opozcija med socialistično preteklostjo in Vzhodom na eni ter svobodnim Zahodom, svetom prostega trga in prihodnosti, na drugi je sama postala preteklost. Kaj je danes Zahod, ki je dosegel veliko zgodovinsko zmago (gotovo podprto tudi z obstojem vojaške sile, a ne da bi jo uporabil)? Ta zmaga je bila nedvomno ekonomska. Ali je bila tudi kulturna, je že bolj zapleteno vprašanje. Vzorci demokratične kulture so politično nedvomno preživeli vzorce monopartijskega socializma. Toda stvari se skozi čas nenehoma spreminjajo in danes na obzorju zahodne kulture žarijo misli in pojavi, ki smo se jih v nekaj spremenjeni obliki nagledali v svoji (neprostovoljni) socialistični preteklosti. Kolikšen je obseg tega in kako globoko ti intelektualni in kulturni pojavi določajo celotno življenje Zahoda? Kakšne so njihove politične posledice? O tem je težko soditi, a bojim se, da vse to dogajanje, čeprav zagotovo ne zadeva neposrednih oblik politične tehnike (parlamentarne demokracije), ni postranski pojav ali »kulturniški eksces«. In kaj to pomeni? Da se stvari radikalno obračajo? Ex Oriente lux? Ne, tolikšne naivnosti, kot jo kažejo nekatere desničarske politike in celo posamezni katoliški misleci, ki gledajo odrešenika v Putinu, si nikakor ne sme privoščiti, kdor bi rad ostal zgodovinsko, družbeno in kulturno priseben. A to pomeni samo, da je sedanje stanje izredno zapleteno in da je slika slaba. Če je tisto, kar si želimo, slovenska demokratična kultura, seveda.

Osupljiv znanstveni in tehnični napredek je v največji meri sad zahodnjaškega življenja in pojmovanja resničnosti: in seveda nekaj, čemur bi se bilo neodgovorno, celo neetično odreči. Toda tak način življenja je navdihovala in v veliki meri omogočila predstava o človeku, ki stoji nad zgodovino in zunaj nje; ki vidi v tradiciji spono in svojo etično dolžnost v tem, da jo preseže in odpravi. Njene korenine pa »nadzgodovinski« človek odkriva globoko, tako rekoč v molekularnih razsežnostih življenja. Odtod inspiracija za drobljenje vseh tradicionalnih oblik v kulturi, umetnosti, družbi, medosebnih odnosih. Nekateri menijo, da so to samo pretiravanja in da so za vse krivi družboslovci; da bo vse v redu, ko bodo več moči pridobili inženirji. Sam menim, da je pretiravanje ravno slednje in da takšno poenostavljanje diši po magiji. In da predvsem izpričuje slabo razumevanje danes prevladujočih oblik razumevanja resničnosti in njihovih posledic. Toda zares: je mogoče ohraniti veliki zagon preoblikovanja sveta moderne dobe in obenem pripoznati svojo neločljivo človeško povezanost z njim, svojo odvisnost od njega, ki jo izpričujejo med drugim tudi številne oblike tradicije? Kje najti mero za to? In predvsem: kako v tej epohalni zgodbi biti resničen, kako ohraniti samega sebe, priznati svojo omejenost in nemoč in dati dihati svojemu hrepenenju po večnosti? Kajti kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, samega sebe pa izgubi (prim. Mt, 16,25)? Pravi motor velikih dilem, družbenih, zgodovinskih in kulturnih, se skriva v tem vprašanju, čeprav ga na kulturni sliki naše resničnosti ni več mogoče najti.

Navideznost resničnosti

1.4. Navideznost resničnosti

1.4.1.

Helena Jaklitsch

Ravno tiste dni, ko sem pisala uvodnik, je do mene prišla novica, da je v Angliji umrl John Corsellis. Zdelo se mi je prav, da svoj uvodnik zaradi tega nekoliko spremenim, saj si ta izjemen, čeprav zelo skromen gospod to zasluži. Marsikateri Slovenec pozna njegovo ime. Sama sem si z njim v krajših ali daljših intervalih dopisovala, ko sem raziskovala življenje slovenskih beguncev po drugi svetovnih vojni. Mnogi begunci, ki so se po vojni znašli v taboriščih na Koroškem, so se ga spominjali z veliko hvaležnostjo, saj jih je takrat, tistega maja 1945, na Vetrinjskem polju sprejel kot ljudi ter se po svojih močeh trudil, da bi jim vsaj nekoliko olajšal taboriščno življenje. Tudi ko se je njihova taboriščna pot končala in so šli v svet, je Corsellis z mnogimi med njimi ohranil stike. V hvaležnosti pa tudi želji, da se odkupi vsaj na osebni ravni, če tega že ni (bila) sposobna narediti njegova domovina, za soodgovornost za smrt toliko nedolžnih fantov, čeprav sam pri tem ni imel nič, je napisal knjigo z naslovom Slovenija 1945 : Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni.

V pogovoru, objavljenem leta 2005 v Mladini (vem, skoraj neverjetno, da so mu tudi tam dali besedo), je povedal, da ga je, ko je spremljal slovenske begunce, najbolj presenetila izredna morala celotne skupnosti, njena izjemna trdnost, da navkljub poskusom oteževanja taboriščnega življenja z vseh strani vztraja pri svojih številnih dejavnostih, ki jih je začela v taboriščih. Fascinirala ga je kakovost življenja, h kateri so Slovenci težili, in namesto da bi bili po treh letih težkega begunskega življenja obupani, so »polno živeli kot avtonomna skupnost«. Svoje takratno razmišljanje je zaključil z besedami: »Po naravi sem optimist, ampak moj optimizem ni segel tako daleč, da bi v begunčkih z vetrinjskih polj videl kardinale, prefekte in predsednike vlad.«

Ob novici o njegovi smrti me je spreletela misel o odhajanju še zadnjih pričevalcev tistega usodnega časa. O odhajanju tistih, ki so iz »prvih vrst« doživljali vso bedo vojne, bratomornega obračunavanja, povojnih grozot in neštetih krivic, ki jih je prinesla »svoboda po svobodi«. O odhajanju tistih, ki so šele v samostojni Sloveniji dobili pravico do svobode govora in javne besede (čeprav bi jim jo nekateri radi spet vzeli). Odhajajo taki, ki so znali in zmogli kritično gledati svet okoli sebe in opominjati, da socialistični raj ni bil tako rožnat, kot bi danes radi nekateri prikazali. Od zadnje številke Zaveze smo tako pokopali dva velika Slovenca, ki sta vsak na svoj način, skozi svoja občutenja in spoznanja ocenjevala in razkrivala našo zaznamovanost ali poškodovanost zaradi preteklega režima: Alojza Rebulo in Andreja Capudra, zapustili pa so nas tudi nekateri Možinovi pričevalci.

Pričevalci torej odhajajo, polje zgodovine pa se znova (ali še vedno) bolj odpira manipulacijam, potvarjanjem in izkrivljanjem. Saj je enako tudi drugod po svetu, v vseh časih in v vseh sistemih, toda pri nas je občutljivost za to manipulacijo in zlorabo še večja, saj nam ni uspelo obračunati s preteklim totalitarnim režimom niti do njega vzpostaviti kritične distance, kot bi jo morali in kot bi si kot narod zaslužili. Komunistična interpretacija realnosti, servirana iz vseh strani in na vse mogoče načine, se je pač dodobra zasidrala v naš miselni svet.

To je bilo opaziti tudi ob obisku svetovno znanega kliničnega psihologa iz Kanade v Sloveniji. Jordan Peterson, ki mu je prepoznavnost prinesel njegov upor zoper zakonsko zahtevo, da mora posameznika nagovarjati kot ta sam želi, ne pa kot moškega ali žensko, je konec novembra pred nekaj manj kot dva tisoč obiskovalci svoj razmišljanje začel z opombo, da prvič nastopa v državi, ki je bila nekoč za železno zaveso. To je bil zgolj uvodni stavek, ki pa je še isti popoldan na družbenih omrežjih, kasneje pa še v nekaterih osrednjih medijih sprožil pravi vihar med zagovorniki levičarske ideologije, ki Petersona in njegove argumente bolj slabo prenesejo. Levičarji, ki se napajajo iz totalitarnega ‘vsevedenja’ in se imajo za edine legitimne razlagalce zgodovine, so začeli vehementno zatrjevati, da Jugoslavija, torej tudi Slovenija, nikoli ni bila za železno zaveso. Nič ni pomagalo navajanje besed Winstona Churchilla, ki je leta 1946 ta pojem prvič uporabil, ko je dejal, da se je »od Szczecina ob Baltskem morju do Trsta na Jadranu spustila čez celino železna zavesa« ter s tem tudi povedal, na kateri strani svobodnega sveta je Jugoslavija. Nič ni pomagalo spominjanje na to, da so v Sloveniji še konec osemdesetih let na meji streljali na tiste, ki so hoteli na drugo stran. V slednjem niso zmožni prepoznati očitnega paradoksa, ki se ponuja sam po sebi: zakaj bi nekdo žrtvoval svoje življenje, če pa naj bi naša prejšnja država, kot zatrjujejo, vsakomur omogočala prosto gibanje, torej tudi prehod čez mejo. Kot papige so ponavljali mantro o tem, da je bila Jugoslavija drugačna od preostalega vzhodnega sveta, ki je bil pod vplivom Sovjetske zveze. Jugoslavija, torej tudi Slovenija, je bila po njihovem svobodna država. Vsakdo je lahko šel, kamorkoli je hotel, meje so bile na široko odprte (pa smo spet pri zgoraj omenjenem paradoksu). Pri nas se je dobro živelo, vsak je dobil službo, vsak je lahko govoril, kar je želel; sistem ni nikogar omejeval niti nikomur nič jemal.

Res je. Pri nas smo imeli svobodo gibanja, pravico do izrekanja lastnega mnenja, pravico do proste izbire službe ali svobode do izražanja vere, če naštevanje skrčim le na nekaj najbolj pogosto navajanjih trditev. Vsaj na papirju. Toda ta svoboda gibanja je bila (skoraj do konca prejšnjega sistema) zelo navidezna, kot je bila navidezna pravica do izrekanja lastnega mnenja ali pravica do svobode izražanja vere. Seveda je vsak lahko povedal na glas, kaj misli, če je le bila ta misel v sozvočju z diktirano mislijo komunistične partije. Drugače je svojo »svobodno misel« zelo drago plačal. Prva leta po vojni s smrtjo, dolgoletno zaporno kaznijo, kasneje pa z raznimi administrativnimi kaznimi, tudi v obliki delovnih in prevzgojnih taborišč. No, pravzaprav je grožnja z večmesečnim »obiskom« katerega od slovenskih zaporov visela praktično vse do konca »novega sveta«. Tega se je zavedal čisto vsak, to je bilo zapisano v vsak atom vsakega državljana. Fizično in psihično ustrahovanje prvih nekaj povojnih let je imelo odlične rezultate. Dobro se je živelo s ‘prešvercano’ kavo, ‘prešvercanimi’ kavbojkami in pralnimi praški, boni za bencin ipd., medtem ko so bile police v trgovinah na naši strani meje bolj ali manj prazne ali vsaj zelo skopo založene. Vsak je dobil službo; tistim, ki so zaradi brezposelnosti kvarili to podobo, je država v 60. letih omogočila odhod na delo v tujino (na ta način pa je prišla še do deviz, ki jih je tako potrebovala), tistim, ki ji niso bili po volji, je radodarno ponudila slabše plačana delovna mesta. Pravica do svobodnega izražanja verske pripadnosti pa se je udejanjala v popisovanju teh, ki so obiskovali nedeljske maše, ter njihovem ‘nagrajevanju’ pri iskanju služb ali napredovanju. Še danes se ta ‘spoštljiv’ odnos odraža v pravici raznih umetnikov in dušebrižnikov do norčevanja iz vernih in žaljenja verskih simbolov, še posebej tistih, povezanih s krščanstvom.

Vem, da sem o vsem tem že večkrat pisala, toda ob tako vehementnem zanikanju obstoja železne zavese v našem prostoru je več kot očitno, da je treba znova in znova ponavljati zgodovinska dejstva. Saj veste: da se ne bomo kar naenkrat zbudili v svet, v katerem bo obveljalo, da je bila povojna Jugoslavija prava Indija Koromandija za zahodni svet in da bile pravzaprav naše zahodne sosede tiste, ki so streljale na svoje ljudi, ker so hotele k nam.

Ampak da za to navidezno blaginjo in srečo ne bomo iskali primerov samo v preteklosti, se ozrimo še malo v današnjo slovensko

Navidezna resničnost

Figure 4. Navidezna resničnost Arhiv Zaveze

realnost, ki nam prav tako ponuja obilje tega. Verjetno ni med nami nikogar, ki ne bi slišal za poziv predsednika vlade podjetjem v državni lasti, da naj nehajo oglaševati v medijih, ki širijo nestrpnost in sovražni govor. Njegov navidezno nevtralen poziv je zbudil val ogorčenja v desno usmerjenih medijih in politikih ter pri ljudeh, ki izhajajo iz pomladnega političnega prostora, na drugi strani pa odobravajoče odzive levičarskih medijev in politikov ter zagovornikov levičarske ideologije in ideologije rdeče zvezde. Ti slednji so se z navidezno začudenostjo spraševali, zakaj so se »ta desni« tako zagnali v to izjavo predsednika, saj jih ta ni posebej omenjal – razen seveda, če se niso sami prepoznali med tistimi, ki Marjeta2018-12-03T09:17:00.56MNote: Sem prebrala Šarčevo sporočilo pa nisem našla navedenega v njegovem spisu, tako da ne more biti označeno kot citat. širijo nestrpnost in sovražni govor. Njihovo zgražanje dejansko kaže na vso njihovo pokvarjenost ali uničujoče posledice zatemnitve uma, če hočete. Čeprav predsednik vlade res ni omenjal nobenega medija, nobene politične opcije, je bilo čisto vsem, ampak res čisto vsem (tudi tistim, ki so se s takim začudenjem sprenevedali) jasno, katerim medijem je bil njegov poziv namenjen. Res, popolnoma jasno in nedvoumno, čeprav je bila njegova izjava, kot že omenjeno, navidezno popolnoma nevtralna. Nekdo, ki jo je bral od zunaj, ki ne pozna slovenskega prostora in njegove totalitarne poškodovanosti, se je lahko popolnoma upravičeno začudil ob odzivu demokratične strani, v smislu »saj se menda ne uvrščate med tiste, ki širijo sovražni govor in nestrpnost?!«. Nekdo, ki ne razume slovenske realnosti, ne more razumeti, da je za vladajočo nomenklaturo (z njenim stricem v ozadju, ki je zahtevo po uničenju medijskega prostora, ki misli drugače, oznanil na Ilovi Gori) sovražni govor in nestrpnost vsaka kritika zoper njo in njene poglede na svet.

Tako navidezno, kot je bila navidezno nevtralna izjava predsednika vlade, so bile nevtralne tudi objave, dokumenti, pravila, novice ipd., ki so nastajale v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Papir vse prenese, pravijo. Tudi takrat je. Realnost, ki se je skrivala za temi papirji, namenjenimi slepitvi mednarodne javnosti, pa je bila nekaj popolnoma drugega. Nič čudnega, da je bilo treba konec 80. let uničiti vse arhive in da še danes ne bi dali besede pričevalcem z druge strani. Tako prvi kot drugi bi namreč preveč zgovorno razkrivali velika nasprotja med zapisanimi črkami in resničnim življenjem posameznikov in skupin, ki niso hotele biti poslušne komunistični oblasti in ki v njenem izključujočem monopolu niso videle uresničitve stoletnih sanj slovenskega naroda. V tej luči je torej mogoče razumeti vse poskuse dedičev preteklega sistema, ki se s tako ihto oklepajo oblasti, da bi ljudje ostajali nevedni in nekritični. V tej luči je mogoče razumeti tudi rastoče navdušenje nad rdečo ikonografijo, ki jo ta ista oblast na vseh nivojih in v vseh družbenih podsistemih spodbuja in podpira. Bo že držalo, kar je rekel Peterson poslušalcem na Gospodarskem razstavišču: »Nostalgija za komunizmom je nostalgija za nevednostjo.«

Kako se je začelo

2. Kako se je začelo

Razmislek ob prazniku vseh svetih in bližnjem adventu

2.1. Razmislek ob prazniku vseh svetih in bližnjem adventu

Janko Maček

2.1.1.

Poletje se je prevesilo v jesen in listje, ki je imelo ponekod čudovite barve, je skoraj že odpadlo. Listopad je pri koncu in gruden nas bo kmalu opominjal na čas, »ko leta tek je dokončan, nazaj nam nikdar več ni dan,« kot poje stara cerkvena pesem. Toda, kdo bo v prihodnjih tednih ob burnem tempu potrošniškega vrveža še mislil na advent in minljivost časnega.

Naši, nekoč večinoma kmečki ljudje, so si pred prihodom zime, ko je bilo delo na polju v glavnem opravljeno, ko so bili sadovi celoletnega garanja, večkrat precej pičli, pospravljeni v shrambe, vzeli čas tudi za pokojne starše, sorodnike in znance na farnem pokopališču. Med cvetjem, s katerim je gospodinja posebej za ta praznik okrasila njihove grobove, je morda brlela tudi kaka voščena svečka, ni pa bilo nobene plastike, ki bi povzročala skrbi komunalnim službam, sicer jih pa niti ni bilo. Na dan vseh svetih popoldne se je na pokopališču ob grobovih zbrala vsa srenja in s svojim duhovnikom molila za njihov »večni mir in pokoj.« Marsikdo je priliko izkoristil za obisk ali vsaj razgovor, proti večeru pa so vsi odšli na domove in ob zvonjenju zvonov pri fari in podružnicah molili vse tri dele rožnega venca. Na vernih duš dan so šli v cerkev kot ob nedeljah, zvečer pa spet doma molili. Tako so praznovali praznik vseh svetih, ki je bil popoldne že namenjen spominu rajnih in molitvi zanje. Za otroke je seveda bila tista molitev dolga, toda ob zgledu staršev in drugih starejših članov družine so potrpeli in vztrajali.

Morda bo ob teh vrsticah ta ali oni bralec Zaveze godrnjal, češ da spadajo kvečjemu v Družino, Zaveza pa naj razpravlja o drugih prepotrebnih vprašanjih, kot na primer o zadnjih parlamentarnih ali občinskih volitvah. Popolnoma ga razumem, toda vsi skupaj ne smemo pozabiti, da se je Nova Slovenska zaveza pred skoraj tridesetimi leti odločila, da so njene prioritete: popis žrtev komunističnega nasilja, vrnitev njihovega dobrega imena, poprava krivic in postavitev farnih spominskih plošč. Da bi se mogla tem nalogam resnično posvetiti, se je odrekla strankarskemu delovanju. Najbrž ni treba dokazovati, koliko je bilo v tistih letih narejenega. Seveda so bile tedaj razmere bistveno drugačne: bilo je živih še veliko sorodnikov in prijateljev pomorjenih, skoraj vsak se jih je še spominjal in jih tudi pogrešal, nasprotniki pa pravzaprav še niso dobro vedeli, kako naj se v novih razmerah obnašajo. Nova Slovenska zaveza je imela pri svojem delu velike težave, vendar je bila ves čas povezana s sebi sorodnimi strankami in jih podpirala povsod, kjer je upala na prenovitev naše družbe. Samo po sebi je razumljivo, da to velja tudi danes, seveda se pa pri tem ne more odreči razmišljanju o svojem bodočem statusu in želi razumevanja in pomoči omenjenih strank.

Kaj ima Nova Slovenska zaveza skupnega s praznikom vseh
svetnikov?

2.1.2. Kaj ima Nova Slovenska zaveza skupnega s praznikom vseh svetnikov?

Lahko bi rekli, da veliko. Oba vabita k obisku grobov, predvsem pa k spominu na pokojne in molitvi zanje. Pomislimo, koliko spominskih slovesnosti se je v zadnjih desetletjih zvrstilo po raznih krajih. Seveda je razlika v tem, da v zadnjem času kraji spomina niso samo pokopališča, ampak tudi drugi kraji, kot Kočevski rog, Teharje, Hrastniški hrib in mnogi drugi, ki so bili morišča. Za večino tam umrlih oziroma pobitih še danes ne vemo, kje je njihov grob, ampak poznamo samo lokacijo morišča – grobišča, npr. Macesnova gorica, pa niti o tem nimamo pravih podatkov. Ko je nekoč pri hiši umirala mati, so bili ob njeni postelji zbrani sinovi, hčere in mož, če je bil še živ; njen sin pa je leta 1945 v Kočevskem rogu lačen, nag in pretepen stopal v vrsti sotrpinov

Novomašnik Srečko Huth leta 1931 - z mamo Mihaelo in sestro
									Nušo

Figure 5. Novomašnik Srečko Huth leta 1931 – z mamo Mihaelo in sestro Nušo

mimo zevajočega brezna in čakal, kdaj ga bo vanj zrušil strel v tilnik. Ni bilo zvonjenja ne pogreba in sedmine, o pobojih se ni smelo niti govoriti. Ponekod je mati ali kdo drug iz družine o vrnitvi domobrancev s Koroškega in njihovem pokolu sicer kaj slišal, toda take govorice so imeli za lažnivo propagando in jim niso verjeli.

V narodu pa je bil leta 1945 praznik vseh svetnikov in z njim združen spomin na rajne tako zasidran, da se ga nova oblast ni upala prepovedati in prav tako ne obredov oziroma molitev na pokopališču, ki so jih ponekod imeli tudi za padle partizane. Oblast je potem dotedanje ime praznika spremenila v dan mrtvih in navajala ljudi, da bi na ta dan častili padle partizane in revolucionarje. Zgled naj bi vsem dali otroci osnovnih šol, ki so v pionirskih ruticah okrog vratu in kapah z rdečo zvezdo na glavi obiskovali grobove padlih partizanov. Kako mučni so bili taki obiski za domobranske otroke, ki so vedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi očeti ali brati, in so o njih na uradnih komemoracijah govorili, da so bili izdajalci.

Med prvimi so udarili po duhovnikih in krščanskih učiteljicah

2.1.3. Med prvimi so udarili po duhovnikih in krščanskih učiteljicah

Ob koncu leta, ki smo ga omenili v razmišljanju o prazniku vseh svetnikov, se sprašujemo, ali še vztrajati pri Zavezini rubriki KAKO SE JE ZAČELO, ali ni že izpeta in se nekatere stvari kar preveč ponavljajo. Ali niso bralcu vsaj temeljne točke slovenske revolucije po tolikem ponavljanju vsaj za silo jasne? Ali se kaj bolj zavedamo, da je partija prišla na oblast preko množice zločinsko pomorjenih poštenih Slovencev? Nova Slovenska zaveza je nastala na razvalinah, ki jih je zapustila ta oblast. Kaj nam je pravzaprav zapustila? Štiriletna okupacija je bila leta 1945 končana, toda namesto nje smo za celega pol stoletja imeli komunistično dikt-

Skupina dolenjskih romov, nad katerimi so partizani leta 1942
									naredili pravi genocid.

Figure 6. Skupina dolenjskih romov, nad katerimi so partizani leta 1942 naredili pravi genocid.

aturo, namesto obljubljenega demokratičnega družbenega reda smo dobili centralistično komunistično oblast. In kaj se je dogajalo v času druge svetovne vojne, ko je bila Slovenija razdeljena med tri okupatorje, kar je bil menda edini tak primer v okupirani Evropi? Ali ni od septembra 1941 do maja 1945 kljub okupaciji potekal spopad med tako imenovano osvobodilno partizansko vojsko in samoobrambnimi protirevolucionarnimi enotami? Kdo ga je začel in pri njem do konca vztrajal? Ali ni bila VOS usposobljena specifično za odstranjevanje političnih nasprotnikov? Koliko jih je s pomočjo partizanov in njihovih terencev ta »odstranila« in s tem omogočila partiji prevzem oblasti?

V nadaljevanju bomo navedli nekaj bolj ali manj znanih konkretnih primerov, ki naj bi potrdili našo trditev o metodah nasilnega prevzema oblasti.

Naj tukaj najprej omenimo nekdanjega šentviškega kateheta Srečka Hutha. Obširno o njem piše prof. Mirko Kambič v Zavezi št. 33. Omenjenega duhovnika je kmalu po okupaciji poslala ljubljanska škofija v Šentjošt, da bi od tam skrbel za ljudi sosednjih župnij, kjer so Nemci zaprli ali pregnali duhovnike. V začetku se je nastanil na podružnici na Planini, kasneje pa v Butajnovi, ki sta bili pod Italijani. Od tu je ilegalno hodil tudi na nemško zasedbeno področje previdevat bolnike, pokopavat umrle in opravljat druga duhovniška opravila. Pri tem je bil v stalni nevarnosti pred Nemci, še bolj pa pred partizani, katerim je bil kot duhovnik popolnoma odveč in so ves čas z nezaupanjem spremljali njegovo delo. Julijske noči 1942 so ga iskali v Butajnovi, vendar ga niso našli. Konec leta 1942 je odšel k materi v Podkoren in od tam začel delovati predvsem na jeseniškem in bohinjskem področju. Jeseniška VOS je to kmalu zvedela in že avgusta 1943 izdala ukaz, da je »organizatorja bele garde Hutha« treba odstraniti. 18. oktobra so ga na dušnopastirski poti prijeli v nemške uniforme

Marica Nartnik (prva z leve) s sošolkami pri uršulinkah v
									Škofji Loki

Figure 7. Marica Nartnik (prva z leve) s sošolkami pri uršulinkah v Škofji Loki

preoblečeni partizani in ga na Koprivniku po hudem mučenju umorili. Ohranjeni so nekateri dokumenti o tem. Baje so ga obesili na drevo in žgali z ognjem. Zakaj? Sovraštvo do duhovnika, služabnika vere, jim je pač narekovala ideologija. Lahko rečemo, da je Huth umrl mučeniške smrti zaradi sovraštva do vere – ODIUM FIDEI.

Kdo ne ve, kako zverinsko je komandir Gad s svojo patruljo v začetku julija 1942 umoril tri člane Mravljetove, po domače Birtove družine z Brezovice pri Ljubljani, najstarejšega sina Toneta pa so odpeljali s seboj na Ključ in ga tam ubili. Dva mlajša sinova sta bila študenta in člana Katoliške akcije in zlasti za Vinka velja, da je bil izredno talentiran.

Na deževno nedeljo 19. julija 1942 zgodaj zjutraj so partizani obkolili romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju, odpeljali okoli 60 Romov in požgali njihove skromne domove. O tem piše tudi duhovnik Zdravko Bahor v knjigi Leta preizkušnje, str. 58. Zaveza opisuje ta zločin nad Romi v številkah 43 in 48. Tisto nedeljo so opazovali tragično pot Romov tudi Majerletovi, ki so imeli hišo na Doblički gori prav ob poti, po kateri so jih gnali na morišče. Dejstvo je, da je bilo v tej žalostni karavani tudi precej žena in mater z otroki. Na Mavrlenu so jih zaprli v klet velike zidanice, po dveh dneh pa so jih odgnali po cesti proti Koprivniku in jih tam v neki kotlini blizu kraja, kjer so malo prej mučili dragatuškega župnika Omahna, pobili. Pričevanja govorijo, da jih niso streljali, ampak pokončevali na druge načine. Radko Polič piše o tem v knjigi Belokranjski odred sledeče: »Vse odvedene pripadnike ciganskega naselja so po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili. Toda ne kaže niti danes niti pozneje brskati po zaceljeni rani in ugotavljati, kdo je bil za to grdo zadevo odgovoren. To bi sicer zadostilo zgodovinski resnici in pravici, zapustilo pa bi pri vseh njenih poglavitnih izvajalcih neizbrisljiv madež za izpeljavo bridke stvari, ki so jo opravili v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti za zaščito temeljne varnosti osvobodilnega boja in njegovih udeležencev.«

Te Poličeve besede veliko povejo tudi za današnji čas. V zadnjem času nam še posebej da misliti sporočilo Dežmanove komisije, da je MOL Ljubljana zavrnila njen predlog, da bi na ljubljanskih Žalah pokopali posmrtne ostanke 53 Romov, ki jih je komisija nedavno izkopala v Iški.

Že gornja primera sta zgovoren dokaz, da komunistična OF od vsega začetka ni vodila osvobodilnega boja, ampak boj za oblast. Slovenski poročevalec, ki je tedaj imel podnaslov Bilten osvobodilne fronte, je 8. februarja 1942 na primer pisal sledeče: »Slovenske narodne množice vneto pozdravljajo tolmačenje izvršnega odbora OF, ki napoveduje, da bo kaznovan s smrtjo vsak poskus organizirati na slovenskem ozemlju kakršnokoli formacijo izven partizanskih narodnoosvobodilnih čet in narodne zaščite. Zatrite do kraja vse protiljudske in protinarodne elemente, vse podpihovalce državljanske vojne, vso peto kolono – tako pravijo slovenski redoljubi.« Duhovniki, učitelji in razne verske organizacije, ki so pod italijansko okupacijo še nekako opravljali svoje poslanstvo med ljudstvom, so naenkrat postali skrajno sumljivi. Vemo, kako je duhovnik in kasneje zgodovinar dr. Mikuž zapisal o cerkveni pobožnosti prvih petkov, da iz meseca v mesec postaja določnejša propaganda za belo gardo in kontrarevolucijo. Ni čudno, če so bile v takem vzdušju tudi slovenske učiteljice obtožene, da so sodelavke bele garde in sodelovanja z okupatorjem. Čeprav je Zaveza o njih že pisala, bomo tukaj nekatere vsaj omenili.

Začnimo z učiteljico Marico Nartnik, ki je skrbno vodila manjšo Osnovno šolo v Rožnem Dolu pri Semiču v Beli krajini. Bila je članica učiteljske Katoliške akcije, v Rožnem Dolu pa je sama zbrala nekaj deklet in imela sestanke z njimi. V tej mali skupini je bila tudi Karolina

Karolina Jakša s Pribišja nad Semičem, zaposlena kot služkinja
									v Ljubljani. Kadar je bila doma, se je udeleževala sestankov KA,
									ki jih je vodila rožendolska učiteljica Marica Nartnik.
									Partizani so jo prijeli blizu doma in umorili.

Figure 8. Karolina Jakša s Pribišja nad Semičem, zaposlena kot služkinja v Ljubljani. Kadar je bila doma, se je udeleževala sestankov KA, ki jih je vodila rožendolska učiteljica Marica Nartnik. Partizani so jo prijeli blizu doma in umorili.

Jakša s Pribišja, zaposlena v Ljubljani kot služkinja in že tam včlanjena v KA, kadar je pa bila doma, je prihajala na sestanke v Rožnem Dolu. Po Nartnikovo so prišli partizani na kresni dan zvečer, ko so dopoldne njeni učenci imeli prvo obhajilo in je bila z njimi v Semiču. Bil je to 24. junij 1942. Na vse načine se je branila, da ne bo šla z njimi v gozd in pri tem omedlela. Tako so jo pravzaprav odnesli od doma ter jo potem na Kleču pod Mirno Goro mučili in umorili. – Jakševo so prijeli v gozdu blizu doma, ko je grabila listje. Ni več prišla domov. Na partijski konferenci na Cinku, ki je bila malo kasneje, je belokranjski predstavnik Jože Borštnar poročal takole: »Edino organizacijsko povezanost bele garde je bilo zaznati v Rožnem Dolu, kjer smo prišli na sled organiziranim ženskam. Središče je bila učiteljica, ki je zbrala okrog sebe pet žensk – tudi kmečkih. Važna je bila neka služkinja, ki jo je iz Ljubljane poslala KA oziroma Poselska zveza. Čeprav je bila zapeljana, smo jo likvidirali.«

Ivanko Škrabec Novak, učiteljico v Sodražici, so umorili maja
								1942.

Figure 9. Ivanko Škrabec Novak, učiteljico v Sodražici, so umorili maja 1942.

Darinka Čebulj je bila učiteljica v Hinjah v Suhi krajini. Partizani so jo odpeljali maja 1942 zjutraj hkrati s kaplanom Henrikom Novakom. Zasliševali so ju in po nekaj dneh s prav sadističnim mučenjem umorili. Baje so se Novakovi kriki tisto noč slišali daleč naokrog. Kocbek je že 11. junija, ko je bil še pod vtisom novice o smrti dr. Ehrlicha v Ljubljani, zapisal, da je prebral zapisnik o njunem zaslišanju. Tiste dni sta imela s Kidričem dolge razgovore. Pričakovali bi, da bo Kocbek protestiral proti naraščajočemu pobijanju katoličanov, toda nikjer ne najdemo besedice o čem takem. Karavana enotnosti v OF je šla dalje in niti Dolomitska izjava dobrega pol leta kasneje je ni ustavila.

Ivanka Škrabec, sorodnica jezikoslovca, frančiškana patra Škrabca, je bila rojena v Hrovači pri Ribnici leta 1915. Jeseni 1939 je po končanem učiteljišču in nekaj službah prišla za učiteljico v Sodražico. V noči med božičem in sv. Štefanom leta 1940 je na Strmci nad Sodražico zgorel velik lesen križ, ki so ga farani postavili v spomin na evharističnih kongres leta 1935. Tedaj se je že govorilo o komunizmu in revoluciji. Kmalu po začetku okupacije so se v Travni gori pojavili oboroženi možje, ki so jim rekli četniki, dokler se sami niso preimenovali v partizane. Za Sodražane pa je bila tedaj predvsem zanimiva poroka učiteljice Ivanke Škrabec s profesorjem kemije Francem Novakom, ki zaradi Nemcev ni mogel več domov na Gorenjsko. Poročil ju je dr. Lambert Ehrlich in slovesnosti so se menda udeležili predvsem študirani Novakovi sošolci in prijatelji. Najprej sta stanovala v skromnem stanovanju pri Jurjevih, ki pa so kmalu dobili grozilno pismo, zakaj so vzeli pod streho »narodnega sovražnika«.

28. maja 1942 zgodaj zjutraj so Italijani odšli iz Sodražice in kmalu nato so v trg prišli partizani, ki jih je vodil komandir Daki. Razglasili so, da je Sodražica osvobojena in na vseh vhodih ter izhodih postavili straže. V hiši, kjer sta stanovala Novakova, sredi dopoldneva sploh še niso vedeli za prihod partizanov. Mlada zakonca sta prišla na dvorišče in se pogovarjala z gospodarjem, ki je tam nekaj urejal, ko je nenadoma do njih s kolesom pripeljal znan tržan in ves zadihan zaklical: »Gospod Novak, bežite, takoj bežite.« Novak je skočil v stanovanje vzet neke stvari, se kar spotoma poslovil od žene, zgrabil na dvorišču kolo in oddrvel proti Zamostecu. Le nekaj minut kasneje so prišli partizani in spraševali po njem.

Že popoldne je bilo na trgu v Sodražici zborovanje, katerega del je bilo tudi zasliševanje učiteljice Novakove. Pred zbrano množico so jo spraševali, kje je mož, zakaj nasprotuje OF, vmes pa jo zmerjali in sramotili. Nazadnje so jo spustili domov, toda naročili, naj se drži doma, ker jo bodo še potrebovali. Naslednji dan so pod Zapotokom ustavili dva voza Romov, ki so nič hudega sluteč prišli iz Ribnice. Sodnik Stante jih je po zasliševanju obsodil na smrt in še isti večer so jih pod Boncarjem postrelili – vseh šestnajst, brez izjeme, tudi žene, dekleta in dojenčke. Popoldne so odpeljali Kozinovega Franceta iz Zapotoka in tudi njegova pot se je končala pod Boncarjem. Enega naslednjih večerov so prišli h Kovačevim, kjer je stanovala učiteljica, jo najprej zasliševali v stanovanju, sredi noči pa odpeljali v gozd. Kljub visoki nosečnosti si je morala sama kopati grob. Zaman je prosila, da bi izvršitev obsodbe odložili do rojstva otroka. Pobili so jo brez strela in tako površno zagrebli, da je del plašča še gledal iz zemlje, potem pa razširili govorice, da čaka v taborišču na porod.

Ko so se v razdejano Sodražico vrnili Italijani, so prišli učiteljičini svojci, jo odkopali in odpeljali na pokopališče v Hrovačo. Pri odkopu so našli na pol strohnelo pismo, ki se je ohranilo na prsih pod obleko. To pismo je bilo kasneje objavljeno tudi v Argentini in v ZDA. E. Kocbek je na Cinku zbranim delegatom govoril o izredni humanosti komunistov. Le kje jo je videl, če so njihova dela dokazovala prav nasprotno?

Čeprav učiteljico Anico Drobničevo že poznamo, jo bomo tukaj na kratko predstavili. Rojena je bila v Hudem Vrhu na Blokah leta 1898 v isti hiši kot tri desetletja kasneje prvi generalni državni tožilec samostojne Slovenije in dolgoletni predsednik našega društva Anton Drobnič. Otroška leta je preživela v zavetju Bločanovega doma – tako so namreč po domače rekli Drobničevim – kjer so pozimi v hiši ropotale statve, ko je oče tkal platno. Od pomladi do jeseni so se Bločanovi znojili na njivah, ki so jih imeli onkraj Hudega Vrha na prostornem polju pod Bloščkom in Racno goro. Zaradi prve svetovne vojne je Anica razmeroma pozno šla v šole. Leta 1920 se je vpisala na uršulinsko učiteljišče v Škofji Loki. V času študija na učiteljišču je stanovala pri uršulinkah in imela dovolj priložnosti, da se je poleg obveznega dela na učiteljišču učila še orglanja, sodelovala pri pevskih zborih in tako izpopolnila od doma prinesene glasbene talente. Begunjski župnik Ježek, ki jo je poznal iz osnovne šole, se je spomnil nanjo, ko mu je organist ušel za boljšim zaslužkom v Ameriko. Njena učiteljska plača mu je dajala upanje, da ji orglanja in vodenja zbora ne bo treba posebej plačevati. Tako je Anica leta 1931 prišla v Begunje in takoj začela z delom v šoli. Poleg tega je do smrti brezplačno opravljala delo organista in vodila v Begunjah več cerkvenih pevskih zborov (mešanega, moškega in otroškega), ki so sodelovali tudi pri prosvetnem društvu. Pod taktirko Drobničeve vsako leto pripravili koncert za materinski dan, za praznik Brezmadežne itn.

Imela je pravzaprav srečo, da ni bila med dekleti, ki so jih odpeljali v Krimsko jamo. Begunjčani se za partizane niso preveč zanimali, dokler niso umorili bratov Janeza in Franceta Hitija. Obema je Drobničeva govorila pri pogrebu. Ljudje so začutili, da OF uvršča v belo gardo marsikaj, kar je doslej spadalo k njihovemu normalnemu življenju, na primer obhajanje prvih petkov, ki se je v Begunjah močno prijelo, pa ga domačini nikakor niso razumeli kot dejavnost bele garde. Po padcu begunjske vaške straže, septembra 1943, so učiteljico Drobničevo hkrati z župnikom Turkom in nekaterimi drugimi odpeljali v kočevske zapore, na smrt pa jo je obsodilo vojaško sodišče v Ribnici; obsodba je bila izvršena v Jelendolu oktobra 1943. V začetku oktobra 1944 so ribniški domobranci v prisotnosti posebne komisije in številnih svojcev žrtev v jelendolskem gozdu izkopali trupla 119 žrtev – med tremi ženskami tudi Anico Drobnič. Prepeljali so jih v Hrovačo pri Ribnici in tam pokopali. Aničine posmrtne ostanke so po osamosvojitvi ponovno izkopali in končno je našla zadnji zemeljski dom na domačem pokopališču v Novi vasi.

Gornji primeri jasno kažejo, kako kruta je bila pri nas revolucija in kako nesmiselno se je izgovarjati, da je do nje pač moralo priti. Kako je Edvard Kocbek kljub temu mogel govoriti

Begunjski otroci z učiteljico Anico Drobnič in župnikom
									Viktorjem Turkom

Figure 10. Begunjski otroci z učiteljico Anico Drobnič in župnikom Viktorjem Turkom

o njeni humanosti. Tako je bilo leta 1942, v letu posebnih strahot nad ljudmi, ki so pravzaprav »organizirali« vaške straže za obrambo življenja in premoženja, kar pa je bilo šele uvod v vihar strahotnega zla, od katerega se še nismo – in bogve, če se bomo kdaj – opomogli. V drugi polovici leta 1943, po kapitulaciji Italije, ko je padel Turjak in so manjše postojanke vaških straž druga za drugo izobešale belo zastavo, se je razblinilo lažno upanje, da se bo vendarle dogovoriti s komunisti za skupen boj proti okupatorju. Tedaj se je zgodilo prav nasprotno. Revolucionarji so s pomočjo italijanskih topničarjev zrušili Turjak – slovenski Alcazar. Prikličimo si pred oči žalostno povorko več kot šeststo vaških stražarjev, v kateri je bil tudi velikolaški zdravnik  dr. Kožuh. Njega so odtrgali od ranjencev, ki so jih naslednji dan postrelili. Povorka šeststo ujetnikov, privezanih na debele vrvi, ki so jo partizani in Italijani vodili v Velike Lašče, je nazorna slika tistih razmer. Še bolj nazorna bi bila, če bi ji dodali nesoglasja med poveljniki Turjaka. Turjaku in sramotilni povorki so sledili Jelendol, Mozelj, Bavdle in drugo, ki jim upravičeno lahko rečemo množična morišča.

Leta 1945 je bilo pomorjenih okrog 10.000 slovenskih domobrancev

2.1.4. Leta 1945 je bilo pomorjenih okrog 10.000 slovenskih domobrancev

Prišel je maj 1945, ko bi pričakovali, da bo tudi v Sloveniji kot marsikje drugod po svetu zavladal mir. Poglejmo, kako je bilo tedaj v Šentjoštu, kjer je bila ustanovljena prva legalna vaška straža in nato 43. četa slovenskega domobranstva. Ne, tu ni bilo miru. Domobranci in civili, ki so se odločili iti z njimi na Koroško, so zapustili vas že v nedeljo, 6. maja popoldne in le manjša enota domobrancev je tisto noč ostala v bližini vasi, zjutraj pa tudi ta odšla za glavnino. Že v soboto so se preko Šentjošta umikali rovtarski domobranci s civili in prav tako iz Hotedršice ter Ravnika. V Šentjoštu so z izjemo nekaj starejših moških ostale le ženske in otroci. Podobno je

Po novi maši šentjoškega rojaka Vinka Žaklja v Vetrinju, ki so
									se je udeležili štirje njegovi bratje - domobranci, sestra Anica
									in seveda drugi rojaki - begunci. Vsi štirje bratje, sestra in
									njen mož, domobranski poročnik, so bili v naslednjih dneh
									vrnjeni v domovino partizanom. Preživel je samo brat Pavle, ki
									mu je uspelo pobegniti iz Šentvida.

Figure 11. Po novi maši šentjoškega rojaka Vinka Žaklja v Vetrinju, ki so se je udeležili štirje njegovi bratje – domobranci, sestra Anica in seveda drugi rojaki – begunci. Vsi štirje bratje, sestra in njen mož, domobranski poročnik, so bili v naslednjih dneh vrnjeni v domovino partizanom. Preživel je samo brat Pavle, ki mu je uspelo pobegniti iz Šentvida.

bilo po mnogih krajih Slovenije. V Šentjošt je kmalu prišel oddelek hercegovskih partizanov, ki pa niso povzročali težav. Pravo »osvoboditev« so izvedli partizani z Vrhnike, ki so največ pozornosti namenili trgovini Kmetijske zadruge. Ker so odšli tudi župnik in cerkovnik ter njegovi, se zvonovi pri fari niso oglašali, vsaj ne redno. Prav je, da tu omenimo dogodek, ki ga v Šentjoštu nekateri niso niti opazili. Konec maja ali v začetku junija je v farni cerkvi enkrat ali dvakrat maševal neki duhovnik iz Žažarja, menda se je pisal Šinkovec in je bil med vojno župnik nekje pod Ljubljano, dokler ga niso pregnali Nemci. Po »osvoboditvi« se je večinoma izdajal za hlapca in tudi v Šentjošt je tisto jutro prišel v oguljeni obleki ter gumijastih škornjih. Posebnost tistega jutra pa je bila njegova pridiga med mašo. Mogoče je nekaj slišal, da Angleži vračajo domobrance v Titovino in je hotel namigniti o tem tudi drugim. Že po naravi je imel močan glas, če pa ga je še povzdignil, je kar donelo po cerkvi. V cerkvi je bila popolna tišina, čeprav mnogi od navzočih pridige niso povsem razumeli. Natančno vsebino bi težko obnovili, nesporen pa je rek, ki ga je večkrat ponovil: »Dobro premisli, preden kaj storiš, in glej na konec!« Ta rek je znan iz latinske vadnice, posebno zadnje besede: … et respice finem. Po maši je, za nas nenavadni duhovnik v oguljeni obleki in gumijastih škornjih hitro odšel po razmočeni stezi proti Jurčkovemu grabnu in kmalu izginil v gozdu.

Ko je Tito 26. maja 1945 z balkona ljubljanske univerze nagovoril evforične Ljubljančane, je bilo vreme deževno in turobno. On ni svaril pred nepremišljenimi dejanji, ampak grozeče napovedal, da »izdajalci kmalu ne bodo več gledali lepih slovenskih planin!« Kdo je ob tej napovedi pomislil, da bo tako kmalu in tako

Pustova domačija v Brnici, kamor so vozili domobrance s
									Teharij. Pri kozolcu so se slačili in nato bosi vzpenjali na
									Hrib, kjer so jih streljali.

Figure 12. Pustova domačija v Brnici, kamor so vozili domobrance s Teharij. Pri kozolcu so se slačili in nato bosi vzpenjali na Hrib, kjer so jih streljali.

grozno izvršena? Zamislimo se v grozote, ki so se v tistih junijskih dneh in še bolj nočeh dogajale v Kočevskem rogu, na Hrastniškem hribu, v Barbarinem rovu in drugod. Mlade fante, ki so komaj začeli živeti, so s kamioni vozili tja in pobijali slabše kot klavno živino. Poboj deset tisoč slovenskih domobrancev je nekaj nezaslišanega, je nekaj, kar daleč presega domet normalne človeške pameti.

Takoj ko so se med pretepanjem spravili s kamionov, je sledilo sezuvanje in slačenje. Zakaj? Predvsem zato, da so jim vzeli še zadnji košček dostojanstva, da so jih do skrajne mere razčlovečili. Če bo prihodnje leto potekalo prekopavanje v Macesnovi gorici, bomo morda o tamkajšnjem pobijanju še kaj več zvedeli, tole razmišljanje pa je bolj fantazija kot realen prikaz dogodka, ko so gnali v smrt ljudi, ki so bili up mnogih družin, ki so bili bodočnost tako preizkušenega naroda, ki jim je z izmučenih obrazov sijala mladost in se lepo ujemala s pravkar ozelenelo naravo kraja, kjer naj bi za vedno izginili, ne samo fizično, ampak tudi njihovo ime, tudi spomin nanje. Kdor je bral knjigo dr. Zdenka Roterja Padle maske, ve, da v njej piše tudi o nezaslišani moriji v Rogu. Dr. Roter je odklonil vabilo predsednika Kučana, da bi ga spremljal 8. junija 1990 v Rog, ampak sta z ženo gledala slovesnost po televiziji na svojem vikendu v Svržakih. »Bilo jima je nerodno, ko je bilo videti J. Kocijančiča med potekom obredja z roko v desnem žepu. Čez dobro leto sta oba z ženo bila na partizanskem slavju na Gorjancih, kjer sta srečala tudi znanega partizanskega poveljnika, ki ga je On med vojno večkrat vodil kot kurir iz Štajerske na Dolenjsko in nasprotno prek takratne nemško-italijanske meje. V debati je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval. Njega in njo je bilo groza, kako prostodušna je bila njegova govorica. Ko sta se vrnila domov, sta se še dolgo pogovarjala o smrtni grozi tako zlahka pobijanih, sicer nasprotnikov, a soljudi,

Družina Opeka v Buenos Airesu. Manjka ena od hčera.

Figure 13. Družina Opeka v Buenos Airesu. Manjka ena od hčera.

in se nista počutila sproščeno in dobro« (Z. Roter, Padle maske, str. 412-415).

Kaj naj rečemo k izpovedi tega eksekutorja pri jami v Macesnovi gorici? Žal ne moremo drugega kot izreči pomislek, da je njegovo govorjenje bolj samohvala kot izpoved. Vendar prepustimo to Bogu, ki vidi v srce in ve za vse njegove skrivnosti. On mu ne bo naredil krivice, ampak bo vse povrnil po njegovih delih.

Pomudimo se sedaj še ob Hrastniškem hribu, drugem velikem morišču in grobišču domobrancev ter drugih naših ljudi oziroma pospremimo v duhu enega od tolikih kamionov, ki so v nočnih urah vozili ujetnike iz Teharij v Brnico, morda tudi v Hudo jamo, razložili svoj tovor in se vrnili po novega. Noč za nočjo so jih v prvi polovici junija 1945 v nočnih urah najprej po imenu klicali s tistega šodra in zvezane naložili na kamion. Odloženi v Brnici so se morali pri Pustovem kozolcu sleči in potem so gole in bose gonili po strmi poti na pobočje hriba, od koder se je slišalo streljanje. Alojz Opeka, domobranec iz Begunj pri Cerknici, ki je edini od treh rešencev s tega morišča živ dočakal slovensko osamosvojitev, je leta 1993 po mnogih letih spet prišel na Hrastniški hrib, vendar se kar ni mogel znajti, ker se je v 45 letih toliko spremenilo. Alojzu je uspelo pobegniti z morišča v svobodo, v begunskem taborišču v Italiji se je poročil z Marijo Marolt in si končno uredil družinsko ognjišče v Argentini. V družini se je rodilo sedem otrok in eden od njih je znani misijonar na Madagaskarju Pedro – Peter Opeka. Oče Alojz je v zahvalo in spomin na rešitev nameraval na hrastniškem hribu postaviti kapelico; ko je spoznal, kakšne težave bi si s tem nakopal, je misijonarju Petru dal primerno vsoto denarja in blizu glavnega mesta Atenanarive, kjer je po misijonarjevi zaslugi nastala tudi

Misijonar Peter Opeka mašuje na Hrastniškem hribu

Figure 14. Misijonar Peter Opeka mašuje na Hrastniškem hribu

vas Akamasoa, je zrasla cerkev Svete družine, kjer se ob raznih prilikah k bogoslužju zbere več tisoč Malgašev. Pri gradnji so seveda s prostovoljnim delom veliko pomagali tudi domačini.

Veliko bi lahko še povedali o misijonarju Petru Opeki in njegovem izrednem delu, vendar se bomo vrnili še malo na Hrastniškem hribu. Ker so streljali pri jamah, kjer se je že začelo drevje, torej na robu travnika, po katerem mi sedaj hodimo k oltarju in križu, so tam v bližini na vejah dreves visele prižgane rudarske svetilke. Dr. Tine Velikonja, ki je največ raziskoval Hrastniški hrib, meni, da naj bi tam bilo okrog 4.000 slovenskih žrtev – večinoma slovenskih domobrancev; skoraj z gotovostjo lahko rečemo, da je bilo med temi precej Notranjcev, bili pa so tudi drugi, saj vemo, da so prav Šentjernejčani na hribčku postavili prvi križ in nekajkrat prišli k slovesnosti skupaj s svojim dekanom Antonom Trpinom in cerkvenim pevskim zborom. Od treh domobrancev, ki so uspeli pobegniti s tega morišča, je osamosvojitev in padec komunističnega režima dočakal živ samo Alojz Opeka; Ozimek iz Roženpelja ter Petkovšek iz Rovt sta prej umrla. Opeka je ušel že na poti na morišče, druga dva pa sta padla v jamo neranjena, počakala, da so morilci odšli proč in se potem splazila z nevarnega kraja. Zanimiva je Opekova pripoved, kako je žalostna procesija, ki se je vzpenjala na morišče na hrib, molila. So pač vedeli, da bije njihova zadnja ura. Opeka pa pravi: »Tudi jaz sem molil, obenem pa mislil, kako bi ušel, vendar ni in ni bilo prilike. Šele blizu strelišča sem dregnil sotrpina, ki je bil zvezan z menoj: ‘Jože, beživa!’ Skušali so me vreči na tla, pa sem se jim iztrgal, streljali so za menoj, jaz pa sem kolikor mogoče sklonjen tekel in ni me zadelo.« Za konec pa samo še tole: Koliko potencialnih očetov, kot je bil Alojz Opeka, je izginilo na tem hribu! Pa ne samo očetov, med njimi so bile tudi matere, da, tudi matere, ki so tedaj nosile otroka pod srcem, pa jim vendar niso prizanesli! Koliko bi vsi ti lahko še naredili za Slovenijo, ki so jo imeli radi. Kako strašna je bila ideologija, ki je gnala morilce k tem zločinskim dejanjem. Seveda to ne velja samo za Hrastnik, ampak tudi za druga morišča, s katerimi je posejana naša dežela.

