Zaveza št. 11

Z
[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Justin Stanovnik

1.1.1.

V besedilih pod tem naslovom smo že nekajkrat izrazili misel, da je svet, v katerem živimo, pravzaprav nevaren svet. Njegovo nevarnost vidimo v tem, da se politične sile, ki v tem svetu nazadnje odločajo, ne obnašajo predvidljivo ali racionalno. Če besedo racionalnost razumemo v pomenu, v katerem jo rabi moderna sociologija, potem moramo tem silam seveda priznati racionalnost. Vedno namreč izračunajo, kaj je zanje koristno, in se potem odločajo, kakor ti računi zahtevajo. Če pa v to besedo vložimo tudi zahteve, ki smo jih izvedli iz širše človekove zavesti, iz njegove civilizacijske biti, potem moramo pač reči, da nas dejanja teh sil presenečajo s svojo neracionalnostjo. Nismo jih namreč pričakovali, čeprav si dopovedujemo, da malce poznamo svet in življenje.

Pustimo vprašanje, ali je politika, vodena v imenu take racionalnosti, res tako uspešna, kot se zdi. Oglejmo si rajši, kako se izvaja. Sem moramo gotovo šteti to, kar se trenutno dogaja na Balkanu. Pomislimo najprej na to, da se tam dogajajo stvari, ki dosegajo najtemnejše predstave v zgodovini realiziranega zla, in potem ob to postavite dejstvo, da obstajajo sile, ki imajo moč, da bi to dogajanje ustavile, a tega ne naredijo. Ali je to zadržanje mogoče imenovati razumno v polnem pomenu te besede? Priznajmo si, da nismo nikoli zares verjeli, da bo Evropa dovoljevala, da se kaj takega godi na področju, ki je nazadnje njeno področje. Način, kako se tam človek žali, sega v tako brezumje, da se upravičeno vprašujemo, ali razum s takim brezumjem sploh lahko soobstaja, ne da bi se čutil napadenega in zanikanega. Ker pa je to soobstajanje kljub vsemu očitno mogoče, naredimo sklep: če je tako, potem je mogoče vse – kjerkoli, tudi pri nas. V tem je nevarnost današnjega sveta.

Nerazumnost politike, ki trenutno upravlja s svetom, ni samo v tem, da ni posegla v balkanske zadeve že na začetku, ko so bile stvari še rešljive. Z razumom je sprt tudi način ocenjevanja protagonistov in njihove krivde. Že od vsega začetka se je vedelo, kdo je napadalec in krivec, a se je to dejstvo, ki bi moralo v največji meri določati moralno strukturo ocene zla na Balkanu, v dveletnih spopadih že čisto pozabilo. Vsem je namreč znano, kje je bila začetna moč in kdo je z njo razpolagal, ve se tudi, kaj so imeli v rokah tisti, ki so bili napadani. Če bi hoteli biti malce cinični, bi kljub resnosti stvari, o katerih govorimo, spomnili na poročilo, ki z obžalovanjem pripoveduje o zahodnem diplomatu, ki je nekje v Bosni zašel na manj varno območje in so mu pri tem vzeli fotografski aparat, v katerem je bil film s posnetki za »družinski album«. Človek se komaj upira skušnjavi, da ne bi v dogodku videl splošnejšega pomena: ali tako gleda Zahod na dogajanje na Balkanu – kot na možnost, da se družinski album obogati z zanimivimi posnetki?

Mi te stvari malce bolje razumemo – posebej to velja za ljudi pri NSZ – ker nas spominjajo na odnos, ki ga je Zahod imel do nas med zadnjo vojno. Ljudem, ki so iz Londona krojili našo usodo, ni bilo mogoče ničesar dopovedati. Držali so se svoje »racionalne« politike – danes vemo, da ni bila tako zelo racionalna – in jih ni čisto nič brigala usoda enega ali dveh ali treh narodov. Tudi izročitve deset tisoč slovenskih domobrancev njihovim smrtnim sovražnikom po koncu vojne – zadnje dejanje te politike – niso poganjali racionalni razlogi. Prej je to bila vzvišena in brezčutna kretnja imperialnega naroda, ki se je naučil ravnati z ljudmi kot z malo vrednim drobižem.

Tudi potem, ko so od Angležev prevzeli vodilno vlogo Američani, ni bil odnos, ki ga je Zahod vzpostavil do povojne komunistične Jugoslavije, dosti drugačen. Vsako leto je v deželo prišlo nekaj milijard dolarjev darovanega denarja, a se darovalcu ni zdelo potrebno, kar bi bilo edino racionalno, da bi v zameno skušal izboljšati politični položaj ljudi.

V svetu, ki ga bistveno določa nevarnost, lahko majhen narod naredi dve stvari, ali bolje, mora narediti dve stvari. Mora storiti vse, da pride v take zunanjepolitične okvire, ki mu bodo zagotavljali vključitev v prostor, kjer se urejajo stvari v skladu s civilizacijskimi normami; hkrati pa se mora truditi, da uredi svojo hišo tako, da bo ne [Stran 002]le sama varno mesto, ampak da bo sprejemljiva tudi v mednarodni družbi kot dejavnik, ki pospešuje red in mir. Torej si mora tudi majhen narod prizadevati, da doseže določeno politično, gospodarsko in kulturno moč, pa naj bo še tako skromna. Prvo je naloga zunanje politike, drugo pa stvar tistega kompleksa, ki mu pravimo notranjepolitično življenje države.

Demokratična ureditev brezpogojno vključuje različnost: v politiki to različnost predstavljajo stranke, v družbi pa gospodarske in kulturne institucije in seveda posamezniki. Raznolikost je slava demokracije in pogoj za svobodo državljanov. Vendar je obstajanje raznolikosti možno samo, če stoji na temelju, na katerega pristajajo vsi – če obstaja nekaj načel, ki jih morejo sprejeti vsi in kjer se raznolikost neha. Ta načela so ponavadi napisana v ustavi, ki je osnovni državni dokument. Ta dokument je važen, še bolj važno pa je splošno občutje ljudi za tisti prostor, kjer se partikularni interesi srečajo z interesi skupnosti. Če je ta občutek živ in normalna prvina družbene zavesti, če ga je zgradil osnovni politični uvid državljanov in nima na sebi nič prisilnega, tedaj se ni treba bati nobene različnosti, ker se bo vsaka različnost, ki bi utegnila postati nevarna za obstoj države, pred njim umaknila.

Vprašujemo se, kako močno je spričo teh ugotovitev tkivo slovenske državne zavesti. Ali drugače, kako velika je notranja moč države. Vprašanje si je mogoče ogledati iz več kotov. Iz enega od njih bomo skušali videti, kje so glede tega komunisti ali, če hočete, prenovljeni komunisti. Vprašanje se bo sedaj glasilo takole: ali smemo trdno in brez ostanka verjeti, da bi komunisti v vsakem primeru in ne glede na svoje koristi stali za objektivnimi interesi slovenske države in njene demokratične kulture? Vprašanje ni zlobno, če pomislimo, da komunisti izhajajo iz politične tradicije, ki je nekoč že postavila svoje parcialne – partijske – interese pred koristi narodne skupnosti. Res je sicer, da je Partija po dolgi vladavini nazadnje in končno dopustila pluralno demokracijo – proces je iz razumljivih razlogov celo sama krmilila – a pod nikoli izrečeno predpostavko, da tudi po demokratičnem preobratu obdrži odločujočo vlogo, bodisi v [Stran 003]politiki bodisi v gospodarskih in finančnih celicah družbe. A kaj, če bi se ta projekt ponesrečil in bi začutili, da bodo v perspektivi izgubili temeljne pozicije moči? Naše vprašanje je kljub temu, da za prostor, o katerem govorimo, zveni frapantno, upravičeno, tembolj, če pomislimo, da se temu, kar so storili med vojno in po vojni, niso še nikoli v celoti in nedvoumno, javno in učinkovito odpovedali, tako da bi jim lahko brez pridržkov verjeli. Po katastrofi, ki jo je njihov poseg v našo zgodovino povzročil, bi se morali zelo potruditi, da bi nas prepričali.

Skrepeneli čas

Figure 1. Skrepeneli čas Vlastja Simončič

Zgornji vidik našega razglabljanja je povezan z nekim drugim, ki je širši in pomembnejši. Nanj moramo posebej opozoriti, ker se zdi, da mu določene sile učinkovito preprečujejo vstop v javnost. Gre za to, da Slovenci ne izstopamo samo iz nekega totalitarnega sistema, ampak imamo za sabo tudi državljansko vojno. Bistvo stvari je pravzaprav v tem, da ta vojna ni povsem za nami, ampak je še vedno tu. Vse slovenske ločitve se namreč, če jih le malce natančneje pogledamo, znajdejo nazadnje v soju ene od obeh izbir v državljanski vojni. Poglejte v skupščino, sprehodite se po medijih, prelistajte nekaj tega, kar vam dajejo knjižne založbe, pa boste z malo truda ugotovili, da je naš mir – če obrnemo znani Clausewitzov stavek – nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Da je to največja grožnja tistemu skupnemu temelju, o katerem smo govorili, ni treba posebej poudarjati. Kaj je mogoče glede tega narediti?

Stanje po slovenski državljanski vojni izkazuje neko posebnost, ki bi morala bistveno določati vsako razpravljanje o njej. Ne gre za to, da je državljanska vojna najhujši možni spor, ki lahko zadene narodno skupnost, in je zato potreben zavestnega zanimanja in skrbi. Slovensko državljansko vojno spremlja nekaj daleč bolj usodnega: od obeh strani, ki sta bili vpleteni v državljansko vojno, zmagovalec živi in je tukaj, tam pa, kjer bi moral biti premaganec, zeva velika praznina. Ta kričeča razlika je tisto, kar onemogoča osnovno ravnotežje v družbi. Stvar otežuje še dejstvo, da se večina vede, kakor da te praznine ni. In kako je ta praznina nastala? Nastala je tako, da je zmagovalec sledil ali nekemu ubijalskemu instinktu ali zahtevam totalitarne razredne ideologije in vojaški del svojega nasprotnika fizično uničil. Poleg tega je zavestne predstavnike upora proti sebi pregnal, tiste pa, ki so ostali, potisnil v nepresvetljena področja brezimnega obstajanja.

Praznote tistega prostora ne napolnjuje samo odsotnost pobitih ljudi in odsotnost otrok, ki bi jih ti ljudje lahko imeli. Tam se tudi ni mogla razviti misel, ki bi mislila njihovo stvar. Medtem ko so otroci zmagovalcev imeli dostop do vodilnih mest v znanstvenih in kulturnih ustanovah in so študirali po tujih univerzah, so bili ljudje iz poraženega tabora in njihovi otroci omejeni na vlogo izvrševalcev odkazanega dela. Premaganci, ne samo da jih ni bilo več, ampak tudi tisti, ki so ostali, niso mogli pripovedovati svoje zgodbe: niso mogli pisati svojih pesmi, njihova duhovnost je bila paralizirana v molk. Tam, kjer bi moralo biti življenje, ki bi danes samo, iz svojih sil, začelo vzpostavljati porušeno ravnotežje, je praznina.

A do ravnotežja vendar moramo priti, zakaj samo v njegovem miru se bo lahko začel oblikovati skupni temelj narodne zavesti. Toda kako priti do ravnotežja, če avtentičnih sil, ki bi ga lahko ustvarile, enostavno ni? Odgovor je samo ta, da mora na izpraznjeno mesto stopiti država in prevzeti vlogo nasilno odstranjenega nosilca ravnotežja. Država mora opraviti vsa njegova dela: mora poskrbeti, da se pokopljejo njegovi mrtvi, da se zberejo njihova imena in izdajo dokumenti, ki pripadajo umrlemu človeku; poleg tega se mora potruditi, da se pove njegova zgodba in dožene njegova pravda. Tega dela pa ne bo mogoče opraviti, če ne bo prej država podala velike izjave o državljanski vojni, v kateri bodo priznana in potrjena njena poglavitna dejstva, zlasti tista, ki jih dosedanji lastnik narodovega spomina ni dovoljeval ne oblikovati ne razglašati.

Zgornje zahteve so logične in naravne, zato nas način, s katerim se nanje odziva politična sedanjost, navdaja s čudenjem. Kaj se dogaja? Poskušajmo razumeti.

Ljudje komunističnega izvora se dobro zavedajo dveh dejstev: prvič, da je komunizem dokončno izločen iz tekme, in drugič, da je toliko bolj treba gojiti enobe, ki jim edini daje možnost nekakšne zgodovinske legitimnosti. Razumljivo je, da te ugodne možnosti ne bi radi izpustili iz rok. In res zadnje čase opažamo, da ne izpuščajo nobene priložnosti za obnavljanje spomina na medvojne dogodke, ne zato, da bi jih zagledali v podobi bolj objektivnih zahtev časa, [Stran 004]ampak kot priložnost za obnavljanje enobejevskega mita. Na tej strani ni torej opaziti pomembnejšega premika. Bili so časi, ko so nekateri upali in napovedovali upor izigranih partizanov. Upravičeno, saj so, če so res bili borci za svobodo, morali biti zgroženi, ko so videli, da se je iz jajca, ki so ga greli, zlegel zmaj. To upanje se žal ni uresničilo. Nekaj besede ima pri tem po svoje razumljiva solidarnost, potem pa tu vedno spregovorijo tudi mlada leta. Ne smemo pozabiti tudi na to, da se je marsikateri grel ob toplem trebuhu tega zmaja, na kar ni tako lahko pozabiti.

Trenutek

Figure 2. Trenutek Vlastja Simončič

Če bi kdo rekel, da so bili borci kupljeni, se mi s tem nikakor ne bi strinjali. Kljub vsem privilegijem, ki so se nanje usipali, si dopovedujemo, človeka ni mogoče kupiti. Zato še vedno čakamo, da se bo kateri od njih, ki mu je bilo dano občutljivejše tkivo, le oglasil. Mogoče bo začutil, da mora, še preden gre čez reko, zgolj zaradi resnice same, pojasniti kako stvar, ne glede na to, ali bo to koristilo njegovi strani ali ne. In res bi nekatere stvari zelo radi zvedeli. Na primer, kaj se je zgodilo s tistimi mladimi domobranci, ki so jih še ob koncu julija odbirali v teharskem taborišču in odvažali nekam, od koder jih ni bilo več: ali so tudi te pobili na robu kake jame ali pa so jim morali garati v katerem od zaprtih območij Kočevskega, dokler so imeli kaj življenja v sebi? Ali se bo kdo zganil? Nekoliko nas plaši spomin na to, da niso pokazali nobenega poguma takrat, ko je šlo za njihove lastne ljudi. Dvajset, trideset let po smrti so govorili, da so bili dachauski obsojenci odlični ljudje, toda zakaj niso šli tega pripovedovat sodnikom, ki so jih sodili? To nam, kot smo rekli, jemlje upanje, čeprav je človek le človek in se ga nikoli ne da do kraja dotolči. Mogoče pa je med njimi kdo, ki si sicer ne upa govoriti, a zvečer seda k svojemu dnevniku in piše. Če je tako, bodo ljudje lahko nekoč brali: »Ko pa smo jih tisti večer odpeljali v gozd, so se stvari odvijale takole.« A da je zaenkrat še led, dokazuje tudi njihov jezik. Nedavno smo brali, da bodo šele konkretni primeri pokazali, ali gre pri borcih za privilegije ali pa za povsem upravičeno družbeno varstvo »oseb in družin, ki so v letih od 1941 do 1945 izbrale pot boja za osvoboditev Slovenije«.

Tako stoje stvari na strani nosilcev revolucije. Kako pa je v slovenski politiki – na demokratičnem delu njenega loka? Če hočemo govoriti o tem, moramo spregovoriti o Demosu. Čemu je nastal Demos, kaj je Demos hotel? Nedavno smo slišali izjavo nekega politika, da je Demos hotel predvsem slovensko državo. V resnici pa je Demos predvsem hotel zaključiti totalitarni čas in uvesti pluralno demokracijo. To je zelo enostavna in temeljna resnica, pa naj bo komu všeč ali ne. Iz nje sledi druga: Demos je njegova osnovna logika postavljala na stran tistih, ki so se nekdaj uprli komunistični revoluciji. To, za kar se je boril Demos, je bila tudi stvar, ki jo je podpirala Slovenska zaveza in so se zanjo bojevali tudi vaški stražarji in domobranci. Da bi marsikateri demosovec ob tem protestiral, je sicer res, a je treba to pripisati nepripravljenosti videti stvari take, kot so, kar je mogoče eden od slovenskih sindromov.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, se glasi: Ali se je, ko je Demos oznanjal konec državljanske vojne, zavedal, kaj to pomeni? Ali je to bila samo velika besedna kretnja ali pa je bila v tej izjavi tudi zavest zgodovinske kontinuitete vseh narodovih demokratičnih vzgibov? Po tem, kar se je pozneje zgodilo, ali bolje, kar se ni zgodilo, bi morali reči, da je Demosu pravzaprav manjkal ta globalni uvid. Posvetil se je konkretnim političnim nalogam, a je prav zato, ker v njegovi zavesti ni bilo žive povezave s sorodnimi silami v preteklosti, te naloge opravljal z velikimi opustitvami, kar so pozneje nekateri njegovi protagonisti sami priznali. V skladu z besednjakom našega komentarja bi morali reči, da se niso zavedali dovolj ali da se sploh niso zavedali, da morajo stopiti v tisti prazni prostor in poprijeti za delo tam, kjer je padlo iz ubitih rok.

Demos je bil politično gibanje z obilico dobrih namenov, manjkala pa mu je zgodovinska prisebnost. Ko bi jo imel, bi tudi vedel, da »konec državljanske vojne« lahko [Stran 005]pomeni samo politično dokončanje stvari, katere nosilci so v njej izginili. Zaradi te neprisebnosti se bo prehod v demokracijo podaljšal za nekaj desetletij. Nekolikanj jih opravičuje seveda to, da so imeli polne roke dela. Da pa niso bolje vedeli, za kaj pri vsej stvari gre, pa je deloma tudi posledica tega, da se niso na svoj čas bolje pripravljali takrat, ko je to lahko vsak počel samo zase v svoji zasebnosti. To pa hkrati boleče kaže na to, kako neadekvatno smo vsi preživljali totalitarni čas. Nismo vedeli, da je to čas, ko mora posameznik v sebi iskati vse pobude, ki v svetu normalne politike prihajajo iz skupnosti. Premalo zavestno smo vsi živeli totalitarni čas, zato smo stali praznih rok, ko ga nenadoma ni bilo več in je bilo treba začeti zidati stavbo za nov čas.

Belo in črno

Figure 3. Belo in črno Vlastja Simončič

Tu je morda mesto, da navedemo neko Leibnizovo misel: »Najnatančnejši čas je ravno čas na prehodu stvari.« Politika na prehodu tega občutka ni imela. Zato ni nikoli natanko vedela, za kaj gre, in zato imamo danes stanje, ki mu je Havel dal ime »nedokončana revolucija«. Predvsem nismo vedeli ali nismo hoteli vedeti, da na prehodu sploh smo. Želeli bi – tu smo bili pod vplivom komunistične retorike – da naš politični in siceršnji svet ni drugačen od sveta etabliranih demokracij. Nismo hoteli vedeti, da je svet na prehodu poseben svet in zahteva njemu lastno pragmatiko: da hoče specifična pojmovna in politična orodja. Kratkovidno smo videli samo gibanje stvari, ne pa ozadja, od katerega je to gibanje bilo uravnavano.

Ta specifičnost zadeva tudi vprašanje geometrije političnega prostora na prehodu: kaj je desnica, kaj levica in kaj sredina. Namesto da bi se na te stvari gledalo v logiki prehoda, so jih poskušali tlačiti v zahodne vzorce. In vendar je bilo vseskozi jasno, da v naših razmerah predstavljajo desnico sile, ki so hotele iz totalitarizma v demokracijo, pa naj je katero po sebi nosil še tako levičarski instinkt, levico pa sile, ki so izhajale totalitarnega gospostva. Da so Demosove sile predstavljale desnico, izhaja že iz tega, da je bil njihov cilj politična in kulturna restavracija. Ta naloga jih je delala za konservativno gibanje, pa naj so to že vedeli ali ne. Komunistom pa logično ni preostalo drugega, kot da te restavrativne napore smešijo: bilo je zanimivo gledati, kako si nekdanji stražarji enoumja natikajo liberalne in anarhistične maske. Po vsem [Stran 006]tem bi rekli, da je klic »Ustavite desnico!« ali velik nesporazum ali pa pomeni »Ustavite Demos!«

Ta premaknjena slika pa postavlja še drugo temo: manipuliranje s pojmom politične sredine. Že nekaj časa nastaja okoli sredine velika gneča, ker se je izkazalo, da je politično srce Slovencev naklonjeno sredini. Samo po sebi to ni nič posebnega, zelo nenavadna pa je zbirka strank, ki so javnemu mnenju ponujene kot sredinske in tam kot take tudi sprejete. Med tem ko veljata SKD in SLS za desnosredinski ali celo za desni, se o LDS govori kot o čisti sredinski stranki. Če bo nereflektirano javno mnenje tak premik z levice na sredino sprejelo, potem bomo pač morali ugotoviti, da se je nočni manever nekdanjega komunističnega establishmenta vsaj v enem delu popolnoma posrečil. In ko bo LDS dokončno zasedla sredino, ne bo tam samo močna levičarska stranka, ampak bo sredina postala mostišče za ostale kandidate, ki že stojijo pred vrati. To so predvsem socialisti in ekologi, morda pa celo demokrati. Tako bo nastala nova politična druščina, v kateri razlike sicer ne bodo majhne, a jo bo nosil skupni vzgon, ki jo bo gnal v smeri levih ali celo ultralevih rešitev. Najbolj važno pri celi stvari pa je to, da bodo volivci, misleč, da volijo na vse strani prav izmerjeno sredino, v resnici volili levico. Ob tem moramo pač obžalovati razpad stare Demokratične zveze, ki je imela vse možnosti, da postane organsko središče trajne in produktivne slovenske politične sredine. Sedanja Demokratska stranka sama tega dela ne bo mogla opravljati. Še več, grozi ji, da jo bo posrkal novi levi center, v katerem se gotovo ne bo dobro počutila – če izvzamemo začasne kadrovske rešitve. V življenju je pač tako, da se včasih veliki začetki iztekajo v neznatne struge ali pa se mešajo z drugimi tokovi, kjer jih kmalu ni več mogoče prepoznati. Malo nam je ob tem žal tudi, da so narodni demokrati tako hitro izgubili veselje do lastne hiše in šli za podnajemnike h krščanskim demokratom. Danes bi jim mogoče prišla zelo prav.

Obstaja torej možnost, da se levica polasti sredine. S tem se bo povečal prostor leve opcije, poleg tega pa se bo poglobila razlika med videzom in resničnostjo. Dodatno bo ta proces neugodno vplival na desno sredinske stranke, ki jih bo levi značaj novega centra nujno potiskal dlje v desno, kot bi želele, razen če se ne bo katera – to velja

zlasti za krščansko demokracijo, ki daje vtis, da ni brez slabosti za skušnjave te vrste – le odločila, da še naprej tekmuje z levico za sredinski imidž, seveda ne brez nevarnosti za tisto predragoceno reč, ki ji pravimo identiteta.

Nas ta vprašanja zanimajo seveda samo v okviru teme, ki smo si jo zastavili. Avtentičnost politike na sredini je merilo tega, kako intenzivno se zavedamo, da smo na prehodu med dvema stanjema, ki se med seboj izključujeta. Poleg prehoda pa so tu še težave, ki so značilne za stanje po državljanski vojni, ki ga skoraj do nerazrešljivosti zapleta dejstvo, da je ena stran v državljanski vojni bila fizično in kulturno izbrisana. Iz tega sledi, da mora, če hočemo priti do potrebnega ravnotežja, na to izpraznjeno mesto stopiti država. Vprašati se moramo torej, katere politične sile v državi razpolagajo s tako duhovno snovjo, da bodo mogle in hotele prevzeti to vlogo. Videli smo, da je upanje majhno. Komunisti gojijo svoj neokomunistični projekt, v katerem pač ni prostora za objektivno sliko preteklosti. Nova levica nima tako širokega vrednostnega razpona, da bi zajela globalna vprašanja postkomunističnega sveta, kot jih vidimo z našega zgodovinskega razgledišča. Poleg tega pa se hoče polastiti centra, kar nosi na sebi vse znake slepilnega političnega manevra. Na Demosovi desnici živi samo še oddaljen spomin na nekdanjo slavo – in cilje. Njegov najmočnejši del je prešel na politiko dnevne pragmatike, od koder pa se celota ne vidi in od koder ni mogoče pošiljati v javnost prepričljivih izjav. Ob tem si ne moremo prav razložiti, zakaj obe poglavitni skupini tega bloka ne kažeta volje, da vzpostavita stik z mogočno tradicijo, ki so jo v politiki ustvarili slovenski katoličani, in nadaljujeta tam, kjer je tradicija bila nasilno prekinjena. Da bi to bil nekak antejski dotik, ni dvoma, poleg tega pa bi tudi bolje razumeli svoj čas.

Danes so za politično skupnost, ki se imenuje slovenska država, zelo koristni ljudje, ki vzdržujejo do stvari razdaljo ali kar zdrav začetni dvom. Kadar gre za pomembne stvari, bi se zmerom bilo treba vprašati: Kako pa je v resnici s to rečjo? Nedavno smo od enega boljših novinarskih peres zvedeli nekaj o presenečenosti, ki jo doživljajo Slovenci, kadar primerjajo podobe, ki so nam jih izdelali v preteklosti, z resničnostjo. Tako se na primer izkaže, da Francov režim ni bil natanko to, kar je bil [Stran 007]fašizem, kar po svoje dokazuje tudi hitrost, s katero se je Španija rešila diktature. To opažanje je res zanimivo, posebej ker nas, tako rekoč naravno, pelje k nekemu drugemu vprašanju: Če pa smo bili v tej točki narobe »vzgajani«, ali ne obstaja možnost, da smo bili narobe poučeni še v drugih stvareh? V kolikih? Ali ne bi ob tem morali zahtevati revizijo vsega, kar so v preteklosti hoteli, da vemo? Kaj pa če ni naša zavest malce – kako se že temu reče? – popačena? Ali ne bi bilo zelo koristno, da bi nekdo zbral teme, glede katerih smo skoraj gotovo bili napačno »vzgajani«. Neznosna je namreč misel, da so v narodovi zavesti predstave o bistvenih rečeh, ki se sploh ne pokrivajo z resničnostjo.

V času, v katerem živimo, so torej vprašanja, če hočemo normalizirati svojo zavest, zelo na mestu. Če se na primer ne bomo pozorno vpraševali, kakšen jezik govorimo, bodo med nami krožili pravi nestvori. Naj za ilustracijo navedemo primer, ki bo kljub svoji neznatnosti povedal, kaj mislimo. Že nekaj časa poslušamo in beremo o parlamentarni komisiji, ki ima tole ime: »Komisija za preiskavo o povojnih množičnih pobojih, pravno dvomljivih procesih in drugih nepravilnostih«. Tako! Pobiješ deset tisoč ljudi in praviš, da je to nepravilnost; vzameš človeku imetje, ki ga je s trdim delom pridobil – niti ne podedoval – in praviš temu nepravilnost; na procesu, kjer je en človek tožnik in sodnik, obsodiš ljudi na smrt in praviš, da je to bila

pač nepravilnost! Vse te stvari so zgolj nepravilne, tako nekako, kakor če bi vozil po levi.

Čeprav pravzaprav nihče ni lačen in ima vsakdo streho nad glavo in kaj obleči, si govorimo, da nismo zadovoljni. Težavnost ni samo v tem, da je težko dobiti službo in tvegano odpreti posel. Niti ni v tem, da smo ljudje današnjega časa pred nalogo, ki še ni bila naložena ljudem, da jo rešijo: kako opraviti postopek, obraten tistemu, ki ga je bilo 1945 tako lahko izpeljati – določiti lastnike. To so končno zunanje stvari. Težavnost današnjega časa, jedro njegove stiske, je v klavstrofobičnem občutku, da smo sredi nezanesljivega sveta: da sta se poštenje in pravičnost izselila in da ne moremo nikomur zares zaupati. In čeprav obenem slutimo, da vse le ni tako hudo, nas ta občutek ne zapusti.

Nedavno je novinar Igor Guzelj končal enega svojih člankov z vprašanjem: Kaj neki smo zagrešili, da nas usoda tako tepe? Mogoče se z našim odgovorom ne bo strinjal, a ker nam je preskrbel tako lepo vprašanje, si ne moremo kaj, da ne bi nanj odgovorili. Odgovor se glasi: Odločili smo se za komunizem. Vse težave izvirajo iz tega. S tem jasno nočemo reči, da ne bi imeli nobenih težav, ko se ne bi bili odločili za komunizem. Imeli bi druge. Teh in tako hudih pa gotovo ne. In tu je možnost, da se naša misel vrne na začetek. Tudi mi lahko končamo z vprašanjem: Kako vzpostaviti porušeno slovensko ravnotežje?

2. Petdesetletnica ustanovitve slovenske domobranske vojske

2.1. Izjava Nove Slovenske zaveze

2.1.1.

Konec letošnjega septembra je minilo petdeset let od ustanovitve slovenske domobranske vojske. Takrat je politično vodstvo slovenskega demokratičnega tabora kot legitimni predstavnik Slovencev v skrajni narodovi stiski sprejelo daljnosežno odločitev. Sklenilo je, da bo protikomunistični boj, ki je do tedaj tekel že domala dve leti, legaliziralo pri nemških okupacijskih oblasteh. K temu ga je prisilil naslednji poglavitni uvid: narod ne more istočasno organizirati svojih sil na dveh frontah – ne more biti ob istem času dveh totalnih bitk. Ne more se hkrati boriti proti tujemu zavojevalcu in proti notranjemu napadalcu. To spoznanje je podpiral preprost račun. Razlika med obema temnima silama, ki sta se pojavili pred narodom kot radikalna grožnja njegovi biološki, politični in duhovni substanci, je bila ta, da so [Stran 008]bili tujemu zavojevalcu dnevi šteti, domačemu napadalcu pa se je spričo razpoloženja in potreb mednarodnih političnih sil obetala možnost, da zmaga in uveljavi svoje cilje. Ti pa niso, spričo njihove ideološke skrajnosti in nepomirljivosti, pomenili nič drugega kot odvzem človekovih in državljanskih pravic, čemur bi, v drugi formulaciji, lahko rekli izstop iz civilizacije. Lahkota odločitve, na katero nas navaja jasnost zgornjega računa, je seveda samo navidezna. Vključevala je namreč nekaj, kar se je narodovemu čutu v najglobljem možnem smislu upiralo: vojaško soobstajanje s tujo silo, ki je napadla od očetov branjen in podedovan prostor in mu hotela vsiliti svojo politično in kulturno voljo. Dejstvo, da so napadalci imeli namen temu narodu vzeti jezik in izbrisati njegovo ime, je nezaslišanost njihovega početja stopnjevalo do neznosnosti. A je vendar oni račun terjal, da se uboga njegova razvidna logika.

A demokratičnemu taboru ta odločitev ni bila zaukazana samo v tem smislu, ampak mu je bila vsiljena še na drug način. Ti politiki so bili namreč postavljeni pred izvršeno dejstvo. Kako je do tega dejstva prišlo? Če hočemo odgovoriti na to vprašanje, moramo poseči nazaj v leto 1941 in leto 1942.

Tujo zasedbo so ljudje, kot rečeno, imeli za nesrečo in hudo žalitev. Edina izjema so bili komunisti, ki so na vojno vseskozi čakali, ker bo samo v vojni mogoče uresničiti njihov projekt. Nemudoma so se lotili dela. Najprej so v silovitem apelu na ranjeno narodovo samozavest dosegli dvoje: ustvarili so bojevito vzdušje, ki je že po sebi vključevalo prvine nereda, hkrati pa so si kot nosilci narodnoosvobodilnega dejanja ustvarili ime. Začetni uspeh je bil zelo velik. Na spretno igro narodnih in komunističnih simbolov se je odzival tako čisto narodni instinkt kakor tudi spomin na raznovrstne zamere do predvojnega večinskega političnega establishmenta. Iz te smeri so se odzivali predvsem liberalci in levi katoliki krščansko–socialistične smeri. Narodnoosvobodilni impulz, ki ga je dajala Partija, je torej ustvaril široko politično klimo ali kar gibanje. Najvažnejše pa je to, da se ljudje, ki so se temu gibanju od začetka zapisali, tudi pozneje, ko so komunisti začeli z drugo fazo svojega projekta, niso ne mogli ne hoteli umakniti.

Tedaj pa so se začele goditi stvari, ki so slovensko podeželje pognale v stisko, ki je v zgodovini najbrž še ni doživelo. Partija je začela ustvarjati sovražnike. Neprikrito je začela uveljavljati komunistične simbole in proletarsko retoriko, zlasti pa je začela z umori. Streljali so ljudi po ulicah, prihajali so jih ubijat na domove, vlačili so ljudi – včasih cele družine – v gozdove in jih tam pred smrtjo strahovito mučili. Višek je teror dosegel v spomladanskih in poletnih mesecih leta 1942. Ubijali so vse, kar se ni uklonilo: politike, duhovnike, študente, delavce, kmečke gospodarje. Deželo je zajelo doslej neznano občutje: strah. Vsega so v tem letu tako pobili okoli 1.500 ljudi. Tu se sedaj ni več postavljalo vprašanje ideje, tu je šlo sedaj za zadnjo stvar – za golo življenje celih vasi in predelov. Delo komunističnih partizanov so po svoje dopolnjevali Italijani. Najpogosteje je to šlo tako, da so gverilci počakali Italijane pred vasjo, oddali nanje nekaj strelov, morda ubili kakega Italijana, nato pa zbežali. Okupatorji so potem vas zažgali, nekaj moških ustrelili, druge pa odpeljali v taborišče na Rab v množično smrt. In tedaj, ko so bili ljudje potisnjeni prav ob zid in ko so bili od vsega hudega že brez uma, so sprejeli od Italijanov puške za obrambo svojih vasi. Tako so nastale vaške straže. Vaških straž ni ustanovil politični center, na noge jih je postavila gola in skrajna nuja. Politično središče v Ljubljani je to stanje vzelo zgolj na znanje in poskušalo, ker je uvidelo, da tu govori zadnja nujnost, vzeti stvar v roke – zaradi okupacijskih razmer pa tudi svoje neprisebnosti, priznamo, precej neuspešno.

Ko so Italijani po 8. septembru 1943 odšli, sta ostali v deželi dve vojski: komunistični partizani in vaške straže. Prvič so komunisti, s tem da so dovolili Italijanom, da so nemoteno odšli, z vso silo pa napadli vaške stražarje, dokazali, da je vseskozi šlo za državljansko vojno; drugič pa se je pokazalo, da so bili vaški stražarji – v nasprotju s komunističnimi partizani, ki so bili radikalna, ideološko prepojena, od profesionalnih revolucionarjev vodena vojska – res predvsem stražarji svojih vasi in jim je manjkala širša vojaška organizacija. Na dan je stopila razlika med napadalci in branilci.

V besnem naskoku so komunistični partizani, podprti z italijansko vojaško logistiko, zavzemali postojanke vaških straž eno za drugo. Večino ujetnikov so pobili. Tisti, [Stran 009]ki se jim je posrečilo zbežati, so se začeli zlivati v Ljubljano. Spet se je uveljavilo spoznanje, da je Slovenija premajhna za dve, v medsebojni spopad ujeti gverili. V takem medsebojnem boju bi se na eni strani povsem sprostile okupatorske sile, na drugi strani pa bi lahko prišlo do popolnega uničenja v boj vpletenih strani. To je bilo tisto osnovno dejstvo, ki ga je moral jeseni 1943 slovenski demokratični center upoštevati. Od tod tudi ustanovitev slovenskega domobranstva, ob vseh pomislekih, ki so navdajali njegove slovenske ustanovitelje.

Slovensko domobranstvo je bilo čisto nekaj drugega, kot so bile vaške straže. Slovensko domobranstvo je bila urejena slovenska vojska: častniki so bili Slovenci, poveljevalo se je v slovenskem jeziku, vsi vojaški znaki so bili vzeti iz slovenske politične in kulturne tradicije. Bila je to tudi močna vojska, ob koncu vojne jih je bilo kakih petnajst tisoč, njihove postojanke in bataljoni so pokrivali zlasti Dolenjsko in Notranjsko, pa tudi Gorenjsko in Primorsko. Celo komunistični partizani danes izjavljajo, da so to bili najboljši od vojakov, s katerimi so se srečavali. Bila je to tudi mlada vojska: povprečna starost ni bila dosti čez dvajset let. Po njihovi zaslugi je bila dežela spomladi 1945 domala svobodna.

Potem pa je prišel konec in z njim naval Titovih divizij z juga. Domobranci so se morali umakniti, v glavnem na Koroško. Z njimi so šle kolone ljudi, ki niso nosili uniform. To je bil največji eksodus slovenskega naroda v zgodovini. Najboljši ljudje so šli takrat čez Karavanke v tujino – krščanski ljudje in hkrati svobodnjaki in demokrati: čez deset tisoč vojakov in osem tisoč ljudi, ki nikoli niso nosili vojaške obleke, je tedaj bežalo, da reši golo življenje. Do 12. maja je bil prehod v glavnem končan, dobrih štirinajst dni pozneje pa so domobrance že začeli, na podlagi kupčije med visokimi angleškimi politiki in oficirji in komunističnimi odposlanci, odvažati nazaj v domovino. Domobransko vojsko so Angleži prepeljali na kamionih do Podrožce in v Pliberk, kjer so jih predajali njihovim smrtnim sovražnikom. Z lažjo so jih angleški gentlemani spravili na tiste kamione, češ da bodo šli v Italijo, kjer se bo vojska na novo organizirala.

Iz teh dveh krajev, iz Podrožce in Pliberka, se je začela po domovini, ki so jo bili še pred kratkim branili, njihova pot, za katero smemo, ne da bi nam kdo lahko očital nedovoljeno podobo, reči, da je bila križev pot. Končala se je ta pot, po kratkem postanku v Šentvidu in v Teharju, v jamah in breznih: Brezarjevo brezno pri Ljubljani, jame v Kočevskem Rogu, rovi in jaški, ki so jih bili nekoč izkopali rudarji od Laškega do Hrastnika. Vsi so šli tja. To je bil holokavst. Streljali so jih po boljševiško, kot v Katynu, v tilnik: desettisoč slovenskih vojakov in zraven mnogo žena in deklet, ki so šle z njimi. Potem je vse zajela tišina in molk. Petdeset let!

Nič ni zmotilo tega molka. Levi katoliki, krščanski socialisti, liberalci, vsi so že zdavnaj pozabili, da so 1941 šli v boj za svobodo. V tem molku je torej glasno kričala ironija, ki se je, neizražena, počasi spreminjala v cinizem. In ker cinizem ni narejen za spremstvo na dolge proge, se je tudi ta utrudil in se nazadnje spremenil v nič. V tem niču smo danes.

In zaradi tega postkomunističnega niča so danes tu, kljub temu, da je na zunaj vsega konec in da je na vseh informativnih valovih beseda demokracija, tako nenavadne reči, da se nam zdijo znosne samo zato, ker smo jih vajeni: še vedno ne vemo, kam so po vojni zmetali kosti dr. Ehrlicha in dr. Natlačena, potem ko so jih izkopali iz njunih grobov; še vedno niso izdali mrliških listov za slovenske domobrance, ki so jih pobili v povojnem holocidu; na Orlovem vrhu, na gozdnem podaljšku ljubljanske akropole, je medvojno domobransko vojaško pokopališče še vedno onečaščeno in opustošeno. Quo usque tandem!

[Stran 010]

3. Kako se je začelo

3.1. Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne

Janko Maček

3.1.1.

Kot otrok sem s hriba nad našo hišo večkrat užival razgled proti Vrhniki in Borovnici. Obzorje so mi na tej strani zapirale z gozdom poraščene gmote Krima, Krimščka in Ljubljanskega vrha. Med njimi in našimi domačimi hribi je bila razprostrta preproga barjanske ravnine, kjer so se ob sončnem vremenu belile vasice in cerkvice. Borovniška dolina se mi je zdela kot nekakšna zajeda med hribi in preko nje je bila položena velika lestev borovniškega mostu. Težko sem si predstavljal, kako more vlak voziti po tej lestvi, toda ob lepem vremenu sem včasih videl črno črto, ki se je kot kača zvijala med gozdovi proti Verdu, in nad njo se je sukljal bel dim. Ko je po poletni nevihti posijalo sonce, se je nad borovniškim kotom večkrat pokazala mavrica, v jesenskem in zimskem času je bilo pa vse potopljeno v sivo, megleno jezero.

