Zaveza št. 11 – Umreti kot pav (Mamerto Menaoace)


§

Nekoč je neki Katamarčan, prebivalec argentinske Catamarque, ki je zasopel komaj premagoval
strmine andske Kordiljere, našel med skalnatimi vrhovi neznano jajce. Bilo je preveliko,
da bi moglo biti kokošje. Bilo bi nemogoče, da bi kokoš sploh mogla dospeti do tja
in tam izvaliti jajce. In to jajce je bilo premajhno, da bi moglo biti nojevo.

Ne vedeč, za kakšno jajce gre, se je človek odločil, da ga odnese domov. Ko se je
z njim vrnil v dolino, ga je izročil svoji gospodarici. Le–ta je imela pavico, ki
je ravno valila. Ko je gospodarica videla, da je prineseno jajce skoraj enako kot
druga, je šla in tudi to jajce položila pod valečo pavico.

Ko so se pavji mladiči začeli valiti iz napočenih jajc, se je izvalil tudi mladič
iz jajca, prinesenega z gorskih višin. Resda naš mladič ni bil popolnoma enak ostalim,
se pa tudi ni preveč razlikoval od ostalih izvaljencev pavjega rodu. In vendar je
bilo to rojstvo kondorja. Da, kakor že neverjetno zveni. Dasiravno se je rodil iz
pavjega gnezda, ga je drugo spočetje poklicalo v življenje.

Ker se ni mogel naučiti česa drugega, je mladič posnemal to, kar je videl, da so počeli
drugi okoli njega. Čivkal je in pokrikaval kot drugi izvaljenci in venomer je [Stran 044]sledil veliki pavici pri iskanju mrčesa, semenja ter ostankov jedi. Grebel je in praskal
v zemljo ali pa se zaganjal kvišku, skušajoč pozobati jagode dozorelega tutia. Živel
je v kurniku in bilo ga je strah pred kosmatimi prikaznimi pesetov, ki so večkrat
prihajali, da bi mu odžrli, kar je gospodarica natrosila zadaj na dvorišču, ko so
v hiši nehali jesti. Ponoči se je skril v vejah rožičevega drevesa iz strahu pred
podlasico in drugimi nevarnostmi. Živel je sredi pavov in počel vse, kar so počeli
oni.

Teros, ptice iz pampe

Figure 21. Teros, ptice iz pampe Bara Remec

Včasih pa se je le čudno počutil, posebno kadar je bil sam. Vendar se ni velikokrat
zgodilo, da bi ga pustili samega. Pavi ne prenašajo samote niti jim ni všeč, da bi
se kdo ukvarjal z njimi. Gre za živali, ki se gibljejo vselej v skupini z napihnjenimi
prsmi, z našopirjenim repom ter z razprtimi perutnicami, da bi vzbujali pozornost.
Vsemu, kar jih vznemiri, odgovorijo krikajoče porogljivo. To je značilnost pavov,
teh velikih ptic, ki ne morejo leteti.

V opoldanski jasnini, ko so beli oblaki sijali v višavah, je naš kondor zagledal,
kako visoko na nebu veličastno plavajo mogočne ptice, ne da bi ganile s perutmi. Začutil
je, da ga je nekaj presunilo v globini njegove biti. Nekaj takega kot klic, ki bi
ga hotel vzdramiti v samem njegovem bistvu. Njegove oči, vajene zreti le v tla, kje
bi našle hrane, niso mogle razločiti, kaj se dogaja v višavah. Njegovo srce se je
prebudilo v silno domotožje. In on, zakaj tudi on tako ne leti? Srce mu je bilo hitro
in nemirno.

Takrat se mu je približala pavica ter ga vprašala, kaj mu je. Norčavo ga je zavrnila,
ko je slišala, kar ji je popavljeni kondorček zaupal. Rekla mu je, da je romantik
in naj ne dopusti, da bi v njem prevladale take neumnosti. Dopovedovala mu je, da
so oni tam zgoraj v čisto drugih sferah; naj bo realist in naj jo pospremi drugam,
kjer bo našel zrelih sadežev in mrčesa vseh vrst.

Zmedena se je uboga žival pustila izvleči iz očaranosti: kondor je sledil svoji vrstnici,
ki ga je vrnila v pavji svet. Začel je znova svoje vsakdanje življenje, stalno trpeč
zaradi globoke razklanosti v sebi, ki je bila vzrok, da se je v svoji notranjosti
tako čudno počutil. Nikoli ni odkril svojega resničnega kondorskega izvora. In potem
je ostarel in nekega dne poginil. Na žalost je končal kot pav, kakor je tudi živel.

Pomislimo, da se je rodil za višine!

Date: 2010