Končajmo tole, brez dvoma pomanjkljivo primerjavo nekdanjega praznovanja praznika vseh svetih na posvečenih pokopališčih ob cerkvah z današnjimi razmerami na krajih, kot so Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov, kjer je mučeniške smrti umrlo tisoče naših ljudi in večinoma tam še trohnijo njihove kosti. Imamo občutek, da še nimajo primernega zapisa v zavesti Slovencev, v spominu naših ljudi, večkrat celo ne v spominu sorodnikov in znancev. Nič čudnega, če pa so bili več kot pol stoletja zamolčani in marsikdo sploh ni vedel, kaj se je zgodilo z njimi. Ali k temu vprašanju ne spada tudi nekdanje domobransko pokopališče na Ljubljanskem gradu, konkretno na Orlovem vrhu, kamor so še pred nedavnim ob obletni slovesnosti priromali Šentjernejčani s svojim pevskih zborom? Naj ponovimo, da tukaj ne mislimo toliko na delo komisije za grobišča, kot na splošno zavest ljudi, tudi članov Nove Slovenske zaveze.

Če ob gornjih nekaj primerih žrtev komunističnega nasilja pri nas naredimo kratek pregled, lahko rečemo, da so bile leta 1942 žrtve v glavnem pomorjene doma ali pokopane na domačih pokopališčih. Jelendol, Mozelj, Bavdle in še nekatera množična grobišča so bila leta 1944 večinoma prekopana in dobršen del tamkajšnjih posmrtnih ostankov je pokopan na pokopališču v Hrovači. Največji del žrtev, več kot pol stoletja zamolčanih, pa spada v čas po 9. maju 1945. Kosti teh trohnijo po breznih, opuščenih rudniških jaških, kot je Barbarin rov, Hrastniški hrib itn. Vprašanje je, koliko so ti še v naši zavesti, koliko se jih na primer ob prazniku vseh svetih še spomnimo.

Zaključek

2.1.5. Zaključek

»Prva spominska slovesnost za pomorjeno domobransko vojsko je bila v Kočevskem rogu 8. julija 1990«, je zapisal takratni urednik revije Zaveza prof. Justin Stanovnik v številki 69. Tu so bile predstavljene priprave, to je razgovori in dopisovanje z nadškofom dr. Šuštarjem glede slovesnosti. V pismu dr. Šuštarju z dne 20. maja 1990 piše med drugim tudi naslednje: »Ni nam treba posebej praviti, da to ne bo spravna prireditev in celo ne spravna maša. Pokop je samo eno od potrebnih dejanj, morda prvo na dolgi poti k spravi. Sprava ni versko dejanje, temveč politično in kulturno. Sprava je tudi bolj proces in ne enkratni dogodek, pričakujemo jo na koncu dolgega kulturnega dialoga v narodu in je bistveno odvisna od etične in strokovne izostrenosti komunikativnega polja … Tista sprava, da je kdo upravičen iti k pogrebni maši, se je v nas že zdavnaj zgodila. V naših ljudeh že dolgo ni nobene maščevalnosti, v veliki večini je pravzaprav nikoli ni bilo … Pogreb torej lah-

Metropolit dr. Alojzij Šuštar na pogrebni slovesnosti za
									pobite domobrance 8. julija 1990 v Kočevskem Rogu

Figure 15. Metropolit dr. Alojzij Šuštar na pogrebni slovesnosti za pobite domobrance 8. julija 1990 v Kočevskem Rogu

ko opravimo takoj, na spravo pa bo treba počakati … O tem govorimo zato, ker ne bi radi, da se mešata dve tako različni stvari, kot sta pogreb in sprava.« Torej ne more biti res, da je bila sprava sklenjena že leta 1990 v Kočevskem rogu, čeprav se to stalno ponavlja. Slovesnost iz Roga je tedaj prenašala nacionalna televizija, prenos pa je vodil Mariborčan Franček Jauk. Naj navedemo začetne besede njegovega uvoda v prenos: »Danes se oglašamo iz Kočevskega roga, kjer se bo brala črna maša za Slovenci, pobitimi v dneh krvavega zmagoslavja po koncu druge svetovne vojne. Žalostni dan. Sem na to jaso, ob kateri so se pred 45 leti uro za uro, dan za dnem, ustavljali kamioni z obsojenimi na krvavi konec, tudi samo zato, ker so si svobodo slovenske zemlje zamišljali drugače kot komunisti, tu na tej planjavi, ob štirih jamah slovenske groze, stoji danes oltar s križem. Tu se jih bomo spomnili in tu bomo poizkušali ves tisti čas na novo premisliti … Takrat so tu pobijali po vojni, ob koncu maja in v začetku junija; pobijali so Slovence, ki so jih zajeli na begu, na Koroškem in tisoče drugih. V imenu česa in v imenu koga so pobijali? Odgovor danes spoznavamo, toda vprašanje si postavljamo vedno znova, da bi ne pozabili odgovorov. Povojna zgodovina Slovenije se je začela z zločinom in s tem pogledom v preteklost bomo skupno s petnajst tisoč ljudmi sledili maši nadškofa dr. Alojzija Šuštarja s pogrebnim obredom.« Po pogrebu je televizijski voditelj med drugim rekel: »Tu v Kočevskem rogu je človek zanikal samega sebe. Tu je bila meja, ki bi je ne smel prestopiti, a jo je. Zato sprava ni nekaj, kar bi lahko prepustili ideologiji ali politiki. Je izjemno moralno dejanje, ki smo ga sposobni le v primeru, če smo pripravljeni in če zares želimo poprej spoznati tudi resnico. Ta odnos do resnice, ki je skupna in ena, lahko za mrtvimi spravi tudi žive.«

Na obletni slovesnosti v Kočevskem rogu v jubilejnem letu 2000 so razglasili dvesto osemnajst slovenskih pričevalcev za vero. Slovesnosti so se udeležili vsi slovenski škofje in z njimi mnogo duhovnikov ter množica vernikov. Somaševanje je vodil kardinal dr. Franc Rode, ki je v pridigi povedal tudi sledeče: »Prebrali bomo imena pričevalcev za vero, ki jih je komisija za mučence izbrala po naročilu svetega očeta. Tu je ime škofa Vovka, duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov in redovnic, mož in žena, fantov in deklet, ki so bili umorjeni zaradi vere, ali so umrli zaradi posledic mučenja v letih revolucije in po njej. Poleg navedenih je še dolga vrsta drugih, ki so dali svoje življenje za Kristusa. Za vsakim imenom, ki bo zazvenelo v tišino kočevskih gozdov, stoji človek s svojo tragično usodo, pošten in plemenit, ki je ljubil svojo domovino, in ostal zvest Kristusu do smrti. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati ime Jezusa in Marije in celo moliti za svoje krvnike.

Za nas je njihovo pričevanje zgled, zgled neomajne zvestobe v hoji za Kristusom. V svojem življenju in smrti so se ravnali po Gospodovi besedi: ‘Če kdo hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.’« Tako slovenski kardinal.

Ko bomo v adventnih dneh slišali pesem Vi oblaki ga rosite in bomo ob tem gotovo pomislili na temo in brezizhodnost našega časa, se spomnimo, da imamo v naših mučencih čuteče priprošnjike. Obračajmo se k njim v trenutkih negotovosti in nemoči. Naj nas trdno upanje v Božjo pomoč spremlja tudi v prihajajočih praznikih in vse dni novega leta 2019.

Figure 16.
Mesto na gori

3. Mesto na gori

Karel Mauser – Ob stoletnici rojstva

3.1. Karel Mauser – Ob stoletnici rojstva

Damjana Kern Andoljšek

Div3-intro

3.1.1. Div3-intro

Bilo je le nekaj let po osamosvojitvi, ko sem se kot kranjska gimnazijka pri šolskem projektu »spoznajmo slavne gimnazijce« odločila, da sošolcem predstavim pisatelja Karla Mauserja. Njegovo ime je bilo eno redkih s seznama, ki mi ni zvenelo čisto tuje, saj sem v letih odraščanja v podlistku Ognjišča rada prebirala odlomke njegovih povesti. Kaj pa sem v takratni mladostni neobremenjenosti in nepoučenosti vedela, da bi bila moja izbira morda še pred nedavnim lahko kar drzno početje. Sanjalo se mi ni, da v moji domovini obstajajo teme, ki so bile dolgo obsojene na molk in jim je šele zdaj dovoljeno, da bojazljivo prihajajo na plan. Takrat si tudi nisem znala razlagati obotavljajoče se ustrežljivosti knjižničark, ki so mi nekaj malega o pisatelju vendarle pomagale izbrskati. Pojme, kot so: emigrantski pisatelj, rdeč indeks prepovedanih knjig, zamolčana literatura …, sem si površno raztolmačila sama, da bi pisateljevo življenjsko zgodbo znala umestiti v zgodovinski kontekst, pa ni šlo. Spomnim se, da sem kmalu po tem v roke vzela tudi Mauserjevo trilogijo Ljudje pod bičem. Bila sem pač knjižni molj in sem se lotila vsega, kar je bilo v bližini. Silno lepa povest me je bralsko izredno pritegnila. Vznemirili so me zlasti opisi odnosov med protagonisti ter napeta ljubezenska zgodba, obsojena na dinamiko medvojnih in povojnih let, kakšne drugačne refleksije pa tedaj ob prebranem nisem bila zmožna.

Ko Ljudi pod bičem s popolnoma drugim predznanjem prelistavam danes, seveda vem, da ne gre toliko za zgodbo od odnosih in ljubezni, ampak da Mauserjeva povest prinaša branje, preko katerega na plan po drobcih presevajo dejstva časa, ko je slovenski človek živel pod bičem krvave revolucije. Še več. Prinaša glas neke druge resnice o tistem času, ki je bil v socialistični domovini dolgo zamolčan, potisnjen ob stran ali celo prepovedan. Danes vem, da je bilo tako z Mauserjevimi deli kot tudi z njim samim. Najprej iz domovine izgnan, nato pa vse do demokratičnih sprememb za slovensko družbeno in literarno stvarnost ni obstajal.

Zdaj je čas drugačen. Mauserjeva dela so dostopna na policah javnih knjižnic, digitalna doba je njegovo ime postavila na splet, še celo v literarnih pregledih se za njegova dela sem ter tja najde prostor v sklopu emigrantskega ustvarjanja. Dragoceno gradivo zaenkrat dopolnjujejo tudi še spomini ljudi, ki so velikega Slovenca, ki bi v letošnjem letu dopolnil sto let, osebno poznali. Nekaj tega smo vzeli kot izhodišče za tale zapis v Zavezi, ki naj bo skromen spomin in hvaležen poklon življenju in delu Karla Mauserja.

Od (iz)seljeneca do izgnanca
* Kot slikovna priloga jubilejnemu članku so
večinoma prvič objavljene fotografije ki jih v svojem arhivu hrani
Rafaelova družba. Obsegajo čas Mauserjevega življenja v taboriščih v
Avstriji – vse do njegovega odhoda v ZDA. Pod eno fotografijo piše,
da je bila posneta v taborišču Peggetz pri Lienzu, druge so iz
Špitala od Dravi. Avtor vseh fotografij ej Marjan Hočevar.

3.1.2. Od (iz)seljeneca do izgnanca*

Življenjski lok Karla Mauserja je vpet med letnici 1918 in 1977. Rodil se je v Zagorici pri Bledu. Od malega je bil navajen, da ni nikjer doma prav za zmeraj. Oče je bil namreč po poklicu orožnik in njegova službena premeščanja so vedno zadela celo Mauserjevo družino. Do selitve v Kranj, kjer je mladenič obiskoval gimnazijo, se je moral tako posloviti od več gorenjskih vasic. Čeprav nikjer ni živel prav dolgo, so mu kraji mladostnih sanj in spominov tako zelo prirasli k srcu, da so kasneje postali krajevni okvir za številna njegova literarna dela.

Še pred koncem gimnazije se je mladi Karel ponovno selil. Tokrat v Ljubljano, kjer je 1939 uspešno maturiral in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. Študij teologije je končal, ni pa se dal posvetiti. V devetem semestru je namreč za-

Karel Mauser

Figure 17. Karel Mauser arhiv Rafaelove družbe

radi ljubezni do dekleta izstopil iz semenišča. Zaposlil se je kot korektor pri knjižni založbi in se v večji meri posvetil pisanju in prevajanju. Septembra 1943 se je z dobrepoljsko posadko vaških stražarjev zatekel na Turjak, kjer je kot bolničarski strežnik doživel razdejanje turjaškega gradu in pokol stotih domobrancev. Po uničenju gradu je bil odveden najprej v kočevske zapore, nato pa z drugimi bogoslovci odpeljan v ujetništvo v stiški samostan. Po nekaj mesecih partizanske ječe je bil spuščen in lahko se je vrnil v Ljubljano. Tedaj se je tudi poročil z Mimi Habjan, katerima so se kasneje v srečnem zakonu rodili štirje otroci.

Druga svetovna vojna je usodno zarezala v njegovo življenjsko pot. Za razliko od množice Slovencev, ki jih je doletela trpka begunska usoda, njemu niti ta ni bila namenjena. Tuj svet ga je moral sprejeti kot izgnanca. Po komunističnem prevzemu oblasti v Ljubljani leta 1945 se je namreč tudi on hotel umakniti na varno, a se po spletu okoliščin ni prebil do Vetrinja. Bolan na ledvicah je prišel samo do Kranja, kjer sta z ženo dočakala konec vojne. Konec leta 1945 so novi oblastniki celotno Mauserjevo družino zaradi nemškega priimka – češ da so nemški simpatizerji – kar dvakrat izgnali iz domovine. Prvič so bili vrnjeni, v drugem poskusu pa so bili izgnani preko Madžarske. Prvo begunsko zatočišče jih je čakalo v kraju Rottenmann na Zgornjem Štajerskem, nato pa so se smeli preseliti v osrednje slovensko begunsko taborišče Peggez pri Lienzu in pozneje v Špital ob Dravi. Tam so ostali do leta 1950, ko so se z družino ponovno selili, tokrat čez lužo v ZDA. Prvo zatočišče so našli v mestu La Salle (Illinois), po nekaj mesecih pa so se preselil v Cleveland. Za vedno odtrgan od doma se je v tujem industrijskem mestu Karel Mauser z družino naposled lahko ustalil in tam živel do svoje prezgodnje smrti 21. januarja 1977, ko je bil star komaj 59 let.

Skromen do sebe, sočuten do bližnjih

3.1.3. Skromen do sebe, sočuten do bližnjih

Za več stvari pravijo, da je Karla Mauserja usodno zaznamovalo kot človeka in tudi kot umetnika. Prvo je bila gotovo vzgoja staršev, ki sta se v skromnih razmerah trudila živeti živo vero in svoje otroke vzgojiti v dobre ljudi. Pri Karlu jima je gotovo uspelo. Tisti, ki so ga poznali osebno, pravijo, da je bil kot človek skromen, plemenit, human, mož jasnih načel in širokih obzorij. Rad je govoril in bil v razgovoru vedno originalen. V družbi so ga doživljali kot izjemno živahnega, veselega, zelo družabnega človeka. Bil da je tkalec vezi med ljudmi, kot je danes malo takih, vedno pripravljen priskočiti na pomoč, vedno dobronameren …

Močan pečat njegovi osebnosti je pustilo karitativno delo. Že v času bogoslovja je kot vodja skupine Vincencijeve konference organiziral obiske med najrevnejšimi prebivalci Ljubljane. Revščina, socialne krivice, človeška mizerija in trpljenje, ki so vanj butale iz »pohabljenih beračevih rok, spodvitih nog, solz

Karel s svojim bratom

Figure 18. Karel s svojim bratom arhiv Rafaelove družbe

slepih« … so se ga dotaknile za zmeraj. V tem duhu je bil in ostal »služabnik trpečih in ponižanih.« Temu je kmalu sledilo tudi trpljenje Turjaka in hudobija, ki jo je sam občutil v partizanskih zaporih v Kočevju. Tudi to je bila podlaga, ki je dajala moč in silo njegovemu značaju in življenjskemu ravnanju. Za zmeraj je ohranil izjemen čut za najslabotnejše in ljudi v stiski.

Zadnje, kar je za vedno ostalo zasidrano v njegovem bistvu, pa je bil klic za duhovniški poklic. Čeprav je prišlo do preobrata in se je kasneje odločil za družinsko življenje, pa se je v njegovih besedah in dejanjih ni nehalo kazati, da duhovniško poslanstvo ostaja del njega in mu narekuje dolžnosti: dvigati ljudi k Bogu, preizkušanim bratom dajati opore in jim vsaj moralno pomagati.

Vse to je v spominu na Karla Mauserja zajel tudi duhovnik, ki je s pisateljem prijateljeval v letih pred njegovo smrtjo: »Za gospoda Mauserja gotovo drži, da je svet in življenje vedno motril v luči vere in njegovega prvega poklica. Čeprav se je malo pred posvečenjem odločil za zakonski stan, se je poslej navdihoval po duhovni formaciji, prejeti v semenišču. Čeprav poročen in oče je v bistvu ostal kot skromen podeželski župnik: dosegljiv, spoštljiv do slehernega in zelo občutljiv za pravico oz. za krivico. Bil je resnično učitelj, ker je znal poseči v srce in razum po modelu škofa Slomška ali Barage. Nobeden od njiju se ni bal pokazati, da ima vernike rad. Isto Mauser. Brez pridržkov spoštljiv in prijazen. Po domače gostoljuben in družaben. Miren z drugače mislečimi. Nobenih argumentov “ad hominem”. Kar je bilo bistvenega, je načelno povedal in razložil, potem pa utihnil. Isto v osebnih razmerjih. Prijateljsko je dajal pogum in dober zgled. Ljudje so mu povsem zaupali, ker so čutili, da jih ima rad.«

Življenje mu ni pustilo mirovati

3.1.4. Življenje mu ni pustilo mirovati

Mauserju je pisateljevanje predstavljalo prav tako »življenjsko nujnost kot kruh in zrak«. Pisal je že v srednji šoli, v času bogoslovja, še v težkih taboriščnih razmerah in kasneje v izseljenstvu, ko je imel za to čas le ponoči, se mu ni odrekel. Ob tem je seveda nosil odgovornost tudi za lastno družino. Preživljati je moral ženo, štiri otroke, mamo in sestro. Bil je pravi garač. Kdor mu je segel v roko, je začutil, da ta ni bila pisateljsko lahka in mehka, ampak trda, žuljava, drvarska roka vsakdanjega garača. Nikdar mu ni bilo težko poprijeti za kakršno koli delo; če je bilo treba je zagrabil za kramp, lopato ali sekiro. V taborišču je imel kot izgnanec še slabši status od beguncev in je zato čez dan dodatno trdo delal kot fizični delavec pri gozdnih delih ali na cestah. V Clevelandu je nazadnje delal kot brusilec svedrov v tovarni The Cleveland Twist Dril Co.

Njegov dnevni ritem je v predgovoru nemškega prevoda Kaplana Klemena lepo opisal švicarski prevajalec, duhovnik Šmid, ki je Mauserja obiskal v taborišču: »Predstavljajmo si visokošolca, katerega je usoda iztrgala iz njegovega poklica in njegove domovine, ter ga pognala v vagonaste lesene barake begunskega taborišča. V noč brli sveča na zaboju, ki velja tudi za pisalno mizo. Kot veter hiti svinčnik od vrste do vrste grobega zavrženega papirja. Ko je list poln, pade na tla. Čas je drag in kazalec na uri je pokazal že polnoč in čez. Tako dela Mauser noč za nočjo, in ko po kratkem spanju zašije jutro, vzame na rame orodje cestnega ali gozdnega delavca, da zasluži dnino za preživljanje sebe in svoje družine.«6

V spodobne honorarje za pisanje je že zgodaj nehal verjeti. Največkrat se je razdajal kar zastonj. Celo tako, da za svoje delo ni pričakoval niti pohvale niti zahvale. Bil pa je vedno na razpolago in ni zmogel odreči nobene prošnje. Neredko se je dogajalo, da so ga zato ljudje tudi izkoriščali. Svoj čas in talente je tako izrabljal do zadnjih možnosti – vedno v dobro drugih, pogosto sebi v škodo. Ni čudno, da so ga napori počasi izčrpali in mu vedno bolj načenjali tudi zdravje. Niti v zadnjih dnevih življenja, ko se je boril s srčno boleznijo, ni čisto

Z ženo in hčerko Heleno v taborišču Peggetz, kamor je družina
									Mauser prišla avgusta 1946.

Figure 19. Z ženo in hčerko Heleno v taborišču Peggetz, kamor je družina Mauser prišla avgusta 1946. arhiv Rafaelove družbe

zares miroval. Le nekaj dni pred smrtjo – po prejemu zakramenta maziljenja in svete popotnice je narekoval nekakšen »testament«, v katerem je na najžlahtnejši in najpopolnejši način zgostil svoje življenje, razmišljanje in vero, s katero je brez strahu gledal v večnost: »Trdno stojim za vsem, kar sem v svojem življenju govoril in pisal. Kako bi izgledal pred ljudmi, če bi sedaj klecnil jaz, ko je na mene

S hčerko Heleno

Figure 20. S hčerko Heleno arhiv Rafaelove družbe

samega padla preizkušnja trdnosti vere v Boga in vere v posmrtno življenje. Vem, če mi vse molitve dobrih duhovnikov, ki po vsem svetu sedaj molijo za moje zdravje, in v nebesih priprošnje Barage in Rožmana ne bodo pomagale, potem je taka božja volja, da prihrani meni in moji družini veliko trpljenja. Tukaj bom zapustil veliko trpljenja. Tukaj bom zapustil veliko prijateljev, še več jih bom srečal tam. Smrt – kakšna milost božja. Glejte, gledal bom Boga, videl Marijo – kakšna blaženost … Jaz sem pripravljen. Še to povejte mojim prijateljem, tudi tistim, ki se z mano niso vedno strinjali: Nikogar nisem namerno žalil, o nikomur nimam zle misli, z vsemi sem v miru božjem. Ostanem pa pri svojem prepričanju.«7

Div3-vnos

3.1.5. Div3-vnos

Mauser je mnogo let pred smrtjo čutil, da ne bo dosegel visoke starosti. Misel na večnost je nenehno prisotna tudi v njegovi poeziji. Ena takih je res lepa Pesnikova molitev.

Pesnikova molitev

O Bog,

ozri se na te moje roke,

na prste,

od Tebe ustvarjene.

Ljubili so svet in stvari,

drevesa in rože,

travo z rumenimi glavicami regrata,

gibko hojo žená

in solze samotne starke.

Ljubili so v miru in v strasti,

v grehu in svetosti.

Vendar, o Bog,

vselej so hrepeneli k Tvojim rokam.

Umazani,

vendar oškropljeni s solzami,

pokapani z voskom spokorne sveče,

ki jo je prižgalo srce

v nočeh brez sna in v samoti.

Ozri se na moje roke, o Bog,

na te moje prste,

ki so pisali poti,

ki so se križale v srcu,

ki so peli vetru in soncu,

travam in žitu.

Ne daj, o Bog, da ostanejo v prsti,

ko bodo vanjo legli.

Skleni njih drobne koščice

ob sodnem dnevu

in pusti,

da jih takrat položim

na Tvoja sveta kolena.

Pisanje iz ljubezni in domotožja

3.1.6. Pisanje iz ljubezni in domotožja

Fanta, ki je je od zmeraj rad požiral knjige, sovražil pa računstvo in matematiko, je na pot besede umetnosti pospremil France Tomšič, profesor slovenščine na kranjski gimnaziji, kasneje pa ga je uvajal tudi pesnik in kritik Anton Vodnik, ki ga je poučeval na realni gimnaziji v Ljubljani. Svoje literarno ustvarjanje je Karel Mauser začel s poezijo. Prve objave je doživel v reviji Mentor, sledile so objave v revijah Vrtec, Naša zvezda, Dom in svet ter Rast. Kasneje se s pesmimi ni veliko oglašal in ni izdal nobene pesniške zbirke. Edina njegova zbirka z naslovom Zemlja sem in večnost je izšla posthumno ob prvi obletnici njegove smrti, in sicer na željo njegove žene in z darovi, ki so jih podarili prijatelji namesto venca na grob. Izbor pesmi je na podlagi rokopisne zbirke 220 pesmi, ki mu jih je pesnik izročil ob zadnjem obisku, naredil in napisal obsežno spremno besedo dr. Tine Debeljak.

Bolj kot s pesništvom pa se je Karel Mauser v literarnem smislu uveljavil s svojim pripovedništvom. Med vojno je pripadal krogu avtorjev, ki so objavljali v katoliški reviji Dom in svet. V begunskih letih je veliko pisal za taboriščne liste, našel pa je tudi stik s Celovcem in tednikom Koroška kronika. Bil je njihov stalen dobavitelj podlistkov. S Kroniko, po kateri so pridno segali tako koroški Slovenci kot tudi slovenski begunci, je pravzaprav doraščal v zrelega pisatelja. V tistem času je v Celovcu ponovno zaživela tudi Mohorjeva družba, pri kateri je že v taboriščnih letih natisnil veliko večino svojih del in ji ostal zvest tudi v času, ko je živel in pisal čez lužo. V Ameriki je aktivno objavljal v tamkajšnji emigrantski periodiki, zlasti plodno je bilo sodelovanje z Ameriško domovino, v katero je Mauser poleg različnih drugih objav prispeval redni tedenski kotiček za otroke.

Karel Mauser je pisal iz notranje ustvarjalne nuje, še bolj pa iz hrepenenja po domovini in ljubezni do preprostih slovenskih ljudi. Priznaval je, da je prav zaradi dostopnosti do slednjih izbral večerniški stil pisanja: »V zavesti, da je na Koroškem slovenka knjiga v stiski in da je treba za preprostega človeka pisati preprosto, sem začel pisati večernice …«.8 To pomeni, da je pisal jezikovno, stilistično in tematsko dokaj enostavno in da se je posluževal narodno in versko spodbudnih vsebin s poudarjenim domoljubjem. Vedel je namreč, da je to tisto, kar preveva večino potencialnih bralcev in bo zato lahko najbolj pripomoglo k ohranitvi slovenske jezikovne kulture v zamejskih in izseljenskih okvirih.

Že omenjeni Mauserjev prijatelj – duhovnik v povezavi s tem razmišlja takole: »Občutek imam, da je iz svoje izkušnje ob “trpinih” v lagerju sklenil pisati za “male ljudi”, ki so bili potrebni tolažbe in razumevanja. Vse življenje je duhovno čutil s tem ljudstvom, ki je neslo v begunstvo – kot nekoč iz Egipta Hebrejci – kovček, vero in poštenje. In temu je ostal zvest do smrti. Ob branju njegovih povesti tudi najbolj preprost bralec čuti, da je on, bralec, akter sredi dogajanja in ne samo opazovalec. In na koncu vsega bralec začuti, da mu Bog odpušča in ga ima rad.«

Dr. Marko Kremžar pa je delo in ustvarjalnost svojega taboriščnega znanca Mauserja strnil v sledečo refleksijo: »Pisal je o ljudeh in o družbi, ki jih ni bilo več. Čeprav je minilo le nekaj let, je pisal o svetu, ki je zatonil za vedno. Mislim, da je pisal zato v prvi vrsti zase, da ohrani spomin na nekaj, kar mu je bilo drago, kar je bilo del njegove mladosti, a kar bi brez njegovega pisanja hitreje zdrsnilo v pozabo. Pisal

MAuser in prof. Janez Sever

Figure 21. MAuser in prof. Janez Sever arhiv Rafaelove družbe

je tudi za rojake, ki jim je Avstrija dolga leta omejevala dostop do sveže slovenske besede. Njim je približal domačnost, kar je bilo blizu tudi njim. Pisal je končno nam, ostalim beguncem, da smo lažje prenašali vsak svojo neponovljivo izgubo. Mislim, da je bil prvi, ki je objavil svoje originalne knjige v zdomstvu. Njegovo pisanje je bila mnogim tolažba pa tudi dokaz, da beseda ostaja živa, da je s tem nakazana pot za ohranjanje spomina in resnice, da za kulturno delo ni meja, da je mogoče živeti slovenstvo tudi v emigraciji. Kmalu je slovenska beseda dokazala svojo trdoživost in pognala nove korenine v šolah, v domovih in kulturnih ustanovah povsod, kjer se je utrdila politična emigracija. Mauser ni bil edini, niti največji pisatelj tega obdobja, a mislim, da je bil morda najbolj bran, vsekakor pa prvi, ki je nastopil to pot. Kaj lahko pomeni Karel Mauser bralcu danes, je po mojem mnenju veliko odvisno od bralca. Njegova dela so pričevanje o času, ki ga je revolucija presekala. Ta čas ni doživel razvojnega umika v zgodovino, bil je uničen, skupaj s tisoči življenj.«

Čeprav je bil pisateljsko izjemno aktiven tudi po prihodu v novo domovino in je skušal obravnavati tudi ameriško problematiko, se je izkazalo, da do nje nikoli ni našel pravega odnosa. V svojem ustvarjalnem vrhuncu je ostajal popolnoma zakoreninjen v slovensko pokrajino, zlasti rodno Gorenjsko in Koroško, ki jo je vzljubil kot nadomestek za domovino. V enem od svojih pisem je priznal: »Povej ljudem, da bi jim rad ustvaril, narisal tisti dom, ki so ga imeli doma, da bi vsaj to sliko vzeli s seboj v svet.«9

Bilanca Mauserjeve pripovedne ustvarjalnosti izkazuje, da upravičeno velja za enega najplodovitejših slovenskih pisateljev v izseljenstvu. Njegova knjižna žetev obsega 27 knjig, poleg tega pa še na stotine kratkih črtic in feljtonov, objavljenih v najrazličnejših slovenskih publikacijah, nekaj gledaliških iger in nad 200 pesmi. Njegova najbolj znana dela so denimo povest Rotija, v kateri je naslikal trpljenje nezakonske matere, pa črtice z naslovom Na ozarah, kamor je zlil veliko domotožja in ljubezni do domače zemlje. Revolucijo v Sloveniji je literarno obdelal v delih Velika obtožba, Razdrta ognjišča, Mrtvi bataljoni …, begunsko tematiko pa v delu Leseno mesto. V Pšeničnem klasu se je še posebej spomnil slovenskega kmeta. Spominu na slovenske usmiljenke, ki so skrbele za bolnike in umirajoče, je zapustil Razdrto gnezdo. Uro s kukavico je napisal iz naklonjenosti in hvaležnosti do Mohorjeve in vsega, kar je koroškega. Korošcem in ljubljeni Koroški je posvetil še naslednja dela: Puntar Matjaž, Mrtvi rod, Domačija pod Peco, Zemlja, Jamnik, Velika rida … Roman Kaplan Klemen je nekakšna »visoka pesem duhovniškega poslanstva«. Posvetil jo je škofu dr. Gregoriju Rožmanu in vsem živim in mrtvim duhovnikom njegove škofije. Svojo najobširnejšo stvaritev – trilogijo Ljudje pod bičem, ki prav gotovo predstavlja enega od vrhuncev njegovega pisateljevanja, je posvetil spominu na svoje mrtve prijatelje s Turjaka. S tematiko druge svetovne vojne in prvih let po njej se ukvarja tudi v noveli Sin mrtvega. Svoje pisateljevanje je sklenil z biografskim romanom o Frideriku Baragi Le eno je potrebno. Pri pisanju drugega dela je omahnil.

Glasnik slovenstva in emigrantske usode

3.1.7. Glasnik slovenstva in emigrantske usode

Poleg goreče zavezanosti pisateljskemu poslanstvu je imel Karel Mauser v sebi zasidrano tudi poslanstvo kulturnega in prosvetnega delavca. Tudi v tem smislu je svoje talente izrabil do zadnjih možnosti. Prirojen pripovedni talent mu je bil v pomoč, ne samo ko je tkal besede za knjižne platnice ali časopise strani, ampak tudi takrat, ko je sestavljal svoja predavanja in premnoge nagovore, ki jih je imel na priložnostnih zborovanjih, spominskih dnevih, praznovanjih, prireditvah v cerkvenem in posvetnem življenju …

Urednik mesečnika avstralskih Slovencev je o njegovih govorih zapisal: »Nič manj kot knjige so vredne njegove besede, naj bodo izgovorjene na kakem zborovanju, ali pa zapisane mimogrede v kratkem vabilu na kulturno prireditev, morda v poročilu o koncertu ali odrski predstavi. Prav po domače mu pridejo iz srca, neprisiljeno, neponarejeno, v prepričanju, ki vžge. V gorenjski klenosti izrazov je vsa

S hčerkama Heleno in Rotijo

Figure 22. S hčerkama Heleno in Rotijo arhiv Rafaelove družbe

pisateljeva duša, ki pove naravnost prav tisto, kar hoče povedati: brez ovinkov in olepševanj, v vsej kremenitosti značaja, ki ve, kaj hoče sam in ve, kaj je nam potrebno. Malo je takih med nami. […] Včasih se mi zde njegove besede poosebljena vest narodu, ki v svobodi tujine in pri polnih loncih ter kozarcih pozablja na kulturo in načela, na žive brate doma in na mrtve krivično umazanega imena in brez spomenikov.«10

Od kod mu moč in nepojenljivo veselje za vse to, kar je počel? Najbrž del odgovora tiči tudi v tem, da je bil vse življenje globoko prežet z dvema idealoma: živel je za vero in slovenstvo. In ta ideala je želel posredovati tudi rojakom, katerim je govoril. Njegovi nagovori, skoraj redno spisani v katoliškem duhu, dostikrat delujejo kot globoke duhovne misli. Poslušalcem je polagal na srce, naj se trudijo ohraniti edinost duha, miru in prijateljstva, naj ne popuščajo v veri, ampak naj pred vsem drugim dajejo prednost duhovnim dobrinam. Hkrati pa se je skozi njegove tekste nenehno oglašala želja, da bi se v »celotni slovenski družini, ki si je izven domovine postavila novo ognjišče«, krepila slovenska zavest, vneto je spodbujal kulturno in duhovno rast in ohranitev slovenstva med rojaki na tujem. Razkropljene rojake je na primer opominjal, da slovenski jezik ni samo občevalno sredstvo, ampak je tudi velika duhovna dobrina. »Ja ne bo nikogar sram slovenske besede, ko je samo ena. Poklekniti bi morali, kadar po domače govorimo, zakaj sladkost je v domači besedi, ki je nima svet. Za veselje so te besede, za veselje in za veliko upanje!«11

Ob odhodu v ZDA

Figure 23. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe

Z bolečino izgnanca je nenehno izkazoval svojo neminljivo ljubezen do domovine in bil glasnik emigrantske usode. Slovenske brate in sestre je opogumljal, da bi se v skupnosti čuvala resnica o medvojnih dogodkih, širila vest o bratomornem obračunavanju, negovala ideja svobodne in neodvisne Slovenije … : »Za ljubezen ni razdalj, ni globočin, ni visočin. Da je domovina tisoč klafter globoko, ljubezen pride do nje. Domovina je naš pelin in naša strd. Za veselje, ne za žalost pišem te besede. Na tisoč kosov je raztrgana domovina. V Ameriki je je kos, v Braziliji utriplje, v Avstraliji živi, po Argentini diha, vsepovsod raste in poganja. Kako bi je ne ljubili, drobceno gorčično zrno, iz strdi in pelina zlito! Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! V zgodovino sem šel gledat in sem videl, da smo veliki, da smo nekoč goli lomili rimsko železje, da smo gospodovali od morja do morja. […] Joj, pa pravijo, da smo tako majhni! Vso zgodovino so nas pobijali, pa še živimo. Za mrtve so nas imeli, pa smo vriskali, pokopali so nas, pa smo vstali — in danes po vseh kontinentih žubori slovenska beseda.«12

Ostale so njegove pronicljive misli o resnici: »Življenje vedno nekaj neizprosno terja — in to je zvestoba resnici. Če se tej zahtevi ogibamo, postavljamo resnico na isto bazo, kot jo postavljajo naši sovražniki. Trdijo, namreč, da je vrednost resnice relativna, da resnica iz preteklosti ni več resnica v sedanjosti in vse žrtve za to resnico so bile aktualne samo takrat, danes pa niso več. Mi ne smemo in nočemo resnice tako maličiti.«13

Veliko lepih misli je zapustil tudi slovenski mladini, v kateri je videl prihodnost in za katere si je želel, da bi tudi v mladem rodu ohranila slovensko zavest in vero naših očetov: »Vsak mlad človek pride v določeno obdobje, ko se mu zazdi, da se ni vredno mučiti za stvari, za katere so se gnali njegovi starši. […] Težko in bridko je vsako umiranje in najbridkejše je narodovo. To je duhovna smrt, umiranje tistega, kar ožarja vsak narod s posebno lučjo. Narod brez mladih sil je osivel narod, je starec, ki gleda samo še v preteklost, ker je bodočnost temna. […] Glejte, dragi moji, če boste v sebi začutili, da je vsak izmed vas domovina zase, da je domovina v vsakem, ki slovensko čuti, tedaj boste dovolj močni, da vas skušnjava, ki sem jo omenil, ne zmaga. Občutek, da nosite v sebi vse, kar slovenski človek ljubi, vas bo krepila. Mislite vedno na to, da narodova zgodovina ni zapisana samo na straneh knjig, ampak da je zapisana v nas vseh, da jo vsak izmed nas nosi in da bo rod za nami nosil tudi tisto, ki jo bomo mi ustvarili. To je tisto neprestano pretakanje iz roda v rod, ki pomeni življenje. Če boste tako gledali, bo v vas vedno želja, da ostanete v slovenski skupnosti, vedno želja, da nosite domovino in njeno zgodovino v sebi in da jo tudi na tujem kažete in krepite. Na ta način boste doživljali slovensko domovino povsod: videli jo boste v Argentini, v Ameriki in Kanadi, v Avstraliji in na Koroškem in na Primorskem in zadeli obnjo celo tam v Porabju. Občutek, da je — čeprav majhna — strašno razsežna, bo krepila vaše duhovne sile in nikoli vas ne bo sram priznanja, da ste Slovenci.«14

Mauserjevo mesto v slovenskem leposlovnem polju

3.1.8. Mauserjevo mesto v slovenskem leposlovnem polju

Karla Mauserja je torej doletela dokaj klasična usoda slovenskega emigrantskega literata. Nasilno iztrgan iz domovine, čustveno, miselno in ustvarjalno pa ostal za zmeraj priklenjen nanjo. Ko se ob stoletnici njegovega rojstva ustavljamo ob tem vnetem glasniku globalnega nedeljivega slovenstva, je na mestu vprašanje: ali je Karel Mauser ime, ki ga dovolj ceni vseslovenski prostor?

Med slovenskimi izseljenci in tistimi, ki so jih prek zamejstva dosegla njegova dela, je bil Mauser precej bran in temu primerno cenjen in popularen. O njem in njegovem ustvarjanju je kar precej pisal dr. Tine Debeljak, ki si je z rojakom iz Clevelanda veliko dopisoval in bil tako ali drugače vezni člen med njim in kulturno in literarnokritiško srenjo, živečo izven matične Slovenije. Lep poklon je Mauser doživel leta 1966, ko so mu za trilogijo Ljudje pod bičem podelili Literarno nagrado “Vstajenje”, ki jo podeljujejo zamejskim in zdomskim ustvarjalcem, ker ustvarjajo v težjih razmerah kakor v matični domovini.

Drugače je (bilo) v domovini, kamor je glas o njem prispel z zamudo, saj je bil v obdobju totalitarne socialistične oblasti uvrščen na seznam najbolj prepovedanih avtorjev. Sloven-

Ob odhodu v ZDA

Figure 24. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe

ska literarna zgodovina ga je stlačila v predal »domačijskih tradicionalistov« oziroma mu prilepila oznako »nadaljevalec znanih mohorjanskih večernic«. Študenti sicer pripovedujejo, da se o Mauserju menda že da kaj slišati tudi v predavalnicah slovenistike in komparativistike, pa je vseeno zaenkrat še težko verjeti, da se bo v doglednem času našel kdo, ki bo zmogel Mauserjev literarni prispevek na novo ovrednotiti in mu na slovenskem leposlovnem polju poiskati eminentnejše mesto. Korekten literarni kritik bo namreč težko spregledal, da so mnoga njegova dela vendarle več kot povprečno berilo za popestritev brezdelnih zimskih uric ob krušni peči in da marsikaj pri njem kaže na to, da je bil sposoben preseči klišejskost večerništva in poseči tudi po estetsko bolj ambicioznem pisanju. V prid temu govori med drugim tudi dejstvo, da je bil Mauser edini med emigracijskimi pisatelji, čigar dela so bila prevedena tudi v tuje jezike: nemščino, španščino in francoščino.

Izjema med slovenskimi literarnimi poznavalci, ki praviloma zviška gledajo na Mauserjeve literarne dosežke, pa je literarni zgodovinar France Pibernik, pionir v raziskovanju književnikov, ki jih je komunistični režim v Sloveniji izbrisal iz javne zavesti. Prav njemu gre namreč zahvala, da pisateljska in življenjska usoda tega velikega Slovenca v domovini vendarle ni tako neznana. Že leta 1993 je pri založbi Ognjišče izdal knjigo z naslovom Karel Mauser, v kateri je podrobno opisal njegovo življenje in delo. Tudi v letošnjem jubilejnem letu je bil profesor Pibernik praktično edini, ki se je spominu na Mauserja poklonil z biografsko pripovedjo o pisatelju Karlu Mauserju, kjer v romansirani obliki zajema njegovo življenje in njegovo literarno

Ob odhodu v ZDA

Figure 25. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe
Ob odhodu v ZDA

Figure 26. Ob odhodu v ZDA arhiv Rafaelove družbe

ustvarjanje. Izdal jo je pri celovški Mohorjevi. Ni skrivnost, da tudi ta knjiga v zvezi z Mauserjem kljub zanimanju ni dobila mesta pri založbah znotraj meja države Slovenije. Tako je domala ves opus doslej izšel v zamejstvu oziroma v tujini. S čimer matična domovina na nek simboličen način podaljšuje in celo podvaja Mauserjevo tragično življenjsko usodo.

Hvalabogu, sedanjim in prihodnjim rodovom poleg izdanih knjižnih del ostaja tudi Mauserjeva bogata poslanica v obliki raznih govorov, predavanj in pesnikove korespondence, ki jo je z malo truda in potrpljenja mogoče izbrskati v objavah zlasti izseljenskega tiska. Škoda, da se založbe ne odločajo malo bolj korajžno za ponatis Mauserjeve zapuščine. Resnično dragoceno bi namreč bilo, če bi pisateljevo razmišljanje, ki se skriva v tej duhovni, literarni in kulturni zapuščini, doseglo in se dotaknilo slehernega slovenskega človeka.

Delček izjemnosti Mauserjevega duha smo skušali s tem zapisom ponuditi tudi bralcem Zaveze. Težko ga zaključimo lepše kot z Mauserjevo molitvijo, ki jo je — kakor je sam dejal — večkrat v duhu molil: »O Bog, ki si slovenski narod ustvaril majhnega po številu, da bi mogel biti velik po spoznanju, ne odreci mu daru treznosti v sodbah in daru prizanesljivosti ob napakah; daj mu milost, da bi čas porabljal tako, da bi pred obličjem zemlje odseval Tvojo veličino in bil velik v Tebi. Amen.«15

Veliko odprto srce

3.2. Veliko odprto srce

Karel Mauser

Ob smrti škofa dr. Gregorija Rožmana Mauser
je za seboj je pustil vrsto odmevnih govorov, s katerimi je bodisi
ob različnih priložnostih nagovoril slavljence bodisi se na pogrebni
slovesnosti poslovil od zaslužnega Slovenca. Nepozabne ostajajo
njegove besede ob slovesu clevelandskih rojakov od škofa Gregorija
Rožmana, ki je umrl 16. novembra 1959 kot begunec v Clevelandu. V
nedeljo, 22. novembra 1959, je bil v okviru slovenske radijske
oddaje v Clevelandu poseben žalni spored, v katerem je govoril tudi
pisatelj Karel Mauser. Njegov nagovor objavljamo v celoti.

3.2.1. Ob smrti škofa dr. Gregorija Rožmana16

V enajstem stoletju, ko je na čelu Cerkve stal papež Gregorij VII., so svetni oblastniki hoteli, da bi oni podeljevali škofom simbole njihove oblasti. Papež se je temu uprl. Vojska je napadla Rim in papež Gregorij je moral bežati. Daleč od Rima ga je dohitela smrt, in ko je umiral, so bile zadnje njegove besede: Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu.

Tega zgodovinskega dogodka se spominjam ob smrti dr. Gregorija Rožmana, škofa ljubljanskega, ki je v ponedeljek, 16. novembra, v preprosti sobici bolnišnice sv. Aleša odšel od nas. Kakor papež Gregorij takrat se je tudi on uprl oblasti, ki je hotela uporabiti Cerkev, da bi z masko krščanske strpnosti in krščanskega pojmovanja svobode potegnila narod v materializem, v katerem ni mesta za svobodno izražanje misli in katoliških načel. Mnogi katoličani so nasedli in v tistih usodnih urah je veliki škof Rožman videl, da mora spregovoriti. Spregovoril je z lece v svoji stolnici in pokazal na krivico, ki se je skrivala za masko. V preroških besedah je udaril po zlu in s prstom pokazal na konec. Mnogi tedaj niso verjeli, toda čas je pokazal, da je veliki pokojnik gledal pravilno in spoznal obraz pod masko, preden je krivica masko snela.

Tedaj, tisto uro je škof ljubljanski odšel na svoj križev pot. Opljuvan in umazan od tistih, ki jim je bil dobrotnik, in od tistih, ki so verjeli volkovom v ovčjih oblačilih, je kakor Gregorij VII. odšel v pregnanstvo. Ni odgovarjal njim, ki so ga pljuvali in sramotili. Z molkom in svojim tihim delom je trosil žerjavico na glave svojih sovražnikov, podpiran od ljubezni tistih, ki so za svojim škofom stali in ga ljubili. Nikoli ni moglo biti sovraštvo tistih, ki so ga želeli uničiti, večje od ljubezni onih, ki so videli v svojem škofu glasnika resnice in pravice.

Kakor škof Baraga nekoč je prišel v Ameriko. Preprost, reven, s srcem, ki je znalo trpeti in pozabiti. Postal je eden izmed nas, med nami je hodil, govoril, misijonaril, se veselil z nami na slovenskih prireditvah in z nami nosil naše križe. Njegova sobica pri sv. Lovrencu je bilo veliko odprto srce, kamor si lahko brez skrbi prinesel svoje križe in svoje bolečine. Koliko križev smo mu nanosili, njemu, ki mu je bil lasten težak, težji kot vsi naši skupaj. In jih je sprejemal nase, da je bilo nam laže.

Prazna je sedaj tista sobica. Veliko srce je utihnilo.

Toda ne recimo: škof Gregorij je umrl. Recimo raje, kakor sem nekoč videl zapisano na starem, zglodanem nagrobnem spomeniku krščanskega Indijanca: Odšel je domov. Da, škof Gregorij je odšel domov, v Očetovo hišo, da mu Oče, ki je Oče nas vseh, poplača njegov pogum, ki ga je pokazal v nevarnosti, in da mu poplača njegovo potrpežljivost in vdanost, ki ju je kazal v trpljenju. Za vse njegovo trpljenje nismo vedeli, ker ga je nosil skrito. Toda zavedali smo se lahko, da je nosil križe vseh vernikov svoje škofije in da so ravno ti križi strli njegovo srce. Nosil jih je vdano, tako da smo vselej, kadar smo govorili z njim, lahko začutili, kako je vela od njega močna krščanska volja in globoko zaupanje v božje sklepe.

Veliki ljudje niso veliki zaradi pomembnosti svoje službe. Veliki so takrat, če je njih notranja globina večja od povprečja. Škof Gregorij je bil sin koroške zemlje in človek z velikim slovenskim srcem. V tem srcu ni bilo prostora za maščevanje, v tem srcu ni bilo prostora za jezo, to srce je znalo samo odpuščati in ljubiti. Vsem je želelo pomagati, le kadar je govoril o trpečih doma in po svetu, je to srce z bolečino hitelo do tistih, ki so ga izdali.

V velikem trpljenju se je škof Gregorij obračal na mladino, na tiste, v katerih je gledal prihodnost. Koliko kartic in pisemc so prejeli od njega otroci, kako rad je poslušal pesmi, če so jih peli otroci, kako vesel je bil slovenskih šol in vsega, kar je slovensko življenje ohranjalo.

Odšel je domov. Ne bo se trpeče zbudil v svojih linah šenklavški zvon, da bi zavekal, kakor bi moral. Ne bodo zavekali zvonovi po cerkvah ljubljanske škofije, po cerkvicah slovenskih gričev. Kolikokrat je bil v vseh teh cerkvah, kolikokrat je birmoval v njih. Vendar sem prepričan, da bo tudi molk slovenskih zvonov zgovorna priča, da je bil ljubljanski škof Gregorij škof za najtežji čas in da je Bog vedel, zakaj nam je dal ravno njega.

To uro se ameriški Slovenci, združeni s Slovenci v domovini in na Koroškem, obračamo h krsti svojega škofa Gregorija in polagamo predenj pozdrave vseh tistih, ki ne morejo biti ob njem, pa so ohranili v sebi vero v ljubezen in spoštovanje škofovske oblasti.

V ponedeljek bo truplo velikega pokojnika pokopano v Lemontu, na ameriških Brezjah. Ameriška zemlja, ki nosi v sebi grobove slovenskih škofov Barage, Trobca in Vertina, bo v Lemontu sprejela v svoje naročje tudi ljubljanskega škofa Gregorija. Kot, v katerem bo njegov grob, bi moral biti za vse Slovence, zlasti za nas, ameriške Slovence, kakor bohkov kot v slovenski hiši. Slovenska hiša je v tem kotu imela veliko javorovo mizo, ki je vsak dan zbirala okrog sebe k jedi in molitvi člane družine. Nad mizo je plaval golob miru, znamenje in opomin, da v tej hiši ni krega niti ne prepira, da sta v tej hiši doma ljubezen in skupnost.

Tak kot mora postati grob našega velikega škofa. K temu grobu naj roma slovenski človek, sem romajmo, kadar se bo družina sprla, da bomo vsi mogli slišati besede, ki jih je pokojni škof tolikokrat ponavljal: Naj ne zaide sonce nad vašo jezo. Naj se le krešejo ideje in misli, toda preden sonce zaide, si podajte roke kakor bratje.

Sem, v ta kot, na ta grob, naj roma naša mladina, naj romajo slovenski starši. Naj poromajo takrat, ko bodo popuščale vezi, ki nas vežejo na rodno zemljo in rodno besedo. Da bodo mogli slišati besede, ki jih je naš veliki pokojnik govoril še na letošnjem Slovenskem dnevu: Ljubite svoj jezik, ker je star in naš, ker smo bili v njem rojeni, ker je to duhovna dobrina, ki jo moramo ohraniti in braniti.

Škof Gregorij je odšel domov, odšel v Očetovo hišo, da se je mogel pozdraviti s tisoči, ki so odšli pred njim, ki so verovali v svobodo otrok božjih, pa so končali po jamah in breznih. Odšel je domov, da se je mogel pozdraviti s svojimi duhovniki, ki jih je posvetil, pa ni mogel blagosloviti njihovih grobov, ker nikoli ni zvedel zanje. Odšel je domov, da je mogel pozdraviti vse tiste preproste slovenske ljudi, ki jih je še sam birmoval in so v gručah pobiti dobili skupno krsto – podzemno jamo v kočevskih gozdovih.

Ne zavidajmo mu miru po tolikem trpljenju in po tolikem verovanju. Dvainpetdeset let je bil duhovnik Velikega Duhovnika in trideset let škof ljubljanske škofije. Bolečine in žalost tisočerih in tisočerih Slovencev je nosil, naj se spočije zdaj na mirnem lemontskem pokopališču. Daleč sicer od domovine, toda globoko v naših srcih.