Borovnica leži na jugozahodnem robu Ljubljanskega barja. Tik za vasjo se že začenja kraški svet z vrtačami in jamami. Po široki dolini ob potokih Borovniščici in Prušnici se barjanska ravnina podaljšuje do soteske Pekla in prav do vznožja Krimščka ter Strmca. Borovniščica izvira pod skoraj 1000 m visokim Vinjim vrhom blizu Pokojišča in v petih slikovitih slapovih pada v Pekel. Nad izvirom Prušnice se dviga skoraj navpična stena Strmca. Onkraj te stene, le malo pod vrhom Strmca, leži Krimska jama, ki so jo komunisti že v prvih mesecih revolucije leta 1942 naredili za množično grobišče svojih žrtev.

V Borovnico nas od Podpeči in Preserja pripelje cesta, ki se vije ob robu Barja skoraj vzporedno z železnico. Ob tej cesti se skriva vasica Pako s podružno cerkvijo sv. Nikolaja. Že bliže Borovnici je razpotegnjena vas Breg, kjer je pred drugo vojno delovalo Švigljevo lesno podjetje. Farna cerkev sv. Marjete stoji v središču Borovnice. Tu blizu se proti zahodu vzpenja strma cesta na Pokojišče, kjer je druga podružna cerkev borovniške fare. Pokojišče leži na kraški planoti, ki ji pravijo Menišija. Pod zvon sv. Marjete spadata tudi sosednji vasi Zavrh in Padež. Na vzhodnem robu borovniške doline je ob pobočje Planine prislonjena vasica Dražica, nato se pa vrstijo še Niževec, Zabočevo s cerkvijo sv. Janeza Krstnika in Brezovica. Ob cesti proti Vrhniki so vasi Laze, Dol, Bistra, znana po nekdanjem kartuzijanskem samostanu in kasnejšem Galetovem posestvu.

Borovniški viadukt, dolg 561 m in visok 36 m, je bil pred drugo svetovno vojno eden največjih železniških mostov v Evropi. Gradili so ga od leta 1850 do 1856. Železnica, ki je povezala Borovnico z Ljubljano, pa tudi s Trstom in Reko, je postopoma spreminjala tradicionalno življenje Borovničanov. Niso bili več odvisni samo od zemlje, ampak so začeli iskati zaslužka tudi drugod. Nekateri so dobili delo pri železnici. Prometne zveze z Ljubljano so omogočale delavcem prevoz v službo, dijakom in študentom pa v šolo. V Borovnici je bilo pred vojno kar šest lesnih podjetnikov: Cukale, Gale, Kobi, Majaron, Petrič in Švigelj. Tudi ti so rabili delavce.

Društveno in strankarsko življenje je bilo v Borovnici pred začetkom druge svetovne vojne zelo pestro. Imeli so Sokolski in Prosvetni dom, bili so liberalci in klerikalci. Učitelji, uradniki na železniški postaji, železniški in drugi delavci so se smatrali za napredne. Ti na volitvah leta 1938 niso volili Korošca. Baje je bilo tedaj v Borovnici tako razgibano, da so se celo otroci šli klerikalce in liberalce ter uprizarjali »volilne shode«.

Napredni so se zelo trudili, da bi dobili vpliv tudi na kmečko mladino. Malo pred vojno je dobila Borovnica novega šolskega upravitelja, ki je takoj pokazal svojo levičarsko usmerjenost. Organiziral je posebno kmetijsko šolo, kjer je med kmetijski pouk spretno vpletal tudi ideje o novi, pravičnejši družbi. Gasilsko društvo za vasi Breg in Pako je imelo dramsko in tamburaško sekcijo, kjer je bil zelo agilen predvojni komunist Jože Molek – Puntar. Za 1. maj so kurili kresove, v svoj glasbeni program so uvrščali tudi ruske in španske revolucionarne pesmi, na društvenih sestankih so razpravljali o izkoriščanju kmetov in delavcev, o ruski in španski revoluciji. Tudi kulturno društvo Vzajemnost [Stran 011]v Borovnici je bilo liberalno usmerjeno. Delavci lesnih podjetij pa so bili včlanjeni v sindikat, ki je bil pod močnim vplivom komunistov.

Proti koncu leta 1939 so v Borovnici ustanovili celico Komunistične partije, ki je v začetku imela štiri člane in štiri pripravnike. Niti Vrhnika tedaj še ni imela partijske organizacije.

Jože Molek in njegovi somišljeniki so septembra 1940 organizirali demonstracije proti draginji in proti vojni. Precej velika množica, zlasti žena, se je zbrala pred orožniško postajo v Borovnici in vzklikala: »Kruha! Kruha! Nočemo vojne! Kruha za naše otroke!« in podobno. Neko nedeljo so tudi pred farno cerkvijo po dopoldanski maši nekatere žene vzklikale: »Kruha, dajte nam kruha!« Otroci demonstrantov so se potem v šoli hvalili, kako so njihovi starši demonstrirali, in z užitkom malicali bel kruh. Njihovi kmečki vrstniki, ki so doma imeli bel kruh le ob velikih praznikih, so jih spoštljivo poslušali. Ali se nam morda samo zdi, da je ta zgodba neverjetno podobna zgodbi o slovenski revščini, katero smo v času rušenja Peterletove vlade v raznih variantah videli in slišali v naših sredstvih javnega obveščanja?

Na veliki četrtek 10. aprila 1941 je v Borovnici odjeknilo nekaj močnih eksplozij. Umikajoča se jugoslovanska vojska je s tem onesposobila borovniški most. Kljub temu so Italijani že čez nekaj dni prišli v Borovnico. Most so kmalu popravili in železniški promet je spet stekel preko njega. Ob odhodu jugoslovanske vojske so ljudje vdrli v vojaška skladišča na Vrhniki in raznesli predvsem živež ter drugo koristno blago. Večina se tedaj za orožje ni zanimala, le komunisti so že spodbujali k zbiranju orožja, češ da vojna še ni končana. Jože Molek je v ta namen organiziral skupino mladih fantov. Nabrali so toliko orožja, da so ga morali z vozom odpeljati v krimske gozdove. Drugo tako skrivališče so uredili v Bistri na podstrešju Galetovih hlevov.

V Borovnici in okoliških vaseh so komunisti že avgusta 1941 ustanovili odbore Osvobodilne fronte. Ustanavljanje teh odborov je potekalo skoraj vzporedno z organizacijo novih partijskih celic po posameznih vaseh in področjih. V knjigi Dolomiti v NOB beremo v poglavju Ustanovitev in razvoj Osvobodilne fronte, da je bila septembra 1941 za vasi Breg in Pako ustanovljena partijska celica. »Kmalu po ustanovitvi partijske organizacije je bila organizirana še narodna zaščita za Breg–Pako, v avgustu ali septembru pa tudi Odbor Osvobodilne fronte.« V tem času sta bili organizirani celici tudi v Bistri in na Dolu. Delovati je začel notranjski okrožni komite Komunistične partije. Njegov sekretar je konec leta 1941 postal Stane Kavčič–Džuro, doma z Brega pri Borovnici.

Borovniščica v slikovitih slapovih pada v sotesko Pekel

Figure 4. Borovniščica v slikovitih slapovih pada v sotesko Pekel

Tile podatki bodo manj suhoparni, če jim dodamo zgodbo, ki se je tisto poletje leta enainštiridesetega dogodila v kmečki hiši na Pakem. Šivičev starejši sin Ivan je prinesel domov neko knjižico, ki mu jo je dal Jože Molek. Ko je oče, ki je veliko bral in je bil znan kot razgledan kmet, to videl, je zaskrbljeno pogledal sina in mu rekel: »Najbolje bo, če Jožetu to vrneš. To je komunizem. Njihov cilj ni boj proti okupatorju. Samo govorijo tako. Njihov glavni cilj je oblast. Če bodo prišli Rusi, bo hudo. Pobijali bodo duhovnike in druge poštene ljudi. Zapomni si to!« Molek je čudno pogledal Šivičevega, ko mu je tako hitro vrnil to »literaturo«, in mu druge ni več ponudil.

[Stran 012]

Oče Šivic se je že tedaj odločil, da ne bo sodeloval s komunizmom. Vedel je, da je komunizem nekaj tujega. Bil je proti okupatorju, toda ker je v Osvobodilni fronti videl komunizem, se ni mogel odločiti zanjo. Dnevi odločitve so se torej začeli že leta 1941, za nekatere pa že prej. Mnogim pa je zaenkrat odločitev bila še prizanesena. Upali so, da bo čas napravil svoje, da se bo vse uredilo brez večjih preizkušenj.

Že od začetka jeseni 1941 je v Borovnico prišla kaka vest, da se v gozdovih zbirajo oboroženi uporniki proti okupatorju. Nekateri so jim rekli četniki, drugi partizani. Od oktobra dalje se je že govorilo o partizanih, ki so se zadrževali na Menišiji, predvsem na Kožljeku. Med njimi so bili tudi nekateri Borovničani. Mnogi, ki njihovega prejšnjega dela in življenja niso odobravali, so sedaj govorili o njih s simpatijami, saj so videli v njih borce proti okupatorju. Res so Italijani proti koncu zime 1942 postajali vse bolj zaskrbljeni. Začeli so utrjevati svoje postojanke in iz njih so odhajali samo v skupinah in oboroženi.

17. aprila 1942 je med Borovničane nenadoma udarila vest, da so partizani na Zabočevem vpričo sedmih majhnih otrok ubili podobarja Jožeta Mihelčiča in njegovo ženo Ivano. Mihelčič se je poleg podobarstva ukvarjal tudi z nabiranjem smole. Med nabiranjem smole sta Mihelčičeva baje naletela na partizansko taborišče, ki je bilo skrito nekje pri Globoki dolini nad Kamnikom pod Krimom. Partizani so menda zvedeli, da je Mihelčič drugi dan odšel v Borovnico in taborišče izdal Italijanom. Ko so 11. maja na Padežu ubili Rafaela Hvalo in njegovo ženo Jožefo, ki sta zaradi oglarjenja bila stalno v gozdu in sta tako nekajkrat naletela na partizane, so spet govorili, da sta izdajala Italijanom. Ljudem so se te razlage zdele nekoliko čudne. Le zakaj bi ti preprosti ljudje hodili k Italijanom? Po drugi strani pa ljudje niso mogli verjeti, da bi partizani brez vzroka pobijali domače ljudi, ki so le s težavo skrbeli za svoje družine in se otepali revščine. Le redki so razumeli, da je to začetek revolucije, da je to začetek groze, ki je tisto poletje z neznansko težo pritisnila tudi na Borovnico.

Kako močan vpliv je imela OF pomladi 1942 na Borovnico in okolico, dokazuje množičen odhod fantov v partizane. Samo z Brega in s Pakega je v začetku maja 1942 odšlo v gozd dvaintrideset moških.

Večinoma so s seboj ponesli tudi orožje, ki so ga skrili ob razpadu Jugoslavije. V Proglasu centralnega komiteja KPS (Komunistične partije Slovenije) za 1. maj 1942 je bilo med drugim zapisano tudi tole: »V najkrajšem času bo slovenski narod izvojeval svojo največjo in odločilno bitko. Leto 1942 bo leto osvoboditve.« Marsikdo je verjel, da bo zares tako. Govorilo se je, da bodo tisti, ki se ob pravem času priključijo partizanom, imeli po osvoboditvi razne prednosti. Ko sta se srečali znanki iz sosednjih vasi, sta se pogovarjali o edini temi, ki je bila tedaj pomembna: »Ali so vaši fantje res še doma? Naši so že nekaj dni v gozdu. Ali ne veš, da bodo razdelili Galetove gozdove samo tistim, ki bodo sodelovali s partizani? Če vaši ne bodo šli v gozd, ne boste nič dobili.« O isti temi sta v nedeljo po maši spregovorila tudi Šivičev oče s Pakega, in borovniški župnik Jerina. Šivic je trdil, da partizani ne bodo pregnali Italijanov. Odhajanje v gozd bo sprožilo njihove protiukrepe in ljudem prineslo še več trpljenja. Župnik se je zaradi tega skoraj razjezil. Povedal je očetu, da je za domovino treba tudi kaj žrtvovati. Proti okupatorju se je treba boriti. Tudi župnik bi se pridružil borcem, ko bi bil mlajši. Pakovčan je zmajal z glavo in trdo pribil: »Boste videli, da tu ne gre za boj proti okupatorju. To je komunizem!« Že 7. maja so Italijani pozaprli več sorodnikov tistih, ki so odšli v partizane. 16. maja so izdali odlok, da morajo poslej vsi moški, ki stanujejo izven borovniške žične ograje, hoditi spat v šolo v Borovnici, tisti z Brega in s Pakega pa v vojaško barako na Bregu. S tem naj bi preprečili stike s partizani in novo odhajanje v gozd.

Seveda ta italijanski odlok ni prinesel miru. Možje in fantje so bili ponoči pod italijansko kontrolo, doma pa so ostale žene, otroci in tu pa tam kak starejši možakar. Italijani so neštetokrat dvignili preplah. Skoraj vsako noč je bilo na tej ali oni strani Borovnice slišati streljanje. Preplašene žene in otroci niso vedeli, kaj se dogaja in kdo strelja. Večkrat so celo noč preždeli v kleteh. V noči med 28. in 29. junijem so partizani napadli vlak med Borovnico in Verdom. Slučajno je v tem vlaku bilo okrog 600 internirancev, večinoma dijakov in študentov iz Ljubljane. Partizanom je tako prišlo v roke okrog 300 internirancev. Italijani so drugi dan zasledovali partizane in internirance ter prišli na Menišijo. Požgali so Pokojišče, Zavrh in Padež, nato pa so se vrnili v Borovnico. Do Krimske [Stran 013]jame, ki je tedaj postala grob nekaterih rešencev z vlaka, Italijani nikoli niso prišli.

Omenili smo že, da je bila italijanska posadka tudi na Bregu pri Borovnici. Ob železniškem mostu nad vasjo Pako so imeli bunker, ki so ga partizani večkrat napadli. Italijani so na napade vedno odgovarjali z močnim streljanjem. Žene in otroci na Pakem so zato marsikatero noč preživeli v strahu. Neke julijske noči je bilo posebno hudo. Streljanje je trajalo celo noč. Partizani so se oglasili tudi pri nekaterih hišah v vasi. Šele ko se je zdanilo, so se partizani umaknili. Le malo kasneje so od železniške proge in od Brega proti vasi začeli prodirati Italijani. Še preden so se približali prvim poslopjem, so začeli streljati in metati bombe. Vaščane je zgrabila panika. Zdelo se jim je, da vojaki nameravajo zažgati vas in ljudi v njej. Začeli so bežati proti barju. Nekateri so v naglici še odvezali živino, nato pa bežali z ostalimi. Vojaki so tekli za njimi in streljali. Nekaj hiš je bilo že v ognju. Med gorečimi hišami je begala preplašena živina. Nekaj govedi so zadele italijanske krogle. Mikuževa mati in dve hčerki so tekle skupaj. Naenkrat je mati zaostala. Bila je ranjena. Ko sta dekleti to opazili, sta se vrnili, da bi ji pomagali. Tedaj je zadelo še eno od njiju. Mikužev oče se je na begu skril za skladovnico tramov. Kasneje so ga našli mrtvega za trami. Italijan, ki je streljal nanj, je verjetno mislil, da ima pred seboj partizana. Ker ranjena mati in hčerka nista mogli več bežati, so ju sosede potegnile v hišo na koncu vasi in tudi same ostale z njima. Italijani so jih kmalu dohiteli. V silnem strahu so ženske čakale, kaj se bo zgodilo. Italijani so jih nekaj časa samo gledali. Ko so preiskali celo hišo in niso našli nič sumljivega, so ranjenki naložili na nosila in ju odnesli na Breg. Iz raznih skrivališč so zbrali vaščane. Vse so odpeljali na Breg na zaslišanje. Od tistega dne tudi ženske in otroci s Pakega niso več spali doma, ampak v vojaški baraki na Bregu.

V začetku avgusta 1942 so Italijani vse vaščane z Brega in s Pakega odpeljali v Treviso v internacijo. Obe vasi sta ostali popolnoma prazni in zapuščeni. Domove, ki niso že prej bili požgani, so sedaj izropali delno Italijani, delno pa domači grabežljivci. Župnik Jerina se je tedaj zavzemal, da bi vsaj otroke rešil internacije. Prosil je Italijane, da bi dovolili, da otroke prevzamejo sorodniki v Borovnici. Italijani se niso dali preprositi in cele družine so morale iti v internacijo.

Vičičevi otroci, ko na vojno še nihče ni mislil – predzadnja na desni je
                        Ivka

Figure 5. Vičičevi otroci, ko na vojno še nihče ni mislil – predzadnja na desni je Ivka

Poletni meseci leta dvainštiridesetega niso bili samo meseci italijanskih represalij, ampak tudi meseci najhujšega komunističnega nasilja. Tudi Borovnici s tem ni bilo prizaneseno. Bilo je v nedeljo 12. julija 1942. Pri Vičičevih ali po domače pri Minčetovih na Dražici je vladalo nedeljsko razpoloženje. Nedelja je bila edini dan v tednu, ko so bili vsi zbrani. Ob delavnikih je oče Emil že ob šestih zjutraj hitel na vlak. Vračal se je šele zvečer. Delal je v Ljubljani v Kopačevi svečarni. V zadnjem času je doma izdeloval še pasto za čevlje. Pri tem sta mu pomagala žena in stari oče, pa tudi otroci, kolikor so jim dopuščale druge obveznosti. Najstarejša hčerka Olga je do končala gimnazijo in se potem zaposlila na Prehranjevalnem zavodu v Ljubljani, Zinka in Ivka sta obiskovali uršulinsko gimnazijo v Ljubljani, Adela se je učila za šiviljo, Hieronim je pa izpolnil šele devet let. Tisto popoldne je bilo v Borovnici in okolici vse mirno in tiho. Kot da ne bi bilo vojne! To se je poznalo tudi pri Vičičevih. Celo oče, ki je bil zadnje mesece vedno zaskrbljen, je bil dobre volje kot že dolgo ne. Lovil se je z otroki po vrtu okrog hiše in užival v njihovem veselju. Proti večeru so [Stran 014]vsi, tudi mama in stari oče, sedeli pred hišo in se pogovarjali. Oče je čakal soseda, da bi skupaj šla spat v šolo. Vičičeva hiša je bila namreč izven žice, ki je obdajala vas. V to družinsko idilo so nenadoma odjeknili streli iz grmovja v neposredni bližini hiše. Oče se je zgrudil zadet v desno stran prsi. Prejšnje veselje se je v hipu spremenilo v strah in zmedo. Ko so se med močnim streljanjem trudili, da bi očetu pomagali in ga spravili v hišo, je zadelo še hčerko Ivko. Končno so oba potegnili v hišo in zaklenili vrata. Niso vedeli, kdo strelja: Italijani ali partizani. Nikjer niso nikogar videli, toda čutili so, da so napadalci zelo blizu.

Ivka Vičič je bila najmlajša žrtev pokola, ki so ga uprizorili komunisti
                        v nedeljo, 12. maja 1942 v Borovnici

Figure 6. Ivka Vičič je bila najmlajša žrtev pokola, ki so ga uprizorili komunisti v nedeljo, 12. maja 1942 v Borovnici

Oče je čez nekaj minut, še med streljanjem, umrl. Zdelo se je, da je želel še nekaj povedati, pa mu je prehitro zmanjkalo moči. Čez nekaj časa je streljanje prenehalo. Italijani v Borovnici so dali znak za preplah. Bilo je še svetlo, ko so prišli do Vičičevih. Mrtvega očeta in ranjeno hčerko so odnesli s seboj. Kirurg v vojaški ambulanti ji je poskušal rešiti življenje, toda rana od dumdum krogle je bila prehuda in nekako čez dve uri je tudi ona umrla. Stara je bila komaj petnajst let.

Nekaj ur po tem, ko so opravili svojo »akcijo« pri Vičičevih, so se ubijalci pojavili na drugi strani doline. Lahko bi tja prišli že prej, saj je dolina tu ozka, pa so verjetno počakali, da so se Italijani umaknili nazaj v postojanko in da se je dodobra stemnilo. Pobutali so na vrata hiše ob Belem potoku, kjer so stanovali Lončarjevi: sedeminštiridesetletni oče Franc, mama Frančiška, enaindvajsetletni sin France, ki je ravno končal srednjo šolo, osemnajstletna hčerka Mara in petnajstletna Polda. Takoj so šli po vseh prostorih in trpali v nahrbtnike živež, obleko in vse, kar jim je prišlo pod roke. Vseh pet Lončarjevih so medtem stražili v kuhinji. Med krvniki so bili tudi domačini. Ko so se že pripravili, da začno svoje kruto delo, so v zadnjem trenutku ločili od ostalih petnajstletno Poldo. Vse ostale so pobili kar v kuhinji. Nekateri mislijo, da so jih postrelili, drugi pa, da so jih na še bolj zverinski način pobili brez streljanja. Baje sin France ni bil takoj mrtev in je polglasno ječal, dokler ga ponovni udarec ni rešil trpljenja. Po pripovedovanju nekaterih so Poldo zaprli v shrambo, še preden so začeli s pobijanjem, drugi pa mislijo, da so jo porinili tja šele po končanem pokolu. Ko so odšli, so za seboj zaklenili še vhodna vrata. Čez nekaj časa se je Polda toliko opogumila, da se je rešila iz hiše groze in zbežala k sosedu.

Vseh šest: štirje Lončarjevi in dva Vičičeva so bili potem v borovniški mrtvašnici skupaj na mrtvaškem odru. Naslednji dan so jih pokopali na borovniškem pokopališču. Govorilo se je, da je nevarno iti na pogreb, ker bodo partizani streljali na pogrebce. Nič takega se ni zgodilo. Menda so se zadovoljili že s tem, da so pogreb od daleč opazovali s Planine nad Dražico. Baje so se v nedeljo ponoči, ko so se vračali v svoje taborišče, ustavili pri znancih na Zabočevem in skupaj z njimi proslavili uspešno opravljeni podvig.

Kdo in zakaj je ukazal poboj Vičičevih in Lončarjevih? Emil Vičič je bil delavec kot Molek, Zalar, Demšar in drugi borovniški komunisti. Petindvajset let se je z vlakom vozil na delo v Ljubljano. Delo in skrb za številno družino nista dopuščala, da bi sodeloval pri političnem in kulturnem življenju v Borovnici. Bil pa je dosleden kristjan in tudi svoje otroke je vzgajal v verskem duhu. Skrbel je, da bi se izšolali in prišli do poštenega kruha. Sosedom in sovaščanom je vedno rad pomagal. Pogosto so mu naročali, da je namesto njih [Stran 015]opravil kako pot v Ljubljani. Če je le mogel, jim je ustregel. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran v avstrijsko vojsko. Na italijanski fronti je bil ujet. V ujetništvu se je za silo naučil italijanščine. To svoje znanje je lahko preizkusil leta 1941, ko so tudi v Borovnico prišli Italijani. Tu in tam ga je kdo od sosedov prosil, da mu je pomagal na italijanskem poveljstvu urediti za potno dovoljenje ali kake druge zadeve. Posredoval je za tetino družino, ki so jo Nemci preselili iz Mengša v Srbijo. Ker je bila teta rojena v Borovnici, so Italijani dovolili, da družina pride v Ljubljansko pokrajino. Vsak pameten človek bi razumel, da ti Vičičevi stiki z Italijani niso bili izdajstvo, saj je z njimi pomagal domačim ljudem. Toda komunistična organizacija v Borovnici je vse to drugače razlagala. Že precej pred tisto usodno nedeljo je nekdo namignil Vičiču, da je v nevarnosti. Od tedaj je bil vedno zaskrbljen. Toda kakor koli že je razmišljal, je prišel do istega zaključka: »Zakaj bi bežal? Saj nikomur nisem skrivil lasu. Morda so pa vse skupaj le babje čenče.«

Lončarjevi so hišo ob Belem potoku imeli v najemu. Preden so prišli v Borovnico, so živeli na Igu, kjer je oče imel lesno podjetje. Zaradi neuspešnega poslovanja je zabredel v dolgove. Da bi dolgove poplačal, je moral prodati tudi hišo in družina je tako izgubila svoj dom. Odločili so se, da se preselijo v Borovnico. Za očeta je bila Borovnica še posebno zanimiva zaradi številnih lesnih podjetij. Najprej so stanovali v neki hiši na Dražici blizu Vičičevih, kasneje pa so se preselili na drugo stran doline k Belemu potoku. Baje je Lončar nekajkrat dal prispevek za Osvobodilno fronto, kasneje pa naj bi se temu davku skušal izogniti. Morda mu je manjkalo denarja? Ali je morda to bilo vzrok za kruti pokol cele družine? Hči Polda, ki je tisto noč ostala živa, je morda o vsem kaj več vedela ali vsaj slutila, toda nikoli o tem ni govorila niti v krogu svojih najbližjih. Strašno doživetje tiste noči jo je spremljalo do konca življenja. Do konca je bila zaznamovana s težko skrivnostjo in bolečino.

Vičičevim zmagovalci tudi po letu 1945 niso dali miru. Zaplenili so jim hišo in zemljo, materi niso po očetu priznali nobene pokojnine, staremu očetu so pokojnino znižali, hčerkama pa so delali težave pri šolanju in zaposlitvi. Lončarjeva Polda takih težav ni imela, toda njeno breme je bilo morda še težje. Ko premišljujemo o vsem tem, živo začutimo vso težo in usodnost tistih dogodkov poleti 1942. Nihče nas ne more prepričati, da so bile nasilne smrti v Borovnici in drugod potrebne za osvoboditev izpod okupatorja. V Borovnici tedaj še ni bilo vaške straže in nihče je ni pripravljal, še najmanj pa Vičičevi in Lončarjevi. Ne prepričajo nas niti govorice, da sta družini verjetno imeli kakega sovražnika, da torej uboj ni bil izvršen po nalogu Partije in Osvobodilne fronte. Vemo, da so bili poletni meseci leta 1942 čas organiziranega komunističnega terorja, da je bila ta doba najstrašnejši čas revolucije, ko je na podoben način kakor v Borovnici ugasnilo na stotine slovenskih življenj.

Nekaj dni po pogrebu moža in hčerke ter Lončarjevih je Vičičeva mati stopila v župnišče, da bi poravnala pogrebne stroške. Župnik Jerina jo je prijazno sprejel. Ko je povedala, zakaj je prišla, ji je rekel: »Nič ne bom vzel. Zelo dobro sem poznal vašega očeta. Vem, da je bil pošten in veren mož. Te smrti so tudi meni odprle oči.«

Osemnajstletna Mara Lončar je bila umorjena v domači kuhinji skupaj z
                        očetom in materjo in bratom Francetom

Figure 7. Osemnajstletna Mara Lončar je bila umorjena v domači kuhinji skupaj z očetom in materjo in bratom Francetom

Tudi marsikateri drug Borovničan je po umoru Lončarjevih in Vičičevih začel raz[Stran 016]mišljati, kakšni so resnični nameni Osvobodilne fronte. Ljudi se je polastil strah. Spraševali so se: »Kdo bo pa sedaj na vrsti?« Italijani so grozili, da bodo še več ljudi odpeljali v internacijo. Tičali so v utrjenih, z bodečo žico obdanih postojankah. V okolico so se podajali le tedaj, ko so se odločili za represalije v posameznih vaseh. Ljudje niso vedeli, koga naj se bolj bojijo, Italijanov ali partizanov. Nekdo je prinesel novico, da so v Št. Joštu nad Vrhniko domačini ustanovili vaško stražo, ki naj bi skrbela za red in mir v vasi in okolici. Ob vsem tem je tudi župnik Jerina, ki je menda še v začetku maja verjel, da se tisti v gozdu borijo proti okupatorju, spremenil svoje mišljenje. Odpravil se je v Ljubljano in poiskal Ludvika Kolmana, ki ga je najbrž poznal še iz študentskih let. Kolman je že pred vojno končal študij prava in postal tudi rezervni kapetan. Jerina je znancu opisal, kakšne so razmere v Borovnici. Prosil ga je, naj pride v Borovnico in ustanovi vaško stražo. 9. septembra 1942 je tako v Borovnici nastopila vaška straža. Ker je pri fari bila italijanska posadka, so se stražarji naselili na Brezovici na koncu borovniške doline. Kasneje so bile vaške straže tudi na Ohonici, Niževcu in na Zabočevu. Po hribih nad Brezovico in Zabočevim so tedaj bili partizani. Od Krimske jame so stražarji ob večerih slišali streljanje. Vaške straže v Borovnici so torej nastale šele potem, ko so komunisti ubili najmanj deset ljudi, ko so Italijani požgali več vasi, pobili nekaj ljudi, celo množico borovniških faranov pa odpeljali v internacijo.

Enaindvajsetletni France Lončar

Figure 8. Enaindvajsetletni France Lončar

Avgusta 1943 – malo pred kapitulacijo Italije – so partizani pod vodstvom Dakija napadli vaške straže v borovniški dolini. Italijani iz Borovnice kljub bližini niso prišli na pomoč, toda stražarji, ki so se zbrali na Brezovici, so vzdržali napad. Na Zabočevu so tedaj partizani požgali več hiš in gospodarskih poslopij. Po kapitulaciji Italije so se v Borovnico zatekle tudi posadke vaških straž z Rakitne, Begunj in Sv. Vida. Konec septembra 1943 je bilo tako v Borovnici okrog 600 vaških stražarjev. Pod vodstvom kapetana Kolmana so nato prešli v Slovensko domobranstvo.

Od konca avgusta 1944 do sredine marca 1945 se je zvrstilo več napadov zavezniških letal na borovniški viadukt. Pri teh napadih je bilo v Borovnici ubitih več civilistov in domobrancev. Največji krvni davek pa je Borovnica plačala po koncu vojne leta 1945, ko so Angleži vrnili domobrance domačim zmagovalcem in so jih le ti brez sodbe pobili po raznih krajih Slovenije, največ pa v Kočevskem Rogu in pri jamah nad Hrastnikom.

Če se sedaj še kdaj povzpnem na hrib nad rojstno hišo, je razgled proti Borovnici precej drugačen kot nekoč. Ne vidim več tiste lestve preko borovniške doline. Vem, da so železnico speljali po daljši trasi okrog doline, ruševine mostu pa odstranili. Veliko delo je bilo to, pa so ga vendarle opravili v nekaj letih. Pri tem nehote pomislim na razdejanje, ki ga je povzročila revolucija leta 1942 in se je nadaljevalo skozi dolga leta. Kdaj bodo odstranjene vse te ruševine? Že dolgo nad Borovnico nisem videl mavrice. Najbrž nikoli ob pravem času ne pridem na svoj hrib. Toda mavrica se gotovo pokaže. Po vesoljnem potopu je bila mavrica znamenje rešitve. Naj bo tako tudi v našem času!

[Stran 017]

3.2. Iz Gregorske kronike

Donat Jug

3.2.1.

Poleti 1941 je začelo v Ljubljano prihajati vedno več beguncev z Gorenjskega in Štajerskega. Ker vseh niso mogli nastaniti v mestu, so se razne organizacije, posebno RK, trudile, da bi jih razporedile po podeželskih občinah. Posebej pripravljene so se izkazale Velike Lašče, kjer se je ustanovil poseben odbor za sprejem beguncev, ki so ga vodili župan Paternost, dr. Kožuh, dr. Zalokar in občinski tajnik Bizjak. Ta se je obrnil na okoliške župnike, da bi podprli njegova prizadevanja. V župnišču pri Sv. Gregorju nad Ortnekom sta tedaj že bila dva duhovska begunca. S Prežganja je pribežal župnik Leon Kristanc, z Brezij na Gorenjskem pa frančiškanski brat Donat Jug. Sprejel ju je gregorski župnik svetnik Franc Krumpestar. Vsi trije so dosegli, da je gostoljubje Gregorcev našlo prostora za 76 ubežnikov. Čeprav je vprašanje, kako so se novodošli prebivalci vživljali v nove razmere in kakšni odnosi so se ustvarjali med njimi in domačimi, nadvse zanimivo, bomo tu povedali nekaj besed samo o enem od beguncev: o bratu Donatu Jugu z Brezij.

Brat Donat ni bil čisto neznan človek v slovenskem svetu. Posebej so ga poznali zlasti čebelarji, saj je v tridesetih letih napisal zelo brano knjigo Praktičen čebelar. Za nas pa je pomemben zaradi nečesa drugega. Imel je namreč neko lastnost, ki Slovencem ni ravno pogosto dana. Imel je ta dar, da je opazil pomembnost dogodkov okoli sebe, hkrati pa je čutil potrebo, da te dogodke tudi zapiše. Ko je prišel k Sv. Gregorju, jih je imel že čez šestdeset, bil je izkušen človek, zanimal ga je svet in človeške usode in začel je pisati nekakšen dnevnik ali Farno beležno kroniko, kakor ga je sam imenoval. Iz rokopisa smo za naše bralce izbrali nekaj odlomkov, čisto mogoče pa je, da bomo kdaj lahko brali tudi celotno besedilo.

3.2.2. Prvi roparski napad

Sv. Gregor v mesecu decembru 1941. Pri Oblakovih so v petek dne 5. decembra obhajali običajni domači družinski Miklavžev večer. Povabili so k tej domači prireditvi tudi gospoda svetnika, gospoda župnika Kristanca in gospoda šolskega upravitelja Ludvika Pevca. Ker je bilo hladno in gostilniška soba ni bila zakurjena, so se vsi skupaj zbrali kar v kuhinji k domači zabavi.

Okrog 8. ure zaslišijo zunaj neko hojo. Služkinja gre pogledat ter se takoj vrne ter reče: Italijani so zunaj. Tedaj gre gospodar Ivan ven pogledat, a opazi v veži tri oborožene može v bivši jugoslovanski vojaški obleki s puškami v rokah in z ročnimi granatami ob pasu. Tedaj spregovori eden izmed treh: Roke v vis. Gospodar se seveda prestraši in vsi v kuhinji z njim. Na vprašanje gospodarja, kaj hočejo in kdo so, spregovori eden v srbohrvaščini: mi smo vojaki nove jugoslovanske vojske, ki bomo okupatorje pregnali s slovenske zemlje. Vojska se pa šele zbira v hribih, a potrebuje živeža in denarja, katerega pa morajo dati bogati ljudje. Nato zahteva, da se morajo zbrati vsi hišni prebivalci v eno sobo. Ko jim gospodar pojasni, da so že vsi v kuhinji, je stopil v kuhinjo z njim še en tolovaj, držeč v rokah puško z napetim nabojem ter zapovedal vsem roke dvigniti in, da se ne sme nobeden nikamor zganiti. En ropar je stal vedno pri vratih z dvignjeno puško v rokah, ki bi pričel takoj streljati, če bi se kateri uprl. Drugi pa je odpeljal Ivana ven in zahteval od njega ključe od trgovine in od blagajne. Zunaj pa je bilo pred hišnim vhodom in okrog hiše še več drugih roparjev; s tistimi tremi, ki so bili v hiši, pa je moral Ivan hoditi in jih odpreti vse shrambe.

Sv. Gregor - Pogled z brinovških njiv

Figure 9. Sv. Gregor – Pogled z brinovških njiv

Najprej so vse preobrnili v trgovini in vzeli vse, kar je bilo užitnega ter ves tobak in vse cigarete. Iz kuhinjske shrambe so vzeli vso zabelo (dva velika lonca masti, v teži okrog 80 kg). Končno so šli še zgoraj v družinsko [Stran 018]spalnico ter gospodarju vzeli dve skoraj novi obleki in škornje ter iz blagajne ves denar. Naropano blago so notranji roparji nosili do hišnega izhoda in ga tam podajali drugim v roke, kateri so jim dajali direktive, da še ni tega dosti ter da mora še to in še to biti. Ko so roparji svoje delo opravili, so zunaj spustili v zrak nekaj strelov in zginili v temno noč. Nihče se v tem smrtnem strahu ni upal za njimi iti pogledat, v katero smer so odšli. Vse je pa tako zgledalo, da so bili ti lopovi Dolinci, pomešani z bivšimi begunci. Kajti bilo jih je gotovo kakih 10 ali pa še več.

3.2.3. Prva farna žrtev

Sv. Gregor dne 1. maja 1942. Zabukovec Jože, Tomažev gospodar v Krnčah, je šel dne 21. aprila po opravkih z vozom v Lašče; tam je zašel v neki gostilni med tajno komunistično družbo. Ne vedoč s kom se zgovarja, je grajal partizansko komunistično početje ter se je menda izrazil, da imajo Italijani prav, da jih preganjajo. Za to odkritosrčnost je moral še tisti večer plačati s svojim življenjem.

Zgodilo se je pa takole: ko je prišel Jože zvečer proti mraku domov z vozom ter mu je žena postregla z malico, se med tem pojavi na pragu hišnih vrat neki moški v dolgi suknji. Ta pomigne s prstom Jožetu, da naj pride bližje, kot da mu ima nekaj važnega povedati. Tedaj neznanec potegne samokres in Jožeta v čelo ustreli. Jože omahne in pade takoj v nezavest. Tako se prestraši tudi žena. Ko se ta zave, je stal morilec še v hiši. Ženi je zagrozil, da ustreli tudi njo, ako ne bo molčala o Jožetovem napadu do 8. ure zvečer. Med tem pridejo otroci s polja domov. Ko najdejo mater vso preplašeno in očeta v zadnjih zdihljajih, gre hitro starejši brat to v župnišče naznanit, da ga je šel gospod Kristanc dat v sveto olje. Tedaj je tolovaj izginil. Po odhodu gospoda Kristanca so prišli pa novi tolovaji in hišo zastražili, da nikogar niso pustili ne noter ne ven, dokler ni Jože okrog 11. ure ponoči izdihnil.

Drugi dan se je ta pretresljivi dogodek izvedel po vsej okolici. Naznanili so to tudi okupatorskim oblastem v Lašče in na Ortnek, a se za to nihče kaj prida ni zmenil. Pogreb je bil 23. aprila ob obilni udeležbi faranov in tudi drugih ljudi izven fare. Zapušča 9 nedorastlih otrok. Bil je ugleden gospodar daleč naokrog.

Gregorski fantovski odsek 1938, eno leto po ustanovitvi

Figure 10. Gregorski fantovski odsek 1938, eno leto po ustanovitvi

[Stran 019]

3.2.4. Odhod Italijanov iz Sodražice

Sv. Gregor dne 20. maja 1942. Pijani zmage so partizani zasedli vso sodraško kotlino od Nove Štifte do Blok in vso pokrajino Loškega Potoka. Prav tako tudi vso Dolino krog Roba prav do Lašč. Tako so prišla Slemena in cela naša fara pod njihovo zasedbo. Kajti Italijani, potem ko so v Dolini in drugod že požgali toliko kmetskih domov, se tudi v Laščah niso več prikazali izza zažičenega omrežja. Tako tudi v Ribnici in v Kočevju. Držali so se še na teh postojankah v toliko, da so imeli železnico v oblasti.

To bi bilo tedaj za nas vse v redu, ko bi partizani ne bili pričeli takoj izvajati svojih komunističnih idej – vse, kar je tvoje, je moje – ter kazati sovraštva do krščanstva. Ker so pa takoj izlili svoj izbruh, katerega so že toliko let kuhali, se jih je prebivalstvo prestrašilo. Sicer je bilo čisto prav tako, da so takoj pokazali, kaj so in kaj hočejo. Pričele so se tedaj rekvizicije kar na debelo. Izropali so v Sodražici vse trgovine prav do golega. Pričeli so se maščevati nad tistimi, ki so jih imeli zaznamovane, da jim niso naklonjeni; tem so pobrali vse premičnine do zadnje žlice. Na krut način so tudi tiste dni umorili gospodično Ivanko Košorok in Franca Kozina v Zapotoku zaradi krščanskega prepričanja, ker nista soglašala z njihovim početjem.

3.2.5. Italijani se vračajo po zraku!

Dne 3. junija 1942 na dan pred praznikom Sv. Rešnjega telesa je pribrnel sem od Ljubljane aeroplan; nekaj časa je krožil nad Sv. Gregorjem. Tedaj se je spustil nad Sodražico in vrgel nanjo nekaj bomb. Eksplozije so se krepko čule na Sv. Gregor. Tedaj odleti areoplan proti Žimaricam in se je spet vrnil čez Sv. Gregor nad Sodražico in ponovno vrgel nekaj bomb v Trg. Sedaj se nam je razjasnilo, da so Italijani pričeli sovražnosti nad Sodražani, kakor so jim pri odhodu zažugali.

Zaradi teh in drugih dogodkov na praznik Sv. Reš. telesa pri Sv. Gregorju ni bilo običajne procesije.

Italijani so po preteku 8 dni spet prišli z bombami nad Sodražico. Tako so od časa do časa prihajali celi mesec junij, da so ves Trg razdejali in povzročili veliko hudega. Ljudje so se morali iz Trga izseliti; kamor je pač kateri mogel.

Komunisti pa kljub temu ne odnehajo. Glavno njihovo opravilo v teh dneh je bilo čiščenje njim ne ljubih oseb. Prepričani so, da so oni gospodarji položaja ter da se mora vse njim ukloniti.