Škof Gregorij – naj ostanejo z nami Vaš pogum, Vaša vera in Vaše zaupanje. Pogum, da bomo znali svoje križe tako nositi, kakor ste jih Vi, vera, da bomo vedeli, kako jih nositi, in zaupanje, da bo onstran križa spet srečanje z Vami.

Mirno počivajte, škof Gregorij! Slovenski narod se klanja Vašemu trpljenju in Vašemu delu.

Pripovedi

4. Pripovedi

Vihar nad Žužemberkom

4.1. Vihar nad Žužemberkom

Vanja Kržan

4.1.1.

Nasilna mobilizacija, uboji, ropanja, požigi domačij, ovajanje domačinov italijanskim oblastem, internacije na otok Rab itd. se je po vaseh v okolici Ajdovca in Žužemberka pričelo že v začetku leta 1942, s prihodom prvih neznanih mož, ki so se oklicali za partizane in osvoboditelje. Sčasoma so domačini sprevideli, da se ti ‘osvoboditelji’ borijo za oblast in zmago komunizma. Po opustošenju v Ajdovcu jeseni 1942 – o tem smo pisali v predhodni številki revije – so v okoliških krajih in v Ajdovcu samem (če ga niso preživeli začasno ali za stalno zapustili) partizanski borci ‘osvobajanje’ nadaljevali do konca »groznega leta 1942.«, kot ga poimenuje naša anonimna pripovedovalka. Vendar so preizkušane domačine ustrahovali do konca vojne in še dolga leta po zmagi komunizma. Podobno kot po vsej naši domovini.

»Leto 1943. nam ni prineslo nič boljšega, le mnogo, premnogo žrtev,« je zapisala. Obiskovale so jih partizanske patrole in iskale, koga bi se še dalo mobilizirati, ubiti in oropati. Tomšičeva brigada je mobilizirala preostanek fantov in mož, kolikor se niso pridružili legistom, ki so bili stalna tarča partizanov in njihovih brigad. Legisti, povečini mladi fantje in nekaj mož, so se organizirali z enim samim namenom: da zaščitijo rojake pred partizanskim nasiljem, podobno kot so se drugod organizirali v vaške straže. V streljanju in nasilni mobilizaciji legistov, ropanju in pobijanju domačinov sta se ‘odlikovali’ še Šercerjeva brigada, za nameček tudi Gubčeva brigada; Hrvaški brigadi so morali domačini le kuhati. 10. aprila 1943 se je v teh nevzdržnih razmerah ustanovila t. i. Legija smrti. V boju proti čedalje hujšemu partizanskemu nasilju so se legistom v posameznih akcijah pridružili tudi Italijani s hajkami ali z ofenzivo letalskih bombnih napadov iz zraka ali pa z minometi iz Žužemberka in Novega mesta. Branili so življenja svojih, italijanskih vojakov in posadko v Žužemberku. Ta smrtonosna ‘ploha’ iz neba in z zemlje ni vedno izbirala določenega cilja v kraju napada. Tako so bombe in mine pogosto zasipavale njive s kmeti, ki se jim ni uspelo pravočasno poskriti, ali pa so požigale njihove domove in gospodarska poslopja. Velikokrat so se napadi zavlekli v noč. »Bilo je grozno. Vsak večer smo legli k počitku z največjim strahom, kaj nam prinese noč, mnogi niso več spali doma.« Tudi iz strahu pred partizanskimi ugrabitvami in poboji. Velik je bil strah pred italijansko internacijo na otok Rab, kjer so od lakote umirali in umrli tudi njihovi domači. Hudo je bilo spoznanje, da so jih ovajali Italijanom partizani sami ali dali povod za internacijo. Legisti so se zelo trudili pri italijanskih oblastnikih, da bi nedolžno ‘obsojene’ rešili, a je bilo največkrat zaman. Mnoge domačine je obremenjevala boleča misel na ubite in nepokopane domače. Če se jim je posrečilo, da so končno le našli kraj, kamor so ubijalci na hitro zagrebli njihova trupla, so jih skrivaj prekopali v blagoslovljeno zemljo domačih pokopališč. Šele potem, ko so po vaseh hodili v patruljo legisti z italijanskimi vojaki, so partizani postali manj redni ustrahovalci vaščanov ali so se običajno pravočasno poskrili in razbežali.

»V nedeljo, 9. maja 1943, so se po vseh farah zbrali ljudje k molitvi in k procesijam; iz vsega srca so prosili za mir,« se spominja naša pripovedovalka. »Najbolj goreči so bili prav tako zelo preizkušani domačini iz Žužemberka. Bosi so vsi poromali na hrib. »Kdo bi si takrat mislil, da bo vojna morila še polni dve leti!« Poleti je domačine skrbela žetev, kazalo je, da bo precej obilna. Prosili so devet legistov iz Žužemberka, da so prišli čuvat žanjice in pridelek. Naša pripovedovalka se spominja, da je bila žetev 15. julija. Kaže, da se je vse srečno končalo, toda vedno ustrahovani ljudje se strahu nikoli niso znebili. Slutili so, da jih najhujši partizanski pogrom proti Žužemberku šele

 Žužemberk nekdaj, spredaj grad, na hribu mogočna župnijska
									cerkev sv. Mohorja in Fortunata

Figure 27. Žužemberk nekdaj, spredaj grad, na hribu mogočna župnijska cerkev sv. Mohorja in Fortunata stara razglednica, vir Janez Osetič

čaka; podoben temu, ki se je preteklo jesen razdivjal nad Ajdovcem. Žužemberk je bil namreč sedež italijanske vojne oblasti in zbirališče legistov in zato partizanskemu ‘osvobajanju’ v veliko napoto.

Žužemberk – tarča nenehnih napadov

4.1.2. Žužemberk – tarča nenehnih napadov

»V soboto, 24. julija 1943, je v Brezovo reber pri Ajdovcu navsezgodaj zjutraj prihrumela Tomšičeva brigada. Ves dan je po vasi pohajalo vse polno partizanov z najtežjim orožjem. Dali so si opravka s puškami in mitraljezi. Zvečer so odšli, vedeli smo kam – napadat postojanko v Žužemberk. Bila je že trda noč, ko smo zaslišali strašno pokanje. Partizani so neprekinjeno obsipavali z granatami in minami osovraženi Žužemberk in posadko legistov. Ti so sredi noči že uvideli, da se ne bodo mogli ubraniti premoči partizanske brigade. Hitro so napravili umik iz postojanke v zdravstvenem domu po zemeljskih rovih v sodnijo, sicer bi se malokdo rešil. Spet so se pričeli hrabro boriti, Italijani pa pri fari.«

»V nedeljo, 25. julija, je bilo žegnanje na Selih, pa zaradi bojev v Žužemberku niti sv. maše ni bilo. Zato smo se zbrali pri kapelici in vsi goreče molili rožni venec. Preletavala so nas letala in bombardirala Žužemberk in okolico. S kakšnim strahom in žalostjo smo gledali ta grozodejstva, čeprav smo jih bili že vajeni. Vedeli smo, da njihovo hrumenje seje uničenje, grozo in smrt, zdaj še po Žužemberku in okolici. Prek dneva so partizani postali nemočni, ker so jih obstreljevala italijanska letala, ki so branila svoje vojake in postojanko v Žužemberku. Toda noč je bila spet strašna, strašna tudi za nas, ker so partizani spet pričeli silovit napad. Že popoldne in vso noč smo se stiskali po kleteh, ker so granate padale iz Novega mesta in Brezove rebri. »O Bog, o Bog usmili se nas, ker težki topovi grmijo nad nas!« smo takrat molili. Po vasi je množica partizanov mirno pohajkovala. Ali so bili prepričani o zmagi svojih tovarišev?

»Ves ponedeljek, 26. julija, so se boji v Žužemberku še kar nadaljevali, in to vedno hujši, kot da partizani izlivajo vse svoje sovraštvo

Žužemberški grad preden so ga leta 1944 bombardirala
									zavezniška letala

Figure 28. Žužemberški grad preden so ga leta 1944 bombardirala zavezniška letala stara razglednica, vir Janez Osetič

nad legiste; ti so kljub partizanski premoči hrabro odbijali napade. Samo enega mrtvega so imeli, ki ga je zadela krogla v stranišču. Tudi tokrat so naši fantje uvideli, da napadom dobro oboroženih partizanskih brigad ne bodo kos. Zato so ob desetih dopoldne napravili hiter izpad iz sodnije in zbežali k Italijanom v Zafaro. Medtem so Italijani s svojega položaja na fari ves čas močno in na vse strani metali mine. Zbegali so partizane, ki zato niso več tako srdito napadali. Legisti so se vsi srečno rešili, ranjen je bil le Zajčev Jože iz Žužemberka. Zatekli so se v hišo v Zafari in se borili naprej, obenem pa ves čas prosili pomoči, ker jim je pričelo primanjkovati streliva in hrane. Če pomoči ne bo še kmalu, bodo vsi pobiti ali prišli živi v roke partizanov!«

»Vsa okolica Žužemberka je bila močno zastražena. Kako naj kdo sploh pride na pomoč? Iz Dobrniča bi lahko prišli, toda partizani so legiste ves čas po malem napadali in jim tako onemogočili odhod iz vasi. Iz Trebnjega so odšli na pomoč s tanki kljub mnogim partizanskim zasedam in podminiranim potem. S tankom so prišli do Dobrove pri Dobrniču. Zapeljal je na mino in eksplodiral. Tako je bila onemogočena tudi pomoč iz Trebnjega. Končno je prišla pomoč iz zraka. Nad našo vasjo Brezova reber so kar naprej brnela letala, da smo bili vsi prestrašeni, kaj bo, če bombardirajo še našo vas, saj je bila polna partizanov. Z grozo smo gledali požare po vaseh v okolici Žužemberka in v samem Žužemberku. Hvala Bogu, mi smo tokrat vsega hudega obvarovani. Toda prezgodaj smo si oddahnili. Granate so pričele padati tudi po naši vasi, metali so jih iz Novega mesta. Narodni heroj Daki je bil takrat v vasi in s partizani so veseljačili in popivali vso noč. Proslavljal je drugo obletnico partizanstva. Ta noč je bila že tretja zapored, odkar so partizani hoteli uničiti postojanko legistov skupaj z Žužemberkom. Daki s svojo pivsko druščino je bil o zmagi prepričan in slišali smo vzklike: »Padel je fašizem, nocoj pa bo še Žužemberk!« »Ljubi Bog, pa vendar tega ne boš dopustil!«

»Prišla je že tretja noč neprekinjenega napada na Žužemberk in okolico. Vedno huje so ga zasipavali z minami in granatami, ker jim sicer niso prišli do živega. Ena granata je priletela naravnost v bunker pri cerkvi in ubila tri legiste in mitraljezce: Antonovega iz Žužemberka, Edija Mrvarja iz Šmihela in še kmečkega gospodarja. Poleg teh treh še tri italijanske vojake. Granate pa so še kar naprej deževale v bližino cerkve, a nobena je ni hotela zadeti, da bi se zrušila na veliko željo partizanov. Tik ob cerkvi je zaradi eksplozije granate obležal mrtev Sirkov Franci iz Žužemberka. V hlevu je zgorel farovški hlapec. V Zafari je zgorelo nekaj poslopij, ki so jih s streljanjem zažgali Italijani. Končno je le prišlo jutro, torek, 27. julij! Kako žalostno jutro, a bilo je vsaj jutro, po tretji noči bojev. Torek je bil bolj miren, a vendar s pokanjem in preletavanjem posameznih letal.« Legistom je primanjkovalo streliva in hrane. Poleg tega si je kdo od njih zaželel cigarete, morda za pomiritev in sprostitev. Kot da bi bili na to partizani pripravljeni! Eden od legistov se je plazil, da pride do cigaret, drugi pa ne, ampak je odšel pokončno. In že ga je v trenutku pokosil rafal. Tako so iz neprevidnosti fantje izgubili še enega soborca, Mihačevega Staneta iz Zafare.«

»V torek popoldne, 27. julija, že četrti dan neprekinjenega boja, so nad Žužemberk iz Dvora prihajale nove moči partizanov s tanki. To noč, četrto zapored, so partizani za vsako ceno in na vsak način hoteli vdreti v Žužemberk. Naši fantje so z grozo pričakovali noč. Od treh dni in treh prečutih noči bojev so bili povsem izčrpani. In skoraj brez hrane. Vrh vsega jim je primanjkovalo streliva. Kaj jim prinese noč? Partizanski borci pa so bili neučakani. Že ob štirih popoldne so z vso silo pričeli napadati. Toda hvala Bogu! Kot po čudežu je prišla pomoč iz Kočevja. V kratkem času so s skupnimi močmi pregnali vse partizane. Posadka v Žužemberku je bila rešena po štirih dnevih in treh nočeh hudih bojev. Na žalost je v teh dneh našlo smrt šest legistov, naših najboljših fantov, od katerih so nekateri komaj ušli smrti pred pol leta med pokolom v Ajdovcu. Zdaj pa so se z njo srečali v Žužemberku. Padlo je tudi sedem Italijanov. Pokopali so jih v bližini cerkve.«

»Pogled na Žužemberk je bil zdaj podoben kot pogled na opustošeni Ajdovec pred pol leta. Ožgane stene požganih stavb so štrlele kvišku kot spomeniki partizanskega osvobodilnega boja. Od vseh stavb so ostale le zdravstveni dom, sodnija, šola in župnijsko poslopje. Letalskim napadom je kljubovalo le nekaj poslopij na trgu in ožgani zidovi Zajčeve hiše v Zafari. Ko je Zajčev oče videl, kako mu gori hiša, mu je od žalosti zastalo srce. Kakšna žalost in trpljenje bi šele prišlo nad domačine, če bi partizani premagali naše fante. Nihče si tega gorja niti predstavljati ni mogel.«

»Partizani poraza niso mogli prenesti. Že naslednji dan, v sredo, 28. julija, so se z vso bojevitostjo lotili postojanke Sela Šumberk na drugi strani Krke. Iz naše in naslednje vasi so vsi odšli v napad. Ubogi ljudje, kaj zdaj čaka še njih! Partizani so tri dni uničevali Sela s silovitim bojem, a so morali 1. avgusta poraženi oditi. Že naslednji dan, 2. avgusta, je našo vas Brezova reber spet zasedla Tomšičeva brigada. Kaže, da se niso počutili varne, ker so že naslednji dan odšli. Italijani so namreč bombardirali pri Ostrem vrhu, v Ajdovec pa iz Trebnjega izstreljevali granate. Prva granata, ki je priletela v Gornji Ajdovec, je zadela Prparjevo ženo in njenega dojenčka, ki ga je dojila pred hišo. Prpar je preživel, bil je le ranjen.«

»Vsa štiri leta vojne skoraj ni bilo dneva,« trdi naša pripovedovalka, »da se po vaseh v naši okolici ne bi vrstili enkrat partizani, drugič Italijani. Ko so prišli Italijani, partizanov ni bilo na spregled. Poskrili so se ali pa odšli. Z nemško okupacijo pa so se menjavali Nemci in spet partizani in zdaj domobranci. Kaj smo med vojno v teh krajih pretrpeli, si nihče danes ne predstavlja in se vsega niti popisati ne da. Množična morišča in grobišča po vsej Sloveniji so sveti kraji, enako lahko trdim za našo dolenjsko krajino.« Tako med mnogimi drugimi dogodki in spoznanji opisuje obdobje do italijanske kapitulacije naša anonimna pripovedovalka in priča.

Zaznamovana s težko življenjsko potjo

4.2. Zaznamovana s težko življenjsko potjo

I. K.

Življenjski spomini Ivanke Nosan, roj. Pergar, in njenega moža Staneta
Nosan

4.2.1. Življenjski spomini Ivanke Nosan, roj. Pergar, in njenega moža Staneta Nosan

Moja stara mama je bila zelo odločna in osebnostno močna ženska, ki je bila globoko zaznamovana s svojo težko življenjsko potjo, ki je nikoli ni zlomila, ampak je vedno v sebi našla moč, da je izšla kot moralna zmagovalka. Vedno pa so jo te »njene stvari«, življenjske rane tudi obremenjevale. Treba jih je bilo predelati, preboleti, osmisliti in nadgraditi.

S starim očetom, z »atom« Stanetom, sta vedno z nami – vnuki – delila svoje življenjske zgodbe in tudi te povojne dogodke. Jaz sem bila vedno fascinirana nad njuno zgodovino in sem ju občudovala, ker sta vse težke okoliščine preživela pokončno, kot klena, verna Slovenca, s srcem na pravem mestu.Občudujem njuno pokončnost in njun pogum v časih, ki niso prizanašali poštenim ljudem. Naj bo njuna zgodba v razmislek naši dobi, v spodbudo in večje razumevanje zgodovinskih dejstev, osebnih in družbenih razmer v povojni Sloveniji.

Dragi mami in atu v spomin in zahvalo …

vnukinja Irena

4.2.2.

Začetek maminega življenja je bil zaznamovan s tem, da se je rodila 21. 5. 1923 na Dolah pri Moravčah služkinji Neži Pergar kot nezakonski otrok. Njen oče je bil sicer poznan, a starša nista bila poročena – to je bil Tine Nolimal iz Svetega Miklavža, rudar, ki je delal v rudniku v Zagorju pri Savi in nato pri železnici. Biti nezakonski otrok je bilo v tistih časih velika sramota. Tak otrok je bil »pankrt«, zaznamovan s sramoto in obsojen na revščino in težko pot že od zibelke naprej.

Ivanke njena mati Neža ni imela rada in jo je že kmalu na začetku dala v oskrbo drugim ljudem. Najprej za dve leti svoji materi in stricu. V tistem času se je Ivankin oče poročil z devet let starejšo žensko, in k sebi sta vzela tudi malo Ivanko. Kmalu sta se ji pridružili še dve polsestri, a oče je po štirih letih skupnega življenja, ko je bila Ivankina polsestra stara dva meseca, zapustil ženo in svoje tri hčerke ter odšel v Srbijo delat. Ivanka je do sedmega leta živela pri mačehi, ki je bila zelo dobra do nje. Ko je šla k prvemu svetemu obhajilu, jo je mačeha nesla več kilometrov na rokah, da si ne bi Ivanka umazala bele obhajilne obleke.

Potem pa je njena rodna mati Neža izvedela, da je mož Tine mačeho zapustil, in je prišla po hčer Ivanko ter jo odvedla na Katarijo pri Moravčah, na neko kmetijo za služkinjo. Na tej kmetiji so imeli takrat dveletno hčerko. Po Ivankinem prihodu pa so v sedmih letih dobili še pet otrok.

Ivanka je bila otrokom za pestrno, pomagal je v gospodinjstvu in pri kmečkih opravilih. Pozimi je lahko nekaj let še hodila v šolo, poleti je morala delati. Na kmetiji se je veliko delalo, ampak kruha pa tudi velikokrat ni bilo, pa tudi drugih stvari ne, včasih niti krompirja ne. Skratka, revščina.

Ko je bila stara 14 let, je mati po sedmih letih, točno 25. 3.1937, spet prišla ponjo. Prej je nikoli ni niti obiskala. Zdaj pa je prišla kar po njo, češ naj gre stanovat k njej, ker je ona bolna. Hišni gospodar na Katariji se je kregal in ji obljubljal enako doto kot svojim otrokom, če bi ostala, a Ivanka je vedela, da iz tega ne bo nič, da to ni mogoče, zato je izkoristila priložnost, da odide s te kmetije drugam, in odšla z materjo.

V Mengšu je ostala pri materi leto in pol, a

Moravče nekoč

Figure 29. Moravče nekoč stara razglednica, vir Janez Osetič

mati je bila še vedno zelo grda do nje. Hotela je npr., da gre iz Mengša v Domžale bosa po neke tablete. Tudi očim ni bil dober do nje. Vsak dan je morala hodit s košem v hrib po drva. S tem si je odslužila hrano. Mama je imela jetiko, zato ji je morala kuhati in streči. A mama je kuhane jedi potem odklanjala in ni hotela jesti, češ da so zanič, zvečer pa možu Jožetu tarnala, da je lačna, naj ji kaj skuha. Ivanka sicer ni bila izkušena kuharica, a je kvaliteto svojih jedi večkrat preverila s pomočjo sosede, ki je bila farovška kuharica in je prišla jed poskusit, če je okusna, ali pa je treba morda še kaj dodati. Mati je torej nalašč in povsem neupravičeno govorila, da jedi niso okusne …

Ivanki je bilo tega kmalu dovolj, zato si je nekega dne zavezala »punkeljček« in se odločila, da se odslej lahko sama preživlja. Vrnila se je nazaj k stari mami in stricu v Moravče.

Stara mama je kmalu izvedela, da v Moravčah pri županu Ignacu Tomcu potrebujejo dekle za služenje, in tako sta šli skupaj tja. Včasih so rekli, da se gre »udinjat«. Župan je bil poročen z Nemko, imela pa sta dve majhni hčerki. Imeli so trgovino in luksuzni tovorni avto, bili so zelo bogati. Gospodar je dal stari mami tri metre blaga za spalno srajco kot plačilo za služkinjo in Ivanka je tako začela »služiti«. Delala je sedem mesecev v kuhinji. Imeli so pa 20 delavcev, ker so kopali droben pesek v peskokopu, na mestu, kjer je danes v Moravčah tovarna.

Ivanki se je po štirih mesecih pridružilo še eno dekle, pomivalka Pepca. Delo je bilo težko in fizično naporno – za deset moških naenkrat je morala na glavi nesti hrano v jerbasu in še druge stvari v rokah. Ti moški so ju tudi stalno nadlegovali in lovili po gozdu. Zato sta se odločili, da tu ne bosta ostali. Hoteli sta oditi, ampak g. Tomc ni bil navdušen. Ivanki je grozil, da jo bodo žandarji pripeljali nazaj, ker mu je dolžna delati še eno leto. Bili sta v stiski, a sta se domislil rezervnega načrta.

Zvečer je Ivanka zamesila testo kot vsak dan (iz 20 kg moke) in ga ob 5h zjutraj začela peči. Domislili sta se, da bosta županovi ženi, ki je hčerki pripeljala zjutraj na zajtrk, povedali, zakaj gresta stran. Ko sta ji povedali, je gospa hitela razburjena k soprogu in ga klicala: »Ignac, Ignac!« On pa je mislil, da je zato tako razburjena, ker sta ji povedali, da je imel še druge ženske rad, pa je začel vpiti, da sta obe lažnivki …

Ko sta šli stran, jima je gospodar odštel denar za eno srajco, ki sta jo sicer dobili za darilo ob novem letu, tri metre blaga za babico in Ivanki dal dva dinarja plače. Za ta denar si lahko kupil dve štručki kruha. To je bilo vse.

Šli sta peš iz Moravč na Dole, kjer je bila doma Ivanka, Pepca je šla pa še naprej v vas, kjer je bila doma ona.

Zatem je neka kolegica izvedela, da je odšla od Tomčevih, in ji prišla povedat, da bi jo neka gospa s Podgarce rada vzela k sebi za pomoč. Pri Tomcu naj bi imela 100 dinarjev plače, ona pa ji je obljubila 350 dinarjev. Potem je nekaj časa delala še v Jaršah v tovarni platnenih izdelkov.

Potem se je začela druga svetovna vojna. Nemci so določili, da je morala iti v farovž v Šmartno pod Šmarno goro, kjer so bili nameščeni Nemci.Tam je ostala dva meseca. Delala je vse – od kuhanja, pranja do čiščenja. Konec avgusta pa sta morali ona in še neko dekle oditi v Vodice v farovž. Tudi tam so bili Nemci. 20. 9. 1941 so tudi požgali vas Rašico. Neki Nemec, ki je hodil z Bleda in je bil poveljnik nad vsemi temi farovži, je prišel v Vodice in zahteval, da gre Ivanka v Mengeš. Ona pa ni hotela iti in je vpila po slovensko, da ne gre, on pa po nemško, da mora iti. Neki moški ji je rekel, naj bo raje tiho, da je ne bo gestapo zaprl. Ivanka mu je rekla, da ji je čisto vseeno, če jo zaprejo.

Svoje stvari je spravila v kimpež in jih peljala iz Vodic v Mengeš k materi. Sklenila je, da je Nemci ne bodo več dobili, in se s kolesom odpeljala v Kranj. Tam je dobila službo v LGV. To je bila vojaška tovarna, v prostorih sedanje Iskre. Delali so stvari za letala. Z delom je začela 16. 1. 1942 in ostala štiri leta. Nekaj časa je med vojno stanovala pri teti, mamini sestri, na Hujah v Kranju. Tudi ta je bila do nje »parkelj«, zelo neprijazna. Potem pa ji je neki znanec, ki je imel punco v Mengšu, povedal, da gre nekdo na Orehku ven iz podnajemniške sobe in bi ona tam lahko stanovala. Tukaj je jeseni leta 1942 spoznala svojega fanta, Staneta Nosana z Drulovke pri Kranju.

(Opomba: Ata Stane je med vojno najprej delal v tovarni Jugočeška. Njegov brat Tone je študiral in dal neki denar za partizane, Nemci so pa to izvedeli in oba za nekaj časa zaprli – na pustni torek leta 1942. Stane je po izpustitvi v prostem času delal na domobranski postojanki na Bregu pri Kranju, kjer je z motorjem vozil okrog po opravkih po Kranju domobranskega poveljnika v Mavčičah pri Kranju M. B. Le-ta je delal za več strani. Najprej je delal za partizane in so ga zato zaprli Nemci. Doma pa je imel kmetijo ter ženo in tri otroke, ki so brez njega težko shajali. Nemci so mu obljubili, da ga izpustijo, če bi delal zanje. In je privolil.Več je bilo takrat takih, ni bil edini. Potem ko pa so partizani začeli krasti po domačijah živino in drva, je šel k domobrancem in postal poveljnik v Mavčičah pri Kranju. Hkrati je nekoč povzročil, da so partizani spravili domobrance v zasedo na njegovi kmetiji in jih v spopadu več ubili. Ker je bil M. B. nevaren zaradi dela za več strani, so ga domobranci ustrelili v Mavčičah, ko ga je ata Stane ravno vozil z motorjem. Na srečo niso pri tem zadeli še njega. Vdova M. B. se je po vojni poročila z nekim partizanom in imela z njim še štiri otroke.)

Vrnimo se k mami. Ko je bilo že konec vojske in se je vse malo umirilo, z 8. na 9. maj ponoči nepričakovano prideta Stane in njegov bratranec k Ivanki v sobo, češ da mora spakirati svoje stvari, da gredo na avstrijsko Koroško. Ivanka je rekla, da ona ne gre, da ni nobenemu človeku nič hudega naredila. Zjutraj ob 5h pa se je s kolesom odpeljala na Drulovko pri Kranju na dom Stanetovih staršev. Njegove starše je srečala že pri bližnjem sosedu, ko so odhajali v Avstrijo. S seboj so

Pogled na nekdanji Kranj

Figure 30. Pogled na nekdanji Kranj stara razglednica, vir Janez Osetič

imeli manjši voz za peš vleko, t. i. kimpež, poln stvari, ki so jih vzeli s seboj. Z domobranci sta šla pa že prej tudi Stanetova sestra Francka ter njegov brat Tone.

Ivanka je tudi bodoči tašči rekla, da ne gre z njimi. Le-ta ji je pa izročila hišni ključ in rekla: »No, tu imaš ključ, ko pridemo nazaj, se bosta pa poročila.« Ivanka je šla na dom »k Mahač’« (domači vzdevek) nahranit kravo. Medtem pa ob 10h pride z domobranske postojanke domov njen fant Stane in ji pravi: »Moraš iti z nami!«

Potem se je vdala. Še enkrat sta šla na Orehek, spakirala kovček in ga naložila na voz, da se je peljal. Zraven sta šli še dve punci z Brega pri Kranju, ki sta imeli s seboj vola. Pa sta šli samo do gimnazije v Kranju, se obrnili in premislili. Zato je Ivanki ostal vol, za katerega je morala skrbeti vso pot. Nosila mu je vodo in seno. Šli so peš proti mejnemu prehodu Ljubelj. Hodili so podnevi – kar po cesti. Nemci niso nič reagirali, ker so tudi sami bežali. Takrat je vse bežalo. Ko so šli proti tunelu na Ljubelju, je šlo vse v tri vrste, tovornjaki, vozovi, pešci. Še dobro, da ni kdo koga povozil.

Ko so prišli na Ljubelj, je bila tam cestarska hiša, kjer niso mogli čez, ker so Nemci zadržali civiliste in naprej spuščali samo vojsko, nekaj pa jih je šlo čez hrib. Potem pa je šla bodoča tašča v to hišo, ki je bila prazna, in tam skuhala kašo, da bi se malo najedli. Skozi okno so jim mimoidoči domobranci, ki so se peljali z avtom, dali še maslo. Kaša in maslo sta bila na oknu, kaša se je še hladila, nakar nekdo zavpije: »Gremo! Gremo!« Hitro so šli in tam pustili kašo in maslo. Nihče ni nič jedel. Morali so naprej. Šli so peš skozi tunel. Ivanka je gnala še tistega vola. Ampak v tunelu so bile zelo velike jame, globoke celo do pol metra, zato je bilo zelo težko hoditi. Skozi tunel so prišli »kot Indijanci«, z veliko težavo in vsi umazani.

Na avstrijski strani so se malo naspali. Bodoči tast je imel s seboj žimnico, na kateri je spala njegova žena. Ivanka je poskušala spati na neki vreči, pa se ni dalo. Potem so hodili tri dni do Vetrinja.

Gorenjska pokrajina - spredaj Škofja Loka, v ozadju Kranj

Figure 31. Gorenjska pokrajina – spredaj Škofja Loka, v ozadju Kranj Franc Friedrich

Vmes se je dogajalo še veliko stvari … Takoj ko so prišli v Vetrinj, so spali za nekim pokopališčem. Niso vedeli, kje sploh spijo. Potem se je pa pot vlekla vse do 11. 5., ko so prišli v Vetrinj.

Kaj vse so videli in doživeli! Obup, same hude stvari. V Vetrinju je bila neka ženska noseča in se ji je zmešalo. Na polju je klečala na njivi in z rokama kopala jamo, da bo noter zasula svojega otročka. Mama pravi: »To je bila groza. Ampak človek več prenese kot žival. Bolj si železen. Tako je …«

Domobranci so jim nato rekli, da samske punce lahko gredo z njimi v Italijo. Angleži so jih naložili na tovornjake in peljali v neki kraj, Marija17 … (točnega imena si mama ni zapomnila). Tam sta šla s Stanetom v vagon, nakar nekdo zavpije, da gredo lahko ženske v »osebni vagon«. Tako sta šla oba tja. Ivanka je imela s seboj približno pol metra dolgo slovensko zastavo, ki je bila že vsa pomečkana, zato jo je šla oprat, da bi jo razobesila z vagona, da bi vsi vedeli, da se peljejo Slovenci. Ko je zastavo oprala, je hitro pritekla nazaj v osebni vagon. Zatem pa pride iz tiste čakalnice, kjer je prej prala, pet partizanov s »šnelfajercami« (brzostrelkami). Ivanka je mislila, da jo bo kap. Rekla je lahko samo še: »Stane!«

Potem sta šla po dva partizana na mašino na vsakem koncu vlaka, en partizan je pa prišel v osebni vagon. In potem so se peljali do Podrožce, 1500 ljudi s petimi »barabami«. (Tako je mama poimenovala partizane.) Takoj sta vedela, da bo nekaj šlo narobe. Z vlaka pa nisi mogel pobegniti, saj bi te takoj ustrelili. Ko so se pripeljali v Podrožco (še vedno v Avstriji), se je pa nateplo na vlak tako veliko partizanov, da jih je bilo kot trave. Neki partizan je prišel v osebni vagon in rekel Stanetu v srbo-hrvaščini: »Imaš fine cipele!« In jih je moral sezuti ter mu jih izročiti, on pa mu je dal svoje, strgane. V njih je bila gotovo za prst velika luknja. Potem je bil pa še nesramen in mu je zabrusil: »Kako ti pristoje!«

Zatem je prišel še en partizan, ki je bil doma iz Stražišča pri Kranju in se je poznal s Stanetom. Bil je v civilu. Pogovarjala sta se. Ravno so se peljali skozi tunel, ko je vlak že blizu izhoda iz tunela ustavil. Ta partizan je šel ven, Ivanka pa je Stanetu rekla: »Zdajle nas bodo pa čisto vse pobili.« So potem res vzeli s tovornega vagona nekega Brodarjevega iz Kranja pa ne vem koliko drugih še, imena je Ivanka že pozabila, in so jih tam pobili. Zatem so se peljali skozi Jesenice. Nikjer ni bilo živega človeka, vse postaje, kjer so se vozili, do Škofje Loke, vse je bilo prazno. Nikjer ni bilo nobenega civilista. Ivanka in Stane sta bila v vagonu spredaj, mimo so že tekli domobranci, marsikateri je bil že po glavi krvav, s krvjo oblit, njih so že tepli partizani. Ivanka je rekla Stanetu, naj gresta hitro ven, da ne bosta »kakšne fasala«. To je bilo na Trati v Škofji Loki. Potem so šli peš do Škofje Loke. Ob cesti pa so stali ljudje, civilisti, in jih grdo zmerjali, posebej ženske: »Bele kurbe! Ali ste se sedaj nagonile? Bele kurbe!« Pljuvali so nanje. Morali so hoditi v šesterostopih (v šestih kolonah), nato so nekaj časa morali teči naprej, nato spet teči nazaj.

Zatem so prišli na spodnji most v Škofji Loki. V reki Sori pod mostom je bilo na stotine ročnih ur. Ljudje so jih raje metali v vodo, samo da jih partizani potem ne bi pobrali. Stanetu so ročno uro vzeli že od Dravskega mostu naprej, Ivanka pa je imela oblečeno v pasu rezano obleko in je svojo zlato uro skrila na notranjo stran pasu. Pa ji je niso vzeli. (Nosila jo je vse do svoje smrti.) V Škofji Loki so šli mimo neke kmetije. Tam notri je bilo polno partizanov na stelji. Potem so morali iti ob gradu nazaj dol do stopnic in videti je bilo tako, da jih bodo tam postrelili ob zidu. Ko pa so prišli tja, so videli, da so se ljudje morali obrniti, da so lahko potem od spodaj po nekih stopnicah šli v grad.

Prvo noč jih je bilo v eni sobi natlačenih čisto polno. Ko je zjutraj hotela mama na stranišče, je z vrha lesene dile (niso imeli školjke) že polno blata ven priteklo, tako je bilo polno, zato je šla kar nazaj v sobo in sploh ni šla na stran.

Škofjeloški grad - prva postaja po prisilni vrnitvi iz Vetrinja

Figure 32. Škofjeloški grad – prva postaja po prisilni vrnitvi iz Vetrinja stara razglednica, vir Janez Osetič

Kmalu je prišel en partizan France iz Stražišča, ki je ata dobro poznal, saj ga je ravno on v župnišču učil verske in župnijske stvari, ki so jih pač imeli organizirane za mlade fante. Pa reče partizan Stanetu: »Ja, Stane, kaj pa ti tukaj delaš?« Pa pravi Stane: »Ja, saj vidiš, France, kaj se je zgodilo.« Pa reče oni: »Ja, ja, saj vem, Stane, preveč si farje poslušal!«

Potem je partizan France vsem zapornikom naročil, naj na list napišejo popis vseh svojih stvari, ki so jih imeli pri sebi, vse do najmanjše šivanke. Nato naj zraven seznama položijo svoje nahrbtnike oz. kovčke in vse druge stvari. Pa je Stane rekel: »Oh, Francelj, to se bo vse izgubilo.« Pa je partizan vprašal: »Kako to misliš?« Ata je seveda mislil, da bodo vse zapornike pobili, predmeti pa bodo ostali njim. Pa je popravil svojo izjavo in rekel: »Saj vidiš, koliko je vsega, to se bo vse zmešalo med seboj.«

Potem so morali vse oddati. Ata je vprašal nekega partizana, če lahko Ivanki nese kovček. Pa je partizan rekel, da ga bo kar on nesel. Čez kake pol ure ga je ata že videl praznega ležati na hodniku.

Ta isti partizan je bil potem zadolžen za higieno. Ko je imel obhod po sobah, ga je Ivanka prosila za sanitetni material, da bi si izdelala nekakšne higienske vložke za menstruacijo. Malo kasneje sta prišla dva mlada fanta in ji prinesla gazo in povoj. To so bili tisti fantje, ki so jih mobilizirali za stražo. Mama pravi, da so bili barabe.

Ženske zapornice v tej sobi (bile so v okroglem stolpu ) so ležale na tleh na parketu, brez odej ali podloge. Ata pa so dali za en teden v »bunker«.

Nekoč so v sobo k ženskam prignali vso krvavo in pretepeno žensko, ki je bila nezavestna. Mama je šla prosit stražarja za vodo, da jo je umila in preoblekla ter ji oprala oblačila. Ko je čez nekaj dni ta ženska prišla k sebi, ji je obljubila, da ji bo v zahvalo skuhala tako dobre štruklje, da jih še nikdar ni jedla takih. Ampak potem se nikoli več nista videli …

Tam, kjer so ženske hodile na stranišče, kot bi šel npr. v klet, tam so bila še ena vrata vedno na steno prislonjena. Za vrati pa je bilo kake pol metra veliko okno. Ko so pogledale noter, so videle tam kakih sto domobrancev, ki so bili zvezani. Zagledali so jih in jih prosili, naj jim prinesejo piti, ker so tako žejni. Šle so do stražarja in prosile za vedro, češ da bodo pomile posodo. V resnici so pa njim dale piti. Ena je pazila pred stopnicami, druga pa jim je nalivala vodo. Ko so naslednje jutro spet prišle, je bila soba prazna.

Nato so jim partizani naročili, naj pišejo domov, da jim bodo poslali kakšne pakete. Mama ni hotela nikomur pisati, rekla je, da nima svojcev. Drugi pa so pisali in tudi dobili pakete ravno tisti dan, ko so jih prestavili v Šentvid nad Ljubljano, torej 16. 6. 1945.

V Šentvid so šli iz Škofje Loke peš. Spremljalo jih je ogromno število partizanov, tako da je imel vsak zapornik svojega partizana ob sebi na vsaki strani. Imeli so tudi žensko, ki je bila visoko noseča. V Godešiču je imela svoje sorodnike in je prosila, če bi jo izpustili. Pa partizani sploh niso hoteli slišati za to. Potem so pa partizani rekli, da jo bodo zapornice morale nositi, ker ni mogla več sama hoditi. Ampak, kako bi jo one lahko nesle, ko so še same komaj hodile! (Kasneje so jo ustrelili.)

Ob kakih 2h ponoči so prispeli v Šentvid nad Ljubljano. Ko so prišli, je bil na desni gasilni dom.Tam so morali ležati na nekem travniku. Najprej niso vedeli, kam bi jih dali, saj je bilo vseh zbranih ljudi skupaj okrog 36.000.18 Ležali so skoraj drug na drugem. Več kot en teden so bili zunaj na travniku na hudem dežju, nekateri celo tri tedne. Tam so bili tudi drugi narodi – Nemci (mama je videla svojega dobrega šefa iz Kranja, g. Busseja), Francozi in Istrijanci.

Vsi zaporniki so imeli tako veliko uši, da so le-te lezle vsepovprek, še po drevesih jih je bilo vse črno. Prinesli so jih v oblačilih in se jih niso mogli znebiti vse do izpustitve iz zapora. Po cele dneve so si samo obirali uši, ko so si jih že obrali od glave do peta, so lahko spet začeli znova, saj jih je bilo spet tako veliko kot prej. Moški se tudi v zaporu niso nič umivali in preoblačili. Sobe in oblačila pa so razkužili samo enkrat pri ženskah. Peljali so jih v klet, da so se slekle in si oprale oblačila, pri tem pa so jih še naskrivaj opazovali skozi okna in se zabavali. V sobi, kjer je bila mama zaprta, je bil na tleh ladijski pod, in uši so kar hodile med deskami …)

Medvojni Šentvid - v ozadju desno Škofovi zavodi

Figure 33. Medvojni Šentvid – v ozadju desno Škofovi zavodi stara razglednica, vir Janez Osetič

Po času prebitem v dežju in vročini na prostem, je za prišleke le prišla komanda, da gredo v Škofove zavode. Niso pa šli skozi glavni vhod, ampak skozi stranskega. V Ivankini sobi je bilo 33 žensk. Dali so jih pa v tako majhno sobico, da ko so ležale, niso mogle stegniti nog, samo hrbte so lahko imele na tleh. Potem so jih pa čez dan prestavili v večjo sobo. Mama pravi, da so bile tudi »barabe« čisto drugačne kot v Škofji Loki.

Trije partizani so prišli in jim prinesli spalne srajce, ki so jih najbrž vzeli nekim nunam. Tako so imele vsaj nekaj za preobleči, da niso bile vse umazane in pomečkane. Ob 5h zjutraj so hodile pomivat hodnike. Kmalu so partizani izpustili eno Ljubljančanko domov, mamo Ivanko pa so poslali, da je prala Ivanu Mačku – Matiji ter njegovim sostanovalcem v sobi. V sobi so bili skupno trije partizani in dve partizanki.

Kako je mama vedela, da je to Ivan Maček Matija? To je izvedela na poseben način. Potem ko je pomila hodnike, je morala gor k njim pobrat rjuhe in njihovo umazano perilo in iti čez vrt v gospodarsko poslopje. Tam je bil kamnit kotel, kjer si lahko oblačila opral, skuhal in splaknil. Preden pa je šla čez tisti vrt, pa je morala dobiti stražarja. Ko je nekoč Matiji Mačku rekla: »Tovariš, a bi mi dali stražarja?« ii je odgovoril: »Ti kar pojdi, če te bo pa kdo ustavil, pa reci, da naj k Mačku pride.« Tako je izvedela, kdo je Maček. Je bil pa tudi včasih zelo dober do nje, kadar je bil sam v sobi. Dal ji je skodelico bele kave, kos kruha in salamo in ji rekel, naj gre pojest v kopalnico poleg sobe. Pa še neka partizanka ji je tudi dala jesti, kadar je bila sama v sobi. Če sta bila pa kdaj po dva partizana hkrati notri, ji pa nikoli nihče ni dal nobene stvari.

Ko je vsak dan na vrtu prala, je prišel večkrat kak partizan in jo prosil, če opere še njemu spodnje perilo in srajco. Mama je privolila. Partizan je prinesel zeleno peščeno milo in v zahvalo kos kruha. Tako je mama včasih imela po dva kg kruha. Nato ga je naslednje jutro med pomivanjem nesla svojemu fantu Stanetu. On je bil zaprt v kapeli, kjer so imeli tudi ranjenca z obvezano glavo, ki so mu dovolili odhod na WC. Stane se je z njim zmenil, da če gre lahko on z njim za spremstvo na WC, mu bo njegova punca prinesla kruh in ga bo dal malo tudi njemu. Pred WC je bil sicer stražar, ampak mu je Ivanka kar povedala, da bo dala fantu kruh, in ni bilo nič narobe.

Mama nikoli ni pozabila, kako je v zaporu praznovala svoj god, 24. 6. na sv. Janeza Krstnika. Sedela je na vrtu in čakala, da se perilo posuši, pa pride partizan in jo vpraša, če je že kaj kosila. Pa je rekla, da ni, ker je bilo tako zanič, da nobena punca ni jedla kljub lakoti, tudi tiste ne, ki so sicer vedno vse pojedle. Potem ji je pa rekel, naj mu da svojo posodo za hrano. Imela jo je v sobi, zato jo je še nekaj časa počakal in se kmalu zatem vrnil in ji v vojaškem ‘kuhažerju’ prinesel pražen krompir in golaž. Vprašal je, če bo zvečer še tu. Je rekla, da bo toliko časa, da zašije in zlika perilo. Partizan se je vrnil z velikim škrnicljem češenj in masleno štruco belega kruha. Rekel ji je: »Da boš vedela, kdaj si imela v arestu god!«

Nato jo je spraševal še, če ima kaj denarja. Je povedala, da ga nekaj ima, prav tako tudi njen fant. Ponudil se je, da ji zamenja denar, ker je ravno potekala menjava iz mark v dinarje. In čez 14 dni ji je res pošteno prinesel ves zamenjani denar.

Potem so bile zapornice sredi julija dodeljene pod OZN-o. Takrat tudi ni mogla več hoditi prat.

Ko so jo nekoč zaslišali, so jo spraševali, zakaj je šla na Koroško. Povedala je, da nima ne brata in sestre ne staršev, amapk da je šla zaradi fanta. Je partizan rekel, če jo bo zdaj poročil, ko je toliko pretrpela zanj. Pozanimal se je tudi, če je Stane še v Šentvidu. Lahko ga namreč ne bi bilo več med živimi. Kajti v zaporu so vsak dan od sredine julija do avgusta, dokler sta bila tam zaprta, vse zapornike zvečer nagnali na vrt. Postaviti so se morali v pet vrst. Potem so določili, katera vrsta mora na tovornjake in naprej v smrt v breznih pri Kočevju. Dali so jim jesti, kolikor je lahko kdo pojedel. Zjutraj pa so na tleh v travi ostali samo še kupi posode. Zaprte ženske so to videle, ker so bile obrnjene z okni na železnico, na severno stran. Ponoči so tako vsak večer odpeljali približno 12 tovornjakov ljudi. Odpeljali so jih čez vrt, čez polje in tam naokrog, da se ni videlo s ceste ali s hiš. Zaporniki so mislili, če se bodo postavili v vrsto z otroki, da bo bolj varno, da bo bolje. Ne, drugi dan ravno tistih ni bilo. Ni bilo milosti, niti za dojenčke ne!

3. 8. 1945 pa je prišlo pet ali šest partizanov v sobo in so začeli klicati punce po priimkih. Ivanka si je mislila, da nje tako ali tako ne bo poklical, pa jo je, zadnjo. Bila je tako zbegana, da je v sobi pozabila torbico, kjer je imela osebne stvari in še nekaj oblačil. Druge punce so si potem to med seboj razdelile. Poklicana dekleta so partizani nagnali v eno sobo in jim naredili »pridigo«, kako ne smejo nikomur nič pripovedovati, kaj je bilo v zaporu, kaj so videle in kaj se je delalo. Nato so bile približno ob 14h izpuščene na prostost.

Mama je bila tako zbegana, da ji ni prišlo na misel, da ima pri sebi denar in bi lahko šla (šla je skupaj s še eno gospo iz Tržiča) domov z vlakom. Tako sta se pa odpravili kar peš. V Mavčiče sta prišli zvečer. Mama je šla v neko hišo, za katero je vedela, da niso za partizane, prosit, če lahko tam prespita. Bili sta namreč brez dokumentov. Če bi ju dobila policija, bi ju spet zaprli. Povedala je, da je punca od Staneta, ki so ga seveda poznali. Ker sta imeli uši, sta spali kar na tleh. Dali so jima kruh in mleko. Naslednji dan se je glas o njunem prihodu takoj razširil po vasi. Vso pot od Mavčič do Kranja so ob cesti stali ljudje in spraševali, če sta videli njihove svojce. Mama pa jim v glavnem ni mogla nič povedati, saj večine ljudi ni poznala. Prej je bil ves njen svet samo Orehek in fabrika.

Ko je prišla nazaj na Orehek, ji lastnik hiše ni več hotel oddajati sobe. Neka druga stranka v hiši jo je za 14 dni zasilno sprejela k sebi. Za preobleči ni imela ničesar, zato so ji sovaščanke z Orehka prinesle nekaj svojih oblačil. Ker

Stane in Ivanka Nosan sta se poročila leta 1946

Figure 34. Stane in Ivanka Nosan sta se poročila leta 1946

so bili ljudje prepričani, da se iz zapora ne bo vrnila, so ji pokradli že vse pohištvo, ki ga je imela v sobi (novo omaro, mizo in stol) in vse druge stvari, npr. posodo. Neka ženska ji je še metlo ukradla. Bilo ji je tako hudo, da bi najraje šla kar nazaj v zapor. Ljudje so bili včasih tako žleht in pa stoodstotno so bili prepričani, da nikogar ne bo več nazaj.

Septembra 1945 so od nekega človeka, ki je prišel s Koroške domov, izvedeli, da je na isti dan, kot je bila Ivanka izpuščena, torej 3. 8. 1945, v Tirolah v Avstriji, naravne smrti zaradi pljučnice pri 54. letih umrl Stanetov oče Ignac. Bil je strasten kadilec – zavijal je čisti domač tobak, ki je bil zelo močan. Veliko se je sekiral zaradi njih, ki so bili v domovini zaprti, potem pa se je še hudo prehladil, ko je šel nekega dne ležat za neko barako in je staknil usodno pljučnico ter umrl. Drugi družinski člani namreč takrat niso šli na vlak, ampak so ostali še v Vetrinju. In potem jih je rešil neki zdravnik iz Radovljice (Valentin Meršol), ki je znal perfektno angleško. Angležem je dopovedal, naj jih ne vračajo nazaj v Jugoslavijo, ker jih partizani tukaj pobijajo. Tako je rešil okrog 6000 ljudi, otrok in vse druge civiliste. Stanetova mama Ana in sestra Francka sta prišli nazaj s Koroškega leta 1946.

Iz Šentvida so 8. 8. 1945 izpustili tudi maminega Staneta, njegovega bodočega svaka Franca Hvastija in Stanetovega brata Toneta. Ko so bili še zaprti, je neki moški na Odboru na Orehku dobil dopis, da mora za vse te ljudi, ki so zaprti, poslati karakteristiko, življenjepis. In ta mož, ki je med vojno živel v Ljubljani, je vse te karakteristike zadržal pri sebi in tako so čisto vsi zaporniki z Orehka, iz Drulovke in z Brega pri Kranju prišli živi iz zapora. Kjer so pa slabi ljudje pošiljali karakteristike v zapor, tam se pa zaporniki niso vrnili.

Ivanka je 28. 2. 1946 dobila delo v tkalnici, na mestu, kjer je zdaj tovarna Sava na Laborah v Kranju. A ji tam ni dobro šlo. Hoteli so, da se vpiše v sindikat, pa se ni hotela, češ da še nikoli ni bila v nobeni organizaciji, pa tudi zdaj ne bo. Zato so jo odpustili.

Potem sta se aprila 1946 z atom poročila. Najprej sta pet let živela na njegovem domu v Drulovki, nato pa sta si zgradila svojo hišo na Orehku. Prvi otrok je bil rojen avgusta 1946, drugi februarja 1948, tretji pa junija 1949. Mama je najprej še nekaj časa poskušala hoditi v službo, zaradi izmenskega dela in treh majhnih otrok pa to ni dolgo šlo. Zato je bila poslej samo mati in gospodinja. Leta 1949 sta tudi začela zidati hišo in oktobra 1951 so se preselili. Med tem časom je bilo še veliko hudega vmes …

Ata Stane je imel najprej službo pri nekem privatniku, ki ga je rad vzel tudi brez »karakteristike« (t. j. mnenja komunističnih oblasti o človeku ter osebne zgodovine, če si bil kje v kakšni organizaciji, zaprt itd.), saj je vedel, da Stane rad dela in da zna vse narediti. Kasneje pa je delal pri cestnem podjetju Kranj do upokojitve, najprej kot voznik tovornjaka, nato kot vodja strojnega parka.

Ata so v povojnem času komunisti na oblasti tako preganjali, da je moral vsak večer hoditi na OZN-o v Kranj, tako da njegovi nikoli niso vedeli, ali bo zjutraj prišel domov ali ga ne bo. Po dvoje hlače si je oblekel, če bi ga pretepali, da bi ga manj bolelo. Vedno sta se z mamo poslavljala, če bi morda ne prišel nazaj. Svojemu svaku Francu je izročal otroke, naj jih pomaga preživeti, če njega ne bi bilo več nazaj.

Še enkrat je bilo posebno hudo, in sicer novembra 1945. Ko so namreč septembra izvedeli, da je atu v Avstriji umrl oče, je šel ata v Stražišče naročiti mašo zadušnico. Župniku je naročil, da ne sme oznaniti te maše, ker je prenevarno. Župnik pa je na to pozabil in je to mašo javno oznanil. Tako so nekoč novembra sedeli doma za mizo, nakar je prišla nenapovedano neka ženska z Odbora na Drulovki in atu prinesla ukaz, da se mora takoj oglasiti v »pisarno«.