3.2.6. V pričakovanju preobrata

Sv. Gregor dne 19. julija. Mimoidoči partizani so videti precej razburjeni in surovi. Pričakujejo italijanske pohode in njihove ofenzive. Kajti po drugih krajih Dolenjske se je že menda pričela. Sodimo po tem, ker čujemo močno grmenje topov tam od Višnje Gore in od Žužemberka. Pravijo, da je prišlo že veliko partizanov čez Gorjance v našo dolino, da se bodo umaknili zopet v gozdove.

Minule tedne so komunistični partizani po naši dolini uprizorili več grozodejstev in umorov; med drugim naj zabeležim samo še enega. V Dolenji vasi pri Ribnici so partizani odvedli na Krempo v Kočevske gozdove tamkajšnjega trgovca Riglerja in nekega časnikarja Debeljaka iz Maribora in ju tam na zverinski način umorili. Debeljaka je prejšnjo jesen sprejela v svojo oskrbo Riglerjeva družina. Ker ni soglašal s komunističnimi partizani, je tedaj moral mučeniške smrti umreti.

3.2.7. Razdiranje bunkerjev

Sv. Gregor dne 13. septembra 1943. Tista noč po odhodu fantov in zasedbi vasi po partizanih je potekla čisto mirno. Kar čudno se je nam zdelo; poprej tak direndaj, sedaj pa taka tihota. Ob 7. uri zjutraj je prišla patrulja 6 oboroženih mož iz Sodražice. Prinesli so s seboj celo naročje komunističnih letakov ter preplakatirali z njimi vso vas. Iz letakov je bilo razvidno, da je cela pokrajina v partizanskih rokah. Če bi mrtvim črkam verjeli, bi tudi drugače misliti ne mogli. Med drugimi letaki je bil tudi ta, da je osvobodilna vojska oklicala splošno mobilizacijo za celo Slovenijo, tudi za Julijsko krajino. Vsi moški od 18. do 45. leta se morajo prijaviti osvobodilni vojski ali pa terenskim možem.

Poleg tega velikega navdušenja, ki so ga komunisti navdahnili na svoje propagandne letake, je pa v ozadju že pihal drugi, mrzlejši veter. Nemci so namreč zasedli Ljubljano in je predvidevano, da bodo zasedli celo krajino. Da ne bi prišle gregorske utrdbe Nemcem v korist, so tedaj sodraški [Stran 020]rajonci in gregorski terenci sklenili, da se morajo bunkerji takoj podreti in vse pospraviti. Sklicali so tedaj k Oblakovim vse vaščane in jim dali navodila, da morajo to delo sami opraviti. Razdelili in določili so za vsako hišo posebej, kaj mora razdreti in pospraviti. Vsi, moški, ženske in otroci, so šli tedaj z navdušenjem na delo, a ne toliko zaradi tega, da bo vas zopet dobila prvotno lice, temveč zaradi materialističnega namena, ker so jim obljubili za plačilo ves material, kar ga jim pride pri razdiranju bunkerjev v roke. Tedaj so tekmovali med seboj, kdo bo več in hitreje pospravil. Osvojili so si s tem mnogo materiala, kamenja, peska in lesa; posebno drv so si za zimo na lahko oskrbeli. Nekateri farani so jim to zamerili, da so to storili komunistom na ljubo. Toda bilo je prav narobe. Vas je zopet dobila prvotno lice!

Marijo nosijo – Maj 1943 – Levo cerkev, zadaj župnišče

Figure 11. Marijo nosijo – Maj 1943 – Levo cerkev, zadaj župnišče

3.2.8. Gregorskim fantom se hudo godi

Sv. Gregor dne 14. septembra 1943. Tudi danes se še ni nič zvedelo o usodi fantov, ker ni še nobenega človeka na Sv. Gregor, vse živi še v preplašenosti od nedeljskih dogodkov; le gospodična učiteljica Novak je prišla iz Poljan na Sv. Gregor pogledat, kako je tu. Zelo je žalovala za šolskim upraviteljem, ki se je dal oborožiti in šel s fanti. Povedala je, da so partizani Lašče zasedli in da zelo surovo postopajo s prebivalstvom. Proti večeru se je slišalo iz daljave, tam izpod Kureščka in od Turjaka močno topovsko streljanje. To nam je povzročalo zle slutnje, kaj se z našimi fanti godi.

Sv. Gregor dne 15. septembra 1943. Danes je bilo za fanti že vse pospravljeno. Tudi dvorana in stanovanjski prostori so bili že osnaženi, le žična ograja okrog vasi še ni razdrta; tudi te se bodo morali v nekaj dneh lotiti.

Proti večeru pa je prispela strahovito razburljiva vest, da so partizani pri podružnici Sv. Jakoba na Velikem Osolniku gregorske fante in več drugih zajeli in jih pobili. Med temi je 9 Gregorcev mrtvih. Prišla je to povedat neka ženska od tam v Andol kot zanesljivo resnico. Povedala je tudi, da so bili danes zjutraj vsi skupaj blizu cerkve pokopani in da so komunisti pustili seznam vseh, kateri so bili ustreljeni. Ta vest se je kot blisk raznesla po fari in zelo globoko odjeknila.

Sv. Gregor dne 16. septembra 1943. Prva odredba današnjega dne je bila, da sta šla dva moža v Sodražico na rajonsko komando prosit dovoljenje, da smejo potovati na Veliki Osolnik (ki je 2 uri hoda od Sv. Gregorja), da ugotovijo, kateri fantje so mrtvi; in pa da jih smejo izkopati in na [Stran 021]domače pokopališče pripeljati. Ker so bili med temi fanti ustreljeni tudi 3 Sodražani ter so svojci tudi teh prosili za prevoz, so jim tedaj vsem skupaj dovolili, da jih smejo brez vsakega zunanjega slavja na svojo odgovornost prepeljati na domače pokopališče. Tedaj so že tisto dopoldne odpotovali dva moža in nekaj žensk na Veliki Osolnik, da natančno ugotovijo vso zadevo. Vseh skupaj je bilo na Osolniku dne 14. septembra 1943 popoldne na smrt obsojenih s strelom v glavo 24 fantov belogardistov. In sicer 9 z gregorske fare, 5 iz poljanske in 3 iz sodraške župnije. Ostali so pa bili iz župnije Device Marije v Polju pri Ljubljani. Zakopali so jih partizani dne 15. t.m. zjutraj blizu cerkve vse skupaj v dva plitva grobova.

Od Gregorskih fantov so bili ustreljeni:

  • Matevž Kljun, krojač, iz vasi Pusti Hrib, star 32 let
  • Marolt Jože, iz vasi Pusti Hrib, star 37 let
  • Oblak Ivan, iz vasi Rigelj, star 32 let
  • Marolt Janez, iz vasi Maršiči, star 21 let
  • Rigler Anton, iz vasi Praproče, star 20 let
  • Lavšin Jože, iz vasi Gašpinovo, star 25 let
  • Adamič Jože, iz vasi Hudi Konec, star 20 let
  • Levstik Ivan, iz vasi Brinovščica, star 21 let
  • Levstik Alojzij, iz vasi Črnec, star 38 let.

Iz sodraške fare so pa bili sledeči fantje (ti so se bili gregorskim fantom pridružili šele tisti dan pred odhodom):

  • Prijatelj Peter, abiturient, iz Zamosteca pri Sodražici (županov sin), star 23 let. Bil je zgleden in nadarjen fant.
  • Pust Ivan, sin trgovca, star 22 let.
  • Škulj Janez, sin posestnika v Žimaricah.

3.2.9. Gregorski mučenci prihajajo

Sv. Gregor dne 17. septembra 1943. Današnji dan se je gregorska fara vsa zagrnila v črno v znamenje velikega žalovanja za fanti, ki jih je dohitela tako tragična mučeniška smrt. Že zjutraj ob 6. uri so se pred Gregorskim Lomom zbirali vozniki, ki so od raznih krajev pripeljali bele mrtvaške truge za gregorske mučence. Prihajale so tudi iz raznih vasi črno oblečene ženske, ki so prinašale vence in šopke, da jih bodo vozniki s seboj odpeljali na Veliki Osolnik, da bodo že tam z njimi okrasili krste. Delali so vso noč in farani drug drugemu pomagali, da so mogli tekom noči izvršiti toliko priprav. Ko sta ob 7. uri prišla še dva

voznika s trugami za sodraške žrtve, je tedaj odrinilo proti Marolčam 6 voznikov z 12 krstami na Osolnik po mučence. Z njimi je šlo tudi nekaj sorodnikov, da bodo pomagali pri izkopu ugotoviti prava imena žrtev, ki so dali življenje za krščansko prepričanje in zvestobo gregorski fari.

Med tem so na domačem pokopališču Gregorci kopali grobove za one, ki so nas eno leto čuvali pred našimi sovragi ter nas obvarovali mnogo telesnih in duševnih grozot. Vendar tako tragična smrt jim menda ni bila usojena. Kajti to so velike žrtve, o kakršnih ni nihče mislil, toda to prepuščamo božji Previdnosti, ki gospoduje nad našim življenjem.

Franc Krumpestar (1865 –1947) – Dolgoletni (48) in spoštovani gregorski
                        župnik

Figure 12. Franc Krumpestar (1865 –1947) – Dolgoletni (48) in spoštovani gregorski župnik

Pričakovali so, da pridejo vozniki z mučenci iz Velikega Osolnika na Sv. Gregor okoli 2. ure; bila je tedaj tu že vsa fara v žalni obleki. Ko je ob 3. uri zvonilo z velikim zvonom v čast Kristusovemu trpljenju (bil je namreč petek), jih še ni bilo; oči vseh so se nestrpno ozirale proti Marolčam, kdaj jih ugledajo. Toda kmalu po 3. uri se pokažejo prve bele krste nasproti Levstikov. Tačas pa zapojo gregorski zvonovi svojo turobno žalostinko. Tedaj se pričnejo farani z gospodom svetnikom in pogrebnim osebjem pomikati k pokopališkim vratom in tam so jih pričakovali. Ta sprevod mučencev skozi [Stran 022]Andol proti pokopališču je bil tako ganljiv, da so vsem solze kar lile iz oči.

Na prvih dveh vozovih, ki so prispeli, so bili sodraški mučenci. Te so spustili kar naprej; ustavili so se pod lipo pri cerkvi in tam počili. Za temi pridejo domače žrtve. Na vsakem vozu sta bili po dve krsti s cvetjem ovenčani; na enem vozu so pa bile tri truge. Pri pokopaliških vratih so posamezne truge snemali in jih odnašali na določena mesta, kjer imajo svojci grobove. Svojci so stopili okrog svojih žrtev. Žalovanje se je tako hudo razvijalo, da je bilo le s težavo mogoče pričeti s pogrebnimi obredi; le z odpornimi živci gospoda svetnika je bilo mogoče opraviti v teku poldruge ure vseh 9 pogrebov.

Ti pogrebi bodo ostali gospodu svetniku in vsem faranom za vedno v spominu!

3.2.10. Pripombe in pojasnila

Pozneje se je polagoma izvedelo o križevem potu gregorskih fantov, ko so šli v trpljenje in grozno smrt. Tu navedem izjave gospoda šolskega upravitelja Ludvika Pevca in sicer v kratkih stavkih.

Ko so gregorski fantje s svojim vodstvom dne 12. septembra odrinili z vojaško opremo proti Laščam, da se z ondotnimi edinicami zedinijo in odidejo v Turjaški grad, so te zamudili, ker so bili že odšli. Znašli so se tedaj osamljeni. Končno so se sami podali proti Turjaku in tja tudi srečno prišli. Med tem so se pa že nekateri fantje od skupine ločili, med temi ugledni Pustohribški Metod, Hribar Janez iz Krnč (in Hojski Anton); ti so odpotovali naravnost v Ljubljano. Ko so drugi gregorski fantje in njihovo vodstvo sprevideli, da se turjaški begunci nahajajo v težki komunistični premoči in v nevarnem stanju, so ti še z nekaterimi drugimi edinicami napravili izpad, da bi se prerili kam tja proti Kureščku, da bi prišli v gozdove in se tako pomikali proti Ljubljanski okolici, ali pa v bližino domačih Slemen in se tako rešili. Drugo noč dne 13. septembra so prenočevali na Osredku pod Osolnikom. Tisto noč se je ločil od fantov gospod župnik Kristanc ter odšel skozi gozdove v ljubljansko okolico; fante pa je prepustil usodi. Tedaj je tisto noč izginil še komandant Lavrič. Drugo jutro dne 14. septembra so se fantje znašli v močni komunistični zasedi. Vodstvo fantov je tedaj prevzel Jernejc Lovšin iz Gašpinovega. Pomikali so se tedaj v tej zagati na Veliki

Osolnik k podružnici Sv. Lavrencija. Toda tolovaji so jim sledili. Fantje pa so se jim postavili v obrambo z orožjem ter se jim niso hoteli kar tako predati. Ko je pa fantom pošlo strelivo, so se umaknili v cerkev ter tam odložili vojno opremo in čakali usode.

Ko so se fantje razorožili, so padli po njih tolovaji kot lačni volkovi. Izpraznili so jim vsem nahrbtnike, trgali z njih obleko in zamenjavali čevlje s slabšimi. Postopali so z njimi surovo, kot le roparji znajo. Tedaj je prišla razsodba. Po kratkem posvetu tolovajskih kolovodij je objavil sodbo neki višji tolovajec z imenom Daki. (To je neki pustolovec, sin nekega bloškega kovača. Ta se že iz mladosti bavi s komunizmom ter se je bil udeležil španske vojske z rdečimi. Zato velja ta pri slovenskih komunistih kot visoka osebnost.) Ta je tedaj dal odbrati iz vseh edinic, ki so bile zajete na Velikem Osolniku, 24 najboljših fantov ter jih je postavil v eno vrsto na desno, ostale pa na levo. Razsodbo je Daki razglasil takole: 24 odbranih belogardistov zadene takojšnja smrtna kazen s strelom v glavo, ostali so pa mobilizirani v osvobodilno vojsko. Obsojene so takoj močno zastražene tirali zadaj za cerkev in v strahotnem divjaškem mučnem položaju jih je ustrelil drugega za drugim v glavo neki ljubljanski mestni [Stran 023]uslužbenec. Fantje so padali drug za drugim, kot snopje. Vendar je imel še vsak toliko časa, da je lahko obudil srčno kesanje. Zato je upanje, da so tudi njihove mučeniške duše šle druga za drugo pred nebeški prestol po plačilo, ker so dali življenje za vero in dobro stvar.

Gregorska farna spominska plošča

Figure 13. Gregorska farna spominska plošča

Ostale fante, ki so jih mobilizirali za osvobodilno vojsko, so tirali za seboj več dni proti Cerknici, kjer so jih rešili Nemci, ko so zasedli Cerknico in tamkajšnjo okolico. Tedaj so prisiljeno mobilizirani fantje našli priliko, da so se raje predali Nemcem in tako prišli v Ljubljano. Pozneje pa so prestopili k domobrancem in se tako zopet borili proti roparjem. Nekateri pa so ostali v Ljubljani v zasebnih službah, kot begunci.

O drugih fantih in beguncih, ki so se bili zatekli na Turjak, in bili tam od komunistov zajeti in mučeni, ne bom tu beležil, ker o teh bo obširneje pisala svetovna zgodovina!

3.2.11. Pogreb 8 mučencev

V ponedeljek dne 3. aprila 1944 so prišle od Maršičev ženske povedat, da je tam blizu Grebenja na neki njivi zakopanih 8 partizanov, ki so jih pred enim mesecem partizani sami postrelili in tam zagrebli. Hoteli so fantje namreč pobegniti, a se jim ni posrečilo. Tedaj jih je štabna komanda pri Sv. Gregorju obsodila v likvidacijo. (Kolikor je mogoče ugotoviti, je bila pri Sv. Gregorju pred enim mesecem Cankarjeva brigada, tedaj jih ima ta na vesti.) Kolikor se vedo Marolčani spominjati, so bili to sami mladi fantje prisilni mobiliziranci, najbrže Primorci. Drugih podatkov o njih ni. Da je cel mesec to v tajnosti ostalo, je vzrok v tem, ker se vaščani Marolč niso upali o tem izjavljati, dokler so jih komunisti zasedali, ker so se bali, da bi jih preganjali ali celo jim vse požgali.

Te mučence je bilo tedaj treba izkopati in na gregorsko pokopališče spraviti. Ali kdo naj to opravi? Oprijeti se je bilo Zveličarjevih zapovedi pri delih usmiljenja, pri katerih je tudi mrliče pokopavati. Marolčani so se tedaj obvezali, da bodo zbirali po hišah deske za truge in jih izkopali. Oblakovi so pa dali žeblje, da so krste zbili in žrtve zabili v preproste zaboje ter jih na pokopališče zvozili. Drugi Gregorci so pa za vse skupaj izkopali en grob in jih pokopali dne 5. aprila 1944. Pogrebne obrede je opravil gospod kaplan Čampa iz Sodražice. Mučenci bodo tu v pozabljenosti čakali večnega vstajenja, kajti pri nobenem se ni našlo nobenega znaka, kdo in odkod da je. Svojci jih bodo zastonj pričakovali, kdaj in odkod se povrnejo. V mrliški knjigi pri Sv. Gregorju so zabeleženi kot neznanci.

Sv. Gregor dne 2. maja 1944. Tisto nedeljo je prispel na Sv. Gregor tudi udarni bataljon Nemcev in domobrancev pregledovat, če se še kje ne skrivajo komunistični ostanki. Zglasili so se pri Perovšku (pri Jernejevih) ter povprašali po Francetu, ki so ga bili pozimi partizani imenovali za terenskega. Toda France ima dober sluh; že pred njihovim prihodom je pobegnil v hosto. Tega so Nemci parkrat poprej že iskali, a ga nikoli ne najdejo. Tedaj so pri odhodu prijeli pa brata, krojača Viktorja Perovška, starega 35 let ter ima pohabljeno nogo. Ta se dejansko ni udejstvoval v komunistični družbi, a imeli so ga na sumu, da je tihi zahrbtni somišljenik partizanstva. Drugače je bil Viktor pošten in veren faran, pri vseh spoštovan. Zato se ni umikal in se ni bal, da bi mu kdo kaj hudega storil. Viktorja so prijeli pred cerkvijo, ko je šel od popoldanske službe božje. Misleč, da ga bodo odvedli v Lašče, se ni česa hudega nadejal. Toda odvedli so ga proti Ortneku. Šli so po stranski poti skozi Maršiče. Tam izpod vasi nad Ortnekom so ga odvedli na neki travnik ter ga preiskali. Kaj so našli pri njem, ni nikomur znano. Napovedali so mu smrt in ga na mestu ustrelili v glavo. Neki domobranec je prišel k Maršičem povedat, kaj se je zgodilo z njim, da naj gredo povedat na Sv. Gregor materi.

Drugi dan, v ponedeljek dne 1. maja, sta šla dva moža (Oblakov gospodar in Povkov oče) pogledat, kaj je s to zadevo. Viktorja sta res našla na tistem travniku mrtvega z razbito glavo. Tedaj sta šla na Ortnek k vojaški komandi prosit, da ga smejo domov pripeljati in ga cerkveno pokopati. Dovolili so, da ga smejo odpeljati le zabitega v krsti in ga pokopati brez vsake zunanjosti, kot pokopavajo druge bandite. Proti večeru so ga pripeljali na Sv. Gregor ter ga imeli čez noč zaprtega v trugi pri materi. Drugi dan, dne 2. maja, so ga prinesli v cerkev ter je bila črna sv. maša. Nato so ga odnesli na pokopališče brez vsakega zvonjenja. Pogrebne obrede je opravil gospod svetnik Krumpestar. Pogreba se je udeležilo veliko faranov in je bilo veliko tihega žalovanja. Za vzrok, zakaj je bil usmrčen, pa se ni izvedelo. Nekateri so mnenja, da so mogoče našli pri njem kake bratove spiske.

[Stran 024]

3.3. Poročilo iz zasedene Slovenije

3.3.1. Situacijsko in politično poročilo z dne 13. VI. 1942

Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino, Cankar (Fasc. 7) 133/II

27. sept. 1945

Minister Kosanović mi je pred časom dal na vpogled precej svojega londonskega gradiva. Hotel mi je s tem povedati, da je vmes marsikaj, kar bi bilo zame in tovariše iz vodstva OF novo in zanimivo. Gradivo je prevzel Gradišnik, da ga uredi. Danes sem pregledal tisti del gradiva, ki se sestoji iz tajnih poročil iz Ljubljane v London v letih okupacije. Ta poročila so pošiljali klerikalci, se pravi belogardisti. Ko sem jih na hitro prelistal in se tu in tam ustavil, me je prevzelo mučno občutje, ne nad dejstvi in podatki, ki jih točno ali netočno navajajo, storjena zlodela od okupatorjev ali od partizanov, ampak nad tonom, ki ta poročila preveva. Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščine, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem. Zavijanje dejstev, zavijanje z očmi, sentimentalnost, fina pokvarjena človečnost, kako je prav, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim, kako svež veter veje po Slovenskem.

Edvard Kocbek – Dnevnik

3.3.2. I. Okupatorji

Po zadnjem poročilu, poslanem meseca maja, se na ozemlju pod Nemci ni zgodilo nič posebno važnega. Omenil bi le spopad s partizani pri Litiji, kjer so imeli Nemci precej izgub, a so menda tudi naši ljudje izgubili precej moči. Natančnih podatkov pa ni bilo mogoče dobiti ne z ene ne z druge strani, ker pač vsak po svoje dogodek pretirava in tolmači. Za Gorenjsko in spodnji del Štajerske se zadnji čas trdovratno govori, da pride pod Italijo; Kombinira se, kakor da je v ozadju nekaka kompenzacija za Nico in Korsiko, ki je Francija ni hotela odstopiti Italiji, a je Nemčija hotela po vsi sili preprečiti spor med tema dvema državama, da pridobi Fr. za svoj boj proti Rusiji in Angliji. Take so kombinacije, če je sploh kaj na vsem skupaj, zakaj takih govoric je bilo že več, a vse prazne.

Položaj v Ljubljanski pokrajini se je od zadnjega poročila do danes hudo poslabšal. Italija je pokazala, da ljudi ne zna in noče zavarovati, da ji je naravnost ljubo, da se ustvarja na terenu položaj, v kakršnem lahko po mili volji ubija in trebi ljudstvo. Drugače si ni mogoče razlagati njenih nastopov bodi že na upravnem ali vojaškem polju.

Že zadnjič ste dobili razglas o talcih. Do 17. maja so jih ustrelili 42 in so te ustrelitve z lepaki takoj objavljali javnosti. Pokazalo se je pa, da so ti lepaki strašno porazno vplivali na Italijane same tudi in so se nad tem neprestanim streljanjem zgledovali. Tiste dni so partizani na terenu zajeli več italijanskih vojakov in uradnikov ter zagrozili z lepaki podobne represalije kakor Italijani. Kakor da so se tega ustrašili, so se za nekaj dni ustavili s streljanjem, čeprav so grozili, da jih bodo ustrelili kar 500 za nekega polkovnika, ki je bil ustreljen pri Dobrovi v bojih. Ob tem je menda prišlo do nesporazuma med vojaško in civilno oblastjo. Toda 29. maja so jih zopet ustrelili 6 in 2. junija zopet 6, a njih ustrelitve niso sporočili z lepaki, marveč šele 7. junija uradno sporočili v časopisju. Kdor pazno ne pregleduje vseh odlokov in razglasov vojaške in civilne oblasti, je sporočilo kaj lahko prezrl. Tako je torej ubijanje talcev dobilo novo, še gršo obliko tihega klanja, zakaj talci imajo smisel le kot zastrašitev, ta pa je uspešna le z objavo, sicer nima pomena. Nemci so od prvega začetka streljali talce, a njih imena tudi moško nabijali, tu pa imen sploh nikoli niso sporočili, le splošno: … oseb, zanesljivo krivih komunističnega ali subverzivnega ali terorističnega delovanja. Bi se pač prehitro pokazalo, da streljajo tudi čisto nedolžne ljudi, daleč od vsakega takega delovanja. Tako je le težko zvedeti z zanesljivostjo, kdo je bil pravzaprav ustreljen. Spočetka so takim nesrečnim domačim pošiljali vsaj umorjenčeve stvari na dom s sporočilom, da je umrl, sedaj tudi tega ne delajo več. Ni čuda, če trepetajo vsi, ki imajo koga zaprtega, zakaj govori se kar naprej o streljanju, še več, kakor je res.

[Stran 025]

Zapuščeni dom

Figure 14. Zapuščeni dom Kambič Mirko

[Stran 026]

Med ustreljenimi 2. junija je bil tudi dr. Aleš Stanovnik, to se ve zagotovo. Bil je res med vidnimi člani OF, ali s čistim idealizmom narodnega osvobodilnega borca; deloval je tam v trdnem prepričanju, da služi na najboljši način narodni osvoboditvi, zato ga je tudi bolelo vse, kar se je tam zadnji čas zbralo zločinskega, politično nemogočega in nezrelega. Bil je v tej družbi tistih eden, ki bi bil rad spravil delovanje OF na pravo pot, a ni imel moči, voz drvi nezadržno svojo pot naprej. Padel je kot talec za ubitega prof. Ehrlicha in Rojica ter še en uboj. Ta usmrtitev je napravila na Ljubljano zelo globok vtis in pretresla mnogo ljudi, tudi Italijane, ki so njegovo smrt videli. Umrl je zelo lepo, do konca pogumen in narodno zaveden, tudi pri zasliševanju ni skušal strahopetno tajiti in se zvijati, priznal je, da se je bojeval za svobodo naroda, ker je prepričan, da je taka dolžnost vsakega Slovenca. Tudi to je učinkovalo. Po zadnjem poročilu je bilo ustreljenih tudi nekaj na smrt obsojenih teroristov in komunistov, med drugimi neki akademik Tomšič, ki se ga bo ta ali oni morda spomnil še iz prejšnjih časov. Za osvoboditev poslednjega so se komunisti močno potrudili tako z denarjem kakor z intervencijami doma in v Rimu; interveniral je tudi škof. Ob tej priložnosti naj omenimo, da škofa za te intervencije neprestano nadlegujejo tudi najizrazitejši komunisti in nasprotniki, čeprav mu sicer grozijo z najhujšimi kaznimi in obračuni.

Tudi z zapiranjem niso prenehali. Odvažajo in zapirajo zlasti mlade ljudi, akademike in dijake. Dne 20. maja so pobrali vseh 23 akademikov v Jegličevem akademskem domu, 21. maja vse akademike v Akademskem kolegiju. Po 1 dnevu so izpustili iz kolegija vse razen treh, iz Jegličevega doma pa 6, teden dni kasneje pa še tri, drugi so vsi šli v internacijo. To postopanje je v Ljubljani zbudilo mnogo hrupa, zlasti zato, ker so se vpraševali, od kod te informacije o posameznikih. Zdi se, da je bilo zadnji čas mnogo ljudi naravnost ovadenih in izdanih po domačinih. V nekaterih primerih se je uveljavilo nekako indirektno izdajstvo, da se pač o kom ali o kaki zadevi toliko javno govori, da slednjič mora zanjo zvedeti tudi policija. Nekaj takega je bilo okoli Jegličevega akademskega doma, o katerem so nekateri katoliški krogi vzdrževali govorico in javno mnenje, da je gnezdo levičarstva; seveda ni v tem več resnice, kakor je je v trditvi, da je bilo tega

po vseh zavodih dovolj, da je slednjič vse šlo za istim ilegalnim osvobodilnim delom.

Nastopi vojaštva na terenu proti partizanom pa so pokazali popolno nesposobnost te vojske, da bi mogla napraviti red in mir v deželi. Namesto da bi se lotili čiščenja gozdov, se zakadijo v vasi in pobijajo nedolžne ljudi, ki ostajajo doma v trdni veri, da se jim ne sme zgoditi nič hudega, ker niso ničesar zakrivili; toda moške v takem primeru kar skoraj redno zadene smrt. Zato ni čuda, če v takem primeru vse pobegne k partizanom v gozdove. Kakor da so zmenjeni med seboj, saj se tako množe partizanske vrste, zakaj ko si enkrat med njimi, je pot od njih težka in nevarna. Ponekod so tako pognali Italijani sami vse moške v naročje partizanov. Danes imajo Italijani večje posadke samo še po mestih in po večjih trgih, manjše oddelke so povsod umaknili. Tako obvladujejo partizanski oddelki domala vse zaledje večjih prometnih žil in krajev ter tam nemoteno gospodarijo. Kakšni so taki nastopi, kaže poročilo iz Dobrepolj, priloženo v prepisu z dokumenti, izdanimi od OF v teh krajih.

Za zgled takih »hrabrih« nastopov podajam dogodek iz bližine Stične. Tam so precej na dolgo pokvarili progo, tako da ves teden ni vozil vlak na progi Karlovac–Ljubljana. Zakadili so se popravljat s posebnim vlakom in celo vojaško edinico, ki naj bi zavarovala kraj. Streljali so s strojnico v gozd ves dan in so jim prišli na pomoč še tanki s topiči, a gozd je bil gluh in ni odgovoril. Ker pa jim je ostalo še delo za naslednji dan, so se vrnili. Toda ustaviti so se morali še prej, zakaj razdrto je bilo njihovo delo prejšnjega dne in še nov mostiček razstreljen. Tedaj so zopet zavarovali kraj in začeli popravljati. Kar se oglasi nad njimi na majhni vzpetini jugoslovanska strojnica in zapoje delavcem preko glav. Italijani so z največjo naglico pospravili orožje in planili v vlak, prav tako njihovo strokovno osebje; Slovenci so nekaj časa gledali, kaj bo iz tega, potem pa tudi oni popustili delo in šli za njimi; odpeljali so se, ne da bi padel strel proti napadalcem. Recite, da to ni naravnost dogovorjena igra.

Tako ni čudno, če raste med ljudmi sovraštvo proti tem strahopetnim ljudem, ki se znašajo nad vsakim, ki se jim pusti; zato tudi prezgodnje in nepremišljene akcije OF zbujajo zmeraj več poguma in raste volja za splošen napad. Tako je ogrožena vsa po[Stran 027]krajina. Grozijo s strašnim čiščenjem terena, ki naj bi ga izvršile posebno divje čete. Verjetno je, da bo do tega res prišlo, a kaj, ko bo plačalo zopet vse neoboroženo prebivalstvo, morda celo ženske in otroci. Po Ljubljani se atentati godijo pri belem dnevu, čeprav je vojaštva z orožjem na cestah, da se kar tare. Ne dobijo zlepa ne koga. Zato so pa naravnost smešno vneti v preiskavah kakih naznanjenih hiš ali ljudi, ki jih ovadi kdo samo zato, da sum spelje drugam. Korupcija je pri vojski in civilni upravi takšna, da je nemogoča primerjava z nekdanjo našo. Za denar se dobi vse, prav vse, to vedo in so vedeli vsi ljudje.

3.3.3. II. Domače razmere

Tudi domače razmere so se od zadnjega poročila do danes močno spremenile. Omenjati moramo obojno akcijo za osvoboditev, OF in Slov. zavezo.

3.3.4. 1. Osvobodilna fronta

Že zadnjič smo poročali o nastopih z orožjem na nekaterih krajih. Te akcije so prešle v sistematično napadanje in osvajanje terena, v proglašanje slovenskih zveznih republik po posameznih občinah, itd. Tako imajo sedaj partizanske čete OF v oblasti večji del ozemlja od Novega mesta proti Sv. Križu ob Krki in proti Škocijanu, večji del Kočevskega okraja pa do Dobrepolj in skoraj do Grosupljega; tudi na Notranjskem so si osvojili nekaj ozemlja in razglasili osvoboditev. Po vseh teh krajih pobirajo moške v svojo vojsko in jih odvajajo v gozdove tudi s silo, če nočejo zlepa. Ti oddelki so zelo različni v posameznih krajih, kakor so pač voditelji in ljudje. Po mnogih oddelkih tvorijo jedro takih čet ničvredni ljudje, delomrzneži in pokvarjena mladina, zakaj največ jih še nima 20 let; med njimi so tudi pravi zločinski tipi in komunisti iz španske državljanjske vojske. Zato ni čuda, če se pojavljajo med njimi znamenja pravih roparskih tolp, ki imajo kaj malo osvobodilnega pred očmi, marveč predvsem uničevanje domačega premoženja in življenja. Tako postaja tudi vodstvo v svojih akcijah zmeraj bolj krvavo.

Dne 26. maja so bili izvršeni v Ljubljani 3 umori: pred Ljudskim domom sta bila ubita s streli iz avtomatske pištole prof. dr. L. Ehrlich in njegov spremljevalec akademik Rojic; 2 uri kasneje pa je bil v uradu Vzajemne zavarovalnice ustreljen g. Ivo Peršuh, ki je umrl dan kasneje. Ni mi treba posebej govoriti o g. Ehrlichu, njegovo osebo in mišljenje, tudi politično, poznate. Morda je v zadnjem času s svojo skupino nekoliko preveč poudarjal srednjeevropsko orientacijo Slovencev, ne da bi bil s tem hotel jugoslovansko slabiti, a poudarjal je predvsem neposredno zvezo s severnimi Slovani, češ da drugače slovenske meje ne bodo nikoli varne. V svoji orientaciji je močno poudarjal protikomunistično smer in s tem protirusko, zaradi česar je imel veliko nasprotnikov, saj smo kljub preteklosti in nazoru vsi želeli, da Rusija čimprej in čim odločneje zmaga, ker smo pač v tem videli čimprejšnjo rešitev našega naroda. Ta smer ostrega in nepomirljivega boja proti komunistom je gnala s svojo nepopularnostjo mnogo ljudi v nasprotno smer, zlasti med mladino, medtem ko je druge zelo ostro postavila proti Rusiji in s tem zelo blizu »križarske vojske« Italijanov in Nemcev proti istemu sovražniku. Ker so Italijani bili grozili, da bodo univerzo zaprli, če se ne bodo študentje vpisovali v organizacije po vzoru italijanskih fašističnih, je bil Ehrlich za ohranitev univerze zato, da bi se študentje na zunaj predali Graziolijevim zahtevam. Mladina je pa bila po večini tukaj nepopustljivo radikalna, mnogo po zaslugi OF, zato so doživeli Lahi neuspeh s svojo organizacijo. Na univerzi se jih je vpisalo le ok. 70, a je po smrti Župca in Kiklja, ki sta bila člana direktorija, skoraj popolnoma mrtva, saj so najagilnejše fante zaradi varnosti odpeljali v Italijo. V zadnjem štadiju, po smrti Župca in Kiklja, je akad. klub Straža zavzel zelo ostro stališče do OF in poskušal tudi z dejanskimi nastopi preiskav, razsodb in groženj ustvariti nekako nasprotno silo komunističnemu terorju. Toda s tem so le še bolj razdražili duhove, medtem ko sami niso upali seči po edino uspešnem in enakovrednem sredstvu – orožju. To je razumljivo, do tega ima pravico le vojska in redna oblast. Zato se je zgostilo toliko trenj, da je padel kot žrtev vodja kluba g. dr. Ehrlich. Kljub vsej tej napetosti je vsa Lj. ob tej smrti onemela, zakaj tolike drznosti le ni nihče pričakoval. Njegov slučajni spremljevalec je bil popolnoma neprizadet, sicer Stražar, a miren fant in čisto nedolžen pri stvari. Oba mrliča so položili na oder v Akademskem domu na Miklošičevi cesti in priredili slovesen pogreb.

[Stran 028]

Udeležba je bila zelo velika, a zelo neprijetno je bilo, da se ga je udeležilo tudi zelo veliko Italijanov, z najvišjimi oblastmi, vojaškimi in civilnimi, da je bil zraven poveljnik Robotti in komisar Grazioli. Govoril je namesto odsotnega škofa, ki je bil tedaj v Rimu, g. gen. vikar Ign. Nadrah; nekaj nerodnosti je bilo v govoru, ki so v živo zadele mnogo Ljubljančanov, zlasti obtožba Ljubljane, kakor da je vsa rdeča, kakor da nam doslej noben tuj gospodar ni jemal vere in jezika, da pa to skušajo sedaj komunisti ipd. Te stvari so pred italijanskimi oblastmi zelo neprijetno odjeknile za narodno zavedne ljudi in povzročile mnogo razburjenja … Ivo Peršuh je padel kot resnična žrtev Mihajlovičeve organizacije in vojaških priprav. Po načelu, da bo likvidiran vsakdo, kdor bi pripravljal kako vojaško ali politično akcijo izven OF, je padel on, ki je bil udeležen pri organizaciji vojaške moči. Pokopan je bil dan pred onima dvema, v intimnem krogu domačih in prijateljev brez ital. oblasti. Ti 3 umori so mnogo škodovali OF in bi ji bili še več, ko bi ne bil pogreb s ponesrečenimi izjavami zopet odbil nekaj krogov. Vsaka politična manifestacija v okrilju ital. oblasti zavedne ljudi boli in se ji ognejo. Zabolelo je ljudi še posebej, ker je nekaj dni kasneje komisariat v nekakem spominu ustreljenemu fašistu v Jutru in Slovencu nekako povezal obe žrtvi, kakor da sta Ehrlich in fašist padla kot žrtvi iste ideje … boja proti boljševizmu. Ustrelila pa je tega fašista menda neka prevarjena ženska. Pred nekaj dnevi je bila vržena v restavracijo pri Levu bomba (tam je sedaj ital. gostilna) in ubila eno žensko, več jih pa ranila.

O terorističnih in zločinskih tendencah partizanskih čet po gozdovih pričajo tudi žalostni primeri ubojev in nasilij po vsem podeželju. Po nekaterih krajih so na sadističen način ubili že več ljudi, ki ne gredo z njimi in so jim nevarni, čeprav ne nasprotni. To so največkrat odločni, vplivni možje in fantje. Takih primerov je bilo sedaj že zelo veliko (Št. Rupert, Ježica, Trebnje, Sodražica, Zapotok pri Sodražici, Šmihel, Metlika itd.). Po mnogih krajih ne vedo za usodo odpeljanih ljudi, ali so še živi ali ne, ker pač ni zvez z gozdovi. S takimi dejanji, ki so včasih sadistično kruta, hočejo terorizirati vso okolico, da bi si nihče ne upal nastopiti proti njim. Uspeh je ravno nasproten. Spočetka se ljudje umaknejo in boječe utihnejo, potem pa počasi pride do izraza strašno ogorčenje in si išče izraza.

Ko bi imeli s čim in kako, bi si hitro napravili red, toda tako je težko. Mogla bi tu napraviti red samo oborožena vojska. Okupator je prestrahopeten, da bi tu neoborožene ljudi z lastno življenjsko nevarnostjo varoval, orožja domačim ljudem ne dado. Tako so ljudje med dvema ognjema. Ko bi bil boj pošten, bi ljudje z obema rokama podpirali boj proti okupatorju, tako pa se teh »osvobodilnih« čet boje kakor sovražnih. Ponekod je bolje, kakor je pač poveljnik in moštvo. Po nekaterih oddelkih je celo večina razpoložena menda za narodno Mihajlovičevo vojsko. Kako take prisiljene in dobro misleče četnike prepeljati v pravi tabor, je še zmeraj velik problem, dokler nima Mihajlovičeva vojska večjih operativnih baz na ozemlju. Sedaj jih je zelo težko ustanavljati, ker je vse živo partizanov po gozdovih in ker je organizacija zelo težka … pač veliko zamujenega.

S tem v zvezi bi omenili imenovanje generala Rupnika za ljubljanskega župana. Sicer je brez pravih osnov, kar se govori, ali vendar nočejo in nočejo potihniti govorice o ustanavljanju neke narodne vojske, ki naj bi jo snoval general zlasti potem, ko bi se pridružila še Gorenjska in del Štajerske in bi tvorilo ozemlje nekak protektorat. Analogija z Nedičem bi bila potem dosti blizu. Tudi tako je seveda za narodno zavedne ljudi generalovo dejanje popolnoma neskladno s častjo jugosl. generala. Proglas ima nekaj mest, ki bi jih ne smel tak človek nikdar podpisati. Zato je prav, da vlada primerno zavzame stališče do tega človeka in njegovega dejanja.

V Lj. sami simpatije za OF še niso prenehale, ker enostavno slepo verjamejo le njihovi propagandi, medtem ko jim je vse neugodno laž in propaganda. Zato bo treba še mnogo dela, preden bo mogoče reči, da je OF razorožena v središču. Kljub temu pa je treba priznati, da jih je zmeraj več, ki teh nastopov, ubojev in akcij na terenu ne odobravajo, ker vidijo njih neuspešnost, škodljivost in prezgodnjost. Zlasti je čudno, da ne morejo razumeti, kako nerešljivo je slovensko vprašanje z mednarodnega vidika drugače kakor v zvezi z Jugoslavijo. Čeprav je bilo o tem že marsikaj napisanega, je treba to še pojasnjevati in dokazovati, tudi z vaše strani, a pametno, ne zahtevati samo vere v svojo tezo, marveč prav utemeljevati. Zlasti je v tem primeru treba kazati na slepoto, če kdo računa na neposredno vključitev v SSSR, ko je to [Stran 029]geografsko nemogoče brez velikanskih koncesij Rusiji, ki jih nihče ne bo dal, nemogoče tudi v vseh drugih pogledih, ker Rusiji ni do tega koščka sveta, saj ga ne potrebuje. Ne v gospodarskem ne v političnem pogledu; najmanj pa je pametno računati, da nas bo osvobodila in vključila SSSR prav zaradi sentimentalne ljubezni do hrabrih partizanskih čet v pokrajini. Govorite o tem in pokažite nespamet takih računov. Pokažite, da oceanski pakt nikakor ne govori o »narodih« v smislu naše terminologije, marveč zahodne, t.j. narod – država. Pokažite zlasti, kako je treba razumeti najnovejšo pogodbo med Rusijo in Anglijo v zadevi nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav. Govorite o češko-poljskem paktu, ki kaže, da gre tendenca v smeri združevanja v velike državne komplekse, ne pa v smeri razbijanja na še manjše državne celote. Te stvari je treba prav resno in tehtno pripovedovati, če hočete, da bo kaj zaleglo, zakaj politična vzgoja tudi izobražencev je obupno majhna, da ne govorim o drugih ljudeh. Pritiskajte zmeraj in zmeraj znova na to, da je nujno potrebno skupno in enotno narodno vodstvo, ki bo dirigiralo vse narodno življenje, zlasti vse akcije na terenu, ker sicer se bomo med seboj pobili.

3.3.5. 2. Slovenska zaveza (SZ)

Po vsem tem bo tudi jasno, kako težak je položaj SZ. Najti med okupatorjem in OF pravi prostor, ko sta že rinila v boj in se sprijela, je skoraj nemogoče. Gotovo je za SZ eno, nikdar na strani okupatorja. Zato je tudi tako težko SZ, če posamezne skupine na svojo pest ustvarjajo položaje, ki nas razdvajajo, kakor da hočemo proti OF nastopati v okrilju okupatorjev. Pogreb dr. Ehrlicha sem v tej zvezi že omenil; nekaj podobnega se je dogodilo v Novem mestu, kjer je govoril dr. Dolenec in diviz. general na grobu od partizanov ubitega dijaka Turka. Kakor vsi obsojamo umor, tako nam je nemogoče sprejeti videz, kakor da smo eno proti OF in domačim partizanom. To stališče je po naši misli edino pravilno in bi bilo zelo prav, če ga nam na vsa usta potrdite tudi od tam, potem bomo imeli lažje stališče. Strahopetno skrivanje pod okupatorski plašč nam ne bo nikoli v čast in tudi vam ne v korist pri nastopanju za slovenske zahteve. Vse padle žrtve – naj so jih tudi povzročile podle tolpe, to so pač nujna posledica takega stanja – je treba svetu predočiti kot izrazito narodne žrtve, da bo svet vedel, koliko smo dali za zmago zaveznikov.

Druga velika težava SZ je v tem, da ne more in ne more javnost prav verjeti, da ne gre za restavracijo starih strankarskih metod in načina v jugoslovanskem vladanju. Zato bi bilo z vaše strani silno važno, da bi dali slovesno in določno izjavo, da vlada nima nikakor namena, da bi uvajala stare razmere, da našim predstavnikom ne gre za uvajanje kakih totalitarnih režimov iz preteklosti, ki so tako močno zaudarjali po sosedih, a so danes tako osovraženi, da beže tudi v najbolj neumno skrajnost, če kje čutijo tako nevarnost. Povejte že enkrat jasno, kako je z ureditvijo državne celote med Hrvati in Srbi in Slovenci, kako je z Bolgari. Kakor slišimo, sta se Češka in Poljska že sporazumeli do te mere, da izdelujeta nekake ustavne osnove, pri nas pa? Kako vse drugače lahko bi bilo potem delo nam tukaj. Saj moramo pač mi na ozemlju samem tudi to povezanost iskati, a ta je težka, ker je vse tako zastraženo in zabarikadirano, da kmalu ne bomo mogli več iz hiš, medtem ko imate tam pri vas zastopnike vseh teh narodov. Zelo veliko bi bilo vredno, ko bi mogli prepričati slovenski svet – tako strašno spremenjen v zadnjem letu – da moramo graditi danes vsi na isti osnovi, centralni za nas vse in vsakega posebej, na slovenstvu v Jugoslaviji, na strpnem sodelovanju vseh konstruktivnih elementov. Strah pred strankarskimi diktaturami in prerivanji je prevelik, da bi si ga smel kdo privoščiti, zato pokopljite, če hočete uspešno delati, vsako misel nanje.

V SZ je strahu pred takimi pojavi še zmeraj veliko, nezaupanja dovolj, da ne pride do tiste aktivnosti, ki bi bila nujno potrebna zlasti v vojaškem pogledu. Že doslej je preveč zamujenega, če še sedaj ne bomo spregledali, nam ni rešitve. Nejevolja nad nekaterimi politiki iz preteklosti, ki so se pač eksponirali tudi ob zlomu in uvedli nekak režim sodelovanja v začetku, je tolikšna, da nekateri kar hočejo in hočejo z njimi ne imeti nobene zveze in sodelovanja. Gotovo bi bilo v interesu stvari, da se umaknejo, a kaj, ko tega ne uvidijo ne sami, ne njihova neposredna okolica. Velika nesreča. Ustvarjati danes neko propagando proti domačim ljudem in jih nasilno žagati z agitacijo bi se reklo razbijati narod še bolj, kakor je že razbit, a nekaj je potrebno, da se napravi. Prav je, da veste, koliko so te razprtije – zlasti v kat. krogu – škodova[Stran 030]le skupnemu nastopu. Mladi svet je, hvala Bogu, povsod tako radikalno naroden, da si je bil od prvega začetka na jasnem, da ne sme nikoli z okupatorji skupaj, zato se tudi koj postavil na stališče, da bo vodil svoj osvobodilni boj; slednjič je ta smer prijadrala v OF, medtem ko se je treznejša mladina vseh taborov odločila in iskala novih potov, a ni hotela prevzemati odgovornosti za politično preteklost starih strank, ni hotela nikakega zbliževanja in sodelovanja z okupatorjem, a voditi odkrito in določno, na realnih temeljih slonečo osvobodilno borbo aktivne priprave v vsej opreznosti in smotrnosti. Izločil se je iz tega sveta predvsem krog okoli Straže in zavzel stališče, ki ni povsem jasno ne do okupatorja ne do drugih strank, ker ne vemo, ali mu je okupator blizu zaradi svetovnega natora ali so mu bliže domače stranke in struje, ker so pač domače.

Na vsak način pa boste morali misliti na to, da se razmeje kompetence med vami v inozemstvu in nami doma. Na terenu se položaj tako hitro in močno spreminja, da ga more uvaževati le kdo, ki stvari gleda pred seboj. Zato boste v notranjepolitičnih zadevah in osebnih vprašanjih pač morali pustiti, da v Sloveniji SZ nastopa kot vaš eksponent in ima polnomočje. Podobno bo treba urediti stvari s Srbi in Hrvati, da potem tudi na terenu samem pridejo v stik ti odbori in ustvarijo doma nekako notranjo vlado na terenu, saj to bo pri dejstvu, da je Mihajlovič na terenu, še laže. Vaša zunanja naloga pa je predvsem diplomatska in zunanjepolitična, da izvršujete v inozemstvu, kar je potrebno domovini (boj za meje, pravno priznanje, prehrana in oskrba koj po vojski, vprašanje gospodarske obnove, vojna škoda, itd. itd.). V SZ so se osnovali odseki, ki naj prevzamejo skrb, da pripravijo vse potrebno za dobo prevrata in prevzema oblasti na posameznih področjih. Zato bi bilo nujno potrebno, da imamo od vaše strani čimprej vsaj glavni koncept prihodnje nove Jugoslavije. Meje Slovenije so bile že enkrat oznanjene, a ne vemo, koliko je to realno. Morali bi vedeti vsaj približno, da je stvar resno priznana pri velikih državah. Nujno prosimo, da mislite na te stvari in poskušate dati čimprej odgovor. Prav tako bi bilo potrebno, da si pridemo na jasno o glavnih potezah federativne ureditve, da vemo, na kakšno ustavno bazo postaviti Slovenijo, itd. Tu bodo pač Hrvatje imeli važno besedo, saj je njihov položaj kljub »nezavisni« krepak, doma zmeraj boljši, saj se menda že četniki in domobranci bratijo proti ustašem in partizanom ter Italijanom.

Položaj SZ in njeno delo se bo hitro močno okrepil, kakor hitro jo boste vi podprli z omenjenimi izjavami. Da je taka povezanost struj in strank v tem času nujno potrebna, to čutimo vsi, a težave bodo prej in laže odpadle, če jih še vi pomagate odstraniti. Strah pred starimi načini vladanja (bodi državnega, bodi strankarskega) je največja ovira. Preženite ga!

3.4. Glas nasprotne strani

3.4.1. Domobranci niso bili kvizlingi

»Zato v Sloveniji prav zaradi tako zgodnjih začetkov OF in njene revolucionarne borbe, ki je izredno hitro zdiferencirala slovenski narod, niti ne moremo iskati kvizlingov v pravem pomenu besede in je tudi ‘Rupnikov primer’ po svojem nastanku izrazito kontrarevolucionaren v pravem pomenu besede.«

Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, I. knjiga, str. 302, Ljubljana, 1960.

[Stran 031]

4. Pripovedi

4.1. Med svojimi in tujci

Nace Ahlin

4.1.1.

Domobranska vojašnica je bila v Ljubljani v neki dokaj novi šoli s stranišči in prostornimi, centralno ogrevanimi sobami, kar je dajalo prijeten občutek. Jaz sem pri fantih vzbudil veliko pozornost, ker sem preživel turjaško tragedijo, kakor smo takrat ta dogodek imenovali. Vendar nisem bil ne prvi in ne edini, ki je prišel v Ljubljano s to izkušnjo. Pred menoj je sem prišel že mesec dni prej poveljnik moje čete Rak, ki se je v Velikih Laščah uspešno razvezal in ušel, pa tudi skoraj desetina študentov in drugih, ki so jih tam izpustili. Ti so že vse povedali in jaz nisem imel dodati dostikaj novega, vendar je bilo polno fantov iz mojega kraja, ki so hoteli vse ponovno slišati od domačina. Tako sem že dolge dneve pravil, zakaj in kako se je to zgodilo, ko sem se spomnil na Jurčičevega Krjavlja, kako je pripovedoval vojaške dogodke. Tedaj sem pomislil, da sem tudi jaz morda malo smešen in začel sem se izogibati dolgim pripovedim. Že tretji dan bivanja v Ljubljani pa sem doživel neprijeten dogodek, ki me je silno pretresel. Patrulja je nedaleč od Ljubljane ujela moža, močne postave, starega okoli 50 let. Rekli so, da je učitelj iz Žalne. Neki mladeniči so ga zasliševali, in ker ni hotel dosti govoriti, so ga neusmiljeno tepli. Mož je kričal od bolečin in velika množica se nas je ustavila na hodniku in nekateri smo začeli glasno protestirati proti divjaškemu postopanju z njim. Za las je manjkalo, da se ni vnel pretep tudi med nami, in samo vsesplošno vedenje, da sem ušel s Turjaka, me je rešilo, da nisem še jaz pobral nekaj batin, ker sem se zavzemal za partizana.

Dan ali dva pozneje me je obiskal bratranec Rudolf. On se je nekaj dni poprej javil, da gre v novoustanovljeno železniško baterijo na Vrhniko. Tam je že bil moj brat Polde in cela vrsta sovaščanov ter fantov iz okolice. Zvabili so me zraven, češ, tu je toplo in spimo na mehkih sedežih osebnih vagonov. Poveljnik je bil Ljubljančan, mislim, da se je pisal Pavlič. Začetek je bil prijeten, a kmalu nam je bil dodeljen nemški narednik, ki nas je vsako jutro spodil iz prijetnih vagonov na hribček tik za železniško postajo. Razdelil nas je na desetine in začeli smo z vojaškimi vajami. Prav nobenemu to ni bilo všeč, a morali smo se uriti, ker je bil narednik tečen kakor muha pod repom. Skoraj redno je snežilo in včasih je bilo snega do kolen, mi pa smo ponavljali tisočkrat: na levo, na desno, gor, dol. Popoldne smo se vadili na štirih ogromnih topovih. Celo popoldne smo jih pripravljali za strel, kajti za to je bilo potrebno osem mož na top. Vsak je imel določeno opravilo, in ko je bilo vse pripravljeno, smo morali spet vse pospraviti. Tudi to je bilo mučno, a vseeno bolje kakor na levo, na desno. Jaz in še drugi smo gledali, kako bi se izognili temu početju, a ni bilo dosti možnosti. Poročnik je opazil, da sem uporen in se na vse načine izogibam vaj. Resno me je posvaril, češ, če hočemo biti vojaki, se je treba uriti in ubogati, saj smo na Turjaku sami občutili, kako je, če ni reda in discipline. Mož je bil očetovsko dobrohoten in uvideven, jaz pa sem se še vedno izogibal vaj in to je narednik opazil in me je imel na piki. Neki dan sem skočil na vlak in za cel dan odšel v Ljubljano na potep brez dovoljenja. Narednik je opazil, da me ni bilo, in je zahteval, da se kaznujem in napodim iz enote. Tako sem moral ob povratku najprej na zagovor, temu pa je sledilo sedem dni zapora in premestitev.

Drugi dan sem pobral culico, se poslovil od Poldeta in Rudolfa, vaščanov in prijateljev ter s prvim vlakom odšel na Ljubljanski grad, kjer je takrat menda bilo edino kazensko središče za poredne borce, kakršen sem bil jaz. Za mene je bilo to prvo srečanje z arestom. Ta zapor res ni bil hud. Imeli smo ogromno dvorano s posteljami, mizo, oknom proti mestu, vrata pa so bila noč in dan na široko odprta. Hrana je bila enaka kakor v vsaki enoti. Poležavali smo vse dneve, igrali karte ali šah in se sprehajali po malem dvorišču, kolikor smo hoteli, le ven iz gradu nismo smeli. Stražar je na nas budno pazil.

Po tednu dni sem dobil listek, da sem premeščen v Grosuplje. Tam me je veselo pozdravil soborec s Turjaka Vinko Mehle, ki ga bom poslej imenoval Cene, kakor so mu v resnici vsi rekli. Zima je pojemala, malo [Stran 032]snega pa je še ležalo po senčnih straneh hribčkov, ko je prišlo povelje, da naj vzamemo odeje in gremo za tri dni na pohod proti partizanom. Odkorakali smo po meni že znani poti proti Turjaku, a namesto v grad smo zavili proti cerkvici Sv. Ahaca na strmem hribu. Cerkev ni bila požgana, vendar pa popolnoma prazna. Mi smo se razvrstili po hribčku vse naokoli, skopali malo lukenj in čakali tam čez noč. Prihodnji dan je peljala mimo dolga kolona tovornjakov proti Kočevju. Bilo je neusmiljeno mrzlo podnevi in ponoči, a ognja nam niso dovolili zakuriti. Sredi dneva smo odšli proti Velikim Laščam.

In potem pot in križ ob poti in iz globine gozda krik

Figure 15. In potem pot in križ ob poti in iz globine gozda krik Mirko Kambič

Kakšen kilometer za gradom pa smo se razdelili. Glavnina, to je nemški stotnik z nemško desetino, je šla naprej, desetina domobrancev, ki sem jo vodil jaz, pa jo je spremljala. Zavili smo na desno prek globoke doline in šli v nasprotno stran po široki čisto nenaseljeni dolini, na koncu pa se obrnili levo in trčili na skromno bajtico. Čeprav je bilo le malo čez poldne, nam je »špicelj«, to je neki nemški narednik, ki nam je prinašal povelja stotnika, rekel, da bomo tu prenočili. Naša desetina je bila dolžna postaviti stražo, drugi pa smo posedali naokoli. Pri hiši je bil oče, visok, bolj suh mož okoli 50 do 60 let, mati okoli 40 do 50 in hčerka okoli 12 let. V štali nas je zvedavo gledala ena sama liska. Stotnik se je takoj udomačil v hiši za mizo, mi pa deloma v malem seniku in na listju v enako majhni lopi. Mati nas je zvečer vabila v vežo, da bi se malo pogreli ob ognju. Ona je medtem skuhala par krompirjev in malo mleka ter poklicala očeta in hčer. Lepo so se prekrižali in zmolili očenaš, kar se mi je od sile lepo zdelo. Že več kot leto dni sem bil od doma, kjer smo pred jedjo redno molili in zvečer še rožni venec, pa se tega nisem nikoli spomnil in tudi noben drug ne. Zjutraj smo se pripravili na odhod proti Sv. Gregorju po nekem kolovozu. Komaj smo se oddaljili za kakega pol kilometra, smo se ozrli in videli dim iz bajte, kjer smo prenočili. Na vso moč smo tekli nazaj in medtem videli, kako so Nemci zažigali še štalico in malo lopo, hiša pa je bila že vsa v plamenih. Skočil sem pred stotnika in z vso jezo kričal, zakaj ogenj. Rezko je nekaj ukazal »špiclju« in on nas je začel naganjati stran. V nas vseh je pokalo od jeze, kajti če smo kaj sovražili, je bilo to požiganje hiš. Kaj ni bilo med našimi voditelji in Nemci nobenega dogovora glede tega? Ta prizor je bil zame najbolj mučen v vsem življenju. Če se še enkrat vrnem na obisk, bom šel tja poizve[Stran 033]det o ljudeh, če bo mogoče. Predstavljam si, da je oče znal nekaj nemško in je morda zvečer enemu od vojakov ali celo stotniku kaj rekel, pa so zaradi tega sumili, da podpira partizane. Okoli Velikih Lašč smo se potepali še dva dni, pa nismo izstrelili niti enega naboja. Bil pa sem pri mnogih drugih praskah in sodeloval tudi pri večjih akcijah. Ker sem bil domačin, sem moral biti za kažipota. Pri domobranstvu se mi ni dopadlo, da se večina naših častnikov ni nič dosti zanimala, da bi lovili partizane, vsi pa so iskali neke zveze in skrivne novice od »zaveznikov«. Če bi se naši častniki vsaj pol toliko zanimali za zasledovanje brigad, bi jih že 1944. leta polovili. Tako pa so gradili radiooddajne postaje, zbirali orožje in likali svoje uniforme. Kolikor sem bil jaz vpleten v to, je bilo proti moji volji.

Spomladi je v lepem, sončnem dnevu letalo popolnoma nepričakovano začelo metati bombe na vas Plešivica. Bili smo vsi iznenadeni, jaz še posebej, saj je v tej vasi bil priženjen že vrsto let moj starejši brat Ivan, ki je bil tisti dan v Ljubljani. Pol ure po bombardiranju je prišla v Grosuplje z vozom in konjičkom bratova žena z osem let staro hčerko Lojzko, ki je bila vsa v krvi. Pospremil sem ju k domobranskemu zdravniku. Ta je menil, da mora takoj v Ljubljano v bolnico. Na srečo je bil vlak na postaji in sem nanj spravil ranjeno punčko. Nazaj grede sem vpadel v pisarno nemškega stotnika in ga v jezi nadrl, zakaj bombardirajo. Poklical je nekaj vojakov in odvlekli so me pred poveljnika, ki se je pisal Zrinc ali Zrinšek. Tudi on je bil ves besen in ni vedel, ali bi kregal mene ali pa bi se skupaj jezila. Rekel je, naj grem leč, da se ohladi jeza, ker v razburjenju ni dobro delati odločitev. Pričakoval sem, da sem si zaslužil kazen kakšen teden bivanja na Ljubljanskem gradu, a me ni nobeden več klical na zagovor.

Kakšen teden potem sem ravno večerjal v svoji sobi, ko vstopijo »špicelj« in dva civilno oblečena moža. Eden od njiju je govoril slovensko. Povprašali so za mojega vodnika, ki pa je tisti dan nekam šel. Naenkrat so potegnili pištole in rekli, da smo vsi aretirani. Mislili smo, da je to šala, a oni so bili resni in smo morali ven. Zunaj so nas odbrali okoli osem in odpeljali v Ljubljano, pa ne na Grad, temveč na Miklošičevo cesto, kjer so bili zapori. Prespali smo skupaj, zjutraj pa so večino izpustili, obdržali so le mene in Ceneta. Zaprli so naju za nekaj tednov v samice v prvem nadstropju. Zaslišali so me enkrat in bili čisto dostojni, nobene grožnje in obdolžitve, zato sem se okorajžil in vprašal, zakaj so me zaprli. Odgovorili so, da je treba nekatere stvari razčistiti, in ko bo to končano, me bodo gotovo izpustili. Dokler sem bil v celici, je bil moj paznik čokat mož, star kakih štirideset let, ki mu je bilo ime Polde Potokar. Bil je od sile resen, tih, a dobrodušen mož. Tudi nisem bil vedno sam, nekaj dni mi je delal družbo mož iz Litije, ki se je pisal Pleničar. Pred vojno je bil tam gostilničar in uslužbenec na okrajnem glavarstvu. Njega so zaprli, ker niso doma našli njegovega sina Dušana. Mož je bil hudo v strahu, da ga ne bi ustrelili ali pa poslali v Dachau, kjer ne bi preživel, saj je bil star že šestdeset let. Bil je od sile prijeten mož in odlično sva se razumela. Po nekaj tednih so ga izpustili in meni je čez nekaj dni poslal majhen paket hrane in cigarete, za kar mu bom hvaležen do groba, saj je bil sam begunec, pa se je vendar na prostosti spomnil name. Nikoli se mu nisem mogel zahvaliti za to, upam pa, da ga je poplačal Bog. Po nekaj tednih so me prestavili v skupno sobo in počutil sem se bolj na počitnicah kakor v zaporu. Skoraj redno smo šli vsak dan po eno uro na dvorišče na sprehod, pazniki so bili domobranski policaji, nekateri doma celo iz naših krajev, in so nam šli na roko, kolikor so mogli. Eden od njih, ki se je pisal Jančar, bolj slaboten fant z nekoliko pokvarjenim ušesom, je meni in Cenetu ponujal možnost, da uideva, a to mi še na misel ni prišlo. Kam naj bi ušel in po kaj, doma ne bi mogel biti, ali naj bi spet sedel v goščavi in gledal, kako se mati muči pri delu, jaz pa bi samo ležal in jedel kakor trot. Ne hvala, sem sem bil na silo pripeljan in tu bom čakal. Tega fanta je nekdo zatožil, zaprli so ga in konec 1944 odpeljali v Dachau, od tam pa nekam prek Severnega morja z ladjo na delo. Med potjo so ladjo zavezniška letala bombardirala in potopila. Tedaj je izgubilo življenje okoli 20 domobrancev, med njimi tudi podpolkovnik Dežman in nadporočnik Zrinšek, tako sem vsaj slišal ali bral nekje. Sicer pa je bil čas od sile zanimiv in menda nikjer na svetu ni laže izvedeti novic kakor v zaporu. Tudi druščino sem imel hudo zanimivo. Ne samo, da je bilo pogosto samo v našem bloku nad stotnijo domobrancev, med njimi tudi visokih častnikov, kakor podpolkovnik Dežman, podpolkovnik Peterlin, major Križ, liberalni minister Ivan Pucelj, dr. Otmar Pirkmajer, cela vrsta srbskih častnikov (ti so bili Mihajlovičevi poslanci in kurirji), pa Ne[Stran 034]mci, Madžari, Rusi in Poljaki, pa ljubljanski trgovci, ki so jih ujeli pri črni borzi. Med njimi je bilo tudi kakih deset mož, ki so po Ljubljani in okolici lovili pse in mačke in prodajali njihovo meso po visokih cenah. V sobah, ki so bile delane za deset jetnikov, nas je bilo po trideset. Veliko večino teh niso nikoli poslali v taborišče, ampak so jih za kakšen teden priprli in nato izpustili. Med nami bil nekaj tednov lastnik strojarne iz Šentvida pri Stični Lavrič. Imel je cel zabojček cigaret in bil na moč radodaren. Odkrito se je bahal, da je sodeloval s partizani in strojil kože zanje. Menil je, da to ni nič napačnega, češ, jaz sem strojar in to sem delal, pa nič več. Nisem soglašal z njim, a cigarete sem pa rad jemal od njega. Kaj pravi pregovor: iver v očesu brata vidiš … V zaporu so me obiskali bratje, razen Poldeta, in enkrat celo mati. Vsem sem se smilil, letali so okoli vseh mogočih poglavarjev, da bi me spravili ven, a od vseh so dobili skoraj enak odgovor, da me bodo izpustili, ker nisem nič hudega naredil. Edini, ki je bil zadovoljen, sem bil jaz. V zaporu smo redno dobivali časopise, s partizanske strani pa njihove novice. Brali smo o sporazumu Tito–Šubašič in obhajale so nas temne slutnje, da bodo partizani zmagovalci. Partizani so se tega od sile veselili, vendar ves čas bivanja v tem zaporu ni nikoli padla žal beseda o nas, ki smo bili domobranci. Neka solidarnost je vladala med nami, ki je ne najdete nikjer drugje kakor samo v zaporu med jetniki.

Nekega večera smo takoj po večerji po seznamu dobili po tri hlebčke kruha in sporočilo, da gremo še ta večer v Dachau. S seboj nismo smeli vzeti nobene prtljage, smeli smo le pisati domov. Za taborišče nas je bila določena dobra polovica iz nadstropja. V meni ta novica ni vzbudila nobenega strahu, prej veselje, vendar vriskal nisem, pa tudi drugi ne. Nezvezani smo odkorakali sredi noči na železniško postajo. Spremljala nas je truma domobrancev in nemških vojakov. Zlezli smo v vagone, živinske seveda, in kmalu nas je zazeblo kakor mlade peske, kajti mraz je bil in pod nogami je sneg cvilil. Odrinili smo prav počasi malo pred zarjo, in ko se je naredil dan, smo se ogledali. Na enem koncu vagona je bila domobranska stran, na drugem pa partizanska. Takrat in še dolgo pozneje nismo vedeli, da je bil med nami tudi slaven partizanski general (ime sem pozabil). Bil je še mlad človek, star okoli 30 let in srednje postave. Po »osvoboditvi« nas je obiskal, zaničljivo pogledal in brez besede odšel. Med nami so bili štirje frančiškanski duhovniki, podpolkovnik Peterlin, major Križ, Jože Bitenc, Zagoršek, neki učitelj, tajnik Kmečke zveze Finc, Žekar Martin, neki salezijanski bratje (eden od teh je, kot sem bral v Družini, umrl letos, bil je krojaški mojster), največ pa je bilo Ljubljančanov. Vseh skupaj nas je bilo menda petdeset in na drugi strani enako število partizanov. Vsi smo imeli samo roke v žepu, samo dr. Otmar Pirkmajer in podpolkovnik Peterlin sta imela natrpane nahrbtnike, polne perila, odej, hrane in steklenico vroče kave. Ta očitni privilegij je motil nas in njiju. Poskusila sta nekaj deliti z drugimi, pa vsem res nista mogla pomagati s temi dobrotami. Na Jesenicah so nas »naši« zavezniki bombardirali in prestrašili, potem pa smo počasi nadaljevali pot proti Monakovu (Münchnu). Redno vsak dan so vagone odprli in nam pokazali, kje lahko opravimo potrebo ob progi, in istočasno smo dobili majhno merico tople juhe. Če se upošteva, da je bila dežela že močno razbita, se mora priznati, da so se še dobro potrudili za nas, le zakaj se niso partizani od njih naučili, kako se postopa z jetniki.

Po treh dneh smo pristali v taborišču Dachau. Tudi tu je bilo mraz in megla. Prav v vsakem je bilo čutiti neki strah. Sodim, da so nas pripeljali tedaj okoli 500 skoraj samih Slovencev. Po slačenju in striženju sem dobil nekakšno križasto uniformo, podobno pidžami, na jopici je bil našit rdeč trikotnik, kar naj bi pomenilo, da sem politični jetnik, zgoraj je bila velika črka J, kar je pomenilo Jugoslawe, in spodaj številka 142715. To je bila tekoča številka in moje ime od tedaj. Tu ni bilo nobene izjeme več. Tudi Peterlin in Pirkmajer sta dobila enake obleke, tekoče številke in vse so jima vzeli. Dr. Pirkmajer in major Križ in morda še kdo so imeli očala in to je bilo edino, kar so jim pustili. Odpeljali so nas v barake in že drugi ali tretji dan smo šli na delo. Življenje je bilo zares neprijetno, hrana pičla, vstajalo se je že uro pred dnevom, stali smo po cele ure v vrsti na zbornem mestu in čakali najprej na preštevanje in potem na delo.

Delal sem ves čas pri skupini, ki je poravnavala jame, ki so jih naredili bombniki kakšen dan poprej. Ta skupina je bila tudi največja. Rekli so, da šteje več kot 10.000 mož. Jaz sem bil največ na železniški postaji v Monakovem ali v okolici, tu in tam tudi na letališču, kjer sem imel priliko [Stran 035]opazovati nova letala brez propelerjev, ki so neznosno glasno sikala, vendar jih niso mogli uporabiti v vojni, ker niso bila dovolj razvita. Učinki letalskih bombardiranj so bili grozni. V lepem dnevu sem videl kakih 500 bombnikov na delu nad mestom. Dvignili so toliko prahu in dima, da se je stemnilo nad 20 km daleč. Na nogah smo bili po 14 ur na dan, pogosto smo hodili po ure peš v coklah, ki so nas neusmiljeno žulile. V lepem vremenu je še šlo, a na Bavarskem je večno sneg ali dež. Mislim, da je v takem stanju nemogoče preživeti eno leto, in kdor koli je preživel toliko ali več, je moral krasti ali pa je bil pri lažjem delu, kajti v taborišču so bili razni oddelki, kjer se je dalo kaj organizirati, npr. v upravi, pri policiji, v kuhinji, vrtnarstvu in raznih delavnicah, a navadnemu zemljanu, kot sem bil jaz, to ni bilo dostopno. Nacisti so tu internirali najprej nemške komuniste, potem še češke, poljske in mnogi od teh so imeli upravo v svojih rokah. Ko so začeli prihajati slovenski komunisti, so se z njimi hitro seznanili in jih vrinili na lahke in varne položaje. Dosti narodnosti je dobivalo podporo od mednarodnega Rdečega križa. Francozi, Belgijci, Holandci so prejemali vsak teden po pet kilogramov težke pakete hrane, Poljaki samo enkrat mesečno, Slovenci in Jugoslovani pa čisto nič. Ti paketi so imeli velik pomen za vse, saj se je dobršen del razdelil med vse jetnike, ali pa so ga pokradli.

V taborišču pa so bili tudi veseli dogodki. Eden od učiteljev je na hitro spravil skupaj pevski zbor in ob sobotah, ko smo zgodaj nehali delati, ga je sklical, pa smo zapeli kakor na svatbi. V barakah je bila kantina. Za par borih mark smo mogli kupiti paket tobaka in papirčke. Kar hitro sem se privadil zviti cigareto. Kupiti je bilo mogoče tudi za žlico mehkega sira, kos salame in liter piva. Ko smo zapeli, so cigarete kar deževale od hvaležnih poslušalcev. Tu in tam smo dobili še kakšne piškote in si vse bratovsko razdelili. Na drugem koncu taborišča pa je igrala godba na pihala, večinoma so bili to Čehi. Smeli smo se prosto sprehajati po glavni cesti med barakami. V nedeljo smo bili prosti dela, a ne zbora. Tudi nismo smeli na glavno cesto. Pisali smo pisma domov in nekega velikonočnega dne sem smel iti tudi k slovenski maši. Maševal je štajerski duhovnik brez ene roke, a gneče v baraki ni bilo, tudi petja ne, samo na koncu maše je poizkusil z alelujo, pa mu ni šlo. Kmalu sem bil premeščen v drugo barako čez cesto. Tu je bil »štubar« ali starešina Slovenec, edini v vsem taborišču. Pisal se je Škrjanc ali pa Ščinkavec. Doma je bil iz okolice Mengša in po poklicu litograf. Bil je velik, debel, tehtal je čez 100 kg. Ni bilo nobene spremembe, samo pevskega zbora ni bilo več, ker je učitelj (mislim. da se je pisal Boris Grad) ostal čez cesto.

Dolenjski svet – Jarmiček

Figure 16. Dolenjski svet – Jarmiček

Zadnje tedne smo kopali globoke protitankovske jarke okoli mesta. Še predno smo jih dokončali, se je že slišalo bobnenje topov. Nekega dne so nas takoj po zboru nagnali nazaj v barake in rekli, naj vsak zvije svojo odejo in vzame posodico za hrano, ker se bo taborišče preselilo. Bilo je nekaj nereda, a hrano smo še dobivali, enkrat je bilo v juhi celo par makaronov. Pri delitvi hrane smo se prerivali, in ko je »štubar« dal neko povelje, ga nisem razumel, kar ga je silno razjezilo. Skočil je proti meni s palico v roki in po slovensko zakričal: »Ti, pes beli, boš poslušal, kar jaz rečem, ali pa te ubijem!« Mahnil me je po buči in zbil na tla, na tleh pa še sunil s čevljem v usta in mi izbil dva zoba. Ko je videl kri, ga je pomirilo. Dovolil je, da so me odvlekli v sobo na ležišče, kjer sem še bruhal kri in čisto omotičen sem bil. Ta udarec me je oglušil na eno uho za več kot polovico, [Stran 036]in še sedaj hodim, kakor bi bil pijan. Bil sem pri mnogih zdravnikih, da bi me ozdravili, pa vsak samo zmajuje, češ, ni ti pomoči. Preselili so borih par tisoč jetnikov, večinoma Judov, ostali pa smo čakali na osvoboditev v barakah. Hrano smo dobivali redno in enako mero do zadnjega.

Ves čas bivanja v zaporu in taborišču mi nikoli nobeden ni rekel žal besede, a divjaški napad »štubarja« mi je vzbudil strah, kaj bo. Zato nisem delil veselja z večino jetnikov, ko smo zagledali skupino umazanih USA vojakov. Prišli so popoldne enkrat in taborišče je popolnoma ponorelo. Reda ni bilo nobenega več, nastala je prava babilonska zmešnjava. Meni se je vrtelo v glavi in slab sem bil. Prespal sem nemirno noč, že zgodaj zjutraj pa je bilo slišati povelje: » Vsi Jugoslovani na zborovanje!« Upiral sem se, a »štubar« mi je grozil s palico in s pomočjo Ceneta sem šel tja. Na zbornem mestu je bila ogromna slika moža, ki je bil podoben Göringu, pod njo pa oder. Najprej so čitali povelje USA generala in odlok o ustanovitvi dachauskega mednarodnega komiteja. Naš predstavnik naj bi bil neki Popovič in Jugoslovani naj bi prevzeli varnostno oziroma policijsko službo. Nato je sledilo nekaj govorov. Eden od govornikov je bil mladenič, ki je prišel z našim transportom. Če me spomin ne vara, je bil major, a govornik ni bil, prečital je le neko nepomembno pismo. Drugi govorniki so bili dobri in vsi Slovenci. Eden med njimi je prečital zahtevo, da se vsi izdajalci aretirajo in strogo kaznujejo.

Po vrnitvi v barako smo komaj kakšno uro posedeli, pa so nas že začeli klicati po imenu. Pred barako nas je čakal ducat mladih fantov, lepo civilno oblečenih, z našitkom Lager Polizei na rokavih in s partizanskimi kapami z ogromnimi rdečimi zvezdami na glavah. Rekli so, da smo aretirani in moramo z njimi v arest na obračun za vse naše grehe. V moji baraki so nas pobrali, mislim, šest, med njimi je bil Ante Antosijevič, majhen mož, star okoli 50 let. Bil je sokol in olimpijski telovadec na orodju. Odločno se jim je uprl, češ vi ste dolžni delati red, ne pa obračunavati z ujetniki. Skočili so nanj in ga neusmiljeno pretepli s palicami. Vsega krvavega so odvlekli z nami. Pri neki baraki smo malo počakali, pripeljali so še podpolkovnika Peterlina, majorja Križa, štiri frančiškane in kaplana Šeškarja z Iga. Vseh nas je bilo okoli 25 mož. Pred skupino je prišla neka Amerikanka, stara okoli 40 let, v uniformi častnika, pa brez čina. Spremljal jo je črnski vojak. Ukazala je, naj dvignemo roke, vojak pa je naperil puško v nas in tako je posnela nekoliko slik. Podpolkovnik Peterlin je znal angleško in ji je nekaj rekel, ona pa se je samo zaničljivo nasmehnila, zamahnila z roko in odšla.

Na koncu taborišča za kuhinjo je bila nizka zidana stavba, ki je nikoli poprej nisem opazil. V njej je bilo kakih 30 celic z lepimi zamreženimi okni. Med njimi sta bili dve celici v velikosti stranišča, brez pohištva, samo s straniščem na sredi in tudi brez okna. Za zrak je bilo nekaj za prst velikih lukenj visoko v zidu. Druge celice so Nemci rabili za visoke in pomembne jetnike. Če se je kdo kaj pregrešil, so ga menda dali samega v ta bunker, kjer je ležal na cementu. Nas pa so stlačili noter sedem, zato smo odločno protestirali, naj ne bodo slabši od nacistov. Zavrnili so nas, da naj delamo pokoro, saj ne bomo tu dolgo, samo nekaj bodo še pripravili in začeli nas bodo klati, pa čisto počasi, ker svinje, kakor smo mi, ne zaslužijo nobenega usmiljenja. Zaprli so vrata in menda bi se vsi podušili, če ne bi venomer odpirali lopute in nas zmerjali še dosti bolj divje kakor v Velikih Laščah. To nas je spravilo v popoln obup. Edini, ki je še ohranil nekaj korajže, je bil major Križ. Čepeli smo drug na drugem tiho kakor v grobu. Nagovarjal nas je, naj kaj govorimo, potem pa je sam povedal svojo življenjsko zgodbo, kako ga je stric, ki je bil avstrijski častnik, nagovoril, naj gre na vojaško akademijo. Za na pot mu je kupil aparat za britje, ki ga je vsa dolga leta uporabljal in ga je prinesel tudi v Dachau, kjer so mu ga odvzeli. Govoril je in še celo šale je zbijal kakšno uro, a od nobenega ni dobil niti besede. Po kakšni uri je tudi on utihnil in zapadel v otopel molk. Med nami je bil tudi kaplan Šeškar in po neki izredno brutalni grožnji se je oglasil, da bodimo pripravljeni na smrt. Podelil nam je odvezo in vsi otopeli smo čepeli kakor živi mrliči. Pozneje smo računali in menili, da je to trajalo tri dni in noči, četrti dan pa so skozi linice pogledali trije ameriški častniki. To nas je zbudilo in potožili smo, da čakamo na usmrtitev. Menili so, da je prav, sa je SS (esesovce) treba vse pobiti. Gospod Šeškar se je prebudil iz otopelosti in rekel, da nismo bili nikoli esesovci, on pa da je katoliški duhovnik. Bilo je dosti hihitanja, in nekdo je rekel: »Če si ti duhovnik, sem jaz papež.« Uro pozneje so prišli kukat še drugi. Jože Bitenc je bil najbolj strasten kadilec, [Stran 037]kar sem jih v življenju srečal. Opazovalcem je rekel, da ga bodo vsak čas zaklali, in želi, da mu izpolnijo zadnjo željo in mu dajo cigareto. To jih je ganilo, dali so vsakemu po eno cigareto in začeli smo puhati. To pa nas je tako dušilo, da smo se davili. Ukazali so odpreti vrata in začeli smo kobacati na hodnik. Nobeden ni mogel stopiti na noge. Priteklo je polno tovarišev z rdečimi zvezdami in odvlekli so nas v celice s posteljami in oknom, tudi je vsak dobil odejo. Še isti dan smo dobili toplo hrano in okoli 30 gramov dobrega kruha. To nam je dalo malo korajže. Tu in tam so nas spustili na malo dvorišče med kuhinjo in bunkerjem. Priganjali so nas tudi na delo. Ribati in pometati smo morali hodnik in neko pisarno. Zmerjanje je ponehalo in neki pazniki so bili celo prijazni do mene, Ceneta in fantov iz Šentjerneja. Dali so nam cigarete in še kak košček kruha. Enkrat smo bili klicani tudi na zaslišanje. Na to smo bili pripravljeni, saj so že prej zaslišali častnike. Ko so poklicali mene, sem tako lagal kakor ciganček. Tisti junak, ki v Velikih Laščah ni hotel lagati, je v bunkerju »umrl«, ostal je le še velik strahopetec. Mislim, da bi me izpustili, a je nekega dne prišel učitelj iz Žalne, ki so ga domobranci tepli v vojašnici. Jaz in Cene sva bila klicana predenj. Povpraševal je, čigav sem in če imam brata na Plešivici. Ko sem mu to potrdil, me je ostro pogledal in dejal: »Fant, ti si ta beli. Slišal sem za vašo družino, vsi ste na oni strani. Ti boš šel z nami v domovino in dal odgovor za svoje pregrehe.« Zapisal je nekaj na polo papirja in me odslovil. Kdo bi mislil, da bom tega človeka še srečal živega. Videti je bil zdrav in krepak in gotovo je imel visoko funkcijo ali vsaj ugled, če je lahko samostojno odločal, ali me izpusti ali ne. Podobno je bilo s Cenetom, medtem ko so isti dan izpustili Šentjernejce, vse duhovnike in Antosijeviča.