Ata je vedel, da ga bodo najbrž zasliševali, zato sta se z bratom Tonetom že prej dogovorila, kaj bosta rekla. Namreč da so se pojavile govorice, da so očeta v Avstriji ubili Angleži in da sta zato dala za mašo. Hkrati so res privedli na zaslišanje tudi Stanetovega brata Toneta. Oba sta povedala isto zgodbo. Tisto popoldne, preden so prišli ponj, sta z mamo že spet razmišljala, da bi pobegnila. Ampak nista imela ne znanih ljudi ne oblek zase in za otroke.

Teta iz Kranja pa je med vojno veliko pomagala partizanom in je prišla zdaj na Odbor ter komuniste tam ozmerjala, naj ju že pustijo pri miru, da so že v zaporu dosti hudega izkusili. Potem so ata še kake tri mesece gonili na Ozno, nato pa so ga pustili pri miru.

Potem so sledile volitve. Volilo se je na kmetiji pri Kokol’ na Drulovki. Pred volitvami so ljudem na dom pošiljali listke, naj zaprosijo za volilno pravico. Mama je bila preponosna, da bi zaprosila, a so ji potem kar sami od sebe volilno pravico dodelili. Z moževim bratom, ki je bil študent, a mu eno leto komunisti niso pustili študirati, sta šla na volitve skupaj. Ata je šel sam že takoj zjutraj po nedeljski maši.

Svak Tone je vrgel svojo kroglico v rdečo skrinjico, Ivanka pa v črno. Ko je to naredila, je kroglica padla na prazno leseno dno in je strašno zaropotalo, saj so iz te volilne skrinjice odstranili notranjo vrečko, da bi se slišalo, če je kdo proti komunistom – in nihče si seveda ni upal voliti nič drugega kot rdečo skrinjico komunistov, razen mame Ivanke. Tam je sedelo kakih 10 članov komisije. Vsi so samo gledali, ko je Ivanka rekla: »O, hudič! Kako je zaropotalo!« ter se zasmejala. Nato je šla domov in možu povedala, kaj je storila. Ko so ata spet naslednjič klicali na OZN-o, so ga spraševali, koga je volil, pa je rekel, da »naše kandidate.« Ko pa so vprašali, kaj je volila soproga, je pa rekel, da ženska tako ne ve, koga mora volit. In se nič ni zgodilo. Mama je pa rekla, da jih do smrti ne bo volila …

Tukaj se mamina in atova pripoved konča … Veliko neizpovedanih težkih stvari sta še odnesla v grob. Mama je odšla v večnost 1. marca 2007, ata 18. oktobra 2010, a njuna zgodba bo za večno ostala zapisana v naših spominih in v božji odpuščajoči Ljubezni.

Primorska božična meditacija

5. Primorska božična meditacija

Žalostnim srcem za Božič Objavljeno pod
psevdonimom Mohor v Slovenskem Primorcu, 26. decembra 1946

5.1. Žalostnim srcem za Božič19

Mohor

Koliko jih je?

5.1.1. Koliko jih je?

Mislim predvsem na žalostna srca ljubljenih rojakov, kjerkoli so: v domovini ali v tujini kot begunci pred lastnimi brati, po ječah in taboriščih ali na prostem brez svobode. Koliko vas je žalostnih, neveselih?!

Tudi če bi mogli prešteti samo tiste, ki kljub grožnjam in strahovanju na glas vpijejo svojo bol, bi bilo število neveselih mnogo večje od neveselih prejšnjih let. Kako veliko bi bilo šele, če bi mogli sešteti vse druge tisoče, ki se zgražajo nad rdečim fašizmom in nad vsem, kar je z njim v zvezi, le med prijatelji, znanci ali pa med štirimi stenami svojega doma! In če bi mogli prešteti vse stotisoče, ki nemo govore sami s seboj, zaprti v svoje srce, kjer nihče ne vidi kot Bog?! O, kaj vse nam bo razodel dan resnične svobode, ko bo bruhnilo na dan kot iz vulkana vse to, kar danes gloje in stiska nešteta srca … Prav za prav nosijo v svojih srcih tiho žalost vsi resnični in resnično verni Slovenci. Vsak Slovenec, ki je tega imena vreden, sočustvuje s trpečim narodom ter joče z jokajočim rojakom: »tuja solza mu meči srce«. Tem žalostnim slovenskim srcem pišem pismo, ki ga narekuje ljubezen. Pišem ga tudi tistim, ki danes razočarani govorijo: »Da smo toliko trpeli in žrtvovali za komunizem, tega si res nismo predstavljali!«

Neuslišana prošnja

5.1.2. Neuslišana prošnja

Pustite med to žalostno množico vsaj božično številko našega lista? Ne! Pustite v imenu svobode, da preberejo ta članek in se zjočejo vsaj tisti, ki ste jim za večno strli zemeljsko srečo?! Ne! Pustite v temne ječe vsaj naše božično in novoletno voščilo tistim, ki so tolažbe in sočutne besede bolj potrebni kot sonca, toplote, zraka? Ne!

Saj sem vedel, da ne in ne. Imeti trdo srce v mehki božični noči, kako huda mora biti že ta nesreča, kako težka že ta kazen!

Pa nič! Saj je itak prešibka vsaka človeška beseda, da bi potolažila, da bi vsaj ublažila veliko bolečino. Naj jo blaži vsaj On s svojim ljubkim nasmehom iz betlehemskih jaslic. Njegova ljubezen in milina ne poznata ne mej ne ovir. On naj napolni sirotna srca s svojo milostjo in tolažbo, s tisto srečo in blaženim mirom, ki so ga angeli oznanjali nad betlehemskimi poljanami. Jezušček, Sin božji, prosimo te, usliši nas!

Prenekateri pa bodo vendar prejeli naš list ter brali te vrste.

Božič, Božič!

5.1.3. Božič, Božič!

Božič, Božič, kako si mil in lep, kako otožno sladak, kako globoko nam ležiš v srcu! Koliko spominov nam budiš! Božični zvon, kdo te more brezbrižno poslušati? Ob tvojih zvokih se nam v dušah vnamejo silna čustva. Božično zvezdnato nebo, kdo bi te gledal brez svetlih solza?

Kdo more v duhu stati v betlehemskem hlevčku brez žarke ljubezni, kdo plavati z angeli v čudoviti mesečini nad Betlehemom brez svetega ognja v duhu? Slovenska mati, zapuščena vdova, kako ti je pri srcu, ko nimaš več dragega sina, ljubeznive hčerke? Zastonj se ozirajo tvoje oči, da bi jih vsaj enkrat še videla tu na zemlji zapuščeni. Ni jih več in nikoli jih več ne bo! Kako ti je pri srcu? Kako je bilo lepo takrat, ko si praznovala božične praznike skupaj z njimi pri domačem ognjišču. Sedaj pa že dva Božiča! … In tako bo vsak Božič, vsak Božič, vse do konca dni!

Tudi če veš, kje je njegov grob, da bi nanj pokleknila, pomolila, jokala, prižgala svečko za Vernih duš dan.

“Misel ti blodi okrog,

pa ne ve, kam naj poleti,

kje naj se na grob spusti,

da potoči nanj solzo.”

Begunec slovenski po raznih taboriščih, kako ti sili v spomin domači zvon na božični večer. Zvonovi na tujih tleh pojo lepo, pa vendar jih težko poslušaš, ker ti budijo na rojstno deželico take spomine, da te žge v dno duše. Samote iščeš v sveti noči, Betlehemu tožiš svojo bol, gledaš nebo, a zvezd ne vidiš, ker ti oči zalivajo solze … Kaj premišljuješ? »Kje je pa ona, kaj dela in misli? …« Kot ti. Vajine misli in srca se srečujejo pri betlehemskih jaslicah.

Kaj pa ti, dragi bralec, na Primorskem! Res, da si na domačih tleh in slišiš pesem domačih zvonov. Morda se s teboj v Bogu veselijo božičnih praznikov vsi tvoji dragi v toplem kotičku družinske sreče. Daj Bog! Pa vendar sta včasih tvoja sreča in tvoj mir skaljena. Tisti večni krivični očitki jeznih sosedov, tisto zmerjanje in kvantanje tovarišev in še bolj tovarišic, tiste večne grožnje in žuganje: boste že videli, zaprli, izgnali, pobili vas bodo! – Vse to so težke reči. Razumem, težke reči!

Obilna tolažba vsem, ki so dobre volje!

5.1.4. Obilna tolažba vsem, ki so dobre volje!

V ta kelih grenkobe nam kane kaplja tolažbe in nebeške radosti. Kaj kaplja! Božična skrivnost nam vliva v duše tako tolažbo, da smo v vseh bridkostih polni nedopovedljivega veselja. Sama Ljubezen do nas se rodi. In ta Ljubezen božja nam čudovito osvetljuje vsako temino in senco v globinah naših src. Iz betlehemskih daljav odmeva v naših dušah angelski spev: Mir ljudem, ki so dobre volje! Res. Vsi tisti, ki so dobre volje, dobrega srca, blagega značaja; vsi, ki poslušajo božjo besedo in sprejmejo blagovest, ki jo prinaša Sin božji iz nebes na zemljo; vsi, ki izpolnjujejo božjo voljo, nosijo v svoji notranjosti mir, ki ni od tega sveta, ampak je odsev večnega miru in blaženstva v Bogu. Kjer pa je tak mir vesti in srca, tam sta tudi prava sreča in veselje. Kjer je Ljubezen, tam je mir; kjer je mir, tam je veselje …

In tega veselja in miru ne more nihče iztrgati iz vernega srca. Sovražna pest more udariti telo, do duše ne more seči.

Zato bodi dobre volje, ti slovenska mati, zapuščena vdova. Pojdi v duhu z menoj v Betlehem. Glej božje Dete. Za nas je rojeno, za nas bo na zemlji živelo, za naše odrešenje umrlo. Poklekniva: »Zgodi se tvoja volja!«

Njemu razodeniva svojo dušo do zadnje gube. Njemu darujva svoj križ in svoje žrtve in v najinih očeh bosta blesteli vsa božja dobrota in ljubezen.

Imej dobro voljo, dragi slovenski begunec ali begunka, tako voljo, ki hoče le to, kar je vzvišeno, veliko, božje, ter odločno odklanjaj vsak greh. Razmere, v katerih živiš, so težke, večkrat nevarne za tvojo dušo. Spomni se na drago domovino, »s krvjo, solzami napojeno«, ter iz ljubezni do nje skleni, da boš velik po duhu in poštenju, da ne kloniš svojega duha niti ne dopustiš, da te kdo zvabi na prašno, široko cesto nemoralnosti. Tako boš njena vredna hči, njen ljubljeni sin.

Še bolj pa se spomni na borne jaselce, kjer leži ljubko Dete, Jezušček. Veš, tudi On je zapustil svojo domovino, nebesa, ter prišel k nam v tujo deželo, v pregnanstvo, da bi nam dal življenje v izobilju. Če boš Njemu podoben v vdanem trpljenju in odpuščanju, mu boš nekoč tudi podoben v nebeški slavi! V tvoji duši ne bo nikdar izzvenel angelski spev: Mir! Bodi dobre volje, vsak naš človek, kjer koli živiš, koder koli boš hodil in blodil. Veruj v poslanstvo bolečine, ki trga človeškega duha z zemlje in ga dviga v tiste visočine, ki se dotikajo neba. Tudi ta božična noč se bo sicer prelila v globine večnosti, a tvoj sklep naj ostane, tvoja prisega naj bo vekotrajna: Hočem biti dobre volje! Tako te bosta spremljala mir in sreča vsepovsod, dokler se vsi zopet ne srečamo v domovini, ko bo dvignila k svobodnemu soncu od trpljenja poveličani obraz.

Žalostnim srcem za božič

Figure 35. Žalostnim srcem za božič arhiv Rafaelove družbe
Zavezin pogovor

6. Zavezin pogovor

Strah. Tega v meni ni

6.1. Strah. Tega v meni ni

Janez Pucelj

Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem

6.1.1. Pogovor s prof. Vinkom Lipovcem

Pogovor z g. Vinkom Lipovcem ima kar dolgo brado. Pozornost nanj se je usmerila pred nekaj leti, ko smo v münchenski slovenski župniji postavili prvi načrt spominskega znamenja na začetek slovenske pastorale med Slovenci v povojni Nemčiji. Vedeli smo le to, da je ta pobuda nastala v ozkem krogu preživelih Slovencev iz koncentracijskega taborišča v Dachauu. Že prve poizvedbe so privedle do odkritja, da je eden ključnih protagonistov onega časa prof. Vinko Lipovec, ki še vedno živi v ZDA. Naš sodelavec je navezal z njim stik in potem se je razvilo precej živahno odkrivanje zanimivih podatkov o določenem obdobju, ki utegnejo biti zanimivi za širši krog slovenske javnosti. Kako leto po svojem stotem rojstnem dnevu se je Vinko Lipovec preselil v Slovenijo in ostaja, kot se boste zlahka prepričali, sogovornik izjemnega spomina, jasne misli in tehtne sodbe.

6.1.2.

Pozdravljeni, g. doktor Vinko Lipovec. Hvala, da ste sprejeli ta pogovor.

Do doktorata nisem prišel, sem samo profesor in sem šest let učil na I. realni gimnaziji v Ljubljani.

Kaj ste študirali?

Nadaljnji študij sem vpisal, potem ko sem končal filozofijo. Ostalo pa je pri profesuri. S tem sem bil zadovoljen. Kasneje sem se vpisal še na jus. Vendar je to padlo v vodo, ko je prišla vojna. Nekateri ljudje so mislili, da sem postal doktor. Ampak nisem prišel do tega.

Od kod ste doma?

Rojen sem tu, v Jaršah. To so Groblje in najbrž veste, da so bile v tistem času središče misijonskega dela. Tu je bilo misijonišče, ki so ga vodili lazaristi. Moja mama, ki je bila zelo pobožna žena, je bila njihova velika prijateljica in tako smo bili v Grobljah kot doma.

V osnovno šolo sem hodil v Jaršah. Po dveh razredih, to je bila dvorazredna ljudska šola, so me poslali v Ljubljano, in sicer v dijaški dom lazaristov Ljubljana, Tabor 12. Tam sem bil potem do svojega osemnajstega leta.

V domu in v šoli?

To je bil dijaški dom pri Srcu Jezusovem. Tam smo bili. Naj grem za misijone, je rekla mama. Sem res poskusil in sem bil štirideset dni res tam. Potem pa sem rekel: ”Mama, to ne bo šlo. Tu so doma redovniki, jaz sem osemnajst let star fant v kloštru; to nekako ne gre dobro skupaj.” In sem šel ven.

Ni vsak za klošter.

No. Ko si mlad, je vse drugače. Kasneje sem poskusil sam, rad bi šel k lazaristom v Gradcu. Vendar so mi predstojniki rekli: »Če Vam v Sloveniji ni uspelo, mora že biti kakšen razlog,« in me odslovili. In tako sem potem študiral zgodovino.

Kje?

V Ljubljani. Moji profesorji so bili Kosarija, Dolčič. Uspešno sem končal. In potem sem seveda še odslužil vojsko.

Kje pa ste služili v vojski?

Goražde na Drini. Tam je bila oficirska šola. Tja so me poslali. Potem pa sem šel v službo. Avgusta sem prišel domov in septembra sem že nastopil profesuro na državni gimnaziji. Direktor je bil moj ožji rojak Karl Capuder.

Je bil kakšen sorodnik akademika Andreja Capudra, ki je pred kratkim umrl?

Ja, mislim, da so oboji tam nekje pri Lukovici doma. Na gimnaziji je bil poleg direktorja Ca-

Figure 36. Primož Lavre, Reporter

pudra še en njegov sorodnik, tudi Capuder, ki je učil slovenščino in je bil francoski študent. Študiral je na Sorboni.

Kaj ste predavali?

Zgodovino in zemljepis. Bilo je v redu. Mirno sem se držal misli: mlad fant, kaj hočeš drugega, najbolje je, da greš to pot naprej. Ampak stvari so se čudno vrtele. Vam se verjetno zdi nenavadno, vendar smo tedaj vsi vedeli, da je vojna tu.

Kako ste vedeli?

Ni bilo nobenega dvoma. Preprosto smo vedeli. Ko se je Hitler utrdil, zasedel Avstrijo, nam je bilo jasno, da je vojna tu. Vprašanje je bilo samo, kdaj. In ko se je sprožila, smo bili kar nekako zadovoljni. Smo rekli, zdajle je najboljši čas za Slovenijo. Italijani, Avstrijci in Madžari vsi so bili na nasprotni strani – zdajle bo čas za zedinjeno Slovenijo.

To misel, to opcijo ste takrat tako jasno zaznali?

Da. Zedinjena Slovenija izvira iz leta 1848, avtor je Matija Majar Ziljski s Koroške. Program so izdelali študentje na Dunaju.

Je bila ta misel tako živa med vami?

Popolnoma. Vsem. To je bilo jasno.

V kakšnih krogih? Med študenti?

Intelektualci smo tako mislili. Med inteligentnimi ni bilo nobenega dvoma. To je bil prvi slovenski narodni program. Na to smo računali. In smo rekli, češ vojska lahko traja Bog ve kako dolgo, pet let ali še več, ampak to bo naše. In v tem oziru se je tudi cela stvar potem organizirala. Jaz sem bil kot rezervni oficir pri kolegiju; povabljeni smo bili zraven. Jugoslovanska vojska se je vdala, general Kalafatović je v Sarajevu podpisal predajo. Polkovnik Draža Mihajlović, ki je bil prej poveljnik divizije v Celju, torej znan med Slovenci, je na Ravni gori v Srbiji razglasil, da se ne vda in da bo odpor vodil naprej. Tako se je začel odpor tam in tudi v Sloveniji, ki ga je organiziralo njegovo gibanje. Nastopali so kot kraljeva vojska v domovini.

Ste bili s tem odporom povezani?

Seveda sem potem v tej stvari sodeloval, pri organizaciji pa so nastale težave. Da bi se kar redno mobilizirali, ni šlo. Najprej je bil za to odgovoren polkovnik Avšič, ki pa je odšel k partizanom. Nato je Draža Mihajlović imenoval svojega zastopnika za Slovenijo, nekega majorja Novaka. Ta pa je bil liberalec, zagrizen liberalec, in se nikakor ni mogel ujeti z našimi kmečkimi fanti. Tekla so pogajanja, pa nikakor ni šlo. Potem smo prišli do tega, da smo se organizirali po pripadnosti. Mi smo organizirali Slovensko legijo.

Za kakšno pripadnost je šlo?

To je bilo organiziranje po strankarski poti, ampak kot del jugoslovanske vojske v domovini. Mi smo imeli Slovensko legijo, naprednjaki so imeli Sokolsko legijo in tista tretja skupina je bila Narodna legija.

Janez Zdešar navaja devet takih skupin. Naj jih navedem: Slovenska legija, Prebujena Slovenija (ustanovitelj Ivo Pertuh), Akademski klub Straža (vodil Žabot po usmrtitvi Ehrlicha), Slovensko narodno gibanje (ustanovil neki Emer).

Janoš Emer, Čeh iz Kranja. Ta je bil prvi, ki so ga komunisti ubil.

Naslednja skupina Združeni Slovenci (maja 1941, Gosar), Sokolska legija (nacionalno liberalni tabor) in mlada Nova Jugoslavija (Jože Rus in Andrej Uršič) pa še Samostojna demokratska stranka (nihala med OF in drugo politično smerjo) ter Stara pravda (Črtomir Nagode).

Vse te skupine so bile. Vendar so bile dejansko organizirane samo te tri legije v Draževem gibanju. Vse drugo so bile posamezne skupine vsaka zase.

Kaj so bile glavne razlike?

Vse, kar je naštel Zdešar, je v redu, samo da vse skupine niso bile organizirane kot vojaška rezerva. Naš namen pa je bil vzdrževati organizacijo do konca vojne, ko bo nastajal nov red. In to smo vedeli vsi: naša naloga je Slovenija.

Tako je bilo na začetku, kaj pa potem?

Potem ko so se pa stvari dogajale drugače, so se programi prilagajali razmeram. Pojav partizanstva in razvoj domobranstva je rodil ideje oz. načrt, da naj bi te legije prevzele vodstvo domobranstva. Zamenjali naj bi glavne, višje oficirje, imeli smo za vse enote svoje oficirje, da bi to prevzeli in se predstavili zaveznikom kot slovenska narodna vojska. To je bilo v načrtu. Ampak potem je konec novembra 1944 prišlo do izdaje. Tako je okupator 2. decembra 1944 glavni del organizacije odkril, zaprl in poslal v Dachau. Tudi drugi ešalon, ki naj bi bil stvari prevzel, je odpovedal in tako je ves načrt propadel. Res pa je tudi to, da se nekateri Draževi nikakor niso dobro razumeli, npr. general Ivan Prezelj. Bili so na meji na Notranjskem, in ko so partizani prodirali proti Trstu, so se premaknili na Goriško in potem so bili dejansko odrezani. Ko so šli navzgor po Soški dolini in se umaknili onstran meje, so zgubili zvezo s Slovenijo. Dobili so ukaz, to mi je Prezelj povedal sam, nalog je bil dan, da se enote premaknejo v smeri proti Italiji dol v Furlanijo, ker naj bi bila to strateška pozicija.

Strategija za namene legij?

Da, da se ohranijo čete, vojaška moč.

Ste imeli v legijah vojaško izobražen in aktiven kader?

Večji del so bili to aktivni rezervni oficirji.

Legije so imele torej svoje enote?

Da. Sam sem imel 1500 zapriseženih vojakov kot vodja, ki sem bil odgovoren za Slovensko legijo.

Kakšno vlogo ste imeli?

Bil sem tako rekoč asistent komande. Vodil sem celo organizacijo.

Človek, ki je bil seznanjen z vsem?

Da. Jaz sem poznal vse ljudi. To so bile organizirane enote in jaz sem držal zvezo z glavnimi oficirji, s štabom, in prek te zveze je šlo vse, kar se je dogajalo.

Vse pa je bilo ilegalno, tajno?

Da. Mi smo vodili, kdo je bil komandant posameznih bataljonov, kdo oficirji vse dol do četnih poveljnikov. Kolikor je bilo usposobljenih na razpolago. Nismo imeli dovolj visokih oficirjev, ker so bili nekateri pri domobrancih. In teh nismo mogli vključiti v novo strukturo. Vključeni so bili tisti, ki so bili na razpolago.

Kakšen je bil namen teh legij?

Bili smo nared, pripravljeni, ko bo primeren čas, bomo to mobilizirali. Bili smo v rezervi.

Ste se na to tudi pripravljali?

O seveda. Bili smo redno v stiku z oficirji in z vsem zunanjim dogajanjem.

Kaj pa orožje?

Orožje. Delno smo ga imeli. Ni ga bilo dovolj, ampak kolikor toliko smo bili opremljeni.

Se ga je dalo dobiti?

Večji del so nam ga posredovali domobranci. Nekdo ga je pripeljal cel kamion k lazaristom v samostan. Neroda. Pa smo mu naročili večkrat, kako naj pride prikrito, zapelje na dvorišče, ki bi ga zaprli. Čez puške naj naložijo toliko drugih stvari, da se orožja ne bi videlo. Potem je pa zunaj stal. Spraševal sem se, kako se more kaj takega zgoditi. Lazarist Martin Ocepek, ki je bil moj zaupnik, je bil tam in je zadevo rešil. Hitro so spravili pošiljko in potem smo vse prepeljal na drug kraj. Veste, je bilo tudi veliko neodgovornosti. Med mladimi je bilo veliko nezrelosti, vsi so hoteli biti junaki. Z junaštvom pa moraš biti zelo previden.

Kako je prišlo do izdaje?

To je Rupnikova zadeva. Rupnik je bil proti naši pobudi, proti Draži. On je bil prepričan, da bodo Nemci zmagali. Do zadnjega je pričakoval, da bo V1 in V2 pomagal Nemcem do zmage. O tem je več prič. Meni je pripovedoval sam Prezelj in po drugi strani vrhniški župan Nace Hren, ki je bil z Rupnikom prijatelj. Oni so imeli svojo obveščevalno službo, ki je imela zveze do neke mere s tako imenovano državno obveščevalno službo, to je z Draževim taborom. Ti so, kolikor jaz vem, potem celo reč izdali. Moj sošolec Viktor Žibert je bil pri TOS-u in sva o tem govorila. 1. decembra 1944 sem bil poslan na Petkovec, ker so taborili četniki, da jih pozdravim v imenu komande in naše organizacije. Bil je to državni praznik, 1. december.

Kateri Petkovec je to?

Petkovec nad Vrhniko. Tam so taborili. Potem smo se tam razgovarjali in sem šel nazaj domov. Imel sem zaupnike na policiji: če sem kaj potreboval, je prišel, me aretiral in peljal, kamor sem moral iti, in me pripeljal spet domov. Ta me je prišel čakat tam nad Vrhniko, in pravi, nujno te kličejo iz Rupnikovega tabora, Žibert te bo čakal v hotelu Union v kleti. Pridemo tja in se začnemo pogovarjati. Sem rekel: »Viktor, kaj je?« Je rekel: »Zahtevajo, da vse, kar imaš od obveščanja od oficirjev, daš Rupnikovi obveščevalni službi.«

Naš dogovor je namreč bil, kar se tiče komunistov in njihovih dejavnosti, to smo jim dali. Ne pa vsega o naših. Njihov šef je bil kapetan Ilovar in sva bila dobra prijatelja. On me je od časa do časa obiskal in sem mu povedal, kako pa kaj. To tudi ni bilo nič narobe. Niso pa do takrat zahtevali vseh poročil. Sem mu rekel: »Viktor, iz te moke ne bo kruha. Vi dobivate, kar je vaše. Vse drugo se vas nič ne tiče.« Je rekel: »Je to tvoja zadnja beseda?« Sem rekel: »Ti si tudi član, zapomni si to. Če se meni kaj zgodi, si ti za to odgovoren.« Dejstvo je, da so me naslednji dan ob desetih aretirali na cesti pred kavarno Evropa v Ljubljani. Bil sem na poti na postajo, da se peljem v Trst, kjer so bili ravno malo prej razbili obveščevalno službo. Tam je bil prijet en duhovnik in še nekaj drugih in so mi naročili, naj grem dol, da bom videl, kako je in kaj se da narediti. Ampak mene so tam prijeli in me potem tri mesece zasliševali.

Kdaj je bilo to?

Drugega decembra 1944. Tri mesece skupaj so me potem spraševali v Ljubljani. To je pa posebna zgodba. Bili so, veste, Nemci, kakor so bili drugače za vse natančni, pa tudi oni niso stvari premislili. Mene so prijeli in me pustili tri dni samega, ne da bi me sploh kaj vprašali, kar je nenavadno. Po navadi so hoteli takoj vse vedeti. Tretji dan zvečer so me poklicali, bilo je verjetno že pozno, in me začeli spraševati. Nobene stvari jim nisem povedal in so me pustili, poklicali pa so Milana Finca. On je bil tajnik kmečke zveze in je bil tudi v naši organizaciji, sicer pa vodja informativne službe pri Rupniku. Bil je sto odstotno naš človek. Njega so strašno zasliševali. Pripeljejo ga v sobo, zbit je bil kot Kristus s križa, in mi pravi: »Vinko, vse vedo.« Jaz ga pogledam, takole sva se z očmi srečala in meni je bilo samo to dovolj. Bil je v naši organizaciji, vedel sem, kaj približno je moral vedeti. In v okviru tega sem se potem gibal. Kar sem vedel, da ve, to vedo oni. Vse drugo pa ni bilo govora, da bi povedal. Nekako so to sprejeli. Vame potem niso nič kaj dosti vrtali v podrobnosti, ampak vse v tem okviru. Naenkrat pa jih je nekdo informiral, da je Milan Finc vodja špionaže oz. obveščevalne službe, in so ga spet začeli tako mučiti, da ni mogel več. In mi pravi Milan: »Vinko, naredi nekaj, drugače jaz ne bom več zdržal, mene bodo ubili.« Premišljeval sem, kaj bi lahko storil …

Figure 37. Primož Lavre, Reporter

Ste bili vsak v svoji celici?

Po celi stavbi nas je bilo zaprtih notri od vseh treh legij okoli osemdeset. Dejansko vse vodstvo. Zdaj seveda so tega reveža obdolžili in ni vedel, kaj bi. Zasliševalci pa so pritiskali zdaj enega, zdaj drugega, saj veste, kako gre to. Vse so mi poročali. Potem sem pa premišljeval in si rekel, zame itak vedo, da sem bil sredi organizacije. Naslednjič, ko so prišli pome, sem sam sredi zasliševanja rekel: »Kaj vi Finca sprašujete glede obveščevalne službe. On s to stvarjo ni imel nobenega posla, to sem delal jaz.«

Tako naravnost?

Rekel sem, da sem za to jaz odgovoren in še tole sem rekel: »Da si boste na jasnem, mi se ne brigamo za to, kaj vi počnete. Nas zanima, kaj počnejo komunisti.« In so nekako razumeli in niso več mučili nobenega. Finca so pustili pri miru, mene niso o tem nič več spraševali, ker sem jim povedal, za kaj gre. No, to samo mimogrede.

Ampak to je bil pa pogumen korak?

Bila je še neka druga okoliščina, namreč da je bil med gestapovci moj sošolec. Si lahko predstavljate? Domžalčan Milan. Sva bila kot študenta skupaj. Eno leto sva bila narazen, on je bil jurist, bolj komoden študent.

Po naključju?

Nemci so ga pripeljali, ker sem rekel, da ne znam nemško. Imel je nalogo, da prevede, kar so me vprašali, in moj odgovor njim. Nekaj stvari mi je pa mimogrede tudi sam povedal. Je računal verjetno, stvari gredo proti koncu, morebiti mi bo ta kaj pomagal. In je nekaj stvari izdal. Ko se je zasliševanje končalo, sva šla skupaj peš iz Slavije, kjer so zasliševali, v zapor. Med potjo sva bila sama in tako sva se marsikatero stvar zmenila. No, meni ni od takrat naprej, ko sem jim naravnost povedal, nihče naredil nobene žale stvari, nobeden se me ni dotaknil. Nemci so, kakršnikoli so že bili, korajžo vendarle spoštovali. Po mojem priznanju so prenehali z nasiljem. Zasliševali so me še naprej, ampak …

… brez pretepanja.

Kot gentlemani so me komandirali. In seveda, zasliševali so me tisti dan in do konca, dokler me niso odpeljali v Dachau. Tako je bilo.

Je bila vsa skupina odpeljana v Dachau?

V Dachau so nas poslali osemnajst ali devetnajst, druge pa večji del v delovno službo dol v Kočevje, da so kopali jarke za obrambo.

Delali ste kot obveščevalec. Ste imeli stike z Angleži?

Da, smo jih imeli prek Vauhnika, prek Švice in prek Trsta. To sta bili dve liniji.

Zakaj so se potem zavezniki tako hitro povezali s Titom?

Angleži so imeli stike s Titom že dolgo prej.

Zakaj so se odločili samo za eno stran?

Saj so Draža podpirali že prej, vse do srede 1944. leta. Takrat so prešli na Titovo stran. Churchill je poslal svojega sina v Jugoslavijo. In on je poročal očetu, kako je. Da je Tito komunist in da bo vzpostavil komunistični sistem, kar se mu je zdelo skrb zbujajoče. Menda mu je oče odgovoril: kaj se zavzemaš za to, boš mar ti živel po vojni v Jugoslaviji?

To je znano.

Angleži so potem nehali vzdrževati stike z Mihajlovićem. Svoje ljudi so od tam umaknili šele okrog božiča ali šele po božiču 1944. Amerikanci pa so zveze z Dražem ohranili.

Kako ocenjujete delo vlade v Londonu?

Ta tudi nosi v dobri meri krivdo, da je zadeva tako tekla. Kajti Srbi in Hrvati se niso mogli nikakor zediniti. Najprej vlada, kakršna je bila ob izbruhu vojne, potem je prišla čisto srbska vlada pod Kurićem, potem je bil Krnević, dokler ni na koncu prišlo do sporazuma Tito-Šubašić.

S slovenskega vidika se na to vlado ni bilo mogoče zanašati?

Ne. Krek je bil zraven, ampak Krek ni bil Korošec. Krek ni imel dosti besede. Pač je povedal svoje, ampak ga nihče ni poslušal. Potem je bil med njimi konec koncev Snoj. Ta je prišel do tega, da je po vrnitvi domov postal eden od ministrov. Hotel je iti tudi Kuhar, ampak njemu partizani niso dovolili, ga niso marali sprejeti. Krek ni hotel imeti nobenih stikov s partizani. Tako je bilo vse zmešano, da se ni vedelo, ne kdo pije ne kdo plača.

Demokratične, protikomunistične sile niso imele nobene šanse?

V prvi vrsti je bilo to, da londonska vlada oz. vlada, ki se je umaknila, ni bila enotna vlada, tam je bil večen prepir med Srbi in Hrvati. Slovence so pustili na robu. Nismo imeli dosti besede. In to je pripeljalo do tega, da so si Angleži rekli, da s temi ljudmi ne dosežejo nič. Pritiskali so na ubogega kralja Petra, ki ni bil za nobeno rabo. In tako se je zgodilo, kar se je. Moramo do neke mere stvari pripisati tudi sami sebi, ne moremo kriviti samo drugih.

Jugoslavijo so torej prepustili komunizmu?

Roosevelt je bil bolj naklonjen Stalinu kot pa Churchill. Churchill ni bil naiven, vedel je, koliko je ura. Ampak takrat je bilo odločilno, kako bi rekel, kdo bolj tolče, pobija. Kdo jemlje Nemcem ozemlje. Ni važno, kakšen je. Kasneje je tudi Churchill spoznal, kako ga je Tito izigral, ko je iz Barija letel naravnost v Moskvo.

Zavezniki so vedeli, kam Tito sili. O tem ni moglo biti dvomov?

Najprej so bili prepričani, da bo Tito držal svojo besedo, da bo za Jugoslavijo obveljal jaltski sklep fifty fifty. Pa ni bilo tako. Tito je pobral dogovor, šel v Moskvo in je bilo narejeno. Sto odstotno. Bilo jim je jasno, ko je sestrelil ameriško letalo.

Trdili ste, da smo zaradi komunizma zgubili Trst in Gorico?

To sem spet pisal. Večkrat v Ameriški domovini.

Vaša utemeljitev?

Zadeva je bila jasna. Jugoslavijo so vabili k sebi na zavezniško stran in so vse to obljubljali. Da bodo podprli zahteve oz. programe. To so Angleži obljubili. Mi smo bili tudi prepričani, da bodo to naredili. Bili smo malo skeptični glede Koroške, glede Trsta pa prav nič. Saj vidite, zadeva je bila jasna. Italijanom so vzeli Trst in Gorico, pa Istro vse navzdol in ustanovili posebno tržaško ozemlje. Zakaj? Italijanom so vzeli, Titu pa niso marali dati, ker je bil tak, kakršen je bil. Čakali so, kako se bodo stvari uredile. Ko smo ameriški Slovenci v Beli hiši skušali te stvari razložiti, so nam rekli, mar mislite, da bomo dali Trst Stalinu? Povsem naravnost.

To se pravi, da se res lahko reče, da smo to zgubili zaradi komunizma?

Komunistom bi marsikaj odpustili, ampak da so nam zapravili Trst in Gorico, tega jim pa ne moremo. To je njihova krivda, za to so oni odgovorni. Tako ugodnega trenutka za to, da bi oboje pripadlo Sloveniji, ne bo nikoli več. Polna usta so imeli OF. O tej odgovornosti pa nič. Ampak dejstva govorijo.

Glede Koroške je, pravite, malo drugače?

Glede Koroške sem skeptičen. Veste. Jaz sem bil skupaj z Bogom Grafenauerjem, zgodovinarjem, ki je bil kakšno leto, dve mlajši. To so Korošci. Takrat so imeli Grafenauerji dobro zvezo z organizacijo koroških Slovencev. Predsednik njihove organizacije je bil stalen gost pri njih. Moje stanovanje je bilo v isti hiši, na istih vratih zraven kavarne Evrope. Nekoč je ta predsednik koroških Slovencev pripovedoval, da so se pogodili s slovensko partijo v času, ko je bil Kidrič zaprt, da ne bodo zahtevali južne Koroške za Jugoslavijo, če pomagajo oni komunistični partiji v njeni tedanji stiski. Tak je bil dogovor. Rekel je, da je bil sklenjen.

To je Grafenauer trdil?

Grafenauer mi je povedal, kaj mu je povedal predsednik organizacije koroških Slovencev. Danes se ne spomnim imena, sem ga pozabil. Zato smo bili skeptični. Potem pa je nekdo med vojno prišel s sporočilom, da je Stalin že leta 1943 obljubil avstrijski komunistični partiji južni del Koroške.

Vi ste to vedeli že takrat?

Takšno poročilo je prišlo do nas. Kdo ga je prinesel, ne vem. Vem pa, da je to krožilo, in se nam je zdelo verjetno.

Potem so vas odpeljali v Dachau.

Vso glavno skupino. Druge so pa poslali na delo, jarke kopat na Kočevsko.

Kakšne so bile razmere v Dachauu?

Saj si lahko predstavljate taborišče. Rekli so, da nas je bilo tam ob koncu vojne triintrideset tisoč. Od tega je bilo približno tri tisoč Jugoslovanov, večji del Slovencev, samo nekaj sto je bilo Srbov in nekaj Hrvatov.

Poljakov je bilo menda največ?

Poljakov je bilo blizu deset tisoč. Kakšnih šest ali sedem tisoč je bilo Rusov, približno toliko Italijanov, veliko tudi Francozov. Barake so bile postavljene v dveh vrstah. Vsaka je imela dva prostora, ki so mu rekli štuba. V vsaki štubi naj bi bilo ležišč za sto ljudi. To se pravi, da naj bi bilo v vsaki baraki dvesto oseb. Vendar nas je bilo že v eni sobi štiristo. Si lahko predstavljate? Kot sardine. Nobenih zdravil, nobenih osebnih reči nisi imel. Zjutraj so nas nagnali iz postelj ob petih. Kdor je bil sposoben, je moral iti na delo do štirih popoldne, potem pa nazaj v taborišče. Peš. Jaz sem delal samo nekaj tednov v komandi. Tam smo zasipali lijake od letalskih granat v okolici. Kakšno je bilo življenje, si lahko predstavljate. Za hrano si dobil zjutraj čaj, vsega skupaj eno desetinko komisa in zraven košček sira. Opoldne neke vrste juho, se pravi, to je bilo kakšno korenje ali koščki repe v vodi. Drugega nič. Podobno še zvečer. To je bilo vse, kar si dobil. Ali si preživel, kakor si, ali pa si umrl. Enkrat sem imel to smolo ali srečo, kakor vzamete, da sem dobil pegavi tifus.

Preden prideva k temu, še vprašanje: stiki s civilisti niso bili možni?

Ne. Taborišče je bilo obzidano.

Ampak ko ste hodili na delo, so vas ljudje videli?

Seveda. Toda zunaj se nihče od nas ni smel pogovarjati s civilisti.

Marsikdo ni hotel vedeti, kaj se je dogajalo?

Zgodilo se mi je nekoč v vlaku, da so se pogovarjali v tem smislu. Oglasil sem se in rekel, naj ne lažejo sami sebi. Naštel sem jim dejstva in potrdil, da sem bil sam tam. Spogledali so se, poslušali in utihnili.

V taborišču ste bili nekaj mesecev?

Ja, do konca. 29. aprila 1945 so nas osvobodili Američani.

Tiste dni ste bili bolni?

Bil sem skoraj mrtev. Kdor je tam dobil pegavi tifus, veste, je opravil. Jaz sem bil na smrtni postelji. To je bilo 1. aprila, velika noč je bila. Zbralo se nas je nekaj, ki smo bili ožji sodelavci, trije frančiškani, pater Beno Korbič s Tromostovja, pater Klavdij Okorn iz Bežigrada in p. Engelhard Štucin. Ti trije frančiškani so bili moji sodelavci. Potem je bil z nami še domobranski kurat Franc Šeškar in še nekaj drugih je bilo. Ko smo se tako pogovarjali, je eden od duhovnikov, ki mu je uspelo, da je rešil kos šunke, prinesel ta zaklad in je vsakemu dal en košček na velikonočno nedeljo. Oblizovali smo se in sladko smejali.

Praznični priboljšek?

Vojne je bilo konec. To smo vsi vedeli. Američani so bili že na tej strani Rena, prav blizu so že bili. No, počutil sem se čisto v redu. Par ur kasneje pa me je obšla nekaka vročina, zvečer sem bil že onemogel, nisem več mogel nikamor. Vsak blok je pa imel svojega zdravnika. Naš je imel nekega Rusa; ruski vrač, bi rekel. Prišel me je pogledat in je rekel: tifus. Nato so me odpeljali stran.

V drugo barako?

Da. Dr. Pirkmaier, ljubljanski podban, s katerim sva ležala skupaj na pogradu, mi je rekel: »Vinko, ti si še mlad, ti boš verjetno preživel.« Spremil me je do vrat. No, potem sem odšel.

Spravili so me na pograd in mi merili temperaturo. Zdravnik je bil neki Holandec. In ko je slišal, da sem zgodovinar, je rekel, da se zanima za Srbijo in da bi rad vedel, kako je s Karađorđevići, pa to in ono … Rekel sem mu: »Človek božji, jaz ne morem nič. Komaj živim! Pridi s tem čez kakšen dan.« Zmeril mi je temperaturo, pokazalo je 42 stopinj. Ni verjel in mi je meril še enkrat. Sam je držal. Potem je pogledal in rekel: »Ti bi moral biti mrtev, kaj pa je s tabo.« Nato so me odpeljali in mi dali vroče obkladke. Si morete predstavljati, na vso tisto vročino. Zmetal sem vse stran. Zdravil ali česarkoli drugega ni bilo. Potem so me prestavili na drugi konec, tja, kjer so ležali že odpisani. Drugi dan sem pogledal okoli po sobi in je bil ob robu na pogradu stari Žabot, poslanec, Cirilov in Dragov oče. Poklical me je in sem mu povedal, kdo sem in da sem z njegovima sinovoma skupaj. Potarnal je, da je na koncu in mi je ponujal salamo in kruh. Rekel sem mu, da ne morem nič jesti in naj da komu drugemu, saj je bilo moje grlo vse otečeno.

Kljub bolezni ste vse to dojemali?

Veste, kdor ima pegavi tifus, pade v trans. En teden do štirinajst dni ne veš, kaj počneš, hodiš okoli normalno, govoriš, ampak nič ne veš. Po desetih dneh sem prišel k sebi in sem šel gledat, kje je Žabot. Rekli so mi, da je umrl. Ostal sem sam in onemogel, čisto brez moči. Ugotovili so, da imam manj ko osemdeset funtov, to se pravi niti ne štirideset kilogramov. Brez moči, brez vsega, komaj sem se gibal.

Kaj vas je bodrilo?

Vedel sem, da so Američani že pred vrati, pa nisem verjel, da bom preživel. Rekel sem si, da tako je, kakor je. Bog že ve, zakaj in kako. Počasi, počasi pa sem se nekako okrepil, čutil sem, da je svoboda tu. To je bila spodbuda, ki mi je bila dana, da sem nekako zdržal. Potem so prišli Američani in nas rešili, dali so nam hrano in zdravila in so me počasi spravili k sebi. Ampak komunisti so pa mislili, da sem umrl.

Komunisti?

Niso vedeli, da sem preživel. Komunisti so bili v taborišču zelo dobro organizirani. Imeli so jugoslovanski nacionalni odbor in so vedeli za vsakega ujetnika, kam kdo spada. In tako so potem od cele naše skupine, to so bili polkovnik Petelin, major Križ, oficirji in še drugi, to je bil tudi Finc in še nekateri …

Vse so vas imeli popisane?

Ja. Te so potem zbrali. Rekli so, da so SS-ovci. In so jih vrgli v bunker. No, in preden …

Kaj Američani niso napravili reda?

Ko so Američani prišli, je bila zmeda. Niso se mogli takoj znajti. V lagerju je bilo že prej vse v rokah ujetnikov. Vsak narod je imel svojo upravo, Nemci so samo nadzirali. Imeli so vse papirje, kdaj in od kod je bil kdo poslan. Jugoslovanski odbor, torej komunisti, so vse to imeli. In so točno vedeli, kako je s kom. Ko so Nemci zbežali, so, kakor hitro je bilo mogoče, oni vse te pobrali in jih vrgli v ječo, češ da so SS-ovci. Američani niso vedeli, kako je, in tako so bili komunisti prve dni gospodarji vsega. Potem se nam je posrečilo skupaj s Poljaki, ki so imeli boljše zveze z Američani, priti do pogovora z njimi. Dopovedali smo jim, kaj se dogaja, in so najprej rešili naše štiri duhovnike, tri frančiškane in domobranskega duhovnika. Odpustili so jih iz taborišča. Potem smo počasi urejali še za druge, kolikor se je dalo. Ampak Petelin in Križ, ta dva sta sama pisala ameriški upravi, pa nista uspela, ni zadostovalo in so ju potem komunisti odpeljali v Ljubljano. Tam so ju obsodili in likvidirali. Tako je bilo.

Kako je bilo z vami?

Jaz sem bil v ambulanti, ko se je vse to dogajalo. Tja so me spravili in zame nihče ni vedel, razen nekega zdravnika, ki je bil Slovenec in me je poznal že od prej. On mi je svetoval, naj kar tam ostanem, naj ne hodim ven. In tako sem v ambulanti ostal še en teden. To je bilo nekako tri tedne po osvoboditvi. V lagerju smo bili še do konca maja. Potem je pa rekel, naj le grem ven. Šel sem. Ko sem prišel in se dobil s prijatelji duhovniki, sem želel zvedeti, kakšno je stanje in kako gre. Povedali so mi vso zgodbo, kdo je v zaporu in kako komunisti krojijo usodo naših ljudi. Vedeli smo, da moramo sami nekaj ukreniti. Vprašal sem, kaj lahko oziroma kaj je sploh mogoče narediti. Rekli so, da so že vse poskusili, pa ne morejo dobiti prave zveze.

Kaj pa komunisti, vas niso opazili?

Bilo je takole. Sedimo pri mizi s tovariši in mi eden od njih pravi: »Tovariš, kje si pa ti doma?«

Jaz: »Iz Jarš pri Domžalah.«

»Kaj, potem pa gotovo poznaš prof. Lipovca?«

»Kaj pa je z njim?«

Je rekel: »Kakšen teden pred prihodom Američanov je tu umrl.«

Jaz se mu takole nasmejem in mu rečem: »Ta mrtvak sedi pred tabo.«

Je bil presenečen?

Bil je eden njihovih obveščevalcev. Samo debelo me je pogledal. Takoj je vstal in ga nisem nikoli več videl.

Tedaj smo že mi organizirali svoj odbor in smo se potem dogovarjali z Američani. Ko so oni odhajali domov, smo šli h komandantu, ki je bil neki Joyce iz Teksasa, ameriški major ali polkovnik. Pripovedovali smo mu o razmerah, na kar nam je odgovoril: »Ma Tito is a fine man.« Morali smo mu razložiti, kakšen »fine man« je, in se je čudil. Ni verjel. Ampak odredil je po svoje. Napisal je neki listek in rekel: »Tukaj imate izkaznico. Imate vso pravico, da lahko greste, kamorkoli želite, in vam morajo iti vsi na roke.«

Vam je izročil ta papir osebno?

Da, nam vsem, za celo skupino. Rekel je, da smo »kings men«, da smo kraljevi. Tako smo zapustili taborišče in si pridobili stanovanje najprej v Dachauu, kasneje pa smo se preselili v München.

Okrog trideset slovenskih duhovnikov naj bi se rešilo iz Dachaua.

Bi rekel. Najprej so bili tisti, ki so jih Nemci zaprli že leta 1941. Med temi je bil Franc, ki je bil direktor Ciril-Metodove tiskarne v Mariboru, potem je bil dravograjski dekan in potem neki Areh. Teh prvih od jeseni 1941 mislim, da je bilo pet ali šest. Potem so prihajali drugi. Med njimi je bil lazarist Bele, ki so ga ujeli kot misijonarja v Srbiji. Z mano so bili trije frančiškani, za te vem.

Odšli ste iz taborišča, kako je šlo naprej?

V Münchnu so bili v Luitpoldovi kasarni vojni ujetniki, ki so odklonili vrnitev v domovino. Po večini so to bili Srbi. Bilo jih je kakšnih sto petdeset ali še več. Imeli so svojo komando. Tam je bil general Radovan Popovič, brigadni general, veliko višjih oficirjev in vsakovrstnih ljudi. Mi smo zvedeli za to taborišče in smo rekli, da gremo pogledat, kaj je tam. Ko smo prišli, so nas z veseljem sprejeli in nas dali posebej v eno zgradbo. Bili smo na svojem in v miru, tako da smo si bivanje lepo uredili. Zraven je bila ambulanta in zdravnik je bival v isti stavbi. Ko smo si to uredili, smo se poskušali organizirati skupaj s Srbi. Imeli so že jugoslovanski odbor in Slovenci smo bili pripravljeni pristopiti. Po daljših pregovarjanjih smo dobili še dva hrvaška intelektualca, ki sta se pridružila. Tako smo imeli potem jugoslovanski nacionalni odbor, ki se je Američanom predstavil kot tak in nas je zastopal pri njih. Američani so nam šli zelo na roko. To moram poudariti, da so taboriščnikom dali vse, kar je bilo mogoče.

Na primer?

Rekli so, da si lahko izberemo kakšno hišo, ki nam je všeč, in jo bodo vzeli. Stanovalci morajo pustiti opremo, kakor je, in mi se lahko vselimo. Seveda, taki kot smo Slovenci, tega nismo naredili nikoli. So pa bili ljudje, ki so v najlepšem delu Münchna pognali esesovce na cesto in se tam naselili. To je bilo čez most na južnem koncu mesta. Tam je nastala cela judovska naselbina.

Je to v Grünwaldu?

Da. Tam so bili bolj bogati ljudje. Poznal sem kraj, ker smo imeli z Judi zveze.

Kako ste se osebno znašli?

No, svoj položaj sem čisto mirno in načrtno komandiral. Kmalu sem se naveličal tistega okolja okrog vojašnice. Želel sem nadaljevati študij, zato sem šel na univerzo in se vpisal. Kot študent sem imel pravico do stanovanja. S potrdilom, da sem vpisan, sem se priglasil in sem dobil sobo na Agnesstraße 46 pri neki družini. Njihov sin je bil nekje vojni ujetnik, doma pa sta bila še dva otroka. Bil sem zadovoljen.

Kaj pa frančiškani?

Ti so imeli sobo še vedno v kasarni. Iskali smo kaj bolj primernega. Blizu mojega stanovanja je bil ženski samostan na Göresstraße. Mislim, da je pater Klavdij bil že nekaj časa tam. Potem smo uredili, da so tam maševali. Kmalu smo se dogovorili, da so se tam spravili pod streho vsi skupaj.

Pravite, da ni bilo daleč od vaše sobice?

Göresstraße je vzporedna z Agnesstraße.

Začeli ste delati za slovenske razseljence?

Zagnani so bili predvsem frančiškani, patra Klavdij in Beno sta bila prav navdušena. Slovencev je bilo tam veliko, razseljenih in beguncev, ki so bili raztreseni po Nemčiji. Ko so zvedeli, da je v Münchnu nekakšen slovenski urad, oziroma so mislili, da je urad, pa ni bil, so ljudje kar drug za drugim začeli prihajati. P. Klavdij je potem začel načrtno obiskovati Slovence in Hrvate po lagerjih. Zbiral je podatke in organiziral ljudi, maševal je zanje ter poskrbel tudi za vse drugo, kar so potrebovali.

To je delal kar samostojno?

Najprej je to opravljal v Münchnu, ker je bilo tam več taborišč. Že v sami Luitpoldovi kasarni jih je bilo veliko. Potem so počasi vsi trije šli naokrog in so po celi ameriški coni popisali slovenske begunce, posebej tiste, ki so se želeli izseliti. Iniciativa je bila seveda naša, zdelo se nam je samo po sebi umevno.

Ni bilo treba nobenih dovoljenj?