V Dachauu so tudi tiskali Dahavski poročevalec in tega so včasih dali čitati nam v vsako celico. V njem sem bral, da je 20.000 četnikov prešlo v Italijo, a Mihajloviča ni bilo med njimi. Neki dan je bilo tudi drobno poročilo neke tuje agencije, da je iz Avstrije bilo vrnjenih 12.000 domobrancev. Debelo smo pogledali, če je to mogoče. Stikali smo glave in prevladovalo je mnenje, da je to potegavščina in nas strašijo. Podpolkovnik Peterlin je menil, da ne more biti res, ker je to proti vsem zakonom. Neki dan sem s Peterlinom čistil pisarno. Paznika ni bilo in namignil mi je, naj bom glasen, če pa pride paznik naj zakašljam. Brskal je po papirjih in začel nekaj pozorno čitati. Ves je prebledel in mi rekel: »Čitaj tole in si zapomni za primer, da ostaneš živ!« Čital sem zapisnik zaslišanja majorja Glušiča, ki je ves čas vohunil za zaveznike. V njem je pisalo približno tole: »Izjavljam, da je bilo slovensko domobranstvo organizirano in vodeno od nemških SS–ovcev, oni so dejansko tudi bili SS–ovska organizacija.« Podpolkovnik Peterlin je bil ves obupan, češ, vidiš, kako se mož laže in nas grdi, pa kako smo mu mi pomagali in ga krili. Dejansko smo mi vsi ravno zaradi njega in njegove skupine prišli v to taborišče. Kako se zdaj strahopetno izgovarja, nas pa pusti na cedilu, pa je njegova dolžnost, da bi nas spravil ven. Za Glušiča sem to pot prvič slišal. V Dachau je prišel s transportom kakšen mesec prej. Pozneje sem ga srečal v mestu Dachau, morda kake trikrat. Od Amerikancev je dobil lepo uniformo in avto. Šel je preko Avstrije v Italijo, obiskal vsa taborišča, prenesel pisma za vsakega, ki ga je prosil, tudi zame. Vrnil se je s pismom od brata Franceta, tako sem zvedel, da sta bila dva brata vrnjena, France in Ivan pa sta v Spittalu. Glušič me je vabil, naj bi šel z njim v Avstrijo, pa bi šli malo čez mejo, pa sem odločno odklonil. Nikoli mu nisem povedal, da sem čital njegovo izjavo. Lahko bi mu očital, a tedaj sem že sam izkusil, kaj je strah, in on je moral varovati svojo kožo.

V zadnjem tednu smo tehtali, ali bi ušli iz taborišča. Podpolkovnik Peterlin je menil, da bi med sprehodom skočili na neoboroženega stražarja in zlezli skozi ograjo. To bi res lahko storili, a ne jaz ne kdo drug ni kazal navdušenja iti ven skoraj gol, brez vsakega dokumenta in znanja jezika. Pazniki so bili oboroženi s pištolami, ki so jih skrivali, in z lovskimi puškami, ki so jih nakradli po hišah v okolici mesta. Proti koncu so bili silno zaposleni s pakiranjem za odhod v domovino. Tedaj sem tudi razumel, zakaj je nekaj dni po osvoboditvi prenehalo zaničevanje in zmerjanje. Ves čas in moči so posvetili ropanju civilistov in njihovih hiš. Nagomilili so silne kupe stvari, posebno so cenili zlatnino, ure in fotografske aparate. Dahavski poročevalec je prinesel karikaturo, kako si ti jetniki predstavljajo vrnitev. Narisan je bil velik aeroplan, oprtan s paketi, da se je kar za njim vleklo. Med pazniki je bilo čutiti razkol med tistimi, ki so samo gledali, kaj bi [Stran 038]kje ukradli in odpeljali domov, in tistimi, ki so nas vestno pazili. Dan ali dva pred našim odhodom sem se po nemirni noči zbudil vrtoglav in z bolečino v trebuhu, kakor bi v njem ležala vroča opeka. Potožil sem Cenetu in takoj je pomislil, da imam tifus. Ta bolezen je bila v taborišču hudo razširjena. Zdravila zanjo ni bilo in menda ga še sedaj ni. Če zboliš, ozdraviš ali pa umreš. Cene je razbijal po vratih in končno je paznik prišel pogledat. Poklical je zdravnika, ki je samo potipal moj trebuh in ponovil Cenetovo ugotovitev. Odvlekli so me na neki hodnik in kmalu sta prišla dva črnca in me nič kaj nežno odvlekla v bolnico. Bolezen me je rešila.

Pozneje sem se neštetokrat vprašal, če bi se bili mogli izogniti tej tragediji, in vedno sem zaključil, da se ni bilo mogoče. Tudi če bi mi to pričakovali, česar nismo, saj je med nami vladala sloga in nobene grožnje nikoli nisem slišal, dokler me ni »štubar« obrcal. Lahko smo veseli, ker nas niso prve dni linčali ali nam niso razbili glav, za kar so gotovo imeli čas in priložnost. Pazniki so bili sami mladi, zdravi fantje, le od kod so se vzeli. Nekaj dni pred odhodom ostalih se je zbrala desetina nekomunistov, med njimi dva frančiškana, duhovnik Šeškar, major Glušič, Antosijevič, Bolko Martin, Kotnik Franc, prof. Vinko Lipovec (dolgoletni urednik A. domovine), dr. Zdravko Kalan in morda še kdo. Vsi ti so bili v času, ko so nas zaprli, v taboriščni bolnici, pa so bili med tem izpuščeni. Nobeden od naštetih ni bil domobranec. Če bi le eden od teh imel korajžo in bi Amerikancem pojasnil, zakaj smo zaprti, bi storil nekaj podobnega, kot je dr. Meršol na Koroškem. Prepričan sem, da bi partizanom ukazali, naj nas izpustijo. Vsak izmed njih je dobro znal nemško, kar je bilo nujno za tak korak, a niti eden med njimi ni imel korajže in tudi vsi skupaj ne. Izginili so iz taborišča, duhovniki so našli zatočišče v župnišču v Dachauu, drugi pa pri družini, ki je upravljala BALWA LAGER. (To je bilo podjetje, ki je od okoliških kmetov sprejemalo žito in vodilo razdelitev v mline in trgovine.) Ta družina je bila silno izpostavljena ropanju bivših jetnikov, posebno hudi in krvoločni so bili pripadniki poljske narodnosti. Da bi se zavarovali pred njimi, so sprejeli in hranili omenjeno skupino. (Bili so tam skoraj leto dni.) Tam jih je pogosto obiskal dr. Otmar Pirkmajer, ki je bil takrat še v bolnici, pa tudi če bi bil zunaj, bi najbrž ne našel korajže reči eno samo besedo za nas. Tiste, ki so bili zaprti, so namreč nekaj dni pozneje odpeljali v domovino in skoraj vse pobili.

Ob ločitvi si s Cenetom, ki je bil med njimi, nisva podala niti roke in nikoli več se nisva videla. Tako sem izgubil najbolj zvestega in najbolj vrlega prijatelja. Cene je bil tri leta starejši od mene. Imel je samo pet razredov osnovne šole na Polici. Odslužil pa je že vojaški rok jugoslovanskemu kralju. Že v začetku 1942 je neki pripadnik OF zatožil njega in še okoli 15 fantov iz okolice Grosuplja, da so partizani. V resnici so bili to samo elitna kmečka mladina. Bil je interniran na otok Rab v mrzli zimi in trpel hudo lakoto. Gotovo bi kmalu umrl, pa se je med tem časom ustanovila na Polici vaška straža in so zahtevali, da se ti fantje izpustijo. Tudi jaz sem izkoristil priliko in zahteval izpust brata Lojzeta in moža moje mlajše sestre. Že nekaj tednov po prihodu domov se je priključil vaški straži na Polici in bil v prvi praski s partizani ranjen v nogo. Komaj se je noga zacelila, je že šel na Turjak, po nekaj mesecih pa v Dachau. Mislim, da je to primer človeka, ki ni nič hudega naredil in da je bil on res mučenik. Naj mu bo Bog dober plačnik za njegove številne žrtve in trpljenje.

Dolenjski svet – Kula

Figure 17. Dolenjski svet – Kula

Zbudil sem se v lepi svetli sobi v postelji z rjuhami in prijetno mlado dekle me je bri[Stran 039]salo. To me je na moč zmedlo, saj sem mislil, da sem v nebesih. Počasi se mi je posvetilo, da sem morda v bolnici. Venomer so mi silili neko sladko pijačo. Pozneje sem zvedel, da je ta bila kakav z mlekom (do takrat ga nisem poznal), in kar nejevoljen sem brundal, naj mi dajo mir, ko pa nisem žejen. Po nekaj dnevih so me punce nesle ven, ker je bilo lepo sončno. To me je prijetno iznenadilo, saj sem bil prepričan, da je v teh krajih večen sneg in dež. Kaj kmalu sem se postavil na noge in začel rogoviliti naokoli. Vsi smo bili v Adamovi obleki, česar pa se človek hitro navadi. Tu je bilo osebje vse civilno, nemško, le tu in tam je prišel Amerikanec in določil, kdo in kaj bo šel ven. Dali so mi esesovsko bluzo in hlače in me odpeljali v neko barako, kjer je bilo okoli sto Slovencev. Med njimi sem poznal samo dr. Pirkmajerja, on pa me ni spoznal. Družil sem se z dvojico fantov, ki sta bila doma iz okolice Blok. Videti sta bila poštena kmečka fanta in dosti časa smo prebili skupaj. Prav nobeden ni nikoli omenil ničesar o partizanih. Skupaj smo hodili čez reko izkopavat krompir, ga polne žepe prinašali in kuhali v taborišču, kajti lačni smo bili, hrana pa je bila pičla. Nekoč nas je obiskal mož srednje postave, star okoli 30 let. Rekel je, da je naš predstavnik in bo poskrbel za čimprejšnji odhod domov. Pripeljal je za cel voz starih oblek in nekoga iz Krškega pooblastil, naj to razdeli med nas. Dobil sem neko suknjo, čevlje in še nekaj stvari. Veselje je bilo veliko in v tem sem Bločanoma omenil, da me ne veseli iti domov. Bila sta zelo iznenadena in oba sta naenkrat izdavila kakor v veliki bolečini, češ, ti si ta beli. Tudi pogledala me nista več in na dan odhoda sem spakiral svoje bogastvo v culo in izginil za vogal na podstrešje neke prazne šupe. Z dvema tovornjakoma

je prišel Rakoševič, ki je bil Titov zastopnik za vso Bavarsko. Organiziral je vse transporte v domovino. Nosil je ameriško uniformo in veliko pištolo, a čina ni imel nobenega, samo veliko rdečo zvezdo. Dolgo so me klicali in iskali, nazadnje pa odšli brez mene. V celi baraki sva ostala sama z dr. Pirkmajerjem. On je bil v začetku do mene nezaupljiv, čez čas pa se je name močno navezal in brez ovinkov sem mu povedal, da se ne mislim vrniti domov. Tudi on se ni nameraval vrniti, zato sva seveda začela iskati možnosti, kako bi se dalo priti ven. Od ameriške uprave je dobil začasno izpustnico, da je lahko obiskal skupino v mestu. Gospodinja BALWA LAGERJA je poiskala v okolici kmeta, ki me je bil pripravljen sprejeti na delo. S tem naslovom je prosil za moj odpust. Na tiskovino odpustnice pa bi se moral podpisati tudi naš zastopnik, ki je bil neki Mariborčan s priimkom Koren. Ko sem mu pomolil obrazec za podpis, me je zviška pogledal in najprej izprašal, zakaj ne bi šel v domovino. Rekel sem mu, da ne maram partizanov, ker da so same barabe. Začel me je prepričevati, da je doma le malo komunistov in on sam tudi ni. Je krščanski socialist, pa bo z velikim veseljem šel domov. Prodorno me je pogledal in rekel, češ, fant, ti si nekaj naredil, zato se bojiš. »Ja, žemlji sem rekel kruh«, sem mu zabrusil. »Že res, da niso doma vsi komunisti, a vi socialisti niste nikoli niti enega človeka rešili smrti, pač pa ste pomagali pri morijah.« Jezen je odložil pero in šel ven. Ker ga celo uro ni bilo nazaj, sem šel v barako. Dr. Pirkmajer je rekel, da ga bo on prijel za podpis in drugi dan je res podpis dobil in uro pozneje sem s culico v roki odkorakal iz taborišča. Po dobri uri hoje sem bil pri kmetu, ki me je lepo sprejel.

[Stran 040]

5. Iskanja in besede

5.1. Dve pesmi

Brane Senegačnik

5.1.1. Posvetilo

Kdor nosi svoje sanje, svojo bolečino,
nevidne, v senci molka skoz življenje
in ve, da v tem, kar daje mu trpljenje,
resnica je in mir in kruh in vino,
mu dnevi sreče, dnevi strtega duha,
med sabo neločljivo prepleteni,
žare kot čisti tempelj, posvečeni
v pojoči školjki Tvojega srca.
Pesnik

Figure 18. Pesnik Bara Remec

[Stran 041]

5.1.2. Morje

V nespremenljivosti neba dolga rana,
v molčečem srcu temna sled.
Na vodi rože vetra, ki roka jih neznana
med sanje trosi spet in spet.
Podobe nedoumne, ki jih v čas rezlja tišina,
odgovor in vprašanje, up in molk stvari
in cvetje, ki v svetlobi niha, zanos in bolečina –
nerešeno in večno udarja val ob rob noči.
Na bregu

Figure 19. Na bregu Bara Remec

[Stran 042]

5.2. Morilca se mi hoče

Branko Rebozov

5.2.1.

Zadal mi je neozdravljive rane,
toda v odprtem hrabrem boju
me premagati ni mogel,
nebo in zemlja bosta temu priči.
Šele po zahrbtni podli izdaji
me je po grozotnem mučenju
zvezanega peljal v gozd
in mi v grozo spremenjen
nagemu zaobrnil glavo k tlom,
v temi kot v rogu in skrivaj,
kot je v naravi vseh zločinov.
Ko me je v tilnik ustrelil,
so z menoj v brezno padle tudi zvezde,
goreča sonca, vrteča se po gori
krvavih trupel mladeničev in mož,
izdaje iste žrtve in morije.
Le to bi vedel rad,
če mu je roka vztrepetala,
ko je sprožil, trenilo kaj oko,
ko me je videl padati v prepad.
Zdaj, morilec moj in brat,
se čudežno spreminjajo reči,
ko veter cvili v polju, žvižgam jaz,
in pojem jaz, ko gozd šumi.
Skrivnostne klice okoli mene,
ko so prodirale v osrčje zemlje,
so prebile tudi mene in me pile,
muževnost njihova sem jaz;
na vse strani neso me korenine,
že zelenim, cvetim, izraža me pomlad,
že se razraščam v novo rast in čas.
Zdaj mene boš poslušal v šumu trav,
v katerih se boš odpočival,
in bo iz mojih brun ti hiša,
v kateri boš prebival,
in bom njen prag,
po katerem boš prihajal in odhajal,
in tvoje hišne duri bom,
ki jih boš odpiral in zapiral,
in miza hrastova bom v tvoji izbi,
za katero se boš vsedal,
kdaj radosten in kdaj potrt
po mojih žilah v trdem lesu gledal,
iz smreke, ki se razrastla je iz mojih prs,
morda bo narejena tvoja krsta,
v katero polože te,
preden boš zagledal se v svoj grob
in čutil, kaj je brat,
kako objem njegov je sladko blag.
Le to bi vedel rad,
če si matere se svoje spomnil,
kaj ti čutilo je srce takrat,
ko spremenil v pošast si svoj obraz
in stisnil, kakor zver zobe,
to rad bi vedel, brat.

5.2.2.

Domobranec Branko Rebozov

Figure 20. Domobranec Branko Rebozov

[Stran 043]

5.3. Umreti kot pav

Mamerto MenaoacePrevedel Branko Rebozov – Buenos Aires

5.3.1.

Nekoč je neki Katamarčan, prebivalec argentinske Catamarque, ki je zasopel komaj premagoval strmine andske Kordiljere, našel med skalnatimi vrhovi neznano jajce. Bilo je preveliko, da bi moglo biti kokošje. Bilo bi nemogoče, da bi kokoš sploh mogla dospeti do tja in tam izvaliti jajce. In to jajce je bilo premajhno, da bi moglo biti nojevo.

Ne vedeč, za kakšno jajce gre, se je človek odločil, da ga odnese domov. Ko se je z njim vrnil v dolino, ga je izročil svoji gospodarici. Le–ta je imela pavico, ki je ravno valila. Ko je gospodarica videla, da je prineseno jajce skoraj enako kot druga, je šla in tudi to jajce položila pod valečo pavico.

Ko so se pavji mladiči začeli valiti iz napočenih jajc, se je izvalil tudi mladič iz jajca, prinesenega z gorskih višin. Resda naš mladič ni bil popolnoma enak ostalim, se pa tudi ni preveč razlikoval od ostalih izvaljencev pavjega rodu. In vendar je bilo to rojstvo kondorja. Da, kakor že neverjetno zveni. Dasiravno se je rodil iz pavjega gnezda, ga je drugo spočetje poklicalo v življenje.

Ker se ni mogel naučiti česa drugega, je mladič posnemal to, kar je videl, da so počeli drugi okoli njega. Čivkal je in pokrikaval kot drugi izvaljenci in venomer je [Stran 044]sledil veliki pavici pri iskanju mrčesa, semenja ter ostankov jedi. Grebel je in praskal v zemljo ali pa se zaganjal kvišku, skušajoč pozobati jagode dozorelega tutia. Živel je v kurniku in bilo ga je strah pred kosmatimi prikaznimi pesetov, ki so večkrat prihajali, da bi mu odžrli, kar je gospodarica natrosila zadaj na dvorišču, ko so v hiši nehali jesti. Ponoči se je skril v vejah rožičevega drevesa iz strahu pred podlasico in drugimi nevarnostmi. Živel je sredi pavov in počel vse, kar so počeli oni.

Teros, ptice iz pampe

Figure 21. Teros, ptice iz pampe Bara Remec

Včasih pa se je le čudno počutil, posebno kadar je bil sam. Vendar se ni velikokrat zgodilo, da bi ga pustili samega. Pavi ne prenašajo samote niti jim ni všeč, da bi se kdo ukvarjal z njimi. Gre za živali, ki se gibljejo vselej v skupini z napihnjenimi prsmi, z našopirjenim repom ter z razprtimi perutnicami, da bi vzbujali pozornost. Vsemu, kar jih vznemiri, odgovorijo krikajoče porogljivo. To je značilnost pavov, teh velikih ptic, ki ne morejo leteti.

V opoldanski jasnini, ko so beli oblaki sijali v višavah, je naš kondor zagledal, kako visoko na nebu veličastno plavajo mogočne ptice, ne da bi ganile s perutmi. Začutil je, da ga je nekaj presunilo v globini njegove biti. Nekaj takega kot klic, ki bi ga hotel vzdramiti v samem njegovem bistvu. Njegove oči, vajene zreti le v tla, kje bi našle hrane, niso mogle razločiti, kaj se dogaja v višavah. Njegovo srce se je prebudilo v silno domotožje. In on, zakaj tudi on tako ne leti? Srce mu je bilo hitro in nemirno.

Takrat se mu je približala pavica ter ga vprašala, kaj mu je. Norčavo ga je zavrnila, ko je slišala, kar ji je popavljeni kondorček zaupal. Rekla mu je, da je romantik in naj ne dopusti, da bi v njem prevladale take neumnosti. Dopovedovala mu je, da so oni tam zgoraj v čisto drugih sferah; naj bo realist in naj jo pospremi drugam, kjer bo našel zrelih sadežev in mrčesa vseh vrst.

Zmedena se je uboga žival pustila izvleči iz očaranosti: kondor je sledil svoji vrstnici, ki ga je vrnila v pavji svet. Začel je znova svoje vsakdanje življenje, stalno trpeč zaradi globoke razklanosti v sebi, ki je bila vzrok, da se je v svoji notranjosti tako čudno počutil. Nikoli ni odkril svojega resničnega kondorskega izvora. In potem je ostarel in nekega dne poginil. Na žalost je končal kot pav, kakor je tudi živel.

Pomislimo, da se je rodil za višine!

5.4. Meč in čast – izgubljeni boj Evelyna Waugha

Justin Stanovnik

5.4.1.

Pisatelj Evelyn Waugh (1903–1966) Slovencem ni neznan, čeprav ga naše prevajalsko prizadevanje nikoli ni gledalo s tako naklonjenostjo kot druga imena na visokem nebu lepe proze stoletja. Mogoče je temu krivo naše občutje, ki se je še vedno najraje zadrževalo na obeh polih, v območju romantičnega sentimenta in nihilistične destrukcije. Umetnost Evelyna Waugha pa temu občutju ni mogla ustrezati, ker teče vsa v ključu značilnega humorja, ki ni nič drugega kot discilinirano vzdrževanje razdalje do stvari. Šele ko si pisatelj zagotovi mesto, od koder je mogoče zajeti celoto, dovoli spregovoriti svojemu okusu. In v govorici tega okusa brž spoznamo njen osnovni ton: tu sta zadržanost in tišina. V njej so seveda tudi prvine, ki bi se lahko razrastle v ironijo in sarkazem, a se to nikoli ne zgodi: v dosegljivosti tega okusa je tudi čut za izrednost visokega moralnega dejanja, a to dejanje vedno zablesti pred nami v največji možni preproščini. Osnovni kanon te govorice ne prenese visokih tonov.

Mogoče smemo to pripisati dejstvu, da Evelyn Waugh deluje v moči dveh velikih tradicij: na eni strani je to uklanjanje avtoriteti stvarnosti in izkustva, ki je, se zdi, od začetka vgrajena v nosilce otoške kulture, na drugi strani pa je to čut za dokončnost zadnje odločitve in etično previsnost človekove poti, ki ga prinaša celinski katoliški vzgon. Na to pomislimo pri vseh angleških konvertitih, čeprav bi se dalo [Stran 045]reči, da medsebojno obvladovanje obeh prvin pri Chestertonu in Greenu ni tako dosledno, nenasilno in naravno kot pri Waughu.

V vzorni obliki – ko pravimo vzorni, ne mislimo na nič hotenega ali celo prisiljenega – srečamo to posrečeno sožitje pri filozofu patru Fredericku Coplestonu. Tudi njegovi spisi so vsi v območju tišine, ki smo jo ugotovili pri Waughu. Dosežena je ta tišina s previdno hojo od dejstva do dejstva, od sklepa do sklepa, kjer smo pred vsakim korakom opozorjeni, da bo to morda le poizkus in da se bomo čisto mogoče morali vrniti, a ko pridemo na konec, vemo, da smo varno in dobro hodili in dosegli ne to, kar smo želeli, ampak to, kar je bilo mogoče.

Svetloba in senca

Figure 22. Svetloba in senca Mirko Kambič

S povedanim hočemo opozoriti na to, da Slovenci Waugha ne poznamo dovolj in da mu vstop v naš svet otežujejo stvari, ki bi jih utemeljeno imeli za odličnost. V nadaljevanju se bo morda izkazalo, da ima pri tem opraviti tudi kaj čisto zunanjega, na primer kulturna raven in splošna kakovost ljudi, ki so v preteklosti imeli poglavitno besedo v založništvu, posebej pa še predsodki in varna hoja pred črto dovoljenega.

V našem prikazu se bomo od Waughovih del omejili izključno na njegovo vojno trilogijo: Sword of Honour – Meč časti. To je zgodba o Guyu Crouchbacku, o tem, zakaj in s kakšnimi upi je šel v vojno, kako je v njej zorel in kakšen človek je, ko je bilo vsega konec, odhajal domov. Usoda Guya Crouchbacka je sicer usoda enega človeka, a je povedana tako, da iz njene pripovedi prihajajo glasovi o tem, kaj je ta vojna sploh bila. Junak te zgodbe se odpravi v boj v upanju, da bodo tam odpadle stene njegove osamljenosti in brezciljnosti, da bo udeleženost v tem boju potešila njegovo potrebo po smislu. Toda dogodki, v katere se med vojno zapleta, izkušnje, ki se mu ob tem nabirajo, se vedno bolj določno iztekajo v spoznanje, da so bili začetni veliki upi prazni. Zgodovina ne odrešuje človeka, človek je odrešen le tedaj, če sprejme življenje, kakršno mu je naloženo. Zgodba govori o tem, kako meč časti vedno bolj izgublja lesk, dokler se na koncu ne izkaže, da se je uporabljal za cilje, ki mu jemljejo pravico do visokega imena. Pred nami je, širše gledano, pripoved o zgodovini in življenju. Ker je povedana lepo in v tišini, kot smo na začetku rekli, ne zapuščamo njenega prizorišča s potrtostjo, ampak z občutkom, da smo spoznali neko [Stran 046]resnico, ki je, kot znano, v vsakem primeru osvobajajoča.

Za nas pa je ta velika pripoved zanimiva še iz nekega drugega razloga. Tretji del trilogije, njegova zadnja tretjina pravzaprav, se dogaja na ozemlju nekdanje Jugoslavije in pripoveduje o stvareh, ki so za dolgo dobo odločale o usodi tega sveta. Vidimo ne samo, kaj se je tu godilo, ampak zaslutimo – mogoče bi smeli reči, da kar vemo – zakaj se je vse godilo, kakor se je godilo. Čeprav prizorišče dogajanja ni bila Slovenija, ampak južni deli nekdanje države, Lika, Bosna, Dalmacija, vse velja mutatis mutandis tudi za Slovenijo, saj so bile metode, ki so jih zavezniki uporabljali na tem koncu sveta, uveljavljane tudi pri nas. O vsem tem pripoveduje tretji del Waughove trilogije: Brezpogojna vdaja. Z njim se bomo seznanili v posebnem besedilu, v tem pa bomo skušali odgovoriti na vprašanje, od kod je pisatelj črpal snov, kako je prišel do tega, da je tako dobro poznal razmere v medvojni Jugoslaviji in politiko, ki so jo Britanci uveljavili na njenem ozemlju v odnosu do odporniških skupin. Pri tem se bomo tesno naslanjali na dve knjigi. To so najprej Dnevniki Evelyna Waugha, ki jih je uredil Michael Davie (Penguin, 1979) in Življenjepis Evelyna Waugha, ki ga je napisal Christopher Sykes (Penguin, 1977).

Vse se je začelo konec junija 1944. Stari Waughov znanec Randolph Churchill, sin predsednika vlade Winstona Churchilla, povabi pisatelja, da odide z njim na Hrvaško. Upal je, da bo Waugh kot katoličan ugodno vplival na razmere v katoliški Hrvaški in morda celo na odnose med katoličani in pravoslavnimi. Poleti 1944 je bila usoda povojne Jugoslavije že več kot pol leta, morda že celo leto, odločena. Angleži so že odvzeli svojo podporo generalu Mihajloviču, denar, orožje, politična naklonjenost, vse je šlo tedaj k Titovi komunistični gverili. Glavna dejavnika pri tem sta bila, čeprav so pred njima poiskali stik s partizani že drugi, William Deakin, profesor v Oxfordu, in nekdanji diplomat Fitzroy Maclean. Kakor se je Maclean še pozneje (1976) hvalil, sta opravila veliko delo: morala sta, kot pravi, prebiti zaroto molka, s katerim sta partizane ovila London in Kairo. Na podlagi njunih poročil in njune analize stanja je bil Mihajlovič izključen iz igre in odpisan, odslej je bil za britansko vlado Tito njen človek na Balkanu. Maclean tudi ne pozabi povedati, da ima pri tem velike zasluge Winston Churchill. On je bil tisti, ki ga je že julija 1943 postavil za osebnega predstavnika pri Titu, in na njegovo pobudo je septembra 1943 odšel v Jugoslavijo: »Direktna intervencija predsednika vlade je končno razbila zaroto molka.« Mi bi pri tem dodali, da je Maclean dobro vedel, kakšen svet s tem pomaga postavljati, saj je bil v Moskvi v letih 1937 in 1938 in je moral iz prve roke vedeti, kaj je komunizem.

Randolph Churchill in Evelyn Waugh sta preko Gibraltarja, Alžira, Neaplja in Barija 10. julija prispela na Vis. Tu je bil Titov glavni štab, tu je bila angleška vojna misija z Macleanom. O njem je zapisal v dnevnik: »trmast, breznačelen, častihlepen, verjetno hudoben človek.« Billa Deakina je že prej srečal v Bariju in takoj ugotovil, da je »iskren Titov navdušenec«. Tudi mu ni ušlo, da ga vsepovsod obdajajo »srpi, kladiva in komunistične parole«.

Med tem ko je pisatelj čakal, da odleti v bazo na Hrvaškem, je prebiral Macleanova ugodna poročila, a vseeno pristal ob zaključku: »Prezgodaj je še, da bi si oblikoval mnenje. Toda do zdaj nisem videl še ničesar, kar bi upravičevalo Randolphovo zatrjevanje papežu, da je glavna smer gibanja nasprotna komunizmu.«

Vzporedno in v oklepaju bi bilo morda zanimivo ponoviti začudenost Waughovega življenjepisca nad tem, kako različno so Britanci gledali na rezistenco v Franciji in v Jugoslaviji. Francoske odporniške sile, ki so jih zelo dobro oskrbovali in so imele odlične zveze z Anglijo, so neprenehoma svarili, naj se vzdržijo prenagljenih dejanj: do Mihajlovičevih četnikov, ki so se sami držali tako priporočanih načel, pa so izražali nestrpnost in nezaupanje. Obtoževali so jih tudi, da vzdržujejo skrivne zveze s sovražnikom. Toda to je bilo delno in v nekem smislu nujno, tako so delala vsa odporniška gibanja. »Samo, v francoskem primeru so bila taka dejanja sprejeta z razumevanjem, Mihajloviču pa so jih zamerili in jih šteli za dokaz dvojne igre.«

Waugh in Churchill sta odletela z Visa v Topusko na Hrvaškem 16. julija. Pristanek bi lahko bil usoden, ker letalo ni zadelo letališča in je pristalo na njivi v bližini. V nesreči sta bila oba hudo ranjena in so ju že naslednji dan odpeljali nazaj v Bari v vojno bolnico. Na Hrvaško sta se vrnila šele po 10. septembru 1944. Oba Angleža sta se naselila [Stran 047]v taborišču nedaleč od Topuska. Waugh je začel izvrševati dolžnosti, ki mu jih je nalagalo članstvo »37. britanske vojaške misije«. To so bile dolžnosti zveznega častnika. Poleg tega pa se je razgledoval, razmišljal in komentiral. Med drugim zapiše: »Opomba k jugoslovanski politiki: boj proti Nemcem jih ne zanima, v celoti jih zaposluje državljanska vojna.« Ob tem izrazu »državljanska vojna«, ki se mu danes v slovenski strokovni javnosti tako nasprotuje, je zanimivo, pomisli človek – spričo dejstva, da se v njihovih besedilih iz medvojne dobe kar naprej ponavlja – da Britanci nikoli niso imeli nobenih težav, kako je treba označiti jugoslovanski medvojni [Stran 048]spopad. »Civil war« – državljanska vojna se jim je zdelo najpriročnejše in najbolj naravno poimenovanje tega, kar so videli. Zdi se tudi, da je razmeroma kmalu spregledal igro komunističnih partizanov: »Trudijo se, da bi nas z lahno naivnimi poskusi prevarali do te mere, da bi verjeli, da imajo njihove drobne vojaške akcije ta namen, da prekinjajo poti nemškemu umiku.«

Vpis nekaj dni pozneje je zanimiv tudi za Slovence neposredno. Pove namreč, da se je odločil, da »odpotuje s klerikalcem dr. Snojem v Slovenijo«. Toda iz vpisa slab teden za tem že zvemo, da so mu »preprečili iti v Slovenijo z izgovorom, da je pot čez sovražnikovo ozemlje nevarna, v resnici pa zato, da bi mi preprečili potovati s Snojem«.

Skrivnostni gozd

Figure 23. Skrivnostni gozd Mirko Kambič

Waugh je seveda bil v visokem partizanskem štabu. Tam je bilo vse tako urejeno, da bi dobival najboljše vtise. Toda kljub temu se je prava pokrajina jela bolj in bolj dvigati iz megle. K temu so prispevali majhni dogodki. Recimo kako različno so komunisti postopali s sopotniki in možnimi zavezniki. Monsignor Rittig, kanonik v stolnici Sv. Marka v Zagrebu, je bil zelo zelo v časteh, ker je pomenil »dragoceno vez med njimi in spodobnim svetom«. Čisto drugače je bilo z Avgustom Košutičem, Mačkovim namestnikom v vodstvu Hrvaške kmečke stranke, in Radičem, sinom umorjenega ustanovitelja te stranke, ki sta prišla iz Zagreba, da bi se pogovarjala o koaliciji s komunisti. Ob tem Waugh pripominja, da ne vesta dobro, za kaj gre, in da nimata pojma o intenzivnosti komunistične oblasti. A bolj važno je to, da so vsak njun stik z britanskima oficirjema spremljali z negodovanjem in sumničenjem. Prišlo je celo do zgovornega incidenta. Ko je Košutič 1. oktobra odhajal od kosila z britanskimi oficirji, so ti s presenečenjem opazili, da ga je prijela tajna policija in nekam odpeljala. »Randolph je, na pol pijan, zdrvel k Hebrangu, komunističnemu šefu, in pošilja vse od takrat neskončne telegrame.«

Med tem je vedno pogosteje prihajalo tudi do napetosti med njim in Randolphom. Waugh je imel o svojem šefu določeno mnenje, njegov dnevnik je poln kritičnih opažanj in opomb. Ni ga motilo samo to, da pije, hujše se mu je zdelo »pomanjkanje intelektualne iznajdljivosti in živosti«. Imel ga je po svoje rad, a se je ob njem strašno dolgočasil. Vzrok je bil »njegov otroški mehanični spomin, kjer ponavljanje nadomešča misel«.

Telegram dne 30. novembra, da je prestavljen v Dubrovnik, je zato prišel kot olajšanje. Do Splita naj bi potoval z džipom, ko bo pot prosta. Ko mu 2. decembra javijo, da je pot varna, se takoj odpravi in pride 4. decembra v Split, od koder ga pokličejo v Bari na posvet. Tu zve od prijatelja, ki se je pravkar vrnil iz Aten, da tam komunisti oblegajo skromno angleško posadko. Ob tem zapiše v dnevnik (13. decembra 1944) nekaj misli splošnega značaja: »Vsa krivda je na strani časopisov in politikov doma v Angliji. Nikoli niso hoteli uvideti, da niso partizani nikjer nič drugega kot disciplinirana revolucionarna vojska. Povsod so jih označevali za ‘rodoljube’, za ‘odporniške skupine’, za ‘osvobodilno vojsko’, besedo ‘komunist’ pa so, če so jo sploh rabili, devali v narekovaje, češ da je navadna nemška propagandna laž.«

Istočasno so iz Jugoslavije že začele prihajati vesti, da se odnos komunističnih partizanov do zahodnih zaveznikov spreminja. Vedno več je nestrpnosti in arogance. Tako 14. decembra 1944 najdemo takle zapis: »Spričo dejstva, da je sedaj Tito nesporni de facto dedič Jugoslavije, začenjajo partizani v Dubrovniku in drugod postopati z britanskimi zavezniki vedno bolj ukazovalno.«

Sredi decembra se odpelje, še vedno član Macleanove misije, v Dubrovnik in kmalu ugotovi, da so stvari, za katere je slišal v Bariju, povsem resnične. Njegova služba, ki naj bi bila v tem, da naj bi spodbujal partizane k aktivnosti proti umikajočim se Nemcem, doživlja doslej neznane in nesmiselne omejitve. Čuti, da ga povsod nadzorujejo. Komuniste moti zlasti stik z ljudmi, ki prihajajo k njemu zaradi dokumentov za izselitev. Predvsem pa jim grejo na živce njegove zveze s katoliškimi duhovniki. Waugh namreč sedaj ne misli več samo na svojo vojaško službo in vlogo. Zadal si je novo – politično. Sklenil je, da bo napravil za angleško politično in intelektualno javnost poročilo o stanju Katoliške cerkve v komunistični Jugoslaviji. Vsa ta dejavnost je končno pripeljala do nečesa, čemur ne moremo reči drugače kot izgon, čeprav ni bil izpeljan na izrecen način, ampak preko raznih intrig in travestij. Waugh se proti temu ni boril, ker je menil, da ima dovolj jasno sliko o stanju, o katerem je želel govoriti. V Dubrovniku je [Stran 049]položaj med tem postajal vedno bolj nevzdržen. Nazadnje je prišlo tako daleč, da je vojaški poveljnik mesta zahteval, da se dnevno javlja pri njem. Poleg tega pa od svojih nadrejenih ni dobil prave podpore. Ti niso hoteli mnogim težavam in zapletljajem, ki so se sedaj začeli gostiti med njimi in Titom, dodajati novih. 20. februarja 1945 je mesto zapustil in se odpeljal v Bari.

Toda naj nam bralci oprostijo, da se ustavimo, še preden se poslovimo od tega dela Waughovih dnevnikov – zlasti, ker bo večina dobila to številko Zaveze za praznik Treh kraljev – ob nekem zapisu, ki je poln tiste preproste lepote, ki je za pisatelja tako značilna. Na ta praznik, 6. januarja 1945, stoji v dnevniku tale zapis: »Obhajilo v frančiškanski cerkvi. Nikoli prej nisem pomislil na to, da je razglašenje Gospodovo na poseben način praznik umetnikov. Z dvanajstdnevno zamudo, po sv. Jožefu, po angelih in pastirjih, celo po volu in oslu, pride karavana s svojimi paži, črnimi fanti z nojevimi peresi. Tja jih pripeljeta knjižna učenost in razmišljanje. Opravili so dolgo pot čez puščavo, sijajnim darilom se pozna dolga pot in niso niti od daleč tako bleščeča, kot so bila takrat, ko so jih zavijali v Babilonu. Naredili so bili strahovite napake – celo Heroda so vpraševali za pot in tako povzročili umor nedolžnih otrok. Toda nazadnje so le prišli v Betlehem, njihovi darovi so bili sprejeti – njihovi preroški darovi, ki so na večih mestih stopili v jezik Cerkve. Zares popolna alegorija.«

Sedaj se je Waugh lahko posvetil svojemu poročilu. Že v začetku decembra si je pri Macleanu, ki je bil še vedno njegov šef, zagotovil dovoljenje, da začne s potrebnimi pripravami za poročilo o verski situaciji v Jugoslaviji. Tudi njegov neposredno predpostavljeni v Bariju, major John Clarke, se je strinjal z načrtom. Osnutek je predvideval tri točke: iti v Rim in doseči zasebno avdienco pri papežu, dokončati poročilo o razmerah v Jugoslaviji, nato iti v Anglijo in predložiti poročilo Foreign officeu.

Waugh je 24. februarja odšel iz Barija v Rim in bil 2. marca 1945 sprejet pri Piju XII. Pred svetim očetom je razgrnil svoje poglede na razmere v Jugoslaviji. Na Waughovo prošnjo sta govorila francosko in pisatelj se spominja, da je papež pazljivo poslušal in na koncu dejal: »Ca n’est pas la liberté« – To pa ni svoboda. Obiskovalec je odhajal prepričan, da je papež razumel, čemu je prišel. »In to je bilo vse, kar sem hotel.«

Po sprejemu je imel v Rimu še nekaj srečanj, med pomembnejša je štel pogovor z državnim podtajnikom Tardinijem, potem pa je 4. marca odšel nazaj v Bari in se lotil poročila. Sredi marca je bilo delo v glavnem končano, zato je odletel v London, da bi ga še izpilil in nato predložil zunanjemu ministrstvu. Dokončevalna dela so se tako zavlekla, da je to lahko naredil šele konec marca. Poročilo je nazadnje nosilo uradni naslov Cerkev in država v osvobojeni Hrvatski.

Politična klima, ki je obvladovala Foreign office (zunanje ministrstvo) in War office (vojno ministrstvo) je bila takšna, da za besedila te vrste ni bila ugodna. Tu je bil Tito še vedno »središče upanja in občudovanja«. Waugh pravi, da »navdušenje za Sovjetsko zvezo ni bilo več na taki višini, kot jo je doseglo 1942, a je bilo 1945 še vedno toliko živo, da je od tod tudi na jugoslovanske komunistične voditelje sijalo nekaj toplote in ugleda«.

Oglejmo si sedaj na kratko poročilo samo. Uvodoma ugotavlja Waugh, da jugoslovanski komunisti, pa naj je drugod prišlo že do kakršnihkoli sprememb, še vedno izrekajo neokrnjeno marksistično vero. Med to vero in krščanstvom – v njunih različnih pojmovanjih narave in človeka – obstaja temeljno in nepomirljivo nasprotje. Do sedaj je komunizem imel v glavnem opraviti s pravoslavjem, ki se od katolištva razlikuje po tem, da se je od nekdaj rado podrejalo cesarjem in vladarjem, in po tem, da je dediščino apostolov zožilo na vzhodno mistiko, daleč od človeških obligacij, ali pa na opravljanje obredov, brez povezave z moralnimi dolžnostmi in družbenimi obveznostmi. Sedaj pa je komunizem dosegel dežele s katoliško kulturo, kjer bo odnos med Cerkvijo in državo povzročil huda trenja. To se bo brez dvoma pokazalo na primeru Hrvaške.

Zadnji del uvodnega poglavja pa je po našem mnenju najvažnejši, ker ne zajema samo verskega vprašanja, ampak ima tudi širše kulturne in politične implikacije. Poleg tega pa v polni meri velja tudi za Slovenijo. Takole se glasi: »Podpora, ki jo je Velika Britanija dajala narodnoosvobodilnemu gibanju, je bila velika in po mnenju nekaterih odločilna. Zato na Britaniji, zaradi uspeha, ki ga je ta podpora imela, leži posebna odgovornost.«

[Stran 050]

V nadaljevanju govori poročilo o jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski, za katero pravi, da je organizirana revolucionarna armada, ki je ideološko monolitna skupnost. In nato nadaljuje: »Režim, ki ga ta vojska postavlja za umikajočimi se Nemci, ima, že za površnega opazovalca, večino znakov nacizma …« Sploh je nosilec oblasti zgolj Partija, ki v vojski deluje prek političnih komisarjev, sicer pa prek tajne službe Ozne in partijcev v različnih komitejih.

Potem govori poročilo o ustaštvu. Poudarja njegovo zločinsko naravo in ga primerja z organizacijami, kot so Komunistična partija v SZ, jurišnimi nacističnimi oddelki, falangisti v Španiji. Po letu 1941 je ta organizacija zagrešila mnogo zločinov predvsem proti Srbom, pa tudi proti Judom, s čimer si je Paveličeva Hrvaška hotela pridobiti nemško naklonjenost. Katoliški kler žal tu ni postavil pravega zgleda. Vidna in bleščeča izjema je bil seveda zagrebški nadškof Stepinac.

V nadaljevanju govori poročilo o Pravoslavni cerkvi kot o tisti veliki verski organizaciji, na katero se bo Tito naslonil – spričo okoliščin, o katerih smo že govorili – ko »bo vzpostavljal oblast v novi Jugoslaviji«. Zdi se, da je Waugh stvari tu umeval zelo shematično in zato vsaj v tem primeru zašel v pretiravanje. Titu je bila za vzpostavitev oblasti dovolj prekaljena profesionalna Partija in politična policija.

Zaključek je posebej zanimiv in ga zato navajamo v celoti: »Velika Britanija je s svojo podporo zelo prispevala k utrditvi režima, ki sedaj grozi, da bo uničil katoliško vero v pokrajini, kjer je okoli pet milijonov katoličanov. Znotraj njihove dežele ni zanje nobenega upanja. Tito se je na zunaj izrekal za mnoga liberalna načela, vključno s svobodo veroizpovedi. Morda je še vedno dovzeten za priporočila močnih zaveznikov. Če bi mu dali čutiti, da jim stanje Cerkve pod njegovo oblastjo povzroča skrbi; da ni cilj zavezniške politike, da se zamenja en nedemokratičen režim v Evropi tako, da se zamenja z drugim; da ne morejo imeti za sprejemljivo vlado, ki krši enega od načel Atlantske listine; če bi vse to povedali, bi morda toliko spremenil svojo politiko, da bi Cerkev imela možnost preživetja.«

Omemba Atlantske listine je zanimiva in pomembna. Avgusta 1941 sta se nekje na severnem Atlantiku sešla Franklin D. Roosevelt, predsednik ZDA, in Winston Churchill, predsednik vlade Velike Britanije, in po več sestankih 14. avgusta podpisala izjavo o vojnih namenih in načelih, po katerih naj bi se uredil povojni svet. Ta izjava je pozneje dobila ime Atlantska listina in je postala sestavni del mnogih poznejših mednarodnih političnih dokumentov. Med drugim tudi izjava, ki jo je med triintridesetimi državami 1. januarja podpisala tudi Jugoslavija. Medvojna Slovenska zaveza je v 4. številki 29. julija 1942 objavila poglavitne člene te izjave. Naj ponovimo nekatere: »Atlantska listina … določa … da je zaveznikom osnova in izhodišče za preureditev sveta status quo pred izbruhom vojne in da so trdno odločeni … povrniti onim narodom pravice suverenosti in nezavisnosti, ki so jim bile s silo odvzete ter tako vzpostaviti svet v prejšnje stanje.« Nadalje: »Stoječ na stališču status quo pred izbruhom vojne priznavajo vse zavezniške velesile in ostale države kontinuiteto držav, ki so jih zasedle osne sile, in pravico zakonitega predstavništva in oblasti edino suverenom, predsednikom in vladam teh držav.« Spričo omenjenih načel postaja vprašljivo, če ni Velika Britanija delovala proti načelom, ki jih je podpisala, ko je, sicer v skladu s svojimi vojnimi nameni, podpirala subverzivni režim, ki je bistveno spreminjal status quo v smislu osnovne politične ureditve, in tako sodelovala pri vzpostavljanju stanja, ki je narodom v Jugoslaviji jemal osnovne človekove in državljanske pravice.

Poročilo je nazadnje prispelo v zunanje ministrstvo, kjer je povzročilo nemajhno zadrego. Državni tajnik Antony Eden ga je poslal britanskemu veleposlaniku v Beograd, da izrazi o njem mnenje in da svoje pripombe. Veleposlanik Stevenson je odgovor poslal čez dva meseca.

Zunanje ministrstvo je imelo do poročila vseskozi sovražen odnos. Vključevalo je namreč kritiko njegove politike. Poleg tega pa je to besedilo motilo igro, ki jo je vodila vlada. Treba je bilo nekaj ukreniti. Odpirali sta se dve možnosti: ali diskreditirati pisca ali pa diskreditirati besedilo.

V napadu na pisca so podčrtavali predvsem okolnost, da je poročilo pisal častnik, ko je bil še na dolžnosti in da je torej izrabljal informacije, ki mu jih je omogočal službeni položaj. Ne samo, da ni imel pravice do objave takega besedila, ampak tudi ne bi smel z njegovo vsebino seznanjati nikogar [Stran 051]zunaj FO in WO. Če bi se kaj takega nedvomno dokazalo, bi to lahko bil razlog, da se postavi pred vojno sodišče, češ da je razširjal tajnosti, ki niso v interesu vlade njegovega veličanstva. Iz različnih razlogov, predvsem pa iz bojazni pred tiskom, so to smer napada nazadnje opustili.

V tem pa je – 17. maja 1945 – prispelo mnenje k poročilu od britanskega veleposlaništva v Beogradu, ki je omogočilo realizacijo druge smeri napada. Veleposlanik Stevenson je celotno poročilo opremil s sumom neobjektivnosti, češ da ga je pisal avtor, ki zaradi svojega katolištva nikakor ni mogel biti objektiven in ni mogel gledati na stvari brez predsodkov. Beograjski dopis je poleg vsega važen za nas še iz dveh razlogov. Prvič se v njem spet pojavlja sintagma »državljanska vojna« kot najbolj naravna oznaka za medvojno dogajanje v Jugoslaviji. Druga stvar pa je ta, da tu prvič nastopa kasneje tolikanj ponavljani poizkus razbremenjevanja komunističnega sistema: v neurejenih razmerah osrednja oblast ne more obvladovati ekscesov na obrobju, zlasti pa ne more kontrolirati nasilnih elementov, ki se zbirajo predvsem v tajni policiji. Ta misel se v tej ali oni obliki pri nas še danes ponavlja: Partija ni vedela.

Opozorilo na odgovornost, ki jo ima Britanija za povojne razmere v Jugoslaviji, ker je bistveno pripomogla, da se je sistem uveljavil, je veleposlanik Stevenson gladko prešel. Čisti cinizem je dostavek, da je mera zatiranja Katoliške cerkve v Jugoslaviji pač odvisna od velikosti komunističnega vpliva v vladi. Tudi njim je tedaj že moralo biti jasno, da bodo tam imeli vpliv samo komunisti.

Tako vplivni instituciji, kot je bilo zunanje ministrstvo, Evelyn Waugh seveda ni bil kos. A je vendar poskrbel še za eno dejanje, ki ga imamo lahko hkrati za epilog te žalostne zgodbe. Pridobil je katoliškega poslanca v parlamentu kapetana McEwena, da je zunanjemu ministru Edenu postavil parlamentarno vprašanje, kaj namerava storiti vlada, da se olajša položaj katoličanov na Hrvaškem pod Titovo oblastjo, spričo odgovornosti, ki jo ima Britanija zaradi podpore komunističnemu osvobodilnemu gibanju. Eden se je izgovoril, da iz dejstva britanske podpore partizanskemu nacionalnemu gibanju ne sledi nobena odgovornost za notranje politične razmere, ki jih je to gibanje uveljavilo. Za politične razmere v Jugoslaviji je izključno odgovorna jugoslovanska vlada. Poslanec McEwen je nato nadaljeval: »Ali ne bi vseeno kazalo, da se maršalu Titu nedvoumno pove, da nikakor ni politika zavezniških sil, da se potem, ko je v Evropi bila odpravljena ena nedemokratična sila, taka sila nadomesti z drugo?« Politična levica v skupščini je začutila, da je položaj nevaren. Vskočil je neki komunistični poslanec in z nekim povsem irelevantnim dopolnilnim vprašanjem speljal nadaljnje razpravljanje v brezizhodne meandre parlamentarne procedure.

Tako se je končal boj Evelyna Waugha – s porazom. Upamo, da je bralcem Zaveze jasno, zakaj smo to zgodbo ponovili. Tako se ni ravnalo samo v primeru hrvaških katoličanov, ampak tudi takrat, ko je šlo za politično prihodnost velikega dela Evrope. Tudi Slovenije.

V nadaljevanju te zgodbe bomo z analizo romana Brezpogojna vdaja skušali razbrati, kako je pisatelj Evelyn Waugh z močjo svoje ustvarjalne pesniške moči predelal svoje skušnje in jih dal izrekati prvemu človeku svoje pripovedi, častniku Guyu Crouchbacku.

5.5. Vsakdanje glose

Milan Komar

5.5.1.

WILLE ZUR MACHT – Volja po moči je v bistvu pleonazem, kajti vsaka volja je že moč. Če je tako, pomeni volja po moči isto kot volja po volji. Če pa ima kdo le voljo po volji, se pravi, da nima prave volje. Rad bi, pa ne zmore. Zato je »Wille zur Macht« lahko tudi izraz intimne nemoči. Izkušnja nas uči, da je večkrat res tako.

PLITVOST IN NEVEZANOST – Razni so vzroki plitvosti. Eden izmed njih je nevezanost. Človek, ki se noče vezati, se ne more zares posvetiti nobeni stvari; brez posvetitve pa ni globine. Globina veže in ustali človeka. Nevezanost pa ga poplitvi in naredi nestalnega.

[Stran 052]

6. Slovenske teme – december ’93

6.1. Sprava – kaj je že to?

Blaža Cedilnik

6.1.1.

»Morda je prav knjižni sejem priložnost, da se povprašamo o odgovornosti za besedo, še posebno o odgovornosti politikov za javno besedo, ki postaja v političnem jeziku vse težja in vse bolj zastruplja ozračje naših odnosov. Raba besed v slovenski politiki, nabreklih od obtoževanj brez dokazov, domnev brez argumentov, obrekovanj, sovraštev in ponavljanih laži, zlagoma dobiva domovinsko pravico. Cilj je kaj preprost in spregledljiv! Pred takim zlaganim obtoževanjem je tudi sleherna obramba nesmiselna in nemogoča. Toda žal so posledice veliko bolj daljnosežne. Sežejo čez pragmatični cilj vsakodnevnega politikantstva. Prenašajo se v javnost, ki je že tako razdvojena zaradi negotovosti in zaskrbljenosti za življenje in preživetje. Vanjo vnašajo nove dvome, bojazni, vse bolj tudi sovraštvo, zatekanje v osamljenost, odtujenost in pasivnost. Ali strastne, zastrupljene besede, polne sovraštva, ki jih je mogoče izreči o vsakomer, ne napovedujejo tega, da bo dovoljeno tudi storiti vsakomur vse, vsakogar obsoditi in kaznovati, ne da bi mu bila sploh dokazana krivda?«

Iz govora Milana Kučana, predsednika Republike Slovenije, na odprtju 11. slovenskega knjižnega sejma (Dnevnik, 10. novembra 1993)

Kakšno zvezo imajo citirane besede s knjižnim sejmom? Seveda nobene. Pač pa je knjižni sejem ena od neštetih možnosti, ki jih ima prvi mož naše države, da si nabira politične točke za ta trenutek in za naslednje volitve.

Ali odgovarja posredno Janši na njegova vprašanja, ki ostajajo brez odgovora in se počasi transformirajo v obtožbe? In da se ne bi transformirale v obtožbe, izrabi predsednik Republike Slovenije (Zakaj za vraga Republike Slovenije? Ali ne bi bilo lepše, bolj zveneče, elegantno, če hočete, če bi ji rekli samo Slovenija. Morda pa je v tej res publici skrita tista misel iz Kratkega priročnika za vladanje izpod peresa Miloša Mikelna: Včasih je ime države povedalo že tudi obliko vladavine. Danes pa iz imena npr. Socialistična ljudska kmečka republika Taita zveš samo to, da ni niti socialistična niti ljudska niti kmečka niti republika, kaj je v resnici, ve samo vrag, ljubi Bog se najbrž s takimi lumparijami niti ne ukvarja.) vsako priložnost (ki jih ima, kolikor hoče), da napade svoje resnične in potencialne nasprotnike lepo v rokavicah, ne meče jim polen pod noge, ampak samo kakšen majhen olupček (ki se ga ne vidi ali pa noče videti) in potem dotični sam zgrmi po tleh. Nihče se ne sprašuje, zakaj je padel; ali zato, ker je štorast in kot tak ni za politika, ali pa mu je nekdo nekaj podstavil pod noge. (Kot tisti štos s kolesom: S tem človekom ne imej opravka. Nekoč je imel nekaj opraviti z nekim kolesom. Ne vem natančno, ali ga je on ukradel ali so ga njemu ukradli.)

Prvi mož naše države na ta način požegna takšen način govorjenja oziroma takšen slog govorov, ki bi se ga morali spominjati iz dobrih starih komunističnih časov: Tito – Kardelj – vsi »živi« slavnostni govorniki – naši učitelji na proslavah: da se osvrnemo na NOB – ozrimo se na našo revolucijo – pomislimo na naše padle tovariše – spomnimo se časov udarniškega dela. Začetek govora je bil namenjen prazniku oziroma priložnosti, za katero smo se pač takrat zbrali, potem pa je vse skupaj po najkrajši možni poti zajadralo v vode naše slavne revolucije. Seveda sta za to vsaj dva odlična vzroka. Prvi je v zvezi s tem, kar se Janezek nauči, drugi pa s sedmimi muhami na en mah. Seveda pa ima tak način govorjenja še tretjo dobro plat, ki jo lepo ponazarja naslednja štorija.

Otroci iz višjih razredov osnovne šole so bili na otvoritvi knjižnega sejma. Kako ti je bilo všeč, vprašam Jasmino, ki je eden izmed knjižnih moljev, kakršni so danes zelo redki. Uh, dolgčas. Kako more biti tebi dolgčas med knjigami, me zanima. Saj ni bilo govora o knjigah, bila je sama politika in nisem nič razumela.

Mislim, da je jasno, za kaj pri vsej stvari gre. Gre natanko za isto stvar kot v starem komunističnem režimu, kot se danes to lepo reče.

[Stran 053]

Takega govorjenja se zlahka naučijo tudi taki, ki zgoraj omenjenemu mojstru v tovrstni umetnosti pa tudi sicer v intelektualnih sposobnostih ne segajo niti do gležnjev (brez zle misli, prosim). Ker sem pristaš jasnosti in nazornosti, naj razložim, kako gre to pri politikih z nizkim intelektualnim potencialom ali pa pri takih, ki se jim ne ljubi vlagati posebnega truda v svoj govor, saj pravzaprav niti ni tako pomembno, kaj govoriš, ampak to, da te poslušajo, pa ne slišijo oziroma ne razumejo ničesar, dobijo pa občutek, da veliko veš, ker se »kunštno« izražaš in ker te ne razumejo. Lahko pa seveda celo zadevo izkoristiš za to, da predaš poslušalcem različna sporočila, ki jih ne dojamejo zavestno ampak podzavestno. Zdaj pa štorija.

Mulec, ki se mu ni ljubilo učiti, pa tudi zanimalo ga je vse drugo bolj kot učenje, se je pri kemiji naučil le o plavžu in potem to pridno uporabljal: Železo, mhm, železo. Železo dobimo iz plavža. Plavž je visoka peč. Koks, mhm, koks. Koks damo v plavž. Plavž je visoka peč …

Citat v Dnevniku me spominja tudi na tisto: Kaj vse iz jajčka nastane? (Veselja dom: Otrok se uči risarskih spretnosti. Najprej vedno nariše jajce, potem pa dodaja črtice in pikice in nastane enkrat putka, drugič račka pa nasmejan in kisel obraz, pa zajček in celo sosedova Marjana. Tu pa je ravno obratno: začne se s podelitvijo kakšnih nagrad, otvoritvijo knjižnega sejma, začetkom kakšne slavnostne prireditve, odprtjem kakšne stavbe, mostu, konča se pa vedno s politiko; včasih je bila to slavna preteklost, napad na notranje sovražnike, slavospev gradnji socializma in samoupravljanja, danes pa je to napad na politične nasprotnike.)

In kakšno zvezo ima vse to s spravo. Ima zvezo ali pa je nima; to je pač odvisno od tega, kaj razumemo pod besedo sprava. Kaj vse meni pomeni slovenska sprava? Prav gotovo ne izenačenja obeh strani v državljanski vojni, kajti če bi bili obe strani enaki, državljanske vojne ne bi bilo. Tudi ne samo resnice (vse resnice, popolne resnice, bla, bla, bla – saj veste) o zamolčanih frontah. Pomeni še marsikaj drugega. Pomeni, da počistimo za nazaj (kar se pač da) in bredemo naprej po čisti vodi, ne pa, da še kar naprej ribarimo v kalnem; pomeni, da postavimo temeljne vrednote naši mladi državi, ne pa, da jo tako rekoč že ob rojstvu obremenimo z izvirnimi grehi obeh Jugoslavij, ki sta zato odšli v maloro. Pomeni tudi jasno, odkrito besedo o vsem. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In tu bi moral biti predsednik države za vzor. In na knjižnem sejmu bi moral govoriti o slovenski knjigi, o slovenski literaturi, o slovenski kulturi, o knjigi, kot pomembnem dokazu naše identitete. Ne pa, da zlorablja knjižni sejem za svoje osebne namene in obračunavanja. Ne pa, da je on tisti, ki z lastnim zgledom spodbuja takšne govore in neodgovore na zastavljena vprašanja. Vsem se zdi to kar v redu. Grd je pa tisti, ki sprašuje. In seveda ga vsi posnemajo. Zato pa imamo afero na afero. V čisti situaciji jih ne bi bilo. Tako pa se afere samo kopičijo, kopičijo se tudi vprašanja, odgovori so pa taki, kakršni so. Neodgovori. Temu bi lahko rekli realsocialistični ali samoupravno socialistični način odgovarjanja na neprijetna vprašanja.

Ciril Ribičič je odgovoril na vprašanje o svojem očetu: Če me že vprašate za mojega očeta, zakaj me ne vprašate za mojega deda, ki je bil znan slovenski pisatelj. In govori o svojem dedu. O očetu, na katerega se je nanašalo vprašanje, pa nič.

Vsak dan časopisi, radio, televizija, okrogle mize, zborovanja. Vedno isto. Nikoli odgovora. Jasnega odgovora. Razumljivega odgovora. Odgovora, ki zadevo pojasni.

Zato držim pesti za Janšo, ki se ne utrudi in sprašuje predsednika ene in iste stvari kar naprej. Morda bomo pa dočakali kakšen zaresen odgovor. Ne pa takega kot na knjižnem sejmu. In še kje drugje. Ali pa bo obveljal znani jugoslovanski pregovor: Ko priznaje, pola se mu prašta, a ko ne priznaje, prašta se mu sve.

V zvezi s tem bi bilo potrebno še omeniti, da se Mojca Drčar–Murko boji, da danes lahko vsakdo reče o vsakomer karkoli. Ne vsakdo o vsakem. Ampak vsakdo o vsakomer od tistih, ki hočejo biti vzor slovenskemu človeku in ga voditi v boljše čase. O vsakomer od tistih, ki naj bi mu slovenski človek zaupal. O vsakomer od tistih, ki štrlijo ven. Že Prešeren je napisal: Naj misli, kogar bi puščice te zadele, da na visoki vrh lete iz neba strele.

P.S. Spet sem ga polomila. Rekla sem, da držim pesti za Janšo. Pri tem imam silno neprijeten občutek. Kajti, tisti hip, ko sem napisala, da držim pesti za krščanske demokrate, se je stvar zalomila.

[Stran 054]

6.2. Država je v nas samih

Milan Komar

6.2.1.

Čeprav je bilo besedilo napisano pred petintridesetimi leti – Zbornik Svobodne Slovenije 1958 – nas čas sili, da ga znova preberemo in premislimo.

Politična miselnost današnjega človeka je zelo pod vplivom materialističnih in pozitivističnih idej preteklega stoletja, ki ne upoštevajo človekovega notranjega življenja. Kar se v človeškem srcu godi, je po takem pojmovanju povsem odraz zunanje civilizacije, družbenih in gospodarskih razmer. Naravna in osebnostna vprašanja, menijo, se morejo urediti le s prenovitvijo družbenega, gospodarskega in političnega ustroja. Auguste Comte, oče pozitivistične filozofije in moderne sociologije, ni posvetil v svojih obširnih spisih o ustroju človeške družbe niti bežne pozornosti osebnim vprašanjem človeka, ki je vendar prvina vsake družbe. V marksizmu najdemo slično stališče: človek ni nič, družba je vse. Notranje življenje človekovo je popolnoma odvisno od zunanjih razmer. Zato so komunistični režimi navadno sovražni vsaki globinski psihologiji. Zanje je potrebna v prvi vrsti preureditev ustanov, ne pa preosnova nravi. Tudi kadar marksisti govore o morali, ne mislijo toliko na globoke notranje namene človekove, kolikor na zunanje zadržanje napram družbenim pojavom.

K temu se pridruži še človeška navada, iskati krivdo povsod razen pri sebi. Zato je razumljivo, da se mnogi nematerialistično razpoloženi ljudje, toda naivni, kar se tiče poznanja človekove narave, večkrat ne zavedajo plitvosti raznih učenih razglabljanj o spremembi socialnih in političnih struktur, v katerih resničen človek iz mesa in krvi komaj igra vlogo. Tudi pri navadnih vsakdanjih pogovorih se pogosto sliši, kot da bi sprememba sistema ali zmaga ene garniture nad drugo že sama po sebi, »ex opere operato« mogla urediti vprašanja, ki so izrazito človeškega značaja in katerih korenine segajo daleč v globinsko zmedo človeških src.

Proti takemu skrajnemu in zato enostranskemu pojmovanju pa je na koncu preteklega in ob začetku sedanjega stoletja vstalo drugo, nasprotno, tudi skrajno in zato enostransko motrenje osebe in družbe, ki trdi, da so vsi družbeni pojavi v zadnji analizi le projekcija notranjih osebnih drž, da torej ves družbeni red ali nered izvirata le iz reda ali nereda, ki vladata v človeškem srcu. Med pristaše tega mišljenja moramo šteti globinske psihologe raznih struj od Nietzscheja pa do Freuda ter mnoge moderne eksistencialiste. Nekateri Freudovi učenci npr. trde, da je gospodarska revščina le posledica tako imenovanega masohizma, to je bolestne težnje kaznovati se. Revež je masohist, ker noče izrabiti ugodne prilike, da bi si gospodarsko opomogel, ker mu njegovo srce veleva, da ni vreden blagostanja, ampak nasprotno pomanjkanja in se zato, če že ne tišči podzavestno naravnost v revščino, vsaj ne zna prikopati iz nje. Revna dežela ni revna, ker ji manjka naravnih bogastev, saj je zgodovina polna zgledov naravno revnih dežel, ki so se gospodarsko dvignile zaradi prizadevnosti prebivalcev, temveč je revna, ker v njej prevladuje masohistično razpoloženje. Reveža je treba ozdraviti v globini in ga osvoboditi podtalnega sovraštva, ki ga goji proti samemu sebi.

Enako, podvrženo ljudstvo, ki se ne zna osamosvojiti, se v bistvu boji samostojnega življenja, ker mu v globini prija podvrženost in neodgovornost za lastno usodo. V navedeni razlagi je gotovo znaten del resnice. Družbeno, na zunaj vidno stanje ima končno res svoj izvor v človeških srcih. Toda družbeni činitelji in gospodarski sestavi, ko so se nekoč ustvarili, postanejo nekako neodvisni od dogajanj človeškega srca in človek se pred njimi znajde kot pred nečem danim, kar globoko posega v njegovo osebno življenje. Iz tega vidimo, da tudi pozitivistično in marksistično stališče skriva v sebi delno resnico.

Delne resnice pa so nevarne zlasti, kadar si laste pravico, ki jo more imeti le celotna resnica. Družbeni in politični ustroj vpliva na notranje življenje človeka, toda človek po drugi strani neprestano tvori družbene in politične razmere, sledeč intimnim težnjam svoje duševnosti. Človek je krvnik in žrtev obenem. Iz vsega tega je jasno, da preosnova ustanov ali sprememba vladajoče skupine prav malo pomeni, če je ne drži pokonci resen prerod nravi.

[Stran 055]

Te stvari so več ali manj jasne, kadar je govor npr. o socialnem vprašanju. Še tako dobra socialna zakonodaja ne bo mogla ustvariti novega družbenega reda, če je ne bo spremljal prerod nravi, to se pravi, če ne bo čut socialne pravičnosti prežel duha delavcev in delodajalcev. Brez kritja resnične, v srcih ljudi živeče kreposti besedilo še tako dobrega zakona ostane mrtev paragraf, ki ga človeška iznajdljivost kaj kmalu obide. Ni dvoma, da mora nov družbeni red zrasti iz ljudi samih. Nasprotno pa, kadar govorimo o političnem redu in o lastni državnosti, zadeva med nami še daleč ni enako jasna.

Tudi lastna državnost ne obstoja samo v zunanji pravni obliki, ki jo more narodu podeliti mednarodni dogovor, državna pogodba ali proglas suverene skupščine, ampak je nekaj veliko globljega, čemur je pravna, od drugih narodov priznana oblika le zunanji izraz in vidno jamstvo. Te misli so bili mnogi novejši in starejši misleci, ki so se bavili z vprašanjem države, in med temi zlasti grški filozof Platon.

V svojem največjem delu »Država« nas Platon vabi, naj ga spremljamo pri njegovem raziskovanju državnega ustroja in državnega bistva, a ko smo prehodili z njim vso pot, nismo odkrili države, ampak človeka. Državne oblike izvirajo iz značajev tistih, ki državi dajejo smer. Trinoštvo v državi izhaja iz trinoškega značaja človeka, ki je suženj svojih strasti, medtem ko je pravična država plod ljudi, ki so pravico in red najprej ustvarili v svoji duši. Država je v nas samih in državotvornost ni zunanje ponašanje, ampak trajno notranje razpoloženje, to se pravi, moralna krepost. Zdravo politično delovanje je zato neločljivo od temeljite moralne vzgoje in samovzgoje. Ne da bi hoteli pretiravati Platonovo stališče, se nam vendar zdi pereče obrniti vsaj delno pozornost slovenske javnosti v to smer.

* * *

Vzgoja obstoji v oblikovanju kreposti, ki ga ne smemo zamenjavati s pridobivanjem znanja, z navduševanjem, z obujanjem čustev ali s površnim prisvajanjem tehnik. Vzgoja je bujenje prave osebnostne rasti, navajanje v zoritev. »Zoreti, zoreti, to je najvažnejše! Človek otrdi na nekaterih mestih, na drugih zgnije, a ne dozori,« je klical Sainte–Beuve. Zorenje pa ne gre hitro: zorenje in improvizacija se izključujeta. Politična vzgoja obstoji v navajanju v politično zrelost, v politično doraslost. Zrelosti pa ni brez pameti, brez umnega praktičnega čuta, ki se ne priuči iz knjig, ampak je sad dolgotrajnih lastnih in umno privzetih tujih izkušenj. Krepost je namreč duhovno razpoloženje, to je, razpoloženje uma in volje, ki se pridobi s ponovitvijo dejanj v istem smislu, ali drugače povedano, s pridobitvijo izkušenj, ki pa morajo biti duhovne. To se pravi, da se dogode v umu in v volji ter so nekaj popolnoma drugega kot rutina. Kjer prevlada rutina, tam navadno ni duhovnega napredka. Politična krepost je stvar praktičnega uma ali pameti, ki zna odkriti, kaj je prav in primerno za dani namen. Čeprav je pri modernem političnem delu večkrat treba poseči po znanstvenih podatkih in čeprav je za izvrševanje določenih političnih opravil potrebna temeljita znanstvena formacija, vendar politika ni znanost, ampak praktična krepost izurjene prave in zdrave pameti, ki je ne smemo nikdar zamenjavati z znanostjo.

Ko to trdimo, naletimo na dve veliki oviri. Prva je romantika, ki je še globoko zakoreninjena med nami, druga pa je moderna težnja poznanstveniti vse praktično življenje, zreducirati na znanstvene zakone in na precizne tehnike, kar se znanstveno formulirati ne da in se nikdar ne bo dalo.

Za romantike je značilna prevlada čustva nad umom. »Pomlad narodov« se je izvršila v Evropi prav na pobudo romantične filozofije in ni nič čudnega, če se je narodnostnega čutenja, ki se je prebudilo v tej dobi, prijelo mnogo romantike. Medtem ko so se nekateri narodi, kot npr. Čehi, kar kmalu izkobacali iz romantične navlake ter začeli misliti realistično, je razvoj pri drugih šel veliko bolj počasi in med te moramo šteti Slovence in med Slovenci zlasti obmejne pokrajine kakor Koroško in Primorsko, kjer je tuji pritisk oviral rast in razvoj.

Evgen Lampe je že pred prvo svetovno vojno izrazil bojazen, da je Koroška za slovenstvo izgubljena, ker koroški politiki premalo realistično mislijo in zanemarjajo zlasti gospodarsko stran narodnoobrambnega dela. Na Goriškem se je dalo med zadnjo vojno videti, da se je narodno čuteče prebivalstvo ohranilo na »Gregorčičevem nivoju«, kakor se je izrazil [Stran 056]neki partizanski opazovalec, kar pa ni le zaviralo prodiranja marksizma, ampak v znatni meri tudi borbo proti njemu. Izrazit romantičen poudarek pogosto slišimo še danes iz ust mnogih emigrantov, ki so se ohranili narodu zvesti, ne samo starejših, ampak tudi mlajših. Njihovo domoljubje se zdi, kot da se izogiba kritičnemu umovanju, kakor če bi med jasno razboritostjo in globokim čutenjem zeval nepremostljiv prepad. To pa je zmota.

Bolj kot je ljubezen odkrita in resna, bolj išče resnično dobro ljubljene stvari, bolj se priliči njenemu objektivnemu dejanstvu. Mati, ki res ljubi svojega otroka, išče njegovo srečo in ne lastnega čustvenega zadoščenja, ali bolje rečeno, najde svoje čustveno zadoščenje prav v njegovi sreči. Zgled za to je znana zgodba o Salomonu in dveh materah, pravi in nepravi. Prava mati je bila pripravljena izgubiti otroka, samo da mu reši življenje. Prava ljubezen je čuječa, pozorna, ve, kaj je prav in primerno, to se pravi, je pametna. Pamet ne vodi čustev samo od zunaj, ampak globoko prodre vanje in jih presvetli s svojo lučjo in mero. Ko se to zgodi, čustvo dozori, postane res človeško, to je, človeka vredno in pošteno. Kadar se čustvo kljub dobri volji upira umu, tiči vzrok lahko na obeh straneh: bodisi da um ni na pravi poti, ker ne meri v stvarnost, v to, kar je resnično prav in prikladno, bodisi da čustvo ni pristno, ker ne teži v to, kar se na prvi pogled zdi, ampak v globini išče nekaj drugega. Samo s pomočjo pameti, to je, praktičnega uma, se čustvenost lahko izmota iz lastnih zmed. Pamet pa s svoje strani, kakor je učil Tomaž Akvinski, ne sme postopati s čustvi kot despot, ampak kot preudaren in spreten gospodar. Lahko bi rekli: komur je mar zdrava, krepka čustvenost, se ne bo branil svetlobe pravega uma, in narobe, kdor hoče živeti po pameti, ne bo zatiral in preziral čustev kar vse vprek, kajti preko njih se mu utegnejo javljati njegove globoke potrebe. Te resnice pa so bile romantikom tuje, kajti, kot se rado zgodi z uporniki, so v svojem uporu proti razsvetljenskemu razumarstvu šli predaleč in padli v drugo skrajnost.

Zorenje teži v enoto. Um, ko zori, postaja vedno bolj življenjski, vedno bolj gibek ter izgublja napačno »geometrično« togost. Vedno bolj je celoten človek, ki spoznava in misli preko uma in ne, da se tako izrazimo, um sam zase brez ostalega človeka.

Enako čustvenost, ko zori, ne beži več pred redom in jasnostjo, ampak si ju notranje prisvaja.

Zrela, dorasla ljubezen do naroda je torej pametna, razumna in razborita, ker zna razumeti in razbrati, kar je v danih okoliščinah za narod prav in primerno. Iz nje se hrani politična krepost ali državotvornost. Podobno iz fantove zdrave ljubezni do dekleta vznikne zakon in se ostvari celica človeške družbe, ki je družina, in fant prav iz te ljubezni črpa moč za delo, za napredek v poklicu, da si pridobi sredstev za lastni dom; kakor bi bilo zgolj romantično čustvo, ki bi ga onesposabljalo in odvajalo od teh naravnih dolžnosti, nezdravo, tako je tudi nezdravo vse zgolj čustveno domoljubje, ki po svojem naravnem nagibu ne teži v pametne, možne, uresničljive zamisli našega narodnega doma. Zdrava ljubezen je tesno povezana z značajsko solidnostjo. Pri družinskih in političnih zadevah značaj velja več kot talent ali izobrazba. Samo iz značajske dozorelosti zakoncev lahko zraste duhovno zdrava družina in tudi narodna država, v kakršnikoli pravni obliki že, bo zrasla samo iz zrele politične pameti Slovencev, ki se bore zanjo.

Pamet pa ne pomeni plašljivosti, opreznosti, neodločnosti, iskanja varnosti in podobnega. Pameten ni samo tisti, ki ne gre čez cesto, ko se bliža avto z veliko hitrostjo, pameten je tudi tisti, ki križa ulico, ker avto ne vozi prehitro, in bi bil nespameten, če tega ne bi storil. Pamet sploh ni mogoča brez spremljave poguma. Kdor ni pogumen in borben, sploh ne more živeti pametno in razumno, kakor so poudarjali starejši in poudarjajo tudi novejši moralisti. Po drugi strani pa ni prave borbe in poguma brez kritične pameti. Večkrat je napad izraz strahu in nepotrpežljivosti in so ga nekateri psihologi zato nazorno imenovali »beg naprej«.

Sto petdeset let romantike, Fichteja, Hegla, Nietzscheja, Sorela, Mara, fašizma in nacizma pa je ohromilo evropskemu človeku čut, da je politika stvar zrelosti in pameti, kar je bilo jasno od Stare zaveze in od grške filozofije vse do naših časov.

Rehabilitirati pojem zrele, zdrave in prave pameti v politiki in v domoljubju gotovo ni lahko delo, a predstavlja bistveni korak – conditio sine qua non – na potu k politični doraslosti, katere vidni izraz je država.

[Stran 057]

6.3. Farne spominske plošče.

Nova Slovenska zaveza

6.3.1. Kaj so in kaj pomenijo?

Skrben kronist gotovo ne bo mogel mimo tega, kar se je letos nedeljo za nedeljo dogajalo po slovenskih farah. Ime, ki se je za to dogajanje uveljavilo, je: odkrivanje farnih spominskih plošč. Tako temu pravijo ljudje sedaj in nič drugače temu ne bodo rekli pozneje, ko se bodo teh dogodkov spominjali. Farne spominske plošče so stopile v slovenski jezik in bodo v njem ostale. Ne obeležja, ne spomeniki, ampak plošče – farne spominske plošče. Kaj so te plošče in kaj pomenijo za slovenski svet?

To so obdelane kamnite ploskve, na katerih so zapisana imena tistih slovenskih ljudi, ki so izgubili življenje v državljanski vojni. Ko ne bi bilo državljanske vojne, bi mnoga od teh imen danes tudi bila kje zapisana, a to verjetno ne bi bile plošče, ampak kamnita znamenja na družinskih grobovih. Mnogo imen pa ne bi bilo zapisanih še nikjer, ker bi se njihovi nosilci še veselili življenja, ki ga ima vsakdo rad, pa naj bo za tuje oči še tako revno in slabotno. A ker je državljanska vojna bila, se nobena fara, če bo v njej vsaj nekaj ljudi z občutljivo vestjo, ne bo ne mogla ne hotela izogniti temu, da zbere imena njenih žrtev in jih vkleše v kamen, da se ne pozabijo.

Slovenskemu bralcu ni treba razlagati, zakaj se ta imena zapisujejo šele danes, toliko let po vojni. Rajši povejmo, zakaj se je zmagovalec tako zelo trudil, da bi se ta imena pozabila. To bomo mogoče še najlaže in najbolje naredili tako, da si prikličemo v spomin, da za način, kako so umirali, rabimo tri besede. Normalno bi bilo, da bi za vse rekli, da so padli. A ni tako. Nekateri so bili umorjeni in nekateri pobiti. Natanko tako pravimo: ne pomorjeni, ampak umorjeni in ne ubiti, ampak pobiti. Jezik, ki povzema raznolikost življenja in mu, se zdi, nič ne uide, je kot tenek zapisovalec ohranil spomin na njihovo različno smrt: eni so omahnili v boju in zanje pravimo, da so padli; po druge so prišli domov in jih posekali ali v hiši ali na pragu ali kje zunaj in zanje pravimo, da so bili umorjeni; tretji – in teh je bilo daleč največ – pa so bili zmagovalcem izročeni, niso bili premagani v boju, ampak so jim bili izročeni in nekaj tednov za tem zvečine že niso bili več živi – zanje pravimo, da so jih pobili, da so to bili poboji. Zato torej so zmagovalci hoteli, da se spomin nanje izbriše: ker se niso samo borili, ampak so tudi morili in pobijali.

Farna spominska plošča – Polje pri Ljubljani

Figure 24. Farna spominska plošča – Polje pri Ljubljani

Imena so torej poglavitna reč. Poleg imena pa še dve bistveni stvari: letnica rojstva in letnica smrti. Te številke nam namreč, če jih malo dlje opazujemo, povedo dvoje: prvič nam iz njih zablesti mladost teh ljudi, drugič pa se naš pogled ujame in ustavi na letnici 1945 – kar naprej 1945. Bolj kot vse besede in vse razprave in vse pisanje bo s teh preprostih plošč rodovom za nami kričala letnica 1945. In ker ji ne bo mogoče uiti, bodo ljudje, vedno novi ljudje, ki bodo prihajali, hoteli vedeti: kaj pa je bilo tedaj – leta 1945? Ime torej in rojstvo in smrt. K temu pride še kraj ali vas. Brez tega zapis nikakor ne bi bil popoln. Kaj boš s človekom, če ne veš, od kod je! Poleg tega so imena slovenskih krajev in vasi najlepše besede v jeziku. Če jih prav razumeš, jih občutiš kot pesem; saj tudi so pesem – ko je [Stran 058]naš človek dajal imena svojim krajem, je moral vedeti, da je lastnik lepe dežele.