Frančiškani so kar sami začeli delati. Kasneje smo začeli delati bolj sistematično, saj smo vedeli, da je treba to urediti pri oblasteh. Dovoljenja so lahko dali le Američani, tudi za versko oskrbo. Povedali so nam, da je v Krombergu blizu Frankfurta vatikansko zastopstvo za ameriško cono. In tam je bil ameriški nadškof, Nemec po rodu, ki je imel vsa cerkvena pooblastila. Patri so se v dogovarjanjih naslanjali name. Tako sem šel osebno z njimi v Kromberg in smo se tam predstavili. Razložil sem, kaj delajo in kaj bi radi. Nato je mene škof vprašal, kje sem bil posvečen, pa sem rekel, da sem laik. Razložil sem mu, zakaj sem s patri tu. Ni bil povsem zaupljiv, malo čudno nas je gledal. Potem je p. Klavdija pooblastil za odgovornega, p. Beno Korbič in Franc Šeškar, domobranski kurat, sta dobila imenovanje za njegova pomočnika. Pisarna pa je bila v moji sobi.

Na krstni knjigi piše: Slovenski župnijski urad, Agnesstraße 46. To je bilo vaše stanovanje?

To je bilo moje stanovanje.

Torej prvi slovenski farovž v Nemčiji po vojni?

Seveda. Tako je bilo. Drugega naslova ni bilo. Vsi so prihajali k meni. Ni bilo časa ne priložnosti, da bi iskali kaj drugega. Patri so bivali po samostanih. Šele kasneje so šli v Freimann, tam je bila SS-kasarna in veliko taborišče, kjer je potem pater Klavdij dobil prostor za zasilno župnišče. Sam je potem tam stanoval in je tam tudi sprejemal ljudi in opravljal svoje dušnopastirske naloge.

Prvi krst je vpisan že konec novembra 1945.

Duhovno oskrbo so patri razvili po vsej Nemčiji. Najprej v taboriščih, kasneje splošno za vse Slovence. P. Klavdij je to vodil, dokler ni šel v Ameriko. Pater Beno je dobil sobo blizu mojega stanovanja na Georgenstrasse. In Franc Šeškar je večji del potoval okrog. On se je oglasil samo, kadar je prišel v München. No, potem smo dobili še eno sobo, kjer je bival Franc sam.

On je obiskoval Slovence po taboriščih?

Ja. Šeškar je v glavnem hodil daleč gor po Bavarski, po celi ameriški coni. Škof v Krombergu je dobival od njega in od patrov natančna poročila o tem delu. Kaže, da smo se mu zdeli simpatični, in nam je poslal cel kamion paketov. V vsakem od teh paketov je bilo precej hrane, cigaret in potrebščin. Vsak tak paket je bil takrat vreden tisoč nemških mark. S tem smo pravzaprav financirali vso reč. Cigarete in vse drugo, posebej čokolada, to je na črni borzi veljalo kot zlato. Te pošiljke smo prejemali potem redno.

Je bila hrana največji problem?

Američani so nas oskrbeli. Seveda je bilo vse na karte. Ampak Nemec je imel eno karto za cel mesec, mi smo jo dobili vsak teden. Dobro so nas oskrbovali, imeli smo, kar smo potrebovali.

Oskrba taboriščnikov je bila torej urejena?

Zato je bilo laže organizirati vse drugo. Lahko si mislite, če ne prideš zraven, nimaš nič, razen tistih pisanih cunj na sebi. Nemci so imeli velike zaloge. Dachauski lager je bil tudi skladišče SS in tam je bilo blaga in vsega drugega. Šel sem tja in rekel, da potrebujemo blago za obleko. Upravnik je pokazal: »Tu je cela bala, drugega vam ne morem ponuditi, vzemite.« Potem smo plačali Nemcem, da so nam ukrojili in sešili obleke. Vsaj za silo smo se tako oblekli vsi. Vsi enako blago, vsak nekaj kompletov perila in čevlje. Tako smo bili kolikor toliko spodobno oblečeni. Človek v stiski se vsega loti.

Stiska rodi iznajdljivost?

Pa kako.

Duhovniki so vodili pastoralo, vi pa druge stvari?

Da, že zato, ker sem pač nemško kolikor toliko znal. Znali so tudi oni, vendar so bili zadovoljni, če sem prevzel delo, ki ga je bilo treba opraviti na uradih.

Zanimivo je to sodelovanje laika in duhovnikov pri začetkih duhovne oskrbe beguncev in izseljencev leta 1945.

Tako je bilo. Mislim, da so bili fejst fantje, ti trije frančiškani. Mi smo bili kot bratje že v taborišču. Na delo bi bilo treba iti, pa nisem mogel in me je zamenjal enkrat Klavdij, drugič pa Beno. Oblekel je mojo zebrasto obleko in je šel z mojim imenom in namesto mene garat. Duhovniki so namreč lahko ostali doma. In tako sem jaz ostal v duhovniškem bloku. Če bi naju odkrili, bi bila oba likvidirana. Ampak na to ni nihče niti pomislil, preprosto je pater rekel: »Ti danes ne moreš delati, grem jaz.« Če je bilo treba, tudi dva, tri dni. Potem sam nisem hotel več, saj je bilo tveganje preveliko. Veste, so bili res zanesljivi, fantje pristne človečnosti in vere. Ves čas, tudi potem. Beno in Klavdij sta šla potem skupaj v Avstralijo.

Bili ste tudi socialno posvetovalna služba.

Bili smo posredniki tega.

Je bilo potrebno dovoljenje za to dejavnost?

Ni bilo treba nobenega dovoljenja. Ljudje so k

Figure 38. Primož Lavre, Reporter

nam prihajali sami, ker niso vedeli ne kod ne kam. Pri nas so dobili informacije, za to je ta urad, tamle se javi. Ni bila kakšna posebna umetnost, dobrodošlo pa je bilo.

Izdajali ste tudi neko glasilo?

Da. To je pa posebna zgodba. Jugoslovanski narodni odbor je začel izdajati tednik Jugoslavija. Prinašal je vse novice, kaj se dogaja po svetu in v Jugoslaviji. Tedenski časopis. Osem strani je bilo. S tiskarnami je bil križ, veste. Nemce je bilo treba kar malo prisiliti. Radovan Popovič, ki je bil general, je šel tja in kar naročil, pa je bilo.

Po vojaško.

Da. Dve, tri leta je šlo vse v redu, potem se je pa začela borba za Trst, komu Trst?

Dvainpetdesetega?

Še prej je moralo biti. Že sedeminštiridesetega je moralo biti ali oseminštiridesetega. Napisal sem uvodnik čez celo prvo stran naslov Trst Jugoslaviji. Srbi so bili besni. Kako, da je v časopisu, ki ga izdaja skupen jugoslovanski odbor lahko en tak oglas?

Trst Jugoslaviji?

Titu. Oni niso rekli Jugoslaviji, ampak Titu. Razlagal sem jim: Ljudje božji, zapomnite si to, meje se postavljajo samo enkrat. Če mi Trsta ne dobimo danes ali jutri, ga ne bomo dobili nikoli. Pa tega niso razumeli. Sprli smo se zaradi tega, tako da je list prenehal izhajati. To je bila zadnja številka. Potem so pa Srbi zase ustanovili nov list Sloga, samo srbski. Jaz pa sem šel na ameriško komando v Heidelberg, povedal, kako je, in so mi dali dovoljenje, da izdajam svoj list. In sem potem izdal osem številk Slovenije.

To je bil naslov?

Da. V Sloveniji smo zastopali stališča, kakršna smo takrat imeli, dokler nisem šel v Ameriko.

Ali je to kje ohranjeno?

O, seveda. Sem dva celokupna izvoda rešil in sem ju potem dal naprej. Eden je v Šentvidu, ga ima Janez Arnež, drugi pa je v Trstu in ga ima Ivo Jevnikar.

Bilo pa je to glasilo povsem vaša pobuda in izvedba?

Seveda, nikogar nisem vprašal. Odločil sem se po občutku. Kakor smo mislili, tako smo delali. Meni ni nikoli nihče z naše strani nič očital ali da bi protestiral. Verjetno jih je bilo tudi nekaj, ki jim ni bilo vse všeč, a so morda mislili, ta že ve, kaj je treba.

Občudovanja vredna je Vaša zavzetost.

V teh stvareh sem bil od nekdaj doma.

Ste bili vedno tako aktivni?

Že na univerzi sem se dosti ukvarjal s pisanjem. Vedno je bilo veliko tega za katoliško stvar. Ker iz tega sem prišel. Če so opazili, da me ni bilo več, sem se oglasil. Strah. Tega v meni ni.

Ni vaša lastnost?

Že po rodu ne. Moja mama je doma s Stranj nad Kamnikom, oče pa je Ižanec. Mojo naturo si lahko predstavljate.

Dober splet, kajne?

Kadar so me spraševali o tem, sem rekel: »Poglej, jaz sem doma izpod Grintovca, oče je Ižanec, živimo pa na ustju Črnega grabna, kjer so doma rokovnjači. To vse pove, kaj ne?«

Kako se je zaključila Vaša münchenska zgodba?

Od te naše družbe sem odšel predzadnji. Stanovanje sem prepustil p. Benu, ki je ostal en teden dlje ko jaz, on pa potem Šeškarju. Dva patra sta šla v Avstralijo, eden že prej nazaj v Slovenijo, jaz v Ameriko.

Tudi tam Vas ni čakala sama radost?

To je spet zgodba zase. Najhujši boj so imeli v Clevelandu, kjer je takrat živelo kakšnih sto tisoč Slovencev. Imeli so štiri slovenske fare. Farne skupnosti so bile v redu. Izhajala sta tudi dva dnevnika pa nekaj tednikov. Od dnevnikov je bil eden za Tita in vsi tedniki, vse je bilo protitovsko. Edino Ameriška domovina je bila bolj konservativna in za katoliško stran. Urednik Jaka Debevec jo je skušal držati tako, ampak je že tudi začel premišljevati, kaj pa zdaj, kako naprej. Obrnil se je na Franca Lovšeta, ki je bil senator v državi Ohio. Vprašal ga je: »France, kako je zdaj s tole politiko? Povej mi, kaj naj naredim.« In Lovše mu je sporočil, naj počaka en teden, in mu bo odgovoril, ko bo zbral informacije. Povprašal je in Debevcu sporočil, naj ostane pri sedanji usmeritvi, češ da se ameriška zunanja politika menja. Roosevelt je bil do neke mere bolj naklonjen Stalinu, potem pa je prišel Truman, ki je spremenil to stališče.

Kako razumeti simpatije za Tita med ameriškimi Slovenci?

Bili so naščuvani, preden je sploh kakšen begunec prišel v Ameriko.

Kdo je ščuval?

Že med vojno so bili vsi Titovi nasprotniki ožigosani kot izdajalci, kot nepošteni ljudje. Pred menoj so prišli v Ameriko večinoma domobranci in drugi nasprotniki komunizma, ki se niso mogli niti zagovarjati, zakaj so se borili proti Titu. Zato sem bil zelo dobrodošel, ker sem bil nekdo, ki so ga zaprli Nemci. V časniku Enakopravnost pa so zapisali, da prihajata dva s krvavimi rokami. Z menoj je namreč prišel tudi novomeški župan dr. Zdravko Kalan.

To izrazoslovje so uporabljali komunisti.

To in na prvi strani časopisa. Ko sva prišla, je bila ravno nedelja, Miha Krek me je pripeljal do cerkve sv. Vida. Po maši smo sedeli in se pogovarjali in pride moj sponzor, neki König, po rodu s Kočevskega, in pravi, poglej kaj tukaj piše o tebi.

Zapisano, še preden ste se sploh pojavili?

Prebral sem tisto reč in nisem nič ukrenil ne rekel …; ni mi šlo v glavo.

In kaj ste potem storili?

V ponedeljek zjutraj sem šel naravnost na uredništvo Enakopravnosti s pismom, svojim odgovorom na tisto objavo. Pisma niso hoteli sprejeti. So rekli, da ni urednika, da ni nikogar drugega. Potem sem se postavil, če ne uredimo danes tega tukaj, boste jutri na sodniji. Tega so se pa ustrašili. Po dolgem času je prišel urednik. Sva se dolgo razgovarjala. Ni pa hotel reči nič jasnega. Končno sem mu rekel, tu imate moj odgovor, če ne objavite, si zapomnite kaj sledi. In je dva dni kasneje objavil moj odgovor, kakšna laž je vse tisto pisanje.

Kako je to odmevalo med Slovenci?

Bil je šok. Komentar je spremenil ton, ta je prišel iz KZ-taborišča, ne more biti izdajalec in zločinec. Z urednikom sva se laže pogovarjala. Vprašal je v Ljubljano, kaj sem in kaj vedo o meni, in so mu odgovorili, češ pusti ga pri miru. In ni nikoli več pisal o meni. Na moje pisanje ni odgovarjal. Odkrito povedano, vzelo nam je skoraj dvajset let, preden smo javno mnenje v Ameriki obrnili.

Kako je mogoče, da je bila slovenska skupnost v Chicagu tako prokomunistična?

Morate misliti, vedno je bilo bolj liberalno usmerjeno. Tu je bil Kristan, tu je bil Luis Adamič, in ta dva sta vodila celo reč. Adamič je bil liberalec, ne samo na pol, Kristan pa politkomisar. In tako jima je uspelo prepričati ljudi, bolje rečeno preplašili. Ker so bile enklave. Na Saint Claire je skupaj živelo kakšnih dvajset do petindvajset tisoč Slovencev, drug pri drugem. To je bilo, kot bi bil v Ljubljani. In seveda, ker je bilo vse za Tita, se nobeden ni upal povedati nič drugega. Sedaj pa nekdo pride in na glas zakliče, tole je pa drugače. Seveda so bili paf. Ampak potem ko so videli, da urednik ni mogel odgovarjati, da je Enakopravnost utihnila, so ljudje le začeli razmišljati in se spraševati, kaj je res.

Kaj pa duhovniki?

Brez vpliva niso bili, ampak boječi. Ko je malo za mano prišel še Kalan, sva šla enostavno v Narodni dom. Tam je bilo središče vsega tega titovstva na Saint Claire. In midva naravnost v njihovo oštarijo, sedeva in se pogovarjava. Z nama je bil urednik Enakopravnosti. Čez nekaj časa je nekdo rekel: »To sta pa dva begunca.« Začel se je usajati, kakšna sva. Kalan, Gorenjec, pa ga je opozoril, naj pazi, kaj bo rekel, »ta je kovač«. Bila sva zaposlena v centru, jaz kot kovaški pomočnik, on pa je čistil kotle. Potem so se umaknili, nekaj jih je šlo z onim junakom in so ga umirili, naju pa pustili pri miru. Ampak ko je pa za to zvedel župnik, naju je opozoril, da govoriva narobe. Ogorčeno sva odgovarjala, kako si drzne nekaj trditi, ne da bi upošteval dejstva? Tem ljudem je treba povedati resnico. On pa se je bal, da se skupnost razdvoji. Povabil naju je na pogovor. Odpeljal naju je z avtom ven, da smo se v miru pomenili. Uvidel je, da so stvari drugačne. Vendar se je bal razdora. Ljudje so bili verni. Rekla sva mu: »Cerkev je Cerkev, propaganda je pa propaganda. Resnica mora priti na dan.«

Spremeniti vzdušje ni lahko?

Propaganda je bila res močna. Luis Adamič je bil slaven, v ameriški javnosti in med Slovenci je njegova beseda imela težo. Kristan je bil pa tako ali tako propagandist.

So nastala v Ameriki tudi jugoslovanska društva?

Nastali so narodni domovi. Verni Slovenci so prihajali v cerkev k maši in se potem zbrali v gostilni. Liberalci, ki niso hoteli v cerkev, so pa prišli v oštarijo. Kasneje so preimenovali te prostore v narodne domove. Cleveland je imel deset narodnih domov.

To je bilo še pred nastankom Titove Jugoslavije?

Domovi so bili že med obema vojnama. Na Saint Claire je bil glavni Narodni dom, ogromna stavba. V njej pa vsakovrstne dejavnosti, igre, zbori, tu je bilo kulturno življenje.

Prostor tudi za propagando?

Cerkev je bila Cerkev, domovi pa domovi. Ločeno, vendar odprto vsakomur. Tudi ljudje, ki so hodili v cerkev, so prispevali za domove oz. za gradnjo. Veliko jih je prihajalo sem in tja.

Ni bilo ostro ločeno kot v Evropi?

Ne, ker je nastalo že pred drugo vojno. Vedelo se je, da je komunizem ideološko enoumje.

Kaj se je potem dogajalo v slovenski skupnosti?

Potem ko smo začeli razkrivati resnico komunistične revolucije, niso mogli več ustaviti procesa. Čez nekaj časa ni bilo nikogar več, ki bi poveličeval Tita. To se je spremenilo.

Kakšen list je bila Ameriška domovina?

Glavno načelo je bilo katoliška vera in slovenstvo.

Ste kmalu začeli objavljati?

Že prvi teden. Moj odgovor na ono pisanje je bilo prvo moje delo. Seveda so me bili veseli in me vabili.

Krek je bil pomožni urednik, še preden sem prišel. Ko je šel v Washington, je bilo njegovo mesto prosto, je pa lastnik Debevc povabil mene, če bi prevzel. Tako sem postal asistent izdajatelja. Potem je zbolel, in preden je umrl, je naročil ženi, naj vse prepusti meni.

Vsa odgovornost je prišla na Vas?

Ona se ni nikoli vtikala v uredniško delo. Rekla je, ti naredi, kakor veš in znaš. In tako sem vodil list povsem svobodno, kakor sem mislil, da je prav.

Kaj pa lastništvo?

To je bilo pa njeno. Ni pa imela nobenih zahtev glede vsebine, nobenih vprašanj ali pripomb. Tako je teklo vseh trideset let.

Trideset let?

Trideset let smo še izdajali dnevnik. Ko sem šel v pokoj, so ga spremenili v tednik in pred sedmimi, osmimi leti je prenehal izhajati. Sto pet let je izhajal ta časopis.

Izhajalo je še nekaj drugih časnikov?

Da. V tistem času, ko sem prišel, je bil v Clevelandu poleg Ameriške domovine še dnevnik Enakopravnost, v New Yorku je izhajal dnevnik Glas naroda, v Chicagu pa Prosveta. Štirje slovenski dnevniki so izhajali v Ameriki. Več kot so jih imeli takrat doma.

Te skupnosti so se spreminjale?

Najbolj je vplival nov svetovni položaj. Iz strahu pred atomsko vojno se je ameriška oblast odločila, da je treba iz mest umakniti vso pomembno industrijo, cele tovarne so preselili drugam. S tem so se selila delovna mesta v okolico in tako so šli tudi delavci ven, kamor so šle tovarne. Tako so se slovenske enklave razredčile. Okrog Sv. Vida, kjer je prej bila celotna naselbina povsem slovenska, imate danes le še nekaj slovenskih hiš. Dejansko ni več nekdanjih naselbin.

Figure 39. Primož Lavre, Reporter

Takšna množica se je tako hitro razselila?

Da. Seveda. Takrat je bilo v Clevelandu sto tisoč Slovencev. Drugo največje slovensko mesto je bil Cleveland. Štiri take naselbine so bile v Ameriki. V desetih letih se je to spremenilo.

Kakšno perspektivo ima slovenstva danes v Ameriki?

Če se bo Slovenija držala tako, da bodo izseljenci lahko ponosni nanjo, se bodo dalj časa ohranili, se bodo lahko postavili, da so Slovenci. Če bo pa vse skupaj bolj zanikrno, bodo pa rekli: »Pozabi to.« Splošno gledano pa asimilacije ne moremo ustaviti.

Ko se zgubi jezik, ostane še zavest?

Da, gotovo. Različni so izrazi pripadnosti in narodnosti. Dolgo bo ostala pesem. Pevski zbori bodo ostali še dolgo. Pa glasba, potica in kranjska klobasa.

Kaj je bilo vse narejeno za priznanje Slovenije?

To je bilo leta 1990, Rupel je bil gost na clevelandski univerzi. To je posredoval Karl Bonutti, ki je bil kasneje veleposlanik v Vatikanu. On nam je pripovedoval, kakšna je situacija, kdo so disidenti, kako se inteligenca obrača proti režimu, da je nemir, da je pričakovati spremembe, da bodo volitve, da je treba pričakovati tudi odpor. Omenil je, da opozicija nima denarja za volilno propagando. Vse je režimsko. Bonutti je iskal zveze s Kučanom in njegovo bratovščino, vendar tam ni bilo razumevanja za to. Poskušal je posredovati, pa iz tega ni bilo nič. Potem pa je politična emigracija vzela stvar v roke in smo na hitro zbrali devetdeset tisoč dolarjev in jih razdelili demokratskim strankam. Deset tisoč smo jih dali Ruplovim demokratom, ostalo pa Peterletovim Krščanskim demokratom in Omanovi Kmečki zvezi. In to je prišlo ravno še pravi čas, so rekli, da so razposlali okrožnice in izvedli glavno kampanjo, ki je privedla do zmage Demosa. Takrat so nam rekli, da je to naša zasluga.

Ste bili najbrž malo ponosni?

Potem so nekateri prihajali občudovat, kako so Slovenci v Clevelandu to reč organizirali. Bili smo zadovoljni. Upali smo, da bo šla vsa stvar v Sloveniji naprej. Ko smo pa videli, da je zadeva le bolj na papirju kakor pa v življenju, je nastopilo razočaranje.

Ste pričakovali trdnejšo demokracijo?

Da.

Se Vam zdi, da politiko in družbo obvladuje stara elita?

V Sloveniji sem eno leto samo na obisku in se mi zdi, da se stvari premikajo počasi. Me ne navdušuje, ko gledam te stvari in poslušam razgovore. Malo se spreminja. Upali smo, da se bo obrnilo hitreje. Zdaj pričakujemo nove volitve, da bodo prinesle boljše rezultate, čeprav ne kaže na kakšno veliko zmago demokracije. Ampak …

Smo upali prehitro na korenite spremembe?

Preveč naenkrat.

Kaj vas je najbolj razočaralo?

Razočaranj je bilo več. Vendar je vedno ostalo tudi upanje, da bodo prihodnje volitve nov korak v pravo smer. Čez deset let bo morda Slovenija drugačna. Vsemu navkljub. Komunizma je konec. Ves svet ga je obsodil z Evropsko zvezo vred, v Sloveniji pa je resolucijo državni zbor vzel samo na znanje. To je neverjetno, kako se lahko kaj takega zgodi. Nam ne gre v glavo.

Vztrajnost je potrebna, mar ne?

Vztrajati pri jasnih stališčih in biti previden. Dostikrat mislimo, da je v redu. Treba je stvari razlagati in resnico prikazati tako, kakršna je, ker je toliko laži na vseh koncih in krajih. Če ljudem obrazložiš, sami uvidijo, kako je.

Je treba govoriti resnico?

Ja, seveda. Vprašanje je treba prosto povedati, potem pa gre.

Je še kaj optimizma za Slovenijo v emigraciji?

Je še zmeraj nekaj ljudi v emigraciji, ki so vneti za to, da bi pomagali Sloveniji do spremembe. Ampak jih je vedno manj. To pa zato, ker se ljudje ne vživljajo v nove razmere.

Se vam zdi, da gre razvoj vendarle naprej?

Ni dvoma. Sem prepričan, sem optimist, samo vprašanje je, koliko časa bo trajalo. Še pet, deset morda petnajst let. Čez dvajset let bo gotovo drugače.

Preživeli ste 103 leta. V tem času se je marsikaj spremenilo?

Je neverjetno. Samo pomislite, Ljubljana je ob koncu prve svetovne vojne imela okoli šestintrideset, morda sedemintrideset tisoč prebivalcev. Pred nekaj dnevi sem poslušal poročilo, da se je letos v Ljubljani na univerzo vpisalo sedemintrideset tisoč študentov, to se pravi, več kot je imela prebivalcev pred stotimi leti.

To vam pove vse, kakšna je razlika.

Zanimiva podoba.

Človek skoraj ne bi verjel. Pa je črno na belem.

Kakšna je bila stara Ljubljana?

Se spomnim stare Ljubljane, sem hodil v klasično gimnazijo po Kolodvorski pa po Dalmatinovi cesti v šolo. Dobro se spomnim, kako so pometali s sirkovimi metlami Dalmatinovo cesto. Greš danes po Dalmatinovi, je ne spoznaš. Nekdo, ki tega ni doživel, ne more verjeti. Jaz sem prišel po šestdesetih letih nazaj v domačo vas. Veste, da se nisem znašel. Tudi šolo so prezidali in preuredili. Edino tam na vogalu je stalo znamenje, Marijino znamenje, ki je še tam. Po tistem sem spoznal, da sem doma. Vse drugo pa …

Kakšna je bila Vaša domača vas?

Ko sem bil otrok, je bilo na celem tem območju kakšnih šestnajst hiš. Danes imate pa vse zazidano, pa asfaltirane ceste in ograje. Spremembe so. Neverjetno, kaj se lahko v stotih letih dogodi. Telefon smo imeli, edini v celi občini ga je imel župan. Elektrika je bila samo v mlinu. En vlak je vozil v Kamnik in nazaj. Če je kakšen avto prišel, so se vsi otroci drli in gledali, kakšno čudo je to. In posebno zadnja leta s to elektroniko in računalniki, to je neverjetno. Jaz vsega niti ne morem več spremljati, še predstavljam si težko.

So v Ameriki spremembe še hitrejše?

Seveda. Povezano je tudi s priseljevanjem. Prvih petdeset let so prihajali priseljenci pretežno iz Evrope. To je bilo ‘dobro blago’. In to je iz Amerike ustvarilo, kar danes je. Po drugi svetovni vojni in predvsem zadnja desetletja pa prihajajo ljudje od vsepovsod.

Azijci?

Od koderkoli. Amerika je bila vedno odprta. Protestanti in katoličani so preželi to družbo z vero. To je prihodnost. Tudi muslimani imajo vpliv, vendar ne odločilnega. Tako bo krščanstvo prevladalo in Amerika bo ostala to, kar je, Evropa pa ne.

Jo Trump spreminja?

Amerikanci ne gledajo nanj kot Evropejci. Amerikanci so veliko bolj sproščeni, pravijo, morebiti pa se bo izkazal. Morda je bil potreben.

Evropa ga težko razume?

Seveda, ker ga gledate s svojega vidika, evropskega vidika, kaj on predstavlja za Evropo. Njemu je Amerika na prvem mestu. Upajmo, da ne bo naredil kakšne prevelike neumnosti. Za zdaj še gre.

Se je treba bolj bati skrajnih levičarjev kot trampovstva?

Da, skrajnih demokratov. Demokrati v ZDA imajo še vedno premočno socialistično miselnost.

So ameriški demokrati premočni?

Demokratska stranka gre preveč na levo. Republikanska je konservativna. Vendar mislim, da narašča moč demokratov, ne republikancev. Kaj bo, se pa ne ve. Če pomislite, da za Trumpa ni nihče pričakoval, da bo sploh imenovan. Vse se je smejalo. Potem ko je bil že imenovan, so vsi napovedovali, da ne bo izvoljen.

Je bila zmaga presenečenje tudi v Ameriki?

Celo republikanska stranka je bila uradno proti njemu, ga ni podprla. Uradno so bili proti njemu, pa je kljub temu zmagal. Si morete misliti, kako je to čudno. Da narod drugače sodi, drugače misli kot pa tisti na vrhu. Bomo videli, kaj bo iz tega.

Kako bi opisali razliko med Evropo in Ameriko?

Evropa je stara. Ima svoje izkušnje. Upajmo, da jih bo uporabila. Amerika je pa mlada, ubira svojo pot. Išče nova pota. In za zdaj vidim bodočnost tam. Evrope me je kar strah, če pomislim, da jo bodo preplavili muslimani. Zdaj je v Franciji pet milijonov muslimanov. Kako je Angela Merkel prišla do tega, da je povabila milijon muslimanov v Evropo, tudi ne morem razumeti. Da ni prej premislila, kaj bo iz tega sledilo.

Je Amerika na boljšem?

V Ameriko so ti ljudje prihajali v drobcih. Evropa jih je pa v enem valu sprejela milijon, to je preveč. Če bi to prišlo po kosih, ena desetina, bi Evropa preživela. Tako je pa veliko vprašanje, ali bo ali ne bo.

Kakšno možnost ima Evropa?

Seveda jo ima. Evropska zveza ima prihodnost, če bo ostala skupaj. V EU sta Francija in Nemčija en del, delno še Italija. Potem imate pa vzhod, Poljska, Češka. Tu so velike razlike. Sever bo držal z Evropo, drugi pa teže.

V Evropi raste antiamerikanizem?

To bo prešlo.

Ocenite tri osebnosti: škof Gregorij Rožman, pisatelj Karl Mauser in duhovnik Lambert Ehrlich. Kaj pomenijo za slovenstvo?

Rožman je bil v prvi vrsti škof. Verski voditelj. Za politiko se ni zanimal. Je imel težave z vsem tem. V politiko je bil potisnjen, in kolikor je mogel, je nosil težo tega križa. Da bi bil on kakšen nameren sodelavec Italijanov in Nemcev, je neumnost. Tedaj smo delali za eno stvar iz mnogih zornih kotov. Večkrat sem doživljal, kako nejasno je stanje. On je bil škof. Kako naj bo izdajalec slovenstva nekdo, ki je bežal s Koroške zaradi slovenske zavesti in je krivice doživljal na lastni koži? To preprosto ne gre. Komunistična propaganda mu je naredila ogromno škodo. Njemu in nam vsem skupaj.

Krivico?

Krivico. Ni nobenega dvoma. On je bil pošten, stoodstotno zaveden Slovenec. Izobražen, sposoben in odličen verski vodnik. Ko so komunisti nastopili s svojo propagando, mu ni bilo lahko povedati: komunizem je enoumje, je škoda za naš narod. Za to je bil potreben pogum. In on je pokazal svojo jasno držo, svoj značaj kljub vsemu temu. Ni bilo lahko, ampak je nastopil jasno. Svaril je pred komunizmom ves čas. Pojasnil nam je, za kaj gre. Bil sem na univerzi, ko se je to dogajalo. Spoštovali smo ga. Tudi med nasprotniki ni bilo dvomljivca.

Kaj je komunizem, je bilo jasno?

Tudi to. Saj so nam med obema vojnama to neprestano pridigali. Vse to smo brali v časnikih, poslušali v cerkvah. Kdor je le hotel, je lahko dobil jasno sliko o vsem tem. Kdo je Stalin? Zakaj so v Ukrajini umrli milijoni od lakote.

Škof Rožman je jasno opozarjal na ta dejstva?

Korajžno je povedal, da smo vsi vedeli.

Kakšen človek je bil Mauser?

Karel Mauser je bil plemenit. Dobra duša. Veren, pobožen človek. Končal je teologijo in si premislil pred posvečenjem. Ostal je veren in soliden fant. Dober za družbo, pošten. Na njegovo besedo si lahko stavil.

Kako ga ocenjujete kot pisatelja?

Bil je ljudski pisatelj. Ko je izšel prvi del njegove trilogije Ljudje pod bičem, sem ga prebral. Rekel sem mu: Karel, malo si še negotov. Prav pa je, da pri temi ostaneš in zaključiš pripoved do konca. Ko je to naredil, smo najprej v Domovini objavili njegovo delo. Zavzemal se je na splošno za kulturo. Vsestransko je sodeloval v prosveti, igral in navduševal ljudi. Med clevelandskimi Slovenci je pomenil veliko, pa tudi na Koroškem in v zamejskem okolju.

V Sloveniji ostaja zamolčan.

Figure 40. Primož Lavre, Reporter

Dokler ostaja izobčenec. Prej ali slej bo priznan tudi v slovenski literaturi.

Njegovo pisanje je berljivo za vsakogar.

To je ljudsko branje. Je pa tudi smiselno. Je vredno branja.

Dr. Lambert Ehrlich?

Ehrlich je pa možak, mu gre vsa čast. Če pomislite: prva svetovna vojna, pariška konferenca, delo z mladino. Vprašanje stražarjev bi pustil odprto, ampak drugače se mi zdi, da je bil edini mož, ki je med vojno ali bi ob koncu vojne vedel, kaj je treba narediti. On je bil prepričan, da bo Natlačen narodni svet, ki ga je oklical ob propadu Jugoslavije, vzpostavil kot ilegalno vlado med okupacijo, prek katere naj bil vodil vse, kakor je treba, da bi Slovenija vojno preživela v svojo korist. Natlačenu je to predložil, Natlačen pa je bil mnenja, da je to prezgodaj. Če pomislimo, kako so postopali Nemci in Italijani, je Natlačena laže razumeti. Ampak to je bila napaka.

Ali se lahko reče, da je bil Ehrlich ustreljen zato, ker je imel zelo jasno alternativno rešitev za Slovenijo nasproti komunizmu?

Tu dajete komunistom preveč kredita. Oni ga niso ustrelil zaradi ideje o Sloveniji. Ubili so ga, ker so vedeli, da je proti komunizmu, prvi od vseh stražarjev. Ko so komunisti oklicali oktobra 1941, da naj bo Ljubljana med sedmo in osmo prazna, je bila prazna. Nobenega človeka ni bilo na ulicah. Ko so pa potem za 1. december zahtevali isto, tega ni bilo več. Na cestah so bili v prvi vrsti stražarji, za njimi pa vsi ljudje. To jih je pogrelo. Nič drugega. Komunisti so bili praktični ljudje. Vedeli so, da je Ehrlich tisti, ki ga ljudje poslušajo, in da bodo potem delali proti njim.

So se zagnali v tistega, ki je miniral njihove cilje?

Samo to. Praktično. Oni so zaznali v njem najhujšega nasprotnika v tistem trenutku in jim je tudi bil. Ni jim bil nevaren toliko škof, kot je bil Ehrlich.

Nevaren zato, ker je delal?

Prav zato. Praktično je pokazal, kako je treba nastopiti proti. Stražarji so šli za njim. Vidi se tudi v tem, da je bil večji del stražarjev pobit. To je dejstvo.

Ehrlichu je treba priznati, da je bil edini, ki je razumel takratno situacijo. Če bi bil on ostal v odboru in komandiral, bi se fantje po vaseh mirno uskladili in bi bili partizane mirno pometli. Vsi fantovski odseki, dekliški krožki, vse je bilo pripravljeno. Treba je bilo samo odločnega človeka. Spomnim se, kako smo dobivali s podeželja vprašanja o konkretnih dejanjih. Prejemali so odgovore, da se je treba najprej posvetovati. Vodstvo ni bilo pripravljeno na ta izziv. On je bil prvi, ki je uvidel potrebo po delovanju, drugi so pa mislili, da še ni čas. Tako so čas zamudili, potem je bilo prepozno.

Zamujena priložnost?

Da. Če bi nastopili maja ali junija, bi se komunisti zaman poskušali vriniti. Posebej če bi bili fantje takoj jasno povedali, da tega ne bodo podpirali. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena.

Če gledam nazaj na te stvari, postane človek kar žalosten. Toliko zamujenih priložnosti, tolikokrat je bilo vse odprto, pa …

Kljub temu se nam je obrnilo v samostojno državo, ki potrebuje narodni konsenz.

Da.

Je blagoslov nad Slovenijo ali ne?

Mora že biti. Moja izkušnja: tolikokrat sem bil na tem, da ne bom prišel skoz, pa se je zmeraj nekako izteklo, ne vem, zakaj. Že v vojski, potem med vojno, sledil je Dachau, čas po vojni, vedno znova sami izzivi … Neverjetno. Sem mislil, da ni izhoda, pa je bil. Spraševal sem se: Bog, kaj pa si pravzaprav hotel z mano? Sam ne vem, zakaj sem na svetu.

Malo sva šla skozi vaše bogato življenje.

Oh. To so spomini, spomini.

Voščim Vam vse najboljše ob 103. rojstnem dnevu in čestitam za vsa plemenita dejanja v korist Slovenije in tudi za slovensko župnijo v Münchnu. Ampak vse drugo ima pa še večjo vrednost, se mi zdi.

Kesslerja lep pozdravite. Njegov stric, Kessler, zgodovinar, bil je glavni sodelavec Javornika pri Slovenskem domu: Javornik, Kessler pa Zupan.

V Ljubljani?

Da, v Slovenskem domu. Zupan je končal zoologijo. Namesto da bi šel učit, ga je Javornik pridobil zase. Tudi Kesslerja je pritegnil Javornik. To je bila trojka, pa še Skoberne. Smo se večkrat dobili pri kaplanu. Tja smo hodili na hrano. Pridružil se je Javornik s svojo bratovščino.

In ste kakšno rekli …

O, seveda. Javornik pa je bil na koncu čuden. Mirko se je zelo navezal na Rupnika. Je mislil, da bo Rupnik … On pa Cergol sta bila politična svetovalca in sta bila politično ozadje Rupnikove ideje. Proti njima nisem imel moči razen razuma. Človek, ki je kolikor toliko pameten, ki je bister fant, pa naj bi stavil na Rupnika?

Omenil sem že, da sem bil povabljen na Petkovec in sem nesel s seboj Slovenca, kjer sem imel vsak dan kolono. Ustavil sem se v Slovenskem domu in smo se pogovarjali. Pa mi Mirko pravi:

»Vinko, kako stoji?«

Mu rečem: »Kaj misliš s tem, kako stoji?«

Mi reče: »Saj vidiš.«

Jaz pa njemu: »Kaj vidiš?«

»Tito je v Beogradu. In po tem moramo razmišljati samo nekaj: kako bomo rešili domobrance.«

Poskočil je: »Kaj ti misliš, da je vse izgubljeno?«

Nisem mu mogel odgovoriti, samo pogledal sem ga, klobuk sem vzel pa sem šel.

Ni razumel?

Razburil se je in zagrozil, da bo javil gestapu. No, tako se je zgodilo, potem pa, ko je prišel v Cleveland, se je oglasil pri meni in dejal: »Oprosti, tako je bilo.«

Sem mu dejal: »Kaj naj ti oprostim, nisem te mogel razumeti takrat in te še danes ne morem.«

Neverjetno. Ampak bilo je oktobra 1944, ko je bil Tito že v Beogradu. Nekaj podobnega kot Nace Hren, ki je mislil, da bo V1 in V2 rešil vojno. Drugače tega ni mogoče razumeti.

Ljudje so res vseh vrst. Preprost kmet je najprej vedel, kako je in kaj bo. Ima občutek za stvarnost, za zemljo in domovino.

Spominjam se vseh teh ljudi, ki so se prihajali posvetovat v Ameriko. Oman je bil s svojo Kmečko zvezo najbolj brihten in realist. Razmišljal je s kmečko pametjo in je prav razvidel in prav povedal.

Ko bi take malo bolj poslušali, mar ne?

So rekli o njem, kaj bo ta ‘starček’?

Počasi greva h koncu. Zahvalo vam dolgujem.

Hvala lepa za vaše zanimanje. Premišljujem včasih tudi o vas v Münchnu, o vsem, kar se je tam dogajalo takrat, ko sem bil zraven.

Pri nas se je tudi vse spremenilo.

Kako to mislite?

Ljudje so danes drugi in drugačni.

Seveda novi ljudje, nove generacije. In kako so?

V zadnjih letih se je naša fara povečala za osemsto ljudi. Slovenci množično zapuščajo Slovenijo. To so mladi ljudje, študenti in družine. Obetajo si boljše življenje na Bavarskem.

Verjetno.

Vendar ti ljudje ne potrebujejo najprej slovenske skupnosti.

Seveda ne, znajo jezike in so takoj vključeni.

Dokler iščejo stanovanje ali delo, se še oglasijo. Ko to dobijo, jih ni več blizu.

Čudno.

Individualizem je rakovo obolenje družbe.

To je pri nas v Ameriki boljše. Če greš na Slovensko pristavo v soboto ali nedeljo, je tam veliko ljudi. Je vse polno. In to podpirajo vsi. Tudi mlade ljudi privabi in za otroke je zabavno. Pristava daje možnost, da se konec tedna družijo ljudje, ki so med tednom razpršeni. Tam pa se družijo, ker so si sami postavili hišico.

V Ameriki je bilo vsem jasno: na prvem mestu je lasten dom. Po nekaj letih si je vsak kupil hišo. Posojilo je bilo lahko dobiti, brez problemov. Potem pa skupni dom, kjer se dobimo za družabnost in kulturno življenje. Škoda, da vam to ni uspelo tudi tukaj.

Zahvaljujem se Vam za pogovor.

Ni za kaj. Hvala.

Izpostavljeni navedki:

6.1.3. Izpostavljeni navedki:

  • Ko se je vojna sprožila, smo bili kar nekako zadovoljni. Smo rekli, zdajle je najboljši čas za Slovenijo. Italijani, Avstrijci in Madžari vsi so bili na nasprotni strani – zdajle bo čas za zedinjeno Slovenijo.

  • Churchill je poslal svojega sina v Jugoslavijo. In on je poročal očetu, kako je. Da je Tito komunist in da bo vzpostavil komunistični sistem, kar se mu je zdelo skrb zbujajoče. Menda mu je oče odgovoril: kaj se zavzemaš za to, boš mar ti živel po vojni v Jugoslaviji?

  • Londonska vlada oz. vlada, ki se je umaknila, ni bila enotna vlada, tam je bil večen prepir med Srbi in Hrvati. Slovence so pustili na robu. Nismo imeli dosti besede. In to je pripeljalo do tega, da so Angleži rekli, s temi ljudmi ne dosežemo nič. Pritiskali so na ubogega kralja Petra, ki ni bil za nobeno rabo.

  • Roosevelt je bil bolj naklonjen Stalinu kot pa Churchill. Churchill ni bil naiven, vedel je, koliko je ura. Ampak takrat je bilo odločilno, kako bi rekel, kdo bolj tolče, pobija. Kdo jemlje Nemcem ozemlje. Ni važno, kakšen je.

  • Saj vidite, zadeva je bila jasna. Italijanom so vzeli Trst in Gorico, pa Istro vse navzdol in ustanovili posebno tržaško ozemlje. Zakaj? Italijanom so vzeli, Titu pa niso marali dati, ker je bil tak, kakršen je bil. Čakali so, kako se bodo stvari uredile. Ko smo ameriški Slovenci v Beli hiši skušali te stvari razložiti, so nam rekli, mar mislite, da bomo dali Trst Stalinu?

  • Komunistom bi marsikaj odpustili, ampak da so nam zapravili Trst in Gorico, tega jim pa ne moremo. To je njihova krivda, za to so oni odgovorni. Tako ugodnega trenutka za to, da bi oboje pripadlo Sloveniji, ne bo nikoli več.

  • Že med vojno so bili vsi Titovi nasprotniki v Ameriki ožigosani kot izdajalci, kot nepošteni ljudje. Pred menoj so prišli večinoma domobranci in drugi nasprotniki komunizma, ki se niso mogli niti zagovarjati, zakaj so se borili proti Titu. Zato sem bil zelo dobrodošel, ker sem bil nekdo, ki so ga zaprli Nemci.

  • Odkrito povedano, vzelo nam je skoraj dvajset let, preden smo javno mnenje v Ameriki obrnili.

  • Če se bo Slovenija držala tako, da bodo izseljenci lahko ponosni nanjo, se bodo dalj časa ohranili, se bodo lahko postavili, da so Slovenci. Če bo pa vse skupaj bolj zanikrno, bodo pa rekli: »Pozabi to.«

  • Komunizma je konec. Ves svet ga je obsodil z Evropsko zvezo vred, v Sloveniji pa je resolucijo državni zbor vzel samo na znanje. To je neverjetno, kako se lahko kaj takega zgodi. Nam ne gre v glavo.

  • Vztrajati pri jasnih stališčih in biti previden! Stvari je treba razlagati in resnico prikazati tako, kakršna je, ker je toliko laži na vseh koncih in krajih. Če ljudem obrazložiš, sami uvidijo, kako je.

  • Amerika je bila vedno odprta. Protestanti in katoličani so preželi to družbo z vero. To je prihodnost. Tudi muslimani imajo vpliv, vendar ne odločilnega. Tako bo krščanstvo prevladalo in Amerika bo ostala to, kar je, Evropa pa ne.

  • Ko so komunisti nastopili s svojo propagando, škofu Rožmanu ni bilo lahko povedati: komunizem je enoumje, je škoda za naš narod. Za to je bil potreben pogum. In on je pokazal svojo jasno držo, svoj značaj kljub vsemu temu. Ni bilo lahko, ampak je nastopil jasno. Svaril je pred komunizmom ves čas. Pojasnil nam je, za kaj gre.

  • Spomnim se, kako smo dobivali s podeželja vprašanja o konkretnih dejanjih. Prejemali so odgovore, da se je treba najprej posvetovati. Vodstvo po Ehrlichovem umoru ni bilo pripravljeno na ta izziv. On je bil prvi, ki je uvidel potrebo po delovanju, drugi so pa mislili, da še ni čas. Tako so čas zamudili, pozneje je bilo prepozno.

Iskanja in besede

7. Iskanja in besede

Karel Mauser

Pismo

7.1. Pismo

Globoko v mivko zdaj smo pokopani,
lobanje strte, tu in tam še kost.
Skoz dolga leta naš edini gost
je bil podzemni potok razigrani.
V kapnikih bi še našli sled krvi,
ki v drobnih solzah s stropa je mezila,
v temi nazadnje v niti se strdila,
skoz bel kristal zdaj rdečkasto žari.
Kot drobne večne luči zdaj gore nad nami,
tak čudno lep je strop v podzemni jami.
Razigrani potok - edini podzemni gost

Figure 41. Razigrani potok – edini podzemni gost Rafaelova družba
Studencev močnih, čistih sem željan

8. Studencev močnih, čistih sem željan

O odgovornosti – zlasti o odgovornosti kristjana v politiki

8.1. O odgovornosti – zlasti o odgovornosti kristjana v politiki

Justin Stanovnik

8.1.1.

Beseda bo o odgovornosti, o tem, kaj o odgovornosti mislim, ali bolje, kaj bi o odgovornosti mislil, če bi se resno vprašal, kaj je. Odgovornost je del jezika, je beseda iz jezika, ki ga vsi govorimo, zato jo vsi uporabljamo in vsi mislimo, da vemo, kaj pomeni. Če pa bi nas kdo ustavil in nas poprosil, naj mu razložimo, kaj beseda odgovornost pomeni, bi se znašli pred nemajhno težavo, saj mu vsaj na hitrico ne bi mogli ustreči. O odgovornosti torej vsi govorimo v dobri veri, da vemo, kaj delamo, in res vemo, a le deloma in dokaj približno in nedoločno.

Najbolje je, da ostanemo pri besedi in jo premislimo. Odgovornost je povezana z besedama odgovoriti ali odgovarjati. Potemtakem bi bila odgovornost lastnost človeka, ki določene stvari opravlja tako, da bo pozneje lahko odgovoril na razna vprašanja. Ko pravimo odgovoril, mislimo s tem, da bo znal pojasniti, zakaj je v določenem trenutku naredil to in to, ne pa česa drugega, zakaj je kaj naredil tako in tako, ne pa drugače. Ko smo uvedli besedo odgovarjati, smo s tem tudi že uvedli nekaj ali nekoga, ki mu bomo lahko ali morali odgovarjati. Odgovarjam vedno komu ali čemu. Povejmo že tu, da je tisti, ki bo eventualno prišel z vprašanji, tudi človek, ki jih ima pravico postavljati, bodisi da sem mu to pravico dal sam bodisi da so mu jo dali drugi. Tak človek je nekakšna avtoriteta. Avtoriteta po slovensko ne pomeni nič drugega kot veljava, človek z avtoriteto – ali na kratko kar avtoriteta – ni nič drugega kot človek, ki ima za nas določeno veljavo. O tem bomo pozneje mogoče še govorili.

A za zdaj je važno to, da odgovoren človek ne počenja stvari tja v dan, po načelu “kakor bo, pa bo” – če bo ploščato, bo lopata, če bo špičasto, bodo pa vile – ampak tako, da bo mogel svoje početje, če bo treba, upravičiti. Tisti, pred katerim bomo morali ali mogli odgovarjati za svoja dejanja, bo največkrat prišel od zunaj; človek z zunanjo veljavo, ki nas je za delo najel, nam delo zaupal, nas za delo izvolil, ali pa tudi človek, ki je poklican za to, da postavlja vprašanja, ker je z nami v posebnem razmerju: naš bližnji ali naš prijatelj, ki nam je, recimo, zelo zaupal. Tisti, ki sme ali mora postavljati vprašanja, je torej lahko človek, ki prihaja od zunaj. Lahko pa smo tudi mi sami. Ko pravimo “mi sami”, dobro veste, da mislimo s tem svojo vest. Odgovornost torej lahko pomeni tudi to, da bom mogel ali moral kaj zagovarjati pred samim seboj. Da si bom pozneje nekoč lahko rekel: Vse sem naredil, kar je bilo v moji moči. Res se mi je ponesrečilo, a natanko vem, da nisem mogel drugače. Tudi vest je torej lahko avtoriteta, ki nas sprašuje in ki ji moramo odgovarjati.

Kadar govorimo o odgovornosti, večidel mislimo ravno na odgovornost pred vestjo ali na odgovornost pred samim seboj.

Ko smo tako malce zadostili vprašanju, kaj bi odgovornost utegnila biti, se obrnimo k nekemu drugemu vprašanju, ki nas tudi čaka. To vprašanje se glasi: Zakaj naj bi bil človek odgovoren? Ali je odgovornost nekaj poljubnega ali pa nas torej k njej kaj zavezuje? Kako je s tem?

Odgovornost ni nekaj takega kot težnost. Če kaj spustimo iz rok, vedno brez izjeme pade in se ne ustavi, dokler ne pristane na čem. Glede odgovornosti pa je tako, da ljudje včasih smo odgovorni, včasih pa ne. Če torej postavimo pred človeka zahtevo, da mora biti odgovoren, moramo povedati, zakaj, ali z drugo besedo, svojo zahtevo moramo utemeljiti.

Namesto k abstraktnemu umovanju bi rajši povabil, da si ogledamo neko podobo ali, bolje rečeno, neko umišljeno situacijo. Recimo, da ste slučajno navzoči, ko se skupina ljudi odpravlja na pot. Nekatere v skupini poznate, drugih pa ne. A to ni važno, važno je nekaj

Zametek odgovornosti do sebe

Figure 42. Zametek odgovornosti do sebe Janez Rihar

drugega. Pot, na katero se ta skupina odpravlja, dobro poznate. In sicer samo vi. Samo vi veste, da pot, na katero se ta skupina odpravlja, pelje tudi čez območje, ki je bilo nedavno tega tako na gosto zaminirano, da praktično živ človek ne pride čez. A to veste, kot rečeno, samo vi. Če o tem skupine ne obvestite niti je na to ne opozorite, bodo vsi ti ljudje čez nekaj ur na grozovit način pokončani. Sedaj ste pred tem, da se odločite: ali jih boste posvarili ali ne, ali jih boste zavarovali ali ne. Njihovo življenje je v vaših rokah.

Recimo, da se odločite, da jih pustite, da gredo svojo pot. Kaj se bo sedaj zgodilo? Zgodilo se bo najprej to, da bo nekaj ljudi umrlo: nekateri takoj, nekateri pa bodo v hudih mukah izkrvaveli pozneje. A se ne bo zgodilo samo to, zgodilo se bo še nekaj drugega. Ne bo umrla samo skupina ljudi, ampak bo v določenem smislu konec tudi z vami. V pomembnem pomenu te besede bo to tudi vaša smrt. Ne boste namreč imeli več prave pravice, da se imenujete človek. Da ste namreč lahko molčali, ste morali prej v sebi nekaj zadušiti, zatreti, ubiti. Ubili ste nekaj, na kar po navadi mislimo, kadar izrečemo besedo človek. V nekem pomembnem, najpomembnejšem smislu vas ne bo več. Nekaj časa boste morda še hodili naokoli, mogoče do konca svoje naravne smrti, a bo v vas, tam, kjer bi moral biti človek, praznina.

Skušajmo dokazati, zakaj se človek ne more izogniti odgovornosti. Dokaz, ki smo ga navedli, ni matematičen. A na drugi strani ne vemo, kako bi mu človek lahko odrekel veljavo. Toda, boste rekli, primer, ki ste ga navedli, je izjemen in dramatičen, skonstruiran je tako, da je pritisk ene od možnosti tako velik, da skoraj nima izbire – če pa nimate izbire, pa morda sploh niste več svobodni. Odgovarjam: res je primer izreden in dramatičen, a smo ga izbrali zato, da bi mogli vsaj na enem primeru dokazati, da je nemogoče ne biti odgovoren, in sicer iz realnih razlogov, ki so v človekovi naravi, ki si jih nismo izmislili. S tem pa smo pokazali, da gre nepokorščina odgovornosti samo na račun ukinitve bistvenega človeka. To, kar smo dokazali na enem primeru, velja tudi za vse druge: vsaka neodgovornost, tudi banalna, tudi vsakdanja, je okrnitev človeka. Če je tako, pa sedaj lahko postavimo splošno izjavo: človek je po naravi odgovorno bitje.