To so torej farne spominske plošče. Seveda ne smemo pozabiti spremnega besedila, ki bo na kratko povedalo bodočim obiskovalcem, kdo so ti ljudje bili. To bo, kakor smo rekli, narejeno na kratko, a zato še ni treba, da ni natančno. Nobenega dvoma ne sme biti v tem pisanju, da so bili eni napadalci in da so se drugi branili. Povedano mora biti tudi, da niso branili samo sebe, ampak tudi očetne navade in omiko, v katero so bili rojeni: z eno besedo, svobodo. Nova Slovenska zaveza, ki želi, da bi vse bilo opravljeno tako, da bi nas upravičeno veselil občutek, da smo opravili dobro delo in ne bi bilo ne nam ne poznejšim rodovom nerodno, ko bi hodili mimo teh plošč, je predlagala besedilo, ki bi se ga splačalo ogledati, preden se odločite za svojega.

To so torej farne spominske plošče. A kaj pomenijo za slovenski svet? O marsičem govorijo te plošče. Prvič govorijo o moralni moči slovenskega človeka. Pomislite, petdeset let zatiranja – če smemo za katero področje rabiti to besedo, ga smemo za to, kajne – petdeset let, lahko rečemo, znanstveno vodenega zatiranja ni moglo opustošiti pokrajine njihovega spomina do te mere, da ne bi vedeli, kaj ta spomin zahteva. To ne pomeni samo, da ljudje vedo, kaj je prav, ampak govori tudi o tem, da je v ljudeh dovolj neuklonljivosti in zvestobe, da lahko hodijo pokonci.

Poleg tega pa ta dejanja spomina govorijo o tem, da je v slovenskem človeku tisti potrebni zgodovinski čut, ki mu ne dovoljuje, da bi živel samo sedaj in za trenutek, ampak mora to sedanjost vzporediti s tem, kar je bilo. To je tisto nezavedno občutje, da človek ne more reči, kdo je, če ne ve, od kod prihaja. Mogoče je to tisti naravni instinkt, ki človeka varuje pred muko izgubljenosti. Če je to tako, potem v tem lahko vidimo jamstvo, da se ta človek ne bo odločal zgolj po logiki koristi, ki jo narekuje vsakokratni položaj, ampak se bo vedno čutil vezanega tudi na svoj jezik in na svojo domovino.

Spominske plošče nam poleg drugega prinašajo tudi svojevrstno svobodo. Ko smo namreč naredili to, kar je prav, še več, to, za kar smo najgloblje zadolženi, čutimo neko odrešenost, kakor da bi bili v novem miru s seboj in svetom. Če bi rekli, da smo tako bolj svobodni, potem mislimo, da bi našli za to razpoloženje najboljšo besedo. Farne spominske plošče niso edino dejanje na poti do notranje slovenske svobode, lahko pa mirno rečemo, da so nujno dejanje. Seveda ga moramo prav opraviti. Moramo se potruditi, da ga bomo razumeli v tem, kar je njegovo bistvo: kot poravnavo z našimi mrtvimi, ki mora biti tako globoka in resnična, da bo iz nje sama od sebe rastla potreba po vsaki drugi poravnavi. Če bomo tako stali pred odkritimi ploščami, da se bo videlo, da se v nas vzpostavlja svoboda, bodo tudi tisti, ki nas opazujejo izza plotov in okenskih zaves, jezno in mrko, začutili, da se na neki način začenja nov svet.

6.3.2. Odlike in pomanjkljivosti plošč

Nova Slovenska zaveza je sprožila dejavnost, ki se je razvila v pravo gibanje, ki je bolj vzburkalo slovensko politično sceno, kot je videti na zunaj. Mediji, z izjemo Slovenca in Družine, se namreč vedejo kot otroci: zadeve, ki jim ni všeč, obenem pa je ne morejo ponuditi trgu kot senzacijo ali škandal, zanje ni. Čeprav gre za simbolne pokope padlih in pomorjenih na protikomunistični strani med vojno in po njej, jih slovenska družba sprejema kot politično dejanje in ima po svoje prav. K spravi ne [Stran 059]vodijo prazne deklaracije, ampak dejanja, ki izenačujejo strani, udeležene v spopadu v času državljanske vojne, kar pomeni rušenje dosedanjega navideznega in lažnega ravnovesja.

Del farne spominske plošče v Strugah

Figure 25. Del farne spominske plošče v Strugah

Bliža se zima, delo bo za nekaj mesecev zastalo in počakalo, za spomlad pa se že napovedujejo nove slovesnosti ne samo po farah na Dolenjskem in Notranjskem, ampak tudi na Gorenjskem. Zdaj, ko je četrtina dela za nami, imamo čas, da presodimo, koliko smo bili uspešni.

Farna spominska plošča – Loški Potok

Figure 26. Farna spominska plošča – Loški Potok

Ponosni smo, saj je bilo opravljenega ogromno dela, ki je bilo vse prej kot prijetno. Hoja od hiše do hiše in trkanje na vrata, ki so jih pogosto odpirali nepoznani ljudje mrkih obrazov, ki niso skrivali, da bi radi mir in jim je vsako nadlegovanje odveč, sestavljanje seznamov, pobiranje denarja enkrat, dvakrat, trikrat, včasih zaman, je bilo pogosto neznosno. To delo je zahtevalo ljudi posebnega kova, morali so biti iz takega lesa, da so znali prenašati žaljivke in očitke in niso vzkipeli, kadar so naleteli na brezbrižnost najbližjih svojcev, celo žena in otrok pomorjenih. Pa iskanje lokacij, letanje za dovoljenji, zahteve arhitektov in nadzor nad izvajalcem.

Nismo prosili in zahtevali preveč, samo nekaj reči: plošče, izkoriščenje že obstoječe možnosti, razporeditev po vaseh, letnica rojstva in smrti, napis in Balantičevi verzi. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Najlepše so tiste nagrobne plošče, ki se jih je dalo arhitektonsko in krajinsko vplesti v že obstoječe tkivo cerkve in pokopališča. Pomenijo novo kvaliteto in obogatitev obstoječega.

Prav je, da pohvalimo najlepše iz te skupine. Po našem pripada prvo mesto farnim nagrobnim ploščam na pokopališču v Polju pri Ljubljani. Elementi so skladni, spoštovani so bili vsi naši nasveti, srečno izbrani pokopališki zid pa daje občutek trdnosti in trajnosti. Našteli bomo nagrobne plošče iz te skupine, ki zaslužijo posebno pohvalo, čeprav smo našli pri vsaki kakšno pomanjkljivost, ki bi se ji dalo izogniti: Ambrus, Dolenja vas pri Ribnici, Loški Potok, Preserje, Sv. Križ–Podbočje, Sv. Trojica–Šivče, Sv. Vid nad Cerknico, Šentvid pri Stični.

Upamo, da bosta v najvišji razred uvrščeni tudi nagrobni plošči v Sodražici in Horjulu. Odbora sta izbrala nedokončani kapelici na pokopališčih, od katerih je prva posvečena padlim v 1. svetovni vojni, druga pa nima posebne funkcije. Žal pa so plošče na pokopališki kapelici v Šmihelu pri Novem mestu okrnjene, saj iz napisov sploh ne izveš, komu so namenjene. Podobno ne pove nič zapis na ploščah, pritrjenih na steno cerkve v Zagradcu. Neopravičljiva previdnost jih vseeno ni obvarovala pred uničenjem.

Posebej želimo pohvaliti nagrobne plošče na podružnični cerkvi v Samotorici. Iz priložene fotografije je razvidno, da jim ni bilo žal žrtvovati polovico razpoložljive površine za napis in Balantičevo kitico. Dru[Stran 060]ga plošča nosi imena umrlih, letnico rojstva in smrti, na koncu pa pripis, da so ju postavili vaščani. Komaj 5 km zračne črte je na podružnični cerkvi Sv. Urha, ki varuje Zaklanec in Podolnico, diametralno drugačna nagrobna plošča. Marsikaj je tu narobe, pa naj gre za napis »žrtve komunizma« ali opustitev letnice smrti. Ne vemo, zakaj je na prvi plošči spodaj samo ime družine, ni pa podatkov o članih, in na koncu, kot da gre za privatno stvar, »Svojci 1993«.

Farna spominska plošča – Velike Lašče

Figure 27. Farna spominska plošča – Velike Lašče

Med najboljše spadajo tudi nagrobne plošče, za katere se ni dalo najti že obstoječega nosilca in je bilo treba posebej postaviti nosilni zid ali pa prave spomenike. Sem spadajo Bloke, Dobrnič, Črni vrh nad Idrijo, Lipoglav, Notranje Gorice, Vnanje Gorice, Veliko Mlačevo – Boštanj, Vrh – Sv. Trije kralji. Spomenik v Begunjah pri Cerknici, ki nosi 202 imeni, je tako zgneten med druge grobove, da komaj diha. Takoj zraven je dovolj prostora, pa ga niso izkoristili.

Poglavje zase so spomeniki v obliki knjige: so neprimerna rešitev in bi smeli biti samo izhod v sili. Prvi se je v najslabši varianti pojavil že maja leta 1992 na Dobrovi pri Ljubljani: »Žrtvam komunizma« kar na križu, opuščene letnice smrti in štirje listi, na katerih so na obeh straneh vklesana imena. Taka rešitev je upravičena samo ob hudi prostorski stiski, te pa na Dobrovi ni bilo. Vse bi še šlo, če ne bi začeli spomenika-knjige posnemati še drugod. Tako stoji v Strugah kopija dobrovskega, sicer bistveno izboljšana. Dostojno so napisani vsi spremljajoči teksti, ne manjkajo tudi letnice smrti. Obenem pa razpoložljivi prostor ravno zadošča in je za razgrnjene plošče premajhen. Manj srečno roko so imeli v Dobrepolju, kjer mora spomenik–knjiga tekmovati s Kraljevim spomenikom, posvečenim padlim v 1. svetovni vojni. Zapisalo se jim je »civili«, napravili so skrajno dvomljivo zamenjavo in namesto Balantičeve kitice izbrali Prešernovo »Slovenec že mori …«. Malo bolj korektno so opremili svojo knjigo v Velikih Laščah, popolnoma jim je spodletelo v Škocjanu pri Turjaku, kjer so sicer knjigo razprli, pozabili pa na letnice smrti. To je še odpustljivo tam, kjer je razmerje med skupinami umrlih uravnovešeno v razmerju 1:1:12 (umori na začetku, poboji ob italijanski kapitulaciji in veliki poboj ob koncu vojne), za Škocjan pa je nedopustno. Škocjanski vaški stražarji so bili septembra 1943 jedro turjaške obrambe, večinoma postreljeni kar za velikolaško železniško postajo in kasneje prekopani na domače pokopališče. Skoraj pri polovici imen bi morala stati letnica smrti 1943!

Na nerešljive težave smo naleteli ob nagrobnih ploščah in spomenikih po Gorenjskem. Nanje je treba zapisati tako imena fantov, ki so padli v nemški vojski, kot ljudi, ki so umrli nasilne smrti na protikomunistični strani. V Trbojah so prepustili vsaki skupini posebno ploščo, v Cerkljah so jih pomešali, enako v Predosljah pri Kranju, pri tem pa pozabili na letnice rojstva. Pa še napis na plošči: Padlim žrtvam 2. svetovne vojne. Priznamo, da je krivda za zmedo tudi naša, ker se nismo pripravili na možnost sožitja enih in drugih na istem spomeniku oziroma nagrobniku. O tem se bomo morali podrobno pogovoriti do pomladi.

Notranje Gorice – Za sprejem zbrani

Figure 28. Notranje Gorice – Za sprejem zbrani

Še o drugih nagrobnih ploščah, ki so že bolj spomeniki. Žvirče bi zaslužile višje mesto, če ne bi bilo napisa, ki premalo pove, zlasti pa motijo verzi, ki se daleč skrijejo pred Balantičevimi. Na Krki ni letnic smrti, v Hinjah se naš spomenik tepe s tistim iz 1. svetovne vojne. Preveč masiven je, postavljen preblizu prvega, da ga naravnost duši. Moti tudi napis, na katerem so besede, ki se jim želimo izogniti, če se le da: žrtve, komunistični, nasilje, mučenci, svojci.

V zadregi smo, kako bi ocenili spomenika v Rovtah in Zaplani, ki ne skrivata posebnih ambicij in tudi ne, da se pri njuni postavitvi ni varčevalo z denarjem. Po našem sta dokaz, da so pravi spomeniki zelo tvegano dejanje. Potrebujejo več in drugačnega prostora. Tako pa je sporočilna moč omenjenih dveh, če upoštevamo vloženi trud in znanje, prešibka. Strokovnjaki naj oceni[Stran 061]jo, koliko se ujemata z okoljem in kakšen je estetski vtis, ki ga dajeta.

Spominska plošča na podružnični cerkvi Sv. Mihaela na Samotorici

Figure 29. Spominska plošča na podružnični cerkvi Sv. Mihaela na Samotorici

Kot zadnje bi našteli spomenike, ki ne ustrezajo. Nekaj smo jih že omenili. Žal nam je, ker bomo prizadeli poštene in požrtvovalne ljudi, katerih greh je bil samo v tem, da so si izbrali napačne svetovalce. Sem spadajo spomenik v Št. Juriju pri Grosupljem, na Kopanju, Igu in Robu. Ustavili se bomo samo še ob nagrobni plošči–spomeniku v Želimljem. Na njem ni prav ničesar, kar bi lahko pohvalili. Načrtovalci so si naravnost prizadevali, da ne bi upoštevali nobenega od naših priporočil in nasvetov. Edina odlika, s katero se lahko pohvalijo, je, da stroški niso bili veliki. Vendar pa 24 umrlih, mučenih in pomorjenih, o katerih ne vemo, kje so pokopani, vseeno zasluži nekaj spodobnejšega.

Ocenjevali nismo naslednjih farnih plošč: Ljubljana–Stožice, Ljubljana – Šentvid, Polica, Prečna, Rakek, Rakitna, Tomišelj in Trebelno.

Morda še nekaj besed o slovesnostih ob blagoslovitvi plošč. Središčni dogodek je cerkveni del z mašo in blagoslovitvijo plošče. Želimo, da ne bi trajala dalj ko eno uro, kulturni del pa 45 minut. Za zgled bi vas spomnil na blagoslovitev nagrobnih plošč na farni cerkvi pri Sv. Trojici. Župnik je imel nedeljsko pridigo in se oprl na nedeljski evangelij in prav na kratko pojasnil, zakaj tokratna slovesnost. Čeprav ni bilo ozvočeno, se je govornike in recitatorje dobro slišalo, še bolj pa pevce, ker je vladala spoštljiva tišina. Pomagalo je tudi vreme, ki je bilo ravno pravšno, toplo, a ne prevroče, saj je julijsko sonce samo občasno pokukalo skozi oblake. V uri in pol smo opravili vse.

Ob kulturnem delu slovesnosti moramo čutiti, da gre za pogreb. Ne zahtevamo, da na teh pogrebih kažete žalost, saj praznujemo. Vračajo se ljudje, o katerih se skoraj pol stoletja ni smelo govoriti. Pogrebna svečanost ne more biti strankarski shod, kot se je zgodilo v Dobrepolju, ali miting, kot smo ga doživeli v Velikih Laščah. Tudi ne more biti javna tribuna za vsakogar, ki bi se želel oglasiti, kot je bilo v Rovtah. Sploh se morajo govorniki časovno omejiti in tudi slavnostni govor ne sme biti daljši kot 10 minut. Skrbno je treba izbirati pesmi za recitacije, ne morejo biti ekshibicije domačih ljudskih pesnikov in tudi ni prav, da recitatorji ne govorijo pesmi na pamet. Pevske točke ne smejo biti predolge. V Rovtah so peli »Nebo žari« kar vseh 24 kitic ali kolikor jih je. Navadili smo se tudi, da se v sprevodu na pogrebih med seboj pogovarjamo in to počnemo tudi ob blagoslovitvi plošč, kakor hitro je pot do pokopališča malo daljša. Med kulturnim programom se na obrobju že pogovarjajo, nekje so še pred koncem začeli razdeljevati pecivo in nuditi pijačo.

Kot pri drugih subjektivnih ocenah smo bili morda tudi mi v tem zapisu do koga krivični. Pustili se bomo prepričati o nasprotnem, če bodo argumenti prepričljivi. Želimo, da bi vsi bolje razumeli svoje naloge in upamo, da bomo delo nadaljevali z vso resnostjo, saj postavljamo nekaj, kar bo postalo del slovenske kulture, obenem pa preživelo stoletja.

6.3.3. Pregled opravljenega dela

Ocenjujemo, da je v času državljanske vojne umrlo na protikomunistični strani 15.000 ljudi. Od tega jih je bilo 1000 pomorjenih še pred osnovanjem vaških straž, 500 vaških stražarjev je do 9. septembra 1943 padlo v boju ali je bilo pobitih ob padcu postojanke, 1000 jih je bilo pomorjenih v nekaj tednih po kapitulaciji Italije, pol od teh je bilo branilcev Turjaka, 1000 domobrancev je padlo v boju, 11.500 pa je bilo pomorjenih po koncu vojne, od teh tudi manjši del civilistov.

Četrtina dela je za nami. Čaka nas še nekaj župnij z velikim številom umrlih, več pa z manjšim, in ravno pri njih računamo na težave: po župnijah na Primorskem in Štajerskem, hudo bo tudi v mestih, zlasti v Ljubljani, Kočevju in Novem mestu, še bolj po mestih, ki niso spadala pod Ljubljansko pokrajino. Težko bo namreč s seznami, saj se ljudje med seboj slabo [Stran 062]poznajo, v nekaterih naseljih, še bolj pa v mestih, je zamenjana dobra polovica prebivalstva. Bliža se tisto najslabše, da bo večina tistih, ki so umrle poznali, še sama odšla na zadnjo pot.

Po nekaterih farah ali podružnicah so postavili spominske plošče pred našim pozivom. Znašli so se, kakor so vedeli in znali: Trebelno nad Mokronogom, Šentvid nad Ljubljano, Lajše pri Cerknem in še kje.

Po naši evidenci so bile v ljubljanski nadškofiji, ki ima 300 župnij, odkrite spominske plošče v 44 župnijah in 17 podružnicah. V drugih škofijah šele začenjajo, omenili bi samo spomenik v Črnem Vrhu nad Idrijo, ki spada pod koprsko škofijo.

Če seštejemo imena, ki so napisana na teh ploščah (skoraj povsod manjka nekaj imen tistih, za katere so svojci prepovedali, da pridejo nanje) dobimo naslednje številke.

Nad 200 imen je napisanih na ploščah v naslednjih župnijah:

Dobrepolje – Videm 281
Loški Potok 219
Rovte 212
Velike Lašče 211
Šentvid pri Stični 209
Begunje pri Cerknici 202

Nad 100 imen:

Krka 176
Dobrnič 174
Ambrus 173
Bloke 159
Zagradec 143
Sv. Vid nad Cerknico 138
Šmihel pri Novem mestu 128
Hinje 118
Struge 113
Ig 105
Dobrova pri Ljubljani 103
Cerklje na Gorenjskem 103

Farne spominske plošče so bile odkrite tudi v naslednjih župnijah:

Trebelno 100
Dolenja vas 95
Rakitna 94
Škocjan pri Turjaku 88
Ljubljana – Polje 83
Rob 78
Vrh – Sv. Trije Kralji 70
Zaplana 70
Črni vrh nad Idrijo 70
Preserje 69
Sv. Gregor 68
Sv. Križ – Podbočje 67
Tomišelj 64
Ljubljana – Šentvid 54
Polica 50
Kopanj 46
Sv. Trojica – Sivče 46
Notranje Gorice 43
Št. Jurij pri Grosupljem 40
Ljubljana – Stožice 37
Prečna 32
Predoslje 31
Rakek 24
Želimlje 24
Lipoglav 20
Trboje 7
Farna spominska plošča – Dolenja vas pri Ribnici

Figure 30. Farna spominska plošča – Dolenja vas pri Ribnici

Ponekod so odkrili plošče tudi pri podružnicah:

Žvirče 63
Žibrše v Rovtah 55
Boštanj – Žalna 53
Stara vas pri Šentjerneju 38
Vnanje Gorice 38
Velika Logojna 31
Črešnjice 23
Žažar pri Horjulu 22
Urh – Zaklanec – Podolnica 21
Samotorica 18
Vrzdenec 16
Lajše nad Cerknim 14
Moše pri Smledniku 12
Krka na Dolenjskem

Figure 31. Krka na Dolenjskem

Tu nismo upoštevali tistih podružničnih plošč, na katerih so zapisana imena vseh vojnih žrtev.

Za skupni seštevek smo upoštevali samo zanesljive podatke, zlasti smo bili previdni pri tistih ploščah, na katerih so napisane vse žrtve vojne:

Število imen, zapisanih na 44 farnih ploščah 4437
Število imen, zapisanih na 12 podružnicah 404
Skupno število 4841

Kot je razvidno iz našega poročila, imamo velike težave pri sestavljanju skupnih seznamov. Zato prosimo odbore, da upoštevajo naše želje in nam že ob blagoslovitvi pošljejo natančne sezname z vsaj naslednjimi podatki za vsakega umrlega:

Ime in priimek, rojstni datum in kraj, zadnje bivališče,

poklic.

Za nevojake: umorjen pred ustanovitvijo vaške straže oziroma domobranske posadke, če gre za Primorsko in Gorenjsko; umorjen do konca vojne (posebej ljudje, pobiti prve tedne po kapitulaciji Italije); umorjen po vojni.

Za vojake: vaški stražar, padel v boju ali ubit ob padcu postojanke do 8. 9. 1943; vaški stražar, padel ali umorjen ob kapitulaciji Italije. Domobranec: padel v boju; umorjen po koncu vojne.

Letos so se slovesnosti vrstile ena za drugo, veliko vzporedno. Za naslednje leto prosimo odbore, da nam pravočasno sporočijo predvideni datum, da ga bomo skušali uskladiti z drugimi. Prav bi bilo, da je vsako nedeljo samo ena blagoslovitev.

7. Iz tujega tiska

7.1. Pričevanje o resnici

P. Winters Prevedla Katarina Bogataj–Gradišnik

7.1.1. Množični pomor v Katynu.

Frankfurter Allgemeine, 8. april 1993.

Dne 13. aprila 1943 so nemške radijske postaje poročale, da so v katynskem gozdu blizu Smolenska odkrili množične grobove s trupli 4143 ustreljenih poljskih častnikov. Bili so zvezani in ubiti s strelom v tilnik. Propagandni minister Goebbels je sprožil – slabo četrtletje po katastrofi pri Stalingradu – propagandno akcijo: »Odkrit nov množični pomor GPU«. Namen te akcije je bil zabiti klin med zaveznike.

[Stran 064]

Stalin, ki so mu pripisali odgovornost za množični pomor, je vrnil udarec in obdolžil »Hitlerjeve fašiste«, da so pobili poljske ujetnike. Zahodna aliansa je iz obzirnosti do svojega zaveznika Stalina molčala. Po koncu vojne se je v »hladni vojni« nadaljeval propagandni boj za katynske žrtve. Tedaj je neki ameriški preiskovalni odbor za množične pomore obdolžil Stalina.

Šele po koncu Sovjetske zveze je ruski predsednik Jelcin spravil na dan grozljivo resnico. Dne 12. oktobra 1992 je dal poljskemu predsedniku Walensu izročiti »Skrivne dokumente o Katynu«, ki so si jih dotlej podajali med seboj glavni tajniki sovjetske KP. Vsi, z Gorbačovom vred, so zamolčevali resnico: namreč dejstvo, da je bilo sovjetsko vodstvo odgovorno za množične pomore Poljakov. Berija je 5. marca 1940 v nekem osnutku odloka za politbiro sovjetske KP predložil, naj bi 25.700 Poljakov, med njimi 14.700 častnikov, obsodili na najvišjo kazen – ustrelitev – in to, ne da bi proti njim vložili obtožnico in ne da bi prizadete postavili pred sodišče. Tudi o usodi, ki jih je čakala, naj bi jih ne obvestili. Politbiro je to potrdil. Stalin, Vorošilov, Molotov in Mikojan so podpisali odlok o pomoru, biriči NKVD pa so ga opravili.

Ob petdeseti obletnici odkritja množičnih grobov pri Katynu bodo prvi program nemškega radia ARD, poljska in ruska televizija ta četrtek oddajali koprodukcijo z naslovom »Skrivna zadeva Katyn. Množični pomor in propagandna laž«, ki so jo na nemški strani izdelali Srednjenemški radio, postaja Svobodni Berlin, Jugozahodni radio in Deutsche Welle. Avtorji dokumentacije so v Berlinu živeča Poljaka Barbara Dyrschka in Marek Grzona ter avtor in režiser Ingo Bethke.

Film na podlagi izjav poljskih, ruskih, britanskih in ameriških prič iz tistega časa obravnava predzgodovino, okoliščine hudodelstva in njegovo politino instrumentalizacijo. V skladu s paktom med Hitlerjem in Stalinom so sovjetske čete septembra leta 1939, potem ko se je začel nemški napad na Poljsko, vkorakale na vzhodno Poljsko. Tam jim je prišlo v roke ne samo 14.700 poljskih častnikov, ampak tudi velik del poljske akademske elite, ki je pred Nemci pribežala na vzhod. Na Berijev ukaz so poljski častniki in civilisti prišli v tri taborišča: Kozielsk, Starobielsk in Ostaszkowo. Iz taborišča Kozielsk so več kakor štiri tisoč poljskih častnikov v nekaj skupinah odpeljali v Katyn in Smolensk in jih tam postrelili. Poljaki, ki so »izginili« iz drugih taborišč, so bili prav tako pobiti: v letih 1991 in 1992 so v množičnih grobovih pri Harkovu našli trupla jetnikov iz Starobielska in pri Kalininu tistih iz Ostaszkowa.

Potem ko je Goebbels objavil odkritje množičnih grobov pri Katynu, je poljska vlada v izgnanstvu v Londonu zahtevala preiskavo Rdečega križa, od sovjetske vlade pa pojasnilo o pomoru poljskih častnikov. Že konec junija 1941 je prišlo pod pritiskom Londona do sporazuma, da je treba izpustiti vse poljske ujetnike v Sovjetski zvezi. Decembra 1941 je poljska vladna komisija izročila Sovjetom v Moskvi seznam z imeni 4000 izginulih poljskih častnikov, Stalin pa je nato izjavil, da so ti častniki domnevno pobegnili v Mandžurijo.

Mednarodna komisija izvedencev je leta 1943 po medicinskih preiskavah trupel iz katynskega gozdiča prišla do ugotovitve, da so bili ti Poljaki ustreljeni marca ali aprila 1940. Na ponovno prošnjo poljske vlade v izgnanstvu, naj se pojasni usoda poljskih častnikov, ki so prišli Sovjetom v roke, je Stalin 26. aprila 1943 reagiral s tem, da je pretrgal diplomatske stike s poljsko vlado v Londonu – in to mu je omogočilo, da je pozneje ustoličil komunistično poljsko vlado. Katynski primer je razglasil za Goebbelsovo grandiozno propagandno laž in trdil, da so poljske častnike postrelili Nemci potem, ko so vkorakali v Sovjetsko zvezo. Dne 27. septembra (1943) so Sovjeti ponovno osvojili Katyn. Sovjetska izvedenska komisija, ki je še enkrat preiskala trupla, je v začetku leta 1944 prišla do zaželene ugotovitve: poljske častnike naj bi bili konec leta 1941 pomorili Nemci. Na nürnberškem procesu proti glavnim vojnim zločincem je hotel sovjetski toživec razširiti obtožnico na katynski zločin, vendar je to točko zelo hitro čisto potihem umaknil.

Dokumentarec Michaela Klofta in Bengta von zur Muhlen »Katyn – zgodovina neke laži«, ki ga je televizijski program Sat 1 oddajal minuli torek, prikazuje – večidel na podlagi starih filmskih posnetkov – zgodovino javnega prerekanja o množičnem pomoru poljskih častnikov. Televizijski film RD pa gre dlje od tega. Avtorjem se je posrečilo, da so našli pričo, ki je bila [Stran 065]navzoča pri ustrelitvah. Ivan Klimov, danes star mož, ki očitno še vedno stanuje v poslopju NKVD v Smolensku, je bil leta 1940 neke vrste hišnik in čuvaj v tamkajšnji centrali NKVD. Imel je nalogo, da je vsak dan znova počistil tovornjake, na katerih so ponoči v temi odvažali poljske častnike, postreljene v poslopju NKVD, v katynski gozdič v množične grobove. Priča pokaže prostor za usmrtitve in pripoveduje, da so tu cele noči streljali in tudi – do podrobnosti – kako je to potekalo.

V filmu so prikazani videoposnetki z zaslišanj nekdanjega šefa NKVD za območje Kalinin, Dmitrija Torkajeva, kakor tudi izjave nekega Poljaka, ki je na prisilnem delu skupaj z drugimi že leta 1942 odkril katynske grobove, vendar se Nemci takrat za to najdbo niso zmenili. Do besede pride tudi neki prebivavec Katyna, ki je leta 1940 opazoval transporte s poljskimi častniki, leta 1943 sodeloval pri izkopavanjih in ki je moral svoje izjave, ki jih je takrat dal Nemcem, pozneje pod Sovjeti spet preklicati. Priče torej še živijo. Skoraj petdeset let so obdržale zase resnico, ki ni smela na dan – iz strahu, gotovo pa tudi zato, ker jih doslej nihče ni po tem zares povprašal. Avtorjem filma gre zasluga, da so te priče pripravili do tega, da so spregovorile.

8. Spominjanja

8.1. Nikolaj Jeločnik – domobranec. Ljubljana 1919 – Buenos Aires 1993

Zdenka S. Škof

8.1.1. Spomini, srečanja in exit

Buenos Aires, oktober 1989. * Kanadski Slovenci na jugu. Le kratek obisk, prvi zame. Ogled dežele, morda stisk roke staremu prijatelju. Povezujemo preteklost s sedanjostjo: sladko–grenki spomini. Nepričakovano klic po telefonu: »Pozdravljena. Čakam te v veži.« »Kako te bom spoznala, saj se že pol stoletja nisva videla?« »Sem edini s šopkom vrtnic.« Pohitim. »Nikolaj!« »Sidney, Violain!« Čas ne zabriše pravega prijateljstva. Mladost nama sije z obraza, besede tečejo kot nekdaj, kakor doma. Nisi zadovoljen, praviš. Argentina ti bo vedno tujka. Želiš na sever. Želiš med ljudi, ki jim je blizu bogastvo Shakespearovega jezika. Mnogi so ti že obljubljali pomoč. Ostalo je samo pri besedah. Pred odhodom nas prideš pozdravit na letališče. »Želim ti še mnogo srečnih let za tvoj sedemdeseti rojstni dan, Nikolaj!«, ti voščim. »Hvala, Sidney. Prepričan sem, da se me ne bo nihče drug spomnil.« Naznanjajo polet. Zbogom in na svidenje! Spremljajo nas nepozabni vtisi. Lepa dežela, pa še vedno mačeha tolikim.

Toronto, november 1990. * Nikolaj pristane v Torontu na poti v Muenchen. Prvič v Kanadi! Prvič v svoji obljubljeni deželi!

Videti, kako sonce utone v Ontarijsko jezero, so mu bile dolgoletne sanje. Resničnost je presegla sanje. »Nisem verjel,« je dejal, »da žive tu gori tudi galebi.« Hvali žlahtnost kanadskega viskija. Crown Royal. Pijača za bogove. Povprečnost kulturnih ustanov ga ne pritegne. Po nekaj dneh slovo. »Ko bom knjigo končal, se spet vidimo,« nam je zatrdil.

Toronto, februar 1991. * V mrzlem jutru zazvoni telefon. Po etru slišim Nikolajev glas: »Sidney, potrebujem pomoč. V Nemčiji sem nezaželen. Viza mi je potekla. Knjiga še ni končana. Se lahko spet oglasim pri vas?« »Seveda, pridi takoj!« V nekaj dneh je bil na Burnview. Obupan je. »Čutim, da je vse moje življenjsko delo zaman. Vse je ničevo. Nič kaj vrednega ne bo ostalo po meni.« Govoriva mnogo. Izpove se. Čuti se močnejšega. Delo bo šlo vnaprej hitreje. Jaz za računalnikom. Nikolaj pa narekuje. Vsebina zadnje četrtine Stalinistične revolucije II.je na papirju. Končano delo je poslano Branetu v Muenchen. Knjiga bo šla kmalu v tisk v Celovec, mu sporoče. Po tolikih letih, sam za vse, se Nikolaj oddahne. Čez čas napiše prvič pod svojim pravim imenom uvodnik v svojo knjigo in ga datira s 25. junijem 1991, na rojstni dan slovenske države.

[Stran 066]

Toronto, maj 1991. * Ivan in jaz sva vabljena na petdesetletnico mature klasične gimnazije v Ljubljani. Nikolaj se nama pridruži. Ni bil še doma, odkar ga je vojna vihra iztrgala iz ljubljene Slovenije. Tudi Ivan ne. Poletimo na Dunaj. Od tam nas vozi Marjana do Dravograda. V mraku prečkamo avstrijsko mejo. Sprejmejo nas sorodniki, ki žive tik ob meji. Niso še pričakovali našega prihoda. »Oprostite, mudilo se nam je. Hoteli smo biti čim prej doma … Saj razumete.« Praznujemo. Ivan bo čez dan poiskal stezo, po kateri je hitel v Avstrijo, potem ko je skočil iz vagona in si rešil življenje. Moral bi povedati družini, ki čaka v taborišču, naj ne nasedajo »zaveznikom«. Bil je prepozen. Končali so v Teharjih. Pogrešamo Nikolaja. V temi, naslonjen na drevo, joče na glas. Živci so mu popustili. Po več kot štiridesetih letih spet doma. Pretresljiv občutek.

Ljubljana, maj 1991 * Srečanje maturantov letnika 1941 klasične gimnazije v Holiday Inn. Obisk stare klasične gimnazije. Dobrodošlica v latinščini. Gaudeamus. Snemanje za televizijo. Kaj je mogoče, da nam je petdeset let tako hitro poteklo? Saj smo po srcu še vedno najstniki, gimnazijci. O, vse blagoslove tebi, Ljubljana! Kako nas pomlajaš! Nikolaj se druži z gledališčniki: Viktor, Klio … S starimi prijatelji, kulturniki … Še nikoli ga nismo videli tako srečnega. »Nerodno mi je, da mi Mirjam tako streže. Kdaj bom imel priliko, da ji povrnem? Zelo mi je pri srcu. Vse življenje me je ona najbolj razumela,« praviš. Minki se greš zahvalit, da skrbi za grob staršev. Obiščeva zveste prijatelje Žitnikove. – Obisk pri misijonarju Lenčku je bil nadvse prisrčen. Prav nazadnje se še hočeš posloviti od Ljubljanskega gradu. Na vrhu se spominjava onih, pozabljenih, nekdaj tam svečano pokopanih …

Toronto, poleti 1991. * Nikolaj ima množico idej, kako preživeti počitnice v Kanadi. Najprej spoznati Toronto. Mesto mu je silno všeč! Kako je lepo, čisto! Cigarete prižigajo in ugašajo pred vhodi v javne prostore. Kajenje je omejeno, celo prepovedano. Čike vržejo v pepelnik, ne na tla. Red povsod. »Tega tako zelo pogrešam v Argentini,« nam tožiš. Umetnostne galerije so lepše v Buenos Airesu, tudi teatri so boljši. Toda pri koncertih se Toronto odlikuje.

Odločimo se za enotedenski obisk v Stratfordu – Ontario. Shakespearove predstave Nikolaja popolnoma očarajo. Odmakne se svetu, ko zaživi v teatru. Kupuje knjige, da jih bo doma prebiral. »O Bog, ko bi mogel tu ostati!«

Nikolaj Jeločnik – Materi v spomin iz Buenos Airesa 1948

Figure 32. Nikolaj Jeločnik – Materi v spomin iz Buenos Airesa 1948

Kdor pride v Kanado, mora videti Niagarske slapove. Tudi Nikolaj. Med potjo se ustavimo v vinarni. Poskušamo vina. Inniskillin mu je najbolj pogodu. Za na pot si odberemo precej primerkov. »Ne smemo pozabiti Toneta,« si rekel, »vesel bo te žlahtne črnine.«

Dolga leta so bile Nikolajeve sanje, da obišče Baragovo deželo. Delal je za misijonsko misel, o tem pisal, uprizarjal in celo nastopal sam kot Baraga. Odločimo se: Leander vozi, Tone bo vodič, Nikolaj in jaz pa romarja. Peljemo se po sledovih našega slavnega »škofa na krpljah«. Nikolaj je bil prevzet. Želel si je več časa. Vozaču se mudi. Vrnili se bomo, če Bog da …

Domeniva se za Harbourfront. Umetniki tam recitirajo svoja dela. Nikolaj odloči: »Ko pridem spet v Toronto, se jim tudi jaz pridružim.« Večer se nepričakovano konča v zmedi: Nikolaj gre po prijavnico[Stran 067]

Nikolaj Jeločnik s soigralci v igri Napad, ki sta jo napisala Vombergar
                        in Jeločnik in je bila prvič predvajana 27. novembra 1949

Figure 33. Nikolaj Jeločnik s soigralci v igri Napad, ki sta jo napisala Vombergar in Jeločnik in je bila prvič predvajana 27. novembra 1949

in izgine … Čakam ga že eno uro. Ni ga. Stopim do vratarja: moramo ga poiskati. Končno se pojavi s črncem, ki ga je odkril v labirintu hodnikov. »Vzel sem napačen Exit,« se opravičuješ, »pa sem se znašel v zaprtem parkirišču.« Oddahnila sem se. Sreča, da so ga našli. Lahko bi tam ostal sam celo noč. »O tem bom nekoč napisal novelo, ki jo bom naslovil EXIT,« je vrelo iz Nikolaja. Začel jo je. Nikoli dokončal.

V septembru je Nikolajeva knjiga dotiskana in razposlana. Stalinistična revolucija na Slovenskem II.je na domobranskem banketu predstavljena in z navdušenjem sprejeta. Nikolaj jo vneto avtografira. Triumfalno je dočakal dan priznanja svojega dolgoletnega truda.

V množici zagleda slovenskega domobranca, stotnika Kolmana. Prisrčno si sežeta v roke. Obujata spomine. Z velikim spoštovanjem se spominjata generala Rupnika. Govorita o propagandnem odseku. Razpravljata o Stanku. O Nikolaju, kako je bil vnesen tretji v seznam domobrancev. Kdo sta bila prva dva? Po Nikolajevem opisu v knjigi (str. 163): »Iz zasebnega arhiva je postalo razvidno, da je bil glavni obveščevalec pri italijanskih racijah v Ljubljani Ljubljančan Ivan Rozman, ki je bil poslan iz partizanov. Svoj posel je vršil preoblečen v italijanskega karabinjerja. Na enak način je tedaj izdajal Italijanom Slovence partijec Ivan Mohor. Oba vosovca sta se prijavila k domobrancem na prvi dan vpisa pod številkama 1. in 2., po nekaj dneh pa izginila.« Spominjata se bega na Koroško. Potem Nikolajevega preimenovanja v Jose Petric tam v begunskem taborišču Monigu. »Da se zabriše sled preganjalcem: angleški FSS,« je bilo rečeno. Vse do smrti si je Nikolaj ime obdržal.

Srečanja v Torontu so bila za Nikolaja mnoga in pestra. Seznani se s »slovensko Antigono« in jo občuduje. Po njeni »ustavitvi desnice« je globoko razočaran. Pogovarja se v gladki francoščini z grofom Nikolajem Tolstojem. Nadškofa torontskega ima za prijatelja in mecena. Prvič se srečata z Božom Kramolcem. Po pismih ga je bil bodril, naj piše v slovenščini. V torontski slovenski družbi se počuti doma. Naša družina ga sprejme medse. Z verzi pozdravi Leandra za petinšestdeseti rojstni dan. Postane birmanski boter Marku. Meni, Tjaši, Evi in Tomu pa je »a special person«, vedno ljub in dobrodošel.

Poletje se bliža h koncu. Kanadska viza bo potekla. Nikolaj se pripravlja na odhod. Dela načrte za prihodnost. Izbere solarij za svojo delovno sobo. »Tu bo dovolj prostora za moje knjige in arhiv. Vrnem se čimprej,« zagotovi. »V Scarboroughu sem zadobil nov pisanjski in ustvarjalni zagon. Prav gotovo bi mi življenje v Kanadi dodalo nekaj ur, da bi v miru izpeljal, kar mislim,

Nikolaj Jeločnik v Krstu pri Savici – Buenos Aires 1967

Figure 34. Nikolaj Jeločnik v Krstu pri Savici – Buenos Aires 1967

[Stran 068] da moram storiti: pisanje osebne kronike o medvojnem dogajanju, Petrovo biografijo, študijo o slovenskem izseljenstvu v Kanadi …«, piše prijatelju.

V oktobru odleti v Buenos Aires.

Motnje v prebavi so ga napotile k zdravniku. Rak.

Decembra ga operira eden najbolj priznanih argentinskih kirurgov. Postane in ostane mu najožji prijatelj, prav do smrti. Zdravje se mu izboljšuje. Čez tri mesece prosi za kanadsko vizo. Odbita mu je. Posredujemo pri ministrstvu za zdravje, pri politikih. Vse brez uspeha.

Grob Nikolaja Jeločnika na Jardin de Paz – Buenos Aires 1993

Figure 35. Grob Nikolaja Jeločnika na Jardin de Paz – Buenos Aires 1993

Leto 1992 Nikolaju ni bilo naklonjeno. »Preselil sem se v svet bolnih,« mi piše. »Tvoja pomoč mi je zdaj edino upanje. Nekje v zraku sem. Čutim, da se ponavlja kafkovski EXIT od lani. O, kako hrepenim, da bi te našel kot lani; da bi mi nekdo odprl vrata, kot tisti zamorec lani; da bi spet zadihal jezersko sapo, kot lani. Sam sem, neznansko sam. Koliko časa me bodo gledali pod to streho, ki ni več moja, ne vem.« Redno pošilja slovenske knjige in arhiv na Burnview. »Ne mislim še umreti. Pa vendar, po svoji uvidevnosti uredi vse, če me več ne bo … Ireni in gospe bom pustil, kar je španskega. Nista ogreti za slovenstvo,« mi da vedeti.

Spet težave z zdravjem. Ponovna operacija. Prognoza ne preveč obetajoča. Nikolaj se ne vda. »Želim te videti, Sidney, prinesla mi boš zdravje,« kliče po etru. Ne more pisati. Pogovarjava se po telefonu. V januarju 1993 ga obiščem v Buenos Airesu. »Tako sem srečen. Sem brez skrbi, če si ob meni. Sem invalid … S Kanado ne bo nič. Pojdiva v Slovenijo. Bojim se potovati sam. Pridi po mene, ko se počutim dovolj močnega.« Obljubim, trdno obljubim. Sv. Ambrož, pomagaj!

Nikolajevo zdravje se ne izboljšuje, kot je upal. Konec maja sem spet v Buenos Airesu. »Hvala Bogu, da si prišla. Pripravljen sem na odhod. Težko že čakam, da bom v Sloveniji.« Prtljaga je pripravljena. Z vozovnicama urejeno. »Že dolgo nisem dobil sporočil od prijateljev. So me res že vsi pozabili?!« sprašuje. V nočeh brez spanja šepeta: »Ko bom umrl, hočem, da mi zatisneš oči. – Epitaf naj se glasi: Nikolaj Jeločnik – Domobranec. Ne pozabite na moje delo. Trudil sem se. Zadovoljen nisem. Lahko bi bilo mnogo boljše. – Nerad bi bil pokopan kot revež.«

Tvoja volja mi bo sveta!

Prijatelji ga niso pozabili. Pisali so po smrti, cenili njegovo delo: M. Jevnikar, Gerzinič, Eiletz, Rebula, Velikonja, Rot, Kramolc … Taras Kermauner se ga spominja v pismu: »Žal mi je, da se Niko ni mogel zdrav in poln moči vrniti v Slovenijo; zaradi svojega umetniškega daru je imel edinstveno možnost, da reagira na vse skupaj drugače kot večina; da gleda na preteklost z modre distance – neodvisno od tega, da je bil celo močan ideolog domobranstva in zaslužen pisatelj Stalinistične revolucije na Slovenskem. A kot umetnik je imel do lastne ideologije notranjo distanco. Škoda, da tega ni izrazil v umetniških delih, ki bi imela danes izredno vrednost in pomen … Žal v svojo umetniško moč ni dovolj zaupal – tudi drugi ne in mu niso dali podpore; zaradi svojega temperamenta – ravno umetniškega – je prihajal z mnogimi v spore, pa tudi položaj SPE mu ni dajal dovolj osebne svobode in možnosti za javno izražanje avtokritike. A je bil – kot sem ga spoznal jaz – eden najbolj odprtih, nedoktriniranih, tudi notranje osebno in [Stran 069]miselno svobodnih udov SPE. To je bilo težko vzdržati, kot je zmerom težko vzdržati individualno držo – posebej še v emigracijah in v tako strahotno pomorjeni emigraciji, kot je slovenska.«

V dnevniku imam zapisano:

Buenos Aires, 14. junija 1993 – Nevihta, mraz. Ob 13.30 Nikolaj omahne. Srce mu neha biti. Zatisnem mu oči. Ovijem dachauski molek okoli prstov. Prižgem svečo. Lahen nasmešek na obrazu priča, da je odšel miren in srečen skozi EXIT v LUČ. Stvarnik sam mu je napisal poslednje poglavje. Jutri bo za vedno v svojem domu na Jardin de Paz.

We love you, Nikolaj – Au revoir!

8.2. Turjak 1993

Mira Osana

8.2.1.

Spominska slovesnost na Turjaškem gradu dne 12. septembra 1993 je bila tako lepa in ubrana, da bi bilo škoda, če je v naši reviji ne bi opisali.

Bila je nedelja kot tistega dne pred petdesetimi leti, ko so se začeli boji za Turjak. Ne vemo, kakšna je bila tista nedelja. Letošnja je bila v znamenju lepega vremena. Sijalo je toplo sonce, toda v senci, in če je zapihal veter, si se brž zavedel, da je tu jesen.

Ko smo se peljali iz Ljubljane proti Turjaku, smo ugibali, kakšna bo neki udeležba, kajti prav to nedeljo je bila tudi na Primorskem zelo reklamirana in z udeležbo prenekaterih političnih osebnosti podprta in z množico zastav in praporov okrašena partizanska slavnost. Naša slovesnost bo seveda mnogo skromnejša: nobenih praporov, samo slovenska zastava, nobenih velikih osebnosti, samo navadni Slovenci, nič velikih besed, samo plošča, na kateri bo napisano, kaj se je tu zgodilo pred petdesetimi leti. Seveda pa bomo začeli z mašo. Taka je že od nekdaj slovenska navada, da se pokrižamo, preden se lotimo velikega dela.

Slovesnost se bo začela ob štirih popoldne. Na veliko parkirišče ob cesti smo prispeli kako uro prej. Že sam pogled na množico avtomobilov ob tako zgodnji uri nas je prijetno presenetil. Pot od ceste do gradu smo vsi opravili peš. Šla sem zelo počasi, tako da so me vsi prehitevali. Poslušala sem lahko pogovore mimoidočih. Vsi, prav vsi so se pogovarjali samo o tistem tednu pred petdesetimi leti. Videti je bilo, da so vsi na ta ali oni način povezani s temi dogodki: nekateri so bili tedaj sami na Turjaku, drugi so imeli na gradu sorodnike in prijatelje ali pa so o teh dogodkih slišali in brali.

Turjaški grad je mogočna zgradba, ki še vedno nosi sledove bojev. Vrata na dvorišče so bila na široko odprta. Nasproti vrat, prav na koncu dvorišča, je bil postavljen z rožami in svečami okrašen oltar, levo od njega je bil prostor za pevce. Levo od vhodnih vrat, na steni kapele, je vzidana plošča, ki jo je postavila Nova Slovenska zaveza v spomin braniteljem Turjaka. Zagrnjena s slovensko zastavo je čakala na odkritje in blagoslov.

Pol ure pred začetkom slovesnosti je bilo dvorišče polno do zadnjega kotička in šum glasnih pogovorov je odmeval od zidov, ki dvorišče obkrožajo. Tedaj pa je stopil pred mikrofon na oltarju duhovnik, kot smo pozneje videli, eden od preživelih turjaških vojakov, in umiril glasno množico tako, da je začel moliti rožni venec. Hitro smo se odzvali, pogovori so potihnili, vsa zbrana množica je glasno molila z duhovnikom. Dosežena je bila tišina in zbranost, ko se je ob štirih pričela sv. maša. Vodil jo je gospod nadškof in imel po evangeliju prelep govor. Pri maši je pel mešani zbor iz Velikih Lašč. Posebej pa je treba omeniti moški zbor iz Velikih Lašč, ki je res veliko pripomogel k celotni ubrani podobi naše slovesnosti.

Krajši premor, v katerem so duhovniki odložili mašna oblačila in se vrnili k oltarju, je izpolnil mešani zbor s pesmimi, ki smo jih znali vsi in jih tudi pomagali peti. Potem pa se je začel drugi del slovesnosti, rekli bi civilni, kulturni del.

Najprej je mešani zbor zapel staro slovensko himno, ki ne pomnim, da bi jo še slišala po koncu druge svetovne vojne, Naprej zastava slave. Kar toplo nam je postalo pri srcu ob poslušanju te lepe Jenkove rodoljubne pesmi. Moški zbor pa je zapel Oj, [Stran 070]Doberdob, pesem, ki skoraj nikoli ne manjka na naših slovesnostih, odkar smo se zavedeli, da ima prenekatera slovenska vas svoj Doberdob.

Predsednik Nove slovenske zaveze dr. Tine Velikonja je v kratkih stavkih povedal, kaj se je tu na Turjaku pred petdesetimi leti zgodilo. Potem pa je odkril spominsko ploščo. Profesor Marjan Štefančič je prebral besedilo, ki je na plošči vklesano, nato pa prosil gospoda nadškofa, da ploščo blagoslovi. Medtem ko je šel gospod nadškof s spremstvom k plošči in po blagoslovu nazaj k oltarju, je moški zbor pel psalme.

Turjak 12. septembra 1993 – Del množice med mašo

Figure 36. Turjak 12. septembra 1993 – Del množice med mašo

Nato je nastopila mlada Laščanka in občuteno recitirala pesem Zorka Simčiča Turjaška, ki je bila objavljena v 10. številki Zaveze.

Slavnostni govor je imel urednik Zaveze, profesor Justin Stanovnik. Prebrali ga bomo lahko na koncu tega poročila.

Zdaj je zbor intoniral domobransko pesem Moja domovina. Vsi smo se pridružili in peli z rahlo otožnostjo v srcih. Bili smo mladi, ko smo peli te pesmi in z nami so jih peli tisti, ki že mnogo let leže po jamah in breznih naše dežele ali pa preživljajo svoje življenje daleč od domovine na vseh koncih sveta.

Z Zdravljico, himno naše mlade države, se je zaključila spominska slovesnost na Turjaku.

Tajnik Nove slovenske zaveze Stane Štrbenk se je zahvalil vsem, ki so sodelovali pri pripravah in izvedbi prireditve, in vsem, ki so prišli in tako počastili turjaške žrtve.

Množica, ki je doslej mirno in zbrano sledila dogajanju, se je razgibala. Nekateri so začeli odhajati, drugi so se zbirali v skupine in se pogovarjali. Vsi pa smo šli od blizu pogledat ploščo, ki jo bila danes odkrita. Siva plošča z zlatimi črkami in ozkim okvirom iz rdečkastega marmorja je preprosta in lepa. Pod njo je majhna konzola, na njej lovorov venec s slovensko zastavo. Ravno tedaj so se pred ploščo zbrali možje, ki so pred petdesetimi leti tudi bili na Turjaku in ostali živi. Bilo jih je kakih osem ali devet. Nekateri od njih so bili prav te dni na obisku v domovini. Bili so zadovoljni, da so se lahko udeležili turjaške slovesnosti. Zabrneli so fotografski aparati okoli stoječih in marsikdo, ki je prišel slikat samo ploščo, je zadovoljen ujel v objektiv tudi nekaj bivših braniteljev Turjaka.

Počasi se je dvorišče spraznilo. Člani Nove slovenske zaveze so pospravili rože in prte z oltarja, nato pa začeli podirati oltar in leseni oder, na katerem je stal, da vse še danes odpeljejo.

Znočilo se je. Zadovoljni z lepo slovesnostjo odhajamo domov.

8.3. Turjaka temna slava

Justin Stanovnik

8.3.1.

Pred petdesetimi leti je bil 12. september ravno tako nedelja, kot je letos. Toda kakšna razlika med obema nedeljama! Takrat, pred petdesetimi leti, so bili ti prostori polni mladih oboroženih ljudi, po dvorišču so tekali kurirji, častniki so preurejali moštvo, na Turjak so prihajale in odhajale nove čete. Prostor je napolnjevalo pričakovanje boja. Danes je tu bistveno več ljudi, kot jih je bilo takrat, vendar poteka vse brez zunanjega hrupa, čez vse je razgrnjen mir, pravkar smo bili vsi pri maši, slišali smo besede, stare, a vedno nove besede, ki so nas, kot že tolikokrat, utrdile v upanju, in tudi mi smo jih nekaj izrekli v prepričanju, da ne bodo izzvenele v praznini neskončnega prostora, ampak bodo prišle do Bitja, iz katerega izhaja naš obstoj in ki je naš zadnji cilj. Dve nedelji, dragi prijatelji, dve slovenski nedelji, nad njima obok časa med resničnostjo in spominom.

Poglavitne stvari tega spominskega dneva so opravljene: molitve za pokojne so izgovorjene, plošča s spominskim besedilom je odkrita in blagoslovljena, slišali smo dolžne bojne in žalne pesmi. A bi vendar bilo čudno, če bi kar odšli, vsi bi čutili, da nečesa nismo naredili, če se ne bi ustavili in se vprašali: Kaj je Turjak? Ne, kaj vse se je tisti teden med 12. in 19. septembrom in po [Stran 071]njem zgodilo in kako se je vse zgodilo. Mi bi radi zvedeli mnogo več. Radi bi razumeli, kaj pomeni Turjak v slovenski zgodovini. Nikakor ni lahko to vprašanje, a se mu vseeno ne smemo umikati, če hočemo, da bo naš spomin trden, svetel in svoboden in bomo radi hodili k njemu na obisk. Kaj se je torej na Turjaku v resnici zgodilo? Kaj je to Turjak?

Turjak je kraj, kjer so se izkazale in dokazale nadvse pomembne stvari za državljansko vojno in za slovensko zgodovino v celoti. Če bomo dovolili, da nam bo Turjak govoril sam, takšen, kakršen je bil, in ga bomo dovolj dolgo poslušali, se bodo prej ali slej v nas izrisala tri velika spoznanja. Najprej, kakšni so bili ljudje, ki so po 8.

Preživeli branilci Turjaka

Figure 37. Preživeli branilci Turjaka

septembru triinštiridesetega začeli prihajati v to mogočno hišo? Kaj so imeli skupnega? To so bili preprosti slovenski ljudje, ki so v potu svojega obraza pridelovali vsakdanji kruh zase in za svoje ljudi. To so bili ljudje, ki so izdelovali stvari, ki nosijo življenje. To so bili ljudje za življenje. In kaj niso bili? Niso bili bojevniki in vojaki, oziroma bili so bojevniki in vojaki, a so bili to po sili, bili so bojevniki in vojaki samo zato, ker so bili napadeni in so se morali braniti. Njihovo bojevanje se je omejevalo na varovanje. Prihajali so ti mladi ljudje iz krščanskih hiš, kmečkih in mestnih, večina jih je šla skozi fantovske odseke, v sebi so nosili kulturo, ki so jo nedeljo za nedeljo prinašali iz cerkve. Zato niso bili ljudje uničevanja in ubijanja. Niso mogli biti. Pripovedujejo nam nekateri od njih, ki so ostali živi – in ne bi tega pripovedoval, ko ne bi vedel, da sem med ljudmi, ki bodo to razumeli – povedali so nam ti, ki so bili tu takrat, da so bili tudi taki, ki niso mogli streljati v napadalce. Nedotakljivost človekovega življenja zanje ni bila ena od besed, ampak sila, nič drugačna, kakor je sila, ki povzroča, da telesa padajo. Vsi veste, kaj govorim. Niso bili vsi taki, večina pa je bila. Tako daleč jih je to spoštovanje do življenja osvojilo, da tudi za nasprotnika, čeprav so mislili, da ga dobro poznajo, prav do samega konca niso verjeli, da s tako lahkoto ubija. To je eden od razlogov, zakaj danes govorimo o padcu Turjaka. V branilcih Turjaka je neka dvojnost, ki izhaja iz duhovne snovi, ki je bila v njih. Eden najbistrejših opazovalcev turjaških razmer piše iz daljne Avstralije: Obrambe gradu niso najbolje organizirali, toda ko so jih v Laščah klicali in vezali v vrste, da jih odpeljejo v smrt, smo videli po tem, kako so vstajali in odhajali, da so to junaki. Zaradi teh mož lahko danes govorimo o slavi Turjaka.

Druga resnica, ki nam o njej govori Turjak, je ta, da je bil krvavi slovenski medvojni spor v resnici državljanska vojna. Sedaj se je razkrila in pokazala: pravi sovražnik komunističnih partizanov je tisti del slovenskega naroda, ki se je odločil, da bo branil svobodo in omiko. Boj z okupatorjem je bila krinka, nepredstavljivo krvavo in nedopustno slepilo, pod katerim so izvedli svoj načrt. V resnici pa so se odločili, da uničijo tiste Slovence, ki so jih skozi lažno naličje prepoznali in sklenili, da se jim uprejo. Takrat so odhajali iz Slovenije italijanski koloneli, ki so požgali na stotine slovenskih vasi, pobili tisoč talcev, poslali na Rab umirat na tisoče Slovencev, sedeli v tribunalih, ki so obsojali naše ljudi na ječo in smrt, toda čudno, neverjetno, nikomur se ni skrivil niti las na glavi. Napadli pa so Turjak in Grčarice in postojanke na Blokah in Cerkniškem. Obilno in vsem so dokazali, koga sovražijo in koga imajo za resničnega nasprotnika. Ostajajo dokumenti in pričevanja, da so odgovorni ljudje iz demokratičnega tabora že prej, zlasti pa potem, ko so Italijani položili orožje, [Stran 072]predlagali partizanom skupen boj proti prihajajočim Nemcem. Partizani so vedno zahtevali samo eno in isto stvar: brezpogojno vdajo. Kaj pa se je zgodilo potem, ko so se postojanke vdajale, je povedal že dr. Velikonja. V tem so bili ti ljudje pravo nasprotje turjaških branilcev: tem ni bilo težko ubijati – nikoli.

Tretja resnica, ki stoji pred nami, je taka, da jo neradi izrekamo. Vidite, resnica je ta, da so bili ljudje, ki so branili Turjak, v nekem smislu zapuščeni ljudje. Niso imeli pravega vodstva. Ljubljana je, kakor veste, molčala. Tam so sedeli ljudje, ki so imeli v rokah papirje, ki so jih dobili v roke na zadnjih volitvah pred vojno in ki so jih obvezovali ne samo v udobnem miru, ampak tudi v zmedah in stiskah vojne. In odgovornost teh ljudi še daleč ni bila tako visoka, kot so bile visoke zahteve, ki jih je postavljal čas. Vidite, vsi vemo, vsi ljudje, ki smo na robu, dobro vemo, da včasih pride čas, ko je treba tako rekoč iz kamna iztisniti vodo. Vedeti moramo sicer, da so bili v težkem položaju, skrivati so se morali pred Italijani in streljali so jih komunisti po ulicah, a vendar niso imeli tistega duha, da bi naredili korak, ki je najtežji od vseh, vzeti stvari popolnoma v svoje roke. V pomanjkanju tega poguma so se zanašali na druge – na tuji svet. Eno leto so imeli čas, da bi te, ki so potem morali braniti Turjak, izučili, kako se to dela, a danes, ko se oziramo nazaj, vemo, da se še zdaleč ni dovolj naredilo. Niso imeli v sebi prisebnosti, da bi vedeli, da smo nazadnje sami in da se samo nase lahko zanesemo in da je prišel čas, ko je iz kamna treba iztisniti vodo.

In ko prebiramo knjige in zapise iz tistih dni, ko vdira v nas hkrati z vedenjem iz onih časov tudi vedenje našega lastnega časa, si pravimo: saj se ni dosti spremenilo. In si mislimo: te knjige in zapise bi morali brati tisti, ki so se odločili, da bodo zahtevali od ljudi papirje, da izpeljejo ta narod iz totalitarizma v demokracijo, da bi se zavedeli, kakšna odgovornost je, vzeti krmilo v roke. To je odgovornost, ki zahteva skrajno prisebnost in ne dopušča nobenega izgovora. To jim moramo na vsak način povedati.

Poleg vsega nas Turjak tudi uči, da zgodovini ni mogoče ubežati. Poglejte, konec avgusta in septembra so komunisti iz Primorske, Štajerske in Gorenjske potegnili na Dolenjsko in Notranjsko vse svoje sile, ker so videli ob odhodu Italijanov možnost končnega obračuna. Protikomunisti prvič niso tako jasno videli, kaj bo čas od njih zahteval, drugič pa so se temu spopadu hoteli za vsako ceno izogniti. Bili so taki, da se jim je zdelo škoda vsakega življenja. In potem se je zgodilo tako, da so izgubili mnogo več ljudi, kot bi jih, če bi vsiljeni spopad zavestno in v celoti sprejeli. Tudi to bi lahko bil nauk Turjaka.

Kakor pravi Prešeren, da se milo spominja temne zarje svoje mladosti, tako se tudi mi danes in se bomo vedno spominjali slave Turjaka, a si ne bomo zakrivali oči pred oblaki, ki visijo nad njegovim nebom. To je zato, ker imamo danes Slovenci svojo državo in še ne vemo natanko in ni še v vsakega od nas prodrlo spoznanje, kaj to pomeni. Samo nejasno slutimo, da živimo v nevarnem svetu in da moramo biti prisebni in pozorni in vedeti, da se lahko samo nase zanesemo. Predvsem pa moramo zgodovino ne samo slaviti, ampak se tudi od nje učiti. Besede, ki jih bodo bodoči rodovi prebirali s te plošče, nas k temu zavezujejo.

Da bi se torej iz zgodovine kaj naučili. To stoletje je namreč potekalo tako, da nam je, če ima kdo le malo veselja in daru za razbiranje znamenj časa, dalo dragoceno opozorilo, kaj je zgodovina. Druga za drugo so v tem stoletju vstajale mogočne sile in vsaka je hotela, da bi človek postal njena neomejena lastnina. Vsakič, ko se je katera pojavila, se je svet stresel od njene moči, a se je vsakič vse končalo v porazu in ruševinah. A ne, preden je bilo prestanega veliko trpljenja in je steklo dosti nedolžne krvi. Tega smo se torej v našem času naučili: zlo vedno propade, a nikoli brez cene, ki je človekova žrtev. Tako je torej s to stvarjo. In nič drugače ni z življenjem vsakega človeka in nič drugače ni s kulturo naroda. Vse resnične in trajne stvari se dosegajo z žrtvijo.

Ko so v nedeljo, 19. septembra 1943 proti večeru peljali proti Laščam turjaške branilce, privezane z žico za dolgo vrv, so bili v očeh sveta odpisana postavka. Nič. A minilo je komaj petdeset let in se je svet tako obrnil, da so se jim prijatelji lahko poklonili in jim postavili spominsko ploščo. In že lahko rečemo, da ni tako zavrženega človeka, pa naj to že prizna ali ne, da ne bi vedel, da so se borili za tisto omiko, h kateri se moramo vrniti, če hočemo živeti. Tisti fantje, stopajoči ob vrvi proti Laščam, so visoko znamenje vsemu narodu, kaj je življenje. V tem je njihova trajna slava.

[Stran 073]

8.4. Hrovača

Tine Velikonja

8.4.1.

Z vremenom imam srečo. Sončno je, in čeprav je že 7. november, ni pravega mraza. Ravno včeraj se je šele odselil dež. Nič novega se ne bo zgodilo. Tisto pravo bo maša, dvatisočletni božanski obred darovanja. Vodil jo bo stiški opat Nadrah. Nisem ga še slišal govoriti ob slovesnostih, kakršna bo danes. Radoveden sem, kaj bo povedal. Občutljivi smo za vsako besedo in nezaupljivo oprezamo, kako je postavljena. S slovesnostjo na Rogu imamo slabe izkušnje in se bojimo novih prevar. Govorjenje kar tja v en dan o medsebojni krivdi in kesanju, brez zahteve po pravičnosti, nas vznemirja in žali.

Hrovača 1944 – pogled proti cerkvi

Figure 38. Hrovača 1944 – pogled proti cerkvi

S tole Hrovačo zadeva ni čista. Zakaj se občinskim možem tako mudi? Lahko bi počakali na 50-letnico prekopa iz Jelendola. Do takrat bi sestavili podrobne sezname in vklesali v kamen vsaj imena tistih, ki so jih bili prepoznali. Morda bi odkrili še koga, saj so opisi izkopanih trupel zelo podrobni. Na svoj račun bi prišli tudi plavi. Dodali bi ploščo z imeni tistih, ki so izgubili življenje ob napadu na Grčarice, tako padlih v boju kot kasneje pomorjenih. Sploh pa se zdi, da spomenik ne stoji na pravem mestu. Tam ni nihče pokopan. Tolaži nas, da smo si izborili vsaj pokopališki zid, ki bo kasneje nosil plošče z imeni.

Prezgoden sem in ostaja mi še nekaj časa za ogled spomenika. Nekam majhen je za površino, ki jo bo obvladoval. Vsaka plošča gleda drugam in moram precej naokrog, da lahko preberem, kaj na njih piše. Zemlja je razmočena. Na komaj zasajeni travi so krhki poganjki. Po njej ne smeš. Z napisi se je dobro izteklo. Toliko le povedo, kdo je

pokopan na tem kraju, ne samo »Žrtvam vojne«. Starejša ženska polglasno črkuje sporočila in pomenljivo kima. Med prepoznanimi je bilo največ branilcev Turjaka. Plavi so bili Ljubljančani in Štajerci in zato za domačine, ki so prekopavali iz Jelendola in preverjali identiteto trupel, neznani.

Ljudi je veliko, pol jih je ostalo zunaj. Vseeno se zrinem v cerkev. Huda gneča je in sopara. Če ne bi pustili vrat odprtih, bi nas bilo konec. Nadrah je zaradi smrti v sorodstvu zadnji hip odpovedal udeležbo. Ko zagledam Vrhunca, mi odleže. Neke sorte sošolec je, pa se bolje drži kot mi. Glas ima čist in beseda mu teče mladostno. Nas mučijo že proteze, ki nam šklopotajo po ustih. Tudi vlekel ne bo v nedogled, da bi nam odpadale noge.

Lahek postajam in petje me dviga v neznane višave. Ko se vrnem in zavem, kje sem, je že pridiga. Govora se slabo spominjam. Zdi se mi, da so jih spletale misli kot »Bog je videl in sprejel!« in besede komunizem, branilci Turjaka in Grčaric, pomori, sodna farsa, krivda, odpuščanje, sprava, pravica do groba. Po obhajilu se izvijem na plano. Pol ljudi je ostalo zunaj. Mašo spremljajo po zvočniku, tiho, zbrano in resno. Žal mi je, da se jim nisem pridružil že prej.

Procesija do spomenika se odvija sama od sebe. Nobenega prerivanja, zlahka vstopiš v prvo vrzel, ki se ponudi. Ker imam govor, se moram podvizati, da ne bom obtičal nekje zadaj. Šele ko smo zbrani okrog zelenice, vidim, koliko nas je. Nekateri so zato ostali kar na starem pokopališču, na drugi strani zidu.

Med pevci prepoznam Stružane, poleg njih pa stojita še dva zbora. Cerkveni del z blagoslovitvijo je pomirjujoč, rutinski, a globok, pisan na kožo. S kulturnim programom že ne bo šlo tako gladko.

Začne župan France Mihelič. Govor nam je poslal na vpogled. Član Demokratske stranke je in se ne bo izpostavljal z neprevidnimi izjavami. Zato nismo pričakovali preveč, a tole, kar si je pripravil, je vseeno premalo. Poslušam govor in opazujem ljudi, kako se bodo odzivali. Morda pa bo le kdo vzkipel in začel protestirati. Za povojno grdobijo na Hrovači je pripravil besede, [Stran 074]ki ne obvezujejo: ni bilo prav, da so podrli križ, mrtvi zaslužijo spomenik. Stara zgodba o domoljubnosti in dobrih namenih obeh strani nikogar vidno ne vznemiri, čeprav krivdo naprti obema vodstvoma. Opravičuje revolucijo, ki naj bi bila posledica socialnih krivic. Nič ne izvemo o njenem uvozu iz komunistične Rusije. Končno je na vrsti paradni konj, sprava. Prazno govoričenje o tem, da moramo živeti skupaj in ne smemo gledati samo nase. Da je eden največjih grehov sebičnost. Kaj nihče ne razume, da ponuja staro kramo solidarnostnega blagostanja! Sebičnost je vendar eden redkih spodbujevalcev napredka in na njej sloni evropski gospodarski čudež. Pa spet blodna zahteva po pravici do zaposlitve, še malo, pa bo začel govoriti o pravici do splava. Lahko se dogovorimo za pravico do plače, pravico do kruha in strehe nad glavo, ustvarjanje novih delovnih mest pa s pravico nima nič skupnega. To je vse, kar ve povedati o spravi. Nič o tem, da je treba popraviti krivice. Nad domobranci je bil vendar izvršen pokol, iztrebili so jih in zmagovita stran, ki je ta posel opravila, je ohranila prav vse, kar si je pridobila. Mlada slovenska država je napravila za spravo malo ali nič. Razveljavila ni niti revolucionarne zakonodaje, povojnega holocida ni priznala niti toliko, da bi prišla na dan s seznami pomorjenih in imenovala krivce.

Ljudje pa kar poslušajo in molčijo. Slovesna resnost, ki so jo prinesli od maše, je ostala. Z menoj je nekaj narobe, da mi vse to roji po glavi. Županu ne bom očital, da bi lahko dal malo več od sebe. Morda kdaj drugič. Z njim bomo imeli še opravka. Bogve, ali bo držal besedo in pustil pri miru tisti kot, ki je nedotaknjen, in nam prepustil pokopališki zid za plošče z imeni, da bo celotni prostor dopolnjen.

Davorin Žitnik govori, zastopa plavogardiste. Govori o Grčaricah, Mozlju in Jelendolu. Početje s četniki je rdečo svojat razgalilo do konca. Komunistični partizani so najprej napadli Grčarice in jih s pomočjo italijanskih topničarjev zavzeli, šele potem so šli nad Turjak. Naši prenovljeni komunisti pa nič, še vedno trobijo svoje. O tistem, kar jim ni všeč, nočejo niti slišati. Prav zanima me, kaj bo slovenska enciklopedija spravila na papir pod geslom, ki si ga je prihranila za Kočevski proces in ki se glasi »Sodni proces proti vojnim zločincem v Kočevju«. Če bo geslo ostalo, bo škandal in upam, da ga tisti gospodje okrog nacionalke ne bodo tvegali.

Na vrsti sem. Mika me, da bi tem samozadovoljnim Ribničanom povedal, kar jim gre. Mrtvi, vseh 92, leže pod pokopališko stezo in pod grobovi ob vzhodnem zidu, morda celo meter ali dva pod zelenico, ki jo nameravajo prekriti z grobovi. Zakaj pokopavajo zdaj s tako ihto ravno na najbolj spornih mestih!

Obvladam se. Razlagam, da ti kamni, ki jih postavljamo križem po Sloveniji, zdravijo slovensko zemljo in imajo čudežno moč. V tem se razlikujejo od Pogačnikovih kamnitih družin, ki so mrtve. Izgovarjam misli o žalovanju, ki sem jih ukradel psihologom: proces žalovanja je neobhoden; zgodbo o dogodku je treba napisati do zadnjih podrobnosti; povzročitelj mora svoje dejanje priznati in se ga pokesati; slovesen pogreb, na katerem žalujoči razkazujejo svojo žalost, je nujnost in ne nadloga; grob je treba označiti v sorazmerju z izgubo. Za našo izgubo so potrebni monumentalni spomeniki. Le ti imajo moč, da simbolizirajo in vsrkavajo vsenarodno žalost.

Hrovača 1944 – pogled proti Veliki gori

Figure 39. Hrovača 1944 – pogled proti Veliki gori

Če tega ni, se doba žalovanja in sovraštva zavleče v nedogled in zavestni in podzavestni vzgibi delujejo naprej. Navežem doživetje iz Rima pred leti. Nekega večera sem se z dvema izraelskima zdravnikoma odpravil na ogled starega mesta. Ustavili smo se ob Titovem slavoloku. Kasnejši cesar je leta 70 kot rimski vojskovodja razdejal Jeruzalem, pol prebivalcev pobil, drugo polovico pa odpeljal v suženjstvo. Slavolok so postavili njemu v čast, vanj pa vzidali marmorne sklade iz Salomonovega templja. Eden od njiju se je naslonil na steno in vzdihnil: »Kaj bi dal za tono razstreliva, da bi tole poslal v zrak!« Osupnil sem. Od takrat je minilo vendar 1900 let! Tile naši pa mislijo, s Klepom vred, da bo mogoče doseči spravo kar čez noč.

[Stran 075]

Hrovača 7. novembra 1993

Figure 40. Hrovača 7. novembra 1993

Pevski zbori se menjavajo, pojejo lepo in ubrano. Kako da recitator ne zna nobene pesmi na pamet, saj niso tako težke. Vse se mi mota in buči po glavi, da se mi zdi, da prihajajo zvoki od daleč. Po glavi mi tako buči, da ne slišim zvokov okrog sebe. Umirim se in počakam ob spomeniku. Ljudje se razhajajo. Tisti pravi, ki se srečujemo vsako nedeljo, ostanemo. Pridruži se nam dr. Karel Vojska. Ni zadovoljen, ker na spomeniku ni imen. Pogreša brata ing. Jožeta, junaškega poveljnika vaških stražarjev v Begunjah pri Cerknici. Drobničev Tone nas pelje na grob svoje tete Anice, ki so jo tudi umorili v Jelendolu, a pokopali zase. O tej ženski bo treba pisati posebej in na široko. Zdaj že krilimo z rokami in odmerjamo, kako dolga je morala biti jama, če so bile krste naložene v dveh vrstah in jih je bilo 92. Ugibamo, kje ležijo pokopani in koliko zelenice bi morali pustiti nedotaknjene ob pokopališki poti. Z grobovi ob zidu je, kar je. Vrstijo se eden za drugim in bodo ostali. Nekdo bi jih vendar moral opozoriti, da vdirajo v svetišče. Ta nesrečni Kociper, da nam ni pustil fotografij s pogreba! Spominjam se, da je na eni od njih videti po sredi grob s krstami, zadaj proti zahodu pa cerkveni zvonik.

Dekan Ipavec mi prinese denar za Zavezo in pove, da so jo fantje vso prodali. Celo zmanjkalo je je. Na lepem pade z mene vsa teža. Srečen sem in me kar nosi proti gostišču. Nismo sami! Morda nam bo le uspelo, da bomo odkrili pravi način, kako prenesti našo zgodbo na mlade. Ali pa bodo kar sami prepoznali vrednote, ki so nosile slovenski protikomunistični upor in za katere je vredno živeti.

9. Odzivi

9.1. Odzivi

9.1.1.

Spoštovani gospod urednik;

v Vašem glasilu Nova Slovenska zaveza iz junija 1993 sem brala zgodbo o mojem očetu Mirku Bitencu in procesu, ki je bil voden proti njemu kot sovražniku države leta 1948.

Bila sem osupla ob samovoljnih interpretacijah in netočnostih, ki jih navaja avtor Janko Maček. Naj za ilustracijo naštejem samo dve dejstvi. Mirko Bitenc ni bil izseljen z družino v Srbijo, ampak je bil v nemškem ujetništvu, družina pa je bila izgnana na Hrvaško. Jožica Bitenc ni izgubila službe učiteljice zaradi očeta, pač pa je bila upokojena že v stari Jugoslaviji. V članku pa je seveda še kup drugih podatkov, ki ne držijo.

Sprašujem se, ali te netočnosti niso v funkciji nove ideologije in politike, ki vsiljuje drugačne moralne vrednote v odnosu do zgodovine. Sem zainteresirana za resnico, ki naj bo poduk ljudem in politiki. Nikakor pa ne želim, da bi moj oče ponovno služil katerikoli politiki kot simbol, s katerim manipulira. Enkrat je bilo dovolj. Dovolimo mu počitek, njegovi družini pa mir in notranjo spravo.

Prosim, da moje pismo objavite v vaši naslednji številki. Kopijo pisma bom poslala tudi uredništvu Družine.

Lep pozdrav, Ljubljana, 27. 9. 93 Mira Druškovič

[Stran 076]

9.2. Uredniški pripis

9.2.1.

Spoštovana gospa Druškovič,

ko ne bi poznali časa, v katerem živimo, bi nas bilo Vaše pismo še bolj začudilo, kot nas je: namesto obtoževanja bi namreč pričakovali zahvalo. Ker pa stvari so, kakršne so, Vas moramo seznaniti z nekaterimi stvarmi.

Profesor Mirko Bitenc je zavzemal visoko mesto tako v predvojni politiki kot tudi v medvojnem državljanskem spopadu. To ga dviga nad anonimno množico in postavlja v vrsto tistih, s katerimi se ukvarja zgodovina. Tisti, ki se ukvarjajo s preteklostjo, na take ljudi nujno zadevajo in je zato povsem naravno, da hočejo njihova dejanja spoznati in razumeti. Manipulirati z njimi seveda ne sme nobeden – tudi lastni otroci ne.

Poleg tega bi tu dodali, da je avtor besedila Slike iz zadnjega dejanja tudi osebno povezan z dogodki, v katerih je pomembno vlogo igral Mirko Bitenc. Nekateri njegovi sorodniki in sovaščani so zaradi sodelovanja v teh dogodkih presedeli v ječi po več let. Mogoče boste razumeli, da so ga ta vprašanja posebej zanimala.

V pismu navajate dve netočnosti, ki sta spričo pretresljive usode Vašega očeta obrobnega značaja. A Vi na podlagi tega že postavljate trditev o naših »samovoljnih interpretacijah«. To sklepanje je tako razvidno napačno, da nas naravnost sili v razna ugibanja, a se bomo tu omejili zgolj na to, da tega sklepanja ne razumemo. Glede drobnih »netočnosti« je tako, da se katera človeku hitro primeri. Tako se Vas dovoljujemo spomniti, da ste v pismu zapisali napačen naslov naše revije, čeprav ste jo mogoče trenutek pred tem imeli v rokah.

Sprašujete se nadalje, če naše pisanje ni »nova ideologija in politika, ki vsiljuje drugačne moralne vrednote v odnosu do zgodovine«. Moralne vrednote, drugačne od katerih? Če mislite moralne vrednote, s katerimi so nas strojili petdeset let, potem se bojimo, da se bo treba na vsak način zanje potruditi in Vas iskreno vabimo, da se nam pri tem naporu pridružite.

Vaše pismo je bilo napisano tri mesece po izidu besedila, ki Vas je vznemirilo, zato sta njegova vsebina pa tudi njegov slog že izginila iz spomina bralcev. Zelo lepo jih torej prosimo, v imenu velikega in zastonjskega dela, ki ga opravljamo, da revija sploh lahko izhaja, jih prosimo, da besedilo še enkrat preberejo in presodijo, če je v njem karkoli, kar bi od daleč spominjalo na »manipuliranje«.

Razumemo in pozdravljamo klic k miru in notranji spravi, a se hkrati bojimo, da ne enega ne drugega ne bo mogoče doseči brez strpnosti, brez spoznanja in priznanja resnice.

Lepo pozdravljeni.

9.3. Vsakdanje glose

Milan Komar

9.3.1.

GENERACIJE – »Le šest let so mlajši od mene, pa že govore drug jezik, imajo druge poglede in se težko razumemo,« toži mlad profesor teologije nad svojimi slušatelji. Generacije so postale silno kratke zaradi splošne brzine časov. Pa tudi zaradi vedno bolj razširjenega empirizma in pragmatizma, ki človeku ubijata čut za vse, kar ni »hic et nunc«. Verjetno bodo postala obdobja generacij še krajša. Ko bo diferenciacija pritirana do skrajnosti, se bo proces verjetno obrnil. Potreba po integraciji bo tako pereča, da bomo vsi prisiljeni usmeriti pozornost v splošne resnice, v to, kar nas druži in kar ohranja veljavo nad muhasto meno časov.

MODA IN KONFORMIZEM – Pristaši mode, tudi intelektualne, so pogosto konformisti. Ni namreč mogoče govoriti o modi, če novost še ni bila lansirana, sprejeta in osvojena, pa čeprav samo v ožjem krogu. Za mnoge je edino to odločilno. Taki slede določenim krogom. Se konformirajo. Drugi se pa konformirajo širšim krogom. Trenje med njimi je v bistvu le trenje med različnimi konformizmi. Veliko novosti sploh nikdar ne prodre v modni obtok. Uveljavijo se postopoma, brez lansiranja v ožjih ali širših krogih. Aktualnost ni vedno socialen pojav. Ljudje, ki res slede znakom časa in jih prav tolmačijo, so velikokrat obsojeni na samoto in družabno neveljavo.

Dodaj komentar