Še en primer. V 20. stoletju sta izšli dve knjigi, ki sta v medsebojnem odnosu in sta obe imeli velik vpliv. Prvo je napisal Ernst Bloch konec petdesetih let in ima naslov Načelo upanja. Drugo pa je napisal Hans Jonas in nosi ime Načelo odgovornosti. Prvi je bil marksist in je v svoji knjigi pripovedoval o veri, da bo nazadnje prišlo do sprave med človekom in naravo, da je torej vse rešljivo na zemlji. Njegovo veliko upanje je bila velika utopija o zgodovinski odrešljivosti človeka, utopija, ki ni odrešila človeka, ampak mu je vzela bistveno svobodo in se nazadnje, po več kot pol stoletja nasilja in zločinov, leta 1989 zrušila sama vase. Dobrih dvajset let za njim, v začetku osemdesetih let, pa je Hans Jonas tedaj, ko se je že dobro vedelo, kakšnemu praznemu in protislovnemu upanju se je izročil človek, potem ko je zapustil Boga, postavil pred svet novo načelo. To je bilo načelo odgovornosti: nič se v zgodovini ne bo do konca rešilo; svet je prostor, ki ga je mogoče sicer urejevati, nemogoče pa ga je spremeniti in do kraja urediti. Brž ko smo se namenili, da ga popolnoma spremenimo, smo ga že začeli uničevati. Svet v celoti torej ni rešljiv, zato pa je stalen predmet naše skrbi in naše odgovornosti. Za vse smo odgovorni: za zemljo, za prst, za vodo, za zrak, za družbo, za državo, za naravo in za kulturo, za jezik, za domovino, za družino in zase.

V obeh knjigah smo spoznali obe načeli 20. stoletja: načelo neomejenega upanja, ki se mu je izročil sekularizirani človek in ki je nazadnje prešlo v krizo, ki je bila kriza moderne sploh; in načelo odgovornosti, ki postavlja človeka v tak odnos do sveta, kot ga ima kmet do svoje njive ali pastir do svoje črede – skrb in odgovornost.

A to je samo za uvod. Pri vsem smo hoteli povedati nekaj, kar spada v naše razmišljanje. Tudi Jonas se je znašel pred tem, da mora odgovornost dokazati. Odločil se je za primer, ki je po svoji strukturi zelo podoben našemu – temu, ki smo ga predlagali mi. Postavi nas pred otročička, ki smo ga našli samega v mrzlem zimskem gozdu, in nas vpraša, ali ga moremo pustiti in iti dalje ali pa smo nasprotno absolutno zavezani, da zanj poskrbimo. Vsem je onstran vsakega dvoma jasno, da se temu na noben način in pod nobenim pogojem in z nobeno mislijo in nobenim izgovorom ne moremo izogniti – razen seveda, če smo pripravljeni, da se odpovemo svoji osnovni človeškosti.

Tako sedaj nekoliko vemo, kaj je odgovornost, pa tudi, da je nujna in neizogibna. Da pa bi jo malo bolje razumeli, predlagam, da si jo ogledamo še v luči dveh drugih besed. Prva je zrelost ali dozorelost. Zrelost pomeni dopolnjenost. To je čas, ko stvar postane prava stvar, ko doseže tisto točko, da lahko začne opravljati svojo vlogo, to je čas, ko na primer ljudje lahko začnejo samostojno življenje. Tako govorimo, da so razmere zrele, zrelo je žito, zrel je čas. Zreli pa so predvsem ljudje. Ko govorimo o zrelosti ljudi, lahko rabimo tudi besedi polnoletnost ali doletnost. Nemci temu pravijo Mündigkeit, to je doba, ko človek lahko govori v svojem imenu, ko je sam svoj, ko lahko odloča o sebi, ko ne potrebuje varuha ali skrbnika.

Ko človek postane sposoben, da prevzema razne vloge v življenju, ko lahko postane mož ali žena, oče ali mati, ko lahko prevzame razna voljena mesta, ki jih je na tisoče, pravimo, da je za vse to zrel.

Ko pošljemo človeka na važno pot, na kateri se pričakuje, da bo opravil pomembne, morda zelo zapletene naloge, je jasno, da to počnemo zato, ker mu zaupamo. Poznamo ga in vemo, da je naša skupna stvar v varnih rokah. Dopuščamo sicer, da mu ne bo uspelo, a vemo obenem, da, kot pravijo Angleži, noben kamen ne bo ostal neobrnjen. Vemo, da se ne bo ničesar lotil, ne da bi prej pretehtal vse okoliščine in možnosti. Vemo, da se ne bo zaletaval, da bo znal počakati na najugodnejši trenutek, da bo rabil prave besede, da ne bo obljubljal ne preveč ne premalo. Ko tako s toliko besedami nakazujemo, kaj mislimo, ko govorimo o zrelosti, hočemo povedati, da je zrelost nekaj dobrega, nekaj, kar naj bi vsak človek in vsaka stvar dosegla. Vemo, da nekatere stvari in nekateri ljudje nikoli ne dozorijo. To se pravi, da ne dosežejo tiste spopolnitve, ki je v vsakem začetku: v začetku vsake stvari in vsakega človeka. Če malo pomislimo, je res, da iz vsake nedozorelosti govori žalost.

Druga beseda, ki bi nam utegnila pomagati razumeti, kaj je odgovornost, pa je beseda skrb. Nemški mislec Martin Heidegger je rekel, da je skrb bit bivajočega. To je strašno učen izraz za zelo preprosto reč, ki jo vsi zelo dobro poznamo: človeka od vsega najbolj označuje skrb. O treh stvareh bi morali govoriti: o skrbi za stvari, o skrbi za ljudi in o skrbi zase. To zadnjo skrb bomo prihranili za konec. Prepričani smo, da vsi dobro razumete, zakaj v pogovor o odgovornosti vključujemo skrb. Kako bi bilo namreč mogoče, da skrb ne bi bila spremljevalka odgovornega človeka. Na obrazu odgovornosti se prej ali slej zarežejo gube skrbi in ostanejo tam do konca.

Lahko bi tudi rekli, da je skrb organ odgovornosti. Da je tam, kjer je odgovornost, vedno tudi skrb, in sicer zato, ker je na svetu tako, da stvari ne tečejo gladko – da ni tako, da bi mi dali samo začetni sunek, potem pa bi vse teklo samo od sebe. Skrb je tu zato, ker se vsak trenutek lahko kaj zgodi, ker je treba vsako stvar spremljati in nad vsem bedeti. Prihodnost je nenapovedljiva in zato negotova.

Še bolj je razumljiva skrb, če gre za ljudi, ki jih imamo radi, ali za ljudi, za katere smo iz kakega vzroka posebej odgovorni. Ko grejo otroci po svetu, je namesto njih v hiši skrb. Včasih je bila – deloma je še danes – to predvsem skrb, da se ne bi kateri izgubil. Osrednja nosilka te skrbi je mati, kakor vsi vemo iz lastne izkušnje, pa tudi iz branja. Marsikateri od vas ve, da je pesnik France Balantič napisal tudi pesem Materi. “Mati moja,” jo v njej kliče, “vseh noči predica.” Ni mi treba razlagati, zakaj pravi “vseh noči predica”. Tako je nepopisno lepo prikazal njeno skrb. In še pravi Balantič v tej pesmi: “Vidim te pred križem v kotu stati, grčave dlani poklanjaš Bogu … ” Tudi tu ni nobenega dvoma, za koga dviga mati pred križem svoje zgarane roke. To je, vidite, skrb.

Skrb ima na sebi tudi nekaj, s čimer osvetljuje tudi drugi dve udeleženki naše besedne druščine: odgovornost in zrelost. Skrb je namreč lepa. Človek, ki mu je v obraz vrezala svojo pisavo skrb, je na poseben način lep človek. Ne moremo si kaj, da nam ne bi vzbujal spoštovanja. Morda je to zato, ker s tem dokazuje, da je sprejel življenje. In to cenimo. Danes je kar nekaj ljudi, ki si tega ne upajo storiti. Ne upajo si vzeti življenja nase, čeprav jih nobena zunanja stvar pri tem ne ovira. Tudi na njih se počasi pojavi žalost nedoraslosti in tam ostane do konca. V mojih krajih pripovedujejo,

Zametek odgovornosti do drugega

Figure 43. Zametek odgovornosti do drugega Janez Rihar

da se dekleta nočejo poročati na kmetije. Ostarela mati neporočenega sina na eni od takih kmetij mi je pripovedovala, kaj je slišala: “Rajši grem v Ljubljano na Tromostovje vbogajme prosit.” Lahko nas bi bilo malo strah, mar ne?

To je bil torej nekakšen uvod. Preden preidemo na glavno temo – kristjanova odgovornost v politiki – se mi je zdelo prav, da si nekoliko ogledamo, kaj je odgovornost sama po sebi, potem pa se mi je še zdelo koristno izmeriti jo s pojmi zrelosti in skrbi. Torej: kristjanova odgovornost v politiki. Začnimo takole. Kristjan je prebivalec dveh svetov. Eden od njegovih dveh svetov je Cerkev, drugi pa je svet družbe, organizirane in neorganizirane, in svet države. To sta dva zelo različna svetova, urejena po dveh zelo različnih načelih. Na kratko bi lahko rekli, da odnose v Cerkvi postavlja in ureja ljubezen, odnose v državi pa politika. Tudi cilji obeh svetov so različni. V Cerkvi se rešujejo zadnja in dokončna vprašanja človekove eksistence, vprašanja, ki so prvenstvena ali celo zgolj duhovna, država pa se zavestno omejuje na to, kar je tu in sedaj, na zemeljsko soobstajanje ljudi.

Kristjan je torej očitno prebivalec dveh svetov. In možno je – že po sebi, pa tudi življenje nas o tem poučuje – da te naravne dvojnosti ne sprejme – dvojne domovinskosti – da se odloči, da bo njegov pravi svet svet Cerkve, oni drugi svet pa bo sicer sprejemal, a le kot prostor, v katerem uresničuje svoje osebne interese, interese svoje družine in mogoče še interese ožje skupnosti. To se pravi, da se zavestno odpoveduje politiki. Kako bo svet zunaj urejen, katere norme bodo tam veljale, kateri cilji ga bodo vodili, kateri zakoni se bodo postavljali, v to pa se zavestno in dejavno ne bo vmešaval – to bo prepustil drugim. V tem zunanjem svetu bo torej živel, a se ga v celoti ne bo udeleževal. V Cerkvi bo živel celotno življenje, osebno in občestveno, v zunanji družbi pa sicer bo, a bo tam kot zasebnik. V zbor mož – če izrazim svojo misel s podobo –, kjer se odloča o vojni in miru, ne bo hodil. Če pa bo tam že moral biti, pa prav gotovo ne bo vstal in govoril ter zahteval, da ga poslušajo.

Takoj vidimo, da moramo za takega človeka reči, da ne sprejema nase celotne človeške odgovornosti. Če bi kdo za takega človeka rekel, da sprejema samo polovično odgovornost, bi se temu morali odločno upreti. Saj se ne umika pred največjo odgovornostjo, ki jo človek ima, pred odgovornostjo za svojo dušo. Tudi se ne izmika odgovornosti za svoj obstanek in za obstanek svoje družbe, pozna tudi zgodbo o popotniku v Jeriho in se po njej ravna. A takemu življenju ne moremo reči, da je celo ali celostno ali, s tujo besedo, integralno. Če je takih le nekaj posameznikov, je to naravno, saj vemo, da so nekateri ljudje poklicani k tisti obliki življenja, ki ji pravimo svetost. Toda če se ta miselnost polasti celote, potem moramo reči, da je to celota, ki se je v usodno pomembni meri odpovedala odgovornosti za svet. In – recimo že sedaj – za slovenske kristjane ali bolje katoličane velja, da so se tej odgovornosti odpovedali do take mere, da moramo reči, da je prevelika in celo nevarna. Škodo trpijo sami, predvsem pa je to škoda za svet.

Škoda za svet je v tem, da v njem ni več tiste prvine, ki jo najbolj potrebuje in ki bi jo lahko vnesli ravno katoličani. Današnji svet je v krizi. O tem so napisane debele knjige in o tem ne bom govoril. Bistvo krize sveta je v tem, da je iz njega izginil smisel. Zato je svet v krizi, ker tisti, ki svet misli, to je človek, sveta ne more več tako misliti, da bi v njem zasledil smisel. Odkritje brezsmiselnosti sveta ni nekaj takega, da bi se svet zaradi njega takoj podrl. To odkritje deluje drugače. Najprej se nič ne spremeni, a je bila v tkivo sveta vržena klica. Potem pa klica začne delovati, a skorajda tudi še ni nič zelo vznemirljivega. Potem pa se plesen veča in pokriva vedno večji del sveta in življenja in tiste, ki imajo najboljše oči, ki najostreje vidijo, prevzame sprva nelagodnost in tesnoba, potem pa groza in obup. To je takrat, ko so se na stenah že pojavile prve črke pisave mene tekel fares. A to vidijo samo najbistrejši, s Titanika se še zmeraj sliši plesna glasba.

Katoličani pa bi lahko v politiko prinesli smisel. Ne tako, da bi ga naravnost oznanjevali, ampak tako, da bi sijal iz tega, kako mislijo o svetu in tako z njim ravnajo. Spet smo pri naši osnovni besedi: videlo bi se, da ravnajo s svetom kakor tisti, ki so zanj odgovorni. Svetu bi smisel dajali tako, da bi ga opozarjali, da je na smisel pozabil.

Predvsem pa bi njihovo ravnanje govorilo o tem, da je svet zares in da ni igra. Če danes odpreš vrata katerekoli predavalnice na filozofski fakulteti, ne bo dolgo trajalo, da bo butnil vate stavek, da s svetom ni nič in da je svet igra. O tem so bili prvi poučeni liberalni politiki in zato mislijo, da je politika tudi samo posebna igra – igra za oblast. Za krščansko ozaveščenega človeka pa je svet zares: kar boli, v resnici boli, krivica, ki se komu dela, je zares krivica, laž, ki se o čem ali kom izreka, je potvorba na kraju, kjer bi morala biti resnica. Predvsem pa svet ni zbirka slučajev po pravilu: kogar zadene, pač zadene. Tudi ni treba, da vse, kar je, tudi tako je – lahko bi bilo drugače. Tudi ni treba, da je vse, kar je bilo, tudi tako bilo – lahko bi bilo drugače. Vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Državljanska vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Revolucija je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Nasilje je bilo, a ga lahko tudi ne bi bilo. In tako dalje in tako dalje. Morda je bilo vse to zgolj zato, ker svet ni bil deležen dovolj velike odgovornosti.

Za kristjana pa je svet opremljen s smislom – stvari so opremljene s smislom, človek je opremljen s smislom – zato njegova odgovornost za svet in človeka ni prazna, ampak smiselna. Če zlo zagospodari nad svetom, se je treba vedno vprašati, ali se to ni zgodilo tudi zato, ker katoličanov ni bilo tam, kjer bi morali biti.

Toda sedaj se rajši vprašajmo, zakaj je udeleženost slovenskih kristjanov v politiki tako obotavljiva, negotova in nepričevalna. Nikakor si ne domišljam, da bom iz zamotanega klobčiča izbral glavno nit, a se mi zdi, da je treba tvegati.

To, kar zelo, morda najbolj tlači političnost slovenskega katoličana, je pomanjkanje identitete. Kaj je identiteta? Preprosto: biti to, kar si. Politični človek je tisti človek, ki ve, kaj je, in hoče to, kar je – tudi biti. V zgodovini so našo usodo urejali drugi. Njihovi cilji niso bili naši cilji: bili so, a ne prvenstveno in v celoti. O nas so odločali drugi. Zato smo morali z enim očesom vedno gledati na Dunaj ali na Beograd. In če smo hoteli kaj doseči, smo vedeli, da tega ne bomo dosegli, če bomo zahtevali, da smemo biti to, kar smo – v celoti in javno, na velikem odru. Vedeli smo, da bomo bolj uspešni, če bomo svojo identiteto ogrnili v plašč popustljivosti in vdanosti. Tega smo se tako zelo naučili, da se je nazadnje polastilo naše duše. Iz navade smo potem vedno razmislili, ali se splača biti to, kar smo, ali ne.

Biti to, kar si – obdržati svojo identiteto –, ni nikoli brez tveganja. Tudi če ravnaš modro, pametno, razumno, vedno je v tem nekaj tveganja. A če hočeš biti pravi človek, moraš to tveganje vzeti nase. Na dolgi rok se to izplača. Prihodnost pripada ljudem z identiteto – ljudem s strženom.

Slovenci med obema vojnama nismo imeli svoje države. Slučaj pa je nanesel, da smo kljub temu imeli veliko samostojnost. Jugoslavija je bila razdeljena na banovine in Dravska banovina je pokrivala skoraj vse narodno ozemlje, kar ga je bilo v Kraljevini. Banska oblast je bila tako nekakšna slovenska vlada, zato smo lahko izpopolnjevali kulturne, znanstvene in gospodarske institucije, ki jih narod potrebuje, da stopi v fazo državnosti. Vzporedno s tem je rastel tudi narodni ponos. Potem pa se je zgodilo dvoje.

Prvič, komunisti so sprožili revolucijo; prišlo je do državljanske vojne in katoličani, ki so se je večinsko udeležili, so to vojno izgubili. Izgubili smo jo na strahoten način. Ne vem, če bi zmogel besede, da bi z njimi opisal razočaranje nad tem koncem. Za našega človeka je to bilo neznosno: Borili smo se za dobre reči: za delo, za poštenost, za zvestobo, za demokracijo, predvsem pa za krščanstvo in njegove vrednote, a smo bili vseeno poraženi in v veliki meri uničeni. Nihče ni bolje izrazil nepojmljivosti tega udarca kot neko slovensko dekle v Vetrinju, ko je izvedela, da so Angleži izdali slovensko domobransko vojsko in jo predali komunistom. Rekla je tole: “O, da bi bil že sodni dan.”

Potem je prišlo komunistično petdesetletje. Komunisti – najboljši manipulatorji v zgodovini – so vedeli, kaj morajo narediti: vzeti Slovencem identiteto. V cerkev so ljudje še lahko hodili, a niso smeli reči, da so kristjani. Tudi ni bilo varno poudarjati, da si Slovenec ali da si kaj drugega. Tako se je začelo lupljenje ljudi, tako da se nazadnje niso počutili nič več in se niso imeli več na kaj sklicevati. Rabili so še slovenske besede, a niso z njimi smeli delati svojih stavkov. Vsi veste, kaj je naredila šola, kaj mediji, kaj časopisi, kaj film in kaj radio, predvsem pa, kaj so naredili partijski in oznovski vohuni. Takšni smo dočakali leto 1990. Tako

Zametek odgovornosti za skupnost

Figure 44. Zametek odgovornosti za skupnost Janez Rihar

oslabljenim je bilo naloženo, da naredimo državo, da odslovimo komunizem ali se ga odvadimo.

Češki pisatelj Vaclav Havel (Praga, 5. oktobra 1936–Hradeček, 18. decembra 2011), prvi predsednik Češke republike (predsedoval v letih 1989–1992 ter 1993–2003), je bil v času komunizma disident. Leta 1975 je pisal generalnemu sekretarju češkoslovaške komunistične partije Gustavu Husaku pismo, v katerem ga je opozoril, kam bo komunizem pripeljal Čehe in Slovake. (Mimogrede in v oklepaju: zanimivo bi bilo izvedeti – za primerjavo, kakšnega predsednika smo imeli mi: kaj je takrat delal prvi predsednik Republike Slovenije.) Havel je Husaku med drugim pisal: “Bojim se cene, ki jo bomo morali vsi plačati za tako drastično ukinitev zgodovine, za tako krut in nepotreben izgon življenja v družbeno podzemlje in v globine človekove duše, za odvzem možnosti, da bi živeli kakršnokoli naravno življenje. Morda je iz mojega pisma jasno, da me ne skrbijo samo posledice sedanje zagrenjenosti nad družbenim razpadanjem in človeško degradacijo, tudi me ne skrbi samo težak davek, ki ga bomo morali plačevati v obliki dolgotrajnega miselnega propada. Bolj me skrbi skoraj neizračunljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo spet prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.” Naj ponovim zadnji stavek: “Bolj me skrbi skoraj neizrekljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.” Ali vas ta stavek na kaj spominja?

Od Slovencev je zgodovina, “ko je prišel čas”, zahtevala pravzaprav izredne stvari: izhod z Balkana in postavitev države, predvsem pa izhod iz totalitarnega sistema v demokracijo, to pa se pravi demontažo institucij totalitarne države in postavitev institucij demokratične države. Za duhovno, moralno in politično oslabljen narod je bila to nepredstavljivo težka naloga. Treba je bilo, kot pravi ruski pisatelj Andrej Sinjavski, predelati piramide v Partenon.

Biti v identiteti, biti to, kar si, je mogoče samo na temelju tega, čemur pravimo zgodovinski spomin. Človek mora vedeti, od kod prihaja: skozi kaj so šli njegova družina, njegov rod, njegov narod. Poznati mora “očetov naših imenitna dela”, pa tudi njihove klavrne padce. Kako so z narodom ravnali drugi in kako je ravnal sam s sabo. Kdaj je bil priseben in zvest svoji biti in kdaj ne. Vse njegove boje mora poznati, vse njegove zmage in poraze. Sprejeti preteklost svojega naroda – tudi njegovo kulturo, omiko in vero – to o človeku, ki to stori, nekaj pove. Kdor namreč sprejme preteklost, sprejme odgovornost za njeno sedanjost. Še bolj važno pa je to, da ima tak človek zagotovljeno prihodnost. Čista misel, pogum in moralna moč mu jamčita, da se ne bo izgubil.

Tu bi rad spomnil na neko zelo znano antično zgodbo. Med Trojanci, ki so bežali iz Troje, potem ko so jo Grki osvojili in požgali, je bil tudi Enej, sin stare knežje družine. Na pot se ni odpravil sam. S sabo je vzel hromega očeta Anhiza in rodovne bogove. Pesnik Vergil, ki nam to zgodbo pripoveduje, mu zato pravi “zvesti Enej”. Potem je s svojo ladjo dolgo blodil po Sredozemskem morju, a ga noben kraj ni obdržal za stalno, dokler ni prišel v Italijo in tam ustanovil mesta Rima, ki je pozneje zraslo v mogočen svetovni imperij. Iz zgodbe sledi, pa tudi Vergil nam to pove, da je bilo prvo in najbolj temeljno dejanje njegovega uspeha sprejetje preteklosti. Če ne bi bila preteklost šla z njim, če ne bi bil vzel s sabo očeta – na videz mu je bil samo v breme – če ne bi bil vedel, kdo je, bi se bil že davno pred svojim zgodovinskim dejanjem izgubil v katerem od mnogih zakotij velikega Mediterana.

Prva stvar je torej sprejetje zgodovine. Druga reč, na katero bi še rad opozoril v tem razmišljanju, pa je odgovornost za to, kar se dogaja v tako imenovanem kulturnem prostoru. Kulturni prostor najgloblje določa to, kar si ljudje mislijo o sebi in o svoji vlogi v svetu. Važno je, kakšne knjige berejo, kakšne časopise jemljejo v roke, kakšne programe spremljajo, kakšne politične govore poslušajo, s kakšnimi ljudmi se družijo. Vse to je važno, a ni važno zaradi sebe, ampak zaradi načina, kako se vse pretaka, združuje in razdružuje, kako se vse preceja skozi osebna doživetja in izkušnje in nazadnje obstane v tistih plasteh zavesti, iz katerih potem raste človekov pogled na svet. Ta pa se kaže v tem, kaj človek misli o sebi in svetu.

Zaradi tega torej, zaradi posrednih učinkov je važno, kaj se dogaja v kulturnem prostoru, kakšne misli in kakšna občutja dobivajo veljavo in kakšne misli in občutja izgubljajo. Gre za kakovost kulturnega prostora, ki je lahko dobra ali slaba, spodbudna ali nespodbudna.

V kulturnem prostoru nastopajo razni ljudje. Nekateri so taki, da z neznansko strastjo napadajo vse, kar hoče postavljati in graditi.

Ne razumemo prav dobro, zakaj. Vemo, da je nekaj denar – a denar ne more biti vse; vemo, da je nekaj oblast – a tudi oblast, mnogo bolj iskana kot denar, ne more razložiti vsega. Mora biti še nekaj močnejšega – neka temna volja morda. Bog ve.

V kulturnem prostoru pa so tudi ljudje, ki bi hoteli dvigali in reševati. Saj veste, ustanavljajo se razne skupine, ki si prizadevajo za pomoč tistim, ki jih je prizadel svet ali ki so se prizadeli sami. Pred časom sem govoril z nekom, ki vodi skupino nekdanjih alkoholikov in tistih, ki so bili že na tem, da se ločijo. Zanimalo me je, koliko jih je že rešil. Ne dosti, je odgovoril, kakih deset. Deset! Človek božji, saj to je vendar veliko!

To so ljudje, od katerih je kulturni prostor odvisen. Poleg teh pa so tu še posebni ljudje, ki so svoje življenje zastavili za to, da zlo ne bi prodrlo. To so ljudje, ki so podobni materi Tereziji, ljudje, ki so podobni Solženicinu, Havlu, Kołakowskemu, Tischnerju, našemu Pučniku. Večina od njih pa so brezimni ljudje: to so dobri učitelji, ki zavestno in hote pripravljajo mlade ljudi za življenje, to so tihi neznani duhovniki, kaplani in župniki, ki bi brez njihove besede naše doline postale puščave, to so mnogi zelo navadni ljudje, ki žrtvujejo svoj čas, denar, mir, da se podpre dober načrt, da se popravi dolgotrajna krivica, da se opere oblateno ime. To so ljudje, ki so podobni ženi, ki jo opisuje Solženicin v Matrjonini hiši. Tako pravi pisatelj o njej: »Bila je pravičen človek, brez katerega ne stoji ne vas ne mesto, pa tudi ne vsa naša zemlja.«

Vsem takim v spomin, pa tudi zato, da bi začutili, kako jih je treba podpreti, bi vam rad povedal vsebino neke pesmi. Napisal jo je tako rekoč v našem času grški pesnik Georg Seferis in se imenuje Polotok sv. Nikolaja. Izletniška ladja vozi ob obali – predstavljam si, da ob obali Male Azije – na krovu stoji kapitan in razlaga izletnikom znamenitosti, mimo katerih se peljejo. Ko se v daljavi pokažejo obrisi polotoka z belo cerkvijo in samostanom, pravi kapitan: Tam v daljavi, vidite, sta cerkev in samostan sv. Nikolaja in tale skrajni konec, mimo katerega se pravkar peljemo, je dobil ime Mačji rt. Nekoč, še v davnih časih, se je zgodilo, da se je v dolgih sušnih letih tu zaredilo toliko kač, da je bilo nazadnje ogroženo vsako življenje. Nekdo od menihov v samostanu se je domislil, da bi se mačke utegnile uspešno spopasti s kačami. Zredili so jih v samostanu nekaj sto in jih potem poslali v boj. Vsako jutro, ko je zazvonil samostanski zvon, so se mačke odpravile v boj, in ko je opoldne spet zazvonilo, so se vračale v samostan. A kakšne! V začetku še cele in zdrave, potem pa z vedno številnejšimi in hujšimi ranami. Vsaka je bila prizadeta. Ene so imele raztrgane kožuhe, enim so manjkala ušesa, druge so šepale, ker so jim kače obgrizle noge. Tako so odhajale vsak dan v boj in tako so se vsak dan vlekle nazaj, vedno bolj utrujene, vedno bolj onemogle. Nazadnje so vse poginile. Georg Seferis takole konča to žalostno pesem: »Preveč je bilo strupa, preveč je bilo strupa!«

Ali bi lahko rekli, da je to zgodba o svetu? Tudi o slovenskem svetu? Malo že, mar ne? Povedal sem jo zato, da bi se vsi še enkrat spomnili, da smo za svet odgovorni. Saj ni treba pripovedovati, kako, kajne? Čisto jasno je, da tudi politično. Zlu, ki vedno od kod prihaja, se je treba upreti. Če ne drugače pa tako, da podpremo tiste, ki so najbolj izpostavljeni.

Čisto nazadnje pa še na nekaj ne bi smeli pozabiti: ne prvega ne drugega ne bomo mogli prav početi, če ne bomo hkrati želeli postati boljši ljudje.

Slovenske teme

9. Slovenske teme

Predgovor k jubilejni angleški izdaji Solžinicinove knjige Otočje
Gulag

9.1. Predgovor k jubilejni angleški izdaji Solžinicinove knjige Otočje Gulag

Jordan B. Peterson

Div3-intro

9.1.1. Div3-intro

Najprej si branil domovino pred nacisti, služil si na vzhodni fronti in bil dvakrat odlikovan v nezaslišano slabo pripravljeni rdeči armadi, nato si bil zaprt in ponižan. Odvzete so ti bile vojaške časti. Obsojen si bil na podlagi »večnamenskega« 58. člena zaradi širjenja protisovjetske propagande. Odvlekli so te v zloglasni moskovski zapor Lubjanka. Tam si skozi rešetke svoje celice opazoval, kako tvoja ljubljena dežela slavi zmago v veliki domoljubni vojni. Potem so te v odsotnosti obsodili na osem let prisilnega dela. Ampak ti si jo še dobro odnesel. Ne dolgo za teboj so ljudje zaradi podobnih okoliščin zaslužili deset let, nato pa četrt stoletja. A usoda je imela s tabo še drugačne namene. V taborišču si zbolel za smrtonosnim rakom , prenesel si izgnanstvo, kamor so te prisilili po prestani kazni in komaj ušel smrti. Kljub vsemu temu si ostal pokončen, nisi se hotel obrniti proti sočloveku ali Bogu, čeprav si imel vse razloge, da bi to storil. Namesto tega si ponoči skrivaj pisal, beležil si svoje grozljive izkušnje. Napisal si osebne spomine z naslovom En dan v življenju Ivana Denisoviča , ki opisuje dan v delovnem taborišču. Potem pa so se oblaki po nekem čudežu razkropili in skoznje je posijalo sonce. Tvojo knjigo so objavili, in to v tvoji domovini. Občinstvo jo je tako doma kot v tujini sprejelo z neizmernim odobravanjem. A nebo se je še enkrat stemnilo in sonce je zašlo. Znova se pojavili pritiski in zatiranje. Spet si postal neoseba. Tajna policija, strah vzbujajoča KGB je zasegla rokopis tvoje naslednje knjige, čeprav je ta tudi ugledala dan, a samo na Zahodu. Tam ti je ugled zrasel, kot si nikoli nisi mogel predstavljati in komisija za Nobelovo nagrado ti je podelila najvišje literarno priznanje. Sovjetske oblasti so bile razgaljene in razbesnele. Tajni policiji so naročile, da te zastrupi. Znova si komaj ušel smrti. Ti pa si nadaljeval s pisanjem, v samoti te je neznosno gnal navdih. Otočje Gulag opisuje popolno in skrajno pokvarjenost naukov in dogem tvoje države, tvojega cesarstva, tvojih voditeljev in tebe samega. Tudi to delo je objavljeno, a ne v tvoji državi, temveč znova na Zahodu na podlagi kopij rokopisa, ki so jih v veliki nevarnosti skrili in pretihotapili čez mejo. Tvoja velika knjiga je z neprimerljivo in strahovito močjo bruhnila v še vedno naivno intelektualno in literarno sredino, ki česa takega ni pričakovala. Izgnali so te iz Sovjetske zveze, odvzeli so ti državljanstvo, prisiljen si bil oditi v tebi neznano družbo, ki se je na svoj način upirala tvojim preroškim besedam.

A tvoja pripovedovalska moč in moralna pokončnost je porazila vse ostanke etične in filozofske verodostojnosti, na katero so se še skušali sklicevati zagovorniki kolektivističnega sistema, ki je odprl pot vsemu, čemur si bil priča. Minilo je vrsto let, z vidika zgodovine ne mnogo, ko se je zgodil še en čudež. Sovjetska zveza je propadla, vrnil si se domov, državljanstvo ti je bilo povrnjeno in v svoji ponovno osvojeni domovini si pisal in govoril vse do smrti leta 2008. Leto za tem so odgovorni za pripravo nacionalnih šolskih programov Otočje Gulag uvrstili na seznam obveznega čtiva v srednjih šolah. Tvoja nemogoča zmaga je popolna.

9.1.2.

Trije zvezki Otočja Gulag, ki so nepretrgan raztegnjen krik ogorčenja, paradoksalno hkrati predstavljajo odličnost, grenkobo, nejevero in vzbujajo strahospoštovanje. Čudenje nad močjo, ki lahko v najhujših možnih okoliščinah iz osebe pritegnejo tisto najboljše. V tem mogočnem besedilu, objavljenem l. 1973, je Aleksander Solženicin naredil literarni eksperiment, v katerem je poskusil združiti novinarsko delo, zgodovinsko raziskovanje in biografijo. Kaj podobnega ni bilo napisanega ne prej ne kasneje. Leta 1985 je avtor odobril objavo skrajšane verzije v enem delu, ki jo je naredil Edvard E. Erikson ml. Ta je ponovno objavljena zdaj, ob 50. obletnici nastanka knjige in ob stoletnici pisateljevega rojstva. Otočje Gulag je bil prodan v okrog 30 milijonov izvodih v 35 jezikih.

Med stranmi Solženicinove knjige poleg opisovanja strahot in doživetij preštetih in nepreštetih mrtvih ter človeških mas, katerih življenje je bilo pretrgano, najdemo neštetih pretresljivih osebnih zgodb, ki jih je avtor skrbno ohranil. Tragedija množičnih izdajstev, mučenj in pobojev je iz »golih statističnih podatkov«, kot jih je zaničljivo imenoval Stalin, tako postala stvar posameznika, nekaj resničnega, otipljivega in grozljivega.

Zgodovinsko dejstvo je, da je knjiga Otočje Gulag odigrala osrednjo vlogo pri zrušenju Sovjetskega cesarstva, čeprav je bilo to samo po sebi gospodarsko nezdržno in so ga vodili na najbolj pokvarjen možen način. Sovjetskemu sistemu, ki je temeljil na suženjstvu in prisilnem varanju njegovih državljanov, se je za mnogo preveč desetletij nekako uspelo obdržati, preden je bil spodsekan. Pogumni voditelji poljskih sindikatov, veliki papež Janez Pavel II in ameriški predsednik Ronald Reagan, s svojim odkritim zatrjevanjem, da se Zahod sooča z zloveščim cesarstvom, so vsi na svoj način prispevali k njegovemu porazu in zrušenju.

Vseeno je zaradi Solženicinovega razkritja postalo sramotno braniti ne le sovjetsko državo, ampak tudi samo miselnost, ki je to državo vzpostavila. Solženicin je postavil bistveno tezo, da se strahotnih ekscesov komunizma ne da priročno opravičevati s pokvarjenostjo sovjetskih voditeljev, s Stalinovim kultom osebnosti ali nemočjo, da bi sicer občudujoča in sijajna utopična načela marksizma ustrezno udejanjili. Solženicin je dokazal, da na deset milijone mrtvih in uničenje toliko drugih ljudi neposredna vzročna posledica filozofije, morda še huje – teologije, ki je gnala komunistični sistem.

Hipotetično egalitaren in univerzalen nauk Karla Marxa je v sebi skrival dovolj sovraštva,

Braniti strahotne ekscese komunizma je sramotno

Figure 45. Braniti strahotne ekscese komunizma je sramotno arhiv Zaveze

jeze, zavisti in zanikanja posameznikove krivde in odgovornosti, da je, ko se je pojavil v svetu, sejal izključno strup in smrt. Po Marxu je bil človek član družbenega razreda, gospodarskega razreda, skupine, to in nič kaj več. Zanj je bila zgodovina le polje razrednega boja in boja med različnimi skupinami. Njegovi občudovalci so Marxov nauk smatrali in ga še vedno imajo za nauk sočutja, ki je po definiciji moralen, in a priori kreposten, da obravnava zatiranje delovnega razreda in si skuša neposredno prizadevati za njegovo osvoboditev. A sovraštvo je morda močnejša in privlačnejša spodbuda od ljubezni in je zato skoraj takoj po ruski revoluciji solidarnost s preprostim človekom in navidezno hvalevredno zahtevo po vsesplošni enakosti pokazala svojo nejasno izraženo in vse bolj mračno senco.

Najprej je prišlo do najbolj surove obtožbe ljudi za razredne sovražnike. Potem se je definicija razrednega sovražnika začela vse bolj širiti dokler ni čisto vsak posameznik v državi tvegal, da se bo ujel v to nenasitno in pogoltno mrežo. Potem je prišla obsodba, ki so jo nad domnevno krivimi izrekali tisti, ki so sami sebe postavili na položaj, ki je v sebi združeval sodnika, poroto in rablja in nato potreba po popolnem izničenju t. i. zatiralcev brez kakršnega koli upoštevanja reakcionarnih olepševanj kot so nedolžnost posameznika. Opozorimo tudi na dejstvo, da do tega izida ni prišlo zato, ker bi se v osnovi neokrnjen marksistični nauk sčasoma spridil, ampak je šlo za nekaj, kar je bilo vidno in navzoče že v samem začetku sovjetske države. Solženicin na primer navaja nekega Martina Lacisa, ki je za časopis Rdeči teror, 1. novembra 1918 napisal: »Ne borimo se proti posameznikom, ampak uničujemo buržoazijo kot razred. Ni nujno, da med zaslišanji iščemo dokaze, v katerih obtoženi nasprotuje Sovjetom v besedah ali dejanjih. Prvo vprašanje, ki mu ga moramo postaviti, je, kateremu razredu pripada, iz kakšne družine je, kakšna je njegova izobrazba in poklic. Ta vprašanja bodo odločila o usodi obtoženega. V tem je smisel in bistvo Rdečega terorja.« Ob branju takšnih vrstic moramo nujno premišljevati, na dolgo in široko moramo premleti njihovo sporočilo. Nujno moramo prepoznati na primer, da je pisec verjel, da bi bilo bolje pobiti deset tisoč potencialno nedolžnih posameznikov, kot da bi enega zlobnega člana zatiralskega razreda pustili svobodnega. Enako nujno je, da si zastavimo naslednje vprašanje: »Kdo natančno je pripadal tej hipotetični entiteti, ki jo imenuje buržoazija? Meje tovrstne kategorije niso na dlani, niso jasno izrisane, da jih lahko takoj vidimo, meje je treba še zarisati, a kje natančno naj to storimo? In kar je še pomembneje, kdo (ali kaj) jih bo zarisal? Če bo meje zarisovalo sovraštvo namesto ljubezni, bodo neizogibno zarisane tako, da bodo lahko najnižji, najhudobnejši, najbolj kruti in neuporabni med temi pojmovnimi zemljepisci lahko upravičili izvajanje največjega možnega zla in povzročili najhujše nesreče, kar si jih je mogoče predstavljati. Člani buržoazije so morali neodpustno in samoumevno biti vsi pospravljeni. Pa njihove žene in otroci? Celo njihovi vnuki? Proč z njihovimi glavami! Vse je namreč nepopravljivo pokvarila njihova razredna pripadnost in njihovo uničenje je stvar etične nujnosti. Kako pripravno, da najbolj mračna in najbolj zlovešča motivacija prejme najvišji moralni položaj? To je bila resnična poroka med peklom in nebesi. Katere vrednote in katere filozofske predpostavke so resnično vladale v takšnih okoliščinah? Je bila to želja po bratstvu, dostojanstvu in osvobojenosti potreb? Še zdaleč ne. Ne, če pogledamo na izid. Očitno je šlo za morilski bes sto tisočih svetopisemskih Kajnov, ki so hlepeli po mučenju, uničenju in žrtvovanju svojih zasebnih Abelov. Ni drugega načina, ki bi lahko pojasnili vsa ta trupla.

Kaj lahko v najglobljem in trdnem smislu sklenemo na podlagi Solženicinove tesnobne pripovedi iz gulaga? Najprej izvemo nekaj neizpodbitnega, česar bi se do danes morali vsi naučiti in česar se nam kljub temu ni uspelo naučiti in sicer da gre levica – enako kot desnica – lahko predaleč. Da je v preteklosti levica šla mnogo predaleč. Drugič, naučimo se nečesa, kar je veliko bolj pretanjeno in zapleteno, in sicer kako in zakaj pride do tega ‘predaleč’. Solženicin tako poglobljeno vztraja, da meja med dobrim in zlim poteka skozi srce slehernega človeka. Izvemo tudi, da smo vsi, sleherni izmed nas hkrati zatiralci in zatirani. Tako spoznamo, da dvojice kategorij krivičnega zatiralca in žrtve, ki išče pravico, lahko postanejo neskončno vključujoče. V veliki meri do tega pride zato, ker imamo vsi nepošteno korist in smo hkrati vsi enake žrtve naše »vrženosti«, zaradi naše poljubne umestitve v toku časa. Vsem nam na neki naključen način nezasluženo pripadajo določeni privilegiji, od nejasnosti rojstnega kraja, neenako razporejenim darovom, etničnemu izvoru, rasi, kulturi in spolu. Vsi pripadamo neki skupini, ki je bila v primerjavi z drugo povzdignjena brez našega truda in zaslug. To v določeni razsežnosti na neki način velja prav za vsakega posameznika, razen za resnično najbolj obubožane. Nekoč in na neki način bi potemtakem lahko vsi bili upravičeno označeni za zatiralce, prav tako pa bi vsi lahko iskali pravice ali maščevanja kot žrtve.

Tudi če je začetnike revolucije v njihovih najčistejših trenutkih gnala sveta želja, da bi dvignili poteptane, mar ni bilo zagotovljeno, da jih bodo z napredovanjem revolucije prerasli ljudje, ki jih je v prvi vrsti gnala zavist, sovraštvo in želja po uničenju? Zato je nastal rastoč in največkrat usoden seznam razrednih sovražnikov že od samih začetkov komunistične revolucije. Uničenje je bilo najprej usmerjeno v študente, verujoče in socialiste, kar se je pod Stalinom usmerilo tudi na stare revolucionarje same, hitro zatem pa je sledilo uničenje uspešnih kmetov kulakov. Sla po uničenju ni bila te vrste, da bi jo nasitila trupla samih storilcev. Solženicin je zapisal: »Požgali so celotna gnezda, celotne družine od začetka naprej in ljubosumno so pazili, da štirinajst, deset celo šest let stari otroci ne bi pobegnili. Vse do zadnje mrvice, vse je moralo po isti poti splošnega uničenja. Gnala jih je krivda, ki so jo videli pri vseh, celo pri sebi. Kako je sicer mogoče pojasniti, da se je na 100.000 če ne milijone ovaduhov, tožilcev, izdajalcev in neopravičljivo nemih opazovalcev, tako hitro pojavilo med vstajo rdečega terorja?«

Od tod se nauk o skupinski identiteti neizogibno konča tako, da so vsi označeni za razrednega sovražnika in zatiralca, vsi nepopravljivo okuženih z buržoaznimi privilegiji in nepošteno uživajoč nejasno zgodovinsko zapuščino. Vsi so brez predaha preganjani zaradi teh krivic in pokvarjenosti. Za zatiralca ni milosti in nobena kazen dovolj huda za izkoriščanje. Nemogoče se je tudi oddolžiti, saj ni več individualne krivde, ni individualne odgovornosti in torej ne načina, na katerega bi zločin naključnega rojstva lahko bil individualno pojasnjen. Vsa nesreča, ki jo lahko povzročijo tovrstne obtožbe je resnični razlog za obtožbo samo. Ko so vsi ljudje krivi, je vse, kar služi pravici, kaznovanje vseh. Ko se krivda prenese tudi na pojav nesreče same, bo zadoščala le usodna kazen.

Bolje bi bili obvarovani polaščajočega se pekla, če bi jasno povedali: »Res je, poljubno sem vržen v zgodovino. Zato se odločam, da bom na svoja ramena prostovoljno prevzel odgovornost svojih prednosti in breme svojih pomanjkljivosti. Kakor vsak drug posameznik sem moralno vezan, da poplačam za svoje prednosti s svojo odgovornostjo. Moja moralna dolžnost je, da sprejmem svoje pomanjkljivosti kot ceno, ki jo plačujem za svoj obstoj. Zato se bom trudil, da ne zdrsnem v zagrenjenost, da ne bi nato iskal maščevanja. Moje zasluge so namreč manjše in breme, ob katerega se bom spotikal večje od drugih.«

Mar ni to tista bistvena razlika med Zahodom z vsemi svojimi napakami in surovimi grozljivimi egalitarnimi sistemi, ki jih je porajala patološka komunistična doktrina? Veliki in dobri snovalci ameriške republike so bili na primer vse kaj drugega kot utopisti. Predobro so se zavedali neizbrisne človekove nepopolnosti. Zadali so si skromne cilje, ki so v precejšnjem obsegu izhajali iz osnov previdnega običajnega prava angleške tradicije. Prizadevali so si vzpostaviti sistem, ki bi ga pokvarjeni in nespametni neumneži, kakršni smo vsi, ne bi mogli preveč usodno poškodovati. V tem je ponižnost. To je jasno zavedanje o omejenosti človeških mahinacij in dobrih namenov. Kaj pa komunisti in revolucionarji? Njihovi cilji so bili vsaj v teoriji veliko višji in bolj velikopotezni, njihova vizija bolj nebeška. Začeli so s hipotetično neposredno in tako zelo moralno opravičljivo uveljavitvijo ekonomske enakosti. Toda bogastva ni bilo tako lahko proizvajati. Revni niso mogli preprosto postati bogati. Vendar pa je bilo premoženje vsakogar, ki je bil nekoliko bogatejši od največjega reveža, ne glede na vso bedo takšne morale, lahko razdeljeno ali vsaj uničeno. Tudi to je enakost. To je žrtvovanje v imenu raja na zemlji. Prerazporeditev pa ni zadoščala, z vsemi svojimi krajami, izdajstvi in smrtjo, zgolj gospodarsko uravnavanje ni bilo dovolj. Pojavila se je tudi vseobsegajoča in čisto totalitarna želja po novem človeku. Hrepenenje po preoblikovanju človeškega duha po komunistični zamisli. Ko so sebi pripisali božansko sposobnost, presegajočo modrost, so na novo skovani Sovjeti z neomajno vero v bleščečo, a vselej odmikajočo se prihodnost mučili, ropali, zapirali, lagali in izdajali, medtem ko so svojemu velikemu zlu nadeli masko kreposti.

Solženicin je s svojim Otočjem Gulag strgal masko in pokazal na strahopetnost, zavist, goljufivost, jezo in sovraštvo do posameznika in do biti same, ki je utripala v podtalju. Tudi drugi so to poskušali. Malcolm Muggeridge je poročal o grozljivem razlaščanju kulakov, prisilne kolektivizacije nedavnih uspehov kmetstva v Ukrajini in drugod, ki so jim sledile strahotne lakote v 30. letih 20. stoletja. V tem istem desetletju in naslednjih letih je George Orwell tvegal svoja ideološka prepričanja in ugled, da bi nam vsem

"Ne borimo se proti posameznikom, ampak uničujemo buržoazijo
									kot razred".

Figure 46. “Ne borimo se proti posameznikom, ampak uničujemo buržoazijo kot razred”. Arhiv Zaveze

povedal, kaj se je resnično dogajalo v Sovjetski zvezi v imenu enakosti in bratstva. Vendar je Solženicin resnično osramotil skrajno levico in jo prisilil v podtalno delovanje, kjer je v zadnjih 40 let kuhala in kovala zarote, ne da se ji – kar je neopravičljivo – iz tega uspelo naučiti, kar bi se moral iz kataklizem 20. stoletja in egalitarnih utopij naučiti vsak razumen človek. Kljub vsemu danes pod njihovim vplivom po skoraj treh desetletjih od padca berlinskega zidu in navideznega zrušenja komunizma delamo vse, da bi pozabili, kar je Solženicin tako jasno pokazal – na svojo zasluženo odgovornost. Zakaj naši otroci v srednjih šolah ne berejo Otočja Gulag, kakor to delajo v Rusiji? Zakaj naši učitelji ne čutijo dolžnosti, da bi jim knjigo naglas prebrali? Mar nismo zmagali v hladni vojni? Se trupla niso nakopičila dovolj visoko? Kako visoko bi bilo torej dovolj? Zakaj na primer je še vedno sprejemljivo in prijazno sprejeto, če nekdo oznanja komunistično filozofijo? In če ne to, da vsaj občuduje Marxovo delo? Zakaj je še vedno sprejemljivo na marksistični nauk gledati kot da je v osnovi pravilna v svojih hipotetičnih diagnozah, da je v demokratičnem Zahodu svobodnega trga nekaj zlega? Zakaj se lahko njegovo delo še vedno dojema kot napredno in primerno za sočutnega in pravilno razmišljujočega človeka?

25 milijonov mrtvih zaradi notranjega nasilja v Sovjetski zvezi po ocenah Črne knjige komunizma. 60 milijonov mrtvih v Maovi Kitajski in čisto preveč lahkoten obrat v avtokratsko tiranijo v tej državi takoj za tem. Grozote krvavih polj v Kambodži z dvema milijonoma trupel. Politika komaj živih teles na Kubi, kjer se ljudje še danes težko borijo za hrano. Venezuela, kjer je zdaj prepovedano otrokovo smrt pripisati lakoti. Noben politični eksperiment ni bil še nikoli preizkušen tako na široko, s tako različnim prebivalstvom in v tolikih različnih deželah, s tako različnimi zgodovinami in se tako popolno in katastrofalno izjalovil. Gre zgolj za nevednost, čeprav najbolj neopravičljive vrste, ki današnjim marksistom dovoljuje, da še naprej prisegajo zvestobo, da jo predstavljajo kot sočutje in skrb? Ali gre v resnici za zavist do uspešnih v skoraj neskončnih razmerjih? Ali za nekaj podobnega sovraštvu do človeške vrste same? Koliko dokazov rabimo? Zakaj še vedno odvračamo pogled od resnice? Morda preprosto nismo dovolj omikani, morda preprosto ne moremo razumeti, morda je naša težnja in potreba po sočutju v naših družinah in med prijatelji tako močna, da ne zmoremo uvideti njenih omejitev, njene nezmožnosti tehtanja in njenega nagnjenja, da se raje spremeni v sovraštvo do zatiralca kot v zvestobo zatiranemu? Mogoče ne zmoremo dojeti omejitev in nevarnosti utopičnih vizij, glede na to, da nujno potrebujemo in stremimo za boljšim jutri? Očitno je, da si ne moremo na primer predstavljati, da bi hipotezo o popolnem stanju v prihodnosti, denimo o stanju resnične trajne enakosti in bratstva med ljudmi, lahko uporabili za opravičevanje kakršnega koli nasilja in vsakršnih žrtev. Neokrnjeni nebeški cilj posvečuje vsa možna sredstva, ki postanejo ne le sprejemljiva, ampak tudi etično nujna. Preprosto ni dovolj visoke cene, ki jo je potrebno plačati za doseganje najvišje utopije. To še posebno velja takrat, kadar nekdo drug plača. Očitno je, da potrebujemo prihodnost, h kateri se lahko usmerimo, ki bi našemu življenju, psihološko rečeno, dala smisel. Zato vidimo, kako se ta potreba izraža kolektivno in v veliko širšem obsegu v judovsko krščanski viziji obljubljene dežele in nebeškega kraljestva na zemlji.

Prav tako je jasno, da je žrtev potrebna, da bi ta željeni cilj postal resničnost. V tem je odkritje prihodnosti same. Potreba, da se odpovemo takojšnjemu zadovoljstvu, da odlašamo, da se pogajamo z usodo zato, da bi izboljšali prihodnost. Vse to povezano s potrebo, da bi določene stvari spustili iz rok, da odmrejo, da bi ločili zrnje od plev, da bi žrtvovali, kar je v tem trenutku nevredno, da bi bil jutri lahko boljši od današnjega dne. Vendar je treba postaviti meje glede tega, kdo ali kaj je pogrešljivo.

In prav potreba po neskončnem žrtvovanju predstavlja strašno protiutež utopične vizije. Nebo je vredno doseči za vsako ceno, ampak kdo plača? Krščanstvo je to vprašanje rešilo z vztrajanjem na žrtvovanju samega sebe, na vztrajanju, da je trpljenje in zlohotnost sveta odgovornost vsakega posameznika; da mora vsak posameznik žrtvovati, kar je nevrednega, nepotrebnega, jeznega in smrtonosnega v našem lastnem značaju, kljub bolečini takšne žrtve. Da bi se lahko primerno pomikali navzgor pod lastno bivanjsko težo, ki smo si jo prostovoljno nadeli na ramena. Vendar je mnenje materialističnih utopistov vedno bilo in je, da je treba žrtvovati koga drugega, da bi dosegli raj na zemlji. Kakšnega storilca ali zatiralca ali preganjalca ali člana privilegirane skupine. Ciniku zato lahko odpustimo, ko vpraša, če je cilj dejansko Božja država ali je resnični cilj želja, da bi iz vsakogar in vsega naredili gorečo daritveno grmado in ali ni hipoteza o vzhajajočem bratstvu med ljudmi zgolj platnica, zgolj kamuflaža? Morda je cilj prav groza in ne utopija? V takšnih situacijah še zdaleč ni očitno, kaj je konj in kaj je voz. Ravno zaradi smrti sto milijonov in več ljudi si takšna vprašanja moramo postavljati. Prav tako moramo opozoriti na dejstvo, da se utopična vizija neizogibno ogrne v plašč sočutja, zaradi česar se ji je zelo težko upreti. Zato lahko tudi ponuja zelo pretanjena in zahrbtna opravičila za opustošenje.

Nekaj misli, ne, nekaj dejstev: vsak družbeni sistem v današnjem svetu proizvaja neenakosti in vsak družbeni sistem je tako delal od začetka časov. Revni so bili in bodo vedno z

Tolika bolečina bi morala stopiti našo trdovratnost ...

Figure 47. Tolika bolečina bi morala stopiti našo trdovratnost … arhiv Zaveze

nami. Analiza najdb v paleolitskih grobovih posameznikov nudi veliko dokazov o obstoju znatnih razlik v porazdelitvi zmožnosti, privilegijev in bogastva celo v zelo oddaljeni preteklosti. Naši slavnejši predniki so bili pokopani z veliko lastnine, s kupi dragocenih kovin, orožja, nakita in oblek. Vendar se je večina prebijala skozi življenje in je bila pokopana brez imetja. neenakost je železno pravilo, celo med živalmi, ki med seboj neprestano tekmujejo za kakovostno bivalno okolje in priložnost za razmnoževanje. Celo med rastlinami in mesti celo med zvezdami, ki napolnjujejo vesolje, manjšina privilegiranih in zatiralskih nebesnih teles vsebuje maso tisočih, milijonov in celo milijard povprečnih razlaščenih planetov.

Neenakost je najgloblji pojav, vpisan v samo zgradbo resničnosti in ga ne bomo rešili z domišljavim ideološko navdahnjenim preoblikovanjem redke, svobodne, stabilne in produktivne demokracije, ki jo najdemo v svetu. Edini sistemi, ki so proizvedli kanček izobilja, skupaj z neizogibno neenakostjo in trpljenjem, ki ga ta prinaša, so tisti, ki so se razvili na Zahodu, s koreninami v judovsko-krščanskem izročilu. To so prav sistemi, ki na prvo mesto postavljajo bistveno dostojanstvo, božanskost in najvišjo odgovornost vsakega posameznika. Zato bo vsak poskus, da bi pojav neenakosti pripisali delovanju teh produktivnih ustanov, ki smo jih uspeli ustvariti in zaščititi šele nedavno in jih še vedno lahko pravilno smatramo za svobodni svet, najprej prizadel najšibkejše in najbolj ranljive med nami.

Skrajneži, ki dejavnosti Zahoda povezujejo s stiskanjem zatiranih, s tem torej ne naredijo ničesar, da bi pomagali tem, za katere pravijo, da se borijo in da jih spoštujejo, naredijo pa veliko v njihovo škodo. Njihove trditve, da to delajo zaradi sočutja, moramo zato vzeti z najglobljo zadržanostjo, še bolj pa bi morali do njih biti zadržani tisti, ki si takšne trditve drznejo postaviti. Nevarnosti utopične vizije so bile razgaljene, čeprav razlogi za nevarnost še niso bili najjasneje in sprejemljivo opredeljeni. Biti marksist je bilo morda opravičljivo leta 1917 in oba, Nietzsche in Dostojevski sta dolgo pred tem prerokovala, da bomo ta nauk peklensko plačali. Končno za to danes ni nobenega opravičila. To vemo predvsem zaradi Aleksandra Solženicina in njegove knjige Otočje Gulag. Bogu hvala za tega velikega avtorja, za njegovo ogorčenje, pogum in neusahljivo žejo po pravici in resnici. Solženicin nas je opozoril, da so katastrofe Sovjetske države neločljivo in vzročno povezane z varljivim dobrikanjem marksistične utopične vizije. Solženicin je skrbno popisal ceno trpljenja, ki smo jo plačali za ta grozljiv komunistični eksperiment. Iz tega trpljenja je znal povzeti modrost, ki jo lahko upošteva vsak izmed nas, da nas takšne katastrofe ne bi več obiskale. Morda bi iz njegovega pisanja lahko posnemali ponižnost, ki bi nam dala razumeti, da zgolj naši dobri nameni niso dovolj, da postanemo dobri možje in žene. Morda bi lahko razumeli, da so takšni nameni prepogosto posledica našega neopravičljivega nepoznavanja zgodovine, naše popolnoma zavestne slepote in naše požrešne skrite lakote po maščevanju, terorju in uničenju. Morda bi si lahko zapomnili in se naučili o nedopustnih sojenjih vseh, ki so šli skozi ognjene peči marksistične ideologije. Morda bi se iz njih lahko naučili, kako nujno je, da prevzamemo osebno odgovornost za trpljenje in zlo, ki še vedno tako neopravičljivo vlada v svetu. Na voljo so nam sredstva, da se spremenimo v dolžni ponižnosti zaradi moralnega in literarnega genija tega velikega ruskega avtorja. Prav tako bi morali kar najbolj vdano moliti h kateremu koli božanstvu, ki nas jasno ali manj jasno usmerja, da bi imeli željo in voljo, da se iz ponujenega kaj naučimo. Naj nam Bog za vekomaj ne odpusti, če se tudi ob tako bolečih razkritjih prelivanja krvi, mučenja in tesnobe, še naprej ne bomo spremenili in bomo ostali neprevidni in trdovratni.

Prevedla Jasmina Rihar

Teharje

10. Teharje

Poleg molitve tudi resnica, protest in zahteva

10.1. Poleg molitve tudi resnica, protest in zahteva

France Cukjati

10.1.1.

Kot vsako leto smo se tudi to jesen zbrali na kraju20 trpljenja naših slovenskih mož in žena, naših fantov, deklet in otrok. Pahnjeni v pekel revolucionarnega nasilja, so bili mučeni, pomorjeni, zmetani v tankovske jarke, kraška brezna, rudniške jaške, zazidani, zasuti z odpadki in razglašeni za izdajalce, kolaborante, ničvredno golazen. Naši dragi može in fantje, žene in dekleta, katerih edini »greh« je bil, da so ljubili svojo – našo – domovino.

Smo na kraju holokavsta mlade domoljubne Slovenije. Na kraju zločina, ki ga je prinesla tako imenovana »osvoboditev«. Na kraju žetve apokaliptičnega sovraštva, kakršnega slovenski narod do tedaj še ni videl.

Le malo pred tem holokavstom je Tito na Kongresnem trgu v Ljubljani napovedal osnovni program novega režima: sovraštvo, maščevanje in razkol naroda. Tone Seliškar pa je v Slovenskem poročevalcu zapisal: »Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo!«

In še dvajset let pozneje – kot pravi Drago Jančar – najdemo partijski dokument, v katerem je o otrocih razrednih sovražnikov rečeno, da je treba »iztrebiti gadjo zalego«.

A tudi danes, sedemdeset let pozneje in trideset let po padcu komunističnega režima, to sovraštvo še vedno traja in traja in še vedno pobite množice obkladajo s psovko »izdajalci« in »kolaboranti«. Največji zločinci, organizatorji in izvajalci slovenskega holokavsta, pa se še vedno častijo kot narodni heroji in osvoboditelji, saj je Ljubljana še polna njihovih spomenikov.

Krvni in ideološki dediči zločina očitno živijo v iluziji, da se bodo lahko še naprej izogibali bremenu neznosne krivde, če bodo žrtve še naprej veljale za krive in nevredne življenja. Tudi ob spomenikih »herojev« se hranijo z utvaro, da so delali prav in so tudi sami heroji. S tem ko lažejo javnosti, upajo, da bodo lahko nalagali tudi sebe in svojo vest.

Vsaka izpoved resnice jih silno moti, zato vsako žrtev še naprej sovražijo. Tudi mrtvo, ker tudi mrtva žrtev, že davno pahnjena v kraško brezno ali rudniški jašek, še naprej govori in njena kri še vedno »vpije v nebo«. Tudi če prepovedo vsa Pričevanja in vse kritične medije ter pozaprejo vse novinarje, ki imajo pogum povedati resnico, resnice ne morejo zazidati niti zločinov ne morejo izničiti. Nikoli jih ne bodo mogli izbrisati, kot da jih ni bilo. Zločini so še vedno tu. Del nas so. Kot je otroštvo del odraslega človeka, tako je tudi zgodovina naroda del sedanje družbe. In tudi sedanjega stanja slovenske družbe ne moremo razumeti, če ne razumemo njene grozljive travme.

Sovraštvo, predvsem če je načrtovano in spodbujano, pa potrebuje sovražnika. Notranjega sovražnika. Le s pomočjo sovraštva je režim lahko vzpostavil dvorazredno družbo: razred privilegirancev in razred zatiranih, izkoriščanih, izključenih. In tudi ta družbena obsedenost se z osamosvojitvijo Slovenije ni končala.

Usodna politična izključevalnost, ki je bila zakoličena že leta 1941, je svoj novi vrh dosegla prav letos, v volilnem letu 2018, torej 77 let kasneje. Kot je od leta 1941 pripadnike boljševizma povezovalo sovraštvo do pripadnikov evropske krščanske kulture, tako je sedaj vse leve stranke povezovalo le sovraštvo oziroma izključevanje tistih, ki so jih na svoj način razglasili za notranje sovražnike, ker se zavzemajo za slovenski narod in spoštovanje zahodnoevropske kulture.

Slovenija je še vedno ujeta v sovraštvo, izključevalnost in razklanost. Tudi zato prihajamo sem, da ohranjamo zavest o izvoru prekletstva, ki še vedno bremeni slovenski narod. Ne moremo niti nočemo utihniti. Ne le kri nedolžnih žrtev, tudi naše molitve kličejo v nebo. Da bi žrtvam vrnili človeško dostojanstvo, narodu pa blagoslov brez sovraštva, izključevalnosti in razdeljenosti.

A že skoraj trideset let je minilo od vzpostavitve samostojne slovenske države, kar je čas ene cele generacije, sovraštvo, izključevalnost in razdeljenost pa so še vedno tu. Nekdanja revolucionarna »avantgarda«, skrbno prenovljena in pomlajena, še vedno deluje v posmeh tritisočletnim civilizacijskim normam: »ne laži«, »ne kradi«, »ne ubijaj«.

Sem, na kraj zločina smo prišli, da tudi mi z molitvijo kličemo v nebo. A klicati moramo tudi v človeška ušesa, tudi v ušesa vplivne »avantgarde« in vsega ljudstva. Z resnico, protestom in zahtevo. »Prvikrat je človek oskrunil svojo mladost, kadar je prvikrat molčal, ko mu je srce ukazovalo, da naj govori,« pravi Ivan Cankar. In vsakemu iskrenemu človeku, ki ima rad svoj dom in ga skrbi usoda domovine, srce jasno ukazuje, kaj naj govori in dela.

Ne gre namreč le za kruto pomorjen cvet slovenskega naroda, ampak predvsem za ideološko, vrednotno in duhovno izhodišče, ki je pripeljalo do tega holokavsta. To izhodišče je namreč še vedno prisotno. Ta vrednotni koncept še naprej deluje in omogoča »laž«, »krajo« in »uboje«.

Na nürnberškem procesu je francoski glavni državni tožilec François de Menthon takole opozoril na ideološke razsežnosti teh zločinov: »Sleherna organizirana in množična zločinska dejavnost izvira iz zločina proti človeškemu duhu, to je iz doktrine, ki zanikuje vse duhovne, razumske ali moralne vrednote, na temelju katerih si narodi že tisočletja prizadevajo zboljšati človekov položaj.«

Zato se mi, ki prihajamo na Teharje, ne spopadamo samo s težnjami pozabe in zanikanja zločina, ampak tudi in predvsem z miselnostjo, ki je privedla do holokavsta in je v vel-

Nagovor Franceta Cukjatija

Figure 48. Nagovor Franceta Cukjatija Ivo Žajdela

iki meri še vedno prisotna. Gre za spodbujano in tako rekoč uzakonjeno sovraštvo in izključevalnost pri pomembnem kadrovanju in oblikovanju vodstev državnih institucij.

Komunistična elita, tako imenovana »avantgarda«, ni bila tiste vrste, ki bi se na vrh moralnega in političnega vpliva spontano povzpela s svojo sposobnostjo in moralno pokončnostjo oziroma s svojim požrtvovalnim delom za narod, ampak je bila tiste vrste, ki se je rodila iz moralne pokvarjenosti, iz zločina, kraje in laži. Ker je ta »avantgarda« tudi po osamosvojitvi ohranila svoje vplivne položaje po državnih institucijah, je še naprej sprejemala v te institucije nove ljudi po svojem izboru. Osnovni ključ vzpostavitve in ohranjanja take »avantgarde« je izključevalnost in negativna kadrovska selekcija, kar predstavlja nepovratno samodestrukcijo naroda.

Slabo vreme romarjev ni zadržalo doma.

Figure 49. Slabo vreme romarjev ni zadržalo doma. Ivo Žajdela

Zgodovina človeštva je namreč že mnogokrat dokazala, da je »izključevalnost« tisti rak družbenega organizma, zaradi katerega narodi propadajo.

Ni zastonj Parlamentarna skupščina Sveta Evrope (leta 1996) v Resoluciji 1096 takole svarila pred nevarnostjo neuspešne tranzicije: »Namesto demokracije bo vladala oligarhija, namesto vladavine prava korupcija in namesto človekovih pravic organiziran kriminal.« Ob tem pa je svetovala, »naj se kazniva dejanja, ki so jih posamezniki storili med komunističnim totalitarnim režimom, kazenskopravno preganjajo in kaznujejo«.

Po osamosvojitvi, v času ene cele generacije, pa slovenskemu sodstvu ni uspelo procesirati niti enega zločinca iz vrst komunističnega totalitarnega režima. Tudi druge nekdanje komunistične družbe, ki niso uspele z lustracijo, so še vedno v veliki meri obsojene na pohabljeno sodstvo. A prav sodstvo je tista veja oblasti, brez katere ni mogoče vzpostaviti pravne države. In ta naša pohabljenost je jasno vidna tudi daleč prek državnih meja nekdanje Jugoslavije.

Pred dvema letoma, torej leta 2016, je münchensko sodišče na dosmrtno ječo obsodilo dva nekdanja pripadnika jugoslovanskih tajnih služb, ker sta leta 1983 v Nemčiji na grozljiv način umorila hrvaškega emigranta. Predsedujoči nemški sodnik Manfred Dauster je svoj nastop takole zaključil:

»Do tega procesa je prišlo samo zato, ker se to prej ni zgodilo že na Hrvaškem. Mi si pri tem ne postavljamo vprašanja, zakaj je bilo tako. … Upamo, da bo v državah nekdanje Jugoslavije prišlo do znanstvenega soočenja s tem zgodovinskim obdobjem. Kako zelo je to področje v njih še neraziskano, govori dejstvo, da smo morali kot izvedenska strokovnjaka pozvati enega danskega in enega nemškega zgodovinarja. Bodoči rodovi bodo sodili o tem, zakaj se proces soočenja s to stranjo zgodovine še ni zgodil.«

Tu nismo samo zato, da prižgemo svečko in se poklonimo žrtvam komunističnega terorja. Ampak tudi zato, da se upremo vsem poskusom nadaljnjega prikrivanja resnice in zločina, ki je bil storjen nad slovenskim narodom. Da se upremo vsem manipulacijam laži in vsem poskusom sodnega pregona novinarjev, ki imajo pogum, da spoštujejo resnico.

Ker se zavedamo pomena resnice za bodočnost slovenskega naroda.

Leta 1975 je naš tržaški pisatelj Boris Pahor v intervjuju vprašal Edvarda Kocbeka: »Kaj bi bilo po tvojem potrebno storiti glede na nezaslišano usodo domobrancev?« In Kocbek mu je takole odgovoril:

»Predvsem si jo moramo vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje. … Tako dolgo se ne bomo znebili preganjavice in môre, dokler javno ne priznamo svoje krivde, svoje velike krivde. Brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti.«

Če nas bo ta kraj prebudil, da se bomo vsega tega zavedali, potem to ne bo več le »polje trpljenja in smrti«, ampak tudi polje »spoznanja in vstajenja«. In če bo kri slovenskih žrtev še naprej »klicala v nebo« ter bodo naše besede še naprej klicale k spravi z resnico, potem bomo tudi Slovenci prej ali slej »stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti«.

Zato: Bog blagoslovi Slovenijo!

Spominske slovesnosti

11. Spominske slovesnosti

Članstvo v Marijini družbi kot kaljenje javnega reda in miru Nagovor na slovesnosti v Ferdrengu, 9. 9.
2018

11.1. Članstvo v Marijini družbi kot kaljenje javnega reda in miru21

Lidija Drobnič

11.1.1.

»Ljudstvo moje, kaj sem ti storil,« vprašuje Križani iznad oltarja v cerkvi svetih Cirila in Metoda za Bežigradom. Kaj se dogaja s slovenskim narodom, ki je ponosen ustoličeval svoje kneze? Žal postajamo duhovni invalidi, brez zgodovinskega spomina, brez pravega občutka za resnico in pravico, v sebi pa nosimo strup izključevalne politike.

Današnje politično prizorišče je zaznamovano z nedelovanjem tako izvršilne kot zakonodajne in sodne veje oblasti. Obenem je prežeto z izključevanjem desnice, z napadi na drugače misleče in vse tiste, ki se ne strinjajo s politiko tistih strank, ki krojijo življenje v državi.

Naša malo Slovenija, lahko bi rekli žepna republika, ki ima manj prebivalcev kakor kakšno velemesto, ima na vsakokratnih volitvah več kandidatov za predsednika države ali za vstop v državni zbor kot katerakoli evropska država. Dogajajo se nam liste, niti ne stranke, ki z zvenečimi imeni skrivajo svojo pravo identiteto. Ob najavi nove liste državljani množično drvijo v njen objem in pričakujejo čudež, a sami ne vedo, kakšen. Da je le nova lista in nov obraz. Pozabljajo, česa vse so sposobni levičarji za svoj obstoj in za to, da obdržijo oblast v svojih rokah. V državnem zboru rohnijo nad državljani, ki ne sprejemajo njihove zavajajoče politike, in grozijo z nacionalizacijo njihovih podjetij. Obenem si prisvajajo absolutno oblast nad mediji in RTV in bi znova uvedli komunistično cenzuro. Pozabljajo, da so bili prav komunisti odločno proti osamosvojitvi in proti večstrankarskemu sistemu.

Na zadnji parlamentarnih volitvah je največ glasov dobila pomladna stranka in s tem bi ji pripadal mandat za sestavo vlade. Pa so se predstavniki strank in list odločili za izključevalno politiko in s tem jasno pokazali, koliko politične zrelosti premorejo. Žal so vsi padli na preizkušnji.

Mediji so v zadnjem času kot za stavo tekmovali, kdo bo več in bolj negativno pisal o intervjuju, ki ga je imel Jože Možina z Jožetom Dežmanom, zgodovinarjem. Vsebina pogovora je bila pravzaprav le povzetek do sedaj napisanega ali povedanega o zločinski dejavnosti komunistov v času revolucije in po njej.

Ali so se predsednik društva za ohranjanje vrednot NOB in njihovi člani kdaj seznanili z naslednjimi podatki?

  • Z odločbo ustavnega sodišča U-I-109/10-17 z dne 3. 10. 2011 so ustavni sodniki odpravili drugi člen Odloka o imenovanju ene od ljubljanski ulic po Titu. Odločbo je sprejelo soglasno. Tiskovno sporočilo Ustavnega sodišča RS med drugim navaja: »Dejstvo, da je bil Josip Broz Tito dosmrtni predsednik nekdanje SFRJ, pomeni, da prav njegovo ime v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Ponovno uvedbo ulice, poimenovane po Josipu Brozu Titu kot simbolu jugoslovanskega komunističnega režima je zato objektivno mogoče razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu. V RS, kjer se je razvoj demokracije in svobodne družbe, ki temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, začel s prelomom s prejšnjo ureditvijo, je vsako oblastno poveličevanje komunističnega režima protiustavno.«

  • Zgodovinar Jože Pirjevec je 12. julija letos v Primorskem dnevniku zapisal: »Sedaj, ko končujem knjigo o partizanih, ne morem mimo ugotovitve, da so Tito, Kardelj in številni drugi gradili pred vojno in med vojno svojo politiko na ukani.«22

  • Maša na prostem na lepo septembrsko nedeljo

    Figure 50. Maša na prostem na lepo septembrsko nedeljo Bogomir Štefanič
  • V Zakonu o vojnem nasilju je zakonodajalec navedel kot žrtve vojnega nasilja poleg prizadetih po okupacijskih silah tudi tiste, ki so bili prizadeti zaradi nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov drugih oboroženih sil.

  • Prvoborec in predsednik zveze borcev Janez Stanovnik je položil tri vrtnice ob breznu na Lajšah, v katerem ležijo posmrtni ostanki žrtev revolucionarnega nasilja, obtoženi izdaje partizanskega izobraževalnega centra, ker je ugotovil, da tega zverinsko pomorjeni niso storili.

In še in še bi lahko naštevala.

In kako smo se me znašle v primežu brezobzirnega komunističnega nasilja? Obstoj delovnih taborišč je časovno sovpadal z obdobjem najhujšega terorja komunističnih oblasti, ki je trajalo od konca vojne do začetka petdesetih let. Bil je čas po t. i. informbiroju leta 1948, ko naj bi se jugoslovanska komunistična srenja iztrgala iz stalinističnega objema. Spet so iskali notranjega sovražnika in ga našli v idejno drugače mislečih državljanih. Takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher je 7. julija 1949 izdal odločbo o ustanovitvi ženske delovne skupine za izvrševanje prisilnega dela, za javnost olepšanega z imenom družbeno koristno delo. Obtožene smo bile kaljenja javnega reda in miru, kar naj bi zagrešile npr. s članstvom v Marijini družbi, prijateljevanjem z angleškim oficirjem, delomrznostjo (čeprav so te aretirali na delovnem mestu).

Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 je izrecno prepovedala prisilno delo in mučenje. Jugoslavija, ustanovna članica ZN, se za to prepoved ni zmenila. Navzven je kazala lep obraz, v skritih krajih pa je za ohranitev komunistične diktature uporabljala najbolj zavržna dejanja. Le trdna vera nas je ohranjala duhovno močne in dejstvo, da naša dejanja, zaradi katerih so nas preganjali, niso bila nevredna, ampak so bila dejanja, ki vodijo na pot demokracije in vladavine prava.

Evropski parlament je 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, ki poziva k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Republika Slovenija se je z Resolucijo le seznanila, sprejemu te pomembne resolucije pa se je spretno izmaknila z izgovorom, da je bil komunistični režim v vsaki od držav drugačen in da je bil slovenski bolj blag kot v drugih državah Vzhodne Evrope. Kakšno sprenevedanje komunističnih politikov!

Naj ostane ta košček domovine, kjer so pod težo komunističnega nasilja trpele slovenska dekleta, žene in matere, kot kraj spomina nanje in na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. Bog vas živi!

Revolucionarna pobesnelost brez normalnega smisla

11.2. Revolucionarna pobesnelost brez normalnega smisla

France Cukjati

11.2.1.

Smo na enem od številnih slovenskih krajev,23 kjer se je po koncu druge svetovne vojne živo razodela tako imenovana »osvoboditev«, kakršno nam je podarila komunistična revolucija pod krinko NOB-ja. Tu, v Verdrengu je revolucionarno zlo poniževalo in trpinčilo slovenska dekleta in žene. Preživele znajo še danes povedati, da je bilo trpljenje v tem slovenskem komunističnem taborišču mnogo hujše kot v nemških nacističnih taboriščih.

Žeja, stradanje, fizično izčrpavanje, skrajno poniževanje, vse to pa se ne da primerjati s težo absurda, ki se je zgrnil nad taboriščnice. Zakaj to trpljenje? Zakaj to razosebljenje? Zakaj popolno izničenje? So bile zločinke? So ogrožale komunistično oblast? Bodo lahko še kdaj videle svoje domače? Svoje otroke, svoje starše? Zakaj ta bestialnost komunistične oblasti nad nemočnim, izčrpanim, zdesetkanim narodom, ki nikogar ne ogroža, ampak želi le živeti?

Ta brezciljnost, brezvzročnost, nerazumljivost je spremenila vse tiste surove okoliščine taborišča v peklensko trpljenje. Če veš, zakaj trpiš, kaj te čaka in kako dolgo boš trpel, postane trpljenje namreč nekako znosnejše. A takratna revolucionarna pobesnelost ni dala niti slutiti nikakršnega normalnega smisla. Tudi mi – sedemdeset let kasneje – ne razumemo, kako je bilo to mogoče. Kakšni so bili ljudje, ki so to počeli? Kakšna je bila oblast, ki je celo govorila, da je »ljudska« oblast?

Niti človek niti narod ne more niti ne sme mimo stvari, ki človeka ali narod tako prizadenejo, dokler jih ne predela in razume. Tudi zato smo danes tu. Bolj se bodo dediči revolucije trudili, da narod izbriše iz spomina vse nesmiselno in nerazumno povzročeno gorje, bolj bomo čutili potrebo in dolžnost, da ohranjamo spomin.

Najprej iz spoštovanja do slovenskih deklet, žena in mater, ki so šla skozi ta pekel ali končala v njem. Ne moremo jim odvzeti prestanega trpljenja. Z ničimer ne moremo tega gorja izbrisati iz spomina. Tudi s slepim molčanjem in brezvestnim zanikanjem se tega zločina ne da izničiti, kot da ga nikoli ni bilo. Žrtvi pa lahko omilimo bolečino s priznanjem resnice. Javno priznana in sprejeta resnica že sama po sebi pomeni žrtvi odrešenje, rablju pa obsodbo.

Tu smo tudi zaradi nas samih, ki se zavedamo narodne tragedije in nočemo postati neobčutljivi za krivice in trpljenje drugih. Nočemo pozabiti! Nobelov nagrajenec za mir Elie Wiesel je preživel Auschwitz in Buchenwald. V

Slavnostni govornik France Cukjati in vsakoletna organizatorka
									Lidija Drobnič

Figure 51. Slavnostni govornik France Cukjati in vsakoletna organizatorka Lidija Drobnič Bogomir Štefanič

svoji knjigi Noč opisuje, kako so nacisti z odraslima obesili še otroka, ki je bil prelahek, da bi se vrv zategnila, zato je še dolgo umiral pred očmi taboriščnikov. Ob sprejemu Nobelove nagrade je rekel:

»Zdaj se fantič obrača name: ‘Povej, kaj si storil z mojo prihodnostjo? Kaj si storil s svojim življenjem?’ In odgovoril sem mu, da sem poskušal. Da sem poskušal ohranjati pri življenju spomin, da sem se poskušal boriti proti tistim, ki so hoteli pozabiti. Kajti če pozabimo, smo krivi, smo sostorilci.«

Tako Nobelov nagrajence Elie Wiesel.

Tu pa smo tudi in predvsem zaradi slovenskega naroda. Zločin, ki je sredi prejšnjega stoletja opustošil slovenske dežele, je bil nepredstavljivo globok in obsežen. Tak zločin pusti za sabo usodno in dolgotrajno pohabljenost ljudstva. Nobeno skrivanje, nobeno potiskanje v podzavest, nobena zapoved molka ne more niti ublažiti bremena, ki narod dolgoročno pritiska k tlom.

Ko je Gospod vprašal Kajna: »Kje je tvoj brat Abel?«, se je Kajn sprenevedal: »Ne vem,« je odgovoril. A Gospod mu je naravnost rekel: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni.« Tudi slovenski Kajn je trdo postavljen pred zid. Nobena prepoved razkrivanja resnice ga ne more osvoboditi. Bolj ko bodo tajili resnico in preganjali tiste redke novinarje, ki si upajo resnico spustiti v javnost, bolj bo kri naših bratov vpila v nebo.

In mi smo tu, da ohranjamo resnico pri življenju. Bolj se postrevolucionarne sile trudijo, da bi resnico znova zakopali, zazidali, nepredušno zaprli, bolj moramo ohranjati vsaj priprta vrata do resnice, kajti »edino resnica nas bo osvobodila«. To so tudi edina vrata do sprave, vrata do ozdravljenja našega naroda.

S tem ko prihajamo v Ferdreng, Kočevski rog, na Teharje, k Hudi Jami …, tudi simbolno rušimo mit NOB-ja, rušimo laž vseh laži, tisto laž, ki je nesmrtna duša tudi in predvsem slovenskega komunizma. Šele tisti trenutek, ko ne bomo več živeli v laži, bomo lahko rekli, da je konec komunizma in konec tranzicije. Ko ne bo več dirigirano orkestrirane laži v osrednjih medijih in ne bo več histeričnih napadov na pričevalce resnice ter bo tudi resnica našla prosto pot v javnost, bo konec ujetosti in pohabe slovenskega naroda.

Današnji Ferdreng pa ni namenjen samo spominu, sočutju in lajšanju bolečine, ampak tudi osvoboditvi in ozdravljenju našega naroda. Gre za resnico, ki edina odpira pot do državotvorne sprave. Gre za boleč, a tudi dragocen spomin, ki prinaša še bolj dragoceno sporočilo za bodočnost slovenske države. Bilo bi usodno za narod, če bi zanemarili ta spomin in zavrgli svoje boleče zgodovinske izkušnje.

Pred sedmimi leti je ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov pokojni prof. dr. Jože Trontelj na Ptuju med drugim rekel:

»Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo silovito katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi.«

Tako pokojni prof. dr. Jože Trontelj.

Ne vem, kaj bi on rekel danes, ko dobiva ideološka nestrpnost nov zagon in hoče z vsemi sredstvi ponovno doseči, da bi »ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti«. Morda bi nas le pomiril, da so minili časi, ko se je resnica lahko uspešno prikrivala in prepovedovala. Ob tem pa bi nas gotovo tudi spodbudil, da vsako izpoved človeka, ki je šel skozi pekel komunistične revolucije, sprejmemo in spoštujemo kot »katarzično etično sporočilo«, kot dragoceno zdravilo za bolno razdeljen in pohabljen slovenski narod.

11.2.2.

Nameščene smo bile v podirajočih kmečkih hišah, ki so jih po 2. svetovni vojni prostovoljno ali prisilno zapustili kočevski Nemci. V njih smo le prespale, kolikor spanca smo sploh imele, saj so nas ponoči neštetokrat, tudi na pol ure, zbujali s kričanjem in z zahtevo “lezi, diži se”. Že ob prihodu v taborišče in do odhoda 31. oktobra 1949 na grad v Škofji Loki je bilo slišati kričanje in zmerjanje, da smo belogardistična banda in podganja zalega, nevredne da živimo. Tako so se izživljali pazniki in paznice nad nami. Priljubljeno trpinčenje taboriščnic je bilo ure dolgo stanje na prostoru pred bivališči podnevi v najhujši vročini ali ponoči. Po celodnevnih fizičnih naporih ob pičli hrani, dolgo časa brez kruha, je mnogo taboriščnic padlo v nezavest. Prepotrebno spanje so nam kratile podgane, velike kot male mačke, ki so lezle po nas, nas grizle po obrazih ali drugih delih telesa. Ležale smo le v oblekah, v katerih smo bile oblečene ob aretaciji, brez odej, pod nami pa presušena mrva, ki se je v hipu zdrobila. Tudi spodnjega perila nismo imele. Lidija Drobnič

Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti

11.3. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti

Matija Ogrin

11.3.1.

Nima vsako slovensko mesto 1000 let dolge zgodovine, Škofja Loka24 pa jo ima. Toda s tem, kar sta škofjeloško mesto in njegova okolica doživela v vojnem času, med komunistično revolucijo, se verjetno ne da primerjati nobenega dogajanja v dolgih stoletjih njene zgodovine. Tu so se v vojnem in povojnem času zgostili dogodki, ki uhajajo vsem običajnim predstavam in izkustvom vojne; dogodki, ki po svojem značaju izstopajo iz okvirov evropske civilizacije. Ti dogodki so po svoji nečloveškosti morda primerljivi le s strahotami turških vpadov ali morda turških predhodnikov – davnih, skoraj mitičnih nasjeglavcev, ljudstev iz zgodnjega srednjega veka.

To, kar so partizani delali na Notranjskem in Dolenjskem, je prišlo na Škofjeloško z majhnim časovnim zamikom, bilo pa je enako – enako neznansko in v nebo vpijoče. Pomislimo na krvavo rihto v Dolenji vasi 27. januarja 1943, ko so partizani prišli pomorit družino in prijatelje že prej umorjenega župana Franca Benedika.

Pomislimo na zlo, ki je doletelo deseterico izmed tistih ubogih ljudi, ki so se iz bližnjih hribovskih vasi in samotnih kmetij v strahu za življenje zatekli k sorodnikom v Škofjo Loko, misleč, da bodo tu na varnem. Toda niso bili na varnem; zvečer 14. marca 1944, ko so v Bičkovi in Čikovi hiši ti begunci ravno sedeli pri skromni večerji, so v obe hiši vdrli partizani in jih z brzostrelko, še pri mizi, postrelili. Starejši Ločani dobro veste, da je po tem pokolu na mestnem trgu stalo pripravljenih za pogreb devet krst; pobitih pa je bilo deset žrtev. Kajti fantiča, 6-letnega Janeza Pustovrha s sv. Ožbolta so položili v krsto k njegovi materi Ivani. Tako sta bila skupaj – v cvetu materinstva in v cvetu otroštva – položena v grob. Kaj so morali njuni bližnji ob tem doživljati? Morda so zmogli reči edinole s sv. Ambrožem, ki je svojemu mrtvemu bratu ob grobu dejal: »Pojdi pred menoj v tisti skupni dom, kamor vsi želimo in ki si ga zdaj bolj kot vse drugo želim tudi sam.« To je plemenit človek lahko rekel v duhu; toda navzven, kot človek v zgodovini, je vendar moral živeti in preživeti, »stati inu obstati«. Zato so prav na dan pogreba teh žrtev (18. 3. 1944) v Škofji Loki ustanovili domobransko postojanko; prva pot, na katero so loški domobranci stopili, je bil pogrebni sprevod žrtev iz Bičkove in Čikove hiše. Desetih žrtev v devetih krstah. Tako je bilo tudi marsikod drugod po Sloveniji: vaški stražarji in domobranci so iz lastnega, drastičnega izkustva vedeli, kaj branijo in pred čim se branijo.

In nazadnje, tisto najbolj nepojmljivo po koncu vojne, ko so 28. maja 1945 z vlakom pripeljali vrnjene domobrance s Koroške in jih odgnali na Loški grad, kjer so morali doživeti mučenje in množični pokol – in ob tem videti tudi popoln poraz pravice ter zmago največje krivice, kakršne ni videlo 1000 let škofjeloškega mesta in je ni poznala zgodovina Slovencev od Brižinskih spomenikov do danes. Njihove poslednje zdihljaje so slišali Lovrenška in Bodoveljska grapa, Veštrska soteska in mnogi samotni kraji. Tisti kamni, tista drevesa vedo stvari, ki sežejo le v malokatero človeško srce: nekatera srca zaklepa mrzla ideologija NOB-ja, druga (tudi naša srca) pa so premajhna, da bi vase lahko sprejela tako neznanske, gorostasne resnice – morda jih lahko sprejmemo le s sočutjem in molitvijo.

In vendar želimo to resnico sprejeti in ohraniti. Zakaj namreč prihajamo na spominske slovesnosti, zakaj poromamo k soteskam in breznom, kjer ležijo naši pokojni?

Prvič, sem prihajamo predvsem zato, da ohranjamo spomin na njih, mučene in pobite – kot ljudi, kot osebe. Več kot vemo o njih, bolje se jih lahko spominjamo kot konkretnih ljudi. K temu sodijo vsa prizadevanja, da se izve čim več o njihovih življenjih in o podrobnih okoliščinah njihove smrti, kot tudi, da se žrtve identificira in da se z analizo DNK vzpostavi genetska povezava med njimi in živečimi sorodniki. To je zelo pomembno in se mora nadaljevati. Po drugi strani je bistveno, da na žrtve nasilja gledamo kot na osebe, to pomeni, kot na bitja z neuničljivim, osebnim jedrom, neuničljivim zato, ker je bilo ustvarjeno po božji zamisli iz Stvarnikove roke je oseba izšla, k njemu se je vrnila in v njem, tako verujemo, ti ljudje živijo in so nam navzoči.

Drugi pomemben razlog, zakaj se srečujemo ob mislih na pokojne, zakaj romamo na odmaknjene kraje, kjer so zasuti, je, da se spominjamo tega, kaj so hoteli s svojo odločitvijo, da se ne pridružijo OF in da ostanejo neodvisni od komunizma. Da torej premišljujemo, kaj je bila njihova »stvar«? Zadnje besede, ki jih izreče umirajoči Hamlet, preden ga zagrne molk, so prošnja prijatelju: »Razloži mene in mojo stvar, tistim, ki je ne vedo!« Kaj je bila »moja stvar« domobrancev in drugih žrtev revolucije? To je kompleksno vprašanje, vendar se ne motimo dosti, če kratko odgovorimo: hoteli so ohraniti slovenski svet, kakor jim je bil izročen; svet, ki se je razvil v stoletjih krščanske omike in so ga gradili z lastnim življenjem; svet, ki ga je utelešala domača kmetija, polja, delo, cerkev, znamenja ob poteh … To je bil svet, ki gotovo ni bil lahek in idiličen, marveč tudi težak in trd, vendar je pošten človek v njem mogel preživeti. Tega sveta niso hoteli zamenjati za lažno postavljen svet ideologije. Kot je zapisal Justin Stanovnik, ti ljudje »niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.« To je bila njihova »stvar« in to moramo razumeti.

In tretje, zaradi česar se zbiramo in kar želimo ohraniti, je spomin na to, kar se je družinam naših pobitih zgodilo potem, po pokolih in po zmagi revolucije: spomin na svet sirot brez očetov in ovdovelih mater, spomin na zaničevane otroke, na lačne družine, na neznanske krivice, ko je bilo celo bolečino žalovanja mogoče pokazati le s tihoto črne rute, s črno obleko v cerkvi … To je svet naših ljudi, kakršen je ostal po velikem uničenju, svet, ki bi ga smeli imenovati z bibličnim izrazom »Izraelov preostanek«. Ali bo ta preostanek pognal zeleno mladiko?

Tako se nam strnejo tri načela ali razlogi, ki jih imamo posebej v srcu ob naših pokojnih: pokojni kot osebe, njihova »stvar« ali kultura in slovenski »Izraelov preostanek«.

V življenju slovenske družbe je danes toliko stvari, sredi katerih nam je tesno in kažejo, kot da slovenski narod izgublja stik s sabo: noče vedeti za svojo zgodovino in zato ne ve, kaj sploh hoče biti; zdi se, kakor da izgublja svojo v stoletjih težko pridobljeno podobo in istovetnost … Kako zelo drugačno življenjsko držo so izpričali domobranci in drugi nasprotniki revolucije, ki so vedeli, kaj so in kaj hočejo biti.

Ob vseh svetih nam je posebej v mislih, da ti naši pokojni naprej živijo v Bogu, kot pravi Knjiga modrosti:

Duše pravičnih pa so v Božji roki

in nobeno trpljenje jih ne bo doletelo.

V Božji roki so ohranjena tudi vsa njihova dobra dela, tudi vsa njihova dobra prizadevanja za ohranitev tega, kar so bili in kar so hoteli biti. – Da bi le tudi mi, sodobni Slovenci, uvideli, kaj smo, in spoznali, kaj hočemo biti.

Po branju

12. Po branju

Ubogi človek

12.1. Ubogi človek

Janez Gašperlin

12.1.1.

Mohorjeva založba Celovec je leta 2017 izdala zajetno knjigo Mirka Bogomirja Mikliča z naslovom Sredi krute sile nežno trajam s podnaslovom Idejno-politična dediščina Edvarda Kocbeka in slovenski kristjani. Avtor Mirko Miklič, po izobrazbi ekonomist, je temeljito proučil Kocbekovo življenje, literarno in politično delovanje in njegovo vlogo v komunistični revoluciji med drugo svetovno vojno in po njej in na Teološki fakulteti v Ljubljani uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo pod mentorstvom dr. Janeza Juhanta.

Edvard Kocbek danes

12.1.2. Edvard Kocbek danes

Kaj bi o njem znala povedati mlajša generacija, recimo dijaki naših gimnazij? Kaj vedo o njem starejši, rojeni po koncu druge vojne, kaj menijo o njem tisti, ki so vojno preživeli, kaj o njem slišimo danes? Odgovori bi bili zelo različni, vsebina prav tako, veliko bi bilo popolnih nepoznavalcev. Ali pa bi navedli nekaj dobro „prečiščenih“ stavkov, ki skoraj nič ne povedo … Bil je pesnik, pisatelj, krščanski socialist – to je pa ja pozitivno, no, krščanski malo manj, bil pa je tudi socialist, to skupaj pa je že bolje … Sodeloval je v NOB, pridružil se je Osvobodilni fronti, pa UDBA ga je nadzirala … Skratka, vse kot je treba! „Naš človek!“ Velika manjšina bi kaj vedela tudi o Kocbekovem navdušenem sodelovanju in druženju z vodilnimi komunisti že pred vojno pa o njegovi ključni vlogi za ustanovitev OF. Tržaški pisatelj, stoletnik Boris Pahor celo meni, da brez Kocbeka ne bi bilo OF. Bolje poučeni bi rekli, da so že slišali o njegovi soodgovornosti za medvojne in povojne zločine, ki jih je med vojno zagovarjal in utemeljeval, Kocbeka bi posledično povezali z genocidom nad slovensko vojsko in tisoči drugih Slovencev.

Je potem čudno, da je bil Kocbek proti koncu življenja popolnoma obupan zaradi svojega sodelovanja s komunisti in Osvobodilno fronto? Žal daleč prepozno.

Še najbolj Kocbeka danes „poznamo“ obiskovalci ljubljanskega parka Tivoli, kjer mu je bil leta 2005, z zamudo enega leta po stoti obletnici rojstva, postavljen spomenik. Poznamo v navednicah zato, ker ob spomeniku ni nobenega napisa, ne kdo je to ne kdaj je živel ne kaj je bil. Je potem to sploh spomenik ali le parkovna oprema? V naravni velikosti nekdo sedi na klopci blizu tivolskega ribnika. Sklepamo, da je gotovo pozitivna in pomembna zgodovinska osebnost, če ima v Ljubljani tako impozanten spomenik na prijaznem kraju. Že mora biti, saj spomenika v Ljubljani res nima kdorkoli! Blizu ga imata recimo Kidrič in Kardelj. Zdaj ga ima tudi Boris Pahor, še vedno vitalen zamejski pisatelj, tudi njemu je bil postavljen ob stoletnici, leta 2013. V Tivoliju sta torej skupaj dva pomembna literata, to bi vedeli samo, če bi nam kdo povedal, napisa ni nobenega! Toda eden je bil tudi revolucionar; za katero vlogo so Kocbeka počastili s tem „nespomenikom“? Najbrž bi komunisti tudi brez Kocbekovega prispevka izvedli krvavo revolucijo, saj so znali pod krinko t. i. NOB in na številne druge načine iz učbenika oktobrske revolucije privabiti v partizanske vrste tudi domoljube iz krščanskih množic, ki so večinoma nato morali postati vojaki revolucije. Kocbekovi krščanski socialisti pa so partiji takrat vendar močno pomagali pri zavajanju slovenski ljudi. Tako pri vtisu o pluralnosti OF pri izvedbi komunistične revolucije kot posledično pri prevzemu oblasti, ki je nikoli niso zares izpustili iz rok.

Mu je spomenik postavljen prav zato?

Knjiga o Kocbeku

12.1.3. Knjiga o Kocbeku

Pisati o Edvardu Kocbeku je še danes nehvaležno opravilo, posebej v deželi „več resnic“. Ker je usodna osebnost za slovensko zgodovino prejšnjega stoletja, se v zvezi z njim na osnovi njegovega delovanja in pisanja tako ali drugače presoja dogajanje v prejšnjem stoletju v Jugoslaviji in Sloveniji.

Pohvala avtorju, da se je sploh lotil tako zahtevne teme. Kot bi na primer bila tudi knjiga o Kardelju, Kidriču ali pa so knjige o revoluciji ali partizanstvu.

Ta zapis poskuša osvetliti Kocbeka, njegovo življenje in delovanje, kot je to mogoče povzeti iz vsebinsko bogate Mikličeve knjige.

Bralcu Zaveze, ki ga Kocbekovo življenje in delo zanimata, vsekakor priporočam, da knjigo prebere. Veliko bo izvedel o tistem času, marsikaj bo razumel bolje kot zdaj, saj se je avtor zelo potrudil, o Kocbeku pa so v knjigi obširno spregovorili nekateri znani Slovenci.

O Kocbeku poznavalci in sopotniki

12.1.4. O Kocbeku poznavalci in sopotniki

Knjiga obsega 446 strani, uvodno besedo sta prispevala dr. Janko Prunk in avtor, obsežno celovito spremno besedo pa dr. Janez Juhant, sijajen poznavalec Kocbeka kot tragičnega politika, ki ga je duhovni zanos gnal v revolucionarni ples.

Avtor navaja, da je bilo o Kocbeku že veliko napisanega, tako v diplomski nalogi Borisa Pahorja kot v delih Janka Kosa, Igorja Omerze, Andreja Inkreta, Mihaela Glavana in Janeza Juhanta, tudi drugega gradiva je veliko. Pogrešal pa je analize Kocbekove ideje o socialni pravičnosti, predvsem pa podrobnosti o Kocbekovi vlogi med drugo vojno in po njej in o sodelovanju in odgovornosti za izvedbo komunistične revolucije v Sloveniji. Večina objavljenega Kocbeka ne povezuje neposredno z revolucionarnim nasiljem niti ne s pobijanjem političnih nasprotnikov, ne med vojno niti po njej, pri čemer pa se ni mogoče izogniti Kocbekovi odgovornosti v smislu idejne podpore komunistični revoluciji. O tem pričajo njegovi zapisi, kjer izraža razumevanje za najbolj odmevne zločine med vojno in jih na svoj način opravičuje.

Posebej zanimivi v Mikličevi knjigi so vsebinsko bogati pogovori s sopotniki in poznavalci Kocbekovega političnega in literarnega delovanja. Avtorju knjige so na podobna vprašanja odgovarjali Viktor Blažič, Boris Pahor, Igor Omerza, Justin Stanovnik, Alojz Rebula, France Bučar, Ivan Štuhec, Janko Kos, Janez Stanovnik, Veno Taufer in Peter Kovačič Peršin.

Njihova politična in svetovnonazorska opredelitev in predvsem odnos do komunistične revolucije in državljanske vojne pogojujeta videnje Kocbeka v zelo različnih odtenkih, za nekatere je junak in velikan 20. stoletja, za druge velik literat in eden ključnih za slovensko nesrečo 20. stoletja, največjo v narodovi zgodovini.

Vprašani ocenjujejo njegov bogat literarni opus, njegovo ostro nasprotovanje delovanju Cerkve in v času med obema vojnama in med drugo svetovno vojno Kocbekovo vodilno vlogo v krščansko socialnem gibanju, občudovanje marksizma, sprejetje komunizma, ki naj bi bil po Kocbekovem trdnem prepričanju v povezavi s krščanskim naukom pravi način za potrebne spremembe v slovenskem narodu in družbi. Za nekatere je Kocbek največji slovenski pesnik 20. stoletja (Peter Kovačič Peršin), drugi menijo, da bi lahko prejel Nobelovo nagrado za svoj literarni opus (Alojz Rebula, pa ne samo on), najde se tudi kdo, ki meni, da je Kocbek največja slovenska osebnost 20. stoletja … in da ima konkurenco le v Kidriču (Janez Stanovnik)!

Ob slednji oceni Janeza Stanovnika se potemtakem ne čudimo ljudem, ki so preživeli drugo vojno in komunistični teror v Ljubljani in so s strahom govorili o treh K (Kidrič, Kardelj, Kocbek) kot odgovornih za atentate in umore civilistov na raznih koncih Slovenije. Bo že res, če ga je Stanovnik tako visoko postavil, prezrl mnoge, od generala Rudolfa Maistra do Jožeta Pučnika …

Kocbek je bil vsekakor vključen, zavezan in s tem soodgovoren za medvojni in revolucionarni razplet na Slovenskem. Njegova vloga v komunističnem taboru je bila ena ključnih, vsekakor je možno govoriti o posredni odgovornosti, ki se kaže zlasti v naknadnem odobravanju in potrjevanju storjenih zločinov, ki jih je nemogoče opravičiti. Kar samo se poraja vprašanje, kako je lahko nekdo kristjan, a hkrati sodeluje z ukazodajalci morije in izkazuje razumevanje za revolucionarni teror nad ključnimi ljudmi v politiki in družbi, pa naj gre za raven države ali za manjše kraje. In s tem še toliko bolj nad stotinami in tisoči civilistov med vojno!

Bralec je lahko pretresen, ko prebere Kocbekov stavek, da „v Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za pravico …” in da „revolucionarni proces s kaznovanjem tirana odpravlja staro pravo in postavlja novo“.

Ali citat iz Kocbekovega dnevnika z dne 27. septembra 1945, potem ko je prebral poročila, ki so jih v London pošiljali iz protikomunističnega tabora: „Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščina, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem … Kako prav je, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim da svež veter veje na Slovenskem.ʺ

To je Kocbek zapisal v svoj dnevnik po štiriletni revolucionarni moriji med vojno in po njej!

Ob navedenih dveh citatih, pa seveda ne samo zaradi teh dveh, je Justin Stanovnik v daljšem zapisu o Kocbeku, ki je objavljen v Mikličevi knjigi, neko razmišljanje končal z vzklikom: „Ubogi človek!“ Tudi zaradi stavka, izrečenega na partijskem shodu na Cinku 5. julija 1942: „Tudi mi, dragi tovariši, tudi mi zaupamo vaši človečnosti!“ Kakšen je bil človek, ki je lahko julija 1942, po enoletnem boljševiškem terorju in več sto umorjenih, kaj takega rekel, se sprašuje Justin Stanovnik.

Mladost in …

12.1.5. Mladost in …

Edvard Kocbek se je rodil leta 1904 v Svetem Juriju ob Ščavnici. Oče je bil cerkovnik in organist. Družino je spremljala revščina, z nekaj malega zemlje pa so živeli v lepem kmečkem okolju in naravi, ne tako drugače od drugih v tistih krajih in tistem času. Kocbek je bil ministrant, zvonar in deklamator, očetu v pomoč pri cerkvenih opravilih. Cerkev je bila za malega Kocbeka drugi dom, kraj vsakdanjega obiska.

Z 12 leti je odšel na gimnazijo na Ptuj, kasneje pa na klasično gimnazijo v Maribor. Očetova mobilizacija v prvi vojni ter revščina, ki jo je občutil v mestu, sta zanj pomenili prelom z otroštvom in prvi življenjski pretres. V Mariboru se je Kocbek veselil Maistrovega junaštva in nove države. Po maturi leta 1925 se je vpisal na mariborsko bogoslovje, pred koncem drugega letnika pa iz ne povsem znanih razlogov iz njega izstopil, kot vzrok navaja doživeto „krivico“. To je bil drugi pretres v Kocbekovem življenju, o čemer je veliko napisal, ni pa povedal, kakšna krivica naj bi se mu zgodila. Podal se je v Ljubljano na študij romanistike, postal urednik mladinskih glasil Križ na gori in Ogenj, začel sodelovati pri Krekovi mladini in krščansko socialnem gibanju, bil je urednik njegove revije Dejanje. Eno študijsko leto je preživel v Berlinu, leta 1928 je že pisal o razmerju katoličanov do marksizma … Po diplomi leta 1930 se je kot profesor francoščine zaposlil na Hrvaškem. Tja je šel, ker v Sloveniji službe ni dobil, kar ga je kot tretje v življenju zelo prizadelo. Dve leti kasneje je postal štipendist francoske vlade in je bival v Lyonu in Parizu, nato služboval v Varaždinu in od leta 1936 poučeval na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani. Leto kasneje je napisal odmevni esej Premišljevanje o Španiji, ki je povzročil ostro in usodno delitev v slovenskih katoliških krogih.

To je bil četrti prelomni dogodek v Kocbekovem življenju. „Odpadnik“ iz krogov institucionalnega katolištva Kocbek se je vse bolj zbliževal z idejami Kardelja, Prežiha, Kidriča, ki jih je spoznal v Parizu.

Edvard Kocbek je bil sicer zgleden družinski človek, mož in oče treh otrok, poročil se je nekaj let pred drugo vojno.

…. sodelovanje s komunisti

12.1.6. …. sodelovanje s komunisti

S skupino krščanskih socialistov se je kmalu po okupaciji pridružil tako imenovani OF, gotovo povsem v začetku upravičeno prepričan, da gre za boj proti okupatorju, ne pa zlasti za „narodno osvobodilni boj“, čeprav direkten prevod iz srbohrvaščine pove, da je šlo za tudi jezikovno zakrito komunistično revolucijo. Kar pa bi, po nekaterih mnenjih iz današnjih levih krogov „največji Slovenec 20. stoletja in najbolj inteligenten Slovenec prejšnjega stoletja“ moral in mogel spoznati zelo hitro, če bi seveda hotel in si upal. Pa je raje v svojih spisih in dnevniku stalno opravičeval tovarišijo in samega sebe.

Po ilegali v Ljubljani je 17. maja 1942 odšel v vodstvo OF v Rog. Tam ga je kmalu doletela vest o strahopetnem VOS-ovskem atentatu dne 26. maja 1942 na dr. Lamberta Ehrlicha na Streliški cesti sredi Ljubljane. Ni mu bilo posebej težko obrazložiti in utemeljiti „neogibnosti in zakonitosti“ tega umora! 28. maja, dva dni po Ehrlichovem umoru, je v svoj dnevnik zapisal. „Tudi v meni še utripa sled romantične revolucionarnosti, želim jo čim prej oplemenititi z jasnimi in neizprosnimi zakoni revolucionarne stvarnosti.ʺ In ne ostaja zgolj pri tem, dodaja še : „Vse doslej sem se pripravljal, zdaj se začenja moje resnično življenje, zdaj moram napeti vse sile. Zdaj je prišla ura dokončnih odločitev. Na eni strani puščam igrivost duha, na drugi strani usodnost časa, v sredini pa grabim za neugneteno in nedognano zgodovino. Proč pomisleki in pridržki, pripravljen in prepričan stopam v tok dogajanja. Začenjam do kraja odgovorno življenje. Nič nisem, če svojih dejanj ne podpišem s svojo krvjo.“ Čez nekaj dni so tudi Kocbekovega prijatelja Aleša Stanovnika, krščanskega socialista v vrhu OF, Italijani ustrelili kot talca v Gramozni jami. Njegovo smrt so spremljali namigi, da so ga Italijanom izdali komunisti, ker jim ni bil poslušen. Kocbek pa naj bi zapisal, da so ga Italijanom izdali „belogardistiʺ (če jih ni bilo, pa jih je bilo treba „ustvariti“ – op. pisca). Ni trdnih dokazov, da je Kocbek to v resnici zapisal, dejstvo pa je, da je Kocbek ostal „trden“, verjel je v OF in „boj proti okupatorju“, zlasti pa v potrebnost korenitih „sprememb“ v slovenski družbi, ki so se na krvav način, ki ga verjetno vendarle ni želel niti kakorkoli ukazoval, dogajale pod krinko „NOB“. Je pa iz njegovih zapisov mogoče razumeti, da „tovariši“ delujejo v pravi smeri in je revolucionarne zločine na sebi lasten način „znal pojasniti in opravičiti“! In nanje pristajati vedno znova.

Figure 52.

Novembra 1943 je s slovensko delegacijo odšel na zasedanje AVNOJ v Jajce, nato pa deloval zunaj Slovenije, v Bosni, doživel je tudi desant na Drvar in rešitev v Bari. Da je bil zelo visoko v komunističnem projektu, priča tudi to, da je julij in avgust 1944 kot Titov odposlanec prebil v Vatikanu, kasneje se je zadrževal na Visu in prišel v osvobojeni Beograd.

Po koncu vojne so do Kocbeka v Beograd prišla obvestila o pomoru vrnjene slovenske vojske in mnogih drugih. Dobil pa je Kidričevo zagotovilo, da so to le zlonamerne govorice. Kocbek je deloval naprej, kot da je Kidriču verjel, znal je odganjati zase nesprejemljive vesti, ker je vendar tako dolgo sodeloval pri revolucionarnem pohodu na oblast. Tudi v marsikaterem svojem pisanju je poskušal razlagati svojo vlogo med vojno in posredno odgovornost za dogajanja, se opravičevati pred samim seboj in zgodovino. Čeprav je tako: ali si zraven ali pa te ni. Kdor molči …

Po koncu druge vojne je bil do marca 1952 jugoslovanski poslanec, minister, podpredsednik prezidija slovenske „ljudske“ skupščine. Marca 1952 je moral odstopiti z zadnje funkcije in bil umaknjen iz političnega življenja. Komunistična partija v Sloveniji je ocenila, da ga ne potrebuje več in da je zanjo postal nevaren zaradi knjige Strah in pogum, ki je izšla oktobra 1951.

Edvarda Kocbeka so njegovi, več kot deset let tesni sodelavci primorali v kulturni molk, po skoraj desetletju pa je spet lahko objavljal. Za zbirko pesmi Groza je leta 1964 prejel tudi Prešernovo nagrado.

Slovenska matica, Založba Obzorja, Mohorjeva v Celju, Cankarjeva založba so izdajale Kocbekova dela, ponatisnile Tovarišijo, Dnevniške zapise iz let 1938 do 1942 ter številna druga dela.

Kocbek je znova vznemiril režim leta 1975, ko je v Trstu izšel zbornik Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta ga pripravila Boris Pahor in pred nedavnim umrli Alojz Rebula. Kocbek odgovarja tudi na vprašanja o vlogi krščanske skupine v OF in o povojnem pomoru domobrancev. Istega leta so Naši razgledi Kocbekov intervju s Pahorjem v celoti objavili v Ljubljani. Režim je očitno ocenil, da je Kocbek primeren za odstiranje zavese za uradno skrbno zamaskiranim Zločinom. Sta zato spomenika Kocbeku in Pahorju blizu skupaj v Tivoliju?

V Mikličevi knjigi se lahko seznanimo z obširnim Kocbekovim literarnim delovanjem, ki je bogato in raznovrstno. Pravzaprav bo vsakdo, ki bo prebiral Mikličevo knjigo, obžaloval, da se Kocbek ni udejstvoval samo na kulturnem področju! Bo ali pa bi moral, glede na Kocbekovo politično delovanje s tako strahotnimi posledicami za slovenski narod.

Edvarda Kocbeka je totalitarna oblast leta 1952 uradno izločila iz svoje politike, v kateri je imel nazivno visoke funkcije z vprašljivim odločujočim vplivom.

Tajna policija ga je do smrti strogo nadzorovala. Umrl je 3. novembra 1981. Na državniškem pogrebu ob nenavadno zgodnji uri, 15 minut čez deveto, je v imenu partije govoril Milan Kučan, takrat predsednik skupščine. Cerkvenega pogreba ni opravil nadškof Alojzij Šuštar, pač pa njegov pomočnik Stanislav Lenič.

Kocbek osebno

12.1.7. Kocbek osebno

O Kocbeku kot osebnosti nam največ povedo njegova literarna dela Strah in pogum, Tovarišija, eseja Premišljevanje o Španiji in Razumnik pred odločitvijo.

Sam zase pravi, da je bil vse življenje strahopeten in se je brez uspeha bojeval zopet to telesno in duševno muko. Je morda zato občudoval „pogumneʺ in dobro organizirane komuniste, ki se niso ustavljali pred nobeno oviro, zanje niso veljali nobeni zadržki? Ob njih se je očitno čutil močnega, uspešnega. Uresničevalca svojih sanj? Je zato opravičeval zločine, molčal, ko bi moral kričati, je zato vztrajal, ko bi moral tvegati in oditi? Je videl samo končni cilj: „novega človeka in pravične družbene razmere“, ne gleda na način, kako se ta cilj poskuša doseči in kako se hkrati dejansko dogajanje odvija v prav nasprotno smer?

„Kakšen človek je bil Kocbek, da se nikoli ni ustrašil samega sebe, da bi v tem, kar je zagledal v sebi, ne videl prepovedi, da gre naprej? Ali mu pesniška obdarovanost ni zagotavljala oči, ki bi bile sposobne vedno znova spregledati protinaraven pohod revolucij? Kako se je mogel tako ideološko izdelati? Kako mu je uspelo, da se je tako ustrojil, da je sprejemal svet, ki so ga pod grobimi reflektorji revolucije izdelovali napol pismeni politkomisarji?“ o Kocbeku razmišlja Justin Stanovnik. „En pol Kocbekove miselnosti predstavlja visoka duhovnost krščanskega izvora – ni naša stvar, a to lahko ve vsak, da je Kocbek vseskozi bil in hotel biti kristjan. Drugi del njegove intuicije pa predstavlja odsotnost nečesa, čemur ne moremo reči drugače kot razum, ki ga krščanstvo ni nikoli izključilo ne v teoriji ne v praksi,“ tako o Kocbeku še govori Justin Stanovnik in zaključi: „Ko prebiramo Kocbekova dela, nas obhajata veselje in muka – veselje ob njegovih intuitivnih prodorih v bit in muka ob njegovih kaotičnih umestitvah v svet. Kocbek je bil izkoriščan človek, a ker je prinesel iz krščanstva idejo žrtve, je na to – na nekem napačnem terenu – pristal. Na površini se je upiral, a okope, ki jih je gradil – ker ni bil v identiteti s seboj – sproti rušil.“

Kocbeka so nedvomno oblikovale življenjske okoliščine, relativna revščina v mladosti, ki jo je občutil zlasti v občutljivem času šolanja v Mariboru, zaradi njegove tudi utopične kritičnosti so ga zavračali v cerkveni hierarhiji, izstopil je iz bogoslovja, kar je bil eden usodnih življenjskih prelomov. Kako hitro lahko na mladega zanesenjaškega iskalca pravičnega sveta usodno vplivajo srečanja s takratnimi šolanimi komunističnimi revolucionarji, vrstniki Kidričem, Prežihom, Kardeljem, potemtakem ni tako težko razumeti. Nedvomno je Kocbek čutil socialne probleme, njihovega reševanja pa se ni znal lotiti na organiziran politični način. Krščanski socialisti niso bili organizirani kot politična stranka, Kocbek je verjel, da njihov program lahko uveljavi skupaj s komunisti. In njemu so žal verjeli mnogi slovenski možje in fantje, ki jih je Kocbek navdušil in prepričal za partizanstvo in s tem, kot se je kmalu izkazalo, tudi za komunistično revolucijo. Za slednjo pa nikoli, niti v Intervjuju z Rebulo in Pahorjem leta 1975, ni hotel sprejeti soodgovornosti niti ni izgubil zaupanja v svoje revolucionarne sopotnike, ki so na zločinski način prišli na oblast in pahnili narod v dolgoletno diktaturo.

Prepozno in žal le etapno spoznanje

12.1.8. Prepozno in žal le etapno spoznanje

In kako se je vse skupaj končalo?

Nekaj nam pravzaprav sporoči Edvard Kocbek sam v svojem dnevniškem zapisu iz leta 1976: „Kupa grenkobe se je zvrhala. Najbridkejše ure v mojem življenju. Prvič v življenju mi je iz globine žal, da sem se rodil kot Slovenec. In prvič po tridesetih letih mi je postalo iz vseh vlaken mojega človeka žal, da sem se odločil za partizanstvo. Komunizem je resnično satansko maščevalna in infernalna sila.«

Ste opazili, da tudi v tem zapisu ni omenjena revolucija, pač pa le partizanstvo? Kot da je bilo mogoče tesno sodelovati s Kidričem in Kardeljem brez udeležbe pri revoluciji? Ki jo je Kocbek v vsej strahoti moral spoznati že takoj na začetku. Bil pa ji je osebno tako zavezan, da je tudi zaradi svojega značaja – samovšečnosti in nezmotljivosti – ni želel zapustiti. Raje se je stalno zatekal k literarnim samoprevaram o svoji vlogi in partijske zločine utemeljeval na vse mogoče načine. Povsem nesprejemljive za vsakogar, pa naj bo kristjan ali ateist.

Janko Kos, ki je Kocbeka osebno poznal od leta 1951, je prepričan, da je ostal komunizmu in socializmu zvest do smrti, ker ni hotel priznati, da se je kakorkoli zmotil v svoji izbiri – to je bila njegova življenjska izbira.

Kakšna je bila, pa je povedal Justin Stanovnik:

„Pri vrednotenju Kocbekove vloge moramo vendarle vseskozi misliti na posledice, ki jih je v našem narodu – v njegovi duši – povzročil boljševiški angažma. Ali lahko kdo zagotovo reče, da rane, ki so nam bile tedaj zadane, ne nosijo smrtnih klic?“

Nadeža Beljakova et. al.: »Ni Boga« – Cerkve in komunizem. Zgodovina
spora

12.2. Nadeža Beljakova et. al.: »Ni Boga« – Cerkve in komunizem. Zgodovina spora

Janez Juhant

12.2.1.

Knjiga odslikava spor v moderni družbi, ki ga je povzročil razvoj kapitalizma, povezanega z razvojem liberalizma in komunizma, ter predstavlja brutalnost ruskega boljševizma, ki je povzročila opustošenje, uničenje človeka in njegovih dosedanjih pridobitev. Vzroki so bili socialni: neurejenost družbenih razmer v Rusiji pred revolucijo ter povzpetniška sla boljševikov, da bi v zmedenih razmerah za vsako ceno, ne glede na človeške žrtve, prevzeli oblast.

Prvi del je posvečen tekmovalnosti (rivalstvu) med nastajajočim komunizmom ter krščanstvom v 19. stoletju. Odločilno usmeritev je takemu revolucionarnemu izključevalnemu tekmovanju dala francoska revolucija leta 1789 z ostrim nasprotovanjem katoliški Cerkvi in veri. V veliki meri se je z njo institucionaliziralo sporno razmerje med katoliško Cerkvijo in laično (sekularno) moderno družbo, ki je prevzemala liberalne in komunistične nazore. Poglavitni razlog za razkol v družbi moderne pa so bili družbeni spori in rastoča neravnovesja v družbah, ki jih je povzročila selitev ljudi s podeželja v mesta, razmah delavstva in predvsem nepravičnost do delavcev, ko so delodajalci uporabili neurejene družbene razmere in množitev delovne sile za izkoriščanje, kar je povzročalo pravo bedo novega delavskega sloja. Socialno vprašanje je postalo preizkusni kamen družbenih razmer. Ozaveščeni in zavzeti možje obeh Cerkva: katoliške, kot W. E. von Ketteler, in evangeličanske, kot J. H. Wichern in drugi, so spodbujali družbo in državo k reševanju problemov, vendar so se uspehi kazali korakoma in dolgoročno. Sicer ima že Sveto pismo določene prvine komunitarizma oziroma skupnostnega oblikovanja življenja. Na drugi strani sta K. Marx in Fr. Engels na podlagi sekularnih in proticerkvenih idej v novih razmerah postavila svojo zasnovo revolucionarne prenove družbe. Cerkveni nauk in neurejene družbene razmere ter pritisk marksizma, ki zahteva nasilno presnovo družbe, pa so oblikovali podlage za ustrezno reševanje družbenega vprašanja v cerkvah. V katoliški je Leon XIII. z okrožnico Rerum novarum (Nove stvari) dal odločilno spodbudo za razvoj sodobnega družbenega nauka katoliške Cerkve. Tudi evangeličanske cerkve so se odzvale na zahteve časa. Ti tokovi so v različicah tako v Cerkvah kot v sekularni družbi v okviru marksizma sprožili socialno-demokratska gibanja: od korenitega revolucionarnega marksizma in socialne demokracije na laični do krščanskosocialnih gibanj na krščanski strani. Konec 90. let 19. stoletja so se namreč po Evropi razvila krščansko-socialna gibanja, ki so dala podlago za krščansko-socialne politične stranke. Pri nas je odločilno vlogo pri organiziranju krščansko-socialnega delavstva odigral Janez Ev. Krek s sodelavci. Katoliško gibanje na začetku 20. stoletja pri nas je v veliki meri zasluga njegove darovite, k človeku in njegovim potrebam usmerjene osebnosti ter sposobnosti organizirati in osamosvojiti slovenskega delavca in tudi kmeta. Vsi krščanski socialisti po Evropi so razumeli sporočilo Evangelija kot temelj družbenega zavzemanja za pravičnost, predvsem delavcev; Krek je zaklical leta 1892 na Prvem katoliškem shodu v Ljubljani: »Delavcem ne delimo milosti, pač pa pravičnost.«

Drugi del obravnava zapletene družbene razmere v Rusiji pred revolucijo, vlogo in pomen ruske pravoslavne Cerkve v teh procesih ter potek boljševistične revolucije do leta 1945. To izjemno stresno in za sovjetskega človeka tragično obdobje ima svoje korenine v več dejavnikih. Ruska družba se je konec 19. stoletja razvijala v izredno protislovnih razmerah. Ruska pravoslavna Cerkev je bila kot pomemben družbeni dejavnik pogosto tudi ovira za družbene reforme. Sicer so tudi člani Cerkve npr. skupina 32 duhovnikov iz St. Peterburga ali arhimadrit in profesor ter kasnejši škof Mihail Semjonov zahtevali prenovo Cerkve že pred revolucijo. Kljub temu pa je vodilni del Cerkve nasprotoval reformam. Seveda pa se je glavni del Cerkve iz razumljivih idejnih razlogov izrecno uprl boljševiški revoluciji. Tako je poleg načelnega idejnega nasprotovanja komunizmu praktična opredelitev Ruske pravoslavne Cerkve kot drugih cerkva proti boljševiški revoluciji imela težke posledice za življenje vernikov in celotne Cerkve. V ločitev Cerkve od države je bil vključen tudi dosleden in popoln nadzor nad vsako dejavnostjo cerkvenih ljudi, ki je pomenil stalno šikaniranje cerkvenih predstavnikov, posebno če so vztrajali v samostojni verski in družbeni drži, izključitev Cerkve iz družbe ter preganjanje in zapiranje kristjanov. Voditelj Cerkve patriarh Tihon se je takoj znašel v hišnem priporu, bil izpostavljen pritiskom, tako da je v nepojasnjenih okoliščinah umrl leta 1925. Vse premoženje Cerkve je bilo zaplenjeno, cerkve zaprte, dejavnost vernikov pa izrinjena v ilegalo. Religija je bila označena kot sovražnik industrializacije in napredka. Verniki in kleriki so se v težkih razmerah znašli, kakor so mogli. Oblast je skušala deliti in vladati, tj. razdeliti vodstvo Cerkve, da bi jo laže pokorila. Milijoni vernikov in duhovnikov so bili zaprti, pregnani v Sibirijo in drugam. Ne glede na vse so verniki in drugi državljani kljub preganjanjem in šikaniranju ohranili samostojno držo. Posebno ostro je režim nastopil zoper grško-pravoslavno Cerkev v Ukrajini. Ukrajinci so bili že tako deležni svojskega preganjanja in narodnega iztrebljanja (holodomor). Tudi druge pravoslavne Cerkve so bile preganjanje, posebno Cerkev v Gruziji, ki so ji zaplenili vse imetje. Podobno so zatirali tudi Cerkev v Armeniji. Izredno žilavo so Sovjeti preganjali katoličane in protestante, ki so imeli stik z Zahodom. Nekoliko se je za vse položaj izboljšal med drugo svetovno vojno, ko je država potrebovala pomoč Cerkve za obrambo proti nacistom.

Nadezhda Beljakova/Tohmas Bremer/Katharina Kunter. »Založba Herder 2016, 255 strani.

Figure 53. Nadezhda Beljakova/Tohmas Bremer/Katharina Kunter. »Es gibt keinen Gott!«: Kirche und Kommunismus. Eine Konfliktgeschichte. Založba Herder 2016, 255 strani.

Tretji del govori o položaju in razmerah Cerkva v SZ in v drugih komunističnih deželah po drugi svetovni vojni. Sicer se je položaj delno izboljšal, vendar so tudi pod Hruščovom verniki zelo trpeli. Izrazito se je okrepil tako imenovani ‘znanstveni boj’ zoper religijo.

Ker je veliko srednjeevropskih katoliških in evangeličanskih skupnosti padlo pod komunistične režime, se je tudi tam podobno kot prej v SZ razmahnila protiverska gonja proti katoličanom, evangeličanom in drugim kristjanom. Razmere so nam znane iz jugoslovanskega komunizma, ki glede boja zoper vero in Cerkev, posebno v Sloveniji, ni zaostajal za sovjetskim. Mednarodno politično je igral v teh preganjanjih pomembno vlogo odnos med Cerkvami oziroma ekumensko gibanje. Z njim se je postavljalo ne le vprašanje dialoga krščanskih Cerkva med seboj, pač pa tudi vprašanje mednarodnih odnosov komunističnih držav, ki so prek ekumenizma skušale – posebej seveda Moskva – izkoriščati ekumenizem za svoj mednarodni prestiž. Položaj v drugih komunističnih državah je bil zelo različen. Zanimivo, da se je odnos komunistov do Cerkva oblikoval tudi glede na pravni sistem, ki ga je imela določena država. Večina držav je sicer priznavala svobodo veroizpovedi in svobodo mišljenja, obenem pa je uvajala strog nadzor nad verniki oziroma Cerkvami in vero. To velja tako za NDR (Vzhodno Nemčijo) kot za druge države, čeprav je med njimi, glede na versko izročilo, vlogo Cerkve itd., razlika. Romunska pravoslavna Cerkev je bila npr. tesno povezana z nacionalno identiteto, in to so komunisti spretno izrabili za stabilizacijo sistema. Teže je bilo v Romuniji madžarskim katoličanom in protestantom v Sedmograški. Večina držav je katoliško Cerkev bolj ostro kontrolirala kot pravoslavno – prim. Jugoslavija – ker je bila del mednarodne Cerkve in povezana s Svetim sedežem v Rimu tudi prek diplomatskega predstavništva. V Jugoslaviji so vladali pri odnosih režima do pravoslavne, katoliške in evangeličanskih Cerkva ter islamske skupnosti različni pristopi. Posebno so se vsi komunistični oblastniki ostro lotili grškokatoliških Cerkva, tj. vzhodnih Cerkva, združenih z Rimom, in jih v večini držav prepovedali oziroma ukinili, posebno seveda v Ukrajini. Metropolit Josef Slipyj je bil zaprt in potem izgnan. Kljub temu so verniki in duhovniki opravljali molitve oziroma bogoslužje, včasih kar pred zaprtimi cerkvami. Posebno trden in v narodu utemeljen položaj je imela Cerkev na Poljskem, ki je zato pripomogla k spremembam leta 1989, na kar sta vplivala izvolitev Karola Wojtyłe za papeža Janeza Pavla II. in tudi delovanje poljske Solidarnosti. Tudi evangeličanske Cerkve so bile, čeprav niso imele vse central v Nemčiji ali drugod, v razmeroma težkem položaju, so pa njihovi verniki v zahodnih državah podpirali njihovo versko življenje in delovanje s pomočjo v denarju, knjigah ter z obiski predstavnikov pri njih.

Povsod pa se je v teh državah odvijal zanimiv proces prilagajanja razmeram – od socialistične teologije Vekoslava Grmiča v Sloveniji do dialoga čeških protestantov pod vodstvom Jozsefa L. Hromadke in drugih vernih predstavnikov, ki so iskali »modus vivendi« – način življenja v zahtevnih razmerah. S tem se je postavljalo tudi vprašanje sodelovanja s tajnimi službami, ki se jim je bilo zelo težko izogniti, zaradi česar je ta problem še vedno ‘v zraku’ tudi v postkomunističnih državah in vpliva tudi na potek tranzicije. Zdi se, da je Slovenija v tem smislu zelo obremenjena, saj se prenova Cerkve v postkomunizmu odvija z bolečimi povezavami ljudi in tudi predstavnikov Cerkve z službami Udbe, ki še danes obvladujejo slovenski politični in družbeni prostor. Na drugi strani imamo disidente v SZ, na Češkem in drugod, tudi v Jugoslaviji, ki so bili zaprti, a so vztrajali v izpovedovanju svobode vesti in vere. Proces varnosti in sodelovanja v Evropi – helsinški proces: KVSE je pomembno vplival tudi na širjenje svobode veroizpovedi, čeprav so komunistični režimi v svojih državah praviloma stalno držali roko nad Cerkvami in religijami. Tako je nadškof Jermogen Golubev v SZ pisal Nikitu Hruščovu, da je dolžan na podlagi sovjetske zakonodaje zagotavljati svobodo veroizpovedi in vernikom pustiti, da se udeležujejo bogoslužja in izpovedujejo svojo vero tudi v javnosti. Na Madžarskem je bilo zelo močno gibanje Georgija Bulanyja, imenovano bokor, ki je zagovarjalo nenasilje ter ekološko in odprto družbo. Predstavnike je oblast preganjala, a so kljub obsodbam vztrajali pri nenošenju orožja. Na Češkoslovaškem imamo Karto 77 in tudi drugod so taka gibanja pripomogla k spremembi sistema. Glavni vzrok njegovega padca pa je bila predvsem ekonomska neučinkovitost.

Izjemno vlogo sta imela, kot že rečeno, v vseh državah ekumensko gibanje in podpora organizacij v izgnanstvu, ki so po različnih poteh spodbujale svobodno delovanje vernih doma, čeprav včasih z velikimi težavami. Tudi v samih državah so se pojavljali ljudje, kot Gleb Jakunin v SZ, ki so na ekumenskih srečanjih zahtevali podporo verski svobodi, čeprav državne oblasti niso izdale dovoljenja za izhod iz države ljudem, za katere so menile, da bodo v tujini delovali proti režimu. Krščanski socialisti na zahodu so podpirali svoje partnerje v deželah komunizma že pred spremembami, da bi omogočili tudi tam razmah krščanske demokracije, kar se je zgodilo po spremembah leta 1989.

Tudi na drugih celinah so bili verniki deležni preganjanj. Kitajska šele zdaj utira korake k sodelovanju s katoličani, čeprav je ta proces boleč in po mnenju preganjanjih, zatiranih in zaprtih katoliških škofov in duhovnikov – gnil kompromis. Vse Cerkve so v tem času utrpele številne žrtve – mučence, ki gredo v milijone, in tega krščanstvo in verniki Cerkva, ki niso bili ogroženi – tudi Rim – ne bi smeli pozabiti.

Cerkve so torej pomembno prispevale k političnim spremembam in padcu komunizma, kar se danes pogosto zanemarja ali celo omalovažuje. Verniki, pri evangeličanih tudi duhovniki, so prevzeli v teh procesih tudi vodilne idejne in politične vloge. Avtor poudarja, da je proces potekal miroljubno z izjemo Jugoslavije, kjer imamo »opravka z nacionalizmom«. Temu je treba dodati, da je bil jugoslovanski komunizem dvojna laž in je zato pot iz njega – to potrjuje tudi razmerje sil v postkomunistični Sloveniji – problem. Avtorji se strinjajo, da je proces normalizacije zelo zahteven in bo trajal ter zahteva izjemno prisebnost vernih, ki so še posebej poklicani, da na osnovi svoje presežne usmerjenosti (vera v Boga) pripomorejo k uspešni družbeni prenovi. Avtorji opozarjajo, da spor, ki ga je uspešno vgradil v sistem komunizem, v Cerkvah z razvojem moderne družbe še traja in da je zato v postkomunističnih ter tudi v drugih modernih državah zelo zahteven proces urejevanja in pomiritve družbe. Tudi od vernih in njihovih voditeljev terja prisebnost, zavzetost ter delovanje za spreminjanje družbenih razmer v smislu evangelijske pravičnost in miru. Od tega delovanja vernih je v veliki meri odvisna prihodnost Evrope in sveta. Knjiga je sistemsko in vsebinsko bogat prispevek ne le k razumevanju postkomunistične resničnosti, pač pa tudi položaja vere in Cerkve v razvoju moderne, v uveljavljanju globalizacije, tržnega gospodarstva in potrošništva ter medijskih in drugih sodobnih povezav. Vrednost in pomen knjige sta v iskanju in prikazu globljih zgodovinskih, idejnih in socialno-političnih in kulturnih razlogov, ki so vplivali na revolucije in njihov razvoj na posameznih območjih. Vse pa je vplivalo tudi na različnost posledic, s katerimi se še danes spoprijemamo v državah tranzicije.

Boštjan Marko Turk: Kota 101, Kronika črne utopije titoizma

12.3. Boštjan Marko Turk: Kota 101, Kronika črne utopije titoizma

Rado Pezdir

Philopatridus, Ljubljana 2017

12.3.1. Philopatridus, Ljubljana 2017

Konec leta 2017 je Boštjan M. Turk izdal svoje monumentalno delo, 775-stranski pregled deviacij slovenske tranzicije, ki so v zadnjih letih pošteno degenerirale celoten slovenski institucionalni sistem. Gre za publicistično delo, ki je nastajalo nekaj let in podaja poglobljen Turkov vpogled v mehanizme nekega vzporednega sveta, ki se poskuša manifestirati kot vsakodnevna realnost.

Turka ne poznam dolgo, vem pa o njemu dvoje. Prvič, da je njegovo publicistično delo peklensko, in drugič, da ima bistveno več sovražnikov kot prijateljev. Kaj mislim s peklenskim publicistom? Turk je redek primer avtorja, ki svoje mnenje zapiše, ne glede na to, ali bo sploh komu všeč ali ne, in gre v spopade, ki bi se jih drugi, predvsem zaradi udobja, raje izognili. Slednje tudi pomeni, da velja Turka brati, saj je njegova volja po interpretaciji sveta, ki nas obdaja, izjemna, njegov jezik pa oster in brez kompromisa. V zvezi z drugič pa naj povem, da ima Turk verjetno danes več sovražnikov na desni kot pa na levi. Nekateri ga enostavno sovražijo, ker njegovih mnenj ne morejo sprejeti ali pa jih zanikati. Kakorkoli že je, Turka se splača brati, in jaz ga berem.

Koto 101 je stilsko zanimiva, saj jo lahko začnete brati, kjerkoli jo pač odprete, od vaše prve strani lahko potem navigirate naprej ali nazaj, kakorkoli boste obračali, boste deležni Turkove konsistentnosti in logične, deloma tudi časovne zaokroženosti. Turk precej zapisov posveti konstrukciji slovenske partije in opisu njene forme mentis, ki je bila tako ključna za komunistično revolucionarno idejo o prekucu slovenske tradicije v neko mešanico shizofrene marksistične histerije. Ta je za svoje preživetje morala uničiti tradicijo in prepričati vse okoli sebe, da se je svet začel s komunistično revolucijo, potem pa je morala še leta 1990 prepričati taisti narod, da so pravzaprav oni tradicija, ki se s tranzicijo ne sme izgubiti. Turk ta bizarni paradoks opiše na več mestih in v več dimenzijah in pokaže, kako je prekuc sveta nezavedno zdrsnil v slovensko podzavest kot tradicija in ne razkrita aberacija. Zame najbolj povedne zgodbe o tem paradoksu so levitev liberalnega zamejskega zgodovinarja Pierazza v na novo izumljenega ljubljanskega interpreta komunistične revolucije Pirjevca, transformacija konfidenta Tauferja v kulturnika in platonističnega filozofa, na glavi katerega počiva in se v prihodnost odpira smer razvoja slovenskega kulturnega prostora, in zgodba o hrvaškemu glasbeniku Marku Perkoviću.

Razodetje Pirjevčevega in Tauferjevega paradoksa je Turka vrglo v kafkovske sodne procese. Sodni sistem je odločil: Pirjevčeve transformacije se ne sme omenjati, ker zadeva njegovo zasebnost, čeprav ta zgodovinar kroji našo javnost, razkrinkanja Tauferjeve avtopoetske praznine ne sme biti, tudi če jo izpelje profesor francoske književnosti Turk, ker praznina, morda nastala na obveščevalni nemoralnosti, ne more kredibilno polniti filozofovega kreiranja naše nove kulturne zgodovine. Tu je še problem Thompsona, za katerega menim, da ga mnogi ne razumejo, ne razumejo niti Turka, ko o njem piše. Turk, tako kot ga jaz berem, mislim, da ga berem pravilno, saj imava oba iste hrvaške prijatelje, vidi spor med Slovenijo in Hrvaško kot del lažnive tradicije, ki ne temelji na stoletnem sosedstvu, skupni kulturi in tradiciji, ampak na zazrtosti slovenske partije k balkanski Moskvi, komunističnemu Beogradu, še eni iluziji komunistov, saj Beograd ni bil nikoli komunističen. Velika izdaja Hrvaške leta 1991 je posledica te mentalitete, spor s Hrvaško pa je danes najhujša manifestacija zlagane mitologije.

Zanimivi so tudi zapisi, ki razkrinkavajo praznino projekta Alenke Bratušek in njene neobičajne vlade, ki je bila pravzaprav nekakšna tranzicija v tisto, kar se je zgodilo kasneje – levi politični stampedo na ustavodajno večino v državnem zboru. Verjetno nihče od nas ni pozabil s kakšnimi, dobesedno mitološkimi opisi so levi politični inženirji v javnem prostoru vzpostavljali Bratuškovo, ko je postala predsednica vlade, in kako brutalno so jo taisti sivi liki odrezali, ko ni bilo več nobene potrebe po tem, da obstaja v političnem prostoru. Branje teh zapisov bi priporočil predvsem levičarjem, ki morda včasih delujejo, kot da ne bi razumeli, s kako hladnim in kalkulantskim inženiringom imajo opravka.

Tudi če Turka ne marate ali ga ne želite brati, vas vseeno izzivam, da preberete sklop njegovih prispevkov o Patrii, sodni farsi stoletja, ki je pokazala, kako zelo sta v času tranzicije konvergirala politična sivina in sodstvo. Turk ponuja kompleten pregled tega sodnega procesa in postavlja teze, ki z vsakim novim zapisom vse bolj razkrivajo ne samo ničevost političnega spopada v tej državi (ničevost v smislu prenosa političnega spopada v sodni sistem), ampak tudi Turkovo videnja sveta. To pa je brezkompromisno in predvsem odkrito. S tega vidika je Turk pošten avtor, ki se ne skriva pred temami in za zavitimi stavki. V Sloveniji ni ravno velikih publicistov, ki bi se takšne teme lotili popolnoma odkrito. Turkovega antipoda na levici v zvezi s Patrio pač ni. Vprašajte se zakaj. Morda na levici ni poguma ali pa nočejo odstreti tega, kar bi moralo ostati zastrto.

Turk se dotika tudi vprašanja desnice. Osebno menim, tudi če mi Turk to zameri, da vidi desnico precej utopično. Moja razlaga je, da izhaja iz utopije o prvobitni SKD, ki mu je sicer kmalu pokazala, da ga ne želi v bližini, ker pač ni istovetno to, kar on misli, da desnica je, in kar kapitalsko zaledje misli, da bi desnica morala biti. Turk, tako jaz vidim v njegovih zapisih, vztraja kot kak Proust, da je spomin na konstituiranje desnice, posebno SKD v času slovenske pomladi, nekaj več kot zgolj hotenje in da ga je mogoče spet, ob pravih okoliščinah, obuditi. Desnica Turka že dolgo poriva na rob in mu odreka možnost interpretacije, on pa ne vidi, da je njegovo videnje desnice samo še utopija. Avtor tega teksta sicer ni kaj boljši s svojo zagledanostjo v anarholiberalno utopijo, razlika med nama je samo v tem, da je mene zajel trmasti cinizem, on pa še vedno vztraja pri svoji naivni utopiji. Domnevam, da je zaradi tega boljši človek in avtor.

Od vsega pa v branje najbolj priporočam epilog knjige, ki je posvečen vprašanju velike zgodovinske farse o Brozovem razhodu s Stalinom in kasnejši jugoslovanski, torej tudi slovenski umestitvi v svetu. Turk uničuje ta mit, ki naj bi dal Brozu avreolo svetovnega politika in moralne avtoritete, ki so se ji na pogrebu poklonili vsi svetovni voditelji. Ko boste prebrali njegov esej, boste videli, da je toliko državnikov prišlo na Brozov pogreb samo zato, da bi se prepričali, ali je res mrtev. Miti, lažne moralne avtoritete in nadomestitev tradicije z bizarno totalitarno utopijo so končno rodili zgolj neizbežno – krvave vojne devetdesetih letih preteklega stoletja. In to je poanta Turkovega pisanja, lahko se riše paralelna struktura realnosti, toda resnica bo nekoč že v neki obliki udarila na plano. Dlje bo postopek paralelne konstrukcije realnosti trajal, bolj kruto bo končno razkritje.

Turkovo knjigo priporočam predvsem njegovim sovražnikom z levice in desnice, zakaj? Ker piše o njih in ni slabo, če razumejo, kaj je druga stran realnosti, v kateri mislijo, da živijo.

Iz arhiva

13. Iz arhiva

Pismo borca škofu

13.1. Pismo borca škofu

Slavko Žižek

13.1.1.

Med letošnjim predprazničnim pospravljanjem pisalne mize, kar sicer ne pomeni nič drugega kot prestavljanje papirja z enega konca na drugega do naslednjič, sem ponovno našel pismo Zdravka Trohe, pokojnega zgodovinarja in pisca partizanskih spominov, med drugo svetovno vojno pripadnika Zahodnodolenjskega odreda. Pismo je avgusta 2001 pisal naslovnemu škofu Vekoslavu Grmiču v Maribor. Po naključju sem na pismo naletel že pred leti in ga nato nehote založil. V njem vabi škofa, da bi se kot govornik udeležil partizanske proslave v Beli krajini in mu hkrati predlaga, kako naj pozdravi zbrane in kaj naj jim med drugim pove. Grmič se je v starem režimu dokaj rad udeleževal raznih državnih in partizanskih proslav in s to prakso nadaljeval tudi v samostojni Sloveniji. Kolikokrat je ob vabilu prejel še takšna ali drugačna navodila, ne vem. Trohovo pismo je lep primer odnosa povojnega zmagovalca do zgodovinske resnice. Pismo navajam v celoti in brez slovničnih popravkov.

Dragi, spoštovani prijatelj

Govoril sem s tovarišem Kocjan Ladom, general major v p. k. in profesor na fakulteti za družbene vede. Bil je na ustanovitvi Gubčeve brigade 4. septembra 1942 na Trebelnem. Mimogrede: prvi komisar in takoj zatem kot drugi komandant je bil Lado Ambrožič – Novljan.

Rekel sem mu, oz. sva se dogovorila, da boš Ti zbor pozdravil. Jaz mislim največ oz. 10 minut. Govornika sta tudi ljubljanska županja/Vaša in Tvoja Prleška/ in minister za obrambo dr. Grizold.

Zakaj Grizold, ne vem in tudi nočem spraševati. Ko je govoril 29.7. na Ogenjci, je začel le z gospemi in gospodmi, čeprav nas je bilo tam vsaj 80 % borcev in svojcev. Verjetno bo tudi tako 9. septembra. Tvoj nagovor za take prilike je najbolj in zajame vse: tovarišice in tovariši, bratje in sestre

Prilagam ti odlično zgodovinsko kroniko BOJ BELOKRANJCEV od Rudi Vogriča.

Jaz mislim/rekel sem tudi Kocjanu/, da bi ti med drugim povedal:

  • da je bila B. krajina vsa na strani upora v času NOB,

  • da od 26 nov. 1942 ni bilo v s o vojno v Beli krajini niti ene postojanke bele garde oz. domobrancev. Tega, 26. nov. 1942, so združeni slovenski in hrvaški partizani likvidirali močno postojanko na Suhorju.

  • kako je bilo vso vojno aktivno bratsko vojno in bojno sodelovanje hrvaških partizanov, ne Kolpa, ne jezik ne oblast ni bila nikdar meja. Omeni, da so hrvaški partizani sodelovali z mladinskim bataljonom kot npr. v bojih za Stari trg ob Kolpi, Osilnico, Banja loko itd., slovenski pa na hrvaški strani kot npr. Bosiljevo in v drugih krajih.

Tega gotovo ne bo nihče omenil. Drugi del pa bodi Tvoja sodobna tema.

Prosim Te, kot običajno, napiši.

Ali se boš Ti dogovoril za prevoz z Mitjem. Če, mi sporoči.

Nasvidenje v lepi, že malo jesenski Belikrajini.

Tvoj prijatelj

Ljubljana, 27. avgust 2001 Zdravko Troha

Vabilo v pismu se je nanašalo na 43. srečanje borcev in prijateljev Bele krajine v Prilozju pri Metliki. Ali se je škof Grmič vabilu odzval, nisem preverjal. Dolenjski list v 36. številki leta 2001 v najavi dogodka med naštetimi govorniki in nastopajočimi sicer škofa Grmiča ne omenja, kakor ga tudi ne omenjata dnevnika Delo in ljubljanski Dnevnik, ki sta 10. septembra 2001 na kratko poročala o dogajanju.

Na platnicah

Appendix A Na platnicah

Voščilo

Appendix A.1 Voščilo

Pri jaslicah

Appendix A.1.1 Pri jaslicah

Tiho, tiho,

bratci in sestrice,

v Betlehemu

ne žgolijo tice,

kadar lepo

Detece Device

pod večer zaspi.

Tiho, tiho,

da ne prebudimo

sveto Dete;

k jaslicam stopimo

lahno, lahno,

da Ga ne zbudimo

s hrumom naših dni.

Ali vendar,

bratci, prebudimo

božje Dete

in mu potožimo

hude čase,

ki jih zdaj živimo

bedni mi ljudje.

Dete, naša

zemlja je goreča,

Dete, naša

srca krvaveča

vsa, da, vsa so;

stiska se še veča,

dušo nam duši.

Dete, Dete,

o, poslušaj glase

naše: Dete,

vrni zopet čase

sončne, Dete,

ki sprejelo nase

si gorjè svetà.

Dvigni roko

čez svetà valove,

zgradi zopet

zrušene domove,

pošlji vsem nam

zarje boljše, nove

za bodoče dni.

Dete, Dete,

mir z neba nam rosi,

betlehemski

mir nam v srca trosi;

Dete, Dete,

to te milo prosi

ves človeški rod.

Lado Piščanc, Cerkno, 31. decembra 1943 o polnoči, dober mesec pred strašno smrtjo na Lajšah

Appendix A.1.2

Vsem bralcem Zaveze voščimo blagoslovljen božični čas in ponosno praznovanje dneva samostojnosti!

Priporočamo

Appendix A.2 Priporočamo

France Cukjati – Slovenske podobe zla

Appendix A.2.1 France Cukjati – Slovenske podobe zla

Trda vezava, obseg 460 strani

Mere: 160 x 235 mm

Leto izdaje: 2018

Cena: 35,00 EUR

Notes
1.

Mimogrede. Nekoč je ta izraz uporabila ena bolj razvpitih sociologinj in prof. Justin Stanovnik jo je zavrnil: Kadar zadene ob Cerkev, se zaslišijo iz nje glasovi temnega apriorizma. Tako zelo, da gospa, ki očitno zna pisati, nenadoma izgubi kontrolo nad jezikom. Da ni mogoče reči »gonja proti komunizmu«, je vsakomur tako jasno, kakor je jasno, da ni mogoče reči »gonja proti nacizmu« ali »gonja proti alkoholizmu«.
2.

Naj tudi tu spomnimo na ničkolikokrat citirano izjavo »nevednega fanta« ob ubitem očetu: Jaz se bom branil.
3.

S tem v zvezi naj opozorimo na v tej številki objavljeni uvod v jubilejno izdajo Solženicinovega Otočja gulag. Tole je ena izmed pomembnih misli: Solženicin je postavil bistveno tezo, da se strahotnih ekscesov komunizma ne da priročno opravičevati s pokvarjenostjo sovjetskih voditeljev, s Stalinovim kultom osebnosti ali nemočjo, da bi sicer občudujoča in sijajna utopična načela marksizma ustrezno udejanjili. Solženicin je dokazal, da na deset milijone mrtvih in uničenje toliko drugih ljudi neposredna vzročna posledica filozofije, morda še huje – teologije, ki je gnala komunistični sistem.
4.

Danes nihče ne trdi, da kultura nastaja izven družbe; lahko pa z dobrimi argumenti zagovarjamo prepričanje, da nekatere oblike kulture odkrivajo ali artikulirajo razsežnosti življenja, ki jih ni upravičeno imeti samo za produkt konkretnih družbenih razmer in njihove dinamike. To so večinoma take, ki zadevajo temelje kulture in civilizacije; take so tudi v središču skrbi revije Zaveza. Med temi je recimo vrednost človeške osebe, ki ji sicer ne priznavajo vse kulture enakega pomena, nekatere jo komajda poznajo, kljub temu pa artikulirati jo, ne pomeni, preprosto kar proizvesti jo: družbene okoliščine, v katerih se artikulira, so lahko zelo različne in nikakor ne predstavljajo zadostnega razloga za njihov nastanek, razen če jih opredelimo kar najširše, tako da se bolj ali manj prekrivajo z antropološkimi temelji, a tedaj z njimi bolj težko dokazujemo »odgovornost« specifičnih družbenih razmer za nastanek takšnih ali drugačnih momentov in oblik kulture in potemtakem je takšno izhodišče malo relevantno za njihovo družboslovno interpretacijo. Artikulacije takšnih razsežnosti življenja sicer nastanejo v določeni kulturi v določenem času, vendar niso definicije v strogem pomenu besede, to torej pomeni, da tistih razsežnosti in vrednot, ki se oblikujejo v povezavi z njo, ne zamejujejo, temveč, nasprotno, odpirajo kot poseben vidik človeškosti. Odkritje pomena človeške osebe se tako v najbolj grobi obliki artikulira že s pokopom in spominom na umrle; ta vidik človeškosti in z njo povezanih vrednot se potem na specifične načine pretehtava in preoblikuje, npr. skozi zgodovino starogrške književnosti, kjer je motiv pokopa izredno pomemben, to pa tedaj in tudi mnogo kasneje močno vpliva na celotno kulturo in civilizacijo. Takšna kulturna »odkritja« ali »artikulacije« imajo lahko normativen značaj v tem smislu, da se vsaka kultura in s tem tudi družba mora soočati z njimi oziroma upoštevati tisti vidik človeškosti, ki ga odpirajo, če naj bo v relevantnem razmerju z resničnostjo. Nikakor ne obstajajo nobena sredstva, ki bi družbo prisilila k takemu razmerju z resničnostjo, razen človeške želje po njem, kolikor je družba iz teh ali onih razlogov ne deformira ali potlači; iz zgodovine pa se zdi, da trajna potlačitev vendarle ni mogoča in da se v družbi prej ali slej razvijejo oblike takšnega razmerja ali pa se to odrazi v družbeni krizi.
5.

Vsekakor pa je nujna naloga zgodovinopisja raziskovanje teh potez in usmeritve, iz katere so nastale, zlasti o obsegu, značaju, pravih motivih in ozadju funkcionalne kolaboracije, naloga kulture pa upoštevanje izsledkov teh raziskav in njihova refleksija in etična osvetlitev. Ta je potrebna tudi, ko gre za posamezne dogodke in ljudi, pri čemer je jasno, da ni mogoče priti do docela čiste neproblematične etične slike, razen če širša etična načela podredimo ideolški idealizaciji in performativu – torej če zgodovine ne raziskujemo in vrednotimo po (čim širše sprejetih) etičnih načelih, temveč jo prilagajamo vnaprej danemu idealnemu vzorcu (v slovenskem primeru je zares »družbotvoren« in problematičen revolucionarni) in jo na ta način izdelujemo.
*

* Kot slikovna priloga jubilejnemu članku so večinoma prvič objavljene fotografije ki jih v svojem arhivu hrani Rafaelova družba. Obsegajo čas Mauserjevega življenja v taboriščih v Avstriji – vse do njegovega odhoda v ZDA. Pod eno fotografijo piše, da je bila posneta v taborišču Peggetz pri Lienzu, druge so iz Špitala od Dravi. Avtor vseh fotografij ej Marjan Hočevar.
6.

Slovenska država, letnik XXVIII, št. 4 (april 1977).
7.

Ave Maria, april 1977, str. 116.
8.

Martin Jevnikar: KAREL MAUSER – slovenski katoliški pisatelj. V: Koledar goriške Mohorjeve družbe za leto 1978, str. 99—101.
9.

Tine Debeljak: Pisatelj Karel Mauser in njegova knjiga. V: Karel Mauser: Na ozarah. Buenos Aires, Slovenska kulturna akcija, 1970. 373 str.
10.

Misli: informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji. Letnik 23, št. 6 (1974).
11.

Karel Mauser: O slovenski besedi. V: Zbornik Svobodne Slovenije (1963), letnik 15, str. 243—244.
13.

Misli: informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji, letnik 22, št. 12 (1973).
14.

Misli: informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji, letnik 26, št. 8 (1977).
15.

Misli: informativni mesečnik za versko in kulturno življenje Slovencev v Avstraliji, letnik 27, št. 8 (1987).
16.

Mauser je za seboj je pustil vrsto odmevnih govorov, s katerimi je bodisi ob različnih priložnostih nagovoril slavljence bodisi se na pogrebni slovesnosti poslovil od zaslužnega Slovenca. Nepozabne ostajajo njegove besede ob slovesu clevelandskih rojakov od škofa Gregorija Rožmana, ki je umrl 16. novembra 1959 kot begunec v Clevelandu. V nedeljo, 22. novembra 1959, je bil v okviru slovenske radijske oddaje v Clevelandu poseben žalni spored, v katerem je govoril tudi pisatelj Karel Mauser. Njegov nagovor objavljamo v celoti.
17.

Verjetno Maria Elend, po slovensko Podgorje (op. ur.)
18.

Ta številka je videti pretirana. V dokumenta Milka Mikole: Koncentracijski taborišči Št. Vid nad Ljubljano in Škofja Loka je navedeno naslednje: Šentviško taborišče je bilo po mnenju Alberta Svetine, namestnika generala OZNE za Slovenijo Ivana Mačka – Matije, največje oznovsko taborišče v Sloveniji, zanj pa je bil kot oficir OZNE odgovoren Nace Majcen.8 Ker dokumentov OZNE, ki je to taborišče ustanovila in upravljala, nimamo na razpolago, ni mogoče navesti niti približnega števila njegovih internirancev. Vse ocene o tem temeljijo izključno na presoji preživelih internirancev, zato so lahko samo približne. V zborniku Slovenija 1941-1948-1952, Tudi mi smo umrli za domovino, ki ga je leta 2000 izdalo Društvo za ureditev zamolčanih grobov, se na strani 166 navaja, da naj bi skozi šentviško koncentracijsko taborišče šlo 35.000 mož, žena in otrok, amnestijo pa da je dočakalo od 700 do 800 internirancev. (Op. ur.)
19.

Objavljeno pod psevdonimom Mohor v Slovenskem Primorcu, 26. decembra 1946
20.

Teharje, 7.10.2018.
21.

Nagovor na slovesnosti v Ferdrengu, 9. 9. 2018
22.

Kažipot časopisa Družina št. 32 z dne 5. 8. 2018.
23.

Nagovor na slovesnosti v Ferdrengu, 9. 9. 2018
24.

Govor s spominske slovesnosti ob vseh svetih v Škofji Loki, 30. oktober 2018

Date: 2019-08-19